9 Godeša: O primorskem antifašizmu
Bojan Godeša
O PRIMORSKEM 
ANTIFAŠIZMU
ODPORNIŠKO GIBANJE IN PRIMORSKI PREDVOJNI 
ANTIFAŠIZEM
»Zavedanje, kako dragocena je svoboda, je bilo med Slovenci in Slovenkami prisotno 
že mnogo pred začetkom druge svetovne vojne. Trpko izkušnjo o življenju brez pravic 
do svobodnega izražanja in svobode delovanja so najprej občutili naši primorski rojaki, 
ki so po krivični rapalski meji ostali izven matične domovine. Omejevanje uporabe 
slovenskega jezika ter izražanja narodne pripadnosti je postalo njihov grenak vsakdanjik. 
A z vzponom fašizma v Italiji so se zadeve še poslabšale. Ni jim bilo dovolj samo to, da so 
potujčevali slovenska osebna in ledinska imena, temveč so – najprej z omejevanjem, nato 
pa z aktivno prepovedjo uporabe slovenskega jezika – želeli izbrisati slovensko prisotnost 
na teh območjih. Slovenke in Slovenci pa se niso vdali. Vedeli so, da se je za svobodo 
treba boriti. Odporniške akcije TIGR-a in drugih gibanj so zato z zlatimi črkami vpisane 
v slovensko zgodovino. Prav tako so v knjigo slovenskih večnih junakov vpisani štirje 
mladi fantje, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki so na 
gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930 dali življenja za svobodo in slovenstvo. Desetletje 
pozneje so se v knjigo narodnih herojev s svojo smrtjo pod streli fašistov vpisali še Pinko 
Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal. A s temi zavržnimi 
dejanji fašistične oblasti niso zatrle hrepenenja po svobodi, ampak se je to iz leta v leto le 
krepilo.
10 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
K temu so prispevali predvsem učitelji in duhovniki, ki jih danes ozna čujemo za 
primorske čedermace. Naj omenim le najbolj poznane: Alojza Kocijančiča, Karla 
Esiha, Filipa Terčelja, Ivana Trinka, Andreja Simčiča. Pa seveda goriškega nadškofa 
slovenskega rodu Frančiška Borgia Sedeja, ki je bil izrazito naklonjen Slovencem na 
oni strani rapalske meje in se je moral zaradi fašističnega pritiska leta 1931 predčasno 
upokojiti. In končno, ne moremo mimo pomembnega skladatelja in zborovodje Lojzeta 
Bratuža, ki je svojo narodno zavednost plačal s prerano, bridko in strašno kruto smrtjo 
leta 1937. Vsi našteti, predvsem pa vsi tisti, ki jih premalo poznamo in katerih usode za 
večno ostajajo neznane, so si želeli samo eno: živeti in imeti svobodo.
Nevihta grozodejstev pa se ni ustavila samo nad našimi Primorci, ampak se je po 
napadu sil osi 6. aprila 1941 razlila čez celotno slovensko narodno telo. Prekmurje, ki 
je s Trianonsko pogodbo pripadlo matični domovini, so zasedli Madžari, Štajersko 
in Gorenjsko Nemci, osrednjo Slovenijo pa Italijani. Ogroženost domovine je klicala 
k odporu. Fantje in dekleta pa so se klicu domovine odzvali. Pri tem niso omahovali. 
Vedeli so namreč, da svoboda in preživetje slovenskega naroda ostane ali pade z 
njimi. Zato so zapustili domove in odšli v gozdove ter se pridružili partizanskemu 
gibanju. In pri tem niso iskali nobenih časti ali medalj. V boj zoper okupatorje so 
šli iz ljubezni do domovine in za svobodo, iskreno in z najplemenitejšimi nameni. 
Za domovino in njeno preživetje so bili pripravljeni plačati tudi najvišjo ceno – dati 
lastno življenje. T o je tisto zgodovinsko dejstvo, ki ga ne smemo nikoli pozabiti. Želja 
po svobodi je bila tako velika, da ji je Karel Destovnik Kajuh zapisal te večne verze: 
»Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! 
Vsi so čakali dan, ko bo prišla svoboda. In ta dan je prišel. Fotografije, zapisi in 
pričevanja pravijo, da so bili takrat naši rojaki polni veselja in zanosa, saj so lahko 
zadihali v svobodi. A v dneh, ki so sledili, na žalost nismo bili priča samo veselju in 
radosti, ampak tudi gnevu, srdu in sovraštvu, ki so vodili do dejanj, ki so še danes 
neopravičljiva in zavržena. Kot bi naš narod ne trpel dovolj pod okupatorjem, smo si 
s povojnimi poboji globoko rano zadali sami. Besede iz Prešernovega Krsta pri Savici 
so se udejanile v celoti: »Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je 
človeka!« Po naši državi obstaja okoli 600 prikritih povojnih grobišč, v katerih ležijo 
posmrtni ostanki pobitih v mesecih po koncu druge svetovne vojne. Sedemdeset 
let pozneje je zadnji čas, da pokopljemo naše mrtve. To od nas ne zahteva le naša 
zgodovina in civilizacija, katere del smo, temveč tudi dejstvo, da smo ljudje. (…) 
Pinko T omažič je leta 1928, ko so se nad Slovenci na oni strani rapalske meje zgrinjali 
temni oblaki, zapisal: ‚Če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet, če več 
zatirali nas bodo, več bomo morali pet.‘ Mi svobodo imamo, zato pojmo. Na glas. Naj 
nas danes zvečer vse skupaj objame svoboda.«
1
1 Slavnostni govor predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza na državni proslavi ob 70. 
obletnici konca druge svetovne vojne.
11 Godeša: O primorskem antifašizmu
To so odlomki iz slavnostnega govora predsednika Državnega zbora Repub-
like Slovenije dr. Milana Brgleza na državni proslavi ob 70-letnici konca druge 
svetovne vojne 8. maja 2015.
V govoru je Brglez namenil 17 oziroma 20 vrstic predvojnemu primorskemu 
antifašističnemu uporu ter pri tem poimensko navedel vse bazoviške žrtve (Ferda 
Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša, Alojza Valenčiča, Pinka Tomažiča, 
Viktorja Bobeka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala), nekatere izmed 
najbolj zavednih primorskih duhovnikov – »čedermacev« (Alojza Kocijančiča, 
Karla Esiha, Filipa Terčelja, Ivana Trinka in Andreja Simčiča) –, goriškega 
nadškofa Frančiška Borgio Sedeja ter zborovodjo Lojzeta Bratuža. Obdobju 
okupacije med letoma 1941 in 1945 je predsednik državnega zbora namenil 8 
vrstic, v katerih je zgolj omenil obstoj partizanskega gibanja, medtem ko na primer 
Osvobodilne fronte slovenskega naroda in slovenske partizanske vojske izrecno 
ni omenil. Poimensko je bil iz vrst odporniškega gibanja izpostavljen le tragično 
preminuli pesnik-partizan Karel Destovnik Kajuh. V sklepnem delu govora pa 
se je predsednik državnega zbora dotaknil tudi še vedno pereče problematike 
povojnih pobojev. Vseskozi je govoril o koncu druge svetovne vojne in se izogibal 
izrazu »osvoboditev«. Seveda namen pričujoče razčlenitve Brglezovega govora 
ob 70-letnici konca vojne ni podrobno tehtanje besed, ki jih je izrekel, temveč 
zgolj opozorilo na to, kakšen je pogled na preteklost iz zornega kota sodobnega 
družbenega konteksta. T udi ne bom načenjal vprašanja, ali so razmerja in poudarki 
v govoru skladni z dejanskim pomenom posameznih zgodovinskih fenomenov. 
Ugotavljam le, da je bilo v govoru predsednika državnega zbora ob obeležitvi 
70-letnice konca druge svetovne vojne v Evropi Primorski in predvojnemu 
primorskemu antifašističnemu uporu odmerjeno pomembno mesto v prikazu 
zgodovinskega dogajanja, ki se je zaključilo maja 1945.
Sicer pa je bila Primorska, to je s slovenskim prebivalstvom poseljeno 
ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Kraljevini Italiji, za slovensko 
odporniško gibanje vseskozi izjemno pomembna pokrajina. Priključitev njenega 
ozemlja v sklopu uresničitve programa Zedinjene Slovenije je bila namreč 
vseskozi eden temeljnih ciljev OF . Nič manj pomembna pa ni bila v očeh vodstva 
odporniškega gibanja mednarodna razsežnost primorske problematike, saj so se 
zaradi njene geopolitične lege na tem ozemlju križali interesi mnogih dejavnikov. 
Tako je Edvard Kardelj v pismu Josipu Brozu Titu 22. maja 1942, ko je opisoval 
razmere na Primorskem, poudaril: »Mislim, da je zaradi tega to ozemlje izredno 
važno, ne samo z gledišča slovenskih interesov, temveč tudi jugoslovanskih in 
celo evropskih.«
2
 Poleg tega so v OF upoštevali, da je bil del primorskega ozemlja 
2 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 2, dok. 47. Pismo Edvarda Kardelja dne 22. maja 1942 Josipu 
Brozu Titu.
12 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
narodno mešan; pomembno je bilo zlasti tržaško vprašanje. Vprašanje povojne 
državne pripadnosti Trsta je namreč vseskozi zavzemalo osrednje mesto v strategiji 
delovanja odporniškega gibanja na Primorskem. Zato je moralo vodstvo slovenskih 
komunistov v svojem delovanju upoštevati tudi prisotnost KPI in italijanskih 
antifašistov , ki so v narodno mešanih krajih delovali med italijanskim prebivalstvom. 
Tako je moralo vodstvo odporniškega gibanja na Primorskem upoštevati mnoge 
vidike, ki so bili povsem specifični ter pogosto tudi zelo kompleksni.
Slovenski komunisti so morali na Primorskem usklajevati nacionalne in 
internacionalne vidike svojega boja. V odnosu do italijanskega prebivalstva je 
bila KPS razpeta med načelnim internacionalizmom, kjer so uspeli množično 
pri tegniti predvsem italijanske delavce v Trstu, Miljah in Tržiču (Monfalcone) 
ter jih vključiti v skupne slovensko-italijanske odbore Delavske enotnosti-Unità 
operaia, ki so jih od poletja 1944 ustanavljali na podlagi aprilskega sporazuma med 
vodstvom slovenske in italijanske KP , ter nacionalnim vidikom, kjer pa slovensko 
primorsko prebivalstvo ni bilo pretirano naklonjeno politiki »bratstva« oziroma 
»fratelance«, to je sodelovanju z italijanskimi antifašisti. Sicer pa je sodelovanje z 
italijanskimi antifašisti obstajalo na več ravneh: na vojaškem področju na primer 
z garibaldinci ter na političnem predvsem s KPI, pa tudi s CLN (Comitato 
di liberazione nazionale). To sodelovanje pa je bilo vseskozi obremenjeno z 
različnimi spori, med katerimi je bilo seveda najpomembnejše vprašanje bodoče 
državne pripadnosti Primorske, zlasti Trsta. Jeseni 1944 so začeli neposredno 
v slovensko odporniško gibanje vključevati tudi italijansko prebivalstvo na 
narodno mešanem ozemlju in ga sprva skušali pritegniti z ustanovitvijo Gibanja 
pristašev Nove Jugoslavije v Trstu z glasiloma Bolletino in Il Nostro avvenire, 
kasneje pa so začeli ustanavljati širšo italijansko OF kot sestavni slovenske OF 
ter še pred koncem vojne začeli združevati slovenske in italijanske partijske in 
mladinske organizacije. Sredi aprila 1945 je bil ustanovljen italijansko-slovenski 
antifašistični izvršilni odbor v Trstu in v PNOO za Slovensko primorje so sprejeli 
tudi italijanskega predstavnika.
3
Ob usklajevanju teh vidikov boja je KPI obtoževala KPS na Primorskem, da 
deluje preveč nacionalistično, s slovenske strani pa so ji očitali, da zanemarja 
nacionalno komponento. V odnosih med KPS in KPI je vseskozi prihajalo do 
razhajanj (glede mejne problematike, razmejitve pristojnosti delovanja obeh KP , 
glede taktike, osebnih sporov itd.), tako da sodelovanje med njima ni bilo vedno 
zgledno. Pri tem je vendarle potrebno pripomniti, da KPS v nobeni temeljni točki 
pred italijanskimi komunisti ni popustila, tako da so slednji pogosto menili, da so 
v podrejenem položaju.
 4
3 Godeša, Odbori Delavske enotnosti v Trstu, str. 167–176.
4 Godeša, »Naš odnos do Italijanov«, str. 171–180.
13 Godeša: O primorskem antifašizmu
Etnične	meje,	kakršne	je	v	svojem	delu	 Trieste	iz	leta	1945		
objavil	britanski	zgodovinar	Alan	J.	P.	Taylor
14 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
V takšnih medvojnih okoliščinah na Primorskem, kjer so se razmere v mnogih 
vidikih pomembno razlikovale od tistih v drugih slovenskih pokrajinah, se je oblikoval 
tudi specifičen odnos vodstva odporniškega gibanja do predvojne primorske politične 
elite in njenega dotedanjega delovanja. Ob umestitvi tega vprašanja v medvojni 
historični kontekst je potrebno opozoriti, da predvojni primorski antifašistični upor 
in seveda tudi njegovi nosilci niso bili vedno deležni takšne pozornosti in takšnega 
(pozitivnega) vrednotenja, kot ga je v omenjenem govoru izrazil Milan Brglez.
Odnos vodstva odporniškega gibanja do predvojnih primorskih voditeljev je bil 
namreč v prvi vrsti pogojen s prepričanjem, da ti predstavljajo njihove poglavitne 
politične tekmece na Primorskem in jih je zato pač potrebno politično onemogočiti. 
T akšno stališče je bilo skladno s prizadevanjem odporniške organizacije po nadzoru 
celotnega protifašističnega boja na Primorskem.
V skladu s takšnim načelnim stališčem je CK KPS v navodilih PK KPS za 
Primorsko 20. novembra 1942 poudaril, da je »potrebno stopiti v stik s predstavniki 
raznih sredinskih skupin«, ker je to izredno pomembno za pospešitev diferenciacije 
na Primorskem. Pri tem je bilo še poudarjeno: »Če nihče od oficialnih in prizna-
nih ‚voditeljev‘ na Primorskem ne pristane na sodelovanje v OF , tedaj se povežite 
z njihovimi nižjimi aktivisti ter iz teh formirajte nova vodstva nacionalne 
skupine, katoliške skupine, s(ocialno) d(emokratske) stranke itd. Saj je jasno, da 
v celoti nobena od buržoaznih in malomeščanskih strank ne bo pripravljena na 
sodelovanje z nami. Isti proces je bil tudi v ostali Sloveniji.«
5
V skladu s takšnimi navodili osrednjega vodstva so na podlagi sklepov prve 
konference pokrajinske OF za Primorsko, ki se je konstituirala v stalen organ OF 
za Primorsko, v primorski pokrajinski plenum Osvobodilne fronte slovenskega 
naroda, sredi februarja 1943 v okrožnici podrejenim okrožnim odborom OF na 
Primorskem  odnos do predvojnega antifašizma in njegovih nosilcev razložili z 
naslednjimi besedami: 
»1. Kakor bo razvidno iz resolucije Primorskega pokr. plenuma OF, ki bo objavljena v 
prihodnji številki ‚Primorskega poročevalca‘ , je konferenca ostro obsodila politiko starih 
primorskih ‚voditeljev‘, zlasti dr. Wilfana, Besednjaka, Čoka in Golouha. Konferenca je 
ugotovila, da je bila politika teh ‚voditeljev‘ popolnoma zgrešena in škodljiva. Škodljiva 
je bila ta politika prvič zato, ker je varala množice, češ da se vprašanje slovenskega 
Primorja da rešiti daleč od množic in brez njihovega sodelovanja, namesto da bi pozvala 
množice v boj za njihove pravice, drugič zato, ker je postavila kitajski zid med nas in 
naše najbližje zaveznike italijanske demokratične in protifašistične sile; tretjič zato, ker 
se je naslanjala in podpirala protiljudske in nazadnjaške sile v svetu, sovražila pa je tiste 
sile, ki so edine zaveznice slovenskega naroda in ki danes podpirajo naš narod v svojem 
5 Jesen 1942, dok. 159, Navodila CK KPS 20. novembra 1942 PK KPS za Primorsko.
15 Godeša: O primorskem antifašizmu
boju za svobodo, združitev in neodvisnost (zlasti Sovjetska zveza in Komunistična 
partija Jugoslavije). 2. Kakor je razvidno iz gornjega obvestila je prisostvoval konferenci 
tudi delegat italijanskih protifašističnih organizacij ‚Narodne borbe za mir in svobodo‘ .
6
 
Bil je sprejet tudi v Primorski pokrajinski plenum OF kot zastopnik italijanske narodne 
manjšine na Slovenskem Primorskem. S tem je vodstvo OF na Primorskem odločno 
krenilo po poti nove narodne politike k pravilnim odnosom do naših zaveznikov med 
Italijani. To je storilo prvič zaradi tega, ker je odločno zavzelo stališče, da je boj za našo 
narodno svobodo mnogo močnejši, če si naš narod v tem boju poišče opore pri tistih 
naprednih silah med Italijani, ki so odločne nasprotnice narodnega zatiranja sploh; 
drugič zaradi tega, ker je spoznalo, da smo tem bližji lastni svobodi, čim močnejše so te 
sile med Italijani; tretjič zaradi tega, ker smatra, da bo naša svoboda tem trdnejša, čim 
pravilnejši bodo naši odnosi do italijanske narodne manjšine na Primorskem, tako da te 
manjšine ne bo mogla nobena zunanja in nazadnjaška sila izkoristiti proti slovenskemu 
narodu in njegovi svobodi in četrtič zaradi tega, ker bo naša svoboda neprimerno 
trdneje zavarovana, če bodo te dosledno protifašistične in demokratične sile zmagale 
tudi v italijanskem narodu sploh. To stališče primorskega pokrajinskega plenuma OF 
se rezko razlikuje od stališča fašističnih plačancev in pomočnikov – belogardistov in 
mihailovićevcev – nadaljevalcev pogubonosne politike starih primorskih ‚voditeljev‘. 
Ti danes sodelujejo z italijanskimi fašističnimi oblastniki, ki slovenski narod uničujejo, 
zraven pa razpihujejo mržnjo do italijanskega protifašističnega delovnega ljudstva, da bi 
tako oropali slovenski narod in primorsko ljudstvo njegovega najbližjega zaveznika in laže 
dosegli svoje koritarske cilje – vzpostavljanje stare protiljudske in izkoriščevalske oblasti 
nad slovenskim narodom, hkrati pa izkoristili Slovence za zati ranje svobodoljubnih 
in protiimperialističnih teženj italijanskega delovnega ljudstva. Zato jim bo stališče 
primorskega pokrajinskega plenuma nov trn v peti in ga bodo klevetali z lažmi, ki jih že 
poznamo (da je OF prodala Primorje Italijanom in slično). Dolžnost okrožnih odborov 
OF je, da gornje stališče popularizirajo, da seznanijo vse aktiviste OF z vsebino pričujoče 
okrožnice ter da povsod odločno nastopajo zoper belogardistične in mihailovićevske 
klevete in razkrinkujejo njihove avtorje.«
7
Citirana navodila osrednjega vodstva glede razreševanja problemov s pred-
vojnimi primorskimi voditelji so v znatni meri izhajala predvsem iz izkušenj 
v Ljubljanski pokrajini (»Isti proces je bil tudi v ostali Sloveniji«!), kjer se je to 
vodstvo sicer ves čas okupacije nahajalo, manj pa so bila prilagojena dejanskim 
razmeram na Primorskem. Vendar je bilo tudi delovanje predvojnih primorskih 
voditeljev po napadu sil osi na Jugoslavijo vseskozi povsem drugačno od ravnanja 
predvojne politične elite v jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja. Zato je 
6 Bruno Borghese.
7 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 5, dok. 191. Okrožnica poverjeništva IOOF za Primorsko dne 24. 
februarja 1943 okrožnim odborom OF o prvi pokrajinski konferenci OF za Primorsko.
16 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
specifično značilnost primorskih razmer predstavljal tudi pojav politične sredine, 
ki je edina v slovenskem okolju tudi dejansko ustrezala sredinski opredelitvi, 
za razliko od tiste v Ljubljani (katoliškega in liberalnega izvora), ki je bila zgolj 
nekoliko bolj zmerna oblika protikomunističnega tabora, od katerega se ni 
toliko razlikovala po ciljih, temveč predvsem metodah delovanja, ki niso bile 
neposredno uperjene proti OF.
8
Primorsko sredino so sprva sestavljali predvsem duhovniki, ki so bili tedaj 
na Primorskem skoraj edini izobraženci. Že pred okupacijo so se organizirali 
v Narodnem svetu ter izvršnem odboru Primorskih Slovencev in Hrvatov v 
Italiji. Liberalni tabor na Primorskem je bil v tistem času šibkejši, kasneje pa 
se je v glavnem pridružil odporniškemu gibanju. Ti primorski duhovniki so 
ostro obsodili začetno Natlačenovo politiko, ki jo je poosebljal njegov vstop v 
pokrajinsko konzulto, ter niso sprejeli njegove ponudbe, da se na Primorskem 
obnovi delovanje katoliške stranke. Kasneje niso želeli vstopiti v Slovensko 
zavezo ter so celo obsodili nastanek in delovanje kolaborantskih vaških straž 
(Milizia volontaria anticomunista) in kasneje tudi domobranstva. Posebej ostro 
so predvojni primorski voditelji nasprotovali prenosu bratomornega spopada na 
Primorsko in z dosledno sredinsko držo so v veliki meri preprečili razvoj, ki bi šel 
v smeri državljanske vojne tudi na Primorskem, četudi prihajale tovrstne pobude 
ljubljanskih predvojnih strankarskih prvakov.
Primorski predvojni voditelji so vztrajali na sredinskem stališču tudi v odnosu 
do odporniškega gibanja, saj so poudarili, da bodo z OF sicer vzdrževali stike, ne 
bodo pa v njej sprejemali položajev in nalog. Ta sredinski krog je sicer prepoznal 
nevarnost komunizma, a je partizanstvu priznaval tudi osvobodilno naravnanost in 
ker je imel ta boj tudi množično podporo med domačim prebivalstvom (razumeli 
so, da so primorski partizani »naši fantje«), mu ni hotel neposredno nasprotovati.
9
Kljub prizadevanjem po diferenciaciji primorske sredine in poskusom njenega 
nevtraliziranja vodstvo odporniškega gibanja na Primorskem dolgo ni uspelo 
izničiti njenega političnega vpliva. Po viškem sporazumu poleti 1944 so tako v 
vodstvu celo ocenjevali, da lahko postane vloga primorske sredine pomembna ne 
le za razvoj na Primorskem, temveč tudi za celoten slovenski prostor, in sicer kot 
politični dejavnik, ki bi lahko zaradi svoje neomadeževanosti odločilno vplival 
celo na dogajanje v osrednji Sloveniji. Šele konec leta 1944 lahko štejemo za tisto 
zarezo, ko je bilo politično delovanje primorske sredine ohromljeno.
10
Do korenite spremembe glede upoštevanja predvojne primorske protifašistične 
tradicije s strani vodstva odporniškega gibanja je prišlo v začetku leta 1944. T akrat 
8 Godeša, Pogledi slovenskih komunistov, str. 65–75.
9 Mlakar, Goriška sredina, str. 325–334. Tudi Cencič, Primorska sredina.
10 Godeša, Kdor ni z nami, str. 390–398.
17 Godeša: O primorskem antifašizmu
je začela OF dosledneje vključevati predvojno primorsko protifašistično tradicijo 
v aktualni boj proti okupatorju. Tako je bilo v pismu poverjeništva CK KPS za 
Primorsko, Gorenjsko in Koroško dne 2. marca 1944 zapisano:
»Plavi, h katerim se je nagnila tudi večina Goriške sredine, izdajajo literaturo s pro-
gramom, ki je bil značilen za začetno dobo njihovega dela v Ljubljani, razpihujejo 
šovinizem, apelirajo na jugoslovanska in verska čustva, operirajo s socialno dema-
gogijo in vodijo gonjo proti komunističnim importirancem kot narodnim izdajalcem 
in govorijo z avtoriteto starih naprednih borcev proti fašizmu ter navezujejo svojo 
propagando na tradicijo (Bazovica – zato tudi naš predlog, da se ena naših brigad 
preimenuje v Bazoviško brigado).«
11
 Preimenovanje Soške brigade v Bazoviško je bilo utemeljeno: »Mi bi v zvezi s 
preimenovanjem izvedli široko propagando navezovanja naše borbe na tradicije 
Slov. proti fašizmu«.
12
Zelo pomemben dejavnik, ki je vplival na odločitev vodstva odporniškega 
gibanja, da dosledneje vključi predvojno primorsko antifašistično tradicijo v 
svoj boj, so bile tudi težavne razmere, v katerih se je znašlo gibanje na Primor-
skem na začetku leta 1944. V tem času posledice nemške ofenzive za odporniško 
gibanje še niso bile v celoti odpravljene, (zlasti) med primorskim prebivalstvom 
pa je tudi še odmevala tragedija v Cerknem.
13
 To je bil čas, ko so zaradi nasto-
pa protikomunističnega tabora, ki je s kadri iz Ljubljanske pokrajine začel 
ustanavljati kolaborantske enote (Slovenski narodni varnostni zbor – primorsko 
domobranstvo) na Primorskem, nastale tudi povsem spremenjene politične 
razmere.
14
 Istočasno so se iz internacij, konfinacij in zaporov vrnili nekateri 
primorski predvojni voditelji, pri katerih dvoma o njihovem dotedanjem poli-
tičnem ravnanju ni moglo biti in ki so se prav tako neposredno navezovali na 
predvojno protifašistično tradicijo.
15
V takih okoliščinah je tudi vodstvo odporniškega gibanja zlasti od začetka 
leta 1944 začelo kazati vse večje razumevanje za celoten predvojni primorski 
antifašistični upor in ga priznavati kot celoto, ne glede na njegovo idejno in 
socialno raznolikost. Takšen pristop je znatno olajšalo dejstvo, da je bil temeljni 
cilj, za katerega si je dvajset let prizadevalo primorsko prebivalstvo, to je združitev z 
matično domovino (s Slovenijo in Jugoslavijo), vseskozi tudi enak prizadevanjem 
11 ARS, AS 1487, šk. (ex 19, a. e. 1822). Pismo poverjeništva CK KPS za Primorsko, Gorenjsko in 
Koroško dne 2. marca 1944 CK KPS.
12 ARS, AS 1487, šk. (ex 19, a. e. 1823). Pismo poverjeništva CK KPS za Primorsko, Gorenjsko in 
Koroško dne 29. marca 1944 CK KPS.
13 Mlakar, Tragedija v Cerknem.
14 Mlakar, Domobranstvo na Primorskem.
15 Godeša, Kdor ni z nami, str. 370–383.
18 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
slovenskega (jugoslovanskega) odporniškega gibanja za uresničitev Zedinjene 
Slovenije.
16
Ravno v času, ko je odporniško gibanje začelo odločneje kazati naklonjenost 
do predvojne protifašistične tradicije, so bili v Trstu umorjeni dr. Stanko Vuk, 
njegova žena Danica T omažič in dr. Drago Zajc. T rojni umor v ulici Rossetti zaradi 
svoje zagonetnosti še danes buri duhove, predvsem seveda na Primorskem. V 
zadnjem času predvsem po zaslugi knjige Anatomija političnega zločina Martina 
Breclja. Avtorjeva temeljena teza je zajeta v naslednjem mnenju: 
»Zakonca Vuk sta bila nedvomno slabo zapisana pri PK VOS, CK VOS in pri 
slovenskem komunističnem vodstvu. Še zlasti Stanko Vuk je veljal za nevarnega 
antikomunista, ki je znotraj OF hotel voditi primorske krščanske socialce in je tudi 
dosegel podporo glavnine izmed njih, povrh pa se ni obotavljal odpirati občutljivih 
vprašanj, kakor je bila likvidacija 14 Cerkljanov. Proti takšnim motečim elementom je 
komunistično vodstvo praviloma ukrepalo, in to tudi z likvidacijami, ki jih je izvajala 
VOS, češ da je treba preprečiti, da bi osvobodilno gibanje prešlo v roke sredincev, ki 
naj bi bili posebna oblika ‹reakcije›, z nekaterih vidikov nevarnejša od ‹bele garde.›«
17
 
Kljub Brecljevemu prepričanju, da je s takšno tezo dokončno razrešil 
vprašanje trojnega umora, pa je vendarle potrebno opozoriti na to, da njegovo 
mnenje vsekakor ne predstavlja dovolj prepričljive razlage tragičnih dogodkov 
v ulici Rossetti marca 1944. Brecelj namreč niti ne poskuša resneje obravnavati 
morebitnih drugih možnih vzrokov za trojni umor, čeprav je zgolj na podlagi 
gradiva, ki ga prinaša Anatomija političnega zločina, moč zaslediti vrsto podatkov, 
ki ne le ponujajo tudi možnosti drugačnih razlag, temveč celo neposredno 
zanikajo njegovo razlago. To je ob dejstvu, da dokumentov, na podlagi katerih bi 
lahko nedvoumno ugotovili, kdo so bili storilci, kaj šele, kakšen je bil njihov motiv, 
vsaj zaenkrat še ni, precejšnja metodološka pomanjkljivost Brecljeve knjige. Tako 
je na primer Ravel Kodrič ob analizi istih dokumentov, ki jih je nazadnje objavil 
v Nedeljskem dnevniku, prišel do povsem drugačnih ugotovitev glede storilcev in 
seveda posledično tudi motiva za umor.
18
 Poleg tega je v Brecljevi knjigi umanjkal 
prepričljiv in celovit oris historičnega konteksta (ta je v nekaterih pomembnih 
segmentih povsem v nasprotju z dosedanjimi znanstvenimi spoznanji!), ki je 
predpogoj za ustrezno razrešitev trojnega umora v Trstu. Vsekakor bo potrebno 
16 Godeša, Oblikovanje odnosa do sosednjih držav, str. 749–762; Godeša, Slovenci in problem meja 
med drugo svetovno vojno, str. 417–432. Tudi Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje.
17 Brecelj, Anatomija političnega zločina, str. 226.
18 Kodrič, Pravljice za otroke, str. 14; Kodrič, O Vuku, Zajcu, str. 14; Kodrič, Vprašljiva metoda, str. 
14. Sledil je tudi polemičen odgovor Draga Zajca (sina umorjenega dr. Draga Zajca) v Nedeljskem 
dnevniku (Zajc, Odgovor Ravlu Kodriču, str. 19).
19 Godeša: O primorskem antifašizmu
še marsikaj domisliti in stvari preveriti tudi iz drugih zornih kotov. Poleg 
navedenih vsebinskih in metodoloških pomanjkljivosti Brecljeve knjige pa ostaja 
temeljna ovira za dokončno razrešitev trojnega umora v ulici Rossetti predvsem 
dejstvo, da (vsaj zaenkrat) nimamo na voljo neposrednih virov, to je »kronskega« 
dokumenta, ki bi prepričljivo in nedvoumno dokazoval, kdo so bili storilci in 
kaj jih je vodilo k umoru. Tako lahko sklenemo, da »zgodba« o trojnem umoru 
v ulici Rossetti tudi po izidu Brecljeve Anatomije političnega zločina nikakor ni 
zaključena.
19
Nekaj mesecev kasneje (6. septembra 1944, to je na obletnico ustrelitve 
bazoviških žrtev 1930) je Joža Vilfan v Partizanskem dnevniku v članku Bazovica 
– prelomnica v Primorski zgodovini zaokrožil posodobljen pogled komunistov 
na predvojni primorski antifašizem narodnjaškega izvora v ugotovitev:
»Bodi povdarjeno, da je prav zaradi tega Osvobodilna fronta, ki je odpor proti 
okupatorju postavila na prvo mesto in ga stopnjevala v oborožene akcije in katere 
bistvo je, da je vsenarodno gibanje, takoj in na mah zajelo vso Primorsko. Pomenjala je 
ravno povzetje 25 letne primorske tradicije odpora in enotnosti in njen dvig na novo, 
višjo stopnjo. (…) Bazovica pomenja začetek novih oblik odpora, pomeni začetek 
oborožene akcije in pomenja začetek preoblikovanja našega narodnega značaja, kar je 
potem Osvobodilna fronta, ki v svojih temeljnih točkah oznanja, da Slovenske ljudske 
množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega 
slovenstva, postavila na množične in s tem res uspešne osnove. Zato pa je Bazovica 
prelomnica v primorski zgodovini in hkrati mejnik na poti, ki je pripeljala Primorsko v 
Osvobodilno fronto. In zato tudi primorska udarna brigada, ki je zrastla iz primorskih 
partizanov, ne more nositi lepšega in pravičnejšega naslova kot Bazoviška.«
20
Razvidna je težnja vodstva odporniškega gibanja po popolni sinhronizaciji 
primorske predvojne protifašistične tradicije nekomunističnega porekla z med-
vojnim oboroženim odporom na način, da bi bil slednji razumljen kot konti-
nuirano nadaljevanje predvojnih teženj primorskega prebivalstva, a da pri tem ne 
bi bilo ogroženo prvenstvo partizanskega boja. Tako so predvojno protifašistično 
gibanje na Primorske razdelili na »plebejski« in »voditeljski« del. Tako je bila 
v nekem poročilu že maja 1943 zapisana tudi naslednja kritika nekega letaka: 
»V njem je našteta cela vrsta žrtev italijanskega terorja na Primorskem, toda kot 
nalašč so to sami anglofilski individualni teroristi iz prejšnjih let ali slučajne žrtve 
dvomljivega političnega značaja. Komunista, ki jih je padlo v zadnjem letu že zelo 
veliko število, ni nobenega omenjenega, niti niso vsaj brez imena oseb omenjene 
19 Godeša, Sredina na Primorskem, str. 11; Godeša, Umor Stanka Vuka, str. 14.
20 Vilfan, Bazovica – prelomnica v Primorski zgodovini.
20 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
Joža	Vilfan	je	v	članku	poudaril	kontinuiteto	med	predvojnim	protifašističnim	uporom	in	
uporom	med	drugo	svetovno	vojno	pod	vodstvom	OF	slovenskega	naroda.
(Vilfan,	Bazovica	–	prelomnica	v	Primorski	zgodovini.)	
21 Godeša: O primorskem antifašizmu
žrtve Partije za osvobodilni boj. Po tej plati je ta letak čisto malomeščanski, 
nacionalističen.«
21
Vse pozitivne lastnosti naj bi imel le »plebejski« del, na katerega so se tudi 
oprli kot na izvirnega nosilca primorske protifašistične tradicije narodnjaškega 
izvora. Istočasno so sklenili ustvariti tudi nove simbole primorskega odpora. 
Najbolj značilen primer je postal Janko Premrl-Vojko, padli partizan in izjemno 
priljubljen domačin, ki je bil kasneje proglašen za narodnega heroja. Tako je 
poverjeništvo CK KPS za Primorsko, Gorenjsko in Koroško v poročilu CK KPS 
29. marca 1944 predlog utemeljilo z naslednjimi besedami: »Predlagamo tudi 
imenovanje V ojka za narodnega heroja. Širi se propaganda, da bi bilo vse drugače, 
če bi bil Vojko še živ, da je on pravi nacion. borec in ne komunistični importirani 
Kranjci in smatramo, da bi oba ukrepa zelo tolkla plave, če ju bomo znali 
politično izkoristiti. Vojko je poleg vsega za Primorce legendarni junak in torej 
tako priznanje po poročilu štaba tudi zasluži.«
22
 Tako po vojni na Primorskem 
verjetno ni bilo kraja, ki ne bi imel Vojkove ulice.
23
Sicer pa ostre kritike predvojnih primorskih politikov s strani pokrajinskega 
vodstva KPS med domačimi pripadniki odporniškega gibanja nikoli niso žele 
odobravanja in so jih tudi zavračali kot povsem neverodostojne. Tako je PK KPS 
za Primorsko 8. julija 1943 poročal CK KPS:
»Prvič se je pokazalo, da tisti aktivisti OF, ki so prišli k nam iz katoliških vrst in so 
bili v prejšnjih letih navezani na Besednjaka, nikakor niso prenehali zaupati temu 
meščanskemu vodstvu. Priključili so se OF iz nacionalne borbenosti zato, ker drugega 
narodnega vodstva dejansko ni bilo. Naša kritika starega narodnega vodstva jih je 
neprijetno dirnila in so jo odkrito kritizirali. Slično je z bivšimi tigrjevskimi nacionalisti, 
ki čakajo, kdaj bo prišlo njihovo vodstvo iz zapora (zlasti dr. Mermolja).«
24
Takšno stališče glede na značaj ter vlogo Osvobodilne fronte v protioku-
patorskem boju niti ne preseneča. Vodstvu KPS, ki je bilo pobudnik Osvobodilne 
fronte, je namreč s pozivom na oboroženi odpor proti okupatorju, ki ni bil omejen 
s politično-ideološkimi merili, temveč je prvenstveno temeljil na patriotski 
podlagi, uspelo pritegniti v svoje vrste mnogo ljudi, ki v »normalnih« okoliščinah 
ne bi postali privrženci gibanja, v katerem so imeli vodilno vlogo komunisti. 
Prav množična podpora prebivalstva partizanskemu gibanju pa je bila eden 
21 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 5., dok. 57. Poročilo PK KPS za Primorsko dne 18. (z 
nadaljevanji 21. in 25.) maja 1943 CK KPS.
22 Godeša, Kdor ni z nami, str. 372.
23 Godeša, Kdor ni z nami, str. 371–372.
24 Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 8, dok. 33. 
Poročilo PK KPS za Primorsko 8. julija 1943 CK KPS.
22 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
od ključnih pogojev, ki je omogočil gibanju uspešen prevzem oblasti po vojni. 
Predvojni komunist Martin Mencej je takšno strateško usmeritev zelo nazorno 
opisal z besedami: »Nekatere izmed nas je spremljal nekoliko čuden občutek ob 
spoznanju, da je prihajalo po kapitulaciji Italije leta 1943 na osvobojeno ozemlje 
mnoštvo dovčerajšnih nacionalekstremistov in antikomunistov. Ko sem srečaval 
npr. juriste, inženirje, tehnike idr., ki sem jih poznal že iz časa tik pred vojno kot 
zagrizene antikomuniste, si nisem mogel predstavljati, kako naj bi se ti vključili v 
vrste borcev socialistične revolucije.«
25
Še precej izraziteje je takšna praksa prišla do izraza ravno na Primorskem. 
O razmerah na Primorskem je še 1. oktobra 1944, to je le nekaj mesecev pred 
osvoboditvijo, Lidija Šentjurc poročala CK KPS naslednje: »V vseh okrožnih 
institucijah je tako v OOOF najbolj značilno dejstvo, da ‹vodilni› ljudje niso člani 
P, in da P tu razen med proletariatom nikjer ne igra vodilne vloge. Položaj, kot 
recimo drugod l. 1941, da si ljudje o Partiji ne upajo govoriti.«
26
 Sicer pa se je 
na Primorskem celo dogajalo, zlasti v času pred kapitulacijo Italije, da so postali 
člani KPS celo prakticirajoči verniki, kot to ugotavlja v svojih raziskavah Vida 
Deželak Barič.
27
Na kakšen način se je na Primorskem uveljavilo zaupanje v partizanski boj in 
odporniško gibanje, pojasnjuje France Škerl z besedami: 
»Poseben problem na Primorskem je nekaj časa bilo razmerje med četniki in partizani. 
Primorci so namreč partizanom rekli četniki, pri tem pa pravih četnikov v tistem 
zgodnjem času niso poznali. Četnike so spoznali pri poslušanju londonskega radia. 
Ta je takrat dejanja partizanov pripisoval četnikom. Na zavest primorskih ljudi, ki so 
dolga leta pričakovali rešitve le od Jugoslavije, so imeli ti četniki velik vpliv. Potrebno je 
bilo mnogo razlag, da so spoznali, kaj so četniki in kaj partizani. Ne glede na razlike pa 
primorski ljudje niso nikoli izgubili naklonjenosti do partizanov, ker so videli, da so se 
z Italijani resnično borili. To pa je bilo za primorske ljudi edino važno.«
28
Eden temeljnih ciljev OF je bila namreč v sklopu uresničitve programa 
Zedinjene Slovenije vseskozi tudi priključitev Primorske k matici. Zato je 
partizanski oboroženi odpor večina primorskega prebivalstva vse bolj dojemala 
kot logično nadaljevanje njihovega dvajsetletnega antifašističnega boja, katerega 
osnovni smoter je bil združitev z matičnim narodom.
Engelbert Besednjak, ugledni predvojni primorski politik, ki je v času med 
obema vojnama kot primorski emigrant živel pretežno v Beogradu in je bil znan 
25 Godeša, Kdor ni z nami, str. 278.
26 Godeša, Kdor ni z nami, str. 392.
27 Deželak Barič, Komunistična partija Slovenije, str. 291–312.
28 Škerl, O nekaterih specifičnih oblikah, str. 116.
23 Godeša: O primorskem antifašizmu
po svoji široko razpredeni mednarodno mreži zvez ter bil vseskozi tudi na dvoru 
Karađorđevićev dobro zapisan, je dvajsetletni cilj primorskega prebivalstva v 
pismu Virgilu Ščeku na silvestrovo 1944, v katerem ga poziva, da na Primorskem 
opustijo sredinsko držo ter se pridružijo odporniškemu gibanju, pojasnil z 
besedami:
»K reviziji našega zadržanja nas razen tega, kar sem navedel, silijo še mnogoštevilni 
drugi tehtni razlogi, ki jih ne moremo v enem pismu izčrpno obrazložiti. Omeniti hočem 
na kratko le nekatere: 1) Mi vsi imamo tukaj vtis, da je voditelj Narodnoosvobodilnega 
pokreta rešil državo. (…) Njegova zmaga pomeni zato zmago jugoslovanske državne 
misli. Kdor hoče skupno državo, je dolžan podpirati pokret, ki je to državo rešil in jo 
brani proti vsem njenim nasprotnikom. (…) Mi Primorci, ki stopamo šele sedaj v svojo 
državo, ne moremo biti ravnodušni spričo teh nevarnosti. Nam ne more biti vse eno, 
ali bo dom, v katerem nam je bivati, zidan na zdravem ali trhlem temelju. (…) Kdor 
hoče pravo Jugoslavijo, ne more drugo nego vse to celoma odobravati ter novi pokret 
odločno podpreti. 3. K temu nas pa izrazito silijo tudi posebni interesi naše pokrajine. 
Osvoboditev domačije je bila najvišji cilj in gonilna sila naših dvajsetletnih borb. Temu 
cilju so služile vse naše organizacije in posamezniki doma in v inozemstvu. Njemu smo 
posvetili svoje življenje. Prirodno je bilo torej, da smo kakor vse ostale pokrete tako 
tudi Narodnoosvobodilno gibanje motrili in ocenjevali v luči naših vrhovnih ciljev. Vse 
dotlej dokler nismo bili neomajno uverjeni, da se v vprašanju naše domačije njihovi 
in naši cilji celoma krijejo, mi se nismo smeli predati brez pomislekov in pridržkov 
novemu pokretu. (…) Kdor noče samega sebe in drugih slepiti, mora priznati, da so 
nam Tito in njegovi ljudje dali in prinesli to, kar smo leta in leta zaman pričakovali, da 
bo vlada nemudoma proglasila, da je osvoboditev Julijske krajine, Koroške in drugih 
podjarmljenih delov naše zemlje vojni cilj Jugoslavije. (…) Kdor vestno in pošteno 
razmisli vsa izložena dejstva, mora priti neizbežno samo do enega zaključka: interesi 
naše domačije in naša načela nam nalagajo imperativno dolžnost, da se brez pomislekov 
in pridržkov pridružimo Narodno-osvobodilnemu pokretu. Če bi ravnali drugače, bi 
zatajili lastno preteklost in se izneverili vsem vrednotam, za katere se je naše ljudstvo 
borilo in trpelo četrt stoletja pod fašizmom. Pri tem nas ne sme prav nič motiti, da nas 
od Titovih ljudi loči naše krščansko svetovno naziranje. Saj boj se vrši danes v prvi vrsti 
za to, da vrnemo našemu ljudstvu domovino, da mu damo lastno državo. Najprej mora 
narod imeti zagotovljen obstanek, nato pride vse ostalo. V vprašanju lastne državnosti 
smo pa z Narodno-osvobodilnim pokretom ene duše in ene volje.«
29
 
Sprejetje takšne odločitve pa ne predstavlja zgolj Besednjakovega stališča, 
nekateri namreč oporekajo verodostojnosti pisma, češ da je bila takšna uteme-
29 Pismo dr. Engelberta Besednjaka, str. 258–267.
24 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
ljitev izsiljena s strani beograjskih oblasti, temveč jo gre razumeti kot izraz 
tedanjega razpoloženja pretežnega dela primorskega prebivalstva. V tem smislu 
gre razumeti tudi podporo primorske duhovščine povojnim prizadevanjem 
za priključitev Primorske k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji na pariški 
mirovni konferenci, čeprav je tedaj v njej že vladal komunistični režim.
30
LJUBLJANSKA PREDVOJNA POLITIČNA ELITA IN PRIMORSKI 
ANTIFAŠIZEM
Kako pa je predvojna politična elita v Ljubljani zapravila zaupanje primorskega 
prebivalstva? Že pred vojno vidne velike razlike med katoliškim taborom tostran 
rapalske meje (tu je bil kot glavni sovražnik prepoznan komunizem) in primorsko 
duhovščino, ki je vseskozi videla v fašizmu grožnjo narodnemu obstoju, so se 
dramatično poglobile in dobile povsem nove razsežnosti z napadom sil osi na 
Jugoslavijo. Naklonjenost partizanskemu boju med Primorci, ne glede na njihovo 
nazorsko in politično prepričanje, je bila v veliki meri pogojena z dejstvom, da 
se je predvojna politična elita na čelu z Markom Natlačenom in ljubljanskim 
škofom dr. Gregorijem Rožman
31
 s pristankom na aneksijo Ljubljanske pokrajine 
h Kraljevini Italiji v očeh primorskega prebivalstva že ob začetku okupacije 
diskreditirala, ob njeni odločitvi za oboroženo kolaboracijo s fašističnim okupa-
torjem pa izgubila še zadnjo sled legitimnosti v znatnem delu primorskega 
javnega mnenja.
Če se znova naslonimo na Besednjakovo mnenje, je ta v pogovoru s srbskim 
novinarjem Milanom Jovanovićem Stoimirovićem nekaj mesecev pred okupacijo 
Jugoslavije izrazil prepričanje, da lahko le Anton Korošec, s katerim sta bila v 
zaupnih odnosih, doseže priključitev Istre
32
 k Jugoslaviji.
33
 T akšne želje je Korošec 
sicer imel, pri čemer je bil, kot je razvidno iz spominov vodje HSS Vladka Mačka, 
ta karizmatični načelnik katoliške stranke prepričan, da bodo Slovenci zgolj s 
pomočjo združenih Srbov, Hrvatov in Slovencev mogli spet dobiti preko pol 
milijona Slovencev, ki so bili z rapalsko pogodbo predani Italiji.
34
 Vendar je v 
luči razkritij v knjigi Čas odločitev, ki obravnava delovanje katoliškega tabora 
na predvečer okupacije, moč prepričljivo trditi, da takšnih Besednjakovih 
pričakovanj Korošec zagotovo ne bi mogel uresničiti s tedanjo politiko, saj je ta 
30 Razgovori in članki. Primorska duhovščina za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.
31 Godeša, O političnem delovanju ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, str. 152–170.
32 Srbski novinar je pod pojmom »Istra« seveda razumel celotno s Slovenci in Hrvati poseljeno ozemlje, 
ki je z rapalsko pogodbo pripadlo Kraljevini Italiji.
33 Jovanović Stoimirović, Dnevnik, str. 409–410.
34 Maček, Memoari, str. 92–93.
25 Godeša: O primorskem antifašizmu
vodila v smeri, ki se je oddaljevala od temeljnega cilja primorskega prebivalstva, 
to je priključitve Primorske k matični domovini. Do tega akta je lahko na mirovni 
konferenci v Parizu leta 1947 prišlo le zaradi odločne opredelitve proti silam osi 
in boja na strani zmagovite zavezniške koalicije tistih političnih subjektov, ki 
so po vojni tudi prevzeli oblast. Če se vrnemo k Besednjakovemu zaupanju v 
Koroščeve sposobnosti izpeljati priključitev Primorske k matici, lahko po tem, 
kar vemo o zadnjih mesecih njegovega delovanja, pravzaprav trdimo ravno 
nasprotno, in sicer da je bil prav Korošec dejanski začetnik in pobudnik tiste 
politične usmeritve, ki je privedla do aprilske opredelitve vodstva SLS, ko so se 
katoliška stranka in nato v Narodnem svetu za Slovenijo (ustanovljen 6. aprila 
1941) zbrani predstavniki predvojnih strank povsem nedvoumno postavili na 
stran sil osi.
35
Kot se je kasneje pokazalo, je do ključne prelomnice med predvojno ljub-
ljansko politiko in dvajsetletnimi prizadevanji primorskega prebivalstva za 
združitev z matico prišlo spomladi in poleti 1940 ob dogodkih, povezanih z 
napadom nacistične Nemčije na Francijo in z vstopom Italije v vojni spopad na 
strani Hitlerja.
»Čujte, on je gotov. Premro je od straha od Nemaca. Traži germanofilsku 
vladu, koja bi nas zaštitila. (…) Korošec kaže da moramo biti kao ‚Schulbubli‘, sa 
rukama na stolu!«
36
 Tako je srbski politik in minister v vladi Dragiše Cvetkovića 
Mihailo Konstantinović v dnevniku povzel odziv nespornega voditelja slovenskega 
političnega katolicizma Antona Korošca na francosko kapitulacijo. Korošec je bil 
namreč prepričan, da po kapitulaciji Francije v mednarodnih okvirih ni več sile, 
ki bi lahko ustavila Hitlerja pri uresničitvi njegovih ciljev. Na podlagi takšnega 
predvidevanja se je Korošec nemudoma odločil za tesno naslonitev na nacistično 
Nemčijo ter sile osi, ki so se zavzemale za vzpostavitev totalitarnega in rasističnega 
»novega reda«. Ta politična usmeritev je zaznamovala Koroščevo politično 
delovanje vse do njegove smrti 14. decembra 1940, nadaljevala pa sta jo tudi 
njegova naslednika na čelu katoliške stranke, Franc Kulovec in Marko Natlačen.
37
Korošec je bistvo svoje politike jeseni 1940 pojasnil nemškemu veleposlaniku 
v Beogradu z besedami, da vidi »nedvomno edino možnost za zaščito svoje 
slovenske domovine v tem, da se najtesneje nasloni na os in zlasti na Nemčijo«.
38
 
Za takšno opredelitev je bilo ključno predvsem prepričanje v zmago sil osi v 
vojni, kar naj bi imelo po mnenju vodilnih katoliških politikov za »naravno« 
posledico tudi »razkroj zahoda«, to je zaton zahodne civilizacije. Dokončnega 
zatona liberalne parlamentarne demokracije ter tržnega gospodarstva, kot so 
35 Godeša, Čas odločitev, str. 121.
36 Konstantinović, Politika sporazuma, str. 140.
37 Godeša, Čas odločitev.
38 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 226–227.
26 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
tedanje stanje ocenjevali v konservativnih katoliških krogih, ki so se nagibali k 
avtoritarnim rešitvam, pa niso obžalovali, temveč so v tem celo videli priložnost 
za uveljavitev korporativnega družbenega modela, ki je temeljil na papeških 
okrožnicah ter nasploh na cerkvenem nauku. V pretežnem delu katoliškega 
tabora tako niso videli nobenih resnejših težav pri prilagoditvi družbeni ureditvi, 
ki je vladala v totalitarnih režimih nacistične Nemčije in fašistične Italije. Z 
odločnim poudarjanjem korporativizma, antiliberalizma, antikomunizma in 
nasprotovanjem prostozidarstvu je Korošec pošiljal Berlinu sporočilo, da so se 
takšni ureditvi pripravljeni brez predsodkov in povsem prostovoljno prilagoditi, 
če se pri tem pusti pri miru Cerkev.
39
 Razmerje med nacizmom in katolicizmom, 
kakršnega so v tistem času zagovarjali v vodilnih slovenskih katoliških krogih, 
je natančno opredelil Ivan Ahčin, glavni urednik časnika Slovenec ter eden 
osrednjih katoliških ideologov, ko je dejal: »Mi imamo svoj Weltanschauung, 
nacionalsocialisti pa svojega. (…) Mi smo z njimi na isti liniji v treh stvareh: 
masoni, Judje in komunisti«.
40
Najbolj so se v katoliškem taboru v idejnem smislu približali nacizmu s 
poudarjanjem agresivnega antisemitizma, čeprav je papež Pij XI. v okrožnici 
Mit brennender Sorge (Z zgočo skrbjo) leta 1938 v kritiki nacionalsocialis-
tične ideologije, poleg njenega pretiranega nacionalizma, kot nesprejemljive 
za katoličane izpostavil prav njene rasne vidike. Takšni rasistični poudarki, ki 
jih v katoliškem taboru v tistem času niti niso skušali prikrivati, so pomenili 
na simbolni ravni tudi najpomembnejšo »vstopnico« v svet totalitarnega in 
rasističnega »novega reda«. V tem pogledu se je najbolj izpostavil Korošec kot 
minister za prosveto v Cvetkovićevi vladi z brezkompromisnim zavzemanjem 
za sprejetje protijudovskih ukrepov, kjer pa mu je uspelo doseči le sprejetje 
uredbe o omejitvi vpisa (numerus clausus) judovskih dijakov in študentov na 
jugoslovanske izobraževalne ustanove.
 41
Lavo Čermelj, eden od obsojencev na tržaškem procesu, in pisatelj France 
Bevk, kasnejši predsednik PNOO, sta glede  pomena vstopa Mussolinijeve Italije 
v vojno junija 1940 na strani Hitlerjeve Nemčije za bodočo usodo Primorske 
izrazila mnenji, ki ju lahko posplošimo na celotno primorsko prebivalstvo. 
Čermelj je zapisal: »Ko je Italija sredi leta 1940 stopila v vojno na strani nacistične 
Nemčije, je postalo slovenskim in hrvaškim Primorcem jasno, da je napočil čas 
za osvoboditev Trsta, Goriške in Istre izpod fašističnega jarma.«
42
 Bevk pa je v 
svojih spominih Pot v svobodo ob tem dogodku zapisal: 
39 Godeša, Čas odločitev.
40 Jovanović Stoimirović, Dnevnik, str. 432.
41 Godeša, Čas odločitev. Tudi Koljanin, Jevreji i antisemitizam.
42 Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941, str. 14.
27 Godeša: O primorskem antifašizmu
»Pričakoval sem vojno napoved Italije. Ali Mussolini pojde v vojno? Pojde. To 
prepričanje mi je vsiljevala že zgolj želja da bi se to zgodilo… Napovedal je vojno, 
da bi delil plen nemških uspehov… Srce se mi je oddahnilo. Nisem se varal v svojih 
upih. Italija gre v vojno. Bilo mi je, kakor da so v enem samem hipu izpolnjene vse 
nade tlačenega ljudstva, poplačani vsi njegovi napori dvajsetih let, maščevano vse 
trpljenje. Zdelo se mi je. Zdelo se mi je, da že vidim plapolati tolikokrat zasramovane 
in onečaščene slovenske zastave, da že slišim vzklikanje in petje nepregledne 
množice v zanosu navdušenja. Prevzemala me je radost, kakršne še nisem občutil. Če 
bi bil hotel, bi ne mogel skrivati svojih občutkov… Nisem poznal pravega razmerja 
vojskujočih se sil, a verjel sem v neogiben poraz napuha, laži in gorja. Prav je tako! 
Dobro je tako! Gorel sem od zadoščenja!«
43
Takšno  prepričanje pa je vodilo primorske antifašiste tudi v konkretne 
akcije, v katere je sodila tudi Čermeljeva spomenica, ki jo je na začetku leta 1941 
poslal v London in v kateri je opisal, kako nevzdržne in krivične so razmere na 
Primorskem, ter zapisal: »Proti tej bolezni je samo eno zdravilo: eliminirajte ta 
tujek! Z drugimi besedami, ločite Julijsko krajino iz italijanskega političnega 
telesa in jo združite z njenim zaledjem, kamor po narodnosti spada.«
44
Še v času, ko delovanje tigrovcev ni bilo ustrezno ovrednoteno v slovenski 
družbi, je T one Ferenc objavil knjigo o njihovih akcijah v Italiji in Avstriji spomladi 
1940, kasneje so o tem med drugim pisali tudi Gorazd Bajc,
45
 Jera V odušek Starič
46
 
in predvsem na podlagi gradiva SOE v britanskih arhivih avstrijski zgodovinar 
Peter Pirker.
47
Že na podlagi opravljenih raziskav, predstavljenih pred dobrim desetletjem 
v knjigi Jerce Vodušek Starič Slovenski špijoni in SOE: 1938–1942, se je povsem 
nedvoumno pokazalo, da so v očeh Britancev med predstavniki slovenskih 
političnih strank veljali za angleške »prijatelje« predvsem tisti, ki so izhajali iz 
liberalnega tabora, ter zlasti primorski »iredentisti«, prav tako izvorno liberalnega 
porekla. Tako npr. je polkovnik George Taylor 11. marca 1941 v poglavju o 
Hrvaški in Sloveniji iz Aten Charlesu Hambru, šefu Special executive operations 
(SOE) in predsedniku sveta o dejavnosti SOE na Balkanu poročal tudi naslednje:
»Zelo tesno sodelujemo s slovensko demokratsko skupino,
48
 ki jo vodita dr. Čok in 
profesor Rudolf, psevdonim Rukovina. Ti ljudje, za razliko od slovenske klerikalne 
43 Navedeno po Škerl, O nekaterih specifičnih oblikah, str. 104.
44 Pirjevec, Dr. Lavu Čermelju v spomin.
45 Bajc, Iz nevidnega na plan.
46 Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE.
47 Pirker, Gegen das Dritte Reich; Pirker, Transnational resistance, str. 765–788.
48 Mišljeni so slovenski liberalci.
28 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
stranke, so odločno protinemški, zagrizeno protiitalijanski in proangleški (ali bolj 
natančno prozahodni) liberalci. Po svojih idejah ne predstavljajo širokega dela 
slovenskega ljudstva, so pa izredno organizirani pri podtalnem delovanju in izkušeni 
pri zarotniški dejavnosti, ker so se obdržali kot ilegalna organizacija (ne da bi jih 
beograjska vlada resno skušala zatreti) celo vrsto let.«
49
Vse to je zelo dobro vedel tudi znameniti britanski zgodovinar Alan John 
Percivale Taylor, ko je v brošuri Trieste, v kateri je tudi s svojim znanstvenim 
ugledom podprl zahtevo po priključitvi Trsta k Jugoslaviji, zapisal tudi besede, ki 
so se nanašale na primorske antifašiste in še posebej tigrovce:
»Takšna so bila italijanska pričakovanja o mirnem civiliziranju slovanskih kmetov. 
Niti en Italijan se ni zoperstavil, nikoli ni bilo z njihove strani poskusa izboljšati njihov 
položaj. Italijani vseh strank so soglašali s ciljem o narodnem izničenju Slovencev in 
Hrvatov pod italijansko oblastjo. Cilj ni bil uresničen. Ljudstvo je skušalo pravico 
do življenja uresničiti z izkazovanjem svoje volje po življenju; in nobeno ljudstvo ni 
skušalo bolj izkazovati svoje pravice kot Slovenci zahodno od Julijskih Alp. Italijani 
so se zatekali k vedno bolj terorističnim metodam in velikima sodnima procesoma, 
enim leta 1930 in nato še bolj brutalnim leta 1941. Britanska javnost ima rada 
plebiscite. Tukaj je neprenehoma več kot dvajset let potekal plebiscit, neprekinjeno 
ljudsko glasovanje, v rezultat katerega ni bilo dvoma. Slovenci kot ljudstvo niso 
hoteli umreti; odklonili so sprejetje italijanskega gospostva. Njihova priložnost se je 
pojavila leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno na strani Nemčije. Končno so lahko 
tudi Slovenci imeli zaveznike. To so postali, še preden je vojna zajela tudi Jugoslavijo, 
ko je imela Velika Britanija zelo malo zaveznikov. Služili so kot izhodiščna točka 
za odpor v jugovzhodni Evropi; in so postali eden od najmočnejših dejavnikov v 
narodnoosvobodilnem gibanju, ki se je vzpostavilo v Jugoslaviji pod maršalom 
Titom. Ti Slovenci niso prosili, da bodo osvobojeni od Italije. Osvobodili so se sami. 
Vse, kar prosijo, je, da ne bi bili nasilno vrnjeni pod italijansko gospostvo.«
50
V sklop politike prilagajanja totalitarnemu in rasističnemuu »novem redu«, 
ki so ga ustvarjale sile osi, je sodil tudi popolnoma odklonilen odnos vodilnih 
katoliških krogov do primorskih antifašistov, zlasti tigrovcev.
V skladu s politiko katoliške stranke, ki je videla »nedvomno edino možnost 
za zaščito svoje slovenske domovine v tem, da se najtesneje nasloni na os in zlasti 
na Nemčijo«,
51
 je bila razumljiva tudi Koroščeva reakcija ob razpustitvi Zveze 
emigrantskih društev v Beogradu septembra 1940. Njen predsednik Ivan Marija 
49 Biber, Utrinki iz arhiva SOE, str. 145–154. 
50 Taylor, Trieste, str. 14.
51 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 226–227.
29 Godeša: O primorskem antifašizmu
Čok je namreč (upravičeno) veljal za britanskega človeka ter je bil na zahtevo 
Nemcev, ki so bili v vojni z Veliko Britanijo, konfiniran v Aranđelovcu. Vendar 
je bila Čokova konfinacija, v skladu s politiko večinskega dela vlade, ki se je 
nacistom le taktično prilagajala, dokaj »elastična«. Toda ko ga je brezkompro-
misni zagovornik tesne naslonitve na sile osi, Korošec, po naključju srečal na 
Bledu, ga je dal takoj prijeti in znova konfinirati.
52
 Tako se ne gre čuditi Čokovi 
nastrojenosti proti »klerikalcem«, ko se je z njimi znašel v emigraciji. Alojzij 
Kuhar je za Čoka kasneje trdil, da je bil »on naš denunciant, odkar smo prišli 
z Angleži v stik v Jeruzalemu«.
53
 Čok je dvakrat, novembra 1942 in maja 1943, 
celo pisal britanskemu ministrskemu predsedniku Winstonu Churchillu ter mu 
v pismih pojasnjeval, da je tedanji predstavnik Slovencev v Londonu in član 
begunske vlade dr. Miha Krek bil tudi v Cvetkovićevi vladi, ki je podpisala pristop 
52 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 59.
53 ARS, AS 1643, šk. 57, Pismo Alojzija Kuharja 8. marca 1943.
Naslovnica	brošure	 Trieste,	v	kateri	je	britanski	zgodovinar	Alan	J.	P.	Taylor		
zelo	pohvalno	pisal	o	primorskem	antifašizmu
30 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
k trojnemu paktu. Ista vlada je Čoka zaradi Britancem naklonjenega delovanja 
celo za mesec dni spravila v zapor in nato za osem mesecev v internacijo v Srbijo.
54
 
Ob napadu sil osi na Jugoslavijo se je vodstvo SLS, nato pa tudi nekateri 
predstavniki drugih strank, zastopanih v Narodnem svetu, odločilo svoj obstoj 
povezati z usodo sil osi, ki so skušale z vojno ustvariti totalitarni in rasistični »novi 
red«. Predvojni slovenski politični eliti, zbrani v 6. aprila 1941 ustanovljenem 
Narodnem svetu, je ustanovitev NDH 10. aprila 1941 v organizaciji ustašev Anteja 
Pavelića predstavljala zgled. Prizadevali so si namreč za enako rešitev, to je za 
vzpostavitev slovenske države pod okriljem sil osi. Dokončna odločitev za takšno 
ravnanje je bila sprejeta ob prihodu Kulovca iz Beograda v Ljubljano 3. aprila 1941, 
ko je bilo sklenjeno, da bodo ob napadu sil osi na Jugoslavijo ustanovili Narodni 
svet. To politično telo je bilo ustanovljeno z nalogo, da v pričakovanju uničenja 
Jugoslavije kot države s strani sil osi v ustreznem trenutku skuša izposlovati pri 
nacističnih oblasteh ustanovitev slovenske države po slovaškem oziroma po 
hrvaškem vzoru. Pobudo za takšno rešitev sta že dan pred napadom sil osi na 
Jugoslavijo, 5. aprila 1941, preko slovaškega poslanstva v Beogradu vodji SLS, 
dr. Fran Kulovec in dr. Miha Krek, sicer še ministra v Simovićevi vladi, sporočila 
v Berlin. Po državnem prevratu 27. marca 1941, ki so ga v SLS ostro obsodili, a 
so bili njeni predstavniki kljub temu prisiljeni vstopiti v Simovićevo vlado, so v 
strankinem vodstvu predvideli, da je vojna s silami osi neodložljiva ter da z njo 
prihaja konec Jugoslavije. Kulovec in Krek sta ob tem ugotavljala, da bodo morali 
Slovenci, če se za Slovenijo ne bo našla kakšna posebna rešitev, prav tako tudi 
Hrvati umreti skupaj s Srbi. Medtem so se namreč razširile vesti o razkosanju 
slovenskega ozemlja. V Berlin sta zato sporočila, da jima gre bolj za njuno deželo 
kot za jugoslovansko državo, in se zavzela za drugačen izhod. Pri tem sta izrecno 
poudarila, da »ta pa mora biti na vsak način najden in rešen v sodelovanju z 
Nemčijo«.
55
 Kot rešitev sta predlagala ustanovitev samostojne Slovenije ali pa iz 
Slovenije in Hrvaške izoblikovano skupno državo.
Vodstvo SLS se je v trenutku, ko je bilo dobesedno vse postavljeno na kocko 
ter sta bila Kulovec in Krek s svojimi predlogi pripravljena tvegati tudi življenji, 
tako opredelilo v skladu z začrtano politično usmeritvijo, ki jo je določil že 
dolgoletni karizmatični vodja SLS Anton Korošec po kapitulaciji Francije.
Vendar za odločitev vodstva katoliške stranke, da v aprilskih dneh leta 1941 
s pobudo za ustanovitev slovenske države obstoj naroda poveže z usodo sil osi, 
ideološki motivi v smislu naklonjenosti fašizmu nikakor niso bili ključni. V 
ospredju je bilo  prepričanje, da bodo Hitler in njegovi zavezniki v vojni zmagali 
54 Biber, Zavezniške in sovjetske misije, str. 116.
55 Akten zur deutschen auswärtigen Politik 1918–1945, 5. tom (prvi poltom – Februar–April 1941), 
dokument 273, str. 383. Slovenski prevod dokumenta je objavljen v: Prevod poročila nemškega 
odpravnika poslov v Beogradu 5. aprila 1941, Slovenski zbornik 2007, str. 348–349.
31 Godeša: O primorskem antifašizmu
ter se zato z napadom sil osi na Jugoslavijo bliža tudi konec Jugoslavije kot 
države.
56
 Skladno s takšno odločitvijo so skušali Natlačen ter še nekateri drugi 
člani Narodnega sveta po vesti o ustanovitvi NDH prodreti z idejo samostojne 
slovenske države pod nemško zaščito, a je iz Berlina prispelo zgolj suhoparno 
sporočilo, »da predstavnik ministrstva zunanjih zadev ne vidi možnosti, da bi 
se mogel sestati z vodjem Slovenskega narodnega sveta«.
57
 Kasnejše ravnanje 
Natlačena in njegovih sodelavcev (obrat k Italijanom ter naslovitev identične 
prošnje Mussoliniju, nato priznanje aneksije Ljubljanske pokrajine h Kraljevini 
Italiji, vstop v pokrajinsko konzulto in odhod »pokonitvene deputacije« v 
Rim k Mussoliniju in papežu) kljub veliki vztrajnosti ter celo posredovanjem 
pri Mussoliniju ter (posredno) Hitlerju ni obrodilo nikakršnih sadov. Poskusi 
slovenskih predvojnih vodilnih politikov ob začetku agresije sil osi na Jugoslavijo, 
da bi se postavili ob bok Jozefu Tisi in Anteju Paveliću, so se končali klavrno, 
saj jim ni bila namenjena niti vloga »polnopravnih« kvizlingov, kot so tedaj 
pogosto označevali osebe, ki so prevzele takšno ali podobno vlogo, kot sta jo 
imela voditelja Slovaške in NDH. Pa sta ti tvorbi v Hitlerjevi hierarhiji odnosov 
z nacističnimi zavezniki veljali za bolj ali manj »tretjerazredni«. Vendar je bil 
tudi tak »kvizlinški« status za slovensko predvojno elito v okviru »novega reda« 
povsem nedosegljiv. Zadovoljiti se jim je bilo potrebno še s precej bolj obrobnim 
položajem in le simbolično vlogo, s članstvom v fašistični pokrajinski konzulti, 
ki je imela le posvetovalni značaj, kjer so s potrjevanjem odločitev pokrajinskih 
fašističnih oblasti zgolj izkazovali svojo lojalnost italijanski državi in fašističnemu 
režimu. Celo v takšnem položaju so se predstavniki slovenske predvojne politične 
elite med seboj prerivali, kdo se bo bolj prikupil novim oblastnikom.
58
Takšno ravnanje je temeljilo izključno na dejstvu, da so bili v izhodišču pač 
usmerjeni zgolj v iskanje rešitve slovenskega vprašanja pri silah osi ter v tistem 
trenutku o morebitnem obstoju drugačnih možnostih niti niso razmišljali. In to 
namreč iz povsem preprostega razloga, pretežni del predvojne politične elite je bil 
namreč povsem prepričan v zmago sil osi v vojnem spopadu z zavezniki.
Že vesti o Natlačenovem priznanju enostranskega akta aneksije Ljubljanske 
pokrajine (Provincia di Lubiana) k Italiji in zlasti v širši mednarodni javnosti 
odmeven obisk »poklonitvene deputacije« konzulte pri Mussoliniju v Rimu so 
skrajno negativno odmevali v zavezniški javnosti in med člani jugoslovanske 
begunske vlade. Z obiskom so  pokrajinski predstavniki aneksijski akt še dodatno 
manifestativno potrdili. Tudi Natlačenov vstop v pokrajinsko konzulto, ki je 
pomenil s strani predvojne politične elite potrditev obstoječega stanja in s tem 
56 Godeša, Fašizem, klerofašizem, obmejni fašizem, str. 767–786.
57 Dr. Marko Natlačen o svojem delovanju, str. 135.
58 Godeša, Čas odločitev.
32 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
tudi pristanek na razkosanje slovenskega ozemlja kot dokončno rešitev, je naletel 
na negativne odzive.. 
Celotno ravnanje predvojne slovenske družbene elite v prvih mesecih 
okupacije se je torej gibalo v iskanju rešitve v okviru totalitarnega in rasističnega 
novega reda ter je s priznanjem aneksije pomenilo pristanek na debelacijo Jugo-
slavije, t. j. nepriznavanje njene državne kontinuitete. T ako je pristanek na aneksijo 
predstavljal, kot je to poudaril Janko Pleterski, tudi »priznanje tuje oblasti kot 
domače«.
59
 Aneksijski akt je poleg najbolj izpostavljenih vodilnih oseb (Natlačen, 
Adlešič, Pucelj, Gosar, škof Rožman) s svojim ravnanjem potrdilo tudi vseh 105 
županov z ozemlja Ljubljanske pokrajine. To je seveda samodejno pomenilo tudi, 
da obstoječega stanja tisti del politične elite, ki je pristal na aneksijo, ni mogel 
interpretirati kot okupacijo. S tem se je skladalo tudi mnenje nekaterih katoliških 
razumnikov, ki so trdili, da »rajši vidijo nadoblast Italijanov kot pa Nemcev ali 
Srbov«.
60
 To je bilo seveda v popolnem nasprotju s stališčem vlad zavezniških 
držav, vključno z jugoslovansko begunsko vlado, ki takšne razlage stanja na 
ozemlju jugoslovanske države s strani agresorskih držav niso niti priznavale niti 
upoštevale. Zanje je bilo takšno ravnanje v nasprotju z mednarodnim pravom 
ter kot tako popolnoma nesprejemljivo in nedopustno. Tudi z vidika predvojne 
jugoslovanske zakonodaje je bilo takšno ravnanje moč obravnavati kot kršitev. S 
perspektive slovenskih nacionalnih interesov pa je bilo priznanje enostranskega 
akta aneksije Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, ki je dejansko pomenilo 
potrditev obstoječega stanja in s tem tudi legitimiranje razkosanja slovenskega 
ozemlja kot dokončne rešitve, s strani vseh sodobnikov opredeljeno kot največja 
katastrofa za slovenski narod.
PRIMORSKI ODMEVI NA RAVNANJE LJUBLJANSKIH 
POLITIKOV OB NAPADU SIL OSI NA JUGOSLAVIJO
Na Primorskem so vsi politični subjekti v nasprotju s ljubljansko politično 
elito vseskozi verjeli in upali v končno zavezniško zmago, prav z napadom na 
Jugoslavijo, v katerem je sodelovala tudi fašistična Italija, pa so videli enkratno 
priložnost za priključitev k matici, to je jugoslovanski državi. V tem pogledu je bil 
Besednjak v pismu, ki ga je 15. julija 1941 iz Beograda poslal svojemu političnemu 
somišljeniku v Ljubljani Andreju Gosarju, povsem jasen, ko je zapisal:
»Gledajo z drugačnimi očmi na državo. In kako je mogoče prezreti razpoloženje 
ljudstva na Primorskem? V tem ljudstvu, ki presega število vašega prebivalstva, so 
59 Pleterski, Pravica in moč, str. 409.
60 Simšič, Ugo Ubaldi, str. 439–474.
33 Godeša: O primorskem antifašizmu
se v dveh desetletjih nagrmadile sile, o katerih vemo, da bodo v danem trenutku 
bruhnile na dan z nezadržno, skoro revolucijonarno močjo. Primorski živelj je v 
narodnih in državnih stvareh skrajno občutljiv in intrasigenten. Primorci so sicer 
pripravljeni se boriti za samoupravo, smatrajo pa pri tem državo za svetinjo, ki bi 
jo branili strastno in odločno proti vsakomur. Vse, kar diši po separatizmu, vzbuja 
odpor pri vseh strankah brez razlike programa in svetovnega naziranja.«
61
V skladu s takšnimi divergentnimi pogledi so bili primorski odmevi na 
ravnanje ljubljanske politične elite ob začetkih okupacije, ko je le-ta pristala na 
aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, razumljivo še znatno ostrejši 
in neizprosnejši, kot se je to dogajalo v Ljubljani s strani odporniškega gibanja. 
Kritika s primorske strani je bila povsem utemeljena, saj je izpostavljala popolno 
nelegitimnost ljubljanske politične elite zastopati ne le interese slovenskega 
prebivalstva v Jugoslaviji, temveč še toliko manj celotnega slovenskega naroda. 
Z vidika mentalnega obzorja primorskega prebivalstva je bilo takšno delovanje 
namreč povsem nedopustno. V tem smislu je Besednjak v omenjenem pismu 
Gosarju izpostavil tudi naslednje:
»Mož
62
 ni nikdar imel v sebi tiste snovi, ki jo mora imeti politik. Naravnost zabavno 
je opazovati ga, kako se sam preriva na čelo godlje, ki mu more z matematično 
gotovostjo samo škodovati in ga onemogočiti za bodočnost. Ne vidi dalje od svojega 
nosu. Točno isto mnenje je imel o njegovih političnih sposobnostih Korun.
63
 (…) 
Je že prav, da prevzema nase vso odgovornost in ostajaš Ti v ozadju. Bo nosil tudi 
posledice. (…) V slučaju zmage zapadnih sil se bo najprej takoj obnovila država. 
Tako so se obvezali zavezniki. O tem vprašanju sploh ne bo diskusije. (…) Drugo, 
kar se bo zgodilo, bo obračun z ljudmi, o katerih mislijo, da so bili v času nesreče 
odpadniki ali izdajalci. Ob prevratu ne bo časa, da bi stavili naši gospodje pogoje. 
Mučile jih bodo čisto druge, nujnejše skrbi. Mrzlično bodo hiteli pojasnjevati, 
razlagati in opravičevati svoje sedanje zadržanje. Vso moč svoje logike bodo 
napeli, da prepričajo merodajne činitelje o svoji nedolžnosti. In če jim to uspe, se 
bodo vračali srečni domov in hvalili Boga, da se lahko v miru umaknejo v zatišje. 
Toda doma ne bodo razmere povsem take, kakor si zamišljajo naši gospodje. Ne 
pozabi, da je njihova pokrajina
64
 le majhen del slovenskega ozemlja. V mnogo 
večjem področju se vrši sedaj nasilno preseljevanje. Ta dogodek bo pretresel do 
dna duševnost prizadetih in morda temeljito spremenil njihov duševni odnos do 
61 Tavčar, Pelikan, Troha, Korespondenca Virgila Ščeka, str. 74.
62 Mišljen je dr. Marko Natlačen, predvojni ban Dravske banovine in predsednik 6. aprila 1941 
ustanovljenega Narodnega sveta za Slovenijo.
63 Psevdonim za dr. Antona Korošca.
64 Mišljena je Ljubljanska pokrajina.
34 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
države. Preseljenci so za nas velika uganka. Nadalje je treba v bodočnosti računati s 
Korošci. To so ljudje, ki mislijo drugače kakor vaši gospodje. (…) Kar se je pri vas v 
zadnjih mesecih zgodilo, je imelo gotovo tudi pozitivne strani, je bilo v znatni meri 
narekovano po sili razmer. Političen človek marsikaj razume. Nikdar pa ne bo mogel 
politik raztolmačiti in opravičiti primorskemu ljudstvu gotovih izjav in govorov, ki jih je 
čitalo v vašem in tujem časopisju. V edi, da je obnašanje vaših vodilnih mož onkraj meje 
sprožilo splošno ogorčenje. Ljudje so od jeze trgali vaše časnike. Primorska javnost ne 
more prenesti takih pojavov. To ni bil zanjo dovoljen politični oportunizem, temveč 
izraz slovenske hlapčevske duševnosti, dokaz pomanjkanja vsakega narodnega ponosa. 
V zadnjih dvajsetih letih se ni našel onkraj meje niti eden odgovoren človek, ki bi se bil 
tako poniževal pred tujcem, kakor so se vaši. Vedi, da je mišljenje onkraj meje enotno, 
in da bo imelo zadržanje vaših mož, kakor se bojim, še zelo neljube posledice. Ljudje 
onkraj meje dolžijo vaše voditelje, da so omadeževali pred očmi celega sveta slovensko 
ime! Pri vas se ne zavedajo še, kako je stvar resna in se vedejo, kakor, da se pravzaprav 
ni nič posebno zgodilo. Tem neprijetnejše bo, se bojim, presenečenje, ki jih čaka. To 
posebno radi tega, ker bodo morali živeti skupaj z ljudstvom onkraj meje in upoštevati 
njegovo mišljenje o slovenski narodni časti. Jaz smatram, da gre tu za vprašanje, ki se 
bomo morali z njim pravočasno baviti. Zavzeti bo treba jasno in nedvoumno stališče. 
Iz tega pisma vidiš, da razmere ob prevratu ne bodo tako enostavne, kakor si nekateri 
mislijo. Pripravljajmo se, da nas razmere ne presenetijo.«
65
Po osvoboditvi je v tem smislu tudi Virgil Šček v pismu Engelbertu Besednjaku 
20. maja 1946 zapisal naslednje misli:
»Ko so Italijani aprila 1941 zavzeli Slovenijo in so vodilne slovenske stranke (ki 
niti v tisti usodni dobi niso ustanovile skupnega narodnega sveta
66
) sklenile pakt s 
fašizmom, v tistem trenutku sem bliskoma razumel: te stranke so za vselej likvidirane, 
in bo morala prevzeti vodstvo diktatorska struja. (…) Šest mesecev pred svojo 
tragično smrtjo je dr. Natlačen poslal k meni posebnega sla in predlagal obnovitev 
S. L. S. (…). Odposlancu sem naravnost povedal, da so stranke, ki so podpisale pakt 
z Mussolinijem,  za vselej likvidirane, svetoval sem, naj reče Natlačenu in Rožmanu: 
‚Čimprej odstopite, tem večjo uslugo naredite slovenskemu narodu‘.«
67
Prav tako tudi Gosarju glede njegovega ravnanja v začetnem obdobju okupa-
cije ni bilo prizaneseno, čeprav se je predvsem zaradi spora za nasledstvo na čelu 
65 Tavčar, Pelikan, Troha, Korespondenca Virgila Ščeka, str. 72–74.
66 V tem pogledu se je Šček motil. Predvojni politiki so na pobudo Koroščevega naslednika na čelu SLS, 
dr. Frana Kulovca, ki je 3. aprila 1941 prav s tem namenom prišel v Ljubljano, ob napadu sil osi na 
Jugoslavijo 6. aprila 1941 ustanovili Narodni svet za Slovenijo.
67 ARS, AS 2065, š. 21.
35 Godeša: O primorskem antifašizmu
SLS po Kulovčevi smrti že kmalu oddaljil od politične usmeritve, katere simbol je 
predstavljal predvojni ban Dravske banovine in predsednik Narodnega sveta za 
Slovenijo dr. Marko Natlačen. T ako  je v nekem Besednjakovem pismu iz leta 1943 
izraženo mnenje, da Gosar ni primeren za vodilni položaj v katoliški stranki, ker 
se je politično onemogočil maja 1941 s svojim pristankom na aneksijo Ljubljanske 
pokrajine h Kraljevini Italiji. V tem pogledu so bili slovenski komunisti bolj 
pragmatični in so Gosarja kljub njegovemu sodelovanju v Narodnem svetu za 
Slovenijo in pristanku na aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, kar je 
bilo sicer z vidika dolgoročnih slovenskih nacionalnih koristi povsem nedopustno 
ravnanje, še jeseni 1941 vabili, naj se pridruži odporniškemu gibanju.
68
Kako različno je bilo ocenjevanje tedanjih razmer s strani ljubljanskih in 
primorskih politikov ter s tem seveda tudi njihovo ravnanje, nam kaže naslednji 
dogodek. Znano je, da si je Natlačen prizadeval za pomilostitev obsojencev na 
drugem tržaškem procesu; kot je razvidno iz knjige Lučke Jerman, predvsem 
na pobudo goriškega politika Janka Kralja.
69
 Vendar nas na tem mestu zanima 
zgolj to, s kakšnimi argumenti se je zavzel za obsojence pri visokem komisarju za 
Ljubljansko pokrajino Emiliu Grazioliju. V svojem poročilu v London je Natlačen 
zapisal naslednje:
»Opozoril sem ga,
70
 da je sedaj z objavo dekreta o ustanovitvi Ljubljanske province 
nastala za Slovence in sicer tudi za one v Primorju popolnoma nova situacija. Opozoril 
sem ga, da se nahaja po mojih informacijah okrog 500 Slovencev iz raznih krajev 
Primorja v internaciji. Plediral sem za to, naj bi napravila Italija z ozirom na novo nastali 
položaj plemenito in res širokogrudno gesto s tem, da se vse briše, kar je bilo, da se vsi 
Slovenci, ki so iz političnih razlogov v zaporih, ali v internacijah, puste na svobodo, 
da se na to, kar je kdo v preteklosti zagrešil, nič več ne ozira, če pa kdo v bodoče kaj 
zagreši, naj se ga pozove na odgovor. Opozarjal sem, da bi taka gesta odlično odjeknila 
v vseh slovenskih slojih in da bi Italija s tem med Slovenci, tudi med tistimi, ki so ji bili 
doslej neprijazno razpoloženi, pridobila izredne simpatije, po drugi strani pa da nima 
res prav nikakega stvarnega smisla preganjati Slovence zaradi političnih deliktov, ki so 
z ozirom na novo situacijo postali popolnoma brezpredmetni.«
71
Natlačenova prošnja za izpustitev primorskih zapornikov in internirancev je 
sicer kazala njegovo skrb za njihovo usodo, a je njegova argumentacija razlogov 
za takšno gesto obenem izražala vdanost v obstoječe stanje kot dolgoročno 
rešitev. To je pomenilo, da je bil Natlačen prepričan, da bo v prihodnosti večina 
68 Godeša, Dr. Andrej Gosar v času okupacije, str. 47–56.
69 Jerman, Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik.
70 Mišljen je bil Emilio Grazioli.
71 Dr. Natlačen o svojem delovanju, str. 139–140.
36 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
Slovencev, tudi ti v Ljubljanski pokrajini, živela v fašistični Italiji, s čimer naj bi bil 
dvajsetletni antifašistični boj primorskih Slovencev za priključitev k jugoslovanski 
državi zaman in »z ozirom na novo situacijo postal popolnoma brezpredmeten«.
72
V kontekstu takšnega razmisleka predvojne politične elite je nastal celo 
dokument, v katerem so si snovalci želeli v okviru »novega reda« uresničiti 
Zedinjeno Slovenijo, ki bi bila del fašistične Italije. Bistveni poudarki tega 
dokumenta se glasijo: »Ker Italija že ima Primorce in Ljubljansko pokrajino in 
ker so tudi že Hrvati zvezani z Italijo, ali bi ne bilo za vse Slovence še najbolje, da 
bi vsi pripadli Italiji? Morda bi si lahko izgovorili najširšo avtonomijo. Tako bi bili 
zavarovani v veliki in močni državi in bi ne prehajali več iz ene države v drugo, 
kot smo v zadnjih 22 letih prišli kar v tri države: Avstrijo, Jugoslavijo in Italijo«.
73
 
V nadaljevanju je bilo v besedilu tudi pojasnjeno, zakaj bi mogla biti fašistična 
Italija primerna rešitev za Slovence: »Kakor sedaj kaže, bi svobode pod Italijo ne 
imeli nič manj, kakor smo jo imeli v Jugoslaviji: banski svet – sosvet Ljubljanske 
pokrajine, ban – visoki komisar itd. Kakšno svobodo imajo zdaj Slovenci 
v Mariboru in kakšno imamo mi v Ljubljani!«
74
 Glede tega, kako bi prišlo do 
uresničitve takšne zamisli, pa dokument predlaga naslednje: »Da bi Italija mogla 
dobiti vse Slovence, tudi Korošce s Celovcem in Štajerce z Mariborom, pri tem bi 
Slovencem pomagali tudi Italijani sami: Grazioli in Duce. Duce bi skušal Hitlerja 
pregovoriti, da bi Hitler sprejel v zameno za Slovenijo kako drugo provincijo, 
železnico do Trsta in pristanišče v Trstu, ali tudi brez tega, to je stvar dogovora. – 
Ducejeva beseda bi pri Hitlerju veliko več zalegla, ako bi se lahko sklicevali na to, 
da Slovenci želijo priti vsi pod Italijo. Javno si zdaj tega nihče ne upa povedati z 
obzirom na Nemce«. Nato predlog predvideva naslednji scenarij: »V ‚Spomenici‘ 
na Dučeja bi dokazali, da je v Avstriji celo pristransko ljudsko štetje pokazalo, da 
ni bila Spodnja Štajerska nikoli ‚deutsches Gebiet‘, kakor to so Štajerski Nemci 
Hitlerja informirali. Kako da se je nekaj Nemcev naselilo na Spodnjem Štajerskem, 
to bi v spomenici na Duceja opisal kak zgodovinar. Kolikor zdaj pomaga Italija 
Nemčiji, za to bi bila Italija od Nemčije lahko z vso odločnostjo zahtevala zase 
vso Slovenijo. Da je Italija do Nemčije preveč popustljiva, to je splošno znano.«
75
 
Nato pa je bilo posebej poudarjeno še naslednje: »Ko bi vsaka država tako lepo 
postopala v zasedeni pokrajini, kot to dela Italija, potem bi bil ‚novi red‘ v Evropi 
rešen z lahkoto«.
76
 Poleg tega je bil argument piscev tudi, »če Hitler zahteva, da 
morajo Nemci prebivati vsi v skupni Nemški državi, bi ga bilo treba prepričati, 
da mora dosledno dovoliti tudi Slovencem, da pridejo vsi v eno državo, ne pa da 
72 Prav tam.
73 Šnuderl, Dnevnik, str. 116–118.
74 Prav tam.
75 Prav tam.
76 Prav tam.
37 Godeša: O primorskem antifašizmu
bi bila peščica Slovencev razkosana na tri države«.
77
 Na koncu je bilo še izraženo 
prepričanje:
»Tako spomenico bi ekscelenca Grazioli poslal Duceju, ta pa svojemu poslaniku v 
Berlin z ukazom, da informira Hitlerjeve ljudi in jih skuša pridobiti za odstop Slovencev 
Italiji. Na besede Duceja in Ciana bi se morda celo med Nemci kdo zavzel pri Hitlerju 
za pravično stvar Slovencev. Tudi če bi vsega tega ne dosegli, vsaj to bi se z Dučejevo 
pomočjo doseglo, da bi prišla pod Italijo velika večina Slovencev in da ne bi segala 
državna meja prav tik do Ljubljane.«
78
Tako so vodilni predvojni politiki v najbolj nenavadni obliki izrazili eno-
stransko vztrajanje pri iskanju podpore osnih držav za rešitev vprašanja v obliki 
slovenske države pod okriljem sil osi. Zamisel je temeljila na poskusu uresničitve 
Zedinjene Slovenije s Hitlerjevo in Mussolinijevo pomočjo in je nastala junija 
1941 v političnih krogih, ki so se napajali iz povsem istega miselnega vzorca kot 
slovenski predstavniki v konzulti. Makso Šnuderl je, ko je dobil v roke citirani 
dokument, v svoj dnevnik zapisal: »Pisec se ali šali ali pa je bedak, ko si zamišlja 
kot možne take absurdnosti!«
79
 Dokument dejansko predstavlja najbolj očiten 
primer tedanje zablode pretežnega dela slovenske predvojne politične elite, 
ki je z neverjetno vztrajnostjo skušala doseči ugoden položaj Slovenije znotraj 
totalitarnega in rasističnega »novega reda« kljub tedaj že povsem jasnemu (sprva 
predvsem) nemškemu odklonilnemu stališču, predvsem pa njihovemu odkritemu 
in nasilnemu raznarodovanju, ki so ga začeli izvajali takoj po zasedbi in za 
katerega je že tedaj prevladovalo prepričanje, da ima za cilj uničenje Slovencev 
kot etnične enote.
Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da je Natlačen ob začetku okupacije (seveda 
povsem neuspešno) težil k združitvi Slovencev v fašistični Italiji, medtem ko so 
Primorci nezakonit akt agresije sil osi na Jugoslavijo in po mednarodnem pravu 
protizakonito aneksijo Ljubljanske pokrajine k Italiji razumeli ravno nasprotno, 
in sicer kot izhodišče za združitev vseh Slovencev v matični domovini Jugoslaviji.
Razumljivo je, da pri takšnih popolnoma divergentnih pogledih razume vanja 
za »posebne« razmere v Ljubljanski pokrajini, še manj pa seveda soglasja Natla-
čenovemu prizadevanju o skupnem življenju v italijanski državi na primorski 
strani preprosto ni moglo biti. Iz teh diametralno nasprotnih izhodišč je tudi 
izviralo neizmerno začudenje in še bolj ogorčenje primorskih ljudi nad ravnanjem 
ljubljanske predvojne elite, ki jim je bilo tako čutenje povsem tuje.
77 Prav tam.
78 Prav tam.
79 Prav tam.
38 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
Predvojna strankarska elita v Ljubljani, ki se je kljub temu še naprej štela za 
legitimnega zastopnika interesov celotnega slovenskega prebivalstva, tako doma 
kot pred mednarodno javnostjo, si je skušala podrediti tudi slovenske politične 
predstavnike izven meja predvojne jugoslovanske države. Dokončno so se takšna 
prizadevanja izjalovila z odločitvijo za oboroženo kolaboracijo z italijanskim 
okupatorjem v Ljubljanski pokrajini poleti 1942 ter z ustanovitvijo vaških straž 
za boj proti partizanom. France Škerl je o tem zapisal:
»Nekoliko drugačno barvo je imelo razmerje do nasprotnikov Osvobo dilne fronte, ki so 
zrasli iz Primorcev samih. To so bili ljudje, ki so bili povezani z ljubljansko desnico. Toda 
ta desnica na Primorskem pravzaprav ni mogla dobiti korenin. Poskušala je zanesti na 
Primorsko najprej propagando proti Osvobodilni fronti in partizanom, ki je segla še dokaj 
široko in uporabljala proti partizanom predvsem ideološke momente, po roški ofenzivi 
na Dolenjskem pa naj bi se Primorci na željo ljubljanske desnice ogreli tudi za oborožene 
vaške straže in sodelovanje z Italijani. Tu pa je kontrarevolucionarna reakcija doživela 
popoln neuspeh. Doživela ga je predvsem zaradi visoke narodne zavesti primorskih ljudi. 
Bili so na Primorskem ljudje, ki niso simpatizirali z Osvobodilno fronto, nekateri so celo 
delali proti njej, toda da bi šli v oboroženi boj proti partizanom, to pa na Primorskem ni 
bilo mogoče. Te mentalitete ljubljanske desnice ni bilo mogoče presaditi na Primorsko 
in ne je realizirati v oboroženem boju proti partizanom. Primorci so namreč ravno 
to ravnanje ljubljanske desnice obsojali. Boj proti bratom na strani Italijanov je bil za 
Primorce nemogoč.«
80
Od tedaj s predvojnimi strankarskimi voditelji v Ljubljani nihče ni več računal 
kot z dejavnikom, ki bi na Primorskem lahko odločilno krojil politiko in odločal 
o usodi pokrajine ter si za uresničitev združitve z matičnim narodom pridobil 
naklonjenost njenega prebivalstva.
NAMESTO SKLEPA
Diskriminacija predvojnih primorskih protifašistov s strani povojnih oblasti 
je razvidna tudi v primeru povojne obravnave petih usmrčenih obsojencev na 
drugem tržaškem procesu. Po vojni je bil razglašen za narodnega heroja zgolj 
Pinko Tomažič, ker je bil pač komunist. Hkrati pa je bil tudi edini jugoslovanski 
narodni heroj, ki se je zavzemal za svobodno (sovjetsko) Slovenijo.
Medvojni zadržani odnos do tigrovcev
81
 se je tako nadaljeval tudi po 
80 Škerl, O nekaterih specifičnih oblikah, str. 116.
81 Deželak-Barič, Odnos Komunistične partije Slovenije do narodnorevolucionarne organizacije TIGR, 
str. 181–196.
39 Godeša: O primorskem antifašizmu
vojni, kljub vključitvi predvojnega primorskega antifašizma v tradicijo 
protiokupatorskega boja.
82
 Pri tem je le obrobno vlogo igrala bojazen, da bi le-
ti zasenčili veličino partizanskega boja, bolj je bilo za povojno oblast moteče, 
da se je organizacija TIGR »oslanjala na najbolj reakcionarne sile v Jugoslaviji 
in tako postala orožje tujih obveščevalnih služb«.
83
Na posvetu ob 25-letnici Osvobodilne fronte leta 1966 je Ivo Juvančič, 
medvojni predstavnik goriške sredine, v razpravi zavrnil še vedno precej razširjeno 
prepričanje tedanjih oblastnikov o navezanosti predvojnega primorskega proti-
fašizma na »reakcionarne sile« v predvojni Jugoslaviji. Juvančič je opozoril 
namreč tudi na naslednje vidike:
»Pri nas je bilo samo tako gibanje: Hoteli smo biti Slovenci in Jugoslovani, pa 
nismo nikdar mislili na Jugoslavijo Karadjordjevićev. Naši preprosti ljudje so ves 
čas med obema vojnama staro Jugoslavijo stalno kritizirali. Preprost kmet, ki sem 
ga srečal v Krnskih hribih, je imel svoje pripombe na različne stranke, češ da so 
koritarji itd. Torej gibanje je bilo. Zakaj? Ker smo vsi trepetali pred fašizmom za svoj 
obstoj. Omeniti moram še neko pomembno dejstvo: medtem ko je tako imenovana 
monarhofašistična diktatura Karadjordjevićev – mislim, da poimenovanje tudi ni 
pravilno, ker je bila bolj vojaška – začela hitro upadati. (…) Druga misel s tem v 
zvezi, ki jo moram poudariti, je ta, da v Primorju gibanje ni imelo nikakršnih 
stikov z vladnimi strankami (v stari Jugoslaviji), čeprav bi človek to sklepal. Med 
katoliškimi tam in katoliškimi tukaj so bile malenkostne zveze. Meščansko gibanje 
tam se ni naslanjalo na gibanje tukaj. Zato je proces tam specifičen, ima okoliščine, 
ki pojasnjujejo celotno obdobje v stari Jugoslaviji.«
84
Kot vemo iz novejših raziskav, zlasti na podlagi ohranjenega, a za raziskave 
dolgo nedostopnega gradiva Engelberta Besednjaka, ki ga je v knjigi o delovanju 
primorske duhovščine pod fašizmom obdelal Egon Pelikan,
85
 navedenih 
Juvančičevih izjav o »malenkostnem« sodelovanju s predvojnimi jugoslovanskimi 
oblastmi ni moč potrditi kot povsem verodostojnih. Seveda je pri tej izjavi 
razvidna Juvančičeva težnja razbremeniti predvojni primorski antifašizem 
hipoteke predvojnega sodelovanja s tedanjim jugoslovanskim režimom, ki je 
imelo v času druge jugoslovanske države predvsem pejorativni pomen. Kljub 
temu je ravno opredelitev večinskega dela primorskega prebivalstva med drugo 
svetovno vojno potrdila bistvo Juvančičevega posega na simpoziju. Primorci so 
82 Gabrič, Molk o TIGR-u; Gabrič, Socialistična kulturna politika, str. 291–302; Gabrič, Povojna usoda 
tigrovcev, str. 163–167.
83 ARS, AS 1589, III, šk. 8. Zapisnik seje Izvršnega komiteja CK ZKS dne 13. junija 1958.
84 Juvančič, Razprave, str. 141–143. Tudi Juvančič, Odnos primorskih Slovencev, str. 40–50.
85 Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine.
40 TIGR v zgodovini in zgodovinopisju
se za dosego svojih dvajsetletnih prizadevanj po združitvi z matičnim narodom 
pridružili odporniškemu gibanju kot edinemu političnem subjektu, ki je lahko 
uresničil njihovo dvajsetletno hotenje. Juvančič se je skliceval na to, ko je želel 
predvsem opozoriti, da »smo hoteli biti Slovenci in Jugoslovani«.
86
Diskriminatoren odnos do predvojnega primorskega antifašizma, še zlasti do 
TIGR-a, je na strani vladajoče politike prevladoval vse do srede osemdesetih let 
prejšnjega stoletja,
87
 ko se je, seveda poleg drugih tem, začela vedno bolj proble-
matizirati tudi tigrovska tematika.
88
Medtem ko je moral Juvančič na nekoliko nenavaden, a glede na tedanje okoliščine 
razumljiv način zagovarjati pozitivno vlogo predvojnega primorskega antifašizma, je 
prišlo po državni osamosvojitvi v slovenski družbi do sploš nega družbenega kon-
senza o nespornem pomenu celotnega primorskega anti fašističnega upora. T ako se je 
npr. 67-letnice ustanovitve TIGR-a na Nanosu 4. septembra 1994 udeležil tudi tedanji 
predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
89
 »Ob petdesetletnici priključitve 
Primorske Sloveniji za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo 
slovenstvu v najhujših časih potujčevanja« je predsednik države Kučan leta 1997 
podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije Ferdu Bidovcu, Viktorju Bobeku, 
Ivanu Ivančiču, Simonu Kosu, Franu Marušiču, Zvonimirju Milošu, Pinku T omažiču, 
Ivanu V adnalu in Alojzu V alenčiču. Istočasno so bili odlikovani tudi IX. korpus NOV 
Slovenije, organizacija TIGR, prekomorske brigade in druge prekomorske enote, I. 
bataljon Simona Gregorčiča, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko 
Primorje in Trst ter zbor svečenikov sv. Pavla.
V takšnem kontekstu je prišel do zanimivih spoznanj (sicer osredotočenih 
predvsem na TIGR) v svojih spominskih zapisih Pot v osamosvojitev tudi gorenjski 
partizan in povojni gospodarstvenik Niko Kavčič, ko je ugotavljal: »Čeprav je bila 
do tigrovcev, ki so se znašli v službi Angležev in pod njihovim poveljstvom, do neke 
mere razumljivo nezaupljiva politika slovenske Komunistične partije, pa lahko 
danes obžalujemo zlasti žalostno usodo tistih tigrovcev, ki so v poznejših letih prišli 
med partizane bodisi kot padalci ali ilegalci.
90
 Škoda, da OF in komunisti že leta 
1941 niso znali spreminjati svojega političnega kurza. TIGR bi moral tedaj postati 
četrti skupinski koalicijski partner v OF . T o je bila zgodovinska napaka komunistov, 
ki so s svojo sektaško politiko izločili borce TIGR-a. Prav bi bilo, da bi tigrovci postali 
skupina primorskih prvoborcev, ki jih ni bilo zanemarljivo malo, in prihranjena bi 
jim bila marsikatera težka ura, ki so jo v partizanih morali preživeti.«
91
86 Juvančič, Razprave, str. 141–143.
87 Marušič, O TIGR-u in tigrovcih, str. 948–949.
88 Kacin-Wohinz, Tigr, Borba, str. 13–87. Nato pa tudi Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi in 
Kacin-Wohinz, Verginella, Primorski upor fašizmu.
89 Godeša, Kdor ni z nami, str. 373.
90 V mislih je imel usodo primorskih padalcev, ki so jih Britanci poslali med partizane. S tem vprašanjem 
se je med prvimi začel ukvarjati Ivo Jevnikar, monografijo Cena domoljubja pa je napisal John Earle.
91 Kavčič, Pot v osamosvojitev, str. 63–65.