kritika
secrets and lies
VB 142 minut
režija Mike Leigh scenarij Mike Leigh fotografija Dick Pope glasba Andrew Dickson montaža Jon Gregory igrajo Brenda Blethyn, Marianne Jean-Baptiste, Timothy Spall, Phyllis Logan, Claire Rushbrook, Lesley Manville
Filmi Mikea Leigha so vedno izgledali kot izrez iz resničnosti, skorajda tako kot skrita, candid caméra; vedno se nam je zdelo, kot daje postavil kamero med ljudi, sam pa odšel za poi ure na pir, najsi je šlo za njegove televizijske enodejanke iz sedemdesetih (Kiss of Death ..) ali pa za velike, na festivalih nagrajevane filme iz devetdesetih. Mislim, da je v tem poglavitna razlika med njegovim pristopom in metodo Kena Loacha, še enega portretista ožetega, zmahanega angleškega proletariata; Loach je v svojem naturalizmu (za ceno željenega cinéma vérité?) večkrat pretiraval, preprosto zato, ker seje zanašal na sposobnost lastne presoje, ker seje imel sam za škatlo, ki beleži slike, Leighovo sposobnost prežemati scagani vsakdanjik angleškega Johna Doa s humorjem, ki bi mu ekvivalent lahko našli (v ameriški kriminalni razičici seveda) le še v kakšnem chandlerjevskem svetu, gre nemara res iskati v njegovi ignorand in ne zanimanju za raziskovanje karekterizacije junakov, Zdi se, da Leigh svojim junakom preprosto ne želi dodati ničesar svojega, avtorskega. Skrivnost njegovega uspeha dejansko leži v tem - kot pravi sam - da se naokrog ne vozi v limuzinah, temveč z javnimi prevoznimi sredstvi, kjer beleži zgodbe in usode, ki jih pozneje spoznamo v njegovih filmih. Leigh je smetar, garbage man, še več, obnaša se kot lastni second assistant director, ki ga šef pošlje za vogal posnet nekaj kadrov.
Mnogo tega je spremenjenega v njegovem filmu Secrets and Lies, zgodbi o Hortense, mladem temnopoltem dekletu, ki se
Marianne Jean Baptiste, Ciaire Rushbrook
po smrti krušne matere odpravi iskat korenine, In jih najde - o ja, najde - v belopolti, petdeset in nekaj letni gospodinji Cynthiji (canneska nagrajenka za igro Brenda Blethyn), ki si bolj kot vse želi še enega otroka. Že to kar ima, je preveč; njena že zdavnaj odrasla mularija je zabita, lena in neperspektivna. Sedaj pa seji prikaže preteklost, dobesedno temačna, v temni preobleki, toda izobražena, delavna in perspektivna. Temnopolta Hortense resnično uteleša (fotografski?) negativ družine, s predsodki (seksistično, mačistično, deloma tudi rasno) obremenjene skupnosti.
V	Secrets and Lies Leighu ne gre več toliko za filmanje resničnega stanja, temveč predvsem za lepšanje le-tega, lišpanje, dekoriranje, skratka, "ne pokazati pravega obraza".
V	simbolnem pomenu to pomeni obojestransko strinjanje, tako matere kot hčere, da ne razkrijeta Hortensine prave družinske vloge - Hortense Cynthia na praznovanju rojstnga dne "prave" hčere namreč predstavi kot svojo "sodelavko". Na drugi strani smo pretvarjanja deležni v povsem praktičnem pogledu; Cynthijin brat Maurice - edini vsaj približno ekonomsko stabilni član družine, je fotograf, specializiran za poroke; vse mu gre kot po maslu, roka je vedno mirna, fotografije odlične, s problemom pa se prvič sooči, ko v njegov studio pride po obrazu z nekaj deset sivi močno razrezano in zakrpano dekle, nekoč očitno lepotica, fotografije pa potrebuje kot dokazni material za sodišče. "Zato naj bodo kar se da resnične, krute, ja, svinjske", pravi ona. Secrets and Lies je dosedaj nemara najbolj "resen" film Mikea Leigha, preprosto zato, ker resnobnosti in resničnosti ni pustil improvizirati, temveč ju je držal pod kontrolo. Točno to, Leigh je svoje osebno izročilo, svojo tematiko do sedaj obravnanal enako kot igralce, jemal jih je osebno, jih ljubkoval. Kdo ve, morda je z njimi odšel celo v posteljo? Simon Popek