Vinko Biten
Njene jaslice
Bo iiina    tgodba   iz   Korotana
V  prostranih gozdovih podPeco je drvaril in ogljaril Matej  Čeles-nik, od življenja, trdega dela težko pTeizkušeni mož. a kremenit zna-čaj, ki   ni nikoli pozabil. da ga je zibala slovenska mati.
Bil je že blizu petdesetleten sa-motar, ko se je oženil s Pavlačevo Jozo iz vasi.
Boljše, razumnejše žene bi si Ce-lesnik ne mogel dobiti. Bila je / možem enih misli, navajena le do-mačih šeg, predvsem pa domačega jezika.
V   tem   duhu   sta  zakonca tudi vzgojila svojo hčerko Lenco. Do-klcr Lenca ni hodila v šolo, je bila vsa  njuna, pravi   sončni   žarek   v tcnini samoti gozda.
Ko pa so prišla leta šole, so se v družino oglarjevo pričele krasti sence in so z grabežljivimi prstj segale po sreči.
Sprva je Lenca nekam zamišlje-na prihajala iz šole, pozneje pa vča-sih celo objokana.
Ko jo je raati nekoč vprašala. zakaj je tako tiha. je Lenca odgo-vorila:
»Pravijo v šoli, da ne znam go-voriti tako kakor drugi«.
»Kdo pravi to?«
»Gospod učiteij in tudi Štacu-narjeva Ema mi je že rekla.«
Mater je zabolelo v duši.
»To ti pravijo? Naj pravijo. Lenca, ti pa ostani zvesta svoji ma-teri. Ali boš?«
»Bom«. je odgovorila Lenca, če-prav ni razumela. kaj mati misli.
In tako je šlo dalje.
Polagoma se je Lenca privadila šole, učitclja, sošolk, in ko je obi-skovala četrti razred, se je za silo že lahko pogovorila s Stacunarjevo Etno.
Nekega dne tik pred' Božičem pa Lence ni bilo iz šole domov.
Roditelja je pričelo skrbeti in ko otroka le še ni bilo od nikoder, je dejala žena možu:
»Pojdi Lenci nasproti, saj otrok še lahko zaide. Zjutraj sero ji dala denar za pastirčke, poglej pri Šta-cunarju, nemara se je zadržala tam.«
S težkim srcem se je napotil Če-lesnik v vas. Snega ni bilo veliko, ozka pot, ki je peljala po gozdu, je bila docela kopna, a blatna in razmočena. Čelesnik jc šel narav-nost k trgovcu.
»Ali je bila naša Lenca kaj pri vas?« je hlastno vprašal, ko je od-prl vrata.
Stacunar, majhen, rejen možiček s črnimi, pristriženimi brki, je z lo-kavim nasmeškom premeril Čeles-nika.
»Vaša punčka? Mislim. da je bi-la. Nekaj je hotela kupiti. pa je nismo razumeli, kaj hoče.«
Čelesnika so užgale besedc, ka-kor bi ga bil poparil s kropom.
»Niste je razumeli?« je otiorčeno dejal. »Pastirčke, tiste papirnate tam. bi bila rada kupila ...«
Štacunar, ki se je včasih pisal za Ivana Rebernika, a se je poznejc prekrsti! v Hansa Reppernisga, je mirno zanosljal:
»A tako? Škoda — pa naj pridc drugič.«
Čelesnik se je komaj premagal. da ni trgovcu zabrusil v obraz be-sede, ki bi se mu bila v resnici pri-lejjla. Voščil je samo na kratko lah-ko noč in odšel.
Zunaj ga je znova objela skrb za hčerko.
Kaj je z otrokom, kje je? Kaj pa. če je dekle v gozdu res zašlo, nli se mu je pripetilo kaj hudega?
Z mislimi je rasla tesnoba v og-larjevem srcu. Zle slutnje so mu podžigale korak, da je kar naenkrat premeril vas.
14
Ustavil se je pred gostilno in sto-pil noter. da bi se pokrepčal s ko-zarcem vina.
Gostilničar, star znanec in dober rojak njegov, ga je prijazno nago-voril.
»Kaj pa je tebe prineslo danes, Matej, saj se zelo redko oglasiš pri nas. Pa nekam ves prepaden si vi-dcti?«
»Dro, Lenco iščem. Otrok bi bil moral priti do kosila iz šole. pa ga ni bilo.«
Gostilničar je pomisliU
»Ti, meni se pa zdi, da sem videl dekliča na vozu dveh .sejmarjev, ki sta se peljala v mesto na božični sejem. Mo.ški in ženska sta kar na vozu nckaj malega prigriznila in popila šilce žganja, dekletce pa je sedeio zadaj. Nisem porajtal, či-gavo da je, to pa vem, da je imelo ruto na glavi, okrog sebe pa ženski plet...«
»Prav Lenca je bila, je trpko pri-trdil Čelešnik. »A počemu neki bi se bila podala v mesto?«
Plačal je in naglo odšel.
Nekoliko potolažen in prepričan. da Lenco gotovo najde, se je Čeles-nik odločil in se kar peš napotil v mesto, dobro uro hoda oddaljenu od vasi.
Tiho, počasi je pričel naletavati sneg...
*
Lenca je hodila po trgu med stoi-nicami. Nekateri sejmarji so jih šele postavljali. na drugih pa je bila že razložena najrazličnejša ro-ba za božič.
Lenca se je ustavila pred stojni-co, kjer so čez palice visele papir-nate pole s pastirčki.
Stara ženica. vsa povita v dcbel kožuh, z velikimi, klobučevinasti-mi čevlji na nogah. je stala za stoj-nico.
»Kaj boš kupila, mala?« je nago-vorila Lenco. Lenca sc jc razvese-lila domače besde. Saj je že tu pa tam povprašala, pa nikjer je niso hoteli razumeti.
Tudi Štacunar v vasi je ni razu-mel, ona pa ni znala povedati dru-gače.
»Pastirčke kupi!« ji je narocila mati, ko ji je dala denar.
Bog ve. ali jc beseda »pastirčki« res že tako zastarela, da nobeden ne ve, kaj pomeni? AH pa je go-vorica drugačna kakor je bila vča-sih? Nemara bo res tako. zakaj dandanašnji Ijudje ne obrajtajo zastarelih stvari in hočejo zmeraj kaj novega. Ampak vaški trgovec bi Lenco vseeno lahko razumel.
Saj je pravil očka, da je Stacunar včasih, pred leti, prav rad govoril z domačimi ljudmi po domače.
Kaj neki ga je prijelo, da se je tako izpremenil?
Njegova hei Ema, ki hodi v isti razred kakor Lenca. pa celo pravi. da je domača govorica kmctavzar-ska in da ona ne bo nikoli tako go-vorila.
Kaj je hotela Lenca, ko ni dobila pastirčkov? Odločila se je, da poj-de v mesto ponje, ker mora na vsak način izpolniti to, kar ji je mamica naročila. In jutri ne bo več šole. kcr se začno božične počitnice.
15
Oh, kako se že Lenca veseli, ko bosta z mamico pastirčke izrezo-vali.
Saj do mesta ni tako daleč, le pot je slaba. Kakor nalašč je tedaj privozil skozi vas kmečki voz. na-menjen v mesto.
Lenca je poprosila, če sme pri-sesti.
Voznik je res ustavil in Lenca se je skobacala zadaj na voz.
Nekoliko jo je pač zeblo in ko je v roestu zlezla z voza, je imela noge vse trde in roke premrte.
Pa kaj tisto! Samo da dobi pa-stirčke, vse drugo, težave, pot in mraz, vse to bo pozabljeno. In še to se je Lenca zgovorila z vozni-kom, da se bo smela tudi nazaj pe-ljati.
»Lahko se boš«, je prijazno od-vrnila ženska, ki je sedela poleS voznika. »Midva samo razloživa blago, jaz ostanem v mestu, on pa se vrne z vozom domov. Kar tamie na oglu počakaj, čez eno uro se boš spet lahko peljala.«
Lenca je bila nadvse zadovoljna.
Ko je hodila sem in tja po bo-žičnem sejmu, se je nekoliko ogre-la, toda še zmeraj jo jc mrazilo.
In lačna je postajala čedalje bolj. Rada bi si kupila kruha, pa se je bala, da bi ji zmanjkalo za pastirčke.
Dolgo pa se tudi ni smela muditi, ker voznik gotovo ne bo čakal.
Kar brž roora kupiti pastirčke, potem pa tja — kje je že tisto me-sto, kjer mora počakati voznika?
Lenca se je ozrla. Aha, že ve! Tam pod svetilko, ravno na oglu one visoke hiše.
»Pastirčke bi rada kupila«, je od-govorila Lenca ženici za stojnico. »Koliko pa stanejo?«
»Pastirčke? Dro, dro«, je zamr-mljala ženica.
»Zate bodo poceni, ker si tako le-po povedala. Joj, saj bi bila krnalu že sama pozabila na to besedo. Sa j pravim, vero spreminjajo po svetu, jezike spreminjajo, še Boga bi spre-menili, če bi ga mogli.«
Medtem je zgovorna sejmarica razgrnila pred Lenco polc s "pa-stirčki.
Lenca je izbrala nekaj pol, jih lepo spravila v šolsko torbico, pla-čala, pozdtavila in odšla.
Še o pravem času je prispela na dogovorjeni kraj. Voznik je prav-kar hotel po.gnati, ko je Lenca pri-tekla tja. Sedla je na voz in se za-vila v odejo, ki ji jo je ponudil voznik.
Goste snežinke so Lenci kmalu pobeJile naročje... *
V istem času, ko je oddrdral voz z Lenco iz mesta, je prispel po dru-gi ulici v roesto oče, da poišče Lenco.
Nekaj časa je z zaskrbljenim ob-razom hodil po božičnem trgu med stojnicami. če bi jo kje zafiledal.
Slednjič je stopil k stojnici, kjer je debeia ženska razpostavljala bla-go po deskah.
»Gospa, ali ste mogoče kaj videli majhno dekletce, ki se je popoldne pripeljalo z nekim sejmarjem?«
Zenska ga je začudeno pogledala.
»Dro, dro,« je potrdila, »pa ravno na pravem mestu ste vprašali. Z nama, z menoj in mojim možem se je pripeljalo dekle.«
Zarek veselja je zasijal v oglar-jevem obrazu.
»A kje je, kje?« je kar planil z vprašanjem in zgrabil sejmarico za roko.
»Oh, ne delajte si nikakšnih brig iz tega. Deklič bo že kmalu doma. Pred dobro uro sta se odpeljala z mojim možem proti domu.«
Čelesnikov obraz je spet prepre-gla temna skrb.
»Ubogi, nespametni otrok!« je vzdihnil. »Saj bo revica zašla v goz-du in zdaj še celo. ko se že noči...«
»Vi ste oče, kajne?« se je poza-nimala sejmarica.
»Da, oče.«
»Zdelo se mi je, da dekletce ni iz mesta. O nekih pastirčkifa je pravila. Ali ste ...«
16
»Torej hvala lepa, gospa. Mudi se roi, moram kar brž nazaj, da otroka dohitim ...«
In Čelesnik je že hitel po ulici na zaj. Ves izmučen je bil že od skrbi, od poti, pa mu ni kazalo drugefia. kakor znova premeriti vee ko uro dolgo pot.
Toda za svojega otroka bi storil vse, vse ...
Mesečna noč se je zgrinjala nad sveže pobeljenim gozdom.
Lenca je nekaj časa precej koraj-žno hodila po znani poti proti do-mu, čeprav si skoraj ni upala djhati, ko je tu pa tam zdrknil sneg z vej.
Toda kmalu je postala trudna, neskončno trudna. Kolena so ji klecala, tresla se je od mraza in se komaj še premikala dalje. Najrajši bi legla in zaspala, če bi je ne bilo strah.
Nenadno jo je obšla čudna želja.
— Tu blizu. pod Peco, je premiš-Ijevala, domuje kralj  Matjai.  Kaj, če bi šla k njemu, ko setn že tako blizu? Odpočila bi se, naspala, jutri pa domov. Oh, to bi poslu.šala očka in mamica, ko bi  jima pravila  o kralju Matjažu! —
Čedalje bolj so se ji zapletale mi-sli, blodna želja jo je prevzela tako, da je res zavila s poti na desno, po goličavi, kjer jc lcžal debel sneg.
Do gležnjev se je Lenci udiralo, ko je bredla dalje. Čez nekaj tre-notkov pa se jc le še vrtela v krogu na enem in istem mestu; slednjič je omagala, počenila in — legla v sneg. Prijetna toplota jo je prevzela, pred očmi se ji je prikazala prekrasna dvorana pri kralju Matjažu.
Lenca je vsa prevzeta vzkliknila:
— Kralj Matjaž, pomagaj nam! — Kralj Matjaž je z dolgo belo bra-
do sedel za mizo na zlatem prestolti in se Lenci nasmehnil.
— Ko bo prišel čas, bom pomagal. Na, Lenca, vzemi za spomin te-le pastirčke. Zlati so in kar je največ vredno — živi! Takih jaslic. kakor ti, ne bo imel noben drug otrok! —
In Lenca je gledala, kako drug za drugim prihajajo proti nji majhni pastirčki, vsi v revnih, toda z zla-tom obrobljenih oblekah. Lenca jih je stregla z rokami in jih dajala v predpasnik.
Naenkrat pa je procesija pastirč-kov prenehala, kralj Matjaž je iz-ginil, izginilo je vse...
Dekletce je objel spokojen sen.
»Lenca, moj ubogi otrok!« je za-jokal Čelesnik in se sklonil nad hčerko, ki je negibna ležala v snegu, s šolsko torbico v roki.
Hitel je ves čas, kolikor so mu dopuščaie moči, da bi dohitel Len-co. Ko je zagledal v snegu sledbve omahujočih korakov, je skoraj po-norel od bolesti. Hitel je po sjedo-vih, da mu je pot curkoma Hl s čela in je še pravi ča.s prispel. Lenca je bila že vsa odrevenela in na pol nezavestna, ko jo je oče dvignil in odnesel v naročju domov...
Drugi dan Lenca ni izrezovala pa-stirčkov, kakor si je bila tako žele-la, pač pa je gledala, kako jih izre-zuje mati ob njeni postelji.
A na sveti večer je bila Lenca že popolnoma zdrava.
Imela je svoje jaslice. Bile so vse lepše kakor po navadi, saj je plaval nad njimi blagoslov samega kralja Matjaža.
17