Bolezni čebel
HUDA GNILOBA ČEBELJE ZALEGE
MARIJA KUZMIČKI - PAVALIČ
Huda gniloba čebelje zalege je počasna in progresivna bolezen pokrite čebelje zalege. Dolgo sta že znani dve vrsti bolezni čebelje zalege: blaga in ozdravljiva oblika nepokrite zalege ali evropska gniloba čebelje zalege ter težka in neozdravljiva bolezen pokrite zalege ali huda - ameriška gniloba čebelje zalege. Zadnja je prisotna v skoraj vseh državah, kjer gojijo čebele. Bolezen je zelo zakrknjena in jo je zaradi odpornosti povzročitelja težko zatreti, nasploh pa velja za najhujšo bolezen čebelje zalege.
Povzročitelj bolezni je Bacillus larvae, bakterija paličaste oblike. Ko prodre skozi steno črevesa čebelje ličinke, se zelo hitro razmnožuje, zato ličinka odmre. V odmrli
ličinki nastanejo za bakterijo neugodni pogoji za nadaljnji razvoj, zato se pretvori v spore, ki so zelo odporne in ne odmrejo zlahka. Na čebelarskem priboru ali satju lahko spore živijo tudi več kot 35 let (Hor-nitzky, 1986). V panju okužene čebelje družine so spore v medu, propolisu in pelodu. V medu npr. spore živijo pri 100 ” C več kot dve uri, v raztopljenem vosku pa odmrejo pri temperaturi 120 ° C šele po dvajsetih minutah (Čerimagič in sodelavci, 1981). Te in še nekatere druge bolezenske bakterije so lahko prisotne v panju, ne da bi se hkrati pojavili tudi znaki bolezni, to pa je bil tudi eden glavnih razlogov za to, da te čebelje bolezni težko zatiramo (Hor-nitzky, 1 988).
Spore so v medu tako bolnih kot zdravih čebeljih družin. Pri zdravih čebeljih družinah so našli povprečno od 30.000 do
60.000	trosov v 5 g medu. Večinoma so jih odkrili leto dni pred tem, ko so se pojavili klinični znaki bolezni (Hansen, 1986). Leta 1984 je Hansen preiskoval vzorce medu iz trgovin iz celotne Danske z namenom, da bi ugotovil prisotnost spor B. larvae. Polovica od pregledanih vzorcev je vsebovala več kot 600.000 spor v 5 g medu. Ugotavljanje prisotnosti spor v medu utegne biti pomembno pri zgodnjem odkrivanju hude gnilobe čebelje zalege v praksi. S preventivnim zdravljenjem skupaj s posebnimi metodami reje bo morda kdaj razvoj te bolezni mogoče preprečiti.
Spore povzročitelja so tudi v cvetnem prahu čebeljih družin, ki so okužene s to boleznijo, zato lahko z njim okužimo tudi zdrave družine, če ga uporabljamo za čebeljo krmo. Vodni filtrat iz takega cvetnega prahu je vseboval več kot 10 milijonov spor na 1 g cvetnega prahu (Gochnauer in Corner, 1 974).
V propolisu pa so spore lahko tudi več let, ne da bi izzvali bolezen. Z laboratorijskimi poskusi so dokazali, da 1 0-odstotna raztopina propolisa preprečuje rast in razmnoževanje bakterij. Sladkorna raztopina z dodatkom propolisa preprečuje nadaljevanje okužbe v panju (Mladan in Sulima-novič, 1 982).
Najpogosteje vnese povzročitelja v neokužen panj tujka - roparica, ker so čebele zaradi bolezni oslabele in ne morejo zadostno ščititi vhoda v panj.
Na širjenje bolezni vpliva predvsem čebelarjenje s premičnim satjem, trgovanje s čebeljimi družinami, panji ter voskom in selitev čebel.
Raziskovanja v Avstraliji (Morse, 1 987) so pokazala, da je bolezen pogostejša v manjših čebelnjakih (5,4 odstotka) glede na velike (1 odstotek - čebelnjaki z več kot 20 panji). Avtor pojasnjuje to z večjo skrbnostjo in prizadevanjem tržno usmerjenih čebelarjev, da bi bolezen pozdravili oziroma obvladali, lastniki manjših čebelarstev pa imajo več priložnosti, da bolezen prikrijejo oziroma zanjo ne poskrbijo ustrezno.
V okuženem panju prenašajo bolezen mlade čebele čistilke s svojim telesom, ki pozneje prevzamejo vlogo krmilk zalege.
Število spor, ki so potrebni, da izzovejo bolezen, je odvisno od starosti ličinke. Za en dan staro ličinko zadošča že 10 spor, za 4—5 dni staro ličinko pa je potrebnih 10 milijonov spor.
Že dlje časa je čutiti potrebo po tem, da bi vzredili čebele, ki bi bile odpornejše proti nekaterim čebeljim boleznim. Čedalje močnejši argument za to postaja dejstvo, da za nekatere čebelje bolezni še do danes nismo odkrili učinkovitih kemičnih sredstev, ki ne bi puščala škodljivih ostankov v medu oziroma vosku. Večja genetska odpornost čebel proti čebeljim boleznim pa pomeni hkrati tudi večjo nagnjenost odraslih čebel k čiščenju, spremenjeno trajanje razvojnega obdobja pokrite zalege oziroma večjo odpornost ličink proti bakterijam, ki povzročajo bolezni (Taber in Marta Gilliam, 1988).
Pravzaprav pa genetsko odpornost čebel proti hudi gnilobi čebelje zalege poznamo že 50 let in je primarno pogojena z nagnjenjem odraslih čebel k čiščenju odmrlih ličink iz satnic celic.
Praksa umetnega osemenjevanja matic ponuja veliko možnosti, da se določeni čebelji pasmi doda tipske genetske lastnosti, ki ne bi samo povečale čebeljih pridobitnih zmožnosti, ampak tudi njihovo odpornost proti nekaterim čebeljim boleznim.
V	naravnih pogojih se matica pari z več troti. Če ima kateri od njih genetsko zasnovo večje odpornosti proti hudi gnilobi čebelje zalege, bodo njegovi potomci seveda odpornejši proti tej bolezni.
Za oceno odpornosti čebel razpolagamo z zelo enostavnim in cenenim preizkusom. Kos satja velikosti 16x20 cm izrežemo iz pokrite čebelje zalege ter ga za 24 ur postavimo na temperaturo - 1 5 ° C. V teh pogojih čebelja zalega odmre, po tem času pa ga ponovno vstavimo na izrezano mesto. Vzorec nato pregledamo po 24, 48 in 72 urah od takrat, ko smo sat ponovno vstavili v panj. V panju so čebele matice, ki je bila umetno oplojena s semenom enega trota. Če čebele odstranijo vse odmrle ličinke v 24 urah, uvrščamo njihovo matico v kategorijo odpornih staršev in jo je treba ohraniti za nadaljnjo rejo. Na naravni način oplojene matice, katerih čebele odstranijo odmrle ličinke v 48 urah, lahko prav tako ohranimo za nadaljnjo rejo. Čebele, ki počistijo satje v 72 urah, so tudi odporne pro-
ti hudi gnilobi čebelje zalege, vendar pa matice iz takih družin ne ohranjamo za nadaljnjo vzrejo.
V	tako pripravljenem poizkusu (Taber in Martha Gilliam, 1988) so čebele samo ene od 20 družin z naravno oplojenimi maticami odstranile odmrlo zalego v 48 urah. To družino so uporabili za vzrejo novih matic in trotov, katerih potomce so preizkusili na enak način. Tako oplojene matice ohranimo v reji še nadaljnji dve leti, da izležejo trotovsko zalego. Nato od teh trotov zberemo seme, ga konzerviramo in uporabljamo za nadaljnje umetno oplojevanje.
Pr; zatiranju hude gnilobe čebelje zalege je zelo važno, da odkrijemo bolezen že v začetku. Pri čebelji družini pa opazimo spremembe šele akrat, ko zboli in odmre večje število ličink. Prve spremembe se pokažejo na pokrovčkih celic. Na njih nastanejo temni madeži, pokrovček postane bolj vlažen in mehkejši, njegova površina se naguba, v poletnih mesecih pa lahko postane rahlo upognjen. Celice so čedalje bolj razmetane po satju, zalega dobiva nepravilen razpored, ki ga je zelo lahko opaziti jeseni.
Takrat je treba pazljivo pregledati vse sumljivo zaostale pokrite celice. Mesec dni po tem, ko ličinka odmre, postane tvarina rjave barve in se vleče v niti. Pozneje se posuši in sprime z dnom celice, kar daje vtis, da je celica prazna. V tem trenutku je mogoče z gotovostjo oceniti, da se je bolezen pričela pred dvema mesecema. Obolela družina slabi kot celota, pogosto pa postane plen tujke ali voščenega molja.
Ko čebelar posumi, da je družina v čebelnjaku zbolela za hudo gnilobo čebelje zalege, mora v prisotnosti pristojnega veterinarja odvzeti vzorec in ga poslati na laboratorijski pregled. Najbolje je, če pošlje kos satja, velikosti 1 0 x 20 cm, z najizrazitejšimi bolezenskimi znaki, ki pa ne vsebuje medu. Vzorec moramo zaviti v papir in priložiti uradni zapis veterinarske službe.
Na osnovi sprememb obolelih čebeljih ličink v diagnostičnem laboratoriju ugotavljajo z mikroskopsko preiskavo morebitno prisotnost B. larvae. Bolezen morajo potrditi ali ovreči. Sočasno poskušajo na osnovi sprememb objektivno določiti datum začetka bolezni.
Če potrdijo hudo gnilobo čebelje zalege, se mora čebelar ravnati po eni od dveh
metod: ali okuženo čebeljo družino zdravi s pretresanjem in dodajanjem zdravila ali pa jo z žveplom zaduši, ves okuženi material pa zažge.
Če bolezen v čebelnjaku ni prisotna, je dodajanje oksitetraciklina družinam popolnoma odveč, ker se v obdobju aktivne čebelarske sezone zamenja kar nekaj generacij čebel, del antibiotika pa zagotovo kot škodljiv ostanek pride v med.
Po svetu skoraj v vseh deželah iz preventivnih razlogov odstranijo čebelje družine, ki so okužene s hudo gnilobo čebelje zalege, kar pomeni, da čebele zadušijo, sate in panj pa zažgejo. V novejšem času pa se v nekaterih državah uvaja tudi dezinfekcija praznih panjev in satja z gama žar-k . Le-ti prodrejo zelo globoko v satje. Doza 1 do 1 0 kilogreyev (1 grey = 1 00 radov in je enota za merjenje absorbirane doze) zadošča ne le za uničenje trosov B. larvae, ampak tudi trosov Nosema apis ter vseh razvojnih oblik voščenega molja (Hor-nitzky, 1986).
Na zahodu uporabljajo antibiotike za zdravljenje evropske gnilobe čebelje zalege. V literaturi navajajo, da je potrebno uporabljati antibiotike pod strogim nadzorom veterinarske službe. Poleg tega objavljajo veliko sestavkov, ki obravnavajo škodljivost nepravilne uporabe oksitetraciklina in sulfatiazola.
Pred dodajanjem antibiotika je treba določiti moč čebelje družine. Družina s sedmimi sati zalege, ki jih oskrbuje potrebno število čebel, lahko dobi celo dozo ali 1 g oksitetraciklina (Stace, 1 988). Če je doza premočna, so antibiotiki čebelam strupeni in lahko se zgodi, da čebele delavke zaradi nje določeno obdobje ne letijo na pašo. Negativni učinek na matico se pokaže v nekontinuiranem ali popolnoma prekinjenem izleganju jajčec, oziroma s pojavom tako imenovane trotove matice, včasih pa matica izgine oziroma odmre (Hornitzky, 1 988; Stace, 1988).
Če dobi družina premajhno dozo antibiotika, se obdobje zaščite pred boleznijo skrajša, povzročitelj lahko ostane v panju v latentni obliki ter ob ugodnih pogojih ponovno izzove bolezen. Ob tem pa se poveča možnost, da bi povzročitelj sčasoma postal odporen na oksitetraciklin (Hornitzky, 1987). Kljub nenehni uporabi sulfatiazola in oksitetraciklina pa v čebelar-
stvih doslej še niso odkrili vrste B. larvae, ki bi bila odporna proti tema dvema sredstvoma (Morse in Shimanuki, 1987).
Najboljši način uporahe oksitetraciklina je, da ga raztopimo v 3 del sladkornega sirupa in ga dodajamo trikrat v obdobju 21 dni. Oksitetraciklin dodajamo najmanj 4 tedne pred glavno nektarno pašo v sladkornem sirupu, ker dodajanje antibiotika v pogači ali v sladkorju v prahu pušča ostanke v medu (Lehnert in Shimanuki, 1981; Hornitzky, 1 987). Veliko pozornosti je treba posvetiti razkužitvi panja in pribora. Najzanesljivejši in najenostavnejši način razkuževanja je plamen iz bencinskega ali plinskega gorilnika. Preden pa obžgemo stranice panja, moramo odstraniti ves sprijet vosek, propolis in umazanijo. Pribor prav tako dezinficiramo s plamenom ali pa ga najmanj 1 5 minut kuhamo v vodi. Če v vodo dodamo 10 odstotkov natrijevega
luga, kuhamo le 10 minut. Satje z zalego je najbolje takoj zažgati. Prazno satje iz medišča in rezervno satje pretopimo v vosek. Vosek razkužujemo tako, da ga pri temperaturi 1 20 ° C segrevamo 30 minut. Med, iztočen od obolelih družin, moramo shraniti tako, da čebele ne morejo do njega. Ta med ljudem ni nevaren in ga lahko uporabljamo za človekovo prehrano. Če pa je bil med iztočen iz plodiščnih satov, ga moramo razkužiti tudi v primeru uporabe za človeško prehrano. Razkužujemo ga tako, da ga pomešamo z enako količino vode ter to mešanico pol ure kuhamo pri temperaturi vrenja, hkrati pa jo nepretrgoma mešamo. Za krmljenje čebel pa tako razkuženega medu ne smemo uporabljati (Tomašec, 1952).
Pčela št. 2/89, str. 36.
Prevedla: I. Ogrin