Otroška individualnost. Fr. Gabršek. X. Prav prilično bi bilo razmotrivanje, kakšni učenci so najboljši za pouk in kakšnih bi si učitelj želel v prvi vrsti. No, to se težko določi, ker iraa na sploh vsak učenec nekaj, kar ga dela sposobnejšega ali nesposobnejšega za pouk in kar se učitelju bolj ali manj dopada. Navadno so živahni otroci bistre glave, a vsled svojega nemira izpodkopujejo uspešno šolsko delovanje. Ker se mora v šoli delovati največ z razumom, zato take otroke često prekose mirnejši in počasnejši. Taki občutijo in pojmujejo sicer počasi, toda občut jim je trajnejši. Pri prvih deluje bolj domišljija, pri drugih pa razutn, ki ima večjo praktično vrednost. Zato raje računijo, nego bi se n. pr. pečali z godbo. Vse njih mišljenje je trezno, mirno in resno. Afektov imajo malo, zato so pa sploh potrpežljivi in udani. Jeze, veselja, strahu itd. skoro ne poznajo; zato je učitelju jako težavno prodreti v notranjost njih duše. Ko pa se mu podaje vsaj nekaj navodil, skuša naj s prispodabljanjem z drugimi učenci določiti glavne meri njihovega čustvovanja in hotenja. Ako opazi, da je v telesni prirodi iskati precejšnjih del duševnega pojavljanja, vzbuja naj telesne sile, da se razvijajo skladno z notranjo nadarjenostjo. Največkrat more to storiti le posrednje, da vpliva na roditelje, sorodnike itd., kako naj skrbe za telesni razvitek svojih otrok. V šoli mu je moči krepko razvijati sosebno duševne sile. Zato naj počasneža vzpodbuja, da si urneje urejuje svoje misli, da hitreje najde pravi izraz, da si živeje predstavlja predmete in pojme. Lenega naj ne pusti na miru, temveč naj mu da vsak čas razumeti, da le naporno in neprestano delovanje rodi povoljni uspeh. Pri tein se večkrat opazi, da je takov otrok z malim zadovoljen. To svojstvo samo na sebi sicer ni napačno, ker življenje nas le malokdaj popolnem zadovoljuje. Vender se mora učitelj vselej uveriti, od kod izvira ta zadovoljnost. Ako je njen vir lagotnost ali celo okornost v teženji po dosegi vednosti in dober, zamuditi se ne sme, da ne bi takega otroka navajal na krepkejše teženje. Večkrat pa najdemo otroka, ki sicer ne kaže nobenega pravcga veselja do živahnosti, ki je rad miren in ki se ne čuti preziranega, če bi mu odkazali tudi najslabejši prostor, ki pa vkljub vsej tej nebrižnosti vender le rad dobro živi, samo če more to brez truda. Taketnu gre zabraniti vsako ugodaost; čuti naj, da je vsak užitek zavisen le od primernega dela. Pri takemu otroku zapazimo tudi večkrat, da nima sočutja do součencev, da jim ne postreže s košCekom kruha itd. Tej lastniji ni dopustiti, da bi se nadalje razvijala. Pokazati gre učencu, da smo v ž v- ljenji navezani drug na druzega; zato nam je pomagati drugim, ako hočemo, da nas bodo podpirali v potrebi. Cesar pa pri aiarsikaterem otroku ne zapazirno vedno, to se nahaja pri takem, ki ljubi zložnost, nanireč red. Teruu bi se skoro čudili, kajti v to potrebuje vsaj nekaj napora. A s tem kaže vprav, da je njegovo ravuanje povsem previdno, ker poleg urejenih reči se oiu je ložje udajati nebrižnosti za druge zadeve. Tega svojstva ne sme učitelj zametovati, marveč je mora uporabljati, da z njegovo pomočjo vzbuja v gojencu še druga dobra svojstva. Razen do zdaj naštetih individualnih svojstev mogli bi navesti še obilo drugih, ki pa so več ali manj podrejena glavnim in torej izrastki določnejših posebnosti. Psihologično naobraženi učitelj niti tacih svojstev ne izpušča iz vida, vender se mu redkokdaj posreči, izpoznati njih pravo bistvo. Zato je tudi silno težavno, uvaževati jih pri pouku in pri vzgoji. Tu gre omenjati tudi neke posebne okolnosti v šolskem življenji, namreč medsebojnih razmer otroških. človek se uči od človeka. To opazujemo tudi v šoli, kjer se nahajajo otroci raznih svojstev in raznega stališča. To življenje vpliva pred vsem na družbinski čut otrok, kajti podobno je društvenemu življenju v krogu odraslih ljudi. Tu so učenci skoraj iste starosti in imajo isti smoter obrazovanja. Različna je le njih individualuost, ki je mnogostranski povod vzajemnemu pospeševanju in dopolnovanju. Ker je pojedinec primoran, da mora občevati s svojimi součenci, pojavlja se njegova individualnost jasneje in znatiteje, nego tedaj, ko bi ga učitelj opazoval na samem. Tii primerja učenec svoja svojstva onim drugih učencev. Ko vidi, da niso v vsem taka, ki bi ustrezala pravim terjatvam, potrudi se, da se sam izboljšuje. Navadi se, premagovati samega sebe. Sebičnosti se zapro vrata; sočutje do druzih se izobrazi. Odvadi se raznih napak, katerih ne vidi na drugera. Kljubljivost in trtnoglavost se izpremeni v samodoločbo; to pa vsled brezozirnosti, s katero postopajo ž njim nekateri součenci, ali pa vsled prijenljivosti ostalih otrok. Nečimernost in domišljavost se izvrže v dostojnejša svojstva, k četner pomore zasmehovanje ali osvamočenje sodrugov. Poveličevanje samega sebe se umakne ponižnosti. Kdor je nespreten, tega često zasmehujejo; to ga sili, da postane pazljivejši in napornejši. Lenuh se izpodbuja, omehkužnež se krepča, bojazljivec navdušuje. Vse to se pa le doseže, ako vlada v šoli duh reda in bratoljubja, odkritosrčnosti in tekmovanja v dobrern, lepem in plemenitem. Strankarstvo, surovost, nizkost in podlost, tožbe, ovaduštvo in sovraštvo se ne sme trpeti. V šoli se ima izobraziti trden značaj. BiStvo značaja je nepremenljiva stanovitnost hotenja, ki ostane vedno jednaka ter se ne da motiti z minljivimi željami in muhami. Značaj se razvije sicer še le v poznejši starosti, ko je razum uže popolnem izobražen. A užč zgodaj se mu more in mora postaviti temelj s pravimi načeli. Toda načel ne moremo vsiliti, vzrasti morajo iz lastnega ravnanja, razbistriti se imajo z lastnim mišljenjem. To pa dosežemo, ako se oziramo na individualnost otioško, katera je torej pravo vodilo pri izobraževanji značaja.