Slika na naslovni strani
Šolski izlet na Orle pri Ljubljani Foto: Janez Zrnec
Od kod smo doma?	1
Vaša pisma	2
Mladi mostovi	3
Dogodki	4
Jugoslavija in svet	5
Gospodarske novice	6
Jugoslovanske zastave na najvišjih vrhovih sveta	8
Pleme plitviškega slapa	10
Lipicanec osvaja tudi sodnike	12
»Denar naj se porabi za znanstvene raziskave...«	14
Veter v podzemski cevi	16
80-letnica Slovenske narodne podporne jednote -50-letnica Progresivnih Slovenk Amerike	18-26
Iz albuma Staneta Lenardiča	27
Slovenija v mojem objektivu	28
Naravni zakladi Slovenije	30
Po Sloveniji	32
Črtice iz zgodovine Slovencev	34
Mladim po srcu	36
Naši po svetu	42
Od Porabja do Čedada	46
Nove knjige	47
Mislimo na glas	52
Številka 8-9 • avgust-september 1984 • letnik 31
Revija za Slovence po svetu Magazine for Slovenes abroad Revista para los Eslovenos por el mundo
Izdaja
Slovenska izseljenska matica
Ljubljana, telefon 061/210-732___________________________________
Naslov
61000 Ljubljana, Cankarjeva I/II, p. p. 169. Slovenija, Jugoslavija
Telefon uredništva 061/210-716
Telefon uprave 061/210-757
Glavni iri odgovorni urednik
Jože Prešeren
Oblikovanje
Janez Reher, Franc Valetič Oblikovanje naslovne strani Irena Majcen Uredniški odbor
Zvone Kržišnik, Tadej Labernik, Marko Pogačnik, Jože Prešeren, Meta
Vajgl, Matjaž Vizjak_____________________________________________
Izdajateljski svet
Mitja Vošnjak (predsednik), Rado Genorio, Andreja Kmecl, Anna
Krasna, Ernest Petrin, Milan Pogačnik, Drago Seliger, Mila Šenk__
Prevajalci
Alberto Gregorič (španščina), Milena Milojevič-Sheppard (angleščinaj_
Revija izhaja vsak mesec, 8. in 9. številka izideta skupno.
Letna naročnina
Jugoslavija 330 din, Avstrija 170 Asch, Avstralija 10 aus. $, Anglija 6 Lstg., Belgija 420 Bfr, Danska 80 Dkr, Finska 48 FM, Francija 60 FF Nizozemska 27 Hfl, Italija 13.000 Lit, Kanada 13 can $, ZR Nemčija 25 DM, Norveška 65 Nkr, Švedska 60 Skr, Švica 20 Sfr, ZDA - U.S.A.
11 US$, Južnoameriške države 11 US$______________________ _______
Avionska naročnina
Severna Amerika 20 US $ ali 24 can $, Južna Amerika 22 US $,
Avstralija 20 aus $	____
Plačilo naročnine
Dinarski tekoči račun: 50100-678-45356
Devizni račun: 50100-620-107-257300-2818/5
pri Ljubljanski banki — Plačilo je možno tudi po mednarodni poštni
nakaznici ali s čekom, naslovljenim na »Slovenska izseljenska matica«'
priporočenem pismu.
Poštnina plačana pri pošti 61102 Ljubljana_________________________
Tisk
ČGP Delo, Ljubljana
Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu št. 421-1/173 z dne 24. VIL 1973	____„

------------------------------u v
/	N Í	N f	N
od kod smo doma
where are we from
de donde somos
Izraz »kolo« v slovenskem ljudskem
•	V • 1
izročilu
Izraz »kolo« pogosto najdemo v ljudskih pesmih Bele krajine in v enem samem primeru tudi na Štajerskem. Razumljivo je, da je tako pogosto prav v pesmih Bele krajine, saj ima njeno ljudsko izročilo veliko skupnih potez z izročilom sosednega hrvaškega območja, razen tega pa vsebuje tudi štokav-ske elemente kot posledico naselitve Uskokov, ki so pred navali Turkov v 16. stoletju pribežali v Belo krajino iz Hrvaške oziroma Bosne in Hercegovine. Prvi podatek o kolu v Beli krajini (Poljanska dolina) zasledimo šele v odgovorih na anketo, ki je bila opravljena leta 1838 pred najavljenim obiskom cesarja Ferdinanda v Ljubljani. Šele v drugi polovici 19. stol. številni narodopisni članki v raznih časopisih in revijah (npr. Ljubljanski Zvon, Slovan) omenjajo in opisujejo kolo, poudarjajoč njegovo samoniklost v ljudski kulturi Bele krajine. Mikavno je tudi poročilo v časopisu Illirisches Blatt 1. 1849, v katerem je omenjen ples z Goriškega, ki ga Furlani imenujejo Schiava in je podoben srbskemu kolu. Težko je ugotoviti, kateri ples je bil to. Zapis Maria Cossarja v zbirki Vilotte e canti popolari del Friuli, Udine 1966, odkriva v Schiavi srbski ples seljančico, ki se je preko Hrvaške razširil tudi v Belo krajino in vzhodno Štajersko in od tod, kot kaže, še dalje proti zahodu.
Terenske raziskave so pokazale, da je razširjenost izraza »kolo« večja, kot kažejo ljudske pesmi in drugi viri. Poleg Bele krajine ga zasledimo še na Kostelskem, Notranjskem, Dolenjskem, v Slovenskih goricah in v Prekmurju. Zanimiv je izraz »roro«, ki ga je za neki neznani ples dobil v Goriških Brdih Radoslav Hrovatin. Ali je »roro« istega izvora kot »oro«, je težko domnevati, ker ni nikakršnih drugih podatkov.
Kakšen je pomen besede »kolo« v slovenskem ljudskem
izročilu? Na podlagi analize gradiva je bilo mogoče ugotoviti naslednje:
1.	Izraz »kolo« za vse plese, kjer se plesalci primejo za roke, oblikujejo krog ali polkrog in plešejo enako, poznajo le Belokranjci. Zanje je kolo sinonim za plesno zabavo, zanje kolo predstavlja zunanjo manifestacijo ljudskega življenja. S kolom poimenujejo v Beli krajini plese Pobelelo pole, na trumf, mutasto kolo, seljančico, Hruške, jabuke, slive, Lepo Anko, svatsko kolo, črnomaljsko kolo, metliško kolo, poljansko kolo in druge. Poleg samostalnika kolo poznajo tudi glagol kolati.
2.	Kolo imenujejo v Beli krajini tudi ples, ki je drugod po Slovenskem znan kot kačo zvijat, Abrahama gredo, Abrahamova procesija in čindara (Dolenjsko, Gorenjsko, Štajersko, Prekmurje). Plešejo ga na svatbi, svatje se primejo za roke, narede dolgo vrsto, ki se nato v obliki kroga, kače ali polža vije po hiši, vrtu in celo po vsej vasi. Ta ples na Kostelskem, Notranjskem, vzhodnem Dolenjskem, v Šlovenskih goricah in ponekod v Prekmurju tudi imenujejo kolo. Plešejo ga na katerokoli dvodobno plesno melodijo, na Kostelskem in v Beli krajini cesto na melodijo kola seljančice. Kolo je v teh območjih torej le ime za poseben svatbeni ples. Čeprav spada ples v najstarejšo plast slovenske gibne kulture, to ne dokazuje, da je tudi ime kolo staro. Lahko je bilo zaradi krožne oblike pod vplivom plesov sosednih območiji dodano kasneje, lahko pa je na ime vplivala tudi melodija seljančice.
3.	Povsod v Sloveniji uporabljajo izraz kolo in zelo redko kolo, kadar žele povedati, da morajo plesati v krog. To velja za oba primera, bodisi da morajo plesati v krogu sprijetih rok, kot pri povštertancu ali štajerišu z več plesalci, bodisi če morajo posamezni plesni pari plesati v krogu ali »kolobarju«. Zanimivi so primeri ljudskih izrazov: kolo vrtet, ukolo se spravjo, grejo v kolobSr, ukolo se držijo, plešejo u kčuli.
Iz vsega povedanega sledi, da na Slovenskem izraza »kolo« v pomenu, ki ga poznajo balkanski narodi, ne poznajo. Izjema je le Bela krajina, kjer je kolo verjetno avtohtono izročilo, v 16. stol. pa se je razširilo še s priseljenci iz notranjosti Balkana.
Mirko Ramovš
v.
urednik
vam
Na tem mestu sem že večkrat pisal o izmenjavah, o izmenjavah kulturnih skupin pa tudi o izmenjavah turistov, strokovnjakov in podobno. Razumljivo je, da je pogovor na to temo pogosto nanesel tudi med obiskom delegacije Slovenske narodne podporne je-dnote in Progresivnih Slovenk Amerike v Sloveniji v začetku letošnjega julija. Slovenska izseljenska matica in tudi naša revija sta se ob tem izkazala kot pomemben povezovalni dejavnik med našimi ljudmi na tujem, saj je bilo med drugim tudi ugotovljeno, da bi npr. Slovenci v Kaliforniji precej manj vedeli o Slovencih v Ohiu, ko bi ne bilo naše revije. Še večji bi bil ta razkorak, kadar govorimo o slovenskih rojakih v drugih državah ali celo kontinentih. Tako pa nekaj vedo drug o drugem, prišlo je že do vrste izmenjav kulturnih skupin pa tudi do medsebojnega povezovanja nasploh. Ko pa smo se ob neki priložnosti pogovarjali o gostovanjih kulturnih skupin iz domovine, je predsednik SNPJ Edward Hribar ironično ugotovil, da je pač laže dobiti v goste kulturno skupino iz domovine, kakor pa izpeljati gostovanje ene slovenske kulturne skupine iz ZDA v nekem drugem mestu. Tako npr. pevski zbor Prešeren deluje v Chicagu že 55 let, pa doslej še nikoli ni gostoval v največji ameriški slovenski naselbini, v Clevelandu. Zakaj je tako, ni povedal.
Podobno bi najbrž bilo tudi marsikje drugje. V Avstraliji npr. slovenska društva med seboj kar dobro sodelujejo tako na kulturnem in tudi na športnem področju. Po mojem lastnem prepričanju pa ima za to kar precej zaslug tudi Slovenska izseljenska matica, ki se je že pred dobrim desetletjem začela povezovati z vsemi slovenskimi društvi na tem kontinentu, ob tem pa je mimogrede prišlo tudi do sodelovanja med njimi samimi. Kako relativne so včasih razdalje med nami!
O tem, da kulturne izmenjave niso le obiski raznih ansamblov in sploh kulturnih skupin, pa seveda ni vredno izgubljati besed. V širšem pomenu so vključeni v kulturne izmenjave pravzaprav vsi naročniki Rodne grude, saj jim na njihove domove na tujem prinašamo delček utripa domovine, jih seznanjamo z deli sodobnih slovenskih pisateljev in drugih kulturnih delavcev, hkrati pa objavljamo tudi dela-pesmi, zgodbe — naših bralcev z vseh strani sveta. Nenehno si torej izmenjavamo naše kulturne dobrine.
Jože Prešeren
N
vaša
pisma
v	J
Nenadomestljiva Rodna gruda
Vrsta let je že minila, odkar sem zapustil domovino in se priselil na ta daljni sever, na Švedsko. Od tod vam tudi pošiljam prisrčne pozdrave z željo, da bi vedno tako lepo in zvesto, pošiljali nam v tujino to za nas nenadomestljivo revijo »Rodno grudo«, ki nam vsakemu prinese nekaj iz domovine. Revijo prejemam že osemnajsto leto in smo z njo v družini zelo zadovoljni.
Vem tudi, da veste, da imamo v Kopingu slovensko društvo, ki deluje že enajsto leto in poskuša našim rojakom nuditi vsaj delček tistega, kar so pustili doma. Po številu res nismo veliko društvo, smo pa zato kot ena družina. Prirejamo razne zabave, kot so vinska trgatev, dan žena, praznik enakonočja (Midsomar), piknike v naravi, dan republike idr. Res pa je, da je slišati, da ponekod upada zanimanje za delo v društvih.
Tudi mi se trudimo, da bi našim rojakom nudili košček domovine, predvsem našim najmlajšim, ki tudi obiskujejo slovenski dopolnilni pouk, ki ga vodi naša rojakinja Vanda Aberk. Za uspešno delo se moramo zahvaliti vsem dosedanjim predsednikom, predvsem pa sedanjemu predsedniku Mariu Bestjaku za veliko požrtvovalnost, ki jo vlaga v dobro počutje nas vseh.
Franjo Breznik, Koping, Švedska
Trboveljčanka
Zelo ljubim Rodno grudo, saj je notri res veliko zanimivega. Malokdaj pa berem kaj iz našega rojstnega kraja Trbovlje. Zelo bi me veselilo, če bi se kdaj s kakim dopisom oglasil kak Trboveljčan. Tukaj živim že nad 60 let, a vseeno rada kaj slišim o Trbovljah, posebno o izobraževalnem društvu Svoboda, kjer sem bila včlanjena.
Imeli smo politično šolo, mešani pevski zbor in dramatično skupino. V resnici je bilo vse tako lepo. Če je človek mladje lepo, ko pa si star, imaš le spomine. Jaz imam res lepe spomine.
Naj vam še napišem nekaj iz naše slovenske naselbine v Sy-gan Hill. Društvo št. 6 SNPJ na Sygan je bilo ustanovljeno leta 1904 s 19 člani. Danes, po tolikih letih, jih šteje že čez 1000 članov v odraslem oddelku in v mladinskem nad 100 članov. Dvanajst let po ustanovitvi so člani sezidali lep slovenski dom, kmalu za tem pa tudi kegljišče. Nesreča pa je hotela, da nam je pred dvemi leti dom pogorel. To je bil za društvo hud udarec. K sreči nam ni zgorelo kegljišče. Zdaj postavljajo nov društveni dom in upam, da bo kmalu gotov. Takrat bo društvo obhajalo tudi 80-letnico obstoja društva št. 6. Ob tem jubileju čestitam vsem članom društva in jim kličem še na mnoga leta.
Pozdrav vsem pri Rodni grudi in še posebej vsem Trboveljčanom.
Julia Kramzar, Pittsburgh, Pa., ZDA
Slike domačih mest
Koledar sem v redu prejela in je enako krasen kot revija. Posebno sem vesela slik domačih mest, vasi in pokrajine. Tu v Sudbury živim že devetnajst let. Težko je opisati, kako pogrešam svojo domovino. Naročena sem na vašo revijo, Našo ženo, Jano pa še Delavca dobim. To mi pomaga, da sem bolj vesela.
Marija Fartek, Sudbury, Ont., Kanada
Dobrova pri Ljubljani
Veliko let sem že naročnica, pa še nikoli nisem našla ničesar iz mojega kraja - Dobrove pri Ljubljani. Nekateri kraji pa so bili že po večkrat. Še vedno čakam, če ne bo pa nič, jo enkrat kar odpovem.
Mary Rebernak, Montreal, P. Q., Kanada
Dobrova je danes praktično že del Ljubljane, zato imate kar prav, ko pravite, da ne pi- ' šemo ničesar od tam. Na domače pogosto pozabimo. Tokrat ne bomo pozabili in upa-
MLADI MOSTOVI
Rada bi študirala v Sloveniji
Zahvaljujem se vam za pismo, ki sem ga bila resnično vesela in počutim se krivo, ker vam nisem takoj odpisala. Čas pač tako hitro mineva.
Moja starša sta člana slovenskega društva »Simon Gregorčič« v Torontu, kjer je tudi večina njihovih prijateljev. Poleti imajo piknike, pozimi pa plesne zabave. Včasih se jih udeležujem tudi jaz. S slovenščino se ukvarjam bolj zasebno z branjem časopisov in revij. Prejemam tudi Rodno grudo, ki mi je zelo všeč. Zanimajo me zlasti stare slovenske tradicije.
Zdaj obiskujem tretji letnik univerze in mi ostane do diplome še eno leto študija. Želela bi priti vsaj za eno leto na ljubljansko univerzo, ker na naših univerzah dovolijo študentom eno leto dopusta, predno diplomirajo. Moj glavni predmet je angleška književnost, poleg tega pa se učim še nemščino in zgodovino. Ker me zelo zanimata literatura in zgodovina, bi rada študirala slovenščino in slovensko ter jugoslovansko zgodovino. Še posebej me zanima zgodovinski razvoj slovenskega jezika in slovenske kulture.
Sylvia Vrh, Concord, Ont., Kanada
mo, da bomo v kratkem lahko objavili vsaj fotografijo, če se že tam ne bo zgodilo kaj posebnega.
Uredništvo
Pozdrav iz NDR
Tukaj živim že 35 let in daleč naokoli ni nobene slovenske duše, kar zelo pogrešam. Domov v Ljubljano hodim vsaka tri leta na dopust, tam pa si naberem novih moči. Moje domovine, na katero sem zelo ponosna, ne bom pozabila nikoli.
Revije od marca s posnetkom Zidanega mostu sem bila zelo vesela. Tam sem preživela lepa, pozneje žalostna otroška leta do leta 1946, ko smo se preselili v Ljubljano.
Domača beseda mi veliko pomeni. Ob prostem času rada berem slovenske knjige in revije, s katerimi me oskrbujejo svojci iž Ljubljane, zdaj pa še Dragica Schmied. Rodna gruda je za nas izseljence posebno zanimiva, pomaga nam, da ne izgubimo stika z domovino, z besedo in prinaša nam lepe posnetke naše prelepe Slovenije. Lepe pozdrave vsem na Matici, v domovini in po širnem svetu pošilja
Reli Scheinfuss, Aue, Nemška demokratična republika
Umrla mi je žena
Pošiljam vam ček za poravnavo naročnine za Rodno grudo. Sporočam tudi žalostno vest, da je po kratki, nekajmesečni bolezni zatisnila za vedno svoje oči moja žena Betty. K zadnjemu počitku jo je pospremilo izredno veliko slovenskih rojakov. Slovenski organist in pevci so ji v slovo zapeli nekaj lepih slovenskih pesmi. Slovo od nje je bilo zato ganljivo in vendarle lepo.
Steve Mohorko, Fontana, CA., ZDA
Ljubitelj slovenske besede
Pošiljam vam lepe pozdrave tako v svojem imenu kakor tudi v imenu slovenskega društva Planica Wollongong, N.S.W. Sporočam vam, da redno prejemam Rodno grudo in Slovenski koledar in se vam moram zahvaliti za odlično urejevanje in vsebino. Prepričan sem, da se vsi bralci strinjajo z
menoj. Kot ljubitelj slovenske besede si ne morem zamisliti, kako bi bilo brez Rodne grude, saj nam prinaša novice iz domovine in z vseh koncev sveta, kjer živijo naši rojaki. Čeravno tu v Avstraliji včasih dobimo Rodno grudo malo pozno, je za nas nova večina novic. Zato sem prepričan, da revija Rodna gruda ne bi smela zamuditi nobene slovenske hiše v tujini, pa naj bo to v Avstraliji, ZDA, Kanadi ali kjerkoli. Novice, ki jih preberemo v Rodni grudi, ne najdemo v nobenem dru-gem*časopisu. Rodna gruda je resnično vredna svojega imena. Ravno tako priporočam revijo rojakom v domovini, zlasti tistim, ki imajo svoje sinove in hčere na tujem. Tako bodo videli, kako se tudi v tujini trudimo za ohranjanje slovenskega jezika, kako ga spoštujemo in negujemo. Rojaki v domovini bi tako spoznali, da Slovenci v tujini niso samo Slovenci po imenu, temveč se borijo za ohranitev materinskega jezika, slovenskih navad in kulture. Moji in ženini starši prejemajo Rodno grudo že preko 20 let in vedno jo hvalijo, kako jo imajo radi.
Zvonko Groznik, Dapto, N.S.W., Avstralija
Glas iz Mount Ise
Že večkrat sem držala v rokah pero z namenom, da se vam oglasim. To je dokaz, da sem tudi jaz navezana na naše kraje. Oglašam se vam iz tople Avstralije in iz enega od najtoplejših mest Mount Ise. Verjetno ste že slišali za nas peščico Slovencev, ki živimo v tem
mestu. Pred dvanajstimi leti nas je obiskal Lojze Slak s svojim ansamblom in z Matico. Vsem je izmamil solze na oči. Žal nam je, da smo tako daleč v notranjosti, da nas noben ansambel ne obišče. Seveda nas obiščejo pevci iz Amerike in raznih drugih krajev, naših domačih pa ni.. Jaz si kratim čas tudi s pisanjem pesmi, od katerih vam dve pošiljam.
Caroline Tomašič, Mount Isa, Avstralija
Nepretrgana vez
Oboje berilo, Rodna gruda in Slovenski koledar, sta mi tako dragocena, da se nikakor ne morem ločiti od vsebine. Oboje preberem in prelistam po večkrat. Vse izdaje hranim in imam tako lep» zbirko letnih koledarjev. Ko si ogledujem vse te slike, se počutim, kot da bi bila še vedno med vami.
Daši sem prišla v to novo domovino še mlada šolarka, nas kljub temu druži neka nepretrgana vez, ki nadkriljuje sočutje, ki ga gojimo do nove domovine. Pa saj še mlajši obiskovalci, tretji in četrti rod, ne morejo dovolj opisati lepot in prisrčnosti, ki so jih bili deležni.
Zdaj pa imam do vas še neko prošnjo oziroma bi rada pojasnilo glede neke zagonetne zadeve. Jaz namreč vsak dan poslušam čudovito petje in to brez radijskega sprejemnika. Baje to prenašajo radijski valovi, kar je zame skoraj neverjetno. Pač pa je bilo poročano, da imamo v vesolju vsakovrstno glasbo, tako imenovano
»satelite mušic«, česar jaz ne razumem, vendar mi je tako razlagal specialist za ušesa. On meni, da tisti, ki trpijo zaradi izgube sluha, dobe nadomestilo, tako da lahko slišijo in razumejo oddaljene glasove, katere prenašajo radijski zvoki. Vsekakor je zame neumevno to petje, ki ga poslušam brez sprejemnika. To so vsakovrstne stare popevke, še iz časa Avstrije, ravno tako pa tudi modeme Slakove skladbe, verske in tudi takšne popevke, ki ne spadajo v vsakovrstno družbo.
Tega si ne znam razlagati drugače, kot to da zares bolu-jem zaradi izgube sluha, odkar sem bila pred dobrim letom operirana na kolku. Dobila sem umeten kolk in od takrat sem stalno deležna te zagonetnosti, kot da bi mi vstavili radijski sprejemnik.
Rada bi, da bi mi opisali, kaj naj bi vse to pomenilo. Če pa ne morete, pa nič zato. Vsekakor želim, da bi posredovali ro-jaške pozdrave vsem bralcem Rodne grude, kakor tudi vsemu uredništvu, sploh vsem našim ljubim po različnih naselbinah.
Helen Cerar, New Berlin, Wis., ZDA
O glasbi, Id jo poslušate, res nimamo dodati kaj drugega, kot tisto, kar vam je rekel specialist. Tudi pri nas bi se morali obrniti na strokovnjaka, ki pa vam najbrž ne bi povedal kaj drugega kot ameriški. Upamo lahko tudi, da se bo s podobnim problemom ali s tem, kako ga je rešil, oglasil še kdo od naših bralcev.
Uredništvo
dogodki
Proslave izseljenskih jubilej ev
V začetku julija sta bila na povabilo Slovenske izseljenske matice v Sloveniji delegaciji Slovenske narodne podporne jednote in Progresivnih Slovenk Amerike, ki letos praznujeta visoka delovna jubileja. Delegacijo SNPJ so sestavljali glavni predsednik Edward Hribar, ki je bil na obisku z ženo Janino in otrokoma, član glavnega odbora Joseph Culkar in prvi podpredsednik Joseph Cvetas z ženo Albino. Delegacijo Progresivnih Slovenk pa je vodila predsednica Florence Unetich, poleg nje pa so bile še Joyce Plemel-
Na Ljubljanskem festivalu v Križankah se že od konca junija vrste številne kulturne prireditve z mednarodno udeležbo, posebne pozornosti pa je bil deležen jugoslovanski operni bienale, na katerem so sodelovala skoraj vsa jugoslovanska operna gledališča.
Gorshe z možem, Mary Kobal, Millie Bradach in nekdanja predsednica Cecelia Wolf.
Obe delegaciji izseljenskih organizacij sta se pogovarjali o nadaljnjem sodelovanju z domovino tako na Slovenski izseljenski matici kakor tudi na republiškem komiteju za kulturo, na gospodarski zbornici, na radioteleviziji, obiskali sta Belo krajino, kjer je bila v Gradacu razstava ob obletnici Rdečega križa Slovenije, sprejel pa ju je tudi predsednik predsedstva SR Slovenije France Popit.
V Cankarjevem domu v Ljubljani sta se obe delegaciji udeležili tudi slovesne akademije v počastitev letošnjih izseljenskih jubilejev. Na akademiji so sodelovale nekatere slovenske kulturne skupine iz domovine in izseljenstva, med njimi tudi mešani pevski zbor USPEH iz Milwaukee j a pod vodstvom prof. Lea Muskatevca.
Vse izseljenske kulturne skupine, ki so letos gostovale v Sloveniji, so sodelovale tudi na tradicionalnem izseljenskem pikniku v Škofji Loki, poleg njih pa številni rojaki z vseh strani sveta.
Podrobneje bomo o teh obiskih poročali v prihodnji številki.
Sodelovanje dveh fakultet
Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani in Kulturološka fakulteta Eberhard Karlove univerze v Tiibingenu sta podpisali sporazum o posebnih znanstvenih stikih. Slovesnost sta opravila dekana fakultet prof. dr. Nace Šumi in prof. dr. Arnold Feil, ki sta v svojih nagovorih omenila stike obeh mest že iz časov Trubarjevega delovanja pred več kot 400 leti. Sporazum se zavzema za trajne stike med fakultetama in spodbuja k obojestranskemu pedagoškemu in znanstvenemu sodelovanju. Ljubljanska in tiibinška univerza že nekaj časa razvijata medfakultetne stike; plod tega je bil tudi lanski mednarodni simpozij »Slovenci v evropski reformaciji 16. stoletja« ter podpis sporazuma o sodelovanju med ljubljansko Filozofsko fakulteto ter Fakulteto za socialne in vedenjske znanosti, Neofilološko fakulteto in Fakulteto za zgodovinske znanosti univerze v Tiibingenu.
O slovenskih izseljencih na mednarodni konferenci
Evropska zveza za ameriške študije (European Association for American Studies — EAAS) organizira vsako drugo leto svoj kongres; letos je bil od 16. do 19. aprila v Rimu. Udeležilo se ga je nad sto znanstvenikov iz vrste evropskih držav, ZDA in Kanade, kot opazovalci pa so bili povabljeni tudi nekateri drugi predstavniki Izraela, Tajske in podobno. Gre za obširen kongres posvečen literarnim vprašanjem, vsakokrat v drugem, vnaprej določenem obdobju (letos je bilo to obdobje med 1910 in 1930, izjemoma pa do današnjih dni). Vrsta predavateljev na plenarnih predavanjih za vse udeležence hkrati predava o zanimivih literarnih temah, obdobje pa osvetlijo tudi predavatelji s področja likovne, glasbene umetnosti, sociologije, filma.
Delo udeležencev se nato razdeli na skupine (»workshops«) in ena od njih, sedaj že lepo uveljavljena, je imela letos delovni naslov »Studies in the Writtings of Immigrants in America: the Issue of Ethnicity« (Študije o literarnih zapisih priseljencev v Ameriki: problem etničnosti). V tej delovni skupini sva letos sodelovala dva Slovenca, poleg podpisane še dr. Mirko Jurak, oba s Filozofske fakultete v Ljubljani. Člani delovne skupine smo se v treh delovnih dneh temeljito pogovorili o trinajstih referatih na že omenjeno temo. Uvodoma smo razpravljali o teoretičnih vprašanjih s področja izseljenske književnosti: o izseljenski trilogiji, ne ravno redkem pojavu v ameriški izseljenski književnosti, v primerjavi z ameriško ne-etnično trilogijo (W. Boelhower, Benetke); o etničnosti v ameriški družbi, gledano s sociološkega vidika (P. B. Stokvis, Leiden, Holandija); pri slednjem si velja zapomniti misel, da je za prvo generacijo priseljencev katerekoli narodnosti etničnost nekaj danega, česar ne morejo prostovoljno izbirati ali morda odkloniti, medtem ko je za priseljence druge, tretje ali celo četrte generacije značilen prav ta svoboden izbor. O problemu etničnosti je bil ponovno govor ob primeru literature protestantskih izseljencev iz Frizi je (od 1683 dalje) (W. Enninger, Essen), medtem ko je madžarski predstavnik govoril o tako imenovani »proto-et-ničnosti« pod čemer razume dediščino (»héritage«) v nekaterih madžarsko-ameriških literarnih delih (J.Gellen, Debrecen).
Na drugem delovnem srečanju je vrsta referentov predstavila židovsko-ameriško književnost v njeni etnični specifiki: avtobiografije (Seep Tiefen-thaler, Innsbruck), zgodnjo židovsko
Razpis štipendij Titovega sklada
Titov sklad za štipendiranje mladih delavcev in otrok delavcev letos že četrtič razpisuje tudi 20 štipendij za mlade delavce in otroke delavcev, ki so na začasnem delu v tujini, oziroma izseljencev. Štipendije so v prvi vrsti namenjene mladim članovm slovenskih društev, ki bi radi študirali v domovini, zaželeno pa je, da so se izkazali z delom na društvenem področju na tujem, in prav tako da so njihovi starši ali sami člani Titovega sklada.
Kandidate za štipendijo Titovega sklada predlagajo društva po posvetu z našimi konzularnimi predstavništvi oziroma z našimi učitelji na tujem. Rok za prijave je 30. junij, vendar pa bodo prispele vloge obravnavali tudi pozneje, dokler ne bo podeljenih vseh 20 štipendij.
Predlog naj vsebuje opis dejavnosti kandidata, točen naslov društva na tujem, naslov bivališča v tujini in domovini, v katero šolo se kandidat namerava vpisati ali se je že vpisal. Predloge, opremljene z gornjimi podatki in mnenju konzulata pošljite na naslov: Titov sklad za štipendiranje mladih delavcev in otrok delavcev SR Slovenije, 61000 Ljubljana, Glinška 12.
književnost v ZDA (J. B. Danielsen, Aarhus, Danska), ter avtobiografski roman Henryja Rotha Call It Sleep (A. Contend, Rim in v posebnem referatu še G. Poole, Piano di Sorrento, Italija). Sledil je referat o znanem ita-lijansko-ameriškem pisatelju Pietru di Donatu in njegovem delu Christ in Concrete (F. Mulas, Sassari, Italija); mimogrede velja omeniti, da je prav Louis Adamič zelo cenil tega pisatelja in je o omenjeni knjigi napisal pohvalno oceno za Saturday Review of Literature (26. avgusta 1939, str. 5).
Na zadnjem delovnem sestanku so prišli na vrsto tudi ameriški Slovenci, za njimi pa še Grki in Poljaki. Slovenci tokrat z dvema temama - etnični elementi v dramskih delih Etbina Kristana (M. Jurak) in slovenske ženske-pi-sateljice v ZDA (J. Petrič). Najprej je M. Jurak podrobneje analiziral tista Kristanova dramska dela iz časa pisateljevega bivanja v ZDA, ki so po tematiki (in junakih) značilno izseljenska, zatem pa je bilo prvič predstavljeno literarno delo Katke Zupančič, Anne Krasne, Mary Jugg in Rose Mary Prosen. Da je mogoče najti celo vrsto slavnih literarnih imen med ameriškimi Grki, je bilo doslej malo znano (G. Giannaris, Atene), in podobno je z ameriškimi Poljaki (F. Lyra, Varšava).
Konferenca EAAS je tudi letos opravila pomembno delo. Za nas, ki se zanimamo za izseljensko književnost, je še posebej pomembno, da imamo svojo revijo, ki izhaja dvakrat na leto v Benetkah — The Journal of American Ethnic Studies (ob pomoči mednarodnega uredniškega odbora, v katerem je tudi M. Jurak, jo ureja
W.	Boelhower). Za naslednje dveletno obdobje je bil Mirko Jurak izvoljen za predsedujočega v skupini za izseljensko književnost.
Jerneja Petrič
Simpozij »Meništvo na Slovenskem«
Ob 900-letnici kartuzijanskega reda, 850-letnici samostana Stična in 750-letnici Kostanjevice je samostan Pleterje konec maja organiziral tridnevni znanstveni simpozij, ki se je pričel z uvodnimi predavanji v Stični o zgodovinski vlogi in duhovnosti cistercijanov ter benediktincev na Slovenskem. Naslednja dva dneva so se udeleženci simpozija preselili v samostan pod Gorjanci - Pleterje. Predavanja so se nadaljevala z zgodovino in duhovnostjo kartuzijanov, o obnovitvenih delih v samostanu, o kulturni in gospodarski vlogi samostanov v srednjem veku, o zgodovini in arhitekturi cistercijanske opatije v Kostanjevici ipd. Nekoliko razširjena predavanja
so izšla v zborniku Redovništvo na Slovenskem.
Ob tej priliki so odprli staro gotsko cerkev v Pleterjih, ki so jo s pomočjo družbenih sredstev obnavljali vrsto let. Poslej si bo vsakdo lahko ogledal del samostanskega kompleksa s cerkvijo in zakristijo, ki je ograjen od drugega dela, v katerem prebivajo kartuzijam. V okviru simpozija je mešani pevski zbor Consortium musicum za udeležence simpozija priredil v Kostanjevici koncert evropske in slovenske duhovne glasbe. Komisija SRS za odnose z verskimi skupnostmi je za goste simpozija in nekatere družbenopolitične delavce priredila na gradu Otočec večerjo, ki je potekala v prijetnem vzdušju.
Turistični kongres v Portorožu
Upravni odbor mednarodnega združenja turističnih novinarjev in piscev (FIJET) je sklenil, da bo kongres združenja za leto 1985 v Jugoslaviji. Naše časnikarje, ki se poklicno ukvarjajo s turizmom, so na seji upravnega odbora zastopali predstavniki sekcije turističnih novinarjev Slovenije.
Za organizacijo kongresa FIJET sta se potegovali tudi Sovjetska zveza in Španija. Kongres bo prihodnje leto v Portorožu. Ta kraj je upravni odbor FIJET potrdil tudi zato, ker Portorož leži na razkrižju treh velikih turističnih gostiteljic Jugoslavije, Italije in Avstrije. Udeleženci si bodo ogledali tudi vse najpomembnejše turistične centre v Jugoslaviji.
Brioni so odprti turistom
Svet delovne organizacije Nacionalni park Brioni je sprejel pet različnih
programov za turistične obiske v brionskem parku in na spominskem območju. Prvi izletniški program »sprehod z ladjo po nacionalnem parku«, zajema vožnjo z ladjo med otoki. Drugi program predvideva obisk na Velikih Brionih in ogled razstave »Tito na Brionih«, ogled arheološkega in etnografskega muzeja, živalskega vrta, fazanerije, cerkve sv. Germana in rimskega dvorca. Po tretji zamisli naj bi se turisti poleg tistega, kar je predvideno v drugem programu, ogledali še safari. Četrti program prav tako zajema oglede iz drugega, pa še obisk v bizantinskem kostrumu. Peti program pa bo izletnikom omogočil ogled Titove hiše, vinograda in stare kleti na Vangi.
Ob 100-letnici prihoda Nikole Tesla
Ob stoti obletnici prihoda našega znanstvenika in izumitelja Nikole Tesle v Združene države Amerike je bila konec junija pri Niagarskih slapovih na ameriško-kanadski meji slovesnost, ki se je je udeležilo več uglednih osebnosti iz ZDA in Kanade, med njimi pa so bili tudi predstavniki naše države. Slovesnosti se je udeležilo tudi veliko število naših izseljencev iz obeh sosednih držav.
Letošnjo proslavo sta, tako kot nekaj prejšnjih, pripravila ob 100-letnici prihoda Nikola Tesle v ZDA ameri-ško-kanadsko društvo za ohranjanje spomina na Nikolo Teslo in združenje elektronskih in elektrotehniških inženirjev, ki ima člane v raznih državah. Slovesnost je začel William Terbo, predsednik ameriško-kanadskega društva, naš znani izseljenec in daljni sorodnik Nikole Tesle, o pomenu tega našega znanstvenika pa je govoril tudi jugoslovanski veleposlanik v Wa-shingtonu Mišo Rakič.
"\
r
jugoslavija in svet
a
gospodarske
novice
Sodelovanje med EGS in Jugoslavijo
Pred nedavnim je v Luksemburgu zasedal svet za sodelovanje med EGS in Jugoslavijo na ravni zunanjih ministrov. Jugoslovansko delegacijo je vodil sekretar za zunanje zadeve Raif Dizdarevič, delegacijo EGS pa predsedujoči v svetu ministrov deseterice Claude Cheysson. Kot je bilo že sporočeno, bo Cheyssona v bližnji bodočnosti zamenjal irski zunanji minister Peter Berry.
Na dnevnem redu srečanja so bila predvsem vprašanja negativnih posledic, ki bi nastopile za Jugoslavijo v trenutku predvidenega vstopa Španije in Portugalske v EGS. Obe stranki sta se dogovorili, da bosta najprej končali pogajanja o tem vprašanju in se šele potem začeli pogajati o obnovitvi trgovinskega in finančnega dela sporazuma, ki sta ga podpisali lani in ki se bo iztekel poleti prihodnjega leta.
Kot je znano, je imela Jugoslavija grenke izkušnje z vključitvijo Grčije v EGS, ker je izgubila zadevno tržišče. Izguba je znašala letno od 60 do 100 milijonov dolarjev, ker ni mogla več izvažati v Grčijo junetine, oziroma tako imenovanega »baby beef«. Grški trg sta prevzeli Francija in Holandija.
Predstavniki deseterice so obljubili, da se bodo o tem najtežjem bremenu v odnosih med Jugoslavijo in deseterico pogajali v sklopu trgovinskih pogajanj brez podaljšanja sporazuma. Ministri EGS so povedali, da je položaj na trgu tega blaga v skupnosti zelo težaven. V hladilnicah EGS je okoli 400.000 ton presežkov govedine, položaj pa se bo zaradi prevelike ponudbe v prihodnjih mesecih še poslabšal. Grki sami pa so v celoti podprli jugoslovansko zahtevo po olajšavah in povečanju izvoza junetine v države EGS.
Obe delegaciji sta menili, da so bili v zadnjem času doseženi spodbudni rezultati, kar še posebej velja za naraščanje jugoslovanskega izvoza, ki se je lani povečal za 29 odst. Podoben ugoden razvoj je čutiti tudi letos.
Sekretar Dizdarevič je pojasnil zunanjim ministrom EGS jugoslovanske napore za stabilizacijo jugoslovanskega gospodarstva ter še posebej poudaril, da jugoslovanski ukrepi ne pomenijo zapiranja v svoje lastne meje. Jugoslovanska politika je še vedno usmerjena k tesnejšemu sodelovanju, še prav posebej z Evropo, katere del je tudi Jugoslavija.
Zunanji ministri so pozitivno ocenili tudi rezultate finančnega protokola, ki je omogočil Jugoslaviji v zadnjih letih ugodne kredite v višini 200 milijonov dolarjev. Ministrski svet je pristal na jugoslovansko zahtevo, da bodo posojila v naslednjem sporazumu namenjena tudi za investicije v izvozno industrijo in ne le za naložbe v infrastrukture, kot se je dogajalo doslej.
Ministri so nadalje ugodno ocenili rezultate poslovnega srečanja na Bledu o sodelovanju med jugoslovanskimi in zahodnimi podjetji pri odpiranju trgov v državah v razvoju.
Poglavitna šibka točka sestanka v Luksemburgu je nemara, da bi lahko v večji meri predstavljal zasuk iz preteklosti v novo sodelovanje med EGS in Jugoslavijo.
Eden od pomembnih smerokazov za sodelovanje v prihodnosti je gotovo tisti poudarek iz Dizdarevičevega nastopa na zasedanju sveta v Luksemburgu, po katerem »jugoslovanska strategija opiranja na lastne sile ne pomeni zapiranja Jugoslavije«, temveč, da velja nasprotno: eno od temeljnih izhodišč Jugoslavije je »odprtost v vse države sveta, posebno v Evropo, katere del je Jugoslavija«.
Četrtino zdraviliškega prometa s tujci?
Lani je enajst slovenskih naravnih zdravilišč imelo na voljo okoli 5500 ležišč v 35 hotelih, od tega okoli 2400 ležišč v objektih visoke B in A kategorije ter de luxe. Zdraviliška zdravstvena služba in balneoterapevtski postopki so sodobno opremljeni in organizirani, rekreativnim možnostim so na voljo številni objekti in vaditeljsko osebje. Bivalni pogoji in motivi so torej zagotovljeni tudi za nekoliko zahtevnejše goste. To je že zdaj zagotavljalo ugoden inozemski zdraviliški promet. Lani je, na primer, od okoli
1.150.000	nočitev na goste iz tujine odpadlo 202.000 nočitev ali 17,39%. Od 202.000 nočitev je za penzionsko oskrbo priteklo v zdraviliške blagajne
8,6	milijona dolarjev. Povprečno 33 dolarjev za penzionski del dnevno in okoli 30% te vsote dnevno, ki jo zdraviliški gosti porabijo za balneotera-pevtske in zdravstvene storitve. S srednjeročnim planom so načrtovali v letu 1985 doseči 9 milijonov dolarjev prihodka (leta 1980 je ta znašal 5,336.996) oz. v strukturi celotnega prihodka povečati deviznega od 14,5% (v letu 1980) na 16,8% v letu
1985.	Vmesni rezultati (v letu 1983) kažejo, da so nekateri kazalci srednjeročnega načrta skorajda že doseženi, pri tem je precejšen vpliv imelo tudi razvrednotenje dinarja. Zato se nova, smelejša zahteva, do »izvoznega turizma« ne zdi nerealna, neuresničljiva. Če naj bi zdraviliški turizem, denimo v letu 1986 dosegel 25% prometa z gosti iz tujine, bi to pomenilo ustvariti
275.000	nočitev, kar je 36% več kot v letu 1983 oz. vsako naslednje leto 11% rasti. V prvih treh letih srednjeročnega obdobja je bila letna rast tujega prometa povprečno 4% — se pravi, da je rast potrebno letos in v dveh prihodnjih letih več kot podvojiti.
Že lansko leto so mnoga zdravilišča v svoji dejavnosti uvedla nove preventivne zdraviliške programe (dietne kure, shujševalne kure, sprostitvene, rekreativne in druge programe) in tako izdatno popestrila ponudbo. S to ponudbo so se zdravilišča še bolj približala turističnemu svetu. Propagandni
nastopi na turističnih prireditvah v Evropi, pa tudi letošnja na Dunaju in Parizu, sta bila ugodna in izkoriščena priložnost, da bo zdraviliška ponudba prodrla ne zgolj med tamkajšnje turistične agencije, temveč tudi med uradne zdravniške kroge. Letošnji nastopi Kompasa na Skandinavskem (zdraviliški letalski most) pa tudi obetajo pridobitev tega tržišča za zdraviliško ponudbo. Tem ukrepom in prizadevanjem velja prišteti še poceni turistične storitve za tuje goste.
Športna obutev za ZDA in Evropo
Zagrebška tovarna obutve »Astra« je sklenila novo poslovno pogodbo z ameriško firmo Converse. V prihodnjih treh letih bo zagrebška tovarna izdelala skupaj 4,5 milijona parov športne obutve v glavnem za ameriško in zahodnoevropsko tržišče. Posel je rezultat petletnega uspešnega sodelovanja dveh proizvajalcev športne obutve. Doslej je »Astra« izvozila na osnovi tega sodelovanja 2,5 milijona parov obutve v vrednosti 22 milijonov dolarjev.
Iskra: nova pogodba z Alžirijo
Kranjska Iskra je sklenila z alžirskim državnim podjetjem za elektronsko industrijo iz Sidi Del Abesa novo pogodbo o izvozu video tehnike (v glavnem prenosni televizijski aparati in deli) ter raznih elektronskih komponent v vrednosti 3,2 milijona dolarjev. S tem alžirskim partnerjem sodeluje Iskra uspešno že več let.
Izvozili naj bi za 22 milijonov dolarjev
V koprskem Tomosu načrtujejo, da bodo letos izvozih za 22 milijonov dolarjev. Za uresničitev tolikšnega izvoza bi morali uvoziti za 10 milijonov dolarjev raznega reprodukcijskega blaga. Tomos je lansko poslovno leto zaključil brez izgub, ustvaril pa je 18 milijonov din čistega dohodka. Izvozili so polovico svoje proizvodnje in iztržili na tujih tržiščih nad 15 milijonov dolarjev.
Iskra prevzema javno telefonijo v Turčiji
Po tridesetih letih nastopanja na turškem trgu, kjer si je Iskra že pridobila ime, so letos dosegli največji uspeh s podpisom pogodbe o prodaji Iskrinih izvirnih javnih telefonskih central 500 A za turško podeželsko PTT omrežje. V svoji osnovni izvedbi
VABILO
Vabimo vas na vinsko zabavo in poskušnjo domačih radgonskih vin, šampanjcev, mineralne vode Radenske in rogaške slatine Donat, ki bo v soboto, 27. oktobra 1984 v Ausstellungshalle - Sindelfingen.
Poskušnja bo od 9.-17. ure. Od 19.30 do 3. ure zjutraj vas bo zabaval ansambel Lojzeta Slaka s Fanti iz Praprotna.
Prisrčno vabljeni!
Vstopnice dobite pri Krajnc, 7032 Sindelfingen, Spitzholz str. 61 ali 7031 Holzgerlingen, Schloss str. 46.
Telefon: 07031/804340 ali 49665
omogočajo te centrale 500 do 700 priključkov, možno pa jih je razširiti na 2000. Turška pošta je doslej naročila vzorčnih 20 central, s firmo TTE s sedežem v Turčiji (tretjinski solastnik je Iskra, njen kapital znaša 3 milijone dolarjev) pa so že podpisali posel v začetni vrednosti 5 milijonov dolarjev. Za letos sta predvidena še vsaj dodatna dva milijona dolarjev, pravijo v Iskri, ko projekt modernizacije telefonskega omrežja v Turčiji ocenjujejo kot dobro priložnost za razširitev tamkajšnjih poslov. Že v letu 1982 je Iskra s firmo TTE podpisala pogodbo o prenosu tehnologije, ki zajema tudi projekt javnih elektronskih central Iskra 500 A. V letu 1983 so si s prevzemom del na sistemu signalizacije za turške državne železnice že zagotovili dolgoročni posel v vrednosti 43 milijonov dolarjev, v teku pa so tudi dela na zaščiti daljnovodov, ki naj bi jim letos navrgla 2, prihodnje leto pa 4 milijone dolarjev. Tako naj bi se Iskrin turški delež v skupnem izvozu na konvertibilni trg povečal s 3,3 na 11 milijonov dolarjev (v letu 1985 predvidoma 18 in v letu 1986 že 20 milijonov dolarjev).
Volkswagen vlaga v TAS
Volkswagen bo v nadaljnji razvoj sarajevskega TAS vložil 100 milijonov mark. Pogodbo o tem so podpisali v Sarajevu. Tako bo lahko TAS v drugi polovici prihodnjega leta našemu in tujemu trgu že ponudil tudi prve količine najnovejšega volksvagnovega modela golfa, ki porabi zelo malo goriva.
»Dom« uspešno izvaža
V prvem četrtletju letošnjega leta so med kupci Trgovskega podjetja DOM največji naročniki iz Italije, ZRN. Velike Britanije, ZDA, iz držav zahodne Evrope in Libanona. Dolgoletni kupci lesne galanterije, pletarskih izdelkov in izdelkov domače obrti so s kvaliteto zadovoljni, več pripomb pa imajo na
dobavne roke. Izvoz v Libanon se je zadnje čase ustavil zaradi vojne. Velike težave z železniškim in ladijskim prevozom bodo tudi najverjetneje vzrok za ukinitev izvoza v ZDA in Veliko Britanijo. Lansko leto je DOM izvozil za 1,8 milijona dolarjev pletarskih izdelkov, suhe robe in izdelkov domače obrti.
Letos naj bi izvoz porastel na 2 milijona dolarjev.
Avtomobili za Kitajce
Iz pristanišča Bar je maja izplula ladja, naložena s 500 avtomobili zastava 101 za Kitajce. Ob koncu prejšnjega leta je Crvena zastava po opravljenem testu njihovih avtomobilov na Kitajskem sklenila s to državo prvo pogodbo o nakupu in enkratni dobavi 500 avtomobilov. Posel s Kitajci je za Crveno zastavo, ki kitajsko tržišče ocenjuje za zelo obetavno, pomemben. Videti je, da so Kitajci zadovoljni z avtomobili iz Kragujevca, saj so naročili še 500 avtomobilov. Crvena zastava bo kitajsko tržišče preskrbovala tudi z rezervnimi deli.
Gradnja je stekla
Po dveletnih pripravah bo Steklarna »Boris Kidrič« iz Rogaške Slatine pričela ta mesec graditi nov del tovarne. Naložba je ocenjena na
1.810,437.000	dinarjev. Poleg lastnih sredstev, teh je Steklarna zbrala
161.486.000,	bodo za novo steklarno soinvestitorji prispevali 800,000.000 dinarjev, izvajalci del bodo primaknili
50.000.	000 dinarjev.
Ljubljanska banka in Splošna banka
Celje jim bosta posodili 280,000.000 dinarjev, precej denarja, 518,951.000 din, v glavnem za nakup opreme, jim bo posodila ameriška firma IFC iz New Yorka. Novi del steklarne bo predvidoma dograjen v letu dni.
Slovenski vrhunski alpinizem
Jugoslovanske zastave na naj višjih vrhovih sveta
8000 m visok vrh. Šlo je za 5. najvišjo goro sveta, 8481 m visoki Makalu. Nanj smo se povzpeli po prvenstveni — jugoslovanski smeri. S tem vzponom smo posegli prav v svetovni alpinistični vrh. Stopili smo v korak s svetovnimi alpinističnimi silami (Avstrija, Italija, Švica, Nemčija, Francija, ZDA, Japonska). Našo vrednost smo vedno znova potrjevali z novimi, izredno težkimi vzponi.
Leta 1977 smo bili na drugem osemtisočaku. Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta ob pomoči prijateljev priplezala na 8068 m visoki Hidden Peak v Karakorumu. Velik uspeh male odprave devetih fantov iz Kranja, Tržiča in Ljubljane.
Borih devetnajst let po prvi odpravi pa je bila pred nami že gora gora, cilj ciljev - Mount Everest, 8848 m visoki najvišji vrh sveta. Nismo se odločili za najlažjo možno pot. Po novi, prvenstveni smeri smo hoteli priti na vrh. Izbrali smo težak, vetrovom izpostavljen zahodni greben. 45 dni je trajal ta
boj z goro in podivjanimi naravnimi elementi. Strahoten veter, ki piha 150 km in več na uro, temperature, ki se puste na 40 in več stopinj pod ničlo. Nekaj poskusov se je končalo neuspešno. S hudimi ozeblinami prstov na rokah in nogah smo se vračali z gore in z upanjem v srcu, da bodo imeli prijatelji več sreče. In končno je prišel vse odrešujoči 13. maj, ko sta se malo pred drugo popoldan Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj javila z vrha gore. Presrečni smo bili. Preplezali smo novo smer na vrh sveta in tako postali za Američani, Angleži in Kitajci četrta nacija, ki ima svojo pot na vrh Evere-sta. Kakšen dosežek je to, najbolje ilustrira podatek, da je do letos dvanajst odprav iz različnih držav poskušalo ponoviti našo smer, vendar ni uspelo nobeni. Šele Bolgari so jo kot trinajsti ponovili z velikimi žrtvami.
Leta 1981 nam je po 63 dneh plezanja uspelo premagati južno steno Lhotseja, 8501 m visoke, četrte najvišje gore sveta. Dosegli smo rob stene,
V viharju na zahodnem grebenu Everesta
Letos mineva 24 let od dogodka, ki je še kako pomemben mejnik v razvoju slovenskega in jugoslovanskega alpinizma. Marca leta 1960 je namreč v indijski del Himalaje odpotovala naša prva himalajska odprava. Njen cilj so bili vrhovi Trisulov, 7120 m visoke gore. Po skoraj 6 mesecev trajajoči poti se je odprava vrnila z dvema osvojenima vrhovoma (Trisul II, 6600 m in Trisul III, 6300 m) in z neprecenljivimi izkušnjami, na katerih smo potem gradili vse naslednje odprave.
Začetek je bil skromen, kot so bila skromna tudi sredstva. Ob veliki zagnanosti in entuziazmu pa se je to »himalajsko kolesje« začelo pomikati hitreje in hitreje. Sledile so nove odprave in slovenske in jugoslovanske zastave so kmalu zaplapolale na številnih vrhovih. Najprej leta 1969 Anapurna II, 7937 m, in Anapurna IV, 7554 m, potem leta 1974 na 7902 m visokem Kongbačenu. Razvoj se ni ustavljal in leta 1975 smo osvojili prvič več kot
Avtor tega članka Viki Grošelj
V južni steni Makaluja. Ta stena je bila prvi veliki uspeh jugoslovanskega alpinizma.
Pot do vznožja gore traja po navadi 15 do 20 dni. To pomeni vsak dan do 10 km hoje, včasih v lepem vremenu, včasih pa tudi v snežnem metežu.
vrha pa zaradi izredno slabega vremena nismo mogli doseči. Spet podatek za ilustracijo razmer. Od 63 dni, kolikor smo plezali v steni, je kar 59 dni snežilo. Še istega leta jeseni je majhna odprava pod vodstvom enega naših najboljših alpinistov Staneta Belaka preplezala južno steno 6. najvišje gore sveta Dhaulagirija. Vzpon je bil opravljen v alpskem načinu, kar pomeni brez postavljanja višinskih taborišč, brez pomoči višinskih nosačev, brez dodatnega kisika in brez fiksnih vrvi. To je nov korak v osvajanju Himalaje.
Ob tem branju se bo morda komu porodila misel, ali so take odprave sploh potrebne? Moje mnenje je, da so. Iskanje meja svojih sposobnosti je bilo od nekdaj v človeku. Velikokrat je bila ta sila tudi vodilo k napredku. Poleg tega se mi zdi, da so taka dejanja še posebej pomembna za tako majhen narod, kot smo Slovenci. Stati na visoki gori in tam razviti slovensko zastavo namreč pomeni, da je ta mali narod kljub majhnosti sposoben velikih dejanj in to je pomemben in prijeten občutek.
Opremo in hrano, ki jo uporabljamo na odpravah, izdelujejo v glavnem slovenska in jugoslovanska podjetja, le nekaj odstotkov je moramo nabaviti v tujini. Tudi to je prijeten občutek.
Kam nas bo naša pot preko himalajskih sten in vrhov pripeljala, ne vemo. Prav gotovo pa je, da bomo hodili v Himalajo toliko časa, dokler bo kje še kakšen nepreplezan vrh, stena ali greben. Ko pa bo vse preplezano? Takrat pa bodo vozovnice za na luno že cenejše ...
Viki Grošelj
Njima v spomin smo letos organizirali majhno odpravo štirih ljudi, ki naj bi poskusila dokončati lanski vzpon. Vodja odprave je bil prvi človek našega odpravarstva Aleš Kunaver. Po sedemnajstih dneh nama je s Stipetom Božičem uspelo priti na vrh na alpski način. To je bil obema že drugi osem-tisočak. Stipe je bil leta 1979 na Eve-restu, jaz pa leta 1975 na Makaluju. Obenem pa je to 4. jugoslovanski osemtisočak.
Pot, ki je pred nami, se seveda s temi vzponi ne konča, ampak se nadaljuje. Upamo, da nas bo vodila še preko veliko visokih in zanimivih vrhov.
V letu 1983 je ob poskusu vzpona na 7. najvišji vrh sveta, 8156 m visoki Manaslu prišlo do velike tragedije. Uspešno odpravo, ki se je povzela že do višine 7000 m, je nasilno prekinil orjaški plaz, ki se je utrgal med taboriščema I in II in pod sabo pokopal našega najuspešnejšega himalajskega plezalca Nejca Zaplotnika in perspektivnega hrvaškega plezalca Anteja Bučana ...
V južni steni Lhotseja, 8501 m. Najtežja stena, ki se je je kdaj lotil človek. Strma stena, plazovi, viharji so bili naši spremljevalci dan za dnem (vse fotografije: Viki Grošelj).
Budo Modri, edinstven kum vseh mladoporočencev, ki se je pred leti tudi sam, kot prvi, poročil pod plitviškim slapom.
Letošnji hrvaški in slovenski poročni par na »plitviški ohceti«
Plitvice so raj in fenomen
Pleme
plitviškega
slapa
Zvonim »plemenu sveta« in kličem vse, ki ljubijo čisto naravo. Pripovedujem vam pesem o slapu in drevesu. Eno drevo in vsa drevesa, en človek in vsi ljudje. Smo ena zemlja in eno pleme sveta.
Moj dobri človek, človeštvo moje pred žalostjo izgubljenega raja, zazidano v beton in umirajočo, onesnaženo naravo. Rasti v svoji ljubezni. Rasti, drevo moje, k nebu in soncu kakor ta veličastni slap, po katerem se vzpenjamo, da bi doživeli premik in se pobratili z naravo. Pustinje in oaze v nas so naša usoda. Storimo vse za čisto okolje, za dobro vsemu živemu. Zvonim, da bi se nas nabralo za veliko množico humanih vojakov, vojakov brez militarizma, brez groze uničenja, da bi zelena neokrnjena narava spet dobila svojo veljavo.
Tako nekako se slišijo besede Bude Vlaisavljeviča-Modrega v zares edinstvenem okolju Plitvičkih jezer. To je ritual poroke z naravo in Budo Modri, ki je prišel na to idejo in se tudi sam prvi poročil na Plitvicah pod Velikim slapom s Parižanko Christino, je obseden od tega čudeža narave in tudi njegovo slikarstvo je nekakšna kozmična abstrakcija. Nekakšen nadrealizem lehnjaka, stoletnih dreves in čistih, modrih globin, tako da je postal plitviški original kum vseh mladoporočencev.
Pod Velikim slapom v sinjini in zelenilu barv, v nenavadni razpršeni svetlobi in ritmu večnega odtekanja, so se letos že petnajstič poročili z naravo pari iz vseh republik in pokrajin in še pari iz Islanda, Kuvajta, Zahodne Nemčije in Holandije.
Plitvički nacionalni park, ki je pod zaščito UNESCA, je tako neobičajen simbol, ki se s poroko mladih reinkarnira v večno mladost, v upanje bodočega rodu, da le ni vse tako črno in brezizhodno. Da so še ptice in zdrava pitna voda, gozdovi in divjad in nezazidane jase in travniki. Da so poti, ki vodijo v tišino in zbranost duha, v človečnost in sožitje z naravo. In vez med mladimi, ki je sklenjena na ta način, vrača samozaupanje in spoštovanje do sočloveka in zakon kot preživeta inštitucija našega časa, kot trdijo 10
nekateri, dobi v sozvočju ritma, tesno povezanega z naravo, novo vsebino in obenem širino in humani odnos do sveta, kakor je poudaril generalni direktor Plitvic Nikola Lapov.
Na letošnji poroki z naravo sta bila slovenski par Dragica Pogačnik in Franc Zore iz Kamnika. V nekako naelektrenem ozračju pod največjim, več kot sedemdeset metrov visokim slapom, so se pobratili vsi pari med seboj in slovesni obred, posvečen čistosti narave in sožitju vseh ljudi dobre volje, je bil hvalnica in zaveza, da bodo z vsem svojim mladostnim žarom razširjali idejo o sožitju človeka in narave, saj je prav od tega sožitja odvisna človekova jutrišnja sreča.
Bila je tudi poroka kakor na pravi ohceti, vse v slogu velike predstave in gostoljubje domačinov je bilo enkratno. »Plitvičko vjenčanje« ni samo turistični špektakel, čeprav pravijo turistični delavci Plitvic, da je prav ta prireditev zanje ena od osrednjih turističnih zanimivosti, ki se je tudi medna-
rodno uveljavila, saj se je do zdaj poročilo že več kot devetdeset parov iz Jugoslavije, Evrope in vsega sveta. Prišli so tudi Japonci in vsi ti mladi ljudje se vračajo. Plitvice pa postajajo na ta način nekakšno središče kulture in turizma. Mednarodni duh mladih in ljubezen do narave pa sta tista osnovna vez, ki postaja vse močnejša.
Kompleks Plitvičkih jezer je bil proglašen za nacionalni park leta 1949. To je gozdnat planinski predel, po katerem se eno pod drugim niza šestnajst prekrasnih jezer, manjših in večjih kristalno modro zelene barve. Voda v ta jezera priteka iz mnogih rečic in potokov. Od jezer naprej proti Karlovcu pa teče reka Korana.
Za Plitvice pravijo, da se je težko odločiti, kateri letni čas je najprimernejši za obisk. Pozimi, ko je vsa pokrajina v snegu in so živi le veliki slapovi, ali spomladi, ko topel veter z bližnjega morja tali snežno odejo in so vode visoke, penaste in bučeče, ali poleti, ko je vse magično zeleno, ali v
»Veste, turizem v notranjosti, v našem nacionalnem parku, je nekaj povsem drugega kakor na morju. Res je, da smo na turistični magistrali od Ljubljane, Zagreba do Dalmacije in otokov, toda če naj bom kritičen, moram povedati, da sonce, morje in postelja še niso zmerom tudi dobro počutje in popolno zadovoljstvo gostov. Mi smo predvsem prehodna postaja do morja ali nazaj na celino, zato potrebujemo še posebno veliko novih idej, novih pobud. Naše geslo pa je: več humanizma in narave in ljubezni. Mislim tudi na vsakdanji službeni stik z gosti. To postaja v tem času še posebej pomembno. No, res je tudi to, da so Plitvice svetovni fenomen, tako da imamo vsako leto skoraj milijon obiskovalcev. Toda če bi mislili samo na denar, bi tudi naš sloves počasi zamrl. Zavedamo se vrednosti neokrnjene in čiste narave. Temu podrejamo vse drugo in mislim, da so sadovi takšne politike dobri. Na Plitvicah imamo poseben znanstveni inštitut s skupino strokovnjakov, ki se ukvarjajo z raziskovanjem narave, njenih premikov. Vsak najmanjši alarm je že sumljiv. Tako smo pred leti zaprli promet ob jezerih. Vsi čolni so leseni, kupujemo jih na Bledu. Ladjice, s katerimi vozimo turiste, pa so neslišne.
Na ogromnem prostoru našega narodnega parka smo na ta način zadržali življenje, kakršno je bilo pred mnogimi sto in sto leti. Naša voda v vsakem od šestnajstih jezer ima najboljšo oznako zdrave pitne vode, zato jo tudi mladoporočenci pod slapom pijejo kot simbol zdravja. Po pragozdu in na celem področju parka so še medvedje in volkovi in seveda veliko druge divjadi. Imamo svoja polja in živinorejsko farmo v notranjosti Like in skoraj tričetrt hrane si pridelamo sami ali v kooperaciji s kmeti. Čisto pred kratkim smo začeli širiti transverzalo sever-jug, kjer bodo novi hoteli in depandanse ob avtomobilski cesti, avtocampi in Ličke kuče in še več ugodja za turiste.«
Biseri svetovne naravne dediščine — Plitvička jezera postajajo vse bolj dragocena in nezamenljiva last vseh nas. Tudi Plitvičko vjenčanje - plitviška ohcet in poroka z naravo sodijo v sklop prizadevanj in želja po izvirnosti in po bogastvu idej, ki so tako potrebne sodobnemu človeku.
Tudi letošnji novi prijatelji, mladi pari iz Holandije, Islanda, Nemčije in Kuvajta so pustih neizbrisno sled in se pridružili »plemenu sveta«, rojenega pod Velikim slapom. Pridružili so se tisočem, ki vidijo bodočnost v večnem sožitju z naravo.
Ladislav Lesar
jeseni, ko gorijo v škrlatno rdečih ognjih bregovi ob jezerih in tudi gozdovi spreminjajo svojo barvo. Mišo Samo-lov, direktor Plitvic za domači turizem in dolgoletni pravi turistični entuziast,
je tista vedno prisotna in nevsiljiva osebnost, rekli bi, pravi turistični delavec, ki ne pozna utrujenosti in je vedno na pravem mestu. O življenju Plitvic je povedal:
Slovesen sprejem ženinov in nevest na Plitvicah Svatje pod slapom
n
Lipica, zibelka lipicanca
Lipicanec osvaj a tudi sodnike
Skorajda ni popotnika, ki se ne bi med rajžanjem skozi slovensko deželo na poti k morju - če mu čas to dopušča — ustavil v Lipici. »Lipica je kot bajka, kot čudovita pripovedka o prekrasnem belem konju z vihrajočo grivo in dolgim svilenim repom. Kot da so nekoč davno čudodelni škratje prekrili kraški krš z rodovitno zemljo in ga spremenili v zeleno oazo s prostranimi pašniki. Lipica je čudovit otok na kopnem, streljaj od morja, pramati edinstvenega štirinožca, ki je z imenom svojega kraja proslavil sebe in svojo domovino širom sveta...« Takšne in podobne slavospeve pojejo kraju ljudje, tudi tisti, ki so ga obiskali samo enkrat.
Ime Lipica zasledimo prvič v dokumentih iz druge polovice 15. stoletja; pripovedujejo, da je bila v vasici Lipica na Krasu nekoč hišica z vinotočem, pred njo pa majhna lipa. Tja so hodili domačini pit in po tej lipi naj bi kraj dobil svoje ime. A samo ime ji v svetu zagotovo ne bi priborilo slovesa, ka-
kršnega ima danes — če ne bi bilo belega štirinožca, rojenega iz ljubezni med skromno kraško kobilo in španskim rasnim konjem. In kdo ve, kako bi se zasukala njena usoda, če ne bi bil 19. maja 1580 nadvojvoda Karel, regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Goriške, Istre in Trsta kupil od tržaških škofov zanemarjeno in zapuščeno Lipico. Tako pa se je ta letnica za vselej zapisala v zgodovino kraja - kot letnica ustanovitve kobilarne, ki slovi danes po vsem svetu.
Zakaj si je nadvojvoda Karel izbral prav Lipico, ni skrivnost: že od nekdaj je kraško področje slovelo po vzreji dobrih konj, po avtohtonem slovenskem kraškem konju, oplemenitenem z drugimi pasmami. V starem Rimu na primer so imeli kraški konji pomembno vlogo na dirkah z bojnimi vozovi, cenili so jih nasploh kot vojaške konje, saj so sloveli po moči, hitrosti in vzdržljivosti. V 16. stoletju so jih radi kupovali za viteške turnirje. Regent Karel je zadal Lipici novo nalogo: njegovo prestolnico, Gradec, naj bi oskrbovala z elegantnimi voznimi in jahalnimi konji.
Od tistih prvih dni, ko je nadvojvoda Karel ukazal iz kraških dolin in vrtač dovažati zemljo, jo pogozdovati in hkrati graditi cisterne s pitno vodo — za ljudi in konje — pa do današnje slave je bilo vloženo v lipiško kobilarno ogromno trdega dela, kakršnega zmore samo kraški človek, ki sta mu burja in skopa zemlja kalili značaj. Z ničemer ni bilo Lipici prizanešeno, njena zgodovina je polna vzponov in padcev, pobegov s Krasa in vračanj nanj. Trikrat se je kobilarna selila zaradi Napoleonovih vojakov, konec prve svetovne vojne pa je tristoglavo
lipiško čredo razgnal na tri strani sveta. Nekaj so vzeli Avstrijci, nekaj Čehi, nekaj je ostalo Italijanom. Italijani so hoteli elegantnega lipicanca spremeniti v jahalnega konja in Lipico v navadno vojaško konjušnico, na srečo jim je poskus spodletel. V drugi svetovni vojni so se lipicanci spet selili, tokrat v Hostinec pri Plznu, kjer so Nemci ustanovili velikansko kobilarno najrazličnejših pasem. Ko je Hostinec leta 1945 zavzel general Patton, je nekaj lipicancev odpotovalo čez lužo v Ameriko, ostale so si razdelili Avstrijci in Italijani, anglo-ameriška vojska pa je Lipico spremenila v svojo tankovsko bazo. Končno se je enajst plemenitih štirinožcev vrnilo v svojo pradomovino, Lipico... Takšen je bil povojni začetek.
VSE VEČ GOSTOV, VSE VEČ JAHALNIH UR
Danes je lipicancu, temu čudovitemu »belemu biseru s Krasa« podrejeno vse ostalo v lipiškem prostoru. Lipica se razvija v treh temeljnih smereh. Prva je reja in selekcija originalnih lipicancev v klasičnem tipu z neko-liko-povečanim okvirom ter z nekoliko izdatnejšimi hodi in poudarjenim grebenom za jahalni šport. Lipica dandanes uvaja in izpopolnjuje klasično šolo jahanja in vožnje vpreg — ta naj pomaga pri preizkušanju delovnih sposobnosti plemenskih živali in njihovi selekciji — obenem pa nadaljuje tudi tradicijo umetnosti klasičnega jahanja in vožnje, pa tudi razvoj športnega jahanja in dresure kot tekmovalne discipline. Tretja smer je razvoj vseh vrst rekreacijskega in športnega jahanja, vožnje za potrebe turizma in prirejanje konjeniških prireditev. Hkrati kraj skrbi kajpada tudi za razvoj in gradnjo turističnih in gostinskih objektov, namenjenih konjeniškemu športu in turizmu.
Gostov Lipici ne manjka, zlasti ne takšnih, ki se navdušujejo nad konjeniškim športom. Povpraševanje po jahalnih tečajih vseh vrst (od začetnih in nadaljevalnih do dresure) narašča. Leta 1980 so se lahko v Lipici pohvalili z 11 tisoč jahalnimi urami, lani že z 20 tisoč. Vse bolje prodajajo tudi pakete, v katere je zajeto 12 jahalnih ur, sedem penzionov, ogled Škocjanskih jam in degustacija v Kraški kleti. V zadnjem času so pričeli prirejati tudi jahalne ture, večdnevne izlete na konju v prelepo lipiško okolico.
»Največ naših gostov je iz Zahodne Nemčije,« razlaga Jasna Božac, vodja delovne enote Turizem v lipiški kobilarni, »v tej deželi je konjeniški šport namreč močno razvit. Vse bolj prihajajo k nam Italijani, v zadnjem času smo si utrli pot tudi na holandsko in
Kobile z žrebeti na paši. Vsako žrebe, povrženo v Lipici, dobi žig L, znak, da gre za originalnega lipicanca iz Lipice. Zanimivo je, da se žrebeta ne povržejo bele barve, to dobijo šele med šestim in desetim mesecem.
belgijsko turistično tržišče. Zaradi dokaj zmernih cen - sedemdnevni paket stane 14 tisoč dinarjev — pa imamo tudi vse več domačih gostov.«
Turistična ponudba Lipice je na dokaj visoki ravni. Zlasti leto 1980 je bilo za lipiški turizem investicijsko zelo razgibano. Hotelu Maestoso se je pridružil še novi Klub hotel z 200 ležišči. Stoji v samem jedru kobilarne in je s tem namenjen predvsem gostom, ki prihajajo v Lipico jahat. »To so posebni gostje,« pravi Jasna Božac, »veliko jim pomeni že to, da lahko gredo v hlev, da lahko nahranijo in očistijo konja.«
Pred dobrimi tremi leti so postavili tudi več novih boksov in manežo, odprt jahalni prostor, tako da imajo danes tri pokrite jahalnice in tri mane-že, hipodrom, ki sprejme osem tisoč obiskovalcev (vsako leto priredijo na njem mednarodni jahalni turnir), teniška igrišča in vse ostalo, kar naj bi pomagalo lipiškemu gostu zapolniti dan. Posebnost tamkajšnje turistične ponudbe je tudi poročna dvorana v starinskem stilu, mladoporočence, ki dahnejo svoj »da« v njej, pa po želji prevažajo nakoli tudi s kočijo.
NAJBOLJŠI NIMAJO CENE
Poleg navdušenih jahačev pa prihajajo v Lipico tudi drugi gostje: že zato, da si ogledajo kobilarno svetovnega slovesa, predvsem pa dresurno predstavo, med katero pokažejo lipicanci vse, kar znajo, od najlažjih pa do najtežjih dresurnih elementov: levad, capriol, courbett. Polurna predstava, ki jo pripravijo turistom dvakrat na dan v moderni pokriti jahalnici, je res svojevrsten užitek. Ob spremljavi glasbe in v nošah iz 18. stoletja nastopijo lipiški jahači na belih konjih in najbrž ni gledalca, ki ga ne bi očarala skladnost figur, harmonija gibov, lepota živali.
Ob gledanju mojstrovin, ki jih zmorejo ti prekrasni beli konji, se človeku nehote porodi vprašanje, koliko je vreden takšen izurjen lipicanec. Odgovor Draga Kocjana, vodje delovne enote Kobilarna, je kratek in jedrnat: »Najboljši nimajo cene.« Nato pa le pove, da so nekega žrebca z opravljeno začetno dresuro prodali v ZR Nemčijo za 45 tisoč mark.
Najboljši seveda ne more biti vsak. Selekcija je temljita in dolgotrajna. Lipica je prej stoletja uvažala žrebce, danes ima svoje: kakšnih dvesto lipicancev (pa nekaj ponijev, da lahko jašejo tudi otroci), od tega dvajset žrebcev, ki so vključeni bodisi v klasično bodisi v športno dresuro. Kako jih izberejo? Ko so žrebeta stara tri leta in pol, jih pripeljejo iz črede v hlev; najprej vadijo brez jahača in nato z njim. Po letu dni izberejo najboljše in čez
Dresurno predstavo lipicancev je greh zamuditi.
leto dni spet. Tako vse do četrtega leta, ko razvijejo pri žrebcih figure visoke šole do popolnosti in se konča šolanje umetnosti jahanja na tleh. Prične se delo šole nad zemljo (izvajanje skokov).
»Kakšnih pet, šest let treninga je potrebno, da obvladajo konji najtežje elemente v dresuri,« razlaga Drago Kocjan. »Naš ponos, žrebec Maestoso Monteaura, je star 11 let, trenira od treh let in pol. Dresurne elemente je treba nenehno piliti.«
Prav po zaslugi vztrajnega dela se Lipica v zadnjih letih prebija v svetovni vrh tudi po športnih rezultatih. Lipiški jahači in konji dosegajo v zadnjem času na mednarodnih turnirjih odlične uvrstitve - pobirajo tudi prva mesta, tako da jim je na osnovi teh uspehov, kot kaže, odprta tudi pot na olimpiado v Los Angeles. Tega so seveda še kako veseli, saj ni reklame — pa naj bosta ugled lipicanca in sloves Lipice v svetu še tako velika - nikoli dovolj. Veseli tudi zato, ker jim je z vztrajno dresuro uspelo omajati sodbo, zakoreninjeno med športnimi sodniki, da je lipicanec primeren predvsem za klasično šolo jahanja, kakršno je razvijala španska jahalna šola, za športno dresuro pa ne, češ da je prenizek. Danes lipicanec osvaja sodnike na mednarodnih turnirjih. In kot zanimivost še to: vsi drugi jahači na turnirjih nastopajo s kastrati ali kobilami, te so namreč bolj mirne in uobgljive. Samo lipiški jahači tekmujejo z žrebci.
Za uspeh seveda ne zadostuje samo skrbna vzreja in dresura konj, nič manj pomembna ni vzgoja jahačev. Lipica ima svoj konjeniški klub, od tam prihaja podmladek v kobilarno. Predvidoma naj bi vsak kandidat za jahača končal vsaj srednjo kmetijsko
ali veterinarsko šolo in šele nato začel v kobilarni - lepo po stopničkah od konjarja naprej. Danes ima Lipica 18 jahačev (polovica je jahalnih učiteljev) in glavna trenerja, ki sta se izpopolnjevala tudi v tujini, v ZR Nemčiji in na Dunaju. Lipiško tekmovalno ekipo pa prihaja trenirat eden najbolj priznanih trenerjev dresure na svetu George Wahl. S tem tudi lipiška šola pridobiva ugled, če ji je to še sploh potrebno. Lipica je namreč svoj sloves opravičila že s tem, ko je skozi stoletja ohranila neprecenljiv kultumo-zgodo-vinski spomenik, dragocen toliko bolj, ker je živ in dejaven - eno izmed najplemenitejših pasem konj na svetu, lipicanca.
Darka Zvonar
PREGOVORI IN REKI
NA SLOVENSKEM
Pes je človeku najboljši prijatelj.
Pes je meso brez kruha.
Pes, kadar laja, meži.
Pes, ki le molči in nič ne laja, globoko zobe zasaja.
Pes ne bo kuje (kuzle) ugriznil.
Pes pade z brvi, da je brvi laže.
Dragoceno darilo ameriškega Slovenca
Frank Pucel
»Denar naj se porabi za
znanstvene raziskave...«
Kollandrova potovalna agencija je dobro znana tako vsem ameriškim Slovencem kakor tudi v domovini in marsikje drugod zunaj meja Združenih držav. Prav zato je ta agencija pogosto tudi nekakšno središče, kamor se obračajo naši ljudje zaradi najrazličnejših informacij. In tako se je pred nekaj tedni oglasil pri Tonyju Petkovšku, znanem voditelju radijske oddaje in hkrati podpredsedniku Kol-landrove potovalne agencije, Frank Pucel iz Clevelanda s prošnjo da bi mu uredil vse potrebno, da bi se mu uresničila goreča želja: na pravi naslov v staro domovino bi rad poslal znesek
15.000	ameriških dolarjev.
»Povsod po svetu je veliko raka in bolezni srca ter ožilja. Naj bi ta denar porabili za znanstvene raziskave v Sloveniji. Vem, da imajo dobre strokovnjake. Jaz jim bolj verjamem kot ameriškim zdravnikom, ki se predvsem pehajo za denar, ne pa za človeka samega. Najprej moraš dokazati, da imaš pokritje za zdravljenje ali pa dovolj denarja v banki, šele nato te sprejmejo na zdravljenje. Naj se ta denar porabi v Sloveniji,« je dejal Frank Pucel.
V začetku maja se je v Clevelandu, na proslavi 50-letnice Progresivnih Slovenk Amerike mudila tudi znana slovenska družbena delavka Vida Tomšič. Frank Pucel ni imel miru in na vsak način se je želel srečati z njo. Hotel ji je obrazložiti svojo željo, hkrati pa je hotel tudi od nje slišati zagotovilo, da bo ta denar v resnici prišel v prave roke.
»Veste,« je rekel, »saj ne da ne bi zaupal, ampak bi le želel, da bi zadolžili nekoga, ki je odgovoren za medicino, ki se spozna nanjo, da bo denar prišel v roke znanstvenikom v Sloveniji.«
Bil je vesel, ko so mu razložili, da bi bila potemtakem najprimernejša Slovenska akademija znanosti in umetnosti - oddelek za medicino, kjer je 14
zbran cvet slovenske znanosti s tega področja.
»Da, to bo pravo, tako naredimo,« je zadovoljen rekel Frank Pucel. In tako so Vidi Tomšičevi izročili ček za
15.000	dolarjev, naslovljen na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, na izrecno željo pa je zadolžen za razporeditev denarja akademik prof. dr. Franc Novak.
IZ HROVAČE V SVET
Frank Pucel je bil rojen 22. februarja 1891 v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem in je torej pred nedavnim slavil že svoj 93. rojstni dan. Čeprav hodi ob pomoči palice, njegov korak ni počasen, stisk roke je krepak, le vid mu je precej opešal. Letos je nameraval v spremstvu hčerke Frances prvikrat po sedeminsedemdesetih letih bivanja v Ameriki obiskati rodno Slovenijo. Pa najbrž ne bo šlo, saj bi bila zanj ta pot preveč naporna. Zdaj je pač vse drugače, kot je bilo takrat leta 1907, ko se je kot šestnajstleten fant odpravil v daljno Ameriko.
»A kje sem rojen? V Ribnici, pravzaprav v Hrovači, ki pa je danes menda že del Ribnice, saj sem slišal, da se je medtem Ribnica zelo povečala,« živahno razlaga.
Frank je bil drugi v družini s sedmimi otroki in ko mu je bilo deset let, je izgubil očeta. V hiši je bilo preveč lačnih ust, zato je komaj dvanajstleten odšel v Ljubljano, da se izuči za mizarja. Tri leta se je učil in sam pravi, da je bil s petnajstimi leti med najmlajšimi mizarskimi pomočniki v takratni Av-stro-ogrski. Sest mesecev je nato delal v Ljubljani, potem pa se je odločil, da odide v Ameriko, ki so o njej veliko govorili, da je tam dovolj dela in kruha za pridne roke.
Vendar ni bilo vse tako, kot je bil slišal prej. Najprej ga je pot zanesla v Minnesoto, kjer se je naseljevalo veliko Slovencev. Večina je našla delo v tamkajšnjih rudnikih železne rude. Pridružil se jim je tudi Pucel. Po nekaj tednih kopanja je bil dodeljen skupini petih, ki je delala na čelu. Kmalu se je zgodila nesreča. Eden od podpornikov ni bil dobro zakaljen in del stropa se je sesul v jašek. Pucel jo je odnesel »samo« z zlomljeno nogo in s skoraj osmimi meseci zdravljenja v bolnišnici in zunaj nje. Potem pa zanj, tako kot za številne druge, ni bilo več dela, ker je medtem rudnik zašel v finančne težave.
Skupaj s tridesetimi drugimi rojaki se je podal na iskanje dela in spotoma zagrabil vsako delo, ki ga je bilo moč najti. Največkrat so bila to kmečka dela. Od Severne Dakote je prek Chicaga prišel do Clevelanda. Tudi tam ni našel dela, zato je sklenil, da se vrne domov v Slovenijo. Njegov prijatelj,
ki je bil istih misli, mu je zagotovil, da jima lahko njegov brat, ki živi v New Yorku, posodi denar za vrnitev. Treba je bilo le priti do New Yorka. Edini način kako potovati brez denarja je bilo »trampanje« - skok na tovorni vlak, seveda tako, da te ne odkrijejo železničarji. Puclu se je posrečilo skočiti na vlak pri Buffalu, njegov prijatelj pa se je pri tem ponesrečil in je za posledicami ran, ki jih je dobil ob tem, umrl. Puclu nadaljnje potovanje ni nič pomagalo, ker ni vedel naslova prijateljevega brata v New Yorku. Ponovno se je napotil nazaj v Ohio.
PRIHOD V CLEVELAND
Prvo delo ja našel v Onvellu, Ohio, kjer je vendarle dobil mizarsko delo. Vendar tudi tukaj ni imel sreče. Hotel je dokazati, da ima pridne roke in v želji, da bi napravil čimveč, je bil nepreviden in trije prsti desne roke so ostali v stroju. Zadnja nezgoda ga je napotila v Cleveland, kjer je spet dolgo iskal primemo delo. Priložnostna dela so bila samo za hrano in najskro-mnejšo streho nad glavo. Bilo je težko najti stalno delo. Se danes je Frank Pucel hvaležen Frances Lausche, zavedni in napredni Slovenki, ki je imela gostilno na St. Clair aveniji in mu je nekajkrat dala delo in hrano.
Končno je našel delo v svojem poklicu pri Miller Construction, kjer je delal skoraj štirideset let. V Clevelandu se je seznanil tudi s Slovenko Anno Grm in se z njo poročil leta 1911. Ana je bila doma iz Dobrniča na Dolenjskem. Rodilo se jima je pet otrok, eden je umrl že v rani mladosti, med živimi pa so bile tri hčere in sin Frank. Vse svoje upe je polagal na sina, hotel mu je omogočiti, da bi študiral, vendar je Franka bolj vlekla zemlja. Hotel je kmetovati. Pucel ga je nekaj časa pregovarjal, naj bi skupaj odprla mizarsko delavnico, vendar to Franka ni veselilo. Končno se je oče vdal in kupil veliko posestvo v Madisonu na vzhodu Ohia.
Druga svetovna vojna tudi Puclovi družini ni prizanesla. Sin Frank se je prijavil med prostovoljce. Oče mu je branil, ker ga je skrbelo zanj, sin pa je vztrajal, in odšel. Že po treh tednih je prišlo obvestilo, da je bil sin pogrešan skupaj z drugimi, ko se je njegova ladja potopila nekje v Atlantiku. Puclu so se takrat podrli vsi načrti za bodočnost. Skupaj s sinom je umrl tudi del njega. Zaklel se je, da do upokojitve ne bo zabil niti enega žeblja več. Pri gradbenem podjetju se je nato ukvarjal predvsem s polaganjem toplih podov, leta 1952 pa je stopil v pokoj. Njegovo pribežališče je postala farma, ki jo je bil kupil za sina.
»Hčerke so zelo dobre z menoj, ve-
liko mi pomagajo, vendar pa je bil Frank moj edini sin,« se zagrenjeno spominja Frank Pucel in solze mu orosijo oči.
Zadnjih nekaj let preživlja zime pri hčerki Frances v Clevelandu, od pomladi do poletja pa prebije na farmi v Madisonu. Zdaj je hčerka zaskrbljena, kako bo z očetom. Obiskuje ga lahko samo ob sobotah in nedeljah, vendar v Clevelandu ne vzdrži več.
»Povejte v časopisu, da vse pozdravljam, še posebno vse moje sovaščane ali sošolce, če je še kdo živ in se me morda še spominjajo. Zdaj bom
Darilo zainvalidno mladino
Člana kanadskega Rotary kluba — eden od njiju je naš rojak Ray Bukovec - darovala 1250 dolarjev domu te mladine v Kamniku
Rajko Bukovec in Charles Complin iz St. Catharinesa v Kanadi sta kot člana Rotary kluba podpisala ček za 1050 dolarjev, sama pa prispevala še vsak po sto dolarjev za invalidno mladino v Kamniku. Konec maja sta si ogledala Zavod za usposabljanje invalidne mladine in se pogovorila o delovanju in težavah zavoda, v katerem so zbrani otroci iz vse Slovenije. Tu jih z rehabilitacijo in s šolanjem pripravljajo na življenje. Nekateri so tudi toliko sposobni, da obiskujejo šole zunaj doma. To je edini tovrstni zavod v Sloveniji, v Jugoslaviji pa je samo še v Zagrebu in nikjer drugje.
»V Jani sem nekoč prebral, da zavodu primanjkuje pripomočkov za rehabilitacijo pa sem si dejal: zakaj ne bi mogli pomagati tudi njim, če že pomagamo podobnim ustanovam po vsem svetu,« je dejal Rajko oziroma Ray Bukovec, ki je bi nekaj časa tudi sam predsednik Rotary kluba v St. Catharinesu v Kanadi, kjer je lastnik dveh podjetij za elektroniko in restavracije za hitro pripravo hrane.
Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku je sicer dokaj sodoben, zlasti se lahko pohvali s strokovno podkovanimi kadri, kot so zdravniki, fizioterapevti in drugi, vendar pa zadnje čase močno zaostaja za razvojem podobnih ustanov po svetu. Spričo nič kaj rožnatega gospodarskega položaja Jugoslavije, mu primanjkuje deviz, da bi posodobili svojo opremo. Devize so pač boleča točka
lahko mirno spal, ko se mi je uresničila želja, da darujem denar moji domovini in za tiste stvari, ki bodo koristile vsem.«
S temi besedami se je poslovil Frank Pucel. Nikoli, odkar je zapustil domovino, se mu ni posrečilo priti nazaj v stari kraj, vendar ga kljub težkemu življenju in nenehnim težkim preizkušnjam, ki so ga doletele, ni nikoli pozabil.
Njegovo volilo so že prevzeli slovenski zdravniki in v prihodnje bomo poročali, kam so namenili dragoceno pomoč ameriškega rojaka.
Jugoslavije in vsak dolar, marko in drugo večkrat obrnejo, preden ga potrošijo. Na ta način zavod ne more priti le do pripomočkov, ki jih v Jugoslaviji ne izdelujejo.
»To so predvsem razni mikro računalniki, s katerimi bi omogočali učenje telesno bolj prizadetim otrokom, potem je to na primer dvigalo za dviganje težjih invalidov, pa posebno izdelano stranišče za distrofike, ki ne morejo samostojno sedeti, električni invalidski vozički, žaga za rezanje mavca in podobno,« je naštel Jože Prašnikar, direktor zavoda, ki beleži že precej uspehov: mnogi so tu shodili, mnogi so se tako usposobili, da danes normalno delajo in par se jih je celo zaposlilo v samem zavodu.
Ray Bukovec in Charles Complin sta si z zanimanjem ogledala zavod. Posebej sta se ustavila v oddelku za ročno usposabljanje otrok, saj jih tam učijo vezenja, izdelovanja tapiserij, makramejev, lutk in drugih uporabnih in lepih predmetov. Nekateri, predvsem tisti z zdravimi rokami, pa se pripravljajo za poklic elektro-mehani-kov, ki kasneje lahko popravljajo televizijske, radijske sprejemnike in podobne naprave. Dekleta se odločajo za šivilje, administratorke in podobne poklice.
S 1250 dolarji bo zavod v kratkem nabavil dva računalnika Spectrum in električno žago za rezanje mavca. V zavodu, kjer so razgledani in široki ljudje, pa so izrazili željo še za drugo sodelovanje z Rotary klubom. Tako so se dogovorili, da jim bodo Kanadčani poslali film o delovanju njihovega doma za rehabilitacijo invalidne mladine, domenili se bodo za izmenjavo zdravnikov in drugih strokovnjakov, za pošiljanje strokovne literature in sploh za tesnejšo navezavo stikov. Zanimivo je, da je kamniški zavod prva ustanova iz socialističnih dežel, deležna pozornosti Rotary kluba. To je pač zasluga Raya Bukovca, ki je v pogovoru dejal, da mu prostovoljno delo veliko pomeni.
»Moja rekreacija je delo in tri dni na teden pravzaprav darujem za razna prostovoljna dela, saj je naš Rotary klub zelo delaven. Poleg tega delam pri slovenskem klubu Lipa-park, sem podpredsednik nacionalnega nogometnega kluba in član Olimpije, za katero tako strastno navijam, da se po telefonu iz Kanade pozanimam za rezultat kake važnejše tekme,« je povedal zagrizeni navijač nogometnega kluba Olimpija, ki pa mu zadnje čase, žal, gre precej za nohte.
Poleg tega še najde čas za prebiranje slovenskih časopisov, ki jih redno dobiva po pošti iz Slovenije. Doma ima tudi svoj slovenski kotiček in z otrokoma govori slovensko. Tudi žena Olga je Slovenka, Ljubljančanka, ki je včasih učila slovenščine otroke naših izseljencev.
Po podpisu čekov za slovenske otroke je bil Ray Bukovec naravnost ginjen, kajti precej truda je potreboval, da je uspel prepričati člane Rotary kluba za to darilo. Denar za to so darovali štirje kanadski klubi, potem ko jih je za to zaprosil Charles Complin, ki je predsednik vseh kanadskih klubov. V Slovenijo je prispel na povabilo Raya Bukovca, saj mu je to bil samo skok dlje v Evropo, ker je sicer potoval na kongres Rotary kluba v London.
Albina Podbevšek
's
Slovenske legende
Veter v podzemski cevi
Grad Heckenberg naj bi bil najstarejši grad v Spodnjesavinjski dolini — Podzemski rov v graščino Marof — Ječe brez povratka.
Kdorkoli je že kdaj sledil glavni cesti od Vranskega proti Prekopi, ga je gotovo na levi strani pritegnilo visoko pogorje. Tu pa tam skalovita ostenja, ki se grozljivo grezijo v dolino, pa zopet rahlo napete vzpetine in zelene senožeti med hribovskimi zaselki. In zdi se, kakor da bi bile domačije prilepljene v strmino, vse tja do obronkov visokih Čepelj. In komaj zapustimo Vransko, že nas pod grebenom čepeljske planine pritegne podoba velikega okroglega stolpa, skoraj zakritega s temnimi lesi.
To je znameniti Heckenberg, katerega silno zidovje so davno tega pozidali na Peteršnikovem griču. To je stari stopniški grad, ki je dolga stoletja kraljeval nad Spodnjesavinsko dolino.
NAJSTAREJŠI GRAD V DOLINI
Danes je Stari grad razvalina. V zgodovinskih listinah pa se prvič omenja že leta 1188 in velja za najstarejši grad v Spodnjesavinski dolini. Kakor je znano iz zgodovinskih virov, so v Heckenbergu vse do prve polovice 14. stoletja bivali vitezi Heckenbergi, ki so po vsej verjetnosti mrko trdnjavo tudi pozidali. Vendar pa so bili lastniki gradu krški ministeriali Chunigsbergi, ki so že leta 1322 grad prodali Ptujčanom. Kasneje je grad hitro menjal upravnike in najemnike, dokler si ga niso pridobili Schrattenbachi, ki so ga imeli v posesti vse do leta 1794. Leta 1635 so grad razdejali uporni kmetje, vendar pa je bil obnovljen in naseljen do začetka 19. stoletja, ko so ga zadnji lastniki opustili in ob vznožju grajskega hriba zgradili dvorec Marof.
Da je bil Heckenberg v preteklosti nadvse pomemben, priča tudi podatek, da je bilo v gradu leta 1441 deželno sodišče. To pa je tudi skoraj vse, kar je o stari trdnjavi v zgodovini znanega.
KRUTI LASTNIKI
»Gospodarji starega Heckenberga so bili nadvse kruti, »mi je povedal 61-letni kmet iz vasi Stopnik, Ludvik Zore. »Stari so pripovedovali o grajskih takšne grozote, da te kar zmrazi, če pomisliš nanje. Za najmanjši prestopek so kmetu odsekali roko, čestokrat pa tudi glavo. Zgoraj v gradu so imeli menda strahovite ječe in pravili so včasih, da se ni nihče več vrnil, kogar so pahnili vanje.«
Se in še mi je Ludvik našteval grozote, ki so jih zakrivili nekdanji zemljiški gospodje.
»Veste,« je nadaljeval pripoved moj sogovornik. »Pravili so nekdaj, da je bil Stari grad povsem nezavzetna trdnjava. Stari ljudje še vedo povedati, da so Turki čestokrat prihajali v vas in menda naskakovali tudi Heckenberg. Eno pa je gotovo, Starega gradu niso nikoli zavzeli.
A tudi tako močna trdnjava je padla, ko so jo razdejali uporni kmetje. Še je med okoličani ohranjen spomin, da je v tistem času, ko so kmetje vdrli v grad, nek kmet iz okolice v bližnjem gozdu, ki mu pravijo Tudruš, ubil graščaka z motiko. Kako pa so kmetje zavzeli grad, ki je veljal za nezavzetno trdnjavo, tega danes ne ve nihče.«
SKRIVNOSTNI HODNIK
Med okoličani pa je še živa pripoved, da je zloglasni Hackenberg na gričku spajal z novejšo graščino Marof v dolini, skriven podzemski hodnik.
»Ja, v obstoj skrivne podzemske poti, ki se je pričenjala nekje v grajskih kleteh in vodila v Marof, trdno verujejo vsi prebivalci v okolici. Rov je brez dvoma obstajal, ne vem pa, čemu so ga graščinci potrebovali, saj je razdalja med gradom in graščino le sto ali dvesto metrov, »je še pristavil Ludvik.
»Pa najbrž jim je služil še v starih
časih, da so se po njem lahko hitro umaknili v grad, če jim je pretila nevarnost od zunaj. In nekateri so celo verjeli, da so v tistem rovu graščinci nakopičili precej denarja. Menda še v turških časih, saj je bil podzemski hodnik ob kmečkem puntu brez dvoma že zdavnaj zasut in zazidan.«
Potem mi je Ludvik pripovedoval, da so pred leti domačini menda odkrili začetek rova, ki je vodil blizu Marofa navzgor proti gradu. V trdnem prepričanju, da bodo našli heckenberški zaklad, so pričeli kopati v zasuti tunel.
»A zgodilo se je nekaj nepojasnjenega,« je pripomnil moj sogovornik. Stari, ki so bili menda zraven pri tistem kopanju, so pravili, da je nenadoma iz tiste luknje pritisnil močan veter in to s tako močjo, da so se kopači v strahu razbežali. In menda od tistih dob dalje ni nihče več kopal pod gradom.«
CERKEV SVETEGA MOHORJA IN FORTUNATA
Pa še nekaj,« je pripomnil Ludvik. »Med okoličani je živo izročilo, da je vaško cerkvico sv. Mohorja in Fortunata dala zgraditi grofica iz Starega gradu. Stari so pravili, da menda v zahvalo, ker Turkov ni bilo več v naše kraje. To bo gotovo resnica, saj je še danes nad glavnim oltarjem viden grb neke plemiške rodbine, ki je imela grad v posesti.
»Najbolj dragocen pa je stari cerkveni zvon«, je poudaril Ludvik. Pravijo, da je najstarejši v Jugoslaviji. Sicer manjši od drugih, a najlepše poje. Stari zvonček je namreč bronast, drugi pa so železni. Pravili so, da je bil nekaj dni ta zvon zgoraj v gradu in da so z njim zvonili, kadar so se bližali Turki. In menda je tista grofica tudi ta zvon podarila cerkvi.«
Graščina Marof, tipičen predstavnik podeželskih klasicističnih dvorcev, ki so pri nas nastajali v prvi polovici 19. stoletja.
GRAŠČINA MAROF
Skrita v drevesnem zelenju nekdanjega parka, je bo vznožju grajskega hriba pozidana stara graščina. Tipična predstavnica podeželskega klasicističnega dvorca, ki so pri nas nastajali v prvi polovici 19. stoletja.
Po ozkih in temnih stopnicah mi je uspelo pritipati v nadstropje in najbrž ne bi našel poti po zavitih hodnikih, če me ne bi samovoljno vodil domači pes.
Danes je posestnica Graščine, tako namreč staro stavbo nazivajo okoličani, 78-letna Marija Zahojnik, ki živi v dvorcu popolnoma sama.
»Ja, slišala sem prenekatero pripoved o gradu in tudi graščini,« je pričela kar brez uvoda. »A žal sem danes vse te pripovedi zvečina pozabila. Tisti tajni hodnik pa je gotovo obstajal. Pričenjal se je tu nekje v kleteh graščine, a so ga že zdavnaj zazidali. Če pa je bil noter kakšen zaklad, tega ne vem.
Vem pa, in to sem slišala od starejših, da so Turki večkrat naskakovali grad. Pa dvomim, da je ta podzemski hodnik tedaj graščincem še služil. Eno pa je gotovo, da Turkom ni uspelo osvojiti Starega gradu. Naskakovali pa so grad tudi uporni kmetje in ga enkrat celo razdejali.«
JEČE BREZ POVRATKA
Pošteno sem se spotil, ko sem se po strmi stezi povzpel pod razsulo nekdaj mogočnega gradu Heckenberg. Gradnja je imela gotovo izredno lego, saj grajski grič ni iz nobene strani lahko dostopen. Od nekdaj mogočne, skoraj nezavzetne trdnjave, pa je ostalo bore malo. Dobro je viden le še nekdanji grajski okrogli stolp, ki je danes vključen v stanovanjsko poslopje.
Doma sem dobil samo 47-letno gospodinjo ^1 arij o Podbregar, ki je bila takoj pripravljena na razgovor.
Sedanja lastnica Marofa, Marija Zahojnik trdno veruje v nekdanjo podzemsko zvezo s Starim gradom
»Veliko vam ne bom znala povedati,« je pričela z opravičilom. »Vem le to, da je bil grad zelo velik in mogočen. Pravijo, da je imel kar sedem stolpov in trdno, več metrov debelo zidovje. In le velika sila ga je lahko uničila.«
Potem mi je Marija pripovedovala, da je tudi ona prestregla govorice, da so bili grajski nadvse kruti. Tako je med starimi slišala tudi pripoved, da so silne zidine grajske gradili tlačani. Z volovskimi vpregami so v to višino vlekli težke skale iz oddaljenega kamnoloma in le redki so domov pripeljali žive živali, ampak so prinesli le njihove kože. In tudi tlačanov je pod grajskimi biči med gradnjo mnogo pomrlo.«
In sam sem spoznal, da grajski do svojih podložnikov niso poznali milosti. Ozke zavite stopnice so vodile globoko pod zemljo v nekdanje ječe.
»To so bili zapori brez povratka,« je pripomnila Marija. »Pravili so stari, da so jetnika vrgli skozi luknjo v stropu v vodnjaku podobno ječo, iz katere ni nikoli več prišel. Žalostno je poginil od žeje in lakote. Sami smo večkrat v kleteh naleteli na človeške kosti, ki pričajo o resničnosti takšnih govoric.«
RAZGLEDNI STOLP
»Tudi sama sem slišala, da je vaško cerkvico gradila grajska gospa, je nadaljevala pripoved moja sogovornica. »In tudi tisti zvon je bil z gradu. Pa ne vem, če je bila v gradu kapela, pač pa sem slišala, da so zvonili z visokega razglednega stolpa, ki je bil pozidan poleg gradu. Menda so ga zgradili v času turške nevarnosti.
In, če že sprašujete o zakladih? Menda je pod razvalinami nekaj skritega. Verjetno zlato in druge dragocenosti. Graščinci niso bili le kruti, temveč so jemali tudi s silo. Tisti skrivni
Ludvik Zore iz Stopnika se spominja prenekatere stare pripovedi o preteklosti kraja, ki jih je prestregel med starimi ljudmi.
hodnik, ki je vodil nekje iz stolpa v Graščino, je menda služil takim potrebam. Pravili so nekateri, da so skozi to podzemno cev grajski hlapci vlačili naropan plen in tudi ujetnike, navadno trgovce, ki so potem končali v podzemnih ječah. Pa to so menda le pravljice?«
KAKŠNA JE RESNICA?
Skušajmo najti v vrsti pripovedi domnevno zrno resnice. O gradu samem nima nobenega pomena razpravljati, dvomimo pa lahko v število sedmih stolpov, četudi jih je bilo nekdaj gotovo več. Sedem je namreč pravljično število. Kruti so graščinci gotovo bili, sicer se ne bi proti njim dvignili uporni kmetje. Zanimiva pa je pripoved o težki tlaki, ko so kmetje domov nosili le kože svojih volov. Gre namreč za vzporednico zgodbe, ki jo najdemo v pripovedkah o gradu Gamberg nad Zagorjem.
Da bi podzemski rov kdajkoli vodil iz gradu v Marof, je najbrž le plod ljudske domišljije. Zgodovina namreč zatrjuje, da je bil dvorec v dolini pozidan šele tedaj, ko je bil Stari grad že opuščen. In zakaj bi potem grajski potrebovali podzemski izhod?
Vse tisto o gradnji vaške cerkvice in tudi o zvonu, se zdi dokaj sprejemljiva razlaga. Zvon je res eden najstarejših v Sloveniji, saj ga je že leta 1317 vlil neki Victor. Pa še nekaj. Ime vasi Stopnik bi lahko izvajali tudi iz Stolp-nik, če je imel Stari grad res toliko stolpov.
Rado Radešček
Ostanki gradu Heckenberg nad Stopnikom. Dobro je še ohranjen okrogli stolp, v katerem naj bi grajski imeli strašne ječe.
Proslava zlatega jubileja
Progresivnih Slovenk Amerike
V Slovenskem delavskem domu na Waterloo rd. v Clevelandu je bila 5. maja 1984 osrednja proslava zlatega jubileja organizacije Progresivnih Slovenk Amerike. Napredne ameriške slovenske žene so tudi ta jubilej proslavile tako, kot so bile vajene ves čas svojega delovanja: skromno, delovno, sproščeno in obenem z zavestjo, da njihovo minulo dobro delo rodi bogate sadove. Proslava je bila skupen praznik vseh, ki so se čutili povezani v delu in veselju kot velika družina.
Od šestnajstih ustanoviteljic organizacije je danes živih še osem, ki so razen Anne Grili vse prisostvovale proslavi 50-letnice: Vera Candon, Eva Coff, Mary Dum, Mary Ivanusch, Josephine Levstik, Joyce Plemel in Antoniette Simčič.
Proslavo je začela glavna predsednica Progresivnih Slovenk Amerike Florence Unetich, za njo pa sta zbrane goste pozdravila jugoslovanski generalni konzul v Clevelandu Zofka Klemen-Krek in jugoslovanski veleposlanik v ZDA Mica Rakič. Zborovanje so nato pozdravili Tilka Blaha, predstavnica Sveta za vprašanja družbenega položaja žensk iz Slovenije, kongresnika Rose Mary Oakar in Dennis Eckart, predstavnik senatorja Howarda M. Metzenbauma. Mnogi predstavniki družbenih organizacij so prišli osebno čestitat progresivkam, mnogi so poslali čestitke pisno. Naj tu omenimo tudi župana Clevelanda in Euclida ter predsednika SNPJ. Nato pa je spregovorila povabljena govornica Vida Tomšič. V svojem govoru je orisala pomen te organizacije v preteklosti in sedanjosti s posebnim poudarkom na tesnem sodelovanju in pomoči, ki so jo članice te organizacije namenile stari domovini v njenih najtežjih časih in o širših vprašanjih položaja žensk ter o odnosih med ZDA in Jugoslavijo (del njenega govora objavljamo posebej). Tilka Blaha in Vida Tomšič sta na zborovanju zastopali tudi Slovensko izseljensko matico in v njenem
Skupina Progresivnih Slovenk Amerike v letu 1936. V prvi vrsti sede ustanovne članice, z leve: Josie Močnik, Mary Ivanusch, Frances Candon, Anna Grill, Eva Coff, Antoinette Simčič, Frances Gorshe in Josephine Levstik. Manjka jih še sedem. V drugi vrsti od leve: Marian Bashel, Mary Zakrajšek, šesta je Josephine Zakrajšek, v tretji vrsti Josephine Tratnik, Edith Žele (druga imena so nam žal neznana).
imenu izročili tudi priznanja SIM Mary Ivanusch in pok. Josie Zakrajšek (prevzel sin) te Louisu Kaferlu. Predali sta tudi plaketo mesta Ljubljane in zahvalo Konference za vprašanja družbenega položaja žensk Jugoslavije.
Ko smo se na Slovenski izseljenski matici pogovarjali o njunem obisku v Združenih državah Amerike in še posebej o proslavi jubileja Progresivnih Slovenk ter o srečanjih s številnimi našimi rojaki, sta nam izrazili svoje zadovoljstvo, da je njun obisk tako uspel, da je močno presegel zgolj udeležbo na proslavi. Na prvem mestu pa sta izrazili zadovoljstvo, da organizacija Progresivnih Slovenk Amerike vztrajno živi s časom kot napreden in nepogrešljiv člen v razvejani dejavnosti ameriških Slovencev in tudi vseh, ki se z njimi povezani čutijo kot taki.
Če na kratko omenimo številna srečanja, ki sta jih imeli z ameriškimi Slovenci Tilka Blaha in Vida Tomšič, potem moramo omeniti, da sta se - celo najprej - ustavili v Chicagu.Tu sta si ogledali prostore Slovenske narodne podporne jednote, ki letos prav tako slavi svoj visoki jubilej 80-letnico delovanja. Pogovarjali sta se s predsednikom Edwardom Hribarjem, glavnim tajnikom Josephom Jerebom, blagajničarko Wilmo Scordato, mladinskim direktorjem Frankom Janiga, pomočnico tajnika Grace Ann Doerk. Posebno pa sta doživeli toplino srečanja z mnogimi člani SNPJ, z bivšim predsednikom J. Culkarjem in njegovo ženo Elsie, z Mary Andres, s Hribarjevo agilno ženo Janino, z zakonci Lotrič, Klančnik, z aktivnimi progresivkami Rose Gorman, Rakovo in drugimi.
Po prihddu v Cleveland, kjer ju je na letališču pričakalo skoraj celotno vodstvo organizacije Progresivnih Slovenk in številni drugi rojaki, sta na posebnem sprejemu, ki so ga priredili generalna konzulka Zofka Klemen-Krek, GO PSA in Komite za kulturno sodelovanje med drugim izročili tudi plaketi Slovenske izseljenske matice pok. Franku Česnu, ki jo je prevzel njegov sin, Jacku Tomšiču in
Drobna dejanja za velike ideje
Iz govora Vide Tomšičeve na proslavi 50-letnice Progresivnih Slovenk Amerike
Iz domovine povabljena gostja-govomica Vida Tomšič je na slovesnem banketu v počastitev 50-letnice Progresivnih Slovenk Amerike zbranim gostom najprej čestitala ob jubileju v imenu Slovenske izseljenske matice in vse slovenske ter jugoslovanske javnosti in poudarila poseben pomen zlatega jubileja PSA med drugimi pomembnimi obletnicami, ki jih letos slave ameriški Slovenci.
»Ustanovitev samostojne ženske organizacije z demokratično, progresivno programsko usmeritvijo v za ves svet kritičnih časih pred drugo svetovno vojno,« je v začetku dejala Vida Tomšič, »je bil brez dvoma važen dogodek, katerega razsežnost nam v časovni odmaknjenosti 50 let vzbuja željo, da bi ga globlje razumeli in pravilno ocenili.«
Izrekla je vse priznanje pobudnicam in ustanoviteljicam te organizacije, »ki so iz svojih dotedanjih izkušenj v izseljenskih organizacijah razumele moč združevanja lastnih sil za obrambo svojega delavskega in človeškega dostojanstva, za ohranitev svoje narodnostne identitete, za razvoj ustvarjalnih, kulturnih osebnosti, ki se ne bodo pustile zmleti od raznovrstnih oblik diskriminacije, izkoriščanja in razosebljanja. Seveda ni čudno, da se je na domu nepozabnega Vatra Grilla in njegove žene Anne ob znanem spopadu ob knjigi Louisa Adamiča porodila in uresničila misel na nujnost posebne napredne ženske organizacije. Ta naj bi zavestno z dejanji ter s posebnimi oblikami združevanja pomnožila napredne vrste. Ženske naj bi v taki organizaciji spoznale, kako je mogoče podeseteriti in postoteriti učinek vsakega delovnega in
plaketo častnega člana SIM pok. Vatru Grillu (prevzela generalna konzulka Zofka Klemen-Krek). Obiskali sta Slovenski narodni dom na St. Clair aveniji, kjer sta se pogovarjali z vodstvom doma Edwardom Kenikom, Ann in Sophie Opeka in drugimi, prodajalno Tivoli, ki jo zdaj vodi Jennie Zaman, izredno pa sta bili navdušeni tudi nad vzorno urejenim Slovenskim domom za ostarele, kjer sta se pogovarjali s predsednico odbora Mary Shaver in z odborniki Mary Kobal, Rodolfom Kozanom, Almo Lazar, Jean Križman in drugimi.
Uglednima gostjama iz domovine je priredil poseben sprejem tudi clevelandski župan George Voinovich. Povabljenih je bilo prek 50 gostov in v znamenje gostoljubja je župan obema izročil simbolična ključa Clevelanda. Vida Tomšič se mu je zahvalila in predala gramofonsko ploščo »Glej, to naši partizani pojo«. Tilka Blaha in Vida Tomšič sta se srečali tudi z Dennisom Eckartom, znano rojakinjo Vido Shiffrer, delegati izseljenskih organizacij drugih jugoslovanskih narodov, ki so prišli na kratek sprejem ob prihodu na gen. konzulatu ob prihodu jugoslovanskega ambasadorja Miče Rakiča. Zanimive razgovore sta imeli s pravnim svetnikom slovenskih narodnih domov v Clevelandu Charlesom Ipavcem, Frankom Sterletom, na domu pa obiskali tudi znanega izseljenskega kulturnega delavca in zgodovinarja Louisa Kaferleta. Srečali sta se s podpredsednikom Kollandrove potovalne agencije in voditeljem priljubljene radijske oddaje Tonyjem Petkovškom, se pogovarjali s predsednico ženskega kluba (Women’s City Club) Jane Van Vliet in bivšo predsednico June Kosich. Gostoljubna Jack in Mary Tomšič pa sta omogočila prijetno srečanje s sorodniki in sosedi.
Iz Clevelanda sta odpotovali v rekreacijsko središče SNPJ v Enon Valley, kjer sta si ogledali objekte in še zlasti spominsko sobo (Heritage Room). Tam so ju pričakali Peter in Agnes Elish, John Fabec, J. Jussic, Lou Serjak in
Clevelandski župan George Voinovich je gostjama iz domovine - Vidi Tomšičevi in Tilki Blaha priredil slovesen sprejem in jima izročil ključe mesta.
Ann Feltes. Nato so skupaj odpotovali v Pittsburgh. Tam sta obiskali pittsburško univerzo, kjer sta si z največjim zanimanjem ogledali jugoslovansko sobo, delovne razgovore pa sta imeli tudi na sedežu Hrvatske bratske zaje-dnice, kjer ju je sprejel predsednik Bernard Luketich, razgovorom pa so prisostvovali tudi nekateri pennsylvanski predstavniki SNPJ, John Fabec, Peter Elish idr. V Strabanu sta nato v dvorani društva št. 138 SNPJ imeli nadvse prijetno srečanje z vodstvom in mnogimi člani tega društva ter mladimi glasbenicami.
Žal nam prostor ne dopušča, da bi se obširneje ustavljali ob vsakem od teh zanimivih srečanj in razgovorov. Vseka-
denamega prispevka, kadar je vključen v načrtno jasno usmerjeno delo.«
Vida Tomšičeva je nato poudarila, da je organizacija PSA nastala kot del najnaprednejših tokov med slovenskimi izseljenci. Napredne ameiiške Slovenke so se že takrat odločile tudi za zvezo z drugimi naprednimi silami svoje nove in stare domovine, saj so izhajale iz delavskega razreda, ki so ga zapustile v skrbi za preživetje. Prav iz teh korenin izhaja njihovo delo v dobro obeh domovin.
»Ni slučaj,« je dejala, »da ste zgodaj doumele, da se delovni ljudje slovenskega in vseh narodov Jugoslavije borijo za nove, boljše družbene odnose, za nove odnose med narodi. Zato vaša vsestranska in nepozabna pomoč boju in graditvi nove, Titove Jugoslavije, domovine socialističnega samoupravljanja, pobratenih narodov in narodnosti, države pionirke aktivne in miroljubne koeksistence, neuvrščenosti.«
Vida Tomšičeva je nato omenila prizadevanja PSA, da bi zmagala resnica o našem narodnoosvobodilnem boju, in ogromno gmotno pomoč, ki so jo napredne ameriške Slovenke prispevale številnim ustanovam v stari domovini. Posebno pomembna je bila tudi pomoč v zdravilih, hrani pa tudi kulturnim in znanstvenim ustanovam. Pomembna je bila tudi vloga PSA v skupnih slovenskih in jugoslovanskih organizacijah - v slovenski sekciji Jugoslovanskega pomožnega odbora, v Slovensko-ameriškem narodnem svetu, v Združenem odboru južnoslovanskih Američanov (JPO-SS, SANS, ZOJSA) ter v drugih akcijah med vojno in po njej, ko so pomagale graditi mostove med narodi in obema državama. V zadnjih letih je prav organizacija PSA dala pobudo za podrobno preučevanje dela in lika pisatelja Louisa Adamiča ter za ohranitev njegovega dela.
Pomemben je tudi delež PSA pri ohranjanju kulturne identitete slovenskih izseljencev, odtod njihova akcija za slovensko zastopanost v ameriškem priseljenskem muzeju v kipu Svobode, skrb za
zidavo in vzdrževanje starostnega doma, podpora kulturnim izmenjavam s staro domovino.
»Že tretja in četrta generacija iz rodu slovenskih Amerikancev hodi po tej poti, ki jo je pomagala utirati tudi vaša organizacija, doživlja vašo in našo domovino v neposrednih stikih, med sorodniki in prijatelji. Še več - z vašo pomočjo in ob polnem razumevanju stare domovine se mladi šolajo v razumevanju sveta obeh držav,« je poudarila Vida Tomšič.
Ob koncu je spregovorila tudi o razvoju Jugoslavije, omenila velike uspehe, ki jih je dosegla tako na notranjem kot tudi na zunanjepolitičnem področju, še posebej pa se je zadržala pri položaju žensk v naši državi. O gospodarskih težavah, s katerimi se trenutno soočamo, pa je Vida Tomšič menila, da izhajajo iz krize, ki pretresa ves svet, še posebno pa države v razvoju. »Veliko smo gradili, marsikaj tudi na računih, ki so se izkazali za nerealne, vendar pa vse, kar smo zgradili, predstavlja možnosti za nadaljnji razvoj in prepričani smo, da jih bomo sposobni izkoristiti,« je dejala in omenila dolgoročni program gospodarske stabilizacije, katerega dosledna uresničitev bo omogočila zdravo in v mednarodnem smislu prodorno gospodarstvo, ki se bo opiralo predvsem na lastne umske in ekonomske potenciale.
Vida Tomšič je na kratko spregovorila tudi o pripravah za proslavitev letošnjih jubilejev izseljenskih organizacij v domovini, o skrbi za ohranitev izseljenskega zgodovinskega gradiva, o novih oblikah sodelovanja s staro domovino.
»Progresivne Slovenke Amerike,« je ob koncu poudarila Vida Tomšič, »s svojo preteklostjo in sedanjostjo odkrivajo, da je možno in nujno tudi z raznovrstnimi drobnimi dejanji gojiti velike ideje napredka, svobode, enakopravnosti, solidarnosti in miru -in prav to so tiste vrednote vašega dela, ki jih ob jubileju želimo predstaviti mladim rodovom obeh domovin — saj jih bodo morali še kako negovati, če bodo hoteli preživeti.«
kor pa sta nam tako Tilka Blaha kot Vida Tomšič zatrjevali, da jima bodo vsa srečanja ostala v trajnem spominu. Še posebej sta naročali, da ne smemo pozabiti pohvaliti vseh naših konzulov v Clevelandu, Chicagu, Pittsburghu in pozneje tudi v New Yorku za vzorno organizacijo njunega obiska. Kako pristne in prijateljske so vezi med Vido Tomšičevo in Progresivnimi Slovenkami Amerike v zadnjih desetletjih, na svojstven način ponazoruje darilo ob jubileju: Vida Tomšičeva je organizaciji PSA ob zlatem jubileju kot osebno darilo izročila dragoceno kristalno vazo, ki jo je sama dobila ob svojem 70. rojstnem dnevu. Tako se jim je oddolžila tudi za svoj prvi pisalni stroj, ki so ji ga Progresivne Slovenke podarile leta 1949, takrat ko je bila predsednica Antifašistične fronte žensk Jugoslavije.
Med bivanjem v ZDA sta bili, kot smo že omenili, deležni izrednega gostoljubja in pozornosti tako s strani ameriških Slovencev kot tudi številnih uglednih Američanov, ki poznajo in cenijo tako mednarodni ugled naše države kakor še posebej tudi delo Vide Tomšičeve na mednarodnem prizorišču. V znamenje te pozornosti ji je simbolično ameriško zastavo poslal senator Howard M. Metzenbaum.
V Washingtonu pa ji je D. Eckart izročil še eno ameriško zastavo s posebnim potrdilom, da je ta zastava na željo člana ameriškega kongresa slovenskega rodu Dennisa E. Eckarta 8. maja 1984 visela na Capitolu v njeno čast! Obe gesti sta bili ne le znamenje neobičajne prozornosti do ugledne gostje, temveč tudi dokaz želje po utrjevanju miroljubnega prijateljstva med ZDA in Jugoslavijo.
J. Prešeren
Clevelandska
»čebelica«
Josephine Tratnik (1900-1962)
Srečanja z Jospehino Tratnikovo ali z »Jo«, kakor je rada slišala, so mi ostala v neizbrisnem spominu. Seveda sem njeno ime poznala že dolga leta zaradi njenega izjemnega prispevka k razvoju, ugledu in uspehom organizacije Progresivne Slovenke Amerike, v kateri je delala kot članica glavnega odbora, nekaj časa tudi kot glavna tajnica, z vsem srcem pa med in po vojni kot predsednica relifnega odbora, v katerem je s sodelavkami vodila velike akcije za zbiranje dragocene pomoči zdravstvenim, socialnim, prosvetnim in znanstvenim ustanovam v Sloveniji.
»V naši organizaciji posameznica ničesar ne pomeni, naši uspehi so le plod skupnega dela Progresivnih ter odprtih rok in zlatih src naših rojakov širom po Ameriki,« mi je neštetokrat poudarjala.
Dobro pa smo tudi vedeli, da ji pravijo »clevelandska čebelica«, saj je, sicer rahlega zdravja, od hiše do hiše nabirala pomoč v blagu in gotovini, ali pa kot zastopnica chicaške »Prosvete« članarino in pridobivala nove naročnike, pri trgovcih in obrtnikih pa oglase za list ter za razne društvene spominske brošure in letake. Bila je preskromna, da bi na kakršenkoli način poudarjala svoje delo, toda dobro so vedeli zanj širom po Sloveniji. Z vsem spoštovanjem in prisrčnostjo so jo sprejemali v naših socialnih in zdravstvenih ustanovah; spremljala sem jo k prof. dr. Janezu Kanoniju v Bolnišnico za duševne bolezni v Polju, kjer je še zlasti rada pokramljala tudi z zdravnikom in pisateljem dr. Bogomirom Magajno in prav tako pri-20
srčno dobrodošla je bila pri dr. Furlanu v Bolnišnici za pljučne bolezni na Golniku.
»Tovariš profesor, mojo fotografijo pa prosim hitro snemite z zidu«, je ob nekem obisku v Polju - v Sloveniji je bila štirikrat, zadnjič leta 1962, dva meseca pred smrtjo -kar resnično užaljeno vzkliknila, ko je videla svojo fotografijo na steni poleg fotografije rojaka Petra Lustrika iz Clevelanda, ki je s sinom daroval kar šest tisoč dolarjev za nakup prepotrebnega elektroencefalografa, ki je stal okrog deset tisoč dolarjev. Idejo za nakup je sprožila med ameriškimi rojaki po vrnitvi z obiska v Sloveniji. Ustno in s pozivi v listih je trkala na srca rojakov in njen trud ni bil zaman. To je bil prav gotovo eden izmed najbolj pomembnih uspehov organizacije PSA.
Njeno človekoljubno in požrtvovalno delo je bilo tako obsežno in vsestransko, da ga je težko prikazati v celoti. Posebno pri srcu so ji bili tudi slepi in gluhi otroci, ki jih je v zavodih v Ljubljani tudi obiskovala. Pri svojem delu je bila izredno natančna in se je poglobila v tehnične, zdravstvene in vzgojne vrednosti vsakega aparata. Tako je na letni konferenci PSA, maja 1953, zbranim delegatkam takole pojasnjevala nujnost nakupa najnovejših aparatov za pripomoček pri učenju govora gluhih otrok: »Znano vam je, da smo na prošnjo učitelja otrok in na priporočilo in posvet ameriških vzgojnih izvedencev ter z dovoljenjem celokupnega glavnega odbora PSA začele zbirati prispevke za nakup najnovejših aparatov »Gated Compression« Warren Auditory Training Unit in sicer model T-2, s katerim lahko naenkrat poučujejo 20 otrok in Model D-2, ki je za otroke od 6 do 10 let starosti in z njim lahko poučujejo tri otroke naenkrat. Zavod, ki so mu ti aparati namenjeni, so leta 1900 zgradili v Ljubljani na Zaloški cesti s prispevki raznih dobrotnikov in z zapuščinami, ki jih upravlja Holzapflova ustanova. Sedaj imajo v zavodu 147 otrok, 45 manj naglušnih gojencev pa je v zavodu v Portorožu, ki so ga ustanovili takoj po osvoboditvi. V Ljubljani so otroci od šestega leta do mladeniške dobe. Imajo učne tečaje in delavnice -grafične, litografske, knjigoveške, galanterijske itd. Vidite torej, da je bilo to naše podvzetje upravičeno in bodo ti mali glušci globoko spoštovali ameriške Slovence za njihovo veliko človekoljubno pomoč. Ne samo, da jim bomo olajšali učenje, napravili jim bomo tudi neizmerno veselje, ko bodo prvič slišali glas svoje matere in očeta. Aparat, za katerega smo potrošile 2.186,23 dolarjev, je že na poti v domovino. Iz zahvalnega pisma, ki smo ga prejele za lani poslane slušne aparate, glasbene igračke, knjige itd., vam preberem samo en stavek... »Neizmerno smo si želeli, da bi naši ameriški dobrotniki videli obraze naših gojencev, ko so gledali poslane darove, saj je ni besede, ki bi mogla izreči lepšo zahvalo od one, ki se je zrcalila na obrazih naših malih glušcev.« V tej kampanji smo razposlale okrog 850 prošenj in kot vedno so tudi sedaj prednjačila društva Slovenske narodne podporne jednote. In delegatkam je prebrala še pismo Jožeta Zakovška, tedanjega ravnatelja zavoda: »Ko vas, spoštovane tovarišice, naj lepše pozdravljam, vam izražam globoko hvaležnost gluhe mladine Slovenije in Zavoda za vzgojo gluhe mladine v Ljubljani za vse neprecenljive usluge, ki ste jih doslej storile slovenskim gluhim. Vse priznanje vam gre predvsem zato, ker ste zavod s svojimi lastnimi žrtvami sodobno tehnično opremile, tako da v tem pogledu ne prednjači samo v Jugoslaviji, ampak tudi v sosednjih srednjeevropskih državah, kar priznajo tako domači kot inozemski strokovnjaki, ki obiskujejo naš zavod...«
Prebrala je še zahvalno pismo Mire Dobovšek, ravnateljice zavoda za slepo mladino, namenjeno vsem Progresivnim Slovenkam: »Globoko nas gane vsak obisk ameriških
rojakov v Zavodu za slepo mladino, še posebno vas, članic Progresivnih Slovenk Amerike, ki ste veliko žrtvovale za svojo ,staro domovino*, da ste pomagale celiti rane, ki jih je hudo zadala minula vojna. Tudi slepi otroci so bili v veliki meri deležni vaše dobrotljivosti. Mnogo stvari v zavodu nas spominjajo na vas: pisalni stroji in drugi učni pripomočki, orglice, volna za pletenje, očala itd., sodelovale pa ste tudi v akciji, ki jo je začel Anton Garden za nabavo pralnih strojev za naš zavod. Za vse to vam še enkrat - topla in prisrčna hvala! Hvala vam, da v srcu nosite še vedno zvesto ljubezen do stare domovine, ki je pravzaprav ljubezen do vaše mladosti - kljub temu, da je vaše srce z močnimi vezmi že spojeno z vašo novo domovino, kjer ste rodile in odgo-jile svoje otroke in ti že tudi vaše vnuke...«
Običajno je na letnih konferencah brala tudi pisma s spodbudnimi besedami, ki so prihajala iz vseh krajev Amerike, obenem z velikodušnimi darovi:... »Morate vedeti, kako nas rojaki spodbujajo, se nam zahvaljujejo za naše delo in izražajo globoko spoštovanje do naše organizacije. Poročajte o tem na seji svojih krožkov, saj nam take besede ustvarjajo dobro voljo za delo v prihodnosti in zavest, da je bilo delo dobro opravljeno.«
Na letni konferenci v maju 1957 je Josephine Tratnikova sporočila, da je na poti v Ljubljano pralni stroj, ki so ga naročile v Nemčiji in stane skupaj še z drugimi zdravniškimi instrumenti, ki so jih naročile v Angliji, skupaj 4,222.51 dolarjev. Vse to je prejela porodnišnica v Ljubljani. Za bolnišnico tuberkuloznih v Sežani so prek tvrdke Hellige Inc. v New Yorku poslale zdravila in zdravniške inštrumente, Zavodu Janeza Levca, kjer oskrbujejo duševno zaostale otroke, šivalni stroj »Singer«, zdravila, šolske in šivalne potrebščine...
Z enako požrtvovalnostjo pa so podpirale tudi ameriške socialne in zdravstvene ustanove. Prebrala je zahvalna pisma naslednjih ustanov: Cleveland Area Heart Society, National Foundation for Infantile Paralysis, Inc., March of Dimes, National Multiple Sclerosis Society in Sunny Acres Tuberculosis Hospital, Red Cross itd.
In nikar se ni pozabila še posebej zahvaliti svojim sood-bornicama Jennie Skuk in Helen Mikuš, tajnicam clevelandskih krožkov in krožkom organizacije v drugih krajih, ki so prav tako požrtvovalno pomagali polniti sklade osrednjega relifnega odbora PSA.
To je le delček vsega obsežnega dela, ki ga je vodila Josephine, ta skromna, krhka žena, toda žena z velikim srcem in čustvovanjem do pomoči potrebnih.
»Your generous contribution will do much to carry on the work of our National Foundation for Infantile Paralysis
Josephine Tratnik (peta z leve) ob prvem obisku Vide Tomšičeve (četrta z leve) v Clevelandu. Drugi so še (z leve): Cecilia Shubel, Viki Polšak, Bud Dawson, že omenjeni, Jospeh Žele in Josie Zakrajšek.
and will aslo help to improve productive methods and performance of the Salk vaccine...
»... Consistent support such as given by the members of the Progressive Slovene Women of America is tremendous help to the American Cancer Society in their efforts to stamp out this dread diseas...«
»... We wish to thank you very much for your generous contribution for the Muscular Dystrophy Association. It is through the kindness and generosity of people such as your organization that we have been able in a relativel short time to undertake a large research program to discover a cure for this crippling and dread disease.«
To so tople zahvalne besede predsednikov navedenih ameriških ustanov.
Le kako je zmogla, da je poleg vsakodnevnih skrbi za dom in družino - bila je nadvse skrbna mati sinu in trem hčeram - žrtvovati ves svoj prosti čas in tudi marsikatero noč za pomoč drugim. Čez dan je obiskovala rojake in jih prepričevala, kako potrebna je pomoči domovina, zvečer in ponoči pa je odgovarjala na pisma ter potrjevala in vpisovala zneske, ki so jih pošiljali rojaki iz vseh krajev Amerike na njeno ime. Prostovoljno je delala v ameriških humanitarnih organizacijah in je za nekatere prevzela celotno zastopstvo v Clevelandu.
In le kje je našla čas še za delo v društvih. Velik del svojega srca je posvečala svojim malčkom, kot je rekla, v mladinskem krožku št. 2 Slovenske narodne podporne jednote, ki ga je vodila več let. Z materinsko ljubeznijo je učila otroke tretjega in četrtega slovenskega rodu pravilnega izgovora in pomena slovenskih pesmi, s katerimi so tako uspešno nastopali na koncertih in televiziji. Tudi njen prispevek je, da ta pevskih zbor še vedno obstaja in je lani - pod vodstvom Cecilije Dolgan, spet gostoval v Sloveniji. Bila je članica glavnega nadzornega odbora SNPJ in petindvajset let tajnica clevelandske federacije društev SNPJ, dalje predsednica društva Napredne Slovenke št. 137 SNPJ, udejstvovala se je pri Slovenski čitalnici v Clevelandu, v šolski organizaciji staršev PTA Groups, pri Slo-vensko-ameriškem narodnem svetu - SANS, še leta 1962 spomladi je bila delovna predsednica na Ohio Fraternal Congressu, to je v organizaciji, ki združuje društva vseh priseljencev v Ohiu in se sestaja letno. Bila je tudi med začetniki Slovenskega doma za ostarele v Clevelandu, ki mu organizacija PSA še danes posveča vso plemenito skrb in veliko gmotnih sredstev.
Jožefa Frančiška Falle se je rodila 22. septembra 1900 v Ljubljani. Še preden je končala ljudsko šolo na Vrtači, sta ji v kratkem razdobju umrla oče Jožef, krojaški pomočnik, in mati Margareta, roj. Delavec. Zato jo je takoj po končani šoli, leta 1915. vzela k sebi materina sestra Marija Pirnat, ki je živela z družino v Girardu, Kansas. Tako je prišla kot petnajstletno dekle v neznano Ameriko. Tu se je poročila s Slovencem Kogovškom in rodila sina. Mož ji je umrl in ostala je s petmesečnim sinkom. Leta 1919 se je poročila s Frankom Tratnikom in rodila še tri hčerke. Josephine je umrla 16. septembra 1962 v Clevelandu zaradi možganske kapi.
Njeno ime bomo zaman iskali v raznih spominskih knjigah ameriških vzgojnih in zdravstvenih ustanov v Ameriki, pa tudi v Sloveniji ga ni. Vendar vemo vsi, ki smo jo poznali in delali z njo, da tega ni nikdar pričakovala, kaj šele delala zato, da bi prišlo njeno delo v ospredje. Bila je skromna in predana delavka, kar lahko rečemo tudi za druge članice Progresivnih Slovenk Amerike. Vatro Grili je v svoji knjigi »Med dvema svetovoma« zapisal: »Ljudi, takšne predanosti in požrtvovalnosti, kot je bila Josephine Tratnik, je bilo zmeraj malo, danes pa jih sploh ni več!«
Mila Šenk
Osem desetletij delovanja Slovenske narodne podporne jednote
Ko so slovenski izseljenci prihajali iz .starega kraja* v ,novi svet*, v deželo neomejenih možnosti, so prijeli za vsako delo, ki so ga našli; kopali so premog in železno rudo, garali po jeklarnah in topilnicah, drvarili in tesarili po obsežnih gozdovih na severu, da omenimo le nekaj poklicev. Toda kjerkoli so se zaposlili, so bile varnostne naprave pomanjkljive, če o teh sploh lahko govorimo, nesreče in poškodbe so bile na dnevnem redu. V takih primerih je bila seveda pomoč soseda ali sorojaka več kakor dobrodošla. Toda to ni bilo dovolj. Kajti pregovor pravi: v slogi je moč.
Prva bratska organizacija je bila ustanovljena pred 90 leti, točneje 2. aprila 1894 v Jolietu, 111., to je bila kranjsko-slovenska katoliška jednota ali s kratico KSKJ. Še danes lahko beremo v pravilniku med drugim tele besede: organizacija ima namen pomagati vdovam, sirotam in sorodnikom članov, pospešuje in krepi naj prijateljstvo in enotnost. Mnogi izseljenci so posegli v razredni boj že v starem kraju in ti so se zbrali v socialističnih klubih, slovenski socialistični klub iz leta 1903 je dobil ob ustanovitvi Jugoslovanske socialistične zveze v nji številko ena.
Prvo nekatoliško slovensko društvo je bilo ustanovljeno leta 1891 v Chicagu; člani so radi poudarjali, da bi bilo potrebno ustanoviti slovensko centralno podporno organizacijo. Ker pa ni bilo izgledov za ustanovitev svobodomiselne organizacije, se je klub Slovenija pridružil češki svobodomiselni podporni organizaciji CSBPJ, v kateri je dobil številko 44; Slovenija je imela največ 60 članov; tajnik Slovenije je bil Joseph Verščaj (pisano tudi Werschay).
Za kritje stroškov prve konvencije, ki je bila v Chicagu v prvih dneh aprila leta 1904, je Slovenija prispevala petdeset dolarjev, delegatom pa poslala spodbudno pismo.
Leta 1902 je bil osnovan tudi prvi Slovenski delavski pevski zbor Orel; vsi ustanovni člani Orla so se po ustanovitvi Slavije vključili v društvo. Pevski zbor Orel je sodeloval na prireditvi v prid ustanovitve SNPJ aprila 1904.
Prvo posvetovanje je bilo 23. septembra 1903, klub je dobil začasno ime »Slavija«; začasni predsednik je bil Franjo Bernik, Anton Medica pa zapisnikar. V Glasu Svobode (podnaslov: prvi svobodomiselni list za slovenski narod v Ameriki) so oglašali novi klub. Toda še isti dan, to je 23. septembra 1903, je bilo prvo zborovanje za Narodno slovensko jednoto; razpravljali so, kakšno ime naj dobi novo društvo; sprejeli so predlog, naj se začasno imenuje Slavija; namen pa je bil, da bi čim prej ustanovili Slovensko narodno jednoto.
Glas Svobode je poročal 25. septembra 1903, da je na prvem sestanku dva dni poprej pristopilo v klub 62 članov; toda le osem članov je plačalo pristopnino, drugi so obljubili, da bodo plačali pozneje, tretji pa so se hoteli najprej prepričati, kako bo klub deloval.
Enajst dni po prvem zborovanju društva Slavije so se člani ponovno sestali; iz zapisnika z dne 4. oktobra 1904 je razvidno, da so volili stalni odbor, za predsednika je bil izvoljen Frank Klobučar, za podpredsednika Joseph Verščaj, za zapisnikarja Anton Mladič, Frank Bahovec za blagajnika; izvolili so tudi gospodarski odsek. V prvi blagajni je bilo $9.93 gotovine; toda začetek je bil tu.
22
Razna samostojna društva, ki so že delovala širom ZDA, so poročala, da so voljna pristopiti k Slovenski narodni jednoti. Toda imeli so velike finančne skrbi, v Springfieldu, glavnem mestu zvezne države Illinois, bi bilo potrebno položiti ob inkorporiranju $500, nova organizacija bi morala imeti vsaj 500 članov, preden bi lahko zaprosila za ustanovno listino.
Ob koncu decembra leta 1903 je bilo v blagajni petnajst dolarjev in nekaj centov.
Upali so, da bodo lahko sklicali konvencijo za ustanovitev nove organizacije že v decembru leta 1903, toda odziv je bil tako slab, da se je Slavija odločila, da bo preložila konvencijo na prihodnje leto.
Društva, ki so se prijavila za vključitev v novo podporno organizacijo, so štela skupno le dobrih dve sto članov, nekateri sploh še niso plačali prispevkov ali pa so poravnali le pristopnino; Slavija je bila najbolj številna.
Na seji v februarju leta 1904 so sklenili, da bo ustanovna konvencija 6. aprila 1904 v Chicagu, zaključek naj bi bil v soboto in v soboto naj bi bila prireditev. Čisti dobiček pa bi dodelili blagajni. S to prireditvijo naj bi tudi počastili delegate.
Polagoma so se oblikovala pravila nove organizacije; med naprednimi delavci v Chicagu je vladalo veliko zanimanje za prvo konvencijo, ki je bila v Narodni dvorani na
18.	cesti in Racine ave.
Omenili smo že, da so se pravila polagoma oblikovala, prva pravila so sestavljali Frank Petrich, Frank Medica, John Peteh, Joseph Verščaj in Frank Čeh; tajnik tega odbora, ki so ga imenovali .gospodarski odsek*, je bil Frank Petrich. Največ snovi so črpali iz pravil češke podporne organizacije CSBPJ, nekaj pa tudi iz nemških virov; pravila so bila spisana v slovenščini, kajti nihče ni obvladal dovolj angleščine.
Vsa društva, ki so se prijavila za vključitev v novo organizacijo, so bila samostojna; v ponedeljek, dne 6. aprila se je pričelo ustanovno zborovanje. Predsednik prvega zborovanja ali konvencije je bil Frank Klobučar, za tajnika so izvolili Franka Medico, za zapisnikarja Franka Petricha, vsi trije so bili člani Slavije.
Delegati so bili naslednji: za Slavijo John Stonich, Martin Konda, Anton Mladič, Joseph Duller, Martin Potokar, Frank Petrich, Frank Klobučar, Mohor Mladič, John Verščaj in Frank Medica.
Društvo štev. 2 Triglav v La Salle, 111. je zastopal Dan Badovinac; društvo Adrija štev. 3 v Johnstovvnu, Pa. pa
Delegati prvega glavnega zborovanja Slovenske narodne podporne jednote
Edward Hribar, sedanji predsednik Slovenske narodne podporne jednote
Mike Štrukelj.
Delegati Slavije so zastopali še naslednja društva: Anton Mladič društvo Bratstvo štev. 4 Steel, Ohio, Joseph Duller - društvo Naprej št. 5 Cleveland, Martin Konda - društvi Bratstvo štev 6 Morgan, Pa., in Prosveta, Allegheny, Pa., Frank Medica društvi Delavec štev. 8 So. Chicago in Bratstvo naprej štev. 9 Yale, Kansas.
Vsak delegat ima toliko glasov, kolikor društev zastopa. Konda, Medica, Mladič in Duller so imeli skupno deset glasov, ostalih osem delegatov pa le po en glas.
Devet društev je bilo zastopanih z delegati ali s pooblaščenci na prvi konvenciji; društvo Slavija je štelo pred konvencijo 74 članov, po konvenciji le še 62 članov; društvo Triglav št. 2 je bilo ustanovljeno v oktobru leta 1903, v prvem letu je štelo 43 članov, ob koncu leta 1904 pa 65 članov.
Društvo Adrija, Conemaugh-Johnstown, Pa. je bilo ustanovljeno januarja leta 1904; ob koncu istega leta je bilo v društvu 47 članov; društvo Bratstvo, Steel, pozneje Neffs, Ohio, je bilo ustanovljeno v februarju leta 1904 z 18 člani; društvo Naprej štev. 5 Cleveland je bilo prav tako ustanovljeno v februarju leta 1904 z 12 člani.
Društvo Bratstvo, Morgan, Pa. (danes Sygan) štev. 6 se je že zgodaj pomladi leta 1904 prijavilo za priključitev novi jednoti; društvo Prosveta Allegheny, Pa. je bilo ustanovljeno v aprilu leta 1904; društvo Delavec štev. 8 na južni strani Chicaga je imelo skromne začetke, štelo je 16 članov, društvo Bratstvo naprej v naselbini Yale, Kansas je bilo ustanovljeno 6. aprila 1904. To so društva, ki so se odzvala vabilu.
Še vedno so kovali ime novi organizaciji, besedo ,je-dnota' so si izposodili od Čehov, vrstili so se razni predlogi; šele ko je konvencija v poznejši razpravi osvojila pravilnik, da bo plačevala bolniško podporo iz centralne blagajne, so k imenu Slovenska narodna jednota dodali še pridevnik .podporna1; prevladalo je torej ime Slovenska narodna podporna jednota.
Prvotno so bili zapisniki rokopisni, v Uvodu knjige zapisnikov, ki vključuje zapisnike od začetka do julija leta 1907, je zapisano: »Ta knjiga je namenjena v prvem oziru, da se zapisuje vse važnosti o početku in razvoju »Slovenske narodne podporne jednote« kakor vse važne nasprotne pojave isti; nadalje se zanaša ob zaključku nadzorniškega odbora o delovanju ozir. stanje blagajne in se vpišejo
perijodični dohodki in izdatki; nadalje se vbeleži vse ude, ki so dobili izplačano podporo bolezni - in tudi tiste se vpiše, ki so bili z usmrtnino izplačani. Upisujejo se tudi stvari, ki so na kakem glavnem zborovanju te jednote postale nove, kar bi mogoče pomenilo za celo jednoto dober vspeh itd. Vendar pa mora biti zapisnik vedno v tesni zvezi s stvarmi, ki so resnične.« (Dobesedni prepis)
Prvi odbor so sestavljali: predsednik John Stonich, podpredsednik Mihael Štrukelj, tajnik Martin V. Konda, zapisnikar Frank Petrich (pravilno arhivar); blagajnik Frank Klobučar; nadzorniki: Dan Badovinac, John Verščaj, Anton Mladič; porotni odbor: Joseph Duller, Martin Potokar, Mohor Mladič; bolniški odbor John Verščaj, Joseph Duller in Anton Mladič.
Še isto leto so se vključila v SNPJ naslednja društva: društvo Bratoljub štev. 7 izClaridga, Pa., društvo Trdnjava štev. 10, Rock Springs, Wyo., štev. 11 Sokol Roslyn, Wash., društvo Sloga Waukegan štev. 14, društvo Zarja štev. 15 Ravensdale, Wash., društvo Sloga štev. 16 Milwaukee, Wis. je pristopilo v začetku leta 1905.
Junija leta 1912 je tajnik društva Bratstvo štev. 4 SNPJ poročal, da je umrl neki član, ali točneje umrl je, še preden je postal član jednote in preden je prispelo zdravniško spričevalo na glavni urad; bil pa je član lokalnega društva, zato je bilo nujno potrebno, da so ga dostojno pokopali; tajnik Rebol je založil $49 za stroške; centralni odbor ne more vrniti vsote, izraža obžalovanje, istočasno pa se zahvaljuje vsem, ki so priskočili na pomoč.
Pri društvu Bratstvo štev. 6 se je ponesrečil član Trček; poiskati bo treba sorodnike pokojnika.
Taki so bili začetki organizacije, ki deluje osem desetletij; pred desetletji je bil pisarniški pribor skromen, črnilnik, pero in peresnik, danes pa ima glavno besedo kompjuter.
Zdenka Mihelich
V cvetoči dobi ženskega društva
Napredne Slovenke št. 137 SNPJ
Cleveland, Oh. - Od ustanovitve društva Napredne Slovenke št. 137 SNPJ, 1. 1910, so bile njegove članice gonilna sila vseh dejavnosti v slovenski naselbini, saj so bile med njimi zelo razumne in delavne žene. Tako lahko navedem nekaj imen, ustanoviteljic, ki so bile tudi v društvenih uradih: Frances Lausche, Frances Černe, Anna Eršte, Frances Hudovernik, Josephine Jereb, Ivanka Martinčič, Josephine Mežnaršič.
Tajništvo društva sem sprejela leta 1930. V tem času je društvo štelo nad 300 članic v odraslem oddelku in okrog 40 v mladinskem. Tako smo lahko pošiljale po dve delega-tinji na konvencije.
Naše društvo je bilo prvo v Clevelandu, kjer je bil ustanovljen 1. 1938 Mladinski krožek s št. 2. Bila sem ustanoviteljica in direktorica tega krožka. Ponosne smo, da po 45. letih še danes obstoja pod vodstvom agilne, zmožne in stabilne voditeljice Cecilije Valenčič-Dolgan.
Za časa mojega petnajst-letnega tajništva, je bila najbolj vidna in delavna moč, blagajničarka Josephine Tratnik, moja pomočnica pri mladinskem krožku posebno pri ročnih delih; po smrti preds. Josie Močnik, je prevzela pred-sedništvo in tudi tajništvo Federacije društev SNPJ v Clevelandu. Še pozneje je bila izvoljena celo v glavni urad
23
Jednote. Trudila se je, da je obstal krožek št. 2. Zelo je bila pogrešana po prerani smrti leta 1966.
Posebno v nepozabnem spominu mojega tajništva sta mi ostala dva dogodka. Prvi je bil leta 1939, ko smo bili clevelandski Slovenci povabljeni na Mednarodno slovesnost, da bi pokazali nekaj svojih narodnih običajev. To povabilo smo dobile tudi pri našem društvu. Pok. Josie Močnik, preds. je predlagala, da se tudi me vključimo v to parado. Toda, smo rekle, hočemo se v nečem odlikovati. Kaj, če bi imele konje in voz, pa bi lahko predstavile pravo kmečko ohcet.
Josie se ni dala ugnati in je nadaljevala: »Vse bom lahko dobila, ker vem kdo ima voz in konje; pa ne samo navadne konje, to so vranci belgijske pasme, s katerimi se bomo postavile. In veste kdo jih lastuje? Moj prijatelj John Drenik. Gotova sem, da se bo navdušil za kaj takega, kar jutri bom šla do njega.«.
John Drenik je bil lastnik podjetja za razvažanje piva in finih vin. Rečeno, storjeno. Sam John se je tega tako razveselil, kot kak mladenič. Obljubil nam je še dva izkušena kočijaža. Tudi hojice je bilo treba preskrbeti in še marsikaj. »Le povejte kaj potrebujete in boste dobile.«
Meni je bila poverjena naloga organizirati pevsko skupino, kar ni bilo problem. Izbrala sem društvene in krož-kove članice od Naprednih Slovenk in fante od dramskega društva Ivan Cankar. Zato sta bila na vozu dva različna napisa; na eni strani »Napredne Slovenke« na drugi pa »Ivan Cankar«.
Na dan povorke je poslal Drenik iz Euclida ta lepo okrašeni voz pred Slovenski narodni dom na St. Clair Ave., kjer smo se vsi svatje z ženinom in nevesto - Rudy Widmar in Marion Tratnik-Adams - s teto in mešetarjem - Bertha Eršte in Tone Šubelj - ter godcem, posedli na voz in odpeljali s 65. ceste v mesto.
John Drenik nas je z avtom spremljal in gledal kako so nam ljudje ob cesti ploskali in odobravali naše petje in vriskanje. Neprenehoma se je smehljal in muzal misleč, če ne bi bilo mojih konj, pa se Slovenci ne bi mogli pokazati v tej paradi s kmečko ohcetjo... Ta dogodek ga je tako poživel, da mu je gotovo podaljšal življenje za deset let.
Slovenci smo odnesli prvo nagrado. Takrat smo imeli tudi slovenskega župana Franka J. Lauscheta in na njegovo željo smo v mestu zapeli še narodno »Dve let’ in pol«. Snemali smo tudi slike te ohceti. Drenik se je postavil poleg svojih Belgijcev in z nami slikal. Eno takih slik je uporabil
Mednarodna slovesnost z etnično parado (1939), na kateri so sodelovale Napredne Slovenke skupno z dramskim zborom Ivan Cankar. Prejeli so prvo nagrado z uprizoritvijo slovenske kmečke ohceti.
za svoj letni stenski koledar. Še sedaj mi postane gorko pri srcu, če pogledam te slike, na zlata mlada leta.
Drugi zame nepozabni dogodek je bil, ko smo slavile društveno 30-letnico 27. okt. 1940. leta. Spet so članice predlagale nekaj posebnega za to obletnico. Rekla sem: »Zakaj pa ne? Saj imamo Mladinski krožek in prav v tem času je umestno, da pokaže mladina svoje talente. Imamo članice, ki so tudi članice dramskega društva Ivan Cankar in spet si bomo sposodile fante od Cankarja.« Ker sem bila takrat tudi Cankarjeva režiserka, je šlo vse na gladko.
Podale smo veseloigro »Domišljavko« v treh dejanjih in A.Kobalovo enodejanko, obe navihani in zabavni. Vmes so nastopili člani krožka s petjem, igranjem inštrumentov in deklamacijo. Prireditev je dosegla velik uspeh.
Za to proslavo so mi bile ustanoviteljice tako hvaležne in navdušene, da so mi poklonile lepo spominsko knjigo in v njo napisale lepe sestavke. Isto je storil slavnostni govornik in glavni odbornik Matt Petrovich, ki je med drugim zapisal: »Kdor uživa zaupanje, spoštovanje in ljubezen svojih rojakov, je najbogatejši človek.«
Sodnik Frank J. Lausche, sin pok. ustanoviteljice in prve društvene predsednice, je tudi med drugim napisal: »Permit me to add my tribute to you and my gratitude for a most enjoyable afternoon at the 30-th anniversary of your splended lodge. You have been a tireless worker among the Slovenes of Cleveland and a source of joy to them.« To so pač krasni spomini, česar se ne da pozabiti.
Pred mojim odhodom na Florido 1. 1941, je sprejela tajništvo Josie Zakrajšek. Pred kakimi sedmimi leti se je končno društvo spet združilo z društvom »Naprej« št. 5, iz katerega je bilo prvotno ustanovljeno. Cas pač prinese grenke spremembe, kar je vidno pri marsikaterem društvu.
Tončka Simčič
Prosveta — topla vez med rojaki v tujini
Ko je bila v prvih aprilskih dneh leta 1904 ustanovljena Slovenska narodna podporna jednota, ni imela svojega glasila. Leta 1902 sta Martin V. Konda in Frank Medica, ki sta bila med glavnimi pobudniki za ustanovitev enotne podporne organizacije, začela izdajati list Glas svobode s podnaslovom Prvi svobodomiselni list za slovenski narod v Ameriki; list sta ustanovila v Pueblu, Colo., pozneje sta ga preselila v Chicago. List je objavljal društvene in družabne novice in seveda agitiral za ustanovitev nove podporne organizacije.
Od januarja 1908 dalje je izhajalo Glasilo Slovenske narodne podporne jednote (dve leti poprej je začel izhajati Proletarec), prvi urednik Glasila je bil Frank Kerže (ali Krže), toda ko je bil izvoljen za tajnika SNPJ, je uredništvo pustil, ker obeh dolžnosti ni zmogel.
Po 4. redni konvenciji SNPJ, ki je bila v oktobru 1909, se je Glasilo spremenilo iz mesečnika v tednik. Delokrog Glasila je bil dokaj nejasen; pravila so predvidevala, naj list objavlja strokovne, poučne, zabavne in vzgojne članke, niso pa dajala podrobnejših navodil, v kakšnem duhu naj bodo članki pisani.
Urednika so lahko odstavili, če se je izkazalo, da je nesposoben ali pa dela ne opravlja v redu; toda o odpustu sta soglasno sklepala najvišji in pomožni odbor. Glasilo je pričelo izhajati kot tednik v januarju leta 1910.
Omenili smo že, da je urednik Krže dal odpoved, delno zaradi tega, ker dveh odgovornih funkcij ni zmogel, delno
zaradi tega, ker mu je glavni odbor SNPJ naročil, naj objavi zaključek društva »Triglav« štev. 2 SNPJ, La Salle, 111., v tem je videl napad na lastno osebo zaradi članka »Prvo splošno glasovanje«.
Sledile so viharne seje, glavni odbor je v smislu pravil izvolil za urednika Jožeta Zavertnika; delo naj bi opravljal do prihodnje konvencije.
Peta redna konvencija SNPJ je bila v septembru leta 1912; na tej konvenciji so začrtali bolj določene točke, ki se tičejo urejevanja »Glasila«; list naj bo urejen v naprednem duhu in v duhu organiziranega delavstva. Prav tako so začrtali smernice o urejevanju uradnega glasila; urednik mora soglašati z načelno izjavo in resolucijami, in z določeno smerjo lista.
Na šesti redni konvenciji, ki je bila v septembru leta 1915 so osvojili resolucijo za ustanovitev lastne tiskarne; glasilo naj bi postalo dnevnik, čim bodo zbrali pet tisoč naročnikov.
V Glasilu so objavili naslednji oglas:
Konvenciji so predložili tri vprašanja: ali hočemo dnevnik, tednik ali mesečnik; za dnevnik je bilo oddanih 700 glasov, za tednik 1, za mesečnik 3; konvencija je brez ugovora sprejela sklep o ustanovitvi tiskarne in dnevnika.
Dne 1. julija leta 1916 je izšla prva številka Prosvete, na dnevnik se je do te številke naročilo 3000 naročnikov. List je izhajal šestkrat tedensko, to je ob delavnikih, ni pa izšel ob nedeljah in praznikih. Vse do konca leta 1932 je Prosveta izhajala šestkrat na teden; od leta 1933 pa petkrat tedensko. Z leti se je število naročnikov povzpelo na več kot šest tisoč rednih naročnikov, med tem ko so tedensko izdajo, ki je izhajala ob sredah in v glavnem objavljala društvena poročila in dejavnosti; ta »uradna« izdaja j,e sprva izhajala le v slovenskem jeziku, toda ko so se začela ustanavljati angleško poslujoča društva SNPJ, je bila izdaja kombinirana, to je v slovenskem in angleškem jeziku. Če pa je v eni družini, ki živi na istem naslovu, več družinskih članov včlanjenih v SNPJ, prejemajo le po en izvod.
Toda z leti se je število naročnikov na dnevnik, ki je bil tiskan izključno v slovenščini, zmanjševalo; starejši rod je izumiral, pripadniki druge generacije izseljencev, ki so se že rodili na tujih tleh, pa niso bili dovolj vešči materinščine, da bi lahko prebirali slovenski tisk.
Kljub številnim kampanjam za pridobivanje novih naročnikov in vabljivim nagradam, ni uspelo zamašiti vrzeli, ki so nastale s smrtjo starejših naročnikov.
Leta 1974 je prišlo tako daleč, da je bila dnevna Prosveta popolnoma ukinjena in ves januar 1974 je izhajala le ,uradna1 izdaja ob sredah. Toda clevelandski odbor za ohranitev dnevne Prosvete se je resno lotil dela in s februarjem leta 1974 je začela Prosveta ponovno izhajati in to štirikrat na teden. Število stalnih naročnikov se je nižalo, do konca obligatne številke je izhajala še ena izdaja ob ponedeljkih, od začetka leta 1979 pa izhaja le še izdaja ob sredah; tudi slovenske strani so se močno skrčile. Sprva so bile v tej edini izdaji po tri strani slovenskega gradiva, pozneje le dve, sedaj pa že dolgo časa polnimo eno in edino stran, čeprav bi si starejši rod želel več slovenskega čtiva. Toda to je glas osamelih.
Uredništvo je skušalo pritegniti mlajši rod, kajti mnogi so svetovali, da bodo mlajši raje segali po Prosveti, če bo v njej več branja v angleščini in to iz področja slovenske zgodovine, književnosti, umetnosti, etnologije, geografije in slično. Toda za pripravo takih člankov bi potrebovali več ljudi in gradiva.
Leta 1975 je bilo prodano glavno poslopje oz. poslopje glavnega urada SNPJ na križišču Lavvndale in 27. ceste v Chicagu; v kletnih prostorih je bila tiskarna, kjer so tiskali Prosveto. Toda tiskarski stroji so bili zastareli, potrebni
čestih popravil, ki so bila vezana s precej visokimi stroški; tiskarski stroji bi delali čast kakemu tiskarskemu muzeju, toda za sodobno in hitro poslovanje niso več bili primerni.
Vse poslopje, kot bi rekli, od podstrešja do kleti, je bilo prodano, kupec je hvaležno sprejel tudi tiskarske stroje, saj je cena bila vabljiva, baje jih je očistil, popravil in od časa do časa še zaropočejo.
Toda v novem poslopju SNPJ v naselbini Burr Ridge,
111.,	načrtovalci niso predvideli prostorov za tiskarno, še uredniški prostor je skromna soba brez oken (sedaj).
Ob koncu julija 1975 je ,stavljenje prevzelo* podjetje Compu-Comp (Comptutorized Typesetting), ki je dotlej imelo že precej izkušenj na tem področju, toda to so bile izkušnje z angleškimi listi; slovenski jezik je predstavljal trd oreh, posebno kar se tiče diakritičnih znamenj. Tako sem se začasno preselila v njihove poslovne prostore in sproti skušala razvozlati gordijske vozle.
Prišlo je do mnogih sprememb v uredništvu, urednik, ki je bil dolga leta član glavnega odbora SNPJ in torej voljen, je sedaj imenovan, prav tako znanje slovenskega jezika ni več neobhodno potrebno, je zaželjeno; saj sva med vsemi uslužbenci SNPJ, le dve uslužbenki bili rojeni v Sloveniji, ostali so bili rojeni že v tujini, nekateri so prvič culi, da so Slovenci na svetu, ko so prišli sem v službo, so namreč pripadniki drugih narodnosti. Vse po geslu: Equality Employer.
Ne mislim kritizirati preteklosti, toda še vedno si upam trditi, da bi list, ki so mu pred skoraj sedmimi desetletji dali tako lepo in zveneče ime, lahko doživljal boljše čase, ko bi v prejšnjih časih dali malo več prostora resničnemu pro-svetljevanju, kulturi in zgodovini slovenskega naroda in pustili strankarske spore pri miru. Škoda, da ni uspelo pritegniti mladega rodu in ga zainteresirati za bogato slovensko kulturno dediščino, kar bi sedaj, ko vsi vneto iščejo »korenine« lahko rodilo bogate obresti. Ali sem preveč optimistična v svojih izvajanjih?
Zavedamo se, da je tiskanje etničnega tiska na tujih tleh vezano na velike žrtve in seveda visoke stroške; kruto je
\\\\\\vv\\\\\\\\\\\'w\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\'
I
Naročile se na dnevnik
“Prosveta” S. N. P. J. |
•—•———:——— \
bodoči slovenski dnevnik v Zd. državah. List bo prinašal p
dnevno dobre/ podučljive članke, novice iz starega kraja in ^ Amerike, Sploh celega sveta, zanimive 'romane in zabavno čtivo, i
£
Dnevnik	izide	dne	1.	Julija	^
Naročnina stanc za celo leto $3.00, pol leta $1.50 za Zd. ^ države. Za naročnike izven Zd. držav, izvzemši Canade, stane ^ za celo leto $4.50, za pol leta $2.25. Kavnotako stane za celo ^ leto $4.50 in pol leta $2.25 v mestu Chicago in So. Chicago. ^
-	£
Imena, naslove in naročnino pošiljajte na sledeči naslov: ^ UPRAVNIŠTVO “GLASILA” S. N. P. J., 3019 So. Crawford £ Ave., Chicago, 111.	^
Vse poštne denarne	nakaznice — Money	Order,	bančne /
t čeke »e naj naslovi na “Prosveta” Š. N. P. J. Ne rabite £
draft čeke «e naj naslovi osebnih imen!
Vsa' nadaljša pojasnila daje drago volje upravništvo ^
"Glasila”.	i
5
;V\\\\\N vXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX
namreč dejstvo, da je poleg dobre volje potreben tudi kapital.
Slovenski del je torej zdecimiran na eno samo stran, večkrat sem skušala predlagati, da bi vsaj enkrat na mesec slovenski del nekoliko razširili, pa se vedno vse ustavi ob finančnem vprašanju, kajti tiskarski stroški, poštnina in vse, kar je s tem v zvezi, neprestano naraščajo. Kam plovemo?
Iz slovenskih dopisov oz. iz pisem slovenskih bralcev sklepam, da so precej v letih in da pripadajo prvi generaciji izseljencev, glede na izobrazbo pa verjetno prevladuje osnovnošolska; lahko smo pa ponosni, da mnogi pripadniki ,stare garde* pišejo v zelo čistem jeziku, ki ima sicer včasih narečni prizvok, prav tako lepo pišejo tisti, ki so v naj nežnejših letih prišli s starši v novi svet in tukaj zaključili osnovno šolanje.
Ob nastopu službe so mi pojasnili, da mora biti pisanje enostavno, jasno in preprosto; to dejstvo podpišem z obema rokama. Sem pa proti vnašanju .spačenk*. Res je, da se mnogi naši rojaki z določenim predmetom ali pojmom na domačih tleh niso nikoli srečali, je pa izhod v tem, da zapišemo slovensko besedo, ki je najbližja in najbolj razumljiva, v oklepaju pa morda angleški prevod, ki jim bi bil bolj razumljiv. V ušesa me bodejo izrazi, da ,po štriti drajvajo kare*, nehote se spomnim, kako so nam včasih za zgled postavljali, ,da hauptmanov purš na ganki tepihe klopfa*.
Toda pri tem ne smemo pozabiti, da jih pri delu vodi ljubezen do materinščine in da morda na domačih tleh niso nikoli imeli peresnika v rokah, razen takrat ko so pisali domačo nalogo.
Slovenski pesnik v Ameriki Ivan Zorman je zapisal, da smo tudi mi dediči moči, časti in graditelji nove veličine, tudi slovenski rod je kovač usod in tudi slovenski narod je pomagal pri utiranju svobodnih poti.
Staro pravilo je, da učenca sodimo po učitelju in vzgledi vlečejo. Velika večina bralcev globoko, ceni kleno besedo, toda vzgojni proces je nekaj dolgotrajnega, sadovi vzgoje zorijo počasi.
Vsekakor bodo jezikoslovci bodočih pokolenj našli na straneh slovenskih listov, ki so ali pa še izhajajo na tujih tleh, obilo snovi za proučevanje.
Zdenka Mihelich
rp i	•	• • i	• •
Televizijska serija o slovenskih izseljencih
Programsko vodstvo TV Ljubljana je sprejelo projekt o seriji televizijskih dokumentarnih filmov o zgodovini izseljevanja Slovencev v januarju 1982 na osnovi predloga uredništva dokumentarnega programa (glavni urednik Drago Pečko, urednica serije novinarka Dorica Makuc). Ob ugotovitvi, da v Sloveniji še nimamo izdelane celovite znanstvene raziskave o slovenskem izseljenstvu, smo povabili k sodelovanju mlade slovenske raziskovalce - znanstvenike, ki so svoje diplomske in druge študijske naloge posvetili posameznim področjem izseljevanja Slovencev. Kratko zgodovinsko podobo za našo serijo je zapisal dr. Matjaž Klemenčič, ki je bil tudi študijski vodnik in organizator televizijskega snemanja v ZDA (10-dnevno snemanje ob 22. konvenciji SNPJ), v Pennsylvaniji, Clevelandu, Washingtonu in New Yorku. Kot gostje SNPJ smo ostali v Greensburgu, Pa., 4 dni, kjer smo filmsko zabeležili slovenske naselbine na področju Pittsburgha in ob tem posneli 30-minutni filmski zapis o konvenciji SNPJ v septembru 1982. Film smo poslali vodstvu SNPJ v Chicagu.
Ob otvoritvi novega doma društva Triglav oktobra 1981 v Buenos Airesu se je Slovenskemu oktetu in novinarju Dela Bogdanu Pogačniku na potovanju po Južni Ameriki pridružil snemalec TV Janez Cimperman. Posnela sta za nas dragocene filmske zapise po njunem izboru. Poskušali bomo dobiti podobo slovenskega izseljenstva v Južni Ameriki s tem prispevkom in s starimi filmskimi in fotografskimi materiali, knjigami, časopisi itd. Že danes pogrešamo med drugim slikovno podobo Paternala v Buenos Airesu. Pomoč povratnikov v Sloveniji nam je zelo dragocena (Franc Kurinčič in drugi). Ob obisku delegacije SIM v Avstraliji decembra 1982, se je radijskemu uredniku Gojku Brvarju priključil televizijski snemalec Janez Cimperman. Iz teh filmskih posnetkov bomo skušali osvetliti sodobno življenje Slovencev v Avstraliji, dopolnili pa ga bomo kot v primeru Južne Amerike s filmskimi arhivi, dokumentacijo itd.
Ob predračunu programa TV Ljubljana za leto 1983 je bilo prekinjeno načrtovano delo na seriji o slovenskem izseljenstvu z utemeljitvijo, da ni denarja. Vendar pa je uredništvu dokumentarnega programa uspelo preskrbeti minimalno vsoto, ki nam je omogočila z velikodušno pomočjo izseljenskih organizacij, zlasti pa posameznikov - izseljencev od 3. do 22. novembra 1983 filmsko obdelati delavska območja v Zahodni Evropi: Merlebach in okolica, Aumetz in okolica, Torfou pri Parizu, Sallaumines in okolica, Liège, Eis-den in okolica, Heerlen in okolica in Vestfalija. Torej štiri države: Francija, Belgija, Nizozemska in ZRN.
Letošnje delo na realizaciji serije je zaenkrat omejeno na preučevanje izhodiščnega gradiva za poznejšo filmsko obdelavo: dokumentacija TV Ljubljana (med drugimi bogatimi filmski materiali Božidarja Jakca med obema vojnama), Arhiv SRS, inštitut za izseljenstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Filozofska fakulteta univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Teološka fakulteta v Ljubljani, Izseljenska matica, Ljubljanski in Pokrajinski muzej, Državni in deželni arhivi na Dunaju, Gradcu in v Trstu.
Diplomatska predstavništva držav, kjer živijo slovenski izseljenci in njihovi potomci, smo s kratkim sinopsisom seznanili s projektom TV Ljubljana o slovenskem izseljenstvu. Naleteli smo na dokajšnjo zainteresiranost in na obljubo, da nam bodo pomagali po svojih močeh.
Obračamo se na rojake s prošnjo, da na naslov RTV Ljubljana (serija TV Izseljenci - Dorica Makuc) pošljejo material, ki nam bi obogatil predvideno serijo. Zlasti potrebujemo fotografije starih naselbin naših izseljencev in življenja v njih: rudarske in industrijske revirje, farme, od začetka množičnega slovenskega izseljevanja do druge svetovne vojne, eventuelne filmske zapise o življenju slovenskih izseljencev, ali informacije, ki bi se jih dalo dobiti.
Hvaležni vam bomo za vsako gradivo, ki nam ga boste poslali, in ga bomo na vašo željo ali vrnili na vaš naslov, ali ga, če boste tako želeli, odstopili Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Prav tako nam bo dobrodošla vsaka vaša sugestija.
Predvidena serija ni samo televizijska serija, marveč zlasti prvi poskus celovitega filmskega zapisa o zgodovini slovenskega izseljenstva. Da bi to nalogo kolikor mogoče avtentično opravili, je poleg arhivskega prikaza neobhodna tudi živa filmska obdelava našega izseljenstva še v osrednjem in zahodnem delu ZDA in v Kanadi.
Kot je iz prejšnjega razvidno, se realizacija zamišljene filmske serije o izseljenstvu nenehno bori z denarnimi težavami, zato bi bili zelo hvaležni vsem izseljenskim organizacijam, če bi tudi one po svojih močeh in v svojem okviru razmislile, kako bi premagali te težave.
Dorica Makuc
Iz albuma Staneta Lenardiča
Seja glavnega odbora Slovenske narodne podporne jednote
Posnetek s proslave 45-letnice Progresivnih Slovenk Amerike
Srečanje v Washingtonu, D. C. — z leve: John Fabec, podpredsednik SNPJ, Sergej Kraigher, nekdanji član predsedstva Jugoslavije, Frank Groser, nekdanji predsednik SNPJ, in Ludvik Stegu, predsednik Kanadsko-slovenske skupine za kulturne izmenjave.
Mladinski pevski zbor krožka št. 2 SNPJ iz Clevelanda med nastopom na izseljenskem pikniku v Škofji Loki,
1983
Med mladinskim zborovanjem v večnamenski dvorani rekreacijskega središča SNPJ v Enon Valley, Pa.
Pokojni predsednik Josip Broz Tito med razgovorom z nekdanjim kongresnikom Johnom Blatnikom v času svojega zadnjega obiska ZDA v marcu 1978.
Foto:
Veseljko Simonovič, London, V. Britanija
r
Slovenija
v
mojem ^ objektivu
A
J
1
Bača pri Modreju
2
Motiv z Ljubelja
3
Na Blejskem jezeru
4
V dolini Idrijce
5
Kropa
english section
Movie on Sgt. Strank
RODNA GRUDA, Magazine for Slovenes Abroad, Cankarjeva U1I, 61001 Ljubljana, Slovenlja-Yugoslavia Tel. 061/210-716 Published by Slovenska izseljenska matica, Ljubljana Editor: Jože Prešeren (Editor-In-Chief) English translations: Milena Mllojevič-Shcppard, M. A. RODNA GRUDA Is published monthly. Numbers 8 and 9 are published together as a double Issue. Yearly subscription for overseas contrles is 11.— U. S. A., 13.— Canadian or 10.— Australian dollars. Payment can be made direct to our Account. No. 50100-620-010-32002-2818/5 at
Ljubljanska banka, or by International money order, or by check — payable to .	¿Slovenska Izseljenska malicat
— in a registered letter.

Even though John Hribar Jr., a native of the Cambria County village of Krayn, has lived in Florida for a number of years, first in Miami and now in North Port, he never has lost his love for his native county or for his Slovenian heritage.
John is holding out the hope that he can interest someone in Hollywood in making a motion picture of the life of Marine Sgt. Michael Strank, of Franklin Borough who was killed on Iwo Jima a few days after he participated in the famous raising of the American Flag on the Japanese held island during World War II. John, who was wounded seriously in the Iwo Jima campaign, wants the major part of the filming to be done in Johnstown.
So he has been writing letters, first to the Producers Guild of America. Inc., and then to Pennsylvania Magazine. And when he writes he lets it be known that he has done his research. The production of a movie has not been set up yet, but John received a promising letter from Charles FitzSimons, executive director of the Producers Guild of America, Inc., Beverly Hills, Calif.
“Many thanks for your letter suggesting the life of Sgt. Michael Strank as a motion picture vehicle, and for sending the supporting articles on Iwo Jima and the Slovenian participation,” Mr. FitzSimons wrote. “I will certainly bear your suggestion in mind, and keep your letter on file in case an opportunity should present itself.”
Mr. FitzSimons said he has worked with Frank Gorshin, whom he termed as John’s fellow Slovenian, in the past as “The Riddler” in the Batman series. He said he also had tried, with no luck so far, to interest the networks in material on the Marine Corps in Korea.
Then, to get more publicity for the late sergeant, John wrote to Albert
H.	Holliday, editor-publisher of Pennsylvania Magazine in Camp Hill. Here he got strong encouragement.
“If you could provide a copy of the photo on Page 444 (of Slovenian Heritage Vol. I), we could use an item regarding Sgt. Strank, Krayn and your involvement,” Mr. Holliday wrote. “I’d need to know the photographer’s name and receive permission to use it. I can write the item from the information you have provided.”
Earlier this year, John, a life member of Sgt. Michael Strank Post 5107, Veterans of Foreign Wars, was successful in getting the State Department of Transportation (PennDOT) to add the village of Krayn to Pennsylvania Official Transportation Map.
“Krayn will appear on the next edition of our map, which is scheduled to be printed in early 1984 and will also appear on our county map series,” Harvey Haack, PennDOT’s deputy secretary, wrote to John. “Thank you for calling this to our attention. We will send a copy of the new transportation map when it is printed.«
In 1981 the Krayn native presented a copy of his new book, “Slovenian Heritage, Vol. 1,” to the Cambria County Library System at the David A. Glosser Memorial Library, 248 Main St. Krayn is an unincorporated village in Adams Township.
From the »Johnstown-Tribunc«
Mile Klopčič: 1905-1984
On March 19th, 1984 the death oc-cured of the well-known Slovene poet and translator, Mile Klopčič, who was a full member of the Slovene Academy of Arts and Science. For a full sixty years he was an active creator and designer of Slovene literature.
Mile Klopčič was bom, the son of a miner, on November 16th, 1905 at L’ Hopital in France, but he spent his youth at Zagorje on the River Sava, to which his family returned in the year 1909. It was there that he became acquainted with the hard life of the miners, with their trials and tribulations, and with their struggles, which he later described in some of his socially-orientated poems. He was imprisoned several times because of his cooperation with the progressive wor kers’ movement, and so was unable to complete his training as a teacher, which is the profession that he had chosen. In this way his two main teachers became his desire for education and life itself.
When he was only eighteen years old he wrote the collection of poems entitled “Plamteči okovi” (“Fetters in flame”), which was published in 1924. In these poems, which are full of youthful fervour, he called for a revolutionary struggle against the oppressors. In 1934 he published a co-
The Danilo’s are a well-known Slovene theatrical family. Anton Cerar--Danilo of Ljubljana, and his wife Avgusta, née Gostič, were both professional actors, who began their very successful artistic careers in the first years of the Slovene theatre. Of the six children bom to them, all three daughters, Vera, Mira and Silva, devoted their lives to theatrical careers. Today, only the youngest of the three daughters, Silva, is still alive. She celebrated her eightieth birthday on November 28th, 1983. Silva was not only an actress, who appeared at performances given at “Drama” and the Šentjakob Theatre. Already before the outbreak of World War II, as well as after the war up until her retirement in 1970, she worked at the Slovene radio-station as an actress, organizer and director. She produced over fifty radio plays for children, and more than 450 hours of educational programmes. At the same time, she acted
llection of poems which was entitled “Preproste pesmi” (“Simple poems”), which reflect the living and social conditions of that time. Among the most attractive of the poems in this collection are: “Mary se predstavi” (“Mary introduces herself”), “Dete ne mara spati” (“The baby will not sleep”), “Drejčnik Andrej govori” (“Andrej Drejčnik speaks”), and others. During the National Liberation War, Klopčič wrote the one-act play “Mati” (“Mother”), which has been translated into several foreign languages, and frequently performed, particularly on the amateur stages of Slovenia.
Before the Second World War began, Mile Klopčič was a regular correspondent of Slovene newspapers in America, and of “Prosveta”, in particular. He sent many contributions to these papers in the post-war period, too. He was a keen follower of all questions concerning Slovene emigrants, and was, for some years, a member of the editorial board of this magazine.
Klopcic’s socially-orientated poems, this lyrical images of actual social conditions, and his numerous other works represent an important and permanent contribution to Slovene literature.
in a number of Slovene films, as well as in some foreign films which were shot in Yugoslavia.
The Danilo family is well-known among Slovenes, and has been, over past decades, a very popular one. Father Anton acted in as many as 600 roles, from side roles to the most important ones, whereas mother Avgusta acted in 500 roles. Up until the year 1925, their daughter Vera appeared, in Ljubljana, in operettas and as a dancer. After that she went to Czechoslovakia with her husband Ba-latko. They are buried at Brno, in the graveyard reserved for artists who have rendered meritorious service to their country. Mira was, for many years, a top actress of Ljubljana’s “Drama”, and was later a lecturer at the Slovene Academy for Theatrical Art. She received the highest awards, including the Borstnik Ring. Other members of the family also received numerous important awards. During
the period between the two wars, Anton Danilo was made an honorary citizen of Ljubljana.
It was in the year 1913 that the Ljubljana Provincial Theatre was closed. Due to the bad conditions and unemployment, Avgusta Danilo, the mother of six children, was forced to try to earn her living, temporarily, in America. She travelled to New York, accompanied by her eldest son, Rafi. There, the two of them were able to find temporary work of one kind and another, but it was hard to make ends meet. At that time, however, the First World War began in Europe, so that Avgusta Danilo returned to her family in Ljubljana only at the end of the war. Her son Rafi, however, remained in America, where he finally got a permanent job, changed his name to Ralph, got married, and established a family.
At the invitation of the “Ivan Cankar” Slovene Theatrical Society, Avgusta Danilo soon returned to theU.S.A., to Cleveland. She took on the artistic leadership of the society, and started a dramatic school, which was attended by up to forty future actors, actresses and directors.
She was also in charge of the youth section, which was newly established and had approximately eighty pupils. Under her leadership, the players of the “Ivan Cankar” Theatrical Society performed, very successfully, a large number of demanding dramatic works, which were directed by Avgusta Danilo, who also took a leading role in some of them. In her main role as Jela in “Equinox”, she so impressed her audience that an American critic wrote that she was the Yugoslav Sarah Bernhardt. It was under the artistic direction of Avgusta Danilo that the “Ivan Cankar” Slovene Dramatic Society reached its zenith. Altogether, Avgusta Danilo spent ten years in America. She returned to Ljubljana in 1926, where she appeared for two years in “Drama” before her retirement. Anton Danilo retired in 1936. While Avgusta was in America for the second time, her daughter Silva joined her for a year. It was then that she met, again, her brother Ralph, whom she hardly recognized. His son, also called Ralph, was three years old at the time.
Today, neither father Anton nor mother Avgusta are still alive. They both reached a great age, however: Anton ninety years, and Avgusta eightynine years. All Silva’s brothers and sisters are dead, too. Only Silva stayed in Ljubljana, whereas in America the Danilo family has already reached the third generation, and it looks as though it will soon reach the
Third Generation of the Danilo Family in America
fourth generation. Ralph, who was a boy of three when Silva was in America, is now a grey-haired man. He is an electrical engineer, by profession, and, he has written to Silva, will be retiring during 1984. All four children, two sons and two daughters, have grown up, finished their education and got jobs. Two of them are already married. They know each other by means of photographs, and chat to one another through letters. Up until this year.
This year Silva Danilo had a very pleasant surprise. Her greatniece Patty, who is a reporter with the ABC TV network, wrote to her that she was coming to Yugoslavia to report on the Winter Olympic Games, which were being held in Sarajevo. How full of impatience Aunt Silva was to see her great-niece. She just forgot that Patty was coming on business, that she had a job to do, and that Ljubljana is quite a long way from Sarajevo. Impatiently, she kept sending telegrammes and telephoning.
Business News
Yugoslavia’s improved trade balance with the developed countries of the West
During the first two and a half months of 1984, a total of 697 million dollars’ worth of goods have been exported by Yugoslav working organizations to the developed countries of the West. This is approximately one quarter more than was exported during the same period in 1983. At the same time imports from these countries were up by only one percent, to a total of 948 million dollars. Thus, in this way the Yugoslav trade gap with the developed countries of the West was reduced by 35 °/o, as was stressed at the meeting of the regional committee for the developed countries of the West and overseas countries, at the Economic Chamber of Yugoslavia.
Increased Interest in Uranium Exploration
In recent months there has been increased interest, in Yugoslavia, in carrying out exploration for uranium. Intensive exploration for uranium has begun in Serbia, Bosnia and Herzegovina, and Croatia, whereas in Macedonia and Montenegro preparations are underway for the search for new sources of nuclear energy. This is all apart from, of course, Slovenia, where successful exploration for uranium has
At last Patty did arrive, by aeroplane from Sarajevo, for a brief visit. How was it? Too little time! There was hardly enough time for a good talk. They embraced eachother, and then Great-Aunt Silva took her young relative to the Slovene Museum of Theatrical Art, where the rich legacy of the Danilo family is kept: various exhibits, letters, prizes and awards, etc. Patricia had as good a look as she could at everything, and took plenty of photographs. But time was running out. Patricia had to take her leave. However Great-Aunt Silva is convinced that it was not for the last time.
For some time now, preparations have been underway for an exhibition by the Slovene Theatrical Museum, which will be opened in the “Ivan Cankar” Cultural and Congress Centre in Ljubljana on April 2nd. The annual publication of this museum, which is to be published on 140 pages, will, this year, be devoted to the Danilo family of actors and actresses.
been going on for a number of years. It is planned that the Žirovski vrh Uranium Mine near Škofja Loka will start operations this year.
The geological institutes and organizations in Yugoslavia, which are concerned with nuclear research and finance, have agreed that the basic geological research needed to locate uranium ore should be carried out on the basis of a uniform Yugoslav programme. This opens up new possibilities for the greater exploitation of nuclear resources.
When the Žirovski vrh Uranium Mine begins operating, it will be able to supply all the uranium ore needed to run the Krško Nuclear PowerStation. However, with respect to the amount of uranium ore which is exploitable this mine would be able to provide sufficient uranium ore to supply nuclear fuel for one or two more nuclear power-stations. The researchers of the Geological Institute of Belgrade have determined that there are even greater resources of uranium oxide hidden in the region of Bukulja and Stara planina in Serbia, of Zle-tovska reka in Macedonia, and of Papuk in Croatia, as well as elsewhere.
Two new contracts concluded with Chinese partners
Recently two contracts were concluded by “Iskra”’s factory “Avtomatika” and the Chinese factory of
welding equipment and development institute of Chengdu. The contracts concern trade during 1984 and joint research programmes. The annual contract about the division of labour between “Iskra’”s factory “Avtomatika” and the factory in Chengdu forms part of a long-term cooperational contract which was signed in 1983. The cooperation includes, at the present time, the manufacture of subassemblies, for MIG/MAG and TIG welding equipment. The electronic equipment and automatic subassemblies are manufactured by “Iskra” for the Chinese factory, where they are built into the welding equipment made by this factory. On the other hand, in the Chinese factory high-tension and other kinds of sub-assemblies are manufactured for “Iskra”. This year the exchange of products will amount to a figure of one and a half million dollars. On the basis of concrete agreements the research institute in Chengdu and “Iskra”’s research institute for welding will cooperate in the development of new equipment on the basis of the latest technology. On this occasion, the Chinese were able to visit, as well as the “Avtomatika” factory, also the “Kibemetika” factory. They also visited the “Delta” and “Elektro-optika” working organizations and had discussions about possible cooperation in the field of contactors and measuring equipment, electricity meters, mini electric motors and vacuum-cleaners, computers and lasers. “Iskra” already has two contracts concluded with the Chinese, one in the field of electrical and electronic equipment for machinery, and the other in the field of electronic components. This year the trade exchange between “Iskra” and the latter’s Chinese partners, within the framework of all three contracts, will amount to a value of 5 million dollars, whereas the total trade exchange will amount to a value of 6 million dollars.
Bankers front all parts of the world will meet at Belgrade
Between May 31st and June 4th this year, as many as 2000 experts in banking will be taking part in the 26th World Congress of Bankers. Experts from fifty countries in the fields of the exchange, interest rates and loans of foreign currencies, will be discussing the changed prices of energy and their influence on foreign-currency liquidity, as well as market conditions and the technical influence of the world economic crisis of debtors on the relative change in value of certain currencies. At the plenary session there will be a general discussion
about conditions on the international foreign-currency market.
The work of foreign-currency dealers is very complicated due to the use of the latest technology, and is nearly always based on trust between banks. This will also be an opportunity for people with such responsible jobs to become acquainted with the situation in Yugoslavia with respect to the amount of foreign-currency which passes through Yugoslav dealer centres.
New Planes for JAT
The workers’ council at JAT, Yugoslav Airlines has decided to make a gradual change in its present fleet
A nicely arranged flat — that's the dream which many people have, which sometimes comes true and sometimes doesn’t. The path on which one must tread in order to obtain one’s own flat is often a long and uphill road. However, if one takes a look at all the new houses and flats which have been built in Slovenia’s towns and villages, one might be of a different opinion. Wherever one looks, new, modern buildings, housing-estates with all the necessary facilities, appear to have sprung up next to the older houses. The construction of new residential buildings has expanded very rapidly, particularly over the last ten or twenty years. This can be proved from the relevant figures.
In the middle-term plan for Slovenia’s housing economy, for the period 1981—85, it was planned that a total of 65,000 flats be built by the end of 1985. However, it was soon found that it would not be possible to build so many flats, so the planned figure was reduced to 58,000 flats. However, in the previous five-year plan a total of 67,000 new flats were built. Out of the planned figure of
58.000	flats a total of approximately
34.000	flats have been built over the first three years. A total of 7722 flats have been built in Ljubljana, 3407 in Maribor, 1621 in Kranj, 1493 in Titovo Velenje, and 1384 in Škofja' Loka. It appears that, in all likelihood, the planned figure of 58,000 flats will be achieved and maybe even surpassed.
In the original five-year plan for the period 1981—85 it was planned that a total of 14,346 flats be built
of DC-9 and Boeing 727 aeroplanes. In the opinion of JAT’s workers’ council the exchange of older aircraft for new should be carried out as soon as possible. The final decision about which aircraft are to be purchased will be taken when the investment programme report is ready. At the present moment there are three possibilities: Boeing 737, McDonnell-Douglas MD-83 and Airbus 320 aircraft come into consideration.
It was also considered that it would be a good thing to buy one more DC-10 aircraft, which would be used to increase JAT’s share of intercontinental traffic. If another DC-10 is bought, then it will probably used on the route to Canada.
in Ljubljana. However, due to the unfavourable general economic situation and limited funds, this figure was reduced to 10,521 flats. It is planned that 9785 flats be built in the form of blocks of flats, and 736 in privately-financed construction. However, already by the end of 1983, private house-builders had exceeded the figure for the five-year period, and built a total of 987 houses. In Maribor a total of 4095 flats in blocks and 1155 privately-financed houses were planned, and by the end of 1983 a total of 2280 flats in blocks and 1127 individual privately-built houses had been constructed.
In some communes a greater percentage of privately-built houses than blocks of flats was foreseen, for instance in Žalec. In this commune a total of 953 flats were planned for the five-year period 1981—85, out of which 524 were to be constructed in the form of privately-owned houses. A total of 300 such houses have been already built, whereas in the commune of Škofja Loka three times as many have been built. In this commune it is planned that a total of 1700 flats be built by the end of the year 1985. However, the housing construction plans will probably not be achieved in all communes. For instance, in the commune of Ptuj 50 °/o of planned flats still had not been built by the end of 1983. The situation is similar in the commune of Radovljica, and in several other Slovene towns. However, it is true to say that there are many more Slovene towns where the five-year plan will be achieved.
Changes in Housing Investment Policy
Certain characteristics about housing construction in Slovenia are just as interesting as the above given figures. The general orientation was established by the law on the housing economy, which was passed in January 1981. The effect of this law was that the building of flats for sale on the general market was brought to an end, and in its place was introduced construction on the basis of joint investment. This is an important novelty, which means, basically, that the purchasers of flats become joint investors in the construction project. If such purchasers join together at the proper moment then it is possible to exert greater influence on the construction of flats than before.
However, a number of practical difficulties have arisen in the introduction of the above-mentioned principle of joint investment, so that, particularly in Ljubljana, it was felt that some flats should still be built for sale on the general market. For this reason it is considered that, in the future, there should be some possibilities for the construction of flats by the production principle.
The Problem of Big Flats
Up until recently, the sale of flats in Slovenia took place according to the simple principle: whoever needed a flat and had enough money available, went to see the enterprise which was selling the flats. According to the new principle, there are no longer buyers and sellers, but joint investors. The most recent public announcement concerning the construction and purchase of flats in Ljubljana up until 1985 and even later was organized on the basis of this principle. The result of the announcement was that there were a very large number of applications for small flats, whereas there were relatively few applications for large flats. When the dead-line for the submission of offers was reached, it was found there were no joint investors for as many as 506 mainly big flats. Many of these flats later found “buyers” and joint investors, though not all of them did. For this reason it is still possible to buy a big flat in Ljubljana without difficulty, either at the Fužine housing-estate or elsewhere, a situation which has not prevailed for at least ten years.
It’s quite clear why big flats don’t find joint-investors. The reason is, of course, that the price of flats has been increasing over recent years at a giddy rate. For each square meter of
A Nice Flat - not just a Dream
a new flat it is necessary to set aside more than two average Slovene monthly pay packets, whereas in the years 1979 and 1980 one and a half monthly pay packets were enough.
According to the data of the Institute for Statistics of S.R. Slovenia, the purchase price of one square meter of a flat in Slovenia was, in 1976, about 6744 dinars, a year later it was 7425 dinars, whereas in 1978 it was 8767 dinars, in 1979 it was 11,099 dinars, and a year later 13,995 dinars. In 1981 the purchase price of a square meter of a flat rose to, on average, 19,437 dinars, and, in 1982 to 25,522 dinars.
By the end of September 1983 this price had risen to 32,857 dinars. This is somewhat less than in some of the other big cities of Yugoslavia. This favourable situation won’t last, however. It is expected, according to investment programmes which are not yet fully confirmed, that the average price of a square meter of a flat will amount to 41,862 dinars, whereas, in 1985, it is expected to rise to 62,297 dinars.
Cooperative Construction and Revitalization
Many people think that they will obtain a flat or house more easily if they build it themselves. In this case it is easier for »self-builders« to collect the necessary finance, or to spread the costs over a number of years, and to rely to some extent on the help of friends and neighbours when carrying out various items of work on an independent basis. As has already been mentioned, the construction of privately-built houses has become highly-developed in Slovenia in recent years. The cooperative construction of houses, too, has become very popular. Although this kind of construction has been given a special place in the law about the housing economy, certain problems are, in practice, still to be surmounted. The main difficulties involved concern the obtaining of suitable building-sites, and their equipping with all the necessary communal facilities.
During the period 1970—80 a total of 937 houses were built under cooperative schemes. 521 of them were built in Ljubljana, 344 in Kranj, and 51 in Maribor. During the middle-term period 1981—85, it is planned that a total of 5187 houses be built within the framework of cooperative schemes. These houses will be either detached houses for single families, semi-detached houses or houses built in rows. The largest number of such houses are to be built in Kranj, a total of 1900. The number of cooperative pri-
vate-building enterprises frequently undergoes change, so it is hard to say how many such schemes exist at any given moment. According to certain data, there are, at the present time, a total of 70 cooperative building enterprises, with a total of 3350 members.
In recent years greater emphasis has begun to be placed on the revitalization of existing towns and cities. This is particularly the case in Ljubljana, where revitalization is planned not only in the ancient parts of the city centre, but also in certain somewhat newer parts of the city. In 1982 a big drive for the exploitation of attics and mansards began in Ljubljana. In this case, as well as in the case of the revitalization of older houses, one of the main objects is to obtain a certain number of new flats. For instance, just in the commune of Ljubljana-Centre it is planned that a total of 120 new flats will be obtained in this way by 1985. A considerable proportion of these should be ready already in 1984, if there are not too many difficulties in obtaining permission
Still today, nobody doubts that the famous musketeers of Veržej, the so-called “šicarji”, had an important role in the defence of Mursko polje during the Turkish and Kruci raids. They achieved great fame in the battles which they fought against the hordes of Kruci, who came from Inner Hungary to attack our lands in the years between 1685 and 1711. During their plundering expeditions the latter were badly mauled on several occasions by the Šicarji of Veržej. The four famous musketeers were mentioned in the year 1550, and Štefan Ropoša, the leader of the company of Šicarji, won a special place for himself in the history of Veržej. A number of epic stories were woven about the hero Štefan Ropoša, so that .he certainly still belongs, today, among the most famous citizens of Veržej.
In later years Veržej produced a large number of other famous men, including, in the place of honour, Slavko Osterc (1894—1941), the well-known teacher of music and composer, to whom a monument was erected in 1963. This monument stands in a well-kept park in the middle of Veržej. A commemorative room about
from existing flat-owners and selfmanagement house councils.
Solidarity Flats
When discussing the problems of housing construction in Slovenia we should not forget to mention to so-called “solidarity flats”, where considerable successes have been recorded recently. A certain proportion of all funds available for new housing are set aside every year for the construction of flats of this kind. The following categories of people can apply to obtain a solidarity flat: people with the lowest personal incomes, pensioners, veterans of the National Liberation War, and young families. It was planned that during the middle-term period 1981—85 a total of 2050 new solidarity flats be built in Ljubljana, whereas in all of Slovenia the figure should be considerably higher: 8522 flats. Between 1973 and 1982 a total of 18,758 people of the above-mentioned categories obtained a solidarity flat.
Darinka Kladnik
Slavko Osterc has also been arranged inside Veržej’s Cooperative Hall. The “Osterc Evenings”, in which top musicians from all parts of Slovenia take part, are also held at regular intervals in memory of this famous man. The people of Veržej also intend to pay special honour to the memory of Mihael Šoštarič, also a native of Veržej, who was a promoter of progressive husbandry. It was due to him that the farmers and cattle-breeders of Mursko polje became famous outside the borders of Yugoslavia.
Tall stories and jokes about the people of Veržej
Hardly any town or village in Slovenia is more famous than Veržej for the number of tall stories and jokes which are told about the town and its inhabitants. However the local people have their own explanation for these stories, such as the one about a bull, which was pulled up a church tower by the people of Veržej so that he could eat the grass there. In their opinion these stories were invented by the inhabitants of nearby villages, who
A Visit to Veržej: the Prettiest and Merriest Town in Pomurje
were envious of the achievements of the diligent people of Veržej.
There’s a lot of proof that the people of Veržej are successful in whatever they turn their hands to. Today, too, Veržej is well-known for successes in farming, in tourism, and in the breeding of the famous Ljutomer “kasači” (horses), not to mention the general rapid development of the town and its surrounding villages.
For this reason there appear to be an ever-decreasing number of popular jokes about Veržej, and the majority of them would probably have been forgotten for ever if the poet Manko Golar had not published all the known stories in a book entitled “Okrogle o Veržejcih” (“Tall stories about the people of Veržej”) and in his poems about Veržej. The writer also provided, in these works, a description of the local customs in this town near the River Mura. For this reason, the people of Veržej hold him in high esteem.
The little town of Veržej has a total of 860 inhabitants, whereas, if we take the town together with the villages of Banovci, Grlava, Kristanci, Šalinci and Bunčani, then the number of people in this local community increases only by a factor of two. In spite of this, 'the town of Veržej has made its mark on the touristic map of Slovenia by means of several interesting local events.
The latter are organized mainly by the local Touristic and Horticultural Society, and also by the local community, which, together with the ’’Slavko Osterc“ Cultural-Artistic Society, the “Partizan” Gymnastic Society, the local fire brigade, and the well-known Veržej Educational Centre, has achieved enviable successes in other fields of work, too.
“It is mainly thanks to the traditional events during the Month of Narcissi that we have succeeded in getting our citizens to join in with the presentation of the rich cultural and historical tradition of Veržej. These events are held every year in honour of the Day of Youth, and they are also combined with numerous other cultural, sports, entertainment and other events”, the Chairman of the Veržej Touristic Society, Erih Mohorko, told us. He added: “A total of four hundred people take part in the work of the touristic society, which means that every fourth inhabitant of the local community is involved. It is thanks to them that the town of Veržej has undergone much general development, and has such an attractive appearance. We hope to enrich the touristic events even further, particularly those held in the Month of Narcissi, and to make
the general appearance of Veržej even more attractive.”
Next year, for instance, it is planned that some old customs will be rescued from oblivion, including the famous Prlekija Gostuvanje.
Keeping the Town smart
Veržej has three attractive inns, a buffet-restaurant, a big supermarket, several butchers’ shops, and numerous workshops belonging to craftsmen and artisans, which can be found on every street-comer. All the local people pay a great deal of attention to the smart appearance of the streets. They have been, from the start, very successful in their participation in the drive for the improved appearance of the towns and villages of Pomurje, which is organized by the Touristic Association of Pomurje. They have also, for the last three years, taken part in the Republic’s Competition for the title of “Most Active Town in Slovenia in the Field of Tourism.”
For this reason a brochure with a touristic and developmental map of Veržej and a guide to the local area has been published. The text, which provides a full description of the development of Veržej and its role in history, has ben written by the journalist and writer Juš Makovec.
The touristic society would also like to maintain as large as possible a proportion of the areas where narcissi grow. Every year there has been a
reduction in the size of these areas, due to modern farming methods.
The town of Veržej, and the whole local community, has undergone rapid development in recent years, so that every year there are important new communal facilities and an increasing proportion of local people employed in industry and elsewhere. In spite of this, however, there are still a lot of people whose work is concerned mainly wih agriculture and animal husbandry. Due to the good conditions for farming in the community of Veržej, many young people decide to take up farming. This, of course, is not without influence on the long-established love of the people of Mursko polje for horses. The well-known Ljutomer Kasač horse has many admirers. Not just among those visiting the well-known horse-races at Ljutomer, but also among the horse-breeders at the bigger farms, where the breeding of Ljutomer Kasač horses is passed on from one generation to the next.
Thus the people of Veržej are still today proud of the farmer Ivan Bun-derlo, who before the Second World War, won many high awards for first-class breeding of Kasač horses. On his mare Koketka, he gained many victories in the hippodromes of Slovenia and elsewhere. According to some estimates, the local farmers have about thirty Kasač horses in their stables, today. These horses frequently receive high awards at republic and national competitions.
Boro Borovic
Our Mother-Tongue: Language, too, Changes
When, dear fellow-countrymen, you return to your native town or village, and think that you will be able to find the way home with your eyes shut, it often turns out that, in your mind’s eye, you had imagined the journey to be easier and simpler than it actually is: during the time that has passed since one’s last visit, the roads, at least, have been widened and modernized, and, if nothing else, new buildings have grown up alongside them.
A similar thing occurs with language. If somebody has left home with a knowledge of Slovene and then stayed abroad for many years, when he returns home he will notice surprising changes: he will find it harder to read books and newspapers, and will even notice differences between his own speech and that of the people he is talking to. It is not just a case of
new, unknown words, but it involves the formation of sentences, pronouncia-tion and intonation.
He then starts to think things over: what is the reason for this? Who has changed? He, or the Slovene language? Who has remained faithful to the language? He, himself, or the members of his family who have stayed at home?
Everybody knows the most about himself or herself. He follows and observes himself ever day, and knows when he bought a new suit, when he moved house, and when he got this scar or that. He also knows a great deal as far as language is concerned: how, for long years, he didn’t even think about what language was, and then how, in his later, more mature years, he learnt numerous expressions from technical fields, of which, as a child, he had no knowledge, and then
how, with these words and knowledge, he went abroad, and how he had the luck that, at least in the family, he was able to keep on speaking Slovene. He was proud of himself, that he was so well-based in his mother-tongue that he had no difficulties in maintaining this language unchanged, even in a foreign land, and that he was able to pass it on, unchanged and unweakened, to his children, born in a foreign country. He was glad to be able to reassure them, as they set off for a visit to the old homeland, that they would feel quite at home as far as the Slovene language was concerned. However, for some time they don’t feel quite at home.
Where, then, do the changes in a language come from?
Our fellow-countryman takes another look at himself, and comes to the realization that when, twenty years ago, he left home, he took with him those words and expressions which he used to meet in his everyday life and work. Some of them he had, during this time, quite forgotten, whereas others he didn’t need in the New World. Now he vaguely recollects them. Some of the expressions are completely new. The development of life in general has required their appearance. In the New World he just had to use foreign words. Now he hears that these words are pronounced differently in his native-land, or completely different words are used. However, he quickly adjusts to this new situation and knows how to explain the observed differences to his children: just like this or that building 'or factory has grown up while I was away from home, in the same way this word or that is new for me. For language accompanies all these changes, people give new names to new objects and acts as they come into being, and by doing so enrich and change their way of expressing themselves.
One is ready for such changes in language. However, it is more difficult to find an explanation for the less distinct and deeper changes, which operate in a surprising way, too, and affect one even more, since they have to do with faithfulness towards one’s traditions, roots and consciousness.
As long as our fellow-countryman remains within his family circle, he is not even aware of these differences in his mother-tongue. Everyday he speaks to his wife and children about whatever life brings along. In Slovene. Always the same. Unchanged. Faithful to the tradition from home. If he joins the company of other fellow-
countrymen, then he notices that each of them talks in a somewhat different way, in a different dialect or without any distinct melody or tone. And then he will be reconvinced of this faithfulness to the language which they brought with them to a foreign land or obtained in a new homeland.
He also meets these questions when reading. Through newspapers from the New World, and through some books from his native-land. He always felt a little awkward when reading, but he never gave this matter much thought. In the case of writing, too, he sometimes has difficulties. He knows what he wants to say in his letter, but somehow his everyday spoken language gets entangled when he sets pen to paper. He finds it difficult to write something with which he would be entirely satisfied. For this reason he cannot define, accurately, what the differences are between speech and the written language, and what the real differences in the language are which he notices when he returns to his native-land.
Maybe you, too, our fellow-countrymen, have experienced such differences in the language, but you only had to stay for a short period of 14 days, and then you felt practically no differences between your own speech and the language spoken by the local people in your native-land. You have caught up, and language is no longer a reason for estrangement. Then, once again, you became conscious of the great value of your mother-tongue. This language is the one which gives a man his internal strength and selfconfidence. It’s a human characteristic that people like to have as strong roots as possible, so that they can bear more easily the changes which life brings.
We feel twice as good if our mother-tongue can remain a constant factor in our lives. A constant companion, which has to be complimented, as necessary, with the changes, improvements and adjustments which life brings, and which testifies to its flexibility and vivacity.
Janko Modcr
In front of the village parish in Stari Trg (photo by Janez Zrnec)
página en español
Petróleo de Vojvodina
En los yacimientos de Vojvodina se harán en el año en curso nuevas perforaciones. Hasta ahora se han obtenido 1.240.000 toneladas de petróleo crudo y 900 millones de metros cúbicos de gas natural. Sin embargo estas cantidades no serán suficientes pues valoran que la demanda y venta de los derivados será mucho mayor. Esta alcanzará en el mercado de Vojvodina en 1984 a 2 millones de toneladas, además tendrán que importar 920 millones de m3 de gas natural. En el centro de abastecimiento y mercado de consumo de los derivados del petróleo piensan que la venta se normalizaría si la refinería podría elaborar mensualmente 650.000 toneladas de petróleo.
Galería Nacional de arte
Ya hace mucho tiempo que tiene primacía la idea de conservar lo mejor que se da’ todo relacionado al arte pictórico esloveno. Por eso no debemos mirar y dividir escuetamente las obras de los artistas locales y extranjeros, o inclusive dejar a estos últimos fuera de la selección. «Cada vez más se fortalece la idea «dice la directora de la Galería Nac. de arte de Ljubljana dr. Ana Cevc, «que es necesario para nuestra cultura como así también para el desarrollo de la historia del arte la participación de artistas extranjeros, pues son ellos la condición histórica que acompañó la voluntad artística de los que compraban sus obras. Debemos tener en cuenta además las complicadas corrientes artísticas que se vertían a través del territorio esloveno y por las obras y hechos arraigados en las pinturas de los maestros extranjeros que enriquecieron y ampliaron nuestro campo cultural y artístico.»
Desgraciadamente este convencimiento todavía no se ha adentrado en la conciencia general, para así demostrar la necesidad de fundar una sección especial para los maestros del arte pictórico extranjero, claro está, en marco a la sección eslovena de arte antiguo, la cual todavía esta limitada ante todo para los especialistas y expertos. Secciones de este tipo y galerías especiales ya las tienen otras repúblicas yugoslavas, en Eslovenia hasta hoy día todavía no hemos podido conseguirlo. Entre ambas contien-
das mundiales sin embargo existían gabinetes de artistas extranjeros que complementaban la colección de la Galería Nacional de Ljubljana. Esta tuvo que retirarse a causa de problemas de espacio para dar lugar a nuestros artistas nacionales. Las obras fueron depositadas en los sótanos de la Galería.
«Después de la Liberación hubo una gran cantidad de obras pictóricas de gran valor, resto de las ex colecciones de los castillos, que en los días de postguerra se distribuyeron sin control a ciertos museos y colecciones», dice la Dr. Cevc. «Sin embargo la entonces comisión de cultura tuvo suerte de poder dar a un lado un gran número de pinturas para la futura Galería de arte extranjero. La mayoría de las obras llegó a manos de la Dirección de la Galería de Arte Nacional, del Museo Nacional y de la Academia de Artes pictórico.»
Con estos cuadros y las obras del Museo de Dolenjska, del Museo Regional de Maribor, del Museo de Posavje y Brežice más los cuadros que se hallaban en la Academia Eslovena de Artes y Ciencias de Ljubljana resultó la actual exposición intitulada «Pintores extranjeros entre los siglos 14 y 20», que tiene lugar en la Galería Nacional de Ljubljana. En la misma están incluidas también pinturas qu por largos decenios adornaban distintas instituciones y edificios públicos, tanto aquí como en la zona eslovena de Štajerska. Las mismas fueron más tarde traidas a la Galería Nacional donde las aseguró y albergó la comisión de monumentos y arte histórico.
En la exposición que ocupa totalmente la Galería Nacional y que día tras día atrae cada vez más un número mayor de admiradores, están representados los maestros de la pintura italiana, su escuela, pintores de la edad media, flamencos y holandeses, franceses y del siglo 20. Podemos agregar que es ésta la tercera exposición de este tipo, las dos anteriores fueron parecidas y tuvieron lugar en los años 1960 y 1964 también en los lugares de la Galería Nacional. El material seleccionado para la exposición también fué visto y revisado por el renombrado profesor italiano Federico Zeri, experto mundial en pintura no sólo europea. Especialista sobre pintura italiana, autor de innumerables publicaciones, artículos especiales, catálogos de colecciones mundialmente renombradas y consejero estable de las mejores y más conocidas Galerías de Europa y América.
Ante la revisión de las obras de arte expuestas estuvo sorprendido al ver que en Eslovenia tenemos guardadas tantas pinturas de calidad y valor
incalculable. Amablemente aceptó la invitación de la Galería Nacional para revisar y colaborar como experto en la preparación de material para la exposición.
Tres años de intensa, labor, relacionada con las comparaciones hechas por todo el mundo con las pinturas desparramadas por doquier, con grandes conocimientos, con una extraordinaria memoria y una cultura incomparable sobre todo tipo de colección y literatura ha dado realmente lindos frutos.
La exposición está enriquecida y motivada con gusto y sentido estético. Los motivos religiosos son escuetos pero hay en cambio un gran número de naturalezas muertas, éstas están acompañadas por paisajes y retratos. En especial son apreciadas las pinturas con temas mitológicos.
De las 105 obras expuestas una es del siglo 14, 7 del siglo 15, 7 del 16’ ochenta y una de los siglos 17 y 18, siete pinturas son del siglo actual. El mayor número de obras expuestas pertenece a pintores italianos, 53 artistas son representados por distintas escuelas italianas, las demás nacionalidades están distribuidas por países y pintores que los representan.
Claro está que hubo que restaurar casi la totalidad de los trabajos. Los mismos fueron efectuados con gran esmero y maestría por expertos de la Academia de Arte Pictórico y especialistas del instituto para la defensa de monumentos y arte histórico de la Rep. Soc. de Eslovenia. Al final hay que recalcar que esta exposición ha sido una excepción dentro del quehacer cultural esloveno, la cual fué visitada por un considerable número de conocedores y aficionados al arte pictórico.

Govic
(	N
naravni
zakladi
^ Slovenije ^
Ob znanih naravnih znamenitostih ostanejo v bližini prezrti mnogi zanimivi pojavi. Tako je tudi pri Bohinjskem jezeru. Večina obiskovalcev občuduje to naj večje stalno slovensko jezero, se vzpne še do veličastne Savice, nato pa zaključi obisk ledeniške doline. Vendar je v tem predelu Tri-
glavskega narodnega parka še veliko zanimivih naravnih pojavov. Največ je seveda sledov delovanja ledenikov, zlasti so opazne morene in velike skale — balvani. Pustimo ostanke ledenikov ob strani in si poglejmo izjemno naravno znamenitost Bohinja — Govic.
Strme stene Komarče in Pršivca so redko porasle z grmičevjem. Zaradi sončne lege prevladuje toploljubno rastlinstvo, med botaničnimi posebnostmi pa omenimo le bohinjsko peruniko (Iris cengialti f. vochinensis). V tej steni je v bližini Ukanca skrit tudi vhod v jamo Govic. Iz sprehajalne poti ob jezeru se je moč povzpeti do jame po mogočnem hudourniku, vendar moramo pri premagovanju dobrih 120 m višinske razlike tudi malce plezati. Obisk notranjosti Govica je zanimiv zlasti za jamarje - potapljače. Gladke, izlizane stene cevastega rova vodijo poševno navzdol, po 105 m globine pa je sifonsko jezerce. Pot lahko nadaljujejo le potapljači, vendar podvodni del Govica še ni do konca raziskan. Barvanja vode dokazujejo povezavo z Breznom pri gamsovi glavici, ki je do sedaj najgloblja znana jugoslovanska jama.
Ali je Govic sploh zanimiv za izletnika, ko pa si ga ne more na udoben in varen način ogledati? Seveda, saj skriva Govic še eno posebnost. V času močnih nalivov sifonsko jezero naraste, vode bruhnejo skozi rov na piano in z veliko silo padajo v razpenjenem slapu proti jezeru. Bobnenje slišimo po celem Ukancu, občasni slap pa takrat vidimo že kar s ceste.
Šele, kadar doživimo Govic v času bruhanja vode, nam je razumljiva široka hudourniška struga, posejana z velikimi skalami. Govic pa se kaže v tej najmogočnejši in najbolj slikoviti obliki le nekaj ur. Ko se vodno zaledje v stenah Pršivca izčrpa, slap usahne, vode pa se umirijo v kristalnem sifonskem jezeru.
Torej, kadar se boste v Bohinju hudovali nad dežjem, ozrite se proti stenam nad severno obalo jezera in prisluhnite. Morda boste slišali in videli slap Govic.
Peter Skoberne
turistični
vodnik
STOJNICE OB MORJU
Lanski uspeh s srednjeveško tržnico Kaštel v PORTOROŽU je navdušil slovenskoobalne turistične delavce in letos rastejo stojnice kot gobe po dežju.
Letošnje poletje bo portoroška tržnica odprta tudi zjutraj in bo do opoldanske vročine prodajala zelenjavo, sadje in cvetje. Prireditveni oder bodo postavili v središče tržnice, glasbo bodo predvajali le do 23.30, zvočnike pa usmerili proti morju, da bi čimmanj motili sosede. Sicer pa bodo med prireditve na tržnici vpeljali tombolo, dviganje uteži za mišičaste, priskrbeli bodo tudi harmoniko, če bi koga zasrbeli prsti in bi rad pokazal, kako zna vleči meh. Lanskoletnim prodajalcem se bodo pridružili letos še vrvar, lectar, sladoledar z vozičkom, kuhar, ki bo pekel palačinke in še drugi.
Pri vhodu na portoroško plažo, kjer so prejšnja leta tiskali poletne majice, bo še ena »mini tržnica«, kjer bodo prodajali tudi glasbene in video kasete, sadje, sladkorno peno in še kaj.
Stojnice se bodo letošnje poletje pojavile tudi v Piranu in Izoli. Pirančani so že pričeli urejati prostor pred ribarnico, kjer bodo pripravljali ribe in imeli vinsko pokušino, stojnice s spominki pa bodo v poletnih mesecih izrinile avtomobile z lepega Tartinijevega trga.
V Izoli bodo odprli tržnico Lonka s šesntajstimi stojnicami, kjer bodo na svoj račun prišli ljubitelji ribjih jedi (brodet s polento bo veljal 180 dinarjev). Do konca leta bo v Izoli nared skupina gostinskih lokalov Parangal ob Kidričevem nabrežju. V teh objektih bodo uredili ribjo restavracijo, narodno restavracijo z jugoslovanskimi kulinaričnimi posebnostmi, mornarski bistro, točili pa bodo zgolj domača vina.
NOVA LEŽIŠČA V STRUNJANU
V Strunjanu so dogradili dvajset bungalovov z 80 počitniškimi stanovanji, ki imajo skupno 280 ležišč, in tako podvojili svoje zmogljivosti. Vse stanovanjske enote imajo dnevno sobo, ki je hkrati spalnica (večji apartmaji
imajo še ločeno spalnico), jedilni kot, čajno kuhinjo in sanitarne prostore.
V Strunjanu pa bodo dogradili še novo trgovino z zakloniščem in plažni objekt, v katerem bodo prodajali hrano in pijačo in oddajali v najem šport-no-rekreacijske rekvizite.
TURIZEM SREDI GOZDOV
Občina KOČEVJE, ki od 77 tisoč hektarov površine namenja kmetijstvu le 12 tisoč hektarov, ima vse možnosti za razvoj turizma, saj je v njej mnogo bujnih gozdov, pragozdov, divjih voda, kraških jam, zgodovinskih spomenikov in arheoloških najdb.
Občinski možje so sklenili zavarovati celotno kolpsko dolino, Rudniško jezero, smučišča pri brunarici v Dolgi vasi, Lovski hrib, področje okrog gradu Kostel, določene predele v Rogu, Stare žage in Pragozd, Mestni hrib in Fridrihštajn.
PROSPEKT
RADOVLJICE
V založbi radovljiškega turističnega društva je izšel prospekt Radovljice, 12-stranska zgibanka. V njej najdemo 33 barvnih slik in panoramsko karto Radovljice in okolice pa še skico srednje Evrope z vrisano lego nekaterih večjih mest in Radovljice. Kratko besedilo in napisi k fotografijam so v slovenščini, angleščini in nemščini.
Še letos nameravajo urediti Kompasov avtokamp v obkolpski dolini, storiti več za svojo turistično propagando, pritegniti k sodelovanju strokovnjake, ki bi pomagali vodnikom skupin pri ogledu znamenitosti, in se v večji meri kot doslej posvetili kmečkemu turizmu. Skozi kočevsko občino vodijo najkrajše poti proti srednjemu Jadranu. Zato si bodo kočevski turistični delavci prizadevali pritegniti tako tranzitne potnike kot izletnike, ki bodo prišli k njim.
NAČRTI V GRADIŠČU
V Turističnem društvu v GRADIŠČU v Slovenskih goricah si prizadevajo, da bi jezero in idilično okolico tega kraja še bolj turistično izkoristili. Že lansko leto so očistili jezero in pripeljali vodovod. Že doslej so ob jezeru v šotorih ali avtomobilskih prikolicah radi taborili občasni turisti, av-tocamp pa bi privabil še veliko več domačih in tujih gostov. Svojevrstna zanimivost na jezeru bo letos že drugo tekmovanje v deskanju za pokal Radia Maribor, turistični delavci v Gradišču pa se pripravljajo tudi na izdajo turističnega prospekta.
Razmišljajo še o širšem razmahu kmečkega turizma, ki ima tukaj vse pogoje za uspeh, vpeljati pa nameravajo tudi kmečki praznik.
ŠOLA HUJŠANJA V ČATEŽU
V	Termah Čatež boste dobili odgovor na vprašanje kako shujšati in vzdrževati normalno telesno težo. Vzrokov za debelost je veliko in jih ne kaže dajati v isti koš, pa tudi shujševalne terapije na lastno pest so lahko zelo nevarne. Torej - Čatež.
V	Čateških toplicah sicer ne gre za klasično shujševalno šolo, ampak za 14 do 21-dnevno usmerjeno izobraževanje, kako se privaditi novim navadam v prehranjevanju, kaj in kako jesti, kako se gibati - skratka kako shujšati in obdržati normalno telesno težo.
Predno pa v shujševalni šoli karkoli ukrenejo, udeležence temeljito pregledajo zdravniki, opravijo laboratorijske preiskave, EKG, testiranje srca pri obremenitvi, odredijo potrebe po kalorijah in tako dalje. K šoli sodi tudi programirana rekreacija, prilagojena potrebam in željam posameznika, in traja dve do tri ure.
V	šoli hujšanja bodo dali udeležencem tudi napotke, kako se znebiti nekaterih slabih navad v prehranjevanju.
(Terme Čatež, 68230 Brežice, telefon (68) 61-010.)

Slovenija
Jugoslavija
po Sloveniji
Novi vozni red jugoslovanskih železnic je začel veljati 3. junija, veljal pa bo do 1. julija 1985. Več vagonov bo poslej na »Simplonu« ter na vlaku Dunaj-Skopje, ukinili pa so vlak Dalmacija ekspres. Poleti bo tudi več vagonov na domačih progah iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Maribora in Novega Sada. Vlak Slovenija iz BEOGRADA do Ljubljane bo poleti vozil do Kopra. Z novim voznim redom bodo začele veljati tudi nove cene, ki bodo višje za 20 odstotkov.
1.	julija je stekla proizvodnja zgornjih delov čevljev v novem proizvodnem obratu Peka v prostorih stare osnovne šole v BENEDIKTU. Konec letošnjega leta pa bodo pričeli tudi v Benediktu z gradnjo novih proizvodnih prostorov, v katerih bodo zaposlili 389 delavcev.
V	prostorih osnovne šole v BOHINJSKI BISTRICI je bilo občinsko srečanje šolskih pevskih zborov. Nastopilo je deset otroških in mladinskih pevskih zborov osnovnih šol radovljiške občine.
V	DOBROVNIKU so postavili piščančje farme, za katere so prebivalci odstopili 10 tisoč kvadratnih metrov površin. Trenutno imajo zaposlenih šestnajst delavcev. Letno prodajo 900 tisoč piščancev, pri tem pa pogodbeno sodelujejo s Perutnino iz Ptuja.
Dolenjski del ljubljanske občine Vič-Rudnik bo dobil dva nova spomenika — Levstikov kozolec z okolico v DOLNJIH RETJAH in prav tam tudi staro lipo sredi vasi. Dvojni kozolec -toplar iz 19. stoletja — je značilen za ta zahodni del Dolenjske in je zaradi svoje lokacije pred vasjo tudi vaška značilnost. Prav tako je Fran Levstik pogosto omenjal tudi staro lipo, ki je visoka okrog 20 metrov.
V	počastitev 40-letnice obnovljenega delovanja slovenskega Rdečega križa so v GRADACU v Beli krajini, kjer je bilo ustanovno zborovanje, odprli posebno muzejsko zbirko Rdečega križa Slovenije. Zgodovinsko gradivo o Rdečem križu je urejeno in razstavljeno v tamkajšnjem kulturnem domu.
Tržiško Društvo prijateljev mineralov in fosilov pripravlja prvo jugoslovansko in evropsko geološko transverzalo od JEZERSKEGA do JESENIC.
Bogata nahajališča okamnin in fosilnih ostankov bodo opisali v posebnem geološkem zborniku, pripravljajo pa tudi geološki zemljevid, v katerega bodo vrisali vseh 33 geoloških znamenitosti. Najprej se bodo lotili svetovno znane Dovžanove soteske pri Tržiču.
Že sedmo srečanje folklornih skupin slovenskih železarn je bilo na JESENICAH. Nastopile so posamezne skupine iz Šentanela na Koroškem, Štor, Lesc in Koroške Bele, zaigral pa je tudi harmonikarski orkester kulturnega društva Prežihovega Voranca z Raven na Koroškem.
V	kobariški tovarni igel TIK se trudijo, da bi svojo proizvodnjo širili po vsej državi. Med letošnje novosti tovarne sodijo tudi zobozdravstveni svedri, ki jih bo tovarna izdelovala v sodelovanju z italijanskim podjetjem USA. Tako v KOBARIDU načrtujejo za naslednje leto proizvodnjo 700 do 800 tisoč zobozdravstvenih svedrov, ki bodo zadostili vsem jugoslovanskim potrebam.
Iz tovarne čokolade Triglav na LESCAH bo prišlo letos na police slovenskih prodajaln okrog 300 ton prave čokolade. Tako skopa ponudba je posledica pomanjkanja deviz za uvoz osnovne surovine, kakava. Da bi lahko izdelali dovolj čokolade za vso državo, bi morali uvoziti okrog 20 tisoč ton kakava.
V	Lesni v SLOVENJGRADCU na
Koroškem nameravajo povečati letošnje zmogljivosti kmečkega turizma za sto postelj in 300 sedežev. Že dokaj znanemu Šentanelu sledi območje Vuzenice, kjer bo do konca leta odprlo vrata gostom pet kmetij s 60 ležišči.
Nova arhitektura v Domžalah (foto: Janez Zrnec)
To območje bo še posebej zanimivo, saj leži najbližje koroškemu turističnemu centru Kope.
V	LJUBLJANI je bila v okviru 16. mladinskega kulturnega tedna prva revija mladih glasbenikov Slovenije. Na njej so nastopili učenci glasbenih šol Slovenije od Jesenic do Krškega, od Gornje Radgone do Izole.
Po treh letih je meseca maja spet poletel z BRNIKA pri LJUBLJANI v New York Jatov DC-10. Tako ima Ljubljana znova enkrat tedensko direktno zvezo z ZDA, ki bo dobrodošla ne le potnikom, pač pa tudi za slovenske delovne organizacije, ki izvažajo. Desetka namreč lahko vsakokrat ponese s sabo tudi okoli 15 ton tovora in te možnosti se slovenski izvozniki pridno poslužujejo.
V	MARIBORU so odprli medicinsko funkcionalni trakt II splošne bolnišnice, ki je del kirurške stolpnice. V drugem delu objekta je nov oddelek za plastično in rekonstruktivno kirurgijo s prostori za intenzivno nego in bolniške sobe s 16 posteljami. Pomembna pridobitev je tudi sklop prostorov za fizikalno terapijo z bazenom, ki meri 60 kv. metrov.
V	MURSKI SOBOTI so ustanovili kinološko društvo, ki šteje 45 članov. Poseben poudarek bodo dajali strokovnemu izobraževanju članov v dobre in sposobne kinologe, športne tekmovalce, vodnike, vzreditelje, sodnike in sodniške pripravnike. Da bi vse to dosegli in imeli lasten strokovni kader, bodo poslali nekatere člane na seminarje in tečaje.
V	občini NOVO MESTO trenutno primanjkuje 27 trgovin, zato so sklenili, da naj vrzel izpolnijo zasebne trgovine. Nastale bodo v Gornjih La-kovnicah, Podhosti, Gornjih Sušicah, Dolžu, Dolenji Straži, Globodolu in drugod. Če ne bo drugega primernega prostora, bo zasebnik lahko postavil kiosk.
V	mesecu aprilu je POSTOJNSKO JAMO obiskalo 63 tisoč turistov, od teh jih je bilo 46 tisoč tujcev. Obisk je bil letošnji april za skoraj 40 odstotkov večji kot lani ob istem času. Predjamski grad si je ogledalo okrog 7 tisoč turistov, kar je za 36 odstotkov več kot lansko pomlad.
Viljamovka v steklenici je postala že simbol dolenjskih kartuzijancev v PLETERJU in je iskana posebnost doma in na tujem. Kaže, da bo letošnja sadna letina na Dolenjskem dobra, zato so v pleterskem nasadu hrušk že pripravili 10 tisoč steklenic, v katerih bodo rasle hruške. Prvo zamisel o hruški v steklenici je kartuzijancem v Pieter ju posredoval danes že pokojni slovenski kuharski mojster Ivan Ivačič.
II. jugoslovanska jamarska odprava, ki jo je organiziral Jamarski klub Črni galeb iz PREBOLDA skupaj z
Jamarsko zvezo Slovenije in Zvezo speleologov iz Bosne in Hercegovine, je odšla v Bogoto, glavno mesto Kolumbije. Odprava, ki šteje 11 članov, bo raziskovala kraški svet v Kolumbiji. Na to zahtevno ekspedicijo so se člani pripravljali dve leti.
Akademski kipar Stojan Batič je izdelal osnutek spomenika Vojna in mir, ki ga bodo Korošci postavili na POLJANI pri Prevaljah, kjer so bili sredi maja 1945 zadnji boji za osvoboditev Jugoslavije in konec druge svetovne vojne v Evropi. Spomenik, ki simbolizira počeno bombo in vzlet goloba, bodo odkrili maja prihodnje leto. Do takrat bodo v nekdanji Hrastovi hiši na Poljani uredili tudi muzej, v katerem bo razstavljeno gradivo o zaključnih bojih za osvoboditev Jugoslavije.
Tovarna opreme in orodja v RO-GAŠOVCIH je izdelala štiri nova orodja iz linije za avtomatizacijo stiskalnic in Škarij za rezanje pločevine. Zanje je na domačem trgu izjemno veliko zanimanje, saj sodobna orodja po licenčnih pogodbah izdelujeta le tovarni Ivo Lola-Ribar v Beogradu in Jelšingrad v Banja Luki.
Ob občinskem prazniku so v tovarni dušika v RUŠAH odprli nov obrat polnilnice za umetna gnojila, do konca leta pa bo nared še zorilnica. To je bilo doslej ozko grlo pri proizvodnji umetnih gnojil. Tovarna dušika v Rušah bo tako lahko slovenskemu kmetijstvu letno ponudila okoli 120 tisoč ton umetnih gnojil namesto dosedanjih 90 tisoč ton.
Gasilsko društvo STREHOVCI, ki je bilo na novo ustanovljeno pred osmimi leti, je zelo aktivno. Imajo tudi pionirsko in mladinsko desetino, uredili so garaže, prostore za opremo in kupili novo brizgalno. Udeležili so se že letos sektorskega tekmovanja v domačem kraju, vsako leto pa pridejo tudi na občinsko tekmovanje.
Iz nove hidroelektrarne SOLKAN na Soči bo novogoriško območje dobilo prve kilovate električne energije letošnjo jesen. Prvi agregat z močjo 10,8 MW naj bi začel delovati že konec julija, drugi in tretji pa malo kasneje. V elektrarni ne bo posadke, saj jo bodo daljinsko vodili iz centra v Novi Gorici. Njena posebnost je tudi, da so vso opremo naredili domači proizvajalci.
Ob petindvajsetletnici vzgojnovar-stvenega zavoda v SMLEDNIKU, ki nosi ime mladinskega pisatelja Frana Milčinskega, so odkrili pisateljev spomenik; bronasti kip je delo kiparja Boštjana Putriha.
V obratu zreškega Uniorja v STAREM TRGU v Beli krajini so pričeli izdelovati zanimiv program orodij, ki Jih pri svojem delu uporabljajo vodovodni in toplovodni inštalaterji. Večji
del teh orodij je do nedavna prihajal na naš trg iz uvoza. Med izdelki je tudi lahka prenosna miza, opremljena z vsemi najnujnejšimi orodji, ki jih pri svojem delu rabijo inštalaterji.
Na odcepu Dolenjske ceste proti Kočevju so na ŠKOFLJICI odprli novo gostilno Na Špici. Gostišče nudi svojim gostom, predvsem šoferjem na dolgih progah, malice vseh vrst. Odprto je od ranega jutra do poznega večera. Prostori so zelo lepo urejeni, namenjeni pa so tudi razstavam likovnih umetnikov.
V	Sladkogorski na SLADKEM VRHU so v prvih treh mesecih letošnjega leta izvozili za okoli 5 milijonov dolarjev papirne konfekcije v ZRN, Italijo, Švico, Avstrijo, na Švedsko in Nizozemsko. Letos razširjajo izvoz tudi na špansko in angleško tržišče.
V	bombažni predilnici in tkalnici TRŽIČ in tovarni obutve Peko že dobivajo energijo s kurjenjem zemeljskega plina. Delovna organizacija Zemeljski plin in delavci Petrola so lani zgradili Tržičanom 5350 metrov visokotlačnega in 2000 metrov nizkotlačnega plinovoda pa memo regulacijsko postajo.
V	Iskrini tovarni polprevodnikov v TRBOVLJAH so začeli graditi nove proizvodne prostore. V njih bodo s sodobnejšo proizvodnjo, novimi izdelki in boljšimi delovnimi pogoji za tretjino povečali proizvodnjo in izvoz na konvertibilno področje. Tako se bo omenjena trboveljska tovarna prebila med največje proizvajalce polprevodnikov v Evropi.
Letos je prva štorklja, ki je premagala dolgo pot iz Afrike, pristala 30. marca že v VIDMU ob ŠČAVNICI, kjer si je štorklji par šele pred tremi leti uredil veliko gnezdo na drogu električne napeljave. V Pomurju je le še kakšnih osemdeset štorkljih gnezd, še pred kakšnimi desetimi leti pa se je pokrajina ob Muri postavljala s približno tristo domovanji teh eksotičnih ptic. Zaradi izsuševanja zemlje jim vse bolj primanjkuje hrane, izginile pa so zaradi strupov, ki jih uporabljajo v kmetijstvu tudi žabe, najbolj priljubljena hrana štorkelj.
V	ZAGORJU so ob občinskem prazniku odprli tudi nov vrtec za 84 otrok, starih do treh let, v prihodnjih letih pa bodo poleg sedanjih prostorov zgradili še štiri igralnice za predšolske otroke.
osebnosti
V Ljubljani je v 64. letu, v prvem mesecu po upokojitvi, umrl ugledni slovenski radijski novinar Ernest Petrin. Na ljubljanskem radiu je delal polnih 35 let, skoraj vse od ustanovitve pa je vodil redno tedensko radijsko oddajo za slovenske izseljence. Poleg tega je sodeloval na radiu tudi v drugih oddajah kot izredno sposoben reporter in tudi kot mentor mlajšim sodelavcem.
Tudi po odhodu v pokoj je obljubil sodelovanje zlasti pri oddajah za Slovence po svetu, saj je bil znan kot izreden poznavalec izseljenske problematike, zlasti v številnih zahodnoevropskih državah. V bolnišnico so ga odpeljali tako rekoč od pisalne mize, ko je pripravljal svojo zadnjo sobotno oddajo za naše rojake na tujem. Žal so morali nedokončano delo končati drugi.
Bilo bi preveč, ko bi želeli naštevati vsa področja novinarskega dela, s katerimi se je ukvarjal Ernest Petrin. Sodil je pač v tisti rod slovenskih novinarjev, ki so morali po sili razmer poprijeti povsod, kjer je bilo potrebno, in ki se niso imeli kje učiti. S pridnostjo in vztrajnostjo je postal izvrsten radijski novinar, reporter, urednik, eden od pionirjev sodobnega slovenskega radijskega novinarstva.
Ernest Petrin je bil tudi vsa leta tesen sodelavec Slovenske izseljenske matice -poročal je o našem delu za radio, dejavno sodeloval v njenih odborih, med drugim tudi v uredniškem odboru in izdajateljskem svetu Rodne grude. Prav tako je bil izreden poznavalec in pogosto tudi svetovalec številnih slovenskih društev na tujem. Mnogi ga bodo še dolgo pogrešali, saj je bil prav on po eni strani tesna vez z domovino.
Črtice iz zgodovine Slovencev
Porast karantanske vloge v frankovski Vzhodni prefekturi: grof Pribina v Spodnji Panoniji
Koncem 20. let 9. stoletja se je po prestani krizi začela vojaško-politična situacija v Srednjem Podonavju spreminjati ponovno Frankom v prid. Ludvik Nemški je leta 828 porazil Bolgare in jih primoral, da so zapustili spod-njepanonsko ozemlje severno od Drave. Obenem so Franki z upravno reformo ustvarili ob svoji vzhodni meji veliko obrambno enoto, ki je okrepila njihovo samozavest na srednji Donavi. Vendar je šlo za navidezen občutek moči, saj Franki še zdaleč niso zmogli doseči tega, kar so že imeli po zmagovitih Karlovih vojnah z Obri. V Srednjem Podonavju in na Balkanu so se namreč okrepili politični nasprotniki Frankovskega imperija. Bizanc je bil pravkar prebrodil daljše obdobje notranje napetosti in nenehnih napadov zunanjih sovražnikov, konkretno Arabcev in Bolgarov, ponovno se je začenjala bizantinska strma pot navzgor; preporod Bizantinskega imperija je trajal vse do začetka 10. stoletja (takrat so na evropsko prizorišče bliskovito pridrli Ogri ali Madžari), posledica je bil okrepljen bizantinski vpliv na Balkanskem polotoku in ob srednji Dravi. Sicer so frankovsko oblast v Panoniji še naprej ogrožali Bolgari, s prostora vzhodno od srednjega toka Donave, a znatno manj kot rastoča zvezda Konstantinopla (Carigrada). Vendar je najtrdovratnejši frankovski nasprotnik v Podonavju koncem tretjega desetletja 9. stoletja še bil v zametkih, Velikomoravska država namreč na današnjem Moravskem in Slovaškem.
Ker je imelo nastajanje slovanske
velesile v Podonavju, Velikomorav-ske, neposreden vpliv tudi na slovenski razvoj, si poglejmo nekoliko podrobneje najstarejšo zgodovino tega dela Zahodnih Slovanov. Moravani so v pisanih dokumentih prvič omenjeni leta 822, ko so se njihovi poslanci udeležili frankovskega državnega zbora v Frankfurtu. Slednje kaže, da so bili tedaj Moravani še podložni Frankom, resda bolj ohlapno, vendar ravno v pravšnji meri, da se je tudi pri njih začelo širiti krščanstvo in so se začele graditi prve cerkve. Ljudstvu Moravanov sta gospodovala dva kneza, prvi v pokrajini ob reki Moravi, drugi v Nitri na Slovaškem. Ko je po letu 830 moravski knez Mojmir začel ambiciozno širiti svojo oblast tudi nad vzhodne Moravane, se je razumljivo zapletel v spopad z nitranskim knezom Pribino. Slednji močnejšemu tekmecu ni bil kos in je leta 833 ali kmalu za tem zbežal k Frankom, v okrilje vzhodnega prefekta Ratboda. Razplet medsebojnega moravskega obračunavanja vendarle ni bil naključen, saj je knez Pribina že pred Mojmirovim napadom vzdrževal stike s Franki.
Po prihodu v Vzhodno krajino (= Vzhodno prefekturo; zgodovinski razvoj'j e iz nje naredil Avstrijo) je Pribina izkoristil zlasti prejšnje dobre zveze s solnograško cerkvijo, v politično-upravnem smislu pa je postal vazal perfekta Ratboda. Vendar ponosnemu Moravanu ni bilo usojenega mirnega obstanka pri Frankih: z Ratbo-dom se je sprl in za nekaj časa pobegnil k Bolgarom. Nekako leta 840 pa je nekdanji ubežnik Pribina zopet pridobil na ugledu (medtem se je bil vrnil na frankovska tla) in že se je nakazovala njegova strma politična kariera: kralj Ludvik Nemški je namreč Pribini podelil v fevd »del Spodnje Panonije okrog reke, ki se imenuje Zala«, zahodno od Blatnega jezera. Na podeljenem zemljišču si je Pribina postavil prestolnico Blatenski kostel (Mosa-purc), nakar se je ves posvetil frankovski službi; v opustošeni Spodnji Panoniji je naseljeval koloniste, večinoma Karantance, pa tudi Bavarce. Večina prebivalstva pokrajine je bila slovenska, tudi s slovenskim plemstvom, saj se je Pribina rad obdajal predvsem z velikaši slovanskega rodu. Po drugi strani se je krepilo v Spodnji Panoniji frankovsko, nemško plemstvo, ki je imelo povsem lastne interese, spraviti čim več germanskih priseljencev na vitalni Jugovzhod, pa tudi v bližino vedno ranljivih državnih meja v Srednjem Podonavju. Pet let po prevzemu obveznosti se je Pribina v frankovski službi tako izkazal, da mu je vladar poveril tudi utrjevanje frankovske oblasti v tistem delu Panonije, ki so ga bili izpraznili Bolgari.
Naposled je zadovoljni Ludvik
Nemški leta 847 podelil Pribini v last vse, kar je bil ta prej dobil v fevd, za nameček pa je blatenskokostelskega gospoda postavil za mejnega grofa v Spodnji Panoniji. Pribina je torej zagospodoval širni deželi od Donave do Lipniškega polja in razvodja med Dravinjo in Savinjo, od spodnjega toka Rabe in ogrskega Subotišča do Drave, v Sremu (Sirmiju) pa celo do Save. Tako se je slovanski plemič vrnil na visoko in ugledno upravno mesto na frankovskem Jugovzhodu, in sicer kot prvi po radikalni upravni reformi Ludvika Nemškega leta 828, s katero so bili dotedanje slovanske kneze zamenjali frankovski mejni grofje. S tem je bila udarjena osnova razvoju, ki bo dve desetletji kasneje pripeljal do Kocljevega kratkotrajnega oklica samostojnosti svoje kneževine Spodnje Panonije in ki bo omogočil »slovanskima apostoloma« (sicer bizantinskima državljanoma in Grkoma po rodu) sv. Cirilu in Metodu prebroditi začetne preizkušnje v boju za bogoslužje v slovanskem, in ne latinskem jeziku. Sam Pribina je razumljivo skrbel tudi za razvoj Cerkve v Spodnji Panoniji, gradil je nove cerkve, spoštoval pravice Solnograške nadškofije in se podrejal njenim nasvetom. V novo ustanovljenih cerkvah so maševali predvsem solnograški nemški duhovniki; iz pisanih virov izvemo, da je šlo za t. i. lastniške cerkve, ki so jih gradili fevdalci na svoji posesti. Duhovniki takšnih cerkva, specifičnih prav za novo pokristjanjena slovenska ozemlja 9. stoletja, so bili de facto podrejeni fevdalcem, lastnikom zemlje, in sicer kot »služabniki«. Ker pa so te prve cerkve začele opravljati tudi že funkcijo župnih cerkva, so imeli logično plemiči interes, na tak način pridobiti nove dohodke.
Tu bi veljalo spregovoriti še o problemu etnične pripadnosti Spodnje Panonije, v kateri se je pod Pribino uveljavil zlasti močan in vpliven vladajoči sloj moravskega porekla. Po jezikovni plati vsekakor ne moremo ločevati Karantancev od Velikomoravcev, enako velja za Panonske Slovence. Vsi so oblikovali velikansko slovansko etnično gmoto od Polabja, Češke, Moravske, Karantanije, Panonije, pa vse do Balkana. Po historični plati pa je zadeva vsekakor bolj jasna. Sredi 9. stoletja se je v Spodnji Panoniji nedvomno uveljavila zavest o pripadnosti Karantancem; začelo se je bilo takšno opredeljevanje že s koncem Karlovih vojn z Obri, v prvem desetletju 9. stoletja, ko se je bil usmeril v Panonijo močan karantanski kolonizacijski tok. Leta 819 so Panonijo severno od Drave že imenovali »okraj Karantancev«. Nadalje poročajo pisani viri, da je Blatenski kostel ali Mosa-purc (stolno mesto Pribinovo in Koc-
Slovenske dežele po frankovski politični ureditvi v 9. stoletju. V Blatenskem kostelu (sedanjem Zalavarju) ob Blatnem jezeru je bilo zadnje žarišče slovenske srednjeveške samostojnosti pod Pribinovim sinom Kocljem. Fotografska reprodukcija: Jože Gorjup
ljevo) leta 880 sodil direktno h Karantaniji, pripadal pa je Amulfu, poznejšemu vzhodnofrankovskemu (nemškemu) kralju. Prav tako vemo, da je leta 884 štela k Arnulfovi državni tvorbi tudi vsa Panonija; leta 888 je ta novonastali politični organizem dobil celo zveneče ime Karantansko kraljestvo, s kontrolo nad prostranim alp-sko-panonskim prostorom, konkretno nad s Slovenci naseljenim frankovskim Jugovzhodom. Naposled je odločilen podatek iz leta 889, ki sporoča, da so Madžari v Srednjem Podonavju bivali »v pustinji Panoncev in Obrov«, v neposrednem sosedstvu »Karantancev, Moravanov in Bolgarov«, kar bi bilo možno le z močno prisotnostjo ljudstva Karantancev v Spodnji Panoniji, ob jasno izpričani pripadnosti tradicionalni staroslovenski državni tvorbi v Vzhodnih Alpah.
V času, ko je grof Pribina utrdil frankovske koristi ob nemirni spod-njepanonsko-srednjedonavski meji, so se nad Vzhodno prefekturo (= Vzhodno krajino) ponovno začeli zbirati temni oblaki. Po eni strani je namreč logika silila frankovskega vladarja k razbijanju prevelikih defenzivnih upravnih enot v mejnih območjih in k ustanavljanju manjših vojnih krajin (kar se je kmalu izkazalo kot dvorezen meč za kralja, ki je ob rastoči fevdalni razdrobljenosti konec 9. stoletja dejansko izgubil vsakršno centralno oblast, kar je tudi med drugim pospešilo frankovski poraz ob navalu Ogrov), po drugi strani pa je takšen razvoj vplival na slovanske, zlasti slovenske dežele, ki so se začele povezovati med seboj, čeprav sicer trdno vpete v mehanizme Vzhodnofrankovske države. Tu so igrali odločilno vlogo tudi frankovski vojaški posegi: leta 846 so bili Moravani resda premagani, vendar se je frankovsko merjenje moči s Slovani končalo neslavno s porazom na Češkem leta 849. Neuspeh je odmeval po vsem Podonavju in moravski knez Rastislav je previdno začel snovati osvobodilni boj proti Frankom; pri tem se je posluževal klasičnih diplomatskih prijemov in nudil zatočišče frankovskim nezadovoljnežem. Leta 854 je na frankovski državni meji izbruhnil odkrit upor; Rastislavu se je pridružil tudi prefekt Ratbod, z očitno željo po lastni osamosvojitvi. Razjarjeni kralj Ludvik je dal Ratboda formalno odstaviti in degradirati, zaplenil pa mu je tudi vse premoženje. Sicer je Ludvik izročil oblast na Vzhodu svojemu sinu Karimanu, vendar je obenem drastično posegel v vojaško-politični ustroj Vzhodne prefekture (s sedežem v Zgornji Panoniji). Karantanija, Spodnja Panonija in Grofija ob Savi (zametek Kranjske) so postale samostojne krajine, njihovi krajišniki pa so neposredno odgovarjali le kralju.
Poizkus se ni obnesel, zaradi Ludvikove zaposlenosti v boju z zahodnofran-kovskim kraljem Karlom so postale jugovzhodne meje Vzhodne frankovske države le še bolj ranljive. Poleg upora Slovanov ob meji so se uprli tudi fevdalci v Vzhodni prefekturi: Karlman se je leta 858 zvezal z Rasti-slavom in si prigrabil oblast nad vso staro Vzhodno prefekturo.
Mejni boji so bili usodni tudi za Panonske Slovane: v bojih s Karlma-novimi moravskimi zavezniki je nekako v letih 860-861 padel tudi spod-njepanonski grof Pribina. Sicer ne vemo podrobnosti o zadnjih trenutkih za nas tako pomembnega Moravana, vendar je tragičen splet okoliščin nanesel, da je v boju za tuje, državno-frankovske koristi nesrečno preminil v bratomornem spopadu s svojimi nekdanjimi sodeželani. Vendar Pribinove vloge le ne smemo ocenjevati preveč ozko, skozi prizmo formalne naslonitve in tudi dejanskega vstrajanja na frankovski strani. Pod Pribino je njegova mejna grofija nedvomno dosegla takšen napredek in blagostanje, da je na skrajnih jugovzhodnih mejah slovenstva ponovno zasvetila zarja slovenske državnosti. Ob Pribinovi smrti pa je bil videti položaj za njegovega naslednika in sina Koclja skrajno neugoden; Spodnjo Panonijo so preplavili frankovski uporniki in Rastislavo-va vojska, Kocelj se je moral v obupu in nemoči zateči pod okrilje kralja Ludvika (od slednjega je pričakoval tudi vojaško pomoč). Sledila je frankovska državna reakcija, vojaški položaj se je
v Panoniji stabiliziral in prišlo je do sprave med očetom, kraljem Ludvikom, in sinom, prefektom Karlma-nom; prefektura je bila obnovljena v starem obsegu, dobila pa je presenetljivo novo ime Karantanija. S tem »družinskim« pomnjenjem se pomirilo tudi ozračje v Spodnji Panoniji, nakar se je lahko Kocelj vrnil v domačo krajino. Vendar nemirni Karlmanov duh ni in ni imel obstanka; leta 863 se je Karlman ponovno zvezal z Rastisla-vom in se postavil kraljevskemu očetu po robu. Vendar je tokrat razočarani oče, Ludvik, ukrepal brez milosti; sina je premagal in spravil s poti, resda po »zaslugi« karantanskega grofa Gun-dakarja, ki je bil izdal svojega gospoda. Po opravljenem nečednem poslu je Gundakar dobil za nagrado poleg karantanske grofije še mesto prefekta nad vsemi »Karantanci«. S tem aktom, ki je politično združil vse frankovske slovenske podložnike, je bilo težišče Vzhodne prefekture prvič pomaknjeno v samo središče slovenskega etničnega ozemlja v Vzhodnih Alpah. Zanimivo je, da je s tem Zgornja Panonija kot nekdanji sedež prefekta povsem izgubila na pomenu in jo je nadaljnji politični razvoj za nekaj časa povsem obšel.
Tako je pomen Karantancev v evropski politični zgodovini ponovno skokovito zrastel. Darovnice omenjajo drugega za drugim kraje v »Sklavi-niji« ali »Karantaniji«, ob upravnem terminu »predeli Bavarske« družno
(Nadaljevanje na str. 52) 35
Pred počitnicami
Starejši brat povprašuje v šoli, kakšni so učni uspehi njegovega mlajšega brata.
»Še kar dobro mu gre, samo v zemljepisu ima negativno.«
»Ah, nič zato, saj letos tako ali tako nikamor ne potujemo.«
r	s\
mladim
v po srcu y
Ureja: Miha Maté
Riše: Marjanca Jemec-Božič
Jana Milčinski
Kako se je Matiček učil žvižgati
Bilo je prelepo, najlepše junijsko jutro. Sonce je sijalo, rože so dehtele in na sosedovem vrtu so zorele prve češnje. Za te češnje sta vedela samo črni kos in naš Matiček.
Kos je že od ranega jutra sedel v
vrhu češnje in žvižgal vesele pesmi. Matiček pa je stal ob ograji in si želel, da bi mu zrastle peruti, da bi lahko zletel vrh drevesa in sedel h kosu na zeleno vejo.
Pa ne mislite, da mu je bilo za češnje. Sploh ne! Želel si je le, da bi se tudi on naučil tako lepo žvižgati kot kos.
V tako lepem jutru se uresničijo mnoge želje. Posebno še, če si ponoči pridno spal in tudi zjutraj nisi preveč nagajal mami.
Ko je Matiček tako stal ob ograji in si želel, da bi mu zrastle peruti, je kar na lepem začutil, kako so mu roke postale lahke in noge poskočne. Ena, dve — že je stal vrh ograje, tri, štiri - že se je držal spodnje, pet, šest — znašel se je na zgornji veji, sedem, osem - že je sedel zraven kosa in čakal, da začneta s poukom.
Vsi vemo, da žvižgati ni kar tako. Branja, na primer ali računanja se
naučiš, kot bi mignil, če si le malo odprte glave. Žvižganje pa je posebna umetnost in če se ga hočeš naučiti, moraš biti vztrajen in ubogljiv. Še zlasti pri tako strogem učitelju, kot je kos.
Kos je imel namreč poseben način. Najprej sta z Matičkom pozobala pest češenj, da sta si uglasila grlo. Potem sta poskusila.
Prvi je zažvižgal kos, lepo in ubrano. Za njim je poskusil tudi Matiček. Napravil je kljunček in zapihal; toda njegovo sapico je bilo slišati komaj kot šelest vetra. Učitelj kos ga je karajoče pogledal. Za kazen je moral Matiček spet pojesti pest češenj, potem je poskusil znova. Zdaj je bilo že za sapico boljše. Zapiskal je, kot zapiskajo slabo naoljena vrata.
Matičku se je zdelo že kar lepo, kos pa še ni bil zadovoljen. Nadaljevala sta s poukom - najprej pest češenj, potem žvižganje, pa spet češnje in spet žvižganje.
Učila in učila sta se toliko časa, da se je Matiček do sita najedel češenj. Potem pa mu je kar na lepem uspelo: zažvižgal je tako lepo, da je celo samega kosa prekosil.
Žvižgal je tako lepo in tako glasno, da so ga zaslišali otroci. Zbrali so se pod drevesom, mu navdušeno ploskali in klicali:
»Še! Še!«
Matiček pa je žvižgal in jim še in še metal sočne rdeče češnje. Najbrž bi še sedaj stali tam, poslušali Matičkovo žvižganje in zobali sladke češnje, če ne bi prišel sosed in jih napodil. Otroci so se razbežali, kos je odletel, le Matiček je obsedel na veji in prestrašen čakal, kaj bo.
Pa ni bilo nič hudega. Še zmerom je bilo lepo, prelepo jutro, ko se dogajajo same nenavadne reči.
Čez nebo je priropotal srebrn helikopter. Sosed se je zazrl vanj, Matiček pa je medtem ročno smuknil z drevesa in stekel domov.
O tem, kaj se je zgodilo doma, ko ga je sosed zatožil mami, naša zgodba molči. Kajti neprijetne reči ne sodijo v zgodbo o lepem, prelepem junijskem jutru. Lahko vam povem le to, da Matiček odslej ni hodil več v žvižgalno šolo h kosu na češnjo, ampak žvižga lepo pod drevesom in tudi od češenj zoblje le tiste, ki mu jih podari sosed ali pa mu jih mama prinese s trga.
Igo Gruden
Jožek ima hiško
Jožek ima hiško, v nji za deklo miško, v hlevu polžka urna in na straži murna: čuri-muri-čuri, hiša je brez duri.
Hiša oken nima, vzela jih je zima, vrata z burjo kraško so odšla na Laško: veter gre čez lehe, hiša je brez strehe.
Smejejo se srake, Jožek zre v oblake, polžka v plug zapreže, z bilčico ju zveže, z njima gre na polje in je dobre volje.
KMEČKA ABECEDA
Žehtar
Molža je na kmečki domačiji vsakodnevno opravilo. Krave molzejo dvakrat, pa tudi trikrat na dan. Na kmetijah, kjer rede večje število krav molznic, imajo večinoma za molžo posebne stroje. Do pred nedavnim pa so naši kmetje poznali le ročno molžo.
Molzle so praviloma vedno ženske, moški pa le tedaj, če ni bilo pri hiši ženskih rok. Le v planinah, kamor so vodili krave poleti na pašo, so molzli največkrat moški, majerji, ki so iz namolzenega mleka delali sir.
V navadi je, da tisti, ki molze, žival najprej umiri, potreplja in jo nagovarja. Posebno gospodinje se pogovarjajo z nemirnimi kravami. Tistim, ki med molžo preveč otepajo z repom, ga privežejo ob eno zadnjih nog.
posebno snažne. Ko se je mlečna maščoba zajedla v les, jih je bilo težko pomivati. Zato so jih že pred desetletji zamenjale emajlirane posode, v zadnjih letih pa plastična vedra.
Še okoli leta 1900 so molzli navadno čepe, kar je bilo hudo utrudljivo. Po tem letu so se pojavili dvo, tri ali štirinožni stolčki, da tisti, ki molze, sedi.
Marija Makarovič
Papagajska
Sosedi sta ušla rdeč in zelen papagajček. Zagledala ju je na jablani in zaprosila Mihca, naj ju ujame. Mihec je priplezal z drevesa z ujetim rdečim papagajčkom v roki. Soseda ga vpraša:
»Kaj nisi mogel ujeti tudi zelenega?«
»Pustil sem ga, naj še malo dozori,« ji je odgovoril Mihec.
AVSTRIJA
DAVISOVA
Danska v?.
•nor
c** mn n'
f ItNi* «i
nui)w /auv miom
!
Ventil
KSSil
Cong<*
lu»nd<
/■* J \ s	
»Jv	
IN KOLIKO JE SLOVENCEV
•	V ZAMEJSTVU
•	PO SVETU ?
NEDELJSKEGA tiskamo že vrsto let v poprečni nakladi 250.000 izvodov. Analize pa kažejo, da bere en izvod NEDELJSKEGA 4,2 člana družine (gospodinjstva). To pomeni, da bere NEDELJSKEGA okrog EN MILIJON Slovencev v matični domovini.
Postani tudi ti član te velike slovenske družine:
NAROČI NEDELJSKEGA!
*■#55"'
•&s>.

NAROČILNICA
Ime in priimek: ............................................................
Kraj, ulica: ...............................................................
Pošta, država: .............................................................
Naročam NEDELJSKI — največji slovenski tednik.
CELOLETNA NAROČNINA 29 USA dolarjev ali 80 DM oziroma enakovrednost v drugih valutah.
Kraj in datum:..................Podpis:

■ M v oHflO Q|«|A|%WMmn#	Začasno zaposleni v Nemčiji in sorodniki doma poslužite se
11 1*7 A Cl vi I I Cl Q w I IJ I 111 v? I	rednih tedenskih letov, ki so namenjeni samo vam in
B	•	*	vašim sorodnikom doma; leti so do 50% cenejši od
k inex adria aviopromet ,,2sr inex adria aviopromet inex adria aviopromet inex adria aviopromet inex adria aviopromet inex adria aviopromet inex adria aviopromet

Düsseldorf
Frankfurt
Hamburg
Hannover
Stuttgart
■ ...
Zagreb
Split
Beograd
Sarajevo
Skopje
Düsseldorf
Frankfurt
Hamburg
Hannover
Stuttgart
50
Prodaja kart in informacije: JUGOSLAVIJA	-
INEX ADRIA AVIOPROMET .v5	61000 Ljubljana, Kuzmičeva 7
Tel.: (061) 313-366, 320-970. Tlx.: 31-268	'
Predstavništva:
INEX ADRIA AVIOPROMET ,	11000 Beograd, Kolarčeva 8
«V Tel.: (011) 623-421, 623-172, Tlx.: 12-770	'%>
Prodaja kart in informacije:
Grimex	INEX ADRIA AVIOPROMET
6000 Frankfurt/Main 1 - Postfach 16120-	71000 Sarajevo, Maršala Tita 67 a
Wilhelm-Leuschnerstraße 25	. Tel : (071) 532-213, 533-213, Tel : 41-709	^
Telefon (0611) 2573250. 2573251.2573253
ali pri	INEX ADRIA AVIOPROMET
air-bus reisen 91000 Skopje, Gradski zid, blok 4, lokal 8
6000 Frankfurt/Main 1	Tel : (091) 221-128. 221-406, Tlx : 51-179	^
Münchener Str. 42
Tel.: (0611)2573201 INEX ADRIA AVIOPROMET
4000 Düsseldorf 1	81000 Titograd, Ivana Vujoševiča 46
Steinstraße20 Tel.: (081) 44-284, 51-529, Tlx: 61-316 Tel.: (0211)320730+320739
2000 Hamburg 1	INEX ADRIA AVIOPROMET
Glockengießerwall 19	41000 Zagreb, Praška 9
Tel.: (040)331610+331619 Tel (041) 433-333, 433-510 3000 Hannover
Andreastraße 7	in vse turistične poslovalnice v Sloveniji in
Tel : (0511)327314 + 327315	Jugoslaviji
7000 Stuttgart 1
Friedrichstr. 9 a Na voljo so vam dodatni leti za Veliko noč. Božič Tel.: (0711)290956+290957 m Novo leto za obiske vaših najdražjih
r
vase
^ zgodbe y
Slovenska krušna peč! Tistemu, ki je ni nikoli užival, je ni mogoče opisati. Krušno peč je treba doživeti — in teh doživetij ni več. Peči se podirajo, ali pa samevajo, zaničevan, mrtev košček preteklosti.
Peč v mojem rojstnem domu še stoji — sama in mrzla, v prazni, zaklenjeni hiši. Njene svetlorjave pečnice so gladke in se svetijo, ker so še »nove«: oče je dal peč prezidati že po vojni. Le zidani podstavek je še stari. Koliko je star? Kdo ve? Stari oče je kupil hišo pred sto leti — in ne novo; krušna peč pa je bila del stare hiše.
Peč je kot velika kocka s stranicami od meter in pol do dva metra. Pred vojno je bila zelena. Razpokane pečnice so bile okrašene z zamotanimi vzorci cvetja in vijug. Ob zgornjem robu so bile rahlo izbočene navzven, kot kitajska streha. V enem kotu je bil zapeček — kos črnega marmorja, ki se je svetil od starosti in obrabe. Vstavljen je bil sredi peči, tako da je služil za stopnico po kateri si se spravil na peč. Večinoma pa je zapeček služil kot topel sedež za staro mamo, ki je tam šivala, brala in molila. Ker je bil visoko od tal, ji je omogočal tudi razgled na cesto in dogajanje okoli hiše. Na peči sami je bilo prostora za štiri, pet ljudi. Sosedje so nas obiskovali in posedali tam dolge zimske popoldneve in večere. Premlevali so dogodke in si pripovedovali »štorije«, zraven pa pri-grizovali kruh in ga zamakali s cvičkom. Eden naj ljubših sosedov, stric Žane, pa ni nikoli zlezel na peč. Naslanjal se je nanjo in razdiral vsakovrstne zabavne zgodbice, največ iz vojaškega življenja. Dostikrat so peli, stric Žane s svojim žametnim basom ko nebeška trobenta. Zadnje leto vojne je del hiše pogorel in ko so popravljali, so prezidali tudi peč.
Zapeček so nekam zavrgli, okoli peči pa napravili novo klop. Ta nova peč je vse do lani ogrevala dom, v katerem je mama preživljala svoja bolehna zadnja leta življenja, neskončno število samotnih ur prav na prijazni peči. Zdaj pa je hiša že leto dni prazna in mrzla peč strmi z začudenjem v mrzli novi svet.
Krušna peč v rojstnem domu mojega očeta tudi še stoji; stoji in čaka na neizogibni konec, kajti novi gospodar, 40
Izdelki slovenskih lončarjev v muzeju v Podsmreki (foto: Janez Zrnec)
ki je že prezidal večino hiše, jo bo prav gotovo kmalu podrl. Stoletja stara je ta peč, temnorjava in ¡zglajena od dolgih zimskih vasovanj. Se pred nekaj leti je teta v tej peči pekla kruh, kakršnega na svetu ni nikjer: iz sveže, nove pšenice, ki jo je sejala na svoji njivi in jo sama požela.
Vsa hiša je dišala po tistem kruhu, ves svet. V peči je tudi vrela mleko. Debela smetana se je vedno napravila na njem, zlatorjavo zapečena od pla-
menov v peči! Iz te smetane je teta napravila maslo, rumeno, z rjavimi pegami od zapečene smetane. Takega masla ni ne v Sloveniji, ne tokraj oceana; ni ga in ga ne bo nikoli več. Peč še stoji, čeprav teta ne živi več v tisti prijazni vasici pod vinorodnim Liscem. Plamen v peči pa je ugasnil. Mrzla ždi med kamnitimi stenami in najbrž prisluškuje spominom na generacije otrok, ki jim je v zimskih nočeh nadomeščala posteljo, na zaljubljeno
mladino, ki je vasovala na njej in ob njej, na starčke, ki so si na njej pregrevali boleče, od dela strpinčene ude.
Še eno peč sem videla na obisku pred letom dni, pri znanki, ki počasi modernizira stoletno hišo svojih staršev, kamor je prišla preživljat svoj pokoj. Toplo, udobno in okusno si je uredila novo kuhinjo; vse je v lesenem opažu, povsod muslinaste zavese, vezenine in cvetje. Prt na mizi je ves prazničen, stoli tapecirani. V dnevni sobi ima barvno televizijo in udobne kavče. Tudi novo peč ima tam; podolgovata je, iz črnih ploščic, kot kaka moderna skulptura ali kos pohištva. Greje. A to ni krušna peč. Krušno peč ima v »hiši«, družinski sobi stare hiše, ki je še ni predelala. Le za hip sva stopili tja. Velikanska peč je. V družini je bilo veliko otrok in vse je bilo po velikih merah. A, oh kako žalostna je bila ta velikanka! Zdelo se mi je, da se je kot v zadregi stiskala v temni kot. V svetlobi, ki je padala skozi okenca, so se pečnice svetile kot od zamrzlih solz. Ker je sVet izumrl... ker je nihče več ne potrebuje... ker že zdavnaj več ne predstavlja toplega osrčja hiše.
Pri sosedovih so podrli krušno peč, ker pač zavzema preveč prostora, ko pa nihče več ne peče kruha doma, še posebej pa ne šest, sedem hlebov naenkrat, hlebov, ki jih je treba »vsaditi« v peč na loparju. Tudi mleka ne grejejo več v peči in tudi kislega zelja in žgancev ne kuhajo več v lončenih »piskrih«, ki jih je bilo treba prestavljati z burkljami.
Življenje je postalo veliko lažje: gumb obrneš, pa imaš toploto za kuhanje in ogrevanje. Preprostih žgancev že skoraj nihče več ne je. Sosedje ne vasujejo dosti; delovni čas po uradih in tovarnah jim predpisuje dnevni red. Ko so prosti, gledajo televizijo. Vabijo se na prigrizke. Ženske so se po tečajih izurile za imenitne kuharice. Namesto s cvičkom in domačim kruhom ti postrežejo s turško kavo, ki se je razširila v Slovenijo z juga Jugoslavije, pa s piškoti. Slivovka, likerji, tudi whisky. Zakaj potem ta mraz pri duši? Zakaj bi se človek najraje naslonil na eno od teh osamelih, mrzlih peči in se bridko razjokal? Za mladostjo? Za spomini? Za tisto globoko človečnostjo, za toplo družabnostjo, ki jo izriva elektrika?
Oh, kako prijazno so nam dihale vroče peči, in kako onemele in mrzle čakajo na svoj pogreb...
Irma Ožbalt Montreal, Kanada
Puste želje
Želela bi odleteti visoko god oblake sive.
Želela bi objeti prisrčno vse planine.
Prav rada se spominjam na leta za mano.
V sanjah se oziram, vse mi je znano.
Znane so ceste, poljane, tudi stari hrast še stoji. Tam so samo sanje, le v srcu veselja ni.
Konec v jeseni
Srečala sva se spomladi.
Bili smo srečni zaljubljenci mladi.
Upala sva, da bo za vedno trajala ljubezen najina.
Poletje polno sreče, sonca, globoko v srcu trn domotožja.
Solze v očeh mi suši veter jesenski, ko sprejmem tvoj poljub zadnji.
Po odpadlem listju še slišim korak, v mojem srcu ostal je mrak.
Želela bi odleteti visoko, da me čas ne ulovi. Želela bi iz srca, da smo še mladi.
Caroline Tomašič, Mount Isa, Avstralija
Srečanje pevskih zborov v Heerlenu
Slovensko pevsko društvo »Zvon« iz Heerlena na Nizozemskem bo letos organiziralo srečanje slovenskih izseljenskih pevskih zborov iz zahodne Evrope. Srečanje, na katerem bo vsak zbor zapel nekaj pesmi, potem pa bo družabno srečanje, bo v nedeljo, 16. septembra 1984 v Cornelius-huis v Heerlerheide. Povabili so tri zbore in sicer pevski zbor Slovenskega delavskega društva (ATSO) iz Aumetza, Jadran iz Freyming-Merlebacha in Slomšek iz Belgije.
Organizatorji vabijo slovenske rojake iz bližnje in daljne okolice, naj se v čimvečjem številu udeleže tega zanimivega srečanja. Prisluhnili bodo lahko lepemu petju, obenem pa navezali stike in spoznali druge slovenske rojake iz zahodnoevropskih držav.
Franc Drenovec ml. tajnik SPD »Zvon«
naši
po svetu
BELGIJA
Novi odbor društva sv. Barbara
Na izrednem letnem občnem zboru Jugoslovanskega kulturnega društva sv. Barbare v Eisdnu so izvolili tudi novi odbor, ki ga zdaj sestavljajo: predsednik Franc Gostiša, podpredsednik Avgust Tanjšek, tajnik Alojz Rak, podtajnik Rudolf Čepin, blagajničarka Brigitte Pezdevšek, pomočnik blagajnika Zvonko Tisnikar, preglednika računov Silvo Bogovič in Franc Pezdevšek, kulturna referenta Frida Čater in Salik Čavkič, za obiske bolnikov skrbita Jože in Ivanka Martinšek, zastavonoši pa sta Franc Kandužer in Alojz Cuzi.
Lojze Rak, tajnik
FRANCIJA
Še o dnevu žena v Sallauminesu
Kot vsako leto smo tudi letos, 29. aprila 1984, proslavili dan žena. Proslave se je udeležilo veliko članov Združenja Jugoslovanov iz severne Francije, med nami pa sta bila tudi predstavnik jugoslovanske ambasade Krstič in novinar Bogdan Pogačnik, kateremu so člani z zadovoljstvom prisluhnili, saj nam je govoril o izgubljanju našega slovenskega jezika. Prav to smo obravnavali že večkrat prej na sejah našega odbora. Ugotovili smo,
da vlada med nami in tudi med našo mladino veliko zanimanje za učenje slovenskega jezika, vendar nismo našli primernega učitelja.
Hkrati je bil tudi občni zbor društva, na katerem so člani v celoti izvolili dosedanji odbor.
Štefan Gradišnik, Sallaumines, Francija
Pesem je ponovno povezala Aumetz in Idrijo
Rahlo utrujeni, a zadovoljni, so se v začetku maja zbrali v prostorih Slovenskega delavskega društva v Au-metzu, da bi uredili vtise o pravkar minulem srečanju z ženskim pevskim zborom »SLOVENIJALES« iz Idrije, ki je gostoval v okviru pobratenja med obema rudarskima krajema.
Tone Pišlar, predsednik društva, Franc Jakič, blagajnik, Ivan Tolmaj-ner, tajnik in André Kogovšek, zborovodja, so bili srce in duša celotne organizacije gostovanja, zato so lahko o vsem dali največ podatkov. Brez težav seveda nikoli ne gre; tudi tokrat jih je bilo na začetku precej. Ker pa so bile vse uspešno premagane, je bilo zadovoljstvo še toliko večje. K sodelovanju so pritegnili večino članov društva in tako zagotovili gostoljuben sprejem in prijetno vzdušje, ki je ponovno učvrstilo tako njihove slovenske korenine kot sodelovanje med Idrijo in Aumet-zom.
Kako ste zagotovili prenočišče za toliko gostov, pa skupna kosila, večerje ...?
F. J.: Obisk smo dolgo pričakovali, vendar do zadnjega dne nismo prejeli programa. Šele dva tedna pred koncertom smo zvedeli, kdo točno pride, v kakšnem številu, kateri dan, kako dolgo nameravajo ostati itd. Skratka, precej težav je bilo že kar na začetku. Šele 19. aprila smo lahko sklicali sestanek v zvezi z organizacijo obiska, se pravi komaj devet dni pred koncertom.
Prenočišče smo zagotovili pri naših članih, večinoma Slovencih, zlasti pri pevcih. Bali smo se, da v tako kratkem času ne bomo mogli najti dovolj dru-
Občni zbor članov Združenja Jugoslovanov v severni Franciji v Sallauminesu
žin, ki bi goste sprejele, ter da jih bo treba namestiti v hotel. Vendar so naši člani pokazali razumevanje in pripravljenost in prav vsem Idrijčanom ponudili »domačo streho« nad glavo.
T.	P.: Organizirali smo več skupnih srečanj in kosil. Za prvo smo se obrnili na občino in na komite združenja društev, da bi nam po sprejemu pri občinskem svetu nudili hladno večerjo. Naše gostje so takoj zapele in led je bil prebit.
Drugo skupno srečanje in kosilo smo imeli v jedilnici srednje šole; kuhala nam je naša članica Mimi Lebrun, ki je tudi pevka v ženskem zboru. V našem domu bi bilo premalo prostora za tolikšno število ljudi; sem pa smo lahko povabili oba naša zbora, vse goste iz Idrije in vse ljudi, ki so jim nudili prenočišče na svojih domovih.
Tretjič smo imeli skupni prigrizek po koncertu 28. aprila zvečer, na katerega smo povabili tudi jugoslovanskega konzula in našo slovensko učiteljico.
Kako je potekal koncertni program?
F. J.: Koncertni večer smo vsi nestrpno pričakovali. Pred nabito polno dvorano ga je načel moški pevski zbor ATSO z jugoslovansko in francosko himno. Sledil je nastop ženskega zbora ATSO, za njim pa moškega zbora ATSO. Po premoru je nastopil ženski pevski zbor Slovenijales, najprej s starejšimi pesmimi in prejšnjim dirigentom, nato pa z novim pevovodjem in sedanjim programom. Po koncertu smo pevci ATSO vsaki pevki zbora Slovenijales podarili veliko ploščo z našimi pesmimi, pevke pa so vsaki podarile vrtnico.
Dvorana je pričakovala, da bomo takole zbrani na odru skupaj kakšno zapeli; res je škoda, da nismo. Vendar to ni bilo mogoče, ker do zadnjega nismo poznali njihovega programa.
T. P.: Morali bi prej ponoviti pesmi, ki bi jih lahko skupno zapeli.
A. K.: Ženskega zbora tudi ni lahko kar tako v hipu uglasiti z moškim...
F. j.: Že poprej bi morali zbrati eno pesem za mešani zbor. Vsak bi vadil doma, potem bi jo samo preizkusili skupaj. Na primer, ko smo sodelovali na srečanju zborov v Šentvidu, smo imeli partiture za skupno pesem že kake štiri mesece prej.
A. P.: Že leta 1982 smo v Idrijo poslali vabilo, da naj nas obišče kak zbor čez eno leto, jeseni. Vendar z odgovorom ni bilo nič. Če bi dogovori potekali malce hitreje in za vnaprej, bi imeli dovolj časa za vse, pa tudi manj težav...
Ste zadovoljni z vašima dvema zboroma?
A. K.: Zelo. Vsi se zelo trudijo in redno hodijo na vaje. Z ženskim zborom, ki ima trinajst pevk, vadimo ob
Idrijske pevke na aumeškem odru se pozdravljajo z domačini
torkih zvečer. Moški zbor ima 16 pevcev; vaje imamo ob sobotah zvečer. Če bi hoteli še izboljšati raven obeh zborov, bi morali imeti več vaj, bolj pogosto. Vendar mi nismo profesionalci: mi pojemo iz veselja in s srcem.
Zlasti sem zadovoljen z napredovanjem ženskega zbora. Šele leto in pol je, odkar smo ga ustanovili, članice niso vse Slovenke, pa tudi prejšnjih izkušenj s petjem niso imele. Prebili smo težave popolnih začetnikov, obdelali tehnične vaje za usta, dihanje... Več let bo treba, da bo zbor dosegel kvaliteto. Ker pa so pogumne in vztrajne, upam, da bodo kmalu konkurirale moškemu zboru, ki ima več izkušenj in tradicijo. Pomanjkanje izkušenj je prišlo do izraza tudi na koncertu v okviru pobratenja, kjer so se naenkrat znašle ob številčnem in uglašenem zboru iz Idrije. Strah pred primerjavo je povečal tremo, nekaterim se je skrhal glas... Na vajah, na primer, ni teh težav, vsaj tako očitne niso. Do zdaj smo vadili tudi težje pesmi, da bi tehnično preizkusili glasove. Odslej bomo izbirali lažje, pripraviti pa nameravamo vsaj za uro programa. Zbor je razvil svoj zven, tehnično je napredoval in lahko gradimo naprej.
Kako pa je z iskanjem novih članov in članic?
A. K.: Za ženski zbor jih trenutno ne iščemo. Zbor je končno uspel doseči enotnost, ima svoj »glas«. Nove člane bomo vključevali kasneje, ko bo program že bolj utrjen. Dobrodošle bodo vse, ki jih petje veseli.
Moški zbor je že utrjen, priključi se lahko vsak. Naš repertoar obsega 80 pesmi. Velikokrat imamo enourne koncerte.
T. P.: Vsako leto si pripravimo cel koncertni program, kakih 25 pesmi. Sproti vključujemo nove in ponavljamo stare. Poleg slovenskih pojemo tudi francoske, italijanske, makedonske ... Zbor je postal odsev kraja, kjer živimo; v njem so člani slovenskega porekla, pa tudi tisti, ki so z njimi povezani preko družinskih ali prijateljskih vezi, torej Francozi, Italijani itd.
Poleg koncerta ste organizirali tudi izlete in obiske Aumetza in okolice?
T. P.: Z gosti smo obiskali Luxemburg in Verdun ter trgovski center v bližnjem Thionvillu. Se posebej pa smo poskrbeli za predstavitev našega kraja. Opazili smo namreč, da smo doslej vedno kazali zanimivosti iz okolice, na Aumetz smo pa čisto pozabi-
li... Tako smo tokrat na kratko orisali zgodovino kraja, zgodovino Slovenskega društva, pokazali cerkev, občino, rudnik, Maginotovo linijo, stare križe...
Kakšno je bilo vzdušje na koncu v primerjavi s tistim na začetku?
I. T.: Na začetku se seveda ljudje ne poznajo. Sprašujejo se, kako bo, kakšen bo sprejem. Vsakega malce skrbi, da gostje s čim ne bodo zadovoljni. No, tokrat se je že takoj po prihodu in sprejemu na občini odtajal led. Članice zbora Slovenijales so zapele, pesem nas je takoj povezala in razveselila. Zlasti hitro so se potem pletle vezi v družinah, kjer so gostje prenočevali. Vsi so bili navdušeni in so svoj obisk celo malo podaljšali, da so skočili še do kakih 60 km oddaljenega Verduna. Vsem so ostala v spominu skupna srečanja, pesem in glasba do ranih jutranjih ur. Tako nam je nedeljsko popoldne po skupnem kosilu popestril s slovensko glasbo ansambel, ki ga sestavljajo trije bratje Cigale in Vinko Piš-lar, že druga in tretja generacija slovenskega rodu v Franciji.
T. P.: V počastitev obiska iz Idrije je celo občina prestavila tradicionalno
Pet let kegljaškega kluba »Kriva roka« iz Grevenbroicha
Precej nenavadno ime, bi kdo rekel, a takšni smo pač kegljači. Kegljač hoče, krogla pa noče. Zakaj smo pravzaprav začeli s kegljanjem? Zaton slovenske sekcije pri klubu Sloga je bil na vidiku, pa je imel naš Milan Novak idejo, da bi pač ustanovili kegljaški klub, kajti o ustanovitvi društva takrat še nismo resno razmišljali. No, osem se nas je znašlo na prvem poskusnem kegljanju. Tako so bili postavljeni temelji kluba. Slika članstva se je pa od takrat v toliko spremenila, da se je z
prvomajsko proslavo na dan prej, tako da so na njej lahko sodelovali tudi Idrijčani. Več delegacij je v sprevodu prečkalo vas in se ustavilo pred spomenikom žrtvam nesreč na delu, kjer so položili venec. Zatem so na občini nazdravili s častnim vinom ob igranju pihalne godbe. Tako je bil ta večer hkrati tudi poslovilni večer z vsem, kar spada zraven: godbo, petjem, plesom, kolom... Tako lahko rečemo, da smo imeli tri prijetne skupne večere, vsak po svoje je bil drugačen. Skratka, dame, ki so bile v večini, so bile navdušene, verjetno tudi zato, ker so videle take »fajn fante«, kot smo mi. Je pač v nas še dovolj slovenske krvi...
Pri tem so se vsi sogovorniki prešerno nasmejali in hudomušno pristavili, da so pevke odšle iz Aumetza v takšnem stanju, kot so prišle. O tem zgodovina molči, z njo vred tudi mi...
Nevenka Bura
ustanovitvijo društva članstvo povečalo na 15 kegljačev. Naši kegljaški večeri bi se lahko imenovali tudi prijateljski večeri, saj nam je beseda zamera nepoznana, imamo pa zelo razvit pojem tovarištva. Enkrat na mesec so ti naši večeri kegljaško-šaljivega značaja. Prav tako nikjer ne prijavimo našega nastopa. Zato pa smo tudi enoglasno sklenili, da si naše samostojnosti ne bomo pokvarili, kvečjemu popolnoma samostojen oddelek društva smo lahko, kajti pri vsej tej samostojnosti nam nečlan društva tudi v klubu ni zaželen, ker se nehote obravnava tudi društvena aktivnost.
Zakaj smo bili vsa ta leta naših večerov tako tiho? Odgovor je na to dokaj enostaven. Začete akcije ustanovitve društva, so zahtevale optimalno obveščanje. Ustanovitev društva in pa nagel razvoj je prav tako zahteval iz-
ZR NEMČIJA
Planinski ples
Zadnjo soboto v aprilu so dvorano hotela Landhaus v Seebachu pri Zii-richu zopet napolnili naši rojaki. Mnoge je namreč zvabila tja komično-tra-gična igra dramaturga Karla Šenkerja »Vražje ženske«, katero so uprizorili člani ljubljanskega šentjakobskega gledališča. Zanimivo je bilo, da so nastopali samo trije igralci. Vseeno jim je neštetokrat uspelo z pestrimi in zbadljivimi dialogi spraviti v eni uri in pol gledalce v glasen smeh. Tako živahno vzdušje je seveda pripomoglo nadaljnjemu programu - plesu. SPD Triglav - Zürich je, kot že leta do sedaj, priredil svoj vsakoletni »Planinski ples«. Na skoraj preveč pološčenem odru so se ob zvokih ansambla Toneta Hervola iz domovine zavrteli pari in plesali do četrte jutranje ure. Vmes so vneto kupovali srečke, saj je srečolov obetal obilo bogatih dobitkov.
Zabave se je med drugimi udeležil tudi predstavnik konzulata SFRJ v Zürichu Dijankovič, ter predstavnica Ljubljanske banke v Zürichu Slavica Vukobratovič. V svoji sredini smo lahko pozdravili še goste iz domovine: Ernesta Petrina, urednika oddaje za Slovence na tujem, Franca Novaka, člana občinskega sindikalnega sveta občine Ljubljana-Center ter Mira Potočnika, sekretarja obrtne zadruge Brana. Slednji je z svojimi letaki vabil k sodelovanju, saj se marsikateri Slovenec vrača za vedno v domovino in želi odpreti lastno obrt. Z njihovo pomočjo mu je prikrajšana »pisarija« in nezaželena pota, saj deluje v njihovem okviru preko 20 dejavnosti, ki skušajo zadovoljiti vsakega posameznika.
Barbara Turk-Smrekar
Dopolnjenih štirideset let
Pri Sočanih postaja običaj slavljenje štiridesete obletnice rojstva. Letos so jo slavili: Ružiča Rukovina, Karel Oblak, Oto Čerček ter Lado Vizer. V navado je prišlo tudi, da se vsakega v verzih malo »obere«. Drug drugemu povedo njegove dobre pa tudi »slabe« lastnosti. Lanskoletni štiridesetletniki, Oto jih je kratko imenoval bataljon, saj jih je bilo osem, je imelo malo dela; letošnjim pa ni bilo tako lahko za ta bataljon sestaviti verze. Ko so izzveneli poslednji verzi, so si izmenjali darila. Pozabili niso tudi marljivih rok v kuhinji, izdelovalca pečenic, njihovega pevskega zbora, cvetličarja, predsednika in glasbenika. Po končani »ceremoniji« so se zaslišali nepogreš-
Kegljači iz Grevenbroicha na izletu v Pariz
koriščanje vseh danih možnosti v prid priznanja teh aktivnosti.
Prvi predsednik kluba, kakor tudi iniciator in ustanovitelj je bil, kot rečeno, naš Milan Novak, zdaj predsednik društva. Po štirih letih pa je letni zbor postavil mene na čelo veseljakov. Moja žena Marija Vivod, pa že od vsega začetka vodi blagajniške posle in to v splošno zadovoljstvo. Razen
teh veselih uric smo imeli že par lepih družabnih večerov. Višek pa je bil izlet v Pariz. V letošnjem letu se pripravljamo na veliko prireditev v počastitev pete obletnice. Predviden pa je tudi celotedenski izlet v neznano. Vsi člani kluba si ob peti obletnici želimo še nadaljnjih veselih pet ali več let.
Tone Vivod
Frančiška Starc (druga z leve) med porurskimi Slovenkami treh generacij. Na sliki so (z leve): Pavla Kurmanšek, Frančiška Starc, Kristijana Kavčič, Marija Kavčič.
V soboto, 19. maja, je v prostorih essenskega društva »Bled« obhajala svojo, štiriindevetdesetletnico najstarejša porurska Slovenka Frančiška Starc.
Frančiška Starc se je rodila 14. 5. 1890 v vasi Žusem pri Prevorjah na Kozjanskam. V Nemčijo se je preselila leta 1913. Teče že osmo desetletje njenega bivanja na tujem, a slovenske
besede in pesmi kljub temu ni pozabila. In kaj si naša slavljenka najbolj želi? Še enkrat videti kraje svoje mladosti. Njena hčerka Angela Moller pravi, da se ji bo želja kmalu izpolnila. Skupaj bosta poleti odpotovali v Slovenijo. Srečno pot in še na mnoga leta, draga rojakinja Frančiška!
Rudi Merljak
ŠVICA
Letošnji štiridesetletniki pri »Soči«
ljivi glasovi moškega pevskega zbora. Da bi slavljencem priklicali v spomin, kje so zgubili svoja mlada leta, so jim za uvod zapeli »Zabučale gore«, nadaljevali s »Pobratimijo« in končali s »Cigojnarjem«.
Barbara Turk-Smrekar
Materinski dan v Švici
Minila je zima. Mesec maj nam že nudi ozelenele in cvetoče travnike in livade. Vsako leto, drugo nedeljo v maju, pohitijo tja otroci že ob zgodnjih jutranjih urah, da naberejo lep šopek za mamico, saj slavi svoj praznik. Večji pa se potrudijo malo več. Skuhajo sami ali s pomočjo očkov kosilo. Lepo okrašena miza je mamici v dokaz, da je njeni najbližji niso pozabili. Pa ne samo oni, tudi pater Fidelis in sestra Avrelija sta mislila na ta dan. Po maši sta s svojimi zvestimi najmlajšimi verniki pripravila mamicam in vsem navzočim prijetno popoldne s pestrim sporedom. Najprej so najmlajši s pevskimi in glasbenimi točkami ter recitacijami izkazali vso ljubezen do svoje najdražje, ljubeče in vedno razumevajoče mamice. Sestri Avreliji ni mar za proste ure, katere posveti otrokom, pa četudi marsikaterega obišče celo na domu. Njen trud je bil 13. maja poplačan. Po nasmehu in sijočih očeh se je dalo kaj hitro ugotoviti. Tudi ona, ne samo mamice, je bila tistega popoldne deležna izkrenih, nedolžnih pogledov in smehljajev, ki so izražala spoštovanje.
Za mladimi umetniki so nastopili starejši. Moški pevski zbor Soča iz Schaffhausna je v tej akustični dvorani prisotne tako prevzel, da je bil potreben dodatek. Nič manjše odobravanje pa ni doživela skupina iz Oltena. Pri-
pravili so pravo gorenjsko opereto. V vsebinsko zaključeni veseloigri smo v eni uri slišali toliko slovenskih narodnih pesmi, da se jih nismo mogli vseh zapomniti.
Vse, okoli 200 navzočih, je presenečalo, da so tudi najmlajši s pozornostjo, spremljali program do konca. Na drugih prireditvah se nekaj takega ne dogodi.
Barbara Turk-Smrekar
Jubilejni piknik
Spomladi se vsi radi srečamo v cvetoči in ozeleneli naravi. Vsako leto si priredijo člani SP Planike Winterthur svoj piknik. Letos so si zamislili malo večjega. Prvič za to, ker ni bilo vsakoletne dvodnevne prireditve Albani-fest, drugič pa zato, ker je društvo slavilo prvo uspešno desetletnico. Na ta dogodek so se pričeli pripravljati že zgodaj spomladi, saj je bilo za dva dni potrebno pripraviti vse od jedače do pijače. Dela je bilo torej dovolj, a tudi pridnih rok ni manjkalo. Na Reitplat-zu v Tössu so postavili šotor in dva dni od jutra do večera gostili lačne in žejne obiskovalce. Prejšnja leta je bil šotor skoraj v napoto, a letos je krepko služil svojemu namenu, kajti dežne kaplje so se vsake toliko časa spustile na zemljo. Piknik so obiskali tudi Švicarji, saj že dobro poznajo našo kuhinjo in Reitplatz je njihovo znano sprehajališče s športnimi objekti. Letos se s športom, kar je bil do sedaj vedno običaj, niso ukvarjali. Za spremembo so tokrat uvedli nov šport: »ples v dežju«. Ko je najbolj deževalo, so pred šotorom plesali vse, od polke, valčka pa do latinsko-ameriških plesov. Po končanem plesu je bila v baru prava gneča. Slišalo se je samo: »Sli-
vovko, prosim!« Taka norčija te pač ne sme spraviti v posteljo. Ohraniti je potrebno v spominu le vesele dogodke.
Barbara Smrekar Turk
Dan mladosti
Maj, pomladni mesec, mesec cvetja, razigranosti in prešemosti mladih in starejših je zopet marsikoga zvabil v Unteriberg. Že enajstič so otroci slovenskega dopolnilnega pouka v to prijetno kmečko vasico povabili svoje sovrstnike, starše in prijatelje. Ponovno so s pesmijo, plesom in recitacijami pokazali vsem navzočim, kaj so se v preteklem letu naučili. Zamisel nekdanje tovarišice Zdenke Kerin, ki je prva v program vnesla poskočno domačo polko s posebnim poudarkom na narodnih nošah, je iz leta v leto prijetnejša.
Otroci so na svojo letošnjo prireditev povabili še rojake iz slovenskega popolnilnega pouka iz Bregenza. Ti so s svojim plesnim sporedom dokazali, da tudi oni še niso pozabili običajev svojih prednikov.
Povabili so tudi svoje mamice in očke. Dagmar je ob spremljavi očkove kitare zapela kar štiri pesmi. Nastopili so tudi »Kranjci« iz Oltena, ki so v svoj program vnesli pesmi različnih jugoslovanskih jezikovnih področij. Pomnoženi s tremi soprani in baritonom so zapeli nekaj odlomkov iz gorenjske operete »Vasovalci«, katero je pripravil pater Damjan Ferlan. Moški pevski zbor »Soča« iz Schaffhausna je ponovno navdušil poslušalce. Za konec prireditve je poskrbela Breda Stepič-Cechich, ki je s svojo dramsko skupino pripravila prijeten prizorček. Vsebinsko se je skladal z zaključkom programa, saj je pripomogel do tega, da je otroke in starše spravil iz »šolskih klopi« na piknik.
Barbara Turk-Smrekar
AVSTRALIJA
Materinski dan v Perthu
Slovenski klub v Perthu je v lastni dvorani priredil proslavo materinskega dne v soboto, 12. maja. Mamicam so naši naj mlajši zapeli nekaj pesmic. Za to, da je otroke naučila za nastop, gre zahvala rojakinji Zlati Agrež, ki je nesebično žrtvovala nekaj nedeljskih popoldanskih ur. Recitirala je tudi Sandra Holvet. Na tej prireditvi so izbrali tudi našo »mati leta«. Letos je ta čast doletela Darinko Princ, večletno požrtvovalno sodelavko pri Slovenskem klubu. Poleg blagajniškega dela,
ki ga trenutno opravlja, Darinka tudi vodi in poučuje slovensko šolo, zato je odbor menil, da prav gotovo zasluži to čast.
Tukajšnji Slovenci smo tudi zelo ponosni na naš slovenski radio, ki na naše domove prinaša slovensko besedo in pesem. Zelo nestrpno pričakuje-
mo vsakega petka pol osme ure zvečer, ko se na postaji 6 NR zasliši slovenska kukavica ali lovska koračnica. Res je, da pol ure ni veliko, vendar tako sposobni vodja oddaje, kot je Fredi Milner, nam tudi v tem času veliko pove in nam napolni ušesa s prijetnimi slovenskimi medodijami.
Tony Resnik
Triglavska mladinska folklorna skupina
Mladinska folklorna skupina Slovenskega kluba Triglav iz Sydneya se je v petek, 11. aprila prvikrat predstavila širši javnosti. Nastopila je na košarkarskem stadionu v Bankstownu pred tekmo avstralske reprezentance z jugoslovansko ekipo Budučnosti iz Titograda. Nastop mladih plesalcev je
izredno lepo uspel, za kar imajo po mnenju vodstva tega slovenskega kluba veliko zaslugo tudi starši mladih plesalcev, zlasti pa njihova učiteljica Ema Nikolič, ki je s trdim delom in strokovnostjo dosegla to, o čimer so prej pri klubu več mesecev le sanjali.
Naslednji dan, 12. maja, je skupina nastopila tudi na proslavi materinskega dneva v klubu Triglav.
KANADA
Ivo Pogorelič v Montrealu
Tudi številni Slovenci oziroma Jugoslovani, ki živimo v Montrealu, smo bili ponosni ob izredno uspelem koncertu našega rojaka Iva Pogoreliča v Montrealu, ki ga je ob koncu koncerta publika pozdravila z burnim aplavzom, tako da se je moral pokazati na odru kar petkrat.
Ivo Pogorelič se je montrealski publiki predstavil s tremi sonatami: sonato št. 11. A.K. 331 Wolfganga A. Mozarta, sonato No. 3 in B minor, opus 58 Frederica Chopina in Sonato No. 6 in A Sergeja Prokofjeva. Ivo Pogorelič je že znan montrealski pu-46
bliki, saj je pred štirimi leti osvojil prvo mesto med številnimi pianisti, ki so se udeležili velikega mednarodnega tekmovanja.
Montrealski časopis Gazette je pod naslovom »Nabita dvorana je poslušala pianističnega genija« med drugim napisal, da je Ivo Pogorelič eden od mladih glasbenih genijev našega časa. Montrealski publiki se je tokrat predstavil drugače kot pred štirimi leti. Tokrat je nosil lepo ukrojen frak, lasje so bili dolgi in lepo počesani. Med igranjem se ni več zvijal in je gledal le. svoje roke, kot da niso sestavni del njegovega telesa. Glasbeni kritik tega lista je še poudaril, da danes nihče na svetu ne igra klavirja tako kot Ivo Pogorelič. Vsaki glasbi, ki jo igra, vdahne svoj slog in svojo edinstvenost izvajanja.
Vladimir Urbanc, Montreal, P.Q.
\
od porabja . do Čedada ,
v___________ J
Množična manifestacija Slovencev v Gorici
Na goriškem Travniku je bilo v nedeljo, 20. maja tega leta, veliko množično zborovanje Slovencev, ki žive v Italiji. Od vsepovsod so se zbrali: iz Kanalske doline je prišla dolga kolona avtomobilov, iz Rezije, sončne Goriške, Krasa z okolico in seveda iz Trsta. Računajo, da je bilo na Travniku več kot petnajst tisoč Slovencev - delavcev, kmetov, uradnikov, nekdanjih partizanskih borcev in aktivistov, prevladovala pa je mladina. To je bil resnični praznik slovenske prihodnosti v Italiji. Mladina je organizirala poseben vlak, večino avtobusov, plakatirala, stražila in varovala, da je potekalo vse v redu.
Ob 11,30 se je pričel uradni del manifestacije. Množica je zbrano spremljala jedrnate govore šestih govornikov in jih večkrat prekinila s spontanim ploskanjem. Savina Remec, ki je povezovala program, je za njimi prebrala brzojavke, naslovljene na predsednika republike Pertinija, predsednika vlade Craxija, na predsednika senata Cossigo in na predsednico poslanske zbornice Nilde Jotti. Takoj nato pa je zadonela slovenska pesem, puntarska »Le vkup, uboga gmajna«. Njeni zaključni zvoki so se zlili z aplavzom, ploskanju kar ni hotelo biti konca. Bil je to aplavz odobravanja, zadovoljstva.
Ko so odšli še zadnji udeleženci, so skavti in prostovoljci očistili trg, da je ostal tak, kakršnega je množica zjutraj našla.
Mirno in radostno je poteklo enotno zborovanje Slovencev v Italiji. Omikano in odločno. Vsi komentarji so si bili edini: praznik je uspel. Bil je prav tak, kakršnega so si želeli italijanski Slovenci.
»Hočemo ostati še naprej Slovenci!«
Iz govora predstavnika Slovencev videmske pokrajine VILJEMA CERNA:
»Slovenci videmske pokrajine vedno bolj razkrivamo svetu in oblastem
našo zgodovinsko osebnost: rodno Slavijo in pravimo, da ne umolknemo, da se poživljamo! Nas - Beneške Slovence, prikazujejo kot Italijane, ki doma uporabljamo slovensko narečje, zato nam oporekajo priznanje statusa manjšine, da nas prisilijo zavrniti rodno besedo... Danes delovanje kulturnih društev Slovencev v videmski pokrajini vzbuja navdušenje za domači slovenski jezik kot za umetnino, ki živi v ljudstvu... Slovenci pod Matajurjem in Kaninom potrjujemo, da hočemo ostati še naprej Slovenci!...«
»Štirideset let terjamo zakonsko zaščito,«
je med drugim dejal predsednik Slovenske kultumo-gospodarske zveze BORIS RACE.
»Današnji goriški Travnik daje odgovor vsem tistim, ki hočejo ločevati Slovence na dve kategoriji. Na tem trgu zbrani Slovenci s Tržaškega, Goriškega, iz Benečije, Rezije in Kanalske doline z našo današnjo prisotnostjo potrjujemo, da smo od Trbiža do Milj eno in da terjamo za vse Slovence v teh pokrajinah enake pravice. Skoro štirideset let terjamo zakonsko zaščito tudi zato, da se odpravijo razlike v narodnostnih pravicah med videmsko, goriško in tržaško pokrajino... Terjamo tak zakon, ki nam bo nudil možnosti, da ohranimo našo identiteto in da postanemo enakopravni državljani... Odklanjamo kakršnokoli preštevanje
ali posebne postopke, zato, da bi si pridobili narodnostne pravice...«
Govorili so še predstavnik Socialistične stranke Italije JOŽE CEJ, ki je med drugim dejal: »Slovenci ne zahtevamo privilegijev ali »bilingvizma«, želimo pa se razvijati kot enakopravni člani družbe!«, potem deželni predsednik Slovenske skupnosti RAFKO DOLHAR, ki je med drugim dejal, da naj »italijanska država spoštuje in uresniči ustavo in svobodno podpisane mednarodne obveze,« in predstavnica Sveta slovenskih organizacij MARIJA FERLETIČ pa senatorka KP Italije JELKA GERBEC.
Zahvala enotne slovenske delegacije
Enotna slovenska delegacija se toplo zahvaljuje slehernemu slovenskemu članu, ki je z navdušenjem prispeval k izrednemu uspehu skupne slovenske manifestacije na goriškem Travniku. S svojim trudom, organiziranostjo in posamičnim pristopom smo Slovenci dokazali visoko stopnjo zavzetosti in privrženosti skupnemu cilju boja za priznanje naših pravic.
Prepričani smo, da bomo to zavzetost in angažiranost dokazali tudi v bojih, ki nas še čakajo.
Izrekamo nadalje priznanje vsem italijanskim demokratom, ki so s svojo prisotnostjo na manifestaciji dokazali solidarnost z našim bojem.
Enotna slovenska delegacija
r----------------------------s\
nove knjige
Jonko in druge novele
Pri Partizanski knjigi v Ljubljani je izšla zbirka novel znanega slovenskega pisca, dramatika in pesnika MATEJA BORA z naslovom JONKO IN DRUGE NOVELE.
Prva novela, po kateri je naslovljena vsa zbirka, je ena izmed najbolj izvirnih in poetičnih proz na temo narodnoosvobodilne borbe v sodobni slovenski književnosti. V njej je izražen protest zoper vojne in nasilje.
V novelah v »Jonku« je najti marsikaj, poleg zanimivih človeških zgodb in usod, poleg pestrih značajev in nenavadnih zapletov... Predvsem pa zasluži vso hvalo jezik, ki je sočen in barvit, njegova poglavitna odlika pa je živ in življenjski dialog.
Knjiga je izšla v estetsko lični opremi Manje Pavšič, v uredništvu Braneta Grabeljščka, besedo na ščitnem ovitku pa je napisal Franček Bohanec, ki zatrjuje, da se zbirka novel Jonko uvršča med najboljša pripovedna besedila sodobne slovenske literature.
Lepak, ki je vabi! italijanske Slovence na množično zborovanje na Travniku v Gorici
ENOTNO
ZA
NAŠE
PRAVICE
GORICA Travnik, 20. maja 1984 ob 11. uri
PREGOVORI IN REKI
NA SLOVENSKEM
Petelin ti bo hlače pomeril.
Pišče kokoš uči.
Ples imajo miši, kadar ni mačke v hiši.
Počasi se žaba dere.
Po glasu spoznaš ptiča, po šapi leva.
Poleg volkov so tudi lisice site.
Poslednja lisičja zvijača je, ko se stegne.
Pošlji osla križem svet, nazaj ti pride uhat ko pred.
Znameniti Slovenci
JOŽE JAVORŠEK je za zbirko z naslovom Znameniti Slovenci, ki jo izdaja Partizanska knjiga v Ljubljani, napisal monografijo o LILI NOVY.
Lili Novy je zanimiva pesnica predvsem zato, ker je eden redkih primerov slovenske zmage nad nemško kulturo. Njen primer je presenetljiv dokaz slovenske izvirne privlačnosti, se pravi svojevrstnosti slovenske kulture, pravi avtor, pa najsi gre za kulturo v oblikovnem smislu besede ali pa za kulturo vsakdanjega življenja. Lili Novy, po očetu Nemki, se je uspelo uveljaviti samo kot Slovenki; do tega pa se je ob »nepopisni življenjski tragičnosti« svoje osebnosti lahko dokopala le z izredno samodisciplino pri vseh mogočih hotenjih in početjih.
Druga knjiga iz zbirke Znameniti Slovenci, ki je te dni prišla na trg, pa je monografija o skladatelju JACOBU-SU GALLUSU izpod peresa glasbenika DRAGOTINA CVETKA.
Življenjska pot Gallusa (1550-1591) vse do 1574. leta, ko je bolj posredno kot neposredno ome-
njen v arhivih dunajskega dvora, ni dokumentirana. Dokumentacija je zelo pomanjkljiva, na voljo so bili avtorju predvsem uvodi, ki jih je skladatelj zapisal na zbirke svojih del.
Gallusov opus, ki je za razmeroma kratko dobo avtorjevega ustvarjanja kar presenetljivo obsežen, je za vrednotenje na moč občutljiv. Pogled vanj pove, kam se je skladatelj stilno usmeril, v kakšni meri se je približal novim hotenjem, v čem je moč njegovega izraza, kolikšna je stopnja njegove izvirnosti.
S katerekoli strani ga obravnavamo, z vsake se Gallus predstavlja kot tehnično v vsem verziran in umetniško zrel oblikovalec, ki ga po pravici uvrščajo med osrednje predstavnike evropske renesančne skladateljske generacije 16. stoletja in obenem med ustvarjalce, ki mu gre prvo mesto v dosedanji slovenski glasbi.
Moje izkušnje in pogledi na zborovstvo
Izvirna slovenska literatura za zbo-rovodstvo niti ni ravno skromna; po vojni so izšli že trije izdatni učbeniki — Adolfa Grobminga Zborovodja, Radovana Gobca Dirigiranje in Metodika zborovodstva. Najnovejše delo na tem področju je študija JOŽETA GREGORCA z naslovom MOJE IZKUŠNJE IN POGLEDI NA ZBO-ROVODSTVO, ki ga je izdala in založila Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
Študija prinaša bogat izbor iz Gre-gorčevih predavanj na Pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je bil dvajset let profesor, seznanja pa nas tudi z bogatimi izkušnjami, ki si jih je v štiridesetih letih avtor nabiral kot zborovski dirigent.
Snov je podana pregledno in preprosto ter je dostopna ne le strokovnjakom, temveč tudi vsem ljubiteljem zborovskega petja. Sam avtor pove, da je razpravo namenil »predvsem bodočim glasbenim pedagogom in dirigentom, da bodo iz nje lahko izluščili nekaj koristnih napotkov.«
Maribor v sliki in besedi
Pri časopisno izdajateljski delovni organizaciji Motovun je izšla fotomo-nografija o Mariboru, pomembno delo, ki v sliki in besedi predstavlja Maribor od 2. tisočletja pred našim štetjem pa do današnjih dni.
Največ zaslug za živo predstavitev mesta v vseh njegovih časovnih in prostorskih razsežnostih ima pisec teksta
dr. SERGEJ VRIŠER; na razmeroma skromnem prostoru mu je uspelo opisati bistvene dogodke in silnice, ki so prispevale k razvoju mesta in njegove okolice. Izredno velik prispevek v obliki predvsem barvnih fotografij, ki jih je v knjigi 137, pa je dala vrsta fotoreporterjev, katerih delo je smiselno uredil Joco Žnidaršič.
Naklada deset tisoč izvodov je tiskana v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku.
Srečanje z Abrahamom
Pri založbi Obzorja v zbirki Slovenski dom je izšla že tretja, prenovljena izdaja knjige dr. MIRKA BIRSE, priznanega slovenskega zdravnika, z naslovom SREČANJE Z ABRAHAMOM.
Tretji ponatis je dovolj zgovoren podatek ne le po potrebi take priročne, poljudne in sploh praktične medicinske literature, temveč tudi o popularnosti tematike, zlasti pa še o njeni literarni izpeljavi, kakor jo je učinkovito opravil dr. Birsa.
Srečanje z Abrahamom z medicinskega stališča opisuje način življenja petdesetletnikov in sploh ljudi iz »pozne mladosti«, opremljena pa je z duhovitimi ilustracijami akademskega slikarja Janeza Vidica.
srečanje z
ABRAHAMOM
Nazaj k naravi!
Sodobni človek si vedno bolj želi nazaj k naravi. To ni več samo romantično geslo, ampak tudi potreba sredi stehniziranega in urbaniziranega okolja. Tako kot se skuša k naravi vrniti v svojih navadah, prehrani in sploh načinu življenja, se vrača k njej tudi z uporabo raznih zelišč za zdravljenje, osvežilne napitke in kozmetiko.
JANEZ VIDMAJER, avtor knjige z naslovom ZELIŠČA, ČAJI IN KOZMETIKA, je gotovo človek, ki ve, o čem piše, saj izvira iz stare ljubljanske zeliščarske družine in ima tudi sam zeliščno lekarno in prodajalno kozmetičnih preparatov. V svoji knjigi nam pove, da za vsako bolezen in tegobo na tem svetu raste tudi zel, ki bolezen blaži, jo preprečuje ali tudi pozdravi.
Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, ima 325 strani, velja pa 690 dinarjev.
Ljudski godci
Na pobudo glasbenega urednika tovarne gramofonskih plošč Helidon Vilka Avsenika in ljudskega godca Toneta Bučana, ki ga poznajo tudi številni naši rojaki z domačnostnih sprejemov izseljenskih skupin na letališču Brnik, je ta založba pred kratkim izdala LP ploščo z naslovom »Ljudski godci«. Na plošči so izvirni posnetki ljudskih skladb, ki jih na diatoničnih harmonikah izvajajo godci Pepca Bleje, Tone Bučan, Lojze Jagodic, Janez Škulj in Marjan Tomšič. Vsi godci s te plošče so iz ljubljanske okolice, najstarejši med njimi Janez Škulj je star že 80 let in še vedno rad ureže na svoj instrument. Pozneje namerava založba izdati tudi posnetke ljudskih godcev iz drugih slovenskih pokrajin, glavni namen te plošče pa je predvsem v tem, da reši pred pozabo številne izvirne melodije, ki so za zdaj še ohranjene med preprostimi godci. To akcijo Helidona podpira tudi tovarna Melodija iz Mengša, ki še vedno uspešno izdeluje prave slovenske »frajtonarice«.
Ploščo lahko naročite tudi prek na šega uredništva.
JEKLO
TEHNA
export-import trgovsko in proizvodno podjetje Maribor, n. sol o,
62000 Maribor Partizanska 34
Mariborska Jeklotehna je že šestintrideset let znana tehnična trgovina tako doma kot v tujini. Njeni začetki segajo v leto 1947, ko so v Mariboru z odločbo vlade Ljudske republike Slovenije osnovali »Industrijski servis«. Začetki so bili res skromni, toda delavci so tako takrat kot tudi še danes redno izdvajali del ustvarjenih sredstev za boljši jutri.
V	preteklih šestintridesetih letih je mariborska Jeklotehna venomer rasla in se širila, tako da je danes vodilna tehnična trgovina v širši podravski in pomurski regiji in ob tem nosilec razvoja tehnične trgovine na tem področju.
Danes Jeklotehno sestavljajo štiri temeljne organizacije združenega dela in delovna skupnost skupnih služb. To so:
Veleprodaja Maribor
Elektro Maribor
Merkur Maribor
Obala Izola
Delovna skupnost skupnih služb s sedežem v Mariboru
V	okviru sektorja za trženje deluje potniško-predstavni-ška služba s predstavništvi v Ljubljani, Zagrebu, Novem Sadu, Beogradu, Skopju in Sarajevu. Preko njih deluje mariborska Jeklotehna na področju celotne Jugoslavije.
Že od vsega začetka je bila Jeklotehna usmerjena v oskrbo industrije, dandanes pa je že prerasla v oskrbni inženiring gospodarstva. Samoupravno se povezuje z dobavitelji in kupci ter si s sporazumi o skupnih vlaganjih zagotavlja stalne količine repromateriala. Prodajni program zajema tehnično blago iz 57 blagovnih skupin. Vseh artiklov je čez 80.000 iz stalne zaloge v vrednosti preko milijarde dinarjev. Velikost Jeklotehne ilustrira tudi podatek, da redno posluje s 3000 dobavitelji in 6000 kupci na področju prodaje na veliko. Takšen obseg zahteva sodobne pogoje poslovanja. V Jeklotehni se radi pohvalijo, da so si jih v preteklih letih sami ustvarili, saj so leta 1981 odprli v Bohovi pri Mariboru sodoben Prodajni center, ki obsega 11.000 m2 skladiščnih in 4.000 m2 poslovnih površin. Skladišča so sodobno opremljena, tako da je večina delovnih postopkov mehanizirana. S tem so dosegli boljše
delovne pogoje za delavce in humanizirali delovne procese. Pomembno vlogo pri poslovanju ima informacijski sistem, saj sta vhod in izhod blag? spremljana z računalniško obdelavo, ki je bistveno skrajšala čas, potreben za izvedbo naročila, obenem pa omogoča boljši pregled nad stanjem zalog.
Mariborska Jeklotehna ima lastno zunanjo trgovino, ki deluje v TOZD Veleprodaja. Izvažajo predvsem izdelke proizvajalcev iz podravske regije. Glavna tržišča so poleg Evrope še v severovzhodni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Pri uvozu so prvenstveno usmerjeni v nakup izdelkov, ki jih domača industrija ne izdeluje. Med temi so najpomembnejši stroji za obdelavo kovin.
V	okviru zunanje trgovine deluje zastopstvo tujih firm, ki zastopa za področje Jugoslavije dvanajst tujih firm iz Zahodne Evrope. Najmlajša dejavnost v Jeklotehni je inženiring. Razvija se kot komplementarna dejavnost prodaji na veliko in zunanji trgovini. Kljub temu so v kratkem času dosegli prve uspehe pri prenosu tehnologije domačih poslovnih partnerjev v dežele v razvoju.
Že nekaj časa posveča mariborska Jeklotehna veliko pozornost sodelovanju z drobnim gospodarstvom. To usmeritev podpira tudi Medobčinska gospodarska zbornica za Podravje, saj je skupaj z Jeklotehno pripravila razstavo izdelkov, ki jih moramo uvažati za potrebe sedemnajstih organizacij združenega dela. Zasebnikom, ki prevzemajo izdelavo teh izdelkov v sodelovanju s poslovno enoto za kooperacijo, zagotavlja Jeklotehna redne količine materiala za predelavo, tako da poslujejo brez zastojev. Marsikateri proizvod drobnega gospodarstva Jeklotehna izvozi na konvertibilna in klirinška področja.
Pri prodaji na drobno zavzema osrednje mesto trgovska hiša Merkur v Mariboru. Odprta je bila leta 1970 kot največja blagovnica splošnega tipa v Jugoslaviji, saj ima preko 8.000 m2 prodajnih površin. Ostale klasične prodajalne so namenjene predvsem prodaji tehnične železnine in kemikalij. V Mariboru jih je sedemnajst, po ena pa v Slovenski Bistrici, Murski Soboti in Križevcih.
V	sestavu maloprodaje deluje v Mariboru sodobna Avto-hiša, zgrajena v letu 1981. Združuje prodajo vozil, rezervnih delov in servis za vozila Cimos-Citroen, IMV-Renault in Tomos.
Skoraj dvatisoččlanski kolektiv mariborske Jeklotehne je v letu 1983 ustvaril preko 21 milijard dinarjev dohodka, s svojim zavzetim delom pa dokazujejo, da bodo poslovni rezultati v prihodnje še ugodnejši.
jelobor - vezana okna termoton - zastekljena termoizolacijska okna
polkna s fiksnimi in gibljivimi lamelami, rolo omarice in žaluzije
notranja vrata iz hrastovega in mahagonijevega lesa, vidni podboji (hrast, mahagonij) z ali brez nadsvetlobe
vhodna vrata (hrast, macesen ali bor), stranske svetlobe in garažna vrata
stropne in stenske obloge
JELOVICA
montažne in počitniške hiše ter druge objekte (šole, vrtce, skladiščne prostore,..)
Vam nudi
lesna industrija, Škofja loka pokličite nas (064/61-361, 61185) ali pa nas obiščite v maloprodajni trgovini v Škofji Loki, Kidričeva 58!
IšErmEtcn
/-------------N
• N/ V' •
(^materinščina
Šolanje
Z veseljem in zanimanjem že ves čas prebiram vaša pisma v Rodni grudi, dragi rojaki. V marsikaterem od njih so podatki ali vsaj namigi na to, koliko žrtvujete ali se žrtvujete za pouk in za učenje slovenščine na tujem.
Ne vem, ali se znamo v domovini vsaj približno zamisliti v vaš položaj. Naj malo spregovorim o tem, da boste potem laže v svojih pismih dopolnjevali, popravljali...
Recimo, da ste — začasno ali pa stalno - naseljeni sredi ljudi s tujim jezikom, naj bo že na Švedskem, naj bo v Nemčiji, na Nizozemskem ali v Švici, naj bo v kateri od Amerik ali pa v Avstraliji. S tem ste povsod postavljeni pred težavno nalogo: zaradi življenja in službe se morate kar najbolje znajti v večinskem jeziku svojega okolja. Za to gredo ure in ure, dnevi in meseci.
Posebno prva leta bivanja na tujem. Potem gre seveda vsak dan bolje. Gotovo ste prvi čas veliko ur tudi doma porabili za vaje v pogovorih v tujem jeziku, tudi s svojo družino, da ste tako pospešili svoje napredovanje. Ampak kakor hitro ste bili vsaj za silo na tekočem in ste splavali, ste se doma vrnili k slovenščini, če imate le srečo, da ste jezikovno enotna družina.
Marsikdo pa že takoj ob prvem srečanju s tujim jezikom in tujim okoljem — bodisi po sili razmer, ker jfe, recimo, čisto sam na tujem, bodisi po lastni odločitvi — slovenščino dene v hladilnik, v zmrzovalno skrinjo, v zadnjo kamrico zavesti. Ne išče več stikov z rojaki in s slovenščino, ne bere več slovenskih knjig in časopisov, vživi se v tuji svet, v tuje jezikovno okolje in samo golo naključje ob morebitnem srečanju z rojakom ali na obisku v domovini ga prisili ali mu da priložnost, da znanje slovenščine oživi, otaja, obnovi.
Vi sami, dragi rojaki, najbolje poznate številčno razmerje iz svoje okolice, koliko je te vrste Slovencev, ki do kraja utonejo v tujem morju in se ne zanimajo več za svoje korenine, za rod, za staro domovino. Bolje kakor jaz tudi veste, kateri vzroki vse odlo-
čajo in odločijo pri tem: kariera in karierizem, značaj, razgledanost, prožnost, prijateljski in siceršnji stiki, povezava s sorodniki in znanci v domovini, poroka, poklic, družba...
Gotovo je vse polno zgledov, pri katerih je tako ravnanje opravičljivo, čeprav mogoče včasih težko razumljivo, gotovo je tudi v vašem okolju kaj takih ne le med Slovenci, temveč tudi med zastopniki drugih narodov.
Ampak večina ravna človeško naravneje: ostane zvesta rodu, jeziku, navadam. Tako zvesta, da prenaša zvestobo tudi naprej, na otroke. Gotovo ne iz praznega koristolovstva, kar se včasih rado dogaja v prvem primeru. Celo narobe: sebi v težave in sitnosti ali celo škodo.
Otroci se v družini in v domačem okolju sicer sproti naučijo jezika in jim do šolskih let ne predstavlja posebnih težav ne razumevanje ne govorjenje v njihovi družbi, saj je človek bister in gladko lahko osvoji dva jezika za vsakdanji otroški svet dojemanja.
Težava nastane ob začetku šolanja: govorjeno besedo, dostikrat za povrh še narečno, je treba znati tudi zapisati. In pisava se v vseh jezikih bolj ali manj razlikuje od govorjenja in vsak jezik ima svoja pravila za prenos glasov v pisavo. Tu nastanejo zadrege, ker je otrok v začetni šolski dobi še premalo umsko razgledan, da bi mogel tako igraje sprejemati različne pisave, kakor je znal različne govorne rešitve.
Mora se veliko vaditi v pisanju in branju. Branje namreč ravno tako po-
vzroča težave v vseh jezikih. Tu je potrebna precejšnja potrpežljivost in domača pomoč, da se otrok ob tujem jeziku v šoli nauči tudi slovenščine, in sicer v branju in pisanju.
Pri tem nastajajo dvojne izkušnje: bodisi ste otroka najprej doma naučili začetnega branja in pisanja v slovenščini, da bi laže zdeloval v šoli v tujem jeziku, ali pa se je najprej naučil branja in pisanja v šoli in ste ga šele potem seznanili tudi s slovenskimi posebnostmi. V obeh primerih nastajajo težave, ki jih poznamo v zvezi s tako imenovanim drugim jezikom, le da je tuji jezik tu v svojevrstni prednosti: ima toliko in toliko ur na teden, toliko in toliko vadnic in knjig, za materinščino ste pa v večini primerov starši sami za vse: za učitelja in šolo, za vadnico in program. Le malo je možnosti za skupno učenje v posebnih tečajih, v večernih šolah, na učnih urah, če nimate sreče, da bi živeli v okolju, kjer je Slovencev toliko, da imajo celo zasilno šolo.
Kako razumno in kako požrtvovalno morate pri tem ravnati, da v mladih dušah ohranite ljubezen do materinega jezika. Za to vam domovina ne more biti nikoli zadosti hvaležna. Ko premišljujem o tem in primerjam vaš delež pri vzgoji mladega rodu z deležem prej omenjenih rojakov, ki pretrgajo tudi vse miselne in duhovne stike z domovino, sem ponosem na vas in vem, da je dolžnost domovine z vsemi močmi pomagati vam pri tem delu, vi drobni, pa mogočni ambasadorji ljubezni do rodne grude.
Janko Moder
Uspešno prevodno leto 1983
Prevodi slovenskih literarnih del v tuje jezike niso prav vsakdanja stvar, kot kaže, pa je bilo leto 1983 v tem pogledu dokaj uspešno. Vsak mesec -pravzaprav še troho pogosteje — se je na tujem pojavil kakšen slovenski pisatelj. Po podatkih ZAMTES (zavod SRS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje) je lani tuje izdaje v knjižni obliki dobilo 14 slovenskih prozaistov in pesnikov.
- Na Švedskem so izšli Lipicanci, izbrane pesmi Edvarda Kocbeka; avtor tega izjemnega prevajalskega podviga je Dimitrij Sovre.
- Branko Hofman je s svojim romanom Noč do jutra prodrl v nemško kulturno okolje; knjiga je bila izdana in predstavljena v Munchnu.
-	Pesmi Gustava Januša, ki jih je prevedel Peter Handke, so izšle pri založbi Surkamp v Frankfurtu: ta izdaja je dotlej malo znanemu pesniku prinesla visoko literarno nagrado.
-	Na Dunaju je izšla dvojezična izdaja pesmi Kajetana Koviča in prevedeni aforizmi Žarka Petana Pred nami potop.
-	Ivan Cankar se je s Podobami iz sanj predstavil Italijanom;
Prevod je delo Diomire Fabjan-Bajc, predgovor in sklepno besedo pa sta napisala Alojz Rebula in Amaldo Bressan.
-	Vračanja na Kras Cirila Zlobca
so kot I ritomi sul Carso izšla v Milanu.
-	V ruščini je od lani dostopna grenka zgodba o Galjotu Draga Jančarja.
-	Ukrajinci so objavili že drugo izdajo Balade o trobenti in oblaku Cirila Kosmača.
-	Skriti dnevnik Leopolda Suha-dolčana je bil preveden v ukrajinski jezik; prevajalec je bil, tako kot pri Kosmaču, Vil Grymyč.
—	Sedmina Bena Zupančiča je bila objavljena v beloruščini pri založbi Mosteckaja literatura.
-	Martin Krpan je uradno, brez tihotapljenja, zašel v beloruščino: za natis Frana Levstika se je odločila založba Junactia.
—	Andrej Hieng s svojim Orfejem je od lani dostopen Poljakom.
-	Draga moja Iza, roman Iva Zormana, je v prevodu Františka Benhar-ta izšel na Češkoslovaškem, pri založbi Zveze protifašističnih borcev.
Omeniti je treba še deset slikanic, ki jih je Mladinska knjiga plasirala v ZDA in pa priročnik slovenskega jezika, ki je izšel na Japonskem. Za konec
pa še poudarek: ZAMTES je te podatke o lanskih književnih prevodih pospremil z opozorilom o »nepopolni evidenci našega zavoda« in še s tem, da gre za dela, ki so bila v tujini prevedena »na osnovi neposrednih stikov.«
Opomba uredništva: V zadnjem obdobju so za vrsto prevodov slovenskih književnih del poskrbeli tudi naši izseljenci; o večini tovrstnih knjig smo sproti poročali (Cankar: Podobe iz sanj, Prežihov Voranc: Solzice), možno pa je, da je kje izšlo še kaj. Vabimo vas, da nas tudi vi obveščate o tem, ko izveste za kak nov prevod.
(Nadaljevanje s strani 35)
nastopajo s »predeli Karantanije ali Slovenije«. Znameniti spis o pokristjanjevanju Bavarcev in Karantancev, Conversio Bagoariorom et Caranta-norum, ki ga je leta 871 spisal nek solnograški duhovnik, imenuje Karantance kot slovansko pleme, ki biva tako v Karantaniji kot Spodnji Panoniji. Zanimivo je tudi, da sta »Karantancem« gospodovala kot vzhodna prefekta tako Karlman kot Gundakar. Iz navedenega je jasno razvidno, da sta se v drugi polovici 9. stoletja imeni Karantanci in Karantanija razširili na vse Alpske Slovane, na vse Slovence torej in njih dežele. Takšno poimenovanje je nato obveljalo še približno naslednja tri stoletja, nakar šele so izraz Karantanci oziroma Karantanija izpodrinile tradicionalne srednjeveške deželne oznake Koroška (ime izvira direktno iz prastarega imena Karantanija oziroma njene najstarejše latinsko zapisane oblike Carontani), Štajerska in Kranjska, kasnejše slovenske historične pokrajine. Preden zaključimo s pomembnimi dogodki, ki so neposredno botrovali blesteči Kocljevi eri in prosvetiteljema in prvima slovenskima oziroma slovanskima piscema Cirilu (Konstantinu) in Metodu, naj omenimo, da so velika arheološka izkopavanja madžarskega arheologa Geze Feherja v začetku 50. let našega stoletja v ruševinah Blatenskega kostela (pri sedanji vasi Zalavar) izpričala bogato naselbinsko kulturo 9. stoletja. Pribinova oziroma Kocljeva prestolnica, za katero je v latinskih dokumentih izpričano nemško ime Mosa-purc, v cerkvenoslovanskih žitjih (življenjepisih) Cirila in Metoda pa kot Blatenski kostel (t.j. Blatenska cerkev), je stala sredi prostranega močvirja ob spodnji Zali, na osamelem nizkem holmu, do katerega se je lahko prišlo le po mostovžih oziroma barskih poteh, urejenih na »rešetu« iz vodoravno položenih brun. Mesto je bilo 52
utrjeno z »zidom« iz palisad in prepleta, z vmesnim prostorom iz sphane zemlje in redkih lapornih lomljencev. V samem Blatenskem kostelu, na temenu osamelca, so izkopavanja izpričala enoladijsko enoapsidalno cerkev, zlasti poučni pa so bili številni staroslovanski grobovi iz 9. in tudi 10. — začetka 11. stoletja, s posebej poudarjeno skupino plemiških oziroma premožnih pokopov mrličev v lesenih krstah, z značilnimi velikomoravskimi pridevki (zlasti zlatim in srebrnim nakitom, sicer izdelanim po vrhunskih predlogah Bizanca v filigranski in gra-nulacijski tehniki oziroma imitaciji). Posebno pomembna pa je najdba triladijske triapsidalne bazilike, »lastniške« cerkve, sicer izpričane v pisanih virih, ki je stala na bližnjem sosed-
( ^
mislimo
v na glas y
Bila je samo šala
Imate radi šale? Jih pripovedujete ali samo poslušate in se jim smejete? Šaljivci so povsod dobrodošli, saj dobre volje in veselega smeha ni nikoli in nikjer preveč. Če niso šale preveč oguljene ali preveč robate, kar pokamo od
njem osamelcu, resda veliko manjšem, ki danes nosi ime Receskut (Račji vodnjak). Ta cerkev, v bistvu župna cerkev Blatenskega kostela in sedež duhovnika, je bila z osrednjim knežjim dvorom povezana po posebnem mostovžu. Prav ta cerkev v Račjem vodnjaku pa je morda tudi v neposredni zvezi z bivanjem in duhovnim poslanstvom svetih bratov Cirila (tedaj še Konstantina) in Metoda pri knezu Koclju, z njunim prosvetiteljskim in intelektualnim vplivom bizantinsko-grškega kozmopolitstva in helenske svobodne misli na vedoželjnega, sicer po naravi blagega in rahločutnega plemiškega sogovornika. Verjetno so bili prav v idiličnem miru Račjega vodnjaka postavljeni temelji slovanskega bogoslužja, s tem temelji in že prvi plodni začetki slovanske književnosti in obenem temelji vseslovanske zavesti o skupni pripadnosti. Sicer je zgodovinski razvoj večkrat krenil daleč vstran od idealov, začrtanih v daljnji preteklosti, vendar je Kocljeva in s tem Cirilova in Metodova duhovna zapuščina ostala. Omeniti velja, da je v vseh cerkvenoslovanskih žitjih knez Kocelj kot laična oseba daleč najpopularnejša in najpozitivnejša oseba. Kako kruto se je zgodovina poigrala s tako izjemnim človekom zgodnje slovenske, slovanske in evropske zgodovine, ki si je s svojim ravnanjem prislužil nesmrtnost, bomo videli prihodnjič. S Kocljem je namreč slovenski zgodnjesrednjeveški politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj dosegel vrh, ki se ni ponovil več stoletja in stoletja.
Davorin Vuga
navdušenja. Pa vas vprašamo, ali imate v zvezi s tem kakšen posebno veseli ali pa tudi morda grenak spomin? Kajti tudi taki so. Naj vam povem, kar mi je povedal znanec.
Imel je rojstni dan in je po službi povabil kolege na kozarček. Iz enega sta nastala dva, nato trije in tako naprej. Ko so bili do vrha dobre volje, se je nekdo med njimi domislil, da bi se z nekom pošteno pošalil. Premišljali so, s kom naj bi se in se nazadnje ustavili pri ekonomu Jankotu, ki je bil, dobrodušnež od glave do pet, nekakšen hišni oče podjetja, kjer so bili zaposleni. Bil je najstarejši in najbližje pokojnini in z vsemi najbolj zaupljiv, najboljši prijatelj. Rad je pokramljal zdaj s tem zdaj z onim čisto po domače. Tako so zvedeli, da je kupil srečko, ki bi mu lahko prinesla zelo veliko vsoto, da bi si z ženo zgradila hišico za stara leta. O vsem tem je tako rad govoril, da so se potem dobrovoljno šalili na njegov račun. Imeli so ga radi, kakor on njih in vsak med njimi bi mu iz srca privoščil, da bi zadel tisti glavni dobitek.
n.sol o. ljübljana.titova38
SCT Stanovanjska zadruga, Ljubljana, Titova 38
Izognili se boste dolgotrajnemu in mučnemu iskanju zemljišča, pridobivanju tehnične dokumentacije in grobim gradbenim delom. Mi bomo vse to opravili za vas.
Vabimo vas k sodelovanju pri stanovanjski izgradnji v Soseski RS 1 in RS 2 ob Jurčkovi poti na Rudniku v Ljubljani.
V prvi fazi bo zgrajenih 175 stanovanjskih objektov: 145 vrstnih hiš - 3 tipov in 30 atrijskih hiš - 2 tipov. K vsakemu objektu spada tudi garaža v nizu.
Objekti bodo zgrajeni do dokončane 3. gradbene faze, z vzidanim zunanjim stavbnim pohištvom in dokončano fasado.
Prvih 70 objektov bo končanih v juliju 1984, naslednjih 56 objektov v septembru 1984 in zadnjih 49 objektov v marcu 1985.
Predstavljamo vam:
Največji tip verižne hiše (132,75 rrr netto površine)
Srednji tip verižne hiše (103,40 m2 netto površine) je manjši za dve sobi v nadstropju.
Najmanjši tip verižne hiše (67,31 m2 netto površine) ima le pritličje.
Največji tip atrijske hiše (138,86 m2 netto površine)
%
Za vse podrobnejše informacije se oglasite v poslovnih prostorih Stanovanjske zadruge v Ljubljani, Cesta VII. korpusa št. 1 (stolpnica Bavarski dvor) ali po telefonu 003-861 329-441, int. 304.
Takrat, tisti večer pa je bilo vse v nekakšni megli. Mislili so le na šalo, ki naj bi se posrečila. In so se dogovorili.
Naslednji dan je pozvonil telefon pri ekonomu Jankotu. Nekdo mu je sporočil, da je njegova srečka zadela glavni dobitek in da naj se čimprej zglasi pri agenciji.
In kako je bilo potem?
Bil je tako presrečen, da je o tej svoji sreči seveda takoj povedal svojim sodelavcem v podjetju. Ti so se veseli nasmihali, mu čestitali, morda je takrat kateri med njimi to kruto šalo že obžaloval?! Janko je potem šel domov in veselo vest sporočil ženi. Popoldne pa se je odpravil v mesto, da vse uredi...
Drugi dan so ga vsi nestrpno čakali. Povedali bi mu, da je vse šala. In
/ \
^ filatelija y
XXIII. poletne olimpijske igre se letos odvijajo v Los Angelesu od 28. julija do 12. avgusta 1984, kjer se bo zbralo po prvih pričakovanjih okrog 9000 tekmovalcev iz 150 držav. V program iger je vključenih 21 športnih panog. Jugoslavijo bo zastopalo 165 tekmovalcev v 17 športnih panogah. V ta namen je Skupnost jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov izdala serijo štirih priložnostnih znamk, ki je izšla 14. maja 1984. Na njih so prika-
potem bi skupaj zvrnili kozarček in se smejali.
Pa ni bilo tako.
Ekonom Janko ni prišel v službo nikoli več. Težko prizadetega od kapi vozi zdaj žena v vožičku. Kolegi iz-službe ga včasih obiščejo. Seveda jim ni vseeno, da se je tista šala tako žalostno sprevrgla, a tolažijo se s tem, da je bil možak pač v letih in da bi se kaj podobnega zgodilo z njim tudi brez te njihove potegavščine. Ali pa bi se res?
Ja, tako je s šalami in s šaljivci. Radi jih imamo, radi se smejemo njihovim šalam, saj smeh je zdravje, tako pravijo. Ampak te šale in smeh mora biti res zdrav, priti mora zares od srca. Brez tega pa šala ni šala, ampak je lahko strupeno želo, ki te bridko pri-
zani motivi športnih panog ter olimpijski znak in sicer
košarka	v vrednosti	5,00	din
skoki v vodo v vrednosti	16,50 din
jahanje	v vrednosti	23,70	din
atletika	v vrednosti	50,00	din
Likovno je znamke obdelal akademski slikar Andrej Milenkovič, tiskala pa jih je tiskarna »Forum« iz Novega Sada v tehniki večbarvnega ofseta v polah po 8 znamk.
25. maja na rojstni dan tovariša Josipa Broza Tita pa je izšla priložnostna znamka v počastitev velike vojne operacije iz narodnoosvobodilnega boja Jugoslavije znana pod imenom »Desant na Drvar«. Desant na Drvar je bil zadnji poskus nemškega vrhovnega poveljstva, da z uničenjem vrhovnega štaba in vodstva nove Jugoslavije prizadene udarce in paralizira udarno moč narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Desant je doživel popoln neuspeh, tovarišu Titu ter vojaškemu in političnemu vodstvu pa je bilo omogočeno, da se iz Drvarja preseli na svobodni otok Vis.
Motiv za znamko je portret Josipa Broza Tita, ki ga je izdelal akademski slikar Božidar Jakac iz Ljubljane na kateri je napis »Titov Drvar 1944-1984«. Nominalna vrednost znamke je 5,00 din, natisnjena pa je v Zavodu za izdelavo bankovcev v Beogradu v tehniki dvobarvnega ofseta v polah po 25 znamk. Jugomarka je izdala tudi priložnostni ovitek prvega dne.
Solidarnost postaja v samoupravni socialistični družbi vedno bolj stvar vseh delovnih ljudi in občanov. Vedno bolj postaja stvarnost. Za pomoč ljudem ob elementarnih nesrečah je v vsej Jugoslaviji potekal od 1. do 7. junija teden solidarnosti. V ta namen je izšla tudi doplačilna znamka za 1,00 din.
V
vaš
kotiček
Prodam dvosobno komfortno stanovanje z garažo na lepi lokaciji Ljublja-na-Bežigrad (blok, prvo nadstropje, 52 m2, 320 m. st. din). Ponudbe po telefonu: (061) 342-314.
Enosobno stanovanje, 45 m2, v središču Domžal prodam. Ponudbe na naslov: Strehar, Ljubljanska c. 103, Domžale (ali po telefonu (061) 316067 dopoldne).
Novo hišo, takoj vseljivo, prodam. Hiša ima centralno ogrevanje, z dvema garažama, delavnico, kletmi in vrtom. Ponudbe na naslov: Vlado Jagodič, Drožanjska 50, 68290 Sevnica, tel: (068) 81-947.
Opremljeno starejšo hišo, moderno adaptirano, na 30 arih zemljišča, velik vrt in sadovnjak (ki se lahko proda ločeno), posebej garažo (10 x 4 m), vseljivo takoj, v sredini Leskovca pri Krškem, prodam pod »Nujno« • Informacije: Friderik Mavko, 8 Hatfield Rd, CANLEY HTS, NSW 2166, Australia ali Ante Sliškovič, Pionirska 4, 68273 Leskovec.
PREGOVORI IN REKI
NA SLOVENSKEM
Po vidu sokol, po glasu vran.
Priveži konja, kamor ti ukažem; ako ga poje volk, kaj tebi mar.
Prizanašanje še konja uje.
Psi so zato pri hiši, da lajajo.
Psu daj kost!
Ptiča po perju spoznaš.
Ptiča po perju, psa po kosminju, človeka pa po prijatelju spoznamo.
ZDRAVILIŠČE RADENCI SE PREDSTAVLJA
Radenci, turistični kraj v Pomurju, žitnici Slovenije, tam, kjer se slovenska zemlja iz alpskih predgorij spusti v panonsko ravnino, so postali znani po vrelcih mineralne vode in njenem simbolu treh src.
Tu je sredi zelenja in cvetja zraslo svetovno znano zdravilišče Radenci, kjer s pomočjo najsodobnejših metod, teama zdravnikov-specialistov in moderno urejene terapije s pokritim bazenom nudijo uspešno preventivo in zdravijo bolezni
-	s kopalnimi kurami bolezni srca in ožilja
-	s pitnimi kurami bolezni ledvic, sečnih poti in prostate, managerske bolezni, bolezni presnavljanja ter živčne bolezni
-	z ustnimi kopelmi bolezni ustne votline.
Posebno mesto zavzemajo shujševalne kure, bodisi kot del zdravljenja srčnega in sladkornega bolnika ali kot preventiva.
V treh dneh lahko opravite v Radencih kompletni internistični pregled in po priporočilu zdravnika nadaljujete zdravljenje v zdravilišču.
Zdravilišče Radenci se vse bolj uveljavlja tudi kot pomurski center za kongresni turizem.
Gostje bivajo v prijetno razčlenjenem kompleksu hotelov s 620 posteljami v objektih A in B kategorije.
Ob hotelih je vrsta rekreacijskih objektov od teniških igrišč, mini golfa, zunanjih in pokritega bazena, igrišč za odbojko, košarko, mali nogomet in kegljišče.
Radenci so izhodišče za privlačne izlete v vinorodno okolico, termalno kopališče Banovce, Moravske Toplice. Povsod vas bodo pozdravili prisrčni in gostoljubni ljudje, ki se jih boste z veseljem spominjali.
Informacije: Zdravilišče Radenci, 69252 Radenci
Tel.: (069) 73-040, telex 35 218 Yu slrci
©SOZD emona
ljubljana
61000 LJUBLJANA, Šmartinska 130 Pošt. predal: 140 Telefon: 061/441-944 Telex: 31205 yu emona
proizvodnja ~ kmetijska, živilsko-predelovalna, vinogradništvo, sadjarstvo Kmetijski
kombinat Ptuj, Mesna industrija Zalog, Tovarna močnih krmil, Ribarstvo,
trgovina - 86 marketov, 386 klasičnih in specializiranih prodajaln, 8 blagovnic, 5 Emona centrov, Maximarket, Supermarket Ljubljana, Maribor, Centromerkur
-	izvoz-uvoz, zastopstva inozemskih firm,
-	oskrba ladij, jaht in letal
proizvodnja
trgovina
turizem
hotelirstvo
inženiring
turizem in hotelirstvo
-	turistična agencija Globtour
-	Emona Hoteli: Bernardin in Riviera Portorož, Hotel Slon, GH Union in Holliday Inn Ljubljana, Hotel Evropa Celje, Hotel Slavija Maribor, Hotel Turist Ilirska Bistrica, Terme Čatež, Grad Mokrice, Ptujske toplice, Hotel Petovia, Ptuj
inženiring
- projektiranje in izvajanje kompleksnih inženiringov za kmetijstvo, trgovino, skladišča
■ |^|B ERADBEKO
UbI podjetje
BEŽIGRAD
Ib e 2 i g b a d udbuaha podmiišgakova 24
TOZD GRADBENA OPERATIVA:
sektor, I. tel. 317-848 sektor II. tel. 313-144 sektor III. tel. 313-427 TOZD SERVISNE DEJAVNOSTI:
tel. 341-977 tel. 341-963 DSSS: tel. 313-281.
Specializirani smo za vzdrževalna dela, adaptacije stanovanjskih, poslovnih in industrijskih zgradb ter uslug s področja gradbeno obrtniških del. Vršimo tudi manjše industrijske in stanovanjske novogradnje.
TOZD Servisne dejavnosti nudi vsem graditeljem grobo malto, acetilensko apno, gotovo armaturo po prinešenih načrtih in posoja opaže. Z nabavo polizdelkov je gradnja hitra in poceni.
Vse informacije dobite po telefonu 341-977. - 341-963
dekorativna
LJUBLJANA, CELOVŠKA CESTA 280
Industrijska prodajalna nudi po tovarniških cenah pohištvene in dekorativne tkanine, ročno tkane volnene tapiserije, blazine, prtiče, pregrinjala.
Odprto od 8-19 ure, sobota od 8-13 ure.

emona inženiring ljubljana
Šmartinska 130
Program živinorejskih farm za kmetovalce
Nudimo vam:
-	gotove projekte za najrazličnejše kapacitete hlevov,
-	izdelavo rekonstrukcij obstoječih objektov do optimalne izkoriščenosti.
Osnova našega programa objektov za živinorejsko proizvodnjo so dolgoletne izkušnje v lastni proizvodnji.
Na podlagi dolgoletnega sodelovanja s kooperanti vam lahko ponudimo vse do končne, polne funkcionalnosti objekta.
Kaj vam lahko ponudimo:
•	idejno rešitev
•	projektno dokumentacijo
•	sodelujemo pri izgradnji
•	dobavimo kompletno tehnološko opremo in montažni gradbeni material
•	lahkoizvedemogradnjo posistemu »ključv roke«.
Našetehnološke rešitve so usmerjene v:
•	izboljševanje bioloških osnovproizvodnjein proizvodnih parametrov,
•	boljšo gospodarnost in produktivnost,
•	izboljševanje pogojev dela in avtomatizacijo opravil,
•	varstvo okolja.
Rastline potrebujejo ljubezen in
SUBSTRAL - tekoče mineralno gnojilo, vsebuje idealno raz merje dušika, fosforja, kalija in posebno pomembne mikroele mente.
SUBSTRAL - primerna hrana za vse zimzelene in cvetoče rast line.
SUBSTRAL - krepi rastline in omogoča obilnejše cvetenje. Sobota naj bo dan za Substral.