Za poduk in kratek čas. Kako so Pmsaki rešili Joška. Napisal J. Sattlcr. (Konec.) III. Dne 1. julija smo taborili blizu .ložefovega. Tega mesta ne pozabim nikdar, kajti tukaj bi me skoro zadela grozna usoda. Deževalo je v ta dan; posod so stale mlake. Da ne bi ležali v blatu, veleli so nam iti v bližnji gozd po draoje. Tudi meni je bilo to ukazano. l'ri tem delu je nioral vsak vojak imeti svoj prepasnik ali »iberSvunk«, kakor so tedaj rekali temii orožjn. .Taz pa svojega ne morem najti. Iščem in iščem, ali ni ga nikjer. Morda ga je kdo obosil na drugo piramido ? *) Desetnik me ošteva z vsomi priiinki, kalere je znal; a znal jib jo mnogo, in mi preti, da ovadi naredniku ta strašni zločin vojaški. Kdo je kcdaj slišal, da je vojak izgubil svoj »banganeU ? Rekel jc tudi nicd drugimi primerami, da je vojak biez prepasnika to, kar krava brez repa. Predno zvečer poležemo na čudne blazino, katero smo nabrali in nasekati v gozdu, rečo ini narcdnik: »Vi bote iineli sitnostij jutri; objaviti vas moraiu k raportu. Kam ste pa dejali svoj prepasnik?« *) Ve6 seatavljenih pušek se imeuuje puškina piramida; na-njo obesijo vojaki svojo opravo. »Kaj jaz vein, kje da jp. Gotovo ga je zlobna roka obesila na drugo piraniido, morda sam gospod desetnik, da bi me spravil v kazen, ker me ne more trpeti;« rečem precej nevoljno. »Predstojnikov svojib ne sinete sumničiti. To nikakor ne gre. Vojak mora lepo ubogati in niolčati«; odvrne jezno narednik. »Ze davno vem, da nima podložnik v vojakih nobene praviee«. »Tudi zaradi upornib teh besedij vas objavim k raportn«; sikne srdito narednik in prekine dalnji razgovor. Dolgo nisem mogel zaspati, čeravno seni bil na srnrt ulrujen od bojp. Prenietaval sein se na vpjevju, ki me ,jp tiščalo; šo bolj pa me jp muuila misel, kaj bo jutri. Bil spni silno razburjen. Oj Maribor! Ondu soin vsaj po noči iinel mir; tam sem vsaj v spanju pozabil vojaškib nadlog. Koncuno vendar zadremljem: ali plašile so 1110 grozne sanje. Drugo jutro je bil raport. Stalo nas je že več »haptak«, kar pride stotnik. Ko dojde do mene, javi niu narednik: >Ta mož je izgubil včeraj svoj prepasnik; vrbu tega se ,jo vedel sinoči zelo uporno, trdeč, da je podrednjenik v vojakib brezpraven«. Stotnik nip osorno pogleda; potem pa se srdilo zadere: »Ste li že čuli vojne čitanke?« »Ne, gospod stotnik; jaz sem novinec; nibče mi jib ni še .. . .« Ni mi pusti! izgovoriti; zakričal je togotno: »Tiho! Veste, kaj si zaslužite na vojni za tako upornostV ILslreliti vas dam«. Strepelal sem na vsem životu. Stotnik se obrne k naredniku: »Peljite tega moža na glavno stražo taborsko«. Takoj nie odvedeta dva vojaka na sredo taborišča, kjer so bilo zastavp in bobni. Tu vsedeni. Ne morein vam dopovedati, kakšne niisli so preletavale glavo mojo. Silna žalost se me poloti. .lokati sem se začeL Iztrgali ste me iz šole * ogrenili moji niateri vse žive dni, in sedaj šo to! . . . Oh mati, ko bi vpdpli, kaka sramota ino čaka, počilo bi vam žalosti srce. Ustrelili me bodo; pa ne sovražniki, nego naši. Umreti moram, pa ne smrti junaške, npgo sraniotne kakor, ubežnik, hudodelnik. Kako sem si sedaj želel svinčenke sovražne! ¦ Iz teb obupnib mislij nie najedenkrat prebudi brumenje topov, ki je pribajalo iz daljine. Nikdar še nispra slišal slajših glasov. V tem trenotku se razlegne tudi po vsem šatorišču trombe glas. Klicali so k orožju. Ilipno je bilo vse po koncu. Nekateri pribežijo po zastave in bobne; tudi mene vzamejo s seboj. Malo, da nisem vskliknil: hvala vain, Prusaki! Brž snio bili oboroženi. Moj prepasnik se je res našel na tuji piramidi. Takoj odrinemo v tisto stran, od koder je prihajalo grmenje topov. Ustrelili me torej še niso. Ali kaj, ko bi kazen bila le odložena? Morda pa se. že danes zgrabimo s Prusaki ? Potem utegne biti konec vsenni strahu; v- bitvi unirjem častno. Čez dva dni je bila res usodepolna bitka pri KraIjeveni Gradcu. Ko so začple pokati puške in hrumeti topovi, tresli so se naši dečki in vzdibovali: .lezus! Marija! .Taz sem pa bil miren; saj je bila to le sladka godba. mojiin ušesom. Zivei so mi otrpnili pri .1 oželbvem; srce nioje ,je bilo pripravljeno za pniisko svinčenko. Hlovenski fantje so padali krog mene, kakor muhc; mene pa ni ranila nobena krogla. Stotnika niojega sta zadeli dve; tisti desetnik pa, ki mi je najbrž skril prepasnik, dobil je jedno v nogo. Mislil sem si: sodba božja! Po tem smo bežali neprestano proti Olomucu in dalje čpz Karpate k ubogim Slovakom. Prusaki so nam bili vedno za pptami. Ni bilo časa mislili na kazen. Ko se je sklenil mir, pride moj polk v Gradec. Tu sem pisal v stotniški pisarni. Sicer ni bilo več prejšnjpga stotnika; vpndar nip jp še vedno iznemirjala npka skrb, češ, da bi utegnilo biti kaj zabeleženo o raeni. Nekega dne pogledani v kazenski zapisnik; toda ne najdera svojega imena. Pruski topovi so izbrisali vse. Upati sem torej smel, da sp pomaknom na višjo stopinjo, vsaj do »frajlra«, čp ne do gpnprala. Ko se pa lpta 1869 skrči vojaška služba na tri lota, prosil seni dopusta. Končno seni se udal materiniin solzani in Sel zopet v šolo. To je .loškova povest, kako so ga rešili Prusaki. Spdaj je dušni pastir in se vojuje z neniškularji in trniastiini oveaini. Pri njem se torej do pičice izpolnjujpjo svetopispniske besede: »Zivljenje človeško jc neprpstana vojna«. Smešnica. »Sinoči si mi pravil, da si je tvoj sin nogo zlomil, a danes sein ga sreual popolnoma zdravcga«, očital je prijalplj prijatelju. »Tako!« reče oni. »No, tfidaj pa nioj sin gotovo še o tej nosreči niuesar ne vp.«