1ED.
OBZORJA STROKE ocene
Glasnik S.E.D. 39/2 1999. stran 58
Marija Stanonik
Leopold Kretzenbacher, Bild-Gedanken der spätmittelaiterlichen R BlutMystik und ihr fortleben mittel und südosleuropäischen Volksüberlieferungen,
München 1997, IIS str. +ilu$tr.
Delo je avtor posvetil svoji sestri Ridi in bratu Reimundu. kar pomeni, da mu tudi čustveno in ne le strokovno veliko pomeni. L. Kretzenbacher svojemu bogatemu opusu dodaja novo delo v njemu lastni preizkušeni metodi in snovi, ki ji je že tako rekoč od začetka svojega znanstvenega delovanja zvest. Tudi časovni okvir mu je že dolgo domač. Pozni srednji vek in barok sta njegovi stranici. Posebno razveseljivo za današnjo humanistično področje, ko so mu vrednote tega obdobja pogosto tako odtujene. Posebnost Kretzenbacherjevega dela je tudi stalno povezovanje slovstva in likovne umetnosti v njegovih analizah, kar ga dela prepoznavnega daleč naokrog in imenitno prispeva k interdisciplinarnosti dveh umetnostnih panog. Končno je treba omeniti še eno posebnost Kretzenbacherjevih del, ki je posebno ljuba slovenskim ustreznim strokam in bralcu nasploh - da v svojih raziskavah spoštljivo in poznavalsko upošteva tudi slovenski kulturni prostor. Tako je tudi v tukajšnji knjigi, posvečeni mistiki svete krvi Kristusove od poznega srednjega veka do baroka in njenemu prenašanju v srednjeevropski in južnoevropski folklorni tradiciji.
Prva poglavja avtor posveča ikonografskemu motivu žitnega klasa in grozda kot simbolu za "moža bolečin", zarisuje prostor njegove razširjenosti, se loteva vprašanja "etnične uvrstitve" upodobitev "evharističnega Kristusa", teoloških vprašanj ob njegovih upodobitvah kakor tudi umetnostnozgodovinskih in primerjalnoetnoloških. Posebno poglavje je posvečeno odmevom srednjeveške mistike presvete Krvi v slovenski duhovni pesmi. Enako ima svoje poglavje romunska likovna folklora na temo Jezusa-vinogradnika in grški apokrifi o Pilatu. Sledi vprašanje mnogovrstnosti poznosrednjeveških mističnih podob. Christus als Blutquel), v visoki umetnosti in ljudskem izročilu. Zadnje poglavje navezuje problematiko na pasijonski motiv Marije pod križem, ki po reformaciji doseže nov višek v ljudskem baroku.
Anja Zalta
MAJI V BENETKAH
Beneška palača Grassi od 6. septembra 1998 do 16. maja 1999 gosti razstavo o Majih, civilizaciji, ki je bila razširjena na območjih današnjih mehiških držav Campeche, Quaintana Roo, Yucatana, delu Tabasca in Chiapasa. ter Gvatemale. Beliza in zahodnega dela Salvadorja in Hondurasa. Osemindvajset etničnih skupin, ki so živele na tako širokem geografskem območju, naj bi povezovala podobna politična in socialna organizacija ter podoben kulturni razvoj, vseh osemindvaset jezikov pa pripada isti jezikovni družini. Da bi civilizacijo temeljito in verodostojno predstavili, so se organizatorji s pomočjo Narodnega sveta za kulturo in umetnost (National Council for Culture and Arts) in pa Mehiškega narodnega inštituta za antropologijo in zgodovino (Mexican National Institute of Anthropology and History), lotili zahtevnega mednarodnega projekta, K sodelovanju so pritegnili muzeje iz Združenih držav Amerike, Nemčije, Velike Britanije in Nizozemske, projekt pa so podprle tudi vlade Mehike. Gvatemale, Hondurasa, Costa Rice in E1 Salvadorja. Vendar razstava ni samo rezultat uspešnega mednarodnega sodelovanja, temveč je hkrati zmaga muzejskega trženja, ki mu je uspelo ljudi prepričati, da obisk razstave ni zgolj zaželjen. temveč skorajda nujen. Po besedah Marie Tcrese Franco, direktorice Mehiškega inštituta za antropologijo in zgodovino, je prav bližajoči se konec tisočletja ugoden trenutek za premislek o eni največjih civilizacij človeštva. Prav zato razstava ponuja dva pogleda - strokovno možnost analiziranja in primerjave, za širše množice pa osupljivo odkritje drugačne, v pretekli čas ujete civilizacije, ki danes z nami komunicira le še s pomočjo simbolov, idolov in idej. ki se odslikavajo skozi prežitke materialne kulture. In tukaj se nahaja rdeča nit oz, ideja, ki povezuje celotno razstavo. Ta nc izpostavlja le občudovanja predmetov majevske umetnosti, temveč dopušča raziskovanje v njihovih globjih pomenih in interpretacijah. Zanimivo je sosledje razstavnih prostorov, šestnajst jih je v prvem in osemnajst v drugem nadstropju. V pritličju so tri manjše trgovine s spominki, brošurami in razglednicami, v prvem nadstropju je
restavracija in v drugem nadstropju prostor z multimedijsko predstavitvijo (CD-ROM o poteku odkritij in izkopavanj, o gradnji piramid, o časovnih datacijah in o splošnih značilnostih obdobij majevske civilizacije). Prvi prostori v prvem nadstropju so
■ ,Tk ,
Glasnik S.K.D. 39/1 1999, stran 59 OC£IW miSUm OBZORJA STROKE
I MAYA
opremljen še s citatom iz svete knjige indijancev Quiche, imenovane PopuI Vuh, ki predstavlja celovit prikaz indijanske mitologije, ljudskih verovanj in običajev, preseljevanja in razvoja indijanskih plemen, ki so po padcu starega majevskega imperija naselila ozemlje današnje Gvatemale. Med ogledom razstave me je spremljal občutek, da je prav Poptil Vuh služil kot izhodiščna smernica za oblikovanje razstavnih prostorov. Prvi tematski sklop nosi naslov Človek in narava. S pomočjo živalske motivike, predvsem na keramičnem po s ud ju poznega klasičnega obdobja (med leti 600 do 900), poskušajo razstavljale! izpostaviti povezanost majevskega človeka z različnimi zemeljskimi in nebesnimi sferami. Tako nas vseskozi spremlja geografsko in časovno splošno razširjen motiv jaguarja, ki so ga Maji častili kot simbol sonca v času noči, orla kot simbol sonca v svoji dnevni fazi, motiv kače, ki simbolizira nebo, vodo in zemljo, motiv psa, vodnika v podzemlje in podobno, V prvem nadstropju sledijo naslednji tematski sklopi: geopolitična zasnova mesta, sklop o socialni strukturi in o načinu življenja Majev ter o njihovih ekonomskih in kulturnih odnosih s sosedi. Tukaj se široko zastavljen koncept prevesi v drugo polovico. Po (pre)ozkih stopnicah se povzpnemo v drugo nadstropje, kjer se razgibana razstavna zgodba zoži. Zdaj imamo opraviti le še z religioznimi predstavami in verovanjskimi sklopi. V prvem prostoru drugega nadstropja se seznanimo z majevsko vizijo koztnosa v obliki zrcalne piramide, katere težišče predstavlja ravnotežje nasprotujočih si polov: moški ■ ženska, mokro - suho, življenje - smrt. Te dualisti*ne prvine, ki so zaznamovale celoten način življenja majevske civilizacije, kažejo na odvisnost človeka od božanskih sil in njegovo željo po stiku, komunikaciji in manipulaciji z njimi s pomočjo šamanskih obredov, uživanja omamnih substanc, s pomočjo plesa, glasbe, igre z žogo (kjer igrišče predstavlja kozmos, žoga pa sončevo zvezdo, ki sojo morali igralci ohranjati v neprestanem gibanju), ter seveda s pomočjo pisave in koledarja. V enem izmed zadnjih razstavnih prostorov smo deležni izjemne predstavitve majevske hieroglifske pisave, načina štetja in računanja ter majevskega koledarja, s katerim se celotna predstavitev tudi zaključi. Ob že omenjenih mednarodnih organizatorjih in kustosih velja posebno priznanje izreči oblikovalcem razstavnih prostorov, ki so s posebno pozornostjo in s posluhom za detajle ustvarili zaokroženo celoto, brez katere bi razstava izzvenela popolnoma drugače. Naj omenim samo en primer...Maji so verjeli, da je rdeča barva barva vitalne energije, zato so z njo pleskali fasade. Na razstavi rdeča barva prevladuje: rdeče so stene, nekatere vitrine in po nekod celo tla.
namenjeni splošni seznanitvi s tematiko. Nazorna grafična Vlztializacija teritorialne razpredenosli se prepleta s časovno Primerjavo civilizacije Majev z ostalimi civilizacijami Amerike, mediteranskega prostora ter bižnjega in daljnega vzhoda. Tako se nam ponuja možnost, da Maje uvrstimo v kontekst zgodovinskih Primerjav, Sledi zgodovinska razporeditev po treh najpomembnejših obdobjih: predklasično obdobje, od 1800 pr.n.št. do 250.n.šl, ki ga zaznamuje kultivacija koruze in tip stalne naselitve, klasično obdobje, med 3. in 9. si., ki predstavlja razcvet civilizacije na vseh Področjih, predvsem pa izredno intelektualno vitalnost (rojstvo lleroghlske pisave, astronomskih in matematičnih študij in pojav veh koledarjev-solarncga in ritualnega). Kot zadnje obdobje se 1,avaja pozno (poslklasično) obdobje, ki je po 10. stoletju vodilo v stagnacijo politične in socialne organizacije, sekularizacijo javnih Polož^ev ter v tesne kulturne in politične stike s civilizacijami «ntralne Mehike.
Ra/stava ne sledi časovni zamejitvi, temveč se obdobja prepletajo tematskih sklopih, V prvem nadstropju je takih sklopov pet. vsak ^med njih pa je ob osnovnih podatkih o tematiki, ki jo predstavlja.