KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO IZ NAJSTAREJŠE ZGODOVINE NOVEGA MESTA TONE KNEZ Živahna arheološka raziskovalna dejavnost V Novem mestu v zadnjih desetih letih, še posebej pa poleti 1967 zastavljeno obsežno i raziskovanje prahistoričnih nekropol v Kan- \ diji, ki bo intenzivno trajalo več let, je spet opozorila javnost in strokovne kroge na bo- ; gate arheološke najdbe, ki prihajajo v tem mestu na dan. Spomnim naj samo na senza- cionalno najdbo halštatskega oklepa pred tridesetimi leti, kmalu nato še daritvenega j trinožnega kotlička, lani poleti pa keltskega ! prosopomorfnega kantharosa. Zaradi bogatih | arheoloških najdb, ki jih premore Novo me- | sto, želim v informativni obliki predstaviti: reprezentativen izbor novomeških najdb sko- zi arheološka obdobja. ZGODOVINA RAZISKAV Novo mesto kljub dokaj številnim najdbam iz rimskega časa ne premore epigrafskih spomenikov in antičnih likovnih upodobitev, ki so že zelo zgodaj pritegnili pozornost raz- iskovalcev domačih starožitnosti, zato zelo pozno vstopa v krog tistih mest, ki slove po ■ Idealna rekonstrukcija halštatske bronaste situle iz Ma- ] Icnškove gomile v Novem mestu. Hrani jo Narodni ; muzej v Ljubljani. (Risala: Sibila Knez.) ! Simon Rutar (1851—1903), korespondent Centralne ko- misije za varstvo spomenikov na Dunaju in konser- vator za Kranjsko. V strokovnih publikacijah je poročal o arheoloških najdbah iz Novega mesta. Skupaj s Premersteinom je leta 1899 izdal fundamentalno delo o poteku rimskih cest na Kranjskem (Romische Strassen und Befestlgungen in Krain) bogatih izkopaninah. Prahistorične najdbe, s katerimi je Novo mesto tako bogato, niso bile sprva nič kaj reprezentativne za okus publike in strokovnjakov sredi XIX. stoletja. Prvo arheološko raziskovanje v Novem me- stu, ki ga najdemo omenjenega v literaturi, se prične šele jeseni leta 1890, ko so gradili nov odsek državne ceste Novo mesto—Ljub- ljana iz mesta mimo starega pokopališča pro- ti Bršljinu (sedanja Ljubljanska oesta) južno pod Marofom, ki je skrajšala pot, predvsem pa se izognila hudim strminam prek Maro- fa. Današnji Kettejev drevored je prvotna glavna cesta, ki je vodila od Ljubljanskih ali Gorenjih vrat (med tovarno zdravil Krka in Studijsko knjižnico) iz mesta proti Ljubljani. Takrat so na trasi nove ceste odkopali prve prazgodovinske in rimske grobove, ki jih je preparator deželnega muzeja Ferdinand 16 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Schulz pridobil za ljubljanski Rudolfinum. Ker so bile najdbe kar izdatne in dobro ohra- njene, je Schulz takoj po končanem izkopa- vanju, dne 24. septembra, pripravil v dvorani novomeške kazine razstavo izkopanin, ki jo je zbranemu občinstvu tudi komentiral. Dva dni po razstavi, dne 26. septembra 1890, je »Slovenski Narod« objavil poseben dopis o razstavi v Novem mestu, kjer poroča pisec takole: »Poročal Vam je že nek dopisnik, da so se lui mestu, kjer vodi nova cesta ob mestnem pokopališči, našli zanimivi rimski grobovi. Naši arheologi doslej niso znali, da bi bila baš na prostoru sedanjega mesta kedaj kakava rimska naselbina. To dokazale se še le seda- nje izkopanine. Odprlo se je doslej nad 20 grobov in g. muzejalni asistent Schulz je pridobil za Ljubljanski muzej kacih 60 žarnic, kakeršne so Rimci rabili za spravljanje mrtva- škega pepela. Poleg teh žarnic našlo se je 6 svetilnic (ampela) v jako različnih podobah s prav zanimivimi okrasbami. Nekaj žarnic žga- nih je od rudeče, nekaj od črne gline. Našlo se je tudi kacih 20 prav zanimivih igel (fi- bulae). Nekatere izmej njih so takozvanega galskega izvora in neko zapestje, ki kaže biti iz etruških časov. Velika redkost je meč 1 me- ter dolg in drugi rimski meč 1 K> čevlja dolg, kakor so jih imeli rimski vojaci. Ljubljanski muzej dosedaj še ni imel nobenega tacega eksemplara. Mej različnimi bronastimi iglami našli so se tudi zlati uhani, popolno čisto ohranjeni in jeden novec z napisom Tacitus Augustus, ki je vladal okolu leta 275 po Kr. r. Gospod Schulz priredil je na prav okusen način razstavo teh predmetov, katere čisti do- hodek pi-ipada dijaškemu podpornemu fondu. V tem, ko to pišem, hodijo Novomeščani iz vseh krogov gledat teh zanimivih naših pred- niških ostankov. Ob jednem je našel g. Schulz etruški(?) grob v mestnem gozdu ob Krki. Našle so se posode od grafita z zanimivimi ročaji v podobi volovske glave. Pričakovati je, da se dobe še zanimivejše izkopanine na tem prostoru, kjer so bili rimski grobovi, je odkritih samo toliko grobov, kolikor jih je bilo na cestnem terenu in videti je, da mora zemlja malo višje še kriti lepe zgodovinske zaklade. Gosp. Schulz se bode lahko zadovo- ljen povrnil v Ljubljano in obogatil naš tako zanimivi muzej s popolnoma novimi objefcti.« Po osemdesetih letih lahko samo občudu- jemo to Schulzevo pobudo in razsvetljensko vnemo, ki jo še danes velja posnemati! Zani- mivo bi bilo poizvedeti, če ni bila nemara to sploh prva arheološka razstava zunaj muzeja na Slovenskem. Iz časopisnih poročil izvemo, da je še istega leta Schulz kopal v mestnem gozdu (imeno- vanem tudi Portovald, na desnem bregu Kr- ke) eno manjšo halštatsko gomilo, ki po najd- bah sodeč pripada najmlajšemu halštatske- mu obdobju. Cez tri leta je sledila najdba halštatske topilnice železa in kovačnice ob njej pri železniški postaji v Bršljinu leta 1893, ko so gradili dolenjsko železnico. Najd- bo je podrobno opisal Alfons Miillner v svo- jem obširnem delu »Geschichte des Eisens in Krain«. Ze naslednje leto so na pobudo zlo- glasnega samozvanega »arheologa« in ne-, umornega izkopavalca starin ter najboljšega poznavalca arheoloških najdišč na Kranj- skem, Jerneja Pečnika, pričeli z izkopava- njem dveh halštatskih gomil na Marofu. Iz- kopavanje na račun dvornega Prirodoslov- nega muzeja na Dunaju so se lotili v poznem poletju leta 1894. Danes ga štejemo za prvo načrtno izkopavanje v Novem mestu, ki je bilo za takratne strokovne pojme prav do- bro zastavljeno. Od začetka sta izkopavanje Jernej Pečnik (1835—1914), znameniti arheolog-samouk, ki je slovenski arheologiji naredil s svojim roparskim kopanjem nepopravljivo škodo. Slika ga prikazuje ob kopanju halštatske gomile na Magdalenski gori leta 1094, potem ko je končal izkopavanje v Novem mestu KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vodila dr. Rudolf Hoernes (profesor geologije na graški univerzi in brat znanega dunaj- skega prazgodovinarja dr. Moritza Hoerne- sa) in Jernej Pečnik. Po Hoernesovem odho- du je izkopavanje vodil Pečnik s pomočjo preparator j a Bratine iz dunajskega muzeja, ki je prišel na pomoč. Najdbe iz teh gomil so poslali v muzej na Dunaj. Nerazumljivo pa nam ostane dejstvo, da sta Dežman in Hochstetter v svojem funda- mentalnem delu »Prahistorische Ansiedelun- gen und Begrabnisstatten in Krain«, ki je iz- šlo že leta 1879, popolnoma prezrla tako markantno in dobro vidno novomeško gradi- šče na Marofu ter gomile na Marofu in v Kandiji, kar je oboje pred sto leti bilo gotovo dosti bolj vidno kot danes. Prav tako je čud- no, da Ivan Vrhovec v svoji Zgodovini No- vega mesta, ki je izšla leta 1891, niti z be- sedico ne omenja arheoloških najdb z mest- nega področja. Po nekaj letih zatišja je sledilo izkopavanje keltskih in rimskih grobov, ki so jih našli leta 1902 pri kopanju temeljev za poslopje okrajnega glavarstva (sedaj poslopje občin- ske skupščine na Ljubljanski cesti št. 2) ob južnem vznožju Marofa. Te najdbe so pri- šle v ljubljanski muzej. Istega leta pa je Pečnik, ki je po prepiru z deželnim muzejem kopal in nabiral starine samo še za dunajski muzej, izkopaval rimske grobove v Bršljinu. Tam je našel tudi lepo brušeno stekleno čašo z vgravirano grško napitnico, ter vse najdbe poslal na Dunaj. Leta 1905 je vodil izko- pavanje poklicni strokovnjak. Bil je to dr. Walter Smid, prvi slovenski arheolog, takrat kustos Deželnega muzeja v Ljubljani. Pre- kopal je dve manjši halštatski gomili: eno v Smolovi hosti in drugo po lastniku imenova- no Malenškova gomila. V slednji je našel grob ilirskega odličnika, pokopanega skupaj s konjem. Tudi te najdbe so prišle v zbirko ljubljanskega muzeja. S tem zadnjim izko- pavanjem v času avstro-ogrske monarhije je prenehalo arheološko raziskovanje v Novem mestu za dolga desetletja. Do takrat je do- sledno vse arheološko gradivo prešlo za ved- no v zbirke zunaj Novega mesta. Šele leta 1936 zabeležimo spet nove najdbe iz mesta. Pri preurejanju že opuščenega sta- rega mestnega pokopališča v park so našli dve zidani rimski grobnici, v vsaki od njih pa več keramičnih posod. Najdbo je eviden- tiral in rešil pred uničenjem Janko Jarc, ta- krat profesor zgodovine na novomeški gim- naziji. Njemu gre zahvala, da je postal po- zoren na arheološke najdbe v mestu in oko- lici, jih po svojih močeh evidentiral in mar- sikatero rešil pred uničenjem. Izkopanine je shranil v šoli, kjer je pod okriljem Muzej- skega društva že nastajala novomeška mu- zejska zbirka. Cez tri leta, poleti 1939, je prof. Jarc ponovno uspešno interveniral, da je rešil in shranil najdragocenejšo arheološko najdbo iz Novega mesta: halštatski knežji oklep. Našli so ga v Kandiji ob severni strani današnje Kristanove ulice, ko so poglabljali in ravnali teren za ureditev športnega sta- diona. V strahu, da bi oklep lahko postal žrtev vojne vihre, so ga na intervencijo dr. Rajka Ložarja, takratnega kustosa Narod- nega muzeja, prepeljali v Ljubljano in varno shranili. Leta 1941 so italijanski vojaki po- novno razširjali stadion in takrat našli nove halštatske najdbe, med njimi tudi edinstven bronasti trinožni kotliček. Tokrat je nadzor nad izkopavanjem opravljal dr. Rajko Ložar in vse najdbe odpeljal v Ljubljano. Po osvoboditvi leta 1945 so se nenačrtna oziroma zaščitna izkopavanja v Novem me- Zarnl grob iz Bršljina, ki je bil obložen s kamnitimi ploščami. V njem je bila značilna žara z dvema ročajema in lonec s hrano. To je najstarejša najd- ba Iz Novega mesta 18 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Skupina restavriranih velikih zgodnjehalštatskih žar iz gro- bišča na Mestnih njivah v No- vem mestu stu nadaljevala. Že leta 1948 so pri kopanju temeljev za predvideni sindikalni dom v; Kandiji našli več keltskih grobov, katere je odkopal France Stare. Z ustanovitvijo Do- lenjskega muzeja leta 1950 se je povečala skrb za novomeške izkopanine in prenehalo je odtekanje arheoloških najdb v muzeje zu- naj Novega mesta. Že ob ustanovitvi muzeja je bil osnovan arheološki oddelek muzeja, ki! Bronasta situla, ki jo je izkopal leta 1905 Walter Smid v Malenškovl gomili. Okrašena je z iztolčenimi koncen- tričnimi krogi, stiliziranimi račkami in geometrijskimi girlandaml i postaja z leti vse večji in pomembnejši. Rav- natelj novo osnovanega muzeja, prof. Janke Jarc, je dosegel, da so iz fonda Narodnega muzeja posodili za stalno razstavo nekaj no- vomeških izkopanin, med njimi tudi bronasti oklep, ki je še vedno ponos arheološke zbirke Dolenjskega muzeja. Leta 1954 je Vinko Sri- bar opravil nekaj manjših zaščitnih posegov,; tako v mestu kot tudi v okolici. Novo obdobje v arheološkem raziskovanju Novega mesta se je pričelo jeseni leta 1958, ko je pisec tega članka postal kustos za ar- heologijo v Dolenjskem muzeju. S tem je No- vo mesto dobilo prvega arheologa, kateremu je bilo naloženo, da se posveti študiju naj- starejše zgodovine mesta in osrednje Dolenj- ske. Že jeseni 1959 smo pričeli sistematično izkopavati zgodnjehalštatsko žarno grobišče na Mestnih njivah, kar smo nadaljevali še leta 1960. Sledilo je še zaščitno izkopavanje rimskih grobov v Bršljinu leta 1962 in pra- zgodovinskih žarnih grobov prav tako v Bršljinu ob gradnji steklarne INIS leta 1963. Ob različnih gradnjah na mestnem področju smo v teku let pridobili marsikatero najdbo in tako izpopolnjevali mikrotopografijo ar- heoloških najdb v Novem mestu. Večje za- ščitno izkopavanje, ki je uvod v večletno si- stematično izkopavanje, pa smo podvzeli po- leti 1967, ko so začeli kopati temelje za stanovanjske hiše novega naselja »Znančeve njive« v Kandiji. Ob tej priliki smo v prvi etapi odkrili nad štirideset keltskih grobov z. žganim pokopom, ki so bili vkopani na ob- robju velike halštatske gomile. V drugem delu programa smo sistematično odkopali po- lovico halštatske gomile, ki je dala pomemb- ne znanstvene rezultate pa tudi nekaj lepih muzejskih kosov. Vzporedno z zazidavo par- 19 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Narebrena bronasta cista z dvema ročajema, izkopana tudi v Malenškovi gomili cel na Znančevih njivah bomo v prihodnjih nekaj letih sistematično preiskali še zadnje štiri preostale halštatske gomile v Novem mestu, v njihovi neposredni soseščini pa še obsežno keltsko grobišče. Prve objave novomeškega arheološkega gradiva so izšle ob koncu prejšnjega stoletja izpod peresa prof. Simona Rutarja, poverje- nika in korespondenta Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju, ki je v stro- kovnih glasilih sproti poročal o novih najd- bah. Zelo ažurno je poročal o novomeških najdbah še neugotovljeni dopisnik v »Slo- venskem Narodu«, medtem ko domače »Do- lenjske Novice« za izkopanine v mestu niso pokazale skoraj nobenega zanimanja, ker so bile usmerjene le v kmetijsko razsvetljeva- nje v duhu tradicij Bleiweisovih Novic. Drobna poročila o najdbah v Novem mestu so prispevali še F. Komatar, J. Pečnik, M. Much, Kenner, W. Kubitschek in J. Mantua- ni. Med obema vojnama je drobne najdbe sproti objavljal Rajko Ložar v Glasniku Mu- zejskega društva za Slovenijo, v zadnjih le- tih pa podpisani v Varstvu spomenikov, glasilu republiškega Zavoda za spomeniško varstvo. Prvo grafično dokumentirano razpravo o novomeškem gradivu (2 halštatski gomili) je objavil W. Šmid v Carnioli leta 1908. Šele po dvainštiridesetih letih, leta 1950, mu je sledilo daljše poročilo Franceta Stareta o keltskih grobovih v Kandiji, leta 1959 pa Šri- barjevo poročilo o zaščitnih izkopavanjih v mestu in okolici. Leta 1967 je izšla v XVII. letniku Arheološkega vestnika razprava To- neta Kneza o zgodnjehalštatskem grobišču na Mestnih njivah in pregled keltskih najdb v Novem mestu. Najbolj pa se je poglobil v problematiko halštatskega gradiva iz Novega mesta dr. Stane Gabrovec, ki je že leta 1960 v Situli objavil odlično študijo o novome- škem halštatskem oklepu. Problematiko no- vomeških in dolenjskih najdb pa je kasneje še razširil v dveh temeljnih razpravah o slo- venski prazgodovini: Halštatska kultura v Sloveniji (Arheološki vestnik XV.-XVI., 1964-1965, 21 ss.) in Srednjelatensko obdobje v Sloveniji (Arheološki vestnik XVII., 1966, 169 ss.). Posebej velja še omeniti Gabrovčevo knjigo: Najstarejša zgodovina Dolenjske, ki je izšla v Novem mestu leta 1956. Številni, poljudno-strokovno napisani članki z arhe- ološko vsebino raznih avtorjev v pokrajin- skem tedniku Dolenjski list pa skušajo pri bralcih zbuditi pozornost in zanimanje za našo najstarejšo zgodovino in razumno rav- nanje z najdbami, ki se pojavijo. Ves arheo- loški material, ki je bil izkopan v zadnjih osemdesetih letih v Novem mestu, hranijo: Prahistorični oddelek Prirodoslovnega muze- ja na Dunaju, Narodni muzej v Ljubljani in Dolenjski muzej v Novem mestu. Izko- pano gradivo v naštetih muzejih šteje danes skupaj nad 1000 inventarnih številk. Bronasti oklep halštatskega kneza, izkopan leta 1939 v gomili v Kandiji. Razstavljen je v Dolenjskem muzeju 20 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA NAJSTAREJŠE NAJDBE IN PROMETNA VLOGA DOLINE KRKE Absolutno najstarejša arheološka najdba sicer ne izvira iz Novega mesta, pač pa iz bližnje okolice. To je paleolitsko kamnito koničasto rezilo iz sivega kresilnika, ki so ga našli delavci leta 1962 v peskokopu na Ru- perč vrhu. Najdbo hrani katedra za kvarta- rologijo na ljubljanski univerzi. To je prva najdba paleolitskega orodja v širšem novo- meškem prostoru. Strokovnjaki uvrščajo ta artefakt v čas poznega aurignaciena, kar po- meni, da je rezilo staro približno 25.000 let. Paleolitske najdbe na Dolenjskem so silno redke, ruperčvrški artefakt pa kaže, da mo- ramo računati z mnogo starejšo človekovo prisotnostjo na Dolenjskem, kot pa smo bili spričo tako redkih najdb vajeni doslej. Najdbe bronastega orodja in orožja v oko- lici Novega mesta, na primer znani večji de- pojski najdbi v Črmošnjicah in pri Jurki vasi ter najdbe posamičnih predmetov, kot na pri- mer tulasta sekira iz Verduna, grobna (?) najdba dveh tordiranih ovratnic, dveh obroč- kov in dela fibule iz Prečne, dokazujejo, da so v teh krajih bivali ali vsaj skoznje poto- vali ljudje že v času pozne bronaste dobe, ob koncu drugega tisočletja pred našim štet- jem. Posamezne najdbe fino zglajenih kam- nitih sekir in kladiv iz širše okolice Novega mesta pa dajejo slutiti, da so ob Krki živeli ljudje še nekoliko prej, v neolitiku, vendar za to še nimamo povsem trdnih dokazov, ker nam manjkajo ostanki naselbin iz tistega časa. Od konca bronaste dobe naprej pa so najdbe vse bolj številne, tako da prištevamo danes Novo mesto po količini in kvaliteti najdb med elitna slovenska arheološka naj- dišča s poudarkom na najdbah iz halštatske- ga časa. Nova arheološka dognanja vse bolj in bolj potrjujejo domnevo, da je dolina Krke že zgodaj v prazgodovini igrala pomembno vlo- go v tedanjem prometu, v okviru jugovzhod- nega predalpskega prostora. Dolina Krke je najvažnejša prirodna prometna pot v južni Sloveniji med Savo in Kolpo, »južna magi- strala«, ki povezuje ravninsko Posavje od brežiških vrat ob sotočju Save in Krke, mi- mo prirodne trdnjave na Malencah nad Krško vasjo, do hribov v zahodni Dolenjski in pre- ko njih z Notranjsko in Ljubljansko kotlino. DeU konjske opreme iz groba ilirskega odličnika-konjenika v Malenškovl gomili 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Vse do prve tlakovane ceste za hitri promet z vozovi, ki so jo zgradili šele Rimljani v I. stoletju, so bile rečne doline poglavitne in skoraj edine prometne poti. Spričo najdb, ki so jih našli vzdolž Krke, zanesljivo vemo, da so tod potovali in tovorih že trgovci v bro- nasti dobi sredi II. tisočletja pred našim štetjem. Po tej poglavitni vpadnici v dolenjski pro- stor od vzhoda so v teku tisočletij vdirala, popotovala, ropala in uničevala pa tudi nase- ljevala in kultivirala kraje ob Krki številna ljudstva in rodovi, začenši od prvih polje- delcev mlajše kamene dobe in bronastodob- nih trgovcev, ki so iz ogrskih dežel prinašali k nam prvo bleščeče broneno orožje in okras- je. Sledili so jim častilci očiščujočega ognja: Veneti in Iliri, ki so sežigali svoje rajne na grmadah, njihov pepel pa pokopavali v ob- rednih žarah na pokopališčih. Po isti poti je prihajal na Dolenjsko vsaj posredno tudi vpliv daljnih stepskih živinorejcev in drznih jezdecev Kimerijcev in Skitov, ki se kaže v grobnih najdbah halštatskega časa. V III. sto- letju so po tej isti poti pridrli in se tu na- selili bojeviti Kelti, ki so v kratkem času nasilno porušili že stoletja ustaljeni red tu- kajšnjih ilirskih rodov. Rimljani so bili edini osvajalci, ki so prišli v naše kraje od za- hoda skozi postojnska vrata. Še in še so pri- Bronasti trinožni kotliček iz knežje gomile v Kandiji, i izkopan leta 1941. Služil je kot darltvena posoda. Še : vedno je edinstvena najdba v Jugoslaviji I hajali in hiteli prek dolenjske deželice valovi barbarskih ljudstev v času velikega preselje- vanja, ko je zahodnorimska država ječala v smrtnih krčih. Niso se zaustavljali v tej de- želi, hiteli so naprej k obljubljenim obalam Jadrana in Mediterana, v plodne ravnice Ita- lije, kjer so se nadejali bogatega plena. V zadnjem naselitvenem valu pa so prvi Slo- venci zaključili dolgo vrsto migracij, se trdno naselili v teh krajih in tudi ostali zvesti tej ne preveč radodarni kraški zemlji vse do današnjih dni. Ob koncu bronaste dobe, nekako okrog le- ta 1200 pred n. št., je tudi Dolenjska kot iz- razito prehodno ozemlje bila prizorišče pre- seljevanja in naseljevanja plemen, ki je zajelo skoraj vso Evropo. Ob Krki navzgor so prodirala plemena in silila dalje v sever- no Italijo. Tukaj, na usodnem stičišču bal- kanskih, orientalsko-panonskih in alpskih kulturnih vplivov, se je ob koncu II. tisoč- letja naselilo in ustalilo ljudstvo Protoilirov in Venetov. Tako se v času žarnogrobiščne kulture na Dolenjskem naseli ljudstvo Ilirov, ki je prvo tej zemlji ostalo zvesto dobrih tisoč let. Tu se je ustalilo, se razvilo in orga- niziralo v mogočno zvezo plemen od obal Jadranskega morja do osrčja Vzhodnih Alp, doseglo svoj ustvarjalni višek in največjo gospodarsko moč v VI. stoletju in šlo v sku- pen boj proti Rimljanom v panonsko-dalma- tinskem uporu v letih 6—9 n. št. Vojaški po- raz Ilirov v tem uporu pomeni hkrati tudi konec njihove moči in samostojnosti. Čeprav kasneje na zunaj romanizirani in podrejeni zakonom rimske uprave, so skozi vso rimske okupacijo ohranili prvine lastnega kulturne- ga izročila vse do prihoda Slovanov v naše kraje. ODMEVI KULTURE ZARNIH GROBISC Najstarejše najdbe s področjega Novega mesta izvirajo iz štirih grobov, ki so bili od- kriti leta 1963 pri gradnji steklarne INIS v Bršljinu. Ti grobovi so iz časa kulture žarnih grobišč, ko se na Dolenjskem naselijo prvi Iliri. Grobovi v Bršljinu so najzahodnejši grobovi tega tipa na Dolenjskem, z najboljšo paralelo na velikem grobišču v Dobovi pri Brežicah. Podobne grobove iz istega časa lahko pričakujemo tudi vzhodno od Novega mesta, na Šentjernejskem polju in v Spod- njem Posavju, kar potrjujejo že nekatere slučajne najdbe. Zaradi enotnega načina po- kopavanja: upepeljevanje mrličev in poko- pavanje pepela v posebnih obrednih žarah so arheologi poimenovali vsa najdišča takš- nih nekropol iz tistega časa s skupnim ime- nom, kultura žarnih grobišč, ki je časovno 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA in tipološko jasno determinirana. Ta način pokopavanja je bil v rabi takrat skoraj po vsej Evropi in časovno označuje pri nas pre- hod iz bronaste dobe v najstarejšo železno dobo med leti 1200 in 800 pred n. št. Po ob- redu sežiganja so skrbno pobrali z grmade pepel sežganega pokojnika in vse nezgorele koščice ter kovinske predmete, kolikor nisc postali plen ognjenih zubljev, vse to pa po- ložili v posebne keramične posode. Te posode za pepel, žare, niso posebno velike, največ- krat so z dvema ročajema, amfore. K žaran so skoraj vedno priložili še eno ali več kera- mičnih posod s hrano kot popotnino umrle- mu v onostranstvo, kakor je veleval pogrebni obred. Ta običaj prilaganja hrane in pijače v grobove je bil v rabi skozi vso prazgodo- vino in antiko do visokega srednjega veka, ko je zmagovito krščanstvo prepovedalo ta »poganski« obred. Najdbe v grobovih tega časa niso številne, niti bogate. Pričajo o skromnem bogastvu tedanjih ljudi, ki je še enakomerno razdeljeno med vse člane rodu. Zamisliti si jih moramo kot preproste polje- delce in živinorejce, združene v rodovni skupnosti. Oblike keramičnih posod in bro- nasto okrasje nam povedo, da so v Bršljinu pokopavali pred tri tisoč leti, okrog leta 1000 pred našim štetjem. Pri sistematičnem raziskovanju, ki smo ga opravili v letih 1959 in 1960 na Mestnih nji- vah, smo odkrili obsežno, še ne do kraja raz- iskano večje žarno grobišče. Odkopali smo blizu 60 grobov, ki pa se od onih v Bršljinu močno razlikujejo: tipološko in kronološko. Način pokopavanja je enak, občutna pa je razlika v oblikah in velikosti posod. Žare ns Mestnih njivah so kar ogromne in spominja- jo na shrambene posode, saj merijo do 75 cm v višino in nad 50 cm v premeru. Čeprav so tako velike, najdemo v njih le malo pridat- kov, zato si njihovo velikost razlagamo edi- nole z okusom in modno muho tistega časa. Drobni železni ostanki v žarah kažejo, da so grobovi na Mestnih njivah iz najstarejše že- lezne dobe v Sloveniji, ko so se Iliri na Do- lenjskem že utrdili in seznanili z novo ko- vino — železom. Grobišče na Mestnih njivah je le še zadnji odblesk že ugašajoče kulture žarnih grobišč. Časovno pa je približno dvesto let mlajše kot grobovi v Bršljinu, skupen pa jim je enak način pokopavanja in sila majhno število pri- datkov. Že čez nekaj desetletij so se začele pri Ilirih na Dolenjskem velike gospodarske in družbene spremembe, ki odsevajo v njiho- vih grobovih, iz katerih skušamo razbrati tudi duhovno življenje takratnih prebivalcev. Grobovi na Mestnih njivah, ki jih datiramo v IX. stoletje, s poudarkom okrog leta 800 pred n. št., formalno in vsebinsko zaključuje- jo burno obdobje naseljevanja Dolenjske v času žarnogrobiščne kulture in stoje na pra- gu novega, halštatskega časa, ki povzdigne Dolenjsko iz prahistorične anonimnosti do evropske veljave. V uvodu smo dejali, da so ljudje, ki so bili pokopani v Bršljinu, šele na začetku mogoč- nega razvoja ilirske halštatske kulture in ci- vilizacije. V njih je bila nakopičena življenj- ska sila biološko še neizrabljenega rodu, ki je s svojo sposobnostjo napravil v naslednjih stoletjih izreden gospodarski in kulturni vzpon. Domnevamo, da so se Iliri v tistem času, ko so pokopavali svoje mrtve na Mest- nih njivah, že naselili na prirodno oblikovani in s strmimi pobočji zavarovani terasi na Marofu, to je na vzpetini nad današnjim Ket- tejevim drevoredom in nad poslopjem ob- činske skupščine. Pri natančnem opazovanju tega predela bo vešče oko še danes zaznalo ostanke nekdanjega utrjenega pasu ob robu Vrhnji zaključelc hišaste žare z upodobitvijo človeške glave in na njej čepečega ptiča. Ta nenavadna plastika ima simboličen značaj v pogrebnih običajih Latobikov, ki so edini dajali pepel umrlih v hišaste žare 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO gradišča. Posebno lepo je to vidno, če se sprehodimo skozi drevored od mestne strani in se ozremo na levo stran tam, kjer je aleja najbolj strma. Tako so s prazgodovinsko na- selbino pred tri tisoč leti na Marofu nastali zametki »mestnega« življenja na novome- škem območju. Kako in na kak način pa je bila ta naselbina organizirana znotraj ob- zidja, še ne vemo, ker arheoloških razisko- vanj na naselbini na Marofu še ni bilo. POMEN NOVEGA MESTA V HALŠTATSKEM ČASU Tradicionalnim gospodarskim panogam Ili- rov: živinoreji in poljedelstvu, se je sedaj pridružilo še rudarstvo, fužinarstvo in kovi- narstvo. Na Dolenjskem in v Beli krajini so se Iliri z veliko vnemo lotili pridobivanja in predelave železne rude. Znano je, da je v gornjem toku Krke precej železne rude, ki . jo lahko še danes v obliki bobovca najdemo na površini. Spomnimo se samo fužin in li- varn, ki so obratovale v XIX, stoletju v Za- gradcu, na Dvoru pri Žužemberku in v Gra- dacu. Ni slučaj, da so prav na tem območju zrasla velika utrjena gradišča — ilirske na- selbine in cele trdnjave: Vinkov vrh nad Dvorom, Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, Straža pri Novem mestu (edino gradišče v nižini!). Dobrava pri Dobrniču, Novo mesto, Vinji vrh nad Belo cerkvijo in druge. Za klasično halštatsko kulturo starejše železne dobe na Dolenjskem je značilno, da se je raz- vijala skoraj izključno v hribovitih predelih, na utrjenih gradiščih. Rezultati različnih raz- iskovanj v minulih desetletjih, predvsem mo- nografija A, Miillnerja o zgodovini železar- stva na Kranjskem, so pokazala, da so se Iliri na Dolenjskem prav intenzivno ukvar- jali z rudarstvom in železarstvom. Omenili smo že, da so sledove prahistoričnega fuži- narstva odkrili tudi v Novem mestu: namreč tri talilne peči za železo, ob teh pečeh pa še ostanke kovačnice. Nov način življenja, ki sloni na spremenje- nih gospodarskih temeljih, vpliva in spremi- nja tudi družbeni red ilirskih plemen. V sta- rejši železni dobi — halštatu pri Ilirih ni več socialne enakosti, ki jo še izpričujejo grobovi v Bršljinu in na Mestnih njivah. Prične se vse globlje razslojevanje ilirske družbe. Na eni strani rodovni prvaki in plemenski knezi — govorimo že o plemenski aristokraciji —, ki so v primeru vojne nevarnosti vojaški po- veljniki, na drugi strani pa množica kmetov, pastirjev in rudarjev. Po grških vzorih (ki so prišli k nam vzdolž jadranske obale in skozi Italijo) prirejajo plemenski knezi na gradi- ščih svečane pojedine — simpozije, združene z obrednimi daritvami, atletskimi tekmami,] rokoborbami in svečanimi sprevodi. Vse te manifestacije, ki so jih prirejali ob) nam neznanih praznikih, so nam ilirski umet-< niki — torevti, ohranili v prizorih na bro-j nastih zmagalnih vedricah — situlah. Z ne- \ skončno potrpežljivostjo so ti prahistorični' umetniki iztolkovali z drobnimi kladivci v I bronasto pločevino cele prizore iz teh praz-j Visoka in ozka steklena čaša z vbrušenimi ornamenti.; in grško napitnico na vrhu. Izkopal jo je Pečnik leta ; 1902 v rimskem grobu v Bršljinu, Hrani jo Antična zbirka Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dimaju i 24 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ničnih dni. Te, s homerskimi prizori okraše- ne situle in pašne plošče, ki kažejo vso rado- živost in virilnost halštatske aristokracije, so najlepši dosežki halštatske likovne ustvarjal- nosti, in sodijo danes v svetovno umetnostno zakladnico. Za nas pa imajo situle še pose- ben pomen, ker so raziskovanja in dognanja zadnjih let pokazala, da je eno izmed umet- nostnih središč situlske umetnosti bilo ne- dvomno tudi na Dolenjskem. Na situlah se v conalni razporeditvi prepletajo scene ro- bustnega realizma golih borcev, bahavih piv- cev in intimnih erotičnih prizorov z liričnimi Ecenami tekmujočih muzikantov, orientalno fantastiko bajeslovnih živali, elegantnih ten- konogih konj, plahutavih ptic in stiliziranih rastlinskih ornamentov. Nedvomno so se do- lenjski halštatski knezi vzorovali pri grških in italskih velikaših, vendar njihove prefi- njene kulture in duha niso nikdar dosegli, niti dojeli. Vsa ta dogajanja se najlepše zrcalijo v gro- bovih iz halštatskega časa, ki so nam še ved- no (dokler ne bomo izkopali vsaj enega hal- štatskega gradišča) glavna opora za poznava- nje te dobe. Velike spremembe v gospodar- skem in družbenem življenju so narekovale tudi spremembe pri obredu in načinu poko- pavanja. Odslej Iliri svojih mrtvih ne seži- gajo več, temveč jih polagajo k zadnjemu počitku z vso opremo in okrasjem, ki so ga nosili za življenja. Socialna diferenciacija in družbeni položaj se prenašata iz življenja, iz mesta živih tudi v mesto mrtvih. Grobna konstrukcija ni več enostavna in grobovi ni- so več brezimni. Na grobove začno nasipavati zemljo — nastajajo veličastne gomile, »do- lenjske piramide«, ta tako značilna pokopa- lišča halštatskih Ilirov, s katerimi je tako bogata prav dolenjska dežela. Stotine dolenj- skih gomil so dobile svoje mesto in ime tudi v evropski arheološki literaturi kot »dolenj- ska skupina gomil«, ki označuje določeno ča- sovno in kulturno-historično obdobje v pra- zgodovinski arheologiji jugovzhodne Evrope. S svojo impozantno velikostjo (npr. gomile pri Stični, na Magdalenski gori in v Novem mestu) so zgovorne priče davne veličine in moči tistih prebivalcev, ki so v zadnjem ti- sočletju pred našim štetjem prvi intenzivno naselili našo zemljo, doživeli tu svoj največji razcvet pa tudi zaton. Taka gomilna grobišča z bogatimi najdba- mi pozna tudi Novo mesto, čeprav gomil da- nes zaradi zazidav in izkopavanj ne moremo več videti, oziroma jih komaj še zaznamo. Pokopališča prahistoričnih Ilirov v Novem mestu so bila na več mestih. Eno je bilo na Marofu, severno nad Kettejevim drevoredom , in nad utrjenim gradiščem. Na tem travniku sta bili vsaj dve gomili, ki ju je leta 1894 prekopal Pečnik. Danes lahko opazimo le še komaj zaznavno sled ene razkopane gomile. Drugo, največjo gomilno grobišče, je bilo v Kandiji, na desnem bregu Krke. Le-to je zavzemalo ves prostor zahodno od Trdinove ceste, ob obeh straneh Kristanove ceste, tja do ceste Nad mlini. Tu je vse do poletja 1967 izvežbano oko lahko še opazilo štiri velike, toda že močno sploščene in znižane gomile. Vse štiri gomile pa bodo po neizprosni logi- ki urbanističnega načrtovanja postale plen gradbenih strojev, saj bo na doslej nezazida- nem prostoru zrasla v nekaj letih nova sta- novanjska soseska. S tem dejanjem bodo uni- čene še zadnje halštatske gomile na novome- škem področju. Zato so obsežna zaščitna iz- kopavanja v teku. Na podlagi najdb in kon- figuracije terena domnevamo, da je halštat- sko gomilno grobišče v Kandiji nekoč štelo najmanj šest velikih gomil. Poleg štirih da- nes še vidnih gomil, je stala peta, že uničena, na območju vile Vandot, šesta (s knežjim oklepom in trinožnikom) pa severno ob Kri- stanovi ulici, tam, kjer stoji danes dolga vrsta povsem neustrezno lociranih garaž. Tretje, manjše gomilno grobišče z neznanim številom gomil, je bilo v Smolovi hosti vzhod- no od Novega mesta, ena gomila pa je bila tudi v mestnem gozdu, imenovanem tudi Portovald. Dve gomili na Marofu je prekopal Jernej Pečnik s sodelavci. Leta 1905 je Walter Smid za deželni muzej prekopal dve gomili v ra- govski hosti in v eni od njih, znani pod ime- nom Malenškova gomila, odkril grob halštat- skega aristokrata, ki je bil pokopan skupaj s konjem. V grobu je našel z geometrijskimi motivi okrašeno bronasto situlo, lepo izdela- no konjsko opremo in narebreno bronasto ci- sto. Najdragocenejše izkopanine pa so našli v gomili na nekdanjem stadionu v Kandiji leta 1939 in 1941. Med drugimi kovinskimi in keramičnimi predmeti so našli tudi slavni bronasti oklep. Vsekakor je tam bil grob ilir- skega kneza, ki so ga pokopali skupaj s ko- njem in v paradni bojni opremi ob koncu VII. stoletja, okrog leta 600 pred našim štet- jem. Najdbe takih oklepov so velika redkost, saj so bili v Jugoslaviji najdeni komaj trije: poleg novomeškega še dva v Stični, v Evropi pa jih poznamo skupaj samo 7. V isti gomili so dve leti kasneje, poleti 1941, našli še tri- nožni bronasti kotliček (služil je po vsej ver- jetnosti v kultne namene), ki je še vedno edinstvena najdba v Jugoslaviji. Sredi avgusta 1967 smo zaradi forsiranih gradbenih del v Kandiji (delovišče se ime- 25 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nuje Znančeve njive, kar pa ne ustreza po- polnoma dejstvu, zato bomo celotno halštat- sko-keltsko grobišče na desnem bregu Krke imenovali Kandija) pričeli s sistematičnim izkopavanjem gomile I. Bila je široka 30 me- trov, visoka pa komaj 1,60 m, ker je bila v teku časa že močno znižana z oranjem. Za- radi pomanjkanja denarja smo odkopali sa- mo eno polovico gomile in pri tem odkrili 20 grobov. Vsi grobovi v gomili so bili skeletni, vendar zaradi močnih kislin in kemičnih pro- cesov v glini, ki tvorijo gomilo, se kosti niso ohranile. Obliko in velikost posameznih gro- bov pa smo vseeno lahko točno ugotovili za- radi njihove temne barve, ki so jo zapustile preperele organske snovi sredi rumeno rjave, popolnoma sterilne ilovice. Edino z neumor- nim strganjem odkopane površine smo lahko opazovali različne barve in celo barvne od- tenke, ki so nam vsakokrat izdali položaj groba. V teku izkopavanja smo ugotovili, da so bili vsi grobovi vkopani v krogu bolj na obodu gomile, medtem ko je bila sredina go- mile po najdbah iz leta 1967 sodeč, prazna. Enak način pokopavanja v gomili so pred leti ugotovili tudi v veliki knežji gomili v Stični, zato je upravičena domneva, da je bilo pokopavanje v krogih v velikih gomilah na Dolenjskem pravilo. Po tipološki plati (certoška fibula) bi najdbe iz tega leta uvr- stili v najmlajši halštatski čas, to je v IV. stoletje pred n. št. Po vseh teh imenitnih najdbah sodeč (ne- katere med njimi so evropsko pomembne), je bilo Novo mesto v halštatski dobi sredi I. ti- sočletja zelo važno središče Ilirov s sedežem plemenskega kneza. Po pomembnosti je bilo enakovredno trem drugim velikim halštat- skim centrom na Dolenjskem: v Smarjeti, Stični in na Magdalenski gori pri Šmarju. Halštatski knez in njegovi podaniki so pre- bivali za močno utrjenimi okopi gradišča na Marofu (morda nekaj časa tudi na Kapitlju?), svoje mrtve pa so pokopavali deloma blizu gradišča na Marofu in na Mestnih njivah, večji del pa so jih prepeljavali čez reko in jih pokopavali k skupnemu počitku v velike gomile na kandijski strani. Številne in boga- te najdbe kažejo, da je Novo mesto sredi I. milenija pred našim štetjem doseglo svoj najvišji vzpon in največjo gospodarsko moč. Dve hišasti žari, dva keramična kozarca in lonec iz enega rimskega groba v Novem mestu, takoj po izkopavanju leta 1936 26 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA VDOR KELTOV IN NJIHOVA DEDIŠČINA Bujnemu razcvetu in ustvarjalnemu višku halštatske kulture na Dolenjskem sledi po IV. stoletju doba stagnacije in počasnega usi- hanja. Vzrokov za to je gotovo več. Eden notranjih vzrokov bo nemara ta, da so se ustvarjalci že izčrpali, zunanji vzrok pa — prodirajoči Kelti. Krdela bojevitih Keltov so zapuščala svojo pradomovino v Franciji in Porenju in v naglih sunkih so prodirala po vsej Evropi. V več zaporednih migracijskih valovih so se razselila tja do britanskih oto- kov in do Egejskega morja na jugu, ter pri- šla celo na obale Male Azije. Čeprav malo- številni, vendar dobro oboroženi in hitro gibljivi konjeniki so postali strah in trepet staroselcev na Balkanu, v Podonavju in Ita- liji. Sredi III. stoletja pridejo tudi k nam prva keltska krdela in takrat se utrdi na Dolenjskem pleme Tavriskov, največ v oko- lici Mokronoga. Druga pomembna, toda mlaj- ša središča keltskega živi j a na Dolenjskem so še: Valična vas, Dobrnič, Magdalenska gora. Novo mesto, Smarjeta in Mihovo. Da- nes vemo, da pravih Keltov v naših krajih ni bilo veliko v primeri z gosto naseljenimi staroselci Iliri. Zato namesto izraza keltska kultura uporabljamo raje izraz latenska kul- tura oziroma latensko obdobje, ki ga štejemo po srednjeevropski kronologiji od leta 400 do prihoda Rimljanov v naše kraje. Pripomniti pa moram, da v Sloveniji ne poznamo kelt- skih najdb pred letom 300; v tem času pri nas še vedno traja pozna halštatska kultura, ki je na Dolenjskem avtohtona. Vpliv in pomen keltskega vdora za naše kraje je bil nedvomno zelo močan. Kelti so nasilno pretrgali in porušili celotno halštat- sko-ilirsko ekonomsko, politično in duhovno strukturo, ki je bila zgrajena na stoletnih tradicijah. S seboj so prinesli nov način živ- ljenja, ki je zraslo na čisto drugačnem izro- čilu, nov jezik, nove oblike orožja in nov način bojevanja. Klasično orožje ilirskega vojaka je bila bojna sekira in sulica, keltski vojak pa je oborožen predvsem z dolgim ostrim mečem in težkim udarnim bojnim nožem. To novo, latensko kulturo, so Kelti domorodnim Ilirom nedvomno vsilili, toda premočno število staroselcev pa tudi inert- nost tradicij sta pripomogla, da se je nova kultura prišlekov oplajala tudi s prvinami stare halštatske kulture. Posebej velja to za keramične oblike, ravno tukaj so se ohranile prvine starih halštatskih oblik. Le težko bo- mo na Dolenjskem našli v zgodnejšem laten- skem času čiste keltske keramične posode Tako je z medsebojnim vplivanjem dveh kul- tur nastala ilirsko-keltska kultura, ki se je ponekod ohranila še globoko v čas rimske okupacije. Keltski grobovi se že bistveno razlikujejo od ilirskih iz halštatskega časa, saj Kelti pri nas spet uveljavljajo sežiganje mrličev. Ve- lik del grobov iz tega časa so vojaški gro- bovi, ki so jasno opredeljeni s pridatki želez- Upravno področje mestnega okrožja Neviodunum. Obsegalo je večji del Dolenjske med Savo in Gorjanci, na zahodu pa ga je omejeval Rog In višnjegorski klanec 27 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nega orožja. Po takrat veljavnem običaju so ob pogrebu vojaka vse orožje nasilno zvili ali pa zlomili in takšno položili v grob k žari s pepelom. S tem so naredili orožje nerabno, hkrati pa je to simbolična smrt orožja, ki sledi svojemu gospodarju v grob. Uporaba železa v mlajši železni dobi je ekstremna, saj ga uporabljajo tudi v čisto dekorativne na- mene, kar so v halštatu izdelovali le iz bro- na. Najhujše keltsko orožje, meči, so dolgi, dvorezni in skovani iz odličnega jekla. Velik tehničen napredek pomeni uporaba hitro vrtljivega lončarskega kolesa pri izdelovanju lončenih posod. Na ta način so oblike postale simetrične in lepše, hkrati pa jim je lončar- sko kolo omogočilo velikoserijsko proizvod- njo enakih posod, podobno, kot delajo današ- nji lončarji. V zadnjem stoletju pred našim štetjem začne v naših krajih prvič krožiti novo plačilno sredstvo — keltski denar —, ki bo šele v rimskem času izpodrinilo staro menjalno gospodarstvo. Kovanja denarja so se Kelti naučili pri Grkih, saj so njihovi ko- vanci le okorne kopije grških staterjev. V Novem mestu so bili najdeni keltski gro- bovi na treh krajih, pravzaprav povsod tam, kjer so najdišča še starejših halštatskih gro- bov. Nekaj jih je bilo odkritih na Marofu, kot kasnejši pokopi v halštatskih gomilah, v bližini pa so odkopali še nekaj grobov leta 1954. Drugo najdišče keltskih grobov je v Kandiji, kjer so jih našli prvič že leta 1948 pri kopanju temeljev za sindikalni dom (da- nes stanovanjska hiša Kristanova ul. 12) in večkratne slučajne najdbe na parceli Murn, ki meji na prejšnjo parcelo. Najbogatejše najdbe pa smo izkopali poleti 1967 spet v neposredni bližni. Med dvema halštatskima gomilama smo odkrili nad 40 grobov, vendar grobišče še. zdaleč ni izčrpano, saj domneva- mo, da smo zadeli šele na periferne grobove. Med grobovi je bilo dosti vojaških. V načrtu je sistematičen izkop celotnega grobišča. Med keltskimi najdbami iz Kandije pa ena po svoji izvirnosti in dragocenosti prekaša vse druge. Največ občudovanja je bila delež- na sivočrna keramična skodela z dvema ro- čajema (kantharos), ki sta bogato okrašena in oblikovana v močno stilizirane živalske gla- ve, ki so tako značilne za keltski umetnostni izraz. Stene posode pa so okrašene z dvema reliefnima, močno stiliziranima bradatima moškima obrazoma. Ta obrazna (prosopo- morfna) posoda iz najčistejše keltske likovne tvornosti ima tako visoko ceno zaradi obeh portretnih obrazov, ki so v prazgodovini ta- ko redki. Posoda je v Sloveniji edinstvena in le težko bi ji našli primerjavo celo v jugo- slovanskem okviru. Posodo smo našli hudo razbito in ji manjka precej delov. Zato smo jo spričo njene enkratnosti oddali na željo nemških arheologov na restavriranje v slo- vite restavratorske delavnice Rimsko-german- skega Centralnega muzeja v Mainz. Po kon- čanem restavriranju bo ta posoda najlepši eksponat novomeške arheološke zbirke. V Kandiji in na Marofu smo lahko opazo- vali zanimiv pojav, da so ljudje v mlajši že- lezni dobi kaj radi pokopavali svoje rajne v starejše halštatske gomile ali pa v njihovi neposredni bližini. V Kandiji imamo ta ugod- ni primer, da so na enem mestu halštatski in keltski grobovi. Sistematičen in popoln izkop obeh grobišč bi nam lahko dal drago- cene podatke o kronoloških in kulturno-hi- storičnih odnosih med enim in drugim. V I. stoletju pred našim štetjem, v zad- njem migracijskem valu, se je na Dolenj- skem naselilo še eno keltsko pleme — Lato- biki, ki so tudi zadnji prazgodovinski nase- ljenci na naših tleh. Njihovo ime nam je znano iz antičnih piscev in z rimskih napis- nih kamnov. Celo obe največji mesti v rim- skem času na Dolenjskem nosita ime tega plemena: Praetorium Latobicorum (= Treb- nje) in Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum (= Drnovo). Precej grobov teh Latobikov so odkrili pri gradnji nove ceste iz mesta v Bršljin leta 1890 in nato še leta 1902 ob gradnji poslopja okrajnega glavar- stva. To je za Marofom in Kandijo še tretje najdišče keltskih grobov v Novem mestu, kjer so bili najdeni najmlajši keltski gro- bovi. GROBOVI IZ RIMSKEGA ČASA Leta 35 pred n. št. so Rimljani po hudih bojih s trdovratno se upiraj očimi Japodi v Liki zavzeli važno trgovsko postojanko in strateško oporišče ob sotočju Kolpe in Save — Siscijo. S tem je bil izpolnjen prvi del načrta, ki so ga zasnovali rimski general- štabni oficirji. Sledil je drugi del načrta: pomakniti mejo rimskega imperija na Do- navo. Tudi ta del načrta je čez nekaj deset- letij popolnoma uspel. Hkrati z osvojitvijo Siska je prišla pod rimsko oblast tudi vsa Dolenjska. Ob vdoru Keltov v naše kraje smo dejali, da so le-ti izzvali velike premike tako v duhovni, kakor tudi v materialni kul- turi domorodnih Ilirov. Drugače Rimljani. Ti se niso brigali za tradicije staroselcev, njihove šege in verovanja, saj so jim široko- grudno dovoljevali češčenje domačih bogov. Njihov vpliv in njihova premoč se je kazala drugje: v sijajno organizirani državotvorni civilizaciji, centralistično vodeni iz Rima, ki je omogočila obstoj tako ogromne države. Pisani zakoni, pojem državljanstva, moderne 28 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ceste, nova tehnologija v gradbeništvu, de- narno gospodarstvo in bančništvo, obvezna vojaška služba, davčna in carinska politika in ne nazadnje latinščina kot enotni in ob- vezni jezik v javni upravi za vso državo. Edino ti ukrepi in takšna politika so lahko zagotovili obstoj tako heterogene države od Britanije do Evfrata. Takoj po rimski okupaciji je bila Dolenj- ska še sestavni del marionetnega noriškega kraljestva, ki so ga Rimljani formalno tole- rirali tja do leta 46 po našem štetju. Takrat je bila Dolenjska izločena iz Norika in vklju- čena v provinco Panonijo, leta 106 pa je bila dodeljena v Zgornjo Panonijo. Vsa Dolenj- ska med Savo in Gorjanci in od Mokric do Višnje gore je bila upravno podrejena mest- nemu okrožju Neviodunum. To mesto, kate- rega ime pomeni v keltskem jeziku Novo mesto, so zgradili Rimljani ob Savi (takrat je Sava tekla še mimo Drnovega!), natanko tam, kjer stoji sedaj vas Drnovo pri Krškem. Večletna izkopavanja v zadnjem času so po- kazala, da je bilo mesto zgrajeno po klasični rimski zasnovi s pravokotnim tlorisom, ni pa bilo obdano z obzidjem in imelo je pri- stanišče ob Savi. Strateško-prometni in trgovski oziri so narekovali, da so Rimljani osnovali upravno središče Dolenjske v nje- nem skrajnem jugovzhodnem predelu. V Ne- viodunu je bilo tudi važno križišče cest: od velike državne ceste Emona—Siscia se je tam odcepila cesta proti Celeji, ob Savi in Savi- nji navzgor. Življenje na hribovskih gradiščih zamira. Seli se tja, kjer so speljane ceste, kajti le-te dajejo sedaj deželi utrip, prebivalcem pa za- služek. Rimljani takoj zgradijo moderno, tla- kovano cesto za hitri promet tudi z vozovi prek Dolenjske. Cesta ima svoje izhodišče v Akvileji in vodi prek Emone in Siscije v Sirmij. Ob njej so zrasla počivališča in preprežne postaje s hlevi, gostilnami in pre- nočišči —• antični moteli. Polagoma so se ob njih naselili še neizogibni kramarji in mar- ketenderice, ki so popotnim ljudem vsiljivo ponujali svojo robo in usluge. Tako so na Dolenjskem nastale večje in manjše nasel- bine vzdolž ceste začenši od Emone: Acervo pri Stični, Praetorium Latobicorum v Treb- njem, še neugotovljeni Crucium, Neviodu- num — Drnovo in Romula (Ribnica pri Bre- žicah). Velika rimska cesta je tekla mimo Novega mesta, skoraj po isti trasi kot sedanja avtocesta! Novo mesto ni več v središču po- zornosti, začne se lenobno življenje v globoki provinci. Ime Novega mesta v rimskem času nam ni znano in ga najbrž tudi nikoli ne bomo izvedeli, ker Novo mesto ne premore niti enega samega napisnega kamna, ki bi nam lahko to pojasnil. Vendar je v Novem mestu morala biti kljub odmaknjenosti od velike ceste še vedno močna naselbina, o čemer nam pričajo številni izkopani grobovi. Rim- sko pokopališče v Novem mestu je bilo loci- rano ob južnem vznožju Marofa, točno tam, kjer stojijo danes: poslopje občinske skup- ščine, Beletova hiša in vrt, del Ljubljanske ceste pred njima, komanda garnizona, del parka in stavba Elektro Novo mesto. Prvič so našli rimske grobove že leta 1890, ko so delali novo cesto proti Bršljinu. Takrat so našli 38 grobov, v katerih je bilo nad 60 po- sod. Miillner poroča o tej najdbi v »Slovencu^ z dne 4. oktobra 1890 takole: »... Našli so v grobovih pri Novem mestu šest svetilnic od štirih izdelovateljev, ki so FORTIS, VIBIANI (jako razširjen), STROBILI in lEGIDI. Za do- ločbo časa so pomenljivi posamezni denarji, raztreseni v zemlji, katere so našli. Eden je od Klavdija I (41—54 po Kr.), drugi od Anto- nina Pija (138—161) tretji od Klavdija Gotika (268—270), četrti od Tacita s »Spes jmblica« na obratni strani (275—276), peti od Diokle- cijana (284—304).« Našteti novci so nam do- kaz, da so v rimskem času pokopavali pod Marofom od I.—IV. stoletja. Drugi poroče- valec pa ve povedati, da so poleg naštetih stvari našli še: 3 dobro ohranjene meče, 2 zlata uhana, nad 30 fibul, zaponke, obročke in steklene žare. Drugič je bilo taisto rimsko grobišče nače- to, ko so leta 1902 kopali temelje za poslopje okrajnega glavarstva. Odkopali so nam ne- znano, toda vsekakor precejšnje število kelt- skih in rimskih grobov, saj poročilo o najd- bah našteva: »2 srebrni srednjelatenski jibuli, približno 10 enakih bronastih fibul, prav toli- ko poznolatenskih in noriško-panonskih fibul iz brona, 1—2 ducata različnih rimskih fibul, 2 bronasti zajemalki, latenski bronasti obroč- ki in zapestnice, 2 poškodovani železni čeladi, 1 raven in 1 zvit latenski meč, več suličnih konic in nožev itd.; končno še nad 100 posod, polovica med njimi je razbitih.ii Nedvomno bogate in številne najdbe, ki govore o pre- cejšnji blaginji prebivalcev rimske naselbine v Novem mestu. Iz opisa najdb tudi vidimo, da so na grobišču pomešani grobovi iz rim- skega časa z onimi iz mlajše železne dobe. Omeniti velja še dve zidani grobnici, ki ju je izkopal leta 1936 prof. Jarc ob starem mestnem pokopališču iz iste rimske nekro- pole, še nekaj najdb ob Beletovem vrtu iz leta 1954 in zadnja najdba dveh rimskih gro- bov v Regerči vasi, kar pa ne sodi več v novomeško mestno področje. 29 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJ-EVNO ZGODOVINO Zemljevid arheoloških najdišč v Novem mestu: 1 — rimski grobovi v Bršljinu — 2 — grobovi iz časa kulture žarnih grobišč — 3 — prazgodovinska topilnica železa in kovačnlca — 4 — dve halštatski gomili na Marofu — 5 — keltski grobovi na Marofu — 6 — zgodnjehalštatsko žarno grobišče na Mestnih njivah — 7 — prazgodovinska utrjena naselbina na Marofu — 8 — pozno- latensko in rimsko grobišče (Ljubljanska cesta, okrajno glavarstvo) — 9 — halštatsko gomilno grobišče in keltsko grobišče v Kandiji 30 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA v ZATIŠJU ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA Kakor so v Novem mestu številne najdbe iz prazgodovinskih obdobij in iz rimskega časa, tako malo vemo o tem kraju v času od propada zahodnorimske države pa do ustanovitve Novega mesta v XIV. stoletju. Trenutno v mestu še nimamo zanesljivih do- kazov oziroma najdb iz časa preseljevanja narodov in slovanske naselitve v zgodnjem srednjem veku. Da je res tako, sta dva vzro- ka. Prvi: nihče še ni na Dolenjskem siste- matično odkrival ostalin iz tega obdobja, drugi vzrok pa moramo iskati v še redki na- seljenosti, saj je le-ta v zgodnjem srednjem veku daleč bolj skromna kot na primer v halštatskem času ali pa v antiki. V času od V. do VII. stoletja so potujoča ljudstva upo- rabljala Dolenjsko le kot prehodno ozemlje, kjer so si kvečjemu malo oddahnila na poti v obljubljene dežele sončne Italije in ja- dranskih bregov. Ni pa jih v tem času mikala kot dežela, kjer bi se stalno naselila. Skrom- ne posamične najdbe iz langobardskih in sta- roslovanskih grobov v širši okolici Novega mesta: v Trebnjem, na Vinjem vrhu, v Beli cerkvi in Smarjeti nam vendarle počasi za- polnjujejo vrzeli med pozno antiko in viso- kim srednjim vekom, ko je Dolenjska spet intenzivno naseljena. Namig in upanje, da bomo tudi v Novem mestu našli staroslovenske ostaline, nam da- je značilno staro ledinsko ime »Gradec« za kapiteljski hrib (= Kapitelj) sredi starega mesta, s kapiteljsko cerkvijo, proštijo in ob- sežnim vrtom na temenu. To ime poznamo iz menjalne pogodbe iz leta 1365 med stiškim opatom Petrom in avstrijskim vojvodo Ru- dolfom IV. Iz izkušenj vemo, da so prav na ledinah z imenom »Gradec« skoraj vedno od- krili zgodnjesrednjeveške slovanske najdbe. Sele podrobne raziskave na temenu kapitelj- skega hriba nam bodo pokazale, če to pra- vilo velja tudi v Novem mestu. S tem informativnim pregledom najvažnej- ših arheoloških najdb na območju Novega mesta smo želeli pokazati, da so v tem kraju živeli ljudje v večji naselbini neprekinjeno od časa žarnogrobiščne kulture prek hal- štatskega časa, ko doseže Novo mesto med VII. in V. stoletjem višek pomembnosti. Sle- di keltska poselitev začenši s Tavriski in se konča z Latobiki. Rimske najdbe iz mesta pa so znane od I. stoletja pa tja do pozne antike ob koncu IV. stoletja. Bogate in reprezenta- tivne halštatske najdbe iz Novega mesta pri- čajo, da je bil v tem kraju sredi prvega ti- sočletja pred n. št. eden izmed vodilnih cen- trov dolenjskih Ilirov s sedežem pomembne- ga plemenskega kneza. Slučajne najdbe ka- žejo, da je bila utrjena prahistorična nasel- bina skozi vse prvo tisočletje in najbrž tudi še kasneje v rimskem času na vzvišenem Marofu, medtem ko se srednjeveško mesto osnuje in utrdi na kapiteljskem hribu. Moč- no vabljiva pa je domneva, da je bila še ena prazgodovinska naselbina prav na tem Ka- pitlju, ki je manjši od Marofa, ima pa od- ličnejšo strateško lego. V mestu poznamo tri velike nekropole: najstarejšo na Mestnih nji- vah, največjo v Kandiji, najmlajšo ob Ljub- ljanski cesti pri poslopju občinske skupščine. Dolga je arheološka preteklost Novega me- sta in bogata je njena dediščina. Toda z de- lom smo šele na sredi poti, kajti v teku so obsežna izkopavanja v Kandiji, ki bodo pri- nesla še marsikatero presenečenje. Šele ko bodo izkopavanja v Kandiji zaključena, bo- mo lahko napisali poglobljeno študijo o no- vomeških izkopaninah, kritično ovrednoteno z vseh plati. VAŽNEJŠA LITERATURA Alfons Miillner, Geschichte des Eisens in Krain (Wien 1909), 67 ss. — Walter Šmid, Tu- muliforschungen, Carniola 1, 1908, 202 ss. — France Stare, Arheološka poročila SAZU, Dela 3, 1950, 39 ss. — Stane Gabrovec, Najstarejša zgodovina Dolenjske, Novo mesto 1956. — Vin- ko Sribar, Zavarovalno izkopavanje v Novem mestu in okolici. Arheološki vestnik IX.—X., 1958—1959, str. 108 ss. — Stane Gabrovec, Grob z oklepom iz Novega mesta. Situla 1, 1960, 27 ss. — Tone Knez, Novomeške izkopanine na Duna- ju. »Dolenjski list« 14, Novo mesto 10. 1. 1963. — Tone Knez, Iz predzgodovine Novega mesta. »Dolenjski list« 25. marec — 8. april 1965. — Stane Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik XV.—XVI., 1964—1965, str. 21 ss. — Stane Gabrovec, Srednjelatensko ob- dobje v Sloveniji. Arheološki vestnik, XVIII, 1966, str. 169 ss. — Tone Knez, Zarno grobišče v Novem mestu. Arheološki vestnik XVII., 1966, 51 ss. — Tone Knez, Latenske najdbe iz Nove- ga mesta. Arheološki vestnik XVII., 1966, 391 ss. — Tone Knez, Zarni grobovi v Bršljinu. Ar- heološki vestnik XVIII, 1967 (v tisku). OPOMBA V članku namenoma nisem uporabil običaj- nega citiranja z opombami, ker je v tisku po- polna bibliografija arheoloških člankov o novo- meških najdbah, ki bo izšla še letos v Novome- škem zborniku, in bi bilo to le nepotrebno po- navljanje. Zato pa sem na koncu tega članka priključil v kronološkem zaporedju sestavljen seznam najvažnejše literature, ki obravnava ar- heološke najdbe iz Novega mesta. Kdorkoli se bo želel o gradivu natančneje poučiti, bo tam zlahka našel ustrezno literaturo. , 31