4
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
97.
Cikada ali cvrček.
Žuželke morejo tudi glasove izvajati. Nekatere žuželke se oglašajo, kedar hočejo opozoriti svoje drugove in družice na nevarnost, ki jim preti. Muren, ta svirač, ki nam oživlja polje in hišo, izpusti glas kot opomin kedar ga kaj iznenadi. V nekaterih žuželkah so samo samci pevci in godci,   samice se z drugimi posli bavijo.
Najglasovitejši pevci med žuželkami so cikade. Nobena žuželka še ni doživela tolike slave, kakor cikade, ker so jih nekdaj najznamenitejši pesniki opevali. S to umetnostjo se bavijo edino le samci. Samice ne znajo peti, in zato je rekel dosti zlobno uže starodavni grški modrijan Xenarch, da cvrčki srečno žive, ker imajo neme ženice. Pevanje cikad je ostro in enolično cvrčanje, in se zato ne moremo čuditi starcu pesniku Vergiliju, ki se je  pritoževal na zoprno njihovo cvrčanje.   Staro-
5
davni Grki so pa drugače sodili o pevanju cikad in niso imeli dosti slave in pohvale zanje. Kedar je Homer hotel povedati, kako sladko govore trojanski starci, tedaj je primerjal njih govor s sladkim pevanjem cikad. Pri starodavnih Grkih je bila cikada simbol glasbe, in zato vidimo pogostokrat naslikauo cikado, kako sedi na strunah harfinih.
Grška pravljica pripoveda, da sta se na harfi skušala umetnika Eunom in Ariston. Pri sviranju poči naenkrat Eunom struna, na to pa prileti cikada vsede se mu na harfo, in je mesto počene strune tako lepo pe-vala. da je Eunom stavo dobil.
Tudi starodavni Lokrijci so imeli na svojem denarju podobo cikade, in kako je prišlo do te navade, o tem imajo čudno pripovedko, v katero je vpleten tudi Herkul. Platon omenja in hvali pevanje cikad, in Ana-kreon jim je posvetil celo eno odo, v katerej jih pres-lavja in bogovom primerja. Naravno je, da so starodavni Grki te svoje ljubljence v kletkah imeli, kakor delajo še dandanes Kitajci, da se nasladjujejo z njihovim pevanjem. Tudi jedli so cikade, in ker so bili sladko snedci, zato so jih izbirali. Aristotelj namreč pripoveda, da so najokusnejše in najslajše ličinke, a med razvitimi živalicami najpreje mladi samci, pozneje še le samice, kedar so polne jajčkov.
Kedar čitamo te slavospeve, tedaj se nam nehote vsiluje misel, da glasbeni ukus starodavnih Grkov ni bil nič kaj razvit. Dandanes gotovo ne bi nikdo cika-dam peval himen in o čujmo. kaj nam je napisal o tem miloz/očnem petju glasoviti učenjak angleški Shaw: „0b toplem letnem času, največ od poludne pa do večera, izvajajo cikade v Afriki tako strašansko cvrčanje in tako neprijeten šum, da človeka ušesa bole. Najnadležnejše in najhujše pa so one žuželke, ki na vejah sede, ter dve, tri ure brez odduška čvrče. Ta čas bi človek radi presilne vročine rad mirno počival, pa ne more, in poloti se ga nevolja. Grške cikade so morale imeti vse drug, nežnejši in milozvočnejši glas, ako ne, tedaj so morali izvrstni Homerovi govorniki, s katerimi so cikade primerjali, biti brbljavi kričačiu.
Za svoje cvrčanje imajo cikade posebne organe. Cikade vročih krajev so mnogo veče od evropskih in cvrčanje jim je dokaj močnejše. Kedor prvi pot stopi v tropski gozd, ne more se dosti načuditi zvokom in cvr-čanju cikad. Glas se jim dostikrat sliši na angleško miljo daleč.
Vsi cvrčki so bojazljivi in leni, in ožive samo ondaj, kedar jih solnce opoludne pripeka. V rodu so s stenicami, ter spadajo v razred kljunačev. S kljunom se zabrodejo v mladike in srčejo iz njih sok. Iz vsake take rane leze pozneje osladek sok, ki se na zraku posuši.
Cvrčkov poznajo dandanes petsto vrst. Večina jih živi v toplem pasu. V južnej Evropi jih je samo osemnajst vrst, dalje na sever so čedalje redkejše. Najlepši cvrček živi na Sundajskem Otočju. Kedar se jih nabere
četa,  tedaj se jim   cvrčanje na ure daleč razlega, blizo njih pa kar ni moči prestajati.
Jesenov cvrček živi vzlasti na črnem jesenu, in nahaja se po vsej južnej Evropi, pri nas na Primorskem in v Dalmaciji. Iz ran, ki jih cvrčki naskajo, leze na osledek sok, ki se na zraku posuši in prihaja v trgovino z imenom „mana". Največ mane pa dobivajo na ta način, da drevo z nožem narežejo. Mana se upotreb-ljuje v zdravilstvu. Mana svetega pisma pa je bila kaj pak vse druga stvar. V osrednej Evropi žive štiri vrste cvrčkov ali cikad.
(Dalje   nasl.)