List 42. 0 krmi ali klaji. Krma (klaja) je ena poglavitnih potreb živenju. Gospodar mora tedaj živini toliko tacega živeža dajati, da bo v stanu mu storiti to, kar od nje tirja, zraven tega pa vendar ne potratno zametovati klaje. Dan na dan in leto za letom naj tedaj dobro redi živino. Vedeti pa mora pri tem, da klaja se ne ceni po velicih kupih, ali le potem, ali ima dosti tečnega, redivnega v sebi. Ce si živina nabaše želodec z obilno klajo, bode sicer vamp napet in velik, v kri in potem v meso, mast, kosti itd. pa bo celo malo prišlo. Eno perišče tečne klaje ima več v sebi, kakor cel kup druge prazne. Kolikošna mera klaje na dan je nek prava mera, da se živina pri svoji moči ohrani? Na to moremo po gotovih skušnjah veljaven odgovor dati in iz srca želimo, da bi si gospodarji to mero dobro zapomnili in da bi jim tedaj bilo vodilo pri klaji (futranji) njihove živine. Cujte! Dobro seno (mrva) je za živino to, kar je za človeka meso in vino. Zato se jemlje v živinoreji seno tako rekoč za srednjo mero, po kteri se ceni vsaka druga živinska klaja, ktera ima ali manj ali pa tudi več tečnega (redivnega) v sebi. Po ti meri velja tedaj sledeče poglavitno vodilo za fu-tranje, ki od vseh skušenih živinorejcev potrjeno se glasi tako-le: Presodi ali zvagaj živo živino, koliko vaga ali koliko je težka, in potem jej na vsak cent ali na 100 funtov, ki jih vaga, dajaj na dan 3 funte in pol s en k ali pa kake drugje klaje toliko, da zdd za 3 funte in pol send (mrve). Če vaga, postavimo, živa živina 2 centa, bodeš pravo mero zadel, ako jej na dan daš 7 funtov mrve ali toliko druge klaje, da zdd za 7 funtov mrve. Da pa mora gospodar primerjati drugo klajo z mrvo, zato mu podamo v sledečem pregledu tako tarifo. Da druga klaja toliko zaleže ali toliko tekne živini kakor jej zaleže, postavimo, 100 funtov dobrega send s travnikov mora živina dobiti: izmed suhe klaje: dobrega planinskega sena..... 82 fantov sena navadne detelje....... 94 ,, sena nemške detelje....... 93 „ sena turske detelje........ 89 „ slabejega, trjega sena...... 175 „ pšenične slame......... 275 „ ržene slame.......... 300 „ ovsene slame......... 225 „ ječmenove slame........ 200 „ soČivje slame......... 175 „ izmed zelene (frišne) klaje: dobre trave, detelje, grahore vsake sorte 400 funtov ravno te pa slabeje sorte ..... 487 „ ravno te pa stareje in trje..... 450 „ repnega in pesnega perja..... 550 „ izmed korenstva: krompirja....... 200 funtov pese........ 300 „ korenja........ 275 „ repe......... 450 „ izmed žita: turšice........ 50 funtov pšenice ....... 45 „ rži......... 43 „ ječmena ....... 46 „ ovsa......... 55 „ divjega kostanja in želoda . 75 „ rženih otrobov..... 60 „ lanenih pres ...... 50 „ olovih tropin ...... 120 „ 338 Iz tega se vidi, da je tečnost klaje različna in da nektere manj že bolj redi kot od druge veliko. Da tedaj gospodar ve razsoditi tečnost te in une klaje, naj mu bo ravno omenjena tarifa tečnosti vodilo, iz kte-rega, na priliko, razvidi, da je deteljno seno še bolj redivno kot navadno seno s travnikov, da pa slame je treba dvakrat ali trikrat toliko kot sena dati, 4krat in 5krat toliko cel6 sirove (frišne) klaje itd. Kakor smo iz dozdaj rečenega spoznali, da je razloček med klajo in klajo, tako moramo na dalje povedati, da klaja veliko več izda, če je, kolikor je moč, zdrobljena, razrezana, zmleta itd. Takošno želodec lože prekuha in prebavi, da mu nič ne uide. Manj tečna in manj okusna klaja pa se zboljša in živini bolj prijetna naredi, ako se skuha, popari, spari, osoli in z drugo bolj okusno in tečno pomeša. Skuhana ali poparjena klaja več izda, krave več molžej o in sploh se živina po njej bolj spita in odebeli. V več krajih Belgije, kjer je živinoreja in kmetijstvo sploh na visoki stopinji, dajejo govedom le samo toplo hrano; sicer pa od nekdaj že v mnozih deželah manjši kmetovalci dajejo govedom poparj eni futer (rezanico z repo, peso, korenjem in krompirjem) zraven suhega (kakih 6 do 10 funtov mrve). Po več krajih, zlasti v doljni Avstriji itd. pa dajejo z velikim pridom goveji živini vsaki dan rezanico, ki se v kadčh sama po sebi spari in toliko skisa, da diši kot kislato vino. Tako ravnati, je kaj dobro, le na to mora gospodar skrbno paziti, da se sparjena rezanica preveč ne skisa, namreč da se ne skisa tako kakor jesi h, ali da ne gnjije, ker potem se živini priskuti.