Občna zgodovina
z a
slovensko ljudstvo.
---X--
Spisal
Josip Staré,
profesor zgodovine na kr. gimnaziji v Varaždinu.
Na svitlo dala
druži)«, sv. Mohora v Celovcu.
JJ, zvezek.
1876.
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.
Z dovoljenjem visoko čast. Krškega knezoškofijstva.
Ill,	Rimljani,
I.	Zemljepis stare Italije.
Srednji polotok južne Evrope in široko ravnino med alpinskimi gorami zoverno dandanes Italijo, ki pa nekdaj ni imela splošnega imena. V najstarejšiJi časih so le sedanjej Kalabriji rekali Italija, drugim krajem apeninskega polotoka pa so nadevali druga imena. Pozneje je Italija obsegala cel polotok do rečic Kubikona in Makre in še le za časa rimskih cesarjev so jej prištevali tudi gorenj e-italsko ravnino.
Italija se razteguje kot ozki polotok med jadranskim in tirenskim morjem daleč proti jugu v jonsko morje. Njeno površje je kaj različno; tu so gore, tam pašniki ali pa nezdravo močvirje. Po svojej legi v sredi sredozemnega morja, med Evropo in Afriko, je bila od nekdaj kaj pripravna za trgovino. Prebivalci ob zahodnjem in južnem obrežji, kjer je dosti dobrih luk, so se že v starodavnih časih poprijeli brodarstva, katero je nekoliko velikih in mnogo malih otokov še posebno olajšalo. Med tem, ko so v zahodnej Italiji ljudje s trgovino in obrt-ttijo hitro obogateli ter si sezidali mnogo lepih mest, so na vzhodu jako zaostali v omiki in blagostanji. Ob jadranskem morji namreč je le malo dobrih zalivov, a gore so tako blizu morja, da ga ni ravnega polja, niti prostora za veča mesta. Prebivalci teh krajev se torej še dandanes po večem le z živinorejo pečajo.
Največ ravnega sveta je v gorenjej Italiji. Tu se ob reki Padu razprostira velika in jako rodovitna ravan, katero obdajajo na severnej in zahodnej strani alpinske, na južnej pa apeninske gore; a le na vzhodu je odprta proti jadranskemu morju. Y reko Pad, ki izvira na gori Yesulu v zahodnih Alpah in teče po sredi cele gorenje Italije, se izliva mnogo pritokov, ki teko iz Alp proti jugu, a iz Apenina proti severju. Pridni prebivalci izkopali so iz teli rek, zlasti iz Pada, mnogo prekopov, po katerih napeljujejo vodo na svoje polje ter tako pospešujejo rodovitnost zemlje. Najimenitniši padovi pritoki so Ti čin. Adua inMinčij. ki izvirajo v Alpah in teko skozi tri naj-veča gorenje-italska jezera. Tičin teče skozi veliko jezero-klat. lacus verbanus), Adua skozi komsko jezero (lacus
larras) in Minčij skozi gardsko jezero (lat. lacus benacus). Iz Apenina priteka Padu reka T r e bij a. Druga velika reka v gorenjej Italiji je Adiža (lat. A thesis), katera teče iz Alp najprej proti jugu, potem pa se obrne proti vzhodu ter se s Padom vštric izliva v jadransko morje. Gorenje italske reke, zlasti alpinske, so nanosile v morje mnogo peskovitega blata, katerega se je ob ustji s časom toliko nabralo, da je zaviralo reke v njihovem prvotnem teku. Yoda se je tedaj vlila črez nizke bregove nazaj po suhej zemlji, dokler si ni sama izkopala nove struge do morja. Poplavljena zemlja se ni več posušila, ampak še dandanes je celo gorenje - italsko primorje 1—2 milje široko in nezdravo močvirje, kjer ne raste nič dru-zega, nego rajž.
Gorenjo Italijo, katero prištevamo evropejskemu kopnu (ali suhej zemlji), ločijo apeninske gore od polotoka. Apeninske gore se raztezajo v podolgastih vštričnih vejah po celem italskem polotoku ter tudi po otoku Siciliji. Delé se v severni, srednji in južni Apenin. Severni Apenin se na svojem zahodnem koncu drži primorskih Alp ter se vije okol genoveškega zaliva do tiberskega povirja. Od tod pa do volturnovih virov se razteza široki srednji Apenin, ki se vleče na vzhodu prav tik jadranskega morja, a na zahodu moli posamezne gorske veje v ondotne manjše italske ravnine. Tu so najviši apeninski vrhovi, med katerimi meri velika peč (tal. gran sasso) blizu 9000 črevljev. Med temi visokimi gorami se razprostira samnijska višava (tal. abruzzi), edina visoka planota na Laškem. Pri volturnovih virih se začenja južni apenin, ki je čem dalje oži in se vleče ob zahodnem obrežji do mesinske morske ožine. Italski polotok je torej po večem jako gorata dežela, ki ima le malo ravnega sveta. Prelepa je arnska ali toskanska ravnina, ki je pa prav za prav le dolinska kotlina ob reki Arnu. Ima kaj mehko podnebje in je jako rodovitna. Toskansko obrežje pa je močvirnato in jako nezdravo, kajti tudi tu nanašajo brežnice iz viših krajev prsti in brebira, ter so tako iz nekdaj plodnih krajev nastale sedanje toskanske mareme (t. j. močvirje). Ob dolenjej Tiberi se razprostira rimska nižava ali tako zvana kampanja di Borna, ki je sem ter tje rodovitna, drugodi pa močvirnata in mahovita. Njeni južni kraj se že od rimskih časov imenuje pomptinsko močvirje, iz katerega hlapi kaj nezdrava sapa. Najrodovitniša in najlepša je kam panska nižava, ki ima pa blizu salernskega zaliva tudi močvirje ali tako zvane n a p ul j s k e m a r e m e. Blizu Neapolja stoji ognjenik Vesuv. Na vzhodnej strani polotoka ni v srednjej Italiji
p
nič ravnin, kajti gore stoje prav tik morja; ko se pa v južnej Italiji Apenin obrne proti zahodu, se v južno-vzbodnej strani polotoka razprostira apulska nižina, ki je po večem. pusta in nerodovitna zemlja. Sem ter tje se vzdigujejo mali hribčki, med katerimi je garganska gora ob manfredon-skem zalivu največa.
Na apeninskem polotoku reke niso tako velike, kakor v gorenjej Italiji. Ker apeninski vrhovi niso tako visoki, da bi bili vedno s snegom pokriti, imajo reke poleti kaj malo vode, a nekatere se celó posuSé. Najimenitniše so: Kub ikon in Makra, ki ste ob času stare rimske republike mejile rimsko Italijo od gorenje Italije; Arno, Tiber as pritokom A n ij e m (sedaj Teverone) in malo Alijo, Lirij (sedaj Garigliano), Vulturn, Metaur, A tern (sedaj Pescara), Trent in Aufid (sedaj Ofanto).
Največa jezera na polotoku so: trazimensko (sedaj perudžijsko) jezero, vulsinsko (sedaj bolsansko) jezero in fucinsko (sedaj čelansko) jezero. Kazen teh so bila ob rimskem času imenitna tri mala jezera: regilsko, lukrinskoin avernsko, katerih dandanes ni več. Skozi avernsko jezero so si stari praznoverni Kimljani mislili pot na drugi svet.
K Italiji štejemo tudi mnogo otokov, ki so zlasti v starih časih olajšali občevanje z drugimi prekmorskimi deželami. Največi otok je Sicilija, ki je bila nekdaj jako rodovitna in dobro obdelana. Siciljske gore spadajo k Apeninu, ki na polotoku nima nobenega tako visocega vrha, kakor je na Siciliji 10.200' visoki ognjenik Etna. Sicilijo obdajajo tri skupine malih otokov: na severu 1 i p a r s k i otoci, na zahodu e g a d s k i otoci, a na jugu Malta z dvema manjima otokoma. Tirensko morje zapirata proti zahodu velika otoka Korsika in Sardinija, katera ima mnogo rudnikov, pa rodovitno zemljo. Ob toskanskem obrežji leži otok Elba (lat. Ilva), ki ima mnogo železa; a pred neapoljskim zalivom Is kij a (lat. Aenaria), Pr o cid a (lat. Prochyta) in Kapri (lat. Kapraea).
Italski polotok slovi kot jako zdrav kraj, ki ima blago, toplo podnebje in skoraj zmiraj vedro nebo. če tudi ima nekoliko močvirjev, je vendar sploh prelepa dežela, ki jo po vsej pravici imenujejo evropejski vrt. Zemlja rodi razen navadnih poljskih pridelkov obilo vina, olja, smokev, mandeljnov in druzega južnega sadja. Na apeninskih gorah je mnogo dobrih pašnikov, a na zahodnem obrežji dosti varnih luk, ki so že 'v jako starih časih pospeševale brodarstvo domačih in tujih narodov. In kakor je Italija po svojej legi bila od nekdaj pripravna za trgovino, bila je tudi jako pripravna, da se ja
na njej Ytemelila mogočna država, ki je vse dežele okol sredo-zemnega morja spravila pod svojo oblast. Ni čuda torej, da je Italija v starem, zlasti pa v srednjem veku postala središče mednarodnega občevanja in svetovne omike.
Italija se navadno deli v gorenjo, srednjo in dolenjo. Gorenja Italija se je razprostirala od Alp do rek Makre in Rubikona ter je obsegala tri pokrajine:
1.	Ligurija, gorata primorska pokrajina, kjer je bila Genova od nekdaj najimenitniše mesto.
2. Galija c i s a 1 p i n s k a (t. j. Galija takraj Alp) razprostirala se je po lepej ravnini ob Padu, ki jo je delil v Galijo takraj in onkraj Pada. Najimenitniša mesta so bila: Turin (lat. Augusta Taurinorum), Kr e m on a, Ti cin (lat. Ticinum), Milan (lat. Mediolanum), Mantova (lat. Mantua), Ye roña, Pijačenca (lat. Placentia), Parma, Modena (lat. Bononia) in Ravena.
3.	Veneči j a je obsegala ravnino od beneškega morja do reke Adiže. Razen Padove (lat. Patavium) je v poznejših časih slovelo mesto Oglej (lat.: Aquileja).
Y srednjej Italiji so bile na zahodnem obrežji od reke Makre do Silara:
1.	Etru rij a (dandanes Toskana), nekoliko gorata, nekoliko ravna dežela ob reki Arnu. Izmed mnogih mest, ki so jih stari Etruščani vtemelili, so v zgodovini najbolj znana: Piza, Arecij (laški: Arezzo), Kluzij, Peru zija, Po-pulonij, Tarkviniji, Cere, Veji.
2.	Lacij je široka pa ravna pokrajina od reke Tibere do Lirija. Najimenitniše mesto je gotovo Rim, kateremu se je kmalu moral pokoriti ves Lacij, a sčasom cela Italija in vse dežele ob bregovih sredozemnega morja. Stari Rim je po večem stal na levem bregu Tibere na sedmerih gričih, katerih dandanes ni moči več do dobrega spoznati. Staro mesto je bilo na p a 1 a t i n s k e m hribcu; ko je pa’ Rim po svojej pripravnej legi jel hitro rasti, so se ljudje po malem tudi na kapitolinskem, celijskem, a ven tinskem, eskvilinskem, viminalskem in kvirinalskem griču naselili. Pozneje so mestu prištevali tudi hribček J a ni kul na desnem bregu Tibere. Ceni mogočniši so stari Rimljani postajali, tem lepše je bilo njihovo mesto, katero so potem, ko je nekolikokrati pogorelo, vsako pot lepše sezidali. Najlepše je bilo ob času cesarjev. Takrat se je Rim lesketal od mnogo prelepih tempeljnov, gledišč, kopališč, vladinih hiš in drugih umetnih poslopij. Trgi so bili olepšani z raznoterimi umetnijami, kakor n. p. vodnjaki, kamnitnimi podobami, stebri
in slavoloki. Takrat so tudi bogati prebivalci stanovali po lepih palačah, kakoršnih niti stari kralji niso imeli. Naj im e-mifniša javna prostora sta bila forum in martovo polje.
Forum so zvali velik podolgast trg med kapitolinskim in palatinskim gričem. Tu so se Rimljani zbirali v narodne zbore, a ob sejemskih dneh je bilo tu vse živo prodajalcev in kupovalcev. Ob trgu je stala mestna hiša ali Kurija, kjer so imeli senatori svoja posvetovanja; okoli in okoli trga pa so obrtniki in trgovci imeli svoje štaeune, ki so se vrstile druga za drugo. Vzhodni del trga imenoval se je Komi ci j, kateri je govornica ločila od glavnega trga. Ravnina med Tibero in kapitolinskim in kvirinalskem hribcem se je zvala martovo polj e, na katerem so se rimski vojščaki v orožji vadili. Za vlade rimskih cesarjev so tudi tod sezidali mnogo lepih poslopij. Še dandanes stoji na njem velik okrogel tempelj P a n t e j (sedaj cerkev matere božje,) ki ga je vsem bogovom na čast dal sezidati bogati Agripa ob času cara Avgusta. Nekteri cesarji so dali napraviti nove štirioglate trge, ki so obsegali nekoliko javnih poslopij ter so bili okoli in okoli obzidani. Najnavadniša poslopja na tacih trgih, ki so nosili ime svojega vtemeljitelja, so bili tempeljni, gledišča, kopelji. Sredi trga je navadno stala cesarjeva podoba. Najlepši in največi te vrste je bil Trajanov trg. Na kapitolinskem hribcu je stal najstarejši tempelj boga Jupiter a, ki ga je poslednji kralj Tarkvinij superb dozidal. Cesarji so stanovali na Pa-latinu, na katerem je Nero dal sezidati velikansko in prelepo cesarsko palačo, ki so jo zarad prevelike sijajnosti zvali zlato hišo. Y dolini med palatinskim in aventinskim hribcem je bilo največe in najstarejše gledališče, ki so mu rekali cirkus maksimus, v katerem so tekali in se vozili za stavo, ter se tudi borili z divjimi zvermi. Med mnogimi prelepimi gledališči sta pompejevo in marcelovo bila največa; v pompejevem je bilo prostora za štirdeset tisuč ljudi. Omeniti moramo tudi velikanske kamnitne vodovode, po katerih so stari Rimljani iz Apenina napeljali v mesto cele potoke dobre in zdrave vode. Pod mestom pa so izkopali velike podzemeljske prekope ali kloake, po katerih se je vsa nesnaga odtekala v Tibero. Toliko o tem slavnem mestu, ki je v starih časih navadno štelo po en milj on prebivalcev.
Druga imenitna mesta v Laciji so bila : O s t i j a, Lavrent, Lavinij, Alba longa, Lanuvij, Tuskul (tod so imeli bogati Rimljani svoje graščine), G ab ij, T i b u r, (tudi tu so po leti bivali odlični Rimljani), Preneste,
Kolači j a, Ardeja, A n c i j, T e r a c i n a, S v e s a Pomeeija, F reg ele, Arpin, M inturne.
3.	Kampanija, o katerej smo že prej povedali, da je najlepši kraj italskega polotoka. Ob neapoljskem zalivu stalo je mesto pri mestu. Spomina vredna so: K n m e, kjer je bila najstarejša grška naselbina v Italiji, Baje, ki je slovelo po svojih morskih kopeljih, Puteoli, Palejo-lopolj, Neapolj, Herkulan, Pompeji in Stabije. Poslednja tri mesta je leta 79 po Kr. zasul ognjenik Vezuv, ki je takrat strašno pihal ter metal iz sebe lave in pepela. Dandanes so Pompeje zopet izkopali in tako vemo prav na tanjko, kakošna so bila stara rimska mesta. Na južnem koncu neapoljskega zaliva je na prav prijetnem kraji stalo mestice S ur e n t. V notranjej Kampaniji ste bili Kapua in N ola največi mesti.
Na goratem vzhodnem obrežji srednje Italije so bile od reke Rubikona do Trenta te-le pokrajine:
4.	TJ m b r i j a, v katerej so bila mesta : A r i m i n (sedaj Rimini), Sena G a 1 i k a (sedaj Sinigaglia) in S e n t i n.
5.	dežele sabelskih plemen namreč:
a)	Pičen ob jadranskem morji z mestom A n k o n o.
b)	Dežela Sabinčev, kjer ste bili Kure in Fidene naj-
imenitniši mesti.
c)	Dežela Marsov.
d)	Dežela Pelignjanov z mestom Korfinijem.
e)	Dežela Marucinov.
f)	Dežela Vestincev.
g)	S a mn i j na današnej abruškej višavi z mesti: Bo vij a n
Benevent in Kavdij blizo kavdijske soteske.
h)	Dežela Frentancev ob jadranskem morji.
i)	Dežela Hirpincev.
V južne j Italiji so bile štiri pokrajine. Na zahodu so bile:
1.	Lukanija, kjer se Grki vtemelilj mnogo naselbin, med katerimi so bile najbolj znane: Pest, Velija, Herak-lej a, Sibarij, Turiji.
2.	B r u t i j a na zahodnem polotoku južne Italije z grškimi naselbinami: Regij, Lokri in Kroton. Na vzhodu pa ste bili:
3.	Apulija z mesti: Lucerija, Askulum apu-lum, Kane, Venu sij a.
4.	Kalabrija, vzhodni polotok južne Italije, kjer so bili mesti Brunduzij in Tarent.
Mnogo mest je bilo na otoku Siciliji, kjer so že v starodavnih časih Feničani. a potem Grki vtemelili mnogo naselbin. Najimenitniše so bile: Mešana, TavPomenij, Katana, Sirakuza, Gela, Agrigent, Selin, Lilibej, Drepan, Egesta, Panorm in Mile, a v sredi otoka: Ena. Na otoku Sardinija je bilo mesto Karalij, a na Kor-siki Alerij a.
2.	Najstarejši italski prebivalci.
Kazen feničanskih naselbin na siciljskem otoku so vsi prebivalci stare Italije bili indoevropejskega rodu; vendar pa so se eni več, drugi manj razlikovali drugi od druzega. Ti raznoteri italski narodi, ki se niso vsi ob enem naselili na apeninskem polotoku, so se v novej svojej domovini hitro razvijali, in še prej, nego je ob Tiberi stal slavni Kirn, bila je lepa Italija dobro obdelana ter je štela mnogo cvetečih mest. Brž bo ne so razen Grkov in Feničanov vsi po suhem prišli v Italijo, ki jo loči od Grške in drugih vzhodnih dežel široko morje, črez katero se iz prvega niti Feničani niso upali.
Naj starejši nam znani prebivalci Italije so bili J a p i g i v Apuliji in starej Kalabriji. Dasiravno se je ohranilo nekoliko pismenih spominkov tega naroda, vendar ne moremo iz njih niti toliko sklepati, kakošen jezik da so govorili. Toda ker so se Japigi pozneje, ko so se Grki med njimi naselili, kaj lahko in hitro privadili grškega jezika, bilo bi soditi, da je bil njihov jezik nekoliko podoben starogrškemu ali pelazgičkemu.
Mnogo pozneje, nego Japigi, so Latinci prišli v Italijo. Latinci in Grki so bili nekdaj en narod. Zapustivši Baktrijo, skupno domovino vseh indo-evropejskih narodov so se med potjo Latinci ločili od Grkov ter šli dalje proti zahodu. Ali kje da se je to zgodilo in kod da so Latinci dalje potovali, tega ne vemo; le to se ne da tajiti, da so se od severja in po suhem doselili na apeninski polotok. Polastili so si dežele ob tirenskem morji, najprej ravni Lacij, a potem lepo Kampanijo, Lukanijo, Brutijo ter tudi rodoviten otok Sicilijo. Toda v vseh teh deželah razen Lacija so se bili tako redko naselili, da so jih s časom drugi narodi spodrinili.
Kakor Latinci so se tudi njihovi najbližnji sorodniki Umbri in Sabelci ločili od Grkov; ali ker so se dalje mudili v severnih krajih, prišli so pozneje v Italijo. Umbri so se s prva naselili v rodovitnej ravnini ob reki Padu v Etru-
r i j i in v Umbriji; Sabelci pa se nastanili po apeninskih gorah. Sabelci so bili krepko in hrabro ljudstvo, ki se je po malem razširilo skorej črez vso srednjo in južno Italijo. Pravijo, da so ob času vojske, kužnih bolezni in drugih nadlog podzemeljskim bogovom obljubili vse prvence prihodnje spomladi, ki so jo zvali „sveto.“ Poljske pridelke in živali so kot žrtve sežgali, a otroke, ki so se tisto spomlad rodili, so do dvajsetega leta doma obdržali, potem pa so jih poslali iz dežele, da si na tujem iščejo nove domovine ter tako širijo češčenje domačih bogov. Ali to je le pobožna pravljica. Pravi vzrok, zakaj da so se Sabelci razkropili po srednjej in južnej Italiji, pa je drugi. Znano je, da živinorejci mnogo več sveta trebajo, nego poljedelci. Ko so se Sabelci, ki so se po večem z živinorejo pečali, pomnožili, niso več mogli vsi skupaj ostati in mlajši zarodi so si tedaj morali novih pašnikov iskati ter so šli zlasti proti jugu zato, ker so od Severja tudi Umbri na nje pritiskali. Tako so se od sabelskih S a b i n c e v ločili S a m n i č a n i ter se naselili na abruškej višavi; Picentinci vzeli so primorje od Ankone do Hadrije, a od tod so se ob morji dalje proti jugu nastanili Vestinci, Marucini in Prentanci na apulskej meji. Y sredi med Sabinci in Samničani so bivali Pelignjani in Marši, ob kampanskej in lukanskej meji pa H i r p i n c i.
Med tem, ko so se krepki Sabelci razširjevali prek srednje Italije, so njihovi najbližnji sorodniki Umbri v boji z Etruščani, kateri so jih spodrinili iz cele gorenje Italije in Etrurije, čem dalje bolj slabeli ter so se samo v Umbriji ohranili in še tu so se pozneje galski Senonci med njimi naselili. Sabelci so se bili s časom tako pomnožili, da so nekatera plemena celó zapustila apeninske gore ter šla proti zahodu v L ukanijo, Kampanijo in Lacij. Latinci so se tadaj le v severnem Laciji ohranili, kajti v ostalih deželah so se vdali nekoliko Sabelcem, nekoliko Grkom. Y Kampaniji in Lukaniji so se Sabelci hitro navzeli mehkužnega grškega življenja in grškega jezika ter so svojim bratom na gorah kmalu popolnem tuji postali. Tudi v Laciji se jim ni bolje godilo. Tu so se sa-belski Kutulci, E k van i, Herničani, Yolsöani in A v run c i sicer hrabro bojevali za svojo svobodo, ali na zadnje so se le morali vdati Rimljanom in kmalu potem so se popolnem polatinili. Pravi Sabelci so se torej ohranili le na apeninskih višavah, kjer so kot marljivi kmetje živeli po vaseh in odprtih mestih. Bilo jih je mnogo več nego Latincev, in bili so tudi hrabrejši in močnejši: ali ker je vsaka občina za se živela in se nobeno pleme ni združilo v močno državo,
se y poznejših časih niso mogli ubraniti rimskega gospodstva. Le Samničani so med seboj sklenili neko zavezo ter si ob času vojske izvolili skupnega poveljnika, ali prave močne države niti oni niso imeli.
čisto tuj narod so bili E t r u š č a n i, ki so se sami zvali Easene. Težko je reči, s katerim drugim narodom so bili najbliže v rodu, ie to moremo trditi, da so bili indoevropej-skega plemena. Y Italijo so prišli od severne strani črez današnje tirolske gore ter so napadli Umbre, katerim so v dolgoletnem boji vzeli gorenjo Italijo in Etrurijo ter jih porinili proti vzhodu v gorato Umbrijo. Etruščani so se v svojej novej domovini hitro razvijali; kmalu so se poprijeli trgovine in raznih obrtnij, a kot brodarji so tako imenitni postali, da se njihovo morje med Italijo, Sardinijo in Korsiko še dandanes zove tirensko morje. Grki namreč so Etruščane zvali Tirene.
Toda niti Etruščani niso mogli ohraniti svoje samo-stalnosti proti Rimljanom, zato ker niso nikdar za dalje časa vtemelili kake veče in močne države. Kakor pri Grkih, je tudi pri njih vsaka mestna občina bila državica za se. Ees da je po dvanajst mest med seboj sklenilo neko zavezo; ali te zaveze niso nikakor nadomestile državnega edinstva, kajti zgodovina nas uči, da se je navadno le vsako mesto za se vojskovalo, a nikdar se ni ves etrurski narod skupno branil proti tujim sovražnikom. Mesta, ki so se bila med seboj združila, so se shajala le k skupnim verskim svečanostim terso volila za celo zavezo velikega duhovnika. Ko so Etruščani napredovali v brodarstvu, naselili so se tudi v Kampaniji ter so tu vtemelili novo zavezo dvanajsterih mest.
Etruščane hvalijo, da so bili jako omikan narod, od katerega so se tudi Rimljani mnogo naučili. Koliko je na tem resnice, je dandanes težko reči, kajti njihove knjige se niso ohranile: a ker ne znamo starega etruščanskega jezika, ne moremo niti napisov na kamnitih zidanjih razumeti. Velikanske razvaline pa nam še zdaj pričajo, da so bili Etruščaui jako dobri stavitelji. Oboževali so zvezde ter imeli jako razvito bogočastje. Svobodni so bili le bogati ter mogočni graščaki in duhovniki, katerim je moral ves ostali narod tlako delati. V petem stoletji pr. Kr. so Etruščani najbolj sloveli, v četrtem pa so se morali vdati silnim Rimljanom, ki so po malem zatrli vse ostale italske narodnosti.
Najpozneje so Kelti prišli v Italijo. Y jako starih časih, ki se ne dajo več določiti, naselili so se po današnjej Francozkej, katerej so nekdaj rekali Galija. Tu so živeli več stoletij pod
vlado svojih duhovnikov ter so se po večem le z živinorejo pedali. Ko so se bili pomnožili, izselili so se nekateri rodovi prek morja na Angleško, drugi so šli črez pirenejske gore na opanjolsko, a zopet drugi so se prek Kajne vrnili nazaj proti vzhodu. Tadaj so pa jeli tudi prehajati črez zahodne alpinske gore v gorenjo italsko ravnino, kjer so takrat stanovali Etruš-čani. Prve keltijske čete so sto let pr. Kr. prišle iz Galije ter se blizu današnjega Milana spoprijeli z ondotnimi prebivalci. Etruščani so se pred Kelti, katerih je čemdalje več prihajalo v Italijo, morali po malem vmikati v Etrurijo. Tako so Kelti vzeli vso gorenjo-italsko ravnino, keltski Senonci pa so se celó naselili v Umbriji ob jadranskem morji. Tudi v Italiji so se Kelti najrajši pečali z živinorejo; živeli pa so vendar po mestih in trgih. Kimski pisatelji pravijo, da so bili jako prevzetni in bojaželni.
Poleg Keltov ali Galcev so v gorenjej Italiji od starodavnih časov stanovali L i g u r c i okoli genoveškega zaliva, a Veneti ali Benečani ob jadranskem morji. Veneti so bili brž ko ne ilirskega rodu, o Ligurcih pa ne moremo nič gotovega reči.
Da si só italski prebivalci večidel po suhem prišli v Italijo, bilo jih je vendar tudi tacih, ki so se po morji pripeljali. Že v starodavnih časih so se Feničani naselili na zahodnem bregu Sicilije, odkoder so trgovali z ostalimi talijanskimi deželami. Mnogo imenitniše pa so naselbine Grkov, ki so po Siciliji in južnej Italiji sezidali toliko mest ter si toliko zemlje pridobili, da so te kraje zvali veliko Grško. Večino svojih naselbin so Grki vtemelili v osmem stoletji pr. Kr.; najstarejša, pravijo, da je bila v K um ah.
Med tem ko so se Feničani zaradi trgovine le po mestih nastanili, osvojili so si Grki tudi mnogo polja in vinogradov, katere so jim prvotni prebivalci morali kot najemniki ali celó kot tlačani obdelovati. Ker so bili Grki sploh mnogo bolj omikani, nego tadanji Talijanci, so se le-ti kmalu navzeli grških navad in grškega jezika. Južna Italija je tadaj postala skoraj popolnoma grška dežela, dokler se ni pod silnim rimskim gospodstvom do dobrega polatinila. Od Grkov so se talijanski narodi naučili raznih koristnih naprav za vsakdanje potrebe, kakor n. p. mere, vage in pisanja. Kimljani se ne bi bili tako hitro razvijali, če bi se ne bili seznanili z omikanimi Grki, katere so zato jako spoštovali. Še celó potem, ko so postali najmogočniši narod na svetu, niso zaničevali Grkov, katere so spravili pod svojo oblast; ampak ponašali so se s tem, da so jih šteli za svoje najbližnje sorodnike.
Y Italiji so toraj s prva stanovali različni narodi, ti so pa razen semitskih Feničanov vsi bili indoevropej-skega rodu. Nobeno od vseh omenjenih ljudstev ni bilo združeno v močno državo, ampak vsi so bili razdrobljeni na mnogo malih občin. Eavno zato pa se pozneje niso mogli ubraniti silnih Rimljanov, ki so prvi na Tiberi vtemeljili mogočno državo, katero so po malem razširili prek cele Italije in okoli vsega sredozemnega morja. Pod rimsko vlado so se vsi talijanski razrodi hitro privadili latinskega jezika ter so s časom popolnem pozabili svoja posebna narečja. Tadaj ni bilo več razločka med talijanskimi prebivalci, ki so se vsi prištevali edinemu latinskemu ali rimskemu narodu.
3.	Rimsko verstvo.
Ravnokar smo povedali, da Rimljani niso bili vsi enega rodu; marveč da so bili ljudstvo, v katero se je po malem združilo več med seboj različnih narodov. Ti narodi so še prej, nego so se v Italiji naselili, imeli vsak svojo posebno vero, katero so v novej domovini dalje razvijali ter jej tudi pod rimskim gospodstvom zvesti ostali. Rimska vera je bila toraj zmes vseh tistih ver, katere so spoznavali razni talijanski narodi.
Da si so tudi Rimljani v svojih bogovih oboževali neke prirodne moči, vendar so se v verskih stvareh jako razlikovali od drugih narodov starega veka. Pravi Rimljan si ni le v takih prikaznih, katere ni mogel razumeti, mislil nevidljivo božjo moč; ampak vsaka najmanja stvar, vsako dejanje in celó vsaka misel je imela svojega posebnega boga. Bogovi so bili torej povsod pričujoči in bilo jih je toliko, da jim nihče ni vedel niti imen, niti števila. Tudi Rimljani so si svoje bogove mislili kot nevidljive osebe; toda nikdar niso o njih umovali, kakošni da so, niti so si izmislili pravljic o njihovem nebeškem življenji. Rimski bogovi se niso med seboj niti ženili, niti gostili, ampak ostali so tajna bitja, ki na skrivnem vladajo cel svet in vse kar se na njem godi. Človek se mora prizadevati, da jih spodobno časti ter da na tanjko spolnuje njihovo voljo, vse drugo pa mu o bogovih nima biti mar. Zato nobeden narod ni tako vestno opravljal službe božje, in nobeden se ni toliko trudil, zvedeti voljo svojih bogov, kolikor Rimljani, ki so vsako opravilo z bogom začeli.
Toda pobožni Rimljani niso častili le svojih bogov, ampak spoštovali so tudi bogove družili narodov; kajti kakor ima
vsaka stvar in vsako dejanje svojega boga. tako ima tudi vsako ljudstvo svoje posebne bogove. Ko so tadaj Rimljani čemdalje več narodov spravili pod svojo oblast, prisvojili so si tudi njihove bogove, katere so odslej častili ter jim v Rimu tem-peljne zidali. Večkrat pa se jim je zdelo, da tuji narodi nekatere njihove (t. j. rimske) bogove pod drugim imenom caste. Tako so zlasti v mnogih grških bogovih spoznali svoje domače, o katerih so si potem vse tiste pravljice pripovedovali, katere so si Grki o svojih izmislili. Ali vkljub vsemu temu si vendar Rimljani niso sestavili svoje mitologije ali bajeslovja in prosti narod ni nikdar nič vedel o teh pravljicah, ki so bile le bolj učenim ljudem znane.
Tako se je iz ver raznih narodov razvilo rimsko verstvo; a ne kakor stara pripovedka uči, da se je pobožnemu kralju Numi Pompiliju prikazala vila Egerija ter mu razodela, v katere bogove naj Rimljani verujejo in kako da naj jih éasté. Tu bomo naveli le najimenitnišfr in najbolj znane rimske bogove, a vseh niti isti Rimljani niso poznavali.
Bogovi.
Med najstarejše rimske bogove štejemo Saturna, boga setev, o katerem so pravili, da je nekdaj kot kralj vladal nad Latinci ter jih prvi učil polje obdelavati. Njegova žena je bila Opa, boginja rodovitnosti in obilnosti. Ob času žetve so v Rimu Saturnu na čast praznovali tako zvane „Saturnalije“. Na ta praznik so Rimljani svojim poslom napravljali velike veselice. Pastirji so se priporočali bogu Faun u, dobrodejnemu duhu hribov ter varhu živali. Ker je črede pred volkovi varoval, zvali so ga tudi Lup er k a. Njemu je bil posvečen praznik „Luperkalija,“ ki so ga praznovali mesca februarja.
Najmogočniši rimski bog je bil Jupiter, gospodar nebes in zemlje ter prvi in najboljši varh Rima. Branil je pravične ter jim pomagal v boji zoper krivične napadnike; zato so mu zmagovalci na kapitolskem griču darovali bojno opravo, ki so jo vzeli ubitemu poveljniku sovražnikov. Jupiter pa je v svojej oblasti tudi imel blisk in grom ter je pošiljal krepilnega dežja. Njegova žena je bila Jun o na, kraljica nebes in varhinja žen.
Poleg Jupitera so Rimljani najbolj častili Marta in Kvi-rina. Mart je bil starodavni italski bog narave in kmetijstva ter varuh vseh moških opravil sploh. Kmalu pa so ga jeli častiti kot bojnega boga, kateremu sta bila ščit in sulica posvečena. Ko so se bile neke sabinske občine združile z Ri-
mom, je sabelski bojni bog K y ir i n postal posebni varuh sabinsko — latinske zaveze, a častili so ga na kvirinskem hribcu. Jupiter, Mart, Kvirin so bili trije najviši rimski bogovi.
Ker so pobožni Rimljani vsako dejanje z bogom začeli, so imeli tudi posebnega boga „začetka in odpiranja.“ Zvali so ga Jana, a slikali so ga z dvema obrazoma. Vsaka vrata so bila njemu posvečena stvar, in mesec, s katerim se leto začenja, se po njem še dandanes zove Januarij. Janov tempelj v Rimu ni bil nič druzega, nego prek ceste narejena vrata, skozi katera so vojščaki na vojsko hodili; zato so bila ob vojskinem času vedno odperta. Nad vratmi je stala janova glava z dvema obrazoma.
Ni je bilo boginje, katero bi bili stari Rimljani bolj častili, nego V e st o, ki je bila boginja ognja na ognjišči. Ker je v vsakej hiši ognjišče tako rekoč središče družinskega življenja, spoštovali so jo tudi kot boginjo domačnosti. Ves rimski narod pa ni bil nič druzega, nego velika družina, katero Vesta ravno tako varuje, kakor malo rodbino; zatorej so jej v Rimu na velikem trgu ali foru sezidali prekrasen tempelj, v katerem je šest devic skrbelo, da na njenem altarji ogenj nikdar ni ugasnil.
Dijana je bila boginja svetlobe in varhinja stare zaveze latinskih mest. Minerva je bila boginja pameti in premišljevanja ter varhinja raznoterih umetnosti in rokodelstev. T e-lura je bila boginja zemlje in setve, a Cerera boginja poljske rodovitnosti. Kot mater vsega rimskega naroda so častili Venero, ki je bila ob enem tudi boginja cvetja, spomladi, mladosti in lepote. Dor tun a ali boginja sreče je v svojej oblasti imela osodo vsacega posameznega človeka in celega naroda. Ork je bil bog podzemeljskega sveta, Vulkan bog ognja, a Neptun bog vod. Razen teh so Rimljani častili še mnogo manjih bogov, ki jih pa tu ne moremo vseh navesti: kajti vsaka stvar, vsak čas in celo vsak pomen je imel svojega posebnega boga. Tako n. p. je bila Viktorija boginja zmage, Paks boginja miru, Ju vent boginja mladosti, Terminus bog meje i. t. d.
Tudi so Rimljani verovali, da ima vsaki človek svojega nevidljivega varha ali genija. V vsakej rimskej hiši so častili male hišne bogove ali P e n a t e in duše umrlih prednikov ali Lare. Podobe teh bogov so stale nad vsakim ognjiščem, ki je bilo njihov altar. Pred obedom so Rimljani vselej nekoliko jedi darovali domačim bogovom; a kedarkoli se je dober hišni gospodar domu vrnil, vselej se je nekoliko vstavil pred podo-
bami Laroy in Penatov ter se jim priporočil v kratkej molitvici. Duše rajncih sploh so zvali mane.
Naveli smo v kratkem nekoliko najimenitniših rimskih bogov, katerih je bilo pa čemdalje več, ker so Rimljani bogove vseh podjarmljenih narodov za svoje spoznali.
Duhovniki.
Ni bilo v starem veku naroda, ki bi bil svojim bogovom bolj vestno služil, nego Eimljani; pa jih tudi ni bilo težih in bolj zapletenih opravil, nego so bili obredi pri rimskej službi božjej. Vsak priprosti Rimljan je sicer smel sam bogovom darovati ter spraševati njihovo voljo; ali pri takem svetem opravilu je bilo toliko težavnih in sitnih propisov, da si jih navaden človek ni mogel zapomniti ter bi prav lahko kako malo stvarco spregledal, kar bi bil velik greh. Zato so Rimljani opravljanje službe božje prepustili duhovnikom, katere so volili iz najodličniših rodovin.
Toda rimski duhovnik ni bil namestnik božji na zemlji; marveč je le pred bogom zastopal tistega, ki ga je naprosil, da namesto njega daruje žrtev, ali da sprašuje voljo božjo. Duhovnik je torej službo božjo opravljal v imenu celega rimskega naroda na vladino povelje, ali pa tudi za posameznega človeka, ki se je hotel kakemu bogu posebno priporočiti. Da si je bil duhovski stan v Rimu jako spoštovan, take moči le ni imel, kakoršno so imeli duho venske kaste pri vzhodnih narodih. Rimski duhovniki so se od drugih državnih uradnikov le v tem ločili, da so svojo službo do smerti obnašali, a bili so vsakej vladajočej stranki najbolja podpora, kajti če se uporni Rimljani nikakor niso hoteli pokoriti, ukazom, katere so duhovniki kot bogovom mile oznanovali, se nikdar niso upali zoperstavljati.
Po različnih opravilih so se duhovniki ločili v več vrst. Bilo je božjih služb, katere so posamezni duhovniki obnašali, a bilo je tuditacih, katere so neki duhovenski zbori opravljali. Samostalni duhovniki so bili tako zvani flamini (ali zažigalci) in kraljevi duhovnik (latinski: rex sacrificulus). P lamini niso imeli druzega opravila, nego zažigati žrtve posameznim bogovom. Najimenitniši so bili tisti trije, ki so služili Jupi-teru, Martu in Kvirijen. Kraljevega duhovnika so ob času republike volili za taka duhovna dela, katera so nekdaj kralji sami opravljali.
Med vsemi duhovniki najimenitniši je bil zbor petero pontifikatov, katerim je predsedoval „pontifex maximus“.
Nadzorovali so vesoljno rimsko bogočastje, uredovali koledar ter oznanovali rimske praznike. Tudi so določevali letne številke ter razpisovali imenitne dogodbe. Kakor so pontifiki pazili, da je narod spolnoval svoje dolžnosti do bogov, tako so fecijali morali čuvati pogodbe, ki so jihKimljani sklenili s sosednimi mesti in državami. Ker v starodavnih časih niso znali pisati, so si fecijali morali zapomniti vse državne pogodbe ter jih ustmeno sporočevati mlajšim duhovnikom, ki so jih ravno tako za prihodnje čase ohranjevali. Fecijali so torej edini mogli na tanjko vedeti, kdaj je kdo kako pogodbo prelomil. Ako tedaj kako ljudstvo ni držalo sklenjene pogodbe, so fecijali na vladino povelje šli prek meje, na katerej so po stalnih propisih sklicali boga meje, boga pravice in Jupiterja na pomoč ter so nasprotnike opomnili na njihovo dolžnost. Ce pa takošno svarilo ni nič pomagalo, so Rimljani sklenili vojsko, ki jo je moral zopet eden fecijalov napovedati z mnogimi obredi, pri katerih je sulico črez mejo vrgel. Ravno tako so po končanej vojski fecijali poslancem sovražnikov na meji oznanili, pod katerimi pogoji da rimski narod hoče mir skleniti. In ko so se sporazumeli, sklenili so tudi mir z raznimi obredi, ki so jih na meji izveršili. Sploh ga v Rimu skoraj ni bilo očitnega djanja, ki ne bi bil združen s kakim duhovnim opravilom.
Kakor so Rimljani vsako delo z bogom začenjali, ravno tako so tudi pred vsakim imenitnejšim opravilom prašali bogove za svet. Yero vali so namreč, da človek iz nekih znamenj v prirodi ali na nebu lahko zve božjo voljo, ako razumi, ona znamenja razlagati. Ker je pa to za navadnega človeka pre-težavno, so v starem Rimu imeli posebno za to izučene vedeževalce ali augure, ki so za celo rimsko ljudstvo, ali pa za kakega posameznega človeka opazovali znamenja. Kdor je po augurih poizvedel božjo voljo, a ni po njej ravnal, težko se je pregrešil zoper bogove.
Državnih augurov je bilo šest. Ti so le v državnih rečeh in na vladino povelje hodili znamenja gledat. Razen teh pa je v Rimu bilo mnogo zasebnih vedeževalcev, ki so za par grošev vsakemu poizvedeli božjo voljo. Najnavadniše so opazovali nebo in letanje ptic. Dobro znamenje je bilo, ako so ptice od leve strani proti desnej letele; ako je opazovalec slišal krokarja na desnej strani, vrano pa na levej, i. t. d. Toda ni bilo dosti, da je človek vedel, katera znamenja so dobra, a katera slaba; ampak moral je tudi znati vse obrede, ki so se pred opazovanjem opravljali. Tudi ni bilo vse eno, kje in kdaj je kdo znamenja opazoval.
Občna zgodovina. II.
2
Od Etrušćanov so se Rimljani naučili spraševati božjo voljo iz bliska in iz droba darovanih živali. Ali ta vrsta prerokovanja je v Kirnu vedno ostala tuja navada, za katero domači ljudje niso nič kaj marali. Pregledovalci zaklanih žrtev zvali so se-'K'aru spi c, i in so morali biti etrurskega rodu.
Proti koncu kraljeve dobe so jeli tudi prerokovati iz čudnih sibilskih knjig, katere so nalašč za to imenovani duhovniki čuvali in razlagali. Te knjige so Rimljani dobili od Grkov, ki so se bili v južnej Italiji naselili. Kako in kdaj da so se bile od ondot zanesle v Rim, ne da se dokazati. Šibile zvale so se pri italskih Grkih žene, ki so ljudem prerokovale. Po starej pravljici je neka Sibila iz Klime prišla k rimskemu kralju Tar-k vini ju prevzetnemu Ter mu ponujala za veliko plačilo devet copernijskih knjig. Kralju so se knjige predrage zdele in ni jih kupil. Žena je na to sežgala tri knjige ter se vrnila k Tarkviniju, od katerega je za ostalih šest knjig ravno toliko zahtevala, kolikor prej za vseh devet, pa jih zopet ni spečala. Sežgala je tedaj še tri, a kralj je na zadnje za ostale tri knjige dal toliko, kolikor se mu je prej za vseh devet preveč zdelo.
Saliji zvali so se duhovni plesalci in pevci boga Marta. Prve dni mesca marca, ki je bil temu bogu posvečen, so Saliji praznovali martovo svečanost s tem, da so z mečem, sulico in ščitom oboroženi plesali po vseh mestnih ulicah in trgih. Pri tej priliki so oblekli pisane suknje, črez katere so ogrnili škarlataste plašče, a na glavi so imeli špičaste kape.
Arvalski bratje so bili družba dvanajsterih duhovnikov, ki so na dan prvega maja peljali procesijo na rimsko polje, kjer so darovali vina in kadila ter prosili bogove, da naj jim blagoslové polje. Po daritvi so plesali in prepevali stare rimske pesmi.
L u p e r c i so živino priporočali pastirskemu bogu Luperku, kateremu so sredi februarja darovali koze in jarce. Po do-vršenej daritvi so od kože zaklanih živali izrezali jermena ter so, po mestu okol letaje, pretepali vsacega, kogar so srečali.
Boginji Vesti služilo je šest devic ali v e s t a 1 i n k, ki so morale paziti, da sveti ogenj v vestinem tempeljnu nikdar ni ugasnil. Vestalinke so s šestnajstim letom nastopile svojo službo, v katerej so bile potem trideset let. Prvih deset let so podučevale mlajše device, a še le zadujih deset let so prav za prav opravljale božjo službo. Če je sveti ogenj ugasnil, pomenilo je to veliko nesrečo; in rimski veliki duhovnik (pon-tifex maximus) je moral' prešibati devico, ki ni dobro pazila na ogenj. Ako je vestalinka ob času teh trideset let zgubila devištvo, so jo k pogrebu nesli iz mesta ter jo na tako zva-
nem grešnem polju živo pokopali. Sicer pa so bile zarad težke službe jako spoštovane. Imele so vse pravice polnoletnih ljudi; kadar so šle od doma, spremljeval jih je strežaj; če so med potjo srečale hudodelnika, ki so ga na morišče peljali, rešile so ga smrtne kazni; v gledišču pa so sedele kraj najimenit-niših državnih uradnikov. Kadar so svoja leta doslužile, smele so se tudi omožiti.
Da si so bili obredi pri rimskej službi božjej sploh jako zapleteni, moli tv á in darovi so bili njeni glavni deli, kakor pri druzih narodih; le to je Kimljanom lastno, da so pri vsakej le nekoliko imenitnej priložnosti bogovom o bij ube delali. Praznikov so imeli čem dalje več, zlasti potem, ko so obdelovanje polja prepustili sužnjikom. Vseh praznikov ob letu je bilo na zadnje, do blizu petdeset; nekateri so trajali po več dni. Razen duhovnih opravil so ob praznikih imeli tudi vsaktere posvetne veselice in svečanosti.
4.	Doba rimskih kraljev.
Dolgo časa so najstarejši italski narodi že bivali v svojej novej domovini, prave državne zaveze pa le niso sklenili. Nekateri so prej, drugi pozneje začeli zidati mesta, največ pa jih je živelo po vaseh, pečaj« se s kmetijstvom. Nekaj časa je bilo misliti, da bodo Sabelci, ki so se bili jako pomnožili, popolnem zatrli najbližnje svoje sorodnike Latinee, ter postali gospodarji cele Italije. Tu je na meji med Sabinci, Latinci in Etruščani ob bregovih reke Tibere iz treh kmetiških srenj postalo veliko in mogočno latinsko mesto, ki se je na vso moč vpiralo vsem svojim sovražnikom ter jih na zadnje vse spravilo pod svojo oblast. To mesto, ki je že v nekoliko stoletjih bolj slovelo, nego katerokoli drugo na svetu, je Rim.
Kako se je Rim začel in kdo da ga je vtemelil, o tem dandanes prav nič gotovega ne vemo; kajti kar so nam v poznejših časih rimski zgodovinarji zapisali, so samo izmišljene pravljice, v katerih ni skoraj nič resničnega jedra. Vendar pa se da po legi tega slavnega mesta sklepati, kako da je iz male občine hitro zrasel velikanski Rim.
Latinci sploh niso svojih mest zagrajali z močnim zidom, ampak živeli so sredi polja v odprtih vaseh, a na bližnjih homcih sezidali so grad, v katerem so se shajali k službasi božjim ali pa na skupna posvetovanja. Kadar je bila v ravnini povodenj, bežali so na grad ter so se v njem tudi branili zoper tuje sovražnike. V nekaterih krajih je več občin skupaj imelo svoj grad. Kmalu pa je tisti grad, ki je na severnej
lacijskej meji branil Latinee proti Etruščanom postal najimenitnejši. Tu ob levem bregu Tibere, kjer je več malih homcev, so bile s prva dve latinski vasi; v enej so stanovali E a m ni, v drugej L u c e r i. Poleg teh so se nekoliko pozneje iz bližnjih sabinskih gor doselili T i e i j i, ki so se s svojimi sosedi hitro sprijaznili ter so se celó poprijeli njihovega latinskega jezika. Te tri srenje so se združile v eno veliko občino, ki je na kapitolinskem hribcu imela svoj skupni grad. Toda zarad pogostih povodenj in nezdravega podnebja v nižavah, so se prebivalci kmalu za zmiraj preselili na palatinski hornee, kjer so se tudi loži branili proti silnim Etruščanom, ki so vsak čas prihrumeli prek Tibere. Tako je brž ko ne postalo staro rimsko mesto na Palatinu. Prebivalci so se še zmiraj ločili v Kamne, Lucere in Ticije, ali ker je bilo Kamnov največ, se je mesto po njih zvalo Rim.
Da si je rimska okolica jako nezdrava in nima nič kaj rodovitnega polja, je mesto vendar hitro raslo. Najprej je postalo imenitno kot mejna trdnjava proti Etruriji. Latinci so kmalu sprevideli, da Kim ne brani le svoje prebivalce , ampak ves Lacij, ter so mu radi pomagali v vojski zoper Etruščane. Toda Rim je kmalu tudi postal središče vse srednje italske trgovine. Ker ob lacijskem obrežji ni prav varne luke, ne proti vetrovom, ne proti morskim roparjem, so se brodarji rajši peljali nekoliko ur po Tiberi do Rima, kjer so našli dobro zavetje. Tu pa so tudi lože spečali svoje blago, kajti iz Rima niso imeli daleč v sosednja mesta, katerih je bilo vse polno ob lacijskem in etrurskem bregu Tibere. Zarad trgovine se je čemdalje več ljudi preseljevalo v Rim, ki se je tako hitro razvijal, da so vsi ljudje kmalu jeli zidati hiše tudi po bližnjih homcih, katerih so nazadnje sedem prištevali k mestu. Ker v Laciji ni bilo vrejene države, sprla so se večkrat posamezna mesta med seboj. Tudi Rimljani niso zmiraj v miru živeli s starimi lacijskimi mesti, ki so jim zavidala njihovo bogastvo in veliko moč. Bilo je tedaj mnogo krvavih domačih bojev, v katerih pa stara mesta nikakor niso mogla vžugati mladega Rima, zlasti ker sp si Rimljani domače razmere vredili s primerno ustavo, po kateri je bil kralj vrhovni vladar v mestu. Minulo je nekoliko stoletij in nekdajna mejna trdnjava je postala središče močne države, ki se je razprostirala nad celim Lacijem. Proti koncu te prve dobe rimskega naroda morale so v Rimu biti velike domače homatije, vsled katerih so Rimljani za nekoliko časa prišli pod oblast Etruščanov. Kmalu pa so se z novo močjo vzdignili zoper te svoje gospodarje ter jih zapodili nazaj prek Tibere. Rim je
bil zopet svoboden, toda v njem niso več ponovili kraljeve vlade, ampak vpeljali so republiko.
To je kratek črtež kraljeve dobe. Koliko je bilo kraljev in kako da jim je bilo ime, tega ne moremo več vedeti, zato ker Rimljani takrat še niso znali pisati, m nam torej niso mogli zapustiti pismenih poročil. Tudi se ni ohranilo narodnih pesem ali pripovedek, iz katerih bi mogli le nekoliko pozvedeti tadanjo zgodovino. Rimski pisatelji poznejših časov so si o kraljevej dobi sami izmislili nekoliko pravljic, katere so večidel ponaredili po raznih pripovedkah druzih narodov. In vendar so ljudje v starem in srednjem veku te pravljice verjeli kot po večem resnične dogodbe. Še le v našem času so bistroumni učenjaki dokazali, da se o kraljevej dobi ne da nič druzega reči, nego to, kar se more iz poznejših časov nazaj sklepati.
Preden o tem kaj več govorimo, moramo vendar-le povedati najnavadniše pravljice, ki so skorej v vsakej zgodovini zapisane in imajo, kakor grške pripovedke o junaškej dobi, neko književno vrednost. Nekaj pa nas te pravljice vendar le učč; namreč da so Rimljani jako cenili grško omiko ter da bi bili kaj radi svetu dokazali, da so oni najbližnji sorodniki slavnega grškega naroda. Zato so si izmislili pravljico, kako je Eneja iz Troje prišel v Lacij in kako da je eden njegovih potomcev vtemelil rimsko mesto.
Pravljice o rimskih kraljih.
Ko so grški junaki vzeli Trojo, bežal je Enej a z nekoliko tovaršev iz gorečega mesta. Na rame je zadel starega očeta A n h i z a, za roko pa je peljal malega svojega sina Askanija. Tudi je pred požarem rešil sveto podobo boginje Palade ter jo seboj vzel. To je bilo bogovom všeč in dali so mu ladijo, na kterej se je odpeljal iz nesrečnega rojstnega kraja, da si daleč na tujem poišče nove domovine. Svitla zvezda mu je pot kazala, a tam, kjer je to božje znamenje ginilo, stopil je s Svojimi na suho. Prišel je v Lacij, kjer je takrat vladal kralj Latin. Le-ta je Enejo dobro sprejel ter mu celó dal za ženo svojo hčer Lavinijo. Tej na čast je Eneja sezidal novo mesto Lavinij. Rutulski kralj Turnus je tedaj z vojsko napadel Latina, ki mu je bil prej Lavinijo v zakon obljubil.
Eneja je Turna premagal in ga ubil; ali tudi Latin je v boju poginil. Zdaj je Eneja postal kralj ter je stare prebivalce in svoje Trojance združil v eno ljudstvo ter jih svojemu tastu na spomin imenoval Latine. Tri leta potem je
novi kralj peljal vojsko na Etruščane ali med bojevanjem je nastal strašen vihar in bilo je tako temno, da sovražniki niso videli drug druzega. Ko se je zopet zvedrilo, ni bilo Eneja nikjer več, kajti bogovi so ga bili k sebi vzeli.
A s k a n i j, ki je po svojem očetu zasedel latinski prestol, se je iz Lavinija preselil bolj v notranjo deželo, kjer je ob globokem jezeru na nekem homcu sezidal mesto Albo-longo. Trideset latinskih mest se je takrat združilo v zavezo, ki je albanskega kralja pripoznala za svojega vrhovnega poglavarja. Na najvišem vrhu albanske gore so sezidali bogu Jupiteru tempelj , v kterem so vsako leto opravljali zavezno daritev. Aska-nij je tudi paladino podobo, ki jo je bil njegov oče iz Troje otel, prenesel v Albo-longo; ali sama se je vrnila nazaj v Lavinij. Y Albi-longi so Askanijevi nasledniki vladali še celih tri sto let.
Po smrti kralja Proká je njegov mlajši sin A muli j starejšega brata Numitorja pahnil s prestolja, sina mu je ubil, a hčer Rejo Silvijo je dal v vestalinke. Nasilnik je misil, da je tako zatrl bratov rod ter da je sebi in svojim naslednikom zagotovil vlado v Albi-longi.
Toda razsrjeni bogovi so drugače sklenili. Sam bog Mart je prišel z nebes ter se oženil z vestalinko Kejo Silvijo, ki je rodila dvojčka Komula in Rema. Kakor hitro je hudobni Amulij to čul, dal je Kejo Silvijo živo pokopati, njena sinova pa v Tibero vreči. Ali bila je ravno povodenj in sluge niso mogli priti do reke ter so položili dvojčke kar na polje, koder je voda stala.
Ko je voda jela padati, obvisela sta novorojenčka na nekej smokvi pod palatinskim holmcem. Tu pride volkulja in ju je s svojim mlekom dojila. Kmalu potem je pastir Favstul, ki je ondi krave pasel, našel zapuščena dvojčka ter ju odnesel domu k svojej ženi. Na pastirjevem domu odrasla sta najdenčka kot domača sinova ter sta postala krepka mladenča, ki sta marsikako divjo zver zadavila. Enega zvali so Roni u 1 a, druzega Rema.
Na paši sta se večkrat stepla z drugimi pastirji, katere sta vselej užugala. Nekega dne pa se je pripetilo, da so nu-mitorjevi pastirji vjeli Rema ter ga odpeljali k svojemu gospodarju. Med tem je Faustul Romulu razodel, da je Nnmitor njegov ded, kterega je Ämulij po krivici s prestola pahnil. Srčen Romul je takoj zbfartvoje tovarše in je ž njimi šel naravnost v Albo, kjer je najprej osvobodil brata, potem pa ubil hudobnega Amulija.
Numitor, ki je bil zdaj zopet albanski kralj, bi bil vnuka rad pri sebi obdržal; ali v Albi jima ni bilo nič kaj všeč ter sta šla rajši tje, kjer sta bila od mladih nog navajena. Sklenila sta, da bosta na palatinskem homcu, pod katerim so jima bogovi tako čudno ohranili življenje, sezidala novo mesto. Toda nista se mogla pogoditi, kateri da bo v mestu gospodaril ter mu ime dal. Zmenila sta se torej, naj bogovi o tem odločijo ter sta o pol noči šla vsak na drugi hribec čakat, komu da se bodo prej pokazala ugodna znamenja. Proti jutru zagleda Bern šest jastrebov in takoj poroči bratu srečen prigodek; ali v tem se Bomulu prikaže dvanajst jastrebov, kar je po razsodbi zvedenih mož bilo ugodnejše znamenje. Bomul je tedaj postal kralj v novem mustu, katero je po sebi imenoval Borna (slovenski: Bim). 51 ?C«	•
Ko je novi kralj zoral brazdo‘ter ob njej sezidal mestno ograjo, se mu je Bern posmehoval ter zaničljivo skočil črez nizki zid. To je Bomula strašno razjezilo in ves razkačen ubije brata rekoč: „Tako naj pogine vsakdo, ki se bode kdaj pi-edrznil preskočiti to zidovje.“
Da bi v svoje mesto dobil prebivalcev, dal je mladi kralj oklicati, da bodo tatovi, razbojniki in razni drugi begunci v Bimu našli varno pribežališče. Kmalu se je zbralo lepo število možkih, ki so vsi postali rimski meščani. Ker pa v novej srenji ni bilo žen, razposlal je Bomul svoje poslance na vse strani prosit sosednje prebivalce, naj bi svoje hčere dali Bim-ljanom v zakon. Ali vse zastonj. Nihče ni hotel potepuha in razbojnika za zeta. Tu si Bomul zmisli zvijačo. Povabil je bližnje Sabince, naj pridejo z ženami in otroci v Bim k nekej svečanosti, pri katerej se bodo igrale tako zvane kon-sualije na čast bogu Neptunu. Prišlo je mnogo radovednega ljudstva, kajti nihče niti mislil ni na kako sleparijo. Ko se je svečanost začela in so vsi le igro gledali, dá premeten Bomul znamenje in v tem obstopijo oboroženi rimljanski mla-denči zbrane gledalce ter zgrabijo vsak po eno devojko, katero so odnesli domu v svoje hiše. Prekanjeni starši so preklinjali nezvesto mesto ter se zagrozili, da se bodo maščevali nad Bo-mulom in njegovimi tolovaji.	; ^ -
Kmalu potem je sabinski kralj Tit Tacij pripeljal silno vojsko, ki se je vtaborila na kvirinalskem hribu. Od tod so Sabinci najprej napadli stari grad na kapitolinskem griču, ki je bil njihovemu taborju ravno nasproti. Ali nikakor niso mogli močnega gradu po sili vzeti. Tu so vojščaki vjeli T a r-pejo, hčer grajskega poveljnika, ko je šla ravno po vodo, in jo prosijo, naj jim pokaže kak skriven vhod. Deklica se
da pregovoriti, ali za plačilo si izprosi to, kar so Sabinci na levej roki nosili. Mislila je namreč njihove zlate zapestnice. Sovražniki so prišli na kapitol; toda mladej izdajalki niso dali zlatih zapestnic, ampak pometali so na njo vse svoje težke ščite, ki so jih na levej roči nosili. Tako je Tarpeja poginila, ker je izdala Svojo domovino; jako strmo zahodno stran kapitolinskega hribca pa so odslej po njej zvali „tarpejsko pečino.“
Drugi dan potem se je v dolini med palatinskim in ka-pitolinskim homcem vnel hud boj. Že so Eimljani jeli bežati proti mestnim vratom, tu se Eomul v gorečej molitvi priporoči bogu Jupiteru in Sabinci so se jeli zopet nazaj umikati. Zdaj so za nekoliko časa odjenjali od boja, da bi se pokrepčani tem bolje spoprijeli. Kar planejo uropane Sabinke z razpletenimi lasmi med razkačene vojski in jamejo rotiti očete, naj jih ne naredé vdove; a svoje može, naj jim ne pomoré očetov in bratov. Trda vojaška srca so se dala omečiti. Bo-jevalci so se pomirili ter sklenili večno zavezo. Sabinci se niso več domu vrnili, marveč so ostali v Eimu ter se naselili na kvirinalskem holmcu. Obe ljudstvi ste se zedinili v eno državo, v katerej sta Eomul in Tacij skupaj vladala.
( Ko je Tacij v boji zoper Lavrentince poginil, je Eomul sam vladal nad zedinjenim ljudstvom, katero je razdelil na ple-menitnike ali patricij e in na proste plebejce. Patricije je ločil v Eamne, Ticije in Lucere; a vsako teh treh plemen ali tribus je zopet razdelil na deset kurij. Izmed patri-cijev je izbral sto sabinskih in sto rimskih skušenih mož ter , jih imenoval za starešine ali senatorje. Odslej se ni nikdar lotil nobenega imenitnega opravila, da ne bi prej starešinstva prašal za svet. Večkrat pa je tudi vse patricije sklical na trg, da so sklepali o njegovih predlogih. Te patricijske skupščine zvali so kurijatne zbore, zato ker so se vsi možje, ki so spadali na eno kurijo, morali tako zmeniti, da so pri glasovanji vsi skupaj le en glas oddali. Vsi patriciji so imeli enake pravice. V rodbini je hišni oče bil neomejen gospodar, ki je na svojem domu smel vsacega ob glavo djati, bodi si otrok ali posel. Vsakemu patriciju je Eomul dal nekoliko plebejcev, ki so se potem zvali klijenti. Klijent je svojemu gospodarju ali p a t r o n u moral biti zvest ter mu vsikdar pomagati; zato pa ga je patron moral braniti proti vsakej krivici. Vojsko je Eomul tako vredil, da je štela tri tisuč pešcev in tri sto konjikov.
Tako je svojo državo vredil ter potem še mnogo let modro in pravično vladal. Slavno je premagal vse sovražnike,
\
a mesto Fidene je spravil pod svojo oblast. Ko je vse dovršil , kar mu je o božjih sklepih bilo namenjeno, sklical je Rimljane na martovo polje k nekej daritvi. Y tem nastane strašen vihar; nebo se je naoblačilo in bila je tema, da drug druzega ni videl; grozno se je bliskalo, a grmelo je, da se je zemlja tresla. Vihar je potihnil, oblaki so se jeli trgati in zopet je solnce zasvetilo nad prestrašenim ljudstvom, — ali Romulá ni bilo več. Oče Mart je z gorečim vozom prišel po njega ter se ž njim odpeljal proti nebu. Drugi dan pravil je star in pošten mož, da se mu je Romul pokazal v božji podobi ter mu rekel: „Nikar ne žalujte po meni, ampak molite me, kajti jaz sem vaš bog Kvirin. Bodite hrabri in krepostni, pa je ne bo na svetu moči, ki bi se mogla vam vpreti. Bogovi vas bodo blagoslovili., a moj Rim bo mesto vseh mest.“ — Na to so Rimljani Romulu na kvirinalskem hribcu sezidali oltar ter ga častili kot boga Kvirina.
Minulo je celo leto, preden da so Rimljani dobili novega kralja, kajti niso se mogli s Sabinci sporazumeti, koga da bi volili. Med tem je starešinstvo vsakih pet dni izvolilo enega izmed sebe, ki je namesto kralja vladal. Nazadnje so se tako pogodili, da kralj to pot mora biti Sabinec, ali da ga bodo Rimljani volili. Med Sabinci ga tadaj ni bilo bolj spoštovanega in priljubljenega moža, nego je bil moder in pravičen Numa Pompilij. Njemu so Rimljani ponudili kraljevo oblast. Ko je Numa iz ptičjega letanja spoznal, da je njegova volitev tudi bogovom po volji, sklical je patricije v kurijatni zbor in vsi so mu prisegli zvestobo in pokorščino.
Rimljani so bili takrat še jako surovo in divje ljudstvo, ki je le po vojski in plenu hrepenelo. To blagemu kralju ni bilo všeč. Sklenil je torej, da bo svoj narod učil pobožnega in mirnega življenja. Ker je bil Numa jako moder in svet mož, prikazala se mu je vsako noč božja vila Egerija ter mu razodevala, kako naj se bogovi čas té in kakošne dolžnosti da mora spolnovati človek, ki hoče v strahu božjem živeti. Toda razuzdano ljudstvo ni hotelo poslušati pobožnega kralja ter se mu je posmehovalo. Tu pozove Numa več odličnih Rimljanov k sebi in jim ponudi prav navadnih jedi v prstenih skledah in vode v kamnitih vrčih. Pred jedjo opravi kratko molitvico in v tem se vse posode spremené v samo zlato in*šrebro, a v njih so bila najokušnejša jedila in najslajše vino. Zbrani gostje so kar strmeli in nihče ni več dvomil, da je Numa božji prerok. Zdaj je sveti kralj ljudstvo podučeval, v katere bogove treba verovati in kako da jih človek mora častiti.
Za žrtve je priporočal poljske pridelke in vino, krvave daritve pa je ostro prepovedal. Kekel je, da si Človek ne sme nare-jati podob svojih bogov, ki so nevidljivi duhovi. Tudi je dal postave za vsakdanje domače in društveno življenje. Na to je vredil raznotere dphovenske zbore ter vesoljno javno službo božjo; a vedeževalce je naučil, kako se iz znamenj v prirodi in na nebu prerokuje božja volja. Ker bi se s časom moglo kaj pozabiti, zapisal je vse v sveto knjigo ter je imenoval posebne duhovne, ki so morali paziti, da se raznotera božja opravila natanjko in o pravem času spolnujejo. Da bi se Rim-Ijani odvadili ropanja, je Numa vso zemljo, ki jo je bil Komul osvojil, med nje razdelil ter jim ukazal, da morajo polje ob-delavati. Obrtnike je razvrstil v cehe ali bratovščine ter je prvi ustanovil sejme in tržne dneve.
Ves čas numinega vladanja ni bilo nobene vojske, kajti vsa sosedna ljudstva so se bala svetega kralja. Janova vrata, skozi katera so Rimljani na vojsko hodili, ni Numa nikdar odprl. Dokler je on vladal, imeli so Rimljani mirne in srečne čase; kužne bolezni jih niso nikdar nadlegovale, a vsako leto so imeli dobro in obilno žetev; česarkoli so se lotili, povsod je bilo božjega blagoslova. Numa ni bil bolan, ampak brez bolečin je od starosti oslabel ter mirno za vselej zaspal.
Po numinej smrii so Rimljani izvolili Tula Hostilija za kralja, ki pa ni bil nič kaj podoben svojemu pobožnemu predniku; marveč je kakor Romul hrepenel po vojski in bojnej slavi. Tudi je mislil, da se bodo Rimljani preveč pomehkužili, če bo zmiraj mir. Tadaj so se bili rimski in albanski kmetje sprli zarad njiv; a ker Albanci niso hoteli odjenjati, jim Tul Hostilij napove vojsko. Že so sovražniki stali drug proti dru-zemu in imel se je začeti krvav boj, tu se rimski kralj in albanski poveljnik Mecij Fufecij zmenita, da bodo najhrabrejši junaki obeh strank v dvoboji odločili, čigava da bode zmaga. Rimljani in Albanci so prisegli, da se bodo tistemu ljudstvu pokorili, čigar bojevalci bodo zmagali.
Po čudnej naključbi bili so na rimskej in na albanskej strani po trije trojčki, ki so bili sinovi dveh dvojk, ter po letih in po moči popolnoma ravni. Rimski trojčki zvali so se Horaciji, albanski pa K ur a ci ji. Le-ti so se imeli meriti v boji, ki se je takoj začel. Kmalu sta dva Horacija poginila in že je Rimljanom srce upadlo; ali vsi trije Kuraciji so bili ranjeni, a živi Horacij bil je še krepek in nepoškodovan. Tu jame Horacij za nalašč bežati, a Kuraciji za njim. Toda ker so bili hudo ranjeni, so kmalu opešali; najprej je zavstal eden,
potem drugi in le tretji je še letel za Horacijem. Zdaj se le-ta obrne in ubije zaporedoma vse tri Kuracije. Z neizmernim veseljem so Rimljani pozdravili svojega junaka ter ga slovesno spremili v Rim. Pri mestnih vratih so srečali hora-cijevo sestro, ki je preklinjala svojega brata ter strašno jokala in zdihovala, kajti eden ubitih Kuracijev je bil njen ženin. To pa je slavnega zmagovalca tako razjezilo, da je pri tej priči zgrabil meč ter ga porinil žalujoči sestri v srce. Zdaj je Horacij moral pred sodnika, ki ga je po ostrih rimskih postavah na smrt obsodil. Težko da bi bil sicer ušel zaslu-ženej kazni, ali to pot so ga možje v kurijatnem zboru pomilovali, zato ker je s svojo zmago rešil domovino in ker se jim je smilil stari horacijev oče, ki je v enem dnevu zgubil dva sina in eno hčer. Vendar pa je mladi Horacij moral iti pod jarem, kar je bila v Rimu največa sramota, a za dušo rajne sestre je moral darovati spravno žrtev.
Albanci so po sklenjenej pogodbi morali priznati vrhovno gospodstvo Rimljanov ter jim v vsakej vojski pomagati. Za zdaj so se vdali, ali njihov poveljnik Mecij Fufecij je vedno premišljeval, kako da bi mogel Albo longo zopet osvoboditi. Izmislil si je grdo izdajstvo. Našuntal je Veje in Piden e, dve mesti ne daleč od Rima, da ste se vzdignili zoper Rimljane. Tul Hostilij je vojsko tako razvrstil, da so Rimljani stali Vejentincem nasproti, Albanci pa Fidenjanom. Že je rimska vojska vdarila na svoje nasprotnike. Mecij Fufecij pa se je z albanskim krdelom na stran umaknil ter je hotel počakati, dokler bi mogel videti, čigava da bode zmaga. Če bi bil zapazil, da Rimljani pešajo, mislil je prestopiti k sovražnikom.
Ko so Rimljani videli Albance mirno stati, bili so kar osupnjeni; ali Tul Hostilij, kije izdajo spregledal, izmislil si je zvijačo. Rekel je svojim prav glasno, tako da so ga nasprotniki čuli, da je on sam Meciju Fufeciju ukazal, naj se na stran umakne ter da naj sovražnike od zadaj napade. Fideni, ki so zdaj mislili, da jih je albanski poveljnik okanil, so hitro zbežali; Vejentinci pa so bili do dobrega premagani. Mecij Fufecij, kateremu je izdaja spodletela, se je hlinil najzvestejšega zaveznika ter je Tulu Hostiliju čestital k zmagi. Kralj je pritajil svojo jezo ter je izdajalca prav prijaz|»o povabil, naj jutri svoje AlbaDce brez orožja k njemu pripelje, kajti, da se ima ž njimi o imenitnih rečeh pomeniti. Ko se je drugi dan albanska vojska s svojim poveljnikom zbrala pred kraljevim šatorom, jih obstopijo rimski vojščaki ter jih vse polové. Tul Hostilij je ukazal Mecija Fufecija s konji
raztrgati na štiri kose, Albanci pa so se morali preseliti v Eim, kjer so se s prejšnjimi prebivalci združili v eno ljudstvo. Alba-longa, ki je bila nekdaj najslavniša med latinskimi mesti, postala je pusta in zapuščena, kajti rimski kralj je dal sežgati vsa poslopja razen tempeljnov.
Tul Hostilij se je potem še večkrat vojskoval s sosednimi ljudstvi ter je tako prevzeten postal, da se ni več zmenil za modre postave kralja N um e ter je popolnoma zanemaril božjo službo. To pa je žalilo bogove, in rimsko ljudstvo je kmalu čutilo njihovo jezo. Najprej je na albansko goro iz neba kamenje padalo, a takoj na to je v Rimu jela strašna kuga razsajati. Brezbožni kralj še ni sprevidel svoje pregrehe, dokler ni sam hudo zbolel. Tadaj še le se je spomnil svoje dolžnosti. Šel je darovat bogovom spravno daritev, ali pozabil je bil propisane obrede in je vse napak opravljal. Y tem se je zabliskalo in strela je ubila Tula Hostilija ter mu sežgala hišo in vso njegovo rodovino.
Zdaj je Ank Marci j, sin numine hčere, postal rimski kralj. Kakor njegov pobožni ded, bil je tudi on pravičen in miroljuben. Prva skerb mu je bila, da je zopet vredil vse službe božje, kakor jih je bil Numa vstanovil. Na vso moč se je prizadeval, da bi svoj narod privadil mirnega in delavnega življenja. Ko so Latinci čuli, da v Rimu vlada kralj, ki le službe božje opravlja in lenobo pase, so se z novega vzdignili zoper Rimljane. Toda Ank Marcij jim je kmalu pokazal, da se niti vojske ne boji, če je treba. Premagal je vse svoje sovražnike, razdjal čvetero latinskih mest, a njihove prebivalce je preselil v Rim na aventinski hornee. Zvali so jih plebejce, zato ker so imeli mnogo manj pravic, nego patriciji. Na to je osvojil vso zemljo ob dolenjej Tiberi od Rima do morja in je na ustji Tibere sčzidal mesto O s ti j o. V Rimu je dal prek Tibere narediti lesen most, a pred mostom na levem bregu reke je z zidovjem vtrdil janikulski hri-bec. Ank Marcij je štir in dvajset let srečno vladal, potem pa je mirno umrl, a hvaležni narod ga je še dolgo imel v blagem spominu.
Ob času kralja Anka Marcija je v etrurskem mestu Tar-k v i n i j i h živel bogat in razumen mož Lukum. Njegov oče Demarat je bil doma iz Korinta, od koder je tiran Kipsel zapodil vse plemenitnike, ki so bili bakhovega rodu. Ker je tudi Demarat bil Bakhovec, bežal je tadaj iz Grške in se naselil v Etruriji. Da si se je njegov sin Lukum v Tarkvinijih rodil ter se oženil z Etruščanko Tanakvilo, so ga vendar le za tujca imeli in niso ga nič kaj spoštovali. Tanakvila ga ja
CS5&
tadaj prosila, da M se ž njo preselil v Eim, kjer so tujce bolje sprejemali. Lukum se da spregovoriti in šla sta na pot. Že sta bila na Janikulu, kar prileti orel, vzame Lukumu klobuk iz glave in ko se je ž njim visoko pod oblakom nekoliko poigral, prifrči nazaj in mu ga zopet na glavo posadi. Tana-kvila, ki je poznavala božja znamenja, je takoj vedela, da to kaj dobrega pomeni in da bo njen soprog v Eimu velike časti doživel.
Y Eimu zvali so ga po njegovem rojstnem mestu Tar k v i-nija in jako so ga spoštovali, kajti znal je vedno modre so-vete dajati, revežem je rad pomagal, a v vojski je bil hraber. Ank Marcij mu je najimenitniša opravila poveril, a na smrtnej postelji ga je imenoval svojim sinom za varuha. Ko se je po ankovej smrti starešinstvo posvetovalo, kdo da bi bil najvred-niši kraljeve oblasti, so vsi zbrani možje Tarkvinija enoglasno volili, a ostali patriciji so ga v kurijatnem zboru potrdili. Tako se je spolnilo tanakvilino prerokovanje, da bo njen mož Eimu velike časti dosegel.
Tarkvinij Priskje slavno vladal ter se mnogo vojskoval s sosednjimi narodi, ki je pa vse premagal. Latincem je vzel več mest, a Etruščane je prisilil, da so ga morali priznati za svojega vrhovnega kralja. Sabinci so bili s prva srečni ter so že pridrli do mestnih vrat. Tu se je Tarkvinij priporočil bogu Jupiteru ter mu obljubil tempelj, in zmagal je. Y tej vojni se je kralj prepričal, da je rimska vojska pre-majhena, a ker je po starej navadi le patricij smel biti vojščak, nameraval je iz plebejcev in tujcev, katerih je bilo v Eimu mnogo, narediti tri nove patricijske občine. Temu pa so se na vso moč vpirali stari patriciji, in avgur At Navij je iz ptičjega letanja prerokoval, da to niti bogovom ne bi bilo všeč. Tarkvinij se je hotel avguru posmehovati, in mu je rekel, naj popraša ptice, če je to mogoče, kar si on misli. At Navij je šel znamenja gledat ter je kralju oznanil, da je mogoče. „Prereži z nožem kamniten brus, kajti to sem si mislil.“ — Stari avgur vzame nož in prereže kamen. Na spomin te čudne dogodbe so Atu Naviju napravili na trgu očiten spominek, poleg katerega so zakopali nož in brus.
Ker je pa Tarkvinij le hotel vojsko pomnožiti, so možje v kurijatnem zboru dovolili, da so najodličniši plebejci pitali plemenitniki, ki so se starim patricijskim plemenom pridružili kot Eamni, Luceri in Ticiji mlajši. Na to je dal Tarkvinij izkopati velike podzemeljske kanale ali kloake, po katerih se je vsa nesnaga in mokrota iz mesta odtekala v Tibero. Tako je posušil vse nezdrave mlake med rimskimi homci,
a ljudje so se odslej tudi po dolinah mogli naseliti. Med ka-pitolinskim in palatinskim gričem je kralj napravil veliki trg ali forum, a v dolini med Palatinom m Aventinom je da} obzidati veliko tekali S če (cirkus maiimus) za svečane narodne igre. Tudi je na Kapitolu začel zidati obljubljeni tempelj bogu Jupiteru, ali ga ni dodelal.
Y kraljevem gradu je služila dekla, ki je bila omožena z bogom ognja. Porodila je sina, ki so ga zvali Servija, zato ker je njegova mati bila sužnjica. Ko je Servij nekega dne v veži zaspal, zasijal se je okoli njegove glave blišćeč svit, in sijal je ves čas, dokler je deček spal. Zvedena Tanakvila je iz tega sklepala, da.so bogovi Servija za kaj višega namenili ter ga je dala odgojiti kakor kraljevega sinu. Pozneje ga je Tarkvinij imel za svojega prvega svetovalca ter mu je svojo hčer v zakon dal. Kmalu ga v Kirnu za kraljem ni bilo bolj spoštovanega moža, nego je bil Servij. To pa ankovim sinovom nikakor ni bilo po volji, kajti bali so se, da ne bi Tarkvinij priporočil Servija za svojega naslednika in bi tako oni vdruiič prišli ob kraljevi prestol, katerega so se bili že po ankovej smrti nadjali. Da bi se maščevali nad Tarkvinijem, so najeli dva morivca, ki sta za pastirja preoblečena šla h kralju zarad nekega prepira, ki sta ga bajé imela med seboj.
Med tem, ko je Kralj prvega pastirja poslušal, mahnil je drugi s sekiro po njem, da se je pri tej priči mrtev zgrudil na tla. Strežaji se sicer hitro pritekli na pomoč, ali bilo je prepozno; Tarkvinij je mrtev v krvi ležal, o morivcih pa ni bilo več ne duha ne sluha. Glas o tej strašnej dogodbi se je takoj raznesel po mestu in velika množica radovednih ljudi se je zbrala pred kraljevim gradom, da bi kaj več zvedela. Ali Tanakvila je dala grajska vrata zapreti, a črez okno je nemirno ljudstvo tolažila, da je kralj le hudo ranjen ter da je vladarska opravila izročil Serviju, dokler ne ozdravi. Tako je Servij nekoliko dni nadomestoval kralja in z modrim svojim ponašanjem znal se je Rimljanom tako prikupiti, da so ga potem, ko se tarkvinijeva smrt ni dala več tajiti, celó za kralja izvolili.
Servij Tu lij je blago in pravično vladal. Vojskoval se je le z Etruščani, katere je prisilil, da so ga ravno tako priznavali za vrhovnega svojega kralja, kakor poprej Tarkvi-nija Priska. Z Latinci je sklenil prijateljsko zvezo ter jih celo pregovoril , da so na aventinskem homcu skupaj z Rimljani sezidali tempelj boginji Dijani, ki je bila varhinja latinskih mest. Odslej so ljudje vsako leto na dijanin praznik iz celega Lacija potovali v Rim na božjo pot. Servij je dal
vseh sedem rimskih homcev zagraj iti z močnim zidom in je razdelil mesto na čvetero delov; kar je bilo zunaj mesta rimskega sveta, ločil ga je v šest in dvajset okrajev. Cela rimska srenja je tadaj štela trideset okrajev ali tribus.
Največi slavo pa si je Servij pridobil s tem, da je plebejcem podelil večih pravic. Patriciji so sicer tudi vprihodnjič ostali plemenitniki ter so obdržali še nekoliko starih pravic; toda o vojski in miru, novih postavah in o volitvah viših državnih uradnikov so po servijevih naredbah patriciji in plebejci skupaj sklepali v posebnih tako zvanik centurijatnih zborih. Servij je, ne gledé na rod, vse rimsko ljudstvo po premoženji razdelil na pet razredov. Y prvi razred je vvrstil tiste meščane, kateri so od svojega posestva dobivali najmanje po sto tisuč rimskih asov letnih dohodkov; v drugem razredu se morali imeti pet in sedemdeset tisoč, v tretjem pedeset tisuč, v četrtem pet in dvajset tisuč in v petem dvanajst tisuč pet sto asov na leto. Rimski as je v starih časih veljal osemdeset krajcarjev, pozneje pa le tri krajcarje našega denarja.
Prvi razred je štel osemdeset centurij, drugi in tretji in četrti vsaki po dvajset, a peti po trideset centurij. Razlikovali so stare in mlade centurije; tako namreč, da so v vsakem razredu možje od pet in štirdesetega do šestdesetega leta imeli polovico centurij, a možje od osemnajstega leta drugo polovico. Y zboru so udje vsake centurije imeli skupaj le po en glas. Kdor je bil vpisan v kaki razred, bil je tudi vojščak. Mladi sp po centurijah razvrsteni šli na vojsko, stari pa so bili brambovci, ki so doma varovali mesto. Iz najbogatejših meščanov je Servij sestavil še osemnajst centurij konjikov, ki so bili pa le mladi in jih v vojski niso prištevali v nobeden razred, v zboru pa so glasovali v prvem razredu. Razen imenovanih bile so še dve centurije trobentarjev in dve kovačev, ki so v vojski bili razdeljeni po vseh centurijah, v zboru pa so glasovali s petim razredom.
Ker so se bogataši v največ centurij delili, imeli so tudi v zboru največ glasov in so navadno vse odločili; zato pa so morali največ davka plačevati, a v vojski so imeli najtežjo službo. Kaj modro je Servij vstanovil, da morajo stari riožje, če tudi jih je bilo manj, imeti toliko centurij in torej v zboru ravno toliko glasov, kolikor mladi; kajti stari imajo več skušnje in vsako stvar bolje prevdarjajo, nego mladi. Ta servijeva razdelitev rimskega naroda se je z malimi spremembami ohra-.nila več stoletij, kar je najbolji dokaz, da je bila dobra za tadanje razmere.
Servij Tulij je imel dve hčeri; ena je bila pobožna in krotka, druga pa prevzetna in brez srca. Mirna Tu lij a se je po očetovej volji omožila s hudobnim tarkvinijevim sinom Lucijem; njena ošabna sestra, ki jej je bilo tudi Tulij a ime, pa je vzela pridnega lucijevega brata A run a. Toda to ni bilo prav. Nesramni Lucij ni maral za blago svojo soprogo, ampak želel je napuhnjeno njeno sestro. Grdoba ubije torej ljubeznjivo svojo družico ter umori tudi svojega dobrovoljnega brata, a na to se poroči z nečimerno Tulijo. Zdaj se je grozovitnemu Luciju hotelo tudi kraljevega prestola. Ker ni mogel pričakati tastove smrti, se z nekaterimi malopridnimi plemenitniki, katerim razdelitev ni bila po všeči, zaroti zoper Servija. Našlo se je tudi dosti lenih potepuhov, ki so za dobro plačo radi pomagali zarotnikom. Ko je bilo vse pripravljeno, ogrne Lucij kraljevi plašč, skliče v mestno hišo starešinstvo, in mu jame govoriti, ko da je kralj. V tem prihiti Servij sam v zbornico, da brani svoje pravice; ali zastonj. Hudobni zet spopade sivega starčka okoli pasa in ga trešči prek stopnic dol na ulico, kjer so ga najeti beriči razmesarili. Slavni Servij ležal je mrtev v cestnem prahu; tu se pripelje njegova brezbožna hči in ukaže kočijažu, naj vozi naravnost črez krvavo truplo dobrega očeta.
Tako je prevzetniLucij Tarkvinij zasedel kraljevi prestol. Starešinstvo ga nikdar ni volilo, a narod ga ni nikdar potrdil. Vladal je nepostavno in krivično; mnogobrojninajemniki so ga stražili, ter strahovali nesrečno ljudstvo, da se ni upalo vpreti zoper nasilnega in grozovitnega svojega trinoga, ki se je imenoval kralja. Bogate Kimljane, ki so se mu le količkaj nevarni zdeli, dal je takoj ob glavo djati, ter jim je vzel vse njihovo premoženje; siromašne prebivalce pa je vedno gonil na težko tlako.
Ko se je bil doma vtrdil, začel je vojsko zoper Latinee in jih prisilil, da so tudi oni morali njega priznavati za svojega kralja. Najtrdovratniše se mu je vpiralo mesto Gabi j. Tu si je Tarkvinijev sin S e k s t izmislil zvijačo. Letel je namreč proti Gabiju, kakor da bi pred kraljem bežal; kazal je krvave proge na hrbtu ter prosil, naj ga pusté v mesto in branijo proti neusmiljenemu očetu. Gabijci dali so se zaslepiti, mu odpró vrata ter mu izroče poveljništvo nad malim vojaškim krdelcem. Kadarkoli je potem Sekst vdaril na Kimljane, vselej jih je premagal. Ali to je bilo le na videz, kajti Tarkvinij se je bil s svojim sinom že prej tako zmenil. Sekst je v Gabiju čedalje bolj slovel in na zadnje ga v mestu ni bilo mo-gočnišega moža od njega. Tadaj pošlje poslanca prašat očeta,
kaj da mu je storiti. Tarkvinij, ki se je ravno po vertu sprehajal, vzame ¡palčico in odbije vse največe makove glavice. To je bilo namesto odgovora. Sekst je takoj razumel, kaj da je oče mislil, in dal je v Gabiju pomoriti vso veljavno gospodo , potem pa je mesto izročil Rimljanom.
Odtod je Tarkvinij peljal vojsko zoper Volščane, katere je tudi premagal ter jim vzel veliko in bogato mesto Sveso-Pomecijo. Z bogatim plenom je na kapitolu dozidal prekrasen jupiterov tempelj, katerega je bil se njegov oče začel. Takrat mu je neka grška žena ponujala tiste sibilinske knjige, o katerih smo že prej govorili. Kralj jih je kupil ter shranil v novem tempeljnu.
Dolgo časa se je Tarkviniju vse posrečilo, česarkoli se je lotil in bil je vsak dan prevzetniši in ošabniši. Toda tudi njegove sreče je bilo konec. Imel je strašne sanje in spomine, in več ni mogel mirno spati. Pošlje torej dva sina in sestriča Junija B r u t a na Grško prašat delfiško preročišče za svet. Kraljeviča sta izročila bogu Apolonu bogata darila, Brut pa mu je dal le palico. Bratranca sta se mu posmehovala, kajti nista vedela, da je bila palica votla ter z denarjem napolnjena.
¡Ko sta kraljeviča vse opravila po očetovem naročilu, pra-šala sta preročišče, kdo da bo Tarkvinija nasledil na kraljevem prestolu. Apolonova duhovnica jim je na to odgovorila, da tisti, ki bode prvi poljubil svojo mater. Brata sta sklenila, da bosta srečkala, kateri od nju da bode vrnivši se domu prvi poljubil mater. Brut pa je odgovor drugače razumel; zdelo se mu je namreč, da preročišče ni mislilo prave matere, ampak zemljo, ki je mati vseh ljudi. Ko so tadaj vsi trije iz tempeljna stopili, padel je Brut kakor po naključji in je skrivaj poljubil zemljo.
Kmalu potem je > rimska vojska oblegala rutulsko mesto Ar dejo. Neki večer so še v taborji kraljevi sinovi s strieem Tarkvinijem Kolatinom prepirali, kdo med njimi da ima najbolj pridno ženo. ¡Vsak je svojo najbolj hvalil.1 Da bi bilo konec besedi, 'Zajahali so vsak svojega konja ter šli najprej v ¡Rim in potem na stričev dom v K o la cijo , prepričat se na svoj® oči, kaj da žene počenjajo. Kraljeve snahe v Rimu so se gostile in veselile v ¡veselem društvu, strina Lukrecija v Kolacffi pa je*z deklami sedela na preji ter opravljala druga domača dela. Tako so se prepričali, da je bila kolatinova žena edina hvale vredna.
Nekoliko dni potem je kraljevi sin Sekst, kateremu je lepa Lukrecija'bila jako všeč, šel skrivaj zopet v Kalačijo in je pošteno strino v grdo sramoto pripravil. Cistej Lukrecij
Občna zgodovina. IL	3
ni bilo več živeti. Pošlje torej v Bim po očeta in v tabor po moža. Takoj sta oba domú prišla in ž njima tudi Junij Brut. Nesrečna žena oblekla se je bila v črno oblačilo, pripoveduje vse natanjko, v kako sramoto da jo je kraljev sin pripravil ter roti očeta in soproga, naj se maščujeta nad grdim hudodelcem. Y tem si Lukrecija porine nož v srce in se mrtva zgrudi na tla.
Žalujoči možje odnesli so truplo v Bim, kjer se je takoj zbralo mnogo radovednega ljudstva, ki ni moglo več prenašati strašnega kraljevega nasilja. Med tem, ko so nekateri šli v tabor pred Ardejo poročat vojski o strašnej dogodbi, stopil je Junij Brut pred razkačeni narod in ga pozival na orožje zoper trinoga , ki se po krivici zove rimskega kralja. Bimljani so zdaj Tarkvinija in vsa njegovo rodovino za vselej pregnali iz Birna; a sklenili so, da bodo vprihodnjič namesto kralja volili za vsako leto po dva konzula, ki bosta imela vse vladarske pravice. Le za tiste žrtve, katere je prej kralj opravljal , volili so posebnega duhovnika, ki je do smrti ostal v svojej službi. Junij Brut in Tarkvinij Kolatin sta postala prva rimska konzula in tako se je spolnilo prorokovanje apolonove duhovnice, da bo tisti vladal v Bimu, ki bo prvi poljubil svojo mater. Tudi vojščaki pred Ardejo so se vzdignili zoper prevzetnega kralja Tarkvinija, ki je prek Tibere bežal v Etrurijo.
Toda spodeni kralj ni obupal, ampak nadjal se je, da se bo zopet povrnil v Bim. Imel je ondi še do3ti prijateljev, zlasti mladih plemenitnikov, ki so za njegovega vladanja smeli razuzdano živeti. Tarkvinij je torej poslal v Bim nekoliko svojih ljudi, ki so na videz zahtevali njegovo premoženje, med tem pa so se s kraljevimi privrženci skrivaj pogovarjali, kako bi se nova ljudovlada dala zopet vreči. Neki sužnik pa je zaroto ovadil konzuloma, ki sta dala vse izdajalce takoj zapreti. Med zarotniki sta bila celo dva sina vrlega Bruta; ali pravični in domoljubni oče jima ni prizanesel, ampak kakor ostale, ukazal je tudi nju ob glavo djati. Zdaj je pregnani rimski kralj v Etruriji pregovoril Yejentince inTarkvini-janee, da so se vzdignili zoper Bimljane. Pri nekem gozdu na meji se je vnela strašna bitva, v katerej sta se tarkvinijev sin in konzul Brut v dvoboji prebodla drug druzega. Še le na večer ste razkačeni vojski odjenjali od boja, ki je pa ostal nedoločen. Po noči pa, ko so nasprotniki vsak v svojem ta-borji počivali, se je v hosti oglasil gozdni bog ter rekel, da so Bimljani zmagali', zato ker je Etruščanov eden več poginil.
Etruščani so na to kar zbežali; rimske gospe pa so celo leto obžalovale smrt maščevalca ženske časti.
Tarkvinij je tadaj šel v Kluzij mogočnega kralja Por-s e n o prosit pomoči zoper Eimljane. Porsena je hitro nabral veliko vojsko, ter jo peljal naravnost proti Kirnu. Že je vzel janikulski grad ter podil nasprotnike prek Tibere nazaj v mesto. Rimljanom je vpadlo srce; nihče se ni več upal upreti so mogočnemu kralju, ki se je bil napotil proti mestu. Tu se je vstopil hrabri Horacij K o ki it in je sam proti celej etruš-čanskej vojski tako dolgo branil lesen most, dokler ga Rimljani niso podrli; potem pa je skočil v vodo in je srečno priplaval k svojim, da si so sovražniki z ostrimi puščicami za njim strelali. Rimljani so slavnega junaka z veliko svečanostjo peljali v mesto ter mu dali toliko zemlje, kolikor je je v enem dnevu mogel zorati.
Zdaj so se Etruščani utaborili okol in okol mesta ter so zadelali vsa pota. tako da Rimljani od nikoder niso mogli živeža dobivati. V Rimu se je vsled tega začela strašna lakota inljudstvo je že hotelo obupati. SrčniMucij seje tadaj splazil v etrurski tábor, da bi ubil Porseno. Prišedsi k njegovemu šatorju, vidi lepo oblečenega moža, ki je vojake izplačeval. Mislé, da je to kralj, zgrabi meč in ga prebode, da se je takoj mrtev zgrudil na tla. Ali Mucij ni pravega zadel, kajti ubit mož je bil kraljev tajnik. Etruščani so morilca takoj vjeli ter ga peljali pred Porseno. Le-ta mu žuga s strašnimi kaznimi ter sili vanj, naj mu pove, kdo da ga je poslal v etrurski tabor, in kaj da se v Rimu proti njemu snuje. Mucij, da bi kralju pokazal, da se nikakoršnih muk ne boji, dene svojo desno roko na živo oglje in jo je pustil, da je zgorela. Na to se obrne proti mogočnemu kralju in mu pravi; „tristo hrabrih mladenčev, ki smo vsi enako navdušeni za svobodo svojega naroda, se nas je zarotilo zoper tvoje življenje. Mena je srečka prvega zadela, da sem moral iti poskusit srečo; ža menoj pridejo drugi.“
Prestrašeni Porsena se ni hotel dalje muditi pred Rimom ter se pomiri; za kralja Tarkvinija pa se ni več zmenil. Rimljani so morali povrniti vso zemljo, ki so jo v poprejšnji vojškk vzeli Yejentincem in Pidenjanom ter mu morali dati najodlič— niše mladenče in devojke, da bodo porok za sklenjeni mir... Med zastavljenci je bila tudi Klelija, pogumna deklica, ki nikakor ni hotela iti z Etručani na tuje. Prvo noč se torej zmuza k Tiberi in preplava nazaj v Rim. Vse- se je čudilo dekliškej srčnosti, toda starešinstvo je reklo, da se s prisego potrjene pogodbe ne smejo prelomiti ter je Klelijo zopet iz-
ročilo kluzijskemu kralju. To je Porseno tako ganilo, da je spustil vse zastavljene deklice in mladenče ter šel brez poroštva domu. Tako so se Bimljani znebili silnega kralja Porsene; Mucija pa so odslej zvali Scevolo ali levi cinik a.
Še enkrat je Tarkvinij poskusil, da bi se povrnil na kraljevi prestol. Ker mu Etruščani niso hoteli ved pomagati, šel je k Latincem ter jih pregovoril, da so se vzdignili zoper Rimljane. Le-ti so Marka Valerija imenovali za poveljnika ali diktatorja ter mu izročili vso oblast. Pri regil-skein jezeru se je vnela strašna bitva. Rimljani so jeli omahovati. Tu obljubi Valerij božjim dvojčkom Kastor ju in Poluksu lep tempelj, če bi jim pomagali do zmage. In glej, pri tej priči se pokažeta pred rimsko vojsko dva lepa mladenča na belih konjih. Rimljani so takoj spoznali božje poslance ter so z novim navdušenjem udrihali po sovražnikih, katere so kmalu popolnoma premagali. Tarkvinij zdaj niti sam več ni mislli, da bi še kdaj mogel postati rimski kralj; šel je v Kume, kjer je pri tiranu Aristodemu živel do svoje smrti.
Bimljani oh času kraljev.
Do prvih časov republikanske dobe nimamo zanesljivih poročil o rimskej zgodovini. Takrat pa so bile v Rimu državne razmere in verske naredbe že popolnoma razvite; in ljudstvo se je ločilo v razne stanove, ki so imeli vsak svoje natanjko določene pravice. Ker bi bili rimski pisatelji radi povedali, kako da se je njihova država začela in razvijala, a niso mogli nič gotovega reči, izmislili, so si pravljice, bi smo jih ravno kar omenili. Gotovo je, da so v Rimu s prva kralji vladali in da so se morali pogostoma vojskovati s sosednjimi etrurskimi in latinskimi mesti.
Že prej smo povedali, da je bil Rim s početka trdnjava, katera je ob Tiberi branila latinsko mejo proti Etruš-čanom, ki so bili takrat najmočnejši narod v Italiji. Ko je pa Rim postal veliko trgovsko mesto, in se je v njem stekala kupčija celega Lacija in nekega dela sosednje Etrurije, jela so druga mesta gubiti svoje prejšnjo blagostanje. Y Etru-riji so to najbolj čutili Vejentinci; med latinskimi mesti pa je Alba-longa po malem zgubila nekdanje prvenstvo. M dvomiti, da so ta mesta najbolj nasprotovala mlademu Rimu, ki si je svoj obstanek moral v krvavih vojskah zagotoviti. Ravno tako je jako verjetno, da so se Rimljani pogostoma bojevali s Sa-binei, ki so se večkrat v celih rodovih iz svoje gorate dežele
izseljevali v sosednji ravni Lacij. Kar se pa o teli bojih, več pripoveduje, ni resnično.
O kraljih niti ne vemo, kako so se zvali, niti koliko da jih je bilo. Ko m ul a so si rimski pisatelji izmislili zato, da so povedali, kdo da je Kirn sezidal ter vredil državne razmere ; a za vstanovitelja božjih služb skovali so ime Nume Pom-pilije. Verjetno je, da je Servij Tuli j res nekdaj živel v Rimu, ali brž ko ne, ni bil kralj, ampak le vodja plebejcev, katerim je pridobil večih pravic, nego so jih do tadaj imeli. Nekoliko zgodovinske resnice bi se dálo tudi posneti iz pri-povedek obeh kraljev Tarkvinijev, ali le prav malo. Mogoče je namreč, da so proti koncu kraljeve dobe etrurski vladarji, ki so bili iz tarkvinijskega mesta doma, premagali Kirn ter se v njem naselili. To je tem bolj verjetno, ker so Etruš-čani tadaj tudi v Kampaniji imeli dvanajst svojih naselbin. Rimljani so se nazadnje zoper te kralje, ki so jako samovoljno vladali, vzdignili ter jih zapodili prek Tibere nazaj v Etrurijo. Tarkvinjevi zavezniki, o katerih nam pravljica pripoveduje, da so se bili zarotili zoper novo ljudovlado, pa so bili gotovo tisti Etrusčani, ki so se s svojim kraljem naselili v Rimu, kjer so jih celó med patricije vvrsrili.
Brez dvombe so etrurski kralji v Rimu tudi dali napraviti veliko tekališče, skopati podzemeljske kanale, ograjiti mesto ter sezidati na kapitolinskem homcu tempelj bogu Jupiteru, kajti v Italiji so le Etrusčani izvrševali tako velikanska dela. To je vse, kar moremo gotovega reči o kraljevej dobi rimskega naroda.
Rimljani so se ob času kraljev ločili v patricije, k lij ente in plebejce. Patriciji ali plemenitniki so bili potomci najstarejših rimskih prebivalcev, ki so imeli vse meščanske pravice ter so smeli obnašati vsako državno službo. Ysak patricij je imel nekoliko tlačanov ali klijentov, ki so mu v starih časih, ko v Rimu še ni bilo sužnjikov, pomagali polje obdelavati. Ker je tudi po drugih latinskih mestih bilo-klijentov, je jako verjetno, da so le-ti bili prvotni prebivalci, katere so Latinci prišedši v Italijo spravili pod svojo oblast ter jim vzeli njihova zemljišča. Klij en ti so bili osobn^ svobodni ljudje, ki niso vživali nobenih državljanskih pravic; a od polja, katero so le v najemu imeli, dajali so patricijem neko desetino. _ Včasih pa so morali svojim patricijem tudi % novci pomagati. Tako n. p. so morali odkupiti patricija, ki je bil v vojski vjet, ter so morali namesto njega plačevati denarne kazni, a kadar se je patricijeva hči možila, so jej klijenti doto skup zložili. Zato pa je tudi patricij imel neke dolžnosti
€o svojih klijentov, katerim je Ml varuh ali patron. Moral ga je pri vsakej priložnosti braniti ter zastopati pred rimsko sodnijo, kamor so le meščani smeli sami dohajati. Patricij in klijent nista smela nikdar drug zoper druzega pričati, ali se na sodišču pravdati. Ker so rimske postave le pravega meščana hranile, si je vsak tujec, ki je hotel v Kirnu varno in mirno živeti, izbral kakega patricija za svojega patrona. Patriciji so bili jako ponosni, če so imeli mnogo klijentov, ki so svoje patrone spremljevali k službam božjim in drugim javnim svečanostim. Kakor se je v Kirnu čemdalje več tujcev naseljevalo, tako je tudi raslo število klijentov, katerih je bilo kmalu več nego patricijev.
Tadaj so sklenili, da bodo v prihodnje novi naselniki postali državni klijenti, ki bodo kralja imeli za svojega skupnega patrona. Državne klijente zvali so plebejce. Le-ti so se od starih klijentov s prva le v tem ločili, da so mesto desetine morali državi davek plačevati ter da so se smeli pred sodnijo sami zagovarjati. Toda še o kraljevej dobi je po malem je-njal razloček med klijenti in plebejci. Nova ustava, katero je neki Servij Tulij izvojeval mlajšim prebivalcem, ne omenja več klijentov, ampak le plebejce. Brž ko ne so stari klijenti dobili enake pravice s plebejci, ki so si smeli v rimskej deželi nakupovati zemljišč; a zato ker so morali odslej s pa-triciji hoditi na vojsko, smeli so tudi dohajati v narodne zbore ali centurijatne komicije. Drugih pravic plebejci takrat niso imeli. Državne službe obnašali so le patriciji, a na srenjskem pašniku (ager publicus) smela so se le patricijska goveda pasti. Tudi k službam božjim je smel le patricij dohajati, med tem ko je plebejec iste bogove doma v svojej hiši molil in častil. Sploh so se tudi po tako zvanej servijevej ustavi patriciji in plebejci ostro ločili ter se med seboj niti ženiti niso smeli. Ko so Rimljani čem dalje več ljudstev spravili pod svojo oblast in se je v Kirnu jelo število sužnjikov množiti, so se klijenti po malem rešili vseh svojih dolžnosti do patricijev.
Največo oblast v Kirnu je tadaj imel kralj, ki je bil vojaški poveljnik, najviši sodnik in prvi duhovnik svojega naroda. Da si kralj za svoja djanja ni bil nikomur odgovoren ter je do smrti vladal, vendar ni misliti, da bi bil podoben kakemu azijatskemu samosilniku. Ni bil sicer vezan na pisane ■postave, ali moral je spoštovati obstoječe navade, ter se v imenitnih stvareh posvetovati s starešinstvom in narodnim zborom. Ce bi bil proti tem starim običajem ravnal, težko bi se pregrešil zoper bogove, katerih se nobeden pravi Kimljan ni upal žaliti. In ako bi kralj tudi ne hotel poslušati mnenja svojega
naroda, božje volje, katero so mu avguri oznanovali, ni smel nikakor prezirati. Da kralj nikdar ni bil neomejen vladar, kaže nam tudi volitev njegovega naslednika. Starešinstvo je ne glede na sorodnike umrlega vladarja, po svojej volji izvolilo novega kralja ter ga predlagalo narodnemu zboru. Ako je zbrano ljudstvo volitev odobrilo, morali so avguri izvoljenemu potrditi, da je bogovom po volji in potem še le so mu patri-ciji izročili vladanje.
Starešinstvo, ki je s prva štelo sto, a potem tristo mož, je še le ob času republike postalo imenitno. Kralji so je sicer popraševali za svet, ali niso se morali po njem ravnati. Kavno tako niti naroden zbor v kraljevej dobi ni imel velike veljave. Y starejših časih so se le shajali patriciji v zboru, ki so ga po latinski zvali komicija kurijata. Ko so po servijevej ustavi tudi plebejci dobili nekoliko pravic, postal je še drugi zbor ali komicija centurijata, ki je sklepal o vojski in miru, volil kralja ter odločil, če se ima na smrt obsojen hudodelnik pomilovati ali ne. Za druge stvari je kralj tudi vprihodnje skliceval stari patricijski zbor, ki je pa v republi-kanskej dobi po malem prišel ob vso veljavo. Kurijatna skupščina je zborovala na velikem trgu, centurijatna pa na martovem polju, a glasovalo se je prav tako, kakor smo povedali v pravljicah o Romulu in Serviju Tuliju.
Rimljani so ob časih kraljev jako priprosto živeli. Stanovali so v bornih kočah, ki so bile s slamo krite, a pečali so se le s kmetijstvom; kajti kupčijo in obrtnijo so prepustili tujim, ki so se v Rimu naselili. Se v republikanskej dobi je bila za patricija največa čast, če so ga hvalili, da je dober kmetovalec. Zato si starega Rima ne smemo misliti kot lepo mesto z velikimi palačami. Prve umetne stavbe sezidali so Etruščani, od katerih so se Rimljani še mnogo druzih lepih in koristnih reči naučili.	<
Proti koncu kraljeve dobe jeli so v Rimu že bakrene novce kovati ter so po malem začeli pisati z grškimi pismenkami, ki so jih pri južno italskih Grkih videli. Zapisavali pa so tadaj le sem ter tje kako prav imenitno stvar. Zato v teh časih ne moremo govoriti o bakej književnosti, da si so Rim- ► ljani že takrat prepevali pesme v čast božjo in slavo svojih prednikov. Y nobenej umetnosti pa se Rimljani že v najstarejših časih niso toliko vadili, kolikor v vojaštvu, katero so tako razvili, da se noben narod v tem ni mogel ž njimi meriti.
5.	Plemenitaška doba.
Ko so Rimljani pregnali prevzetnega Tarkvinija ter odpravili kraljevo oblast, trebalo je še mnogo časa, da se je ijiidovlada vtrdila ter dobila svojo stalno obliko. S početka ni bilo druge spremembe, nego da so namesto dosmrtnega kralja volili vsako leto po dva konzula, katera so v prvih časih republike zvali pretore. Brut in Tarkvinij Kotatin sta bila konzula, in ko je tudi poslednji moral iti iz Rima, so na mesto njega izvolili Valerija Publikolo. Le-ta je po smrti svojega tovarša Bruta nekaj časa sam vladal in je narodu nasvetoval mnogo modrih postav, M so vtrdile ravnokar vpeljano ljudo-vlado.
Najprej so Rimljani na Valerijev predlog sklenili,, da vpri-h-odnje nihče ne sme opravljati najviše oblasti brez narodovega dovoljenja, in od vseh bogov preklet naj bode, kdor bi proti temu ravnal. Na to je rečeno, da se vsak Rimljan, katerega bi konzul na smrt obsodil, sme pozvati na centurijatni zbor kot najvišo sodnijo. Narodna skupščina je sicer tudi že poprej smela pomilovati hudodelnika, toda le tistega, kateremu je kralj dovolil, da prosi ljudstvo milosti. Kadar je kralj šel od doma, spremljevalo ga je vedno dvanajst beričev s sekirami, okoli katerih je bil povezan snopič šib. Ker konzuli niso smeli nikogar samovoljno usmrtiti , niso njihovi beriči imeli sekir, ampak same šibe. Le v vojski, kjer je bila nagla sodba in so poveljniki smeli vojščaka takoj ob glavo djati, so tudi konzulovi beriči sekire seboj nosili.
S takimi naredbami Rimljani niso hoteli novim oblastnikom kratiti njihovih vladarskih pravic, ampak hoteli so le ubraniti, da niso napačno rabili svoje moči. Zato je imel konzul tudi pravico, preklicati vsako povelje svojega tovarša , in oba sta konec leta morala odgovor dajati za vse, karkoli sta storila. Sicer so bili konzuli, kakor poprej kralji, naj viši sodniki in upravniki ter vojaški poveljniki svojega naroda. Le kraljeva duhovna opravila so Rimljani poverili posebnemu duhovniku, ki pa sicer ni imel nobene veljave; kajti vrhovni načelnik vsega duhovenstva je tudi za naprej bil „pontifex maximus.“ Sploh pa duhovniki niti v republi-kanskej dobi niso imeli nobene moči ter so vedno ostali državni služabniki, ki so službo božjo in druga duhovenska dela opravljali na povelje posvetne oblasti.
Kot vojaški poveljniki so konzuli imeli največ pravic; v vojski se niso skoraj nič ločili od nekdanjih kraljev. Zato so
slavohlepni konzuli vselej radi hodili na vojsko; kajti bojišče je hilo edino mesto, kjer so se mogli skazati ter prikupiti svojemu narodu. Ali ravno zato, ker je na vojski poveljniku tre-balo neomejene oblasti in je država mogla veliko škodo trpeti, če sta si vladajoča tovarša v tako nevarnih časih nasprotovala drug druzemu, je starešinstvo imelo pravico, ustaviti ljudo-vlado ter izjemoma podeliti za nekoliko časa vso oblast jed-nemu jedinemu vladarju ali diktatorju. To pa se je zgodilo le tadaj, če je bila država v velikej nevarnosti.
Diktator ni bil za svoja dejanja nikomur odgovora dolžan, a ni smel nikdar dalje vladati nego šest mescev. Vsi republikanski uradniki, celó konzuli, so se morali brez vgovora pokoriti njegovim ukazom. Da si je diktatorjeva moč bila neomejena, napačno rabil je nikdar ni nobeden Rimljan, ki je kdaj obnašal to častno službo; marveč diktator je bil ponosen, če se je za svojo veliko oblast mogel prej zahvaliti nego je minulo določenih šest mescev.
Kakor nekdaj kralji, se tudi konzuli popraševali starešinstvo za svet, katerega pa niti oni niso morali slušati. Toda ker so konzuli za svoja dejanja bili odgovorni ter kot enoletni uradniki niso bili tako skušeni in zvedeni v vladarskih rečeh kakor starešine ali senatorji, ki so svojo čast do smrti obnašali, niso nikdar ničesar storili zoper voljo tega državnega svetovalstva. Zato je ves čas republikanske dobe ni bilo -ime-nitniše, ne mogočniše oblasti, nego je bilo starešinstvo. Starešinstvo je bilo tako rekoč srce ali središče vesoljne ljudovlade. Starešine ali senatorji so nadzorovali vesoljno upravo, gospodarili z državnim premoženjem ter pretresovali vse, karkoli se je imelo predlagati narodnej skupščini. Zato so konzuli navadno imenovali za senatorje može, ki so že sami bili konzuli ali pa take, ki so se sicer skazali zmožne za tako imenitno čast.
V republikanskej dobi se je ljustvo navadno shajalo v zbor, ki so ga zvali centurijatni shod, zato ker so v njem po centurijah glasovali. Ta narodna skupščina je bila tako sestavljena kakor v kraljevej dobi, ali je zdaj bila čem dalje imenitniša, kajti vse naredbe, ki jih je starešinstvo sklenilo, dobile so še le tadaj postavno veljavo, kadar jih je ljudstvo potrdilo. Centurijatni shod je toraj sklepal o vojski in miru, volil konzule in druge više uradnike, potrjeval nove postave ter kot naj viša sodnija sodil o hudodelnikih, ki so po konzulovem mnenji zaslužili smrtno kazen. Stari kurijatni zbor prišel je po malem ob vso veljavo ter je le še
v prvih Sasih republike nekaterikrat obravnoval stvari, ki so se tikale samo patricijskega stanu.
Slednjič moramo še omeniti, da v prvej dohi ljudovlade ali republike plebejci niso dobili nobenih pravic, marveč je bil njihov stan gorši, nego ob času kraljev, ki so bili njihovi varuhi ter zavezniki zoper premogočne plemenitnike. Zdaj so patriciji imeli vso oblast v svojih rokah ter so čemdalje bolj zatirali plebejce, ki so imeli vse meščanske dolžnosti, a nobene druge pravice, nego da so smeli hoditi v narodni zbor, v katerem pa niso mogli ničesar doseči, ker so bili vedno v manjšini. Da si se pri razvrstitvi v razrede ni gledalo na rod, ampak samo na premoženje, plebejci vendar niso mogli dobiti večine, ker jih je le prav malo bilo, ki so po svojem imetji bili vpisani v prve razrede, kateri so šteli največ Century in glasov.
Ljudovlada je bila torej s prvega le patricijem na korist. Patriciji obnašali so vse državne in verske službe; samo patriciji so smeli postati starešine ali senatorji; samo patriciji so smeli obdelavati državno zemljišče; a v narodnem zboru so zopet patriciji imeli odločilno večino glasov. Plebejec pa, ki je moral nositi vsa bremena ter na vojski prelivati kri za svoje gospodarje, ni imel niti toliko pravic, da bi smel narodni zbor prositi pomilovanja, kadar ga je patricijski konzul po krivici na smrt obsodil. Valerijeva postava, ki je omejala sodnijsko oblast konzulov, veljala je le za patricije, nikakor pa ne za plebejce. M čuda, da so se plebejci vpirali zoper svoje zatiralce ter zahtevali enakih pravic, katere so si nazadnje le z dolgim in stanovitnim bojem priborili. Plenae-nitaško dobo zovemo torej tisti čas, ko so samo patriciji vladali ter vživali vse republikanske pravice.
Prvi plebejski vpor.
Težko so Plebejci prenašali velike krivice, katere so jim patriciji prizadevali; ali voljno so potrpeli, dokler je šlo samo za meščanske pravice. Kmalu pa so čutili nasledke patricijskega gospodarstva tudi doma v svojem vsakdanjem življenji. Plebejci so bili po vedem le mali posestniki, ki so sami z domačo družino obdelovali svoje polje. Etrurski kralji, ki so nekaj časa v Kirnu vladali, vzeli so jim vsa zemljišča, kar so jih imeli na desnem bregu Tibere, in tako je že takrat mnogo plebejcev obožalo. Še hujše so jih trle neprestane vojske, ki so jih Rimljani imeli v prvih časih plemenitaške ljudovlade; kajti vojaki so morali sami skrbeti za orožje in živež , a od
države niso dobivali nikakoršnega plačila. Med tem ko so bogatim patricijem sužnjiki obdelovali njihova zemljišča, zanemarili so plebejci med vojskovanjem svoja poljska in druga opravila, s katerimi so se živeli. Večkrat je sovražnik celó pokončal njihova majhna posestva, od katerih so velike davke plačevali. Bili so tadaj prisiljeni od patricijev na posodo jemati ter plačevati jako velike obresti. Toda gorje dolžniku, ki ni mogel dolga plačati. Mogočni plemenitniki, ki so bili kaj trdega srca, so mu prodali hišo in polje, ga zaprli ter prisilili njega, njegovo ženo in njegove otroke, da so jim morali hlapčevska dela opravljati, ali pa so jih na tuje kot sužnjike prodali.
Tako nam rimski pisatelji opisujejo tadanji stan plebejcev. Akoravno so patriciji brž ko ne le z malokaterim dolžnikom tako ostro postopali, je.vendar jako verjetno, da so plebejci takrat sploh velike nadloge trpeli; kajti dokler ima priprost človek vsaj toliko, da mu je le količkaj pošteno prebiti, ne bode se uzdignil zoper nikogar. Da si ne vemo, kaj je plebejce prav za prav napotilo, da so se prvikrat vprli svojim zatiralcem, glavni vzrok je gotovo ta, da niso imeli nikaboršnih državljanskih pravic ter da so bili v velikej stiski in skrbeh za vsakdanje življenje.
Pravljica nam vpor tako pripoveduje: Nekicenturijon ali vojaški stotnik, ki se je v vojski slavno odlikoval, je zarad dolgov, katerih ni mogel plačati, moral iti v ječo k .svojemu upniku, ki ga je še povrh dal neusmiljeno pretepati. Nekega dne se mu posreči, da je okrutnemu gospodarju ušel ter ves razcapan, bled in krvav pritekel na glavni trg, kjer je ljudstvo prosil pomoči. Plebejci so kar kipeli od jeze ter so se že hoteli uzdigniti zoper svoje zatiralce, kar poči glas, da so Volš-č a n i z veliko vojsko na poti proti mestu. Poveljniki so narod porivali na orožje, ali plebejcev se nihče ni hotel geniti. Konzul Servilij, ki je bil jako blagega srca, je tadaj preklical ostre dolžniške postave ter plebejcem obljubil pomoči, kakor hitro bo vojska končana. Kar je bilo v ječah dolžnikov, vsi so bili spuščeni ter so z ostalimi plebejci navdušeno šli na Volščane, katere so takoj premagali ter jim vzeli njihovo mesto Sveso Pomecijo. Ko so tudi Sabince in Avrunke užugali, vrnili so se veseli domu. Toda patriciji zdaj niso hoteli ničesar čuti o kakošnih polajšavah in drugi konzul Apij Klavdij je ukazal, da morajo vsi dolžniki takoj nazaj v ječe.
Ko so drugo leto potem (1. 494 pr. Kr.) Volščani zopet napovedali vojsko, so se plebejci vnovič vprli ter niso nikakor hoteli iti zoper sovražnike. Tu je starešinstvo moralo jako
priljubljenega Marka Valerija imenovati za diktatorja. Le-ta je, kakor prejšnje leto Servilij, preklical hude dolžniške postave ter je naposled z vsakakoršnimi obljubami plebejce pregovoril, da so šli na vojsko. Eimljani so zmagali prej, nego je patri-cijem bilo ljubo. Valerij bi bil zdaj rad pomagal plebejcem ter jim olajšal težka bremena, ali starešinstvo je zavrglo vse njegove predloge. Blagi diktator se je tadaj zahvalil za svojo čast, plebejski vojščaki pa, ki še niso odložili orožja, šli so v polnem bojnem redu prek Anija ter so se vtaborili na s vet e j gori, nekoliko milj od Eima, ki so ga hoteli za zmiraj zapustiti. V mestu je bilo vse prepadeno. Plebejci, ki so doma ostali, bali so se patricijev, le-ti pa plebejskih vojščakov. Naposled je starešinstvo sklenilo poslati Menen ij a Agripo, moža ki so ga vse stranke jako spoštovale, na sveto goro, naj izseljence z lepo pregovori, da bi se vrnili nazaj v Bi m.
Prišedši v tabor je Agripa plebejcem povedal to-le priliko : „V starodavnih časih, ko so udje človeškega telesa še imeli vsak svojo voljo in svoj jezik, vprli so se nekega dne vsi zoper samopašni želodec, ki vedno mirno počiva in baje nič ne dela. Eoke niso hotele nositi hrane v usta, usta niso hotela sprejemati jedi, ki so se jim ponujale: a zobje niso hoteli ničesar več gristi. Želodec je začel slabeti, ali tudi ostali udje so obnemogli. Zdaj so se prepričali, da želodec vendar le nekaj dela ter krepi celo človeško telo. On namreč prebavlja jedi ter razpošilja kri po vseh žilah našega telesa, da moremo živeti in se razvijati.‘£ —
Plebejci so takoj razumeli, da je Agripa hotel s to priliko reči, da niti razni stanovi ne morejo drug brez druzega živeti, in dali so	se potolažiti.	Toda preden so se	vrnili v
mesto, morali so	jim patriciji	polajšati njihov	stan	ter jim
dati postavno hrambo zoper vsako krivično nasilje. Patriciji so tadaj plebejcem odpustili vse dolgove ter jim dovolili, da se vprihodnje smejo voliti za vsako leto po dva tribuna, ki bosta plebejce varovala in branila, kakor patron klijenta.
Tako nam rimska poročila, ki pa v tej dobi še niso popolnem zanesljiva, popisujejo začetek plebejskih tribunov. Gotovo je, da so se plebejci že v prvih letih republike vzdignili zoper patricije, ki	so jim na to	dali pravico, da	si v	prihodnje smejo voliti svoje varuhe ali	tribune. Da si	nam	tadanje
dogodbe niso do dobrege znane, to pa le vemo, kako se je tribunska oblast dalje razvijala.
Tribuni s prva niso imeli druge pravice, nego braniti posameznega plebejca proti patricijskim oblastim. Da so te svoje dolžnosti lože spolnovali, bili so nedotakljivi (sa-
crosancti) t. j. nihče jih ni smel niti z besedo razžaliti, a za svoja dejanja niso bili nikdar nikomur odgovora dolžni. Za čas svojega službovanja niso smeli nikdar zunaj Rima prenočiti, a hišna vrata so morali po dnevi in po noči imeti odprta, da je plebejec mogel vsak čas k njim pribežati. S po-četka sta bila le po dva tribuna, ki pa nista mogla rešiti vseh pritožb; zato so patriciji kmalu dovolili, da so si plebejci smeli voliti na leto po pet tribunov. Ker so tribuni bili nedotakljivi, mogli so si lahko čem dalje več pravic prilastiti. Niso torej več hoteli čakati na tožbe plebejcev, ampak začeli so sami nadzorovati republikanske oblasti ter so se takoj ustavljali krivičnim naredbam ali sodnijskim odlokom, če se jim je zdelo, da žalijo plebejske pravice. Tudi so jeli dohajati v zbornico starešinstva ter so pri vratih sedé poslušali posvetovanja; in nobena postava, katerej so se tribuni vprli, ni smela se predlagati narodnej skupščini. Naposled so celo sklicevali plebejce na trg, da so pozvedili njihove želje in potrebe. Takošne zbore, v katere so sé samo plebejci shajali, zvali sotributne aliokrajneshode, zato ker so vsi prebivalci enega okraja, katerih je bilo trideset, imeli po en glas. Jasno je torej, da so tribuni bili čemdalje imenitniši ter da so ravno oni največ pripomogli, da so plebejci po malem dobili enake pravice s patriciji.
Marko Korijolan.
Y prvem stoletji republikanske dobe so se Kimljani kaj pogostoma vojskovali s sosednimi ljudstvi. Po vsem, kar se da iz raznih pripovedek in druzih zgodovinskih spominkov sklepati, Rimljani v teh bojih niso bili nič kaj srečni. Da si imajo pravljice iz te dobe že nekoliko zgodovinske resnice v sebi, vendar za gotovo le toliko vemo, da so takrat V o 1 š-čani najbolj nadlegovali rimsko državo. Pripovedko o Korijo-lanu pa so poznejši rimski zgodovinarji le zato zapisali, da bi mladim pokazali, kako so nekdanji junaki spoštovali svoje matere. Stari pisatelji nam pripovedujejo o Korijolanu to-le:
Ko so se bili plebejci izselili na sveto goro, niso obdelovali svojega polja, a razsrjeni pokončali so marsikatero zemljišče svojih nasprotnikov. Zato je drugo leto potem (1. 492 pr. Kr.) v Rimu nastala velika dragina in lakota. Ubogi plebejci bi bili od gladu poginili, če bi ne bili konzuli v Etrüriji na državne stroške nakupili žita ter ga razdelili med stradajoče. Toda nakupljena hrana je kmalu pošla in zdaj se je starešinstvo obrnilo na sirakuzanskega poglavarja, ki je iz ro-
dovitne Sicilije poslal Eimljanom mnogo ladij žita. Takrat je živel v Eimu junaški patricij Marko, ki je leto poprej Vol-ščanom v vojski vzel mesto Korijoli ter so mu zato dali priimek Korijolan. Bil je strašen nasprotnik plebejcev in ko so se ladije iz Sicilije pripeljale, je v starešinstvu predlagal, naj se žito podeli plebejcem le proti temu, da se tribunska oblast zopet odpravi. Eazkačeni plebejci bi ga bili pri tej priči ubili, da ga niso branili sami tribuni, ki so Korijolana hoteli tožiti narodnej skupščini. Toda prevzetni patricij posmehoval se je tribunom in vesoljnemu ljudstvu ter bežal iz Eima, nad katerem se je mislil grdo maščevati.
Šel je k Volščanom, največim rimskim sovražnikom, ter jih pregovoril, da so mu dali veliko vojsko, katero je on sam peljal proti svojej domovini. Med potjo je vzel mnogo latinskih mest in kmalu se vtaboril pred samim Eimom, kjer je neusmiljeno dal pokončati plebejska polja. Eimljani se nikakor niso upali udariti na toliko število sovražnikov, ampak poslali so nekoliko odličnih starešin, da so šli Korijolana ponižno za mir prosit. Ko ti niso nič opravili, šli so največi duhovniki praznično oblečeni v nasprotni tabor, da bi potolažili razsrjenega svojega rojaka; pa vse zastonj. Zdaj so se korijolanova mati Veturija, njegova žena Volumnija in mnogo drugih najimenitniših gospa, ki so bile vse v črno oblečene, napotile iz Eima ter so s solznimi očmi prosile in rotile trdosrčnega poveljnika, naj prizanese svojemu rojstnemu mestu. Korijolan se je dal omečiti. Ginjen je vzdignil žalujočo mater, ki je klečala pred lastnim sinom, ter rekel: „Mati! domovino si rešila, toda sina si pogubila!“ — Na to je peljal vojsko proč od Eima ter povrnil vsa latinska mesta; okanjeni Volščani pa so ga ubili.
Cincinat.
Ko smo govorili o najstarejših italskih prebivalcih, povedali smo, kako so se Sabelci s časom jeli razširjevati po celej srednjej in južnej Italiji, kjer so nekdanje Latinee skoraj popolnoma zatrli. Eekli smo, da se je mnogo sabelskih plemen celó v Laciji naselilo. Takošno ljudstvo so bili tudi Ekvanci, ki so v prvem stoletji rimske republike prihrumeli iz sabin-skih gor ter se nastanili v vzhodnem Laciji. Iz teh svojih novih selišč so večkrat kakor pravi razbojniki napadali Latinee in Eimljane ter jim pokončavali njihova polja. Eimljani so se torej morali večkrat ž njimi vojskovati, ali niso bili vsako pot srečni. Ce so jih tudi prisilili na mir, Ekvanci ga niso
držali ter so tako dolgo ponavljali vojsko, dokler se niso v vsem svojem življenji popolnoma polatinili. Tudi o teh vojskah so se ohranile samo ljudske pravljice o slavnih rimskih ju-nacih. Najimenitniša je pripovedka o Cincinatu, ki je poznejšim Eimljanom bil izgled, kako so njihovi predniki priprosto živeli, če tudi so obnašali največe državne službe.
Leta 458 pr. Ki. so verolomni Ekvanci pridrli v latinsko zemljo ter se vtaborili na gori Algidu blizu Tuskula, od koder so se zaletavali v sosedna mesta na ropanje. Rimska vojska, katero je konzul Minucij peljal na razbojnike, ni nič opravila; kajti Ekvanci so jo premagali ter oklenili od vseh strani. Drugi konzul Navcij ni mogel vjetemu tovaršu priti na pomoč, ker se je ravno takrat vojskoval s Sabinci, ki so se bili z Ekvanci zavezali. Rimljani so bili zarad tega vsi preplašeni ter so slavnega Cincinata imenovali za diktatorja. Cincinat je bil patricijskega rodu in, da si je že vse državne službe obnašal, živel je vendar sam za se in je majheho svoje posestvo z lastno roko obdeloval. Ko je starešinstvo poslalo po njega ter mu poročilo, da je voljen za diktatorja, bil je ravno na polji, kjer je ves umazan in prašen oral. Takoj je odložil lopato, se umil ter ogrnil plašč, ki mu ga je žena prinesla od doma. Na to je šel v mesto ter ukazal, da se imajo vsi možje, ki so vojaki pod večer zbrati na martovem polji ter da mora vsak prinesti seboj dvanajst kolšev in živeža za pet dni.
Komaj je šlo solnce za goro in že je bila vojska na potu ter je o polnoči prispela pod Algid. Ko je Cincinat zasledil sovražnikov tabor, dal ga je obstopiti ter okleniti z nasipom in okopom. Preden se je začelo daniti, bilo je vse gotovo. Zdaj so Rimljani na vso moč zakričali tako, da so se speči nasprotniki vsi prepadeni zbudili. Druga rimska vojska, ki je bila od Ekvancev oklenjena, pa je spoznala glas svojih rojakov, ki so jej prišli na pomoč, ter je pogumna udarila na sovražnike, katere je ob enem tudi Cincinat od zadaj napadel. Ekvanci so obupali in ker niti zbežati niso mogli, podali so se slavnemu zmagovalcu na milost in nemilost. Velikodušen diktator jim je pustil življenje, ali morali so mu izročiti orožje ter nagi iti pod jarem. Jarem so naredili iz treh sulic; dve so po koncu v zemljo zasadili, a tretjo so navprek privezali. Ko se je bil Cincinat povrnil v Rim, kjer so ga z veliko slovesnostjo sprejeli, zahvalil se je že šestnajsti dan za diktatorsko čast ter šel nazaj na svojo borno kmétijo.
Fabijevci.
Med tem ko so se Rimljani v začetku ijudovlade skoraj neprenehoma vojskovali z Volščani in Ekvanei, ni bilo skoraj nič slišati o Etruščanih, ki so bili nekdaj tako mogočni, da so celó Rim in ves Lacij spravili pod svojo oblast. Le mesto Veji ni moglo nikakor pozabiti stare svoje slave ter je nejevoljno gledalo, kako se Rim čem dalje bolj poveličuje. Preslabi, da bi rastoče mesto ob Tiberi zatrli, so Vejeniinci neprenehoma nadlegovali posamezne Rimljane ter jim na njihovih zemljiščih škodo delali. Zarad tega se je vnela večletna vojska, v katerej Rimljani nikakor niso mogli do dobrega užu-gati svojih nasprotnikov, ki so se bili vselej zaprli v dobro vtrjene Veje. Nazadnje je prišlo do štirdeset letnega primirj a, v katerem so Etruščani Rimljanom odstopili ves svet. kar so si ga ob času kralja Porseue prisvojili na desnem bregu Tibere.
Pravljice o vejentiskih vojskah poveličujejo posebno fabijev rod. Fabijevci so bili najmogočniši, pa tudi najprevzetniši med patriciji. Bila je doba, ko so Rimljani skoraj vsako leto volili po jednega konzula iz fabijevega rodu. Toda plebejci niso bili ž njimi zadovoljni, zato ker so jih poznali kot svoje največe nasprotnike. Ko je tadaj konzul KezonFabij peljal skoraj same plebejce na vojsko zoper Vejentince, so mu vsi iz boja domu zbežali ter ves tabor pustili sovražniku. To je bila velika srarnota za slavni fabijev rod. Zato je Kezon Fábij pregovoril vse Sorodnike, da so ha svojo roko prevzeli vojsko z Vejentinci. Kar seje takrat v Rimu za Fabija pisalo (tri sto in šest moških pátricijev in štir tisuč njihovih klijentov), je dobrovoljno zapustilo Rim ter se ob rečici Kremeri blizu Vej naselilo v stalnem taborji. Tri leta so se srečno bojevali z Etruščani. Karkoli je v vejentinskej okolici zemlja rodila , vse so Fabijevci pobrali; a živina se na paši nikdar ni mogla varno pasti. Že so prevzetni Fabijevci mislili, da ga ni več ljudstva, ki bi še moglo ž njimi meriti. Tu so jih Vejentinci okanili. Nekega dne gnalo je nekoliko vejentinških pastirjev veliko čedo mimo fabijskega taborja na pašo. Rimski izseljenci so se nadjali bogatega pleha ter so se napotili za čedo proti gozdu. Pastirji so zbežali, ali 'v tem skoči iz gozda mnogo tisuč oboroženih sovražnikov in, ko bi trenil, so od vseh strani streljali ostre puščice na brezskrbne roparje. Vnel se je strašen krvav boj, v katerem so Fabijevci prav vsi poginili. Edin mladoleten deček tega rodu je še živel v
Rimu in postal oče mlajših Fabijeveev. Zmagovalni Vejentinci so na to šli naravnost proti Rimu ter so se bili že vtaborili pred mestom na janikulskem homcu; ali rimska vojska jih je kmalu domu pregnala ter jih prisilila na štirdesetletno primirje (1. 474 pr. Kr.).
Decemviri.
Poleg teh vojsk s sosednimi ljudstvi so Rimljani tudi doma med seboj imeli dosti prepira, ki ga je provzročil slabi stan plebejcev. Ob času prvega vpora so patriciji plebejcem sicer odpustili dolgove; ali s tem jim niso mnogo pomagali, kajti zarad vednih vojsk zabredli so kmalu zopet v nove dolgove, a ostrim dolžniškim postavam se niti tribuni niso mogli vpreti. Da bi si žalosten stan nekoliko polajšali, jeli so torej plebejci zahtevati, naj se tudi njim dovoli, da smejo kos državnega zemljišča za se obdelavati. Ker patriciji v tem nikakor niso hoteli popustiti od starih svojih pravic, prišlo je do čemdalje večih domačih bojev, v katerih se je zarad državnega zemljišča še mnogo krvi prelivalo.
Kadar so Rimljani kako ljudstvo v vojski premagali, vzeli so mu tretjino zemlje ali pa še več. Taka zemlja je postala državna lastnina. Državna zemljišča so bila s početka samo pašniki, na katerih so patriciji brez vsake odškodnine svojo živino pasli, med tem ko so plebejci zato morali plačevati neko najemščino. Ko so bili Rimljani čemdalje več sosednih mest in ljudstev spravili pod svojo oblast in je bilo tudi državnega zemljišča zmiraj več, začenjali so patriciji po malem posamezne kose državne zemlje za se obdelavati. Vlada je sicer imela pravico terjati zato nekoliko najemščine; toda ker so rimski oblastniki bili sami plemenitniki, so patricijem brez plačila pustili državna polja. Plebejci so tadaj čisto prav imeli, da so tudi sebi lastili isto pravico. Slavni konzul Spurij K asi j je (1. 486 pr. Kr.) sam sprevidel, da treba ubožanim plebejcem pomagati ter je nameraval, tudi med nje podeliti državna polja. Ker je vedel, da se bode starešinstvo temu vpi-ralo, je stvar kar naravnost predložil v narodnej skupščini. Ali starešinstvo, ki je imelo pravico o vsakem sklepu ljudskega shoda še enkrat sklepati, zavrglo je postavo o razdelitvi občinskega pašnika. In ko je blagi Kasij dovršil svoje službeno leto ter je za vsako dejanje moral odgovor dajati, so ga razsrjeni patriciji tožili, da je hrepenel po kraljevej oblasti, ter da se je zato s svojim predlogom hotel plebejcem prikupiti. Bil je ob glavo dejan za svarilo vsakemu, ki bi se še kdaj
Občna zgodovina. II.	4
predrznil nasvetovati, naj se srenjska zemlja razdeli med siromašne meščane.
Plebejci so od prvega vpora imeli svoje varuhe ali tribune, ki so jih branili proti nepostavnemn nasilju mogočnih patricijev. Toda večkrat se je pripetilo, da je sodnik, kateremu so tribuni vgovarjali, skliceval se na ostre postave. Ker plebejci in njihovi tribuni niso poznali starih patricijskih zakonov, mogli so složni njihovi domači nasprotniki vsako krivico zagovarjati s tem, da stara postava tako veleva. Tribun Teren-tilij Ars a je tadaj (1. 462 pr. Kr.) nasvetoval, naj se voli odbor zvedenih mož, katerim naj bi se naročilo, da zapišejo vse obstoječe postave, da bo potem vsakdo mogel vedeti, kaj je prav, a kaj ne. -Da si je bil predlog pravičen ter bi se ž njim le staro pravo utrdilo, vpirali so se mu sebični patriciji vendar na vso moč in so plebejcem rajši v druzih stvareh popustili. Dovolili so jim (1. 457 pr. Kr.), da si v prihodnje smejo za vsako leto voliti po deset tribunov; prepustili so jim velik pašnik na a ven tinskem homcu; a naposled so (1. 454 pr. Kr.) celó sklenili, da konzul ne sme plebejca obsoditi na večo kazen od dveh ovac in trideset goved. Ko bi plebejec zaslužil večo kazen, mora mu konzul dovoliti, da se pozove na narodni zbor. Vkljub tem privolitvam plebejci le niso odjenjali zahtevati pisanih postav ter so skozi celih deset let pri vsakej priliki ponovljali staro prošnjo. Patriciji so se nazadnje morali vdati ter so leta 451 pr. Kr. izvolili deset zvedenih plemenitnikov, ki so imeli vse obstoječe posta ve z apisati. Da bi jih pa pri težavnem delu nihče ne mogel motiti, imelo je teh desetero mož ali decemvirov za eno leto najvišo in popolnoma neomejeno oblast. Ljudovlado so za ta čas ustavili ter niso volili ne konzulov, ne tribunov, niti se je ljudstvo smelo shajati v narodne zbore.
Decemviri so celo leto blago in pravično vladali ter pridno nabirali stare postave, katere so dali vrezati na deset bronastih plošč, ki so jih potem na trgu javno izložili na ogled, da se je vsakdo sam mogel prepričati, kaj je na njih zapisanega. Ko je tudi centurijatni zbor zapisane zakone odobril, so postali veljavni za ves rimski narod. Ker pa na ploščah še niso bile vse .postave zapisane, so za leto 450 pr. Kr. vnovič izvolili deset mož ter jim Izročili isto oblast. Akoravno so si patriciji na vso moč prizadevali, da bi pri volitvi zmagali s svojimi možmi, bilo je vendar tudi pet plebejcev voljenih. Ti drugi decemviri so dopolnili postave ter jih napisali še na dve plošči.
Apij Klavdij, najimenitniši med deseterimi, je nasvetoval, naj se popolnim postavam pridene tudi nekoliko naredb,
ki bi imele poravnati razloček med patriciji in plebejci: kajti potem bi bilo konec domačim prepirom, in ne bilo bi več treba plebejskih varuhov ali tribunov. Ker prevzetni patriciji tacih zakonov nikakor niso hoteli potrditi, mislil je Klavdij blagi namen s tem doseči, da konec leta z ostalimi svojimi tovarši ni hotel odstopiti od svoje oblasti ter je samovoljno črez določeni čas dalje vladal. Kavno to pa je bila največa pregreha, ki jo je rimski uradnik mogel storiti, in patriciji so decemvire naposled vendar le prisilili, da so morali odstopiti. O kakih polajšavah plebejskega stanu ni bilo niti misliti, marveč dopolnilni zakoni so vtrdili vse krivice, ki so se kdaj plebejcem godile. Na ploščah so bile napisane ostre dolžniške postave ter tudi tiste, ki so zabranjevale ženitev med plebejci in patriciji. Zdaj so v Rimu zopet vpeljali republiko ter so, kakor poprej, dvema konzuloma izročili vrhovno oblast. Le plebejcem niso dali več voliti tribunov, kajti da jih ni treba, ker je konzulska oblast itak omejena s spisanimi zakoni. Plebejci so se zarad tega v drugič izselili na svetogoro ter se niso prej vrnili, dokler jim patriciji niso dovolili voliti tribunov.
Töliko se da iz pomanjkljivih tedanjih poročil posneti o imenitnih zgodbah, ki so se godile ob času deseterih oblastnikov ali decemvirov. Patricije je najbolj jezilo, da je mož njihovega rodu nameraval poravnati razloček med njimi in plebejci, ter so spomin na Apija Klavdija ohranili v lažnjivej pripovedki, v katerej se ta blagi in modri mož opisuje kot grd samosilnik in največi sovražnik plebejcev. Patricijska poročila pravijo:
Vladohlepni Apij Klavdij je volitve za drugi decemvirat tako vodil, da je ljudstvo same njegove privržence volilo. Novi oblastniki so jako samovoljno vladali ter so neomejeno svojo moč napačno rabili. Narod se je tolažil, da krivično vladanje ne bode dolgo trajalo; toda samosilniki niso hoteli konec leta odstopiti ter so kljub svetim zakonom nadaljevali hudobno svoje ravnanje. Tadaj so se vzdignili Ekvanci in Sabinci ter so v dveh bitvah premagali Rimljane. Kmalu pa je iz Rima prišla nova vojska in se je hrabro vprla Sabincem. -V tej vojski služil je slavni Sikcij D en tat,, ki se je v sto in dvajset bitvah skazal pogumnega junaka. Bil je tudi že tribun in zdaj je na vso moč nasprotoval okrutnim oblastnikom.. Decemviri bi se tega priljubljenega moža radi znebili, pa mu. nikakor niso mogli do živega. Ko je pa druga vojska imela iti proti Sabincem, poslali so ga, naj gre z malo četo vojščakov ogledovat, kje bi bilo najpripravniše mesto za tabor. •Sikcij Dentat je takoj ubogal pravičnemu povelju ter šel na
4*
pot. Komaj pride v prvo sotesko, zgrabijo spremljevalci, ki so j ib bili decemviri najeli, za meče in jamejo udrihati po slavnem možu. Stari junak se je hrabro branil in je nekoliko morilcev ubil, preden da je sam poginil. To je nezadovoljno ljudstvo še bolj razkačilo, ali ni se upalo vzdigniti zoper postavno voljene oblastnike,. dokler jih ni še grša hudobija prisilila na novi upor.
Apij Klavdij se je bil zagledal v lepo deklico Virginijo in bi jo rad imel za svojo sužnieo. Ker se poštena devojka ni dala s sladkimi besedami zapeljati, zmislil si je stari samo-pašnik grdo zvijačo. Nekega dne, ko je deklica ravno šla prek glavnega trga, zgrabi jo apijev klijent in jo hoče seboj odpeljati. Tu priskoči Virginiji njen ženin Icilij na pomoč; toda klijent je ne spusti, ampak trdi, da je deklica njegova sužnica,	ki mu je ušla. Da bi bilo	konec	besedi, šli	so	na
sodišče,	kjer je zopet vsak svojo trdil. Apij Klavdij,	ki	je
imel prepir razsoditi, odložil je pravdo na drugi dan rekoč, da bo pozval tudi Virginija, o katerem deklica trdi, da je njen oče. Virginij je bil jako spoštovan plebejec, ki je takrat z drugimi rojaci šel na vojsko zoper Sabince. Apij Klavdij je svojim ljudem v tabor poročil, naj Virginija nikakor ne puste ■domu. Ali še preden je vladarjev poslanec prišel k vojski, je Virginij zvedel, kaj da se je v Rimu z njegovo hčerjo zgodilo ter je kar po noči ušel iz taborja.
Drugi dan zbrala se je velika množica radovednega ljustva na trgu,	kjer je Apij Klavdij sodil.	Prišel	je Virginij,	prišel
je Icilij	ter vsa devojkina rodovina.	Nihče	ni mislil,	da	bi
podkupljen klijent mogel dobiti pravdo; kajti v Rimu je skoraj vsakdo poznal Virginija in njegovo hčerko. Po dolgem prepiru, ko ste stranki vse povedali, kar se jim je zdelo potrebno aa svojo obrambo, je Apij Klavdij razsodil, da je deklica klijen-iova sužnica.
Žene so se začele strašno jokati, možje pa so se grozili krivičnemu samosilniku; v tem zgrabi nesrečni Virginij iz bližnje mesnice nož in ga zabode ljubljenej hčerki v srce re-ikoč: „Dete moje, le tako te morem osvoboditi ter rešiti sramote: a na tebe, Apij, zovem prokletstvo nedolžne krvi!“ — Na to si je s krvavim nožem v roči predrl pot skozi ljudstvo ter hitel nazaj v tabor, kjer je vojščake spuntal zoper krvoločne samosilnike. Ob enem se je tudi v Rimu vzdignilo razkačeno ljudstvo ter se v drugič izselilo na sveto goro. Osem decemvirov je zbežalo iz dežele, Apija in njegovega najzvestejšega tovarša Spurija pa so vrgli v ječo, kjer sta se sama
umorila. Ko se je Ijudovlada ponovila in so se tudi tribuni smeli zopet voliti, vrnili so se plebejci nazaj v mesto.
Razvoj plebejskili pravic.
V domačem prepiru s patriciji so plebejci dobili novega, poguma, ko je leta 450. pr. Kr. pet njihovih mož bilo voljenih za decemvire. Odslej niso več voljno prenašali starih krivic svojih nasprotnikov, ampak zahtevah so po malem vse tiste pravice, ki so jih patriciji vživali. Zato si niso dali vzeti, tribunov ter so se izselili na sveto goro, dokler jih nista jako priljubljena konzula Valerij in Horacij potolažila ter jim pustila njihove varuhe.
Valerij in Horacij (1. 448. pr. Kr.) sta bila sploh jako modra in blaga moža, ki sta sprevidela, da Eimljanom nič bolj ne škoduje, nego domači razpor. Znala sta torej pa-tricije pregovoriti, da so plebejcem v marsičem popustili. Plebejski ali tributni zbor je dobil imenitno pravico, da so njegovi sklepi v prihodnje imeli občno veljavo. Kazumeva se, da je takošne sklepe moralo tudi starešinstvo odobriti. Tribuni so odslej v starešinstvu smeli govoriti in nasvete dajati ter niso več samo pri vratih poslušali. Kakor so se patriciji že od začetka ljudovlade sklicevali na centurijatni zbor, če se jim je zdelo, da jih je konzul krivo ali preostro obsodil, tako so se zdaj tudi plebejci smeli pozivati na svoje tributne skupščine.
Leta 444 pr. Kr. pa je tribun Kanulej s svojimi to-varši celó nasvetoval, da naj bi enega konzula vselej volili izmed plebejcev ter da naj bi ženitve med pleme n itniki in plebejci bile veljavne. Patriciji so se hudo vpirali, nazadnje pa so priznali veljavo vzajemnih ženitev; kajti sprevideli so, da bo njim največ koristilo, če bo reven plemenitnik vzel bogato plebejsko hčer za ženo. Tem trdovratniše so se patriciji branili plebejskih konzulov. Ker pa plebejci le niso odjenjali, so nazadnje dovolili, da se vrhovna oblast sme izročiti vojaškim tribunom, ki so že prej mogli biti tudi plebejci, kajti v vojski ga ni bilo razločka med stanovi.
Odslej so v centurijatnem zboru za vsako leto posebej odločili, če bodo volili vojaške tribune ali konzule. Patriciji so se vselej potegovali za konzule. Oe se jim je posrečilo dobiti v zboru večino za svoj predlog, potem je bila vrhovna oblast za eno leto zopet v njihovih rokah. Kadar je pa ljudstvo sklenilo, da se imajo vojaški tribuni voliti, delali so patriciji % vsemi mogočnimi sredstvi na to, da so pri volitvah sami pa-
triciji zmagali. Sprva so volili po tri, potem po štiri in naposled po šest vojaških tribunov. Toda le prvo leto so plebejci z enim edinim tribunom zmagali, potem pa celih štirin-štirdeset let ni prišel noben plebejec do vrhovne državne oblasti; kajti voljeni so bili vedno sami patriciji za vojaške tribune, navadno pa se je centurijatni zbor odločil za konzule. Kakih sredstev so se patriciji posluževali, da bi se ubranili plebejskih vojaških tribunov, kaže nam prigodba o Spuriju Meliju.
S p uri j Me lij je bil bogat plebejec. Ko je v Kirnu zopet bila velika lakota in vse vladine naredbe niso zadostovale, je blagi Melij za svoje novce v Etruriji nakupil žita ter ga brezplačno razdelil med siromašne meščane. Ker je bilo videti, da bodo hvaležni plebejci svojega dobrotnika volili za vojaškega tribuna, soga patriciji obdolžili, da hrepeni po kraljeve] oblasti in neki Ahala ga je na trgu sred zbranega ljudstva s sulico prehodil (1. 439 pr. Kr.).
Toda s časom plemenitniki niso mogli več ubraniti, da ne bi bili tudi plebejci voljeni za vojaške tribune. Zato so patriciji takoj prvo leto omejili moč novih .oblastnikov. Vzeli so jim namreč pravico, ceniti premoženje rimskih meščanov. Odkar se je po servijevej ustavi ljudstvo delilo po imetji, so vesoljno premoženje Rimljanov vsakih pet let iz novega cenili. Cenitev je bila s prvega kraljevo, a potem konzulovo opravilo. Ko so namesto konzulov začeli vojaški tribuni vladati, izročili so Rimljani cenitev dvema cenzoroma, ki sta morala biti patricijskega rodu ter sta se od poöetka'na pet let, a pozneje (od 1. 434 pr. Kr.) na pol drugo leto volila. Cen-zori so rimske meščane po cenitvi razvrstili v že omenjene razrede ter so ob enem nadzorovali njihovo javno in domače življenje, a imeli so tudi pravico imenovati starešine ali senatorje.
Po malem so plebejci smeli opravljati tudi manje državne službe. Najprej so jim patriciji leta 421. pr. Kr. pustili, da so za naprej v svojih tributnih skupščinah volili kvestorje, bodisi patricijskega, bodi plebejskega rodu. Kvestorji so bili sodnijski uradniki, ki so v republfkanskej dobi ob enem nadzorovali državno blagajnico. Ker je bilo čemdalje več opravil, pomnožili so s časom tudi število kvestorjev.
Zadnja vojska z Yejentinei.
Že večkrat smo omenili vojske, ki so jih Rimljani imeli s sosednimi etrurskimi Vejentinci. Vejentinsko mesto je
Mio nekdaj največe in najbogatejše y celej Etruriji in še zdaj se je moglo meriti z Eimom. V zadnjej vojski, v katerej so Vejentinci pridrli noter do rimskih vrat, so Bimljani sklenili na štirdeset let primirje, ki so ga potem večkrat ponovili. Ko so pa Eimljani premagali Ekvance in Volščane, ter tudi ob Tiberi vzeli mesto Fidene, vnelo se je staro sovraštvo z Yejentinci, ki so nejevoljno gledali čem dalje večo rimsko moč in slavo. Toda Eimljani so se prepričali, da vojska z dobro vtrjenim vejentinskim mestom ne bode tako lahka, kakor je bila z ekvanskimi razbojniki, katere so vselej v malo dneh premagali ter se potem vrnili domu, obdelovat svoja polja. Zato so sklenili, da imajo vojščaki ob času službovanja dobivati plačo, da jim bode moč celo leto ostati v taborji. Da bi zaradi tega ne bilo treba splošnih davkov povečati, so pa-triciji odslej morali od državnega zemljišča plačevati nekoliko najemščine. Tako so Eimljani začeli oblegati Veje, ki so jih še le črez več let vzeli, ko jim je slavni- Kamil bil diktator (1. 396 pr. Kr.)
Mesto so razdjali, a ves vejentinski svet, ki ga je bilo toliko, kolikor cele rimske dežele, postal je državno zemljišče, katero so prejšnji posestniki morali mogočnim zmagovalcem kot sužnjiki obdelovati. Več tisuč pridnih in zvedenih delavcev moralo se je iz Vej preseliti v Eim, kjer so se odslej jele razvijati raznotere obrtnije in umetnosti. Nikdar prej niso Eimljani bili tako mogočni, nego potem ko so premagali staro in slavno vejentinsko mesto. Hvaležno ljudstvo je v dobrem spominu ohranilo hrabrega Kamila, ki je slavno dovršil dolgoletni boj ter Kimljane Tešil njegovih najnevarniših sosedov; in mnogo čudnih pravljic je poveličalo ime vejentinskega junaka. Staro poročilo pravi:
Da si so Eimljani po leti in po zimi neprenehoma oblegali Véje, vendarse jim je še le črez deset let posrečilo vzeti močno vtrjeno mesto. Predzadnjega leta prikazala so se čudna znamenja, ki so jako uznemirila pobožne rimske prebivalce. Albansko jezero namreč je takrat ob času največe suše tako naraslo , da se je voda razlila prek obrežja ter poplavila vso okolico. Nobeden domačih vedeževalcev ni znal tolmačiti božjega čudeža. Tu je rimski vojščak, ki je prav pred vejentinskim zidom stal, slišal, kako je etrurski duhovnik svoje rojake tolažil, da se mesto ne bode podalo, dokler bo ob albanskem jezeru povodenj; ali gorje Vejentincem, ko bi nasprotniki po prekopih vodo odpeljali. Na to so Eimljani hitro kopali vodovode, po katerih se je voda jela odtekati: ob enem pa so Kamila, najslavnejšega vojvodo tadanjega časa, imenovali za
diktatorja. Kamil je dal kopati podzemeljski rov od rimskega taborja izpod mestnega obzidja noter do srede Vej pod tempelj boginje Jnnone. Ko je bil rov dodelan, je premeten diktator pozval iz Birna vse moške, mlade in stare, kolikor jih moglo od doma, ter jim ukazal, da imajo od vseh strani naskočiti vejentinsko mesto; sam pa je šel z najpogumnišimi vojščaki v rov pod tempelj, kjer seje ravno opravljala služba božja.
Duhovnik je iz droba darovane živali kralju prerokoval, da bo zmaga tistega, ki bode pričujočo žrtev daroval boginji Junoni, vejentinskej varuhinji. Kamil, ki je pod zemljo cul prerokovalne besede, predere v tempelj, vzame darilo in ga položi na oltar. Vejentinci so obupali; diktator pa je s hrabrimi svojimi tovarši odprl vrata ostalim Kimljanom, ki so strašno razsajali in neusmiljeno klali po premaganem mestu.
Z veliko svečanostjo se je Kamil vrnil v Bim. Peljal se je na zlatem vozu, v katerega je bilo čvetero beličev vpreženih. Kmalu pa se je slavljeni poveljnik zameril lastnim rojakom zato, ker so od bogatega vejentinskega plena morali povrniti deseti del, ki ga je bil Kamil obljubil bogu Apolonu v Del-fidi. Tudi so mu očitali, da je prevzeten, kajti da se le solč-ni bog vozi z belimi konji. Naposled pa ga je plebejski tribun celó zatožil, da je prikril nekoliko plena. Bil je obsojen na denarno kazen, ki je pa ni hotel plačati, ampak šel je rajši dobrovoljno v pregnanstvo v Ardejo. Pred odhodom rotil je bogove ter jih prosil, naj kmalu pošljejo nad Bimljane novih nesreč, v katerih bodo obžalovali, da so tako grdo ravnali s svojim največim dobrotnikom.
Gfalci T Itimu.
Komaj se je rimska država po vejentinskej vojski ukre-pila ter prišla do tolike moči, kakoršne v Italiji še nikdar nobeno ljudstvo ni imelo, bila bi skoraj za vselej poginila. Silni Keltje namreč, ki so dalje časa strašno divjali po lepej talijanskej deželi, premagali so tudi Bimljane ter jim sežgali mesto.
Keltje ali Galci so s prva stanovali v današnej Francoz-kej, od koder so se s časom jeli seliti proti vsem štirim vetrovom. Jeli so tudi v celih rodovih dohajati črez alpinske gore v Italijo, kjer so se nastanili po lepej in rodovitne] ravnini ob reki Padu, od koder so spodrinili Etruščane. Senonci (galski rod) so šli celó prek Apenina v Umbrijo, od koder so večkrat napadali sosedno Etrurijo. Prišli pa so tudi v Lacij, kjer so se leta 889. pr. Kr. ob rečici Aliji spoprijeli z Bim-
ljani. Po strašnem boji, y katerem je bila rimska vojska po-popolnem premagana, šli so Keltje naravnost proti Kirnu, kjer niso našli nobenega vpora; kajti mnogo prebivalcev je bežalo v sosedna mesta, a ostali se niso upali braniti se zoper krepke severne velikane. Ko so Keltje tu nekoliko časa razsajali ter pobrali, kar so dobili, so se z bogatim plenom zopet vrnili v Umbrijo. Rimljani pa so se mnogo stoletij potem s strahom spominjali groznega galskega vpada in ni je bilo v starodavnih časih zgodbe, o katerej bi vedeli toliko pripovedovati, kolikor o vojski s Kelti. Rimski pisatelji poročajo:
Ko so Galci oblegali mesto Kluzij, poslali so Etruščani poslance v Rim prosit pomoči. Starešinstvo je takoj trem naj-plemenitnišim možem naročilo, naj gredó na bojišče ter naj Keltom zažugajo in reko, da ne smejo dalje nadlegovati rimskih zaveznikov. Prevzetni divjaki so se poslancem posmehovali, kajti da niso nikdar ničesar čuli o Rimljanih. Niso toraj marali za svarilo ter zahtevali, naj jim Etruščani dajo zemljišč. Pred Kluzijem prišlo je do bitve, v katerej so se celó trije rimski poslanci pozabivši svete mednarodne navade pridružili svojim zaveznikom ter se v sprednjih vrstah borili. Eden izmed teh treh je celó ubil galskega poveljnika ter mu vzel vojaško opravo. To je severne velikane razkačilo in takoj so se napotili proti Rimu. Zahtevali so, naj jim starešinstvo izroči one poslance. Ali rimsko ljudstvo se je takej prošnji vprlo ter je vse tri poslance volilo za vojaške tribune s konzulsko oblastjo. Pogumno šla je rimska vojska grozovit-nemii sovražniku nasproti. Enajst milj od mesta, kjer se mala rečica Alija z levega brega izteka v Tibero, vnel se je dne 18. julija 389 pr. Kr. strašen boj. Rimski vojščaki so se kar tresli pred divjimi velikani, kakoršnih še nikdar niti videli niso. Bili so popolnem premagani. Mnogo jih je poginilo na bojišči, ostali so zbežali na vse strani. Nekateri so se hoteli rešiti prek Tibere, ali zarad težke vojaške oprave niso mogli plavati ter so večidel potonili v valovih globoke reke; le prav malo jih je srečno prišlo v podrto vejentinsko mesto. Sovražniki so se sami čudili tolikej zmagi. Po galskem običaji oropali so rimske mrliče ter so iz njihovih glav na bojišči napravili spominek. 18. julij so Rimljani za vse prihodnje čase zaznamovali kot nesrečen dan.
Y Rimu so obupali. Nihče ni vedel svetovati; vsakdo je le skusil, da prej ko mogoče pobegne iz mesta ter reši življenje pred strahovitimi sovražniki. Kar je kdo mogel, vzel je seboj, ostalo je pustil nasprotnikom. Vestalinke so celó sveti ogenj srečno odnesle v prijateljsko mestice Cere. Tako je vse bežalo
iz Rima in malokje je bilo še najti žive duše. Le starešinstvo, državni uradniki in drugi orožja vajeni možje zaprli so se na kapitolski grad, katerega so bili sklenili vsakako braniti.
Galci so se še le tretji dan pokazali pred mestom. Ker na obzidji ni bilo videti vojščaka, mestna vrata pa so bila na. stečaj odprta, bali so se zvijače. Naposled pa so le šli v mesto, ter so varno stopali dalje po praznih in pustih ulicah. Pri-šedši na trg, videli so pod kapitolskem homcem mnogo sivih starčkov, ki so kakor kakošne podobe v prazničnih oblačilih mimo sedeli na nizkih stolčkih, a v roči so držali palčico od slonove kosti. Bili so možje, ki so nekdaj opravljali najviše državne službe, a zdaj so svoje življenje bogovom darovali za rešitev mile domovine. Galci so kar obstali in strmeli ter se niso upali dalje. Tu stopi surovi Kelt bliže in pogladi Marka Tapirja po bradi, da bi vedel, če živi ali ne. Toda stari senator se je razjezil in je predrzneža s svojo palčico po glavi vdaril. Y tem so Galci zgrabili za meče ter so najprej pomorili častitljive sivčke, potem pa so neusmiljeno klali po hišah, kjer so še kje kakega živega človeka našli; in ko s,o uplenili, kar begunci niso mogli seboj vzeti, zažgali so mesto.
Zdaj so divji zmagovalci oblegali močno utrjeni kapitolski grad. Ker jim je pa na pustem pogorišči kmalu jelo pomanj-kovati hrane, poslali so oddelek svojih vojščakov v okolico iskat živeža. Le-ti so prišli do Ardeje, kjer je slavni Kamil živel v prognanstvu. Hrabri vejentinski junak je hitro zbral četo pogumnih mož ter je ž njimi udaril na gladne roparje. Nekoliko tisuč Galcev je poginilo v boji, ostali so zbežali.
Glas o kamilovej zmagi se je hitro raznesel po vsej okolici ter je zbeganim Rimljanom dal novega poguma. Sklenili so, da mora Kamil zopet biti diktator: ali težko je bilo dobiti privoljenje starešinstva, ki je bilo na Kapitolu zaprto. Tu je mladi Poncij Kominij po jako nevarnej stezi po noči splezal na grad ter oznanil kamilovo volitev, katero so senatorji takoj potrdili. Drugi dan so Galci zapazili sled kominijevih stopinj ter so se namenili tod splezati na Kapitol. Neke noči, ko je mesec lepo sijal in je na gradu vse trdo spalo, lezli so Galci mož za možem po ozkej stezi kvišku. Že je bil prvi skoraj na vrhu, kar so svete junonine gosi jele gogotati ter so zbudile vrlega Mánlija, ki je takoj skočil iz postelje ter hitro tekel na mesto, kjer ni bilo straže. Pogumno plane nad galskega vojščaka, ki je ravno stopil na grad, ter ga je s tako silo treščil prek strme skale, da je nesrečnež vse svoje tovarše za seboj podrl ter jih pahnil nazaj v nižino. Y spomin na to čudno
dogodbo, so odslej vsako leto svete gosi v svečanej procesiji vodili po mestu.
Šest mescev je že minulo, kar so se surovi Keltje vgnez-dili na rimskih podrtinah ter razsajali po lepem Laciji. Na Kapitolu je Rimljanom zmanjkalo hrane in začela se je strašna lakota. Že niso imeli več'druge hrane, nego podplate svojih opank in kože, s katerimi so bili ščiti preoblečeni; Kamila pa le ni bilo od nikoder. Morali so grozovitne sovražnike prositi miru. Galski poveljnik ali bren jim je obljubil, da bo takoj odšel z vso vojsko, če mu odštejejo tisuč funtov čistega zlata. Ko so na trgu zlato vagali, in so Galci imeli krivo vago, so se Rimljani nejevoljno jeli pritoževati. Bren verže tadaj ves razkačen svoj težki meč na zlato in jim zažuga rekoč: „Gorje premaganim!“ — Ali v tem jo primaha Kamil z junaško vojsko v Rim in prepodi prevzetne Kelte s trga. V dveh kervavih bitvah so Rimljani popolnem premagali Galce ter jim vjeli breña, katerega je slavni Kamil ob glavo djal.
S tem pa še ni bilo konec divjim vpadom surovih Keltov, ki so se še večkrat vrnili ter pustošili in ropali po srednjej in južnej Italiji. Nekateri stari pisatelji poročajo, da so se Rimljani še šestkrat spoprijeli z Galci, kar pa ni verjetno, kajti drugi vedó le o dveh ali treh vojskah povedati. Pravljice poveličujejo posamezne junake, ki so se v boji s Kelti odlikovali. Omenili bomo le dve najbolj znani pripovedki.
Ko se je zopet vnela vojska z Galci, stopil je strašen velikan pred Rimljane in jih pozival na dvoboj. Sprva se nihče ni upal boriti se s silnim Keltom, naposled pa se je pogumi Tit Ma n 1 i j odločil ter prosil diktatorja za dovoljenje. Prevzetni Galec je prvi mahnil po Rimljanu, ki je bil jako okreten ter se je svojemu nasprotniku vselej srečno ognil. Tu skoči Manlij prav pred noge silnega velikana, mu spodbije ščit ter mu porine oster meč globoko pod rebra, da se je kar mrtev zgrudil na tla. Galci so se tako ustrašili, da so še tisti dan zapustili bojišče ter šli dalje proti Kampaniji. Hrabrega Manlija pa so v prihodnje zvali „torkvata“, zato ker je v spomin slavne svoje zmage nosil zlato zavratno verižico, ki jo je vzel premaganemu sovražniku.
Pri novem vpadu ste se rimska in galska vojska vtaborili v jako močvirnem kraji in nobena ni hotela prva udariti na drugo. Tadaj je zopet galski vojščak stopil na bojišče ter pozival svoje nasprotnike na dvoboj. Med Rimljani se je takoj oglasil Marko Valerij in rekel, da ga je volja meriti se z ošabnim nasprotnikom. Ali lahko se je bilo boriti Rimljanu, kateremu so sami bogovi pomagali! Kakor sta se nam-
reč junaka spoprijela, prileti krokar in se vsede Valeriju na čelado. To je bilo dobro znamenje. Med bojem je krokar s svojimi kremplji Galca po obrazu praskal ter tako Marku Valeriju pomagal do zmage. Toda za truplo ubitega sovražnika vnel se je med nasprotniki krvav boj, v katerem so Eimljani do dobrega premagali galske roparje. Valerij se je odslej imenoval s priimkom „krokar“ (lat. corvus).
Marko Manlij.
Ko so Galci odšli, hoteli so plebejci zapustiti rimsko pogorišče ter se izseliti v prazno vejentinsko mesto, ki je stalo na mnogo lepšem in tudi bolj zdravem kraji. Slavni Kamil, ki je takrat imel več veljave, nego katerikoli drugi Kimljan, se je na vso moč prizadeval, da bi svoje rojake pregovoril ter jib odvrnil od tako grešnega naklepa, v katerem ni pravega domoljubja. Ali bilo je vse zastonj, plebejci so le hoteli iti. Že so se senatorji posvetovali, kaj storiti; v tem pripelje cen-turijo stotnijo vojščakov na trg in ravno pred mestno hišo, v katerej je starešinstvo zborovalo, zapove svojemu krdelu: „Stojte, tu bomo ostali!“ — Te besede bilo je čuti v zbornico in skrbnim svetovalcem je stotnikov pomenljiv izrek bil pro-roški glas bogov, ki velevajo, da ljudstvo mora ostati v Kirnu. Plebejci bili so pokorni božjemu ukazu in nihče ni več mislil iti v Teje. Zdaj so hitro ponovili razdjano mesto; vsakdo je zidal, kjer se mu je ljubilo, a kamenje je vzel, kjerkoli ga je našel. Ob letu je Kirn zopet stal, ali hiše niso bile lepe ter so stale brez vsacega reda: ulice so bile ozke in krive, le tem-peljne so ponovili v spodobnej obliki. Ondi pa, kjer so Galci skusili priti na -kapitoL, napravili so visok zid, ki je za vse prihodne čase imel varovati vsakemu Kimljanu najsvetejši kraj.
Akoravno ni misliti, da je po galskej vojski v Kirnu bilo tako hudo, kakor nam stari pisatelji navadno poročajo; škoda, katero so severni roparji naredili, je bila le velika, Galci so do dobrega pobrali poljske pridelke, poklali vso živino ter požgali hiše. Siromašni plebejci so prišli ob vse; in ko si je bilo treba omisliti novega orodja, kupiti drugo živino ter zidati hiše, hleve in skednje, niso imeli, od česar živeti. Ni bilo druge pomoči, nego vzeti na posodo pri trdih patricijih, ki so po ostrih dolžniških postavah zopet postali neusmiljeni gospodarji zatiranih svojih someščanov. Ni čuda torej, če se je vzdignil plebejec, ki ni smel prevzeti nobene javne službe, niti je vži-val inih koristi; a moral je težke davke plačevati in lastno kri prelivati, da si ohrani stare domovinske krivice.
Toda ravno po galskih vojskah, ob času največih nadlog in stisk našel se je med istimi patriciji plemenit mož, katerega niso ne bogastvo ne stanovske pravice zaslepile; mož, ki je v vsakem človeku videl svojega brata ter imel srce za stradajoče reveže. Ta mož je bil vrli Marko Manlij, ki je rešil sveti Kapitol ter se pri vsakej priliki skazal hrabrega junaka. Nekdaj je bil prvi med patriciji, ki so ga v nemar puščali, odkar je mogočni Kamil postal njihov ljubljenec. Zato se je začel družiti s tribuni ter se potezati za trpeče svoje someščane. Po galskem vpadu je predlagal, naj se ves svet, ki so ga Rimljani pridobili v vejentinskej vojski in je postal državno zemljišče, razdeli med siromašne plebejce. On sam je ves svoj denar brez obresti razposodil ubogim plebejcem, katerim so galski razbojniki vse pokončali; in ko mu je novcev zmanjkalo, prodal je celó nekoliko svojih zemljišč, da ni moral prosečim odreči pomoči. S takim ravnanjem pa se je bil jako zameril svojim patricijskim tovaršem. Ker mu niso mogli drugače do živega, so ga obdolžili, da hrepeni po kraljevej oblasti. Ali dobro so vedeli, da ga centurijatni zbor na bode obsodil; zato so ga tožili kurijatnej skupščini, v katerej so smeli sami patriciji sklepati. Rekli so, da stvar, ki se tiče njihovega stanu, spada pred patricijski zbor. In res so v kurijatnem shodu plemenitnega Marka Manlija, dobrotnika zapuščenih sirot, obsodili na smrt ter mu do tal raz-djali hišo (1. 384. pr. Kr.). Njegovi sorodniki pa so sklenili, da se nihče v njihovem rodu ne sme več zvati Marko.
Lieinij Stolon.
Okrutno ravnanje prevzetnih patricijev, ki so pravičnega in dobrodejnega Manlija na smrt obsodili, je le še bolj razkačilo zatirane plebejce, ki so tem stanovitnejše ponavljali stare svoje terjatve. Da si so se patriciji trdovratno vpirali vsakej novej napravi, ki bi imela biti plebejcem na korist, morali so naposled le popustiti. Med istimi patriciji je zmiraj bilo nekoliko poštenih mož, ki so sprevideli, da je treba siromašnim meščanom pomoči. Takošnih mož je bilo čem dalje več, zlasti odkar so se plebejci smeli ženiti s patricijskimi hčerami. Novi plemenitniki niso nikdar popolnem pozabili svojih prejšnjih sorodnikov, in tako se je po malem vstanovila napredna patricijska stranka, ki je o meščanskih razmerah drugače mislila, nego napuhnjeni možje starega kopita.
Med novim plemstvom je bogati licinijev rod bil najimenitniši. Že prvi plebejec, ki je postal leta 400 pr.
konzularni tribun, je bil Licinijevec in pozneje se je še več njegovih sorodnikov odlikovalo v državnih službah in na vojski. Najslavnejši pa je bil Licinij Stolon, ki je več let zaporedoma bil plebejski tribun. On in njegov enako misleči to-varš Lucij Sekscij sta predlagala tri nove postave, ki bi imele pomagati velikej revščini, ter poravnati razloček med patriciji in plebejci. Pravijo, da so se plemenitniki celih deset let branili potrditi njune predloge, toda ker Licinij in Sekscij le nista odjenjala ter se pogumno potezala za pravične svoje terjatve, so se vdali leta 366. pr. Kr. Verjetno je, da so to pot patriciji prej popustili; kajti če bi se bili res celih deset let prepirali, poročali bi rimski pisatelji kaj več o tem domačem boji. Ohranila se je samo ta pravljica.
Fabij Ambust imel je dve hčeri. Starši se je omožila s patricijem Sulpicijem Rufom, mlajši pa s plebejcem Licinijem Stolonom. Nekega dne, ko je licinijeva žena bila ravno pri svojej sestri, se je Sulpicij, ki je onega leta bil konzularni tribun, s trga domu vrnil. Prišedši pred hišo, vdaril je njegov berič na vso moč s šibo po vratih, da je po starej navadi oznanil gospodarjev prihod. Ker se je mlajši sestra, ki tega ni vedela, od ropota jako vstrašila, se jej je starši posmehovala ter je jej razložila, kaj udarec pomeni. Licinijevo ženo je bilo sram, da kot plebejska soproga ni razumela gosposke navade, ter ni mirovala, dokler ni očeta in moža pregovorila, naj pridobó za vse stanove enake pravice.
Licinij Stolon je tadaj s svojim tovaršem Sekscijem predlagal te-le postave:	1. Da bi plebejci lože poplačali svoje dolgove,
ne smejo patricij terjati nobenih obresti. Že plačane obresti morajo se torej odšteti od glavnice, ostali dolg pa se ima v treh letnih obrokih povrniti. 2. Vsak državljan, bodi si patricij ali plebejec, ima pravico do občinskega zemljišča; nihče pa ga ne sme imeti več, nego pet sto oralov. Kar so ga posamezni do zdaj več obdelavah, naj ga izroče vladi, ki ga mora potem v kosovih po sedem oralov razdeliti med uboge plebejce. 3. V prihodnje ne smejo več vojaški tribuni obnašati vrhovne oblasti, marveč se imajo za vsako leto zopet voliti po dva konzula, od katerih mora eden vselej biti plebejskega rodu.
Že prej smo omenili, kako ostre so v Rimu bile dolžniške postave. Upnik je smel dolžniku vzeti vse premoženje, ga narediti za svojega sužnika, ter je celó smel prodati njega in vso njegovo družino. Toda treba tudi to vedeti, da,so patriciji prav malo gotovega denarja posojevali; a da so plebejci
bili po večem le desetine dolžni. Siromašni plebejci namreč so kot tlačani obdelovali patricijska polja, od katerih so morali zgovorjeno mero pridelkov dajati svojim gospodarjem. Le-ti so bili jako trdega srca ter so tudi ob času vojske ali slabe letine zahtevali določeno desetino. Če jim revni najemniki niso mogli dati, kolikor so zahtevali, so jim patriciji zastalo desetino vpisali v dolg, od katerega so morali strašne obresti plačevati. Y dolg pa so patriciji vpisali tudi kmetijsko orodje, katero so ubogim najemnikom posojevali. Ker je pa malo katero leto minulo brez vojsk ali drugih nadlog, so plebejci nehoté zabredli v dolgove, iz katerih se niso mogli več izkopati. Lici-nijeva terjatev, da patriciji od svojih dolžnikov ne smejo nobenih obresti zahtevati, bila je torej popolnoma pravična, kar so plemenitniki naposled sami sprevideli, ko so postavo odobrili.
Da bi pa plebejci ne zabredli v nove dolgove, imelo se je nekoliko državnega zemljišča med nje razdeliti, kakor je druga postava velevala. Tudi ta predlog so patriciji odobrili, ali ga niso izvršili. S prva so nekateri plebejci sicer dobili po kaki kos zemlje, toda na mnogih krajih ni bilo moči ločiti zasebno lastnino od državnega zemljišča ter so patriciji tudi zahtevali neko odškodnino za poslopja ali druge naprave, in tako so se začele dolge pravde, vsled katerih je postava o delitvi zemljišč kmalu popolnem zaspala.
Le sklep o volitvi plebejskih konzulov se je na tanjko spolnoval. Vendar pa so patriciji pri tej priliki znali vrhovno oblast nekoliko oslabiti, kajti vzeli so konzulom sodnijsko pravico, katero so izročili posebnemu najvišemu sodniku ali pretor n, ki je moral biti patricijskega rodu. Plebejci so bili s tem zadovoljni in vrli Lucij Sekscij je postal prvi plebejski konzul. Da si je bilo še nekoliko državnih služb, za katere so se smeli sami patriciji voliti, je bilo leta 366. pr. Kr. konec dolgoletnim stanovskim prepirom. Kmalu ga ni bilo več razločka med patriciji in plebejci. Minulo je še nekoliko let in ni je bilo več javne službe, katere ne bi smel plebejec prevzeti. Leta 356. pr. Kr. volili so plebejca za diktatorja; leta 35L pr. Kr. je plebejec postal cenzor; a leta 337. pr. Kr. je prvikrat rojen plebejec bil pretor ali najviši sodnik.
Starešinstvo je sklenilo, da se ima pomirenje med plebejci in patriciji praznovati z veliko svečanostjo. Do tadaj so edili ali pomočniki plebejskih tribunov morali prirediti narodne veselice. Ker so pa to pot patriciji rekli, da bodo oni sami poplačali vse stroške za svečanost, je ljudstvo sklenilo, da se bosta vprihodnjič tudi po dva kurulska ali patricijska edila
volila. Patricijski edili so razen tega nadzorovali javna poslopja, ceste, sejme, ter so razsojevali prepire med prodajalci in kupčeval«. Toda kmalu so tudi za kurulske edile volili plebejce. Leta 300 pr. Kr. so plebejci bili prvikrat voljeni v duhovne zbore pontifikov in avgurov.
6.	Junaška doba rimskega naroda.
Dokler Rimljani med seboj niso bili složni, bilo je njihovo mesto večkrat v nevarnosti pred tujimi sovražniki; poldrugo stoletje je minulo, odkar so zapodili etrurske kralje ter vpeljali republiko, in komaj da so si v tem dolgem času pridobili neko vrhovno oblast nad sosednimi Latinci in Vejentinci. Ko je pa jenjal domači razpor, in ga ni bilo več razločka med patriciji in plebejci, tadaj se je rimska država tako utrdila, da je nobeden sovražnik starega veka ni mogel omajati. Ljudstvo za ljudstvom se je moralo vpogniti pod rimsko silo in le sto let je trebalo, da so vsi razrodi lepega apeninskega polotoka slu-šali trde postave mogočnih romulovih potomcev. Nikdar v Rimu ni živelo toliko hrabrih junakov, ki so še poznim svojim naslednikom bili izgled priprostega in čednostnega življenja ter pravega iskrenega domoljubja, nego v tej dobi, ki jo po vsej pravici zovemo junaško. Zopet pa se je jasno pokazalo, kaj premore tudi majhen narod, če je složen in kreposten ter vnet za milo svojo domovino.
Prva samniška vojska.
Že tedaj, ko smo govorili o raznoterih prebivalcih nekdanje Italije, smo povedali, kako so se Sabelci čem dalje bolj razširjevali prek srednje in južne Italije. Gotovo pa jih nobena dežela ni mogla tolikanj mikati, kolikor prelepa in bogata Kfampanija, ki je prej že druge narode privabila. Kraj omikanih Grkov vtemelili so pridni Eruščani dvanajst svojih mest. Grki in Etruščani so hoteli drug druzega prekositi v obrtnijah. umetnijah in trgovini, in skoraj ga ni bilo ugodnejšega in veselejšega življenja, nego v srečnej Kam-paniji. Toda ko so Etruščani zgubili svojo oblast nad Rimom in Lacijem, in je tudi doma njihova moč po malem slabela, se niti kampanska mesta niso mogla vbraniti proti krepkim sabelskim hribovcem. Mesto za mestom moralo se je podati zmagovalnim Sabelcem in le grška naselbina v Neapolji je ohranila svojo samostalnost in svoj jezik. Kmalu pa so se
novi gospodarji, ki so nekdaj po vzhodnih višavah priprosto in trezno živeli, v hogatej Kampaniji navzeli grške omike in in razuzdanega južnega življenja ter so se v kratkem popolnem pomehkužili in spačili.
Med tem so sabelski Samničani na obruškej višavi ohranili šege in navade neolikanih svojih dedov pa tudi staro krepost in živahnost. Rodovitna kampanjska polja in bogata mesta so s časom tudi nje mikala z njihovih pustih hribov. Napadli so torej Sidicinjane. Le-ti so prosili ostale Kam-panee pomoči, toda krepki Samničani so vse užugali ter se vtaborili prav blizu mesta Kapue na gori Tifa ti, od koder so neprenehoma razsajali in ropali po bogatej okolici. Y tej zadregi so se nesrečni Kampanci obrnili na Rimljane, ki so jim takoj poslali konzula Valerija Korva na pomoč. Samničani so bili najprej na gori Glavni in potem pri Svesuli popolnem premagani ter so se morali umakniti nazaj v svoje hribe; rimska vojska pa je ostala v Kapui (1. 342 pr. Kr.)
Razun konzula Valerija Korva se je v tej vojski najbolj .odlikoval vojaški tribun Decij. O njem in o njegovih naslednikih pripovedujejo domača poročila decijeve rodovine mnogo čudnih pripovedek. Med tem namreč, ko se je Valerij Korvo hrabro bojeval pod gavrovo goro, šel je Kornelij Kos z drugo vojsko naravnost proti goratemu Samniju. Dolgo ni bilo nikjer videti sovražnikov in Rimljani so brez skrbi stopali dalje. Kar zaidejo v ozko sotesko, katero so bili Samničani okoli in okoli obstopili. Rimska vojska ni mogla ne naprej ne nazaj. Tu si hrabri Decij zmisli zvijačo. Izbral je tisuč šest sto pogumnih vojščakov ter ž njimi vzel homec ob poti, koder so Samničani pridrli v sotesko. Vsa nasprotna vojska se je tedaj obrnila proti Deciju, ki je s svojim kerdelcem do pozne noči junaško odbijal naskoke močnih Samničanov. Med tem so ostali Rimljani po raznih potih splezali na vrh gore ter so tako ušli prevzetnim sovražnikom. Po noči, ko so Samničani okol hornea pospali, se je Decij s srčnimi svojimi tovarši prav hitro zmuzal skozi nasprotni tabor ter srečno prišel k svojim. Takoj je bilo v rimskem taborji vse zbujeno in sam konzul je šel hrabremu tribunu nasproti ter je v pričo cele vojske začel hvaliti njegovo junaštvo. V tem se je začelo daniti in Decij je poveljnika opomnil, da treba hitro udariti na osupnene sovražnike. V strašnem boji je poginilo blizo trideset tisuč Samničanov, ostali so zbežali ter Rimljanom pustili mnogo bogatega plena. Zmagovalni vojščaki so hrabremu Deciju spleli travnati venec, konzul pa je slavnemu junaku podaril zlat venec ter sto goved in belega bika s pozlačenimi rogovi.
Občna zgodovina.	5
Kampanci so zdaj morali Eimljane, ki so jim pomagali v vojski zoper Samničane, priznati za svoje vrhovne gospodarje ter jim odstopiti nekoliko sveta, ki je postalo državno zemljišče. Da si je po licinijevih postavah vsak Rimljan bodi si patricij ali plebejec imel isto pravico do deržavnega zemljišča, so bogati plemenitniki vendar pri vsakej priliki skušali prikratiti siromašne svoje someščane. Y vojski osvojeno zemljo so tako delili, da so poveljniki dobili največe kosove, a ostali vojščaki vsak po svojej službenej stopnji nekoliko manje. Ker so pa navadno le odlični patriciji ali bogati plebejci postali častniki, ni bilo s tem mnogo pomagano prostim vojščakom, ki niso imeli ne kmetijskega orodja, ne živine, da bi mogli svoj kos obdelovati. Yse te potrebščine so si torej izposojevali pri bogatinih, katerim so zato morali desetino dajati. Ravno zarad tega dobička so si patriciji prizadevali, da so pri volitvah njihovi stanovski tovarši zmagovali. Posrečilo se jim je, da so bili vkljub novim zakonom šest let zaporedoma sami patriciji /oljeni za konzule. Takošno ravnanje bilo je vzrok, da se je po prvej samniškej voj'ski vnel nov plebejski vpor, katerega nam rimski pisatelji tako-le opisujejo:
Po zmagovalnej vojni zoper Samničane so rimski vojščaki ostali črez zimo v Kampaniji, da so Kapuo in druga mesta branili proti vpadom surovih hribovskih roparjev. Vsled nasladnega in mehkužnega življenja v bogatej deželi so hrabri rimski vojščaki pozabili na svojo domovino ter so se hoteli za zmiraj naseliti v srečnej Kampaniji. Že so se skrivaj dogovarjali, kako da bodo kampanske prebivalce pomorili ter jim vzeli njihova posestva. Toda konzul Rutil je kmalu zvedel skrivne naklepe ter je najnevarniše zarotnike domu poslal. Odpuščeni vojščaki so se zarad tega hoteli maščevati. Zbrali so se v veliko vojsko ter si izvolili Kvinkcija za poveljnika, da bi jih peljal proti domačim nasprotnikom. Rimljani so tedaj hitro imenovali slavnega Valerija Korva za diktatorja ter ga poslali zoper vpornike. Ko ste vojski imeli udariti druga na drugo, so valerijevi vojščaki prestopili k vpornikom ter se pridružili njihovim terjatvam. Da bi vbranilo novo domačo vojsko, je starešinstvo sklenilo nekoliko novih postav, katere je tudi narodna skupščina odobrila. Po teh naredbah ni smel poveljnik nikdar več samovoljno odpuščati vojščakov, niti je smel odstavljati častnikov. Nihče ni smel več služeb ob enem opravljati, niti je smel prej, nego črez deset let v drugič postati konzul.
Ta pripovedka nas zopet uči, kako so lakomni patriciji skoraj vselej zamolčali pravi vzrok plebejskih vporov ter hoté spačili resnične dogodbe.
Zadnja latinska vojska.
Odkar so Eimljani razdjali Albo-longo, so po malem slabela tudi ostala latinska mesta, ki so se z Kirnom združila v novo zavezo. V vsakej vojski so morali Rimljanom pomagati z nekim številom vojščakov, a ne da bi zato dobivali kako odškodnino, ali da bi imeli kak dobiček; marveč so zgubili čem dalje več pravic ter morali priznavati vrhovno oblast rimskih svojih zaveznikov, ki so jim v kratkem postali ostri gospodarji. Latinci so se bili že nekolikokrat vzdignili, da bi si priborili nekdanjo svobodo, ali nikdar se jim ni posrečilo. Ko so z druge strani jeli tudi razna sabeljska plemena nadlegovati nesrečnike, si le-ti niso vedeli drugače pomagati, nego da so prosili pomoči Rimljane, katerim so se popolnoma podali. Tako so se Latinci sicer ubranili surovih Sabelcev, ali čem dalje teže jih je stalo, da so leto za letom morali hoditi v krvave boje, v katerih se je moč Rimljanov le še bolj vtrdila. Hrabro so se držali v vejentinskej vojski, srčno so šli na Samničaiie, ali za vse to niso dobili niti orala tiste zemlje, ki so jo z lastno krvjo pomagali osvojiti. To jih je bolelo. Tedne vojske pa so vzrokovale Latincem iste nadloge, kakor rimskim plebejcem. Zahtevali so torej, naj se tudi njim podeli pravica do državnega zemljišča; a ker jim starešinstvo v Rimu tega ni hotelo dovoliti, vnela se je nova vojska.
Latinci so se zvezali s Kampanci ter so še enkrat poskusili znebiti se težkega rimskega jarma. Lahko so se merili z Rimljani, saj so se ž njimi na istih bojiščih vadili v orožji ter niso imeli nič manj vojščakov. Toda nekaj jih je pa le slabelo; med njimi namreč ni bilo edinstva. Nekatera mesta se niti niso hotela vdeležiti vpora; v drugih so plemenitniki bili za Rimljane, a siromašno ljudstvo proti njim. Rimljani so se le tega bali, da se vporniki ne bi združili s Samničani. Zato so se hitro sprijaznili s prejšnjimi svojimi sovražniki ter poslali konzula Manlija Tor k vat a in Decija Musa z močno vojsko črez samnitske gore v Kampanijo.
Vporniki so se vtaborili pod Vesuv o m. Ker so Rimljani imeli med Latinci mnogo znancev, so poveljniki ostro prepovedali, da se nihče ne sme družiti z nasprotniki, niti začeti kakega dvoboja. Ko je pa nekega dne manlijev sin, ki je bil ravno na straži, s krdelcem konjikov prišel prav blizo
sovražnikovega taborja, se mu je poveljnik latinskih konjikov jel rogati ter ga pozivati na hoj. Eazžaljive besede so mladega Rimljana tako razdražile, da se je vkljub očetovej prepovedi spoprijel s prevzetnim zasmehovalcem ter ga v junaškem boji užugal in ubil.
Vzel mu je vojaško opravo ter se ponosno vrnil v tabor, kamor so ga njegovi tovarši veselo ukaje spremljevali. Pogumni mladeneč si je mislil, da mu bode oče, z zlato galsko verižico okoli vrata, prišel nasproti ter očitno pohvalil njegovo junaštvo. Ali zmotil se je. Manlij Torkvat je grdo gledal došlega sinu. Dal je zatrobiti, in ko se je na to vsa vojska zbrala pred njegovim šotorjem, ukazal je zmagovalnega sinu takoj ob glavo djati, zato ker ni maral za ostro prepoved. Vojščaki so bili osupneni. Nejevoljno so pogledovali na neusmiljenega, očeta, ali bali so se njegove poveljniške oblasti.
Kmalu potem sanjalo se je obema konzuloma, da bo tista vojska zmagala, čigar poveljnik se bode dobrovoljno bogovom žrtoval. Resnico čudnih sanj potrdili so tudi duhovniki, ko so razgledavali drob darovanih živali. Konzula sta se zmenila, da se bo oni izmed nju daroval, ki bode s svojim krilom prvi omahoval. Zdaj se je pod Vesuvom vnela krvava bitva. Dolgo ni bilo nikakor mogoče reči, čigava da bode zmaga; kajti vojščaki, ki so nekdaj skupaj užugali še mnogo krepkih ljudstev, borili so se zdaj drug zoper druzega. Tu so vporniki jeli silno pritiskati na tisto krilo, katero je Decij vodil, in slavni junak prve samniške vojske se je zdaj začel s svojim krdelom nazaj pomikati. Prišlo je trenotje, da se je Decij Mus moral bogovom žrtovati. Zavil si je obraz ter molil za velikim duhovnikom: „O Jan, Jupiter, oče Mart, Kvirin in vsi ostali bogovi, ki vladate nad nami in nad našimi sovražniki, molim vas, častim vas, bodite mi milostivi in uslišite mojo prošnjo. Pomagajte rimskemu ljudstvu do zmage, a nad njegove nasprotnike pošljite strah, grozo in smrt. Sprejmite zato v dar življenje moje ter vseh nasprotnih boje-valcev!“ — Ko je Decij odmolil, ogrnil se je s prazničnim plaščem, zasedel hitrega konja ter .se zaletel v največi bojni metež, v katerem je slavno poginil za svojo domovino.
Še ni bilo konec krvave moritve. Tu pošlje Manlij Torkvat stare skušene vojščake na bojišče in vporniki so bili popolnoma tepeni. Ko so Rimljani pri Trifanu v drugič prem agali združene Latinee in Kampance, razkropili so se sovražniki na vse strani. Latinci so se zaprli v dobro vtrjena mesta, v katerih so se še nekoliko časa branili, nazadnje pa so se morali podati mogočnim zmagovalcem.
Tako nam rimski zgodovinarji opisujejo latinsko vojsko, v katerej se je rimska oblast do dobrega vtrdila nad Lacijem. V tej vojni so Samničani pomagali Rimljanom, ki pa nikdar nič ne omenjajo zaslug svojih zaveznikov, marveč poveličujejo le domače junake.
Po tej krvavej vojni se je takoj razvezala stara latinska zaveza. Vporna mesta so se nekatera prej, druga pozneje vdala Rimljanom, ki so se zdaj hudo maščevali. Tistim mestom, katera se niso vdeležila vpora, ali ki so se dobrovoljno podala in so imela močno obzidje, pustili so Rimljani popolno domačo samoupravo proti temu, da so jih priznali za svoje vrhovne gospodarje ter jim obljubili dajati vojščakov. Hujši so ravnali z onimi, ki so jih z naskokom vzeli. Prebivalci takih mest (latinski so se zvali: cives sine suffragio) so morali vse tiste davke plačevati ter iste dolžnosti spolnovati, kakor rimski meščani, toda niso dobili nikakoršnih deržavljanskih pravic. Smeli so sicer z Rimljani kupčevati in se ženiti, ali to jim je več škodovalo, nego koristilo; kajti med njimi se je nastanilo čem dalje več rimskih izseljencev, ki so po malem z ženitvami in prekupovanjem vse njihovo premoženje na se spravili. Za sodnijske obravnave so Rimljani pošiljali v takošna mesta vsako leto po enega prefekta ali namestnika rimskega pretorja. Najtrdovratnišim vpornikom pa so zmagovalci vzeli vse imetje ter jih spodili iz njihovih mest, v katera so poslali rimske naselnike. Sploh so Rimljani z raznimi mesti po večem ali manjem zasluženji različno postopali. Ysi vpor-niki, Latinci in Kampanci brez razločka, pa so morali novim gospodarjem odstopiti nekoliko sveta, ki je postalo rimsko državno zemljišče.
Druga saianiška vojska.
Tam, kjer je dandanes mesto Neapolj, bila je nekdaj grška naselbina, ki je s trgovino hitro bogatela. Kraj stare naselbine, ki so jo zvali P alej o p olj (t. j. stari grad), je po malem nastalo veče in lepše novo mesto ali Neapolj. Da si ste se staro in novo mesto združili v eno občino, razlikujejo rimski pisatelj vendar Neapolji od Palejopolja, in nekateri iz tega sklepajo, da ste bili tu dve mesti, kar_ pa nikakor ne velja. Kakor drugod bilo je tudi v nekdanjem Neapolji bogatih ljudi, ki so se od ostalega ljudstva ločili kot plemenitniki ali aristokrati. Ker so le-ti čemdalje prevzetniši postajali, so se priprosti meščani ali demokrati večkrat zoper nje vzdignili. Ko se je kmalu po
zađnjej latinskej vojski v Neapolji zopet vnel domači razpor med obema strankama, so demokrati pozvali Samničane na pomoč, aristokrati pa so tedaj poslali svoje poslance v Kirn prosit pomočne vojske. Preden so Rimljani mogli nslišati prošnjo svojih novih zaveznikov, je bila samniška vojska v Neapolji. Samničani so se namreč že kesali, da so v zadnjej vojeki pomagali Rimljanom, ki so zdaj prav na samniškej meji vtemelili močno trdnjavo Fregele. Zato so to pot hitro poslali krdelo vojščakov v Neapolj, da ne bi se Rimljani tudi v tem mestu vgnjezdili. Tako se je iz novega vnela dolgoletna krvava vojska (od leta 325 —304 pr. «Kr.), ki je imela odločiti, kdo da bode gospodaril nad lepo Italijo, ali Rimljani, ali Samničani ?
V mnogih bitvah zmagovali so zdaj eni, zdaj drugi; k ajti Samničani so bili krepko hribovsko ljudstvo, ki ni poznavalo mestne razuzdanosti in mehkužnosti, ter je črez vse ljubilo svobodo in samostalnost svoje domovine, za katero je bilo pripravljeno prelivati lastno kri. Toda niti Rimljani niso z lepo obupali ter so se vselej tako dolgo stanovitno bojevali, dokler niso do dobrega užugali svojih nasprotnikov; največ moči pa jim je dajalo to, da so bili združeni v pdno jedino državo, v katerej se je bil pred kratkem tudi domači stanovski razpor polegel. Da bi krepke svoje nasprotnike lože premagali, zvezali so se Rimljani z Lukanci in Apulci, medtem ko Samničanom niti najbližnja sorodna plemena niso pomagala. Lukanci so bili surovo pastirsko ljudstvo ter so večkrat ropali po sosednih grških mestih. Za dobro plačilo služili so vsakemu,-kdor bi jih najel. Akoravno se Rimljani na nje niso mogli zanašati, bilo jim je vendar že s tem pomagano, da se Lukanci niso združili s Samničani. Apulci pa so itak živeli v vednem razponi s Samničani, ki so vsako zimo iz svojih hribov prignali živino na apulske pašnike. Ko so si Rimljani bili tako preskrbeli zaveznikov, hoteli so si tudi božje pomoči sprositi. Napravili so splošne molitvene dneve. Ysi tempeljni so bili odprti, podobe bogov so bile praznično nakinčene, pobožno ljudstvo pa je hodilo iz ene božje hiše v drugo molit za blagoslov domačej vojski.
Na to so rimski poslanci šli k Samničanom ter jim svečano ukazali, naj svoje vojščake iz Neapolja takoj domu pozovejo. Samničani so se temu vpirali rekoč, da mora prej rimska posadka zapustiti Fregele. Zdaj so Rimljani poslali poveljnika Filona z eno vojsko v Kampanije, konzula pa sta dve drugi vojski peljala naravnost v Samnij. Neapolj se je kmalu podal, kajti tamošnji aristokrati so neke noči skrivaj
odprli vrata ter Bimljane pustili v mesto, od koder je Filou zapodil samniško vojsko.
Teži je bil boj na samniških gorah. Bimljani so torej izvolili Papirja Kursora za diktatorja. Ko je le-ta zarad nekega duhovnega opravila moral iti v Bim, poveril je vojsko poveljniku konjikov Fabiju Bulijanu, ter mu ukazal, naj sovražnike na miru pusti, dokler se on sam nazaj ne vrne. Fabij pa ni maral za prepoved. Nekega dne napade sovražnike in jih tako slavno premaga, da jih je pet in dvajset tis n <5 na bojišči poginilo. Y tem se je ostri diktator vrnil iz Birna. Takoj je poklical vojsko pred se in je neposlušnega Fabij a na smrt obsodil. Takošnetjra okrutnemu povelju so se vojščaki vprli ter so ljubljenega junaka vzeli med se, da ga diktatorjevi beriči niso mogli zgrabiti. Po noči je Fabij zbežal v Bim, kjer je starešinstvo prosil pomoči zoper neusmiljenega poveljnika. Toda Papirij Kursor mu je bil takoj za petami ter je očitno zahteval, da se Fabij mora na milost in nemilost podati njegovej diktatorskej oblasti, katere ne sme ne starešinstvo, ne narodna skupščina omejiti. Zastonj so bile prošnje starih senatorjev; Fabij se je moral pokoriti. Papirij mu je sicer velikodušno pustil življenje, ali odpustil ga je iz službe ter na mesto njega svojega sorodnika Papirja Krasa imenoval konjikom za poveljnika. Tako je pri Bimljanih vsakdo, bodi si tudi najviši častnik, moral na tanjko spolnovati po-* veljnikove zapovedi.
Kmalu potem so Bimljani sklenili s Samničani primirje na eno leto, kajti velika nevarnost jim je pretila v Laciji, kjer se je več latinskih mest vzdignilo zoper rimsko gospodstvo. Kako se je ta vpor končal, tega nam stari pisatelji nič ne poročajo; ker so pa Bimljani ravno takrat okolico svojega mesta povečali za dva okraja, je jako verjetno, da so vporni-kom podelili meščansko pravico. To je tem verjetniše, ker je primirje s Samničani med tem minulo in se je (1. 322. pr. Kr.) vojska zopet začela. Bimljani so bili s prva srečni in že so Samničani prosili miru; ali ker niso hoteli brez pogojev priznati vrhovne rimske oblasti, jim zmagovalci niso hoteli prošnje uslišati. Zdaj so Samničani sklenili, da bodo do zadnje kaplje krvi branili staro svojo svobodo in samostalnost.
Ko je njihov vrli poveljnik Poncij zvedel, da sta rimska konzula Veturij in Postumij s štirdeset tisuč mož na potu iz Kampanije v Apulijo, kamor sta mislila iti na pomoč prijateljskemu mestu Luceriji, je s svojimi vojščaki posedel vse vrhove ob kavdinskej soteski. Brez skrbi so Bimljani v dolgej vrsti stopali skozi dolino, kar ne morejo dalje. Pot je
bila zadelana z velikanskimi skalami in posekanim drevjem. V tem so nasprotniki z vseh vrhov ob enem pridrli v dolino ter napadli osupneno rimsko vojsko. Po dolgem in krvavem boji so Samničani okol in okol obstopili Kimljane, ki so se morali podati na milost in nemilost. Poncij ni vedel, kaj storiti z vjeto vojsko ter pošlje poslanca k staremu svojemu očetu prašat za svet. Skušeni starček je rekel: „Ne prizadjajte Eimljanom nič žalega, ampak spustite jih.“
Poncij tega ni mogel razumeti ter si je mislil, da mn poslanec ni dobro poročil. Pošlje ga torej v drugič k očetu. Le-ta je zdaj sinu odgovoril: „Ubij vse Eimljane do zadnjega moža“. — Nihče ni vedel tolmačiti nasprotujoče si starčkove besede. Poncij prosi tedaj očeta, naj bi sam prišel v tabor. Tu je stari sivček razložil svoje mnenje rekoč: „Pomorite vse vjetnike in oslabili boste nasprotnikovo moč; ali pa jih spustite in bodo vam hvale dolžni.“ — Poncij se nikakor ni vjemal z očetovim sovetom ter si je mislil: „srednja pot, najboljša pot.“ — Pozval je k sebi rimske konzule in druge odlične častnike ter jim rekel, da jih bo pustil domu iti, če mu obljubijo, da bode starešinstvo potrdilo mir ter jim pustilo popolno samostalnost in da bodo Eimljani razdjali fregelsko terdnjaío. Ko so konzuli in viši častniki obljubo s prisego potrdili, so Samničani šest sto rimskih vitezov pri sebi obdržali, da jim bodo porok za mir, ostale vojščake pa so skozi jarem domu poslali. Yzeli so jim namreč orožje, živino in vse,* kar je kdo seboj nosil; le dolnjo obleko so jim pustili. Na to so v zemljo zasadili dve sulici, a tretjo so navprek privezali ter pod njo pognali vso oropano rimsko vojsko (1. 321 pr. Kr.)
Kmalu se je pokazalo, da je stari poncijev oče le prav imel. Starešinstvo ni pogodbe nikakor hotelo odobriti ter je vse tiste može, ki so na njo prisegli, izročilo nasprotnikom, naj se nad njimi maščujejo. Poncij poslanih mož ni hotel sprejeti, rekoč: „Vsa rimska vojska mora nazaj v kavdinsko sotesko, kjer smo jo vjeli, ali pa naj Eimljani pod omenjenimi pogodbami sklenejo mir. Vse drugo je nesramna sleparija in .žali iste bogove, ki se bodo hudo maščevali nad verolomnim narodom.“ — Krvava vojska se je torej iz novega nadaljevala. Samničani so Apulcem vzeli mesto Lucerijo, a Eimljane so zapodili iz Pregel.
Toda kmalu jih je bojna sreča jela zapuščati. Eimljani so slavnega Papirja Kursora zopet izvolili za diktatorja ter ga z močno vojsko poslali v samniške gore. Samničani so skušali nekatera latinska mesta naščuvati zoper Eimljane, ki
so pa vsaki najmanjši vpor takoj v začetku zadušili. Y Sam-niju se je čemdalje več mest podalo rimskim zmagovalcem in ko je Papirij Kursor (1. 315 pr. Kr.) osvojil močno trdnjavo Lucerijo, kjer je Mio tudi tistih šest sto vitezov zaprtih, ki jih je Poncij v kavdinskej soteski vjel, ni hilo več misliti, da hi se Samničani še mogli ubraniti rimskega gospodstva. Tudi Er eg el e so Kimljani zopet nazaj dobili ter so odtod ravno tako, kakor na vzhodu iz Lucerije imeli v strahu hrabre Samničane. Le-ti so se tedaj prepričali, da se sami ne morejo več meriti z mogočnimi svojimi nasprotniki ter so druga ta-lijanska ljudstva prosili pomoči. Dokazovali so jim, da so Kimljani vsem talijanskim prebivalcem jednako nevarni; zato je treba, da se vsi ob enem vzdignejo zoper silne osvojitelje.
Najprej so Etniščani z veliko vojsko napadli rimsko mesto Sutrij. Toda slavni Fabij Maksim, tjsti, ki ga je ostri diktator Papirij Kursor nekdaj zavolj nepokorščine na smrt obsodil, je iz Kima pripeljal veliko vojsko, s katero je pogumno šel za njimi skozi jako nevaren ciminijski gozd in jih je še v dveh bitvah, pri vadimonskem jezeru in pri Peruziji strašno otepel, tako da so Etruščani zgubili vse svoje najbolje vojščake. Med tem pa se je drugi konzul Marcij nesrečno bojeval s Samničani, ki so njega in njegovo vojsko okol in okol obstopili ter zadelali vsa pota iz taborja. Tu so Kimljani starega Papirija Kursor a zopet imenovali za diktatorja ter ga poslali vjetim rojakom na pomoč. Slavni poveljnik je vjeto vojsko takoj osvobodil, a v strašnej bitvi pri Longuli (1. 309. pr. Kr.) je premagal nasprotnike ter jim vzel veliko število posrebernih in pozlačenih ščitov, katere so pozneje v Kirnu ob posebnih svečanostih po glavnem trgu razobešali.
Zdaj še le so se po malem vzdignili U m b r i, Marši in druga manja sabelska plemena, da bi pomagali sorodnim Samničanom, ali bilo je prepozno. Kimljani so ta ljudstva, ki niti med seboj niso bila složna, drugo za drugim nazaj pognali, in- Samničani so bili zopet sami. Še so se hrabro branili; ko so jih pa Kimljani v bitvi pri Bovijanu (1. 305 pr. Kr.) vnovič premagali ter jim celó vzeli njihovega poveljnika, bilo je dolgoletnej vojski konec.
Samničani so v svojih hribih ostali svobodni, ali morali so se odreči vseh svojih naselbin v Apuliji, Lukaniji in Kam-paniji; a v vojski so morali zmagovalcem pomagati z nekim številom vojščakov. Kimljani so dobili Apulijo, kjer so vteme-lili naselbine z vojaškimi posadkami.
Api j Klavdij cenzor.
Potem ko smo povedali o hrabrih junakih, ki so na krvavih bojiščih premagali sovražnike rimske države, ne smemo pozabiti moža, ki se je z drugimi koristnimi dejanji pridobil večnih zaslug za svojo domovino. Ta mož je bil A pij Klavdij, potomec imenitnega decemvira. Leta 312. pr. Kr. so Kimljani volili- njega in plebejca Plav cija za cenzorja. Kakor že vemo, morali so cenzorji vsako peto leto iz novega precenjevati imetje rimskih meščanov, katere so potem uvrstili v državljanske razrede. Tudi so cenzorji sestavljali popis: tistih, ki so smeli postati senatorji ali starešine, ter so imeli pravico gospodariti z vsemi državnimi dohodki, katere so smeli potrošiti na razna zidanja in druge koristne naprave. Cenzorji so torej imeli jako veliko in v marsičem neomejeno oblast. Zato so Rimljani že leta 434. pr. Kr. sklenili, da cenzorji svoje službe ne smejo dalje, nego osemnajst mescev opravljati.
Apij Klavdij bil je velik narodnjak, ki je črez vse ljubil svojo domovino ter je čas svoje cenzorske oblasti dobro porabil. Najprej je hotel pomnožiti število pravih meščanov. V zadnjih vojskah je poginilo mnogo Rimljanov, drugi so pa šli v nove naselbine. To se je v narodnem zboru jako poznavalo. Y Rimu pa je bilo tudi čemdalje več takih ljudi, ki so se iz sosednjih mest tje preseljevali, in druzih, ki so bili prej suž-njiki, pa so jih njihovi gospodarji osvobodili. Bili so le na pol meščani, kajti v svojem zasebnem življenji so imeli iste pravice, kakor ostali Rimljani, ter so tudi davke plačevali; ali niso smeli dohajati v narodne skupščine niti obnašati kake državne službe. Ker je med njimi bilo mnogo bogatih, pa tudi sicer zmožnih mož, jim je Apij Klavdij podelil popolne državljanske pravice ter jih vpisal med ostale meščane. To pa mnogim starim Rimljanom ni biio po volji; kajti rekli so, da bodo potem v narodnem zboru tujci imeli večino nad domačimi. Zato jih je leta 304. pr. Kr. potolažil novi cenzor Fabij Maksim, ki je ustanovil, da se novi meščani smejo vpisati samo v štiri mestne okraje ali tribuse. Ker je Rim z okolico štel eno in trideset okrajev, in se je v občinskem zboru (t. j. komieija tributa) glasovalo po okrajih, so torej stari državljani tudi v prihodnje imeli večino.
Apij Klavdij pa je še drugače skrbel za korist svojega naroda. Ker v Rimu ni bilo dosti zdrave vode, dal je zidati velikanski vodovod, po katerem je napeljal iz apninskih gor več milj daleč cel potok hladne studenčice. A da bi bilo iz mnogih novih naselbin v južnej Italiji lože dohajati v Rim,
začel je zidati lepo veliko cesto, ki je od glavnega mesta držala skozi Lacijo v Kampanijo. Griče je dal prekopati, jame pa zasuti. Siromašno ljudstvo je neizmerno ljubilo svojega dobrotnika, ki jim je s tem zidanjem naklonil mnogo zaslužka; pa tudi drugi so bili veseli novih naprav, ki so pospeševale občevanje talijanskih ljudstev z Rimom. Le starokopitneži niso marali za Apija Klavdija ter so pri vsakej priložnosti proti njemu rovali. Ko je osemnajst mescev minulo, je Apij prosil starešinstvo, naj mu službo podaljša na pet let, kakor je nekdaj bivalo, da bi mogel velikanska započeta dela dovršiti. Da si so se cenzorjevi nasprotniki temu na vso moč vpirali, bila je vendar večina za vrlega domoljuba, katerega so leta 307. pr. Kr. celó za konzula volili. Tako je Apiju Klavdiju bilo mogoče dovršiti koristne naprave. Še dandanes je poznati staro cesto, ki se je po njem zvala apijeva.
Tretja samniška vojska.
Nevoljno so Samničaai gledali, kako so Rimljani v njihovej najbližnjej okolici zidali trdnjave ter vtemljevali rimske in latinske naselbine. Še teže pa jih je stalo, da niso smeli več gnati svoje živine v Apulijo in Lukanijo na pašo. Jeli so se torej v maiih četah zaletavati v sosedna lukanska mesta, katera so poropali, potem pa z bogatim plenom zbežali nazaj v hribe. Lukanci so zarad teh samniških napadov leta 268. pr. Kr. ponovili svojo zavezo z Rimljani. Ker je pa med njimi bilo tudi mnogo tacih, ki niso marali za rimsko prijateljstvo, ter bi se rajši zvezali s Samničani, morali so Rimljanom izročiti mnogo odličnih mož, ki so bili porok, da bodo Lukanci svojim zaveznikom zvesti ostali. Samničani se tedaj zopet niso mogli ganiti iz svojih hribov.
V tem je Rimljanom od druge strani pretila velika nevarnost. Galci ali Kelti jeli so se iz novega seliti proti vzhodu. Rod za rodom je prihajal črez alpinske gore v gorenjo Italijo, kjer se je že pred sto let nastanilo mnogo galskih plemen. Kakor takrat, so se bili tudi zdaj napotili v bogati apeninski polotok na ropanje. Etruščani in Umbri morali so jih z neizmernimi darovi odkupiti, da jim niso sežigali mest.
Rimljane je lilo kar groza, ko so culi, da so Galci, o katerih so jim dedje toliko strašnega pripovedovali, zopet na potu. Bitva pri Aliji bila jim je v živem spominu. Kdor je mogel orožje nositi, moral je na vojsko; v južno - italskih terdnjavah ostalo je le toliko posadke, kolikor je je za največo silo treba bilo, vse drugo je moralo v Etrurijo. Prvo rimsko
legijo (t. j. veči oddelek vojščakov), ki je šla proti Severju, so Galci do zadnjega moža posekali, a njihove glave so nasadili na svoje sulice ter tako dalje stopali. Yse se je treslo pred strašnimi divjaki, le Samničani so jih hili veseli. Poslali so jim celó poveljnika Egnacija z velikim krdelom hrabrih mož na pomoč zoper Rimljane, nad katerimi so se hoteli maščevati.
Konzul Fabij Maksim, najimenitniši poveljnik tedanjega časa in njegov tovarš, vrli Publij Decij Mus sta šla z veliko rimsko vojsko črez apeninske gore naravnost v Umbrijo, kjer so se bili Galci in Samničani združili. Pri Sen tinu vnel se je (1. 295. p. Kr.) krvav boj, v katerem se je konzul Decij Mus po izgledu svojega očeta, ki je v latinskej vojski dal življenje za svojo domovino bogovom daroval. Ko je z velikim duhovnikom opravil navadno molitev ter si zavil obraz, spodbodil je konja rekoč: „Groza in smrt sovražnikom, ki bodo z menoj v istem grobu ležali!“ — Na to je zginil v največem bojnem metežu, Rimljani pa so navdušeni šli za njim ter do dobrega premagali nasprotnike, ki so bežali nazaj proti Severju, od koder se celih deset let niso upali povrniti se.
Med tem ko so Rimljani vse svoje moči napeli, da so odvrnili strašno nevarnost, ki jim je od severja pretila, so Samničani zopet ropali in razsajali po bogatej Kampaniji in drugih sosednjih deželah. Napadli so rimske trdnjave, ali jih niso mogli vzeti; zdaj pa so ravno z veliko vojsko oblegali Lucerijo. Rimljani so po bitvi pri Sentinu hiteli svojim rojakom na pomoč ter so nasprotnike srečno zapodili izpred Lucerije; sicer pa niso bili nič kaj posebno srečni. Minulo je že nekoliko let, a vojska le ni bila končana. Zdaj so zmagali Rimljani, zdaj njihovi nasprotniki. Konzulu Fabiju Maksimu, katerega je stari oče na vojsko spremil, se je posrečilo, da je vjel slavnega samniškega poveljnika Poncija, ki je nekdaj v kavdinskej soteski vso rimsko vojsko pod jarem pognal. Zdaj je ta sam-niški junak moral vklenjen stopati pred vozom, na katerem se je Fabij z veliko svečanostjo domu vrnil. Brezsrčni Rimljani so vrlega Poncija ob glavo djali.
Kmalu potem so samniški poslanci prišli v Rim prosit konzula Kurija Dentata za mir. Našli so ga na lesenem stolčku pri ognju sedečega, ko si je ravno repo kuhal. Nadjali so se, da bodo revnega poglavarja mogli podkupiti ter so mu ponujali mnogo novcev. Toda pošteni Kurij Dentat jim je smehljaje odgovoril: „Rajši ukazujem bogatim, nego da bi bil sam bogat“. — Samničani niso torej nič -opravili in še ni bilo konec vojske. Rimljani sicer svojih nasprotnikov niso
popolnoma premagali, ali Samničani so jeli čemdalje bolj pešati ter so se nazadnje podali (1. 290 pr. Kr.). Y svojih hribih so ostali svobodni, ali obljubili so Rimljanom, da jim bodo v vojski pomagali. Na meji med Samnijem, Apulijo in Lukanijo so Rimljani v močno vtrjenej Yenusiji naselili dvajset tisuč svojih vojščakov, ki so od ondod vse južne Italce v strahu imeli. Ce tudi Samničani niso bili popolnoma premagani, vendar so tako oslabeli, da se brez tuje pomoči niso mogli več vzdigniti zoper mogočne Rimljane. Nobenemu sovražniku pa vprihodnjič ni bilo težko nakloniti si Samničane kot zaveznike v vojski proti Rimu.
Po tretjej samniškej vojski so morali tudi S ab inči priznati vrhovno rimsko oblast. Pol drugo stoletje so z mogočnimi svojimi sosedi v miru živeli; a kaj da so zakrivili, o tem nimamo natanjčnih poročil. Verjetno je, da so v zadnjej vojski pomagali sorodnim Samničanom.
Leta 285. pr. Kr. so Rimljani morali zopet iti v Etrurijo. V mestu Are ci ji se je ljudstvo vzdignilo zoper plemenitnike, ki so naposled užugali nezadovoljne svoje someščane, ter so največe vpornike celó iz mesta zapodili. Pregnani Arečani pa so se hoteli maščevati ter so šli v gorenjo Italijo, prosit silne Galce pomoči. Kmalu je močna galska četa prihrumela prek Apenina ter obsedala Arecij. Y tej zadregi poslali so areški plemenitniki svoje poslance k Rimljanom, ki so bili takoj z veliko vojsko na potu. Pod zidom areškega mesta se je vnela strašna bitva, v katerej so Galci popolnoma premagali svoje nasprotnike. Trinajst tisuč rimskih vojščakov je poginilo na bojišču, ostale so surovi zmagovalci kot sužnjike seboj odpeljali.
Y Rimu so bili kar prepadeni. Starešinstvo je sklenilo, da se ima hitro nabrati nova vojska, ob enem pa so poslali nekoliko zaupnih mož prosit Galce, da bi jim povrnili vjete rojake. Toda severni divjaki niso imeli srca ter so brez usmiljenja pomorili vse vjetnike do zadnjega moža. Njihov poveljnik dal je celó rimske poslance zaklati ter jih ukazal darovati duši ranjcega svojega očeta, ki je pred desetimi leti v bitvi pri Sentinu poginil. Takošno grozovitno ravnanje pa je Rimljane na vso moč razkačilo in strašno se je maščeval konzul Kornelij Dolabela, ki je novo vojsko peljal črez apninske gore v Umbrijo. Neusmiljeno je razsajal s svojimi vojščaki ter zatrl ves rod senonskih Galcev. Kdor ni bežal, moral je umreti; žene in otroke pa je zmagovalni Dolabela prodal v sužnjike. Koder so prej Senonci stanovali, razprostiralo se je zdaj državno zemljišče Rimljanov, ki so v Seni
Graliki vtemelili prvo naselbino ob jadranskem morji. Žalostna osoda Senoncev prestrašila je tudi ostale Galce v gorenjej Italiji. Boji, ki so najbolj proti jugu stanovali, vzdignili so se še enkrat, da bi ukrotili premogočne Rimljane. Ž njimi se je združilo mnogo Etruščanov, ki niso marali za rimsko zavezo, ter tudi oni Senonci, ki so pred dolabelovo vojsko zbežali iz Umbrije. Toda vse zastonj. Galci niso bili več tako krepki in silni, kakor nekdaj njihovi predniki. Rimljani so jih najpred pri vadimonskem jezeru in potem v drugič pri Populoniji popolnoma premagali. Boji so prosili miru, katerega so jim zmagovalci dovolili pod tem pogojem, da se vrnejo nazaj proti severju. Kmalu potem so se Rimljani tudi z vpornimi Etruščani pomirili.
Vojska s Tarentinci in kraljem Pirom.
Grške naselbine v južnej Italiji se niso vdeleževale bojev, v katerih so Samničani in drugi talijanski razrodi branili svojo svobodo zoper mogočne Rimljane. Nekoliko so bili tega krivi razpori med samimi grškimi naseljenci, ki so vedno drug druzega nadlegovali ter čem dalje bolj slabili, namesto da bi se v pravem času združili proti splošnej nevarnosti, ki je vsem italskim prebivalcem jednako pretila. Razen tega pa so si grška mesta mislila, da si bodo svojo samostalnost najbolje ohranila, če se ne mešajo v homatije, ki so jih druga talijanska ljudstva med seboj imela. Ali motili so se. Po tretjej sam-niškej vojski so se kmalu prepričali, da Rimljani ne bodo prej mirovali, dokler ne postanejo gospodarji nad celo Italijo.
Lukanci namreč so mislili, da smejo po južnej Italiji razsajati, kakor jih je volja, zato ker so ob času samniške vojske bili rimski zavezniki Napadli so torej Túrije, kjer so stanovali bogati grški naseljenci. To pa Rimljanom nikakor ni bilo po volji ter so Turijcem takoj poslali vojsko na pomoč, Lukancem pa so se zagrozili, da ne smejo dalje .oblegati mesta. Vnela se je nova vojska, v katerej so Lukancem pomagali Samničani in Apulci; toda rimski poveljnik Kaj P a b r i c i j je v nekoliko bitvah premagal vse nasprotnike, in ko je v turijskem mestu pustil vojaško posadko, se je z bogatim plenom domu vrnil. Na to so Rimljani tudi v ostala mesta poslali po nekoliko svojih vojščakov in kmalu so imeli vse grške naselbine razen Tarenta v svojej oblasti.
Med vsemi grškimi naselbinami v južnej Italiji je T ar e n t bil najimenitniše in najbogatejše mesto, ki je bilo dobro vtrjeno, a po svojej legi jako pripravno za prekmorsko trgovino.
Kakor v drugih grških mestih, ste tudi v Tarentu bili dve stranki, ki ste se poganjali za vlado, katero so navadno d e-mokrati imeli v rokah. Vendar pa niti aristokrati niso ■bili brez modi, in včasih so tudi oni s svojimi nasveti zmagali. Ker so Tarentinci bili jako bogati in so po mestnej okolici imeli mnogo dobro obdelanih zemljišč, morali so se jako pogostoma bojevati z lukanskimi, apulskimi, zlasti pa s samniškimi razbojniki, ki so vsak čas ropali in pustošili po prelepih tarentinskih pristavah. Bilo jim je torej jako ljubo, da so se talijanski razredi v samniških vojskah med seboj klali in drug druzega slabili. Ko so pa Bimljani vsa italska ljudstva spravili pod svojo oblast, ter tudi v grška mesta poslali vojaške posadke, začeli so se Tarentinci bati za svojo samostalnost; kajti dobro so vedeli, da se jim sami nikakor ne morejo vpreti. Tareutinski plesnenitniki bi bili tedaj naj ■ rajši dobrovoljno priznali vrhovno rimsko oblast, da bi si tako saj domačo mestno samoupravo rešili; ali temu so nasprotovali demokrati, ki so si po vsej sili hoteli ohraniti popolno svobodo, ter so poslali svoje poslance prek morja v Epir, prosit pomoči grškega kralja Pira.
V tem so Bimljani leta 282. pr. Kr. v jeseni prijadrali na desetih vojnih ladijah pred Tarent, v katerem so se nameravali nekoliko muditi na potovanji v Seno Galiko, kjer so bili po zadnjej vojski s senonskimi Kelti vtemelili vojaško naselbino. Toda leta 301. pr. Kr. so Bimljani v pisrnenej pogodbi Tarentincem obljubili, da ne bodo s svojimi ladijami nikdar šli dalje, nego do lacinijskega nosa. S svojim prihodom v Tarent so torej prelomili omenjeno pogodbo. Tarentinci, ki so bili ravno v gledišči, si tega niso vedeli drugače raztolmačiti, nego da se Bimljani v sporazumljenji s plemenitniki mislijo polastiti mesta. Prepadeni prebivalci so se takoj oborožili ter napadli došle Bimljane, katere so popolnoma užugali. O veter o rimskih ladij so potopili, eno vjeli, ostalih pet pa je zbežalo. Mnogo Bimljanov (med njimi tudi poveljnik) poginilo je v boji, a mnogo jih je živih prišlo nasprotnikom v pest. Bazsrdeni zmagovalci so vjete veslarje prodali v sužnjike, vojščake pa so vse ob glavo djali. Zdaj še le so Tarentinci sprevideli, kako nespametno je bilo, da niso v zadnjih vojskah pomagali Samničanom, ki so le po njihovih pristavah ropali, med tem ko jim od Bimljanov žuga mnogo veča nevarnost. Da bodo Bimljani prišli z mnogo večo vojsko, o tem ni nihče dvomil. Tarentinci só jih mislili prehiteti ter so hitro napadli in vzeli bližnje Turi j e, od koder so spodili rimsko posadko
in vse domače plemenitnike; mestno vlado pa so izročili demokratom, ki so se ž njimi zvezali.
Kmalu potem prišlo je v Tarent rimsko poslanstvo z naročilom, da ponovi staro prijateljstvo med Kimljani in Tarentinci, da izpuste vjete rojake ter izroče najimenitniše može demokratične stranke, razen tega pa Ibi morali turijske plemenitnike pustiti nazaj v njihovo mesto ter jim povrniti vso škodo. Dolgo so se Tarentinci med sehoj prepirali, hi li sprejeli pogodbe ali ne; dokler niso nazadnje zmagali demokrati, ki niso hoteli [ničesar čuti o rimskej zavezi. Poslanci niso tedaj nič opravili ter so se vrnili domu v Kirn.
Stari pisatelji, ki so v vsem le Rimljanom prav dajali, pravijo, da so se Tarentinci posmehovali rimskemu poslancu Postumiju, ki ni znal gladko grški govoriti, ter da so ga z blatom ometali. Postumij se jim je na to bajé zagrozil rekoč: „Le smejajte se, saj se ne boste dolgo; kajti z lastno krvjo boste morali oprati madež iz mojega plašča.“
Rimsko starešinstvo se ni moglo takoj odločiti za vojsko; kajti še se je nadjalo, da bodo tarentinski aristokrati pregovorili svoje someščane, naj se dobrovoljno podajo. Nazadnje pa so vendar le proti Tarentu poslali vojsko, katero je vodil konzul Emilij Barbilla. Le-ta je nasprotnike premagal ter zapodil nazaj v mesto, pred katerim je s svojimi vojščaki neusmiljeno razsajal po pristavah tarentinskih demokratov, med tem ko se ni niti dotaknil zemljišč aristokratov. Tudi zdaj pa se je konzul Barbilla hotel pomiriti pod prejšnjimi pogoji. Ker ravno ni bilo doma najveljavnejših demokratov, ki so šli na grško prosit pomoči, bi bili aristokrati skoraj zmagali; kar je Kinej, prvi svetovalec kralja Pira, prišel v Tarent z veselim poročilom, da je njegov gospodar z močno vojsko že na potu.
V Epiru, ki ga visoke gore ločijo od ostalih grških pokrajin, so se stave navade mnogo dalje ohranile, nego drugod. Prebivalci so se delili na mnogo plemen, a pečali so se po goratem svetu večidel z živinorejo. Tu ni bilo slepu o razkošnem mestnem življenju, niti o republikanskih državicah. Vsako pleme je imelo svojega kneza ali kralja, kateremu je bilo popolnoma vdano. Najimenisniši so bili mološki vladarji, ki so bili v rodu s slavnim makedonskim kraljem Aleksandrom velikim. Ko ja kralj P ir, še kot mlado dete, imel provzeti vlado nad Mološani, ga je neki sorodnik s prestola pahnil ter mu po življenji stregel. Prijatelji stare vladarske rodovine so z malim dečkom zbežali k ilirskemu kralju, ki je potem pregnanemu Piru v njegovem dvanajstem letu pomagal, da se
je vrnil na očetov prestol. Ali v kratkem je nesrečni kralj moral zopet bežati. Sel je k svojemu svaku Demetriju, kateremu je kot sedemnajstletni mladeneč pomagal v bitvi pri Ipsu (1. 301. pr. Kr.). Tu pa so ga nasprotniki vjeli ter odpeljali v Egipt, kjer se je bil lepi in pogumni mladeneč s svojim plemenitnim obnašanjem na kraljevem dvoru kmalu vsem prikupil. Kralj Ptolomej mu je dal svojo hčer Antigono za ženo ter ga z močno vojsko poslal nazaj v Epir. Z egiptovsko pomočjo je Pir premagal svojega nasprotnika ter postal urološki kralj. Toda mlademu vladarju bila je očetovska dežela premajhena. Premagal je torej sosedne kneze ter ves Epir spravil pod svojo oblast. Za prestolno mesto si je izvolil Ambrakijo, kamor je pozival mnogo grških učenjakov in umetnikov; kajti bil je navdušen za grško omiko. Kot hraber in skušen vojvoda je Pir večkrat pomagal aleksandro-vim naslednikom, ko so se borili za makedonski prestol. Bil pa j.e tudi moder vladar, ki je nekdaj ubogim in malo spoštovanim Epircem pomagal do večega telesnega in duševnega blagostanja. Njegov prvi svetovalec je bil učeni Tesalec Ki n e j, katerega so sploh primerjevali s slavnim Demostenem. Pir sam je večkrat rekel, da mu je Kinej s svojo zgovornostjo več mest osvojil, nego on z mečem. Da Pir ni bil le surov vojščak, ki je hodil po svetu sreče iskat, priča nam to, da se včasih po mnogo let ni dotaknil orožja, ampak doma je mirno vladal, ter se pečal z grško književnostjo. Smemo ga torej primerjevati najslavnejšim poveljnikom in vladarjem ter ga spoštovati kot ljubeznjivega in poštenega moža.
Kmalu po kinejevem prihodu je poveljnik Mil o n pripeljal tri tisuč epirskih vojščakov v Tarent, kjer zdaj ni bilo več govorjenja o zavezi z Bimljani. Konzul Emilij se je tedaj umaknil v Apulijo ter je ondi ostal črez zimo. Na spomlad leta 280. pr. Kr. je sam Pir prišel v Tarent. Pripeljal je seboj pet in dvajset tisuč izurjenih vojščakov in dvajset slonov. Takoj je dal zapreti gledišča in šole, ter je prepovedal vse narodne shode in raznotere zabave. Vie se je moralo pripravljati za vojsko; kdor je le mogel nositi orožje, bodi si bogat ali siromak, moral je v vojščake. Tarentinci so bili prej Piru poročili, da se bo takoj vsa južna Italija vzdignila zoper Rimljane, kakor hitro se bodo pokazale epirske ladije; da se bode najmanj sto tisuč hrabrih mož dobrovoljno pridružilo njegovej vojski. Zdaj pa o vsem tem navdušenji ni bilo ne duha ne sluha. Razen Tarenta in Turija se nobeno mesto niti zmenilo ni za epirskega kralja; in tudi v teh dveh mestih bi se bili aristokrati rajši Rimljanom podali.
Občna zgodovina. II.
6
V	Rimu so mislili, da bo Pir pripeljal v Italijo četo mehkužnih in razuzdanih grških najemnikov, katerih se ni treba bati; zato so poslali konzula Y a 1 e r i j a Levina samo s pet in dvajset tisuč vojščakov proti Tarentu. Pri Herak-leji so se prvikrat spoprijeli. Pir je najbolj izurjene in dobro oborožene vojščake po makedonsko postavil v dolgo vrsto, tako da je mož pri možu tičal. Rimljani so jih sedemkrat naskočili, ali nikakor niso mogli predreti močne vrste, ki je bila podobna trdemu železnemu zidu. Še le ko so bili nasprotniki že vtrujeni, napadel jih je Pir s svojimi junači, ter je nazadnje pognal med nje velikanske slone, na katerih je bil cel kup hrabrih vojščakov. Rimljani, ki takošnih zveri nikdar niti videli niso, so se v največej zmešnjavi nazaj pomikali ter so zgubili polovico vojščakov; mnogo jih je poginilo, drugi so živi prišli sovražnikom v pest. Pir, kateremu je tudi do štiri tisuč mož poginilo, se je kar čudil hrabrosti nasprotnikov. Ko je na bojišči ogledoval rimske mrliče, je baje rekel: „S takimi vojščaki osvojil bi ves svet, in Rimljani bi mu gospodovali, da sem jim jaz poveljnik.“
Med tem, ko so ostanki rimske vojske zbežali v V e n u-sijo, pridružile so se Piru vse grške naselbine in tudi iz Brucije, Lukan ij e in Samnija prišlo mu je veliko število dobrovoljcev na pomoč. Toda zmagovalni kralj se je bil pri Herakleji prepričal, da se bode z Rimljani čemdalje teže vojskovati, in najrajši bi se ž njimi pomiril. Poslal je toraj zvitega svojega svetovalca Kineja v Rim, da bi se zaräd tega dogovoril s starešinstvom. Pir ni hotel druzega, nego da bi Rimljani pripoznali samostalnost grških naselbin. Za ostala talijanska ljudstva mu ni bilo mar. ' Grkom je bilo še ljubše, da so Lukanci, Apulci in Samničani bili v rimskej oblasti; kajti imeli so vsaj mir pred njihovimi razbojniki.
Y	Rimu se je Kinej na vso moč prizadeval, da bi veljavne može za se pridobil. Šel je k vsakemu na dom ter mu ponujal mnogo zlata in srebra, ali vse zastonj; nobeden se ni dal podkupiti. Ker zveden poslanec ni z novci nič opravil, hotel je s svojo zgovornostjo prepričati starešinstvo, ki se je zarad tega več dni posvetovalo. Že je mnogo senatorjev jelo-omahovati in skoraj da bi bili sprejeli - pirove ponudbe. Tu se je stari Apij Klavdij, ki je bil oslepil in se že več let ni pečal za javne stvari, dal prinesti v zbornico ter je v navdušenem govoru strašno šibal po omahljivih starešinah. Častitljivi sivček rekel je med drugim: „Doslej sem vedno obžaloval zgubo svojih oči; zdaj pa mi je jako žal, da nisem tudi oglušil, vsaj ne bi slišal tako sramotnih reči.“ — Stare-
šinstvo je na to Kineju ukazalo, da mora takoj iti iz mesta, a svojemu gospodarju da naj poroči, da Rimljani ne bodo ž njim prej sklepali miru, dokler ne zapusti talijanske zemlje. Kinej se ni mogel dosti načuditi stanovitnosti rimskih mož, a Piru je baje rekel, da se mu je mesto zdelo kot velik tempelj, a v starešinstvu si je mislil, da med samimi kralji sedi.
Pir je med tem skušal vzeti kampanski mesti Kapuo ia Neap olj, ali ni se mu posrečilo. Stopal je tudi dalje proti Kirnu, da bi prebivalce prestrašil, ali ker je videl. da je vse zastonj, vrnil se je nazaj v Tarent; Kimljani pa so bili že nabrali veliko vojsko, kajti Latinci in vsi ostali talijanski zavezniki so jim ostali zvesti, le posamezne čete dobrovoljcev so se na svojo( odgovornost pridružile nasprotnikom. Da bi bili vjetnike osvobodili, so Kimljani poslali k Piru jako poštenega in hrabrega Pabricija. Pir bi bil rad pridobil slavnega moža in mu je ponudil mnogo zlata in drugih dragocenih stvari. Priprosti Fabricij pa ni hotel ničesar vzeti, rekoč, da ga malo posestvo dostojno živi. Kralj ga na to pelje v sobo, in ko se razgovarjata, odgrne se zagrinjalo in za hrbtom rimskega poštenjaka je stal velikanski slon, kije svoj rilec stegoval črez poslančevo glavo. Neprestrašeni Fabricij se je nasmehljal ter kralju prav mirno rekel: „Kakor me prej tvoje zlato ni zaslepilo, tako me niti tvoj slon ne bode ostrašil.“ —
Pir je občudoval nepodkupljivo njegovo domoljubje ter ga spoštljivo odpustil. Zarad vjetnikov se sicer nista mogla pobotati; vendar pa je velikodušni kralj dovolil, da smejo iti v Rim k saturnalskim svečanostim, ali potem da se morajo takoj nazaj vrniti, razen ko bi starešinstvo hotelo skleniti mir pod že omenjenimi pogoji. Ker so Rimljani ostali pri svojem prejšnjem odgovoru, prišli so vsi vjetniki nazaj v Tarent.
Na to je Pir šel v Apulijo, kjer je mislil vzeti rimsko trdnjavo Venu sij o; ali pri Askulu sta ga konzula Sul-picij in Decij že čakala z veliko rimsko vojsko. Tu se je tedaj vnela druga bitva (leta 279. pr. Kr.), v katerej ste se obe stranki hrabro bojevali. Pri Rimljanih se jé baje konzul Decij po izgledu svojega očeta in deda bogovom daroval, ali zastonj, zmaga jé bila Pirova, kateremu je pa tudi mnogo najboljših vojščakov poginilo. Pravijo, da je epirski kralj vskliknil: „Še enkrat naj tako zmagam, pa sem zgubljen!“ — Bitva pri Askulu nam jasno kaže, da so talijanska ljudstva kaj slabo pomagala Piru. Rimljani pa so tedaj ponovili staro zavezo s Kartaginci, ki so obljubili, da jim bodo poslali svoje brodovje na pomoč. Ko se je Pir hotel zopet pomiriti pod starimi pogoji, niso Rimljani sprejeli njegove ponudbe, ampak
sklenili so le primirje ter dali za Tsacega svojega vojaka po-enega grškega vjetnika.
Za leto 278. pr. Sr. so v Biimi izvolili Kaja Pabricij a za konzula. Pirov osebni zdravnik mu je takrat bajé pisal, da bi za dobro plačilo zavdal svojemu gospodarju. Toda pravični Pabricij je izdajalčevo pismo poslal Pira, ki se ni mogel načuditi staremu rimskemu poštenjaku. . Bekel je: „Prej bo solnce zgrešilo svoj tir, nego Pabricij zapustil poti poštenosti.“
Ko se je Pir prepričal, da niti z zmago ne more doseči svojega namena, in bi bil že rad častno zapustil talijanska tla, mu je dobro došel poziv Sirakušanov, ki so ga prosili, naj jim pride na pomoč zoper silne Kartagince. Le-ti so od nekdaj hrepeneli, da bi celo Sicilijo dobili v svojo oblast; ali temu so se na vso moč vpirali sirakuški kralji, ki so si vbra-nili vzhodno polovico otoka, med tem ko so Kartaginci gospodarili na zahodu. Po smrti kralja Agatokla (1. 286. pr. Kr.) pa so v Sirakuzi nastali veliki domači prepiri, ki so prej mogočno državo tako slabili, da so jej Kartaginci vzeli skoraj vso zemljo zunaj mesta; a brez tuje pomoči ne bi ni tega mogli vbraniti proti zmagovalnim nasprotnikom. Z velikim veseljem so torej Sirakuzanci sprejeli slavnega Pira, ki je takoj pomiril domači razpor ter vredil meščansko vojsko. Kartaginci so se morali čemdalje bolj proti zahodu vmikati in v kratkem niso imeli druzega mesta, nego močno vtrjen Lilibej. Že si je Pir mislil, da bode na zahodu vtemelil velikansko grško državo, kakoršno si je nekdaj Aleksander veliki na vzhodu osvojil. Kartaginci prosili so ga za mir ter so se odrekli vseh ostalih mest na Siciliji, samo Lilibej bi bili radi obdržali. Toda G-rki so dobro vedeli, da ne bodo prej varni pred svojimi nasprotniki, dokler jih popolnem ne preženo iz otoka. Zato je Pir oblegal močni Lilibej. Bazvajeni sicilski Grki so se bili kmalu naveličali vojnih naporov in jeli só zapuščati Pira, ki jim je bil preoster in celó okruten vladar. V takih razmerah si niti Pir sam ni želel dalje ostati v Sicilji.
Iz Italije so tedaj prihajala žalostna poročila. Bimljani so se hudo maščevali nad Samničani, ki so bili epirskemu kralju poslali dobrovoljcev na pomoč. Y grških naselbinah so aristokrati iz nova začeli rovati ter pomagali, da je mesto za mestom prišlo v rimsko oblast. Le Tarent in Begij sta se ubranila s pomočjo epirskih posadek. Leta 276. pr. Kr. je Pir s svojo vojsko v Sirakuzi šel na ladje ter se odpeljal v Italijo. Z malim trudom je Bimljanom zopet vzel manja grška
mesta ter se vrnil v Tarent, kjer se je pripravljal za novo vojsko.
V Rimu so se jako ustrašili, ko so čuli, da se je epirski kralj vrnil v Italijo. Mladi ljudje so se jeli odtegovati vojaškej službi in le z največo ostrostjo je bilo mogoče nabrati" novo vojsko. Da ne bi ljudstvo omahovalo , napravili so molitvene dneve ter z velikimi daritvami hoteli sprositi božjo pomoč. Pa niti Pir se ni veselil novega boja; kajti vsi njegovi stari skušeni vojščaki in zvedeni poveljniki so že poginili, a v Siciliji mu je umrl najbolji svetovalec Kine j a, kateremu ni mogel dobiti namestnika. Z nezanesljivimi najemniki in grškimi zavezniki , ki so ga jako nejevoljno slušali, šel je Rimljanom nasproti. Konzul Kurij Dent at se je bil pri B e-neventu vtaboril in je misiil počakati svojega tovarša Len-tula. Toda Pir je kar takoj udaril na rimsko vojsko, ki je pa to pot popolnoma zmagala (1. 275. pr. Kr.). Ko je kralj videl, da se njegovi vojščaki nazaj pomikajo, zapodil je slone v boj. Ali Rimljani so na nje streljali z gorečimi puščicami ter velike zveri tako splašili, da so se obrnile in poteptale mnogo svojih ljudi. Konzul Kurij Dentat vrnil se je v Rim z veliko svečanostjo, katero je poveličalo čvetero slonov, ki so jih zmagovalci vjeli v bitvi pri Beneventu.
Pira ni bilo več ostati v Italiji, kajti niti Grki, hiti dragi zavezniki mu niso hoteli več dajati vojščakov. Poročil je sicer v Makedonijo, v Sirijo in v Egipt, da bi mu poslali pomoči ali od nikoder ni bilo odgovora. Pustil je torej poveljnika Milona z malo posadko v Tarentu, z ostalimi vojščaki pa je šel na ladje ter se odpeljal domu v Epir. Toda zdaj ni imel več miru. Odvadil se je bil mirnega življenja ter hrepenel po velikej svetskej državi. Kar mu je v Italiji spodletelo, mislil je na vzhodu doseči. Najprej je napadel makedonskega kralja Antigona Gonota ter ga nekolikokrati premagal. Na to je šel pomagat spartanskemu kralju KI e o n im u, katerega je njegov sinovec Arej s prestola pahnil. Pir je vdaril na Sparto, ali ni je mogel vzeti. Naposled so ga Argivci, ki so se vprli zoper makedonsko oblast,- pozvali na pomoč. Strašno so se privrženci Makedoncev in njihovi nasprotniki' klali po argejskih ulicah. Nemirni epirski kralj se je sam. boril v največem metežu; v tem vrže neka žena iz podstrešja svoje hiše velik kos opeke in slavni Pir se je mrtev zgradil na tla. Tako je poginil mož, ki zasluži, da ga prištevamo najimenitnišim junakom starega veka.
Rimljani, gospodarji cele Italije.
Ko se je bil Pir vrnil v svojo domovino, so se Rimljani maščevali nad nezvestimi ljudstvi ter so z novimi naselbinami vtrdili svoje gospodstvo nad celo Italijo. Sredi Samnija so vtemelili močno vojaško naselbino v Beneventu, kjer so prej slavno premagali epirskega kralja. Vojaške posadke pa so zdaj pošiljali tudi v mnoga primorska mesta, iz katerih so po malem začeli raztezavati svojo moč tudi prek tirenskega in jadranskega morja. Najdalje se jim je vpiral Tarent, katerega je konzul Papirij dolgo časa na suhem oblegal, ali brez vspeka, ker je mesto bilo dobro vtrjeno in je po morji dobivalo potrebnega živeža. Tarentinski aristokrati bi se tudi zdaj radi dobrovoljno Rimljanom vdali, ali demokrati so jih zato s pomočjo epirskih vojščakov iz mesta spodili.
V tem so se Kartaginci začeli bati premogočnih Rimljanov, svojih prejšnjih zaveznikov, ter so prišli Taren-tincem z močnim brodovjem na pomoč. Epirski poveljnik Milon se je bil do tedaj nadjal, da se bo Pir z novo vojsko vrnil iz Epira; ko je pa (leta 272. pr. Kr.) zvedel, da je slavni kralj poginil, ni hotel se dalje muditi v Italiji. Le on je Tarent vbranil proti Rimljanom; po njegovem odhodu se je moralo odločiti, čigavo da bodo mesto. Ker je Milon Kar-tagince še manj maral, nego Rimljane, izročil je le-tiin terd-njavo ter se s svojimi rojaki vrnil prek morja v Epir. Ž njim bežali so tudi tarentinski demokrati, ki so se bali ostre rimske sodbe. Tako so Rimljani dobili najimenitniše primorsko mesto cele južne Italije v svojo oblast. Zmagovalci so mestno obzidje podrli, v gradu pa so pustili vojaško posadko. Aristokrati so se zopet vrnili v Tarent, kjer so se sicer sami upravljali po starih svojih postavah in navadah; toda morali so priznati Rimljane kot svoje vrhovne'gospodarje, katerim so odslej v vojski pomagali z brodovjem.
Ko so si Rimljani (1. 266 pr. Kr.) osvojili tudi Kalabrijo, bili so gospodarji celega apeninskega polotoka., "Vsi talijanski razrodi so morali slušati rimske ukaze. Etmščani so bili sicer popolnoma svobodni, ali ker sami niso mogli užugati sosedne Galce, ostali so prijatelji Rimljanom, katere so tudi etrurski. aristokrati vedno pozivali na pomoč zoper demokratične svoje someščane. Razna sabelska plemena so doma v svojih mestih in vaseh imeli samoupravo, ali ob vojski so morali Rimljanom dajati vojščakov. Ko bi se pa hoteli vzdigniti zoper nove gospodarje, strahovale so jih rimske naselbine, katerih je bilo po vseh krajih italskega polotoka. Da je vsako ljudstvo moralo
Eimljanom odstopiti nekoliko sveta, ki je postalo državno zemljišče, smo že prej večkrat povedali. Grška mesta ot> morji niso imela druge dolžnosti, nego da so ob vojskinem času dajala oboroženih vojnih ladij ter da so v gradu imela nekoliko rimske posadke. Eaznotera talijanska ljudstva so torej imela za zdaj še dosti svobode; Eimljani so po večem zahtevali le vojaške pomoči, a niso se mnogo pečali za domače življenje svojih podložnih. Ne smemo pa pozabiti, da so mogočni Eimljani mogli obstoječe razmere vsak čas poostriti ter da so vsak najmanjši vpor takoj zadušili z največo okrutnostjo.
Kakor so se nekdaj Eimljani ločili v patricije in plebejce, tako so se zdaj pravi rimski meščani razlikovali od rimskih zaveznikov. Pravi meščani stanovali so v Eimu in po naselbinah ter so imeli vse državljanske pravice. Bilo pa je tudi takih občin, ki so imele vse državljanske dolžnosti, a nikakoršnih javnih pravic. Namestnik rimskega pretorja je pri njih vodil sodriijske obravnave, s premoženjem svojega mesta pa so sami gospodarili. Prebivalci takih mest {latinski civitates sine sufragio) so s časom postali pravi rimski meščani.
Da je v Eimu zdaj marsikaj drugače bilo, nego ob času kraljev, ni dvomiti; vendar pa so se pravi Eimljani tudi zdaj še po večem od živinoreje in poljedelstva živili. Pač pa so kmetijska opravila po samniških vojskah prepuščali sužnjikom, katerih je bilo čemdalje več. S kupčijo in obrtnijo pečali so se le tuji naseljenci. Leta 269. pr. Kr. so v Eimu prvikrat kovali srebrni denar, med tem ko so prej le bakrenega imeli. To nam spričuje, da se je trgovina in občevanje med posameznimi ljudstvi sploh po dokončanih talijanskih vojskah neizmerno povečala. Eim je postajal čem dalje veči, ali razen tempeljnov ni imel mnogo lepih hiš. Ulice so bile po večem jako ozke in krive; le' glavni trg se je bil v zadnjem času jako polepšal. Namesto mesnic in grdih kramarski koč, ogra-jale so ga prekrasne lope in lepa javna poslopja, a po sredi stali so spominki slavnih mož. Ob praznikih razobešali so po trgu ščite in vsakovrstnega druzega orožja, ki so ga vzeli premaganim sovražnikom.
Jako radi so Eimljani gledali svečane procesije, katerih ni manjkalo pri nobenej slovesnosti. Najlepši javni sprevod je bil triumf. Tako namreč so zvali slovesni vzhod zmagovalnega poveljnika, katerega so na pozlačenem vozu peljali v mesto. Pred vozom so šli vozovi s plenom in vjetniki, za vozom pa je stopala vojska praznično oblečena in z venci
nakinčena. Tudi ni manjkalo godcev in piskačev, ki so poveličali svečanost. Eavno tako so pogrebi odličnih Bimljanov bili jako slovesni. Mrliča so v velikem sprevodu prinesli na glavni trg in tu je eden bližnjih sorodnikov zbranej množici govoril o zaslugah in krepostih ranjcega. Da si so Bimljani že v najstarejših časih prepevali pesmi v slavo bogov in so se pri raznih prilikah vadili v lepem govorjenji, vendar v tej dobi še niso imeli nobene-prave književnosti.
7.	Doba punskih vojsk.
Ko je Pir šel iz Sicilije, rekel je: „Škoda lepega bojišča, ki ga moram prepustiti Bimljanom in Kartagincem.“ — Minulo je komaj deset let in njegove besede so se spolnile. Bimljani in Kartaginci so se v jako krvavih bojih poganjali za lepo in bogato Sicilijo. Toda končna zmaga ni le odločila, čigav da bode rodoviten in za trgovino imeniten otok; marveč odločila je, kdo da bode ukazoval narodom, ki so stanovali od atlantiškega pa do kaspiškega morja. Bim je postal prvo mesto na svetu, a nekdaj slavna Kartagina je zginila s površja zemlje; neusmiljeni zmagovalci so jo do tal razdjali, da niti kamen na kamnu ni ostal.
Kartagina je s prva bila feničanska naselbina, kakor smo že v prvem zvezku povedali. Kdaj da so se Peničani ali Punci prvikrat ondi naselili, ne moremo za gotovo vedeti. Domača kartaginska poročila, ki trde, da so Sidonci v 12. stoletji p. Kr. vtemelili stari grad Birso, so ravno tako nezanesljiva, kakor pravljica o Didoni in o volovskej koži. Ker so pa v starejših časih Sidonci in pozneje Tirci največ izseljencev pošiljali proti zahodu, je vendar le jako verjetno, da je Kartagina prvotno bila sidonska naselbina, katera je hitro rasla, zlasti ko je mnogo tirskih rodbin zavolj domačih raz-porov zapustilo rojstno svoje mesto. Kmalu ga ni bilo v celem zahodnem sredozemnem morji imenitnišega mesta, nego je bila Kartagina, ki je po svojej legi bila jako pripravna za trgovino. Ko je Penicija pod perzijskim gospodstvom čemdalje bolj propadala, spravili so Kartaginci vse feničanske naselbine po malem pod svojo oblast ter tako vtemelili velike državo, ki je v marsičem bila podobna rimskej ljudovladi.
Obe državi, rimska in kartaginska, ste postali iz razširjene mestne občine, in obe ste razpošiljali svoje meščane v naselbine, ki so imele v tujih krajih vtrditi oblast domačega mesta. Kakor v Bimu, tako je tudi v Kartagini vladalo modro starešinstvo, v katerem so sedeli samo zaslužni in
skušeni možje. Mnogi očitajo Kartagincem. da so Lili mehkužni in razvajeni ljudje, ki so svoje vojske prepuščali plačanim najemnikom. Kes je, da se jim ni vredno zdelo, hraniti oddaljene naselbine z meščanskimi vojščaki: ali če je bilo treba rešiti domovino. bili so hrabri in pogumni, kakor naj-slavniši rimski junaki. To so jasno pokazali v vseh treh punskih vojskah. Da so jih pa Rimljani premagali v boji, ki je odločil, kdo da bo gospodoval po sredozemnem morji,- — tega ni bila kriva malodušnost Kartagincev. marveč njihove neugodne razmere. Rimska država je bila skupna celin a, v katerej so stanovali po večeru sorodna ljudstva; kar-taginska pa je bila zveza mnogih naselbin, ki so bile raztresene daleč okoli, in v katerih so stanovala naj različnima ljudska plemena. Rimljani so se bojevali doma, Kartaginci pa na tujem. Tudi ustava kartaginska jo bila po vsem jako podobna rimskej, katero je v nekaterih stvareh celó prekosila. Omenili bomo le to, da so Kartaginci vojaštvo popolnoma ločili od meščanske oblasti, ter je izročili posebnemu poveljniku, ki je imel neomejeno moč do konec vojske. Večkrat pa je poveljnik, ko kaki kralj, poveljništvo izročil svojemu sinu. To ja bilo gotovo razumniše. nego kakor je bilo v Rimu, kjer so se za vsako leto volila po dva poveljnika (namreč konzula), ki sta večkrat drug druzemu nasprotovala.
Na Siciliji so se Kartaginci in Rimljani prvikrat spoprijeli. Ta rodoviten, a po svojej legi za trgovino jako pripraven otok privabil je v starem in srednjem veku mnogo raznoterih narodov, da so se na njem naselili. Feničani so po celem otoku ob morji imeli mnogo svojih mest in gradov, katere so pozneje Kartaginci prevzeli. Ko so se pa tudi Grki jeli seliti proti zahodu v južno Italijo in Sicilijo, morali so se Feničani umakniti v močne trdnjave na zahodnem koncu otoka, čigar vzhodni in južni del so morali prepustiti raznim grškim razrodom. Da bi bili Grki med seboj složni, mogli bi Feničane popolnoma zapoditi iz Sicilije, kakor bi bili tudi lahko vso Italijo spravili pod svojo oblast. Toda kakor drugod, tako niti na Siciliji Grki niso mogli mirno drug kraj druzega živeti, ampak vedno so se prepirali, dokler jih ni tiran naj-mogočnišega mesta Sirakuze vse užugal. Ko so Grki hoteli ves otok za se imeti, Kartaginci pa skušali nekdanja feni-čanska mesta nazaj dobiti, vnela se je dolgoletna, a brezkončna vojska, v katerej so zdaj eni, zdaj drugi zmagovali. Ce so bili Kartaginci tudi popolnoma tepeni, močne lilibejske trdnjave jim nasprotniki niso mogli nikakor vzeti; Grki pa so
v dobro obzidanej Sirakuzi zmiraj našli varno zavetje proti vsakemu sovražniku. Tako so Kartagine! in Grki mnogo dragocene ljudske krvi po nepotrebnem prelivali; a Sicilije niso dobili ne prvi, ne drugi, ampak tretji — Rimljani.
Prva punska vojska.
Razen Lilibej a in S ir a kuže je tudi Mešana bila veliko in močno mesto. Po svojej legi na severnem obrežji siciljskega otoka imela je od nekdaj jako živahno trgovino z nasproti ležečo Italijo; toda po vsej Siciliji ga ni bilo mesta, ki bi bilo tolikokrati spremenilo svoje prebivalce, nego Mešana. S prva je bila halkidska naselbina in se je zvala Z ankle. Ob času perzijanskih vojsk so seMiležani v njej naselili, a prejšnje prebivalce so spodili ali jih za sužnike naredili. Kmalu potem je prišla v oblast regijskega tirana, ki jo je prepustil nesrečnim Me s e n j an o m, katere so Spar-tanci spodili iz njihove domovine. Le-ti so mestu dali ime Mešana.
Y že omenjenih mnogoletnih vojskah s sicilskimi Grki so Kartaginci razdjali Mešano, a njeni prebivalci so se razkropili na vse strani. Toda Grki so imenitno mesto kmalu iz novega sezidali in akoravno so Mešanci še mnogo nezgod pretrpeli, vendar so se vselej hitro zopet opomogli. Tu jih je po smrti sirakuškega tirana Agatokleja zadela nova nesreča, veča nego so bile vse poprejšnje. Tiran Agatoklej je v svojej službi imel vojaško četo kampanskih najemnikov, ki so se kot služabniki bojnega boga Marta zvali Mamertinci. Po smrti omenjenega vladarja so Sirakuzanci odpustili vse najemnike in Mamertinci so se vrnili proti domu. Med potjo so se nekoliko mudili v Mešani, kjer so jih prebivalci prav prijazno sprejeli. Ali Mamertinci so darežljivo gostoljubnost grdo povrnili. Pomorili so nameč vse može, a žene in. otroke so si med'seboj razdelili ter se tako polastili mesta. Mešana je tedaj postala razbojniška država, ki se je po malem razširila prek cele severne Sicilije in skoraj do sirakuškega mesta.
Med tem so v Sirakuzi izvolili modrega in hrabrega Hier on a II. za poveljnika. Le-ta je šel z veliko vojsko nad Mamertince, ki so se pred zmagovalnim nasprotnikom morali umakniti v močno utrjeno Mešano, pred katero so se Sirakuzanci vtaborili. Mešanci so sprevideli, da se sami nikakor ne bodo mogli vbraniti mogočnega Hierona, ter so se posvetovali, koga da bi na pomoč pozvali. Nekateri so bili za Kartagince, ki so kar takoj svojega siciljskega poveljnika Hana z malim
vojaškim krdelcem poslali v mesto. Toda kmalu so se Ma-mertinci kesali kartaginske zaveze; kajti Hano je bil jako okruten in prevzeten človek, ki je v Mešani samovoljno ukazoval, ko da je on gospodar v njej. To je prekanjene prebivalce razjezilo in poslali so skrivaj nekoliko mož v Eim.
Starešinstvo je bilo v velikej zadregi. Rimljani se ne bi bili radi sprli s Kartaginci in Sirakuzanci, ki so doslej bili njihovi zavezniki; a zopet jih je mikala lepa in bogata Mešana, ki se je dobrovoljno ponujala njihovej oblasti. Ker se je ponosnim rimskim senatorjem tudi nekoliko sramotno zdelo, sklepati pogodbo z razbojniškimi Mamertinci, prepustili so stvar narodnej skupščini. Slavohlepno ljudstvo ni imelo nika-koršnih pomislikov in navdušeno je sklenilo, da se ima Ma-mertincem poslati vojaška pomoč. Da so Mamertinci gosto-Ijube Mešance pomorili, je Rimljane malo brigalo ; saj se je grdo hudodelstvo zgodilo v tujej deželi, a ne na rimskih tleh. Tako je bila v Rimu sklenjena prva punska vojska, ki je trajala od leta 264. do leta 241. pr. Kr. Tem bojem pravimo pa zato punske vojske, ker so stari narodi Feničane in Kartagince tudi Punce zvali.
Da si so Rimljani ukrotili vso Italijo, ter imeli mnogo domačih in zaveznih vojščakov, boj s Kartaginci jim je vendar le glavo belil. Vedeli so, da se bo treba tudi na morji vojskovati, a takrat niso še imeli lastnega vojnega brodovja. Južno - italski Grki so jim sicer pomagali s svojimi ladjami, ali teh je bilo premalo, da bi se mogle meriti z izvrstnim kartaginskim brodovjem. Na morji so bili tedaj Kartaginci vsakakor mogočniši, zlasti dokler jim niso vsahnili neizmerni zakladi. Ko pa krvave vojske leta in leta ni bilo konec, ^praznile so se tudi njihove blagajnice in naposled so žilavi in nevtrujeni Rimljani zmagali.
Letiiv 264. pr. Kr. je konzul Apij Klavdij Kavdik peljal prvo rimsko vojsko Mamertincem na pomoč. Svojega poslanca je naprej poslal, da bi mu ugladil pot ter preskrbel, kar bi bilo treba za .sprejem rimske vojsae. Prišedši v Mešano hotel se je apijev poslanec najprej znebiti kartaginske posadke, ki se je 'bila zaprla v grad. Pozval je torej Hana, naj pride v mesto na dogovor. Hano, ki se ni nič hudega nadjal, prišel je sam brez spremljevalcev; ali v tem ga zgrabijo Mamertinci ter prisilijo, da je svojim vojščakom ukazal, naj kar takoj gredo iz grada. Ko je kartaginska vojska odšla, spustili so ukanjenega Hana, ki se je pa zagrozil, da si nobeden Rimljan ne bode v morji rok umival.
Kmalu potem prišel je A pij Klavdij Kavdik in se je s svojo vojsko vkljub banovemu žuganju po noči pripeljal prek mesinske morske ožine v Mešane. Kartaginci in Sira-kužanci, ki so si prej celih dve sto let bili največi sovražniki, so se zdaj sprijaznili, kajti obema je od Kimljanov pretila velika nevarnost. Apij je najprej udaril na tirana Hijerona, ki.se je takoj po prvem nesrečnem boji ločil od svojih novih zaveznikov ter se vrnil domu v Sirakuzo. Kartagincev pa Kimljani niso mogli nikakor pregnati iz njihovega dobro vtr-jenega taborja, dokler niso sledeče leto (263. pr. Kr.) dobili novih vojščakov od doma. S šest in trideset iisuč mož zmagali so Kartaginee ter jih prisilili, da so se morali umakniti v svoje trdnjave v zahodnej in južnej Siciliji. Po tej zmagi so se grška mesta drugo za drugim dobrovoljno vdala Rimljanom, ki so kmalu bili pod zidom sirakuškega mesta. , Tu se je modri Hijeron jel kesati svoje zaveze s Kartaginci. Sprevidel je, da ni varno dalje nasprotovati mogočnim zmagovalcem. Dobrovoljno se jim«je podal ter obljubil, da jih bo preskrboval z živežem, jim vrnil vse vjetnike, in povrh tega, da jim bo tudi še plačal sto talentov gotovega denarja. Kimljani so pod tem pogojem sklenili mir ter pustili Siraku-zancern popolno domačo samoupravo. Hijeron je bil odslej njihov najzvestejši zaveznik.
Ko so Rimljani skoraj ves siciljski polotok imeli v svojej oblasti, oblegali so leta 262. pr. Kr. kartaginsko trdnjavo Agrigent, katero je poveljnik Hanibal branil z malim krdelcem najemnikov. Rimljani so močno vtrjeno mesto okol in okol zagrajili ter je hoteli izstradati. Y tem pride karta-ginski poveljnik Hano z drugo vojsko mestu na pomoč in se je vtaboril oblegajočim nasprotnikom za hrbet. Rimljani so bili skorej v takošnej stiski, kakor Kartaginci v mestu, kjer ste lakota in kuga neusmiljeno morili zaprte prebivalce. Hano se iz svojega taborja ni hotel ganiti, čakaje rimskega napada. Tako je minulo sedem mescev, in v Agrigentu niso mogli več prebiti. Zakurili so torej velik ogenjčki jeHanu bil znamenje, da ne sme dalje odlašati odločilnega boja. Rimljani so tudi že jeli omahovati; ko so pa Kartaginci zdaj na nje udarili, so se hrabro bojevali ter nasprotnike do dobrega užugali; a Hano jim je moral pustiti ves tabor, v'katerem so dobili mnogo bogatega plena. Ko so Rimljani sledeče noči od velikega veselja nad nepričakovano zmago brez skrbi pospali, jim je Hanibal s svojimi vojščaki iz mesta ušel. Zato pa so se zmagovalci tem ostrejše maščevali nad ostalimi prebivalci, ki so se jim drugi dan podali. Prodali so jih v
sužnjike vse, kar jih ni že prej od gladu ali kuge poginilo. Tako so Rimljani v južnej Siciliji dobili v svojo oblast imenitno trdnjavo Agrigent, kamor so se kmalu potem naselili novi prebivalci.
Toda še so Kartaginci bili na Siciliji mogočniši nego njihovi nasprotniki. Na zahodnem koncu otoka so imeli nekoliko jako močnih trdnjav, od koder so neprenehoma napadali in ropali primorska mesta, ki so se jim izneverila. Tudi v notranjej deželi so nekatera mesta zopet spravili pod svojo oblast ter se grozovitim maščevali nad izdajalnimi prebivalci. Rimljani so sprevideli, da brez vojnega brodovja nikakor ne bodo mogli braniti svojih novih zaveznikov, niti pregnati Kartagincev iz lepe in bogate Sicilije.
Stari pisatelji, ki vedno le Rimljane povzdigujejo, pripovedujejo, s kakim navdušenjem da so v Rimu jeli po primeru nekega kartaginskega broda tesati novih ladij, katerih so za šestdeset dni naredili sto in dvajset; a novi mornarji, da so se med tem na suhem vadili v veslanji. Takih čudežev Rimljani nikakor niso znali delati, zlasti če pomislimo, da so morali les še le v gozdu sekati. In kje bi bili dobili dovoljno število tesarjev, če prej niti ladij imeli niso, kakor sami ti dé. Da pa Rimljani do tedaj ne bi imeli prav nobenih vojnih ladij, tudi ni res; saj se čitatelji še spominjajo, da se je ravno zarad rimskega brodovja, ki je proti obstoječim pogodbam prišlo v Tarent, vnela s tem mestom dolgoletna in krvava vojska. Res je, da so Rimljani v dveh mescih spravili skupaj sto in dvajset vojnih ladij, nekoliko starih, nekoliko novih, katere so jim morali dati njihovi etrlirski in grški zavezniki, ki so se v Italiji od nekdaj pečali z brodarstvom. Tudi veslanji so bili po vežem Etruščani in Grki, in le malo je bilo nad njimi Rimljanov in Latincev, ki so se bili zadnji čas za silo izurili.
Leta 260. pr. Kr. se je vojska iz novega začela. Konzul Knej Kornelij Sei pij on je s sedemnajstimi ladijami odjadral naprej proti Siciliji; ali ni bil srečen. Med potjo so ga Kartaginci pri malem otoku Lipari vjeli z vsemi ladjami in vojaki vred. Na to je njegov tovarš konzul Duilij prevzel zapovedništvo nad ostalo vojsko. Pri Milah je zadel na kartaginsko brodovje, katero je vodil poveljnik Hanibal. Duilij je dobro vedel, da se Rimljani na morji ne morejo meriti s Kartaginci, če tudi se jih na suhem ne bojé. Dal je torej napraviti pe šest in trideset črevljev dolge mostove, ki so bili tako široki, da sta po dva vojščaka vštric mogla črez nje iti. Vsaka ladja je imela po en takošen most, ki je bil
na spodnjem koncu ob jadrnik privezan, na zgornjem pa je imel ostro kljuko. Ko se je rimska ladja približala kartagin-skej, so vojščaki spustili most, ki se je s kljuko močno prijel nasprotnega broda, ter so napadli sovražnike kakor na suhem. Kartaginci so se s prva posmehovali rimskemu brodovju iu komaj so čakali, da se ž njim snidejo. Ko so pa nasprotniki jeli spuščati mostove, bili so kar osupnjeni. Kimljani so jih popolnoma užugali ter jim vzeli petdeset najboljih ladij; ostali kartaginski brodovi so zbežali in sam poveljnik se je komaj rešil na malem čolniču. V sijajnem triumfu se je Duiiij vrnil v Kirn, kjer so mu za vse prihodnje čase do njegove smrti dovolili, da so ga zvečer, kadar je iz kake družine domu šel, z godbo spremljevali ter mu z bakljami svetili. V spomin prve zmage na morji so Kimljani na velikem trgu postavili steber, katerega napis se je ohranil do današnjega dne.
Toda s slavno bitvo pri Milah si Kimljani na Siciliji niso nikakor opomogli. Kartaginski poveljnik H amil kar se je vedno zaletaval iz Lilibeja po sosednih mestih, kjer je neusmiljeno razsajal. Stari grad Erikt je celó razdjal, a prebivalce po sili preselil, ne daleč od Lilibeja, v Dr ep an, kjer je sezidal novo trdnjavo proti Rimljanom. Med tem je konzul Lucij Kornelij Scipijon (1. 249. pr. Kr.) na otoku Kor siki Kartagincem vzel mesto Ale rij o, pa jih skušal tudi iz Sardinije pregnati; vendar pa so Rimijani ta dva otoka, ki zaklepata tirensko morje, še le po dokončane] vojski vzeli v svojo oblast.
Ker se ni bilo nadjati, da bi Kimljani močni Lil ib e j z naskokom vzeli, je starešinstvo sklenilo poslati veliko vojsko v Afriko, da bi bili potem Kartaginci prisiljeni nekoliko svojih posadek iz siciljskih trdnjav domu pozvati. S tri sto in trideset ladij in štirdeset tisuč vojščakov sta konzula A lilijÍ Reg ul in Mani ij V ul s on odrinila prek morja. Kartaginci se ničesar niso bolj bali, nego da bi Rimljani ne prišli v Afriko. Zato sta njihova najbolja povelnika Hamilkar in Hano sklenila, da bosta rimskej vojski pot zastopila. Na južnej strani Sicilije med nosom Eknomom in mestom Heraklejo sta razpostavila v dolgej krivej vrsti tri sto in petdeset ladij, ki so imele rimsko brodovje okleniti in je vjeti. Ali Rimljani so kmalu spregledali naklep svojih nasprotnikov. Konzula sta torej rimsko brodovje razvrstila v podobi velicega klina ter se z vso močjo zadrla ravno v sredo dolge sovražnikove vrste. V hudej in velikej morskej bitvi, kakoršne zgodovina ne spominja več, so Rimljani (1. 256. pr.
Kr.) slavno zmagali Kartagince, katerim so trideset ladij potopili, štir in šestdeset pa vzeli. Zopet se je pokazalo, da so mostovi s kljukami bili dobra znajdba. Toda tudi zmagovalci so mnogo trpeli ter so se morali vrniti v Mešano, kjer so dali popraviti poškodovane brodove. Ko je bilo vse v redu, jadrali so Kimljani brez ovir proti Afriki, kjer so pri her-majskem nosu zavili malo proti vzhodu, a v Klupeji stopili so na suho. Iz Klupeje, katero so brez vpora vzeli in jo vtrdili, zaletavali so se v okolico ter so strašno razsajali po lepej in bogatej pokrajini E m p eri ji, ki je bila obdelana ko kaki vrt. Neizmerno mnogo bogatega plena so roparski vojščaki znosili v Klupejo ter vjeli dvajset tisuč sužnjiko?. Y tem je iz Kima prišlo povelje, da se eden konzulov s polovico vojske mora vrniti v Italijo in le druga polovica s štir-desetimi ladjami da naj ostane v Afriki. Kegul je ostal, Manlij pa je z vjetniki in s plenom odrinil proti domu.
Da si Kartaginci v Afriki niso bili pripravljeni na vojsko, vendar so se ohrabili, ko so öuli, da je Manlij odšel. Ali niti zdaj se niso prav upali udariti na Kegula, ki je čemdalje bliže proti Kartagini divjal in pustošil po lepej deželi. Kartaginci so se vtaborili blizo mesta H a d i s a pod goro, da bi jim nasprotniki ne mogli za hrbet priti. Ali ravno to jim je škodovalo, kajti z mnogimi svojimi konjiki in sloni se niso mogli umikati prek gore ter so bili popolnoma premagani. Kegul je na to vzel mesto Tunet in je v njem ostal črez zimo. Kartaginci so tedaj prpsili miru, ali ker so Rimljani preveč zahtevali, so za prihodnjo spomlad nabirali novo vojsko. Najeli so veliko število okretnih numidijskih konjikov in mnogo grških vojakov; poveljništvo pa so izročili izvrstnemu vojvodi K s an tipu, ki je bil iz Šparte doma. Posebno dobro je v boji znal ravnati slone, česar Kartaginci niso razumeli in so bili ravno zato večkrat tepeni. Tudi Regul je svojo vojsko pomuožil z afrikanskimi najemniki, ali to pot mu je spodletelo. V bitvi na tuniškem polji so ga Kartaginci strašno premagali ter ga vjeli s pet sto vojščakov. Le dve tisuč Rimljanov se je rešilo v Klupejo, vsi ostali pa so poginili na bojišči. V Kirnu so bili vsled tega tako prepadeni, da so sklenili pustiti Afriko ter se prihodnje le na Siciliji vojskovati. Po svoje rojake v Klupeji so poslali posebno brodovje, ki je pri hermajskem nosu vnovič premagalo Kartagince ter se potem z ostanki regulove vojske vrnilo proti Siciliji. Tu jih je zadela nova nesreča. Že niso bili več daleč od mesta K a-marine, kar nastane strašen vihar in brod za brodom se
je pogreznil v morje, le osemdeset ladij je srečno prispelo v Mešano.
Toda Eimljani niso obupali. Y treh mescih so imeli novo brodovje, kateremu je konzul Enej Kornelij Scipijon pridružil prejšnjih osemdeset ladij ter tako jadral proti imenitnemu mestu Panormu, ki je bilo takrat še v karta-ginskej oblasti. Po silnem naskoku se je novo mesto podalo, a kartaginski vojščaki so se umaknili v stari grad, kjer pa zarad pomanjkanja hrane niso mogli dolgo ostati. Scipijon jim je tedaj poročil, da sme vsakdo svobodno oditi, kdor plača dve mine. Na to se jih je deset tisuč odkupilo, ostali pa, katerih je bilo še trinajst tisuč, iu niso imeli novcev, postali so rimski sužniki. Tako je tisti Enej Kornelij Scipijon, ki je pred šestimi leti pri Lipari bil vjet in se je pozneje odkupil, Kartagincem vzel imenitno mesto P a n o r m na severnem siciljskem obrežji (1. 254. pr. Kr.). Ali še so Kartaginci imeli najmočnejši dve trdnjavi Lilibej in D rep an. v katerih jim nasprotniki nikakor niso mogli do živega. Eimljani so na to zopet poskusili iti v Afriko, ali to pot se niso mogli nobenega mesta polastiti, kakor se je nekdaj Begnlu posrečilo, in morali so se vrniti nazaj v Italijo. Že so veslali mimo lukanskega obrežja, tu nastane pri palinurskem nosu strašen vihar, ki jim je pokončal sto in pedeset vojnih ladij. Vsled te nove nesreče je starešinstvo v Rimu sklenilo, da se ima vojskovanje na morji popolnoma opustiti; a v prihodnje, da se. ima vzdrževati le toliko ladij, kolikor jih treba za prepeijevanje vojščakov v Sicilijo.
Po tej nesreči se 'celi dve leti ni nič imenitnega zgodilo, dokler niso Kartaginci poslali dve sto ladij, trideset tisuč vojščakov in sto in štirdeset slonov pred Panorm, katero bi bili radi nazaj dobili. Toda njihov poveljnik Hasdrubai se je bil pred mestom tako nerodno vtahoril, da se skoraj ni megel geniti. Rimski konzul Cecilij Metel je to takoj zapazil ter je nasprotnike pri prvem napadu iz mesta popolnem zmagal ter jim vzel sto in dvajset slonov (i. 250. pr. Kr.). Zdaj so se Eimljani zopet obrabili ter sklenili, da se ima napraviti novo brodovje; a Metela, ki je s svojimi vojščaki užugal dvakrat toliko nasprotno vojsko, so počastili s triumfom, s kakoršnim se še nikdar noben zmagovalec ni vrnil v svojo domovino. Kartaginci so tedaj poslali svoje poslance v Rim, da bi se ondi pobotali za mir. Toda ker so Eimljani zahtevali, da jim njihovi nasprotniki morajo prepustiti celo Sicilijo, niso poslanci nič opravili in krvava vojska se je nadaljevala.
Bimljani so v poznejših časih poročilu o tem poslanstvu dodali grdo laž o regulovej smrti. Pravijo namreč: Begul je že celih pet let zdihoval v zaporu. Tu so Kartaginci po ne-srečnej hitvi pri Panormu tudi njega poslali v Bim, da bi svoje rojake omečil ter jih pregovoril, naj sklenejo mir pod zmernimi pogoji. Bekli so, da se mu ni treba vrnili, ako bi Bimljani sprejeli kartaginske pogoje. Prišedši domu Begul ni priporočal miru, ampak rotil je svoje someščane, naj Karta-gincem niti za dlako ne odjenjajo. Bekel je, da on itak ne bo več dolgo živel; kajti da so mu v Kartagini zavdali s strupom, ki počasi deluje. Zastonj so bile vse prošnje sorodnikov in znancev, ki so ga nagovarjali, da naj doma ostane. Begul je zvest svojej obljubi šel nazaj v Kartagino, kjer so bile za njega strašne muke pripravljene. Najprej so ga z velikim slonom skupaj zaprli v klet, da zavolj vednega strahu pred zverjo ne bi mogel spati. Potem so mu izrezali trepalnice, da ni mogel zamižati, ter so ga postavili na solnce, ki v Afriki strašno pripeka; a tako izmučenega so zaprli v zaboj, v katerem so iz vseh plati molele ostre žebice. Tu je Begul v groznih bolečinah od gladu umrl. — Natanjčneje pre-iskavanje je dokazalo, da Begul niti ni s kartaginskimi poslanci prišel v Bim, in brž ko ne je v zaporu umrl naravne smrti. —
Bimljani so zdaj vse sile napeli, da bi nasprotnikom vzeli Lilibej in Dr ep an. Leta 250 pr. Kr. so iz novega oborožili dve sto ladij, ki so Kartagincem imele na morji zapreti pot v Lilibej, pred katerim se je na suhem vtaborilo več nego sto tisuč rimskih vojščakov in njihovih zaveznikov. Ali niti z največim naporom Bimljani niso mogli predreti v močno utrjeno mesto, če so na kakem kraji po več dni z velikimi okovanimi brani neprenehoma butali ob zid in ga nazadnje podrli, so že med tem Kartaginci na istem mestu zadej sezidali nov zid in ves trud rimskih vojščakov je bil brez vspeha. Enkrat se jim je sicer posrečilo, da so predrli skozi zid, ali tu so jih Kartaginci z orožjem dočakali in v strašnem krvavem boji poginilo je deset tisuč Bimljanov, nasprotniki pa so predor zopet zazidali. Med tem ko so Bimljani imeli pred Lilibejem vso svojo vojsko zbrano, so Kartaginci iz Drepana po suhem in po morji nadlegovali njihove zaveznike. Hitri numidijski konji, ki so bili v kartaginskej službi, ropali so po Siciliji; okretni mornarji pa so razbojniško napadali južno - italska mesta, iz katerih so odnašali mnogo bogatega plena. Večkrat Bimljanom niti ni bilo mogoče svojo vojsko pred Lilibejem z živežem preskrbeti, kajti nasprotniki Občna zgodovina II.	7
so na vseli potih prežali ter napadali vozove in ladje, ki so hrano peljali.
Da hi hilo teh nadlog konec, šel je leta 249. pr. Kr. konzul Klavdij Pulher z novo vojsko v Sicilijo, a seboj je vzel tudi deset tisuč mornarjev. Imel je nalogo, da udari na kartaginsko hrodovje v Drepanu. Prav na tihem je oborožil rimsko ladijevje, ki je brez koristi stalo pred Lilibe-jem in ko je bilo vse pripravljeno, odjadral je o polnoči proti Drepanu. Ko se je zadelo daniti, bili so Kimljani že pred mestom in so naglo veslali v luko. Kartaginci so bili kar prepadeni, le vrli poveljnik Adherbal ni obupal. Takoj je svojim ljudem ukazal, naj odvežejo ladije ter hitro veslajo iz luke po drugej strani, nego koder so nasprotniki hiteli v luko. Klavdij Pulher je kmalu sprevidel, da mu Kartaginci mislijo za hrbet priti ter ga potisniti proti mestu. Zapove torej svojim, naj se obrnejo; ali ker so bili rimski mornarji jako nevkretni in v tujem morji niso poznavali plitka mesta, napravili so strašno zmešnjavo. Y tem so morja vajeni Kartaginci udarili na zbegane Rimljane in jih popolnoma premagali. Od dve sto in deset rimskih ladij se jih je le trideset rešilo, vse ostale so potonile, ali se razbile, ali pa so prišle nasprotnikom v pest. Rimljanov je osem tisuč poginilo v boji, a dvajset tisuč jih je bilo vjetih. Pravijo, da so vedeževalci Klavdiju odsvetovali, naj ne napade Drepana, kajti da svete kokoši nečejo jesti. To je prevzetnega konzula razjezilo in ves razkačen zgrabi svete kokoši ter jih vrže v morje rekoč: „Naj pa pijo, če se jim ne ljubi jesti!“ — Zarad tako brezbožnega dejanja ga je starešinstvo v Rimu obsodilo na veliko novčano kazen.
Bitva pri Drepanu ostala je Rimljanom v žalostnem spominu; Kartaginci pa so se bili tako ohrabrili, da so zdaj pri Panormu in pri Lilibeji udarili na nasprotnike ter jim mnogo škode napravili. Toda še druga velika nesreča bila je istega leta Rimljanom namenjena. Ker so vojščaki v rimskem taborji pred Lilibejem strašno pomanjkanje trpeli, je konzul Junij Pul nabral osem sto ladij, katere je napolnil z živežem in drugimi potrebščinami. Da te ladije med potjo ne bi zopet prišle sovražnikom v pest, spremljeval je je Junij Pul s sto in dvajsetimi vojnimi brodovi. Nadepolno je velikansko brodovje odrinilo iz Sirakuze, ter je ob južnem siciljskem obrežji jadralo proti Lilibeju. Ali pri Kamarini so je že čakali sovražniki ter jim zastopili pot. Po nekolikih manjih bitvah hotel se je Junij Pul nazaj vrniti, kar nastane velik vihar. Zvedeni Kartaginci veslali so hitro proti pahinskemu
nosu, za katerem so našli varno zavetje, velikansko rimsko brodovje pa je vse potonilo ali se razbilo, le dve ladiji ste se rešili. Mnogo vojščakov in mornarjev se je sicer na suho rešilo, ali kmalu potem so se morali podati sovražnikom, ki so jih blizu Drepana po noči napadli ter jim tudi vjeli konzula Junija Pula.
Težko so Eimljani nadomestili toliko zgubo. Sklenili so, da bodo zopet opustili vojskovanje na morji, ki jih toliko stroškov in žrtev stane. S sirakuzanskem vladarjem Hijero-nom, ki jim je zmiraj zvesto pomagal, ponovili so zavezo za vse prihodnje čase; s Kartaginci pa so zamenili vjetniki, med katerimi je bil tudi nesrečni konzul Junij Pul. Dolgoletne vojske sicer še ni bilo konec; ali nasprotniki so zdaj le v malih bit-vah nadlegovali in slabili drug druzega. Velika nevarnost je vnovič pretila Rimljanom, ko so Kartaginci leta 247. pr. Kr. poslali v Sicilijo izvrstnega vojvoda Hamilkarja, ki so ga s priimkom zvali Barka, kar pomeni blisk. Le-ta je znal ostro strahovati spačene najemnike, s katerimi se je vtaboril blizo Panorma na gori E rk ti. Odtod je neprenehoma napadal Rimljane in jim delal veliko škode. Da bi bili Kartaginci tega vrlega moža od doma bolje podpirali, bi se vojska drugače končala; ali brž ko ne takrat niti v Kartagini niso imeli več toliko bogastva, kolikor se navadno pripoveduje. Ore z tri leta je Hamilkar zapustil Erkto ter se preselil v staro razdjano mesto Erikt, med Lilebejem in Drepanom, da je bil bliže ostalim svojim rojakom.
Že je teklo deveto leto, kar so Rimljani oblegali Lilibej in še ni bilo upanja, da bi ga vzeli; kajti prebivalci so po morji dobivali hrane iz Kartagine. V Rimu so prevideli, da samo na suhem nikakor ni mogoče zmagovalno dovršiti dolgoletno vojsko. Ker država ni imela več dosti sredstev, da bi mogla napraviti novo brodovje, so bogati Rimljani iz svojega premoženja toliko novcev skupaj zložili, da so oborožili dve sto vojnih ladij. S temi je leta 242. pr. Kr. šel konzul Lu-tacij Katulv Sicilijo, kjer je svoje vojščake in mornarje po leti, v jeseni in po zimi na dan vadil v orožji ter po malem tudi skušal udariti na sovražnike. Tako se je bil spreviden konzul dobro pripravil na velik odločilen boj, ki se je vnel mesca marca leta 241. pr. Kr. Takrat namreč je prijadralo iz Kartagine veliko brodovje z živežem in vojščaki na egatske otoke, od koder je nameravalo pri ugodnej priliki prepeljati se v Lilibej, Tu je napade Lutacij Katul in prisili na bitvo, v katerej so Rimljani popolnoma premagali svoje nasprotnike. Petdeset kartaginskih ladij je potonilo, sedemdeset so jih Rim-
ljani vjeli, ostale pa so domu zbežale. Kartaginci so tako opešali, da so želeli skleniti mir tudi pod težimi pogoji, nego prej. Izvrsten Hamilkar je sprevidel, da se ne da nič več storiti za rešitev kartaginskih naselbin na Siciliji. Jel se je toraj pobotati z modrim svojim nasprotnikom Lutacijem Ka-tulom ter sklenil mir, ki ga je tudi starešinstvo v Rimu odobrilo. Kartaginci so morali Bimljanom odstopiti celo Sicilijo ter jim brez odkupnine povrniti vjetnike; a razen tega so jim morali plačati tri tisuč dve sto talentov (t. j. sedem miljonov šest sto tisoč goldinarjev našega denarja) in sicer tisuč talentov takoj, ostalo pa za deset let.
Si cilij a je tedaj postala prva rimska provine ij a t. j. perva podložna dežela, v katerej je vladal namestnik rimskega konzula. Prebivalci so zgubili domačo samoupravo ter morali davek plačevati. Le Sirakuzanci, ki so za Hieronima II. zmiraj bili najzvestejši rimski zavezniki, so obranili popolno domačo samoupravo.
Vpor kartaginskih najemnikov.
Komaj so Kartaginci nesrečno končali dolgoletno vojsko z Kimljani, pretila jim je doma druga velika nevarnost. Za-rad velikih stroškov, ki jih je zadnja vojska stala, pošlo jim. je novcev in niso mogli takoj plačati svojih najemnikov. Le-ti so se tedaj združili z nezadovoljnimi kartaginskimi podložniki ter začeli vojsko, ki je tri leta strašno razsajala. Afrikanska mesta so se drugo za drugim izneverila kartaginskej oblasti. Vporniki so vjeli nasprotnega poveljnika Hana in sedemsto Kartagincev; a vse so grozovitno do smrti mučili. Tu je vrli Hamilkar Barka rešil svojo domovino. Yse meščane je pozval na orožje in znal si je pridobiti tudi nekoliko tisuč numidij-skih konjikov. Y mnogih bitvah je premagal vpornike, in kar jih je vjel, vse je po tisuč skupaj vrgel pod noge velikanskim slonom, ki so jih do smrti poteptali. Tako je Hamilkar po malem zadušil vpor, in Kartagina je zopet gospodovala nad severno Afriko.
Rimljani so se ob času te vojske jako grdo obnašali. Pustili so, da so njihovi trgovci in razni nepošteni barantači vpornikom dovaževali hrane in drugih vojnih potreb. Bilo je celó skušenih rimskih vojščakov, ki so za dobro plačilo na svojo odgovornost služili vpornikom; in ko so Kartaginci nekatere vjeli, morali so jih na povelje rimskega starešinstva povrniti. Zato so Rimljani spustili vse Kartagince, kolikor so jih iz zadnje vojske še vjetih imeli. Edini Hieron, sirakuzan-
ski vladar, je v tej zadregi z živežem in vojščaki pomagal Kartagincem, katerih se ni več bal, odkar so zapustili svoja naselbine v Siciliji.
Ko so kartaginski najemniki na Sardiniji čuli o vporu svojih afrikanskih tovaršev, so tudi oni pomorili svoje poveljnike ter sami jeli gospodariti po otoku. Ali krepki Sardinci si niso dali ukazovati od čete vpornih razbojnikov. Le-ti so tedaj prosili Kimljane za pomoč ter jim obljubili, da bodo otok izročili njihovej oblasti. Rimljani so se s prva nekoliko obotavljali, nazadnje pa so se le vdali. Najemnikom so izplačali plačilo, ki so jim ga bili Kartaginci na dolgu, in Sardinija bila je njihova. Ker so iz Korsika že ob času prva punske vojske pregnali Kartagince, napravili so zdaj iz obeh otokov drugo rimsko provincijo. Rimljani so le ob morji vte-melili vojaške naselbine za brambo talijanskih mornarjev in trgovcev, notranji svet pa so pustih otočanom, ki so tudi za naprej svobodno živeli.
Kartaginci se svoje pravice na Sardinijo nikakor niso odrekli in že so poslali nekoliko vojnih -ladij proti vpornikom; ali prišli so prepozno, in ker so jim Rimljani jeli groziti z vojsko, so tudi to zgubo voljno trpeli. Nikogar ta sramota ni hujši bolela, nego Hamilkarja Barka, ki je pri vseh bogovih prisegel, da se bo maščeval nad nepoštenimi Rimljani, katere bo zmiraj sovražil.
Tojska s cisalpinskimi Galci.
Skoraj pol stoletja so mirovali Galci, ki so nekdaj tako strašno razsajali po lepih talijanskih zemljiščih. Ob času prve punske vojske so ti boja in plena željni divjaki v velikem številu služili v kartaginski vojski; zdaj so pa zopet prekoračili apeninske gore ter jeli oblegati rimsko naselbino v Ari-miniju. Toda sprli so se med seboj, ubili svojega poveljnika ter se vrnili v gorenjo Italijo.
Rimljani so sprevideli, da je ariminijska naselbina preslaba in da se brez pomoči ne bi mogla dolgo časa braniti proti močnim severnim sovražnikom. Zatorej je tribun F lamini j predlagal, naj se veliki umbrijski pašniki, ki so po zadnjej vojski 3 Senonci postali državno zemljišče, razdelé med izslužene vojščake, ki bi tako pomnožili ariminsko naselbino. Da si so se plemenitniki (ali optimati), ki so se samovoljno polastili onih pašnikov, na vso moč vpirali koristnemu nasvetu, ljudstvo je vendar z velikim navdušenjem sprejelo fla-minijev predlog. Na to je Flaminij dal črez apeninske gore
sezidati lepo cesto, ki je po najkrajšem potu vezala Ariminij z Kirnom.
Boji, ki so od vseh cisalpinskih Galcev najbolj proti jugu stanovali, so po teh dogodbah videli, da jim od Rimljanov čem dalje veča nevarnost preti. Združili so se torej s sosednimi Insubri, ki so stanovali okol današnjega mesta Milana, ter se pripravljali na novi boj z Kirnom. Da bi mogočne svoje nasprotnike lože užugali, pozvali so na pomoč mnogo Galcev iz današnje Francoske dežele, ki so bili krepkejši in surove;ši, nego njihovi bratje v Italiji. Toda ni je bilo prave sloge med zavezniki. C eno mani se nikakor niso hoteli pridružiti vpornikom ter so vse njihove naklepe izdali Rimljanom.
Ko so Rimljani čuli, da se Galci pripravljajo na vojsko, jeli so se živo spominjati nesrečne bitve pri Aliji. Praznoverno ljudstvo videlo je na nebu raznotera čudna znamenja, ki niso nič dobrega obetala; a staro prerokovanje je reklo, da bodo Galci dvakrat Rim razdjali. Z molitvami in daritvami prosili so bogove, naj odvrnejo veliko nevarnost; a da bi jih potolažili, zgrabili so v Rimu živečega Galca in ženo ter ju kot žrtvi živa zakopali.
Ker se je sploh mislilo, da bodo Galci najprej na Umbrijo udarili, je konzul Emilij z rimsko vojsko šel v Ariminij, a zavezniki so ostali v Etruriji. Ali Galci so to pot pridrli po cesti, ki je iz gorenje Italije držala v Etrurijo, in so blizu KIuzija udarili na rimske zaveznike, katerih je šest tisuč na bojišču poginilo. Toda že je bil Emilij na poti, a Galci, ki so hoteli najprej bogati plen domu odnesti, vrnili so se od koder so prišli. Y tem se je konzul Regul z vojsko iz Sardinije pripeljal v Etrurijo in na potu proti Rimu zadene pri Telamonu na vrnejoče se Galce, katerim je bil tudi Emilij z drugo vojsko za petami. Predrzni roparji, ki so se morali spredej in zadej boriti, bili so popolnoma premagani (1. 225. pr. Kr.). Štirdeset tisuč jih je poginilo, deset tisuč pa jih je bilo vjetih; le konjiki so ušli ostremu rimskemu meču. Po tej slavnej zmagi so si Rimljani v sedemletnej vojski podvrgli skoraj vso severno Italijo, in vstanovili ob reki Padu trdnjavi PlacencijoinKremono, ki ste imeli varovati novo pokrajino.
Vojska z Ilirci.
Stari Ilirci, ki so stanovali v severo-zahodnem kraji balkanskega polotoka, so bili jako surovo ljudstvo. Po suhem in po morji so vedno nadlegovali sosedne dežele, v katerih so
neusmiljeno razsajali in ropali. Ko so grške države oslabele, postajali so čem dalje prevzetniši, in v jonskem in jadranskem morji ni bil nihče varen pred ilirskimi razbojniki. Ker so se talijanski trgovci zarad tega pritoževali v Rimu, je starešinstvo poslalo dva brata kot poslanca v Škodni, kjer je takrat kraljica Tevta vladala namesto mladoletnega svojega sina P in e j a. Tevta je poslancoma obljubila, da ilirsko državno brodovje ne bode nikogar nadlegovalo; ali rekla je, da nikomur ne more braniti, da na svojo odgovornost ne ropa in se vojskuje; kajti to da je vsakemu Ilircu po starodavnih navadah dovoljeno. Na to jej je mlajši brat zavrnil, da bodo Rimljani Ilirce že druge navade učili. Kraljica je molčala; ali ko sta se poslanca na ladijo vrnila, dala ju je med potjo napasti in mlajšega ubiti.
Kakor hitro so Rimljani zvedeli o tem ubojstvu, sklenili so vojsko zoper Ilirce. Leta 229. pr. Kr. se je črez dvajset tisuč mož odpeljalo prek jadranskega morja in v kratkem so bila vsa ilirska primorska mesta v oblasti rimskih konzulov, katerim so se takoj pridružili ondotni grški naseljenci. Kraljica Tevta ja zbežala v hribe, kjer je v dobro vtrjenem gradu čakala odhoda rimske vojske. Ko so pa Rimljani črez zimo v Iliriji ostali ter spomladi leta 2k8. pr. Kr. nadaljevali vojskovanje, je prevzetna kraljica prosila miru. Odstopila je zmagovalcem nekoliko sveta ob morji ter jim obljubila davek plačevati. Vsa grška mesta, katera so si bili razbojniki osvojili, poslala so zopet svobodna pod vrhovnim varstvom rimske države; a v prihodnje ni smela dalje jadrati, nego do Lise blizu današnjega Drača.
Grki so Rimljane iz hvaležnosti, ker so jih osvobodili ilirskih razbojnikov, odslej šteli za svoje prijatelje ter jim dovolili, da se smejo v prihodnje vdeležiti istmijskih iger in elevzinskih misterij.
Druga punska vojska.
Po nesrečnej siciljskej vojski začeli so se v Kartagini veliki domači prepiri med aristokrati, katere je vodil Hano, in demokrati, katerim je vrli poveljnik Ha mil kar Barka bil na čelu. Aristokrati so hoteli po vsakej ceni imeti mir z Rimljani; kajti ni jim bilo toliko mar za državno čast in samostalnost, kolikor za svojo trgovino, ki ob vojski-nem času veliko škodo trpi. Demokrati, ki so črez vse ljubili svojo domovino, pa so drugače mislili. Dobro so vedeli, da le svoboden narod more doseči telesno in duševno blagostanje;
zato so se le začasno vdali rimskej sili, katere so se toteli pri prvej priliki zopet znebiti. S prva so aristokrati imeli večino, dokler se niso najemniki vzdignili. Ko nobeden poveljnik ni inogel upora vkrotiti, bili so aristokrati prisiljeni izročiti vso oblast zvedenemu Hamilkarju, ki je kmalu Kartagino rešil pogina. Zdaj je Hamilka-r bil ljubljenec svojega naroda, ki je njemu popolnem zaupal ter odobril vse, kar je on nasvetoval.
Najprej je Hamilkar skusil nadomestiti zgubo Sicilije in Sardinije ter dobiti pomočke za maščevalno vojsko zoper Rimljane. Šel je torej leta 237. pr. Kr. v Španijo, da bi osvojil to lepo in bogato deželo, v katerej so Kartaginci do tedaj imeli le nekoliko naselbin ob morju. Pred odhodom prosil ga je njegov sinček Hanibal, ki je bil še le devet let star, da bi smel ž njim iti. Oče je ljubljenemu detetu prošnjo uslišal, ali prej ga je peljal k oltarji, na katerem je ravno bogovom daroval ter mu rekel, naj priseže, da bo ves čas svojega življenja sovražil prevzetne Rimljane, zatiralce Kartaginskega naroda. Mali deček je prisegel, in do smrti je vsikdar zvesto spolnoval, kar je na svetem mestu obljubil slavnemu svojemu očetu.
Devet let se je Hamilkar srečno vojskoval ter veči del južne in zahodne Španije podvrgel kartaginskej oblasti, dokler ni (1. 229. pr. Kr.) sam poginil v boji. Po njegovej smrti je njegov zet Hazdrubal prevzel poveljništvo ter nadaljeval osvojanje bogate dežele do reke Ebrona. Karta-ginske zmage so tedaj jele skrbeti Rimljane, ki so hitro sklenili zavezo s španjolskim mestom Saguntom, v katerem je bilo bajé nekoliko grških naseljencev. Zdaj so se rimski poslanci Hazdrubalu zažugali, da ne sme prestopiti Ebrona, niti napasti sagunškega mesta. Hazdrubal, ki je bil bolj mirne krvi, nego rajni njegov tast, se je rimskim trjatvam vdal ter je odslej v že pridobljenih krajih vtrjeval kartagin-sko oblast. Tudi je sezidal prostorno in trdno primorsko mesto, katero je imenoval novo Kartagino, Ko je bil Hazdrubal (1. 221 pr. Kr.) zavratno umorjen, so vojščaki izvolili svojega ljubljenca Hanibala za poveljnika, ki sta ga tudi starešinstvo in ljudstvo v Kartagini potrdila.
Ni ga bilo moža, ki bi bil kdaj bolje zastopal 3Voj narod, nego Hanibal, katerega po vsej pravici prištevamo najslavnišim junakom starega in novega veka. Ksr je on mislil in delal, to so mislili in želeli vsi Kartaginci. Hanibal se je rodil leta 248 pr. Kr. Od mladih nog je na vsa bojišča spremljeval svojega očeta Hamilkarja, ki ni nič bolj želel,
nego da bi si odgojil sina, kateri bi Rimljane tako črtil, kakor on. Ta želja se je slavnemu junaku spolnila.
Hanibal je bil naj vred niši naslednik svojega očeta, kateremu je bil v vsem podoben, kakor so stari vojščaki trdili. Znal je ukazovati; a če je bilo treba, bil je tudi on drugim pokoren. Kraj ljubljenega očeta odgajal se je v vojaščini; a svojemu svaku Hazdrubalu je služil kot častnik. Kjer je bilo največ poguma in hrabrosti treba, tje je Hazdrubal vselej poslal Hanibala, kateremu so bili vojščaki najbolj vdani. Predrzno se je podajal v največo nevarnost, ali nikdar ni zgubil previdnosti. Ni je bilo težave, ki bi ga mogla utruditi; a obupal ni nikdar. Vročino in mraz je voljno trpel, v jedi in pijači je bil zmeren, a spal je le takrat, kadar je moralo biti, in ga niso imenitniša dela zadrževala. Na trdih tleh je sladko spal, kakor na mehki postelji; večkrat se je kar v plašč zavil ter vlegel na tla, kjer je ravno bival med svojimi vojščaki. Po obleki se ni nič ločil od ostalih svojih tovaršev, le vojaško opravo in konje je on imel najlepše. Bil je najbolji jezdec in pešec; prvi je šel v boj, a zadnji iz boja. Da si je mlada leta preživel v taborji, vendar ni zaostal v omiki in pozneje je pokazal, da je bil ravno tako moder vladar, kakor umen in hraber poveljnik. Da je pa tudi on imel napak, kakor vsak človek, to niti najmanje ne kali njegove slave; takošen pa le ni bil, kakor so nam ga očrnili‘Rimljani, ki niso nikdar imeli nevarnišega sovražnika, nego je bil Hanibal.
Ko je Hanibal po smrti svojega svaka postal vrhovni poveljnik kartaginske vojske na Španjolskem, bila mu je prva skrb, kako da se bode maščeval nad Rimljani. Ni ga bilo briga, kaj da je Hazdrubal obljubil Rimljanom, ter je takoj začel oblegati Sagunt. Kakor nekdaj v Mešani, tako ste tudi v Saguntu bili dve stranki, kartaginska in rimska. Poslednja stranka, ki je bila močnejša, je v Rimu prosila pomoči. Starešinstvo se je dolgo posvetovalo, kaj bi storilo, nazadnje pa je poslalo nekoliko mož v Španijo, da bi Hanibala opomnili na hazdrubalovo pogodbo. Toda Hanibal jim je poročil, da jih ne utegne poslušati ter jih ni pustil pred se. Med tem so Saguntinci strašno pomanjkanje trpeli ter se hrabro branili. Še le črez osem mescev so zmagovalni Kartaginci predrli v mesto (1. 219. pr. Kr.), v katerem so grozovitno razsajali ter je razdjali. Prebivalci, ki niso hoteli priti sovražnikom v pest, so se z ženami in otroci zaprli v hišo, katero so potem sežgali ; vsi ostali zgubili so svojo svobodo ter postali sužniki silnih zmagovalcev. Kar je gotovega denarja uplenil, potrošil
je Hanibal za vojne priprave, druge dragocenosti pa je poslal v Kartagino.
Zdaj so razžaljeni Kimljani poslali Kvinta F abija Maks ima in še nekoliko druzik odličnih mož v Kartagino, da bi se ondi pritožili črez Hanibala ter zahtevali, da naj ga jim izročč. Kartaginei so se takošnim terjatvam vpirali ter zagovarjali svojega poveljnika. Y tem je Fabij oba konca svojega plašča nabral v die gubi in rekel: „Tu vam nosim mir, a tu vojsko. Vzemite si, kar hočete!“ Kartaginei so nekoliko omahovali, kajti da si so bili razkačeni nad Rimljani, bali so se vendar tudi nove vojske; zato so poslancu odgovorili: „Kar nam daš, to bomo vzeli.“ Na to je Fabij potresel svoj plašč rekoč: „Imejte torej vojsko!“
Tako je bila sklenjena ena največih vojsk, kar jih je kdaj sret videl; vojska, ki je imela določiti, bode li grško-rimska ali feniško-semiška omika blažila evropejske narode: vojska, v katerej so Rimljani ravno tako vbranili stojo svobodo proti Kartagincem, kakor nekdaj Grki proti Perzi-jancem. Hanibal je to sedemnajstletno (od 1. 218. do 201. pr. Kr.) vojsko začel; on jo je tudi dovršil. Zato jo po vsej pravici zovemo hanibalovo vojsko. Da pa nazadnje ta slavni junak le ni zmagal, tega ni bil on kriv, ampak neugodne razmere, v katerih se je vojskoval. Njegova vojska je je bila zmes raznoterih narodov, ki so se še pred kratkem vprli zoper kartaginsko oblast, kakor n. p. Numidjani in Li-bijanci: ali pa se še niso dovolj privadili novih gospodarjev, kakor nekdaj in kmalu so jej pošli najpotrebniši pripomočki, namreč novci, brez katerih se ni mogoče vojskovati v tuj e j deželi. To je Hanibal vse dobro prevdaril ter se je zato zvezal s severno - italskimi Galci, ki so nejevoljno prenašili rimsko gospodstvo, kateremu so se ravnokar morali pokoriti. Tudi se je nadjal, da se bodo sabelski razrodi vzdignili zoper Rimljane, če bodo videli, da si morejo priboriti staro svojo svobodo; razen tega pa je tudi makedonskega kralja nagovarjal, naj bi se mu pridružil.
Ko je bil Hanibal vse preskrbel, razodel je svojim vojščakom, da ne namerava iti daleč v tuje dežele. Crez zimo jih je pustil domu, da se poslové pri svojih ženah in sorodnikih, ob enem pa jim je ukazal, da se morajo na spomlad zopet zbrati. Komaj so se bližali prvi pomladanski dnevi leta 218. pr. Kr., in že so iz vseh krajev dohajali vojščaki vkup. Od velikanske vojske je Hanibal petnajst tisuč mož poslal v Afriko za brambo Kartagine in drugih imenitnih mest; drugih petnajst tisuč pustil je svojemu bratu Hazdrubalu, da ž njimi
varuje Španjolsko; z ostalimi pa je šel črez reko Ebron, ki je takrat bila vzhodna meja kartaginske Španije. Hanibalova vojska je tedaj štela devedeset tisuč pešcev, dvanajst tisuč konjikov in sedem in trideset slonov.
Med potjo se je Hanibalu baje sanjalo, da se mu je prikazal lep mladeneö v božjej podobi ter ga nagovoril rekoč: „Jupiter me je poslal, da ti kažem pot v Italijo. Pojdi z menoj, ali nikdar se ne ogleduj okoli.“ — S prva je Hanibal plašno stopal za neznanim mladenčem in ni se upal nikamor ozreti, naposled pa se ni mogel več zdržati, ter je radovedno nazaj pogledal. Tu je videl, kako je velikanska kača planila iz grmovja ter podirala največa drevesa; potem pa je začelo grmeti in se bliskati in strašna ploha se je vlila črez zemljo. Ves osupnen praša Hanibal, kaj da te grozne prikazni pomenijo, a mladeneö mu je odgovoril: „Tako se bode pokončala lepa talijanska dežela; pojdi dalje, a ne prašaj več, kakošna bode tvoja osoda“.
Dobre volje zbudil se je Hanibal po čudnih sanjah ter pogumno udaril na ljudstva, ki so se onkraj Ebrona vpirala njegovej oblasti. Zmagovalno je stopal naprej in v kratkem osvojil si je vso deželo noter do pirinejskih gor. Ko je Hanibal videl, da so vojščaki malodušno pogledovali na visoke gorske vrhove, pustil, je vsacega domu, kdor ni hotel dobrovoljno iti ž njim. Mnogo se jih je tedaj nazaj vrnilo; a ker jih je do dvajset tisuč poginilo v boji, deset tisuč pa jih je moralo braniti ravnokar premagane kraje, peljal je Hanibal le še petdeset tisuč pešcev in deset tisuč konjikov črez Pirineje v G-a lij o. V tej deželi se ni nič mudil, marveč si je z darovi in zvijačo pridobil ondotne prebivalce, da mu niso nasprotovali ter da so ga pustili mirno iti dalje. Tako je s svojo vojsko srečno prišel do reke Rod ana v današnjej Francoskej.
Ob Rodanu stanovalo je jako močno galsko pleme, ki je Kartagincem hotelo pot zastopiti ter se je vtaborilo na levem bregu reke, kjer je oboroženo čakalo sovražnikov. Hanibal se jih ni ustrašil, ampak za dobro plačilo nabral je na desnem bregu Rodana veliko število starih in novih ladij, katere so mu celó mnogi Galci pomagali tesati, da bi se tem prej znebili brezštevilnih tujih vojščakov. Ko je bilo vse za prevoz pripravljeno, poslal je oddelek konjikov cel dan hoda proti Severju, da so se ondi, kjer ni bilo sovražnikov, na splavih prepeljali črez reko. Prišedši na levi breg, hiteli so konjiki s svojim poveljnikom Hanom zopet proti jugu, in za hrbtom grozečih nasprotnikov zanetili so velik ogenj, s katerim so Hanibalu znamenje dali. Kartaginci so bar takoj šli na ladje ter se pogumno
peljali Srez reko. Na nasprotnem bregu stoječi Galci so na nje s puščicami streljali ter zagnali strašen krik, da bi splašili slone in konje, ki so se na splavih vozili, ali pa so na ladje 1 privezani plavali za svojimi gospodarji. V tem je Hano s svojimi konjiki od zadaj napadel Galce, jim vzel tabor ter jih razkropil na vse strani. Hanibal se je zdaj brez ovir z vesoljno svojo vojsko prepeljal črez reko, ter seje na njenem levem bregu vtaboril, da so vojščaki spočili od težavnega pota.
Bavno takrat, ko je Hanibal šel črez Eodan, je v Masi-liji, ne daleč od ustja iste reke, stopil na suho rimski konzul Publij Kornelij Scipijon, ki je bil s šestdesetimi ladjami na potu v Španijo, da bi Kartagince pognal nazaj črez reko Ebron. Ni se mogel dosti načuditi, ko so mu v Masiliji povedali, da je Hanibal že v Galiji. Da bi o tem kaj več zvedel, poslal je oddelek konjikov ob desnem bregu Eodana proti Severju, da bi razvideli, če ne bi bilo mogoče Kartagin-cem ubraniti prevoz črez reko. Eimski konjiki so kmalu srečali numidijske jahače, ki jih je bil Hanibal poslal na ogled. Po malem boji, v katerem so baje Eimijani užugali svoje nasprotnike, so se oboji vojščaki vrnili k svojim vojskam. Scipijon je takoj hitel z vso vojsko proti Kartagincem, ali prišedši na tisto mesto, kjer je Hanibal šel črez Eodan, je zvedel, da so mu nasprotniki že ušli. Vrnil se je torej zopet v Masilijo, od koder je svojega Jarata Kneja Korne lj a Sei pij o na z vojsko poslal na Španjolsko, sam pa je šel v Italijo.
Hanibal je peljal mnogobrojno svojo vojsko ob Eodanu dalje proti severju do ustja reke Iz er e. Tu je zavil proti vzhodu ter šel ob tej reki do alpinskega podgorja, a odtod črez goro malega sv. Bernarda v Italijo. Ko so vojščaki zagledali velikanske snežnike in golo sivo skalovje, bilo jih je groza. Da bi jih zopet ohrabril, pokazal jim je Hanibal poslance talijanskih Bojev, rekoč: „Ali so le-ti mar prileteli črez gore?“ — Vojščaki so se potolažili ter jeli stopati na strme gore. Med potjo so imeli dosti opraviti s surovimi on-dotnimi prebivalci, ki so za vsakim klancem prežali, da bi popotnikom vzeli živeža in druzih koristnih stvari. Prišedši pod vrhove sprednjih gor, videl je Hanibal, da so prebivalci pot zadelali ter da mu hočejo ubraniti prelaz. Ali vodniki so mu povedali, da so ti ljudje le po dnevi na straži, a po noči da se razidejo v svoje vasi. Hanibal je torej počakal do večera, po noči pa je najokretnišim vojščakom ukazal, naj splezajo na gradbe. Hribovci so bili kar osupneni, ko so drugi dan hoteli na stražo, pa so nad seboj v gradbah že videli razsajajoče sovražnike. Pot je bila zdaj odprta in Kartaginci so šli
brez novih ovir dalje. Kazbojni prebivalci so jim sicer odpeljali mnogo živine, ali zato jim je Hanibal v prvej gorskej vasi vzel toliko živeža, da je vso svojo vojsko za tri dni s hrano preskrbel.
Ko so tu en dan počivali, stopali so hanibalovi vojščaki mirno dalje. Četrti dan prišli so jim drugi hribovci z venci in zélenimi vejami nasproti ter jih prosili, naj bi se v njihovej deželi mirno in prijateljsko obnašali. Pripeljali so jim eelo živine v dar ter jim izročili nekoliko svojih ljudi, ki so imeli biti porok, da ondotni prebivalci nič hudega ne nameravajo. Toda skušani Hanibal se s takim skazovanjem vdanosti nikakor ni dal preslepiti, ampak razdedil je svoje vojščake tako, da so .bili vsak čas pripravljeni odbiti sovražni naskok. Dva dni ni bilo nobene nevarnosti videti. Ko so pa potujoči vojščaki tretji dan prišli v ozko sotesko, jeli so skriti sovražniki z vseh vrhov valiti velikanske skale, ki so pobile mnogo ljudi in živine. Če tudi so se surovi hribovci zagnali sred dolge kartaginske vojske, da so bili konjiki celo noč ločeni od pešcev in vrlega svojega poveljnika, vendar so se morali pred zmagovalnimi vojščaki kmalu zopet umakniti v svoja stanovališča. Zdaj je vojska mirno stopala dalje, a deveti dan po odhodu iz nižine je srečno došla na vrh visokih alpinskih gor.
Tu je Hanibal vtrujenim vojščakom dovolil, da so dva dni počivali. Ako bi bil prišel za mesec dni prej, našel bi dosti, planinske paše za svojo živino; zdaj pa proti koncu oktobra je po gorah že debel sneg zapadel. Ko so tedaj Špan-jolci in Afrikanci jeli nejevoljno mrmrati, peljal jih je Hanibal na neko skalo, od koder se je videlo v lepo gorenje - italsko ravnino. Navduševal jih je, naj ne obupajo, kajti bogata dežela, ki jo vidijo daleč tam doli, jih bode obilno nagradila za vse nadloge, ki so jih pretrpeli. Toda navzdol je bilo mnogo te-žavniše iti, nego na goro. Pot je bila strma in spolzka, in komur se je spoddrsnilo, ta ni mogel več vstati, ampak valil se je po ledu in skalovji v globoki prepad, v katerem je strašne smrti poginil. Tudi se je pripetilo, da so silni plazi podrli pot, katero so vojščaki morali z neizmernim trudom z novega sezidati, ako so hoteli nadaljevati svoje potovanje. Nazadnje so prebredli snežene višave ter prišli v lepe planinske zelenice, od koder niso več imeli daleč v dolino.
Tako je Hanibal v petnajstih dneh prišel v jeseni leta 218 pr. Kr. črez Alpe; — ali s kakošnimi žrtvami! —S šestdeset tisuč mož zapustil je Španjolsko, a zdaj je imel le še dvajset tisuč pešcev in šest tisuč konjikov, pa nekaj slonov. Pa še ti njegovi vojščaki so bili vsi razcapani in izstradani, in tako bolehavi, da bi jih bilo malo rimsko kerdelo lahko uni-
lio
čilo. Velika sreča je bila, da se Rimljani njegovega prihoda niso nadjali ter niso bili pripravljeni za vojsko. Ko so se mn Galci v gorenjem padovem porečji pridružili, dal je Hanibal iznemoglim svojim vojščakom štirnajst dni počitka, da so se okrepčali za hude boje, ki so jih čakali.
Rimljani, ki so po svojem poslancu Kvintu Fabiju Maks imu Kartagincem napovedali vojsko, niso mislili, da bodo njihovi nasprotniki v Italijo prišli, marveč so jih hoteli v njihovih deželah napasti. Zato so bili že poslali konzula Tita Sempronija z veliko vojsko v Sicilijo, med tem ko se je njegov tovars Publij Kornelj Scipijon odpeljal na Španjolsko. Kakor smo že povedali, je Scipijon v Masiliji zvedel, da je Hanibal že v Galiji, ter se je hitro Vrnil v Italijo, prepustivši španjolsko vojsko svojemu bratu Kneju. Takrat Rimljani še niso vedeli, kakošen vojvoda da je Hanibal; a o njegovih vojščakih so mislili, da so nezanesljivi najemniki, ka-korsnih so Kartaginci v prvej punskej vojski imeli. Scipijon je torej šel le z malo vojsko, ki je v gorenjej Italiji strahovala ravnokar premagane Boje, pogumnemu in hrabremu sovražniku nasproti. Od Placencije stopal je ob levem padovem bregu do reke Ticina, in ko se je bil tudi črez to reko prepeljal, videl je že od daleč, kako se je prašilo pod kopiti nu-midijskih konjikov, ki jih je Hanibal naprej poslal. Ynel se je tedaj med Padom in Tiči no m mali pa hudi konjaniški boj, v katerem so Rimljani bili popolnem premagani. Isti Scipijon, ki se je jako hrabro boril, je bil nevarno ranjen. Da mu ni njegov mladi sin hitro priskočil na pomoč, bi ga bili sovražniki gotovo vjeli. Konzul Scipijon se je na to s svojo vojsko črez reko nazaj umaknil ter šel v dobro vtrjeno Pla-cencijo.
Takoj za njim je tudi Hanibal šel črez Pad in se je ne daleč od Placencije vtaboril na desnem bregu malega padovega pritoka Trebije, ki teče iz apeninskih gor proti severju. Scipijon, kateremu se polje pri Placenciji ni zdelo za Rimljane varno bojišče, je po noči prav tiho šel s svojo vojsko okol hanibalovega taborja ter se vtaboril na levem bregu Trebije pod apeninsko goro. Tu je ranjeu čakal svojega tovarša Sempronija, ki je po nesrecnej bitvi pri Ticinu dobil povelje, da mora takoj zapustiti Sicilijo ter iti v gorenjo Italijo Scipijon« na pomoč. Po sempronijevem prihodu je rimska vojska štela štirdeset tisuč mož in je bila torej veča, nego Hanibalova. Scipijon, ki se je bil pri Ticinu prenaglil in se zarad svoje rane ni mogel boja vdeležiti, bi bil rad še čakal; ali Sem-pronij je po vsej sili hotel udariti na sovražnike, ker je videl,
Ill
da rimskej vojski pomanjkuje hrane in se je bal splošnega upora gorenje-italskih Galcev, ki se takrat po večem še niso odločili ne za Rimljane, ne za Hanibala. Le-ta je po svojih vohunih natanjko zvedel, kako se rimska konzula pričkata ter je nasprotnike vedno dražil. Ko so nekega dne Rimljani užu-gali krdelo kartaginskih konjikov, Sempronij ni več imel miru. Hrepenil je po slavi, da je on Hanibala zmagal.
Hanibal je po tem ravnal. Tisuč pešcev in ravno toliko konjikov je po noči skril v gozdič prav blizo rimskega taborja; ostalo vojsko pa je tako razvrstil, da je bilo dvajset tisuč pešcev v sredi, a na obeh konceh dolge vrste stalo je po pet tisuč konjikov in nekoliko slonov. Kakor hitro se je začelo daniti, pošlje tisuč okretnih numidijskih jahačev črez Trebijo dražit Rimljane, ki so bili še tešč in se niso nadjali napada. Sempronij, ki je že težko čakal bitve, je kar takoj poslal iz taborja vse konjike, za katerim so kmalu tudi pešci šli na bojišče. Numidijski jahači so se pred toliko silo umaknili nazaj k svojim; ali vesoljna rimska vojska je za njimi bredla črez reko. Zdaj se je vnela strašna bitva, v katerej so Rimljani takoj s početka jeli omahovati, kajti sneg jim je ravno v oči medel, a razen tega so bili vsi premočeni, ker so do pasa v vodi prebredli mrzlo Trebijo. Vendar pa so se hrabro branili, dokler jih niso tisti Kartaginci, ki so bili v gozdiču skriti, od zadej napadli. Tu ni bilo več rešitve; le deset tisuč rimskih vojščakov se je skozi sovražnike prerilo v Placencijo, ostali so poginili ali pa so bili vjeti. Le prav malo se jih je vrnilo v tabor, v katerem je Scipijon bolan ležal. Ker so Kartaginci zarad velikega snega in hudega mraza pod večer šli v svoje šotorje, posrečilo se je Scipijonu zbežati z ostanki uničene vojske v Placencijo, ki je bila z novim in močnim obzidjen vtrjena.
Po slavnej bitvi pri Trebiji so vsi prebivalci severne Italije stopili na stran zmagovalcev; najnevarniši rimski sovražniki, Kartaginci in Galci so se zdaj združili proti skupnemu svojemu nasprotniku; Rimljane je bilo kar groza pred silnim Hanibalom. Rad bi bil Hanibal še tisto zimo šel črez Apeninske gore, da ne bi novih svojih zaveznikov preveč nadlegoval; ali strašna burja in ostra zima niste dali vojščakom dalje.
Med tem so se v Rimu celo zimo pripravljali za prihodno splomlad, ki jim ni nič dobrega obetala, kajti praznoverno ljudstvo videlo je na nebu in v prirodi vse polno slabih znamenj. Da bi bogovi veliko nevarnost odvrnili, so pobožni Rimljani napovedali molitvene dneve; ob enem pa so nabirali ne-
navadno mnogo vojščakov. Na početku leta 217. pr. Kr. imeli so tnnajst legij, katere so razposlali v raznotere kraje, kjer so se bali sovražnega napada. Vse se je v redu vršilo, le pri volitvi konzulov za prihodnje leto se je ljudstvo sprlo z bogataši. Vkljub vsem sleparijam bil je nazadnje vendar z veliko večino glasov izvoljen domoljubni F lamini j, ki se je že prej kot tribun pogumno potegoval za priprosto ljudstvo ter se na vso moč upiral prevzetnim plemenitnikom, ki so z nepo-stavno dobičkarijo čem dalje bolj bogateli. Flaminij je takoj po novem letu šel v A rimi ni j, kjer so se zbirali vojščaki, ki so iz gorenje - italskih trdnjav po Padu in jadranskem morji zbežali pred zmagovitimi nasprotniki. Od tod je novi konzul peljal svojo vojsko črez apeninske gore v Etrurijo ter se vtaboril pri Areciji, kamor ste še dve legiji naravnost iz Rima prišli. Ker se pa ni moglo vedeti, po katerej poti da bodo sovražniki pridrli v srednjo Italijo, ostal je Flaminjev tovarš konzul S er vili j z drugo vojsko pri Ariminiju.
Hanibal se je bil namenil v Etrurijo. Kakor hitro je zima pojenjala, peljal je svojo vojsko, ki jo je bil jako pomnožil z galskimi zavezniki prek Apenina v arnovo porečje. Tu je slavni poveljnik z vsemi svojimi vojščaki moral štir dni in tri noči bresti po močvirji in lužah, kajti Arno se je bil ravno takrat razlil črez nizke svoje bregove. Strašno so trpeli ljudje in živali, ki so se globoko vdirali v namočena tla. Konjem so podkve odpadale; a vojščaki so morali po noči svoj pratež v močvirje pometati, da so na njem nekoliko odpočili od tru-dapolne dnevne hoje. Kužna mrzlica jela je grozovitno razsajati med iznemoglimi popotniki, a živina je skoraj vsa poginila. Isti Hanibal je vsled nezdravega podnebja na enem očesu popolnem oslepil. Galci bi bili gotovo domu zbežali, da jih premeten poveljnik ni med stare svoje vojščake v sredo porinil.
Ko so, prišedši zopet na suho, prvikrat na etrurskej zemlji počivali, zvedel je Hanibal, da je konzul Flaminij z rimsko vojsko pri Areciji. Umni kartaginski poveljnik nikakor ni mislil svojih nasprotnikov v dobro utrjenem taborji napasti, ampak izvabiti jih je hotel na prosto polje. Šel je torej pogumno mimo njihovega taborja dalje proti jugu. Pot je držala skozi ozko in dolgo sotesko med trazimenskim jezerom in apeninskimi gorami. Sred soteske bil je neliko veči ravni prostor, katerega so nizki homci obdajali. Tu je Hanibal hotel počakati Rimljane. Na srednjem homcu vtaboril se je sam z večim delom svoje vojske, dalje proti vzhodu razpostavil je pračare, proti zahodu pa je po nizkih gričih v dolgej vrsti namestil konjike.
Flaminij je res zapustil tabor pri Areciji ter ravno stopal za Hanibalom. Nadjal se je namreč, da bo konzul Servilij od Ariminija prišel sovražniku nasproti ter da ga bosta potem vsak od ene plati napadla. Prvi dan je pred omenjenim klanj-eem prenočil, drugo jutro pa je na vse zgodaj, ko ¿e še gosta megla pokrivala zemljo, brez skrbi šel v sotesko. Že so prve vrste od one široke ravnice dalje stopale, kar planejo Karta-ginci z vseh gričev ob enem na iznenadene Rimljane. Flaminij ni mogel svojih vojščakov niti v red postaviti, ampak vsak je hitro zgrabil za orožje ter je sam sebe branil, kakor je najbolje vedel. Ali bilo je vse zastonj. Rimska vojska je bila popolnoma uničena; petnajst tisuč mož poginilo je na bojišči, petnajst tisuč jih je bilo vjetih; med mrtvimi je bil tudi vrli Flaminij, ljubimec siromašnega ljudstva. Nekateri so hoteli po jezeru zbežati, ali zarad težke vojaške oprave niso mogli plavati ter so vsi potonili. Le šest tisuč konjikov je strašnemu klanju ušlo, ali tudi te so kartaginski jahači drugi dan vjeli. Hanibal je z vjetniki različno postopal. Prave rimske vojščake je dal vkleniti ter ostro pazil na nje, da mu niso ušli; zaveznike pa je vse brez odkupnine pustil domu, rekoč, da se le zoper Rimljane vojskuje, a ostalim talijanskim prebivalcem da je prijatelj ter da jim hoče priboriti staro njihovo samostal-nost in svobodo.
V Rimu so težko čakali poročila iz Etrurije. Drugi dan po strašnej bitvi dohajali so posamezni vojščaki, katerim seje posrečilo uiti iz nesrečne soteske, ter so pripovedovali o groznem klanji pri trazimenskem jezeru. Nemirno ljudstvo je kar drlo na trg, da bi kaj več zvedelo; tu stopi rimski pretor na govornico in oznani žalostno poročilo: „Zmagani smo v strašnej bitvi; naša vojska je uničena; konzul Flaminij je mrtev.“ — Tu so ljudje na trgu začeli zdihovati in jokati, da je bilo človeka kar groza poslušati; le starešinstvo ni obupalo, ampak mirno se je posvetovalo, kaj da treba storiti za brambo mesta.
Ker je nevarnost bila velika, izvolili so Rimljani starega in skušenega Kvinta Fabija Maksima za diktatorja ter mu podelili neomejeno oblast nad celo državo. Fabij je najprej hotel razsrjene bogove potolažiti. Napovedal je molitvene dneve ter obljubil sezidati nov tempelj boginji Veneri; a bogu Jupiterju je obljubil darovati črez pet vso mladino domačih živali, če bode do tedaj ohranil rimsko državo. Na to se je pripravljal za vojsko, gdor je le količkaj bil za rabo, moral je v vojščake; celo libertinci ali v Rimu naseljeni tujci, ki niso imeli zemljišč, morali so se oborožiti.
Občna zgodovina II.	8
Da sí je Hanibal pri trazimenskem jezeru uničil rimsko vojsko, na Kirn se le ni upal udariti, kakor so se mnogi nad-jali. Dobro je vedel, da se njegova vojska od zadnjih naporov še ni dovolj pokrepčala, in da mu je premnogo starih vojščakov poginilo. Zavil je torej proti vzhodu ter šel skozi TJ m-brijo, Pičen ter skozi dežele Marsov, Marucinov in Pelignjanov v severno Apulijo. Y teh krajih je povsod dobil toliko živine in druge hrane, da ni mogel vsega seboj vzeti. Toda o vporu zoper Kimljane ondotni prebivalci niso hoteli niti čuti; nobeno mesto mu ni dobrovoljno odprlo svojih vrat. Ta ljudstva, ki so se nekdaj tako trdovratno borila za svojo neodvisnost, so se bila do dobrega privadila vrhovne Oblasti Rimljanov, ki se niso vtikali v njihove domače mestne razmere. Tudi so jim Rimljani bili po krvi najbližnji sorodniki, med tem ko so jim Kartaginci bili čisto tuji narod. Razen tega pa se tudi zato niso hoteli Hanibalu pridružiti, ker je v njegovej vojski služilo veliko število Galcev, ki so prej vsem Talijancem brez razločka pustošili polje ter odpeljali živino. Hanibal se je torej jako motil, ko je mislil, da jo bodo kar vsa italska ljudstva ž njim potegnila. m-'
Kvint Fabijje z novo vojsko šel skozi Samnij za njim, ter se je vtaboril na nekem homcu ne daleč od nasprotnikov. Zastonj ga je Hanibal vabil iz dobro vtrjenega taborja ven; stari diktator se ni dal zapeljati, kakor nekdaj Sempronij pri Trebiji in Plaminij pri trazimenskem jezeru. Hanibal je tedaj iz Apulije šel v prelepo Kampanijo, najbogatejšo deželo cele Italije; Pabij pa je po hribih varno stopal za njim in je svoje novince najprej hotel izuriti v orožji in potem še le spoprijeti se s predrznim in hrabrim nasprotnikom.
Ko so se Kartaginci v Kampaniji naropali, a niso mogli nobenega vtrjenega mesta z lepo za se priboditi, vrnili so se skozi kavdinsko sotesko nazaj v Apulijo. Tu jih je Fabij mislil vjeti. Poslal je namreč štir tisuč vojščakov črez goro naprej, da so pred prihodom nasprotnikov posedli in zaprli ozko sotesko. Toda zviti Hanibal vedel si je v takej zadregi kmalu pomagati. Iz Kampanije je peljal séboj dve tisuč goved, Tem je dal na rogove slame navezati, a po noči jih je ukazal na obeh straneh doline gnati črez goro ter jim slamo zažgati. Ko so rimski vojščaki zapazili ogenj, mislili so si, da jim sovražniki nameravajo črez goro uiti ter jim priti za hrbet. Naglo zapustó sotesko in jo vdarijo v hrib, da bi jim pot zaprli. Med tem je Hanibal z vso svojo vojsko in bogatim plenom mirno dalje stopal in se brez ovir rešil iz nevarnega kraja.
Kimsko ljudstvo ni kilo nikar zadovoljno S svojim diktatorjem, ki je le po gorah prežal na sovražnika ter ga pustil brezskrbno po dolinah ropati; a ne da bi poskusil, se ž njim v boji meriti. Nadjalo se je, da bo stari in škušeni poveljnik kar z odločilno bitvo užugal predrznega Hanibala ter tako dovršil strašno vojsko; a Fabij hoté odlaša boj, ki ga je narod težko čakal. Jeli so se mu posmehovati ter so mu zaničljivo rekali „k u n k t a t o r“ ali obotavljavec. Tudi Minu-cij Kuf, načelnik konjikov je temu pritrjeval ter se ustil nad svojim poveljnikom, da nič ne dela. V tem se je pripetilo, da je Fabij moral iti v Eim po nekem duhovnem opravilu ter je za ta čas poveljništvo izročil domišljavemu Minuciju. Le-ta je hotel takoj pokazati, kaj da zna. Z vso vojsko je napadel mali oddelek nasprotnikov ter ga pošteno otepel. Navdušena slava mu je donela od mladih in neskušenih vojščakov, ki so bili prvikrat v boji; v Eimu pa njegovi prijatelji niso prej mirovali, dokler starešinstvo Minuciju ni podelilo popolnoma jednako oblast z Fabijem. Ko se je diktator vrnil v tabor, pobotal se je z Minucijem, da bosta vojsko delila ter da bo vsak po svojem ravnal. Nihče ni bil tega razpora bolj vesel, nego Hanibal. Takoj se je bližal novemu rimskemu poveljniku ter ga tako dolgo dražil, da se je vnel hud boj. Minucij bil je popolnoma premagan, in da mu ni spreviden Fabij hitro pritekel na pomoč, bi bil zgubil vso vojsko. Zdaj se je prepričal, da je starec prav imel; odrekel se je poveljništvu ter se zopet kot načelnik konjikov dobrovoljno podvrgel njegovej vrhovnej oblasti. Fabij je bil zdaj ponosen na svoj priimek, in do njegove smrti zvali so ga „Kunktatorja“.
Da si je po	strašnej	nesreči	pri trazimenskem	jezeru
pametno bilo, da	je Fabij	odlašal	vojsko, dokler se	mladi
vojščaki dodro ne	izurijo v	orožji;	vendar zmiraj ni	moglo
tako ostati. Eimljani so se začeli bati, da se jim bodo zavezniki izneverili, če jim ne bodo kmalo pomagali ter jih rešili Kartagincev, ki so grozovitno razsajali in pustošili po njihovih zemljiščih. Tudi bi Hanibal mogel dobiti od doma nove pomoči; a kaj potem? Zdaj še ni bilo nič zgubljenega., Grška mesta v južnej Italiji pošiljala so v Eim dobrovoljno darove za vojne stroške; a stari Hi j ero poslal je iz Sirakuze tri sto tisoč korcev pšenice, tri sto tisuč korcev ječmena,, tisuč strelcev in zlato podobo boginje zmage kot darilo za kapitolinski tempelj. Eimljani so torej sklenili vsakakor udariti na Hanibala ter so se začeli pripravljati za vojsko. Ker je bilo že konec leta 217. pr. Kr., volili so za prihodnje leto dva nova konzula. Izvoljena sta bila mladi T e r e n c i j
V	a r o n, ki je y Rimu največ upil na dolgočasnega Rabija ter bil velik nasprotnik plemenitnikov, in stari Emilij Pavel, ki se je bil odlikoval v vojski z Ilirci. Zdaj sta nova konzula nabrala vojsko, kakoršne v Rimu še niso videli. Osemdeset tisuč pešcev in črez šest tisuč konjikov je 1. 216. pr. Kr. moralo na bojišče.
Ko je Hanibal zvedel, da se Rimljani pripravljajo na vojsko, je v Apuliji na desnem bregu reke Avfida vzel mesto Kane, kjer so nasprotniki imeli mnogo hrano spravljene, ter se je pred mestom vtaboril z vso svojo vojsko, ki je štela štirdeset tisuč konjikov. Rimljani so ob istej reki, ne daleč od Kartagincev napravili dva taborja, večega na desnem, a manjega na levem avfidovem bregu. Konzula sta oba bila pri vojski ter sta drug za drugim vsak po en dan imela vrhovno poveljništvo. Da si Rimljani nikakor niso mogli dolgo odlašati boja, za to ker so imeli premalo živeža za toliko množico vojščakov , vendar ni bilo varno prehitro udariti na Kartagince, ki so imeli mnogo več in tudi bolj okretnih konjikov. Skušeni Emilij se je zarad tega nekoliko obotavljal, in mlajši njegovi tovarš ni imel miru. Ko je bil 2. avgusta (1. 216. pr. Kr.) zopet njegov dan, peljal je predrzni Terencij Yardn vesoljno vojsko iz večega taborja na levi breg reke ter jo ondi razpostavil v dolgej vrsti, katerej je na vsak konec postavil polovico konjikov. Hanibal je takoj za njim šel črez reko ter Rimljanom nasproti ravno tako razvrstil svoje vojščake. Dve uri po solnčnem vzhodu začela se je strahovita bitva. Rimski pešci so se hrabro borili ter na vso moč pritiskali na sredo sovražne vrste, katero so mislili predreti. Ali med tem so jako okretni in boja vajeni hanibalovi konjiki na obeh koncih strašno udrihali po svojih nasprotnikih, in ko so jih popolnoma užugali in skoraj vse poklali, zagnali so se rimskim pešcem za hrbet. Tu je ni bilo več rešitve. Preden je solnce šlo za goro, potihnilo je rožljanje orožja, mrlič pri mrliču je v krvi ležal na bojišči. Rimljanov je poginilo črez pedeset tisuč, med njimi tudi konzul Emilij Pavel in osemdeset senatorjev. Terencij Varón je s sedemdesetimi konjiki pobegnil v 'Venusijo. Hanibalu je le šest tisuč vojščakov poginilo.
Bitva pri Kanali je bila strašen udarec za Rimljane, ki so plašno gledali, kdaj se bo Hanibal pokazal pred mestom.
V	Rimu je ni bilo rodbine, da ne bi bila žalovala za kakim sorodnikom, ki je na bojišči poginil. Ženske so tako jokale in zdihovale po ulicah, da so jih morali s silo domu goniti. Ker.se je bil raznesel glas, da sta oba konzula poginila, je malo število še živih starešin prosilo starega Fabija kunkta-
torja, naj začasno bode mestni poglavar. Mnogo gosposkih mladenčev pa je popolnem obupalo, in že so mislili najeti ladijo ter zbežati kamorkoli na tuje. Tu je mladi Pub lij Kornelij Scipijon z golim mečem stopil med nje ter jim zažugal, da bo takoj prebodel vsacega, kdor mu ne priseže, da nikdar ne bode zapustil svoje domovine.
Y tem se je Terencij Yaron domu vrnil. Starešinstvo mu je šlo nasproti ter se mu je zahvalilo, da ni obupal nad svojo domovino. Zdaj so z novim navdušenjem delali priprave za brambo. Sedemnajstletni dečki in še mlajši so morali v vojščake; ali ker je bilo to še vse premalo, kupila je vlada od posameznih posestnikov 03em tisuč sužnjev ter jih oborožila z obljubo, da bodo postali svobodni možje, če se bodo hrabro bojevali. Da bi se pa vojščaki v prihodnje ne dali z lepo vjeti ter da bi jih spodbujalo na večo hrabrost, starešinstvo ni hotelo odkupiti svojih someščanov, bi jih je zmagovalec pri Kanah vjel ter jih zdaj hotel povrniti. Hanibal se je kar čudil rimskej stanovitnosti in bi se bil rad pomiril; ali Bimljani njegovih poslancev niti v mesto niso pustili. Adherbal, poveljnik njegovih konjikov, mu je svetoval, naj bi takoj na Eim udaril; toda Hanibal je dobro vedel, da še nima moči vzeti velikega in dobro uterjenega mesta. Najprej je hotel razna talijanska ljudstva za se pridobiti ter počakati nove pomoči iz Španjolske ali iz Kartagine.
Da si so talijanski prebivalci težko trpeli vojskine nadloge in se ni bilo nadjati, da jih bodo Eimljaui kmalu rešili te strašne more; vendar niti zdaj niso omahovali v zvestobi do svojih zaveznikov, ki so jih bili združili v veliko krepko in cvetočo državo. Le Apulci, Lukanei, južni Sam-ničani in v Kampaniji Hekoliko mest, med katerimi je bila Kapua najimenitniša, potegnili sojo s sovražnikom. Ali tudi med temi odpadniki jih je bilo mnogo, ki so se pogumno poganjali za Kimljane. Najbolj pa je Hanibala skrbelo to, da se mu niti eno grško ali latinsko mesto ni hotelo podati.
Kakor se Hanibalu ni posrečilo vse talijanske razrode izneveriti Eimu, tako ga niti Kartaginci niso mogli dovoljno podpirati. Po bitvi pri Kanah je Mago sam šel v Kartagino poročat o siavnej zmagi svojega brata, ter je pred zbranim starešinstvom iztresel pol vagana zlatih prstenov, ki jih je na bojišči snel rimskim mrličem. Kartaginci so bili tedaj zlo vneti za vojsko ter so navdušeno sklenili, poslati zmagovalnemu Hanibalu v Italijo štiri tisuče numidijskih konjikov in štirdeset slonov. Eazen tega so ukazali, da se ima na Spanj olákem iz novega nabrati dvajset tisuč pešcev in štiri tisuč
ionjikov, s katerimi naj bi H a z d r u b a 1 premagal ondotn® rimsko vojsko, a potem naj bi Sel v Italijo svojemu bratu na pomoč. Ali ravno na Španjolskem se je vojna sreča izneverila Kartagincem ter jim pokvarila račune.
Y Italiji ga od leta 216. pr. Kr. ni bilo več nobenega velikega boja. Rimljani so se odslej le branili v glavnem mestu in v mnogih svojih trdnjavah, katerih jim silni nasprotnik nikakor ni mogel vzeti. Po bitvi pri Kanah bilo je Hanibalu največ na tem ležeče, da bi si osvojil kako veliko mesto, kjer bi mogel s svojimi vojščaki črez zimo ostati, dokler bi mu ne došla nova pomoč iz Afrike. Šel je torej v Kampanijo ter vzel imenitno mesto Kapuo, v katerej je ža davnej imel mnogo skrivnih zaveznikov. Kapua je bila za Rimom najimenitniše in najbogatejše mesto v Italiji. Pleme-nitniki so bili zvesto vdani Rimljanom in bi se bili radi branili proti Kartagincem; toda priprosto ljudstvo, ki je moralo bogatim svojim someščanom velike davke plačevati, hotelo se je dobrovoljno podati Hanibalu, ki jim je obljubil, da jih ne bode v vojščake silil, niti jim davke nakladal. Tudi v N o 1 i ste bili dve stranki, ali tu so plemenitniki dosti zgodaj izdajne naklepe kartaginskih prijateljev poročili vrlemu rimskemu poveljniku Marcelu, ki je hitro prišel v mesto ter je slavno obranil proti vsem hanibalovim napadom.
Hanibal, kateremu so stari in izurjeni vojščaki po večern že poginili na krvavih talijanskih bojiščih, moral je čakati, da mu od doma pošljejo nove pomoči. Kartaginci bi ga radi podpirali, ali ker so bili ravno takrat na Španjolskem zmagani, hoteli so si najprej to svojo bogato deželo rešiti. Leta 215. pr. Kr. se je torej v Italiji vojska nekako ustavila. Nasprotnika sta se drug druzega ugibala ter si skušala pridobiti novih zaveznikov. Rimljani so se nad odpadniki strašno maščevali, da bi s tem svarili druge, ki so omahovali; Hanibal pa si je na vso moč prizadeval, da bi si pridobil Makedonce in Sicilce, kajti prepričal se je, da nikakor ni mogoče vseh italskih prebivalcev vzdigniti zoper dosedanje njihove gospodarje. V Siciliji bi sicer mnogo mest rado potegnilo s Kartaginci, ali dokler je v Sirakuzi živel stari Hijeron, se vporu zoper Rimljane ni bilo nadjati vspeha. Y tem se se Sardinci vzdignili ter skušali s kartaginsko pomočjo otresti težki rimski jarem; toda niti njim se ni posrečilo.
Yelika nevarnost pa je Rimljanom pretila, ko je 1. 215. pr. Kr. umrl njihov najzvestejši zaveznik Hijeron. Še na smrtni postelji je ta devedesetletni sivček priporočal petnajst let staremu vnuku Hijeronimu in njegovim varhom, naj
se nikdar ne izneverijo Eimn. Skušeni starček je dobro vedel, da si bodo Sirakuzanci le kot prijatelji mogočnih Rimljanov mogli ohraniti domačo svojo svobodo ter duševno in telesno blagostanje. Toda mladi Hijeronim ni maral za lepe nauke modrega svojega deda ter je rajši poslušal malopridne prili-zovalce. Hanibal, ki nikakor ni mogel vzeti imenitnih mest Tarenta in Ne a p olj a, mislil si je tedaj pridobiti močno vtrjeno Sirakuzo. Poslal je tje dva premetena poslanca, ki sta lahkoumnemu kralju obetala celo Sicilijo in popolno državno neodvisnost, če se pridruži Kartagincem. Sprevidni možje so se temu na vso moč vpirali, in prevzetni Hijeronim jih je zato jel preganjati ter se obnašati, ko kaki neomejen sirakuški vladar. Siromašno ljudstvo, ki je plemenitnikom zavidalo njihovo bogastvo, pritrjevalo je kralju; premožni prebivalci pa so skovali zaroto proti krvoločnemu in zapravljivemu trinogu ter se skrivaj jeli dogovarjati z Rimljani, kateri so se že dalje časa z največo darežljivostjo pripravljali na novo vojsko.
Sirakuški uporniki nameravali so ubiti okrutnega kralja, a potem vpeljati ljudovlado, ki bi pod vrhovnim rimskim varstvom imela popolno domačo samostalnost, kakor ob času modrega Hijerona. Ker v Sirakuzi niso mogli izpeljati svojega naklepa, šli so v malo mestice L e o n t i n o, kamor je hudodni vladar večkrat zahajal. Tu so ga zarotniki nekega dne napadli v ozkej ulici ter ga umorili, a mestice so izročili hrabremu rimskemu poveljniku Marcelu. Toda še dve leti ste minuli, preden so Rimljani mogli vzeti imenitno in močno Sirakuzo. Najemniki, med katerimi je bilo mnogo rimskih uskokov, združili so se namreč s sorodniki ubitega Hijeronima ter se nikakor niso hoteli podati Rimljanom, kakor so sirakuški republikanci nameravali. Marcel je tedaj moral oblegati mesto, kateremu pa ni bilo mogoče priti do živega; kajti bilo je dobro vtrjeno z zidovjem in strmim skalovjem, a po morji je iz Kartagine dobivalo hrane.
Sirakuzancem je tudi mnogo pomagal slavni Arhimed, najimenitniši mehanikar starega veka. Le-ta je znajdel stroje, s katerimi se je težko kamenje metalo daleč na sovražno vojsko; in druge, s katerimi je bilo mogoče, ladijo, kije prišla preblizo pod zidovje, potegniti iz vode ter jo prebrniti z vsemi njenimi mornarji in vojščaki. S takimi stroji je Arhimed nasprotnikom toliko škode prizadeval, da so jeli kar bežati* če so na zidovji zapazili kak tram ali kakošno vrv, na ka-terej je bila železna kljuka privezana. Marcel se je torej daleč od mestnega obzidja vtaboril ter je vbranil, da Sira-
kuzancem ni mogla nova vojska priti na pomoti; ob enem pa se je skrivaj dogovarjal z rimskimi prijatelji v mestu. Ko so mu ti poročili, da v Sirakuzi ravno praznujejo tridnevno svečanost boginje Artemide ter da so vojščaki, od vina in veselja omamljeni, na stražah pospali, splezalo je tisuč pogumnih Kimljanov po visokih lestvah na zidovje. Tu so najprej pomorili speče stražnike, potem pa so prav tiho odprli mestna vrata, skozi katera se je vesoljna rimska vojska vsula v mesto.
Tako se je Marcel polastil sirakuškega novega mesta, v katerem se je zdaj vtaboril. Toda še so rimski nasprotniki hrabro branili stari grad, nadjaje se pomoči od svojih zaveznikov. Kes je kmalu potem kartaginska vojska prišla pred-Sirakuzo ter se vtaborila pred mestnim obzidjem. Kimljani so bili zdaj v mestu zaprti in so morali na dve strani odbijati napade svojih sovražnikov. V tem je med Kartaginci, ki so se bili vtaborili v jako nizkem in mokrem kraji, začela po leti razsajati strašna kuga, ki jim je dan za dnevom čem dalje več vojščakov pomorila. Ko sta tudi oba vrhovna poveljnika poginila, razkropila se je ostala vojska na vse strani, a Kimljani so bili rešeni velike nevarnosti.
Nihče ni zdaj več dvomil, da se bode tudi stari grad moral podati. Sprevidni meščani so se torej zopet pogajali z Marcelom, ali temu so nasprotovali najemniki, ki so zdaj začeli grozovito divjati po gradu, kjer so pomorili mestne poglavarje ter si izvolili šest novih poveljnikov. Toda celó med temi šestimi je bil eden, ki je sprevidel, da se mesto ne more več dolgo braniti. Jel se je tudi on skrivaj dogovarjati z Kimljani, katerim je naposled po noči odprl vrata, ter jih pustil v grad. Da si je Marcel obljubil, da bo nesrečnim prebivalcem prizanesel, vendar so surovi njegovi vojščaki neusmiljeno ropali po hišah ter ubili slavnega Arhimeda. Učeni mož ni niti vedel o izdaji ter je ravno ves zamišljen risal v pesek matematičke podobe. Tu je rimski vojščak z golim mečem pridrl v sobo ter ubil neznanega učenjaka, ki je ves prestrašen zavpil nad krvolokom:	„Ne razdiraj mi mojih
podob.“ —
Tako je 1. 212. pr. Kr. starodavna in bogata Sirakuza zgubila svojo svobodo. Zmagovalci so vplenili neizmerno mnogo umetnij in drugih dragocenosti, ki so jih v Kirn poslali. Ko so Kimljani dve leti potem (210. pr. Kr.), vzeli Agrigent, kamor so se bili Kartaginci malo prej povrnili, imeli so zopet celo Sicilijo v svojej oblasti.
Hanibal se torej od nikoder več ni mogel nadj ati pomoči. Največ bi mogel pomagati makedonski kralj Filip III. z izurjenimi grškimi vojščaki, ko bi slušal slavnega kartagin-skega poveljnika. Le-ta mu je bil namreč svetoval, naj pride v Italijo, da bosta potem oba ob enem udarila na iznemogle Eimljane, ki so po bitvi pri Kanah imeli jako malo vojske. Toda Filip je le na svoj dobiček gledal, in ni hotel sprevideti veliko nevarnost, ki je vsem bližnjim narodom žugala, ako Eimljani na zadnje zmagajo. Namesto, da bi prišel v Italijo, napadel je rimsko Ilirijo ter skušal vse Grke spraviti popolnoma pod svojo oblast. Eimljani, ki so se že bali, da bo Filip, kakor nekdaj Pir, z veliko vojsko prijadral prek jadranskega morja, bili so zdaj rešeni velike nevarnosti. Poslali so sicer Valerija Levina s pedesetimi ladjami na Grško, ali boja so se le po malem vdeležili. Levin jez Etoljani, ki so takrat med malimi grškimi razrodi bili najmočnejši, sklenil pogodbo, po katerej dobodo Etoljani premagana mesta, Eimljani pa si bodo odpeljali plen in sužnike. Eazen tega se je Levin zavezal z vsemi starimi makedonskimi nasprotniki, med katerimi je p e r g a m e n s k i kralj Atala bil naj-imenitniši. Tako je premeten rimski poveljnik Filipu na glavo nakopal desetletno domačo vojsko, v katerej so Grki popolnoma iznemogli ter zgubili še tisto malo svobodo, ki so si jo do tedaj ohranili.
Še se je Hanibal nadjal, da bodo Kartaginci na Španjol-skem srečniši ter da mu bo potem njegov brat Hazdrubal od ondod pripeljal novih vojščakov na pomoč. Že prej smo povedali, da je leta 218 pr. Kr. konzul Publij Kornelij Sci-pijon, ko je v Masiliji zvedel, da je Hanibal že šel prek Eodana, poslal svojega brata Kneja Kornelija Scipi-jona z vojsko na Španjolsko; a sam da je hitel nazaj v Italijo. Knej je znal z obljubami in priljudnim postopanjem pridobiti za se vse prebivalce med Pirinejskimi gorami in reko E b r o n o m ter je premagal kartaginsko vojsko, ki se je morala črez isto reko umakniti proti zahodu. Leta 217. pr. Kr. so Kartaginci nameravali ravnokar zgubljene kraje nazaj dobiti, ali Knej jih je ob ebrovem ustji na morji iz novega užugal ter srečno nadaljeval vojskovanje, zlasti ko mu je njegov brat Publij Kornelij Scipijon iz Italije pripeljal osem tisuč vojščakov na pomoč. Pri mestu Ib eri ne daleč od Ebrona sta oba brata zmagala Hazdrubala, ki se je bil ravno namenil iti v Italijo pomagati Hanibalu. Tako so Kartaginci leto za letom zgubili čem dalje več sveta v bogatej Španjolskej, ki jim je vedno dajala obilnih pomočkov za voj-
sko. Že so Rimljani mislili, da so gospodarji lepe dežele, kar se jim je vojna sreča izneverila.
Publij Kornelij Scipijon je vojščake, ki so na bojiščih pomrli, nadomestil s španjolskimi najemniki; toda kmalu mu je zmanjkalo novcev in ni jih mogel na tanjko plačevati. Najemniki so tadaj zopet prestopili k Kartagincem, ki so se na vso moč pripravljali na veliko odločilno bitvo. Od doma so dobili novo vojsko, a drugo jim je njihov zaveznik numi-dijski kralj Masinisa poslal na pomoč. Leta 212. pr. Kr. so torej s tremi vojskami udarili na Rimljane ter jih v dveh strašnih bitvah popolnoma premagali. Brata Scipijona, ki sta se bila malo prej vsak s polovico vojščakov ločila, sta oba na bojišči poginila. Le malo rimskih vojščakov se je rešilo prek Ebrona in bilo je misliti, da je Španjolska zgubljena za Rimljane.
Istega leta so bili Kartaginci tudi v Italiji srečni. Hanibal se je vtaboril blizo T a r e n t a ter čakal ugodne prilike, da bi se mogel polastiti tega imenitnega mesta. Dolgo časa se Tarentinci nikakor niso hoteli vdati kartaginskemu poveljniku ; kajti imeli so v Rimu mnogo odličnih mož zastavljenih, ki so bili porok za zvestobo svojih someščanov. Nekega dne pa so ti zastavljenci ušli ter hoteli domu zbežati; toda Rimljani so jih na poti vjeli ter jih vse pomorili. To je Taren-tince jako razkačilo in kar takoj bi bili mesto izročili Kartagincem, da jih ni v gradu strahovala rimska posadka; vendar pa se je osnovala skrivna zarota zoper vrhovno rimsko oblast. Dva premetena Tarentinca hodila sta vsak dan iz mesta, ko da bi šla na lov, ter sta se dogovarjala s Hanibalom.
Ko je bilo vse pripravljeno, so se zarotniki na večer skrili za mestnim obzidjem blizo vrat in so čakali, kdaj da bodo zapazili zgovorjeno znamnje. Y tem je Hanibal tiho stopal proti Tarentu, a na polji je zanetil veliko gromado. Kakor hitro so zarotniki zagledali ogenj, pomorili so stražnike ter odprli vrata, skozi katera se je sovražna vojska vsula v mesto. Rimski vojščaki so mirno spali v svojih hišah, kajti nihče se ni nadjal izdaje. Kar jih rimska trobenta sred noči zbudi iz trdnega spanja. Mislili so, da jih njihov poveljnik skup kliče, ter so brez skrbi šli na ulice, kjer so jih že cele vrste kartaginskih vojščakov čakale z nastavljenimi sulicami. Yeliko število Rimljanov je v tem ponočnem klanji poginilo in le malo se jih je rešilo v stari grad, ki je bil od novega mesta ločen in dobro vtrjen. Drugi dan je Hanibal Tarentince sklical na trg ter jim oznanil, da ne bode nobenemu nič žalega storil, kajti prišel jih je rešit rimskega jarma. Samo
hiše Rimljanov in njihovih prijateljev je prepustil svojim vojščakom, da so jih smeli oropati. Rad hi bil Hanibal pridobil tudi stari grad, ali bilo je vse zastonj; ravno tako, kakor niti Rimljani njega niso mogli prepoditi iz Tarenta. Takoj potem so se tudi druga grška mesta podala Kartagincem, ki so se jako vtrdili v južnej Italiji ter se ohrabrili za novo vojsko.
Med tem so se bili Kapuanci čemdalje bolj prepričali, da so napčno storili, ker so s Kartaginci potegnili. Nadjali so se, da bode Kapua postala prvo mesto v Italiji, nad katero bodo namesto Rimljanov gospodarili. Ali komaj je Hanibal odšel, prišla je (1. 212. pr. Kr.) rimska vojska in je začela obsedati nezvesto mesto, kateremu je kmalu jelo po-manjkovati hrane. Sprevidni prebivalci bi se bili zopet radi dobrovoljno podali prejšnjim gospodarjem, ali strahovala jih je kartaginska posadka in prosto ljudstvo; mnogo pa jih je vendar skrivaj zbežalo v Rim, kjer so jim dali meščansko pravico. Ko so Kapuanci videli, kako se okol njihovega mesta od dne do dne množi rimska vojska, pošiljali so poslanca za poslancem k Hanibalu, naj jim pošlje živeža ter pride na pomoč. Hanibal, ki je takrat ravno pred Tarentom prežal na priliko, da bi si osvojil imenitno mesto, naročil je svojemu bratu Magu, naj Kapuo preskrbi s potrebno hrano in vojščaki. Že se je bil Mago napotil proti stradajočemu mestu, tu so ga Rimljani napadli ter mu vzeli ves živež in mnogo živine. Ko je kmalu potem sam Hanibal prišel iz Tarenta, umaknili so se rimski vojščaki v bližnje svoje trdnjave, in Kapua je za zdaj ušla strašnej svojej osodi. Od tod je šel slavni kar-taginski poveljnik proti jugu ter je v L ukani ji tako popolnoma premagal rimsko vojsko, da se je od štirnajst tisuč mož komaj tisuč rešilo. Iz Lukanije hitel je Hanibal v Apulijo, kjer je tudi drugo rimsko vojsko uničil, kajti od osemnajst tisuč vojščakov jih je le dve tisuč živih ostalo. Leto 212. pr. Kr. bilo je toraj za Rimljane jako nesrečno, a Hanibal postal je strahovitiši, kakor po bitvi pri Kanah. Vendar v Rimu niti zdaj niso mislili odjenjati od vojskovanja, niti so obupali, ampak pozabivši na ugodnosti posvetnega življenja so stanovitno napenjali vse sile, da bi užugali strašnega sovražnika ter osvobodili milo domovino.
Kakor hitro je Hanibal šel iz Kampanije, so se Rimljani takoj vrnili pred Kapuo, ki so jo s tremi vojskami (šestdeset tisuč mož) ob enem oklenili ter jej zaprli vsa pota. Okoli in okoli mesta so napravili dva nasipa, med katerima so se
vtaborili ter branili proti notranjim in zunanjim sovražnikom. Kapuanci niso mogli rimskih vojščakov pri delu motiti, niti so o pravem času dobili pomoči od svojih kartaginskih zaveznikov. Tu jim je rimsko starešinstvo poročilo, da ne bode kratilo svobode niti premoženja nikomur, kdor pojde pred mescem marcem leta 211. pr. Kr. dobrovoljno iz mesta. Toda Kapuanci, ki so se še zmiraj nadjali pomoči, so se takošnim ponudbam smejali ter so Rimljanom grozili s Hanibalom. Bilo je sicer v Kapui mnogo tacih, ki bi se bili radi zopet pokorili prejšnjim svojim gospodarjem, ali ko bi bili o tem le zinili, niso bili več varni svojega življenja pred razsrjenim ljudstvom. Ker je pa lakota čem dalje hujša postajala, pomoči pa ni bilo od nikoder, se je predrzen numidijski vojščak po noči splazil skozi rimski tabor ter šel Hanibalu poročat, v kakej strašnej zadregi da so Kapuanci. Zmagoviti poveljnik šel je takoj na pot ter je vzel seboj tri in trideset slonov; ali vsi njegovi naskoki na vtrjeni rimski tabor so bili brez vspeha. Kimski vojščaki so se hrabro branili ter ob enem odbijali napade Kapuancev in Kartagincev.
Ko je Hanibal videl, da tu nič ne opravi, šel je z vso svojo vojsko proti Rimu, da bi tako rešil kapuansko mesto. Ali zmotil se je. Rimski poveljniki so ostali pred Kapuo in so le šestnajst tisuč mož poslali glavnemu mestu na pomoč.
Ni moči popisati, kako so se v Rimu ustrašili, ko se je raznesel glas, da se grozoviti Hanibal bliža mestu. Dokler je bilo še kaj rimskega naroda, je pregovor „Hanibal pred vrat mi“ (po latinski: Hanibal ante portas) pomenil, da se kaka velika nevarnost bliža. Hanibal je med potjo razsajal, kakor še nikdar poprej. Kamor je prišel, povsod je vse pokončal in požgal. Kdor je mogel, bežal je v Rim, kjer se je za močnim zidovjem nadjal varnega zavetja. Y mestu so bili tempeljni vsi polni zdihujočih in jokajočih žensk, ki so bogove prosili rešitve pred strašnim zmagovalcem. Toda starešinstvo niti zdaj ni obupalo, ampak hitro je vse poskrbelo, kar je bilo treba za brambo mesta. Že ste bili dve novi legiji vojščakov oboroženi, in ko je tudi iz tabora pred Kapuo prišlo že omenjenih šestnajst tisuč mož, mogla je rimska vojska odbijati vse sovražne napade.
Tako so Rimljani bili na vse pripravljeni, ko so požari v bližnjih vaseh žalostno poročali, da je Hanibal blizo. Kmalu je kartaginska vojska pred mestom, ali ker se rimski vojščaki nikakor niso dali izvabiti na bojišče, je Hanibal po ovinkih šel nazaj v Kampanijo ter med potjo požigal in pustošil, kakor
poprej. Mislil je, da so Rimljani zapustili gradbe pred Kapuo; ko je pa zvedel, da je le mali del vojščakov šel glavnemu mestu na pomoč, je ves razsrjen prepustil Kapuo groznej njenej osodi. Še enkrat so Kapuanci poslali nekoliko predrznih numidijskih vojščakov, da bi se skozi rimski tabor splazili ter šli Hanibala prosit pomoči. Ali Rimljani so jih vjeli, jim odsekali roke ter tako oskrunjene zapodili nazaj v mesto.
Nihče ni več dvomil, da se Kapua ne more dalje braniti.
Tudi starešinsto je bilo tega mnenja ter je sklenilo podati se Rimljanom na milost in nemilost.
Tu se je trideset odličnih mož, ki so prej najbolj podpihovali vpor zoper rimsko oblast, zbralo na domu svojega to-varša Virija. Ko so se bili cel večer gostili, poslovili so se drug od druzega ter popili kupico strupene pijače. Na to so se vlegli in preden so zmagovalci prišli v mesto, zaspali so za vekomaj.
Ostali prebivalci nadjali so se milosti ali zastonj. Razkačeni Rimljani so se strašno maščevali nad nezvestim mestom. Moške so brez usmiljenja pomorili, ženske in otroke pa so v sužnike prodali. Nekdaj slavna Kapua, ki se je že skoraj mislila meriti z mogočnim romulovim mestom, postala je rimska naselbina. Ni ga bilo v njej več prejšnjega življenja, niti prejšnjega bogastva. Kapua je bila, kakor da je ni bilo več. Hanibal je imel čemdalje manj upanja, da bi ukrotil največe sovražnike svoje domovine. Rim je bil rešen pogina; a Rimljani so si iz novega vtrdili gospodstvo nad celo Italijo.
Iz Kapue je poveljnik Klavdij Neron takoj peljal dve legiji vojščakov na Španjolsko, da bi ondi ubranil Kar-taginskej vojski iti v Italijo Hanibalu na pomoč. Ko se je bil združil s še živimi scipijonovimi vojščaki, utrdel je rimsko oblast od pirinejskih gor do reke Ebrona ter se je večkrat zmagovalno zaletaval v notranjo deželo. Na to so v Rimu leta 210 pr. Kr. mladega Publija Kornelija Scipijona izvolili za poveljnika ter ga poslali na Španjolsko z deset tisuč pešcev in tisuč konjikov.	_	$
Pub lij Kornelij Scipijon mlajši je bil sin starejšega Publija Kornelija Scipijona, ki je s svojim bratom Knejem na Španjolskem poginil. Da si je bil še le štir in dvajset let star in ni še nobene vede državne službe obnašal, ga je narod vendar z velikim navdušenjem volil za prokonzula ali konzulovega namestnika. Mladi Scipijon je bil imenitnega rodu ter se je odlikoval z izrednimi duševnimi zmožnostmi, s kakorš-nimi se nobeden rimski mladeneč ni mogel ponašati, a ni bil prevzeten. Bil je navdušen za znanosti in umetnosti, in
tudi sam je bil jako pesniških misli. Prostemu ljudstvu se je pa zlasti s tem prikupil, ker je bil jako pobožen; večkrat so ga videli v kakem tempeljnu moliti, in sploh se je govorilo, da z bogovi občuje. V svojej novej službi je bil takoj s prva jako srečen.
Prišedši na Španjolsko je zvedel, da so vse tri nasprotne vojske daleč od Nove-Kartagine, v katerej je bilo le tisuč vojščakov za hrambo tega imenitnega mesta. Y Novej-Karta-gini namreč imeli so Kartaginci spravljene svoje blagajnice ter polne shrambe živeža in vojnega orodja. Tudi je bilo ondi mnogo odličnih Španjolcev zastavljenih, ki so bili porok, da se njihovi rojaki ne bodo izneverili Kartagincem. Da bi nasprotnikom vzel imenitno mesto, šel je Scipijon takoj prve spomladanske dneve 1. 209. pr. Kr. s pet in dvajstet tisuč pešcev in tisuč pet sto konjikov črez reko Ebron, a kraj obrežja spremljevalo ga je pet in trideset vojnih ladij. Nova Kartagina je bila sicer dobro vtrjena, ali ker ni imela več nego tisuč vojščakov posadke in jo je Scipijon na suhem in na morji ob enem vklenil, se ni mogla dolgo braniti. Med tem, ko so Kartaginci na severnej strani odbijali naskok oblegajoče vojske, je pet sto pogumnih rimskih vojščakov na drugem koncu splezalo črez obzidje ter je Scipijonu odprlo mestna vrata. Rimljani so na to planili v mesto ter vse pobili in poklali, kar jim je živega prišlo pred oči, dokler ni blagi poveljnik ustavil strašnega divjanja. Neprecenljiv je bil plen, ki so ga zmagovalci dobili v Novej-Kartagini; zlata, srebra, kovanega denarja, orožja in druzih vojnih priprav, vsega je bilo obilo. Kimski pisatelji vedó mnogo povedati, kako je Scipijon v Novej-Kartagini bil velikodušen in ga ne morejo dosti nahvaliti. Ce tudi ni vse res, vendar je jako verjetno, da je z vjetimi Spanjolci blago postopal, da bi jih tako za se pridobil. Med vjetniki bila je bajé tudi lepa mlada devojka, nevesta mogočnega španjolskega kneza. Njeni starši izročili so Scipijonu mnogo denarja, da bi si odkupili ljubljeno hčerko. Blagi zmagovalec je devojko spustil, odkupnino pa je dal njenemu ženinu kot svatbeno darilo. Ker se Kartaginci niso prizadevali, da bi si Novo-Kartagino nazaj osvojili, minulo je celo leto 209. pr. Kr. brez boja, a Scipijon je skušal dpanjolce z lepo za se pridobiti.
Med tem Kartaginci niti v Italiji niso bili srečniši. Ko so Kimljani vzeli imenitno kapuansko mesto, bila je cela Kampanija za Hanibala zgubljena. Njegov prvotni naklep, vzdigniti razne talijanske razrode zoper Rimljane, se mu ni posrečil. Še celó tista mesta, ki so po bitvi pri Kanah po-
tegnila s Kartagine!, ponovila so zdaj drugo za drugim staro zavezo z Rimljani. Le-ti so za leto 210. pr. Kr. hrabrega Marcela že v četrtič za konzula izvolili ter mu poverili vojskovanje v Italiji. Da si se je Marcel kolikor je bilo moči, ogibal bitve na prostem polji, vendar ga je Hanibal v Luka niji, a drugikrat v Apuliji popolnem užugal. Rimljanom je toliko vojščakov poginilo, da jih. skoraj ne bi bili mogli nadomestiti. Kar je bilo kje kaj prihranjenih novcev, vse se je moralo potrošiti. Bogataši so vso svojo zlatnino in srebrnino podarili za rešitev mile domovine. V tem so poslanci dvanajsterih naselbin prišli v Rim ter povedali, da jim nikakor več ni mogoče niti davkov plačevati, niti vojščakov dajati. Isto starešinstvo, ki do zdaj še nikdar ni obupalo, jelo je omahovati. Že je mislilo, da so dnevi rimske države šteti. Toda ostalih osemnajst naselbin je poročilo, da bodo do zadnje kaplje krvi zvesti ostali Rimljanom ter branili skupno svojo domovino proti prekmorskim osvojiteljem. To je dalo rimskim starešinam novega poguma. Za 1. 209. pr. Kr. nabrali so torej sedemdeset tisuč vojščakov ter poslali oba konzula v južno Italijo, ob enem pa so tudi Marcelu kot prokonzulu podaljšali poveljništvo še za eno leto. Med tem, ko sta Marcel in konzul F ul vi j imela zadrževati Hanibala v Apuliji, je stari konzul Fabij Maksim s svojo vojsko nameraval vzeti Tarent, kjer se je v gradu še zmiraj hrabro branila rimska posadka. Ali niti Fabij ni mogel imenitnega mesta s silo vzeti. Kakor nekdaj Hanibal, tako je tudi on imel v Tarentu svojih prijateljev. S temi se je bil dogovoril, da mu bodo po noči skrivaj izdali mesto. Ko je bilo vse pripravljeno, je Fabij z veliko močjo naskočil taren-tinsko ohzidje, a ob istem času so tudi Rimljani iz grada udarili na mesto. Dokler so Tarentinci z vsemi svojimi silami odbijali sovražne napade, je poveljnik brutijskih najemnikov na drugem koncu mesta Rimljanom odprl vrata. Zmagovalci so se, kakor drugod, tudi v Tarentu grozno maščevali. Naj-odličniše kartaginske zaveznike so pomorili, trideset tisuč 4 prebivalcev pa so v sužnjike prodali. Razen druzega obilnega plena poslali so v Rim neizmerno mnogo grških umetnij, ka-koršnih so do tedaj le v Sirakuzi dobili.
Y Apuliji je Hanibal sicer užugal Marcela, ali ko so mu nasprotniki vzeli mesto za mestom in tudi Tarent, moral se je umakniti v Brucijo, kjer je hotel počakati, da mu pride vojaška pomoč iz Španjolske. Rimljani so za leto 208. pr.
Kr. že petič volili starega Marcela za konzula. Hanibal bi ga rad izvabil na bojišče, ali skušeni poveljnik nikakor ni hotel
zapustiti v tr j enih mest. Ko je pa nekega dne Marcel z malim krdelom vojščakov šel ogledovat okolico, planili so urni ha-nibalovi konjiki iz gozda ter napadli iznenadene Kimljane, ki so skoraj vsi poginili. Med mrtvimi ležal je tudi Marcel, ki se jej je kot prvi junak do zadnjega trenutka hrabro boril. Hanibal je dal slavnega svojega nasprotnika spodobno pokopati. Da si je bil Marcel dober poveljnik in še boljši vojščak, s Hanibalom se le ni mogel meriti. Nikakor pa ni zaslužil tiste hvale, ki mu jo pristranski rimski pisatelji pojó.
Mnogo bolj nego marcelova smrt je Rimljane prestrašil glas, da se Hazdruhal pripravlja na pot v Italijo. Scipijon mu nikakor ni mogel zastopiti pota, da si ga je pri Bekuli bajé premagal, kar pa ni verjetno. Prišedši črez Pirinejske gore, bil je Hazdrubal v Galiji dobro sprejet ter je ondi črez zimo ostal. Na spomlad 1. 207 pr. Kr. je po istej poti, kakor nekdaj njegov brat Hanibal, prekoračil Alpe ter je brez ovir prišel v gorenjo Italijo. Rimljani mu sicer niso mogli zapreti pota čez gore; zato pa so v Italiji pomnožili svojo vojsko ter so napravili svečano procesijo, da bi si izprosili božjega blagoslova. Za konzula so izvolili Klavdija Nerona in Livija Salinatorja. Le-ta je imel v Umbriji čakati Hazdrubala, prvi pa je šel v južno Italijo, da bi Hanibala ondi zadrževal. Po precej ostrem boji v Lukaniji, v katerem je mnogo Kartagincev poginilo, je Hanibal šel v Apulijo ter se vtaboril pri Kanu siji, kjer je hotel ostati, dokler ne dobi gotovih poročil o svojem bratu. Konzul Klavdij Neron mu je bil zmiraj za petami in se je njemu nasproti vtabcril.
Hazdrubal je iz gorenje Italije šel prek apeninskih gor proti Ariminiju ter se je mislil v Umbriji združiti s svojim bratom, kateremu je v pismu na tanjko poročil, kod da naj mu pride nasproti. Dva numidijska in štirje galski konjiki nesli so pismo Hanibalu. Ali zgrešili so pot in pri Tarentu so jih Rimljani vjeli ter jim vzeli imenitno pismo, katero so izročili Klavdiju Neronu. Pogumni konzul pustil je svojo vojsko pred Hanibalom, sam pa je s sedem tisuč pešcev in tisuč konjikov prav na skrivnem šel proti severju svojemu tovaršu na pomoč. Na poti se mu je'priđružilo mnogo talijanskih zaveznikov, ki so navdušeno šli v boj zoper tuje tlačitelje. Med tem sta se Hazdrubal in Livij blizo Sene na južnem bregu reke M e t a v r a vtaborila drug druzemu nasproti. Da si je Neron po noči prišel v rimski tabor, vendar so nasprotniki drugi dan takoj zapazili, da so Rimljani dobili * novih vojščakov. Hazdrubal, kateremu se je v gorenjej Italiji
pridružilo mnogo Galcev, si je mislil, da je drugi konzul gotovo Hanibala premagal; kajti sicer ne bi bil mogel svojemu tovaršu priti na pomoč. Sprevidel je, da se sam ne more z Rimljani meriti ter je sklenil na tihem vrniti se črez reko Metavr v gorenjo Italijo, kjer je nameraval ostati, dokler ne dobi natanjčnejših poročil o svojem bratu. Ali zastonj je s svojo vojsko celo noč hodil ob bregu sem ter tje; nikjer ni mogel dobiti zanesljivega prevoza črez globoko reko. Komaj pa se je drugi dan začelo daniti, bližala se je rimska vojska v bojnem redu. Hazdrubal se je takoj prepričal, da mora ali zmagati, ali poginiti. Hitro je razvrstil svoje vojščake ter začel boj, ki je bil do poldne določen. Deset tisuč Španjolcev s hrabrim Hazdrubalom poginilo je na bojišči; Galci in drugi kartaginski zavezniki pa so zbežali.
Ko je bila zmaga določena, hitel je Klavdij Neron k svojej vojski nazaj v Apulijo ter je hazdrubalovo glavo vrgel v nasprotni tabor, kamor je tudi poslal dva vjeta Kar-taginca, da sta Hanibalu poročila o strašnej bitvi pri Metavru. Hanibal bil je ves prepaden. Žalostno se je ozrl na krvavečo glavo ljubljenega brata ter rekel pomenljive besede: „V tej glavi vidim kartaginsko osodo.“ — Ni se upal udariti na združene sovražnike, ampak šel je nazaj v Bručijo, kjer se je štiri leta mudil ter čakal, ne bi li mu kaki nenadni slučaj pomagal do bolje sreče.
Na Španjolskem je Scipijon s priljudnim svojim ponašanjem čem dalje več tamošnjih prebivalcev za se pridobil. Po bitvi pri Bekuli hoteli so ga španjolski plemenitniki za kralja oklicati, ali Scipijon jim je zavrnil, da je le rimski poveljnik, a nikakoršea samostalen vladar. Leto 207 pr. Kr. minulo je na Španjolskem brez velike bitve; še le 206 leta pr. Kr. spoprijeli ste se kartaginska in rimska vojska zopet v hudem boji pri istej Bekuli, pri katerej je mladi Scipijon pred dvema letoma bajé užugal Hazdrubala. Kartaginska vojska je bila premagana in se je morala čemdalje bolj proti jugu nazaj pomikati, dokler se ni popolnoma razišla. Kartaginci so se s svojimi domačimi vojščaki zaprli v dobro vtrjeno primorsko mesto Gade, vso ostalo Španjolsko pa so prepustili nasprotnikom. Že tedaj se je Scipijon po svojih poslancih skrivaj dogovarjal z vzhodno numidijskim kraljem Masinisom, ki mu je obljubil, da bode takoj prestopil k Rimljanom, kadar bodo prišli v Afriko. Rad bi bil premeten rimski poveljnik pridobil tudi zahodno numidijskega kralja Sifaksa, pa se mu ni posrečilo; kajti vshcdni in zahodni Numidjani so si bili zmiraj nasprotniki.
Občna zgodovina. II.
9
Ko je Scipijoii premagal vse Španjolće, ki so se še nekoliko upirali rimskej oblasti, sklenil je vzeti Gade. Toda z naskokom ne bi bil mogel dobro vtrjenega mesta vzeti. Podkupil si je torej izdajalce, ki so mu obljubili izročiti mesto in vso kartaginsko posadko. Poveljnik Mago je sicer zvedel za zarotnike in jih je vse ob glavo djal; ali ker je sprevidel, da se ne more več meriti s Scipijonom, oropal je bogate tem-peljne in vse meščane ter se s svojimi vojščaki odpeljal prek morja. Na to so se gadijski prebivalci dobrovoljno podali Kimljanom, ki so tako Kartagince za zmiraj prepodili iz Spa-njolske. Scipijon je zdaj prepustil poveljništvo svojemu legatu Silanu, sam pa je šel v Kim, da bi se za prihodnje leto poganjal za konzulsko oblast.
Iz vseh krajev so rimski meščani prišli k volitvam in po večem le zato, da so videli slavljenega Scipijona, katerega so z velikim navdušenjem enoglasno volili za konzula. Vendar pa je tudi Scipijon imel neprijateljev, ki so mu v senatu na vso moč nasprotovali. Scipijon namreč je nameraval z veliko vojsko iti prek morja v Afriko ter tako Kartagince prisiliti, da bi strahovitega Hanibala domu pozvali. Temu predrznemu in nevarnemu naklepu se je zlasti vpiral stari Fabij Maksim, ki je še zmiraj trdil, da treba mogočnega sovražnika le utruditi ter mu vzeti vse trdnjave v Italiji. Starešinstvo je naposled sklenilo, da mora vojska ostati v Italiji, a Scipijon da sme iti v Afriko, če si nabere dovoljno število dobrovoljcev. Komaj se je raznesel glas, da novi konzul v Siciliji vojake nabira, jeli so pogumni in bojaželjni ljudje iz vseh krajev tj e dohajati. Scipijon jih je takoj vpisal v svojo vojsko, ki jo je pridno vadil v orožji. Tako je celo leto 205. pr. Kr. minulo s samimi pripravami. Med tem so se Kartaginci v Afriki zavezali z zahodno numidijskim kraljem Sifaksom ter mu pomagali, da je Mašinih vzel vzhodno Numidijo. Masinisa, ki je zdaj bil brez vojske in brez kraljestva, rotil je Kimljane, naj prej ko mogoče pridejo prek morja. Tudi hanibalov brat Mago je tedaj na balearskih otocih nabral štirnajst tisuč vojščakov ter se je ž njimi prepeljal v Ligurijo. Tu je vzel mesto Genovo, in ko je iz Kartagine dobil še šest tisuč vojščakov, napotil se je črez gorenjo Italijo svojemu bratu na pomoč. Že je velika nevarnost iz novega pretila Kimljanom, kar je Mago v deželi Insubrov bil hudo ranjen in ni mogel dalje. —
Spomladi leta 204. pr. Kr. se je Publij Kornelij Scipijon s štirdesetimi vojnimi ladjami in s trideset tisuč vojščakov iz Lilibeja odpeljal v Afriko, kjer’ je blizo Utike stopil na
suho. Ko je celo poletje brez vspeha oblegal dobro vtrjeno Utiko, šel je črez zimo v tabor, ki ga je bil napravil ob morskem obrežji ne daleč od mesta. Blizo njega sta se vta-borila kartaginski poveljnik Hazdrubal Gizgon in zahodno numidijski kralj Sifaks, ki je svojim zaveznikom pripeljal šestdeset tisuč pešcev in deset tisuč konjikov na pomoč. Masinisa je sicer brez vojske prišel k Seipijonu, ali zato mu je dajal dobrih svetov, kajti poznal je svoje rojake in domača tla bolje nego Rimljani. Po njegovem nasvetu poslal je Sci-pijon nekoliko poslancev k nasprotnikom, da bi se na videz pogajali za mir, prav za prav pa so imeli razgledati sovražni tabor. Kmalo potem so se Rimljani po noči prav tiho zmu-zali med Numidjane in Kartagince ter jim sežgali oba taborja, a pomorili več nego štirdeset tisuč vojščakov. Sifaks se je tedaj moral umakniti proti domu, a ko se je v kratkem z novo vojsko vrnil na bojišče, so ga Rimljani s pomočjo vzhodnih Humidjanov, ki so Masiniso zopet pripoznali za svojega kralja, popolnoma premagali. Med vjetniki bil je tudi Sifaks, ki je po dovršenej vojski poginil v rimskem zaporu. Zdaj je Soipijon iz novega oblegal Utiko, ali ni je mogel vzeti kakor mesta Hipa ne. Toda Kartaginci so vendar čemdalje bolj pešali in radi bi se bili pomirili. Jeli so se torej najprej s Scipijonom pogajati, a potem so svoje poslance tudi v Rim poslali. Vse dogovarjanje pa ni imelo nobenega vspeha, kajti Rimljani so preveč zahtevali in so nazadnje svojim nasprotnikom le primirje dovolili s pogojem, da svojo vojsko iz Italije domu pozovejo.
Težko je Hanibal zapustil deželo, v katerej se je toliko let slavno bojeval; šel je pokoren ukazom domovine prek morja ter je črez mnogo let v Leptisu zopet stopil na domača tla. Tudi njegov brat Mago se je s svojimi vojščaki iz Genove odpeljal proti domu, ali zarad hude rane umrl je že med potjo in ni doživel, kako žalostno je njegova domovina dovršila slavno začeto vojsko. Hanibal je iz Leptisa šel ob južnem robu kartaginske države v zahodno Numidijo ter je od ondot stopal prod Seipijonu. Pri mestu Z a mi vtaborila sta se nasprotnika drug proti druzemu ter se pripravljala na odločen boj. Oba sta imela precej enako število pešcev (kakih štirdeset tisuč mož), konjikov pa je Scipijon imel več, ker mu je Masinisa mnogo Numidjanov pridobil. Oba sta svoji vojski razpostavila v tri dolge vrste, tako da so stari vojščaki bili v zadnjem redu, a na vsakem koncu stal je oddelek konjikov. Hanibal je razen tega pred prvo vrsto namestil osemdeset slonov.
Y jeseni leta 202. pr. Kr. se je tedaj vnela zadnja in krvava bi tv a dolgoletne vojske. Rimski konjiki so kmalu užugali svoje nasprotnike ter jih hrabro nazaj privabili, dokler jih niso popolnoma razkropili. Med tem so se bili tudi pešci hudo spoprijeli. Prva kartaginska vrsta, v katerej so bili nezanesljivi zavezniki, jela je takoj omahovati; ko so jo pa meščani druge vrste le naprej gonili, nastala je strašna zmešnjava, v katerej se je kar mož za možem zgrudil na tla. Že so stari skušeni vojščaki morali iti v grozen boj; ali tisti hip vrnili so se rimski konjiki in so kartaginske pešce za hrhtom napadli. Zdaj je ni bilo več rešitve. Kartaginska vojska ni bila le zmagana, ampak bila je popolnoma uničena; kdor ni poginil, je bil vjet. Rimljani so kartaginske slone splašili ter jih zapodili nazaj proti nasprotniku, katerim so tadaj več škodovali, nego koristili. Hanibal je črez šest in trideset let prvikrat zopet prišel v Kartagino, kjer je svojim rojakom svetoval, naj sklenejo mir. Bilo je sicer še nekoliko predrznih ljudi, ki so po vsej sili hoteli krvavo vojsko nadaljevati; ali velika večina meščanov ubogala je zvedenega in sprevidnega poveljnika.
Kartaginci so morali Bimljanom izročiti vse svoje vojne ladije razen desetih, s katerimi so se vprihodnje branili zoper morske roparje. Morali so v desetih letih izplačati deset tisuč talentov ali dvanajst miljonov tolarjev ter odstopiti zmagovalcem Spanjolsko in vse otoke v sredozemnem morji; a povrh vsega tega so obljubili, da se brez dovoljenja Rimljanov nikdar več vojskovali ne bodo. Nekdaj slavna in mogočna Kartagina morala se je pokoriti neusmiljenim zmagovalcem, ki so jo vsak čas mogli za zmiraj vničiti. Žalostna kartaginska osoda bila je torej že v drugej punskej vojski določena. Tretja vojska bil je obupen boj, v katerem si Kartaginci nikakor niso več mogli priboriti staro svojo svobodo.
Rimljani so Masinisi povrnili njegovo kraljestvo, kateremu so pridjali kos zahodne Numidije; doma pa so zmago praznovali s tridnevno svečanostjo. Največa slava je donela Scipijonu. Kamorkoli je ta pogumni poveljnik na potu proti domu prišel, povsod so ga z veliko svečanostjo in nepopislji-viin veseljem sprejemali ; največe odlikovanje pa so mu v Rimu skazovali. Pri slovesnem triumfu je kraj zmagovalčevega voza stopal vklenjen Sifaks, zahodno numidijski kralj, ki je kmalu potem v ječi poginil.
Ali tudi zmagovalci so hudo čutili nasledke dolgoletne vojske, v katerej je gotovo miljon ljudi poginilo. Nikdar ni bilo prej v Italiji toliko siromaštva, kolikor po drugej punskej vojski. Ljudje so se bili odvadili dela ter so rajši ropali v
m
premaganih mestih. Bogatini so si v nevarnih časih neizmerno povečali svoje imenje ter so si k staremu posestvu nakupili mnogo novih zemljišč, katera so jim obdelovali nesrečni suž-niki. Stare kreposti in navade so zgubile nekdanjo veljavo ; ljudje so postali čemdalje bolj razuzdani in so se hitro privadili mehkužnega in nasladnega življenja vzhodnih narodov. S tujimi šegami pa se je v Bimu vpeljevalo tudi tuje mišljenje in tuue vere. Grki, ki so bili najbolj omikani narod starega veka, dobivali so v Bimu čemdalje več veljave. Bim-ljani jeli so grške bogove prištevati svojim; a prelepa dela grških pesnikov in modrijanov začeli so prestavljati na latinski jezik.
Druga makedonska vojska.
Že prej smo povedali, da je Hanibal po bitvi pri Kanah tudi makedonskega kralja Filipa III. pozival, naj mu pride v Italijo na pomoč. Prevzetni kralj ni slušal sveta skušenega kartaginskega poveljnika ter je začel osvajati bližnjo Ilirijo, v katerej je bilo nekoliko rimskih mest. Bimljani so takoj poslali vojno brodovje prek morja ter so začeli prvo makedonsko vojsko, s katero niso nič druzega nameravali, nego zadrževati Filipa na balkanskem polotoku, da ne bi mogel priti v Italijo. To se jim je posrečilo, ko so razne grške raz-rode vzdignili zoper Makedonce, kateri tedaj niso mogli pomagati Hanibalu. Štiri leta pred koncem druge punske vojske so se Bimljani pomirili z Filipom ter mu prepustili vsa mesta, ki so jih imeli v Iliriji.
Komaj pa je rimsko starešinstvo sklenilo mir s Karta-ginci, mislilo je tudi že, kako da bi se maščevalo nad predrznim kraljem, ki se je upal zavezati se s Hanibalom; balo se je namreč, da ne bi Kartagine! svoje zaveze z Makedonci ponovili ter iz novega udarili na Italijo. Zato so v’Bimu težko čakali prilike, da bi mogli Filipa III. nekoliko bolj ponižati, nego v pr vej vojski. Da si Makedonija ni bila več tako mogočna, kakor ob času Aleksandra vélikega, vendar je bila vedno še najimenitniša država na balkanskem polotoku ter je imela neko vodstvo nad raznoterimi grškimi razrodi in mesti, ki so pripoznavali vrhovno oblast makedonskega kralja. Y Demetriji, v Halkidi in v Korintu je Filip celó imel svoje vojaška posadka, ki so strahovale grške vpornike.
Filip III. je bil hraber vojščak in zveden poveljnik, ali jako razuzdan in okruten vladar, ki je brez usmiljenja razdiral premagana mesta ter lakomno grabil vplenjeno bogastvo. Ko
je leta 205 pr. Kr. umrl egiptovski kralj Ptolomej Filopater ter zapustil pet let starega sina Epifana, se je Filip III. s sirskim kraljem Antijohom dogovoril, da bosta vzela egiptovska posestva v Evropi in v Aziji ter jih med seboj razdelila. Prejšnji egiptovski kralji so si bili namreč osvojili P a-lestino, Fenicijo, Kelesirijo, otok Ki p er, veliko število mest v Malej-Aziji ter mnogo otokov v egejskem morji. Po teh krajih skominjalo se je makedonskemu in sirskemu kralju, ki sta se za mladoletnega Epifana nadjala dobrega vspeha. Antijoh je takoj jel osvajati dežele ob sirskem obrežji. Filip pa je strahovito razsajal po egejskih otocih in maloazijatskih mestih. Velika nevarnost je tedaj pretila tudi manjim grškim državicam, ako bi Makedonija premogočna postala. Zatorej sta Ro.d in Pergam sklenila zavezo, katerej se je čemdalje več grških mest pridružilo. Zavezniki poslali so v Rim poslance, ki so starešinstvo prosili pomoči ter mu dokazovali, da niti Rimljani ne morejo biti brez skrbi pred Filipom. Toda preden so se Rimljani odločili za vojsko, katerej niso mogli najti pravega povoda, se je leta 20i. pr. Kr. pri otoku Hiju ob maloazijatskem obrežji vnel na morji hud boj, v katerem so Makedonci zmagali zavezno brodovjo. Po tej bitvi je Filip s svojimi vojščaki stopil na suho ter je po sta-rej navadi grozovitno pustošil in požigal po malo-azijatskem primorji.
Kmalo potem so Atenjani obsodili in umorili dva akar-nanska mladenča, ki sta se brez dovoljenja zmuzala v tempelj boginje Demetre ter se vdeleževala skrivnega duhovnega opravila ali tako zvanih elevzinskih misterij, h katerim so pripuščali le take ljudi, ki so se zato pripravljali ter dobro naredili neke zapovedane skušnje. Akarnanci so se zarad te obsodbe svojih rojakov pritožili pri makedonskem kralju, ki je takoj poslal vojsko v Atiko. Zdaj so tudi Atenjani prosili Rimljane pomoči. Starešinstvo je sklenilo vojsko ter poslalo nekoliko zvedenih mož v razne grške državice, ki naj bi se pridružile Rimljanom ter vse ob enem vzdignile zoper Filipa. Da poslednjemu ne bi Sirci prišli na pomoč, so rimski poslanci Antijohu pustili, da si je vzel Fenicijo, zato pa je moral obljubiti, da ne bode dalje nadlegoval Egipčane niti se vdeleževal vojske zoper Grke in Rimljane. Egipčani so bili s tem zadovoljni, kajti nadjali so se, da jim bodo Rimljani povrnili vse, kar jim je Filip v egejskem morji in v Malej-Aziji vzel.
Makedonci so med tem poplenili in opustošili Atiko ter šli oblegat imenitno mesto Abid ob helespontskej mor-skej ožini. Le-sem so prišli rimski poslanci iz Egipta ter so
makedonskemu kralju zažugali z vojsko, če se ne bode takoj odrekel svoje oblasti nad Grki ter povrnil Epifanu vsa mesta, ki mu jih je vzel. Prevzetni Pilip je poslancem odgovoril, naj se Bimljani nikar ne vtikajo v tuje stvari ter da naj se spominjajo , da so Makedonci nekdaj razdjali mogočno perzijsko državo. Tako ošabno govorjenje je Bimljane le še bolj razkačilo in niso mirovali, dokler se niso maščevali nad prevzetnim kraljem. Kaji or si je Hanibal na začetku druge punske vojske osvojil Sagunt, tako je zdaj Pilip vkljub ugovoru rimskih poslancev vzel Abid ter kot pravi krvolok divjal zoper nesrečne prebivalce.
Da si so Bimljani oklicali, da gre za svobodo celega grškega naroda, vendar so se s prva le tiste države odločile za vojsko, ki so se prej že same zavezale zoper makedonskega kralja; ostale pa so se nekoliko obotavljale. V Evropi ste Etolija in Ahaja takrat bili najimenitniši grški državi. Etoljani so se sicer dali pregovoriti, Ahajci pa so trdovratno ostali pri svojem sklepu, da se ne bodo ne enim, ne drugim pridružili.
Proti koncu leta 200 pr. Kr. je konzul Sulpicij Galba z dvema legijama dobrovolcev šel prek morja v Ilirijo, od koder je mislil udariti na Makedonijo. Ker so visoke pindove gore ločile Ilirijo od Makedonije, ostal je Sulpicij črez zimo v Apoloniji, njegovo brodovje pa se je vsidrilo v Korkiri. Ko se je Kaj Klavdij z rimskim brodovjem po zimi odpeljal v Ateno, da bi se ondi z zavezniki dogovoril, kako da bodo spomladi začeli vojsko zoper Filipa, zvedel je, da je v Halkidi le prav malo makedonske posadke. To mu je- dalo poguma, in takoj je na tihem odjadral okol sunijskega nosa. Preden se je še začelo daniti, bil je pred H alki d o ter jo z naskokom vzel. Kar je bilo za vojsko zmožnih ljudi, dal je vse pomoriti : vplenjeni živež in orožje ukazal je znositi na ladje; potem pa je mesto zažgal ter se še isti dan vrnil v Ateno. Ves razkačen se je Filip takoj iz Demetrije odpeljal proti Halkidi, da bi se maščeval nad predrznimi Bimljani, ali prišel je prepozno. Mesto je bilo v plamenu, nasprotnikov pa ni bilo nikjer več videti.
Na spomlad (1. 199. pr. Kr.) se je Sulpicij Galba iz Apolonije napotil proti vzhodu, ali ni bil srečen; kajti Filip je pred njim prišel črez pindovo goro ter je s svojo vojsko zastopil sotesko, koder je držala pot v Makedonijo. Bimljani celo leto na suhem niso mogli napredovati, zlasti ko je makedonski kraj užugal tudi njihove zaveznike, ki so od severa in juga napadli njegovo deželo. Nekoliko srečniše je bilo rimsko
brodovje, ki je skupaj z ladjami grških zaveznikov vzelo Makedoncem nektere otoke in primorska mesta; do kake odločilne bitve pa tudi na morji ni prišlo. Pri vsem tem pa je Filip vendar sprevidel, da trdovratnih in stanovitnih Rimljanov ne bode mogel z lepo zmagati. Obrnil se je na stare svoje zaveznike Ahajce in sirskega kralja Antijoha; ali ni jih nikakor mogel pregovoriti, da bi se vdeležili nevarne vojske zoper Rimljane. Le-ti so za leto 198. pr. Kr. za konzula izvolili mladega KvinkcijaFlaminina, ki je posebno dobro poznaval grške razmere ter se je bilo nadjati, da bode on razumel zanikarne in neodločne Grke navdušiti za vojsko zoper njihovega zatiralca. Toda prvo leto niti Flaminin ni nič opravil. Prepodil je sicer svoje nasprotnike iz pindovih sotesk nazaj proti Makedoniji, ali ,ker je Filip za seboj vse požgal, prebi-valce pa seboj odpeljal, je rimska vojska pomanjkanje trpela ter se morala vrniti v Epir. Ko so tedaj po dolgem omahovanji tudi Ahajci vstopili na rimsko stran, se je Filip jel pogajati za mir, ali brez vspeha. Rimljani so namreč zahtevali, da jim mora izročiti tri najimenitniše trdnjave: Demetrij o, Halkido in Korint, kar pa makedonski kralj nikakor ni hotel privoliti ter je rajši vojsko nadaljeval.
Leta 197. pr. Kr. sta Filip in Flaminin nabrala vsak po pet in dvajset tisuč mož ter se pripravljala na odločilni boj. Rimljani so skozi deželo Etoljanov šli v Tesalijo, kjer so blizu Skotuse pri homcih, ki so jih zvali K i n o s k e f a 1 e ali „pasje glave“, nehote zadeli na sovražnike. Takoj se je vnela kervava bitva, v katerej so s prva Makedonci svoje nasprotnike nazaj porivali ter jih skoraj užugali; ali v tem so jim Rimljani prišli za hrbet ter jih popolnoma premagali. Pet tisuč makedonskih vojščakov poginilo je na bojišči, osem tisuč pa so jih zmagovalci vjeli. Ravno takrat pa je Filip še na treh drugih krajih trpel težkih zgub. Rimsko brodovje je Akar-nancem, ki so edini Makedoncem zvesti ostali, vzelo otok Levkado; Rodjani so v Malej-Aziji premagali makedonskega poveljnika ter ga prisilili, da jim je moral izročiti vse ta-mošnje trdnjave ; Ahajci pa so pred Korintom užugali ondatno makedonsko posadko ter jo zapo lili nazaj v mesto. Filip je po nesrečnej bitvi bežal v Liriso, in ker je sprevidel, da se ne more več meriti s svojimi nasprotniki, prosil je miru, katerega mu je Flaminin dovolil pod temi pogoji:
Moral se je odreči vseh grških mest v Evropi in v Aziji; Rimljanom moral je izročiti vojno brodovje razen šestih ladij, ter jim plačati tisuč talentov ali en miljon sedem sto tisuč tolarjev, in sicer polovico takoj, polovico pa v desetih
letih ; ni smel v prihodnje vzdržavati po več nego pet tisuč vojščakov; ni smel za naprej brez dovoljenja Rimljanov začeti vojske ; a da bo te pogodbe gotovo spolnoval, bil je porok njegov sin Demetrij, ki ga je moral v Rim poslati. Rimljani bi že tedaj mogli razdjati makedonsko državo, kakor so nekateri Grki želeli; ali bali so se nove vojske s sirskim kraljem Antijohom, zato so zdaj pustili Filipu njegovo državo, ki je ob enem branila lepo grško deželo proti napadom surovih severnih ljudstev.
Še je bil Flaminin na Grškem, ko so se leta 196. pr. Kr. obhajale svečane istmijske igre. Iz teh krajev zbrala se je velika množica radovednih Grkov na korinškem medmorji, kakor hitro se je raznesel glas, da se bode tudi zmagovalni rimski poveljnik svečanosti vdeležil. Že je' bilo vse natlačeno gledalcev, tu stopi slavni Flaminin mednje. Trobec je zatrobil vse je vtihnilo, a glasnik je svečano oklical, da je rimsko starešinstvo sklenilo, naj vsi Grki vprihoduje bodo svobodni. Nepopisljivo ja bilo veselje zbranega ljudstva in glasnik je moral ponoviti radostno poročilo, da si ga je vsakdo dobro zapomnil. Od vseh strani metali so vence na Flamiuina, ki bi ga bili skoraj zadušili, kajti vsakdo je hotel slavnemu dobrotniku poljubiti vsaj rob njegovega oblačila. Tako je zaslepljeni narod slavil premetene Rimljane, ki so jim v kratkem postali muogo ostrejši gospodarji, nego so kdaj bili makedonski kralji.
Sirska vojska.
Ko so Rimljani premagali Filipa ter omejili njegovo oblast na samo Makedonijo, veselil se je kralj Antijoh, da se bo zdaj sam mogel brez ovir polastiti ^cele Male-Azije ter ponoviti nekdanjo veliko sirsko državo. Šel je celo prek helespont-ske morske ožine ter začel osvajati Trakijo. Da bi mladega egiptovskega kralja za se pridobil, mu je dal svojo hčer v zakon ; a drugo je zaročil s kapadokijskem vladarjem. Rastoče sirske moči bali so se zlasti Pergamenci in Rodjani ter so v Rimu prosili pomoči. Rimski poslanci so tadaj Antijohu ukazali, naj takoj pusti Trakijo in Malo-Azijo; ali prevzetni kralj, ki se je sam nazival „velikega“, jim je ošabno zavrnil, naj se nikar ne vtikajo v azijatske stvari, katere jim nič mar niso. To je Rimljane jako razkačilo, in nihče ni več dvomil, da se bodo zarad tega razžaljenja hudo maščevali. Novo vojsko pa so tudi podpihovali Etoljani, ki niso bili zadovoljni s flamininovimi naredbami. Nadjali so se bili, da jim bodo Rimljani prepustili gospodstvo nad celo Grško, zato ker so
jim pomagali zoper Filipa. Jako jih je torej jezilo, ko je Flaminin dal po nalogu starešinstva oklicati svobodo vseh grških državic; zdaj pa so se jeli pogajati z Antijohom ter mu obetali, da se bode takoj ves grški narod vzdignil ter se mu pridružil, če pride prek morja. Ravno takrat je tudi slavni Hanibal prišel na dvor mogočnega sirskega kralja ter ga ščuval na boj zoper silne Rimljane.
Po dovršenej punskéj vojski so Kartaginci izvolili Hanibala za sufeta ali vladarja, ki se je tudi v domačih stvareh skazal modrega in zvedenega moža. Toda slavni zmagovalec ni pozabil, kaj je nekdaj kot mladi deček prisegel rajncemu svojemu očetu. Ugibal je torej na vse strani, kako da bi se mogel maščevati nad Rimljani ter jih zatreti. Na vso moč si je prizadeval, da bi Kartaginci, Makedonci in Sirci sklenili zavezo proti skupnemu svojemu sovražniku in zatiralcu: in že je bil zarad tega skrivaj pošiljal zaupne može v Sirijo. Ali bilo je v istej Kartagini dosti boječih in nepoštenih ljudi, ki so tajne naklepe imenitnega svojega rojaka ovadili Rimljanom, ter jih opominjali, naj ob pravem času odvrnejo veliko nevarnost. Rimsko, starešinstvo je takoj na to zahtevalo, naj mu Kartaginci izročč Hanibala. Še prej, nego je to povelje iz Rima prišlo, ušel je slavni Hanibal iz domačega mesta ter tako svoje omahljive rojake rešil iz velike zadrege in še veči sramote. Šel je v Efez, kjer se je tedaj mudil Antijoh ter ga je rotil, naj prej ko mogoče vse vzhodne narode združi v veliko zavezo zoper Rimljanje. Antijoh je Hanibala prijazno sprejel ter ga nekoliko časa poslušal, ali kmalu se je dal od rimskih poslancev pregovoriti in ni več verjel skušenemu Kar-tagincu, ki ni smel več dohajati v kraljevo svetovalstvo. Ko se je pa pogajanje z Rimljani razbilo, se je sirski kralj zopet sprijaznil s Hanibalom ter mu izročil poveljništvo nad bro-dovjem, ali ni ubogal njegovega nasveta, da bi se z ostalimi vzhodnimi državami zavezal ter da bi bil peljal vojsko naravnost v Italijo.
Rimljani so dolgo odlašali vojsko, kajti hoteli so se dobro pripraviti, a nekoliko so se tudi bali, da ne bi sovražniki Italije napadli. Zato niso mogli svojih vojščakov prej poslati prek morja, dokler niso za gotovo vedeli, kaj da nasprotniki nameravajo. Računili so tudi na nesloge med grškimi državami ; kajti bilo je sploh znano, da Ahajci nikakor ne bodo na tistej strani, na katerej Etoljani; a mnogo je bilo tacik mest, ki so se še le hotela prepričati, čigava da bode zmaga. Da makedonski kralj ne bi potegnil s sovražniki, oprostili so , mu ves davek, ki jim ga je bil še dolžan ier mu povrnili
njegovega sina Demetrija. Sicer pa Filip nikakor ni mislil pomagati Antijohu, ki se mu je bil v prejšnjej vojski tako grdo izneveril.
Še prej, nego so si Rimljani in Antijoh drug druzemu vojsko napovedali, so E tol j an i vzeli imenitno mesto De-metrijo, a Spartancem so se hlinili prijatelje, da so jih pustili v mesto. Tu so potem zavratno ubili ondotnega vladarja N a-b i d a, kar je pa Spartance tako razkačilo, da so vse etolske " vojščake do zadnjega moža pobili ter se pridružili Ahajcem. Zdaj so Etoljani poslali v Azijo poslanca, ki je sirskega kralja rotil, naj se več ne obotavlja, ter da naj takoj pride na Grško. Da si je bil še slabo pripravljen, je Antijoh v jeseni leta 192. pr. Kr. vendar šel prek morja ter v Demetriji stopil na suho. Pripeljal je seboj le deset tisuč pešcev in pet sto konjikov ter šest slonov. Nadjal se je namreč, da mu bodo vsi Grki pomagali; a zdaj se je prepričal, da razen Etoljanov nihče ni maral za njega. Ali tudi Etoljani so bili prepadeni, ko so videli, kako majheno vojsko je bahaški njihov zaveznik seboj pripeljal.
Iz Demetrije je Antijoh udaril na Halkido ter jo je z naskokom vzel, a na to se je polastil celega evbejskega otoka, na katerem je črez zimo (1. 192—191. pr. Kr.) ostal. Tu se je petdeset let stari kralj oženil z lepo Evbejko ter sploh jako veselo in razuzdano živel, na mesto, da bi se pripravljal za vojsko.
Med tem so se bili Rimljani odločili ter so se na spomlad leta 191. pr. Kr. A cilij a Glabrijona in vrlega vojaškega tribuna Marka Porcija Katona s štirdeset tisuč mož poslali na Grško. Kakor po navadi, so se tudi to pot z molitvami in darovi priporočali bogovom; a Jupiterju so obljubili desetdnevno narodno svečanost, če bodo zmagali. Vedeževalci so že tedaj oznanili, da so znamenja ugodna in da bodo Rimljani razširili meje svoje države. Prišedši prek morja so se Rimljani pridružili Filipu, ki je nabral deset tisuč vojščakov, ter so ž njim od mesta do mesta zmagovalno dalje stopali. Antijoh, katerega so celó Etoljani slabo podpirali, umaknil se je v termopilsko sotesko, ki jo je dal z dvojnim zidom zadelati. Tu je z malo svojo vojsko čakal nasprotnikov, kakor nekdaj slavni Leonid; Etoljane, katerih je bilo le štiri tisuč, pa je poslal na goro, da bi zastopili pot, koder je nekdaj izdajalec Efijalt peljal Perzijance. Toda vse te priprave niso nič pomagale. Konzul Acilij, ki je z veliko vojsko stopal proti soseski, poslal je po noči dve tisuč najpogumniših mož črez -goro, da bi Antijohu prišli za hrbet. Etoljani, ki se niso nadjali nočnega napada, so se le prav malo časa vpirali, potem pa so se razkropili na vse strani. Ko je sirski kralj na vse zgodaj videl, da Etoljani beže, jel se je tudi on s
svojo vojsko proti Bejotiji nazaj pomikati; ali med potjo so mu Bimljani mnogo vojščakov pobili, ostale pa vjeli, in le s pet sto mož je Antijoh prek evripske morske ožine ušel v Halkido na evbejskem otoku, a od tod v Efez. Rimljanom je le dve sto vojščakov poginilo. Vporna grška mesta so se jim drugo za drugim podala, edini Etoljani niso hoteli sprevideti svoje slabosti ter so se trdovratno branili proti mogočnim zmagovalcem. Ali čem dalje so se vpirali, ter ostrejši so bili zmagovalni Rimljani, katerim so se nazadnje morali pokoriti na milost in nemilost.
Še preden je bilo konec leta, šlo je rimsko brodovje prek morja v Malo-Azijo ter je s pergamensko pomočjo tudi na morji med Hijom in Efezom užugalo nasprotnike. Poročilo o tej zmagi provzročilo je v Rimu veselje in takoj so se delala priprave za prihodnje leto (190 pr. Kr.), za katero so Lucija Kornelija Scipijona izvolili za konzula. Da bi svojemu rodu pridobil nove slave, se je Publij Kornelij Scipijon, ki je pri Zami premagal Hanibala, dobrovoljno ponudil, da bo svojega brata konzula Lucija kot legat sprem-ljeval v Azijo. Ko se je raznesel glas, da pojde tudi Publij Kornelij Scipijon na vojsko, vpisalo se je takoj pet tisuč starih izsluženih vojščakov med dobrovoljce. Prišedši na Grško je konzul s trdovratnimi Etoljani sklenil primerje na šest mescev, da se ne bi preveč zamudil, potem pa je z vesoljno vojsko brez ovir stopal dalje skozi Tesalijo, Makedonijo in Trakijo proti Helespontu.
Tudi Antijoh se je črez zimo pripravljal na vojsko ter je Hanibala poslal v Penikijo, da bi ondi nabral novega bro-dovja. Kakor v južnej Italiji ob času druge punske vojske,' tako zdaj niti v Malej-Aziji niso bila vsa grška mesta enih misli. Navadno so se aristokrati za Rimljane odločili, med tem ko so demokrati rajši s sirskim kraljem potegnili. Na spomlad, preden so že nasprotniki prek morja prišli, je Antijoh brez pravega reda napadal zdaj eno zdaj drugo mesto rimskih zaveznikov, ter jim pokončal njihova polja. Udaril je celó na močno vtrjen Pergam, ali tisuč pogumnih pešcev in sto okretnih konjikov, ki so jih Ahajci poslali mestu na pomoč, je popolnoma premagalo njegove mehkužne vojščake ter jih zapodilo v beg. Ta nesreča pa je nevarnost, ki je vedno pretila od bližnjega sovražnega brodovja in od velike rimske vojske, ki je bila na potu, ste Antijoha tako prestrašile, da bi se bil rad pomiril; ali nasprotniki se niso hoteli niti pogajati. Kmalu potem se je pri mijoneškem nosu ob malo-azijatskem obrežji na morji vnela nova bitva, v katerej so
Rimljani 8 pomočjo pergamenskega in rodskega brodovja popolnoma užugali sirsko ladijevje, katero je vodil slavni Hanibal. Rodjani so si v tem boji izmislili novo zvijačo. Na sprednji konec svojih ladij so prikovali dolge železne droge s ponvami, v katerih je bila goreča smola. S takimi ladjami so se zaletavali med nasprotno brodovje ter napravili veliko zmešnjavo in mnogo škode. Zmagovalci so vzeli trinajst sirskih ladij, devet in dvajset pa so jih sežgali ali potopili; in le prav malo se jih je rešilo v bližnji Efez. Rimljani in njihovi zavezniki zgubili so samo tri ladije.
Antijoh je bil vsled nesrečne bitve pri mijoneškem nosu ves prepaden in je skoraj obupal. Kjer je v kakem mestu še kaj vojščakov imel, vse je skup sklical ter je mnogo jako imenitnih trdnjav prepustil nasprotnikom. Rimska vojska seje tadaj brez ovir prepeljala prek helespontske morske ožine ter je vtrujena od dolgega potovanja nekoliko časa počivala v Sizimahiji, kjer so Sirjanci v naglici pozabili mnogo nakopičenega živeža in drugih vojaških potrebščin. Zopet bi se sirjanski kralj rad pomiril, kajti stari njegovi zavezniki jeli so ga drug za drugim zapuščati. Toda Rimljani so zdaj toliko zahtevali, da se je Antijoh rajši še enkrat poskusil v boji z mogočnimi sovražniki. .Pod sipilsko goro blizo Magnezije se je vtaboril s sedemdeset tisuč vojščakov, ki so jih dala mnogotera azijatska ljudstva. Rimska vojska-, v katerej je bilo tudi nekoliko Ahajcev, Makedoncev in Pergamencev, štela je le trideset tisuč mož, pa se vendar ni vstrašila mno-gobrojnih svojih nasprotnikov, ki so bili jako boječi in mehkužni ljudje. Bitva je bila kmalu določena. Pri prvem napadu nastala je strašna zmešnjava med mnogojezičnimi Azijati ki so jeli na vse strani bežati. Ali Rimljani so jim takoj bili za petami in so jih bajé 7 enem dnevu pobili tri in pedeset tisuč. Vojska je bila dovršena, Antijoh se je na milost in nemilost podal zmagovalcem, katerih je le tri sto poginilo.
Poslanci raznih azijatskih mest in držav so tedaj šli v Rim, da bi se dogovorili zarad končnega miru. Kralj Antijoh se je moral v Malej-Aziji odreči vse zemlje takraj tavrijskih gor do reke Halija; moral je Rimljanom izročiti vse vojne ladije razen deseterih ter plačati petnajst tisuč talentov ali devetnajst miljonov tolarjev; moral jim je obljubiti, da brez njihovega dovoljenja ne bo začel nobene nove vojske, ter moral poslati v Rim dvajset odličnih mož, ki bodo porok za mir. Tudi je obljubil, da jim bo izdal Hanibala, če ga bo še dobil. Deželo, ki jo je sirski kralj moral odstopiti, so Rimljani razdelili med svoje zaveznike, pergamenskega kralja.
Evmena in E o d j á n e tako, da so posledni dobili svet, ki leži reki Mejandru na jug; Evmenn pa ostalo. Vendar pa so Eimljani tudi nekaterim drugim grškim mestom ob malo-azijatskem obrežji ter nekim manjim deželam V notranjej Malej-Aziji dali popolno samostalnost. Vse te državice so jim Ubile dobri zavezniki proti sirjanskim kraljem, ko bi le-ti skušali iz novega vzdigniti se in ponoviti nekdanjo državo.
Med tem, ko se je konzul Lucij Kornelij Scipijon slavno vojskoval v Malej-Aziji, se je raznesel glas, da so ga Sirjanci popolnoma premagali ter mu uničili vojsko. To je neprevidne Etoljane vnovič ohrabrilo in, ne da bi počakali gotovejšik poročil, so kar takoj poprijeli za orožje ter prelomili sklenjeno primerje. Zmagovalno so razširjali svojo oblast od mesta do mesta, dokler ni (1. 189. pr. Kr.) konzul F ul vij Nobili or z vojsko prišel iz Italije. Domišljavi Etoljani so bili kmalu popolnoma premagani, le v dobro vtrjenem mestu Ambra-kiji so se dolgo časa trdovratno branili. Ce so oblegajoči .nasprotniki z velikim trudom na kakem mestu predrli močuo obzidje, videli so, da so Etoljani ravno tam od znotraj sezidali nov zid. Zdaj so Eimljani pod zemljo kopali rov v mesto, ali Etoljani so to takoj zapazili in so ravno ondi jeli iz mesta ven kopati, dokler niso zadeli na svoje nasprotnike, s katerimi so se. pod zemljo krvavo spoprijeli. Tudi so v rovu zažgali polne kode perja ter tako zadušili kopajoče sovražnike. Nazadnje pa se je vendar tudi Ambrakija morala podati stanovitnim Eimljanom, ki pa hrabrim branilcem niso nič žalega prizadjali, ter so mestu pustili domačo samostalnost; le umetne rezbarije in podobe', s katerimi je kralj Pir mesto olepšal, so pobrali ter poslali v Eim. Kakor drugi grški razrodi, ostali so tudi Etoljani svobodni, le vojske niso smeli začeti brez rimskega dovoljenja.
Se bi bila nekdaj slavna Grška pod vrhovnim rimskim varstvom mogla oddahniti se od dolgoletnih krvavih bojev ter mirno vživati plodove telesnega in duševnega blagostanja; ali domači narodni razpor jo je čemdalje bolj slabil. Vsaka nekoliko veča državica bi bila rada gospodovala vsem ostalim grškim razrodom ter si jih po sili pokorila. Vneli so se novi domači boji, katerim ni bilo prej konec, dokler niso Eimljani Grkom vzeli vso svobodo ter jih popolnoma podvrgli svojej silnej oblasti.
Tretja makedonska vojska.
Mogočni Eimljani niso imeli srca za premagane narode sploh, a še manje za slavne može, ki so skušali njihovo pre-
vzetnost brzdati. Takih mož bali so se tako dolgo, dokler jih ni krila hladna zemljica. Nekdaj ošabni Antijoh, ki se je sam zval „velikega“, ni vedel, kako zadovoliti rimskej lakomnosti. Hotel je torej oropati bogati tempelj boga Bela; ali to brezbožno dejanje je pobožno ljudstvo tako razkačilo, da je razsrjeno planilo nad nesrečnega vladarja ter ga ubilo.
Tako so Rimljani bili rešeni enega nevarnega nasprotnika ali mnogo vede strašilo jim je bil stari Hanibal, ki je zapuščen od nehvaležnih rojakov daleč od mile domovine blodil po tujem, kjer je vedno še čakal prilike, da bi se mogel maščevati .nad Rimljani ter spolniti, kar je kot mladi deček s prisego obljubil slavnemu svojemu očetu Hamilkarju. Po nesrečnej bitvi pri Magneziji je Hanibal najprej zbežal na otok Kreto. Ko pa tu ni bil varen svojega življenja, šel je v Bitinijo, kjer ga je kralj Pruzija prijazno sprejel. Y nekem prepiru med Bitinijo in Pergamenom je Hanibal pomagal Pruziji ter zmagal pergamenskega kralja. To Rimljanom ni bilo po volji in zahtevali so, naj jim Pruzija takoj izroči svojega gosta. Ko je Hanibal videl, da je ni več rešitve, posrkal je nekoliko strupenih kapljic, ki jih je vedno seboj nosil, ter rekel: „Naj bo; vem, da Rimljani težko čakajo moje smrti, če tudi sem že siv starček. Zdaj se me ne bodo več bali!“ — Še je proklel strahopetnega Pruzija, ki je gosta izdal proganjalcem, potem pa je slavni Kartaginec izdihnil svojo dušo. (1. 183. pr. Kr.)
Najgrše so Rimljani ravnali z makedonskim kraljem Filipom, ki jim je v sirskej vojski pomagal ter strahoval njihove namestnike na Grškem, med tem ko so se onkraj morja vojskovali z Antijohom. Filip se je nadjal, da mu bodo zmagovalci iz hvaležnosti prepustili tista mesta, ki jih je bil vporuikom v Trakiji in Tesaliji vzel. Ali Rimljani so se že bali, da ne bi Makedonija premogočna postala, pa so sami skrivaj naščuvali filipove nasprotnike, da so se šli v Rim pritožit. Starešinstvo je tri dni poslušalo zastopnike raznoterih mest, ki so prosili pomoči zoper Filipa, ki je res bil pravi krvolok. Rimsko starešinstvo je tedaj poslalo deset poslancev na Grško, naj bi se ondi do dobrega prepričali, če so tožbe opravičene ali ne. Filip se je na vso moč prizadeval dokazati, da ničesar ne namerava, kar bi bilo nevarno za obstanek rimske države; ali bilo je vse zastonj. Rimski poslanci so določili, da se 'mora Filip odreči vseh trakičkih in tesalskih mest, ki jih je bil zadnji čas vzel. Okanjen kralj se je za zdaj podal, ali zagrozil se je Rimljanom rekoč, da •solnce še ni zadnjikrat šlo za goro.
Že tedaj bi se bila vojska iz novega vnela, ali Filip ni bil še pripravljen ter je poslal svojega sina Demetrija zopet v Rim, da bi bil porok za mir. Demetrij je bil jako priljudnega obnašanja in znal si je kmalu pridobiti razžaljene Rimljane, ki so ga jako odlikovali ter ga v najimenitniše rodbine vabili v goste. To njegovemu starejšemu bratu Perzeju ni dalo miru in imel je Demetrija na sumu, da ga po očetovej smrti misli z rimsko pomočjo s prestola pahniti. Pregovoril je torej neusmiljenega Filipa, da je ukazal zavdati Demetriju, ki se je bil (1. 182. pr. Kr.) ravno domu povrnil. Toda že tri leta potem (1. 179. pr. Kr.) je tudi Filip umrl od žalosti, da so mu vsi njegovi Daklepi spodleteli in da je lastnega sina dal po nedolžnem usmrtiti.
Kakor Filip, tako je tudi njegov sin in naslednik Perzej na vso moč sovražil Rimljane: in bil je po vsem zmožen, da nadaljuje vojsko zoper zatiralce svoje domovine. Bil je lepe, krepke postave, modrega obnašanja, ter ni bil tako razuzdan in okruten, kakor njegov oče. Po dolgoletnih skušnjah je sprevidel, da ni več mogoče ponoviti starodavne slave in samo-stalnosti makedonske države; ali hlapčevati in prilizovati se Rimljanom, kakor pergamenski kralj, tega pa nikakor ni hotel. Sklenil je, da bo skušal v tadanjih mejah pospeševati blagostanje svojega naroda; a da bi se za naprej mogel ubraniti proti novemu rimskemu nasilju, skrbel je za dobro vojsko in je varčno gospodaril z novci, katerih je imel polne zaklade. Tudi si je med grškimi državami iskal prijateljev, a za ženo si je vzel hčer sirskega kralja, med tem ko je svojo sestro dal v zakon bitinskemu vladarju. Da si so mnogi v Perzeju že videli svojega prihodnjega osvoboditelja ol čemdalje težega rimskega jarma, vendar ni bilo na Grškem nikjer pravega razuma za pametne naklepe sprevidnega makedonskega kralja.
Grki so se sicer še zmiraj radi bahali s starodavnimi svojimi junaki, ki so užugali silne vojske mogočnih perzijan-skih vladarjev; ali da bi te slavne prednike posnemali, za to jim ni bilo mar. Bili so razuzdani in mehkužni ljudje, ki so le po tem hrepeneli, da bi se do sitega navžili vseh sladkosti posvetnega življenja. Truditi se in delati ni se jim več ljubilo, le gospodariti je hotel drug nad drugim; nihče ni bil pred lastnim bratom več varen življenja in imetja svojega, S takim spačenim narodom ni bilo pridnemu Perzeju nič pomagano. Med istimi Grki, ki so nekdaj črez.vse ljubili milo domovino in zlato svobodo, našlo se je grdih hlapčevskih ovaduhov, ki so vsak čas hodili v Rim prilizovat se svojim zatiralcem ter' jim ovadili resnične in lažnjive naklepe plemenitega Perzej a.
A največi izdajalec je bil pergamensM kralj Ev men; ki bi rajši kot rimski hlapec gospodoval nad lastnimi brati, nego da bi kot pošten narodnjak z ostalimi svojimi rojaki vži-val enake pravice in svobode.
Toda Rimljane ni bilo treba dolgo ščuvati, kajti če si je kje kaki vladar le količkaj prizadeval, da bi svojemu narodu pomogel do večega blagostanja, že se jim je nevaren zdel iu niso prej mirovali, dokler ga niso popolnoma zatrli. Ke je torej rimsko starešinstvo culo, kaj da Perzej počenja, napovedalo mu je takoj voj-sko, ki se je leta 271. pr. Kr. začela. Ali prva tri leta Rimljani niso bili srečni. Volili so konzule, ki niso bili zmožni vojskovanja in makedonski kralj jih je nekolikokrati užugal. To je mnogim vzhodnim državam, ki so nejevoljno prenašali ostro rimsko gospodstvo, dalo novega poguma. Ilirci in Epirci so se tedaj zavezali z makedonskim kraljem, in tudi neki trakiški vladar Ko ti j obljubil mu je pomoči. V Rimu so jeli mrmrati na slabe konzule ter so za leto 168 pr. Kr. poveljništvo izročili Luciju Emiliju Pavlu, sinu tistega Emilija, ki je kot hraber junak poginil v bitvi pri Kanah. Da si se Emilij Pavel še ni skazal zvedenega poveljnika, imeli so v Rimu vendar mnogo zaupanja v njega, ker je bil sploh znan kot pošten in moder mož. Kedar ga niso državna opravila zadrževala, pečal se je le z odgojo svojih otrok, ki jih je neizmerno ljubil. Da bi pa priljubljeni konzul lože premagal hrabre nasprotnike, so mu Rirngani tudi pomnožili število vojščakov, tako da je leta 168 pr. Kr. biío v Iliriji trideset tisuč pešcev in dve tisuč konjikov.
Tolikej sili nasprotniki niso bili kos. Ilirski kralj Gencij se je moral pri prvem napadu podati Rimljanom, ki so ga vklenjenega peljali seboj v Italijo. Perzej je svojo vojsko s prva postavil pri Diju, koder je med morjem in olimpsko goro držala ozka pot iz lepe tesalske doline Tempe v Makedonijo. Ali med tem, ko je Emilij Pavel z veliko svojo vojsko stopal po tej soteski, poslal je malo krdelce po drugej poti črez goro, da bi makedonskemu kralju prišlo za hrbet. Perzej je ta nasprotnikov naklep še o pravem času zvedel ter se je z vso svojo vojsko iz nevarne soteske pomaknil nazaj proti Severju do mesta Pidne, kjer se je vtabcril. Emilij Pavel, ki je bil s; oj emu nasprotniku takoj za petami, hotel je še nekoliko počakati, ali že drugi dan proti večeru sprlo se je nekoliko konjikov, ki so od ene in druge strani ob enem prišli napajat konje. Iz malega prepira vnela se je velika bitva, in hrabri Rimljani so v enej uri popolnoma premagali Makedonce, katerih je dvajset tisuč poginilo, enajst tisuč pa jih je bilo Občna zgodovina II.	10
vjetih. Perzej je obupal ter je z bogatimi svojimi zakladi bežal na otok Somotrake, od koder seje z zmagovalci botel pismeno pobotati. Toda Emilij Pavel, ki je sicer z makedon skimi prebivalci precej blago postopal, ni botel niti čuti o kakem pogajanji, ampak zahteval je, da se mu Perzej mora podati na milost in nemilost. Nesrečni kralj se je nekoliko časa nadjal, da bo v svetem samotraškem tempeljnu varen pred preganjalci: ko je pa neke noči hotel zbežati v Trakijo in je na obrežji iskal naročeno ladjo, vjeli so ga rimski vojščaki ter ga odpeljali k zmagovalnemu konzulu v Amfipolj. Emilij Pavel je vjetega kralja dostojno sprejel ter ga odpeljal seboj v Rim. Tu se je zmagovalec v sijajnem triumfu peljal v mesto, makedonski kralj pa je vklenjen moral stopati pred njegovim vozom. Kraj Perzeja stopala je tudi mala njegova hčerka, ki je drobne ročice povzdigovala proti rimskemu narodu ter ga prosila milosti za ljubljenega tateka. Dve leti potem je mnogoskušeni makedonski kralj umrl v Albi, kjer je njegov sin postal mestni pisar.
Strašno so se Rimljani maščevali po bitvi pri Pidni. Sicer zdaj še niso hoteli Makedonije spremeniti v rimsko pokrajino, vendar pa so jo tako ponižali, da se ni več mogla popraviti, in njeni prebivalci bi bili gotovo rajši takoj postali rimski podložniki. Kdorkoli je ob časd kralja Perzeja obnašal kako državno ali vojaško službo, ter sploh vsi bogati in imenitni možje so s svojimi siiovi morali zapustiti ljubljeno domovino ter iti z zmagovalci v Italijo. Rimljani so makedonsko deželo, vkaterej so zdaj skoraj sami kmetje bivali, razdelili na čve-tero republik; namrečAmfipol, Tesaloniko, Pelo in Pela-gonijo. Previbalci nobene teh republik niso smeli v drugej imeti svoja posestva, niti so smeli v drugo možiti svojih hčer, niti med seboj trgovati in občevati. Tudi niso smeli rude kopati, niti ladij tesati. Polovico tistega davka, ki so ga prej plačevali svojemu kralju, morali so v prihodnje dajati Rimljanom. Toda vsled prepovedanega medsobnega občevanja je splošno blagostanje čemdalje bolj ginilo in Makedonci so težko plačevali davek, katerega so zmagovalci za svoje potrebe potrošili. Kakor Makedonijo, tako so Rimljani kaznovali tudi Ilirijo, katero so pod istimi pogoji razdelili na tri republike.
Razen Epircev se Grki nikjer niso očitno vprli zoper Rimljane ter potegnili s Perzejem; in vendar je na Grškem ni bilo državice, ki ne bi bila zdaj čutila jezo neusmiljenih zmagovalcev. V vsakem mestu namreč se je našlo več &li manj domoljubnih mož, ki so v začetku vojske svoje someščane nagovarjali, naj se pridružijo makedonskemu kralju. Nesramni
vohuni so jih zdaj ovadili Eimljanom, ki so jih mnogo ob glavo djali, druge prodali v sužnike, jim prodali njihovo premoženje, a razen tega so omejili svobode in pravice dotičnega mesta. Tako ostro so Rimljani ravnali celó s svojimi najzvetejšimi zavezniki, kakor n. p. s pergamenskim kraljem in z rodsko republiko. Neki Ahajec, ki so ga tudi obdolžili, da jena skrivnem delal za Makedonce, jim je pogumno zavrnil, da je pripravljen pred vsakim rimskim sodiščem dokazati svojo nedolžnost'. Ker so za njim vsi ostali isto trdili, so zmagovalci ti-suč veljavnih Ahajcev odpeljali v Rim, da bi se ondi bajé zagovarjali; prav za prav so jih pa le hoteli odpraviti iz njihove domovine, da ne bi svojih rojakov navduševali za svobodo ter jih ščuvali zoper trdosrčne zatiralce. Med odpeljanimi Ahajci je bil tudi učeni Polibij, ki nam je kaj lepo napisal zgodoviuo rimskega naroda, zlasti pa tadanjo dobo, v katerej so nekdaj slavni Grki zgubili še tisto trohico samostal-nosti, ki so si jo znali ohraniti pod vrhovno oblastjo makedonskih kraljev.
Rimsko prevzetnost so zdaj čutile tudi druge vzhodne države, ki se prav nič niso pečale za makedonsko vojsko. Sirski kralj Antijoh Epifan je ravno zmagal Egipčana ter s svojo vojsko prišel do Aleksandrije. Tu pride rimski poslanec kot varil egiptovskega kralja in ukaže Antijohu, da se mora takoj pomiriti ter se z vso vojsko domu vrniti. Ko se mu je sirski kralj jel obotavljati, je ošabni poslanec s svojo palico okoli njega zarisal kolobar ter mu zažugal: „Prej nego to črto prestopiš, mi moraš odločno odgovoriti, kaj da naj poročim rimskemu starešintvu.“ — Antijoh se je vstrašil ter rekel: „Storil bom vse, kar starešinstvo zahteva.“ ■— Tako so Egipčani in Sirci pripoznali vrhovno oblast rimske države. Ali tudi bitinski kralj Pruzija, ki je Perzejevo sestro imel za ženo, jel se je bati za svojo kraljestvo. Da bi bil si ohranil malo Bi-tinijo, dahsi je postriči lase in, ko je odložil kraljeva znamenja, oblekel se je kakor kaki oproščeni sužnik ter šel v Rim. Tu je prav po hlapčevsko padel na kolena pred zbranim starešinstvom ter je prosil milosti za se in za svojega sina. To je bilo ošabnim Rimljanom všeč in pustili so strahopetnemu kralju njegovo kraljestvo.
Najhujše pa so se zmagovalni Rimljani maščevali nad E pirci, ki so se očitno vprli ter pomagali kralju Perzeju. Emilij Pavel, ki v Makedoniji ni dal ropati, dozvolil je svojim vojščakom, da smejo v Epiru razsajati, kolikor jih je volja. Divji vojščaki, ki so že davnej hrepeneli bo bogatem plenu, razdjali so venem dnem sedemdeset epirskih mest, v katerih
je kar v potokih tekla kri nesrečnih prebivalcev. Surovi zatiralci so na to sto petdeset tisuč vjetnikov prodali v sužnike, ostale pa so pomorili.
Po vsem tem je jasno, da so Eimljani že po bitvi pri Pidni leta 168. pr. Kr. postali gospodarji celega vzhodnega sveta. Samostalnost, ki so ondotnim državam in mestom pustili, bila je le. na videz in brez pomena. Minulo je le še malo let, in nekdaj slavna Grška je bila rimska pokrajina.
Zadnji boj z Makedonci in Grki.
Dvajset let so potlačeni Makedonci mirovali, da si nikakor niso bili zadovoljni z vsiljenimi državnimi razmerami. V tem seje leta 149. pr. Kr. neki Andrisk v Trakiji razglasil za perzejevega sina Filipa, ki je ravnokar v Albi umrl. Andrisk je bil Filipu jako podoben in je že prej v Siriji trdil, da je perzejev sin; ali sirski kralj ga je vjel ter poslal v Italijo. Eimljanom se Andrisk ni zdel vreden, da bi si zarad njega glavo belili, in pustili so ga, da jim je ušel. Zdaj je ta predrzen klatež po Trakiji vojake nabiral ter si brez ovir osvojil Makedonijo, v katerej je kot perzejev sin Filip zasedel kraljev prestol. Lažnjivi Filip je celó napadel Tesalijo, ali rimski pretor Nasika ga je z grško vojsko zapodil nazaj črez goro ter šel za njim v Makedonijo. Tu pa je lažnjivi kralj svoje nasprotnike popolnoma premagal v bitvi, v katerej je tudi rimski poveljnik poginil. Toda andriskove slave bilo je kmalo konec. Leta 148. pr. Kr. ga je pretor Cecilij Metel z rimsko vojsko hitro užugal ter podil v Trakijo, kjer ga je v drugič zmagal in vjel. Makedonija je zdaj postala rimska pokrajina, h katerej so zmagovalci prizdružili tudi Tesalijo in Epir.
Ista osoda bila je tudi Grkom namenjena. Ko so Eimljani po bitvi pri Pidni pomorili ali razgnali vse može, ki so imeli še kaj domoljubja in poštenja v svojem srcu, vladali so na Grškem malopridni sleparji, ki so iz gole dobičkarije lastni narod tujcem izdali. Nesrečno ljudstvo je kmalo čutilo nasledke žalostne spremembe. Trgovina je pešala, veliki kosovi rodovitnega polja se niso več obdelovali, ljudje so postali leni in siromašni ter so si rajši z ropom, nego z delom priskrbeli vsakdanji kruh. Spačeni in razuzdani narod podivjal je, kakor še nikdar poprej. Nihče ni bil več varen, ne premoženja, ne življenja svojega. Celó slavna Atena, ki je nekdaj na maratonskem polji črez sto tisuč Perzijancev užugala, je zdaj svojo •državno vojsko poslala ropat po manjih mestih svojih rojakov.
Rimljanom je bilo.to še po volji, kajti mislili so si, da ja uboštvo najbolji porok za zvestobo premaganih ljudstev.
Ahajci - so tedaj najbolj pogrešali zgubo veljavnih mož,, katerih so Rimljani tisuč odpeljali seboj v Italijo. Pošiljali so torej poslanca za poslancem v Rim ter prosili starešinstvo, naj bi vsaj tiste rojake, katere bo sodnija za nedolžne spoznala, domu pustili. Dolgo se je terdosrčno starešinstvo vpiralo pra-vičnej prošnji, nazadnje pa je na predlog starega Ratona'sklenilo , da se vjeti Ahajci smejo vrniti v ljubljeno domovino. Ali od tisuč mož bilo je komaj še tri sto živih; vsi ostali so y šestnajstih letih pomrli od žalosti in bolezni, ali pa so jih ubili rimski beriči.
Komaj so oproščeni vjetniki prišli zopet na Grško, se je med Ahajci in Špartanci takoj zopet vnel stari prepir zarad meje. Ker se Špartanci sami niso mogli meriti z ahajsko zavezo, šli so svoje nasprotnike v^ Rim tožit. Starešinstvo je tedaj Ahajcem ukazalo, da morajo Šp arto, Korint, Arg e j, Orhomen in Heraklejo takoj pustiti iz zaveze, kajti da so prebivalci teh mest dorskega, a ne ahajskega rodu. Ko je rimski poslanec v Korintu zbranim Ahajcem oznanil ta odlok, se je ljudstvo silno vzburilo ter napadlo vse Špartance in njihove privržence, ki so bili ravno v mestu. Mnogo so jih zaprli v ječe, nekatere pa so celó ubili. Nihče se ni več nadjal, da bi se stvar dala z lepo poravnati. Krito laj, ki je leta 146. pr. Kr. bil ahajski poveljnik, hodil je od mesta do mesta, ter je povsod nerazumno ljudstvo ščuval zoper Rimljane ter nagovarjal na vojsko zoper Špartance. Ko je v Bejotiji nabiral vojščake, čul je, da je tudi Cecilij Metel že na poti iz Makedonije. Y Lokridi pri Skarfeji ste se nasprotni vojski srečali in takoj se je vnela bitva, v katerej so Rimljani užu-gali Ahajce. Na bojišči je brž ko ne poginil tudi Kristolaj, kajti nihče ni vedel, kam je zginil.
Metel bi bil tedaj rad sklenil mir, ali brezumni nasprotniki so vkljub ugovorom sprevidnih mož nadaljevali vojskovanje ter poveljništvo izročili strastnemu sanjaču Dieju. Le-ta je oborožil oproščene sužnike, a da je mogel vzdrževati vojsko, pobiral je od premožnih ljudi velike davke ter je gospem celó vzel mnogo zlatega in druzega dragocenega lišpa. Med tem so Rimljani namesto omikanega in zvedenega Metela poslali na Grško malo izobraženega konzula Lucija Mumija. Ahajci so se iz Bejotije umaknili v Peloponez in se vtaborili na Korinšbem m e dm o rji. Tu se je vnela zadnja bitva, ki je odločila žalostno osodo nekdaj slavnega grškega naroda. Pri prvem napadu se je ahajska vojska razkropila na
vse strani. Diej bežal je v Megalopol, kjer je najprej umoril svojo ženo, potem pa sam sebi zavdal. Tretji dan po tej bitvi šel je zmagovalni Mumij v Korint ter je nad bogatim in imenitnim mestom izvršil strašno sodbo rimskega starešinstva. Moške je dal pomoriti, ženske in otroke je prodal v sužnike, potem pa je uporno mesto razdjal, da ni kamen na kamnu ostal. Kar je bilo v Korintu umetnij, poslal je Mumij v Kim.
Grška je postala rimska pokrajina, ki so jo zmagovalci odslej zvali Ahajo ter jo dali pod oblast rimskega namestnika v Makedoniji. Vendar so Kimljani iz spoštovanja do grške omike in slave na Grškem bolj blago gospodovali, nego drugje. Nekatera mesta, kakor Sparta, Atena in druga, so celó ohranila svojo domačo samostalnost.
Tretja punska vojska.
Dokler so Kimljani razširjevali svoje gospodstvo črez vzhodne dežele, bili so Kartaginci mirni ter se niti od istega Hanibala niso dali pregovoriti, da bi se iz nova vzdignili zoper svoje tlačitelje, katere so ob času makedonske vojske še celó z žitom preskrbovali. Vendar pa nihče ni mislil, da bo zmiraj tako ostalo, kajti Kartaginci niso smeli brez rimskega dovoljenja vojske začeti, a morali so Masinisi povrniti vsa mesta, ki so kdaj spadala k Numidiji. Ker pa Rimljani niso določili mejo med kartaginsko in numidijsko državo, niso Kartaginci nikdar bili varni pred oholim Masinisom. Le-ta napadel je zdaj eno. zdaj drugo kartaginsko mesto ter je spravil pod svojo oblast; zlasti pa so ga mikali rodovitni kraji, katerim so rekali „Em p o rij e“. Kartaginci so se zarad tega pritoževali v Rimu ter prosili starešinstvo. naj stvar razsodi. Starešinstvo je poslalo v Afriko nekoliko poslancev, ki so pa prav po krivici dosodili omenjene Emporije Numidijanom ter ukazali Kartagincem, da morajo Masinisi razen tega tudi še plačati pet sto talentov ali osem sto in šestdeset tisuč tolarjev odškodnine.
Toda še ni bil zadovoljen prevzetni numidijski kralj, ki je leta 174. pr. Kr. Kartaginee v Rimu očrnil, da so se baje z upornim makedonskim kraljem Perzejem pogajali. Rimljani so se sami prepričali, da je masinisina ovada golo obrekovanje ter da Kartaginci niti ne mislijo na vojsko; vendar pa numi-dijskemu kralju niso branili, da si je leta 172. pr. Kr. zopet osvojil sedemdeset kartaginskih mest. #To je bilo pa le preveč in Masinisa je kmalu videl, da se je bil Rimljanom jakö’ zameril. Da bi se jim zopet prikupil, pošiljal jim je v vojski
s Perzejem mnogo žita, pa tudi urnih konjikov in afrikanskih slonov; po bitvi priPidni pa je svojega sini poslal v Rim, da bi jim čestital k zmagi ter prav po hlapčevsko skazoval svojo zvestobo in vdanost. Masinisa je dobro vedel, da v rimskem starešinstvu niso vsi enih misli ter da mnogi odobravajo njegove napade na kartaginsko državo. To se je kmalo prav jasno pokazalo. Numidijski kralj je namreč iz novega vzel nekoliko kartaginskih mest in zopet so mu rimski poslanci, ki so na pritožbo zatiranih Kartagincev prišli v Afriko, dosodili osvojene kraje. Med poslanci je bil to pot tudi stari Eaton, ki se je še dobro spominjal vseh nadlog, katere so Rimljani pretrpeli ob času druge punske vojske. Jako ga je začelo skrbeti za svojo domovino, ko je videl, kako se je bila Kartagina od hanibalove vojske hitro popravila. V luki stala je ladja pri ladji: po trgih in ulicah pa je kar mrgolelo marljivih ljudi, ki so hodili vsak za svojim opravilom. Okoli mesta je bilo vse tako lepo obdelano, kakor v kakem vrtu, in kamor si se sploh ozrl, povsod si videl dokaze, da tu še biva, krepko in premožno ljudstvo. Odslej ni Eaton več imel miru, kajti bil se je po svojem prepričal, da Rim tako dolgo ne bo* varen za svoj obstanek, dokler Kartagina ne zgine s površja zemlje. Zato je pri vsakej priložnosti, bodi si v starešinstvu, bodi si v narodnem zboru, vsak svoj govor končal s temi besedami : „Sicer pa mislim, da se Kartagina mora razdjati.“ —
Da si je večina senatorjev pritrjevala mnenju spoštovanega starčka, bilo je v starešinstvu vendar tudi takih mož, ki so mu nasprotovali. Najimenitniši med njimi je bil modri Scipijon Nazika, ki je trdil, da bo razdjanje Kartagine Rimljanom več škodovalo, nego koristilo; kajti dokler so Karta-ginci krepki in svobodni, imajo se Rimljani koga bati, in ne smejo se zanemariti; kedar pa ne bode več Kartagine, postali bodo mehkužni in razuzdani, kajti ne bodo se več imeli s čim meriti. Tudi je dobro prorokoval, da se ljudovlada ne bode ohranila, če se bode rimska država preveč razširila; a če bi se kartaginski svet dal Masinisi, bi Numidija premogočna postala. Ali tako dokazovanje ni nič pomagalo; starešinstvo je bilo prepričano, da mora biti konec kartaginske države, in na tihem je sklenilo vojsko, kakor hitro se bode našla ugodna prilika. —
Y Kartagini so takrat bile tri stranke. Aristokrati so držali z Rimljani; demokrati bi bili radi izvojevali nekdanjo narodno samostalnost; tretji pa so trdili, da se bodo Karta-ginci le v zvezi z Numidijani mogli ubraniti rimskega nasilja. Med temi strankami se je vnel hud boj in Kartaginci so na-
posleđ štirdeset najveljavniših mož numidijske stranke kot -izdajalce zapodili iz mesta. Takoj se je zopet oglasil osem in osemdeset let stari Mašin isa ter zahteval, da morajo Karta-ginci izgnane rojake zopet domu pustiti; oh enem pa je napadel. mesto O r o s k o p. To je Kartagince le še bolj razkačilo in ne glede na rimsko prepoved, nabrali so v naglici precej veliko vojsko, s katero so črez pedeset let prvikrat zopet šli na bojišče (1. *51. pr. Kr.). Od zore do mraka so pogumni Kartaginci strašno udrihali po svojih zatiralcih, ali bili so se odvadili vojskovanja in Masinisa jih je nazadnje vendar-le užugal. Zapeljal jih je v golo puščavo, a tu jih je vjel ter prisilil, da so se mu morali podati na milost in nemilost. Brez orožja stopali so gladni in popolnoma iznemogli karta-ginski vojščaki proti domu, kar jih med potjo napade Masi-nisin sin Gulusa ter jih vse do zadnjega moža pomori. Že je stari numidijski kralj mislil, da je gospodar nad celo Afriko; ali Rimljani so bili drugače sklenili.
Kakor hitro je rimsko starešinstvo čulo o nesrečnej bitvi, napovedalo je Kartagincem vojsko, zato ker so prelomili obstoječo pogodbo. Še predno so kartaginski poslanci prišli prosit, bila je rimska vojska že na poti v Sicilijo, od koder je imela takoj odjadrati v Afriko. Ko so Kartaginci prašali pod kakimi pogoji, da bi mogli odvrniti novo vojsko, mu je starešinstvo reklo, da morajo za trideset dni poslati v Eim tri sto najodličniših svojih rojakov, potem pa spolniti vse, kar jim bodo ukazali konzuli, ki so tedaj v Lilibeju vojščake nabirali. Žalostno so prebivalci nekdaj slavne Kartagine gledali za svojimi sinovi, ki so se odpeljali k neusmiljenim sovražnikom v sužnost, in plašno so čakali ukazov rimskih poveljnikov.
Kmalu je prijadralo prek morja rimsko brodovje ter se vsidrilo v Uti ki;, ki se je bila to pot izneverila svojim kar-taginskim rojakom ter se dobrovoljno podala nasprotnikom. .Rimljani so se vtaborili pred mestom, kamor so tudi prišli kartaginski poslanci, da zvedo žalostno osodo svojega naroda. Konzula sta zahtevala, da jima Kartaginci morajo izročiti vesoljno orožje in vse ladije. Dve sto tisuč vojaških oprav in kar je bilo v Kartagini še druzih potrebščin za vojsko so nesrečniki zložili na vozove ter v dolgej vrsti peljali v rimski tabor. Nadjali so se, da si bodo s tolikimi žrtvami ohranili mir ter potolažili mogočne svoje gospodarje. Ali še niso za-dovolili vsem zahtevam strašnih nasprotnikov. Kartaginski poslanci, med katerimi je bilo mnogo odličnih senatorjev in viših duhovnikov, morali so iz novega iti v tabor pred Utiko, kjer sta jim konzula oznanila poslednjo voljo rimskega stare-
šinslva. Eekla sta jim, da se Kartagina mora razdjati. a njeni prebivalci da si smejo vsaj pet nr od morja sezidati novo mesto. Kartaginski poslanci so bili kar osupnjeni in jeli so strašno jokati in zdihovati. Pred trdosrčnima konzuloma padli so na kolena ter ju prosili milosti za ljubljeno domovino. Celó surovi vojščaki so bili ginjeni, le konzula se nikakor nista dala omečiti ter nista niti dovolila, da bi Kartaginci še enkrat šli v Eim. Na to se nekateri poslanci niso upali iti idomu, drugi pa so skozi nemirno množico ljudi komaj predrli ao mestne hiše, v katerej je zbrano starešinstvo plašno čakalo konečnega poročila. Ko se je pa razglasilo, kaj da Eimljani še zahtevajo, se je ukanjeno ljudstvo strašno vzburilo in iz tisučerih ust ni bilo slišati, nego obupen sklep: „Bajši umreti nego zapustiti sveta tla mile domovine!“
Brez vojščakov in brez zaveznikov, brez orožja in brez ladij, so izdani in ukanjeni Kartaginci sklenili, da bodo do zadnje kaplje krvi branili drago rojstno mesto proti mogočnim sovražnikom. In prav so imeli. Bolje in slajše bilo je junaško poginiti na grobu svojih očetov, nego na povelje tujih zatiralcev malodušno iti v puščavo, kjer vsakega živega bitja čaka gotova smrt. Marljivi Kartaginci so ob morji s trgovino in brodarstvom obogateli in imenitni postali; brez morja pa so morali poginiti, kakor riba, če jo vržeš na suho. Nikdar ni nobeben mogočen vladar druzega grše in sramotniše ukanil," nego so Eimljani prevarili Kartagince, katerim niso hoteli ob enem razodeti vseh pogojev. Lehko je udariti na nasprotnika, če mu prej vzameš orožje iz rok, da se ne more braniti; ali tako ne ravnajo pošteni možje.
V prvej jezi planili so razkačeni Kartaginci v mestno hišo in so pomorili vse tiste senatorje, ki so prej nasvetovali, naj se Eimljanom pošljejo zastavljenci ter izroči orožje. Drugi so na ulici s kamenjem nametavali poslance, ki so prinesli žalostno poročilo, ter so poubili vse Talijance, ki so bili ravno v Kartagini. Nekateri so šli celó v tempeljne in se rogali bogovom, da nimajo moči braniti svoje spoštovalee. Eaznmniši med njimi pa so hitro zaprli mestna vrata ter nosili kamenje na obzidje, da bi za prvo silo mogli odbiti sovražne napade. Kmalu je tudi pojenjalo brezumno razsajanje in celo mesto je bilo podobno velikej izdelevalnici orožja in drugih vojnih priprav, Akoravno v Kartagini, ki je bila takrat središče svetovne trgovine, gotovo ni manjkalo lesa, železa, usnja in druzih potrebnih stvari, nam vendar stari pisatelji pripovedujejo, da so gospé darovale ves kovani lišp, da so iz njega orožje narejali; ter da so si postrigle dolge lase, katere so potem
spletle v strune lili tetive. Vsak dan bilo je izgotovljenih po sto štitov, tri sto mečev, pet sto sulic in tisuč puščic. Moški so morali vsi brez izjema iti v vojščake in celó vjetnike in sužnike so osvobodili ter jih oborožili.
Da bi bili Eimljani takoj naskočili mesto, bi je morebiti vzeli; ali ker so se nadjali, da se bodo nasprotniki premislili in se dobrovoljno podali, dovolili so jim trideset dni odloka. Med tem so se Kartaginci dobro pripravili in nikakor niso hoteli spolniti strašnih pogojev nesramnih sovražnikov. Eimska vojska se je tedaj od Utike pomikala proti Kartagini, ki sta jo konzula mislila z naskokom vzeti. Ali pogumni Kartaginci so dvakrat hrabro odbili napadajoče Eimljane, ki so se zdaj prepričali, da se dobro vtrjenega mesta ne bodo tako zlahkoma polastili, kakor so se nadjali. Še cele dve leti je rimska vojska brez vspeha oblegala Kartagino ter niti manjih mest v okolici ni mogla vzeti.
Eavno takrat je umrl devedeset let stari Masinisa. Njegovi trije sinovi, ki so skupaj nasledili vlado v Numidiji, niso bili vsi enih misli. Med tem ko je Gruj usa na vso moč Eim-ljanom pomagal, bi bila Micipsa in Mastanabal najrajše s Kartaginci potegnila. To in pa upor lažnjivega Filipa v Makedoniji, je Eimljanom jako zaviralo vojskovanje v Afriki. Nazadnje pa so v Bimu tudi že nejevoljni postali ter so za tretje leto (147. pr. Kr.) poverili zapovedništvo mlademu Pu-bliju Korneliju Scipijonu Emilijanu.
Ta Publij Kornelij Scipijon Emilijan je bil sin Emilija Pavla, katerega je posinil tisti Scipijon, ki je pri Zami zmagal slavnega Hanibala. Akoprem je bil po postavi še premlad (bilo mu je sedem in trideset let), da bi obnašal vrhovno državno oblast, ga je ljudstvo vendar volilo za konzula; kajti scipijonova rodovina je bila sploh jako priljubljena, a mladi Emilijan se je bil večkrat odlikoval kot hraber junak, in je zlasti po masinisiuej smrti znal Numidjane pridobiti za Eim-ljane. Eazen tega je praznoverno rimsko ljudstvo tudi mislilo, da bode le mladi Scipijon zmagal Kartagince, kakor jih je njegov ded užugal v drugej punskej vojski.
Ko je Scipijon Emilijan prišel v Afriko in prevzel po-veljništvo nad jako razuzdano vojsko, je najprej zapodil iz ta-borja raznotero druhal, ki se je ondi vgnjezdila, da bi pomagala ropati in razsajeti v bogatej Kartagini; potem pa je z vso ostrostjo ukrotil spačene vojščake ter jih pridno vadil v orožji. Kartagina stala je na malem polotoku in le ozko medmorje jo je ločilo od suhe zemlje. Celo mesto je bilo zagrajeno z močnim obzidjem, a v samem mestu stal je na
nizkem homcii močno vtrjen stari grad Birsa. Scipijon Emilijan je takoj sprevidel, da mesta ne kode mogel vzeti, dokler bodo prebivalci imeli dosti hrane. Da bi jih izstradal, dal je prek medmdrja napraviti dva vštrična nasipa, med katerima se je vtaboril ter tako Kartagincem na suhem zaprl vsa pota iz mesta. Mnogo kartaginskih prebivalcev je že tedaj zbežalo, in celó starešinstvo in vsi plemenitniki hoteli so se podati, ali prosti meščani so se temu na vso moč vpirali in po hudem domačem boji so poveljniku Hazdrubalu izročili neomejeno vrhovno oblast. Hazdrubal je takoj ukazal vse vjete Rimljane peljati na obzidje ter jih je ondi pred očmi njihovih rojakov dal z groznimi mukami ubiti.
Še so Kartaginci po morji dobivali hrane v mesto. Scipijon lotil se je tedaj jako težavnega in počasnega dela, s katerim je nasprotnikom tudi to pot zadelal. Pred vhodom v luko dal je namreč napraviti nasip. Toda med tem, ko so rimski vojščaki noč in dan zasipali globoko morje, so Kartaginci prav na tihem na nasprotnem koncu prekopavali ozko obrežje, ki je ločilo notranjo luko od zunanjega morja; ob enem pa so od podrtega strešja in druzega starega lesa stesali novo brodovje. Komaj so Rimljani dodelali nasip, predrli so nasprotniki obrežje in Scipijon se ni mogel načuditi, ko so Kartaginci s petdesetimi vojnimi ladjami priveslali njegovemu brodovju za hrbet. Da so Kartaginci takoj udarili na izne-nadenS Rimljane, gotovo bi jih bili užugali. Ali tega niso storili, marveč hoteli so najprej izuriti svoje mornarje na novih in neokretnih ladijah, ki so bile v naglici izdelane, a potem še 1'e napasti sovražnike. Tretji dan je kartaginsko brodovje z novega prijadralo iz luke, toda Rimljani so se bili med tem dobro pripravili in so v jako hudem boji svoje nasprotnike popolnoma premagali. Po noči so se Kartaginci zopet umaknili v luko, iz katere se niso več vrnili na odprto morje, kajti Scipijon jim je tudi ta izhod zadelal.
Na spomlad leta 146. pr. Kr. se je v mestu začela strašna lakota in tudi kuga jela je razsajati med nesrečnimi prebivalci. Nekateri so se sami ubili, drugi pa so se Rimljanom za suž-nike ponujali, da ne bi od gladu poginili. Zdaj je Scipijon naskočil in vzel luko, ki so jo Kartaginci pri prvem nasprotnikovem napadu zapustili ter zbežali v stari grad. Iz luke so Rimljani kmalo predrli na veliki trg, od koder ste tri ozke ulice držale v Birso. Y teh ulicah, ob katerih so stale po šest podov visoke hiše, vnel se je strašen boj med obupnimi prebivalci in zmagovalnimi Rimljani, ki so morali vsako hišo posebej z naskokom vzeti. Ko so Rimljani z nepopisljivim
naporom predrli do zadnje hiše, ki je stala pod zidom starega grada, dal je Soipijon tisti del mesta požgati, da bi potem lože napadel Birso. Toda že sedmi dan so nesrečni prebivalci sam1' odprli grajska vrata ter se na milost 'in nemilost podali zmagovalcem, ki so jih kot snžnike odpeljali. Bilo jih je petdeset tisuč moških in ženskih, torej niti deseti del nekdanjih prebivalcev. Za njimi šel je tudi poveljnik Hazdrubal, ki je pred Scipijonom na kolena padel in ga milosti prosil. Bavno takrat pa je njegova žena na vrhu eskulapovega tem-peljna preklinjala malodušnega soproga, ki ni imel poguma poginiti z nesrečno domovino. Komaj je junaška žena izgovorila strašno kletev, in že je,pod njo začel goreti tempelj, v katerem je bilo devet sto rimskih uskokov in nekoliko obupnih Kartagincev. Tu zgrabi hazdrubalova žena nedolžne svoje otročiče ter jih pomečlje v ogenj, v kateri je na to sama skočila, da ne bi preživela svoje mile domovine.
Na povelje rimskega starešinstva dal je Scipijon osvojeno mesto oropati, a potem sežgati. Sedemnajst dni in sedemnajst noči gorela je nekdaj slavna in mogočna Kartagina. Scipijon je ves ginjen gledal strašen požar in premišljevaje minljivost posvetne moči in slave, videl je v duhu konec lastne domovine ter ponovil pomenljive besede pesnika Hornera, ki pravi: „Prišel bo dan, ko bode poginil sveti Ilijon in Prijam in narod hrabrega kralja.“ —
Ko je ogenj pojenjal, preorali so zmagovalci pogorišče ter prekleli vsacega, ki bi se kdaj predrznil ponoviti razdjano mesto. Kartagine-ni bilo več, a Bimljanom se ni bilo treba bati, da bi kak novi Hanibal prišel prek morja. Zdaj je ni bilo več države, ki bi se mogla meriti z rimsko. Kartaginski svet je postal rimska pokrajina, ki so jo zvali Afriko. Scipi-jona Emilijana sprejeli so v Bimu v slavnem triumfu ter mu dali častni priimek „Afrikanski“ (lat. Africanus minor).
Yojska na Španjolskem.
Ni je bilo dežele, ki bi bila Bimljane razmerno več truda in krvi stala) nego Španjolska. Španjolei so bili od nekdaj vroče krvi in hrabrega srca. Ob času punskih vojsk so bili še jako neomikani in surovi ter so se ločili v več razrodov, ki med seboj niso bili složni. Siromašni hribovci so večkrat napadali rodovitne doline ter jih oropali. Prebivalci južnih nižav so se zato radi vdali Kartagincem, ki so jim obljubili pomoč zoper krepke gorjance. Ko so pa Kartagiuci čemdalje bolj zatirali špaujolski narod, ki jim je moral dajati vojščakov
in hrane za vojsko, so se jim pogumni prebivalci vprli ter se drug za drugim pokorili Rimljanom. Le-ti so po drugej pun-skej vojski na vzhodu in jugu pirinejskega polotoka utemelili dve pokrajini,^ kateri je ločila reka Ebron, ter so jo^ zato zvali tak rajno (citerior) in onkraj no (ulterior) Španjolsko. Toda tudi lakomni rimski upravniki so kmalu začeli guliti in tlačiti dobrovoljne Španjolce ter jih tako silili k uporu, kateremu so se pridružili še svobodni prebivalci po zahodnih in severnih gorah. Leto za letom so Rimljani morali na Španjolsko pošiljati novih vojščakov, ki so mnogo trpeli a niso nič opravili; kajti krepki in hrabri nasprotniki so se jim malokdaj na odprtem polji nasproti postavili, ampak za gorami so prežali na svoje zatiralce ter jih nepričakovani napadli. Rimljanom je pri takih napadih vselej mnogo vojščakov poginilo, a predno so se mogli v bran postaviti, zbežali so urni Španjolei zopet na gore. Leta 195. pr. Kr. posrečilo se je poveljniku Katonu, da je upornike v večej bitvi premagal ter jim^razdjal mnogo mest; ali po njegovem odhodu so se nesrečni Španjolei vsak čas z novega vzdignili zoper verolomne in okrutne rimske namestnike.
Še le blagi Tiberij S empronij Grah jih je leta 178, pr. Kr. zopet pomiril s tem, da je mnogim mestom pustil njihovo domačo samostalnost in svobodo; ali Španjolei so se morali obvezati, da bodo Rimljanom ob času vojske davek plačevali in vojščake dajali. Tudi je odličnim Keltiberom. ki so bili najmočnejše ljudstvo, podelil zemljišča ter jih vpisal v' rimsko vojsko. Ko . so se leta 154. pr. Kr. vzdignili krepki Luz it an ci proti krivičnim upravnikom, ki niso spoštovali grahovih pogodb, pridružili so se jim tudi Keltiberi. Zopet so rimski vojščaki mnogo trpeli, kajti samo v enej gorskej bitvi jih je šest tisuč poginilo. Ker je bilo v Italiji čemdalje teže dobiti vojščakov, ki bi hoteli iti na Španjolsko, kjer se ni bilo niti bogatega plena nadjati, je Klavdij Marcel (leta 152 pr. Kr.) ponovil prejšnje pogodbe ter z blagim in modrim svojim ponašanjem zopet pomiril razkačeno ljudstvo. Toda kmalu za njim je surovMn razuzdani Sulpicij G alba prišel za namestnika na Španjolsko.
Brez vsega vzroka je Galba takoj zopet napadel Luzi-tance, ali ni bil srečen; hrabri nasprotniki so ga užugali ter mu pobili sedem tisuč vojščakov. Zdaj se je malopridni upravnik z grdo zvijačo maščeval nad krepkimi nasprotniki, katerim z vojaško silo ni bil kos. Hlinil se jim je prijaznega ter jim obljubil podeliti rodovitnih zemljišč, da jim bajé ne bode treba od ropa živeti. Nekoliko tisuč priprostih Luzitancev je verjelo
sladkemu hinavcu ter prišlo k njemu, da bi jih peljal na obljubljena zemljišča. Galba jih je prav prijazno sprejel ter jih pregovoril, da so kot rimski prijatelji odložili orožje; ali v tem je hudobni krvolok namignil svojim vojščakom, ki so na to okanjene nesrečnike obstopili in jih do sedem tisuč pomorili. Le malo jih je ušlo ostremu rimskemu meču ter zbežalo v gore; med njimi pa je bil tudi hrabri Vi rij at, ki je odslej celih osem let zmagovalno vodil svoje rojake proti mogočnim zatiralcem.
Virijat je po vsem bil kakor rojen za poveljnika upornih Luzitancev. Od mladih nog živel je po gorah v sedanjej Portugalskej in je dobro poznal vsa pota in vsak skriven kot. Bil je bistrega uma in utrjenega telesa ter je srčno in voljno prenašal največe nevarnosti in nadloge. Bil je hraber in zvit ter je znal rimske poveljnike privabiti v najuevarniše soteske, v katerih jih je potem z vso silo napadel in užugal. Leta 149. pr. Kr. je prvikrat v nekej soteski z malo četo svojih rojakov pobil štir tisuč Bimljanov in pet tisuč njihovih zaveznikov. Sledečega lela (148. pr. Kr.) je zopet dvakrat užugal veliko rimsko vojsko.
Ko so Bimljani razdjali Kartagino ter si do dobrega pokorili Makedonce in Grke, pošiljali so mnogo veče število vojščakov na Španjolsko: ali vsi njihovi napori so bili brez vspeha, dokler je junaški Virijat bil na čelu svojih rojakov. Naposled je (1. 140. pr. Kr.) rimski poveljnik slavnemu nasprotniku poročil, naj mu pošlje nekoliko poslancev, da bi se pobotali zarad miru. Virijat je dobro vedel, kako je njegova domovina z dolgoletnim vojskovanjem že opešala, in bi se bil tudi rad pomiril. Sovražnikov poziv mu je torej dobro došel. Ali rimski namestnik je poslance podkupil ter jih z raznimi obljubami naščuval proti Virijatu, katerega so izdajalci spečega usmrtili. Po smrti ljubljenega svojega poveljnika so se Luzitanci še nekoliko časa vpirali, ali kmalu so iznemogli ter se vdali silnim zmagovalcem, ki so jim dali toliko zemljič, da jih je kmetijstvo pošteno živelo.
Kakor Luzitanci so se tudi Keltiberi pokorili Rimljanom, le malo numantinsko mestice se nikakor ni hotelo podati ter se je celih deset let (od 1. 143—183. pr. Kr.) junaško vpiralo. Numancij a stala je ob reki Dueru na strmej pečini, v jako gozdnatem' kraji. Le ena edina pot je držala v dobro vtrjeno mesto in ta vhod so prebivalci s prekopi in plotom dobro zadelali. Da si je bilo v mestu le osem tisuč. mož, vendar ni mogla proti njim nobena rimska vojska nič opraviti. Leta 137. pr. Kr. so pogumni branilci celó iz mesta
udarili ter vjel} konzula Mancina z vsemi njegovimi vojščaki. Ko je Mancin Numantincem s prisego obljubil, da jim bodo Rimljani pustili popolno svobodo in samostalnost, spustili so njega in njegovo vojsko. Ali starešinstvo ni pogodbe potrdilo, ampak sklenilo, da se ima vojska nadaljevati. Leto za letom so novi poveljniki dohajali na bojišče, ali nobeden ni mogel ukrotiti peščice hrabrih domoljubov,.
Ker se ni bilo nadjati, da bi kdo drugi mogel dovršiti dolgoletno vojsko, so v Kirnu za leto 134. pr. Kr. izvolili ScipijonaAfrikanskega v drugič za konzula ter ga poslali na Španjolsko. Zvedeni Scipijon ni takoj napadel mesta, marveč je najprej hotel vrediti mehkužno in razuzdano vojsko. Iz taborja je zapodil vso nepotrebno in škodljivo druhal ter je dan na dan od zore do mraka razvajene vojščake vadil v orožji, ali pa jih priganjal na delo. Nabral je šestdeset tisuč mož, med katerimi je bilo tudi mnogo Numidijanov, ki jih je Jugurta vodil. Toda kmalu se je Scipijon prepričal, da z naskokom ne bode mogel vzeti dobro vtrjene Numancije. Oklenil jo je torej okol in okol z nasipom, da je zaprl vsa pota, po katerih so prebivalci dobivali hrane. V mestu se je vsled tega takošna lakota začela, da so.matere svoje lastne otroke poklale in jih pojedle. Od dne do dne ginilo je število hrabrih Numantincev, ki so se na zadnje podali na milost in nemilost.
Bimljane je bilo kar groza, ko so stopili v mesto, v katerem so našli le prav malo še živih ljudi. Scipijon jih je petdeset odbral za svoj triumf, ostale je prodal v sužnike, Numancijo pa je do tal razdjal, kakor nekoliko let poprej slavno Kartagino. Tako so Kimljani leta 133. pr. Kr. postali gospodarji cele Spanjolske razen asturskih gorskih krajev, ki so se še le carju Oktavijanu pokorili. Scipijona afrikanskega pa so odslej zvali tudi „num ant in s k eg a“.
Rimljani si pokoré gorenjo Italijo
Že po prvej punskej vojski so Kimljani šli črez apeninske gore ter premagali cisalpinske Galce, ki so prej tolikokrati zahajali v srednjo Italijo ter ondod ropali in pustošili. Da bi razbojno ljudstvo vedno v strahu imeli, vtemelili so ob reki Padu dve vojaški naselbini, namreč Placencijo in Kremono. Ali še ni bilo rimsko gospodstvo v gorenjej Italiji utrjeno, ko je slavni Hanibal prišel črez Alpe. Takoj so se mu Kelti ali Galci pridružili ter ga spremljevali dalje na njegovej zma-govalnej poti do zadnjega konca južne Italije. Takrat Kimljani niso mogli misliti na gorenjo Italijo in komaj da ste se
obdržali naselbini ob Pada. Kakor bitro pa je starejši Seipijon pri Zami užugal Kattagince, začeli so Rimljani zopet vojsko z gornjo italskimi Kelti. Toda minulo je še mnogo let, predno se je to krepko ljudstvo vdalo rimskej sili.
Leto za letom poginilo je na bojišči na tisuče vojščakov obeh strank. Leta 201. pr. Kr. vzdignili so se celó Cenomani, ki so bili prej zvesti zavezniki Rimljanov, ter so z ostalimi Galci vzeli dobro vtrjeno Placencijo. Ali kmalu so se Cenomani zopet izneverili svojim rojakom, in Rimljani so z železno svojo stanovitnostjo nazadnje vendar-le vkrotili hrabre in pogumne Kelte. Ko so se leta 191. pr. Kr. tudi Boji udali, bil je ves svet do reke Pada v rimskej oblasti. Razen že obstoječih Placencije in Kremone so zmagovalci utemelili in utrdili še tri naselbine, namreč Bononijo, Mutino in Parmo; in Kelti se niso več mogli nadjati, da bi si kdaj priborili nekdanjo svojo svobodo. Y kratkem so se popolnoma navzeli rimskega življenja in rimskih navad, a namesto svojega maternega jezika so govorili latinski. Gabkim plemenom, ki so stanovali onkraj reke Pada proti severju do alpinskih gor, so Rimljani pustili njihovo domačo samostalnost, da so branili mejo proti surovim severnim narodom. Leta 181. pr. Kr. so Rimljani na severo - zahodnem koncu Italije utemelili imenitno mesto O gl e j aliAkvilejo, od koder so kmalu potem brez velikih težav osvojili Istro (1. 177. pr. Kr.) in nekoliko pozneje tudi Dalmacijo (1. 155. pr. Kr.)
Kakor z gorenjo-italskimi Galci, tako so se Rimljani tudi s pogumnimi in krepkimi Ligurci, ki so stanovali po goratej deželi okoli genoveškega zaliva, morali dolgo časa z velikimi težavami vojskovati, predno so jih premagali. Tudi tu je vsako leto mnogo tisuč vojščakov poginilo in hrabri Ligurci so večkrat prihrumeli črez Apenine ter ropali po etrur-skih mestih. Yedne vojske (leta 187—166 pr. Kr.) pa so čemdalje bolj slabile malo ljudstva, ki se je nazadnje le moralo pokoriti mogočnim nasprotnikom , katerim ni nikdar po-manjkovalo vojščakov.

8.	Doba državljanskih vojsk.
V prejšnjej dobi so Rimljani dosegli najviši vrh svoje mogočnosti in slave; ali ob enem so se pri njih domače razmere tako spremenile, da se poštena ljudovlada ni mogla več dolgo ohraniti. Že prej je sprevidne može večkrat skrbelo, kaj da bodo Rimljani počeli, kader se ne bodo več imeli bati nobenega sovražnika. Zdaj se je skoraj ves takrat znani svet tresel pred rimsko silo, a v Rimu stekali so se neizmerni zakladi raznoterih premaganih dežel. Vendar pa niti v Rimu, niti po ostalej Italiji ni bilo nikjer več nekdanjega blagostanja. Manji posestniki, ki so se v dolgoletnih vojskah odvadili dela ter se privadili lenega in razuzdanega vojaškega življenja, niso se več vrnili na svoje zapuščene in pokončane kmetije, ampak rajši so poprodali vse svoje imenje ter šli pohajkovat v Rim, kjer so v kratkem potrosili skupljene novce. Po celej prelepej Italiji ga ni bilo več svobodnega kmeta, marveč povsod so vklenjeni sužniki obdelovali velika posestva (latifundia) bogatih kurulskih graščakov ali optimatov.
Slavni možje iz časov punskih vojsk so pomerli drug za drugim, a mlajši zarod je razkošno vžival nakupičena bogastva svojih očetov, ali pa je brez doma gladen postopal po ulicah velikanskega rimskega mesta. Minuli so tisti časi, ko so zmagovalni vojvode odložili meč, a vzeli motiko, da si z lastno roko obdelujejo svoje polje. Zdaj si med svobodnimi meščani malokdaj videl pridnega delavca, kajti vsakdo je le hrepenel po mirnem uživanju posvetnih slasti. Ravno zarad tega pa je j velika večina Rimljanov čemdalje bolj obožala, in lakota in potreba sploh ste siromašne meščane še bolj spačili, nego je bogastvo spridilo premogočne optimate. Bilo je sicer tudi zdaj še poštenih mož, ki so sprevideli, da bo ljudovlada propala, če se ne poravna prevelik razloček med veliko množino ubo-žanih meščanov in prevzetnimi plemenitniki; ali nihče se ni upal lotiti se nevarnega in težavnega dela. Ko so se pa na zadnje le našli posamezni možje, ki so se pogumno jeli po-tezati za siromašne svoje someščane, vneli so se kervavi domači boji, ki so rimsko ljudovlado ali republiko po malem spremenili v vojaško monarhijo. Da se pa stare razmere nikakor niso dale ponoviti, vzrok so bili sužnjiki, katerih je bilo toliko, da se jih je leta 135. pr. Kr. samo na otoku Siciliji sedemdeset tisuč vprlo zoper Rimljane, ki so jih še le v triletnej vojski premagali.
Občna zgodovina II.
11
Tiberij in Kaj Grah.
Prvi, ki se je pogumno jel potezati za stradajoče svoje someščane, bil je mladi Tiberij Grab; a ko je ta za poštene svoje namene življenje dal, nasledil ga je njegov mlajši brat Kaj. Grahovci so bili sicer priproste meščanske krvi, ali po svojih ženah so bili v rodu z najimenitnišimi plemenitniki. Tiberij Sempronij Grah, oče omenjenih bratov, se je odlikoval v najviših deržavnih službah ter se oženil s Kornelijo, hčerjo tistega Scipijóna, ki je priZami užugal slavnega Hanibala. Ni je bilo tadaj v celej rimskej državi bolj spoštovane žene, nego je bila Kornelija. Od njenih dvanajsterih otrok pomerli so jej vsi razen dveh sinov, Tiberij a in Kaja ter hčere S e m p r o n i j e, ki se je omožila z mlajšim Seipijonom, tistim, kateri je v tretjej punskej vojski razdjal kartaginsko mesto. Po zgodnej smerti svojega moža ni bilo vrlej Korneliji za nič druzega mar, nego za odgojo mladih sinčekov, ki jih je čez vse ljubila. Bila je bolj ponosna na to, da je bila mati Grahovcev, nego da je bila ple-menitnega scipijonovega rodu. Najela jima je najboljših učiteljev, ki so ju odgojili v raznih znanostih, zlasti pa v govorništvu. Nekega dne povabila jo je bogata Kanpanka ter jej razkazovala ves svoj prelepi lišp in dragocene bisere. Na to je gizdavka prosila Kornelijo, naj tudi ona pokaže svoje dragocenosti. Ponosna Rimljanka pozove svoja sina in pravi: „To je moj lišp, to so moji biseri!“
Tiberij, ki je bil za deset let starši od svojega brata, je že kot osemnajstletni mladeneč šel s svojim svakom Scipi-jonom v Afriko in je pri naskoku na Kartagino prvi splezal na mestno obzidje. Kmalu potem je pri vojakih za kvestorjs služil ter je s konzulom Mancinom šel na Španjolsko proti Numantincem. Ko so le-ti rimsko vojsko premagali in jo okoj in okol obstopili, niso se hoteli z nobenim drugim pogajati nego s Tiberijem Grahom, kajti le njemu so zaupali. M o dr Tiberij je s prepričevalno svojo besedo in poštenim obnašanjem Numantince pregovoril, da so vjete Rimljane spustili, ter j« ž njimi pod blagimi pogoji sklenil mir. Ker pa rimsko stare šinstvo nikakor ni hotelo pogodbe poterditi , se je razžaljeni Tiberij zahvalil za svojo službo ter se vernil domu s trdniu sklepom, da se bode maščeval nad prevzetnimi optimati.
Med potjo je na polju po Etruriji namesto svobodni! kmetovalcev povsod videl samo vklenjene sužnike. Bolelo g je blago njegovo srce, in plemeniti mož se je do dobrega pre
prič ;1, da siromašnim rojakom treba pomoči. Bridko je tožil rekoč: „Divje zveri po italskih gozdih imajo svoje brloge; živina, ki se pase po zelenih pašnikih, ima svoje hleve; meščani pa, bi na krvavih bojiščih umirajo za lepo Italijo, nimajo druzega, nego zrak in svetlobo, in nebo nad seboj. Naši po-veljniki se lažejo, kadar pred bitvo vojščake navdušujejo, da naj branijo domače svetinje in grobe svojih očetov; kajti skoraj nihče ne pozna domačega ognjišča, niti ve za grobe svojih prednikov, ki so poginili na raznih bojiščih zato, da peščica oholih in požrešnih plemenitnikov more brez skrbi nasladno in razkošno živeti.“ —
Prišedši domu je Tiberij, ki je bil mirne brvi in pri-prostega pa priljudnega obnašanja, za leto 133. pr. Kr. postal ljudski tribun. Takoj se je na vso moč jel potezati za reveže, katerim je hotel pridobiti zemljišč; kajti bil je prepričan, da je svoboden kmetijski stan najboljša podpora poštenej in močnej ljudovladi. Predlagal je tora j postavo, bi jo je že leta 376. pr. Kr. Licinij sprožil, da namreč nobeden Rimljan ne sme imeti več, nego pet sto oralov državnega zemljišča; le za prva dva sinova sme v jak oče obdržati še po dve sto petdeset oralov, tako da bi vsega skupaj imel tisuč oralov. Kar ima kdo več državnega polja, mora ga povrniti vladi, ki ga bo potem v kosovih po trideset oralov razdelila med siromašne meščane. Toda vsa zemlja ostane tudi vprihodnje državna lastnina, od katere mora vsak posestnik brez izjema, bodi-si bogat ali siromak, plačevati neko najemščino. To je Tiberij tem bolj povdarjal, ker je dobro vedel, da bi mnogi lahko-umneži svoje polje zopet prodali, a novce potrosili, ako bi se jim zemlja podarila. Konečno je predlagal, da naj se izvolijo trije možje, ki bi dotična zemljišča razdelili.
Da-si je bila nasvetovana postava pravična , vendar so se jej sebični veliki posestniki hudo vstavljali. Ker jo s poštenimi sredstvi niso mogli ovreči, podkupili so druzega tribuna Marka Oktavi j a, ki je imel pravico svojemu to-varšu prepovedati, da ni smel omenjene postavo predlagati ljudskemu zboru. Tiberij si je s prva prizadeval, da bi Marka. Oktavija z lepo za se pridobil, ter mu bo oi lastnega premoženja povrnil, kolikor bi on po novej postavi škode trpel; kajti tudi Oktavij je imel mnogo državnega polja v najemu. Ko se je pa podkupljeni tribun trdovratno ustavljal glasovanju o zemljiščinej postavi, je Tiberij zbranemu ljudstvu odločno rekel, naj ono razsodi, kdo izmed nju ima prav, ter naj tistemu, ki svojemu narodu krivico dela, víame imenitno službo. Razkačeno ljudstvo je na to vkljub obstoječim zakonom, da se
n*
izvoljen uradnik pred koncem leta ne sme iz službe djatir Marku Oktaviju vzelo tribunsko oblast in tax oj so ga grahovi beriči odpeljali s trga. Zdaj je občinski zbor enoglasno sklenil predloženo postavo ter je ob enem izvolil istega Tiberija Graha, njegovega brata Kaja in njegovega tasta Apija Klavdija, da po novej naredbi razdelé državno zemljišče.
Že so se siromašni meščani veselili svoje zmage; ali zato so pa prevzetni optimati tem bolj črtili Tiberija, ko jim je začel jemati državna polja, ki so jih že šteli za svojo lastnino. Delitev se ni dala tako lahko izvršiti, kakor so se meščani nadjali; kajti na mnogih krajih ni bilo več mogoče določiti, kaj je državno zemljišče, a kaj zasebna lastnina; graščaki pa tudi niso hoteli brez odškodnine povrniti polja, ki so ga z velikim troškom poboljšali ter si na njem sezidali razna gospodarska poslopja. Optimati so željno pričakovali konec leta, ker so se nadjali, da Tiberij ne bode več voljen za tribuna. Y tem je umrl pergamenski kralj Atal III. in je svojo deželo in vse svoje premoženje zapustil rimskemu narodu. Tiberij je v občinskem zboru predlagal, naj se atalovo premoženje razdeli med uboge meščane, da si bodo mogli omisliti potrebnega orodja na svojih novih kmetijah. To je bilo pa zopet proti obstoječej navadi, po katerej je le starešinstvo imelo gospodariti z državnim premoženjem.
Hudobni plemenitniki so zarad tega na Tiberija sum zagnali, da hrepeni po kraljevej oblasti. Toda krivično obrekovanje ni Tiberija prav nič molilo v poštenem njegovem delovanju, ampak nameraval je v narodnem zboru nasvetovati še več novih postav, ki bi imele zboljšati stanje siromašnega ljudstva. Poganjal se je torej tudi za prihodnje leto za tri-bunstvo. Volitve so se vršile ravno ob takem času, da se jih ljudstvo iz kmetov zarad premnogega dela ni moglo vdeležiti. Ko sta že dva okraja glasovala za Tiberija, začeli so njegovi nasprotniki kričati, da se nihče ne sme dve leti zaporedoma voliti za ljudskega tribuna. Hrup je bil čemdalje veči in volitve so se morale odložiti. Nasprotni stranki ste se med tem le še bolj raztogotili druga na drugo in nemiri so bili drugi dan še veči. Volitve se torej zopet niso mogle vršiti.
Tu se je starešinstvo zbralo na kapitolu v nekem tempelj nu ter se posvetovalo, kako da bi se ljudstvo pomirilo. Tudi Tiberij je v črno oblečen prišel v svetovalstvo, peljaje za roko malega svojega sinčeka, katerega je med potjo priporočal svojim prijateljem, ki so pred tempeljnom zbrani radovedno čakali, kaj da bo starešinstvo sklenilo. Pogumni tribun je na pragu stoje poslušal jako burno razpravo; kar
se proti ljudstva obrne in pokaže z roko na svoje čelo. Hotel je namreč naznaniti, da bi ga njegovi nasprotniki v starešinstvu radi na smrt obsodili; ali razsrjeni plemenitniki so ga obdolžili, da je svoje privržence pozval, naj mu kraljevo krono na glavo denejo, ter so kričali in zahtevali od konzula, da naj ukaže izdajalca takoj ob glavo djati. Ko se je pa sprevidni Mucij Scevola odločno vprl takovej krvoločnosti; skoči S c i p i j o n N a z i k a ves razkačen po konci in pravi: „Komur je rešitev rimske republike mar, ta naj gre za menoj!“ — Y tem so tiberijevi nasprotniki popadli, kar je . kdo mogel, bodi-si kol, vrv ali nogo od klopi ter so planili iz lempeljna na trg, kjer so brez usmiljenja udrihali po iz-nenadenem ljudstvu, ki je bežalo na vse strani. Tudi Tiberij je hotel bežati, ali plemenitniki so ga došli ter ubili njega in tri sto njegovih privržencev, mrtva trupla pa so pometali v reko Tibero.
Tako se je peščica mogočnih in prevzetnih bogatinov maščevala nad možem, ki ni druzega mislil in delal, nego kako da bi siromašnim svojim someščanom pomagal ter jim pridobil večih državljanskih pravic. Hvaležno ljudstvo ni pozabilo svojega dobrotnika ter mu je pozneje na glavnem trgu postavilo kamniten spominek. Optiinati so tudi v prihodnje še imeli vlado v svojih rokah, vendar pa se niso upali ovreči zemljiščine postave. Še so trije poverjeniki delili državna polja; ali ker je bilo čem dalje teže ločiti državno in zasebno last lino, začele so se dolgoletne pravde, zarad katerih je zem-ljiščina postava po malem čisto jenjala. Nasprotoval jej je celó tiberijev svak, Scipijon mlajši, ki se je leta 132. pr. Kr. iz numantinske vojske domu vrnil. Ko so mu vladajoči optimal povedali, da je Tiberij hrepenel po kraljevej oblasti, rekel je razsrjen: „Tako naj pogine vsak, ki bi kdaj kaj tacega začenjal!“ — Zarad teh besedi letel je na njega sum, da namerava preklicati zemljiščino postavo, in ljudstvo odslej ni več maralo za slavnega poveljnika, ki je razdjal karta-ginsko mesto. Leta 129. pr. Kr. so ga nekega jutra v postelji našli mrtvega. Starešinstvo ni hotelo iskati morivca ter je celó ukazalo, da se ima Scipijon kar na t;hem pokopati; kajti balo se je, da se priprosto ljudstvo ne bi iz novega uprlo.
Siromašni Rimljani so po teh dogodbah na videz mirovali, ali zato so v svojem srcu le tem bolj črtili trdosrčne svoje zatiralce. Kakor hitro pa se je tiberijev mlajši brat, Kaj. začel potezati za ubožane svoje someščane, so se prepiri z optimati vnovič začeli.
Kaj Grah bil je kreposten in pravičen, kakor njegov brat; toda bil je zmužniši in trdovratnimi ter bolj vroče krvi. Po smrti tiberijevej živel je nekoliko časa za se, kmalu pa ga je prevzela silna želja, da bi se maščeval nad ubijalci svojega brata, ter se je jel poganjati za državne službe. Starešinstvo se ga je takoj s početka balo ter ga poslalo za kve-storja na Sardinijo, kjer se je dve leti mudil. Kar se zahvali za svojo službo in se vrne domu v Eim. Tu so ga leta 123. pr. Kr. in takoj drugo leto 122. pr. Kr. zopet izvolili za ljudskega tribuna. Y teh dveh letih je Kaj Grah v občinskem zboru predlagal mnogo novih postav, s katerimi je nameraval poboljšati slabo stanje priprostega ljudstva ter mu pridobiti tudi večih državljanskih pravic.
Najpred je nasvetoval, da naj se napravijo državne žitnice, iz katerih bo vsak v Bimu bivajoči meščan dobival na mesec neko mero žita za polovico navadne cene. Zemljiščinej postavijo dal prejšnjo veljavo ter predlagal, da se ima nadaljevati razdeljevanje državnega polja med uboge meščane. Siromašno ljudstvo, katerega je čemdalje več brez dela pohajkovalo po rimskih ulicah, je v občinskem zboru z velikim navdušenjem potrdilo predloge, ki so mu imeli pomagati iz strašne revščine. Ali koristni sklepi so imeli tudi svoje težave. Nakupovanje žita za tisuče in tisuče gladnih Bimljanov je državi prizadevalo mnogo novih stroškov; a kar je bilo državnega zemljišča v bližnjej okolici, bilo je že razdeljeno. Država ja po bolj oddaljeniíi talijanskih krajih sicer imela še dosti sveta, ali v poprejšnjih časih ga je večidel prepustila ondotnim prebivalcem pod pogodbami, katerih zdaj m kakor ni mogla prelomiti. Da bi te ovire odstranil, mislil je Kaj Giah vsem italskim prebivalcem podeliti rimsko državljanstvo, a razen tega za rev ne meščane vtemeljiti dve naselbini v Italiji, eno pa v Afriki na razvalinah kartaškega mesta. Toda dobro je vedel, da mu bodo plemenitniki na vso moč nasprotovali in da zadnja njegova predloga niti vsemu priprostemu narodu ne bodo po volji. Hotel si je torej pridobiti vsaj en del plemenitnikov, ki zadnja leta itak niso bili več složni med seboj.
Kakor vemo, morali so najbogatejši Bimljani že v starodavnih časih v vojski služiti kot konjiki ter so zato v narodnem ¿boru prvi glasovali. S časom so se jeli ostalim državljanom nasproti šteti kakor kakoršen poseben plemeniten stan ter se zvali vitezi. Med njimi so bili tudi senatorji ali starešine; leta 129. pr. Kr. pa je bilo sklenjeno, da kdor postane senator, ni več konjik in ne sme več glasovati s
vitezi. Odslej so v Bimu senatorji bili največa gospoda, katerim so poverili najimenitniša državna opravila zlasti pa so izmed njih volili porotnike. Zdaj je narodni zbor na predlog Kaja Graha sklenil, da se porotniki vpriholnjič morajo voliti izmed vitezov, a ne več izmed senatorjev. Razpor med plemenitniki je bil odslej res veči, sicer pa ta sprememba nikakor ni bila koristna. Vitezi namreč so imeli skoraj vse davke in druge državne dohodke v najemu ter so zlasti po odaljenih pokrajinah ljudstvo neizrečeno odirali in gulili. Nesrečniki so se zarad tega pogostoma pritoževali v Bimu, kjer so porotniki razsojevali krivico. Ker so se pa po novej gra-hovej naredbi porotniki volili izmed vitezov, ki so skoraj vsi bili najemniki, oderuhi in trgovci na veliko, se zatirani prebivalci rimskih pokrajin niso imeli več nadjati pravične razsodbe svojih pritožb.
To so najimenitniše spremembe, katere je Kaj Grah nasvetoval ; razen tega pa je tudi skrbel, da so se delale nove ceste in druga javna zidanja, pri katerih so delavci in rokodelci dobili mnogo zaslužka. Starešinstvo je bilo v veliki zadregi. Da bi narod za se pridobilo ter ga odvernilo od priljubljenega Graha, je podkupilo druzega tribuna L i vij a Druza, ki se je vprl zakonu, po katerem bi vsi Talijaaci dobili rimsko državljanstvo. Ljudstvo mu je z velikim veseljem pritrdilo; kajti balo se je, da ne bi potem reveži iz cele Italije prihajali v Bim, kjer bi na škodo domačinov dobivali podpore iz državnih zakladnic. Zdaj pa je podkupljen tribun nasvetoval naredbe, s katerimi je narodu na videz še bolj vgodil, nego Kaj Grah. Bekel je namreč, da mora razdeljeno državno zemljišče biti lastnina novih posestnikov, in da naj se za ostale reveže vtemeli dvanajst naselbin v Italiji. Narod je oba predloga z navdušenjem sprejel, ali poslednji sklep se niti ni dal izpeljati, ker v celej Italiji ni bilo mogoče dobiti praznega sveta za toliko naselbin. Prvi nasvet pa je pripro-stemu ljudstvu le škodoval; kajti ker je zdaj vsakdo bil neomejen gospodar svojega kosa, so malomarni novi posestniki zemljišča kmalu zopet prodali graščakom ali bogatim optima-tom, katerim odslej ni smel nihče več odrekati pravice do kupljenega polja. Yes trud Tiberija in Kaja Graha je bil brez vspeha; v Bimu se je kakor poprej zbiralo čemdalje več lene druhali. Kaj Grah je po malem prišel ob vso veljavo, zlasti ko ga je starešinstvo poslalo v Afriko, da bi razgledal, kako bi se po njem nasvetovana naselbina na kartaginskih razvalinah dala izvršiti. Med tem se optimati z raznoterimi obljubami zaslepljeni narod popolnem za se pridobili ter ga pre-
govorili, da je Lucija Opimija, najveöega grahovega nasprotnika, volil za konzula, vrnivši se Kaj Grah pa ni mogel več niti tribun postati.
Novi konzul je nameraval odpraviti vse grahove postave. Najpred je hotel ubraniti, da bi se vtemelila rimska naselbina v nekdanjej Kartagini ter je zarad tega sklical starešinstvo v ka-pitolinski tempelj. Pred tempeljnom zbrala se je velika množica meščanov, med katerimi je bil tudi Kaj Grah s svojimi prijatelji, ki so bili večidel oboroženi. Pred zborovanjem je Lucij Opimij opravljal navadno žrtev. Y tem je njegov berič nesel iz tempeljna drob darovane živali, in ko je med zbranim ljudstvom zapazil tudi Grahovce, jel je prevzetno vpiti: „Proč hudobneži, le pošteni ljudje se smejo tu shajati“, ter je Kaju Grahu s pestjo zažugal. To je grahove privržence tako razkačilo, da so pri tej priči ubili predrznega beriča. Kaj Grah krvavega maščevanja nikakor ni odobraval in bi bil rad dokazal svojo nedolžnost, ali preplašeno ljudstvo se je hitro razšlo ter se pripravljalo na novi boj.
Drugi dan so optimati že na vse zgodaj oboroženi bili na trgu, grahovci pa so se vtaborili na aventinskem bregu kakor nekdaj plebejci. Kaj Grah prišel je brez orožja k svojim ter je hotel ubraniti prelivanje meščanske krvi; ali bilo je prepozno ; kajti starešinstvo je med tem že sklenilo domačo vojsko in je konzulu Luciju Opimiju podelilo diktatorsko oblast. Y strašnem boji, v katerem je mnogo grahovih privržencev poginilo, so optimati z naskokom vzeli aventinski hornee. Kaj Grah je zbežal prek Tibere v neki gozd, a ker je sprevidel, da ni več rešitve, dal se je od svojega sužnjika prebosti. Opimij je takoj na početku boja oznanil, da bode za grahovo glavo dal toliko zlata, kolikor bo glava težka. Neki Septimij, ki je v gozdu našel mrtvega Kaja graha, zalil je glavo z raztopljenim svincem ter šel po darilo. Konzul je sicer takoj uganil zvijačo, ali ni hotel besede prelomiti ter je natanjko izplačal obljubljeno zlato. Trdosrčni zmagovalci so tri tisuč grahovih privržencev vjeli ter jih v zaporu brez milosti pomorili , njihova trupla pa so pometali v Tibero. Po tako strašnem maščevanju nad svojimi someščani je grdi Lucij Opimij dal na trgu sezidati tempelj boginje „sloge“. Pleme-nitniki se sicer niso upali takoj preklicati vse naredbe Tiberija in Kaja Graha, ali ker so novi posestniki bili lastniki svojih zemljišč, so bogataši kmalu vsa državna polja nazaj dobili. S prva so morali od teh zemljišč državi plačevati nekoliko najemščine, za katero se je nakupovalo žita za siromašne meščane; ali kmalo so tudi to zopet opustili in petnajst let
po grahovskih nemirih je ljudstvo zopet živelo v vseh tistih žalostnih razmerah kakor poprej. Le sovraštvo med piemenit-niki in prostim ljudstvom je bilo veče, in kakor hitro se je misel pogumen vodja, so se domači boji ponavljali s čemdaije večo grozovitnostjo.
Jngurta.
Med tem ko so domači nemiri nekoliko potihnili, so Eimljani morali dvakrat zopet iti na bojišče proti tujim sovražnikom. V teh novih vojskah sta se v vojaštvu izurila dva moža, ki sta se potem postavila na čelo obeh nasprotnih strank ter strašno divjala drug proti druzemu. Najprej se je vnela jugurtinska ali numidijska vojska, ki nam jasno kaže, kako so se v tadanjem času rimski vojščaki pomehkužili in kako nepoštena in podkupljiva je bila rimska gospoda.
V severnej Afriki, tam kjer je dandanes alžirska dežela, bila je v starem veku Numidija. Ob času rimskih vojsk so Numidjani bili zavezniki Rimljanov, ki so po razdjanji Kartagine kralju Masin si prepustili velik del kartaginske države. Masinisa je imel tri sinove, ki so po očetovej smrti nekoliko časa skupaj vladali: ko sta pa tudi Gulusa in Mastanabal umrla, je njuni brat Micipsa sam kraljeval na numidijskem prestolu. Micipsa je bil miroljuben starček, ki se je rajši pečal z grškimi knjigami, nego z državnimi opravili, katere je večidel poveril svojemu sinovcu J u g u r t i. Le-ta je bil zveden in pogumen vojščak ter se skazoval bistroumnega vladarja. S tem se je bil svojemu narodu tako prikupil, da se ga je Micipsa začel bati ter ga zato poslal z numidijsko vojsko na Španjolsko pomagat Scipijonu mlajšemu proti Numantincem. Tu se je Jugurta sprijaznil z najimenit-nišimi Eimljani, ob enem pa se je tudi prepričal, da pri njih človek za dobro plačo vse doseže. Ko se je zopet domu vrnil, ga je Scipijon mlajši prav lepo priporočil Micipsi, ki ga je na to posinil ter ga imenoval skupaj s svojima sinoma za naslednika.
Toda komaj je stari Micipsa umrl, in že sta se njegova sinova Adherbal in Hiempsal vprla proti bratrancu J u g u r t i ter mu odrekala pravico do numidijskega prestola. Prepir je bil čemdaije veči in nazadnje je vladohlepni Jugurta dal Hiempsala umoriti, med tem ko je Adherbal bežal v Eim ter ondi prosil pomoči. Jugurta je že prej podkupil naj-mogočniše može v rimskem starešinstvu, ki je zdaj med drugimi tudi znanega grahovega nasprotnika Lucija Opimija
poslalo v Afriko, da razsodi prepir zarad numidijskega nasledstva. Podkupljeni Rimljani so sklenili, da se Numidija mora deliti, ter so Jugiirti takoj odločili rodovitno zahodno polovico, Adherí}alu pa so prepustili bolj puste in peskovite vzhodne pokrajine. Ali niti zdaj ni hilo miru. Jugurta je kmalu potem zopet z vojsko napadel svojega bratranca, ga premagal ter ga oblegal v mestu C i r t i, v katerem je bilo tudi mnogo talijanskih trgovcev. Na prošnjo poslednjih so iz Kima dvakrat prišli poslanci, da bi zmagovitega Jugurto odvrnili od oblegovanja imenitnega mesta; ali predrzni vojvoda jih je oba pota tako bogato podkupil, da so se brez vspeha domu vrnili. Na to se je Adherbal leta 112. pr. Kr. pedal svojemu bratrancu proti temu, da mu je pustil življenje. Vkljub tej obljubi pa ga je Jugurta ukazal ob glavo djati, kakor hitro je prišel v Cirto, kjer je dal pomoriti tudi vse ostale moške prebivalce, med katerimi je bilo mnogo rimskih državljanov.
Ko je poročilo o tej strašnej dogodbi prišlo v Kirn, začel je tribun Memij odkritosrčno grajati zanikerno starešinstvo ter mu očitati, da je ono zakrivilo smrt svojih sodržavljanov v Cirti. Starešinstvo je bilo kar prepadeno ter je takoj leta 111 pr. Kr. poslalo konzula Kal p umij o B e s t i j o z vojsko prek morja proti numidijskemu kralju. Jugurta je s prvega bil v strahu ter je poslal nekoliko zaupnih mož v rimski tabor, da bi se pogajali za primirje; kmalo pa se je prepričal,da je nasprotnike volja, za dober denar tudi mir skleniti. Zviti kralj je torej globoko segel v bogate zakladnice ter se na videz podal Kalpurniji Bestiji, ki mu je milostivo pustil državo ter se s svojo vojsko vrnil v rimsko pokrajino. Toda v Kirnu so dobro vedeli, zakaj da se je Kalpurnij tako hitro pomiril, in tribun Memij je zopet brez milosti napadal podkupljive uradnike ter zahteval da naj se Jugurta pozove pred občinski zbor, kajti če se je res podal, se ne sme ustavljati ukazom svojih zmagovalcev. Predrzni numidijski kralj se ni kar nič obotavljal, ampak potem ko je prej bogato podkupil vse veljavne može, šel je v Kirn ter pogumno stopil pred zbrano ljudstvo. Že ga je Memij hotel izpraševati, kar se oglasi drugi tribun Bebij in ne pusti, da bi tujec v rimskem zboru govoril. To je nejevoljno ljudstvo le še bolj razkačilo; kajti takoj je uganilo, da se je tudi Bebij dal podkupiti- Ravno takrat se je v Rimu mudil gulusinov sin Masiva, drugi jugurtin bratranec, ki se je tudi poganjal za numidijski prestol. V tem se je neki dan raznesel glas, da so jugurtini služabniki umorili Masivo. Jugurta je na to komaj živ ušel iz mesta, kjer bi ga bili skoraj ubili vkljub vladinemu
zagotovilu, da se mu ne "bode nič žalega pripetilo, če pride v Italijo. Fri odhodu iz Kima je numidijski kralj spregovoril pomenljive besede: „O podkupljivo mesto, poginilo bodeš, kakor hitro se hode uašel kupec!“ —•
Vojska se je sicer iz novega začela, ali Kimljani so bili zopet nesrečni, da-si so se s početka pogumno bojevali. Ko je namreč konzul Pos turni j Albin šel k volitvam v Kirn ter poveljmštvo poveril svojemu bratu Aulu, so Numid-jani rimsko vojsko zvabili v notranje jako peskovite in neznane kraje ter so jo ondi popolnoma užugali. Premagani Kimljani so morali iti pod jarem in v desetih dneh zapustiti 'immidijska tla.
Po tej novej sramoti so v Rimu izvolili Kvinta Me tel a za poveljnika ter ga poslali v Afriko. Metel je bil pogumen in zveden vojskovodja, ali bil je tudi mož, ki se ni dal podkupiti in se nikogar ni bal. Da-si je bil po krvi in po srcu optimat, vendar ni, kakor drugi plemenitniki, preziral priprosttga ljudstva, ter si je za častnike izbiral le dobre skušene vojščake, ne glede na to, kakega rodu je kdo. Pri-šedši v Kumidijo je najpred razuzdane vojščake zopet privadil na redno življenje, jih vadil v orožji ter ostro kaznoval nepokorne malopridneže. Toda niti Metel ni mogel vojske tako hitro končati, kakor bi bil želel, kajti Jugurta se je ogibal odločilnemu boju ter se je umaknil v atlantove gore. Pri reki M u t u 1 u so ga Rimljani v jako težavnem boji sicer premagali, ali ni se jim podal, ampak šel je s svojimi vojščaki dalje v puščavo in nazadnje k svojemu tastu v Mavretanijo. Zmagovalci so imeli Numidijo v svojej oblasti, ali še niso vjeli pogumnega kralja, ki se je vsaki trenutek mogel vrniti z urnimi svojimi konjiki.
Med tem so v Rimu izvolili Kaja Marija za konzula ter mu tudi poverili vrhovništvo v vojski. Marij je bil pri-prostega kmetiškega rodu iz mestica Arpiña, ki je imelo popolno rimsko državljanstvo. Ker se je bil večkrat odlikoval kot hraber in umen vojščak, vzel ga je Metel za svojega namestnika ali podvojvodo seboj v Afriko. Ko je Marij prosil dopusta, da bi se šel v Rim poganjat za konzulat za leto 107 pr. Kr., posmehoval se mu je Metel in rekel, naj še nekoliko let počaka, kajti da bo še dosti zgodaj, če se bo z njegovim sinom ob enem oglasil za konzulsko čast. To je mladega moža le še bolj spodbujalo in razdražilo zoper ohole plemenitnike. Šel je torej domu ter se je ljudem ustil, da bi bilo že davnej lahko konec vojske, a Metel da za nalašč tako počasno ravna, ker bi dolgo rad ostal poveljnik. Ljudstvo je
takemu besedovanju rado verjelo in je Marija z veliko večino glasov izvolilo za konzula. Toda niti novi poveljnik ni mogel kar takoj vjeti Jugurte, kateremu je zdaj mavretanski kralj Boh prišel na pomoč. Marij še je moral se dolgo časa z velikimi težavami bojevati po numidijskih puščavah. Yzel je mnogo gradov in je nasprotnike večkrat užugal, premetenega Jugurte pa le ni mogel vjeti. Začel se je torej dogovarjati z Bohom ter je k njemu poslal svojega kvestorja S ul o, ki je že prej enkrat kot rimski poslanec bil v Mavretaniji in je kralja dobro poznal. Sula je z obljubami in odločnim zahtevanjem Boha pregovoril, da mu je izdal svojega junaškega zeta. Zdaj je bilo konec vojske. Da-si jo je prav za prav Snla dovršil, je vendar Marij kot poveljnik slavil triumf, v katerem se je na novega leta dan 104. pr. Kr. vrnil v Bim. Jugurta je s kraljevim plaščem ogrnjen moral vklenjen stopati pred njegovim vozom; kmalu potem pa je v temnej ječi od gladu in od mraza umrl. Zmagovalci so Numidijo razkosali ter nekoliko sveta združili z rimsko pokrajino Afriko, nekoliko so dali Bohu, ostalo pa so razdelili med jugurtina sorodnika.
Vojska s Cimbri in Tevtoni.
Ob času numidijske vojske so na Nemškem, katero Rimljani niti poznali niso, brž ko ne bile velike domače homatije med ondotnimi razrodi, od katerih so se nekateri jeli seliti v tuje dežele. Iz danskega polotoka so se Cimbri napotili proti jugu ter so leta 113. pr. Kr. pridrli črez Donavo v deželo Ta vri s bo v, ki so stanovali v današnjej Štajerskej in Ko-roškej. Nemški Cimbri so bili velikanske pa močne postave, dolgih rudečkastih las in sivovišnjevih oči. Odevali so se s kožami in železnimi oklepi ter nosili prav velike ščite, dolge meče pa težke buzdohane.
Tavriski niso bili vajeni bojevati se s takimi velikani ter so na pomoč pozvali Rimljane, s katerimi so bili malo poprej prijateljstvo sklenili. Rimski konzul PapirijKarbon, ki je bil takrat ravno v Ogleju, je hitro prišel črez gore in je severnim divjakom ukazal, naj ne nadlegujejo dalje rimskih zaveznikov. Cimbri so mu odgovorili, da niso mislili napasti niti Rimljanov, niti njihovih prijateljev, ampak da si le iščejo sveta, kjer bi se mogli naseliti, ter da bodo takoj odšli. Konzul jim je na to dal nekoliko mož, ki so jim baje kazali pot iz neznanih gorskih krajev. Toda vodniki so se bili s Papirijem Karbonom dogovorili ter so Cimbre zapeljali v neko sotesko me4a Noreje na Koroškem. Tu jih je čakala rimska vojska,
ki jim je po bližniei naprej prišla in jih nameravala uničiti. Ali iznenadeni Cimbri se niso vstrašili svojih izdajalcev, marveč so razkačeni z vso silo napadli rimsko vojsko, katero bi bili gotovo do zadnjega moža posekali, da ni nastal velik vihar, ki jih je nekoliko zadrževal.
Po tej slavnej zmagi se Cimbri niso obrnili proti Italiji, ampak šli so ob reki Dravi proti zahodu v Tiróle, in od oadot dalje črez Helvecijo (današnjo Švajco) v Galijo. Tu so še hoteli naseliti, ali zopet so jim Rimljani branili, da-si jih niso mogli užugati. Od leta 109—105. pr. Kr. so Cimbri štirikrat premagali rimske vojske. V zadnej bitvi pri Arav-ziji (sedaj Orange) 1. 105. pr. Kr. je poginilo osemdeset tisuč Rimljanov in njihovih zaveznikov. Po celej Italiji so bili v strahu, da bodo strašni sovražniki zdaj zdaj prihrumeli črez alpinske gore ter da bodo kakor nekdaj Gali požigali in pustošili ter razdjali rimsko mesto. Cimbri pa se niti zdaj niso upali v Italijo, ampak šli so črez pirinejske gore v Spanjolsko.
Rimljani niso v teh nevarnih časih nobenemu možu bolj zaupali, nego Kaju Mariju, ki je ravno dovršil dolgoletno vojsko z Jugurto. Še predno se je domu vrnil, izvolili so ga za sledeče leto (104. pr. Kr.) zopet za konzula in potem zaporedoma še trikrat. Ker so Cimbri nekoliko let na Španjol-skem razsajali, imel je skušeni Marij časa dovolj, da se je dobro pripravil na njihovo vrnitev. Prišedši v Galijo je najprej ponovil zavezo z raznimi ondotnimi plemeni, ki jih je z obljubami in modrim svojim ponašanjem znal za se pridobiti. Mehkužno in razuzdano vojsko je zopet vredil s tem, da je ni nikdar brez dela pustil. Kadar se vojščaki niso vadili v orožji, morali so iz reke Rodana do morja kopati prokop, po katerem so mogli vedno dobivati hrane in drugih potrebščin.
Leta 103. pr. Kr. so Cimbri zapustili Spanjolsko, kjer niso mogli užugati krepkih ondotnih prebivalcev ter se vrnili črez pirinejske gore nazaj v Galijo. Zdaj so ob atlantskem morji strašno razsajali in pustošili do reke Sekvane (sedaj Seae); tu pa so se jim hrabri Belgijanci junaško v bran postavili. Cimbri so se tadaj združili z germanskimi Tevtoni, ki so ravno takrat zapustili svojo domovino ob haitijskem morji ter si šli iskat novih zemljišč; ali niti s pomnoženo močjo niso mogli premagati Belgijancev. Vodje obeh germanskih narodov so torej sklenili, da pojdejo proti jugu v bogato Italijo. Ker je bilo v goratih alpinskih krajih težko dobivati hrane za toliko množico ljudi, sta bratovska naroda šla vsak po drugej poti. Cimbri so jo s svojim vojvodom Orgotoriksem
udarili črez današnjo Švajcarsko in Tirolsko, Tevtoni pa so se napotili v južno Francozko, od koder so mislili črez primorske alpe priti v Italijo. Na levem bregu reke Roñada so Tevtoni zadeli na dobro vtrjen rimski tabor, katerega so tri dni skušali z naskokom vzeti. Ko so videli, da je ves njihov napor brez vspeha, šli so dalje ter so rimske vojščake po-smehovaje prašali, če imajo kaj poročiti svojim ženam. Mariju sicer ni manjkalo poguma, vendar pa ni takoj udaril iz taborja ker je hotel, da se njegovi rojaki najprej privadijo na strašne obraze divjih nasprotnikov. Še le ko so Tevtoni odšli, je Marij peljal svojo vojsko za njimi do Sekstijevih toplic (Aquae sextiae; sedaj Aix). Tu so se rimski konjiki začeli pričkati % nasprotno četo, ki je pri potoku zaostala, in kmalu se je z malega prepira vnela strahovita bitva (1. 102. pr. Kr.), v katerej je slavni Marij do dobrega premagal severne divjake. Blizu dve sto tisuč Tevtonov je na bojišči poginilo, osemdeset tisuč pa so jih Rimljani vjeli ter kot sužnike seboj odpeljali. Med vjetniki je tudi bil kralj Tevtobob, a med mrtvimi je ležalo mnogo žen, ki so se na vozovih obupno in hrabro bojevale ter se naposled rajši same umorile, nego da bi žive prišle sovražnikom v pest
Med tem so Cimbri prek brenskega prelaza prišli v adižino dolino, pa drli za konzulom Lutacijem Katulom, ki se je umaknil na desni breg Pada. Brez ovir so šli ob levem padovem bregu do Tercel, kjer so mislili črez zimo ostati. Toda že se je bil zmagoviti Marij iz Galije vrnil v Italijo ter prišel svojemu tovaršu Lutaciju Kalutu na pomoč. Zdaj ste obe rimski vojski šli črez Pad ter se 30. julija 1. 101. pr. Kr. na r a vd inskem polji pogumno udarili na Cimbre, ki so se dolgo časa hrabro bojevali, nazadnje pa so le obnemogli pred izurjenimi rimskimi vojščaki. Cimberski kralj Orgetoriks je kot vrli junak poginil na bojišči , a ž njim sto in štirdeset tisuč njegovih rojakov; šestdeset tisuč pa so jih zmagovalci v sužnost odpeljali. Zmagovitega Marija so slavili in primerjali Romulu in Kamilu ter ga imenovali tretjega vte-melitelja Rima.
Vojska z ital ski mi zavezniki.
Med tem ko so rimski vojščaki slavno zmagovali tuje sovražnike in se je mogočna rimska država vedno dalje širila po vseh treh delih tadanjega sveta, bivalo je stanje talijanskih prebivalcev od dne do dne žalostniše. Bogati velikaši so čem-dalje hujše pritiskovali na obožane Talij anee, ki niso več mogli
mimo trpeti silovitosti Rimljanov, s katerimi so nekdaj skenili prijateljsko zavezo. Razen male kopice bogatih plemenitašev niso raznotera talijanska ljudstva bila prav nie na boljem od premaganih narodov v prekmorskih deželah. Za izgled rimske oholosti omenili bomo le dva primera.
Rimski konzul prišel je med potjo v neko talijansko mestice, kjer niso imeli za vse potrebe tako pripravnih in vdobnih naprav, kakor v velikih mestih. Tu se njegova žena hoče kopati, in kar takoj so morali vsi moški hitro iti iz kopelji ter se umakniti oholej konzulovej soprogi. Ali ker se le tej kop-Ij ni zdela dovolj čista, dal je neusmiljeni konzul mestnega župana javno na trgu do krvi sibati.
Drugikrat se je neki Talijanec prav nedolžno pošalil ter se nasmejal čudnej nosilnici, v katerej so sužniki mimo njega nesli bogatega rimskega gizdalina. Mogočni prevzetnež je ukazal priprostega Talijanca pri tej priči zgrabiti ter ga dal tako dolgo šibati, da se je mrtev na tla zgrudil.
Take reči godile so se vsak dan po celej Italiji, a ni Je bilo postave, ki bi nesrečneže branila zoper tako nasilje. Že Kaj Grah je sprevidel krivico, ki se je rimskim zaveznikom godila ter jim je hotel pomagati s tem, da bi jim pridobil meščanskih pravic. Toda vrli domoljub je za poštene svoje nasvete moral življenje dati; bogataši pa so ljudstvo gulili in zatirali, kakor poprej. Tu so nezadovoljniki po celej Italiji skovali skrivno zaroto ter sklenili, da si bodo z mečem v roči ali priborili enakih pravic z Rimljani, ali razdjali Rim ter vtemelili novo državo, ki bode pravična vsem svojim prebivalcem, brez razločka.
Tej zaroti se je na čelo postavil Livij Druz, sin nekdajnega nasprotnika grahovih predlogov. Da-si je tudi on, kakor njegov oče, bil privrženec starih plemenitašev, vendar je bil pošten in pravičen mož, kakoršnih je v Rimu takrat le malo bilo. Najbolj je črtil bogate oderuhe, ki so se zvali rimski vitezi. Ko je Livij Druz leta 91 pr. Kr. postal ljudski tribun, ponovil je grahovo postavo, da se ima med siromašne meščane deliti žito in zemljišča, ter je ob enem nasvetoval, da naj se porotniki zopet volijo izmed starešinstva, katero naj bi se pomnožilo za tri sto novih udov, ki bi se imeli izbrati izmed najpoštenejših vitezov. Potem še le, ko bi se te postave vpeljale, hotel je vrli tribun tudi talijanskim zaveznikom pridobiti rimsko državljanstvo.
Že je ljudstvo odobrilo prve tri nasvete, ki jih je Livij ob enem predlagal; kar se je starešinstvo zbalo premogočnih vitezov ter je zadnji trenutek preklicalo sklenjeno postavo.
Prevzetni bogataši so torej tildi za naprej ostali porotniki ter imeli vso mod v svojih rokah, vendar pa nikakor niso mogli prizanesti predrznemu tribunu, ki jim je hotel kratiti njihove pravice. Ko se jeLivijDruz zvečer na pragu svoje hiše ravno poslavljal od svojih prijateljev, splazi se hudobni morilec do njega in mu oster meč porine v srce, da se je takoj mrtev zgrudil na tla.
Kakor hitro so talijanski zarotniki dobili poročilo o smrti svojega načelnika, zgrabili so za orožje in črez noč je bilo sto tisuč mož pripravljenih na boj. Mesto Korfinij, kjer so se zarotniki vseh krajev zbrali na posvetovanje, imelo je biti glavno mesto nove ljudovlade, ki so jo pokrstili It ali j o. Po rimskem izgledu so si izvolili dva konzula in pet sto starešin ali senatorjev, katerim so poverili vpravo nove države. Vnela se je huda vojska, katero so vstajniki začeli z napadanjem rimskih trdnjav. Kajb olji rimski poveljniki, celó stari Marij, morali so na vojsko, in vendar prvo leto nikakor niso mogli užugati krepkih in pogumnih borilcev za svobodo. S prvega so Umbri, Etruščani ter vsa grška in latinska mesta Rimljanom ostali verni. Ko so pa vedno bolj pogostoma dohajala poročila o zmagah upornikov, vzdignili so se tudi Etruščani in Umbri. V tej zadregi so Rimljani po nasvetu konzula Lucija Cezarja hitro podelili rimsko državljanstvo vsem tistim srenjam, ki se še niso vprle; a kmalu potem so oklicali, da bode vsak Talijanec postal rimski državljan, če se najdalje za šestdeset dni oglasi pri rimskem pretorju. Te naredbe so mnogo nezadovoljnikov odvrnile od vpora, kar je jako slabilo moč ostalih vstajnikov. Vendar se je lepa tali-janska dežela cela tri leta namakala s krvjo svojih sinov. Tri sto tisuč Rimljanov in Talijancev je na bojišči poginilo, mnogo cvetečih mest je bilo razdjanih, a najrodovitniši kraji bili so podobni golim puščavam. Novih državljanov bilo je toliko, da bi bili v narodnem zboru imeli večino nad starimi meščani. Rimljani so jim torej priznano ravnopravnost s tem nekoliko skrčili, da so nove državljane vpisali le v osem okrajev, katerih je bilo vseh skupaj pet in trideset. Leta 88. pr. Kr. se je vpor polegel, ali Rimljani so že zopet nabirali vojščake za novo vojsko proti mogočnemu azijatskemu kralju Mitridatu.
Marij in Sula.
V jugurtinskej vojski smo prvikrat omenili dva moža, ki sta eden kmetiškega, drugi plemenitnega rodu, enako hre-
penela po največej časti in slavi v rimskej državi. Ta moža, ki sta pozneje kot vodja dveh nasprotnih strank začela strašno domačo vojsko, • kakoršne do tadaj v Rimu niso poznali, sta hila Marij in Sula.
Marij se je rodil leta 156. pr. Kr. v Arpinu in je bil sin ubozega kmetiškega težaka. Kakor njegov oče je tudi on od mladih nog moral na polju delati ter se je. kmalu privadil trpeti žejo in glad , a po dokončanem delu je na trdej zemlji sladko zaspal, bodi-si v poletnej vročini ali v zimskem mrazu. Ko je dosegel propisano leto, šel je v vojake in se je v hudih španjolskih vojskah tako odlikoval, da je od prostega vojaka v kratkem postal častnik. Pred numantinskim mestom se je tako junaško bojeval, da je slavni Scipijon že takrat rekel besede: „Marij bo moj naslednik.“ Ta pohvala je tri in dvajset let starega Marija ohrabrila in odslej ni več miroval, dokler ni dosegel največe časti, ki jo je slavohlepen Rimljan mogel doseči. Ker bi se kot priprost kmetiški sin zastonj poganjal za državne službe, oženil se je z devojko stare plemenitaške krvi ter si je tako naklonil prijatelje, Ki so ga priporočali ljudstvu.
Najprej so ga volili za tribuna, a potem je leta 115. pr. Kr. na Španjolskem bil za namestnika. Y jugurtinskej vojski je s prvega bil metelov legat, kmalu pa so ga v Rimu izvolili za konzula ter mu izročili vrhovno poveljništvo, kakor smo že prej povedali. Po volitvi je stopil pred zbrano ljudstvo ter mu govoril te-le besede: „Ne morem vam sicer našteti dolgo vrsto slavnih prednikov, niti se morem ponašati z njihovimi zaslugami; ali če hočete, pokazal vam bodem zastave, orožje in druga vojaška odlikovanja, a na svojih prsih brazgotine. To je moje plemstvo, to so moje zasluge, ki jih nisem nasledil, marveč pridobil sem si jih z nevtrudljiyim naporom in velikimi nevarnostmi. Ne znam umetno govoriti, kakor drugi, ki z lepimi besedami zakrivajo svojo sramoto, niti se znam gosposko obnašati; ampak kakoršen sem, tacega me vidite. Nekaj pa le znam, in s tem bom našej domovini največ koristil: TJžugal bom vsacega sovražnika, a ne bojim se druzega, nego slabega imena. Na bojišči bom voljno trpel žejo in glad, vročino in mraz; a pred svojim nasprotnikom se ne bom niti za ped nazaj umaknil. To bom zahteval tudi od svojih vojščakov; toda ne bodem jih nikdar pustil stradati, med tem ko bi se sam gostil in veselil.“
Kar je Marij svojemu narodu obetal, to je tudi spolnil. Naglašal je posebno svoje vojaške zmožnosti, in res je dovršil dolgoletno jugurtinsko vojsko, a še slavniši je zmagal
Občna zgodovina. II.	^
Cimbre in Tevtone , katerih pred njim nobeden poveljnik ni mogel užugati. Ni čuda torej, da so Bimljani ljubljenega zmagovalca po dokončanih vojskah v šestič volili za konzula. Toda Marij , ki je kot vojaški poveljnik bil vse časti in hvale vreden, bil je slab vladar. Kot rojen kmetiški sin ni maral ne za plemenitnike ne za bogataše, ampak ljubil je le priprosto ljudstvo, kateremu je na vso moč vgajal. Med tem ko se ga je vsa gospoda ogibala, prilizovali so se mu surovi in hudobni možje, ki so le zato pri ubozih meščanih imeli nekoliko veljave, ker so znali po ulicah in trgih dobro kričati in psovati na plemenitnike in bogataše. Apulej S a tur n in, ki je pred volitvami ubil svojega nasprotnika, postal je takrat ljudski tribun, njegov malopridni tovarš Servilij Glavcija pa je bil celo pretor. Pošteni ljudje vseh stanov se zdaj skoraj niti niso upali dohajati v narodne zbore, kjer je odločevala najgrša druhal nesramnih mož in izsluženih vojščakov. Y takem zboru je Saturnin predlagal, da naj se v Afriki in v Galiji vtem ele naselbine za izslužene vojščake in ubožane meščane, ter da naj se v Bimu siromašnemu ljudstvu po prav nizkej ceni prodaja žito iz državnih žitnic. Občinski zbor je sicer oba nasveta, kakor po navadi, z velikim ropotom sprejel; toda starešinstvo se jima je ustavilo. Med ljudsko in starešinsko stranko so se v sled tega vneli strašni prepiri in poboji. Ljudski voditelji so takošne hudobije počenjali, da se jih je Marij jel sramovati ter se sprijaznil s starešinstvom, ki gaje prisililo , da je svoje prejšne zaveznike s silo napadel in jih uničil (1. 100 pr. Kr.). S takim ravnanjem pa je nekdaj slavni konzul prišel ob vso veljavo, kajti odbil je od sebe priprosto ljudstvo, plemenitnikov pa si vendar ni pridobil.
Velikaši so zopet vso moč v roke dobili, toda kmalu se jim je vprl Livij Druz, ki pa tudi ni dosegel poštenega svojega namena. Njegova smrt bila je vzrok krvavej vojski s talijan-skimi zavezniki, proti katerim se je celo skušeni Marij brez vspeha bojeval. Bimljani niso tadaj starega Marija niti kot vojaškega poveljnika več cenili, kajti odrasli so mlajši možje, ki so tudi hrepeneli po bojnej slavi in so vladajočim ple-menitnikom bili bolj po volji, nego nekdanji kmetiški sin iz Arpiña. Nihče pa slavnemu zmagovalcu ni bil tolikanj na potu, kolikor Sula.
Lucij Kornelij Sula rodil se je v Bimu leta 138. pr. Kr. od staršev stare plemenitaške krvi. Bil je lepe postave ter jako priljuden in zgovoren. V svojih mladih letih
se je pridno učil raznih znanosti, zlasti grškega jezika ter S8 je tako pripravljal za državne službe. Najprej je kot Marijev
no
legat St-l v Numidijo na jugurtiasko vojsko. Že tu se je bil jako odlikoval, in le njemu so se Kimljani imeli zahvaliti, da ■se predrznega Jugurto dobili v svojo pest.
To je slavohlepnega Marija jako jezilo in odslej sta si bila s Sulo največa sovražnika. Tudi v vojski proti Oimbrom je Sula služil kot legat ali poveljnikov namestnik in se je v kratkem času jako prikupil vojščakom in meščanom, kajti bil je pokoren svojim p< glavarjem, a prijazen s podložnimi, na bojišči pa ga ni bilo razumnišega in hrabrejšega vojščaka ol njega. Y bitvi pri Verceliju je ravno Sula mnogo pripomogel do zmage. Zato so ga kmalu potem poslali v Azijo, da bi varoval mejo rimske pokrajine proti pontskemu kralju Mitridatu, dri je hotel vso Malo-Azijo spraviti pod svojo oblast. Sula je razmere v Malej-Aziji vredil, kolikor je najbolje mogel, terja a manjimi ondotnimi vladarji sklenil zavezo zoper mogočnega f antskega kralja. Ko se je v vojski z italskimi zavezniki zopet ■odlikoval, so ga Kimljani v njegovem petdesetem letu izvolili 2a konzula (1. 88. pr. Kr.) ter mu ob enem poverili vrhovno foveljništvo zoper Mitridata, ki je med tem v Malej-Aziji prestopil rimsko mejo ter grozovito razsajal med ondotnimi talijan-skimi naseljenci.
To je neizmerno bolelo starega Marija, kajti od nekdaj. ■si ni ničesar bolj želel, nego peljati vojsko v bogato Azijo; a zdaj je njegov najhujši nasprotnik dosegel cilj , po katerem je on tolikanj hrepenel. Y pozabljenem zmagovalcu je kar kipelo od jeze in zavidnosti. Toda še ni obupal. Na svoje «■tare dni se je Marij vprl proti obstoječej vladi in s pomočjo najgrše mestne dnihali hotel je spodriniti Sulo ter namesto njega iti v Malo-Azijo. V ta namen se je združi s tribunom Publijem Sulpicijem, ki je takrat vodil ljudsko stranko. Kakor nekdaj Kaj Grah in Livij Druz, tako je zdaj Pub lij Sul-picij zahteval popolno rimsko državljanstvo za vse italske prebivalce ter je predlagal, naj se novi meščani razvrate po •vseh trideset in petih okrajih, a ne samo osmih, kakor je bilo poprej sklenjeno. Da bi se mu nihče ne upal nasprotovati, je v občinski zbor pripeljal tri tisuč oboroženih mož, svojih privržencev, a razen tega spremljevalo ga je vedno po šest sto mladih vitezov, katere je imenoval svoje „nasprotno starešinstvo.“ S takimi pomočki strahovano ljadstvo je odobrilo sul-pieijev nasvet, in odslej so oproščeni sužniki in italski zavezniki imeli z ostalimi Kimljani popolnoma enake pravice ter so v narodnem zboru celo imeli večino. Takoj na to je po sul-fieijevem predlogu prenarejeni zbor v jako burnem shodu
Suli nepostavno vzel njegovo oblast ter staremu Mariju podelil vrhovno povelj niš tv o v vojski zoper Mitridata.
Sula je bitro bežal iz mesta ter šel v Kapuo, kjer se j» njegova vojska pripravljala na pot v Azijo. Takoj za njim sta prišla dva poslanca iz Eima ter sta zahtevala, da bi vojščaki prisegli zvestobo novo izvoljenemu poveljniku Mariju, ali zastonj. Razkačeni vojščaki so se jima posmehovali ter ju ubili. Sula se je zdaj s šestimi legijami vrnil v Kirn, kjer je z naskokom vzel mestna vrata, potem pa je s svojimi vojščaki v bojnem redu stopal proti glavnemu trgu. Marij in Sulpicij sta bitro nabrala nekoliko oboroženih mož, ki so se v mestnih ulicah krvavo spoprijeli s sulinimi vojščaki, katerih pa nikakor niso mogli užugati. Marijevi privrženci so tadaj s streh metali kamenje ter streljali puščice na svoje nasprotnike; tu zgrabi Sula gorečo bakljo in jim zažuga, da bo dal požgati vse mesto če se ne bodo takoj podali. Y tej zadregi je Marij sužnike klical na pomoč in jim obljubil popolno svobodo, ali oglasili so se le trije. Nekdanji zmagovalec strahovitih Cimbrov je zdaj zapuščen moral bežati iz Eima, med tem ko se je njegov najhujši sovražnik s svojo vojsko vtaboril na mestnem trgu, kjer mu je zapeljano ljudstvo malo poprej po krivici vzelo vrhovno konzulsko oblast.
Drugi dan bil je dan maščevanja. Sula je sklical narodni zbor, pred katerim se je najprej izgovarjal zarad včerajšnega napada, potem pa ga je prisilil, da je preklical vse sulpicijeve postave. Ob enem pa je Sula tudi ukazal, da se v narodnem zboru ne sme nasvetovati nobena postava, katere ne bi starešinstvo prej odobrilo. Na njegovo povelje je starešinstvo na smrt obsodilo dvanajst njegovih največih nasprotnikov,
Sulpicija so vjeli blizo Lavrenta na nekej grajščini ter ga ob glavo djali. Sula je njegovo mrtvo glavo položil na glavnem trgu na tisto govornico, na katerej je Sulpicij pred nekoliko dnevi še s tolikim mladostnim navdušenjem govoril zbranemu ljudstvu.
Marij je s prva hotel zbežati prek morja, ali vihar je njegovo ladijo zagnal na circejski nos, od koder je peš šel proti Minturnam. Ko je zapazil svoje zasledovalce, se je hitro skril v bližnje močvirje, v katerem se je do pasa pogreznil. Tu so ga sovražniki zgrabili in peljali v Minturne, kjer ga je mesto a gosposka zaprla in na smrt obsodila. Že: je cim-berski sužnik stopil v ječo, da bi svojega nekdanjega zmagovalca ob glavo djal; toda vtem ga Marij strašno pogleda in zavpije,nad njim: „Ali ti, človeče, si upaš Marija umoriti!“ Sužnika je kar zazeblo; sekira mu je padla iz rok in
zbežal je iz ječe. Mestna gosposka se je sramovala svojega sklepa, ker je videla, da celo sužnik rešitelja Birna bolj spoštuje, nego Kimljani sami. Osvobodila ga je in mu dala vsega potrebnega, da je ušel v Afriko.
Stila je med tem svojo vojsko poslal nazaj v Kapuo ter je še enkrat sklical narodni zbor, da bi volil nova konzula za prihodnje leto 87. pr. Kr. Ljudstvo si to pot ni dalo -več ukazovati in ni hotelo voliti tista moža, ki ju je mogočni Sula priporočal, ampak izbralo ;si je zmernega plemenitnika Kneja Oktavija in pa marijevega prijatelja Kornelijo Cino. Ker seje Suli mudilo v Azijo, pustil je volitev veljati, le Cina mu je moral priseči, da ne bode ovrgel njegovih naredb. .
Toda Cina ni držal svoje prisege. Komaj je bil Sula s svojimi vojščaki na Grškem, sklical je Cina narodni zbor, v katerem je nasvetoval, naj se Marij in vsi ostali prognanci zopet nazaj pozovejo, ter da naj se iz novega podeli popolno državljanstvo vsem italskim prebivalcem. Temu se je na vso moč vpiral drugi konzul Oktavij in je z veilkd množino oboroženih plemenitnikoV . pridrl na trg,: kjer je v.strašhem boju poginilo več tisuč cininih privržencev. Brez vse pomoči je Cina bežal v Kampanijo k vojski, ki je bila namenjena iti nad še vpornč italske zaveznike.' Tu je najprej v svečanej konzul-skej opravi tožil častnikom, kako rtesramno da so rimski ple-menitniki ž njim ravnali, potem pa si je v pričo iseh vojščakov raztrgal svoje službeni) oblačilo ter se jokaje: vrgel na zemljo. Vojščaki sb bili kar ginjeni; vzdignili so ljubljenega konzula; ga ‘posadili na prestol ter mu zopet po vrnili vsa znamenja njegove vzvišene oblasti. Prisegli ;so mu pokornost ter silili v njega, naj jih takoj pelje proti Kirnu. Cina je ha to hitro poročil Mariju, naj. se vrne, domu, ob'enem. pa jé začel po celej Italiji vojščake nabirati.
1 Marij s prva niti v Afriki ni bil varen pred svojimi nasprotniki in se je celo zimo skrival nekoliko po ladij ah, nekoliko po ondotnem obrežji, in po otocih. Na činov poziv je takoj odjadral proti domu in je v Etruriji stopil na suho. Kmalu se je okoli njega zbralo šest tisuč dobrovoljcev, nekaj sužnikov, nekaj druzih ljudi,! zlasti pa mnogo starih izsluženih vojščakov, ki so se nékdaj ! ž njim v Numidiji in v Galiji bojevali. S temi in z nekoliko1 sto numidijskih konjikov, katere je bil iz Afrike seboj pripeljal, pridružil se je Cini, ki je stopal proti Kirnu. Tu je bilo vse zbegano. Starešinstvo je sklenilo, da se mesto mora braniti, in plemenitaški konzul Oktavij je takoj dal vsa vrata zapreti ter je meščane pozval na orožje. Ali
sovražnikov je bilo čemđalje več in v mestu jo kmalu jele» pomanjkovati brane. Že je mnogo nezadovoljnih meščanov uzkočiio v nasprotni tabor iasužniki so začeli bežati od svojih gospodarjev. Y tej zadregi so poslanci šli sovražnike prosit-milosti, ali Cina se ni hotel ž njimi pogajati, zato ker g& niso priznali z i konzula, in morali so se vrniti. Kmalu pa so zopet prišli in se v imenu starešinstva poklonili Cini ter mesto izročili njegovej milosti. Cina jim je sicer obljubil, elane hode dal krvi prelivati; ali poleg njega je stari Marij molčč stal, gledal pa je tako togotno, da so poslanci lahko uganili, kako njegovo srce snuje strašno maščevanje.
Zdaj so Rimljani odprli vrata , in neštevilna množica, oboroženih sovražnikov se je vsula v mesto. Le Marij je ped-smešljivo obstal na pragu in ni hotel dalje, rekoč: „Prognanee. ne sme v mesto.“ — Tu je Cina hitro sklical narodni zbor„ ki je takoj preklical sulin ukaz ter Marija zopet domu pozval. Komaj pa je Marij bil v mestu, začeli so se grozoviti dnevi, kakoršnih Kimljani še niso pomnili. Razkačeni zmagovalci sc» dali zapreti vsa mestna vrata, potem pa so celih pet dni ia pet noči brez usmiljenja morili in ubijali svoje nasprotnik». Marij je ukazal sulino hišo do tal razdjati, a na jauikulskem homcu je konzul Oktavij poginil v prazničnej obleki. Krvoločni Marij hodil je po mestu, a njegovi rabeljni so takoj zgrabili vsacega, kogar on ni hotel pozdraviti, ter so ga pri tej priči ob glavo djali. A ne le v Kirnu, po Celej Italiji so-marijevci lovili in morili obsojene plemenitnike , katerim s» potem pobrali njihovo imetje. Toda tudi marijevi dnevi st» bili šteti. Nenasitljivi maščevalec bil je sicer za leto 86. pr. Kr. v sedmič voljen za konzula, ali vest ga je pekla in bal se je Sule, ki je starešinstvu poročil o svojih zmagah ter obljubil, da se bode kmalu domu vrnil. Da bi svoje skrbi nekoliko pozabil, jel je Marij pijančevali ter na svoje stare dnš jako razuzdano živeti. Kar ga spopade huda vročica in cele noči ni mogel več očesa zatisniti. Sedemnajst dni potem, ko je vnovič nastopil konzulsko službo , je po strašnih bolečinah umrl kot sedemdeset let stari sivček.
Fo njegovej smrti izvolili so Valerija F1 a k a za drugega konzula ter ga na mesto Sirle poslali kot vrhovnega poveljnika v Azijo na vojsko zoper Mitridata. Cina pa je ostal v Rimu, kjer je štiri leta zaporedoma sebe in svojega tovarša imenoval za konzula. Brez skrbi se je navžil vladarskih sladkosti in skoraj niti ni mislil na prihodnost, V tem pride iz Azije poročilo, da se zmagovalni Sula pripravlja na pot proti domu. Zdaj še le se je Cina zdramil ter je mislil na Grškem?
čakati svojega nasprotnika. Že se je prvi oddelek vojščakov srečno prepeljal prek jadranskega morja, ali drugi se je zarad vikarjev moral vrniti na italsko obrežje in mnogo vojščakov ni hotelo več na ladje. Cina je hotel nepokorne kaznovati, ali v tem se mu je cela vojska vprla in ga ubila (1. 84. pr. Kr.).
Na spomlad leta 83. pr. Kr. je Sula s svojo zmagovalno vojsko v Brunduziju stopil na	suho.	imel	je	štirdeset tisuč
izurjenih vojščakov , med tem	ko so	njegovi	nasprotniki po
celej Italiji mogli sto tisuč in	še več	mož	na	noge spraviti.
Ali poslednji niso po marijevej	smrti imeli	pravega vodje in
kmalu je sprevidni Sula bil gospodar nad celo Italijo. Ple-menitniki, ki so se ob marijevem strahovanju razkropili in poskrili po vseh kotih, hiteli so zdaj od raznih strani težko pričakovanemu svojemu vodji nasproti. Mladi Knej Pompej (bilo mu je takrat še le 23 let) pripeljal mu je na pomoč petnajst tisuč vojščakov, ki jih je nabral po Picenu, kjer je že njegov oče imel mncgo prijateljev in privržencev.
Prišedši v Kampanijo je Sula pod goro Tifato premagal konzula Norbana, ki je z ostanki svoje vojske bežal v Kapuo in v Neapolj ter se ondi zaprl. Ta hitra zmaga ohrabrila je suline vojščake, ki so se s prva nekoliko bali velikega števila nasprotnikov. Z velikim navdušenjem šli so nad drugega konzula Kornelija Scipijona, ki se je s svojo vojsko , v katerej so bili skoraj sami novinci, vtaboril blizu Tea n a. Sula je nasprotnika nagovarjal, naj se mu poda. Scipijon se je nekoliko časa obotavljal, med tem pa so se njegovi vojščaki dali od nasprotnikov podkupiti ter so vsi prestopili v sulin tabor. Da bi si še več novih privržencev naklonil, je Sula raznoterim italskim prebivalcem poročil, da jim bo pustil vse pravice, katere so jim Marijevci podelili.
V Bimu so za leto 82. pr. Kr. mladega Marija, sina slavnega zmagovalca, izvolili za konzula. Le-ta je s štirdeset tisuč neskušenih vojščakov šel proti Suli ter mu hotel za-stopiti pot v Bim. Toda kmalu se je pred mnogo skušenim nasprotnikom jel nazaj pomikati, in še le blizu Prenest poskusil se je ž njim v jako krvavem boji. Mladi Marij je bil do dobrega premagan. Polovica njegovih vojščakov je poginila na bojišči, mnogo jih je uskočilo k Suli, in le z malimi ostanki je bežal v dobro vtrjene Preneste. Sula je za njim poslal svojega namestnika ali legata Kvinta. Ofelo z malim krdelom , sam pa je z ostalo vojsko stopal naravnost proti Bimu, kjer so marijevci po nesrečnej bitvi še enkrat planili nad plemenitnike ia jih mnogo pomorili. Mesto se je brez odpora podalo, kajti sulini nasprotniki so bili vsi zbegani
in se zmage niti nadjali niso. Sula se ni hotel v Birmi dolgo muditi, ampak potem ko je s primernim ogovorom prestrašeno ljudstvo potolažil, šel je hitro v Etrurijo nad drugega konzula Papir ij a Karbona. Prvi boj ni sicer nič odločil, ali ker je Karbon videl, kako se čemdalje več sulinih privržencev okoli njega zbira, je skrivaj ušel iz taborja ter srečno zbežal prek morja v Afriko. Zapuščeni vojščaki se niso hoteli brez poveljnika dalje bojevati, ampak podali so se vsak na svoj dom, le mala peščica je šla k svojim tovaršem v Preneste.
Tu so se marijevci še branili proti sulinemu legatu Ofeli, ali že jim je pomanjkovalo hrane, a nove pomoči se niso od nikoder nadjali. V tem je Samničane jelo skrbeti, kaj bo, če Sula do dobrega zatare svoje nasprotnike. Vedeli so, da se od plemenitaške vlade nimajo nadjati obljubljenih svobod in enakih pravic z rimskimi državljani. Nabrali so toraj vojsko ter jo s poveljnikom Poncijem Telesinom poslali v Preneste Mariju na pomoč. Ko pa Poncij proti oblegajočemu Ofeli ni mogel _ ničesar opraviti, šel je s krepkimi svojimi gorjanci v Bim, ki ga je mislil do tal razdjati. Bekel je: „Če hočemo biti varni pred grabežljivimi volkovi, moramo pokončati .gozd, v katerem imajo svojo zalego.“ — Krdelo plemenitaških dobro-voljcev se je takoj razkropilo pred veliko množino hrabrih Samničanov, in slavno romulovo mesto bilo je v strašnej nevarnosti, kakor nekdaj, ko so je grozoviti Galci požgali. Toda še je v pravem času prišla rešitev.
Sula, ki je sedemdeset tisuč vojščakov peljal proti Pre-nestam, zvedel je med potjo, kolika nevarnost da Bimu preti. Hitel je kolikor je mogel, in še isti dan (15. oktobra 1. 82 pr. Kr.) o poldne prispel je pred tako zvana kolinska vrata.
Tu je skušene svoje vojščake razvrstil v bojni red in že pozno popoldne udaril je na razkačene Samničane in ž njimi združene Marijevce. Zdaj se je vnela strašna bitva. Kakor divje zveri so se nasprotniki zeletavali drug proti druzemu, a niti temna noč ni ustavila grozovitega klanja, ki je trajalo do druzega jutra. Ko je solnce zopet sijalo na visokem nebu, je že štirdeset tisuč mrtvih junakov pokrivalo krvavo bojišče. Siloviti Sula je zmagal. Zdaj je zopet šel v mesto in peljal je seboj štiri tisuč vjetnikov, med katerimi je bil tudi ranjeni poveljnik Poncij Telesin. Vse te nesrečnike je prevzetni zmagovalec ukazal do zadnjega moža ob glavo djati. Med tem ko so surovi rabeljni v flaminijevem tekališči izvrševali strašno povelje, je Sula v tempeljnu bojne boginje Belone prav blizu morišča sklical starešinstvo ter se ž njim posvetoval o novih naredbah. Toda strašen jok umirajočih vjetnikov zunaj tem-
peljna je motil posvetovanje; starešine so od strahu trepetali ter se boječi pogledovali drug druzega. Tu se prevzetni Sula zadere nad njimi rekoč: „Mirni bodite in poslušajte! kar se zunaj godi, vam ni nič mar. Đal sem nekoliko predrznih vpor-nikov kaznovati.“
Sulina zmaga pred Rimom odločila je tudi osodo ostalih ' mest, v katerih so se marijevci še branili. Najpred so se v Prenestah podali. Mladi Marij in sin samniškega poveljnika Poncija Telesina sta se drug druzega z mečem probodla, ostali prebivalci in vojščaki pa so se sovražniku podali na milost in nemilost. Ali ni je bilo milosti pri grozovitnem Suli, ki je s hladnim srcem gledal, kako je v potocih tekla kri njegovih nasprotnikov. Blizu dvanajst timé prenestinskih vjetnikov je dal ob glavo djati, a ravno tako ravnat je po drugih mestih, zlasti v Etruriji. Vporna mesta morala so podreti zidovje, ki jih je branilo , a prebivalci so morali vsa posestva izročiti zmagovalcu, ki je na njih naselil stare svoje vojščake. Tako je Sula po celej Italiji sto in dvajset tisuč izsluženih vojščakov preskrbel z dobrimi kmetijami ter si pridobil mnogo popolnoma vdanih ljudi. Marijevi privrženci bežali so nekateri v Sicilijo, drugi v Afriko; ali tudi v teh dveh deželah jih je užugal mladi Pompej, ki je bil z dušo in telesom vnet ple-menitnik in je takoj s prvega pomagal zmagovalnemu Suli. Le-ta je zato Pompeju doz volil, da se je v svečanem triumfu povrnil v Rim ter ga je odslej imenoval „velikega.“
Ko je bila ljudska ali marijeva stranka po celej Italiji ukrotena, so Rimljani Sulo izvolili za diktatorja, da bi kot neomejen vladar državo iz novega uredil. Sula je nameraval moč plemenitnikov za vselej vtrditi. Začel je torej trebiti ostanke ljudske stranke, katero je hotel do dobrega uničiti. Sestavljal je popise vseh količkaj veljavnih in premožnih marijevih privržencev, ki niso v bojih poginili, ter je njihova imena dal pribiti na ogle mestnih ulic in trgov. Za glavo vsakega izobčenega moža plačeval je po pet tisuč goldinarjev našega denarja. Cele druhali tolovajev in lenih potepuhov razkropile so se po Italiji, koder so iskale bogatih izobčencev. Kdor ni mogel najti pravega moža, ubil je prvega bogatina, ki mu je v pest prišel, in je potem sam pripisal njegovo ime pod ostale nesrečneže. Tako je poginilo blizu pet tisuč premožnih meščanov, med katerimi je bilo tudi sto starešin in dve tisuč vitezov. Ubitim je Sula pobral vse imetje, a ukazal je, da niti njihovi sinovi, niti vnuki ne smejo obnašati nobene državne službe. To so bili žalostni časi; niti petdnevna marijeva moritev ni bila tako strašna, kakoršno je bilo sedanje preganjanje. Sužniki
so izdajali svoje gospodarje, otroci morili svoje starše in brat ni bil varen pred bratom. Isti tempeljni in oltarji so se oskru-njevali s krvjo ljudskih žrtev, ki so na svetem kraji iskali zavetja pred mečem trdosrčnih rabeljnov.
M ga tedaj bilo moža, ki bi se bil predrznil nasprotovati Stili, in vendar se ta mogočo! vladar še ni upal odpraviti ljudovlade. S svojimi postavami, ki se po njem zovejo „Kornelijeve“, ni nič novega vpeljal, ampak povrnil je plemeni tniko m vse njihove nekdanje pravice. Starešinstvu je povernil vsa najimenitniša državna opravila ter je število njegovih udov pomnožil na šest sto; a določil je, da v prihodnje že dosluženi kvestor sme postati senator. Porotniki so se odslej zopet volili izmed starešinstva, ki je tudi dobilo pravico voliti in nadzorovati opravitelje rimskih pokrajin. V narodnih zborih se ni smelo razpravljati o nobene] stvari, katere ni prej starešinstvo odobiilo. Kdor je eno leto obnašal kako državno službo, smel se je še le črez dve leti poganjati za drugo; za ravno tisto pa ni smel prej prositi, nego črez deset let. Državne službe so se za naprej morale obnašati po redu, katerega nihče ni smel preskočiti. Kdor je toraj eno leto doslužil kot kvestor, smel je črez dve leti postati edil, potem zopet čez dve leti pretor, in še le, ko so vmes zopet minuli dve leti, smel se je poganjati za konzulat. Kvestorjev je bilo odslej po dvajset na leto, a pre-torjev po osem. Kaka opravila so ti uradniki imeli, smo že prej povedali. Da bi pa zmožne in slavohlepne mlade ljudi odvrnil od tribunata, je Sula naredil, da bivši tribun ni smel nikdar več obnašati kake druge državne službe. Tudi je tribun moral starešinstvo prositi za dovoljenje za vsak predlog, ki ga je hotel nasvetovati v ljudskem zboru. Da bi to ustavo primerno zavaroval, osvobodil je deset tisuč sužnikov, ki so se po njem „kornelijevci“ zvali. Iz vsega tega se vidi, da je Sula zopet ponovil stare naredbe, ki so se že davnej preživele; zato njegova ustava ni mnogo veljala in se ni mogla dolgo vdržati. Sula je pokazal, da je bil dober vojaški poveljnik, ali državnih razmer in potreb on ni poznal.
Ko je mislil, da je moč plemenitnikov dovoljno vtrdil, se je leta 79. pr. Kr. zahvalil za neomejeno diktatorsko oblast ter šel na svojo grajščino blizu Kum v Kampaniji. Tu je brez skrbi dobro in veselo živel ter popisoval svoje dogodbe. Za kratek čas je ribe lovil in hodil na lov , ali le eno leto mu je bilo sojeno počivati od svojega jako nemirnega življenja. Po kratkej bolezni umrl je 1. 78. pr. Kr. Takoj se je oglasilo mnogo nezadovoljnih mož, ki bi mu radi odrekli
zadnjo čast, ali zbali so se njegovih vojščakov in narodni zbor je sklenil, da se ima truplo rajncega diktatorja prinesti v Rim. Nobeden kralj starega veka ni imel tako svečanega pogreba, kakor Sula. Y vsakem mestu, koder so njegovo truplo peljali, napravili so njemu v čast veliko mrtvaško svečanost. Največo slavo pa so mu skazali v Rimu. Vsa gospoda, duhovniki in državni uradniki so ga praznično oblečeni v dolgem sprevodu spremili na glavni trg, kjer so opravili navadne obrede in mu govorili slovesni posmrtni govor; potem pa so ga nesli dalje na martovo polje ter ga z veliko svečanostjo na gromadi sežgali.
Mitridat.
Celo stoletje so Rimljani odirali in gulili prebivalce zahodne Male-Azije, kjer so ob grahovih časih nasledili perga-mensko kraljestvo: a ves ta čas je ni bilo oblasti, ki bi bila nesrečno ljudstvo branila proti lakomnim rimskim uradnikom. Naposled pa je le prišla doba maščevanja. Leta 113. pr. Kr. je v Pontu, malej dižavi ob južno-vzhodnem obrežji črnega morja, nastopil'vlado ktalj, kakoršnega mehkužni Azijati že davno davno niso imeli. Ta slavni kralj bil je Mitridat.
Mitridat je bil komaj trinajst let star, koso mu leta 121 pr. Kr. očeta umorili. Pa tudi njemu so vladohlepni svetovalci in ista njegova trdosrčna mati po življenju stregli. To je mladega kraljeviča napotilo, da je kmalu po očetovej smrti skrivaj pobegnil ter celih sedem let brez doma hodil po svetu in živel po gozdih in brlogih med divjimi zvermi. Razen nekoliko zvestih tovaršev ni nihče vedel za njega. V strašnej potrebi navadil se je trpeti lakoto in žejo, vročino in mraz, a v boji s hudimi živalmi ukrepi! si je svoje telo tako , da ga ni bilo junaka, ki bi se mogel ž njim meriti. Potovaje po svetu, opazoval je šege in navade raznoterih ljudstev ter se naučil dva in dvajset jezikov. Da-si se je vsled take izreje večkrat surovo in nečloveško obnašal, seznanil se je bil vendar tudi nekoliko z grško omiko in ni bil čisto brez plemenitih misli in občutkov.
Doma so že pozabili na njega ter mislili, da je že dav-nej umrl. Kar se je nekega dne v svojem dvajsetem letu kot skušen mož povrnil v rojstno mesto Sinope ter je z vso silo zasedel očetov prestol. Najprej se je krvavo maščeval nad hudobnimi svojimi nasprotniki. Lastno mater, brata in ženo, in mnogo drugih sorodnikov je dal v ječe pometati ter jih ob glavo djati. Ko je bil na to zopet varen pred svojimi do-
mačimi sovražniki, jel je razširjevati svoje kraljestvo. Prisvojil si je Kapadokijo, Paflagonijo, Malo-Armenijo, Kolkido in vse dežele, ki lezé proti Severju okoli azovskega in črnega morja. Že so se ga Rimljani jeli bati ter se mu ustavili, ko je napadel njihove zaveznike v Malej-Aziji. Toda Mitridat je popolnem užugal bitinskega kralja in rimskega poveljnika Akvilija. Vsa rimska pokrajina v Malej-Aziji je bila v njegovej oblasti. Vjetega Akvilija je na osla posadil ter ga vodil od mesta do mesta, da so se mu ljudje rogali in posmehovali ; nazadnje pa mu je raztopljenega zlata v usta vlil. Zavezal se je z armenskim kraljem Tigranom in z Grči, ki so čemdalje teže prenašali rimski jarem, ter je razposlal po raznoterih mestih zapečaten ukaz, da se imajo na določen dan pomoriti vsi v Malej-Aziji bivajoči Rimljani.
Domači ljudje so radi ubogali pontskega kralja, kajti razsrjeni so bili nad rimskimi najemniki in uradniki, ki sojih silno zatirali. Poginilo je takrat osemdeset tisuč Rimljanov, a nekateri pravijo, da celo sto in petdeset tisuč. Ko so v Rimu zvedeli o tej strašnej moritvi svojih rojakov, takoj so sklenili vojsko zoper Mitridata ter vrhovno poveljništvo poverili Suli. Le-ta se je bil zarad sulpicijevega vpora nekoliko zamudil, kakor hitro pa je svoje nasprotnike užugal, odrinil je s svojimi vdanimi vojščaki prek morja na Grško, kamor mu je Mitridat svojega vojvodo Arhelaja nasproti poslal. Sula je šel naravnost proti Ateni, kjer se je Arhelaj vtaboril; toda dobro vtrjenega mesta nikakor ni mogel z naskokom vzeti, kakor je mislil, marveč ga je moral dolgo časa oblegati. Ker mu je zmanjkalo novcev, pograbil je bogate zaklade delfi-škega tempeljna: a v lepem šetališči „Akademiji“ dal je posekati vse drevje, da je dobil potrebnega lesa. Tako je minula cela zima brez vspeha, a niti spomladi se mu ne bi bilo bolje godilo, ko ne bi zarad pomanjkanja živeža v mestu nastala strašna lakota. Zdaj so se Atenjani začeli pogajati; ali ker je Sula zahteval, da se morajo podati na milost in nemilost, branili so se nekoliko časa. Tu so vohuni zasledili na mestnem zidovji kraj, kjer ni bilo nič straž. Takoj sledeče noči so rimski vojščaki naslonili lestve ter ondod pridrli v mesto (1. marca 1. 86. pr. Kr.). Sula je svojim vojščakom dozvolil, da so cel dan brez usmiljenja ropali in morili, potem pa je Atenjanon potrdil vse njihove dosedanje pravice ter jim celo pustil otok Del, katerega jim je še le pred kratkim Mitridat odstopil.
Po zmagi nad Atenjani Sula ni bil mnogo na boljem, nego poprej, kajti manjkalo mu je brodovja, da bi se s svojo
vojsko prepeljal v Azijo ter šel nad samega Mitridata. Le-ta se je ravno tega bal ter je zato vedno pošiljal vojščakov in drugih potrebščin svojemu vojvodi .Arhelaju, kateremu je naročil, da mora nasprotnike po vsakej ceni na Grškem užugati. To pa je bila voda na sulin mlin, Pri Heroneji v Bejotiji ste se obe vojski spoprijeli. Rimljanov je bilo nekaj čez štir-deset tisuč, nasprotnikov pa najmanje sto in dvajset tisuč. Sula se je s prvega nekoliko obotavljal, ko so pa njegovi vojščaki le silili v boj, se je odločil ter začel jako krvavo bitvo. Hrabri Rimljani so svoje sovražnike tako popolnoma premagali, da je Arhelaj komaj z deset tisuč mož zbežal prek evripske morske ožine v Halkido (1. 86. pr. Kr.).
Oholi pontski kralj niti zdaj ni spremenil dosedanje svoje bojne osnove ter je v kratkem zopet poslal sedemdeset tisuč vojščakov na Grško. Skušeni Arhelaj bi bil rad počakal in ni hotel kar takoj iz novega udariti na Sulo , katerega so med tem v Rimu odstavili ter mesto njega izvolili druzega manj zvedenega poveljnika. Ali ker so ga njegovi azijatski nasprotniki jeli Mitridatu sumničiti, da namerava Rimljanom izdati vso vojsko, se je zopet vdal kraljevemu povelju. Pri Orhomenu ste se obe vojski druga proti drugej vtaborili. Arhelaj hotel je Sulo iznenaditi ter ga je z vso silo mnogo-brojne svoje vojske napadel tako, da so se Rimljani že začeli nazaj pomikati. Y tem je Sula skočil s konja ter izdere bližnjemu vojščaku zastavo iz rok rekoč: „Tu hočem umreti; a če vas bodo prašali, kje da ste svojega poveljnika zapustili, recite: na orhomenskem polji.“ — Po teh besedah zaletel se je proti sovražnikom in spodbudil je svoje vojščake, da so iz novega ohrabreni in navdušeni šli za njim ter da so naposled vendar le užugali mnogobrojne nasprotnike , katerih je brez števila poginilo. Arhelaj se je dva dni v nekem močvirji skrival in še le tretji dan mogel je zbežati na bližnji otok Evbejo.
Zdaj bi se bil Mitridat rad pomiril in poslal je Arhelaja v bejotijsko mesto Delij , da bi se s Sulo pobotal. Ko se je Arhelaj pritožil, da zmagovalci preveč zahtevajo , zavpil je Sula ves razkačen: „Kaj, preveč? — premalo, premalo! Mitridat bi moral pred menoj poklekniti in se mi lepo zahvaliti, da mu nisem dal odsekati desne roke, s katero je toliko Rimljanov pomoril.“ — Sula ni hotel več niti čuti o miru, ampak šel je naravnost v Azijo, in v frigijskem mestu Dardanu se je sam sešel s pontskim kraljem, ki je privolil vse , kar so nasprotniki zahtevali. Mitridat je moral. Rimljanom povrniti ves svet, ki jim ga je v Malej-Aziji vzel; moral jim je po-
vrniti vse vojne stroške ter izročiti vesoljno bojno brodovje; a razen tega za kazen plačati pet milijonov našega denarja.
Proti zadnjemu je Šali pretila velika nevarnost od vojske, ki so jo njegovi domači nasprotniki za njim poslali. Toda konzula F1 a k a, prišedšega v Azijo , ubili so njegovi lastni vojščaki, ki so vsi pristopili v sulino vojsko. Ko je Sula ostro kaznoval azijatske prebivalce, ki so se bili vprli zoper rimsko oblast, vrnil se je domu v Rim, kjer so ga plemenitniki že težko pogrešali, Kaj se je po sulinej vrnitvi v Italiji godilo, povedali smo v prejšnjem oddelku.
Takrat je v Malej-Aziji neki Murena bil rimski namestnik. Ker je bil jako slavohlepen, je brez vzroka z vojsko prestopil (1. 83. pr. Kr.) rimsko mejo ter najprej neusmiljeno ropal po Kapadokiji, potem pa celo napadel pontsko deželo. Kralj Mitridat se je zarad tega po svojih poslancih pritožil v Kirnu; ko pa to ni nič pomagalo, peljal je tudi on svojo vojsko nad domišljavega Mureno, katerega je premagal pri reki H ali ji ter ga črez Kapadokijo nazaj zapodil. Zdaj še le je Sula neprevidnemu namestniku ukazal, da se mora s pontskim kraljem pomiriti ter se vprihodnje ogibati novega prepira. Na to je Mitridat Mureno in vse rimske častnike povabil na veliko gostijo, pri katerej so se nasprotniki prav prisrčno sprijaznili.
Po tej kratkej vojski so Kimljani nekoliko let v miru živeli s svojilni azijatskimi sosedi. Imeli so med tem druge boje, v katerih se je po sulinej smrti slavno odlikoval mladi Pompej, o katerem bomo pozneje več govorili. Komaj pa je Pompej druge sovražnike ukrotil, moral je tudi on v Azijo, kjer so se Kimljani z novega sprli z Mitridatom (L 74, pr. Kr.).
Pontski kralj je namreč dobro vedel, da se bo prej ali slej zopet treba vojskovati. Zato je vedno skrbel za dobro bojno brodovje, vojščake pa je po rimsko oborožil ter jih pridno vadil v orožji. Tudi se je sprijaznil s svojim zetom, armenskim kraljem Tigranom, ter se celo zavezal s Sertorijem, vodjo rimskih vpornikov na Španjolskem. Y tem je umrl njegov svak Nikomed, bitinski kralj, ter mu v oporoki zapustil svojo deželo. Mitridat je takoj z več nego sto in pedeset tisuč vojščakov prišel v Bitinijo, kjer ga je ljudstvo z velikim veseljem in navdušenjem pozdravilo kot svojega novega vladarja. To pa Kimljanom nikakor ni bilo po volji, kajti pontski kralj jim je bil zdaj premočen ter je postal njihov najbližnji sosed. Konzul Avrelij Kota hotel mu je toraj vzeti Bitinijo, ali pri Hal cedo nu je bil tako popolnoma premagan, da je s
svojimi vojščaki v največem neredu komaj ušel v rimsko pokrajino.
Nesrečnega Koto je na to zamenil konzul Luk ul, ki se je že pod Sulo vojskoval z Mitridatom in je torej dobro poznaval azijatske razmere in ondešnje kraje. Lukul se ni prenaglil, ampak varno je stopal dalje do Kizika, kjer je prvikrat udaril na svojega nasprotnika in ga srečno premagal. Mitridatu, kateremu so najbolji vojščaki poginili, med tem ko mu je vihar razbil skoraj vesoljno brodovje, umaknil se je iz Bitinije nazaj v Pont. Toda zmagovalni rimski poveljnik je takoj šel za njim in ga je pri Kabeiri iz novega napadel. Tu je Mitridat bil tako strašno premagan, da je moral pustiti svoje kraljestvo ter bežati v gorato Armenijo k svojemu zetu Tigranu (1. 72. pr. Kr.). Pa Rimljani so mu tudi na tej poti bili za petami in bi ga bili skoraj vjeli. Pontski kralj jim je le tako ušel, da je bogate svoje zaklade po malem za seboj stresal. Rimski vojščaki, zlasti- pa njihovi galatski zavezniki, so lakomno pobirali na poti ležeče dragocenosti ter se s tem zamudili. Lukul s prvega ni mislil iti v Armenijo, ampak naročil je Tigranu, da mu more izdati Mitridata; in še le ko mu armenski kralj nikakor ni hotel izročiti svojega tasta, odločil se (1. 70. pr. Kr.) na dolgo in težavno pot.
Rimski vojščaki, ki so se bili po bogatih azijatskih mestih razvadili in pomehkužili, so jako nejevoljno stopali za svojim poveljnikom, ki jih je vodil skozi gole puščave na skalnate gore. Večkrat so jeli godrnjati in se skušali vpreti, ali zvedeni vojvoda jih je vselej vedel ukrotiti. Tako je Lukul z mnogimi težami vendar le srečno prišel do gorenjega Evfrata, katerega je prekoračil s petnajst tisuč vojščakov. Pri-šedši pred glavno armensko mesto Tigranocerto, pustil je ondi pet tisuč mož, z ostalimi deset tisuč pa je šel nad samega kralja Tigrana, ki je malo više nad mestom stal s sto tisuč vojščakov. Ko je armenski kralj od daleč zagledal peščico rimskih vojščakov, rekel zaničljivo: „Kdo paso ti tujci? da bi bili poslanci, jih je preveč; a za vojsko jih je premalo.“ — Toda Rimljani, da-si jih je bilo le deset tisuč, so se dva cela dneva hrabro in krvavo bojevali proti neštevilni množici sovražnikov, a na zadnje so slavno zmagali (1. 69 pr. Kr.). Tigran je zbežal v gore, zmagovalci pa so kmalu potem na silo vzeli kraljevo mesto, v katerem so dobili toliko bogastva, da so ž njim poplačevali vse stroške dolge in drage vojske. Že bi se bil Tigran rad pomiril, ali skušeni Mitridat ga je na vso moč nagovarjal, naj se nikar še ne poda. Zdaj sta oba kralja v gradu Artak s ati na jako visokej planjavi
nabrala nekoliko vojske ter se pripravljala na boj. Tudi sem je Lukul šel za njimi, ali med potjo se je moral vedno bojevati s sovražniki, ki so ga vsaki čas napadali iz kake soteske, v katerej so na njega prežali. To pa še ni bila edina nadloga. Predno so Eimljani še prispeli pred Artaksato, jelo je tako hudo zmrzovati in snežiti, da vojščaki, vajeni blazega italskega podnebja, niso hoteli dalje iti. Junaški Lukul se je moral vdati. Bojeval se je le še toliko, da je rešil svojo vojsko, katero je iz visokih armenskih gor peljal v bližnjo mezopotamsko ravnico, v katerej je vzel imenitno mesto Niz ib, kjer je črez zimo ostal.
Med tem seje Mitridatbrez ovir vrnil v Pont, kjer ga je domače ljudstvo z velikim navdušenjem sprejelo. Povsod so se domoljubni možje oborožili ter hiteli k svojemu kralju, ki je v dvodnevnej bitvi ondotno rimsko vojsko popolnoma užugal. Spomladi 1. 67. pr. Kr. je Lukul iz Mezopotamije prišel v Pont na pomoč svojim rojakom, katerih pa ni skoraj nič živih ostalo. Slavohlepni konzul moral se je vrniti v rimsko pokrajino in ves trud osemletnega vojskovanja bil je zastonj. Mitridat in Tigran sta, kakor poprej, zopet vladala vsak v svojem kraljestvu.
Na to so Eimljani slavnega Pompej a poslali v Azijo. Mitridat, kateremu njegov zet Tigran ni hotel več pomagati, hotel se je z novim rimskim poveljnikom pogajati; ko je pa oholi Pompej zahteval, da se mu mora na milost in nemilost podati, je stari junak ponosno rekel, da rajši i mečem v roči na bojišči pogine. Spomladi leta 66 pr. Kr. so Eimljani zopet napadli Pont. Pompej je Mitridata užugal v Malej-Armeniji na tistem kraji, kjer je pozneje na spomin svoje zmage sezidal mesto Nikopolj. Nesrečni pontski kralj bi bil zopet rad šel v Armenijo k svojemu zetu, ali koga ta ni hotel sprejeti, bežal je v Kolhido in odtod na severno obrežje črnega morja. Zmagovalni Pompej šel je nekoliko časa za njim, kmalu pa je sprevidel, da bi bilo dolgo in čemdalje težavniše potovanje brez vse koristi. Yrnil se je tedaj ter šel rajši v Armenijo, kjer se mu je boječi kralj brez vpora podal ter dobrovoljno priznal vrhovno rimsko oblast.
V Pantikopeji na krimskem polotoku se je stari Mitridat pripravljal na novo vojno zoper Bimljane, katere je nek hotel v samej Italiji napasti, kakor nekdaj Hanibal. To pa niti njegovemu domačemu ljudstvu ni bilo po volji. Isti P.arnak, najljubši mitridatov sin, se je očitno vprl zoper mnogo sku-šenega svojega očeta, katerega je z velikim številom vstajnikov oblegal v njegovem gradu. Sivi starček te sramote ni
mogel preživeti. Zavdal je torej najprej dvema hčerama, ki ga niste hoteli zapustiti, potem pa samemu sebi. Hčeri ste poginili, vtrjeuemu Mitridatu pa strup ni škodoval. Tu je nekdaj slavni kralj prosil zvestega vojščaka, da mu je oster meč porinil v srce (1. 63 pr. Kr.) Farnak je očetovo truplo poslal v Sinope, glavno pontsko mesto, kjer ga je Pompej z veliko svečanostjo dal položiti v kraljevo rako.
Pompej.
Po sulinej smrti ga v Kirnu ni bilo bolj priljubljenega in slavljenega moža, nego je bil mladi Pompej, ki smo ga že nekolikokrati omenili.
Knej Pompej se je 1. 106. pr. Kr. od bogatih staršev rodil. Že od mladih nog se je vadil v orožji, a s svojim priljudnim obnašanjem prikupil se je vsakemu, ki je ž njim kaj opraviti imel. Med tem ko so drugi plemenitniki bili jako razuzdani, je on vedno prav pošteno in krepostno živel. Y nemirnih marijevih in sulinih časih je s prvega omahoval med ljudsko in plemenitaško stranko, in še le po cininej smrti odločil se je za Sulo, kateremu je odslej bil popolnoma vdan. Nabral je veliko število dobrovoljcev, s katerimi je Suli najprej v Italiji pomagal, potem pa je šel nad njegove sovražnike v Sicilijo in Afriko ter jih užugal, kakor smo že prej povedali. Prav srečni časi pa so se za Pompeja začeli še-le po sulinej smrti. Da-si se ni mogel ponašati z izrednimi duševnimi zmožnostmi, vendar je odslej on v Rimu imel največ veljave; kajti bil je vodja plemenitnikov, ob enem pa mu je po večem tudi priprosto ljudstvo bilo vdano in ga ljubilo zato, ker se je pomirljivo obnašal, in ker so ga šteli za najboljšega vojaškega poveljnika tedanjega časa. Največ pa je k njegovej slavi pripomoglo to, da je navadno še le proti koncu prišel na vojsko, katero so drugi že skoraj dovršili. Tako je njemu donela slava, da je zmagovalno končal dolgoletno vojsko zoper Sertorija.
S er torij je bil rojen Sabinec, ki je že v mladih letih šel v vojake ter se kot hraber junak odlikoval v vojski zoper Cimbre in Tevtone, a pozneje v vojski zoper italske zaveznike. Zdaj ga je v Kirnu vsakdo poznal in kadarkoli je prišel v gledišče, vselej ga je ljudstvo navdušeno pozdravilo kot svojega liubljenca. Ob času meščanske vojske se je takoj s početka odločil za Marija; ko je pa Sula po celej Italiji užugal ljudsko stranko, bežal je na Španjolsko ter se je ondi celih osem let (od 1. 80.—72. pr. Kr.) vpiral rimskim vojščakom, katere Občna zgodovina If.	13
so zmagovalni plemenitniki za njimi» pošiljali. Sertorij je bil krepke postave in vajen trpeti največe nadloge. večkrat je spal na golih tleh in pod prostim nebom; bil je zmeren in srčan ter tako bistroumen vojvoda, da so ga sploh zvali „druzega Hanibala“.
S prvega je na Španjolskem imel le malo vojsko ter je pred nasprotniki moral bežati prek morja v Afriko. Tu je s svojimi privrženci pomagal zdaj enemu, zdaj druzemu glavarju ondešnjih plemen v njihovih domačih bojih, in kmalu se je glas o njegovih zmagah raznesel daleč na okol po sosednjih deželah. Ko so se tedaj Luzinci na Španjolskem iz novega vprli zoper rimsko oblast, pozvali so Sertorija, naj jim pride na pomoč ter mu izročili vrhovno poveljništvo. Sertorij se je rad vrnil in ker je z vporniki blago in pravično ravnal, so se mu v kratkem času pridružila skoraj vsa španjolska ljudstva. Rimske vojske so bile čemdalje v večej stiski; dva poveljnika sta že poginila in niti zvedeni Metelj Pij ni mogel nič opraviti proti hrabrim in premetenim vpornikom. To je potlačenej ljudskej stranki dalo novega poguma in kmalu so se privrženci rajncega Marija na raznih krajih zopet jeli gibati. Neki Perperna, ki so ga plemenitniki iz Italije izgnali, je na otoku Sardiniji nabral pet legij dobrovoljcev, med katerimi je bilo tudi mnogo rimskih starešin in vitezov, ter jih (1. 77. pr. Kr.) pripeljal na Španjolsko ustajnikom na pomoč. Izmed rimskih dobrovoljcev si je Sertorij izbral tri sto najodličniših mož, ter jih oklical za pravo rimsko starešinstvo rekoč, da so v Rimu bivajoči starešine sulini sužniki. Y mestu Oski pa je na svoje stroške vtemelil šolo, v katerej so se sinovi imenitnih Španjolcev po rimsko odgajali ter se učili latinskega in grškega jezika. Sertorijeve zmage so rimske plemenitnike čemdalje bolj skrbele, zlasti ko je Metel Pij starešinstvu poročil, da vtegnejo vporniki še celo v Italijo prihrumeti.
Y Rimu si niso vedeli drugače pomagati, nego da so Kneja Pompeja z novo vojsko poslali na Španjsko kot vrhovnega poveljnika, če tudi je bilo to zoper suline postave. Pompej namreč ni še nobene državne službe obnašal, ampak bil je poprej le vodja dobrovoljcev, a zdaj so mu poverili kar najvišo oblast. Toda še je Sertorij zmagoval, zlasti ker se s svojimi nasprotniki nikdar ni na prostem polji bojeval, marveč jih čakal v kakej soteski, potem pa planil nad nje, kadar so se ga najmanje nadjali ter jih strašno otepel. Slavljeni Pompej se je tadaj nekoliko let nesrečno vojskoval in še ne bi bil nič opravil, da se ni našel grd izdajalec, ki je slavnega junaka zavratno umoril.
Perperna, ki bi bil sam rad vodil vpornike in je hrabremu poveljniku zavidal njegovo slavo , zarotil se je zoper njega. Ko je za svoj namen dobil dosti tovaršev, pozval je Sertorija in mnogo drugih odličnih vpornikov k sebi na gostijo. Nihče se ni nič hudega nadjal, in cela družba se je brez skrbi veselila in vino pila. Kar vrže Perpern srebrno skledico na tla in v tem planijo zarotniki z ostrimi noži najprej nad Sertorija, a potem na njegove tovarše in jih' vse pomore.
Perperna je zdaj res prevzel poveljništvo nad vporniki, ali Pompej ga je kmalu premagal in vjel. Da bi si rešil življenje, je vjeti poveljnik zmagovalcu izročil več pisem rimskih starešin, ki so bili zapleteni v zaroto. Toda Pompej ni listov niti cital, ampak velikodušno jih je dal kar sežgati, nesramnega izdajalca pa je ukazal ob glavo djati. Yporniki so se na to morali podati rimskej oblasti in Pompej se je zopet kot zmagovalec vrnil proti domu. Pa srečni poveljnik ni še prišel do Birna, ko se mu je med potjo ponudila lepa prilika, da je do dobrega zatrl tudi vpor talijanskih sužnikov, ki so ustali zoper neusmiljene svoje gospodarje.
Vsi narodi starega veka so imeli sužnike; nikjer pa jih ni bilo toliko, kolikor po Italiji, kjer so jih posamezniki imeli na tisuče. Bimljani so v starejših časih še dosti lepo ž njimi ravnali; ko so pa izgubili nekdanjo hrabrost ter jeli mehkužno in razuzdano živeti, so jih neusmiljeno zatirali. Neki rimski starešina je v domačej vojski med Marijem in Sulo izgubil velik del svojega premoženja, vendar je še imel črez štiri tisuč sužnikov. Cenili so jih kot živino. Rimski pisatelj Yaron pravi: „Trojno orodje moraš imeti, če hočeš svoje posestvo obdelovati: Prvo je nemo, — to je oralo in druga poljska priprava: drugo nerazumljivo vpije, — to je konj in vol; tretje pa govori, — to je sužnik.-4 — Stari Eaton pa. ki je veljal za poštenega moža in dobrega gospodarja, svetoval je varnemu kmetovalcu, naj iznemoglo kljuse in oslabelega sužnika proda, da ju ne bode treba zastonj hraniti. Še več nego na polji so snžniki na igrališči trpeli. Rimljanom namreč je bila najljubši zabava gledati ljudi, ki so se drug z, drugim do smrti borili. Take borilce zvali so gladijatorje. S prvega so za take krvave igre odločili hudodelnike, s časom pa so bogati podvzetniki iz gole dobičkarije napravili šole, v katerih so cele trope sužnikov vadile v bojevanji ter jih potem drago prodajali za ljudske svečanosti. Večkrat je na rimskih igrališčih nastopilo po nekoliko sto borilcev ob enem, in
krvoločno ljudstvo se ni prej ganilo iz svojih sedežev, dokler Bi zadnji borilec v krvi mrtev obležal.
Da bi ušli grozovitnej osodi, so se v Kapui sužniki neke borilske šole (1. 73. pr. Kr.) šiloma vprli svojemu gospodarju. Razbili so železne verige, zgrabili za orožje ter si izmed sebe volili Tračana Spartaka za vodjo. Spartak je bil nenavadno-velike in krepke postave ter tako hraber in bistroumen, da somu nesrečni sužniki popolnoma zaupali. Y kratkem času pridružilo se mu je sedemdeset tisuč tovaršev, ki so vsi ušli trdosrčnim svojim gospodarjem. Dve leti ni nobena rimska, vojska mogla užugati vpornikov, ki so se hrabro in navdušeno borili za zlato svobodo. Vrli Spartak je s svojimi tovarši zmagovalno prehodil celo Italijo od južnega konca pa do reke Pada, in že je pod alpinskimi gorami hotel razpustiti oproščene sužnike, da bi se vrnili vsak na svoj dom. Toda zmagovalni borilci hoteli so še ropati in niso marali za dober svet modrega poveljnika. Spartak je torej svojo vojsko, ki je že črez sto tisuč vojščakov štela, peljal nazaj v srednjo Italijo ter hotel vzeti Rim. Ali niti to ni bilo po volji nepokornim suž-nikom, ki so rajši po kmetih ropali in pustošili. V tem je rimski poveljnik Licinij Kras v Lukaniji na nje udaril in jih popolnoma premagal (1. 71. pr. Kr.). V strašnem boji poginil je tudi Spartak, ki se je do zadnjega trenutka hrabro bojeval. Zmagovalci so ob cesti, ki je držala iz Kapue v Rim, šest tisuč vjetnikov na križ pribili. Od razgnane sužnjiške vojske ušlo je le kakih pet tisuč mož, ki so se hoteli vrniti v svojo domovino; ali v Etruriji so med potjo zadeli na Pompeja, ki jih je vse do zadnjega moža uničil. Srečni špa-njolski zmagovalec se je na to v starešinstvu bahal rekoč: „Kras je vpornike v hudem boji premagal, jaz pa sem vojsko prav do dobrega zadušil.“
Za prihodnje leto (70. pr. Kr.) sta bila oba zmagovalca izvoljena za konzula. Pompej, razžaljen od plemenitnikov, ki ;so se vpirali njegovej volitvi za konzula, zato ker še ni obnašal ostalih predpisanih služb, je prestopil k ljudskej stranki. Da bi se jej prikupil, je nasvetoval, naj se ljudskim tribunom zopet podeli stara oblast, starešinska pa naj omeji. Oba predloga sta bila sprejeta, hvaležno ljudstvo pa ni pozabilo novega svojega zagovornika. Ko je Pompej odslužil konzulsko leto, ni šel nikamor za namestnika ali prokonzula, ampak ostal je v Rimu ter čakal, da bi mu zopet poverili povelj-ništvo v kakej vojski. In ni dolgo čakal.
To pot šobili morski roparji, ki so provzročili novo Tojsko. Po tretjej punskej vojski so Rimljani jako zanemarili
bojno ladijevje in zlasti ob zadnjih vojskah v Italiji nikakor niso skrbeli za varnost na morji. Po vzhodnem predelu sredo-zemnega morja se je že od nekdaj nahajalo dosti morskih roparjev; zadnja desetletja so se pa tako pomnožili, da so imeli celo sredozemno morje v svojej oblasti. Zarad velike nevarnosti na morji je trgovina čemdalje bolj pešala. Italski prebivalci niso mogli spečati domačih pridelkov, a ker iz prekmorskih pokrajin ni bilo mogoče dobivati žita, se je v Italiji življenje jako podražalo in siromašno ljudstvo jelo je lakoto trpeti. Eoparji so mnogo odličnih Rimljanov vjeli ter jih potem le za prav veliko odkupnino zopet spustili; večkrat pa so jih za kratek čas do smrti mučili. Imeli so več, nego tisuč ladij in črez štiri sto vtrjenih pribežališč, v katerih so uropane zaklade spravljali ali se branili sovražnikov. Gorata pa zelo čienovita Kili kija, L i kij a in Karija ob maloazijskem obrežji ter bližnji otoki, zlasti Kreta, so bili v njihovej oblasti. Stare in bogate tempeljne v grških in maloazijskih primorskih mestih so popolnoma oropali. Y mnogih krajih so se prebivalci od obrežja preselili v notranjo deželo. Pa niti tu niso bili vselej varni; kajti roparji so večkrat stopili na suho ter po dva dni hoda od morja napadali vasi in mesta ter se potem z nabranim plenom zopet vrnili na svoje ladije. Bilo je med njimi ljudi iz vseh krajev, zlasti pa se jim je po zadnjih vojskah pridružilo mnogo odpuščenih vojaških najemnikov, ki so se bili dela odvadili. Y odležnih in težko pristopnih krajih so imeli dobro vtrjene gradove, kjer so puščali svoje žene in otroke ter shranjevali naropano blago.
Publij Servilij, ki je bil takrat rimski namestnik v Malej-Aziji, se je tri leta (od 78.—76.1. pr. Kr.) ž njimi vojskoval in jim v Kilikiji razdrl nmogo trdnjavic; ali to ni nič pomagalo , kajti roparji so zato v drugih krajih tem bolj razsajali. Leta 68. pr. Kr. je skušeni in hrabri Cecilij Metel šel nad nje ter jim v mnogih krvavih bojih po malem vzel celi otok Kreto. Toda predrzni roparji se niti s tem niso dali prestrašiti ter so iižugali rimskega konzula ter vzeli več ladij žita, ki je bilo stradajočemu ljudstvu namenjeno. Zdaj so Rimljani (1. 67 pr. Kr.) zopet Pompeju poverili vrhovno poveljništvo ter mu na predlog tribuna Gabinija podelili na tri leta v celem okrožji sredozemnega morja neomejeno oblast. Izročili, so mu vse državne ladije, odprli občne blagajnice in mu dali pet in dvajset podpoveljnikov. Pompej je svojo velikansko vojsko razdelil na trinajst oddelkov ter jih vse ob enem razposlal v raznotere kraje sredozemnega morja. Eoparji, pognani iz svojih skrivališč, so bežali proti vzhodu, ali tn jih je Pompej
ob južnem obrežji Male-Azije popolnoma premagal. Poginilo je v vsem kakih deset tisuč razbojnikov, dvajset tisuč pa se jih je moralo podati zmagovalcu, ki je ž njimi blago ravnal ter jih naselil po raznih kilikiških mestih. Tako je slavni Pompej v treh mescih razgnal vse roparske druhali, in potlačena kupčija je iz novega oživela in se razvijala.
Med tem ko se je zmagovalni Pompej še v Malej-Aziji mudil, so mu iz Rima naročili, da naj tu .i vojsko zoper Mi-tiidata dovrši ter mu zato do konca vojske podelili vrhovno poveljništvo z neomejeno oblastjo. Kako je Pompej tudi Mi-tridata užugal, smo že prej povedali.
Po dovršenej voj ski je Antijohu, zadnjemu kralju iz se-levkove rodovine, šiloma vzel Sirijo (1. 6-Í pr. Kr.), ki je odslej skupaj s Fenicijo bila rimska pokrajina. Iz Sirije šel je v Palestino, kamor sta ga dva makabejska brata kraljeviča na pomoč pozvala. Pompej je vlado izročil star-šemu bratu Hirkanu ter je Palestini davek naložil. Na to je Malo-Azijo, kolikor je je bilo v rimskej oblasti, razdelil na tri pokrajine: na Kilikijo, kaierej je dodal Pamfilijo in Izavrijo; na Azijo, ki je obsegala vse dežele ob zahodnem obrežji Maie-Azije ter tudi Likijo in Erigijo; in na Bitinijo, s katero je združil Paflagonijo in zahodni Pont. Kapadokijo, Komageno in Veliko-Armenijo pustil je kraljičem, ki so priznali vrhovno rimsko oblast. Knez De-jotar pa, ki je Rimljanom vedno zvest ostal in jim pomogai v vojski zoper Mitridata, je k svojej deželi Ga la ti ji tudi še dobil Malo-Armenijo za plačilo. Ko je Pompej tako vredil razmere v Malej-Aziji, vrnil se je v Rim, kjer so ga sprejeli s svečanostjo, ki je dva dni trajala. Na vozu, ki se je kar lesketal od samih drazih kamnov, peljali so ga v mesto; pred vozom je stopalo črez tri sto odličnih vjetnikov, med katerimi je hilo pet mitridatovih sinov in dve njegove hčere. Po končanej svečanosti je Pompej razpustil svoje vojščake ter vsakemu dal po štiri sto tolarjev za spomin.
Katiiina.
Pompej ni še dovršil azijatske vojske in že se je ljudska stranka v Rimu bala njegove vrnitve. Da-si mu je ravno ona podelila neomejeno oblast, vendar mu ni zaupala; kajti dobro je vedela, da je le zato k njej pristopil, ker so ga bili plerne-nitniki razžalili. Mnogi so tadaj mislili, da bode mogočni Pompej, vrnivši se iz Azije, s pomočjo njemu vdanih vojščakov odpravil republiko ter da hode sehe s silo postavil za ne-
omejenega rimskega vladarja. Zato je ljudska stranka sklenila, da se bode sama polastila državne oblasti ter jo potem izročila možu, ki je njej popolnoma vdan. Da bi svoj namen lože dosegla, zavezala se je tudi z razuzdanimi in jako zadolženimi plemenitniki, ki so željno čakali nove domače vojske, v katerej bi pomorili svoje upnike ter si z ropanjem zopet pridobili zapravljeno premoženje. Za vodjo take zarote zoper obstoječo vlado pa ga ni bilo sposobnišega moža, nego je bil Ka-tilina, kateremu je bilo že na vpadlem obrazu in divjih očeh viditi, da mu ni bilo mar za pošteno ime, niti da bi ga bilo strah pred postavami.
Sergij Katilina rodil se je od plemenitnih staršev leta 108. pr. Kr. Bil je sicer obdarovan z velikimi duševnimi zmožnostmi, ali že od mladih nog ni bil dosti prida. Živel je nesramno in razuzdano ter se najrajši družil z bogatimi mla-denči, ki so bili vse svoje premoženje zapravili ter se potem kot pravi potepuhi brez dela okol klatili ter živeli od sleparije in ropa. S takimi tovarši je Katilina ob sulinem času hodil po Bimu ter med drugimi umoril tudi lastnega brata in svaka ter jima pobral vse njuno premoženje, katero je pa kmalu zopet zapravil. Po tacih hudobijah pa ga ni bilo sram poganjati se za najviše državne službe, in znal se je tako hliniti, da so ga leta 68. pr. Kr. izvolili za pretorja, a takoj sledečega leta (67. pr. Kr.) poslali v Afriko za namestnika. Kad bi bil tudi konzul postal, ali ker so ga Afrikanci zarad nepravičnega odiranja tožili, ni smel za nobeno državno službo prositi, dokler je pravdo imel. To ga je strašno razjezilo in hotel se je maščevati. Sklenil je torej s svojimi grdimi tovarši, da bode na novega leta dan (1. 65. pr. Kr.) oba konzula in mnogo najodličniših starešin ubil med svečano daritvijo na kapitolu ter si potem s silo prisvojil konzulsko oblast. Bogati Kras je imel zarotnikom namigniti, kdaj da naj planejo nad zbrano starešinstvo. Ker pa Krasa ravno tisti dan ni bilo v sejo, so morilci zastonj čakali nazgovorjeno znamenje in Katilina ni mogel izvršiti groznega naklepa. Ko je mesec dni potem (5. februarja) zopet hotel napasti starešinstvo, je zgo-vorjeno znamenje dal, še predno se je zbralo dosti zarotnikov in krvavavo dejanje se mu niti to pot ni posrečilo.
Da-si je vlada odslej ostro pazila na njegove tovarše, vendar Katilina še ni odjenjal od svojega sklepa. Kakor hitro so ga v njegovej pravdi z Afrikanci nedolžnega spoznali, osnoval je novo zaroto, katere se je vdeležilo okoli štiri sto osra-motenih rimskih zapravljivcev in med njimi celo mnogo takih, ki se sicer niso vjemali ž njim. Ko so se bili mesca junija
1. 64. pr. Kr. najpredrzniši zarotniki skrivaj zbrali, jim je Katilina obljubil, da bo dal vsa dolžna pisma sežgati, a bogataše da bo izgnal iz dežele ter jim pobral njihovo premoženje ; nekaterim je obljubil dobre službe, drugim pa, da bodo smeli ropati in moriti, kolikor jih bode volja. Tako so se pripravljali za prihodnje volitve, za katere sta Cezar in Kras zarotnikom preskrbela mnogo denarjev. Kazen Katiline se je pri ljudskej stranki tudi Antonij poganjal za konzulat (za 1. 63. pr. Kr.); plemenitniki pa niso mogli dobiti druzega, nego Cicerona, ki so ga vso moč priporočali volilcem.
Marko Tulij Ciceronje bil doma iz Arpiña, rojstnega kraja slavnega Marija. Kodil se je leta 106 pr. Kr. Njegov oče, ki je bil viteškega stanu in precej premožen, je vse storil, kar je mogel, da bi svojega sina lepo in učeno od-gojil. Že kot mladi deček je Cicerón vedno bil prvi med svojimi tovarši, od katerih se je odlikoval z jako bistrim umom. Da bi se bolje izobrazil, ga je njegov oče še mladega pripeljal v Kirn, kjer se je pridno učil državljanskega prava in splošnega državoznanstva. Poleg tega se je rad pečal z mo-, droslovjem in pesništvom, zlasti pa se je marljivo vadil v govorništvu. Vseh teh znanosti se je poprijel z največim veseljem in tudi najteže stvari je tako lahko razumeval, da so se mu njegovi učitelji kar čudili. Da bi se dobro izuril v lepej in gladkej latinskej pisavi, je prav pridno prestavljal grške pesnike in govornike. Že v svojem šest in dvajsetem letu se je pred sodnijo izkazal jako prebrisanega zagovornika. Ker je pa zavolj neutrudljive delavnosti jel bolehati, šel je za nekoliko časa na potovanje, da bi si okrepčal slabo zdravje. Šel je na Grško in v Malo-Azijo. Tu je imel lepo priliko, dopolniti svoje nauke. Najdalje se je mudil v Ateni in na Kodu, kjer so tadaj bili najslavnejši učitelji govorništva. Na Kodu ga je učeni govornik Molon prosil, naj poskusi napraviti govor v grškem jeziku. Cicerón mu je rad vstregel in govoril je tako lepo, da ga poslušalci niso mogli prehvaliti. Med tem ko je mlademu Kimljanu od vseh strani navdušena slava donela, je Molon ves zamišljen tiho sedel, potem pa vstal ter z milim glasom rekel: „Tebe, Cicerón, slavim in občudujem; grško osodo pa obžalujem,. Kimljani, tvoji rojaki, so nas oropali svobode in blagostanja, toda naše omike in slave lepega govorništva nam le niso mogli vzeti. Ti nam odpelješ še to prek morja.“
če tudi je Cicerón bil arpinski meščan, z gosposkim obnašanjem in lepimi svojimi lastnostmi se je vendar tako prikupil rimskim plemenitnikom, da so mu poverili čemdalje vede
državne službe. Trnivši se iz svojega potovanja, je leta 86. pr. Kr. v Siciliji služil za kvestorja ter se ves čas tako priljudno in pravično obnašal, da ga je vse ljubilo in spoštovalo. Ko so Sikulci pozneje v Kirnu tožili namestnika Veresa, ki jih je prav po razbojniško gulil in odiral, izvolili so si Cicerona za svojega zagovornika. Cicerón je tako dobro zagovarjal nesrečne Sikulce , da so pravdo dobili; a grozovitni Veres je moral iz dežele iti.
Kot odvetnik je Ciceton služil vsem strankam in tudi sicer ni bil odločen privrženec niti prostega ljudstva, niti ple-menitnikov. Le-ti mu torej nikakor niso prav zaupali, in ko bi bili druzega moža dobili, gotovo bi ga volili. Toda ker se v tadanjih nevarnih časih nihče ni upal proti strašnemu Ka-tilini poganjati za konzulat, so se plemenitniki zedinili za slavohlepnega Cicerona. Pri jako viharnej volitvi voljena sta bila za leto 63. pr. Kr. konzula Cicerón in Antonij, kateri poslednji je bil privrženec ljudske stranke.
Katilina torej zopet ni bil voljen in to ga je le še bolj razkačilo. Iskal si je vedno novih zaveznikov; a za novce, ki so jih celo jako imenitne gospe na tihem nabirale, kupoval je orožja, katero je potem v Rimu in drugih mestih skrivaj shranjeval do odločnega dneva. V Etruriji je najel bivšega sulinega stotnika Manlija, ki mu je med tatovi, razbojniki in drugimi malo vrednimi ljudmi nabiral vojščakov, ki bi na katiiinino poročilo imeli priti v Rim na pomoč ostalim zarotnikom. Le-ti so nameravali pri volitvah za prihodnje leto (62. pr. Kr.) poubiti konzule in senatorje ter potem Katilini izročiti vrhovno oblast. Ali ni se jim niti to pot posrečilo; kajti Cicerón je po svojih vohunih, ki so se celo vpisali med zarotnike, vsako najmanjšo stvar takoj zvedel. Y starešinstvu je razodel vse skrivne namene zarotnikov, a 28. oktobra 1. 63. pr. Kr. na dan volitve je z velikim številom oboroženih privržencev prišel v narodni shod. Katilina je kar obstrmel in ni se upal udariti na svoje nasprotnike niti je mogel ljudstva prisiliti, da bi volilo njegove može.
Da bi se pa le maščeval nad previdnim Ciceronom, je takoj prihodno noč sklical svoje rimske zarotnike vkup ter vsakemu ukazal, kaj da ima storiti. Najprej bi še pred solnčnim vzhodom morali Cicerona umoriti, potem pa zažgati mesto ter poubiti vse imenitne in bogate nasprotnike. Toda Cicerón je tudi ta naklep takoj zvedel in ko so morilci prišli pred njegovo hišo, našli so oboroženo stražo, ki jih je kar zapodila. Drugi dan je Cicerón na vse zgodaj sklical starešinstvo in v pričo predrznega Katiline je razkril vse hudobije, ki so jih
zarotniki po noči sklenili. Katilina se je hotel zagovarjati, ko je pa videl, da ga nihče ne posluša, ampak da starešine drug za drugim zapuščajo svoje sedeže na tistej strani, kjer je on sedel, zmuzal se je iz mestne hiše, a po noči hitel je k svojim zaveznikom v Etrurijo. Od tod mislil se je z močno vojsko zopet vrniti, kakor hitro mu bodo ostali zarotniki iz Eima poročili, da je čas. Takrat ko bi Katilina stopal proti mestu, hoteli so pomoriti konzule in najimenitniše starešine ter mesto na dvanajstih konceh ob enem zažgati. Sploh so se hudobneži na vso moč pripravljali ter si tudi zaveznikov iskali. Eadi bi od Galcev dobili pomoči ter so njihovim poslancem, ki so se ravno v Eimu mudili, razodeli celo zaroto. Galci (alobroškega plemena) pa so vse povedali nekemu starešini in ga prašaii, kaj jim je storiti. Starešina jim je po cicercnovem nasvetu rekel, naj od zarotnikov zahtevajo pisma na svoje rojake. Neprevidni zarotniki so jim željo spolnili in že so se Galci podali na pot proti domu. Toda komaj so prišli malo pred mestna vrata, zgrabijo jih rimski beriči in jim poberó omenjena pisma, ki so jih konzulu izročili. Cicerón je zdaj imel pismene dokaze v rokah in takoj je dal četvero najnevarniših katilininih zaveznikov poloviti in zapreti. Na to je sklical starešinstvo, da bi se posvetoval, kako naj vjetnike kaznuje, kajti po postavi se rimski državljan nikakor ni smel na smrt obsoditi. To je zlasti Cezar poudarjal in starešinstvo je bilo v velikej zadregi. Kar vstane Marko Porcij Katon mlajši in začne strašno grmeti zoper Katilino in hudobne njegove zaveznike. Bekel je, da kdor bi se predrznil prositi milosti za vjetnike, je sam kriv zarote. Tudi je prav živo popisal nevarnost, ki preti celemu mestu, in kako strašno je to, da v Eimu človek nobeno noč več ne more brez skrbi spati. Preplašeno starešinstvo se je zdaj zopet ohrabrilo ter obsodilo zaprte vjetnike.
Na trgu je bilo vse natlačeno radovednega ljudstva. Pod večer prišel je Cicerón, a za njim stopala je močno oborožena četa beričev ter gnala one štiri zarotnike v neki podzemeljski hram pod kapitolinskim hribcem. Nekoliko trenutkov bilo je vse tiho, kakor v grobu, nihče se ni upal ganiti. V tem stopi Cicerón pred neštevilno množico ljudi in zavpije na ves glas: „Mrtvi so!“ —Iz tisuč in tisuč grl je po teh besedah donela hvala in slava ljubljenemu konzulu, katerega je starešinstvo pozdravilo z imenom: „oče domovine!“
Ko se je raznesel glas, da je vpor v Eimu zadušen, so tudi katilinini vojščaki v Etruriji večidel sami zapustili svojega poveljnika ter šli vsak na svoj dom. Le malo jih je
skupaj ostalo, pa tudi ti so hoteli bežati v Galijo. Toda med potjo so pri Pis torij i zadeli (1. 62. pr. Kr.) na rimsko državno vojsko in v jako krvavem boji jih je konzulov namestnik Petrej do dobrega premagal. Isti Katilina je mrtev ležal na bojišči in sicer ravno na tistem kraji, na katerem se je kot hrabri junak do zadnjega zdihleja boril.
Po smrti tega predrznega in jako nevarnega vpornika in njegovih tovaršev je v Kirnu bilo za nekoliko časa zopet mirno; ali še je bilo vladohlepnih mož, ki so na tihem hrepeneli po neomejenej vrhovnej oblasti. Kakor hitro pa so ti možje našli pot, po katerej so mislili priti do svojega cilja, našli so tudi pomagačev med jako spačenim in nevednim ljudstvom.
Cezar.
Odkar so Kimljani razdjali slavno Kartagino ter postali gospodarji celega sredozemnega morja in vseh dežel, ki se razprostirajo ob njegovih bregovih, bili so neizmerno prevzetni in lakomni. Vsakdo je odslej le hrepenel po velikem premoženji, da bi potem mogel vdobno in nasladno živeti. Med tem ko so nekateri res jako obogateli, je pa velika množica pri-prostega ljudstva propala v največe siromaštvo. Vsled te spremembe ginili ste tudi čednost in poštenost in kmalu je v Kirnu vse poprek bilo spačeno in razuzdano. Gladni in leni narod ni več državnih služb poveril skušenim in modrim možem, ampak le tistim, ki so ga najbolje podkupili in se mu znali najbolje prilizovati. Ni čuda torej, da so posamezni možje že hrepeneli po neomejenej vrhovnej oblasti, in da so se vnele krvave domače vojske, kadar se je več predrznih in vladohlepnih mož ob enem poganjalo za isto stvar. Zadnje dogodbe nam jasno kažejo, da za spačene Kimljane ni bila več republika , ampak da jim je trebalo pametnega in silnega, samo-stalnega vladarja. Že Sula je imel dosti veliko moč, ali on ni razumel stare ustave, ki se je bila že davnej preživela , spremeniti in vrediti po novih razmerah in potrebah. Po njegovej smrti je torej pokvarjeno ljudstvo svoje pravice nazaj dobilo; ali kmalu so mlajši možje posnemali Sulo ter si zopet prisvojili nekateri večo, drugi manjo moč. Vse pa je prekosil Cezar,, ki ga po pravici zoverno „največega Kimljana“, kajti ni ga bilo v Kirnu niti pred njim, niti za njim moža, ki bi bil toliko znal in toliko storil, kolikor on.
Kaj Julij Cezar se je rodil leta 100 pr.Kr. dne 12. mesca kvinktila, ki so ga pozneje njemu na čast prekrstili v julij. Njegova mati Avrelija ga je že od prve mladosti prav
skrbno izrejala ter y njem vedno budila in razvijala bogate njegove duševne zmožnosti. Imel je dober spomin ter bil tako bistrega uma, da je takoj do dobrega spregledal vsacega človeka in vsakakoršne razmere. Pravijo, da je znal v istem času pisati, čitati, poslušati ter svojim pisarjem narekovati ob enem po sedmero različnih pisem. Ker je pa Cezar, tako bogato nadarjen, bil tudi neizmerno delaven in priden, ni čuda, da je bil zveden v vseh tadanjih znanostih. Bil je visoke postave in jako lepo rašen, a imel je bistre črne oči, bledo lice, raven nos, mala in pravilna usta in visoko čelo. Obnašal se je možato in prav po gosposko, a njegov čisti glas se je razlegal, kakor milo doneči zvon. S prvega je bil slab in jako občutljiv, ali z zmernim življenjem in mnogimi vajami se je tako okrepil, da je lahko trpel največe pomanjkanje ter da mu ni niti največi telesni, niti duševni trud nič več škodoval. Samega sebe ni nikdar pozabil ter je jako skrbno pazil na svoje telo. Imel je zmiraj lepo obrito brado, a lasje si je česal proti čelu tako, da si je v poznejših letih zakril plešo na glavi. Ce tudi je v vsem prav po gosposki živel, kot vojak bil je le hraber in zveden, da mu ga ni bilo para; hrepenel pa ni po nobenej stvari toliko, kolikor po slavi. Bil je sicer iz jako stare ple-menitne rodovine, in vendar se je že v mladih letih sprijaznil z ljudsko stranko, katero je pozneje tudi vodil. Njegova teta Julija je bila marijeva žena, in slavni vojvoda si je kmalu pridobil mehko srce sorodnega mladenöa. Y sedemnajstem letu se je Cezar zaročil s Kornelijo, cinino hčerjo. S tem pa se je bil jako zameril takrat mogočnemu Suli, ki je ukazal, da se mora takoj ločiti od svoje žene. Ker se Cezar nikakor ni hotel pokoriti trdemu povelju, ga je neusmiljeni diktator dal vpisati med obsojene svoje nasprotnike ter mu vzel vse njegovo premoženje, kar ga je po očetu nasledil in kar je priženil. Bežd iz Birna je Cezar dolgo časa v smrtnej nevarnosti blodil okol in vsako noč moral se je drugod skrivati pred sulinimi beriči. Ko so ga pa od hude mrzlice oslabljenega njegovi zalezovalci le dobili, moral se je za drage novce odkupiti. Nazadnje so veljavni prijatelji in celo vestine device za njega prosile milosti, in trdosrčni Sula se je dal omečiti; toda rekel jim je te-le proroške besede: „Imejte ga! pa varujte se pred njim in vedite, da bo ta mladeneč, ki se vam tako neznaten in neškodljiv zdi, enkrat razdrl vse naše uredbe; kajti v enem Cezarji tiči mnogo Marijev.“
Cezar, da-si ravno pomiloščen, ni nič kaj verjel okrutnemu diktatorju in šel je v Azijo, kjer se je kot vojak slavno odlikoval. Vrnivši se v Bim je tožil sulovce, da so rimske
dežele v Aziji preveč zatirali; ali s tem jih je tako razdražil, da je moral zopet iti od doma. To pot je šel na otok Rod k slavnemu Molonu učit se govorništva. Ña poti so ga morski roparji vjeli tei ga tako dolgo niso spustili, dokler ni od doma dobil novcev, da se je mogel odkupiti. Ko so roparji zahtevali dvajset talentov, rekel jim je: „Kaj, za moža kakoršen sem jaz. le dvajset talentov? Ne, ne, to je premalo, petdeset jam jih bom dal.“ — Lepe njegove duševne zmožnosti so celo su-rovežem v srce segale in jih tabo ganile, da so svojega vjet-nika spoštovali ter mu služili, kakor da bi bil njihov gospodar. Kadar je hotel spati, jim je ukazal molčati in ne ropotati. Včasih jim je čital svoje govore in pesni. Če jih niso dosti hvalili, jih je psoval za siroveže ter jim zažugal, da jih bo dal vse križati. Ko je Cezar črez štirdeset dni dobil novcev, je roparjem odštel pedeset talentov ter šel v Milet. Tu je nabral nekoliko bojnih ladij ter ž njimi napadel razbojnike, katerim je najprej odkupnino nazaj vzel, potem pa jih povezane peljal v Pergam, kjer jih je dal vse na križ pribiti.
Vrnivši se v Rim, skusil se je prikupiti ljudskej stranki. Zato je pri pogrebu marijeve matere govoril lep posmrtni govor ter je zoper očitno prepoved na kapitolu Mariju na čast z novega postavil njegovo 'podobo in druge spominke iz jugur-tinske in cimberske vojske. Stari dosluženi vojščaki so se veselja jokali, plemenitniki pa so 6d togote z zobmi škripali.
Leta 67. pr. Kr. je v zahodnej Spanjolskej služil za kve-storja. Tu je v nekem herkulejevem tempeljnu, ogledovaje podobo Aleksandra velikega, milo vzkliknil: „Ti si v mojih letih že skoraj cel svet osvojil, jaz pa nisem še ničesar storil.“ — Ko je 1. 65. pr Kr. v Rimu postal edil, napravljal je prekrasne igre, kar je ljudstvu jako vgajalo. Borilo se je namreč ob enem po tri sto in dvajset parov borilcev v čisto srebrnej opravi. S tako razsipnostjo pa je kmalu zabredel v velike dolgove in ljudje so radi verjeli govorici, da se je tudi on vdeležil katilinine zarote. Toda kmalu je bilo vse pozabljeno in ljudstvo je svojemu ljubljencu poverilo čemdalje veče službe. Leta 63. pr. Kr. volili so ga vkljub njegovej mladosti za velikega duhovnika, leta 62. pr. Kr. bil je pretor, a L 61. pr. Kr. je šel kot namestnik na Španjolsko. To pot ga njegovi upniki niso od doma pustili, dokler ni bogati Kras z več nego miljon goldinarjev našega denarja bil porok za-nj. Prišedši med potjo v neko malo mestice onkraj alpinskih gor, vpraša ga eden njegovih spremljevalcev, če se pač tudi tukaj ljudje prepirajo za državne službe. Cezar mu je na to odgovoril: „Gotovo; vsaj jaz bi bil rajši tu prvi, nego v Rimu drugi.“ —
Na Španjolskem pridobil si je toliko denarja, da je vse dolgove poplačal, in še mu je dokaj ostalo.
Istega leta (61. pr. Kr.) se je zmagoviti Pompej vrnil iz Azije. Y Kirnu so ga slovesno sprejeli, kakor smo že povedali, ali starešinstvo nikakor ni hotelo odobriti njegovih naredb v Aziji, niti podeliti njegovim vojščakom zemljišč. Y tem se je tudi Cezar vrnil iz Španjolske in ker so bile ravno volitve, poganjal se je za konzulat. Ko je pa videl, da bi ga pleme-nitniki radi spodrinili, sprijaznil se je z nejevoljnim Pompejem in oba sta bogatega Krasa pozvala k sebi na skriven dogovor. Zdaj so ti trije, takrat najveljavniši možje v Kirnu, sklenili (1. 60. pr. Kr.) zavezo ter si obljubili, da bodo drug drugemu pomagali, da se v starešinstvu in v narodnem zboru ne bode ničesar sklenilo. kar enemu od njih ne bi bilo po volji. Ta zaveza vojaške slave, prevelike bistroumnosti in neizmerne bogatije zove se prvi triumvir at (t. j. vlada treh mož).
Kras je bil takrat v Rimu najbogatejši človek. Da-si po očetu ni nasledil več, nego štiri sto tisuč tolarjev. cenili so njegovo premoženje na mnogo miljonov. Najbolj je obogatil ob sulinih časih. Takrat je prav po ceni nakupil zemljišča ter jih potem dal obdelovati svojim sužnikom. katerih je imel veliko število. Enkrat je rimskemu ljudstvu napravil gostijo na déset tisuč mizah, potem pa mu je daroval žita za tri mesce. Če se je tak bogatin zavezal s tako slavnim možem, kakoršen je bil Pompej, in tako bistroumnim, kakor je bil Cezar, dosegel je vse, kar je le hotel. Da bi bila zaveza še močnejša, se je Pompej oženil s Cezarjevo hčerjo Julijo.
Najprej je Cezar s pomočjo svojih dveh tovaršev postal konzul za leto 59. pr. Kr. Ker se je starešinstvo trdovratno vstavljalo pompejevim zahtevanjem., sklical je Cezar narodni zbor, ki po njegovem nasvetu ni le odobril vsega, kar je Pompej v Aziji naredil, ampak podelil je tudi izsluženim vojščakom zemljišča v Kampaniji. Ko se je drugi konzul Bibultemu vprl, ga je razkačeno ljudstvo šiloma iz zbora izgnalo in tako osramotilo, da se kot konzul ni več pokazal. Ljudje so tadaj zbadljivo govorili, da to leto nista Bibul in Julij Cezar konzula, ampak le Julij in Cezar.
Predno je Cezar dovršil svoje konzulsko leto, napeljal je ljudstvo, da ga je na celih pet let imenovalo za namestnika v cisalpinskej Galiji in v Iliriji. Starešinstvo je bilo kar prepadeno; da bi se pa mogočnemu konzulu vsaj nekoliko prikupilo, mu je še povrh pridalo transalpinsko Galijo. To je bilo kaj čisto novega; kajti do tadaj še nikdar nobeden Rimljan ni bil namestnik v večih pokrajinah ob enem. Plemenit-
niki so se nadjali, da bode Cezar v Galiji onkraj Alp imel dokaj opraviti in se ne bode mogel pečati za to, kar se godi v Kirnu, kjer so se mislili zopet povzdigniti na ljudsko stranko. Toda Cezar je takoj uganil njihove tihe želje, ter si je zato pridobil zaupnih mož, ki so mu vsako najmanjšo stvar na-'Hanjko poročili. Za drage novce podkupil si je tudi jako razuzdanega pa predrznega ljudskega tribuna Klodija, ki nikakor ni dal, da bi plemenitniki Cezarja pripravili ob veljavo, ki jo je v Rimu imel.
Cezarjeva najnevarniša nasprotnika sta tadaj bila Cicerón in Katon. Da bi zvitega Cicerona. ki je nekdaj kot konzul na svojo odgovornost dal ubiti katilinine tovarše, iz Rima spravil, je Klodij v narodnem zboru nasvetoral postavo, da se vsak, kdor bi rimskega državljana brez sodnijske preiskave na smrt obsodil, mora iz dežele izgnati. Postava je bila potrjena in Cicerón je moral vkljub vsem prošnjam iti (1. 58. pr. Kr.) v Tesaloniko v pregnanstvo. Nevaren za Cezarja, kateri je na tihem že hrepenel po neomejenej oblasti, bil je tudi Marko Porcij Katon, ki je republiko bolj ljubil, nego samega sebe. Bil je pravnuk tistega imenitnega Katona, ki je nekdaj v starešinstvu vedno gonil, da se mora Kartagina razdjati. Kakor njegov prednik, se je tudi on poganjal za stare navade in postave, ter je ostro šibal novovečno gizdavost in razuzdanost. Pri vsej svojej poštenosti pa je bil premalo bistroumen, da bi mogel sprevideti, da ima novi čas tudi nove potrebe. Zato se je vsakemu vprl, kdor bi hotel podreti obstoječo vstavo, bodi-si surovi Katilina, bodi-si blagi Cezar. Da bi torej tudi Katona spravili iz Rima. poslali so ga na ciparski otok, na katerem je imel vrediti rimsko upravo; kajti da ga ni pravičnišega in poštenejšega človeka, kateremu bi mogli poveriti tako imenitno opravilo.
Na to še le je Cezar odšel v Galijo, da nastopi svojo novo petletno službo. Rimljani so do tada; le jugo-vzhodni del te dežele (današnje Francoske) imeli v svojej oblasti; po notranjej in severnej Galiji pa so Kelti, razdeljeni na mnogo plemen, bili še sami svoji. Cezar je sklenil, da si bode celo Galijo osvojil ter rimsko državo razširil do severnega morja. V teh bojih (od 1. 58.—51. pr. Kr.) odgojil si je popolnoma vdano in dobro izurjeno vojsko, ob enem pa si je pridobil toliko bogastva, da si je ves čas, kar ga ni bilo doma. mogel v Rimu vzdrževati močuo stranko. Ko so pa iz Galije vedno dohajala poročila o novih zmagah, se nihče ni več mogel meriti s Cezarjem.
Prišedši v Galijo je bistroumni Cezar kmalu spregledal, kako bo najlože dosegel svoj namen. Ker je videl, da so galski razrodi med seboj nesložni, pomagal je v njihovih domačih vojskah zdaj enim, zdaj drugim; večkrat se jim je kazal prijatelja ter jim pomagal zoper tuje sovražnike; kakor hitro pa je zapazil ugodno priliko, napadel je raznotera galska plemeflfi drugo za drugim, ter jih vse spravil pod svojo oblast.
Najpred je pri Bibrakti (1. 58. pr. Kr.) zmagal Helve čan e, ki so se mislili v Galiji naseliti, ter jih je pognal nazaj v njihovo domovino (današnjo Švajcarsko). Takoj potem spoprijel se je s krepkimi Germani, katere je njihov vojvoda Arij o v ist pripeljal na pomoč galskim Sekvancem, ki so s sosednimi Edvanci v vednem prepiru živeli. Arijo-vist je Edvance premagal ter med njimi naselil sto in dvajset tisuč germanskih vojščakov; zahteval je pa tudi od Sekvancev, svojih zaveznikov, da so mu morali prepustiti tretji del svojih zemljišč. Že je pričakoval novih naseljencev prek Kajn, tu so se mu Rimljani vprli. Cezar je namreč kmalu sprevidel, da za rimsko pokrajino ne bo varno, če se bode v njenej naj-bližnjej soseski naselilo toliko surovih in hrabrih Germanov. Poročil je torej Arijovistu naj pride k njemu na dogovor. Ali predrzni germanski vojvoda je poslancem prevzetno odgovoril: „Če Cezar kaj treba, naj sam k meni pride; sicer pa ne vem, kaj da imajo Rimljani po Galiji opraviti in ukazovati.“ — Ko mu je Cezar na to naročil, da ne sme več germanskih čet čez Rajno pozivati, ter da mora Edvancem takoj pustiti njihovo prejšnjo svobodo in samostalnost, rekel je Arijovist: „To je že kaj starega, da zmagovalci s premaganimi ljudstvi ravnajo, kakor se njim samim zdi; in niti Rimljani si v takem slučaji ne dajo od nikogar ukazovati. Meni ni nič mar, kaj Rimljani v svojih deželah počenjajo, toda svojih pravic si niti od njih ne dam kratiti. Če hoče Cezar vojsko imeti, naj pa pride; bo že skusil žilave Germane, ki že celih štirnajst let niso pod streho spali.“
Cezar je na to posedel sekvansko mesto Yesón cij ter se pripravljal na boj. Mnogim rimskim vojščakom je tadaj vpadlo srce od strahu pred Germani, o katerih se je raznesel glas, da so tako divji in grozoviti, da jim ni moči niti v obraz gledati. Nekateri so prosili odpusta, drugi pa so na tihem zdihovali in tožili ter delali oporoke. Komaj da je Cezar z lepim navdušenim govorom, kakoršnega je le on znal govoriti, boječe svoje vojščake zopet ohrabril. Kmalu potem se je pred Vesoncijem (1. 58. pr. Kr.) vnela strašna bitva, v katerej je Cezar popolnoma užugal surove nasprotnike, ki
so bili sicer krepki, ali niso poznavali raznih koristi in zvijač umnega vojevanja. Arijovist je v malem čolniči zbežal črez Rajno nazaj v svojo domovino. Po tej slavnej bitvi se notranja Galija ni mogla več vbraniti rimskega gospodstva.
Naslednje leto (57. pr. Kr.) se je Cezar obrnil proti Severju. Tu med Seno in Rajno vzdignili so se Belgijanci, ki so tri sto tisuč vojščakov skupaj spravili, da bi se vstavili napredujočim Rimljanom. Ali zavezniki so se kmalu premislili ter sklenili, da bode bolje, če se velika vojska razide ter da vsako belgijsko pleme na domačih tleh čaka sovražnikov. Rimljani so zdaj brez težav užugali posamezna plemena, le pogumni N e r v i j c i so se jim hrabro vpirali ter se še le po krvavem boji podali. Zmaga nad belgijskimi razrodi je ostale prebivalce severne Galije (v Normandiji in Bretaniji) tako prestrašila, da so se sami dobro voljno pokorili Cezarju.
Toda s tem rimsko gospodstvo v teh krajih nikakor še ni bilo utrjeno. Že takoj drugo leto (56. pr. Kr.) so se vsi primorci od ustja reke Ligere (Loire) do Rajne vzdignili zoper Rimljane. Na čelo vstaje postavili so se Yen e ti, ki so sloveli kot dobri brodarji. Cezar je kmalu sprevidel, da brez brodovja ne bode proti njim nič opravil. Nabral je torej hitro nekaj ladij pri podjarmljenih Keltih, nekaj pa jih je dal iz novega stesati. Na to se je vnela prva bitva na atlantskem oceanu, kar jih zgodovina pomni. Rimljani se nikakor niso mogli meriti z Veneti, ki so imeli črez dve sto ladij ter bili jako vajeni velikega morskega valovja. Cezar si je tadaj z zvijačo pomagal. Na dolge kole je dal privezati ostre srpe, s katerimi je potem ukazal porezati vrvi sovražnega brodovja, ki je vsled te zvijače zgubilo vsa jadra ter se ni moglo več ganiti. Zdaj se Veneti in Bretanjci niso več vpirali rimskej oblasti. Kmalu potem so se istega leta (56. pr. Kr.) tudi Akvitanci v jugo-zahodnej Galiji pokorili.
Leta 55. pr. Kr. sta dva germanska plemena zopet prihrumela prek Rajne v Galijo. Cezar je njihove poveljnike pozval k sebi na dogovor ter jih takoj dal zvezati, a njegovi vojščaki so med tem planili na tabor nepripravljenih sovražnikov ter jih skoraj vse z ženami in otroci vred posekali. Ko je poročilo o tej nepoštenej zmagi prišlo v Rim, je Katon v starešinstvu nasvetoval, naj se Cezar, ki je tako osramotil rimsko ime, preda Germanom na milost in nemilost, kar se ve da, ni se zgodilo. Istega leta se je Cezar z dvema legijama prepeljal prek morja v Britanijo ali na današno Angleško. Britanci so, kakor Galci, bili keltiškega rodú in so v zadnjih vojskah večkrat svojim rojakom onkraj morja po-©bčna zgodovina. II.	14
magali proti Rimljanom. Cezar se je zato hotel maščevati nad njimi; ali burja mu je razbila mnogo ladij in ni mogel nič opraviti. Ko je pa leta 54. pr. Kr. v drugič prišel prek morja, naletel je na krepko in hrabro ljudstvo, in zopet se je moral vrniti.
Galci nikakor niso mogli pozabiti prejšnje svoje svobode in samo stalnosti, zlasti ker jih je čem dalje teže stalo, plačevati tolikanj davka ter vzdrževati toliko rimskih vojščakov. Od leta 54. do 51. pr. Kr. so se toraj poskušali osvoboditi trdih svojih gospodarjev, ali nikdar se jim ni posrečilo. Tu so se leta 52. pr. Kr. ob enem vzdignili vsi keltiški razrodi notranje Galije ter si za kralja izvolili pogumnega in zvedenega Vercingetoriga iz arverenskega rodu. Tega vpora Rim-ljani niso mogli z lepo zadušiti, zlasti ko so se jim izneverili Edvanci, njihovi najstarejši zavezniki; ali bistroumni Cezar si je znal iz vsake zadrege pomagati in naposled je s svojimi vojščaki le zmagal. Vercingetorig se je z osemdeset tisuč mož zaprl v dobro vtrjeno mesto A ležijo, kjer je mislil tako dolgo ostati, dokler ne bi vsi njegovi galski zavezniki vkup prišli. Takoj za njim pa je prišel Cezar s šestdeset tisuč vojščakov, s katerimi se je bil vtaboril okol in okol mesta, kije bilo tadaj od vseh strani zaprto ter ločeno od svojih zaveznikov. Le-ti so nabrali strašno vojsko , ki je štela črez dve sto in petdeset tisuč navdušenih mož in je bila namenjena Rimljane v ravno tistem času od zadej napasti, ko bi Vercingetorig iz mesta na nje udaril. Tu se je zopet jasno pokazalo, kaj zamore umni vojvoda z izurjenimi vojščaki zoper neštevilno množico neolikanih ljudi, od katerih se vsakdo le na svojo lastno moč zanaša. Cezar je spred in zad srečno odbijal vse naskoke svojih nasprotnikov, dokler se niso raznotera krdela galskih zaveznikov drugo za drugim zopet vrnila proti domu. Ko se ni bilo od nikoder več nadjati pomoči in se je zarad pomanjkanja živeža v mestu strašna lakota začela, so se kel-tički vojščaki vprli zoper svojega poveljnika Vercingetoriga, katerega so prej obožavali, ter ga sami izročili sovražniku. Nesrečni Vercingetorig je v prazničnej kraljevej opravi zasedel konja ter jahal naravnost proti Cezarjevemu šatorju. Tu je skočil s konja ter pokleknil pred Cezarja, kateremu je, izroče-vaje svoje orožje, ponosno rekel: „Najhrabrejši izmed vseh poveljnikov, Ti si zmagal! Jaz, ki sem tudi hraber bil, podajam se Tebi in Te prosim milosti.“ — Pet let potem je Vercingetorig pri Cezarjevem triumfu vklenjen stopal skozi rimske ulice; a ko je slavljeni zmagovalec na kapitolu da-
royal zahvalno žrtev, so ga surovi beriči pod istim homcem ob glavo dj ali.
Krvave zmage pri Aleziji so do dobrega zadušile vstajo domoljubnih Galcev. Posamezna plemena so drugo za drugim priznala vrhovno rimsko oblast, Cezar pa se je hvalil, da je ves čas vojske osvojil osem sto sovražnih mest.
Med tem ko se je Cezar v Galiji slavno vojskoval, skušal si je njegov zet Pompej v Kirnu zopet pridobiti nekdanjo moč. Ker mu pri ljudskej stranki nikakor ni bilo mogoče spodriniti priljubljenega Cezarja, ki je po zanesljivih poverjenikih tudi iz Galije podpiral svoje domače zaveznike, jel se je zopet bližati ple-menitnikom. Da bi se jim prikupil, je z vsemi močmi delal na to, da je narodni zbor preklical sodbo nad Ciceronom ter ga domu pozval (1. 57. pr. Kr.) Toda privrženci stare republikanske ustave niso marali niti za Pompeja, o katerem so vedeli, da na tihem ravno tako hrepeni po vrhovnej oblasti, kakor Cezar. Niso mu torej nič zaupali in hodili so svoja pota. Komaj se je Cicerón, katerega so med potjo v raznih talijanskih mestih z velikim odlikovanjem sprejemali, povrnil v Kirn, začelo se je Starešinstvo posvetovati, kako da bi zopet odpravilo Cezarjeve naredbe ter vtrdilo plemenitaško ljudovlado.
Ko je Pompej sprevidel, da nima v Kirnu nobene veljave in da brez Cezarjeve pomoči ne more ničesar doseči, je spomladi leta 56. pr. Kr. šel v Luko, kamor je Cezar sklical svoje prijatelje. Cezar, Pompej in Kras so tu ponovili staro zavezo ter se zmenili, kako da bodo med seboj podelili vrhovno oblast nad rimsko državo. Sklenili so, da morata prihodnje leto (55. pr. Kr.) Pompej in Kras biti konzula, a po dokončanem letu da pojde Pompej za namestnika na Spanjolsko, Kras pa v Sirijo. Cezarju so njegovo oblast v Galiji podaljšali še za drugih pet let, potem pa so mu z nova določili konzul-stvo. Da bi se ti sklepi izvršili, so „trem možem“ njihovi privrženci , katerih se je pri shodu v Luki zbralo veliko število (samo starešin je bilo črez dve sto), obljubili svojo pomoč pri volitvah. Plemenitniki v Kirnu so bili prepadeni, a v starešinstvu so kar obmolknili možje, ki so se prej tako pogumno jeli poganjati za staro ustavo.
Leta 55. pr. Kr. sta Pompej in Kras bila konzula, potem pa sta na pet let dobila zgovorjene pokrajine. Kras je šel v Sirijo, Pompej pa je na Spanj oisko poslal svoje legate, a sam je ostal doma, kjer se je iz novega nadjal dobiti diktatorsko oblast, kar se mu je na zadnje le posrečilo.
Y Kirnu že več let ni bilo pravega reda in mirú. Ljudska in plemenitaška stranka ste imeli vsaka svojega vodjo, ki je z
oboroženimi sužniki in lenimi potepuhi predrzno hodil po mestu ter se večkrat krvavo spoprijel z enako nasprotno druhaljo. Ljudsko ali Cezarjevo stranko je zastopal že prej omenjeni KI odi j, plemenitniki pa so proti njemu najeli ciceronovega prijatelja Milo na, ki se je za leto 52. pr. Kr. celo za konzulat poganjal. Akoravno je Milon bil malo prida, vendar so se plemenitniki na vso moč'prizadevali, da bi bil voljen za konzula. V tem jim je nepričakovani dogodek podrl ves njihov trud. Ko je Milon nekega dne hotel s svojo rodbino iti na kmete, ga na cesti napade Klodij s svojo druhaljo. Y krvavem boji med obema strankama je Klodij poginil, a njegovi privrženci so mrtvo telo odnesli na glavni trg ter je položili v mestno hišo, katero so potem zažgali. Plemenitniki so bili v velikem strahu pred razkačenim ljudstvom, ki je pet dni neprenehoma oblegalo milonovo hišo. Da bi se razburjeno mesto zopet pomirilo, je starešinstvo Pompeja imenovalo za „konzula brez tovarša“ ter mu podelilo diktatorsko oblast. Milon je bil obsojen ter moral iti na tuje v prognanstvo.
Med tem ko so se v Rimu te homatije godile, je lakomni Kras strašno odiral svojo pokrajino Sirijo, in ko je celó iz tempeljnov pobral vso zlatnino in srebrnino, začel je vojsko zoper Partijance, ki so napadli armenskega kralja, rimskega zaveznika. Kras je sprva mislil iti po varnej poti skozi gorato Armenijo, ali neki arapski knez ga je pregovoril, da je s celo vojsko šel naravnost proti Partiji skozi nevarno mezopotamsko puščavo. Tu pa so ga že čakali Partijanci in, ko se je naj-manje nadjal, planili so na-nj ter ga popolnoma premagali. Yeč nego trideset tisuč rimskih vojščakov je poginilo na bojišči in le prav malo se je živih povrnilo v Malo-Azijo. Krasa so zmagovalci zvabili na dogovor in ga ubili (1. 53. pr. Kr.). Partijski poveljnik je v njegovo glavo vlil raztopljenega zlata ter jo poslal svojemu kralju.
Po krasovej smrti razdrla se je tudi zaveza „treh mož“, a Cezar in Pompej sta si odslej bila največa nasprotnika. Iskrena prijatelja si niti prej nista bila, ali nekoliko ju je vezalo prepričanje, da imata drug brez druzega v Eimu premalo veljave, nekoliko pa ju je sprijaznila lepa in blaga Cezarjeva hči Julija, katero je Pompej v zakon vzel. Ko je pa Julija leta 52. pr. Kr. umrla, je njuno prijateljstvo tudi na videz jenjalo in bližal se je čas, ko se je imelo odločiti, kdo da bode edini oblastnik velikanske rimske države, ali Cezar, ali Pompej.
Cezar se je zanašal na svoje izurjene in vdane vojščake in na rimsko ljudstvo , katero si je znal ohraniti tudi za čas svojega desetletnega bivanja v Galiji. Dal je namreč v Eimu
aa svoje stroške zidati velike stavke, pri katerih so si raznoteri obrtniki in podvzetniki zaslužili lepih novcev; včasih je ukazal med siromake razdeliti žita ter jim napraviti svečane igre; zadnji čas podkupil si je bistroumnega in zgovornega tribuna Ku rij on a, in hrabrega poveljnika konjikov Antonija; večkrat pa je tudi zapravljivim gospem in zadolženim mladim plemenitnikom z novci pomagal, zlasti takim, ki so imeli mnogo znancev in prijateljev.
Pompej bi ga bil rad posnemal, ali ni imel sredstev, da bi se mogel meriti s Cezarjem, ki si je v Galiji nabral neizmernih zakladov. Sicer je Pompeju tudi manjkalo potrebne državniške modrosti in, da-si je nekdaj bil jako dober poveljnik v vojski, doma se je vsake stvari tako nevkretno lotil, da mu je nazadnje vse spodletelo. Odkar se mu je posrečilo, da je v Rimu dobil diktatorsko oblast, ločil se je od ljudske stranke ter se popolnoma zavezal s plemenitniki, ki takrat niso imeli druzega vodje. Že se je bližal konec Cezarjeve desetletne oblasti v Galiji in starešinstvo se je balo, da ne bi mogočni zmagovalec s svojo njemu vdano vojsko prikorakal v Rim. Nadjalo se je, da bode novi konzul kot zveden poveljnik vedel to nevarnost odvrniti; ali Pompej niti mislil ni na to, in če mu je kdo svetoval, naj vsaj vojščake nabira, mu je prevzetno zavrnil: „Kaj meni tega treba, kadar bo sila, butnil bom ob tla in iz njih bodo vstajale legije, kolikor jih bodem hotel.“
V tem se je Cezar po svojih poslancih jel poganjati za leto 48. pr. Kr. za konzulat, ob enem pa je prosil, naj ga še do konec leta 49. pr. Kr. puste v Galiji za namestnika. Na to mu je starešinstvo na pompejev predlog ukazalo, da mora še pred zadnjim februarjem 1. 49. pr. Kr. razpustiti vojsko ter se takoj vrniti domu, če misli prositi za konzulat. Temu se je na vso moč vpiral ljudski tribun Kurijon, ki je rekel, da bode Cezar svojo vojsko le tadaj razpustil, kadar bode starešinstvo tudi Pompeju zapovedalo, da mora toisto storiti. Zdaj je starešinstvo sklenilo , da bode Cezarja imelo za izdajalca domovine, če do 1. marca 1. 49. pr. Kr. ne razpusti vojske; Pompeju pa je naročilo, naj se na nepokornega poveljnika pripravlja, kakor na sovražnika. Ljudski tribuni, ki v Rimu niso več bili varni svojega življenja, so za sužnike preoblečeni bežali v Raveno k Cezarju ter mu poročili vse, kar so njegovi nasprotniki sklenili.
Bistroumni Cezar je takoj spregledal, kaj da ima storiti. Sklical je svoje vojščake, jim pokazal pobegle tribune ter jim s prav živo besedo popisal krivice, ki so mu jih domači so-
vražniki prizadjali. Končaj c svoj govor pozval jih je, naj mn odkritosrčno povedo, če so pripravljeni braniti čast svojega poveljnika, s katerim so na tolikih bojiščih slavno zmagali. Vsi so navdušeno vskliknili, da mu hočejo zvesti ostati ter iti ž njim, naj jih pelje nad kogar koli hoče. Na to jih je Cezar skrivaj poslal proti reki Bubikonu, ki je ločil pravo Italijo od cisalpinske Galije, sam pa je še celi drugi dan ostal v Baveni. Da se ne bi nikomur nič dozdevalo, kaj da namerava, je celo šel v gledišče; ogledoval je nove stavbe, ki jih je v Baveni dal zidati; pod večer pa je, kakor po navadi, povabil mnogo gospode k sebi v goste. Pozno po solnčnem zahodu prosil je zbrane goste, naj mu nikar ne zamerijo, da jih bede za nekoliko trenutkov same pustil, kajti da ima nekaj malega opraviti , a potem da se bode takoj povrnil. Ali ni ga bilo več nazaj. Z najbolj zanesljivimi prijatelji se je odpeljal za svojimi vojščaki proti Bubikonu, kamor je še pred jutrom dospel. Tu se je še nekoliko obotavljal in premišljeval, ali bi šel, ali ne bi šel z vojščaki črez reko; kajti s tem bi lastnej domovini napovedal vojsko. Eekel je svojim prijateljem: „Še je čas, da se vrnemo; če bomo pa prestopili reko, onda ne smemo več nazaj, onda se more z orožjem odločiti, kdo da je močnejši.“ — Zdaj se je nekoliko zamislil, naposled pa je vskliknil: „Naj bo; bogovi hočejo tako, nasprotniki nas silijo, kocka je padla!“ —Takoj je vojska šla čez most ter hitro stopala proti mestu Ariminiju, ki se je še isti dan podalo.
Plemenitniki so se s svojo ostrostjo prehiteli. Imeli so le dve legiji vojščakov, ki nikakor niso hoteli iti v boj zoper starega poveljnika; ostali pa so bili sami novinci, ki niso bili vajeni orožja. Pompej, kateremu so se zdaj lastni prijatelji posmehovali ter ga popraševaii, zakaj da ne buta ob tla, popustil je vse, celó blagajnico, in bežal z mnogimi starešinami in drugimi plemenitniki črez Kapuo v Brunduzij. Odtod se je z malim številom vojščakov, ki so mu še zvesti ostali, prepeljal črez jonsko morje na Grško , Italijo pa je vso prepustil svojemu nasprotniku.
Y Eimu so se jako bali Cezarja, kajti mislili so, da bode moril in preganjal, kakor nekdaj Marij in Sula. Ko so pa videli, da tudi s svojimi nasprotniki blago in prizanesljivo ravna, so se mu dobrovoljno podali. Za šestdeset dni je zmagovalni Cezar prehodil vso Italijo od mesta do mesta ter si povsod vtrdil svojo oblast. Y Bimu je razbil državno blagajnico ter dobil v njej dokaj denarja, ki mu je dobro došel za nadaljevanje vojske. Na to je Bim izročil Lepidu, a nad ostalo Ita-
lijo je Marka Antonija imenoval za svojega namestnika. Ko je tako doma vse po svojem vredil, šel je skozi Galijo na Španjolsko, kjer je bilo več legij pompejevih vojščakov. Cezar je rekel, da hoče najpred zmagati sovražnikovo vojsko brez vojvode, potem pa sovražnega vojvodo brez vojske. Po jako Hudej ali neodločivnej bitvi pri Ilerdi (med pirinejskimi gorami in reko Ebronom) je pompejeva poveljnika Afranija in Petreja v tako zadrego pripravil, da sta se mu morala brez novega boja podati. Poveljnikom in častnikom je Cezar dozvolil, da so šli na Grško k Pompeju, ostali vojščaki pa so po večem prestopili v njegovo vojsko; le nekateri so izročili orožje ter šli domu. Vrnivši se v Italijo, je med potjo podjarmil vporno mesto Masilijo; a njegov podpoveljnik Kurijon mu je pokoril Sicilijo in Sardinijo.
Mnogo plemenitnikov, ki so v prvem strahu zbežali iz Kima, se je prepričalo, da se nimajo bati ne za svoje življenje, ne za svoje imetje, ter so se zopet domu vrnili. Tudi starešin se je bilo toliko zbralo, da so mogli zborovati. Ljudstvo pa je Cezarja, ki se je ravno povrnil v Kirn, volilo za konzula za leto 48. pr. Kr.
Med tem se je bil Pompej dobro pripravil za vojsko. V vzhodnih deželah, kjer je še iz poprejšnjih časov imel mnogo prijateljev in zaveznikov, nabral je črez šestdeset tisuč pešcev, sedem tisuč konjikov in pet sto bojnih ladij. V Solun pribežalo je toliko starešin (črez dve sto) in druzih plemenitnikov, da bi človek rekel: ves Kirn se je tje preselil. Ali ravno tolika množica rimske gospode ni bila Pompeju po volji, kajti vsakdo je hotel svetovati in ukazovati, a živeli so razsipno in mehkužno , kakor doma. Tako življenje v vojaškem taborji je le slabilo vojsko. Vtrjeni Cezarjevi vojščaki, ki so bili vajeni trpeti največe pomanjkanje, so se kar čudili prelepim pom-pejevim šatorjem, v katerih si našel dragocenih preprog in raznoterih drugih stvari, kakoršnih je bilo tadaj le po hišah bogatašev videti. Tu so mladi rimski plemenitniki po cele noči pijančevali in razsajali.
Konec leta 49. pr. Kr. je Cezar z enim delom svoje vojske v Brunduziji šel na ladje ter se prepeljal prek morja v Ilirijo, kjer se je bil Pompej pri Dirakiji (sedanjem Draču) vtaboril. Slavni zmagovalec Galcev je bil tu v strašnej nevarnosti , ker se ostali njegovi vojščaki zarad slabega vremena niso mogli takoj za njim pripeljati. Ladje, ki jih je bil po nje poslal, je večidel vihar razbil, nekoliko pa so jih sovražniki polovili. Že so se plemenitniki v pompejevem taborji veselili, da bo Cezar poginil; a oni, da se bodo po Rimu šopirili
in gospodarili, kakor olb sulinih časih. Hrahri poveljnik se je tadaj za sužnika preoblekel, in v temnej noči hotel je na malej ladijci sam iti v Italijo po vojščake. Ko se je brodar obotavljal voziti po razburjenem valovji, mu je Cezar ponosno rekel: „Nič se ne boj, saj pelješ Cezarja in njegovo srečo!“ — Brodar se je vdal, ali morje je bilo tako nemirno, da so se kmalu morali vrniti. Naposled mu je pa vendar zvesti Antonij prišel na pomoč s tremi legijami starih vojščakov in osem sto konjikov. Toda Cezar niti zdaj ni bil kos mnogo-brojnim svojim nasprotnikom. Po mnogih krvavih bojih v di-raškej okolici moral se je umakniti črez gore v Tesalijo, kjer je mislil počakati nove pomoči iz Italije. Mladi plemenitniki pa niso hoteli čakati in prisilili so Pompeja, da jih je kar takoj peljal za Cezarjem v Tesalijo.
Pri P ar salu ste (1. 48. pr. Kr.) obe vojski vkup zadele, le mala reka je ločila drugo od druge. Pompej je imel sedem in štirdeset tisuč pešcev in sedem tisuč konjikov, Cezar pa le nekaj črez dvajset tisuč pešcev in komaj tisuč konjikov. Da si je Pompej imel mnogo močnejšo vojsko, vendar se je obotavljal iti črez reko; ali naposled se je le moral vdati prevzetnim plemenitnikom, ki so se že naprej prepirali, kdo da bo po cezarjevej smrti kako službo dobil. Prišedši na drugi breg, je Pompej svojo vojsko tako postavil, da je dolga vrsta pešcev z enim koncem stala prav pri reki, a na drugem koncu branili so jih konjiki. Pompeju nasproti je Cezar svoje vojščake ravno tako razvrstil; ali ker je sprevidel, da mala peščica njegovih konjikov ne bode mogla užugati sedemkrat večo število nasprotnih jahačev, namestil je zdaj dve tisuč najboljših pešcev ter jim ukazal, naj sovražnike, med katerimi je bilo mnogo rimskih gizdalinov, v obraz zbadajo. Bitvo je začel Cezar s svojimi izurjenimi in vtrjenimi pešci, ki se niti večega števila nasprotnikov niso ustrašili. Y tem pa so pom-pejevi konjiki udarili na Cezarjeve in jih kmalu razgnali. Že so mislili priti nasprotnikom za hrbet in jih od zadaj napasti, ali tu se jim je vprla mala četa hrabrih pešcev, ki so z ostrimi svojimi sulicami brez usmiljenja mahali po gladkin obrazih plemenitne mladine, ki se je bala grdih brazgovin. Y malo trenutkih so plemenitaški konjiki v največem diru bežali na vse strani, zmagovalni junaki pa so šli za njimi ter so od zadaj udarili na pompejeve pešce. Zdaj se je začelo strašno klanje, v katerem je Cezar slavno zmagal mnogo večo vojsko svojih nasprotnikov.
Toda še ni bilo vse zgubljeno; plemenitniki bi se bili z velikim številom vojščakov lahko zopet zbrali in začeli novo
bitvo, ko bi bili imeli pravega poveljnika. Ali Pompej je prehitro obupal. Kakor hitro je zapazil, da njegovi konjiki beže, bežal je tudi on. Premagana vojska se je po malem zbirala v ta-borji. Ves' zamišljen in prepaden je Pompej sedel v krasnem šatorji, kar prileti vojščak in mu poroči, da so sovražniki ravno pridrli črez prvi nasip. „Torej tudi v taborji so že!“ je obupno vzkliknil nesrečni vojvoda in hitro vrže raz sebe lepi škrlatasti plašč, obleče prosto vojaško obleko, zasede konja in z naj zvestejšimi tovarši zgine v temnej noči.
Kmalu potem je Cezar z naskokom vzel ves sovražni tabor, v katerem je uplenil bogate zaklade, denarja in drugih dragocenih stvari. Petnajst tisuč pompejevih vojščakov je poginilo na bojišči, blizu dvajset tisuč pa se je vdalo zmagovalcu, ki je bajé le dve sto svojih junakov pogrešal.
Pompej je šel najprej v mesto Lariso, a odtod skozi tem-pejsko dolino k morji. Tu je dobil ladjo, ua katerej se je prepeljal v Amfipolj, kjer je pa le eno noč ostal. Takoj drugo jutro je odjadral dalje proti otoku Lesbu po svojo soprogo Kornelijo. Le-ta je mislila, da je Cezar po nesrečnej bitvipri Dirakiji že do dobrega užugan in je težko čakala zmagovalnega svojega moža. Ko jej je torej glasnik prinesel poročilo o bitvi pri Farsalu, je omedlela ter se zgrudila na tla. Komaj pa se je zopet zavedla, plane vsa divja iz hiše in leti k morju svojemu možu nasproti, ki je ravno stopil na suho. Nesrečni Pompej jo je tolažil, da je sreča minljiva, in kogar danes, zapusti, jutri mu je zopet mila.
Na Lesbu se je nekoliko dni mudil, potem pa zopet bežal dalje proti vzhodu. Šel je v Malo-Azijo; ko je pa videl, da so ondešnje dežele in mesta vse prestopile na Cezarjevo stran, odpeljal se je prek morja v Egipt, kajti nadja.1 se je, da ga bode mladi Pompej dobro sprejel, zato ker je njegovemu očetu povrnil kraljevi prestol. Ali jako se je bil zmotil. V Egiptu so takrat namesto mladoletnega kralja vladali: njegov varh Potin, njegov učitelj Teodot in poveljnik Ahilaj. Ti trije so dolgo ugibali, kaj da bi z bežečim Pompejem začeli, dokler ni zgovorni Teodot tako-le modroval: „Ce Pompeja ne pustimo v deželo , mogel bi se nad nami maščevati, kadar bo zopet dobil kako oblast; če ga pa pustimo, zamerili se bomo mogočnemu Cezarju. Najbolje bo torej, da ga prijazno sprejmemo, potem pa ubijemo; kajti prikupili se bomo Cezarju, a Pompeja se nam ne bode več treba bati! Saj veste, dodal je smehljaje se, da mrtvi ne grizejo.“ — Ostala dva svetovalca sta ta predlog odobrila in sklenili so nesrečnega Pompeja umoriti. Poveljnik Ahilaj se je z nekoliko vojščakov v malem čolniču
peljal Pompeju nasproti in pozdravivši ga y imenu svojega kralja, mu je rekel, da ni varno z veliko ladijo peljati se do brega, ker je morje ondot jako plitko. Povabil ga je torej, naj blagovoli stopiti k njemu v čolnič, v katerem je bil tudi nek rimski vojščak Septimij. Pompej, ki se ni nič hudega nadjal, poslovil se je pri žalostnej svojej soprogi in dragem sinčeku ter s štirimi tovarši šel v egiptovsko ladjo, ki se je takoj odpeljala proti bregu.
Dolgo časa bilo je v čolnu vse tiho, nihče ni niti besedice zinil. Tu vpre Pompej svoje oči ves začuden v Septimija in mu pravi: „Prijatelj, meni se zdi, da te poznam. Ali nisva bila nekdaj skupaj v vojski?“ — Septimij je le z glavo prikimal in zopet je bilo vse tiho, kakor v grobu. Pompej vzame ploščico v roke in jel se je učiti govoj, s katerim je mislil kralja Pto-lomeja pozdraviti. Prišedši do kraja, podal je svojemu tovaršu roko, da bi lože stopil na suho, ali v tem mu Septimij od zadaj porine meč v hrbet, a spredaj je Ahilaj mahnil po njem. Ko je Pompej videl, da se mu bliža smrtna ura, zavil se je	v svoj plašč	in	mirno je sprejemal krvave	vdarce,
dokler	se ni mrtev zgrudil na tla. Tako je leta 48.	pr. Kr.
na dan pred svojim rojstnim dnevom poginil nekdaj tolikanj slavni	Pompej, ki so	ga	zvali „velikega“. Morilci so	mu odrezali	glavo, truplo	pa	so nago pustili na obrežji,	kjer je
mnogo radovednega ljudstva zijalo vanj. Pri mrliču je žalosten stal pompejev zvesti služabnik Filip, ki ni pustil, da bi divje zveri požrle mrtvo telo njegovega gospodarja. Ko so se ljudje razšli, spral je krvaveče truplo, potem pa je ob morskem bregu pobiral razmetani les neke razbite ladije ter ga znašal na grmado. Tu stopi pred njega star Rimljan, ki je tudi nekdaj služil v pompejevi vojski in ga ogovori: „Kdo si ti, ki narejaš grob slavnemu Pompeju?“ — „Njegov služabnik“, mu odgovori blagi Filip. Na to pravi Rimljan dalje: „Daj, naj se tudi jaz vdeležim pokopa, da si nekoliko olajšam težko svoje srce. Pri tolikej nesreči dozvoli mi vsaj srečo, da z lastnimi rokami pokopljem truplo preslavnega rimskega poveljnika.“ — Zdaj sta sežgala mrtvo truplo, pepel sta pokopala, a na grob sta položila kamen z napisom: „Tukaj počiva slavni Pompej.“
Tri dni potem je zmagovalni Cezar prijadral v Egipet in je v Aleksandriji stopil na suho. Že so ga malodušni morilci na bregu čakali ter mu izročili pompejevo glavo in njegov pečatni prstan, nadjaje se bogatega plačila. Toda blagemu Cezarju gnjusilo se je grdo dejanje in jel se je britko jokati nad žalostno osodo moža, ki je nekdaj bil tolikanj slaven in
mogočen; ki je bil njegov prijatelj, njegov zet. Morilcem je odločno odrekel pričakovano darilo in kmalu je Egipčanom pokazal, kdo da je.
Poprejšni egiptovski kralj je na smrtni postelji naročil, naj njegov sin Ptolomej vzame svojo sestro Kleopatro za ženo in da naj oba skupaj vladata. Ker mladi kralj ni hotel ravnati po očetovej želji, vnel seje med njim in Kleopatro prepir, kdo da bode zasedel prestol. Vsak je imel svojo stranko in svojo vojsko, ki ste se ravno hoteli spoprijeti, ko je Cezar prišel v Egipt.
Cezar je obema vojskoma ukazal, da morete odložiti orožje, potem pa je odločil, da imata brat in sestra skupaj vladati. To Egipčanom ni bilo po volji, zlasti ko so videli, da Cezar čemdalje'bolj ugaja mladej Kleopatri, ki gaje s svojo lepoto in ljubeznivostjo popolnoma omamila in za se pridobila. Kmalu se je ves narod vzdignil zoper mogočnega rimskega poveljnika ter ga napadel v aleksandrijskem gradu. Bistroumni Cezar je takoj po svojem prihodu spregledal veliko nevarnost in hitro je dal kraljevi grad, v katerem je bival, od vseh strani močno vtrditi. Egiptovsko bojno brodovje je dal sežgati, a v bližnje rimske pokrajine je poročil, naj mu hitro pošljejo vojščakov in ladij na pomoč. Ko vstajniki nikakor niso mogli na suhem užugati Cezarja, hoteli so njegovim na morji zapreti vhod v Aleksandrijo. Še so našli nekoliko starih ladij in s temi so vzeli pred mestom ležeči otok Par, ki je z nasipom bil zvezan s kraljevim gradom. Po tem nasipu je Cezar s svojimi vojščaki šel na otok, da bi od ondod zopet premagal Egipčane. Le-ti so se med tem hitro pripeljali Rimljanom za herbet in jih s tako silo napadli da jih je črez štiri sto potonilo. Cezar sam je pri tej priliki bil v smrtnej nevarnosti. Skočil je namreč iz nasipa v svojo ladijo, a ko se je ta jela potapljati, skoči v morje in plava kakih sto korakov daleč na drugo ladijo in je srečno ušel svojim sovražnikom, ki so z ostrimi puščicami za njim streljali. Kmalu na to je iz Sirije prišla vojaška pomoč. Zdaj je Cezar z vso svojo močjo napadel egiptovskega kralja v njegovem taborji in ga je do dobrega premagal. V jako hudem boji poginilo je mnogo Egipčanov, drugi pa so bežeči potonili v reki Nilu, v katerem je poginil tudi mladi Ptolomej. Tako je Cezar zmagal v tako zvanej aleksandrijske j vojski. Pri požaru zgorelo je v Aleksandriji mnogo prelepih poslopij, med katerimi je pač najbolj škoda bogate knjižnice, ki je bila takrat največa na svetu. Cezar je kraljestvo pustil lepej Kleopatri in njenemu
mlajšemu bratu, ali morala sta priznavati Rimljane za svoje vrhovne gospodarje.
Ko se je bil Cezar že devet mescev mudil v Egiptu, došlo mu je poročilo, da je bosporski kralj Farnak, sin slavnega Mitridata, s silno vojsko prihrumel v Malo-Azijo. Farnak bi bil rad ponovil kraljestvo svojega očeta in zadnje rimske zmešnjave zdele so se mu kot najugodnejša prilika za to. Že je vzel velik kos Ponta in Kapadokije, a pri Nikopolji premagal je rimskega namestnika Kalvina. Y Malej-Aziji naseljeni Talijanci, ki so se bali, da ne bi okrutni bosporski kralj razsajal in moril, kakor nekdaj njegov oče, so hitro poslali svoje poslance k Cezarju ter ga prosili, naj jim, kakor hitro mogoče, pride na pomoč. Cezar se je kar takoj z eno legijo vojščakov napotil prek Sirije in Kilikije v Pont. Pri Zeli zadel je na prevzetnega sovražnika in v petih dneh ga je popolnoma užugal. O tej nenavadno hitrej zmagi je Cezar starešinstvu v Rim poročil s temi kratkimi besedami: „Prišel sem, videl sem in sem zmagal“ (latinski: veni, vidi, vici). Farnak je moral vse povrniti, kar je v Malej-Aziji osvojil, a ko ga je kmalu potem njegov služabnik umoril, ga je v bosporskej državi nasledil njegov po poli brat Mitridat, ki je bil Cezarjev prijatelj.
Zdaj še le se je Cezar vrnil v Rim, kjer je ljudstvo jako nemirno postajalo, kajti ni vedelo, pri čem da je, ko zmagovalca toliko časa ni bilo domu. Prišedši v Rim je Cezar pomiril razdraženo ljudstvo, svojim sovražnikom je velikodušno odpustil, prijatelje pa je bogato obdaril. Takoj na to se je pripravljal na pot v Afriko. Tu so se po bitvi pri Farsalu zbirali najtrdovratniši plemenitniki ter dobili pomoč od nu-midijskega kralja Jubo, ki je že prej premagal Cezarjevega podpoveljnika Kurijona. V Afriko sta tudi pribežala pompejeva Sinova Knej in S ek st ter najzvestejši branilec stare republike, Katon.
Stari Cezarjevi vojščaki so takrat bili v Kapui in so že nejevoljno čakali plačila, da se potem razidejo vsak na svoj dom. Kar pride ukaz, da morajo odriniti v Afriko. To je stare junake tako razkačilo, da so se očitno vprli zapovedi svojega poveljnika. Vzdignili so se ter šli naravnost v Rim po plačilo. Ko so se bili zbrali na martovem trgu, stopi Cezar med nje in jih z ostrim glasom vpraša, kaj da hočejo. Nekoliko v zadregi mu odgovoré, da hočejo biti odpuščeni. Na to jim Cezar odvrne: „Dobro, meščani, odpuščeni ste! kadar bom z drugimi vojščaki zmagal in se v slovesnem triumfu povrnil, dal vam bodem zemljišč in druzih daril.“ — To jih
je ganilo; kajti nikakor niso pustili, da bi novinci potemnili njihovo dosedajno bojno slavo, a oni, da bi jih morali gledati kot priprosti „meščani“, za katere se nihče več ne zmeni. Eekli so, da niso „meščani“, ampak da hočejo ostati vojščaki ter so ljubljenega svojega poveljnika prosili, naj jih vzame seboj v Afriko.
Plemenitniki so med tem nabrali deset legij pešcev, dvajset tisuč okretnih afrikanskih konjikov in sto in dvajset slonov. Za poveljnika so izvolili stanovitnega republikanca Katona, ki je med njimi imel največ veljave. Ali pošteni Eaton je sam sprevidel, da ni za to, ter je vrhovno poveljništvo dobro-voljno prepustil zvedenemu Metelu Scipijonu. Cezar zopet ni imel dosti ladij, da bi mogel vso svojo vojsko ob enem seboj vzeti ter se je le s tremi tisuči pešcev in sto in petdeset konjikov prepeljal v Afriko. Ko je pri Adrimotu stopil na suho, se mu je spodletelo in padel je na tla. Da ne bi praznoverni vojščaki v tem videli slab pomen, je bistroumni Cezar hitro vskliknil: „Afrika, držim te, moja si!“ — Po malem so se še ostali vojščaki za njim pripeljali in 1. 46. pr. Kr. mogel je s petnajst tisuč mož iti na bojišče. Pri Tapsu je (6. aprila 46. pr. Kr.) zadel na mnogo veče število nasprotnikov, ki so ravno hiteli vtrdeti vsoj tabor. Skušeni Cezarjevi vojščaki so sami sprevideli, da bode težek boj, če sovražniki svoje delo dovršč. Zato niso čakali povelja svojega vojvode, ampak kar sami so trobca prisilili, naj zatrobi in z vso silo so vsi ob enem udarili na nepripravljeno plemenitaško vojsko. Zastonj jih je Cezar prosil, naj blago ravnajo z nasprotniki, ki so itak njihovi rojaci. Vojščaki so dobro vedeli, da se bodo sovražniki, ki so jih že enkrat na Grškem užugali, zopet drugod zbrali, če jim to pot ujidejo; in kdo ve, kako bo takrat. Zato so brez usmiljenja udrihali po njih in jih baje petdeset tisuč pobili, med tem ko je Cezarjevih vojščakov nek le petdeset poginilo.
Po tej slavnej zmagi je Cezar šel proti Utiki, glavnemu pribežališču plemenitnikov. Tu je zapovedoval pošteni Katon in s prva je mislil mesto braniti. Ko je pa videl, da prebivalci niso za to, je sam pomagal mnogim plemenitnikom, da so še ob pravem času ušli na ladije, in rad bi jim dal seboj tudi lastnega sina, ali ta se nikakor ni hotel ločiti od ljubljenega očeta. Katon je tedaj sprevidel, da je konec rimske republike, zato ga ni več veselilo živeti in sklenil se je sam usmrtiti, kar po nazorih poganskih modrijanov ni bilo greh.
Proti večeru se je okopal, potem pa je s svojimi prijatelji šel k obedu. Po jedi je še nekoliko posedel in pri
kozarcu sladkega vinca se je s svojimi gosti o marsičem pogovarjal. Kar vstane, se milo poslovi in gre v svojo spavnico. Tu je dvakrat prav pazljivo prečital platonov spis o neumrjoč-nosti duše in hotel je zgrabiti za meč. Ali ni ga mogel najti; skrbni sin mu ga je skril. Zdaj je začel po hiši razsajati in vkljub vsem prošnjam in bridkemu jokanju sina in prijateljev ni odjenjal, dokler mu niso povrnili meča. Ko ga je imel v roči, je veselo vskliknil: „Zdaj sem zopet sam svoj gospodar“, prijateljem pa je rekel, naj oežć. Na to je malo zaspal, a že o polnoči je vstal, zaprl vrata ter si z vso močjo oster meč porinil v srce.
Kmalu potem je Cezar prišel pred Utiko , kjer so ga brez vpora pustili v mesto. Jako je žaloval nad Katonom, kajti mislil ga je za se pridobiti. Njegovega sina ni preganjal, marveč mu je pustil vse očetovo premoženje. Po katonovem izgledu usmrtili so se tudi drugi odlični plemenitniki, nekateri pa so bežali na Špinjoisko, kamor sta tudi ušla oba pompe-jeva sinova,' Sekst in Knej, ki sta se ondi pripravljala na novo vojsko.
Ko se je Cezar zopet povrnil v Kirn, so se njegovi privrženci s starešinstvom skušali, kdo da ga bo bolj odlikoval in častil. Podelili so mu za deset let neomejeno diktatorsko oblast nad celo državo ter mu dozvolili, da je poleg konzulov •sedel na zlatem stolu, in da ga je vedno dva in sedemieset liktorjev spremljevalo. V spomin na zmago pri Tapsu je starešinstvo napravilo štiridesetdnevno svečanost, razen tega pa je Cezar svoje zmage v Galiji, v Egiptu, v Pontu in v Afriki štiri dni zaporedoma praznoval s slovesnimi obhodi ali triumfi. Pri teh svečanostih je slavljeni diktator v državno blagajnico shranil dva in sedemdeset miljonov tolarjev gotovega denarja in dve tisuč osem sto dva in dvajset zlatih vencev. Pri obhodih vozil se je na zlatem vozu, katerega je vleklo četvero belih konjičev; a nosila, na katerih so po mestu kazali podobe slike in druge vplenjene reči, bile so pri vsakem triumfu iz druge snovi. Tako so n. pr, galski plen zložili na nosila od citronovega lesa, afrikanski pa na nosila od slonove kosti. Slabo znamenje pa je bilo, ko se je Cezarju, gredočemu mimo tempeljna Fortune, boginje sreče, zlomila os njegovega voza in se je moral v drugi voz presesti. Slovesni obhod se je končal na kapitolu z zahvalno molitvijo v tempeljnu boga Jupiterja, ki je bil prvi varh rimske države. Na to je Cezar ljudstvo pri dva in dvajset tisuč mizah pogostil z naj uku 3-nišimi jedili in pijačami; a povrh tega je med petdeset tisuč meščanov razdelil žita in olja, ter vsakemu dal po dvajset
» . *:
tolarjev gotovega denarja. Vsakemu prostemu vojščaku je plačal po tisuč tolarjev, častnikom pa še več. V tem so iz Španjolske dohajala poročila, kako se tam od dne do dne množč nezadovoljni republikanci, in Cezar je moral še enkrat iti na bojišče.
Po zadnjej afrikanski vojski sta pompejeva sinova Knej in Sekst z mnogimi plemenitniki in privrženci republikanske ustave bežala na Španjolsko, kjer je takrat Cezarjev zvesti privrženec Kaši j bil za namestnika. Le-ta je z jako surovim ravnanjem svoje vojščake tako razdražil, da so se mu vprli ter pridružili pribeglim plemenitnikom. To je pompejeva sinova ohrabrilo in jela sta se pripravljati na novo vojsko. V kratkem sta nabrala trinajst legij vojščakov, med tem ko jih je Cezar le osem seboj pripeljal. Dne 17. marca 1. 45. pr. Kr. se je pri Mundi vnela zadnja pa najhujši bitva, kar jih je bilo za čas meščanskih vojsk. Cezar je bil v smrtnej nevarnosti in je pozneje sam priznal, da se tu ni bojeval za slavo ampak za življenje. Njegovi vojščaki jeli so se nazaj pomikati in že je bilo misliti, da ga bo to pot sreča zapustila. Kar skoči s konja in se gologlav zaleti med prve vojščake, rekoč: „Sram vas bodi, da hočete svojega starega vojvodo tema fantalinoma izročiti!“ — S tem ogovorom jih je z novega ohrabril in sam se je med njimi tako junaško boril, da je njegov ščit bil že skozi in skozi prestreljen od sovražnih puščic. Že se je začelo mračiti in še nisi mogel reči, čigava da bode zmaga. Tu je Cezar zapazil, da je nasprotni poveljnik L abijen mali oddelek svoje vojske poslal nazaj v tsbor in hitro si zmisli zvijačo. Vskliknil je namreč: „Sovražniki beži!“ in njegovi vojščaki so od veselja s tako silo udarili na svoje nasprotnike, da so le-ti res jeli bežati. Cezar je zopet zmagal. Na krvavem bojišči poginilo je čres trideset tisuč njegovih sovražnikov. Poginil je tudi pompejev sin Knej; njegov mlajši brat Sekst pa je zbežal v gore.
S to zadnjo zmago je Cezar dovršil meščansko vojsko in odslej je on bil edini največi oblastnik v rimskej državi, kjer so z nekdanjimi krepostmi zginile tudi stare republikanske svobode. Že po bitvi pri Farsalu, a zlasti po pompejevej smrti so v Eimu Cezarja na vso moč odlikovali ter mu podelili čem dalje večih pravic, katere si je itak bil že sam prisvojil. Starešinstvo mu je dovolilo, da sme vojsko napovedati in mir sklepati s komkoli in kadarkoli sam hoče. Na to so ga za pet let izvolili za konzula, a za eno leto za diktatorja; starešinstvo pa mu je za celo življenje podelilo tribunsko oblast z vsemi pravicami, ki so jih kdaj ljudski tribuni imeli. Da
bi mu njegovi veljavni prijatelji ne zavidali, je vsakemu preskrbel kako dobro državno ali duhovensko službo. Kako so ga po njegovej vrnitvi iz Afrike častili ter mu podelili diktatorsko oblast za deset let, smo že prej povedali. Gostbe, darila in sijajne veselice, kakoršnih do tadaj Rimljani še nikdar videli niso, so popolnoma omamile spačeno ljudstvo, ki ni več maralo za državljanske pravice.
Prišedši iz Španjolske je Cezar zopet obhajal slovesni obhod in dozvolil je isto čast tudi svojim legatom ali podpoveljnikom. Starešinstvo pa je sklenilo slavnemu zmagovalcu na čast praznovati petdesetdnevno svečanost. Zvali so ga „očeta domovine“ ter mu v tempeljnu boga Kvirina poslavili podobo z napisom: „Nepremagljivemu bogu“. Mesec v katerem se je rodil, so prekrstili v Julij, kakor se še dandanes zove. Zdaj so ga tudi volili za dosmrtnega imperatorja ter mu s tem podelili vrhovno oblast nad celim rimskim vojaštvom in državno blagajnico. Konzulstvo so mu podaljšali še za deset let, diktatorstvo pa do smrti. Nazadnje je boječe starešinstvo celó sklenilo, da Cezarjevo povelje toliko velja, kolikor postava; in kadarkoli je odslej kdo kako državno službo nastopil , moral je s prisego obljubiti, da se nikdar ne bode vpiral Cezarjevim ukazom. Akoravno ga še niso zvali kralja, je Cezar vendar imel večo moč, nego marsikteri kralj. Kadarkoli se je očitno pokazal, boli-si v starešinstvu, na sodišči, ali v gledišči, vselej je sedel na zlatem stolu, ogrnjenim s škrlatastim plaščem. Po sklepu prepokornega starešinstva so se vprihodnje tudi denarji kovali z njegovo podobo. Da bi se mu ne očitalo, da je odpravil republiko, skliceval je ljudske shode ter se vedno s starešinstvom posvetoval. Toda skrbel je, da so le njegovi najzvestejši privrženci in služabniki postali starešine, katere je pomnožil na devet sto ; ljudstvo pa je itak le to sklenilo, kar je on hotel. Ko je Cezar toliko moč dosegel, nameraval je vse rimske dežele ob sredozemnem morji do dobrega zediniti v jedno velikansko državo in odpraviti vse razločke med italskimi državljani in prebivalci ostalih pokrajin. Hotel je po vsej velikanskej državi vpeljati isto vero, iste postave, iste novce, isto mero in vago i. t. d. Koledar je popravil s tem, da je vsakemu četrtemu letu dodal en dan; navadno leto štelo je, kakor prej po 365 dni, prestopno (vsako četrto) pa 366 dni.
Akoravno je Cezar z blagim ravnanjem in modrimi postavami mnogo odlične gospode za se pridobil, za kralja oklicati se le ni smel. Ravno zato pa, ker je po tej časti toliko hrepenel, je konečno tudi on poginil pod maščevalno roko
svojih nasprotnikov. Istemu Cezarju se ni varno zdelo, kar naravnost v narodnem shodu prositi kraljeve krone; zato je po svojih najzvestejših prijateljih dal poizvedeti, če hi se ljudstvo takemu predlogu vpiralo, ali ne. Najprej so na njegovo podoho djali zlato krono , ali ljudski tribun jo je treščil ob tla, a predrzneže je dal zapreti, kar je ljudstvo z velikim veseljem in krikom odobravalo. Drugikrat je Cezar pri nekej svečanosti kakor navadno sedel na zlatem prestolu, ogrnjen s škrlatastim plaščem in okinčan z lovorjevim vencem. Tu stopi konzul Antonij pred njega in mu ponudi kraljevo krono. Ljudstvo je kar strmelo, nihče ni zinil besedice, le sem ter tje si mogel slišati kak skriven zdihljej. To videti, Cezar ni hotel sprejeti nevarnega dani, a predrznemu Antoniju je ponosno rekel: „Nesi jo na kapitol bogu Jupiterju, kajti le on je kralj.“ — Zdaj je zvitemu diktatorju od vseh strani donela tisučera slava in razdraženo ljudstvo se je zopet potolažilo.
Po teh nevspešnih poskusih so si malovredni prilizovalci /.mislili drugo zvijačo. Cezar se je pripravljal na maščevalno vojno zoper Partijance, ki so v Mezopotamiji leta 53. pr. Kr. premagali rimsko vojsko ter ubili njenega poveljnika Krasa. Da bi tudi drugim narodom pokazal moč rimske države, mislil je na poti proti vzhodu najprej napasti Dačane in Gete; in ko bi bil premagal Partijance, hotel je skozi Hirkanijo iti nad Skite in druge narode, ki so stanovali od črnega in hva-linskega morja proti Severju; naposled pa je nameraval, še Germane spraviti pod svojo oblast ter se prek Galije vrniti v Italijo. Dokler so se za te velikanske naklepe delale priprave, so Cezarjevi prijatelji razglasili, da so duhovniki v svetih sibi-linskih knjigah našli prerokovanje, da bode le kralj mogel ugnati Partijance. Svetovali so torej, naj Cezar v Italiji ostane diktator, nad ostalimi rimskimi pokrajinami pa naj se mu podeli kraljeva oblast. Ko je bilo videti, da ljudje takemu predlogu ne bodo nasprotovali, je Cezar na dan 15. marca 1. 44. pr. Kr. v mestno hišo, ki jo je Pompej sezidal, sklical starešinstvo, da bi se o tem posvetovalo.
Med tem se je zbralo nekoliko mož, ki nikakor niso bili zadovoljni s Cezarjem in njegovimi naklepi. Prvi je bil Kasij Longin. Odlikoval se je kot poveljnik in po krasovej smrti je ubranil Sirijo proti Partijancem. Y domačej vojski se je bil s početka pridružil Pompeju, po bitvi pri Farsalu pa se je bližal Cezarju, ki mu je sicer odpustil, ali zaupal mu ni. To je občutljivega Longi n a razžalilo in sklenil se je maščevati. Da bi svoj namen lože izpeljal ter si dobil zaveznikov, rekel je, da hoče rešiti stare republikanske svobode. Toda prav za prav Občna zgodovina II.	15
je bilo njemu tako malo mar za republikansko ustavo, kakor njegovim tovarišem, ki so se vsak iz kakega druzega vzroka zarotili zoper Cezarja. Edini, ki je iz pravega svobodoljubja pristopil k zaroti, je bil Marko Brut, katonov zet. S prva je sovražil Pompeja zato, ker mu je ob sulinib časih očeta ubil; pozneje pa se mu je le pridružil, kajti zdel se mu je za obstanek ljudovlade manj nevaren nego Cezar. Bil je pošten in plemenit domoljub ter obdarovan z lepimi duševnimi zmožnostmi, s katerimi se je prikupil vsem strankam. Cezar se je od nekdaj na vso moč prizadeval, da bi ga za se pridobil, in pri Farsalu je svojim vojščakom jako naročal, da morajo varovati Bruta, ki je vpompejevej vojski bil med prvimi. Takoj po bitvi pa ga je dal k sebi pozvati ter ga odlikoval kakor najboljega prijatelja. Leta 46. pr. Kr. ga je v Kirnu za pre-torja imenoval. Brut se je po malem vdal v nove razmere, in Cezarja je iskreno spoštoval kot svojega dobrotnika. Na maščevanje niti mislil ni, in gotovo se ne bi bil vdeležil moritve, da niso nekateri odločno rekli, da brez njega ne pristopijo k zaroti. To je Kasija primoralo, da si ga je skušal pridobiti, kar se mu je le počasi posrečilo. Najprej je na podobo tistega Bruta, ki je nekdaj zapodil prevzetnega kralja Tarkvinija, zapisal te-le besede: „O, da si ti živ!“ — Potem je pustil na bratovem stolu listek z napisom; „Brut, ti spiš!“ drugo pot pa: „Ti nisi Brut!“ —Tudikasijeva žena, ki je bila bratova sestra, je morala svojega brata po malem ščuvati na Cezarja ter ga tako pridobiti za zaroto, h katerej je naposled tudi nekoliko njegovih tovaršev pristopilo.
Akoravno se je Brut na videz kazal mirnega, na tihem ga je le skrbelo; kajti dobro je sprevidel nevarnost, v katero se je podal. Doma se je po cele ure zamislil, a po noči je večkrat v spanji kviško planil in se zbudil. Njegovo ženo Porcijo jelo je skrbeti in vedno je silila v njega, naj jej pove, kaj da ga tako vznemiruje; ali zastonj. Da bi mu pokazala, đa ni taka, kakoršne so druge žene, se je nekega dne v kopelji sama z ostrim nožem ranila in, ko jej jena to njen mož pritekel na pomoč, rekla mu je: „Vidiš, kako trpim, in ti si tega kriv! Mislil si, da sem priprosta ženska, ki ne zna niti najmanše stvarce zamolčati, niti najmanjše bolečine pretrpeti. Zdaj si se prepričal, da sem tudi jaz junakinja. Kes je, da sem žena; toda hči sem slavnega Katona!“ — Brut seje kar čudil moškej odločnosti svoje žene in jej razodene vse skrivnosti svojih tovaršev.
Drugi imenitniši zarotniki so bili: Decim Brut, ki je bil Cezarjev podpoveljnik in nekoliko časa namestnik v Galiji;
Trebonij, ki je Cezarju skoraj v vseh vojskah zvesto služil; iServilij Kaska, katerega je Cezar priporočil, da je postal ljudski tribun; in neki Tulij Cimber. Nihče od teh ni bil s Cezarjem zadovoljen. Tulij Cimber ga je črtil zato, ker mu je brata v prognanstvo poslal; Kaska je hotel kar takoj imeti kako visoko službo; Trebonij je bil lakomen; Decim Brut pa se je zarotnikom zato pridružil, ker je rad imel, če je bilo vsak čas kaj novega. Cela zarota štela je šestdeset mož, in ti so sklenili, da bodo dne 15. marca 1. 44. pr. Kr. Cezarja ubili v starešinstvu, ki mu je ravno imelo podeliti kraljevo oblast.
Cezarju se niti dozdevalo ni, v kolikej nevarnosti da je. Pred ta večer bil je pri nekem prijatelju v goste povabljen in ko so tu med drugim tudi menili, kakošna smrt je pač najbolja, rekel je, da tista, ki se je človek ne nadeja. Taka smrt bila je njemu namenjena. Prijatelji so mu večkrat svetovali, naj nikamor ne hodi brez telesne straže; ali vselej jim je zavrnil, da rajši umrje, nego da bi moral vedno varovati svoje življenje. Tudi pred Brutom so ga svarili, ali ni si dal dopovedati. Neki vedeževalec mu je prorokoval, da 15. marec za njega ni varen dan. Njegovej ženi pa se je tisto noč pred tem sanjalo, da je svojega moža vsega krvavega imela v naročji. Drugo jutro ga je torej na vso moč prosila, naj doma ostane, in ko niti pri daritvi ni bilo ugodnih znamenj, je Cezar že hotel Antonija prositi, naj sejo odpove.
Zarotnike, ki so se bili že oborožili in zbrali v pom-pejevej kuriji (mestni hiši ali zborovalnici), jelo je skrbeti in. poslali so Decima Bruta gledat, zakaj da Cezarja ni. Ko mu je Cezar vse odkritosrčno povedal, jel se je Brut posmehovati. Kebel mu je, da bi bilo jako nespametno čakati, dokler bi se Kalpurniji kaj boljega sanjalo ter da bi starešinstvo jako razžalil, če bi ga ne bilo v sejo, v katerej ga mislijo za kralja oklicati. Cezar, ki ni mogel dočakati kraljeve krone, dal se je pregovoriti. Komaj stopi na ulico, in že sreča vedeževalca, ki mu je nesrečo prerokoval. Smehljaje se mu pravi: „15. marec je že. tu!“ — „Ali še ni minul!“ mu zavrne prorok. Kmalu potem se je skozi veliko množico ljudi prerii grški modrijan in mu posilil neko pismo, v katerem je bila vsa zarota popisana, rekoč: „Kar takoj pročitaj ta list, kajti v njem so pisane imenitne stvari, ki se tebe tičejo.“ — Cezar je skusil čitati ali ni mogel zarad velike gnječe. Obdržal pa je list v roči in prišel je ž njim v zborovalnieo. Antonij, ki ga je spremljeval, zaostal je v veži, kjer ga je Trebonij zadržal, in Cezar je sam stopil v starešinstvo. Kraj pompejeve podobe se je vsedel na svoj zlati prestol. Zbrani zarotniki se
mu spodobno naklonijo in se vstopijo okoli njega, kakor da bi mu hoteli kaj povedati. Tulij Cimber poprime prvi besedo in prosi diktatorja, naj mu pomiluje brata ter dovoli, da se zopet domu povrne. Cezar mu prošnje ni hotel uslišati in je celo nejevoljen postal, ko so tudi ostali zarotniki va-nj silili in ga prosili za Cimbra. Le-ta pa ga zgrabi za vrat in mu z obema rokama potegne plašč z rame. Cezar je začel vpiti, ali v tem ga Kaska z ostrim bodalom od zadaj napade in, ko bi trenil, zabliskali so se noži ostalih zarotnikov. Ko je Cezar med njimi zapazil tudi svojega ljubljenca Marka Bruta, je bridko zdihnil: „Kaj tudi ti, moj sin!“ — Po teh besedah pa se je zavil v plašč in tri in dvajsetkrat ranjen, se je mrtev zgrudil na tla. Tako je poginil „najslavniši Rimljan“.
Antonij in Oktavijan,
Kmalu se je pokazalo, da rimski narod ni več imel ne uma ne srca za svobodno ljudovlado ter da mu je bil ljubši kralj ali cesar, ki bi mu dajal žita in veselic.
Ko je bilo strašno dejanje dovršeno iu so zarotniki s krvavimi bodali stopili na trg ter oklicali staro svobodo, se je ljudstvo nejevoljno od njih odvrnilo ter se molče razšlo. Predrznim morilcem je vpadlo srce. S krdelom oboroženih gladijatorjev zaprli so se na kapitolski grad, v katerem so čakali, kaj da bode starešinstvo sklenilo. Zdaj se je konzul Antonij, ki se je bil v prvem strahu skril, zopet ohrabril in že je mislil, kako da si bode prilastil tako moč, kakoršno je Cezar imel. Šel je tedaj k njegovej vdovi Kalpurniji in jo pregovoril, da mu je izročila vsa pisma rajncega diktatorja; pridobil je za se konjaniškega poveljnika Lepida, ki mu je s krdelom svojih vojščakov prišel na pomoč; a iz tempeljna boginje obilnosti vzel je trideset miljonov tolarjev, ki jih je bil Cezar ondi shranil ter namenil za vojsko na Partijance. Na to je tretji dan po cezarjevej smrti (dne 17. marca 1. 44. pr. Kr.) sklical starešinstvo, da bi se posvetovalo, kako ohraniti mir in red v državi. Bilo jih je nekoliko, ki bi bili radi ovrgli vse, kar je Cezar naredil; ali temu se je vpirala velika večina ostalih starešin, zlasti pa Antonij, ki je dobro vedel, da bi potem skoraj vsi količkaj veljavni možje in isti starešine zgubili svoje službe. Tu se je oglasil zgovorni Cicerón in nasvetoval, naj starešinstvo odobri vse Cezarjeve naredbe, ob enem pa naj sklene, da se morilci ne bodo preganjali. Ta pomirovalni predlog bil je vsem po volji in potrdili so ga brez daljnega pričkanja.
Republikanci so se sicer nadjali boljših vspehov, vendar pa so bili za zdaj zadovoljni; vsaj starešinski sklep nikogar ni žalil, a kraljeva oblast je bila le odpravljena. Ljudstvo se je vdalo, gospoda pa je v svojih domačih druščinah zarotnike čemdalje bolj častila kot hrabre junake in rešitelje republi • kanske ustave.
Toda premeteni Antonij je vedel splošno mnenje kmalu drugače napeljati ter v ljudstvu iz novega obuditi jezo na diktatorjeve morilce. Že ko je razglasil, da je Cezar v svoje) oporoki vsakemu meščanu volil po petnajst tolarjev in da je prelepe svoje vrtove prepustil za javna sprehajališča, so se ljudje živo spominjali sprejetih dobrot in jeli so preklinjati hudobne zarotnike; stari vojščaki pa so se rotili,. da bodo strašno maščevali smrt slavnega poveljnika. Brut jih je hotel potolažiti in se izgovarjal, da tudi on priznava Cezarjeve zasluge in da ga gotovo nihče ni toliko ljubil, kakor on, ali ljubezen do domovine da mu je le prva in najsvetejša stvar. Y tem je starešinstvo sklenilo Cezarju napraviti slovesen pogreb ter ga z največo svečanostjo pokopati. Antonij je dal nalašč zato na trgu napraviti lepo pozlačeno kapelico, a v njo postaviti bogato okinčeno posteljo, pred katero je bila nameščena Cezarjeva vojaška oprava in še krvavo njegovo oblačilo, v katerem je poginil. Dolga vrsta žalujočih pogrebcev je počasi stopala proti kapelici in, ko so truplo ubitega diktatorja položili na posteljo, začele so se raznotere mrtvaške svečanosti, s katerimi je rimsko ljudstvo rajncega častilo, kakor kakega boga. Tu stopi Antonij na govornico in v dolgem in jako umetno zloženem govoru je hvalil Cezarjeve redke zmožnosti in velike njegove zasluge s tako milo in živo besedo, da se je neštevilna množica zbranega ljudstva jela glasno jokati.
Ko je ljudstvo zopet nekoliko potihnilo, šel je Antonij v kapelico in pred posteljo je nadaljeval svoj govor rekoč: „Yidite, tu na mrtvaškem odru leži mož, ki po vsej pravici zasluži, da ga tolikanj spoštujete! Častili in odlikovali ste ga tako, da niste bolj mogli! Morali ste si izmisliti novih imen, da je bilo moči označiti veliko oblast, ki ste mu jo poverili. Primerjevali st-' ga istim bogovom, a zvali ste ga svojega prijatelja, svojega varha in očeta domovine. Kdo torej ne bi žaloval za njim ? — In kake smrti je umrl tolike slave in hvale vredni mož? Ali ga je mar vročica popadla? Ali so ga leta težila? Ali ga je mar ranila ostra puščica sovražnih Partijancev, ali je iznemogel v druzih vojskinih nadlogah? — Ne; vse to ga ni zadelo! Marveč tisti, ki so ga bogovi varovali v največih nevarnostih , poginil je doma v mestu, za
latero je vedno skrbel, da bi se polepšalo in povečalo, in da bi od dne do dne raslo telesno in duševno blagostanje njegovih prebivalcev. Malodušni morilci, ki so svoja bodala pod obleko skrita imeli, so zavratno ubili slavnega zmagovalca, katerega nikdar nobeden sovražnik ni mogel užugati. Ear se ni posrečilo ne predrznemu Španjolcu, ne surovemu Galcu, niti verolomnemu Egipčanu, to so izvršili nehvaležni in laž-njivi prijatelji. — Junak vseh junakov! poginil si na mestu, na katerem si iste tvoje morilce večkrat pomiloval! Kolikokrati si nas s tvojo gladko besedo prepričeval ravno tu, kjer zdaj mrtev ležiš! In kjer si nekdaj obhajal slovesne obhode, zdaj se ne ganeš več! Tvoji lasje še krvavé, a tvoja oblačila raztrgala so bodala grdih izdajalcev!“ —
Y tem vzame Antonij Cezarjevo obleko, jo kaže zbranemu narodu in šteje bodeže. Ljudstvo je kar kipelo od jeze in tisočere kletve so donele preplašenim morilcem na ušesa. Da bi nemirne ljudi še bolj naščuval zoper zarotnike, dal je Cezarjevo truplo tako vzdigniti, da je vsa množica še enkrat videla mrtvo obličje slavnega diktatorja. Eazdraženi pogrebci so komaj čakali konec svečanosti in, ko se je truplo imelo sežgati, hiteli so v bližnje hiše in kjer je kdo kaj lesenega našel, bod-si klop, ali stol, ali kako drugo orodje, zgrabil je ter nesel na kup, da bode tem veča gromada poveličala slavo obožavanega oblastnika. Ogenj, ki je imel vpepeliti Cezarjevo truplo, bil je toliki, da je sosednja hiša jela goreti in se je bilo bati splošnega požara. Tu je Antonij namestil stražo okol gromade, da bi ubranil veče nesreče. Ali besno ljudstvo seje le prerilo do ognja in stari vojščaki so na njega pometali svoje orožje, gospe pa svoj najdraži lišp, da bi spodobno častili „največega Bimljana.“ Najpredrzniši pa so iz švigajočega plamena vzeli ogorke ter ž njimi divjali po mestu, da bi požgali hiše Cezarjevih morilcev. Komaj da jih je Antonij odvrnil od tacega naklepa. Zarotniki so še ob pravem času zbežali iz mesta, žalujoče ljudstvo pa se je po dnevi in po noči shajalo okol gomile, ki je krila vpepeljeno Cezarjevo telo.
Ko je premeten Antonij ljudstvo za se pridobil, hotel so je tudi starešinstvu prikupiti, da bi potem lože dosegel skrivne svoje namene. Hlinil se je iskrenega republikanca in prosil, da naj bi si smel vstrojiti telesno stražo, ki bi ga branila proti mogočnim privržencem rajncega diktatorja. Dovoljeno stražo si je kmalu pomnožil na šest tisuč mož in začel se je čemdalje bolj samolastno obnašati. Kar mu je kaj dobička obetalo, to je ukazal brez obzira na starešinstvo, kateremu se je izgovarjal, da ravna po zaostalih Cezarjevih pismih. Temu
se nihče ni upal ustavljati, kajti starešinstvo je takoj po ce-zarjevej smrti potrdilo vse njegove naredhe, kakor smo že prej povedali. Antonij je zdaj prodajal državne službe in pravice, in nabral si je toliko denarja, da ga on in njegova nesramna žena Ful vij a nista več štela, ampak vagala sta ga kakor žito. Že sije mislil, da ga v celej državi ni mogočnišega in ve-ljavnišega moža od njega; vtem je mladi O k ta vij prišel v Eim, da bi nasledil premoženje, ki mu ga je Cezar zapustil.
Oktavij je bil vnuk Cezarjeve sestre Julije. Zadnji čas živel je v ilirskem mestu Apoloniji, kjer se je pečal z znanostmi ter čakal, da bi se pridružil vojni nad Partijance. Po Cezarju,ki ga je posinil, zval se Julij Cezar Oktavijan, a takoj po njegovej smrti se je vrnil v Kirn, da bi prevzel premoženje starega ujca, ki ga je v svojej oporoki naredil za glavnega naslednika. Ko je v Brunduziji stopil na suho , so ondešnji vojaki navdušeno pozdravljali devetnajstletnega mla-denča, in mnogo privržencev in služabnikov rajncega diktatorja se mu je pridružilo in ga spremljevalo v Eim. Tu je Oktavijan kmalu spregledal, koliko veljave ima Antonij pri ljudstvu, in zato se je takoj s početka jako mirno in premišljeno obnašal, kakor pozneje vse svoje žive dni. Da-si mu jo Antonij zapravil skoraj vso zapuščino, kolikor je je bilo v gotovih denarjih, vendar se je Oktavijan na videz ž njim sprijaznil; a da je mogel izplačati vse, kar je Cezar komu volil, razprodal je mnogo lastnega premoženja. Pogostoma je na svoje stroške dajal sijajne svečanosti, da bi se tem bolj prikupil ljudstvu, katero ga je itak rajši imelo, nego Antonija; ob enem pa se je tudi starešinstvu in plemenitnikom hlinil prijatelja ter si tako na vse strani iskal zaveznikov, ki bi mu pomagali spodriniti nevarnega nasprotnika.
Y tem se je vladohlepni Antonij na vso moč poganjal, da bi mu na šest let podelili cisalpinsko Galijo, kjer je takrat Cezarjev morilec Decim Brut bil rimski namestnik. Ko mu torej starešinstvo ni hotelo prošnje uslišati, se je predrznež obrnil na ljudski zbor in ta mu je omenjeno pokrajino takoj podelil ter mu ob enem dovolil vojsko, da bi mogel od ondod spoditi Decima Bruta.
Komaj se je bil Antonij napotil proti cisalpinskej Galiji, jeli so njegovi nasprotniki v Kirnu z vsemi močmi rovati proti njemu; mladi Oktavijan pa je okol sebe zbiral stare Cezarjeve vojščake. V starešinstvu se je, kakor ob katilininih časih, zopet oglasil zgovorni Cicerón in z vso silo lepe govorniške umetnosti treskal je zoper Antonija, kateremu je z ostro svojo besedo več škodoval, nego drugi njegovi sovražniki z orožjem.
Govoril je v vsem štirnajst govorov, ki so jih primerjali tistim, s katerimi je slavni grški govornik Demosten nekdaj svoje rojake ščuval na makedonskega kralja Filipa. Zato so tudi te ciceronove govore a oper Antonija zvali „filipinske govore.“ -Cicerón je s svojo zbadajočo in šibajočo besedo mnogo omahljivih in preplašenih starešin iz novega ohrabril ter jih naposled pregovoril, da so Antonija oklicali za izdajalca domovine ter mu napovedali vojsko.
Antonij je med tem užugal Decima Bruta, mu vzel cis-alpinsko Galijo ter ga zagnal v dobro vtrjeno Mutino, katero je ravno oblegal, ko so mu iz Birna poročili najnovejši sklep starešinstva. Konzula Panza in Hircij sta bila z državno vojsko že na poti, a po ciceronovem nasvetu pridružil se jima je tudi Oktavijan s svojimi vojščaki. Da bi mladega Oktavijana še bolj za se pridobili, so ga plemenitniki imenovali za pro-pretorja ter mu podelili konzulsko oblast; dovolili so mu, da je prihajal v starešinstvo ter ondi nasvete dajal; a kar je storil, vse so mu potrdili. Antonij je bil še pri Muti ni, ko je konzul Panza prvi na njega udaril (1. 43. pr. Kr.). Vojščaki, ki so se nekdaj pod slavnim Cezarjem skupaj vojaštva učili, so zdaj v jako hudem boji drug zoper druzega divjali. Konzul Panza je bil hudo ranjen in če tudi mu je proti večeru Oktavijan prihitel na pomoč, to pot je zmaga bila antonijeva. Nekoliko dni potem se je prav pod mutinskim zidom začela druga bitva, v katerej je pa Antonij bil tako hudo tepen, da je bežal črez Alpe v transalpinsko Galijo, kjer je njegov prijatelj Lepid bil za namestnika. Toda v istem boji je poginil zmagovalni Hircij, med tem ko je njegov tovarš Panza v Bo-noniji za rano umrl.
Oktavijan, ki je takoj po cezarjevej smrti na tihem hrepenel po vrhovnej oblasti, je že prej sprevidel, da ne bode mogel ob enem užugati vladohlepnega Antonija in plemenit-nike, ki so po vsej sili hoteli vzdržati ljudovlado. Zato se je s prvega oklenil plemenitnikov in se hlinil republikanca, zdaj pa s svojimi vojščaki ni hotel iti za Antonijem , za katerim je starešinstvo itak poslalo Decima Bruta, ampak jel se je poganjati za konzulat. Njegovi poslanci so šli v Bim in so starešinstvo prosili, naj ga ljudskemu zboru predloži za konzula. Ko so jim starešine prošnjo odrekli, zgrabi oktavijanov stotnik za meč in jim zažuga rekoč: „Če mu vi nočete podeliti konzulske oblasti, mu jo bo pa ta-le dal!“ — Kmalu potem je Oktavijan osem legij vojščakov peljal proti Bimu. Ljudstvo ga je bilo veselo, plemenitniki pa so se ga bali. Starešinstvo ni vedelo, kaj storiti; eni bi se mu radi pokorili,
drugi so se mu hoteli vpreti; Cicerón, hi so ga nekdaj zvali odeta domovine, zginil je, kakor hitro je najmanjšo nevarnost zapazil. Nekateri so skušali vojščake podkupiti, ali bilo je zastonj. S strahom in trepetom so tedaj čakali oktavij ano vega prihoda; še le, ko so se vojščaki mirno vtaborili na martovem. polji in niso po mestu morili in požigali, se je plemenitnikom preplašeno srce nekoliko pomirilo. Oktavijan se je polastil državne blagajnice in je vojščakom odštel plačo, ki jim -jo je starešinstvo obljubilo predno so šli proti Mutini, potem pa je mirno čakal, kako se bodo volitve končale. S takim dostojanstvenim ponašanjem se je ljudstvu in vojščakom še bolj prikupil in navdušeno so ga izvolili za konzula prej, nego je spolnil svoje dvajseto leto.
Zdaj Oktavijan ni več tajil, kaj da namerava; očitno je pokazal, da si šteje za največo in najsvetejšo dolžnost kaznovati morilce svojega strica Cezarja. Starešinstvo , ki je prej pomilostilo zarotnike, moralo je ta sklep preklicati ter začeti pravdo zoper vse, ki so se vdeležili Cezarjevega ubojstva. Drugi konzul Pedij je vodil preiskavo, Oktavijan pa je s svojimi vojščaki šel ob jadranskem morji proti mestu Bononiji, da bi se ondi sprijaznil z Antonijem , svojim prejšnjim nasprotnikom.
Antonij je po nesrečnej bitvi pri Mutini s svojimi vojščaki bežal črez Alpe in se je v Galiji združil z ondotnim rimskim namestnikom Lepidom. Le-ta se je starešinstvu nasproti hlinil dobrega republikanca, skrivaj pa se je z Antonijem dogovarjal, kako bi se maščeval nad Cezarjevimi morilci. Antonij in Lepid sta zdaj oba skoraj nabrala tri in dvajset legij pešcev in deset tisuč konjikov ter se vrnila nazaj v gornjo Italijo, ki sta jo v kratkem spravila pod svojo oblast. Nasprotno vojsko sta popolnoma užugala in razkropila. Decim Brut je s prvega s krdelom konjikov bežal v gore, ali na poti v Oglej so ga izdajalci ubili, a njegovo glavo so Antoniju v dar poslali. Plemenitniki in privrženci stare ustave so se zdaj, kakor nekdaj proti Cezarju, zbirali na Grškem in v Malej-Aziji, kjer sta Marko Brut in v vojaštvu jako zvedeni K a sij nabirala veliko vojsko.
Antonij in Oktavijan sta dobro velela, da vsak za se republikancem nikakor nista kos; hotela sta se torej najprej med seboj pomiriti in blizu Bononije sta določila mali otok neke reke, kjer se bosta sešla. Na severni breg je Antonij pripeljal pet legij vojščakov in z ravno tolikimi je Oktavijan stal na nasprotnej strani. Ko sta vsak od svojega brega do otoka napravila most črez reko, je Lepid, ki je bil obema pri-
t
jatelj, šel na otok in ogledal, če je vse varno in ni nikjer nobeden nasprotnik skrit. Na to ste se vojski postavile vsaka ob svojem mostu, Oktavijan in Antonij pa sta šla k Lepidu in vsi trije so med seboj sklenili „drugo zavezo treh mož“ ali drugi triumvirat.
Cele tri dni so se ti možje ali triumviri na otoku posvetovali, kaj jim je storiti, da bi republikansko stranko do dobrega zatrli in uničili. Najprej so sklenili, da si bodo vrhovno oblast za pet let med seboj razdelili. Oktavijanu so določili Afriko, eisalpinsko in transalpinsko Galijo, a Lepidu Španijo in konzulat za prihodnje leto. Oktavijan in Antonij sta imela združiti svoje vojske ter skupaj iti prek jadranskega morja nad Bruta in Kasija. Vojščakom so obljubili, da jih bodo po dovršen ej vojski naselili v Italiji v petnajsterih najlepših mestih ter jim dali zemljišč in povrh še dobro plačo v gotovem novcu. Da bi te svoje namene mogli doseči, so triumviri sklenili pomoriti^ svoje nasprotnike ter jim pobrati vse njihovo premoženje. Že pri shodu na otoku so sestavili prvi popis izobčenih državljanov in niso prizanesli niti najbližnjim svojim sorodnikom. Med izobčenimi je bil tudi govornik Cicerón, katerega je Antonij bolj črtil, nego vse ostale svoje sovražnike.
Ko so triumviri to pogodbo podpisali in s prisego potrdili, so z mnogobrojnimi svojimi vojščaki stopali proti Rimu. Konzulu Pediju so naročili, da mora še pred njihovim prihodom dati pomoriti sedemnajst starešin in med njimi tudi Cicerona. Kmalu so se morilci razšli po hišah , da izvršč strašno povelje ; iznenadeno ljudstvo pa je bilo kar groza, kajti nihče ni vedel, kolikim je smrt namenjena. Le Cicerón in še nekateri, ki se od trdosrčnih zaveznikov niso nadjali milosti, so po noči zbežali iz mesta. Ko so drugo jutro mogočni triumviri s silno vojsko prišli v Rim, sklicali so kar takoj narodni zbor, ki jim je brez ugovora moral pri tej priči potrditi oblast, katero so si na shodu pri Bononiji sami prilastili; Na to se je začela krvava sodba. Močne vojaške straže niso pustile nikomur ne iz mesta, ne v mesto, a hlapčevski beriči so na hišnih oglih pribijali plošče, na katerih so bila zapisana imena na smrt obsojenih meščanov. Poseben ukaz žugal je s smrtjo vsakemu, ki bi se predrznil skriti kakega izobčenca, a za vsako obsojeno glavo obetal je svobodnemu Rimljanu po dve tisuč, sužniku pa po tisuč tolarjev ter svobodo in državljanstvo po vrh. Še niso poginili nesrečneži, ki so po prvem popisu bili obsojeni, in že so po oglih razobešali nove plošče z novo vrsto razobešencev; in tako se je od dne do dne množilo število tistih, katerim krvoločni triumviri niso dali več ži-
veti, Ibodi-si zato, ker so ljubili nekdanjo republikansko ustavo, bodi-si da so mogočneži trebali bogatega njihovega premoženja. V krvavem popisu ^čital si tudi imena lepidovega brata in antonijevega strica. Število pomorjenih Rimljanov je težko določiti; poginilo pa je bajé do tri sto starešin in dve tisuče vitezov. Kakor ob strašnih sulinih časih, tako se niti zdaj ni gledalo ne na rod, ne na prijateljstvo; potrgane so bile vse vezi, ki nas vežejo druzega k druzemu v domačej rodbini, in v državnej družbi ter nas ločijo od divje zveri, ki ne pozna ne vere, ne zakona. Trdosrčni beriči in leni potepuhi so v celih četah hodili po mestu, in kjer so zasačili kakega nesrečnega izobčenca, tam so ga ubili. Niti domača ognjišča niti oltarji v božjih tempeljnih niso morilcem bila dosti sveta mesta, da bi jih odvrnila od krvavega djanja. Mrtve glave razpostavljali so po glavnem trgu, trupla pa so pometali v Tibero ali so jih psom in grabežljivim pticam za hrano dajali. Poštenemu človeku se je kar gnjusilo, ko je videl, da so nezveste žene izdajale svoje može, malopridni sinovi svoje očete, neposlušni posli in sužniki svoje gospodarje, zapravljivi dolžniki svoje upnike. Iz gole dobičkarije so spačeni ljudje hladnokrvno ubijali drug druzega in v surovosti in neusmiljenosti so celo prekosili divje zveri; ali niti tadaj ga ni bilo gršega in nesramnišega človeka nego je bil triumvir Antonij in njegova hudobna žena Pulvija.
Cicerón, ki bi imel prvi poginiti, je srečno ušel iz mesta na svojo kmetijo, od koder je mislil iti prek morja k ostalim republikancem. Že so ga njegovi sužniki nesli v zaprtej nosilnici k morji, kar jih med potjo napade druhal surovih vojščakov , katere je vodil tribun Lena. Tega je Cicerón enkrat pred sodnijo zagovarjal in mu življenje rešil; ali to je bilo hudobnemu poveljniku malo mar in brez milosti je svojega nekdanjega dobrotnika pri tej priči ob glavo djal. Ko so mo rilci odsekano glavo prinesli Antoniju, jo je maščevalni triumvir najprej dal svojej ženi, ki je z največo zadovoljnostjo in radostjo z ostro iglico zbadala mrtev jezik, potem pa jo je naglavnem trgu postavil na govornico, iz katere je Cicerón tolikokrat govoril zbranim svojim rojakom. Tako je poginil najboljši rimski govornik v štir in šestdesetem letu svoje starosti (1. 43. pr. Kr.).
Po dovršenih moritvah sta Antonij in Oktavijan z veliko vojsko šla proti vzhodu nad pobegle republikance. Le-ti so se pod svojima poveljnikoma Bratom in Kasijem že dolgo pripravljali na vojsko in so v bogatih malo-azijskih mestih še hujši morili in ropali nego njihovi nasprotniki v Kirnu. Kasij se je sam hvalil, da Kodjanom ni druzega pustil, nego solnce
na nebu. Ko so republikanci zvedeli, da sta Antonij in Okta-vijan odrinila na Grško , šli so z mnogobrojnimi vojščaki iz Sard proti severju ter se.črez helespontsko morsko ožino prepeljali na evropejska tla. Da-si so njihovi vojščaki bili vajeni orožja in je zlasti Kasij bil jako dober poveljnik, je vendar Bruta skrbelo, kajti ves*' ga je pekla, da je svojega največega dobrotnika zavratno umoril in podoba ranjenega Cezarja mu je bila vedno pred očmi. Nekega dne pa se mu je zdelo, da je sam Cezar vstal iz groba, da se maščuje nad grdim svojim izdajalcem.
Bilo je ob Helespontu pozno po noči. Vojščaki so v ta-borji pospali, vse je bilo tiho in temno* le Brut je v svojem šatorji še bdel in pribrlečej lampici premišljeval o prihodnjej vojski. V tem je nekaj zašumelo, vrata se odpro in grozna pošast stopi molče pred njega. Brut.se ozre v čudno podobo in jo pogumno vpraša: „Kdo si, ali si bog ali človek, in po kaj si prišel?“ — Pošast mu odgovori: „Jaz sem tvoj hudi duh; pri Filipih se zopet vidiva.“ — Podoba je zginila, Brut pa je poklical svoje služabnike in jih prašal, če so kaj culi: ali nihče ni ničesar ne videl, ne slišal. Drugo jutro povedal je čudno prigodbo svojemu tovaršu Kašlju, ki mu pa ni hotel verjeti, ampak rekel mu je odkritosrčno, da je ono podobo le v jako živej svojej domišljiji videl.
Pri F i 1 i p i h v severnej Makedoniji so se republikanci vtaborili v jako ugodnem kraji, kajti na dveh straneh so jih gore varovale, na jugu jih močvirje ločilo od morja in le proti zahodu se je razprostiralo široko polje. Tu sta Antonij inOktavijan napravila svoj tabor, ali bila sta vvelikej zadregi, ker nista imela zdrave vode in jima je tudi živeža pomanj-kovalo. Zvedeni Kasij je to takoj spregledal in rad bi bil boj tako dolgo odlašal, dokler bi se pri nasprotnikih ne začele bolezni in lakota. Ali med tem je premeteni Antonij dal prek onega močvirja prav na tihem delati nasip in tod je z enim oddelkom vojske po noči šel na drugo stran in se vtrdil na nekem homcu. Zdaj ni bilo republikancem več varno odlašati in začela se je (1. 42. pr. Kr.) huda bitva, kajti obe stranki ste imeli po sto tisuč dobro izurjenih vojščakov. Na enem koncu bojeval se je Kasij zoper Antonija, na drugem pa Brut zoper oktayijanove podpoveljnike. Oktavijan sam se hi mogel boja vdeležiti, ker je zunaj taborja bolan ležal. Skušeni Antonij je svojega nasprotnika popolnoma užugal in ga celo iz njegovega taborja prepodil. Kasij se je z malim krdelom ostalih vojščakov umeknil na neki hribček ter čakal poročila od svojega tovarša. Kar zapazi v mraku četo hitrih konjikov,
ki so ravno proti njemu jahali. Mislé da so nasprotniki, dal se je rajši od svojega služabnika prebosti, nego da bi jim živ prišel v pest. Ali komaj se je hrabri vojvoda mrtev zgrudil na tla, prinesli so mu konjiki veselo porodilo o brutovej zmagi. Kepublikanci so s Kasijem zgubili svojega najboljega poveljnika. Ko je Brut cul o njegovej smrti, je s solznimi očmi zdihnil: „Zadnji Bimljan je poginil.“
Še ni bilo odločeno, čigava da bode konečna zmaga. Brut bi bil rad čakal do spomladi, ali njegovi vojščaki silili so va-nj in niso odjenjali, dokler se ni odločil za boj. Dvajseti dan po prvej bitvi se je pri Filipih na istem mestu začela druga. Hrabri Antonij je nasprotnike popolnoma premagal in jih na vse strani razkropil. Brut, kateremu se je prej to noč bajé prikazala ista pošast, kakor pri Helespontu, prehodil se je sam s svojim ’mečem. Po njegovem izgledu so se tudi drugi veljavni možje republikanske stranke sami usmrtili in rimskej ljudovladi je za vselej odzvonilo.
Po odločilnej bitvi pri Filipih je Antonij s svojo vojsko šel v Azijo, da bi vse vzhodne dežele pokoril oblasti mogočnih triumvirov; Oktavijan pa se je vrnil v Italijo, kjer je. med stare vojščake imel razdeliti obljubljena zemljišča.
Prišedši v Malo-Azijo začel je Antonij po starej svojej navadi jako razuzdano in požrešno živeti. Koderkoli je hodil, povsod so ga spremljevali godci, piskači, glumači in plesalci ter mnogo druge podobne druhali, ki se je prav po hlapčevsko prilizovala in plazila okol prevzetnega nečimerneža ter mu kadila, kakor kakemu bogu. Sam Antonij se je najrajši primerjal vinskemu bogu Bahu, katerega je najbolj častil. Pri slovesnem vhodu v mesto Efez bil je za Baha oblečen, njegovi spremljevalci pa so predstavljali manje njemu podložne bogove. Tako je kmalu zopet zapravil velike zaklade, ki so mu jih malo-azijska mesta morala plačevati. Nekemu citrarju je podaril dohodke četverih mest, a kuharjem je za dobro jed dajal cele graščine. Najbolj razuzdano pa je živel, ko se je bil seznanil z lepo egiptovsko kraljico Kleopatro. Le-ta je bila Kasiju poslala svoje brodovje na pomoč. Zarad tega jo je mogočni Antonij pozval pred se v kilikijsko mesto Tars na odgovor. Zvita kraljica je dobro vedela, kako treba tacega samopašnika zaslepiti in omečiti. Y zlatej ladiji s srebrnimi vesli in škrlatastimi jadri se je odpeljala prek morja. Oblečena je bila za Venero, boginjo lepote, a sedela je na mehkih blazinah v prekrasnem šatorji, ki je bil ves z zlatom izvezan. Dečki preoblečeni za male bogove so jej z dragocenimi ma-halci hladili zrak, mlade device so jej dvorile ter zažigale
prijetno dišečega kadila in lepe žene so kot morske boginje sedele pri veslih in pri krmilu. Piščalke in harfe pa so se iz ladije razlegale daleč na okoli ter oznanovale prihod prelepe kraljice. Y takej sijajnosti se je Kleopatra pripeljala na kili-kijsko obrežje, kjer jo je čakala neštevilna množica radovednega ljudstva ter jo spremljevala dalje ob reki Kidnu do Tarsa.
Ko je Antonij čul, da je egiptovska kraljica prišla, pozval jo je k sebi v goste; ali premetena Kleopatra mu je poročila, da mora prej on k njej priti. Vljudni Antonij se je vdal ter šel na zlato ladijo. Toda lepa kraljica ga je s svojo ljubeznjivostjo, z izvrstno postrežbo in prijetno zabavo tako omamila, da je pozabil na svojo čast in svojo ženo ter se kakor kaki sužnik vklanjal tistej Kleopatri, katero je k sebi na dogovor pozval. Zdaj ni več maral za vojno nad Parti-jance, ki so zopet prekoračili rimsko mejo, ampak šel je z egiptovsko kraljico prek morja v Aleksandrijo.
S takim sramotnim in zlasti za vladarja nespodobnim obnašanjem se je Antonij jako zameril Rimljanom, ki so zato tem bolj slavili treznega in pametnega Oktavijana. Le-ta je, vrnivši se v Italijo, med izslužene vojščake delil obljubljena zemljišča. Ali ker je bilo vojščakov mnogo, moral je nekaterim tadanjim posestnikom po sili jemati njihova polja. Tu je antonijeva žena Pulvija nagovorila svojega svaka Lucija, da se je vprl Oktavijanu ter se poganjal za izgnane posestnike, ki so po krivici zgubili svoje kmetije. V Peruziji so se uporniki zbirali in Pulvija se je nadjala, da se bode tudi njen mož' iz Aleksandrije vrnil domu, ali zastonj. Oktavijan je kmalu prišel s silno vojsko pred Peruzijo, jo okol in okol oklenil ter upornike prisilil, da so se mu podali. Obljubil jim je sicer, da jih bo pustil iti, kamor bo kdo hotel; ali štiri sto odličnih Rimljanov, po večem vitezov in starešin, je pa vendar le dal ubiti. Pulvija je zbežala na Grško, kjer je še enkrat videla svojega moža, ki jo ni nič kaj prijazno sprejel; a kmalu potem je umrla.
Antonij in Oktavijan, ki bi bila rada drugdruzega spodrinila in bi bil vsak sam gospodar nad celo državo, sta se vnovič sprijaznila, ko sta se po smrti prepirljive Fulvije v Brunduziji zopet videla. Tje je tudi Lepid prišel, in vsi trije možje so ponovili staro svojo zavezo ter si iz novega podelili vesoljno rimsko državo. Antonij si je izprosil bogate vzhodne dežele, Oktavijan je obdržal zahodne pokrajine, Lepid pa je dobil Afriko. Da bi se ponovljeno prijateljstvo še bolj vtrdilo,
je Oktavijan lepo in pridno svojo sestro Oktavijo dal Antoniju za ženo.
Komaj je Antonij zopet odrinil v vzhodne dežele , moral je Oktavijan peljati vojsko zoper Seksta Pompeja, sina slavnega poveljnika. Sekst je po bit vi pri Filipih z ostanki republikanske stranke šel v Sicilijo, katero si je popolnoma osvojil. Ker je bil precej močan, se je nadjal, da se bodo triumviri pri delitvi na brunduzijskem shodu tudi njega spomnili. Ali zmotil se je, triumviri niso na njega niti mislili. Da bi se jim maščeval, osvojil je še Sardinijo in Korsiko, ter ni iz nobenega svojih treh otokov pustil žita v Italijo voziti. V Kirnu se je vsled tega začela velika dragina in lakota , in triumviri so se le morali s Sekstom Pompejem pogajati. Na shodu v Misenu so mu pustili Sicilijo, Sardinijo in Korsiko, a povrh so mu dali še Peloponez ter mu obljubili povrniti celo očetovo premoženje (črez tri miljone tolarjev) proti temu, da bode Italijo in Kirn z žitom preskrbel. Kmalu pa so jeli na Pompeja tožiti, da ne spolnuje misenske pogodbe, in Oktavijan je moral z vojsko iti nad njega. S po-četka se je Pompej hrabro vpiral Oktavijanu, kateremu Antonij in Lepid nista hotela poslati pomoči. V tem je vrli oktavijanov poveljnik Vespazijan Agripa nabral veliko brodovje, med katerim je bilo tudi nekoliko antonijevih ladij in v dveh pomorskih bitvah pri Milah in pri Mešani je (1. 36. pr. Kr.) svojega nasprotnika popolnoma užugal. Sekst Pompej je bežal v Malo-Azijo, ali v Miletu so ga vjeli in na antonijevo povelje ob glavo djali.
Zdaj je Lepid prišel iz Afrike in jel je rodovitno Sicilijo sebi lastiti. Toda premeteni Oktavijan je šel v njegov tabor in z bogatimi obljubami privabil je vso nasprotno vojsko na svojo stran, malodušnega poveljnika, ki je pred njim na kolena padel, pa je poslal v Circeje. Tu je Lepid kot veliki duhovnik (pontifex maximus) čisto pozabljen živel do leta 12. pr. Kr.
Po teh dogodbah je Oktavijan le še čakal prilike, da t)i mogel tudi druzega triumvira odpraviti ter sam postati edini in neomejeni vladar nad vesoljno rimsko državo. In ni mu bilo treba dolgo čakati, kajti med tem, ko so v Kirnu njega od dne do	dne bolj častili in	odlikovali, je Antonij	po malem
zgubil vso	veljavo. Leta 36.	pr. Kr. je	sicer šel	nad Parti-
jance, ali	bojeval se je jako	nesrečno,	in moral	se je brez
vspeha nazaj vrniti, ko mu	je poginilo	blizu pet	in dvajset
tisuč vojščakov in mu je zmanjkalo hrane. Šel je zopet na kraljevi dvor v Aleksandrijo, kjer je čemdalje bolj razuzdano
in potratno živel. Pridno svojo ženo Oktavijo poslal je domu in hotel se je za zmiraj od nje ločiti, sam pa se je rajši gostil in veselil pri gizdavej Kleopatri. Pri velikih svečanostih bil je oblečen bliščeče in sijajno , kakor kaki azijatski kralj, ali pa je v opravi vinskega boga sedel na zlatem prestolu poleg Kleopatre, ki se je kazala kot prva in najviša egiptovska boginja. Nazadnje se je tako spozabil, da je egiptovskej hraljici in njenim otrokom podaril dežele , ki so si jih Rimljani z lastno krvjo pridobili.
To je bilo le preveč. Ko je o teh svojih naredbah poročil v Rim, je starešinstvo kar takoj napovedalo vojsko Kleopatri (1. 32. pr. Kr.), ali prav za prav Antoniju, katerega pa ni hotelo imenovati. Antonij se niti zdaj ni streznil. Njegovi vojščaki so se že zbirali na Grškem, on pa se je med potjo s Kleopatro mudil pri veselicah in svečanostih, katere so raznotera grška mesta njemu na čast napravljala. Y Ateni je Kleopatra pri veselej gostbi trdila, da more za eno samo večerjo potrositi šestdeset tisuc tolarjev. Antonij pa je stavil, da ona tega ne more. Tu si sname bogata kraljica iz svojih ušes bisere, ki so več veljali, nego kaka dežela, in jih hladnokrvno vrže v kupico kisa. Ko so se biseri v ostrem kisu raztopili, izpije Kleopatra kupico in dobila je stavo.
Y Akarnaniji pri Akciji ste (1. 31. pr. Kr.) oktavijanova in antonijeva vojska zadeli druga na drugo. Na obrežji stali so pešci in konjiki, na morji pa se je zibalo mnogobrojno brodovje. Kleopatra, ki še nikdar ni videla morske bitve, je Antonija prosila, naj bi se njej za ljubo odločil za boj na morji. Pokoren Antonij jej željo vstreže; ali komaj se je bitva začela, je boječa Kleopatra na svojej ladiji zbežala proti domu. Kakor hitro je Antonij zapazil, da se je ladija s škrla-tastimi jadri odpeljala, hitel je za njo in se za vso svojo vojsko ni več zmenil. Brodovje brez vojvode se je še nekoliko časa bojevalo, nazadnje pa se je moralo podati zmagovalnemu nasprotniku. Na suhem je antonijeva vojska sedem dni čakala povelja od svojega gospodarja; ko pa le od nikoder ni bilo nobenega glasu, je tudi ona dobrovoljno prestopila na okta-vijanovo stran.'V spomin te slavne zmage, v katerej je (dne 2. septembra 1. 31. pr. Kr.) užugal zadnjega svojega nasprotnika , je Oktavijan pri akcijskem nosu vtemelil mesto Nikopolj.
Antonij se je črez zimo na dvoru egiptovske kraljice brez skrbi gostil in veselil ter ni niti mislil na prihodnost. Kar je zmagovalni Oktavijan na spomlad 1. 30. pr. Kr. prestopil egiptovsko mejo in se z veliko vojsko bližal Aleksandriji.
Antonij se je hotel braniti, ali prepozno; vsi vojščaki, ki so mu do sedaj še zvesti ostali, so ga zapustili. Ves razkačen leti nazaj v mesto in vpije, da ga je Kleopatra izdala. Preplašena kraljica se je hitro zaprla v kamnitno rako in dala 'razglasiti, da se je usmrtila. Ko je besni Antonij to čul, ni hotel niti on več živeti, marveč zgrabi za meč in si ga zabode v srce. Leže v krvi pa sliši, da ga je Kleopatra ukanila in da še živi. Še enkrat jo je hotel videti, predno se loči od tega sveta, in na pol mrtev se je dal odnesti v njeno naročje, kjer je kmalu potem izdihnil grešno svojo dušo.
Premetena Kleopatra bi bila zdaj tudi zmagovalnega Oktavijana rada vjela v svoje zanjke, ali ni se jej posrečilo. Ko je prišel v kraljevi grad, ga je ljubeznjivo pogledovala z lepimi svojimi očmi ter se mu na vso moč vklanjala. Trezni Oktavijan se za vse to ni zmenil, ampak vzel je le bogate njene zaklade ter jej pustil življenje. Nekemu mlademu Kim-ljanu pa se je nesrečna kraljica le smilila in razodene jej, da jo zmagovalec namerava seboj vzeti in da bo pri njegovem slovesnem vhodu morala vklenjena stopati po rimskih ulicah. Take sramote gizdava Kleopatra nikakor ni hotela preživeti. Še enkrat je svoje prijateljice pozvala na večerjo, potem pa je sklenila umreti. Y najlepšej kraljevskej opravi z zlato krono na glavi sedela je zadnjikrat pri sijajnej gostbi. Tu stopi kmet v sobo in jej izroči košek lepih smokev in lepo dišečih cvetlic. Kraljica molče vzame naročeni dar, se poslovi od gostov ter se z dvema služabnicama zapre v svojo sobo. Oktavijan, kateremu so poročili čudno kraljičino vedenje, pošlje kar takoj zaupne može v grad, da bi mu Kleopatro živo ohranili za njegov triumf. Možje so šiloma razbili vrata, ali stopivši v sobo našli so kraljico v mehkih blazinah mrtvo ležati, a poleg nje na tleh ste tudi mrtvi ležali dve njeni služabnici. Y košarici je med cvetlicami bil skrit strupeni gad, katerega si je kraljica sama naročila. Ko se je bila zaprla v sobo, pritisnila je gada na prsi, da jo je pikal do smrti. Egiptovska dežela je zdaj postala rimska pokrajina, bogate zaklade pa je zmagovalec odnesel v Kirn.
Domače razmere y tej dobi.
Cezarjevi morilci so krvavo svoje dejanje zagovarjali s tem, da so hoteli rešiti republikansko ustavo. Ali kmalu se je pokazalo, da ljudstvo ni več umelo pomen tacega domoljubja. Zarotnikom, ki so na videz bili navdušeni republikanci, pridružili so se le plemenitniki in bogataši, kateri so imeli
Občna zgodovina. II.	^
slabo vest in so se bali ostre in močne vlade; pravih, poštenih domoljubov pa si mogel na prstih prešteti. Že v uvodu k temu oddelku smo naveli vzroke, ki so rodili krvave domače vojske ter podkopali staro ustavo. Neizmerno bogastvo posameznih Rimljanov, čemdalje veče število sužnikov in preobširne državne meje morale so popolnoma spremeniti nekdanje rimske razmere. Dokler si mogel rimsko srenjo v enem dnevu prehoditi, znal je vsak odrašen mož z zdravo pametjo presoditi njene potrebe in koristi; ko je pa Rim ukazoval celej Italiji in so njegovi junači jeli hoditi prek morja osvajati deželo za deželo, tedaj so državna opravila od dne do dne bila bolj zapletena in niti skušeni in učeni možje niso zmiraj pravo zadeli. Rimsko ljudstvo ni več samo presojevalo, kar so mu v občinskih shodih nasvetovali, ampak odločilo se je za tistega, kije znal svoj predlog najbolj priporočati, ali pa je potegnilo celó s tistim, ki ga je najbolj podkupil. Zgovorni in bogati možje so se zdaj drug z drugim poganjali, kdo da bo pri ljudstvu več veljave dobil. Splošna spačenost je bila čemdalje veča, poštenja in pravice pa je bilo zmiraj manj. Nazadnje je nastala tolika zmešnjava, da je le moder in mogočen vladar mogel vrediti velikansko državo, v katerej je živelo toliko raznoterih narodov, ki so vsak drug jezik govorili in so vsak druge bogove častili.
Konzuli, ki so se vsako leto menjali, niso mogli, pa se niso niti upali vstavljati se namestnikom in najemnikom, ki so odaljene dežele gulili in odirali, da je bilo groza. Kdor je dve ali tri leti v kakej pokrajini opravljal kako višo državno službo, ali je imel davke v najemu, postal je bogatin, ka-koršnih dandanes niti v največih mestih ni mnogo. Tu bomo le nekoliko primerov naveli.
Med najbogatejše Rimljane šteli so tistega Krasa, ki je s Cezarjem in Pompejem sklenil prvo zavezo „treh mož“, ali prvi triumvirat. S prva je imel le štiri sto tisuč tolarjev, pred svojo smrtjo pa jih je imel črez deset miljonov. Rekel je, da kdor ne more sam vzdrževati celo vojsko, niti bogat ni. In vse to premoženje si je pridobil v vojski, pri požarih in druzih splošnih nesrečah. Ob strašnih sulinih časih si je prav po ceni nakupil izobčencem vzetih kmetij ter jih potem obdeloval po svojih sužnikih, katerih je imel na tisuče. če je v Rimu bil kak požar, je zopet za male novce pokupil podrte hiše ter na mesto njih sezidal lepe nove palače, katere je drago prodal ali v najem dajal. Med svojimi sužniki je namreč imel mnogo zidarjev in stavbenih umetnikov, ki so mu morali brez plače zidati velikanska njegova poslopja.
Enkrat je ljudstvo pogostil pri deset tisuč mizah in mu podaril žita za tri mesce. Pri vsem tem pa je Kras bil velik stiskovec.
Bolj zapravljiv je bil bogati Lukul, ki se je v Aziji hrabro vojskoval s pontskim kraljem Mitridatom. Ko je svoje zmage v Kirnu praznoval s slovesnim vhodom, je celemu ljudstvu dal veliko pojedino, potem pa je živel za se in se ni več poganjal za državne službe. Imel je dve prelepi graščini; eno blizo Kima, drugo pa pri Neapolji. Y prvej je bival po leti, v zadnjej po zimi. Graščine so bile okinčane z najdrago-eenišimi grškimi slikami, podobami in drugimi umetnijami ter so imele vse priprave in ugodnosti, ki si jih človek le zmisliti more. Skozi spavnico si je dal napeljati mali potok bistre vode, da je pri njenem šumljanji lože zaspal. Okoli graščin je nasadil vrtove, kakoršnih Rimljani prej še nikdar videli niso , a v njih je dal izkopati bajerje s sladko in s slano vodo, katero je napeljal iz morja, da je mogel rediti najokusnejše morske ribe. Za obleko niti sam ni vedel koliko da je ima. Enkrat ga je gledališki predsta vij alee prosil, če bi mu mogel posoditi kakih sto Škrlatastih plaščev. Lukul mu odgovori: „Ne vem, če jih bo toliko; ali kolikor jih imam, toliko ti jih bom poslal.“ — Drugi dan pošlje predstavljalcu dve sto plaščev, ki so takrat veljali vsak po tisuč tolarjev.
Ni ga tedaj v Rimu bilo človeka , ki bi bil bolje živel, nego bogati Lukul. Na prekrasnih svojih graščinah se je pečal z umetnostmi in znanostmi, in ni minul dan, da se niso pri njem zbirali grški učenjaki in modrijani, s katerimi se je najrajši družil. Takim svojim znancem in drugim prijateljem napravljal je dan za dnevom drage in okusne pojedine, ki so slovele po vsem svetu. Enkrat so se mu v Kirnu bivajoči Grki, ki so že več dni zaporedoma bili pri njem v gosteh, izgovarjali, da ne bodo več sprejeli njegovega povabila, kajti, da mu preveč stroškov prizadevajo. Tu se jim veseli Lukul aasmehlja in pravi; „Dragi prijatelji, nikar ne mislite, da se vse to za vas nareja; veči del dragih jedi pripravlja se za me.“ — Drugikrat sta ga Cicerón in Pompej hotela v zadrego pripraviti. Bilo je že popoldne, ko sta ga na trgu srečala in mu rekla, da bosta drevi prišla k njemu ua večerjo, ali samo s tem pogojem, da ne bode svojim kuharjem ničesar naročil. Lukul je v prvi mah res bil nekoliko v zadregi, ali kmalu se domisli iu prosi prijatelja, naj bi smel vsaj poročiti, v katerej sobi, da hoče ta večer obedovat. Tovarša mu dovolita in Lukul pošlje sužnika domu povedat, da mora drevi v apo-lonovej dvorani biti večerja. Prišedši v goste, sta Cicerón in
Pompej kar strmela; take velikanske in okusne pojedine Se nikdar nista videla. Na to jim je bogati graščak rekel: „kadar naročim obed v apolonovej dvorani, onda moji posli že vedó, da mora biti gostija, ki velja deset tisnč tolarjev.“ — Nekega dne mu obed ni bil po volji in budo je ozmerjal svojega oskrbnika. Ko se mu je ta izgovarjal, da ni bilo nič gostov napovedanih, mu je jezno zavrnil: „Mar nisi vedel, da bo danes Lukul pri Lukulu v gosteh!“ — Tako je Lukul vedno dobro živel in se veselil svojega bogastva. Večkrat se je posmehoval svojemu prijatelju Pcmpeju, ki se je tolikanj poganjal, da bi pri ljudstvu dobil največo veljavo, a nazadnje je le žalostno končal.
Bilo je mnogo Rimljanov, ki so včasih še bolj zapravljali, nego Lukul, če tudi niso zmiraj tako razkošno živeli. Tako n. 'p. je Cezar neki gospej podaril biser, ki je veljal dve sto tisuč tolarjev. — Sulin zet Marko Skaur je kot edil dal samo za eno svečanost sezidati velikansko gledališče za osemdeset tisuč gledalcev. Sedišča so podpirali mramornasti stebri, oder pa je bil okinčan s tremi tisuči grških podob in mnogimi dragocenimi slikami. — Cezar je v gledališčih, ki so pri Rimljanih in Grkih bili brez streh, dal nad gledalci razpeti najdragoceniše škrlataste plahte, da jim ni solnce pripekalo. Pompej pa je nad gledalci dal napraviti malo umetnega dežja od dišeče vode.
Pri marsikaterem rimskem bogatašu našel si večo potrato, nego dandanes na kakem kraljevem dvoru. Ciceronova hiša je veljala blizo tri sto tisuč tolarjev, klodijeva pa osem sto tisuč. Steklenih ogledal sicer takrat niso poznavali, ali zato so po sobah imeli svitlo oglajene zlate in srebrne plošče človeške visokosti. Raznotere posode, vse kuhinsko orodje je pri odličnej gospodi bilo od samega srebra in zlata. Hišna tla so bila okusno izložena z malimi kamenčki najrazličniših barv. Zagrinjala in preproge so bile umetno izvezene in jako dragocene. Kakor Lukul, so tudi drugi Rimljani imeli jako lepe graščine in vrtove. Nekega Hircija je samo reja rib po bajerjih na leto stala blizu štiri sto tisuč tolarjev. Da so tudi za lepe obleke mnogo trosili, ne treba omenjati. Cezarja so v mlajših letih njegovi sužniki morali po cele ure mazati, česati in celo ličiti, kakor kako žensko. Govornik Hortensij se je zmiraj le v dišečej vodi kopal, a predno je šel od doma, je dolgo časa pred zrcalom stal, dok si je plašč lepo namestil. En sam prsten tacih gizdalinov je včasih bil po sto tisuč tolarjev vreden. Gospe so na ušesih, okoli vrata in na rokah imele mnogo zlatega lišpa, ki je bil bogato obložen z naj-
dragocenišimi biseri in drazimi kamni. Kako je rimska gospoda bila zbirčna v jedi in pijači, tega si dandanes niti misliti ne moremo. Iste ribe ia pečenke so vsako pot morale biti drugače narejene. Kavnokar omenjeni Hortensij je v svojej kleti imel deset tisuč vedrov najboljšega grškega vina za domačo porabo.
Pri tako potratnem in požrešnem življenji ni niti čuda, če so mladi gizdalini v kratkem času zapravili vse očetovsko premoženje, katero so si potem s sleparijo in hudobijo zopet hoteli pridobiti. Kavno taki zapravljivci so Mariju, Suli in drugim vladohlepnim možem pomagali ubijati njihove nasprotnike. Kdor je le mogel, skušal je dobiti kako državno službo, da je potem nesrečno ljudstvo prav gulil in odiral. Bogataši so priproste svoje someščane tako spačili, da so navadno le tistega volili, ki jih je najbolj podkupil. Cern bolj pa so posamezni Rimljani obogateli, tem bolj se je množilo število popolnoma obožanih meščanov. Od Cezarjevih časov bilo je v Kirnu navadno pol miljona tacih ljudi, ki so na državne stroške žita dobivali. Kakor so na graščinskih kmetijah sužniki polje obdelovali, tako so po tovarnicah bogatašev sužniki izdelovali vsake bire obrtnije tako po ceni, da svoboden rokodelec kraj njih niti z največim trudom ni mogel shajati.
Kakor povsod tako je tuli v Rimu zapravljivo in potratno življenje bogatašev imelo svojo dobro stran. Raznotere obrtnije, umetnosti in znanosti so se stoprv v teh časih začele lepo razvijati, a popolnoma razcvele so se še le v sledečej dobi ©esarjev.
9.	Doba rimskih cesarjev.
Spačeno rimsko ljudstvo že davnej ni več imelo ne uma, ne srca za stare državljanske svobode in pravice; a kar je bilo še poštenih in iskrenih domoljubov, poginili so v krvavih domačih vojskah, ki so za vselej pokopale rimsko ljudovlado ali republiko. Vsa oblast nad velikansko rimsko državo je bila odslej v rokah enega edinega vladarja, in taka vladina oblika ali monarhija je bila za tedanje razmere še najboljša. Le spreviden in oster cesar mogel je v red spraviti toliko raznoterih rimskih pokrajin ter sprijazniti toliko različnih narodov in jih približati druzega k druzemu. Le pod monarhieko vlado mogli so se vsi državljani velikanskega cesarstva s časom, nadjati enakih pravic.
Toda cesarstvo se niti v tedanjih časih ni dalo kar čez aoč vpeljati. Piemenitniki so se zmiraj vsaj na videz kazali
republikance, in če tudi so se morali pokoriti no vej oblasti,, za zunanje oblike stare ustave so se le potezali. Obožanemu ljudstvu je bilo sicer malo mar za vladine oblike , ali ravno zato se na nje ni bilo mogoče zanašati, kajti služilo je vsakemu, kdor mu je dajal „žita in veselic.“ Novo cesarstvo se je torej le polagoma moglo vtrditi ter se je vedno moralo opirati na vojaštvo. Cesarji so si za svojo brambo ustrojili posebno telesno stražo ali tako zvane pretorjance, ki niso hodili iz Eima in so skupaj bivali v velikih kasarnah, med tem ko so mnogobrojne legije drugih vojščakov strahovale odaljene pokrajine ter varovale v stalnih taborih državne meje zoper tuje sovražnike, zlasti na severju zoper Nemce ali Germane, a na vzhodu zoper Perzijance. Opiraje se na vojaško silo mogli so cesarji po malem vtrditi novo oblast ter oslabiti pomen republikanskih oblik. Starešinstvo, ki je prej bilo naj-imenitniše poglavarstvo, imelo je čemdalje manj veljave, kajti smelo je le o tem sklepati in se posvetovati, kar mu je cesar ukazal. Ob času ljudovlade mogli so le najimenitniši Rimljani postati starešine, cesarji pa te časti niso podelili le domačim svojim privržencem, ampak kmalu so jeli odlične, njim popolnem vdane može iz daljnih pokrajin pozivati v Rim, da so v starešinstvu zastopali svoje rojake.
Tako preustrojena rimska država dobila je nove moči in se je tako okrepila , da je še nekoliko stoletij mogla obstati ter hrabro odbijati napade tujih narodov, zlasti žilavih Germanov, ki so čemdalje bolj silili črez rimsko mejo. Toda čem bolj se je moč cesarjev vtrjevala in krepila, tem bolj je od dne do dne ginila svoboda naroda. Hlapčevska pokornost, katero so cesarji od vseh stanov brez razločka terjali, je mislečim ljudem jela greniti življenje. Učeni ljudje so v knjigah modrijanov iskali tolažbe, ali niso je dobivali toliko, kolikor so je trebali. Tu se je vkljub grozovitnemu preganjanju hitro širila krščanska vera, ki je bila najvarniše in najslajše zavetje vsem ljudem, bogatim in siromašnim, učenim in nevednim, svobodnim in sužnim. In ko je cesar Konštantin sam sprevidel resnico in je sveta Kristusova vera slavno zmagala nad vsemi raznoterimi verami starega veka, takrat se je ista hirajoča rimska država opirala na krščansko cerkev, ki jo je še za nekoliko časa rešila pogina. Ali prišel je čas in stara rimska država je razpadla na dve polovici, kmalu potem pa se je razdrobila na kose, nad katerimi so gospodarila tuja surova ljudstva. Slavnega rimskega naroda, pred katerim se je nekdaj svet tresel, ni bilo več.
Oktavijan Avgust.
(od 1. 30 pr. — 14 po Kr.)
Po bitvi pri Akciji je Oktavijan bil edini in naj viši gospodar nad celo zimsko državo. Ko se je 1. 29. pr. Kr. mesca Sekstila, ki so ga pozneje po njem zvali Avgust (kakor še dan danes), povrnil v Kirn, mu je starešinstvo podelilo pridevek imperator. Ta naslov je odslej zaznamoval neomejeno vojaško oblast rimskih cesarjev. Njegov prijatelj Mecen mu je svetoval, da naj vrhovno oblast obdrži, ali ob enem naj se tudi prizadeva, da bode nad svojim ljudstvom, kolikor mogoče, blago vladal. Tako je Oktavijan tudi ravnal. Ko je videl, da mu se nihče ne upa ustavljati in da so mu vojščaki in ljudstvo vdani, odpravil je vse svoje nekdanje nasprotnike iz starešinstva, katero je omejil na šest sto udov. Zdaj so ga hoteli imenovati za diktatorja, ali on te časti ni sprejel in si je ostro prepovedal vsako odlikovanje, ki bi narod moglo spominjati na nekdanjo kraljevo oblast; zato pa so mu leta 27. pr. Kr. dali častno ime „Avgust“ t. j. vzvišeni in nedotakljivi.
Premeteni Otavijan se je ves čas svojega življenja kazal, kakor da ne bi bil nikaki cesar, ampak da obnaša ob enem več republikanskih služb , katere mu je ljudstvo po sili na-rinilo. S prva se je v starešinstvu na videz zahvalil za svojo čast; ali starešine, ki so vsi bili njegovi privrženci in so ga dobro poznavali, so ga prosili in rotili, da mora še na dalje obdržati v svojih rokah vlado nad rimsko državo. Toda zviti Oktavijan se je le branil, in še le, ko starešinstvo nikakor ni hotelo odjenjati, je obljubil, da bode še na deset let prevzel težko vladarsko breme. To zvijačo je še večkrat ponavljal in vselej je, kakor z največo nejevoljo, le na drugih deset ali samo pet let obdržal svojo oblast. Tako je znal slepiti nevedno ljudstvo, ki je res mislilo, da si Oktavijan ni po sili polastil vrhovne samovlade. Kaznoterih republikanskih služb ali uradov sena videz ni dotaknil, ampak gledal je, da sojih opravljali njemu popolnoma vdani možje ali pa on sam. Nazadnje je on ob enem bil konzul, cenzor, veliki duhovnik, ljudski tribun in deželni glavar v vseh rimskih pokrajinah. Po imenu so torej republikanske oblasti še obstajale , ali v resnici je pa le imp er a tor ali cesar imel vso oblast, ka-terej se nihče ni upal vpirati. Tudi ljudstvo se je še zmiraj zbiralo v narodnih shodih, ali sklepalo je le to, kar mu je Oktavijan predlagal ali pa je volilo tiste uradnike, katere
mu je oa nasvetoval. Sicer pa so spačeni Rimljani radi pozabili nekdanjo svobodo; vsaj so imeli „veselic in žita“ zastonj.
Kakor se je Avgust hrabro vojskoval zoper domače nasprotnike , tako je tudi tuje sovražnike slavno zmagoval. Da bi na vzhodu vtrdil rimsko mejo, je sam peljal vosjsko nad P ar ti j anee. Ali kakor hitro je kralj Prat čul, da je Okta-vijan Avgust že v Siriji, povrnil mu je takoj vsa bojna znamenja in druge stvari, ki so jih bili Partijanci nekdaj vzeli Krasu, in pustil je tudi vse vjete rimske vojščake zopet domu. Proti severju je Avgust poslal svoja pastorka Druza in Tiberija, ki sta v kratkem času podjarmila vse alpinske dežele od jadranskega morja do Duna va: Recijo, Vindelicijoin Norik (t. j. današnje Tirolsko, Kranjsko, Koroško, Štajersko, vzhodni del avstrijske nadvojvodine in južno Bavarsko). Rimska država je tedaj bila veča, nego kdaj poprej; kajti razun Italije so k njej prištevali: Španijo, Galijo, Recijo, Vinde-licijo, Norik, Panonijo, Ilirijo, Mezijo , Trakijo, Makedonijo, Grško , Malo-Azijo, Sirijo , Egipet, nekdanjo Kartagino in Numidijo.
Skoraj vsi takrat znani narodi priznavali so vrhovno oblast mogočnega Rima, le svobodni Germani ali Nemci se nikakor niso hoteli vpogniti pod težek rimski jarem, marveč so celo hodili črez mejo ropat. Avgust je torej poslal zvedenega Druza z vojsko nad nje. Druz se je štiri leta (od 1. 12—9 pr. Kr.) hrabro vojskoval; podjarmil je nekoliko severne Germanije, ob Rajni je sezidal mnogo vtrjenih gradov in že tudi hotel prestopiti reko Labo. Tu, pravijo, da se mu je na nasprotnem bregu prikazala nenavadno velika žena in se mu grozila: „Kam pa še hočeš iti, nikdar, nikdar ne sit? Ni ti sojeno, da bi vse videl. Nazaj se vrni, kajti tvoji dnevi so _ šteti!“ -Druz res ni šel dalje, ampak vrnil se je s svojo vojsko proti Rajni. Med potjo pa je s konja padel, si nogo zlomil in kmalu potem za rano umrl.
Po druzovej smrti ja v Germaniji njegov brat Tiberij prevzel poveljništvo. Z blagim ravnanjem in zvijačo je Tiberij mnogo več opravil nego Druz s silo. Odlične in bojaželjne nemške mladenče je zvabil k sebi in jim v rimskej vojski dal visoke častniške službe, a da bi oslabil moč krepkih nasprotnikov, je mnogo germanskih ljudstev med seboj sprl ter drugo na drugo ščuval. Nemci so se nehoté privadili rimskim navadam in so se po malem jeli tudi latinskega jezika učiti, in Rimljani so že mislili, kako da bi Germanijo popolnoma prevstrojili v svojo pokrajino. Kar jim je spodletelo in ves
trud je bil brez vspeba. Avgust je namreč v G-ermanijo poslal (1. 9. po Kr.) novega poveljnika K vi n k lilij a Yara. Le-ta je prej bil rimski namestnik v Siriji, kjer je imel samo z mehkužnimi in sužnosti vajenimi ljudmi opraviti; zdaj pa je s svobodoljubnimi Nemci ravno tako prevzetno in ostro postopal, kakor s hlapčevskimi Azijati, jim vzel domače sodnije ter, jih kaznoval po strogih rimskih postavah. Tako ravnanje pa ni nobenega toliko razkačilo, kolikor Keruščane in njihovega kneza Armina, ki je dalj časa v rimskej vojski služil. Mladi Armin se je znal Rimljanom tako prikupiti, da so mu podelili rimsko državljanstvo ter ga imenovali za viteza. Y Rimu je imel mnogo priložnosti učiti se rimskega vojaštva , pa tudi rimske zvijače in premetenosti. Zdaj pa, ko je videl, kaj da Rimljani v Germaniji nameravajo, bila mu je prva in najsvetejša dolžnost, osvoboditi svojo domovino tujega gospodstva in takoj je z drugimi domljubnimi Nemci skrivaj sklenil zaroto zoper oholega in okrutnega rimskega namestnika, Nezvedeni Var bil je ves čas brez skrbi, zlasti ker so se mu poglavarji raznih germanskih plemen na videz kazali dobre prijatelje. Od Armina se pa že celo nič hudega ni nadjal. Zaupal mu je popolnoma in nikakor ni hotel verjeti drugemu nemškemu knezu Segestu, ki ga je večkrat svaril in mu rekel, da naj se varuje Armina. Y tem pride prevzetnemu namestniku poročilo, da se je neko nemško ljudstvo onkraj reke Emze vzdignilo zoper rimsko oblast. Kvinktilij Var se je hitro pripravil na vojno in tudi keruščanski knezi, ki so ravno bili pri njem v gosteh , so mu obljubili pomoči, Segest, ki je v srcu bil Rimljanom popolnem vdan, je Yara zopet svaril in mu razodel veliko nevarnost, v katero se podaja; pa zastonj. Var mu nikakor ni verjel, kajti dobro je vedel, da Segest sovraži Armina, ki mu je po sili odpeljal hčer Tusneldo in se proti njegovej volji ž njo zaročil. Med tem ko so keruščanski knezi bajá šli domu po obljubljeno pomoč, bila je rimska vojska že na potu. Da bi prej mogel kaznovati predrzne vpcrnike, je Kvinktilij Var peljal svoje legije po bliž-nici skoz gosti tevtoburški gozd. Toda s strašnimi težavami je dolga vrsta vojščakov z vozovi in živino dalje stopala, kajti ni ga bilo pota skozi zaraščeno goščavo, niti mostov ir e z dereče reke in potoke. Začelo pa je tudi deževati in bilo je vse spolzko in mokrotno. Po trudapolnem naporu so rimski vojščaki konečno sredi neznanega gozda prišli na neko zelenico, kjer so se mislili nekoliko spočiti. Kar jih Armin, ki je s svojimi rojaki skrivaj prežal na nje, z vso močjo napade in vnela se je strašna bitva, ki se je tri dni in tri noči
z vedno večo silo ponavljala. Rimljanom ni bilo od nikoder se pomoči, ne rešitve. Brez nade, da bi zmagali, so se hrabro bojevali, dokler ni junak za junakom mrtev obležal na groznem bojišči. Nekdaj mogočni in bahaški Var se je sam s svojim mečem probodil, da ne bi živ prišel v pest razkačenim sovražnikom. Od štirdeset tisuč rimskih vojščakov so skoraj vsi poginili v strašnem klanji; nekaj jih je bilo vjetih, in le prav malo jih je zbežalo. Zmagovalci so mnogo vjetnikov zaklali in jih bogovom darovali, ostali pa so jim kot sužniki morali opravljati najprostejše službe. Marsikateri gizdalin, ki je v Bimu v sijajnej palači bival, moral je odslej v temnih in mokrih gozdih svinje pasti.
Ko so poročila o tej nesreči došla v Bim, bili so ljudje strašno prepadeni; kajti bali so se, da bodo grozovitni nasprotniki zdaj zdaj prihrumeli črez mejo. Isti cesar Avgust bil je ves pobit in več dni ni nikogar pustil pred se, ampak besen je hodil po sobi in pcgostoma glasno tožil: „Var, Var, vrni mi moje legije!" — V Bimu bivajoči Nemci so morali kar takoj iti iz mesta, tiste Germane pa, ki so služili v cesarjevej straži, je Avgust poslal prek morja v odaljene kraje. Bogu Jupiterju je prestrašeni cesar obljubil bogate darove in velike slovesnosti, če bode državo rešil tuje sile. Zvedeni Tiberij je moral hitro nabrati novo vojsko ter jo peljati prek Bajne. Prišedši v Germanizo se je Tiberij kmalu prepričal, da nasprotniki to pot še ne mislijo udariti črez mejo, ampak da so le svojo domovino hoteli osvoboditi rimskega gospodstva. Opustošil je torej nekoliko bližnjega sveta; kakor hitro pa je čul, da Nemci nabirajo večo vojsko, vrnil se je zopet v svoj tabor ob Bajni. Po avgustovej smrti je Tiberij poveljništo izročil druzovemu sinu Germaniku ter šel v Bim, kjer je zasedel cesarski prestol (1. 14. po Kr.)
Strah pred Nemci se je polegel in nastali so mirni časi, kakoršnih si je rimsko ljudstvo po tolikoletnih domačih bojih najbolj želelo. Avgust sam ni več mislil razširjevati itak že preveliko državo, ampak prizadeval si je, da bi z blagim in modrim vladanjem zacelil rane, ki jih je bil tudi on v mlajših letih vsekal svojemu narodu. Bil je mehkega srca in kjer je le mogel, pomagal je revežem in drugim ljudem, če jih je kaka nesreča zadela. Pospeševal je trgovino in obrtnijo; a črez vse je ljubil umetnosti in znanosti, ki so takrat bolj cvetele, nego kdaj poprej. Bim je polepšal s tolikimi prekrasnimi stavbami, da je sam večkrat rekel: „Nastopil sem vlado v mestu od opek, a umrl bom v mramorovem.“ — Bazen mnogih
drugih poslopij je na palatinskem homcu Apolonu, bogu modrosti , sezidal tempelj od samega belega mramorja. Cesarja pa so v tem tudi drugi bogati Eimljani posnemali. Slavni poveljnik Agripa je dal vsem bogovom na čast zidati veli-likansk tempelj ali tako zvani Panteon, ki se dandanes stoji in so ga kristjani pozneje spremenili v crkev Matere Božje. Bogati Mecen, ki je sam marljivo podpiral umetnike in pisatelje , nagovoril je Avgusta, da je učenjakom in pesnikom dajal obilne nagrade za njihova dela ter da je na Palatina poleg apolonovega tempeljna ustanovil prvo javno knjižnico. Med ostalimi možmi, ki so tudi pospeševali splošno omiko, sta se še posebno odlikovala Azinij Polijon in Mešala. Znanosti in umetnosti, zlasti pa književnost, so se tadaj tako razcvetele ter dospele na tako visoko stopinjo, da so Eimljani sami avgustov čas imenovali zlato dobo. Eazen tega je Avgust tudi skrbel, da so po celej državi bile dobre ceste; da so rimski oblastniki po pokrajinah dobro in pošteno opravljali svoje službe ter da niso gulili in odirali njim podložnih prebivalcev ; a gledal je tudi na to, da so sodniki povsod pravično sodili in da je po celej državi bilo mirno in varno.
Vkljub takemu vladanju, ki je vsem rimskim deželam, zlasti Italiji, po krvavih domačih vojskah dobro delo, so se vendar včasih našli nezadovoljni ljudje, ki so se zarotili zoper cesarjevo življenje. Avgust je sicer vsako zaroto še ob pravem času zasledil in takoj zatrl; ali prav varnega se nikoli ni čutil in je pod svojo suknjo vedno nosil železni oklep, kadarkoli je od doma šel. V svojem vsakdanjem življenji ni nikdar kazal, da je kaj več, nego drugi ljudje, in bil je z vsakim človekom jako priljuden in dober. Starešinstvu nasproti se je jako spoštljivo obnašal in nikdar ga nisi videl v drugej obleki, nego v takej, kakoršno so navadno nosili ostali starešine. Kadar je šel na kako potovanje, se je tiho zmuzal iz mesta, da nihče niti vedel ni kdaj; povrnil pa se je skoraj vsakikrat po noči, da ga ljudstvo ne bi počakalo in počastilo s kako slovesnostjo, ki bi mogla razdražiti privržence republikanskih svobod. Stanoval je na palatinskem hribcu v malej priprostej hiši, ki se je jako ločila od sijajnih palač drugih bogatih Kimljanov. Še le potem, ko mu je njegova hiša pogorela, je dal sezidati veliko poslopje ali palačo , v katerej pa je on le malo prostora trebal, in veči del je odločil za raznotere državne uradnije. Sploh je kot cesar jako priprosto in trezno živel. Njegovi nasprotniki, ki- mu niso hoteli priznavati nobenih čednosti, rekli so , da je boječ hinavec. Ees , da se je večkrat drngačega kazal, nego je bil; ali to ni bila njegova
grda prirojena navada, marveč so ga tedanje razmere prisilile, da se je moral hliniti. Ali krivo bi ga sodil, kdor bi mu očital, da je vse le iz dobičkarije in grde sebičnosti storil ter da ni imel ne domoljubja, ne blagega srca. Y mlajših letih je sicer bil okruten in neusmiljen, ali samo z mogočnimi in nevarnimi sovražniki in z morilci rajncega Cezarja. Toda kot vladar ni več proganjal svojih nasprotnikov, ampak pomiloval jih je in pustil jim je, da so o njem govorili in pisarili, kar so hoteli. Bil je sicer slabega zdravja, ali pokazal je, da je tudi hraber, če je treba. Da-si majhene postave, bil je čeden človek, ki se ti je takoj znal prikupiti; in že na bistrih njegovih očeh si mu videl, da je umen in pameten mož.' Kar je kot krvoločni triumvir počenjal, tega mu gotovo nihče ne bode prizanesel; ali to se pa tudi ne da tajiti, da si je kot vladar iskreno prizadeval iz novega urediti državo ter pospešiti telesno in duševno blagostanje svojih narodov. Če tudi ga je težko na tanjko presoditi, to je le gotovo, da ga je ljudstvo ljubilo in častilo kot svojega dobrotnika, in mnogi so rekali: „Avgust ne bi smel nikdar umreti, ali pa se ne bi smel roditi!“
Doma v lastnej hiši mogočni cesar ni bil srečen. Njegova hči Julija je tako razuzdano živela, da jo je moral iz Birna izgnati, a njegova druga žena Livija, ki je od prvega zakona imela dva sina, Druza in Tiberija, bila je vzrok mnogim domačim prepirom in mu prizadjala mnogo bridkosti. Avgust je bil namreč vrlega Marcela, sina svoje sestre Oktavije, odločil za naslednika, ali nadepolni mladenič je v najboljših letih umrl nagle smrti. Yladohlepna Livija je zdaj po vsej sili hotela , da bi njenega sina Tiberija imenoval za naslednika. Ali Avgust je imel še dva vnuka, julijina sina, Kaja in Lucija, ki sta imela večo pravico do prestola. Ker sta tudi ta dva umrla (brž ko ne jima je hudobna Livija zavdala), zdaj ni Tiberiju bil nihče več na potu. Mnogo skušeni cesar se je vdal silnej prošnji svoje žene in je zoprnega svojega pastorka posinil tér imenoval za svojega naslednika.
Leta in domače nadloge so čemdalje bolj slabile starega cesarja. Da bi se malo pokrepčal in popravil skaženo zdravje, odpotoval je v lepo Kampanijo. Tu je Avgust s «prva bil jako dobre volje; ali kmalu ga je spopadla taka slabost, da se je zopet pripravljal na pot proti domu. Pa že v Noli ga je smrt prehitela. Ko je čutil, da se mu zadnja ura bliža, vzame zrcalo v roke, se nekoliko ogleduje in pravi pričujočim prijateljem : „Kaj se vam zdi, ali sem svojo nalogo dobro igral?11 —Pri-
jatelji so mu pritrdili, da dobro; on pa jim je rekel: „Ploskajte torej, kajti igral sem!“ — Cesar se je še poslovil od svoje žene Livije, na to pa je umrl dne 18. avgusta L 14. po Kr. Bil je štir in sedemdeset let star. Njegovo truplo so prenesli v Rim ter je z veliko svečanostjo pokopali.
Jezus Kristus.
Ni je bilo lepše in mogočniše države, nego je bilo rimsko cesarstvo za Avgusta. Vsi tedaj znani narodi so priznavali vrhovno rimsko oblast ter pokorno slušali ukaze silnih vladarjev. V rimskej državi bilo je vsega, ker se s človeškimi močmi more doseči. Vlada je bila močna in sijajna, ostre postave so po vseh krajih vzdrževale splošni red in mir, omika je bila velika, književnost in umetnost ste bili v najlepšem cvetu,. isti cesar je cenil in podpiral učene može, posvetnega bogastva pa je bilo na kupe; in vendar človeštvo ni bilo zadovoljno, ni bilo srečno. Hrepenelo je po nečem, a ni vedelo po čem; željno je pričakovalo odrešenika, ki bi je otel iz splošne tmine in zmote. Poganske vere so se že davno preživele ; v grške bogove nihče ni več veroval, a niti rimski niso več imeli nekdanje veljave. Mnogi so v misterijah in drugih skrivnih naukih iskali tolažbe, ali kmalu so se prepričali, da je vse to le praznoverje in sleparija. Pobožno rimsko ljudstvo, ki si je prisvojilo bogove vseh podjarmljenih narodov, je zdaj bilo brez vere. Učeni ljudje so v knjigah modrijanov iskali resnice, ali niso je našli. Človeštvu trebalo je nove luči, ki bi mu svetila v strašnej duševnej tmini; bilo mu je pokazati novih vzvišenih ciljev, h katerim vodi ozka pot skoz težave in nadloge pozemeljskega življenja.
Vsi narodi so željno pričakovali rešitve iz tega obupnega stanja, zlasti pa se je pri Izraelcih iz novega obudila vera v odrešenika, ki so ga razsvitljeni proroki že v starem veku oznanovali. Vsaj so se spolnile proroške besede, da bode kraljestvo odvzeto davidovemu rodu; kajti triumvir Antonij je 1. 39. pr. Kr. tujca Herodeža Judom vrinil za kralja. Zdaj, zdaj je moral priti težko pričakovani Mesija; in prišel je. Slavnega in srečnega Avgusta doletela je tudi ta čast, da se je za njegovega vladanja v betlehemskej štalici rodil Jezus, sin Božji. Ker so pa zaslepljeni farizejci učili, da bode Mesija mogočen vladar, ki bo, kakor nekdaj David, ponovil izraelsko kraljestvo ter je osvobodil tuje oblasti, jel se je Herodež bati za prestol in ukazal je pomoriti vse novorojene otročiče. Toda ni dosegel svojega namena, kajti mali Jezušček je s svojimi
starši bežal v Egipt, od koder se je še le po herodeževej smrti vrnil v svojo domovino. Y Nazaretu se je kot človek od pripro-stega svojega rednika in deviške matere učil pobožnosti in strahu božjega, a že kot dvanajstletni deček je v Jeruzalemu z modrim odgovarjanjem osramotil marsikaterega napuhnj enega pismouka.
Bavno takrat je v Palestini živel zadnji in najimenitniši prorok sv. Janez kr st ni k, sin duhovna Zaharije. Sv. Janez krstnik je spačeno izraelsko ljudstvo spodbujal, naj se spokori in poboljša, da bode vredno sprejelo obljubljenega odrešenika, ki je že blizo. Spokorjenega grešnika je krstil z vodo v znamenje, da bi mu bili grehi odpuščeni. Med tem se je Jezus Kristus s postom in molitvijo na tihem pripravljal za svoj poklic, in ko je v svojem tridesetem letu tudi on od sv. Janeza bil krščen v reki Jordanu, začel je oznanovati Božje kraljestvo.
Mi tu ne bodemo obširno govorili o prevzvišenih Kristusovih naukih, ampak naveli bomo le toliko, da se vidi razloček med pogansko in krščansko omiko.
Za razširjevanje Božje besede Jezus ni trebal bistroumnih učenjakov, ki bi bili poznali vse natanjkosti posvetne modrosti, ampak iz priprostega ljudstva si je po malem izbral dvanajst mož, ki so postali njegovi učenci in so po njegovej smrti celemu svetu oznanovali pravo vero. Tistim, ki so hoteli, da bi vtemelil posvetno državo, je rekel: ,,Moje kraljestvo ni tega sveta!“ — Hudo in očitno je grajal hinavske farizejce, ki so bili le na videz pobožni in so dobra dela samo zato opravljali, da bi jih ljudje videli in hvalili. Mozesove postave ni hotel odpraviti, marveč je sam rekel, da jo je dopolnit prišel. Učil je: „Ljubi Boga, svojega Gospoda s celim srcem, z vso dušo in z vsemi svojimi močmi;“ — ta je prva in naj viša zapoved; druga pa je tej enaka: „ljubisvojegabližnjegakakorsamega sebe.“ — Od svojih učencev je zahteval, da morajo ljubiti vse ljudi, celo svoje sovražnike, ter da morajo zatajevati samega sebe. In ko ga je nekdo prašal, kaj da ima storiti, da bode zveličan, mu je odgovoril: „Spolnuj Božje zapovedi in prišel boš v nebeško kraljestvo.“ — Če tudi je grajal sužnost, trdil, da so vsi ljudje enaki, in da smo vsi otroci istega ne-nebeškega očeta, se vendar ni vpiral obstoječim oblastim, kajti odločno je rekel: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, a Bogu, kar je Božjega!“ —
S prva je učil po Galileji, zlasti ob genezaretskem jezeru in povsod so ga radi poslušali ter ga jeli spoznavati za obljubljenega odrešenika. Pozneje je obhodil jordanske kraje in nazadnje je šel v Jeruzalem , kjer ga je ljudstvo navdušeno
in z veliko slovesnostjo sprejelo kot pravega Mesijo. Tu je neusmiljeno šibal hinavske farizejce in se jim grozil, rekoč: ,,Božje kraljestvo vam bode vzeto in poganom dano, ki bodo bolji sad rodili.“ — To je duhovnike in pismouke čem dalje bolj jezilo in, ker mu nikakor niso mogli do živega, so ga rimskemu namestniku Ponciju Pilatu tožili, da zapeljuje in šunta ljudstvo k uporu in da se zove judejskega kralja. Juda Iškarjot, eden dvanajsterih učencev, je svojega učitelja izdal njegovim nasprotnikom; in ko je Jezus tudi pred velikim duhovnikom trdil, da je Božji sin, izročili so ga Ponciju Pilatu. Le-ta ga je sicer nedolžnega spoznal, ali ker je naščuvano ljudstvo le sililo va-nj, da ga more obsoditi, dal ga je križati (1. 33. po Kr.). Tretji dan pa je Božji sin zopet od smrti vstal, se prikazal svojim učencem ter jih imenoval za svoje aposteljne rekoč: „Pojdite po svetu, učite vse narode in jih krstite v imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha; jaz pa bom pri vas ostal do konec sveta.“
Kristus je svojim učencem imel še mnogo povedati, ali niso ga še mogli razumeti; zato jim je obljubil svetega duha, ki jih bode razsvetlil. Po prihodu sv. Duha je nekoliko učencev šlo iz Palestine v Antijohijo oznanovat sveti evangelij ondotnim Grkom. Tudi se je spreobrnil učeni jud Pavel, ki je piej neusmiljeno preganjal kristjane. Prepričal se je, da človek le v Kristusovej veri more dobiti odpuščanje grehov, a ne v mo-zesovéj, ter je v Antijohiji v eno crkev združil spreobrnjene Jude in pogane, ki so se tu prvikrat zvali kristjani. Hitro se je Kristusova vera dalje širila in v kratkem bilo je po raznoterih krajih rimskega cesarstva krščanskih družb ali crkev. Eimljani niso ločili kristjane od judov in jeli so preganjati ene in druge, kar je pa le še bolj pospeševalo širenje svete krščanske vere.
Tiberij.
(od 1.14.—37. po Kr.)
Avgustov naslednik je bil že šest in petdeset let star, ko je zasedel cesarski prestol. Da-si je zlo hrepenel po vladarskej oblasti in je že težko čakal avgustove smrti, starešinstvu nasproti se je na videz vendar le branil prevzeti težko breme. Toda boječi starešine so dobro poznali zvitega hinavca in niso odjenjali, dokler se jim ni vdal. Tiberij je bil čuden mož. Nobenemu človeku ni nič zaupal in nikoli nisi mogel uganiti, kaj da namerava. Tistemu, ki se ga je bal in ga sovražil, hlinil se je najboljšega prijatelja; kogar pa je ljubil, kazal ss
mu je mrzlega. Trdil je, da vladar nikdar ne sme razodeti svojih misli. Eavno zato, ker ni nobenemu nič verjel, postal je čem dalje bolj trdega srca in proti koncu svojega vladanja neizmerno neusmiljen in krvoločen. Ostal je torej v jako slabem spominu, in nekateri mu odrekajo kar vse dobre lastnosti, brez katerih pa niti on ni bil. Pokazal je zlasti prvih deset let, da ima lepe vladarske zmožnosti. V marsikaterem obziru je še bolje vladal, nego Avgust; z največo ostrostjo je v celem cesarstvu znal ohraniti splošni red; njegove vojske so hrabro branile državne meje zoper tuje sovražnike; z državnimi dohodki je tako varčno gospodaril, da so ga ljudje celo s skopuhom pitali; vendar pa je tudi on bil jako radodaren in usmiljen, kadar je koga kaka nesreča zadela.
Tudi Tiberij se ni rad kazal kot cesarja, ampak opravljal je vse najviše republikanske časti sam, kakor njegov prednik Avgust. Narodnih zborov ni skoraj nikdar skliceval, zato pa je razširil pravice starešinstva, katero itak ni sklenilo ničesar, kar mu ni eesar ukazal. Akoravno pa je Tiberij na videz spoštoval republikanske oblike, vendar njegova oblast s prvega ni bila tako vtrjena, kakor avgustova. Vojščaki, ki so ob Eajni varovali rimsko mejo, hoteli so svojega vrlega poveljnika Germanika, druzovega sina, oklicati za cesarja; ali pošteni vojvoda je rekel, da rajši umrje, nego da bi se vprl zoper svojega strica Tiberija. Da bi nemirne vojščake potolažil, je Germanik vnovič peljal vojsko zoper Nemce, katere je dvakrat užugal. Že se je pripravljal tudi nad Keruščane, ki so za Avgusta tako strašno pokončali tri rimske legije; v tem je dobil povelje, da se more kar takoj domu vrniti. Tiberij mu je namreč zavidal njegovo slavo in jel se ga je čem-dalje bolj bati; zato mu je poročil, da ni pametno dalje raz-širjevati itak že preveliko državo, a nesložne Nemce da je najbolje pustiti, da se v domačih bojih sami sebe slabe. Pri-šedši v Eim je Germanik svoje zmage praznoval s slovesnim vhodom, ki ga je poveličalo mnogo vjetih Nemcev, med katerim je bila tudi Tusnelda, arminova žena; potem pa je na cesarjevo povelje moral iti v Azijo za poveljnika proti vpornim ondotnim prebivalcem. Tu mu je sirski namestnik Pisón po skrivnem tiberijevem naročilu zavdal. Germanik je takoj čutil delovanje strupene pijače, vsled katere je kmalu obležal in umrl v Antijohiji leta 19. po Kr. Na smrtnej postelji rotil je pričujoče prijatelje, naj se na mesto njega maščujejo. Po celem cesarstvu so žalovali za vrlim Germanikom in, ko se je njegova žena Agripina s pepelom rajncega soproga vrnila v Eim, jo je ljudstvo z največim sočutjem sprejelo. Nejevoljni narod
d
je odločno zahteval, da se more Pisón na odgovor pozvati in kaznovati. Ali Tiberij , ki se je bal, da ne bi Pisón izdal tajnih njegovih ukazov, dal ga je skrivaj umoriti. Neko jutro so ga v njegovej spalnici našli mrtvega.
Odslej je Tiberij od dne do dne bival krvoločniši. Že prej je neusmiljeno preganjal svoje nasprotnike; zdaj pa je izdal novo postavo orazžaljenji veličanstva, dahi ložej obsodil tiste može, ki so se mu nevarni zdeli. Posebno krvavo sodišče je ostro kaznovalo vsacega, kdor bi'se zoper to postavo pregrešil; a veličanstvo si že razžalil, če si v prijateljskem krogu kaj slabega rekel o cesarji ali njegovih sorodnikih. V Rimu je tedaj kar mrgolelo lenih ovaduhov, kateri so iz najmanjše svobodne besede, ki jo je kdo brez slabega namena izustil, zuali napraviti tožbo pri krvavem sodišči. Istemu Tiberiji se je večkrat gnjusilo grdo in hudobno obrekovanje in pomiloval je mnogo obtožencev; vendar pa je bilo število po nedolžnem obsojenih čemdalje veče. Najveljavniši možje so na morišči poginili in ni bilo več niti sledu nekdanjej svobodi. Pa saj je bilo le malo ljudi, ki so pogrešali republikanskih pravic; velika množica hrepenela je po telesnih slastih, katerih jej ostri vladar ni branil. Splošna razuzdanost je bila tolika, kakor še nikdar poprej, in spačeno ljudstvo je čem dalje bolj slabelo na duši in na telesu. Niti boječi Tiberij, ki je sovražil in zaničeval vse človeštvo, se ni mogel nasititi posvetnega veselja in kar koprnel je po novih slastih in radostih. Naposled so mu državna opravila postala zoprna, iu poveril jih je zvitemu Sejanu, ki se je grozovitnemu cesarju znal tako prikupiti, da mu je popolnoma zaupal.
Elij Sejan je bil viteškega rodu in že prvi čas ti-berijevega vladanja vedel si je pridobiti cesarjevo milost in čemdalje večih državnih služb. Leta 18. po Kr. je postal poveljnik pretorijancev, in po njegovem nasvetu je Tiberij ukazal, da mora telesna straža, ki je poprej bila raztresena po mestu in bližnjej okolici, vedno v skupnem taborji bivati. Cesarji so odslej imeli pri sebi deset tisuč najboljših vojščakov, ki so bili vsak čas pripravljeni strahovati in brzdati predrzne vpor-nike; a pretorjanski prefekt ali poveljnik te straže je za vladarjem bil najimenitniši oblastnik. Toda prevzetni Sejan s tem še ni bil zadovoljen; rad bi bil sam zasedel cesarski prestol. Da bi ta cilj lože dosegel, pregovoril je bolehavega Tiberija, da se je iz Rima preselil na prelepi otok Kapre v južnej Italiji. Med tem, ko je boječi cesar na rajskem otoku brez skrbi živel ter prav po živinski stregel najgršim mesenim strastim, je v Rimu v njegovem imenu vladal Sejan, ki gaje Občna zgodovina II.	17
popolnem zaslepil. Karkoli je ta hudobni človek storil, Tiberij mu je vse odobril in mu bolj zaupal, nego svojim najbližim sorodnikom. Zdaj si je mogočni preiorjanski poveljnik jel trebiti pot do prestola in kdor se mu je le količkaj nevaren zdel, moral je umreti. Cesarjevemu edinemu sinu je zavdal; ger-manikovo vdovo in enega njenega sina je iz domovine izgnal, druzega pa je zaprl v ječo, kjer je od gladu poginil. In celih enajst let si je ta krvolok znal ohraniti cesarjevo milost. Nazadnje je Tiberij le spregledal, kaj da namerava njegov ljubljenec, ki se je predrznil snubiti njegovo snaho. Cesar je pre-torjancem takoj imenoval zvestega Makrona za poveljnika, Sejana pa je ukazal umoriti.
Po sejanovej smrti Tiberij nikomur ni več verjel in gro-zovitno je divjal zoper krive in nedolžne. Ni minul dan, da ne bi poginilo veliko število mož in žen, ki so jih nesramni ovaduhi ovadili. Nazadnje pa se je tudi okrutnemu cesarju bližala smrtna ura. Nekega dne je od razuzdanega in nesramnega življenja omedlel in že so njegovi služabniki mladega Kaja pozdravili kot svojega vladarja. Kar se Tiberij zopet zave in hotel je jesti. Tu je Makron hitro pometal na njega toliko blazin, da ga je zadušil starega 78 let.
Kaligula
(od 1. 37.—41. po Kr.)
Po tiberijevej smrti je Makron mladega Kaja Cezarja oklical za cesarja, katerega je starešinstvo brez oklevanja potrdilo. Kaj Cezar ja bil sin slavnega Germanika in je kot mali deček vedno pri očetu v taborji živel. Vojščaki so ga jako radi imeli in niso ga nikoli drugače zvali nego Kaligulo, zato ker je nosil male vojaške škornice, katerim se po latinski pravi „caligae.“ To ime mu je ostalo tudi kot cesarju.
Rimljani so ga bili s prva jako veseli, kajti nadjali so se, da bode pošten in kreposten, kakor je bil njegov oče Ger-manik, katerega so še v dobrem spominu imeli. In res bi bil človek po tem, kakor se je Kaligula prve mesce obnašal, sodil, da so bolji časi nastopili. Novi cesar kazal je dobro voljo, da bi svojemu narodu vstregel; med reveže in vojščake je razdelil blizo trideset miljonov tolarjev; postavo o razžaljenji veličanstva je preklical; vse tiste, katere je Tiberij iz dežele izgnal, je pomiloval ter jim dovolil, da so se zopet domu vrnili. Toda kdor ga je bolje poznal, mu ni zaupal, kajti Kaligula je bil hinavec, in istemu Tiberiju, ki mu je mater in dva brata ubil, vedel se je tako prilizovati, da ga je vedno pri
sebi imel ter ga celo določil za naslednika. Y tiberijevej druščini se je navadil pijančevati ia ponočevati ter ni imel priložnosti, da bi se kaj boljega učil. Vsled razuzdanega nezmernega življenja je že v osmem mescu svojega vladanja tako hudo zbolel, da ste mu duša in telo za zmiraj oslabeli. Po noči ni mogel nikdar črez tri ure spati in še takrat je imel nemirne sanje; k,ar je pa po dnevi počenjal, ni bilo več podobno pametnemu človeku. Sto pet in trideset miljonov tolarjev, katere je varčni Tiberij z velikim trudom prihranil, je Kaligula v devetih mescih zapravil za sijajne igre, gostbe in zidanja. Od Baj do Putejola je z neizmernimi stroški dal prek morja napraviti most na ladijah, katerega je ukazal zopet podreti, ko je v slovesnem sprevodu enkrat črez njega šel. Če se mu je zdelo, morala je najodličniša gospoda tekati kraj njegovega voza. Svojega konja, ki je le iz zlatih jasel zobal, imenoval je za prvega svetovalca in hotel ga je celo za konzula napraviti. Nazadnje je sam sehe oklical za boga in sezidal si je krasen tempelj, v katerem je na zlatem prestolu sedel, kadar mu je veliko število duhovnikov opravljalo božjo službo. Prelivanje krvi mu je bila najljubša zabava. Da bi bolj slastno jedel, dal je med obedom žive ljudi ua dvoje razpiliti, Bekal je, da nič ne mara, če ga ljudje sovražijo, da se ga le boje. Želel je, da bi ves rimski narod imel samo eno glavo, katero bi mu potem z enim mahom odsekal. Y gledišči se ni mogel nagledati, kako so se nesrečni gladijatorji borili z divjimi zvermi; in kadar so že vsi borilci poginili, dal je kar nekoliko gledalcev pometati med krvoločne živali. Ko so mu novci pošli, je bogate Rimljane prav po nedolžnem na smrt obsojal ter jim pobral vse njihovo premoženje. Ni je bilo stvari, ki ne bi bila z davkom obložena, in celo priprosti težak je od svojega bornega zaslužka moral neki del plačevati požrešnemu cesarju. Ko je Rim iu druga talijanska mesta že do dobrega ogulil, šel je v Galijo in je neusmiljeno odiral ondešnje prebivalce ter oropal vse javne zaklade.
Toda okrutai bedak hotel je tudi kot dober vojvoda sloveti. Peljal je torej vojsko nad Germane, katerih pa niti videl ni; ampak črez mejo je poslal nekoliko Nemcev, ki sov rimskej vojski služili ter jim ukazal, da se morajo za grmovjem skriti. Na to je s svojimi konjiki šel za njimi, jih napadel in zvezal ter jih kot vjetnike peljal seboj v tabor, kjer so ga hlapčevski vojščaki z godbo in bakljado sprejeli ter slavili kot hrabrega zmagovalca. Drugo pot je peljal vojsko zoper Britance, ki so stanovali na današnjem Angleškem. Že je dve sto tisuč vojščakov stalo na obrežji, da bi se prepeljali
Srez morje; tu jim neumni Kaligula ukaže, da odlože orožje in nabirajo školjke. Zdaj se je vrnil v Rim in je s slovesnim vhodom slavil svojo zmago nad Germani in Britanci. Nabrane školjke so bile plen, bi ga je bajá Britancem vzel, a na mesto nemških vjetnikov je pred njegovim zlatim vozom stopalo veliko število Galcev , katerim je dal lasje plavo pobarvati ter jih oblekel po germansko.
Takošne neumnosti, ki so stale brez števila novcev in so čemdalje bolj podkopavale splošno blagostanje, so konečno presedale tudi najpohlevnišemu prilizovalcu. Tu so se najviši pretorjanski častniki zarotili zoper cesarjevo življenje in pridružilo se jim je mnogo odličnih starešin in druge gospode. V Rimu so ravno praznovali osemdnevno svečanost v spomin vtemeljenja cesarstva. Nekega dne, ko je Kaligula iz gledališča šel k obedu, pridružita se mu dva predrzna častnika njegove telesne straže in ga spremita v cesarsko palačo, kakor da bi mu imela kaj imenitnega povedati. Komaj sta bila sama s cesarjem, planeta z golim mečem nad njega, da se je pri tej ■ priči mrtev zgrudil na tla. Bil je 29 let star. Zarotnika sta na to pomorila tudi cesarjeve otroke in ženo.
Klavdij.
(Od 1. 41.-54. po Kr.)
Kakor hitro se je raznesel glas, da je krvoločni Kaligula poginil, zbralo se je starešinstvo ter se posvetovalo, če ne bi bilo mogoče zopet vpeljati ljudovlado. Med tem so pretorijanci ropali, po cesarskej palači in preiskovali vse kota; a ko so za nekim zagrinjalom našli starega Klavdija skritega, oklicali so ga za cesarja ter ga odnesli v tabor, kjer so ga tudi ostali vojščaki priznali za svojega vladarja. Starešinstvo zdaj ni več mislilo'na republiko, marveč se je kar takoj pokorilo novemu cesarju, ki je vsakemu vojščaku podaril po tisuč goldinarjev našega novca.
Klavdij je bil mlajši brat slavnega poveljnika Germanika in že od mladih nog tako bolehen, da nikdar niti mislil ni na kako javno opravilo. Za kratek čas se je pečal z znanostmi, zlasti z zgodovino in jezikoslovjem, ter je sam spisal več zgodovinskih knjig. Živel je večidel za se in le malokdaj so ga slabi tovarši zapeljali, da je šel ž njimi pijančevat in ponočevat. Ko je zasedel cesarski prestol, bilo mu je že petdeset let in bil je tako slabega uma, da se je zmiraj na druge zanašal. Sploh pa je Klavdij blago vladal in se niti nad svojimi nasprotniki ni hotel maščevati. Tožbe o razžaljenji ve-
ličanstva je ostro prepovedal in odpravil je mnogo davkov, ki jih. je grozovitni Kaligula brez usmiljenja nakladal svojemu narodu, če je koga razžalil, bilo mu je jako žal; nikdar pa ni bil lakomen na denar.
S takim ravnanjem se je Klavdij prvi čas svojega vladanja jako prikupil rimskemu ljudstvu. Toda kmalu se je dal od malopridnih svetovalcev zapeljati in postal je tudi on silovit in neusmiljen. Kazuzdane in vladohlepne žene in oproščeni sužniki dobivali so od dne do dne več veljave, kajti na duši in na telesu slabi cesar itak ni megel nobene stvari sam presoditi. Ko se je bil že oi dveh svojih žen ločil, se je malo prej, nego je nastopil vlado, poročil z jako razuzdano Me-saliño, katera je imela vse grde lastnosti, ki se jih človek pri ženski le misliti more. Njena volja se je morala spolniti in, kdor bi se jej ustavljal, bil je gotovo ob glavo djan. Najzvestejši služabniki so jej bili oproščeni sužniki, ki so na cesarskem dvoru že od Avgusta imeli veliko veljavo, kajti ni se takrat našel svoboden K.mljan, ki bi bil hotel streči novim oblastnikom. Zdaj so oproščeni sužniki imeli zlate čase, kajti Klavdij je celo najimenitniše državne slnžbe poveril učenim Grkom. Prvi cesarski svetovalec je bil Narcis. Le-ta je vsacega človeka, ki hudobnej Mesalini ni bil po volji, vedel očrniti pri plašnem Klavdiju, ki se je takoj bal za svoje življenje ter podpisal vsako smrtno sodbo. Mnogo ljudi je tedaj po nedolžnem poginilo in že drugo leto klavdijevega carevanja so se nezadovoljni Kimljani zoper njega zarotili; ali spodletelo jim je zato, ker niso mogli vojščakov za se pridobiti.
Vkljub hudobnim svojim svetovalcem pa niti Klavdij ni bil brez zaslug. Spoštoval je starešinstvo ter mu pustil več pravic, nego njegovi predniki. Nevrednim starešinam je vzel njihovo čast ter jo podelil samo sposobnim možem, katerih pa ni iskal le med rojenimi Kimljani, marveč je tudi odlične pokrajince pozval v starešinstvo. Staro luko v Ostiji je dal popolnoma prezidati in popraviti; a z novimi in velikanskimi vodovodi dal je v Kirn napeljati mnogo zdrave gorske vode. Tujcem in oproščenim sužnikom je rad podelil rimsko državljanstvo. Uradnike, ki so ljudstvo odirali ali se dali podkupiti, je ostro kaznoval; najbolj pa si je prizadeval vstrojiti pravična sodišča, akoravno sam ni bil dober sodnik. Državne meje ni le dobro varoval proti tujim sovražnikom, ampak celo razširil jih je, kajti njegovi poveljniki so v Afriki spravili Mavretanijo pod rimsko oblast, drugi pa so jeli osvajati Britanijo, po katerej je cesar svojemu sinu dal ime Britanik.
Med tem se je razuzdana Met aliña izneverila svojemu možu ter se zaljubila v lepega Silija, s katerim se je dala očitno poročiti, ko Klavdija ravno ni bilo doma. To je bilo pa le preveč. Cesarjev svetovalec Narcis je takoj sprevidel, da Klavdij pred hudobno ženo ni več varen življenja in da bi potem tudi on zgubil vso veljavo na dvoru. Dal je torej hitro umoriti Mesalino in Silija in rešil je cesarja velike nevarnosti. Klavdij je sicer rekel, da se ne bode nikdar več oženil, ali kmalu mu ni bilo več živeti; kajti bil se je že privadil slušati ukaze mogočne soproge. Njegov blagajnik Pa-lant ga je tedaj pregovoril, da je lepo germanikovo hčer Agripino v zakon vzel. A g r i p i n a ni bila nič bolja od Me-saline. Bila je razuzdana ali bila je tudi jako prevzetna in vladohlepna. Od prvega moža je imela sina Nerona, kateremu je zdaj hotela po vsej sili zagotoviti nasledstvo po klavdijevej smrti. Da-si je Klavdij imel lastnega sina Bri-tanika, huda Agripina ni prej odjenjala, dokler ni njenega Nerona posinil ter ga imenoval za svojega naslednika. Toda cesar ni mogel zadušiti ljubezni do lastnega sina in rad bi bil zopet preklical storjeni odlok. Bistroumnej Agripini se je kmalu dozdevalo , kaj da Klavdij namerava, in sklenila je umoriti ga. Ko je Bura, poveljnika telesne straže, z bogatimi obljubami privabila na svojo stran, zavdala je Klavdiju s strupenimi gobami (L 54. po Kr.).
Neron.
(Od 1. 54.-68. po Kr.)
Vladohlepna Agripina je svoj namen dosegla. Komaj je Klavdij umrl, šel je Neron v tabor pretorjancev ter jim obljubil dobro plačilo. Vojščaki so ga takoj oklicali za cesarja ter ga odnesli v starešinstvo, ki mu je brez ovir podelilo vse najviše oblasti. Nerona je do dvanajstega leta odgajal nek plesalec, potem pa mu je učeni Seneka bil učitelj. Mladi krai-ljevič je rad slikal in prepeval, še rajši pa je konja jahal. Da-si je včasih poskušal pesmice zlagati, za resne znanosti le ni maral, in niti modri Seneka ga ni mogel odvrniti od lahkoumnega in razuzdanega življenja. Vendar pa je Neron ljubil svojega učitelja in dal si je marsikaj dopovedati. Ko je v svojem sedemnajstem letu zasedel cesarski prestol, je mnogo dobrega nameraval; toda kmalu je pozabil lepe sklepe in mislil je le na posvetno veselje, a po nobenej stvari ni toliko hrepenel, kolikor po tem, da bi mogel kot umetnik sloveti. Za državne reči se ni prav nič pečal. Kadar
je ob kakej priliki hotel očitno govoriti, mu je Seneka moral prej zložiti govor, katerega se je potem na pamet naučil. Ko je prvikrat' prišel v starešinstvo , obetal je, da bode Avgusta posnemal, in pohlevni državni očetje so bili tako ginjeni, da so lep cesarjev govor dali v srebrne plošče vrezati.
S prva je Neron vladarska opravila popolnem poveril učenemu Seneki in zvedenemu Buru, ki sta tako blago in modro vladala, da je ljudstvo v dobrem spominu ohranilo srečnih pet let njegovega carevanja. Agripiui to se ve da ni bilo po volji, kajti vladohlepna žena se je nadjala, da bode ona mesto sina vso moč imela v rokah. Bada bi bila spodrinila modra svetovalca in jela se je groziti, da bode klavdi-jevega sina Britanika dala oklicati za cesarja. Toda Seneka in Bur se nje nista bala, Britaniku pa je cesar zavdal. Povabil ga je namreč v goste ter mu ponudil pijače, ki je bila s hudim strupom namešana. Britanik pokusi sladko pijačo in pri tej priči se mrtev zgrudi na tla. Gostje so kar obstrmeli, ali Neron jih potolaži rekoč, da nesrečnika večkrat božjast mečlje, služabnikom pa je ukazal mrtvega Britanika odnesti iz dvorane ter ga še tisto noč sežgati. Agripina se je morala izseliti iz kraljevega dvora in zgubila je prav vso veljavo.
Neron se je nekoliko let neprenehoma družil s slabimi tovarši in živel je neizmerno razuzdano. Zastonj so ga njegovi svetovalci svarili, kajti grdi prilizovalci so ga vedno ščuvali in mu rekali, da kot neomejen vladar sme storiti, kar ga je volja. Ali še je spačeni cesar zaupal Seneki in Buru, in ljudstvo je bilo zadovoljno z obstoječo vlado. Neron sam je večkrat bil radodaren in usmiljen; ni pustil, da bi se komu krivica godila in je vsaj navidez spoštoval pravice starešinstva. Jako pa se je spremenil, ko se je črez pet let seznanil z lepo razuzdano Popejo Sabino, ki je bila omožena z nekim rimskim vitezom. Hudobna Popeja je v lahkoumnem cesarji obudila sum, da mu lastna mati po življenji streže. Dolgo je Neron premišljeval, kako da bi se znebil ostre matere, ki mu je večkrat očitala grdo njegovo življenje. Tu mu neki prijatelj svetuje, naj si da napraviti takošno ladjico, ki bi se dala potopiti, kadar bi človek hotel. Kakor hitro je bila ladija narejena, je Neron svojo mater povabil v Baje na neko veselico, pri katerej se bodo tudi po morji vozili. Agripina pride in se kar čudi ljubeznjivosti poboljšanega sinu , ki je za njo najlepši čolnič pripravil. Ali komaj se je napovedana vožnja začela, pritisne agripinin krmar za neko glavico in ladija se je pri tej priči razpadla. Agripina je sicer srečno preplavala na obrežje , ali nekoliko dni potem dal jo je brezbožni sin na
njenem domu umoriti. Zdaj je Nerona le vest pekla in sram ga je bilo pred svetom. Da bi se vsaj nekoliko opravičel, pisal je starešinstvu list, ki mu ga je Seneka zložil, da mu je mati po življenji stregla. Hlapčevsko starešinstvo je ukazalo , da se morajo po vseh tempeljnih opravljati zahvalne molitve in daritve na čast bogovom, ki so cesarja milostivo rešili hudobne matere. Ko se je Neron zopet povrnil v Kirn, sprejeli so ga s slovesnim vhodom in ni bilo konca ne kraja prekrasnim veselicam, ki jih je cesar dajal vdanemu ljudstvu.
Po smrti svoje matere se Neron ni več imel nikogar bati, in počenjal je take neumnosti, da ga nihče ni več spoštoval. V javnih gledališčih se je kazal zdaj kot spretnega voznika, zdaj kot pevca in citrarja, in gorje tistemu, kdor ne bi hotel hvaliti ga in mu ploskati. Hotel je pa tudi kot pesnik in govornik sloveti. Pri tako zvanih neronovih igrah je očitno pozival pesnike in govornike, naj se gredo ž njim meriti ali nihče se ni upal abotnemu cesarju kratiti nezaslužene slave, marveč vsakdo se je izgovarjal, da niti vreden ni, skušati se s takim umetnikom, kakoršen je Neron. Seneka in Bur bi ga bila rada odvrnila od smešnega in nespodobnega počenjanja, ali vse njuno prizadevanje bilo je brez vspeha. Cesar je odslej celo najimenitniše gospe in gospode silil, da so morali ž njim v gledišči nastopiti. Toda pogoste in sijajne veselice stale so mnogo stroškov in jelo je pomanjkovati novcev. Neron je tedaj zopet oklical postavo o razžaljenji veličanstva in zopet so se preganjali bogataši, ki so bili večkrat po nedolžnem obsojeni zato, ker se je požrešnemu cesarju skominilo po njihovem premoženji. Y tem je nagle smrti umrl Bur, ki se je pogumno vpiral cesarjevim neumnostim. Ljudje so sploh govorili, da so mu zavdali. Modri Seneka se je na to sam zahvalil za svojo službo in se ni več pečal za državna opravila. Zdaj se je Neron ločil od svoje še le dvajset let stare Oktavije in vzel je vladohlepno in nečimurno Popejo Sabino za ženo. Prepohlevno starešinstvo je vse odobrilo in se nikdar ni upalo nasprotovati svojemu vladarju, ki je čem dalje nesram-niše burke vganjal in lahkoumno zapravljal državne dohodke. Mestno ljudstvo je bilo, se ve da, zadovoljno, kajti dobivalo je obilo žita in ni bilo nikdar brez veselic. Cesar je včasih proti koncu kake svečanosti dal med nje metati votle kroglice, v katerih so bili pisani nakazi na novce, dragoceno kamenje, podobe, konje ali pa celo na kmetije.
Kmalu pa je ves rimski narod jel sovražiti nevrednega svojega vladarja. Leta 64. po Kr. je v tistem kraji mesta, kjer so stanovali trgovci iz jutrove dežele (zlasti judje in
kristjanje), začelo goreti in v kratkem je bil cel velikanski Sim v plamenu. Strašni požar je tri četrtine mesta popolnoma vpepeiil. Pravijo , da je Neron z vrha neke palače od daleč gledal grozovitno nesrečo ter da je, brenkaje na citre, prepeval „krasoto švigajočega plamena“. Obdolžili so ga tedaj, da je on sam dal mesto zažgati, kajti da si je večkrat želel videti, kako je nekdaj Troja gorela. Da bi se boječi cesar pred razkačenim ljudstvom opravičil, podkupil je nekoliko grdih ovaduhov, ki so razglasili, da so kristjani zanetili požar. Zdaj je krvoločni cesar jel neusmiljeno preganjati kristjane. Ukazal jih je poloviti in strašno mučiti. Veliko število so jih na križ pribili, druge so žive zašili v kože ter jih pometali izstradanim zverim, mnogo pa so jih razpostavili po cesarskem vrtu, jih polili s smolo in po noči zažgali, da so na mesto bakelj svetili. Kristjani so za svojo vero voljno trpeli največe muke in se veselili, da morejo posnemati izgled Božjega Odrešenika. In čem bolj je grozovitnež divjal zoper nedolžna spöznovalce Kristusovega nauka, tem bolj se je njihovo število množilo, ginjeno ljudstvo je od dne do dne bolje razumevalo resnico svete vere, ki človeku daje toliko poguma in moči. Takrat je bil tudi sv. Peter apostelj križan, sv. Pavel pa ob glavo djan.
Ko je Neron sprevidel, da nikakor ne more zatreti zasramovanih kristjanov, jenjal jih je preganjati; pogorelo mesto pa je dal mnogo lepše sezidati, nego je bilo prej. Od mnogo prelepih poslopij se je najbolj odlikovala nova cesarska palača, za katero je odločil ves prostor na palatinskem homcu. Zvali so jo „zlati dom,“ in bila je vredna tacega imena, kajti po velikanskih dvoriščih in okol palače bilo je mnogo prelepih gozdičev , cvetečih vrtov , zelenih travnikov , bistrih jezercev, a znotraj se je vse lesketalo in bliščalo od prevelike sijajnosti. Da je bilo mogoče takošne stavbe dovršiti, je Neron neusmiljeno ogulil vse pokrajine rimske države. Starodavne umetnije in bogate zaklade grških in azijatskih tempeljnov so ondotni namestniki morali pošiljati v Rim, vojščaki pa dalje časa niso dobivali plače.
Silno odiranje in čem dalje grozovitniše vladanje je mnogo odličnih Rimljanov tako razdražilo, da so se že 1. 65. po Kr. zarotili zoper grdega samosiinika, katerega so mislili umoriti, krepostnega Pisona pa so nameravali posaditi na cesarski prestol. Toda neki sužnik je celo zaroto ovadil cesarju, ki se je strašno maščeval nad vporniki. Na kogar je le količkaj sum letel, bil je ob glavo djan; poginilo pa je tudi mnogo nedolžnih ljudi, zlasti bogatašev, katerim je Neron po-
bral vse njihovo imetje. Med obsojenimi sta hila tudi pesnik Lukan in modri Seneka. Temu je cesar, kot svojemu bivšemu učitelju in svetovalcu dovolil, da sme umreti, kakoršne smrti sam hoče. Seneka si je žile prerezal, a ker je starcu kri prepočasi odtekala, se je dal v kopelji zadušiti. Vsakemu poštenemu človeku se je gnjusil krvoločni cesar, ki je z novo grozo-vitnostjo oskrunil svoje vladanje, in vendar je hlapčevsko starešinstvo zopet po vseh tempeljnih napovedalo zahvalne molitve za rešitev nevrednega vladarja. Neron ni odslej nikomur več zaupal in neprenehoma je preganjal dozdevne svoje nasprotnike. Nekega dne znosil je svojo jezo celo nad tolikanj ljubljeno Popejo. Vrgel jo je na tla in teptal je po njej, dokler ni izdihnila svoje duše. Na to se je streznil, jej napravil velikansk pogreb ter jo proglasil za boginjo.
Nečimernemu cesarju jel je v Rimu že dolg čas postajati; slava, ki mu je donela od domačih piilizovalcev, bila mu je premajhena. Šel je torej na Grško in pri raznih narodnih svečanostih se je za stavo vozil ter citral. Spremljevalo ga je pet tisuč prilizovalcev, ki so mu pri vsakej priliki morali ploskati. Pomehkuženi in zatirani Grki so jim radi pritrjevali , podkupljeni razsojevalci pa so Neronu vselej določili prvo darilo. Tako je slavohlepni cesar hodil od mesta do mesta in povsod je na gledališčih javno kazal, kako zna eitrati in predstavljati. Pri istemskih igrah je velikodušno oglasil, da so Grki svobodni; ali kmalu je pokazal, kako on to svobodo razumeva. Po tempeljnih je namreč neusmiljeno ropal, a bogate Grke je dal brez vzroka oh glavo djati, potem pa jim je pobral vse njihovo premoženje, da je mogel na dalje zapravljivo in razuzdano živeti.
Med tem, ko je Neron po Grškem svoje burke vganjal, je v Italiji za svojega namestnika pustil nekega Helija, ki je jako samovoljno in okrutno vladal. Ljudstvo je zarad tega postajalo od dne do dne bolj nejevoljno in bil je zadnji čas, da se je cesar domu vrnil. Prišedši v Rim, slavili so ga pohlevni prebivalci kot „umetnika vseh umetnikov“ in zopet ni bilo konca ne kraja prekrasnim in zapravljivim veselicam, ki so se druge za drugo vrstile.
Takošna cesarjeva spačenost je nazadnje razkačila rimske vojščake v Galiji in na Španjskem. Oklicali so svojega poveljnika Galbo za cesarja ter šli naravnost proti Rimu. Neron s prvega niti poskusil ni, da bi vpor zadušil, a ko je bilo že prepozno, bil je ves zbegan in ni vedel, kaj bi storil. Med tem so se tudi Rimljani vprli zoper nevrednega svojega vladarja, in Galba ni bil več daleč od glavnega mesta. Zdaj
je Neron preoblečen bežal iz Eima. S štirimi spremljevalci je nekdaj prevzetni samosilnik v temnej noči jahal na svojo graščino, kjer se je mislil skriti. Med potjo bi bil skoraj od samega straha poginil. Jako se je bliskalo in konj se mu je splašil; a vsak čas so ga vstavljali ljudje ter ga radovedno popraševali po Neronu. Prišedši na graščino, zvedel je, da je starešinstvo priznalo novega cesarja, a njega da je obsodilo na smrt. Že so mu zasledovalci bili za petami in če bi ga bili vjeli, peljali bi ga v Bim, kjer so ga mislili „po starej navadi“ tako dolgo šibati in goniti po ihestu, dokler se ne bi mrtev zgrudil na tla. Da bi se takošne sramote rešil, prosil je svojega služabnika, naj ga prebode. Zadnje besede grdega trinoga so bile: „Oh, kak umetnik zdaj umrje.“ —
Galba, Oton in Vitelij.
(Od 1. 68-69 po Kr.)
G a lb a je bil oster poveljnik in varčen gospodar, in bil je že jako star, ko je zasedel cesarski prestol. Prišedši v Bim se je takoj zameril mogočnej pretorjanskej četi, katerej ni hotel izplačati navadnega darila, ki so ga jej prejšnji cesarji pri svojem nastopu dajali. Pa niti spačeno ljudstvo ni maralo za-nj; kajti stari stiskovec mu ni hotel dajati ne žita, ne veselic. Bil pa je tudi slab vladar, ki je vsa državna opravila poveril malovrednim prilizovalcem. Že čez nekoliko mescev so se torej vojščaki, ki so ob Bajni varovali državno mejo, uprli ter zahtevali mlajšega in krepkejšega cesarja. Galba je tedaj imenoval poštenega in spoštovanega Pisona za, naslednika. Ali to je žalilo nekdajnega neronovega tovarša Otona, ki se je prej največ poganjal za Galbo. Da bi se maščeval nad nehvaležnim cesarjem, je za bogato plačilo podkupil nezadovoljne pretorjance, da so šli ž njim v Bim, kjer so najprej ubili Galbo in Pisona, potem pa njega oklicali za cesarja. Ljudstvo in starešinstvo so se dobrovoljno vdali v voljo mogočnih pre-torjancev in brez ugovora so priznali Otona za novega svojega vladarja. Toda le tri mesce je Oton sedel na cesarskem prestolu. Vojščaki ob Bajni niso hoteli priseči novemu vladarju, ampak oklicali so svojega poveljnika Vi te lij a za cesarja, katerega so tudi prebivalci zahodnih rimskih pokrajin priznali. Ko je Oton čul, da je njegov nasprotnik že na potu, šel mu je s svojimi privrženci nasproti. V gorenjej Italiji blizo Pada sta se oba cesarja spoprijela v bitvi, v katerej je Vitelij zjnagal Otona, ki se je na to sam usmrtil. Zdaj je oholi Vitelij s svojo vojsko stopal proti Bimu. Med potjo je neusmi-
ljeno ropal in pustošil, potem pa je nakladal velike dayke, katere je vse zapravil za razkošne gostbe in razuzdane veselice. Toda predno se je požrešni Yitelij nav žil cesarskih slasti, došlo je iz jutrovih dežel poročilo, da so ondešnji vojščaki svojega poveljnika Vespazijana proglasili za cesarja. Da-si so se rimske pokrajine druga za drugo izneverile malovrednemu Yiteliju, vendar Yespazijan ni sam šel v Kirn, ampak poslal je svojega poveljnika Krasa z vojsko naprej. Pri Kr e moni v go-renjej Italiji so njegovi vojščaki užugali svoje nasprotnike ter šli v glavno mesto, kjer so Vitelija ob glavo djali, njegovo truplo pa z železnimi kljukami vlačili po ulicah ter ga vrgli v Tibero.
Yespazijan.
(Od 1. 69—79 po Kr.)
Ko se je Flavij Yespazijan 1. 70. po Kr. povrnil v Italijo, so ga v Kirnu z veliko svečanostjo sprejeli in ljudstvo ga je z navdušenjem slavilo kot svojega dobrotnika, ki mu je že prej ob času lakote iz Egipta poslal mnogo žita. Da-si je Yespazijan bil že šestdeset let star, vendar si je na vso moč. prizadeval, da bi vredil državno upravo , katero so bili malovredni njegovi predniki popolnoma zanemarili. Z vojščaki je bil jako oster, a z državnimi dohodki je prav varčno gospodaril. Podpiral je umetnosti in znanosti ter vte-melil javno knjižnico in šolo, v katerej so se mladi ljudje od-gajali za državne službe. Starešinstvo je pomnožil z odličnimi pokrajinci ter mu povrnil mnogo starih pravic. Sam za se je zmerno in priprosto živel ter je tako spačenim Rimljanom dajal lep izgled. Da bi siromašno ljudstvo imelo kaj zaslužka, ponovil je tisti del mesta, ki je ob neronovem požaru pogorel, in dal je tudi mnogo druzih poslopij zidati. Najbolj se je odlikovalo velikansko gledališče v katerem je bilo prostora za blizo devetdeset tisuč gledalcev. Bilo je od samega kamna in tako umetno narejeno, da si prostor za borilce vsak čas mogel napolniti z vodo, in tam, kjer so nekoliko trenutkov prej ljudje za stavo tekali in se vozili, so zdaj plavale lepe ladjice.
Najimenitniša dogodba, ki se je ob času vespazijanovega carevanja pripetila, je razdjanje Jeruzalema. Y Palestini so namreč že dalje časa vladali rimski namestniki, ki so Jude neusmiljeno odirali ter prevzetno zasramovali njihove verske in narodne šege in navade. Najhudobniši je bil lakomni in okrutni Gesij Elor, ki ga je Neron imenoval za poglavarja v Palestini, Dražil in zatiral je Jude tako dolgo, dokler se niso naščuvani od gorečih domoljubov ali celotov očitno vprli
(1. 66. po Kr.) zoper tuje nasilje ter vse rimske vojščake izgnali iz Jeruzalema. To je navdušenim vpornikom dalo še večega poguma in sklenili so do dobrega osvoboditi svoje ljudstvo od tuje oblasti. Veliki duhovnik in drugi odlični možje, ki so bili mirniše krvi, so sprevideli, da se Judje nikakor ne morejo skušati z velikansko državo, in prizadevali so se na vso moč, da bi svoje rojake odvrnili od nevarnega početja. Pa zastonj. Prenapetneži so bili le še bolj razkačeni in niso niti domačim svojim nasprotnikom prizanašali. Palačo velikega duhovnika so zažgali, a rimske vjetnike so brez usmiljenja pomorili, akoravno so jim prej na svoje poštenje obljubili, da jim bodo pustili življenje. Na to so v četah hodili po deželi ter nabirali vpornikov, katerim so lažnjivi preroki obetali božjo pomoč in gotovo zmago. Kjer ljudstvo ni bilo za vstajo, tam so nespametni ščuvalci strašno ropali in požigali.
V tem je Neron poslal hrabrega in zvedenega poveljnika Vespazijana z veliko vojsko v Palestino. Mesto za mestom se je vdalo silnemu zmagovalcu; vporniki so se nazadnje zbirali v Jeruzalem, ki je bil dobro vtrjen. Tu se je vnel hud domač boj med prenapetimi vporniki in spre vidnimi ljudmi, katere je vodil veliki duhovnik. Prenapetneži ali celoti so pozvali Idu-mejce na pomoč in v strašnem klanji je poginilo dvanajst tisuč gospode in mnogo priprostega ljudstva. Celoti so naposled užugali svoje nasprotnike in gospodarili so po mestu, kakor najgrozovitniši krvoloki. Vespazijan tedaj ni hotel napasti Jeruzalema, ampak čakal je, da bi se Judje sami med seboj poklali. Ko je pa Vespazijan leta 69. po Kr. zasedel cesarski prestol, je nadaljevanje judovske vojske poveril svojemu sinu Titu. Ali domačemu razporu v Jeruzalemu le ni bilo konca, marveč vporniki so se razdelili na tri močne stranke, ki so strašno razsajale druga zoper drugo in niti v istem tempeljnu ni brat bratu prizanesel. Leta 70. po Kr. je Tit z mnogobrojno vojsko prišel pred mesto in se vtaboril na oljskej gori. Bili so ravno velikonočni prazniki in v Jeruzalemu se je zbralo neštevilnega ljudstva iz cele dežele. Zarad velike nevarnosti, ki je mestu pretila od rimske vojske, so se domači nasprotniki med seboj pomirili ter se jeli na vso moč oboroževati za obupni boj. Tit, ki bi bil rad ohranil prekrasni tempelj, pozival jih je, naj se podajo, a ko je bilo vse njegovo prizadevanje brez vspeha, začel je mesto oblegati. V Jeruzalemu, kjer je toliko ljudstva na malem prostoru skupaj živelo, so se kmalu vnele kužne bolezni in jelo je tudi pomanjkovati živeža. Na tisuče so ljudje umirali od gladi, in kar jih je bilo še živih, trpeli so največe pomanjkanje. 'Neka odlična gospa je
zaklala lastno dete, je spekla in zavžila. Jude in Rimljane je bilo groza pred takim dejanjem. Od dne do dne se je množilo število mrličev, katerih že niso več mogli sprot pokopavati. Nekateri so ležali po ulicah, druge so nosili v hiše, v katerih so že vsi gostači pomrli, ali pa so jih metali črez mestno obzidje. Marsikdo bi bil rad bežal iz strašnega mesta, ali ni bil varen svojega življenja; kajti če so ga doma zasledili, ubili so ga kot izdajalca; če je pa srečno ušel, vjeli so ga Rimljani ter ga najprej do krvi izšibali, potem pa na kr.ž pribili. Vsak dan bilo jo tedaj blizo pet sto beguncev križanih. Nekaterim pa je Tit dal obe roki odsekati ter jih poslal nazaj v mesto. Da bi nihče več ne mogel uiti in da bi bila zadrega še veča, napravili so Rimljani okoli mesta velik nasip in spolnile so se besede Kristusove, ki je rekel: „Prišle bodo nad Jeruzalem nadloge, kakoršnih ni bilo od začetka sveta in jih tudi več ne bode.“ Ko je Poncij Pilat hotel Kristusa za nedolžnega spoznati, je zaslepljeno ljudstvo na vse grlo kričalo: „Križaj ga, križaj! Njegova kri naj pride črez nas in črez naše otroke.“ Zdaj je prišel plačilni dan za Kristusove morilce.
Rimljani so celo poletje oblegali mesto, ter so je naposled z naskokom vzeli. Toda še se Judje niso hoteli podati. Lažnjivi preroki so jim oznanovali, da je na svetu ni moči, ki bi mogla vzeti Jehovino svetišče. Nesrečneži so se toraj iz doljnega mesta, v katerem so ravnokar jeli razsajati rimski vojščaki, umaknili v tempelj in njegovo obzidje ter se obupno branili zoper napadajoče sovražnike. Ali zastonj so čakali božjih čudežev. Zmagoviti Rimljani pridrli so tudi v to pribežališče in surov vojščak je gorečo bakljo treščil v tempelj, ki je bil ves natlačen zdihujočega ljudstva. Zdaj se je začelo strašno gorje; bodi- si moški ali ženska, star ali mlad, nikomur ni prizanesla močna zmagovalčeva roka; a kdor je ušel ostremu rimskemu meču, poginil je v splošnem požaru, ki je vpepelil najdraže svetinje izraelskega naroda. Po malem je ogenj jel zopet ugasovati, jok in stok je potihnil , a kar je v mestu še stalo poslopij, ukazal je Tit do tal razdjati, da ni več kamen na kamenu ostal. Več nego milijon Judov poginilo je v gro-zovitnej vojski, bodi-si od gladu, od kuge ali v boji; blizo sto tisuč pa jih je živih prišlo v pest neusmiljenim zmagovalcem, ki so jih mnogo pobili, nekatere prodali v sužnike, ostale pa odpeljali seboj v Rim, kjer so jih v gledališčih raztrgale divje zveri.
Še predno je Vespazijan zasedel cesarski prestol, so se v današnjej Nizozemskej Bat a ve i vzdignili zoper rimsko go-
spodstvo. Da-si je vpornike vodil boja vajeni in zvedeni Civil in se jim je tudi mnogo Germanov pridružilo, vendar niso bili srečni. Bili so med seboj nesložni in ko jib je vespazijanov poveljnik Cereal 1. 71. po Kr. premagal v bitvi pri Treviru, morali .so se zopet pokoriti mogočnim svojim gospodarjem.
Drugi poveljnik Agri k ola se je za vespazijanovega vladanja odlikoval v Britaniji. Že Cezar je s svojimi vojščaki stopil na britanski ali današnji angleški otok, toda še le pod cesarjem Klavdijem so Rimljani jeli ondod širiti svojo oblast. S časom se je na lepem otoku naselilo čem dalje več Rimljanov, ki so tamošnje prebivalce jako odirali in zatirali. Ko Britanci že niso več mogli trpeti tujega nasilja, so se vprli ter v krvavih bojih rimske naseljence zapodili proti obrežji. Tu pa so Rimljani v odločilnej bitvi zmagali in se strašno maščevali nad vporniki. Poubili so jim njihove duhovnike, podrli oltarje in posekali svete gozdiče. Hrabra britanska kraljica se je sama usmrtila, da ne bi živa prišla sovražnikom v pest. Za Vespazijana je hrabri in modri Agrikola vso ravno Britanijo noter do škotskih gor pokoril rimskej oblasti, katero je znal z blagim in premišljenim ravnanjem do dobrega vtrditi. Britanci so se po malem privadili rimskim navadam in latinskemu jeziku; in akoravno so se odvadili vojaštva in se pomehkužili, bili so vendar zadovoljni, kajti Britanija je v kratkem postala ena najlepših rimskih pokrajin, katero so novi gospodarji hrabro branili proti vpadom surovih Kaledoncev, ki so bivali v današnej Škotskej.
Vespázijan torej ni le doma modro vladal, ampak znal je velikansko rimsko državo tudi braniti proti tujim sovražnikom in vpornikom. Y enajstem letu svojega carevanja je prvikrat zbolel, ali ni se dal motiti v državnih opravilih. Ko je čutil, da se bliža zadnja ura, skočil je s postelje rekoč: „Cesar mora stoje umreti,“ in zgrudil se je na tla (1. 79 po Kr.). Bil je sedemdeset let star.
Tit.
(Od 1. 79—81 po Kr.)
Ko se je bil Tit leta 71. po Kr. iz Jeruzalema vrnil v Rim in je svojo zmago nad Judi praznoval s slovesnim vhodom , oklical ga je Vespazijan za svojega tovarša na cesarskem prestolu. Takrat je Tit svoje nasprotnike neusmiljeno preganjal in živel je tabo požrešno in razuzdano, da so ga ljudje sploh primerjali z grozovitnim Neronom. Toda kmalu se je poboljšal in po smrti svojega očeta je tako blago in
pravično vladal, da ga v Rimu ni bilo nikdar bolj ljubljenega cesarja. Bil je jako radodaren in priljuden ter je zlasti revežem in nesrečnikom rad pomagal. Rekal je, da se od cesarjevega prestola nihče ne sme žalosten vrniti. Če kakega dne ni nikomur nič dobrega storil, je zvečer svojim prijateljem bridko tožil: „današnji dan je zgubljen.“ Ljudje so ga tako radi imeli, da ga niso drugače zvali, nego: „Ljubezen in ve-. selje človeškega rodu.“
Y kratkem času titovega carevanja pripetile so se velike nesreče , v katerih je blagi vladar do dobrega pokazal usmiljeno svoje srce. Leta 79. po Kr. je v lepej Kampaniji gora Vezuv prvikrat, kar ljudje pomnijo, jela ogenj bljuvati in zasula je mesta Pomp e j, Herkulan in St abije. Med drugimi je takrat tudi poginil učeni prirodosloven Plinij, stric mlajšega Plinija, ki je v dveh listih slavnemu zgodovinarju Tacitu blizo tako-ie popisal strahovito dogodbo:
Že več dni smo po gostem čutili potres; ali nismo se ga ustrašili, vsaj smo ga v Kampaniji bili navajeni. Ko se je pa zadnjo noč zemlja tako hudo tresla, da so hiše jele pokati, šel sem z materjo na dvorišče, ki je za hišo segalo do morja. Y tem pride nek stričev prijatelj in jame nas rotiti, naj hitro hitro bežimo. Bilo je ob šestih zjutraj, a še ni bil dan in gosti oblaki so pokrivali nebo. Šli smo iz mesta, ali po cesti je bila taka gnječa bežečih ljudi, da nisi bil varen svojega življenja. Kakor hitro smo zadnje poslopje imeli za seboj, smo nekoliko postali. Zdaj še le smo se mogli ogledati okol sebe, ali nismo več poznali domačega kraja. Strašni potres je po noči vzdignil zemljo ter raztegnil obrežje dalje prek morja. Groza pa nas je bila, ko smo se ozrli proti Vezuvu. Iz gore rojili so črni oblaki, iz katerih so švigali plameni, kakor blisk, le mnogo veči. Kmalu potem se je oblak vlekel proti morju in padal je čem dalje niže, da nismo več videli ne kaprej-skega otoka, ne mizenskega nosa. Mati mi je rekla, naj bežim dalje, da si rešim življenje, a njo da naj pustim, kajti da je itak že stara. Toda to pot je nisem slušal, ampak prijel sem jo za roko in jo vlekel seboj. V tem se je nad nami iz oblakov vsul gost pepel, a črni dim se je za nami valil, kakor dereča voda.' Da bi nas ne pomečkala velika množica ljudi, smo ukrenili s ceste na polje. Komaj smo zapustili pot, obdala nas je taka tema, kakoršna je v zaprtej sobi, če v njej luč ugasneš. Slišati ni bilo druzega, nego kričanje otrok, jokanje žen in klicanje mož; le-ti so zvali svoje otroke, uni pa svoje starše, in le po glasu so se mogli spoznati. Nekateri so obžalovali lastno osodo, nekateri nesrečo svojih dragih; a drugi
so roke sklepali in jih povzdigovali k bogovom, naj bi jim pomagali. Nihče se ni več nadjal rešitve, ampak mislili smo, da je napočila zadnja, večna noč, ki bode svet in bogove skupaj uničila. Tu se je zopet zabliskalo in zopet se je gost pepel vsul čez nas. Konečno se je po malem jelo mračiti, na mesto teme obdajala sta nas dim iu megla; bil je zopet dan in tudi solnce je začelo zopet sijati, ali bilo je brez moči. Okoli in okoli je bilo vse s pepelom pokrito , kakor kadar debel sneg zapade.“
Mesta Pompeji, Herkulan in Stabije zginila so s površja; črez šestnajst stoletij jih je pokrivala ognjenska zmes. Še le v začetku preteklega stoletja (1. 1720.) so pri kopanji vodnjaka zadeli na mesto Herkulan, ki je sila na debelo zasut. Pepel in druga zmes sta se strdila v skorjo, na katerej stoji sedanje mesto Bezina; zato so izkopali Herkulan, kakor kak rudnik. Mesto Pompeji je zdaj večji del razkrito. Le Stabije ni moči izkopati, kajti prav nad njimi stoji dandanes Kastel-mare. Strahovita nesreča je v teh mestih ohranila rekel bi vse, kar so starodavni prebivalci imeli in rabili. Ker je tako nenadoma prišla, begunci niso mogli mnogo rešiti. V Pompejih so se ljudje ravno kratkočasili v prekrasnem amfiteatru, ko jih je zadela strašna nesreča. Zdaj vidiš ondi starodavni veliki trg, glavne in stranske ulice, tempeljne, bazilike, kopeli, gledišča, zasebne hiše in občinska poslopja, prodajalnice, pe-karnice, suknarnice in druge obrtnijske naprave. Bazen premnogih izrezanih podob in zlatih in srebrnih denarjev, so nabrali že mnogo raznovrstnih posod, verig za hudodelnike in naročnic za devojke, drago in lepo ozaljšanih svečnikov, škatlic z bobki in drugimi lekarskimi pripravki, kristalnih posodic z lepotilom, vag in druzega več.
Kmalu po tej nesreči je ob času cesarja Tita v Bimu bil velik požar, ki ga tri dni in tri noči niso mogli ukrotiti; razen tega pa so tudi kužne bolezni jako po gostem razsajale. Tit je vse storil, kar je le mogel, da bi pomagal nesrečnikom, med katere je mnogo lastnega premoženja razdelil. S posebno postavo je ukazal, da se mora zapuščina tistih ljudi, ki niso imeli otrok, razdeliti med nesrečne prebivalce po ognjeniku zasutih mest. Le škoda, da ta blagi cesar ni dalje nego dve leti vladal. Pri posvečevanji novega velikanskega gledišča spopadla ga je huda mrzlica, za katero je kmalu umrl. Vse ljudstvo po celej rimskej državi je žalovalo po ljubljenem svojem gospodarji.
Občna zgodovina. II.
IS

Domicijan.
(Od 1. 81—96 po Kr.)
Plemenitega in blagega Tita je nasledil njegov brat Flavij Domicijan. Njegov oče Vespazijan ni maral za-nj in mu ni nikdar poveril nobenega državnega opravila. Domicijan je tadaj bival na svojej graščini blizo Albe, kjer je jako razuzdano živel, a za kratek čas je v časih skoval kako slabo pesem. Z bratom Titom si nista bila dobra, in ljulje so celó govorili, da mu je on zavdal.
S prvega je Domicijan pravično vladal in ostro kaznoval nepoštene uradnike. Bil je tudi radodaren in se s tem jako prikupil priprostemu ljudstvu in vojščakom, ki so mu bili popolnem vdani. Ko so mu pa novci pošli, postal je ves drugi človek. Zdaj je sam začel odirati rimske pokrajine, ob enem pa je ponovil postavo o razžaljenji veličanstva, da je mogel bogate ljudi po nedolžnem obsojati in jim vzeti njihovo premoženje. Od dne do dne je bil krvoločniši in prevzetniši ter ni več nikomur zaupal. Svojim namestnikom je ukazal, da morajo vsakemu povelju dodati te le besede: „Naš gospod in bog to zapoveduje.“ — Nekateri pisatelji pravijo, da je ta grozovitni cesar vsak dan po eno uro v svojej sobi za kratek muhe lovil.
Leta 86. po Kr. je poveljnik Agripa, ki se je že dalje časa v Britaniji zmagovalno vojskoval, hotel udariti na današnjo Škotsko, da bi užugal surove ondešnje prebivalce, ki so po gostem dohajali črez mejo ropat; kar dobi povelje, da se more takoj domu vrniti. Domicijan mu ni več zaupal; kajti bal se je, da ne bi Bimljani slavnega in jako priljubljenega poveljnika oklicali za cesarja. Hrabri Agripa je, pokoren višemu ukazu, šel na svoj dom in se ni več pečal za državne stvari.
Zdaj bi Domicijan sam rad slovel kot dober poveljnik. Peljal je torej vojsko na Nemško proti Hato m, s katerimi se pa niti ni bojeval, ampak pokončal jim je njihovo polje, a potem se je vrnil čre^, mejo. In vendar se je bahal, da je Hate premagal, in ni ga bilo sram to zlagano zmago praznovati v Rimu s slovesnim vhodom. Na mesto vjetnikov je nakupil veliko število nemških sužnikov, ki so za Hate preoblečeni vklenjeni stopali pred njegovim vozom. Drugo pot je šel čez Donavo nad D a č a n e, ki so stanovali na današnjem Ogrskem in Erdeljskem. Hrabri Dačani so mu njegovo vojsko do dobrega premagali in moral jim je obljubiti velik letni davek, da niso udarili črez rimsko mejo. Nesramni Domicijan pa je
tudi to nesrečno vojsko slavil s svečanim triumfom in pre-drznil se je zvati „germanskega in dacijskega zmagovalca,“ (G-ermanicus-Dacicus).
Judom je okrutni cesar naložil velik osobni davek ali glavnino. Ko so pa nesrečneži poskušali vpreti se novemu bremenu, jel je Domicijan neusmiljeno proganj ati Jude in kristjane, ki jih ni ločil druge od druzih. Istega svojega sorodnika Flavija Klementa je ukazal ob glavo djati, ker se ni hotel odreči Kristusove vere; svetega Janeza evangelista pa je izgnal na otok Patmos v egejskem morji.
Naposled je tudi Domicijanu odbila zadnja ura. Nekega dne je sluga pod njegovim zglavjem našel list, na katerem je bila napisana cela vrsta ljudi, ki jih je cesar na smrt obsodil. Med obsojenimi sta bila tudi cesarica in poveljnik telesne straže. Sluga je list izročil zarotnikom, ki so že dalje časa čakali prilike, da bi mogli rimsko državo rešiti strašnega trinoga. Eden zarotnikov gre torej k cesarjn in mu izroči pismo, v katerem je bila popisana neka izmišljena zarota. Med tem ko je Domicijan pismo čital, mn je zviti predrznež ostro bodalo porinil med rebra, zarotniki pa so sedemdesetletnega starešino Nervo oklicali za cesarja.
Nerva.
(Od 1. 96—98 po Kr.)
Novi cesar je bil po svojej naravi jako miren mož, toda za vladarja je imel premalo trdne volje in moči. Da bi se svojemu narodu prikupil, spoštoval je postave in ni žalil pravice nobenega stanu ter je sploh jako blago vladal. Ali ker je njegov prednik razsipno živel, j9 poštenemu Nervi zmanjkalo novcev in moral je varčno gospodariti z državnimi dohodki. To razvajenim vojščakom ni bilo po volji in že črez leto dni so se vprli zoper blagega cesarja ter zahtevali, da se imajo kaznovati morilci radodarnega Domicijana. Ko se je Nerva njihovej trjatvi vstavljal, zgrabili so sami nekoliko veljavnih mož, ki so bili zapleteni v zaroto zoper Domicijana, ter jih pred njegovimi očmi pomorili. Nerva je zdaj sprevidel, da je treba za cesarja druzega moža, nego je on. Da bi vbranil novo vstajo, posinil je vrlega in krepkega poveljnika Trajana ter ga imenoval za svojega tovarša in naslednika. Še predno-je novi cesar od germanske meje prišel v Kirn, umrl je Nerva v šestnajstem mescu svojega vladanja.
Trajan.
(Od 1. 98—117 po Kr.)
Trajan je bil prvi cesar, ki ni bil iz Italije doma. Hodil se je 1. 53 po Kr. na Španjolskem, kamor so se bili njegovi predniki ob času slavnega Scipijona iz Kima preselili. Kakor njegov oče , je tudi on že v mladih letih šel v vojščake, in služil je zdaj v vzhodnih, zdaj v zahodnih deželah obširnega rimskega cesarstva. Dobro je torej poznaval raznotere kraje in ljudstva, katerim je po nervinej smrti bil vladar. Tudi si je svoje telo vtrdil zoper veliko vročino in zoper ostro zimo in ni mu nobeno podnebje škodovalo. Leta 97. po Kr. je postal rimski namestnik in poveljnik na germanskej meji, in le-sem mu je došlo poročilo, da ga je Nerva imenoval za naslednika. Mislili so, da bode kar takoj z močno vojsko šel na pot, ali Trajan ni prej zapustil svojega dosedanjega mesta, dokler ni dobil poročila, da je starešinstvo odobrilo njegovo imenovanje. Prišedši v Him ni prevzetno kazal svoje moči, ampak ponižno je stopal po mestnih ulicah in le toliko vojščakov ga je sprem-ljevalo, kolikor jih je trebal za brambo samega sebe.
Kakor poprej v taborji, tako je Trajan tudi na cesarskem prestolu trezno in zmerno živel, in bil je vedno priljuden in prijazen z vsakim, bodi-si bogat ali siromak, bodi-si pleme-nitnega ali priprostega rodu. Njegova palača je bila zmiraj odprta in mogel si k njemu priti, kadarkoli si hotel. Da bi si vtrdil svoje telo, hodil je rad na lov, ali pa se je po vodi vozil v čolniču, na katerem je sam veslal s svojimi krepkimi rokami. Y imenitnih rečeh je vselej starešinstvo za svetprašal. Duhovnikom je ukazal, da morajo molitvam za cesarja dodati te-le besede: „O bogovi, uslišite naše prošnje, dokler bode dobro in pravično vladal!“ — Večkrat je rekel: „Bolje, da hudodelnik uide zasluženej kazni, nego da bi bil kdo po nedolžnem obsojen.“ — Tudi Trajan je ljubil lepe stavbe, prijetne nasade in druge umetnije, katere je rad podpiral. Ali nikdar si zaradi tega ni prisvojil tuje lastnine, marveč si je z dobrim gospodarstvom prihranil toliko novcev, da je mogel poplačati velike stroške. Da bi povzdignil trgovino ter pospešil občevanje med raznoterimi ljudstvi, dal je zidati dobre ceste od črnega morja do Galije ter dal popraviti stare morske luke, a nekatere je dal iz novega sezidati. Sploh Trajanu ni bilo mar le za rimsko mesto, ampak jednako je skrbel za vse kraje obširnega cesarstva. V Bimu je vtemelil javno, tako zvano „ulpijevo“ knjižnico, ter je na državne stroške uzdrževal veliko odgojišče za revne otroke. Starešinstvo ga je po vsej
pravici zvalo „očeta domovine“ ter ga nekoliko pozneje zvalo „najboljega.“ Ni ga bilo cesarja, katerega bi rimsko ljudstvo bolj ljubilo, nego Trajana, a najbolj so ga povzdigovali vojščaki. Vsaj je Trajan sam bil pravi vojščak, ki je v taborji voljno trpel žejo in glad, vročino in mraz in vse druge nadloge. Zjutraj je prvi vstajal, zvečer je zadnji šel k počitku, a nikdar ni bil brez dela.
Ko je Trajan vredil domače razmere, je 1. 101 po Kr. veliko vojsko, v katerej je tudi mnogo germanskih najemnikov služilo, peljal črez Donavo proti Dačanom, katerim so Rimljani po nesrečnej domicijanovej vojni morali davek plačevati. Toda še le na spomlad 1. 102 po Kr. je skušeni cesar v jako hudej bitvi užugal svoje nasprotnike, katere je na to podil do njihovega glavnega mesta Sarmizegetuze ter jih ondi še enkrat popolnoma premagal. Dacijski kralj Decebal je zmagovalcu moral izročiti svoje vojskine priprave, podreti trdnjave ter mu odstopiti velik kos dežele. V Rimu so zmagovitega Trajana počastili s slovesnim vhodom, a starešinstvo mu je dalo novi priimek: „Dacijski“.
Kmalu pa je došlo poročilo, da je Decebal prelomil pogodbe miru ter da se s surovimi Jazigi in drugimi sosednimi ljudstvi pripravlja na novo vojsko zoper Rimljane. Na jesen L 104. po Kr. je Trajan vnovič šel prek Donave, črez katero je dal blizo sedanje Oršove napraviti velik most. Ker je Decebal vsa pota in vse soteske zadelal, so Rimljani mnogo teži dalje stopali, nego prvikrat, toda vojskovali so se hrabro in po malem so dacijske rodove druzega za družim spravili pod svojo oblast. Že so rimski konjiki obstopili istega dacijskega kralja, ki se je pa tadaj rajši sam s svojim mečem prebodel, nego da bi živ prišel v pest svojim nasprotnikom. Zmagovalci so njegovo glavo na kol nasadili ter jo pri slovesnem vhodu v Rimu kazali radovednemu ljudstvu. Dacija je bila odslej rimska pokrajina, v katerej se je naselilo mnogo italskih izseljence?. Le-ti so v ondotne kraje vpeljali drugi jezik, druge, šege in navade, in še dan danes govore njihovi potomci ali Rumunji jezik, ki je podoben latinskemu. V spomin tc slavne zmage je Trajan z bogatim plenom v Rimu napravil lep trg s prekrasnimi poslopji, a sred trga je dal postaviti sto in deset črevljev visok mramornasti steber, na katerem so umetniki vrezali vse imetniše dogodbe dacijske vojske. Ta steber se je do današnjega dne ohranil v Rimu. Nekdaj je na njem stala bronasta podoba cesarja Trajana, ki se je pa že davnej podrla. Papež Sikst V. je na mesto nje dal na prekrasni steber postaviti podobo sv. Petra.
Med tem, ko se je Trajan slavno vojskoval z Dačani, je njegov namestnik v Siriji premagal Idnmejce in druge manje razrode, ki so stanovali proti vzhodu cd Palestine. Iz teh krajev, kjer ste bili bogati mesti Bostra in Petra, so Rimljani napravili novo pokrajino, ki so jo zvali p e tr e j s k o Ar ab i j o.
Zdaj je Trajan nekoliko let mirno vladal ter se na vso moč prizadeval, da bi s koristnimi napravami pospešil blagostanje svojih ljudstev. Rad bi bil ponovil staro slavo rimskega naroda, ob enem pa tudi hotel obuditi nekdanje spoštovanje rimskih bogov. Temu so se na vso moö vpirali kristjani, ki so se bili zlasti v vzhodnih deželah jako pomnožili. Mlajši Plinij, ki je takrat bil v Bitiniji za namestnika, je 1. 103. po Kr. o njih blizo tako-le cesarju poroöal: „Največa napaka kristjanov je, da se večkrat pred solnčnim vzhodom zbirajo, a potem vsi skupaj prepevajo pesme v slavo Kristusovo , ki ga zovejo svojega Boga. Sicer pa ne počenjajo nobenih hudodelstev, ampak drug druzemu si s prisego zatrjujejo, da si bodo ohranili duševno in telesno čistost, da ne bodo zatajevali njim poverjenih stvari. Njihova služba božja se mi ne zdi druzega, nego golo praznoverje; zato sem sklenil, da ne bodem nič storil, dokler ne dobim tvojih ukazov. Razsodbo prepuščam tebi zlasti zarad velike množice ljudi, ki so obtoženi, da so kristjani; kajti ni ga stanu, ne starosti, ne spola, v katerem nova vera ne bi štela dokaj spoznovalcev. Ne le po mestih, marveč tudi po kmetih se od dne do dne bolj širijo privrženci Kristusovih naukov. Ko sem prišel v Bitinijo, videl sem tem-peljne starih naših bogov popolnem zapuščene, njihovi prazniki se niso več posvečevali in malo kje sem našel še koga, ki bi našim bogovom daroval.“
Trajan je na to svojemu namestniku odgovoril, da naj kristjanov nikar ne išče, ampak le tiste, ki bi jih kdo zatožil, naj ob glavo dene. Cesar je torej kristjane prepustil njihovim sovražnikom, katerih nikjer ni manjkalo. Zdaj so se spozno-valci Kristusovi zopet jeli preganjati in poginilo je mnogo vrlih učiteljev svete vere, med katerimi so se posebno odlikovali rimski škof Klement, jeruzalemski škof Simeon, ki je kot sto in dvajset let stari sivček na križu umrl, in antiohijski škof Ignacij. Poslednjega je sam Trajan obsodil, ko se je ravno v Antijohiji mudil ter ga poslal v Rim. Med potjo so surovi beriči jako grdo ravnali ž njim, a povsod, kjerkoli je ladija obstala, zbrala se je velika množica kristjanov, da bi slavnega škofa pozdravila in ga počastila. Sveti Ignacij je zbrane vernike ustmeno in pismeno vtrjeval v svetej veri ter jih opominjal, da naj slušajo svoje duhovnike. Ni se bal smrti,
ampak kar hrepenel je po srečnej uri, ko bode mogel dati življenje za svojega Odrešenika. Y Eimu so ga v gledišči vrgli med divje zveri, ki so ga raztrgale in požrle.
Pod stare svoje dni (od 1. 113—116 po Kr.) je Trajan peljal vojsko zoper Partijance, ki jim je hotel vzeti Armenijo, zarad katere so se Rimljani in Partijanci vedno pričkali. Armenski knez je dohrovoljno prišel v rimski tabor prosit milosti, ali Trajan ga je dal umoriti, njegovo deželo pa je združil z rimsko državo. Na to se je cesar dalje vojskoval s Partijanci in vzel jim je tudi Mezopotamijo in Asirijo. Ko se je vozil po reki Tigridu v perzijski zaliv, se je živo spominjal Aleksandra velikega in vskliknil je: „Da sem mlajši, šel bi v Indijo.“ — Y tem so se razna azijatska ljudstva vprla zoper rimsko oblast in Trajan jih je moral s silo zopet pokoriti. Zdaj je zmagovalni cesar poveljništvo izročil skušenemu Hadrijanu ter se hotel vrniti v Rim. Ali med potjo je hudo zbolel in umrl v Kilikidiji 1. 117 po Kr. Rimljani so jako žalovali za ljubljenim svojim vladarjem in starešinstvo je odslej vsacega novega cesarja pozdravilo s temi besedami: „Bodi srečniši nego Avgust in bolji nego Trajan!“
Hadrijan.
(Od 1. 117—118 po Kr.)
Po trajanovej smrti so vojščaki v Siriji svojega poveljnika Hadrijana oklicali za cesarja. Za dobro plačo pritrdili so jim tudi vojščaki v Rimu, zlasti ko je vdova rajncega cesarja neko ponarejeno oporoko razglasila, v katerej isti Trajan izreka željo, da bi ga nasledil njegov sorodnik Hadrijan, ki je bil tudi na Španjolskem rojen.
Hadrijan je takoj sprevidel, da je rimska država itak že prevelika, in da jej bo težko ohraniti vse pokrajine, ki jih je bil Trajan v Aziji osvojil. Zato je Partijancem povrnil Asirijo in Mezopotamijo ter se je ž njimi tako pobotal, da je odslej reka Evfrat rimsko cesarstvo ločila od Partije. Tudi Armencem je pustil domače vladarje, ki so pa morali priznavati vrhovno oblast rimskih cesarjev. Prišedši v Rim je Hadrijan rekel, da bode vedno spoštoval postave ter da priznava starešinstvo kot najvišo oblast v državi. Najbolj mu je bilo na tem ležeče, da bi se pred sodnijo nikomur krivica ne godila. Ukazal je torej učenemu pravniku Salviju Juliju, naj iz starih zapisnikov poišče najimenitniše sodnijske odloke ter da naj jih znanstveno uredi in prepiše v knjigo , iz katere se bodo mlajši sodniki mogli učiti. Sploh je Hadrijan bil prvi cesar, ki je vedel
ceniti učenost. Za imenitna državna opravila sestavil je posebno svetovalstvo, v katero je pozival samo najbolj učene pravnike. Imel pa je veliko napako. Bil je namreč jako slavohlepen in domišljeval si je, da sam vse najbolje ve in zna. Kakor hitro je zapazil, da kateri njegovih svetovalcev več ve nego on, takoj ga je odpustil iz službe; v časih pa ga je jel preganjati ter ga je nazadnje celó na smrt obsodil, če se mu je nevaren zdel. Vojščake je vedno v strahu imel ter je ostro kaznoval vsacega uradnika, .ki ni spolnoval njegovih ukazov. Da bi se prepričal o potrebah svojih ljudstev, je sam nadzoroval upravo raznoterih rimskih pokrajin, katere je skoraj vse peš prehodil. Pravični Hadrijan se je prvi po-tezal za nesrečne sužnike ter je s posebno postavo vsaj nekoliko olajšal žalostno njihovo stanje.
Vojske se je Hadrijan na vso moč ogibal in ni hotel razširjevati itak že prevelike rimske države. Kakor se je bil prej pobotal sPartijanci, tako je zdaj K ale done e m dobro-voljno prepustil tisti del južne Škotske, ki jo je Agrikola spravil pod rimsko oblast. Da bi pa surovi hribovci vpri-hodnje ne napadali lepe Britanije, dal je severno mejo vtrditi z nasipom, za katerim so rimski vojščaki v stalnem taborji bili na straži.
Ker je Hadrijan ljubil umetnosti in je tudi bil jako slavohlepen, dal je zidati mnogo prekrasnih in velikanskih poslopij. V Rimu si je napravil tako velik nagrobni spominek, da so ga pozneje spremili v trdnjavo , ki še dan danes stoji in mu pravijo „angeljski grad.“ Na Grškem je Ateno jako polepšal in razširil z mnogimi novimi poslopji. V Kiziku je sezidal veličansten tempelj, katerega so sedmerim največim čudežem prištevali. V Egiptu je svojemu ljubljencu Antoniju na čast vtemelil mesto Antinopolj, a v Trakiji nosi Adrija-nopolj še dandanes njegovo ime. Ko je pa na jeruzalemskih razvalinah zidal novo mesto Elijo Kapitolinoter ondi, kjer je nekdaj stalo jehövino svetišče, dal sezidati velik tempelj, ki ga je posvetil poganskemu bogu Jupiteru, so se Judje vnovič vprli zoper rimsko oblast. Neki Bar ko heb a, ki se je izdajal za pravega Mesija, ščuval jih je na obupno vojsko. Iz vseh krajev hiteli so pravoverni Judje v Palestino, da bi ubranili nesramno oskrunjevanje njihovovega največega svetišča. Hadrijan je poslal svejega najboljega poveljnika Julija Severja proti vpornikom, ki so se cela tri leta hrabro bojevali. Leta 135 po Kr. bili so do dobrega premagani. Y strašnej vojski poginilo je črez pol miljona Judov , a mnogo jih je pomrlo od kuge in gladi. Palestina je postala pusta dežela, v
katerej si videl podrtine črev. dve sto razdjanih in požganih mest in trgov. Hadrijan je Jeruzalem iz novega sezidal, ali nobeden Jud se ni smel v njem nastaniti. Imenoval ga je zopet Elijo Kapitolino, ali ljudstvo se ni moglo privaditi novega imena in ga še dandanes zove Jeruzalem.
Ko je Hadrijan nevarno zbolel, določil je najprej svojega ljubljenca Vera za naslednika; ker je pa ta ge pred njim umrl, imenoval je za cesarja petdeset let starega Antonina, ki so ga zvali pobožnega ali „pija.“ Umirajoči cesar je novega naslednika tudi pregovoril, da je posinil njegova dva ljubimca, mlajšega Vera in Marka Avrelija.
Antonin.
(Od 1. 138—161 po Kr.)
Antonin je bil blagega srca ter najpobožniši in najkre-postniši od vseh rimskih cesarjev. Tri in dvajset let je mirno in srečno vladal ter bil varčen, kolikor je le mogel. Kot cesar je priprosto in trezno živel od svojega lastnega premoženja, kakor poprej, in ni hotel od države nobene plače sprejemati. Skrbel je za pravične in poštene uradnike ter je dobre sodnike do smrti pustil v njihovih službah. Ustanovil je javne šole, v katerih so se mladenči brezplačno učili zgovornosti in modrosti; dal je napraviti hiše za uboge; mestom je pustil domačo samoupravo; sužnike je branil proti neusmiljenim gospodarjem ; a tuji knezi so iz daljnih krajev prihajali v Kirn, da jim je pravični cesar razsodil pravde, ki so jih med seboj imeli. Miroljubni Antonin je rekel, da rajši enemu državljanu ohrani življenje, nego da bi tisuč sovražnikov pobil. Vojskoval se ni skoraj nič, le proti Germanom in Bačanom je moral braniti rimsko mejo, a v nekih oddaljenih pokrajinan je zatrl mali upor. Ker tadanji pisatelji niso imeli čuta za blago vladanje brez šuma in orožnega rožljanja, so o Antoninu jako malo poročali. Vendar pa so nekateri poznejših cesarjev svojemu imenu dodali še ime Antonina, ker so se s tem mislili ljudstvu prikupiti.
Marko Avrelij.
(Od 1. 161—180 po Kr.)
Marko Avrelij in Lucij Ver, katera je bil Antonin posinil, sta s prva skupaj vladala. Ker je pa Ver jako razuzdano živel, ga je modri Avrelij poslal na vojsko zoper Par-tijanee (od L 162—165 po Kr.), ki so vnovič prestopili rimsko
mejo. Ver je sicer šel v Azijo, ali vojskovanje je prepustil svojim namestnikom, ki so nasprotnikom vzeli celo Mezopotamijo, sam pa je med tem v Siriji še grše živel, nego poprej, in kmalu umrl.
Marko Avrelij je bil vdan ostrim načelom modrijanov stoikov in je tudi na prestolu zmerno in krepostno živel. Vojsko je sovražil kot največo nesrečo človeštva, toda če je bilo treba braniti rimsko cesarstvo zoper tuje sovražnike, bil je dober poveljnik in hraber vojak. Dober spomin na njega je le to kalilo, daje kristjane proganjal. S prva se ni zmenil za nje, kajti bil je poganski modrijan, ki ni veroval ne v domače, ne v tuje bogove. Ali ravno takrat so bili žalostni časi za rimsko cesarstvo. Najprej so leta 166. po Kr. vojščaki iz Azije zanesli kugo, ki se je hitro razširila po celej Italiji in je pomorila mnogo ljudi. Za kugo je prišla slaba letina, za njo lakota, potresi, požari in nazadnje dolgoletna vojska. V teh nadlogah si ljudstvo ni vedelo druge pomoči, nego bogove milosti prositi. Zanemarjene službe božje so se zopet z največo natanjčnostjo opravljale, a kdor se je temu vpiral, bil je sovražnik naroda in države. Ni čuda torej, da so bili ljudje razkačeni na kristjane, ki so tajili poganske bogove ter oznanovali enega edinega Boga. Cesar se ni smel razsrjenemu ljudstvu zameriti, pa je ponovil nekdanje ukaze zoper kristjane, ki so se zdaj jeli v Aziji, v Galiji in v Rimu preganjati.
V Rimu je tadaj med drugimi poginil slavni kristjanski modrijan Justin iz Samarije. Bil je rojen pogan, ki je v raznih modrijanskih šolah tako dolgo resnico iskal, dokler je ni našel v kristjanstvu. Pozneje se je preselil v Rim, kjer je vtemelil kristjansko šolo. Večkrat je v znanstvenih razpravah pobijal poganske modrijane in spisal je tudi „obrambo krščanske vere“ ter jo izročil cesarju Antonimi, katerega je hotel prepričati, da kristjani niso nevarni rimskej državi. Ob času Marka Avrelija so ga zaprli in , ko ga je mestni sodnik opominjal, naj bode pokoren cesarjevim ukazom ter daruje bogovom, je odločno rekel, da mu to njegova vera prepoveduje. Sodnik praša modrijana, s kako znanostjo da se peča. Justin mu na to odgovori: „Učil sem se raznih znanosti, ali nisem bil zadovoljen, dokler nisem spoznal Kristusove vere, ki je edina prava.“ — „Kakšna pa je vaša vera“? nadaljuje sodnik. — „Verujemo v enega edinega Boga, stvarnika vsega vidljivega in nevidljivega ter spoznavamo, da je naš gospod, Jezus Kristus, sin Božji, ki so ga proroki že v starodavnih časih oznanovali in ki bode sodil vse človeštvo“.
— „Kje se kristjani navadno zbirajo?“ — „Bog kristjanov je povsod pričujoč, in vsakdo ga moli, kjer ga more.“ — Ko se je sodnik modrijanu in drugim kristjanom zagrozil, da jih bo ukazal na težke muke djati, mu je Justin ponosno zavrnil : „Vsaj druzega niti ne želimo, nego da bi mogli trpeti za našega Jezusa Kristusa in biti zveličani.“ — Ostali kristjani so mu pritrdili ter rekli sodniku, naj hitro opravi, kajti da nikakor ne bodo malikom darovali. Zdaj so berici kristjane odpeljali na morišče, kjer so jih najprej do krvi izšibali, potem pa ob glavo djali (1. 187. po Kr.)
V Galiji, kjer se je bila krščanska vera tudi že jako razširila , se je prosto ljudstvo vzdignilo zoper kristjane, katere je s kamenjem nametavalo ter jim oropalo njihove hiše. Na to še le je gosposka dala zapreti devedeset let starega škofa P o t i n a in veliko množico kristjanov , katere so z najgrozo-vitnišimi mukami hoteli prisiliti, da bi priznali kako hudodelstvo. Toda nihče ni druge besede izustil, nego: „Kristjan sem; pri nas se nič krivičnega ne godi.“ — Mnogo jih je od strašnih bolečin umrlo, ostale pa so beriči žive pometali divjim zverim za hrano.
Tudi v Malej-Aziji, zlasti v Smirni, so neusmiljeno preganjali kristjane ter jih s strašnim trpinčenjem hoteli prisiliti, da bi zatajili Odrešenika ter darovali malikom. Tu se je najbolj odlikoval sv. P o 1 i k a r p, škof, katerega so daleč po Aziji spoštovali in so ga pogani zvali „očeta kristjanov.“ — Ko se je v Smirni začelo preganjanje, so ondešnji kristjani ljubljenega škofa prosili, naj hitro beži iz mesta. Sv. Polikarp se ni mislil skriti, ali ker kristjani niso odjenjali, šel je na kmete k nekemu prijatelju. Toda že je razkačeno ljudstvo v gledališči kričalo, da se mora Polikarp vreči med leve, in takoj so ga beriči morali iti iskat. Ko so preganjalci bili že blizo, je sveti škof ponižno zdihnil: „Božja volja naj se zgodi“ in sam se je razodel vojščakom, katere je prijazno pozdravil ter jih prosil, naj bi vsaj še eno uro počakali, da bi se v molitvi Bogu priporočil. Na to je sivi starček ukazal beričem z jedjo in pijačo postreči, sam pa je šel v svojo sobico, kjer je goreče molil za svoje vernike. Po dovršenej molitvi je sedel na osla in šel nazaj proti Smirni. Prišedši v mesto je sodnik prašal sv. škofa: „Ali siti Polikarp?“ — In ko mu je čestiti siv ček pritrdil, da je, mu je sodnik odločno rekel: „Priseži našim bogovom, prekolni Kristusa, pa te oprostim!“ — Pobožni starček mu zavrne; „Šest in osemdeset let že služim Gospodu, nikdar mi ni uič žalega storil, marveč obsipal me je z dobrotami; in njega, ki je moj kralj in odrešenik, naj zatajim!
Nikdar ne.‘£ Rimski namestnik je le še bolj silil va-nj, Polikarp pa je nadaljeval: „Ti me menda ne poznaš, ker misliš, da se ti bom vdal. čaj toraj: Jaz sem kristjan in, če hočeš, povedal ti bom, kaj nas ta vera uči.“ -- Razkačeni sodnik grozil se mu je, zdaj da ga bo divjim zverim vrgel, zdaj da ga bo dal živega sežgati; ali sivi starček se ni dal prestrašiti in vedno je srčno in stanovitno odgovarjal. Sodba je bila izrečena in glasnik je očitno oglasil, da bodo Polikarpa sežgali. Zaslepljeni ljudje, pogani in judje, so se kar takoj razkropili po mestu in kmalu so veliko gromado vkup nanosili. Mirnega srca je sveti škof odložil gornjo obleko, se sezul, ter pogumno stopil na gromado. Hoteli so ga na kol pribiti ali Polikarp jim je rekel: „Nikarte! tisti, ki me je dozdaj vzdrževal, dal mi bo tudi moči, da bom ogenj pretrpel!“ — Niso ga pribili, ampak le z vrvi so ga privezali. Tu je starček pobožno obrnil svojo oči proti nebu in molil: „Vsegamogočni, večni Bog, oče Jezusa Kristusa, Svojega edinega sinu, ki nas je učil Tebe spoznavati! Hvala Ti, da si mi dal dočakati srečno uro, ko bodem stopil med svete Tvoje mučenike; da bom vsaj nekoliko deležen trpljenja Tvojega Sinu ter dosegel večno zveličanje. Čast in hvala Tebi po Jezusu Kristusu. Amen.“ — Okoli in okoli je švigal plamen, ali ni mogel zadušiti svetega sivčka. Na sodnikovo povelje stopi surov berič bliže ognja in mahne z ostrim mečem po sv. Polikarpu, ki se je takoj mrtev zgrudil na gromado, na katerej je njegovo truplo do dobrega zgorelo in se spremenilo v prah in pepel.
Med tem, ko so v raznih krajih rimskega cesarstva kristjane tako neusmiljeno preganjali, moral se je Mark Avrel leto za letom (od 1.167—180 po Kr.) vojskovati zMarkomani, ki so iz Češke prihrumeli črez Donavo ter strašno razsajali po današnjih slovenskih deželah do jadranskega morja. Ker je kuga pomorila veči del starih skušenih vojščakov, je Mark Avrel moral oborožiti sužnike in gladijatorje, da je Markomane in druga ljudstva , ki so se tem pridružili, od Akvileje (ali Ogleja) zapodil nazaj črez gore. Že je hrabri Mark Avrel prekoračil Donavo; tu so ga Kvadi, ki so stanovali na današnjem Moravskem, od vseh strani oklenili. Iz te nevarnosti je hrabra legija samih krščanskih vojščakov rešila svojega cesarja. To je Marka A v reli a ganilo in ukazal je, da se kristjani ne smejo več preganjati. Komaj se je rimska vojska vrnila proti domu, so Markomani pridrli črez Donavo, in zopet je cesar moral iti nad nje. Po novej sijajnej zmagi pri Karnuntu mislil je Marko Avrelij peljati vojsko prek Donave ter vso deželo neukrotljivega naroda spraviti pod
svojo oblast, ali v tem ga je v Vindoboni (blizo današnjega Dunaja ali Beča) prehitela smrt.
Marko Avrelij je bil tudi pisatelj in zapustil je dvanajst knjig svojih premišljevanj, ki nam jasno kažejo, kat o lepo in plemenito je modri cesar mislil o človeškem življenji.
Komod.
(Od 1. 180-192 po Kr.)
Avrelijev sin Komod, ki je po očetovej smrti brez ovir zasedel cesarski prestol, ni nadaljeval vojske z Markomani, ampak sklenil je ž njimi mir proti temu, da so mu obljubili vsako leto dajati neko število vojščakov. Odslej je v rimskej vojski služilo čemdalje več germanskih najemnikov, ki so cesarjem bili najbolja podpora zoper spačeni in pomehkuženi narod. Sploh pa je nekdaj mogočna rimska država po avrelijevej smrti jela jako slabeti. Med tem, ko so zadnji cesarji imeli mnogo lepih lastnosti ter so po mogočnosti skrbeli za blagor svojih ljudstev, se je s Komodom začela dolga vrsta razuzdanih in nevrednih vladarjev, za katerih je od dne do dne bolj ginila slava in moč rimskega naroda.
Komod je bil komaj devetnajst let star, ko je po Marku Avreliju nastopil vlado, in ni bil nič podoben modremu svojemu očetu, kajti razuzdana mati Favstina ga je popolnoma spridila. Mladi cesar je ljubil razuzdane veselice in lov na divje zveri, a ni maral za resna državna opravila, katera je popolnem prepustil drugim možem, zlasti poveljnikom telesne straže. Toda prve tri leta ostalo je vse pri starem; kajti da-si je razuzdano živel, s človeško krvjo si takrat še ni oskrunil svojega imena in še so modri svetovalci njegovega očeta opravljali vse imenitniše državne službe.
V tem je mali dogodek bil vzrok, da so se povrnili časi grozovitnega Nerona. Komodova vladohlepna sestra Lucila skovala je zaroto zoper svojega brata, ki jo je bajé premalo odlikoval. Že je najeti morilec z ostrim mečem hotel mahniti po cesarji, tu so ga telesni stražniki zgrabili in moral je ovaditi celo zaroto. Kazkačeni Komod ni niti lastnej sestri prizanesel, ampak vse zarotnike je dal ob glavo djati, in odslej ni več nikomur zaupal. Kdor se mu je le količkaj nevaren zdel, takoj je moral poginiti, in od dne do dne je množilo število grdih prilizovalcev in vohunov, ki so poštene ljudi cesarju po krivičnem očrnili kot zarotnike in vpornike. Kakor nekdaj Neron, tako je zdaj Komod v javnih gledališčih kazal
svojo umetnost; toda ni prepeval in citral, ampak strelal je na leve in druge divje zveri ter se boril z gladijatorji, ki so se morali dati premagati. Y Sasih je abotni cesar hotel biti drugi Herkul in, ogrnjen z levovo kožo , je z batom v roči ošabno stopal po rimskih ulicah. Za razuzdano življenje paje trebal mnogo novcev in, ko so navadni dohodki pošli, obsojal je bogataše ter jim vzel vse njihovo premoženje. Nazadnje niti najbližnji sorodniki in najbolji prijatelji niso bili več varni pred grozovitnim cesarjem. Da bi se rešili strahovitega trinoga, so domači ljudje na cesarskem dvoru skovali zaroto zoper svojega gospodarja. Ko je Komod nekega dne ves vtrujen prišel iz lova, mu ena njegovih žen ponudi kozarec ostrupenega vina. Cesar popije hladilno pijačo in trdna zaspi. Tu stopi krepek borilec, ki so ga zarotniki najeli, k postelji in zadavi spečega Komoda.
Pertinak.
(L. 193. po Kr.)
Po komodovej smrti so zarotniki sedemdeset let starega mestnega prefekta Pertinaka oklicali za cesarja. Ker se je bil Pertinak že prej odlikoval v državnih službah in v vojski, je starešinstvo njegovo volitev odobrilo in tudi pretorjanci se ga niso branili, ko jim je izplačal navadna darila. Toda kmalu se je novi cesar zameril razuzdanim vojščakom. Bil je namreč jako oster, a z državnimi dohodki je varčno gospodaril. Razvajeni pretorjanci, ki so zdaj navadno šteli po deset do petnajst tisuč mož, nabranih po vseh krajih rimskega cesarstva, niso bili s takim vladarjem zadovoljni ter so ga že črez tri mesce ubili. Po dovršenem hudodelstvu pa so se morilci bali ljudstva, ki je Pertinaka ljubilo, in se zaprli v dobro vtrjeno svojo kasarno. Ali nihče se ni upal maščevati smrt ubitega cesarja. To je predrzne vojščake še bolj ohrabrilo in jeli so z zida svojega stanovanja ponujati cesarski prestol tistemu, ki jim bi največ za-nj dal. Dolgo se nihče ni oglasil. Nazadnje pride bogati Didij Julijan, ki gaje njegova žena pregovorila, in ponudi vsakemu pretorijancu po dve tisuče dve sto in petdeset goldinarjev našega denarja. Vojščaki so bili s tem zadovoljni in z velikim krikom so Julijana oklicali za cesarja ter ga peljali v starešinstvo, ki ga je brez ugovora moralo potrditi. Toda ljudstvo ni maralo za novega vladarja ter ga je preklinjalo in s kamenjem nametavalo, kadarkoli se je na ulici pokazal. Ob enem so se proti njemu vprle vojaške legije, ki so po raznih pokrajinah varovale državno mejo ter
so hoteli svoje poveljnike imeti na prestolu. Y Britaniji so tadaj vojščaki nekega Albina okiicali za cesarja, a v Siriji Peščenij a Nigra. Pa ne prvi, ne drugi se ni obdržal, kajti Septimij Sever, ki je bil takrat poveljnik v Iliriji, podkupil je svoje vojščake in šel je ž njimi naravnost v Bim, kjer je tudi telesno stražo ali pretorijance dobil za se, ter tako zasedel cesarski prestol. Boječe starešinstvo je hitro Didija Julijana na smrt obsodilo terse prav po hlapčevsko pokorilo novemu vladarju.
Septimij Sever.
(Od 1. 193—211 po Kr.)
Septimij Sever, rojen Afrikanec, je trdil, da so dobri in vdani vojščaki vsakemu cesarju najbolja podpora. Zato je vojščakom plačo povečal ter jim dovolil, da so v prostornih taborih smeli svoje žene in otroke pri sebi imeti. Novincev ni nabiral med pomehkuženimi Italijani, marveč med krepkimi kmeti raznoterih pokrajin. Razuzdane pretorijance je razvrstil med legije, ki so bile najmanje po sto milj daleč id Birna, a od najhrabriših in najbolj izurjenih vojščakov je sestavil novo telesno stražo, ki je štela petdeset tisuč mož. ¡se na smrtnej postelji je Sever svojima sinoma dal ta-le nauk: „Dobro pla-čujta vojščake, pa se vama vseh ostalih ljudi ni treba bati.“ Tako je Sever do dobrega vtrdil vojaško oblast v rimskej državi in poveljnik telesne straže ali tako zvani pretorijanski prefekt je odslej bil prvi za cesarjem. Sicer pa si je Sever jako prizadeval, da bi vredil državno upravo, ter je učenim pravnikom Papinjanu, Pavlu in Ulpijanu naročil, da so pregledali in popravili postave in sodništvo. Starešinstva ni skoraj nikdar prašal za svet, zato pa je na svojem dvoru imel posebno cesarsko svetovalstvo, v katero je pozval samo najbolj učene može. Toda takošno zaničevanje bornih ostankov nekdanjih narodovih pravic je pomehkužene in boječe prebivalce le še bolj oslabelo ter jih popolnoma privadilo na hlapčevanje.
Vojskoval se je Sever najprej zoper svoja nasprotnika, Nigra in Albina, ki sta oba poginila; potem je užugal Parti-jance, ki so iz novega prestopili^ rimsko mejo; a konečno je šel nad Kaledonce v današnjo Škotsko ter je vtrdil in popravil nasip, ki ga je že Hadrijan dal narediti proti ondešnjim gorskim roparjem. Y zadnjej vojski je cesar hudo zbolel ter kmalu na to umrl v Eboraku ali sedanjem Jorku.
Prve leta svojega vladanja Sever ni preganjal kristjanov, ki so mirno in pošteno živeli. Ker se pa nikdar niso vdele-
ževali svečanosti in slovesnih vhodov, s katerimi je hlapčevsko ljudstvo odlikovalo svojega cesarja in ker je čemdalje več imenitne gospode prestopalo v sveto Kristusovo vero , dal je tudi Sever po raznih krajih rimskega cesarstva preganjati kristjane. Kakor hitro so se razglasili cesarjevi ukazi, planili so razsrjeni pogani na mirne kristjane ter jih brez usmiljenja na gromadah sežigali ali pa so jih metali divjim zverim za hrano. V Lijonu je nek kar v potocih tekla kri zvestih Kristusovih spoznovalcev. Med drugimi je ondi tudi poginil škof I r e n e j.
Karakala.
(Od I. 211—217 po Kr.)
Sever je želel, da hi po njegovej smrti njegova dva sina skupaj vladala; toda Karakala, ki je že očetu večkrat po življenji stregel, dal je mlajšega brata Geto v materinem naročji umoriti ter je sam zasedel cesarski prestol. Na to je dal pomoriti znance in prijatelje rajncega brata, vseh skupaj do dvajset tisuč ljudi, mož, žen in otrok, katerim je pobral njihovo premoženje, da je mogel mogočnim pretorjancem izplačati navadno darilo. Takrat je tudi poginil učeni Papinijan, ki ni hotel cesarja pred svetom zagovarjati in odobriti, daje brata umoril. Karakala je ravnal po očetovem nauku ter se vedno družil in prijateljeval z vojščaki, katere je dobro plačeval in jako razvadil. Ko mu je kmalu zmanjkalo novcev za svoje potratno življenje, hodil je s silno vojsko po raznoterih pokrajinah rimskega cesarstva in povsodi je mirne prebivalce nevsmiljeno odiral in gulil. Nazadnje pa je vsem svobodnim pokrajincem samo zato podelil rimsko državljanstvo, da jim je mogel naložiti novi davek. Vrnivši se iz partijske dežele, ki jo je nekoliko opustošil, potoval v tempelj boginje mesca v Edeso, ali med potjo ga je Makrin, poveljnik telesne straže, dal zavratno umoriti ter sam se oklicati za cesarja.
Makrin.
(L. 217. po Kr.)
Makrin je s Partijanci sklenil mir proti temu, da so mu plačali devet miljonov tolarjev, potem pa je šel v Antijohijo, kjer je jako razsipno živel. Kavno takrat je v Emesi bivala Julija Mesa, sestra Severjeve žene Domne. Mesa je imela dve hčeri, Semido in Mamejo, ki ste bili v Siriji omoženi za dva odlična Rimljana ter ste obe imeli sinove. Semidin sin Basijan
je takrat komaj spolnil štirnajsto leto in že je bil duhovnik solnčnega boga Helijogabala v Emesi. Ko je vladoblepna Mesa videla, da vojščaki niso zadovoljni z novim cesarjem, ki je ž njimi jako ostro postopal, jih je s težkim denarjem podkupila, da so se Makrinu izneverili ter omenjenega njenega vnuka oklicali za cesarja. Razuzdani vojščaki so se tem rajši dali zapeljati, ker jim je Mesa rekla, da je Basijan sin Karakale, ki je pri vojščakih bil jako ljubljen. Novi cesar je tudi vprihodnje ostal duhovnik solnčnega boga ter se je po njem sam zval Helijogabal. Makrin si je po sili hotel ubraniti cesarski prestol, ali ker ga je legija za legijo zapuščala, so ga nasprotniki premagali in ubili.
Helijogabal.
(Od 1. 217—222 po Kr.)
V celem starem in srednjem veku ga morebiti ni bilo kneza, ki bi bil grši in razuzdaniše živel nego Helijogabal. Starešinstvu je sicer v pismu obljubil, da bode Avgusta in Antonina posnemal, ali ravnal je vse drugači. Rekel je, da mu je le solnčni bog pomagal do cesarskega prestola in zato ni nič bolj želel, nego da bi ves svet pred tem bogom na kolena padel in ga molil. Prišedši v Rim bil je ogrnjen z lepim škrlatastim plaščem, ki je bil ves pošit z zlatom in dragim kamenjem in prva njegova skrb je bila, da je solnčnemu bogu sezidal velikansk tempelj. Na to je podobo tega boga sam prepeljal iz Azije v Rim, kjer so vse ulice, koder je svečana procesija šla, morale biti potresene z zlatim peskom. Helijogabal pa s tem še ni nil zadovoljen, ampak hotel je svojemu bogu tudi nevesto preskrbeti. Poganski duhovniki so dolgo ugibali, a nazadnje so sklenili, da bi se solnčnemu bogu najbolj spodobila boginja Luna. Posebno poslanstvo se je odpeljalo v Kartagino po lunino podobo, katero so pripeljali v Rim, kjer je cesar z veliko slovesnostjo poročil solnčnega boga z Luno. Z razsipnim svojim življenjem hotel je Helijogabal prekositi vse svoje prednike. Njegov voz, orožje , postelje in vse drugo pohištvo je bilo bogato okovano z zlatom in srebrom, ter posuto z biseri in dragim kamenjem. Večkrat je iz gole prevzetnosti raztrgal najdragoceniša oblačila, ali pa je dal potopiti bogato naložene ladije. Njegova večerja ni smela nikdar manj veljati nego trideset funtov srebra, a večkrat je stala trikrat toliko. V svojej dvorani je imel tako umetno narejen strop, da je svojemu strežaju le namignil in kakor debel sneg so dišeče rožice ali vijolice padale na goste. Včasih je Občna zgodovina II.	19
čudni cesar dal toliko dišečih, cvetlic nametati, da so se vsi gostje zadušili. Pri jedi je kil jato zbirčen in razsipen, kakor zmiraj. Ce se mu je zdelo, kotel je imeti oked od samih stavčevih iu pavovih jezikov. Po navadi azijatskih kraljev imel je mnogo žen in je sploh živel, kakor kaki turški sultan. To niti pomehkuženim Rimljanom ni bilo po volji in vojščaki so se kar sramovali tacega cesarja. To je kmalu spaziia vlado-hlepna Mesa, a da ne bi prišla ob vso veljavo, je sama nagovorila Helijogabala, da je posinil druzega njenega vnuka Aleksandra Severja, sina krepostne Mameje, o katerej so nekateri celo pravili, da je kristjanka. Cesar je Aleksandra Severja res posinil in ga imenoval za svojega tovarša. Ko je pa videl, da ga vojščaki bolj spoštujejo, nego njega, jel mu ju po življenji streči. To je pretorijance tako razkačilo, da so ubili nevrednega Helijogabala, njegovo truplo pa so vlačili po rimskih ulicah ter je vrgli v reko Tibero.
Aleksander Sever«
(Od 1.222-235 po Kr.)
Novi cesar je že od mladih nog bil jako dobro odgojen in se je tudi na prestolu dal voditi od učene svoje matere Mameje. Živel je zmerno in čednostno ter se pridno pečal z državnimi opravili. Spoštoval je pravice starešinstva, a na svojem dvoru je imel še posebno svetoválstvo šestnajsterih učenih in skušenih mož, katerim je predsedoval slavni pravnik Ulpijan. Skrbni cesar hotel je tudi razuzdane vojščake privaditi na bolji red in pokorščino, ali brez vspeha. Razvajeni vojščaki so se vprli ter ubili učenega Ulpijana, katerega so kot ostrega cesarjevega svetovalca najbolj črtili. Za Aleksandra Severja je rimskemu cesarstvu pretila nova nevarnost na vzhodu, kjer je rod Sasanovcev razdjal oslabelo partijan-sko kraljestvo ter vtemelil 1. 226 po Kr. novo perzijansko državo. Sasanovci so hoteli ponoviti nekdanjo cirovo kraljestvo ter zahtevali, da jim Rimljani morajo odstopiti vse dežele do sredozemnega in egejskega morja. Aleksander Sever je tadaj (od 1. 230—234 po Kr.) peljal vojsko zoper nje in jih zmagovalno zapodil nazaj črez rimsko mejo. Y tem mu pride poročilo, da so Germani prestopili reko Rajno ter da ropajo po Galiji. Takoj je poslal poveljnika Maksimina z vojsko naprej , sam pa je zadej ostal, kajti njegova mati, ki ga js povsod spremljevala, ga ni rada pustila na vojno. To vojščakom ni bilo po volji in, ko je cesar s svojo materjo naposled le prišel na bojišče, se je po vsem taborji razlegal nejevoljen
krik: „Proč z žensko vlado!“ — Kmalu potem-so vporni vojščaki nekega jutra svojega poveljnika Maksimina ogrnili s škrlat&stim plaščem ter silili va-nj, da jiii mora peljati zoper cesarja, ki je ravno bival v svojem taborji blizo sedanjega mesta Moguča (Maine). Aleksander Sever je svoje legije, katere so mu še zveste ostale, lepo prosil, naj ga branijo ali zastonj. Tudi njegovi vojščaki so prestopili k vpornikom, ki so cesarja v njegovem šaiorji v materinem naročji umorili. Ubili pa so tudi mater in vse cesarske služabnike in svetovalca«
Maksimi«.
(Od 1 235—288 po Kr.)
Maksimin je bil kmetiški sin iz Trakije. Bil je visoke in. krepke postave, kar je bilo pač vojščakom všeč; ali ljudstvo in starešinstvo ni maralo za-nj zarad priprostega njegovega rodu in ker ni imel ne odgoje, ne omike, ter niti najpotreb-nišiii vladarskih vednosti. Oslanjal se jele na svoje vojščake, a preganjal je vse privržence rajncega cesarja, zlasti kristjane, katere je učeni Aleksander Sever visoko cenil, da-si je bií poganske vere. Maksimin je navadno bival v vojaških taborjih. ob .Rajni in Donavi, a ni ga bilo ves čas njegovega vladanja ne v Rim, ne v Italijo. Kazvajeni vojščaki so ga mnogo stali in moral je celo tempeljne oropati, da jih je mogel v redu plačevati. Takošno brezbožno ravnanje je obudilo splošno' nejevoljo. Najprej so se Afrikanci vzdignili ter proglasili tamoš-njega namestnika ali prokonzula Gordijana (L) za cesarja. Gordijan je bil bogatega in imenitnega rodu, ali bil je že osemdeset let star ter je vladarsko oblast le s tem pogojem sprejel, da je smel svojega siaa, ki mu je bilo tudi Gordijan (II.) ime, imenovati za svojega tovarša na cesarskem prestolu. Ko je pa Maksimin s silno vojsko stopal proti Italiji in je neki njegovi najemnik že črez šest in trideset dni umoril oba Gordijana, je starešinstvo v Rimu hitro imenovalo Maksima in Balbina za cesarja, kterima je, nemirnemu ljudstvu za voljo, dodalo še Gordijana (III.), vnuka prvega Gordijana. Med tem je Maksimin oblegal dobro vtrjeno Akvilejo, ki je pa nikakor ni mogel vzeti. Vojščaki so bili nejevoljni, ker jim je zmanjkalo živeža, pa so nekega dne ubili prej tolikanj ljubljenega cesarja.
GfordJjan.
(Od 1. 238—244 po Kr.)
Trem gospodarjem je težko služiti, zato ni misliti, da se bodo trije cesarji obdržali na prestolu. Kmalu po maksimi-novej smrti so pretorjanci ubili Maksima in Balbina ter so mlajšega Gordijana (III.) edinega za cesarja oklicali. Novi vladar je bil srečen, dokler ga je vodil njegov učitelj Misitej, ki je bil učen in moder mož, pa ob enem tudi dober vojvoda. Vojskoval se je s Perzijanci, ki so v Mezopotamiji napadli rimsko mejo, in slavno jih je zmagal. V tem je nekdo za-vdal slavnemu Misiteju, a Gordijan je zdaj nekega Arabca Filipa imenoval za poveljnika telesnej straži. Filip, ki je prej bil razbojnik, je vojščake naščuval, da so Gordijana umorili ter njega proglasili za cesarja.
Filip Arabec.
(Od 1. 244—249 po Kr.)
Ob času Filipa so 1. 247. po Kr. z veliko svečanostjo praznovali tisučletnico rimskega mesta. V velikem gledališči so tri dni in tri noči neprenehoma bile slovesne predstave, pri katerih so se gladijatorji borili z velikim številom divjih zveri vsake vrste, ki so jih iz daljne Afrike pripeljali v Kirn. Kavno takrat so germanski Goti prvikrat prekoračili Donavo, črez katero so odslej pogostoma napadali rimsko cesarstvo. Kazen Gotov pa so tudi Germani, ki so v tretjem stoletji med seboj sklenili veče narodne zaveze, čem dalje z boljim vspehom prihajali črez mejo ter tako dolgo ponavljali vojsko z Rimljani, dokler niso razdjali velikanskega rimskega cesarstva. Pa niti na vzhodu ni bilo več stalnega miru, kajti kralji nove Perzije silili so vedno dalje proti zahodu ter so Filipu vzeli Mezopotamijo. Le to je za zdaj še rešilo rimsko cesarstvo, da Germani in Perzijanci niso poznavali umnega rimskega vojevanja. Vendar pa je Filip že po teh malih nesrečah izgubil vso veljavo pri vojščakih in pri ljudstvu. Najprej so se v Meziji vzdignili vojščaki, ki so ob dolenji Donavi imeli rimsko mejo braniti zoper Gote. Cesar pošlje zvedenega Decija, da bi zadušil vstajo; ali vporniki so prišedšega poveljnika oklicali za cesarja in ga prisilili, da jih je moral peljati zoper Filipa, ki je v boji poginil.
Decij.
(Od 1. 249—251 po Kr.)
Decij je mislil nekdanjo moč in slavo rimske države s tem obuditi, da bi ponovil stare šege in navade. Zato je po vseh deželah svojega cesarstva razposlal ostre ukaze zoper kristjane, katere je hotel prisiliti, da bi molili rimske bogove. Da-si se je v tadanjej spačenej dobi našlo dosti omahljivih kristjanov, ki so se dali prestrašiti ter so zatajili svojega Odrešenika , bilo je vendar mnogo veče število tistih, ki so pretrpeli najgrozovitniše muke za sveto svoje prepričanje. Tu je Decij moral opustiti domače svoje namene ter iti nad Gote, ki so zopet vpadli v rimsko državo. S prvega je bil dosti srečen in oklenil je nasprotnike okoli in okoli s svojo vojsko. Goti bi se bili radi pomirili, da jih je pustil iti proti domu; ali cesar je precenil svoje moči, in v jako hulej bitvi, ki se je na to vnela, so bili Eimljani popolnem premagani. Ña bojišči je tudi Decij poginil. Zdaj je rimsko starešinstvo izvolilo zvedenega poveljnika Gala (od 1.251—253 po Kr.) za cesarja, katerega so tudi vojščaki brez vgovora potrdili. Gal je zmagovalnim Gotom moral obljubiti, da jim bode vsako leto davek plačeval. Le tako je mogel ubraniti nove napade tega krepkega germanskega razroda. Ali s tem se je zameril Eimljanom, zlasti ko je takoj potem drugo nemško pleme, katero je go-tijska zmaga ohrabrila, udarilo črez rimsko mejo. Splošna nejevolja zapeljala je panonskega namestnika Emilijana, da je vojščake naščuval, naj Gala umoré ter njega okličejo za cesarja (L 253 po Kr.) Toda le malo časa se je vladohlepni morilec veselil cesarske oblasti, kajti črez štiri mesce je tudi njega zadela maščevalna roka, katera mu je vzela oblast in življenje , ki si jo je s krvavim hudodelstvom pridobil.
Yalerijan.
(Od 1. 253-260 po Kr.)
Ni ga bilo tedaj v celem rimskem cesarstvu moža, ki bi bil bolj spoštovan in priljubljen, nego Yalerijan, katerega je starešinstvo po emiljanovej smrti pozvalo za vladarja. Ker je Yalerijan bil že šestdeset let star, imenoval si je sina Ga-lijena za svojega tovarša, ki je bil dosti dober pesnik in govornik, ali slab poveljnik in vladar. Na severji in vzhodu rimska država že ni več imela miru. Germanski Franki so ropali po celej Galiji, Alemani prišli so črez Alpe noter do Eaven, a Goti širili so se ob dolenjej Donavi in Črnem morji,
«d koder so s svojimi ladijami napadali malo-azijatska, grška in celo talijanska mesta. Komaj pa je cesar s svojim sinom zapodil Germane črez mejo, moral je iti pomagat Armencem, ki so ga prosili pomoči zoper Perzijance. Ali to pot Rimljani niso bili srečni, kajti nasprotniki so jih onkraj Evfrata do dobrega premagali ter jim vjeli njihovega cesarja (L 259 po Kr.). Valerijan je odslej moral vklenjen hoditi za perzijskim kraljem Saporjem, ki je na njegov hrbet, kakor na kakošen stolček stopal, kadarkoli je hotel konja zasesti. Galijen ni nič storil, da bi rešil očeta, ki je do svoje smrti ostal v perzijskej sužnosti.
Valerijan s prva ni proganjal kristjanov. Še le ko ga jo neki Egipčan naščuval, je po vsem cesarstvu prepovedal krščanske službe Božje ter svojim namestnikom ukazal, da naj pomore vse škofe in druge duhovnike. Mnogo Kristusovih namestnikov je tadaj zopet pretrpelo največe muke ter voljno dalo življenje za sveto vero. V Utiki je na morišči ob enem poginilo tri sto vernih kristijanov.
Galijen.
(Od 1. 260—268 po Kr.)
Odkar so Perzijanci vjeli Valerijana, je njegov sin Galijen sam sedel na prestolu. Da-si krepki sovražniki niso mirovali ter so neprenehoma napadali rimske meje, ni brezskrben cesar ničesar storil za brambo svoje države, ampak v Rimu je veselo in razuzdano živel, kakor poprej. Prebivalci mnogih dežel so se tedaj skušali- sami braniti ter so kakega zmožnega poveljnika v svojem kraji oklicali za cesarja; drugod so vojščaki hoteli svojega vojvodo imeti na prestolu; a marsikateri vladohlepni predrznež jel se je sam poganjati za naj-višo oblast. Tako se je v kratkem zoper slabega Galijena vzdignilo devetnajst novih cesarjev, ki se pa, se ve, da niso mogli dolgo vzdržati. Edini Ode n at, ki je stoloval v Pal-miri, si je vedel prisvojeno oblast nad vzhodnimi deželami tako vtrditi, da jo je na smertnej postelji prepustil svojej ženi Zenobiji. Rimski zgodovinarji dozovejo ta čas „dobo tridesetih tiranov/ da-si ni nobene podobnosti s tisto dobo, ko je v Ateni po peleponeškej vojski vladalo trideset tiranov. Galijen se je nad premaganimi svojimi nasprotniki krvavo maščeval in se s tem le še bolj zameril vojščakom, ki so se nazadnje tudi proti njemu vprli ter ga umorili.
t
Klavdij II,
(Od 1. 268 - 270 po Kr.)
Po galijenovej smrti so vporniki osemdeset let starega Klavdija oklicali za cesarja in starešinstvo ga je takoj potrdilo. Klavdij bil je kmetiški sin iz Panonije in se je v mnogih vojskah slavno odlikoval ter izuril za dobrega poveljnika. Zato mu je tudi na cesarskem prestolu bila prva skrb, da vbrani rimsko mejo proti tujim sovražnikom. Najprej je Alemane, ki so vnovič prišli v Italijo, pognal črez Alpe, potem pa je v Meziji do dobrega užugal močne Gote. Hvaležni Eimljani so ga zaradi tega zvali „gotijskega zmagovalca“ (goticus) in rešitelja rimskega cesarstva. Kmalu potem je ljubljeni Klavdij za kugo umrl, a vojščaki so po njegovem priporočilu imenovali poveljnika Avrelijana za naslednika.
Avrelijan.
(Od 1. 270—275 po Kr.)
Tudi Avrelijan je bil sin kmetiških staršev. Bodil se je v Sremu, a ko je odrasel, šel je v vojščake ter se je kmalu odlikoval kot dober vojščak in poveljnik. Na cesarskem prestolu si je pridobil častno ime „ponovitelj države,“ zato ker je vesoljno rimsko cesarstvo zopet spravil pod jedno vrhovno oblast. Bimsko pokrajino Dacijo na levem bregu dolenje Donave je dobrovoljno prepustil Gotom, kajti sprevidel je, da drugače ne bode miru pred tem krepkim narodom. Da bi se pa ime one pokrajine tudi v prihodnje ohranilo v rimskej državi, je levi breg dolenje Donave imenoval Dacijo, kamor je iz prave Daeij? preselil mnogo rimskih prebivalcev, ki niso hoteli ostati pod gotijskim gospodstvom. Veča nevarnost je takrat pretila 'od Alemanov, ki so vsak čas vnovič prihrumeli v Italijo. V Eimu so napravili svečane procesije, da bi bogove prosili pomoči zoper to roparsko germansko ljudstvo. Avrelijan jih je užugal in zapodil nazaj črez Alpe, vendar pa je dal Bim ograjiti z novim zidom, da bi mesto varoval pred novimi napadi.
Na to je zmagovalni cesar šel (1. 272. po Kr.) v Azijo, kjer je palmirska kraljica Zenobija po smrti svojega moža Odenata hrabro vbranila Sirsko državo, katero je celo razširila prek Male-Azije do Bitinije. Zenobija je daleč po svetu slovela zaradi njene lepote, še bolj pa zarad bogatih njenih duševnih zmožnosti. Bila je hrabrega srca in za kratek čas je najrajši hodila v lov na leve. Proti služabnikom in pod-
ložnikom bila je zdaj ostra, zdaj blaga in usmiljena, kakor je bilo kdaj treba. Bila je varčna, pa tudi radodarna; govorila je več različnih jezikov, a najrajši se je pečala z modro-slovjem in zgodovino. Y krasnem mestu Pal miri, kjer je bilo vse polno prelepih palač, tempeljnov in drugih umetnih poslopij in stavb, živela je sijajno, ali ne razuzdano. Niti isti njeni sovražniki je ne morejo prehvaliti, kako je bila ljubez-njiva in hrabra. Grški modrijan Longin je bil njeni prvi svetovalec. Ko je Zenobija čula, da je Avrelijan na poti, čakala ga je na meji svojega kraljestva. Toda rimski cesar jo je najprej pri Antijohiji in potem pri Emesi premagal ter šel za njo do Palmire. Mesto je bilo sicer z močnim zidom obzidano , ali v sredi jako nerodovitnega kraja jelo mu je kmalu pomanjkovati hrane. Tu je junaška kraljica zasedla hitrega dromedara ter v temnej noči zbežala iz mesta proti Perziji, kjer je od tamošnjega kralja mislila dobiti pomoči'zoper Kirn -ljane. Ali med potjo so jo rimski konjiki blizo Evfrata vjeli ter pripeljali v tabor k Avrelijanu. Palmira se je zdaj na milost in nemilost podala rimskemu cesarju, ki ni hotel lepega mesta razdjati, ampak pustil je v njem le nekoliko rimske posadke. Še le, ko so se prebivalci po njegovem odhodu vzdignili zoper rimske vojščake ter jih pomorili, je Avrelijan dal vporno mesto podreti. Lepa Zenobija je morala v najsijajnejšej kraljevej opravi z zlatimi verigami oklenjena stopati pred vozom, na katerem se je zmagovalni Avrelijan pri slovesnem vhodu peljal po rimskih ulicah. Po dovršenej svečanosti so palmirskej kraljici blizo Kavene dali graščino, na katerej je svobodno živela do svoje smrti.
Ko je Avrelijan premagal tudi nekega Tetrika, ki se je v Galiji za cesarja oklical, imela je velikanska rimska država zopet enega edinega vladarja. Pa niti ta cesar ni mirno umrl. Bil je jako oster in pravičen ter je brez vsmiljenja kaznoval vsako krivico. Tu je njegov tajni pisar, ki se ga je zavoljo neke sleparije bal, skoval proti njemu zaroto ter ga umoril, ko je šel na vojsko zoper Perzijance.
Malo pred smrtjo je Avrelijan zoper kristjane izdal ostre ukaze, ki se pa niso izpolnili, kajti cesar je prej umrl, nego so te zapovedi prišle v razne pokrajine.
Tacit.
(Od 1. 275-276 po Kr.)
Po avrelijanovej smrti je starešinstvo pet in sedemdeset let starega Tacita, potomca slavnega rimskega pisatelja, iz-
volilo za cesarja. Stari Tacit se je sicer branil sprejeti težko breme, ali ker so bili tudi pretorijanci iu ljudstvo za njega, se je moral vdati. Da bi svojim naslednikom ohranil cesarski prestol, je takoj s početka vse svoje veliko premoženje podaril državi ter spoštoval pravice starešinstva. Ali to ga ni rešilo žalostne osode druzih cesarjev. Ko je šel na vojsko zoper surove Alane, je med potjo nagloma umrl vsled velicega napora in skrbi, ali pa je bil od vojščakov ubit, kakor nekateri mislijo. Zdaj bi bil njegov brat Florijan rad postal cesar in dobil je nekoliko legij za se; ali ker ni starešinstva prosil, da bi ga potrdilo, zameril se je vojščakom, ki so ga že črez nekoliko tednov umorili.
Prob.
(Od 1. 276—282 po Kr.)
Kakor Avrelijan je tudi Prob bil kmetiški sin iz Srema ter se odlikoval v vojaškej službi. Zato so mu vojščaki bili jako vdani in tudi starešinstvo ga je rado potrdilo, ker mu je dobrovoljno prepustil upravo, med tem ko se je on vojskoval zoper Germane. Svojim vojščakom je takoj s početka rekel, da se jim ne bode prilizoval, ampak da bode zahteval neomejeno pokorščino. Slavno se je vojskoval zoper Germane, katerih je v vsem blizo štiri sto tisuč poginilo. Od Rajne, do Donave pri Regensburgu je rimsko mejo vtrdil z nasipom, ki ga je že cesar Hadrijan začel delati, kajti želel je Germane popolnoma spraviti poi svojo oblast ali pa jih tako oslabiti, da ne bi več mogli nadlegovati druzih narodov. Potem je mislil vse vojščake razpustiti ter zagotoviti večni mir rimskej državi. Da bi ta svoj blagi namen loži dosegel, jé mnogo krepkih Germanov sprejel v svojo vojsko, druge pa je naselil po rimskih pokrajinah. Po dovršenej vojski je plemeniti cesar svoje vojščake silil, da so morali ceste zidati, močvirja sušiti, prekope ali kanale kopati, vinograde saditi, ter jih je s takim koristnim delom hotel odvrniti od razuzdanega življenja. Toda razvajeni vojščaki so se kmalu naveličali tacega življenja ter so modrega cesarja ubili (1. 282 po Kr.). Namesto njega so izvolili pretorijanskega prefekta Kara (odi. 282—283 po Kr,), ki je takoj oba svoja sina Karina in Numeri j ana imenoval za cesarja. Na poti proti Perzijancem je Kara strela ubila, ali pa so ga vojščaki umorili, kar je verjetniše; in ko sta kmalu potem tudi oba njegova sinova poginila, so vojščaki najboljšega tadanjega poveljnika Dijoklecijana oklicali za cesarja.
'tdSsSii:
Dijoklecijan.
(Od 1. 284-305 po Kr.)
Dijoklecijan je bil sin oproščenega snžnika iz Dalmacije, kjer se je rodil v mestu DijoklejL Kmalu se je odlikoval kot dober vojščak in stopal je čem daije više; postal je poveljnik, potem je bil namestnik v Meziji in naposled so ga imenovali za cesarja. Da-si Dijoklecijan v mladih letih ni imel prilike izobraževati se v raznih znanostih, z bistrim svojim umom pridobil si je vendar potrebnih vednosti, da je postal dober vladar. Takoj je spregledal slabosti rimskega cesarstva ter jih skušal odpraviti. Če tudi so ga vojščaki povzdignili na cesarski prestol , se jim vendar ni vdal, marveč ostro jih je kaznoval, kadar so kaj pregrešili. Kazuzdano pretorijansko krdelo je po malem razpustil, na mesto njega pa je dve legiji najzvestejših ilirskih vojščakov imenoval za svojo telesno stražo.
Dijoklecijan'je sprevidel, da enemu vladarju ni več moči nadzorovati velikanske rimske države. Imenoval je torej starega prijatelja Ilirca Maksimijana za svojega tovarša na cesarskem prestolu ter mu poveril zahodno polovico rimske države. Toda niti dva cesarja nista mogla ob enem opravljati domača opravila in vojskovati se na meji s krepkimi sovražniki, ki so vsak čas z večo silo ponavljali svoje napade. Tu sta si Dijoklecijan in Maksimijan izvolila vsak še po enega pomagača ali podoblastnika, katera sta imenovala za svoja naslednika ter jima podelila častno ime „Cezar“, med tem ko sta se sama sebe zvala „Avgusta“ ali „vzvišena.“ — Dijoklecijanov vladarski pomagač je bil surovi Galerij, maksimijanov pa Konštancij Klor.
Med te štiri vladarje je bilo rimsko cesarstvo tako razdeljeno , da je Dijoklecijan, ki so ga ostali trije tudi v prihodnje priznavali za vrhovnega svojega gospodarja, stoloval v Nikomediji ter vladal nad vzhodnimi deželami in Trakijo; svojemu podoblastniku Galeriju, ki je bival v Siria i j i (ali Sremu ob dolenjej Savi), pa je izročil grške in ilirske pokrajine ter mu poveril brambo rimske meje ob Donavi. Maksimijan je v Milanu careval nad Italijo in Afriko, a njegov podoblastnik Konštancij je v Treviru vladal nad Galijo , Hispanijo in Britanijo ter varoval državno mejo ob Kajni.
Dijoklecijan je bil prvi cesar, ki je rimskemu starešinstvu vzel vso veljavo ter odpravil razne republikanske naredbe, ki so se bile do njegovega časa vsaj na videz obdržale. Zato ■ni hotel niti on, niti njegov tovarš stolovati v Kirnu, kjer je
Ibilo tolikanj spominov na nekdanjo dobo , da bi nove cesarske šege tudi malomarno tedanje ljudstvo razdražile. Eimsko mesto odslej ni bilo več tako imenitno, kakor poprej, tembolj pa ste od dne do dne sloveli mesti Milan in Nikomedija. Zlasti Mkomedija, kjer je bival prvi cesar, se je tako širila, da so jo v kratkem le še Bim, Aleksandrija in Antijokija prekosili. Dijoklecijan je dal v njej sezidati mnogo prelepih palač, tempeljnov, gledališč, kopališč in druzih javnih poslopij. Na presijajnem cesarskem dvoru je vse mrgolelo viših in nižih služabnikov, ki so se po raznoterih svojih oblačilih ločili drug od druzega. Cern večo službo je kdo obnašal, tem lepše se je oblačil. Tu ni bilo več videti priprostih rimskih sukenj, ampak kar šumelo je od svile in se lesketalo od zlata in drazega kamenja. Kakor kakošen azijatski kralj je tudi Dijoklecijan nosil na glavi bliščečo krono samih biserjev; a kdor je hotel k njemu, ki je sedel na zlatem prestolu, moral je pred njim na kolena pasti in ga spoštovati kot neko bitje, ki je vzvišeno nad vsemi pozemeljskimi stvarmi.
Novi cesarji niso imeli le braniti mejo zoper tuje sovražnike, ampak morali so tudi zadušiti domače vpore. Y Galiji so se kmetje vzdignili zoper mogočne graščake, ki so jih ne-umiljeno tlačili in zatirali. Združili so se s sužniki, težaki in celo z malopridnimi potepuhi v velike čete, ki so z raznoterim gospodarskim orodjem oborožene hodile po deželi okol ter povsod strašno pustošili lepa graščinska posestva. V časih so napadali tudi mesta, kjer so jim tatovi in lenuhi dobrovoljno odpirali vrata. Tako so ti nevedni reveži razsajali, dokler jih niso dobro oboroženi in izurjeni vojščaki premagali. Bavno takrat se je poveljnik rimskega brodovja v Britaniji za cesarja oklical in se hrabro branil do 1. 294 po Kr,, ko ga je eden njegovih častnikov umoril. Na to je Konštancij britanski otok zopet spravil pod rimsko oblast. Na vzhodu je sam Dijoklecijan moral iti nad Egipčane, ki so se bili tudi vprli. Cesar jih je takoj užugal ter ostro kaznoval, potem pa se je hitro vrnil nazaj v Azijo, od koder mu je došlo poročilo, da so Perzijanci premagali njegovega podoblastnika Galerija. Le-ta mu je že nasproti prišel in mu skesanega srca potožil svojo nesrečo. Toda Dijoklecijan se ni dal sprositi, ampak Galerij je za kazen moral celo miljo daleč teči v prahu poleg cesarjevega voza, ogrnjen z lepim škrlatastim plaščem, ki ga je nosil pri slovesnih državnih opravilih. To je bila ostra kazen. Osramoteni Galerij je tedaj prosil Dijoklecijana za drugo vojsko, s katero je Perzijance z novega napadel, jih popolnoma premagal ter 'jim vzel celo Mezopotamijo. Potem
je Dijokiecijan s svojim tovarišem Maksimijauom prvikrat žel v Bim, kjer so ga počastili s slovesnim vhodom; toda kmalu se je zopet vrnil v Nikomedijo in ni ga bilo več v Italijo.
Kristjanov Dijoklecijan s prva ni preganjal, ampak pustil jim je , da so smeli svojo vero svobodno izpovedovati ter jim celo podelil visoke državne službe. Število kristjanov se je tadaj tako pomnožilo, da so jim stara zbirališča bila pretesna in so si jeli zidati velike prostorne cerkve, Y istej Nikomediji je prav blizo cesarske palače stala lepa cerkev, v katero je mnogo dvorske gospode zahajalo h krščanskim službam Božjim. Že je Dijoklecijan dvajset let sedel na cesarskem prestolu in nikdar se ni spodtikal nad kristjani, ki niso hoteli darovati poganskim malikom. Y tem ga je surovi Galerij začel ščuvati ter mu dokazovati, da so kristjani državi nevarna družba in da so ravno oni krivi, da se stare službe božje ne morejo tako slovesno obhajati, kakor bi se spodobilo za ponovljeno cesarsko oblast. Dijoklecijan se je nekoliko obotavljal, nazadnje se je pa le dal premotiti in izdajal je čemdalje ostrejše naredbe zoper kristjane. Najpred je 1. 303 po Kr. ukazal, da se mora velika cerkev v Nikomediji podreti. Dne 23. februarja so vojščaki na vse zgodaj prihrumeli v hišo Božjo in črez nekoliko ur ni več kamen na kamnu stal. Na to je zaslepljeni cesar vsem svojim namestnikom razposlal povelje, da naj kristjanom zažgo svete njihove knjige ter da naj jim poberó vse njihovo cerkveno premoženje. Noben kristjan ne sme več opravljati nobene državne službe , a če je sužuik, ne sme se pod nobenim pogojem osvoboditi. Ko je kmalu potem na cesarskem dvoru gorelo, je hudobni Galerij trdil, da so kristjani zažgali, in Dijoklecijan je takoj ukazal, da se morajo vsi kristjanski duhovniki zapreti in ostro kaznovati. Nova zapoved pa je cesarskim namestnikom po raznih deželah naročala, da se morajo vsi kristjani brez izjema preganjati in ista kazen velja tudi za tistega, ki bi hotel kakega kristjana braniti ali ga skrivati pod svojo streho. Ziaj se je po vsem cesarstvu začelo strašno preganjanje in prelivanje krvi. Y enem mescu poginilo je blizo osemnajst tisuč kristjanov. Nekega služabnika na cesarskem dvoru so do krvi šibali. potem so mu skeleče rane s soljo in kisom drgali in konečno živega spekli. Niko-medijskega škofa so ob glavo djali, za njim pa so poubili še mnogo druzih kristjanov. Sploh so se po vzhodnih deželah namestniki drug z drugim skušali, kdo da si bo za obsojene kristjane zmislil hujši muke. Nekateri so jih ob glavo devali ali križali, drugi so jih žive na gromadah sežigali ali na dvoje trgali, mnogi so jih divjim zverinam za hrano metali ali pa
so jih pustili od gladi umirati. Tudi so jih ua ražnji pekli, v dimu sušili, ali v morje potapali. V Frigiji bilo je mestice, v katerem so sami kristjani bivali. Rimski vojščaki so mestice okoli in okoli obstopili ter je sežgali, da so vsi prebivalci pogoreli. Ali vse te strašne muke, ki si jih človeška zloba le zmisliti more, niso mogle zatreti svete vere, marveč so le pospešile konečno zmago krščanstva nad poganstvom , ki že ni več zadostovalo napredujočemu človeštvu in je čem dalje bolj hiralo.
Dijoklecijan torej ni dosegel svojega namena, ampak napravil je velik nered in zmešnjavo po celej državi. Postal je čem dalje bolj nejevoljen in, ko je po dolgej bolezni zopet okreval, bilo mu je zoprno na cesarskem prestolu. Odpovedal se je oblasti (1. 305 po Kr.) ter šel v Dalmacijo, kjer si je v Soloni sezidal prekrasno poslopje, ki je bilo tako prostorno, da sedanje mesto Splet stoji sredi njegovega obzidja. Tu je prej mogočni cesar še osem let mirno živel in ni se več zmenil za državne stvari, ampak pečal se je z vrtnarijo do svoje smrti (1. 313 po Kr.).
Dioklecijanovi nasledniki.
(Od 1. 305—324 po Kr.)
Ob enem z Dijoklecijanom je tudi Maksimijan odstopil, a na mesto nju stapodoblastnika Galerij in Konštancij Klor postala cesarja s pridevkom „vzvišena“. Da bi po dijoklecijanovej naredbi rimska država tudi nadalje ostala razdeljena na četvero delov, sta sinova cesarja zopet imenovala vsak po enega pomagača, katerima sta podelila častno ime „Cezar“. Toda kmalo so se razni vladarji med seboj sprli in vneli so se krvavi domači boji, v katerih so nasprotniki drug za drugim poginili in je naposled zopet eden postal cesar nad celo državo.
Ko je leta 306 po Kr. Konštancij Klor umrl na poti proti Kaledoncem, so vojščaki njegovega sina Konštantina oklicali za cesarja. To drugim ni bilo po volji in italske legije so na cesarski prestol posadili maksimijanovega sina Maksencija, katerega so Rimljani z velikim navdušenjem potrdili zato , ker jim je obljubil, da bode v Rimu vladal. Med tem je na vzhodu Galerij svojega prijatelja Lieinija imenoval za svojega „vzvišenega“ tovarša, za podoblastnika pa nekega Maksimi n a, ki se je samovoljno jel nazivati „vzvišenega“. Ko je naposled tudi Maksimijan hotel zopet biti cesar, bilo je v rimskej državi šest „vzvišenih“ vladarjev
ali „avgustov“, a nobenega podoblastnika s častnim imenom „Cezar“.
Naj pred je Maksimijan pred svojim sinom Maksencijem bežal v Galijo h Konstantinu v Trevir, a od ondod v Masilijo, kjer so ga vojščaki ubili (L 310 po Kr.). Ko je Galerij vsled jako razuzdanega življenja umrl v Nikcmediji 1. 311 po Kr., šel je Konstantin v Italijo zoper Maksencija, katerega je ljudstvo jako sovražilo zaradi njegove surovosti in okrutnosti. Prišedši blizo Kima je Konstantin videl, da ima Maksencij mnogo večo vojsko in jelo ga je skrbeti. Tu se mu na nebu prikaže svetel križ, pod katerim so stale besede „s tem, znamenjem boš zmagal“. —■ Konstantin je v tej prikazni takoj spoznal Božji čudež in dal je napraviti novo zastavo z zlatim križem, nad katerim ste bile narejene prve dve pismenki besede „Kristus“. Ker so njegovi vojščaki po večem bili kristjani, jih je to odlikovanje njihove vere tako ohrabrilo, da so pogumno udarili na mnogo večo. nasprotno vojsko in jo do dobrega premagali (1. 312 po Kr.). Maksencij je bežal črez Tibero, ali ker se je most pod veliko množico vojščakov podrl, padel je v reko in se v njej utopil. Zmagovalni Konstantin je na to šel v Kirn, kjer so ga z veliko svečanostjo sprejeli. Od jadranskega morja pa do atlantskega oceana so zdaj vse rimske pokrajine Konštantina priznavale za svojega cesarja, med tem ko sta na vzhodu še zmiraj bila dva gospodarja. Nad grškimi in ilirskimi deželami je vladal zvedeni Licinij , v Aziji pa Maksimin.
Po zimi 1. 313 po Kr. je Licinij prišel v Milan k svojemu prijatelju Konstantinu ter se poročil z njegovo sestro. Oba cesarja sta tadaj izdala imenitno povelje, da vsakdo sme očitno izpovedati tisto vero,okaterej misli, da je prava. S tem so kristjani dobili vse tiste pravice, ki sojih pogani imeli; smeli so si zidati cerkve ter javno obhajati svojo služba Božjo. Iz Milana je Konštantin šel v Galijo nad Franke, ki so zopet prihrumeli črez mejo ropat; Licinij pa se je napotil proti Maksiminu, ki mu je hotel vzeti njegove pokrajine. Y bitvi pri Adrijanopolji je Licinij popolnem užugal svojega nasprotnika, katerega so še pred koncem boja lastni vojščaki jeli zapuščati. Maksimin je pred zmagovalno vojsko bežal v Azijo ter si naposled v mestu Tarsu zavdal (1. 313 po Kr.). Zdaj je Licinij vladal nad celo vzhodno polovico rimskega cesarstva, za katero je v Nikomediji razglasil povelje, ki sta ga s Konstantinom v Milanu sklenila.
Toda Konštantin in Licinij si nista bila dolgo prijatelja. Že črez leto dni sta se začela pričkati zarad meje in, ko je
Konstantia (1. 314 po Kr.) s svojo vojsko pridrl v Ilirijo ter nasprotnike užugal v Panoniji, mu je Licinij moral prepustiti vse svoje evropejske pokrajine razen Trakije. Odslej je Konstantin čemdalje bolj podpiral kristjane ter si prizadeval, da bi pomagal tistim krajem, ki so v zadnjih domačih bojih trpeli; nespametni Licmij pa je začel svoje dežele z davki zatirati ter preganjati kristjane. Tako je minulo devet let. Tu se je Konstantin svojemu tovaršn zameril, zato ker je iz Trakije zapodil germanske Gote, ki so prišli črez mejo ropat. Licinij mu je očital, da je brez njegovega dovoljenja z vojsko prišel v Trakijo ter da je s tem žalil njegove cesarske pravice. Konstantin, ki mu je prej mislil vstreči, se je razsrdil ter mu napovedal vojsko. Pri Adrijanopolji se je (1. 323 po Kr.) vnela prva bitva, v katerej se je za vse prihodnje čase odločila osoda krščanstva. Licinij je bil popolnoma premagan in je najpred bežal v Bizanc (sedaj Carigrad) odtod pa v Azijo, kjer so ga nasprotniki v morskej bitvi pri Kalcedonu v drugič užugali. Ves potrt je mogočnega zmagovalca prosil milosti. Konstantin mu je s prisego obljubil, da mu bode pustil življenje, ter mu določil prosto bivanje v Solunu; ali že sledeče leto ga je dal obesiti zato, ker je zopet hrepenel po cesarskej oblasti.
Konstantin veliki.
(Od. 1. 324-337 po Kr.)
Kakor nekdaj Oktavijan, tako je Konstantin po krvavih domačih vojskah zopet vredil in pomiril rimsko cesarstvo, ki je pokorno slušalo njegove zapovedi. Nikjer se ljudstvo ni vpiralo zoper njegovo oblast; nikjer ga ni bilo predrzneža, ki bi ga hotel pahniti s cesarskega prestola; a niti tuji narodi si niso upali napadati rimske države. Le Goti so (od 1. 331 do 332 po Kr.) vnovič začeli vojsko, ali kmalu so se pomirili' s cesarjem, kateremu so kot novi zavezniki v prihodnjič radi dajali krepkih najemnikov. Konstantin je torej mogel nadaljevati in dokončati, kar je Dijoklecijan začel. Popolnem je namreč preustrojil rimsko državo, katerej je dal dovršeno obliko neomejene samovlade, kakoršuo so do tadaj le vzhodni narodi poznavali. Kakor Dijoklecijan, sprevidel je tudi Konstantin, da za takošno vlado Rim ni pripravno prestolno mesto, kajti v njem je bilo preveč spominkov na nekdanjo svobodo. Y Rimu pa novi cesar niti zato ni mogel stolovati, ker v njem med toliko množico prekrasnih poganskih tempeljnov krščanstvo ne bi moglo dosti sijajno pokazati svojo zmago
nad starimi bogovi. Sklenil je torej sezidati novo prestolno mesto, ki bode bolj v sredini velikanske države ter bliže meje, katero je bilo treba varovati proti krepkim Gotom. Že v vojski z Licinijem se je Konštantin prepričal, da ga za to ni pripravnejšega mesta, nego je bil tadanji Bizanc, ki je po svojej legi med Azijo in Evropo , med črnim in grškim ter sredozemnim morjem, mogel postati tudi središče svetovne trgovine ter mednarodnega občevanja splob. Sklenil je torej razširiti mali Bizanc in ga polepšati z velikimi cerkvami in drugimi krasnimi poslopji ter se va-nj preseliti. Dne 4. novembra 1, 326. po Kr. je položil temelj novemu obzidju, a niso še minula štiri leta in že je bilo novo prestolno mesto posvečeno z velikimi slovesnostmi (dne 11. maja 1. 330 po Kr.) Cesar je zdaj stari Bizanc prekrstil v „Novi Kim,“ toda ljudstvo se tega imena ni moglo privaditi ter je mesto po njegovem vtemelitelju zvalo Konštantinopelj* (t. j. konštan-tinovo mesto) ali pa Carigrad. Tu so odslej rimski cesarji stanovali na sijajnem dvoru, kjer jim je streglo in služilo veliko število dvornikov, ki so bili prav po azijatsko razvrsteni ter se med seboj ločili po posebnih naslovih in obrobljenih ter ne obrobij enih srrknjah razne barve in po druzih znamenjih. Kakor na cesarskem dvoru, tako je tudi pri raznoterih državnih uradnijah kar mrgolelo prepokornih in ponižnih uradnikov, katerim je vladarjema milost bila najviši cilj tega življenja, a kateri ljubezni do domovine in svobode niti poznavali niso.
Vesoljno cesarstvo je Konštantin razredil na štiri prefekture, Vzhodna prefektura je razen Azije'obsegala Trakijo in Egipt; k Iliriji so spadale grške in podonavske pokrajine; k Italiji šteli so tudi Afriko; a pod zahodno prefekturo razumevali so Britanijo, Galijo in Španjolsko. Vsaka prefektura se je delila na dijeceze, vsaka dijeceza pa na provincije. Vseh skupaj je bilo trinajst dijecez in sto in šestnajst provincij. Deželska oblast je bila ločena od vojaške, katero je cesar izročil osmerim vojvodam. Kakor deželni uradniki tako so se tudi vojaški častniki po natanjko določenih viših in nizih stopnjah ter zunanjih znaménjih ločili drug od druzega. Cesarsko svetovalstvo je bila najviša in naj-imenitniša gosposka v eelej državi, med tem ko je starešinstvo (senat) bilo brez pomena in veljave. Častni naslov „starešine“ je cesar podelil zasluženim in bogatim možem, ki niso imeli druzega opravila, nego da so pri velicih državnih in cerkvenih svečanostih v sijajnej obleki pomnožili dolgo vrsto cesarjevih spremljevalcev. Sploh so ljudje v tadanjej dobi bili tako pomehkuženi, da niso imeli ne srca, ne uma za kaj
vzvišega, marveč sta jim zunanja sijajnost in prazen lišp bila edina sreča in edino veselje. Niti isto krščanstvo se takrat ni moglo skazati s tolikim številom izglednih spoznovalcev, kakor v poprejšnib časih. Oslabljeni narod ni bil niti za vojaško službo več dober in Konštantin in njegovi nasledniki so v svojej vojski imeli čemdalje veče število tujih najemnikov, zlasti krepkih Germanov. Preustrojena državna uprava s tolikim številom plačanih uradnikov ter tuji vojščaki stali so mnogo, mnogo novcev. Da je cesar mogel silne stroške poplačati, moral je nakladati velike davke, katere je ljudstvo prav težko plačevalo ter vsled tega šem dalje bolj ubožalo.
Največo slavo zasluži Konštantin zato, ker je krščanstvu dal največo veljavo v državi ter ga povzdignil nad pogansko vero, katere pa ni proganjal. Po vsem cesarstvu zidale so se veličanstvene cerkve, v katerih so se svobodno oznanjevali Kristusovi nauki; stari tempeljni pa so prazni in zapuščeni stali kot umetnijski spominki nekdanjih časov. Cesar je ukazal, da se morajo povsod posvečevati nedelje in prazniki in, da bi se sveta vera lože razvijala, je cerkve bogato obdaroval ter jim dal mnogo posestev, a njene služabnike je oproščil od vseh bremen, ki so jih drugi državljani morali nositi.
Da-si je Konštantin čemdalje bolj spoznaval resnice prave vere in njene koristi,. se je vendar še le na smrtni postelji dal krstiti in si je slavno svoje ime večkrat oskrunil s krvavimi dejanji. Kako je svojega tovarša Licinija na golo obrekovanje dal obesiti, a ne da bi prej temeljito preiskoval njegove obtožbe, smo že prej povedali. Kmalu potem je (1. 326 po Kr.) ukazal svojega vrlega sina Krispa, ki ga je njegova mačeha Fausta po krivici očrnila, ob glavo djati. Ko je pa Konštantina njegova mati, pobožna Helena, prepričala, da je Krisp po nedolžnem poginil, kesal se je grdega dejanja ter je razsrjen dal umoriti tudi svojo ženo Fausto.
Ob času konštantinovega vladanja je v Niceji bil prvi občni cerkveni zbor, ki je obsodil arijevo krivoverstvo. Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je namreč učil, da Bog Oče in Sin nista enaka, ter se je predrznil trditi, da Kristus sploh ni Bog. Ker je Arij imel mnogo privržencev, nastalo je v krščan-skej cerkvi jako škodljivo razkolništvo, ki je razdvojilo spo-znovalce iste vere. Da bi se preporni nauk za vselej določil, se je (1. 325 po Kr.) v Niceji zbralo tri sto in osemnajst škofov, ki so v pričujočnosti cesarja Konstantina zavrgli arijev nauk ter spoznali pravo katoliško vero s temi besedami; „Verujemo v gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sinu Božjega, ki je pravi živi Bog od vekomaj ter isto bitje z Bogom Očetom.«
Občna zgodovina. II.	20
Besnico te vere je sijajno dokazal učeni dijakon Atanazij iz Aleksandrije, največi arijev nasprotnik. Na cesarjevo povelje moral je iti v prognanstvo, njegove knjige pa so očitno sežgali. Toda arijevi prijatelji niso mirovali, ampak znali so istega Konstantina za se dobiti. Dokazovali so mu namreč, da ^e Arij pobožen mož, ki ga niso prav razumeli ter ga po nedolžnem obsodili; Atanazija, ki je ravno postal aleksandrijski škof, pa so očrnili, da je hudoben in prepirljiv človek, ki je celo državi nevaren. Zaslepljeni cesar je zdaj Atanazija pregnal v Trevir, Ariju pa je dovolil, da se je smel vrniti v Carigrad, kjer so ga njegovi prijatelji hoteli z veliko slovesnostjo zopet v cerkev peljati. Tisti večer pred svečanim vhodom spopadejo Arija strašne bolečine, vsled katerih je kar takoj umrl. Atanazij se je še le po konštantinovej smrti smel vrniti iz pregnanstva, ali ni več imel miru pred svojimi nasprotniki.
Kmalu po arijevej smrti je tudi Konstantin jel bolehati, ko se je ravno pripravljal na vojsko zoper Perzijance. Na cesarskej graščini v Akvironu blizu Nikomedije je obležal in čutil, da se mu bliža zadnja ura. Pozval je k sebi nikomedij-skega škofa ter se na smrtnej postelji dal krstiti, da bi tako očistil svojo dušo vseh grehov celega življenja. Nekoliko dni potem je umrl (1. 337 po Kr.) prvi krščanski cesar, ki si je za sveto Kristusovo vero in za človeštvo sploh pridobil toliko zaslug, da ga po vsej pravici zovemo „velikega“.
Konstantinovi sinovi.
(Od 1. 337—361 po Kr.)
Konštantin veliki je cesarstvo razdelil med svoje tri sinove: Konštantina II., Konštancija in K o nš tan ta. Ti so bili očetu sicer podobni po imenu, ali nikakor ne niti po svojem mišljenji, niti po svojih dejanjih. Zopet so se začele žalostne zmešnjave in hude domače vojske, v katerih so malopridni sinovi slavnega očeta pomorili vse svoje sorodnike razen dveh mladoletnih bratrancev. Komaj so se hudobni cesarji nasitili krvi bližnjih sorodnikov, jeli so drug zoper druzega divjati.
Najpred je Konštantin II. iz Galije prihrumel črez Alpe ter hotel najmlajšemu bratu Konštantu vzeti njegove dežele. Pri Akvileji sta brata (1. 340 po Kr.) skupaj zadela, ali prevzetnega Konštantina je zadela zaslužena kazen, kajti bil je premagan ter je sam poginil na krvavem bojišči. Zmagovalni Konštant je zdaj svojim deželam pridružil tudi pokrajino rajn-cega brata Konstantina II. Vsled te nepričakovane sreče in
nove zmage nad germanskimi Franki je Konštant čemdalje prevzetnici postajal in začel je tako samovoljno vladati , da niti vojščaki, niti podložna ljudstva niso več marali za-nj. Splošna nejevolja je nekega germanskega poveljnika Mag» nencija ohrabrila, da je v Galiji samega sebe dal za cesarja oklicati. Konštant je pred vpornim poveljnikom bežal na Španjolsko, kjer so ga zasledovalci našli v nekem poganskem tempeljnu skritega ter ga ondi umorili (1 350. po Kr.). Toda Magnencij ni bil srečen na cesarskem prestolu. Domačini mu kot tujcu niso zaupali in moral je čemdalje več germanskih najemnikov jemati v svojo službo. Z vojsko, v katerej je bilo za polovico tujcev, šel je zoper Konštancija, ki ga ni hotel za cesarja priznati. Pri Mursi (sedanjem Osjekn v Sla* voniji) sta oba cesarja skupaj zadela ter se spoprijela v jako krvavej bitvi. Ker se je Magnenciju sred boja izneveril konja-niški poveljnik Silvan, zmagal je Konštancij, kateremu je pa mnogo veče število vojščakov poginilo, kar jasno kaže, da so se nasprotniki jako hrabro bojevali. Magnencij se je v zahodnih deželah še dve leti vzdržal; ko je pa videl, da ga naj-bolji prijatelji zapuščajo in ni mogel več nikomur zaupati, zavdal si je sam (1. 353 po Kr.)
Komaj je Konštancij postal edini vladar nad celim rimskim cesarstvom, jel je neusmiljeno preganjati vse prave in dozdevne magnencijeve privržence; med tem, ko je v istem času njegov bratranec Gal kot cesarjev podoblastnik - v vzhodnih deželah še grozovitniše razsajal. Tu je Konštancij, ki se je bal vpora vzhodnih narodov , okrutnega bratranca pozval k sebi v Pulj (v Istri) t6r ga dal umoriti. Od velike konštantinove rodbine živel je samo še gadov brat Julijan in tudi tega je Konštancij hotel usmrtiti, ali pomiloval ga je na prošnjo mlade svoje sopruge ter ga dal po svoje odgojiti. Da se ne bi ostremu cesarju zameril, hlinil se je Julijan gorečega kristjana, skrivaj pa je bil privrženec tako zvanih novo-pla-fconskih modrijanov. Načelnik teh modrijanov mu je prerokoval, da bode zasedel cesarski prestol ter da bo ponovil oltarje starim olimpijskim bogovom.
Leta 355 po Kr. je Konštancij svojega bratranca poslal v Galijo zoper Alemane, ki so z veliko silo prihrumeli črez rimsko mejo. Julijan je zdaj imel lepo priložnost skazati se zvedenega poveljnika. Pri Argentoratu (sedanjem Strassburgu) je v velikej bitvi (1. 357 po Kr.) slavno zmagal Alemane, katere je potem še trikrat napadel v njihovej domovini onkraj Kajne. To ni bilo po volji Konštanciju, ki se je z mnogo slabšim vspehom vojskoval z germanskimi Kvadi in sarmat-
skimi Jazigi, Perzijancev pa nikakor ni mogel užugati. Pozval je torej julijanove najbolje vojščake iz Galije ter jih hotel poslati daleč proti vzhodu na reko Evfrat. Tacemu povelju so se vojščaki odločno vprli ter so v Parizu ljubljenega svojega poveljnika za cesarja oklicali. Julijan je Konštancija prosil, naj potrdi njegovo volitev, ter mu obljubil, da se hoda zadovolil z Galijo. Ali Konštancij mu prošnje ni hotel uslišati, marveč se je s Perzijanci hitro pomiril ter šel na pot proti vpornemu svojemu bratrancu. Od same jeze in velicega napora pa je med potjo zbolel ter umrl v Kiiikiji (1, 361 po Kr.),
Julijan.
(Od 1. 361-363 po Kr.)
Da-si je Julijan bil rojen in cdgojen kristjan, na cesarskem prestolu je očitno zatajil krščansko vero ter se zato navadno zove „odpadnik“. Y mlajših letih so bili krščanski duhovniki njegovi učitelji, ki so ga strogo po krščanski izrejali, ali že takrat je mladi Julijan rad skrivaj čital kako pogansko knjigo. Ko se je pa pozneje v Ateni seznanil z mnogimi poganskimi modroslovci in govorniki, ni več maral za svete evangelije, marveč umetna dela starih Grkov in Rimljanov so njegovo srce popolnoma vnela za starodavne verske naprave. Kakor hitro je torej zasedel cesarski prestol, takoj je ukazal, da se zaprti tempeljni morajo zopet odpreti, poškodovani popraviti, a podrti iz novega sezidati. Zdaj je povsod zopet oživelo staro malikovalstvo in sam Julijan je kot Vrhovnik (ali pctifex maximus) z največo natanjkostjo opravljal žrtve poganskim bogovom. Rad bi bil zatrl pravo vero, ali ker je bil prepričan, da se krščanstvo s silo ne da zatreti, je razglasil, da sme vsakdo izpovedati kakoršnokoli vero hoče ter da se vsaka služba božja sme očitno opravljati. Izgnani Arijanci so se smeli vrniti in takoj se je po vzhodnih mestih zopet začel prepir zarad Kristusovega bitja. To je premeten cesar ravno hotel; kajti vedel je, da notranji razpor krščansko cerkev bolj slabi, nego najhujše preganjanje. Da bi mlačna kristjane odvrnil od prave vere, jim ni hotel podeliti imenitnih državnih služb; na videz modrijanom je dovolil, da so smeli javno zasmehovati Kristusovo cerkev in njene obrede; Judom je celo hotel na državne stroške sezidati jeruzalemski tempelj, ali potresi in podzemeljski ognji so delo zaverali. Tudi mu je bilo po volji, če so v kakem kraji malikovalci samovoljno preganjali kristjane, katerih ni branil.
Toda sam Julijan je sprevidel, da se poganska vera ne more ponašati s tolikimi prelepimi nauki in koristnimi napravami, kakor krščanstvo. Zato je želel, da bi malikovalci posnemali kristjane v vsem, kar je lepega in koristnega. Kakor je sam zmerno živel, tako je zlasti od svojih duhovnikov zahteval, da morajo drugim biti izgled lepega in pobožnega življenja, da morajo skrbeti za uboge ter da morajo ljudstvo podučevati v veri. Zaslepljeni Julijan je mislil, da bode s ponovljenimi starodavnimi napravami v oslabljenem in pomehkuženem narodu tudi obudil nekdanjo moč in hrabrost starih Kimljanov. Ali jako se je motil, kajti spačeni prebivalci rimske države niso niti razumeli, kaj prav za prav namerava njihov cesar, ki se je bil tolikanj zaljubil v stare glavne čase, a ne da bi bil sprevidel, da ima nova doba druzih potreb. Kot spoštovalee starih navad se je Julijan dobrovoljno odrekel neomejene samovlade ter je carigrajskemu starešinstvu podelil tiste pravice, ki jih je imelo starešinstvo v Eimu. Čez vse pa je sovražil zunanjo sijajnost in lišp svojih prednikov ter ja na cesarskem dvoru odpravil vse nepotrebne služabnike in raznotere navade vzhodnih vladarjev.
Pri vsem tem je sicer trezni Julijan bil jako slavohlepen, in hotel je, kakor nekdaj Aleksander veliki, razdjati perzijsko kraljestvo. Na spomlad leta 363 po Kr. je z veliko vojsko, v katerej je služilo mnogo krepkih germanskih najemnikov, šel iz Antijohije proti vzhodu. Že je predrzno prekoračil reko Tigrid ter stopal dalje v notranjo Perzijo. Ali nasprotniki so se čemdalje bolj nazaj pomikali, a za seboj so pokončavali vse polje in ves živež, kar ga niso mogli seboj vzeti. Komaj je minulo štirnajst dni in Rimljani so se morali nazaj vrniti; kajti zmanjkalo jim je hrane in začele so se strašne nadloge. V pustej pokrajini ni bilo nikjer dobiti niti kaplje vode, solnce pa je strašno pripekalo na vojščake, ki so, vajeni na mrzlo severno podnebje, drug za drugim na potu mrtvi obležali. Z nepopisljivimi težavami in veliko zgubo prispeli so Rimljani zopet do Tigrida. Y tem jih Perzijanci dohité in od vseh strani oklenejo. Y jako hudej bitvi so hrabri rimski vojščaki užugali svoje nasprotnike, ali cesar Julijan je smrtno ranjen ležal v svojem šatorji, v katerem je tudi umrl. Sprevidel je, da se po njegovej smrti stara vera in stare navade ne bodo ohranile in njegove zadnje besede so nek bile; „Gtalilejec, ti si zmagal!“
JoYijan.
(Od 1. 363—864 po Kr.)
Po julijanovej smrti so vojaški častniki poveljnika Jovjana oklicali za cesarja. Jovijan je bil ljubeznjivega obnašanja in •dober kristjan , izvoljen pa je bil le zavolj zaslug svojega očeta, ki je pri vojščakih bil jako priljubljen. Da bi se mogel prej vrniti v Carigrad ter prevzeti vlado, je s Perzijanci hitro sklenil mir ter jim odstopil vse pokrajine onkraj Tigrida in velik kos Mezopotamije. Eimski vojščaki bi se bili rajši začeli iz novega bojevati, nego da bi s tako sramotnimi pogoji mir sklenili; ali Jovijan, kateremu se je domu mudilo, nikakor ni hotel začeti nove bitve. Toda ni se navžil težko pričakovane cesarske oblasti; kajti že med potjo so ga nekega jutra v postelji našli mrtvega.
4i
Valentinijan I. in Valent.
(Od 1. 364—375 in 378 po Kr.)
Prišedši v Ni cejo so vojščaki poveljnika Valentinijan a izvolili za cesarja, ki je na njihovo prošnjo mlajšega svojega brata Valenta imenoval za svojega vladarskega tovarša ter mu izročil vzhodno polovico države. Odslej je rimsko cesarstvo bilo razdeljeno na vzhodno in zahodno državo, le Teodozij je še enkrat za prav malo časa združil obe polovici. Vzrok tej stalnej ločitvi bili so vedni napadi Germanov in drnzih narodov. Enemu cesarju ni bilo mogoče pošiljati svojih vojsk zdaj na Eajno, zdaj na Evfrat, pa zopet kam drugam; kajti meje velikanske države so bile preveč raztegnjene. Eazen tega so se prebivalci vzhodne in zahodne državne polovice sami med seboj razlikovali. Med tem ko so se zahodni Eimljani trdno poprijeli katoliške vere , so se vzhodni nekako bolj nagibali na arijev nauk; po zahodnih pokrajinah so ljudje govorili jezik.latinski, po vzhodnih pa grški; a tudi po omiki so se drugi od druzih jako ločili.
Cesar Valentinijan I. je bil odločen spoznovalec katoliške vere, kakor jo je cerkveni zbor v Niceji odobril, ter je mnogo pripomogel, da se je v njegovej državi katoliška cerkev vtrdila in razširila. Vladal je pravično in ostro ter skrbel za domači mir in red. Brez milosti je kaznoval nepoštene uradnike, in v časih je celo bil grozoviten. V vojski se je skazal zvedenega poveljnika in slavno zmagal Alemane. Ko je pa šel nad Kvade, je 1. 375 po Kr. za mrtudom umrl. Nasledil ga je sedemnajstletni sin Gracijan, ki je pa voj-
ščakom in dvorskej gospodi za ljubo svojega komaj štiri leta starega brata Val entinij an a II. imenoval za svojega to-varša na prestolu. Gracijan je bil slab in malovreden vladar, ki je le rad veselo živel. Ko je videl, koliko napora in truda ga stane bramba državne meje proti Frankom in Alemanom, ni hotel po smrti svojega strica Valenta (1. 378 po Kr.) ved združiti cele rimske države pod svojo oblastjo, marveč je sku-šenega in hrabrega poveljnika Teodozija imenoval vzhodnej polovici za cesarja. Proti Gracijanu se je v Britaniji vzdignil hrabri poveljnik Maksim ter se oklical za cesarja. Gracijan je sicer z vojsko šel nad njega ali ker ga je med potjo nekdo skrivaj umoril (1. 383 po Kr.), je Maksim Britanijo, Galijo in Španjolsko obdržal v svojej oblasti, gracijanov brat V a-lentinijanll. pa je vladal nad Italijo in Afriko, be le, ko je Maksim tudi Valentinijaaa II. hotel spodriniti, ga je mogočni vzhodni cesar Teodozij premagal ter ob glavo djal 1. 388 po Kr. Na to je slabi Valentinijan štiri leta carevai nad vsemi zahodnimi pokrajinami; ko ga je pa (1. 392 po Kr.) njegov lastni poveljnik ubil, je Teodozij zadnjikrat združil celo rimsko cesarstvo, kateremu je do smrti bil vladar.
Dokler so se na zahodu godile omenjene spremembe, je v Carigrad najprej vladal cesar Valent (od 1. 364—378 po Kr.), ki ni bil niti tako pravičen, niti tako hraber, kakor njegov brat Valentinijan I. Kot privrženec arijeve vere je Valent po malem preganjal katoličane in malikovalce. Vojskoval se je z Goti, ki so proti njemu pomagali vporniku Prokopiju ter jih užugal. Na to je peljal vojsko zoper Per-zijance ali moral se je kmalu vrniti v Evropo, kjer se je začelo preseljevanje narodov, o katerem bomo v III. zvezku več povedali. Tu bomo le toliko omenili, da dopolnimo zgodbe zadnjih rimskih cesarjev.
Preseljevanje narodov so vzročili divji Huni, ki soleta 375 po Kr. prihrumeli iz Azije v Evropo. Tu so si najprej pokorili Alane, potem pa so skupaj ž njimi napadli in premagali vzhodne Gote , ki so stanovali v sedanj ej Buskej ob črnem morji do reke Dona. Zahodni Goti so se pred grozovitnimi divjaki hitro umaknili ter šli prek dolenje Donave v Mezijo, kjer jim je cesar Valent odkazal nova domovja. Ker so jih pa rimski namestniki preveč zatirali, so se Goti vzdignili, užugali rimsko vojsko ter šli črez balkanske gore naravnost proti Carigradu. Cesar je hitro nabral novo vojsko ter jim šel nasproti. Pri Adrijanopolji se je vnela jako krvava bitva, v katerej so Goti popolnoma zmagali, a med velikim številom Bimljanov poginil je tudi cesar Valent (1. 378 po Kr.).
Teodozij veliki.
(Od 1. 378—395 po Kr.)
Ker Valent ni zapustil lastnih otrok, je po njegovej smrti zahodni rimski cesar Gracijan imel prevzeti vlado v Carigradu. Ali Gracijan se ni čutil zmožnega, da bi gospodaril nad celim rimskim cesarstvom, ter je vrlega poveljnika Teodozija vzhodnej državi imenoval za cesarja. Prišedši v Carigrad se Teodozij ni hotel z Goti vpuščati v veliko bitvo, ampak vedno jih je po malem nadlegoval in jih tako vtrudil, da se je njihov vodja Alarih ž njim pogodil. Cesar je Gotom odkazal zemljišča po Trakiji, Lidiji in Frigiji ter jim obljubil dajati neko letno plačilo proti temu, da so zmiraj imeli po štirdeset tisuč vojščakov pripravljenih za rimsko službo.
Teodozij, rojen Španjolec, je tudi na prestolu priprosto živel ter bil jako priljudnega obnašanja. Jako ostro je postopal s krivoverci in malikovalci ter je leta 381 po Kr. v Carigradu sklical občni cerkveni zbor, ki je imel razsoditi nov prepir ter določiti edino pravo vero. Na to je katoliško vero razglasil za edino državno vero ter zažugal, da bode z vpor-niki zoper katoliško cerkev tako ravnal, kakor da so se vzdignili zoper cesarsko oblast. Sv. Ambrozij, slavni milanski škof, očitno priča, da je za vlade pobožnega Teodozija katoliško krščanstvo zadobilo veliko veljavo ter da se je začelo naglo razširjevati. Po smrti Yalentinijana II. je slavni cesar še enkrat združil (1. 394 po Kr.) celo rimsko državo, ali le za malo časa; kajti na smrtnej postelji jo je (1. 395 po Kr.) zopet razdelil med svoja dva sina. Starejšemu Ho-noriju je določil zahodno, mlajšemu Ar kadi ju pa vzhodno polovico; a ker sta oba bila še premlada, da bi mogla sama vladati, je vsakemu imenoval po enega zvedenega svetovalca.
Odslej se rimsko cesarstvo ni več združilo, marveč so vladarji vsake države hodili svoja pota in v časih so si celo nasprotovali. Zgodovino vzhodne države bomo nadaljevali v srednjem veku, zgodbe zahodne polovice pa bomo tu v kratkem omenili.
Honorij.
(Od 1. 395 -423 po Kr.)
Honorij je s prva bival v Milanu, leta 404 po Kr. pa se je preselil v Kaveno, ki je odslej bila prestolno mesto za-bodno-rimskih cesarjev. Da-si je honorijev svetovalec Stiliko, po rodu Vandalec, bil moder in skrben vladar ter dober po-
veljnik, vendar ni mogel svojemu cesarju vseh pokrajin ubraniti proti silnim germanskim narodom, ki so se jeli seliti proti zahodu. Naj pred so zahodni Grobi, ki so se malo prej z dovoljenjem vzhodnega cesarja preselili v Ilirijo, prihrumeli v Italijo. Stiliko jih je v dveh bitvah pri Polenciji in pri Veroni (1. 403 po Kr.) premagal ter zapodil nazaj v Ilirijo. Kmalu potem je leta 405 po Kr. divji Kadagajz z druhaljo raznih nemških ljudstev pridrl črez Alpe ter strašno razsajal po lepih talijanskih ravnicah. Stiliko jih je pri Floreneiji užugal ter skorej popolnem uničil, le prav malo jih je še živih ostalo. Da bi za prihodnje Italijo varovali novih napadov, so Rimljani takrat zapustili svoje taborje ob gorenj e-donav-skej in rajnskej meji, kakor tudi v Britaniji, ter so vse ondešnje vojaške legije domu pozvali. Zdaj so raznoteri germanski narodi brez ovir šli črez mejo ter se naselili po rimskih deželah. Burgundijoni so ustanovili burgundsko kraljestvo , ki je obsegalo zahodno S v ajeo in bližnje galske pokrajine; Vandali, Svevi in Alani so se naselili na spanjolskem polotoku; Alemani so prestopili Rajno ter vzeli sedanji Elzas in Lotaringijo; Franki pa so se po malem širili prek severne Galije. Zahodno rimsko cesarstvo tadaj skoraj ni dalje segalo, nego črez Italijo,in severno Afriko. V tem so po smrti Stilika, katerega je nespametni Honorij na golo obrekovanje dal umoriti, zahodni Goti s celim svojim ljudstvom prihrumeli v Italijo, v katerej so se hoteli za stalno naseliti. Ker jim Honorij, ki se je bil zaprl v dobro vtrjeno Raveno, ni dal zemljišč, peljal je (1. 408 po Kr.) razsrjeni gotski kralj Alarik svoje vojščake pred Rim, katerega je mislil po sili vzeti. Ali Rimljani so z velikim denarjem podkupili silnega nasprotnika, da je to pot prizanesel njihovemu mestu. Ko pa Honorij nikakor ni hotel Gotom uslišati prošnje, je Alarik še dva pota (1. 409 in 410 po Kr.) napadel Rim, in zadnjikrat ga je s silo vzel in hudo oplenil. Na to je šel v južno Italijo, kjer pa je na-gloma umrl. Njegov naslednik Ataulf se je pogodil s Honorijem, vzel njegovo sestro Placido za ženo ter Gote peljal (1. 412 po Kr.) v Galijo, kjer so utemelili zahodno-gotiško kraljestvo, ki se je po glavnem mestu Tolosi tudi tolosansko zvalo.
Valentini jam III.
(Od 1. 425.-455. po Kr.)
Ko je L 423 po Kr. Honorij umrl, si je državni tajnik Janez dve leti (od 1.423—425 po Kr.) lastil cesarsko oblast, nazadnje pa se je moral umakniti šestletnemu Valentinijanu III.
sinu Pl a oidije, ki se je po smrti gotijskega kralja Ataulfa vrnila v Éim ter omožila za vrlega poveljnika Konštancija. Na mesto mladoletnega Valentinijana je s prvega vladala njegova mati, ki je poveljnika Aecija imenovala za vojvodo in prvega svojega svetovalca. Le-ta je afrikanskega namestnika Bonifacija po krivici obrekoval ter pregovoril Placidijo, da mu je vzela imenitno službo ter ga pozvala nazaj v Italijo. Bonifacij, kateremu je hudobni Aecij lažnjivo poročil, da ga čaka ostra kazen, se je razkačen vprl zoper cesarico ter pozval Vandale na pomoč. Leta 429 po Kr. je grozovitni Gajzerik s svojimi Vandali zapustil Španjolsko ter se prepeljal v Afriko. Tu je strahovito divjal zoper tamošne prebivalce, potem pa ondi utemelil vandalsko kraljestvo. Ko so se kmalu potem (L 447 po Kr.) Angli in Sasi naselili v Britaniji, ni zahodno rimsko cesarstvo zunaj Italije imelo nobene dežele več, razen male pokrajine okoli današnjega Pariza. Še veči nesreča pa je Valentinijanu III. pretila od hunskega kralja Atile, ki je hotel razdjati rimsko cesarstvo. V tem je Aecij pregovoril zahodne Gote in druge germanske narode, da so se združili z rimsko vojsko ter udarili na Hune, katere so na katalonskem polji v Galiji zmagali (1. 451 po Kr.). Razsrjeni Atila je na to (1. 452 po Kr.) prihrumel v samo Italijo, ali papež Leon I. ga je izprosil, da se je zopet vrnil v svojo domačijo.
Leta 454 po Kr. je Valentinijan z lastno roko umoril zmagovalnega Aecija, o katerem je sumil, da mu po prestolu streže. To je aecijeve prijatelje tako razkačilo, da so istega cesarja na javnem trgu ubili. (1. 455 po Kr.)
Zadnji zahodni rimski cesarji.
(Od 1. 455 - 476 po Kr.)
Zahodno rimsko cesarstvo bližalo se je svojemu koncu. 'Valentinijauovi morilci so glavnega zarotnika Petronija Maksima posadili na cesarski prestol. Maksim je snubil cesarico Ev-doksijo, Valentini ja novo vdovo, ki se pa nikakor ni hotela vdati, marveč je pozvala Vandale iz Afrike na pomoč zoper predrznega morilca. Razkačeno ljudstvo je ubilo grdega Maksima ter ga vrglo v Tibero; ali že je Gajzerik s svojimi divjaki stopil na suho ter se bližal Rimu. Tu so surovi Vandali štir-najst dni neusmiljeno pustošili in ropali, potem pa so se z bogatim plenom zopet vrnili v Afriko ter so tudi cesarico Evdoksijo in njeno hčer seboj odpeljali.
V Rimu je po njihovem odhodu Ricimer, jako hraber in okruten poveljnik tujih najemnikov, imel najvtčo moč.
Akoravao si ni sam sebi lastil cesarske oblasti, vendar je do svoje smrti (1. 472 po Kr.) samovoijno posadil na vladarski prestol, kogar je hotel, in kadar mu ni več bil po volji, ga je odstavil. Prvi, ki je po njegovej milosti vladal nad jako skrčenim cesarstvom, bil je blagi in izobraženi A vit (od 1. 455—456 po Kr.). Ali kmalu se je moral odreči svoje oblasti, in ko je bežal iz Rima, so ga nasprotniki med potjo ubili. Njegov naslednik Majorijan (od 1. 456—461 po Kr.), ki se je odlikoval kot hraber poveljnik, je na vojni zoper Van-dalce poginil. Slabi Libij Sever (od 1. 461—465 po Kr.), katerega je malokdo poznal, bil je le poimenu cesar, pravi vladar pa je bil Ricimer sam. Le-ta po njegovej smrti dve leti (od 1. 465—467 po Kr.) ni nobenega cesarja imenoval. Še le, ko so Vandalci čemdalje brezobzirniše ropali po primorskih mestih in otocih, posadil je Ant e mi j a (od 1. 467 do 472 po Kr.) na cesarski prestol. Novi vladar dogovoril se je z vzhodnim cesarjem, da bode brodovje obeh rimskih držav skupaj udarilo na Vandalce, ki so strahovali celo sredozemno morje. Res so z velikim stroškom oborožili mnogobrojno brodovje, ki pa ni imelo dobrega vspeha, kajti po mnogih manjih nesrečah, so je nasprotniki blizo Kartagine popolnem uničili. S tem se je Antemij jako zameril Ricimerju, ki jo že imel druzega cesarja pripravljenega ter ga z mečno vojsko peljal v Rim. Mesto se ni moglo dolgo braniti ter ter se podalo zmagovalcu, ki je Antenija ob glavo djal, svojega ljubljenca Olibrija (1. 472 po Kr.) pa oklical za cesarja. Toda kuga, ki je takrat strašno razsajala po Rimu, je črez štirdeset dni pobrala mogočnega Ricimerja in za njim tudi Olibrija. Poveljnik germanskih najemnikov je zdaj hrabrega Grlic erija (1. 473 po Kr.) posadil na izpraznjeni prestol. Toda novi vladar se je kmalu dobrovoljno umaknil Juliju N epu (od 1. 474—475 po Kr.), katerega so na carigraj-' skem dvoru zahodnej državi imenovali za cesarja. Pa niti Julij Nep ni dolgo vladal, kajti moral je pred vpornimi vojščaki bežati na svoj dom v Dalmacijo , kjer se je do svoje smrti (1. 480 po Kr.) imenoval rimskega cesarja. Po njegovem odhodu iz Rima je vladohlepni poveljnik Orest lastnega sina Romula Avgustula (1. 475—476 po Kr.) oklical za cesarja. Germanski najemniki v rimskej službi so novega cesarja prosili, naj jim odstopi tretji del vseh talijanskih zemljišč. Ko jim Romul ni hotel prošnje uslišati, ga je njihov vodja O d o a k e r pahnil s prestola ter poslal na neko graščino v Kampanijo, prevzetnega Oresta pa je dal umoriti. Zdaj je bilo konec za-
hodnega rimskega c es ar s t va. Italija je ostala v oblasti Odoakra, ki so ga zvali talijanskega kralja.
10.	Rimska omika.
Nikakor ne mislimo v tem oddelku obširno govoriti o rimskej omiki, kajti tega nam ne dopušča niti prostor, niti namen pričujoče knjižice. Že v posameznik zgodovinskih dobah smo skušali opisati domače razmere rimskega ljudstva in njegov notranji razvoj ter nimamo zlasti o verskih in državnih vredbah ničesar več dopolniti. Omenili bomo le še nekatere stvari, o katerih mislimo, da bodo čitatelje zanimale ter jim še bolje razjasnile že povedane dogodbe.
Da-si so mogočni Rimljani bili najbližnji bratje slavnih Grkov, vendarse oba naroda v svojem notranjem in zunanjem razvitku jako razlikujeta drug od druzega. človek bi rekel: Y Ateni so vladali srca in duhovi, v Kirnu telesa; Atenjani so se proslavili z umetnostjo in vedo, KimJjani z zakonom in mečem; Atenjani so bili trgovci, mornarji in umetniki, Kimljani pa kmetje, vojščaki in pravniki. Kimljan je ljubil in cenil le to, kar mu je koristilo; in ker mu je silna in mogočna država bila najbolji porok za varno in srečno življenje, ni poznaval svetejše stvari od svoje države, katero je branil do zadnje kaplje krvi. To nam jasno priča zgodovina rimskega naroda, kakor se je pazljivi čitatelj že sam mogel prepričati. Kimljan je torej cenil in gojil le tiste umetnosti in znanosti, ki so mu donašale gotovih koristi ter poveličale njegovo državo ; in niti vera mu ni bila nič druzega nego državi koristna vredba. Vera Kimljanu ni blažila srca, niti ga je učila prave kreposti, ampak izrejala ga je za dobrega državljana. In ravno zato ker se krščanska vera ni poganjala za slavo in moč posvetne države' ter je oznanovala le nebeško kraljestvo, jeli so jo Kimljani s toliko silo preganjati. To je pravi rimski značaj, kakoršnega smo videli v celej zgodovini tega naroda.
Vsakdanje življenje Rimljanov.
Stari Kirn ni bil prav nič podoben sedanjim velikim mestom, in tudi takrat je bilo v vzhodnih deželah mnogo lepših. Na dvoru makedonskega kralja Filipa so se Kimljanom vedno posmehovali in jim očitali njihovo grdo glavno mesto. Takrat pa je po mestih sploh že zato moralo marsikaj drugače biti nego pri nas, ker stari Kimljani niso imeli niti steklenih šip na oknih, niti dimnjakov pri hišah. V hišah
največih gospodov se je tako kadilo , kakor v koči največih -siromakov. Bimske ulice so bile jako ozke in krive, a imele so še mnogo druzih napak, ki jih je vzročila staro-rimska zidava. Hiše niso bile po nobenem pravilu zidane; en konec je bil viši, drugi nizi, a pri tleh ni bilo nobenega okna na ulico, ie v prvem nastropji videl si sem ter tje kako ne-prilično okence. Še veča napaka pa so bile raznotere štacune in bajte, ki so bile hišam prizidane ter so itak že preozke ulice tako skrčile, da je bila v njih vedno velika gnječa ljudi, ki so večkrat morali največe blato gaziti, ker se niso mogli nikamor ogniti. Eazen tega bilo je po ulicah zmiraj veliko vpitje, kajti v prizidanih štacunah, ki so se druga druge tičale, so črez dan bivali raznoteri obrtniki in trgovci. Tu je bilo mesnic, brijačnic, krčem, prodajalnic, kovačnic ter raznoterih druzih rokodelskih delavnic. Zarad vednega krika, ki niti po noči ni čisto pojenjal,	ni nihče	rad stanoval ob	ulici,	in premožni ljudje so svoje	spavnice	iu druge izbe	rajši imeli na
dvorišči. Sploh so bogatini tudi v Bimu imeli na svojem domu vse pripravno in vdobno vrejeno; ali- gorje tistemu, ki ni imel lastne hiše, kajti stanovanja,	katera so se v	najem	dajala,
bila so jako nerodna,	tesna in slaba. Hiše za	najem	so bile
tako zidane, da so se večkrat same podrle; in ker je prvo nadstropje navadno bilo vse leseno , ni bil človek niti pred ognjem varen, a požari so v Bimu bili jako po gostem in so se hitro razširili po ozkih in nevkretnih ulicah. Bilo pa, je v Bimu še druzih napak. Kakor vemo , je mesto stalo na sedmerih homcih, po katerih ni bilo moči sezidati lepih in širokih ulic. V nižini med hribci so trgi in javna poslopja vzeli mnogo prostora, katerega je za zasebne hiše le malo ostalo. Kadar je Tibera zlo narasla, bil je velik del doljnega mesta pod vodo; komaj je človek ušel enej nesreči, čakala ga je že druga, namreč kužna mrzlica, ki je strašno razsajala po starem Bimu. Y poznejših časih se je pač marsikaj spremenilo. in zlasti so cesarji mesto polepšali s prekrasnimi novimi palačami, tempeljni, gledišči in drugimi poslopji. Tudi hiše zasebnih ljudi postajale so čemdalje lepše, ko se je začelo množiti premoženje prebivalcev in so se v Bimu stekali dohodki raznoterih premaganih dežel. Takrat se je tudi Eim mogel ponašati z umetnimi stavbami, katerim se še dandanes v njihovih razvalinah čudimo.
Kakor se je isti Eim s časom jako spremenil, tako niti domače življenje njegovih prebivalcev ni zmiraj enako ostalo. Y najstarejših časih ni bilo nobenega razločka med meščani, ampak vsi, bodi-si patricij ali plebejec, so bili kmetje, ki so
sami obdelovali svoje polje. Takrat niti najbogatejši ljudje niso poznavali velike in drage pojedine, ampak trezni in zmerni so bili v jedi in pijači, kakor v vsem svojem življenji. Zjutraj predno so šli na delo, zavžili so malo kruha in sira, popili malo mleka ali pozobali kaki grozd. O poldne so se s kako kuhano jedjo pokrepčali in še le popoldne okoli pete ure so šli k obedu. Prvo jedilo jim je bila neka močnata jed, podobna laškej polenti, a razen tega so imeli še kuhano zelje ali kako drugo povrtnino s fižolom, grahom ali lečo. Mesa so le malokdaj kuhali, a niti premožniši ljudje ga v starih časih niso vsak dan imeli. Vino so zmiraj z vodo mešali. V poznejših časih, ko se je v Kirnu stekalo bogastvo celega sveta, so bogataši začeli jako požrešno in nezmerno živeti, kar smo že prej povedali (n. p. Lukul), toda priprosti Kimljau je tudi takrat bil trezen, kakor njegovi predniki.
Navadno oblačilo Kimljanov štelo je le tri kose. Golo telo pokrivala jim je volnena srajca brez rokavov ali tunika, črez katero so ogrnili plašč ali togo, kadar so šli od doma; na noge pa so obuvali opanke. Po mestu so gologlavi hodili, le delalci in popotniki so se pokrivali z neko kapo. Ženska obleka je bila moškej podobna, le da je bila dalja. Pa tudi to priprosto oblačilo se je v poznejših časih pri bogataših jako odlikovalo od priprostega ljudstva. Zlasti ženske so poznavale mnogo dragocenega lišpa, kakor prstenje, zlate zapestnice , prelepe zavratne verižice, bisere, naušnice in dru-zega več.
Hišni oče bil je neomejen gospodar nad svojo rodbino in smel je lastnega sina ubiti, kadar ga je hotel, a ne da bi bil zato kaznovan. V starodavnih časih so tudi premožni starši svoje otroke sami po kmetiški izrejali, pozneje pa so vdobne in razvajene matere vse domače opravila pa tudi odgojo otrok prepustile tujim ljudem, navadno sužnikom. Ko je deček odrasel, mu je sužnik, ki ga je izrejal, postal najzvestejši strežaj. V mlajših letih so se dečki učili čitati, pisati, računiti, gosti ali piskati in telovaditi. Pozneje so se učili grškega jezika ter se vadili v govorništvu. Bogati mladenči so navadno šli za nekoliko let v Ateno, ki je še zmiraj slovela, da ima najboljše modrijanske šole. Sploh so proti koncu republikanske dobe Kimljani tako radi grški govorili ter se pečali z grškimi knjigami, da je stari Katon to navado očitno grajal in trdil, da bode z domačimi šegami zginilo tudi rimsko domoljubje ter nekdanja poštenost in pobožnost. In prav je imel; kajti v cesarskej dobi Kimljani niso več verovali v svoje bogove, a ker svete krščanske vere še niso razumevali, poprijeli so se
naukov grških Epikurejcev in Stoikov, o katerih smo že v prvem zvezku (str. 308) govorili. Toda vkljub splošnosti so rimski učenjaki tudi v poznejših časih mnogo pisali, kako se mora mladina pošteno in krepostno izrejati. Priporočali so staršem, naj svojim sinovom dajejo le priproste in zdrave hrane in ne preobilo. Svarili so jih pred slabo tovaršijo in brezbožnostjo, ter jim na srce polagali, da se otroci tudi pri igri morajo spodobno obnašati. Dobro je, svetovali so učiteljem, da se mladenči lepe pregovore in izreke modrih mož na pamet učč; zgodaj pa se morajo privaditi, da spoštujejo starejše ljudi.
Sužnikov je bilo skoraj v vsakej hiši, in kakor smo že prej omenili, imeli so jih nekateri bogataši na tisuče. Sužnji in sužnice opravljali so vsa opravila v hiši in na polji. Nekateri so bili že na domu rojeni, drugi so bili v vojski vjeti, pa so bili tudi. na sejmih in po štacunah na prodaj. Več ko je sužnik znal, več je veljal. Bilo je med njimi učenjakov in modrijanov, umetnikov vsake bire, godcev in piskačev, glumačev, borilcev, plesalk, raznoterih obrtnikov in celo zdravnikov.
Ženitev svojih otrok so starši sami preskrbeli ter se med seboj pogajali, kakor pri kakej kupčiji. Večkrat se ženin in nevesta prej niti poznala nista. Ko sta se očeta pobotala, slavila se je zaroka s svečano pojedino. Pri ženitovanji imeli so raznoterih navad. Ženin je moral nevesto iz očetove hiše odnesti, in ko je duhovnik zakon blagoslovil, začelo se je slovesno ženitvanje.
Tudi pogrebi so se pri bogatih ljudeh slovesno obhajali. Mrliča so najprej oprali, pomazilili ter ga oblekli v njegovo praznično oblačilo; po tem so ga položili v vežo, kjer je ležal po cel teden. Osmi dan je glasnik po mestu oznanoval uro pogreba, h kateremu je vabil vse prijatelje, spoštovalee in znance rajncega. Ob napovedanej uri zbrala se je pred hišo velika množica ljudi, katere so beriči morali narazen porivati, da je bilo prostora za pogrebce. Odspred so stopali godci in piskači, a za njimi najete ženske, ki so glasno jokale in žalovale; na to so korakali glumači, ki so med potjo šale vganjali in eden je v nošnji, hoji in vedenji oponašal rajncega; prav pred mrličem so možje nosili vsak po eno ploščo , na katerih so bila zapisana imena slavnih prednikov, a takoj za mrličem so šli žalujoči sorodniki, prijatelji, znanci in drugi pogrebci. Najpred se je sprevod pomikal na veliki trg ali forum. Tu so mrliča položili pred govornico, iz katere je kak zveden govornik v lepem govoru okoli stoječim pogrebcem opisal vse zasluge in lepe lastnosti ranjcega. Od tod so mrliča nesli dalje na gromado, kjer so ga slovesno sežgali. Po starej na-
vadi so prijatelji v ogenj vlivali nekoliko dišečega olja, ali pa so va-nj metali po nekoliko zrnov kadila, vence in druzih daril. Dokler je gromada gorela, so pričujoči pogrebci prepevali žalostne pesmi, katere so godci in piskači spremljevali. Naposled so sorodniki pobrali pepel v kamnitno posodo, katero so položili v rodbinsko rako.
Zunaj hiše so se Eimljani radi razveseljevali pri javnih svečanostih in igrah, ki so bile v ozkej zvezi z verskimi prazniki in službo božjo. Y najstarejših časih so se le svobodni Eimljani za stavo vozili ali jahali v nalašč za to ograjenem poáolgastem prostoru ali c ir ku, ki so ga dali še nekdanji kralji napraviti. Proti koncu republike pa je spačeno ljudstvo mnogo rajše gledalo krvave borbe gladijatorjev med seboj ali z divjimi zvermi. Za te krvave igre trebalo je novih prostorov ali tako zvanih amfiteatrov, ki so bila velika podolgasto-okrogla poslopja, okoli in okoli obzidana z mnogimi vrstami kamnitih sedišč za gledalce. Ko so se Eimljani seznanili z grško omiko in književnostjo, jeli so tudi oni po malem spi-sovati gledališke igre, ki so jih predstavljali v posebnih gledališčih. Javnim svečanostim moramo tudi prištevati slovesne vhode ali triumfe, s katerimi so se počastili slavni zmagovalci, kadar so se domu vrnili.
Umetnosti.
Eimljani se niso mogli ponašati z lastnimi umetnijami, kajti njihovi umetniki niso ničesar sami izumili, marveč so v vseh svojih delih posnemali grške vzore. Najbolj so slovele njihove stavbe, ki so se pa mnogo bolj odlikovale po svojej velikosti, nego lepoti. Tempeljne in druge javne stavbe so ob času starih kraljev izdelovali etrurski zidarji. Ko ste pa Sicilija in (trška prišle pod rimsko oblast, so zmagovalni Eimljani brez števila umetno zrezljanih kamnenih stebrov in podob prinesli domu ter ž njimi okinčali svoje hiše in graščine. Tudi raznoterih grških umetnikov se je čemdalje več preseljevalo v Eim, kjer so dobili mnogo več zaslužka, nego v obožanej svojej domovini. Y Kirnu je tedaj proti koncu republikanske in na začetku cesarske dobe grška umetnost iz novega oživela. Najlepše je stavbena umetnost cvetela za cesarja Avgusta in prvih njegovih naslednikov, vendar pa se rimske umetnije nikdar niso mogle primerjevati staro-grškim. Eimljani cesarske dobe so imeli to napako , da so svoja poslopja preveč preobložili z raznoterimi olepšavami; pozneje pa njihova zidanja zarad neizmerne velikosti niso bila lepa.
Najimenitniše rimske stavbe so bile: Podzemeljski prekopi, mostovi, vodotoki, amfiteatri, gledališča, slavoloki, lope, basi-like, kopališča ter tudi palače bogatašev. Rimske stavbe boš najprej spe znal po okroglih oblokih, ki so se sem ter tje do današnjega dneva ohranile.
S slikarstvom in rezbarijo so se v Rimu do cesarja Avgusta le grški umetniki pečali. Pozneje so se sicer tudi domačini poskušali, ali posnemali so le grške izvirnike in nikdar niso postali slavni umetniki.
Slovstvo in znanosti.
V starodavnih časih Rimljani niso poznavali drugih slovstvenih izdelkov , nego p e s m e, ki so jih njihovi duhovniki prepevali v slavo bogov. Mnogo pozneje so pri pogrebih in gostijah svoje prednike v pesmah častili. Pravo slovstvo pa se je še le takrat jelo po malem razvijati, ko so se Rimljani seznanili z Grki. Andronik, rojen Grk iz Tarenta, bil je prvi rimski pisatelj. Kot sužnik in odgojitelj otrok v odličnej rimskej hiši prestavljal je (okoli 1. 240 pr. Kr.) neka!ere grške junaške pesme in gledališčine igre na latinski jezik. Njega sta kmalu posnemala Ne vij (264—194 pr. Kr.) in Eni j (1. 239—169 pr. Kr.), ki sta poskušala tudi izvirne latinske pesmi zlagati. Ob času druge punske vojske je najbolj slovel P1 a v t, ki je spisal mnogo veselih iger , od katerih so se nekatere do današnjega dneva ohranile ter nam jako razjaš-nujejo domače življenje tadanjih Rimljanov. Za nj m se je odlikoval Terencij (1. 196—159 pr. Kr.), ki ga zlaisti hvalijo zarad njegove gladke in opiljene latinske pisave.
Najbolj je rimsko slovstvo slovelo proti koncu republikanske in na početku cesarske dobe za Avgusta. Ta čas se po pravici zo ve zlata doba latinske književnosti. Takrat je ob enem živelo več dobrih pesnikov in druzih pisateljev, ki so od cesarja pa tudi od druzih premožnih Rimljanov dobivali podpore. Omenili bomo le tri pesnike, ki to najbolj sloveli. Prvi je bil Virgilij (1. 70—19 pr. Kr.), ki ga nikdar ni prekosil noben rimski pesnik. Najimenitniše njegovo delo je velika pesem Eneida. v katerej opeva najstarejše rimske zgodbe. Drugi je bil Horacij (1. 65 pr. Kr. do 1. 8 po Kr.), ki se zlasti odlikuje po svojih zbadljivih pesmah, v katerih brez usmiljenja šiba življenje tadanjih Rimljanov. Zraven Virgilija in Horacija, ki so ju ljudje najrajši čitali, odlikoval se je Ovidij (1. 43. pr. Kr. — 17 po Kr.) s svojimi žalostinkami in drugimi pesmami. Po avgustovej Občna zgodovina II.	21
smrti začela se je tako zvaua srebrna doba rimskega slovstva. Pesniki te dobe imajo neko učeno govorniško pisavo, a mnogo manje pravega pesniškega duba, nego njihovi predniki.
Z nobeno znanostjo se Rimljani niso toliko pečali, kolikor z zgodovino, ki so jo začeli okoli 1. 200 pr. Kr. obdelovati. Porcij Eaton (1. 234—149pr. Kr.) je prvi napisal rimske zgodbe v latinskem jeziku, a za njim je Kornelij Nep (1. 54 pr. Kr.) spisal malo občno zgodovino ali prav za prav življenjepise slavnih mož. Pravih učenih pisateljev zgodovine pa ni bilo pred koncem republikanske dobe. Prvi je bil Kaj Julij Cezar, ki je v gladkem in lahko umevnem jeziku popisal svoje vojske. Sal us ti j Krisp (1. 86—35 pr. Kr.) nam je v „katilininej zaroti“ in v „jugurtinskej vojski“ razjasnil tadanje razmeré propadajoče rimske republike. Tit Livij (1. 59 pr. Kr. — 17 po Kr.) je sestavil obširno zgodovino rimske države od začetka rimskega mesta do druzove smrti. Le škoda, da se je ohranilo samo nekoliko knjig tega res narodnega dela, zarad katerega je isti cesar Avgust Livija pozval na svoj dvor. Najslavniši rimski zgodovinar pa je bil Kornelij Tacit (1. 54—115 po Kr.) in pošten mož, ka-koršnih je takrat le malo bilo. Spisal je življenje Agrikole, britanskega zmagovalca, katerega je hotel razuzdanim in pomehkuženim svojim rojakom postaviti zaizgled pravega Rimljana. Prav lepo je popisal šege in navade nemškega naroda ter je prvi začel obdelovati dobo rimskega cesarstva do leta 69 pr. Kr. Od poznejših zgodovinarjev je Amijan Marcelin najbolji.
Kdor je v starem Rimu ob času republikanske dobe hotel pri ljudstvu kaj veljati ali se poganjati za kako državno službo, je moral biti dober govornik, kajti le zgovoren človek mogel je bodi-si v starešinstvu, bodi-si v narodnih shodih pokazati svoje zmožnosti in svoj8 znanje. Rimljani so se torej že od starodavnih časov vadili v govorništvu in bilo je za čas republikanske dobe zmiraj dosti dobrih govornikov. Vse pa je prekosil Marko Tnlij Cicerón (1. 106—43 pr. Kr.), ki je bil pravi umetnik v zgovornosti. Nihče ni znal poslušalce tako prepričevati ter jih za se dobiti, kakor on. Več o njem smo že prej povedali. O druzih govornikih ne moremo ničesar reči, ker se njihovi govori niso ohranili.
Kot filosofi ali modroslovci niso Rimljani nič novega izumili, ampak poprijeli so se naukov razöih grških modrijanov.
Krščanstvo.
Predno dovršimo zgodovino starega veka, v katerem so celo najbolj omikani narodi molili krive bogove, hočemo v kratkem omeniti, kako se je razširjevala sv. krščanska vera,
ki je vesoljno človeštvo učila prave omike ter razpodila strašno tmino, v katerej so misleči duhovi toliko stoletij nevedni tavali. Kakor smo že prej povedali, rodil se je za cara Avgusta Sin Božji Jezus Kristus, ki je oznanoval pravega živega Boga ter s svojim trpljenjem in svojo smrtjo na križu rešil grešno človeštvo. Tretji dan je od smrti vstal, šel v nebesa k svojemu Očetu ter poslal svojim učencem svetega Duha, ki jih je razsvetlil. Zdaj je sv. Peter pogumno stopil pred ljudstvo ter mu oznanoval sveto vero. Že prvi dan se je dalo krstiti tri tisuč ljudi, ki so postali perva cerkvena občina v Jeruzalemu. Kakor sv. Peter, jeli so tudi ostali aposteljni učiti Kristusove nauke. Razšli so se po vsem svetu ter po raznih krajih vtemelili krščanske srenje ali cerkve. Najpred se je sveta vera ukoreninila po mestih, a iz mest se je kmalu razširila po bližnjih -vaseh med kmetijskim ljudstvom. Nasledniki aposteljnov so bili cerkveni predstojniki ali škofje, njim so vpastirski službi pomagali mešniki ali duhovniki. Kmetiške cerkve niso imele lastnih viših nadzornikov, ampak podredile so se škofu bližnjega mesta, pri katerem so v stiskah iskale sveta in pomoči. Tako so se vstanovile škofije. Škofje malih mest so stopili v zavezo s škofom v glavnem deželnem mestu ter bili od njega nekako odvisni; kajti njegova veljava pri državnem namestniku jim je na več strani koristila. Tako so nastale nadškofije, ki so za predstojnika imele nadškofa ali metropolita. Med nadškofi se je posebno odlikoval rimski kot naslednik sv. Petra. Cerkveni predstojniki v Antijohiji, Aleksandriji, Efezu in Carigradu, sosepatri-jarhi zvali. In kakor je sv. Peter bil glava ostalih aposteljnov , tako so njegovi nasledniki ali papeži postali vrhovni poglavarji vesoljne krščansko-katoliške cerkve.
Najčistejša ljubezen je vezala- ude ene cerkve druzega k druzemu in ni ga bilo lepšega življenja, nego v prvih krščanskih občinah. Moč sv. evangelija je v ljudeh obudila čisto novo življenje. Tisti, ki so prej vsem hudobijam stregli, so se zdaj poprijeli blagih čednosti, kakoršne so pogani komaj po imenu poznavali. Isti njihovi nasprotniki jih hvalijo, kako da so voljno trpeli največe nadloge in bridkosti ter da so bili pokorni deželnim gosposkam, ki so tolikrat krivično ž njimi ravnali. Živeli so zmerno, a v potrebah so radi drug druzemu pomagali. Bogati ni preziral siromaka, ampak kar je kdo imel, bila je lastnina vseh. Mnogi so prodali vse svoje premoženje ter je razdelili med uboge. Niti po stanovih ga ni bilo razločka med njimi, kajti v vsakem, bodi-si sužnik ali imeniten gospod, častili so podobo božjo: bili so vsi le ena družina v
Kristusu. Pobožno so se shajali k skupnim službam božjim ter se krepčali z molitvijo, v katerej so se tudi svojih nasprotnikov spominjali. Nekateri pa so celo zapustili svet ter šli v puščavo, kjer so se zatajevali samega sebe, se postili in pokorili za svoje grehe. Posebno lepo je krščanstvo delovalo na domače rodbinske razmere. Žena ni bila več suž-i]pjca svojega moža , ampak postala mu je zvesta in ljubez-njiva družica, ki je ž njim trpela in se ž njim veselila ter mu olajšala težave vsakdanjega življenja. Zakrament sv. zakona posvetil je njuno ljubezen ter ju zvezal do smrti. Ne-popisljiva je moč svete vere. Bodi-si bogat ali siromak, svoboden ali sužnik, imeniten ali priprost, sploh v vsakem stanu, v vseh razmerah človek najde tolažila v Kristusovih naukih. Taka vera se je morala hitro razširiti in kmalu ga ni bilo kotiča v velikanskem rimskem cesarstvu, kamor ne bi bila zasijala luč večne resnice. Bimljaui so si sicer prizadevali, da bi zatrli novo vero, ki je odločno tajila vse malikovalske bogove starega veka, ali brez vspeha. Mi smo že prej povedali, kako strašno so nekateri rimski cesarji preganjali kristjane, ali bolj so jih mučili in morili, bolj se je množilo število Kristusovih spoznovalcev. Ravno to, da se je krščanstvo vkljub vsem oviram in neusmiljenemu preganjanju tako hitro razširilo po vesoljnem svetu, in je nobena posvetna moč ni mogla zatreti, nam jasno kaže božjo moč, ki v njem počiva.
Ko je krščanstvo naposled popolnem zmagalo nad malikovalstvom in je za cesarja Konstantina sveta Kristusova vera dobila v rimskej državi prednost pred vsemi drugimi verami, se je marsikaj spremenilo. Ne v podzemeljskih jamah, ampak očitno v prelepih, velikanskih cerkvah so kristjani slovesno častili in molili pravega živega Boga. Krščanski duh prešinil je vse razmere človeške družbe ter je propadajočemu rimskemu cesarstvu dal nove moči. Res, da je zdaj med Kristusovimi spoznovalci bilo mnogo nevrednih udov, ki so le zato pristopili k no vej veri, ker so se nadjali kake dobre službe ali druge cesarske milosti, pa saj se je tudi med dvanajsterimi aposteljui našel izdajalec. Malikovalci niso več napadali nove vere, ali med samimi kristjani pokazali so se krivoverci, ki so vsak po svoje razlagali Kristusove nauke ter podkopavali cerkveno edinstvo. Tode resnica je nazadnje le zmagala in do kakošne moči in slave se js krščansko-katoliška cerkev po-vzdgnila, videli bomo v srednjem veku.
Kazalo.
Zgodovina starega veka,
I.	zvezek.
Vvod.
1.	Kaj je zgodovina? .........................
2.	Korist zgodovine...............................
3.	Casoslovje.....................................
4.	Razdelitev zgodovine...........................
5.	človeška plemena...............................
6.	Načini človeškega življenja....................
7.	Državne oblike.................................
8.	Verske oblike..................................
Zemljepisni pregled starega veka.
Azija........................................
Afrika.........................
Evropa...................................•
I. Vzhodni narodi.
Kitajci......................................
Indijanci....................................
Babilonci in Asirci..........................
Feničani.....................................
Kartaginci...................................
Izraelci .	.	.....................
Medijanci in Perzijanci......................
Egipčani.....................................
II. Grki in Makedonci.
Grki.
1.	Zemljepis stare grške dežele ....
2.	Grško verstvo.........................•	•
Bogovi.......................................
Na pol bogovi ali heroji.....................
Kako so Grki svoje bogove častili?
3.	Junaška doba grškega naroda
Najstarejši prebivalei.......................
Prometej in njegov sin Devkalijon ....
Minoj........................................
Danajci......................................
Pelopovci.................................. •
Kekrop in Tezej..............................
Kadmejci.....................................
stran.
3
4
5
6
7
8 8 9
11
14
16
21
25
35
45
53
56
69
90
109
115
116 132 137 140 140 142
144
145 148 150 154
Stran.
Argonavti..................................................1Ö8
Trojanska vojska .........	162
Odisej.....................................................169
Preseljevanje grških razrodov..............................181
4.	Grki pred perzijanskimi vojskami ....	185
Likurg.....................................................190
Mesenske vojske '..........................................198
Solon....................................................  204
Pizistratovci............................................  213
Sedmero modrijanov.........................................220
5.	Od začetka perzijanskih vojsk do konca pelopo-
neške vojske..............................................223
Darijevi vojni zoper evropejske Grke.......................225
Kserksova vojna............................................232
Atensko vodstvo............................................244
Periklej...................................................253
Peloponeška vojska.........................................258
6.	Slava in samostalnost grškega naroda propada .	277
Spartansko vodstvo.........................................278
Sokrat.....................................................284
Tebanska doba..............................................291
Svete vojske in bitka pri Keroneji.........................296
7.	Grška omika...................................i .	.	800
O domačem življenji v Ateni................................300
Umetnosti..................................................303
Znanosti...................................................305
Makedonci..................................................310
Aleksander veliki..........................................312
II. /.vtizeli.
Hi. Rimljani.
1.	Zemljepis stare Italije...................................... 3
2.	Najstarejši italski prebivalci............................... 9
3.	Rimsko verstvo............................. .	.	.13
Duhovniki...................................................16
4.	Doba rimskih kraljev...............................'	19
Pravljica o rimskih kraljih .......	21
Rimljani ob času kraljev....................................36
5.	Plemenitaškadoba.............................................40
Prvi plebejski upor.......................................  42
Marko Korijolan...........................................  45
Cincinat..................................................  46
Fabijevci...................................................48
Decemviri...................................................49
Razvoj plebejskih pravic....................................53
Zadnja vojska z Vejentinci..................................54
Galci v Rimu................................................56
Marko Manlij................................................60
Licinij Stolon............................................  61
6.	Junaška doba rimskega naroda.................................64
Prva samniška vojska ........	64
Zadnja latinska vojska .....................................67
Druga samniška vojska Apij Klavdij cenzor Tretja samniška vojska Vojska s Tarentinci in kraljem Pirom Rimljani gospodarji cele Italije
7.	Doba punskih vojsk
Prva punska vojska Vpor kartaginskili najemnikov Vojska s cisalpinskimi Galci Vojska z Ilirci .
Druga punska vojska Druga makedonska vojska Sirska vojska .
Tretja makedonska vojska Zadnji boj z Makedonci in Grki Tretja punska vojska Vojska na Španjolskem Rimljani si pokore gorenjo Italijo
8.	Doba državljanskih vojsk.
Tiberij in Kaj Grah Jugurta ....
Vojska s Cimbri in Tevtoni Vojska z italskimi zavezniki Marij in Sula Mitridat .
Pompej Katilina .
Cezar
Antonij in Okt a vij an Domače razmere v tej dobi
9.	Doba rimskih cesarjev
Oktavijan Avgust Jezus Kristus Tiberij
Kaligula .
Klavdij
Neron
Galba, Oton in Vespazijan Tit .
Vitelij
Domicijan .
Nerva Trajan Hadrijan . Antonin Marko Avrelij . Komod Pertinak . Septimij Sever . Karakala . Makrin Helijogabal Aleksander Sever Maksimin .
Stran.
69
74
75
78
86
88
90
100
101
102
103
133
137
142
148
150
156
159
161
162
169
172
174
176
187
193
198
203
228
241
245
247
253
255
258
260
262
267
268 271
274
275
276 279 281 281 285 ¿86
287
288 288 289
290
291
Gordijan .
Filip Arabec .
Decij.........................
Valerijan.....................
Galijen ■ .	.
Klavdij II....................
Avrelijan.....................
Tacit.........................
Prob..........................
Dijoklecijan .
Dioklecijanovi nasledniki Konstantin veliki Konstantinovi sinovi Julijan	.	.	.
Jovijan.......................
Valentinijan I. in Valent Teodozij véliki .
Honorij.......................
Valentinijan III.
Zadnji zahodni rimski cesarji . 10. Rimska omika
Vsakdanje življenje Rimljanov Umetnosti	.	.	.	.
Slovstvo in znanosti Kerščanstvo	.	.	.	.
Stran.
292
292
293 *93
294
295
295
296
297
298 301 303 306 308 310 310 312 312 ¿13 314 316 316
320
321 b 22