Občna zgodovina
za
slovensko ljudstvo.
Spisal
Josip Staré,
profesor zgodovine na kr. gimnaziji v Varaždinu.
i H	* -v
V..-*»
t
Na svitlo dala
družba sv. Mohora v Celovcu.
I. zvezek.
1874.
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.
Z dovoljenjem visoko čast. Krškega knezoškofijstva.
I.	Kaj je zgodovina?
Zgodovina je jako splošno ime; prav za prav pomeni popis vsega, kar se je kdaj zgodilo. O vsem tem, kar se ježe zgodilo in kar se še vedno godi, pa človek le prav malo vé. Ali tudi popis vsega, kar se vé, bilo bi preogromno delo.
Namen pričujoče knjižice je popisovati, kako se je človeški rod razvijal, da je dospel do sedanje svoje omike. Občna zgodovina torej popisuje razvitek človeškega rodú. Yes svet in vse, kar je na njem, se vedno razvija in vedno napreduje, dokler popolnoma ne dozori, propade ter se umakne novim stvarem. Tem neomahljivim svetovnim postavam podveržen je vsak posamezni človek in celo človeštvo. Kakor ima vsak posamezni človek svojo pomlad, svoje leto, svojo jesen in svojo zimo; ravno tako ima tudi celo človeštvo svojo otročjo, svojo mladenčevo , svojo moževno in svojo starčevo dobo. Kdor se je rodil, mora tudi umreti. Tako bo tudi človeški rod, ki ne živi od veka na zemlji, zginil, kadar bo spolnil svojo nalogo. Naloga njegova pa je: da oplemenuje in požlahtnuje samega sebe in napreduje do čem-dalje veče popolnosti, t. j. do čemdalje veče zdrave omike in večega blagostanja. Kako človeštvo to svojo nalogo na zemlji spolnuje, uči nas zgodovina. Namen zgodovine torej ni popisovati samo krvavih vojsk, ali pa življenje kraljev in cesarjev, marveč ona nam mora tudi druge dogodbe povedati, po kterih se je stanje človeštva spreminjalo, kajti vsaka taka sprememba ima veči ali manjši vpljiv na razvitek posameznega človeka, celega kakega naroda in vsega človeštva. Najimenitniše spremembe pa so tiste, ki se tičejo državnih in verskih oblik, narodnih šeg in navad, znanosti in umetnosti, narodovega siromaštva ali blagostanja, njegove surovosti ali omike, njegove sužnosti ali svobode.
To so razmere, v kterih vsak narod živi, in na ktere se moramo ozirati, ako hočemo poznati vsakokratno stanje člo-
veškega razvitka. Naloga zgodovine je torej: popisovati vse te različne razmere ljudskega življenja.
2.	Korist zgodovine.
Rekli smo, da je vsestransko napredovanje naloga našega življenja. Gotovo je koristno vedeti, če mi to svojo nalogo tudi res spolnujemo, in če jo spolnujemo v tej meri, v kterej bi jo po prirojenih naših zmožnostih mogli spolnovati. To pa nas zopet uči zgodovina, če primerjamo razne dobe preteklosti s sedanjim časom; kajti brez preteklosti ne moremo prav razumeti sedajnosti. Zgodovina nam pripoveduje srečne in nesrečne dogodbe narodov, kakor se je druga iz druge razvijala, mi pa se moramo iz nje učiti, česa se imamo poprijeti, kaj opustiti. Marsikaka krivica, ki kakor mora dandanes tlači narode ter jih zadržuje v njihovem razvijanju, ima svoje korenine v davnej preteklosti zasajene; ali ravno ta zgodovina nas tudi uči, da Bog vsako krivico v svojem času kaznuje. Zatorej zgodovina sladko tolaži zatirane, a grozno svari zatiralce.
O sedanjem času se sploh mnogo govori; eni ga obsojajo ter hvalijo le stare čase; drugi nimajo besed, da bi dovoljno povzdigovali dandanašnjo omiko; tretji zopet trde, da je bil svet zmiraj ravno tisti. Res je, da so bile strasti in poželjenja, pregrehe in čednosti, ki so med ljudstvom vladale, vedno ravno tiste; ali tudi mnogotere obrtnije so že stari narodi poznavali in vendar nihče ne more tajiti velikega napredka ravno tistih obrtnij v sedanjem času. Zgodovina nas bo prepričala, da je človeštvo dandanes v vsem bolji, kakor je bilo nekdaj , dasi tudi še ni doseglo tiste stopinje čednosti in omike, do ktere bi moglo dospeti po svojih prirojenih zmožnostih. Kaj pa je zaviralo, da človeški rod ni naravno napredoval, uči nas zopet zgodovina.
Ker se jesedajnost iz preteklosti razvijala, inker izvirajo mnogotere dandanašnje dogodbe po večem le iz preteklih vzrokov, lahko tudi iz vzrokov sedajnosti sklepamo na prihodnje nasledke. Zgodovina torej ne le uči sedanjosti, marveč ona nas tudi uči, kako imamo za boljo prihodnost skrbeti. Po vsem tem bi zgodovina imela biti zvesta voditeljica tistim , kterim je Bog izročil osodo narodov; ali ker je v novejšem času velik del te osode narodom samim v roko dan, treba je dandanes, da vsak izobražen človek po mogočnosti pozna zgodbe človeškega rodit.	■
3.	Časoslovje.
Zgodovina nam ne pripoveduje samo, kaj se je zgodilo, ampak ona nam mora tudi povedati, k j e in kdaj se je zgodilo. Da bomo to prav razumeli, treba nam dveh pomočnih znanosti, namreč zemljepisja in časoslovja.
Zemljepisje je samo za se že jako obširno in sploh tako potrebno znanstvo, da se po navadi že predpostavlja pri vsakem, ki hoče z vspehom Čitati zgodovinske knjige. Ali ker je ta knjižica namenjena veliki množici takih čitateljev, ki niso nikdar imeli priložnosti seznaniti se z našo zemljo, bomo se, pripovedovaje zgodbe človeštva, vedno tudi ozirali na zemljepisje dotične dežele, kolikor bode neobhodno potrebno, da se razumevajo dogodbe.
Zgodbe se morajo pripovedovati v redu, po kterem so se druga za drugo vrstile ; in ker se ne razvijajo vse enako hitro druga iz druge, treba tudi določiti čas njihovega obstanka. Znanost, ktera nas uči, kako imamo meriti in razdeliti, čas, ter kako imamo določiti dobo, od ktere se zgodbe pripovedujejo, zovemo časoslovje ali kronologijo.
Najbolj navadno je, deliti čas na dneve, mesce in leta. Dan je čas, s kterim se naša zemlja enkrat zavrti okoli svoje osi; mesec dni treba luna, dokler enkrat obhodi našo zemljo; v enem letu pa naša zemlja obhodi solnce. S to naravno razdelitvijo časa se po večem vjemajo skoraj vsi narodi. Časoslovje pa mora tudi določiti kakšno spomina posebno vredno leto, od kterega se dogodbe šteti začn<5. To umetno razdelitev časa zovemo ero ali dobo. Vsak veči narod ima svojo posebno ero. Tu bomo le najbolj navadne omenili.
Stari Izraelci so šteli, kakor judje še dandanes, po vstvarjenju sveta. Ta era bi bila sicer najbolj naravna, ko bi mogli natanjko določiti čas, kdaj je Bog svet stvaril. Po judovskem računu bi bilo zdaj še le nekaj manj ko 6000 let od početka sveta, ali naj novejša znanost je dokazala, daje naša zemlja mnogo starejša.
Grška era se začenja z letom 776 pred Kristusovim rojstvom. Tega leta so stari Grki prvikrat obhajali svečane narodne igre v Olimpiji, ktere so potem vsako četrto leto ponavljali. Zato niso šteli po letih, ampak po Olimpijadah, t. j. po dobah od štirih let. Tako n. pr. so rekli, ako se je nekaj dogodilo v 63. letu grške ere, da se J e dogodilo v 3. letu 15. olimpijade.
Rimljani so štoli leta od nstanovlj enj a mesta Rima 1. 753 pred Kristusom.
Mohamedanci štejejo od hežre, t. j. od muha-medovega bega iz Meke t Medino 1. 622 po Kristusu.
Po celem omikanem svetu najbolj razširjena je tako zvana krščanska era, po kterej štejemo leta od rojstva Kristusovega. Ker se je Kristus še le pred 1874 rodil, nam pa zgodovina pripoveduje tudi premnogo dogodeb iz poprejšnjih vekov, določi se za te dogodbe leto pred rojstvom Kristusovim. Tako torej štejemo po krščanski eri pred rojstvom (pr. Kr.) in po rojstvu Kristusovem (po Kr.).
4.	Razdelitev zgodovine.
Da moremo bolje pregledati, kako se je razvijalo človeštvo, delimo zgodovino po času v štiri veke.
1.	Stari vek, od prvih zgodovinskih poročil do razdjanja zahodnega rimskega cesarstva leta 476 po Kr. Iz ozke rodbinske zveze postanejo velike države z republikansko (na zahodu) in despotiško (na vzhodu) obliko. Vera je sploh poganska, ktero vsak narod v svojih posebnih razmerah po svoje razvija. Krščanska vera in preseljevanje narodov paspre-menita vesoljno notranje in zunanje življenje narodov; in ko pade Rim, glavno mesto starovečne omike, pod tujo oblast, začne se
2.	srednji vek od leta 476 po Kr. do leta 1492. Na razvalinah stare rimske države se ustanove nove nemške države. Divji fevdalizem podeli vse pravice prevzetnej gospodi, ki s čemdalje večim zatiranjem vse svobodne kmete spremeni v podložne sužnje. Edina tolažba trpečim, edino zavetje omike je katoliška cerkev, ktera se s pomočjo rimskega duhovništva čemdalje bolje utrjuje v novih državah. Napredujoče meščanstvo napove boj obstoječim krivicam; znanosti in umetnosti zopet oži v ó in obudé nove misli. Najime-nitniši nasledki tega: reformacija, najdba Amerike in mnoge iznajdbe spremené vse razmere človeškega življenja. Tako postane
3.	novi vek, od leta 1492 do leta 1789, v kterem se s pomočjo meščanstva in stoječih vojn mogočno povzdigne moč vladarjev. Hrepenenje po osebnej svobodi in po priznanju prirojenih človeških pravic zbudi ustavne boje, ki v francoskej revoluciji do vrha prikipe. Tu pa se začne
4.	naš vek, ki tirja enake pravice za vse stanove, ki tirja, da se vdeleže narodi državnega življenja in pripoznajo različne narodnosti.
5.	Človeška plemena.
Po polti in postavi se človeški rod navadno deli na petero plemen:
1.	Kavkaško pleme je med vsemi najlepše postave in bele polti, obraz pa se odlikuje z ravnimi potezi. Skoraj vsi omikani narodi so tega plemena, ki stanuje po celej Evropi, po južnej in južno-zahodnej Aziji, po severnej Afriki ia sedaj je naseljeno tudi v Ameriki in drugodnib evropejskih naselbinah.
2.	Mongolsko pleme ima vdert nos, male, globoko ležeče oči ter je oljnato-rumene polti. Stanuje vsrednjej in se-verno-vzhodnej Aziji. Odpadek tega plemena so tudi Madžari.
3.	Etijopsko pleme se razlikuje od drugih s svojim plošnatim obrazom, s črno poltjo in s kratkimi kodrastimi lasmi. Ljudje tega plemena, katere mi navadno zovemo zamorce, žive v srednji in južni Afriki, tudi v Ameriko so bili kot sužnji po sili naseljeni.
4.	Ameriško pleme je najbolj podobno mongolskemu, -vendar pa se tudi nekoliko približuje kavkaškemu. To pleme,
ki je rudečkasto-rujave polti, biva v Ameriki in šteje najmanj ljudi.
5.	Malajsko pleme je črno-rujave polti, sicer pa je po malem podobno Kavkazom , Mongolom in Etijopcem. Prebiva po otokih južne Azije in v Avstraliji.
Od vseh teh plemen je kavkaško pleme najbolj bistrega uma in je v omiki že davno preseglo vsa druga plemena. Delimo pa Kavkaze v tri rodove: v kamitski, semitski in indo evropejski ali jafetski rod.
Med Kam iti so se v starem veku posebno odlikovali stari Egipčanje.
Najimenitniši semitski narodi so: Arabci, Izraelci, P e niča nj e , Sirci, Babi1 o n c i, A sirci in L i d i j a n c i.
Največi rod so Indoevropejci, ki se ločijo v tri velikanske veje:
1.	A r i j a n c i, ki zopet razpadajo v narod z e n d s k i ali iranski in v narod sanskritski ali indijanski.
2.	Juž n i E vr o p e j c i, h kterim prištevamo: Grke, Latinee, Trake in Ilirce.
'	3. Severni Evropejci, ki se dele na K e 11 e,
Nemce, Litvane in Slovane.
Omikani narodi drugih plemen, so le mongolski Kitajci in Japan c i.
6.	Načini človeškega življenja.
Omiko narodov spoznamo tudi iz njihovega vsakdanjega življenja, ako se oziramo na to, s čim se pečajo ali s čim se žive. ljudje, ki od leta do leta pridno svoje polje obdelujejo in vedno v istem kraju bivajo, so mnogo bolj omikani, kakor oni, ki se vedno selijo iz enega kraja v druzega ter se le z živinorejo ali z lovom pečajo. Ali človek si ne more vselej sam določiti način svojega življenja, marveč je v tem navadno odvisen od narave tiste dežele, ktero mu je stvarnik odločil za njegovo pozemeljsko bivanje. Prebivalci step in puščav, kjer se le sem ter tje nahajajo pičli pašniki, morajo ostati vedni pastirji ali živinorejci, ki se vsaki letni čas v celih rodovih s svojimi čedami preseljujejo v druge kraje, iskaje bolj ih pašnikov. Take narode zovemo nomade ali pa tudi kočnike, zato ker le v kočah ali šotorih stanujejo. Ljudje, ki so se ob § morju ali ob kaki veči reki naselili, spoznali so kmalu korist svojega kraja. Iztesali so si ladje ter se odpeljali v druge dežele, s kterimi so jeli trgovati. Pečaj e se z brodar stvom in s trgovino so postali premožni in bogati ter so si zidali lepša in prostorniša stanovališča, iz kterih so s časom postala mesta. Prebivalci nerodovitnih in pustih morskih bregov ostali so zmiraj r i b č i. Y rodovitnih ravnicah se je človek najprej lotil poljedelstva ter se je privadil mirnega življenja , med tem , ko je h r i b o v e c kot 1 o v e c v nemirnem svojem življenju vedno le hrepenel za bojem.
Najbolj se je omika širila med narodi po trgovini, kajti ona je ljudem pomogla do materijalnega blagostanja, brez kte-rega si velikega duševnega napredka ne moremo misliti. Hrepenenje premožnih ljudi po ugodnišem življenju rodilo je nove potrebe; obrtniki pa so se prizadevali, da jih z vedno novimi znajdbami zadovolé. Kar sta človeški bistri um in njegova pridna roka v enem kraju novega in koristnega znajdla, to se je s trgovanjem v druge kraje zaneslo in tako je trgovina širila omiko iz dežele v deželo, mesta pa so postala učilnice , v kterih so se umetnosti in znanosti budile in učile v večo povzdigo človeške omike.
7.	Državne oblike.
Da zamorejo ljudje drug druzega podpirati in braniti, so zvezani v velike družbe, ktere zovemo države. Država je postala iz rodbinske družine. Prvi starši s svojimi otroci so bili prva taka družina, iz ktere je s časom postal velik rod, a iz roda celo pleme ali narod. Dokler so udje enega rodu še imeli svojega skupnega očeta, bil jim je ta tudi glava cele zveze; ali kadar se je rod že tako pomnožil, da si ni bil več svest rodbinske svoje vezi, bilo je treba, da so si vsi udje take človeške družbe ali države sami izvolili svojega glavarja, kteremu so potem po svojej dobrej volji določili, koliko pravice in moči mu nad seboj prepuste. Tako so postale različne državne oblike, ktere vse sploh delimo v monarhije ali samovlade in v republike ali ljudovlade.
Monarhij o imenujemo tisto državo, v kterej ima en sam človek do svoje smrti narvišjo oblast. Tak monarh . zove se po večem ali manjšem prostoru svoje dežele cesar, kralj, vojvoda ali knez. Monarhija je neomejena, kadar vladar sam s svojimi svetniki, ne gledé na želje narodov, postave daje, davke naklada in druga vladarska dela opravlja ; omejena pa je takrat, kadar se vladar pri vsem tem ozira na narodove želje, ktere mu deželni zastopniki ali poslanci razodevajo. Kadar je pa vladarju njegova lastna volja, brez obzira na želje naroda ali na potrebe dežele, vir vsega njegovega delovanja, takrat je monarhija despotična.
Republika ali ljudovlada zove se tista država, v kterej je vsa vladarska moč izročena možem, ktere narod voli na eno ali na več let. Kadar le viši stanovi (po rodu ali po premoženju) te može volijo, je republika aristokratična; če si pa to pravico prilasti le nekoliko rodbin ali osob, nastane oligarhija. V demokratični republiki volijo vladine može vsi stanovi celega naroda; če se pa volitve vrše pod vpljivom in pritiskom nižih stanov, pravimo; da je o hlokr acij a.
8.	Verske oblike.
Različno je domače in javno življenje narodov, različne so tudi njihove vere. Vera je pravi izraz duševne omike vsa-cega naroda, kajti v njej se razodeva človeško notranje življenje. Ni ga naroda brez vere; tudi največi divjaki notranje Afrike spoštujejo neko božje bitje, ki vlada nad njimi. Kakor hitro se je človek zavedel svojega življenja, zavedel se je tudi,
da je odvisen od neke više moči. Ta viša moč razodevala se mu je v celem stvarjenju, ki ga je obdajalo, v delih njemu nerazumljivih. Vsako jutro izhajalo mu je prijazno solnce, ki mu je sijalo in ga ogrevalo. Pa ne le njemu, ampak vsemu pozemeljskemu življenju, živalstvu in rastlinstvu dobrodejni so solčni žarki. Ali tudi pod solncem bi moralo vse stvarjenje zopet konec vzeti, ko bi nam včasih ne padala iz oblakov krepilna mokrota, ki vsemu življenju nove moči podeli. Štiriletni časi vrsté se vsako leto drug za drugim in vzdržujejo vse stvari v lepem skladu. Ko se je zemlja pod belo sneženo odejo v zimskem spanju spočila, zbudi se spomladi zopet z novimi močmi, in brez števila prelepih rastlin prikaže se na njenem površju, človeku na veselje svojega tukajšnjega bivanja. Lepo vse raste in se razvija v toplem poletnem času, a v jeseni dozori in obsiplje človeka z mnogobrojnimi darovi.
Človek, ki je vse to čez leto občudoval, videl je v vsaki najmanjši stvarci neko višo moč, ktera napolnuje vso naravo, vse stvarjenje. Zdelo se mu je poslednjič, da je vse kar vidi, nekaj božjega ali pa bog sam, kteremu se je iz hvaležnosti in iz straha jel klanjati ter ga molil. Tako krivo vero, ki vse ima za Boga, zovemo panteizem. Večkrat si je pa človek v vsakej stvarci, v vsakej prikazni mislil kakega posebnega nevidljivega boga, kterega si je mislil v vzvišenej človeškej podobi in kteremu je s časom dal tudi posebno ime. Ljudi, ki več bogov časte, zovemo malikovalce ali politeiste, vero njihovo pa politeizem. V starem veku so bili vsi narodi malikovalci, le mali izraelski narod je veroval v enega edinega Boga-, ki je vstvaril nebo in zemljo in vse, kar je na njej. Dandanes pa velika večina omikanih narodov veruje samo v enega Boga, dasi tudi se še ločijo v Kristjane, Jude in Mo-hamedance. Vera v enega edinega Boga zove se monoteizem.
Aboravno so bili stari narodi vsi malikovalci ali poli-teisti, je pa vendar tudi ta politeistična vera pri vsakem narodu drugačna, kajti vsaki narod si je po svoji omiki tudi bogove po svoje mislil ter jih po svoje častil.
Zemljepisni pregled.
starega sveta.
V starih časih ljudje naše zemlje niso tako dobro poznali, kakor mi dandanes, ter so imeli o njenej obliki in obsežnosti jako nejasne in krive misli. Mi vemo, da je naša zemlja okrogla, da se suče okoli solnca, ki vedno na enem mestu stoji; da voda pokriva skoraj tri četrtine njenega površja, a da je le malo več ko četrtina suhe zemlje. Stari narodi so si mislili našo zemljo kot ravno ploščo; koliko pa je na njej suhe zemlje, a koliko morja, o tem niso vedeli nič povedati. Mislili so si, da naša zemlja stoji, a solnce da se okoli nje suče.
Suho zemljo delimo dandanes v pet delov, namreč v Evropo, Azijo, Afriko, Ameriko in Avstralijo. Od teh peterih del so stari narodi poznavali samo južno Evropo, južno-zahodno Azijo in severno Afriko. To je v zgodovini tako imenovani stari svet, na kterem so omikani narodi starega veka živeli in se razvijali. Preden pa začnemo govoriti o pojedinih narodih , treba da se nekoliko seznanimo z zemljepisjem starega sveta.
.A_zija.
Azija, največi del naše zemlje, leži v sredi ostalih delov, v ktere so njeni prebivalci tudi v starih časih lahko prehajali; kajti z Evropo in Afriko veže jo suha zemlja, z Ameriko in Avstralijo pa ozko morje. Daši ima mnogo golih puščav in z večnim snegom pokritih gor, ima vendar tudi dosti tako rodovitnih planjav, kakoršnih ne nahajamo nikjer drugod po celej
zemlji. Zraven tega imajo ti rodovitni kraji tako toplo podnebje, da človeku tudi po zimi ni treba iskati zavetja v toplih sobah in gorkih oblačilih. V takih krajih je človeštvo v prvem počitku po svojem vstvarjenju lahko živelo brez vseh tistih ugodnosti vsakdanjega življenja, ktere je napredujoči človeški um do današnjega dneva iznajdel in brez kterih bi mi ne mogli obstati. Zato je jako verjetno, da je domovina prvih staršev Azija, ki se po vsej pravici imenuje zibelka človeškega rodu. Resnico tega izreka dokazuje nam najbolj zgodovina. Ne samo, da so se vsi omikani evropejski narodi doselili iz Azije, ampak v njej se je tudi sploh vsa omika začela. V Aziji so se utemeljile prve države ter so vstanovljene najimenitniše monoteistične in politeistične vere; ravno tam so postali najbolj bogati in razviti jeziki ter so se začele umetnosti in znanosti, trgovina in obrtnija.
Akoravno je bil v starem veku veliki del zlasti severne in vzhodne Azije čisto neznan, vedelo se je vendar, da ga s treh strani oblivajo tri velika morja, namreč: severo ledeno morje (na severju) , tihi ali veliki ocean (na vzhodu) in indijski ocean (najugu), na zahodu pa vode sredozemnega morja. Meja proti Evropi je bila v starih časih reka Don, proti Afriki pa Sueško m e d-m o r j e.
Kakor sploh o azijatskem površju, tako so mislili Staroda vniki tudi o gorah jako nejasno; še le ob časih Aleksandra velikega jeli so zemljo bolje poznavati ter so vsaj toliko zvedli, da se od zahoda do vzhoda skozi celo Azijo vlečejo velike gore. Posamezni deli teh gor imajo svoja posebna imena. Razne gore maloazijskega polotoka so se zvale taverske (Taurus). Na vzhodu Irana so bile parapamiške gore, ki so se od Aleksandrovih časov tudi imenovale „Caucasus in-dicus,“ kterim pa mi dandanes pravimo Hindu-Khu. Zahodne himalajske gore zvali so I m a u s , vzhodne pa emodske gore, ali kakšna je zemlja onkraj teh gor proti severju, o tem niso prav nič vedeli. Uralske gore, ki dandanes dele Evropo od Azije, znane so bile pod imenom hiperborejskih gor; Kavkazuspa, ki seže od črnega do hvalinskega morja, poznali so le po imenu in so si ga mislili na kraju naše zemlje.
Od posameznih dežel stare Azije je nam Evropejcem naj bliža Mala Azija, zahodni azijski polotok, ki ga na severju obliva črno, na zahodu grško, na jugu sredo-zemno morje. Notranja zemlja je po vedem visoka
planota, ki jo oklepajo že prej omenjene taverske gore, o kterih so Ida, Sipil in Tmol najviši vrhovi. Med rekami je največa H ali j, druge so manji in le zavolj zgodovinskih dogodb spomina vredne kakor: Sangarij, 6 r a n i k, S k a-mander, Meander, Evrimedon, K a 1 i k a d n o in Ki dno. Ob bregovih Male Azije je mnogo večih in manjih otokov, ki so bili v starem veku za trgovino, brodarenje in za občevanje med Evropo in Azijo sploh še mnogo veče vrednosti nego dandanes. Najimenitniši so v grškem ali egejskem morju: Tenedos, Lesbos, Kios, Samos, sporadski otoci in Rod, a v sredozemnem morju bogati otok Ciper. Y starodavnih časih je bilo v Malej Aziji mnogo manjih, med seboj čisto neodvisnih držav, v kterih so živeli razni narodi. Na obrežji in po otocih je cvetelo mnogo grških naselbin. Malo pred vtemeljenjem Perzijske države so Lidijanci več manjih narodov spravili pod svojo oblast, dokler ni mogočni Cir vso Malo-Azijo pridobil.
Posamezne dežele so bile le-te: 1. Mizija, v kterej je bilo starodavno slavno mesto Troja. 2. Lidija. Razun Sardo v, stolnega mesta lidijskih kraljev, je bila Magnezija imenitna. 3. Karija, kjer so stanovali razupiti morski roparji. 4. Likija. 5. Pamfilija. 6. Kilikija z mesti: Selevkijom, Tarsom in Isom. 7. Pisidija. 8. Fri-gija. 9. Likaonija. 10. Kapadocij a. 11. Mala Armenija. 12. Pont, rodovitna dežela, ki je slovela zarad svojih hrabrih prebivalcev. Komana Pontika in Trebizonda ste bile najimenitniši mesti. 13. Gala cija z mesti Gor-dijem in Ankirom. 14. Paflagonija z mestom Sino-pom. 15. Bitinija, kjer je bilo mnogo grških naselbin.
Kakor Kavkazus sam, tako so bile v starem veku tudi dežele kavkaške skoraj le po imenu znane. Ob črnem morju je najbolj slovela Kolhida po svojih raznih pravljicah. Druge dežele so bile: Iberija, Albanija, Azijatska Sarma-eija med Donom in Volgom , in S ki ti j a. Poslednjo so poznali po svojem surovem in bojaželjnem narodu, ki je večkrat primahal v južne dežele med omikane ljudi, kterim je polje pokončal, mesta požgal, pobral, kar je mogel ter jo je potem zopet ptegnil v svojo severno domovino. Pravijo, da so krvoločni Skiti iz kož ubitih ljudi rezali jermena za svoje konje, iz njihovih črepin pa so si narejali kozarce, iz kterih so pri posebno svečanih gostijah pili.
Med sredozemnim morjem in reko Evfratom ali na tako zvanem sirskem obrežji so bile tri manje dežele, ki pa niso mogle dolgo ohraniti svoje samostalnosti proti mogočnim so-
sednim vladarjem. Prva je bila Sirija z libanonskimi gorami in reko Orontom. Po svoji legi je imela zmiraj precej veliko trgovino, zgodovinsko važnih dogodeb pa ne mnogo. Največa mesta so bila: Antijohija, Damask, Emesa in Tadmor ali Palmira, ki jo je nek izraelski kralj Salomon dal sezidati. Siriji na jugu ste bili: Fenicija in Palestina, deželi, o kterih bomo pri zgodovini Feničanov in Izraelcev več govorili.
Tem deželam na jugu, med rudečim morjem, eritrejskim morjem in perzijskim zalivom leži polotok Arabija, visoka planota z golimi puščavami in redkimi pašniki; le na zahodnem obrežji je nekoliko rodovitnih dolin. V starem veku je. bila ta dežela še manj znana nego dandanes.
Srečniši so dežele , ki se razprostirajo Malej Aziji in sirskim pokrajinam na vzhod ob velikih rekah Evfratu in Tigridu. Tu imamo najprej Armenijo, gorato deželo na zgornjem porečji rečenih rek z mestoma Artaksatom in Tigranocertom. Na levej strani zgornjega Tigrida je bila Asirija z Ninivom, Arbelom in Ktesifonom. Med Evfratom in Tigridom leži velika rodovitna ravan, zvana M e-zopotamija ali med vodje, kjer so bila nekdaj mesta: E d e s a, Kare, Nizibis. Mezopotamiji na jugu širila se je do perzijskega zaliva nekdaj mogočna Babilon i jaz glavnim mestom B abilonom.
Dalje na vzhod med Mezopotamijo, eritrejskim morjem, turansko nižino in reko Indom vzdiguje se visoka planjava iranska, domovina azijskih narodov Baktrijcev, Medij anee v in Perzijancev.
Tem deželam na sever in na vzhod ležeči kraji so bili v starem veku malo ali pa nič znani. Indija je slovela pod imenom ofirska dežela že takrat kot ena najbogatejših dežel. Serska, t. j. svilna dežela je starodavnikom obsegala del male Buharije pa severozahodne Kine.
-A-frika.
Ta del zemlje, ki so ga Grki imenovali Libij o, je bil v starem veku le po svojem severnem in severo-vzhodnem delu znan, in le tu so bivali omikáni narodi. O notranjih deželah in narodih, ki so še dandanes divji in surovi, da jih ne
moremo omikanim narodom prištevati, niso Starodavniki skoraj nič vedeli. Da je Afrika za ostalimi deli naše zemlje v omiki tako zaostala, kriva je njena lega in narava njenega površja. Kakor kakšen otok jo obdaja na Severju sredozemno morje, na zahodu atlantiški ocean, na jugu južno ledeno morje, na vzhodu pa indijski ocean in ru-dečo morje; le ozko sueško medmorje veže jo z Azijo. Njeno obrežje je skoraj čisto ravno brez varnih zalivov, v kterih bi mornarji našli varno zavetje svojim ladjam; zato pa tudi niso mogli občevati z narodi, ki bi jih seznanili z omiko drugih dežel. Po notranji zemlji se razprostirajo po večem le neizmerne gole puščave, v kterih ne more rasti ne trava, ne kakoršnakoli druga rastlina; vsako živo bitje pa mora tu od žeje in gladu poginiti. Pa tudi v rodovitnih afri-kanskih deželah ljudje niso mogli dospeti do više omike, kajti velika vročina tropičnega podnebja oslabljuje človeku duh in telo tako, da postane nezmožen za vsako veče početje. Najmanj teh nadlog ima severni rob, ki je bil v starem veku posejan z bogatimi in velikimi mesti. Tu sta živela dva naroda, ki sta zarad svoje omike dalječ po svetu slovela, ter imata velike zasluge za splošno napredovanje človeškega rodu.
Naj veča gora na zahodu severne Afrike je Atlant. Naj viši vrhovi merijo do 11.000 črevljev ter so navadno s snegom pokriti. Po starej pravljici mislili so si nekdaj Atlanta kot moža, ki na svojih ramah nebo nosi. Atlantovim goram na vzhod vzdiguje se kakih 1000 črevljev nad sredozemnim morjem visoka planjava, kirenska, ki jo dandanes zovemo Barko. Dalje na vzhodu imamo libijske in arabske gore, ki obdajajo rodovitno dolino, skozi ktero se vije naj-veča afrikanska reka Nil. Ob spodnjem teku te reke imamo bogato in slavno deželo Egiptovsko. Njej na zahodu je bila stara Libija, ki je na severu mejila z Eire n o, kjer so se Grki naselili. Dalje na zahod vrstile so se K ar tag inska pokrajina, Numidija (vzhodni del današnjega Alžira) in Mavretanija (zahodni Alžir in Maroko). Getulija je obsegala neomejeno zemljo na jugu od atlantskih gor. Ób reki Nilu, od Egipta proti jugu, imamo še omeniti Nubijo in Etijopijo. Veliko puščavo Saharo, zemljo ležečo na jugu in zahodu prej rečenim deželam, zvali so nekdaj Libijsko puščavo.
Evropa.
Evropa je skoraj najmanji del naše zemlje, pa ima raz-merno največ prebivalcev, ki s svojo omiko in svojo močjo presegajo narode vseh ostalih delov. Bes je, da se ne more meriti z bogatimi in lepimi deželami Azije in Amerike, ali zato ima mnogo druzih prednosti, ktere rečena dela pogrešata. Evropa se razprostira povedem pod zmernim podnebjem, kjer človeka ne ubija ne prevelika vročina ne prevelik mraz. Nobeden drugi del zemlje nima tako razvitega ali razkosanega obrežja t. j. nikjer drugod ne nahajamo ob bregovih toliko otokov in nikjer se morje tako pogosto in tako globoko v suho zemljo ne vriva, kakor v Evropi, ktera ima potem največ zalivov, prelivov in notranjih morja, v kterih so se ljudje že tačas s pogumom na morje podajali, ko še niso poznali tako močnih in umetnih brodov, kakoršnih imamo mi dandanes. Morska trgovina je jako rano obudila živahno občevanje med evropejskimi narodi, ki so tako izmenjevaje si svoje misli in svoja dela prehiteli v omiki vse druge dele naše zemlje. Dasitudi so se znanosti, umetnosti, obrtnije, trgovina in državne uredbe v Aziji začele, so se vendar še le v Evropi prav razvijale in utrdile. Moč evropejske omike vidimo najbolj v tem, kako se Evropejci širijo po vseh ostalih delih naše zemlje, ter s . svojo vlado še surovim narodom pomagajo tudi do veče izobraženosti.
Evropa je polotok, ki ga od treh strani oblivajo različna morja in se le na vzhodu dotika suhe zemlje azijske. Meja proti-Aziji so dandanes uralske gore, nekdaj pa je bila ta meja že na reki Donu (Tanais). Na severju seže Evropa noter do severnega ledenega morja, na zahodu pa jo loči od Amerike veliko atlantsko morje, ki se vdira s svojimi manjimi deli globoko v suho zemljo. Najimenitniši del atlantskega morja je sredozemno morje, ki na jugu loči Evropo od Afrike.
Sredozemno morje je bilo nekdaj še mnogo imenitniše nego dandanes , kajti ležalo je ko kakšno veliko jezero ravno v sredi starega sveta, med Evropo, Azijo in Afriko, in je tako vezalo vse omikane narode starega veka. Do znajdbe Amerike, torej do leta 1492 po Kr. je bilo to morje središče vse svetovne trgovine; po njegovem obrežji so 'bivali najbogatejši, pa tudi najbolj omikani narodi. Sredozemno morje se vdira tako daleč med otoke in suho zemljo, da nektere njegove dele ločimo kot posebna morja. Na vzhodu južne
Evrope leži najprej azovsko morje (palus maeotis), ktero veže jenikalski preliv (bosporus cimericus) s črnim morjem (pontus euxinus). Od tod se pride skozi carigrajski preliv (bosporus tracicus) v marmor s ko morje (propontis) in dalje skozi dardanelsko cesto (helespontus) v grško ali e g e j s k o m o r j e. V poslednjem morji, ki loči Malo-Azijo od grškega polotoka, nahaja se mnogo večih in manjih otokov, med kterimi so na evropejski strani najimenitniši ¡Kreta, Evboea in cikladski o t o c i. Med grškim in italijanskim polotokom imamo najprej jonsko morje z jonskimi otoci in korintskim zalivom; dalje na sever pa jadransko morje, ki seže noter do tržaškega zaliva. Na južnem koncu laškega ali talijanskega polotoka, kigajetarentinskizaliv raztrgal v dva manja polotoka, leži v sredozemnem morji nekdaj rodovitna Sicilija in mali otok Malta. Tisti del sredo-zemnega morja, ki leži med Italijo in pa med otokoma K o r s i k o in Sardinijo, zovemo tirensko morje, iz kterega se proti severji pride v genoveški ali ligustiški zaliv. V zahodnem delu sredozemnega morja ležč balerski in pitiuzski otoci; potem pa pelje gibraltarski zaliv, kterega so nekdaj zvali gaditanski zaliv, v atlantsko morje. Od ostalih delov poslednjega morja poznavali so stari narodi biskajski ali kantabrijski zaliv, kanal la manche ali britansko morje (fretum gallicum), severno ali germansko morje in vzhodno ali s vevško morje. Rimljani so si tudi že prisvojili Britanijo, Irski otok pa so poznavali pod imenom H i b e r n i j a.
Evropejske gore so v starem veku dosti dobro poznavali in so jih po večem tudi tako imenovali, kakor jih mi še dandanes zovemo. Pirenejske gore ločijo, kakor velik zid Hispanijo od Galije. Italijo obdajajo na severji Alpe, najviše gore v Evropi. Kakor še dandanes Alpe varujejo rodovitne in tople laške dežele proti mrzlim severnim vetrovom, tako so jo nekdaj obvarovali tudi od napadov takrat še surovih in divjih nemških narodov. Skozi celi italijanski polotok se vlečejo apeninske gore. Balkanske gore na ilirsko-grškem polotoku zvali so He m; Ural so poznavali pod imenom hi-perborejskih gor; pod hercinskim gozdom pa so razumevali vse gore, kar jih je med . reko Rajno in Donavo.
Od večih evropejskih rek se izlivajo v svevsko morje: Visla (Vistula) in Odra (Viadus); v germansko morje: Laba (Albis), V e z e r a (Visurgis) , R e n (Rhenus), S e 1 d a (Scaldis) in Temza (Tamesis); v britansko morje; Sena
(Sequana); v biskajski zaliv: Loara (Liger) in G a r o n a (Garumna); v odprto atlantsko morje: Minko (Minins), Duero (Durius), T a h o (Tagus) , Guadiana (Anas) in Guadalkvivir (Baetis); v sredozemno morje: Eber (Iberus), Kodan, Arno, Tibera, A d i ž a (Atbesis) in Pad; v črno morje: Donava (spodnji tek se jezval Ister, zgornji pa Danubius), Dnestar (Tyras), in D n e p e r (Borysthenes); v azovsko morje: Don (Tanais).
Dežele v starej Evropi so bile: 1. Grška in pokrajine na , ilirsko-grškem polotoku kot: 2. M a e e d o n i j a, 3. T racij a, 4. Ilirija, 5. Mezija (Bulgarsko), 6. Dači j a (Bumunsko), 7. Italija, 8. Hispanija, 9. Galija, 10. Britanija; 11. Germanija in dežele ob zgornji in srednji Donavi kot: 12. Vindelicija z Ee-cijo (Bavarsko, Virtemberško, Tirolsko, Š vaj carsko), 13. Norik med Inom in Litavo; na vzhodu od Norika do Donave je bila 14. Panonija. Manj znane dežele so bile: 15. Kaledonija (Škotsko), 16. Hibernija (Irsko), 17. prosta Germanija in 18. Sarmacija (Buško).
Zgodovina starega veka,

I.	Vzhodni narodi.
Kitajci.
V	jugo-vzhodnej Aziji, na vzhodu visokih himalajskih gor in pustih notranjo-azijskih visokih planjav pa do tihega ali velikega oceana leži jako lepa in bogata dežela Kitajska. Mnoge vode, ki se skoraj vse izlivajo v veliki dve reki H o an g o in Jantsekijang, namakajo lepe doline in velike ravnine, ki se razprostirajo ob dolnjem teku teh rek. Na tej rodovitnej zemlji rastejo pod toplim tamošnjim podnebjem skoraj vse rastline druzih dežel, a mnoge so se še le od ondot v druge kraje zasadile ali pa jih še dandanes od ondot dobivamo. Tako rodovitna zemlja zadovoljuje vsem potrebam svojih prebivalcev, ki pa tudi sami ne hrepene po druzih deželah, marveč se radi ogibajo tujih narodov ter jih ne puščajo med se, da jih ne motijo v mirnem in zadovoljnem življenju.
V	teh srečnih krajih stanujejo Kitajci (ali Kinezi), edini mongolski narod, ki ga omikanim narodom prištevamo. Njihova država je najstarejša med vsemi obstoječimi državami in ravno tako starodavna je tudi njihova omika. Kar nas pri Kitajcih najbolj zanima, je to, da so se razvijali brez vsake dotike z drugimi izobraženimi narodi in da je njihova y svojem dosti velika omika dandanes skoraj ravno tista, ki je bila pred dve tisuč leti in še prej.
Domači kitajski zgodovinarji poročajo, da so se predniki današnjih Kitajcev v starodavnih časih doselili iz zahodnih azijskih visočin v sedanjo svojo domovino. Poprejšnji prebivalci teh krajev so poginili po večem v boji z novimi doseljenci, ali so pa zbežali v južne gore, kjer še dandanes živč kot jako divji ljudje. Tako so ustanovili Kitajci svojo novo državo, kjer so vso moč podelili enemu vladarju, kteremu so bili pokorni, kakor udje ene rodbine svojemu očetu. Poročila o najstarejših Časih niso zanesljiva, pa tudi zanimiva niso. Spomina vredno je to, da tudi Kitajci pripovedujejo o nekem velikem potopu, ki je okoli polovice tretjega tisučletja poplavil vso kineško deželo.
Leta 1122 pred Kristusom so bile v Kini velike preku-cije. Vu-vang, knez neke kitajske pokrajine, se spunta zoper svojega cesarja in ga s pomočjo druzih nezadovoljnih velikašev pahne s prestola, na kterega se potem sam vsede. Dasitudije imel stari cesar še mnogo prijateljev med narodom, vendar ti niso mogli vzeti Vu-vangu vlado iz rok. Tako je nastopila 1. 1122 pr. Kr. vladarska rodovina ali dinastija Cehu vlado v Kini in je vladala do leta 248 pr. Kr. Cesarji iz te rodovine niso bili tako mogočni, kakor poprejšnji, kajti Vu-vang je inoral vso deželo podeliti med velikaše, ki so mu pripomogli do zmage. Kitajska je tedaj razpadla na mnogo manjih pokrajin, v kterih so vladali posamezni knezi kot cesarjevi namestniki. Dasitudi so morali vsi knezi pripoznati nad seboj vrhovno vlado svojega cesarja, so navadno vendar le delali po svojej volji. Ali to je bilo za kitajski narod jako dobro, kajti vsako kneževo stolno mesto je postalo središče obrtnikov, trgovcev, umetnikov in učenih mož, ki so vsi skupaj povzdigovali blagostanje in omiko celega naroda; število prebivalcev raslo je enakomerno po vsej deželi, a ne le v glavnem cesarjevem mestu.
Ta čas je živel okoli polovice šestega stoletja pr. Kr. velik modrijan Konfucij. Kot prvi minister nekega kitajskega kneza je videl, koliko mora narod od svojih gospodarjev po krivici trpeti, se je počel zanj potezati, a knezu očitati brezvestno njegovo ravnanje. Zato je pa moral bežati na ptuje, kjer je v velikih nevarnostih živel in mnogo pomanjkanja trpel. Tu je spisal svojemu narodu veliko knjigo polno lepih naukov ali tako zvano sveto pismo Kitajcev. Učil jih je, kako imajo živeti, da bodo srečni tukaj na zemlji in na drugem svetu; ktere dolžnosti imajo do Boga in do svojega bližnjega. Bog je nevidljiv in stanuje v nebesih; ali kakšno je njegovo bitje, kakšno bode naše življenje po smrti, o tem ni nič povedal. Konfucij ni nove vere iznajdel, marveč on je le nameraval staro vero svojega naroda zopet obuditi in urediti. Kavno tako je hotel v svojej knjigi pokazati, kako je kitajski narod živel v srečniših časih in kakšno državno uredbo je takrat imel. Zatorej mu je svetoval, naj pokrajinskim knezom zopet vzame moč, ki so si jo po krivičnem prisvojili ter naj se pokorava zopet samo enemu vladarju, cesarju svojemu, ki je nebeški sin in božji namestnik na zemlji. Pokorščina do staršev in do vladarja spada med največe čednosti. Spolnovaje ta nauk spoštujejo Kitajci jako svoje prednike ter še dandanašnji zidajo tempeljne Konfuciju na čast. Vidimo, da Konfucij ni toliko učil v verskih skrivnostih, kolikor je priporočal lepo nravno
življenje. Tu hočemo navesti iz njegovega svetega pisma le dva jedrrnata izreka za dokaz njegovih uzvišenih naukov. Prvi se glasi: „Nikdar ne hode poginil narod, ki sam v sebe zaupa.“ Drugi pa: „Bodivedno odkritosrčen, a nikdar ne stori druzemu, kar ne bi sam hotel, da ti drugi stori.“
Želja Konfucijeva, da bi Kitajska imela zopet samo enega vladarja, se je spolnila ge le leta 248 pr. Kr., ko sije najmogočniši pokrajinski knez Cvang-siang-vang po sili prisvojil vlado. On in njegov naslednik Č ing -van g sta zapodila vse kneze in od tega časa zapoveduje Kitajcem zopet cesar sam, dasitudi je ta vladarska rodovina, ki se zove dinastija Öin, že leta 206 pr. Kr. izgubila prestol. Cing-vang si je pridobil veliko slavo s tem, da je dovršil velik kitajski zid, ki ima braniti deželo proti napadom divjih severnih narodov. To je največi zid na celej zemlji; vleče se čez reke in gore v dolgosti od 400 nemških milj (ali- več kot 600 ur); visok je 26 črevljev, širok pa 15—16 črevljev, tako da se na njem lahko dva voza vštric peljeta. Dva tisuč let je že minulo , kar je zid dovršen in vendar še dandanes stoji, če tudi je semtertje podrt.
Od leta 206 pr. Kr. pa do leta 1280 po Kr. je vladalo na Kitajskem mnogo raznih vladarskih rodovin, ki jih pa tu ne bomo naštevali, ker se pod njimi ni nič zgodilo, kar bi nas moglo zanimati. Večkrat so v tem času napadali deželo divje čete Turkov in Mongolov. Leta 57 pr. Kr. so prišli poslanci takrat še surovih Japancev h kitajskemu cesarju in mu prinesó bogatih darov. Tedaj so jeli Japanci bolj po gostem občevati s Kitajci, od kterih so tudi svojo omiko sprejeli. Pozneje je Kitajska razpala na dve državi, na severno in na južno, ali že leta 581 po Kr. ste se obe zopet združile.
Song se je zvala poslednja dinastija te dolge dobe. Vladarji te rodovine so bili veliki prijatelji umetnostim in znanostim, ali odlikovali so se posebno v tem, da niso branili tujim narodom občevati s Kitajsko; zato pa niso bili pri narodu nič ljubljeni. Ko so potem Kitajci pali pod oblast Mongolov, pripisovali so to Songom, ki niso hoteli državo svojo zapirati proti tujcem.
Mongoli so že prej večkrat napadali sosedne dežele, ker so se nadjali bogatega plena; ali najgrozovitniši so postali v trinajstem stoletji, ko je silni Cingiskan združil vse Mongole v eno državo. Evropa in Azija ste morali okusiti silo teh divjakov, ki so morili in požigali, kamorkoli so na pol nagi prilomastili na svojih malih in hitrih konjih. Tudi v Kino so prišli, kjer so s početka le težke davke pobirali,
leta 1280 po Kr. pa so vrgli zadnjega Songa s prestola ter so si prisvojili lepo in bogato zemljo. Cingiskanov vnuk Kufe 1 a i k a n je feil prvi mongolski vladar na Kitajskem , kjer so se njegovi nasledniki obdržali do leta 1368 po Kr. Ker so .Mongoli bili lamaiske vere, se je ta vera pod njimi po Kitajskem jako razširila. Pa tudi kristjanski misijonarji so tačas v onih krajih krščansko vero oznanovali, kajti mongolski cesarji so tuje narode še rajši v svojo državo puščali nego Songi. Kar se prej omenjenega leta vzdignejo Kitajci pod Ču-om, možem nizkega rodu, in srečno otresejo mongolski jarem. Ču je odslej bil cesar in ob enem začetnik dinastije M ing, ki je vladala do leta 1644 po Kr. Tedaj ustane proti Mingom neki prost Kinez in jih s pomočjo tujcev res vrže s prestola. Ali narod ni maral zanj , marveč pozove iz sosedne severne dežele Mandžur e na pomoč, ki so onega nepostavnega po-siljenca zopet zapodili, a na prestol so posadili svojega lastnega kneza. Ta mandžurska rodovina, Taj-Cin, dasi tuja, prisvojila si je popolnem kitajske šege in navade ter vlada še dandanes na Kitajskem.
To je kratek pregled kitajske zgodovine. Vidimo, da je ta narod jako malo prišel v dotiko zdrugimi narodi , kar je bilo pa le zato mogoče, ker je dežela že po svojej legi ločena od druzega sveta in ker je tako velika in rodovitna, da zadovoljuje domačim potrebam, kajti vsa država je dvakrat tako velika kakor cela Evropa. Ločeni od druzih narodov so pa Kitajci vendar jako izobraženi narod, ki je mnogo jako koristnih obrtnij in umetnosti prej poznaval, nego Evropejci. Tako so na primer rabili smodnik, natiskovali knjige, predli svilo, izdelavah porcelan in popir že v jako davnih časih, ko o vsem tem pri nas ni bilo niti sledu. Razlikujejo pa se od druzih narodov v tem, da to, kar so enkrat iznajdli, več ne navršujejo; marveč se trdo drže starih navad. Zato pa že čez 2000 let skoraj nič ne napredujejo, in se v vsem svojem življenji na-tanjko ravnajo po izgledu svojih prednikov. Vsa kitajska omika je le sad trezne, hladne pameti, ki se le tega loti, kar mu gotove koristi obeta. Mnogo lepih znanosti in umetnosti, ki povzdigujejo našo dušo in nam blaže srce, oni niti ne poznajo. Življenje na Kitajskem bi bilo za nas- Evropejce jako dolgočasno in pusto.
Najbolj razvite so pri Kitajcih nektere obrtnij e in poljedelstvo. Napredek obrtnije vidi se le vvelikej ročnej izurjenosti, a ne v tehničnej popolnosti; v poljedelstvu pa presegajo od nekdaj vse druge narode. Koliko Kitajci cenijo in spoštujejo poljedelstvo, kaže nam lepa navada, da mora sam cesar
enkrat na leto orati. Takrat se poda v velikej, svečanej procesiji na polje; tam se vrže na kolena, se devetkrat prikloni do tal in prosi Boga za dobro letino. Ko je potem daroval gospodu nebes junca, prime za okinSano drvo, razorje nekoliko brazd in jih poseje.
Kakor vse drugo, tako se tudi vladina oblika na Kitajskem nič ne menja. Cesar, ki se zove nebeški sin, ima neomejeno moč nad celim narodom. Cesarjeva rodovina je edino plemstvo , vsi drugi se po rodu med seboj nič ne razlikujejo. Jako čislani in spoštovani so učenjaki, ki so tisti ljudje, ki so si prisvojili toliko znanja, da morejo prestati težke državne skušnje", brez katerih ni mogoče dobiti nobene javne službe. Uradniki ali M and ari ni, kterih je devet vrst, so drug od dru-zega odvisni po stopnji svoje časti, in se med seboj tudi po obleki ločijo. Vsak mandarin ima po postavi natanjko določena svoja javna opravila, pa. tudi svoje domače življenje. Sploh je na Kitajskem vsak človek tako odvisen od vlade, da si niti hiše ne sme drugače zidati, nego kakor postava za njegov stan določuje.
Najbolj razširjena je na Kitajskem vera Konfucijeva , o kterej smo že govorili. Od nje sene loči mnogo Lavcijeva vera, ktera uči, da so vse stvari prišle iz nekega večnega božjega bitja. Človeška duša je le mali del tega bitja, v kte-rega se po smrti zopet povrne, če je tu na zemlji pobožno živela. Tretja vera je Lamaiska, ki smo jo tudi že v mislih imeli in o kterej bomo pri Indijancih več govorili, kajti ona je prav za prav le s praznoverjem spačena vera Budina. Spo-znovalci vseh treh ver si nič ne nasprotujejo med seboj, nekteri hodijo celo v tempeljne vseh ver molit; ali le omikani ljudje razumevajo verske nauke, prosti narod pa je poln praznih ver.
Indijanci.
Kakor Kitajska, tako je tudi Indija dežela, kjer je narod že v jako starih časih dosegel veliko stopnjo omike. Indijanci so indoevropejskega plemena, ki se razlikujejo od drugih plemen ne le po svojem lepem telesu, ampak še mnogo bolj po svojih duševnih zmožnostih. Od ostalih indoevropejskih narodov pa se Indijanci tudi po tem razlikujejo , da so se kakor Kitajci, izobrazili brez dotike z drugimi omikanimi narodi inda
tudi oni že več tisuč let skoraj nič ne napredujejo, kakor da bi se bilo njihovo duševno razvijanje ustavilo. Vzrok temu je zlasti lega, rodovitnost in veličina zemlje.
Že v starem veku je Indija zarad svojih bogatih pridelkov tako slovela, da so vsi mogočniši vladarji prednje Azije skušali si jo osvojiti, ali prišli so le do njene zahodne meje. Tudi trgovci, ki so s karavanami potovali v Indijo , kupovali so njene pridelke le v zahodnih mestih; če so pa morebiti ne-kteri dalje v notranjo deželo zahajali, vendar niso radi mnogo o njej pripovedovali, ker so se bali tekmecev njihovej dobrej trgovini. Zato se starodavniki Indijo jako slabo poznavali, ter so o njej pripovedovali razne neverjetne pravljice. Še le Angleži, ki so si skoraj vso deželo prilastili, so jo bolj natanjko popisali.
Indija je tista dežela, ktero dandanes zovemo vzhodno Indijo zato, da jo ločimo od zahodnje Indije v Ameriki, ktero je leta 1492 po Kr. Kolumb znajdel. Ona je srednji od treh polotokov južne Azije in se zove tudi prednja Indija, kajti njej na vzhod leži polotok zadnja Indija, ki pa v starem veku ni bila znana.
Stara ali prednja Indija ima 60.000 □ milj površja, skoraj šestkrat toliko, kolikor naše avstrijsko cesarstvo. Na severju je ograjena od himalajskih gor, ki so 350 milj dolge in 40—50 milj široke. Najviši vrhovi so 28.000 črev-Ijev visoki in presegajo torej vse gore naše zemlje. Himalajske gore varujejo Indijo proti mrzlim vetrovom, pa tudi proti divjim narodom notranjo-azijskih visočin; na severo-zahodu jo čuvajo Solimanske gore proti tolovajskim prebivalcem iranskih pustinj; na vzhodni, južni in zahodni strani pa jo obliva indijsko morje. Tako so Indijanci v zavetji visokih gor pod blagim morskim podnebjem lahko mirno svojo rodovitno polje obdelovali ter se izobraževali v raznih umetnostih in znanostih.
Zemljepisno se Indija deli v severni gorati predel, v srednjo nižino in v južno planoto. Severni del pokriva Himalaja, o kterem smo že prej povedali, da je najviše gorovje na zemlji; primerno se zove domačija večnega snega (Himalaja), iz ktere beli vrhovi k žarečemu solncu kipé. Po teh veličastnih višavah „Himavata“, (kralja skalovja) kakor ga indijanske pesni slavijo, ne cvete nič, ne zeleni nikaka bil, v zraku se ne ziblje nikaka ptica, ne giblje se nič živega, samo veter brije okoli njih. Na jugu se, kakor kake stopnice, prehaja v vedno niže pokrajine, po kterih se vrsti razno rastlinje, kakošno se nahaja od mrzlega do vročega pasa. Odtod proti
jugu dovindijskihgor razprostira se srednja ali hindostan-ska nižina, najrodovitniši del cele Indije. Kadar se po leti na Himalaji začne sneg tajati, narasejo velike hindostanske reke tako, da stopijo iz svojih strug ter s svojimi povodnjami jako povečajo plodnost teh krajev. Največe reke, v ktere se skoraj vse druge izlivajo, so: Ind, Gang in Brama-putra. Ind izvira na severnej strani Himalaje, teče nekaj časa proti zahodu, kar se obrne proti jugu, predere visoke gore in teče dalje ob zahodnej indijski meji v arabsko morje. Ob njegovem gornjem teku se nahajajo jako lepe planine z izvrstnimi pašniki, kjer se najlepše ovce redé. Iz njihove goste volne se izdelujejo jako lepe in dobre tkanine, ktere kot tib e t in kašmir daleč po svetu slové. V srednjem teku izliva se v Ind zaporedoma petero velikih rek, (tako zvano peterorečje ali Pendžab), ktere namakajo polja na levem indovem obrežji. Iz iranske planote priteka Indu edina reka Kabul, ki je pa v starem in novem veku jako imenitna, kajti kraj nje drži edina pot iz prednje Azije v bogato Indijo. V svojem dolnjem teku ima pa Ind tako visoko obrežje, da se ne more nikoli preliti; in ker tam tudi nič pritokov ne dobiva, se je zemlja posušila v golo puščavo.
Tej puščavi na vzhodu se začenja velika Gangova nižina, ki drži noter do bengalskega zaliva. Keka Gang teče iz Himalaje naravnost v bindostansko nižino, kjer se zavije proti vzhodu in sprejema vse reke, kar jih priteka na njegovem levem bregu iz himalajskih a na desnem iz vindijskih gor. Tudi Gang s svojimi pritoci, med kterimi je Jamuna naj-veča, poplavi vsako leto plodno zemljo, ki rodi preobilo rajža, sladkornega trstja, pavole, rajskih smokev in druzega več. Ob njegovem ustju so jako močvirni in nezdravi kraji, kjer živi med prelepimi in velikimi rastlinami mnogo strupenih kač, krvoločnih tigrov in druzih divjih žival. Ravno tu izliva se tudi Bramaputra v bengalski zaliv. Ta reka izvira blizu Indovih virov na severni strani Himalaje ter teče proti vzhodu, dokler se ne zavije na zahod v hindostansko nižino, kjer se bliža Gaugu in ga potem spremljava do morja.
Južni del Indije je trioglati polotok ali tako zvana planota, de kanska, ki jo na vseh straneh ograjajo gore in sicer na Severji že rečene Vindijske gore, na zahodu in vzhodu pa Gatske gore. Tudi v teh krajih Indije je zemlja jako rodovitna, kajti namakajo jo mnoge reke, ki izvirajo po večem v zahodnih gatskih gorah ter tek<5 čez celi polotok do vzhodnega obrežja, kjer se izlivajo v indijsko morje. Na južnem
koncu Indije leži Cejlon, najlepši in najbogatejši otok naše zemlje.
Indijanci so prvobitno stanovali na virih reke Oksa in Jaksarta ob visokih hindokuških gorah, kjer je stara domovina vseh indoevropejskih narodov. Ondod so se Arijci preselili na iransko planoto, kjer so se iz neznanih, prej kot ne verskih in političnih vzrokov med seboj razdvojili. Zend-ski narod je ostal na Iranu, sanskritski ali indijanski pa je šel skozi kabulsko dolino dalje proti vzhodu na obrežje reke Inda, kjer se je okoli leta 2000 pr. Kr. nastanil v rodovitnej zemlji indovega peterorečja. Tu so si Indijanci razvili svoj posebni jako olikani sanskritski jezik, v kterem so pisane njihove naj starejše svete knjige ali Vede. Vede obsegajo VS8, karkoli se tiče življenja in mišljenja Indijancev za časa njihovega bivanja na Indu. Poleg molitev in pesem, ki so jih pri daritvah v čast božjo prepevali, čitamo v njih razlaganje verskih naukov; opisujejo obrede, ki so pri darovanji in pri službi božji sploh navadni bili; postave za javno in domačo življenje; jezikoslovne razprave in celo zdravilne pomočke in druzega več. Iz teh knjig torej lahko spoznamo tedanje stanje indijanskega naroda. Narod je živel, razdeljen na mnoge male rodove, pod svojimi starešinami in kralji ter se je večidel pečal z živinorejo; vendar pa je že jel semtertje polje obdelovati, ter se je po malem lotil tudi obrtnije. Starešine so v imenu svojega rodu žrtovali bogovom, le javne službe božje in slovesne narodne daritve so že takrat opravljali jako mogočne du-hovske rodbine.
Indijanci so, kakor vsi malikovalci ali politeisti, s prva oboževali prirodo ali bolje rečeno prirodne moči. Videli so namreč vsaki dan v naravi čudne nerazumljive prikazni, ktere so po njihovih dobrih ali slabih nasledkih iz hvaležnosti ali pa od strahu častili kot višja božja bitja. Solnce blagodejno ogreva in razsvetljuje našo zemljo ter po nočnem počitku zopet vse stvarjenje obudi k novemu življenju. Ko bi solnce za zmiraj ugasnilo, moralo bi vse umreti in bilo bi konec sveta. Solnce mora torej biti tista moč , od ktere prihaja življenje in ktera je vstvarila zemljo in vse , kar je na njej. Tako so modrovali Indijanci in drugi narodje, ter so med vsemi bogovi častili solnce pod raznimi imeni kot najimenit-nišega boga. Pri Indijancih je bil sprva Indra najviši bog, gospod nebes, ki dež daje, blisk nosi in grom nareja. Kakor je pa pod solcem še mnogo druzih skrivnih sil v prirodi, ravno tako je tudi najvišemu bogu mnogo manjih bogov pokornih. Od brezštevilnih teh bogov hočemo tu le nektere orne-
niti. Zoro so častili pod imenom Surjo kot boginjo, kitmine razpoja, in pred ktero se ponočne zvezde uklanjajo, kakor tat pred progonom. Bog ognja se je zval Agni. Varuna je bil bog tistega brezkončnega prostora, v kterem plava naša zemlja in drugi svetovi. On ima verige za grešnike in k njemu pridejo duše umrlih ljudi, kar nam priča, da so Indijanci od nekdaj verovali da je človeška duša neumrljiva.
Toliko o razvitku indijanskega naroda za čas njegovega bivanja na Indu.
Nova doba razvijanja indijskega naroda se je začela v 14. stoletju. Takrat so si Indijanci, ki so se že jako razmnožili ter jim je zemlja v Pendžabu pretesna postajala, jeli širiti dalje na vzhod črez celo hindostansko nižino v porečju Jamune in Ganga. Dve veliki narodni pesmi Mahabarata in B a-majana opisujejo strašne boje, ktere so Indijanci imeli s prvotnimi, zlo črnikastimi prebivalci, ki so z vsemi močmi branili svoj stari dom in zlato svobodo. Ali krepkejši Indijanci so jih v mnogoletnih vojskah vendar premagali ter jim naložili težki jarem. Mnogo jih je popolnoma poginilo; drugi so se morali novim gospodarjem podvreči ter jim kot sužnji svoja prejšnja zemljišča obdelavati; tisti pa, ki so svojo svobodoljubni čez vse, so bežali, pustivši svoj dom tujcem, v južne gore, kjer še dandanes žive v bornih kočah po gozdih vindijskih gor in dekanske planote. Indijanci jihzovejo P arij e ali Candale in jih zaničujejo kot najostudnišo stvar na zemlji.
Ali minulo je mnogo stoletij , preden so bili črnikasti prebivalci popolnem premagani. Pote®, še le so Indijanci mogli mirno vživati darove blagoslovljene dežele. Marsikaj se je takrat v njihovem življenji in mišljenji spremenilo. Prej junaški narod je pod toplim podnebjem, obdan od prebogate in prekrasne prirode, postal mehkoten, ljubil je mir ter se v po-mankanji sovražnikov odvadil krvavega bojevanja. Odslej seje le posebni vojaški stan pečal z orožjem; ali ni bil več tako cenjen, kakor nekdaj, dasitudi so se iz njegovega staDu kralji volili. Kakor je padel vpljiv vojakov, tako je rasla moč duhovnikov. Le-ti so oznanovali pobožnemu narodu kot božje resnice to, kar so si premišljevaje o veličanstvenih božjih stvareh sami domislili. Vse javno in domače življenje seje uredilo po prepisih mogočnih duhovnikov.
Stari bogovi, v kterih so oboževali naravo, postali so le izvršitelji volje novega najvišega boga, kterega si je človeški um izmislil. Ta bog je bil Brama, ki je s početka sam vladal nad vsem stvarjenjem, ktero je bilo pa le del njegovega bitja. Indijanski duhovni so namreč učili, da Brama ni
sveta iz ničesa vstvaril, ampak, da je vse stvarjenje iz njega samega izpadlo; in sicer po le-tem redu: najprej stari bogovi in zračni duhovi, za njim vojaki, poljedelci in obrtniki, sužnji, živali, rastlinje in kamenje. V ravno tistem redu, kakor je kakšna stvar iz Brame prišla, se mora ob svojem času zopet v njega povrniti. Pozneje so pridružili temu najvišemu bogu Brami, ki je stvarnik sveta, še dva druga; enega, ki stvarjenje vzdržuje ali ohranjuje, in tega so zvali Višnu; drugi je bil bog Siva, ki vse pokonča, pa pokončano zopet oživlja. Brama, Višnu in Siva so bili torej indijska božja trojica ali Trimurti. V tej trojici pa vidimo jasno tri naravne moči, kterim je vsaka stvar podvržena, kajti vsaka stvar ima svoj začetek, svoje življenje in svojo smrt.
Ljudska domišljija je izmislila o indijskih bogovih mnogo jako čudnih pravljic, ktere so opisane v velikih narodnih pesmih , ki jih zovemo Purane. Tako pripovedujejo o Brami, da je prvotno imel petero glav; ali enkrat se spre s Sivo, in ta mu peto glavo odbije. Iz krvi, ki je iz te rane iztekla, se je rodil Brami sin, kteri je imel pet sto glav in tisuč rok.
Višnu je kot ohranitelj sveta povsod pričujoč, vendar pa ima v jako velikem mlečnem morji tudi svoje posebno stanovanje. Tam leži na veliki kači s sedmerimi glavami ter ima več ko tisuč žen, od kterih ga mora ena vedno po glavi praskati, druga pa po nogah drgati. Ta bog je že večkrat človek postal, ter je grešne ljudi učil čednostnega in pobožnega življenja. Desetkrat se more v razne živali spremeniti, in kadar se bo zadnjikrat spremenil, bo konec sveta. To pa se bo tako zgodilo: V nebesih namreč stoji bel krilat konj z visoko vzdignjeno prednjo nogo. Kadar se bo Višnu v tega konja spremenil, bo vdaril s tisto nogo ob zemljo, ki se bo tako stresla, da jo kača Signaga, ktera zemljo oklepa, ne bode več mogla držati, temuč jo bo spustila, da se razsuje.
Cel svet so si Indijanci mislili kot veliko jajce, v kterem plava sedmero svetov, ki jih loči sedmero morjev enega od druzega. Prvo morje je čista hladna voda, drugo samo mleko, tretje surovo maslo, četrto mlečna smetana, peto je vino, šesto sirup, a sedmo, ki obdaja našo zemljo, je slana voda.
Pravljica o stvarjenji je dala indijskim duhovnikom priliko razvrstiti narod na četvero stanov ali kast ter sebi prisvojiti največo moč. Na tej razvrstitvi je bilo vse ustavno in politično življenje Indijancev osnovano, kajti vsaka kasta je imela svoje natanjko odmerjene pravice in dolžnosti. Prestopiti iz ene kaste v drugo ni bilo dovoljeno, marveč vsakdo je moral do smrti živeti v tistej kasti, v kterej se je rodil.
V	prvi kasti so bili duhovniki ali B r a m a n c i. Pri stvarjenji so oni prišli is glave boga Brame, po kterem so tudi svoje ime dobili. Bramanci so bili spoštovani kakor kakšni svetniki. Ni je bilo pregrehe, zarad ktere bi se duhovnik smel telesno kaznovati; gorje pa tistemu, ki bi se pre-drznil bramancu kaj žalega storiti, kajti tako težko bi se pregrešil, da bi že na tem svetu moral največe kazni trpeti, po smrti pa bi bil večno pogubljen.
Dolžnosti Bramancev so bile: ohranjevati bramansko vero, čitati in razlagati Vede, opravljati službo božjo, tolmačiti in izvrševati postave, pečati se z umetnostmi in znanostmi. Bramanci torej niso bili samo duhovniki v navadnem pomenu, ampak tudi učitelji, sodniki, zdravniki in uradniki. Daši so kralji neomejeno vladali, bili so vendar nekako prisiljeni izvoliti si izmed Bramancev svoje svetovalce. Zato so pa Bramanci morali biti ostalemu ljudstvu izgled čednostnega in pobožnega življenja; mesa niso smeli nikdar okusiti, pili pa so le vodo in mleko.
Drugej kasti so se prištevali vojaci ali Kšatrije, ki so izšli iz Braminih ram. Kšatrije so bili indijski plemenitaši, izmed kterih so se volili kralji poedinih dežel. Vzdrževati mir v deželi in braniti jo proti zunanjim sovražnikom, bila je njihova dolžnost. Živeli so brez skrbi, kajti imeli so velika posestva, razun tega pa so še dobivali od kralja orožje in plačo v gotovih novcih. Bojne vaje, lov in prepevati vojaške pesmi so jim bile najmilejše zabave.
V	tretji kasti so bili poljedelci ali V a j š e, ki so prišli iz Braminih beder in se pečali s kmetijstvom, obrtuijo in kupčijo. Vajše so bili kakor Kšatrije in Bramanci kavka-škega plemena. Pravi Indijanci so bili torej le v prvih treh kastah. Oni so vzeli prvotnim črnikastim prebivalcem vsa njihova zemljišča, so bili svobodni ter so smeli poslušati razlaganje Ved in drugih svetih pisem; ali kraljem in duhovnikom so morali plačevati velike davke.
Od prvih treh kast ločili so se po polti črnikasti S u d r e ali hlapci in posli, o kterih so pravili, da so se rodili iz braminih nog. Le-ti so bili tisti prvotni prebivalci Indije, ki so se novim gospodarjem pokorili. Poprijeli so se do dobrega vere, jezika in navad Indijancev, vendar ne smejo nikdar svetega pisma poslušati, niti 'se svetih daritev udeležiti.
Razvrstitev naroda na kaste je bila že sama po sebi jako krivična, ker ni pripoznavala enakost vseh ljudi; ali ona je tudi napredek naroda jako zadrževala, kajti nihče se ni smel pečati s tem, do česar je imel veselja ali prirojenih zmožnosti,
marveč dejanje celega življenja je bilo vsakemu po rojstvu odmerjeno. Naj je n. pr. nekdo imel za rezbarstvo ali ktero-koli drugo umetnost naj lepših zmožnosti, ki si jih moramo misliti; če je bil po naključji brivčev sin, je moral tudi on ostati cel čas svojega življenja brivec, in brivec je bil potem njegov sin, unuk in tako dalje, dokler je bilo kaj njegovega zaroda. Kadar se je pa brivec ženil, je moral zopet le briv-čevo hčer vzeti, a nikakor ne pekovo ali kovačevo. Razdelitev v kaste s predpravicami nekterih stanov spada med glavne vzroke, da so Indijanci še dandanes na ravno tistej stopnji omike, na kterej so bili pred 2000 leti; kajti brez svobode ni omike.
P ari j e, o kterih smo že prej povedali, da so bežali pred Indijanci v južne gore, niso prištevali nobenej kasti. Bili so zaničevani kot najbolj grešne stvari na zemlji, ki onečistijo vse, kar pride ž njimi v najmanjšo dotiko. Nikoli se niso smeli pokazati v mestu ali na vasi. Cesar se je kdo izmed njih dotaknil, je postalo nečisto, celo voda, ki je prek njihove sence tekla. Kdor jih je le zagledal, mislil se je omadežanega. Ce so se pokazali na cesti, po kterej so ravno Bramanci šli, so jih preganjali in morili, kakor divje zveri.
Življenje v strogo ločenih kastah je bilo tudi v neki zvezi z naukom o potovanji človeške duše po smrti. Rekli smo že prej, da se mora vsakdo zopet v Bramo povrniti, kakor je iz njega prišel. Ali le tisti se bode zopet v Bramo povrnil, ki je tu na zemlji pobožno živel ter se za svoje grehe spokoril. Kdor umre kot grešnik, mora iti najprej v pekel, da se tam v velikih mukah opere svojih grehov, potem pa mora prepotovati celi red stvari, preden ga Brama zopet k sebi vzame¡ Sudra, ki je čednostno živel, mora še trikrat živeti; enkrat kot Vajša, potem kot Kšatrija in poslednjič kot Bramanec; in če je v vseh teh kastah pobožno živel, ga bo Brama k sebi vzel. Ako se je pa kot Bramanec pregrešil, mora nazaj v vojaško kasto; in če tudi tu greši, gre nazaj med Yajše in odtod k Sudram. Velik grešnik mora postati celo zver ali rastlina. Indijanec je toraj v vsakej živali videl človeško dušo , ki je za svoje grehe pokoro delala. Zato niso smeli ubijati živali, marveč so morali napravljati bolnišnice za ostarele opice, krave in druge živali. Pobožni Indijanci so muham, stenicam in drugemu mrčesu včasih dajali pojedine, muham bi nastavljali cele sklede mleka s sladkorjem pomešanega; od stenic pa bi se sami dali ujedati ali pa bi jim najeli kakega druzega človeka. Da bi s svojim dihanjem ne umorili kako mušico, so si usta z robcem zavezavalK
Kdor hoče, da bi ga Brama takoj po smrti k sebi vzel, mora se odreči vseh slasti tega sveta, mora postati puščavnik, ter edino le na Bramo misliti. Za pokoro so si sami največe telesne mnke nalagali. Po cele ure so stali n. pr. na eni nogi; po več dni so stali skoraj nagi pod dežjem ali pod pripekajočim solncem; cele mesce se niso z mesta ganili, večkrat so se pa tudi žive sežigali. Posebno udove so se rade sežigale po smrti svojih mož, kajti pri Indijancih se nobena vdova ni smela v drugič omožiti; zato se je pobožna žena navadno sama vlegla na gromado, na kterej se je imelo truplo njenega ranj-cega moža sežgati.
Vse te vere in navade, ktere so se pri Indijancih po večem do današnjega dneva ohra,nile, so zapisane v starodavnem zakoniku, ki ga je baje spisal Manu, o kterem nekteri pravijo, da je bil prvi človek; drugi, da je bil prvi kralj; a zopet drugi, da je bil prvi modrijan in svetnik. Manu-jeve postave so ukrepile za tisučletja vse omejene krivične razmere, ki so zadrževale razvitek vsega indijskega naroda. Potrdile so Bramancem in Kšatrijam, torej indijskemu plemstvu, vse pravice in vso moč , ki so si jo po nepoštenej poti prisvojili veliko večino naroda pa so pustile zdihovati pod težkim jarmom sužnosti in despotizma. Bajska indijska dežela je postala za prostega Indijanca prava solzna dolina, srečna smrt pa edina sladka nada rešitve in bolje prihodnosti na drugem svetu.
Indija je bila razdeljena na več manjih državic, v kte-rih je imel kralj neomejeno samosilno oblast. Y malej tako vej kraljevini Kapilavastu je vladal v 6. stoletji pred Kr. kralj Kudo dan, kteremu se je rodil sin Gavtama, ali kakor so ga pozneje zvali Buda t. j. razsvetljeni. Buda je ustanovil novo vero, ki se po njem Budaizem zove. Bil je namenjen očetu za naslednika na prestolu. Y svojem 16. letu se je oženil s tremi ženami, s kterimi je živel v veselju in kraljevskej obilnosti do 29. leta. Ta čas se je Buda do sitega navžil vseh posvetnih slasti, kar si jih človeško srce le poželeti more. Tu se enkrat pelje na sprehod in vidi ob cesti bolnika, starčeka in mrliča, ter pride v neko vas, kjer so prebivalci v največej revi živeli. Premišljevaje človeške nadloge, ostudi se mu kraljevska krona, razdeli vse svoje premoženje med uboge ter se prestolu odpove. Potem gre v samoto k učenim Bramancem, da bi zvedel, zakaj je toliko trpljenja na svetu. Proučil je vse bramanske znanosti, ali kar je želel, tega vendar ni mogel zvedeti. Sklene torej ostro pokoro delati. Sest celih let se je dobrovoljno z največimi mukami trapil, ali poslednjič sprevidi, da tudi to nič ne pomaga. Naša zemlja.
Občna zgodovina.	3
je kraj trpljenja, kteremu se nihče ne more odtegniti. ,Vzrok vse nesreče je to, da se je človek sploh rodil, a ta nesreča je tem veča, ker je niti po smrti ni konec, kajti kdor se količkaj pregreši, mora se zopet roditi in trpljenje z novega započeti. Zato, pravi Buda, mora človek skušati, da svoj duh ubije, kajti brez duha se ne more več roditi. To pa bo človek dosegel, če na nič ne misli, ker mu pri tem duša ugasne, kakor luč v Nirvani t. j. v praznini.
Zdaj se obleče v rumeno beraško obleko ter gre z nekoliko učenci oznanovat novo vero. Zavrgel je vero v bra-manske bogove ter je učil popolno enakost vseh ljudi. Največo, celó edino veljavo ima čednostno življenje, ktero pa človek s tem doseže, da se sladnjega dejanja zdržuje ter v samoti živi. Kdor se ne more popolnoma zatajiti, naj stori kolikor more. Mirno in tiho življenje, potrpežljivost, zatiranje strasti in milosrčnost so najpotrebniše čednosti vsakemu človeku.
Ker bi po Budinem nauku morala stara razvrstitev ljudi na kaste prenehati, se je njegova vera jako hitro razširjala med nižimi vrstami naroda. Buda je umrl leta 540 pr. Kr., u Kucinagari 85 let star ter se po nauku svojih učencev ni nikoli več rodil. Njegov naslednik Kacjapa, kteremu je zapustil svojo beraško obleko, je zbral 500 razsvetljenih mož, ki so učenikove nauke zapisali.
Kmalu so jeli Budi, ki je sam vse bogove tajil, božjo čast skazovati. Po mnenju njegovih častilcev se je bog Višnu v njem včlovečil, da oznanuje grešnemu narodu resnico, ter da mu da izgled čednostnega življenja. S časom so Budisti zopet verovali v vse stare bogove, Buda pa je postal odslej najviši bog, kteremu v nebesih sam Brama streže.
Bramaizem in Budaizem sta se v Indiji mnoga stoletja prepirala in spodrivala, na zadnje so Budaisti morali zapustiti Indijo. Zato se je pa njihova vera tem brže razširila po Cejlonu, Japoniji, Tibetu, po Kitajskem in Mongolskem, a dandanes šteje čez 300 miljonov slednikov.
Indijanci imajo tudi jako bogato slovstvo, ki obsega vse vrsti pesništva in vse znanstvene stroke. Najimenitniše narodne pesmi in svete knjige, ki so vse pisane v sanskrit-skem jeziku, smo že prej omenili.
V umetnosti najbolj slove njihove stavbe. Še dandanes se čudimo velikosti in lepoti njihovih tempelj nov, ki že tisučletja stoje. Starim bogovom posvečeni tempeljni so navadno v živo skalo izsekani, kakor n. pr. pri Elori, kjer je cela gora eno miljo daleč vsa izdobljena. Budi so zidali le zidana poslopja, ki se pagode zovejo; obsegajo mnogo nad-

stropij ter so kakor piramide navzgor bolj tanke. Tempeljni so ozaljšani z iztesanimi kipi bogov, ki pa niso nič lepi, ker imajo mnogo glav, rok, nog ali oči; drugače delati pa je umetnikom branila vera. Najlepše so podobe Budine v pagodah, ki so delane po naravni človeški podobi.
Trgovina je bila v Indiji od nekdaj jako velika, dasi-tudi Indijanci sami nikdar niso v druge dežele hodili; marveč prodajali so svoje pridelke takrat, kedar so tuji trgovci zlasti Feničani, Arapi in Iranci sami po nje prišli.
Koliko so Indijanci sicer z drugimi narodi v dotiko prišli, bomo povedali pri zgodovini dotičnih narodov.
Kratek pregled indijanske zgodovine daje nam žalosten primer, kako more narod , ki je z najlepšimi zmožnostmi obdarjen , na tisučletja obtičati v omiki, ako je vprežen v jarem samosilnega gospostva.
JE5at>ilonoi in Asirci.
Zemljepisno in zgodovinsko središče prednje Azije je velika planjava ob srednjem in dolnjem teku rek Evfrata in Tigrida. Tu je živelo več semitskih narodov, med kterimi so Babilonci in Asirci najimenitniši postali, kajti ustanovili so dve močni državi, ki ste že v starodavnih časih sloveli zarad svoje velike omike.
Babilonsko-asirska nižina meji na severji z armenskim gorovjem, na vzhodu z iransko visoko planoto, na jugu s perzijskim zalivom, a na zahodu s sirsko-arabsko puščavo. Evfrat in Tigrid izvirata v armenskih gorah prav blizu drug zraven druzega, potem tečeta vštric do svojega dolnjega teka ter obdajata veliko ravan, ki se zove Mezopotamija. Tu se bližata na nekoliko milj, pa se zopet razideta ter oklepata manjo babilonsko ali sinearsko nižino; potem pa se združi ta v eno reko, ki se je nekdaj zvala Pasitigrid a dandanes Šat-el-Arab, in tako združena se izlivata v perzijski zaliv. Od srednjega pa do iranske visoke planote se je razprostirala stara Asirija; dolnjemu Evfratu na zahodu pa je bila pokrajina Kaldejska.
Porečje Evfrata in Tigrida spadalo je v starih časih med najrodovitniše zemlje azijatske. Mezopotamija je slovela po svojih pašnikih, babilonska nižina pa je bila vsa povprek tako
dobro obdelana, da so njeni prebivalci žito v daljne kraje pro-davali. Kakor indijanske reke, tako tudi Evfrat in Tigrid namakata s svojimi povodnjami zemljo ter sta njeno rodovitnost v starem veku še mnogo bolj povečala, ker so stari babilonski prebivalci vodo po umetnih prekopih in žlebovih čez celo babilonsko nižino napeljevali. Ob bregovih so napravljali velikanske nasipe , zlasti ob derečem Tigridu, da premočne povodnji niso rodovitne zemlja odnesle. Tako namočena je dajala črna mastna zemlja nekdaj dvestoterno do tristoterno setev; dandanes pa , ko so se pod surovim turškim gospodarstvom omenjene naprave zanemarile, so vsi ti kraji postali gola puščava. Podnebje je jako blago in tudi zdravo, le kedar veje veter, ki ga zovejo Samum, bolehajo ljudje in živali. Drevja ni v teh krajih skoraj nič, le palme in doteljni lepšajo nekoliko enolično ravan. Iz doteljnov so stari Babilonci nek znali napravljati 360 raznih jedi.
Babilonska in Asirska država ste se vrstili druga za drugo v gospodstvu nad Evfratovo in Tigridovo nižino', pa tudi nad drugimi deželami daleč na okoli po prednji Aziji.
Glavno mesto Babilonije je bil Babilon. Stal je ob bregovih spodnjega Evfrata, ki je ravno po sredi mesta tekel. Sezidan je bil na štiri ogle in zagrajen v obsegu od 9 milj z velikim zidom , ki je bil 32 komolcev širok in 50 komolcev dolg. Bazun tega je bil zarad veče varnosti okoli mesta izkopan velik prekop, ob zidu pa je bilo sezidanih 250 stolpov, iz kterih so ob vojskinih časih streljali puščice na sovražnike. Skozi 100 vrat so držale ceste v mesto, v kterem so stale na tri ali štiri nadstropja visoke hiše. Ali hiša se ni hiše tičala, kakor dandanes po velikih mestih, marveč vsaka hiša je imela svoj vrt. Tudi je bilo po mestu mnogo lepih sprehajališč nasajenih z doteljnjevim drevjem, mnogo polja in celó pašnikov za veliko množino goveje živine. Sredi mesta je vezal velik 3000 črevljev dolg most oba Evfratova brega. Med javnimi poslopji ste bile najlepši stara in nova kraljeva palača. Stara je stala na desnem bregu Evfrata in je imela po zidovji mnogo slik in rezbarij; nova pa je bila na levem bregu in je daleč po svetu slovela zarad svojih visečih vrtov. Na zidanih oblokih, ki so bili viši nego naj veče hiše, so napravili strope, na ktere so nanosili prsti tako na debelo, da je v njej največe drevje raslo. Na tako narejenih tleh so nasadili najlepše vrtove, kjer so se kralji v večernem hladu sprehajali ter se ozirali po krasnem babilonskem mestu. To so bili tisti viseči vrtovi , ki se prištevajo največim čudežem starega veka. Iz stare kraljeve palače v novo je peljala podzemeljska
pot, ki je bila narejena pod strugo reke Evfrata. Bazun teh palač moramo tudi omeniti tako zvani babilonski stolp. Ta stolp, zidan na osem nadstropij, je bil 600 črevljev visok a bil je posvečen bogu Balu, ki je imel vrh stolpa svojo sobo z zlatim oltarjem in posteljo , na kterej je po mnenju starih Babiloncev večkrat prenočil. Ta bog pa je imel poleg stolpa še drugi veličastveni tempelj, v kterem je bila njegova podoba iz samega zlata vlita in sicer sedeča na zlatem prestolu za zlato mizo. O velikih praznikih zažigali so le-tu pri službi božji po več nego tisuč funtov kadila. Gornja nadstropja balilonskega stolpa so se že davnej podria ter se razsula okoli dolnjih treh nadstropij, ki merijo čez 200 črevljev od tal. Babilonski stolp pa je bil ob enem tudi zvezdarnica, kjer so babilonski duhovniki zvezde opazovali.
Na levem bregu gornjega Tigrida je stala Niniva, glavno mesto asirske države. To mesto je bilo še veče nego Babilon, kajti obsegalo je 12 milj. Zid okoli mesta je bil 100 črevljev visok in 100 črevljev širok , tako da so se trije vozovi lahko vštric po njem peljali. Utrjen pa je bil zid z 1500 stolpi, kterih je vsak meril po 200 črevljev. Mesto je bilo zidano v podolgastem štiriogelniku in kakor v Babilonu in v drugih velikih mestih stare Azije , je bilo tudi v Ninivi med hišami mnogo vrtov, njiv in pašnikov. Število prebivalcev ne moremo niti za Babilon niti za Ninivo določiti, pa tudi ni bilo vedno isto. Gotovo je včasih štelo vsako mesto po več nego miljon duš. Zatorej se ne smemo čuditi preroku Jonasu, če pravi, da je v Ninivi 120.0C0 ljudi, ki ne vedó, kaj se pravi desno kaj levo , t. j. 120.000 otrok. Iz ogromnih razvalin razsutega mesta izkopali so dandanes že mnogo starodavnih spominkov, ki nam spričujejo resnico vsega, kar čitamo v svetem pismu in v drugih starih spisih slavnega o Ninivi. Pred vhodom v palače stoje velikanski biki s človeško glavo, s kraljevo kapo, z lepo počesano brado in lasmi, z orlovimi perutnicami in z levovimi udi — kot živa podoba četverih lastnosti, ki bi imele kinčati vsakega kralja; kajti kralj bi moral združevati z bistrostjo človeškega duha hitrost orlovo, silo levovo in moč bikovo. Dvorane so bile visoke, pokrite s cedrovimi tramovi, po tleh pa so bile razgrnjene dragocene babilonske preproge. Stebri so bili pozlačeni, prostori olepšani s šumečimi zagrinjali, po stenah pa so bile slike, ki nam živo postavljajo pred oči raznovrstno življenje mezopotamskih prebivalcev , njihove bogove, kralje, love in pojedine, vojske in zidarjenje. Tako se n. pr. vidi, kako na bronastem z zlatom in s slonovo kostjo okinčanem prestolu sedi kralj, oblečen v
dolgo, prekrasno izrezano obleko, za njim stoje vskopljenci, ki ga Made, a okoli njega odlični dvorni častniki; pred njega pa prihajajo poslanci od podložnih narodov izročevaje mn davke in darove.
Bazun omenjenih dveh mest je bilo v Asiriji in Babiloniji če mnogo drugih, ki po svojej veličini niso daleč zaostajali za glavnim mestom. Ker so se imeli stari omikani narodi vedno bati napadov divjih nomadov, morali so se obvarovati z dobrimi zidovi ter v nje zajemati tudi polja in pašnike, da jim ob časih dalj ega obleganja ni primanjkovalo hrane.
O zgodovini starih Babiloncev in Asircev nimamo zanesljivih poročil, kajti kar iz spisov drugih narodov o njih vemo, so po večem pravljice, v kterih je le malo zgodovinskega jedra. Iz napisov, ki se na razvalinah babilonskega in ninivinskega mesta nahajajo, bi se dalo mnogo razjasniti, ali pisani so v tako imenovanem k H novem pismu, ki ga pa dandanes ne znamo več čitati. Toliko je gotovo, da je babilonska država starejša od asirske.
Po svetem pismu so Kaldejci, potomci Noetovi po občnem potopu zapustili araratske gore. „Mogočni lovec“ Nimrod, Noetov prevnuk, jih je peljal za tekom reke Evfrata in Tigrida do sinearske nižine, kjer ustanovi okoli leta 2000 pr. Kr. babilonsko državo. Kaldejci, ki so se poprej pečali z lovom in živinorejo, so se v svojej rodovitnej novej domovini kmalu poprijeli poljedelstva. Kralji teh starodavnih časov so se posebno odlikovali z mogočnimi stavbami. Y Babilonu so dali zidati velike tempeljne, kraljeve palače, in že omenjeni babilonski stolp. Y povzdigo kmetijstva in trgovine so dali izkopati velike prekope in žlebove, po kterih so napeljavali vodo na sinearsko polje ter so ž njimi zvezali obe reki.
Okoli leta 1500 pr. Kr. so se Arabci, ki so se iz Egipta izgnanim Hiksom umaknili, dežele polastili. Ko so se Babilonci tuje oblasti znebili, so jih sredi 13. stoletja Asirci podjarmili.
Yse drugače pa nam pripoveduje babilonska pravljica o ustanovitvi te države. V starih časih, pravi, so bili babilonski prebivalci tako divji, da so se le malo ločili od živali. Tu se njim prikaže neko čudno bitje, ki je bilo na pol riba, na pol človek. Bekli so mu Oanes. Vsako jutro je prišel iz morja, ter je cel dan ljudi podučeval, zvečer pa se vrnil na svoj dom pod morjem. Oanes je izročil vlado A1 o r u, za kte-rem. je šest kraljev sledilo, ki so narod izobraževali. Vsi so bili, kakor Oanes, v svojem spodnjem telesu riba.
Potem so vladali trije vladarji, ki so bili človeške podobe. Zadnjemu, ki mu je bilo ime Ksisutrus, prikaže se v sanjah sam bog ter mu razodene, da bo vse človeštvo zarad prevelikih pregreh s splošnim potopom pokončal, le njega pa hoče rešiti. Zato mu ukaže, naj si sezida veliko ladjo , na ktero naj potem beži s svojo rodbino ter naj vzame seboj od vsake vrsti živali po en par. Ko so se vode zopet vlegle, izide Ksisutrus iz ladje in vnovič sezida v potopu pokončani Babilon. Njegov sin A s ur je ustanovil asirsko državo, ktero je zapustil svojemu sinu Ninu.
Nin sklene vso Azijo svojej oblasti pridobiti. Najprej napove vojsko babilonskemu kralju, kterega premaga ter ga da z vso njegovo rodbino ubiti, deželo pa združi z Asirijo. Potem napade Farna, armenskega in medijskega kralja. Tudi njega premaga in ga z vso njegovo rodbino da na križ pribiti.
Ko je tako dve najmogočniši sosedni državi pridobil, mu je bilo lahko prisvojiti si vse maloazijatske, sirske in iranske dežele od sredozemnega morja pa noter do hindokuške gore. Ali še ni bil zadovoljen. Njegovej sili se je še zmiraj ustavljala Baktrija, stara domovina vseh indoevropejskih narodov.
Nin pelje proti njej strašno vojsko, kakoršne svet še ni videl.
Dva miljona pešcev, 210.000 konjikov in 60.000 bojnih vozov mora ž njim. Baktrijanci se junaško branijo, ali nazadnje se ne morejo več upirati tolikej sili, pa se umaknejo v glavno mesto Baktro, ki je bila ograjena z močnim zidom. Dolgo časa je Nin oblegal mesto. Y njegovem taborji je bil tudi vojaški poveljnik Men o n s svojo ženo Simiramido.
Simiramida je bila po asirski pravljici hči boginje Der-kete, ktera jo je po porodu položila na neko pusto skalo, da bi tako poginila, preden bi kdo za njo zvedel. Ali grlice, ki so ravno tam gnjezdile, usmilijo se zapuščenega otroka, , ga ogrevajo s svojimi peruti, a v kljunčku mu nosijo mleka in drobtinic, ki so jih nabrali pri ljudeh, ter tako otroka rešijo pogina. Pastirji zapazijo gnjezdo in najdejo v njem lepo žensko dete, ktero izroče nadgledniku kraljevih čed. Le-ta jo nazove golobico ali po asirski Simiramido, ter jo vzame za svojo hčerko. Ko dorase, ni bilo je lepše deklice od Simiramide, ki je s svojo lepoto že omenjenega poveljnika M en o na tako očarala, da jo vzame za svojo ženo. Ž njim je prišla pred Baktro, ktero je ravno asirska vojska oblegala.
Že je Nin mislil, da ne bode mogel mesta pridobiti. Tu zapazi Simiramida, da je mestni grad, ki je na zlo strmi skali stal, brez straže. Le-tje pelje sama malo krdelce okretnih vojakov, napade grad in ga predobi. Zdaj se mora tudi
Baktra pokoriti Asircem. Kralj da pogumno ženo pred se pripeljati in jo bogato obdaruje; ali tudi njega zaslepi njena lepota. Prosi torej Menona, naj mu jo pripusti. Ko pa poveljnik ne usliši prošnje svojega kralja, mu ženo po sili vzamejo, on pa se od žalosti sam prebode. Tako je Simi-ramida postala kraljica in je Ninu rodila sina Ninija. Enkrat prosi kralja, naj jej pusti pet dni vladati. Kralj jej željo izpolni, ali ona ga da prvi dan ubiti ter mu v Nini vi postavi velik spominek.
Simiramida je vladala odslej še celih 42 let mogočno in slavno. Ninivo, Babilon in druga mesta je polepšala z mnogimi krasnimi poslopji; z novimi prekopi je povečala rodovitnost zemlje; v povzdigo trgovine in obrtnije pa je ustanovila mnogo novih-mest. Ali ona je hotela svojej državi tudi novih dežel pridobiti. Pripoveduje se o njej , da je peljala vojsko v Libijo in Etijopijo, kjer pa ni imela sreče, kajti njene vojske so bile premagane, pa so morale nazaj v Azijo se umakniti. Vendar jo to ni zadrževalo, da zadnji čas svojega vladanja ne bi skušala osvojiti lepo in bogato Indijo. Da bi bila srečniša nego v Afriki, jo napade z vojsko , ki je štela 3 milj one peščev, 500.000 konjikov in 100.000 oroženih vozov; tudi ukaže 100.000 velblodov preobleči z volovskimi kožami, češ sovražniki bodo mislili, da ima toliko vojnih slonov. Indijanci pod svojim kraljem Strabrobatom so se tolikega števila slonov ustrašili in so jeli bežati; kmalu pa so zvijačo zapazili in kraljico v beg pognali. Veči del velike vojske je poginil daleč od svojega doma in le malo jih je ugledalo s svojo kraljico domače tla. Simiramida , ki je nek v tem boji dobila težko rano, izroči vlado svojemu sinu Niniju, ter kmalu potem umrje. Asirci pa so pravili, da ni umrla, { ampak da je kot golobica zletela v nebesa k boginji Derketi, svojej materi.
Nini j se je nasproti svojej junaškej materi popolnoma pomehkužil. Za vladanje se ni menil, niti pokazal se ni skoraj nikdar, ampak vedno je bil zaprt v gradu , kjer se zabavljal s svojimi ženami in dvorjani. Da bi se v oblasti obdržal, je leto za letom pri podjarmljenih narodih vojake nabiral in jih pri Ninivi zbiral. Pa tudi njegovi nasledniki niso bili bolji. Skrb za kraljestvo so prepustil svojim ministrom in vojaškim poveljnikom, sami pa so trosili v obilnosti posvetnih slasti davke premaganih ljudstev. Ni čuda, da je moč asirske države padala, a njena slava ginila. Yladi teh nevrednih naslednikov slavne Semiramide je storil konec Beletaras, nadzornik
kraljevih vrtov, ki je Beleja, poslednjega kralja te dinastije s prestola pahnil.
Po velikih domačih bojih je prišla na prestol nova vladarska rodovina, ki je zopet povzdignila moč asirskega kraljestva. Junaški kralji so osvojili vse dežele na sirskem obrežji ob sredozemnem morji, ter so tako pridobili za trgovino imenitna feničanska mesta.
Kralj Pul napade leta 773 pr. Kr. izraelsko in sirsko ali damascensko državo; ker mu pa le-te obljubite vprihodnjič davek plačevati, se ž njimi zopet pomiri. Ko so se 1. 740 pr. Kr. Izraelci združili z Damasceni zoper malo judejsko deželo, pozove judejski kralj Ahac Fulovega naslednika Tiglatpilesarja na pomoč.
Tiglatpilesar je željno čakal priložnosti, da si razširi svoje kraljestvo , zato pride z veseljem na pomoč ter si osvoji celo Sirijo in veči del izraelske dežele. Kar je bilo od-ličniših prebivalcev , vse odpelje seboj ter jih naseli daleč od njihove domovine ob hvalinskem morji. Ali tudi judejski kralj mu je moral priseči zvestobo, obljubiti letni davek, a v hramu Jekovinem postaviti podobo asirskega malika.
Sire uje asirskega gospodstva ob sirskem obrežji je obudilo pri egiptovskih kraljih opravičeni strah, da bi asirski vladarji ne prišli tudi v bogato Nilovo dolino. Zato so odslej vedno pomagali malim sosednim deželam , kadar so poskušale upreti se svojim novim gospodarjem. Kačunajoč na egiptovsko pomoč, ni hotel poslednji izraelski kralj Hozea več plačevati davka Tiglatpilesarjevemu nasledniku S aim a n as ar ju. Takoj je bila asirska vojska zopet v Palestini. Tri leta je oblegala glavno izraelsko mesto Samarijo, ki pade leta 722 pr. Kr. in ž njo izraelsko kraljestvo. Takrat so se tudi Feničani morali pokoriti Salmanasarju, le mesto Tir je ohranilo svojo svobodo nasproti Asircem, dasitudi so ga pet let oblegali.
Po Salmanasarju pride na asirski prestol njegov sin San-herib. Proti njemu se vzdignejo Judejci, ki so se zvezali z Egipčani. Ker so ob istem času tudi Babilonci ustali zoper Asirce, je Sanherib najprej nje upokoril, potem pa sklenil kaznovati Judejce in premagati Egipčane. Judejski kralj Hi-skija se njegove vojske, ki je mahoma pridrla v deželo, tako prestraši, da mu obljubi davek plačevati, ali nikakor mu neče izročiti Jeruzalema, ki ga je Sanherib zahteval, marveč se mu krepko ustavlja. Med tem ko je Sanherib z eno vojsko oblegal Jeruzalem, napadala je druga močno trdnjavo Peluzij na egiptovski meji. Ali to pot Asirci niso bili srečni. Strašna kuga
nastane v obeh taborjih ter grozno razsaja in pomori veči del vojske. Sanherib je bil primoran vrniti se nazaj v Asirijo, kjer sta ga kmalu potem dva njegovih sinov ubila. Ko to čuje Asarhadon, drugi Sanheribov sin in namestnik v Babilonu, prihiti z vojsko v Ninivo, si prilasti prestol, grde morilce pa zapodi iz dežele. Za Asarhadonom je vladal celih 21 let Sa-muges, za njim pa Sardanapal ali Sarak.
Sardanapal je postal zloglasen po svojem jako mehkužnem življenji. Živel je nek le med ženskami in ž njimi po ženski oblečen volno predel. Njegov namestnik v Babilonu je bil Nabopalasar, jako podvzeten mož, ki se mu je izneveril ter samega sebe oklical za neodvisnega vladarja Babilonije. Ž njim pa seje ob enem tudi Kiaksar, medijski kralj, vzdignil zoper asirsko gospodstvo. Zdaj se zdrami Sardanapal iz svojega mehkužnega življenja, izide s silno vojsko iz Ninive in večkrat srečno odbije napade združenih Medijancev in Babiloncev. Nazadnje pa se je moral le umakniti nasprotnikom v glavno mesto, kjer se je za močnim zidovjem dve leti branil. Tolažil se je tudi s staro pravljico, po kterej bi Niniva le takrat padla, kadar bi jej Tigrid postal sovražnik. Ali v tretjem letu je ta reka tako silno narasla, da so njeni deroči valovi spodkopali nekoliko zidu in ga podrli. Skozi ta predor planejo sovražniki v mesto in siga polasté. Ko je Sardanapal videl, da je vse zgubljeno, ukazal je narediti veliko gromado, na njo je spravil svoje žene, otroke in zaklade ter se ž njimi sežgal, da ne pade v roke svojim zmagovalcem. Tako je padla nekdaj mogočna Niniva leta 606 pr. Kr. Asirske dežele sta si Nabopalasar in Kiaksar med seboj razdelila. Zemlje, ki so ležale Tigridu na zahod, so spadale odslej Babiloniji, Medija pa si je prisvojila iransko planoto in zemljo na vzhodu reke Tigrida.
Komaj je Nabopalasar utemelil novo babilonsko kraljestvo, je moral peljati vojsko proti egiptovskemu kralju N eku. Že davnej so egiptovski kralji hrepeneli po deželah, ki leže od sredozemnega morja pa do Evfrata, ali dokler so vladali v Ninivi mogočni asirski kralji, bi takoj zapodili Egipčane nazaj v Afriko, če bi se pokazali na azijskih tleh. Zdaj pa, si je mislil Neko, bi bila najlepša priložnost, kajti novi babilonski kralj mu se ne bode mogel vpreti. Že je pridobil Palestino in se je bližal reki Evfratu. Tu ga je Nabo-palasarjev sin Nebukadnezar dočakal ter ga pri K ar kern išu leta 604 pr. Kr. užugal in pregnal v Egipet. Judejci, ki so se ravnokar udali Egipčanom , so se morali pokoriti novemu babilonskemu kralju. Večkrat so se hoteli zopet osvo-

hoditi ter se vzdigniti zoper Babilonce, ali vselej so bili premagani. Ko je pa Nebukadnezar (604—562) po očetovi smrti brez ovir zasedel prestol, storil je leta 586 konec judovskemu kraljestvu, razdjal Jeruzalem , Jude pa odpeljal v babilonsko sužnost.
Tudi F eni cija se je morala temu mogočnemu zmagovalcu udati, le Tir, ki je bil sezidan na otoku blizo obrežja, se je celih 13 let hrabro branil. Nazadnje so Babilonci sprevideli, da jim vse njihovo napenjanje nič ne pomaga, pa so se s Tirci mirno poravnali. Le-ti so po imenu pripozuali vrhovno babilonsko gospodstvo, ali zato so obdržali svoje kralje in popolno samoupravo.
Ko je Nebukadnezar vse dežele od Tigrida pa do sredo-zemnega morja svojemu žezlu podvrgel ter se utrdil na prestolu, proslavil je svoje vladanje po izgledu starih babilonskih kraljev z mogočnimi stavbami. Najprej je razširil in povečal glavno mesto Babilon, v kterem je dal sezidati že omenjeno novo kraljevo palačo in viseče vrtove. Le-te je dal napraviti svojej ženi Am iti na ljubo, ki je sredi mezopotamske nižine kot rojena gorjanka žalovala po domačih medijskih gorah. Napravil je tudi mnogo novih prekopov ter dal izkopati velikansko jezero, ki se je ob časih povodenj napolnil z vodo , ktero so potem ob velikej suši spuščali na suho polje sinearske nižine ter tako pospeševali njeno rodovitnost. Proti napadom severnih narodov, zlasti proti novo ustanovljenej medij skej državi je dal sezidati od Efrata do Tigrida 12 milj dolgi medijski zid, za zidom pa izkopati velik prekop.
Ali tudi babilonska moč in slava ste pod mehkužnimi in razuzdanimi Nebukadnezarjevimi nasledniki kmalu minuli. Poslednji kralj je bil N ab o ned. Takrat je C ir ustanovil mogočno perzijsko državo, ter v prednji Aziji narod za narodom spravil pod svoje žezlo. Prišel je red tudi na Babilon. Kralj se je zanašal na moč medijskega zidu in trdnjave glavnega mesta; ali Cir napelje za nekaj časa Evfrat v jezero, ki ga j« Nebukadnezar izkopal in se mesta polasti. Kralja N aboveda so vjeli in poslej umorili, Babilonija pa je postala h 538 pr. Kr. perzijska pokrajina.
Kakor o političnej zgodovini tako tudi o omiki Asircev in Babiloncev nimamo obširnih in zanesljivih poročil. Mnogo nam dandanes razjasnujejo spominki, ki se iz razvalin Ninive in Babilona izkopavajo. Asirci in Babilonci so imeli iste šege m isto vero. Oboževali so prirodo in prirodne moči. Solnce, v kterem so spoznali vse oživljajočo prirodno moč, so častili kot svojega največega boga Bela ali Bala, ki je bil gospod nebes
pa svetlobe in stvarnik vesoljnega sveta. Y boginji Meliti oboževali so tisto rodovitno moč, ki jo imate voda in zemlja. Kakor je bil Bal bog solnca, tako je bila njegova žena Melita boginja mesca. Tudi zvezde so častili kot posebne bogove niže vrste, kterim so pripisovali dobrodejne ali pa škodljive in hudobne moči. Iz oboževanja nebeških teles se je izcimilo kasneje češčenje ognja, v kterem so zapazili solncu podobne lastnosti, kakor n. pr. gorkoto in svetlobo.
Službo božjo so opravljali duhovniki, ki so bili v posebni stan ali kasto zbrani. Zvali so se Kaldej ci in sicer brž ko ne zato, ker se je v njih pleme kaldejsko najčištejše ohranilo , med tem ko so se ostali stanovi že jako rano pomešali z mnogoterimi drugimi narodi, ki so se iz vseh krajev prednje Azije naseljevali v velikih in bogatih mezopotamskih mestih. Ker so stari Babilonci oboževali zvezde, so mislili, da je mogoče po legi, vzhodu in zahodu zvezd oznanovati božjo voljo ter prerokovati prihodnjo človeško osodo. Zato so njihovi duhovniki jako marljivo opazovali zvezde, kar jim je vedno jasno nebo v mezopotamski planjavi posebno olajšalo. Tako se je razvilo zvezdoslovje, ktero so stari narodi tudi zvali kaldejsko znanost zato, ker so se Kaldejci prvi ž njo pečali. Daši babilonski duhovniki niso imeli daleko-gledov in drugih umetnih priprav dandanašnjih zvezdarjev, so vendar večkrat natanjko določili, kdaj bo solnce ali pa mesec mrknil. Zvezdoslovje je bilo uzrok, da so Kaldejci tudi v drugih znanostih, kakor n. pr. v matematiki jako napredovali. Iznajdli so tudi mero in vago, ktere koristne naprave so videli v Babilonu Feničani, ter jih potem daleč po ,svetu razširili.
Kaldejci so pisali s tako zvanim klinastimi pismenkami. Pismenke so se razlikovale po legi in po številu različno zvezanih klinov. V tej pisavi se je ohranilo mnog» napisov do današnjega dne in mogli bi si marsikaj razjasniti, ko bi znali starobabilonski in asirski jezik.
Razun duhovskega stanu ne nahajamo pri Babiloncih nobene druge kaste, ki bi kakih posebnih pravic v javnem življenji uživala. Kralj e vej s am o vladi se je moral ves narod enako pokoravati; le duhovniki so imeli kot svetniki neki upliv na kraljevo vladanje.
Že prej smo omenili, kako mehkužno razuzdano in požrešno se je živelo na dvoru asirskih in babilonskih kraljev. Ali bilo je tudi mnogo drugih bogatinov, ki so živeli po iz-gledu svojih vladarjev. Zato so bili Babilonci v starem veku daleč po svetu znani kot jako zapravljivi in nečimerni ljudje,

ki ljubijo sjajnost in nečedno življenje. Očetje so svoje hčere dajali tistemu, ki jim je največ za-nje ponujal, in kar so za lepe hčere skupili, dajali so potem grdim za doto. Mnogotere potrebe mestjanov so obudile razne obrtnije, med kterimi so posebno slovele lepe tkanine, dragocene preproge, prijetno dišeča mazila, prstani in razne rezbarije,
Največo umetnost so pokazali v stavbah, ki šobile veliki narodni spominki. Posebno so se odlikovali tempelj ni in kraljevi dvori, o kterih smo že prej govorili. Ker je v mezopotamski nižini pomanj kovalo kamna, zidali so z opeko, le podstava je bila po večem iz trdega kamna.
V sredi prednje-azijskih narodov ob rekah Evfrata in Tigrida, ob perzijskem zalivu je bila Mezopotamija že po svoji legi jako prikladna za trgovino, ki je bila ondi od nekdaj jako živahna. Kupčevalci raznih narodov so se shajali na sej mih mezopotamskih mest; priča temu so babilonski denar, mera in vaga , ki so se po vsem trgovskem svetu razširili ter so bili celo pri- zahodnih Grkih in Rimljanih znani.
Feničani.
Med Evfratom in sredozemnim morjem se razprostira zemlja jako raznovrstnega površja; rodovitna tla in gola puščava , doline in gore vrsté se druga za drugo. Dandanes se ves ta kraj zove Sirija in je del velicega turškega cesarstva. Y starem veku je bilo tu več manj ih samostalnih državic, med kterimi ste v zgodovini najimenitniši postali Fenicija in Palestina. Te deželi ste ležali ob vzhodnem obrežji sredozem-nega morja, ki se še dandanes zove sirsko obrežje. Severni del tega obrežja je spadal k starej sirskej državi, na srednjem obrežji je bila Fenicija, a njej na jugu do azijske meje se je razprostirala Palestina. Fenicija, ki se v svetem pismu zove nižina ali Kanaan, je bila deželica kakih 40 milj dolga in semtertje komaj miljo široka. Na zahodu jo obliva sredozemno morje, na vzhodu pa jo mejijo libanonske gore proti sirskemu svetu. Libanon, čigar posamezni vrhovi merijo 8000 do 9000 črevljev, je že v starem veku slovel zarad množine cedrovega drevja, ki daje posebno dober les za ladijevje. Razun cedrovih gozdov se nahaja na nižih libanonskih homcih, kjer je vroče podnebje,
mnogo lepih vinogradov in obilo južnega sadja, posebno murb in smokev, pa tudi palminih gozdov ne manjka; a pod gorskimi vrhovi, kjer je zrak hladen in že več drevja ne raste, so zelene planine z dobro pašo za drobnico zlasti za črne koze, ki se ondi v brezštevilnih čredah pasejo.
Ozka feničanska dežela, ki leži od le-teh gor do morja, je sicer precej rodovitna ali premalo je je, da bi mogla preživeti gosto ljudstvo ondotnih mest. Zato so se Feničani že v naj starejših časih poprijeli brodarstva ter se jeli pečati s trgovino in obrtnijo. Iz lepega lesa bogatih cedrovih gozdov so si iztesali ladje, ki so našle varno zavetje v mnogih zalivih feni-čanskega obrežja. Ker se v te zalive navadno izteka kaka reka brežnica z dobro vodo, si za ustanovljenje kupčijskega mesta ne moremo misliti pripravnišega kraja. Najimenitniša mesta so bila od juga proti Severju: Tir, Sidon, Berit, Bibel, AradinTripolj. Ta mesta so imela svojo popolno samoupravo, le proti napadom zunanjih sovražnikov so se združila med seboj v ožjo zvezo.
Feničani so skoraj edini narod, ki se ni proslavil z krvavimi vojskami, ampak je z deli uma in diana sebi pridobil večno slavo v zgodovini človeške omike. Zato ne bomo mnogo govorili o njihovih političnih zgodbah, marveč o daleč razširjenej trgovini, o njihovih obrtnijah in raznovrstnih znajd-bah. Pečaje se s temi stvarmi, so Feničani mirno živeli v svojej malej domovini ter so pri miru pustili svoje sosede, dokler ni njihovo bogastvo privabilo lakomnih zmagovalcev čez Libanon.
V najstarejših časih je bil Sidon prvo mesto v Feni-ciji; v njem je bilo takrat največ bogatih trgovcev in dobrih obrtnikov. Že ob času, ko so Jakobovi sinovi svojega brata Jožefa prodali egiptovskim trgovcem, si je egiptovska gospoda naročevala dragocenih oblačil in druzih izdelkov iz Sidona. Ali bogastvo tega mesta vabilo je tudi razbojniška plemena, zlasti Filistejce, da so večkrat prilomastili v Sidon ter si nagrabili obilnega plena. Zaradi tega so se jeli naj bogatejši prebivalci preseljevati v Tir, ki se že po svojej legi da bolje braniti proti napadom roparskih narodov, kajti sezidan je na malem otoku, ki zaklepa varni tirski zaton. Vsa trgovina je tako prešla iz Sidona v Tir , ki je čem dalje imenitniši postal, a Sidon je izgubil svojo staro slavo in nekdanje bogastvo. Odslej je bil Tir prvo feničansko mesto. To se je zgodilo na početku trinajstega stoletja pr. Kr. Najbolj je slovel Tir ob času Davida in Salomona pod svojim kraljem Hiram o m. Takrat je bil Tir najsijajniše mesto cele prednje Azije; veličastveni tem-
peljni in prekrasne palače so ga lepšale, a vtrjeno je bilo z močnim zidovjem. Hiram je okoli leta 1000 pr. Kr. sklenil s Salomonom prijateljsko zvezo ter mu poslal izurjenih zidarjev in tesarjev k zidanju Jehovinega tempeljna v Jeruzalemu. Salomon pa jeFeničanom dovolil, da so se smeli naseliti v njegovem kraljestvu kraj rudečega morja v mest Ela tu in Eziongeberu ter jim je tudi pripomogel k izdelovanju velicega brodovja*, s kterim so se Feničani in Izraelci skupaj odpeljali v O f i r ali Indijo, ter so tako tudi s to bogato deželo začeli jako koristno trgovino. Ko so pa v cvetočem mestu nastali domači prepiri in so za feničanskim bogastvom lakomni azijatski zmagovalci jeli z vso silo pritiskovati na mirne in delavne prebivalce, jel je tudi Tir hirati, in s tujo pomočjo se je za nekaj časa zopet Sidonska trgovina povzdignila , dokler ni macedonski kralj Aleksander veliki ustanovil v Egiptu novo mesto Aleksandrijo, ki je kupčijo cele Fenicije na se potegnila. Tako je Fenicija izgubila vso svojo staro slavo in trgovino, ki so jej mlajši narodi prevzeli.
Med mnogimi obrtnijami, s kterim so se Feničani pečali, bile so najimenitniše: Tkanje in barvanje volnene in platnene robe, narejanje stekla, izdelovanje dragocenih oblačil in mnogovrstne drobne lepotinein dragotine iz slonove kosti, zlata, srebra in druzih kovin. Tudi rude so znali prav dobro kopati, žgati in kovino liti. Sploh smemo reči, da je ni bilo obrtnije v tedanjem veku znane, s ktero bi se Feničani ne bili pečali; stari narodi pa so jim celó pripisovali iznajdbo teh obrtnij.
Tako so pravili o nekem psu, ki je ob morji škrlatovec razgrudil ter z rudečim gobcem k svojemu gospodu pritekel. Gospod, misle da pes krvavi, mu obriše gobec, da vidi rano; ali jako se začudi, ko ne more najti rane. Sledi dalje in najde razgrudeno školjko z škrlatasto barvo. Odslej so Feničani jeli loviti take školjke ter narejati iz njih v starem veku toliko čislani š k r 1 a t.
Kavno tako so nek tudi po naključji iznájdli steklo. Feničanski mornarji so si hoteli skuhati obed, a ker niso imeli kamna, da si napravijo ognjišče, vzamejo iz ladje več kosov solitra ter na njih zakurijo. Ali soliter se staja, se pomeša s peskom in pepelom ter se spremeni v tekočino, ki je ohlajena postala trda in prezirna. Tako so Feničani baje iznaidli steklo.
Verjetno je res, da je tako obrten narod, kakor je bil feničanski, mnoge stvari sam iznajdel; vendar pa je dokazano, da so se Feničani veči del obrtnij in umetnostij od drugih
narodov naučili, in da so jih potem doma le bolj dovršili. Gotovo je, da so se pri Asircih naučili tkanja, pri Babiloncih pa zvezdoslovja. Tudi so si pri trgovini posluževali babilonske mere in vage. V Egiptu so se naučili pisati in prej ko ne tudi steklo narejati, kajti že v jako starih časih so Egipčani izdelovali mnogovrstnega steklenega drobiža. Ker so pa Feničani bili edini azijatski narod , ki je na svojih trgovinskih potovanjih seznanil evropejske narode z vzhodno omiko , ni čuda, da so poslednji vse človeške iznajdbe njim pripisovali. Največo slavo so si toraj pridobili s tem, da so s trgovino tudi omiko razširjali med narodi.
Dasitudi so Feničani kupčevali po suhem z vsemi bogatimi zemljami prednje Azije, je vendar v zgodovini najime-nitniše njihovo brodarenje in trgovanje po sredozemnem morji, kajti pred njimi ga ni bilo naroda, ki bi se upal odplavati na ladiji po odprtem morji. Pa tudi Feničani so se s početka le blizu obrežja vozili ali pa so se peljali na bližnje otoke , ktere so mogli s svojim vidom doseči. Ko so se pa bolje seznanili z zvezdoslovjem, so se spustili v odprto morje, kjer jih je po dnevu vodilo solnce, a po noči migljajoče zvezde. Ali še jim je trebalo večkrat varnega zavetja, kadar je vihar nastal ter je bilo nebo oblačno. Tacega zavetja so našli v svojih naselbinah, kterih so imeli mnogo po vseh krajih sredo-zemnega morja. Glavni namen naselbin pa je bil kupčija. V naselbini živeči Feničani so sprejemali od domačih mornarjev stvari, ktere so potem ondotnim prebivalcem za pridelke njihove zemlje izmenjevali. Mornarji se tedaj niso trebali dolgo časa na istem mestu muditi, ampak so le pripeljano robo iz-ložili in zopet drugo naložili. Iz male naselbine so postala sčasom velika mesta , kjer se je čemdalje več Feničanov naselilo. Bazun trgovine pa so tudi notranje homatije, preoblju-denje v malej domačiji in silni navali tujih narodov pogostoma napotili Feničane, da zapusté svojo domovino ter se drugod naselijo. Prve take naselbine ustanovili so na otoku Cipru, na Kreti, na obrežji male Azije in odtod dalje proti Severju po otocih egejskega ali grškega morja. Ko so se pa Grki poprijeli prekmorske trgovine, morali so te naselbine zopet opustiti; zato je odslej postala trgovina z deželami se-verno-afrikanskega obrežja tem živejša. Od neštevilnih mest, ki so jih ondod ustanovili, so bila najimenitniša : U t i k a , Hadrumet, Hi p o, T u n i s, v e 1 ik i in maliLep-t i s in Kartagina. Na zahodnem obrežji severne Afrike so sami Tirjanci imeli okoli 300 naselbin. Za trgovino z Italijo
in staro Galijo so bile posebno važne naselbine na Siciliji in Sardiniji. Ali z nobeno deželo niso tako vspešno trgovali kakor s Španj olsko. Tu niso le posamezne naselbine ustanovili, ampak so celi jugozahodni del polotoka pod svojo oblast spravili. Ko so Feničani prvikrat v Španjolsko prijadrali , našli so zlata, srebra in druzih dragocenih kovin nek kakor prosto kamenje na površji zemlje ležati. Ondotni prebivalci so jim dajali za neko mero olja, steklenega lišpa in podobnega drobiža ravno toliko mero zlata in srebra, ker niso še poznali njihove vrednosti. Neki grški zgodovinar pravi, da so Feničani na svojem prvem potovanji v Španjolskej toliko srebra in zlata dobili, da niso mogli vsega na ladje spraviti ter so morali celó svoje posode in vse drugo orodje na ladjah iz srebra narediti. Razun množine dobrih kovin pa je Spanjolska imela tudi mnogo druzih pridelkov, ktere so Feničani v raznih deželah dobro prodajali. Že takrat je slovela njena ovčja volna; a ukusne morske jegulje in tune, ki so se ob španjolskem obrežji lovile, pošiljali so Feničani noter v Jeruzalem na trg. Iz tega vidimo, da Feničani niso trgovali le z domačimi svojimi pridelki, ampak da so povsod nakupovali vsega, kar bi drugod z dobičkom prodali. Tako so dobivali iz Afrike žita, slonovih kosti, kož, stekla in sužnjev; iz Mezopotamije, Indije in Kitajskega raznih tkanin in svile, korald, biserov in dragocenih kamnov; iz Arabije kadila in raznih dišav; iz Grške vina in lončevine. Ker so tudi s činom in jantarom kupčevali, ni neverjetno, da so se na svojih ladjah celó na Angleško in v današnjo Prusko vozili; ali mogoče je tudi, da so oboje od drugih narodov prekupovali. Gotovo je, da so se upali v atlantiško morje, dasitudi ne vemo, kako daleč so zahajali, kajti sami so jako malo o svojih potovanjih pripovedovali; bojé se, da jim ne bi drugi narodi sledili ter jim preoteli marsiktere dobre kupčije. Če jih je kdo prašal, kakšno je morje onkraj herkulovih stebrov (današnje gibral-tarske morske ožine), rekli so, da je plitko, s trstjem zaraščeno in tako blatno, da ni mogoče z ladjo dalje priti. Razun tega, so pravili, da se ondi nahajajo strašne morske zveri, in človek ni niti trenutek svojega življenja varen. Ko pa nekikrat Fe-ničan zapazi, da mu sledi rimska ladja, zavozi nalašč svojo v pesek, kjer ste se obe razbile. Feničanski mornarji, vajeni morskih nesreč, so se rešili, Rimljani pa so vsi poginili. Tako so Feničani umeli zatajiti koristne svoje trgovinske poti. Da bi pa od pridelkov, ki so jih po vsem takrat znanem svetu dobivali , tem večo korist imeli, predelovali so v brezštevilnih, svojih tvornicah razne surovine na mnogovrstne načine.
Občna zgodovina.	4
Kako umni mornarji so bili stari Feniöani, spričuje nam to, da so na stroške egiptovskega kralja Neka v početku 7. stoletja pr. Kr. oplovili Afriko. Odrinili so v rudečem morji, a vrnili so se skozi gaditansko (sedaj gibraltarsko) morsko ožino v sredozemno morje. Ali poročila o tem potovanji so se v starem veku skoraj popolnoma pozabila, tako da so morali Evropejci konec srednjega veka vnovič z velikim trudom iskati morske poti okoli Afrike.
Mnogi trdijo, da so Feniöani prvi novce kovali. No o tem velja to, kar smo o meri in vagi rekli. Kakor te naprave, tako so Feniöani tudi novce najprej pri Babiloncih videli; a spoznavši kako se s tem trgovina olajša, jeli so jih sami kovati ter so njihovo rabo pri zahodnih narodih vpeljali. To pa nam zopet spriöuje, kako so Feniöani, iskaje trgovinskih koristi, razširjevali med narodi razne naprave omikanih dežel in s tem omiko samo.
Tako si je mali feniöanski narod z obrtnijo in trgovino pridobil večno slavo v zgodovini človeštva; v malej ne posebno rodovitnej zemlji je postal gmotno (materijalno) in duševno eden najbogatejših narodov starega veka. Ali pri vseh ugodnih okolnostih, s kterimi ga je Bog obdaroval, bi nikdar ne bil ne tako slaven, ne tako bogat postal, akonebibil svoboden. Brez svobode bi mu nikdar ne bilo mogoče okoristiti se božjih darov.
Vsako mesto je imelo svojo popolno samoupravo. Vrhovno oblast v mestu je imel sicer nasledni kralj do smerti; ali njegova moč je bila omejena od večega in manjšega starešinstva in od narodne skupščine. V večem starešinstvu so bili odlični meščani in duhovniki, zastopani pa 300 poslancih, ki so izmed sebe volili odbor ali manjše starešinstvo od 30 udov. Kralj je moral v vseh rečeh prašati starešinstvo za svet; pa tudi sklepi starešinstva so dobili še le takrat postavno veljavo, če jih je potrdila narodna skupščina, ktere se je smel vsak polnoletni moški vdeležiti. Kralj je bil torej prvi državni uradnik, ki je spolno val voljo svojega naroda.
Svoje vere Feniöani niso s toliko skrbjo in natanjčnostjo razvili, kakor drugi vzhodni narodi. Oboževali so razne pri-rodne moči pod različnimi imeni. Y verskih šegah so pokazali krvavo surovost in mehkužno razuzdanost , ter je tako vera človeške strasti zbujala, mesto da jih zatira. In res je bilo življenje feničanskih trgovcev v vsakem obziru-jako ne-čednostno in razuzdano.
Najimenitniši bog je bil Bal, gospod nebes in zemlje. V njem so oboževali enako drugim prednje-azijatskim narodom solace in njegove dobrodejne moči. Častili so ga po višinah. Balova žena Ašera je bila boginja rodovitne narave; studenci, reke, jezera, drevesa so jej bili posebno posvečeni. Služili so jej z jako nečistimi dejanji. Ravno to boginjo so Sidonci imenovali As tar to ter jo častili kot boginjo vojske in mesca, a davali so jej nedolžne deklice. Posebni vojni bog vseh Fe-ničanov pa je bil Molo h, ob enem tudi bog ognja. Y njem so oboževali tisto moč v prirodi, ki vse stvarjenje zopet pokonča in pomori. Slikali so ga v človeški postavi z bikovo glavo. Vojsko, kugo, sušo, potrese in druge nesreče so pripisovali njegovej jezi. Da ga potolažijo, darovali so mu ob takih prilikah krvave žrtve , zlasti otroke prvorojence , in celó kraljeve sinove. V tem, ko se je žrtva položila v razbeljene roke železnega malika, zadoneli so bobnji in piščalke, da bi se ne slišal jok in stok umirajočih mladenčev. Imenitnišim bogovom so prištevali tudi M e 1 k a r t a, Balovega sina. Pravili so o njem, da je nekdaj živel v človeškej podobi med ljudmi, pod-učevaje jih v raznih znanostih in umetnostih. On sam je ustanovil več mest in je z mnogimi čudovitimi deli pokazal svojo nadčloveško moč. Tirjanci in mornarji so ga častili kot svojega varha. V Tiru so mu sezidali krasen tempelj, v kterem je bila njegova podoba iz samega čistega zlata vlita; mornarji pa so ga molili na gori Kalki. Kadarkoli so se memo nje peljali, priporočali so se mu za srečno potovanje.
Vse te bogove so Feničani častili tudi po svojih naselbinah, kjer so jim povsod lepe bogate tempeljne zidali; vendar so pa še na ptujem vedno ohranili neko posebno spoštovanje do svojih domačih malikov. Zato so jim iz daljnih krajev pošiljali bogatih darov, a ob velicih praznikih so mnogi potovali domu, da so zastopali svojo naselbino pri službah božjih, ki so se z velikimi slovesnostmi obhajali. Najbolj so slovelo svečanosti v Tiru, kamor je ob tacih praznikih dohajalo mnogo tisuč ljudi raznih narodov iz vseh krajev Azije in Afrike, celó Indijancev in Etijopcev ni manjkalo. Da so se takrat ob-drževali veliki letni sejmi, nam ni treba omeniti.
Zdaj pa moramo še povedati, kako so Feničani pod pri-tiskovanjem silnih zmagovalcev izgubili svojo svobodo a ž njo svoje blagostanje in bogastvo. Daši miroljubni so Feničani pokazali, kakor vsi svobodni narodi, veliko junaštvo, kadar je šlo za hrambo domovine.
Ko je S aim ana s ar razdjal izraelsko kraljestvo, je tudi Feničane prisilil, da so ga priznali za svojega gospodarja. Le
4.*
Tirjanci mu se nikakor niso hoteli udati, kljubu njegovemu žuganju, ter so se celih pet let hrabro branili v novem mestu na otoku, dasitudi jim je ponaanjkovalo vode in so jih Asirci okoli in okoli oblegali z mnogo večim številom bojnih ladij. Nazadnje so Asirci videli, da nič ne opravijo in se domu vrnejo, Tir pa se je v kratkem zopet povzdignil do svoje prejšnje moči in prejšnjega blagostanja.
Tudi babilonski kralj Nebukadnezar, ki je vso Fe-nicijo pridobil in prebivalce starega Tira odpeljal z Judejci v babilonsko sužnost, ni mogel proti novemu Tiru nič opraviti. Trinajst let so se Tirjanci hrabro branili, nazadnje pa so priznali po imenu vrhovno oblast Babiloncev, ali niso jim nobenega davka plačevali ter jim niso niti zdaj mestnih vrat odperli, marveč obdržali so svoje kralje in popolno samoupravo. Vedne vojske so pa sčasom tudi njihovo moč oslabile.
Babilonskej državi je sicer leta 538 pr. Kr. Cir konec storil, ali ž njo si je tudi njej pokorne dežele prisvojil in tako je Fenicija postala perzijska pokrajina. Ker je Cir s premaganimi narodi blago ravnal, niso Feničani ta novi jarem težko nosili, kajti plačevali so le neki mali davek, a ob vojskinem času so morali dajati Perzijancem neko število vojnih ladij; sicer pa so živeli po starej svojej navadi pod domačimi kralji. Trgovina ni nič škode trpela, marveč razširila se je celo po novih potih, ktere so jej prvi perzijanski vladarji odprli. Še le pod Kser ksem se je to stanje spremenilo. V težkih vojskah, ki so jih takrat Perzijanci začeli z Grki, morali so Feničani vedno več ladij in mornarjev dajati, ter so tako čem dalje bolj zanemarili trgovino, ki je prešla po malem v roka mogočnih naselbin in druzih narodov. Da se rešijo pogina, se Feničani nagovorjeni od Sidoncev pridružijo Egipčanom, ko so le-ti v četrtem stoletji pr. Kr. ustali zoper perzijansko vlado. Perzijanci so ustajo v obeh deželah kmalu zatrli, le Sidonci se nečejo udati. Sežgali so vse ladije, da bi nihče ne mogel zbežati. Neki grški knez Mentor, ki jim je z 4000 balonskih najemnikov služil, odpre vrata in izda mesto sovražnikom. Pa Sidonci se še ne predajo; rajši poginejo, nego da bi jim tujci v njihovej hiši ukazovali. Zapró torej žene in otroke v hiše in zažgd mesto, ki je do tal pogorelo, a ž njim 40.000 prebivalcev. Y malo letih je stal na pogorišču novi Sidon, ki je kmalu postal cveteče mesto, ali vso trgovino je med tem zopet Tir na se potegnil.
Ko je leta 333 pr. Kr. Aleksander veliki perzijsko državo osvojil, so ga vsa feničanska mesta dobrovoljno priznala za svojega novega gospodarja, edini Tir na otoku je
hotel kakor nekdaj obraniti svojo neodvisnost. Aleksander je vso svojo vojno moč poslal zoper trdovratno mesto in vendar ga je še le čez sedem mescev pridobil. Zdaj pa se je ojstro maščeval. Najpogumniše meščane je dal na križ pribiti, ostale pa je prodal v sužnost. Z ustanovljenjem mesta Aleksandrije na ustju reke Nila pp, je dal - celej Feniciji smerten udarec, kajti vsa trgovina sredozemnega morja je imela odslej ondi svoje središče, med tem ko so feničanska mesta postala pusta in prazna.
Kartaginci.
Od feničanskih naselbin je bila najimenitniša Kartagina na obrežji severne Afrike, ne daleč od sedanjega Tunisa. Sprva je obsegala le mestno okolico, sčasoma pa se njeni srčni in premeteni prebivalci polasté velikega afriškega primorja od male Sirte proti zahodu in vzhodu. Po vzhodnej jako peščenej pokrajini Sirtiki so pastirska afriška plemena pasla svoje črede, le ob morji, kjer je mnogo dobrih zatonov, stanovali so feničanski izseljenci po mestih, ki so stala jako na gosto drugo od druzega. Eodovitniši so bili južni in severni kraji, kjer se med goratim svetom razprostira tudi ravDO polje, ki je bilo jako marljivo obdelano.
Kartagina, glavno mesto cele dežele, je stala na polotoku; morje jo je torej od treh strani obdajalo, proti notranji zemlji pa jo je branilo trojno zidovje. Imela je dve luki, manjo notranjo za vojno, a večo zunanjo za kupčijsko ladivje. Ob času svoje največe slave je štela kacih 700.000 prebivalcev. Okoli mesta so se razprostirali gozdiči s krasnimi oljkami in pomarančami, med kterimi so se belile lepe pristave bogatih kartaginskih trgovcev. Druga imenitniša mesta so bila: Utika, Hadrumet, Mali Leptis, Tapsus.
Najprej so se v dvanajstem stoletju pr. Kr. le-tu Si-donci naselili ter sezidali malo pa trdno mestice Birso, kjer so začeli jako vspešno trgovino z afrikanskimi narodi. Ko so pa v Tiru nastale velike domače homatije, zapustilo je mnogo najodličniših družin svojo nemirno očetnjavo terustanové okoli 1. 814 pr. Kr. pod staro sidonsko Birso novo mesto Kartagino. Politične nemire v Tiru je tadaj provzročil Etbal, Astartin veliki duhoven. Le-ta je zadušil zadnjega Hiramovega
naslednika, ter je s pomočjo svoje stranke sam prevzel vlado, ki jo je potem izročil svojemu siuu. Etbalov vnuk Muton' zapusti po svojej smer ti sinčeka Pigmaliona in hčerko E lis o ali Didono ter je želel, da bi oba skupaj vladala, a Didona, da naj vzame za moža svojega strica Siharbaia, velikega duhovnika v tempeljnu boga Melkarta. Ker je bil Pigmalion še maloleten, kraljeval je v njegovem imenu Sihar-bal. Ko je pa Pigmalion dorasel, je po želji naroda sam prevzel kraljestvo in umoril svojega strica, da bi se polastil njegovih zakladov. To je Didono tako zlo žalilo, da je Tir zapustila. Ž njo so se odpeljale najodličniše in najbogatejše tirske rodbine, ki niso hotele ostati pod vlado kralja morivca, in se naselijo v severnej Afriki blizo stare tirske naselbine TJtike. Tu kupi Didona od libijskega kralja toliko zemlje, kolikor bi je z volovsko kožo obsegla. Na to razreže kožo v tanjka jermena in ž njimi oklene kraj male sidonske Birse velik prostor, na kterem sezida novi grad. Krog grada nastalo je kmalu veliko mesto Kartagina. Libijski kralj se je s početka zlo jezil nad tako zvijačo, ali Didona ga je umela z lepimi besedami potolažiti in ga je celó s svojo lepoto tako začarala, da so v njo zaljubi ter jo hoče v zakon vzeti. Didona ženitbine ponudbe ne sprejme, ker je po smrti svojega prvega moža obljubila, da se ne bo nikdar več možila. Kralj jej žuga, da bo dal grad in vsa druga poslopja podreti, če ga ne osreči s svojo ljubeznijo. Ali Didona , ki neče obljube prelomiti, zgrabi v pričo prosilcev bodalo in si ga zasadi v srce. Kralj se čudi tolikej stalnosti odlične ženske, pa pusti naselnikom prodano zemljo.
Lega novega mesta je bila za trgovino izvrstna in iz male naselbine zrase kmalu veliko mesto in mogočna država.
Ko so čemdalje žalostniši časi prihajali nad nekdaj svobodno in cvetečo Fenicijo , zapuščalo je zmiraj veče število bogatih trgovcev in marljivih obrtnikov nesrečno očetnjavo in si poišče novi dom v daleč raztresenih naselbinah zlasti v Kartagini. Kakor je Fenicija padala, tako je rasla Kartagina. Kmalu si je mogočno Didodino mesto prisvojilo vse nekdaj svobodne naselbine Feničanov v zahodnem sredozemnem morji, pa je tudi že sama odpravljala nove naselbine v Sardinijo, Sicilijo, na balearske otoke, zlasti pa na Španjol-sko. Domača feničanska mesta, ki so pod težkim perzijskim jarmom popolnoma oslabela ter izgubila vso svojo pomorsko silo, niso mogla braniti svojih starih naselbin in tako so jim Kartaginci prevzeli vso oblast v zahodnem sredozemnem morji in na atlantskem oceanu.
Kakor so nekdaj Grki spodrinili Feničane iz egejskega morja, tako so zdaj njihove naselbine v Siciliji in dolnji Italiji hoteli Kartagincem vzeti njihovo jako bogato kupčijo v italijanskih pokrajinah. Kartaginci so jasno sprevideli, da bi jim Grki z Italijo oteli po malem tudi trgovino z drugimi zemljami ob sredozemnem morji, ter bi oni potem propali, kakor njihova domovina Fenicija. Zato so vse sile napeli, da bi Grkom vzeli njihova mesta na Siciliji, ter se tako polastili celega otoka; kajti dobro so vedeli, da se bodo potem lahko merili z vsakim, ki bi hotel njihovej kupčiji v Italiji škodo delati. Začele so se tedaj dolgoletne vojske na Siciliji med Kartaginci in grškimi Sirakuzanci, ki so vladali nad vzhodnim delom otoka. Ko so pa v več stoletnih vojskah (od 480—275 pr. Kr.) Grki jeli pešati, pridejo jim Rimljani na pomoč. Zdaj se vnemajo strašne vojske med le-tem juna-naškim narodom in Kartaginci, ki so kmalu spoznali, da jim gre za življenje. Pokazali so izredno pogumnost in redko junaštvo v mnogih krvavih bojih, ali nazadnje so le podlegli treznim in žilavim sinovom mladega Rima. Več o teh bojih, ki so do tal raz djali Didonin grad ter izbrisali ime Karta-gincev iz vrste živečih narodov, bomo povedali v rimskej zgodovini.
O veri in omiki Kartagincev ne bomo govorili, kajti v tem so se popolnoma vjemali s Feničani. Da so kot mlajši zarod marsikaj izvršili, zlasti pri trgovini, obrtniji in umetnostih, to se samo po sebi umeje. Omeniti moramo le to, da so imeli tudi precej obširno književnost, ktere ne nahajamo pri Feničanih, ki pa tudi niso bili čisto brez knjig.
Vladina oblika je bila po vsem podobna ustavam posameznih feničanskih mest. Dva kralja ali sufeta, ki imata vrhovno oblast, sta omejena od starešinstva in od narodne skupščine. Le to je v Kartagini novo, da se vsa dežela in vse naselbine morajo pokoriti poglavarstvu glavnega mesta.
Vidimo iz vsega, da so Kartaginci v zgodovini novejše dobe starega veka to, kar so Feničani v njegovej starejše) dobi. Zatoraj je zgodovina Kartagincev prav za prav le nadaljevanje feničanske zgodovine.
Izraelci.
Južno od Fenicije do sueškega medmorja, med sredo-zemnim morjem in sirsko-arabsko puščavo se je razprostirala. Palestina, nekdaj tudi Kanaan imenovana. Kakor v sirskih deželah sploh, tako je tudi v Palestini zemlja zdaj gorata, zdaj ravna; zdaj gola pustinja, zdaj zopet rodovitno polje. Od severja proti jugu teče skozi vso deželo najimenitniša reka Jordan. Ta reka izvira na gori Hermonu, teče v svojem gornjem teku skoz malo in blatno jezerce Merom, ki se poleti navadno posuši; konča v genezaretskem jezeru svoj srednji tek in se potem v svojem dolnjem teku vije med jako rodovitnim poljem do mrtvega morja.
Genezaretsko jezero, ki leži 700 črevljev pod površjem sredozemnega morja, ima po svojej nizkej legi jako toplo podnebje in je najlepši kraj v celej deželi. Tu se je Zveličar najrajše mudil; tu je bila tudi domovina njegovih najmilejših učenikov, kakor Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. Med najlepše palestinske kraje spadala je tudi jerihonska okolica ob reki Jordanu, ne daleč od mrtvega morja. Nekdaj je slovela po svojih prelepih vrtovih, palmovih gozdičih in krasnih gradičih. Za nas pa je ta lepi kraj še posebno zato jako imeniten, ker je tu sv. Janez Kristusa krstil. Dandanes je tu vse pusto in zapuščeno, le mnoge podrtine pričajo o nekdanjej slavi. Sploh v Palestini ni več videti tiste obilnosti in tistega bogastva zemeljskih pridelkov, o kterem nam sveto pismo pripoveduje. Vzrok temu so Arapi, a še več Turki, ki so s svojim surovim gospodarstvom vse nekdaj bogate dežele starih omikanih narodov premenili v gole puščave.
Mrtvo morje, v ktero se Jordan izliva, je imenitno zlasti po svojej jako nizkej legi, namreč 1235 črevljev pod sredozemnim morjem; kajti tako globocega preloma zemeljskega površja ni več na celem svetu. Iz njegove vode se večkrat izparuje jako gosta megla, ki vse stvari blizu morja z neko slano skorjo pokrije. To morje je v zgodovinskej dobi zalilo lepo sidim sko d olino, ki se je zelenila z dobrimi pašniki ob njegovem južnem obrežji.
Zemlja na vzhodu reke Jordana se je zvala Pereja in ni bila nič kaj rodovitna. Izraelci, ki so se tod naselili, morali so se vedno le z živinorejo pečati, kajti pusta tla se, niso dala preorati v žitno polje.
Najgostejše naseljen je bil svet med Jordanom in sredozemnim morjem. Ta del Palestine se je ob Kristusovem času
delil na tri pokrajine, namreč na Galilejo na Severji, Samarijo v sredi in Judejo na jugu. Najimenitniša mesta v Judeji so bila: Gaza, staro filistejsko mesto, koder so nekdaj hodile karavane iz sirskih dežel v Egipet; blizo morja dobro vtrjeno mesto Askalon in malo dalje na Severji Jope. V sredi pokrajine je bil Hebron, imeniten zarad grobov očakov Abrahama, Izaka in Jakoba; malo mestice Betlehem kot rojstni kraj Kristusov in Jeruzalem, glavno mesto Palestine.
Jeruzalem je stal na visokem skalovji, kterega sta obdajala potoka Kidronin Gihon kakor kakšen polotok; nad potokoma pa so viseli strmi propadi ter so branili mesto od treh strani proti navalom sovražnikov, med tem ko je bilo na severnej strani vtrjeno z močnim zidovjem. Notranje mesto se je delilo na štiri dela, od kterih sta bila dva na Severji: Akra in Bezeta (ali novo mesto), in dva na jugu: Sions kraljevim dvorom in Morij o, kjer je stal Salomonov tempelj.
Tempelj v Jeruzalemu je bil okoli in okoli obdan od dveh dvorišč; od zunanjega, kjer se je ljudstvo zbiralo in od notranjega za duhovnika. Na notranjem dvorišču je stal oltar za krvave daritve, deset kotlov, v kterih so se žrtve prale, in velikansk kotel ali tako z vano bronasto morje, v kterem so se duhovniki po darovanji umivali. Sam tempelj pa se je delil: v pokrito predvorje, v svetišče, kjer je bil oltar za nekrvave daritve, zlata miza za kruh in na vsakej strani pet zlatih sedmoročnatih svečnikov, a v najsvetejše, kjer je stala skrinja zaveze. Y pokritem predvorji, v svetišči in v najsvetejšem je bilo vse (pod , strop in stene) obloženo z zlatimi ploščami.
Jeruzalemu na vzhod, onkraj josafatove doline, po kterej teče potokKidron, se vzdiguje oljska gora; a pod goro je grob blažene device Marije ingetsemanski vrt, kjer je Juda Zveličarja izdal.
Judajski pokrajini so tudi prištevali že omenjeno mesto Jeriho in Silo, kjer je stanoval veliki duhovnik, dokler se ni pod kraljem Davidom z zavezno skrinjo preselil na Morijo.
Y	Samariji sta bila najimenitniša mesta: Samarija glavno mesto, in Sihem, središče izraelskih malikovalcev.
V	Galileji moramo omeniti: Kano, kjer je bil Jezus na ženitvanji in Nazaret, kjer je svojo mladost preživel.
Prebivalci palestinski so se pečali z živinorejo pa s poljedelstvom. Pridelali so največ žita, vina, južnega sadja, olja in medu.
V tej deželi se je okoli leta 2000 pr. Kr. naselil narod, ki je sredi malikovalskih narodov skozi celi stari vek edini ohranil vero v pravega Boga.
Med tem, ko je ves svet oboževal prirodne moči in nebeška telesa, molilo je malo pastirsko ljudstvo semitskega plemena v Mezopotamiji enega edin ega Boga Jehovo, stvarnika nebes in zemlje in vseh stvari. Na Jehovino povelje je zapustil Abraham, očak tega pastirskega naroda, s svojimi čredami, hlapci in deklami ter z Lotom, sinom svojega brata, domače pašnike in se naselil v Kanaanu, kjer so dalje pa-stirjevali. Prejšnji prebivalci te dežele so jih imenovali Hebrejce t. j. iz onega kraja (reke Evfrata) došle ptujce. Ko je Abrahamu njegova prava žena Sara v visokej starosti porodila Izaka, zapodi svojega sina Izmaela, ki ga je imel z deklo Hagaro, v puščavo, kjer je postal oče arabskega naroda. Izak se je oženil z Bebeko, ki mu je rodila dva sina, Ezava in Jakoba. Ezav postane lovec, Jakob pa je rajše živino pasel. Vsled materine zvijače imenuje Izak proti obstoječi navadi mlajšega sina Jakoba za svojega dediča in glavarja svojega rodu ; le-ta paje moral mnogo let pri stricu Labanu služiti, preden je dobil svojo dedščino. Za pridno in zvesto službovanje mu je Laban dal dve svoji hčeri, Leo in Rahel v zakon in za doto mnogo živine. Med tem, ko se je Jakob držal svojega rodu, se je Ezav ženil z hčermi on-dotnih malikovalcev ter je postal začetnik edomitskega razroda.
Jakob je imel dvanajst sinov, ali naj draži mu je bil Jožef, kterega mu je rodila ljubljena Rahel. To je ostale sinove tako razjezilo, da prodajo brata egiptovskim trgovcem. V Egiptu je Jožef čednostno živel ter je stanovitno premagal vse grešne skušnjave; zato mu je Bog dal srečo in modrost. Ker je znal posebno dobro sanje razlagati, povzdignil ga je Kralj Hiksov, ki so tačas vladali nad Egiptom, za svojega prvega svetovalca. Z modrimi svojimi napravami je obvaroval deželo lakote ali ob enem je tudi povečal in vtrdil kraljevo moč. Zato je kralj privolil, da se oče in bratje njegovi preselijo v Egipet, kjer jim je prepustil travnato pokrajino G o s e n. Po Jakobu, ki se je s pridevkom imenoval tudi Izrael t.j. bogoborec, so se odslej vsi Hebrejci zvali Izraelci. Bivali so 530 let v Egiptu. Dokler so Hiksi vladali, godilo se jim je dobro; ko so pa domači kralji po celej egiptovskej deželi znova oblast dobili, jeli so Izraelce hudo zatirati, kajti bali so se jih kot zaveznikov ravnokar pregnanih Hiksov. Ker so se
pri vsem zatiranji le še množili, jim Farao ukaže, da morajo vsako novorojeno moško dete takoj v Nilu utopiti.
Tudi Mo z es M bil po tej postavi poginil, da ga ni čudno naključje otelo grozečih valov. Že ga je mati položila kraj brega v trstje; tu pride kraljeva hči s svojimi deklami, se usmili lepega deteta, ga vzame k sebi na dvor, ga odgoji ter ga da potem po duhovnikih v vseh znanostih podučiti. V svojem štirdesetem letu ubije Egipčana, ki je nekega Izraelca na tlaki nečloveško trpinčil, potem pa zbeži v arabsko puščavo. Na Božje povelje se vrne v Egipet, da pelje Izraelce iz dežele; ali Farao jim ne da iti ter jim čemdalje težavniša dela nalaga. Še le po hudih nadlogah, ki jih je Bog nad Egipet poslal, jih Farao pusti; ko je pa skušal jih od rudečega morja zopet nazaj zapoditi, utopi se z vso svojo vojsko v morskih valovih. Tako sta Mozes in njegov brat Aron osvobodila svoj narod, ki je takrat štel tri miljone duš.
Pri vsem zatiranji pa so se Izraelci v bogatem Egiptu jako popačili in omehkužili, tudi so kraj Jehove jeli častiti egiptovske malike. Zato jih je Mozes štirdeset let vodil po puščavi, da obudi v njih zopet čisto staro vero, ter da jih privadi čednostnega in treznega življenja, preden se vrnejo v obljubljeno deželo svojih očakov. Tu v puščavi, na gori Si-naji je dal Mozes Izraelcem deset Božjih zapovedi, po kterih so morali odslej živeti ter si urediti novo državo v Kanaanu.
Mozesove postave so tako dovršene, da se ž njimi niti zakoni najizvrstniših postavodajalcev ne morejo meriti; le krščanski nauk, kteremu so one pot pripravljale, jih presega. Mozesovim postavam se imajo Izraelci zahvaliti, da so mogli ohraniti svojo vero in narodnost skoz celi stari vek, ter da je njihova vera po zgubi državne in narodne samostalnosti celó do današnjega dneva nespremenjena ostala. Y tem je izraelski narod edini v celej zgodovini.
Podlaga Mozesovim postavam je vera v enega edinega Boga. Vse javno in domače življenje se je moralo tako uravnati , da se je ta vera čista ohranila. Zato ste se pa verska in državna oblika vse drugače med seboj zvezali, nego pri ostalih vzhodnih narodih. Vrhovni in edini vladar nad celo deželo je Bog Jehova sam; starešine dvanajsterih rodov vladajo le v njegovem imenu.
Duhovništvo, za ktero je Mozes odločil Levi jev rod, je moralo paziti, da se starešine drž0 božjih postav, ter jim morajo vedno s svojim sovetom pomagati. Službo božjo so opravljali Leviti iz rodbine Aronove, ostali so jim pri duhovnih opravilih stregli, ali pa so opravljali službo učiteljev,
sodnikov, zdravnikov in druzih državnih uradnikov po celi deželi. Ko se je pozneje kanaanska dežela razdelila na dvanajst delov, ni Levijev rod nobenega dela dobil; zato se je pa Jožefov razdelil na dvoje, na Elrajmove in Manasove naslednike. Tako je Mozes sicer ustanovil tudi pri Izraelcih posebno kasto duhovnikov, ali le-ti se niso povzdigovali nad ostalim narodom, kakor v Indiji ali v Egiptu, kjer je duhovski stan pripravil narod ob svobodo ter ga potem pahnil za vso prihodnost v naj-žalostnišo telesno in duševno sužnost; marveč izraelski Leviti so ostali v najoži zvezi z narodom, ki jim je dajal desetino svojih pridelkov, da so se tem lože posvetili edino le božji, državni in narodovi službi. Mozes je dobro vedel, da le svoboden narod je močen in čednosten; zato ni hotel stanovske razlike v narodu, ter je ukazal, da se ima obljubljena dežela razdeliti enako med vse Izraelce; a da se v prihodnjič ne bi iz bogatašev izcimilo kako mogočno plemstvo, mora se razdelitev vsakih 49 let zopet ponoviti. Kdor si je med tem novih zemljišč pridobil, mora jih takrat povrniti prvotnim posestnikom. Za domače življenje je dal polno lepih naukov, ki so narod napeljevali na čednostno, pobožno in pošteno življenje. Tudi je zapovedal, da se narod v obljubljeni deželi mora poprijeti poljedelstva, v kterem je videl najbolje sredstvo k veči omiki. V bogoslužji ni bilo nikjer sledu tistim poganskim obredom, ki so v človeku budili nečiste strasti in grešna poželjenja; marveč vsako najmanjše duhovno opravilo je imelo namen oplemeniti in izvršiti človeško dušo. Da se pa narod ne popači v občevanji z malikovalskimi narodi, je prepovedal Mozes trgovino s tujimi narodi in ženitev z hčermi poganskih staršev. Tudi vpodobljevati svojega Boga je bilo Izraelcem ojstro prepovedano, kajti mogli bi sčasoma začeti podobo samo moliti, ter po malem pozabiti pravega Boga. Da se pa narod v svojej veri večkrat utrjuje, vpeljal je Mozes sobote in druge praznike kot dneve počitka, ob kte-rih se je vsakdo moral vzdrževati posvetnih del, ter se edino le z Bogom pečati.
8 temi postavami je Mozes svoj narod očistil egiptovskih razvad ter jih pripravil za viši poklic , ki so ga imeli izvršiti v obljubljenej deželi, ktere Mozes sam ni videl, kajti prehitela ga je smrt okoli leta 1480 pr. Kr.
Po njegovem naročilu je Jožu a peljal Izraelce dalje v Kanaan, kjer so takrat živela razna semitska plemena. S temi so zdaj Izraelci začeli krvave boje. Kanaaničani so se hrabro branili, ali poslednjič so jih po štirdesetletnem bivanji v puščavi utrjeni Izraelci le premagali. Mnogo mest so do
tal razđjali, a kar je bilo v njih živega, bodi si človek ali žival, vse so z mečem pokončali. Tako nektera plemena popolnem zatrli. Ali še preden so izvršili Mozesovo povelje, da se morajo vsi Kanaaničani pokončati, jeli so po vsej sili zahtevati razdelitev zemljišč, v ktero je Jozua moral privoliti.
Vsa dežela se je zdaj razdelila po številu izraelskih rodov n a dvanajst enakih pokrajin. Vsaka pokrajina je imela za se popolno samoupravo, a vse skupaj so se imele združiti v mogočno zavezno državo.
Kmalu so Izraelci pozabili Mozesovih sovetov. Nekteri rodovi, nagnjeni k malikovalstvu, so jeli opuščati Jehovino službo, ter niso več marali za narodno edinstvo. Hodili so svoje pote, a večkrat so se celó združili z malikovalci. Ta domači razpor so zapazili takoj še svobodni kanaanski razrodi, med kterimi so bili najsilniši Medijaničani, Amoničaniin Filistejci. Znova poprimejo za orožje ter neprenehoma napadajo Izraelce, da bi jim zopet vzeli izgubljena zemljišča. Tu se je pokazalo, kolika nesreča za narod je domača nesloga. Izraelci, kterim so se prej najmočnejša mesta morala udati, so zdaj večkrat mala plemena užugala, kajti ni jim se več cel narod v bran postavil, ampak vsak rod se je moral sam braniti, a včasih niti v enem rodu ni bilo ediustva. Ko je tako rod za rodom padel pod tujo oblast, probudi sovražnikova sila zopet narodno zavest v pogumnih junakih. Le-ti zbirajo okoli sebe za svobodo domovine navdušene vojščake ter jih peljejo od zmage do zmage. Uspešniše je njihovo vojevanje, več Izraelcev je pribežalo pod njihovo brambo. Slava njihova pa s končano vojsko ni minula, marveč tisti, s kterimi so zunanje sovražnike premagali, so je tudi ob času miru izvolili za svoje varhe. Njih so odslej p opraševali za sovet, pred njimi so reševali svoje domače prepire in pravde. Zvali so jih šo-fetim ali sodnike. Takih sodnikov je bilo s početka več ob enem v raznih pokrajinah, sčasoma pa je postal en sam imeniten mož sodnik celega naroda. Tako so sodniki po malem zopet zedinili prej razcepljeni narod. Čas, v kterem so v Palestini sodniki vladali, se zove junaška doba izraelskega naroda ali tudi doba sodnikov (od 1. 1500—1095 pr. Kr.) Med znanimi junaki so se razen Jožu e najbolj odlikovali Gideon, Jefta pa Simson. Nazadnje je bil veliki duhovnik Eli imenovan za sodnika celega naroda, kar je bilo proti zakonu Mozesovemu, ki ni hotel duhovne in posvetne oblasti združiti. Kakor za kazen za ta prelom zakona so ravno takrat zopet prišle nove nadloge čez Izraelce.
Filistejci so znova prihrumeli v zemljo, premagajo Izraelce in jim celó zavezno skrinjo vzamejo. Ko Eli to Suje, pade od strahu znak prek stola in si zlomi vrat. Vsa dežela na zahodu Jordana se je morala zdaj svojim sovražnikom pokoriti , jim vse orožje izročiti in davek plačevati. Zdaj pa je tudi prebivalcem onkraj reke pretila ista nevarnost od Amo-ničanov. Tu se postavi pogumen mož Benjaminovega rodu, Saul po imenu, na čelo naroda, ga pelje v boj, zmaga slavno nad Amalekičani, a potem začne srečno vojevati proti Filistejcem. Zraven Saula si je pridobil za povzdigo izraelskega naroda skoraj še večo zaslugo Samuel. Le-ta pobožen , poSten in jako bistroumen mož, ki je po Eliji postal sodnik in veliki duhovnik, je znal v svojem ljudstvu zopet obuditi narodno zavest, vero v pravega Boga in spoštovanje Mozesovih postav. Da se pa narod v veri bolj utrdi, ustanovil je znova stare preroške šole, v kterih se je izraelska mladina v postavah, v govorništvu, v glasbi in v pesništvu podučevala. V teh šolah so se odgojili mnogi za vero, svobodo in čednost navdušeni govorniki, ki se v sv. pismu zovejo preroki. Daši niso bili nikaki duhovniki, imajo vendar največi zaslugo za pravo vero, ktero so proti istim kraljem z naj-večim pogumom branili.
Ko so Izraelci sprevideli veliko korist dobrega voditelja, bali so se, da bi se po Samuelovej smrti narod zopet ne razcepil ter bi potem sovražniki novo moč pridobili; zato ga prosijo, naj jim pokaže moža, kterega bi si po izgledu sosednih narodov za kralja izvolili. Sivi starček si na vso moč prizadeva , da bi jih odvrnil od te misli, ki je proti postavi, po kterej je Bog sam edini izraelski kralj. Ker pa le ne odjenjajo, pomazili Saula, ki se je skazal junaka v boji zoper Amoničane in Filistejce, za kralja (okoli leta 1080 pr. Kr.).
Saul je bil izvrsten mož ter hraber in umen vojvoda; ali kralju je treba tudi drugih zmožnosti, kterih pa on ni imel. Najprej se je zameril duhovništvu, ker ni maral za Mozesove postave ter je hodil vedno le svoje pota. Vojska mu je bila nad vse, na njo je opiral vso svojo moč. Ko je pa celó sam za svoj narod Bogu daroval in ker po zmagi čez Amalekičane ni pokončal vsega plena, kakor mu je Samuel ukazal, odvrne se le-ta od njega in pomazili skrivaj mladega Davida iz ju-dovega rodu za kralja.. David, ki je bil prerok in pesnik ob enem, se je že večkrat skazal pogumnega junaka ter je bil iz vsega srca udan pravemu Bogu in njegovim zapovedim. Saul ga je že zarad slave, ktero si je v boji zoper Filistejce pridobil, zavidal; ko je pa videl, da narod z njegovim vladanjem
ni več zadovoljen ter da se mnogi obračajo k Davidu kot svojemu prihodnjemu kralju , jel ga je preganjati in zalezovati, kjer ga je le mogel. David je moral nazadnje pred vednimi nevarnostmi iz dežele bežati, in je za nekaj časa s svojimi tovarši šel celó v službo k Filistejcem.
Zdaj je vojna sreča Izraelce zopet zapustila, a Saul se po zgubljenej vojski zoper Filistejce z lastnim mečem usmrti. Judov in Benjaminov rod, ki sta pravo vero najbolj ohranila, sta takoj priznala Davida za kralja, ki je osem let vladal v Hebronu, plačevaje davek Filistejcem. Cel ta čas so se mu ostali rodovi pod Šaulovim sinom Izbozetom krepko upirali. Še le, ko se je Izbozetu izneveril njegov prvi vojvoda Abner, odločila se je po malem velika večina naroda za Davida, ki je dal vse moške potomce Saulove pokončati.
Davidovo vladanje je najslavniša doba izraelske zgodovine. V srečnih bojih je premagal vse bližnje razrode , zatare moč Filistejcev za vselej in razširi svoje kraljestvo na vse strani. Tako se polasti tudi bogate trgovine po zahodnej Aziji; kajti podložne so mu bile pokrajine od Elata in Eziongebra ob ru-dečem morji do Tapsaka na spodnjem Evfratu; Damask je bil v njegovej oblasti in Tir v prijateljskej zvezi. Ko je tako moč Izraelcev proti zunanjim državam utrdil, skušal je tudi domače razmere urediti. Da pomore narodu do večega ma-terijalnega (telesnega) blagostanja, podpiral je na vso moč obrtnijo in trgovino , ktere so se Izraelci še le zdaj poprijeli. Državno upravo je uredil umno in pošteno, ne gledá na povečanje kraljeve samovlade, ampak edino le na korist naroda svojega. Ysacemu rodu je pustil popolno samoupravo; vojske je izročil le najizvrstnišim in najbolj skušenim vojvodom, ki so svoje zmožnosti že dejansko pokazali; dohodke in stroške državne pa je imel vedno v najboljem redu. Y goratej pokrajini Benjaminovega rodu je sezidal stolno mesto Jeruzalem, na istem kraji, kjer je že prej stala glavna jebuzitska trdnjava. Tje je dal z veliko svečanostjo prenesti zavezno skrinjo, ki se je prej, kakor je čas nanesel, na raznih mestih shranjevala. Tirski zidarji in umetniki so mu sezidali na Sionu iz karnnja in cedrovega lesa krasno kraljevo palačo. Tudi je hotel postaviti Jehovi veličasten tempelj , pa ga je prerok Ñatan pregovoril, da je to delo prepustil svojemu sinu. Kot pesnik je z lepimi pobožnimi in posvetnimi pesmami navduševal svoj narod za pravega Boga ter budil v njem blaga čutila. Kakor je on pri ' Izraelcih prvi prepeval liriške pesmi, tako je on tudi početnik hebrejske cerkvene glasbe, s ktero je, kakor s pesmami, božjo čast poveličeval. Pri vsej svojej mogočnosti in svojem boga-
stvu je David vendar priprosio in trezno živel. Če se je pa kot človek tudi on včasih zmotil, se je zato ojstro spokoril. Zadnje čase njegovega vladanja so mu grenili prepiri v kralj evej rodovini in punti sinov. Pred svojim ljubljenim sinom Ab salonom je moral celó iz Jeruzalema bežati, da si obvaruje življenje. Ko so se mnogi pritoževali zarad težke tlake in velikih davkov, ktere vedna zidanja in druga podvzetja požirajo, tolažil jih je ta vladohlepen Davidov sin, kako bi bilo vse drugače in bolje, če bi on kdaj zasedel kraljevi prestol. Tako si je pridobil vedno več privržencev iu nazadnje ga nevredni tovarši pregovore, da se spunta zoper očeta. Spočetka je David moral bežati prek Jordana, ali kmalu mu pritekó iz cele dežele njegovi zvesti vojščaki na pomoč, premagajo in razpodé puntarje ter peljejo svojega kralja nazaj v prestolno mesto. Absalon je beže obvisel za svoje kodraste lase na nekem drevesu ter je tako poginil za kazen svojega upora zoper lastnega očeta. Na smrtni postelji izroči David vlado mlajšemu sinu Salomonu.
Salomon, ki je vladal od leta 1018 do 978 pr. Kr. je najsijajniši vseh izraelskih vladarjev. Najpred je zmagal nasprotnike, ki so se ž njim za prestol poganjali; potem pa je začel svojo miroljubno vlado, pod ktero je kraljestvo dospelo do najviše stopinje duševnega razvitka in gmotnega (materij alnega) blagostanja. Salomon je bil jako omikan in pod-vzeten mož, ki je čez vse ljubil znanosti in umetnosti ter se je odlikoval z izrednimi pesniškimi darovi. Zarad svojega poštenega, modrega in sijajnega vladanja je slovel daleč po svetu. Vsled velikega narodnega blagostanja si je gizdavo uredil kraljevi dvor, ter je zidal nova mesta in krasne palače. Najime-nitniše stavbe pa so bile jeruzalemski tempelj in novo ustanovljeno mesto Tadmor ali Palmira. Poslednje mesto, ktero je dal zarad trgovine sezidati na lepej zelenini v sirskej puščavi na sred pota od Evfrata v Damask, postalo je kmalu zbirališče prednje-azijskih karavan ter eno najlepših in najbogatejših mest. Jehovin tempelj je dal od feničanskih umetnikov na gori Moriji sezidati. Prekrasen tempelj je z duhovniškimi stanovanji in drugimi poslopji mnogo prostora zavzel; sam za se pa ni bil velik in se je odlikoval le s svojo gizdavostjo in nenavadno veliko množino zlatega in druzega dragocenega lišpa. Na to je dal še sebi sezidati novo prelepo palačo.
S sosednimi Egipčani in Feničani je sklenil prijateljske zveze, a v društvu s poslednimi je začel jako koristno prek-morsko trgovino z Ofirom ali vzhodno Indijo. To pa je bilo
proti postavam Mozesovim, ki je trgovino in sploh vse, kar bi Izraelce pripeljalo v dotiko s pogostimi narodi, ojstro prepovedal. Mozesovo postavo je Salomon tudi s tem prelomil, da je ustanovil pri prevelikej stalnej vojski še konjiški oddelek, za kteri je konje v Egiptu nakupil.
Kraj vse svoje modrosti je sčasoma tudi Salomon na krive pota zašel. Najprej se je zameril narodu, ko je rodovom in srenjam vzel njihovo samoupravo, namestovaje po celej deželi sebi popolnem udane uradnike, ki so zatirali stare pravice , a poveličevali despotično kraljevo vlado. Za nezmerno svojo zapravljivost in gizdavost je trebal čemdalje večih davkov; na zadnje pa je mnogim svojim tujim ženam za ljubo na kraljevem dvoru celó malikom oltarje postavljal, ter jim .sam daroval.
Vse to je bilo na korist Jeruzalemu innjegovej bližnjej. okolici, kamor so od vseh strani vreli tuji trgovci in domači bogataši. Tolika povzdiga glavnega mesta pa je bila v veliko škodo drugim mestom po deželi. Zatorej ni čuda, da se je s kraljevim gospodarstvom nezadovoljen narod zadnji čas njegove vlade pod Jeroboamom spuntal. Salomon jeustajo kmalu zatrl, ali Jeroboam je zbežal k egiptovskemu kralju, kterega je skušal za se pridobiti in potem upor z boljo srečo znova začeti.
V tem umrje Salomon in prepusti vlado svojemu sinu Rehabeamu, ki je začel ljudstvo še bolj treti in z davki obkladati. Ko so starešine deseterih severnih rodov kralja zastonj za olajšanje težkih bremen prosili, pozovejo Jeroboama iz Egipta in ustanove posebno izraelsko kraljestvo z glavnim mestom Samarijo (od 1. 975—722 pr. Kr.), Rehabeamu sta ostala le Judin in Benjaminov rod zvesta, a to malo južno kraljestvo se je odslej zvalo judovsko (od leta 975—586 pr. Kr.), v kterem je vladalo dvajset kraljev Davidovega rodu. Tudi severni Izraelci so imeli dvajset kraljev, ali že tretji ni bil več iz Jeroboamske rodbine.
Kakor hitro se je izraelski narod razdvojil, začel je tudi propadati. Temu pa je bil prvi iu glavni uzrok ta, da je že pod Salomonom jelo po manj kovati narodne zavesti ter da so se vnemar puščale Mozesove postave, ki so nekdaj tolikanj budile izraelsko domoljubje. Po razdelitvi pa je to še žalost-niše postajalo. Kralji izraelske države so vse mogoče storili, da odvrnejo narod od potovanja k svetemu tempeljnu v Jeruzalem , kajti bali so se, da bi se v njem ne obudila želja za državnim edinstvom pod Davidovim kraljevim rodom. Zato so spočetka zopet na homcih Bogu Jehovi darovali, kakor je
Obča» zgodovina.	5
bilo to za Abrahama, Izaka in Jakoba navadno. Ali kmalu so jeli častiti malike sosednih Egipčanov, Peničanov ali Asircev ter so služabnike pravega Boga na vso moč preganjali. Naj-mogočniši in najbogatejši izraelski kralj Ah ab je svojej ženi Jez a beli, Tirjanski, za ljubo dal v Samariji sezidati Balu tempelj, v kterem je 450 duhovnikov opravljalo malikovalsko službo božjo. Z Balovo službo so se upeljale tudi nečiste in pregrešne službe Astarte in drugih poganskih bogov, ki so prej pobožen in čednosten narod tudi nravno popolnem okužile. Eo so se pa našli pogumni možje, ki so narod svarili ter kralju v obraz očitali njegove pregrehe, morali so bežati ter se po puščavah in v brlogih skrivati. Med njimi je bil tudi prerok Elija, ki je na karmeljskej gori našel varno zavetje. V tem nastane v deželi velika suša in lakota, ki jo je Elija oznanoval kot kazen božjo. Tu se narod zopet spomni pravega Boga, plane čez Balove duhovnike in jih vse pobije. Takoj so se tudi Leviti in preroki domu vrnili in ponovili'službo Jehovinona homcih, le Elija je moral pred razkačeno kraljico zopet v puščavo bežati.
Tako je narod včasih, če so ga hude nadloge trle, poslušal glas prerokov ter se povrnil k pravemu Bogu. Ali kmalu ga je razuzdano in nečisto malikovalstvo zopet premamilo v svoje krilo. Zastonj je bilo vse svarjenje Elizeja in drugih prerokov. Izraelski kralji so ustanovili posebno šole krivih prerokov, ki so narod z vso govorniško zvijačo in z lažmi zapeljevali. Bazen teh domačih homatij , ki so državo čemdalje bolj slabile, bili so Izraelci vedno tudi v zunanje boje zapleteni. Z manjim judovskim kraljestom so se neprenehoma vojskovali ter se proti njemu združevali z drugimi sirskimi narodi. Ko sta izraelski in damaški vladar napadla Ahaza, judovskega kralja, poklical je ta kljubu preslavnemu preroku Jezajiju Asirce na pomoč. Damask se je Asircem moral udati, in tudi Izraelci so jim morali davke plačevati. Da bi se znebil težkega davka in sramotne odvisnosti, zrdužil se je kralj H o z e j a z Egipčani. Kar je asirski kralj Salmanasar s silno vojsko prihrumel v izraelsko državo; v krvavem boji se polasti cele dežele, razdere Samarijo ter odpelje izraelsko ljudstvo z vjetimkraljem v asirsko sužnost (1. 722 pr. Kr.). Potem so prišli asirski naselniki v deželo ter se, spreobernjeni po Levitih k pravi veri, pomešali z ostalimi Izraelci. Njihovi potomci so se zvali Samaritanje,kiso Jehovi na homcih darovali ter poleg prave vere v enega Boga ohranili mnogo poganskega praznoverja.
Srečniše je bilo malo judovsko kraljestvo. Daši je bilo manj e od severne države, imelo je to prednost, da je ostalo

zmiraj zvesto kraljem Davidovega rodu, da je ohranilo vero Jehovino in da je imelo Jeruzalem s Salomonovim tempeljnom in zavezno skrinjo, staro narodno in versko središče celega izraelskega ljudstva. Ali ker so Judje občevali in se družili s sosednimi poganskimi narodi, izneverili so se tudi oni večkrat pravemu Bogu ter se klanjali egiptovskim , feničan-skim ali babilonskim malikom. Da pa niso popolnoma zabredli v malikovalstvo, zadrževali so jih preroki, ki so se neprenehoma z največim navdušenjem bojevali za Jehovino službo. Med judejskimi preroki so bili najimenitniši Jezaija in Jeremij a.
Salmanasarju, ki je razdjal izraelsko kraljestvo, so morali Judejci davek plačevati. Kakor hitro pa je ta mogočni kralj oči zatisnil, sklene H is ki j a z egiptovskim kraljem proti Asircem odbojno zavezo, da deželo popolnoma oprosti vsake tuje odvisnosti. Zastonj ga je prerok Jezaija svaril pred nezanesljivo zvezo z Egipčani; dosegel pa je vsaj to, da se je kralj odrekel krivim bogovom ter je odslej z največo pobožnostjo edinemu Jehovi služil ter v njega zaupal. Sanherib, Salmanasarjev naslednik, pride s silno vojsko v deželo in obsede Jeruzalem. Ali Bog še ni svojih častilcev zapustil. Strašna kuga nastane v asirkem taborji in prisili Sanheriba, da je svojo vojsko zopet domu peljal. Tako so se Judje rešili tuje sile (1. 711 pr. Kr.) ter so bili še celo stoletje popolnoma svobodni.
Ko je propadla mogočna asirska država, hotel si je egiptovski kralj Neko prisvojiti za trgovino imenitne dežele med sredozemnim morjem in Evfratom. Najprej premaga Jude pri Megidi (1. 608 pr. Kr.), kjer je padel v boji pobožni kralj Jo zija, in jih podvrže svojej oblasti. S tujo nadvlado je tudi malikovalstvo zopet prišlo v deželo. Lahkoumni in zapravljivi judejski kralj Jojakim se je, proti vsemu opomi-njevanju preroka Jeremije, sam z največo gorečnostjo vdal krivim bogovom.
Neko je gospodoval v Aziji komaj dve leti. Babilonski kralj Nebukadnezar gaje v boji pri Karke-mišu (1. 606 pr. Kr.) užugal, potem pa vse dežele do egiptovske meje svojej nadvladi podvrgel. Tako pride Nebukadnezar tudi v Jeruzalem, oropa mesto in bogati Salomonovi tempelj, a kralju naloži težke davke. Kralj Zedekija pa še ne obupa, marveč se marljivo pripravlja za novo vojsko, ki bi ga imela zopet oprostiti babilonskega jarma. Prerok Jeremija ga ojstro svari, da naj se nikdar ne oslanja na omahljive Egipčane, ali vse zastonj. Mogočni Nebukadnezar pride,
obsede Jeruzalem in ga kljubu junaškej brambi prebivalcev vzame, kakor je Jeremija prerokoval. Bazkačeni Babilonci zažg<5 tempelj in vse mesto, pograbijo svete posode ter druge dragocenosti; vjetega kralja paoslepé ter ga z velikim delom naroda odpeljejo v babilonsko sužnost(l. 586 pr. Kr.).
Onkraj Evfrata je čakala Jude različna osoda. Vjeti vojaki in drugi največi uporniki so se med vojvode zmagovalne vojske kot sužnji razdelili. Ostali so bili osobno svobodni in so se pečali s poljedelstvom, z živinorejo ali pa z rokodelstvom, ter so smeli celó po domačih postavah in navadah živeti. Ali spomina in ljubezni do izgubljene očetnjave niso nikdar zatrli v svojih srcih. Nevtrudljivi preroki, kakor Eze-kijel in drugi, tolažili so jih z odrešenikom ter so v njih neprenehoma vzdrževali nado, da se bodo zopet vrnili v domovino svojih očakov.
Ko je perzijski kralj Cir pridobil babilonsko državo, pustil je na silne prošnje uglednega preroka Daniela Jude domu; jim povrne svete posode in jim da celó denarjev, da v Jeruzalemu sezidajo Jehovi novi tempelj. Takrat je Zoro-babel peljal kakih 50.000 Judov, po večem Levite, zopet v Palestino. Leta 515 pr. Kr., za perzijskega kralja Darija, se je v Jeruzalemu odprl novi tempelj z zahvalno daritvijo pravemu Bogu. Pozneje sta Ezra in Nehemija pripeljala še nekaj Judov iz Mezopotamije. Judejsko kraljestvo je zopet oživelo, ali samo kot mala pokrajina mogočnih tujih držav, v kterih so Judje sicer ohranili svojo vero, narodne samo-stalnosti pa niso nikdar več zadobili.
Z umetnostmi in z n a n o s t m i se Izraelci niso mnogo pečali. Sveto pismo starega zakona obsega vse izraelsko slovstvo. Y njem nahajamo natanjčno zgodovino izvoljenega naroda in mnogo prekrasnih pesniških umotvorov. Poveličevati pravo vero, uterjevati upanje na obljubljenega odrešenika in podbadati k pobožnemu in čednotnemu življenju je edini namen izraelskih pesem. Kraljevi pesnik David in njegov sin, modri Salomon, sta bila naj veča pesnika. Prvi je prepeval vzvišene psalme, drugi razne podučne pesmi in modre izreke. Pesniškim delom moramo tudi prištevati žalovanja in prerokovanja četvero večih prerokov: Jezaija, Jeremija, Ezekijela in Daniela.
Umetne stavbe Salomonove so feničanski umetniki izvrševali, zato jih ne moremo navesti kot izraelska dela. Izdelovanje
tožjih kipov je pri starih narodih najbolj budilo in pospeševalo rezbarsko umetnost. Ker je pa Mozes vpodobljevanje Jehove ojstro prepovedal, se Izraelci niso nikdar umetnije poprijeli. Kakor smo videli, so se pečali največ s poljedelstvom, živinorejo in kupčijo.
Medijanci in Perzijanci.
j ■	•, (	■„ ...
Med tigridovim porečjem pa indovo dolino se vzdiguje blizu 2000 črevljev visoka planota Iran. Na severni meji s hvalinskim morjem in turansko nižino. na jugu pa s perzijskim zalivom in eritrejskim morjem. Ta planota je okoli in okoli obrobljena od visokih gor, iz kterih drži le malo potov v sosedne nižine. Ves iranski svet torej stoji kot kakšna naravna trdnjava med Indijo, Mezopotamijo in Turanom. Ker gore Iran od vseh strani zapirajo, se njegove reke ne morejo združiti v kakovo večo reko, ki bi se v morje izlivala, ampak tekó proti sredi ter se zgubó v peščenih tleh ali pa se iztekajo v kakšno pustinjsko jezero. Zato je tudi notranje površje te visočine jako različno. V sredi in po jugozahodnej strani se razprostirajo peščene pustinje, v kterih se nahajajo lepe zelenice. Zahodni kraji so dobro namočeni, rodoviti in torej tudi najbolj naseljeni. Tu narejajo mnoge vštrične gore tako zvano kurdistansko gredje s suhim, toplim podjjpbjem in jako rodovitnimi dolinami. Jugozahodna stran, ki se dandanes Farzistan zove, je najlepši kraj celega Irana. Najrodovitniša zemlja pa leži v severozahodnej strani ob hvalinskem morji, kjer v sneženih elbruskih gorah vedno obilne vode izvirajo. Vulkanska tla, ktera te reke namakajo, rodé pod ekvatorsko vročim podnebjem prebujuo rastlinje. Med imenitniše kraje spada tudi severozahodna stran, kjer drži med visokim Hindo-kušem in strmimi indoperzijskimi gorami edina pot skoz kabulsko dolino v bogato Indijo.
Na Iranu je prebivalo mnogo razrodov zendskega ali iranskega naroda, ki je veja velikega indoevropejskega plemena. Sami so se zvali Aria in so govorili vsi isti jezik v raznih narečjih. Pečali so se z lovom, živinorejo ali poljedelstvom, kakor je nanesel kraj, v kterem so se naselili.
V sredi okoli arijskega jezera so stanovali bojaželjni Sarangi, v jugovzhodnih puščavah razbojniški in nomadički
Karamanci ia Gedrožani; na vzhodu Arahoti. Na severji so živeli od hvalinskega morja proti vzhodu zaporedoma: Hirkanci, Partjani, Arijanci in Margijanci. Y severo-vzhodnem kraji, kjer se hindokuške gore po malem spuščajo v turansko nižino, stanovali so Baktrijanei v lepej inrodovitnej Baktriji, nekdanjej domovini vseh iranskih razrodov. Tu je stalo starodavno mesto Baktra. Še dandanes pričajo mnoge razvaline okoli zdaj malega Balka o veličini tega nekdaj slavnega mesta. Najimenitniši pa so postali Medijanci in Perzijanci. Prvi so stanovali na se-vero-zahodu kurđistanskega gredja v travnatej Mediji, z glavnim mestom Ekbatano; poslednji pa njim na jugu v prelepej in rodovitnej Perziji. Bazen Perzepolja, prestolnega mesta starih perzijskih kraljev, moramo omeniti Suzo in Pasargado, ktero je Cir sezidal v spomin svoje zmage nad Astijagom.
Prvotna domovina iranskih razrodov je bila, kakor smo že rekli, Baktrija, od koder so se razširili dalje proti zahodu čez celo iransko planoto. Baktrija je že ob časih asirskega kralja Nina slovela kot mogočna, bogata in omikana dežela. Zato pa asirski zmagovalec ni prej miroval, dokler je ni podvrgel svojemu žezlu, ter jo pripravil ob njeno samostalnost.
Y Baktriji se je tudi razvila vera Irancev, ki so, kakor njihovi sorodniki v Indiji, sprva častili prirodne moči, zlasti ogenj. Okoli leta 1300 pr. Kr., torej za časa asirskega go-spodstva, je živel ondi modrijan Zoroaster (ali Zaratustra), ki je stare verske nazore svojega naroda vredil, jim pridjal novih naukov ter jih zapisal v svete knjige, ki se zovejo Zendavesta. Zoroastrova ali zendska vera se razlikuje od drugih poganskih ver ravno tako, kakor se razlikuje narava iranske dežele od drugih dežel malikovalskih narodov. Nikjer se koristne in škodljive prirodne moči tako jasno in blizu druga zraven druge ne kažejo, kakor na Iranu , zlasti pa v Baktriji. S težkim trudom so se morali ondotni prebivalci boriti s prirodo za vsakdanje življenje; gola puščava in rodovitno polje, največa poletna vročina in najostrejši zimski mraz, se vrsté drug za drugim; na visočini je suho in vedro, v nižini pa močvirno in megleno; tu žive mirni in pridni poljedelci, tam se vlačijo surovi razbojniki; izza svetlih snežnikov na vzhodu izhaja solnce zjutraj, a v temne nižine na zahodu zahaja na večer.
Ta nasprotja telesnega stvarjenja zapazili so pa tudi v duševnem človeškem življenji. Lepe čednostne pa hudobne strasti se neprenehoma bojujejo, da pridobe človeško srce. Yse
te razne prikazni pa ne morejo biti delo iste božje moči, zato so ločili dobre bogove od hudobnih. Dobri so bogovi svetlobe, hudobni pa bogovi tmine; kajti vse dobro in zlo na svetu, so razdelili na svet svetlobe in svet tmine. Najviši bog svetlega sveta je Ormuzd (ali Ahuramazda), kteremu so vsi drugi dobri bogovi podložni. Njemu najbližnji je solnčni bog Mitra, ki ima 1000 oči in 1000 ušes. On vse vidi in vse sliši, razpoja tmo in mraz ter preganja laž i'n njene pajdaše. Ormuzd, kterega obdajajo dobri duhovi ali Amšaspendi, vstvaril je svet čist in dober; tu pride hudobni bog Ari m an in, hote svet pokončati, vstvari vse nečisto in hudobno na zemlji. Zdaj nastane med dobrim in hudobnim bogom boj , ki se sicer še ni končal ali nazadnje bo zmagal Ormuzd. Takrat bo vse hudo na svetu jenjalo in začelo se bo novo rajsko življenje. V tem bojevanji pomagajo Ormuzdu Anašaspandi in dobri ljudje, Arimanu pa hudobni duhovi ali d e v e in hudobni ljudje. Človeka je sicer Ormuzd vstvaril; ali Ariman skuša njega na vso moč za se pridobiti, zato v njem vedno budi grešne strasti in nečiste želje. Človek je svoboden in se more po svojej volji odločiti za enega ali druzega boga. S pobožnim in čednostnim življenjem služi človek dobremu bogu ter mu pomaga v boji zoper Arimana. Pobožnost pa ne obstoji le v premišljevanji o božjih rečeh in o molitvi, ampak še mnogo bolj v dobrih delih, s kterimi človek zatira hudobno arimanovo stvarjenje. Pobožen človek je po zoroastrovih naukih moral ubijati divje zveri, strupene kače in nečisti mrčes; na pusto zemljo je moral vodo napeljevati ter tako pridobiti rodovitnega polja. Zato pa je moral rediti koristne domače živali, kakor govejo živino, kokoši, pse; kajti le-te je vstvaril Ormuzd, one pa Ariman. če je kdo psa ubil, je moral za pokoro, da mu bo greh odpuščen,pobiti 10.000 kač, 10.000 želv, 10.000 kuščerov, mravelj, muh in podgan. Najbolj pa je Zoroaster priporočal telesno in duševno čistost. Pravoverni Iranec se je moral na vso moč ogibati grešnih strasti, zlasti laži. Od prirodnih moči so zend-ski narodi najbolj častili ogenj, vodo in zemljo. Ogenj razpoja s svojo svetlobo nočne tmine, tatove in divje zveri. Zato je spadalo med prve dolžnosti ormuzdovih služabnikov vzdrževati in razširjevati ogenj. Saj je bil ogenj Ormuzdov „čisti sin,“ kakor je bila zemlja njegova, „lepa hči.“
Če primerimo zendsko vero s sanskritsko, vidimo, da je prva imela mnogo veselejši značaj nego poslednja; zato pa tudi Iranci niso zaničevali svojega življenja ter se niso sami ubijali kakor Indijanci; ampak ravno po svoji veri so ostali toliko vekov zdravi in krepki, delavni in hrabri.
Tudi zoroastrovo ali zendsko vero so ohranjevali in učili «duhovniki, ki so se zvali Magi, ali niso imeli takih osobnih pravic kakor Bramanci v Indiji.
Prava z go d o v ina iranskih narodov se začenja v osmem stoletji pr. Kr. Takrat namreč «okoli leta 714 pr. Kr. je san-heribova nesreča pred Peluzijem in Jeruzalemom;; ohrabrila Medij anee, da so ustali zoper asirsko vlado in se pod svojim kraljem Arbacem osvobodili tujega g arma. V nekem nam neznanem boji je potem kralj Arbaces z vsemi svojimi velikaši poginil in v Mediji je bilo zdaj le pastirjev, poljedelcev in obrtnikov. Le-ti si nečejo novega kralja izvoliti, temuč sklenejo, da bodo odslej brez vladarjev svobodno živeli.
Kmalu se prepričajo, da ne more dalje tako ostati. Bilo je lenuhov, ki niso hoteli delati; če sopa kaj trebali, vzeli so drugim. Tudi marljivi kmetovalci so se sprli včasih zarad mej na polji, ali pa so imeli drugih prepirov med seboj; a ker niso imeli nobene oblasti, kterej bi se pritoževali, začeli so svoje pravice s pestjo braniti. Skoraj po vsej deželi je v kratkem prišlo do nemirov in domačih bojev. Tu si v nekem gorskem okraji izvolijo za sodnika starega Dejoka, ki je bil znan kot pošten in pameten mož. Kakor hitro se je glas o njegovej pravičnosti in modrih razsodeb raznesel po narodu, jeli so ljudje iz cele dežele k njemu dohajati, da jim sodi. Ko je pa zarad mnogih sodnijskih opravil zanemaril svoje gospodarstvo, zahvali se za svojo čast in neče več biti sodnik. Zopet nastane nered v deželi, vsaki dan se innozé nemiri in prepiri.
Medijanci sprevidijo, da jim brez postavne vlade ni živeti in si izvolijo istega Dejoka za kralja (708—656 pr. Kr.). Novi kralj takoj ukaže Medijancem, naj mu dajo telesno stražo; a ne pusti nikogar več pred se, da bi mu ne zavidali oni, s kterimi je skupaj na vasi odrasel. Po tem je na nekem homcu sezidal glavno mesto E abatano in jo je utrdil s sedmerim obzidjem. Vsak zid je stal više od svojega sprednjega in je imel drugače pobarvano streho. Zunanji zid, ki je obdajal vse mesto kakih šest milj na okoli, je imel belo streho, drugi črno, tretji svetlo-rudečo, četvrti modro , peti tamno-rudečo, šesti posrebrno , a sedmi pozlačeno. Med posameznim zidovjem je stalo mesto, a v naj notranjem ozidji vrh hornea je bila trdnjava in kraljevi dvor s srebrno streho in bogato blagajnico.
Ko je Dejok postal neomenjen vladar cele Medije, bila mu je pravičnost prva in najsvetejša dolžnost. Kdor je imel pri njem kaj opraviti, moral mu je po njegovih služabnikih
povedati ali pa mu pismeno izročiti in on mu je zopet po tej poti odgovoril. Vse to nam priča, da je Dejok novo kraljestvo na vse strani utrdil proti Asircem, ter da ga je doma dobro vredil. On je Medijo povzdignil do tolike moči in slave, daje mogel že njegov sin ... naslednik Fr aort (655— 633 pr. Kr.) tuje zemlje osvajati. Najprej je podjarmil Perzijo, potem ves Iran: nazadnje pa je napadel Asirijo, kjer je v boji poginil. Da bi se zarad očetove smrti maščeval, peljal je njegov hrabri sin Kijaksaj: (633—593 pr. Kr.) znova veliko vojsko proti Ninivi. Že je Asirce premagal in jih zapodil za zidovje glavnega mesta; kar so prihrumeli bojaželjni in surovi Skitje v Medijo. Kijaksar hiti domu, da obrani svojo kraljevino divjih krvolokov, ali le-ti ga užugajo. Celih 28 let so se zdaj brez zavir klatili po zapadnih azijskih deželah do Male Azije in Sirije; kamor so prišli, povsod so strašno ropali in požigali. Tudi v Egipet so se bili namenili, ali egiptovski kralj Psametih jih je z bogatimi darovi sprosil, da niso stopili na afrikanska tla.
Med tem ko so Skiti tako divjali po prednjej Aziji, vzel je Kijaksar Asircem Armenijo ter.1 je svoje kraljestvo razširil do reke Hali j a, do kterega je takrat segala Lidija. Tu je v kratkem prišlo do šestletne vojske med medijanskim in lidijskim kraljem. Kijaksar je namreč vzel v službo nekaj Skitov, da vadijo medijanske mladenče v vojskovanji. Ko mu neki dan ne prinesd nobene divjačine iz lova, jih grdo izpsuje. Da se maščujejo, ubijejo medijanskega mladenča, ga spekó ter mu ga pošljejo mesto divje pečenke , sami pa zbežč k lidij-skemu kralju Alijatu, ki jih vzame pod svoje varstvo. Zarad tega mu Kijaksar napove vojsko , ki se je v šestem letu s strašno bitko končala. Med bojem mrkne (610 pr. Kr.) solnce, česar se Medijanci in Lidijanci tako ostrašijo, da med seboj mir sklenejo. Reka Halij postane meja med Lidijo in Medijo; a Kijaksarjev sin Astijag vzame hčer lidijskega kralja za ženo.
V bogatih in toplih azijskih deželah so Skiti sčasoma zgubili prejšnjo svojo telesno moč in tako so jih Medijanci na zadnje le premagali. Kijaksar pozove njihove poglavarje na gostijo, jih opijani, potem pa ukaže vse ubiti. Ostali Skiti se brez vodjev niso dalje mudili, ampak se vrnejo zopet v svojo severno domovino. Ko se je Kijaksar teh svojih sovražnikov znebil, napade v zvezi z babilonskim kraljem Na-bopalasarjem znova Asirijo. Po triletnem boji je Niniva padla (1. 606 pr. Kr. ), zmagovalca pa sta si razdelila asirsko kra-
ljestvo tako, da je Medija dobila dežele, ki so bile na vzhodu reke Tigrida.
Kijaksar zapusti najmogočniše kraljestvo cele Azije svojemu sinu As ti j a gu (593—558 pr. Kr.), za kterega je Medija propadla. Pomehkuženi kralj je 35 let veselo živel v krasnih ekbatanskih palačah in se ni dosti menil za to, da bi varno ohranil svoje kraljestvo. Proti koncu njegovega življenja ustane zoper njega perzijski kralj C ir, in vtemelji per-zijansko kraljestvo, kteremu se je tudi Medija morala pokoriti (558 pr. Kr.).
Grški zgodovinarji so zapisali mnogo lepih pravljic, ktere so Perzijanci o mladosti svojega prvega kralja pripovedovali. Tu podajamo najnavadnišo.
Astijagu se je sanjalo, da je iz njegove hčere Mandane priteklo toliko vode, da je vso Azijo poplavila. Takoj pozove k sebi razlagalce sanj in jim pove svoje sanje. Ti so mu rekli, da bo Mandana rodila sina, ki bo črez vso Azijo kraljeval.
—	„Ta bi bila lepa — misli si Astijag, — tedaj bi tudi mene s prestola pahnil. To se ne sme zgoditi. Svoje hčere ne dam nobenemu plemenitemu Medijancu; mar jo pošljem k podložnim Perzijancem, pa jej poiščem kakega neznanega moža, ki ni ne bogat, ne imeniten.“
In res jo zaroči s Kambizom , ki je bil precej nizkega rodu. Ali še nima miru. Ne mine leto in zopet pozove svojo hčer k sebi v Medijo. Tu porodi Mandana v kratkem sina.
—	„Ne! — pravi Astijag držč svojega vnuka v naročji
—	Ti me ne boš nikoli ob kraljestvo pripravil! Harpag, pojdi, tu imaš otroka, nesi ga na svoj dom, pa mi ga takoj ubij in zakopaj! Ali gorje tebi, če mojega povelja ne spolniš!“
Zvesti služabnik se globoko nakloni svojemu malovrednemu gospodarju in vzame nedolžnega otroka seboj. Ubogo dete se mu smili; predobrega srca je, da bi ga sam usmrtil,” pa tudi poguma nima, da bi se strašnemu ukazu uprl. Ali otrok mora umreti, — misli si — če ne, sem jaz nesrečen. Pokliče torej kraljevega pastirja, pa mu zapove, naj dete nese v gozd, ter ga ondi pusti, da ga divje zveri pojedo.
Pastir gre domu in pove vse svojej ženi. Ker je ta ravno kar mrtvo dete porodila, prosi moža: „Nikar ne ubij lepega deteta nesrečne kraljeve hčere; daj ga meni, a povij raj še našega mrtvega otroka v dragocene tančice ter ga vrzi divjim zverinam.“
Mož se da spregovoriti in stori, kakor mu'je žena svetovala. Ko je Harpag po svojih poslih zvedel, da* je otrok mrtev, dá ga pokopati.
Astijagov vnuk se je med tem na pastirjevem domu lepo razvijal; čemdalje je bil lepši in krepkejši. S svojim pogumom in bistro pametjo je prekosil vse druge pastirske dečke. Kadar so se otroci na paši „kralja“ igrali, vselej so njega za kralja izvolili ter so potem spolnovali njegove ukaze. Nekega dne pride sin bogatega Medijanca iz mesta, pa se začne s pastirji igrati. Mali kralj mu da neko opravilo, ko ga pa gosposki sinček ne vboga, takoj ga pošteno ošeška. Zdaj teče razvajeno dete tožit k svojemu očetu, ta pa h kralju. Kralj poroča pastirju, naj mu malopridnega sina takoj v mesto pošlje.
Srčno stopi dozdevni pastirjev sin pred mogočnega kralja. „Kako si se predrznil — zarenči Astijag na njega — sina imenitnega gospoda, ki je pri meni v velikej milosti, tako surovo pretepati?“ — „Gospod! — odgovori moško — imel sem pravico to storiti. Bil sem v igri za kralja izvoljen; vsi drugi so me vbogali, le ta ne. Keci sam, kakšen kralj bi bil, če bi nebogljenca ne kaznoval?“
Takej srčnosti se je Astijag čudil, še bolj pa temu, da se mu je deček zdel njegovej hčeri nekoliko podoben. Njegova leta, hoja in glas, vse je spominjalo na kraljevi rod. „Človek! — reče kralj pastirju — ta ne more biti tvoj sin.“ — „Moj je, moj, gospod! Čegav pa naj bi bil?“ — „Hej stražniki! zgrabite lažnjivca!“ —„Oh nikar, nikar gospod! saj bom vse povedal!“ — Ko mu je pastir vse povedal, ukaže mu kralj z dečkom odstopiti in pozove Harpaga k sebi. Ta mu je moral vse še enkrat na tanjko povedati , kaj je takrat z otrokom storil, potem pa mu Astijag čisto mirno odvrne:
„Bes čudno si ravnal z detetom, Harpag; deček še živi, danes sem ga videl. Prav ljubo mi je, da nisi nedolžne krvi prelil; tako sem najdenčka vesel, da sem namenil bogovom v zahvalo darovati. Drevi te povabim k darovalnej gostiji; svojega sina pa še prej sem pošlji, da bo mojemu vnuku krajši čas.“
Harpag hiti vesel domu, pove ženi, kakšno milost mu je kralj skazal in pošlje takoj svojega edinega sinčeka v grad, da bi se s kraljičem igral. Zvečer pride h kralju na večerjo. Vsi gostje so dobili skopo vine, le njega je doletela nenavadna pečenka kot znamenje posebnega odlikovanja. Po jedi ga kralj vpraša, če mu je dišalo. Služabnik odgovori, da ni še nikoli tako dobre pečenke jedel. — „Ali pa tudi veš, kakšne divja-
čine si okusil?“ — „Ne, gospod m kralj moj!“ — „Hej, prinesite mu ostanke, da bo videl!“ —
Na fo prinesó strežaji Harpagu v pokritem košku glavo, roki in nogi — njegovega sinčeka.
Astijag pozove mage (duhovnike) k sebi, naj mu svetujejo, kaj da ima storiti s Čirom, tako so namreč zvali zopet najdenega vnuka. Magi so mu rekli, naj se ničesar več ne boji, kajti njegove sanje so se spolnile, ker je Cir v igri kraljeval. Nekaj časa obdrži kralj dečka pri sebi na dvoru, kjer jé imel večkrat priliko občudovati njegovo bistroumnost in domišljavost; potem pa ga pošlje v Perzijo k staršem. Ne-izmerno je bilo veselje očeta in matere, ki sta oba mislila, da je sin že davnej mrtev. Lepo in ojstro ga vzrejata po pri-prostej navadi. Zato se Cir ni mogel načuditi mehkužnim in razvajenim Medijancem, ko je pozneje s svojo materjo prišel na kraljevi dvor v goste k svojemu dedu. Astijag je sedel na zlatem prestolu; lica, ustnice in čelo je imel lepo pomalane; okoli vrata so mu visele zlate verižice, za pestjo pa so mu dragocene zapestnice ovijale kraljevo roko. Kakor hitro Cir v dvorano stopi, teče k njemu, ga objame in pravi smehljaje se: „Oh , kako je moj ded lep!“ •«* Mati ga vpraša, če je lepši, kakor oče. On pa prebrisano odgovori: „Med Perzijanci je moj oče najlepši, ali pri Medijancih ga ni lepšega, kakor je moj dedek.“ To je bilo Astijagu všeč. Cir je dobil lepih darov in je moral pri obedu vselej zraven kralja sedeti. Tu se zopet čudi velikemu številu raznovrstnih jedi in jih dolgo molčč gleda. Nazadnje se le oglasi in pravi: „Dedek, ti imaš pač mnogo opraviti, preden se naješ, če moraš od vsake jedi okusiti!“ Smehljaje mu odvrne Astijag: „Mar misliš, da ta obed ni bolji, nego vaše perzijanske pojedine?“ — „Tega ne vem, pravi Cir, ali mi se mnogo prej in lože nasitimo, nego vi, malo kruha in malo mesa, pa imamo zadosti!“ — Na dovoljenje dedovo razdeli potem Cir jedi med služabnike, le kraljevemu nalivaču ničesa ne da. — „Zakaj pa temu nič ne daš, ki ga imam jaz tako rad?“ vpraša ga kralj. — „Zakaj ga pa imaš rad?“ reče Cir. — „Ali ne vidiš, kako mi lepo vino nataka, ga okusi in mi ga potem ponudi ?“ — „To znam jaz še bolje, kajti jaz ti ne bom pol kozarca izpil, kakor on.“ To je rekel Cir, vzame kozarec, ga natoči in ponudi kralju. Ta mu reče: „Ti moreš vino pokusiti.“ — Cir: „Tega pa že ne, kajti v njem je strup ; jaz sem zadnjič dobro videl.“ — Astijag: „Kaj si videl?“ — Cir: „Ali si že pozabil, kako ste bili vsi brez uma, ko ste se ga napili ? Kako ste razsajali in se smejali vsi vprek! Pevci so kričali vsi hripavi, in vi ste vpili:
izvrstno! Dokler ste sedeli, ustili ste se, kako ste močni; ko ste pa začeli plesati, popadali ste na tla. Nihče ni več vedel, kdo da je. Ti nisi vedel, da si kralj, ostali so pozabili, da so ti podložni.“ —Astijag: „Ali se tvoj oče nikoli ne opijani?“ — Cir: „Nikoli!“ —Astijag: „Kaj pa počenja, kadar sena-pije?“ — Cir: „Jenja ga žejati, druzega nič.*
Ko je Cir odrasel, pošlje mu Harpag iz Medije zajca v dar in mu po poslu naroči, naj ga sam razreže. In glej! v zajcu najde pismo, v kterem mu Harpag piše, naj Perzijance spunta zoper medijansko vlado, potem naj pa svojega nevrednega in hudobnega deda z vojsko napade.
Mladi junak je to že davnej nameraval, kajti noč in dan je njegovo srce hrepenelo za maščevanjem nad Astijagem. Harpagov list mu je znova dal poguma in srčnosti. Zdaj pozove perzijske poglavarje k sebi, stopi s pismom pred nje ter jim tako-le govori: „Perzijanci, tu mi piše Astijag, da meje imenoval za vašega vojvodo; zato vam ukažem , pridite jutri vsi s srpi na oni pusti kraj tam za goro.“ — Drugi dan pridejo , kakor jim je bilo rečeno, in so od zore do mraka v potu svojega obraza čistili s trnjem jako zaraščeno polje. Na večer jim Cir naroči, naj drugi dan zopet pridejo, ali praznično oblečeni. To pot jih pelje na mehko trato, kjer so se celi dan gostili	in veseli. Naposled	jih	vpraša	Cir: „No, zdaj
mi pa povejte,	kteri dan vam je	bil	bolj všeč, današnji ali
včerajšnji?“ — „O! to je lahko reči, odgovore vsi, včeraj smo morali težko delati, danes pa smo se le veselili,“ — Na to reče Cir: „Prav tako, vrli rojaci! poslušajte me! Sužnji bodete, dokler bo krvolok Astijag vaš gospodar; ali mnogo tacih dni, kakoršen je bil današnji, vam bom pripravil, čemi hočete pomagati ter odpoveste pokorščino onemu trinogu. Nikar se ne bojte, bogovi so z nami in sreča junaška.“
Perzijanci ga radi vbogajo, preženč medijanske namestnike iz dežele	ter proglasijo Cira	za	svojega	kralja. Ko je
Astijag to čul,	pozove Cira k sebi.	Ta	pa mu	je dal poročiti,
da bo še prej prišel, nego mu bo ljubo. Astijag zbere takoj vso medijansko vojsko in jo pošlje pod starim in zvestim poveljnikom Harpagom zoper Perzijance. Komaj pride v Perzijo, prestopi Harpag takoj k Čiru; mnogo Medij anee v je šlo za njim, drugi pa so domu zbežali. Astijag razkačen nad takim izdajstvom da v hipu vse Mage križati, ki so mu svetovali, naj Cira ne usmrti; potem pa pelje sam novo vojsko proti svojemu puntarskemu vnuku. V bitki pri Pazargadi premaga Cir svojega deda in ga vjame. Ves narod pozdravi z velikim veseljem zmagovalca za svojega novega gospodarja. Cir se zdaj
ni maščeval nad Astijagom, ampak spoštoval ga je in obdržal pri sebi do smrti.
Tako je Cir (558—529 pr. Kr.) vstanovil veliko perzijsko kraljestvo. Perzijanci so bivali, kakor že prej rečeno, po jugozahodnih iranskih gorah in niso bili tako omikani kot pomehkuženi Medijanci. Svoje dečke so posebno učili jahati, z lokom streljati, pa resnico govoriti. Nobena pregreha se jim ni tako zlo studila kot laž; poleg lažnika so črtili tudi zapravljivca, ki je dolgove delal. „Kdor dolgove dela, so rekli, mora tudi legati.“ S tako čvrstim narodom je Cir Medijance zmagal, in celi Iran si prisvojil (558 pr. Kr.). Ko je vzhodne pokrajine medijanske države svojemu žezlu podvrgel, peljal je svojo zmagovalno vojsko proti zahodu.
Od treh držav, ki so si po padu Ninive podelili nekdanje asirske dežele, ste bili takrat Lidija in Babilonija še precej mogočni. Zdaj pa je obema grozila velika nevarnost od Cira.
Lidij ski kralj Krez, ki je zarad svojega velikega bogastva slovel daleč po tadanjem svetu, je bil svak propadlega Astijaga. Da bi se nad Čirom maščeval, se je zavezal z babilonskim in egiptovskim kraljem. Preden je Čiru napovedal vojsko, pošlje odlične poslance k slavnemu prerokovališču v Delfis, prašat boga Apolona ali bode zmagal v prihodnji vojski; ob enem pa pošlje apolonovemu tempeljnu v dar 117 velikih kosov zlata, iz čistega zlata vlitega leva, velik zlat in srebrn kotel, štiri srebrne sode, zlato in srebrno majolko, srebrnih skled, tri vatle visoko žensko podobo, a naposled zavratno verižico in dragoceni pas svoje žene. Za toliko radodarnost je Krez dobil častno meščanstvo v Delfidi. Glede prihodne vojske pa mu vedeži odgovoré: „Ce bo Krez Perzijanee z vojsko napadel, razdjal bo veliko kraljestvo." Te besede je seveda sebi na korist razlagal, in ni hotel čakati svojih zaveznikov, temuč je šel prek reke Halija, ki je perzijsko in lidijsko kraljestvo mejila. Pri mestu Pteriji se vname (549 pr. Kr.) hud, pa nedoločen boj, ki ga je še le temna noč ustavila. Drugega dne se je Krez v svoje kraljestvo umaknil, vojsko po večem razpustil in se vrnil v Sarde; kajti mislil je, da bo Cir isto storil, ker je bilo že pozno v jeseni, na spomlad pa je hotel s pomočjo svojih zaveznikov vojsko z boljo srečo začeti.
Tako dolgo pa Cir ni mislil čakati. Ko je čul, da je Krez mnogo vojakov odpustil, mahne jo za njim z vojsko ter pridere pred Sarde. Pred mestom se je vnel znova hud boj. Čiru so njegovi velblodi pomagali, da mu močni lidijski konjilci niso škodovali. Lidijska vojska je bila popolnoma zmagana ter
se je umaknila v mesto, ktero je zdaj Cir obsedel. Ali mesto je imelo močno zidovje ter se je dolgo časa branilo. Nazadnje zapazijo Perzijanci na zidovji mestice, kjer ni bilo nobene straže. Tu spleza po noči nekoliko pogumnih Perzijancev na zid, odpre vrata, in cela Cirova vojska se vdere v mesto.
Nek Perzijanec plane z golim mečem v kraljevo spav-nico in hoče Kreza umoriti. Tu skoči pred njega kraljev mutast sin, napenja se na vso moč in spregovori prvikrat v svojem življenji: „Ne ubij Kreza!“ — Ko Perzijanec čuje ime lidijskega kralja, zadrži meč, knezov sin pa je začel od tega trenutka govoriti.
V prvem hipu svoje zmage dá Cir Kreza zvezati ter ga ukaže, še z 15 odličnimi lidijskimi mladenči sežgati. Ko je nesrečni kralj stopil na gromado in je plamen že švigal, zakliče trikrat: „Solon! Solon! Solon!“ Cir bi rad vedel, kaj je hotel Krez s to besedo povedati; zato da ogenj zopet pogasiti, kralja pa razvezati in pred se pripeljati. Zdaj mu Krez začne pripovedovati:
Bil sem naj bogatejši kralj; bogastvo pa me je naredilo prevzetnega. Nekega dne je prišel k meni v grad grški modrijan Solon. Želel sem, da bi me ta slavni mož hvalil, pa ga dobro pogostim ter mu razkažem vse moje zaklade. Na to ga vprašam: „Reci mi, kterega človeka imaš za najsrečnišega od vseh, kar si jih na svojem potovanji videl?“ Solon imenuje nekega Tela, atenskega meščana, kteremu so še vsi otroci in vnuki živeli, ko je v slavnem boji za domovino umrl. Zavzet vprašam ga dalje, kdo da je za Telom najsrečniši. Zdaj, sem si mislil, bo pa že mene imenoval. Solon pa reče: „Za Telom? — Daj da ti povem o srečnih bratih Kleobiji in Bito mu! Njuna mati je bila herina duhovnica v Argu. Ko so enkrat voli, ki bi jo imeli, kakor druge pota, v tempelj peljati , na paši ostali, sta se sina sama vpregla in mater dve milje daleč k tempeljnu zapeljala. Vse zbrano ljudstvo je hvalilo pridna mladenča; moški so jima roke podajali, ženske pa so materi čestitale, da je takšna sina rodila. Do solz ginjena mati stopi z voza, gre v tempelj, objame podobo boginje, pa moli: „Vzvišena Hera, podeli mojima sinoma to, kar bi bilo za nju najboljše!“ — Med tem sta od pota trudna brata v tempeljnu zaspala. Ko jih je mati po darovanju hotela zbuditi, vidi, da sta mrtva. — Reci mi, Krez, praša me na to Solon, ali si moreš večo srečo misliti, kakor po tako lepo dovršenem dejanji za vselej mirno zaspati ?“ — „To je vse res, zavrnem mu jaz nejevoljen, ali zakaj pa tudi möhe ne šteješ srečnega? saj si vendar videl moje bogastvo.“ Na to
reče Solon: „O Krez, dostikrat je revež srečniši od največega bogatina. Pa pomisli tudi to, da se ti pred smrtjo še marsikaj lahko pripeti; zato se nihče pred smrtjo srečnega imenovati ne more.“
O tej resnici sém se kmalu prepričal. Čvrsti moj sin in kraljič je bil na lovu po nesreči ubit, drugi jé bil mutast; zdaj pa sem celo ob svoje kraljestvo5 prišel.
Čiru pride na misel, da bi tudi njegova sreča znala opo-točna biti, prizanese Krezu ter ga kot svetovalca in prijatelja vzame k sebi. Zdaj je Krez dal delfiško prerokovališče vprašati, če je apolonova navada prekaniti ljudi, kteri ga posebno odlikujejo. Apolonovi služabniki so mu na to odgovorili, da jih on ni prav umel, ter da so mu resnico povedali, kajti on je res veliko kraljestvo razdjal, namreč svoje.
Potem, ko si je Cir Lidijo osvojil (549 pr. Kr.), pošlje svojega vojvodo Harpaga v malo-azijsko pomorje, da podjarmi grška mesta, ki se niso hotela dobrovoljno vdati perzijskemu gospodstvu. Cir jim je pustil popolno samoupravo, če so le priznali njega za svojega vrhovnega gospodarja.
Vzhodne in zahodne Ciro ve dežele je delilo še samo-stalno babilonsko kraljestvo. Proti njemu je Cir sam peljal veliko vojsko prek Tigrida. Blizo Babilona je zadel na sovražnikovo vojsko in jo je srečno premagal. Kralj Naboned se je moral umakniti v mesto, ki je bilo dobro utrjeno, pa tudi z živežem obilno preskrbljeno, zato si ga Cir ni mogel s silo polastiti. Sklenil je tedaj ga z zvijačo vzeti. Med tem, ko so Babilonci dobre volje praznovali razne svečanosti in se gostili, napeljejo Perzijanci po noči reko Evfrat v veliko jezero. Po plitkem vodotočji so prišli Ciro vi vojaki v mesto in sopre-hvapili brezskerbne prebivalce.
Sirija, Fenieija in Palestina so se vdali mogočnemu zmagovalcu brez upora; zato soFeničani tudi vprihodnjič obdržali svoje posebne kralje. Da si pa svojo moč v sirskem pomorji še bolj utrdi, povrnil je Cir Judom vse sveto orodje in posode, ki jih je Nebukadnezar iz Salomonovega tempeljna pobral, ter jim je dovolil, da se smejo v svojo domovino vrniti.
Daši je Cir sploh spoštoval vero in navade vseh narodov, je Jude še posebno zato podpiral, da bi mu postali zanesljiva straža in dobra pomoč proti Egipčanom.
Nova perzijska država se je tedaj razprostirala prek cele prednje Azije, od sredozemnega morja do Inda, pa od turan-ske nižine do eritrejskega morja. Ker je bila E k batan a predaleč od središča kraljestva, vstanovil je Cir novo glavno mesto Suro.
Zadnjo vojsko je Cir peljal brž ko ne proti Indijancem, kajti tudi njega je mamilo bogastvo te dežele. Tu je bil smrtno ranjen in je kmalu potem umrl. Ali kakor o njegovej mladosti nimamo po vsem zanesljivih poročil, tako se tudi njegova smrt različno popisuje.
Grški zgodovinar Herodot pravi, da je poginil v boji proti M a s a g e t o m, ki so kot pastirji in lovci živeli po stepah od reke Jaksarta proti Severju. Njihovo kraljico To miro je hotel Cir v zakon vzeti; ko mu pa ona njegove prošnje ni hotela vslišati, jo napade z vojsko. Blizo reke je napravil po Krezovem svetu tabor, v kterem je pustil hlapce in drugo drhal, ki so vojsko spremljevali, pa posebno veliko vina. Ko se je z vojsko umaknil, pridere veliko krdelo Masagetov, sTo-mirinim sinom na čelu, v tabor, poseka ljudi ter se s zapuščeno hrano gosti. Vpijanjem Masageti popadajo in trdno zaspé. V tem se Cir nazaj vrne, plane nad nje, jih mnogo pomori, druge pa vjame. Med vjetniki je tudi Tomirin sin Spargap. Žalostna mati Tomira pošlje k njemu poslanca, ki ga je v njenem imenu takole prosil: „Krvoločni Cir, nikar se ne ponašaj z dejanjem, ki si ga izvel, kajti poslužil si se strupa, ki je tudi vas omamil, da ste tako prevzetni. Vrni mi moje dete, potem pa zapusti v miru našo deželo; ako pa tega nečeš storiti, prisegam ti pri solncu, našem gospodarji, da te bom napojila š krvjo, če si tudinenasitljiv.“ — Cir se brani; Spargap pa neče preživeti sramote ter se samega sebe ubije. Tomira gre zdaj z vso vojsko nad Cira. Krvavi boj je bil dolgo časa neodločen, nazadnje pa so Masageti zmagali. Med veliko množino mrtvih Perzijancev, ki so pokrivali bojno polje, 'bil je tudi kralj Cir. Tomira mu glavo odseka, vrže jo v meh s krvjo napolnjen in reče: „Napoj se s krvjo, po kterej te je vedno žejalo.“ — Tako Herodot. Zopet drugi pa pravijo, da je Cir v svoji palači umrl mirne smrti. Macedonski kralj Aleksander veliki je nek še videl v Pazargadi njegov grob, na kterem je bil ta napis vsekan: „Človek, jaz sem Cir, ki je povzdignil Perzijance in vladal nad Azijo; zato mi tega groba ne zavidaj.“
Čirov naslednik je bil njegov hrabri in mogočni sin Kambiz (529—422 pr. Kr.) Njegov mlajši brat Smerdij je po očetovem naročilu vladal v vzhodnih pokrajinah kot kraljev namestnik. Kmalu po Cirovej smrti se zameri nekemu duhovnu, a ta ga gre tožit naravno kralju in mu pravi, da ga brat misli s prestola pahniti. Ker se je bil Kambiz ravno napotil proti Egipčanom, izroči magu pismeno povelje vzhodno-perzijskim velikašem , naj Smerdija skrivaj ubijejo , a potem
Občna zgodovina.	6
naj oni v bratovem imenu toliko časa vladajo, dokler se on ne vrne iz Egipta. Vse se je zgodilo po njegovem ukazu.
Med tem je Karnbiz napadel Egipet, da se maščuje nad kraljem Amazijem, ki mu ni botel dati svoje hčere, ampak mu je mesto nje poslal hčer s prestola pahnjenega Hofre. Preden se je vojska začela, bil je Amazij umrl in njegov sin Psamenit je vladarstvo nastopil. Ta je svojo vojsko pri Peluziji zbral, da se tu na meji kraljestva upre svojemu nasprotniku.
V egiptovskej vojski je služilo mnogo grških najemnikov, ki so imeli svojega lastnega poveljnika F an e ta iz Halikar-nasa. Pred vojsko zapusti Fane svoje rojake in prestopi kPer-zijaneem, zato ker ga je kralj Amazij nekaj razžalil. Karnbiz ga je prijazno sprejel in ravnaje po njegovem nasvetu je prišel srečno prek puščave do egiptovske meje. Ko so grški najemniki zapazili svojega nezvestega poveljnika načelu nekega perzijskega oddelka, zgrabijo njegove sinove, ki jih je imel v Egiptu, in jih zakoljejo pred očmi njihovega očeta. Kri ubitih mladeučev pomešajo z vodo in z vinom ter se je napij6 vsi zaporedoma.
Na to se vname hud boj , v kterem so nazadnje vendar le Perzijanci zmagali. 50.000 Egipčanov in 20.000 Per-zijancev je ležalo mrtvih. Egipčanska vojska se je na vse strani razbegala, le kralj se je z malim oddelkom umeknil v glavno mesto Memfis. Karnbiz pošlje za njim po Nilu ladjo s poslanci, ki so v njegovem imenu imeli pozvati mesto, naj se vda. Ali kakor hitro zapazijo v mestu zaprti vojaci ladjo, planejo na njo, pobijejo vseh dve sto poslancev, ladjo pa raz-sečejo na kose. Ko je Karnbiz to čul, šel je z vso vojsko nad mesto , ki se mu je po kratkem uporu vdalo. Zarad pokončanih poslancev je ukazal 2000 odličnih mladenčev umoriti, med njimi tudi kraljevega sina. Psamenita, ki jele šest mescev vladal, dá vreči v ječo, iz ktere je videl dolgo vrsto k smrti obsojenih memo iti. Videl je tudi, kako je njegova hči kot sužnja z mnogimi druzimi egipčanskimi dekliči morala Perzi-jancem vodo nositi. Psamenit ni pri vsem tem ne besedice zinil, niti najmanjša solzica mu se ni pokazala. Ko pa za-zagleda starega prijatelja, ki je okoli perzijskih vojakov kruha prosil, se britko zjoka. Karnbiz se temu čudi, ga da pred se pripeljati ter ga vpraša: „Zakaj se jokaš zarad nesrečnega prijatelja, ki ti ni niti v rodu, prej si pa mirno gledal, kako so ti hčer zasramovali, a sina k smrti odpeljali?“ — „Sin slavnega Cira, reče Psamenit, še morem izraziti sočutje do pomilovanja vrednega prijatelja, ki je na svoje stare dni prišel ob
vse premoženje; ali nesreča moje krvi je prevelika, da bi jo s svojimi očmi mogel dovoljno objokati.“ — Ginjen zapové Kambiz, naj se kraljev sin ne usmrti, ali bilo je že prekasno, kajti bil je med prvimi ob glavo djan. Psamenita je perzijski kralj pri sebi obdržal in ga hotel imenovati za svojega namestnika v kakej pokrajini; ko je pa zvedel, da mu skrivaj po življenji streže, da ga ubiti.
Odslej je nekdaj slavni Egipet za zmiraj ostal pod tujo oblastjo. Grška naselbina K ir en a in sosedna libijska plemena so se dobrovoljno vdala Kambizu, ki se je zdaj napotil proti Etijopiji. Mikalo ga je prisvojiti si deželo, v kterej so bili najlepši in najmočnejši ljudje, živeli so po 120 in več let, ter bili tako bogati, da so celo jetniki nosili zlate verige.
Ali tu se Perzijancem sreča izneveri. Y vojski je tolika lakota nastala, da so vojaki vsakokrat med seboj srečkali, kte-rega da bodo zaklali in pojedli. Y tem pride poročilo , da je druga vojska, kije hotela zelenico Sivo z Amonovim tempeljnom podjarmiti, na poti skoz puščavo poginila pod svižem. Kambiz je bil prisiljen vrniti se v Memfis, kjer je tako grozovito razsajal, kakor da bi se mu bila pamet zmešala. Zaničeval je egipčanske verske običaje, oskrunjeval in pokončal je njihova svetišča ter hudo ravnal z duhovniki. Egipčani so ravno našli novega Apisa (črnega bika — malika) ter ga v svečanej procesiji okinčanega vodili po mestu, ko so se Per-zijanci vrnili iz južnega Egipta. Kambiz, misló da se Memfijci veselé njegove nesreče, prebode v jezi svetega bika; duhovnike in vse druge ljudi, ki so se v prazničnih oblačilih vdeležili. procesije, pa da šibati.
Neki dan vpraša svoje svetovalce, kdo da je slavniši on ali Cir. Ysi mu odgovore, da ga ni junaka, ki bi se mogel ž njim primerjati. Krez pa mn reče: „O kralj, meni se dozdeva, da še nisi enak svojemu očetu, kajti nimaš tacega sina, ka-koršnega je on zapustil.“ Tako so se ga vsi bali, da se nihče ni upal mu resnice povedati, ampak vsakdo je le mislil, kako bo druzega v prilizovanji prekosil.
Drugi pot vpraša pijan vernega svetovalca Preksaspa: „Reci, kaj mislijo Perzijanci o meni?“ — Tapa mu odgovori: „Gospod, ne morejo te dosti hvaliti, le menijo , da ga malo preveč piješ.“ To je bilo preveč. Kambiz zgrabi jezen lok, ga namiri v Preksaspovega sina, ki je na dvorišču stal, in mu spusti puščico naravno v srce. „No, reče na to nesrečnemu očetu, zdaj bodo Perzijanci vedeli, da imam še toliko pameti, da vem kaj delam.“
Bog ve, kaj bi bil v Egiptu še počenjal, da ga niso vznemirila poročila iz Azije, da mu brat še živi in da se je ravnokar dal oklicati za perzijanskega kralja. Takoj se je napotil proti Suzi, ki je pa ni več videl. Y Siriji skoči tako nerodno na konja, da se je z mečem prav hudo v stegno ranil in je kmalu potem umrl. Pred smrtjo je perzijanske glavarje k sebi sklical ter jim razodel, da je svojega brata dal na skrivnem umoriti; da človek, ki se prestola lasti, ni pravi Smrdij. Ali Perzijanci, ki so dobro vedeli, kako je Kambiz zmiraj črtel svojega brata, so mislili, da se jim je le zato razodel kot morivca svojega brata, da bi se nad njim maščeval. Zatorej so vojaki in vse pokrajine priznali brez upora krivega Smrdij a (522 pr. Kr.) za kralja.
Krivi Smrdij je bil poprej mag (duhoven) in ubitemu Kambizovemu bratu jako podoben. Hoté se polastiti prestola, je rekel, da so morivci druzega mesto njega ubili ter so tako njega smrti oteli. Kaj blago je ravnal s svojimi podložniki in jim za tri leta odpustil vse davke. Narod je bil zadovoljen in se je veselil težko pričakovanega miru. Le to se je vsem čudno zdelo, zakaj da je vedno v notranjih prostorih kraljevega grada zaprt ter da nikoli nobenega pred se ne pušča, celo sedmero perzijanskih glavarjev ne. Njegov brat je dajal ukaze v kraljevem imenu in je sprejemal vsa poročila na njega. Tu pove Fedima, tedaj kraljeva žena, svojemu očetu Otanu, enemu izmed sedmerih glavarjev, da kralj nima ušes. Otan se je takoj spomnil, da je Cir bratu maga Oropasta zarad neke pregrehe dal ušesa odrezati, in razodene to drugim glavarjem. Kmalu se je vsa prevara razkrila.
Magi so hoteli Perzijancem vzeti kraljestvo in ga zopet povrniti Medijancem. Da bi si pri tem tudi svojo moč vtrdili, so kar enega izmed sebe posadili na prestol, ko so čuli o ne-srečnej Kambizovej vojni proti Etijopiji. Zato so bili zdaj ojstro kaznovani. Perzijanski glavarji so krivega Smrdija in njegovega brata umorili, njuni glavi pa so odsekali ter jih z vrh kraljevega grada kazali zbranemu ljudstvu, ki razkačeno plane nad mage in jih vse pobije, kar jih je bilo v Suzi. Tako so magi za vselej zgubili svojo moč in svoj vpljiv pri kralji.
Ker jes Kambizom, ki ni imel otrok, kraljeva rodovina zamrla, stopil je Darij (521—485), kot najbližnji žlahtnik Cira, na prestol. Grški zgodovinar Herodot pa imenovanje novega kralja drugače pripoveduje.
On pravi, da so se perzijski poglavarji zmenili, da bodo pri solčnem vzhodu skupaj na sprehod pojahali in tistega, čigar konj prvi zarezgeta, bodo vsi za kralja oklicali. Darijev
konjar, ki bi rad svojega gospoda videl na prestolu, pelje pred ta večer konja pred mesto , koder so poglavarji imeli jahati in ga prav dobro nakrmi. Ko so se drugo jutro poglavarji napotili na imeniten sprehod, spomni se na istem mestu Darijev konj dobre krme in začne rezgetati. Takoj skočijo vsi s konj in se vklonijo svojemu novemu gospodarju.
Darij se je sprva moral z vstajniki vojskovati. Najprej so se mu uprli Babilonci, kterim se je neki Nebukad-nezar II. naznanil za sina zadnjega kralja Naboneda. Ta Ne-bukadnezar II. se je devetnajt mescev vspešno branil proti Darijevim napadom. Nazadnje pomore Perzijancem zvijača, ki si jo je izmislil neki Zopir. Le-ta si namreč odreže nos in ušesa, si razmesari telo in stopi pred kralja.
Darij obstrmi, vstane s prestola in ga vpraša: „Kdo se je prederznil mojega najzvestejšega služabnika tako oskruniti?“ — „Jaz sam, mu odgovori Zopir, in sicer iz ljubezni do tebe; kajti tako upam povrniti nepokorno mesto zopet tvojej oblasti. Kakoršen sem, pojdem v Babilon in porečem, da si me ti dal tako razmesariti, a zdaj da nič druzega ne želim, nego se nad teboj maščevati. Izročili mi bodo posebno vojaško krdelo , s kterim vas bom nekolikokrat vspešno napadel. Deseti dan pa pošlji mi tisoč najslabejših vojakov, da jih užugam, sedmi daD potem druzih dve tisoče, a čez dvajset dni štiri tisoč. Oe bom trikrat srečno zmagal, bodo mi popolnoma zaupali ter me imenovali za poveljnika nad vso vojsko. Potem že vem, kaj storiti.“ —
Zdaj beži proti Babilonu, pa se vsaki hip nazaj ozira, kakor da bi bil res ušel. Babilonci ga pusté v mesto, kjer je potem ravnal po rečenem naklepu. Prekanjeni prebivalci mu dadó s početka malo krdelce, ko je pa sovražnike trikrat premagal , izročč mu vso vojsko in mestne ključe. Prepozno so sprevideli svojo zmoto. Zopir odpre pri silnem napadu vrata, skozi ktere Perzijanci v mesto deró in si ga polasté. Darij ukaže 3000 najimenitniših Babiloncev na križ pribiti, mestno zidovje pa popolnoma razdjati. Zopira je bogato obdaroval, ga naredil za svojega namestnika v Babiloniji ter ga častil kot največega junaka, s kterim se razen Cira nobeden Perzi-janec primerjati ne more. „Raji, rekel je Darij večkrat, bi imel svojega prijatelja Zopira nepoškodovanega, nego da bi bil dvajset takih mest, kakor je Babilon, s silo vzel.“
Med tem, ko so se Perzijanci vojskovali proti Babiloncem , vstali so tudi Medijanci zoper Darija. Neki F rao rt, ki je trdil, da je Kijaksarjevega rodu., dal se je tu za kralja
oklicati. Ali kratko je bilo njegovo vladanje. Darij ga takoj premaga, vjame in obesi s prvimi njegovimi pomagači.
Po dolgem uporu in krvavih vojskah je premagal tudi vstajnike druzih dežel. Ko je pa svoje kraljestvo popolnoma pomiril, vredil je njegovo notranjo vlado na podlagi Zo-roastrove vere.
Kralj je bil Ormuzdov namestnik na zemlji, zato se je moral vsakdo brez ugovora njegovej volji pokoriti; on pa je storil, kar je hotel, in ni je bilo postave, ki bi mogla njegovo oblast omejiti. Kakor Ozmuzda obdajajo Amšaspandi, tako ima kralj na svojem presijajnem dvoru brez števila služabnikov, ki mu strežejo. Najimenitniši so bili sedmeri glavarji perzi-janskih razrodov, pa najviše duhovno svetovalstvo. Dvorjanom se je prištevala tudi telesna straža, 10.000 neumerjočih, kakor so jim pravili zato, ker se je njihovo število zmiraj polno ohranilo.
Kralj je sedel na zlatem prestolu pod škrlatastim nebom; glavo mu je pokrivala bliščeča tiara, na sebi je imel dolgo škrlatasto z zlatom in dragim kamenjem bogato izvezeno haljo in ogrnjen je bil z ravno tako krasnim plaščem. Na zlatej verižici mu je visela dragocena sablja. Kadar bi konja zajahal ali na voz sedel, pomagali so mu sami knezi; v njegov voz so po osem nizejskih sivcev vprezali, magi pa so pred njim sveti ogenj nosili, če bi se bil kdo predrznil brez dovoljenja pred kralja stopiti, takoj bi glavo zgubil; a kogar je pred se pustil, moral je pred njim na kolena pasti in tla poljubiti.
Pri kronanji v Pazargadi je kralj oblekel Cirovo obleko, pojedel jedno terebinto in nekoliko smokev ter izpil vrč mleka v spomin priprostega življenja starih Perzijancev.
Kraljevi dvor se je po letnih časih selil v razna prestolna mesta; po zimi je bival v vročem Babilonu, spomladi v Suzi, a po leti v hladnej Ekbatani. Tudi je bilo po vseh pokrajinah mnogo kraljevih grajščin s prelepimi vrtovi, kjer je kralj na svojih potovanjih bival.
Darij je svoje kraljestvo razdelil v dvajset satrapij ali namestnij, ki so plačevale določeni davek, nekaj v denarji, nekaj v pridelkih; nekterim narodom pa, kakor n. p. Arabcem, in kavkaškim nomadom ni hotel gotovega davka nakladati, ampak od njih je sprejemal le dobro volj ne darove. Per-zijanci sami niso plačevali nikakoršnega davka. Satrap j e ali namestniki so se precej samostojno obnašali, pred vsem so skrbeli za plačevanje davkov; v vojski so šli s svojimi krdeli v boj; sicer pa so tudi morali gledati, da so bile pokrajine dobro obdelovane in zgotovljene. Y druzih razmerah so bili
popolnoma neodvisni. Da so kralji imeli za te imenitne službe vedno dosti spretnih mož, zato so na dvoru napravili učilnico, v kterej so se satrapje in viši dvorjani odgojevali.
Vse pokrajine in imenitniša mesta so bile druga z drugo zvezane z umetnimi cestami, in celo redno kraljevo pošto je dal Darij po celej državi narediti. Na mostovih in soteskah, kjer se ceste niso mogle obiti, bile so narejene vrata ali pa trdnjave s stražo, pred ktero se je moral vsak popotnik ska-zati, da je pošten človek. Tako je Darij vse storil, kar je bilo mogoče, da vtrdi in vredi svoje obširno kraljestvo. Prevelika samostalnost in moč sataprov pa ste bile vzrok, da je pozneje, ko so slabi vladarji sedeli na kraljevem prestolu in so razni narodi v velikej sužnosti zgubili vso duševno in telesno silo, nekdaj mogočna perzijska država tako hitro razpadla.
Ko je Darij doma vse vredil, skusil je prvi med azijskimi zmagovalci tudi Evropo podjarmiti. Najprej se je hotel maščevati nad Skiti zato, ker so v poprejšnjih časih, kakor smo že povedali, 28 let po medijskej državi gospodarili. Jonska mesta v Malej Aziji so morala za vojsko pripraviti 600 ladij in prek B o s p o r a (današnjo carigradsko morsko ožino) napraviti most na ladjah, čez kterega je šel Darij (1. 515 pr. Kr.) z 700.000 mož v Evropo. Dokler se je tu vojskoval s Tračani, morali so mu maloazijski Grki narediti drugi most čez reko Is ter ali Dunaj , ki je mejila skitovsko deželo. Ko je bil z vso vojsko onkraj mosta, izročil ga je grškim tiranom, da naj ga pred Skiti varujejo. Dal jim je jermen s 60 vozli ter jim ukaže vsak dan jednega razvozlati; ko bi za 60 ne prišel nazaj, naj most podrejo ter naj se s svojimi vojaki domu vrnejo.
Skiti so bili jako surov nomadski narod, brž ko ne mongolske krvi. To nam kažejo mnoge navade, ki se popolnoma strinjajo s šegami, ki jih vidimo pri Mongolih.
Najbolj so častili vojnega boga, kteremu so po vsej deželi oltarje postavljali, ki pa niso bili nič druzega, kot velik kup protja, a vrh kupa je bil zasajen meč kot božje znamenje. Tu so ob praznikih darovali vojnemu bogu živali in ljudi, ki so jih v vojski vjeli. Iz Čepin ubitih sovražnikov so si narejali kupice, ter iz njih pri posebnih svečanostih pili. Kadar jim je kralj umrl, namazali so njegovo telo najprej z voskom, potem so mu drob ven vzeli ter trebuh z raznim dišečim rastlinjem napolnili. Tako pripravljeno truplo so vozili po deželi okol, a kdor je pogreb srečal, ta si je v znamenje žalovanja ušesa razrezal, lase ostrigel, nos in obraz razmesaril ter levo
roko s puščico prebodel. Ko so pogrebci obhodili vso deželo, pokopali so kralja v pokrajini G eri blizo Dnepra, a ž njim so položili v grob eno njegovih žen in nekoliko prvih služabnikov zlasti njegovega natakarja, kuharja in konjarja. Čez leto dni so obhajali obletnico s tem, da so na njegovem grobu ubili 50 konj in 50 služabnikov ter mu jih zakopali v grob , da mu strežejo na drugem svetu.
Tudi ko so sklepali zaveze, imeli so čudne navade. Veliko prsteno posodo so napolnili z vinom ter ga pomešali s krvjo tistih, ki so zavezo sklepali. Pred prisego so pomočili sabljo, puščico, bodala in vojno sekiro v to s krvjo pomešano vino, ktero so potem vsi zaporedoma okusili.
Žene in otroci so živeli pod šatori, ktere so razpenjali na vozovih s štirimi ali pa šestimi kolesi. V vozove so vole vprezali. Najuavadniše domače živali so jim bili konji, goveda in ovce. Sicer so bili Skiti jako veseli in gostoljubni, le v vojski so bili grozovitni.
Z Darijem se niso hoteli bojevati, ampak ne imajoči ne mest, ne vasi, umikali so se pred njim, za seboj pa so vso deželo pokončevali. Tako so Perzijanci prišli do Tanaja (današnjega Dona). Zastonj je Darij Skite čestokrat nagovarjal, da naj bi se ž njim v bitki skusili. Oni so mu odgovorili: „Mi nimamo niti mest, niti obdelanega polja, da bi se zanje bili, imamo pa očetovske gomile; te poiščite in je skusite razdreti in videli boste, ali se bomo za nje bojevali ali ne.“ — Ko je Darij zahteval, da bi se mu vdali, inv to znamenje vode in zemlje prinesli, poslali so mu tiča, miš, žabo in pet puščic. Perzijanski vojvoda Go brij a razloži pravi pomen prečudnega darila tako-le: „če Perzijanci kakor ptice ne od-frčč, kakor miši v zemljo ne uidejo in kakor žabe v močvirje ne poskačejo, bodo jih skitovske puščice postrelale.“ Ker je vojski jelo živeža primanjkovati, vrnil se je Darij proti Donavi. Skiti so ga po bližnicah pretekli ter prosili Grke, naj podró most, da Perzijanci ne bodo mogli prek Donave. Tudi Atenec Miltijad je nagovarjal vladarje , naj se poslužijo lepe prilike ter oslobodé maloazijatske Grke perzijskega jarma. Pa Histijej, miletski tiran, jim je ugovarjal, in most je bil ohranjen. Tako se je vrnil Darij iz skitovske dežele ter šel naravno v Azijo. V Evropi je pustil poveljnika Megabaza z 8000 mož, ki so pridobili vso Tracijo in celó Macedonskega kralja Aminta prisilili, da jim je v znamenje pokornosti dal zemlje in vode. Perzijska država je zdaj vsaj po imenu segala do Te-salske meje.
Srečniši nego na zahodu je bil Darij na vzhodu. Leta 510 pr. Kr. je šel, kakor nekdaj Cir, v Indijo in je v srečnem boji podjarmil vse razrode na desnem bregu velike reke Inda; ali že za njegovega druzega naslednika so ti kraji zopet postali samostalni in svobodni.
Zadnji čas svojega vladanja je poslal Darij dve vojski v Grško, ali obe ste bili premagani. Tretjo vojno so dvorski prepiri in vstaja v Egiptu tako dolgo zadrževali, da je Darija v tem prehitela smrt (1. 485 pr Kr.).
Daljna zgodovina Perzijancev do propada kraljestva j e v ozkej zvezi z Grško zgodovino, zato bomo imenitniše dogodbe ondi pripovedali.
Darija je nasledil njegov sin Kserks I. (485—465 pr. Kr.), kterega je ubil poveljnik telesne straže zato, da bi sam postal kralj. Ali mlajši Kserksev sin Artakserksl. (465—424 pr. Kr.) je dal usmrtiti morivca svojega očeta in staršega brata, in je po sebi izročil prestol svojemu sinu Kserksu II. Tega je že pet in štirdeseti dan njegovega vladanja ubil njegov popoli brat Sogdijan. Pa tudi njega je že čez šest mescev spodrinil drugi brat Darij II. Not (423—404 pr. Kr.), kterega je nasledil njegov starejši sin Artaks er ks II. (404—364 pr. Kr.). Proti njemu seje takoj s početka vladanja vzdignil mlajši brat Cir, ki je hotel Artakserksu s pomočjo Grkov vzeti prestol. V bitvi pri Ku-naksi je poginil Cir, premagan od svojega brata. Za njim je postal kralj eden njegovih mlajših sinov, Oh ali Ar taks er k III. (364—339 pr. Kr.), ki je bil najgrozovitniši od vseh parzijskih vladarjev. Zato so se mnoge pokrajine vzdignile zoper njega. Ko je vse vstaje zatrl, zavdal ga je njegov prvi svetovalec Egipčan Bagoa in je njegovega najmlajšega sina Ar z a (339—336 pr. Kr.) na prestol posadil. Ali kmalu je Bagoa tudi tega usmrtil ter Darija III. Kodomana (336—330 pr. Kr.), pravnuka Darija Nota, za kralja oklical. Darij III. je bil poslednji kralj staro-perzijske države. Leta 330 pr. Kr. je v boji zoper Aleksandra velikega zgubil prestol in življenje.
O veri in ustavi Perzijancev smo že govorili. O nji-hovej umetnosti pričajo nam razvaline starega Perzepolja. Stavbe so sploh ozaljšane s kipovi in stebri; pred vhodi stoje biki s porotnicami in človeškimi glavami, na kterih se perzijanska tiara (trivrstna krona) še pozna. Stene so pokrite z izboknjenimi umetnimi izdelki. Te lično izdelane podobe kažejo po večem kraljevo življenje v vojski in na dvoru; napisi s klinastimi pismenkami, podobni babilonskim, je
razjasnujejo. Y rezbarijah Perzijancev vidimo velik napredek od asirskih in sicer zato, ker so se bolj ugledali v prirodo, tako da se njihove podobe že bližajo staro-grškim.
Kupčija in obrtnija ste po perzijanskem kraljestvu jako cveteli. Občna varnost, mnogo dobrih cest, zlasti pa enaki denarji so ju posebno pospeševali.
Egipčani.
Bazen Egipčanov se nobeden afrikanski narod v starem veku ni povzdignil do više človeške omike. Vzrok temu je lega in narava atrijskega površja, kakor smo že v zemljepisnem pregledu starega sveta omenili. Edina Nilova dolina se po vsem loči od ostale Afrike ter se bliža naravi bogatih azijskih porečij. Pa tudi ta dežela bi imela gola peščena tla, ko bi je ne namakal Nil s svojimi vsakoletnimi povodnjimi in bi je ne varovale visoke libijske gore pred svižem libijske puščave.
čudoviti N i 1 izvira na visokej planoti pod ekvatorom in teče kot beli Nil proti Severju do Kartuma, kjer se združi z modrim Nilom, ki izvira v visokih abesinskih gorah ter teče skozi dembejsko jezero in «se potem v dolgih ovinkih med hribi proti severju vije. Ko je Nil zapustil lepe in zdrave kraje svojih virov, teče v Nubiji po večem med peščenim in skalovitim obrežjem do palmovih gozdov pri Sieni. Tu se med prijaznima otokoma Eilomin Elefantinom vlije v šumečem slapu čez granitasto skalovje na egiptovska tla, po kterih se mirno in veličanstveno vali v ozkej dolini med libijskimi iu arabskimi gorami dalje proti severju, kjer se deli v mnogo panog in se potem izliva v sredozemno morje.
Strme arabske gore na vzhodnej strani so dajale Egipčanom za njihove velikanske spominke rdeči granit in razno barvani peščenik ter so njihovo deželo ločile od rudečega morja; libijske gore pa so jo mejile proti saharskej puščavi.
V zavetji teh dveh gor se je razprostirala kakih 150 milj dolga, a komaj 2 do 3 milje široka egiptovska dežela, ki je po svojih bogatih pridelkih in po svojej starodavnej omiki slovela daleč po svetu. Yso svojo rodovitnost pa dobiva od Nila, kteremu ne primanjkuje nikdar vode, dasi tudi ne spre-
jema v celem Egiptu nobenega pritoka in se zmiraj vedro nebo skoraj nikoli ne oblači z deževnimi oblaki.
'Drugače je v gornjej Nubiji in vAbesiniji. Silni poletni dež in kopneči sneg abisinskih gor tu tako obilo napajata struge Nila, da njegova voda poplavi od sredi junija do sredi septembra vso egiptovsko dolino do obeh podgorij. Mesca avgusta stoji voda črez 20 črevljev nad navadno svojo višavo.
Da povodenj ni zemlje trgala, napravili so stari Egipčani mnoge nasipe; po prekopih in žlebovih z zatvornicami napeljevali so vodo v bolj odležne kraje, ter so jo celo v posebnih nalašč zato izkopanih kotlih kakor n. pr. v merisovem jezeru shranjevali za čas prevelike suše.
Ob času povodenj je egiptovska dolina podobna velikemu
J'ezeru, iz kterega se mesta in vasi kot otoki vzdigujejo. V irezštevilnih ladjah se vozijo prebivalci po vodi ter praznujejo praznično oblečeni dneve božjega blagoslova.
Ko tropično deževanje preneha, jame tudi voda padati; čudna reka se zopet skrči v svojo navadno strugo, zemlja pa je pognojena z najrodovitnišim mastnim blatom, ki ga je Nil iz južnih goratih krajev nanosil. Oktobra mesca je dežela zopet suha in v kratkem jo palmovi gozdiči, zeleni travniki in zlato-rumeno polje spremenó v prelepi vrt. Marca mesca je žetev, potem pa nastane strašna suša, ki se še le z novo povodnijo konča.
Stari Egipčani so delili svojo domovino v gornji, srednji in spodnji Egipt.
Glavno mesto gornjega Egipta, ki se je začelo ob južnej ali nubijskej meji, je bila Teba. Razvaline tega starodavnega mesta so se do današnjega dneva precej dobro ohranile ter nam pričajo o velikej egipčanskej omiki pred tremi in celo štirimi tisučletji.
Najstarejša tebanska zidanja se nahajajo na vzhodnej strani reke Nila. Prisedanjej vasiKarnaku stoji na umetnem in proti povodnjam dobro vtrjenem homcu najstarejši Amonov tempelj. Visoki in z umetnimi rezbarijami olepšani stebri in mramornaste podobe tudi podrti pričajo o nekdanjej lepoti tega poslopja. Od tod drži lepo narejena 6000 črevljev dolga pot do druzega mlajšega tempeljna in kraljeve palače pri sedanjej vasi Luksoru. Vsakih deset črevljev stoji ob poti velik kamniten sfing t. j. levova podoba s človeško glavo, kot znamenje največe telesne in duševne moči. Tudi na zahodnej strani Nila je bilo več tempelj nov in kraljevih palač, pred kterimi so stale po dve sedeči podobi kralja in kraljice, lepa kamnena vrata in mnogo s fi n g o v.
Najimenitniši je tako zvani M e m n o n o v kolos t. j. 60 črevljev visoka podoba kralja Amenofija, ki je v poprejšnjih časih pri solnčnem vzhodu nek lepo doneči glas od sebe dajala.
Tebi na zahodu, tam kjer solnce zahaja, je pusta libijska gora na več nadstropij dve uri daleč izdobljena in le-sem so stari Egipčani polagali svoje mrliče v kamnene grobe. Stene teh votlin so ozaljšane z mnogimi umetnimi rezbarijami in raznimi napisi. Ne daleč od tega grobja pa se nahaja 40 še lepše izdelanih podzemeljskih grobov tebanskih kralj e v.
Tudi srednji Egipt ni brez starinskih razvalin, dasi jih ima mnogo manj, nego gornji. Na zahodnej strani glavnega mesta Memfide kipi visoko proti nebu štirdeset piramid. Dolgo se je ugibalo, čemu so bile te ogromne štirioglate , a proti vrhu špičaste stavbe. Zdaj je po notranjih prostorih dokazano , da so to velikanski nagrobni spominki memfidskih kraljev. Pri tleh se pride skozi ozki prodor v izbo, v kterej stoji velikanska kamnena truga s kraljevo mrtvaško su-haljo. G-rški zgodovinar Herodot pravi, da je nekdaj naj viša piramida merila 800 črevljev; med zdaj še obstoječimi meri najviša 450 črevljev. Kake dve milje proti zahodu je tudi Memfida imela v živo skalo izsekano grobje za ostale prebivalce.
Pod Memfidom kakih 20 milj pred izlivom, tam kjer se Nil deli v panoge, začne se dolnji Egipt in seže proti severju do sredozemnega morja. Staro glavno mesto Heliopol je potamnila pozneje od Aleksandra velikega ustanovljena Aleksandrija. Druga, zgodovinsko imenitna mesta so bila: Saida, Navkratis, Busiris in Peluzij. Od starin so se v dolnjem Egiptu ohranili obeliski, štirioglati, na vzgor zmiraj tanjši, 50 do 180 črevljev visoki stebri, ktere so iz-sekavali navadno le iz ene skale ter jih postavljali solnčnemu bogu na čast.
Kdo je bil vtemelitelj egiptovske države, ne da se več določiti, kajti ona je najstai'ejša izmed vseh, kar jih je kdaj bilo. Egipčani sami so pripovedovali mnogo raznih prič o starodavnih časih ter so trdili, da so nekdaj bogovi sami več tisučletij vladali v Egiptu. Dasitudi so oni starost svoje države previsoko cenili, da se vendar njihova zgodovina z neko gotovostjo slediti noter do leta 3500 pr. Kr.
Že v teh najstarejših časih je bil narod, kakor v Indiji, razdeljen na več kast, ki so tudi po rodu bili različnega plemena. Gospodujoči stanovi so bili bele polti ter so se v jako starih časih doselili iz Azije in so si poprejšne prebivalce z bolj temno poltjo podvrgli. S početka ni bil ves Egipt združen v eno državo, ampak bil je razkosan v mnogo manjih deželic.
Temelj večej državi je položil kralj M en e s okoli leta 3233 pr. Kr. On je sezidal na meji srednjega in spodnjega Egipta veliko mesto Memfido in je več manjih državic združil pod svojim žezlom. Takrat je tudi v gornjem Egiptu postala Teb a središče druge veče države, tako da je bil odslej ves Egipt podeljen med memfiškega in tebanskega kralja.
Memfiški kralji te dobe so se proslavili z ogromnimi stavbami , med kterimi stojé že omenjene piramide na prvem mestu. Ko bi se bile vse piramide ohranile, vedeli bi tudi število memfiških kraljev ter čas njihovega vladanja, kajti vsaki kralj je takoj jel piramido zidati, ko je nastopil vladanje ter jo potem vsako leto do svoje smrti razširjeval.
Ustmena poročila imenujejo tri kralje, Keopsa, Ke-frena.in Mikerina, ki so okoli polovice tretjega tisučletja vladali ter sezidali največe in najlepše piramide. Ker so te starodavne stavbe tako ogromne in njihovi notranji postori z rezbarijami in hieroglifičnimi napisi tako umetno olepšane, smemo iz tega pač soditi, da so Egipčani že takrat bili v vsem jako omikan narod. Prvi kralj M en e s je dal svojemu narodu tudi modre postave, da mu ukroti divje strasti ter ga privadi lepega nravnega življenja. Spoštovati starše je že on spoznal kot eno prvih dolžnosti vsacega človeka; zato je dal ostro kaznovati tistega, ki bi se v tem pregrešil. Oe je kdo svojega očeta ali svojo mater ubil, razmesarili so ga najprej po vsem telesu, potem pa krvavečega na trnjev grm vrgli ter ga živega sežgali.
Okoli leta 2391 pr. Kr. združili ste se memfiška in tebanska država pod eno vladajočo rodbino. Prvi vladar te združene države je bil tebanski kralj Amenemha, ki se je pa preselil v Memfido ter odtod nad celim Egiptom gospodaril. Njegov naslednik Sesortozij je prvi z vojsko napadel Egiptu na jugu ležečo Nubijo ter si jo prisvojil, kakor ondi še dandanes priča stari spominek. Najimenitniši kralj te vladarske rodbine je bil Merij, ki je dal izkopati že omenjeno merij-sko jezero. Brž ko ne je on blizo jezera tudi sezidal velikansko in prelepo palačo Labirint, z dvanajsterimi dvori in 3000 sobami.
Kmalu po Merijevi smrti so divji pastirji ali Hiksi iz sosednega Kanaana in iz severne Arabije prihrumeli črez sueško medmorje v Egipt ter so ubijali in ropali noter do Memfide. Tu so ostali ter s težkimi davki črez pet sto let tlačili egiptovski narod in so tako njegov naravni raz vitek za mnogo let ustavili. Domači kralji so pred njimi bežali v Tebo, kjer so vladali nad gornjim Egiptom plačevaje Hiksom letni davek. Hiksi so se tudi v Egiptu samo z živinorejo pečali ter so s svojimi čredami semtertje prehajali po zemljiščih Egipčanov. Da si svojo moč proti poslednjim bolje vtrdijo, prejeli so sebi sorodne Izraelce prijateljsko, ter jim deželico Gosen z dobrimi pašniki odločili, da so ondi mirno bivali.
Vkljub vsemu temu so jih nazadnje vendar le mnogo bolj izobraženi Egipčani premagali. Tebanski kralji so jim najprej davek odpovedali, potem pa so meje svoje države čemdalje bolj proti severju pomikali. Tutmozij III. jih je okoli leta 1650 potisnil v tabor pri Peluziji, kamor so Hiksi znosili ves svoj plen, ter jim je dovolil, da so se smeli svobodni vrniti v Sirijo. Pravijo, da je takrat kakih 240.000 za orožje zmožnih mož zapustilo Egipt. Kmalu so tudi Izraelci morali iti iz Egipta, kajti Egipčani so se jih bali kot zaveznikov Hiksov, pa so jih jeli na vso moč tlačiti, da bi jih oslabili ter njihov rod popolnem zatrli.
Novo življenje se je zdaj v Egiptu začelo. Umetnosti in znanosti so bolj cvetele, nego kdaj poprej. Glavno mesto ponovljenega kraljestva je bila Teb a, ki je bila po svojej legi bolj varna proti napadom azijskih narodov kot Memfida. Kakor so stari kralji polepšavali z raznimi zidanji Memfido, tako so vladarji nove države postavljali palače , tempeljne in druge spominke v Tebi. Prvi kralj Tutmozij III. je dal zidati že omenjena poslopja pri vasi Karnaku ter postaviti Tebi dva najviša obeliska. Ameno fill, je postavil tista zidanja in spominke, ki jih dandanes vidimo podrte pri vasi Luksoru. Le-ta kralj pa je začel z zmagovitimi vojskami razširjevati svoje kraljestvo proti vzhodu in proti jugu. Azijske dežele sicer niso ostale pod egiptovsko vlado, zato pa so se Egipčani tem bolj vtrdili v Nubiji.
Največo moč in slavo je egiptovska država dosegla pod kraljem Ramzem velikim, ki ga grški zgodovinarji navadno imenujejo Sezostrija (1396—1328 pr. Kr.) Njegov oče, kralj Setos, je dal vse fantiče, ki so se s Sezostrijem isti dan rodili, na kraljevi dvor pripeljati ter jih skupaj s svojim sinom vzrejati; kajti hotel mu je preskrbeti zvestih prijateljev za prihodnost. Tako je prišlo 1700 dečkov na dvor. Tu so se
z mladim kraljem učili in vadili v vseh vojnih umetnostih. Kot kraljič si je Sezostrij osvojil del Libije ter je prisilil Arabce, da so mu davek plačevali. Ko je pa po smrti svojega očeta zasedel kraljevi prestol, postalo mu je v Egiptu pretesno ter sklene osvojiti si ves svet. Nabere torej 600.000 pešcev, 24.000 konjikov in 27.000 bojnih voz; za poveljnike in častnike pa imenuje tistih svojih 1700 tovaršev. Najprej se je namenil v bogate azijske dežele; ali dobro je vedel, da mu tu treba velikega pomorskega brodovja ter dá takoj napraviti 400 ladij. Ker so se pa Egipčani z nekim posebnim strahom ogibali morja, je največo ladjo posvetil bogu O žirij u ter tako to novo podvzetje priporočil božjemu varstvu. Ta ozir-jeva ladja je bila 280 vatlov dolga, a stesana je bila iz samega cedrovega lesa; znotraj je bila vsa posrebrena, zunaj pa pozlačena. Ko je bilo vse pripravljeno, gre s svojo veliko vojsko prek sueškega medmorja, brodovje pa je odjadrilo proti asirskemu obrežju. Y devetih letih je prehodil vso Azijo do reke Inda in Ganga ter vse ondotne narode podvrgel svojemu žezlu. Kamor je prišel, povsodi je postavil spominke, ki so še mnogo stoletij pozneje pričali o slavi tega afrikan-skega zmagovalca. Iz Azije je šel nazaj proti zahodu, kjer si je osvojil grške dežele in vse otoke med Evropo in Malo Azijo.
Y tem mu poroCé iz Egipta, da se je njegov brat Arma id, ki ga je pustil doma za svojega namestnika, oklical za kralja. Sezostrij se takoj domu vrne, da kaznuje nepokornega brata. Ko mu pa le-ta skesano nasproti pride ter ga prosi milosti, mu vso pregreho odpusti. V slavnej procesiji se potem pelje slavni zmagovalec na zlatem vozu v Memfido, a v nepremišljenej prevzetnosti ukaže vjete kralje k vozu prikleniti. Potrtega srca stopajo nesrečneži kraj voza, le eden ne spremeni obraza ter mirno gleda v vrteča se kolesa. To se Sezostriju čudno zdi, pa ga vpraša, kaj tako brezskrbno premišljuje. Ta pa mu odgovori: „O kralj in gospod moj, vrteče kolo me spominja nestanovitnosti človeške sreče! Kakor je del kolesa zdaj zgorej, zdaj spodej; tako je tisti, ki danes na kraljevem prestolu sedi, večkrat jutri v najsramotnišej sužno-sti.“ — Sezostrij sprevidi resnico teh besedi ter da vklenjene kralje razvezati.
Odslej ni več peljal krvavih vojsk, marveč je skrbel samo zato, da osreči svoj narod z modrim vladanjem. Za olajšanje trgovanja med posameznimi egiptovskimi mesti je dal izkopati po celem Egiptu mnogo prokopov, ki so ob enem branili dežele proti vpadom konjikov sovražnih azijskih plemen.
Tudi je vtrdil deželno mejo od Peluzija do Heliopola z 190 milj dolgim zidom. Y vsakem mestu je z bogatim plenom, ki ga je iz Azije pripeljal, sézidal velik tempelj raznim egiptovskim bogovom. Vse te ogromne stavbe pa je dal od samih sužnjev iztržiti ter ni ne enega Egipčana na tlako silil. Narod je bil srečen ter je z hvaležnim srcem vedel ceniti prizade-devanja svojega kralja. Le njegov brat Armaid ga je zmiraj črtil, ter mu po življenji stregel, dasi mu je Sezostrij njegov prvi upor tako velikodušno odpustil. Ker mu s silo ni mogel kraljeve krone vzeti, ga je hotel skrivaj usmrtiti. Hlinil mu se je kot najljubeznjivišega brata in najzvestejšega prijatelja ter ga nekega dne povabi z vso njegovo rodbino k sebi na pojedino. Ko so gostje od sladkega vina omamljeni pospali, gre Armaid ven, obloži palačo s suhim trstjem ter jo zažge. Že je ogenj okoli in okoli švigal; tu se kralj zbudi, skoči iz dvorane in kmalu reši s pomočjo svojih zvestih služabnikov tudi vso svojo rodbino. Armaid je pobegnil iz dežele, Sezostrij pa je bil vesel, da mu ni bilo treba bratove krvi prelivati.
Y 33. letu svojega vladanja je ta slavni kralj popolnem oslepil, a ker je mislil, da ne bo mogel več s toliko močjo vladati, kakor doslej, se je sam usmrtil.
Njegovi nasledniki so se pomehkužili ter hitro izgubili tuje dežele; najbolj znan je Eamzenit. Na palačah, ki jih je po izgledu svojih prednikov postavil v Tebi, pripovedujejo napisi o njegovih vojnah; ali imena ondi omenjenih narodov se niso še razjasnila. Ustmena poročila Egipčanov ne vedó nič povedati o njegovih zmagah, ampak le o velikem njegovem bogastvu, in grški zgodovinar Herodot je zapisal pravljico, kako so tatovi prišli v kraljevo blagajnico.
Earn zenit je bil jako skop kraij. Najslajši trenutki so mu bili, kadar je mogel samoten občudovati svoje nakopičene zaklade. Ali pri vsej tej sreči mu je vedno ta skrb glavo belila, da bi mu tatovi njegovega bogastva ne ukradli. Zato si da v svojem gradu sezidati močno shrambo iz samega kamna. Zidar pa je bil prebrisan človek ter si je mislil, pač škoda za toliko zlato v, ki bodo tukaj brez koristi splesnili. V tem se ga polasti tudi grešno hrepenenje po bogatih zakladih. Vloži torej en kamen tako , da ga je lahko iz zida vzel ter si je mislil tu nabrati zlata in srebra, kolikor bi mu srce poželelo. Ko je pa zidanje dovršil, zboli na smrt. Da bi mu trud ne bil brez prida, razodene skrivnost svojima sinoma , ki sta še tisto noč vzela dragocenosti, kolikor sta jih mogla nesti. Lakomni kralj zapazi takoj tatvino, ali tatu ne more nikakor zaslediti. Zapečati vrata, pa vse nič ne pomaga. Potem nastavi
krog zakladov polno zanjk; kar se eden bratov vanjo vjame. „Zgubljen sem! reče nesrečnež svojemu bratu, da se pa saj vi ostali rešite, odreži mi glavo ter jo seboj nesi, da me ne bodo mogli spoznati.“ Brat mu željo spolni, porine kamen v zid in gre srečno domu. Drugi dan pride kralj zanjke ogledovat. Ko zapazi človeško truplo brezglave, obstrmiin se jezi, da tatu le ne more spoznati. Razkačen ukaže truplo očitno obesiti; k njemu postavi stražnike ter jim zapove, naj vsacega zgrabijo, ki bi obešenega količkaj miloval. Ta zvijača bi bila Ramzenitu skoraj pomogla, kajti mati nesrečnega tatu je žugala sinu, da ga bo izdala, če mu ne prinese takoj trupla ranjcega brata. Egipčani so namreč mislili, da človeška duša po smrti ne more priti v raj, dokler se telo spodobno ne pokoplje. Premeten tat še bolj zvit, kakor kralj, se obleče za vinskega trgovca, natovori nekoliko z vinom napolnjenih mehov na osla ter ga na večer žene proti straži. Tu odpre, kakor po naključji, dva meha. Žejni stražniki hité s skledicami zajemati tekoče vino in se veselé trgovčeve nesreče. Le-ta se s početka hlini žalostnega, potem pa odpre stražnikom še ostale mehove, naj se enkrat po volji nasrčejo dobre kapljice. Ko so od vina omamljeni vojaki po-spali, odveže dozdevni tovornik bratovo truplo in je naloži na svojega osla. Preden pa odnese truplo skrbnej materi, obrije vsakemu stražniku pol brade. Ko kralj vidi, da ga je nada zopet prekanila, okliče, da bo tisti njegovo hčer za ženo dobil, ki bi jej najbolj zvito in grdo delo razodel. Tudi zidarjev sin se predrzne in gre neki večer v grad h kralj evej hčeri. Le-ta ga takoj vpraša, s čim bi se on vedel pohvaliti, in on jej odgovori: „Lepa kneginja! moje najgrše djanje je to, da sem svojemu bratu v kralj evej blagajnici glavo odrezal, a naj veča zvijača je ta, da sem celo stražo obril.“ — „Aha, grdoba, ne'uideš mi več,“ zavpije kneginja in popade hudobneža za roko: kar jej roka vroči ostane, hudobnež pa zbeži iz grada. — Zvijač je bil odsekal mrtvemu bratu celo roko ter jo kra-ljevej hčeri mesto svoje ponudil. — „Ne, pravi Ramzenit, tega tiča ne bomo vjeli. Egipčani so najbolj pametni ljudje na svetu, ta pa je med vsemi Egipčani prvi.“ Na to obljubi na svoje kraljevo poštenje, da bo tatu popolnem pomiloval ter ga bogato obdaroval, če se sam razodene. Zidarjev sin se ni nič obotavljal in stopi pred kralja, ki ga občuduje, a nazadnje mu zaroči svojo hčer.
Videli smo, da je egiptovska država za čas tebanskih kraljev dosegla največo stopinjo svoje moči in slave. Kakor še dandanes popotnik obstrmi pred razvalinami starodavne Tebe,
Občna zgodovina.	1
tako se je tudi že v starem veku vse čudilo premaogim in prekrasnim palačam in tempelnom, umetno iztesanim spominkom in podzemeljskim grobom tega velikanskega mesta, ki se je širilo daleč na okol ob desnem in levem nilovem bregu. Ali ravno te velikanske memfiške in tebanske stavbe nas spominjajo žalostnih nekdanjih časov, ko je narod zdihoval pod težkim jarmom samosilnih vladarjev. Ne le priprosto ljudstvo, ampak celo duhovniki, vojaški poveljniki in drugi velikaši so se morali pred kralja na kolenih plaziti ter pred njim na obličje padati. Kralj je le pomignil in rabeljni so zgrabili človeka, ki je zgubil kraljevo milost, ter ga brez vsake sodbe odpeljali na morišče. Pri nobenem narodu vladarji niso imeli toliko moči, kolikor pri Egipčanih, ki so svojim kraljem celo božjo čast skazovali. Egiptovski duhovniki so učili: „Kakor so o početku vseh stvari bogovi v Egiptu vladali, tako vladajo zdaj f a r a o n i ali kralji kot božji namestniki; saj so božjega rodu ter bogovi svoje dežele." Kralj je bil neomenjen glavar cele države, predstojnik duhovnikov in vojščakov; njegova volja je bila postava, kterej se ni smel nihče upreti. Brez števila sijajnih dvorjanov mu je streglo na bliščečem dvoru ter ga ločilo od njegovih podložnikov.
Pa tudi slava tebanskega kraljestva ni bila večna. Ko se je okoli polovice trinajstega stoletja povzdignila mogočna Asirija, zgubili so Egipčani vse azijske dežele; Egipt se je po malem skrčil v svoje prirodne meje; a kraljevo stolno mesto ni bilo več v gornjem Egiptu, ampak v dolnjem in sicer najprej v Bubastisu, pozneje pa v Saidi.
O tej dobi egipčanske zgodovine nimamo zanesljivih poročil , le semtertje se v svetem pismu starega zakona spominja kakšen kralj, ki je prišel v dotiko z Izraelci.
Okoli polovice osmega stoletja so prihrumeli Etijopljani pod svojim kraljem S abakom v Egipt, kjer so odslej nekaj črez petdeset let gospodarili. Ali ker so bili Etijopljani prej dolgo časa pod egiptovsko oblastjo ter se takrat poprijeli egiptovske omike, niso Egipčani gospodstvo etijopskih kraljev tako težko čutili kot nekdaj samosilno vlado Hiksov. Sabakov naslednik Se vek o s je obljubil svojemu zavezniku, izraelskemu kralju Hozeju pomoč proti Asircem. Ko so pa le-ti napadli izraelsko deželo, ni upal se zapustiti svojega kraljestva, ker se je bal, da bi se med tem Egipčani ne spun-tali. Tretjemu in poslednjemu etijopskemu kralju Tiraki je asirski kralj Sanherib napovedal vojsko zato, ker se je bil proti njemu zvezal z judejskim kraljem Hiskijem. V tem, ko
so Asirci na egiptovski meji oblegali močno trdnjavo Peluzij, začela se je v njihovem taborji strašna kuga ter jih prisilila, da so se brez vspeha v Azijo vrnili.
Po smrti Tirake so se Egipčani vzdignili zoper svoje tuje gospodarje ter jih v težkih bojih srečno pregnali črez južno mejo nazaj v Etijopijo.
Poglavarji dvanajsterih okrožij so se zdaj zmenili, da bodo vsi vkup vladali ter so zvezo tudi z ženitvami vtrdili. Svoj skupen dvor so imeli v starem velikanskem Labirintu, kterega so dali vsega ponoviti. Vlada teh dvanajsterih kraljev se zove dodekarhija.
Med toliko vladarji pa ni bilo dolgo edinosti. Takoj iz-prva jim je preročišče reklo, da bo isti izmed njih postal sam vladar nad celim Egiptom , ki bo v tempeljnu nekemu bogu v bronastej posodi vina daroval. Da bi se to prerokovanje ne spolnilo, so kralji sklenili, da bodo vprihodnjič vsikdar le vsi skupaj darovali. Ko se je nekega dne zopet vseh dvanajst zbralo v tempeljnu pri darovanji, prinese veliki duhovnik po naključji le enajst zlatih posod ter jih, kakor po navadi, razdeli med kralje. Kar mu pri P s am e t ih u, ki je bil zadnji na vrsti, posod zmanjka. V tem sname Psametih hitro svojo bronasto čelado z glave in jo nastavi duhovniku, da mu vanjo vina natoči. Vsi obstrme, kajti spomnili so se prerokovanja , ki bi se tako Psametihu na korist spolnilo. Vendar ga nečejo priznati za svojega vrhovnega gospodarja, ampak vzamejo mu vso oblast ter ga preženo v močvirne kraje dolnjega Egipta.
Nejevoljen vpraša Psametih prerokovališče , kaj mu je storiti; to pa mu odgovori, da se bodo bronasti možje iz morja vzdignili ter ga maščevali. On tega ni mogel razumeti ali kmalu po tem pridejo njegovi hlapci in mu vsi začudeni povedo, da so se ravnokar pripeljali po morji možje, ki so od pete do glave z bronom oviti. Bili so grški roparji iz Male Azije v bronastih oklepih , kakoršnih Egipčani niso poznali. Psametih jih za dobro plačo vzame v službo, premaga ostalih enajst kraljev in postane sam vladar nad celim Egiptom.
Psametih (654—616 pr. Kr.) je najete karske in jonske vojake, ki so mu .bili do prestola pomagali, naselil v dolnjem Egiptu, da so ga tudi vprihodnjič varovali proti domačim sovražnikom. Ker je sprevidel, da bi se blagostanje rodovitne egiptovske dežele s kupčijo jako povečalo, dovolil je grškim in feničanskim trgovcem, da so se v mestih spodnjega Egipta naselili. Da bi se Egipčani s tujci lože razumeli, dal je mlade fantiče podučevati v grškem jeziku, ter je tako vstanovil po-
sebno kasto ali stan tolmačev. Ko je moč asirske države jela padati, hotel je svoje kraljestvo razširiti prek sirskega obrežja, kajti tako bi trgovini odprl nove pota in bi ob enem vtrdil Egipt proti azijskim narodom. Ali vtem ni bil srečen; najprej so se mu Filistejci v mestih Azdodu in Gazi celih 30 let močno upirali, potem pa so se mu Skiti v bran postavljali. Doma so razne njegove spremembe, zlasti tuja vojska , dražile duhovnike in stari vojaški stan tako, da se jih je črez 200.000 izselilo v gornjo Nubijo, kjer so pod vrhovno oblastjo meroeskega kralja utemelili novo državo.
Vsled svobodne trgovine je poskočila cena zemljišč in vsega blaga, obče blagostanje seje povečalo, a število prebivalcev se je tako pomnožilo, da je Egipt v kratkem štel 20.000 mest.
Kar je Psametih začel, to je njegov sin in naslednik Neko (616—600) nadaljeval. Podpiral je trgovino in brodar-stvo ter je dal zato iz nova kopati od Sezostrija započeti kanal med Nilom in rudečim morjem. Ali tudi on ni dodelal tega velikanskega prekopa, dasi je 120.000 ljudi v vročej puščavi poginilo. Pravijo, da mu je bilo prerokovano, da bo njegov trud le tujcem na korist; brž ko ne pa se je Neko bal, da bi valovi rudečega morja ne potopili egiptovske dežele, in je zato opustil težavno podvzetje. Po njegovem naročilu so Eeničani opio vili Afriko, kar pa je ostalo brez posebnih koristi za kupčijo.
Tudi Neko je skušal osvojiti si sosedne azijske dežele. Z neizmerno vojsko in neštevilnimi bojnimi vozovi je šel čez sueško medmorje proti babilonskej državi. Med potjo je pri M egi du premagal judovskega kralja Josija, ki je bil težko ranjen in je malo potem v Jeruzalemu umrl. Vse dežele do reke Evfrata so se morale vdati silnemu zmagovalcu. Tu pošlje babilonski kralj svojega slavnega sina Nebukadnezarja, ki je v krvavej bitki pri K ar k e mi šu (604 pr. Kr.) egiptovskega kralja užugal in zapodil nazaj v Afriko.
Po kratkej vladi Nekovega sina Psamija, ki je brez vspeha peljal vojsko z Etijopljani, je Apries (594—570) zasedel kraljevi prestol. Akoravno je Apries proti Babiloncem sklenil zavezo z Eeničani in Judejci, vendar ni mogel ubraniti Jeruzalema proti mogočnemu Nebukadnezarju, kteremu je moral vsa mesta prepustiti, bar jih je na sirskem obrežji še v svojej oblasti imel. Da bi si to zgubo nadomestil, poslal je svojo vojsko libijskim plemenom na pomoč zoper grške naselnike v Kireni; ali Kirenejci so Egipčane premagali. Zdaj se sami vojaci spuntajo zoper Apriesa, kajti dolžili so ga, da
jih je hotel nalašč pogubiti, ter je zato tuje najemnike doma; obdržal, a le može domače vojaške kaste na vojsko poslal. Kralj pošlje svojega zvestega in modrega poveljnika Amaza, naj ustajnike vkroti. Kakor" hitro so vojaci zagledali Amaza, okličejo ga za kralja ter gredo ž njim proti Memfidi, kjer se spoprimejo z grškimi najemniki. Le-ti se pogumno branijo, ali nazadnje jih Egipčani, kterih je bilo mnogo več, vendar le premagajo. Apriesa so vjeli ter odpeljali v Saido, kjer so ga pozneje zadavili. Bil je zadnji psametihovega rodu.
Amaz (570—526 pr. Kr.), ki je tudi v Saidi stanoval, ni tujih naselnikov iz dežele zapodil, kakor so Egipčani želeli, ampak je na vso moč podpiral Grke ter tim celo dovolil, da smejo po egiptovskih mestih svojim bogovom tempeljne zidati. Sprevidel je namreč, koliko se je vsled občevanja s tujci povzdignila trgovina in obče blagostanje naroda. Ker v Egiptu ni bilo dobiti lesa za ladje, si je osvojil z lepimi gozdi dobro obrašeni otok Cipar. S sosednimi državami je sklenil koristne kupčijske pogodbe, ter je tako jako razširil trgovino po sredo-zemnem morji.
Med grškimi zavezniki je bil najimenitniši Poli kr at, vladar na otoku Samu. Amaz je bil prepričan, da mora vsakega človeka prej ali slej kaka nesreča zadeti; a ker njegovemu prijatelju Polikratu ni nikoli nič spodletelo, ampak mu je vse šlo po sreči, ga prosi, naj si sam kaj žalega prizadene, da bi ga kaka veča nesreča ne iznenadila. Polikrat ga sluša in vrže svoj naj draži prstan v morje. Nekoliko dni po tem pride ribič in mu ponudi lepo ribo. On jo kupi, in glej , ko ribo razreže, najde v njej svoj prstan. Polikrat je v tem mislil videti znamenje posebne milosti bogov in poroči ves dogodek Amazu. Ta pa se vstraši, kajti za toliko srečo mora tem veča nesreča priti, si misli in neče s svojim starim zaveznikom nobenega prijateljstva več imeti.
Ni minulo mnogo časa, in spolnilo se je, česar se je Amaz toliko bal. Hudoben Perzijanee je Polikrata, kteremu se je kot posebno zvestega prijatelja hlinil, potuhnjeno k sebi privabil in ga zavratno umoril.
Akoravno je bil narod pod Amazovo vlado srečen in zadovoljen, kakor še nikdar poprej, se je vendar mnogo egiptovskih velikašev spodtikalo nad kraljem, ker ni bil ne du-hovskega, ne vojaškega stanu. Amaz pa si je duhovnike znal pridobiti s tem, da je prav bogato obdaroval tempeljne, ktere je polepšal z neštevilnimi novimi podobami. Tudi je dal v Memfidi in v Saidi mnogo prekrasnih zidanj in drugih umetnih spominkov postaviti. Zlato posodo, vkterej so si podložniki noge
umivali, kadar so k njemu prišli, je dal v malika preliti ter ga potem na očitno mesto postaviti. Ko so se Egipčani jeli podobi priklanjati, jim reče Amaz: „Kakor je ta bog bil prej nečista posoda, v kterej ste si noge umivali in v ktero ste pljuvali; ravno tako sem tudi jaz bil nekdaj taka nečista posoda, zdaj pa sem podoba, ki je vredna vašega spoštovanja.“ — Odslej se nihče v.eč ni zmenil za nekdanji nizki rod svojega kralja.
S smrtjo Amazovo minula je tudi slava egiptovske dežele. Kralj, ki se naslanja na tujce, a ne išče podpore pri svojih domačih narodih, nima prave moči. Tujci so tisti laž-njivi prijatelji, ki se nam dobrikajo, dokler se nam dobro godi; če nas pa kaka nesreča zadene, se nam takoj izneverijo ter nas niti poznati nečejo. Resnico teh besedi so Egipčani čutili kmalu po Amazovi smrti.
P s am eni t, sin in naslednik slavnega A m a z a, je samo šest mescev vladal. Perzijski kralj Kambiz ga je leta 525 pr. Kr. pri Peluziji premagal ter ga potem v Memfidi vjel, kakor smo že v zgodovini Perzijancev povedali. Odslej so bili Egipčani 200 let pod perzijansko vlado; ali ves ta čas so-ohranili svoje šege in navade, in so le z največo nejevoljo prenašali tuji jarem. Daši je Kambiz z vso silo divjal proti vsemu, kar je bilo Egipčanom sveto, vendar ni mogel nikakor zatreti njihove narodnosti in njihove vere. Večkrat so se krepko uprli zoper tuje gospodstvo, in če tudi so Perzijanci razne ustaje zopet zatrli, niso mogli zadušiti goreče čutje za narodno svobodo v srcih Egipčanov, ki so vselej slavno pali; kajti narod, ki hrepeni po svobodi, je slavnejši od tistega, ki pod mogočnimi kralji tuje narode zatira.
Perzijance so iz Egipta spodrinili Grki in Macedonci, ti pa so se morali umekniti Rimljanom. Egipčani so v dolgej sužnosti zgubili vso moč; ali pod nobeno vlado se niso potujčili, in še dandanes se kristjanski Kopti, ki se po jeziku in navadah kažejo naslednike starih Egipčanov, po vsem ločijo od svojih mohamedanskih gospodarjev, s kterimi se nič ne družijo.
Stari Egipčani so bili pogani ter so enako drugim narodom oboževali prirodne moči svoje dežele. Spoznali so, da so Nilove povodnji in gorki solnčni žarki tiste moči, ki so sredi gole puščave spremenile Egipt v lepo in rodovitno zelenico. Zatorej so v starodavnih časih častili solne e kot najviše ali celo edino božje bitje, ki vse vstvarja in oživlja. Da so Egipčani solnce res bolj častili, nego vse druge prirodne
moči, spričuje nam to, da so pozneje raznim bogovom pride-vali priimek Ra, ki je najstarejše ime solnčnega boga.
Y raznih egiptovskih bogovih pa so oboževali različne lastnosti istega najvišega boga, kterega so tudi v vsakem mestu z drugim imenom zaznamovali. Tako se je s časom število bogov neizmerno pomnožilo. In če tudi so poznejši Egipčani pozabili, da ima solnčni bog več imen, so vendar dejali, da so vsi bogovi solnčnemu v rodu.
Solnčnega boga Ra so najbolj častili v Heliopolu ali „solnčnem mestukjer so mu sezidali prekrasen tempelj. Njemu je bil kragulj posvečen. VarhMemfide je bil bog P ta, „oče svetlobe,“ kteremu je bil posvečen bik Apis, kot podoba največe telesne moči. Apis je bil črn bik, ki je imel na čelu belo liso. Egipčani so si domišljevali, da v takem biku prebiva duša boga Pta-a; a kadar je bik poginil, so dejali, da se je bog preselil v druzega bika, kterega je treba poiskati. Mrtvega Apisa so pomazilili in z veliko svečanostjo položili v poseben grob. Po tem je ves narod po celej deželi tako dolgo žaloval, dokler niso našli novega Apisa, kterega so v slovesnej procesiji peljali v Memfido, kjer soga zaprli v prelepem dvoru pri Pta-ovem tempeljnu. Ta dan so praznovali vsi Egipčani kot velik praznik, in ob letu so se vselej ponavljale procesije, pri kterih so okinčanega Apisa vodili po mestu. Y Saidi so spoštovali Neito, boginjo rodovitnosti. V Tebi so molili solnčnega boga, ki so mu rekli Amon. Nebeški pisar ali bog modrosti je bil Tot. Po celem Egiptu pa so najbolj častili solnčnega boga Ozir id a in njegovo ženo in sestro Izido.
Egipčani so pravili, da je ta bog nekdaj, koso še bogovi na zemlji vladali, bil egiptovski kralj. Rodil se je v Arabiji, a za ženo je vzel svojo lastno sestro. Ko je zasedel kraljevi prestol, se je na vso moč prizadeval, da bi takrat še divje in surove Egipčane privadil na lepo in nravno življenje ter jih naučil raznih koristnih del. Najprej je sezidal tempeljne ter vpeljal službo božjo; po tem je učil narod kako naj trte sadi in žito seje, a Izida mu je pokazala, kako se iz poljskih pridelkov nareja hrana in druge človeku koristne stvari. Ko je Ozirid videl, da so Egipčani srečni in zadovoljni z njegovimi napravami, sklene tudi druge- narode osrečiti z blago-darom omikanega življenlja. Zato izroči vlado v Egiptu svojej ženi Izidi, po tem pa gre z mnogimi spremljevalci v Etijopijo, Arabijo in Indijo. Kamor koli je prišel, povsod je sezidal mesta ter učil ljudi vinoreje in poljedelstva.
Orez mnogo let se je vrnil z pridelki raznih krajev cele zemlje nazaj v Egipt. Tu pa se je proti njemu zarotil njegov
brat Tifón z etijopskim kraljem in mnogimi egipčanskimi velikaši. Ker so videli, da s silo nič ne opravijo, izmisli si Tifón zvijačo. Dal je namreč narediti prav lepo Skrinjo, na-tanjko tako veliko, da bi Ozirid mogel v njej ležati. Na to povabi svojega brata in mnoge druge imenitne gospode k sebi na gostijo, pri kterej jim hoče tudi prelepo skrinjo pokazati. Ko so se bili vsi napili sladke vinske kapljice in bili dobre volje, reče Tifón, da bo dal Skrinjo tistemu v dar, ki bi imel v njej ravno dosti prostora. Zbrani gospodje se drug za drugim vležejo v skrinjo, ali enemu je prekratka, drugemu predolga. Nazadnje se vleže tudi sam kralj v njo, in glej Skrinja mu je bila prav. Zarotniki ne pusté Ozirida več ven, ampak hitro zaprč skrinjo in jo s kraljem potopé v Nilu. Žalostna Iz da išče truplo svojega ljubljenega moža, dokler da ga najde. Ali hudobni Tifón jej truplo zopet vzame in razreže na štir-najst kosov, ktere potem po celej deželi raztrese. Zdaj gre Izida posamezne kose pobirat in kjer je kterega našla, tam ga je pokopala. Ozirid, ki je postal vladar na spodnjem svetu, se je prikazal svojemu sinu Horu ter ga pozove, naj se maščuje nad zarotniki. Hor zbere svoje zveste tovarše, premaga Tifona in njegovih 72 hudobnih pomagačev ter jih zapodi v puščavo. Hor je potem nasledil svojega očeta na prestolu in je bil zadnji bog, ki je vladal v Egiptu.
V tej umnej pravljici vidimo prav jasno naravne spremembe Nilove doline v teku enega leta. Tjfon s hudobnimi pajdaši, to je tistih 72 dni največe vročine, ko v Egiptu vse rastlinje povene in se prej rodovitna tla spremene v golo puščavo. Izida je egiptovska dežela, ki zdihuje po vodi; Ozirid pa tista rodovitna moč, ki jo ima Nil s svojimi povodnjimi in ktere za čas velike suše v Egiptu pogrešajo. Po pravljici je takrat (namreč ob suši) Ozirid, ki ga je Tifón ubil, šel na drugi svet. Y tem začne v notranjej Afriki deževati, pomlajen Nil narase in z novimi povodnjimi namoči suho zemljo, a suša je le v puščavi. Pripovedka pravi, da je mladi Hor grdega Tifona z pajdaši zapodil v puščavo a potem, da je sam blagodejno vladal nad Egiptom, kakor nekdaj njegov oče Ozirid. Vidimo iz tega, da so Egipčani v Oziridu prav za prav oboževali reko Nil v zvezi s solnčno gorkoto, a v Izidi svojo domačo zemljo Egipt.
Ozirid ni umrl, ampak šel je na spodnji svet ali v Ament, kjer sodi z 42sodniki mrtvaško sodbo nad umrlimi ljudmi. Že na tem svetu so duhovniki sodili vsakega človeka, kterega so pogrebci prinesli na groblje. Ce je bilo njegovo življenje grešno spoznano , odrekli so mu celo groba na na-
vadnem pokopališču. Na drugem svetu pa je bilo srce vsa-cega človeka položeno na vago, na kterej se je razvidelo, kdo je pravično, a kdo grešno živel. Pravični pridejo v raj, v kte-rein prav prijetno žive, dokler se črez tisoč in tisoč let zopet ne vrnejo na našo zemljo. Duše grešnikov pa so morale za pokoro prepotovati vse živali na suhem in v vodi, a še le črez 3000 let so se zopet vrnile v človeško telo in tabo pokorjeni grešniki začeli z nova živeti. Ker so Egipčani verovali, da se duša vrne v človeško telo, namazali so mrtvo truplo z raznimi mazili, ki so jih nestrohnjene ohranili; potem pa so jih v varne, v kamen iztesane grobe polagali. Tako pripravljene mrliške suhali so imenovali mumije, kakoršne se še dandanes v skalnatih egiptovskih grobih nahajajo.
Že prej smo omenili, da so bili raznim bogovom tudi neke živali posvečene, kterim so božje časti skazovali. Razen Apisa so posebno častili krave, mačke, ibise, pse, krokodile in mnoge druge živali. Ce je kdo kako žival hoté ubil, bil je na smrt obsojen. Kadar je hiša gorela, so najprej mačke rešili, a potem še le ogenj gasili. Egipčani so živali brž ko ne zato častili, ker so pri njih zapazili razne lastnosti, ktere so nekte-rim bogovom pripisovali; pa tudi zato, ker so po njihovej veri v živalih človeške duše za svoje grehe pokoro delale.
Vrhovno oblast v Egiptu je imel zmiraj kralj ali farao. Njegova moč je bila sicer neomejena, vladal je po svojej volji, ne glede na želje svojega naroda; ali zato vendar ni smel prezreti starih navad, ter je moral celo v svojem domačem življenji živeti po natanjko določenih pravilih. Niti jedi si ni smel sam izbrati; a vina, ki so ga Egipčani sploh radi pili, ni smel skoraj nikdar ali pa le redko in prav zmerno zavžiti. Kralj je moral biti v vsem izgled lepega in nravnega življenja. Po navadi je bil vojaškega stanu, ali kakor hitro je nastopil vlado, so ga duhovniki v svojo kasto sprejeli, kajti kralj je bil tudi najviši predstojnik duhovnikov. Stanoval je zmiraj prav blizo tempelj na v prekrasnem gradu, ki je bil ves iz kamna sezidan in olepšan z umetno iztesanimi stebri in podobami. Pred gradom so stali, kakor pred tempeljni, visoko k nebu kipeči obeliski, sfingi in drugi umetni spominki. Kadar je kralj umrl, je narod celih. 72 dni žaloval. Yes ta čas so bili tempeljni zaprti, ljudje so nosili znamenja žalosti, molili za dušo ranjcega svojega gospodarja ter niso ne vina ne mesa okusili. Ko je čas žalovanja minul, nesli so kraljevo truplo v svečanem pogrebu k pokoju. Pri grobu je duhovnik govoril zbranemu ljudstvu o zaslugah umrlega vladarja. če narod z vlado pokojnika ni bil zadovoljen, je pri
tem jel godrnjati ter ni pustil trupla v kraljevi grob položiti, ampak odnesli so ga na navadno meščansko pokopališče.
Sodilo je v Egiptu 31 najimenitniših duhovnikov, ki so se morali natanjko postav držati. Kadar se je sodnijska razprava začela, obesil je prvosednik okoli vrata zlato verigo, na kterej je visela podoba pravičnosti. Pred sodniki je ležalo osem knjig deželnega zakonika, v kterem so bile določene kazni za vsako pregreho, ktere je bil zatoženec krivega spoznan. Tožnik je moral tožbo pismeno izročiti; pismeno se je moral zatoženec zagovarjati; in pismeno je bila tudi razsodba oklicana. Tisti, komur je prvosednik pokazal podobo pravičnosti, je bil nedolžnega spoznan.
Kakor v Indiji, tako se je tudi v Egiptu ljudstvo ločilo po rodu na dva plemena. Stari črnikasti prebivalci so se morali vdati tujim zmagovalcem z belo poltjo, ki so se v jako starih časih doselili iz Azije ter si osvojili bogato Nilovo dolino. Novi gospodarji, ki so se delili v duhovno in vojaško kasto, razdelili so vsa zemljišča v enacih delih med kralja, duhovnike in vojake, a nekdanji posestniki so jim morali kot najemniki polje obdelovati.
Duhovna kasta je bila za kraljem najbolj spoštovana. Duhovniki so prerokovali voljo bogov , oni so se edini smeli pečati z znanostmi ter so kot kraljevi svetovalci imeli velik upljiv na sicer neomejeno kraljevo vlado. Ločili so se v več zborov, med kterimi so bili najimenitniši tisti, ki so stanovali v Tebi, v Memfidi in vHeliopolju. Sinovi duhovnikov so morali služiti v ravno tistih tempeljnih in ravno tistim bogovom, kterim so služili njihovi očetje, ki so jih od prve mladosti pripravljali za prihodnji stan.
Voj aška kasta je imela svoja posestva povečem v dolnjem Egiptu, kjer je morala biti vedno na straži proti surovim sosednim narodom , ki so se kaj radi iz svojih pustih dežel zaletavali v bogati Egipt na rop. Ker so jim najemniki zemljišča obdelavah, niso imeli druzega opravila, kakor vaditi se v orožji. Daši so egiptovski konji jako sloveli, vendar Egipčani niso imeli konjikov v vojski, ampak le pešce in bojne vozove. Na vsakem vozu-sta bila po dva vojaka; eden je vozil, drugi pa se je stoje boril.
Tretji kasti so prištevali vse črnikaste prebivalce, ki so se pa zopet natanjko ločili v razne stanove, namreč v umetnike, trgovce, obrtnike, brodnike po Nilu, poljedelce t. j. najemnike zemljišč in pastirje. Psametih je potem še ustanovil kasto ali stan tolmačev.
S u ž n j e so Egipčani v drugih deželah kupovali ali pa so jih v vojski vjeli.
Egiptovsko slovstvo je gotovo najstarejše na svetu. Kazen premnogih napisov, ki se nahajajo na vseh spominkih in grobih, je vsak tempelj imel svojo knjižnico. Od 10.000 zvezkov, v kterih so duhovniki obdelovali vsakovrstne znanosti, ohranilo se je nekaj črez 2000. Ker pa stara egiptovska pisava še ni po vsem razjasnjena, nam ni mogoče presoditi, koliko stopnjo znanosti so stari Egipčani dosegli. Brž ko ne se njihovo znanje po navadi previsoko ceni. Pečali so se z zvezdoslovjem ter ustanovili solnčno leto od 365 dni; pisali so jako obširne zgodovinske knjige; posebno pa so razvili bogoslovje in pobožno pesništvo. Velikanske stavbe nam sicer pričajo, da so tudi računarstvo in mer-s t v o razumevali, ali iz tega ne moremo sklepati, da so v teh znanostih mnogo vedeli, kajti ne smemo pozabiti, da so za svoja zidanja trebali mnogo let in na stotisuče ljudi. Tako je n. pr. Keopsovo piramido delalo 100.000 ljudi celih 40 let. Tudi v zdravilstvu niso mogli biti tako zvedeni, kakor nekteri mislijo, kajti morali so se vedno ravnati po starih pravilih; a ker niso smeli mrtvih teles parati, niso mogli notranjega človeškega življenja niti poznavati.
Najbolj dovršeno je bilo že v jako starih časih pr a vosi o v j e, ki se je oziralo na vse človeške razmere; vlada pa je z največo ostrostjo pazila, kako se državne postave spol-nujejo. Kdor je po krivem prisegel, bil je na smrt obsojen; kajti grešil je zoper bogove in zoper ljudi, ktere je s krivo prisego prekanil. Kako težko je bil morivec staršev kaznovaD, smo že prej omenili. Ali kakor so bili Egipčani v nekterih slučajih ostri, tako so bili v drugih prizanesljivi. Tako n. pr. je mati, ki je svoje dete umorila, morala mrtvega otroka tri dni in tri noči na očitnem mestu v naročji držati in bilo jej je oproščeno. Egiptovske postave govoró mnogo o tatovih in iz vsega je videti, da so Egipčani bili jako nagnjeni k tatvini. Neki grški zgodovinar pripoveduje, da je bila v Egiptu velika tatovska bratovščina. Predstojnik te bratovščine je lastniku vkradene stvari zopet povrnil, če mu je četrti del prepustil.
Kar se ženitve tiče, dovolile so postave duhovniku le po eno ženo; drugi ljudje, zlasti bogataši, pa so jih smeli po več imeti. Tudi je po izgledu boga Ozirida brat smel vzeti svojo sestro v zakon. Sicer pa so Egipčani svoje žene bolj spoštovali, kakor drugi vzhodni narodi, pri kterih je bila žena le sužnja svojega moža.
Vse znanosti, ki smo jih omenili, niso mogle nič povzdigniti splošno narodovo omiko, kajti bile so lastnina duhovnikov , ki od svojih vednosti niso drugim ljudem nikdar ničesar razodeli. Iznašli so posebno pisavo, s ktero so svoje knjige pisali in ktero so le oni razumeli. V naj starejših časih so pisali v podobah ali hieroglifa h. V tej pisavi, ki je vsako besedo z drugo podobo zaznamovala, pisani so vsi spominki. Ker je ta pisava bila pretežavna za vsakdanjo rabo so duhovniki za se izmislili skrajšano ali h i e r a t s k o pisavo; ostalo ljudstvo pa je pisalo z demotsko ali ljudsko pisavo, ki je bila še krajša.
Od umetnosti je pri starih Egipčanih najbolj cvetelo zidarstvo in kiparstvo. Njihove stavbe so bile tako ogromne in veličanstvene, da jih v tem ni nobeden narod prekosil. Najimenitniši njihovi spominki so tempelj ni, piramide, obeliski in skalnati grobi. Kakor smo že prej omenili, bile so vse te javne stavbe zlasti od znotraj prekrasno olepšane s stebri, podobami in raznimi drugimi umetnimi rezbarijami; prazne prostore po stenah in stebrih pa so popisali z zgodovinskimi dogodki in božjimi rečmi.
Domača trgovina je bila v Egiptu od nekdaj jako živahna; zunanja pa se je takrat povzdignla, ko so Psametih in njegovi nasledniki dovolili Grkom in Peničanom, da smejo z Egipčani kupčevati ter se v nekterih egiptovskih mestih naseliti. Egipčani sami pa niso nikdar zahajali v tuje zemlje, zlasti so se iz starega praznoverja bali peljati po morji.
Ker se je vsak Egipčan smel le s tem pečati, s čimur so se njegovi dedi pečali, so se v nekterih rokodelstvih jako izurili. Posebno so sloveli kot dobri tkalci in barvarji. Tudi so znali že v starodavnih časih kopati in predelavati rude.
Daši je na starih spominkih še mnogo napisanega, česar si doslej še ne moremo razjasniti, nam vendar že to, kar smo povedali, dovolj spričuje, da so Egipčani najstarejši omikani narod na zemlji, in da je Egipt eden onih virov, kjer so Fe-ničani in Grki zajemali prve početke svoje omike.
II.	Grki in Maeedonei,
Crrlíi.
I.	Zemljepis stare grške dežele.
Dunavi na jugu se razprostira med jadranskim, grškim in sredozemnim morjem veliki balkanski polotok. Balkanske gore , kterim so v starem veku rekli H e m , so po celem polotoku tako razrašene, da je vsa dežela razdeljena na manj e doline , ki imajo jako rodovitna tla, po gorah pa lepe gozde in bogate, zlate in srebrne rudnike. Obrežje tega polotoka, ki je proti jugu čemdalje oži, je vse razkosano z brezštevilnimi zalivi, v kterih se morje globoko v suho zemljo vdira. Y severnem delu balkanskega polotoka so bile Ilirija, Macedónija in Trakij a najimenitniše dežele; v ozkem južnem koncu pa je stanoval grški narod v premnogih malih državicah, ktere so vse skupaj obsegale nekaj črez 1000 □ milj.
Cela grška dežela se je delila v severno grško, v srednjo grško ali Helado in v Peloponez.
Y severnej Grškej, ktero so keravniške gore mejile proti Iliriji, a kambunske gore proti Macedoniji, ste bili dve veči deželi, ktere je ločila örez 7000 črevljev visoka in vedno s snegom pokrita goraPind. Proti vzhodu je ležala Tes a lij a, kakor v kakem velikem kotlu, kajti okoli in okoli so jo ograj ale gore in le skozi prelepo dolino Tempe je držala kraj reke Peneja ozka pot k egejskemu morju. Na severnej strani tempejske doline stoji sveta gora Olimp, na kterej so po mnenji praznovernih Grkov stanovali njihovi bogovi. Sredi Tesalije se razprostira jako rodovitna ravan z mnogimi mesti, med ¿terimi so bila najime-nitniša v notranjej zemlji: Larisa na rekiPeneji, kot staro glavno mesto Pelazgov; potem Parsal in Kinoskefale, pri kterih so bile Lamija v malijskem in Jolk v pe-lazgičkem zalivu. V malijski zaliv se je izlivala reka Sp er hej, ki teče iz ozke doline, ktero obdajate gori Otris in Eta.
Dasi so Tesalci bili Grki, vendar niso se mnogo pečali za ostale grške dežele, ter so se po večem pečali z živinorejo, z lovom in s poljedelstvom. Mogočni plemenitni rodovi so vladali v posameznih krajih in le ob času vojske so si izvolili skupnega vojvodo.
Pindu proti zahodu do jonskega morja se je razprostiral gorati E p i r. Prebivalci te dežele so bili tako surovi, da jih Grki niso hoteli prištevati svojemu narodu. Glavno mesto je bila Ambrakija pri ambraškem zalivu. Y D od oni je bilo najstarejše grško preročišče, kjer so duhovniki poslušali šumenje hrastja, žvrčanje vrelca in zvonenje bronastih plošč po vejah obešenih , ter so po tem oznanovali voljo mogočnega boga Zevsa, Kraj morja so Korinčani vte-melili naselbino Epidamen, ki je postalo jako imenitno mesto za kupčijo z Epirom in drugimi deželami ob jonskem in jadranskem morji.
Gore, ki drže od ambraškega do malijskega zaliva, so severno Grško ločile od H e 1 a d e ali srednje Grške , v ktero je peljala edina pot skozi dve uri dolgo in jako ozko termo-pilsko sotesko med malijskim morjem in goro Eto. Etine gorske veje so držale po celej vzhodnej Heladi noter do suni j s k e g a nosa. Najbolj znane so bile v Atiki: P e n t e 1 i k, kjer so lep mramor lomili; Himet, na kterem so se zarad premnogih zelišč čbele prav dobro obnesle ; in L a v r i o n, ki ima še dandanes bogate rudnike. Y zahodno Helado so segale gore iz sosednjega Epira; najimenitniše so bile: Parnas, Helikon in Kiteron. Med rekami ste največi Aheloj, ki se izliva v jonsko morje in Kefis, ki teče v kopaj-sko jezero, ktero je s podzemeljskimi prekopi z morjem zvezano.
Y Heladi so bile v starem veku le-te državice:
1.	Ati k a, goričasta, nič kaj rodovitna dežela. Oljke, smokve (fige), med in vosek so bili najnavadniši pridelki. Blizo saronskega zaliva je stala veličanstvena Atena, glavno mesto cele dežele. Obzidana je bila tri ure na okoli z močnim zidom, ki je oklepal tudi pot iz mesta v dobro utrjeno predmestje Tirej , kjer je bilo varno pristanišče za atensko ladij evj e. Za čas .svoje največe slave je Atena štela črez pol miljona prebivalcev. Na homcu sredi mesta je stal sveti grad Akropolje, v ktero je držala pot črez prekrasno vsekane stopnice skozi propileje t. j. velikanski vhod olepšan z celo vrsto umetno iztesanih stebrov. Največe svetišče v gradu je bil velik tempelj par ten on, ki je bil boginji Ateni posvečen. Tu se je shranjevala državna blagajnica. Podoba boginje
Ill
je bila iz slonove kosti umetno izdelana. Partenonu nasproti je stalo erehtejsko svetišče, najstarejši tempelj atenski.
Iz Atene je peljala takozvana sveta cesta v Elevzino, kjer je bil najimenitniši tempelj boginje Demetre. Ob njenih praznikih so šle po svetej cesti, ki je bila ves pot z mnogimi spominki olepšana, svečane procesije iz Atene v Elevzino : a tu so se po tem boginji Demetri na čast skrivne svečanosti obhajale. Od Pentelika proti severju se je razprostiralo ob morji maratonsko polje, na kterem je mala četa atenskih vojakov prvikrat slavno zmagala brezštevilno perzijansko vojsko. K Atiki sta tudi spadala v saronskem zalivu zgodovinsko imenitna otoka Egi n a in Salamina. Na Egini je nekdaj služilo 470.000 sužnjev prevzetnemu in trdemu kralju Feidonu, ki je dal prve novce kovati.
2.	Beotija je jako rodovitna zemlja; zlasti okoli ko-pajskega jezera, ki je poleti skoraj vse suho, je dosti lepega polja. Blizo jezera je stalo bogato kupčijsko mesto Or ho m e n, nekdanje prestolno mesto minijskih kraljev. Y poznejših časih je bila Teba skadmejskim gradom prvo izmed štirnaj-sterih zaveznih mest v Beotiji. Y nobenej drugej grškej deželi ni bilo toliko krvavih vojsk, kakor v Beotiji, zato je pa tudi tu na malem prostoru največ zgodovinsko imenitnih mest. Blizo atiške meje je stalo na kiteronovem podgorji Platoja; dalje Delion, Koroneja, L evktra, Keroneja Tanagra, Haliart, Tespije in na evripskem obrežji A v 1 i d a.
3.	Fokida je bila krasna gorska dežela krog Parnasa in ob reki Kefisu. Tu je stalo na parnasovem podgorji sveto mesto Delfi d a z apolonovim tempeljnom in preroko-vališčem, ktero so si Grki mislili kot središče cele zemlje. Preročišče je bilo v svetem lavorovem gozdiču blizo kastal-skega studenca, s kterim so se pesniki navduševali. Krog tem-peljna na velikem dvorišči so stale v lepih poslopjih blagajniee posameznih držav s posvečenimi darili. Od Delfide je držala skozi bogato Kr is o najbližnja pot v pristanišče K ir o ob korintskem zalivu; na severnej meji pa je velika trdnjava E late j a varovala pot v srednjo Grško.
4.	Dori da, prvotna domovina Doranov, med Eto in Parnasom je imela le štiri mala mesta.
5.	L o kr id a. Mirni in pridni Lokrani so stanovali v treh malih državicah in sicer: a) v epiknemidskej L o-kridi ob hribu Knemidi blizo termopilske soteske, b) v opuntskej Lokridi z mestom Opuntom in c) v ozol-
s k e j Lokridi v zahodnej Heladi ob korintskem zalivu z mestoma Navpaktom in Amfiso.
6.	Etolija je imela, kakor sosedna Akarnanija in Epir, jako surove in razbojniške prebivalce, ki so v omiki zaostali za drugimi Grki. Imeli so več mest, ki so proti zunanjim sovražnikom med seboj sklenili zavezo, kterej je bilo na čelu precej lepo mesto Ter m o n.
7.	Akarnanija, gorata dežela od ambraškega zaliva proti jugu, je rodila mnogo žita in olja. Največe mesto je bilo S t r a t.
8.	Megarida, z glavnim mestom Megaro, je bila mala in nerodovitna deželica, po kterej so pota peljale v
Peloponez, kterega od štirih strani morje obliva in ga le jako ozko korintsko medmorje ali Istem veže z Helado ali srednjo Grško.
Svet tega polotoka, ki so ga zvali „grško trdnjavo“, je ves gorat. V sredi zemlje se vzdiguje visoka planota obdana okoli in okoli z gorami kakor s kakim zidom.
Tu je bila Arkadija, dežela, ki se ni nikjer morja dotikala. Prebivalci so se po večem pečali z živinorejo in niso bili združeni v eno državo, ampak vsako mesto je bilo popolnem neodvisno drugo od druzega. Najimenitniša mesta so bila Mantineja, Tegeja in Megalopolj.
Y severnem Peloponezu med Arkadijo in korintskim zalivom je bila ozka, semtertje komaj 2—4 milje široka deželica Ahaja. Prebivalci dvanajsterih mest so se združili v tako zvano ahajsko zavezo, kterej je bil Zevzov tempelj v Egi ji sveto središče. Najbolj znana mesta te zaveze so bila Egij, Patre in Helika, ki se je leta 373 pr.Kr. pri potresu v enej noči v morje pogreznila. Pozneje so k tej mestni zavezi, ki se ni dosti pečala za zadeve ostalih Grkov, pridružile male sosedne republike Si kij on, Korint in Fliazija. Mesto Sikijon je že v starodovnih časih slovelo po svojih umetnikih; a Korint z gradom Akrokorintom je po svojej legi med korintkimin saronskim zalivom postalo najime-nitniše kupčijsko in obrtnijsko mesto. Posebno znani so bili v starem veku bronasti in zemljeni izdelki iz Korinta.
Arkadiji na vzhodu med saronskim in argolskim zalivom je bila skalovita, sicer pa precej ravna in plitva dežela Arg olid a. Ker ima jako mnogo dobrih pristanišč, so se njeni prebivalci pečali s trgovino in brodarstvom. Pod starim pelazgičkim gradom je stalo glavno mesto Ar g e j. Najstarejši mesti ste bili Mikene in Tirint z velikanskimi stavbami, ki so se v razvalinah do današnjega dneva ohranile.
Druga znana mesta so bila: Nemeja, kjer so se nemejske igre obhajale, Na vplij a, Epidaver in Trecena. Argo-lidi so tudi prištevali otok K ala vrij o, ki je bil posvečen bogu Posej donu.
Od južnega roba arkadske planote seže proti jugu vštric več gorskih vej, med kterimi ležč rodovitne doline z jako blagim podnebjem. V le-teh južnih krajih peloponeškega polotoka ste bili nekdaj dve državi. Ločila jih je 7400 črevljev visoka tajgetska gora, ktera se na ozkem polotoku med mesen-skim in lakonskim zalivom konča v tenarijski nos. Na vzhodu te gore je bila Lakonija, ki jo je proti Argolidi mejila gora P ar non. Po sredi doline je tekla reka Evro ta, ob kterej je stalo glavno lakonsko mesto Sparta, malo niže pa starodavno A mi k le. Razen teh dveh mest nam je še omeniti Grite j in Hel kot primorski mesti, poslednje je posebno znano po uporu Helotov zoper Spartance.
Na zahodu Tajgeta ob reki Pamisu seje razprostirala M e šeni j a, najlepša in naj rodo vitniša dežela cele Grške. Njeni prebivalci so v dolgoletnih vojskah s Spartanci izgubili svojo samostalnost. Ko so se pozneje zopet osvobodili, so sezidali pod starim gradom It orno novo glavno mesto Meseno. Druga zgodovinsko znana mesta so bila: Ira, trdnjava ob arkadskej meji, Pil, primorsko mesto, in pred njim ležeči otok S f a k t e r i j a.
Arkadiji na zahodu ležeča Elida je bila starim Grkom sveta dežela, kajti v mestu Olimpiji, v oljkinem gozdiču kraj reke Alfeja, je bil največi in najlepši tempelj boga Zevsa, varha vsega grškega naroda. Njegova podoba iz zlata in slonove kosti je najlepše delo grškega umetnika Pidija. Tu sp se Grki vsakega četrtega leta shajali ter so prazuovali največi narodni praznik s tako zvanimi olimpijskimi igrami. V najstarejših časih so vladarji Elide stanovali v Piši, pozneje pa je bila Elida glavno mesto cele dežele.
To je kratek pregled stare grške dežele, ki je po vsem kakor vstvarjena zato, da postane domovina najimenitnišega in najbolj omikanega naroda starega veka. Morje se je povsodi globoko v obrežje vdrlo ter tako naredilo mnogo zalivov in pristanišč, v kterih so brodarji našli varno zavetje za svoje ladijevje. Podnebje je čisto in tako blago, da Grki niso otrp-neli od velicega mraza, kakor narodi severnih krajev, pa tudi niso pri delu onemogli od prevelike vročine, kakor Indijanci in drugi prebivalci vročih dežel; marveč so pod vedrim nebom ohranili zmiraj vesele in svobodne misli. Zemlja je povrnila pridnemu poljedelcu trud; morje pa je obetalo pogumnemu
Občna zgodovina.	8
mornarju še mnogo veče darove. Cesar sta se bister um in pridna roka lotila, vse je šlo spod rok. Ali tudi lepa zemlja in prirojene duševne zmožnosti bi nikdar ne mogle narod 'tako povzdigniti, kó bi Grki ne prišli v dotiko z vzhodnimi omikanimi narodi. Ločilo jih je sicer morje od Azije, te „zibelke vse človeške omike;“ ali v tem morji leži brez števila večin in manjih otokov, ki kakor most vežejo azijsko in evropejsko obrežje; kajti od otoka do otoka upal se je mornar tudi takrat, ko ljudje še niso umeli tesati velikih ladij. Po teh otocih torej , ki so posuti po grškem morji, so si že v jako starih časih Grki in Peničani podajali roke.
Grški otoki stoje po večem blizo obrežja suhe zemlje, od ktere so jih silni potresi v predzgodovinskem času odtrgali. Najimenitniši so na zahodu v jonskem morji: Gorata K or k ir a (sedaj Krf), ki rodi mnogo sadja, oljke in vina, Levkada (sedaj santa Mavra), Itaka, Odisejeva domovina, Kefalonija in Zakint. Na jugu, v sredozemnem morji: Kitera, nekdaj naselbina Feničanov, ki so tu vpeljali astar-tino bogočastje. Pozneje so Grki istej boginji, ki so jo po grški zvali Afrodito, na naj višem hribu celega otoka sezidali veličanstven tempelj. Kreta zagraj a egejsko morje proti odprtemu sredozemnemu morju. Tu so stanovali plemena raznih narodov, in če tudi je nekdaj Min na Kreti vtemelil prvo grško državo, bilo je na njej vendar zmiraj dosti morskih tolovajev. Sredi otoka se vzdigujejo zarašene idejske gore. Najbolj znani mesti ste bili: K no s in Kidonija. Na Rodu ob malo-azijskem obrežji so nekdaj stanovala azijatska plemena, kasneje pa so se grški Dorani na njem naselili. Poljedelstvo in kupčija ste tu jako cveteli, od obrtnij pa so bronasti izdelki že v starodavnih časih sloveli. Bogati rodski prebivalci so se tudi v omiki jako odlikovali. Ešin je tu vtemelil po starem svetu daleč znano govorniško šolo. Y glavnem, mestu, ki se je tudi zvalo Rod, je stala nad vhodom v pristanišče 70 vatlov visoka bronasta podoba solnčnega boga Helija (tako zvani rodski kolos.) Y roki je držala sve-tilnico, ki je po noči daleč na okol mornarjem svetila.
V egejskem morji je Evbeja največi otok, ki ga ozka evripska strugaloči od vzhodnega heladskega obrežja. Y evbejskih gorah je bilo mnogo bogatih rudnikov. S prek-morsko kupčijo so najbolj obogatela mesta: Or ej, Er etrij a in Hal ki da. Proti severju je bil otok Lernen, ki je ognje-niške narave, posvečen bogu Hefajstu. Na Tasu je bilo mnogo zlate rude, ki so jo že Feničani kopali. Imber in Samo-traki j a sta slovela po skrivnostnem kabirskem bogočastji.
Na vzhodu peloponeškega obrežja obdaja cela skupina tako zvanih kikladskih otokov mali, solačuemu bogu sveti otok Del. Tu sta se po grškej pravljici rodila bog Apolon in njegova sestra Artemida, ter sta imela bogati tempelj, kamor so vsakih pet let Grki vseh dežel romali. Drugi imenitni kikladski otoki so: Par z najlepšim belim mramorjem; M el, lep in rodoviten, pa vulkansk otok, in Naks, najrodo-vitniši in najlepši med Ki kladi. Ob malo-azijatskem obrežji, kjer so pa tudi Grki stanovali, so bili raztreseni Sporadski otoki. Največi so bili Sam, I k arij a in Kos. Od njih proti severju sta bila Hi j, eden izmed najlepših in naj rodo vitniših otokov na svetu ter tudi znan kot rojstni kraj grškega pesnika Hornera, in Lezb, domovina imenitnih pesnikov pa pesnice Sapfe. Glavno mesto M i t i 1 e n a, kakor tudi M e t i m n a ste imeli jako izobražene prebivalce. Iz trojanske vojske pa je znan mali otok Tened.
2.	Grško verstvo.
Kakor azijski narodi v Indiji in vBaktriji, tako so tudi indoevropejski Grki sprva oboževali nebeške moči kot najviše bogove, ki nam dajo blagodejno solnčno svitlobo ter pošiljajo krepilnega dežja. Ko so pa zapustili staro svojo domovino v srednjej Aziji ter se naselili na obrežji Male Azije , na balkanskem polotoku in na brezštevilnih otocih grškega morja, se je njihovo življenje v vsem spremenilo. Zapazili so s časom mnogo drugih koristnih moči v prirodi, ter jih jeli oboževati. Na suhej zemlji in na morji je videl njihov bistri in premiš-ljevajoči um čemdalje več čudnih prikaznij, ktere si je mislil kot djanja kakega posebnega boga. Ker pa Grki v teh bogovih niso imeli nobenega gotovega razodenja, zmislili so si s svojo živo domišljijo, kar so hoteli. Kmalu so ločili bogove po nji-hovej moči v veče in manj e bogove; razlikovali so bogove nebes od pozemeljskih bogov in od tistih, ki vladajo v globočinah morja in pod zemljo.
Mislili so si jih kot človeku podobna bitja, ki so podvržena vsem ljudskim čednostim in vsem ljudskim strastim, z edinim razločkom, da se človek z najlepšimi lastnostmi dobrim bogovom niti primerjati ne more, med tem ko hudobni bog s svojimi hudobijami presega najbolj grešnega človeka na zemlji. Grški bogovi so se, kakor ljudje, med seboj gostili in ženili, tako da je nad vidljivim svetom vladal cel božji rod v nekem ne vidljivem svetu ali v nebesih. Toda bogovi si niso
bili samo med seboj v rodu, marveč imajo tudi med ljudmi svoje sinove, in oče vseh ljudi je bil tudi bog.
Posebno zaslužne ljudi so po smrti večkrat med bogove vvrstili ter jih zvali heroje ali na pol bogove. Herojem so navadno prištevali velike junake, vtemelitelje držav in mest, starodavne postavodajalce in kralje. Skoraj vsako grško mesto je imelo v nebesih pri bogovih kakega heroja za svojega posebnega varha in zagovornika. Razen teh so si Grki mislili med ljudmi in bogovi še razne druge duhove, kakor, je n. pr. vsak človek imel svojega varha ali demona. Sploh smemo reči, da je vsaka stvar, celo vsak pojem imel svojega boga, ter nam niti mogoče ni vse grške bogove našteti. Število grških bogov pa se je še bolj pomnožilo, ker so razna plemena večkrat istega boga pod raznimi imeni častila. Ko so se pa vsi Grki zavedli svoje skupne narodnosti ter se med seboj bolje poznavali, postali so vsi bogovi posameznih plemen bogovi celega grškega naroda. Tudi so Grki radi sprejemali tuje bogove, zlasti feničanske in egipčanske med svoje. O vseh teh bogovih so si kasneje grški pesniki izmislili razne pravljice in tako je nastala jako obširna grška mitologija ali basno-slovje, o kterem bomo tu nekoliko spregovorili.
Bogovi.
Po nauku grških pesnikov je bilo v začetku vse pusto in prazno, a v vesoljnej praznini je plavala neka zmes, ki so jo zvali kaos. Iz te zmesi je s časom postala Geja (t. j. naša zemlja), velika okrogla plošča, ki je ločila Hrana (ali nebesa) od podzemeljskega sveta, Tar tar a.
Uran se je oženil z Gej o in je imel več otrok, ki so se delili v kiklope, hekatonhejre in titane. Kiklopi so imeli le po eno oko sredi čela in so bogu Uranu strele kovali. Med titani sta bila najimenitniša Okean in Kron.
Okean, oče nimf ali vil, je bil bog vseh vod in je stanoval v velikej reki, ki je tekla okoli cele zemlje; Kron (Saturn) pa je bil naj mlajši titan in se je na poziv svoje matere spuntal zoper lastnega očeta Urana. Le-ta se je namreč bal, da bi mu njegovi sinovi ne vzeli vlade na nebu, pa je vse pahnil v Tartar. Ali mati, kterej so se njeni sinovi smilili, podari vsakemu srpasto zakrivljen nož, da naj bi se maščevali nad okrutnim očetom. Ko je Uran ravno spal, pride Kron s svojimi brati in ga tako močno rani, da je od slabosti v Tartar padel. Iz njegove krvi, kar je je na zemljo kanilo, zrasle so strašne božje pošasti ali E rini j e (Furije).
E r ini j e so bile boginje maščevanja. Bile so grde babure, črne ko smola, iz oči jim je ogenj švigal, na rokab so imele ostre kremplje, a lasje so bili same kače. Iz ust jim je tekel strup, ki je napravil slabo letino in kugo povsod, koderkoli bi se razlil. Človeka, ki je kako hudodelstvo storil, so noč in dan s kačjim bičem preganjale, in mu niso nikjer miru dale. Iz te pravljice pa je razvidno, da so Grki v Erinijah oboževali tisti notranji glas naše vesti, ki človeku nikoli miru ne da, če je kaj slabega storil.
Ko je Kron po svojem očetu Uranu prevzel vlado na nebu, oženil se je s svojo sestro Bejo, s ktero je imel zaporedoma pet otrok: Hestijo, Demetro, Hero, Hada in P o sej d ona. Da bi se pa ti otroci ne vzdignili zoper njega, kakor se je on zoper svojega očeta, je Kron vsacega otroka takoj po porodu požerl. (Kron pomeni v grškem jeziku čas; zato vidimo v tem zopet le oboževanje časa, ki vse, kar je naredil, zopet pokonča).
Preden se je šesto dete rodilo, gre Beja k svojim staršem Uranu in Geji, ter jih upraša , kaj jej je storiti, da bi saj eno dete rešila pogina. Starši so jej svetovali, naj dojenčka skrije v nekem brlogu na otoku Kreti, neusmiljenemu očetu pa naj dá v plenice poviti kamen. Tako se je tudi zgodilo. Kron je požrl kamen namesto otroka, kterega je Beja izročila svojej sestri Temidi. Le-ta ga dene v omenjeni brlog, kjer ga je neka strašno grda koza dojila. Kadar je dete vpilo, so nimfe na vso moč bobnale in ropotale, da bi Kron ne slišal ihtenja mladega sinčeka. Tako je bil Zevs otet očetovej krvoločnosti.
Kozje mleko je Zevsa tako krepilo, da je že ob letu postal najmočnejši bog. V tem dá Metida, okeanova hči, Kronu neko zdravilo, vsled kterega je vse pogoltnene otroke zopet od sebe dal. Zdaj se Zevs vzdigne zoper grozovitega očeta, da bi ga pahnil s prestola. Dolgo časa je bil boj med očetom in sinom neodločen. Nazadnje je Kron dobrovoijno odstopil prestol svojemu mogočnemu sinu Zevsu, sam pa je šel proti zahodu v Italijo , kjer je bil še mnogo let kralj nekega mirnega pastirskega naroda ob reki Tiberi.
Ko je Zevs (Jupiter) zasedel božji prestol, obdržal je za se le vlado na nebu in na zemlji, a stanoval je na gori Olimpu. Gospodstvo nad morjem je izročil svojemu bratu Posejdonu, podzemeljski svet pa je dal drugemu bratu Hadu. Pa imel je še težke boje prestati, preden se je vtrdil v vladi.
Najprej so se titani vprli novemu gospodarju ter se utaborili na gori O t r i s u, od koder so hoteli Zevsa iz Olimpa pahniti. Celih deset let je trajal strašen boj. Nebo in zemlja ste se tresli. Tu pripelje Geja kiklope in hekatonhej r e, ktere je bil Kron v Tartar zaprl, Zevsu na pomoč. Hekaton-hejri so bili velikani, ki so imeli vsak po deset glav in sto rok; kiklopi pa so bili jako umni kovači, ki so Zevsu strele kovali, Posejdonu naredili velikanske trozobne vile, Hadu pa tako čelado, ki ga je ne vidljivega storila, kadar jo je na glavo djal. Ko so se bili trije najviši bogovi tako oborožili, so se še pokrepčali z nebeško Ambrozijo ter se napili božje pijače Nektarja. Zdaj se je boj s titani iz nova začel.
Posejdon je s svojimi vilami vzburil morske valove; Had je nevidljiv potresal gore, a Zevs je s pomočjo hekatonhejrov treskal strele v svoje nasprotnike ter jih naposled popolnem užugal. Na to je Zevs premagane titane pahnil v Tartar, a Posejdon je nad njimi zaprl bronasta vrata.
Zaprti titani pa so se smilili Geji; saj so bili ravno tako njeni otroci, kakor kiklopi in hekatonhejri. Kazkačena rodi hitro gigante, tri grde velikane z zmajevimi repi. Bili so tako strašni, da so zvezde pred njimi obledele. Bojaželjni planejo iz zemlje, nakladajo goro na goro ter hočejo tako vzeti Olimp. Tu ukaže Zevs vsem trem bogovom svitlobe E j i (zori), Heliju (solncu) in S e leni (luni), naj za čas boja svitlobo zapró. Strele najvišega boga so ubile gigante, ki so se morali v temi bojevati.
Da bi se maščevala nad Zevsom, vstvari Geja strašnega Ti fona, ki je bil tako velik, da je z glavo ob zvezde zadel, če je na zemlji stal; z rokami pa je segel od vzhoda do zahoda. Namesto prstov je imel sto kač; a na straneh je bil ovit s takimi kačami, ki so svoje glave visoko nad zvezde stezale, črne jezike pa več sto milj daleč ven molile ter grozno sičale. Bil je ves s perjem poraščen in na hrbtu je imel dve velikanski peroti.
Vsi bogovi so pred to pošastjo zbežali v Egipt in sam Zevs se je do Kavkaza umaknil. Tisuč strel ježe ranilo groznega Tifona, ali on lene pade; marveč mnogo tisuč njegovih kač se oplete okoli Zevsa, ki pride tako v oblast svojega sovražnika. Tifón vrže Zevsa v temno jamo, kjer bi ga bila žveplena para zadušila, da ga nista rešila njegova sina Herrn e j in Pan, čuvši zdihovanje nesrečnega očeta. Ko je bil Zevs zopet svoboden, hiti za Tifonom, ga doide na Siciliji ni zavali na njega veliko goro Etno ter ga tako pokoplje. Kadar
se Tifón pod goro gane, trese »se zemlja; a kadar rujove, takrat gora ogenj bljuje.
Odslej še le je Zevs vladal v Olimpu kot pravi gospodar nebes in zemlje. Imel je mnogo božjih in človeških žen. Božje so bile:
1.	Metida, ki je dala Kronu že omenjeno zdravilo, je bila mati Atene.
2.	Temida, boginja pravičnosti. Vpodobljevali so jo z zavezanimi očmi, držečo v enej roči vago, v drugej meč. Grki so hoteli s tem pokazati, da Temida, ne glede na osobo, dobra in slaba dela vsacega človeka na tanjko pretehta, a krivičnega po zasluženji kaznuje. Mojre in Hore so bile njene hčere.
3.	Mnemozina, boginja spomina, je bila mati deveterih muz ali modric.
4.	Hera (Juno), kraljica nebes , je bila zevsova sestra Jn žena. Ona je zemljo rodovitno narejala ter varovala zakon. Bila je sramožljiva in jako lepa, včasih pa se je tudi sprla s svojim možem, zlasti ker je s tolikimi ženami v zakon stopil, kar ona kot varhinja zakonskega življenja ni mogla odobravati. V takih slučajih je bila strahovita in maščevalna. Kadar seje pa hotela Zevsu prikupiti, umela se je prav okusno nališpati. Najprej se je z nebeško vodo umila, ter se pomazala z dragocenim oljem, da je po vsem Olimpu in celó po zemlji dišalo. Ko si je vredila svoje prekrasne kodraste lase, ogrnila se je z dragoceno obleko, jo zapela z zlato zaponko, ter se prepasala z ličnim pasom. Potem je ovila okoli glave pajčolan, ki seje svetil ko solnce, a na noge je obula lične črevljice. Pesniki jo zovejo „modrooko“ Hero. V njeni voz so se vprezali pavi, ki so bili njej svete ptice. Njeni otroci so bili: Arej, bog prepira in vojske; H e f a s t, bog ognja in H e b a, boginja večne mladosti.
5.	Leta, boginja jasne noči. Ko se je Zevs ž njo zaročil, je razkačena Hera vse dežele in otoke zarotila, da ne smejo dati Leti stanovališča. Prebivalci neke dežele jej niti niso dovolili , da bi se v bajarji vode napila; zato pa jih je pre-ganjena boginja v žabe spremenila. Tako je bila nova zevzova nevesta brez doma. Tu se je usmili bog Posejdon. S svojimi trozobnimi vilami potegne z dna morja mali otok Del, ki ni Heri ničesar obljubil. Na tem otoku je Leta odslej bivala, ter porodila boga Apolona in boginjo Artemido.
Razen teh je imel Zevs tudi med ljudmi mnogo žen. Najimenitniše so bile:
1.	Danaja, hči argejskega kralja Akrizija.
2.	Maja, atlantova hči, ki je v Arkadiji rodila sina Her mej a, božjega poslanca ter boga kupčije in sleparstva,.
3.	Sem el a, hči tebanskega kralja Kadma, je postala mati vinskega boga Dioniza. Zapeljana od zavidne Here prosi Zevsa, naj se jej v svojej pravej podobi pokaže. Zevs jej željo spolni, ali velika božja bliščoba zdrobi Semelo v prah in pepel.
4.	Evropa, kadmova sestra, je rodila Mina in E a darn an ta, dva peklenska sodnika.
5.	K a 1 i s t a, hči arkadskega kralja Likaona, je z Zevsom imela sina Arkada. Prej je bila boginji Artemidi obljubila, da se ne bode nikdar možila. Ker je torej z možitvijo obljubo prelomila, jo je Artemida v medvedko spremenila. Nekega dne jo spazi v gozdu njeni sin in nameri na njo svoj lok; ali v tem spremeni Zevs tudi njega v medveda ter vvrsti oba med zvezde. Od tedaj nam sveti po noči Kalista kot veliki, a Arkad kot mali medved.
6.	Ij a je bila herina žrica (duhovnica) v Argeji. Ko se je Zevs ž njo zaročil, spremenil jo je v belo kravo, da bi jo tako otel herinovemu maščevanju. Ali Hera pošlje k njej velikana Arga, ki je imel okoli glave oči, od kterih ste vedno po dve spali, ter mu ukaže, naj kravo čuva pred njenim možem. Pa vse zastonj. Prišel je zevsev sin Hermej v podobi pastirja ter pripovedoval radovednemu Argu mnogo mičnih pravljic in mu tako dolgo piskal na svojej pastirskej piščalki, dokler ne zaspi. Božji sel odreže na to spečemu velikanu glavo.
7.	Leda je bila žena spartanskega kraljaTindara. Zevs je prišel k njej kot labud ter jej spusti v naročje dva jajca, v kterih sta bila Poluks in Helena. Eazen teh dveh je Leda imela še K astor a in Klitemnestro,
Iz vsega vidimo, da je bil Zevs podvržen vsem ljudskim strastim ter da si ga G-rki niso mislili kot najbolj popolnoma bitje. Vendar je bil Zevs jako mogočen bog, oče bogov in ljudi, najviši gospodar in vladar sveta. Skoraj povsodi so ga častili na, najviših hribih kot boga nebes , ki dež daje, grom dela in strelje pošilja. On je varh rodbin, narodov in držav. Prijateljstvo, gostoljubje in prisega so njemu svete; zato pa, on težko kaznuje verolomca, a jemlje pod svojo brambo vse poštene in pravične ljudi. V roči drži strelo a pa žezlo, znamenji svoje oblasti. Posvečen mu je bil orel, kralj vseh ptic.
Od ostalih bogov so bili najimenitniši:
Hefaj st (Vulkan) je bil her in sin. Po porodu je bil tako grd, da ga je nevoljna mati iz Olimpa vrgla. Padel je
v morje, kjer ga je pobrala prijazna morska boginja Tetida, ter ga potem devet let pri sebi v svojej jami imela. Postal je Bog ognja in velik kovinski umetnik. S svojimi pomagači ki k lopi je izdelal razne kovinske umetnine, s kterimi je bogove obdaroval. Najlepše njegovo delo so bile zlate tronož-nice (mize na tri noge), ki so šle same v Olimp. Bogovi so kar gledali in se niso mogli dosti čuditi pripravnim mizicam, ki so po obedu šle same v kraj. Odslej je smel Hefajst bivati v Olimpu, dasi je bil še zmiraj jako grd. Tu je enkrat branil svojo mater, ko se je zopet prepirala z Zevsom. Le-ta ne bodi len, pahne svojega sina zopet iz Olimpa. Cel dan je letel proti zemlji in še le pod večer je padel na otok Lemn ter si nogo zlomil. Ostal je šantav vse svoje žive dni. Da je mogel hoditi, napravil si je dve zlati ženski sužnji, ki sicer niste bili živi, pa ste vendar hodili ter peljali hromega boga pod pazduho. — Heliju je naredil zlati voz , na kterem vsaki dan solnce prek neba vozi; v Olimpu je vsem bogovom sčzidal zlate palače; a Zevsu je izdelal prekrasno kraljevsko žezlo. Svojo mater je enkrat hudo prekanil zato , ker ga je po porodu iz Olimpa vrgla. Pošlje jej namreč kaj lep stolček, kakoršnega bogovi še niso nikdar videli. Ko se pa Hera nanj vsede , ne more več vstati. Nihče jej ne more pomagati. Tu gre vinski bog Dioniz k Hefajstu, ga opijani, a pijanega pripelje v Olimp, kjer ga pregovori, da je božjo kraljico zopet s stola vzdignil.
Palada-Atena (Minerva). Zevs je nekega dne svojo ženo Metido požrl zato , ker mu je bilo rečeno, da bo njeni sin postal vladar v Olimpu. Po tem nenavadnem obedu pa ga je strašno glava bolela. Pozove torej božjega kovača Hefajsta, naj mu s sekiro na glavi pušča. V tem, ko Hefajst po glavi mahne, poskoči iz možganov mala deklica Palada, oborožena s kopjem, čelado in ščitom. Mala boginja udari s tako močjo ob ščit, da se je olimp stresel, a morje zašumelo; zemlja je pokala, solnce pa pa je obtičalo, da vidi, kakšno čudo se godi. Hitro je rasla mlada Palada in je postala boginja bojev. Njena čelada je bila tako težka, da bi jo vojščaki 100 mest ne mogli vzdigniti; telo pa je imela ovito zEgido, t.jez oklepom , ki je bil narejen iz kože tiste koze , ki je na Kreti Zevsa dojila. Močan je bil tako, da ga nobena strela ni mogla predreti. Ker se je pa rodila iz Zevsovih možganov, bila je tudi boginja jasnega uma in modrosti, zlasti pa ženskih umetnostij. Zdravniki, govorniki, pesniki in umetniki so jo častili kot svojo posebno varhinjo. Ona je prva izmislila piščalko, ali ker so se jej drugi bogovi posmehovali,
kadar je pri piskanji svoja lepa ličica napihnila, se razjezi, vrže piščalko preč in prekolne vsacega, ki bi se predrznil jo zopet pobrati. Atenjani so si jo izvolili za svojo varhinjo zato, ker jim je darovala oljko, njej sveto drevo. Kot boginji modrosti jej je bila posvečena sova, ki kakor učenjaki po noči bedi.
Apolon. Ko je preganjana Leta na otoku Delu našla mirno stanovališče, rodila je dvojčka Apolona in Artemido. Nimfe so povile božjega dečka v tančice z zlatimi trakovi, a Temida mu je dajala nektarja in ambrozije. Ali Apolon potrga vse povoje in kot čvrst mladenič vzame lok in kitaro ter gre po suhem in po morji naravnost v Olimp. Bogovi in boginje so vstali, ko je mladi bog, premilo na kitaro brenkaje, med nje stopil; Hore in Haritkinje so jele krog njega plesati in celó Hera in Afrodita stopili ste v kolo nebeških plesalk, med tem , ko so modrice prepevale sladkosti bogov in brit-kosti ljudi.
Že peti dan po svojem rojstvu je ubil v Fokidi zmaja Pitona, ter je od tedaj dobil priimek „pitijski Apolon.“ Na istem mestu, kjer je to svoje prvo junaštvo pokazal, sezidali so pozneje slavni delfiški tempelj.
Apolon je bil bog solnčne pa duševne s vi tl obe, učitelj zdravnikov, načelnik umetnosti in znanstva, ter voditelj modric. On pozna in prerokuje prihodnost. Vpodobljevali so ga s tulom in lokom.
Apolon se je hotel oženiti z Dafno, hčerjo boga Peneja; ker je pa deklica obljubila večno devištvo, je vse njegove prošnje odločno odbila ter bežala pred njim. Skoraj bi jo bil božji ženin dohitel, ali v tem spremeni Penej svojo hčerko v la vori ko. Apolon poljubi odslej njemu sveto drevo, ter si ovije okoli glave lavorični venec.
Artemida (Diana) je bila deviška boginja mesca, kakor je bil njen brat Apolon neoženjen bog solnca. Bila je tudi predstojnica lova, ter so jo zato vpodobljali s tulom in lokom pa s polomescem na glavi. Na lov, ki jej je bil najmilejša zabava,-jo je spremljevalo dvajset nimf. Enkrat je v gozdu vjela štiri jelene z zlatimi rogovi, s kterimi se je potem na zlatem vozu v Olimp vozila.
Arej(Mart), bog prepira in vojske, je bil,kakor že rečeno, zevsov in herin sin. Petelin, roparske ptice in vse divje zveri so bile njemu svete. Vojsko je čez vse ljubil; ali ker ni zmiraj istej bojujočej stranki pomagal, so zdaj eni, zdaj drugi zmagovali. Kadar je bila Palada njegova nasprotnica, ga je vselej užugala; pa ni čuda, saj je modrost krep-
kejša od surovo sile. — V trojanskej vojski je Arej pomagal Trojancem proti Grkom, za ktere se je Palada potegovala. Ko ga je tu grški junak Diomed ranil, je tako zarujovel, kakor da bi deset tisuč vojščakov ob enem zavpilo.
Afrodita (Venera) , boginja lepote in ljubezni, se je rodila iz morske pene. Ko je na Kipru prvikrat iz morja stopila , so pod njenimi stopinjami rožice zrasle , Hore pa so jo oblekle v nebeška oblačila ter jej okoli glave spletle venec iz samih dišečih vijolic. Tako nališpana gre v Olimp, kjer se jej takoj Haritkinje pridružijo. Vsi bogovi so obstrmeli pred njeno lepoto, kajti bila je izmed vseh boginj najlepša. Zdaj pa nastane prepir, kdo bo to deviško krasoto v zakon vzel. Po dolgem ugibanji nasvetuje bog zasmehovanja, naj bi postala žena grdega Hefajsta, kar je bilo vsem po volji. Ali gizdavej Afroditi ni bilo nič kaj po všeči v kovačnici svojega šepastega moža, pa se je rajši razveseljevala pri drugih bogovih y Olimpu. Na Kipru se je zaljubila v lepega kraljeviča Adonija, in ko je poslednjega divji prešič na lovu raztrgal, je za njim britke solze prelivala. Afrodito so najbolj častili na Kipru, na Kiteri in v Knidu, kjer je bila v tempeljnu njena naj lepša podoba.
Afroditin sin je bil mali bog ljubezni Erot (Amor), krilati deček s puščicami.
H er mej (Merkur), zevsov in maj in sin, je že tri ure po porodu materi iz naročja skočil ter se zmuzal iz brloga, v katerem je z materjo bival, ven v gozd. Tu najde želvo, jo ubije, a prek votle lupine nategne sedem strun, ter je tako izumil prelepo donečo liro. Potem skrije novo glasbeno orodje v zibelko ter gre v Macedonijo, kjer je petdeset Apolonu posvečenih goved ukradel. Še tisto noč jih pripelje v Arkadijo, zakolje dva vola, zakuri ter sežge nekoliko mesa očetu Zevsu v dar, ostalo pa skrije v brlogu. Zdaj se vleže zopet v zibelko in zaspi. V tem pride Apolon, kteremu so božje ptice razodele hermejevo tatvino, po svoja goveda. Poredni deček se hlini nedolžnega. Apolon išče po brlogu, a ko ne vidi ničesar nego ambrozijo, nektar , zlata in lepih oblačil, zavpije nad Her-mejem; „Pokaži mi moja goveda, če ne te treščim v Tartar, iz kterega te ne reši več ne oče , ne mati.“ — Na to mu Hermej zavrne: „Kako naj jaz ubogi dojenček o tem kaj vem, saj niti materi v naročji ne morem prav sedeti.“ Ali Apolon potegne mladega poredneža iz zibelke in ga pelje naravnost v Olimp pred Zevsa, kralja bogov. Hermej zopet trdi, da on kot novorojeno dete ni mogel krav ukrasti. Nebeški vladar se zvitemu dečku nasmehlja, pa mu ukaže, da mora takoj ukra-
denagoveda povrniti. Herrnej gre, pokoren visokej zapovedi, nazaj v brlog, dá Apolonu njegovo živino in zapoje pri liri nekoliko pesem v slavo bogov. Apolonu se novo glasbeno orodje tako omili, de neodjenja prej, dokler mu je mladi pevec ne prepusti; zato pa mu dá palčico, ki je imela to lastnost, da pomiri vsak prepir.
Kmalu potem vidi Herrnej dve kači, kako se druga drugo grizete. On udari s palčico med nje, a kači se takoj ovijete okoli palčice ter poljubite v znamenje medsobne sprave. Zato vidimo na starih podobah Hermeja naslikanega s palico, okoli ktere se vijete dve kači. Na hrbtu in na nogah je imel pe-roti, ki jih je pa le takrat nataknil, kadar so ga bogovi kam poslali. Bil je božji poslanec, a razen tega bog zvijače, tatvine, sleparije, kupčije ter pisanja in računstva.
Hes tija (Vesta) je bila boginj a domačega ognja in varkinja vseh človeških stanovališč. Vsako ognjišče je bilo njej posvečen oltar. Mnogi bogovi so jo snubili, ali ona prime svojega brata Zevsa za glavo in priseže večno devištvo. Zato jo je Zevs odlikoval s tem, da jej je v zborih bogov odločil prvi sedež. Grki so jo častili kot najstarejšo boginjo. Ker je ognjišče središče vsake hiše, so jej tudi tempeljne sredi mesta zidali. Na podobah je zagrnjena z zaveso; v enej roči drži žezlo, v drugej pa bakljo ali svetilnico.
Helij je bil bog vshajajočega in zahajajočega s o 1 n c a. Imel je lesketajoče kodraste lase in zlato čelado. Stanoval je na vzhodu naše zemlje. Kadar mu je zjutraj Eja (t. j. zora) vrata odprla, peljal je s štirimi ognjenimi belci, na svojem zlatem vozu stoje, solnce prek neba; a na večerje zavozil trudne konje na zahod v atlantski ocean. Tu so se v morskih valovih hladili, Höre in Nereide pa so jih krmili z ambrozijsko hrano, med tem ko je šel božji voznik v svojo palačo k počitku.
Helij je imel sina Eaetona, ki ga je prosil, naj bi mu vsaj enkrat pustil peljati solnčni voz. Zastonj mu oče ugovarja, kako strma je pot, kako težko je, ogenj švigajoče konje krotiti ter koliko je drugih nevarnosti na nebu. Faetón nikakor ne odjenja, dokler mu Helij res ne prepusti voza. Ali konji so takoj čutili, da jih ne vodi navadni voznik, pa zlete na vso moč v kraje, koder še niso nikdar hodili. Zdaj so prišli prav blizo zemlje, zdaj so zadeli ob najviše zvezde. Zemlja se je razpočla, trava je zgorela, Afrikanci so počrneli, a nekteri narodi so celo popolnem poginili. Geja zdihuje in prosi gospodarja nebes pomoči. Zevs vzame strelo in jo trešči
v predrznega Faetona, ki se mrtev zvrne ter utoni v Eridanu, med tem ko se je zlati voz v tisuč kosov razdrobil.
As ki e pij (Eskulap) je bil sin boga Apolona, ki ga je dal Centavrom v izrejo. Tu se je Asklepij v zdravilstvu tako izučil, da je znal celo mrliče k življenju obuditi, kar gospodarju Tartara nikakor ni bilo po volji, kajti dolgo časa ni nobene duše več dobil na spodnji svet. Na njegovo pritožbo ubije Zevs umnega zdravnika, ki je pa po smrti šel v Olimp ter postal bog zdravilstva. Grki so ga slikali kot priletnega bradatega moža s palico, okoli ktere se kača vije.
Höre in Moire (Parce) so bile zevsove in temidine hčere. Hore so bile boginje letnih časov. V Olimpu so morale krmiti in vprezati herine pave in helijeve konje. Moire (Parce) so bile grške rojenice. Kadar se človek rodi, vzame prva moira vreteno v roke. Druga prede nit človeškega življenja. Ako je nit kratka, bo življenje človeka kratko; če je pa nit dolga, bo pa tudi življenje dolgo. Gladka nit je znamenje veselega, zavozlana pa znamenje žalostnega življenja. Kadar tretja moira nit odreže, umrje človek.
Muze ali modrice so bile zevsove in mnemozinine hčere ter boginje raznih znanostij in umetnostij. Bilo jih je devet:
1.	K1 ij o, modrica zgodovine, drži v roči knjižni zvitek.
2.	Evterpa, modrica godbe, ima dve piščalki.
3.	Melpomena, modrica tragedije ali žalostne igre, je zavila v zaveso; v enej roči drži meč, v drugej pa žalostno krinko.
4.	Talija, modrica komedije ali vesele igre, ima smešno krinko in pastirsko palico.
5.	Terpsihora, modrica plesa, ima zmiraj liro pri sebi.
6.	Erato, modrica liričnih pesmi, igra na citre.
7.	Kalij opa, modrica epičnih ali junaških pesmi, drži v roči pisalo, pergamenten zvitek in trobento.
8.	Polihimnija, modrica govorništva, je zavita v dolgo haljo; v roči ima knjižni zvitek, a kazavec drži nad ustmi.
9.	Uranija, modrica zvezdarstva, kaže z desno roko na krogljo, ki jo drži v levej roči, gleda pa proti nebu.
Modrice so stanovale na gori Parnasu v Heladi, a v Olimpu so bogovom pri gostijah prepevale.
Makedonski kralj Pier je imel devet hčer, ki so si do-mišljevale, da znajo jako lepo prepevati ter so v svojej pre-
vzetnosti celó muze pozvale, naj bi se šle ž njimi v petji skušat. Nimfe (ali vile) so imele odločiti, ktero petje je lepše. Ko so pierove hčere začele peti, se je nebo s črnimi oblaki naoblačilo, da bi ne čulo vriščečih glasov. Na to zapoj ó Muze, in glej! nebo in zemlja ste poslušali, zvezde so obtičale na nebu, a reke so ustavile svoj tok, da slišijo očaraj oče glasove božjih pevkinj. Helikonska gora je od čudenja tako naraščala, da bi bila kmalu vse morje spodrinila ter do neba nakipela. Zato pošlje Posejdon Pegaza, krilatega konja solnčnega boga, naj goro zopet potepta. Helikon je na to jenjal rasti, a ondi , kjer je Pegaz s kopitom ob tla udaril, je privrel studenec Hipokrena zvani, v kterem so se odslej modrice kopale. Nimfe so prisodile modricam prvo mesto v petji. Ker pierove hčere s to razsodbo niso bile zadovoljne, so jih modrice spremenile v srake, ki še dandanes ne znajo peti.
Sirene so bile grde hčere lepih modric. Bile so sicer lepega deviškega obraza, ali po telesu so bile s perjem poraščene, ter imele kokošje noge. Stanovale so na nekem otoku blizo dolnje-italskega obrežja. Tu so na skalovji sedé tako lepo prepevale, da so mimo ploveče mornarje kar začarale. Ali gorje tistemu, ki bi se predrznil stopiti na njihov otok, da bolje čuje nebeško petje! Kar takoj bi planile nad njega ter ga razkosale. Zato se je obrežje sireninega domovja že od daleč belilo od človeških kosti.
Haritke (Gracije) šobile boginje milote. Oče jim je bil Zevs, a kdo je bila njihova mati, tega nam grški pesniki ne povedó natanjko. Bile so tri lepe mlade deklice, ki skupaj plešejo, drže se druga drugo za rame. Prva je bila vesela Evfrosina, druga lesketajoča Aglaja, a tretja vedno cveteča Talija. Najlepši bogovi niso mogli biti ljubeznjivi, če jih niso Haritkinje spremljevale.
Heba in Gani med sta bogovom pri obedu stregla.
Posejdon (Neptun). Ko je Zevs svojega očeta Krona vrgel z nebeškega prestola, dal je svojemu bratu Posejdonu morje. S trozobnimi vilami je ta morski gospodar vzburjal peneče valove ter jih zopet potolažil. Blizo evbejskega otoka je imel v globočini morja svojo palačo, iz ktere se je večkrat peljal z lepimi konjiči v prekrasnem vozu ven na morsko površje ter se vozil na mokrih valovih tako čvrsto, kakor po suhih tleh. Z boginjo Ateno se je prepiral za gospodstvo nad Atikom, pa je zato prebivalcem te dežele daroval konja, ki ga je on vstaril. Njegova žena je bila Amfitrita, boginja šumečih valov. Ž njo je večkrat hodil v Olimp obiskovati ostale bogove. Konj in delfin sta bila njemu svete živali. Spremljevali
so ga Pr o tej, morski starček in prerok, ki se vedno spreminja; mnogobrojni Tritoni, ki so na školjke piskali; razen teh pa še delfini, morski psi in kiti.
Dioniz (Bah), bog vina, je bil zevsov in semelin sin. Ker se je Semela , njegova mati, kakor že rečeno, zdrobila v prah in pepel, je njena sestra Ina izrejala mladega stričnika. Ali tndi njo je zavidna Hera do smrti preganjala: Dioniza pa je na to Zevs spremenil v kozla ter ga poslal v Trakijo, kjer so ga nimfe izrejale, a modri Silen ga je učil raznih ved-nostij. Tako je bog vina ušel maščevanju nebeške kraljice.
Ko je odrasel, vpreže leve, tigre in pantere ter nastopi svoje potovanje po zemlji. Kamorkoli je prišel, povsod je učil ljudi vinoreje. Spremljevale so ga na tem potu pijane ženske Bahantke z razpletenimi lasmi, za njimi pa so šli pijanci Satiri, ki so bili sicer človeške podobe, ali imeli so kozjo brado, kozje noge in rep, a na glavi so jim rožički rasli. Peljali so seboj velik sod vina, na kterem se je pijani Silen tako spakoval, da se mu je vsa vinska družba smejala. Dioniz sam je bil vedno trezen.
Kdor ni hotel vinskemu bogu služiti, je bil hudo kaznovan. Tako n. pr. ni hotel tebanski kralj P en tej v svojej deželi nikakor vpeljati vinoreje ter je Dioniza sleparja zmirjal. Takoj so mu mati in tete znorele ter zbežale na goro Kiteron, kjer so kakor divje zveri po gozdu okoli letale. Pentej gre svoje matere iskat, ali glej! — ona ga na kosce raztrga. Ko se je nesrečna mati po dovršenem hudodelstvu zopet zavedla, so jo maščevalne Erinije iz dežele zapodile ter jo do smrti preganjale.
Mini j, orhomenski kralj, je imel tri prav pridne hčere. Daši je bil dionizov praznik, niso se dale pri delu motiti ter niso marale za razuzdane veselice. Celó duhovniki jih niso mogli pregovoriti, da bi se vdeležile svečanostij , ki so se praznovale vinskemu bogu na čast. Kar začne v izbi marljivih deklic strašno ropotati in piskati, zemlja se strese, a divje zveri planejo iz tal ter razsajajo po sobi. Poštene kraljeve hčere se od groze skrijejo v kote in postanejo — netopirji.
Največi dionizov praznik je bil sredi mesca marca; takrat so G-rki imeli svoj predpust.
Pan je bil bog pastirjev. Bil je podoben Satirom, a bival je najrajši po temnih gozdih. Vsako jutro je šel na lov; 'ko je pasolnce jelo pripekati, gnal je svojo čedo v senco, sam pa je sedel kraj kakega studenca ter piskal tako mično na svojo pastirsko piščalko, da so nimfe okoli njega plesale.
O poldne je odložil piščalko ter sladko zaspal; gorje pa tistemu, ki bi se prederznil ga zbuditi.
Nimfe (Yile) so bile neizrečeno lepe deklice, in žene, kterih je bilo po prirodi vse polno. Pred ljudmi so se lahko nevidljive storile. Bile so dobrohotne, če jih je pa kdo razžalil, so ga hudo kaznovale. Morske vile so se zvale Okea-nide ali Nereide; na vsakej gori je bila po ena Oreada, na vsakem drevesu po ena Dríada, a pri vsakem studencu po ena Najada. Nimfe so veselo živele, posebno rade pa so prepevale in na lov hodile.
Demetra (Cerera), kronova in rejina hči, je bila boginja rodovite zemlje, zlasti pa kmetij stva; zato ima glavo s klasjem ovenčano. Oženjena s svojim bratom Zevsom je rodila prelepo hčerko Persefono (Proserpino). Ker nobena boginja ni hotela živeti v Tartaru pri podzemeljskem bogu Hadu, mu je Zevs to svojo novorojeno hčerko v zakon obljubil. Ali dobro vede, da niti ona ne bi šla rada v temni spodnji svet, zmislil si je Had zvijačo. Ko se je Per-sefona ravno igrala na lepej siciljskej trati s svojimi družicami Nimfami, prosi božji snubač Grej o, boginjo zemlje, naj takoj najlepše cvetlice požene. In ko bi trenil je bil zeleni travnik posut s cvetlicami, kakoršnih niti bogovi, niti ljudje še nikdar niso videli. Lepa Persefona pusti ples in rado vanj e, ter hiti trgat prekrasnih rožic. Dalje , ko je šla, lepših je našla. Ko je bila že jako daleč od svojih tovaršic, se zemlja strese, razpoči in v tem zgrabi mogočni Had ubogo deklico, ter jo posadi na svoj zlati voz, ki so ga vranci, črni kakor noč, vlekli proti Tartaru.
Demetra je čula krik ljubljene hčerke in jej prihiti na pomoč. Ali prepozno. Zemlja se je bila že zaprla, a nihče jej ne ve povedati, kam je ljubeznjiva deklica zginila. Zapuščena mati prižge bakljo in gre iskat zgubljeno dete. Ko je že devet dni in devet noči okoli hodila, da pride v Elevzino, malo mestice blizo Atene, ter se vsede kraj deviškega studenca na kamen, ki so murekali kamen brez radosti. Tu jo najdejo hčere elevzinskega kralja Keleja, ter jo uprašajo, kdo da je. Demetra pravi, da je Dora; da so jo morski roparji po sili iz doma odpeljali; da jim je ravnokar srečno ušla; zdaj pa, da bi šla rada kam za pesterno, ali za ovčarico služit. Kraljeve hčere jo peljejo k svojej materi, ki jej izroči malega kraljeviča Domofona. Nesrečna boginja je bila v kraljevem gradu vedno žalostna ter ni nikdar ne jedi ne pijače zavžila. S kraljevim sinčekom je prav lepo ravnala. Dojila ga je z ambrozijo in nektarjem, pozemeljske hrane pa mu ni
dala nikdar okusiti. Kadar so vsi pospali, ga je na ogenj položila, da bi vse zgorelo, kar je minljivega na njem, kajti bótela ga je za boga odgojiti. Mati se ni mogla načuditi,., kako je to, da se njen ljubljenček tako neizrečeno lepo razvija , dasi nikdar ničesar niti ne je, niti ne pije. Neke noči gleda radovedna skoz špranjo, kaj vendar Dora z dečkom počenja; a ko vidi, da ga hoče na ogenj djati, strašno zavpije. Demetra položi kraljeviča na zemljo in ga ni dalje odrejala, kajti ker jo je materin krik pri svetem opravilu zmotil, bi bila odslej vsa njena skrb zatonj; Demofon je moral ostati umrli človek.
Da bi dobrim ljudem, ki so jo zapuščeno sprejeli v svoj dom, vendar nagradila njihovo gostoljubnost, jim ukaže, naj sezidajo na bližnjem homcu tempelj, kjer je sama ljudi pod-učevala, kako naj jej služijo. Inko je Triptolemu, starejšemu kraljevemu sinu, še pokazala, kako se polje obdeluje, zgine v nebeško bliščečej svitlobi.
Trip tole m je šel na to iz dežele v deželo ter je povsod ljudi podučeval v kmetijstvu; Kelej pa je sezidal v Elevzini tisti imenitni tempelj, v kterem so se potem De-metri na čast obhajale velike svečanosti, o kterih bomo pozneje več povedali.
Demetra gre potem dalje iskat svojo zgubljeno hčer. Deseti dan jesrečala Hekato, boginjo coprnije, ki jej pa tudi ni vedela nič povedati o Persefoni, dasi jo je čula vpiti. Na to greste obe k solnčnemu bogu Heliju, ki vse vidi, in ta jima pove, da jo je Had odpeljal seboj v Tartar, iz kte-rega se ne more nihče več rešiti. Demetra ni mislila, da bo še kdaj vidila ljubljeno hčerko, ter v obupu prekolne celo zemljo. Takoj so vse rastline usahnile, cvetlice so zvenele, a vsa rodovitna zemlja je postala gola puščava.
Ko Zevs vidi, kaj se na zemlji godi, pošlje Ir ido, svojo napovednico , da prosi Demetro , naj bi grozno kletev preklicala in se v Olimp vrnila. Ali vse prošnje najvišega boga nič ne pomagajo. Na to gredo vsi bogovi dol v Elevzino k De-metri, ter jej obetajo krasnih darov , če bo zemlji zopet dala njeno prejšnjo lepoto; toda ne morejo jo pregovoriti, kajti ona hoče najprej svojo hčer imeti. Zdaj pošlje Zevs Hermeja v Tartar prosit Hada, če bi ne hotel povrniti vplenjene Perse-fone. Le-ta pa je že okusila sad podzemeljskega sveta ter se ni mogla za zmiraj povrniti, ampak le za nekaj časa; tako da je odslej čez zimo bivala v Tartaru, sicer pa je bila v Olimpu pri ostalih bogovih. Mati Demetra je bila s tem za-
Občna zgodovina.	9
dovoljna ter ukazala, da zemlja vprihodnjič le po zimi žaluje, to je takrat, ko bo njena boi na spodnjem svetu.
Eol je bil bog vetrov, prav za prav pa je bil kralj lipar s kih otokov, ki se zato tudi zovejo eolski o toči. Yrh visoke gore, v kterej so bili razni vetrovi zaprti, je imel svoj kraljevi prestol. Tu je sedel, a kadar je hotel vetrove napraviti, zabodel je svoje žezlo v tisto stran gore, od koder je hotel, da bi veter pihal.
Had (Pluton) je mezavi in molčeči kralj podzemeljskega sveta, ki se loči v Elizij in v Tartar. Pri tenarskem nosu, so mislili Grki, je vhod v podzemeljski svet, kterega je mejila reka Stig. Crez to reko je prepeljaval star brodnik Harón duše umrlih, ki so mu zato morale plačevati po en oboi, to je okoli pet krajcarjev našega denarja. Onkraj reke je čuval triglavi pes Cerber vhod na drugi svet, kamor ni nobenega živega človeka pustil. Skoz podzemeljska vrata je prišla duša mrtvega človeka pred tri peklenske sodnike Ba-damantija, Minoja in Eaka, ki so jo po njenem zaslu-ženji poslali v Elizij ali pa v Tartar.
Elizij je bil kraj blaženih ali grški raj. Okoli in okoli je tekla reka Leta s srebrno vodo. Kadar so šle zveličane duše črez njo ter se njene srebrne vode napile , pozabile so vse britkosti tega sveta. Potem so se sprehajale v prijetnem mraku, kraj bistrih potokov, po vedno zelenih tratah z lepo dišečimi cvetlicami; ali pa so hodile v prijaznih gozdičih ter poslušale premilo petje nebeških ptičic. V Eliziji ni bilo ne vročega leta, ne mrzle zime; polje se nikdar ni obdelovalo, pa je v- udar po trikrat na leto samo od sebe rodilo obilo najlepših piodov. Ysi blaženi se ljubijo drug druzega in vsakdo se peča le s tem, kar mu je na zemlji bilo najmilejše.
Tem strašnejše pa so grešniki v Tartaru trpeli. Ko je Radam ant ij odločil pogubljenej duši zasluženo kazen, jo zgrabijo tri Erinije ter jo s šibami podó v Tartar, v kterem morajo večno trpeti. Dve reki ograjate ta žalostni kraj; ena se zove Ah e ron, čigar šumljanje je podobno zdihovanju umirajočega človeka; druga je Piriflegeton, ki ima ogenj švigajoče valove. Tu je bil po mnenji Grkov vsak grešnik obsojen na kako delo, ki ga pa ni mogel nikdar dovršiti, ter je večno trpel.
Tako so n. pr. Danajide, hčere argejskega kralja Danaja, morale z rešeti vodo zajemati ter polniti sod brez dna zato, ker so v enej noči svoje može pomorile.
Bogat in mogočen kralj Tantal je bil pri bogu Zevsu v iolikej milosti, da je smel v Olimp priti ter se v družbi bogov
gostiti in veseliti. Pa tudi bogovi sö bili večkrat pri njem v gosteh. To pa je bilo za umrlega človeka preveliko odlikovanje. Tantal se je prevzel in se kmalu bogovom zameril. Jel je bogove zasmehovati, in večkrat je ljudem razodel skrivne njihove sklepe. Enkrat pa je v Olimpu ukradel ambrozije in nektarija ter dal svojim prijateljem okusiti. Vse Zevsovo svarjenje je bilo zastonj. Ko je bogove zopet k sebi v goste pozval, je hotel jih skušati, če res vse vedo. Zakolje tedaj svojega sina Pelopa, ga speče in ponudi zbranim bogovom. Nihče se ne dotakne grozne pečenke; le Demetra, ki je še žalovala po zgubljenej hčeri, sne eno rame. Mogočni Zevs zloži razrezane kose zopet skupaj ter oživi nesrečnega Pelopa. Ker mu je pa snedeno rame manjkalo, je nadomesti z drugim iz slonove kosti. Na to trešči raztogoteni nebeški vladar prevzetnega kralja v Tartar.
Ko se je Tantal zopet zavedel, stal je v vodi, ki mu je segala do brade. Bil je žejen, pa se je hotel napiti hladne vodice; ali v tem zgine vsa voda in pod seboj ni videl druzega, nego suhi črni pesek. Ko se je zdignil, seje tudi voda zopet vzdignila, a nad njim je viselo drevje polno najokusnišega sadja. Nesrečnež seže po njem, ali v tem zapiha močen veter in vzdigne veje tako visoko, da jih revež ni mogel več doseči. Tako je Tantal sredi hladne vode pod polnim sadnim drevjem vedno trpel žejo in glad.
Med pogubljenimi dušami v Tartaru je tudi Sizif, bivši korintski kralj, trpel peklenske muke. Dokler je bil še na tem svetu, sleparil je ljudi in bogove ter se niti v smrtnej uri ni hotel poboljšati. Ko je smrt po njega prišla, dene jo v železne verige, pa je ne pusti preč. Yes ta čas, kar je bila smrt zaprta, ni nič ljudi umrlo. Tu poroči Had Zevsu, da je poslal smrt po Sizifa, pa je ni nazaj, tudi ne dobiva nobene duše več na spodnji svet. Takoj ukaže Zevs silnemu vojnemu bogu Areju, naj gre smrt iskat. Kakor hitro je bila smrt prosta verig, zgrabi Sizifa in ga pelje v Tartar. Ali sleparski kralj še ni bil vkroten. Naročil je svojej ženi, naj ga ne pokoplje, niti naj ne daruje za njega. Sizif toži svojo ženo Persefoni in jo prosi, naj ga pusti le za toliko časa na zemljo, da bi brezbožno ženo opomnil na njeno sveto dolžnost. Dobra demetrina hči mu prošnjo usliši ter ga pusti iz Tartara. Toda premetenega kralja ni več nazaj. Zdaj pošlje Zevs Her-meja, boga sleparije po njega. Ko Sizif božjega poslanca zapazi, mine ga ves pogum, kajti vedel je, da se z Hermejem nihče ne more v zvijači skušati. Pokoren gre žnjim na spodnji svet, kjer mu je bila težka kazen odsojena. Moral je namreč veli-
kanski kamen na hrib valiti. Ce je z neizrečenim trudom prispel do vrh hriba, pahnila je nevidljiva roka kamen zopet nazaj v globočino, in Sizif je moral težavno delo iz novega začeti.
Toliko o mukah v Tartaru.
Bazen Hada so stanovali v spodnjem svetu tudi mnogi manji bogovi, pomagači podzemeljskega gospodarja. Omenili smo že prej E r i n i j e, boginje maščevanja. Med ostalimi pa sta bila najimenitniša: bog spanja in njegov brat,bog smrti. Smrt si stari Grki niso predstavljali kot kostnjaka s koso, kakor naše priprosto ljudstvo, ampak mislili so si ga v podobi lepega mladenča, ki v desnej roči drži bakljo, ki že ugasuje, v levej pa mrtvaški venec.
Na pol bogovi ali heroji.
Kakor je že prej rečeno, so Grki posebno zaslužnim možem starodavnih časov božjo čast skazovali. Zvali so jih heroje, a bilo jih je mnogo, kajti vsak rod in vsak kraj je imel svojega heroja. Ker njihova dela spadajo v najstarejšo zgodovino grškega naroda, bomo v sledečem oddelku o naj-imenitniših herojih kaj več povedali.
Tu bomo omenili edinega Herakleja (Herkula), ki je postal heroj vseh Grkov. On je podoba največe človeške moči, ki s krepko voljo in z nevtrudljivo stanovitnostjo premaga največe težave in ovire; on je slika človeštva, ki vkljub vsem sovražnim silam vendar le napreduje ter lahko postane podobno Bogu, ki ga je po svojej podobi vstvaril. Kar pa Grki v He-rakleju pripovedujejo, so pravljica raznih narodov, s kterimi so prišli v ožjo dotiko. Vse te pravljice so kasneje nabrali ter jih pripisovali svojemu domačemu junaku. Toliko o pomenu heraklejevem; zdaj bomo pa še povedali, kaj so si Grki o njem pripovedovali.
Heraklej je bil sin Zevsa in kraljice Aikmene. Že od mladih nog je pokazal z nenavadnimi deli, da je božjega rodu. Ko je v osmem mescu svojega življenja mirno spal v izdolb-Ijenem štitu, ki mu je zibeljko namestoval, pošlje njemu sovražna boginja Hera dve veliki kači, da bi ga usmrtile. Pestema zavpije od strahu, pa zbeži iz sobe. V tem se He-raklej zbudi, se vzdigne, zgrabi z vsako ročico po eno kačo za vrat in ju zadavi.
Ko je malo vzrasel, vadil se je prav pridno v vseh vojnih umetnostih, s kterimi so se tedanji junaki proslavljali. Kmalu je vse svoje učitelje prekosil, iu v svojem osem-
najstem letu je bil največi iu najmočneji med vsemi junaki one dobe.
Zdaj se poda po svetu iskat raznih naključij in nevar-nostij. Pride do razpotja , kjer se mu prikažete dve ženski. Prva je bila jako lepa in ljubeznjiva, pa se je vedno neči-merno ogledovala. Predrzno stopi pred mladenča ter mu obeta vse sladkosti zemeljskega življenja, če pojde ž njo po širokej in prijetnej poti. — „Kdo pa si ti?“ jo vpraša Heraklej. Boginja, sebe vesela, se mu poredno nasmeblja in pravi: „Moji prijatelji me zovejo veselje, sovražniki pa hudobo.“ — Na to se mladi junak ozre po drugej ženski, ki ga je resno pa vendar prijazno gledala. Ni bila sicer tako lepa, toda bila je sramežljiva, a njene oči so pričale , da ima mirno vest in čisto srce. Bila je boginja kreposti. — „Kam bi me pa ti peljala?“ jo vpraša Heraklej. Ona pa mu odgovori: „Vodila te bom po strmej in trnovej poti na dela in v nevarnosti ; toda obljubim ti, če meni zaupaš, boš postal neumrljiv, a slavili te bodo bogovi in ljudje.“ —
Mladi heroj se od nečimerne boginje zaničljivo proč obrne ter poda sramožljivej kreposti roko.
Dasitudi si je kreprostno življenje zvolil, ga je Hera vendar še zmiraj črtila, ter ga nekega dne s tako besnostjo navdahnila, da je v jezi ubil svojo ženo in osem otrok. Noč in dan so ga potem Erinije preganjale. Tu vpraša delfiško preročišče, kaj mu je storiti, da bi se jih znebil. Apolonovi duhovniki mu odgovore da naj gre k mikenskemu kralju Evri-steju v službo. Le-ta mu je dal dvanajst težkih del, ki jih je vse slavno dokončal, ter tako postal dobrotnik človeštva in prvi junak svoje dobe.
1.	Najprej ga pošlje v neki gozd blizo Nem eje v Ar-golidi, da ubije ondi bivajočega leva, ki je po tamošnej okolici vse polje pokončaval. Heraklej se napoti v omenjen kraj in kmalu najde pod oljko veličastveno ležečega leva. Takoj napne lok in postrelja vse puščice na njega; ali močni kralj živali jih kar otrese s sebe. Zdaj vzame Heraklej svoj kol in ga vrže z vso močjo proti levu, ki se je ravno zaletel, da popade predrznega strelca. Kol zadene leva ravno načelo tako, da se je omamljen zvernil na zemljo. Tu ga je pogumen lovec zadavil z obema rokama, a njegovo kožo je odslej nosil mesto plašča.
2.	V L er ni blizo Argeja je bila v nekej mlakuži strašna kača, ki je imela petdeset glav. Kdor jej je prišel preblizo, bodisi človek ali žival, vsacega je požrla. Heraklej gre in jej seče glavo za glavo. Ali iz krvi vsake odsekane glave ste ta-
koj zrasle dve novi glavi. Tu ukaže Heraklej svojemu tovaršu Jolaju, naj zažge bližnji gozd, a kakor hitro bo kači kaka glava odletela, naj rano izžge, kajti potem ne more iz nje več nova glava zrasti. Tako je Heraklej kači odsekal vse glave do zadnje, ki je bila neumerjoča. To je zakopal, a na njo je zavalil veliko skalo.
3.	Po e rim antske j gori v Arkadiji je silo velik divji p rešič strašno razsajal. Eristej ukaže Herakleju, naj mu to pošast živo v Mekino prinese. Zevsov sin pripodi grozovitega prešiča v sneg in ga ondi v zanjke vjame. Ko privleče strašno zver k svojemu gospodarju, se je le-ta tako vstraši, da je od strahu pod sod zlezel.
4.	Po drugej arkadskej gori je letal lovskej boginji Artemidi posvečen jelen, ki je imel bronaste noge in zlate rogove. Tudi to žival je želel Eristej živo imeti. Heraklej jo je celo leto lovil, dokler se vtrujena sama ne zgrudi na tla. Tu jo grški junak pobere ter nese na ramah domov.
5.	Etidski kralj Avgija je takrat slovel zarad svojega bogastva daleč po svetu. Y hlevu je imel tri tisuč najlepših goved. Eristej reče Herakleju, naj gre tje, pa naj očedi velikanski hlev, iz kterega že trideset let niso gnoja izkidali. Avgija se ne more načuditi, ko mu se sluga mikenskega kralja ponudi, da hoče v treh dneh ves ogromen gnoj sam izkidati, ter mu obljubi deseti del svoje čede, ako bi mu res v tako kratkem času hlev očedil. Heraklej napelje bližnjo reko skozi hlev in preden je šlo solnce za goro , je voda ves gnoj odnesla. Bogati kralj kar obstrmi. Ko pa zevsov junaški sin zahteva obljubljeno darilo, jame se Avgija izgovarjati, da mn je le v šali obljubil, kajti ni si mogel misliti, da bi en sam človek kdaj mogel toliko dela v enem dnevu dovršiti. Na to gre verolomni kralj po svoje ljudi, da bi pregnali Herakleja. Le-ta pa zapodi s svojim batom vse nasprotnike ter udari cel<5 kralja tako močno za uho, da se je pri tej priči mrtev na tla zgrudil. Njegov sin se pomiri s Heraklijem in mu takoj odšteje zaslužena goveda.
6.	V goščavi kraj stimfalskega jezera so bivale grozne ptice, ki so imele železna krila, železne kljune in železne kremplje. Ostro perje je frčalo od njih kakor puščice ter je mnogo ljudi in živine poubijalo. Tudi te pošasti je moral Heraklej pokončati. Boginja Atena mu je za ta težavni lov dala velik bronast boben, s kterim je vse ptice po vrsti iz goščave splašil in postreljal.
7.	Zdaj pošlje Evristej Herakleja daleč proti severju v kitiško deželo, naj bi amazonskej kraljici Hipoliti vzel
dragoceni pas, ki ga je od vojnega boga v dar dobila. Amazonke so bile pogumne ženske, ki so šle namesti možkih na vojsko ter so posebno dobro znale, streljati in sulice metati, Heraklej vzame seboj mlajšega junaka Tezeja, ubije v hudem boji z Amazonkami kraljico Hipólito , jej vzame pas in ga prinese hčeri mikenskega kralja v spomin.
8. Takrat se je iz Krete raznesel žalosten glas, da ondi divja strašen bik, ki skozi nos ogenj piha; če ne bo skoraj pomoči, da bo pokončal vse, kar živi in raste po otoku. Zopet gre Heraklej na evristejevo povelje tje, ukroti grozno pošast in jo privleče živo v Mikeno.
9.	Trakiški kralj Dio med je imel štiri, ogenj rigajoče konje, ktere je s človeškim mesom krmil. Če se je kaki ptujec na meji pokazal, so ga kraljevi služabniki kar zgrabili, za-kljali ter vrgli konjem za hrano. Ni ga bilo junaka, ki bi deželo oslobodil žalostnih človečjih žrtev, razen Herakleja. Leta gre v Trakijo, in ko je poubil stražnike, ki so mu branili vhod v kraljevi grad, zgrabil je neusmiljenega Diomeda ter ga vrgel v ognjena konjska žrela. Na to pelje krotivec divje konje k svojemu kralju Evristeju.
10.	Zdaj je neutrudljivi Heraklej moral iti daleč proti zahodu v lepo španjolsko deželo. Tu je živel velikan Gr er ij on, ki je imel tri živote, tri glave, šest rok in šest nog. Evristej je hotel imeti njegova lepa goveda in pošlje svojega junaškega služabnika tje. Heraklej ubije triglavega velikana in mu ukrade vso čedo. Vrnivši se, postavi ob vhodu v sredozemno morje dva stebra, po kterih so stari narodi današnjo gibral-tarsko cesto zvali „heraklejeve stebre.“
11.	Ko se je Zevs s Hero oženil, je zemlja rodila v lepem vrtu ob atlantskem morji zlata jabelka, ktera so morale tri deklice, Hesperide po imenu, čuvati. Njihov oče Titan Atlant je bil velikan, ki je na svojih ramah nebo nosil. Heraklej, kterega je Evristej po zlata jabelka poslal, ni mogel nikakor najti onega vrta, dasi je že mnoge dežele prehodil. Nazaduje pride kAtlantu in ga vpraša, bi li on njemu vedel povedati za zlata jabelka. Atlant mu se ponudi, da mu jih bo sam prinesel, če bi on hotel med tem nebo nositi. Heraklej se takoj vstopi pod nebo, stari Titan pa odide po jabelka. Ko se je vrnil, neče več neba na svoja ramena vzeti. Tu ga zviti zevsov sin pregovori, naj vsaj za toliko časa nebeški oblok drži, da si on blazino podloži, kajti bil je od velike teže že ves krvav. Toda Heraklej prost strašnega bremena, odide z zlatim sadom domov.
12.	Naposled pošlje Evristej pogumnega Herakleja cele na spodnji svet, naj mu od ondod privleče strašnega, tri— glavega C erb era. Pri tenarskem nosu zleze grški junak s svojim batom na drugi svet in prisili Harona, da ga prepelje čez reko Stig. Cerber se ga vstraši in beži pred njim do ha-dove palače. Tu ga Heraklej zveže in pelje seboj v Mikeno k svojemu gospodarju, ki pa groznega peklenskega psa niti gledati ni mogel. S tem je Heraklej svoje službovanje Evristeju dovršil.
Ko je peklensko pošast nazaj v Tartar peljal, ga je ena kač, ki so psu po glavah rasle, tako v nogo vgriznila, da je vsled tega znorel. Y tem nezavednem stanji je razen druzih hudobij tudi apolonov tempelj v Delfidi oropal. Da bi se teh pregreh zopet očistil, se je po svetu delfiškega preročišča lidij-skej kraljici Omfali na tri leta za hlapca prodal. Pri tej je moral v ženskej sobi presti, pa se vojskovati z bližnjimi raz-rodi Male Azije.
Po triletnej sužnosti gre nazaj v Grško in snubi za lepo Dejaniro, hčer kalidonskega kralja Ojneja. Preden pa je ljubljeno deklico dobil, moral se je boriti z bogom Ahelojem, ki je hotel kraljevo hčerko po sili v zakon vzeti. Aheloj plani v podobi bika na Herakleja, ki ga pa užuga, ter mu s svojim batom celo en rog odbije. Zdaj pelje zevsov sin mlado nevesto v Tebo. Na potu prideta do reke Evena. Tu se ponudi Cen-taver Nes, da bo Dejaniro črez reko prenesel. V svojem dolnjem telesu je bil konj s štirimi nogami, zgoraj pa je imel kakor človek glavo in dve roki. Žena božjega sinu skoči na čudnega konja in pride srečno čez vodo. Ko sta zopet na suhem , zgrabi Nes s svojimi močnimi rokami lepo Dejaniro in hoče ž njo zbežati. Y tem napne Heraklej svoj lok in vstreli Centavra s puščico, ki je bila s krvjo lernejske kače ostrupljena. Umirajoči Centaver svetuje Dejaniri, da naj njegove krvi pristreže in če hoče ljubezen svojega moža vedno ohraniti, naj mu obleče oblačilo, ktero je bilo v njegovo kri pomočeno.
Malo potem zapusti Heraklej svojo ženo, ter gre po svetu. Po mnogih zmagah pride v Ojhalijo k kralju Evritu, ki slavnega junaka gostoljubno sprejme. Tu spozabi Heraklej hitro svojo ženo in se zaljubi v lepo kraljevo hčer Jolo; ko mu je pa kralj neče dati za ženo, ga ubije, ter si Jolo po sili vzame. Hoté darovati bogovom zahvalno žrtev za svojo krivično zmago nad Evritom, pošlje domu po praznično oblačilo. Dejanira, da bi si ljubezen svojega moža iz nova pridobila , mu pošlje oblačilo v nesovo kri pomočeno. Komaj jo
Heraklej obleče, čuti strup lernejske kače. V strašnih bolečinah si trga nesrečno obleko raz života ter rujove, da se je od vseh hribov odmevalo. Bližala se je tudi njemu zadnja ura. Gre torej na goro Eto , si nanosi gromado in se na njej sčžge. Puščice podari Pojantu, ki mu je drva zažgal. Tako so se spolnile besede preročišča, ki je dejalo, da bo Herakleja mogočen mrlič usmrtil. Pa Heraklej ni umrl, ampak bogovi so ga sprejeli v Olimp, ter ga oženili z Heb o, boginjo mladosti.
Kako so Grki svoje bogove častili?
V	naj starejših časih so Grki službo božjo opravljali na samotnih krajih, kamor ljudje niso v vsakdanjih opravilih preveč zahajali, kakor n. pr. na homcih, v gozdih ali dobravah ; kajti mislili so si, da bogovi tod najrajše bivajo. Na tacih mestih so svojim bogovom pozneje tudi tempeljne zidali, ki pa niso bili prostorna zbirališča za ljudstvo, kakor naše crkve, ampak bili so le male shrambe za božje podobe; ljudje pa so se zbirali zunaj tempeljna.
Najpoglavitniša stvar grškega bogočastja je bilo darovanje; a darovi sami so bili ali nekrvavi, ali pa krvavi. Za nekrvave darove so jemali prvence žitnih plodov in sadja, medene kolače, pogače, vino, mleko, olje. Suha darila so pokladali bogovom na oltar, mokra pa so okoli oltarja razlivali. Žgali so bogovom na čast tudi kadilo.
Nekrvavim darovom moramo tudi prištevati razna umetna in dragocena kovinska darila, ktera so pobožni ljudje bogovom obljubovali in posvečevali. Kot krvave žrtve so darovali bogovom take živali, ki so jim bile najlubše. Tako so n. pr. darovali Demetri svinje, Dionizu jarce, Posejdonu bike in konje. Včasih pa so žrtovali ob enem po sto živali. Take darove so zvali hekatombe. Darovalci so bili praznično oblečeni; živali v dar namenjene pa ozaljšane s pasovi, trakovi in venci. S krvjo darovane živali so škropili oltar; kos živali, navadno le drob, so sežgali, ostalo pa pojedli. Da pri žgani žrtvi ni preveč smrdelo, so na ogenj devali prijetno dišeč les, pozneje pa kadilo. Y prvotnih časih so darovali in klali tudi ljudi; vendar so ti krvavi darovi kmalu nehali. Le sem ter tj e so v stari spomin darovali nekoliko človeške krvi; tako so Spar-tanci na artemidin praznik bičali dečke do krvi.
V	slavo vsem imenitnišim bogovom in herojem so posamezna plemena ali pa vsi Grki imeli praznike, ktere so obhajali z velicimi svečanostmi in narodnimi igrami. Prazniki so bili večidel veseli in so trajali po več dni. Najsijajniše
narodne igre so bile tiste, ki so se obhajale na čast bogu Zevsu, Apolonu in Posejdonu.
Posebna vrsta božjih svečanosti so bile misterije, kterih so se smeli le tisti vdeležiti, ki so bili po težkih skušnjah sprejeti med ude misterij. Mnogo se je že ugibalo, kaj so bile te misterije. Nekteri so trdili, da so ondi učili vero v enega edinega Boga. Drugi so pa zopet dokazali, da na kaj tacega niti misliti ni. Stvar nikakor ni popolnem jasna, kajti opravila pri teh svečanostih so bila po večem simbolična in ravno tako so tudi duhovniki govorili simbolično ali v podobah, ki so se pa le lahko različno razumevale. Gotovo je, da se je zbranim udom, kakor na kakem gledišči predstavljalo življenje nekterih bogov in boginj. Brž ko ne so se pri tej priložnosti verski nauki razlagali uzvišeno in filosofično; torej drugače , nego jih je prosto in neizobraženo ljudstvo razumevalo. To je tem bolj verjetno , ker duhovniki k misterijam niso vsacega pustili, ampak le tiste, ki so se zato pripravljali ter pri skušnji pokazali, da skrivnih naukov ne bodo krivo razumeli. Najbolj znane so bile misterije Elevzinske na čast boginji Demetri in misterije boga Dioniza.
V Elevzini so obhajali misterije na čast boginji Demetri po dvakrat v letu, in sicer spomladi male, a v jeseni velike misterije. Velike misterije so trajale po devet dni; a obhajale so se v Ateni in v Elevzini. Prvi dan so se vsi udje misterij zbrali, ter umili z blagoslovljeno vodo; potem pa jih je čvetero praznično oblečenih duhovnikov pripravljalo na velik demetrin praznik. Drugi dan so se vsi skupaj kopali v morji. Tretji dan je bil dan žalovanja; praznovali so namreč žalost demetrino nad zgubljeno hčerjo. V Ateni je bil ta dan velik post, celi dan ni nihče ničesar zavžil, še le po solnčnem zahodu bi posedali k malej večerji brez mesenih jedi. Četrti dan so darovali na čast Persefoni. Peti dan zvečer so šli vsi praznovalci misterij v svečanej procesiji, goreče baklje v roči držč, v demetrin tempelj. Še3ti dan je šla velika procesija iz Atene v Elevzino. Med potjo so prepevali pesmi v slavo bogovom, a vsaki čas obstali in darovali pri podobah bogov, kakoršnih je bilo mnogo ob poti. Daši je šla procesija rano iz Atene, je vendar še le pozno zvečer dospela v Elevzino. Spremljevalo jo je po navadi kakih 30.000 radovednih ljudi. Ko so prišli v Elevzino, moral je vsak ud v veži pred podzemeljskim tempeljnom odgovarjati na razna vprašanja, ki so mu jih duhovniki dali. Če je na vse dobro odgovoril, se je z blagoslovljeno vodo umil ter moral priseči, da bo o vsem molčal, kar bo pri skrivnem opravilu videl in slišal. Zdaj so
se morali vsi preobleči v nova oblačila ter so tako stopili v temen tempelj. Na to so se začele že omenjene glediščine predstave, ktere so duhovniki pobožnemu občinstvu simbolično razlagali. Sedmi dan je šla procesija nazaj v Ateno. Osmi dan so se sprejemali novi udje. Deveti dan je bila zahvalna daritev.
Duhovski stan pri Grkih ni imel toliko vpljiva in toliko moči, kakor duhovne kaste azijatskih in afrikanskih omikanih narodov. Vsak hišni gospodar je smel za svojo družino, a vsaki kralj za svoj narod sam darovati. Duhovniki so bili predstojniki tempeljnóv ter so morali službe božje opravljati. Boginjam so služile duhovnice ali žrice. Pri božjih opravilih je grški duhovnik oblekel dolgo škrlatasto. haljo, dolge razpletene lase je ovil z mirtinim vencem, a nad čelom je imel zlat diadem.
Največi vpliv so imeli duhovniki v preročiščih. Najstarejše preročišče je bilo zevsovo v Dodoni. Tu so duhovniki iz šumenja hrastja, iz čvrčanja studenca in iz zvo-nenja bronastih plošč, oznanovali ljudem voljo mogočnega Zevsa, ter v njegovem imenu odgovarjali na razna vprašanja. Najimenitniše pa je postalo apolonovo preročišče v Delfidi, ki je slovelo povsem starem svetu. Delfida je bila mala duhovna dežela. Pet velikih duhovnikov je nadziralo službo božjo, ostala opravila pa so morali oskrbovati duhovniki niže vrste. Tempelj s proročiščem je stal zunaj mesta sredi veli-cega obzidanega dvorišča. Y tempeljnu je bila lepa zlata podoba Apolona, a za njim globoka temna jama, iz ktere je puhtela omamljujoča para. Nad jamo je stal trinožni stol, na kterega se je Pitij a (apolonova žrica) vsedala. Ko jo je hladna para, ki se je iz žrela vzdigovala, omamila, jela se je mikati ter posamezne besede izgovarjati. Poleg nje stoječi prerok je iz njenih besedi sestavljal verze in ž njimi vprašalcem odgovarjal. Odgovori so bili po navadi tako sestavljeni, da so se dali različno tolmačiti, ter se preročišču ni moglo očitati, da se je zlegalo. Ker je vedno mnogo ljudi iz vseh grških dežel in naselbin dohajalo v Delfido, imeli so omikani duhovniki jasen pregled vseh razmer svojega naroda, ter so posameznim državam večkrat jako koristne svete dajali. Tako jo dobilo apolonovo preročišče največi vpljiv v celej Grškej. Bogastvo vseh dragocenih darov, ki so se v tempeljnu shranjevali, cenili so na šest in dvajset miljonov goldinarjev našega denarja.
Bilo je še mnogo manjih preročišč v Grškej in v Malej Aziji, ali niso postala nikdar tako imenitna, da bi imela kaki vpljiv na ves grški narod.
3.	Junaška doba grškega naroda-
O tej najstarejšej dobi grške zgodovine nimamo pisanih poročil ali drugih zanesljivih spominkov; zato se moramo za-dovoliti s tem, kar moremo povzeti iz narodovih pravljic ia pesem, ki so se v starodavnih časih od roda do roda pripovedovale, dokler jih niso poznejši Grki zapisali. Daši je ljudska domišljija mnogo dodala in resnične dogodbe jako spačila, nam te pripovedke in pesmi vendar povedó, kako so stari Grki živeli, ter kaj so si mislili o početku človeškega (zlasti grškega) rodu in o njegovem daljnem razvitku. Ker ta ustmena poročila slavijo posamezne junake, ki so si za svoj narod pridobili večnih zaslug, zovemo to dobo tudi junaško dobo grškega naroda. Začela se je okoli leta 1400, a končala blizo leta 900 pr. Kr. Preden o teh junacih kaj več povemo, treba nam še nekoliko o prebivalcih grške dežele spregovoriti.
Kajstarejši prebivalci.
Grški zgodovinarji pravijo, da so se prvotni grški prebivalci zvali Pelazgi, a da so se Heleni še le pozneje tje doselili ter prejšnje Stanovnike pod svojo oblast spravili. Po tem bi bilo misliti, da so Pelazgi drugi narod, nego Grki. Mnogo se še dandanes ugiba, kaki razloček je med tema dvema narodoma. Mi bomo tu povedali to, kar se nam po najnovejših preiskavanjih najverjetniše zdi.
Ko so Indoevropejci zapustili svojo starodavno domovino v notranjej Aziji ter se razkropili po svetu, šla je velika veja proti zahodu ter se naselila po južnej Evropi in Malej-Aziji. Iz prva ni bilo med njimi nobenega razločka; govorili so isti jezik, molili iste bogove. Med potjo so nekteri rodovi ostali v Malej-Aziji, drugi so šli dalje prek morja ter se naselili po balkanskem in talijanskem potoku. Tako ločeni so se jeli drugi od druzih razlikovati, in postali so razni narodi. Iliri, ki so posedli severo-zahodne kraje balkanskega polotoka ob jadranskem morji, so se ločili od Tračanov, ki so stanovali njim na vzhodu do grškega in črnega morja in celó po nekih krajih Male-Azije. Obema narodoma proti jugu so stanovali Grki, v deželi, ki smo jo v prvem oddelku opisali. Toda v prvih časih svojega bivanja v Evropi niso imeli splošnega narodnega imena, ampak ločeni v mnogo plemen, poznavali so tudi le plemenska imena. Med njimi je pleme Pelazgov, ki je stanovalo v poznejem Epiiu , postalo najimenitniše. V mestu D od oni so imeli že omenjeni starodavni tempelj in
preročišče boga Zevs?, kamor so kmalu jeli potovati tudi prebivalci drnzih krajev ter je tako to pelazgičko svetišče postalo središče vseh tedanjih grških prebivalcev. Ker je tedaj ime Pelazgov potamnilo vsa druga plemenska imena, ni čuda, da poznejši Grki imenujejo vse tedanje prebivalce grške dežele Pelazge.
Daši Pelazgi niso bili tako omikani, kakor poznejši Grki, vendar niso bili več nomadi, ki potujejo s svojo živino iz dežele v deželo; marveč so že polje obdelovali ter živeli v stalnih prebivališčih. Zidali so mesta in gradove, ter jih obdajali z velikanskimi tako zvanimi kiklopskimi zidovi. Nekoliko podrtih ostankov teh starodavnih zidanj se je do današnjega dneva ohranilo. Zidali so tako, da so valili kamen na kamen ter se je vse zidanje samo z naravno težo posameznih velikanskih kosov močno skupaj držalo.
Kar se tiče verskega in političnega življenja teh starodavnih grških prebivalcev, ne vemo mnogo; redki spominki iz tedanje dobe pa nam spričajejo, da so Pelazgi iz Azije prišli. Pod raznimi bogovi so oboževali prirodo in njene moči, ravno tako, kakor azijatski narodi; in kakor v Aziji, tako so tudi pri Pelazgih duhovniki in grajščaki gospodarili, a velika množina naroda je bila njim podložna ter jim morala polje obdela vati.
S časom pa so pelazgičko slavo potamnili mlajši Grki ali Heleni. Tudi pod tem imenom se je s početka razumevalo le neko pleme, ki je stanovalo v Tesaliji. Ko so pa helenski rodovi po svojej moči in omiki postali prvi med vsemi grškimi plemeni, se je pelazgičko ime kmalu pozabilo, a ime Helenov jes časom postalo splošno ime vseh prebivalcev grške dežele. Brž ko' ne, so se Heleni dalje mudili v Malej-Aziji, nego Pelazgi. Tu so se izobraževali občevaje z omikanimi azijatskimi narodi, zlasti s Peničani, ki so jih naučili brodarska, trgovine in raznoterih obrtnij. Kar so se v Aziji naučili, to so v Evropi dalje razvijali; a ker so se poprijeli brodarska , so tudi potem večkrat prišli v dotiko z raznimi vzhodnimi narodi ter so tako čemdalje bolje napredovali v znanostih. Kmalu so postali gospodarji v vzhodnem sredozemnem, zlasti pa v egejskem morji, od koder so Feničane popolnem spodrinili. Tedaj se je med Heleni začelo veliko gibanje, rod za rodom se je jel preseljevati ter iskati novih zemljišč, in v kratkem ni bilo v nobenem kraju več starih prebivalcev. Zdaj se Pelazgi niso več omenjevali, ampak govorilo se je le o Helenih, ki so se ločili v Dorane, Ejoljane, Jonjane in Ahajce.
Bazen Helenov so se tudi F e n i č a n i sami naselili med evropejskimi Pelazgi ter jih učili ladije tesati, rudo kopati in mnogo druzih koristnih stvari. Spomin na ta blagodejni vpljiv vzhodne omike ohranili so Grki v mnogih pravljicah.
Ker nimamo prave zgodovine junaške dobe, bomo omenili najimenitniše pripovedke te dobe tako, kakor so jih Grki sami pripovedovali. Ce tudi te povesti niso po vsem resnične, razjasnujejo nam vendar življenje tadanjih časov ter imajo zlasti veliko književno vrednost; kajti mnoga umetna dela starih in novih časov ne moremo nikakor prav razumeti, ako se ne seznanimo z grškimi pravljicami.
Prometej in njegov sin Devkalijon.
Kakor divje zveri so prvi ljudje iskaje si hrane po gozdih hodili, po noči pa so polegali v temne brloge, kamor ni nikdar gorko solnce posijalo. Tu se jih usmili titan Prometej, prijatelj Zevsa, kateremu je pomagal v boji zoper ostale titane. Učil jih je hiše zidati ter si v njih življenje prijetno vrediti. Zdaj še le so ljudje spoznali korist mnogoterih živali in rastlin ter se jeli pečati z raznimi obrtnijami. Toda ognja in njegove koristi pa še niso poznali. Prometej gre torej v Olimp, prižge na solncu leskovo palico in prinese tako ogenj na zemljo. To Zevsu nikakor ni bilo po volji. Raztogoten pošlje svojega poslanca Hermeja k Hefajstu, ki naj bi takoj v Olimp prišel.
Ko je Hefajst, pokoren najvišemu povelju, prišel k nebeškemu gospodarju, mu le-ta ukaže, naj naredi žensko iz čistega zlata. Božji kovač se takoj loti dela in črez noč je bila narejena zlata devica , lepša od najlepše človeške hčere. Zevs jej je dal ime Pandora, ostali bogovi pa so jo na-lišpali z prelepimi in vabljivimi kinči ter jej podarili posodo, v kterej je bilo vse „hudo“ zaprto. Na to jo Hermej pelje na zemljo Prometeju v dar. Ko pa ta Zevsovega daru ni hotel vzeti, jo božji poslanec ponudi prometejevemu bratu Epime-teju, ki je vkljub bratovemu svarilu zapeljivo deklico vzel za ženo, na veliko žalost in nesrečo ljudi. Pandora namreč odpre posodo, ki so jo jej bogovi podarili, in pogleda, kaj je v njej; ali v tem zleti iz nje vse hudo, kar ljudje do tedaj niti poznali niso. Pandora posodo hitro zapre, toda prepozno, kajti ostala jej je samo še „mamljiva nadeja.“
Prometej je bil zdaj zato, ker je v Olimpu ogenj ukradel, težko kaznovan. Zevs pokliče Hefajsta in še dva velikana k sebi ter jim ukaže, naj zgrabijo Prometeja in ga peljejo na
kraj sveta. Tam na gori Kavkazu ga je nebeški kovač prikoval na pusto skalo, kjer je brezkončne muke trpel; kajti vsako jutro je priletel orel in je čez dan predrznemu tatu kljuval jetra, ki so mu vsako noč zopet zrasla, ter se je drugi dan trpljenje iz novega začelo.
Med tem so ljudje, svesti si svojega uma, ki jih je povzdigoval nad ostale stvari, postali prevzetni in so jeli predrzno grešiti. Ni je bilo več pravice ne čednosti na svetu. Tu sklene Zevs razuzdani človeški rod z vesolnim potopom pokončati. Noč in dan je padala silna ploha; potoki in studenci so prekipeli, dan za dnevom je naraščala voda, dokler ni potopila vrhove najviših gor. Kar je bilo živega na zemlji, ljudje in živali, vse je utonilo v strašnej povodnji.
Le dvoje ljudi se je rešilo občnega pogubljenja: Dev-kalijon, prometejev pobožni sin in njegova žena Pira, epimetejeva hči. Priprosto in pošteno sta živela na lepih te-salskih poljanah, spoštovaje bogove, vkljub splošnej ljudskej razuzdanosti. Večkrat je modri Devkalijon svaril svoje grešne sosede, ali bilo je vse zastonj. Tu mu razodene njegov nesrečni oče, da bo Zevs brezbožno človeštvo z vesoljnim potopom kaznoval. Zdaj je Devkalijon jel tesati veliko ladijo, in ko se je povodenj začela, se je s svojo ženo va-njo zaprl ter se tako otel. Že se je bila vsa suha zemlja potopila, ladija pa je še celih devet dni in devet noči plavala po brezkončnem površju. Naposled jame voda le zopet padati, a ladija obtiči vrh parna8ke gore.
Ko sta Devkalijon in Pira zopet na suho stopila, darujeta olimpskemu Zevsu zahvalno daritev ter se mu v go-rečej molitvi priporočujeta. Mogočnemu bogu je bila njuna molitev po volji in jima po svojem poslancu Hermeju oznani, da jima bo vsako prošnjo uslišal, naj prosita, kar hočeta. Na to sta oba prosila dobrega gospoda na višavah, naj zopet ljudi vstvari, da ne bosta sama po zemlji životarila. Bog pa jima ukaže, naj gresta čez polje ter kamne za seboj mečeta. Pokorna visokej zapovedi, storita kakor jima je bilo naročeno, in glej! vsak kamen , ki ga je Devkalijon vrgel, postal je moški, pirini kamni pa so se v ženske spreminjali. Tako je zemlja dobila nove prebivalce, ki so živeli po modrih sovetih pobožnega Devkalijona.
Devkalijon je imel sina Helena, po katerem so se Grki imenovali Heleni, ki so se po njegovih sinovih ločili v štiri razrode. Helen namreč je imel tri sinove: E j ola, Dora in Ksuta. Ejol in Dor sta postala očeta ejolskegaia
dorskega razroda; Jonjaai in Ahajci pa so bili potomci ksutovih siaov: Jona in Ahaja.
Tako so si Grki mislili začetek človeštva ter oh enem razložili sorodnost grških ali helenskih razrodov.
Mino j.
Grške pravljice imenujejo vač ptujih mož, ki so prišli iz Azije in Afrike ter utemeljili na Grškem najstarejše države. Vse te pravljice pričajo nam le to, da so Grki spoznali dobrodejni vpljiv vzhodne omike na razvitek svojega naroda; vse drugo pa je izmišljeno.
Prva, zgodovinsko znana država je bila na otoku Kreti. Tu je utemelil Mi n oj, ki slovi kot naj starejši grški postavo-dajavec, močno državo proti nasilstvu malo-azijatskih morskih roparjev. Posamezni raztreseni otoci v egejskem morji niso mogli odbiti naskoke surovih Karanov, ki so bili trgovci in razbojniki ob enem. Ko je tedaj Minoj združil več otokov v eno državno zavezo, napravil je najprej veliko brodovje ter ž njim prepodil karske roparje iz vseh kotov egejskega morja. Vsi otoci od Krete do Tracije, pa od Koda do Sicilije so se pokorili modremu kralju, ki jih je branil tujih napadov, ter so se odslej brez skrbi poprijeli brodarstva in trgovine.
Na to je Minoj svojo državo na Kreti vredil z novimi postavami. Vsi meščanje so si imeli enake pravice. Nihče ni imel svojega lastnega polja ter se niti ni smel pečati s poljedelstvom , ampak vsi so imeli skupno zemljišče, ki so ga sužnji obdelovali. Moški so morali celó na javnih mestih skupaj obedovati. Mladino so v javnih zavodih na državne stroške izrejali za dobre vojake. Meščani so izmed sebe izvolili odbor, ki ga je kralj v vseh imenitniših rečeh moral za svet prašati.
Tako je Minoj vredil svojo državo, katero so si pozneje drugi grški postavodajalci v izgled jemali. Zarad svoje pravičnosti in sodniške modrosti je Minoj po smrti postal sodnik v Tartaru, kjer je s svojim bratom Radamantijem sodil duše umrlih ljudi.
Pa Krečani niso dolgo uživali težko pričakovanega miru, kajti komaj jih je mogočen kralj rešil morskih roparjev, pridejo nove nadloge čez nje.
Prikazala se je grda pošast, ki je strašno razsajala po Kreti. Ljudi je žrla in ogenj švigala. Kavno takrat pa je prišel na Kreto slaven umetnik Dedal iz Atene. Le-ta je sezidal po minoj evem naročilu velikansko palačo ali tako zv&ni kr e-
tički labirint, v kterem je bilo toliko nadzemeljskih in podzemeljskih sob in hodišč, da bi človek v njem lahko zašel ter ne mogel več najti izhoda. Y to poslopje je dal Minoj zapreti groznega bika, ki ga je potem s človeškim mesom hranil.
Minoj je imel sina Androgeja, ki je šel v Ateno k nekej svečanosti, prikterej je bil sramotno nbit. Zato je njegov oče peljal veliko vojsko proti Atencem, in ko jih je premagal, jim naloži težek davek. Vsakih deset let so mu morali poslati za njegovega bika sedem mladenčev in sedem deklic. Tezej pa je grozno pošast'ubil, ter tako rešil svoje meščane krvavega davka. Ali Minoj le ni mogel pozabiti, da so mu Atenci sina usmrtili. Da bi se nad njimi maščeval, dal je Atenca Dedala in njegovega sina Ikara v Labirintu zazidati, da bi ondi od gladu poginila. Toda slavni umetnik si je vedel iz te zadrege pomagati. Ko je velikansko palačo zidal, je napravil v zgornjem poslopji skrivno okno, za kterega Minoj ni vedel ter ga torej ni zazidal. Da bi mogel tod ujiti iz temne ječe, naredi sebi in svojemu sinu perutnice in sfrči ž njim pod prosto nebo. Ikaru se je letanje po zraku jako prijetno zdelo, ter je vkljub svarjenju sprevidnega očeta čem dalje tetn. više letel. Kar se mu od prevelike solnčne vročine krila raž-topé in v tem pade blizo malo-azijatskega obrežja v morje, ki so ga po njem zvali ikarjevo morje. Dedal je potem letel dalje proti zahodu in prišel srečno na Sicilijo, kjer so gaon-dotni prebivalci gostoljubno sprejeli. Tu je mirno živel do svoje smrti in je še mnogo umetnij izdelal.
Toliko vemo o tej najstarejšej državi na Kreti -in še to ni vse resnično, ampak mnogo je ljudska domišlija dodala.
Danajci.
Kdaj se je začela argolidska država in kdo je ute-melil mesto Ar ge j, tega ne moremo za gotovo vedeti. Kar nam pravljica o tem pripoveduje, ni zanesljivo; kajti brž ko ne so Grki v pripovedki o Danaji hoteli dokazati, da je tudi stara egiptovska omika dobrodejno delovala na raz vitek helenskega naroda.
Danaj, sin epiptovskega kralja Bela, je imel petdeset hčer, njegov brat Egipt pa petdeset sinov. Ker so poslednji hoteli stričeve hčere po sili v zakon vzeti, beži Danaj ž njimi črez morje v Argolido. Tu je sezidal grad Ar ge j, ter je prebivalce, ki so ga za svojega kralja izvolili, naučil mnogo koristnih umetnosti, zlasti pa vodnjake kopati. Ali kmalu so egiptovi sinovi za njim prišli ter so iz nova snubili njegove
Obäna zgodovina.	10
liSere. Danaj jim to pot prošnje ne odreče, toda hčeram ukaže, naj po noči vsaka svojega moža ubije. Vse neveste so ravnale po očetovem ukazu, le H.ipermnestra je svojemu soprogu Linke ju življenje ohranila.
Po danajevej smrti je Linkej postal argejski kralj. Njegova vnuka Akrizij in Pret sta očetovo kraljestvo med seboj razdelila. Akrizij je obdržal mesto Argej z okolico, Pret pa je dobil oddaljene kraje, kjer si je sezidal novo mesto Tirint.
Akrizij je imel edino hčer Dan ajo, a nobenega sina. Ko mu je bilo prerokovano, da ga bo danajin sin usmrtil, zapre hčer v svoj grad ter sklene, da je ne bo nikdar nikomur v zakon dal. Ali v tem pride bog Zevs v podobi zlatega dežja skozi grajsko streho k lepej kraljičini in se ž njo oženi. Tako je nesrečna Danaja rodila božjega sina Perzeja. Razkačen oče zapre na to svojo edino hčer z novorojenim detetom v škrinjo in ju vrže v morje, da bi ondi poginila in bi se grozno prerokovanje ne moglo nikdar spolniti. Ali škrinja se ni potopila, ampak kakor ladjica je plavala dalje po morji do otoka Serifa, kjer so jo valovi na suho vrgli. Ondešnji kralj Polidekt je mater in sina gostoljubno k sebi vzel.
Ko je bil Perzej odrasel, šel je po svetu sreče izkat. Pluton mu je dal na pot čelado, ki ga je nevidljivega storila, Hermej mu je dal perutnice, Hefajst srpasto zakrivljen meč, Atena pa gladek jeklenast ščit, ki se je svetil ko zrcalo. Tako oborožen se napoti najprej v zahodno Afriko. Ondi so bile tri sestre Gorgonke, kterim so po glavi mesto las žive kače rasle, a kdor bi jih v obraz pogledal, bi se takoj v kamen spremenil. Dve teh ženskih pošasti ste bile neumrli, le Meduza, tretja sestra je bila umrjoča. To je Perzej našel, ko je ravno spala, in videl jo je le v svojem svitlem ščitu. Tedaj vzame svoj zakrivljen meč, stopi ritinsko k umrjočej Gorgonki in jej za hrbtom glavo odreže.
Na to gre Perzej s čudno kačjo glavo, s katero je mogel vsako stvar v kamen spremeniti, v Penic tj o. Tu vidi lepo deklico Andromedo na skali prikovano, katero je ravno hotla strašna morska pošast požreti. Perzej skoči bliže, okameni z meduzino glavo grozno pošast, reši nesrečno Andromedo in se ž njo zaroči. Med svatbo se zažene v sobo neki Finej z nekoliko oboroženimi pajdaši ter hoče nevesto po sili vzeti. Perzej reče svojim prijateljem, naj si obraze zakrijejo , privleče meduzino glavo ter spremeni ž njo Pineja in ostale na-padnike v kamnitne podobe, ki jih potem po sobi razpostavi.
Zdaj gre s svojo mlado soprogo na otok Serif, kjer je niegova mati bivala pri kralji Polidektu. Le-ta pa si je do-mišljeval, da mu Perzej po življenju streže ter da bi mu rad njegovo malo kraljestvo vzel. Rad bi bil Perzej svojega dobrotnika prepričal, da on kaj tacega niti ne misli, ali bilo je vse zastonj. Ko je pa videl, da ni več trenutek varen pred nezaupljivim kraljem, mu slednjič pokaže meduzino glavo in ga tako spremeni v kamen.
Takrat je Pret svojega brata Akrizija s prestola pahnil ter mu vzel argejsko kraljestvo. Perzej te nezgode svojega deda ni bil vesel, ampak, ne misle kako ga je nekdaj Akrizij hotel potopiti, gre kar takoj domu, zapodi Preta iz Argeja ter povrne svojemu staremu očetu vse kraljeve pravice. Akrizij gleda začuden tujega dobrotnika, ali ga ne more spoznati. Tu mu reče slavni junak: „Jaz sem tvoj vnuk Perzej, ki si ga zavrgel, a to je moja mati Danaja.“ Kralja je bilo sram. Kesaje se svojega nečloveškega dejanja, prosi zdaj hčer, zdaj vnuka za odpuščanje. Srečen, da mu rod ne bo vsahnil, seje dal potolažiti in je bil vesel svojega junaškega vnuka. Ali kratko je bilo veselje. Ko se je junaški kraljevič nekega dne vadil v orožji, mu po nerodnosti sulica odskoči v stran in prebode sivega starčka Akrizija.
Perzej je sicer nasledil vlado v Argeji, ali ni imel več miru. Vedno si je očital, da je morivec svojega deda; koder je hodil, kamor se je ogledal, vse ga je spominjalo na ljubljenega kralja, kterega je ubil. Zato se nazadnje preseli v novo mesto Mikeno, kjer so odslej argejski kralji bivali.
Perzej je zapustil tri sinove: Stenela, Alkejain Elektrijona. Alkejevemu sinu Amfitrijonu, ki se je oženil z elektrijonovo hčerjo Al k m en o, je Zevs namenil božjega sina, ki bi imel vse sosede pod svojo oblast spraviti. To pa ni bilo po volji boginji Heri, ki se je vedno pričkala s svojim soprogom Zevsom. Zato je šla takoj na zemljo in je dala kralju Stenelu sina Evristeja, ki je postal tako mogočen , da je premagal vse perzejeve naslednike ter jim vzel njihova kraljestva. V tem rodi Alkmena sinu He-rakleja, ki je šel po naročilu delfiškega preročišča k Ev-risteju v službo, da bi si očetovsko deželo nazaj odslužil. Evristej mu naloži dvanajstero nečloveških del, mislé , da bo tako slavnega junaka končal. Kako je Heraklej svoja junaška dela dovršil, smo že v poprejšnjem poglavji povedali. Ker mu pa Evristej niti zdaj ni hotel izročiti očetove dedovine, je moral Heraklej do svoje smrti po svetu hoditi.
Evristej je tudi heraklejeve sinove iz dežele pregnal in ge le po trojanskej vojski so se njihovi nasledniki zopet iz srednje Grške vrnili v Peloponez, ki so si ¿a skoraj popolnem osvojili. Po smrti Evristeja, ki ni zapustil lastnih otrok, sta postala pelopova sina At rej in Tiest kralja v Mikeni.
Pelopovcl.
Nobena kraljeva rodovina ni toliko nezgod doživela, kolikor potomci nesrečnega Tantala. Kako strašno je Zevs kaznoval tega frigijskega kralja, ki je bogove predrzno skušal in zasmehoval, smo že prej povedali. Njegov sin Pelops je še mlad zapustil svojo očetnjavo na malo-azijatskem obrežji ter šel prek morja v evropejsko grško. V Pizi stopi na suho in gre snubit Hipodamejo, lepo hčer tamošnjega kralja Enomaja. Temu kralju je bilo prerokovano, da bo umrl, kadar se mu bo hči omožila. Zato je od vsacega snubača zahteval, da se mora ž njim za stavo voziti. Tistemu, kateri bi ga prehitel, je obljubil svojo hčer. Ali nihče mu ni bil v vožnji kos; vsacega je prehitel ter ga potem s sulico prebodel.
Tudi Pelop je se moral s kraljem skušati. Da bi ga pa ne zadela žalostna osoda njegovih »prednikov, podkupi kraljevega voznika Mirtila ter mu obljubi pol kraljestva, če mu bo pomagal do zmage. Voznika je bogato plačilo zaslepilo in komaj in komaj se je dir začel, zvrne svojega kralja, ki je takoj mrtev obležal. Zdaj se je Pelop oženil z lepo Hipodamijo ter postal kralj v Elidi in kmalu potem tudi v sosednej Olimpiji. Mirtila pa, ki mu je do prestola pomagal, je umoril, kajti ni mu hotel prepustiti obljubljene polovice svoje dežele.
Pelopova sinova Atrej in Tiest sta ubila svojega brata Hrisipa, a na to sta pobegnila h kralju Eristeju, ter sla, po njegovej Smrti postala vladarja v Mikeni. Tako soPe-löpovci dobili v svojo oblast veči del južne grške, ki se je po njih zvala Peloponez. Ali s hudodelstvi pridobljeno posestvo tantalovemu rodu ni sreče donašalo. Pelopovci so se vedno omadeževali s krvjo svojih najbližnjih sorodnikov, dokler niso popolnem zamrli.
Atrej in Tiest nista dolgo v miru vladala. Tiest se je hudo pregrešil nad ženo svojega staršega brata, in je zarad tega moral bežati iz Mikene. Daši je tako še večej kazni ušel, se je vendar hotel nad Atrejem maščevati. Vzame torej njegovega mladoletnega sina seboj, ter ga vzgoji kot svojo lastno dete. Tako je deček odrasel, mislé, da je Tiest njegov pravi oče. Tu ga pošlje dozdevni oče v Mikeno, da bi ondi ubil
okrutnega Atreja. Toda preden je nedolžni mladeneč mogel svoje krvavo delo dovršiti, ga Atrej zasači in nmori. Groza spreleti očeta, ko je zvedel, da se je nad lastnim sinom pregrešil. Na videz se hlini mirnega ter pozove brata, naj se zopet vrne v Mikeno. Tiest pride in Atrej ga povabi na gostbo, da bi tako svečano praznovala vzajemno spravo. Ali med jedjo prinesti strežaji dva tiestova sinova pečena in ju ponudijo okanj enemu očetu. Tiest prekolne brata in beži zopet iz Mi-kene. Njegov tretji sin E gist je potem ubil Atreja tor sg sam polastil kraljevega prestola. Atrejeva sinova Agamemnon ip i^enelaj sta pred očetovim morilcem bežala v Spar to, kjer sta se oženila s kraljevimi hčerami Heleno in K1 i t em-ne s t r o. S pomočjo spartanskega kralja sta kmalu zopet pregnala Tiesta in Egista iz očetovega doma ter je na to Agamemnon postal kralj v Mikeni, Menelaj pa je nasledil po svojem tastu vlado v Sparti.
Z drugimi grškimi knezi sta šla tudi Agamemnon in Menelaj na trojansko vojsko, od koder sta se še le čez deset let vrnila. Marsikaj se je med tem doma spremenilo. Hudobni Egist je zopet prišel v Mikeno in pregovori Klitemnestro, da se je izneverila svojemu možu ter se ž njim zaročila. Med tem so grški junaki razdjali Trojo, mnogi so se v pridob-ljenej zemlji naselili, drugi pa so se domu vrnjli. Tudi Agamemnon se je vrnil k svojej ljubljenej ženi in dragim otročičem* Ko ga je nezvesta Klitemnestra videla po cesti priti, hiti mu nasproti, ga objame s potuhnjeno radostjo in ga pelje v očetovsko hišo, da med svojimi počije od mnogoletnih težav in nezgod. Zdaj sede slavni junak s svojimi vojnimi tovarši za mizo, Klitemnestra pajim priprav} večerjo, da si pokrepčajo trudna telesa. V tem plane <}ivji Egist iz kota, kamor se je bil skril, napade z nekoliko pajdaši Agamemnona in njegove spremljevalce ter jih vse pokplje. Tako si je surovi krvolok mislil ohraniti po krivici zadobljenp kraljestvo. Alj Agamemnon je zapustil malega sinčeka O res ta, ki bi utegnil kdaj maščevati svojega očeta. Že je tudi njemu Egist nož namenil; toda agamemnonova hči Elektra pošlje ljubljenega brata skrivej v Eokido k stricu Strofiju, in ga tako reši grozne smrti.
Pri stricu se je Orest s svojim bratrancem Pilad o m tako sprijaznil, da sta si do groba najzvestejša prijatelja ostala in se nikdar več nista fo*g drpg^p. ločila. Osem let po očetovej smrti gre Orest s'svojim tovaršem Piladom v Mi-keno, da bi se PO ukazu samega Apolona maščeval n%d krvoločnim Egistam* fia M M ovoj nama» dosegla, sta zatajila svoja prava imena ter razglasila, da je Qrest bajé že davnej
umrl. Tako sta prišla srečno v kraljevi grad v Mikeui. Ko sta si bila vse ogledala, napade Pilad kraljevo stražo, Orest pa plane v sobo in umori grozovitnega očma in grešno svojo mater.
Komaj je bilo strašno maščevanje dovršeno, spopadejo nesrečnega Or esta grde Erinije in ga neusmiljeno preganjajo, koderkoli je hodil. Krvaveča mati mu je vedno v mislih; zato ga vest peče in nima miru ne po dnevi, ne po noči. Zvesti pobratim ga tolaži in ga pelje v Delfido, naj bi se ondi potožil bogu Apolonu ter ga prosil pomoči zoper strašne pošasti. Vsevedoči bog mu reče, naj gre v skitovsko deželo, pa naj iz Tavride pripelje sestro nazaj v domovino. V Tavridi je bil tempelj , posvečen boginji Artemidi, apolonovej sestri. Orest je mislil, da mu je bog ukazal artemidino podobo od ondot domu prinesti in gre s svojim pobratimom takoj v omenjeno deželo. V Tavridi pa je bila postava, da se mora vsaki tujec, ki stopi na skitiška tla, vloviti in darovati boginji Artemidi.
Tudi Oresta in Pilada je čakala ista osoda. Že ju je skitički kralj Toa izročil duhovnici Ifigeniji, da bi ju po starej navadi darovala; ali to pot so bogovi drugače sklenili. V tem ko Orest Ifigeniji pripoveduje strašne svoje nezgode, spozna ona v njem svojega brata, ki ga je še v povojčkah zapustila v očetevej hiši. Pobožna sestra si neče oskruniti roke s krvjo lastnega brata, ampak oteti mu hoče življenje ter pomoči do boljše prihodnosti. Pod raznimi izgovori odlaša darovanje od dne do dne, dokler je vse vredila, da reši brata in sebe. Za tempeljnom se je do morja razprostiral Artemidi posvečen gozd, kjer so se skrivaj pripravljali na daljno potovanje. Ko je bilo vse gotovo, vzame Ifigenija tudi sveto podobo boginje Artemide, jo dene na ladijo in ujide z Orestom in Piladom po morji nazaj v ljubljeno domovino. Orest očiščen težke pregrehe , ter rešen groznih Erinij, je dobil očetovo vlado v Mikeni ter se oženil s Hermijono, hčerjo kralja Menelaja, ki mu je po svojej smrti tudi spartausko kraljestvo zapustil. Odslej je Orest mirno in srečno vladal do svojega devetdesetega leta. Pilad ga ni nikdar zapustil ter mu ostal zvest do smrti.
Kekrop in Tezej.
Utemeljitelj atenske države je bil po grškej pravljici Kekrop, ki je v starodavnih časih prišedši iz Egipta sčzidal na strmej goličavi grad Kekropijo, pod kterim je po malem
postajalo mesto Atena. Kekrop je prebivalce kamnitne Atike razdelil na dvanaj it občin, jim dal modre postave ter jih učil bogove častiti. O prvih kraljih , ki so po Kekropu vladali v Ateni, nam pravljica ne ve mnogo povedati. Osmi kekropov naslednik pa je bil E gej, ki je vpeljal boginji Ateni na čast praznik pan aten e j ski, ki se je praznoval z velikimi Svečanostmi v spomin združenja vseh Atencev v eno državo. Ne le iz cele Atike, ampak tudi iz drugih dežel je prihajalo ta dan mnogo radovednega ljudstva v Ateno. Enkrat pride tudi Androgej, sin slavnega kralja Minoja iz Krete, in se vdeleži mnogih iger, pri kterih so se atenski junaki skušali. Kretički kraljič je to pot prekosil vse druge igralce in je dobil častno darilo. To pa je Atenjane tako razjezilo, da so ga vkljub vsem postavam in mednarodnim navadam ubili.
Ko je Minoj čul o smrti svojega sina, pelje takoj silno vojsko proti Atenjanom in jih premaga. Zdaj prosi Egej za mir, a Minoj mu ga dovoli pod težkim pogojem. Vsakih devet let so morali Atenjani poslati na Kreto po sedem mladenčev in po sedem deklic, s kterimi je Minoj pital strašno, ogenj švigajočo pošast z bikovo glavo in človeškim telesom, ki jo je imel v Labirintu zaprto. Cez nekoliko let je Tezej rešil svoje meščane tega strašnega davka.
Tezej je bil sin kralja Egeja in Atre , hčere trecen-skega kneza. Po porodu ga pošlje Egej z materjo k staremu očetu v Treceno, da bi se ondi, ne vede za svoj kraljevi rod, vzrejal. Lepo so se razvijale njegove telesne moči in duševne zmožnosti, in postal je krepek mladeneč. Tu ga pelje mati k velikej skali in mu govori: „Pod to skalo je nekdaj tvoj oče skril opanke in meč, ter mi naročil, naj ti povem, da smeš k njemu v Ateno priti, če boš mogel kamen vzdigniti. Po opankih in po meču te bo takoj spoznal ter se ti razodel.“ Brez težav zdigne krepki kraljevič kamen, in najde, kar mu je bil ondi oče shranil. Kar takoj si opaše meč in obuje črevlje, ter se napoti naravnost proti Ateni. Na poti, ki je peljala skoz nevarne gozde, v katerih so divje zveri in razbojniki razsajali, se je Tezej prvikrat skazal kot nevstrašljivega junaka.
Najprej je naletel na Perifeta, ki je z železnim batom popotnike pobijal, in ga z očetovim mečem ubije; bac pa je odslej v spomin svoje prve zmage vedno seboj nosil.
Na korintskem medmorji je ubil velikana, ki je ljudi za vsako nogo na drugo smreko privezal ter jih potem razklal. Tezej ga zgrabi in ga ravno tako razkolje.
Blizu Megäre je tolovaja, ki je popotnike z visoke skale T morje pehal, z iste skale v morje treščil.
V	Elevzini pa pride k strašnemu razbojniku Prokrustu, ki je imel dve postelji, v katere je ljudi polagal. Majhne ljudi je polagal v dolgo posteljo, ter jim potem noge tako natezal, da so umrli; velikim pa je noge za toliko odsekal, da jim je bila kratka postelja prav. Tezej položi grdega tolovaja v kratko posteljo, in ko mu je predolge noge posekal, ga z mečem prebode.
Na to je Tezej prišel v Ateno. Oče ga je takoj spoznal ter ga je bil tem bolj vesel, ko je slišal kaka junaška dela je med potjo dovršil. Zdaj skliče Egej narod na trg in mu pokaže svojega junaškega sina, kterega je zbrano ljudstvo z velikim veseljem pozdravilo kot svojega prihodnjega vladarja.
Ali Tezej se ni dolgo v Ateni mudil. Na maratonskem polji je takrat razsajal strašni bik, ki je vse polje pokončal in mnogo živine podavil. Hrabri kraljevič gre tje, vjame grozno zver in jo vklenjeno pripelje v mesto, kjer jo je kmalu potem zaklal ter daroval bogu Apolonu.
Y	tem je prišel čas, da so Atenjani že v tretjič imeli poslati na Kreto sramoten davek kralju Minoju. Že so bile ladije na pot pripravljene, a na bregu so zbrani mladenči in deklice atenskih meščanov nemirnega srca čakali, ktere med njimi bo nemila osoda zadela. Tu stopi Tezej med nje in jih tolaži, da Atenjani ne bodo več Minoju sužnjev pošiljali. Na to skoči v ladijo in se ponudi, da pojde dobrovoljno z nesrečnimi ua Kreto, da reši svojo deželo za vselej sramotne dolžnosti.
Pred odhodom se Tezej zmeni z Egejem, da bo vrnivši se razpel bela jadra v znamenje, da je srečno ubil Minotavra ter s tem Atenjane davka osvobodil. Bila je namreč navada, da so ladije, ki so peljale sinove in hčere atenskih meščanov v gotovo smrt, imele črna jadra kot znamenje žalovanja.
Prišedši na Kreto, gre Tezej z ostalimi žrtvami pred mogočnega Minoja, da se mu pokloni. Moževna srčnost in plemeniti izraz njegovega obraza sta ganila kraljevo hčer Arijadno. Bada bi ótela lepega mladenča grozne pošasti ter mu postala ljubeznjiva družica. Pristopi torej k njemu in mu razodene svojo ljubezen. A ko jej Tezej pove, da namerava strašnega bika ubiti, da mu klopčič, ki naj ga pri vhodu v labirint priveže, potem pa dalje gredé nit polagoma odvija.
Tezej ste ri po naročilu lepe Arijadne in gre z ostalimi rojaki v témno palačo iskat grdo pošast. Groza spreleti vse, ko zagledajo v kotu zadnje sobe ogenj švigajočega Minotavra.
Hitro zgrabi Tezej svoj meč, skoči nanj in ga v hudem boji srečno konča. Ali v tem, ko je grdoba poginila, ugasnil je tudi švigajoči ogenj, ki je razsvetljeval temne prostore. Tu začne atenski kraljevič arijadnino nit zopet v klopčič navijati, ostali gredó za njim in tako pridejo vsi zopet iz strašnega poslopja. Minoj se ne more načuditi pogumnosti in moči mladega junaka in odpusti Atenjanom krvavi davek.
Veselo odrinejo rešeni mladenči in dekliči proti domu, ponosni na svojega prihodnjega vladarja in lepo njegovo nevesto, ki je kraj ljubljenega ženina težko pričakovala, kdaj bo zagledala svojo novo domovino. Ali na otoku Naksu se prikaže Tezeju v sanjah bog Dijoniz in mu zapove, da mu mora Arijadno za ženo prepustiti. Pokoren božjemu povelju, odrine Tezej kar tisto noč naprej in pusti nevesto na otoku. Arijadna skoči v obupu v morje, Tezej pa je od žalosti pozabil razpeti bela jadra. Na visokej skali kraj morja je skrbni oče čakal in nemirno gledal, kdaj se bo sin vrnil iz nevarnega boja. Tu zagleda od daleč črna jadra. Egej , mislé, da mu je sin poginil, skoči v morje, ki se po njem odslej egejsko zove. Se več stoletij po tem so Atenjani v zahvalo, da so bili rešeni krvavega davka, vsako leto pošiljali na otok Del ladijo, naloženo z darovi za apolonov tempelj. Med tem, ko je bila ta sveta ladija na potu, se v Ateni nihče ni smel ob življenje djati.
Tezej je po smrti svojega očeta prevzel vlado v Ateni, in je kot kralj za svojo deželo mnogo dobrega storil. Najprej je atensko državo na novo vredil. Vse atičke pokrajine je združil v eno državo, kterej je bila Atena glavno mesto. Prebivalce je razredil v plemenitnike (al evpatride), poljedelce in rokodelce; potem pa jim je dal modre postave ter je zlasti skrbel za občno varnost in red. V vseh važnih rečeh je sklical narodno skupščino ter jo prašal za svet, le v vojski se je moral vsakdo pokoriti njegovemu povelju. Na korintskem medmorji ali na Is trnu je postavil znamenje, ki je Atiko od Peloponeza ločilo ter je ondi ustanovil istmij-ske igre bogu Posejdonu na čast.
Tako je Tezej položil temelj, na kterem se je Atena pozneje dalje razvijala ter -postala prva in najmočnejša država na Grškem. Da Tezej ni združil vse prebivalce atičkega polotoka v eno državo, razpala bi bila Atika na toliko malih republik, kolikor je bilo raznih občin, ki bi ostale brez pomena v zgodovini grškega naroda.
Pravljica pripoveduje o Tezeju še mnogo del, ki se nikakor ne strinjajo z njegovo moževno modrostjo. Pravi namreč,
da se je ta slavni kralj naveličal mirnega življenja na kraljevem dvoru, pa je npasal očetov meč ter Šel zopet po svetu sreče iskat. Na maratonskem polji se mu pridruži pogumen junak Piritoj, se ž njim pobrati ter ga spremljuje na vseh njegovih podvzetjih. Najprej sta premagala vojaške žene A m a-z o n k e, ki so hotele Ateno napasti. Amazonsko kraljico H i-polito je Tezej vjel ter jo za svojo ženo vzel.
Y Tesaliji sta v krvavem boju užugala Cent a vre, velikane s telesom na pol človeškim, na pol konjskim. Mnogo Centavrov je v boju padlo, drugi so na begu od gladu poginili.
Tudi sta šla z drugimi Argonavti v Kolhido, ter sta se vdeležila znanega boja za zlato runo.
Ko se je Tezej potem zopet v Ateno povrnil, so se ple-menitniki pod Menestejem zoper njega vzdignili ter ga iz dežele pregnali. Tezej prekolne Ateno in gre na otok Skir h kralju Likomedu. Ta ga na videz prijazno sprejme in se mu hlini najboljšega prijatelja. Ali podkupljen od tezejevih sovražnikov , pelje ga nekega dne na visoko pečino ter ga od ondod v morje pahne.
Atenjani so kmalu sprevideli, da so Tezeja, ki je za svojo domovino toliko dobrega storil, po krivici obsodili. Spoznali so velike njegove zasluge ter mu v Ateni sezidali krasen tempelj, v kterem so ga kot boga Častili.
Kadmejci.
Beotija, ravna in rodovitna dežela v srednjej Grškej, ni bila nikdar združena v eno edino državo ter niti ni postala nikdar tako močna in imenitna, kakor sosedna Atika. Ysaka mestna občina je bila za se samostalna republikanska država ali ljudovlada. Le malokdaj in to ne za dolgo časa je kako veče mesto med sosednimi srenjami, ki so med seboj kako ožjo zavezo sklenili, dobilo neko prvenstvo. Ali take državne zaveze so kmalu zopet razpale, ker se je prvo mesto prevzelo ter hotelo svojim zaveznikom gospodariti. Za časa Pelazgov je bilo v Orhomenu središče veče države; v helenskej dobi pa je Teb a postala največe in najimenitniše mesto v celej Beotiji, ter je proti koncu grške neodvisnosti hotelo celó Atiko in vse peloponeške države prisiliti, da priznajo nad seboj prvenstvo Tebancev. Pravljica pripisuje u temeljenj e tega slavnega mesta Feničanu Kadmu, kar nam je zopet nov dokaz, da so stari Grki sami sprevideli, da so F e n i č a n o m za mnogo koristnih naprav hvalo dolžni.
Kadem je bil sin feničanskega kralja Age nor j a in brat lepe Evrope, katero je Zevs, prisedli k njej v bikovi podobi, ukradel. Agenor pošlje svoje sinove po svetu sestro iskat, pa jim naroči, da se tako dolgo ne smejo vrniti, dokler je ne najdejo. Kadem blodi po svetu, a ko sestre nikjer ue more najti, grevDelfido, da vpraša preročišče za svet. Apolon mu je odgovoril, naj sestre nikar več ne išče, ampak naj sledi kravo z belo liso, pa kamor se bo krava vlegla, tam naj sezida grad. Kmalu najde zaznamovano kravo, jo sledi, in pride v Beotijo. Tu se krava vleže. Preden bi začel izvrševati božje povelje, hoče Kadem kravo bogovom darovati ter pošlje svoje tovarše k bližnjemu studencu po vode. Ko se ti ne vrnejo, gre sam tje in zagleda strašnega zmaja. Takoj zgrabi za meč in umori grozno pošast. Zdaj mu boginja Atena ukaže, naj zmajove zobe poseje. On stori, kakor mu je bilo rečeno, in glej iz vsajenih zob zrasejo oboroženi možje, ki se med seboj pomoró; le pet jih je živih ostalo. S temi sezida Kadem grad, ki se je po njem zval Kad mej a.
Okoli grada se je kmalu naselilo mnogo druzih prebivalcev , ki so sezidali mesto Tebo ter se pokorili v Kadmeji stanujočim kraljem. Že Kadem je združil Tebance v urejeno državo ter jim dal modre postave. Učil jih je pa tudi pisati, ter dal izkopati vodnjak, po kterem se je iz močvirnate zemlje voda odtekala.
Ali kadmovi nasledniki niso bili srečni; kakor Pelopovce, tako so tudi Kadmejce velike nezgode preganjale. Vzrok temu je bilo neko ženitbino darilo. Kadem se je oženil s Harmonijo, hčerjo boginje Afrodite. Na ženitvanje so prišli vsi bogovi ter so ženinu in nevesti prinesli raznoterih darov. Neki Kadmu sovražen bog pa jima podari zavratno verižico in plašč, ki sta bila vzrok vsem nesrečam, ki so ta kraljevi rod zadele.
Dva mogočna Tebanca sta kadmovega prevnuka Laja pregnala iz dežele ter-mu vzela prestol in vlado. Ko sta upornika kmalu potem umrla, se je Laj povrnil v Tebo ter zopet prevzel vlado, ki jo je po svojem očetu nasledil. Tu so mu v Delfidi prerokovali, da se mu bo rodil sin, ki bo svojega očeta ubil ter se potem z materjo oženil. Da bi se to strašno prerokovanje ne spolnilo, dalje Laj svojemu sinu takoj po porodu noge prebosti, in ga zvezanega na goro Kiteron iziožiti, da bi ondi poginil. V tem pridejo pastirji korintskega kralja Po-liba, vzamejo mlado dete seboj in ga izroče svojemu gospodarju. Ker ta ni imel nič lastnih otrok, je najdenčka za svojega vzel ter mu zarad oteklih nog dal ime E dip.
Ko je Edip odrasel in zvedel, da mu Polib ni pravi oče, gre v Delfido prašat boga Apolona za svoj rod. Toda preročišče mu ni nič določnega odgovorilo, ampak le svarilo ga je, naj se nikar domu ne vrne, ker mu je sojeno, da se bo nad svojimi starši hudo pregrešil. Edip gre na to, mislé, da je v Korintu doma, v Beotijo. Med potjo sreča v soteski voznika, ki po sili od njega zahteva, da naj se mu umakne. Nastane velik prepir, v kterem je Edip ubil voznika, pa tudi moža, ki je na vozu sedel in se v razpor vtikal. Ta mož pa je bil edipov oče Laj, ki se je ravno peljal v Delfido boga prašat, kako bi škodljivo Sfingo odpravili.
Sfinga je bila pošast z levovim telesom in žensko glavo. Sedela je pred Tebo na visoki skali kraj pota, ter je mimo-gredočim zastavljala zastavico: „Ktera stvar hodi v jutro po štirih, o poldne po dveh, zvečer pa po treh nogah.“ Vsacega, ki uganke ni uganil, je zgrabila ter ga s skale pahnila. Ker nihče ni zastavice razumel, je vsaki dan mnogo Tebancev poginilo. Tu razglasi Kr e on t, brat kraljeve žene Jokaste, da bo tisti, ki bo uganil uganko, ter rešil deželo strašne pošasti, dobil kraljevo vdovo in prestol.
Edip, ki je ravnokar v Tebo prišel, gre takoj k Sfingi, ki mu zastavi navadno zastavico. On si hitro domisli in jej odgovori: „To je človek, kajti kot otrok (to je v jutro svojega življenja) leze po vseh štirih; vmoževnej dobi (o poldne svoje starosti) hodi prosto po koncu se drže; a kadar ga pod stare dni (zvečer) moči zapuščajo , opira se na palico, svojo tretjo nogo.“ — Sfinga skoči na to razkačena s svoje skale v morje.
Tebanci so zmagonosnega Edipa takoj oklicali za svojega kralja, ki se je oženil z vdovo Jokasto, svojo materjo. Dolgo časa je srečno vladal, ter dobil čvetero otrok; dva sipa dvojčka, Etevkleja in Polinika, in dve hčeri, Izmeno in Antigono.
Kar začne po Tebi strašna kuga razsajati. Nobeno zdravilo ne pomaga zoper hudo bolezen; nobeden bog ne usliši prošenj vzdihujočega ljudstva. Tu naznani prerok Tirezija, da kuga tako dolgo ne bo pojenjala, dokler se pe bode kaznoval morivec kr pij a Laja. Ijojgo §o ugjbali in jskpli, kdo bj bij ta brezbožni hpdodelnik, aü pe mprejo ga najti. Nazadnje pa pride pa dan, da je Edip očeta ubil, ter mater za ženo vzel.
Sina in mater je groza velike n j uje pregrehe. Jokasta se obesi, Edip pa si iztakne oči ter beži iz kraja svojega hudodelstva. Njegova hči Antigona ga jo odsjgj spre»ljevala po svetu ter hodila % njim od hiše do hiše prosit miloščine,
Nazadnje sta prišla v Atiko, kjer je slepi starček v evmeni-dinem gaji obnemogel in umrl.
Po edipovej smrti sta se njegova sinova Etevklej in P o lini k dogovorila, da bosta vsaki po eno leto vladala. Etevklej je bil prvi na vrsti; ko je pa njegovo leto minulo, se nikakor ni hotel svojemu bratu umakniti. Polinik pobegne na to v Peloponez k argejskemu kralju Adrastu, h kate-fetou je prišel tudi Tidej, ki so ga tudi iz njegovega kraljestva, spodili. Adrast je oba begunca dobro sprejel ter jima dal svoji hčeri v zakon. Ker sta ga zeta vedno naganjala, se slednjič odtoči za vojsko Zoper Tebance in pozove tudi ostale peloponeške kralje, da bi se je udeležili. Ali zbralo se je vseh skupaj le sedem knezov, med kterimi je bil tudi slavni vedež Ampjarej; drugih pa zato ni bito, ker znamenja niso bila ugodna.
Med potjo so našli pri Nemeji lepo Hipsipilo, ki je pri kralju za péstrno služila. Bila je nekdaj kneginja na otoku Lemnu, ali tamošnji prebivalci se zoper njo spuntajo ter jo prodajo nemejskemu kralju. Ta jej izroči svojega mladega sina Arhemorja, pa jej reče, da ga ne sme nikdar natía potožiti, dokler ne bo znal hoditi. Potujoči knezi jo prosijo za malo vode, da bi si žejo ugasnili. Hipsipila jih pelje k bližnjemu studencu, ali pozabljivši potoži Arhemorja na zemljo. V tem prileti izza grmovja velik zmaj in požre mladega kraljeviča. Daši so knezi zmaja ubili in prosili milosti za po-strežljivo sužinjo, se kralj vendar ni dal potolažiti, ter je pe-strno za več let v težko ječo vrgel.
Na grobu nesrečnega Arhemorja je sedmero knezov pred odhodom obhajalo mrtvaške igre, ki so se odslej vsako tretje leto ponavljale. Zovejo se n eme j ske igre po mestu Nemeji, kjer so se praznovale.
Prišedši ptefl Tebo , niso mogli polinikovi zavezniki nič opraviti; kajti Etevklej se je zaprl v mesto, ki je bito z močnim zidovjem-zagrajeno. Večkrat so poskušali priti v mesto, bodisi po sili, ali z zvijačo; toda vselej so jih sovražniki nazaj zapodili. Na obeh straneh so že najpogumniši junaki popadali. Tu skleneta bojujoča brata, da bosta svojo pravdo z dvobojem odtočila. Vojski odstopite, Polinik in Etevklej pa začneta med njima hud boj, v kterem se drug druzega prebodeta. Ker s tem boj še ni bil določen, je Kreont, stric palih bratov, nadaljeval. Od sedmerih vojvodov je edini Adrast ostal živ, in je po smrti svojih zaveznikov pobegnil domu v Argej. -j
Tako je vojska za nekoliko časa pojenjala. Zdaj je Kreoni prevzel tebansko kraljestvo. On pokoplje Etevkleja, Polinika pa je prepovedal zakopati, zato ker je s tujo vojsko svojo domovino napadel. Ko je pa Antigona vkljub kraljevej prepovedi bratu spolnila sveto dolžnost, jo da neusmiljeni kralj živo vzidati, dasi je bila zaročena ž njegovim sinom Hemonom, ki se je vsled tega samega sebe usmrtil.
Kreon ta je nasledil etevklejev sin La odam, ki je med tem odrasel. Ali takrat so tudi sinovi pred Tebo padlih junakov dorasli ter Tebancem zopet vojsko napovedali, da bi se maščevali za svoje očete. Alkmejon, amfijarajev sinje vodil vojsko Epígono v, ali potomcev sedmerih knezov proti Tebi. Ker so bila to pot znamenja božja ugodna, so s tem večim pogumom ponovili stari boj. Ali še le čez deset let so se polastili močne Tebe ter posadili polinikovega sina Tersan dr a na kadmejski prestol.
Pa niti zdaj ni bilo sreče v kadmejevej rodbini; zato so Tebanci v kratkem kraljevo vlado popolnem odpravili ter vpeljali republiko.
Argonavti.
Atama, kralj Minijcev v starodavnem beotijskem mestu Orhomenu, se je po smrti svoje prve žene Nefele oženil s kadmovo hčerjo In o. Le-ta nagovarja svojega moža, naj otroka prvega zakona Friksa in Helo bogovom daruje. Tu se usmili zapuščenih otročičev rajna mati Nefela in jima po noči pripelje zlatega ovna, ki je znal plavati in po zraku letati. Friks in Hela sedeta na ovna in bežita pred hudo mačeho črez morje. Ko sta pa letela prek morske ožine, ki loči Evropo od Azije, pade Hela v morje, katero se je odslej po njej zvalo Helespont.
Friks je srečno prišel v solnčno deželo Kolhido na vzhodnem kraji črnega morja, kjer je ovna daroval, njegovo zlato runo pa obesil v sveti gaj vojnega boga Areja. V Kol-hidi je takrat vladal kralj Aet, ki je Friksa prijazno sprejel, mu dal svojo hčer za ženo, ter ga obdržal pri sebi do svoje smrti. Ker je bilo Aetu prerokovano, da bo tako dolgo vladal, dokler bo zlato runo v gaji viselo, je dal sveti gozdič z močnim zidom zagraditi, pred kterim je velikanskega zmaja in dva ogenj švigajoča bika na stražo postavil.
Ko je v Orhomenu umrl kralj Atama, ga je nasledil njegov brat Kr e te j, ki je utemelil v Tesaliji mesto Jolk. Za Kretejem bi moral v Jolku vladati njegov sin Ezon, toda
mlajSi brat P e lij a mu kraljestvo posili vzame ter ga spodi iz mesta. Ezon je ua to šel na kmete, kjer je v miru živel, svojega sina Jazona pa je dal nekemu modremu Centavru, da ga vzgoji za dobrega kralja in krepkega junaka.
Ko je Jazon dorasel, ga pozove stric Pelija na veliko* svečanost, ki jo je napravil morskemu bogu Posejdonu na čast, in h kterej je povabil mnogo odličnih gostov. Med potjo pride Jazon do potoka, kateri je vsled velikega dežja jako narasel. Tu vidi staro ženico, ki je bila tudi čez potok namenjena, pa jo je prevelika voda zadrževala. Kr ep d mladeneč jo vzame na rame in jo srečno prenese črez vodo. Prišedši na drugi breg, zapazi Jazon, da je v potoku zgubil en črevelj. Že se je hotel domu vrniti, kajti nespodobno se mu je zdelo, z enim črevljem iti h kralju v goste; ali stara mamica mu svetuje, naj bi vendar le šel k svečanosti. V tem je žena zginila, in Jazon, prepričan da je sama boginja ž njim govorila, gre dalje.
Pelija se kar vstraši, ko vidi Jazona, kajti že davnej ga je preročišče svarilo pred možem z enim črevljem. Rad bi se nemilega gosta znebil, ali ni se hotel oskruniti ž njegovo krvjo. Nekega dne pa mu Jazon sam iz zadrege pomaga. Stric ga je namreč vprašal, kaj bi storil s človekom, o kte-rem bi vedel, da mu po življenji streže, on pa mu kratko zavrne; rPoslal bi ga v Kolhido po zlato runo.“ — *Dobro, pravi na to Pelija, pojdi tje, pa mi ga prinesi.“
Z veseljem se je Jazon na pot pripravljal, kajti že davno je želel iti po svetu sreče iskat ter skazat svoje junaštvo. Najimenitniši grški junaki so se zbirali v Jolku, da se udeleži vojne v Kolhido. Bilo jih je vseh skup petdeset mož, med kterimi so najbolj znani Heraklej, Tezej in njegov prijatelj Piri to j, slavni pevec Or fe j, Borejevi sinovi, Kastor in Poluks, vedež Mops in Pelej. Dali so narediti veliko ladijo, Argo imenovano, v ktero je bilo vtesano drevo, ki je bilo posekano v svetem gozdu pri Dodoni in je znalo govoriti. Na tej ladiji, po kterej se junaki zovejo Argonavti, se odpeljejo proti vzhodu.
Po mnogih čudovitih zgodbah pridejo do vhoda v črno morje, kjer je na visokej pečini kralj Finej bival. Ta kralj je nekdaj svojej drugej ženi za ljubo otrokom prvega zakona oči iztaknil ter je proti volji bogov ljudem prihodnost razodeval. Zato so ga bogovi oslepili ter posadili na ono pečino, kamor so zahajale divje ptice Harpije, ki so hudo kaznovanemu kralju živež pojedale ali pa ga oskrunjevale. Borejevi sinovi preženč in pobijejo Harpije ter nesrečniku zopet oči odpró.
Za hvalo popiše Finej Argonavtom nevarnosti, ktere jim bodo pri Simplegadah pretila. To ste bili dve velikanski pečini ob današnjej carigradskej morskej ožini. Vedno ste druga ob drugo trkali ter tako vsako stvar, ki bi med nju prišla, takoj zdrobili. Finej jim svetuje, naj za poskušnjo goloba naprej spusté; če bo ožino srečno preletel, ni jim se treba ničesar bati; če bodo pa skali goloba zmeli, naj se rajši nazaj vrnejo. Argonavti storé po kraljevem svetu. Golob zleti in pride živ skozi nevarno ožino, dasitudi so mu pečini rep izdrle. Pogumno jadrajo na to brodniki proti ožini. Ko so se bližali vdarjajočima skalama, začne na ladiji Orfej tako lepo prepevati, da ste skali očarani od premilih pevčevih glasov kar obtičali, ter se odsihmal več ne sklepate. Tako so Argonavti srečno prijadrali v Kolhido.
Jazon gre kar naravnost v grad in prosi kralja Aeta za zlato runo. Kralj mu jo obljubi, ali pod tem pogojem, da mu bo Jazon prej tri dela dovršil, s kterimi se bo skazal junaka, ki je res vreden dragocenega darila. Jazon obljubi vse storiti, Aet pa nadaljuje: „Imam dva divja bika, ki imata bronaste noge, a iz nosnic ogenj puhata. S tema moraš raz-orati štiri orale ledine, ter posejati zmajeve zobe, ki mi jih je še stari Kadem iz Tebe v dar poslal. Če bodo iz zob zrasli oboroženi velikani, kakor nekdaj v Tebi, jih moraš kar takoj vse pobiti. Kadar boš vse to dovršil, pa pojdi v gaj in ubij velikanskega, ogenj švigajočega zmaja, kateri ondi zlato runo varuje.“
Jazon se zamisli, ne ve kako bi se težavnega dela lotil, kajti niti sam Tezej, ki je Minotavra ubil, mu ni vedel svetovati. Tu mu mlada čarovnica pomaga iz zadrege. Lepa Medeja, kraljeva hči, se je v pogumnega junaka zaljubila, in mu obljubi pomoči, če jej priseže, da se bo ž njo oženil ter jo seboj vzel. Jazon jej priseže. Zdaj mu Medeja da mazila, ki je vse, kar je kdo ž njim namazal, varovalo pred bikovim in zmajevim ognjem. Jazon se namaže po celem telesu ter vse svoje orožje s čudodelnim mazilom in gre na delo. Brez težav ukroti divjega bika in razorje trdo ledino. Na to poseje zmajeve zobe in glej! kar takoj so zrasli strašni velikani oboroženi od pete do glave. Jazon vrže po medejevem nasvetu veliko skalo med nje. Bronasti možje, mislé, da je eden izmed njih skalo vrgel, planejo drug na druzega in se vsi pomore.
Kralj se ne more načuditi pogumnosti in moči grškega junaka. Ta pa se ne da zadrževati, ampak hiti kar naravnost v sveti gaj, da dovrši svojo nalogo. Varen zmajevega ognja,
omami s čarobno pijačo, ki mu jo je Medeja naredila, grdo pošast in jo potem ubije.
Daši je Jazon vse pogoje spolnil, mu Aet vendar neče dati zlatega runa, ampak hotel mu je ladjo sežgati in vse junake pomoriti. Tu razodene Medeja svojemu ljubljencu očetov naklep, ga pelje po noči skrivaj v sveti gaj, in mu izroči zlato runo. Na to gre Jazon s svojo nevesto na ladjo in se z ostalimi junaki še tisto noč odpelje. Medeja je tudi svojega mlajšega brata Absirta seboj vzela.
Ko je kralj drugi dan pogrešal svojo hčer ter zvedel, da so Grki po noči odšli, gre kar takoj na svojej naj bolj ej ladiji za njimi. Še le na ustju reke Donave jih je došel. Medeja je že od daleč spoznala očetov brod. Da bi mu ušla, ubije svojega brata Absirta; glavo in roki položi na visoko pečino, ostalo truplo pa razkosa ter kosove v morje pomeče. Aet je kmalu spoznal glavo svojega sina, ter jame žalosten loviti posamezne kosove njegovega trupla, da jih spodobno pokoplje. S tem pa se je toliko zamudil, da so mu med tem Argonavti ušli. Peljali so se po Donavi, Savi in Ljubljanici do Vrhnike (Navport); tu zadenejo krepki junaki ladjo na rame, pa jo preñes ó do jadranskega morja. Peljaje se dalje, so še dolgo blodili po svetu okrog, nazadnje pa so se po mnogih nezgodah, ki so jih med potjo doživeli, srečno vrnili v Jolk.
Jazon izroči zlato runo Peliju in gre k svojemu očetu Ezonu, ki se je med tem tako postaral, da že ni mogel več hoditi ter je komaj spoznal svojega slavnega sinu. Z žalostnim srcem je gledal Jazon, kako ljubljenega očeta moči zapuščajo, in prosi Medejo, naj bi mu pomagala. Medeja zakolje mladega kozliča in pomeša njegovo kri s sokom mnogoterih čarobnih zelišč. Ko je starček trdno zaspal, mu prereže žilo in počaka, dokler mu vlije s čarobnim sokom zmešano kozlovsko kri. Kakor hitro je stari Ezon čutil čarobno kri po žilah teči, skoči ves pomlajen iz postelje in se kot krepek mož veseli sreče svojega sina.
Ko so pelijeve hčere to čule, prosijo Medejo, naj bi jim tudi njihovega očeta pomladila. Medeja jim obljubi in gre ž njimi v spalnico starega Pelija. Tu jim ukaže, naj mu same žilo prerežejo. Hčere se branijo , nazadnje pa se le vdajo in izpuste očetu vso kri. Pelij je bil mrtev in se ni več k življenju vzbudil, kajti hudobna čarovnica mu ni hotela vliti čarobne krvi; ampak v tem, ko je kralj izdihnil, je ona na krilatem zmaju zginila v zraku. Tako se je Medeja maščevala nad stricem svojega moža, kteremu je po krivici zadrževal očetovo kraljestvo.
(Jbčna zgodovina.
11
Jazon ni hotel prevzeti z umorom zadobljenega prestola. Prepustil je torej vlado v Jolku pelijevemu sinu, potem pa je šel v Korint, kjer je svojo ženo zapustil ter se v drugič oženil s hčerjo tamošnjega kralja. Medeja je izprva zatajila svojo nejevoljo in je nevesti dala lepo svatovno oblačilo v dar. Ali začarana obleka se je na nevestinem telesu vnela in jo živo sežgala. Zdaj stopi hudobna čarovnica še enkrat pred Jazona, mu pomori lastne otroke in se na zmajevem vozu odpelje v Ateno, od koder se je kmalu vrnila domu v Kolhido. Jazona pa je ubila ladija Argo, ki je na-nj padla, ko je pod njo spal.
Trojanska vojska.
Ko se je tesalski kralj P e lej oženil s Tetido, hčerjo morskega boga, bili so vsi bogovi v svate povabljeni, le Er id e, boginje prepira, niso pozvali, ker so se bali, da ne bi po starej navadi zdražbe delala ter tako občnega veselja kalila.
Kazžaljena Erida vrže na to med ženitnino v dvorano, kjer so bili svatje zbrani, zlato jabelko z napisom: „najlepša naj je ima.“ Tu nastane med boginjami živahen prepir, kajti vsaka je hotela jabelko imeti ter biti najlepša. Najbolj so si je lastile Hera, Atena in Afrodita. Da bo konec besedi, reče Zevs svojemu poslancu Hermeju, naj pelje vse tri boginje k Paridu, sinu trojanskega kralja Pri j ama, naj on razsodi, ktera je najlepša.
Trojanski kraljevič je ravno na gori Idi očetove ovce pasel, ko pridejo najlepše boginje k njemu, da jim sodi. Vsaka ga je hotela z bogatimi obljubami za se pridobiti. Hera mu obeta vse dežele na svetu; Atena največo slavo, ki more človeka doleteti; Afrodita pa mu ponudi Heleno, naj lepšo ženo. Paridu je bilo poslednje darilo najljubše in prisodi zlato jabelko Afroditi. Helena je bila žena špartanskega kralja M e-n el aja. Parid pride v Šparto in odpelje lepo kraljico z mnogimi zakladi. To je bil vzrok desetletnej trojanskej vojski.
Razsrjen Menelaj pregovori svojega brata Agamemnona, mikenskega kralja in mnogo druzih grških kraljev , da se pripravijo za vojsko zoper Trojo. Pri Avlidi v Beotiji se je zbralo kakih 20.000 ladij in več nego 100.000 mož, med kterimi so bili najimenitniši grški junaki. Že davno je bilo vse pripravljeno za odhod, ali ni ga bilo niti najmanjšega vetra, in tako vojščaki niso mogli odjadrati. Nepotrpežljivi junaki prašajo duhovnika Kalhanta, kaj jim je storiti. Pobožni vedež je vprašal bogove, potem pa oznani:
„Poveljnik Agamemnon je razžalil boginjo Artemido, ker je njej posvečeno košuto ubil; le daritev njegove najstarejše hčere Ifigenije jo more zopet utolažiti.“
Agamemnon se brani, nazadnje pa je vendar moral privoliti v daritev ljubljene hčerke, ki je bila doma pri svojej materi Klitemnestri. Zviti Odisej gre po njo; pravi, da jo Agamemnon misli v taborji zaročiti z Ahilejem, najboljim možem na Grškem, ter tako pregovori mater , da jo je pustila iti. Duhovnik je ravno hotel nož zasaditi v nedolžno deklico, da jo daruje, tu se je usmili boginja Artemida ter jo v oblakih odnese v Tavrido, a mesto nje položi košuto na oltar. Ifigenija je odslej kot duhovnica služila v artemidinem tempeljnu, od koder jo je čez mnogo let brat Orest zopet domu odpeljal.
Komaj je bila daritev dovršena, začel je ugoden veter pihati; ladje odjadrajo in vojska srečno pripelje pred Trojo. Trojanci so se zaprli v mesto, ki je bilo opasano s trdim zidom, ter so na zidu hrabro odbijali naskoke sovražnikov.
Ko se Grki sprevideli, da se močne Troje ne bodo mogli z lepa polastiti, so ladje na suho potegnili, a kraj njih naredili velik tabor, katerega so z okopom zavarovali. Tu so bivali deset let. Kadar jim je pomanjkovalo hrane, šli so po okolici ropat. Med tem so večkrat napadali mesto; včasih pa so Trojanci iz mesta prišli ter se začeli z Grki vojskovati.
Take boje so navadno posamezni junaki v dvobojih odločili. Vojvode so se borili na vojnih vozeh, prosti vojščaki pa peš. Bojevali so se z mečem ali kopjem, strelali so z lokom; a s pračo so kamenje lučali. Na glavi so imeli čelado, okrog prs oklep, v levej roči pa z volovsko kožo prevlečen ščit, s kterim so se varovali proti puščicam sovražnikov.-
Med Grki se je najbolj odlikoval pelejev in tetin sin A. hi lej. Bil je najlepši, najmočnejši in najsrčnejši junak v celej vojski. Po porodu ga je mati Tetida pomočila v reko Stigo, kjer se je njegovo telo tako ukrepilo , da ga nobeno orožje ni moglo raniti; le peta, za ktero ga je mati držala, je ostala ranljiva. Ko je malo zrasel, ga je Pelej dal v iz-rejo modremu centavru Hironu, ki ga je živil z levovim drobom in medvedovim mozgom. Tedaj je preročišče reklo, da bo Ahilej dolgo in neslavno živel; ali pa bo pri kratkem življenji zadobil večno slavo. Skrbna mati je želela, naj bi mirno in dolgo živel, če tudi bi ga ne prištevali slavnim možem. Zato ga obleče v žensko obleko ter pošlje uh otok Skir h kralju Likomedu , ki gs med svoj m hčerami zredi.
Ko so se Grki pripravljali na trojansko vojsko, jim je duhovnik Kal h ant oznanil, da brez Ahilej a ne bodo Troje vzeli. Poveljniki iščejo torej mladega junaka, da bi šel ž njimi; ali ne morejo ga nikjer najti. Tu se lokavi Odisej preobleče za trgovca, nabere mnogo ženskih lepotnin, raznega orožja in druzih ropotij, naloži polno krošnjo ter gre od hiše do hiše ponujat svoje blago. Prišedši na Skir, razloži vso robo pred hčerami kralja Likomeda. Med tem ko so gizdave kraljičine izbirale razno zlatnino, seže Ahilej takoj po orožji ter se tako izda premedenemu trgovcu, ki je bojaželjnega mladeniča hitro pregovoril, da je šel ž njim pred Trojo.
Devet let se je Ahilej vdeleževal vseh bojev ter se vsi-kdar skazal prvega junaka. Pokončal je mnogo mest, a veliko število sovražnikov je z lastno roko usmrtil. Kar se spre z Agamemnonom, ki mu je vzel lepo sužinjo Brizejido, in se neče dalje vojskovati. Šel je s svojimi Mirmidonci v tabor, od koder je opazoval vojsko, ki se je čemdalje bolj bližala njegovemu šatorju. Vse prošnje grških poveljnikov so bile zastonj , niti sam Odisej ga ne more pregovoriti, da bi ne-srečnej vojski pomagal iz zadrege. Že je bil namenjen se domu vrniti.
Tu sliši, daje Patroklej, njegov najbolji prijatelj, v boji poginil. Kar takoj leti brzonog Ahilej iz svojega šatorja, da vidi mrtvo truplo milega tovarša. Ko zagleda krvavečega junaka, postaja mu temno pred očmi, pade na tla ter začne od žalosti tako strašno rjoveti, da ga je njegova božja mati Tetida čula na dno morja, kjer je po ahilejevem odhodu bivala pri svojem očetu, ter ga prišla tolažit. Žalujoči Ahilej jej pove, da ga je trdna volja, maščevati drazega prijatelja , ali da nema vojaške oprave. Svojo je bil posodil Patroklu, kterega je ravnokar prijamov sin Hektor premagal ter mu vzel izposojeno orožje.
Tetida gre na to k božjemu kovaču Hefajstu ter ga prosi, naj bi sinu naredil novo orožje. Za malo trenutkov je Hefajst skoval novo vojaško opravo, kakcršne še nikdar nobeden človek ni nosil.
Tako oborožen se Ahilej vpričo vseh vojščakov pomiri z Agamemnonom ter pelje vso vojsko iz nova zoper Trojance. Vnel se je hud krvav boj, katerega so se celó bogovi vdele-žili; eni so pomagali Grkom, drugi Trojancem. Arej je tulil ko vihar, Zevs je grmel in treskal iz Olimpa, Posejdon paje zemljo tako stresel, da se je celó Pluto na spodnjem svetu vstrašil.
Zastonj je med tem Ahilej iskal Hektorja, kterega je bog Apolon v meglo skril. Zato pa je s svojimi Mirmidonci tem bolj divjal zoper ostale Trojance ter jih podil čez reko Skamander, ki je bila vsa rudeča od krvi palih vojščakov. Toda Ahilej si ne da miru, dokler ne najde morilca svojega najmilejšega prijatelja. Ko je Hektor zapazil strašnega Ahileja, vpade mu srce in beži, kakor hitro je mogel, proti mestu. Ali brzonogi tetidin sin hiti za njim in ga podi trikrat okoli mesta. Nazadnje prijamov sin ne more več leteti, ves spehan obstane in se spoprime s svojim preganjalcem. Vse je strmelo, kako se bo boj dveh najhrabrejših junakov končal. Ali težko se je bilo boriti z božjim sinom, ki ga nobeno orožje ni moglo raniti, in kteremu je sam Hefajst vojaško opravo skoval. Hektor je padel. Zdaj še le je Ahilej patroklejevo truplo sh-žgal ter njemu na čast obhajal mrtvaške svečanosti. Hektorja pa je privezal za voz, in ko ga je trikrat vlekel okrog pa-troklejevega groba, ga pusti vrh zemlje ležati, grabežljivim pticam za hrano.
Med tem so v celej Troji, zlasti pa v kraljevem gradu žalovali po svojem najboljem junaku. Hektorjeva žena Audro-maha ni še ničesar čula o nesreči milega soproga. Mirno je doma pri delu sedela ter ravno ukazala slugi, naj pripravi kopelj za moža, ki ga je vsaki čas pričakovala iz boja. Tu sliši iz mestnega zida strašen jok in stok. Ne sluté nič dobrega leti kar takoj tje, da vidi, kaj se je zgodilo. Ali o groza! Ravno se je krvaveče truplo drazega Hektorja za ahi-lejevim vozom po tleh vleklo. Andromaha strašno zavpije in omedli.
Po noči odide stari Prijam v grški tabor, pade pred mogočnim Ahilej em na kolena in ga milo prosi za truplo ljubljenega sina. Britko mu opisuje strašno svojo nesrečo ter ga spominja na njegovega očeta Peleja, ki bi ravno tako mogel kdaj priti v potrebo, kajti omahljiva je vsaka sreča na tem svetu. Do solz ginjen Ahilej ukaže hektorjevo truplo umiti in je z mazili pomazati; na to pa je lepo obleče ter izroči Pri-jamu, ki se je še tisto noč v Trojo vrnil.
Za čas stirnajstdnevnega primirja, katerega so Grki svojim nasprotnikom dovolili, so Trojanci z velikimi svečanostmi Hektorja pokopali; potem pa se je boj iz nova začel.
Ahilej je zopet mnogo sovražnikov ubil in Trojance nazaj v mesto zapodil. Ravno se je pripravljal, da bi vrata razbil ter s svojimi vojščaki prederl v mesto; tu se prikaže bog Apolon, ki je Trojancem pomagal, in ga svari, naj odjenja od predrznega početja. Ali razkačen Ahilej ne sluša niti božje be-
sede. Apolon se na to skrije y črn oblak, vzame Pandu lok, ga napne in vstreli puščico y ranljivo ahilej evo peto. S strašnim ropotom se tetidin ranjen sin zvrne natía. Še enkrat skoči po konci, zgrabi sulico, plane kakor divji tiger med Trojance in jih mnogo pogubi. Kmalu ga moči popolnem za-pusté; slavni Ahilej se zgrudi in izdihne svojo junaško dušo.
Grki odnesč truplo v tabor, kjer je bilo tiho ko v grobu, kajti vse je žalovalo po slavnem junaku. Na to napravijo veliko gromado, sežgd ahilejevo truplo, a pepel polože kraj Pa-trokleja v grob, nad kterim so z velikimi mrtvaškimi svečanostmi slavili spomin junaškega vojvode.
Za Ahilejem je bil Ajant, telamonov sin, najsrčnejši in najmočnejši junak. Njegov ščit je bil s sedmerimi volovskimi kožami preoblečen in tako težek, da ga nihče ni mogel vzdigniti. Zarad visoke rasti so ga tudi „velikega“ imenovali. Večkrat je s svojim junaštvom odločil zmago grške vojske; nazadnje pa se je sam umoril zarad neke pravde, ki jo je imel z Odisejem.
Odisej, dasi je bil v boji srčan, je Grkom vendar največ koristil s svojo zgovornostjo in zvijačo. Bil je kralj na otoku Itaki v jonskem morji ter spočetka ni hotel iti na trojansko vojsko. Ko je Pala me d po Grškem junake nabiral, hlinil se je Odisej brezumnega ter šel golo skalo orat. Pala-medu se je to nekako sumljivo zdelo in ga hoče skušati. Vzame torej njegovega sina Telemaka in ga položi na skalo, koder je Odisej oral. Le-ta prišedši s plugom do sina, okrene pridno v stran in tako razodene svoj naklep. Zdaj ni noben izgovor več pomagal; Odisej se je moral vdati ter iti z drugimi kralji na vojsko. Po ahilejevej smrti se je z Ajantom sprl zarad vojaške oprave ranjcega tetidinega sinu; a ko je sodnik opravo prisodil Odiseju, je Ajant od besnosti znorel. Zgrabi meč, se zaleti v čedo ovac in jih vse pokolje; mislé, da so to sovražniki. V tem se zopet zave; ali sramovaje se svojega neumnega dejanja, sam sebe umori.
Kot previden in moder mož je v grškej vojski najbolj slovel čez šestdeset let stari Nestor, mesenski kralj. Bil je skušan starček, ki je s svojimi sveti mnogo koristil, dasitudi ni mogel več z mečem in sulico vroči iti v boj. Znal je tako prepričevalno govoriti, da so Grki rekali: „Njegove besede so slajši, ko med.“ Nestor je bil edini, ki je brez vseh nezgod, srečno prišel v svojo domovino, kjer je devedeset let star v Pilu umrl.
Najsrečnejšim junakom so prištevali tudi Dijo me da, ki je v nekej bitki celó vojnega boga ranil, ko je ta Trojancem pomagal.
Drugi slavni junaki so bili Idomenej iz Krete in njegova tovarša Merijon in Filo klet. Poslednjemu je Heraklej zapustil svoj lok s strupenimi puščicami, brez kterih bi ne bilo mogoče Troje osvojiti. Ko ga je strupena kača v nogo pičila, je tako strašno rjovel, da soga Grki pregnali na otok Lemn; ker pa Troje nikakor niso mogli vzeti, je šel Odisej zopet po njega. Pri zadnjem naskoku na mesto je s herkulejevo puščico strelil hektorjevega brata Parida.
Kraj teh slavnih junakov je bil v grškem taborji tudi nek jako prost človek Ter si tej. Bil je strašno grdega telesa, a imel je še gršo dušo. Ni ga bilo bolj zavidnega in nesramnega človeka od njega. Predrznil se je celó kralja Agamemnona zasmehovati, in božjega Ahileja psovati. Ali Ahilej zgrabi meč in ubije nevrednega človeka.
O Agamemnonu, mikenskem kralji, smo že v žalostnih zgodbah pelopovega rodu povedali. Bil je hraber v boji in je vojski modre svete dajal. Ker je sto ladij za vojsko pripravil, so ga za poveljnika izvolili.
Tudi „belolasi“ Menelaj, čigar lepa žena Helena je bila vzrok dolge vojske, je bil pogumen in skušen vojvoda. S Paridom, ki mu je bil lepo soprogo odpeljal, skušal se je v dvoboji in bi ga skoraj ubil; ali v tem ko je z mečem po njem mahnil, je boginja Afrodita svojega ljubljenca odnesla v Trojo k lepej Heleni. Po končanej vojski se je Menelaju vendar posrečilo, da se je s svojo Heleno povrnil domov v Lakedemon, kjer je po smrti svojega tasta Tindareja kraljeval.
Minulo je že deset let, kar so se Grki bojevali pred Trojo, pa je niso vzeli. Mnogo najsrčnejših junakov je poginilo, a še ni bilo konca krvave vojske. Bilo je prerokovano, da Troja tako dolgo ne bode pala, dokler bo imela Paladij. Tako so zvali neki leseni kip boginje Atene. Odisej in Dijo-med sta to podobo po zvijači iz mesta dobila, ali Troja se le ne vda. Na to gredó po Pilokteta na Lemn, kakor smo že prej omenili. Pa vse zastonj.
Zdaj si premeden Odisej izmisli novo zvijačo, po kterej bi prišli v močno utrjeno mesto. Po njegovem nasvetu je Epej iztesal velikanskega votlega konja, v kterega je zlezlo trideset pogumnih junakov. Najimenitniši so bili: ahilejev sin Neoptolem, Menelaj, Dijomed, Odisej, Piloktet, Ajant in tesar
Epej. Ostali Grki so tabor sežgali ter se na svojih ladijah odpeljejo na bližnji otok Tened.
Ko se je iz pogorišča temen dim proti nebu valil ter ni bilo več viditi grških brodov, gredč Trojanci veseli iz mesta in radovedni ogledujejo ahilejev in patroklejev grob. Najbolj so se čudili velikanskemu konju. Nihče si ni mogel domisliti, čemu bi bili Grki mogli lesenega konja trebati. Tu stopi La oko o n, trojanski duhovnik, med nje in jih svari: „Varujte se čudne živali. Grk je zvit. Kdo ve, če niso v konji vojaki skriti? Mogoče pa tudi, da je to kak vojskini stroj, s kterim se mislijo sovražniki našega mesta polastiti; kajti nikar ne mislite, da so šli Grki domu. Poskrili so se po okolici, pa nas mislijo naglo napasti, kedar se jih ne bomo nadejali.“ — Na to vzame ondi nazočemu vojaku sulico iz rok in jo z vso silo trešči v konja. Sulica obtiči v lesenem trebuhu, v kterem je glasno zarožljalo orožje skritih junakov; ali zaslepljeni Trojanci se za to niso zmenili.
V tem privlečejo pastirji iz primorskega trstja Grka Sinona, ki se je bil ondi skril, in ga peljejo pred kralja. Stari Prijam ga vpraša , zakaj se ni z ostalimi Grki domu odpeljal, on pa mu odgovoru: „Vedež Kalhant je Grkom oznanil, da bodo le tedaj srečno domu prišli, če bodo mene bogovom darovali. Že so me zvezali in z venci ovili; tu pretrgam vezi, jim uidem ter se skrijem v trstji. Ker me niso našli, so se odpeljali brez daritve. Pač bi se smejali, ko bi čuli, da ste vi mene ubili ter jim tako od bogov izprosili srečno pot.“ — Na to ga vpraša kralj , kaj pomeni leseni konj. — Sinon mu po Odisejevem poduku zvito pripoveduje: „Boginja Atena se je strašno razjezila, ko so Grki Paladij iz Troje ukradli. Da bi jo zopet potolažili, jej iztešejo po naročilu preročišča tega svetega konja, ki ima isto dobrodejno moč, kakor ukraden Paladij. Naredili so ga nalašč tako velicega, da bi ga vi skozi nobena vrata ne mogli v mesto peljati.“
Trojanci so kar strmeli in premedenemu lažniku vse verjeli. V tej veri jih je še bolj utrdil grozen dogodek, ki se je vpričo njih pripetil.
Laokoon je ravno daroval morskemu bogu; tu priplavate od otoka Teneda dve strašni, velikanski kači in se ovijete okoli njegovih dveh sinov. Laokoon jima hiti na pomoč in hoče kači z nožem usmrtiti; ali one se ovijete tudi okrog njega, zadavite vse tri in se splazite v bližnji tempelj pod kip boginje Atene. Nihče ni več dvomil, da je Atena Laokoona kaznovala zato, ker je s sulico oskrunil njej posvečeno darilo. Zdaj sklenejo Trojanci svetega konja v mesto peljati; ali bil
je prevelik in morali so vrata podreti. Ko so z neizmernim trudom velikanskega konja privlekli v mesto, praznovali so z velikimi svečanostmi in gostijami odhod Grkov ter se črez deset let prvikrat brez skrbi vležejo k počitku.
Komaj so trdno zaspali, leti Sinon k morji in prižge veliko bakljo, ki je bila grškej vojski znamenje, da se je treba vrniti. Med tem zlezejo junaki iz konja, pomoré straže in zažgč mesto. Prepozno se zbudé nesrečni Trojanci. Ogenj je že švigal nad njihovimi glavami; iz ulic pa je donelo zlobno vpitje grške vojske, ki je ravnokar skozi podrta vrata prihrumela v mesto.
Po ulicah in trgih se je začelo strašno klanje in ubijanje. Bodisi mlad ah star, moški ali ženska, vse je moralo poginiti. Stari Prijam beži k Zevsovemu oltarju, iskaje na tem svetem kraji milosti. Ali zastonj. Ahilejev sin Neoptolem zasadi iznemoglemu kralju meé v srce. Y kraljevem gradu najde razkačen Menelaj svojo ženo Heleno in bi jo bil ubil, ko bi mu ne bil brat Agamemnon zadržal roke. Le malo Trojancev je moglo uiti iz mesta. Med temi je bil tudi hrabri Eneja, ki je svojega starega očeta An hi z a srečno odnesel do obrežja na ladij o, ter ž njim in z malim sinom Askanijem bežal črez morje. Tako so Grki razdjali starodavno Trojo, a prebivalce, kar jifi je še živih ostalo, so kot sužnje seboj odpeljali.
Odisej.
Od grških junakov, ki so se iz Troje domu vrnili, je Odisej s svojimi tovarši eelih deset let posvetu blodil, preden je prišel na Itako. Veslaje iz Troje pride najprej h Ki-konom, kterim je mesto razdjal ter jim bogatega plena odnesel; ali zgubil je tudi mnogo svojih ljudi. Odtod ga je vihar zanesel daleč proti jugu v zemljo Loto fago v. To so bili mirni in gostoljubni ljudje, ki so „lotos“ jedli. Odisej pošlje nekoliko svojih tovaršev , naj gredó zemljo ogledovat, in jim obljubi, da jih bo z ostalimi na ladijah čakaL Loto-fagi so tujce prijazno sprejeli in jim dali sladkega „lotosa“ ali ledvenca jesti. Ali ledvenec jih je tako omamil, da so pozabili na svojo domovino in se niso hoteli več na brodove vrniti. Ko jih le ni, gre Odisej za njimi in jih z velikim trudom nazaj na ladij e privleče.
Kmalu potem prijadrajo na otok Sicilijo, kjer so takrat živeli jednooki Kiklopi. Ti strašni velikani so imeli le v sredi čela po eno samo oko; po dnevi so drobnico pasli, po noči pa so bivali vsaki za se v velikih podzemeljskih jamah.
Odisej pusti enajst brodov na bližnjem otoku, * z dvanajstim pa se odpelje v Sicilijo. Ko je ladijo v nekem skritem zalivu privezal, vzame malo živeža in meh vina seboj ter gre s svojimi tovarši na suho. Tu nalete na veliko jamo, v kterej so dobili mnogo mleka , sira, jagnjetine , drv in raznih posod. Grki zakurijo, napravijo si dobro večerjo in se zaönö gostiti. Kar pride jednooki velikan, kiklop Poli fern, domu. Prinesel je veliko butaro suhih drv ter jo s takim ropotom na tla vrgel, da so se Grki od strahu po vseh kotih skrili. Na to prižene vso čedo v jamo in zavali pred vhod veliko skalo, ki bi jo pedeset konj komaj odmaknilo. Zdaj se vsede, pomolze ovce in koze, popije nekoliko vedrov mleka in zakuri. Y tem zapazi tujce in jih vpraša: „Kdo ste pa vi ? — Ali ste trgovci, ali razbojniki?“ Vsi se tresejo, le Odisej stopi pogumno pred velikana in mu odgovori: „Grki smo. Na poti iz Troje nas je vihar le-sem zanesel. Prosimo te, pomisli, da je sam Zevs varh tujih gostov.“ Politem pa mu zavrne : „Mar so meni vaše navade in vsi vaši bogovi. Tukaj smo mi gospodarji in delamo po svojej volji. Kje imate pa ladjo?“ Odisej si takoj domisli nov izgovor in pravi: „Vihar nam jo je zagnal na skalo, kjer se je razbila; mi pa smo se rešili na vaš otok.“
Na to zgrabi Kiklop dva Odisejeva tovarša, ju trešči ob skalo, da so kar možgani in kri po jami sikali, in ju kos za kosom pojé. Ko se je grdoba s človeškim mesom nasitil, trdno zaspi. Grke je bilo kar groza. Kad bi bil Odisej spečemu velikanu meč v srce zasadil; ali kdo bo potem velikansko skalo izpred jame odvalil?
Drugega jutra pojé Politem zopet dva Grka, žene čedo na pašo in zavali skalo nazaj pred jamo, da bi mu tujci ne ušli. Zdaj premišljuje Odisej, kako bi se nad hudobnim ki-klopom maščeval, ter sebe in svoje tovarše rešil iz temnega zapora. Iskaje po jami najde kol, ki je bil veči od največega jadrnika. Odisej ukaže svojim tovaršem kol poostriti, potem pa ga zakoplje v gnoj, da bi ga velikan ne našel.
Ko se je Politem pod večer domu vrnil ter zopet dva Grka pojedel, mu Odisej ponudi vrč vina. Kiklopu pijača diši, si da še dvakrat naliti, ter reče: „Povej mi, mali človeče, kako ti je ime, da bom vsaj vedel koga imam za okusno pijačo nagraditi.“ Zviti mu odgovori: „Moje ime je čudno. Pravijo mi „Nihče“. Zdaj pa mi še ti povej, kako me boš nagradil.“ Velikan mu hladnokrvno zavrne: „Dragi „Nihče,“ ker si bil tako prijazen in mi dal sladke kapljice piti, bom tebe zadnjega pojedel.“ Kmalu potem je od vina omamljen trdo zaspal ter jel strašno smrčati. Odisej potegne hitro kol
iz gnoja, ožge oster konec v ognji, in ga s štirimi tovarši zasadi spečemu Kiklopu v oko , ki je zašumelo kakor voda, kadar se razbeljeno železo va-njo pomoči.
Polifem začne od neizrekljivih bolečin tako grozovito rjoveti, da so se skalnate stene v jami tresle in kliče druge Kiklope na pomoč. Le-ti pridejo pred jamo in ga vprašajo, kaj da mu je ? Če ga kdo davi, ker jih sred noči iz spanja budi. On pa vpije iz jame: „Nihče“ me davi, pomagajte!“ — Kiklopi mu jezni odgovore: „Kaj ti bomo pomagali, če te nihče ne davi,“ in gredd vsak v svojo jamo spat.
Slepi velikan se je na to valjal in trpel do zore. Zjutraj odvali skalo, sede kraj vhoda in spusti čedo na pašo. Dobro je ošlatal vsako ovco po hrbtu, da bi mu tujci ne odjahali iz jame. Toda prem eden Odisej je vedno po tri ovce vštric ven spuščal, a vsakej srednjej je privezal na trebuh po enega svojih tovaršev; nazadnje pa se sam prime za vampno volno najmočnejšega ovna. Prišedši tako srečno iz jame, gredo Grki z mnogimi ovcami na brod in hitro odrinejo.
Kiklop je med tem skalo zopet zavalil pred jamo, misló, da so tujci še v njej. Kar čuje, da ga nekdo na morji po imenu z ove, a drugi da se strašno smej ajo. Takoj je spoznal tujce, ki so mu ušli. Jezen zgrabi velikansko skalo in jo vrže za njimi. Ni jih sicer zadel, ali morje se je vsled tega tako vzburilo, da je ladja nazaj k obrežju priplavala in bi se bila skoraj ob morskej pečini razbila. Tu zove Odisej zopet Polifonía in mu na vse grlo kriči: „Če te bodo kdaj prašali, kje si oko zgubil, reci, da ti ga je itaški kralj Odisej iztaknil.“
Zdaj se velikan česa spomni in zdihne rekoč: „Gorje meni, staro prerokovanje se je spolnilo! Nekdaj mi je moder vedež rekel, da me bo Odisej oslepil. Mislil sem si velikanskega junaka, ali nikdar ne bi bil verjel, da me bo tak pri-tlikovec opijanil, in mi potem pogled vzel.“ Na to moli k morskemu bogu Posejdonu, naj bi drznega Odiseja za njegovo hudobno dejanje kaznoval.
Grki so šli najprej na bližnji otok, kjer so ostalih ednajst brodov pustili, potem pa so vsi skupaj naglo dalje vesljali in pridejo do ejolovega otoka. Ejol, bog vetrov, jih prijazno sprejme ter prav dobro pogosti. Mudili so se pri njem cel mesec. Pri odhodu dá Ejol Odiseju meh, v kterem so bili vsi na Itako potujočim tovaršem neugodni vetrovi zaprti. Ko so bili že blizo doma in je Odisej ravno zaspal, razvežejo radovedni tovarši meh; v tem pa nastane strašen vihar, ki je ladje zanesel nazaj na ejolov otok. Ejol ne pusti nesrečne Grke
v drugič na suho , ampak jih jezen dalje odpravi, kajti ni hotel več sprejeti ljudi, ktere božja kazen preganja.
Šest dni so neugodni vetrovi podili Odisejevo družbo dalje po neznanih krajih, sedmi dan pa pridejo k strašnim Lestri-gonom, ki so ljudi žrli. Ne vedé, kaka nesreča jih ondi čaka, gre nekoliko tovaršev na suho ogledovat tujo deželo. Mlada deklica, ktero so med potjo srečali, jih pelje k svojemu očetu , ki jih kar požre. Takoj potem planejo vsi ostali Le-strigoni iz svojih bivališč, napadejo enajst ladij, jih pokon-končajo , ljudi pa požrd. Komaj jim je Odisej na dvanajsti ladji ušel.
Hitro jadra proč iz te strašne dežele in pride na otok Eejo, kjer je čarovnica Kirka bivala. Odisej je iz nekega hriba razgledal otok in še le tretji dan pošlje nekoliko tovaršev v kirkin grad. Na poti jim prileté levi, tigri, volkovi in razne druge živali nasproti, toda bile so krotke in so prijazno z repom mahale; kajti bili soljudje, katere je mogočna čarovnica v živali spremenila. Y gradu je Kirka ravno tkala prekrasno obleko ter miloglasno prepevala; ko je pa zagledala tujce, hitro vstane, jih prav uljudno pozdravi ter jim pripravi obilen in okusen obed. Med obedom se jih dotakne s svojo čarobno palčico in kar v hipu so se vsi gostje v svinje spremenili. Edini Evriloh je še ušel ter poročil Odiseju žalostno osodo svojih tovaršev.
Skušen Odisej opaše meč in gre sam v grad , da reši svoje prijatelje. Med potjo sreča božjega poslanca Hermeja v podobi lepega mladenča, ki mu da neko zelišče, katero varuje zoper vse kirkine čarovnije. Prišedši v grad pozove Odisej Kirko in zahteva, naj mu povrne tovarše. Priljudna čarovnica ponudi zmagovalnemu kralju kozarec s trupenega vina in ga udari z čudodelno palčico. Tu zgrabi Odisej meč in mahne po njej , kakor da bi jo hotel umoriti. Kirka zakriči, pade pred pogumnega junaka na kolena in ga milo prosi, naj jej ohrani življenje. Ali premeden Odisej jene pusti prej, dokler mu ne priseže, da mu bo povrnila tovarše ter da vprihodnjič ne bo nikdar nobenemu od njih več kaj žalega storila. Kirka vse trdno obljubi; podeli začaranim svinjam zopet njihovo prejšno podobo in pozove tudi vse ostale tovarše iz ladij v grad, kjer jim je celo leto kakor kraljem stregla. Težko so se Grki ločili iz tako prijetnega bivališča. Pred odhodom svetuje Kirka Odiseju, naj gre na spodnji svet in tam mu bo vedež Tirezij povedal, kako ima potovati, da bo srečno domu prišel.
Brez nezgod je Odisej prijadral na konec sveta do vhoda v podzemlje. Tu izkoplje veliko jamo in vlije va-njo kri dveh ovnov, ki jih je bogovom daroval. Komaj so duše na drugem svetu čutile živinsko kri, prihité k jami in se hočejo krvi napiti. Ali Odisej ne pusti nobenega blizu, razen duše ranjcega Tirezija. Kakor hitro je ta slavni vedež okusil malo krvi, se zavé, spozna takoj itaškega kralja in ga vpraša, kaj tu doli išče. Odisej mu pove svoje nezgode in ga prosi, naj bi mu svetoval, kako da bi mogel domu priti.
Na to mu Tirezij odgovori: »Slavni Odisej! Prišel boš že na Itako, ali prej boš moral še marsiktero nezgolo pretrpeti; kajti sam bog Posejdon te preganja zato, ker si mu sina Polifema oslepil. Kedar pridete na otok Trinakrijo, ne daj, da bi se kdo tvojih tovaršev dotaknil helijevih goved, ki se ondi pasejo. (3e bile ktero poškodovali, te bo še mnogo novih nesreč zadelo, izgubil boš vse tovarše, a nazadnje se boš na tujem brodu domu pripeljal.“
Odisej se modremu preroku zahvali ter si ogleduje ostale duše, med kterimi je našsl mnogo starih znancev. Najprej vidi svojo mater in jej da živinske krvi okusiti. Takoj je spoznala svojega sina, ter mu razodela, kako na Itaki snubači njegovo ženo Penelopo nadlegujejo ter zapravljajo v vednih gostijah imeteknjegovega sina Telemaka. Potem je Odisej videl Agamemnona, Ahileja, Patrokleja, Ajanta in druge junake, ki so pred Trojo poginili. Videl je tudi, kako morajo Tantal, Sizif in danajeve hčere na spodnjem svetu trpeti. Zdaj se vrne na ladjo k svojim tovaršem in se odpelje nazaj na otok Eejo. Kirka ga je na obrežji čakala, pogosti vso njegovo družbo z vinom in mesom ter mu razodene nezgode, ki ga bodo na njegovem dalnjem potovanji zadele.
Drugi dan odjadrajo dalje in se peljejo mimo Siren, ki so s svojim lepim pevanjem mornarje k sebi vabile in jih pojedale. Odisej je svojim tovaršem ušesa z voskom zamašil, sebe pa je k jadrniku privezal, kakor mu je Kirka svetovala. Prišedši k nevarnemu-otoku, tovarši niso čuli zapeljivega pe-vanja; Odiseja pa bi bile prelepe deklice s svojimi sladkimi glasovi skoraj k sebi privabile. Že je prosil prijatelje, naj ga odvežejo, ali gluhi tovarši ga niso razumeli, ter tako uidejo novej nesreči.
Potem so morali iti prek Karibde, pogubljive morske krnice, in mimo S kile, morske pošasti, ki je ljudi požirala. Med tem ko so naglo veslaje ušli nevarnej Karibdi, požre Skila šest Odisejevih tovaršev.
Po tej nezgodi prijadrajo na prijazen otok Trinakrijo, koder so se helijeva goveda pasla. Odisej se je hotel kar dalje peljati, ali utrudeni veslarji ga prosijo, naj jim da na otoku malo počiti in mu za trdno obljubijo, da se svetih goved niti dotaknili ne bodo. Ker zarad neugodnih vetrov ni bilo varno dalje iti, morali so Grki cel mesec na Trinakriji ostati. Med tem jim je na ladiji vsa hrana pošla in jeli so ribe loviti in tiče strelati. S tem pa se krepki mornarji niso mogli nasititi.
Nekega dne, ko je Odisej ravno spal, sklenejo, da je bolje takoj poginiti, nego po malem od gladu umirati, zakoljejo najlepša goveda in jih spek<5. Zdaj se Odisej zbudi, zmerja nespametne tovarše, ali bilo je prepozno.
Nekoliko dni potem se dalje odpeljejo. Kmalu pa se je nebo naoblačilo, strašen vihar je nastal, bliskalo se je in grmelo, da je bila groza. Že so vetrovi potrgali vse vrvi ter zlomili jadrnik; kar udari strela v ladijo in jo razbije. Poginili so vsi popotniki razen Odiseja, ki je na tramu razbite ladij e črez deset dni priplaval na otok Ogigijo, kjer je vila (ali nimfa) K a lip s a bivala.
Tu je moral ostati sedem let. Lepa vila ga nikakor ni hotela proč pustiti in mu je celó neumrjočnost obetala, ko bi vedno pri njej ostal. Ali Odisej je želel le k svojej zvestej ženi Penelopi in k ljubljenemu sinu Telemaku, ter se nikakor ni hotel vdati zapeljivej vili. Zdihovaje po domu je vsako jutro šel na obrežje, da bi zagledal, kje v daljavi domače hribe ali kako ladijo, ki bi ga seboj vzela. Nazadnje se sam Zevs usmili žalujočega junaka ter pošlje svojega poslanca Hermeja h Ka-lipsi z ukazom, da mora umrlega moža takoj proč pustiti. Kaj nerada se je lepa vila pokorila božjemu povelju ter dala ljubljenemu gostu sekiro, da si izteše mali čolnič. V štirih dneh je Odisej dovršil svoje delo , in ko ga je Kalipsa preskrbela z živežem in obleko, jo odrine proti domu.
Sedemnajst dni se je srečno vozil po morji in ni imel več daleč do Itake. Kar ga zapazi morski bog Posej don, poli-femov oče. Jezen na Odiseja, ki mu je sina oslepil, razburi s svojimi trozobnimi vilami morje in mu napravi strašen vihar. Pogumen junak se zdaj trese in zavida prijateljem, ki so pri Troji slavno poginili. Y tem ga močni valovi žen<5 po morskej pečini, čolnič se razsuje in slavni junak bi bil skoraj utonil, ko bi ga ne bila rešila boginja Levkoteja. Ta mu svetuje, naj sleče težko obleko ter mu ponudi tančico, ki naj jo okoli iznemoglega telesa prepaše. Odisej stori po naročilu dobre boginje in srečno priplava na fejaški otok
S k er ijo. Tu vrže tančico nazaj v morje, gre za neko grmovje kraj brega, kjer se nag zavali v listje in sladko zaspi.
Drugi dan pride Navzikaj a, hči kralja Alkinoja, s svojimi tovaršicami k morju perilo prat. Po pranji so se deklice okopale ter se na bregu malo poigrajo. Bile so žogo. Ko se je perilo posušilo in so bile vesele devojke že domu namenjene, jim žoga v morje pade. Tu zakriče na ves glas in zbudé spečega Odiseja. Dekliči se ustrašijo neznanega moža, ki je bil ves z listjem in primorskim glinom pokrit in zbežč; le Navzikaja stopi srčno pred njega in ga nagovori.
Odisej jej v kratkem pove svojo nezgodo in jo prosi malo obleke. Ginjena kraljičina pozove svoje tovaršice in jim ukaže, naj prineso možu spodnjo suknjo in plašč ter zlato steklenico mazilnega olja. Na to so šle deklice v kraj, Odisej pa se v reki, ki se je ondi v morje iztekala, okoplje; poma-zili umito telo z dišečim oljem in obleče prekrasno oblačilo. Zdaj gre k deklicam, ki so kar gledale lepega in krepkega moža ter bi skoraj ne verjele, da je to tisti tujec, kateri je malo poprej za grmom spal. Ko se je Odisej pokrepčal z jedjo in pijačo, ki jo je Navzikaja seboj imela, gredč vsi skupaj proti mestu.
Pred mestom prosi šramožljiva kraljičina neznanega moža, naj malo zadej ostane, kajti ne spodobi se,_ da bi tuji človek spremljeval pošteno devojko. Hotela mu je povedati, kod naj hodi, tu se pridruži nesrečnemu itaškemu vladarju boginja Atena v podobi deklice, ki je ravno vodo nesla inga pelje v kraljevi grad, kjer se je vse lesketalo od zlata in srebra.
Odisej se nakloni kraljici, ki je ravno pri ognjišči sedela, jej spoštljivo poljubi kolena ter jo prosi, naj ga gostoljubno sprejme v svojej hiši. Na to sede na ognjišče kraj pepela, kraljica pa je šla kralju napovedat tujega gosta. Kralj Alkinoj pride takoj v kuhinjo, vzame neznanega moža za roko in ga pelje v prostorno dvorano, kjer mu ponudi prekrasen stol.
Zdaj so v kraljevem dvoru na svo moč častili neznanega tujca, kakor je bila navada, v tedanjih gostoljubnih časih. V veselih zabavah in pri sijajnih gostijah je čas hitro minul. Prišel je tudi pevec Demodok in je popeval o trojanskej vojski, o lesenem konji, s kterim so Grki vzeli močno prijamo yo mesto ter o zvitem Odiseji, katerega ni poznal Vsi so se čudili zgodbam pogumnega itaškega kralja, le Odisej se je globoko zamislil in molčal. Tu ga vpraša Alkinoj, kdo da je in odkod prihaja, da ga pesmi o slavnih junakih tako občutljivo ganejo. -
Vsi obstrmé, ko se jim Odisej razodene ter pripoveduje mnogotere svoje nezgode in nevarnosti, katere je na svojem potu od Troje doživel. Fejaki so bili dobri mornarji, in so že marsikterega tujca, ki so ga morski viharji k njim zanesli, na svojih brodovih domu peljali. Tudi Odiseju obljubijo, da ga bodo spremili v ljubljeno domovino.
Pred odhodom so se vsi fejaški knezi v kraljevem gradu zbrali, da se poslové od slavnega zmagovalca trojanskega mesta ter mu dajo mnogo dragocenih darov v spomin. Na to ga spremijo do obrežja, kjer je bila najlepša kraljeva ladij a na pot pripravljena. Odisej zloži obilne darove pod klopi, na kte-rih so veslarji sedeli, se ozre zadnjikrat po gostoljubnih Fe-jakih, potem pa se vleže na mehko blazino sred ladij e in kmalu sladko zaspi. Fejaški mornarji urno veslajo po mirnem morji in pridejo srečno do Itake. Tu položš spečega kralja tiho na obrežje, razleže kraj njega bogate darove in se hitro vrnejo.
Med tem ko je Odisej, preganjan od Posejdona, blodil po svetu, je njegova žena, zvesta Penelopa z malim sin-čekom Telemakom tudi doma na Itaki mnogo britkih ur preživela.
Vsi grški junaki so se bili že vrnili iz Troje, le Odiseja ni od nikoder. Ker se je sploh mislilo, da je nekje na potu poginil, prihajalo je čemdalje več odličnih knezov snubit bogato kraljevo vdovo. Ali Penelopa, ki je od mladih nog zvesto ljubila svojega moža, ni obupala ter se za gotovo nadjala, da se bo ljubljeni soprog še kdaj povrnil. Nesramni snubači so vedno bolj tiščali va-njo. Vsaki dan so se shajali v kraljevem gradu ter predrzno zapravljali Odisejevo imenje. Kakor, da so oni gospodarji v gradu, koljejo goveda, koze in prešiče, po-pijajo vino iz kletov in silijo kraljeve posle, da jim strežejo. Penelopi pa žugajo, da ne bodo prej odjenjali, dokler si enega izmed njih za moža ne izvoli.
Telemak je bil takrat še mladoleten deček in ni mogel materi pomoči; Odisejeva mati je od žalosti umrla; stari Laert pa je šel na kmete. Zapuščena kraljica je bila brez podpore ter je noč in dan jokala in zdihovala po zgubljenem možu. Tu si izmisli zvijačo. Pravi namreč sitnim snubačem, naj vsaj toliko časa počakajo, da bo staremu tastu Laertu stkala mrtvaški prt; potem se bo odločila. Zdaj je imela tri leta mir, kajti kar je po dnevu natkala, to je po noči razparala. Ko je pa neka postrežnica izdala snubačem njeno zvijačo, so ti ponovili svoje razuzdano vedenje ter jo toliko bolj nadlegovali. Tako je minulo dvajset let, kar je bil Odisej od doma.
Ravno so se snubači zopet gostili, tu pride boginja Atena v podobi kralja Mentorja, Odisejevega prijatelja, v grad. Tele-mak pelje neznanega gosta v dvorano, mu postreže z jedjo in pijačo, ter ga vljudno praga, kaj da bi rad. Atena pravi, da je Mentor, a ker ga pot ravno čez Itako pelje, oglasil se je v hiši starega prijatelja. V dalnjem pogovoru je Atena tudi Odiseja v misel vzela ter tolažila Telemaka, naj ne obupa. Svetuje mu, naj gre v Pil k starčku Nestorju in v Sparto h kralju Menelaju; ta dva mu bosta gotovo vedla kaj več povedati o njegovem očetu.
Drugi dan se je Telemak na tihem pripravljal na pot, da bi ga skrbna mati doma ne zadrževala. Najel je nekoliko mladenčev ter se preskrbel z živežem, a pod večer jo skrivej odrine od Itake. Spremljevala ga je boginja Atena v mentor-jevej podobi.
Ko so prišli v Pil, je ravno stari Nestor v nazočnosti zbranega ljudstva morskemu bogu daroval. Po daritvi pozdravi tujce, jih prijazno sprejme ter pelje v grad , kjer jih dobro pogosti. Telemak pove staremu kralju, kaj ga je v Pil napotilo in ga vpraga, če ve, kje bi njegov oče mogel biti. Nestor mu je na to mnogo pripovedoval o sebi in druzih Grkih, ali za Odiseja ni nič vedel. Rekel mu je, naj gre v Sparto k Menelaju, ki je poslednji iz Troje prigel, on bi vtegnil vedeti, kod se je Odisej domu vrnil. Po večerji, ko so se drugi spat pripravljali, spremeni se Atena v orla in zleti iz grada. Takoj so vsi spoznali boginjo, in Nestor jej obljubi daritev.
Drugo jutro dá kralj svoj najlepgi voz vpreči in reče svojemu sinu Pizistratu, naj spremi Telemaka v Sparto. Ko je bila obljubljena daritev opravljena, se Odisejev in nestorjev sin odpeljeta iz Pila, a še le sledečega dne na večer prideta k Menelaju, ki je ravno hčerino in sinovo svatbo ob enem praznoval.
V gradu je bilo jako živo; obilna gostija, prijetna godba in ples so razveseljevali zbrane svate, kterim sta mlada kraljeviča dobro došla. Telemak se je kar čudil, kako je bilo vse krasno in sijajno. Zdaj prinesó strežaji dve mizici, jih postavijo pred nova gosta ter jima ponudijo pečenk, kolačev in vina. Kralj sede k njima in pripoveduje o trojanskej vojski. Ko je pa omenil Odisejeve nezgode, začne se Telemak britko jokati. V tem pride Helena v dvorano, da pozdravi popotnike in spozna takoj jokajočega mladenča, ki je bil ves podoben svojemu junagkemu očetu.
Telemak obstoji, da je res Odisejev sin, toži, v kakgnih nadlogah je zapuščena Penelopa , in pove, da bi rad kaj po-zvedel o svojem očetu. Menelaj pravi, da ne ve, kje bi oče
Občna zgodovina.	12
vtegnil biti, ali dobro se spominja, da mu je bog Protej na potu iz Troje rekel, da bo Odisej še deset let po svetu blodil ter vse tovarše zgubil, preden bo domu prišel. To vedeti, je bilo Telemaku dovolj. Z mirnim srcem je šel k počitku, drugo jutro pa se takoj na pot pripravi.
Ko se je poslovil pri kralju, ki mu je dal dragocen srebrn kozarec z zlatim robom v spomin, se s svojim tovar-šem Pizistratom odpelje nazaj proti domu.
Y Pilu se ni nič mudil, ampak šel je naravnost na ladjo ter še tisti večer odjadra proti Itaki. Tu so snubači, razkačeni, da je Telemak brez njihove vednosti odšel, prežali na njega ter bili namenjeni ubiti ga, ko se bo vrnil. Ali boginja Atena je tudi to pot varovala svojega ljubljenca. Po noči se mu v sanjah prikaže, mu razodene hudobni naklep predrznih snubačev ter mu svetuje, naj se po drugej poti domu vrne. Telemak sluša naročilo dobre boginje, se pelje malo na okol ter srečno pristane na severnem obrežji domačega otoka, kjer so dan poprej fejaški mornarji spečega Odiseja na suho položili.
Ko se je Odisej zbudil, bila je tako gosto megla, da ni mogel svojega domačega kraja spoznati. Že je mislil, da so ga Pejaki grdo prekanili ter ga na kaki pusti otok izložili. Toda megla pade in dolgo preganjani kralj je z radostnim srcem pozdravil domača tla. Na to se mu prikaže boginja Atena, mu pomaga skriti dragocena fejaška darila v neko jamo ter se ž njim posvetuje, kako naj bi snubače pomoril.
Najprej ga pošlje k svinskemu pastirju E v m e j u, najzvestejšemu hlapcu, ki je v kraljevej pristavi ves čas jako skrbno opravljal domačo živino. Da bi pa nihče kralja ne spoznal, preden bi bil varen pred snubači, ga Atena spremeni v starega, raztrganega berača s plešasto glavo in nabrano kožo.
Evmej si je ravno iz debele volovske koče nove podplate rezal, ko je Odisej, opiraje se na beraško palico, počasi proti njemu stopal. Zvesti pastir odloži začeto delo, gre tujcu nasproti , ga prijazno pozdravi ter pelje v svojo kočo, kjer mu postreže z mlado prasetino. Med jedjo se pogovarjata o marsičem; Evmej toži svojemu gostu nadloge, ki so prišle nad kraljevo hišo, kar ni gospodarja doma, dozdevni berač pa pripoveduje svoje izmišljene nezgode, po kterih je on, nekdaj kneževski sin iz Krete, prišel na beraško palico. Trdil je, da je med potjo čul o slavnem Odiseju, ki se mora vsaki čas z mnogimi zakladi vrniti na Itako, kjer se bo strašno maščeval nad predrznimi snubači. Ali Evmej mu ne verjame in meni, da so dobrega njegovega gospodarja že davnej ribe ali pa divje zveri požrle. Tako je minul večer in hlapec in berač sta šla na listje spat.
Drugo jutro se je tudi Telemak vrnil od svojega pota in je na vse zgodaj potrkal na vrata zvestega služabnika, kajti hotel je pri njem pozvediti, kako je doma, preden bi sam šel v mesto. Berač spoštljivo vstane pred lastnim sinom in se mu hoče iz klopi umakniti; priljudni kraljevič pa mu veli, naj se vsede, on da bo si že drugje kak prostor našel. Telemak pošlje na to Evmeja v mesto, ter poroči skrbnej materi, da se je srečno vrnil.
Ko sta bila oče in sin sama, spremeni Atena raztrganega berača v lepega in krepkega junaka v prekrasnej spodnjej obleki in dragocenem plašču. Telemak obstrmi, mislé, da kak bog pred njim stoji. Tu se mu Odisej razodene ter pove, da ga boginja Atena v berača spreminja, ker sicer ne bi bil varen pred hudobnimi snubači. Neizrekljivo je bilo veselje vrlega sina, ki je s solznimi očmi poljuboval težko pričakovanega očeta. Zdaj se zmenita, kako bosta snubače pomorila. Med tem se je pastir vrnil iz mesta in Odisej je bil zopet berač. Telemak si je vse dobro zapomnil, kar mu je oče naročil, gre v mesto k materi, pa jej nič ne pove, da je oče v pristavi. Snubači so bili kar besni od jeze, ker je kraljevič ušel njihovim zanjkam ter bi ga najrajši kar očitno ubili, ko bi se ne bali ostalega ljudstva.
Drugo jutro gre Odisej kot berač z Evmejem v mesto. Med potjo ga zasramuje kozji pastir Melantij, ki jo je s snubači potegnil in upije za Evmejem: „Kaj pelješ lenega požeruha v mesto! tega sitnega berača, ki se plazi od vrat do vrat, a ne da bi šel delat. Naj le pride v grad, snubači ga bodo S' poleni zapodili, da mu bodo vsa rebra popokala.“
Odisej se ne zmeni za besede nezvestega služabnika in gre dalje. Pred gradom vidi na gnoji starega psa ležati, ki je takoj spoznal svojega nekdanjega gospoda ter jel prijazno z repom mahati, ali bil je že tako slab, da mu ni mogel več nasproti leteti. Odisej se je komaj premagal, da ga ni šel pobožat , v tem pa se stari hišni varh zgrudi in mrtev obleži. Dozdevni berač gre zdaj v grajsko dvorano in prosi zaporedoma vse goste milosti. Telemak in tudi snubači mu podeló vsak po kaki košček kruha ali mesa, le An tin oj ga zapodi ter udari s pručico po plečih; toda Odisej je mirno prenašal vsako nemilo ravnanje.
Po Itaki se je tedaj klatil star berač, Ir po imenu, ki je vsak dan od hiše do hiše beračil ter tudi k snubačem zahajal. Ni mu bilo prav, da je to pot že druzega berača našel, ter jame grdo psovati. Odisej mu odgovarja in kmalu je med njima nastal hud prepir. Ko je Ir jel s pestjo žugati, oblju-
bijo snubači zmagovalcu velik kos pečene skopovine. Odisej zasuka rokave ia udari svojega nasprotnika tako močno s pestjo pod ušesom za vrat, da mu je kar kost počila in kri iz ust privrela. Na to ga zgrabi za noge in ga vleče na dvorišče, kjer ga pusti za zidom ležati.
Bilo je že pozno zvečer, ko so nesramni snubači domu odšli. Telemak pospravi hitro vse orožje iz dvorane in pusti očeta samega. Zdaj še le pride lepa Penelopa s svojimi deklami v dvorano, ponudi beraču stol ter ga vpraša, od kod prihaja in če je kje kaj slišal o Odiseji.
Neznani berač pravi, da je iz Krete doma, in da je pred Trojo videl Odiseja, ki je po mnogih nezgodah še krepek in zdrav ter se bo v kratkem domu vrnil, kajti ni davno, kar se je pri Tespročanih mudil. Znal je tako prepričevalno govoriti, da mu je Penelopa morala verjeti. Iz hvaležnosti ukaže starej Evrikleji, naj mu noge opere ter mu naredi v dvorani malo postelje. Ko je postrežnici jela beraču noge umivati, spozna po nekej brazgotini svojega gospodarja in že je hotela od veselja zakričati ter žalujočej kraljici povedati veselo novico, ali Odisej jej hitro usta zamaši ter zapove, da mora molčati.
Kmalu potem so šli v gradu spat in bilo je vse tiho, le Odisej ni mogel oči zatisniti. Premišljeval je ves čas, kako bi se maščeval nad predrznimi snubači, ki so mu tako nesramno zapravljali njegovo imenje. Tu se mu prikaže boginja Atena, ga spodbuja na boj ter mu obljubi svojo pomoč. Na to je tudi Odisej zaspal.
Drugi dan se snubači zopet zberó v gradu ter zaönö po starej navadi razsajati ter nadlegovati pošteno kraljico. Nobenemu se niti ne sanja, kaka kazen ga danes čaka. Bili so vsi tako zaslepljeni, da niti staremu vedežu ne verjamejo, ki je v duhu videl, kako kri po steni brizga ter kako se črne duše grešnih snubačev selijo v temen tartar. Zasmehovali so pobožnega preroka ter ga iz dvorane spodili.
Na to stopi lepa Penelopa zadnjikrat pred snubače in jim naznani, da bo tistega v zakon vzela, ki bo lok njenega moža napel in s puščico ustrelil skoz dvanajst obročkov. Snubačem je bila ponudba všeč in Telemak dá vsem zaporedoma očetov lok; toda nobeden ga ne more napeti. Tu se oglasi pri vratih Odisej, še zmiraj po beraško oblečen, in prosi naj mu dovolé, da bo on poskusil ustreliti. Zbrani gostje se strašno raztogote nad tako beračevo predrznostjo, ali Telemak dá tudi njemu lok.
Odisej, vajen svojega orožja, igraje napne lok in ustreli s puščico skozi vseh dvanajst železnih kolesce v. Telemak opaše
meč, zgrabi sulico in stopi k očetu, ki je na pragu stojé, lok v drugič napel. Snubači gledajo začudeni berača, on pa jim pravi: „V prvo sem dobro zadel; zdaj pa bom nameril v cilj, ki ga še nikdar nobeden strelec ni zadel. V tem prestreli grlo Antinoju, ki se krvav zgrudi čez mizico ter jo z vsemi jedili zvrne. Osupnjeni gosti mislijo sicer, da ga je po naključji ubil, ali Odisej jih grdo gleda ter jim govori: „Aha! pasje pare, mislili ste, da me ne bo nikdar več domu, pa ste mi požrli mojo lastnino, ter snubili mojo ženo; toda gorje vam zdaj!“
Med tem sta se tudi svinjski pastir in kravar oborožila ter prišla svojemu gospodarju na pomoč. E v r i m a h prosi in obeta v imenu ostalih snubačev, da bodo vse povrnili, kar so škode naredili. Odisej ga ne vtegne poslušati, ampak zapodi mu puščico v srce, da mrtev obleži. Kralj strela dalje in z vsako puščico ubije druzege snubača. Kmalu je bilo po dvorani vse polno mrličev, kajti tudi Telemak in pastirji hrabro mahajo po zapravljivih požeruhih. Tu gre nesramni kozji pastir Melantij in prinese še živečim snubačem orožja, ki jim ga skozi okno podaja. Ali vse zastonj. Boginja Atena je svojega mnogo preganjanega ljubljenca varovala, da ga nobena sulica ni mogla raniti. Ko je pa Melantij v drugič hotel iti po orožje, skočita svinjski pastir in kravar za njim, ga zvežeta ter obesita na visoki steber, kjer je po težkih bolečinah izdihnil svojo črno dušo. Med tem sta se zvesta pastirja vrnila v dvorano, ter pomagala postre-lati ostale snubače.
Po dovršenej moritvi pozove Odisej staro ovčarico Evri-klejo, da mu imenuje nezveste služabnice. Ko so tudi te obesili, počedijo hišo in jo dobro prekadé.
Penelopa je ves čas strašnega boja v zgornjej sobi spala. Zdaj še le jo je Evrikleja šla klicat ter jej razodela veselo novico, da se je ljubljeni soprog vrnil ter vse snubače postrelil. Kraljica ni hotla verjeti, da je oni raztrgani berač njen soprog; ali ko je stopila v dvorano, jej pride Odisej v svojej pravej podobi, kot zdrav in krepek junak nasproti ter jo črez dvajset let prvikrat zopet presrčno objame.
Drugi dan je šel Odisej s svojim sinom Telemakom na kmete pozdravit starega očeta Laerta; potem pa je še dolgo časa srečno gospodoval na otoku Itaki.
Preseljevanje grških razrodov.
Kmalu po trojanskej vojski so se na Grškem velike spremembe godile. Države junaške dobe so po večem razpadle,
ali pa so dobile nove vladarje in tudi nove prebivalce. Vzrok temu je bilo novo preseljevanje grških razrodov, ki se je začelo v Epiru, kamor so jeli od severja dohajati Ilirci ter nadlegovali stare prebivalce. Zarad tega so šli T e s a 1 c i črez pindovo goro ter se naselili v deželi, katero so po sebi imenovali Tes alijo. Prejšnji stanovalci so se morali novim gospodarjem pokoriti ter jim kot sužnji služiti ali pa so se jim morali umakniti v druge kraje. Tako so šli Beočaniin D orani proti jugu iskat si novo domovino.
Beočani so se naselili vravnej Beotiji, kjer so si osvojili staro minijsko državo v Orhomenu inkadmejsko Tebo; Dorani pa so v ozkej dolini med Eto in Parsom utemelili novo državo D o r i d o. Ali Dorani so se tako pomnožili, da jim je bilo v njihovej dolini kmalu pretesno. Veliko število njih gre torej dalje proti jugu in posede z E t olj a ni, ki so se jim med potjo pridružili, skoraj ves peloponeški polotok (1104 pr. Kr.)
Pravljica nam opisuje to selenje kot vrnitev herakle-jevih naslednikov v njihovo starodavno domovino , katero so jim bili Pelopovci po krivici vzeli.
Že heraklejev sin Hil, ki je pred Evristejem bežal iz Peloponeza, je nameraval z atensko pomočjo osvojiti deželo svojih dedov, pa mu je spodletelo. Po njegovej smrti so šli heraklejevi nasledniki v Tesalijo, kjer so jih Dorani prijazno sprejeli. Ko so se potem Dorani umaknili iz Epira došlim Tesale em, so se tudi Heraklejevci ž njimi preselili v Dorido, od koder so dvakrat poskusili črez korintsko med-morje napasti svojo nekdanjo domovino, toda bili so oba pota premagani. Na to jim je delfijsko preročišče reklo, da si morajo izvoliti trookega vodjo ter iti prek korintskega zaliva. Trije bratje Temen, Kresfont inAristodem, hilovi prevnuki, gredd zdaj z Dorani v Navpakt, kjer si iztešejo brodovje za vožnjo prek morja. Med potjo srečajo jahajočega Etoljana Oksila, ki je bil na enem očesu slep. Takoj si domislijo, da bi ta vtegnil biti vodja, kakoršnega jim je preročišče nasvetovalo, kajti on je imel eno oko , njegov konj pa dva; oba skupaj sta torej imela tri očesa. Izvolijo ga za poveljnika in se prepeljejo z mnogimi Etoljani v Peloponez.
Ko so peloponeško vojsko, ki se jim je z vojvodom Tizamenom, orestovim sinom, ustavila, zmagali, so posedli velik del polotoka, katerega so potem med seboj razdelili.
Etoljani so dobili rodovitno Elido, Dorani pa se naselijo po Meseniji, La k o ni ji in Ar golidi. Najstarejši brat Temen je dobil Argolido, najmlajši Kresfont pa Mesenijo. Ker je tretji brat Aristodem na potu umrl, sta njegova sina Proklej in Evristen dobila Lakonijo. Malo pozneje so drugi knezi heraklejevega rodu podjarmili še Flijazijo, Sikijon in Korint, ter tudi ondi utemelili posebne dor-ske države. Zdaj so hoteli osvojiti še Atiko inBeotijo, da bi tako južne donske dežele združili s prvotno svojo domovino v Doridi. Že so vzeli takrat še atiško pokrajino Me-garido ter jo naselili z Dorani, ali pred Ateno niso imeli veš sreče.
Atensko mesto je bilo dobro utrjeno in ko ga dorski vojščaki nikakor niso mogli vzeti, vprašajo njihovi poveljniki delfijsko preročišče za svet. Apolonovi duhovniki so jim odgovorili, da bodo Ateno premagali, če ne bodo njenega kralja Kodra ubili. To je zvedel atenski kralj Koder in sklene žrtovati se za svojo domovino. Za kmeta oblečen gre v dorski tabor in se s sovražnimi vojščaki tako dolgo prepira, dokler ga ne ubijejo (1. 1068 pr. Kr.) Ko so Atenci poslali po ubitega kralja, so Dorani bolj natanko ogledali mrtvega kmeta ter spoznali Kodra. Zdaj se niso več nadjali, da bi mogli Ateno vzeti, pa so se vrnili v Peloponez.
Poprejšnji peloponeški prebivalci, ki so bili po večem ahajskega rodu, so pred Dorani bežali v severno primorje, kjer so ob korintskem zalivu pod svojim kraljem Ti zamen o m utemelili novo državo Ahajo, od koder so spodili Jonjane k njihovim sorodnikom v Atiko. Mnogi Ahajci pa so ostali v starej svojej domovini ter so Dorane priznali za svoje nove gospodarje. Le-ti so v nekterih krajih s premaganimi prebivalci jako neusmiljeno ravnali ter jih prisilili, da so jim morali kot sužnji služiti.
Edina gorata Arkadija sred Peloponeza je ohranila svoje stare stanovalce, ki so se z novimi peloponeškimi gospodarji takoj s početka sprijaznili. Njihov kralj je cel<5 dal svojo hčer Kresfontu za ženo.
Vsled tega preseljevanja so mnogi kralji srednje in južne Grške, zlasti Beotija, dobili premnogo ljudstva, ki se je na tako tesnem prostoru težko preživelo. To je bil vzrok, da je čemdalje več Grkov odhajalo prek morja v tuje dežele, kjer so, kakor nekdaj Feničani, utemelili svoje naselbine, ki so jako pospeševale trgovino in blagostanje vsega grškega naroda. Za malo časa je bilo po otocih in vseh obrežjih sredo-zemnega in črnega morja vse polno takih grških na-
selbin. Južna Italija in zahodno obrežje Male-Azije ste postali čisto grški deželi, kjer so Grki v bogastvu in omiki kmalu presegali svoje brate v domovini.
Tako razkropljeni narod vezala sta le isti jezik in ista vera. Vsaka naselbina je bila za se popolnoma samostalna država. Vendar so naselbine istega razroda, navadno po šest ali dvanajst sosednih mest med seboj sklenili zavezo ali a m-fiktijono, da so se z druženimi močmi loži branili proti tujim sovražnikom. Središče take zaveze je bil tempelj, ki so ga udje ene amfiktijone sezidali bogu, katerega so si za svojega posebnega varha izvolili. Pri takih tempeljnih shajali so se poslanci zaveznih mest, da se posvetujejo o skupnih potrebah.
4.	Grki pred perzijanskimi vojskami.
Vsled preseljevanja grških razrodov so se godile v posameznih državah velike spremembe, zlasti glede vladine oblike. V junaškej dobi vladali so povsodi kralji nad raznimi grškimi plemeni, ki so bila popolnem neodvisna drugo od druzega. Zdaj so se po celem Grškem, razen v Sparti, kralji odpravili ter vpeljale ljudovlade ali republike. S početka so v vseh teh republikah vladali bogati grajščaki ali aristokrati, ki so se v svojej mogočnosti kmalu prevzeli ter jeli ostalemu svobodnemu narodu krivico delati. Vendar pa je tudi tedaj bilo na Grškem več svobode, nego v katerejkoli drugej deželi, kajti pri vsej svojej moči so aristokrati vedno sklicevali narodni zbor, ki je določeval o imenitnejših stvareh; v narodni zbor pa je smel vsikdar vsak svoboden Grk sam prihajati. Sploh so se Grki za državne stvari mnogo bolj pečali, nego mi dandanes, in ni ga bilo po vsem Grškem svobodnega moža, ki bi bil kdaj rekel: „kaj to meni mar, bodo že drugi brez mene opravili.“ Daši so vse državne službe le aristokrati opravljali, so se uradniki vendar samo za eno leto volili ter so bili za svoje dejanje odgovorni.
Toda ker so bili grajščaki med seboj složni, so pri vsem tem lahko pospeševali le svoje stanovske koristi, a niso imeli srca za potrebe ostalega naroda. Ko so pa meščani s trgovino in obertnijo obogateli, jeli so pogumno zahtevati enake pravice z grajščaki, ki so trdovratno branili krivične svoje pravice. Tako je prišlo po gerških mestih do krvavih domačih bojev, v kterih so meščani s pomočjo vladohlepnih vodjev aristokrate premagali. Meščanski vodje pa so navadno po do-veršenem boji vrhovno oblast po sili v svojih rokah obdržali ter kot tirani vladali nad celo državo. Pa tudi ti novi samo-vladarji se niso dolgo obdržali; malokdaj je sin očeta nasledil v tej časti, a še bolj poredkoma vnuk. Daši je bilo mnogo tiranov, ki so dobro vladali ter skerbeli za blagostanje vsega ljudstva, vendar niso bili nikdar varni pred uporniki zoper njihovo nepostavno oblast. Vsaki najmanjši upor so navadno z vso ojstrostjo potlačili, potem pa so postali krvoločni, da bi tako za naprej nezadovoljnike v strahu imeli. Ali tako ravnanje je razkačilo vse stanove. Grajščaki in meščani so se pomirili ter z združenimi močmi pregnali nepostavnega vladarja. Zdaj so zopet vpeljali republiko, v kterej so imeli vsi
Občna zgodovina	13
svobodni ljudje popolnoma enake pravice in ni ga bilo več razločka med grajščaki in meščani. Republike, v kterih ni nobeden stan imel kakih posebnih pravic, zvali so demokracije. Y šestem in sedmem stoletji so skoraj povsod tirani vladali, potem pa so vpeljali demokratične ljudovlade.
Te spremembe so se pred perzijanskimi vojskami godile po mnogobrojnih grških državah izvzemši Sparto, kjer so se kralji ves čas ohranili. Toda ne smemo pozabiti razločka med jonskimi in dorskimi državami. Po preseljevanji grških raz-rodov so Jonjani in Dorani postali najimenitniši med vsemi Grki. Ostali rodovi, zlasti prej mogočni Ahajci, morali so se pokoriti novim gospodarjem, ki so jim vzeli svobodo in zemljišča; ali pa so se razkropili po mnogih prekmorskih naselbinah, kjer so se. z drugimi grškimi plemeni pomešali.
V jonskih državah , kjer ni bilo plemenskih razlik med prebivalci, so se grajščaki mnogo prej sprijaznili z meščani in so povsod vpeljali demokracijo. Drugače je bilo pri Doranih, ki so s težkimi vojskami premagali Ahajce ter jim v novih svojih državah vse pravice vzeli. Tu so se torej dorski aristokrati od potlačenih Ahajcev tudi po kervi ločili, ter so tem trdovratniši branili svoje s kervjo pridobljene pravice. Zato so v dorskih državah aristokrati vedno jako mogočni ostali; le v primorskih mestih, kjer so meščani s trgovino in brodar-stvom jako obogateli, vpeljali so demokracijo; po notranjej deželi pa so aristokrati vlado v svojih rokah obdržali, a v Sparti so vladali, kakor smo že povedali, zmiraj kralji, dasi-tudi je bila njihova moč popolnoma omejena od aristokratičkib Spartancev.
Jonjani pa so se od Doranov tudi v tem razlikovali, da so bili mnogo bolj vneti za omiko in napredek ter da so na vso moč podpirali lepe umetnosti in znanosti, med tem ko so se aristokratični Dorani le starih navad držali ter se zlasti v vojnej umetnosti izobraževali.
Tako sta pred perzijskimi vojskami jonsko in dvorsko pleme postala najimenitniša na Grškem, ki je takrat štelo mnogo več samostalnih držav, nego dan danes cela Evropa. Tadaj so se Grki jeli nazivati „Heleni“ ter so tujcem re-kali „barbari.“ Vsaka državica je imela svoje posebne zgodbe, vendar pa je le to postalo imenitno za razvoj celega grškega naroda, kar se je v Sparti ali v Ateni godilo, kajti v večih rečeh, bodisi v domačih političnih vprašanjih, bodisi v vojski zoper vnanje sovražnike, pridružila so se manja mesta enej od imenovanih dveh največih držav na Grškem. Zgodaj je sicer tudi Korint postal jako veliko in bogato mesto, ali
ni se toliko pečal za politično življenje, kolikor za brodarstvo, trgovino in lepe umetnosti.
Daši so Grki bili razcepljeni na toliko raznih držav, govorili so vendar vsi isti jezik ter častili iste bogove; razen tega pa so jih vezali Am fiktij oni j e in velike narodne igre ali svečanosti.
Amfiktijonije so bile zaveze nekoliko sosednjih držav , ki so skupno praznovale nektere verske svečanosti ter imele kaki skupni tempelj, katerega so s svojimi prineski vzdrževale in branile proti roparjem in vnanjim sovražnikom. To je bil prvotni namen takih zavez. Pravlica pravi, da je Devkalijonov sin Amfiktijon vtemelil prvo Amfitijonijo, ki je po njem tudi svoje ime dobila; ali ta beseda prav za prav pomeni društvo „okoli (namreč okoli tempelj na) stanujočih.“
Naj imeni tniša je bila delfiška amfiktij oni j a, v ktero se je združilo dvanajst grških državic, da vzdržujejo in branijo slavni tempelj boga Apolona v Delfidi, kjer je bilo tudi že omenjeno preročišče. Udje te amfiktijonije so se s prisego obvezali, ko bi se kdaj med seboj sprli, da ne bodo nikdar drug druzemu mesta do tal razdjali, niti vode od mesta odpeljali. Vsaka dvanajsterih držav je imela v shrambah okoli tempelj na svoje zaklade shranjene, kajti na tem svetem mestu bili so varnejši nego v najmočnejših gradovih. Tako so poganski Grki spoštovali svetost božjih hiš.
Dvakrat na leto so poslanci dvanajsterih držav prihajali na amfiktijonski zbor. Spomladi so se shajali v Delfidi pri apolonovem tempeljnu, v jeseni pa v termopilskej soteski, pri tempeljnu boginje Demetre. Ker so se takrat Apolonu in De-metri na čast obhajale velike svečanosti, prišlo je tje mnogo ljudstva iz cele Grške, zlasti trgovcev, ki so okoli tempeljna razpostavili raznega blaga ter ga ponujali brezštevilni množici pobožnih romarjev.
Med ostalimi amfiktijonijami, ki so bile vse delfiškej podobne, je bila najimenitniša tista na otoku Delu, kjer je bil tudi slaven apolonov tempelj. V isti namen se je tu združilo dvanajst kikladskih otokov v prijateljsko zavezo.
Narodne igre so se najslavniše obhajale v Olimpiji na čast bogu Zevsu. Prebivalci Elide so jih že od starodavnih časov praznovali; pravlica pa imenuje grškega junaka Hera-kleja, ki je nek pervi te igre priredil. Toda imenitne so postale še le v devetem stoletji pr. Kr., ko je tadanji elejski kralj Ifit na prošnjo slavnega spartanskega postavodajalca Likurga dovolil, da se vprihodnjič tudi Spartanci vsako četrto leto smejo vdeležiti svečane daritve, ki so jo Elejci v
svetem gaji kraj reke Alfeja bogu Zevsu darovali. Tudi so Eiejci prisegli, da ne bodo Spartancem, ki bodo v Elido romali, nikdar nič žalega storili. S časom so se tej pogodbi, ki so jo Eiejci in Spartanci med seboj sklenili, pridružile vse ostale države, in tako so olimpijske igre postale velika narodna svečanost vseh Grkov. Med tem, ko se jev Olimpiji narodni praznik obhajal, ni smelo biti na peloponeškem polotoku nikjer nobenega boja; a težko bise pregrešil, kdor bi kdaj z vojsko napadel Elido, ki je bila vsem Grkom sveta dežela.
Ko so duhovniki mesca julija napovedali sveti čas, v kterem so morali prenehati vsi prepiri, so se iz grških držav in daljnih naselbin pobožni romarji v prazničnih oblačilih napotili proti Elidi. Ladje, na kterih so se vozili, so bile lepo z venci okinčane ter obložene z bogatimi darovi, ki so jih pe samezna mesta pošiljala bogu Zevsu v dar. Y mestu Elidi so se zbirali.
Odtod so šli potem v svečanej procesiji sedem milj daleč do svetega gaja, ki je bil okoli in okoli z zidom ograjen. Pri vhodu je rasla oljka, iz ktere so zmagovalcem vence spletali. Pravili so, da jo je sam Heraklej posadil, ko je vtemelil olimpijske igre. Sredi gozdiča je stal velikanski oltar, na kterem so Zevsu darovali. Žrtvovanje so preskrbeli Eiejci, ki so bili tudi razsojevalci pri igrah, kajti svečanosti so se smeli vdeležiti le svobodni Grki tistih držav, ki se niso v ničem zoper bogove pregrešili.
Svečanost se je začela z veliko daritvijo. Med tem ko so se posamezni kosovi mnogobrojnih žrtev sežigali, je množica zbranih romarjev prepevala pesme v čast in slavo bogov.
Po dovršenej daritvi so šli gostje v stadij. To je bil 600 črevljev dolg in zagrajen prostor, kjer so se pogumni junaki za stavo borili. Okoli in okoli so bili sedeži za gledalce. Ko je glasnik zatrobil, so borilci stopili v stadij. Na to je glasnik vsacega posebej peljal prek borišča in gledalcem oklical njegovo ime ter odkod da je doma. Ako je kdo izmed gledalcev zoper kakega borilca kaj slabega vedel, so morali sodniki preiskovati, je-li obtožba opravičena, a potem razsoditi, če se obdolženi sme iger vdeležiti ali ne. Zdaj so borilci pristopili k posodi, v kterej so bila dvoja znamenja. Po teh znamenjih so se borilci, ki so jih vsaki po enega izvlekli, razvrstili v dve nasprotne stranki. Ko se je srečkanje končalo, je glasnik zopet zatrobil ter oznanil, da se boj začenja.
Y naj starejših časih so samo letali za stavo od enega konca stadija do druzega. S časom jeli so se tudi r o vati, s pestmi boriti in skakati. Tudi so skušali, kdo da more
bronasto ploščo, ki so jo zvali disko s, najviše in najdalje vreči. Tekmeci so bili na borišči čisto nagi ter so si svoje telo dobro z oljem namazali, da so bili bolj gibčni.
Y	sedmem stoletji pr. Kr. so se začeli s čveterimi konji za stavo voziti, poslednjič pa so vpeljali še jahanje. Jahali in vozili so se na drugem odmerjenem prostorji ali hipodromu, ki je bil 400 črevljev širok ter dvakrat toliko dolg kakor stadij.
Tekmovanje je trajalo pet dni ter se je začenjalo vsako jutro pri solnčnem vzhodu ter končalo še le pozno popoldne. Več tisuč gledalcev je pozorno gledalo junaške boje ter je z veselim vriščanjem pozdravljalo zmagovalce, ki so dobili olj-kini venec v dar. Po dovršenih igrah so šli ovenčani junaki V svečanej procesiji, spremljevani od brezštevilne množice gostov k Zevsovemu oltarju, kjer se je svečanost z zahvalno daritvijo končala. Zdaj so Elejci napravili zmagovalcem na čast veliko gostijo, potem pa so se Grki zopet vrnili vsaki na svoj dom.
Oljkini venec šteli so Grki za največo čast, ki more kdaj človeka doleteti. Domu gredé je bil zmagovalec povsodi z veliko slavo sprejet; doma pa so rojaki pred mestom čakali ter ga v svečanej procesiji peljali do očetove hiše. Pesniki so mu v pesmah slavo prepevali, plemenitaši vabili so ga k sebi v goste in celó vlada ga je pri vsakej priložnosti odlikovala. Pri javnih svečanostih je vedno med najimenitnišo gospodo sedel; a pri Spartancih se je smel v vojski kraj samega kralja bojevati.
Dijagor iz Koda, jako spoštovan Grk, ki je v svojej mladosti dobil zmagovalni venec, je peljal svoja dva sina v Olimpijo na borišče. Ko sta bila oba z oljkinim vencem odlikovana , gresta k ljubljenemu očetu, mu položita vsak svoj venec na sivo glavo, ga zadeneta na rame ter nosita med brezštevilnimi gledalci okol. Iz tisuč in tisuč grl je donela „slava“ sivemu starčku, kateri od veselja ni mogel ziniti besedice ter se od prevelike sreče zgrudi mrtev na tla. Do solz ginjeni gledalci so z dišečimi cvetlicami pokrili truplo presrečnega očeta.
Y	poznejših časih so navadno po dovršenih bojih pesniki in pisatelji čitali v Olimpiji zbranim Grkom svoja dela, a umetniki so kazali svoje slike, rezbarije in druge umetnosti. Tudi so se pri tej priložnosti poslanci raznih držav večkrat zmenili o imenitnih državnih rečeh; a trgovci so med seboj marsikako kupčijško pogodbo sklenili.
Ker so se olimpijske igre natanjko vsako četrto leto ponavljale , jeli so Grki, kakor smo že prej v uvodu rekli, p» njih leta šteti. Dobo od štirih let so zvali eno olimpijado. Leta 776. pr. Kr., ko so se prvikrat zapisala imena zmagovalcev, začela se je prva olimpijada; kajti kdaj da so se olimpijsko igre začele, niso niti sami Grki vedeli.
Kazen olimpijskih iger so bile najimenitniše pitijske igre, ki so se vsako četvrto leto praznovale v Delfidi bogu Apolonu na čast. Zmagovalce so odlikovali z lavorikinim vencem.
Vsako drugo leto so v Nemeji častili Zevsa s tako zva-nimi nemejskimi igrami, pri katerih so zmagovalci dobivali bršljinov venec.
Na korintskem medmorji pa so se obhajale vsako drug» leto is trni j s ke igre na čast morskemu bogu Pozejdonu. Nagrada v teh igrah je bil venec iz smrečja.
Likurg.
Že prej smo povedali, kako so se Dorani, katere so he-raklejevi nasledniki vodili, preselili iz srednje Grške na peloponeški polotok, ki so si ga skoraj popolnem osvojili. Ko so heraklejevci bratje Temen, Kresfont in Aristodem, deželo med seboj delili, je Aristodem debil Lakonijo. Ker je pa poslednji že med potjo umeri, postala sta njegova sina dvojčka Pro-klej in Evristen prva spartanska kralja ter sta po naročilu delfiškega preročišča skupaj vladala. Tako sta Proklej in Evristen postala očeta dveh kraljevih rodovin, ki so se po evristenovem nasledniku Agidu in proklejevem sinu Evriponu zvali Agidi in Evripontidi. Tako nam razlaga navadna grška pripovedka, zakaj da sta v Sparti vedno po dva kralja vladala. Natanjčnejša preiskovanja pa nas drugače učč.
V junaškej dobi namreč je bilo v Peloponezu mnogo knezov, ki so morali kralje pelopove krvi priznavati za svoje vrhovne gospodarje ter jim davek plačevati. Ko so Dorani prihrumeli v Peloponez, bilo je v Lakoniji šest takih knezov. Le-ti so se pridružili novim doseljencem, jim odstopili v svojih deželicah nekoliko zemljišč ter jim pomagali premagati stare ahajske kralje. Brž ko ne so se tadaj Dorani in Ahajci pogodili, da bodo z enakimi pravicami mirno drug kraj dru-zega živeli. Toda kmalu so nastali novi domači prepiri, vlado-hlepni Dorani sprli so se z Ahajci, knezi zaveznih držav pa med seboj. Tu sta se dva kneza združila z Dorani in prišlo je med starimi ahajskimi prebivalci in dorskimi doseljenci v
drugič do hudega krvavega boja, v kterem so poslednjič Do-rani premagali Ahajce , ki so se morali novim gospodarjem pokoriti. Zmagovalci so odslej skupaj stanovali v rodovitnej evrotovej dolini, kjer so vtemelili novo mesto Sparto, stare posestnike pa potisnili nazaj proti goram. Tista dva kneza, ki sta se z Dorani združila, postala sta skupna spartanska kralja, a njihovi nasledniki so se zvali Agidi in Evripon-tidi. Te dve kraljevi rodovini si torej niste bile nič v rodu in se le poznejši Grki so si izmislili, da sta bila Agid in Ev-ripon aristodemova vnuka, zato ker so hoteli dokazati, da so spartanski kralji res heraklejevi nasledniki.
Komaj so Spartanci (tako namreč so se dorski gospodarji odslej zvali) svojo gospodstvo vtrdili in razširili nad celo Lakonijo, jeli so se prepirati s kralji. Gotovo bi jih bili odpravili ter vpeljali republiko, kakor drugod po Grškem; ali v tem stopi Likurg med razkačene stranke, jih pomiri ter obljubi, da bo z novimi postavami vredil razmere med kraljem m raznimi stanovi.
Likurg je bil mlajši brat kralja Polidekta, ki je še pred porodom svojega edinega sina Harilaja vmerl. Zdaj so Spartanci Likurga za kralja oklicali, toda on nikakor ni hotel kraljeve časti prevzeti ter je odločno rekel, da bo le tako dolgo vladal, dokler mladi Harilaj ne dorase. Polidektova vdova, ki bi bila rada kraljica ostala, je Likurgu skrivaj obljubila, da bo mladega Harilaja ubila, ako bi jo on potem v zakon vzel. Poštenemu vladarju se je taka ponudba gnjusila ter ukaže, da se ima nečloveškej materi kraljevo dete takoj vzeti. To pa je osramoteno vdovo še bolj razkačilo ter željna maščevanja razglasi, da Likurg sam kraljeviču po življenji streže. Ko je plemeniti mož to zvedel, odloči se takoj zapustiti domovino, da bi s tem narod prepričal, da je vsa govorica le hudobno obrekovanje.
Najprej je šel Likurg na Kreto, kjer se je seznanil z najveljavnišimi vladinimi možmi ter je do dobrega pregledal ondotne postave, ki so jih po vsem Grškem hvalili. Iz Krete je šel v Malo-Azijo v jonske naselbine, kjer so ljudje po bogatih trgovinskih mestih prav veselo pa tudi razuzdano živeli. Tu je čul prvikrat prelepe homerove pesme, v kterih se opevajo zgodbe slavnih grških mož iz junaške dobe. Dal jih je prepisati ter jih seboj vzel, da bi ž njimi doma svoje rojake spodbujal, naj bi slavne junake poprejšnjih časov posnemali. Na to je šel dalje v egiptovsko deželo, kjer je, kakor že vemo, jako omikani narod bival. Ali ondi se Likurg ni mogel dolgo muditi, kajti prišli so ga spartanski poslanci
prosit, naj bi se prej ko mogoče domu vrnil, da pomiri narod, ki se je zopet jel prepirati ter puntati zoper svojega kralja. Eekli so mu, da ga vsi domu želč ter ga prosijo, naj bi z modrimi postavami državo iz nova vredil. Preden se je v Sparto vrnil, je šel v Delfido priporočit se bogu Apolonu in ga prašat za svet. Ko je opravil svojo molitev ter daroval bogu modrosti, ga pozdravi apolonova žrica Pitij a tako-le: „O Likurg ljubljenec zevsov in ostalih bogov, kar jih je v Olimpu, ne vem kako bi ti rekla — bog ali človek — vendar zdi se mi, da si bolj bogu nego človeku podoben.“ Na to mu svetuje, naj sestavi postave, ki bodo vredile vse razmere med posameznimi stanovi. Ko ga je delfiška duhovnica tako počastila je pogumno šel domu ter se lotil teškega dela.
Najprej pozove Likurg vse svoje prijatelje k sebi in jim razodene, kako da misli državo vrediti; kaj da bo od starih naprav pridržal, a kaj da namerava novega vpeljati. Daši je večina prebivalcev želela stalnega miru in močne vlade, bilo je vendar tudi mnogo takih, ki so se bali ojstrejših postav ter so bili pripravljeni takim nasvetom nasprotovati. Zato je Likurg šel z vsemi privrženci na trg in ko je bil z njihovo pomočjo varen pred svojimi sovražniki, je sklical Spartance skupaj ter jim oznani nove postave.
Kakor doslej, je tudi za prihodnjič Likurg izročil naj-višo oblast dvema kraljema iz agidske in evripontidske rodovine; kajti dobro je vedel, da bo vedno drug drugemu oviral, ko bi se kdaj kateri hotel prisvojiti neomejene tiranske moči. Zato je tudi zapovedal, da si kralj nikdar ne sme neveste v tujej deželi iskati. Kralja sta kot najviša duhovnika morala v imenu celega naroda bogovom žrtvovati, ter sta bila v vojski najviša poveljnika; sicer pa sta se morala v vseh važnih stvareh posvetovati s starešinstvom. Kralj je bil najviši varh sirot ter je določeval ženitev jedinih hčer, ki so nasledile celo posestvo svoje rodbine, če je kdo hotel koga posiniti, moral je kralja za dovoljenje prositi. Kralja sta morala skrbeti za ceste in javna zidanja ter čuvati občni mir in red v deželi.
Kralji so živeli od dohodkov svojih posestev; razen tega pa so dobivali pri žrtvah hrbet in kožo darovanih živali; pri javnih obedih po dvakrat toliko od vsake jedi, kolikor vsak drugi Spartanec; vsaki mesec so dobivali mero pšenice in če-trtinko vina, a v vojski tretji del plena. Pri svečanostih so imeli posebno častno mesto. Kadar se je kralj bližal, so morali vsi pričujoči vstati, a kadar je umeri, so po celej deželi deset dni žalovali.
Geruzija ali starešinstvo je štelo 28 najmanj po šestdeset let starih mož, kterim sta se pridružila oba kralja kot prvosednika, tako da je bilo v geruziji prav za prav trideset mož, ki so svojo čast do smrti opravljali. Geruzija, ki je bila ob enem tudi spartanska naj viša sodnija, je pretresovala vse imenitniše državne stvari ter je svoje sklepe predlagala narodnemu zboru. Vsaki Spartanec, ki je na vršel trideseto leto in se je neomadežano obnašal, je imel pravico hoditi k narodnemu zboru, katerega so kralji redno o vsakem polnem mescu sklicevali. Stojé in molče so poslušali nasvetovane predloge ter so jih brez vsacega besedovanja sprejemali ali pa zamotavali, tako da je zborovanje le prav kratek čas trajalo. Navadno je narodni zbor določeval o vojski in miru, o pogodbah s tujimi državami in o novih postavah ter je tudi volil goronte ali starešine in druge državne uradnike.
Po vsem tem je bila moč kraljev jako omejena, kajti smeli so le to storiti, kar sta geruzija in narodni zbor sklenila. Vendar pa so se Spartanci tudi zdaj še bali, da si kralji ne bi s pomočjo nezadovoljnih prebivalcev ahajskega rodu polastili tiranske samovlade. Zato so volili vsako leto po pet Eforov, ki so morali nadzirati kralje v vsem njihovem počenjanji.
Efori so bili v Sparti brž ko ne še pred Likurgom, ali s prva so nadzirali le trge ter razsoj evali prepire med prodajalci in kupovalci. S časom pa so jim Spartanci^ naložili, da morajo sploh paziti, kako da se postave spolnujejo. S to pravico so efori lahko svojo oblast čem dalje bolj razširjevali, tako da so poslednjič celo kralje nadzirali. Le-ti so jim morali vsaki mesec iz nova prisegati, da bodo postave natanjko spolnovali. Ko bi kaki Spartanec na kraljih zapazil najmanjšo napako, takoj jo je moral poročiti eforom, ki so potem kralje pred se poklicali, jih posvarili ali jih kaznovali. Pripetilo se je večkrat, da so efori kralje pri geruziji tožili ter jih zapirali. V poznejših časih so si prilastili še večo moč, nego so jo kralji in geruzija imeli. S tujimi državami so večkrat na svojo roko pogodbe sklepali; sprejemali so tuje poslance, a spartanske so pošiljali v druge dežele. Tudi na vojsko sta vedno po dva efora spremljevala kralje ter jih nadzirala.
Spartancem se tedaj ni bilo treba več bati tiranske vlade kraljev, ki so le voljo svojega naroda spolnovali; zato pa so se v Sparti kralji ves čas ohranili, med tem ko so drugod po grškem povsodi republike vpeljali. To je dobro sprevidel kralj Teopomp, za kterega so efori vprvič dobili pravico, da nadzirajo postave. Ko mu je žena očitala, da bo svojim
naslednikom zapustil kraljevo oblast bolj omejeno, nego jo je po svojem očetu prevzel, jej je odgovoril: „omejeno pač, zato pa tudi močnejšo in stanovitnejšo.“
Da bi za naprej ubranil vse domače prepire, je Likurg natanjko določil pravice in dolžnosti vseh treh stanov, v ktere so se lakonski prebivalci ločili.
Dorani ali S p ar t an c i so ostali gospodarji cele dežele. Stanovali so v Sparti, a svoja zemljišča so imeli sredi dežele ob jako rodovitnih bregovih reke Evfrata. Bilo jih je vseh skupaj kakih 36.000 glav. Le Spartanci so smeli hoditi v narodni zbor ter postati državni uradniki ali starešine. Da bi ne bilo razločka med bogatinci in reveži, je Likurg vsa njihova posestva razdelil na devet tisuč enakih kosov ter je dal vsakej rodbini po enega. Toda nihče ni smel svojega zemljišča niti prodati, niti podariti, a le vlada ga je smela drugemu podeliti, kadar je kaka rodbina izumrla. Spartanci so se z vojsko in lovom pečali in tudi ob miru so se vedno v orožji vadili; druzega dela pa se niso smeli lotiti. Polje so jim suž-njiki obdelavah.
Ostali svet, kar ga je bilo po bolj odložnih krajih pod gorami, — so Spartanci prepustili tistim Ahajcem, ki se niso do zadnjega branili, marveč se jim dobrovoljno vdali. Zvali so jih periojke ali okoličane. Periojke so bili osobno svobodni ter so imeli lastna zemljišča; razen kmetijstva so se pečali z obrtnijo in kupčijo ter si z marljivostjo mogli pridobiti velikega bogastva. Druzih državljanskih pravic niso imeli; morali pa so plačevati davke in v vojsko hoditi. Bilo jih je okoli 120.000 duš.
Tisti Ahajci pa, ki se niso hoteli Doranom z lepo pokoriti , so morali Spartancem kot sužnjiki polje obdelavati. Zvali so se helotje ali vjetniki, a stanovali so na zemljiščih svojih gospodarjev, katerim so vsako leto morali dajati neko mero žita, olja in vina. Kar so več pridelali, bilo je njihovo in niti v najrodovitniših letih niso smeli gospodarji več zahtevati, nego je bilo po postavi določeno. Vendar so bile razmere teh ljudi, ki jih je bilo okoli 225.000, jako žalostne , kajti osobno niso bili svobodni ter niso bili nikdar varni svojega življenja. Ker so večkrat poskušali z očitnim uporom priboriti si nekdanjo svojo svobodo, so jim Spartanci čemdalje veča bremena nalagali; a razen tega so efori vsako leto razpošiljali po več sto mladenčev po deželi, kjer so zalezovali nesrečne helóte ter skrivaj opazovali njihovo vedenje in njihove govore. Ti mladi vohuni so smeli vsakega takoj ubiti, ki bi se jim količkaj nevaren zdel. Ta vsakoleten lov
na helóte zvali so kriptejo. Prav za prav so bili helotje državna lastnina, kakor vsa spartanska posestva, katere gospodar ni smel nikdar prodati. V vojski so helóte rabili na ladijah za veslarje, na suhem pa so se lahko oboroženi boja vdeleževali. Vsak Sparlanec je vzel v vojsko po sedem ali osem helotov, ki so mu hlapčevska dela opravljali, pratež nosili in ranjence iz bojišča spravljali.
Ko je Likurg tako razmere med raznimi stanovi ter njihove pravice in dolžnosti natanjko vredil, dal je tudi postave , ki so določevale, kako se ima mladina izrejati in kako morajo živeti odrasli Spartanci, ki so bili gospodarji cele dežele.
Takoj po rojstvu so Spartanci morali svoje otroke prinesti posebnemu starešinskemu odboru, ki je novorojeno dete ogledal. Krepkega in zdravega dečka so takoj vpisali med meščane ter ga izročili materi, naj ga do sedmega leta izreja; slabega in pohabljenega pa so izpolagali na goro Tajget, kjer so ga divje zveri požrle, če se ga ni kaki okoličan vsmilil ter za svojega vzel. V sedmem letu so zdravi dečki morali zapustiti očetovo hišo ter so šli v javna odgajališča, v katerih so jih posebni učitelji do dvajsetega leta na državne stroške izrejali. Bilo jih je včasih osem do devet tisuč skupaj v zavodu , kjer so po starosti razdeljeni v posebne oddelke, spali na senu ali slami brez odeje; od petnajstega leta pa so ležali na trstji, ki so je morali sami v Evrotu natrgati. Po leti in po zimi so hodili bosi in gologlavi, oblečeni v lehko volneno suknico; od dvanajstega leta pa niso imeli druge obleke kot plašč ali prav za prav le kos štirioglatega sukna , ki so ga vrgli črez levo ramo ter ga pod desno pazduho nazaj črez prša potegnili. Vsako drugo oblačilo, kakor tudi tople kopeli in mazila so bile prepovedane, kajti mladenči so morali svoja telesa utrditi, da bi se tako že v mladosti privadili vsem težavam, katere mora človek v vojski prenašati. Ravno zato so jim dajali jako slabih jedi in še teh tako pičlo, da se niso nikdar popolnoma nasitili. Kdor ni hotel stradati, je moral krasti, kar ni bilo prepovedano; marveč so še celo hvalili tistega, ki se je pri kradeži posebno zvitega izkazal. Toda gorje mu, če se je dal zasačiti. Tako so se mladenči zgodaj vadili v zvijači, da so potem kot možje v vojski tem bolje znali prekaniti sovražnike. Pripovedujejo o nekem mladenču, ki je vkradel lisico, pa jo skril pod plašč. Domu grede ga je lisica tako močno v trebuh vgrizla, da se je mrtev na tla zgrudil, a vkljub strašnim bolečinam vendar ni niti besedice zinil, niti zastokal.
Vsako leto na praznik boginje Artemide Ortije so mo-morali spartanski mladenöi iti v njen tempelj, kjer so jih do krvi bičali. Kdor je najbolje izdržal, da ni zastokal, je dobil pred oltarjem častni venec v dar. Tu se je večkrat pripetilo, da so pogumni mladenöi prej omedleli ali se celo mrtvi na tla zgrudili, nego bi le malo zajokali.
Spartanske učilnice so bile prav za prav vojaške vadnice, v kterih so se dorski sinovi izrejali za krepke junake, ki bodo kot možje gospodarili nad mnogobrojnimi ahajskimi prebivalci v Lakoniji. Zato so imeli vedno le telesne in vojaške vaje, drugih znanosti pa se niso skoraj nič učili. Mali dečki vadili so se le skakati in letati; ko so pa veči postajali, jeli so se rovati in boriti, metati kopje in okroglo ploščo ali tako zvani diskus, ter se učili plavati in jahati. Odrasli mladenči so s svojimi učitelji tudi na lov hodili; a kako so zalezovali nesrečne helóte, smo že prej povedali. Da bi gibčni in ročni postali, so se vadili v raznih vojaških plesih; a ker so vsi Grki sploh radi prepevali, zato so se tudi Spartanci peti učili, toda smeli so le take pesmi prepevati, s kterimi so se navduševali za boj in za domovino, ali pa take, s kterimi so častili bogove.
Med čednostmi, v katerih so se Spartanci posebno odlikovali, je bila najlepši ta, da so se morali že v mladih letih privaditi starost spoštovati. Vsak mladenič je moral pred starčkom vstati ter se mu s stola umakniti in s pota ogniti. Na vsako starčkovo vprašanje je moral mladi Spartanec kratko in jedrnato odgovoriti; kajti dolgo in prazno besedovanje se jim je jako nespodobno zdelo. Sploh so Spartanci sloveli, da znajo z malimi besedami mnogo povedati.
Kakor dečki, tako so se tudi spartanske deklice izrejale. Ostale so sicer tudi po sedmem letu doma pri svojih materah, ali vsaki dan so morale zahajati v javne vadnice, kjer so skakale, letale, plesale, ter se po malem celo z orožjem vadile. Zato so bile Spartanke znane kot jako pogumne žene ter so bile bolj moškega nego ženskega srca. Ce so njihovi možje ali sinovi na vojski poginili, niso se jokale, ampak šle so v kaki tempelj ter se ondi bogovom zahvalile, da je njihovo rodbino tolika čast doletela. Ko je pa enkrat neki Spartanec v boji orožje proč vrgel ter domu pribežal, zgrabi njegova mati meč in mu ga zasadi v srce; kajti veče sramote jej sin ne bi mogel napraviti.
Tako je Likurg vredil odgojo mladine. Spartanci pa so tudi potem , ko so kot odrasli možje zapustili javne zavode, morali jako trezno in ojstro živeti. Da bi se ne omehkužili,
je Likurg ukazal, da v Sparti ne smejo drugi novci veljati nego železni, ter je ojstro prepovedal vso srebrnino in zlatnino. Železni denar pa je bil jako malo vreden in tako neroden, da ga človek ni mogel mnogo seboj nositi. Dve sto goldinarjev našega denarja je bilo toliko spartanskega drobiža, da bi človek ž njim naložil t6žek voz z dvema volama. Spartanci tedaj s svojimi novci niso mogli potovati v tuje dežele, pa niti tujci niso k njim zahajali, ker si niso mogli zlatega in srebrnega denarja zaslužiti.
Pa tudi z obilnimi in okusnimi pojedinami se Spartanci niso smeli razvaditi. Odrasli možje niso smeli doma jesti, ampak proti večeru so se shajali v javnih obednicah, kjer jih je po petnajst skupaj pri eni mizi obedovalo. Zato je vsakdo moral na mesec dajati določeno mero moke, vina, sira in smokev ter nekoliko gotovega denarja. Svinjsko meso s soljo in kisom v krvi kuhano jim je dajalo vsakdanjo črno juho. Eazen tega so dobivali sira in smokev, a prigrizovali so rženi kruh ter po starogrškej šegi pili vino z vodo mešano. Včasih so imeli tudi pečene divjačine, če jo je kdo izmed petnaj-sterih svojej družbi podaril. K obedom so tudi mladenči prihajali, toda imeli so le poslušati kratke in modre pogovore odraslih mož.
Spartanci, ki so morali po tako ojstrih postavah živeti, se niso bali vojske, ampak veselili so se na njo, kakor na kako prijetno slovesnost. Priprosto navadno obleko so takrat zamenili z lepo škrlatasto, lase so namazali z dišečim oljem ter jih lepo razčesali, a čelado so si z venci ovijali. Prepevajo junaške pesme so šli veselo in pogumno v boj, v kterem so rajši častno poginili, nego da bi premagani domu bežali; kajti kakor je bila srčnost največa čednost, ravno tako je ni bilo veče sramote od boječnosti. Kdor je pred sovražnikom bežal, bil je zasmehovan ter je izgubil vse državljanske pravice. Ni se smel več vdeleževati ne narodnih zborov, ne skupnih obedov; ne telovadbe, ne petja, sploh nobene slovesnosti. Lase je moral imeti na enej strani vedno kratko pristrižene, obleka pa mu je bila zakrpana iz mnogobarvnib zaplat. Na ulici se je moral vsakemu, celo mlajšim ogniti.
Ko je Likurg te svoje postave dovršil, sklical je narodni zbor in mu oznanil, da je namenjen iti v Delfido prašatboga modrosti, kaj bi bilo treba še dodati, da bi bili meščani popolnoma srečni. Pred odhodom pa so mu morali vsi s prisego obljubiti, da bodo njegove postave tako dolgo spolnovali, dokler se domu ne vrne. V Delfidi mu je preročišče reklo, da bodo Spartanci slavni in mogočni, dokler bodo po teh postavah
žireli. Likurg je ta božji odgovor pismeno poročil v Sparto, sam pa se ni več domu vrnil, ampak šel je na otok Kreto, kjer je mirno živel do smrti. Na smrtnej postelji je prosil svoje prijatelje, naj njegovo truplo sežgč, a pepel raztresejo po morji, da bi ga Spartanci potem nikdar ne mogli domu prinesti, ter bi morali vedno njegove postave spolnovati.
Mesenske vojske.
Na zabodnej strani Lakonije, onkraj tajgetske gore, se je razprostirala jako lepa in rodovitna Mesenija, v kterej so se zmagovalni Dorani s starimi ahajskimi prebivalci s časom tako sprijaznili, da ga skoraj ni bilo več razločka med njimi. S sosednimi Spartanci so s početka v miru živeli ter so imeli na vrhu Tajgeta skupni tempelj boginje Artemide, kamor so z obeh dežel na božjo pot hodili. Odtod so Spartanci večkrat gledali dol v bogato mesensko deželo ter so na tihem želeli in premišljevali, kako da bi se je mogli polastiti. Likurg jim je sicer prepovedal hrepeneti za posvetnim bogastvom ter je ukazal, da mora vsaka rodbina le od tega živeti, kar jej njeni kos zemlje daje. Ali mnoge rodbine so se med tem že tako pomnožile, da jim ni več zadostila zemlja, ki jim jo je Likurg odmeril. Prej ali slej se je to moralo spremeniti. Spartanci, ki so se vedno v orožji vadili, so željno hrepeneli po vojski, v kterej bi svoje junaštvo mogli djansko pokazati.
Ko so bili Mesenjani in Spartanci na artemidin praznik zopet v jako obilnem številu prišli k duhovnemu opravilu na tajgetsko goro, so mesenski mladenči planili na spartanske deklice in jih seboj odpeljali; a spartanskega kralja, ki je devojkarm na pomoč pritekel, so ubili. Že tedaj bi bilo prišlo do vojske, da ni bilo v Meseniji ljudi, ki niso odobravali dekliški rop, ter so hoteli Spartaneem vse dovoliti, kar bi zahtevali, samo, da bi se ohranil dosadanji mir. Jeli so se pogajati, toda niso se mogli nikakor pogoditi, ker so Spartanci preveč zahtevali. V tem je mali dogodek dal novi povod jako krvavej vojski (od 1. 743—724 pr. Kr.), ki se je končala s tem, da so Spartanci vzeli lepo in bogato Mesenijo.
Bogat Mesenjan Polihar, ki je imel premalo lastne zemlje, je dal svojo živino k nekemu Spartancu na pašo ter mu je zato obljubil nekoliko goved. Spartanee, ki ni bil ravno tanke vesti, proda vso čedo tujim trgovcem, na to pa gre sam k Poliharju, in mu pove izmišljeno nesrečo. Pravi mu namreč, da so morski roparji na njegovem travniku, ki ga ima kraj morja, na suho stopili in, ko so ga nevsmiljeno mučili in
zvezali, so mu vsa goveda s pastirji vred odpeljali. Komaj je slepar svojo lažnjivo zgodbo izpripovedal, pride stari pastir, ki je trgovcem ušel, in pove vse po pravici. Spartanec, ki ni mogel ničesar tajiti, prosi Poliharja za odpuščanje, mu pove koliko je za živino dobil, ter mu obljubi, da bo novce izročil njegovemu sinu, ki naj bi šel ž njim v Sparto. Med potjo ubije hudobnež Poliharjevega sina in gre svojo pot dalje.
Ko je Polihar grdo hudodelstvo zvedel, gre takoj v Sparto, toži pri ondotnej gosposki morilca svojega sinu ter zahteva neko odškodovanje za dvojno zgubo. Ali spartanski sodniki niso imeli srca za krivico, ki se je tujcu godila, ter so branili domačega hudodelca. Razkačen Mesenjan se je na to zopet domu vrnil in je vsacega Lakedemonca (tako so se prebivalci Lakonije sploh zvali), ki ga je med potjo srečal, ubil. Zdaj so Spartanci zahtevali, da naj jim Mesenjani Poliharja izroče, a ko jim ga Mesenjani niso hoteli dati, so začeli vojsko.
Prav na tihem so se oborožili, a pred odhodom so svečano prisegli, da ne bodo orožja prej odložili, dokler Mesenija ne bo njihova. Bila je že temna noč, ko so prišli čez mejo do mesta Amfeje, ki je bilo odprto in brez straž. Prebivalci, ki se niso nič hudega nadjali, šli so brez skrbi k počitku in so že trdo spali. Tu prihrume Spartanci v mesto, vdero po sili v hiše ter pomore speče meščane. Kdor se je od joka in stoka umirajočih bratov še živ zbudil, bežal je v kaki bližnji tempelj, da bi v božjej hiši našel varno zavetje, ali zastonj. Grozoviti sovražniki požgali so vsa svetišča, ki so bila polna zdihajočih begunov.
Odtod so šli dalje od vasi do vasi, od mesta do mesta, a kamor so prišli, povsod so morili, pobrali žito ter odpeljali živino; drevja in hiš pa niso nič poškodovali, ker so jih že za svoje šteli. Strah in groza je bilo Mesenjane, ko so čuli, kako Spartanci po njihovej lepej domovini strašno divjajo. Mnogi so že obupali. Tu jih je kralj sklical v narodni zbor ter jim ukazal, naj se^zapro v mesta ter pridno vadijo v orožji. Močno obzidanih mest Spartanci niso mogli vzeti ter so odslej le po vaseh ropali. Tako je minulo pet let. Zdaj še le je šel mesenski kralj s svojim ljudstvom iz mest ter je skušal sovražnike na prostem polji premagati. V krvavem boji palo je na obeh straneh mnogo najpogumniših vojakov, Mesenjane pa so razen tega še druge nesreče zadele. Ker so jim Spartanci toliko živeža pobrali, so po mestih nastale kuga in lakota; a vojaci so morali nazadnje popustiti vsa mesta ter se zapreti v močni gorski grad Itomo. Odtod so poslali v
Občna zgodovina.	14
Delfido prašat, kaj jim je storiti, da bi rešili Mesenijo ? Preročišče jim je odgovorilo, da morajo devico kraljeve krvi bogovom darovati.
Srečka je odločila in že so hoteli žrtovati likiskovo hčer; ali v tem je vedeževalec oznanil, da ta daritev ne bo veljavna, ker je Likisk to deklico le za svojo vzel in ni kraljeve krvi. Da bi se daritev dalje ne odlašala, ponudi vrli Aristodem, ki se je v vojski že večkrat skazal hrabrega in skušenega vojaka, dobrovoljno svojo lastno hčer. Temu se je pa njen ženin na vso moč vpiral ter očeta tako razkačil, da je v jezi sam svojej hčeri nož v srce zasadil. Vedež je zopet oznanil, da je pregrešno darovati bogovom umorjeno deklico ter je zahteval drugo devojko; toda ljudstvo se je dalo od kralja spregovoriti in ni hotelo druge žrtve.
Spartanci, ki so čuli o tej daritvi, celih pet let niso se upali napasti Itome. Še le v šestem letu so prišli z novo vojsko pred grad ter so v boji mesenskega kralja tako hudo ranili, da je kmalu potem umrl. Aristodem, ki je bil zdaj za kralja izvoljen, je Spartance pet let z malimi bitkami dražil ter jih v šestem letu enkrat prav dobro otepel, ali vse to ni Mesenjanom nič pomagalo, ker se vendar le niso mogli ogniti iz svojega grada. Že je nastopilo dvajseto leto krvave vojske, in še se ni vedlo, kdaj da bo konec. Tu pošljejo Mesenjani zopet v Delfido prašat, naj bi jim preročišče saj povedalo, kdo da bo zmagal. Pitij a jim je odgovorila: „Kdor bo prvi v Itomi razložil okoli Zevsovega oltarja tri sto trinožnikov, bo postal gospodar lepih mesenskih poljan.“ Da bi se prerokovanje prej ko mogoče spolnilo, naroöiU so Mesenjani tri sto lesenih trinožnikov.
Ali Spartanci so zvedeli, kaj da je preročišče Mesenjanom odgovorilo, ter so se posvetovali, kako da bi svoje nasprotnike prehiteli. Prosti meščan jim hitro naredi od gline tristo trinožnikov ter gre za lovca preoblečen v Mesenijo, kjer je nepoznan šel z drugimi kmeti v Itomo. Po noči razloži trinožnike v zevsovem tempeljnu okoli oltarja ter uide srečno iz grada. Ko so Mesenjani drugo jutro zvijačo zapazili, so popolnem obupali, da bi še kdaj mogli osvoboditi milo svojo domovino. Razen tega pokazalo se je tudi mnogo drugih znamenj, ki niso nič dobrega obetala.
Najbolj so jih prestrašile sanje, ki jih je imel kralj Aristodem. Senjalo se mu je namreč, da je bil namenjen iti na vojsko ter je pred odhodom ogledoval drob daritvenih živali ; tu se mu prikaže njegova ranjka hči črno oblečena, ga sleče, ga položi na oltar ter ogrne z mrtvaškim prtom. Ari-
stodem je v teh sanjah videl spomin svoje lastne smrti ter da je zastonj ljubljeno hčerko za rešitev svoje domovine bogovom žrtoval. Da bi ne doživel večih nesreč, gre na grob milega deteta ter se ondi sam sebe ubije.
Pogumni junači so se potem še pet mescev branili v Itomi, nazadnje pa se je izstradani grad vdal Spartancem. Tako se je končala dvajsetletna vojska. Mnogo Mesenjanov je med tem poginilo, nekteri so bežali v sosedne dežele, a kar jih je še doma ostalo, so odslej morali priznati Spartance za svoje gospodarje ter jim vsako leto polovico pridelkov v Sparto pošiljati. Ce je v Sparti králj ali kaki drugi imeniten gospod umrl, morali so s svojimi ženami in otroci v črnih oblačilih priti k slovesnemu pogrebu.
Blizu štirdeset let so Mesenjani zdihovali pod težkim spartanskim jarmom. Mlajši zarod se sicer ni več spominjal zlate svobode, toda slišal je stare svoje očete in dede pripovedovati o lepej preteklosti. Doma in na tujem je bilo mnogo pogumnih mesenskih mladenčev, ki so bili pripravljeni rešiti z lastno krvjo prelepo svojo očetnjavo iz rok brezsrčnih tlačiteljev: a med njimi se je najbolj odlikoval Mesenjan Ari-stodem, mladi mož kraljeve krvi, ki je do tadaj živel v Arkadiji. Ker so se tudi druge sosedne dežele jele bati čem dalje mogočniših Spartance v, se je kmalu vnela druga me-senska vojska (od leta 685—670 pr. Kr.)
Y Arkadiji so se zbirali dobrovoljci ter si hrabrega Aristomena izvolili za poveljnika. Ko so prišli v Mesenijo, je takoj vsa dežela vstala zoper svoje zatiralce. Y prvej bitki niso ne Mesenjani, ne Spartanci zmagali. Da bi pa svoje rojake ohrabril ter jih navdušil za daljno vojskovanje, šel je Aristomen preoblečen v Sparto, ter je v tempeljnu boginje vojske skrivaj položil na oltar štit, nakterem je bilo zapisano: „Aristomen daruje ta štit, ki ga je Spartancem vzel, boginji Ateni.“
Nekega dne, ko so Spartanci v taborji praznovali god bogov Kastorja in Poluksa, se dva pogumna Mesenjana oblečeta v dolge bele srajce, ogrneta škrlatasti plašč ter jašeta na dveh belih konjičih naravnost v spartanski tabor. Spartanci so mislili, da sta se jim Kastor in Poluks prikazala, ter padejo pred njima na kolena; ali v tem potegneta Mesenjana izpod plaščev sulice ter prebodeta vsacega, ki jim je preblizo prišel. Komaj so se Spartanci zavedli zvijače svojih nasprotnikov, sta preoblečena junaka hitro zopet zginila.
S podobnimi zvijačami, ki si jih je vse premeden Aristomen zmislil. nagajali so Mesenjani svojim sovražnikom
Le-ti prašajo tedaj delfiško preročišče, kaj da jim je storiti. Apolonovi duhovniki so jim odgovorili, da si morajo od Atenja-nov poveljnika izprositi. Spartanci store, kakor jim je bilo ukazano, Atenjani pa, ki Spartancem niso bili nikdar dobri prijatelji, jim mesto zvedenega vojaka, pošljejo šantavega Tirteja, ki je v Ateni otroke podučeval. Daši Tirtej ni mogel postati poveljnik, je Spartancem vendar mnogo koristil, kajti kmalu se je prepričal, da jim tudi domači prepiri mnogo škodujejo. Zato je začel prepevati lepe junaške pesmi, s kterimi je Spartance tako ganil, da so se med seboj pomirili ter se navdušeni jeli iz nova oborožiti. Bili so sicer zopet premagani, ali zavolj tega še niso obupali, marveč napeli so vse sile, da bi upornike pokorili. Tu se jim posreči, da so dobili na svojo stran arkadskega kralja Aristokrata, ki je doslej Mesenjanom pomagal. Ko ste se ravno obe vojujoči stranki vnovič spoprijeli , zapusti izdajalec Aristokrat svoje dosadanje zaveznike, tako da so Spartanci za njim grede napadli Mesenjane od zadaj, ter jih premagali. Mesenjani so tu izgubili toliko vojakov, da se niso mogli več na prostem polji vojskovati; zato pelje Ari-stomen ostale svoje tovarše v močni grad E ir s, kterega so Spartanci takoj jeli oblegati. Toda minulo je še mnogo let, preden so se Spartanci mogli trdnjave polastiti. Med tem je Aristomen z najpogumnišimi junaki večkrat šel iz Eire, ter je svoje sovražnike v samej Lakoniji napadel. Trikrat so ga Lakedemonci dobili v pest, pa jim je vselej ušel. Zadnjikrat so ga vjeli s pedeset njegovih tovaršev ter jih pometali v jako globoko brezdno na tajgetskej gori. Vsi so se takoj ubili, le Aristomen je srečno padel ter živ prišel na dno. Tu je ležal med mrtvimi trupli svojih prijateljev cele tri dni. Ker se ni več nadjal rešitve, si je zakril obraz ter mirno čakal, da od gladú pogine. Kar zapazi lisico, ki je kraj njega jela obirati mrtva trupla. Koder je ta prišla, si misli, mogel bi se tudi jaz rešiti odtod, pa se močno oklene lisice ter gre za njo, ki je šla naravnost v neko podzemeljsko luknjo. Aristomen vidi, da je onkraj prodora svetlo, spusti lisico, ter ruje s samo roko tako dolgo po jako ozkej luknji, da se srečno ven splazi.
Spartanci, misló da je mesenski kralj v brezdnu poginil, so zanemarili vojsko ter se niso nadjali novega boja. Tu plane Aristomen z novim pogumom iz Eire in jih sijajno premaga; potem pa daruje bogu Zevsu sto goved v zahvalo svoje čudne rešitve in zmage.
Malo potem sklenejo Spartanci z Mesenjani primirje na štirdeset dni, da bi mogli obhajati neko svečanost. Ta čas je Aristomen večkrat zahajal v gozde po okolici na lov. Kar ga
nekega dne zasačijo strelci, ki so služili nasprotnikom. Da bi jim premeden junak več ne ušel, ga trdo z jermeni zvežejo ter peljejo naravnost v Sparto. Med potjo so hoteli prenočiti na nekej mesenskej pristavi, kjer je živela vdova z edino svojo hčerjo. Tej se je slavni borilec smilil ter bi ga rada osvobodila. Prinese tedaj strelcem dobrega vina in jim ga tako dolgo ponuja, dokler se niso opijanili in pospali. Tu vzame deklica nož in prereže imenitnemu vjetniku vezi; Aristomen pa zgrabi hitro meč in pomori vse strelce.
Yse junaštvo in zvijače slavnega poveljnika pa Mese-njanom vendar le niso nič pomagale in nazadnje je tudi močna trdnjava Eira padla v pest nevtrudljivim sovražnikom, ki so jo celih enajst let oblegali. Tadaj nastane pod večer nekega poletnega dne strašen vihar, grmelo in bliskalo se je, da je bila groza, a dež je tako lil, kakor kedar se oblak odtrga. Aristomen je bil ravno nekoliko bolan, pa ni mogel svoje vojake tako nadzirati, kakor je imel sicer navado. Tu zapuste vsi Mesenjani svoje straže in gredo domu pod streho spat; kajti nihče ni mislil, da bi sovražniki v tako temnej noči mogli grad napasti. Ali Spartanci so po nekem vohunu zvedeli, da na zidovji ni straž ter splezajo v največem viharji v mesto. Komaj se je drugo jutro jelo daniti, začne se strašni boj po mestnih ulicah. Iznenadeni Mesenjani branili so hišo za hišo cele tri dni; žene in otroci, ki niso mogli strelati, metali so kamenje in opeke raz streh. Ko je Aristomen videl, da se ne more več braniti, skliče vs8 Mesenjane, kar jih je še bilo v gradu, vkup; ženam ukaže v sredo stopiti, sam pa gre naprej ter pelje malo krdelce še živih branilcev iz mesta. Spartanci so jih pustili mirno iti svojo pot ter se niso upali dalje nadlegovati nesrečnike, ki so se toliko let junaško branili.
Tako se je končala druga mesenska vojska. Mnogo Me-seijanov se je izselilo v južno Italijo, zlasti na otok Sicilijo, kjer so med drugim vzeli mesto Zankle ter mu dali ngvo ime * Mešana, t. j. sedanja'Mesina. Aristonem pa še ni hotel zapustiti peloponeškega polotoka, ampak šel je zopet v Arkadijo ter od oniot hotel s pet sto pogumnih prijateljev napasti Sparto, med tem ko so bili njeni sinovi še onkraj Tajgetske gore. Toda kakor s početka. vojske, tako jih je tudi to poh izdal arkadski kralj Aristokrat, ki je Spartancem poročil, kaj da hrabri mesenski kralj namerava. Ko so Arkadci čuli o grdem izdajstvu, sramovali so se istega svojega kralja ter ga kameno vali, a njegovo truplo so vrgli na gnoj , kjer so je grabežljive ptice, kakor kako mrhovino požrle.
Aristomen se je še nekoliko časa mudil v Arkadiji, potem pa je šel k svojemu zetu na otok Kreto, kjer je živel do svoje smrti. Njegov zet je bil na Kreti poglavar nekega mesta. Ko se je ženil, praša delfiško preročišče za svet; a ker mu je apolonova duhovnica Pitija odgovorila, da naj se poroči s hčerjo najbolj junaškega Grka, vzel je aristomenovo hčer za ženo.
Največ so trpeli tisti Mesenjani, ki so se zmagovalcem pokorili ter ostali v svojej starej domovini, kajti morali so kot helotje ali sužnji obdelovati svoje polje za Spartanee, ki so Mesenijo združili z Lakonijo, a njena zemljišča med seboj razdelili.
Prej smo povedali, da so Arkadci in Argolčani na po-četku druge vojske Mesenjanom pomagali. Tega Spartanei niso pozabili, in zdaj ko so mesensko vojsko tako srečno končali, hoteli so se maščevati najprej nad Arkadci ter so napadli Tegejo. Ali to mesto se je tako hrabro branilo, da so prevzetni zmagovalci od svojih tirjatev odjenjali ter si te dežele niso hoteli tako popolnoma podjarmiti, kakor Mesenijo; ampak zahtevali so le to, da so se morala vsa arkadska mesta pridružiti velikej peloponeškej zavezi, v katerej so imeli oni vodstvo ali hegemonijo. K tej zavezi so s časom pristopili Korint, Megara, Egina in najimenitniša mesta v Argo-lidi, torej vse tiste peloponeške dežele, v kterih so po preseljevanji grških razrodov Dorani postali gospodarji. Vsako mesto, ki je bilo v tej zavezi, je moralo dajati vojakov in novcev za vojsko. Res je sicer, da so Spartanei sklicovali zavezne zbore, ki so imeli sklepati v vojski in miru; ali sklenilo se je vedno le to, kar so Spartanei predlagali. Tako je tedaj Sparta bila najmočnejša država na celem Grškem, in celo tuji vladarji so večkrat prašali spartanske kralje in starešine za svet.
Solon.
Med grškimi mesti je od nekdaj najbolj slovela Atena, glavno mesto Atike. Že prej smo povedali, kako jo je po grškej pravljici utemelil Kekrop, ki je bil prvi atenski kralj. Za njim so še dolgo kralji vladali. V junaškej dobi se je najbolj odlikoval Tezej, ki je bil za Heraklejem najslavniši junak vseh Grkov. Zadnji kralj je bil Koder. Tudi o njem že vemo, kako se je daroval za svoje ljudstvo, ki je vsled tega zmagalo nad Dorani, ko so si hoteli Atike in cele srednje Grške polastiti. Kakor skoraj po vseh drugih grških mestih, tako so tudi v Ateni mogočni grajščaki ali plemenitaši
že davnej hrepeneli po ljudovladi, v kterej bi le oni vladali, kakor bi njihovim stanovskim koristim najbolj kazalo. Ali težko je bilo kralja kar brez vsacega vzroka zapoditi, kajti razen kmetov je bilo v Ateni tudi mnogo rokodeleev ali obrtnikov, ki bi se v takem slučaji gotovo potegovali za svojega kralja. Morali so torej čakati do ugodnega časa.
Ni je bilo lepše priložnosti, nego takrat, ko je Koder poginil. Tedaj so zviti grajščaki rekli ostalemu narodu, da ga ni več človeka, ki bi bil vreden kraljeve časti, kajti nihče se ne more primerjati Kodru, ki je dal življenje za svoj narod. Sklenili so torej, da se kodrovi nasledniki ne bodo več zvali kralji, ampak samo vladarji ali arhonti (od leta 1068—752 pr. Kr.), ki so razen vrhovne duhovniške oblasti imeli še vse ostale kraljeve pravice ter so do smrti v službi ostali. Tako je bilo celih tri sto let, kajti grajščaki so se bali, da ne bi ljudstvo uganilo sebične njihove naklepe, ter se niso upali kar takoj spremeniti celo vladino obliko. Se le 752. leta pr. Kr. so zopet nekoliko omejili arhontsko oblast. Sklenili so namreč, da odslej ne bo smel več sin po očetu naslediti vlado, ampak, da se bo vsakih deset let volil nov arhont, ki bo plemenitašem za vsako dejanje odgovoren. Toda komaj je minulo sedemdeset let in že je bila leta 682 pr. Kr. plemenitaška ali aristokratična ljudovlada dovršena. Odslej se je vrhovna oblast razdelila na devet arhontov, ki so se vsako leto menjali.
Prvi arhont je bil deželni glavar in se je zval eponim, ker se je leto po njem imenovalo; drugi je bil bazilej in je izvrševal naj viša duhovenska opravila; p olein ar h je bil najviši vojaški poveljnik; a tezmoteti, katerih je bilo šestero, so bili najviši sodniki v vseh stvareh, ki niso prvim trem arhontom pristajale.
Ker so aristokrati tudi druge uradnike izmed sebe volili, bila je vsa državna oblast v njihovih rokah. Kmetje in obrtniki so morali težke davke plačevati, a če je kdo s kakim grajščakom kako pravdo imel, jo je vselej zgubil, kajti sodniki , ki so sami bili plemenitaši, so vedno le gospodi prav dajali. Tlačeno ljudstvo ni moglo prenašati težka bremena in je padalo v čemdalje večo revščino. Nezadovoljnost je rasla od leta do leta; v narodnih zborih, kamor so smeli hoditi vsi stanovi, so se vedno pritoževali na sodnike, da se ne drže starodavnih postav, ampak da sodijo po svojej pristranskej volji. Da bi ne prišlo do večih nemirov, naroče grajščaki leta 624. pr. Kr. arhontu Drakonu, naj vse obstoječe postave napiše,
da se potem ne bo moglo več sodnikom očitati, da pristransko sodijo.
Drakon je bil z dušo in telesom pravi trdi plemenitaš, ki je v kmetih in obrtnikih le svoje podložnike videl. Zato je napisal tako ostre postave, da so o njih rekli, da jih je Drakon s krvjo pisal. V njih ni niti govora o kakih pravicah kmetov in meščanov, ampak napisane so same hude kazni za posamezne pregrehe. Tako n. pr. je šlo za glavo vsakemu, ki bi le jabuko ali kako drugo malo stvar ukradel. Upnik je smel dolžnika, ki mu izposojenega denarja ni o pravem času povrnil, zarubiti, vkleniti ter ga za svojega sužnika imeti. Bilo je torej hujše nego prej, kajti nihče ni mogel sodnikom očitati, da ne ravnajo po postavah. Ljudstvo se ni pomirilo, ampak bilo je tako razkačeno, da je Drakon moral bežati iz Atehe. Šel je na otok Egino ter ondi umrl. Ko je nekega dne prišel v gledišče, so ljudje toliko plaščev na njega zmetali, da se je zadušil.
Kmalu po njegovej smrti (1. 612 pr. Kr.) si je hotel neki plemenitaš Kil o n polastiti v Ateni vrhovne oblasti kot samovladar ali tiran. Cas je bil jako ugoden, kajti ljudstvo je bilo še vedno nezadovoljno, a grajščaki so se bili ravnokar med seboj sprli. Siromašnim meščanom je Kilon obljubil, da bo odpravil ostre dolžniške postave ter da bo zemljišča vnovič razdelil v enakih kosovih med vse prebivalce. Dobil jih je nekoliko na svojo stran, in njegov tast Teagen, megarski tiran, mu je poslal krdelce vojakov na pomoč. Tako napade pri nekej slovesnosti atenski grad Akropolo in se je polasti. Toda prehitel se je. Grajščaki so prišli s svojimi kmeti mestu na pomoč ter so oblegli grad okol in okol. Kilon je sicer po skrivnej stezi ušel v Megaro, ostali pa so se še nekoliko časa branili, dokler se niso od gladu prisiljeni vdali. Arhont Mega-klej gre z močno vojsko skozi odprta vrata v grad in vidi, kako so uporniki vsi izstradani posedali po stopnicah okol oltarjev, da bi bili ondi varni svojega življenja. Ali komaj so ti nesrečniki na pošteno megaklejevo besedo , da se jim ne bode nič žalega zgodilo, zapustili svetišče, planili so razkačeni vojaki nad nje ter jih pobili; druge pa, ki so bežali k oltarji boginj Erinij, so celo ondi pomorili.
Moritev pred oltarjem je bila tako velika pregreha, da se je ž njo vsa dežela oskrunila. To je dalo kilonovim tovar-šem zopet poguma in jeli so šuntati narod zoper Megakleja in Alkmeonovce, ki so se v največem številu vdeležili onih moritev. Ljudstvo je bilo tako razkačeno, da se je bilo bati krvave domače vojske. Tu je atenska gosposka na predlog mo-
drega Solo a a ves alkmeonov rod, kterega je bil tudi Me-gaklej, iz dežele zapodila. Ljudstvo je bilo zdaj mirno, ali med temi homatijami so Megarci Atenjanom vzeli otok Salamine, v mestu pa so nastale kužne bolezni. Atenjani, ki so v teli nadlogah videli očitno kazen božjo, pošljejo na Kreto po slavnega vedeževalca Epimenida, da bi jim oskrunjeno mesto očistil. Epimenid je tako čedno pobožno živel, da so o njem sploh govorili, da z bogovi občuje. Prišedši v Ateno, jo je s slovesnim darovanjem in čiščenjem spravil z razžaljenimi bogovi. Atenjani so ga hoteli bogato obdarovati, pa sveti duhovnik ni hotel ničesar razen vejice „svete oljke.“
Bogovi so bili potolaženi, bolezni so pojenjale, lepi sala-minski otok pa je bil še zmiraj v tujih rokah. Atenjani so že nekolikokrati napadli sovražnike, pa jim je vselej spodletelo. Nazadnje so popolnem obupali ter sklenili, da se ima vsakdo takoj ob glavo djati, ki bi še kdaj nasvetoval, naj se Salamina z vojsko napade. Ta prepoved ni bila. po volji mnogim bojaželjnim mladenčem, še manj pa trgovcem, kajti Megarci so vedno nagajali brodarjem, ki so se mimo otoka v Ateno vozili, ter so tako jako ovirali atensko kupčijo. Eadi bi ponovili vojsko, ali bali so se ostre postave. Tu jim je zopet modri Solon pomagal iz zadrege.
Solon je bil kodrovega rodu ter je po svojih starših nasledil mnogo bogastva. Toda bil je jako radodaren ter je velik del svojega premoženja razdelil med uboge. Da bi si zgubo zopet nadomestil, lotil se je v svojih mladil letih kupčije ter je kot trgovec prepotoval mnogo sveta. Še bolj, nego dobička-rija, pa ga je njegova ukaželjnost gonila v tuje dežele. Pridno je opazoval šege in navade raznih narodov, ter se je povsodi kaj novega naučil, tako da je postal najbolj učen in moder mož tadanjega časa. Ko se je zopet domu vrnil, je takoj sprevidel, da v Ateni ni vse tako, kakor bi moralo biti. Sklenil je toraj, da bo pri vsakej priložnosti svojim meščanom pomagal do bolje prihodnosti, kolikor bo v njegovej moči. V narodnem zboru je prvikrat govoril tadaj , ko je nasvetoval, da naj se Alkmeonovci iz dežele zapode. Zdaj mu abotna prepoved salaminske vojske ni dala mirno spati. Dolgo je premišljeval, na zadnje pa se je le zmislil, kako da se bo ognil ostrej kazni, ter nasvetoval novo vojsko zoper Salamino. Vedel je, da so ljudje takrat mislili, da sami bogovi blazne ali norce navdušujejo. Zato je po svojih prijateljih razglasil, da je večkrat brez uma ter da nori. Ko je bilo to že sploh znano, se nekega dne prav šemasto obleče , in čudno se spakovaje, leti naravnost na trg, kjer je bil ravno narodni zbor. Tu stopi
na govornico in jame v lepej pesmi ljudstvo grajati, zakaj da je tako malodušno, ter je spodbuja, naj vojsko z Megarci zopet ponovi. Ljudje sp s početka milovali blaznega modrijana, toda pesem je bila lepo zložena, pa so jo pazljivo poslušali. Med tem so jeli Solonovi prijatelji, kateri so za zvijačo vedeli, sem ter tj e govoriti, da ima blazen prav in da ne govori neumno. Ni minulo pol ure in narodni zbor je postavo preklical ter sklenil, da se mora Salamina z novo vojsko napasti; a ker se je Solonu pamet povrnila, so ga celo za poveljnika izvolili.
Ko je Solon že hotel odriniti proti otoku, so atenske žene na morskem obrežji ravno darovale boginji Demetri. Pre-meden vodja si takoj izmisli zvijačo in pošlje zanesljivega vojaka k Megarcem, naj jim kot uskok pove, da lahko najodličniše atenske gospe v svojo pest dobodo, če pošljejo oboroženo ladjo na atiško obrežje. Megarci mu verjamejo in takoj store po njegovem nasvetu. Ali med tem je Solon one žene zamenil s krepkimi mladenči, ki so se bili oblekli v ženska oblačila, pod kterimi so bili poskrili ostre meče. Megarci pridejo in ko so videli dozdevne ženske ob bregu plesati, privežejo brod ter stopijo na suho. Toda kakor hitro so napadli veselo družbo, potegnejo mladenči meče izpod oblačil ter pomore iznenadene sovražnike. Na to pride Solon z ostalo vojsko, odpelje se na megarskej ladji proti Salamini in se je polasti.
Tako so Atenjani zopet v svojo oblast dobili otok, katerega so ob času domačih nemirov zgubili. Cast in slava je zato donela Solonu, ki je postal najimenitniši mož v Ateni. Ead bi bil Solon že tedaj z novimi postavami preustrojil državo ter vredil razmere med raznimi stanovi, da se ne bi v prihodnjič ponovila domača nesloga, ki narodu več škoduje, nego najhujši zunanji sovražnik. Toda sprevidel je, da še ni pravi čas za tako imenitne in težavne spremembe. Želel je torej nove vojske, v kterej bi se Atenjani, pozabivši domače prepire, skazali kot hrabri in pogumni junaki. Tedaj (mislil si je Solon) bi grajščaki sami sprevideli, kako mogočna je atenska država, kadar se prebivalci med seboj ne prepirajo, ter ne bi več tako trdovratno branili krivične svoje pravice, ki so jih imeli nad kmeti in meščani.
Ravno takrat so prebivalci mest Krise inKire jako nadlegovali popotnike, ki so hodili v Delfido na božjo pot. Pobirali so namreč od njih čemdalje veče davke, kadar so šli skoz njihovo mesto, večkrat pa so jih celó po tolovajsko napadli ter jih oropali. Apolonovi duhovniki so se zato pritoževali pri vladah tistih držav, ki so se obvezali braniti koristi
delfiškega tempeljna. Sklicali so amfiktijonski zbor, v katerega so Atenjani volili Solona za svojega poslanca. Solon se je na vso moč potegoval za svobodo delfiškib romarjev in je zahteval, naj se Krisi in Kiri napove sveta vojska. Brezbožni roparji so se eelih deset let branili (od 1. 594 do 1. 584 pr. Kr.), nazadnje pa so bili le premagani. Obe mesti ste bili popolnem razdjani, a ves njuni svet so zmagovalni amfiktijonci podarili apolonovemu tempeljnu v Delfidi kot sveto zemljo , ktero ni smel nihče za se obdelovati. V tej sveti vojski so se Atenjani pod svojim poveljnikom Solonom najbolj odlikovali. Solon je odslej slovel po celem Grškem, a ko se je z zmagovalno vojsko domu povrnil, so ga Atenjani izvolili za prvega arhonta ter mu naročili, naj državo tako preustroji, kakor se njemu zdi, da bo najbolje.
Solon je najprej hotel pomagati revnim meščanom in kmetom ter je odpravil ostre dolžniške postave. Ukazal je, da se morajo takoj osvoboditi vsi dolžniki, ki so svojim upnikom kot sužniki služili; tiste pa, ki so bili v tuje dežele prodani, je na državne stroške odkupil. Na to je vpeljal nov denar, ki je bil za 27 odstotkov loži od starega, ter je zapovedal, da se mora stari dolg brez preračuna z novim denarjem poplačati. Dal je namreč stari denar tako preliti, da je iz 73 starih Srebrnjakov dobil 100 novih. Ce je bil tedaj kdo dolžan 100 starih Srebrnjakov, jih je povrnil s 100 novimi, ali pa s 73 starimi, tako da se mu je od 100 dolžnih Srebrnjakov 27 oprostilo. To zmanjšanje dolgov zvali so sejzahtejo.
Potem je Solon atensko državo tako vredil, da so se pravice in dolžnosti vsakemu državljanu brez ozira na njegov rod odmerjevale po njegovem premoženji; toda le nepremakljivo premoženje se je v poštev jemalo, t. j. cenila so se le zemljišča. Solon si je mislil, da je posestnikom mnogo bolj mar za obstanek in blagostanje države, nego onim, ki imajo svoje premoženje v gotovem denarji, kterega pri vsakej priložnosti lahko pobero ter beže ž njim pred sovražnikom v drugo deželo.
Na tej podlagi je Solon vse atiško ljudstvo, grajščake, meščane in kmete razdelil na štiri razrede. V prvi razred spadali so vsi veliki posestniki, ki so na lastnej zemlji vsako leto pridelali vsaj po 500 korcev žita, ali pa olja in vina v istej vrednosti; v drugem razredu šobili tisti, ki so pridelovali najmanje po 300 korcev na leto; v tretji razred so se prištevali tisti, ki so od svojih zemljišč dobivali vsaj po 150 korcev; a včetvrti razred so se uvrstili tisti, ki so manj e od 150 korcev pridelovali, ter vsi oni, ki so imeli
le gotovega denarja ali pa drugega premakljivega premoženja kakor n. pr. trgovci in obrtniki.
Tisti, ki so bili v prvem razredu, plačevali so največ davka, a zato so imeli največ pravic. Arhonte, ki so tudi po solonevej ustavi bili največi državni oblastniki, volili so le iz prvega razreda; druge uradnike in svetovalce pa iz vseh prvih treh razredov, med tem ko udje četvrtega razreda niso imeli drugih pravic, nego hoditi v narodni zbor in kot porotniki k sodnijskim obravnavam. Na vojsko so hodili le prvi trije razredi. Četrti razred je bil v prvih časih po Solonu davka in vojaščine oproščen. Y tretjem razredu služili so kot težko oboroženi pešci, v drugem razredu pa na konjih ter so se zato sploh zvali konjiki. Udje prvega razreda so bili vojaški častniki ter so razen tega morali na svoje stroške vzdrževati vojno brodovje.
Solon je vlado deveterih arhontov omejil s svetovalstvom in narodnim zborom. Svetovalstvo (ali bule) je štelo štiristo neporočnih in veljavnih mož, ki so morali biti vsaj po 30 let stari in katere je narodni zbor iz prvih treh razredov volil na eno leto kot svoje odbornike. To svetovalstvo je zastopalo deželo v vseh zunanjih zadevah; nadziralo je arhonte, ki so smeli le to storiti, kar jim je narod po svojih odbornikih naročil; vredovalo je deželne dohodke in stroške; a pre-tresovalo in sklepalo je o vsem, kar se je imelo narodnemu zboru predlagati. Daši so svetovalci jako pogostoma imeli skupne seje, so vendar vsakih pet in trideset dni volili izmed sebe posebni odsek, ki je izvrševal tekoče državna opravila ter je ves ta čas na državne stroške živel v takozvanem prita-neji. Udje rečenega odseka zvali so se pritanejci ali pa skupno pritanija. Bazen teh so v pritaneji tudi živeli stari slavni možje, katere je narod hotel s tem posebno odlikovati. Tudi poslanci tujih držav so v pritaneji prenočevali.
Yse imenitniše sklepe svetovalstva je moral narodni zbor odobriti, preden so dobili postavno veljavo. Y narodni zbor so hodili vsi moški Atenjani, ki so bili vsaj dvajset let stari. Tu so sprejemali ali zameta vali postave, katere jim je svetovalstvo predlagalo; določevali so o.vojski in miru; volili arhonte, svetovalce in druge uradnike. Zborovalo se je pod prostim nebom na hribčku, ki so ga zvali Pkniks. Pred vsako sejo so duhovniki s svečano daritvijo prosili božjega blagoslova, ter prekleli vse tiste, ki ne bi glasovali po svojem prepričanji; potem pa so arhonti ali predsedniki vladajočega odseka predlagali narodu sklepe svetovalstva. Zdaj se je začela razprava, ki je bila navadno jako živa, kajti bilo je go-
vornikov, ki so predlog priporočali in zopet drugih, ki so ga odsvetovali; a govoriti je smel vsak zborovalec, ki je bil brez madeža. Le tisti, ki je svoje starše pretepal ter jih v starosti zapustil; ali kdor je iz vojske zbežal; ali kdor je zapravil svoje premoženje, se ni smel vdeleževati razprav. Najprej so govorili tisti, ki so bili črez pedeset let stari, potem pa mlajši; toda nikdar ni smel nihče o čem drugem govoriti, nego o tem, kar je svetovalstvo predlagalo.
Tako je Solon vpeljal v Ateni demokratično republiko ali ljudovlado, s katero so bili po večem vsi stanovi zadovoljni. Daši grajščaki niso več imeli vso vlado v svojih rokah, so vendar tudi vprihodnjič imeli največ pravic, ker so se zarad njihovega bogastva navadno v prve razrede uvrstili. Toda, ker so bili arhonti in drugi uradniki vsemu narodu odgovorni, niso mogli več toliko krivic delati, kakor prej.
Da bi se tudi pri sodniji nobenemu krivica ne godila, se je po solonovi ustavi smel vsakdo, ki ni bil z razsodbo sodnijskih arhantov zadovoljen, pritožiti na porotno sodnijo ali heliajo. Porotnikov je bilo štiri tisuč, ki so se vsako leto s srečkanjem izvolili izmed vseh neporočnih državljanov, kateri so bili vsaj po trideset let stari.
Kazen heliaje je bila v Ateni že od starodavnih časov tudi krvava sodnija ali ar e j opa g, ki je sodil morilce, ubijalce , požigalce in druge hudodelnike. Solon je pravice in ugled arejopaga še povečal, ker mu je povernil nadziranje cele državne uprave. Arejopagiti so morali paziti, kako arhonti in drugi uradniki postave spolnujejo, kako se mladina izreja, kako se verske pobožnosti obhajajo, ter so smeli celo preklicati postave in sklepe narodnega zbora. Svoje seje so arejopagiti imeli pod prostim nebom v temnej noči, da bi jih ne mogli ganiti pogledi prosečih zatožencev. Kar je arejopag sklenil bilo je vsakemu Atenjanu sveto, zato so prišli v to sodišče le tisti arhontje, ki so svojo službo brez najmanjše pomanjkljivosti opravljali ter se jim niti v zasebnem življenji ni moglo ničesar očitati.^ Kakor so bile pravice arejopaških sodnikov velike, tako so bile težke njihove dolžnosti; kajti po Solonovih postavah so morali biti ostalim državljanom izgled lepega in čednostnega življenja. Za najmanjše pregrehe je bil arejopagit ostro kaznovan; če bi se le enkrat opijanil, bi ga takoj ob glavo djali. Sicer pa je bil arejopag za svoje sklepe le bogovom odgovoren.
Ko je Solon vredil javno življenje v Ateni, dal je tudi postave, katere so morali prebivalci v svojem domačem in zasebnem življenji spolnovati. Te postave so se jako
razlikovale od Likurgovih, kajti modri Solon je dobro vedel, da je Bog človeka za delo vstvaril ter ni hotel, da bi bili Atenjani le vojščaki. Daši je visoko cenil kmetijstvo, je vendar sprevidel, da bo Atena le tedaj bogata in mogočna postala, če se bodo njeni prebivalci pridno poprijeli obrtnije in trgovine. Tudi je dobro vedel, da je lepo rodbinsko življenje najbolja podlaga močnej državi. Zato se atenski mladenči niso izrejali v javnih zavodih kakor v Sparti, ampak doma pri svojih materah. Od sedmega leta naprej so morali hoditi v šolo, kjer so se učili brati, pisati, računiti, pa tudi na liro brenkati in pevati pesni, ki so slavile dejanja prednikov, jim vzbujale blage misli ter jih navduševale za domovino. Kraj tega pa niti atenski mladenči niso zanemarjali telovadbe, s ktero se si krepčali svoja telesa. Najbolj pa so Atenjani pazili na to, da so se mladenči zgodaj dela privadili, da so se spodobno obnašali ter da so spoštovali svoje starše. Zato se je vsak mladenič moral poprijeti kake obrtnije, trgovine ali kakega druzega dela. Le oni roditelji, ki so svoje otroke dali kaj učiti, smeli so na stare dni zahtevati od njih kake podpore. Gorje pa tistemu, ki ne bi hotel svoje starše na njihova stara leta vzdrževati! Zgubil bi vse državljanske pravice. Savno tako so tudi lenuhe in postopače kaznovali. Z dvajsetim letom je Atenec postal polnoleten ter je moral na vojsko hoditi ter se smel vdeleževati narodnega zbora.
Daši so bili Atičani vsi jonskega rodu, moramo vendar tudi pri njih razlikovati svobodne prebivalce, ki so vživali vse državljanske pravice od metojkov in sužnjev.
Met oj ki so se zvali tujci, ki so se kot trgovci ali obrtniki v Ateni naselili. Akoprem jih je bilo mnogo jako bogatih, jim Atenjani vendar niso hoteli podeliti državljanskih pravic. Bili so osobno svobodni, ali morali so si izmed pravih meščanov izvoliti kakega varha, ki jih je pred sodnijo ali pri drugih priložnostih v javnem življenji zastopal. Zemljišč si niso smeli kupiti, a morali so hoditi na vojsko in davek plačevati.
Sužnji ko v je bilo v Ateni štirikrat toliko (365.000), kolikor svobodnih državljanov (45.000) in metojkov (45.000) skupaj; toda ne smemo jih primerjati spartanskim helotom. Atenjani so svoje sužnjike kupovali v tujih deželah, pa so ž njimi bolje ravnali, nego kterikoli narod starega veka. Nihče ni smel svojega sužnjika ubiti, če ga ni sodnija na smrt obsodila. Sužujik, katerega je gospodar neusmiljeno mučil, je smel bežati v kaki tempelj ter prositi sodnije pomoči. Y vojski so služili kot veslarji, mornarji ali pa tudi. kot pomorski
vojščaki. Tiste, ki so se posebno hrabro obnašali, obsodili so ter jih vvrstili med metojke. Večkrat so tudi posamezni gospodarji prav pridne sužnjike osvobodili; toda kdor bi se potem svojemu dobrotniku nehvaležnega skazal, moral je iti nazaj v poprejšnjo službo.
Ko je Solon svoje postave dovršil, jih je dal na lesene plošče vrezati ter obesiti javno na trgu vsemu narodu na ogled. Tudi je oznanil, naj mu vsakdo odkritosrčno pove, če mu kaj ni po volji. Daši so bile postave izvrstne, našlo se je vendar toliko ljudi, ki so vedeli kaj ugovarjati, da jih Solon ni mogel vseh poslušati. Zato je prosil Atenjane, naj mu obljubijo, da bodo vsaj deset let spolnovali njegove naredbe, med tem da bo skušnja sama najbolj učila, kaj je dobrega, a kaj ne, in to naj potem spremene. Ko so mu Atenjani to obljubo s prisego potrdili, se je Solon namenil iti na ptuje, da bi se mu ne moglo očitati, da hrepeni po velikih časteh in službah. Preden je svojo domovino zapustil, oprostil je vsem, ki so bili uzročili poprejšnje nemire ter je vse Alkmeonovce, ki so bili iz dežele pregnani, zopet domu poklical. Na to je šel (leta 571 pr.Kr.) v Egipt in Malo-Azijo, kjer mu je lidijski kralj Krez razkazoval svoje zaklade. Vrnivši se domu, našel je med Atenjani zopet hude prepire. Ne vemo za gotovo, kje in kdaj da je umrl. Pravijo, da so njegov prah raztresli po morji okrog otoka Salamine.
Pizistratovei.
V Atiki ni bilo toliko in tako rodovitnega polja, kolikor po lepih dolinah Mesenije in Lakonije. Največa in najboljša zemljišča sredi dežele so bila po večem v rokah bogatih graščakov; primorci so imeli sicer manj polja, toda pomagali so si z brodarstvom; po jako kamnitnih severnih krajih pa so stanovali najsiromašniši kmetje. Le-ti so se nadjali, da bo Solon ravno tako, kakor Likurg v Spar ti, vso zemljo vnovič razdelil v enakih kosovih med vse prebivalce. Ker se to ni zgodilo, niso nič kaj marali za novo ustavo. Tudi jih je jezilo, zakaj da oni, ki so jih zarad pičlih dohodkov v četrti razred šteli, niso smeli biti izvoljeni ne za svetovalce ne za uradnike. Zato so bili takoj pripravljeni pomagati vsakemu, ki bi hotel obstoječo ustavo zopet ovreči, a njim žalostno stanje zboljšati.
Pri teh razmerah se ni bilo nadejati stalnega miru in kmalu so atiški prebivalci razpali na tri stranke, ki so imele vsaka svojega vodjo. Na čelu prevzetnih plemenitašev, ali ve-
likih posestnikov, ki so stare svoje pravice nazaj zahtevali, je bil neki Likurg; primoree, kot srednjo stranko, je vodil alkmeonovec M e g a k 1 e j; revne hribovce in druge siromašne ljudi, katerih je bilo največ, pa je šuntal Pizistrat.
Pizistrat je bil kraljevega rodu Nilidov, ki so nekdaj vladali v lakonskem mestu Pilu. Med starimi kralji je bil najimenitniši Nestor, ki se je odlikoval v trojanskej vojski. Ko so Dorani prišli v Peloponez, bežali so Nilidi z drugimi Ahajci v Ateno, kjer so jih prištevali najimenitnišim rodbinam. Pizistratovemu očetu je bilo prerokovano, da se mu bo rodil sin, ki bo jako slaven in mogočen postal. In res se je Pizistrat že v mladih letih odlikoval v vojski zoper Megaree. Takrat je bil dober prijatelj Solonu ter se je rad ž njim družil; ko mu pa nove postave niso bile po volji, hodil je svoja pota. Bil je jako bogat, lep in priljuden človek, ki je znal kaj gladko in prepričevalno govoriti. Živel je prav po gosposko , ter imel v celej Ateni najlepše vrtove. Kadarkoli je iz doma Sel, ga je spremljevalo nekoliko šužnjikov, kateri so za njim nosíü drobiža (drobnega denarja), ki ga je med potjo revežem delil. Sploh se je Pizistrat kaj rad pečal s prostim ljudstvom ter se mu na vso moč prilizoval. Uboge meščane in bolnike je skrivaj podpiral. Vsak Atenjan se je smel po njegovih vrtovih, ki so bili zmiraj odprti, sprehajati ter si celo sadja natrgati, kolikor se je komu ljubilo. Daši je bil res dobrega srca, je vendar vse to zlasti zato storil, ker je bil jako slavohlepen. Kakor so njegovi predniki nekdaj kraljevali v malem Pilu, tako je on hotel vladati v slavnej Ateni. To je bila njegova edina želja, katera se mu je morala izpolniti. Zato je vse moči storil, da dobi nezadovoljno ljudstvo četrtega razreda na svojo stran.
Ko se je že dovolj močnega čutil, ranil je nekega dne samega sene in svoje mezge ter se pripeljal na trg, kjer je bilo mnogo ljudstva zbranega. Vse jo nejevoljno gledalo krvavečega svojega dobrotnika, ter popraševalo po nesramnem hu-dodelniku. Zviti Pizistrat jim na to pripoveduje, kako so mu vse te bolečine prizadjali bogataši, njegovi nasprotniki, zato ker se on poteguje za svoje uboge someščane in jim včasih podeli kak dar. Prosil jih je pomoči, kajti da ni več varen svojega življenja.
Solon, ki se je bil tedaj že povrnil iz svojega potovanja, je takoj spregledal vso pizistratovo sleparijo ter ga rotil, naj ne zapeljuje na tako grdi način ljudstva; a ko je bilo vse svarjenje zastonj, razkrije Atenjanom vladohlepne njegove naklepe. Toda vse zastonj. Narod je verjel svojemu dozdevnemu
dobrotniku ter je sklenil, da ga ima vedno čuvati straža od petdeset kijenoscev. Kmalu pa si je Pizistrat stražo skrivaj povečal na štiristo mož, samih svojih privržencev ter je leta 560 pr. Kr. ž njimi vzel atenski grad akropolo. Tako je postal samovladar ali tiran v Ateni, kjer se je odslej vršila njegova volja. Pizistrat namreč ni odpravil Solonove ustave, ampak gledal je na to, da je narod vedno le take postave sklepal ter take uradnike volil, ki so bili 'njemu po volji. Kad bi se bil zopet sprijaznil s Solonom, ter mu je obetal, da nove svoje moči nikdar ne bode zlorabil; ali modri po-stavodajalec je rajši zapustil ljubljeno domovino ter se preselil naptuje, kamor mu je sledilo mnogo veljavnih Atenjanov, med kterimi je bil najimenitniši Miltijad.
Poslednji je ravno na pragu stal ter premišljeval spremembe , ki so se ravnokar v Ateni zgodile; tu pridejo poslanci nekega iraškega plemena ter ga prosijo, naj jim bode za kralja. Miltijad je ponudbo sprejel ter šel ž njimi v Tra-cijo ob helespontu, kjer je modro vladal in zlasti pospeševal trgovino z Ateno.
Pizistrat med tem ni dolgo obdržal svoje oblasti. Veliki posestniki, katerim je bil na čelu Likurg, In primorci pod svojim vodnikom Megaklejem so se združili ter spodili Pizistrata iz mesta. Toda komaj so se znebili svojega skupnega nasprotnika, sprli so se med seboj, kajti plemenitaši so hoteli sami vladati. To napoti Megakleja, da se je jel bližati Pizistratu, mu dal svojo hčer za ženo ter mu obljubil pomoči , da se vrne nazaj v Ateno. Da bi pa svoj namen loži dosegel, izmislil si je Pizištrat novo zvijačo.
Blizo mesta je živela jako velika in lepa ženska, ki je cvetlice prodajala. Megaklej jej ponudi nekoliko denarja ter jo pregovori, da se je oblekla tako, kakor so navadno oblačili podobe boginje Atene. Ko so na praznik te boginje kmetje v svečanih procesijah v mesto prihajali, so pizistratovi prijatelji v slovesnem sprevodu na lepo okinčanem vozu peljali tisto za boginjo preoblečeno žensko v mesto; za vozom je šel Pizistrat, pred vozom pa so klicarji oznanovali: „Meščani atenski! sprejmite Pizistrata, ki vam ga sama Atena nazaj pelje.“ Praznoverno ljudstvo je mislilo, da se mu je res boginja prikazala; popada pred njo na kolena in jo moli. Na to pozdravijo Atenjani z velikim veseljem svojega nekdanjega dobrotnika, mu izročč grad ter spodé Likurga iz mesta.
Tako je Pizistrat v drugič postal tiran v Ateni, ali le za dve leti. S početka sta se z Megaklejem dobro razumela ter složno skupaj vladala. Ko pa Pizistrat ni maral za svojo
ObžDa zgodovina.
ženo, megaklej evo hčer, s ktero se je zmiraj prepiral, začel se je ga Megaklej ogibati ter se je zopet sprijaznil z likur-govo stranko. Pizistrat je moral iz nova bežati. Šel je na otok Evbejo v mesto Eretrijo, kjer je celih deset let bival. Ves ta čas je skrivaj občeval s svojimi prijatelji v Ateni ter se pripravljal, da bi se pri kakej ngodnej priliki zopet domu povrnil. Nabiral je denarja ter prosil pomoči pri raznih malih državicah, katerim je bil prej kot vladar pomagal. V enajstem letu svojega druzega pregnanstva se prepelje z malim krdelcem pogumnih vojakov prek evripske morske ožine v Atiko, vzame mestice Maraton ter se ondi vtabori. Iz vseh kotov so pribežali k njemu stari njegovi privrženci.
Megaklej se s početka ni zmenil za njega; ko je pa zvedel, da je Maraton že v pizistratovih rokah, mu gre z državno vojsko nasproti. Pizistrat, ki je dobro vedel, kako mehkužni in razuzdani so megaklejevi vojščaki, ni hotel po nepotrebnem krvi prelivati ter je svoje sovražnike rajši z zvijačo premagal. Nekega dne, ko so v atenskem taborji brez-skerbno spali, plane hitro nad nje in jih tako preplaši, da so kar na vse plati zbežali. Med tem je zmagovalec poslal svojega sina s konjiki naprej v mesto, ki se je brez upora vda-
lo.	Zdaj je bil Pizistrat zopet atenski tiran ter ostal do svoje smrti. Bil je blag in moder, ki se nikdar ni maščeval nad svojimi osobnimi sovražniki; a niti političnih nasprotnikov ni več preganjal, ko je dosegel cilj, za katerem je ves čas svojega življenja hrepenel. Daši je imel močno telesno stražo, je vendar dobro vedel, da je ljubezen narodova najmočnejša podpora vsacega vladarja. Zato je tudi vprihodnjič, kakor nekdaj, z lastnim premoženjem revežem pomagal. Da delalci ne bi bili nikdar brez dela in zaslužka, dal je zidati mnogo lepih državnih poslopij ter je tako atensko mesto jako polepšal. Bogu Zevsu je začel zidati nov velikansk tempelj; po deželi je napravil mnogo dobrih cest ter dal skopati veliko število vodnjakov; a v Ateno je napeljal vodotok, po kterem so mestjani dobivali zdrave hladne vode. Podpiral je trgovino in obrtnijo, ter vtemelil mnogo novih naselbin, a ravno tako je bil tudi velik prijatelj znanostim in umetnostim. Ker so bile knjige takrat jako redka in draga stvar, katere so si le naj bogatejši ljudje mogli omisliti, je v Ateni ustanovil javno knjižnico. Daši je vedno ostal pravi oče siromašnih ljudi, je vendar tudi spoštoval pravice ostalih stanov ter ni Solonove ustave nič spremenil, ampak gledal je, da je narod vselej le to sklenil, kar je on Ž&lel. Pizistratova zasluga je, da je Atena postala najimenit-
niše mesto na Grškem ter središče vse grške umetnosti in znanosti. Leta 527. pr. Kr. je ta plemeniti in blagi tiran, že jako star, umrl svest si, da je z veliko svojo močjo I9 narodu svojemu koristil.
Po pizistratovej smrti sta njegova dva sina Hipija in Hip arh postala tirana v Ateni. S početka sta blago vladala ter spoštovala postave kakor njuni oče. Tudi sta polepšavala mesto z novimi zidanji, ter podpirala trgovino in obrtnijo. Hiparh se je še posebno odlikoval kot velik prijatelj umetnostim in znanostim ter je vabil tadanje grške pesnike v Ateno na svoj dvor. Atenjani so bili zadovoljni in srečni kakor za Pizistrata ter si niti želeli niso, da bi se tiranska oblast odpravila. Ali pizistratova sina nista imela očetove previdnosti , in to ju je pogubilo. Hipija je postajal čemdalje prevzetniši; Hiparh je začel jako razuzdano in razsipno živeti, tako da so sega vsi pošteni Atenjani ogibali, a Harm o dl j, jako spoštovan meščan, ga je nekega dne hudo oštel, ker je z nespodobnim besedovanjem razžalil njegovo sestro. To je pohotnega tirana tako razjezilo, da je sklenil maščevati se nad predrznim meščanom.
Bilje ravno praznik, ob katerem so atenske deklice po starodavnej navadi nosile boginji Ateni cvetlice v dar. Vse ulice so bile polne radovednega ljudstva, ko se je dolga procesija praznično oblečenih devic pomikala proti tempeljnu. Tudi harmodijeva sestra je z ostalimi devojkami nesla svoj jerbašček cvetlic. Tu prileti razkačen Hiparh, ustavi pobožni sprevod, zgrabi harmodijevo sestro, jo potegne iz vrste ter upije na usta, da se le poštene device smejo vdeležiti svečanosti. Veče sramote nedolžna deklica ni mogla doživeti. Njen brat Harmodij je kar kipel od jeze ter sklene, da bo hudobnega tirana ubil. S svojim prijateljem Aristogejtonom je skrivaj nabiral upornike, po večem ljudi, kateri so prevzetna vladarja iz kakega osobnega vzroka črtili, pa tudi take, ki so hoteli atensko republiko osvoboditi od samovoljnih tiranov. Zmenili so se, da bodo-na panatenejski praznik pri procesiji, h katerej so vsi moški Atenjani oboroženi prihajali, Hipijo in Hiparha usmrtili.
Pred mestom so se zbirali moški prebivalci, ki so bili namenjeni vdeležiti se največe atenske svečanosti. Že jih je bilo mnogo zbranih in tudi Hipija je bil že prišel, da razvrsti slavnostni sprevod. Kar zapazita Harmodij in Aristo-gejton, da se tiran pogovarja z nekim upornikom. To se jima je čudno zdelo in nista si mogla misliti, da se Hipija o čem drugem meni, nego o zaroti, ki jo je gotovo nekdo izdal.
Hotela sta se pa vsaj nad mlajšim tiranom maščevati ter ga gresta hitro v mesto iskat. Hipar h se je bil ravno tudi k svečanosti napravljal, ko sta morilca nanj padla ter mu ne-kolikokrati porinila meč v srce. Strašno dejanje je bilo tako hitro dovršeno, da vladarjevi stražniki niso mogli svojega gospodarja več rešiti smrti; ubili so sicer Harmodija, Aristogejton pa jim je ušel.
Hipija je dal takoj preiskovati zarotnike ter je odslej jako neusmiljeno in okrutno vladal. Aristogejtona, ki so ga kmalu potem vjeli, je dal grozno mučiti ter ga hotel tako prisiliti, da bi mu izdal ostale zarotnike. Toda Aristogejton se mu je zlegal ter mu imenoval samo take ljudi, ki so bili tiranu najzvestejši prijatelji. Grdi samosilnik je dal vsacega brez preiskave takoj usmrtiti. Ko Aristogejton že za nobenega več ni vedel, Hipija pa je le tiščal v njega, mu v krvi ležeči mučenik drzno odgovori: „Zdaj pa ne poznam v Ateni več človeka, ki bi bil vreden smrti, nego tebe.“ Ko je Aristogejton na to po strašnih bolečinah izdahnil, so zaprli njegovo zaročnico Leno ter jo tudi z nečloveškimi mukami silili, da bi kaj več ovadila o zaroti. Toda srčna ženska je trdovratno molčala ter si rajši odgriznila jezik in ga plunila Hipiji v obraz, nego da bi izdala svoje prijatelje.
Nihče v Ateni ni bil več varen svojega življenja; najmanjši dogodek je krvoločnega samosilnika tako vstrašil, da je dal celo vrsto poštenih meščanov po nedolžnem ubiti. Mnogo Atenjanov je tedaj zapustilo milo domovino ter se preselilo na ptuje.
Takrat so na ptujem živeli tudi vsi Alkmeonovci, ki jih je bil Pizistrat iz Atene pregnal. Že večkrat bi se bili radi domu vrnili, ali vselej jim je spodletelo. Ko šo čuli, kake strašne reči se v Ateni gode, jeli so se družiti z begunci ter so po raznih grških državah prosili pomoči, da bi spodili krvoločnega tirana. Zlasti so se prizadevali, da bi dobili Spar-tance in delfiško preročišče na svojo stran. Poslednje jim je bilo jako prijazno, kajti ko je apolonov tempelj v Delfidi pogorel, so ga Alkmeonovci za jako nizko ceno mnogo lepšega sezidali, nego je bil stari. Delfiški duhovniki so zato jako radi pomagali tej starodavnej atenskej rodovini, kjerkoli so mogli. Teže je bilo pregnanim Atencem pridobiti spartanske kralje, ki so bili že stari prijatelji pizistratove rodbine. Toda nazadnje tudi Spartanci niso mogli odreči svoje pomoči , kajti kedar so svoje poslance poslali v kakemkoli opravilu v Delfido, jih je apolonovo preročišče vedno opominjalo, naj Atenjanom pomagajo, da zapodó grdega samosilnika.
Is prva pošljejo atenskim beguncem in pregnancem le malo krdeliee dobrovoljcev na pomoč. Medtem si je bil Hipija od svojih zaveznikov izprosil konjikov ter je tako ubranil Ateno pred prvim napadom. Ko se je pa Alkmeonovcem pridružil spartanski kralj z državno vojsko, jim je Hipija moral prepustiti dolnje mesto ter se je zaprl v grad, kamor je dal prej znositi mnogo živeža. Tu bi se bil lahko še dolgo branil, da niso nasprotniki vjeli njegovih otrok, ki jih je bil iz dežele poslal. Kleomen mu je zažugal, da bo otročiče ubil, če v petih dneh ne preda grada ter zapusti atiška tla. Daši je bil Hipija sicer jako neusmiljen, svoje otročiče je vendar le ljubil čez vse ter se je rajši odrekel samovlade v Ateni ter šel (leto 510 pr. Kr.) prek morja v Malo Azijo, kjer je imel mnogo lepih graščin. Večkrat se je tudi mudil v Suzi na dvoru perzijskega kralja Darija, ki ga je vselej jako lepo sprejel ter odlikoval, kakor kakšnega mogočnega vladarja. Ko je nekoliko let potem Darij peljal svojo vojsko zoper Grke, ga je Hipija spremljeval ter mu svetoval, kako da bi loži pokoril grški narod.
Komaj so se Atenjani znebili okrutnega tirana , jeli so se zopet med seboj pričkati. Grajščaki, katerim je bil na čelu Izagora, so hoteli vpeljati aristokratično ali plemenitaško vlado; Alkmeonovci pa so sprevideli, da je za blagostanje Atene demokratična republika najbolja ter so bili zato, dase podelé vsem stanovom enake pravice. Poslednja stranka je zmagala in njeni vodja alkmeonovec Kleisten je zopet vpeljal Solonovo ustavo, katero so nekoliko prenaredili, da je popolnoma ljudovlada. Vse ljudstvo je Kleisten razdelil na deset okrajev (ali fil), ne gledé ne na rod, ne na premoženje. Vsak okraj je volil izmed sebe po petdeset mož na leto v svetovalstvo, ki je odslej namesto štiristo štelo petsto udov. Svetovalci vsacega okraja so po petintrideset ali šestintrideset dni v letu opravljali državna opravila, nadzirali ostale uradnike ter sklicevali narodne zbore.
Tudi število porotnikov se je za tisuč mož pomnožilo, kajti vsak okraj je volil po petsto porotnikov vhelijajo. Da bi se razporom in prepirom pri volitvi uradnikov v okom prišlo, je Kleisten določil, da se imajo uradniki v prihodnje izsrečkovati izmed prosilcev.
Kleisten je baje tudi vpeljal ostrakizem ali črepin-sko sodnijo. Hotel je namreč za vse prihodnje čase ubraniti, da bi se nikdar ne mogel nihče več prisvojiti tiranske oblasti. Zato bi se smel vsak, kdor bi bil ljudstvu preveč priljubljen, izgnati iz domovine. To pa je določil naroden zbor, v kterena.
je vsak dobil lončeno tablico (ki se po grški z ove ostra-kon), na ktero je napisal ime tistega moža, ki se mu je zdel sumljiv. Čigar ime je vsaj šest tisuč državljanov napisalo, ta je moral v desetih dneh zapustiti mesto ter za deset let iti na ptuje. To je bila častna kazen, ki ni bila nobenemu ne na sramoto, ne na škodo, kajti izgnanec je obdržal vse svoje premoženje, a čez deset let so se mu tudi vse državljanske pravice povrnile.
Večina Atenjanov je bila s temi spremembami zadovoljna, le grajščaki so godrnjali, ker so še tisto trohico svojih posebnih pravic zgubili, ki jim jo je Solon pustil. Toda bilo jih je premalo, da bi mogli ponovljeno ustavo ovreči. Pošljejo tadaj svojega načelnika Izagora v Spar to pomoči prosit. Res pride spartanski kralj Kleomen z močno vojsko v Ateno ter spodi Kleistena in vse Alkmeonovce vnovič iz mesta. Ali ko je hotel zapustiti svetovalstvo ter vso vlado poveriti odboru treh sto grajščakov, zgrabili so vsi prebivalci za orožje ter Spartance in grajščake v gradu zaprli. Ko je že v treh dneh v gradu vsa hrana pošla, prosi Kleomen Atenjane, naj ga pustó mirno domu iti ter jim obljubi, da se ne bo več vtikal v njihove domače homatije. Atenjani puste na to Spartance, grajščake pa so vse pobili, kar jih je bilo v gradu. Alkmeonovci s Kleistenom so se na to zopet v Ateno vrnili.
Spartanci so kmalu potem hoteli z vso peloponeško vojsko napasti Atiko, toda njihovi zavezniki niso hoteli iti proti Atenjanom. Tudi jim je spodletelo, ko so pozvali Hipijo iz Male-Azije ter zahtevali od Atenjanov, da ga zopet domu pustó.
Sedmero modrijanov.
Že v jako starih časih so se Grki pečali z umetnostmi in znanostmi, ali kakor o najstarejšej zgodovini nimamo zanesljivih poročil, ravno tako je tudi to, kar o življenji prvih umetnikov in modrijanov vemo, po večem le pravljica. Večkrat niti ne vemo, kdo je kako pesem zložil, kdo modre nauke učil. Citatelji se še spominjajo, kake čudne reči so Grki pri-povedali o starodavnem umetniku Dedalu in njegovem sinu Ikaru; a brž ko ne sta celo imena teh dveh umetnikov izmišljena. To velja tudi o mnogih drugih umetnikih.
Najstarejši pesniški izdelki grškega naroda so narodne pesmi, med kterimi ste najimenitniši: „Ilijada“ in „Odiseja.“ Prva opeva trojansko vojsko, druga pa čudne zgodbe itaškega kralja Odiseja. Stari Grki so trdili, da je obe pesmi zložil Homer, kije bil doma iz otoka Hija, kraj malo-
azijatskega obrežja, koder so se bili Jonjani naselili, dandanes pa mnogi niti ne verjamejo, da je Homer res kdaj živel. Gotovo je, da ste omenjeni dve pesmi postali iz mnogih manjih narodnih pesem, ki so jih zložili razni jonski pesniki, med kterimi je bil brž ko ne Homer najslavniši. Te pesmi je Likurg prinesel iz svojega potovanja domu v Sparto; a v Ateno jih je vpeljal Hiparh, ki jih je prvi dal nabrati skupaj v eno knjigo. Razen Hornera je bilo pred perzijanskimi vojskami še * mnogo drugih pesnikov, med kterimi je bil najimenitniši Hezijod. Nekteri so prepevali stare grške junake, drugi pa so skladali pesmi v slavo bogov, o kterih so si izmislili tiste pripovedke, ki smo jih že prej omenili. Ni je bilo ne službe božje, ne svečanosti, ne gostije, pri kterej Grki ne bi prepevali pobožne ali junaške narodne pesmi.
Bilo pa je tudi takih mož, M so se odlikovali s svojo modrostjo ter sloveli po svojem čednostnem življenji. Ti možje podajali so svojemu narodu lepe nauke v pesmih in kratkih izrekah, katere si je človek lahko zapomnil. E z op pa je podučeval ljudi s tem, da jim je pripovedal kratkočasne in podučljive pravljice. Mi tu ne bodemo naštevali vseh imenitnih in učenih mož te dobe, ampak omenili bomo le tako znanih sedmerih modrijanov, kateri so pri Grkih sloveli kot najmodrejši možje vseh časov. Prvi je bil
Solon, ki je Atenjanom dal nove postave. Učil je, da se pred smrtjo nihče ne sme srečnega imenovati, kajti ne ve se, kaj ga še čaka; moder pa je taisti, ki samega sebe pozna. Zato je vsakemu rekal: „Spoznavaj samega sebe.“ Te besede so bile z zlatimi pismenkami zapisane nad vratmi apolonovega tempeljna v Delfidi. Za Solonom je bil najimenitniši
Tales iz Mileta, jako ljubeznjiv in dobrodejen mož, ki je vse svoje premoženje revežem razdelil. Rad je opazoval prirodo in zvezde, ter je znal preračuniti, kdaj da bode solnce mrknilo. Rekal je, da ni nič ložega nego drugim svetovati; nič težega, nego samega sebe poznavati; a nič slajšega, nego kadar se človeku želje spolnijo. Kdor hoče srečno živeti, ta naj vse opusti, kar pri druzih napačnega vidi.
Bij ant iz Prijene je zaničeval vse posvetno bogastvo ter je bil jako pravičen in usmiljen mož. Ko so sovražniki z vojsko napadli njegovo rojstno mesto, bežali so meščani, a vsaki je nesel kolikor je mogel; le Bij ant je praznih rok stopal za ostalimi. Tu ga nekdo vpraša, zakaj da neče ničesar rešiti? On pa mu zavrne: „Jaz vse svoje vedno seboj nosim.“ Imel je namreč v mislih svoje duševne darove, katerih človeku nihče ne more vzeti; za posvetno blago pa mu ni bilo mar.
Pi tak iz Mitilene svetoval je vsakemu, naj stori toliko dobrega, kolikor le more; a svaril ga je, da naj po nepotrebnem ne trati časa.
Kleobul iz Boda je zlasti priporočeval zmernost v vsem, ter je učil, da mora človek svoje sovražnike ravno tako ljubiti, kakor svoje prijatelje.
Hilo n, ki je bil v Sparti efor, je rekal, da se mu tri stvari jako težke zde. Prva je: zamolčati skrivnosti; druga: čas dobro porabiti; a tretja: krivico mirno trpeti.
Perij ander, tiran v Korintu, je najbolj preganjal lenuhe in zapravljivce. Karkoli bi storil, vse je prej dobro preudaril. Eekel je, da ni dosti, ako se hudodelnik le kaznuje; marveč mora dober vladar skrbeti, da se tudi poboljša.
V Miletu se je nekdo z ribči pobotal, da mu bodo za neki znesek novcev dali vse, kar bodo enkrat iz vode potegnili. Eibči vržejo mreže v morje, a ko so jih zopet ven potegnili, se je med ribami zasvetil lep zlat trinožnik. Zdaj se vname hud prepir, čigav da bode dragoceni trinožnik? Kupec trdi, da je njegov, kajti da se je pogodil za vse, kar bodo iz vode potegnili; ribči mu nečejo dati druzega, nego ribe. Da bi bilo konec prepira, gredo k sodniji; a ko niti sodnik ni vedel, komu naj bi prisodil zlati trinožnik, prašajo delfiško preročišče za svet. Apolonovi duhovniki so jim odgovorili, naj dajo trinožnik tistemu, ki je najmodrejši na svetu. Miletski ribči ga na to podaré modremu Talesu. Le-ta pravi, da ni vreden tolike časti, ter pošlje dragoceno darilo Biji. Toda tudi Bija je neče vzeti in napoti ribče k Pitaku. Tako so darovalci obhodili vseh sedem modrijanov; Solon, hkteremu so na zadnje prišli, pa je rekel, da je bog Apolon sam gotovo najmodrejši, ter pošlje zlati trinožnik delfiškemu bogu v dar.
Ko se je bilo enkrat vseh sedem modrijanov pri Peri-jandru zbralo, so se menili, katera vladina oblika bi bila pač najbolja. Solon je dejal, da je tista najbolja, kjer se krivica, ki se posameznemu državljanu godi, tako kaznuje, ko da bi se bila vsem zgodila; a Bija pravi, da tista, v kterej ukazujejo postave, a ne vladarji. Tales misli, da je tam najbolje, kjer «udje niso ne preveč bogati, ne preveč ubogi; Pitak pa trdi, da tam, kjer se tisti časte, ki so res časti vredni. Kleobul meni, da je tista država najbolj srečna, v kterej se državljani ne boje kazni, ampak sramote; a Hilon pravi, da tista, v kterej ljudje rajši poslušajo postave, nego govornike. Zadnji se oglasi Perij ander dokazovaje, da je demokratična republika, če se približuje aristokraciji, najboljša vladina oblika.
Tako je vsaki svojo povedal, a imeli so vsi prav; gotovo pa bi bilo tam najbolje, kjer bi se ravnali po svetovih vseh sedmerih modrijanov.
5.	Od začetka perzijanskih vojsk do konca peloponeške vojske.
Ko je bil Cir premagal lidijskega kralja Kreza, morali so se mu tudi malo-azijatski Grki pokoriti. Kakor v Evropi, tako Grki tudi v Malej-Aziji niso bili združeni v eno veliko državo, ampak vsako mesto, vsaka naselbina je bila za se popolnoma samostalna republika. Take male državice se nikdar niso mogle z vspehom braniti zoper veče države ter so že lidijskim kraljem morale davek plačevati. Toda Lidijanci se niso pečali za notranje razmere grških mest ter so jim pustili vse domače svobode. Drugače je bilo pod Perzijanci. Za Cira se Grki sicer niso pritoževali, kajti ta blagi in modri kralj ni narode zatiral, ampak kot prijatelj človeške omike jim je celo pomagal do večega duševnega in telesnega blagostanja. Pospeševal je trgovino in obrtnijo ter je vse odpravil, kar je zaviralo občevanje med raznoterimi narodi njegovega velikanskega kraljestva. Ko so pa njegovi nasledniki začeli napadati tudi evropejske narode, morali so jim malo-azijatski Grki služiti s svojim brodovjem ter so tako zanemarili trgovino. Kraj vsega tega so jim perzijanski kralji nalagali čem-dalje veče davke ter jim vzeli vse domače svobode. Po grških mestih so vladali tirani ali knezi, ki so jako potratno živeli ter le za to skrbeli, da je narod ostal pokoren perzijanskim gospodarjem. Ni ga bilo več nekdanjega življenja, ne starega bogastva, vse je hiralo. Tadaj je kralj Darij peljal vojsko zoper Skite ter si hotel prisvojiti vse dežele okoli črnega morja. Malo-Azijatski Grki so mu prek reke Donave naredili most naladijah, katerega je miletski tiran Histijej tako dolgo čuval, dokler se Darij ni vrnil iz skitiške dežele. Mnogi Grki so takrat Histijeja nagovarjali, naj podere most, kajti mogočni kralj bi potem z vso svojo vojsko moral med divjimi Skiti poginiti, a malo-azijatski Grki bi se otresli težkega perzijskega jarma. Toda sebičen tiran ni imel srca za svoj narod , pa je ohranil Dariju most. Hvaležni kralj mu je zato podaril mnogo lepih zemljišč ob reki Strimonu v Traciji.
Tu je Histijej dal sčzidati mesto, v kterem je naselil mnogo grških obrtnikov in trgovcev; dal je rude kopati ter rodovitno zemljo obdelati. Tako je z dobrim gospodarjenjem
v kratkem postal naj bogatejši in najmogočniši izmed vseh tiranov, kar jih je spadalo pod perzijsko oblast. To njegovo srečo pa mu je najbolj zavidal Megabaz, perzijski satrap ali namestnik v Traciji ter poroči svojemu gospodarju, da bi Histijej s časom vtegnil biti nevaren samemu kralju. Darij verjame zavidnemu obrekovalcu ter pozove mogočnega tirana na kraljevi dvor v Suzo; kajti tako modrega moža vedno pri sebi treba, da bi mu s svojim svetom pomagal. Histijej gre na to v Suzo, a vlado v Miletu prepusti svojemu zetu Aristagoru. Perzijski kralj je moža, ki mu je nekdaj zvesto čuval most prek Donave, prijazno sprejel ter ga obdržal pri sebi v gradu. Odlikoval ga je pri vsakej priložnosti ter mu skazoval velikih milosti.
Ali Histijej je kmalu sprevidel, zakaj da ga je Darij k sebi poklical ter da je prav za prav vjetnik v kraljevem gradu. Čemdalje bolj se mu je tožilo po milej domovini ter po zla tej svobodi; a ker se ni smel ganiti iz Suze, hotel se je vsaj maščevati nad nehvaležnim kraljem. Zvestemu suž-njiku obrije glavo, mu napiše na kožo nekoliko besedi ter ga obdrži toliko časa pri sebi, da somu lasje zopet zrasli; potem pa ga pošlje k svojemu zetu v Milet. Aristagor se je jako začudil, ko ga je sužnjik prosil, da naj mu lase ostriže; ali še bolj se je začudil, ko je na ostriženej glavi bral pismo svojega tasta, da naj se Jonjani vzdignejo zoper perzijsko vlado. Ta poziv je Aristagoru dobro došel, kajti ravno kar se je bil perzijskemu satrapu zameril ter je bil obsojen, da mora plačati vse stroške neke nesrečne vojske, ki jo je bil on nasvetoval. Sklene torej z uporom osvoboditi se tujega gospod-stva ter tako rešiti se vseh nadlog. Najprej je dobil Milečane na svojo stran, potem pa so se mu pridružili vsi ostali malo-azijatski Grki, ki niso mogli več trpeti pod težkim perzijskim jarmom. Ali azijatskih Grkov je bilo premalo ter se niso mogli nadjati, da bi sami premagali silne perzijske vojske; zato pošljejo Aristagora prek morja k evropejskim Grkom pomoči iskat.
Prišedši v Sparto začne z lepimi besedami opisovati kralju Kleomenu in zbranemu ljudstvu bogate azijske dežele; jim pripoveduje, kako da so Perzijanci slabi vojščaki, ter jim našteva, koliko bogatega plena si bodo vplenili na kraljevem dvoru. Na to ga vpraša kralj, kako daleč da je od morja do Suze ? Ko mu Aristagor reče, da tri mesce hoda, mu Kleomen nejevoljno zavrne; „Prijatelj, beži in skusi, da pojdeš še pred solnčnim zahodom iz mesta!“ Toda Aristagor se ni dal tako hitro odpraviti, ampak šel je za kraljem na njegov dom, kjer
ga je našel samega z osemletno hčerko Gorgo. Tu mu ponuja čemdalje več denarjev, nazadnje do šestdeset tisuč tolarjev , da bi ga pridobil za vojsko zoper Perzijance. Kar se oglasi nedolžna hčerka in svari očeta: „Beži tatek, mu je rekla, da te tujec ne podkupi!“ In res je deklica očeta ganila, Arista gor pa je moral kar takoj iti iz Sparte.
Srečniši je bil v Ateni, kjer je bilo ljudstvo jako razkačeno na perzijskega kralja, ki je ravno takrat Atenjanom ukazal, da morajo spodenega Hipijo nazaj poklicati ter mu zopet izročiti vlado. Ko je Aristagor v narodnem zboru prosil pomoči, so zbrani možje z velikim navdušenjem obljubili dvajset oboroženih ladij. Tudi v Eretriji na otoku Evbeji je dobil pet ladij.
Med tem so se Jonjani skrivaj pripravljali za vojsko. Ko so evropejski zavezniki prijadrali v Malo-Azijo, hiteli so uporniki iz vseh krajev v Efez, od koder so šli čez tmolsko goro naravnost proti Sardam, tadanjemu glavnemu mestu Male-Azije. Perzijski satrap je komaj zbežal v grad, mesto pa so uporniki vzeli ter je zažgali. Ker so bile hiše lesene in s trstjem pokrite, pogorelo je bogato mesto do tal. To pa je mehkužne prebivalce tako razdražilo, da so vse svoje moči napeli ter se pridružili vojski, ki jim jo je kralj na pomoč poslal. Grki so se morali nazaj čez goro umakniti, a pri Efezu so bili strašno tepeni. Atenjani so se po nesrečnej bitki domu vrnili, Jonjani pa so se še nekoliko let pogumno vojskovali, dokler niso bili popolnoma premagani. Najdalje so seMilečani branili, ali nazadnje so jih Perzijanci le užugali; mesto so sežgali, prebivalce pa so pobili, ali kot sužnje v Suzo odpeljali. Aristagor je takoj po prvej nesrečnej bitki bežal na svoja posestva ob strimonskej reki, kjer so ga kmalu potem Tra-čani ubili. Histijej je v tretjem letu vojske ušel k upornikom, ki mu pa niso zaupali. Pridružilo se mu je le nekoliko starih prijateljev, s kterimi se je nekoliko časa kot morski ropar klatil okoli malo-azijatskega obrežja, dokler ga niso sovražniki vjeli. Perzijski satrap Artafernej ga je dal na križ pribiti.-
Tako se je jonski upor nesrečno končal; malo-azijat-ski Grki so se morali iz nova pokoriti Perzijancem, ki so jih odslej še bolj tlačili, nego poprej.
Darijevi vojni zoper evropejske Grke.
Perzijanskega kralja je najbolj jezilo to, da so Atenjani Jonjanom pomagali vpepeliti Sarde. Prašal je svoje svetovalce: „Kdo pa so ti Atenjani?“ In ko so mu povedali, kako mala
deželica da je Atika, vzame razsrjen, pušico in jo vstreli proti nebu rekoč: „Dajte mi, bogovi, da se maščujem nad Atenjani!“ — Odslej mu je moral strežaj vsaki dan pri obedu trikrat zaklicati: „Gospod, spomni se Atenjanov!“
Toda ne le Atenjane, ampak vse Grke je hotel mogočni Darij kaznovati ter jih spraviti pod svojo oblast. Leta 493 pr. Kr. je poslal svojega zeta Mardonija, mladega in ne-skušenega vojskovodjo, strahovat prevzetne Grke. Ko se je silna vojska prepeljala prek Helesponta, jo je Mardonij peljal skozi Tracijo proti jugu, a neštevilno ladijevje ga je sprem-Ijevalo kraj obrežja. Izprva se Tračani niso upali vpreti mogočnemu nasprotniku, ter so ga pustili iti do macedonske meje. Tu se je bil Mardonij ravno vtaboril, ko mu je došlo poročilo, da je strašen vihar ob atoškem nosu razbil perzijsko bro-dovje; do tristo ladij se je potopilo, a poginilo je črez dvajset tisuč ljudi. Ta nesreča je Tračane tako ohrabrila, da so takoj sledeče noči nenadoma napadli mardonijev tabor, ter pomorili mnogo vojakov. Mardonij, ki je bil tudi sam ranjen, se je na to vrnil domu v Azijo, a grške dežele niti videl ni.
Nesrečni konec prve vojne je perzijskega kralja še bolj razkačil. Takoj je dal nabirati novo vojsko, med tem pa je razposlal svoje poslance v razna grška mesta, da bi Grke pregovorili , naj se dobrovoljno pokore mogočnemu Dariju. Vsi otoki v egejskem morji (razen Naksa) so se vdali, in tudi na suhem je večina grških mest prevzetnim poslancem dala skledico vode in skledico prsti v znamenje, da prepuste vse reke in vso .suho zemljo grozečemu perzijskemu vladarju. Le Spar-tanci in Atenjani so se vprli predrznej terjatvi. V Sparti so poslance pometali v vodnjak rekoč: „tam doli si vzemite, kar si želite, vode ali prsti!“ — V Ateni pa jih je razkačeno ljudstvo ubilo ter vrglo v neko brezdno.
Darij je bil strašno srdit, ko je zvedel žalostno smrt svojih poslancev. Že je bila vojska na pot pripravljena in je le še čakala višega povelja. Tu pozove kralj oba vojvode D a-tija in Artaferna k sebi in jima reče: „Pojdita na Grško, povežita atenske može ter jih kot vklenjene sužnike pripelita pred me.“ Takoj drugi dan (1. 490 pr. Kr.) je odjadralo šest sto ladij s stotisuč pešcev in deset tisuč konjikov prek egejskega morja naravnost proti Atiki. Vojsko je spremljeval izgnani atenski tiran Hipija, ki je sovražnikom kazal pot v svojo domovino. Več ladij je bilo obloženih s samimi železnimi verigami, s kterimi so Perzijanci nameravali zvezati Grke, kadar bi jih premagali. Prevzetneži so si domišljevali, da je pod solncem ni več sile, ki bi se jim mogla upreti;
zato so peljali seboj veliko marmorovo ploščo, katero so hoteli postaviti na razvalinah atenskega mesta v spomin svoje zmage nad Grki. Med potjo so najprej napadli in vzeli otok Naks, ki darijevim poslancem ni hotel dati vode in prsti. Na to so šli proti Eretriji, ki je bila s petimi ladjami prišla Jonjanom na pomoč. Y malo dneh'se z naskokom po-lasté mesta, je oropajo in sežg<5, nesrečne prebivalce pa pošljejo vklenjene v Suzo. Zdaj so se Perzijanci namenili proti Atenjanom, ki so mogočnega njihovega kralja najbolj razžalili. Po hipijevem nasvetu so na maratonskem polji na suho stopili ter napravili velikanski tabor, v kterem so prevzetno čakali nasprotnikov.
Atenjani so se takoj potem, ko je Eretrija pala, pripravljali za boj. Vsak okraj je dal po tisuč rojakov in enega vojskovodjo, tako da je bilo deset tisuč domače vojske in deset poveljnikov. Daši so bili vsi jako pogumni in vajeni orožja, jih je bilo vendar premalo, da bi mogli užugati mnogobrojno vojsko Perzijancev, katerih je bilo čez sto tisuč. Zato pošljejo Atenjani svoje poslance v vsa sosedna mesta pomoči prosit. Ali vse zastonj. Manjša mesta so se bala prevelikega števila nasprotnikov, Spartanci pa so se izgovarjali, da po staro-davnej veri ne smejo pred ščipom (polno luno) nikdar na vojsko iti. Edini P la tej ci, vselej zvesti zavezniki Atenjanov, so poslali tisuč vojščakov. Tako je šlo samo enajst tisuč mož čez goro, da rešijo svobodo celega grškega naroda. Ali, ko so zagledali velikansko vojsko, vpadlo jim je srce. Mnogi poveljniki so se hoteli vrniti domu ter za mestnim zidovjem počakati sovražnike; toda Miltijad jih je pregovoril, da so ostali, dokazovaje jim, da se mehkužnih azijskih vojščakov ni treba bati.
Miltijad je bil atenski meščan. Njegov stric Miltijad je takrat, ko si je Pizistrat prisvojil tiransko oblast, postal kralj malega tračkega plemena na kerzoneškem polotoku, kjer je vtemelil bogato atensko naselbino. Po svojej smrti je vlado v Kerzonezu zapustil bratovemu sinu Stezagoru, katerega je nasledil mlajši brat Miltijad. Le-ta je z drugimi tračkimi in malo-azijatskimi tirani grške krvi spremljeval kralja Darija, ko je peljal vojsko zoper Skite, ter je nagovarjal Histijeja, naj podere most črez Donavo, da bi tako kralj z vojsko poginil. Ker miletski tiran tega ni hotel storiti, je Miltijad vse svoje premoženje naložil na ladij e ter pred Darijem bežal v Ateno. Bil je izvrsten vojskovodja in je jako dobro poznal šege in navade Perzijancev ter njihovo vojskovanje. Zato so
ga Atenjani v enem okraji izvolili za poveljnika v vojski zoper Datija in Artaferna.
Na predlog Miltijada, katerega je zlasti podpiral pravični A ris ti d, sklenili so poveljniki, da bodo skusili sovražnika na prostem polji užugati. Vsaki izmed deseterih poveljnikov je po en dan zapovedoval celej vojski. Ker je bil pa Miltijad med vsemi najbolj zveden vojskovodja, je Aristid pregovoril ostale poveljnike, da so vsi dobrovoljno prepustili zapovedništvo za ves čas vojske Mitijadu. Nihče ne bi bil verjel, da bo mala četa vojakov mogla premagati več nego desetkrat večo vojsko. Toda Miltijad je s svojimi Grki pri Maratonu pokazal, kaj morejo storiti pogumni junaki, ki ljubijo zlato svobodo in domovino svojo.
Ko so se bili Grki s posebno daritvijo priporočili bogovom, postavili so se v tako dolgo vrsto, kakor je bil dolg perzijski tabor; a ne čakaje napada nasprotnikov, planejo ko divji, vsi ob. enem, na prevzetne sovražnike ter začnč neusmiljeno po njih udrihati. Mehkužni Perzijanci, ki so se prej posmehovali malej četici vojščakov, padali so ko muhe pod meči navdušenih borilcev za svobodo. Iz prva so se tolažili, da jih je vendar le mnogo veče število, nego Grkov; ko so pa videli, da pogumni Atenjani nič ne odjenjajo, jeli so bežati proti morji, da so jihkomaj pete dohajale. Mnogo jih je med potjo poginilo, drugi so popadali v morje ter utonili, ker so prenaglo drug druzega na ladje porivali. Med tem so jih hrabri zmagovalci dohiteli, jim vzeli sedem brodov, nekoliko pa so jih sežgali. Neki Kinegir je po sili hotel udržati perzijsko ladjo; a ko so mu mornarji odsekali desno roko, zgrabi brod z levo, in poslednjič ga je tako dolgo z zobmi držal, dokler mu niso tudi glave odsekali. Do šest tisoč azijatskih mrličev je pokrivalo bojno polje, na kterem je tudi ležalo truplo izdajalca Hipije, ki je s tujo pomočjo hotel zopet postati krvoločni samosilnik svojega naroda. Grki so zgubili le kakih dve sto mož, med kterimi sta bila tudi dva poveljnika; a dobili so ves perzijski tabor, v kterem so našli obilo zlata, srebra in mnogo druzih dragocenih stvari. Tudi verige, v ktere so jih Perzijanci mislili vkleniti, so dobili; a iz mramorove plošče, ki so jo oholi sovražniki hoteli postaviti na razvaline atenskega mesta, dali so na bojišči narediti velikansk spominek, ki je popotnikom in potomcem še dolgo pričal o najslavnejši zmagi vseh vekov.
Med tem, ko so atenski sinovi na maratonskem polji zastavili svoje življenje za svobodo mile domovine, bili so kr bni njihovi očetje na trgu zbrani ter so s strahom priča-
kovali poročila o vojski. Kar prisopiha vojak, drže goli meč v krvavej roči, med nje ter veselo zakliče: „Meščani, zmagali smo;“ pa se mrtev zgrudi na tla.
Perzijanci so mislili, da se bodo Grki mudili na bojišči z nabiranjem bogatega plena j pa so hoteli ta čas nenadoma vzeti atensko mesto. Zato so se hitro peljali okoli sunijskega nosa v saronski zaliv. Ali Miltijad, ki je dobro poznal vse vojaške zvijače, pusti poštenega Axistida z desetim delom vojščakov na bojišči, da čuva plen, sam pa je z ostalimi hitel čez goro mestu na pomoč. Perzijanci so res kmalu prijadrali pred Ateno, ali ko so na bregu zagledali znane junake pripravljene iz novega na boj, so se osramoteni vrnili v Azijo.
V Ateni se je vse veselilo nepričakovane zmage, tu pri-mahajo Spartanci, ki so bili srečno dočakali ščip, na pomoč svojim sosedom. Žal jim je bilo, da so prekasno prišli ter se niso mogli načuditi pogumnosti in junaštvu atenskih vojščakov. Sli so pa vendar na maratonsko polje ter si dali vse natanjko povedati in pokazati.
Slavnega Miltijada so Atenjani odslej pri vsaki priložnosti odlikovali ter mu postavljali spominke; pri vhodu na grad akropolo pa so dali po umetnem slikarju namalati vse posamezne dogodbe maratonske bitke.
Izredno odlikovanje ni dalo Miltijadu miru, ampak spodbujalo ga je na nova podvzetja, s kterimi si je hotel pridobiti novih zaslug za svojo domovino. Prosil je torej Atenjane, ki so se bili ravno zbrali v narodni zbor, naj mu dajo vojščakov; a nič ni povedal, kam da jih misli peljati, le to je obljubil, da bo ž njimi tuje dežele spravil pod atensko oblast ter naplenil mnogo bogastva. Atenjani so mislili, da pojde nad Perzijance, pa so mu dali sedemdeset ladij in štirnajst tisuč vojščakov. Toda Miltijad je bil namenjen kaznovati grške otoke v egejskem morji zato, ker so bili dali perzijanskim poslancem vode in prsti v znamenje pokornosti. Najprej je napadel otok Par ter zahteval 150.000 tolarjev davka. Par-jani mu niso hoteli plačati toliko denarjev in so se zaprli v glavno mesto , ki je bilo z močnim zidom ograjeno. Šestindvajset dni so hrabro odbijali vse naskoke atenske vojske; nazadnje pa bi se bili vendar radi pomirili ter pošljejo svoje poslance k Miltijadu, ki je težko ranjen ležal v svojem šotorji. V tem zapazijo daleč prek morja velik ogenj. Parjani mislé, da je to znamenje Perzijancev, ki jim gredó na pomoč, so se takoj jenjali dogovarjati; a Miltijad, ki ni imel dosti vojščakov , da bi se mogel upreti večemu brodovju, se vrne z vso svojo vojsko domu v Ateno. Pozneje se je pokazalo, da
niso bili Perzijanci na potu, ampak da je na nekem otoku gozd pogorel. Slavni maratonski zmagovalec je moral zdaj od svoje nesrečne vojne odgovor dajati. V narodnem zboru ga je neki Ksantip tožil, da se je dal od Perzijancev podkupiti ter da zato ni hotel vzeti Para. Miltijad zavolj svoje rane ni mogel iz hiše ter je naprosil svojega brata, naj ga brani pred meščani, ali bilo je vse zastonj. Sodišče ga je po ostrih atenskih postavah obsodilo, da mora plačati 75.000 tolarjev kazni; a ker vse miltijadovo premoženje ni toliko zneslo, djali so ga v zapor, kjer je leta 489 pr. Kr. umrl za rano, ki jo je pri obleganji Para dobil. Njegov sin Kimon je potem pri sorodnikih in prijateljih ranjcega nabral toliko denarja, da je mogel kazen plačati ter slavnega očeta spodobno pokopati.
Po miltijadovej smrti sta bila Aristid in Temi-s toki e j najimenitniša moža v Ateni. Tisto leto, ko je Miltijad umrl, bil je Aristid prvi arhont; a ni ga bilo v Ateni nikdar človeka, ki bi bil večega spoštovanja vreden, nego on; Ves čas svojega življenja ni bil nikdar niti v najmanjšej stvarci ne slavohlepen; ne sebičen; marveč je vsikdar, ne glede na svojo osebno škodo, le to storil, kar je bilo svojej domovini in svojemu narodu na korist. Zato so ga sploh le „pravičnega“ zvali. Mnogokratiso Atenjani v svojih pravdah rajši Aristida za svet prašali, ter se po njegovih razsodbah ravnali, nego da bi šli pred državno sodišče.
Yes drugačen je bil Temistoklej. Kraj najlepših duševnih zmožnostih je bil jako slavohlepen ter ni želel dru-zega nego da postane najimenitniši mož v Ateni. Pravijo, da se je že kot deček le tistih naukov učil, ki bi ga vzgojile za dobrega državnika in vojskovodjo; a za vse drugo da ni maral. Niti godbe, ki so Grki sploh, a zlasti Atenjani jako čislali, se ni učil. Enkrat je bil v druščini, v kterej so zbrani gostje drug drugemu podajali citre, da bi vsakdo po starej grškej navadi zapel po eno pesem ter jo spremljeval z brenkanjem. Ko je pa vrsta na Temistoklej a prišla, podal je citre dalje rekoč: „Peti in brenkati sicer ne znam , pač pa bi razumel malo in slabo državico narediti veliko in mogočno.“ Po maratonskej bitki je postal jako zamišljen in resen; nikdar ga ni bilo več videti v druščinah svojih prijateljev in večkrat po cele noči ni mogel spati. Ko so ga prašali, kaj da mu je, reh;el je žalostno, da mu slava miltijadova ne da mirno počivati. Bil je jako priljuden ter je vsakega količkaj veljavnega meščana po imenu poznal; govoriti pa je znal tako prepričevalno, da so v narodnem zboru po navadi vse
sklenili, kar bi on priporočal. Po vsem je bil, kakor rojen za vladarja.
Temistoklej je dobro vedel, da Perzijanci ne bodo pozabili sramote, ki so jo pri Maratonu doživeli, ter da bodo prej ali slej prihrumeli z večo silo, kterej Grki na prostem polji ne bodo kos. Zato je vedno premišljeval, kako naj bi se Atena pripravljala, da se bo njihovej moči mogla z vspehom upreti. Sprevidel je, da se na suhem ne bo dalo nič opraviti; pač pa bi bilo mogoče z dobro izurjeno pomorsko vojsko ubraniti se perzijskega gospodstva, kajti karkoli imajo Perzijanci pomorskega brodovja, vse si morejo izposojevati pri Feničanih ali malo-azijatskih Grkih, ki pa le neradi in po sili služijo svojim tlačiteljem. Svetoval je torej vedno Atenjanom, naj si napravijo več ko mogoče vojnih ladij; a da ne bi potem po-manjkovalo vojščakov na suhem, naj se na brodovji vzamejo meščani četrtega razreda v službo. Kot nagrado naj se četrtemu razredu dajo veče državljanske pravice, nego mu po solonovej ustavi gredó.
Pravični Aristid se je na vso moč vpiral temistoklejevim predlogom, mislé, da ima sebične namene ter da bodo njegove novotarije državi na škodo. Rad bi se Temistoklej znebil svojega nasprotnika, ali ni mu mogel ničesar očitati. Zato ga je v narodnem zboru s svojim zgovornim jezikom opisal kot človeka, kateri je zarad prevelikega spoštovanja, ki ga imajo ljudje do njega, nevaren za državljansko svobodo. V takem slučaji morala je (kakor že vemo) odločiti črepinska sodnija. Aristid je šel ravno prek trga, ko so meščani pisali njegovo ime na lončene tablice. Tu stopi k njemu človek, ki ni znal pisati in ga ni poznal, ter ga prosi naj mu napiše na tablico aristidovo ime. Pravični mož praša neznanega Atenjana, kaj da ima zoper Aristida? — „E, kaj bi imel, „mu odgovori meščan,“ saj ga niti ne poznam; le to me jezi, da ravno le njega zovejo „pravičnega,“ kakor da bi v Ateni ne bilo več poštenega človeka.“ Aristid mu napiše svoje ime ter gre svojo pot dalje. Na to je bilo oddano postavno število črepin in pravični Aristid je moral (leta 483. pr. Kr.) za častno kazen iti za deset let na ptuje.
Zdaj je Temistoklej, kateremu ni več nihče nasprotoval, takoj jel izpeljevati svoje naklepe. Najprej je pregovoril Atenjane, da so mu prepustili vse dohodke lavrijskega rudnika, katere so prej med seboj razdelili. Za te novce je Temistoklej odslej vsako leto dal iztesati po dvajset bojnih ladij ter dal popraviti in vtrditi pirejski pristan; a da bi nove mornarje iz četrtega razreda dobro izuril, peljal jih je na vojsko zoper otok
Občna zgodovina.	16
Egino, ki jo je osvojil. Pri tej priložnosti seje tudi Temistoklej skazal veljavnega junaka. Ko se je vojska s Perzijanci iz novega vnela, imela je Atena izvrstnega vojskovodja, črez dve sto ladij in dobro izurjenih vojščakov.
Kserksova vojna.
Nepopisljiva je bila jeza mogočnega kralja Darija, ko je zvedel, da je mala kopica Atenjanov pri Maratonu premagala desetkrat večo perzijsko vojsko. Ni se dal potolažiti, dokler bi se ne maščeval nad malim grškim narodom, ki je s svojim junaštvom osramotil perzijsko ime, pred katerim so se nekdaj tresli vsi narodi zahodne Azije od sredozemnega morja pa noter do bogate Indije. Ker so se bile že dve vojski tako nesrečno končale, namenil se je sam iti v Evropo ter peljati seboj vojsko, kakoršne svet še ni videl. Tri leta je po vsem svojem velikanskem kraljestvu nabiral vojščakov, konjev, ladij in živeža. Že je bilo vse pripravljeno za odhod, kar vstanejo Egipčani ter se vpró- zoper perzijsko gospodstvo. Darij je tedaj hotel najprej pokoriti upornike, ali v tem ga nenadoma prehiti smrt.
Njegov sin Kserks je Egipčane premagal ter jih zopet spravil pod svojo oblast; ali o vojski proti Grkom ni hotel nič slišati. Naposled ga je vendar le pregovoril Mardonij, ki bi bil rad postal kraljev namestnik na Grškem. Zdaj se je Kserks še bolj na vojsko pripravljal, nego Darij, njegov oče. Cele štiri leta je še nabiral vojščakov ter skrbel za vse, česar je bilo treba za vojsko. Velikansko brodovje s pomorskimi vojščaki in živežem je imelo spremljevati vojsko na suhem. Da bi se ladij e ognile nevarnej vožnji okoli atoškega nosa, je dal ondi skopati tako širok prekop, da sta se po dva velika broda lahko vštric skozi peljala.
Ko so bile vse priprave gotove, gre Kserks v Sarde, kjer se je imela vsa vojska zbrati. Med potjo pride v mesto Keleno, v kterem je stanoval neki Pitij, ki je kralja in vso njegovo vojsko prav dobro pogostil, potem pa Kserksu še ponudil vse svoje premoženje, kar ga je imel v gotovini. Kralj ga radovedno vpraša, koliko da ima; a Pitij mu odgovori: „Gospod, povedal Ti bom prav po pravici. Ko si se jel na vojsko pripravljati, preštel sem ves svoj denar ter našel, da imam tri miljone srebarnih tolarjev, in pa blizo štiri milijone zlatov, manjka mi jih le 7000. Vse to ti rad dam, kajti imam še obilo zemljišč in sužnjikov, ki me žive.“- Kserks je radodarnega Pitija pohvalil ter ga imenoval svojega prijatelja,
novcev pa ni hotel vzeti, marveč dal mu je še 7000 zlatov zato, da jih bo ravno štiri milijone imel.
Prišedši v Sarde pošlje svoje poslance v vsa grška mesta, naj bi mu poslali vode in prsti kot znamenje, da se pokore njegovej oblasti; le v Ateno in S parto ni nikogar poälal, kajti te mesti je hotel brez vse milosti pokončati. Med tem so v perzijskem taborji vjeli dva grška ogleduha. Poveljniki so jih najprej dali mučiti, potem pa so jih na smrt obsodili. Ko je Ksersk to zvedel, ukaže oba Grtka pred se pripeljati, jima vse razkaže ter jih zopet spusti. Mislil je namreč, da se bodo Grki ustrašili, ko bodo čuli o strašnih vojskinih pripravah ter da se mu bodo brez upora dobrovoljno pokorili.
Iz Sardov se je brezštevilna vojska počasi dalje proti severju pomikala. Pri Abidu je Kserks dal prek helespontske morske ožine narediti dva mosta na ladjah. Ali komaj je bilo delo doveršeno, nastane strašen vihar in podere oba mosta. Oholi kralj je ukazal stavitelje pomoriti, nemirno morje pa bičati in verige vanj metati, zato ker se je predrznilo z vzburjenimi valovi zavirati naklepe mogočnega vladarja.
Kmalu so drugi stavitelji dodelali nova mostova. Med tem se je tudi že približevala velikanska vojska, v ktero je blizo petdeset različnih narodov poslalo svoje najkrepkejše sinove. Naprej je korakala polovica nepregledne množice vojščakov. Za njo je jahalo tisuč izbranih perzijskih konjikov, a za tami je stopalo tisuč kopljenikov. Na to je šlo deset svetih nizejskih konj, ki so bili kolikor mogoče lepo okinčani, za njim pa je osem belcev vleklo sveti voz, na kterega se nihče ni smel vsesti, kajti mislili so si na njem nevidljivega solnč-nega boga. Zdaj še le se je na prekrasnem vozu peljal silni Kserks v bliščečej kraljevej obleki. Za kraljem je sledilo zopet tisuč kopljenikov, za kterimi je šlo deset tisuč pešcev in deset tisuč drugih perzijskih konjikov. Druga polovica raznotere vojske je sklepala dolgi pohod.
Na razvalinah stare Troje je Kserks daroval tisuč goved v spomin grškim junakom, ki so ondi slavno poginili. Potem je z nekega hribčeka razgledoval vesoljno vojsko ter se prevzetno ponašal s svojo mogočnostjo; kar omolkne in jame britko jokati. Ko so ga spremljevalci prašali, kaj da ga je tako vznemirilo, jim odgovori:	„Srce me boli, če pomislim,
kako kratko je človeško življenje, kako minljiva je vsa posvetna sreča. Vidite brezštevilno množico ljudstva, ki tu doli mrgoli po nepreglednem polji; a ne bo minulo sto let, in vsi ljudje bodo prah in pepel.“
Tisto noč, preden je šla perzijska vojska prek Heles-pon ta, so duhovniki pred solnčnim vzhodom mostova potresli z mirtovim listjem ter pokadili z dišečim kadilom; ko so se pa na vzhodu zasvetili prvi solnčni žarki, stopi sam Kserks na most, vlije iz zlate posode vina v morje, da potolaži hudobne duhove. Na to se obrne proti vzhajajočemu solncu ter ga moli, naj bi mu vedno svetilo na zmagonosnej poti ter ga obvarovalo pred vsako nesrečo. Po dovršenej molitvi vzame posodo, zlati kozarec in zakrivljeno perzijsko sabljo ter vrže vse skupaj v morje.
Zdaj je brezštevilna vojska jela prehajati črez mostova. Bilo pa je toliko vojščakov, služabnikov, vozov, konjev in druge živine, da so še le v sedmih dneh vse črez spravili, dasitudi so noč in dan hodili in vozili črez mosta. Prišedši na evropejsko stran, šla je vojska dalje do mesta Doriska, a za obrežjem jo je ladij e vj e spremljevalo. Na doriskovem polji je Kserks ukazal, da se ima vsa vojska prešteti in razvrstiti. Odšteli so najprej deset tisuč mož. Ti so prav tesno skupaj stopili, a prostor, ki so ga pokrili, je dal kralj ograditi. Na to je prvih deset tisuč odstopilo in drugih deset tisuč je napolnilo ograjeni prostor. Tako se je pokazalo, daje vsa vojska štela en milijon 700.000 pešcev in 80.000 konjikov; toda med temi je bilo le kakih dve sto tisuč dobro oboroženih in izurjenih vojščakov, vse drugo je bila le raznotera zmes brez vsega reda in je več škodovala nego koristila. Brodovje je štelo 1200 bojnih in tri tisuč prevoznih ladij z živežem in drugimi vojskinimi potrebščinami; mornarjev pa je bilo vsega skupaj pol milijona.
Med tem so se tudi Grki pripravljali, kako da bodo ubranili debelo in svobodo svojo proti Perzijancem. Spartanci so hoteli najprej bogove potolažiti, kajti že dolgo časa so bila pri vsakej daritvi neugodna znamenja. Vedeževalci so oznanili, da so_ bogovi jezni, zato ker so v Sparti proti vsej pravici pometali perzijanske poslance v vodnjak. Kralj je dal oklicati in vprašati, če bi ne hotela dva moža zaradi te pregrehe darovati svoje življenje ter tako svojej domovini zopet nakloniti milost razžaljenih bogov. Takoj sta se ponudila dva Spartanca.
Temistoklej je pozval vse grške države in mesta, naj opusté medsobne prepire ter pošljejo poslance na Istem (t. j. na korintsko medmorje), da bi se ondi dogovorili, kako bi se z združenimi močmi dala odvrniti nevarnost, ki preti enako vsem skupaj. Mnogo mest se ni zmenilo za domoljubno vabilo atenskega vodje, ter so že takrat Perzijancem dala vode jn prsti v znamenje pokornosti; druge države so sicer poslale
svoje zastopnike, toda niso se mogle sporazumeti, pa so se pozneje brez upora vdale tujej sili. Sirakuški tiran G el o, tadaj najmogočniši grški vladar , je obljubil 200 vojnih ladij, 28.0C0 mož in živeža za vso grško vojsko, če ga izvolijo za poveljnika vseh Grkov. Temu pa so se Spartanci na vso moč vpirali, in bogati tiran je šel domu ter odtegnil sorodnim bratom svojo pomoč. Nazadnje so se le S p ar ta nci in Atenjani združili, a k njihovej zvezi ste še pristopili mali mesti Pl a tej a in Tes pij a.
S početka so mislih braniti Perzijancem vhod v severno Grško ter so že poslali deset tisuč vojščakov v ozko dolino Tempe, skozi ktero je držala pot v Tesalijo. Ko so pa čuli, da so že vsi Tesalci Perzijancem pokorščino obljubili, ter da mislijo sovražnikom pokazati drugo pot čez goro, odpeljali so se po morji nazaj na Istem. Zavezniki so zdaj iz nova ugibali, kaj da je storiti. Spartanci so predlagali, naj se tudi srednja •Grška prepusti sovražniku, a kdor se hoče braniti tuje sile, naj pribeži na peloponeški polotok, ki je že po svoji legi ko kaka naravna trdnjava vseh Grkov. Temu je ugovarjal Temi-stoklej, dokazovaje, da se korintsko medmorje ne da tako lahko braniti, kakor termopilska soteska, skozi katero drži edina pot iz Tesalije v srednjo Grško. Sploh pa so bili Grki jako prepadeni, kajti niti isto delfiško svetišče jim ni poguma dajalo, ampak svetovalo jim je, naj bežš pred strašno perzijsko vojsko, kamor kdo more.
Edini Temistoklej je sprevidel, kaj da bi moglo Grke rešiti. Tudi on je dobro vedel, da bode peščica grških vojščakov nazadnje morala pasti pred neštevilno perzijsko vojsko. Toda ravno tako je dobro vedel, da se nasprotnikovo brodovje nikakor ne more meriti z grškim bojnim ladijevjem, kateremu takrat na celem svetu ni bilo para. Zato je vedno opominjal Atenjane, naj se ničesar ne boje, ter da naj vse store, kar le morejo, da bodo na morji vsak čas pripravljeni junaško odbiti vsak perzijski napad. Saj itak dobro vedó, da na nasprotnikovih ladijah služijo le Feničani in malo-azijatski Grki, ki bi-bili že večkrat radi otresli težek perzijski jarem. Mnogi so pritrjevali modremu atenskemu vodji, ali velika večina drugih je vedno imela v mislih odgovor delfiških duhovnikov, ki so prerokovali, da bodo Perzijanci razdjali vsa mesta in trdnjave, požgali tempelne in vsa druga poslopja, a sami bogovi da bodo trepetali pred grozo vse pokončajcčega ognja.
Temistoklej pošlje zopet poslanstvo v Delfido in podkupi s težkim denarjem apolonove duhovnike, da so Atenjanom dali ugodnejši odgovor, ki je ob enem pritrjeval njegovemu pred-
logu. Kakor berači so atenski poslanci vzeli z volno oploteno oljkino vejico v roke, grt-dó v tempelj ter ponižno prosijo pred podobo Apolona:	„Mogočni bog, ozri se milostivo na vejico,
ki ti jo prinašajo taisti, ki prosijo brambe in pomoči; daj našej domovini ugodnejši odgovor, sicer se ne maknemo s tega svetega mesta, dokler ne umrjemo.“ — Res se je bog dal omečiti ter je odgovoril: „Olimpijski Zevs se nikakor ne da potolažiti, zato moram ponavljati trdo besedo. Vendar pa vas smem zagotoviti, da Zevs nikdar ne bode sovražnikom dozvolil, podreti leseno zidovje, ki bode rešilo Atenjane in njihove otroke.“
Ko so poslanci prišedši v Ateno zbranemu ljudstvu oznanili apolonov odgovor, so mnogi trdili, da je bog mislil grad Akropolo, ki je bila nekdaj z lesenim plotom ograjena; toda Temistoklej je z vso svojo zgovornostjo dokazal, da so ladje tisto leseno zidovje, ki bo Atenjane rešilo.
Zdaj so zavezniki v istemskem zboru sklenili, da bo vojska na suhem branila termopilsko sotesko, a brodovje da bo pred artemizijskim nosom varovalo vhod v evripsko morsko ožino, ki deli otok Evbejo od vzhodnjega obrežja srednje Grške. Na to so zavezniki enoglasno izvolili spartanskega kralja L e-onido za poveljnika na suhem; brodovje pa so izročili Spar-tancu E vri bij a du. Mnogi so sicer ugovarjali ter zahtevah, da naj se poveljnik ladijevja voli izmed Atenjanov, ki so dali največ brodov, ali vrli Temistoklej jim je zavrnil, da zdaj ni ča§a za prepire, ter pregovoril nezadovoljnike, da so se vdali sklepu večine; on sam pa, ki je imel pri vsem tem največ zaslug, se je kot vodja atenskega oddelka prvi pokoril Ev-ribijadu.
Med visokim in strmim prepadom etine gore in egejskega morja vila se je tako ozka pot, da se je človek na mnogih krajih komaj z vozom skozi prepeljal. To je bila tista termopilska soteska, v kterej je junaški Leonida s kó-pico hrabrih vojščakov, ki so jih poslala razna peloponeška mesta, čakal mnogobrojno perzijsko vojsko. Bilo je vseh skupaj le sedem tisuč pešcev. Spartanci, ki so se vedno s svojim junaštvom ponašali, dali so le tri sto dobrovoljcev; kajti imeli so prazno vero, da ne smejo pred nekim velikim praznikom od doma. Iz Tebe, ki je bila po svojih poslancih Perzijancem pokorščino obljubila, je Leonida odpeljal štiristo naj imeni tniših meščanov, ki so mu bili porok, da sumljivi Tebanci ne bodo s sovražnikom potegnili.
Kserks jev Tesa liji zvedel, da se mu pri Termopilah namerava upreti mala vojska, ter pošlje hitrega konjika naprej,
da vidi, koliko bi utegnilo biti nasprotnikov. Glasnik ni mogel razgledati cele grške vojske, ampak videl je le posamezne junake, ki so zunaj taborja brezskrbno skakali, ali si spletali lase ter se pripravljali, kakor za kako svečanost. Kserksu se je takošno počenjanje abotno zdelo in je mislil, da Grki od strahu že noré. Pošlje torej druzega poslanca v Termopile ter poroči Leonidu, da ga bo postavil za kralja cele grške dežele, če se mu vda. Toda vse zastonj! Na to je perzijski kralj ostro zahteval, da naj mu Grki izroče orožje; ali Leonida je njegovemu glasniku prav po spartansko odgovoril: „Pridi si sam po nje!“ Ko se pa ošaben Perzijan Grkom grozi, da je kser-ksovih vojščakov toliko, da bodo njihove puščice solnce zatemnile, mu odgovori neki Spartanec: „Tem bolje, se bomo vsaj v senci bojevali.“
Kserks si ni mogel misliti, da se mu bo mala kopica ljudi res uprla, pa je še štiri dni čakal. Ali Grki se ne ganejo z mesta. Peti dan pa je mogočni kralj svojim vojščakom ukazal, naj napadejo grški tabor, a trdovratne nasprotnike naj zvezane pred njega priženč. Od gore do morja so Grki v go-stej vrsti stali mož pri možu; v levej roči držali so štit, s kterim so se branili, a v desnej imeli so dolgo kopje, s kterim so junaško odbijali napade mehkužnih sovražnikov, četa za četo hlapčevskih Azijatov zgrudila se je na tla, svobodni Grki pa so nepremakljivo stali, ko najmočnejša skala. Kserks izbere deset tisuč najhrabrejših borilcev, ter jih pošlje na bojišče. Ali tudi ta tako zvana neumrjoča četa je poginila. Ni ga bilo več Perzijanca, ki bi se bil upal iti v nevarni boj. Kralj, ki je na vzvišenem prestolu od daleč gledal krvavo borbo, je kar divjal od jeze ter je boječe vojščake dal z bičem poditi proti groznej soteski. Pa vse zastonj. Tako je minul prvi dan. Drugi dan se je boj iz novega začel, in Leonida je s svojo pogumno vojsko zopet vspešno branil vhod vBejotijo. Gotovo bi bili Grki že tu Perzijance popolnem zmagali, da se ni našel grd izdajalec, ki je sovražnikom pokazal pot črez goro. E fi-j alt se je zval gnjusni nesramnež, kije po noči peljal dvajset tisuč Perzijancev po ozkej stezi skozi temni gozd hrabrim grškim branilcem za hrbet.
Ko je Leonida to zvedel, je takoj sprevidel, da tu ni rešitve, ter pošlje večino svoje vojske domu; obdržal je pri sebi le vjete Tebance in tristo Spartaneev, ki so sklenili v krvavem boji junaško umreti. Ostalo pa je tudi sedemsto hrabrih Tespijancev, ki se nikakor niso dali pregovoriti, da bi zapustili vrlega poveljnika.
Po odhodu zaveznikov je Leonida ogrnil kraljevi plašč ler daroval bogovom mrtvaško daritev za se in za svoje to-varše, ki so praznično oblečeni čakali končnega boja. Okoli desete ure pred poldnem napada mala grška četa mnogobrojno perzijansko vojsko, in vnel se je strašen boj, v kterem so Spartanci in Tespijanci jasno pokazali, kaj zamore kopica krepostnih in svobodnih mož proti neštevilnej množici mehkužnega in hlapčevskega ljudstva. Kakor se po leti iz sivih oblakov vsuje ledena toča na žitno polje, tako gosto so frčale perzijanske puščice nad glavamiheraklejevih potomcev, ki so posekali vse, kar je živega doseglo ostro njihovo kopje. Četo za četo so hrabri Grki polirali na tla, ki so bila vsa namočena s krvjo palih sovražnikov. Neutrudljivi so bili grški ši-novi, dokler jim se niso zlomile dolge sulice. Zdaj zgrabijo za meče in začn<5 še bolj udrihati po glavah besnih Perzijancev. Nazadnje pa so tudi oni jeli padati mož za možem. Ko se je po junaškem boji zgrudil slavni Leonida, so še živi Spartanci obstopili mrtvo telo ljubljenega poveljnika ter ga ko divji levi branili, dokler niso do zadnjega popadali.
Tako je Kserks s pomočjo grdega izdajalca premagal malo četico pogumnih Grkov, ki so v junaškem boji pobili črez dvajset tisuč Perzijancev, preden so sami dali življenje za svobodo svojega naroda. Hvaležni potomci so v lepih pesmah prepevali njihovo slavo ter jim na javnih mestih postavljali spominke. V termopilskej soteski na onem mestu, kjer se je Leonida kot lev boril za rešitev svoje domovine, je še dolgo dolgo časa potem kamnit en lev mimoidoče spominjal slavnih junakov, a v veliko mramorovo ploščo so bile vsekane pomenljive besede: „Popotnik, povej Lacedemoncem, da tu mrtvi ležimo, ker smo pokorni ukazom domovine, spolnili svojo dolžnost.“
Grški zgodovinarji nam mnogo lepega pripovedujejo o posameznih junakih, ki so se pri Termopilah odlikovali. Tu bomo le nekoliko primerov naveli. Leonida bi bil rad dvema svojih poslancev življenje otel ter ju je zato pred zadnjo bitvo hotel kot glasnika poslati v Sparto; ali tovarša mu zavrneta, da sta se prišla borit, a ne poročila prenašat. Dva druga Spartanca sta šla zarad bolečine v očeh v bližnje mesto, a ko sta zvedela, da so Perzijanci sotesko obšli ter Grke od zadej napadli, se hitro vrneta na bojišče, kjer sta slavno poginila. Neki Aristo dem je bežal iz boja; ko je pa prišel v Sparto, ga nihče ni hotel pogledati, ne ž njim govoriti, in zgubil je vse deržavljanske pravice. Kesal se je svoje boječnosti ter je
želel, da se očisti te velike sramote. Zato je šel črez leto dni zopet na vojsko, kjer je kot hrabri junak slavno poginil.
Med tem ko so se pri Termopilah na suhem vojskovali, se je pri artamizijskem nosu tudi grško brodovje skušalo s perzijskim. Evribijad, vrhovni poveljnik grškega bro-dovja, se je bil izprva ustrašil velikega števila perzijskih ladij ter se je hotel nazaj umakniti. Mnogo podnačelnikov mu je pritrjevalo, le Temistoklej, vodja atenskega oddelka se je temu naklepu na vso moč upiral. Toda vsa njegova zgovornost mu ni nič pomagala. Tu pridejo k njemu poslanci Ev-bejcev in mu prinesó črez štirdeset tisuč tolarjev v dar, samo da bi ostale poveljnike pregovoril, da se pred bitvo ne vrnejo domu. Temistoklej je dal nekoliko tega denarja Evribijadu, nekoliko pa vodji korinškega ladijevja; in vsi so ostali.
Daši je bilo Perzijancev mnogo več, se vendar niso nič kaj upali napasti nasprotno brodovje, kajti dobro so vedeli, da njihovi mornarji grškim niso kos. Zato so poslali dve sto ladij okol Evbeje, naj bi Grke od zadej napadle. Toda grški mornar, ki je na perzijanskej ladiji služil, je skrivaj zbežal ter svojim rojakom izdal sovražnikov naklep. Na to so Grki takoj začeli boj, ki je sicer ostal nedoločen, vendar so Perzi-janci mnogo trpeli, kajti nasprotniki so jim vzeli trideset ladij, a razen tega jim je vihar razbil vseh tistih dve sto brodov, ki so jih poslali okol evbejskega otoka Grkom za hrbet. Drugi dan je prišlo do nove bitve, v kterej so Grki zopet odbili perzijansko ladijevje; ko jim je pa proti večeru došlo poročilo, da je Kserks vzel termopilsko sotesko, so sprevideli, da se srednja Grška ne da več ubraniti sovražniku ter so se skozi evripsko morsko ožino domu vrnili. Pred vhodom pa je zviti Temistoklej šel k studencu, kamor so perzijanski mornarji po vodo hodili, ter je ondi na skalo napisal te-le besede: „Možje iz malo-azijatske «Tonije, ali vas ni sram, da se s prevzetnimi tujci vojskujete proti domovini svojih dedov. Stopite na našo stran, ali pa se odtegnite krivičnemu boju. Ce vam to nikakor, ni mogoče, pa vsaj pomislite, da ste naši bratje, ter blago ravnajte z nami, kadar nas boste premagali.“ Temistoklej se sicer ni nadjal, da se bodo Jonjani na ta poziv spuntali; ali perzijanski poveljnik bi jih vendar le utegnil na sumu imeti ter se ne bo upal več postaviti jih na prvo mesto.
Po bitvi pri Termopilah se je neštevilna kserksova vojska na suhem vsula po ravnej Bejotiji in sosednej Fokidi noter do svete Delfide. Grozovitno so tadaj divjali perzijanski vojščaki; kamorkoli so prišli, požigali so vasi, podirali mesta
in gradove, ljudi pa so prav po živinsko mučili in morili. Že se jim je skominalo po bogatili zakladih delfiškega tempeljna, ali tu jih je zadela pravična kazen božja. Delfiški duhovniki so razglasili, da bode bog Apolon sam branil svoje svetišče, ter so mestnim prebivalcem v Delfidi svetovali, naj beže na gore. Ko so lakomni Perzijanci pohlepno dr vili po ozkih dolinah, koder so držala pota v Delfido, so Eočani z vrh gore metali kamenje in valili velikanske skale na nje ter so jih jako mnogo pobili. Ker je ob enem nastal strašen potres, mislili so si Perzijanci, da se jim je res sam Apolon v bran postavil ter so hitro bežali nazaj v Bejotijo.
Zdaj so se proti Atiki napotili. Kakor smo že prej povedali, je delfiško preročišče Atenjanom odgovorilo, da bodo za lesenim zidom našli varno zavetje proti sovražnikom. Temistoklej je trdil, da so ladje tisto leseno zidovje, ki jih bo rešilo sovražnikove sile. Zato je moralo iz Atene vse, kar je moglo orožje nositi, na ladje iti; a starčke, žene in otroke so odpravili na bližnje otoke. Le nekoliko trdovratnih mož starega kopita nikakor ni hotelo zapustiti svoje domače mesto. Le ti so se zaprli na Akropolo ter ondi čakali, kaj da pride. Kmalu na to pokazali so se Perzijanci, ki so med potjo tudi po Atiki pokončali vasi, polje in vinograde, pred Ateno. Zapuščeno mesto so takoj zažgali, a na Akropolo so najprej strelah ognjene puščice, potem pa so jo z naskokom vzeli. Nesrečne brambovce so vse vjeli ter jih do zadnjega pobili.
Med tem se je vse grško brodovje, do štiristo ladij, zbralo v salaminskej luki; vojska na suhem pa se je postavila na istem (t. j. korinško medmorje), da bi ondi branila vhod na peloponeški polotok. Tadaj je Evribijad, ki je bil še zmiraj poveljnik vesoljnega brodovja, vse podnačelnike k sebi poklical, da bi se zmenili, kaj jim je storiti. Temistoklej je predlagal, naj bi pri Salamini počakali nasprotno brodovje ter ga ondi napadli; drugi, zlasti vojvode peloponeških ladij, pa so zahtevali, da naj se vsi odpeljejo za istemsko obrežje, da bi potem vojska na suhem in vojska na morji mogle druga drugej pomagati. Zastonj je zvedeni Temistoklej dokazoval, da ga ni ugodnejšega kraja, nego v salaminskej morskej ožini, kjer mnogobrojne perzijske ladje nikakor ne morejo vse ob enem napasti grškega brodovja. Evribijad je bil tako razkačen, da je v jezi zgrabil palico ter hotel mahniti po Temistokleju. Ta pa mu mirno zavrne: „Le udari me, toda moraš me tudi poslušati.“ Ko seje na to nek Korinčan jel togotiti, daje Atenjanom lehko govoriti, ker nimajo več dóma, ki jim gaje sovražnik požgal, se Temistoklej še enkrat vzdigne in pravi: „Res je, za-
pustili smo prazne hiše in zidovje, kajti njim za voljo nismo hoteli darovati zlate svobode; toda imamo dve sto ladij, s kterimi hočemo tudi vam pomagati. Ce se nočete z nami združiti, tudi prav. Mipojdemo prek morja v Italijo in si bomo ondi sezidali novo in lepšo mesto; vi pa le doma ostanite in bodite perzijanski hlapci.“ Zdaj so se vsi vdali modremu nasvetu atenskega vojvode ter sklenili, da ostanejo. Ali komaj so se od daleč pokazale perzijske ladje, jim je zopet vpadlo srce. Jeli so kričati: „Ob glavo tistega, ki hoče tu ostati!“ in bili so namenjeni takoj drugo jutro se odpeljati vsak na svoj dom.
Premedeni Temistoklej si je tudi iz te zadrege vedel pomagati. Še tisti dan je skrivaj poslal zanesljivega sužnjika v perzijanski tabor ter mu naročil, naj pove Kserksu to-le: „Temistoklej, tvoj skrivni prijatelj, ti poroča, da so se Grki med seboj sprli ter da nameravajo zbežati, če jih misliš premagati, jih moraš kar takoj z mnogobrojnim tvojim brodovjem okleniti ter jih napasti, dokler so še pri Salamini.“ — Kserks, ki je komaj čakal prilike, da bi Grke tudi na morji premagal, ukaže, da mora njegovo ladijevje še tisto noč obdati Grke pri Salamini, ter se za drugi dan pripraviti na bitvo.
Aristid, ki je na otoku Egini živel v pregnanstvu, je od daleč videl, kaj da Perzijanci nameravajo ter se je o polnoči na malej ladjici prepeljal na Salamino, kjer je svojega največega nasprotnika na stran poklical ter mu povedal, da je grško brodovje okoli in okoli zaprto. Ko mu je Temistoklej na to razodel svojo zvijačo, ga je Aristid pohvalil ter mu rekel, da je tudi on prišel se bojevat za ljubljeno domovino, dasiravno je iz nje pregnan.
Grki se zdaj niso mogli izogniti bitvi in tako je prišlo 23. septembra 480 pr. Kr. do odločilnega boja pri Sal a-mini, kjer si je neutrudljivi Temistoklej večno, slavo pridobil. Komaj se je začelo daniti, spoprijelo se je grško brodovje, ki je štelo blizu štiri sto ladij, s perzijanskim, katero je bilo še enkrat veče in je imelo sto pedeset tisuč mož. Na obeh straneh so se jako hrabro vojskovali, nazadnje pa so Grki le zmagali ; kajti poznali so mnogo bolje domače morje, imeli so manje in bolj okretne ladje, a bili so tudi bolj vajeni brodarstva, nego njihovi nasprotniki. Perzijanske ladij e v ozkem salaminskem morji niti niso mogle vse v boj priti; a ko so se prve vrste jele nazaj pomikati, nastala je strašna zmešnjava, ladja je ladjo zadela ter jo razbila, druge’pa so Grki prevrtali ter jih potopili. Grozoviten jok in stok umirajočih se je razlegal prek morja do atiškega obrežja. Tu je prevzetni Kserks na zlatem prestolu sedé z visoke pečine gledal obupni
boj podložnih svojih narodov, a kraj njega so sedeH pisarji, ki so morali vsaki najmanji dogodek natanjko zapisati. Mislil je izprva, da bode njegovo brodovje kar zdrobilo male grške ladje; ko je pa videl, kako se je brod za brodom pogreznil na dno morja, a drugi da so se razkropili na vse strani, jel je strašno divjati. Lase si je iz glave pulil ter od jeze trgal obleko. Daši je vsega skupaj le peti del perzijskega brodovja poginilo in so tudi Grki mnogo trpeli, je Kserksu vendar popolnem srce upadlo ter se je z vso svojo vojsko na suhem iz Atike umaknil nazaj v Tesalijo. Perzijske ladij e so se med tem v egejskem morji zopet zbrale ter odjadrale v Helespont, kjer so kserksovo vojsko na potu v Azijo varovale grških napadov.
Ko so se bili grški poveljniki po salaminskej bitvi zopet zbrali na posvetovanje, je Temistoklej po vsej sili zahteval, da naj bi grško brodovje takoj šlo za perzijanskim v Helespont, da naj ondi podere mostova ter tako kserksovej vojski zaskoči beg. Toda vse njegovo napenjanje je bilo brez vspeha. Na to pošlje slavni zmagovalec v perzijski tabor sužnjika, ki je Kserksu to-le poročal: „Temistoklej, atenski vojvoda me pošilja k Tebi, naj Ti povem, da so Grki hoteli podreti mostova prek helespontske morske ožine, in komaj da jih je on z vso svojo zgovornostjo od tega hudobnega naklepa odvrnil. Zdaj se brez skrbi lahko na pot podaš.“ — Kaj da je Temistoklej s tem nameraval, ni znano; nekteri trde, da si je hotel pridobiti milost perzijskega kralja, ko bi ga Atenjani kdaj prognali iz domovine. Kserks sicer ni verjel, da bi mu bil Temistoklej res prijatelj, ter se je bal nove zvijače. Zato je pustil Mardonija s tristotisuč mož v Tesaliji ter mu natočil, naj drugo leto na spomlad iz novega napade Grke, sam pa se je z ostalo vojsko vrnil nazaj proti Helespontu. Na potu skozi Tracijo mu je mnogo vojščakov poginilo od glada, žeje, mraza in sovražnih napadov. Pomanjkanje živeža je bilo tolifco, da so gladni vojščaki morali travo jesti ter drevesne skorje glodati.
Med tem so Grki darovali bogovom zahvalno žrtev ter poslali v Delfido mnogo bogatega plena v dar; nikakor pa se niso mogli sporazumeti, kdo da je med njimi največ pripomogel do slavne zmage nad Perzijanci. Spartanci so rekli, da, je bil njihov poveljnik Evribijad med vsemi najhrabrejši, a Temistoklej, da je bil najmodrejši, ter so obema podarili oljkin venec kot znamenje največega odlikovanja. Ko je malo potem Temistoklej v nekem opravilu šel'v Sparto, dali so mu ondi najlepši voz ter tristo najodličniših spartanskih mla-
denéev, ki so ga do meje spremili. Take časti niso Spar-t-anci prej ge nikdar nobenemu tujcu skazali. Naj veča čast pa ga je doletela pri olimpijskej svečanosti, kajti komaj ga je zbrano ljudstvo zagledalo, vstane ter pozdravi z nepopisljivim veseljem svojega rešitelja, tako da nihče več ni gledal borilce, ampak vse je občudovalo prišlega Temistokleja.
Na spomlad leta 479. pr. Kr. se je vojska vnovič začela. Mardonij bi bil rad Atenjane za se pridobil, pa je poslal ma-cedonskega kralja Aleksandra k njim, naj bi jih pregovoril, da bi sklenili prijateljsko zvezo s Perzijanci. Obetal jim je, da jim bo perzijanski kralj pustil vso njihovo državno samo-stalnost ter jim atiško deželo jako povečal, a s perzijanskimi novci da bo dal razdjano atensko mesto z vsemi tempeljni in drugimi poslopji iz novega sézidati. Atenjani so mu v pri-čujočnosti spartanskih poslancev, ki so se ravno takrat v Ateni mudili, kratko in odločno odgovorili, da svoje svobode ne prodajo za ves svet ter da bodo tako dolgo ostali zagrizeni sovražniki Perzijancev, dokler se solnce na nebu ne mako e s svojega mesta. Na to so duhovniki svečano prokleli vse tiste meščane, ki bi se kdaj izneverili svojemu narodu.
Ko je Mardonij čul odločni atenski odgovor, prihrumi s svojo vojsko, ki je štela 350.000 mož, v Atiko in pokonča vse, kjer je še kaj od kserksovega napada ostalo. Atenjani so morali v drugič bežati na salaminski otok, ker niso dobili nobene pomoči od Spartancev, ki so trdovratno le vhod v peloponeški otok branili. Mardonij je tadaj zopet skušal pregovoriti Atenjane, da bi se ločili od ostalih Grkov ter se s Perzijanci združili; toda to pot so se njegovi poslanci kar takoj morali vrniti, kajti Atenjani jim niti niso dali govoriti, a Likida, ki je nasvetoval, da naj se poslanci saj pred narodni zbor puste, so pri tej priči kamenovali.
Na to so Atenjani še enkrat poslali v Sparto pomoči prosit. Spartanci so se dolgo branili, nazadnje pa jih je Pa v z an i j a, ki je takrat na mestu mladoletnega kralja vladal, pregovoril, da so poslali vso peloponeško vojsko proti Perzijancem. Ker je bila Atika za perzijanske konjike preveč gorata, se je Mardonij s svojo vojsko umaknil nazaj na ravno bejotijsko polje ter je blizu Tebe, ki se mu je bila vdala, čakal sovražnikov; a grška vojska, ki je štela do 110.000 mož, je po nasvetu modrega atenskega poveljnika Ar ist ida izvolila Pavzanijo za svojega vrhovnega vojvodo ter se je postavila pri Plateji, kjer je prišlo do odločilnega boja. Deset dni so nasprotniki čakali, kdaj da bo drug druzega napadel; nazadnje pa se je Mardonij odločil, ednajsti dan udariti na
Grke, kajti že mu je pomanjkalo brane ter se ni mogel dalje muditi v svojem lesenem taborji. Prej to noč se mu je izneveril njegov zaveznik macedonski kralj ter šel k svojim starim prijateljem Atenjanom, kterim je vse povedal, kako jih mislijo Perzijanci napasti ter v kakšnej zadregi da so.
Drugo jutro vname se hud boj, v kterem je sam Mar-donij poginil. Perzijanci so bežali v svoj leseni tabor, ali Spartanci in Atenjani so jim tako bili za petami ter so jih tu do dobrega premagali in skoraj vse pobili. Le štirdeset tisuč perzijanskih vojakov je še o pravem času zapustilo bojišče ter se rešilo prek Helesponta. Grški zmagovalci so v perzijskem taborji uplenili neizmerno mnogo denarja, brez števila zlatih in srebrnih posod ter mnogo drugih dragocenih stvari. Deseti del vsega tega so poslali raznim tempeljnom v dar, ostalo pa so si med seboj razdelili. Tebanci, kateri so jo bili s sovražnikom potegnili, so morali vodnike per-zijanske stranske izročiti Pavzaniji, ki jih je dal vse ob glavo djati.
Kavno tisti dan, ko so Grki pri Plateji zmagali nad Mardonijem, sta tudi Spartanec Le o tihi d in Atenec K s a n-tip z grškim brodovjem na malo-azijatskem obrežji užugala drugo perzijansko vojsko. Dobro vedé, da na morji Grkom niso kos, so Perzijanci vse vojne ladije pri mikalskem nosu na suho potegnili ter jih ondi z leseno ograjo in močno vojsko varovali. Toda komaj so grški vojščaki na suho stopili, zapusté Jonjani perzijansko vojsko, in se pridružijo svojim evropejskim bratom. Združeni Grki so na to v hudem boji popolnoma premagali Perzijance ter jim sežgali tabor in vse ladije.
Odslej se evropejskim Grkom ni bilo več bati pred Perzijanci in tudi Jonjani in drugi grški razrodi v Malej-Aziji so se vprihodnjič svobodno gibali ter so le po imenu pripo-znavali vrhovno oblast perzijanskega kralja. Grki so se sicer tudi vprihodnjič še vojskovali s Perzijanci, toda s temi vojskami so le vtrjevali svojo moč po vshodnem sredozemnem morji ter razširjevali svojo trgovino.
Atensko vodstvo.
Perzijansko vojske so jasno pokazale, koliko tudi mali narod premore, če je svoboden in omikan. Malo število grških junakov je užugalo brezštevilne vojske hlapčevskih Perzi-janeev. V teh vojskah, v kterih so Grki rešili svojo svobodo in svojo omiko, so se najbolj odlikovali Atenjani, ki v naj-
veßih stiskah nikdar niso obupali ter so vedno razumeli ohraniti sloge med vojščaki raznih grških mest. Večkrat so se dobrovoljno odrekli kakih pravic, ki so jih vsled svojih zaslug in svoje moči imeli, ter so tako z modro popustljivostjo končali prepire, ki so nastali med poveljniki druzih držav. Tako nesebično ponašanje pa je le še bolj povečalo slavo in vgled Atenjanov, ki so po perzijanskih vojskah dobili največo moč in prvo mesto med vsemi grškimi državami.
V Ateni pa ga tudi ni bilo razločka med prebivalci, kajti vsi stanovi so imeli enake pravice. Da bi teh pravic ne zgubili, so Atenjani včasih celó najimenitniše in najpoštenejše može iz dežele zapodili, samo zato, da bi jim ljudstvo preveč ne verjelo ter jim ne podelilo tiranske oblasti. Brž ko ne ravno zato niso hoteli ne pri Plateji, ne pri mikalskem nosu imenovati Temistokleja za poveljnika atenskih oddelkov, katerim sta zapovedovala Aristid in Ksantip. Toda atensko ljudstvo je še zmiraj ljubilo slavnega zmagovalca pri Salamini ter je nado poslušalo njegove modre nasvete.
Po bitki pri Plateji jeli so Atenjani zopet misliti, kako da bi svoje razdjano mesto ponovili ter podrte hiše zopet sezidali. Tu stopi modri Temistoklej pred nje ter jih na vso moč prosi, naj s hišami še nekoliko časa potrpé, pa naj rajši prej ko mogoče sčzidajo močni zid okoli mesta, da bodo v prihodnje varni pred sovražnimi napadi in jim ne bode več treba bežati k sosedom v zavetje. Atenjanomje bil modri svet všeč in kar takoj so se lotili dela. To pa ni bilo po volji Spartancem, ki so zavidno gledali, kako je atenska moč vsak dan veča postajala ter so po sili hoteli ustaviti zidanje mestnega pozidja. Rekli so: „Vsak pošten Grk se mora vpreti zidanju kakekoli trdnjave zunaj Peloponeza; kajti takšna vtrjena mesta zunaj Peloponeza koristijo le sovražniku, kateremu služijo kot močni taborji, kadar se jih polasti. Saj imamo naš peloponeški polotok, kije po svojej legi naravna trdnjava vseh Grkov.“ Spartancem so pritrjevali tudi druga mesta. Tolikim nasprotnikom Atenjani takrat še niso bili kos ter so zato zidanje ustavili, dokler so bili spartanski poslanci v Ateni. Ker se s silo ni dalo nič opraviti, izmisli si premeden Temistoklej zvijačo. Spartanskim možem naroči, naj gredó domu, kajti Atenjani bodo v kratkem poslali svoje poslance v Sparto, da se ondi zarad zidanja dogovore. Komaj so Spartanci odšli, so Aten-ljani začeto delo nadaljevali. Kdorkoli je bil za kako rabo, moral je pomagati; žene in otroci so bili po dnevi in po noči na nogah ter so zidarjem potrebnih stvari skup nosili.
Ko jim je kamenja pošlo, podirali so bližnje hiše in tem-peljne, da ni bilo treba zidanja ustavljati.
Med tem so Atenjani izvolili Temistokleja, Ari-stida inAbronika, da gred ó kot poslanci v Sparto. Temistoklej je kar takoj šel na pot, todaprišedši v Sparto, ni šel ne v svetovalstvo, ne h kralju ter sploh ni hotel z nobenim nič govoriti o svojem poslanstvu. Ko so pa le vanj silili, se je izgovarjal, da mora še druga dva tovarša počakati. Spartan ci dali so se za nekoliko časa potolažiti. Ali prihajali so ljudje ter so pripovedovali, kako da zidanje mestnega zidu v Ateni hitro napreduje. Temistoklej je sicer trdil, da je vse to laž in golo obrekovanje; ko so pa vedno nova poročila dohajala in so se mu Spartanci jeli groziti, jim je zavrnil, da naj jih bo pač sram take vlade, ki govorice prostih ljudi posluša. Ce že res mislijo, da Atenjani zidajo, naj pa pošljejo zaupne može tj e, da se sami prepričajo, koliko je resnice na tem, kar se govori. Spartanci pošljejo res nekoliko odličnih mož v Ateno, Temistoklej pa je svojim someščanom skrivaj naročil, da naj spartanske poslance tako dolgo ne puste iz mesta, dokler se on domu ne vrne. Na to prideta tudi Aristid in Abronik v Sparto in povesta Temistokleju, da je zidovje že tako visoko, da bi se v sili mogli za njim braniti. Zdaj še le stopi Temistoklej s svojima to var šema pred narodni spartanski zbor, in kar na ravnost pove, da Atenjani že sami dobro vedó, kaj Grkom koristi ali škoduje ter da ne trebajo svetov ne Lakedomencev, ne druzih svojih sosedov; zato so svoje mesto z močnim zidom obvarovali.
Spartanci bi se bili radi kar takoj maščevali nad predrznim govornikom, ali bali so se za svoje poslance v Ateni. Pustili so ga torej z obema tovaršema mirno iti, toda dobro so si zapomnili, kako jih je okanil salaminski zmagovalec, ki so ga nekdaj tako odlikovali. Temistoklej je dal na to tudi popolnem predelati in obzidati prostorni pirejski pristan, v kterem so bile atenske ladije v varnem zavetji, ter je s tem jako pomagal atenskej prekmorskej trgovini.
Atena je bila utrjena, kakor še nikdar poprej; a največo zaslugo pri tem je imel zopet Temistoklej. Ni ga bilo v Ateni človeka, ki bi ga ljudstvo bolj ljubilo in odlikovalo nego njega. Ali ravno zarad velikih svojih zaslug imel je tudi mnogo sovražnikov, ki so mu njegovo slavo zavidali. Jeli so ga obrekovati, da hrepeni po tiranskej vladi; dosegli so, da ga je črepinska sodnija pregnala iz domovine, zato ker je bil pri narodu že preveč priljubljen. Temistoklej je šel najprej v Ar-golido, kjer so ga v Ateni tožili, da se je s Pavzanijem do-
govarjal, kako da bi grško deželo Perzijancem izdal. Daši se Temistokleju nikdar kaj tacega sanjalo ni, vendar na Grškem ni bil več varen svojega življenja, kajti Atenjani so bili že najeli morilce, ki so ga imeli skrivaj umoriti. Temistoklej je tadaj šel k svojemu znancu mološkemu • kralju Admetu, ki ga je obdržal v svojem gradu, dokler ni šel sam dalje črez Macedonijo in prek egejskega morja v Perzijo. Kralj Artakserks, ki je po svojem očetu Kserksu zasedel perzijski prestol, je slavnega beguna prijazno sprejel ter mu določil obilne dohodke malo - azijskih mest Miunta, Lampsaka in Magnezije. Nadjal se je, da se bo Temistoklej hotel maščevati nad svojimi nehvaležnimi rojaki ter mu svetoval, kako da bi mogel spraviti Grke pod svojo oblast. Toda Temistoklej je svojo domovino tudi v prognanstvu črez vse ljubil in je ni hotel za gostoljubni sprejem prodati. Ko mu pa Artakserks le ni dal miru ter je že nabral veliko vojsko, si je Temistoklej (okoli leta 465 pr. Kr.) rajše zavdal, nego da bi peljai Perzijance zoper svoje rojake.
Med tem ko so se Spartanci in Atenjani doma zavoljo mestnega zidu pričkali, jePavzanija z zaveznim grškim brodovjem podil Perzijance iz vseh otokov in primorskih mest od Helesponta do črnega morja. V Bizancu je vjel mnogo odličnih Perzijancev, med kterimi je bilo tudi nekoliko kraljevih sorodnikov. Te je Pavzanija skrivaj spustil, a Grkom je rekel, da so mu ušli; ob enem pa je perzijskemu kralju pisal: „Iz posebne prijaznosti in spoštovanja do Tebe pošiljam Ti te-le vjetnike nazaj. Kad bi se s Tvojo hčerjo oženil, in če v to privoliš, bom Sparto in vso ostalo grško deželo v Tvojo oblast spravil. Ce Ti je ponudba všeč, pošlji mi bliže k morju kakega zanesljivega moža, ki se bo zarad tega z menoj bolj natanko dogovarjal.“
Kserks je bil tega pisma jako vesel ter je kar takoj poslal satrapa Artabaza kot svojega namestnika v Malo-Azijo. Pavzanija pa je dobil od perzijskega kralja toliko srebra in zlata, da ni vedel kam ž njim. Postal je čemdalje bolj prevzeten in ni več maral za ostre likurgove postave. Oblačil se jev mehkužna azijska oblačila ter je sploh živel ko kaki per-zijanski satrap. Povsod ga je spremljevalo nekoliko lepo oblečenih stražnikov, a kdor je hotel ž njim govoriti, moral seje prej oglasiti ter ponižno prositi, da so ga pred njega pustili. Svojim prijateljem je dajal obilne pojedine, a z grškimi zavezniki je ravnal kakor kakšen mogočen tiran s svojimi podložnimi.
To je poveljnike zaveznih brodov tako razjezilo, da so se mu vprli ter ga niso hoteli več poslušati. Spartanci so na
Občna zgodovina.	17
to poslali drugega poveljnika k brodovju, Pavzanijo pa so poklicali domu pred sodnijo. Ali grški zavezniki se niso hoteli pokoriti spartanskemu vojvodi ter so si za vrhovnega poveljnika rajši izvolili dva Atenjana , A ris t id a in Kimona, ki sta bila jako priljubljena ter sta slovela kot pravična in blaga moža. Razžaljeni Spartanci se vsled tega niso hoteli več vde-ležiti skupnega vojskovanja ter so se s svojimi ladjami domu odpeljali.
Tako so Atenjani prevzeli vodstvo celega grškega bro-dovja. Po nasvetu bistroumnega Aristida so si grški zavezniki izvolili sveti otok Del za svoje središče, kamor so zastopniki posameznih držav hodili na skupne zbore. Tu v tempeljnu boga Apolona so imeli shranjeno zavezno blagaj-nico, v ktero je vsaka država plačevala na leto neki določen znesek denarjev, s kterim se je vzdrževalo skupno vojno ladij evje, ki je imelo biti vedno pripravljeno odjadrati proti Perzijancem. Zato je vsako pomorsko mesto in vsaki otok moral po svojej zmožnosti dati nekoliko ladij in neko število vojakov.
Y Sparti so Pavzanijo za nedolžnega spoznali, ker mu niso mogli ničesar dokazati, česar so ga bili ostali Grki obdolžili. Komaj pa so ga spustili, šel je na svojo roko nazaj v Bizanc, kjer se je zopet dogovarjal s Perzijanci, kako da bi izdal vso grško deželo. Na vladin ukaz moral se je v kratkem zopet vrniti v Spar to, kjer mu pa niti zdaj niso mogli ničesar dokazati, dasi se je celo govorilo, da namerava spuntati helóte ali sužnjike ter se z njihovo pomočjo oklicati za spartanskega tirana. Nazadnje pa je tega grdega izdajalca svoje domovine vendar le zadela zaslužena kazen.
Prederznež je vsaki čas pošiljal kakega sužnjika z listom v Malo-Azijo k perzijskemu satrapu. Sužnjik, kateremu je bil ravno izročil zadnji list, se čudi, kako to, da se še nobeden, kar jih je bil Pavzanija s pismom odposlal, ni domu vrnil. Potovanje se mu ni nič kaj varno zdelo in nekaj od radovednosti, nekaj od straha, razpečati pismo. In glej, konec lista prosi Pavzanija perzijskega satrapa, naj kakor po navadi , tudi tega sužnjika ubije, da bi ne mogel v Sparti ničesar izdati. Sužnjik izroči pismo spartanskej gosposki ter zbeži v bližnji tempelj, kjer je bil varen pavzanijevega maščevanja.
Ko je Pavzanija zvedel, da mu je sužnjik v tempelj zbežal, gre takoj tje in ga sprašuje, kaka sila mu je, da v božjem hramu obrambe išče. Sužnjik mu očita, da ga je hotel pogubiti, kakor vse ostale pismonosce, dasi so svojo dolžnost na tanjko spolnovali. Pavzanija je hotel tajiti, nazadnje pa je vse obstal, kako da hrepeni po višej časti, katero mu Per-
zijanei obetajo, in zakaj da je dal pismonosee usmrtiti. Prosil ga je, naj ničesar ne izda, a obljubil mu je mnogo darov ter da bo napisal drugo pismo, v kterem ga bo priporočil arta-bazovej milosti. Yes ta pogovor pa so slišali efori ali sodniki, ki so bili za oltarjem skriti. Zdaj je bilo pavzanijevo izdajstvo dokazano in po postavi bi ga morali ob glavo djati. Y tej zadregi beži nesramnež v tempelj, kjer se niti največemu hudodelniku ni smelo nič žalega prizadjati. Toda to Pavzanije ni rešilo zaslužene smrti; kajti Spartanci so zazidali vrata in še le, ko je b;l prevzetnež že na pol mrtev, odnesli so ga iz božje hiše, v kterej ni smel mrlič ležati. Zunaj tempeljna je Pavzanija takoj umrl, proklet od svoje lastne matere in vsega grškega naroda. On je bil s svojim grdim ponašanjem kriv, da grški zavezniki niso več hoteli poslušati Spartancev ter so se odslej dali voditi od atenskih poveljnikov. Pravični Aristid je to priložnost dobro vpotrebil ter je s svojim to-varšern Kimonom za dolgo časa vtrdil moč in prvenstvo atenske države.
Kmalu po teh dogodbah je Aristid leta 468 pr. Kr. umrl, spoštovan in obžalovan od vseh svojih rojakov. Daši je več let opravljal najviše službe, vendar je tako nesebično in pošteno gospodaril z državnim premoženjem, da je v največej revščini umrl. Niti toliko denarja ni zapustil, kolikor je bilo treba za pogreb; zato so ga na državne stroške prav svečano pokopali, in država je tudi skrbela za izrejo njegovih otrok. Hvaležni rojaki so njegovim hčeram dali obilno doto, a v luki so mu postavili spominek. Tako so vedeli Atenjani ceniti zasluge tega slavnega in pravičnega moža, ki je vse svoje moči posvetil napredku in blagostanju svojega naroda.
Po aristidovej smrti je bil Kimon, miltijadovsin, naj-veljavnejši mož v Ateni. Bil je hraber, ko njegov oče, bistroumen ko Temistoklej, a pravičniši nego oba. Kakor njegov oče Miltijad, ki si je v boji na maratonskem polji pridobil večno slavo, tako je tudi Kimon v vojski sreče iskal. Y zakon si je vzel neko Tračanko, s ktero si je veliko bogastva priženil. V svojej mladosti je jako razuzdano živel in nihče ne bi bil takrat rekel, da bo še kdaj imeniten postal. Y perzijskih vojskah pa so ga minule vse muhe mladih let. Ko je Temistoklej po termopilskej bitvi Atenjanom svetoval, naj bežč na brodovje, bil je Kimon prvi, ki je oborožen zapustil, mesto ter šel na ladijo. Pozneje mu je bil pravičen Aristid naj bolj i prijatelj, kterega je vedno za svet popraševal ter ga skušal v vsem posnemati.
Tako je Kimon postal imeniten vojvoda in skoraj ni minulo leto, da se ne bi skazal zvedenega in hrabrega junaka. Bil je priljuden in iskren človek, ki ni maral za zdražbe ter ni poslušal ovaduhov. Bil je radodaren in gostoljuben, a v društvu jako prijeten in dobre volje. Kakor nekdaj Pizi-strat, tako je tudi on vsem meščanom doz volil, da so se smeli po njegovih krasnih vrtovih sprehajati ter tudi sadje trgati, če bi se jim ljubilo. V svojej hiši je dal vsaki dan kuhati za uboge; posebno potrebnim je tudi z denarjem pomagal, a kadar je na ulici srečal človeka v raztrganej obleki, mu je kar takoj podaril oblačilo nekterega svojih sužnjikov ki so ga povsod spremljevalk Po mestnem trgu je dal posaditi lepo drevje ter je zlasti zahodni del mesta polepšal s prelepimi nasadi. Kimon je dal tudi napraviti tisto sprehajališče, kise je zvalo Akademija, in je pozneje jako imenitno postalo, zato ker je v njem slavni modrijan Plato svoje nauke učil.
Daši je po krvi bil aristokrat, branil je vendar enake pravice za vse prebivalce in ni poznal razločka med posameznimi stanovi. Kot državnik se je pri vsakej priložnosti prizadeval, kako da bi povečal moč svoje domovine; toda svaril je Atenjane, naj nikdar ne delajo krivice zaveznikom, niti naj ne skušajo Sparto ponižati. Želel je ta plemeniten človek, da bi vse grške države cvetele ter da bi bil srečen ves grški narod, med kterim bi Atenjani le prvo mesto imeli.
Ko je Kimon prvikrat postal edini poveljnik nad celim atenskim brodovjem, šel je najprej v Trakij o , kjer so Per-zijanci imeli še mnogo mest v svojej oblasti. Za malo časa jih je prepodil iz vseh kotov ter je povsod vtemelil atenske naselbine, ki so jako pospeševale trgovino z Ateno. Morskim roparjem je vzel otok S k ir, kjer je po nekej pravljici umrl slavni junak Tezej. Kimon je dal menda tezejeve kosti izkopati ter jih svečano prenesti v Ateno, kjer je zarad tega postal jako priljubljen pri prostem ljudstvu.
Mnoge zaveznike je težko stalo, leto za letom dajati ladij in vojakov, a otok N a k s je zarad tega odstopil od zaveze. Toda Atenjani so trdili, da mora vsak zaveznik natanjko spolnovati svoje dolžnosti ter da ne sme odstopiti od zaveze, kadar bi ga bila volja. Takoj je moral Kimon odjadrati proti nezvestemu otoku, kterega je vzel ter ga spravil pod atensko oblast. Ko je kmalu potem bil na otoku Delu. zavezni zbor, prosili so poslanci mnogih mest, naj bi Atenjani sami skrbeli za brodovje in vojake, a zavezniki naj bi se smeli odkupiti od teh dolžnosti. Atenjanom je bilo to jako po volji, kajti
tako so dobili zavezno blagajnico popolnoma v svoje roke, a z letnimi dohodki, ki so znašali več nego en miljon goldinarjev, mogli so vedno vzdrževati precej veliko pomorsko vojsko, katero so za svoje namene vpotrebovali.
Kimon si ni dal miru, dokler ni Perzijancev prepodil iz vseh krajev sredozemnega morja. Ko je bil vpokoril otok Naks , odjadral je (leta 469. pr. Kr) proti južnemu obrežju Male-Azije, kjer je na ustju reke Evrimedona stalo celo per* zijsko brodovje. Perzijanci bi bili radi pričakali pomoč odFe-ničanov, ki so bili z osemdesetimi ladijami na potu; ali Kimon jih je kar takoj napadel ter popolnoma premagal. Dve sto ladij jim je vzel, ostale pa jim je potopil. Na to stopi hitro na suho in gre s svojimi vojščaki, ki so oblekli suknje perzijskih vjetnikov, zoper ostalo perzijansko vojsko, katera se je bila vtaborila nekoliko dalje proti notranjej deželi. Že so bili Grki blizu taborja, a straže se niti zmenile niso za nje, mislé, da so to domači vojščaki. V tem planejo Grki nad nje, jih poubijejo ter prodró v tabor , kjer so veliko število Perzijancev pomorili, ostale pa kot vjetnike seboj odpeljali. Tako je Kimon pri Evrimedoau v enem dnevu premagal dve perzijanski vojski. Yes neizmerni plen, ki ga je naplenil na brodovji in v taborji, dal je domu odpeljati ter je ž njim zopet jako polepšal atensko mesto. Ob dve uri dolgej cesti, ki je iz morskega pristana v mesto držala, je dal zidati velikanski zid, da v prihodnje sovražniki ne bi mogli Atenjanom zapreti poti do morja.
Zdaj pošljejo Atenjani Kimona proti otoku Tasu, na kterem je bilo mnogo zlatih rudnikov; a bil je po svojej legi ob trakiškem obrežji jako pripraven, da bi se ondi utemelila kaka atenska naselbina za trgovino s Tračani. Tašani so se tri leta hrabro branili ter odbili vse napade atenske vojske. Ko so pa na zadnje le jeli pešati, pošljejo svoje poslance v Sparto pomoči prosit. Spartanci so jim sicer obljubili, da bodo vdarili na Atiko; ali ker so se v tem helotje iz novega spuntali, imeli so doma dosti opraviti, ter niso mogli biti mož beseda. Zdaj so se Tašani vdali Atenjanom, katerim so morali odstopiti vsa svoja posestva na trakiškem obrežji, kjer je bilo mnogo rudnikov; a razun tega so jim morali odslej vsako leto mnogo davka plačevati.
Med tem, ko se je Kimon hrabro vojskoval po egejskem morji ter razširjeval atensko moč, jeli so ga njegovi nasprotniki doma pri narodu obrekovati. Obdolžili so ga, da bi bil lahko celo Makedonijo osvojil, ali da je zato ni hotel vzeti, ker ga je menda tamošnji kralj podkupil. Toda to pot niso nič.
opravili, kajti komaj se je Kimon od otoka Tasa kot zmagovalec domu vrnil, umolknili so njegovi sovražniki, a narod mu je celo dozvolil, da je šel aristokratskim Spartancem na pomoč zoper helóte.
Leta 464 pr. Kr. je bil v Spar ti tako silen potres , da se je vse mesto podrlo, le pet hiš je še ostalo; a poginilo je pri tem dvajset tisuč ljudi. Ko je bilo v Sparti še vse zbegano zarad te strašne nesreče, spuntali so se iz novega he-lotje v Meseniji. Že so se bližali v velikanskem številu glavnemu mestu, kjer so mislili pobiti vse svoje okrutne gospodarje ; ali kralj Arhidam, ki jih je še o pravem času zapazil, skliče hitro spartansko vojsko vkup in zapodi z Mesenjani združene helóte prek tajgetske gore. Uporniki so šli na to v v Mesenijo in se zapró v močni itomski grad, ker so sprevideli , da niso kos dobro izurjenej in oboroženej spartanskej vojski.
Kakor v prvej tako so Spartanci tudi v tej tretje j mesenskej vojski (464—454 pr. Kr.) dolgo časa brez vspeha oblegali dobro utrjeno It orno. Pošljejo tedaj svoje poslance v Ateno pomoči prosit, kajti Atenjani so takrat sploh sloveli, da znajo najmočnejša mesta vzeti. Na prizadevanje Kimona, ki ni ničesar bolj želel, nego da bi se prijateljstvo med Ateno in Sparto utrdilo, sklene narodni zbor, naj se Spartancem takoj pošlje pomoč. Kimon sam je peljal štiri tisuč atenskih mož v Peloponez. Ko pa niti Atenjani niso mogli vzeti močne Itome, jeli so jim Spartanci očitati, da so z uporniki sporazumljeni. Vsled tega nastali so med obema vojskama tako hudi prepiri, da so nazadnje Spartanci Kimonu ukazali, naj se z Atenjani domu vrne, kajti da netrebajo njihove pomoči; a vendar so obdržali pri sebi vse ostale zaveznike.
To zaničljivo ravnanje je Atenjane jako razžalilo in zopet so na vso moč črtili svoje stare sovražnike Spartance; a Kimona, ki je bil svetoval, naj se Spartancem pošlje pomoč, je črepinska sodnija (leta 461. pr. Kr.) iz dežele pregnala.
Spartanci so še celih sedem let Itomo oblegali ter so se nazadnje morali z uporniki pogoditi. Uporniki namreč so jim dali itomski grad, a Spartanci so njim dozvolili, da smejo svobodno oditi iz Peloponeza, kamor jih je volja. Mesenjani so se na to naselili v mestu Navpaktu, kterega so bili Atenjani ravnokar vzeli ozolunskim Lokranom.
Med tem ko je bil Kimon v pregnanstvu, so Spartanci udarili z vojsko na P o č a n e, ki so si hoteli Dorido prisvojiti. Pri tej priliki ščuvali so Bejočane zoper Ateno ter so na-
govarjali Tebance, naj si skusijo zopet pridobiti vodstvo be-jotskih mest. Že je šla spartanska vojska proti domu, kar jej pri Tana gr i Atenjani zastopijo pot (leta 457 pr. Kr.) Vnel se je hud boj, v kterem so Spartanci premagali Atenjane ter se na to vrnili v Peloponez.
Atenjani so dobro vedeli, da je domači razpor vzrok tej nasprotnikovej zmagi. Isti demokrati so sprevideli, da se treba sporazumeti ter so predlagali, da naj seKimon nazaj pozove. Dva mesca po nesrečnej bitvi pošljejo Atenjani veliko vojsko v Bejotijo, kjer so Tebanci ponovili staro bejotijsko zavezo. Pri Enofiti so bili Bejočani popolnoma premagani ter so morali vsi razen Tebancev pristopiti k atenskej zavezi. Atena, katero so bili Spartanci dvakrat osramotili, bila je zdaj močnejša, nego kdaj poprej.
Da bi se domači mir ohranil, začeli so Atenjani zopet vojsko s Perzijanci, ki so ne davno v Egiptu uničili atensko vojsko, katera je pomagala ondotnim upornikom. Kimon je z Atenskim brodovjem odjadral proti lepemu otoku Cipru, ki je bil še v perzijskej oblasti. Dolgo časa je brez vspeha oblegal mesto Kitij. Ko ga je bila pa bolezen prevzela in je čutil, da bo moral skoraj umreti, svetuje svojim vojščakom, naj opusté obleganje ter naj rajši napadejo perzijsko brodovje. Kmalu potem je slavni Kimon (leta 449 pr. Kr.) izdahnil svojo junaško dušo, a njegova vojska je pri mestu Salamini (na otoku Cipru) zmagala nasprotnikovo brodovje ter vzela bogati otok. Zmagovalci so na to mrtvo kimonovo truplo odpeljali seboj v Ateno, kjer so ga z veliko svečanostjo pokopali.
Z bitvo pri ciperskej Salamini (1. 449 pr. Kr.) so se prav za prav še le končale perzijske vojske. Perzijanci sicer niso z Grki nobenega miru sklenili, ter so si še zmiraj pri-lastovali vrhovno oblast nad celo Malo-Azijo; toda niso se več pečali za notranje razmere jonskih mest, a s svojim brodovjem so se dolgo časa ogibali egejskega morja.
Periklej.
Ni je bilo lepše dobe za Ateno, nego je bil tisti čas, ko se je ondi vse svobodno ljudstvo ravnalo po modrih svetih vrlega Perikleja. Daši so vsi meščani brez razločka imeli enake pravice in so narodni zbori določevali v vseh državnih stvareh, imel je vendar ta slavni mož večo oblast nad svojim narodom, nego jo ima kaki neomejen vladar ali monarh.
Periklej je bil sin tistega Ksantipa, ki je pri Mikali sijajno premagal Perzijance. Po krvi je bil aristokrat, ki je
po svojem očetu nasledil veliko premoženja. Bil je lepe postave in jako podoben nekdanjemu atenskemu tiranu Pizistratu. Tudi s svojim govorom in prijaznim obnašanjem je stare ljudi spominjal na omenjenega tirana; zato se jeizprva ogibal državnih služb, kajti bal se je, da bi ga s časom črepinska sodnija ne pregnala iz dežele.
Duševno je bil jako obdarovan, a starši so ga dali prav lepo odgojiti. Ko je odrasel, se je sam dalje izobrazoval, tako da ga za tadanji čas ni bilo bolj omikanega moža, nego je bil Periklej. Umetniki in učeni možje so bili njegovi najljubši prijatelji. Pidija, najimenitniši grški podobar, Damon, najboljši učitelj govorništva in modrijan Anaksagor so bili vedno njegovi najzvestejši tovarši. Plemenito njegovo srce pa mu je blažila njegova lepa žena Aspazija, ki je slovela kot najbolj omikana ženska starega veka. Kot govornik je Periklej prekosil vse svoje vrstnike in so ga zato sploh primerjevali z Zevsom ter rekli, da nosi strele na jeziku in da blisk šviga iz njegovih ust. Kar je on priporočil, to je naroden zbor gotovo sklenil. Toda Periklej ni iskal le lepih in praznih besed, s kterimi bi poslušalce zaslepil, marveč se je prizadeval, da so bili njegovi govori polni jedrnatih in pametnih misli. Tudi se ni za vsako malo stvar sam potegoval, ampak dal je najprej svojim prijateljem govoriti; in le malokdaj je sam stopil na govornico, zato pa je takrat tem bolj prepričal s svojo mirno in premišljeno besedo.
Periklej ni nič druzega želel, nego da postane vodja svojega naroda; toda kakor smo že rekli, dolgo se ni upal stopiti očitno pred svet. Še le tedaj, ko je Kimon peljal vojske zoper Perzijance, jel se je potezati za siromašno in prosto ljudstvo ter se poprijel demokratične stranke v Ateni. Večkrat je napadel aristokrate in njihovega zastopnika Kimona, ki je bil nazadnje iz dežele prognan. Ko se je bil Periklej rešil tega svojega najnevarnišega prijatelja, pečal se je le za državne reči in ni več mislil na svoja domača opravila, katera je drugim prepustil. Svoje vinograde in polje je dal v najem, hišno gospodarstvo pa je poveril zvestemu sužnjiku Evrijalu, ki je moral za vsak krajcar svojemu gospodarju na-tanjčen račun polagati. Dobro je vedel, da ga bo narod le tako dolgo ljubil in cenil, dokler bo čist in v vsakem oziru brez madeža ostal. Zato si je pravičnega Aristida zmiraj v izgled jemal, ter ni hotel od države nikdar niti najmanjšega dobička za se imeti. Kimon se je kot vojvoda jako obogatel, Periklej pa ni vzel od plena niti tistega dela, ki je po postavi pripadal poveljniku, ter je do svoje smrti le od tega živel, kar
mu je neslo njegovo podedovano premoženje, ki ga ni prav nič pomnožil. Živel je jako zmerno ter ni nikdar na nobeno pojedino hodil; pravijo, da nihče ne pomni, da bi bil Peri-klej kdaj s kakim prijateljem pri kozarcu vina čas tratil. Hodil je le v narodni zbor na trg in odtod v Pritanej , kjer so se državne reči obravnovale. Bil je vedno resen, zamišljen in delaven, ter ni vtegnil iz mesta nikdar niti na sprehod iti. Preden je šel od doma, se je vselej v molitvi priporočal bogovom in jih prosil, naj bi ga varovali praznega besedovanja ter ga vodili, da bi bilo njegovo delovanje zmiraj narodu na korist. Zmerna vladoželjnost, pa vzvišeno hrepenenje po časti ste ga vodili pri njegovem delovanji.
Že je bil Periklej aristokrate ob vso moč pripravil, le arejopaško sodišče je bilo še v njihovih rokah. Ker je to krvavo sodišče po solonovej ustavi imelo pravico, da nadzira vso državo in celo iste arhonte, moglo bi tudi periklej evo delovanje ovirati. Periklej je torej narodni zbor pregovoril, da je Arejopagu pravice omejil ter mu doz volil, da sme vpri-hodnjič le hudodelnike soditi.
Na to je dal prenesti zavezno blagajnico iz Dela v Ateno ter so Atenjani odslej za svoje namene potrosili obilne letne prineske, katere so zavezniki plačevali za vojsko zoper Perzijance. Zavezniki se temu niso mogli upirati, kajti bili so ko kaki atenski podložniki, ki so celo zarad svojih domačih pravd morali hoditi pred atenska sodišča.
Zdaj še le je Periklej mogel izvrševati velikanske svoje namene, s kterimi je mislil povzdigniti slavo in blagostanje svoje domovine. Da pospeši domačo trgovino, je utemelil mnogo novih naselbin, v kterih je našlo več tisuč revnih meščanov dela in zaslužka; a doma je večkrat dal med uboge razdeliti žita na državne stroške. Ateno je polepšal z mnogimi novimi poslopji ter je tako rokodelcem in umetnikom dajal vedno dosti dela. Posebno pa se je prikupil s sijajnimi svečanostmi, pri kterih so se meščani razveseljevali, gostili in izobraževali z lepimi predstavami, ki so blažile njihova srca. Periklej je utemelil posebno blagajnico, iz katere se je siromašnim meščanom plačevala vstopnina v gledišče; a kmalu potem dobivali so meščani nekoliko krajcarjev odškodnine za vsako pot, kadar so šli k porotnim sodnijam ali v narodni zbor. Prej si je moral vsaki vojščak sam omisliti orožje ter na svoje stroške živeti; Periklej pa je vpeljal stalno plačo, ki je bila tolika, da si je varčen vojščak mogel še dosti prihraniti. Da bi tudi tisti ljudje, ki niso mogli dobiti dela pri javnih zidanjih, ne
ostali brez zaslužka, je vsako leto po šestdeset popolnoma na boj pripravljenih ladij osem mescev na državne stroške jadralo po grškem morji. Oe bi se bila pa vojska vnela, mogli so Atenjani vsaki čas takoj 300 vojnih ladij zoper sovražnika poslati. Periklej je tudi dovršil tisti zid, katerega je bil Kimon začel zidati ob cesti, ki je držala od Atene do morske luke. Dohodki atenske države so se bili takrat tako povečali, da se je poleg vseh velikanskih stroškov v nekoliko letih prihranilo 21 milj on o v goldinarjev našega denarja.
Toda Periklej ni bil zadovoljen, da je Atena postala najmogočniša in najbogatejša grška država, ampak on je hotel, da bo v njej tudi središče znanosti in lepih umetnosti. Zato je iz vseh krajev vabil učene može v Ateno, ker jih je bil dobro sprejel ter se rad ž njimi družil. Razen Pidije, Damona in Anaksagora, ki so bili vedno pri Perikleju, živeli so takrat v Ateni: imenitna pesnika Sofoklej in Kratin, izvrsten govornik Antifon, slavna zgodovinarja Herodot in Tukidid ter modrijana Zenon in Protagora. Vsi ti so pripomogli, da so atenski prebivalci sloveli kot najbolj omikani ljudje tadanjega časa. Nič pa niAtenjane bolj ople-menilo, nego lepe umetnosti, katere je Periklej na vso moč podpiral. Velikanski tempelj in druga poslopja, ki jih je Periklej dal zidati, so bila s kamnenimi podobami, krasnimi slikami in drugimi raznovrstnimi umetnimi deli tako olepšana, da ga ni bilo ne umetnika, ne rokodelca, ki ne bi bil našel polne roke dela. Stavitelji, zidarji, podobarji, barvarji, zlatarji, vezci in razni drugi umetniki imeli so zmiraj dovolj opraviti. Izpeljevanje vseh umetnih del pa je nadziral umetnik vseh umetnikov slavni Pidi j a, ki je bil stavitelj, podobar, slikar in zlatar ob enem.
Najimenitniša poslopja, katera je Periklej dal v Ateni sezidati, so bila: Propileje, Partenon in Odej. Propi-leje zvali so velikansk vhod v mestni grad Akropolo. Po lepo izsekanih stopnicah se je prišlo do peterih vrat, katera je druga od drugih ločila cela vrsta prekrasnih mramorovih stebrov. Na desnej in levej strani je bilo dozidano mnogo drugih poslopij, med kterimi je bila dolga lopa, „poikile“ zvana, imenitna zato, ker so jo Polignot in drugi slavni slikarji ozaljšali z mnogimi lepimi slikami, ki so predstavljale junaška dela starih Grkov, zlasti iz trojanske vojske in zgodbe iz maratonske bitve. Osnovo za Propileje si je izmislil atenski stavitelj Mnesiklej.
Sred grada stal je po fidijevej osnovi od samega mramorja sezidani tempelj Partenon, štirioglato, podolgasto poslopje, okoli kterega je stala cela vrsta prekrasnih stolpov. Najlepši kinč tega velikanskega tempeljna je bila prelepa podoba boginje Atene, katero je Fidija naredil od zlata in slonove kosti. Samo zlato je bilo blizo 800.000 tolarjev vredno. Ko so se v narodnem zboru posvetovali, kaka naj bo podoba, rekel je Fidij a, da naj bi bila od mramorja, ter je dostavil, da bi bila od mramorja tudi cenejša. Tu je vse ljudsvo, kakor iz enega grla zaupilo: „Ne, ne, od zlata in slonove kosti mora biti.“
Na najvišem vrhu Akropole je stala druga podoba boginje Atene, ki jo je Fidija od brona vlil. Bila je tako visoka, da se je pet milj daleč videla. Najimenitniše delo Fidije, katerega do zdaj še nobeden podobar ni prekosil, je bil kip boga Zevsa za tempelj v Olimpiji. Ta velikanska podoba je bila tako lepa, da je sam Fidija pred njo na kolena padel in jo molil.
Tretje imenitno poslopje, katero je Periklej dal v Ateni sezidati, je bil Odej, kjer so se dajale besede z godbo, petjem in deklamacijami.
To je v kratkem delovanje slavnega Perikleja, ki je svojej domovini pridobil prvo mesto med grškimi državami. Atena je za Perikleja imela svojo najlepšo ali zlato dobo, nikdar niti prej niti pozneje ni bila tako mogočna, ne tako bogata, ne tako lepa. Kar so drugi slavni atenski možje začeli, to je Periklej dovršil. In vendar ta mogočni Periklej ni bil nikdar niti arhont, ampak vladal je le s svojimi modrimi sveti ter je spoštoval obstoječo ustavo, ki jo je le za toliko spremenil, kolikor je bilo treba, da so prav vsi meščani dobili popolnoma enake pravice. Mogli bi ga zvati tirana; toda tacega tirana, kakoršnega bi si vsaki narod le želeti mogel. Atena je Perikleja celo trebala, kajti kaj pomaga priprostemu ljudstvu največa svoboda, če nima vodjev, ki bi mu svetovali, kako naj se svoje svobode poslužuje, a kaj da sklepa, da bo sebi pomoglo in koristilo.
Periklej pa ni le doma za čas miru znal svetovati, ampak bil je tudi dober vodja v vojski. Atenjani so pri Enofiti užugali Bejočane ter dosegli, da so se mogočni aristokrati pregnali iz Tebe, kjer so potem vpeljali demokratično republiko. To je devet let tako ostalo. Črez devet let (leta 447 pr. Kr.) se je izgnanim Tebancem posrečilo, da so se domu vrnili ter dobili vlado zopet v svoje roke. Atenjani so tebanskim demokratom sicer poslali
pomoči, ali aristokrati so pri Koroneji premagali (leta 447 pr. Kr.) atensko vojsko, kterej je zapovedoval brezskrbni Tolmida. Ta bitka je ohrabrila aristokrate po ostalej Bejotiji in kmalu ni bilo v nobenem bejotijskem mestu več demokratične vlade.
Kmalu potem uprli so se Evbejci ter niso hoteli več priznavati vrhovne atenske oblasti. Sam Periklej je zdaj peljal vojsko na nje, ali komaj stopi na otok Evbejo, dobi poročilo, da so tudi Megarci odpali od atenske zaveze. Periklej je pustil za zdaj Evbejce, ter se je z vso vojsko hitro domu vrnil. Med tem so Megarci s spartansko vojsko, ktero je vodil mladi kralj Pleistonaks, že prestopili mejo ter grdo pustošili po Atiki. Tolikemu številu sovražnikov Atenjani v prvem hipu niso bili kos, zato je Periklej skušal, da svojo domovino na drugi način reši. Za mnogo denarjev je podkupil in pregovoril mladega spartanskega kralja, da se je z vso svojo vojsko brez daljnega vojskovanja vrnil nazaj v Peloponez. Zdaj je šel Periklej zopet na Evbejo, premaga upornike ter jim vzame zemljišča, katere je razdelil med Atenjane. Tako šo se Atenjani maščevali nad Evbejci; Megarcem pa so prepovedali, da odslej ne smejo nikdar več dohajati ne v atenske luke, ne na atiške sejme.
S takim ravnanjem so Atenjani mislili preplašiti ostale zaveznike, ali jako so se motili, kajti kmalu potem vprli so se prebivalci bogatega otoka Sama. Periklej jih je sicer premagal in prisilil, da so morali še v prihodnje priznavati vrhovno atensko oblast, toda zavezniki niso več marali za atensko vodstvo ter sočemdalje bolj želeli, da postanejo zopet sami svoji. Brez spartanske pomoči ni bilo misliti na vojsko zoper mogočno Ateno; Spartanci so z Atenjani ravnokar sklenili tridesetletno primirje, vsled kterega so vsa mesta na suhem, razen Plateje, odstopili od atenske zaveze ter pristopili k Sparti. Nezadovoljna primorska mesta so toraj morala čakati, dokler se Spartanci in Atenjani, ti stari nasprotniki, iz nova ne sprč.
Peloponeška vojska.
Mir, katerega je Periklej s spartanskim kraljem na trideset let sklenil, trajal je le štirnajst let. Že leta 431 pr. Kr. se je vnela strašna domača vojska, ki se- je še le 404. leta pr. Kr. končala, ter je Ateno in ostale grške državice tako oslabila, da je kmalu potem mala sosedna Makedonija
užugala tiste Grke, pred kterimi so nekdaj poginile brezštevilne perzijanske vojske.
Vzrok tej žalostnej vojski med brati istega naroda bila je prevelika moč in sij aj nost atenskega mesta. Zavezniki niso mogli več prenašati čemdalje veča bremena, katera so jim Atenjani nalagali, a še bolj jih je bolelo, da jih je domača Atena pripravila ob vso državno svobodo, ktero so prej slavno obranili proti silnim Perzijancem. Tem neza-dovoljnikom so se kmalu pridružili Spartanci, ki niso bili nikdar odkritosrčni prijatelji Atenjanom, od kterih so se po vsem svojem domačem in javnem življenji ločili. Atenjani so bili jonskega rodu ter so imeli svobodno demokratično ustavo; Spartanci pa šobili D or a ni, ki so vedno ostali trdi aristokrati; Atenjani so s trgovino in obr tnij o jako obogateli ter so svojo moč po morji razširjevali; Spartanci pa so živeli od poljedelstva ter so se vedno le v orožji vadili, a svoje gospodarstvo so raztezali po suhem.
Spartanci bi bili radi sami gospodovali nad celo Grško; zato jih je jako jezilo, da so Atenjani po perzijanskih vojskah tako mogočni postali ter da so prevzeli vodstvo zaveznega brodovja. Pri vsakej priložnosti skušali so jim škodovati ter so vselej radi pomagali njihovim upornikom. Periklej je dobro vedel, da se bo Atena prej ali slej morala meriti s Sparto, vendar si je na vso moč prizadeval, da bi svojej domovini kolikor mogoče dolgo ohranil mir ter jo dobro pripravil za vojsko. Spartanci pa bi bili radi kar takoj udarili na Atenjsne ter jim ni bilo prav, da je njihov kralj s Periklejem sklenil mir; toda bistroumni Periklej je leto za letom po petnajst tisuč tolarjev pošiljal v Sparto ter je tako podkupil veljavne može, ki so umeli nejevoljno ljudstvo potolažiti.
Med tem so se v Epidamnu, korkirskej naselbini na ilirskem obrežji sprli aristokrati z demokrati. Ker so aristokrati prosili pomoči v Korkiri, demokrati pa v Korintu, vnela se je vojska med Korinčani in Korkirjani. Obe stranki ste se obrnile do Atenjanov, ki so pa že davnej zavidali Korinčanom njihovo veliko trgovino ter so rajši Korkirjanom pomagali. Razsrjeni Korinčani so na to ščuvali Amfipol, Potidejo in mnogo druzih mest na makedonskem obrežji, naj izstopijo iz Atenske zaveze.
Ko so Atenjani to čuli, ukazali so Potidejcem, da morajo mestno zidovje takoj podreti, ter poslati v Ateno nekoliko odličnih meščanov, ki bodo s svojim životom porok za njihovo zvestobo. Potidejci se tej zapovedi niso pokorili, ampak poslali so skrivaj svoje poslance prosit pomoči v Sparto,
kamor je tudi maogo Koriaöaaov, Megarcev ia Egiacev prišlo. Vsi so se britko pritoževali, koliko krivice da jim Ateajaai delajo, ter da ai več mogoče obstati pred ajihovo predrzaostjo. Ateaski poslaaci, ki so se ravao takrat v Sparti mudili, skušali so opravičiti ravaaaje svojega mesta ter so poudarjali, kako so se Ateajaai slavao bojevali v perzijskih vojskah. Ali bilo je vse zastoaj; razkačeai Spartaaci so proti vsemu ugo-varjaaju kralja Arhidama skleaili vojsko zoper Ateajaae, ako bi le-ti ae hoteli takoj pustiti vsa mesta ia vse otoke iz svoje zaveze.
Ateajaai so bili prvi hip aekoliko prepadeai, ia maogi so v aarodaem zboru priporočali, aaj se zavezaikom rajši aekoliko popusti, samo da ae pride do krvave vojske, ki bi utegaila Ateao pripraviti ob vso ajeao blagostaaje ia vso ajeao moč. Tu stopi Periklej pred zbraao ljudstvo ia dokazuje v lepem iapre-pričevalaem govoru, da se Ateajaai aimajo aičesar bati, kajti ajihova vojska se lahko meri z vsemi ostalimi grškimi državami. Tudi pravi, da bi si jako škodovali, ko bi le v aajmaajšej stvarci popustili, ker bi s tem sami prizuali krivice, katere jim aasprotaiki očitajo.
Kakor vselej, tako je aarod tudi to pot vse aataajko tako skleail, kakor je Periklej predlagal. Spartaaskim po-slaacem so odgovorili, da bodo Ateajaai le tedaj povraili zavezaikom ajihovo samostalaost, kadar se bodo tudi Spartaaei odrekli vseh pravic aad mesti svoje zaveze. Kot svobodao ljudstvo so pripravljeai pogajati se s Spartaaci; ali ai je pod solacem oblasti, katera bi jim mogla ukaze dajati.
Ker so bili med tem Ateajaai že eakrat premagali Po-tidejce ter jih oblegali v ajihovem mestu, bila je vojska gotova. Obe straaki ste se aa vso moč oborožali ter si iskali zavezaikov. S Sparto so jo potegaili skoraj vse države aa suhem, Ateajaaom pa so morali pomagati ajihovi zavezaiki, otoki ia pomorska mesta.
Vojske pa aiso začeli ae Spartaaci ae Ateajaai, ampak Tebaaci ia platejski aristokrati. Plateja bila je v Bejotiji ediao mesto, ki je ostalo v ateaskej zavezi, ter je imelo de-mokratičao vlado. Bilo pa je tudi v Plateji aekoliko aristokratov ia ti so se tedaj s Tebaaci zmeaili, kako da bodo vlado dobili v svoje roke. Vsa tebaaska vojska se je bila zato skrivaj aapotila proti Plateji, katero je po aoči hotela uapasti ia vzeti. Tri sto mož je šlo aaprej ter se pozao zvečer s pomočjo platejskih aristokratov polasti mestaega gradu. Izueaa-deai Platejci se jim v temi aiso upali upreti, ker so mislili,
da je mnogo več sovražnikov. Aristokrati so se takoj polastili vlade ter oklicali zvezo s Tebo.
Ali po noči je zarad velike plohe potok As o p tako narasel, da se je ostala tebanska vojska morala domu vrniti. Ko so tedaj drugo jutro platejski demokrati videli malo peščico nasprotnikov, planejo nad nje, jih mnogo pobijejo, a sto osemdeset najodličniših Tebancev zapr<5. Ker se je bilo bati, da bodo Spartanci prišli vjetim Tebancem na pomoč, poslali so Atenjani hitro nekoliko vojske, ki je Platejcem pomagala braniti mesto.
Ko so v Sparti to zvedeli, poslali so takoj črez mejo kralja Arhidama, ki je s silno vojsko vseh peloponeških mest napadal Atiko ter ž njo pokončal vse polje in vse vinograde noter do atenskega mesta, kamor so po periklejevem nasvetu pribežali vsi prebivalci sosednih atiških mest in trgov. V Ateni se je tedaj sčšlo toliko ljudi, da niso imeli prostora po hišah, ter so se morali celo po tempeljnih, po kapelicah in po vseh druzih javnih poslopjih nastaniti, a mnogi reveži so morali pod prostim nebom za kakim zidom prenočevati. Kadi bi šli iz mesta ter se poskusili s Spartanci, ali Periklej ni mislil, da bi mogli kaj opraviti zoper veliko sovražno vojsko, ki je štela šestdeset tisuč mož, ter jih je zato trdovratno odvračal od boja na suhem. Kekel je, da se more nasprotnikom le na morji škodovati ter je poslal sto ladij v Peloponez, naj ondi pustošijo po obrežji ter ropajo po ondotnih primorskih mestih. Od tega njegovega naklepa ga niso mogli odvrniti ne prijatelji s svojimi prošnjami, ne sovražniki s psovanjem. Tako je minulo celo prvo leto brez bitve. Spartanci so hodili po praznih vaseh in zapuščenih gradovih ter so vzeli, kar so mogli, ostalo so pokončali; Atenjani pa so med tem nadlegovali prebivalce peloponeškega obrežja. Ko se je bližala zima, vrnil se je Arhidam s peloponeško vojsko prek korinškega medmorja nazaj v Sparto, a zaveznike je razpustil z naročilom, da imajo na spomlad zopet vkup priti.
Prihodnjega leta (430 pr. Kr.) so Spartanci iz nova napadli Atiko ter po njej divjali, Atenci pa so kakor lani pustošili po peloponeškem obrežji. V tem nastane strašna kuga, ki so jo brž ko ne mornarji iz Azije ali Afrike v Ateno zanesli. Ta grozna pošast je čemdalje hujše razsajala po mestu, v kterem so za strašne poletne vročine meščani in prebivalci iz kmetov prav tesno skupaj bivali. Mnogo jih je stanovalo pri tleh v nizkih in zaduhlih bajtah, ki so jih bili za silo naredili , ter se niso mogli navžiti čistegn zraka, ki so ga bili doma na kmetih navajeni. Tako se je huda bolezen le še bolj
razširjevala. Bolniku so se najprej oči, jezik in grlo ob enem vneli ter postali rudeči ko ogenj. Strašna vročina ga je prevzela po celem telesu, a žejalo ga je tako, da je marsikteri kakor besen letel h kakemu vodnjaku ter v njega skočil. Orni turi, ki so se napravili po črevah in po koži, so bolečine tako povečali, da so ljudje kar obupali. Kdor za sedem ali devet dni ni umrl, ta je oslepil, ali je ostal brez rok ali nog, in marsikteri je celo pamet zgubil. Umiralo je vsak dan toliko ljudi, da jih niso mogli vseh pokopati, a bila je taka zmešnjava, da ni bilo mogoče ohraniti mir in red med prebivalci, ki se niso za nobene postave več zmenili. Jeli so strašno razuzdano in pregrešno živeti, kajti vsakdo si je mislil, zakaj bi se ne navžil teh nekoliko dni, kar mi jih je še sojeno živeti. Ker niso pomagale ne zdravila, ne molitve, zgubili so ljudje vso vero v bogove ter jih ni bilo sram najgrših dejanj. Vsled nezmernega in razuzdanega življenja pa se je kužna bólezen le še bolj razplodila.
Zdaj so ljudje jeli napadati Perikleja ter mu očitati, da je on vsej tej nesreči kriv. Periklej se je branil ter narod tolažil, kolikor je mogel, ali bilo je vse zastonj. Nesrečno ljudstvo mu je vzelo vrhovno poveljništvo ter ga obsodilo, da mora štirdeset tisuč goldinarjev kazni plačati.
Še prej, nego Perikleja, obsodili so Atenjani njegove naj zvestejše prijatelje. Njegovo ženo Aspazijo so obdolžili, da ne živi pošteno ter da s svojim vedenjem drugim pohujšanje daje. Komaj, da je Periklej v ginljivem govoru dokazal njeno nedolžnost ter milo prosil, da je niso obsodili.
Takoj potem so tožili umetnika Fidijo, da je za podobo boginje Atene manj zlata trebal, nego ga je zaračunil. Periklej je dal vse zlato od podobe sneti ter zvagati in tožniki so se prepričali, da ga ni prav nič manjkalo. Toda Fidija je bil vendar le iz dežele pregnan, in sicer samo zato, ker je na štitu boginje vrezal svoj in periklejev obraz.
Največa krivica pa se je godila periklejevemu učitelju, staremu modrijanu Anaksagoru, ki je doma na bornej postelji bolan ležal, zapuščen od vseh svojih prijateljev; celo Periklej je zadnji čas zarad mnogih opravil na njega pozabil. Kar se starčka spomni eden periklejevih sovražnikov in ga toži v narodnem zboru, da je bogove tajil, zato ker je svojim učencem razlagal, kako da postanejo nektere čudne prikazni v naravi. Periklej je šel hitro k njemu ter mu je pomagal, da je zbežal iz mesta, prej nego je bil obsojen.
Tako je narod hitro pozabil velike zasluge najslavnejšega svojega moža ter mu tako britko grenil zadnji čas njegovega
življenja. Periklej je vse to voljno trpel ter se ni nikdar proti nikomur nič pritožil. Ali prišle so veče nesreče nad njega. Kuga jela je tudi v njegovej hiši razsajati. Umrla sta mu sestra in sin Ksantip. Periklej je ostal miren in se je vdal v voljo bogov. Ko mu je pa kuga pograbila najdražega sina Parala in mu je po tadanjej navadi oče sam moral položiti mrtvaški venec na glavo, tu se je Periklej jel bridko jokati in glasno zdihovati, kar sicer še vse svoje žive dni nikdar ni storil.
Kmalu so Atenjani sprevideli, da so se prehiteli, ter da so nehvaležno in kriv'čno ravnali s Periklejem. Prepričali so se, da ne morejo biti brez moža, ki so ga toliko žalili, ter so mu zopet povrnili vse poprejšnje časti. Toda le malo časa je še vodil Periklej svoj narod; kužna pošast je tudi njega spopadla. Ko je že umiral, sedeli so odlični meščani kraj njegove postelje, menili se, kako je čednostno živel, kako je bil mogočen in kolikokrat je zmagal sovražnike svoje domovine. Mislili so, da jih umirajoči več ne čuje. Kar se obrne Periklej proti njim, odpre zadnjikrat svoje oči in pravi: „čudim se, da ste se le tega spomnili, kar je sreča tudi drugim dala; a pozabili ste, kar je najlepše, namreč: Nikdar ni nobeden atenski meščan zaradi mene črnega oblačila nosil.“
Periklej je še doživel, da so Atenjani vzeli Potidejo, ki se je dolgo časa jako trdovratno branila. Ko se ni bilo več nadjati pomoči od Spartancev in so v mestu od gladu začeli že človečje meso jesti, vdali so se Potidejci proti temu, da smejo svobodno oditi. Tako so Atenjani dobili na makedonskem obrežji močno trdnjavo, v kterej so naselili siromašne atenske meščane.
S Periklejem so Atenjani zgubili svojega najbolj modrega in skušenega svetovalca; po njegovej smrti ga v Ateni ni bilo več tacega govornika, niti tacega državnika, ki bi bil znal tako modro voditi svoj narod. Zdaj so po večem prosti ljudje , ki so v narodnem zboru najbolj razsajali, vodili zbegane Atenjane ter so jih zapeljali, da so sklepali marsikaj neumnega in škodljivega. Take sleparje pa so navadno podpirali aristokrati, ki so po vsakej ceni hoteli ovreči demokratično ustavo ter niso marali, če tudi Atena pri tem zgubi vso svojo moč in svoje blagostanje.
Po periklej evej smrti so bili Niki j a, Demostenin Lamah najveljavnejši poveljniki, ki se niso pečali za drugo, nego za vojaške stvari. Ker ga tedaj ni bilo pametnega moža, ki bi se kakor Periklej pečal za državo, je zapuščeno ljudstvo poslušalo nekega atenskega strojarja Kleona, kateri jev
Občna zgodoTina.	18
narodnemu zboru najbolj ropotal ter se znal najbolj prilizovati. Ta surov človek, ki ni imel nobenih zaslug, ter ni bil ne odličnega rodu, ne bogat, ne omikan, je s samo predrznostjo in nesramnostjo postal vodja svojega naroda. Mirne in bogate meščane je po krivem tožil, a kadar so bili obsojeni, jim je pobral vse njihovo premoženje ter je po tej ne-poštenej poti silno obogatel. Nihče ni bil pred tem krvolokom več varen svojega življenja. Še bolj nego proti domačim svojim nasprotnikom pa je ta grozovitnež divjal proti tistim, ki so jih bili Atenjani v vojski premagali.
Četrto leto peloponeške vojske (1. 428 pr. Kr.) se je otok Lesb odpovedal atenskej zavezi ter pristopil k Spar-tancem. Atenjani pošljejo hitro vse brodove, kar so jih mogli doma pogrešati , proti glavnemu mestu Miti leni, ki se je v kratkem moralo vdati na milost in nemilost. Poveljniki zmagovalne vojske pošljejo tedaj v Ateno prašat, kaj da naj z uporniki store. Tu je strojar Kleon jel v narodnem zboru strašno razsajati ter je razkačene Atenjane pregovoril, da so sklenili, naj se vsi Mitilenci, kar jih je zmožnih za vojsko, ubijejo; žene in otroci pa naj se v sužnjike prodajo. Pri tej priči je morala ladja s tem strašnim ukazom odjadrati proti otoku Lesbu.
Med tem	so	jeli mirnejši meščani v Ateni premišljevati
in	nagla sodba	se	jim je vendar	le preostra zdela. Pogum-
nejši med njimi so zahtevali, naj se drugega dne zopet skliče narodni zbor, ki naj bi to stvar vnovič pretresoval. Ko so se bili meščani v obilnem številu zbrali, prizadeval se je Kleon na vso moč, da bi jih prepričal, da Mitilenci ne zaslužijo nobene milosti; ali bilo je vse zastonj. Atenjani so vkljub kleonovemu vpitju sklenili, naj se pošlje brž ko mogoče druga ladja z naročilom, da se imajo začetniki upora pogubiti.
Mornarji	so	po noči in po	dnevu neprenehoma veslali,
da	bi prvo ladijo	dohiteli; ali to	je bilo težko, kajti odpeljali
so se za celih štirindvajset ur pozneje iz Atene. Prišedši v Mitileno, čuli so strašen jok in stok. Atenska vojska je na trgu že obstopila upornike, ki so se bili zbrali, da Čujejo krvavo sodbo ; in že so se bili rabelj ni pripravili, da bi izvršili grozno opravilo. V tem stopijo drugi poslanci na morišče in oznanijo blaži sklep atenskega ljudstva. Ne da se popisati neizmerno veselje Mitilencev, katerim je bilo življenje kakor iz nova dano. Zdaj so atenski sodniki preiskovali, kdo da je bil upora največ kriv in obsodili so tisuč mitilenskih meščanov na smrt. Ostalim prebivalcem so vzeli vsa njihova zemljišča ter jih razdelili med Atenjane, ki so jih dali poprejšnjim po-
sestaikom v najem. Kazen tega je moralo nesrečno mesto zmagovalcem izročiti vse svoje brodovje.
Mnogo žalostniša je bila osoda P la ta j cev, ki so se cele dve leti hrabro branili proti Spartancem in Tebancem. Ker so Atenjani ravno takrat vzeli Potidejo, hoteli so se Spar-tanci maščevati nad Piatejo, ki je bila vselej najzvestejša atenska zaveznica. Da bi se mesta lože polastili, napravili so okoli in okoli velik nasip ter so tako Platejcem zaprli vsa pota, koder so živeža dobivali. Za nasipom naredili so si hiše, v kterih' so tudi po zimi bivali, a za hišami zavarovali so se z drugim močnim nasipom proti Atenjanom, ki bi bili vtegnili priti svojim zaveznikom na pomoč. Piatejci so bili v strašnej sili, kajti kmalu potem jelo jim je pomanjkovati živeža. Vendar so se tudi zdaj še hrabro branili.
Ko je pa potreba čemdalje veča postala, sklenili so, da bodo vsi ob enem udarili na sovražnike ter skušali s silo prodreti iz mesta. Ali ker so bili Spartanci Piatejo okoli in okoli z dvema nasipoma zagrajili, skoraj ni bilo misliti, da bi se jim ta pogumen naklep posrečil; kajti v trdnjavi ni bilo vsega skupaj več vojske, nego 400 platejskih in 80 atenskih mož. Od teh se je za neke jako viharne noči 220 spustilo prek mestnega zidovja in že so bili nekteri srečno splezali na prvi spartanški nasip. V tem se odkruši velika opeka in zbudi sovražnikove straže. Takoj je bila vsa oblegajoča vojska po konci. Gotovo bi bili vsi beguni poginili, da niso njihovi tovariši v trdnjavi tisti hip na nasprotnej strani iz mesta planili ter tako zmotili sovražnike. V tej nočnej zmešnjavi so Spartanci od pobeglih Platejcev le enega vjeli, šest se jih je vrnilo v mesto, a dvesto trinajst jih je srečno ušlo v Ateno.
Ostali Piatejci so se v največih potrebah še celo leto prav trdovratno branili; nazadnje pa jih je (leta 427 pr. Kr.) strašna lakota prisilila, da so se pod nekimi pogoji vdali. Spartanci so jim bili namreč obljubili, da bodo vsacega posebej sodili ter le tiste kaznovali, ki so res kaj zakrivili. Ko so pa Spartanci nesrečnike dobili v svojo pest, rekli so, da so vsi tisti krivi, ki niso Peloponežanom za ves čas vojske nobene prijaznosti skazali. Ker nobeden Platejec ni mogel dokazati, da bi bil Peloponežanom kdaj kaj dobrega storil, so Spartanci vse moške zaporedoma ob glavo djali, žene prodali, mesto pa izročili Tebancem. Le-ti so zemljišča med seboj razdelili, a mesto so do tal razdjali.
Tako okrutno so v peloponeškej vojski divjali rodovi istega naroda drug proti drugemu; hrabri Piatejci pa so nam
najlepši dokaz, kako navdušeno in stanovitno so v tadanjih. šaših celo prebivalci malega mestica branili samostalnost in svobodo svojo.
Atenjani so med tem sprevideli, da s samim ropanjem vojske ne bo z lepa konec, ter so poslali svoje brodovje v jonsko morje, kjer so nasprotniki imeli mnogo bogatih naselbin. Te so jim Atenjani nameravali po malem vzeti ter si tako razširiti svojo oblast in svojo trgovino tudi prek jonskega morja, ki je ločilo Grško od bogate talijanske dežele. Ob enem pa je atenski poveljnik Demosten nasvetoval, naj bi se začela vojska tudi v Meseniji, ker se je nadjati, da se bo mnogo ondotnih prebivalcev iz nova uprlo zoper Spartance. Šel je toraj sam Demosten z nekoliko ladij na zahodno mesensko obrežje in je v zapuščenej mesenskej luki P i 1 u sezidal močen grad, v kterem se je bil s svojim krdelcem dobro vtrdil.
Bistroumen Demosten se ni motil, kajti mesenski suž-njiki ali helotje so v čemdalje večem številu prihajali v grad ter stopili v atensko vojsko. Spartanci so se jako vstrašili, ko so čuli, da so se Atenjani na njibovej zemlji vtrdili. Hitro pošljejo ladij in vojščakov, ki so imeli ob enem od morske strani in na suhem napasti grad ter prepoditi iz njega predrzne nasprotnike. Štiristo in dvajset odličnih Spartancev pa se je vtaborilo prav pred luko na otoku Sfakteriji, kjer so mislili ubraniti vhod v Pil, ko bi drugi atenski brodovi prišli Demostenu na pomoč. Ali vse to jim ni nič pomagalo. Kmalu potem prijadralo je namreč ostalo atensko brodovje iz Sicilije in je spartanske ladje zapodilo v beg; Spartance na Sfakteriji pa so Atenjani hoteli izstradati ter so zato otok od vseh plati z brodovi zagrajili.
Zdaj je bila najlepša priložnost, da bi se ustavilo tolikanj nepotrebno prelivanje bratovske krvi. Spartanska vlada bi bila rada z zmernimi pogoji sklenila mir, samo da reši svoje sinove, ki so bili na Sfakteriji vjeti. Že so bili poslanci samo zaradi tega odšli v Ateno, kjer je velika večina prebivalstva težko pričakovala konec vojske. Tu je zopet jel ropotati tisti strojar Kleon ter je v narodnem zboru nespametno dokazoval, da so Spartanci v takej zadregi, da se bodo morali vdati vsem pogodbam, kakoršnekoli jim bodo Atenjani stavili.
Zaslepljeno ljudstvo je verjelo nesramnemu sleparju ter ni hotelo nikakor sprejeti spartanske ponudbe. Zdaj pa je Kleon jel pred zbranim ljudstvom celo napadati atenske poveljnike ter jim očitati, da so le oni sami krivi, da se Spartanci
na Sfakteriji ge niso vdali. Poveljnik N i k i j a, ki je bil ravno v zboru, mu na to dobro zavrne, da naj pa on vodi vojsko, če misli, da se v to bolje razumi. Razkačen Kleon se jame nekoliko izgovarjati; ko se mu je pa ljudstvo smejalo ter pri-trj avalo nikijevemu predlogu, vstane še enkrat in pravi: „Dobro, le smejajte se! ali to vam povem, za dvajset dni bodo vsi Spartanci na Sfakteriji mrtvi, ali pa vam jih vklenjene pripeljem v Ateno.“
Predrzni strojar ni bil brez poguma, a bila mu je tudi sreča mila. Ravno ko je prijadral pred Sfakterijo, nastane na otoku velik požar in pogorel je do tal tisti gozd, v kterem so se bili Spartanci vtaborili. Vjetniki se niso mogli več braniti ter so se morali (1. 428 pr. Kr.) dati na milost in nemilost Kleonu, ki jih je vklenjene peljal v Ateno. Spartanci so zopet prosili miru, ali Atenjani jim prošnje nikakor niso hoteli uslišati, kajti prevzetni strojar si je odslej domišljeval, da ga ni več tacega vojskovodje, kakoršen je on ter je predlagal, da naj se vojska nadaljuje.
Med tem ko se je Demosten srečno vojskoval v Mese-niji, je Nikija vzel Peloponežanom imenitni otok K itero, od koder je šel iz nova ropat po lakonskih mestih. Od tolike sreče pa so se Atenjani prevzeli. Demosten je mislil, da mu ne bode težko premagati vso Bejotijo ter prisiliti ondotna mesta, da se iz nova pokorijo atenskej oblasti. Ali jako se je ukanil. Tebanci so se mu pri Deliju (leta 424 pr. Kr.) hrabro v bran postavili ter ga popolnem užugali.
Še veči nesreče so Atenjani doživeli, ko je izvrstni Bra-zida postal poveljnik spartanske vojske. Malo je bilo tacih Spartancev, kakoršen je bil Brazida. V vojski je bil srčan in pogumen, kakor vsi njegovi rojaki, proti zaveznikom pa se je jako prijazno in blago obnašal. Zato so ga prebivalci grških naselbin na makedonskem in trakičkem obrežji pozvali, naj jih pride osvobodit atenskega gospodstva. Brazida nabere okoli dve tisuč dobro oboroženih vojakov in gre ž njimi v Makedonijo. Brez upora se mu je vdalo mesto za mestom in nazadnje je pridobil celo imenitni Amfipol poleg reke Stri-mona. Kleon se je doma zopet togotil nad atenskimi poveljniki ter jih grajal, da niso storili svoje dolžnosti. Atenjani so zdaj v drugič izvolili Kleona za poveljnika ter mu poverili novo vojsko, s ktero naj bi Spartancem mesto Amfipol nazaj vzel. Toda to pot Kleon ni bil tako srečen, kakor pri Sfakteriji. Pred Amfipolom vnela se je (leta 422. pr. Kr.) jako krvava bitva, v kterej so Spartanci do dobrega premagali
Meonovo vojsko. Isti Brazida je poginil v boji, Kleona pa so na begu vjeli in ubili. Zmagovalci so slavnega Brazido v svečanem sprevodu nesli v Amfipol na glavni trg, kjer so ga pokopali ter mu postavili krasen spominek.
Zdaj so bili tudi Atenjani za mir. Njihov poveljnik Ni-kija je (leta 421 pr. Kr.) s spartanskim kraljem Pleistonaksom sklenil pogodbo, v kterej ste obe državi obljubili, da bodete petdeset let mirovali; a za ta čas so Spartanci vrnili Atenjanom vsa mesta na makedonskem obrežji; Atenjani pa Spartancem vse, kar so jim vzeli v Meseniji in v Lakoniji.
To je bil tako zvani petdesetletni nikijev mir, ki je pa le tri leta trajal; kajti mnoge peloponeške države, zlasti Korint, Argolida, Elida in Mantineja ga niti niso hotele priznati, zato ker ž njim razen Spartancev nihče ni ničesar dosegel. Pa niti v Sparti niso bili vsi ž njim zadovoljni, ker Atena ni bila ponižana, ampak bila je močna kakor pred vojsko. Ko so bile tadaj v Sparti nove volitve, izvolili so samo take efore, ki niso marali za mir. Ti efori so takoj ponovili zvezo s Tebanci in kmalu se je zopet vnela vojska z Ateno, kjer je po kleonovej smrti bojaželen in vladohlepen Alkibijad postal vodja svojega naroda.
Alkibijad, sin klinijev, je bil po krvi bogat plemenitaš ter v rodu s slavnim Periklejem, ki mu je bil po zgod-nej očetovej smrti varh. Od narave je Alkibijad bil obdarovan z najlepšimi telesnimi in duševnimi zmožnostmi; bil je lepe postave, živahnega in bistrega uma ter. milega glasu. Sicer pa je bil tudi lahkoumen in poreden, kakor skoraj vsi Atenjani. Kot mladi deček je večkrat javno na ulicah burke uganjal ter so ga že tedaj po celem mestu dobro poznali, zlasti ker je znal ljudem jako prebrisano odgovarjati.
Nekega dne se je s precej močnim dečkom roval, a ko ga nikakor ni mogel na tla vreči, ga v roke vgrizne. Deček ga jame zmerjati: „Sram te bodi, grizeš kakor ženske“! — Alkibijad pa mu jezen odgovori: „Ne kakor ženske, ampak kakor levi!“
Drugikrat se je z otroci na ulici kamenčke (kocke) igral. Ravno je bil on na vrsti, da bi vrgel kamenčke, ko se proti njemu pripelje voz. Alkibijad prosi voznika, naj malo postoji, a ko ga ta ne sluša., se togoten zavali po cesti prav pred konje. Zdaj je voznik moral obstati, Alkibijad pa je najprej "vrgel svoje kamenčke, potem še le je šel s pota.
Svoje učitelje je ubogal ter se rad učil vsega, le na piščalko piskati se nikakor ni hotel vaditi, zato ker bi bil pri piskanji moral preveč svoj obraz pačiti ter ne bi mogel ob
enem peti. če so ga silili, je rekel: „Tebanski otroci naj na piščalko piskajo, zato ker ne znajo govoriti.“
Ko je prišel k svojemu varhu in so mu rekli, đa Pe-riklej ne vtegne z nobenim govoriti, ker ravno premišljuje, kako da se bo pred Atenjani opravičeval, odgovoril je nejevoljen: „Mar naj bi premišljeval, kako da bi se mu ne bilo treba več opravičevati.“
Modri Sokrat je bil kmalu zapazil lepe zmožnosti lahko-umnega mladenča, pa bi ga bil rad odgojil za poštenega in pametnega moža, ki bi mogel kdaj kaj koristiti svojej domovini. Jel se mu je torej pridruževati in v kratkem sta se tako sprijaznila, da jih ni bilo v Ateni vernejših tovaršev, nego sta bila Sokrat in Alkibijad. Zvesto je poslušal bistroumen mladeneč lepe nauke svojega učitelja ter mu je bil hvaležen za vsako grajo. Le škoda, da Alkibijad tudi pozneje ni poslušal sovete modrega Sokrata, ko je postal vodja atenskega ljudstva.
Y taborji sta Sokrat in Alkibijad spala v enem šotorji, a v vojski sta se bojevala vedno drug poleg druzega. Ko se je v bitvi pri Potideji Alkibijad hudo ranjen zgrudil na tla, ga je Sokrat s svojim štitom branil ter mu tako življenje otel. Te dobrote Alkibijad ni nikdar pozabil ter se je pri prvej priložnosti svojemu učitelju hvaležnega skazal. Bilo je po nesreč-nej bitvi pri Deliju. Premagani Atenjani so bežali, a Sokrat, kateri je bil med zadnjimi, ki so zapustili borišče, bi bil skoraj prišel sovražnikom v pest. Tu prijaha Alkibijad na hitrem konji, se zaleti v četo sovražnikov, po kterih je s svojo sabljo tako neusmiljeno mahal, da jih je mnogo ubil, a ostale razkropil.
Termast pa je Alkibijad ostal ves čas svojega življenja. Njegova beseda morala je vselej veljati. Nekega dne je v družbi veselih tovaršev stavil, da bo imenitnemu in bogatemu Hiponiku dal eno za uho. In res je to svojo obljubo izvršil, ko je omenjenega gospoda prvikrat potem na ulici srečal. To se je ljudem le preveč zdelo in bili so tako razdraženi, da je Alkibijad moral razžaljenega Hiponika ponižno za odpuščanje prositi. Bazkril mu je svoj hrbet, naj bi ga po zasluženji pretepel. Ali Hi-ponik je lahkoumnemu mladenču odpustil, ter se je ž njim tako sprijaznil, da mu je celo svojo hčer v zakon dal.
Toda Alkibijad je tudi potem, ko se je oženil, uganjal svoje burke po mestu in ga skoraj nikoli ni bilo doma. To pa pridnej ženi ni bilo po volji in rada bi se bila zopet ločila od svojega lahkoumnega moža, katerega je šla že tožit k gosposki. Sodnik pokliče Alkibijada pred se in mu prebere tožbo nesrečne soproge, Alkibijad ne zine na to niti besedice, am-
pak prime navzočno ženo okoli pasa in jo odnese prek celega trga domu. Tako je bilo pravde konec, a vse mesto je govorilo le o Alkibijadu, kako je svojo ženo domu nesel.
Komaj so ljudje to nekoliko pozabili, kupil je Alkibijad nenavadno lepega psa za tisuč štiristo tolarjev. Zopet nisi slišal v Ateni druzega, nego o prelepem in dragem psu. Mnogi so se norčevali in rekli, da je še lepši nego njegov gospod. To Alkibijadu ni bilo všeč, vzame sekiro in odseče psu lepi rep. Kmalu potem pride prijatelj k Alkibijadu in mu pravi:
„Za boga, kaj počenjaš! vse mesto te psuje in se jezi, da si lepega psa tako oskrunil.“ — Alkibijad pa mu mirno zavrne: „Nič ne dé, naj se jezé, da le nič hujšega o meni ne vedó!“
Nekega dne pride Alkibijad na trg in vidi, kako ljudje iz vseh strani skup letó. Praša, kaj da je; a ko mu odgovoré, da revežem miloščino dele, pošlje domu po novce in jih vrže med ljudi. Y tem ko je Alkibijad gledal, kako se reveži za podeljene novce pulijo, mu uide prepelica, ki jo je bil med potjo kupil. Alkibijad obljubi lepo darilo tistemu, ki bi jo zopet vjel. Tukaj je ves kup zbranih ljudi letel prepelico lovit. Neki Antijoh jo je vjel ter je tako postal alkibijadov prijatelj.
Alkibijad je v gizdavosti prekosil vse ostale Atenjane. Oblačil se je v jako dragocena škrlatasta oblačila ; prav po gostoma je razdajal mnogo novcev med uboge, a večkrat je dal na svoje stroške prirediti lepe svečanosti z glediškimi predstavami. V Olimpiji se je s sedmerimi vozmi za stavo vozil, kar prej še nikdar niti nobeden kralj ni storil, in je s tremi stavo dobil.
Ravno ko je Nikija s Spartanci sklenil mir, je Alkibijad najbolj hrepenel, da bi se tudi kot vojaški poveljnik skazal. Zato je vse poskušal, kako da bi se vojska zopet ponovila. Najprej je pregovoril neka mesta v Peloponezu, da so odstopila od spartanske zaveze, ali Spartanci so si upornike v bitvi pri Mantineji (leta 418 pr. Kr.) zopet upokorili.
Kmalu potem so prišli poslanci Segestancev iz Sicilije v Ateno prosit pomoči zoper mogočno Sir a kužo. Sprevidni možje so se na vso moč prizadevali, da bi ohranili mir ter so narod svarili pred nevarno vojsko. Alkibijad je s sladkim besedovanjem lahkoumno atensko ljudstvo popolnoma zaslepil. Pravil mu je, da ne bo težko Sirakužane premagati; a kadar bodo vzeli Sirakuzo, da bodo v kratkem tudi gospodarji cele rodovitne Sicilije, od koder si bodo lahko osvojili bogato Kartagino in lepo laško deželo. Moč atenskega mesta
da bo potem segala prek celega sredozemnega morja in ista prevzetna Sparta bo morala slušati atenske ukaze. S takimi obljubami zapeljani Atenjani so sklenili, da ima brodovje s 134 ladijami takoj odjadrati proti Siciliji, ter so izvolili Ni--kijo, Lamaha in Alkibijada za poveljnike.
Preden je brodovje odšlo , zgodilo se je v Ateni nekaj, kar je Alkibijadu jako škodovalo. Neke noči so brž ko ne pijani in poredni mladenči prebrnili in razbili hermejeve podobe , ki so v Ateni stale na hišnih oglih. To je bil po mnenji ljudstva strašen greh, s kterim se je žalil bog Hermej. Nihče se ni nič dobrega nadjal. Nekteri so se bali kazni božje, drugi pa so mislili, da se v Ateni snuje kakšna skrivna zarota zoper obstoječo ustavo. Preiskovali so na vse plati, ali nikjer niso mogli zaslediti oskrunjevalcev božjih podob. Nazadnje je letel sum na Alkibijada. Njegovi sovražniki mu sicer tega niso mogli dokazati, ali tožili so ga narodnemu zboru, da se je ravno tiste noči v njegovej hiši zlo pijančevalo , ter da so se zasmehovali elevrinski misteriji. Rekli so, da je Alkibijad oponašal velikega duhovnika, a njegovi tovarši, da so mu stregli.
Alkibijad se je hotel opravičiti ter je zahteval, naj se zoper njega takoj začne sodnijska preiskava. Ali njegovi nasprotniki so se izgovarjali, da zdaj za to ni časa, ker se vojski mudi v Sicilijo. Dobro so vedeli, da mu ničesar ne morejo, dokler sta ljudstvo in vojska za njega.
Na to se je Alkibijad z ostalimi poveljniki odpeljal. Brodovje je (leta 415 pr. Kr.) srečno dojadralo na sicilsko obrežje in poveljniki so se že posvetovali, kako da bodo napadli Sirakužane. Kar se pripelje iz Atene ladija po Alkibijada, ki je bil pred sodnijo poklican. Po njegovem odhodu so ga nasprotniki tožili, da je oskrunil vero, in že je razkačeno ljudstvo nekoliko njegovih tovaršev na smrt obsodilo.
Alkibijad je pokoren stopil na ladij o ter se odpeljal nazaj proti domu. Med potjo je začel premišljevati, kako da je ljudstvo nestanovitno, in da je že večkrat svoje najbolje in najimenitniše može okrutno preganjalo. Zdelo se mu je, da ni varno domu iti, in ko so na ladiji straže ravno spale, jim uide na bližnje peloponeško obrežje. Prišedši v Elido je zvedel, da so ga v Ateni na smrt obsodili ter mu vzeli vse njegovo premoženje. Na vladino povelje so ga vsi atenski duhovniki morali prokleti, le neka duhovnica se je temu ukazu uprla rekoč: „moja dolžuost je, da ljudi blagoslovljam, a ne, da jih preklinjam.“
Iz Elide je Alkibijad gel v Sparto, kjer so ga prav prijazno sprejeli. Tu se je hotel maščevati nad Atenjani. Po njegovem nasvetu so Spartanci vzeli in utrdili malo mestice Dekelejo, od koder so z mnogo boljim vspehom napadali Atiko. Na to jim je svetoval, da naj pošljejo Sirakužanom pomoči, kar so tudi storili. Atenjani so bili že srečno premagali Sirakužane ter jih oblegali v njihovem mestu. V tem pride pomoč iz Sparte in sreča se je obrnila proti Atenjanom, kateri so se nazadnje morali na milost in nemilost vdati svojim nasprotnikom, ki so ž njimi jako neusmiljeno ravnali. Oba poveljnika so (leta 413 pr. Kr.) ob glavo djali; odvjetih vojščakov pa so veči del prodali v sužnjike, a ostali so gladni in žejni morali v največej solnčnej vročini kamenje lomiti, dokler niso od slabosti in bolezni skoraj vsi pomrli.
Atenjani so bili kar prepadeni, ko so čuli, kako se je žalostno končala siciljska vojska, v kterej so izgubili črez dve sto najlepših ladij in blizo šestdeset tisuč meščanov.
Po vseh siciljskih mestih je tedaj mnogo atenskih meščanov služilo za sužnjike, a v Ateni je ni bilo hiše, kjer ne bi žalovali za kakim sorodnikom ali prijateljem, ki so ga na vojski izgubili. Atenjani se niso nadjali, da bi kdaj mogli nadomestiti strašne zgube, kajti potrošili so vse prihranjene novce, a zgubili vojsko in brodovje. Prej tako silna Atena bila je skoraj brez moči, in vsega tega je bilo krivo alkibi-jadovo maščevanje.
Alkibijad, ki je doma s svojimi tovarši po cele noči pijančeval, je v Sparti tako trezno in zmerno živel, da ga ni bilo Spartanca, ki bi bil ostre likurgove postave bolj natanjko spolnoval, nego on. Ko pravi Lakonec se je hodil vsaki dan v reko Evrot kopat, a pri javnih obedih je spartansko črno juho tako slastno jedel, ko da bi bil še nikdar kaj boljšega okusil. Spartanci so ga bili kar veseli in so vse storili, kar jim je svetoval. Iz Dekeleje so po njegovem nasvetu celih devet let nagajali Atenjanom, katerim so zaskočili vsa pota, koder so po suhem v mesto živeža dobivali. Tudi so atenske sužnjike s tem k sebi vabili, da so jim obetali svobodo, če vstopijo v spartansko vojsko. Izvabili so jih dvajset tisuč, ki so se odslej vsi proti Ateni vojskovali. Še več pa je Alkibijad svojej domovini škodoval, ko je Spartance nagovoril, da so si omislili precej veliko brodovje, ter jih sprijaznil s perzijskim satrapom Tisafernom, ki jim je dajal novcev za vojsko zoper Ateno. Sam Periklej se je s spartanskim brodovjem odpeljal proti malej Aziji, da bi pomagal jonskim mestom in egejskim otokom, ki so se takrat vsi ob enem odpovedali aten-
skej zavezi. Atenjani so med tem v sili stesali novo brodovje ter je poslali proti upornikom, ali kmalu so sprevideli, da nasprotnikom niso kos ter so se na otoku Samu umaknili v luko.
Spartanci so dobro vedeli, da se imajo za vso sredo le Al-kibijadu zahvaliti; to pa jih je jako jezilo. Misle, da njegove pomoči več ne trebajo, namenili so ga skrivaj ubiti. Najbolj je v to silil spartanski kralj Agid, ki Alkibijada kar videti ni mogel. Toda agidovažena je vso zaroto odkrila Alkibijadu, ki je še o pravem času bežal v Sarde k perzijskemu satrapu Tisafernu. Alkibijad se je tu v kratkem do dobrega naučil perzijskega jezika ter se je prav po perzijansko obnašal. Kakor je bil v Spar ti trezen, tako je v Sardah nasladno in razuzdano živel, da ga ni bilo mogoče razločiti od najmehkužnišega Azijata. Tisafern, kateremu se je znal dobro prilizovati, ga je kaj rad imel in mu je vse verjel. Alkibijad mu je dokazoval, kako da bi bilo za Perzijance nevarno, če bi Spartanci nad celo Grško gospodovali, ter ga spregovori, da jim je za naprej odrekel vso pomoč.
Zdaj se je Alkibijad začel dogovarjati z atenskimi poveljniki , ki so bili z brodovjem na otoku Samu, ter jim je obetal perzijansko pomoč, če bi ga hoteli izvoliti za vrhovnega vojvodo. Poveljniki so o tem poročili domu v Ateno, kjer je ljudstvo v narodnem zboru Alkibijadu vse oprostilo ter ga poklicalo nazaj v domovino.
Alkibijad je na to z brodovjem odjadral proti hele-s p on tu, kjer so Spartanci hoteli vzeti ondotne atenske naselbine, od koder bi potem zabranili voziti žito v Ateno. Toda spodletelo jim je, kajti atensko brodovje je pri Sestu in pri Abidu užugalo svoje nasprotnike na morji; a ko so Spartanci pri Kiziku na suho stopili, šel je Alkibijad za njimi ter jih je popolnoma premagal. Ysa uporna mesta na hele-spontu so morala zopet priznati vrhovno oblast Atenjanov ter jim plačevati velike davke. Zdaj še le se je Alkibijad vrnil z bogatim plenom in z dve sto vjetih ladij domu, kjer ga je na obrežji vse ljudstvo čakalo ter ga z nepopisljivim veseljem v svečanostnem sprevodu peljalo v mesto (leta 408 pr. Kr.).
Ko se je ljudstvo zopet zbralo v narodnem zboru, skušal je Alkibijad opravičiti svoja dejanja ter je spodbujal someščane, naj ne obupajo ter se pogumno dalje vojskujejo. Atenjani so mu povrnili vse njegovo premoženje , preklicali kletev ter ga imenovali za vrhovnega poveljnika vesoljne vojske na suhem in na morji. Alkibijad je bil do solz ginjen in zdaj v svojem štirdesetem letu je postal pameten in premišljen.
Kmalu potem je moral za vselej zapustiti ljubljeno svoje rojstno mesto. Odjadral je z atenskim brodovjem proti Li-sandru, ki je bil s spartanskimi ladjami v Efezu, na malo-azijatskem obrežji. Alkibijad se je postavil njemu nasproti pri No ti ji blizó Efeza; a ko je v nekem opravilu moral za malo časa iti na suho, izročil je poveljništvo Antijohu z ostro prepovedjo, da med tem nikakor ne sme začeti boja z nasprotniki. Toda domišljavi Antijoh ni maral za ukaz svojega previdnega poglavarja ter je nadjaje se, da se bo skazal slavnega vojskovodjo, udaril na Lisandra, ki je pa atensko brodovje popolnoma premagal. Ko je došlo poročilo o tej nesrečnej bitvi v Ateno, zbralo se je razkačeno ljudstvo v narodni zbor in je poveljništvo zopet vzelo Alkibijadu, kateremu je očitalo, da je vse te nesreče kriv. Tako je moral nesrečen Alkibijad zopet bežati iz Atene, kjer so ga malo poprej skoraj obožavali. Šel je v Traki j o ter si ondi kupil grajščino, na kterej je nekoliko let mirno živel daleč od svoje domovine, ki jo je do smrti zvesto ljubil.
Za Atenjane je bila velika sreča, da so Spartanci po bitvi pri Notiji Lisandra domu pozvali ter mesto njega imenovali Kalikratido za vodjo svojega brodovja.
Lisander je bil Atenjanom najnevarnejši sovražnik. Daši je bil kraljevega rodu, bil je vendar od mladih let tako ostro odgojen, da je brez najmanjših težav lahko pretrpel pomanjkanje, mraz, vročino in vse druge človeške nadloge. Za zlato in srebro ni maral, slavohlepen in zvit pa je bil tako, da mu ga ni bilo para. Yes čas svojega življenja ni ničesar bolj želel, nego da bi mogel Ateno popolnoma ponižati ter jo pripraviti ob vso moč, ki si jo je pridobila v perzijanskih vojskah. Ko je postal poveljnik spartanskega brodovja, se je najprej sprijaznil s Kirom, bratom perzijskega kralja Ar-takserksa II., ter si izprosil od njega novcev, s kterimi je potem svojim mornarjem povečal plačo za en oboi (tako se je imenoval grški najmanjši denar) na dan. S tem je privabil celo mnoge mornarje nasprotnih brodov k sebi, in je tako zmagal v omenjeni bitvi pri Notiji. Že je snoval, kako da bi v jonskih mestih s pomočjo ondotnih aristokratov odpravil demokratično ustavo; kar ga pokličejo domu v Sparto.
Njegov namestnik Kalikratida je bil pravi Spartanec starega kopita; toda na vojski ni imel sreče. Leta 406 pr. Kr. je poginil v krvavej bitvi pri arginuških otocih, kjer so Atenjani vse sile napeli, da so zopet zmagali nad spartanskim brodovjem.
Zdaj so lakedemonski zavezniki v Malej-Aziji na vso moč zahtevali, da naj Lisander iz nova postane poveljnik spartanskega brodovja. Tega Spartanci niso mogli dovoliti, zato ker po njihovih postavah nihče ni smel dvakrat biti vrhovni vojvoda. Ker pa zavezniki le niso dali miru, imenovali so za poveljnika nekega Araka, katerega je Lisander spremljeval kot svetovalec, ki je prav za prav vendar le ravnal vse po svojej volji. Po njegovem nasvetu je spartan-sko brodovjeodjadralo v Lampsak nahelespontskem obrežji, ravno nasproti Atenjanom, ki so s svojimi ladjami stali na silno nevarnem kraji ob ustji kozjega potoka (ali egos-potama). Od tod so štiri dni zaporedoma napadali na Spar-tance ter jih dražili, toda Lisander je mirno ostal v Lampsaku in ni hotel nikakor vojske začeti. Proti večeru so se Atenjani vsak dan vrnili na nasprotno obrežje, kjer so privezali svoje ladje, a potem so se razkropili po okolici, kamor so hodili živeža iskat. Alkibijad, ki je ondi blizo živel na svojej graj-ščini, jih je svaril, naj nikar tako lahkoumno ne zapuščajo svojega brodovja na samem, ter jim je svetoval, naj gredo rajši malo dalje v mesto Sest, ki ima dobro luko in dosti živeža. Ali bilo je vse zastonj. Atenski poveljniki so mu zavrnili, da se nima nič pečati za brodovje, kajti zdaj, da oni zapovedujejo.
Peti dan so Atenjani zopet vabili nasprotnike v boj, potem pa so, kakor po navadi šli živeža iskat. Komaj je Lisander zapazil, da Atenjanov ni več na ladijah se hitro odpelje iz Lampsaka, udari na sovražnike, katerih ni bilo mnogo na brodovji, in jih popolnoma premaga. Spartanci so vzeli Atenjanom sto sedemdeset ladij, a-kar je bilo na njih mornarjev in vojščakov, so vse pobili ter jih nespodobno pokopali. Edini K ono n je z devetimi ladijami srečno ušel na otok Kipar, od koder je poslal eno ladij o v Ateno, da poroča o žalostnej bitvi (1. 405 pr. Kr.), v kterej je tri tisuč atenskih sinov sramotno poginilo.
Ysa primorska mesta, ki so bila prej v atenskej zavezi, so se morala zdaj vdati Spartancem. Lisander je povsodi ovrgel demokratično ustavo, ter imenoval kakega Spartanca za mestnega poglavarja aü harmosta, kateremu je dodal po deset svetovalcev izmed ondotnih aristokratov. Kar je bilo po mestih atenskih vojščakov, morali so se vsi vrniti domu, kajti Lisander se je bil zagrozil, da bo dal ubiti vsacega Atenjana, naj ga dobi, kjer koli si bodi. Za toliko ljudi v Ateni niso imeli dosti živeža, in nastala je v mestu strašna lakota.
Na to se pripelje Lisander s peloponeškim brodovjem v pirejsko luko, oba spartanska kralja, Agid in Pavz a ni j a, pa sta mesto na suhem oblegala. Še so se Atenjani nekoliko časa branili, nazadnje pa so obljubili, da radi pristopijo k peloponeškej zavezi, če bi jim pustili mestno zidovje, kar pa Spartanci nikakor niso hoteli dovoliti.
Ko je lakota čemdalje veča postajala in so jeli ljudje od gladu umirati, pošljejo Ter am ena v Sparto, da bi ondi izprosil povoljnejši mir. Teramen je doma obetal, da bo vse storil, kar bi moglo mir pospešiti; a komaj je bil iz mesta, ni se mu nič mudilo. Cele štiri mesce je tratil čas s praznim dogovarjanjem, kajti hotel je Atenjane prisiliti, da bi se vdali na milost in nemilost, ter bi potem s pomočjo tuje sile aristokrati v Ateni dobili vladó v svoje roke. In res je ta izdajalec dosegel, kar je želel; kajti lakota in bolezen ste nesrečne Atenjane prisilili, da so se morali vdati pod najhujšimi pogoji, katere so jim v Sparti zbrani nasprotniki ponudili. Korinčani in Tebanci so zahtevali, da se mora atensko mesto do tal razdjati; ali temu so se zlasti Spartanci vpirali, ker bi potem Teba premogočna postala. Naposled so sklenili, da morajo Atenjani podreti vse mestno zidovje; da morajo izročiti vse vojno brodovje, razen dvanajsterih ladij, katere naj obdrže, da se morejo braniti zoper morske roparje; da morajo pristopiti k peloponeškej zavezi ter se odreči vseh pravic nad primorskimi mesti in otoki; in da morajo pozvati domu vse prognane aristokrate.
Bil je ravno obletni dan slavne temistoklove zmage pri salaminskem otoku, ko je atensko ljudstvo v narodnem zboru sprejelo težke pogodbe. Prevzetni Lisander je na to z veliko svečanostjo šel v mesto ter vlado izročil trideseterim možem, ki so bili Spartancem popolnoma vdani. Veselo prepevajo jeli so zdaj zmagovalci podirati dolgo mestno zidovje, a v svetem akropolskem gradu se je utaborila četa spartanske vojske, da varuje malodušne aristokrate, ki so svojo domovino grdo izdali ter jo izročili tujej oblasti.
Atena je bila ponižana in vendar njeni sovražniki niso mogli mirno vživati sad svoje zmage; kajti v Trakiji je živel mož, ki bi bil s svojim bistrim umom in trdo voljo mogel pomagati milej domovini, katero je tolikanj ljubil.
Ta mož je bil Alkibijad. Ko je čutil, da ni na svojej grajščini v Trakiji več varen pred sovražniki, ki so mu skrivaj po življenji stregli, bežal je prek morja k satrapu Far-nabazu v Malo-Azijo. Od tod je bil namenjen iti k perzijan-skemu kralju, katerega je mislil prositi pomoči, da bi osvobodil
Ateno od tujih gospodarjev. Ali tega ni več doživel. Lisander je vedno nadlegoval perzijskega satrapa Farnabaza, naj svojega gosta ubije. Farnabaz se je nekoliko časa branil, nazadnje pa ukaže svojemu bratu, da naj Alkibijada ubije. Satrapov brat je dal hišo, v kterej je Alkibijad bival, po noči zažgati, a okoli nje je razpostavil celo vrsto vojščakov. Ko se je Alkibijad od prasketajočega ognja zbudil, zgrabi hitro za meč, skoči skozi okno in plane na vojščake, ki so kar zbežali. Y tem je nekdo od daleč ustrelil puščico in slavni Alkibijad se je mrtev zgrudil na tla (leta 404 pr. Kr.).
6.	Slava in samostalnost grškega naroda propada.
Ni ga sovražnika, ki bi mogel kateremukoli narodu več škodovati, nego domači razpor. Dokler je bil mali grški narod složen, premagal je najmogočnišega kralja tedanjih časov; krvave perzijanske vojske niso prav nič slabile njegove moči, marveč so Grki ravno po teh strašnih vojskah postali mogoč-niši in slavnejši, nego kdaj poprej. Vse drugače je bilo po peloponeškej vojski. Y grozovitnem domačem boji, v kterem je brat proti bratu divjal, oslabele so razne grške državice tako, da so se kmalu potem vse morale pokoriti Mace-doncem, ki nekdaj niti poskusili niso upreti se navalu perzi-janskih vojsk.
Po žalostnem padu slavnega atenskega mesta so Spar-tanci dobili vodstvo grških držav, ali zavezniki niso mogli dolgo prenašati njihovega gospodstva ter so se združili s Tebo, ki se je bila ravno takrat tako povzdignila, da je bilo misliti, da bo ona Grke rešila propada ter oživela staro grško slavo. Toda Tebanci so bili le toliko časa mogočni, dokler sta jih vodila Pelopida in Epaminonda. Po smrti teh dveh poštenjakov ni bilo na Grškem več sledu starim čednostim. Posamezne državice črtile so druga drugo tako, da so na zadnje v svojih domačih prepirih same pozivale tujce na pomoč. Po mestih se niso več zanimali za državne stvari, kajti ni ga bilo več starega domoljubja; a razuzdanim prebivalcem je presedalo vse, kar jih je motilo v njihovem mehkužnem in nasladnem življenji. Strahopetni potomci maratonskih in termo-pilskih junakov odkupovali so se od vojaščine ter so nezanesljivim najemnikom prepuščali brambo domovine. Tudi zdaj pa je bilo semtertje še domoljubnih mož, ki so se na vso moč prizadevali, da bi v svojem narodu obudili stare kreposti ter ga rešili gotovega propada, ali bilo je prepozno. Narod je sicer
poslušal lepe govore, toda ni več razumel pravega njihovega pomena, a ni imel niti srca, da bi ravnal po nasvetih modrih svojih voditeljev. Ker Grki torej niso bili več spodobni za ljudovlado, moralo se je državno življenje v kratkem spremeniti. V takih razmerah je bila velika sreča, da je grški narod prišel pod oblast macedonskih kraljev, ki so tedaj najbolje spoštovali grško omiko.
Spartansko vodstvo.
Ko so primorci in otočani v peloponeškej vojski odpadli od Atenjanov ter stopili na spartansko stran, nadjali so se, da bodo odslej sami svoji. Toda zmotili so se, kajti Spartanci se niso le zato toliko let vojskovali, da bi Ateno ponižali, ampak hoteli so postati gospodarji nad celo grško. Vse države na suhem in na otocih so morale vpeljati aristokratično vlado deseterih mož, ki so bili Spartancem popolnem vdani; a razen tega so morale plačevati velike davke ter pristopiti k peloponeškej zavezi. Da bi se demokrati ne mogli opirati novim naredbam, poslali so zmagovalci v vsako mesto nekoliko stoječe vojske pod spartanskim poveljnikom ali h ar mosto m. Kmalu so zavezniki spartansko nasilje teže prenašali, nego prej atensko gospodstvo; in ravno tam, kjer so Spartanci najbolj pritiskali, bilo je njihovej prevzetnosti najprej konec.
V Ateni so t rides eter i možje vladali, kakor pravi trinogi. Po naročilu zmagovalnega Lisandra so imeli mestu zopet povrniti nekdanji mir in red ter ustavo tako prenare-diti, da bi v prihodnjič aristokrati ali plemenitniki imeli vso oblast v svojih rokah. To svojo nalogo jeli so izvrševati s tem, da so dali poloviti in pomoriti vse Sikofante ali vohune , ki so poprejšnjej vladi ovadili ter krivično tožili mnogo najpo-štenejših ljudi. Miroljubni meščani so takošno ravnanje odobravali in že so se nadjali, da bodo po dolgoletnej vojski zopet nastopili boljši časi. V tem so atenski oblastniki začeli vse privržence demokratične stranke tako neusmiljeno ingrozovitno preganjati, da jih je narod nazval tirane ali samosilnike. Nihče ni bil v Ateni več varen svojega življenja, kajti kdor le enemu izmed trideseterih mož ni bil po volji, obsodili so ga na smrt ali pa so ga pregnali iz domovine ter mu vzeli vse njegovo premoženje. Za malo časa poginilo je na morišču okoli tisuč pet sto poštenih narodnjakov, a drugi so morali zapustiti ljubljeno svojo domovino ter iskati zavetja v sosednjih deželah, kjer so jih gostoljubno sprejemali, kajti okrutno
ravnanje Spartancev in njihovih privržencev presedalo je celo nekdanjim atenskim nasprotnikom. Tebanci, ki so prej zahtevali , da se mora Atena do tal razdjati, ukazali so zdaj bejotijskim mestom, da morajo vsacega Atenjana vzeti pod svojo streho ter ga varovati proti njegovim preganjalcem. Med tem, ko so v Ateni vsi meščani razen treh tisuč zagrizenih aristokratov morali vladi izročiti orožje, zbirali so se pošteni domoljubi v Bejotiji, kjer so se pripravljali za novi boj proti Spartancem.
Že se je med samimi tirani oglasil mož, ki je sprevidel, da mora biti krvoločnemu vladanju konec ter je očitno branil meščane, ki so bili po nedolžnem obsojeni. Ta pogumen mož bil je isti Ter am en, ki je po nesrečnej bitki pri Egos-potamu kot posredovalec prisilil Atenjane, da so se pod tako težkimi pogoji vdali Spartancem. Toda vse njegovo prizadevanje in priporočanje zmernosti bilo je brez vspeha, kajti njemu je na vso moč nasprotoval njegov tovarš Kritija, najgrozovitniši med trideseterimi.
Kritija je bil plemenitnega rodu ter jako bogat in omikan človek. Občeval je celo z modrim Sokratom ter zvesto poslušal njegove nauke; ali pri tem ni imel poštenega namena. Učil in izobraževal se je le zato, da bi s časom megel dobiti kako imenitno državno službo; in res je postal eden trideseterih oblastnikov, med kterimi je najbolj razsajal. On je zdaj Teramena tožil, da ruje proti novej ustavi. Teramen se je tako dobro branil, da so ga svetovalci že hoteli za nedolžnega spoznati; ali v tem ga beriči na kritij ev ukaz zgrabijo ter odpeljejo v ječo, kjer je moral popiti kozarec strupenega soka.
Tako je poginil Teramen zato, ker se je upiral krivičnemu in okrutnemu delovanju svojih tovaršev; ali ravno on je bil tudi največ kriv, da so Atenjani prišli pod jarem tako strašnega trinoštva.
Zdaj so tirani zapodili iz mesta vse može razen tistih treh tisuč aristokratov, ki so se rajši vklanjali tujej sili, nego da bi v svobodnej domovini vsem stanovom dovolili enake pravice. To je še bolj pospešilo konec trideseterih oblastnikov. Prognani demokrati so se zbirali po bejotijskih mestih, zlasti v Tebi, kjer je bival tudi vrli Trasi bul. Le-ta se je s sedemdesetimi tovarši polastil trdnjave File na atiškej meji, kamor je pozval vse prognane domoljube v boj zoper skupnega sovražnika. Iz vseh krajev so demokrati hiteli v Filo ter so hrabro odbili napad tiranske vojske. Kmalu potem je pogumni Trasibul s svojimi narodnjaki šel naravnost proti
öbfna zgodovina,	19
Ateni ter je po noči vzel pirejsko luko. Y strašnem boji, ki se je zdaj vnel med demokrati in aristokrati, poginil je tudi Kritija. Po smerti svojega vodje so ostali tirani morali bežati iz Atene, kjer so zmirniši aristokrati izvolili novih oblastnikov ter prosili Spartance za pomoč zoper demokrate, ki so imeli že precej veliko vojsko. Pregnani tirani so šli v Elevzino ter so tudi poslali v Sparto pomoči prosit.
Hitro prijadra Lisander s peloponeškim brodovjem v pirejsko luko, a spartanski kralj Pavzanija je prišel po suhem s silno vojsko pred atensko mesto. Bistroumni Trasibul je takoj sprevidel, da tolikemu številu nasprotnikov ni kos, ter se je začel pogajati s Pavzanijem. Le-ta, ki je že davno zavidal Lisandru veliko njegovo slavo, je Atenjanom dovolil, da smejo zopet vpeljati demokratično ustavo, toda ob enem morajo aristokratom odpustiti vse, kar so jim za časa tiranske vlade krivičnega in žalega storili. Ko so demokrati to pogodbo sprejeli, vrnila se je vesoljna spartanska vojska domu, a v Ateni so ponovili Solonovo ustavo. Poprejšnji tirani, ki so bežali v Elevzino, hoteli so Ateno iz novega napasti, toda razkačeni demokrati so jih premagali ter vse pobili.
Atenjani so se znebili svojih domačih zatiralcev , ali še so morali slušati ukaze Spartancev; tudi ni še prišel čas, da bi smeli ponoviti mestno obzidje. Atena je začela še le okrevati, a Sparta je bila še zmiraj najmogočniša država na Grškem. Daši so Atenjani dobili zopet nekoliko samostalnosti, vendar se niso mogli takoj pokrepčati od težkih nezgod, ki so j’h poslednji čas zadele. Tudi jim je manjkalo veljavnih in poštenih mož, ki bi jih vodili ter jim svetovali, kaj bi bilo za razvoj njihove države potrebno in koristno. Tako so nevedni na smrt obsodili sivega starčka Sokrata, največega modrijana starega veka. Preden da o tem kaj več govorimo, povedali bomo ostale zgodbe, ki so se dogodile za časa spar-tanskega vodstva.
Spomina vredno je, kako so Grki pomagali mlajšemu Čiru, ko je hotel iz prestola pahniti svojega brata Arta-kserksa II., perzijanskega kralja. Poslednji je kot najstarejši sin nasledil svojega očeta Darija II., ki je pa svojej ženi Pa-risatidi "za ljubo tudi mlajšemu sinu Čiru prepustil velik del Male-Azije pod tem pogojem, da pripozna starejšega brata kot svojega vrhovnega gospodarja. To je bilo Čiru premalo, kajti hotel je sam postati kralj cele perzijske deržave. Njegova lastna mati, ki ga je od vseh otrok najbolj ljubila in bi ga rada na prestolu videla, ga je pregovorila, da je začel na tihem vojake nabirati. Ko je Artakserks vendar le zvedel, da
mu se brat na vojsko pripravlja, jel se mu je groziti ter mu hotel vzeti namestnijo v Malej-Áziji; ali mati ga je prepričala, da Cir nič slabega ne namerava, ampak da hoče le pokoriti neko ljudstvo, ki se je v Pizidiji proti njemu spuntalo. Med tem je Cir nabral veliko vojsko ter je tudi najel 13.000 grških vojakov, med kterimi je bilo mnogo Spartancev. Grki so se bili v dolgoletuej peloponeškej vojski tako privadili vojaščine, da so odslej mnogi rajši na ptujem kot najemniki "služili, nego da bi se doma kakega poštenega dela lotili. Tako je Spartanec Klearh nabral omenjenih 13.000 grških vojakov ter se pridružil Čiru, ko je šel na svojega brata. Artakserks je bil tudi že na potu z veliko kraljevo vojsko in pri vasi K u n a k s i, devet milj pred Babilonom, sta se oba brata spo-prijela (leta 401 pr. Kr.) Y krvavem boji ranil je Cir z lastno roko svojega brata Artakserksa, ali v tem planejo kraljevi spremljevalci z vso silo nad njega ter ga ubijejo. Ko je Cir poginil, je njegova azijatska vojska takoj pobegnila, Grki pa niso prej odjenjali od boja, dokler niso sami premagali mnogobrojno perzijansko vojsko. Tu se je zopet jasno pokazalo, koliko mala četa omikanih in izurjenih vojakov več velja, nego brezštevilne vojske v sužnosti in razuzdanosti oslabelega naroda.
Po cirovej smerti je Artakserks grške poveljnike povabil, naj pridejo k njemu na dogovor; ali komaj je Klearh s svojimi častniki stopil v perzijanski tabor, planejo vojščaki na nje ter jih vse ob glavo denejo. Zdaj je oholi kralj ostalim Grkom ukazal, da se mu morajo na milost in nemilost podati. Mislil je namreč, da si po smrti svojih vodjev ne bodo vedeli pomagati, ter da se bodo kar takoj pokorili njegovej mogočnej zapovedi. Ali zmotil se je. Grkov je bilo še deset tisuč mož in če tudi so bili brez vodjev in dalje nego 400 milj od svoje domovine, vendar niso obupali. Najprej so si izvolili Atenjana Ksenofonta za novega poveljnika, potem pa so šli po čisto neznanih krajih ob reki Tigridu skoz Mezopotamijo, Medijo in Armenijo do Črnega morja, a od ondod ob morji do Trakije. Med potjo so se morali neprenehoma boriti, zdaj s perzijanskimi vojaki , katere je Artakserks za njimi poslal, zdaj zopet z divjimi prebivalci pustih in goratih krajev. Ves svet se je čudil, kako da se je mala četa pogumnih Grkov mogla brez vodnika po tej nenavadnej poti srečno domu vrniti. Ksenofon, kateremu gre kot vodji največa slava, je to potovanje prav lepo in natanjko popisal.
Daši so ti grški najemniki sami dobrovoljno pomagali mlajšemu Čiru in jih nobena grška država ni poslala proti
Artakserksu, so perzijanski satrapi začeli iz novega nadlegovati malo-azijatske Grke. Le-ti pošljejo torej svoje poslance prek morja v Sparto pomoči prosit. Spartanci, ki so bili tedaj še zmiraj najmogočniši med evropejskimi Grki, so takoj poslali v Malo-Azijo nekoliko vojske, h kterej se je pridružilo tudi tistih deset tisuč junakov, ki so prej služili mlajšemu Čiru. Tako je spartanska vojska v Malej-Aziji čemdalje bolj naraščala in ko je kralj Agezilaj pripeljal novih osem tisuč vojakov, mislili so že mnogi, da bodo Spartanci razdjali perzijsko državo, ter se maščevali za vse nezgode, ki so jih Per-zijanci kdaj Grkom prizadjali.
Agezilaj, katerega štejejo med najveljavnejše spar-tanske vojvode, je bil brat kralja Agida. Ko je poslednji umrl, bi ga moral po postavi naslediti njegov sin Leotihid; toda Lisander je znal Spartance pregovoriti, da so agidovega brata Agezilaja posadili na kraljevi prestol. Agezilaj je bil šantav ter suhe in majhene postave, a odgojen je bil kakor kaki priprosti Spartanec; kajti nihče ni mislil, da bo še kdaj kralj postal. Ce tudi je vedeževalec Spartance svaril, da ni varno imeti šantavega kralja, bili so vendar vsi za Agezilaja, katerega so poznali kot blagega in pravičnega moža. Lisander, ki se je najbolj za njega potegoval, je mislil, da si novi kralj ne bo upal sam vladati, a zato da bo njega imenoval za svojega svetovalca ter mu podelil poveljništvo v vojski zoper Per-zijance. Toda Agezilaj je šel sam v Malo-Azijo in kmalu se je skazal boljega vojskovodja, nego je bil Lisander. Le-ta je sicer spremil svojega kralja, a ko mu Agizilaj ni poveril nobenega imenitnega opravila, nego mu je ukazal, da naj med vojake hrano razdeluje, je nejevoljen prosil odpusta ter se vrnil domu. Agezilaj je tedaj začel hrabro napadati azijatska mesta ter je s svojo zmagovalno vojsko prišel do Frigije. Odtod je nameraval na spomlad leta 394. pr. Kr. udariti na samega perzijanskega kralja, ali v tem mu pride ukaz, da se mora takoj vrniti v Evropo, kjer so nove homatije nastale.
Ko je Artakserks videl, kako mu Spartanci mesto za mestom jemljejo, se je na vso moč prizadeval, da bi jim doma na grškem napravil novih zadreg. Njegovi poslanci so pregovorili Tebance, Atenjane, Korinčane in Argejce, da so se zarotili proti spartanskemu gospodstvu, ter šo jim dali novcev, da so mogli nabirati vojščakov za novo vojsko. Tudi so Perzijanci obljubili, da jim bodo prišli na pomoč z vesoljnim svojim brodovjem, kterega bo vodil Atenjan Konon. Le-ta je iz nesrečne bitke pri Egospotamu srečno ušel z devetimi ladjami na otok Ciper, od koder se je pozneje podal na perzijski dvor,.
da bi ondi Atenjanom izprosil pomoči zoper Spartance. Ko je nevarnost tudi perzijanskej državi pretila, je Artakserks skušenemu Kononu poveril poveljništvo nad brodovjem.
Že so se bili zavezniki do dobrega oborožili, ali niso imeli pravega povoda, da bi začeli vojsko zoper svoje zatiralce.
V tem se vname stari prepir med Lokrani in Fočani. Ker so Tebanci pomagali Lokranom, so tudi Spartanci, kot stari prijatelji Fočanov, poslali v Bejotijo dve vojski, ki ste se imeli združiti pri mesticu H alijar tu.
Ko je Lisander prišel na določeno mesto, ni čakal še druge vojske, ampak kar takoj je začel boj, kateremu se ni mogel ogniti, kakor nekteri mislijo, ali pa je precenil svojo moč ter si je hotel zopet priboriti nekdanjo svojo slavo. Tako se je pri H-ilijartu vnela strašna bitva, v kterej je poginil sam Lisander (1. 395 pr. Kr.,) z velikim delom svoje vojske. Drugi dan je kralj Pavzanija prišel z drugo spartansko vojsko, toda prepozno, kajti tudi Tebancem je vrli Trasibul pripeljal Atenjane na pomoč. Ko je Pavzanija videl, da tolikemu številu sovražnikov ni kos, jel se je dogovarjati z nasprotniki, ki so mu nazadnje dovolili, da sme pokopati mrtve svoje rojake, če se bodo takoj potem zopet domu vrnili. Tako sramotno še nobena spartanska vojska ni zapustila bojišča. Pavzanija je bil doma na smrt obsojen, pa je ušel v Arkadijo, kjer je nekoliko let potem umrl.
Ker so se bili zavezniki namenili napasti svoje dosedanje tlačitelje tudi doma v Peloponezu in se jim je pridruževalo čem dalje več grških državic, so Spartanci hitro poslali po Agezilaja, ki se je bil ravno pripravljal na pot proti Suzi. Agezijaj se je pokoren ukazom domovine takoj vrnil prek helespontske morske ožine nazaj v Evropo. Na bejotijskej meji mu pride poročilo, da je Konon pri K ni du ob malo-azijatskem obrežji popolnoma premagal spartansko brodovje, kteremu je vzel petdeset ladij in pet sto mož. Agezilaj še ni obupal, a da njegovi vojaci ne bi zgubili poguma, jim je rekel, da so pri Knidu Spartanci zmagali. Tako je šel dalje do K or o neje, kjer so ga zavezniki čakali. Takoj ste se obe vojski spoprijeli ter se hrabro borili, nazadnje pa je le Agezilaj zmagal (1. 394 pr. Kr.). Toda ta slavna bitva Spar-tancem ni mnogo koristila, kajti Agezilaju je poginilo toliko število njegovih najboljših junakov, da ni mogel vojske nadaljevati ter je šel z ostalimi svojimi vojščaki domu v Sparto.
Zavezniki so se na to vtaborili v Korintu, odkoder so hoteli napasli Sparto, kar se jim pa ni posrečilo, kajti v manjših bitkah so navadno Spartanci zmagali, a velikega od-
ločilnega boja niti bilo ni. Ko je pa Konon s perzijanskim brodovjem jel razsajati in pleniti po peloponeškem primorji, so Spartanci sprevideli, dane morejo več obdržati svojega go-spodstva nad ostalimi Grki, ter só se bali, da ne bi Atenjani dobili stare moči. Zato so v Suzo poslali Antalkido, ki je s perzijskim kraljem sklenil jako sramoten mir. Spartanci so Perzijancem prepustili vsa grška mesta v Malej-Aziji in lepi ciperški otok ter so obljubili pustiti vsem grškim državam popolno svobodo proti temu, da ienjajo vse zaveze med posameznimi mesti. Spartanci so sicer zgubili vodstvo na Grškem, toda ker so se zavezniki morali raziti, niso se več bali napada kake domače države, kajti nobena se sama ni mogla meriti s Sparto. Atenjani, katerim je Konon s perzijskimi novci že med vojsko iz novega sezidal mestno obzidje in terdnjavo v pirejskej luki, smeli so obdržati otoke Lernen, Imber in Skir, katere so že v starodavnih časih imeli. Tako so Grki v svojih domačih prepirih odslej prosili pomoči pri perzijanskih kraljih, a ko so ti sami čemdalje bolj slabeli, so kmalu macedonski kralji jeli dohajati na Grško, katero so si s časom popolnoma osvojili.
Sokrat.
Vsled peloponeške vojske je po celem Grškem propadalo državno življenje, pešala trgovina in obrtnija, a ginilo staro blagostanje. Toda mnogo žalostniše je bilo, da je čemdalje bolj ginilo lepo in čednostno življenje ter da so ljudje jeli zasramovati vero in kreposti. K razuzdanosti nagnjeni narod pa so še posebno pohujševali tako zvani Sofisti ali na videz modrijani, ki so po mestih mlade ljudi za denar vadili v zgovornosti ter jih učili vseh zvijač, s kterimi bi se mogli prikupiti ljudstvu ter bi potem mogli dobiti dobrih državnih služb. Sofisti niso nikdar odvračali lahkoumne mladenče od grešnega življenja, ampak so jih v njem celo vtrjevali, kajti učili so, da je največa modrost, če se človek do sitega navžije sladkosti tega sveta ter zadovoljuje vsem svojim telesnim strastim. V tako spačenih časih je bilo treba moža proroka, ki bi narodu pogumno odkril vse njegove napake ter ga učil pravice in poštenja, ne boje se niti za lastno svoje življenje. Tak mož bil je takrat živel v Ateni.
Sokrat (rojen v Ateni leta 469 pr. Kr.) je bil sin kiparja Sofroniska. Sprva se je tudi on pečal s kiparstvom, ko je pa pozneje začel premišljevati o človeku in njegovem poklicu, pusti v svojem tridesetem letu rokodelstvo ter je odslej
prav varčno živel od svojega pičlega premoženja. Postave ni bil lepe; imel je plešasto glavo, dolgo brado, veličastno čelo, velike polne oči, privihan nos pa velik trebuh. Kakor vsi ostali meščani, moral je tudi Sokrat iti v vojščake ter se je v pe-loponeškej vojski boril pri Potideji, pri Deliju in pri Amfipolu. Kot vojščak je bil hraber in pogumen ter je stanovitno in lahko prenašal vse nadloge in težave. Bil je potrpežljiv, zmeren in tako utrjenega života, da je po leti in po zimi vedno isto obleko nosil. Ko so se njegovi tovarši v Traciji pri hudem mrazu v plašče zavijali ter se niso upali iz šatora, je Sokrat v svojej navadnej obleki bos po ledu hodil. Mehkužni in razvajeni meščani se mu niso mogli dosti načuditi. Pri Deliju se je tako srčno boril, da je pozneje neki vojvoda rekel, ko bi bili vsi vojščaki svojo dolžnost tako vestno spolnili, kakor Sokrat, bi Atenjani gotovo zmagali.
Sokrat ni nikdar opravljal nobene državne službe in tudi sicer se ni za državne stvari več pečal, nego je ravno moral; kajti on je hotel služiti svojej domovini le kot učitelj. Kadar koli je pri sodniji ali v narodnemu zboru moral reči svoje mnenje, vselej se je pokazal moža, ki dela le po svojem notranjem prepričanji, ne gledé na nobeno nevarnost, ne na dobiček. Tako n. pr. se je on edini upal braniti nedolžne vojvode, ki pri Arginuzah niso bili mrtvih in potopljencev polovili.
Ko je Sokrat popustil kiparstvo, ni imel drugih skrbi, nego kako da bi mogel svoje someščane navaditi čednostnega življenja ter jih odvrniti od Sofistov. Premišljevaje o tem svojem poklicu, se je včasih tako zamislil, da niti ni vedel, kdaj je čas spat iti ter se je še le zjutraj pri solnčnem vzhodu zdramil iz svojih misli; takrat pa se je odkril in je pobožno molil. Sokrat ni učil za denar v kakej učilnici, ampak sprehajajo se po ulicah in po trgih se je pogovarjal s svojimi učenci ter jih je tako dolgo spraševal, dokler jih ni napeljal na tisti nauk, katerega je hotel, da bi si ga zapomnili. Tudi je zahajal v delavnico umetnikov in rokodelcev ter ondi razlagal svojo modrost, ki obstoji v tem, da se človek prizadeva poznavati samega sebe.
Lepe nauke tega najslavnejšega grškega modrijana so po njegovej smrti zapisali njegovi učenci Platon in Ksenofoa ter so jih nam tako do današnjega dneva ohranili. Sokrat je trdil, da je le en Bog, ki je vse vstvaril in ki vse vzdržuje. Tega Boga moramo mi častiti z dobrimi deli, a ne samo z obilnimi daritvami. Človeška duša je po Sokratovem nauku neumrjoča ter bo na drugem svetu dobila zasluženo plačilo za vse, kar je tu na zemlji dobrega ali slabega storila. Zato člo-
vek ne sme hrepeneti po novcih, imetji, časti, moči ali po telesnem veselji, kajti vse to ga ne more srečnega storiti. Edini in najdragoceaiši dar božji, za katerim naj človek hrepeni, je krepost; kreposten pa je tisti, ki je pravičen in pošten ter spolnuje vse dolžnosti do Boga, do svojega bližnjega in do samega sebe. Vsak človek ima v sebi nekega duha ali demona, ki ga vedno k dobremu spodbuja. Glas tega demona moramo zvesto poslušati, ob enem pa moramo tudi Boga prositi, naj nam razsvetli naš um, da bomo vedli, kaj je prav in dobro. Sokrat ni grške bogove kar tajil, kajti dobro je vedel, da bi s tem napadel vse obstoječe društvene in državne razmere ter da bi žalil pobožna srca vernega ljudstva ; zato je le trdil, da nad bogovi vlada še neki nam neznani Bog. To je jedro lepih naukov tistega modrijana, ki je sredi jako razuzdanega in grešnega ljudstva čedno in pobožno živel; ki je vselej in vsakemu pogumno njegove napake odkril, ter je za svoje dolgoletno in plemenito delovanje bil naposled celo na smrt obsojen.
Tu bomo naveli nekoliko primerov, ki nam kažejo, kako je Sokrat ljudi vsakterega stanu z raznimi vprašanji napeljal na to, kar jim je hotel povedati.
Sokrat je učil: Bog ničesar ne treba, a kdor med ljudmi najmanje treba, je Bogu najbolj podoben. Nekega dne mu je imeniten meščan tožil, kako da je v Ateni drago živeti ter mu je začel naštevati, po čem da je škrlat, po čem dobro vino in druge dragocene stvari. Sokrat ga pelje v razne štacune, kjer so živež prodajali ter je popraševal, po čem da je moka in druge navadne reči; a vse je bilo po ceni. Na to je šel ž njim k nekemu kramarju prašat, po čem je sukno; in tudi to ni bilo drago. „Vidiš, pravi Sokrat, da se v Ateni lahko prav dober kup živi.“
Neki drugi Atenjan, ki je ravno peš prišel iz kmetov, tožil je Sokratu, kako da je strašno truden od pota. Modrijan ga na to vpraša: „Ali te je sužnjik dohajal“? —„Dohajal!“ — „Ali je kaj nosil?“ — „Nosil je težko culico.“ — „No, je pač tudi prav truden?“ — „O ne, prav nič; poslal sem ga takoj z nekim naročilom zopet iz mesta.“ — »Vidiš, pravi Sokrat, ti si bogat in svoboden, ali slab in razvajen; tvoj hlapec je sužen siromak, pa je tudi zdrav in močan. Kaj misliš, kdo od vaju je srečniši?“
Mlad človek, Antisten po imenu, je hotel svetu pokazati, da za posvetne stvari še manj e mara, nego Sokrat. Da bi ga ljudje takoj zapazili, ogrnil se je s starim prav raztrganim plaščem. Komaj ga Sokrat zagleda, jame se mu na ves glas
smejati in kliče za njim: »Prijatelj! skozi luknje tvojega plašča vidi se ti tvoja nečimurnost.“
Daši je Sokrat jako priprosto živel, vesel in dobre volje bil je zmiraj. Nobena stvar ga ni mogla vznemiriti. Nekega dne mu da hudoben in togoten človek zaušnico. Sokrata to niti najmanje ni razjezilo, ampak nasmejal se je ter rekel: „Bi bilo pač dobro, ko bi človek mogel naprej vedeti, kdaj da je treba čelado nositi.“ —
Ko so mu pravili, da ga je nekdo grdo obrekoval, rekel je mirno: „Naj me le tepe, kadar me ni zraven.“ — Drugo pot je Sokrat prav vljudno pozdravil odličnega meščana, ki mu pa ni odzdravil, ampak oholo je šel svojo pot dalje. Mladi Sokratovi prijatelji so bili zarad tega zlo nejevoljni, on pa jim zavrne: „Se vendar ne boste jezili, če srečam človeka, ki je grši nego jaz. Zakaj se torej togotite, da le-ta ni tako vljuden, kakor jaz.“
Največ pa je ta modrijan moral potrpeti doma v svojej lastnej hiši; kajti njegova žena Ksantipa je bila jako čmerna in togotna ženska. Nekega dne je bila zopet jako huda ter je svojega moža prav pošteno ozmerjala. Sokrat je nekoliko časa mirno poslušal, ko mu je bilo pa nazadnje le preveč, vstane ter gre z doma. To je hudo ženo le še bolj razkačilo. V jezi zgrabi vrč vode, leti k očnu in polije potrpežljivega soproga. Le-ta se je dobrovoljno nasmejal ter rekel: „No, se veda, tako grmenje nikoli ne mine brez plohe.“ —
Sokrat se je najrajše družil z lepimi mladenči bogatih in imenitnih staršev, kajti vedel je, da bodo s časom opravljali državne službe, pri katerih je najbolj treba poštenih in zvedenih mož. Tako je bil slavni Alkibijad eden njegovih naj-zvestejših tovaršev. Ko je ta svojemu učitelju potožil, da se boji v narodnem zboru pred vsem ljudstvom govoriti, ga Sokrat jame tako-le spraševati: „Ali bi se mar bal pred kakim čevljarjem govoriti?“ — „O, tega pa že ne!“ — „Ali bi te bilo morebiti pred kakim kovačem sram?“ — „Tudi ne!“ — „Toda bogatega trgovca bi se pa že ustrašil?“ — „Pač ne bi vedel čemu.“ — „No vidiš, v narodnem zboru so samo taki ljudje. Ce se nobenega posameznega ne bojiš, kaj bi se bal vseh skupaj!“ — Kmalu potem je Alkibijad postal pogumen in tako priljubljen govornik, da je atensko ljudstvo vse njegove nasvete, tudi najbolj nespametne, slušalo.
Kako so učeni ljubili in spoštovali Sokrata, kaže nam to, da so mnogi rajši pustili vse veselice ter hodili njega poslušat. Antisten je imel od svojega doma pol milje hoda v mesto, pa je vendar vsak dan k Sokratu prihajal. Evklid, jako
ukaželjen mladeneč, prišel je večkrat iz Megäre štiri milje daleč v Ateno, da je mogel en dan biti pri slavnem modrijanu. A ko so Atenjani za časa peloponeške vojske zažugali, da bodo vsacega Megarca, ki bi se predrznil priti v Ateno, takoj ob glavo djali, se je Evklid za žensko preoblečen zmuzal skozi mestna vrata ter šel Sokrata poslušat. — O mladém Eshinu pripovedujejo, da bi bil kaj rad postal Sokratov učenec, pa se ni upal k njemu zato, ker je bil jako reven. Ko je Sokrat to zvedel, mu gre nasproti ter ga vpraša: „Zakaj se me vedno ogibaš?“ — „Zato, ker ti nimam kaj dati,“ mu odgovori plašen mladeneö. Modrijan pa mu zaverne: „E, ali tako malo ceniš samega sebe? ali mi mar nisi mnogo dal, če mi sebe daš?“ —Odslej bil je tudi Eshin veren poslušalec lepih Sokratovih naukov.
Nekega dne je Sokrat v jako ozkej ulici srečal Kseno-fonta, lepega in bistroumnega mladenča. Sokrat bi ga rad za se pridobil ter mu svojo palico nasproti pomoli. Ksenofon ostrmi, modrijan pa ga jame spraševati: „Reci mi prijatelj, kje se moka prodaja?“ — „Na trgu,“ mu mladeneč začuden odgovori. — „A olje?“ — „Tudi tam.“ — „Kam pa mora človek iti, če hoče pošten in moder postati?“ — Zdaj mu Ksenofon ni vedel kaj odgovoriti, Sokrat pa ga prime za roko in mu pravi: „Pojdi z menoj, ti bom jaz pokazal, kam.“ Mladeneč gre ž njim ter se ni mogel več ločiti od ljubeznji-vega svojega učitelja.
Ni minul dan, da se pri Sokratu ne bi zbral cel kup ukaželjnih ljudi. Po celem grškem so se menili o slavnem modrijanu, zlasti ko je delfiško preročišče reklo, da je on naj-modrejši človek na svetu. Ponižni Sokrat je te božje besede tolmačil ter rekel, da je on zato modrejši od drugih, ker sam on ve, da nič ne zna, a drugi si mnogo domišljujejo na svoje znanje, pa vendar tudi nič ne vedó.
Prašali so ga, kako bi si človek mogel ohraniti vedno dobro ime; a on jim odgovori: „Ce je človek tudi res tak, kakoršen bi rad bil,“ — Ko so se menili o sreči, rekel je nekdo , da je pač srečen tisti, ki jma vsega , kar si poželi; Sokrat pa mu je zavrnil: „Mnogo srečniši je tisti, ki nič ne želi.“
Tako je učil ta najslavnejši grški modrijan, ki se je vse svoje žive dni prizadeval, da bi spačene in razuzdane Atenjane poboljšal; toda velika večina spridenega naroda ni hotela razumeti vzvišenih njegovih naukov. Nakopal si je celo mnogo sovražnikov, ki so ga črtili in zasmehovali zato, ker je pri vsakej priliki zagovarjal resnico ter je odkritosrčno grajal
zmotnjave in krivico; zlasti pa so mu nasprotovali Sofisti, ki so prej za drage denarje zapeljevali atensko mladino, a zdaj so imeli svoje učilnice po večem prazne. Ko mu ti na videz modrijani niti z obrekovanjem niso mogli škodovati, so iskali povoda, da bi ga mogli tožiti pri atenskej sodniji. Dolgo časa mu niso mogli do živega, nazadnje pa se jim je vendar le posrečilo, da so izvršili grdi naklep.
Ko so atenski domoljubi ravnokar pregnali trideset tiranov ter ponovili demokratično ljudovlado, so trije Sofisti, Melet, Anit in Likon, tožili Sokrata, da taji domače bogove ter da s svojimi nauki zapeljuje in pači mladino. Za dokaz naveli so Alkibijada, Kritijo in Teramena, ki so bili vsi trije njegovi učenci, in so državi toliko nesreč prizadjali. Tudi so mu očitali, da je nasprotnik narodne stranke, ker je za časa trideseterih tiranov učil, da mora človek vsakej obstoječej vladi pokoren biti.
Sokrat, takrat že sedemdeset let star sivček, se ni hotel braniti z dolgim in lepim zagovorom, niti je s solznimi očmi hotel ganiti sodnike ter jih prositi milosti, kakor je bila v Ateni navada, ampak ponosno je stopil pred porotnike ter jim rekel: „Atenjani, ne bom se zagovarjal, saj me vsi poznate. Učil sem očitno, da me je vsakdo mogel čuti. Vse svoje žive dni sem se neprenehoma prizadeval, da bi bil podučil vas in vašo mladino; zanemaril sem med tem celo svoje gospodarstvo in nikdar se nisem poganjal za državnimi službami. Zato nisem zaslušil smrti, marveč bi se spodobilo, da me, kakor druge zaslužne može, ostalo življenje hranite v prita-neji.“ Tako odkritosrčno govorjenje je sodnike osupnilo ter jih tako razkačilo, da so modrega Sokrata kar takoj v ječo vrgli. Tu je neki Lizija prinesel prav lepo zložen zagovor ter prosil ljubljenega učitelja, naj se ga nauči, da se bo drugi dan bolje branil pred sodniki. Sokrat prebere spis, pravi da je jako lep ter ga vrne svojemu prijatelju rekoč: „Da si mi prinesel krasne in mehke obujke, ne hotel bi jih nositi, zato ker se to za moža ne spodobi.“
Ko so v drugej seji porotniki glasovali, bilo je samo za tri več tistih, ki so slavnega modrijana krivega spoznali. Mirno je Sokrat poslušal obsodbo, da mora strup piti ter je brez strahu- čakal smrti, med tem ko so njegovi učenci s solzami v očeh tiščali v sodnike ter jih prosili, naj jim iz-pusté ljubljenega učitelja. Bilo je vse zastonj. Sokrat se je poslovil pri porotnikih, ki so ga obsodili, ter jim je vse odpustil ; sebe pa je tolažil s tem, da pojde kmalu na drugi svet, kjer bivajo slavni možje poprejšnjih časov. Na to so be-
riči najmodrejšega grškega moža vklenili v železje ter ga peljali nazaj v temnico, kamor so ga spremili mladi njegovi tovarši, ki so tudi zdaj še vsaki dan prihajali krepčat svojo dušo s prelepimi Sokratovimi nauki.
Eavno tisti dan, ko so nevedni in sprideni Atenjani svojega najmodrejšega someščana na smrt obsodili, je tako zvana ladija odjadrala na otok Del, kamor je atensko mesto vsako leto pošiljalo obilnih darov za tamošnji apolonov tempelj. Dokler je bila ta ladija na potu, se v Ateni ni smela smrtna kazen izvršiti. Sokrat je torej smel še trideset dni živeti. Njegovi prijatelji so vse poskušali, da bi ga v tem času rešili, ter so podkupili temničarja, da je pod večer pustil vrata odprta. Veselo stopijo hvaležni učenci pred svojega učitelja ter ga prosijo, naj ž njimi zbeži, kajti poskrbeli so, da bo srečno prišel čez mejo. Sokrat nikakor ni hotel ponudbe sprejeti, ampak ostro je posvaril mlade tovarše ter jih opomnil, da mora človek postavam zmiraj pokoren biti. „Oh, zdihoval je Apolodor, pa zakaj moraš tako po nedolžnem umreti!* — Modri Sokrat mu je smehljaje zavrnil: „Ali bi mar hotel, da bi po zasluženji poginil?“
Drugo jutro so modrijanovi prijatelji že na vse zgodaj prišli v ječo. Temničar je Sokratu snel železa ter mu oznanil, da mora pred solnčnim zahodom strup piti. Žena Esantipa, ki se je prišla poslovit od milega soproga in je imela najmlajše dete na rokah, se je tako britko jokala, da je vse pričujoče globoko v srce zazeblo. Sokrat prosi enega svojih učencev, naj ženo domu pelje, da mu ne bodo zadnje ure svojega življenja še hujše. Na to je zadnjikrat stopil pred svoje učence ter jim na kratko ponovil vse nauke; govoril je o življenji in o smrti ter rekel, da je človeška duša ne-umrjoča.
Tako je minul zadnji dan. Ža se je solnce nagibalo proti zahodu, tu stopi berič v temnico in prinese kozarec strupene pijače. Modrijan ga vpraša: „Kaj imam zdaj storiti?“ Stre-žaj mu odgovori: „Ko boš kozarec izpil, moraš po sobi sem ter tje hoditi; a kadar boš čutil, date zapuščajo telesne moči, vlezi se na tla.“ — Mirnega srca vzame Sokrat strupeno pijačo , priporoči se v pobožnej molitvi Bogu, nastavi kozarec k ustam in ga popije do dna. Strašno so zdaj začeli njegovi prijatelji jokati in zdihovati. Umirajoči učitelj jih posvari, naj molče, kajti ravno zarad tega je moral zjutraj ž9no domu poslati. Yse je potihnilo. Sokrat se zavije v plašč, stopa sem ter tje, a na to se vleže. Že so mu bile noge čisto mrzle in ni bilo več videti življenja na njem; kar se še enkrat obrne
k svojim učencem in jih prosi z umirajočim glasom: „Prijatelji, darujte bogu Eskulapu petelina v mojem imenu!“ Pra-šali so ga, če še kaj želi, toda ni jim več odgovoril, — bil je mrtev.
Tako je nedolžno poginil najboljši, najmodrejši in naj-pravičniši Grk (leta 399 pr. Kr.), obsojen od nehvaležnega svojega naroda. (Kdor je pri starih Grkih od kake bolezni ozdravil, je iz hvaležnosti bogu Eskulapu daroval petelina. Sokrat si je življenje mislil kot kako težko bolezen, ktere človeka smrt ozdravi; zato je prosil prijatelje, naj darujejo bogu dolžno žrtvo.)
Tebanska doba.
Ko je grškim naselbinam na polotoku Kalkidiki od ma-cedonskih kraljev čemdaljeveča nevarnost pretila, nagovarjali so Olinčani sosedna mesta, da bi med seboj sklenili zavezo proti tujim sovražnikom. Po antalkidinem miru so bile vse zaveze med grškimi državami prepovedane, zato so Spartanci takoj poslali proti mestu Olintu vojsko, katero je vodil poveljnik Eebida. Le-ta se je med potjo dal od tebanskih aristokratov pregovoriti, da je s svojo vojsko za belega dne šel v Tebo ter vzel kadmejski grad, kjer so ravno same ženske opravljale neko pobožno svečanost na čast boginje Demetre. Tebanski aristokrati, ktere je takrat vodil oholi Leontijad, hoteli so namreč a spartansko pomočjo popolnem zatreti narodno stranko, in ker je bilo zarad velike vročine malo ljudi po ulicah, posrečilo se jim je izdajstvo hitreje, nego so mislili. Kakor trideseteri tirani v Ateni, tako so zdaj v Tebi aristokrati divjali zoper svoje narodne someščane. Kar je bilo boljših demokratov ali narodnjakov (med njimi vrli Izmenija), bili so ob glavo djani ali pa so morali zapustiti milo domovino. Blizo štiristo Tebancev je tedaj pred svojimi domačimi nasprotniki bežalo v Ateno, kjer so jih prav dobro sprejeli.
Izdajstvo in grdo nasilje tebanskih aristokratov je obudilo splošno nejevoljo po vsem Grškem. Spartanci so sicer svojega poveljnika na videz kaznovali, zato ker je svojevoljno proti vladinim ukazom ravnal; ali vojsko so pa le pustili na kadmejskem gradu, dokler ni prišel dan maščevanja. Med Tebanci , ki so bežali v Ateno, je bil tudi Pelopida. Navdušen za svobodo mile domovine se je s svojimi tovarši zarotil, da bo vse aristokratične naselnike v Tebi pomoril ter ponovil ljudovlado. Da bi ta sklep srečno izvršil, pripravljal se je
štiri leta ter se skrivaj dogovarjal s svojimi prijatelji, ki so doma ostala.
Ko je bilo vse pripravljeno, napoti se Pelopida z enaj-sterimi svojimi tovarši na vse zgodaj iz Atene. Bili so za lovce preoblečeni ter imeli seboj mnogo psov in lovskih priprav. Pozno zvečer pridejo do Tebe ter se eni pri enih, drugi pri druzih vratih zmuzajo v mesto. Pri zarotniku Haronu, ki je bil mnogo orožja pripravil, so zopet vsi skup prišli. Med tem, ko so se narodnjaki v haronovej hiši zbirali, bila sta oba aristokratična poglavarja, Ar hija in Filip pri bogatem zarotniku Pili du, ki jih je bil ta dan na večerjo povabil. Filida je svojim gostom, ki so bili jako dobre volje, čem dalje več vina nalival ter jih kmalu popolnem opijanil. Tu stopi v dvorano poslanec, ki je prinesel od velikega duhovnika iz Atene pismo, v katerem je bila cela zarota popisana. Pijani Arhija se je nasmejal in ni hotel pisma čitati. Poslanec ga proäi, naj list takoj prebere, kajti da so v njem jako imenitne reči. „Imenitne reči za jutro,“ mrmra omamljeni poglavar in dene pismo na stran. „Prav tako! prav! pritrdi mu Filida, danes ga bomo pili in se veselili; sem že tudi poslal po lepe plesalke, ki bodo zdaj, zdaj tu.“ —
V tem stopijo v sobo zarotniki za ženske preoblečeni in jamejo pred zaslepljenimi gosti plesati. Ali, ko bi trenil, potegnejo pogumne plesalke izpod oblačil ostre meče in planejo nad oba poglavarja, ki sta se takoj mrtva zgrudila na tla. Odtod so zarotniki šli nad izdajalca Leontijada, kterega so doma v njegovej lastnej hiši ubili. Ko so tudi ostale zagrizene aristokrate pomorili, izpustili so zaprte narodnjake iz ječ ter poklicali domu vse pregnance. Tako se je končalo nasilno gospodstvo aristokratov. Zdaj so Tebanci zopet vpeljali demokratično ljudovlado ter izvolili Pelopido in Epami-nonda za poglavarja.
Spartanski vojščaki so bili še nekoliko časa na kadmej-skem gradu, ali ker so Tebanci vsa pota na grad zaprli, jim je kmalu pomanjkovalo živeža in morali so sramotno oditi.
V Sparti so bili zarad tega jako razsrjeni ter so takoj sklenili novo vojsko zoper Tebance, ki se pa niso ustrašili nobenega sovražnika, dokler sta jih vodila Epaminonda in Pelopida.
Epaminonda je bil sin plemenitnih, pa obožanih staršev.
V	mladosti se je prav pridno učil raznoterih znanosti in umetnosti , a ker ga je že narava obdarovala s preobilnimi zmožnostmi , postal je tako izobražen, da so ga prištevali najbolj omikanim možem. Odlikoval se js pri telovadbi in petji ter
je prav dobro znal piskati in gosti; a kot govornik je prekosil vse svoje someščane. Najrajši pa se je pečal z modro-slovjem ter je občeval s Sokratovimi učenci. Tako je Epami-nonda imel vse lepe lastnosti, s kterimi se kreposten mož more ponašati. Bil je resen in pogumen, a govoril je vselej resnico, tako da se nikdar niti v šali ni zlegal. Če ga je kdo razžalil, ni mu zameril; a če mu je kdo zaupal kako skrivnost, ni je niti najboljšemu prijatelju razodel. Za bogastvom ni hrepenel ter je ves čas svojega življenja ostal tako ubožen, da je imel le eno vrhnjo obleko in moral je doma ostati, če je bila v perilu. Njegov prijatelj Pelopida bi mu bil večkrat rad z denarjem pomagal, pa ga ni mogel nikdar pregovoriti, da bi bil le najmanjše podpore sprejel. Perzijski kralj Arta-kserks je poslal v Tebo poslanca z obilnim denarjem, da bi podkupil Epaminondo; ali ta poštenjak ga je takoj odpravil rekoč : „Če tvoj kralj mojej domovini dobro hoče, bom brez novcev spolnil njegove želje; če pa ne misli pošteno, nima pri vsej svojej mogočnosti srebra in zlata dovolj, da bi me podkupil ; kajti svojej domovini se ne izneverim za vse bogastvo tega sveta. Tebi nič ne zamerim, kajti sodil si me po sebi; vendar pa ti ukažem, da se mi takoj pobereš iz mesta, da drugih ne podkupiš.“ — Epaminonda ni bil nikdar oženjen, a ko je umrl, ni niti toliko zapustil, kolikor je bilo treba za pogrebne stroške.
Njegov najboljši prijatelj in zvesti tovarš je bil Pelopida, ki se z Epaminondo sicer ni mogel meriti v omiki, zato pa je imel več skušenj ter je bolje poznaval vsakdanje potrebe svojega naroda. Tudi Pelopida je bil stare plemenitne rodovine, ali imel je veliko lastno premoženje, a mnogo je priženil. Kljubu svojemu rodu in bogastvu se je ves čas svojega življenja na vso moč potegoval za demokracijo. Sovražil je vsaktero krivico; a na korist svoje domovine je žrtoval vse svoje moči in mnogo premoženja. Živo vnet za svobodo in slavo svoje domovine, bil je prvi, ki je vodil zaroto proti aristokratom in, kakor že vemo, srečno je rešil Tebo domačih in tujih nasilnikov.
Ta dva moža vodila sta Tebance, ko so Spartanci žugali z novo vojsko. Te priložnosti poprijeli so se tudi Atenjani, katerim je bila Sparta še zmiraj premočna, ter so sklenili novo zaveze, h kterej je pristopilo Črez sedemdeset otokov in primorskih mest. Tolikim nasprotnikom Spartanci niso bili kos; kadarkoli so s svojo vojsko udarili na Tebance in Atenjane, vselej so se morali brez vspeha nazaj umakniti; a ko je Atenec Ha b r i j a premagal njihovo brodovj e pri otoku N a k s u,
bilo je konec spartanskega gospodstva na morju. To je Tebancem dalo poguma, da so se z vsemi bejotiškimi mesti združili v močno zvezo proti Spartancem. Le-ti bi se bili zdaj radi sprijaznili z Atenjani ter jim pustiii njihovo novo zavezo, ko bi poslednji le hoteli stopiti na spartansko stran. Toda Atenjani si niso nikakor dali pregovoriti, da bi se izneverili Tebancem, svojim najstarejšim prijateljem. Še enkrat pošljejo Spartanci svojo vojsko v Bejotijo, da bi zatrli rastočo moč tebanske države. Pri mesticu Levktri spoprijeli ste se obe vojski (leta 371. pr. Kr.) Spartancev je bilo 11.000, Tebancev pa le 6000; a vendar so poslednji slavno zmagali, kajti Epaminonda je svoje vojščake tako razvrstil, da so naj-hrabrejši z vso silo udarili na en konec dolge spartanske vrste, in še le potem, ko so tu nasprotnike nazaj porinili, začel se je boj na drugem koncu. Pelopida je v tej vojski vodil poseben oddelek ali tako zvano „sveto četo,“ v katerej so služili najodličniši tebanski mladenči, ki so prisegli, da bodo ali zmagali ali poginili. Spartanci še nikdar niso bili tako strašno premagani, kakor to pot; razen kralja Kleom-brota, poginilo jim je do 4000 vojščakov, mnogo pa jih je sramotno zbežalo. V Sparti niso vedeli, kaj početi s tolikimi begunci, ki bi po postavi morali zgubiti vse državljanske pravice. V starešinstvu so nekteri zahtevali, naj se vsi ob glavo denejo, ali temu se je opiral kralj Agezilaj rekoč; „Pustimo postave za dane3 spati, jutri pa jih bomo zopet zbudili ter jih na tanjko spolnovali.“
Nobeno grško mesto zunaj Peloponeza ni hotelo več priznati spartanske vrhovne oblasti, in kjer je bilo še kaj spar-tanskih vojščakov, zdaj so se morali vsi s svojim harmostom domu vrniti. Ali niti v istem Peloponezu niso bili Spartanci več gospodarji, kajti Arkadci, Argivci in Elejci so se vsi ob enem vprli proti njim ter so pozvali Tebance na pomoč. Epaminonda je takoj prišel s svojo vojsko prek korinškega medmorja ter je šel naravnost na Sparto, kamor se že več nego pet sto let noben sovražnik ni upal. Kralj Agezilaj je sicer rešil spartansko mesto, ni pa mogel ubraniti Tebancem, da so osvobodili lepo Mesenijo. Pod gradom Itomo, kjer so pred tri sto leti hrabri junači brez vspeha branili svobodo svoje domovine, je Epaminonda dal sčzidati novo mesto Mešano ter pozval vse Mesenjane, ki so pred neusmiljeni Spartanci bežali prek morja, naj se zopet domu vrnejo. Tudi je pregovoril male arkadske državice, da so med seboj sklenili močno zvezo ter vtemelili veliko novo mesto Megalopol. Tako so Tebanci pripravili Sparto ob vso veljavo in radi bi jo bili
še bolj ponižali, da se temu niso ustavili Atenjani, ki so se ravno tako bali premogočne Tebe, kakor prej Sparte.
Teba je zdaj po celem Grškem slovela kot prva država, ki je vsakemu rada pomagala zoper krivične zatiralce. Ko je v Bejotiji in v Peloponezu vojska nekoliko potihnila, šel je skušen Pelopida Tesalcem na pomoč zoper krvoločnega tirana Aleksandra iz Pere. Šel je tudi v Makedonijo mirit razpor v kraljevej rodovini ter je mladega kraljeviča Filipa odpeljal s seboj v Tebo. V tretjem boji z Aleksandrom iz Fere pa je plemeniti Pelopida poginil (1. 364 pr. Kr.) na veliko škodo svojega rojstnega mesta in celega grškega naroda.
Kmalu po smer ti Pelopide poginil je tudi vrli Epaminonda. Y Arkadiji namreč bilo je veliko število starih ple-menitnikov, ki niso marali za tebansko prijateljstvo ter so se zopet jeli družiti s Spartanci, s kterimi so se bili tedaj tudi Atenjani sprijaznili. Narodni Arkadci boječi se, da ne bi iz novega prišli pod spartanski jarem, so prosili Tebance, naj pošljejo prej ko mogoče vojsko v Peloponez. Epaminonda je zopet poskusil udariti na Sparto in je v krvavem boji že prišel do velikega mestnega trga. Tu pa so Spartanci še enkrat pokazali svoje staro junaštvo; vsi prebivalci, kar jih je bilo doma, celo starci in mladi dečki, vzeli so orožje ter šli na trg; a ko je tudi osemdeset let stari Agezilaj s konjiškim oddelkom prišel mestu na pomoč, morali so se Tebanci zopet umakniti ter iti k svojim zaveznikom v Arkadijo. Pri mestu Mantineji, kjer je bilo največ spartanskih prijateljev, zbirali so obe nasprotni stranki vse svoje moči, da bi v konč-nem boji odločili, čigava bode zmaga. Kakor divji levi branili so se Spartanci, da bi si v krvavem boji priborili nekdanjo slavo svojih dedov. Že so se bile sulice polomile in hrabri junaki so zgrabili za meče, ali vse zastonj; silni Epaminonda je predrl njihovo vrsto ter jih zapodil v beg. Tu prifrči ostra strela in se zadere slavnemu tebanskemu junaku v srce, da se je takoj zgrudil na tla.
Ko so Tebanci čuli, da je Epaminonda ranjen, niso bežečih Spartancev dalje podili, nego so se takoj jenjali bojevati. Še je živel Epaminonda, aü zdravniki so rekli, da bo moral umreti, 'kakor hitro bi mu železno strelo iz prs potegnili. Zato je slavni junak čakal, da čuje, čigava je zmaga. Tu pridejo tovarši z veselim poročilom, da so Tebanci zmagali. „Živel sem torej dosti, kajti umrjem nepremagan,“ je ponosno rekel umirajoči Epaminonda in poljubil svoj štit. A ko so njegovi prijatelji obžalovali, da nima otrok, tolažil jih-je: „Saj imam dve hčeri — Levktro in Mantinejo.“ Na Občna zgodovina.	20
to si sam izdere strelo iz prs in umrje (leta 362 pr. Kr.) Dvanajst let je vladal Epaminonda v Tebi; dvanajst let so bili Tebanci najmogočniši med Grki. Dokler sta Pelopida in Epaminonda vodila svoje rojake, slovela je Teba daleč po ta-danjem svetu; po smrti teh dveh mož je hitro ginila kratka slava tega starodavnega bejotijskega mesta.
Ker ste v poslednjej vojski obe stranki jako opešali, pomirili so se Grki prej nego je bilo konec leta. Sklenili so, da morajo vse države biti neodvisne druga od druge, a tudi Mesenija da ima odslej ostati svobodna. Spartancem to se ve da ni bilo po volji ter so se temu sklepu upirali, nazadnje pa so se tudi oni molče vdali, kajti sprevideli so, da je konec njihovej prejšnjej moči. Zdaj so Spartanci zopet v tujih deželah kot najemniki služili. Sam Agezilaj je na stare svoje dni peljal spartansko krdelo nekemu egiptovskemu uporniku na pomoč. Ko se je bil iz Egipta zopet domu vrnil, zanesla jé burja njegovo ladijo na ciperski otok, in tu je slavni Agezilaj v svojem osemdesetem letu hudo zbolel in umeri (leta 361 pr. Kr.)
Svete vojske in bitka pri Keroneji.
Po mantinejskej bitki ni bila na Grškem nobena država tako mogočna, da bi mogla druge v strahu imeti; zato so Grki v novem domačem razporu pozivali Tesalce in Makedonce na pomoč. Povod novej vojski so dali Podani, ki so bogu Apolonu posvečeno polje za se obdelovali, a niso hoteli plačati velike denarne kazni, na katero jih je zarad tega obsodil amfiktijonski zbor. Tebanci, ki so od nekdaj črtili Podane, začeli so vojsko, katero so imenovali sveto, zato ker sobajé branili pravice delfiškega boga. V velikej stiski so Fočani pokradli bogate zaklade apolonovega tempeljna ter za nje najeli veliko vojsko, katero so dosti srečno vodili zaporedoma štirje pogumni poveljniki (od leta 356—346 pr. Kr.). Iz Be-jotije so zmagovalni Fočani šli v Tesalijo. kjer so premagali tamošnje tebanske zaveznike, a ko je Ie-tem prišel na pomoč makedonski kralj Filip, užugali so tudi njega v dveh bitkah. Toda Makedonci niso obupali, marveč so se združili s Te-salci ter so pri termopilskej soteski v tretjič udarili na Fo-čane, katere so po hudem boji v beg zapodili. Makedonci so mrtvo telo fočanskega poveljnika na križ pribili, vjete vojščake pa kot božje roparje v morje pometali. Kmalu pa so Fočani z novo vojsko napadli Bejotijo. Makedonski kralj Filip, katerega so Tebanci na pomoč pozvali, je Fočane do dobrega
premagal ter naročil amfitijonskemu zboru, naj on izreče sodbo nad predrznimi roparji. Amfiktijonci so sklenili, da se imajo Fočanom podreti vsa mesta, a prebivalci da morajo vprihod-njič po vaseb živeti. Tudi so Fočani morali povrniti vso škodo, ki so jo v apolonovem tempeljnu naredili; a niso smeli več pošiljati poslancev v amfiktijonski zbor, v kterem je odslej namesto njih makedonski kralj imel dva glasa.
V tej domačaj vojski je Filip makedonski prvikrat Grkom pokazal svojo moč; in mnogi domoljubi so že tedaj sprevideli, da ni bilo pametno, da so tega silnega kralja v deželo pozvali. Kolika nevarnost je Grkom od makedonske strani pretila, pokazalo se je najbolj, ko je Filip jel prisvojiti si grške naselbine na polotoku EUlkidiki. Že se je vdalo več manjših mest, ali še je bilo upati, da bo močno vtrjeni O lint z vspehom odbil vse napade "makedonske vojske. V Ateni je slavni govornik Demosten pregovoril svoje rojake, da so z Olinčani sklenili zavezo ter jim poslali nekoliko vojsk*. Toda atenska pomoč je bila preslaba, in tako je Filip vzel Olint (leta 348 pr. Kr.) ter ga razdjal, kakor tudi ostalih 32 grških mest na makedonskem obrežji.
Demosten (rojen 1. 385, umrl 322 1. pr. Kr.), ki je prvi spregledal zvitega kralja Filipa, je bil sin bogatega no-žarja. Oče mu je zgodaj umrl ter komaj sedem let staremu sinu zapustil štirnajst talentov. Ker se zarad bolehnosti ni mogel vdeležiti telovadbe, posmehovali so se mu drugi dečki večkrat. Nihče ne bi takrat rekel, da bo Demosten, ki je bil slabih prs in je z jezikom jecljal, kdaj postal slaven govornik. Ko je prvikrat slišal govoriti slavnega Kalistrata, postal je tako vnet za govorništvo, da se je odslej sam z največo marljivostjo učil te lepe umetnosti. Pridno je prebiral vse boljše grške spise, a Tukididovo zgodovino je osemkrat prepisal, da bi se privadil njegove gladke pisave. Tudi je hodil poslušat učenega modrijana Platona in govornika Izeja. V svojem devetnajstem letu je prvikrat očitno govoril, ko je tožil svoje varuhe, ki so mu skoraj vse očetovo premoženje zapravili. Dobil je pravdo, a brezvestni varuhi so mu morali povrniti toliko, kolikor so mu bili vzeli. Kmalu potem je govoril v narodnem zboru; ali razvajeno atensko ljudstvo se mu je posmehovalo ter mu žvižgalo, kajti njegov govor je bil okoren, glas slaboten, sapa kratka, stavki pretrgani in nerazumljivi. Nejevoljen je šel k svojemu prijatelju Satiru, gledališkemu igralcu, ter mu tožil, kako krivični da so Atenjani; marsikakega bedaka navdušeno poslušajo, ž njim, ki se je toliko trudil in učil, pa tako grdo ravnajo. Satir mu je pri-
trdil, ali mu ob enem obljubil pomagati. Dal mu je nekaj brati in govoriti iz pisem pisatelja Sofokleja. Ko je Demosten dovršil, ponavljal je Satir isti govor, pa se ve da vse drugače živo in razumljivo. Demostenu seje zdelo, kakor da Suje kaj čisto druzega; videl je, v čem je grešil ter se je začel z novega učiti in vaditi.
Da bi si okrepil slaboten glas , zahajal je na obrežje, ter skušal prekričati bobneče morska valove. Na to si je na enej strani glave do kože postrigel lase, da cele tri mesce ni mogel iti med ljudi, a med tem se je doma prav pridno učil. V podzemeljskej kleti se je vstopil pred zrcalo ter se vadil v govorništvu. Da bi se odvadil jecljati, deval je kamenčke v usta; a kar je imel grdo navado z eno ramo zmiga vati, postavil se je pod oster meč, ki ga je hudo zbodel, kakor hitro je med govorom z ramo zganil. Večkrat se je hodil na goro sprehajat ter je med potjo ves čas glasno govoril, da bi si sapo z dalj šal.
Ko se je s tako težavnimi vajami odvadil vseh napak, stopil je zopet pred narod; toda govoril in vedel se je zdaj tako lepo, da so ljudje kar obstrmeli, a po dovršenem govoru donela mu je od vseh strani brezkončna slava. Ni ga bilo na Grškem govornika, ki bi bil kdaj prekosil Demostena.
Ko so bili Atenjani ravno najbolj spačeni, živel je med njimi ta plemeniti mož, ki je bil navdušen za vse, kar je veličastnega in lepega, ki je.čez vse ljubil milo domovino in svoj rod. Ta bistroumen mož je dobro vedel, da Dilip makedonski nič druzega bolj ne želi, nego da bi grško deželo spravil pod svojo oblast. Zato je Demosten vedno svaril Atenjane ter jih opominjal, naj se varujejo, dokler je čas; nagovoril jih je, naj pomagajo Olinčanom; zdaj jih je zopet rotil, naj pošljejo svojo vojsko Bizantincem na pomoč. Kralj Dilip je namreč svojo moč čem dalje bolj proti severju raztezal , in ko ni mogel vzeti močnega mesta Perinta, jel je oblegati Bizant ali današnji Carigrad. Atenska pomoč je ravno še o pravem času prišla, in silnemu makedonskemu gospodarju je za zdaj tudi tu spodletelo.
Dilip je dobro vedel, da je Demosten njegov najnevar-niši sovražnik, ki mu s svojimi ostrimi govori največ škoduje. Zato si ni dal miru, dokler ni podkupil atenskega govornika Eshina, ki je Demostenu pri vsakej priliki nasprotoval. Dilip pa je v Ateni podkupil tudi mnogo drugih imenitnih ljudi, ki so narodu pravili, da je Demosten prenapet narodnjak, ki vse hujši vidi nego je. Makedonski kralj je tedanje spačene
Grke dobro poznal, ko je rekel: „Ni ga tako visocega zidu, da z zlatom obložen osel ne bi mogel črez priti.“
Y tem se je na Grškem vnela nova „sveta vojska.“ Leta 339 pr. Kr. je v amfiktijonskem zboru Eshin, ki je bil atenski poslanec, tožil Amfišane, da tudi oni že dalj časa obdeljujejo „sveto polje“ brez davka. Zopet se je vnel strašen prepir med brati istega naroda. Amfiktijonci so sklenili, da se imajo Amfišani kaznovati ter je naprosil makedonskega kralja, naj gre z vojsko nad nje. Kdo bi rajši prišel, nego Filip, ki se je pa to pot vse drugače obnašal, nego v prejš-njej vojski. Ko je prestopil bejotijsko mejo, vzel je najprej Elatejo, najmočnejšo grško trdnjavo ob poti, ki je iz Te-salije držala v srednjo Grško. Iznenadeni Grki so kar strmeli, kajti zdaj jim je bilo jasno, kaj da misli postrežljivi Makedonec; sprevideli so, da je Demosten prav imel, ali prepozno. Nevtrujen Demosten ni jenjal grmeti na atenskem trgu, in ko so se bili njegovi rojaki odločili, da bodo branili svobodo mile domovine, šel je domoljubni govornik v Tebo in je tudi te stare atenske zaveznike pridobil za vojsko zoper Filipa. Le-ta je šel najprej nad Amfišane, jih premaga ter se vrne nazaj v Bejotijo, kjer ga je že čakala združena atenska in tebanska vojska. Pri bejotijskem mestu Keroneji se je dne 4. avgusta leta 338 pr. Kr. vnel tisti obupen boj, v katerem je poginila svoboda in samostalnost slavnega grškega naroda. Tebanci in Atenjani so se hrabro branili, kakor nekdaj njihovi predniki pri Levktri in Maratonu, ali presilni sovražnik jih je premagal. Tisuč mrtvih atenskih junakov je pokrivalo bojišče ; in tebanska „sveta četa“ je ležala mož na možem, kakor so v boji stali, zvesti svojemu geslu: „ali zmagati, ali umreti.“ Bilo je konec grškej svobodi.
Ostro se je Filip maščeval nad Tebanci. Vodje narodne stranke je ukazal ob glavo djati, ali pa jih je iz dežele zapodil. Zmagovalna makedonska vojska se je vtaborila na kad-mejskem gradu ter je od ondod imela celo Bejotijo v strahu. Milejši je mogočni kralj ravnal z Atenjani, katerim je celo pustil njihovo domačo samostalnost proti temu, da ga priznajo za svojega vrhovnega gospodarja. Na to je Filip pozval zastopnike grških mest v Korint, kjer jim je rekel, da misli iti prek morja ter kaznovati Perzijance zato, ker so nekdaj tako strašno divjali po Grškem in Makedonskem; pozval jih je, naj se pridružijo tej maščevalnej vojni ter da naj njega volijo za vrhovnega poveljnika. Navdušeno so Grki sprejeli kraljev predlog; le Spartanci, ki so bili doma ostali, niso hoteli več vedeti o tem. Filip se za nje niti zmenil ni, ter se
je pridno pripravljal na vojsko; ali ravno, ko je hotel odriniti, ubil ga je eden njegovih stražnikov.
7.	Grška omika-
Pripovedovaje dogodbe slavnega grškega naroda, povedali smo že marsikaj o njegovej omiki; vendar pa ni bilo mogoče ondi vplesti vsega, kar se nam zdi, da je vredno spomina. O veri smo govorili takoj na početku, ravno tako smo že omenili najstarejše modrijane in pesnike, ki so v svojih pesmih popevali bogove, začetek sveta in junaško dobo svojega naroda. Tudi o najimenitniših državnih vredbah in postavah je bilo govorjenje; a kako so kdaj politične dogodbe pospeševale ali zavirale duševno in telesno blagostanje naroda, tega nismo nikakor smeli odlašati do zadnjega oddelka grške zgodovine.
Da si je bila Grška razkosana na mnogo malih državic, bilo je vendar življenje posameznih mest precej podobno drugo drugemu; a da je v velikih mestih bilo živejše, nego po malih, to se razumeva samo po sebi. Atenjani so, kakor v vsem drugem, tako tudi v omiki presegali ostale svoje sorodnike ; zato bomo tu povedali nekoliko
o domačem življenji v Ateni.
Zjutraj zgodaj o petelinovem petji jeli so kmetje z raznovrstnim živežem prihajati v mesto, prepevajo domače pesmi. Tedaj so štacunarji z velikim ropotom odprli svoje prodajal-nice in kmalu je bilo vse živo po ulicah; kajti ljudje so šli vsak po svojem opravilu, obrtnik v delalnico, sodnik na sodišče. Priprosti ljudje so po dvakrat na dan obedovali, gospoda pa je le enkrat prav pred solnčnim zahodom sedla k okusnej večerji. Zjutraj in poldne pred večerjo so se meščani sprehajali po lepih šetališčih ob reki Ilisu ali pa okoli mesta, kjer je bil dober, čist zrak in se je lepo na okol videlo. Največ ljudi pa je zmiraj bilo na trgu. Tu se je zbiralo ljudstvo v naroden zbor, tu je bila deželna hiša ali pritanej, kjer so se vršila vsa vladarska opravila, in tu so tudi sodniki imeli svoja sodišča; okoli in okoli trga pa so se vrstile štacune kramarjey, brijačev, lekarjev, zlatarjev in druzih raznih obrtnikov. Vse je mrgolelo radovednih postopačev, ki so drug dru-zega popraševali, kaj je novega, ter so dan za dnevom pre-rešetavali vse politične dogodbe; a večkrat so po nepotrebnem zasmehovali in obrekovali posamezne mimogredoče ljudi. Tu
po trgu pa so se tudi razlegale lepe in ostre besede slavnih atenskih govornikov.
Meščani, ki so imeli zunaj Atene svoje pristave, odhajali so na vse zgodaj iz mesta, in večkrat so se še le prav pozno zvečer domu vrnili. Atenjani so jako radi hodili na lov ali pa so se v telovadnicah krepili in vadili, da so postali gibčni in okretni. Ni ga pa bilo Atenjana, ki se ni vsak dan kopal; bogati so imeli doma svoje priprave, za uboge pa je bilo mnogo javnih kopališč. Po kopelji so se Grki z dišečim oljem mazali.
Dolnja suknja in plašč sta bila vsa obleka atenskega meščana. Prek dolnje suknje, ki je segala nekoliko črez kolena, znali so Atenjani prav vkusno ogrniti lep volneni plašč, katerega so večkrat oprali in s kredo nadrgnili, da je vedno bel ostal. Škrlatasto ali višnjevo obleko je le največa gospoda nosila.
Atenske ženske so si obrvi črno barvale, po obrazu so se belo in rudeče ličile, a v lase so si vpletale cvetlice. Nosile so dolgo belo haljo, ki je bila brez rokavov in je segala do pet. Vrh te spodnje obleke, katero so imele s širokim pasom prepasano, nosile so jopič s kratkimi rokavi; a kadar so šle od doma, ogrnile so še mali plašček ter si pokrile obraz s tenkim pajčolanom. Kakor dandanes, tako so se tudi že stare Atenke znale raznovrstno spletati; moški pa so bili zmiraj kratko ostriženi in le pri velikih svečanostih so si okoli glave ovili venec cvetlic. Moški in ženske so se mazali z dišečim oljem in raznimi mazili, in vsi so se radi lišpali z dragocenimi biseri, prelepimi zapetnicami, prstani in drugim zlatim drobižem. Žene se niso vdeleževale moških druščin niti v lastnej hiši, kjer so stanovale v posebnih sobah, kamor ni smel noben moški stopiti. Sploh niso bile ženske tako spoštovane, kakor dandanes. Doma so se pečale z gospodin-stvom, ženskimi deli in izrejo malih otrok.
Pogoste igre in visoke stave so bile v Ateni grde navade , ki so marsikaterega mladenča spridile. Bilo jih je, ki so vse svoje premoženje potrosili na lepe konje, s kterimi so se za stavo vozili. Sicer je bilo v Ateni malokdaj videti, da bi se kdo vozil, in tudi največa gospoda je zmiraj peš hodila. Kadar se je kdo v kočiji peljal, posmehovali so se mu očitno; le bolehnim ljudem ni nihče zameriL, če so si od sužnjikov dali za seboj nositi stol, da so na trgu ali na sprehodih mogli počivati. Moški niso nikdar šli brez palice od doma, ženske pa so imele lepe solnčnike, katere so dekle za njimi nosile.
Kdor je moral po noči iz hiše, dal si je od sužnjikov z bakljo svetiti, kajti sicer ni bil varen pred tatovi in roparji.
Po dnevi je bilo po atenskih ulicah tako živo, da človek zarad velike gnječe večkrat ni mogel dalje priti. Na oglih so stali ljudje, ki so na ves glas oklicali vladine razglase in raznotera druga oznanila, in ne hoté si obstal ter jih poslušal; v tem se ti pridruži siten berač in ne moreš se ga znebiti, dokler ne prijaha konjik ali ne pridrdra voz, kateremu se moreta oba ogniti. Že si šel brezskrbno dalje, kar naletiš na kup radovednih ljudi, ki so vso ulico poprek zamašili; a kaj je bilo? Neki glumač je kazal svoje pse, ki so pred občinstvom na vse mogoče načine plesali in skakali. In tako si dalje videl v vsakej ulici kaj druzega.
Banj eni vojščaki in ostareli ter obožani meščani so vsaki dan dobivali iz državne blagajne nekoliko podpore v novcih; a vsaki mesec o mlaji so bogati Atenjani boginji Hekati na čast postavljali na ogle polne posode jedil za berače. Včasih so tudi posamezni možje, kakor n. pr. Periklej in Alkibijad pogostili vesoljno atensko ljudstvo.
V	Ateni je bilo kakih deset tisuč hiš, ki so bile le na dva poda visoke. Pri tleh so stanovali moški, v prvem nadstropji pa ženske. Strehe so bile ravne ter se je človek mogel po njih sprehajati. Okna so bila zagrnjena z zagrinjali, ali pa so bila čisto odprta, kajti steklenih šip Grki niso poznali. Öe je bilo dosti prostora, bil je za hišo tudi mali vrtec. Sijajno in umetno zidani so bili le tempeljni in javna poslopja; druge hiše niso imele od zunaj skoraj nobenega lišpa le znotraj je bilo pri bogatinih vse prav okusno in pripravno vredjeno. Posebno mnogo je odlična gospoda potrosila na lepo pohištvo. Sobe so bile pomalane , ali pa so krasne slike po stenah visele. Po tleh so bile razgrjene lepe preproge; a raznotero pohištvo je bilo iz cedro vega ali pa ptujega drazega lesa. Nekateri so imeli celo zlato ali srebrno pohištvo, ali je bil les okovan z zlatim lišpom; tudi so mize in postelje imele umetno izrezane noge iz slonove kosti. Posteljina je bila iz najdražega blaga, tako da so bogatini včasih le za odejo dali črez tisuč forintov našega denarja. Vrata so bila zagrnjena z zagrinjali iz najdraže perzijanske tkanine.
V	jedi in pijači so Atenjani bili zmerni, vendar pa je bilo vse prav okusno in slastno pripravljeno. Posebno slovesno so odlični meščani obhajali pojedine, pri katerih se je vse lesketalo zlatih in srebrnih posod. Pri obedu Grki niso sedeli, ampak ležali so na nizkih mehkih divanih, H so bili okoli sobe ob zidu razpostavljene. Vsak gost je imel pred seboj
nizko mizico, na katero so sužnjiki polagali jedila. Bogati Atenjani niso nikdar sami obedovali, ampak za vsak dan so imeli stalne goste, ki so jim kratili dolge večere. Tu se je napijalo in prepevalo, igralo in dražilo, a sred sobe so razve-seljavali zbrano družbo zdaj godci, zdaj glumači, zdaj umetne plesalke. Bilo jev Ateni mnogo lenih postopačev, ki so hodili vsak dan v drugo hišo pojedat. Taki ljudje, ki so jih zvali parasite ali požeruhe, prilizovali so se svojim dobrotnikom, da je bilo grdo; a pohlevno so prenašali naj veča zasramovanja.
Za postrežbo in raznotera domača opravila so imeli v vsakej količkaj bogatej hiši veliko število sužnjikov. Celo učitelji otrok so bili sužnjiki; a bilo je tudi takih, ki niso imeli druzega dela, nego da sta po dva skupaj stopala za svojim gospodarjem, če je šel od doma. Petdeset sužnjikov v enej hiši ni bilo nič nenavadnega, a v marsikterej jih je bilo še več. Po vsem tem bilo je v Ateni bogatašem res drago živeti, kakor je nekdo tožil modrijanu Sokratu, ki je pa za se prav malo potreboval.
Umetnosti.
Ni čuda, da je tam, kjer je živelo toliko bogatih in za lepe stvari tako vnetih ljudi, tudi umetnost cvetela, kakor nikjer drugod. Ne bomo ponavljali, kako so Atenjani podpirali slavne umetnike, kajti o tem smo dovolj govorili, ko smo pripovedali o Perikleji. Omeniti moramo le to , da so tudi ostali Grki od nekdaj jako ljubili umetnost in da se je tudi mnogo druzih grških mest v Evropi in v Malej-Aziji ponašalo z raznoterimi umetnimi stavbami. Tempeljni, katerih naj-lepši kinč je bilo veliko število umetno izrezanih stebrov, bili so polni prelepih božjih podob; a zunaj v podstrešji nad vhodom so bile cele dogodbe v kamen izsekane. Ali tudi gledišča in vsa državna poslopja so bila lepo, umetno zidana, ulice in trgi so bili olepšani s kamnenimi podobami bogov in slavnih mož, a niti vodnjakom in mestnim vratom ni manjkalo vsakovrstnega umetnega lišpa. Grške rezbarije so tako krasne in dovršene, da noben umetnik poznejših časov še nikdar kaj tacega ni naredil.
Najstarejši umetniki nam niso znani; prvi, kateri se v grških pravljicah v misel jemlje, je Dedal. Ne dá se tajiti, da so umetna dela vzhodnih narodov, zlasti Egipčanov, v starodavnih časih spodbujala Grke, da so se lotili rezbarije. Prvi grški rezbarji so iz lesa rezljali podobe, katere so pomalali
ali pozlatili. Nekoliko pozneje so jih iz brona vlivali, in še le potem so jih začeli po malem tudi od mramorja izdelavati in sicer najprej na otoku Paru in Hi ju. Za časa perzijan-skih vojsk živelo je v Sikijonu, v Argeji in na otoku Egini največ umetnikov. . Posebno lepe so eginske rezbarije, katerih je mnogo še dandanes videti v Monakovem na Bavarskem. Najizvrstniši kipar pa je bil Atenjan Pidija, o katerem smo prej govorili. Njegova najbolja učenca sta bila Miron in Poli klet. Pa tudi tedaj, ko so Grki že zgubili svojo samostalnost ter so morali slušati silne makedonske kralje, bilo je med njimi še zmiraj dosti prav dobrih kiparjev, med kterimi so Praksitel, Skopa in Lizip spomina vredni. Poslednji je izdelal tiste konje, ki dan danes stojé nad vhodom v cerkev svetega Marka v Benetkah.
Iz popisov vemo, da je bilo na Grškem tudi mnogo dobrih slikarjev, toda ker se njihova dela niso ohranila do današnjega dneva, jih ne moremo tako presoditi, kakor kiparje. Grki sami šteli so Polignota, ki je ob periklejevih časih živel v Ateni, Zevksida, Parazija in Apela med najboljše slikarje. O Zevksidu nam pripovedujejo grški pisatelji tc-le dogodbo. Zevksid je tako dobro naslikal grozdje, da so ga ptiči zobat prileteli. Ko je Parazij to videl, hotel je Zevksida prekositi in je naslikal prosto zagrinjalo, katero je potem svojemu tovaršu pokazal. Zevksid mu radoveden reče: „Odgrni, da vidim, kaj si naslikal.“ — Tu se mu Parazij jame smejati in pravi: „Ti si okanil ptice, jaz pa tebe, slavnega umetnika.“ — Kmalu potem je Zevksid naslikal dečka nosečega grozdje v košu. Zopet so ptiči jeli kljuvati grozdne jagode; ali umetnik je sliko nejevoljen pokončal rekoč: „Ce bi bila podoba dobro narejena, zbali bi se ptiči dečka in ne bi prišli grozdja zobat.“
Umetnostim prištevamo tudi pesništvo. Bazen že omenjenih junaških pesem, imeli so Grki tudi take pesme, ki so za petje in ne popisujejo zgodb, ampak izrazujejo plemenite občutke človeškega srca. Take pesmi sta zlagala nam že znana Tir tej in Solon. Ob času perzijanskih vojsk je Si-monid iz Ceja bil slaven pesnik; pozneje pa so se odlikovali Alke j (1. 612 pr. Kr.), pesnica Safo in jako obljubljeni Anakreont (1.540 pr. Kr.); a vse je prekosil Tebanec Pindar (rojen 1. 520 pr. Kr.) Tega najslavnišega pesnika odlikovalo je mnogo mest, zlasti Atena, z obilnimi in dragocenimi darovi. Ko je enkrat prišel k pitijskim igram v Delfido, postavili so ga ondi zbrani Grki na vzvišeno mesto, da ga je vsakdo mogel videti, a na glavo so mu djali Javorjev venec.
Komaj je začel peti lepe svoje pesmi, donela mu je od vseli strani tisučera slava; po daritvi pa so ga duhovniki povabili na „sveti obed,“ katerega se še nikdar noben posveten človek ni smel vdeležiti. „Sam bog Apolon nam je ukazal,“ rekli so mu duhovniki, „da moramo nekoliko darovanih prvencev za tebe shraniti.“
Na grških glediščih so s prva predstavljali le žalostne igre ali tragedije in še le v poznejših časih kazali so tudi vesele in zbadljive komedije. Najslavniši pisatelji žalostnih iger so bili Eshil, Sofoklej in Evripid, ki so gradivo navadno jemali iz grških pravljic. Najbolje šaljive igre pisal je Aristofan. Da si je skoraj vsako grško mtstice, razen Sparte, imelo po eno ali več gledišč, vendar se je le o naj-večih praznikih, ali o kakej posebnej priložnosti predstavljalo.
Znanosti.
Med vsemi znanosti je bilo na Grškem modroslovje najbolj razvito. Že v starodavnej grškej zgodovini smo omenili sedem modrijanov in njihove modre pregovore. Tu bomo govorili le o najslavniših možeh poznejše dobe. Največi modrijan je bil Sokrat, kateremu so nasprotovali Sofisti; a njegova najbolja učenca sta bila Platon in Ksenofont.
Platon je bil iz odlične atenske rodovine ter je že v mladosti pokazal, da ima mnogo lepih duševnih zmožnosti. Učil se je slikarstva , godbe , telovadbe ter je tudi poskusil pesmi zlagati. Ko mu prve pesmi niso bile več všeč, jih je sežgal ter je spisal žalostno igro; takrat pa ga je Sokrat pregovoril , da je vse drugo popustil ter se le z modroslovjem pečal. Dolgo časa je hrepenel po kakej državnej službi, da bi mogel svojej domovini koristiti ; toda po smrti sokratovej mu ni bilo več živeti v Ateni, kjer je bilo ljudstvo vse spačeno, ter je šel na popotovanje, da bi se še kaj naučil. Bil je v ! Egiptu, v Italiji in na otoku Siciliji. V Sirakuzi ga je tiran Dijoniz, ki se je rad z modrijani menil, prav prijazno sprejel in ga dalj časa pri sebi obdržal. Platon je bil rad pri njem, kajti mislil je, da se mu bo tiran popolnem vdal ter bo po njegovih lepih naukih vladal. Ali Dijoniz se je bil kmalu naveličal modrijana, ki mu je zmiraj odkritosrčno očital vse njegove napake. Nazadnje se je tako razjezil, da je poglavarju ladje, na kterej se je hotel Platon v Ateno vrniti, ukazal, naj ga ali v morje vrže, ali pa za sužnjika proda. Slavni Sokratov učenec je postal sužnjik, ali njegovi prijatelji so ga odkupili. Ko je Dijoniz čul, da je Platon zopet v
Ateni, bilo ga je sram ter je modrijana v pismu prosil, naj ga nikar preveč ne obrekuje. Platon mu je kratko odpisal: „Nimam časa, da bi mislil na Dijoniza.“
Zdaj Patón ni več zapustil svojega rojstnega mesta, ampak sprebajaje se po jako lepem vrtu, ki so mu rekli Akademija , je vsaki dan razlagal učencem vzvišene Sokratove nauke, katere je po svojem dalje razvijal. Govoril je tako prijetno in gladko, da so Grki rekli: „Ko bi bogovi kdaj na zemljo prišli, govorili bi gotovo le v platonovem jeziku.“ — Tudi ga hvalijo, da je bil jako ponižen. Pri olimpijskih igrah se je s čisto tujimi ljudmi tako sprijaznil, da je ves čas slovesnosti ž njimi skup ostal; vendar pa ni nikdar nič omenil, kdo da je, niti je govoril o modrosti ali o Sokratu. Ko jim je povedal svoje ime, ni nihče mislil, da bi to vtegnil biti tisti slavni modrijan iz Atene. Domu gredé so tujci šli skoz Ateno, kjer so se nekoliko časa mudili ter prosili Platona, naj jim razkaže mestne znamenitosti. Že jim je bil vse razkazal; tu ga prosijo prijatelji: „Vodi nas še v Akademijo k slavnemu modrijanu, ki ima tvoje ime in je toliko lepega napisal.“ — „To sem jaz sam,“ odgovoril je ponižni učenec slavnega Sokrata gostom, ki so kar obstrmeli. — Nekoliko let potem je Platon zopet šel k olimpijskim igram, ali to pot so se vsi takoj proti njemu obrnili, kakor hitro se je pokazal med gledalci, in ni se mogel več zatajiti, kakor nekdaj, kajti od vseh strani mu je donela slava iz tisuč in tisuč grl. Leta 358 pr. Kr. je umrl ta slavni modrijan, ki nam je ohranil mnogo Sokratovih naukov. Bil je 81 let star. Njegove učence zvali so po vrtu, v kterem so se učili, Akademike.
Drugi Sokratov učenec je bil Ksenofont, ki se je leta 445. pr. Kr. rodil v Ateni. Kako ga je Sokrat za se pridobil, že vemo; vendar se Ksenofont ni popolnoma posvetil modroslovju, marveč je bil tudi dober vojskovodja, ki se je pridružil grškim najemnikom, ko so šli pomagat mlajšemu Čiru. Po bitvi pri Kunaksi je Ksenofont peljal svoje rojake domu in je to vojno prav lepo popisal. Ko je med potjo zvedel, kako je Sokrat moral po nedolžnem umreti, ni maral več za svoje rojake Atenjane ter se je rajši družil s Spartanci. Y Ateni so mu zarad tega vzeli državljanske pravice ter vse njegovo premoženje; ali prijatelji so mu zato kupili neko posestvo v Elidi, kjer se je odslej pečal z gospodarstvom ter spisal več zgodovinskih knjig, kakor tudi „spomine na Sokrata.“ Y tej lepej knjižici, (je že davnej poslovenjena), nam je ta Sokratov učenec v prav gladkem in umevnem jeziku popisal
vzvišene nauke svojega milega učitelja. Ksenofont je umrl leta 355 pr. Kr.
Kakor Platon, tako so tudi drugi modrijani Sokratove nauke nekoliko spremenili ter jih po svojem učili. Najbolj so se razlikovali od svojega učitelja v nauku o največej sreči; Sokrat je učil, da je krepostno življenjenje naj veča sreča za človeka. To ni bilo všeč bogatemu Aristipu iz Ki-rene, ki je bil navajen prav razsipno in nasladno živeti; zatorej se je ločil od Sokrata in je utemelil novo tako z vano kirensko šolo, v katerej je učil, da so prijetni občutki naj veča sreča. Človek naj vživa, kolikor more; samo na to naj pazi, da bo duševno in telesno veselje vsikdar tako združil, da ne postane strasten. Atenec Antisten pa je rekel, da je tisti Človek najbolj srečen, ki najmanj treba. Vsakdo naj se torej prizadeva, da bo z malim zadovoljen. Ker je Antisten svoje nauke razlagal v kinesarškej šoli, zvali so njegove učence Kinike.
Najzvestejši učenec te šole je bil Dijogen. Le-ta je hodil zmir j bos, a ni imel druge obleke, nego plašč iž prav debelega sukna. V roči je imel palico, ki si jo je odlomil na nekej divjej oljki; seboj pa je nosil lesen kozarec in vrečo. Ko je nekega dne videl dečka, ki je s pregrščem vodo zajemal, je kozarc proč vrgel rekoč: „Malo dete me je podučilo, da imam še nekaj nepotrebnega.“ — Živel je od miloščine , katero je v svojo vrečo nabiral. Dijogen je navadno bival pred korinškim mestom v nekem velikem sodu, katerega je lahko zavalil, kamor je hotel. Ko je makedonski kralj Aleksander prišel v Korint, bil bi rad poznal čudnega modrijana ter je šel z vsemi svojimi spremljevalci k njemu. Dijogen se je ravno pred sodom na solncu grel. Aleksander se je dolgo ž njim pogovarjal, nazadnje pa mu pravi, da mu rad vse stori, kar si koli želi. Dijogen pa zavrne mogočnemu kralju: „Jako mi boš vstregel, če se s temi tvojimi ljudmi nekoliko ogneš izpred solnca.“ — Vsa pričujoča gospoda je bila nejevoljna, kralj pa jim mirno odgovori: „Prav ima; a da nisem Aleksander, bil bi najrajše Dijogen.“
V Olimpiji zagleda Dijogen prav lepo oblečenega gizdalina iz Koda in zagodrnja: „Sam napuh.“ —Tu mu pokažejo nekoliko umazanih Spartancev. „Tudi nič, nego napuh — pravi čudni modrijan — ali napuh druge vrste.“ — Neki Atenjan ga je prašal, če je bilo polno pri olimpijskih igrah? Dijogen mu kratko odgovori: „Bilo je mnogo gledalcev , ali malo ljudi.“ — Nekemu, ki ga je vprašal, katere živali da so najbolj nevarne, je rekel: „Med divjimi so obrekovalci,
med krotkimi pa prilizovalci.“ — Enkrat je za belega dne s prižgano svetilnico po trgu hodil. Ljudje so se mu smejali ter ga prašali, kaj da išče; on pa jim odgovori: „Ljudi.“ — Na poti v Sicilijo so morski roparji napadli ladijo, na katerej je bil Dijogen, in so vse pokradli, modrijana pa so prodali za sužnjika. Kupil ga je neki Korinčan, kateremu je moral otroke podučevatb Dijogen je svojo dolžnost natanjko spolnoval ter kot sužnjik umrl- skoraj devetdeset let star.
Najimenitniši platonov učenec je bil Aristotel (rojen
1.	385., umrl. 1. 322 pr. Kr.) iz Stagire v Makedoniji. Kralj Filip ga je pozval k sebi v kraljevi grad, da mu je izrejal mladega sina Aleksandra. Ko je le-ta zasedel kraljevi prestol, šel je Aristotel v Ateno, kjer je sprehajajo se po Likeji vsak dan dvakrat podučeval. Dopoldne se je pogovarjal le s svojimi najboljišimi učenci, podvečer pa ga je smel vsakdo poslušati. Ker so ga učenei sprehajajo poslušali, zvali so jih Peripatetike, ali šetajoče modrijane. Aristotel je trdil, da skušnja vsacega mislečega človeka najbolje uči, kaj je prav, a kaj ne. Učil je enega edinega večnega in vse vedočega Boga, ki vlada v nebesih. So pa tudi drugi večni duhovi, ki so Bogu pokorni in vladajo nad posameznimi svetovi. Te duhove praznoverno ljudstvo zove bogove. Aristotel se je prvi jel pečati s prirodopisom. Spisal je mnogo jako učenih knjig raznega zapopadka V logiki nas uči, kako treba pametno misliti, a v poetiki kaže nam pravila, po katerih se pesmi skladajo. Po aleksandrovej smrti so ga Atenjani hoteli tožiti, da bogove zasmehuje; ali ušel jim je na E^bejo, kjer je kmalu potem umrl.
Omeniti moramo še dva modrijana, ki sta zlasti v poznejših časih mnogo privržencev imela. Epikur (rojen 1. 342 pr. Kr. v Gargetu blizu Atene) je učil, da je blagostanje cilj vsacega človeka; blagostanje pa obstoji v tem, da je človek prost vsega, kar bi mu moglo kaliti popolno zadovoljnost. Tajil je, da je duša neumerjoča, ter rekel, da se mora človek pregreh le zarad slabih nasledkov ogibati. Epikur je prav krepostno živel in je malo fcrebal, akoravno njegovi nauki niso bili prav jasni in so se mogli napačno razumevati. Njegovi učenci so kmalu po smrti zmernega učitelja jeli učiti, da smo le tedaj srečni, če moremo vsakemu telesnemu poželjenju za-dovoliti. Spačeno ljudstvo tedanjih časov je tak nauk z veseljem poslušalo, in še dandanes pravimo tistim, ki prav razuzdano in požrešno žive, da so Epikurejci.
Največi nasprotniki Epikurejcev so bili Stoiki, ali privrženci zenonovega nauka. Zenon je bil s prva trgovec v
Citiji na otoku Cipru. Kmalu pusti kupčijo iu se preseli v Ateno, kjer se je odslej le z modroslovjem pečal. Bil je jako slabe postave, ali znal si je svoje telo tako vtrditi, da je jako star postal. Učil je v lopi, ki so jej rekli Stoa, in zato se njegovi učenci Stoiki zovejo. Človek, pravi Zenon, se mora prizadevati, da postane Bogu podoben, za vse drugo na svetu ne sme prav nič marati. Zato so bili Stoiki v sreči in nesreči vedno enako mirni in hladnokrvni. Stoik ni nikdar ne vesel, ne žalosten, ampak zmiraj je mrzel. Zenonovi učenci so zaničevali ta svet tako, da so se večkrat prevzetno povzdigovali nad ostale ljudi, ki so se preveč navezavah na posvetne reči. Učili so, da ni greh, če človek samega sebe umori. Tudi Zenon je kot sivi starček jenjal jesti in piti in je tako samovoljno od gladú poginil.
Manje, nego z modroslovjem, so se Grki pečali z drugimi znanostmi. Najstarejši zgodovinar je bil Herodot iz Halikarnasa (rojen 484 1. umrl 408 1. pr. Kr.), ki se po pravici imenuje „oče zgodovine.“ Potoval je po Aziji, Afriki in Evropi, ter je povsod pridno nabiral zgodovinske vesti, katere je potem lepo vredil v svojih zgodbah raznih narodov. Atenec Tukidid (1. 471—402 pr. Kr.) je prav učeno popisal prvih 21 let peloponeške vojske, katere se je kot vojvoda vdeležil. Ksenofonta, ki je popisal vojsko mlajšega Cira, smo pa že prej omenili.
Govorništvo se nikjer ni tako razvilo, kakor na Grškem; kajti kdor ni bil dober govornik, ni prišel v državi nikoli do nikake veljave. Kako so se slavni možje z lepo zgovornostjo znali prikupiti svojemu narodu, to smo dovolj videli v prejšnjih oddelkih grške zgodovine. Nobeno znanstvo ni torej toliko napredovalo, kolikor govorništvo, v katerem se je posebno odlikovalo desetero mož, ki jih Grki štejejo za najbolje. Toda vse je prekosil Demosten, o katerem smo že prej govorili. Njegov nasprotnik Es hin, katerega je makedonski kralj Filip podkupil, . je bil tako izvrsten govornik, da se razen Demostena nobeden ni mogel ž njim meriti. Ko je bil iz Atene pregnan, šel je vBod, a odtod v Sam. V obeh mestih je mlade ljudi podučeval v govorništvu. Umrl je v Samu 75 let star (1. 317 pr. Kr.)
Makedonci.
Makedonija je bila iz prvega le prav majhena dežela, ki Se je potezala ob termajskem zalivu od severne strani olimpske gore do reke Aksije. Ko so pa pozneje mogočni kralji jeli svojo oblast čemdalje bolj širiti prek sosednih dežel, razprostirala se je na zahodu do lihnitkega (sedaj ohridskega) jezera, na severu do skardskih gor, a ob morji od Olimpa do reke Nesta. Makedonija je gorata dežela, vendar pa ima tudi dosti rodovitnega polja po dolinah, ki so navadno le na vzhodnej strani odprte, med tem ko jih od ostalih treh strani zapirajo razne veje balkonskih gor. Po sredi teh dolin tekó reke, ki se prav blizo druga poleg druge izlivajo v termajski zaliv. Naj-veče reke so Aksij (sedaj Vardar), Lidija in Ha lij ak-mon (sedaj Biklista); a v severnih krajih S trim o n (sedaj Struma). Termajski zaliv loči od strimonskega polotok Hal-kidika, ki moli zopet tri manjše polotoke, Akto, Sitonijo in Paleno v egejsko morje. Po jako razritim obrežji teh polotokov so Grki utemelili polno naselbin, med katerimi ste bili najimenitniši Potideja inOlint. Prestolno mesto makedonskih kraljev je bila v starejšej dobi E d es a, pozneje pa Pela. Druga mesta so bila: Pidna, Tesaloniki (sedaj Solun) Amfipolj in Filipi.
Makedonski prebivalci so bili zmes raznoterih narodov, ki so se po malem naselili v tej severnej deželi balkanskega polotoka. Ne da se tajiti, da je bilo med njimi tudi nekoliko grških rodov, akoravno jih Grki niso hoteli priznati za svoje rojake ter so jih zvali na pol barbare ali neolikane tujce. S prva so se Makedonci pečali z lovom in živinorejo ter so se morali neprenehoma vojskovati s prebivalci sosednih dežel. Da si jih ni bilo mnogo, užugali so vendar vse svoje sovražnike, ker so bili jako vtrjeni in hrabri ter vdani svojemu kralju. Pravijo, da je le tisti kaj veljal, ki se je mogel ska-zati, da je že kakega nasprotnika ubil. Domače življenje je bilo , kakor sploh pri še surovih narodih, jako dolgočasno; le včasih so se bližnji znanci zbrali pri vojaških igrah, ali pri pojedinah, pri katerih so jako razsajali in mnogo pili. O najstarejšej makedonskej zgodovini nimamo zanesljivih poročil, ampak le pravljice, v kterihse pripoveduje, da so prvi kralji
bili heraklejevega rodu. Zato so si makedonski vladarji lastili pravico, da se smejo vdeležiti olimpijskih iger, kar sicer tujcem ni bilo dovoljeno. Ko so na polotoku Halkidiki nastale grške naselbine, seznanili so se Makedonci z raznimi koristnimi napravami, ki človeku olajšajo vsakdanja dela ter mu ople-menujejo njegovo domače in javno življenje. Poprijeli so se poljedelstva ter se po malem tudi lotili kake obrtnije in kupčije, a gospoda jela se je učiti olikanega grškega jezika. Tako se je Makedonija razvijala do perzijskih vojsk.
Ko je Darij I. osvojil Trakijo, morali so se mu tudi Makedonci pokoriti, in njihov kralj Aminta I. je postal perzijski satrap. Amintov sin in naslednik Aleksander I. je eelo moral s svojo vojsko pomagatiKserksu proti Grkom; ali ker je visoko cenil grško omiko in je bil deber prijatelj Atenjanov, izdal je Pavzaniji po noči pred platejsko bitko mardonijevo bojno osnovo ter je pomagal poditi premagane Perzijance. Grki so ga zaradi tega jako častili ter ga imenovali filhelena ali prijatelja Grkov, a pesnik Pindar mu je v pesmih slavo prepeval. Perdika II. je bil ob času peloponeške vojske zdaj na atenskej, zdaj na spartanskej strani. Njegov sin Ar h e la j se je na vso moč prizadeval, da bi svojemu narodu pomagal do veče omike in večega blagostanja. Dal je zidati mesta in ceste, ter je spodbujal Makedonce k poljedelstvu in obrtniji. Pri državnej upravi je vpeljal marsikaj koristnega, kar je pri Grkih videl, a vojsko je čisto po grško vredil. Arhelaj se je prvi preselil v Pelo, v kterej so mu grški umetniki sezidali mnogo lepih poslopij.
Po arhelajevej smrti poganjalo se je pet kraljevičev za kraljevi prestol, a vse je premagal Aminta II.,kateremu so Tesalci pomagali. Aminta je zapustil tri sinova, Aleksandra II., Perdiko III. in Filipa II.; ali vsem trem je njihova mati Evridika po življenju stregla, da bi mogla sama z nekim Pto-lomejem vladati. Tu je prišel tebanski junak Pelopid amin-tovim sinovom na pomoč, in ko je pomiril razpor v kralj e vej rodbini, je odpeljal seboj mladega Filipa II., ki mu je moral biti porok, da se bodo njegove naredbe izvršile. Med tem je Evridika vendar le ubila Aleksandra II.; Perdika III. pa je poginil v boji zoper Ilire ter zapustil čisto mlado dete Aminta III. Makedonci so sprevideli, da bi le mogočen in silen kralj mogel njihovo domovino rešiti od domačih in tujih sovražnikov, ter so poslali v Tebo po Filipa, katerega so oklicali svojega kralja.
Filip II. (260—336 pr. Kr.) se je v Tebi , kjer je tri leta bival, do dobrega seznanil s tadanjimi grškimi razmerami;
OMna zgodovina.	21
videl je, kako Grki v domačih bojih gube svoje moči ter je tudi sprevidel, da je na Grškem, ni države, ki bi se z vso silo mogla ustaviti toliko škodljivim prepirom med brati istega naroda. Potovaje po grških mestih, pregledal je raznotere zakone in ustave, pa se je prepričal, da so Grki že preveč spačeni za ljudovlado ter da se državljanskih pravic ne poslužujejo več v prid svoje domovine. Sprevidel pa je, da bi tako omikan narod mogel še mogočen postati, če bi bil složen in bi slušal zapovedi modrega kralja. Zato je že tedaj sklenil, da bo Grke spravil pod svojo oblast ter potem ž njimi šel nad veliko in bogato perzijsko državo. Občevaje s Pelopido in Epaminondo se je naučil vsega, česar je treba modremu vladarju in dobremu vojvodi.
V boji je vojščake tako razvrstil, da jih je v dolgej vrsti po tisuč stalo mož pri možu; takih vrst pa je bilo šestnajst zaporedoma. To razvrstitev so zvali filipovo falango. Kazen mečev in štitov so Makedonci imeli 21 čevljev dolge sulice ali sarise, s katerimi so vojščaki šestnajstere vrste segli prek prve vrste. S tako vrejeno vojsko je Filip užugal vse sovražnike, ki so že dalje časa napadali Makedonijo. Najprej je šel na Ilire in jim vzel vso zemljo do lihnitskega jezera. Na to je podjarmil grške naselbine ob makedonskem obrežji, zlasti Pidno in Amfipolj in naposled je vse Grke spravil pod svojo oblast, ali pustil jim je njihove navade ter domačo samoupravo mest; zahteval je le to, da so ga priznali za svojega vrhovnega go-spódarja ter ga izvolili za poveljnika v vojski zopor Perzijanee. Že se je Filip pripravljal, da pojde prek morja v Azijo, kar ga je pri nekej veselici eden izmed njegove telesne straže zavratno umoril leta 336. pr. Kr.
Aleksander yéliki.
Mnogo slavniši nego Filip II. je postal njegov sin in naslednik Aleksander, ki se po vsej pravici zove „veliki.“ Aleksander se je rodil leta 356 pr. Kr., v istej noči, ko je neki Herostrat v Efezu zažgal artemidin tempelj, katerega so prištevali najlepšim in najdražim svetinjam malo-azijatskih Grkov. Že po tej slučajnej dogodbi so praznoverni ljudje tadanjega časa sodili, da Aleksander ne bode kak navaden kralj. Kmalu se je pokazalo, da je mladi kraljevič jako obdarovan z lepimi duševnimi zmožnostmi. Filip, ki je sam omiko črez vse ljubil, hotel je tudi svojemu sinu preskrbeti naj bolj o odgojo ter je prosil učenega Aristotela, naj pride v Pelo na kraljevi dvor izrejat mladega Aleksandra. Pisal mu
je med drugim: „Posebno me veseli, da mi se je sin ravno z daj rodil, dokler ti živiš; kajti upam, da ga boš odgojil za modrega in dobrega kralja.“ — Aristotel je skrbnemu kralju prošnjo uslišal, in nikdar ni boljši učenec imel boljšega učitelja.
Lepo se je Aleksander razvijal in kmalu je njegovo mlado srce hrepenelo po dejanjih , s kterimi bi si pridobil večno slavo. Kadar so došla poročila o novih filipovih zmagah in pridobitvah, se je jokal ter tožil: „Moj oče si bo ves svet osvojil, a meni ne bode ostalo ničesar, kar bi si mogel sam pribojevati.“ — Neki Tesalec je Filipu ponujal prekrasnega pa jako divjega konja Buk efala, za katerega je zahteval trinajst talentov. Najbolji jahači so poskušali lepega konja, ki je pa vsacega s sebe vrgel. Kralj ukaže torej prodajalcu, naj ga domu pelje, kajti da ga ne'more trebati. Tu se oglasi Aleksander ves žalosten: „Pač škoda lepe živali; pusti oče naj še jaz poskusim.“ — Ponosno prime mladi kraljevič za uzdo in pelje konja proti solncu, da ni videl lastne sence, katere se je bil prej vplašil. Na to ga še nekoliko pogladi in ko bi trenil, sedel je pogumni mladeneč na divjem Bu-kefalu, ki je »hitro kakor strela odletel s predrznim jahačem. Filip in vsi zbrani gospodje so kar strmeli in se bali, kaj bo s kraljevičem. V tem se Aleksander obrne in goni mlado žrebe zdaj na levo zdaj na desno, ko kakošno prav krotko žival. Filip je bil do solz ginjen ter objame ljubljenega sina rekoč : „Poišči si drugo kraljestvo, Makedonija je za te premajhena!* — Bukefaljebil odslej Aleksandru najljubši konj, na katerem ni smel nihče drugi jahati.
V osemnajstem letu seje že hrabro boril vbitvi pri Ke-roneji, kjer je odločil zmago, a z dvajsetim letom je po smrti svojega očeta zasedel kraljevi prestol. Nihče ni mislil, da bo mladi Aleksander mogel obdržati v svojej oblasti vse dežele, katere je njegov oče združil z Makedonijo; zlasti ko so celo doma nekateri hoteli njegovega bratranca Aminta imeti za kralja. Iliri in Tračani so se takoj vprli, a na Grškem so se že veselili, da bodo zopet popolnoma svobodni. Atenjani so se maščevali ter zasmehovali mladega kralja kot nedoraslega dečka ali neskušenega mladenča, katerega se ni treba bati. Ko je Aleksander to čul, se jim je zagrozil rekoč: „Pred atenskimi zidovi j»m bom pokazal, da sem mož.“ — Kakor hitro je doma pridobil za se plemstvo in prosto ljudstvo, je šel na Grško, kjer je pred makedonsko vojsko zopet vse potihnilo. Na novem zboru v Korintu so sc Grki pokorili Aleksandru ter ga izvolili za vrhovnega poveljnika v vojni zoper Perzijance. Elini Spartanci niti to pot niso poslali svojih za-
stopnikov v Korint ter so makedonskemu kralju poročili; „Navajeni smo druge voditi, a ne za drugimi hoditi.“ —
Sledeče spomladi je mladi Aleksander pokoril vporne Ilire in Tračaue, potem pa je šel prek balkanskih gor nad T riba le, katere je premagal; a Gete je prisilil, da so morali reko Donavo priznati kot makedonsko mejo. Med tem se je na Grškem raznesel glas, da je Aleksander v boji po» ginil. Takoj je bilo vse v orožji. Prvi so se vprli Tebanci, katerim so Atenjani pomoč obljubili, ter so zapodili iz kad» mejskega grada makedonsko posadko. Že je bila tudi arkadska vojska na potu, kar jo mladi filipov naslednik primaha v Be-jotije. Strašno se je maščeval nad Tebanci; prodal jih je trideset tisuč v sužnjike, mesto pa je do tal razdjal, le kad-mejski grad, tempeljne in hišo pesnika Pindara je pustil stati. To je vplašilo ostale Grke, celo Atenjani so prosili milosti in velikodušni kralj jim je prizanesel. Kmalu je bilo zopet vse mirno in Aleksander se je začel na vso moč pripravljati na perzijansko vojsko, katero je hotel že sledeče spomladi (1. 334 pr. Kr.) začeti. Po celem Grškem, je nabiral vojščake, kar je imel denarja, vse je potrosil na vojne priprave; ali to ga ni motilo, marveč je celo državna posestva razdal med svoje prijatelje. Poveljnik Perdika se je temu čudil ter ga vprašal: „Kaj boš pa za sebe obdržal?“ — „Nado,“ mu odgovori Aleksander. — „Dobro; daj, da se tudi jaz vdeležimte nade,“ zavrne mu na to Perdika in ni hotel sprejeti nobenega daru.
Na spomlad leta 334 pr. Kr. je Aleksander z združeno makedonsko in grško vojsko odrinil proti Perziji. Zvestega in skušenega vojvodo Antipatra pustil je kot svojega namestnika v Makedoniji, da je strahoval uporne narode, zlasti Spartance. Pri Sestu se je tri in dvajset let stari kralj prepeljal prek helespontske morske ožine. Na maloazijatskem obrežji je prvi stopil na suho ter veselo vskliknil: „Moja je Azija; ne bom je pokončal, ampak vzel jo bom v svojo last!“ — Prva pot mu je bila na Ahilejev grob, na kateri je položil venec cvetlic, slavnemu junaku v spomin. Odtod je peljal svojo malo vojsko, ki je štela 30.000 pešcev in 5000 konjikov, proti reki Graniku, kjer je stalo prek 100.000 nasprotnikov. Aleksander se jih ni vstrašil, kajti dobro je vedel, da se pomehkuženi Perzijanci ne morejo meriti z njegovimi vtrjenimi in skušenimi vojščaki. Tudi je poznal razmere oslabljene perzijanske države, kjer niti v istej kraljevej rodbini ni bilo edinosti. Tadanji kralj Darij III. Kodom an se je bil komaj utrdil na prestolu, in da si je bil blagega srca in dober vojščak, mu je vendar manjkalo sprevidnosti ter ni imel ne poguma, ne moči, da bi
se mogel vpreti prevzetnim satrapom, ki so vedno le na svoj dobiček gledali. Perzijanci so sami čutili svojo slabost ter so imeli v svojej vojski zmiraj mnogo grških najemnikov. Grk Memnon iz Koda, ki je pri makedonskem napadu služil kralju Dariju, je Perzijancem dobro svetoval, da naj se umaknejo v notranjo Azijo, a za seboj da naj vse požgd in pokončajo. Med tem naj bi perzijsko brodovje odjadralo na Grško, kjer bi nezadovoljni Spartanci gotovo ustali zoper makedonsko go-spodstvo. Le tako, trdil je zvedeni grški poveljnik, mogli bi zmagati Makedonce, kateri v opustošeaej deželi ne bi našli ne živeža, ne podstrešja. Ali temu so se na vso moč vpirali sebični in ošabni satrapi, ki so v Malej-Aziji imeli svoje graščine, ter so kralja prisilili, da je pri Graniku čakal sovražnike.
Že ste si obe vojski stali nasproti, ločila ju je le mala reka Gr a ni k. Mnogim Makedoncem je upadlo srce; celo zveden poveljnik Parmenijon je svetoval, naj bi počakali, dokler nasprotniki odidejo. Aleksander pa mu odgovori: „Velikega Helesponta bi moralo biti sram, če bi se te male rečice bali.“ — V tem skoči pogumen kralj v vodo, a Makedonci za njim. Onkraj reke se je takoj vnel strašen boj; hrabro ste se borili obe vojski, nazadnje pa so Makedonci zmagali ter zapodili Perzijanee v beg. Mladi kralj je predrzno silil v največo gnječo in bi bil skoraj poginil. Dya perzijanska poveljnika sta ga spoznala po lepej vojaškej opravi ter sta skočila nanj. Pivi mu je razklal čelado in drugi je že vzdignil meč, da ga mahne po glavi. V tem priteče vrli Klit svojemu kralju na pomoč; vdari po Perzijancu, da sta mu roka in meč ob enem odletela, Aleksander pa je med tem sam ubil druzega nasprotnika.
Po bitvi pri Graniku vdala se je cela Mala-Azija. Makedonski kralj s svojo zmagovalno vojsko stopal je dadje od mesta do mesta, a nikjer ni več našel odpora; mnogo knezov se mu je iz daljnih krajev prišlo poklonit, a malo-azijatski Grki so ga z veseljem sprejeli ter se mu prostovoljno vdali. Le me3ti Milet in Halikarnas ste se dalje časa branili, toda Aleksander ju je z naskokom vzel. Med tem je kralj Darij vesoljno perzijsko brodovje izročil Memnonu, ki je osvojil nekoliko otokov v egejskem morji ter je že hotel odjadrati na Grško. Mislil je namreč s spirtansko pomočjo napasti Makedonijo ter tako prisiliti Aleksandra, da bi se iz Azije domu vrnil; kar. umrje nagle smrti in bilo je konec velikim njegovim naklepom. Po memnovej smrti niso Perzijanci več imeli poveljnika, ki bi bil mogel užugati zmagovalne Makedonce.
Od Halikarnasa je Aleksander poslal Parmenijona z enim vojaškim oddelkom v Frigijo, z drugim pa je sam šel dalje proti jugu do kilikijske meje. Ker je bilo že pozno v jeseni in je na gorah že jel sneg naletavati, vrnil se je tudi on v Frigijo, kjer je ostal čez zimo. V frigijskem mestu G o rdi ji je razvozlal tako zvani gordijski vezel, o katerem si je ljudstvo to-le pripovedovalo: V starodavnih časih je v tem kraji živel kmet Gr o rdi j, kateremu se je nekega dne orel na voz vsedel. Vedeži so mu to tako razlagali, da bo njegov rod velike slave in časti doživel. Res je njegov sin Mida postal kralj, ki je nad celo Frigijo vladal. Gordij je na to v spomin svojega kmetiškega rodu privezal jarem k ojesu tako umetno, da nihče ni mogel vozla razrešiti. Tedaj so vedeži prerokovali, da bo tisti gospodoval nad celo Azijo, ki bode vozel razvozlal. Aleksander si je šel čudni vozel ogledat, a ko je videl, da ga ne bo z lepo razvozlal, potegne meč in ga preseče rekoč: „Nikjer ni zapovedano, kako se mora razvozlati.“ — Praznoverno ljudstvo je bilo zdaj prepričano, da so sami bogovi Azijo namenili Aleksandru, kateremu se nobena človeška sila več ne more vpreti.
Leta 333 pr. Kr. se je Aleksander z vso vojsko napotil v Kili kij o prek visoke ta verske gore. Prišedši v mesto Tar s, se je ves prašen in poten okopal v mrzlem potoku Kidnu. Kar obledi in se jame po vsem telesu strašno tresti; morali so ga iz kopelji odnesti v posteljo, kjer je obležal v smrtnej vročici. Bolezen je bila nevarna; zdravniki so obupali; nobeden se mu ni upal zapisati kakega zdravila. Le Filip ponudi mu pijačo, ki je sicer jako nevarna, pa hitro deluje. Aleksander je bil ravno namenjen vzeti zdravilo, kar mu nekdo izroči pismo, v katerem so bile te besede napisane: „Ne zaupaj Filipu; pravijo, da ga je perzijski kralj podkupil, naj ti zavd». “ — Vsi so se vstrašili, le kralj ne. Pogumno vzame zdravilo, ga popije na dušek, a pismo dá obrekovanemu zdravniku. Nihče ni bil srečniši nego Filip, ko je mladi makedonski kralj že tretji dan popolnoma zdrav stopil pred svojo vojsko, ki ga je z neizmernim veseljem pozdravila.
Zdaj se je makedonska vojska zopet dalje pomikala proti sirskej meji. Pri mestu Isu stal je Darij Kodoman z vojsko, ki je štela 600.000 mož; ali v teh goratih krajih mu velika množina ni mogla mnogo koristiti. Kakor huda nevihta bližali so se Makedonci v močnej falangi mehkužnim Perzijanom, katerih je bilo kar groza. V strašnem klanji je Perzijancem poginilo 10.000 konjikov in 100.000 pešcev; zmaga je bila Aleksandrova. S početka je Darij na zlatem prestolu prevzetno
gledal krvavi boj; ali kmalu mu je upadlo srce in bežal je z ostalo vojsko črez hribe in doline. Slavni zmagovalec je vplenil 3000 talentov zlata, darijev voz, lok, ščit, plašč, pa njegovo mater, ženo, sestro, sina in dve hčerki. Vjeta kraljeva rodovina je glasno jokala in zdihovala za Darijem, misló, da leži med mrtvimi. Aleksander jih je sam prišel tolažit; zagotovil jih je, da nesrečni Darij še živi, ter je svojim slugam ukazal, da jim morajo streči, kakor se kraljevej rodbini spodobi. Ko je Darij zvedel o blagem aleksandrovem ravnanji, povzdignil je hvaležno svoje roke proti nebu rekoč: „Mogočni bogovi, ohranite mi moje kraljestvo, da se morem hvaležnega skazati slavnemu dobrotniku; če ste mi ga pa sklenili vzeti, ne dajte ga nikomur, nego makedonskemu kralju!“ —
Po bitki pri Isu (1. 333 pr. Kr.) se mladi junak ni zmenil za bežečega perzijanskega kralja, ampak šel je ob sirskem morji proti jugu. Vsa feniška mesta so se mu prostovoljno vdala, le Tir na otoku se je branil celih sedem mescev. Makedonci so med tem napravili prek morja nasip in so mesto z naskokom vzeli (1. 332 pr. Kr.), kar se prej še nikdar nobenemu zmagovalcu ni posrečilo. Tudi v Palestini se blagemu makedonskemu kralju, ki je spoštoval vero, jezik in navade vseh narodov, ni nihče vpiral razen mesta Gaz e, ki se je pa le malo časa branila.
Tedaj se je perzijanski kralj hotel pomiriti z Aleksandrom ter mu je po svojih poslancih ponujal veliko odkupnino za svojo rodbino, svojo hčer, za ženo in vse zemlje, ki ležč med Evfratom in sredozemnim morjem. Aleksander praša Par-menijona, kaj bi on storil ? — Skušen poveljnik mu odgovori: „Da sem Aleksander, sprejel bi ponudbo.“ — „Tudi jaz, ko bi bil Parmenijon,“ zavrne mu mladi zmagovalec, ki pod takimi pogoji ni hotel skleniti miru. Dariju pa je poročil: „Tvoji Jiovei in tvoje dežele so itak moji. Ce hočem tvojo hčer za ženo, ne trebam tvojega dovoljenja. Ako prideš k meni, dobro te bom sprejel, ter blago in velikodušno s teboj ravnal.“ —
Nato je šel dalje v Egipet, kjer so ga pozdravili kot rešitelja izpod perzijanskega jarma, katerega so toliko let težko prenašali. Kamorkoli je prišel, povsod so ga z veseljem sprejemali ter so njemu na čast napravili velike svečanosti. Prišedši t staroslavno Memfido je Aleksander v prazničnej kraljevej obleki sam daroval egiptovskemu bogu Apisu; a radostnemu narodu je oznanil, da bode odslej zopet smel svobodno živeti po starih svojih šegah in, navadah. Zdaj je šel na ustje reke Nila in je ondi položil temelj novemu mestu,
kateremu je po sebi dal ime „Aleksandrija.“ S tem je dal upornemu mestu Tiru smrtni udarec, kajti nova Aleksandrija jela je rasti in kmalu je bilo v njej središče vse vzhodne trgovine. Nihče se ni več zmenil za stara feničanska mesta, kamor je malokdaj kaka ladija zašla. Aleksandrija pa je tudi postala središče vse pozneje grške učenosti in omike.
Y Memfidi je Aleksander (1. 381 pr. Kr.) zvedel, da per-zijanski kralj iz novega vojsko nabira. Takoj je zapustil Egipet ter s svojo vojsko šel prek Penicije do reke Evfrata in odtod prek reke Tigrida do Gavgemale v Asiriji. Tu je Darij še enkrat hotel poskusiti srečo. Pravijo, da je imel en cel milijon pešcev in 40.000 konjikov, med tem ko je aleksan-drova vojska štela komaj 40.000 pešcev in 7000 konjikov. Makedonske poveljnike je bilo kar groza pred toliko silo ter so mlademu kralju tisti večer pred bitko svetovali, naj sovražnike rajši po noči napade. Toda Aleksander je trdno upal, da bo zmagal in boječim vojvodom ponosno zavrnil: „Ne, zmage vkrasti nikakor nočem.“ — To rekši je šel v svoj šator in je brez skrbi spal. Drugo jutro ga je Parmenijon na vse zgodaj prišel budit rekoč: „Spiš, ko da bi bili že zmagali!“ — „Mar ne misliš,“ odgovoril je mladi junak, da je zmaga naša, ko imamo Darija pred seboj in ga ne trebamo več iskati po puščavah?“ — Kmalu se je pokazalo, „da je kralj imel prav. Perzijanci šobili zopet popolnoma premagani (331 pr. Kr.), da si so se jako hrabro in pogumno borili. Med tem, ko je Darij bežal vEkbatano, je Aleksander brez upora vzel stolni mesti Babilon in Suzo, kjer je dobil neizmerne zaklade. Mesto Perzepolj se je nekoliko časa branilo, naposled pa se je le moralo vdati silnim zmagovalcem , ki so od velike sreče omamljeni strašno razsajali in ropali po tej starodavnej perzijskej prestolnici.
Ko je stari Perzepolj bilvničen, napotil se je makedonski kralj v Medijo naravnost proti E kb a tani, kjer je mislil dobiti Darija, ki ga pa ni več tam bilo. Aleksander "ga je šel iskat dalje proti vzhodu. Med potjo pride v puščavo, kjer ni bilo najti niti kapljice vode, a kralja in vojske je jako žejalo. Tu je konjik pod neko skalo naletel na nekoliko deževnice, katero je zajel s svojo čelado ter jo prinesel Aleksandru, ki je kar koprnel od žeje. Toda kralj izlije vodo v pes#k rekoč: „Za enega je je preveč, za vse premalo!“ — To videti, bili so vojščaki ginjeni in so veselo vzkliknili: „Yodi las dalje, nismo ne trudni ne žejni, niti ne moremo poginit:, dokler imamo takošnega kralja.“
Med tem je baktrijski satrap Bes nesrečnega Darija na begu zgrabil in vklenil ter ga vlekel seboj v Baktrijo, kjer je hotel sebe za kralja oklicati. Ko je Aleksander to čul, hitel je za grdim izdajalcem, kateremu je bil v Partiji že za petami. Hudobni Bes je tedaj iznemoglemu kralju porinil nekoliko bodežev v srce ter ga pustil na cesti ležati; sam pa je na hitrem konju noč in dan bežal pred mogočnimi preganjalci. Kmalu potem je nekoliko makedonskih konjikov našlo mnogo skušenega kralja v smrtnih bolečinah. Zadnji naslednik slavnega Cira je ves krvav in prašen umiral na javnej cesti, ko kaki berač, ki ga je ves svet zapustil. Y strašnih mukah prosil je došle vojščake požirek vode. Takoj mu je postrežljivi Makedonec prinese v svojej čeladi. Nekoliko pokrepčan rekel je svojemu dobrotniku: „Prijatelj, pri vsem trpljenji mi je naj hujši j da ti ne morem te dobrote povrniti; pa saj ti jo bo Aleksander povrnil. Mogočni bogovi naj mu stotero poplačajo blago in velikodušno ravnanje, katero je mojej rodbini skazal. Tu mu po tebi podajam svojo roko.“ — Po teh besedah je nesrečni Darij umrl (1. 330 pr.. Kr.). Zdaj je prijahal tudi Aleksander. Ginjen je stal pred truplom tistega moža, katerega je toliko preganjal, da si ga ni sovražil. Pokril ga je s svojim plaščem ter ga dal odpeljati v Perzepolj, kjer so ga svečano položili v kraljevo rako.
Po darijevej smrti so se mlademu zmagovalcu pokorili vsi odlični Perzijanci, ki so do tedaj še ostali verni svojemu kralju. Kar je prevzetnemu Kserksu spodletelo , to se je posrečilo pogumnemu Aleksandru, ki je s slavnimi zmagami in modrim ravnanjem utemelil veliko perzijsko-makedon-sko državo. Raznotere narode tega velikanskega kraljestva ni strahovala sila zmagovalčeva, ampak drugega k drugemu je vabilo blago srce modrega vladarja. Vsakdo je smel bogove častiti po svoje, govoriti v sladkem materinem jeziku ter spoštovati šege in navade svojih prednikov; vse pa je oplemenje-vala velika grška omika.
Še je bilo nekoliko vzhodnih pokrajin, ki se še niso pokorile novemu makedonsko-perzijskemu kralju; ali ko je Aleksander s svojo vojsko prišel v kako deželo, so ga povsod navdušeno sprejeli ter mu izročili mesta in gradove. Tako je v kratkem prehodil Hirkanijo, Partijo, Arijo in Drangijano. Satrapom, ki so ga priznali za svojega vladarja, je pustil njihove dežele; a s podložnim ljudstvom je zmiraj blaže ravnal, nego prej perzijanski kralji. Nihče ni Aleksandra več imel za tujega nasilnika, ampak vsakdo gaje spoštoval kot svojega ljubljenega kralja. Kmalu se je bil v
Perziji popolnem udomačil, kajti privadil se je bil vzhodnim šegam in perzijanskej nošnji; a kakor nekdaj oholi perzijan-ski kralji, tako je tudi njega na sijajnem dvoru obdajalo veliko število služabnikov in svetovalcev. Presrečni zmagovalec, ki je nekdaj bil priljuden tovarš vsakemu prostemu vojščaku, je zdaj zahteval celo od starih Makedoncev, da bi pred njim na kolena padali. Takošno ponašanje je jako žalilo svobodno odgojene in v boji vtrjene junake, ki so se tudi nad tem spodtikali, da je Aleksander mehkužnim Perzijancem delil službe in posestva, njih pa je vedno le gonil naprej iz bojišča na bojišče. Y Drangijani je nekoliko nezadovoljnih mož osnovalo zaroto zoper kralja, katerega so tretji dan potem hoteli usmrtiti. Aleksander je še o pravem času čul o zaroti in vsa-cega, na kogar je sum letel, je dal takoj ob glavo djati. Obdolžili so tudi parmenij ono vega sina Piloto, ki je pa vse tajil. Toda kralj mu ni zaupal ter ga je dal toliko časa mučiti, dokler ni vsega potrdil, kar so ga prašali; a potem so tudi njega ubili. Ob enem pa je Aleksander poslal poslanca v Ekbatano, da je zavratno umoril filotovega očeta Parmenijona. Ker sta Filota in Parmenijon brž ko ne po nedolžnem poginila , so se vojščaki jeli nekdaj ljubljenega kralja bati ter se mu prav po lisičje prilizovati.
Iz Drangijane je Aleksander šel skozi Arahozijo v B akt rij o in odtod vSogdijano za Besom, ki je bežal prek reke Oksa. Tu so naposled vjeli grdega morilca. Makedonski kralj ga je vklenjenega poslal darijevemu bratu, ki ga je ukazal na štiri kose raztrgati.
Že je mladi Aleksander imel celo perzijsko državo, a še ni bil zadovoljen, hotel je gospodovati nad celo Azijo. Od reke Oksa se je bil namenil proti Skitom. Ali to pastirsko ljudstvo je bežalo po neizmernih turanskih nižinah proti Severju , a za seboj je pokončalo vso zemljo, tako da je make-donskej vojski jelo pomanjkovati živeža. Aleksander je sprevidel, da mu ti pusti kraji ne bi nobenih koristi donašali, ter ni hotel surove Skite dalje poditi. Ob reki Jaksartu je določil severno mejo svojej državi ter je utemelil V6Č mest (pravijo da šest), med katerimi je Aleksandrija eshata (sedaj Kcžand), postala najimenitniša.
Med tem ko je Aleksander toliko novih dežel spravil pod svojo oblast, postali so doma na Grškem čem dalje bolj nezadovoljni z Antipatrom, ki je jako samovoljno in okrutno vladal. Spartanski kralj Agid II. se je toraj vprl proti makedonskemu gospodstvu in je hotel zopet izvojevati staro grško svobodo. Toda le nekoliko peloponeških mest se mu je pri-
družilo. Kmalu pa je prišel Antipater z makedonsko vojsko v Peloponez in je upornike premagal v jako krvavem boji pri Megalopolu (1. 330 pr. Kr.), kjer so junaško poginili Agid II. in pet tisuč njegovih tovaršev.
Potem ko se je bil Aleksander v Baktri oženil s prelepo Roksano, ki so jo zvali „vzhodno cvetlico“, napotil se je (1. 327 pr. Kr.) skozi kabulsko dolino v Indijo. Od nekdaj so raznoteri narodi hrepeneli po tej lepej in bogatej deželi , o katerej so si čudne reči pripovedovali. Že mogočni vladarji stare Asirije in velike perzijske države so si hoteli prisvojiti ta pozemeljski raj, ali ni se jim posrečilo. Makedonci so brez ovir prišli do reke Inda. Od te reke do Hidaspa je kraljeval Taksil, ki je prostovoljno priznal Aleksandra za svojega vrhovnega vladarja ter je njegovo vojsko pustil v svojo deželo. Onkraj reke Hidaspa je s silno vojsko stal Por, najmogočniši indijski kralj, ki se Makedoncem ni hotel prostovoljno vdati. V temnej noči, ko je za strašne plohe grmelo in se bliskalo, peljal je pogumni junak svojo vojsko prek reke Hidaspa. Težek in krvav je bil boj z Indijanci, ki so bili mnogo hrabrejši nego Perzijanci. Makedonski konji so se takoj splašili pred velikanskimi sloni, katerih je bilo v nasprotnej vojski dve sto. Vendar je Aleksander z junaškimi pešci zmagal (326 pr. Kr.) ter celo vjel silnega Pora, ki je bil v boji hudo ranjen. Makedonski kralj se mu je kar čudil, kajti bil je nenavadno velik in se je znal prav lepo in gosposko obnašati. Prašal je plemenitnega vjetnika: „Kako hočeš, da s teboj ravnam?“ — „Kakor se kralju spodobi,“ mu Por ponosno odgovori. Tako se je tudi zgodilo. Aleksander mu je povrnil celo njegovo kraljestvo ter mu dal še novih dežel, tako da je Por odslej postal njegov najbolji zaveznik. Sprevidel je namreč, da mora z oddaljenimi Indijanci drugače postopati, nego z ostalimi svojimi narodi, ki so že navajeni hlapčevati tujim gospodarjem; zato jim je pustil njihove domače kralje, od katerih ni zahteval druzega, nego da so ga po imenu priznali kot svojega vrhovnega gospodarja. Malo časa se je Aleksander mudil v poro vej deželi, pa je vendar utemelil dve mesti. Tam kjer mu je njegov konj Bukefal v boji poginil, sézidal je Bukefalo, ondi pa, kjer je zmagal Pora, je ustanovil Nikej o.
S porovo pomočjo je prišel Aleksander do reke Hifasa; tu pa so se makedonski vojščaki prvikrat vprli in niso hoteli dalej. Bali so se težavnega in nevarnega pota skozi indijsko puščavo, a tudi so se naveličali vednih naporov. Že so bili več nego šest sto milj daleč od Makedonije; zdaj se jim je
jelo tožiti po domu ia bi se radi vraili. Aleksaader jih je navdušeno spodbujal ter jim dajal poguma; pa vse zastoaj. Nekateri so godrujali, drugi jokali. Črez aekoliko dai pozove k sebi vse poveljnike ter jih prosi, naj oni pregovoré vojščake. Vsi so molčali, kajti bili so prepričani, da nove zmage ne bi državi nič koristile; nazadnje se oglasi stari poveljnik, ki je še pod Filipom služil, in pravi, da vojska ne gre in ne gre dalje. Drugi dan jih Aleksander zopet k sebi pokliče in pravi odločno: »Jaz pojdem dalje; kdor hoče naj gre z menoj, a kdor noče, naj se vrne. Toda kadar boste domu prišli, povejte, da ste svojega kralja zapustili tam daleč v tujej deželi.“ Na to se je zaprl v šator, in tri dni ni pustil nobenega k sebi. Mislil je, da bo s tem omečil trdovratne svoje rojake, ali zmotil se je. Ko je videl, da vse nič ne pomaga, je duhovnikom ukazal darovati ter paziti na božja znamenja. Na veliko veselje nejevoljne vojske so duhovniki oznanili, da niti bogovom ne bi bilo po volji, če bi Makedonci šli dalje.
Aleksander je torej sklenil, vrniti se v Babilon. Pred odhodom je dal ob reki Hifasu sezidati dvanajst visokih stolpov, na katerih je bogovom daroval zahvalno daritev; potem se je z enim delom vojske peljal po Hidaspu, Acesinu in Indu navzdol, drugi del pa je šel po suhem poleg rečenih rek. Med potjo se je vnel novi boj z Malci, ki so se bili Makedoncem vprli. Aleksander jih je sicer užugal, ali bil je sam hudo ranjen in bi bil skoraj poginil. Na indovem ustju seje vojska zopet razdelila. Manjši oddelek je šel na ladije, katere je Nearh peljal poleg obrežja po eritrejskem morji v perzijski zaliv do ustja Evfrata in Tigrida; z ostalo vojsko pa je Aleksander šel skozi strašne gedrozijske ia karamanske puščave v Perzido. Potovaje dva mesca v največej vročini po razbeljenem pesku, ste dve tretjini vtrjene makedonske vojske poginili od gladu, žeje in od prevelikega napora.
Prišedši v Suzo je Aleksander strogo kaznoval nekoliko satrapov in drugih uradnikov, ki so bili grozovito tlačili ljudstvo ter zapravili mnogo državnega premoženja. Na to je bil namenjen vrediti in popolnoma prevstrojiti veliko svojo državo. Z ženitbami in raznimi napravami je skušal zediniti vzhodni in zahodni svet ter ju pomiriti. V Suzi je (1. 324 pr. Kr.) priredil petdnevno svečanost ali tako zvano „veliko svatbo,“ pri katerej se je on poročil darijevo hčerjo ter oženil deset tisuč Makedoncev s perzijskimi devojkami. Ostalim Makedoncem to kraljevo počenjanje ni bilo nič kaj po volji, kajti bili so neomikani vojščaki, ki niso imeli ne srca ne razuma za plemenite njegove namene. Najbolj jih je jezilo, da je Ale-
ksander enako postopal s premaganimi Perzijanci, kakor z zmagovalnimi Makedonci ter je vsem narodom podelil enake pravice. Jako jih je žalilo, da je makedonsko vojsko pomnožil z Azijanci ter da je perzijanskim velikašem podelil najime-nitniše službe na svojem dvoru. Ko je hotel stare vojščake odpustiti in jih domu poslati, vprli so se ostali in rekli, da pojdejo vsi. Aleksander ves razkačen je ukazal trinajst prvih zapeljevalcev takoj pomoriti, ostalim pa je rekel, da naj gredó, kamor hočejo; on bode s tujci branil svoje kraljestvo. Na to je šel v svoj grad in dva dni nikogar ni pustil pred se. Zdaj so se vojščaki skesali in tretji dan so ga na kolenih za odpuščanje prosili. Velikodušni kralj se je dal omečiti in jim je prizanesel; odbral je le deset tisuč starih, katere je bogato obdaroval ter poslal domu v Makedonijo.
Kmalu potem je umrl H e fes ti j on, kraljev prijatelj od mladih let. Aleksander od žalosti ni mogel ne jesti, ne piti, in ni se dal več potolažiti. Milega tovarša jev Babilonu dal z največo svečanostjo sežgati.
Da bi srčno bolečino nekoliko omamil, začel je jako nezmerno in razuzdano živeti. Že vsled vednega napora je bil jako slabega zdravja, zdaj pa ga je prijela huda mrzlica, ki ga ni več pustila. Dan pred s npr tj o zbrali so se vsi poveljniki poleg njegove postelje in tudi mnogo prostih vojščakov je hotelo še enkrat videti ljubljenega kralja. Prašali so ga, komu je namenil zapustiti svojo državo, a on jim je odgovoril: „Najvrednišemul“ — Drugi dan je v kraljevem gradu v Babilonu (1. 323. pr. Kr.) umrl slavni Aleksander, še le 32 let in osem mescev star. Eno leto potem so v svečanem sprevodu prepeljali njegovo truplo iz Babilona v Makedonijo ter ga položili v kraljevo rako kraj njegovega očeta Filipa.
Ni ga vladarja, ki bi bil toliko storil za razvoj človeštva nego Aleksander veliki. Z njegovimi vojnami se je razširila grška omika in znanje grškega jezika prek cele prednje Azije noter do daljne Indije. Tromi Azijanci učili so se od Evropejcev delavne živahnosti, med tem ko se je od vzhoda zaneslo v evropejske dežele mnogo bogastva pa tudi mnogo mehkužnih in nasladnih navad. Trgovina in obrtnija ste se pomnožili in razširili, kakor še nikdar poprej; a raznotere znanosti so se na vse strani razvijale in napredovale. Središče te splošne omike in tega novega življenja je bilo v Aleksandriji, ki še dandanes nosi ime slavnega njenega vtemeljitelja. Tej novej omiki niso več zadostovale stare poganske vere, katere je vsak narod po svoje razvil; trebalo je novim razmeram tudi nove splošne vere, ki bi enako blažila srce priprostega
delavca kakor učenega modrijana. Ta kožna vera je krščanska, katerej je Aleksander veliki pot pripravljal s tem, da je širil po celem vzhodnem svetu večo omiko.
Kmalu so se spolnile proroške besede, katere je Aleksander veliki na smrtnej postelji izgovoril rekoč: „Na spomin moje smrti se bodo igrale jako krvave bojne igre.“ Ker ni zapustil odraslih naslednikov, nego samo dva dečka, od katerih se je eden še le po njegovej smrti rodil, lastilo si je mnogo poveljnikov pravico na kraljevi prestol. Vnela se je krvava vojska, ki se je še le črez dva in dvajset let končala.
Perdika, kateremu je bil Aleksander izročil svoj pečatni prstan, sprva je prevzel vlado vimenu mladoletnih kraljevičev, katerim je hotel ohraniti vesoljno makedonsko-perzijsko državo; poveljnikom pa je podelil namestnij e v raznih deželah. Ko je kmalu potem šel z vojsko na egiptovskega namestnika Ptolomeja, vprli so se proti njemu njegovi lastni vojščaki ter ga ubili. Po perdikovej smrti je Antigon, namestnik v Malej-Aziji, bil najmogočniši med vsemi poveljniki. Polastil se je bogatih zakladov v Suzi in nabral veliko vojsko, s katero je hotel užugati vse ostale namestnike ter postati kralj cele aleksandrove države. Toda ni se mu posrečilo, kajti vladarji raznih pokrajin so se proti njemu združili ter začeli večletno vojsko, ki se je končala s krvavo bitko pri Ipsu v Frigiji leta 301 pr. Kr. Antigon, osemdeset let star, je kot junak poginil v boji; njegov hrabri sin Demetrij pa je pobegnil ter se je nekoliko časa kot morski ropar klatil po grškem morji. Zmagovalci so veliko makedonsko-perzijsko državo razdelili na nekoliko večih in manjih dežel, v katerih so kot samostalni kralji vladali.
1. Makedonija in Grška. — Po aleksandrovej smrti so se Atenjani z novega vprli ter so s precej veliko vojsko napadli makedonskega namestnika Antipatra v mestu Lami ji. Skoraj bi bili Atenjani vzeli me3to; v tem jim umrje njihov poveljnik, Makedonci pa so dobili novo vojsko na pomoč ter so svoje nasprotnike zmagali pri Kranonu (1. 322 pr. Kr.). Atenjani so morali zopet priznati vrhovno vlast makedonskih kraljev ter vpeljati aristokratično ljudovlado, kterej je bil načelu zmerni Fokij o n. Demosten, ki je ljudstvo spodbujal na vojsko, je bežal v Kalavrijo, kjer si je v posejdonovem tempeljnu zavdal. Ko so pa demokrati zopet
zmagali, obsodili so Fokijona, da je v svojem pet in osemdesetem letu moral strup piti.
Pri razdelitvi velike aleksandrove države je dobil An tipa ter Makedonijo in Grško kot posebno kraljestvo. Po nje-govej smrti vneli so se novi domači boji, v katerih je naposled celó mnogo skušeni Demetrij zasedel makedonski prestol, ki ga je zapustil svojemu sinu An ti gonu Genoti in njegovim naslednikom.
Da bi si Grki lože izbojevali staro svobodo, združevali so se v nove zaveze. Najprej so ahajska mesta sklenila tako zvano ahajsko zavezo, v katero so hoteli združiti cel peloponeški polotok. Zdaj pa bi tudi Spartanci radi ponovili nekdanjo svojo moč v Peloponezu ter so se proti Ahajcem združili z Etoljani, ki so hoteli vse Grke prisiliti, da bi pri-pristopili k etolskej zavezi. Ahajski poveljnik Ar at pozove tedaj Makedonce na pomoč in premaga svoje nasprotnike v bitki pri Sela siji. Dokler sta vrli Arat in hraber Filo-pomen bila poveljnika, obdržali so Ahajci svojo moč v Peloponezu; a ko je poginil tudi Filopomen, ki ga zovejo „poslednjega Grka,“ postali so Etolci mogočniši. V novem razporu so Ahajcem Rimljani prišli na pomoč ter so iz nekdaj slavne Grške in Makedonije naredili rimsko pokrajino Abajo (1. 146 pr. Kr.)
2.	E g i p e t. — Med vsemi deželami aleksandrove države se je najlepše razvijal Egipet pod modrim vladanjem ple-menitnega in jako izobraženega kralja Ptolomeja, po katerem se njegovi nasledniki zovejo Ptolomejci. Ptolomej I. Soter je iz celega sveta pozival učene može v svoje prestolno mesto Aleksandrijo, v katerej je vtemelil imenitno knjižnico in muzej. Kar je bila nekdaj za Perikleja Atena, to je bila zdaj Aleksandrija, namreč središče grške umetnosti in znanosti, kjer so se zbirali vsi učeni možje tadanjega časa. Pa tudi trgovina in obrtnija ste cveteli, in ni ga bilo živej-šega mesta na vzhodu, nego je bila Aleksandrija. Kakor Ptolomej I., tako sta tudi Ptolomej II. Filadelf in Ptolomej III. Everget pospeševala duševno in telesno blagostanje svoje države. Za nezmernega in razuzdanega Ptolomeja IV. pa so minuli lepi časi in kmalu se je tudi Egipet moral pokoriti mogočnim Rimlj anom.
3.	Sirija. — Selevk, ki ga zovejo zmagovalca, je vtemelil novo sirsko državo, katero je razširil od Indije do Črnega morja. Kakor Ptolomej je tudi Selevk pospeševal in razširjevalgrško omiko. Mesti Antijohija ob reki Oronta in Selevkija ob Tigridu ste kmalu potemnili slavo starodav-
nega Babilona. Toda seleykovi nasledniki ali Selevkovci so se kmalu vdali mehkužnemu in razuzdanemu življenju ter niso več posnemali modrega svojega prednika. A n ti j oh III. je sicer skušal rešiti državo pogina ter jej pridobiti vse nekdanje dežele, ali tu so se mu vprli mogočni Eimljani, ki so po malem tudi Sirijo spravili pod svojo oblast.
Dežele, ki so ali prej ali pozneje odpadle od velike sirske države ter postale samostalne kraljevine so: B i t in ij a, K a p a-dokija, Pont, Pergam, Armenija, Partija in Palestina. Eazen Partije iu Baktrije se nobena ni mogla vbraniti Eimljanov, ki so svoje gospodstvo razširili noter do Evfrata. Palestino so osvobodili duhovniki Matatija in nje-sinovi hrabri M a k a b e j c i ob časi} sirskega kralja Antijoha IV., ki je Jude silil, da bi molili grške bogove. Toda kmalu so nastali domači razpori med farizeji in saduceji, pa tudi v kraljevej rodbini zarad nasledstva. Take prepire so nazadnje Eimljani prišli mirit ter so judovske kralje prisilili, da so morali priznati njihovo vrhovno oblast. Za vse človeštvo pa se je za kralja Herodeža v palestinskem mesticu Betlehemu rodil naš odrešenik Jezus Kristus.
——o-Cčo*