Dušan Nečak 
"Ne m c i" v S loveniji 1 93 8 -1 9481
Usodo nemške narodne manjšine v Jugoslaviji in "Nemcev" v Sloveniji med drugo 
svetovno vojno in po njej je v mnogo čem determiniral nacizem. Že med obema vojnama 
ne ravno neproblematični odnosi med nemško narodno manjšino v Jugoslaviji ("Nemci" 
na Slovenskem in jugoslovanskimi/slovenskimi oblastmi pa tudi prebivalstvom) so se 
zaradi očitne nacificiranosti manjšine (1933/34-1941) in genocidne nacistične okupa­
cijske politike ter sodelovanja slovenskih "Nemcev" v njej, po vojni bistveno poslabšali 
oz. dosegli ledišče. Avtorji in sodobniki, ki so se ukvarjali s tem problemom, so v svojih 
delih veliko pozornosti posvečali odgovoru na vprašanje, v kolikšni meri in kako globoko 
seje nemška narodnostna skupnost v Jugoslaviji in Sloveniji nacificirala. Ugotovili so, da 
se je nemška narodnostna skupnost na Slovenskem začela nacificirati že zelo zgodaj, 
vendar pa nacistična miselnost ni zajela vseh socialnih slojev, pač pa večino nemško 
govorečega prebivalstva. To pa ne pomeni, da so vsi postali člani NSDAP.
Ocene o nacificiranosti nemške narodnostne skupnosti v Sloveniji pa se niso omejile 
samo na slovensko/jugoslovansko stran in ne samo na čas po drugi svetovni vojni. Jasno 
so prišle do izraza tudi na avstrijski strani, in to že v času, ko je nacizem v Nemčiji šele 
začenjal svoj pohod.
Med najbolj zgovorne podatke o tem sodijo poročila in dokumenti, ki sta jih 
avstrijska diplomacija in oblast pripravili v času okoli poskusa nacističnega puča v 
Avstriji, 25. julija 1934. Takrat seje namreč s prihodom večjega števila avstrijskih na­
cističnih beguncev v Slovenijo/Jugoslavijo in njihovim sprejemom morda najbolj jasno 
pokazalo, kako je z nacistično naravnanostjo nemške narodne manjšine.
Leta 1934, dober mesec pred julijskim pučem, sta avstrijska diplomacija in policija 
Jugoslavijo oz. Slovenijo nedvoumno označili kot Avstriji sovražno in nacistični Nem­
čiji naklonjeno deželo. Avstrijski konzul v Ljubljani grof dr. Heinrich Orsini-Rosenberg 
je kot nacistični Nemčiji prijazne videl zlasti liberalni del slovenske politike in Švab- 
sko-nemški Kulturbund, medtem ko naj bi bila večinska politična usmeritev med Slo­
venci, slovenski klerikalci naklonjeni Dollfussovemu režimu.2
V pismih avstrijskemu zveznemu kanclerju dr. Engelbertu Dollfussu z dne 14. in 18. 
junija 1934 je avstrijski konzul to svoje mnenje tudi podrobneje utemeljil in s tem v 
mnogo čem razjasnil odnos tako slovenskih/jugoslovanskih uradnih oblasti kot tudi naj­
pomembnejših organizacij nemške manjšine v Sloveniji do nacizma in avstrijske sta­
novske države.3 V pismu z dne 18. junija 1934 je zapisal: "V zadnjem času seje inten­
zivnost nacionalsocialistične propagande opazno povečala, pri čemer so, kot je znano, 
glavna oporišča tega gibanja posamezne krajevne organizacije (Ortsgruppen) Švabsko-
1 V pričujoče besedilo so vključeni tudi raziskovalni rezultati kolegov Toneta in Mitje Ferenca, Janeza 
Cvirna, Jožeta Prinčiča ter Boža Repeta, ki so nastali v devetdesetih letih, ko so bili sodelavci pri projektu 
"Nemci" na Slovenskem 1941-1955. Večina jih je objavljenih v zborniku "Nemci" na Slovenskem 1941- 
1955, Ljubljana 1998, 1. izdaja in Ljubljana 2002, 2. izdaja.
2 Archiv der Republik (dalje: AdR), Bundeskanzleramt (dalje: BKA), Neues politisches Archiv (dalje: 
NPA)/715, Südslawien 2 - Nationalsozialistische Bewegung, Juni 1934-38 (dalje: 715), Foil. 14.
3 AdR, NPA/715, Foil. 71 in Foil. 77-83.

nemškega Kulturbunda v Mariboru, Celju, Ptuju, Ljubljani in v Kočevju."4
Na poti po obmejnih slovenskih krajih, ki jo v pismu opisuje, je zlasti gorečo prona- 
cistično in protiavstrijsko propagando zasledil v Mariboru, odkoder so tihotapili velike 
količine nacističnih "časopisnih izdelkov", kot Völkischer Beobachter, letake deželnega 
vodstva NSDAP za Avstrijo (Landesleitung Österreich), Österreichische Nachrichten itd. 
Relativno številno v Mariboru in v okolici živečo "avstrijsko kolonijo" želijo pridobiti za 
nacionalsocialističnho idejo, je poročal avstrijski generalni konzul. Kmečko prebivalstvo 
pa prepričuje, da bodo svoje izdelke v Nemčiji lažje in bolje prodajali, ko bo izveden 
anšlus.
Med najbolj živahnimi propagatorji nacizma v Mariboru sta bila po mnenju avstrij­
skega generalnega konzula vodja krajevne skupine Švabsko-nemškega Kulturbunda v 
Mariboru dr. Lothar Mühleisen in njegov namestnik, protestantski pastor Johann Baron, 
z njima pa še "orožnik v pokoju (Rittmeister a. D.) Glantschnigg, slovenski renegat in 
posestnik na Pragerskem, poročen s hčerko italijanskega državljana grofa Zabea (grad 
Fala ob Dravi), ki cesto potujeta na Štajersko in redno prinašata propagandno gradivo. 
Dalje lastnik mariborske pivovarne Josef Tscheligi, predvsem njegov sin (najbrž Franz 
Tscheligi op. p.), ki ima zelo tesne stike z nacističnimi krogi (kupci piva) na Spodnjem 
Štajerskem, predvsem v Radljah, pa tudi na Ravnah".5
Med pomembne mariborske propagatorje nacistične ideje je štel tudi novinarja 
Franza Krainza,6 ki naj bi bil blizu krogom okoli "Mariborer Zeitung", in odvetnika dr. 
Lea Gozanija, ki naj bi imel tajne tesne stike z nemškim poslaništvom v Beogradu in 
nemškim konzulatom v Zagrebu.7
V Dravski dolini je bila Hitlerjeva misel zelo blizu mnogim protestantom v Radljah pa 
tudi lastnici trgovine z mešanim blagom Thei Supanz, je spoznal avstrijski diplomat. 
Podobno kot v Mariboru je bil, po njegovem poročilu sodeč, center nacistične miselnosti 
in propagande v krajevni skupini Švabsko-nemškega Kulturbunda tudi v Celju. Vodil naj 
bi ga bil lastnik trgovine z živili Gustav Stieger, pomagala pa naj bi mu bila protestantski 
župnik (pastor) Jakob May in odvetnik dr. Fritz Zanger, sicer tudi dokaj poznan glasbenik
4 Ibid., Foil. 77.
5 Ibid., Foil. 78/79.
6 Novinar Franz Krainz, poročevalec celjskega "Deutsche Zeitung", je bil v začetku marca 1935 v Mariboru 
aretiran in z nekaj drugimi jugoslovanskimi in avstrijskimi državljani (natakarico Hildo Stiebler iz Gradca/ 
Maribora, hotelirjem Franzem Baumannom iz Varaždina, Risom Atzenhoferjem iz Gomje Radgone, gostilni­
čarjem Achtigom iz Maribora, trgovcem Ivanom Gabričem iz Maribora, itd.) zaprt zaradi vohunstva. Jugoslo­
vanska policija je namreč odkrila vohunsko mrežo, ki naj bi delala za "avstrijske legitimiste", za restavracijo 
habsburške države. Center te vohunske mreže je bil v Lipnici/Leibnitz na avstrijskem Štajerskem, vodil pa naj 
bi ga neki "Hauptmann a. D. Walter Scheichenbauer", rojen 19. 9. 1889 na Ptuju. Ker so bili avstrijski legiti- 
misti brez denarja, naj bi si ga oskrbeli pri avstrijskih nacistih in tako preko novinaija Krainza in varaždinskega 
hotelirja Baumanna prišli v stik z avstrijskimi nacističnimi begunci. Obtoženi so bili predvsem tihotapljenja de­
narja - od julija do septembra 1934 naj bi samo Hilda Stiebler pretihotapila okoli 200.000 dinarjev - za orga­
niziranje vohunske mreže. Iz uporabljenih virov je razvidno, da javnosti ni bilo čisto jasno, ali je šlo v resnici za 
"legitimistične vohune", ki so se zaradi interesov (denar) povezali z nacionalsocialisti, ah za "prave nacistične 
vohune". Glede na to, d aje bila jugoslovanska država bolj občutljiva na habsburški problem, "kot na naciste, je 
šlo verjetno res za legitimiste", ki so izkoristili nekatere naciste. Več o tem glej: Kriegsarchiv, BKA, P/10 
155/35, Abschrift, Bundespolizeidirektion, Staatspolizeiliches Bureau, Graz, 12. Juli 1935, "Verhaftung von 
Nationalsozialisten in Untersteiermark, angebliche Spionagezentrale in Marburg", in Politika, 7. april 1935.
7 Ibid., Foil. 78/79 in HHStA, NPA/792 (stara oznaka za NPA/715), Foil. 457. Dr. Leo Gozani je bil član 
osrednjega vodstva Švabsko-nemškega Kulturbunda v Sloveniji. Po vojni gaje 20. avgusta 1945 mariborsko 
vojaško sodišče kot narodnega izdajalca in vojnega zločinca obsodilo na smrt z obešenjem. Arhiv Inštituta za 
novejšo zgodovino, fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomočnikov za Slovenijo, 
fase. 926, mapa II. Obsodbe narodnih izdajalcev, Seznam vojnih zločincev in izdajalcev.

in literat. Zadnjega je imel Orsini-Rosenberg za zelo pomembnega v verigi nacističnih 
propagatorjev, saj naj bi bil propagando izvajal na rednih koncertih in pevskih potovanjih 
v Maribor, Ptuj in Kočevje. Nemalokrat pa je potoval tudi v Bačko, kjer je vzdrževal 
stalne stike z nemško manjšino v Jugoslaviji in s centralo Svabsko-nemškega Kultur- 
bunda v Novem Sadu. Prav celjsko organizacijo Kulturbunda je avstrijski generalni kon­
zul označil za "duhovno centralo nacionalsocialističnega gibanja v Dravski banovini". 
Sicer pa je bil trdno prepričan, da so imeli nemški agenti za izvajanje nacistične pro­
pagande na voljo že oblikovano in močno organizacijo Svabsko-nemškega Kulturbunda, 
"kije, kot je znano, popolnoma nacionalsocialistično usmerjena".8 Kulturbund je bil, po 
Orsini-Rosenbergovem mnenju, deležen izdatne finančne pomoči predstavnikov rajhov- 
sko-nemškega in jugoslovansko-nemškega kapitala iz prej omenjenih krajev: od celj­
skega veletrgovca z železom in železnino Daniela Rakuscha, šoštanjskega lastnika 
usnjarne Franza Woschnagga in celjskega tovarnarja, lastnika Stanz- und Emailwerke A. 
G., Augusta Westna. Močno podporo naj bi nacistična ideja imela tudi v glasilu nemške 
manjšine za Dravsko banovino "Deutsche Zeitung", katere glavni urednik Erich Pet- 
chauer naj bi veljal za organiziranega esajevca in notoričnega sovražnika Avstrije. Nje­
gov časopis naj bi podobno kot "Deutsche Volksblatt" iz Novega Sada dobival obilno 
podporo celjskega industrialca Westna.
Ljubljanska podružnica Svabsko-nemškega Kulturbunda je bila po mnenju avs­
trijskega generalnega konzula Orsini-Rosenberga med manj aktivnimi. Tudi njen pred­
sednik Hermann Brandt, kije bil obenem tudi predstojnik evangeličanske cerkvene ob­
čine, ni često javno nastopal. Zato pa je bila toliko bolj agilna njihova mladinska 
skupina, ki sojo vodili zobozdravnik dr. August Schweiger, čigar žena je imela sorod­
nike v Gradcu, nekdanji regijski tobačni inšpektor Karl Schlehan in študent Koschitz, ki 
seje često zadrževal v Berlinu, je pisal avstrijski generalni konzul. Ta skupina je imela 
svoj sedež v Florijanski ulici 27 v Ljubljani, kjer so imeli klubsko sobo in knjižnico in 
kjer naj bi vsako sredo prirejali diskusijske večere o kulturnih pa tudi političnih temah. 
Na teh večerih naj bi sodelovala tudi nemški novinar Tenge, označen kot "levi nacist", 
in lektor za nemščino na ljubljanski univerzi Berend.9
Na nemškem jezikovnem otoku v Kočevju je po mnenju avstrijskega diplomata 
izredno močno pronacistično propagando vodil vodja tamkajšnjega Kulturbunda, od­
vetnik dr. Hans Arko. Propaganda naj bi bila tu naravnana tudi zoper slovensko 
katoliško prebivalstvo. Med drugim so v Kulturbundu sprejeli resolucijo, v kateri so se 
zavzeli za prepoved petja slovenskih pesmi v cerkvi. Posebno mesto v mreži nacističnih 
postojank na Slovenskem pa so zavzemale Jesenice, je bil prepričan Orsini-Rosenberg, 
in sicer zato, ker tu v tem času ni bilo nobene krajevne organizacije Svabsko-nemškega 
Kulturbunda, pronacistična propaganda pa je bila kljub temu opazno prisotna. Tu je 
pronacistično propagando vodil glavni delničar Kranjske industrijske družbe Jesenice- 
Fužine, August Westen, nacistično dejavnost pa naj bi bil podpiral tudi generalni 
direktor jeseniške železarne, rajhovski Nemec Noot, čeprav ni bil organiziran nacist.1 0
Informacijam, ki jih je avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Orsini-Rosenberg 
sporočal svojemu zveznemu kanclerju dr. Engelbertu Dollfussu na Dunaj, ni mogoče 
odrekati verodostojnosti, saj jih dokazujejo tudi drugi dokumenti in znanstveni izsledki. 
Erwin Steinbäck je v razpravi, ki govori o pogovorih med nacisti in jugoslovanskimi 
predstavniki pred julijskim pučem 1934, mrežo nacističnih postojank v Sloveniji še 
razširil, saj v njej trdi, da so morali biti pogovori za naciste uspešni, ker so le-ti lahko v
8 Ibid., Foil. 79, in HHStA, NPA/792, Foil. 457.
9 AdR, NPA/715, Foil. 81.
10 Ibid., Foil. 82.

Trbovljah ustanovili svoje oporišče. To naj bi razvilo živahno "pripravljalno dejavnost" 
za julijski puč. Pomembno propagandno postojanko pa naj bi, po njegovih besedah, 
imeli nacisti tudi na Ravnah na Koroškem (takrat Guštajnu). Zato naj bi bilo po zlomu 
julijskega puča tudi vse pripravljeno za hiter prevzem nacističnih beguncev, meni Stein­
bäck.1 1 Drugi viri pa, kot vsaj potencialna žarišča pronacistične propagande, v katerih 
delujejo nacistične celice (nationalsozialistische Zellen), omenjajo še Bled, Ptuj, Litijo, 
Slovenske Konjice "in drugod".1 2
Oceno v poročilu ljubljanskega avstrijskega konzula nekoliko omaje le analiza po­
litičnih usmeritev in dejavnosti nekaterih v tem in drugih poročilih omenjenih "Volks- 
deutscherjev" v Sloveniji, ki jo je opravila štajerska policija. Njen direktor je uradu 
zveznega kanclerja konec novembra 1934 potrdil nacionalsocialistično dejavnost in 
usmerjenost vodij "Volksdeutscherjev" v Celju, Augusta Westna, dr. Fritza Zangerja, 
pastorja Maya, trgovca Daniela Rakuscha in tovarnarja Franza Woschnagga iz Šoštanja.
O evangeličanskem pastorju Baronu iz Maribora pa je zapisal, "da je popolnoma 
nepolitično naravnan", o zobozdravniku dr. Augustu Schweigerju iz Ljubljane, "da tu ni 
poznan", o posestniku Glantschniggu, "da ga v Mariboru in okolici ni", o nacionalsocia­
listični dejavnosti na ljubljanski univerzi pa je zapisal: "Prav tako nismo mogli ugo­
toviti, ali med nemškimi slušatelji dejansko obstaja živahna propaganda za NSDAP."1 3
Tudi nekateri najvidnejši predstavniki "Nemcev" na Slovenskem so takoj po vojni po­
nujali drugačno sliko, toda tej očitno niso verjeli ne zavezniki in ne oblasti prizadetih 
držav.
Že omenjeni mariborski evangeličanski senior, sicer pokrajinski vodja Švabsko- 
nemške kulturne zveze v Sloveniji, Johann Baron, je npr. v Geschichte, Wesen und 
Schicksal der deutschsprachigen Flüchtlinge aus Slowenien, ekspozeju, ki ga je za šta­
jersko deželno vlado napisal v Gradcu 18. 8. 1945, predstavil sebe in vso nemško 
narodnostno skupnost v Sloveniji kot žrtve nacizma. Pravzaprav je bila po njem vodena 
organizacija Švabsko-nemški Kulturbund rešitev za "Nemce" na Slovenskem, saj naj ne 
bi bila nacistično orientirana, temveč se je zavzemala za "krščansko, socialno in nacio­
nalno politiko", ki pa ni bila politika "krščanskosocialne, socialdemokratske in nacional­
socialistične stranke". Po njegovem so se predstavniki nemške narodne manjšine od­
ločno upirali "profetom iz rajha", ki da so uspeli prepričati le majhen del mladine. 
Obenem pa je zatrjeval, da se "nobena nemška narodnostna skupina v času nemškega 
zunanjepolitičnega triumfa, ni mogla frontalno postaviti zoper brezobzirne partijske 
ljudi. Kot "smešen" (lächerlich) je zavrnil očitek, češ da so bili "Nemci" na Slovenskem 
"peta kolona", organizacijo štajerskega Heimatbunda, v katero seje vključil tudi Kultur­
bund na Slovenskem, pa je označil za organizacijo politične prisile (politische Zwangs­
organisation). S preganjanji Slovencev na Štajerskem in nacistično genocidno politiko 
naj bi člani nemške narodnostne skupine ne imeli niti najmanjše zveze, nacistične mani­
festacije v Apaški kotlini tik pred vojno pa naj bi bile le izjema in rezultat dela nekaterih 
pregretih glav. Do povsem drugačnih rezultatov pa je pri svojem delu prišla Komisija za 
ugotavljanje zločinov okupatorjev in njegovih pomagačev za Slovenijo, ki je ugotovila, 
da so bili med tistimi, ki so imeli glavno vlogo pri germanizaciji in fašizaciji t. i. vindi- 
šarjev oz. "domu zvestih Štajercev", kot so med vojno nacisti imenovali Slovence, sko­
11 Erwin Steinbäck, Die Verhandlungen zwischen den Nationalsozialisten und jugoslawischen Stellen vor 
den Juliputsch 1934, v: Oesterreich in Geschichte und Literatur, 12. Jg., Dezember 1968, Folge 10, 536.
12 AdR, BKA, 22/gen, Res. Nr. 97, 23. 11. 1934, in HHStA, NPA/792, Foil. 457.
13 Ibid., Foil. 83. AdR, BKA 22/gen, N. S. Flüchtling. Lager in Jugoslawien, G. Z. 234. 263, Der Sicher­
heitsdirektor für das Bundesland Steiermark an das Bundeskanzleramt (Generaldirektion für die öffentliche 
Sicherheit)- St. B. in Wien, 24. 11. 1934, ZI. Na. 4195/2.

raj vsi nekdanji funkcionarji Švabsko-nemške kulturne zveze. Res pa med njimi ni bilo 
Johanna Barona, čeprav je okupacijo pozdravil kot "osvoboditev izpod srbskega jarma".
Od anšlusa (1938) do napada na Jugoslavijo
Po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu je nacifikacija nemške manjšine v Sloveniji 
še hitreje napredovala. Kot je poročal poslanik von Heeren, je ustanovitev velike Nemčije 
med nemško manjšino v Sloveniji, "kjer so kljukasti križ na Karavankah mnogokrat po­
vsem resno pojmovali kot prvo stopnjo do lastne osvoboditve", vzbudila "naravnost fan­
tastične upe v naglo spremembo lastne usode".14 Tudi britanska diplomatska poročila o 
razpoloženju nemške manjšine v Jugoslaviji so navajala, daje nemška manjšina v Slove­
niji po anšlusu zasvojena "z nacistično doktrino" in da večina njenih članov upa, da "bodo 
že kmalu združeni z rajhom":1 5 Nov politični položaj pa so zaznali tudi na Slovenskem. 
Dragotin Lončarje po avstrijski priključitvi k rajhu zapisal: "Slovenija kot soseda je sedaj 
na široko izpostavljena nacionalsocialistični agitaciji, ne da bi se mogla upirati."1 6
Na dan Hitlerjevega plebiscita za veliko Nemčijo 10. aprila 1938 so Nemci v okolici 
Maribora na številnih hišah izobesili zastave s kljukastimi križi in javno vzklikali: "Ho- 
ruck bis Steinbruck; Halte fest bis Triest".1 7 V počastitev Hitlerjevega rojstnega dne 20. 
aprila 1938 sta Ernest Wersel in Hilde Hutter, hčerka znanega nemškega tekstilnega to­
varnarja iz Maribora, na zvoniku ptujske cerkve izobesila veliko nemško zastavo s klju­
kastim križem. Po mestu so na ta dan odmevale petarde, ob štirih zjutraj pa so zazvonili 
zvonovi.1 8 Po različnih krajih na Štajerskem (zlasti v Apaški ravnini) so se redno 
pojavljale nacistične zastave, na slovenski šoli v Lokavcu pa so nacisti celo izpisali 
gesla: "Hitler ist unser Führer! Heil! Sieg. Die Windischen am Strick! Heil Hitler!"1 9
V imenu Arbeitsstelle für Untersteiermark ter Deutschen Schulverein Südmark je
31.3. 1938 dr. Manfred Straka poslal Hitlerju spomenico, v kateri ga je prosil, naj se 
Nemčija zavzame za narodne pravice Nemcev na slovenskem Štajerskem, ozemlju, kije 
bilo krivično odcepljeno z mirovnim diktatom.20 Vendar je to bil čas, ko je bila glavna 
pozornost Nemčije usmerjena k Sudetom in spomenica ni prinesla uspeha.
Maja 1938 so v Gradcu ustanovili Süddeutsches Institut pod vodstvom dotedanjega 
sodelavca VDA dr. Helmutha Carstanjena, ki naj bi znanstveno preučeval probleme 
nemštva v Jugovzhodni Evropi in tako pomagal raznim organizacijam, zadolženim za 
delo s volksdeutscherji. Inštitut je med slovenskimi Nemci razpredel celo obveščevalno 
mrežo zaupnikov in odigral eno glavnih vlog v pripravah na okupacijo Slovenije in 
nacistično politiko v času okupacije.2 1
Nemčija se je vse bolj direktno vmešavala v notranjo politiko jugoslovanske države. 
Nemški poslanik von Heeren je novembra 1938 obiskal notranjega ministra dr. Antona 
Korošca in od njega zahteval, da preneha s pritiskom na nemško manjšino, hkrati pa mu 
je zagrozil, češ daje Nemčija sposobna, da "svojim rojakom onstran rajhovskih meja
14 Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, Ljubljana 1966, 140 (dalje: Biber, Nacizem ...).
15 Dušan Biber, Britanska diplomatska poročila o nemški manjšini v Jugoslaviji v letih 1933-1945, v: Pri­
spevki za novejšo zgodovino, 35-1995, 99.
16 Biber, Nacizem ..., 141.
17 Ibid., 142.
18 Ibid. Oblasti so takoj aretirale 13 nemških študentov in meščanov ter uvedle preiskavo. V začetku no­
vembra 1938 je bil Ernst Wersel obsojen na 3 mesece zapora, ostali obtoženci pa na denarne in pogojne za­
porne kazni.
19 Ibid., 143.
20 Ibid., 149.
21 Ibid., 150.

nudi sleherno potrebno zaščito". Na von Heerenov namig pa je 21. 12. 1938 Stoja- 
dinović Korošca odstranil iz vlade in resor notranjega ministra zaupal Milanu Ačimo­
viču. Le-ta je takoj začel z novo politiko do nemške narodne manjšine.22
Slovenski Nemci so vztrajno širili govorice, da bodo nemške čete kmalu vkorakale v 
Slovenijo. Te alarmantne govorice so dosegle vrhunec v drugi polovici marca 1939, po­
tem ko je nacistična Nemčija razkosala ostanke Češkoslovaške in proglasila protektorat 
nad Češko in Moravsko. V Apaški ravnini so tamkajšnji Nemci konec marca organizirali 
obsežne demonstracije, ki so privedle tudi do spopadov z oblastmi. 27. 3. 1939 je 
množica pred orožniško postajo vzklikala Hitlerju in zahtevala: "Wir wollen heim ins 
Reich!", v naslednjih dneh pa so nemiri zajeli tudi nekatere druge kraje ob severni meji.23 
Zato je zunanji minister Cincar-Marković za pomoč prosil nemškega poslanika von 
Heerna, ki je od marca 1939 ustanovljenega nemškega konzulata v Mariboru zahteval, 
naj z vsemi sredstvi prispeva, da bodo demonstracije prenehale.24 Ko pa so po koncu 
demonstracij jugoslovanske oblasti priprle okoli 200 Nemcev in z njihovimi voditelji v 
priporu tudi fizično obračunale (skupno je bilo izrečenih 31 zapornih in denarnih kazni), 
je von Heeren 19. aprila 1939 ostro protestiral pri zunanjem ministru Cincar-Markoviću,
13. maja 1939 pa še pri ministrskem predsedniku Cvetkoviču, kateremu je izročil deset 
strani dolg memorandum, v katerem je navajal primere zatiranja Nemcev v Sloveniji.2 5
19. aprila 1939, na predvečer Hitlerjevega rojstnega dne, so na Štajerskem in 
Kočevskem slovenski Nemci prižigali kresove in spuščali v zrak rakete ter prepevali 
Deutschland über alles.26 Hitlerju so nekateri za rojstni dan skupaj s čestitkami poslali 
tudi prošnje, naj Nemčija čimprej zasede Slovenijo. Kočevar Martin Sturm je tako 13. 
aprila 1939 Hitlerju iz Gradca poslal naslednji telegram: "Mi Nemci Kočevske in južne 
Štajerske zaupamo Vam, naš firer, da nas boste priključili rajhu in mi bomo v slehernem 
trenutku izpolnili našo dolžnost."27
Po izbruhu druge svetovne vojne je vlada 5. 9. 1939 iz zaporov izpustila vse Nemce, 
jugoslovanske državljane, ki so bili iz političnih razlogov priprti v Dunavski in Dravski 
banovini. (Amnestija je zajela 2.300 nemških državljanov.)28 Oktobra 1939 pa je ban­
ska uprava Dravske banovine končno odobrila pravila in dovolila obnovo Kulturbunda 
v Sloveniji.29 (Vendar šele potem, ko so nemške oblasti odobrile pravila Slovenske 
prosvetne zveze na Koroškem.) Hkrati so oktobra 1939 voditelji kočevarskih Nemcev v 
spomenici, poslani banski upravi Dravske banovine in vladi v Beogradu, zahtevali, naj 
država prizna nemški narodni skupini status javnopravne korporacije z lastnim statutom, 
kar je zahtevala tudi prva točka programa Volksdeutsche Einheitsfront od 10. aprila 
1938. Zahtevali so tudi odstranitev slovenskih učiteljev iz kočevskih šol, vrnitev vseh 
premeščenih nemških učiteljev, lastni nemški šolski inšpektorat, ukinitev imenske ana­
lize pri šolskem vpisu, svoboden razvoj Kulturbunda, pisanje nemških imen po nem­
škem pravopisu, svobodno uporabo nemškega jezika pri občevanju z oblastmi vseh 
stopenj, ukinitev uredbe o omejitvi prometa z nepremičninami, novo upravno razdelitev
22 Ibid., 153-154.
23 Prim. Ibid., 154-155.
24 Ibid., 156.
25 Ibid., 156-157.
26 Ibid., 158.
27 Ibid., 158.
28 Ibid., 212.
29 Krajevne organizacije Kulturbunda so se hitro širile. Marca 1941 je v okrožju (Gau) Kulturbunda za Slo­
venijo delovalo že 52 krajevnih skupin. Januarja 1941 je Kulturbund štel že 11.577 članov. Prim. Biber, Na­
cizem ...,219.

na Kočevskem ter ukinitev cenzure lista Gottscheer Zeitung.30
Nacistično usmerjeni del nemške manjšine v Sloveniji je vedno glasneje širil naci­
stično propagando in slavil vojaške uspehe Hitlerjevih čet, ob dramatiziranju položaja 
nemške manjšine v Sloveniji pa vedno bolj odkrito zahteval priključitev dela slovenskega 
ozemlja k nemškemu rajhu.3 1 Nemški državljan dr. Karl Petrischek, po rodu Celjan in 
tedaj odvetnik v Wolfsbergu, je na silvestrovanju nemškega moškega pevskega društva v 
Celju leta 1939 napovedal skorajšnjo "osvoboditev", na začetku leta 1940 pa v imenu 
spodnještajerskih Nemcev Hitlerju poslal spomenico s prošnjo, naj čimprej "osvobodi" 
južno Štajersko in južno Koroško.32 Nacistična propaganda za priključitev slovenske 
Štajerske k rajhu je dosegla svoj višek po kapitulaciji Francije, nacistično usmerjeni del 
nemške manjšine pa seje že začel pripravljati na sprejem nemške vojske.
Po anšlusu in zlasti po nemški okupaciji Češke marca 1939 seje del nacistično usmer­
jenih pripadnikov nemške manjšine v Sloveniji tudi aktivno vključil v obveščevalno delo 
za Sicherheitsdienst (SD) in vojaško obveščevalno službo Abwehr. Pomembno oporišče 
nemške obveščevalne službe je bila skupna obmejna železniška postaja v Mariboru (tu so 
od leta 1936 prevzemali vlake avstrijski oz. od leta 1938 nemški železničarji), od koder so 
vsak dan romala obveščevalna poročila nemških agentov v Nemčijo.33 Poleti 1940 je 
jugoslovanska vojaška obveščevalna služba v Mariboru odkrila nemško obveščevalno 
mrežo, ki je z radijsko zvezo vzdrževala stike z Gradcem.34 Še pomembnejša pa je bila 
obveščevalna mreža celjskega trgovca Wernerja Stigerja (po njegovem pobegu v Gradec 
v začetku maja 1940 je mrežo vodil tovarnar Maks Adolf Westen), ki jo je funkcionar 
Gestapa v Celovcu Weber označil za najboljšo v celi Jugoslaviji.35
Čeprav so se mnogi nacistično usmerjeni pripadniki nemške manjšine v Sloveniji v le­
tih pred okupacijo ukvarjali z obveščevalno dejavnostjo za Nemčijo in sistematično (po 
okrajih) zbirali podatke o Slovencih (ob okupaciji so člani Sicherheitspolizei in Sicher­
heitsdienst s seboj prinesli že tiskane sezname nad 3.500 jugoslovanskih državljanov, 
predvsem iz Slovenije, ki jih je bilo treba takoj aretirati),36 pa bi bilo napak trditi, da so 
bili bolj ali manj vsi Nemci v Sloveniji (ali vsaj člani Kulturbunda) pripadniki pete ko­
lone.
Od napada na Jugoslavijo do propada nacizma 1941-1945
Slovenci so 7. aprila 1941 v drugo svetovno vojno vstopili kot napaden in okupiran 
narod, Avstrijci pa kot napadalec in okupator ter kot sestavni del nacistične Nemčije, h 
kateri so bili, kot prva žrtev nacizma, priključeni po anšlusu 13. 3. 1938. Prepričanje o 
kolektivni nemški krivdi za preganjanje Slovencev se med drugo svetovno vojno na 
Slovenskem ni oblikovalo samo v komunističnem taboru oz. taboru Osvobodilne fronte, 
temveč tudi v njej nasprotnem političnem taboru ter v vodstvu jugoslovanskega odpor­
niškega gibanja. Med vojno je tako nemška narodnostna skupnost v Sloveniji pri obeh 
taborih še utrdila vlogo narodnega sovražnika, ki jo je, zaradi historičnih razlogov, pri­
nesla že v prvo jugoslovansko državo. Že med vojno sta se zato politična tabora na Slo­
venskem jasno zavzela za povojni obračun tudi z domačimi "Nemci", vendar ne zato,
30 Biber Nacizem ..., 221.
31 Ibid., 216.
32 Ibid., 215.
33 Ibid., 231.
34 Ibid., 249.
35 Prim. Ibid.. 247-248.
36 Ibid., 249-250.

ker so bili Nemci, temveč zato, ker so bili prepričani, da morajo plačati za storjene 
nacistične zločine, pač v skladu z dotedanjo zavezniško politiko do nacističnega rajha.
O vlogi slovenskih Nemcev v nacističnem okupacijskem aparatu
Največ Nemcev seje aprila 1941 znašlo na nemškem zasedbenem območju. Ti so 
živeli po mestih in trgih, na podeželju pa sta bili največji skupini na Apaškem polju in v 
severozahodnem delu Prekmurja. Organizirani v Švabsko-nemški kulturni zvezi 
(Schwäbisch-deutscher Kulturbund) so s svojim vodjem Hansom Baronom skoraj vsi 
pozdravili okupacijo in jo razglašali za "osvoboditev izpod srbskega jarma".37 Zlasti 
ugodno so se počutili Nemci, ki so živeli po mestih in trgih, in ki so bili socialno naj­
boljše stoječi, saj so po odstranitvi nekdanjega jugoslovanskega političnega upravnega 
in gospodarskega aparata ter nasilnem izgonu politično eksponiranih in narodno zelo 
zavednih Slovencev v Srbijo in t. i. NDH zasedli položaje v političnem, upravnem in 
gospodarskem aparatu. V štabih šefov civilne uprave jih do formalnopravne priključitve 
načelno niso zaposlili, ker so oba štaba imeli za začasna; edina izjema je bil poverjenik 
za lovstvo Edmund Kupnik v Mariboru. Zaposlili so jih predvsem na okrajni (nato 
okrožni) in občinski ravni in v omenjenih raznarodovalnih organizacijah oz. društvih, v 
upravnem in gospodarskem aparatu. Natančnejše raziskave bodo najbrž pokazale, daje 
bil delež spodnještajerskih Nemcev pri tem močnejši kot na Gorenjskem in v Mežiški 
dolini. Tam namreč v okupatorjevem zasedbenem aparatu ne najdemo imen kakšnih 
vidnejših Nemcev. Pri tem je namreč treba upoštevati socialno sestavo nemštva po 
slovenskih mestih in trgih, ki ni bila uradniška, temveč predvsem gospodarska, zato so 
imeli najbrž precejšen delež pri upravljanju zaplenjenih slovenskih industrijskih in 
obrtnih ter poljedelskih in vinogradniških posestev. Po nekem viru naj bi bili Nemci v 
Spodnji Štajerski, t. i. domači Nemci pri funkcijah udeleženi z 80 odstotki.38
Brez globljih raziskav so po vojni lahko po okupatorjevih virih ugotovili, da so zlasti 
vodstvo Štajerske domovinske zveze, ki naj bi imela glavno vlogo pri germanizaciji in 
fašizaciji t. i. Vindišarjev oz. "domu zvestih Štajercev", kot so začeli nacisti imenovati 
Slovence, sestavljale tri skupine vodilnih Nemcev. Prvi dve skupini so sestavljali 
sodelavci dveh nacističnih ustanov iz Gradca, in to Inštituta za jugovzhodno nemštvo, ki 
gaje vodil dr. Helmut Carstanjen, po aprilu 1941 nacionalno-politični referent pri šefu 
civilne uprave in vodstvu Štajerske domovinske zveze, ter pokrajinski obmejni urad 
NSDAP iz Gradca, ki ga je vodil Anton Dorfmeister, pod okupacijo okrožni vodja 
Štajerske domovinske zveze v Celju. Tretjo pa skoraj vsi nekdanji funkcionarji Švab- 
sko-nemške kulturne zveze brez njenega dotedanjega vodje Hansa Barona.39
Po vključitvi Švabsko-nemške kulturne zveze v Štajersko domovinsko zvezo in 
Koroško ljudsko zvezo lahko v nemškem zasedbenem aparatu na političnem, upravnem, 
gospodarskem in kulturnem področju ugotavljamo le dejavnost posameznikov. To pa 
zahteva podrobno preučevanje po manjših upravnih enotah; nekaj takšnih raziskav sedaj 
že opravljajo, npr. v Celju, na Ptuju in morda še kje.
Razmeroma precej Nemcev je dobilo določene funkcije v polvojaški formaciji 
vermanšafta, kije bil nekakšna inačica Sturmabteilungen (SA) v Nemčiji in Avstriji.40
37 Marburger Zeitung 9. 4. 1941; Ferenc, Quellen zur nationalsozialistichen Entnationalisierungspolitik in 
Slowenien 1941-1945, Maribor 1980 (dalje: Ferenc, Quellen), dok. 10 in 12.
38 Marjan Žnidarič, Okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941-1945, doktorska disertacija, tip­
kopis, Maribor 1996 (dalje: Žnidarič, Maribor), 33— 43 in 77-82.
39 Prav tam.
40 Ferenc, Quellen, dok. 94; Tone Ferenc, Wehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Sta-

Medtem ko so častniške funkcije v vermanšafitu zasedli častniki SA iz Zgornje Štajerske 
in Koroške, so podčastniške funkcije dobili večinoma t. i. domači Nemci. S temi Nemci 
so npr. v Spodnji Štajerski že kmalu začeli graditi nacistično "elitno" formacijo Schutzs­
taffeln (SS). Predlog za njeno ustanovitev je 23. maja 1941 dal esesovski podpolkovnik 
Alfred Fleischmann, pokrajinski inšpektor NSDAP pri šefu civilne uprave za Spodnjo 
Štajersko. V vermanšaftu naj bi ustanovili 12 "posebnih Šturmov" (Sondersturme), v 
katere bi od t. i. Vindišarjev sprejeli le tiste, ki "rasno ustrezajo pogojem zaščitnih 
oddelkov", obvezno pa bi morali biti v njih pripadniki SS, ki delajo v Spodnji Štajerski. 
Himmler je predlog sprejel in res so ustanovili t. i. SS-Sonderstandarte "Untersteier- 
mark" s 15 Šturmi v mestih, v katere so vključili okoli 1.600 moških, večinoma Nem­
cev.41 Vendar se je njihovo število z odhodom v vojsko manjšalo in leta 1944 je bila 
večina od 12 Šturmov le še na naselitvenem pasu ob Savi in Sotli (7), kar pomeni, da so 
jih sestavljali predvsem kočevski Nemci. Iz njihovega moštva so 1943. leta izoblikovali 
dve SS-alarmni četi in jih zaposlili v boju proti partizanom. 2. SS-alarmna četa je 18. 
maja 1944 po izgubi svojega poveljnika do tal požgala vasico Orehovico pi Izlakah in 
postrelila 15 njenih prebivalcev, tudi otrok, in njihova trupla pometala v ogenj.42
Viri pričajo, da so nacistični raznarodovalci vsaj del tistih Nemcev, ki so živeli na 
nemškem zasedbenem območju, spomladi in poleti 1941 pritegnili k množičnemu izga­
njanju Slovencev. Določili so jih v razne komisije, npr. za označevanje vedenja prise­
ljencev po letu 1914, za določanje, kdo lahko ostane in koga je treba izgnati. Ponekod so 
morali predlog za izgon Slovenca podpisati trije t. i. domači Nemci. Bili so tudi v spre­
jemnih komisijah za navedeni raznarodovalni organizaciji oz. društvi in so kot poznavalci 
kraja imeli glavno besedo pri političnem ocenjevanju ljudi.43 Nacisti so namreč skoraj 
vse prebivalstvo zasedenih slovenskih pokrajin podvrgli rasnemu in političnemu pre­
gledu in ocenjevanju in od obeh ocen naj bi bila odvisna usoda družin in posameznikov.44
Ostra in nasilna okupacijska politika nemških nacistov, ki ji je kmalu sledil slo­
venski upor v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, sta povzročila tudi pri 
delu t. i. domačih Nemcev oseko v njihovem ponekod celo evforičnem navdušenju nad 
nemško okupacijo. Medtem ko so bili nekateri najradikalnejši Nemci razočarani, ker so 
dobili manj, kot so pričakovali, in ker je za njih germanizacija tekla prepočasi, pa 
zmernejšim niso šli v račun ukrepi, ki so pripeljali v "revolucijo", kije med Slovenci ne 
bi mogel nihče zanetiti. Ne bi namreč mogli reči, da so vsi tisti Nemci, ki so nacistično 
okupacijo pozdravili kot "osvoboditev izpod srbskega jarma", soglašali tudi z nacistično 
okupacijsko politiko. Tako kot mnogi Slovenci je tudi del Nemcev pričakoval takšne 
nacionalnopolitične razmere, kot so bile v poslednjem obdobju avstroogrske monarhije 
in ne tako vroče germanizacije z etnocidom, kot jo je izvajal nemški okupator. Zato so
jerskem, v: Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS, 2-1958, 81-156.
41 Bundesarchiv Koblenz (dalje: BAK), Abteilungen Reich und DDR Berlin (dalje: Abt. B). NS-19, Persön­
licher Stab des Reichsführers SS. št. 3383, Aufstellung der Sonderstandarte SS in der Untersteiermark 1941.
42 Tone Ferenc, Komandant z železno roko. (Pokol na Orehovici pri Izlakah), v: Borec, 29-1977, št. 3, 143— 
160; isti, Satan, njegovo delo in smrt, Ljubljana 1979, 193-222.
43 Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, Maribor 1968 (dalje: 
Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika), 188-190 in 205-206; Ferenc, Quellen, dok. 26 in 31.
44 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 731-813; Ferenc, Quellen dok. 107, 109, 110, 148, 190, 198, 
208, 211, 212, 235, 241, 249, 296; Tone Ferenc, Politične in državljanske kategorije prebivalstva na Spod­
njem Štajerskem pod nemško okupacijo, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1-1960, št. 2, 69-124 
(dalje: Ferenc, Politične in državljanske kategorije); Tone Ferenc, Viri o rasnih pregledih Slovencev pod oku­
pacijo (dalje: Ferenc, Viri o rasnih pregledih), v: Prispevki za novejšo zgodovino, 34-1994, št. 2, 231-244; 
Stefan Karner, Die Steiermark im Dritten Reich. Aspekte ihrer politischen, wirtschaftlich-sozialen und kul­
turellen Entwicklung. Graz-Wien 1986, poglavje Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!, 131-139.

tudi nekateri spodnještajerski Nemci posredovali za izpust Slovencev, predvidenih za 
izgon.45 Med Nemci, ki so bili v okupacijskem aparatu, pa se je za Slovence najbolj 
pogumno zavzel dr. Oskar von Kaltenegger iz štaba šefa civilne uprave za zasedena 
območja Koroške in Kranjske na Bledu, ki je proti množičnemu izgonu Slovencev na­
stopil celo z obsežno spomenico in zato moral kmalu zapustiti svojo civilno zaposlitev 
ter oditi v vojsko.46
Ob vključitvi Švabsko-nemške kulturne zveze v Štajersko domovinsko zvezo so na­
cisti predvidevali, da bo namestnik njenega zveznega vodje Franza Steindla postal 
dotedanji vodja SDKB za Dravsko banovino Hans Baron, kar pa se ni zgodilo 47 Ta je 
skupaj z mariborskim tovarnarjem Franzem Tscheligijem 1. maja 1942 poslal glavni 
pisarni NSDAP v Miinchnu pismo s pritožbami nad ravnanjem nacistične nemške 
uprave na Spodnjem Štajerskem. To se je seveda zgodilo takrat, ko so se z nemirnimi 
razmerami, t. j. s partizanskim bojem, že poznale posledice trde okupacijske politike. V 
pismu sta povedala tudi to, da se je posrečilo nemški civilni upravi povzročiti revo­
lucijo, kar se ni posrečilo nikomur v nekdanji Jugoslaviji.48
Partizanske usmrtitve najbolj gorečih in seveda dosegljivih funkcionarjev okupator­
jevega aparata na podeželju49 in partizanski vpadi na območje nemške kolonizacije 
(Posavje, Obsotelje, Gorje pri Bledu) so vzbujali občutek ogroženosti.50 Nezmožnost 
nemških oboroženih sil, da bi tudi z najkrutejšim nasiljem (ubijanjem talcev, požiga­
njem vasi in ustrelitvami njihovih moških prebivalcev, izganjanjem sorodnikov partiza­
nov in usmrčenih talcev itd.) in operacijami, za katere so uporabljali tudi vermanšaft, v 
slovenskih pokrajinah strle slovenski odpor ter od začetka 1943. leta dalje tudi njihovi 
neuspehi na velikih frontah t. i. domačim Nemcem niso mogli vlivati poguma za sto­
odstotno angažiranje v totalni vojni, ki sojo razglašali nacisti.
Tisti, ki so dobro poznali vlogo in delovanje spodnještajerskih Nemcev pod 
nacistično okupacijo, so ugotavljali, daje njihova gorečnost pri izvajanju okupatorjevih 
ukrepov proti Slovencem začela upadati po nemškem porazu pri Stalingradu. Zato 
okupatorjevi viri zlasti od druge polovice leta 1943 pričajo o vedno večji mlačnosti in 
"utrujenosti" domačih Nemcev in celo o njihovem prizadevanju, da bi govorili slo­
vensko tam, kjer prej to nikakor niso.51 Zlasti premožnejši Nemci so začeli treznejše 
gledati na razmere in se umikati od vsakega političnega dela. Z dotedanjim gorečim 
političnim delom razglašeni posamezniki so se postopoma prijavljali v nemško vojsko
45 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 190.
46 Ferenc, Quellen, dok. 101.
47 Ferenc, Quellen, dok. 13, op. 15.
48 Ferenc, Quellen, dok. 218.
49 Sezname padlih ali usmrčenih Nemcev in Slovencev v okupatorjevi službi je sproti objavljal Befehlsblatt 
der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes. Podatki so tudi v precej nezanesljivi knjigi Toten­
gedenkbuch der Deutsch-Untersteirer, ki jo je leta 1970 v Gradcu izdala Landsmannschaft der Deutsch- 
Untersteirer in navaja tudi osebe, ki so bile usmrčene po vojni. Glej Tone Ferenc, Knjiga, ki nas je zelo 
vznemirila (Totengedenkbuch der Deutsch-Untersteirer), v: Naši razgledi št. 20, 12. 3. 1971; Večer 12., 13., 
16. in 17. 3. 1971.
50 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 672-677 in 697-701; Ferenc, Quellen, dok. 298, 321 in 322.
51 Arhiv Republike Slovenije, II. dislocirana enota (dalje: ARS-II), nemški arhiv, orožništvo in policija, 
poročilo komandanta varnostne policije in varnostne službe v Spodnji Štajerski 1. 11. 1943, prevod v Zbornik 
dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI - Borbe v Sloveniji, 8. 
knjiga, dok. 177: "Ljudje, ki so si prej vidno prizadevali, da bi govorili nemško doma in v javnem življenju, 
delajo zdaj nasprotno. Še celo tisti, ki so se izdajali za volksdojčerje, se poslužujejo zdaj nemškega jezika le 
kadar je to nujno potrebno in le kadar to zahteva njihova navidezna pripadnost k tako imenovanim 
volksdojčerjem."

ali oborožene oddelke SS in tako zapuščali torišče svojega dotedanjega dela. Proti neka­
terim pojavom malodušja pri izvajanju raznarodovalnih nalog je šef civilne uprave za 
Spodnjo Štajersko nastopil že poletil942.52 Nekateri so začeli Slovencem celo prizna­
vati upravičenost do odpora. Leta 1944 so že primeri odhoda nemških ljudi - tako do­
mačih Nemcev (npr. Woschnaggove družine iz Šoštanja) kot Nemcev iz okupatorjevega 
aparata (dr. Fritz Matzner) - v slovenske partizane.53 Vendar je to bil le majhen del med 
desettisoči Nemcev v omenjenih pokrajinah. Po statistiki komisije za ugotavljanje 
zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo naj bi bilo med Nemci v 
Spodnji Štajerski le 278 odkritih nasprotnikov nacizma, 507 nevtralnih in le borih 32 
udeležencev partizanskega ali narodnoosvobodilnega odpora.54
Razvoj Nemcev na jezikovnem otoku na Kočevskem je bil povsem drugačen. Takoj na 
začetku vojne v Jugoslaviji so se namreč na podlagi meddržavnega sporazuma med 
Nemčijo in Italijo skoraj do zadnjega preselili iz svojega naselitvenega območja, ki je bilo 
pod italijansko okupacijo, v rajh, t. j. na drugo stran reke Save in v Obsotelje. V med­
državnih pogajanjih med Nemčijo in Italijo o času in načinu preselitve so se pogajalci 
zgledovali po meddržavni pogodbi o preselitvi Nemcev iz Južne Tirolske, sklenjeni 23. 
junija 1939. Vendar ni šlo vse gladko in so pogodbo v Rimu podpisali šele 31. avgusta 
1941. V njej so določili poslednji rok za opcijo 30. september in za preselitev 30. no­
vember 1941. V pogodbo o preselitvi so poleg kočevskih Nemcev iz Ljubljanske pokra­
jine vključili tudi tiste Nemce, ki so živeli v Reški pokrajini, t. j. iz občine Draga, ki je 
sodila h Kočevski. Nemškemu pooblaščencu za preselitev v Ljubljani dr. Heinrichu Wol- 
lertu in visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino Emiliu Grazioliju se je za prese­
litev prijavilo 12.147 kočevskih Nemcev. Nekaj deset optantov je pozneje opcijo prekli­
calo. Le iz obrobnega dela kočevskega nemškega jezikovnega otoka, kjer je bilo tudi naj­
več narodnostno mešanih zakonov, je sklenilo ostati na Kočevskem nekaj več Nemcev.55
Vodstvo kočevskih Nemcev se je dogovorilo, da se bodo njegovi rojaki preselili še 
jeseni 1941, ko bodo pospravili pridelek, ki ga bodo lahko vzeli s seboj, kot tudi tretjino 
živine, najmanj pa eno živinče. Vendar se je ne po njegovi krivdi preselitev zavlekla. 
Nemirne razmere v jugoslovanskih pokrajinah, zlasti v Srbiji, južni Flrvaški, Bosni in 
Sloveniji so onemogočile nadaljnje izganjanje Slovencev in Srbov; zato je moral Himm­
ler za slovenske izgnance iz Posavja in Obsotelja poiskati nova območja za njihov izgon. 
Šele v prvi polovici oktobra 1941 je ukazal, naj jih začasno nastanijo v preselitvenih 
taboriščih Volksdeutsche Mittelstelle v devetih nemških pokrajinah. Predvidel je namreč 
njihovo kasnejšo naselitev v Vzhodni Evropi.56 Zato so morale tudi italijanske oblasti 
pristati na podaljšanje roka za preselitev do 20. januarja 1942. Preselitev kočevskih 
Nemcev so opravili v zelo neugodnem letnem času, t. j od 14. novembra 1941 do 22.
52 Ferenc, Quellen, dok. 245 in 246.
53 Arhiv ministrstva za notranje zadeve Slovenije (dalje: AMNZ), Gradivo nemškega okupatorja o Wosch- 
naggovi družini; Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana 1977, 517-520. Iz 
Šoštanja je jeseni 1944 odšel v partizane dr. Wilhelm Hess, predstojnik tamkajšnjega sodišča.
54 ARS, KUZOP; fase. 5, m. 60, poročilo o Nemcih na Sp. Štajerskem 1945 s prilogama. Število nemštva na 
Slovenskem Štajerskem in Prekmurju pred drugo svetovno vojno in Udejstvovanje nemške manjšine v 
severovzhodni Sloveniji za okupacije 1941-1945.
55 ARS-II., fond nemškega pooblaščenca za preselitev (Deutsche Umsiedlungsbevollmächtigte), Ljubljana, 
fase. 1314, poročilo dr. Heinricha Wollerta štabnemu uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva v 
Berlinu U . in 18. 12. 1941.
56 National Archives Washington (dalje: NAW), mikrofilm Microcopy T-81, navitek 274, Himmlerjeva na- 
redba št. 53-1 o izgonu slovenskega prebivalstva iz Posavja in Obsotelja 18. 10. 1941; Ferenc, Quellen, dok. 
157; VAUSt. 1-1941, št. 48, 25. 10. 1941, Bekanntmachung über staatspolitische Massnahmen vom 20. 10. 
1941.

januarja 1942, in v zelo neugodnih vremenskih razmerah (zgodaj zapadel in visok sneg, 
mraz, slabe prometne zveze itd.). Odpeljali so se s 135 vlaki.57 Tudi med njimi jih je 
nekaj našlo pot v partizane.
Podobno kot nekateri drugi Nemci v Sloveniji so bili tudi prekmurski Nemci sredi 
aprila 1941, ko seje nemška vojska umaknila iz Prekmurja, razočarani nad "tujo oku­
pacijo". Pričakovali so namreč, da bo severni del Prekmurja priključen k Štajerski, saj 
so nacisti to v svojih člankih, razpravah in spomenicah tudi zahtevali. Pripravili so tudi 
organe civilne uprave za okraja Murska Sobota in Dolnja Lendava ter tudi že vse za 
ustanovitev Štajerske domovinske zveze (celo žige). Zato so tudi prekmurski Nemci 
svoje želje in zahteve po nemški okupaciji Prekmurja izražali na zelo demonstrativen 
način (demonstracije v Murski Soboti, zbiranje podpisov, spomenice), pri čemer se je 
zelo zaposlilo tamkajšnje okrožno vodstvo Švabsko-nemške kulturne zveze.58
Ker je bilo omenjeno območje z nemško manjšino ob potoku Kučnica po prvi 
svetovni vojni odtrgano od Avstrije in ne od Madžarske, ga je Hitler sklenil vrniti 
Štajerski. Oboroženi oddelki nemške civilne uprave (orožništvo, policija in tudi SA) iz 
Zgornje Štajerske so na Hitlerjev rojstni dan to območje zasedli, šef civilne uprave za 
Spodnjo Štajersko gaje junija 1941 kot nemško zasedbeno območje podredil upravnim 
organom sosednjih zgornještajerskih okrožij.59 Kakšen je bil položaj tistih Nemcev, ki 
so še ostali pod madžarsko okupacijo, ne vemo, ker nimamo na voljo ustreznih virov.
Odlok(a) predsedstva AVNOJ-a, Beneševi dekreti in Potsdamski sporazum
Zaradi genocidne nacistične okupacijske politike ni prav nič nenavadno, da je 
najvišji jugoslovanski medvojni organ, predsedstvo AVNOJ-a, 21. 11. 1944 v Beogradu 
sprejel odlok(a), na katerem sta bili zgrajeni povojna politika in zakonodaja do "Nem­
cev" v Jugoslaviji.
Predpis se imenuje Odlok o prehodu sovražnega imetja v državno svojino, o dr­
žavnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti 
prisilno odtujile in ima 12 členov. Za usodo "Nemcev" je najpomembnejši njegov 1 . 
člen s tremi točkami, ki se glasi:
"Z dnevom, ko stopi ta odlok v veljavo, preide v državno svojino:
1. vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugosla­
vije;
2. vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah 
narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so državljani 
nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;
3. vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne oziraje se na njihovo državljanstvo 
in ne oziraje se na državljanstvo, imetje vsake osebe, kije bila s sodbo državljanskih 
ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.
Odredbe tega odloka veljajo v tem primeru za imetje jugoslovanskih državljanov ne 
oziraje se na to, ali se nahajajo doma ali v zamejstvu."
Odlok sodi med najpomembnejše predpise, ki zadevajo vprašanja (vračanja) imo- 
vine "Nemcev" na Slovenskem.
57 NAW, T-81, navitek 306; ARS-II, DUB, f. 693, pregled odvoza kočevskih Nemcev s Kočevskega; poziv 
dr. Heinricha Wollerta: Gottscheer Deutsche! v Gottscher Zeitung 38-1941, št. 47, 17. 11. 1941; poziva Wil- 
helma Lampetra in Josefa Schobra v Gottscheer Zeitung 38-1941, št. 50, 3. 12. 1941.
58 BAK, Abt. B, Reichskanzlei, R 43-11, Bd. 679.
59 VAUst., 1-1941, št. 22, z dne 14. 6. 1941, Verordnung über die Verwaltung der Gemeinden Fuexelsdorf, 
Sinnersdorf, Guizenhof und Rotenberg 13. 6. 1941.

Nemški viri in prizadeti pričajo še o obstoju drugega odloka, ki naj bi bil sprejet 
nekoliko prej istega dne, t. j. 21. 11. 1944. Popularno naj bi nosil ime Odlok iz Jajca ali 
tudi Mali odlok iz Jajca, uradno pa naj bi to bil Odlok AVNOJ-a o odvzemu držav­
ljanskih pravic.60 Vendar ta odlok ni bil objavljen v Uradnem listu in zato nimamo 
avtentičnega besedila ter neposrednega dokaza, da je res obstajal. Prav tako je malo 
verjetno, da bi nastal v Jajcu, saj je predsedstvo AVNOJ-a v tem času delovalo že v 
osvobojenem Beogradu. Prevod iz nemškega prevoda Odloka se glasi:
"1. Vse v Jugoslaviji živeče osebe nemškega izvora samodejno izgubijo jugoslo­
vansko državljanstvo in vse državljanske pravice;
2. celotno premično in nepremično premoženje oseb nemškega izvora velja za za­
plenjeno in samodejno preide v državno last;
3. osebe nemškega izvora ne smejo zahtevati oziroma izvajati nobenih pravic, niti se 
ne smejo obračati na sodišča in institucije za svoje osebno pravno varstvo."6 1
Za mnoge je prav ta odlok najbolj oster, za prizadete pa celo genociden. Nekateri 
avstrijski raziskovalci tega vprašanja menijo, da naj bi Odlok iz Jajca napisal Moša 
Pijade. Domnevajo, da naj bi Pijade v okviru oblikovanja nove jugoslovanske zakono­
daje dobil nalogo, ustvariti nekaj, s čimer bi pripadniki nemške manjšine izgubili jugo­
slovansko državljanstvo. Na ta način naj bi ti v času sklepanja mirovne pogodbe bili 
nemški državljani in bi Jugoslavija mogla legalno zahtevati njihovo premoženje kot 
"nemško premoženje v tujini". Odlok naj bi ne bil objavljen zaradi tega, ker naj bi ga 
natisnili na letak z namenom, da bi ga v roke dobili bežeči jugoslovanski Nemci.62
Na drugi strani pa uradni nemški viri6j dokazujejo obstoj tega odloka z njegovo 
posredno omembo v Tolmačenju 2. točke v 1. členu odloka Antifašističnega sveta na­
rodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. 11. 1944,6 4 Prvi stavek tega kratkega Tolma­
čenja se namreč glasi: "Ker lokalna oblastva pri izvajanju postopka o odvzemu 
državljanskih pravic osebam nemške narodnosti (počrtal avtor) v več krajih, zlasti v 
Vojvodini in Slavoniji ne ravnajo vedno po odredbah odloka Antifašističnega sveta 
narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. 11. ,.."65 Podčrtani del stavka, v kateri se 
omenja odvzem državljanskih pravic, naj bi dokazoval obstoj Odloka iz Jajca, s katerim 
je bilo "Nemcem" v prvi vrsti odvzeto državljanstvo. Spet drugi nemški viri pa zatrju­
jejo, da se sintagma "državljanske pravice" ni nanašala na pravico do državljanstva 
(Staatsangehörigkeitsrecht), temveč da je jugoslovanska zakonodaja s tem izrazom 
označevala splošne individualne, temeljne državljanske pravice (algemeine, individuelle 
Grundrechte). Z Malim odlokom iz Jajca naj bi torej dali pravno osnovo za osebno 
brezpravnost jugoslovanskih "Nemcev" in ne za odvzem državljanstva.66
V podobnih zgodovinskih okoliščinah so podobne odločitve o Nemcih, kot jih je 
sprejelo predsedstvo AVNOJ-a, v približno istem času sprejeli tudi na Češkoslovaškem. 
Po češkoslovaškem predsedniku sojih kratko poimenovali Beneševi dekreti. Gre za tri
60 Npr.: "Die deutschen Vertreibungsverluste, Bevölkemungsbilanzen für die deutschen Vertreibungsgebiete 
1939/1950, Stuttgart 1958 (dalje: Die deutschen Vetreibungsverluste ...), 444 ali Gerstner, Das Deutschtums 
in Krain, Wien 1979 (dalje: Gerstner, Das Deutschtums ...), 46. Dr. Stefan Karner v povzetku študije, ki sojo 
delili na tiskovni konferenci 4. 12. 1997 na Dunaju, trdi, da je bil ta odlok sprejet 21. 11. 1943, vendar 
neposredno ne dokaže svoje trditve.
61 Gerstner, Das Deutschtums ..., 46; nemško predlogo hrani tudi avtor.
62 Zadevno pismo dr. Ulrike Futter avtorju z dne 15. 10. 1997, hrani avtor.
63 Die deutschen Vertreibungsverluste ..., 444.
64 Uradni list DFJ, 8. junij 1945, št. 39-347/1945, 331.
65 lbid.
66 Osteuropa-Handbuch, Jugoslawien, 133.

dekrete in sklep vlade iz let 1944-1946.67
Ta določila so nedvoumno vsebinsko primerljiva z odlokom predsedstva AVNOJ-a. 
Tako kot iz avnojskega odloka tudi iz t. i. Beneševih dekretov veje duh zahteve po 
plačilu domačih Nemcev zaradi izdaje domovine (očitek petokolonaštva) in po nacistih 
storjenega zla, ki naj zadene malodane vse Nemce brez razlike. Narekovala sta jih slaba 
izkušnja in duh časa.
Ne Jugoslavija in ne Češkoslovaška oz. njun odnos do nemško govorečega prebi­
valstva pa ni bil v takratni Evropi nobena izjema. Pregon je bil takoj po vojni sank­
cioniran in je po črki medzavezniškega sporazuma ali zaradi "duha časa" zadel velik del 
Nemcev iz večine vzhodno- in jugovzhodnoevropskih držav. Okoli 12 milijonov pri­
padnikov nemške etnične skupnosti je bilo pregnanih iz Poljske, Češkoslovaške, Mad­
žarske, Jugoslavije, Romunije, Bolgarije, Sovjetske zveze in baltskih držav. Za "folks- 
dojčerje" iz Poljske, Češkoslovaške in Madžarske so bila usodna določila člena XIII 
Potsdamskega sporazuma z dne 2. avgusta 1945, s katerim so se Stalin, Truman in 
Attlee dogovorili o usodi povojne Evrope in Nemčije, ter med drugim v citiranem členu 
tudi zapisali: "Izvesti se mora preselitev nemškega prebivalstva ali delov nemškega 
prebivalstva (Bevölkerungselemente), ki so ostali na Poljskem, Češkoslovaškem in 
Madžarskem, v Nemčijo. So enotnega mnenja, da se mora preselitev izvesti na človeški 
način."68 Ni znano, da bi ta člen označevali kot genociden.
Že v potsdamskem dokumentu so se tri velesile zavedale, da gre za akcijo velikih 
razsežnosti, v kateri bo šlo za preseljevanje velikega števila ljudi (grosse Mengen) in so 
za to pooblastili svoje predstavnike v Zavezniškem kontrolnem svetu za Nemčijo, da 
pripravijo vse potrebno za sprejem in porazdelitev teh ljudi po vseh okupacijskih conah 
skladno z razmerami v posameznih delih Nemčije. Obenem so o tem obvestili tudi 
češkoslovaško vlado, provizorično vlado Poljske in kontrolni svet za Madžarsko. Želeli 
so, da bi preseljevanje potekalo skladno in ob pomoči oblasti dežel, iz katerih so 
"folksdojčerji" prihajali.
Toda potsdamski sklepi niso bili le rezultat povojnega razmišljanja o usodi 
"folksdojčerjev" in sklep predsedstva AVNOJ-a ter Beneševi dekreti niso v ničemer 
odstopali od zavezniških medvojnih predstav o odnosu do nemških manjšin v Vzhodni 
in Jugovzhodni Evropi. Že vsaj od aprila 1943 sta ZDA in Velika Britanija soglašali, da 
je treba vse nemške manjšine v vzhodnoevropskih državah preseliti v Nemčijo. Sredi 
leta 1944 (26. junija) pa je britansko zunanje ministrstvo predložilo "vojnemu kabinetu" 
obsežen elaborat z naslovom Transfer o f German Populations. V njem je bil do po­
drobnosti obdelan načrt o izgonu vseh "folksdojčerjev" iz vseh dežel Vzhodne Evrope. 
Z izgonom so želeli doseči:
- homogenizacijo vzhodnoevropskih držav in zmanjšanje deleža narodnostnih manjšin 
v njih;
- povečano notranjo stabilnost teh držav in multilateralno varnost;
- Nemčiji enkrat za vselej preprečiti možnost, da bi nemške manjšine v teh državah
mogla izkoriščati kot ekspanzijski cilj in jih uporabljati kot "peto kolono".
Malo prej (8. marca 1944) je isto ministrstvo predložilo tudi memorandum z
naslovom Minority transfers in South Eastern Europe. Tudi v njem prevladuje misel, da
bi s preseljevanjem manjšin in etnično homogenizacijo držav dosegli večjo varnost na 
tem območju. Avtor te študije je bil znameniti zgodovinar Arnold Joseph Toynbee. V
67 Več o njih glej: Dušan Nečak, "Nemci" na Slovenskem 1945-1955 v luči nemških in avstrijskih doku­
mentov, v: Nečak Izd., "Nemci" na Slovenskem 1941-1955. Ljubljana 2002, 257-260.
68 Geschichte in Quellen, 7, Die Welt seit 1945. München 1980, 78-79.
69 Ibid.

njej je med drugim predvidel zamenjavo Slovencev v Avstriji za Nemce v Jugoslaviji.70
V tistem času jih torej ni bilo veliko, ki bi se spraševali, in še manj tistih, ki bi 
glasno opozarjali, da med njimi zagotovo niso vsi Nemci (so)krivi za nacistično zlo in 
da niso imeli vsi "krvavih rok".
Usoda "Nemcev" na Slovenskem po drugi svetovni vojni
Večina slovenskih Nemcev je Slovenijo zapustila skupaj z umikajočo se nemško 
vojsko še pred koncem vojne.
Kljub prepričanju o kolektivni krivdi so v Sloveniji pri precejšnjem delu Nemcev in 
slovenskih simpatizerjev nemštva oblasti po prvem "maščevalnem" valu skušale 
ugotoviti individualno krivdo in jih nato obravnavati v skladu s to ugotovitvijo. To velja 
še zlasti za tiste, ki so bili osumljeni vojnih zločinov in drugih kaznivih dejanj.
V celoti gledano pa so ravnanje nemške manjšine med drugo svetovno vojno 
slovenske oblasti po vojni izkoristile za dokončni obračun z nemštvom na Slovenskem. 
Pri tem so izhajale iz prepričanja, da "dokler bodo ti številčno šibki, toda v vseh drugih 
ozirih močni nemški elementi pomešani med naše prebivalstvo, bodo kot kvas razkroja 
med narodom dušili njegovo narodno zavest in rast in ga gospodarsko hromili, s tem pa 
zavirali ves njegov materialni in kulturni napredek ... Zato je edino sredstvo zoper to 
stanje, potegniti državno mejo med štajerskimi Slovenci in nekdanjo jugoslovansko 
nemško manjšino in s tem izločiti stoletno gnojno jedro iz narodnega telesa."7 1
Politična odločitev o tem, kaj bo z nemško manjšino po drugi svetovni vojni, je bila na 
jugoslovanski ravni sprejeta ali v času drugega zasedanja AVNOJ-a 29. novembra 1943 
ali pa nekje med koncem zasedanja in začetkom leta 1944. V začetku leta 1944 je namreč 
tajnik Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) Rodoljub 
Čolaković obiskal Znanstveni inštitut pri 10 OF in napovedal izselitev Nemcev iz vse 
Jugoslavije. Tak ukrep so v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja imeli za dejanje 
pravice, povračilni ukrep proti manjšini, ki je hotela uničiti slovanske narode v 
Jugoslaviji, čeprav je imela v njej zelo dober položaj. V Sloveniji so predlog o ravnanju z 
Nemci v Znanstvenem inštitutu Osvobodilne fronte izdelali že med vojno. Izhajali so iz 
stališča, da bo ob koncu vojne slovenskemu narodu dana zgodovinska priložnost, "da se 
znebi na severni meji svojih nemških manjšin, ki so mu prizadele baš neposredno pred to 
in med to vojno toliko gorja". Nemško manjšino naj bi kolektivna kazen prizadela zato, 
ker je kolektivno sledila Hitlerjevemu načelu, da se je vsak član nemške narodnosti, 
čeprav je tuj državljan, dolžan pokoriti rajhu in ne državi, "ki mu je dala streho gos­
toljubnosti". Iz ohranjenih dokumentov ni povsem jasno, ali so nemško manjšino tako na 
jugoslovanski kot na slovenski ravni v nekem manjšem številu še hoteli ohraniti, ali ne. 
Nekateri dokumenti namreč govorijo o tem, naj namen zakonodaje in drugih ukrepov v 
zvezi z Nemci ne bi bil "uničenje nedolžnega Nemca kot človeka, temveč uničenje 
nemštva in njegove politične in gospodarske ekspanzije". V zvezi s politično odločitvijo 
je treba tudi poudariti, da se odnos do Nemcev ni bistveno razlikoval tudi pri drugih 
političnih skupinah, to je v meščanskem oz. poraženem protirevolucionarnem taboru (z 
izjemo pronemško usmerjenega generala dr. Leona Rupnika in njegovega kroga). T. i. 
Mačkovškov krog (liberalno usmerjena skupina, nasprotna Osvobodilni fronti) je npr. že
70 Več o tem glej: Gerhard Seewann, Die Vertreibungsprozess in und nach dem zweiten Weltkrieg aufgrund 
britischer Quellen, v: Nečak. Izd., "Nemci" na Slovenskem 1941-1955. Ljubljana 2002, 369-381.
71 Dr. Makso Šnuderl, Predlog za ukrepe pri prevzemu oblasti na Slovenskem Štajerskem, dne 3. septembra 
1944; Makso Šnuderl, Dnevnik 1941-1945, II del. Maribor 1994 (uredil in opombe napisal Zdenko Čepič), 
508-511 (dalje: Šnuderl, Dnevnik).

oktobra 1941 sprejel sklep, da je treba slovensko ozemlje popolnoma očistiti tujcev, 
obenem pa tudi zapleniti njihovo imetje. Za ravnanje s slovenskimi "Nemci" torej ni 
prvenstveno kriva komunistična narava povojnih oblasti, pač pa neizprosen nacionalni 
boj, ki so ga z načrtno politiko uničevanja slovenskega naroda med vojno začeli nemški 
okupatorji, pripadniki manjšine pa so jim pri tem pomagali. To, da bo Jugoslavija po 
vojni izgnala Nemce iz svojega ozemlja, so predvidevali tudi zahodni zavezniki. Zadevne 
elaborate iz Slovenije so namreč poslali Slovencem v jugoslovanski begunski vladi v 
Londonu, ti sojih dali prevesti in jih posredovali britanskemu zunanjemu ministrstvu. O 
tem govori njegova spomenica Nemška manjšina v Jugoslaviji iz jeseni 1943.72
Pravna osnova za obračun z Nemčije izhajala iz sklepa(ov), ki ga (jih) je med vojno 
sprejelo predsedstvo AVNOJ-a. Po vojni so bili ti sklepi zakonsko dodelani in tudi 
opremljeni z dodatnimi navodili in razlagami. Najpomembnejši ukrep je bil že omenjeni 
Odlok o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju 
imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Ta 
Odlok (št. 25) je bil (poleg drugega) tudi osnova za ekonomske ukrepe proti jugoslo­
vanskim Nemcem. Podobno velja za Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je v 10. 
členu opredeljeval, da v Zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije pride obdelo­
valna zemlja, last nemškega rajha in pripadnikov nemške narodnosti, zaplenjene po 
odloku predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944. Po razlagi tega odloka so se za 
pripadnike nemške narodnosti šteli "... tisti državljani Jugoslavije nemške narodnosti, ki 
so se pod okupacijo izjavili ali so veljali za Nemce, ne glede na to, ali so pred vojno kot 
Nemci nastopali, ali pa so veljali za asimilirane Hrvate, Slovence ali Srbe."
Po navodilih oblasti so za pripadnike nemške narodnosti poleg navedene kategorije 
šteli tudi jugoslovanske državljane, ki so se že v predvojni Jugoslaviji v času ljudskih 
štetij opredelili za pripadnike nemške narodnosti; člane Kulturbunda, vse, ki so se 
prostovoljno udinjali nemškim vojaškim, policijskim ali SS-enotam in državljane držav, 
ki so v vojni sodelovali z Nemčijo. Taka široka opredelitev je omogočila, da so med 
Nemce šteli tudi pronemško orientirane Slovence ("nemčurje"), to je tiste, ki so bili 
člani Kulturbunda in (ali) v prostovoljni nemški službi.
Drugi zakonski predpis, ki gaje oblast tudi uporabljala v obračunu z Nemci, seveda 
pa ne zgolj z njimi, je bil zakon o vrstah kazni, ki so jih izrekala civilna in vojaška 
sodišča. Zlasti najpremožnejši in najvplivnejši slovenski Nemci so bili pred sodišči 
obsojeni na različno visoke zaporne kazni, skoraj vsem sojenim pa so odvzeli držav­
ljanske pravice in jim zaplenili premoženje. Pri amnestiji, ki jo je AVNOJ sprejel 5. 
avgusta 1945, so bili poleg drugih izjem izvzeti tudi člani Kulturbunda. To je praktično 
pomenilo, da amnestija ni zajela večine obsojencev nemške narodnosti in njihovih 
dejanskih ali domnevnih slovenskih simpatizerjev.
Najpomembnejši zakon, po katerem so sodili Nemce, je bil Zakon o kaznivih dejanjih 
zoper narod in državo. Sprejela ga je Začasna narodna skupščina demokratske federa­
tivne Jugoslavije 25. avgusta 1945 in je veljal do sprejema kazenskega zakonika DFJ. 
Julija 1946 je bil usklajen z novo ustavo in je dejansko veljal za nazaj. Skupaj z drugimi 
členi je ta zakon dajal dovolj široko osnovo za sojenje jugoslovanskim Nemcem. Prvotno 
ostrino, zlasti kar zadeva članstvo v Kulturbundu in drugih organizacijah, so kasneje 
deloma omilili. Januarja 1951 je prezidij Ljudske skupščine FLRJ izdal ukaz o prene­
hanju vojnega stanja z Avstrijo. 11. julija (z veljavnostjo po objavi v uradnem listu mesec 
dni kasneje) pa je prezidij Ljudske skupščine FLRJ na predlog vlade sprejel tudi ukaz o
72 Več o omenjenih načrtih in elaboratih glej: Tone Ferenc, Nemci med drugo svetovno vojno, 160-165 in 
Božo Repe, "Nemci" na Slovenskem po drugi svetovni vojni, 192-196, oba v Nečak, Izd., "Nemci" na Slo­
venskem 1941-1955. Ljubljana 2002.

ukinitvi vojnega stanja z Nemčijo. Na osnovi tega ukaza se v zvezi z Nemčijo in 
nemškimi državljani niso več uporabljali pravni predpisi FLRJ, ki "so izšli iz vojnega 
stanja z Nemčijo ali so bili izdani za primer vojnega stanja Federativne ljudske republike 
Jugoslavije z neko tujo silo." Naslednje leto (1952) je bil sprejet dogovor med nemško in 
jugoslovansko vlado, da se tudi preostali "folksdojčerji" preselijo v Nemčijo.73
Volilno pravico nemški manjšini je praktično v celoti odvzemal Zakon o volilnih ime­
nikih iz avgusta 1945, kije v 4. členu med tiste, ki niso imeli volilne pravice, uvrščal tudi 
pripadnike vojnih formacij okupatorjev in njihovih pomagačev, ki so se trajno in aktivno 
borili proti NOV, jugoslovanski armadi ali armadam zaveznikov, člane Kulturbunda in 
člane njihovih družin, tiste, ki so bili v politično-policijski službi okupatorjev, tiste, ki so 
prostovoljno in iz lastne pobude dajali na razpolago vojaška in gospodarska sredstva 
okupatorjem, in tiste, ki so bili s sodno razsodbo obsojeni na izgubo narodnih časti oz. na 
izgubo političnih in posameznih državljanskih pravic. Druge državljanske pravice pa je 
praktično vsem jugoslovanskim Nemcem odvzemal Zakon o državljanstvu demokratske 
federativne Jugoslavije iz avgusta 1945. Ta seje nanašal tudi na slovenske "Nemce", za 
katere so menili (kot je to opredelil dr. Makso Šnuderl), da so se "... malone vsi do zad­
njega vdinjali okupatorju. V Sloveniji so kot člani Kulturbunda že več let pred vojno se­
stavljali sezname tistih svojih sodržavljanov - Slovencev, pa tudi Srbov, ki jih bo treba 
izseliti za primer nemške okupacije. Narodnostnemu pripadniku tistih narodov torej, 
katerih države so bile v vojni proti Jugoslaviji in katerih državljani so se med to vojno ali s 
tem v zvezi že pred vojno s svojimi nelojalnimi nastopi proti narodnim in državnim inte­
resom pregrešili zoper svoje dolžnosti jugoslovanskega državljana, je mogoče odvzeti ju­
goslovansko državljanstvo. Večina med njimi je že med vojno prevzela nemško državljan­
stvo."74 Kar zadeva status državljanstva pa so obstajale tudi izjeme, ki jih je že prej opre­
delilo predsedstvo AVNOJ-a (npr. aktivni pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja).
Konkretnemu ravnanju z Nemci po osvoboditvi lahko sledimo zgolj fragmentarno, 
saj je dokumentacija le deloma ohranjena. Zaradi tega je številčna razmerja med različ­
nimi kategorijami Nemcev: pobeglimi, izseljenimi, zaprtimi in obsojenimi, justifici- 
ranimi in drugimi umrlimi zaradi različnih razlogov mogoče določiti le približno.
Večina (nekje med 15 in 16.000 "Nemci") je pobegnila še pred koncem vojne, po 
slovenskih virih pa je bilo izseljenih največ 9.474. Koliko "Nemcev" je izgubilo življenje 
med vojno ali neposredno po njej (bodisi zaradi načrtnih justifikacij bodisi zaradi 
pomanjkanja in krutega ravnanja), ali pa doživljalo drugačno usodo (npr. sojenja, ki pa se 
jim je velik del zlasti tistih, ki so bili osumljeni vojnih zločinov, izognil in bil sojen v 
odsotnosti), po ohranjenih virih ni mogoče v celoti ugotoviti. Za Maribor in okolico 
imamo npr. podatek, daje med vojno in neposredno po njej preminilo 1.350 Nemcev, 
vendar samo del v taboriščih (213) in zaradi justifikacij, drugi so bili žrtve bombardiranj, 
bojev na frontah in bojiščih ipd. V povojnih virih nemških in avstrijskih Nemcev o vseh 
preminulih se navajajo številke, ki so gotovo močno pretirane, tja do 6.000.
Prve aretacije in zaslišanja so bila opravljena takoj po osvoboditvi posameznih kra­
jev. V Prekmurju je bilo to že aprila, na Štajerskem pa približno od 11. maja dalje. Ena od 
posebnosti slovenske oblike obračuna z "Nemci" naj bi bile po nemških virih "velikanske 
množične likvidacije", posebno od konca vojne do konca leta 1945, ki naj bi jih izvajali "s 
prenagljeno vihravostjo" (in iibersturtzter Hast).75 Nalogo obračunati z "Nemci" je
73 PAAA, Abt. III., Fase. 1394 (297), 55.
74 Slobodan Nešovič, Tretje zasedanje AVNOJ in zasedanje Začasne ljudske skupščine Demokratične fede­
rativne Jugoslavije (27.-26. avgust 1945). Ljubljana 1975, 215.
75 PAAA, Bonn, Abteilung Illb, fase. 134/1, 12. 5. 1952, Die Lage der Deutschen Minderheit in Jugoslawien 
(dalje: Die Lage ...), 5.

prevzela OZNA. Zapirali so jih v taborišča Celje, Stmišče, Ptuj, Pohorje, Krško, Bre- 
sternica, Hrastovec, Kamnica, Teharje, Filovci, Hrastnik, Tezno in Kočevje, tudi Begunje 
na Gorenjskem in Šentvid pri Ljubljani ter še v nekatera druga. Tu in še kje naj bi bila tudi 
njihova grobišča. O ravnanju z zaprtimi "Nemci" in o razmerah v taboriščih je v spo­
minskih izjavah prizadetih in različnih poročilih, naslovljenih na avstrijske in nemške 
oblasti, največ napisanega.76 Iz teh poročil lahko na kratko povzamemo, da je bilo 
ravnanje z moškimi izrazito slabo, z ženskami nekoliko boljše, razmere na splošno pa so 
bile podobne tistim iz nemških medvojnih taborišč. Taborišča za "Nemce" so bila v vsej 
Jugoslavija razpuščena do leta 1948, ko je bil obračun z njimi domala končan.
Izselitve/izgon "Nemcev", kot druga slovenska posebnost obračuna z njimi, so se 
začele že zadnje dni junija in prve dni avgusta, prve neorganizirane pa so potekale iz 
krajev blizu meje, in sicer tako, da so jih preprosto nagnali čez mejo. Organizirano 
izseljevanje seje začelo septembra 1945, potem pa je bilo zaradi volitev v ustavodajno 
skupščino novembra prekinjeno. V novem, tretjem valu, seje nadaljevalo decembra 1945 
ter januarja in februarja 1946. Organizirani transporti so potekali čez mejne prehode 
Podrožca, Koren, Jezersko, Jesenice, Dravograd, Šentilj, Hodoš in Kotoriba. Zajeti so bili 
tako slovenski Nemci kot nemški in avstrijski državljani, pa tudi veliko Slovencev, "ki so 
se pred ali med okupacijo kompromitirali kot sodelavci Nemcev, oz. okupatorja, in ki po 
osvoboditvi ali niso bili sojeni ali pa niso sami pobegnili". V skladu z že med vojno 
določenimi merili so jim, podobno ravnanju nemških okupatorjev s slovenskimi izgnanci, 
dovolili le kratek čas za pripravo, s sabo pa so smeli vzeti le najnujnejše stvari. To je 
veljalo zlasti za tiste, ki so jih najprej zaprli v taborišča. Tisti, ki so bili transportirani 
direktno, so lahko vzeli nekaj več prtljage. Izseljence so pošiljali v Avstrijo (takih je bila 
večina), Nemčijo ali na Madžarsko (od koder sojih potem prav tako poslali v Avstrijo oz. 
v Nemčijo), obstajajo pa tudi domneve, da so jih del poslali v Sovjetsko zvezo, vendar 
tega za slovenske "Nemce" ne moremo dokazati. Na Madžarsko so jih pošiljali v 
dogovoru s sovjetskimi oblastmi, ki so izgnance nato tudi transportirale naprej, v Avstrijo 
pa v delnem sporazumu z Angleži (ti so načeloma sprejemali samo ljudi, ki so bili rojeni v 
Avstriji ali Nemčiji). Tako pri Angležih kot pri sovjetskih okupacijskih oblasteh na 
Madžarskem je prihajalo do težav, oboji so iz raznih razlogov transporte tudi vračali oz. 
njihov sprejem zavračali. Nekaj slovenskih "Nemcev” je bilo za razliko od jugoslo­
vanskega načina obračuna z njimi poslano tudi v druga jugoslovanska taborišča.77
Največ pobeglih in izgnanih slovenskih "Nemcev" se je naselilo v Avstriji. Prva 
povojna leta so Nemci živeli v negotovosti. Deloma so računali na družbenopolitične 
spremembe v Jugoslaviji in s tem povezano vrnitvijo, deloma pa so se pojavljale močne 
želje po izselitvi v Nemčijo ali prekomorske države. Kolikšen odstotek ljudi so iz­
seljevanje in drugi ukrepi proti nemški manjšini - tudi proti tistim, ki so ostali v 
Sloveniji - zadeli po krivici ali preostro, je na osnovi ohranjenih virov in z današnje 
časovne distance težko oceniti, saj tedanjega dogajanja ni mogoče ocenjevati zunaj 
"duha časa". Major uprave državne varnosti Zvone Debevc je leta 1951 v svojem 
poročilu zapisal: "Gotovo je, da je bil kriterij za izselitev z ozirom na povojno stanje 
zelo oster in da so se delale napake. So slučaji, da seje zaradi enega člana družine, ki se 
je kompromitiral kot sodelavec Nemcev, izselilo tudi ostale, ne oziraje se na njihovo 
osebno zadržanje, starost in podobno. So pa tudi poedini primeri, da se je selilo ljudi,
76 Npr. v Weissbuch der Deutschen aus Jugoslawien .... 863 ff in drugod. Več o tem v člankih Toneta Feren­
ca, Boža Repeta in Dušana Nečaka v zborniku: Nečak, Izd., "Nemci na Slovenskem 1941-1955, Ljubljana 
2002.
77 Podrobnosti o tem glej v prispevkih Toneta Ferenca, Boža Repeta in Dušana Nečaka v zborniku: Nečak, 
Izd., "Nemci" na Slovenskem 1941-1955, Ljubljana 2002.

proti katerim so se dobile prijave s strani oseb, ki so bile osebno nerazpoložene do njih.
V veliki večini primerov pa so izselitve upravičene. To je razvidno tudi iz tega, daje 
zaprosilo za povratek v FLRJ približno eno desetino vseh izseljenih."78 Koliko lahko 
današnja zgodovinska ocena seže čez tako stališče, je seveda stvar individualne presoje. 
S civilizacijskega vidika je gotovo poraz za oba naroda, da nista zmogla skupnega 
življenja na istem prostoru, čeprav je takih primerov v Evropi žal še mnogo.
Številke so tvarina, s katero se tudi v znanosti najpogosteje in najlažje manipulira. 
Še posebno, ker za odgovor na vprašanja, koliko slovenskih "Nemcev" je po vojni še 
ostalo v Sloveniji, nimamo zanesljivih podatkov. Čeprav uradnim statistikam ne more­
mo vedno in popolnoma verjeti, so v našem primeru edini kolikor toliko zanesljiv vir. 
Za čas takoj po vojni so zato jugoslovanski (slovenski) avtorji79 prevzeli številko, ki jo 
je bilo v rubriki "Nemci" mogoče najti v uradni objavi rezultatov ljudskega štetja iz leta 
1948, t. j. 1.824.80 Tudi nemška študija z naslovom Die Lage der Deutschen Minderheit 
in Jugoslawien, ki so jo v zahodnonemškem zunanjem ministrstvu pripravili leta 
1952,8 1 prevzema prej omenjeno številko. V statistični publikaciji nemškega Zveznega 
statističnega urada iz leta 1958 najdemo isto številko,82 ki pa je že na naslednji strani 
pravilno korigirana na 2.406.83 Napaka izhaja iz očitno netočne interpretacije ali objave 
v uradni publikaciji jugoslovanskega statističnega zavoda o končnih rezultatih ljudskega 
štetja 1948. Toda tudi ta številka je lahko le orientacijska in nikakor ni točna, saj so v 
njej vsebovani tudi nemški civilni delavci (največ iz Vzhodne Nemčije), ki jih je po 
nemških ocenah v vsej Jugoslaviji v začetku leta 1950 bilo med 12 in 18.000.84
Uradna statistika o rezultatih ljudskega štetja v Jugoslaviji z dne 15. marca 1948 je 
še ugotovila, da je med prebivalstvom v Sloveniji 97 odstotkov Slovencev, Nemcev in 
Avstrijcev pa skupaj 0,17 odstotka. Rezultati tega dajejo osnovo za nekatere zanesljive 
ugotovitve:
1. Prebivalstvo, ki se je deklariralo za Avstrijce ali Nemce, je živelo raztreseno po 
vsem slovenskem ozemlju.
2. Njihova koncentracija je bila povečana na tistih delih slovenskega ozemlja, ki so 
med obema vojnama predstavljali ozemlje njihove naselitve. Več kot 67 odstotkov 
jih je namreč živelo na slovenskem Štajerskem: Maribor z okolico, Celje z okolico, 
Poljčane, Radgona in Ptuj z okolicama; na Koroškem: Slovenj Gradec z okolico; v 
Prekmurju: Murska Sobota z okolico; na "Kranjskem": Ljubljana z okolico, Kočev­
sko in nekoliko nepričakovano Trbovlje z okolico (očitno gre za prisotnost civilnih 
delavcev - strokovnjakov iz Nemčije).
3. Njihova koncentracija je v okrajih, kjer živijo, statistično zanemarljiva, saj nikjer ne 
presega 0,65 odstotka celotnega prebivalstva. Tudi njihov odstotek v odnosu do 
vsega prebivalstva Slovenije je komaj zaznaven - 0,17 odstotka.
78 Poročilo o selitvah Volksdeutscherjev iz LRS v letih 1945-1946, Ljubljana 26. 11. 1951, Arhiv MNZ.
79 Npr. Ante Laušič, Iz povijesti folksdojčera i njihova eksodusa na tlu Jugoslavije, v: Migracijske teme, 
Zagreb 1991, št. 2, 184; Samo Kristen, Nemci v Sloveniji po letu 1945 (Statistični oris), v: Razprave in 
gradivo 26-27, 1992, 277; Dušan Nečak, Nekaj osnovnih podatkov o usodi nemške narodnostne skupnosti po 
letu 1945, v: Zgodovinski časopis, 47-1993, št. 3,441; isti, Ober das Schicksal der "Deutschen" in Slowenien, 
Vergeltung und Vertreibung nach 1945, v: WAS, Zeitschrift für Kultur und Politik, Nr. 88/1997, 160.
80 Federativna narodna republika Jugoslavija; Savezni zavod za statistiku. Konačni rezultati popisa sta- 
novništva od 15. marta 1948 godine, Vol. IX.; Stanovništvo po narodnosti, p. XIV.
81 Die Lage ..., 18
82 Die deutschen Vertreibungsverluste ... 439.
83 Ibid., 440.
84 Die Lage ... 29/21.

4. Nekaj manj kot 70 odstotkov (68.08) se jih je deklariralo za Nemce in le nekaj več 
kot 30 odstotkov (31.91) za Avstrijce.
5. Le v okolici Maribora so našteli več Avstrijcev kot Nemcev - 57 odstotkov. V 
Celju-mesto je bilo Avstrijcev 28 odstotkov, v Celju z okolico 20 odstotkov, v 
Ljubljani-mesto 12 odstotkov, Mariboru-mesto 37 odstotkov, v Murski Soboti in 
Poljčanah 25 odstotkov, na Ptuju 34 odstotkov, v Radgoni 25 odstotkov, v Slovenj 
Gradcu 29 odstotkov in v Trbovljah 14. Vse to zagotovo kaže tudi na takratno 
narodnopolitično orientiranost nemško govorečega prebivalstva Slovenije.8 5
Ne glede na zapisano pa ostaja dejstvo, da so v Sloveniji kljub temeljito izvedenemu 
obračunu z "Nemci", tudi po vojni še ostali raztreseni ostanki ostankov nekdaj močne 
nemške narodnostne skupine. Takega mnenja so bili ves čas po vojni tudi predstavniki in 
najvidnejši strokovnjaki iz vrst prizadetih ter avtorji mnogih del o usodi "Nemcev" v 
Sloveniji (Jugoslaviji) po drugi svetovni vojni. Nekateri med njimi so celo trdili, da ni 
mogoče govoriti o "kakršnikoli oblikovani skupnosti nemških ljudi". Johann Wuscht, 
eden najpomembnejših nemških ekspertov za nemško narodno skupnost v Jugoslaviji jo 
je v delu Handbuch der europeischen Volksgruppen, Wien-Stuttgart 1970, označil za 
"Rest-Minderheit", ostanek manjšine.86 Ugledni avstrijski mednarodni pravnik in stro­
kovnjak za narodnomanjšinska vprašanja dr. Felix Ermacora pa je za ostanke Nemcev na 
Slovenskem uporabil sintagmo, ki je morda še najbližje resnici: "nemško govoreča sku­
pina ljudi".87
Podržavljenje / odvzem "nemškega" premoženja (1945-1955)88
Nova slovenska/jugoslovanska oblast je potrebo po podržavljenju "nemškega" 
premoženja opravičevala z materialnimi, etično-moralnimi, narodnoobrambnimi, ideo­
loškimi in gospodarsko-strateškimi razlogi. Na prvem mestu je bila nadomestitev škode, 
ki je bila med leti 1941-45 povzročena na slovenskem ozemlju. Slovenska komisija za 
vojno škodo je konec septembra 1946 v svojem končnem poročilu nemškemu okupatorju 
pripisala 66,3 odstotka vse storjene škode, kar je skupaj zneslo 31,4 milijarde din ali okoli 
650 milijonov ameriških dolarjev. Na drugem mestu je bilo povračilo za storjene zločine 
in človeške žrtve; od 4.433 oseb, ki so bile obtožene vojnih zločinov na našem ozemlju, 
jih je 2.062 imelo avstrijsko državljanstvo,89 medtem ko so bile nemške okupacijske 
oblasti in policijske enote krive za 41.699 smrtnih žrtev ali pogrešanih oseb.
Tretja pomembna okoliščina je bila velika gospodarska moč, ki sojo imeli "domači" 
Nemci, ter z njo povezana nevarnost, da bi tako kot v preteklosti še naprej obvladovali 
gospodarsko življenje in nadaljevali z "brezobzirnim izkoriščanjem" slovenskega življa. 
Nekaj desettisoččlanska nemška manjšina je namreč, skupaj s posameznimi nemškimi 
družbami in podjetji, imela v svoji lasti naj večja in najboljša kmetijska in gozdna po­
sestva, veliko stanovanjskih in poslovnih zgradb, denarnih zavodov, trgovin, gradbenih, 
lesnopredelovalnih in drugih obratov ter večinske deleže v največjih in kapitalsko
85 Federativna narodna republika Jugoslavija; Savezni zavod za statistiku. Konačni rezultati popisa stanov- 
ništva od 15. marta 1948 godine, Vol. IX.; Stanovništvo po narodnosti, p. XIV.
86 Op.c., 389-390.
87 Več o tem glej: Dušan Nečak, "Nemci" na Slovenskem 1945-1955 v luči nemških in avstrijskih doku­
mentov, 219-238, v: Nečak, Izd., "Nemci" na Slovenskem 1941-1955, Ljubljana 2002.
88 Ta del besedila je nastal pretežno na osnovi opravljenih raziskav Jožeta Prinčiča in Dušana Nečaka, 
katerih zbir je najti v zborniku: Nečak, Izd., "Nemci" na Slovenskem 1941-1955, Ljubljana 2002, in nekaterih 
neobjavljenih rokopisov.
89 Report on the crimes of Austria and the Austrians against Yugoslavia and her peoples, Belgrade 1967, str. 
5.

najintenzivnejših industrijskih podjetjih. Od 361 industrijskih podjetij, kolikor jih je bilo 
leta 1939 na ozemlju Dravske banovine, je namreč v eni tretjini podjetij prevladoval 
kapital "domačih" Nemcev ali kapital Nemcev z avstrijskim, češkim, švicarskim, 
norveškim, švedskim ali liechtensteinskim državljanstvom; med temi podjetji jih je bilo 
kar 85 s 100-odstotno udeležbo nemškega kapitala.
Četrti pomemben razlog so bile notranje- in zunanjepolitične razmere, zaradi katerih 
je morala nova oblast odstopiti od splošne nacionalizacije ter postopno in preudarno 
širiti obseg državne lastnine z zaplembo in agrarno reformo. V položaju, ko bi pre­
zgodnja nacionalizacija povzročila notranje nezadovoljstvo in zunanje težave, zaplemba 
"nemškega" premoženja ni bila povezana z nobenim tveganjem, poleg tega pa je novi 
oblasti omogočila, daje prišla do sredstev, ki so bila potrebna za gospodarsko obnovo, 
še preden so se v mednarodnih ustanovah začele razprave o vojni odškodnini. Z agrarno 
reformo pa je pridobila kmeta, kije predstavljal večinski del prebivalstva.
Veliko Nemcev, ki so že pred koncem druge svetovne vojne organizirano zapustili 
slovenski prostorje s seboj odpeljalo del premičnega premoženja in finančna sredstva. S 
tistimi, ki so sklenili ostati, je slovenski politični vrh sklenil obračunati "brez vsake sen­
timentalnosti" tudi na premoženjskem področju. To je pomenilo, da seje odločil, da bo 
"vsakega posebej" obsodil oziroma postavil pred sodišče ter zaplenil vse njegovo pre­
moženje.
Zakonski predpisi, s katerimi so v drugi jugoslovanski državi udejanili načrt o 
podržavljenju "nemškega" premoženja, so jugoslovanske Nemce enako kot Nemce iz 
rajha proglasili za sovražnike države in ljudstva. Njihovo premoženje so obravnavali 
kot del sovražnega premoženja, ki mora kot tako postati lastnina nove jugoslovanske 
države. Kljub splošni naravnanosti je revolucionarna zakonodaja natančno opredelila 
kategorije "nemškega" premoženja, ki ga je bilo treba podržaviti, določila zaplembni 
postopek in državne organe, ki bodo upravljali s tem premoženjem.
Temeljni predpis za podržavljanje "nemškega" premoženja je bil že omenjeni odlok 
predsedstva AVNOJ-a od 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v 
državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so 
ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. T aje odredil vrste "nemškega" premoženja, ki 
mora preiti v državno last, se pravi: imetje nemškega rajha in njegovih državljanov ter 
svojino oseb nemške narodnosti, ki seje nahajala na jugoslovanskem ozemlju. Opredelil 
je njegovo materialno stran, saj je k premoženju štel premično in nepremično lastnino 
ter pravice, ki so iz nje izhajale. Določil je pravno podlago za zaplembo sovražnega 
premoženja, in sicer pravnomočno sodbo oziroma odločbo civilnega ali vojaškega 
sodišča. Nakazal je načine prehoda zaplenjenega premoženja pod upravo pristojne 
državne ustanove ter razveljavil pravne odnose in sporazume, ki sojih med okupacijo 
sklenili nemški državljani ali osebe nemške narodnosti.
Drugi zakonski predpisi in interna navodila so le podrobneje obravnavali in 
opredelili njegova posamezna določila. Med pomembnejšimi so bili odlok predsedstva 
AVNOJ-a od 13. februarja 1945, ki je razveljavil vse predpise, ki jih je okupator izdal 
ali uporabljal med zasedbo našega ozemlja. Sem sodita tudi navodili predsedstva 
AVNOJ-a in Komisije za upravo narodne imovine od 8. oziroma 30. junija 1945. Na 
njuni podlagi so med državljane nemškega rajha uvrstili vse, ki so imeli to držav­
ljanstvo, ne glede na to, če so ga bili med okupacijo prisiljeni sprejeti. Navodili sta 
opredelili merila za določitev oseb nemške narodnosti, pri čemer so njuni sestavljalci 
izhajali iz tega, da ni bil odločilen kraj rojstva ali narodnost staršev, temveč njihovo 
vedenje in opredelitev pred in med drugo svetovno vojno. Obravnavala sta tudi primere, 
v katerih so jugoslovanski državljani nemške narodnosti lahko ohranili državljanske 
pravice in premoženje. Pri tem sta podčrtala, da predvidene izjeme veljajo le za tiste, ki

se narodnoosvobodilnemu gibanju niso priključili s špekulativnimi nameni, temveč so v 
njem aktivno sodelovali od vsega začetka oziroma so bili borci v partizanskih enotah.
Pomembna predpisa sta bila še zakona o zaplembi iz junija 1945 in julija na­
slednjega leta, ker sta določila zaplembni postopek. Prvi predpis je dal prednost upravni 
zaplembi oziroma zaplembni odločbi, ki sojih izdajale okrajne ali mestne zaplembne 
komisije. Drugi predpis pa je težišče kazenskega postopka postavil na sodno zaplembo, 
ki sojo opravila okrajna sodišča.
Proces podržavljenja "nemškega" premoženja sta sestavljali dve "fazi". Prvo, trajala 
je dva do tri mesece po koncu vojne, so v Sloveniji imenovali "faza zavarovanja" ali 
"dejanskega zajemanja nemškega premoženja". Z dekretom določeni delegati so 
"nemško" premoženje, kije že bilo zaplenjeno, ali seje pričakovalo, da še bo, prevzeli 
po predpisanem postopku, ga popisali in zaščitili. Zaradi vrste razlogov ni prišlo do 
urejenega in enotnega prevzema tega premoženja, temveč je prevladala "samo pobuda" 
civilnih, policijskih in vojaških oblasti.
Sledila je druga "faza", ki sojo imenovali "faza pravnega zajemanja" ali "fiksiranja 
nemškega premoženja" in njegovega preoblikovanja v splošno ljudsko premoženje. 
Začela seje z zbiranjem podatkov o lastništvu, sledili so zaplembni postopek, popis in 
ocenitev, končala pa seje s prepisom premoženja na državo.
V Sloveniji so že do konca leta 1945 zaplenili pretežni del "nemškega" premoženja. 
Po ugotovitvi Komisije za upravo narodne imovine so do takrat izdali 20.293 za- 
plembnih odločb, kar je pomenilo, da so zajeli več kot 90 odstotkov vse "nemške" 
lastnine v Sloveniji.
Zaradi napak pri zaplembnem postopku, velikega števila pritožb, ki so jih vlagali 
oskrbniki ali posamezniki, pa tudi zato, ker so prihajale zahteve za nove zaplembe, 
zlasti za premoženje izseljenih "Nemcev", sodišča zaplembnih postopkov niso končala 
do jeseni 1949. Takrat je zvezno ministrstvo za pravosodje ocenilo, da je treba ta 
postopek ustaviti. Na seji zavezniških zunanjih ministrov 20. junija v Parizu, dokončno 
pa na seji pooblaščencev 7. julija istega leta, je namreč bilo Jugoslaviji namesto za­
htevanih reparacij prisojeno avstrijsko premoženje.
Leta 1951 je, s preklicem vojnega stanja, nastopil čas, ko so lastninskopravne odnose 
med Jugoslavijo na eni ter Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo na drugi strani začeli 
urejati z meddržavnimi sporazumi. Najbolj seje zapletlo z avstrijsko stranjo. Potem, ko 
so prenehali veljati predpisi, ki so temeljili na vojnem stanju in je bilo z meddržavnim 
sporazumom in odločbami mešane komisije rešeno tudi vprašanje dvolastniškega premo­
ženja, je izgledalo, da se je končalo obdobje revolucionarnega zajemanja "nemškega" 
premoženja. Toda t. i. druga agrarna reforma je maja 1953 zajela tudi zemljišča avs­
trijskih državljanov, predvsem v obmejnem pasu. Tako se je lastniško vprašanje med 
Jugoslavijo in Avstrijo rešilo šele leta 1955 z Avstrijsko državno pogodbo. V njenem 
členu 27/2 je bila Jugoslaviji dana pravica, da ima: "... Ne glede na predhodne odredbe 
FLRJ (ima) pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in 
interese, ki se nahajajo na jugoslovanskem ozemlju na dan stopanja v veljavo te pogodbe. 
Avstrijska vlada se obvezuje, da bo odškodovala avstrijske državljane, katerih imovina je 
bila odvzeta po tej točki."
Odlok ZIS FLRJ št. 71, z dne 30. 1. 1957 (UL FLRJ, 6. 2. 1957/6, str. 133): "O lik­
vidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne 
in demokratske Avstrije" v prvem odstavku proglaša to problematiko za dokončno 
razrešeno, ko pravi:
"I. Za avstrijske dobrine, pravice in koristi, ki so na podlagi zakona o prenosu 
sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb 
("Uradni list FLRJ" št. 2/45 in 63/46) ali na podlagi kateregakoli drugega ukrepa jugo­

slovanskih organov pred 28. novembrom 1955 prešle v last Federativne ljudske repub­
like Jugoslavije, se na podlagi drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe z neod­
visno Avstrijo z dne 15. maja 1955 šteje, da so definitivno zadržane in likvidirane v 
korist Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Avstrijske pravice, dobrine in koristi, ki jih ne obsega določba prejšnjega odstavka, 
ki pa so bile na dan 28. novembra 1955 na območju Jugoslavije, preidejo s tem dnem v 
last Federativne ljudske republike Jugoslavije, upoštevajoč v III. točki tega odloka 
navedene izjeme, in veljajo za likvidirane v smislu drugega odstavka 27. člena ome­
njene pogodbe."
Toda očitno izvedba likvidacije avstrijskega premoženja po prej navedenih predpisih 
ni bila enostavna, zlasti ni bilo razčiščeno vprašanje, za kakšno premoženje gre oz. kdo 
je njegov lastnik. Zato je jugoslovanski državni sekretar za finance Avdo Humo leto dni 
po izdaji odloka ZIS, 13. januarja 1958 izdal (UL FLRJ 4/58) Navodilo za izvrševanje 
odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi 
neodvisne in demokratične Avstrije. V tretjem odstavku tega navodila je jasno defi­
nirano, za katero premoženje gre oz. kdo je njegov lastnik:
"3. Prvi odstavek I. točke odloka se nanaša na premoženje, katerega lastnik je bil na 
dan 13. marca 1938 (dan "Anschlussa") avstrijski državljan in je to ostal na dan 28. 
aprila 1945 (dan vzpostavitve Avstrije).
Ne šteje se za avstrijsko premoženje v smislu II. točke odloka premoženje, kije bilo 
last oseb, ki so bile na dan 6. aprila 1941 ali takrat ko so bili izdani ukrepi iz I. točke 
odloka, jugoslovanski državljani, ne glede na to ali so imele hkrati tudi avstrijsko 
državljanstvo ali pa so ga pridobile pozneje. Prav tako se ne šteje za avstrijsko 
premoženje premoženje oseb, ki so od 13. marca 1938 do 28. aprila 1946 pridobile 
državljanstvo kakšne tretje države."
Iz citiranega določila N avodil... iz leta 1958 je razvidno, da s terminom "avstrijsko 
premožanje" v členu 27/2 ADP ni bilo mišljeno premoženje "Nemcev" na Slovenskem. 
Ti namreč praviloma ne 13. marca 1938 in ne 28. aprila 1945 niso bili avstrijski 
državljani. Prvi navedeni dan so bili jugoslovanski državljani, drugi pa praviloma držav­
ljani nemškega rajha. Dodatno utemeljitev prej navedene trditve najdemo tudi v drugem 
odstavku citiranega člena Navodil, kjer je izrecno zapisano, da se za avstrijsko pre­
moženje ne šteje lastnine tistih oseb, ki so bile na dan 6. aprila ali takrat, ko so bili 
izdani ukrepi iz I. točke odloka, jugoslovanski državljani. Prav to pa so bili na dan 6. 
aprila 1941 slovenski "Nemci".
Največji delež v zaplenjenem "nemškem" premoženju so predstavljala industrijska 
podjetja, ki jih je bilo skupaj okoli 160; med njimi so bila vsa največja podjetja, kot na 
primer Kranjska industrijska družba, Železarna Ravne, Rudnik in Železarna Štore, 
Naftna polja v Lendavi, Mariborska livarna itn. Skoraj enakovreden delež so predstav­
ljala kmetijska posestva (skupaj 3.123 posesti, brez posesti kočevskih Nemcev) ter 
gozdovi v lasti plemiških družin (Thumi npr. so imeli 6.153 ha gozdov na Ravnah, v 
Prevaljah, Šoštanju, Radovljici itn., Auerspergi 5.255 ha gozdov v Soteski, Kočevju, na 
Turjaku itn.). Dolg je bil tudi seznam zaplenjenih denarnih zavodov, trgovin, gostinskih 
in obrtnih podjetij, stanovanjskih hiš, graščin.
"Nemško" premoženje ni bilo nikoli v celoti ocenjeno. Prve korake v tej smeri so v 
Sloveniji naredili avgusta 1945. Ocenili so premoženje 21 podjetij, 173 kmetijskih 
posestev, del gozdov in trgovin ter prišli do vsote nekaj več kot 200 milijonov din (po 
vrednosti dinarja iz leta 1938). Z nemške strani je oceno vrednosti zaplenjenega 
nemškega premoženja v vsej Jugoslaviji leta 1955 za zahodnonemško zunanje mini­
strstvo opravil vojvodinski Nemec, tedaj pa poslanec zveznega parlamenta na listi FDP, 
dr. Josef Trischler. Po njegovih podatkih je bilo to premoženje vredno 41.699.300.000

dinarjev.90 Samo vrednost izgubljenih hiš je ocenil na 11.488.137.500 dinarjev, pri čemer 
je izrecno opozoril, da so imele hiše okoli "50.000 do 60.000 (sic!) 'folksdojčerjev' v 
Sloveniji, pretežno v mestih Maribor, Ptuj in Celje nekoliko drugačen značaj, kot 
povprečje hiš v drugih, kmetijskih območjih. Hiše v zgoraj navedenih mestih je treba, po 
izvedbi in vrednosti, primerjati s tistimi v srednjih avstrijskih mestih."9 1 Pri industriji je 
za Slovenijo podrobneje analiziral le lastnino družine Westen iz Celja. Po njegovih 
navedbah naj bi samo vdova po Adolfu Westnu izgubila 9.411.758 dolarjev premoženja v 
industrijskih obratih, hišah, posestvih in delnicah. Po navedbah "Hilfsverein der Deutsch- 
Untersteierer" iz Gradca, ki jih je kot dokončno verodostojne prevzel v svojem poročilu, 
pa naj bi znašala vrednost premoženja tamkajšnjih Nemcev 102.221.317.95 dolarjev. 
Sklenil je, da naj bi bilo premoženje Nemcev na Spodnjem Štajerskem iz naslova 
industrijskih obratov, trgovine in obrti ter ob upoštevanju še nekaterih drugih elementov, 
ki so prav tako zapisani v poročilu, "najmanj okoli 900 milijonov dinarjev" 92
Na pol poti so ostala tudi prizadevanja jugoslovanske zvezne vlade in zveznega re- 
paracijskega zavoda. Slednji je do spomladi 1946 zbral podatke o "nemškem" premo­
ženju, vendar pa ni bil sposoben priti niti do približne vrednosti "nemškega" premoženja 
v državi. Izračunavanja sta se lotili komisija pri Narodni banki in Reparacijska komisija, 
vendar sta kmalu ugotovili, daje zbrana dokumentacija pomanjkljiva in nezadovoljiva. 
Po izračunu, ki je bil narejen leta 1948, je približna vrednost "čistega nemškega premo­
ženja" v državi znašala 202,5 milijona predvojnih din. Ta cenitev je bila res zelo pri­
bližna, saj je vključevala le vrednost 77 podjetij, med katerimi jih je bilo tudi deset iz 
Slovenije.
Tako so "Nemci" v Jugoslaviji vse do njenega razpada ostali brez največjega dela 
svojega premoženja in brez manjšinske zaščite. Čeprav seje njihov položaj po letu 1948 
začel stabilizirati in izboljševati, je bilo njihovo vprašanje v tem času kot dokončno 
rešeno odrinjeno v pozabo. Kot posledica nekega historičnega dogajanja, politike 
nacistične genocidne ideologije, paranoje pred njeno ponovitvijo in evforije zaradi 
zmage nad njo, se je že takoj po vojni začela "Leidenweg" Nemcev iz vse Vzhodne in 
Jugovzhodne Evrope. Tudi iz Slovenije. Njihova tragična usoda izhaja iz druge 
svetovne vojne, ki je Slovenci niso ne načrtovali ne začeli in v njej tudi ne - agresivno 
do drugih narodov - sodelovali. Je torej posledica stanja, ki je samo na sebi leglo 
najhujših kršenj človekovih pravic, kar jih pozna človeštvo. Zato vsaj zgodovinarji ne bi 
smeli zamenjevati vzrokov in posledic ter presojati historičnih dogodkov zunaj kraja in 
časa nastanka. Storjene krivice pa nesporno zaslužijo popravo.
90 PAAA, Bonn, Vorläufige erste Zusammenstellung der Vermögensverluste der Volksdeutschen in 
Jugoslawien, 22. 12. 1955, Abteilung III, fase. 1394 (297), 72. Delo je nastalo po enoinpolletnem intezivnem 
zbiranju podatkov, je v spremnem dopisu ministrstvu zapisal dr. Trischler. Začel ga je že neki ing. Kunz, 
njegovo delo pa po mnenju Trischerja ni bilo zadovoljivo. Nadaljeval je Ferdinand Gasteiger iz Miinchna, 
nekdanji vodja gospodarskega urada nemške manjšine na Hrvaškem. Njegovo delo je nastajalo na osnovi 
spominskih podatkov in naj bi zato v mnogih primerih ne ustrezalo resničnosti. Najresneje seje po Trischlerju 
dela lotil Hans Wiischt, vendar naj bi tudi njegovi podatki ne bili točni. Opravil je sicer dragoceno delo, piše 
Trischler, vendar še ni poznal vseh dokumentov o obsegu izgubljenih kmetijskih površin. Posebno pa avtor 
poudarja, da ni upošteval "gospodarskega potenciala majhne skupine v Sloveniji". Trischler, nekdanji 
(1939/40) predsednik Zveze nemških zadrug (Verband der deutschen Genossenschaften) v Novem Sadu, med 
vojno (1941— 45) predsednik nadzornega odbora iste organizacije in vodja gospodarskega urada nemške manj­
šine v Bački, naj bi imel najboljši pregled nad dejanskim stanjem stvari. Toda tudi s svojim delom (208 strani) 
ni bil povsem zadovoljen in bi se o še točnejših podatkih rad pogovoril z prizadetimi, je zapisal v dopisu.
91 Ibid., 39.
92 Ibid., 69 in priloge štev. 74, 75, 76 ter priloga II, k strani 39; priloga III, k strani 41 in 42; priloga lila, k 
strani 43 in priloga IV, k strani 44, 45 in 46.