110 | umar | IB revija 1-2/2005	| Globalizacija in male države
Prof. dr. Bogomir Kovač*
Nekatere teoretske dileme razumevanja globalizacije in njeni izzivi za Strategijo razvoja Slovenije
1. Namesto uvoda
Globalizacija in neenakomeren razvoj sta dve osrednji političnoekonomski temi sodobnega sveta. To velja tako za njuno teoretsko soočanje kot tudi za praktične strategije mednarodnih in nacionalnih institucij in različne interpretacije usodnih empiričnih dejstev zlasti v XX. in XXI. stoletju. Veliki politično ekonomski premiki, ki jih L. Thurow sredi devetdesetih let zaradi obsega in vplivnosti primerja z geološkimi premiki zemeljskih plošč (Thurow, 1996), postavljajo povsem nove okvire prihodnje geoekonomije. Paradoks je več kot očiten že na ravni političnoekonomske retorike. Za ponazoritev velikih družbenoekonomskih sprememb uporabljamo geološke metafore, kompleksnost sodobnega sveta na globalni, regionalni, nacionalni in lokalni ravni pa najraje opisujemo kot omrežje odnosov, kar je sodobna metafora informacijske družbe (Goldblatt, Held, Mcgrew, Perraton, 1997).
Dejstvo je, da teoretska zmeda in zgodovinska neulovljivost pomenskega razumevanja globalizacije narašča s teoretsko produkcijo in empiričnim razvojem globalizacijskih procesov. Tako je na primer v obdobju 1980-1984 na svetovni ravni izšlo vsega 13 knjižnih naslovov s pojmom »globalizacija«, med letoma 1992 in 1996 najdemo že 600 naslovov, v obdobju 2000-2004 pa imamo povprečno med 250 in 300 naslovi letno (SCI, 2005). Povečuje se število popularnih knjig, kot so Global Dreams (Barnett, Cavanagh, 1994), A Future Perfect (Micklewait, Wooldridge, 2000), Turbo Capitalism (Luttwak,
1999),	The Lexus and the Olive Three (Friedman,
2000),	One World - Ready or Not: The Manic Logic of Global Capitalism (Greider, 1997), The Breaking of Nations, Order and Chaos in the XXI. Century (Cooper, 2004) in podobno, ki uveljavljajo kulturo nekakšnega »pop globalizma« in nas z relativno lahkotnostjo prepričujejo o sodobnih globalizacijskih razpotjih (dejansko pa vedno večjih brezpotjih).
Kam lahko znotraj teh označb uvrstimo izvrstno Svetličičevo knjigo Globalizacija in neenakomeren razvoj? (Svetličič, 2004) Delo lahko nesporno umestimo v kategorijo najboljših knjig s tega področja na svetovni ravni, ki v zadnjih letih obravnavajo globalizacijske procese na način, ki je hkrati strokoven in populističen. Takšno je na
primer delo D. Helda in A. McGrewa, ki ga je The Economist uvrstil med najbolj sveže in informativne analize globalizacije zadnjih let (Held, McGrew, 2002). To je na primer povsem drugačna knjiga kot analitično bistveno bolj poglobljeno toda manj berljivo branje v Global Transformation, ki prav tako velja za vodilno strokovno delo na tem področju, pri čemer nastopata v njem ista vodilna avtorja (Held, McGrew, Goldblatt, Perraton, 2001). In podobno velja tudi za našega avtorja. Spretna retorika, pogosta cirkularnost argumentov in manipulativ-nost podatkov so običajna spremljava takšnega teoretskega pristopa. Največje in težko prekosljive prednosti avtorjeve analize so jasnost argumentov in svežina branja, ki bo nedvomno pritegnila bralce, da jo bodo na dušek prebrali. Težave tiče na drugi strani v veliko bolj zamotanih labirintih teoretske epistemologije in pogosto prezrtih, veliko bolj temačnih podobah sodobne globalizacije. Avtorjev intelektualni kredo je optimističen in aktivističen in s tem se bo nedvomno prikupil večini bralcev. Tudi zahtevnejši raziskovalci bodo lahko našli med vrsticami številne modrosti, ki odkrivajo, da imamo pred seboj izkušenega in izvrstnega poznavalca mednarodnih ekonomskih razmerij. Toda nekateri bodo v knjigi pogrešali bolj poglobljene refleksije, ki zadevajo politično filozofijo in kritično politično ekonomijo sodobne globalizacije in neenakega razvoja.
V svoji analizi se zato v prvem delu omejujem na nekatere prezrte teoretske vidike globalizacije, ki se mi zdijo pri avtorju premalo poudarjeni ali pa z njimi hitreje opravi, kot bi pričakovali. V središčnem delu analize želim opozoriti na ključne principe razumevanja globalizacije z vidika politične filozofije in politične ekonomije. Sklepi na tej ravni nam omogočajo poglobljen razmislek o nekaterih teoretsko metodoloških izhodiščih, ki smo jih zasledovali pri pisanju slovenske strategije družbenega razvoja za obdobje 2006-2013 (SRS, 2004). V zadnjem delu pa podajamo nekatere rešitve, ki jih prinaša nova razvojna strategija, pri čemer se omejujemo predvsem na njena političnoekonomska izhodišča pri opredeljevanju ekonomskega sistema in pri nekaterih strateških razvojnih usmeritvah. Povsod je koncept globalizacije igral pomembno metodološko in vsebinsko prelagomeno, ki pa smo jo v veliki meri upoštevali na ravni, ki jo zagovarja tudi Svetličič.
* Ekonomska fakulteta, Univerza Ljubljana
Globalizacija in male države |	ib revija 1-2/2005 | umar | 109
Toda hkrati je pomembna tudi razlika, na katero opozarjamo v naslednjih razdelkih naše analize.
2. Štiri teoretske razlage globalizacije
Globalizacija se običajno razkriva kot omrežje povezav na ravni internacionalizacije proizvodnje in tržne menjave dobrin ter storitev, kot način širitve mednarodnih finančnih tokov, kot odločilni prostor vzpona informacijskotehnološke revolucije in družbe znanja, kot dinamičen proces sprememb ekonomskih, političnih in vrednostnih sistemov ter identitet. Znotraj teh procesov se morajo prilagajati tudi institucije, od temeljev mednarodne političnoekonomske ureditve (ZN, SB, MMS, STO ...) do vloge sodobnih držav in transnacionalnih podjetniških mrež. Globalizacija vse bolj predstavlja nekakšen sinonim za sodobno povezanost in prepletenost sveta, ki zajema vse vidike družbenega življenja, od ekonomije do politike, od kulture do kriminala, od financ do spiritualizma.
Toda vsi ti navidezno nepovezani in razpršeni globalizacijski procesi imajo na drugi strani značilno hierarhično organizacijsko obliko, veliko bolj trdne strukture in jasne nosilce, kot smo sprva pripravljeni priznati. Na teoretski ravni nam takšen pristop na najbolj zanimiv način opisujejo teorije svetovnega kapitalističnega sistema in teorije dolgoročnih ciklov (Bornschier, Chase-Dunn, 1999, Amin, 1997, Wallerstein, 1989). Intenzivnost globalizacijskih procesov je največja v središču razvitega kapitalističnega sveta, na njegovi polperiferiji in periferiji pa so ti procesi kot načini družbene transformacije veliko šibkejši. Določen del sveta je iz globalizacijskih procesov preprosto izključen in tu je vogelni kamen neenakosti sodobnega sveta, ki jo večina razprav o globalizaciji največkrat preprosto spregleda. Če namreč globalizacijo preprosto enačimo z pojmom napredka, kar je običajno najbolj pogosta ekonomistična razlaga mednarodne menjave in mednarodnega sodelovanja (Krugman, 2004), potem je izključenost iz globalizacijskih tokov najbolj resna ovira ekonomskega razvoja, vir različnih oblik neenakosti, poglabljanja socialnih razlik in relativnega povečevanja svetovne revščine.
Toda takšne »globalizacijske izključenosti« ne smemo zamenjevati z ekonomskim protekcioni-zmom ali zavestno politično izločitvijo iz mednarodne ekonomske ureditve, kar je prav tako pogosta razlaga možnega upora proti globalizaciji. Dejansko gre pri tem za političnoekonomsko »marginalizacijo« in svojevrsten »razvoj nerazvitosti«, ki zajema domala četrtino sodobne človeške civilizacije. Šele za to primarno
neenakostjo pridejo na vrsto sekundarne slabosti, kot so oblike ekonomske eksploatacije in odtujenosti, rast prebivalstva in siromaštva, pomanjkanje vode in skrbi za zdravje, erozija javnih storitev in slabo izobraževanje, zapostavljanje temeljnih človekovih pravic, kriminalizacija in nasilje in podobno, na kar običajno z vso dramatičnostjo opozarjajo antiglobalizacijska gibanja (Klein, 2003).
Mednarodne ustanove in ambiciozne teoretske analize pogosto postrežejo z navidezno nevtralnim pristopom. V takšnih analizah in programskih dokumentih najdemo vrsto političnoekonomskih napotkov, kako naj bi »filtrirali« predvsem dobre strani globalizacijskih procesov (podobne zanke veljajo tudi za Held, McGrew, 2002 in Svetličič, 2004). Globalizacija je namreč po teh razlagah zelo kompleksna in težko opredeljiva, njeni učinki so pozitivni in negativni, izhodi glede razvojnih priložnosti ali razvojnih neenakosti pa povsem odprti. Toda globalizacijska igra dejansko ni odprta. Odvisna je od strategij držav in njihovih razvojnih kompetenc ter absorbcijskih sposobnosti, predvsem pa od politične spretnosti elit, kako in koliko bodo ohranile dobre in omejile slabe lastnosti globalizacije. Toda ali so takšna stališča resnično teoretsko nevtralna in zgodovinsko odprta?
Na splošno bi lahko celotno razpravo o globalizaciji razdelili na štiri teoretske skupine, ki za različnih strani presojajo posamezne najpomembnejše lastnosti globalizacijskih procesov. Na eni strani so predstavniki hiperglobalistov in zagovorniki tez o globalizaciji kot družbeni transformaciji, na drugi najdemo teoretske skeptike ali pa odkrite kritike globalizacije.
Predstavniki hiperglobalistov (Ohmae, Freedman, Reich) razlagajo globalizacijo kot povsem nov političnoekonomski fenomen, ki temelji na principih globalnega trga in svobodne konkurence in do kraja spreminja dosedanje institucije in načine življenja. Globalizirajo se proizvodnja, trgovina in finančni tokovi, najpomembnejša posledica takšnega »brezmejnega toka dobrin, kapitala in dela« pa je umik nacionalne države kot prevladujoče političnoekonomske enote sedanje svetovne ureditve (Reich, 1991, Ohmae 1995, Moore, 2003).
Predstavniki reformistov vidijo v globalizaciji temeljno gibalo socialnih, političnih in ekonomskih sprememb. V sodobnem svetu ni več prave razlike med internacionalnim, nacionalnim ter lokalnim, med zunanjimi in notranjimi procesi, zato se morajo države, podjetja in druge institucije prilagoditi tem razmeram. Globalizacija je edinstven in najmočnejši vzvod sodobnih
110 | umar | IB revija 1-2/2005
sprememb in družbene transformacije, čeprav je zgodovinski rezultat teh sprememb nepredvidljiv in težko napovedljiv. Globalizacija je tu, gre pa zato, kako se prilagoditi, jo spremeniti in usmeriti, da bo delovala čimbolj pozitivno (Held, McGrew, Goldblatt, Perraton, 2001; Dicken 2003).
Skeptiki zagovarjajo stališče, da globalizacija ni nov zgodovinski fenomen, niti z vidika trgovinskih, finančnih in podjetniških tokov niti z vidika novih institucij (Weiss, 1998; Hirst, Thompson 1996). Dejansko lahko bolj govorimo o višji stopnji internacionalizacije, kjer je ekonomska suverenost držav in boj za politično hegemonijo še vedno osrednje gibalo razvoja. Sodobna globalizacija postaja kvečjemu podobna veliki regionalizaciji (EU, NAFTA, azijsko-pacifiški bazen). Svet še vedno obvladuje političnoekonomska logika velikih imperijev (ZDA), ekonomska internacionalizacija pa povečuje neenakosti na svetovni ravni.
Kritiki globalizacije, zbrani običajno okoli krogov antiglobalizacijskih gibanj, kot so Porto Alegre, Friends of the Earth, Greenpeace in podobno, želijo delovati predvsem politično. Globalizacija je politični proces moči, dominacije in nadzora na svetovni ravni, ki ga izvajajo predvsem transnacionalne korporacije in mednarodna hegemonija ZDA (Naomi Klein). Neoliberalna ekonomija je naklonjena centralizaciji, konsolidaciji in homogenizaciji sveta v interesu kapitala (mcdonalizacija). Antiglobalizacijski boj je zato zavzemanje za kulturno, politično, ekološko in tudi ekonomsko različnost, globalno demokracijo in večjo socialno pravičnost (Chomsky, 2004; Legrain, 2003)
Hiperglobalisti gradijo novo antropologijo, saj jim pomeni globalizacija izhodišče za nove oblike človekovega delovanja (globalni kapitalizem, globalna vlada in globalna civilna družba). Reformisti veljajo za evolutivne institucionaliste, poudarjajo multikavzalnost globalizacije in zahtevajo predvsem učinkovito prilagajanje. Skeptiki ohranjajo ravnotežje med razvojno vlogo trgov in držav. Poudarjajo nacionalne interese in napovedujejo zaostrovanje konkurenčnega boja med regionalnimi bloki in na kraju politično vojaški trk civilizacij zaradi prerazdelitve moči in bogastva. Kritiki globalizacije zagovarjajo njen enosmerni zgodovinski determinizem, le da so pri njih v ospredju kulturne in socialne posledice dominacije globalnega kapitalizma in političnoekonomska kritika svojevrstne hegemonije ZDA. Globalizacija je za kritike in skeptike predvsem oblika »zahodnjaštva« (vestenizacije«), za reformiste nasprotno pomeni vir iskanja novih institucionalnih rešitev in prilagoditev na lokalni (glokalizacijski) ravni. Tlakuje nekakšne oblike »tretje poti«, če bi parafrazirali Giddensa v
| Globalizacija in male države
okviru Blairove politične strategije konec devetdesetih let v Veliki Britaniji.
Zagovorniki teze o transformaciji in skeptiki so prepričani, da ekonomska globalizacija v veliki meri omejuje socialno demokracijo in moderno državo blaginje (Gray, 1998, Cox, 2002). Zato pa spodbuja spremembe in vodi do konvergence pri institucionalnih (makroekonomskih, strukturnih) reformah v državah OECD (OECD, 2001). Hipeglobalisti in brezkompromisni kritiki globalizacije pa si delijo sicer nasprotno prepričanje, da globalizacija usodno preoblikuje organizacije, distribucije in obrazce političnoekonomske moči, da pomeni samo drugo stran globalne stratifikacije, hierarhizacije in dominacije. Razlika je zgolj v tem, da prvi vidijo globalizacijo kot emacipirajočo podobo prihodnosti, drugi pa kot apokaliptično vizijo dokončnega zloma civilizacije in svetovne političnoekonomske ureditve.
3. Kako teoretsko globalizirati »globalizacijo«
Voltairov Kandid živi v najboljšem od možnih svetov in verjame v napredek človeštva, ki ga bo nekoč po poti razsvetljenjstva pripeljal do sreče (Voltaire, 1966). Toda Kandid je hkrati satira zoper razvojni optimizem, kajti svet je poln zla. Kandidov svet polnijo brodolomi, potresi, vojne, fanatizmi, suženjstvo, človeška zvijačnost ... , ki zlahka lahko postanejo tudi sodobne metafore in znanilci protislovij družbenega razvoja. Tudi Voltairov nasvet je domala univerzalen. Čeprav je na svetu je marsikaj narobe, lahko zlo premaguje predvsem aktivna dejavnost ljudi. Treba se je preprosto boriti proti nevednosti in zatiranju, ali kot pravi zaneseno Kandid, »obdelovati moramo vrt življenja«.
Tristopetdeset let kasneje je Center za razvoj in okolje Univerze v Oslu oblikoval projekt CANDID (Creation, Adoption, Negation, and Distortion of Ideas in Development Assistance), čeprav se v pomanjkanju postmodernega »razsvetljenjstva« njegovi nosilci v ničemer ne spominjajo Voltaira. Njihovo temeljno sporočilo je, da svet obvladujejo močne multilateralne institucije, kot so vodilne države (ZDA, G-7+1+1), močne svetovne organizacije (MMS), transnacionalna podjetja (TNK). V globalnem svetu so odločilni njihova politika in interesi, neoliberalne ideje in tehnokratske prakse. Multilateralne institucije so tu zato, da bi reševale probleme, promovirale razvoj in predlagale institucionalne rešitve in politike razvitega zahodnega sveta (Boas, McNeill, 2004).
Globalizacija in male države |	ib revija 1-2/2005 | umar | 109
Toda načela ekonomske učinkovitosti (še posebej v okviru neoklasične paradigme) vodijo do presenetljivega spoznanja, da bodo morale mednarodne institucije bolj kot doslej spoštovati načela civilizacijske različnosti, drugačnih poti razvoja in da bodo prihodnji svet v večji meri gradile na neformalnih institucijah in socialnem kapitalu. Ni naključje, da je Svetovna banka konec devetdesetih let spodbudila razpravo o Colemanovem konceptu »socialnega kapitala«, ki dokazuje, kako učinkovite socialne mreže od spodaj navzgor lahko omogočijo učinkovite ekonomske spremembe in razvoj (Dasgupta, Seregeldin, 2000). Ne nazadnje so ZN že leta 1987 promovirali idejo o trajnostnem razvoju (Our Commom Future), ki naj bi uravnotežil vidike ekonomskega, socialnega in okoljskega razvoja. Nekaj let kasneje so domala ekscentrična Poročila o človekovem razvoju poleg tradicionalnih meril gospodarskega napredka (BDP...) uvedla bogastvo drugih informacij, ki so prikazovale, kako dejansko živijo ljudje v določeni družbi (izobrazba, zdravstveno varstvo ...). Vse skupaj je vneslo v vrednotenje in razumevanje razvoja pluralističen pristop, kar velja tako za globalizacijo kot tudi za različne vidike razvojnih neenakosti in drugih oblik prikrajšanosti ljudi.
To nas vodi v naši omejeni razpravi o globalizaciji in neenakem razvoju do vprašanja, ali lahko razumemo in razlagamo globalizacijo brez širšega filozofskega razmisleka. Če ni enotne opredelitve globalizacije in ni teoretskega konsenza, kaj vse sodi vanjo, potem potrebujemo ob tem resen epistemološki in filozofski razmislek. Ostanimo zgolj pri izhodiščni umestitvi sodobne politične filozofije, ki zadeva svet vrednot. Ustavimo se na primer zgolj pri John Rawlsu in Amarytha K. Senu. Oba sta zaslužna predvsem zato, da sta v družboslovno analizo vpeljala radikalne kriterije pravičnosti in svobode pri vrednotenju sodobnih družbenih procesov in uravnoteženo skrb za ekonomsko učinkovitost in enakost pri obravnavi družbenega razvoja (Rawls, 1993; Sen, 2002). V obeh primerih je potrebno opustiti redukcionizem utilitarističnega razumevanja napredka, ki prevladuje v moralni filozofiji in ekonomiji zahodne civilizacije (razvoj in spremembe veljajo le z vidika rasti blaginje in povečevanja koristnosti) in ga nadomestiti s pluralističnimi kriteriji in vrednotami od spodaj navzgor. Novo izhodišče so univerzalne vrednote raznovrstnih človekovih pravic in različnost ter posebnost identitetnega kapitala na ravni lokalnih (in ne globalnih) družbenih skupnosti. Globalizacijskih dosežkov zato ni mogoče presojati z enostavnega in enostranskega vidika koristnosti (škodljivosti) in še manj z vidika zahodnega intelektualnega centralizma (nekakšnega globalnega evropocentrizma).
Prava presoja globalizacije z vidika njenih dobrih in slabih strani zahteva torej jasno izhodiščno opredelitev vrednostnega sistema (na primer skupnega dobrega) in ni neznačilno, da je prav globalizacija (podobno kot liberalizem) brez vrednot pogosto maskiran hegemonizem. To je povsem spregledana zgodba tudi pri Svetličiču (Svetličič, 2004, 172-173).
Drugo vprašanje zadeva sodobno politično ekonomijo in drugačne razlage sodobnih družbenih sprememb in razvoja, kot nam jih ponuja prevladujoča (in pogosto spretno prikrita) neoklasična teorija. To še posebej velja za t. i. konceptualizacijo (mednarodne) politične ekonomije (IPE - Internatioal Political Economy), ki pojasnjuje, da noben ekonomski sistem ne more delovati brez političnega okolja in interesov (Hettne, 1995). Svetovne ekonomije ne moremo razumeti brez političnega sistema, trg ne deluje brez države. Karl Polanyi je na tem mestu najvplivnejši in pogosto spregledan predhodnik drugačnega razumevanja porajanja tržne družbe in globalnega delovanja trga (McRobbie, Polanyi, 2000).
Tradicionalni ekonomski liberalizem temelji na podmeni, da univerzalna logika trga najučinkoviteje rešuje osrednje alokacijske probleme, država pa lahko intervenira predvsem zato, da odpravi nekaj »prirojenih« tržnih napak. Polanyi nasprotno dokazuje, da je razvoj tržne družbe rezultat namernega državnega delovanja in da je državni intervencionizem na drugi strani predvsem spontana družbena reakcija. Z drugimi besedami, »laissez faire je bil načrtovan, planiranje pa ne« (Polanyi, 1957, 141). V Polanyijevi paradoksalni zgodbi o »veliki transformaciji« tiči jedro drugačne ekonomske interpretacije globalizacije. Sodobni razvoj globalizacijskih procesov ni posledica spontanega razvoja tržnih institucij, temveč aktivnega prizadevanja politično vplivnih elit, je del političnega projekta naslednikov liberalnih ekonomskih idej XIX. stoletja (Polanyi Lewitt, 2000, 17). Globalizacija je torej rezultat »vsajenega liberalizma«, zavestne odločitve o odpravi nadzornih mehanizmov nad mednarodnimi tržnimi (še posebej finančnimi) tokovi, ki pa na drugi strani nujno izziva spontano reakcijo zaradi neobvladljivih težav s socialno stabilnostjo. Globalni trgi tako porajajo družbeni cement izven tržnih razmerij, hierarhijo moči in avtoritete, zato sta politična moč in nadzor sama po sebi neizbežna posledica delovanja trgov na globalni ravni. To nam najbolj dokazujeta prav vloga in pomen ZDA in njenega unilaterizma v sodobnih globalizacijskih procesih (Chomsky).
Tretje vprašanje se navezuje na nenavadno mitologijo tržnega liberalizma, ki preveva sodobne
110 | umar | IB revija 1-2/2005	| Globalizacija in male države
razprave o globalizaciji. Liberalna ideologija trga, na katero se običajno sklicujejo razlagalci globalizacijskih procesov, pogosto spregledajo, da ima ekonomski liberalizem precej bolj problematično intelektualno dediščino XX. stoletja, kot bi sprva sodili. Prvi razlog tiči v dejstvu, da sistem liberalnega kapitalizma ni spontana, temveč načrtna zgodovinska oblika (Polanyi), ki na dolgi rok sproža ostre reakcije in nasprotujoče si tendence na lokalni in globalni ravni (različne oblike regulacije, dominacije in hegemonizacije). Drugi razlog lahko najdemo pri Popperju, ki je v okviru koncepta »odprte družbe« jasno opozoril na iluzije tržne samoregulacije, saj svoboda, pravičnost in enakost zahtevajo skupen institucionalni okvir liberalne demokratske države (glej na primer Vernon, 1976; Popper, 1994). Nenadzorovana ekonomija (liberalni kapitalizem) ogroža svobodo in provocira državni intervencionizem. Paradoks ekonomske svobode je torej državna zaščita svobode. Toda zaščita ne sme prerasti v koncept socialnega inženiringa, konstruktuvitistične institucionalne logike urejanja spontanih razmerij liberalnega kapitalizma. Razlika je tanka, toda odločujoča, in omogoča prehod med »zaprto« in »odprto družbo«, na ravni razprave o globalizaciji pa opozarja na razlikovanje različnih tipov globalizacij (»odprtih« ali »zaprtih«; »prve«, »druge« ali »tretje« globalizacije in podobno).
Morda je na ta pogosto spregledani primanjkljaj najbolje opozoril Gray s svojo kritiko liberalizma in protislovij globalnega kapitalizma. Liberalizem izhaja iz vrednostnega skepticizma, relativizma, pri poudarjanju posameznikove avtonomije in svobode pa zanika obstoj objektivnih vrednot (Gray, 1996, Post-liberalism). Liberalizem je politična tradicija s posebnim razumevanjem racionalnosti in svobode in ustreza posebnim zgodovinskim razmeram (sub specie aetarnitatis). Oboje ni niti nevtralno niti univerzalno dejstvo (MacIntyre, 1990), zato z njim ni mogoče postavljati notranjih kriterijev za vrednotenje globalizacije kot zgodovinskega procesa.
Ekonomski in politični liberalizem je utopični ideal, njegovo preživetje pa omogočajo antiliberalna razmerja, kot so na primer princip tolerantnosti, sistem kolektivnih vrednot, razumevanje skupnosti, nova etika odgovornosti do drugih in podobno. To pomeni, da moralnega primanjkljaja liberalizma ni mogoče nadomestiti z racionalnejšo izbiro principov, z izboljšanjem postopkov in procedur, s različnimi prilagajanji, večjo preračunljivostjo in pragmatizmom. Pravičnost in morala ne moreta biti omejeni zgolj na izpolnjevanje določenih pravil in procedur. Pri tem ni toliko pomembno, za kaj si kdo prizadeva, temveč kako uspešno sprejema pravila določenega
političnega, ekonomskega in družbenega reda in kako nanjo opristaja. Toda danes tudi v vrednotenju globalizacije proceduralnost postaja nadomestilo za moralo. Na ravni teoretske reinterpretacije globalizacije nas takšen sklep vodi do napačnega zaključka, da lahko na primer globalizacijska protislovja presojamo predvsem s proceduralnimi pristopi in ne v vrednotenjem, kaj je dobro in kaj slabo z vidika skupnosti, skupnega dobrega, odgovornosti za druge, določene tradicije in kulturne različnosti (identitete).
Dosedanje razumevanje globalizacije je prežeto z neoliberalno razlago in zdi se, da na svetovni ravni prevladuje svojevrstna institucionalna različica Gershamovega zakona. Gershamov zakon govori, da slabši denar izpodriva boljšega. Če parafraziramo Gershamov zakon, nam globalizacijski »laissez faire« ponuja predvsem ameriški tip družbe, kapitalistični sistemi v EU in tudi v Aziji pa so v nekakšni globalni (konkurenčni) defenzivi. Globalizacijski proces je zato za mnoge analitike (glej na primer Held, McGrew, Goldblatt, Perraton, 2002; Svetličič, 2004) povsem odprt zgodovinski proces, ki lahko vodi:
-	do večje stopnje regulacije (protekcionizem, regionalizem in celo nacionalizem) ali
-	do nadaljevanja sedanje oblike neoliberalne konkurence na svetovni ravni (deregulacija, liberalizacija in privatizacija).
Toda dejansko ni prave izbire. Neoliberalni tip globalizacije ni rezultat železne logike zgodovinskega determinizma, temveč je politični projekt, zato je odločitev o naravi in usodi globalizacije politična in ne ekonomska odločitev. Schumpeter, ki je bolje od drugih razvojnih ekonomistov XX. stoletja razumel naravo sodobnega kapitalizma, je delovanje kapitalističnih institucij razlagal kot nekakšno »konstruktivno destrukcijo«. Toda globalizacija, ki temelji na zakonih svobodnega trga, ne more niti preprečiti razdiralnih sil kapitalizma niti zmanjšati njihovega učinka. Globalni politični interesi in delovanje globalne tržne ter podjetniške logike dejansko povzročajo politično nestabilnosti (nacionalizme in fundamentalizme), ogrožajo mir (preventivne vojne v imenu tržne svobode in širjenja demokracije) in povečujejo različne oblike neenakosti in izključenosti. Globalizacija s tega zornega kota bolj zoperstavlja kot združuje trge, bolj zoperstavlja kot povezuje različne podjetniške mreže in demokratične institucije. Dokler bo neoliberalni tip globalizacije predvsem ameriški politični projekt, tvorijo svobodni trgi in različni modeli socialne demokracije (socialne države) nerazrešljiv in ireverzibilen zgodovinski (in teoretični) konflikt.
Toda ali sploh obstaja rešitev? Ali pomeni rešitev globalizacijskih nasprotij evropski socialnotržni
Globalizacija in male države |
model? Je njegova prenova združljiva z načeli neoliberalne globalizacije? Ali so socialni stroški vzdrževanja evropskega modela in davčne obremenitve združljive z globalno konkurenčnostjo? Bo neoliberalna oblika globalizacije preprosto postala samo ena od oblik družbenih utopij, ki bo podobno kot nekatere druge končala v ropotarnici idej, ali pa bo, kot je v hegelianskem zanosu pred leti pisal Fukuyama, dejansko pomenila »konec zgodovine«.
4. EU kot mikrokozmos globalizacijskih procesov in kompenzacijski institucionalni učinek
EU je velika regionalna tvorba. Na eni strani predstavlja določeno reakcijo na zunanje globalizacijske procese (konkurenčna triada ZDA, Japonska, EU), na drugi s konceptom notranjega trg in štirih svoboščin potrjuje obseg, intenzivnost in hitrost notranjih globalizacijskih tokov in sprememb. Toda zdi se, da je najpomembnejša njena pot iskanja novih institucionalnih oblik, od monetarne do tržne regulacije (evro), od političnega usmerjanja razvoja (širitev EU) do njene globalizacije. Če je evropska socialna država nekakšen polanyističen odgovor na tržne procese na nacionalni ravni, je iskanje nove reformne podobe EU (od Pakta za stabilnost, Lizbonske strategije do ustavne listine) odgovor na globalizacijske spremembe na širši regionalni (transnacionalni ravni).
EU je danes predvsem skupek institucij in pravil, kako povezati države in trge, zato jo tudi vseskozi poganjata dve temeljni logiki: liberalizacija notranjega trga in oblikovanje nekakšnega supernacionalnega socialno-tržnega kapitalizma. Čeprav ima EU zavidljivo mrežo skupnih institucij (monetarni sistem, makroeknomsko politiko, minimalni proračun in številne regulativne smernice), nima pravih rešitev, zato pogosto govorimo o njenih ekonomskih, političnih in kulturnih deficitih (Kovač, 2004). Morda EU nima pravih odgovorov, toda njena največja prednost je prav v tem, da postavlja prava vprašanja (Weber, 2001).
Evropska zgodovina je do sedaj ponujala podobo njene politične razklanosti, neznosnih tekmovanj dinastij in držav in vsi poizkusi njenega združevanja v zadnjih petsto letih, od Karla Velikega in Napoleona do Hitlerja in Stalina, so končali v pepelu vojn in mednarodnega terorizma. EU v svojih prizadevanjih glede miru in enotnosti prvič presega te delitve, zato je to nesporno globalni politični eksperiment, ki vnovič potrjuje izjemno
ib revija 1-2/2005 | umar | 109
nadarjenost in ustvarjalnost tega dela sveta. Toda njena prihodnost je bolj protislovna in dediščina bolj zapletena, kot smo pripravljeni priznati. Če bodo prevladali negativni scenariji, bo še posebej usodna za majhne države in šibke narode, kamor zlahka uvrstimo tudi Slovenijo.
Evropska integracija je že petdeset let predvsem politični projekt, ki je sprva želel politične cilje doseči predvsem z ekonomskimi sredstvi. V ospredju je bila kajpada francoska vizija Roberta Schumana in Jeana Monneta o Evropi kot prihodnji federalni državi. V primernem ozadju je stala nemška ideja Konrada Adenauerja in Ludwiga Erharda o EU kot modelu socialne države, z enotnim monetarnim prostorom in političnim partnerstvom. Ob strani je v Hayekovi podobi tlel angleški liberalizem, ki je Evropo videl predvsem kot skupek nacionalnih držav, ki na skupnem evropskem trgu spodbujajo svobodno konkurenco in podjetniški razvoj. Tako je od samega začetka nova povojna evropska zgradba rasla ob dilemi o EU kot nekakšni naddržavni tvorbi ali pa zgolj novi obliki socialno- tržnega gospodarstva, kjer se države v bistvu ne odrekajo svoji nacionalne suverenosti in različnosti političnih kultur. V tem že štirideset let tiči nevarna zmeda med unitarno in pluralno vizijo skupne Evrope, ki jo je leta 2004 tudi nova ustavna pogodba v svoji pravni gostobesednosti vnovič samo obnovila.
Globalizacijski procesi znotraj EU so sprožili tri pomembna vprašanja:
-	kakšna je lahko stopnja notranje konvergence različnih držav in tržnih institucij, če imajo skupen trg, denar in določene makroekonomske usmeritve (Pakt o stabilnosti in maastrichtski kriteriji),
-	kakšna je sposobnost držav glede obvladovanja globalnih tokov, institucionalnega prilagajanja in izkoriščanja določenih konkurenčnih prednosti na ravni podjetij in države kot celote,
-	kakšna je lahko strategija zlasti majhnih odprtih držav glede prilagajanja globalnim zahtevam trga, institucionalnim omejitvam na regionalni ravni in političnim pritiskom velikih držav.
Notranja institucionalna in razvojna konvergenca je del izpolnjevanja maastrichtskih meril. Konvergenčna poročila EU (Convergence Report) razlikujejo med nominalno konvergenco (monetarna in fiskalna stabilnost) in realno konvergenco (strukturna usklajenost gospodarstev). Nominalna konvergenca zagotavlja skupne makroekonomske okvire EU (Pakt stabilnosti), realna konvergenca pa temelji na oblikovanju skupnih institucionalnih struktur in razvojnih
110 | umar | IB revija 1-2/2005	| Globalizacija in male države
politik (Lizbonska strategija). Medtem ko so države EU dosegle relativno visoko stopnjo nominalne konvergence, ki je še posebej pomembna za oblikovanje EMS in vzdržnost makroekonomskih pogojev za hitrejšo rast in zaposlenosti, je realna konvergenca držav in političnoekonomskih sistemov na veliko nižji ravni, kar dokazujeta Kochova analiza EU in spremenjeni pogoji Lizbonske strategije.
Toda kako v globalnih razmerah (EU) obvladovati svoje nacionalno gospodarstvo in avtonomen družbeni razvoj? Globalizacija ne poteka v praznem institucionalnem prostoru, zato dejansko zahteva na lokalni ravni povečevanje absorbcijskih (konkurenčnih) sposobnosti držav, regij, podjetij in državljanov. Pri tem prihaja do zanimivih institucionalnih prilagajanj. Tako na primer Quinn dokazuje, da finančna odprtost na eni strani povečuje obdavčenje in potrošnjo na drugi, da večja mobilnost kapitala povečuje socialno (dohodkovno) neenakost, da globalizacija ne rešuje vprašanja strukturnih reform na socialnem področju (Quinn, 1997). Razlogi so relativno preprosti. Večja ekonomska odprtost in globalni trgi povečujejo ekonomska tveganja na eni strani, s tem pa naraščajo pritiski za socialno zaščito na drugi. Globalizacija preprosto povečuje nevarnosti tvegane družbe in povzroča socialni protekcionizem (Beck, 2000).
Ekonomska logika globalizacije tako vodi do močnih političnih pritiskov glede večjih socialnih aranžmajev in socialne zaščite. Ekonomski logiki globalizacije se tako po naravni stvari postavi nasproti politična logika socialne države. Ker nasprotne institucije v evolucijskem razvoju težijo k notranjemu ravnotežju, lahko v takšnem primeru govorimo o t.i. kompenzacijskem institucionalnem učinku (trg-država, globalizacija-socializacija ....).
To nas na kraju pripelje do zanimive, čeprav stare analize Petra Katzensteina (Katzenstein, 1985), ki je pred dvajsetimi leti dokazoval, kako so majhne države prisiljene delovati na svetovnem trgu. Toda svojo globalizacijsko odprtost kompenzirajo z različnimi oblikami socialnih partnerstev. Ekonomska odprtost tudi tukaj povečuje volatilnost in razvojna tveganja, zato politične elite podpirajo ideologijo korporativizma ali socialnega partnerstva.
5. Majhne države in globalizacijski procesi
Majhne države so nekakšni majhni laboratoriji za merjenje globalizacijskih učinkov in veljajo za dober dokaz, kako dejansko delujejo političnoekonomski mehanizmi medsebojnega prilagajanja različnih institucij. Damijan je pred leti uspešno dokazoval, kako nastanek novih držav omogoča tudi manjšim
nacionalnim in teritorialnim enotam možnost oblikovanje lastne razvojne strategije in samostojne ekonomske politike. Toda majhne države bi zgrešile cilj, če bi se obnašale kot velike z vidika protekcionizma in intervencionizma. Njihova največja prednost je političnoekonomska prilagodljivost in njihova največja priložnost liberalizacija svetovne trgovine. Globalizacija oziroma vključenost v mednarodne ekonomske povezave je edino okolje, ki majhnim državam omogoča racionalno gospodarjenje, čeprav empirične analize dokazujejo, da je pri tem odločujoča predvsem stopnja razvitosti in ne toliko velikost držav (Damijan, 1996). Ostajajo pomembna področja, ki so ključna za vzpostavljanje konkurenčnega okolja države, kot so na primer davčni sistem, politike konkurence, sistemi socialne blaginje, reforma izobraževanja in znanosti, spodbujanje inovativnosti in tehnološkega razvoja in podobno. Globalizacija pospešuje aktivnosti držav, še posebej na področju strukturnih reform in vodenja makroekonomske politike. Zgodovinsko gledano, imajo male evropske države z visokim deležem mednarodne trgovine na drugi strani visoke zahteve po socialni zaščiti. Visok delež neposrednih tujih investicij je pogosto povezan z visokim deležem domačih subvencij na področju povezanih poslovnih mrež in podobno (Burgoon, 2001).
To nas posebej z vidika majhnih držav vodi do naslednjih pomembnih vprašanj. Kako globalni kapitalizem vpliva na domače institucije in sposobnost vlade, da vodi lastno razvojno strategijo in politiko? Kako političnoekonomska odprtost držav vpliva na njihove institucionalne sposobnosti prilagajanja? Kako globalizacija vpliva na oblikovanje ekonomskega sistema, strategij in politik, ki omogočajo izražanje konkurenčnih prednosti držav v mednarodnem okolju?
Dosedanja analiza je postregla s tremi sklepi:
-	Ekonomska odprtost in političnoekonomski procesi globalizacije povečujejo državno (politično) nagnjenost k zagotavljanju socialnega protekcionizma in industrijske politike (nacionalni interes).
-	Globalizacija povečuje institucionalno prilagoljivost držav in pospešuje določeno institucionalno konvergenco (na primer znotraj EU), tako da se oblikujejo podobne strukturne lastnosti ekonomskih sistemov in razvojni modeli.
-	Globalizacija zahteva z vidika mednarodne konkurenčnosti držav, da najdejo v svojih strategijah in politikah poti, kako krepiti svoje konkurenčno okolje, izkoristiti svoje konkurenčne prednosti in doseči ključne cilje uravnoteženega razvoja na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju.
Globalizacija in male države |
V	globalizacijskih procesih države očitno ne izgubljajo svoje vloge, temveč jo pridobivajo, kar še posebej velja za majhne, odprte države. Pri njih najlažje opazimo oba institucionalna principa, na katera smo posebej opozorili pri političnoekonomski analizi globalizacije:
-	princip institucionalne kompenzacije in
-	princip institucionalnega ravnovesja.
Tako se male države vključujejo v globalizacijske procese in jih hkrati nevtralizirajo s pomočjo normativnih in organizacijskih sprememb, različnih strategij in scenarijev razvoja, razvojnih koalicij in politik vodilnih elit, socialnih partnerstev med političnimi in ekonomskimi akterji. Globalizacija vedno bolj sproža zavest o močnih sistemskih tveganjih. Velike države se jih izogibajo s pomočjo multilateralnih institucij, z različnimi političnimi, vojaškimi, ekonomskimi in tudi kulturnimi pritiski, s formalnimi in neformalnimi pravili igre in podobno. Majhne države nevtralizirajo globalizacijske pritiske predvsem z iskanjem različnih političnoekonomskih koalicij na mednarodnem področju, navznoter pa so v ospredju različne oblike razvojnih strategij, javno-zasebnih partnerstev in drugi načini iskanja razvojnih koalicij in skupne družbene razvojne odgovornosti.
V	XXI. stoletju imamo očitno opraviti z dvema vzporednima procesoma. Na eni strani z naraščajočo globalizacijo trgov in na drugi z oblikovanjem novega socialno ekonomskega reda. EU je dober primer iskanja njunega medsebojnega ravnotežja in medsebojne kompenzacije. Poudarjanje nekakšne oblike »socialnega kapitalizma« je eno izmed možnih iskanj kreativne družbe XXI. stoletja. Njegova temeljna usmeritev je povezovanje ekonomskih in socialnih institucij ter ciljev, uveljavljanje principov trajnostnega razvoja, poudarjanje človeškega in socialnega kapitala kot protiutež proizvodnega in finančnega kapitala in podobno.
Zanimivo, da je OECD konec devetdesetih let v seriji treh zaporednih razvojnih študij o prihodnosti nakazal temeljno razvojno usmeritev: XXI. stoletje in tehnološki razvoj (OECD, 2000 a), globalna ekonomija in dolgoročna rast (OECD, 2000 b) in socialna različnost in kreativna družba XXI. stoletja (OECD, 2000 c). Globalizacija je torej ekonomski, politični in socialni proces, ki presega geografske, politične in ekonomske meje in skrajšuje čas sprememb. Realnost globalizacije pripada dvema temeljnima vzvodoma: hegemoniji neoliberalistične ideologije (svobodni trg + demokracija) in socialni revoluciji postindustrijske družbe (družba znanja + socialna odgovornost). Oboje je postalo temeljno vodilo pri sestavljanju nove slovenske razvojne strategije.
ib revija 1-2/2005 | umar | 109
6. Zakaj potrebujemo novo razvojno strategijo Slovenije
Nova razvojna strategije Slovenije (SRS, 2004) vsebuje večino dilem, ki smo jih nakazali v dosednji analizi. Slovenska vlada je po vstopu v EU (2004) očitno ocenila:
-	da potrebuje nov strateškorazvojni dokument, ki bo na novo opredelil cilje in vizijo razvoja Slovenije z vidika članstva v EU,
-	da mora predstaviti nove razvojne prioritete in projekte, ki so skladni z razvojnimi usmeritvami EU (evro, nova finančna perspektiva, Lizbonska deklaracija);
-	da mora doseči nov razvojni zagon, pospešiti strukturne reforme in oblikovati potrebno razvojno koalicijo, ki bo slovenskim državljanom zagotovila celovito blaginjo.
Strategija pri tem ne ponuja zgolj ekonomskih rešitev, temveč posega na socialna, okoljska, politična in pravna ter kulturna področja in je s tega vidika prva kompleksna strategija družbenega razvoja Slovenije. SRS pri tem izhaja iz koncepta trajnostnega razvoja, hkrati pa pomeni tudi prenos ciljev Lizbonske strategije v nacionalno okolje.
Izhodišče nove strategije temelji na kritičnih spoznanjih dosedanjega razvoja:
-	da je postsocialistična tranzicija in celoten proces vključevanja v EU temeljil na poudarjanju makroekonomske in socialne stabilnosti,
-	da je dosedaj prevladovala sorazmerna počasnost prestrukturiranja, ki je v veliki meri upošteval socialne posledice ekonomske tranzicije (gradualistični pristop),
-	da je ključni zaostanek Slovenije za EU predvsem na področju gospodarske razvitosti in podjetniške učinkvitosti, manj pa zaostajamo na socialnem in okoljskem področju,
-	da je dosedanji razvoj predvsem zmanjševal socialna tveganja postsocialističnih sprememb, manj pa je poudarjal kreativne vzvode izboljšanja konkurenčne posobnosti države,
-	da se je v Sloveniji uveljavil korporativistični model po nemškem vzoru, kjer je večinsko skrb za blaginjo državljanov prevzela socialna država, manj pa podjetja in posamezniki,
-	da je Slovenija zaradi makroekonomskih pogojev BS (Banka Slovenije) in interesov poslovnih ter političnih elit (t. i. nacionalni interes) ostala relativno zaprta glede tujih naložb.
Postopne spremembe in počasne reforme ekonomskega in socialnega modela družbe so sicer
110 | umar | IB revija 1-2/2005	| Globalizacija in male države
zniževale socialno ceno postsocialističnih sprememb, toda na drugi strani je Slovenija pričela izgubljati razvojni potencial. Razpoke v zgodbi o uspehu (Svetlik, Ilič, 2004) so se pričele kazati na ravni padanje globalne konkurenčnosti, socialne varnosti in tudi okoljskih vrednot. V zadnjih treh letih so očitno razvojni stroški gradualizma postali večji od njegovih koristi, kar pomeni, da Slovenija potrebuje radikalnejši razvojni preboj, če želi ohraniti svoj položaj najbolj razvite «tranzicijske države» in se umestiti v prvo polovico članic EU.
Radikalnejši preboj je seveda ohlapna opredelitev za pet temeljnih sprememb:
-	večjo odprtost slovenske družbe z vidika globalnih razvojnih trendov in tokov (tuje investicije);
-	hitrejše in učinkovitejše strukturne reforme socialne države in reforme šolstva, znanosti in spodbujanja tehnološkega razvoja;
-	aktivnejšo politiko globalne konkurenčnosti na temelju razvoja podjetništva, prestrukturiranja podjetij, večje racionalnosti državne administracije;
-	uravnoteženo kombinacijo makroekonomskih politik, še posebej monetarne, fiskalne in dohodkovne, zaradi doseganja kriterijev nominalne konvergence in prevzema evra;
-	uveljavljanje kreativne družbe in postavitev jasne kulturne, politične in ekonomske identitete države.
Strategija razvoja si je pri tem zastavila štiri temeljne cilje (SRS, 2004):
-	na ekonomski ravni želi v desetih letih preseči povprečno raven ekonomske razvitosti EU (merjeno z BDP na prebivalca v pariteti kupne moči) in povečati zaposlenost v skladu s cilji Lizbonske strategije;
-	na socialni ravni želi izboljšati kakovost življenja in blaginjo svojih državljanov glede na temeljna merila človekovega razvoja, socialne varnosti in večje družbene povezanosti;
-	na okoljski ravni želi uveljaviti sonaravne razvojne cilje kot temeljne vrednote razvoja, kamor spada tudi skrb za trajnostno obnavljanje prebivalstva;
-	na globalni ravni želi s svojim razvojnim modelom, aktivno mednarodno politiko in kulturno identiteto postati prepoznavna in ugledna država.
Še posebej smo pri tem želeli upoštevati tudi nekatere temeljne dileme usmerjanja družbenega razvoja, kot so:
-	doseganje ravnotežja med državnim (regionalnim, lokalnim) intervencionizmom,
tržno spontanostjo, socialno tradicijo in lokalnimi posebnostmi;
-	celovitost pristopa (ekonomski, politični, kulturni, okoljski ....), ki hkrati zahteva tudi omejitve z vidika zajemanja posameznih področij in interesov;
-	slabosti dosedanjega usmerjanja družbenega razvoja z vidika premajhne prilagodljivosti, šibke usmerjenosti k izvedbi ter pomanjkljivosti nadzornih mehanizmov.
Sodoben pristop k strateškemu načrtovanju razvojnih sprememb (t. i. change strategic management) zato upošteva:
-	da so temeljna načela sodobnega načrtovanja celovitost, dinamičnost, kompleksnost in demokratičnost;
-	da je načrtovanje predvsem proces usmerjanja in spodbujanja in ne statičnega planiranja ter ciljanja prihodnosti;
-	da sta na eni strani pomembna vizija in temeljne razvojne usmeritve (scenariji, vrednote razvoja) in akcijska naravnanost ter usmerjenost k izvedbi na drugi strani;
-	da je načrtovanje predvsem način menedžiranja družbenih sprememb, zato zahteva jasno določitev odgovornosti z vidika projektnega menedžmenta in timskega dela;
-	da je načrtovanje predvsem učenje, strategija pa je odprta knjiga, ki jo je treba neprestano dopolnjevati in spreminjati (Dyson, O'Brien, 1999).
Po definiciji OECD je država globalno konkurenčna, ko lahko njena podjetja v razmerah svobodnega trga ponujajo blago, ki ga lahko trži na mednarodni ravni in ob tem povečuje realno blaginjo svojega prebivlastva. Konkurenčnost je s tega vidika sposobnost države, da dosega dovolj veliko gospodarsko rast v srednjeročnem obdobju (WEF, 2002). Vendar pa poteka konkurenca držav na svetovnem trgu zgolj posredno, tako da države v okviru svojih institucionalnih sistemov, strategij in politik izboljšujejo nacionalno okolje, na katerem tekmujejo podjetja za trge, naložbe, tehnologije, znanje in vire.
7. Razvojna strategija Slovenije in globalizacijski procesi
Svetličič v svojem delu sklepa, da je globalizacija v bistvu nevtralen političnoekonomski proces, ki povzroča tako pozitivne kot negativne učinke. Za njegovo argumentacijo je značilen proaktiven odnos do globalizacije (»vsi smo v istem čolnu«»), kar pomeni:
Globalizacija in male države |
-	da moramo ustvariti možnosti, strategije in politike, da bi se krepile pozitivne in omejevale negativne strani globalizacije;
-	da različne strategije lahko dajejo različne rezultate, vendar bodo bolj prilagodljivi in pametnejši spoštovali predvsem tržne signale in večjo odprtost do svetovnih razvojnih sprememb;
-	da so se države, ki so v razvojnih strategijah upoštevale globalizacijske principe, razvijale hitreje kot zaprte države;
-	da z dolgoročnega vidika globalni trgi nagrajujejo dobro razvojno politiko in kaznujejo slabo, pri čemer razvojni avtomatizem globalizacije ne vodi sam po sebi do razvojne konvergence sistemov in blaginj;
-	da je globalizacija preprosto objektivno dano okolje, ki se mu ne moremo izogniti, zato se je treba naučiti živeti z njo (Svetličič, 2004).
Toda zanj je država kot izhodišče politike in akcije v zvezi z globalizacijo napačna institucionalna rešitev, zato na kraju ponuja kot eno izmed rešitev nekoliko kozmopolitski koncept povezanosti držav in zasebnih subjektov na mednarodni ravni. Toda spomnimo se, da je ravno MAI (Multilateralni sporazum zasebnih subjektov o investicijah) leta 1997 v Parizu žalostno propadel zaradi socialnega upora nevladnih organizacij. V naši dosedanji analizi smo nasprotno dokazovali, da je država še vedno temeljna institucionalna oblika, ki omogoča sobivanje z globalizacijskimi procesi. Prav tako smo skušali pokazati:
-	da z vidika razvoja ni nujna izbira med gospodarskim razvojem in konkurenčnostjo na eni ter socialno varnostjo in sonaravnimi vrednotami blaginje;
-	da je z razvojnega vidika mogoče delno uravnotežiti ekonomsko globalizacijo, socialno partnerstvo in rast civilne družbe.
V okviru SRS smo zato koncept globalizacije uveljavili na treh ravneh:
-	na metodološki ravni je izhodiščna usmeritev pregled «svetovnih trendov», ki mu potem sledi strateška usmeritev Slovenije in predlog strateških ukrepov;
-	na vsebinski ravni najdemo izrazito poudarjanje odprtosti do globalnih trgov, večjo integriranost v svetovno gospodarstvo in uveljavljanje konkurenčnih pogojev za hitrejše spodbujanje domačih in tujih investicij;
-	na ravni strateškega menedžiranja družbenega razvoja pa poudarjamo drugačne temelje ekonomskega sistema, nove strateške usmeritve in politike, ki izhajajo iz globalnih usmeritev EU.
ib revija 1-2/2005 | umar | 109
Pri tem želimo poudariti zgolj drugačno opredelitev ekonmskega sistema z vidika globalnega «socialnega kapitalizma» in novo razumevanje pomena globalizacije z vidika strateških usmeritev in ukrepov v okviru gospodarskega dela strategije.
SRS redefinira dosedanji model socialno tržnega gospodarstva. Na eni strani se zavzema za večjo liberalizacijo (predvsem deregulacijo, delno tudi privatizacijo) tržnega gospodarstva z vidika izboljšanja njegove globalne konkurenčnosti ekonomsko, na drugi strani pa zahteva bolj učinkovito in prilagodljivo socialno državo z na novo opredeljenim partnerstvom med različnimi institucionalnimi in tudi neformalnimi deležniki. Spremeniti moramo naše dosedanje razumevanje kapitalističnega sistema in socialne države ter doseči drugačne demokratične mehanizme medsebojnega sporazumevanja o odgovornosti za skupen razvoj. Slovenska oblika kapitalizma XXI. stoletja zato združuje nekatere pozitivne lastnosti evropskih kapitalističnih modelov, ki ustrezajo našim razvojnim sposobnostim in interesom (Schmidt, 2002).
Njegovo izhodišče je avtonomen posameznik, ki svobodno razvija svoje podjetniške sposobnosti in prevzema vedno večjo individualno odgovornost za svoj ekonomski razvoj in socialno blaginjo. Trgi blaga, dela in kapitala morajo delovati čimbolj svobodno v okviru regulativnih pravil, ki spodbujajo podjetniško inovativnost, tržno moralo in družbeno odgovorno vedenje podjetij, neprofitnih organizacij in posameznikov. Skrb za ekonomsko učinkovitost je v novem razvojenem modelu bolj kot doslej prepuščena koordinacijskemu mehanizmu trga. Liberalizacija trgov se uporablja kot sredstvo za povečanje gospodarske rasti in zaposlenosti, ekonomsko učinkovitost gospodarstva pa na drugi strani najbolje zagotavlja delujoča tržna konkurenca, ki jo podpira deregulacija, decentralizacija in debirokratizacija države. Država mora postati vitka, oblikuje zgolj cilje in politike, izvedbo pa vedno bolj prepušča podjetniški javno zasebni mreži organizacij. Podjetizacija države uveljavlja nov upravljavski vzorec kot obliko sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem. Razviti liberalizirani trgi in trdna postmoderna država pa hkrati vodijo do drugačnih oblik sodelovanja med gospodarskimi subjekti, političnimi institucijami in civilno družbo. Zahtevajo večjo vlogo socialnega in intelektualnega kapitala, povezovanje konkurenčnih institucij v skupna omrežja in prenos odgovornosti iz javnega v zasebni sektor.
Takšna analiza temelji na nekaterih teoretskih izhodiščih primerjalne analize politično ekonomskih sistemov (Gregory, Stuart, 2004) in
110 | umar | IB revija 1-2/2005
| Globalizacija in male države
Temeljne razlike med sedanjim in prihodnjim družbeno ekonomskim sistemom ponazarja naslednja tabela:
Obstoječi ekonomski sistem	Novi (želeni) ekonomski sistem
regulacija in birokratizacija trgov	deregulacija in liberalizacija trgov
nefleksibilnost trga dela	večja fleksibilnost trga dela
zaprtost finančnih trgov	odprtost finančnih trgov in konkurence
nespodbudno podjetniško okolje	spodbujanje nastajanja in rasti podjetij
korporativizem velikih socialnih partnerjev	odprto in široko partnersko usklajevanje
birokratsko-hierarhični sistem javne uprave	decentralizacija in javno zasebno partnerstvo
kolektivni socialni sistemi	spodbujanje večje zasebne odgovornosti
teoretskih izhodišč sodobne ekonomije (Halal, Taylor, 1999). Partnerski model države in kapitalizma pa se v večji meri zgleduje pri teoriji »stakeholdderstva« (Kelly, Gamble, 1997) in prevzema temeljne usmeritve socialnega kapitalizma, ki ga v svojih futoroloških analizah poudarja OECD (OECD 2000 c). V partnerskem modelu kapitalizma regulacijski mehanizem prevzema širši krog deležnikov, kar presega ustaljene korporativistične institucije slovenske države, saj vključuje tudi civilno družbo, regionalne in lokalne interesne skupine, potrošnike in vedno bolj tudi skupine posameznikov v različnih mrežah civilne družbe. Temeljna oblika spodbujanja razvoja so zato posebne razvojne koalicije, ki ustrezajo posameznim razvojnim ciljem, akcijskim načrtom in razvojnim projektom.
Globalizacijski procesi, ki so objektivna danost odprtega gospodarstva in odprte slovenske družbe, še posebej po vstopu v EU, vodijo na drugi strani glede na kompenzacijski učinek in učinek institucionalnega ravnovesja do oblikovanja »partnerskega modela« družbene regulacije in določenega »socialnega modela kapitalizma«. V obeh primerih se oblikuje drugačno razmerje med ekonomsko učinkovitostjo trga in socialno odgovornostjo. Njegovo temeljno izhodišče temelji na spoznanju, da moramo opustiti dosedanje prepričanje, da lahko država zagotovi ljudem varno gospodarsko in socialno prihodnost. Rešitev je zato v večji delitvi odgovornosti med državo, podjetji in posamezniki, kjer je država samo eden izmed partnerjev pri zagotavljanju socialne varnosti. Partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem, državo, trgom in civilno družbo mora zagotoviti bolj uravnoteženo odgovornost za blaginjo ljudi in prek tega tudi večjo socialno pravičnost. Na to že nekaj let opozarjajo med slovenskimi sociologi predvsem dr. Veljko Rus (Rus, 2001) in raziskovalna skupina okoli Franeta Adama (Adam, Makarovič, Rončevič, Tomšič, 2001).
Zavedati se moramo, da Slovenija svojo razvojno vizijo uresničuje znotraj EU, ki omogoča razvoj različnih družbenih modelov in poti razvoja. Pri
tem želimo podpreti globalno vizijo EU, ki temelji na različnosti in tekmovalnosti in ne na centralizaciji institucij in koncentraciji politično ekonomske moči nekaterih članic. Unitarni razvoj EU s centralizacijo političnih institucij in odločanja ne ustreza interesom Slovenije, zato je za SRS do leta 2013 najbolj pomemben razvoj skupnega evropskega trga s štirimi svoboščinami, ki ga podpirata enotni monetarni sistem in nova ustavna listina z demokratičnimi pravili delovanja EU. S tega vidika je za prihodnji razvoj Slovenije pomembna sposobnost realne konvergence z EU, ki temelji na pospeševanju gospodarske rasti in mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
Izhodišče družbenega razvoja je zato gospodarska rast, ki ji sledita in se ji čimbolj učinkovito prilagajata socialna in okoljevarstvena sestavina trajnostnega razvoja. Izhodišče gospodarske rasti je tehnološki razvoj, spodbujanje tehnoloških dejavnikov, razvoj podjetništva, povečanje učinkovitosti trga dela in kapitala ter večja vloga internacionalizacije in globalizacije slovenskega gospodarstva. Vsi kvalitativni faktorji pospeševanja gospodarske rasti so hkrati elementi povečanja konkurenčnosti gospodarstva, ki zahteva predvsem večjo odprtost in dvosmerno globalizacijo slovenskega gospodarstva. Pri tem bosta nedvomno igrali ključno vlogo liberalizacija trga kapitala in dela, predvsem pa tržna deregulacija in debirokratizacija države.
Slovenija si prizadeva za nominalno in realno konvergenco z evropskimi partnerji v okviru EU. Nominalna konvergenca je prevladujoči cilj v prvem obdobju načrtovanega razvoja do sprejema evra (2005-2007), realna konvergenca pa še posebej v drugem obdobju (2008-2013). Temeljni cilj strategije je uveljaviti kriterije nominalne konvergence in zagotoviti pogoje za pospeševanje razvoja in učinkovito realno konvergenco Slovenije v okviru EU. Zato opredeljuje strateška področja, ukrepe in ciljne projekte, ki naj omogočijo ta prehod. Najpomembnejša področja realne konvergence so: (1) spodbujanje gospodarske rasti,
Globalizacija in male države |	ib revija 1-2/2005 | umar | 109
(2) razvoj podjetništva in konkurenčnosti, (3) razvoj znanja in njegove uporabe pri tehnološkem in tržnem razvoju družbe, (4) večja stopnja lastniške in poslovne internacionalizacije podjetij, (5) socialna stabilnost in zaposlenost, (6) razvoj infrastrukturnih dejavnosti (transport, energetika, komunikacije), (7) večja učinkovitost javne uprave in nove oblike javnega menedžiranja, (8) razvoj in izpeljava socialnih strukturnih reform (pokojninska in zdravstvena reforma), (9) spremembe in uveljavljanje kriterijev okoljsko prijaznega razvoja, (10) večja vloga lokalnega in regionalnega razvoja.
Vsa ta področja in načrtovane spremembe pa bodo zahtevali več »župančičevstva« (optimizma, poguma in borbenosti) in manj prešernovskega »bolečinarstva«, kot se slikovito izrazi Svetličič v sklepu svoje analize globlaizacije in neenakega razvoja. Zato morajo biti tudi v Sloveniji »odzivi na globalizacijo lokalno/nacionalno specifični ob mednarodno prijaznem okolju/sistemu, ki spodbuja enakomernejšo porazdelitev stroškov in koristi globalizacije« (Svetličič, 2004, 179). Zato potrebujemo več spoštovanja različnosti znotraj globalizacijskih procesov in več zavedanja o pomembnosti lastne identitete, pripadnosti temu ali onemu svetu. To pa je tudi temeljni vrednostni okvir Strategije razvoja Slovenije in njenega razumevanja protislovij sodobne globalizacije.
Literatura:
Thurrow L (1996), The Future of Capitalism, How Today's Economic Forces Shape Tommorow's World, New York: William Morrow and Company, Inc
Goldblatt D, Held D, McGrew A, Perraton J. (1997). Economic Globalization and the Nation-state: Shifting Balances of Power, Alternatives 22(3)
SCI - Social Sciences Citation Index (2005)
Barnet R.J., Cavanagh J. (1994), Global Dreams: Imperial Corporations and the New World Order, New York: Simon-Schuster
Micklethwait J., Wooldridg A. (2000), A Future Perfect: The Challenge and Hidden Promise of Globalization, New York: Crown Business
Luttwak F. (1999), Turbo-Capitalism: Winners and Losers in the Global Economy, London: Orion Business Books
Friedman T. L. (2000), The Lexus and the Olive Tree, London: Harper Collins Publishers
Greider W. (1997), One World, Ready or Not: The Manic Logi cof Capitalism, London: Penguin
Cooper R. (2004), The Breaking of Nations, Order and Chaos in the XXI. Century, London: Atlantic Books
Svetličič M. (2004), Globalizacija in neenakomeren razvoj, Ljubljana: FDV
Held D., McGrew A., Goldblatt D., Perraton J., Global Transformation, Politics, Economics and Culture, London: Politiy Press
SRS (2004), Strategija razvoja Slovenije, Osnutek za javno razpravo, Ljubljana: UMAR
Bornschier V., Chase-Dunn C. (1999), The Future fo Conflict, London: Sage Studies in International Sociology
Amin S. (1997), Capitalism in the Age of Globalization, The Management of Contemporary Society, London: Zed Books
Wallerstein I. (1989), The Modern World System, Vol I-III, New York: Academic
Krugman P. (2004), The Great Unravelling, From boom to bust in three scandalous years, London: Penguin Books
Klein N. (2003), Ograde i prozori, Dopisi s linija fronte spora o globalizaciji, Zagreb:Tridvajedan
Reich R.B. (1991), The Wolrd of Nations, New York: Alfred Knopf
Ohmae K. ed. (1995), The Evolving Global Economy, Making Sense of the New World Order, New York: Free Press
Moore M. (2003), A World without Walls, Freedom, Development, Free Trade and Global Governance, Cambridge: Cambridge University Press
Dicken P. (2003), Global Shift, Reshaping the Global Economic Map in the 21st Century, London: Sage Publications
Weiss L. (1998), The Myth of the Powerless State: Governing the Economy in a Global Era, Cambridge: Cambridge University Press
Hirst P., Thompson G. (1996)Globalization in Question: The International Economy and Possibilities of Governance, Cambridge: Polity Press
Chomsky M. (2004), Hegemonija ili obstanak, Američke težnje za globalnom dominacijom, Zagreb: Ljevak
Legran P. (2003), Open World, The Thruth about Globalization, London: Abacus
OECD (2001), Devolution and Globelization, Implication for Local Decision-makers, Paris: OECD
Gray J. (1996), Post-liberalism, Studies in Political Thought, London: Routledge
Cox W.R. (2002), The Political Economy of a Plural World, Critical Reflection on Power, Morals and Civilization, London: Routledge
Voltaire (1966), Kandid ali optimizem, Ljubljana: Mladinska knjiga
110 | umar | IB revija 1-2/2005	| Globalizacija in male države
Boas M, McNeill D. (2004), Global Institutions and Development, Framing the World?, London: Routledge
Dasgupta P., Serageldin I. (2000), Social Capital, A Multifaceted Perspective, Washington DC: The World Bank
Rawls J. (1993), Political Liberalism, New York: Columbia University Press
Sen K. A. (2002), Ekonomija blaginje, Izbrane razprave, Ljubljana: Založba/cf
Hettne B.(1995), International Political Economy, Understanding Global Disorder, London: Zed Books
McRobbie, Polanyi L. K. (2000), Karol Polanyi in Vienna, The Contemporary Significance of the Great Transformation, London: Black Rose Books
Polanyi K. (1956), The Great Transformation, The Political and Economic origins of our Time, Boston: Beacon Press
Vernon R. (1976), The »Great Society« and the »Open Society«, Liberalism in Hayek and Popper, Canadian Journal of Political Science, ix, no.2
Popper K. (1994) In Search of a Better World, London: Routledge
Kovač B. (2004), Želeli ste, imate. Dobrodošli v EU. Ljubljana: SP Delo, 31. 12. 2004
Weber S (2001), Globalization and the European Political Economy, New York: Columbia University Press
Quinn D. (1997), The Correlates of Change in International financial regulations, American Political Science Review, 91:531-49
Beck U. (2000), What is Globalization?, London: Polity Press
Katzenstein P.J. (1985), Small States in World Markets, Ithaca NY: Cornell University Press
Damijan P. J. (1996), Majhne države v svetovni trgovini, Ljubljana: Krt
Burgoon B. (2001)Globalization and Welfare Compensation: Disentangling the Ties that Bind, International Organization 55: 509-51
OECD (2000 a), XXI st. Century Techologies -Promises and Perils of a Dynamic Future, Paris: OECD
OECD (2000 b), The Future of the Global Economy - Towards a Long Boom, Paris: OECD
OECD (2000 c), The Creative Society of the XXI st. century, Paris: OECD
Svetlik I., Ilič B. (2004), Razpoke v zgodbi o uspehu, Ljubljana: Sophia
Dyson G.B., O'Brien A.F. (1999), Strategic Development, Methods and Models, New York: John Wiley&Sons
Schmidt A. V. (2002), The Futures of European Capitalism, Oxford: Oxford UP
Gregory R. P., Stuart C. R. (2004), Comparing Economic Systems in the XXI st Century, Boston: Houghton Mifflin Company
Halal E. W. , Taylor B. K. (1999), XXI st Century Economics, Perspective of Socioeconomics for a Changing World, London: Macmillan Press
Kelly G, Kelly D., Gamble A. (1997), Stakeholder Capitalism, London: Macmillan Press
Rus V. (2001), Podjetizacija in socializacija države, Ljubljana: FDV
Adam F., Makarovič M., Rončevič B., Tomšič M. (2001), Socio-kulturni dejavniki razvojne uspešnosti, Slovenija v evropski perspektivi, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče