


















srednjeveška zgodovina

SLOVENCEV



MILKO KOS

SREDNJEVEŠKA KULTURNA,
DRUŽBENA IN POLITIČNA
ZGODOVINA SLOVENCEV

IZBRANE RAZPRAVE

SLOVENSKA MATICA LJUBLJANA
1985

y &  55^

357554

Izbral, uredil in opombe napisal

BOGO GRAFENAUER


JO  -12-1985

I

O zgodovini Slovencev
in znanosti o njej

Pregled slovenske historiografije

Vse do narodnega preporoda ne moremo znanstveno-literarno
delo, ki se med Slovenci bavi z raziskavanjem in popisovanjem pro-
šlosti, imenovati slovenska historiografija, marveč kvečjemu historio-
grafija v pokrajinah, v katerih žive Slovenci. V zvezi je to s po¬
sebnim političnim in kulturnim razvojem Slovencev, ki ni pripuščal,
da bi se pri njih že v srednjem veku začelo razvijati samoniklo lite¬
rarno in znanstveno delo. Vkljub temu ne gre historiografskega dela
starejše dobe, že z ozirom na vpliv, ki ga je imelo na kasnejšo slo¬
vensko historiografijo, zanemariti ali celo prezreti.

V primeri s sosednjimi pokrajinami je historiografsko delo na
slovenskih tleh v srednjem veku borno in neznatno. Samostani, ki so
v visokem srednjem veku v bližnji Avstriji, Bavarski in Italiji žarišča
historiografskega dela, pojavljajo se na slovenskih tleh le z neznatno
historiografsko produkcijo. Omeniti je pa obenem, da so samostani
na Slovenskem po večini šele ustanove 12. stoletja. Vrhu tega so bili
še oni redovniki, ki so se na Slovenskem v srednjem veku bavili in¬
tenzivneje s historiografijo, po večini tujci. V kartuzijanskem samo¬
stanu Jurklošter, »kjer ga je redila slovenska zemlja«, kot pravi sam
avtor, je napisal kmalu po letu 1260 redovnik Sifrid, doma iz Švab-
skega, rimano ipesem o ustanovitelju Jurkloštra, vojvodu Leopoldu VI.
iz rodu Babenberžanov. V koroški cisterci v Vetrinju je od leta 1310
do leta 1345 za opata Ivan, po rodu Francoz iz okolice Metza v Loreni,
avtor zgodovinskega dela Liber ceriarum historiarum,  ki ni le prvo¬
vrsten vir za„zgodovino slovenske zemlje v 13. in 14. stoletju, marveč
tudi eden najodličnejših tekstov evropske historiografije v srednjem
veku vobče. V kartuziji v Žičah je imel od leta 1398 do leta 1410 svoj
sedež generalni prior kartuzijanskega reda, Stefan Maconi iz Siene,

7

ki je tekstu večje legende sv. Katarine iz Siene dodal lastnoročne
opazke o življenju svetnice, katere prijatelj je bil. Vendar večjega
vpliva na splošen razvoj historiografskega dela pri nas ta in še ne¬
katera manjša historična dela, nastala v slovenskih samostanih, ni¬
majo. Najpomembnejše od vseh, delo vetrinjskega opata, stoji daleč
nad ostalimi sodobnimi in je s svojo kritiko in odličnim konceptom
le malo vplivalo na kasnejšo historiografijo slovenske zemlje.

Nov element in nekoliko močnejši interes za historijo so zanesli
v 13. stol. v historiografsko delo laiki,  pripadniki viteškega in me¬
ščanskega stanu. Od 13. stol. dalje imamo nekoliko del, ki so važna
za poznavanje srednjeveške slovenske zgodovine in katerih avtorji
ne pripadajo duhovskemu stanu, a po drugi strani tudi niso po rodu
Slovenci. Štajerski vitez Ulrih iz Liechtensteina (umrl 1275 ali 1276)
je podal v svojih poetičnih delili Frauendiesi  in Frauenbuch  ekscen¬
trično sliko svoje dobe, med drugim tudi dela slovenske zemlje.
V viteških krogih je nastala tudi takozvana Štajerska rimana kronika
(Steirische Reimchronik), ki je napisana v začetku 14. stol. in obsega
med drugim prikaz dogodkov na slovenskih tleh v razdobju 1246
do 1309.

Ulrich iz Liechtensteina in avtor Štajerske rimane kronike pišeta
že na nemškem jeziku. O historiografskih delih na slovenskem jeziku
ni v srednjem veku nobenega sledu. Slovenščina tedaj še ni bila jezik
listin ali pismenega prometa, še manj seveda literarnega in historio¬
grafskega ustvarjanja. V srednjeveški historiografiji slovenske zemlje
prevladuje latinščina, od konca 13. stol. je poleg nje v rabi tudi
nemščina. Na nemškem jeziku je ob koncu srednjega veka napisanih
še par del, ki navzlic času, ko so nastala, očitujejo še povsem srednje¬
veški karakter. Ko je bila bližnja Italija že vsa vdana humanizmu
in preporodu antike, opisuje okoli leta 1460 anonimni celjski mi¬
norit — še ves globoko v srednjeveškem konceptu in izražanju —
v svoji Celjski kroniki  na priprostem jeziku zgodovino svojih nek¬
danjih gospodarjev, grofov celjskih, — ali pa podaja Korošec Jakob
Lnrest, župnik pri Sv. Martinu nad Dholico (umrl 1. 1500), v kmetski
nemščini v svojih kronikah verno sliko 15. stoletja.

Ko je humanizem in z njim humanistična historiografija ven¬
darle prodrla tudi na slovenska tla, zgodilo se je to v obliki huma¬
nistične historiografije, kot se je razvila na Nemškem. Ta je v nemo¬
gočem ohranila srednjeveški kronikalni značaj, bila je malo kritična,
si izmišljevala nove vire ter je na račun zgodovinske resnice podajala
potvorjene prikaze historičnega dogajanja. Kar je bilo zdravih prin¬
cipov italijanske humanistične historiografije, ti skoraj niso našli
odmeva v historiografiji slovenske zemlje na pragu nove dobe. Tak
zastopnik nemške humanistične hitoriografije —• a še ta bolj epigon-
skega kot originalnega značaja — je Hieronim Megiser  (1554/5—1619).
Bil je vsestranski mož, šolnik, leksikograf, gramatik, geograf, torej

8

polihistor v pravem pomenu besede; v tesni zvezi je tudi s sloven¬
skim protestantskim gibanjem. V svojih Annales Caritithiae  (1612)
je podal Megiser v okviru koroške deželne zgodovine velik del zgo¬
dovine slovenske zemlje od najstarejših časov pa do začetka 17. sto¬
letja. Posebno starejša doba njegovega prikaza je prepletena s pri¬
povedkami in obdelana brez kritike. Po zgledu mnogih humanistov

16. stoletja si je tudi Megiser, radi pomanjkanja podatkov za
starejšo dobo, svobodno izmišljeval nove »vire«, druge zopet navajal,
ki jih nedvomno nikdar ni iimel pri rokah. Neki Ammonius Salassus,
povsem izmišljena osebnost, mu je vir za zgodovino slovenskih knezov
na Koroškem v ranem srednjem veku. Večjo vrednost imajo Megi-
s er o vi anali šele za dobo od 15. stol. dalje, lco so za prikaz uporabljeni
tudi verodostojni arhivalni viri.

Polihistorija, katere zastopnik je Megiser, je vobče značilna za
znanstveno delo 17. stoletja na slovenskih tleh, Megiser je vplival
na oba najodličnejša predstavnika polihistorije med Slovenci v

17. stol., na Schonlebena in Valvasorja.

Ivan Ludvik Schonleben  (1618—1681), čigar glavno historično
delo je Carniola antiqua et nova  (1681), ne kaže v svojem historičnem
prikazu pravega načrta, posamezne periode ne veže v eno celoto,
piše enostransko o stvareh, ki njega posebej zanimajo in nagnjen je
k opisovanju čudovitih dogodkov. Njegovo analistično zasnovano delo
začenja z Adamom, v poglavja je razdeljeno na shematičen način
in ne z ozirom na zgodovinske dogodke, a prinaša tudi stvari, ki
v zgodovino Kranjske pravzaprav ne sodijo. Le do leta 1000 je podal
Schlonleben zgodovino Kranjske, ki jo moremo z eno besedo označiti
kot kompilatorično kopičenje gradiva najrazličnejše vrednosti in
vrste, podanega skoraj brez kritike in danes malo uporabnega. Bil
je pa Schlonleben prvi, ki je začel pisati teritorialno zgodovino
Kranjske.

Do neke mere je Schonlebenovo delo nadaljeval najbolj znani
polihistor, ki ga je dala slovenska zemlja, Ivan Vajkard Valvasor
(1641—1693). Njegovo glavno delo je Die Ehre des Hertzogthums
Crain (1689), velik opis Kranjske m nekaterih sosednjih pokrajin
v topografskem, statističnem, historičnem, arheološkem, etnografskem
in prirodoznanskein oziru. Za starejšo zgodovino Kranjske je Valva¬
sorju glavna predloga Schonleben; iz njega črpa znanje o pred-
slovenski in starejši slovenski dobi dežele. Prav zato je pa tudi ta
del historičnega prikaza pri Valvasorju le malo vreden; vse napake,
ki jih najdemo pri Schonlebenu, se ponavljajo v še povečani meri
pri Valvasorju. Ne gre pa Valvasorja podcenjevati, ko preide na 16. ali
17. stoletje. Tu dobiva njegovo delo celo značaj historičnega vira,
kajti mestoma je sestavljeno na podlagi dobrega arhivalnega gradiva,
ki ga je avtor sam poiskal in zbral. Zato je za to dobo Valvasorjev
historični prikaz celo mnogo boljši kot marsikatero delo drugih

9

avtorjev — predhodnikov in sodobnikov — ki so se izven Kranjske
in Slovenije posvetili popisovanju preteklosti teh pokrajin. Razume
se pa, da ima Valvasorjevo podajanje historije, tudi tam kjer je za
današnjega kritičnega čitatelja še uporabno, svoje napake, ki so pa
bolj značilnosti dobe kot senčne strani Valvasorja samega. Glavne so:
razblinjenost in raztrganost prikaza, tendenciozno moraliziranje ter
nagnjenje k popisovanju čudovitih dogodkov. Valvasorjevo delo je
v historiografiji slovenske zemlje zavzemalo vedno visoko mesto,
mnogo večje in pomembnejše, nego mu gre po faktični vrednosti.
Fam, kjer ni bilo drugega »vira«, moral je pomagati Valvasor. No¬
vejša raziskovanja so Valvasorju odredila mesto, ki mu gre v zgodo¬
vini historiografije in znanosti vobče.

Za Kranjsko pomenja stoletje po Valvasorju propad domače
historiografije. Kar je bilo. živi od Valvasorja in ga le v nekaterih
manjših delih presega. Na Kranjsko se skoraj ni razširila nova smer
historiografskega ustvarjanja, ki ima pokazati nekatere zastopnike
v izvenkranjskih pokrajinah, v katerih prebivajo Slovenci. Nova
smer stoji že pod vplivom učene in kritične historiografije, ki so jo
započeli v drugi polovici 17. stol. na francoskih tleh člani reda sv. Be¬
nedikta, imenovani Mavrini. Objava virov, njihovo kritično pro¬
učevanje in pritegnitev ved, ki jih imenujemo historične pomožne
vede, so značilne za delo mavrinske šole in vseh njenih posnemalcev
ter epigonov. Tako tudi pri vrsti histerikov, ki opisujejo v 18. stol.
preteklost Slovencev in slovenske zemlje.

V to smer spada znanstveno delo Marka Hansiza  (1683 do 1766),
ki je bil po rodu koroški Slovenec in mu je za njegovo cerkveno
zgodovino Germania sacra  (1727—1754) bila vzor Gallia Christiana
Mavrinov. Drugi del »Germania sacra« obravnava zgodovino salz¬
burške nadškofije in s tem zgodovino velikega dela slovenske zemlje.
V isto vrsto s Hansizem je po času življenja ter konceptu in metodi
proučevanja staviti na Štajerskem historična dela Erazma Frolicha
(1700—1758, Genealogia Sounekiorum comitum Celejae  1755, Diplo-
mataria sacra ducatus Siyriae  1756, Specimen archontologiae Ca-
rinthiae  1758), na Goriškem pa Rudolfa Coroninija  (1731 — 1791, Ten-
tamen genealogico-chronologicum . .. Goritiae, 1752, 2. izdaja 1759).

Vsi, ki smo jih v tem pregledu slovenske historiografije doslej
navedli, so pisali zgodovino dinastov, teritorialnih edinic ter kveč¬
jemu zemlje, v kateri bivajo ali pa so bivali Slovenci ter so po večini
le slabo znali spojiti svoj prikaz s preteklostjo in razvojem naroda
samega. Prvi, ki se je odvrnil od tega stališča ter z vidika narodnega
preporoditelja začel pisati narodno zgodovino Slovencev in vobče
Jugoslovanov, kolikor jih ni bilo pod turšbo oblastjo, je bil Anton
Linhart  (1756 — 1795). Linhart je prvi zgodovinar Slovencev. Napisal
je delo v dveh zvezkih z naslovom Versuch einer Geschichte von
Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Oesterreichs  (1788, 1791),

10

ni pa prišel v svojem prikazu preko dobe Karla Velikega. Delo se
odlikuje po svoji kritičnosti, širokem obzorju in zasnovi, treznem
gledanju na zgodovinska dogajanja in njegove vire, originalni kon¬
cepciji, novi periodizaciji in samostalni sodbi. Linhartov Versueh ...
je nastal v dobi prosvetljenstva in kaže vse ddbre in tudi slabe strani
historiografije tega časa, ki so tudi pri Linhartu: stremljenje po
sintezi, izogibanje podrobnemu proučevanju, ki sicer odlikuje delo
Mavrinov, močno upoštevanje geografskega položaja, razvoja trgovine
in obrti ter pritegnitev jezika kot historičnega vira, ozir na zgodo¬
vinsko dogajanje v soseščini ter odklanjanje vsega čudovitega in ne¬
naravnega. Viden je pri Linhartu neposreden in posreden vpliv fran¬
coskih enciklopedistov ter nekaterih sodobnih nemških zgodovinarjev
(Schlozer, Adelung, Anton).

Od Linharta dalje ni v slovenski historiografiji prenehalo »slo¬
vensko stališče«. Eden prvih, ki je šel za Linhartom, je bil Valentin
Vodnik  ( 1758 — 1819 ). Vendar zaostaja njegovo delo Geschichte des
Herzogtliums Krain, des Gebieths von Triest und der Grafschaft Gorz
( 1809 ), kar se originalnosti in znanstvenosti tiče, daleč za Linhartom.

\Novo smer historiografiji med Slovenci je dalo duhovno gibanje,
ki ga imenujemo romantika. Od vseh znanstvenih panog, ki jih je
pospeševala romantika, je imela največ dobička nacionalna zgodo¬
vina. Za romantiko značilna gojitev nacionalne individualnosti in tra¬
dicije je tudi pri Slovencih vzbudila nove delavce na historiografskem
polju. Vpliv romantike v slovenskem zgodovinopisju je bil velik;
moremo ga zasledovati prav do novejše dobe. V duhu romantičnega
pojmovanja narodne preteklosti, ki naj bo čim starejša in slavnejša,
je razumeti avtohtonizem zgodovinopiscev-romantikov, to je njihovo
tezo, da stanujejo Slovenci že od nekdaj v svoji sedanji domovini.
Tak zastopnik romantične šole, ki se v svojem navdušenju za vse
kar očituje narodovo preteklost in bistvo ne bavi le z njegovo zgo¬
dovino, marveč preiskuje tudi njegov jezik, šege in običaje, je obenem
poet in narodni buditelj, je na Koroškem Urban Jarnik  ( 1784 — 1844 ),
na Štajerskem pa avtor slovenski napisanih Dogodiošin Štajerske
zemle  ( 1845 ) Anton Krempl  ( 1790 — 1844 ).

Povsem še iz romantično-rodoljuibne šole je glavni zastopnik slo¬
venskega avtohtonizma v 19 . stoletju Davorin Trstenjak  ( 1817 — 1890 ).
Trstenjak išče v svojih številnih delih s pomočjo arheologije, mito¬
logije in lingvistike sledove Slovanov po celem svetu. Njegove obširne
razprave, preobložene z navidez učenim aparatom, nimajo danes ni¬
kakršne znanstvene veljave več. Komaj da so še uporabne nekatere
iz srednjeveške zgodovine. Navzlic svojim naravnost igorostasnim
hipotezam je imel Trstenjak velik vpliv na Slovence in njihovo
mnenje o lastni preteklosti. Še danes ni v diletantski literaturi povsem
iztrebljeno avtohtonistično stališče, kot ga je zastopal Trstenjak.

11

V dobi romantike je, navzlic njenemu navdušenju za narodni
jezik, uporaba slovenščine v historiografiji še zelo redek pojav.
Glavni jezik, v katerem pišejo na Slovenskem historične knjige in
razprave, je v prvi polovici 19. stoletja še vedno nemški. Na nem¬
škem jeziku izhajajo številni časopisi, ki prinašajo v dobi romantike,
ko je gojitev historije, arheologije in etnografije posebno cvetela,
mnoge članke in doneske tudi za zgodovino slovenske zemlje. Na ljub¬
ljanskem liceju je bil od leta 1815 do leta 1825 za profesorja obče
zgodovine Franc Richter  (1783 do 1856), avtor mnogih člankov iz
zgodovine slovenskih pokrajin, objavljenih po večini v tedanjih regio¬
nalnih časopisih. Od glavnih te vrste, v katerih sodelujejo v velikem
številu tudi Slovenci, je omeniti v Celovcu Carinthijo  (od 1. 1810
dalje) in Karnthnerische Zeitschrift  (1818—1835), v Gradcu Steier-
markische Zeitschrift  (1821—1848) in Mittheilungen des historischen
Vereines fiir Steiermark  (1850 do 1903), v Ljubljani Carniolia  (1838
do 1844) in Mittheilungen des historischen Vereines fiir Krain  (1846
do 1868), v Trstu L’ Ar che o graf o Triestino  (1827—1837, 1869 dalje)
in Kandlerjev časopis LIstria  (1846—1852).

Poleg časopisov je proučevanje zgodovine in narodne starine
osredotočeno v regionalnih historičnih društvih, od katerih je ono za
Kranjsko ustanovljeno 1. 1847, historično društvo za Notranjo Avstrijo
1. 1843, za Štajersko 1. 1850, za Koroško 1. 1846. Historičnim društvom
in časopisom se pridružujejo pokrajinski muzeji, od katerih je ome¬
niti ljubljanskega, ustanovljenega leta 1831.

Regionalna in lokalna zgodovina, manjše monografije, zbiranje
gradiva, to so značilne poteze historiografskega dela na Slovenskem
notri po zadnje četrtine 19. stoletja. V mnogih ozirih kaže to delo
znake velikega diletantizma, proti kateremu se je le redko dvignil
glas strožjih znanstvenih kritikov. Eden takih je bil kustos ljubljan¬
skega muzeja Karl Deschmann  (1821 do 1889), ki je ostro nastopil
proti publikacijam zgodovinskega društva za Kranjsko in zlasti proti
spisom Davorina Trstenjaka, ki jim po pravici očita pomanjkanje
pravih zgodovinskih dokazov in nepoznavanje historične metode.

Prav do zadnje četrtine 19. stoletja so pisali Slovenci svoje knji¬
ge in razprave historične stroke skoraj izključno na nemškem jeziku.
Izjeme so redke. Antona Krempla  in njegove Dogodiošine Štajerske
zemle  (1845) sem že omenil, priključujeta se mu v Gorici Štefan
Kociančič  (1818—1883), avtor mnogih poljudnih historičnih razprav
in vnet sotrudnik Kukuljevičevega Arkiva za povesnicu jugoslaven-
sku, na Štajerskem pa Ignac Orožen  (1819—1900) s svojo Celsko kro¬
niko  (1854). Prve letnike Letopisa Matice Slovenske (od 1869 dalje)
polnijo znanstveno nemogoči spisi Trstenjakovi, katere po svoji kri¬
tičnosti in uporabi arhivalnih virov znatno nadkriljujejo prav tam
objavljene razprave Janeza Parapata  (1838—1879), od katerih naj
omenim le one o kmetskih vstajah in o turških bojih na Slovenskem.

12

V to dobo spada tudi slovenski pisana zgodovina Slovencev: nezrela
in neuspela Zgodovina slovenskega naroda  (1866) mladega Janeza
Trdine  (1830—1905). Neprimerno boljša je nemški pisana A. Di-
mitzova Geschichte Krains  (1874—5), ki že močno upošteva pretek¬
lost in kulturno življenje Slovencev. Dimitzovo delo je posebno za
novejšo dobo sestavljeno na podlagi arhivalnega gradiva, ki je pa
avtorja večkrat zavedlo na drobna stranpota, škodljiva splošnemu
prikazu. Na nemškem jeziku piše svoje ne vedno kritične razprave
tudi še Franc Schumi,  izdajatelj zgodovinskega zbornika Archiv fiir
Heimatkunde  (1881 — 7) ter prvega diplomatarija za Kranjsko Urkun-
den und Regestenbuch des Herzogthums Krain  (1882—4).

O historiografiji, ki uporablja pretežno slovenski jezik, moremo
govoriti šele v zadnji četrtini 19. stoletja. V sedemdesetili in v za¬
četku osemdesetih let se je vrnila v domovino skupina mladih sred¬
nješolskih profesorjev, ki so pri študiju zgodovinske stroke na uni¬
verzah na Dunaju in v Gradcu imeli priliko spoznati nemško filo-
loško-kritično metodo ter jo začeli pri obravnavi vprašanj in pro¬
blemov iz slovenske zgodovine s pridom uporabljati. Predstavniki te
skupine slovenskih p r o f eso r j ev - h is t or ik o v so Fran Šuklje  (roj. 1849),
Anton Kaspret  (1850 do 1920), Simon Rutar  (1851—1903), Josip Apih
(1853 — 1911), Franc Kos  (1853 — 1924) in Ivan Vrhovec  (1853—1902).

Šuklje, v svojih mladih letih avtor odličnih historičnih razprav
in študij, je, posvetivši se politiki, opustil znanstveno-historično delo
in se šele pred nekaterimi leti s svojimi Spomini zopet vrnil vanj.
Kaspretovo zgodovinsko delo, ki po obsegu sicer ni veliko, se odli¬
kuje po znanstveni višini ter sega tudi na področje socialne, gospo¬
darske in pravne zgodovine ter historične geografije slovenske zemlje.
Rutar je eden najboljših slovenskih prazgodovinarjev in arheologov;
trajno vrednost imajo tudi nekatere njegove regionalne monografije
(Zgodovina Tolminskega  1882, Beneška Slovenija  1899). Apih se je
največ posvetil zgodovini 18. in 19. stoletja; njegovo glavno delo je
Slovenci in 1848. leto  (1888). Vrhovec je zgodovinar mest Ljubljane
in Novega Mesta.

Svoje razprave in doneske objavlja ta generacija v novo usta¬
novljenih časopisih Ljubljanskem Zvonu  (od 1881) in Kresu  (1881 —
1886), v edicijah Slovenske Matice (Letopis  1869 — 1898, Zbornik
1889—1912) ter v IzDestjih Muzejskega društva za Kranjsko,  ki jih
je kot protiutež nemškim Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain
(od 1889) ustanovil leta 1891 zaslužni zgodovinar in politik Anton
Koblar  (1854—1928). Izvestja so prvi na slovenskem jeziku pisani
časopis, posvečen historični stroki in arheologiji. Nadaljevanje slo¬
venskih IzvCstij in nemških Mitteilungen je slovensko-nemška Car-
niola  (4910—1918), njeno pa od 1. 1919 slovenski Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo.  Leta 1903 v Mariboru ustanovljeno Zgodovin¬
sko društvo je začelo 1. 1904 izdajati Časopis za zgodovino in naro-

13

dopisje,  ki je bil in je še danes prvo znanstveno glasilo in ognjišče
Slovencev v nekdanji Štajerski. Gre mu odlična vloga v znanstvenem
proučevanju in s tem obenem nacionalni probuji tega dela naše
zemlje. Med svoje najboljše sotrudnike šteje mariborski Časopis zgo¬
dovinarje Antona Kaspreta, Avguština Stegenšeka (1875 do 1920),
Frana Kovačiča (roj. 1867) in Frana Baša. — Značaj osrednjega .slo¬
venskega organa za historične vede niso .dosegla niti ljubljanska Iz-
vestja, Carniola ali Glasnik, niti mariborski Časopis. Pokrajinska
opredeljenost se tem glasilom še vedno pozna. Šele Časopis za slo¬
venski jezik, književnost in zgodovino  (od 1. 1918) naj bi po nameri
njegovih ustanoviteljev postal osrednje glasilo tudi za slovensko zgo¬
dovino (zadnji izišli letnik je iz 1. 1931).

Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je v slovenski historio-
grafski literaturi večjih sintetičnih del in razprav širšega obzorja
še vedno primeroma malo. Še .prevladujejo pokrajinski historični
prikazi, .monografije in biografije, topografska in .genealoška raz-
iskavanja, olbenem z več ali manj posrečenimi edicijami gradiva. Ni
oporekati, tudi te in take publikacije so pomenile in pomenjajo v
mnogem oziru napredek v raziskovanju slovenske .preteklosti, če¬
prav so nekatere njih še hudo diletantske, ne znajo na kritičen na¬
čin uporabljati in obdelati vire ter se celo Trstenjakovih in podobnih
hipotez še niso mogle osvoboditi. V pokrajinski in lokalni zgodovini
so napisali mnogo uporabnega duhovniki: Ignac Orožen (Das Bisthum
und die Diozese Lavant,  1875—1893), vrsta avtorjev (med njimi v
prvi vrsti A. Koblar in I. Vrhovnik) zgodovino kranjskih fara (v
zbirki Zgodovina fara ljubljanske škofije  od 1. 1883, v Zgodovinskem
zborniku ljubljanske škofije  1888—1908 in v posebnih publikacijah),
Matija Slekovec  (1846—1903) številna biografska in genealoška dela,
Josip Gruden  (1869—1922), Ivan Vrhovnik  (roj. 1854) in Fran Kova¬
čič  (roj. 1867) vrsto Tazprav in doneskov iz slovenske cerkvene zgo¬
dovine.

Pobijanje diletantizma in romantičnega pojmovanja slovenske
zgodovine ni bilo na zadnjem mestu vzrok, da se je Franc Kos
(1853—1924) lotil zbiranja, kritične obdelave in objave pisanih zgo¬
dovinskih virov ter na podlagi teh napisanih razprav in študij iz
starejše slovenske zgodovine. Kosovo glavno in življenjsko delo je
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku  (pet knjig, 1903—
1928), ki predstavlja na kritičen način obdelano zbirko virov, ob¬
javljenih v obliki izvlečkov in regestov, za dobo od 1. 501 do 1. 1246.
Kosovo Gradivo je neobhodno potrebno kot predhodno delo za bo¬
doči diplomatični zbornik Slovenije in vsako znanstveno zgodovino
Slovencev. Take Slovenci pred osvobojenjem še niso dobili. Drago¬
tina Lončarja Socijalna zgodovina Slovencev  (1911) je le kratek oris,
Ljudevita Pivka Zgodovina Slovencev  (1909—1911) le kratek popu¬
laren pregled. Obsežna je Josipa Grudna Zgodovina slovenskega na-

14

roda  (1911—1916), ki je tudi pisana na poljuden način, v velikih
delih kompilatorično zasnovana ter kaže na premnogih straneh kako
potrebne so še za mnoga poglavja slovenske zgodovine kritične pre¬
iskave virov in podrobne razprave o raznih problemih, osebah in
dobah slovenske preteklosti.

Delo onih, ki so po osvobojenju delovali na polju slovenske hi-
storiografije in delujejo na njem še danes, po večini še ni zaključeno.
Zato naj mi bo dovoljeno podati o njem le kratek pregled in navesti
glavne knjige in razprave.

Dvakrat v njihovem razvoju je pripadla Slovencem samostojna
politična vloga: v 7.—9. stol., ko so si po naselitvi v novi domovini
ustvarili začetke samostojnih političnih tvorb, ter v 19.—20. stol., ko
sta jih narodni preporod in osvobojenje pripeljala v aktivno poli¬
tično udejstvovanje. Poglavitno tema dvema epohama je posvečena
novejša politična historiografija Slovencev. Nove in široke vidike v
politično zgodovino ter historično geografijo slovenske zemlje v 6.—
9. stol. je s svojimi razpravami odprl Ljudmil Hauptmann;  še vedno
je glavna na nemškem jeziku napisana Politische Ummiilzungen unter
den Slomenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des
neunten  (Mitteilungen des Instituts fiir dsterreichische Geschichtsfor-
schung, 36, 1915); pridružujejo se ji za zgodovino srednjega Podo¬
navja in obrobnih pokrajin v 9. stol.: Postanek in razvoj frankovskih
mark ob srednji Donavi  (Časopis za slovenski jezik, književnost in
zgod., II, 1920), Mejna grofija S podnje panonska  (Razprave Znan¬
stvenega društva v Ljubljani, I, 1923) in JJloga Velikomoravske drža¬
ve u slavensko-njemackoj borbi za Podunavlje  (Rad. Jugoslav. aka¬
demije, 243, 1932). Časovno daleč preko staroslovenske in frankovske
dobe je pa posegel Hauptmann s svojo temeljito razpravo o postanku
in razvoju Kranjske, ki je izšla kot komentar k deželskosodni karti
avstrijskih alpskih dežel v ediciji akademije znanosti na Dunaju in
ki podaja teritorialno ter polit, zgodovino skoraj celotne slov. zem¬
lje v srednjem veku (Erlauterungen zum Historischen Atlas der
osterr. Alpenliinder,  I. Abt., IV, 1929). Ob njenem izidu je napisal
M. Kos posebno študijo z naslovom Postanek in razvoj Kranjske  (v
Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, X, 1929). — Starejši po¬
litični zgodovini in historični geografiji so posvečene tudi neka¬
tere razprave Milka Kosa (O bolgarskem knezu Alcioku in sloven-
kem knezu Valuku,  Šišičev zbornik, 1929; K postanku slovenske za-
padne meje,  Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, V/VI, 1930;
K poročilom Pavla Diakona o Slovencih,  Časopis za zgodovino in
narodopisje, 26, 1931).

Ko začno-Slovenci z letom 1848 živeti drugič v svojem razvoju
samostojno politično življenje, je to najožje povezano z njihovim
splošno-kulturnim in literarnim udejstvovanjem; zato se ne smemo
čuditi, da nam je najtehtnejše razprave iz slovenske, tudi politične

15

zgodovine te dobe, napisal literarni liistorik Ivan Prijatelj (Duševni
profili naših preporoditeljev,  Ljublj. Zvon, 41, 1921; Borba za indi¬
vidualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848 — 1857,  Časo¬
pis za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, IV, 1924, V, 1925; Predzgodovi¬
na ustanovitve Slovenske Matice,  Razprave Znanstv. društva, I, 1923;
Levstikov politični list  » Naprej «, prav tam, II, 1925; Slovensko, slo¬
vansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60.
let,  prav tam, IV, 1928; Leto 1868 o slovenski literaturi,  prav taim,
V/VI, 1930; Med Levčevim »Ljubljanskim Zvonom« in Hribar-Tav-
čarjevim »Slovanom«,  prav tam). Prijateljevim razpravam se pridru¬
žujejo one historika Dragotina Lončarja  (npr. Dragotin Dežman in
slovenstvo,  Razprave Znanstv. društva, V/VI, 1930) ter njegov oris
Politično življenje Slovencev  (od 1. 1797 do 1. 1919, 2. izd., Ljubljana
1921), ki mu radi bogatih biblio- in biografskih podatkov gre posebna
cena. Sicer skromna memoarska literatura Slovencev se je v zadnjih
letih obogatila z deli Frana Šukljeta (Iz mojih spominov,  I—III,
1926—9; Sodobniki mali in veliki,  1933), Josipa Serneca ( Spomini,
1927), Ivana Hribarja (Moji spomini,  I—III, 1928—1932) in Andreja
Gabrščeka (Goriški Slovenci,  I—II, 1932—4). Levstiku posvečen Lev¬
stikov zbornik  (1933) prinaša par razprav, ki morejo zanimati tudi
historika v ožjem pomenu besede (npr. Logarjeva  o Levstikovih bojih
s prvaki ali pa F. Jesenovčeva  o snovanju »Slovenskega juga (na¬
roda)« 1. 1867). Biografa Jan. Evang. Kreka in njegovega rodu sta
Ivan Dolenec,  ki izdaja z uvodom in komentarjem Krekove Izbrane
spise  (I dalje, 1923 dalje) ter Rudolf Andrejka,  ki je napisal rodo-
slovno knjigo Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka  (1932). Zgodovino
političnih strank in borb v novejši dobi obravnavata — vsak s svo¬
jega političnega vidika — Fran Erjavec (Zgodovina katoliškega gi¬
banja na Slovenskem,  1928) in Anton Kristan (O delavskem in socia¬
lističnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve jugoslovanske so-
cijalno-demokratske stranke, 1927).  V dobo nacionalnega gibanja
v predvojnih in medvojnih letih sega knjiga J. J. Kolarja o  nacio¬
nalistični »mladini te dobe, imenovani » Preporodovci«  (1930), delo
Bogumila Vošnjaka U borbi za ujedinjenu narodnu državu  (1928),
posvečeno predvsem medvojni emgrantski akciji za osvobojenje in
zedinjenje, ter memoarski zapisi Ljudevita Pivka  izza njegove akcije
na italijanski fronti proti Avstriji (Proti Avstriji,  1923; Carzano,  I—V,
1924). Omeniti je na tem mestu tudi zgodovini majniške deklaracije
posvečeno številko ljubljanske revije »Čas« (1927, posebno prispevke
Evgena Jarca  in Frana Kovačiča),  razprave v zborniku Slovenci v
desetletju 1918—1928  (posebej ono Janka Brejca Od prevrata do
ustave)  ter spomine osvoboditelja Maribora, generala Rudolfa Mai¬
stra,  v Mariborskem koledarju  1951—1933.

Kot v dobi političnega preporoda v 19. stol. je bila tudi za časa
reformacije, protireformacije in narodnega preporoda v 18. stol. zgo-

16

dovina Slovencev ozko spojena z njihovim literarnim udejstvova¬
njem. Prav zato so tudi za politično in kulturno zgodovino Sloven¬
cev v 16.—19. stol. osnovne važnosti številne razprave literarnega lii-
storika Franceta Kidriča.  Omenim naj: Prispevki in opombe k zgo¬
dovini reformacije na Slovenskem,  Časopis za slov. jezik, književnost
in zgodovino, I, II, 1918 do 1920; Trobarji na Rašici,  prav tam, II,
1920; Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja,  prav tam. VI, 1927;
Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja,  Razprave Znanstvenega
društva v Ljubljani, I, 1923; Razvojna linija slovenskega preporoda
v prvih razdobjih,  prav tam V/VI, 1930; Dobrovsky in slovenski pre¬
porod njegove dobe,  prav tam, VII, 1930. V svoji — še izhajajoči —
Zgodovini slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije
(1929 dalje, prvi snopič v drugi predelani izdaji 1932) podaja Kidrič
sintezo svojega dalekosežnega in nove vidike odpirajočega znanstve¬
nega dela. Katoliški protireformator škof Tomaž Hren ima svojega
biografa v Josipu Turku (Tomaž Hren,  Bogoslovni Vestnik, VIII,
1928).

Od Vošnjakove  knjige Ustava in uprava Ilirskih dežel  (1910) sem
so posvetili Slovenci večjo pozornost dobi Napoleonovih Ilirskih po¬
krajin (1809—1813) in desetletjem, ki jim slede. V tej zvezi je omeniti
veliko delo Melite Pivec-Stele La vie economicpie des Provinces Illy-
riennes  (Pariš 1930), knjigo Janka Polca o  avstrijskem » Kraljestvu
Iliriji « (I. del, 1925), ki je bilo neke vrste upravni naslednik fran¬
coskih Ilirskih pokrajin, ter razprave Frana Zmitterja,  predvsem Les
origine de l'lllyrisme politique et le creation des Provinces Illyrien-
nes,  1933 (poseben odtis iz Le Monde Slave, kjer je razprava izšla
pod naslovom Illyrisme et sentiment yougoslave).

Pomanjkanje politične aktivnosti v slovenski zgodovini je eden
med vzroki, da posvečajo Slovenci — posebno v zadnjih desetletjih
— svoja raziskavanja radi problemom gospodarske, socialne, pravne
in kolonizacijske zgodovine. V teh iščejo po pravici mnogo več »slo¬
venskega« nego v velikem delu svoje politične preteklosti. Za gospo¬
darsko in socialno zgodovino prihajajo v poštev razprave Lj. llaupt-
tnanna,  ki so — kakor politično — osvetlile tudi marsikatero stran
starejše socialne in gospodarske zgodovine Slovencev v novi luči
(Staroslovenska družba in njeni stanovi,  Časopis za slov. jezik, knjiž.
in zgod., I, 1918; Staroslovanska in staroslovenska »svoboda«,  Čas,
17, 1923; Karantanska Hrvatska,  Zbornik kralja Tomislava, Zagreb
1925; Die Ilerkunft der Kiirntner Edlinge,  Vierteljahrschrift flir So-
zial- und Wirtschaftsgeschichte, 21, 1928; Ilufengrossen im bayri-
schen Stamm^s- und Kolonialgebiet,  prav tam). Hauptmannova iz¬
vajanja niso naletela vseskozi na pritrditev; kot odgovor nanja na¬
pisala sta posebne razprave J. Mal (Nova pota slovenske historio-
grafije,  Čas, 17, 1923; Epilog k staroslovenski svobodi,  prav tam) in

2 Srednjeveška zgodovina . . .

17

F. Kovačič (Problemi ob zori naše zgodovine,  Časopis za zgod. in
narodopisje, 18, 1923).

Za pravno zgodovino je omeniti številne študije in prispevke Me¬
toda Dolenca,  ki išče neumorno ono kar je bilo slovenskega v prav¬
nem življenju Slovencev starejših dob. Namesto številnih specialnih
razprav naj omenim le dve, ki podajata sintezo večjega dela Dolen¬
čevih važnih rezultatov: Die niedere Volksgerichtsbarkeit unter den
Slovenen vom Ende des 16. bis Anfang des 19. Jahrhunderls,  Jahr-
biicher fiir Kultur und Geschichte der Slaven, N. F., Breslau 1929, in
Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stoletja,  Rad Jugosla-
venske akademije, 239, 1930. V pravno zgodovino segajo še razprave
J. Polca (Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do
18. stoletja,  Zbornik znanstvenih razprav, izdaja jurid. fakulteta ljub¬
ljanske univerze, VI (1927/8) in O odpravi nevoljništva na Kranjskem,
prav tam, IX (1932/3) ter dragoceni doneski Jakoba Kelemine  za
slovenski pravno-zgodovinski slovar (Pravne starine slovenske v filo¬
loški luči,  Glasnik Muzej, društva za Slovenijo, 1933). Krepko je v
zadnjih letih napredoval študij podeželske kolonizacije in gospodar¬
stva (prim. Fr. Kovačič, Doneski k starejši zgodovini Murskega po¬
lja,  Časopis za zgod. in narodopisje, 1919; A. Melik, Kolonizacija
ljubljanskega barja,  1927; Fr. Vatovec, K starejši upravni in gospo¬
darski zgodovini laškega okraja,  1927; P. Blaznik, Kolonizacija Sel¬
ške doline,  1928; M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem,  Geograf¬
ski Vestnik, VIII (1932) in K postanku ogrske meje med Dravo in
Rabo,  Časopis za zgod. in narodopisje, 28,1933). Z geografskega vidika
napisane, toda za histerika prav tako važne so razprave o ruralnih
naseljih: Ant. Melika, Kmetska naselja na Slovenskem,  Geografski
Vestnik, IX (1933) in Svetozara Ilešiča, Kmetska naselja na vzhodnem
Gorenjskem,  prav tam. O naselitvi Uskokov na slovensko ozemlje
razpravlja j. Mal, Uskočke seobe i slovenske pokrajine,  Srpski etno¬
grafski zbornik, 30, 1924. Za zgodovino mest na Slovenskem omenjam
razprave: Fr. Zmitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo,  1929
in Razvoj ljubljanskega teritorija,  Geografski Vestnik, V/VI, 1929/30;
Fr. Stele, Valvasorjeva Ljubljana,  Glasnik Muzej, društva za Slo¬
venijo, IX (1928); J. Žontar, Banke in bankirji v mestih srednjeveške
Slovenije,  prav tam, 13 (1932) in Cerkev in ustavni razvoj naših mest,
Kronika, 1 (1934); Fr. Baš, Maribor I, Historično-geografski razvoj,
Geografski Vestnik 1926, in Historično-geografski razvoj Ptuja,  Ča¬
sopis za zgod. in narodopisje, 28 (1933).

Pokrajinska in lokalna cerkvena zgodovina, ki je bila pred
osvobojenjem v slovenski historiografiji močno zastopana, se goji
danes primeroma malo. Omenjam razprave Matije Ljubša  o razvoju
in zgodovini fara v sedanji mariborski škofiji (Časopis za zgod. in
narodopisje, 19, 1924, 20, 1925) in novo delo Ivana Vrhovnika Trnov¬
ska župnija v Ljubljani  (1933). Največje delo iz te panoge v zadnjem

18

desetletju je pa Kovačičeva Zgodovina Lavantinske škofije  (1928).
Od ostalih monografij ter prispevkov za regionalno in lokalno zgo¬
dovino navajam: Fr. Kos, K zgodovini Gorice v srednjem veku,  Glas¬
nik Muzej, društva za Slovenijo, I—VIII, 1920—27; Goriška Brda v
srednjem veku,  Jadranski almanah za 1. 1923; Iz zgodovine devinskih
gospodov, Razprave  Znanstv. društva, I, 1923; Fr. Kovačič, Sloven¬
ska Štajerska in Prekmurje  (1926); Ljutomer, zgodovina trga in sreza
(1926); J. Orožen, Zgodovina Celja,  I—III, 1927 do 1930; J. Mrav¬
ljak, Vuzenica v srednjem veku  (1927) in Vuzenica  II, 1929; Dra¬
vograd,  I. del. 1932; M. Arko, Zgodovina Idrije  (1931).

H koncu naj omenim še dela zadnjih let, ki obravnavajo v sin¬
tetični obliki razdobja ali pa tudi v celoti zgodovino Slovencev in
njihove zemlje. Zgodovino slovenskega naroda,  zapoeeto od J. Grud¬
na, nadaljuje J. Mal,  ki je v svojem prikazu obdelal doslej prvo po¬
lovico 19. stoletja (1928 dalje). Krajše preglede slovenske zgodovine
so napisali v zadnjem času A. Melik (Zgodovina Srbov, Hrvatov in
Slovencev,  I—II, 1919—1920), Lj. Hauptmann  (članka Slovenci  in
Slovenačke pokrajine  v Stanojevičevi Narodni Enciklopediji) in M.
Kos  v zborniku Slovenačka (izd. Srpska književna zadruga, 1927).
Tudi je podpisani leta 1933 objavil v posebni knjigi Zgodovino Slo¬
vencev od naselitve do reformacije.

Izdajanje gradiva je v novejši slovenski historiografiji le slabo
zastopano. Od že omenjenega Gradiva za zgodovino Slovencev v sred¬
njem veku  je izšla 1. 1928 v redakciji podpisanega peta knjiga, ki
obravnava in prinaša gradivo za razdobje 1201—1246. Za zgodovino
reformacije in protireformacije imamo edicije nekaterih tekstov, ki
so jih pripravili Fr. Kidrič (Doneski škofa Hrena za zgodovino re¬
formacije na Slovenskem,  Časopis za zgod. in narodopisje, 1924, prim.
J. Turkov dodatek prav tam, 1927), M. Premrou  (v Časopisu za slov.
jezik, književnost in zgod., V, VI, 1926, 1927) in J. Turk  (v delu
Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. novembra 1609,  Dela Bo¬
goslovne akademije v Ljubljani, XI, 1930). Popis in opis srednjeveških
rokopisov v Sloveniji je s sodelovanjem Fr. Steleta  objavil M. Kos
(Srednjeveški rokopisi v Sloveniji,  1931). Kos je obdelal tudi s hi¬
storičnega in paleografskega vidika najstarejše slovenske tekste, ta-
kozvane freisinške spomenike (Paleografske in historične študije k
freisinškim spomenikom,  Časopis za slov. jezik, knjiž. in zgodovino,
IV, 1924; Nove študije k freisinškim spomenikom,  prav tam, VIII,
1931). Tudi za histerika važna pisma škofa A. M. Slomšeka je izdal
Fr. Kovačič  (v Arhivu za zgodovino in narodopisje, knjiga I in 1/1,
1930/2, 1934), Levstikova pa Avg. Pirjevec (Levstikova pisma,  1931).

Za zgodovino ljubljanskega višjega šolstva in univerze v Ljub¬
ljani je osnovnega pomena temeljita razprava J. Polca Ljubljansko
višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo  (v zbor¬
niku Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1928).  Za zgo-

2 *

19

dovino novčarstva in novca na Slovenskem v srednjem veku je ome¬
niti doneske E. Baumgartnerja  v Časopisu za zgod. in narodopisje,
25 (1930) — 28 (1933). V zgodovino historiografije posega tehtna raz¬
prava Jožeta Rusa Schonleben in Valvasor  (Glasnik Muzej, društva
za Slovenijo, IX, 1928) ter monografija loana Vrhovnika Ivan Vrhovec
(1933). Za zgodovino Narodnega muzeja v Ljubljani in poznavanje
njegovih zbirk nam je danes na razpolago nov Vodnik po zbirkah
Narodnega muzeja o Ljubljani (Kulturno-zgodovinski del),  1931, za
katerega so prispevali doneske J. Mal,  R. Ložar,  B. Saria  in Fr. Stele.
Neobhoden za liistorika je Slovenski biografski leksikon  (od 1925 da¬
lje), ki prinaša tudi biografije slovenskih zgodovinarjev in oseb,
pomembnih v domači zgodovini; obdelan je doslej do članka »Mrkun«.

20

Periodizacija slovenske zgodovine

Vsaka periodizacija zgodovine je do neke mere nasilje. Kajti
živi tok historičnega dogajanja se ne da vkleniti v tesne spone, raz¬
deliti in omejiti z letnicami ter opremiti po posameznih oddelkih
s točno odgovarjajočimi naslovi. Ali vendar, od začetkov znanstvene
obdelave zgodovine poznamo njeno periodizacijo. Ni bila le potreba
po pregledu in redu, ki je narekovala delitev zgodovinskega doga¬
janja v večja ali manjša obdobja. Pri vsakem globljem proučevanju
preteklosti so se morale nujno pokazati smernice, ki so historično
dogajanje sveta, države ali naroda razčlenile v večja ali manjša v
sebi zaokrožena in v njih utemeljena obdobja.

Ali je tudi zgodovinopisje, ki se je bavilo s preteklostjo Sloven¬
cev in slovenske zemlje poznalo take smernice in po njih delilo slo¬
vensko zgodovino? Kako jo je delilo, oziroma kako bi jo po našem
mnenju moralo deliti? S temi vprašanji se bo bavila pričujoča raz¬
prava.

O zgodovini Slovencev, to je take vrste obravnavi slovenske pre¬
teklosti, ki bi zavestno vzela v poštev preiskovanje zgodovine naroda
in zemlje, ki ta na njej biva, pred izidom Linhartovega »Versuch
einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Oester-
reichs« (dve knjigi, 1788, 1791) pri Slovencih ne moremo govoriti.
Kar je bilo napisanega poprej je pokrajinska zgodovina, v katero
je več ali manj spretno vključena zgodovina Slovencev. Že okvir
pokrajinske zgodovine je vplival na periodizacijo, kajti v prvi vrsti
so bili za delitev merodajni posebni momenti v preteklosti dotičnih
provinc, ne pa mogoče Slovencev kot naroda, ki v njih biva.

Take vrste pokrajinska zgodovina so Hieronima Megiserja  »Anna-
les Carinthiae« (1612). V dvanajstih knjigah tega dela so avtorju za

21

periodizacijo merodajni le momenti iz politične zgodovine, prav po¬
gostokrat celo taki, ki se ne dajo utemeljiti niti iz posebnega histo¬
ričnega življenja Koroške. Nikakega povoda ni na primer začeti z
nastopom cesarja Konstatina Velikega ali pa cesarja Maksimilijana
I. novo poglavje v zgodovini Koroške.

Še mnogo bolj prisiljena in shematična je periodizacija v prvi
obsežni zgodovini Kranjske, v Schonlebenovi  »Carniolia antiqua et
nova« (1681). S svojo analistično zasnovo in poseganjem nazaj do
ustvarjanja sveta sledi Schonleben zgledom davne srednjeveške lii-
storiografije. Kristusovo rojstvo mu je dovolj utemeljen dogodek, da
deli starejše »anale« Kranjske v dva dela, dočiin začenja mlajše z
okroglo letnico 800. Schonlebenova periodizacija ne črpa iz zgodo¬
vine dežele, ki jo avtor obravnava.

Schonlebenova delo sega po času le do 1. 1000. Nadaljevanje si je
zamislil, ga sestavil in sprejel v svojo »Die Ehre des Herzogthums
Crain« (16S9) J. V. Valvasor.  V Valvasorjevemu delu se bijeta dva
principa historiografske obravnave. Kjer Valvasor nadaljuje Schon-
lebena, ne uporablja le gradivo, ki ga je ta nabral, marveč se drži
tudi okostenele zasnove svojega prednika. Nastop kralja Rudolfa
Habsburškega se mu zdi dovolj pomemben fakt za razdelitev zgodo¬
vine Kranjske v pred- in pohabsburško dobo. Kjer pa se je Valvasor
osvobodil vpliva svojega prednika, tam se pokaže kot domovinozna-
nec, ki zna v svojih, še danes nenadkriljenih prikazih združiti hi¬
storično podobo svoje domovine z novodobnim topografsko-statistie-
nim opisom.

Prvi zavestni zgodovinar Slovencev je Anton Linhart.  Žal je
ostal njegov »Versuch einer Geschichte von Krain« nedokončano delo,
sega namreč po času le do Karla Velikega. Linhart se zavestno pri¬
zadeva dati s svojo zgodovino več kot so dale dotlej običajne kronor-
logije. Kakor v vsem ne zatajuje Linhart tudi v periodizaciji svojega
dela vernega učenca prosvetljene historiografije. Zavaruje se pred
očitkom, da gre pTeko meja Kranjske. Njegova zgodovina naj ne bo
le historično zrcalo te dežele, marveč vobče Slovanov, »ki žive od Sr¬
bije in Dalmacije na Jadranskem morju pa do Tirolske in Bavarske,
od Istre do Mure na Štajerskem«. Zgodovina vsakega naroda in po¬
krajine mora jemati v poštev zgodovino sosedov in sosednjih zemelj.
Izolirana historija je nemogoča, kajti »red in zveza vladata v celo¬
kupni prirodi«. Linhartovi predniki so o izvoru Slovanov, o nase¬
litvi Slovencev ali o prihodu Hrvatov razpravljali le mimogrede v
poglavjih, vrinjenih v kronološke prikaze dinastične povestnice. Lin¬
hartu nasprotno so Slovani središče njegovega prikaza. Vsa poglavja
njegovega dela imajo v prvi vrsti v vidiku slovansko preteklost.
Drugo knjigo zaključujejo obsežna »opažanja o stanju starih Slova¬
nov. na Kranjskem«.

22

O periodizaciji svojega dela se izraža prosvetljcnec Linhart na
sledeči način: »Epohe, po katerih določam razdelke, iščem v deželi
sami, v narodih, ki jo obljudujejo. Torej ne v cesarski zgodovini,
tudi ne v veri. Le slučajno se je zgodilo, da je padel eden najvažnej¬
ših preobratov na Kranjskem, zasužnjenje zadnjih svobodnih prebi¬
valcev od strani Rima, skoraj v isto dobo, ko je bila zasajena krščan¬
ska vera.«

Periodizacija zgodovine Slovencev in slovenske zemlje se v 19.
stol. nikdar ni povzpela do jasnih načel, ki jih je zanjo podal v
predgovoru svojega dela Linhart. Dimitzu  na primer, ki je napisal
na nemškem jeziku obširno »Zgodovino Kranjske« (1874—5), je za
periodizacijo merodajna predvsem dinastična zgodovina. Menjava
dinastov tuje krvi, ki so imeli politično oblast nad Kranjsko, mu
drobi snov v periode in poglavja. Ko pride na prestol nov vladar
habsburškega rodu, začenja za Dimitza novo poglavje kranjske zgo¬
dovine. »Slovani« so mu le oddelek tretje, francoski režim 1809—1815
pa poglavje osme knjige. Na podoben način prevladuje princip, na¬
slonjen na vladarska obdobja raznih dinastov tudi v periodizaciji
Fr. Orožna  »Vojvodini Kranjski« (1902) in M. Potočnika  »Vojvodini
Koroški« (1910). Utesnitev na zgodovino posameznih pokrajin je av¬
torjem teh in drugih del jemala pogled na celotno zgodovino Sloven¬
cev in kvarno vplivala na njeno periodizacijo. Linhartova načela ni
osvojil nihče od njih.

Nekaj novega je hotel podati Janez Trdina  v svojem mladeniš¬
kem delu »Zgodovina slovenskega naroda« (1866). V ospredju mu
res stoje Slovenci in slovenska preteklost, za periodizacijo mu niso
merodajni le tuji vladarji in njihove vladarske dobe, avtor obde¬
luje le to kar se mu zdi, da spada v nacionalno slovensko zgodo¬
vino. Ali, moči mladega avtorja niso bile dorasle take vrste na¬
rodni zgodovini, preddela zanjo še oddaleč niso bili opravljena.
Trdinov prikaz slovenske zgodovine je le vrsta slik, pa še ta nepo¬
polna in prežeta romantičnega pojmovanja, ki išče v slovenski pre¬
teklosti v prvi vrsti junaška in slavna dela prednikov.

Oblike zgodovinskih slik in povesti iz slovenske preteklosti se
drži tudi J. Gruden  v svoji »Zgodovini slovenskega naroda« (1911—
1916). »Razporedba v razne dobe, kakršna je navadna v šolskih učnih
knjigah«, se zdi Grudnu »pri slovenski zgodovini tem manj mogoča,
ker ji manjka prave enote, in so razne slovenske dežele imele tudi
različen zgodovinski razvoj«. Navzlic temu je avtor v glavnem raz¬
delil snov na stari vek, zgodnji srednji vek, pozni srednji vek in novi
vek. V novem veku, kjer je po času dosegel konec 18. stol., se najbolj
oddaljuje od prikaza v obliki zgodovinskih slik.

Nova je periodizacija, ki je vanjo razčlenil slovensko zgodovino
Lj. Pivko  v svoji poljudni »Zgodovini Slovencev« (1909—1911). Pivko
računa vsega šest dob ali vekov slovenske zgodovine: 1) slovanski

23

vek do naselitve Slovencev po odhodu Langobardov v Italijo (568),
2) pogansko-slovenski vek, ki mu napravi konec uvedba krščanstva
in politična pripadnost pod Nemce (do okoli 800), 3) vek ponemče¬
vanja in propadanja v tlačanstvo, ki se končuje z nastopom habs¬
burškega vladarskega rodu, tako pomembnim za Slovence v politič¬
nem oziru, 4) vek najhujših narodnih stisk, ki sega do srede 16. stol.,
5) vek verskih bojev ali novi vek, ki ga Pivko računa do okoli I. 1800,
ko »se je jela buditi duševna moč slovenskega naroda«, 6) od okoli
1. 1800 dalje sega »vek narodnega preporoda ali naš vek«. — Pouda¬
riti moramo, da predstavlja Pivkova periodizacija prvi poizkus do¬
biti osnovo za razdelitev zgodovine Slovencev v njej sami, razumeti
njena obdobja iz slovenske preteklosti, ne pa iz one sosednjih naro¬
dov ali vladarjev, ki so imeli nad Slovenci politično oblast.

Iz slovenske preteklosti črpa svojo periodizacijo tudi Fr. Kovačič
v svoji »Slovenski Štajerski in Prekmurju«, ki je — čeprav regionalna
zgodovina — razdeljena vendar pod vidikom celokupne slovenske
preteklosti. Kakor Pivko deli tudi Kovačič slovensko zgodovino v
šest obdobij. »Staroslovenska doba« mu je za stoletje daljša, kajti
končuje jo z madžarskimi navali. Značilni zanjo so poizkusi lastne
državotvornosti in počasna izguba politične neodvisnosti. Druga,
»doba restavracije in nove kolonizacije«, se tudi po Kovačiču zaklju¬
čuje s habsburško zavlado na koncu 13. stoletja, ko je bila v glav¬
nem tudi dovršena kolonizacija. »Ustalitev oblasti Habsburžanov in
celjskih grofov« imenuje Kovačič tretjo dobo, ki sega po njem do
okoli 1. 1500. »Kmetske vstaje in verski boji« je naslovljeno četrto
obdobje, ki obsega še dobo absolutizma in kmetskih olajšav v 18. stol.
Od začetkov francoske revolucije, ki je »zasejala ideje, ki so rodile
narodno probujanje ter izzvenele 1. 1848 v odpravi tisočletnega fev¬
dalizma« pa do 1. 1848 računa Kovačič novo dobo slovenske zgodo¬
vine. Zadnji, od 1. 1848 do 1. 1919, dajejo značilno podobo »ustavni
in narodni boji«.

Nove vidike v periodizacijo slovenske zgodovine je uvedel A.
Melik  (Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, I—II, 1919—1920), ki
je prvi poizkusil spraviti obdobja slovenske zgodovine v sklad s pe¬
riodizacijo jugoslovanske zgodovine vobče in je, ne da bi delal snovi
silo, združil, kjer je bilo to mogoče, snov iz slovenske zgodovine z
enako ali sorodno iz srbske in hrvatske. Glavno cezuro v slovenski
zgodovini — ki je prav tako ostra v zgodovini Srbov in FIrvatov -—
vidi Melik v dobi turških navalov, ki so uničili zadnje starosrbske
državne tvorbe ter po času sovpadajo z začetkom politične oblasti
Habsburžanov nad Hrvatsko, med Slovenci pa preneha tedaj »prva
doba germanizacije, začenja pa prva doba narodne probuje, ki jo
označujejo kmetski upori in začetek lastne književnosti«.

Povsem nova periodizacija slovenske zgodovine je ona Lj. Haupt¬
manna  (Slovenci, istorija, Stanojevičeva Narodna enciklopedija, IV,

24

235 dalje, 1929). Osnova ji je vzeta iz politične zgodovine. Ker so pa
Slovenci v politični zgodovini — po samih besedah avtorjevih — bili
skoraj vedno le nakovalo in nikdar ne kladivo, so tudi periodizacijo
njihove zgodovine, po Hauptmannovi delitvi, usmerjali prej zunanji
faktorji nego taki, ki jih je ustvarjal njihov lasten historičen razvoj.
Iz naslovov štirinajstih poglavij, v katera deli Hauptmann svoj pre¬
gled, je odvisnost zgodovine Slovencev od zunanjih faktorjev jasno
razvidna. Obri, frankovski zapad in nemško gospodstvo usmerjajo
politično zgodovino Slovencev do okoli 1. 1000. Dinastične državne
tvorbe, druženje teh v personalni uniji in stanovska država razčle¬
njujejo politični razvoj Slovencev in slovenske zemlje v srednjem
veku v tri velika obdobja. Tri velike krize: vojna, socialna in verska
stoje na prehodu v novi vek. Dvorni in prosvetljeni absolutizem ter
njegove reforme dajejo pečat slovenskemu razvoju od ok. 1620 do
okoli 1780. Šele od konca 18. stol. so novi pokreti, v katerih so po¬
kazali Slovenci že aktivno sodelovanje, dali označbo za razčlenitev
njihove preteklosti od okoli 1780 pa do zjedinjenja 1. 1918, tako na¬
rodni preporod, revolucija 1. 1848, ustavne in narodne borbe v Avstriji
ter nacionalno gibanje v začetku 20. stol., ki ga konča osvobojenje
in zjedinjenje. Hauptmann je bil prvi. ki je periodizacijo slovenske
zgodovine trdno zasidral v širok okvir srednjeevropskega razvoja,
na katerem so bili Slovenci kot majhen del soudeleženi.

V svoji »Zgodovini Slovencev od naselitve do reformacije« (1933)
sem skušal podati periodizacijo slovenske zgodovine, ki se povsem
ne ujema z nobeno doslej postavljenih. Za srednjeveško, pa tudi za
sledečo ji dobo od reformacije do najnovejših časov, hočem utemeljiti
svojo razdelitev v sledečih odstavkih. Povedati hočem, zakaj smatram
tako delitev slovenske zgodovine za upravičeno in pojasniti kje iščem
temelje ter vzroke za svojo periodizacijo slovenske zgodovine.

Z naselitvijo v novi domovini v 6. in 7. stol., stopa oni del Južnih
Slovanov, ki mu je ostalo ime Sloveni oziroma Slovenci do danes,
v razvoj, ki ga je odtrgal od dotedanje slovanske skupnosti. Od na¬
selitve do madžarskih navalov  računam prvo veliko obdobje sloven¬
ske zgodovine. Trem stoletjem, od konca 6. pa do konca 9. stoletja,
daje enotno obeležje vrsta pojavov in do neke mere skupnost raz¬
vojnih smernic, ki nas upravičuje gledati v tej dobi naše preteklosti
epoho kolikor toliko zaključenega značaja. Slovenska ekspanzija je
v tem obdobju dosegla obseg, ki ga v kasnejših stoletjih ni nikdar
razširila. Slovence tedaj še ne loči ona kasneje po tuji politični in
vojaški osvojitvi ustvarjena in ostro začrtana meja od rojakov istega
rodu in krvi na jugu in jugovzhodu. Bolj kot kdaj kasneje so jim ti
enaki po načipu življenja in jeziku. Od kake nacionalne skupnosti
so Slovenci v tej dobi še daleč. Značilna zanje je razbitost, povzro¬
čena po načinu doseljevanja in terenu, ki so ga naselili. Prvi štadij
plemenskega oblikovanja je ustvaril med njimi dvoje samostojnih

25

državnih tvorb. Slovenska Karantanija obstoja od časov kralja Sama
pa do okoli 1. 740, ko pride pod bavarsko-frankovsko nadoblast,
a izgubi domače kneze ter notranjo samoupravo šele okoli 1. 825.
Kocljevi panonski kneževini se je pa posrečilo, da se je za nekoliko
let (869 — 874) celo povsem oprostila nemškega političnega varuštva.
Še so mod Slovenci žive težnje po politični neodvisnosti z naslonit¬
vijo na istorodne in sorodne sosede. Priključitev vsaj dela Slovencev
panonskemu Ljudevitu in odpad kneza Koclja z naslonitvijo na Ve¬
liko Moravsko je temu dokaz. Končno je to doba prve nemške koloni¬
zacije, prvega političnega, kulturnega, gospodarskega in socialnega
vplivanja evropskega zapada na Slovence ter prvega uvajanja
krščanske vere in krščanske organizacije na slovenskih tleh. Konec
tej periodi slovenske zgodovine napravijo madžarski navali. Uničijo
na vzhodu velik del slovenskega kolonizacijskega območja, strejo
večji del političnih tvorb frankovske dobe na slovenskih tleh, raz¬
dvojijo Slovence po prostoru od severnih Slovanov, deloma zaustavijo
ali pa vsaj zadržijo prvo politično in kulturno evropeizacijo slovenske
zemlje.

Drugo veliko periodo v srednjeveški zgodovini Slovencev ime¬
nujem dobo velikega nemškega političnega in kolonizatoričnega osva¬
janja.  Obsega dvesto let, od konca madžarskih navalov pa do srede
12. stol. V politični zgodovini je to doba naglega menjavanja uprav¬
nikov na čelu edinic, v katere so Nemci razdelili našo zemljo po
končanih madžarskih navalih. Do oblasti v posameznih se povzpne
manjše število plemiških rodbin, nedomačih po izvoru, ki si kot dedni
dinasti začno polagati temelje deželnoknežje in politične oblasti v
posesti lastnega rodu. Nekdanji krajišnik in vojvoda, prvotno urad¬
nik krone, se je do 12. stol. spremenil že povsem v mogočnega dinasta.
Nemško vojaško osvajanje je v tej dobi zasekalo politične meje med
Slovence in Hrvate, usmerjajoč s tem Slovence v političen razvoj,
različen od onega onostran Sotle, Gorjancev in Kolpe. V zunanji kolo¬
nizaciji je do 12. stol. nemški kmet kolonist že 'dosegel bližino pasu,
kjer se je v bodoče izoblikovala slovensko-nemška meja. V nacio¬
nalnem oziru pomenjajo stoletja od 10. do 12. za Slovence dobo naj¬
hujše kolonizatorične, gospodarske in socialne germanizacije ter naj-
večjih teritorialno-nacionalnih izgub. V notranji kolonizaciji je v teku
podrobna naselitev plodne in za obdelavo z manjšim trudom pri¬
pravne zemlje. Do prve polovice 12. stol. je kronska zemlja že
razdeljena, velike zemljiške darovnice vladarjev prenehajo. Naturalno
gospodarstvo, pomanjkanje meščanskih naselbin ter propadanje svo¬
bodnega stanu so glavne oznake gospodarske in socialne zgodovine
te dobe. Krščanstvo, organizacija cerkvenega življenja ter prodiranje
zapadne kulture je še zelo ekstenzivno. Nasplošno pomenja otbdobje
od 10. do 12. stol. za Slovence dobo največjih sprememb v zgodovini
njihovega nacionalnega posestnega stanja in počasnega toda nepre-

26

trganega prehajanja v nove politične, gospodarske, socialne in kul¬
turne razmere, ki jih čimdalje bolj približujejo evropskemu zapadu.

Z 12. stoletjem začenja obdobje slovenske preteklosti, ki ga mo¬
remo po pravici imenovati višek slovenskega srednjega veka.  Borba
za prevlado nad slovensko zemljo mu daje v politični zgodovini po¬
glavitno obeležje. Zato tudi imenujem periodo, ki sega od srede 12. do
druge polovice 15. stol. » borba za politično prevlado nad slovensko
zemljo«.  Po dolgotrajnih naporih različnih tujih dinastov za politično
oblast nad slovensko zemljo ter po težki preizkušnji, ki so jo habs¬
burški vladavini v 15. stoletju prizadejali napori celjskih grofov,
stremečih za ustvaritvijo lastne državne tvorbe na habsburških ruše¬
vinah, je borba v drugi polovici tega stoletja odločena s prevlado
habsburškega rodu nad ogromno večino slovenske zemlje.

V gospodarstvu in kufturi pomenja razdobje od 12. do 15. stol.
za Slovence — v očitnem nasprotstvu k prejšnjemu, ki stoji v zna¬
menju prehajanja — periodo umerjenosti in konsolidacije ter z njo
duhovnega in materialnega napredka, ki so ga šele proti koncu tega
obdobja začeli izpodkopavati težki gospodarski pretresljaji in dolgo¬
trajne vojne. Slovenska zemlja začenja dokončno živeti s politično,
gospodarsko, socialno ter kulturno Evropo visokega srednjega veka,
je več ali manj soudeležena na vseh velikih političnih, gospodarskih,
socialnih, umetnostnih in duhovnih pokretih, ki se pojavljajo in pre¬
tresajo v tej dobi zapadno in srednjo Evropo. Vzporedno v razvoju
z njo se dvigajo in spajajo ministeriali tudi pri nas v nov plemiški
stan, začenja razvoj mest in meščanskega življenja ter z njim trgo¬
vine in obrti, se dvigne naš kmet na primeroma visoko stopnjo go¬
spodarskega blagostanja. Evropeizacija prepaja čimdalje bolj slo¬
vensko zemljo. Z njo pa gre vzporedno tudi germanizacija, ki je do
konca te periode potisnila strnjeno severno mejo Slovencev v bližino
črte, kjer še danes poteka slovensko-nemška jezikovna meja. Tudi
Slovenec na strnjenem svojem ozemlju — v kolikor ni pripadal kmet¬
skemu stanu — podlega nemškemu jezikovnemu vplivu čimdalje bolj.

Četrto veliko periodo v zgodovini Slovencev računam od konca

15. stoletja pa do začetkov narodnega preporoda sredi 18. stol.  Z njo
stopajo Slovenci v obdobje evropskih narodov, ki ga navadno novi
vek imenujemo. Cela vrsta pojavov nas upravičuje začeti s koncem

15. stol. novo periodo slovenske zgodovine. Najpomembnejši je verski
pokret, imenovan protestantska reformacija, ki je v drugi polovici

16. stol. zasegel tudi Slovence in jim udaril temelje lastne literature
na narodnem jeziku. Reformacija je najpomembnejši pojav, ki kaže,
da stopajo Slovenci — obenem z začetkom evropskega novega veka —
v dolga stoletja prekinjeno dobo aktivnega narodnega življenja. Res
je bila sicer protestantska reformacija med Slovenci v prvi polovici

17. stoletja dokončno zatrta, vendar se nit lastnega književnega udej¬
stvovanja tudi v dobi sledeče ji rekatolizacije ni pretrgala — vse

27

do narodnega preporoda, ki šele je doslej le na versko in cerkveno
področje usmerjeno slovensko pismenost razširil tudi na druga.

So pa še drugi pojavi v onodobni zgodovini Slovencev, ki nas
upravičujejo gledati v razdobju »konec 15. stol. — sreda 18. stol.«
periodo zase. Najprej socialni boji slovenskega kmeta, vse od prve
pomembne vstaje na Koroškem 1. 1478, preko velikih puntov 1. 1515.
in onega iz 1. 1573, ki je družil v skupni borbi lirvatskega in sloven¬
skega kmeta, do zadnjega »vseslovenskega« kmetskega upora I. 1635,
ki mu pa slede še manjši vse do 18. stol. Upori slovenskega kmeta,
čeprav so se po vrsti ponesrečili, so nedvomna aktivna postavka
v slovenskem narodnem izživljanju, vsaj gredo preko običajnega
»puntanja« proti gospodi in takratnemu gospodarskemu redu, celo
za političnimi cilji (kot koroški iz 1. 1478 ali vstaja iz 1. 1573).

Zelo pomembna v historičnem razvoju Slovencev in slovenske
zemlje v tej dobi je po dolgih stoletjih prekinitve zopetna oživitev
stikov s hrvatskim in srbskim svetom. Vrsta okoliščin jih je ustvar¬
jala in pospeševala. Po 9. stol. se je 1. 1527 zgodilo prvič, da je prišel
del Srbov in Hrvatov pod istega političnega gospodarja, pod kate¬
rim so že živeli Slovenci. Vojevanje in obramba proti Turkom je
močno približala Slovence Srbom in Hrvatom. Hrvatska, v kolikor je
ni bilo pod Turki, postane torišče skupnih protiturških vojnih akcij.
Prebegi iz južnih krajev, na kratko »uskoki« imenovani, se v znatnem
številu naseljujejo in spremešavajo s Slovenci. Poglavitno iz krogov
slovenskih protestantov izhajajo akcije, ki streme za širjenje evan¬
geljske besede s sredstvom knjige, tiskane na narodnem jeziku, tudi
med Hrvati in Srbi.

V drugi polovici 17. stol. prenehuje vrsta pojavov, ki je dajala
slovenski zgodovini od konca 15. stol. sem enotno obeležje. V turškem
vprašanju je prinesla bitka pri Sisku 1593 leta preokret, ki je Turke
čimdalje bolj odmikal od slovenskih meja. Dokončno je bila odstra¬
njena turška nevarnost po brezuspešnem obleganju Dunaja 1. 1683.
Leta 1619 je konec od 1. 1554 obstoječe posebne notranjeavstrijske
deželne skupine z Gradcem kot sedežem, pristojnim za večino slo¬
venske zemlje. Ukaz cesarja Ferdinanda iz 1. 1628, da morajo tudi
plemiči ali opustiti protestantsko veroizpoved ali pa se izseliti, je
zadnji velikih udarcev protestantizmu na Slovenskem. Obenem z ob¬
novo katolicizma je zmagal knežji absolutizem nad doslej stanovsko
vladanimi deželami. Zadnji veliki slovenski kmetski upor jc iz
leta 1635.

Dobrih sto let za tem, do nastopa Marije Terezije in njenih re¬
form ter do začetkov narodnega preporoda, pomenja dobo političnega
in narodno-književnega zastoja med Slovenci in na Slovenskem (ob
močni oživitvi sodobne likovne in glasbene umetnosti). Absolutizem
deželnega kneza je moril vsako samostojnejšo politično akcijo stanov,
rekatolizacija pa, ki dela tesno v zvezi s političnimi smernicami

28

absolutnega vladarja, nikakor ni dajala slovenskemu literarnemu in
kulturnemu izživljanju onega razmaha kot v prejšnji dobi prote¬
stantizem in reformacija. Stoletju »okoli 1640 — okoli 1740« manjka
enotno obeležje; nazivi »katoliška«, »protireformacijska« ali »doba
knežjega absolutizma« niso zanjo niti s stvarnega niti s stališča slo¬
venske zgodovine upravičeni. Je to za Slovence perioda političnega
in književnega zastoja ter mrtvila. Stoletju »okoli 1640 — okoli 1740«
manjkajo vsi znaki, ki bi nas upravičevali šteti ga kot posebno iz¬
razito periodo naše preteklosti. Ker pa pomenja doba med reforma¬
cijo in narodnim preporodom za duhovno življenje Slovencev kon¬
tinuiteto, ki je izza protestantskih časov ohranila slovensko tiskano
besedo v okviru nabožne in cerkvene književnosti ter se po svojem
verskem izživljanju bolj prilega prejšnji kot kasnejši dobi, jo pri¬
števam velikemu obdobju, ki sem ga začel s koncem 15. stol. Ime¬
novati bi mogli to periodo slovenske zgodovine tudi njeno versko
obdobje.

Peto in zadnjo periodo slovenske zgodovine računam od srede
18. stoletja pa do leta 1918. Je to doba narodnega preporoda,  sprva
kulturnega, od I. 1848 tudi političnega. Skozi vse, preko poldrugo
stoletje trajajoče obdobje, so žive one struje slovenskega nacional¬
nega izživljanja, ki v svoji celoti predstavljajo proces, imenovan slo¬
venski preporod. Raba narodnega jezika v šoli in javnem življenju,
v uradu in uradnem poslovanju, v korespondenci in občevanju in¬
teligence, pri pisavi imen, priimkov in krajevnih označb, v književ¬
nosti uvajanje posvetnih panog in ustvarjanje takozvane literature
za višje potrebe, pri jeziku njegovo čiščenje in vračanje k oblikam
žive narodne govorice — to so pojavi in zahteve, ki se plaho pojav¬
ljajo v drugi polovici 18. stol. in so tedaj podprte od onodobnih
idejnih pokretov in nehote pospešene od političnih, gospodarskih,
socialnih in cerkvenih reform avstrijskega prosvetljenstva. Doba fran¬
coske revolucije, francoske vladavine v Ilirskih pokrajinah (1809 do
1813) in ilirizma je splošno-kulturne, književne in jezikovne težnje
slovenskega preporoda močno okrepila, tako, da jih tudi doba re¬
stavracije in predmarčne birokracije ni mogla več zatreti. Sloven¬
ščina postaja preko vseh regionalnih posebnosti enoten književni
jezik z enotnim pravo- in črkopisom, začenja se uporabljati za lite¬
rarne proizvode takozvane »višje vrste« posvetnega značaja, postane
predmet znanstvene obdelave v slovnicah, se s šolskimi knjigami
začenja uvajati v šole in dobi končno tudi že svoje prve časopise.

Revolucija 1. 1848 je slovenskim preporodnim težnjam dodala
politično noto. Že v prvih slovenskih političnih programih so slo¬
venske jezikovne težnje prejšnjih dob potencirane v zahtevi po
»ravnopravnosti slovenščine v šoli in uradu«. Za 70 let trajajočega
političnega življenja Slovencev v Avstriji (1848 — 1918) — prekinje¬
nega po absolutizmu 1849—1859 — je slovenski preporod čimdalje

29

bolj rasel po obsegu in globini. Obsegel je poleg kulturnili in jezi¬
kovnih panog tudi čisto politične. Slovenščina se v trdi borbi uve¬
ljavlja v šoli in uradu, v parlamentarnih in drugih zastopstvih,
postaja čimdalje bolj enoten jezik znanstvene in leposlovne uporabe
vsake vrste. Slovenci se bore za politične pravice v centralnih, po¬
krajinskih, občinskih in cerkvenih uradih. Po globini sega slovenski
preporod čimdalje bolj v vse plasti naroda, zajame preko posameznih
inteligentov prejšnjih dob — s polnočjo razvitega časopisja, društve¬
nega življenja in zadružnih organizacij — tudi meščanstvo in široke
plasti kmetskega ter delavskega ljudstva ter tako pripravlja s pro-
budo celokupnega naroda, s čimdalje globljim upoznavanjem ter
približevanjem k Srbom in Hrvatom, predpogoje za vstop Slovencev
v svobodno državo in jugoslovansko edinstvo.

30

Gradivo za starejšo zgodovino Slovencev
v arhivih izven naših meja

FURLANSKI ARHIVI

HRANILIŠČA GRADIVA za starejšo zgodovino Slovencev —
v mislih imam tisto, ki po času nastanka gre do 15. stoletja — so
v mnogoterem oziru podoba zgodovine slovenske zemlje v tem časov¬
nem razdobju. V srednjem veku so veliki deli slovenske zemlje prišli
ali bili pod oblastjo in upravo raznih fevdalnih gospodov, ki po svo¬
jem izvoru in stalnem bivališču niso bili iz naših krajev. Njihovi
arhivi, kolikor so se ohranili, ki se seveda nanašajo tudi na njihovo
posest, pravice, podložne ljudi, upravna območja itd. na naših tleh,
so nastajali in se oblikovali v krajih izven naših meja in so tamkaj
po večini tudi ostali. Tudi mnoga pomembna upravna središča, ki so
jim bili naši kraji podrejeni, so bila zunaj naših meja in so zadevni
arhivi tamkaj ostali. Pri tem bi bilo pripomniti, da je bila skrb za
ohranitev arhivov pri gospodih cerkvene pripadnosti očitno večja
kot pri tistih svetne pripadnosti, zato se je za starejšo dobo arhivov
prvih sorazmerno več ohranilo.

Začeti moremo z arhivi obeh glavnih cerkvenih gospodov na
slovenskih tleh v srednjem veku, patriarhov iz Ogleja (Akvileje) in
nadškofov iz Salzburga. Izza časa kralja in cesarja Karla imenova¬
nega Velikega pa do sredine 18. stoletja (1751) je bila ogromna ve¬
čina slovenske zemlje porazdeljena pod njuno metropolitansko oblast,
tako da je bila reka Drava meja. Južno od toka te reke ije bil vrhovni
cerkveni gospod patriarh iz Ogleja, severno od Drave pa nadškof iz
Salzburga. Vrh tega je bil oglejski patriarh občasno tudi deželni
gospod na Kranjskem, v Istri in Furlaniji, seveda kolikor mu drugi
niso te oblasti jemali ali jo' rušili. Obe cerkvi, oglejska in salzburška,
pa sta imeli na naših tleh tudi obsežno zemljiško posest. Iz dejav¬
nosti in oblasti tako Ogleja kot Salzburga na naših tleh so se nam
ohranili arhivi tudi za starejša obdobja.

31

Arliiv oglejskega patriarhata  se nam ni oliranil v celoti, pa tudi
ne na enem samem mestu. Ogromno gradiva je izgubljenega. Leta
1376 je patriarhov kancler Odorik, sin Andrejev iz Vidma (Udine),
po naročilu patriarhovem uredil in popisal listine patriarhatskega
arhiva. Svojemu elaboratu je dal naslov Thesauri claritas.  Od tu
v izvlečkih registriranih listin je danes ohranjenih v originalu komaj
okrog pet šestin (tako računa j. Zaim v Beitrage zur Kunde steier-
miirkischer Geschichtsquellen  7, 1870, 57). Le sorazmerno malo je
ohranjenih posameznih listin, ki se nanašajo na sicer šibko deželno¬
knežjo oblast oglejskega patriarha na Kranjskem; nekaj več jih je,
ki se tičejo oblasti in pravic oglejskega patriarha kot mejnega grofa
v Istri. Gradivo, ki je v zvezi z zemljiško posestjo oglejskega pa¬
triarha na slovenskih tleh se nanaša največ na Slovenj Gradec,
Lož, Postojno, Tolminsko pa na posest v Istri. Velika večina oglej¬
skega arhivalnega gradiva za naše kraje pa izhaja iz funkcije, ki
jo je imel patriarh iz Ogleja kot vrhovni cerkveni poglavar za velike
dele slovenske zemlje južno od reke Drave. Zlasti velja to za gradivo
od 15. stoletja dalje, to je potem ko je svetna oblast oglejskih pa¬
triarhov povsem prenehala. Vendar če to gradivo pregledamo v celoti
lahko kmalu ugotovimo, da je veliko več tistega, ki si ga je kot svoj
ekspedit zabeležila patriarhova pisarna, veliko več tistega in takega,
ki je nastalo iz upravnega poslovanja oglejskega patriarhata (bodisi
cerkvene prirode, bodisi zemljiško-gospostvene) — kot pa tistega,
ki je od zunaj pritekalo v patriarhovo pisarno in urade in se tu
ohranilo.

Med starejšim gradivom, ki je nastajalo iz upravnega poslovanja
oglejskega patriarhata gre, zlasti če upoštevamo ogromno izgubo ori¬
ginalnih listin, brez dvoma prvo mesto glede na vrednost in pomen
knjigam, v katere so patriarhovi kanclerji vpisovali ali naročali vpi¬
sovati koncepte listin, namenjenih za odpravo, poleg teh pa tudi
razne druge akte in spise, ki so se nanašali na zadeve svetnega in
cerkvenega značaja patriarhatske uprave. Po imenih kanclerjev se ti
protokoli navadno tudi označujejo in v literaturi navajajo. Od sta¬
rejših jih je največ ohranjenih za drugo polovico 13. in za 14. sto¬
letje. Za 15. stoletje so ohranjeni protokoli za 1. 1448 in 1449; njihova
skoraj nepretrgana vrsta pa začenja z letom 1472 (odslej se imenujejo
libri gestorum, registra in še drugače) in gre do konca patriarhata.
Danes se ti protokoli ali registri — v originalih in prepisih — hranijo
v arhivih in bibliotekah v Vidmu (Nadškofijska biblioteka, Kapi¬
teljski arhiv, Državni arhiv), Čedadu (arhiv v muzeju). San Danielu
(Mestna biblioteka), Gemoni (Humin, Mestni arhiv), Joannizu (arhiv
grofov Strassoldo) in Benetkah (biblioteka pri sv. Marku imenovana
Marciana). Ilranilišča navajam po lastnem uvidu in delu na teh pro¬
tokolih v večini imenovanih arhivov in bibliotek, le deloma po na-

vedbah v literaturi. Vseli teh kanclerskih protokolov, ohranjenih
bodisi v originalih bodisi v prepisih, je okoli 150.

Mimo protokolov kanclerjev je pa v furlanskih arhivih še obilo
drugih arhivalij (listin, aktov, arhivskih knjig itd.), ki imajo mnogo
gradiva tudi za tisti del oglejskega patriarhata, ki so ga šteli v cesar¬
stvo  (a parte imperii), torej za večji del slovenske zemlje.

V Mestni biblioteki  (Biblioteca Comunale) v Vidmu naj omenim
pet zvezkov zbirke Miscellanea. V petem zvezku vsebujejo za naše
kraje obilo gradiva tako imenovane ordinationes clericales za raz¬
dobje 1391—1405, to so podatki o duhovnikih, ki jim je oglejski pa¬
triarh ali pa njegov namestnik podeljeval razne cerkvene rede, na¬
meščal na razne fare, službe in podobno. Ostali štirje zvezki te zbirke
pa vsebujejo v prepisu številne listine, akte in beležke, ki se na¬
našajo med drugim tudi na naše kraje, tako na primer sredi 14. sto¬
letja prepisane listine in akte o posesti oglejske cerkve — ki je bila
tedaj v sporu z avstrijskimi Habsburžani — na Štajerskem (Slovenj
Gradec) in Kranjskem (Lož, Postojna, Vipava itd.).

Iz Mestne biblioteke naj še navedem prepise protokolov o fevdnih
investiturah iz dobe patriarha Bertranda (1334—1350); cenitve župnij,
samostanov itd. v oglejski diecezi (taxationes beneficiorum per dio-
cesim Aquilegensem) iz leta 1350, s seznamom fara in računsko
knjigo patriarha Ludvika (liber rationum) iz leta 1360—1361.

Značilne za furlanske arhive so velike rokopisne zbirke, v katere
so marljivi prepisovalci vpisovali tekste raznih listin, aktov in drugih
arhivalij, včasih vanje vključevali tudi originalne listine in kroni-
kalne tekste. Mnogo tega gradiva se nanaša na naše kraje. V videmski
Biblioteca Comunale je te vrste 61 zvezkov obsegajoča zbirka, ki
jo je sestavil zgodovinar in izdajatelj historičnega gradiva Giuseppe
Bianchi (1789—1868), tako imenovana Colezione Bianchi. — Podob¬
nega značaja kot Bianchijeva zbirka sta v Mestni biblioteki še zbirki:

a) Codex diplomaticus Forojuliensis,  katere avtor je zgodovinar
Antonio Lirutti, ki je živel ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja, in

b) Codex diplomaticus Forojuliensis  grofa Frangipaneja, iz leta 1837,
v štirih zvezkih.

Med rokopisi Mestne biblioteke bi bilo še omeniti pergamenten
kodeks, po vsebini urbar za posest, ki jo je nekdanji samostan bene¬
diktinskega reda v Možacu (Moggio) imel v dolini reke Bele (Fella)
in njenih stranskih dolinah, v ravni Furlaniji, Karniji, na Goriškem
in Koroškem. Nastanek osnovnega teksta tega urbarja kaže na dobo
okoli leta 1240.

Notarski arhiv  (Archivio Notarile) v Vidmu. Postal je 20. fe¬
bruarja 1945 žrtev bombnega napada, ob katerem so bili uničeni
zlasti njegovi starejši deli. Bil je to zelo bogat arhiv, ki je poleg vrste
oglejskih aktov (na primer kanclerskih protokolov) hranil veliko
množino listin ter aktov javnih in privatnih notarjev, od katerih se

3 Srednjeveška zgodovina . . .

33

mnogi nanašajo tudi na naše kraje. Kar je od Notarskega arhiva
preostalo, se nahaja danes v Državnem arhivu (Archivio 'di Stato)
v Vidmu.

Iz Nadškofijskega arhiva  ('Archivio Arcivescovile) v Vidmu ome¬
njam 48 fasciklov obsegajočo serijo Chiese a parte imperij, od 15. sto¬
letja dalje. Vizitacijski protokoli (16 fasciklov) prav tam začenjajo
z letom 1488 in segajo še v 18. stoletje. V vrsti protokolov o podelje¬
vanju cerkvenih beneficijev (collezioni dei beneficij, tudi v tem
arhivu, obsega prvi razdobje 1470—1475, ostali pa so iz 16. do 18.
stoletja.

Kapiteljski arhiv v Vidmu  (Archivio Capitolare) hrani zbirko
imenovano po zbiratelju in prepisovalcu Jožefu Biniju (1689—1773)
Collezione Bini, s prepisi najrazličnejšega arhivalnega gradiva (li¬
stine, izpisi iz protokolov kanclerjev, razna poročila, seznami cerkva
in fara itd.). Tudi je v tem arhivu eden prepisov zgoraj omenjenega
inventarja patriairhatskega arhiva, ki ga je leta 1376 sestavil patriar¬
hov kancler Odorik.

Muzej o Čedadu.  V arhivskem oddelku te ustanove sta hranjena
arhiva čedadskega stolnega kapitlja in mesta Čedada (Archivio Capi¬
tolare, Archivio Municipale). Oba sta za nas pomembna zlasti v zvezi
z gospostvom, ki ga je imel Čedad nad Tolminskim. Nekaj podobnega
kar Collezione Bianchi v Mestnem arhivu v Vidmu in Collezione Bini
v Kapiteljskem arhivu prav tam je v čedadskem muzeju Collezione
Guerra, ki ima naslov Otium Forojuliense. Sestavil je to zbirko, ki
obsega 62 zvezkov s teksti listin in drugega gradiva v prepisih in
originalih, sredi 18. stoletja čedadski kanonik Johannes Dominicus
Guerra.

San Daniele.  V biblioteki tega furlanskega mesta so pomembni
rokopisi, ki jih je ta prejela kot zapuščino sandanielskega rojaka
nadškofa Justa Fontaninija (1666—1736). Poleg treh kanclerskih pro¬
tokolov je tu dolga vrsta zvezkov z najbolj različno vsebino, z origi¬
nali in prepisi listin, aktov itd. Navajam za primer: listine za> razne
fare na Slovenskem (zv. 73, 74), cenitev dohodkov cerkva v oglejskem
patriarhatu iz leta 1247 (kar je objavil 1910 G. Marcuzzi, Sinodi
Aquileiesi, 326—331, zv. 83), poročilo o vdoru Turkov na Pivko
(zv. 10, 234).

Omenim naj končno še na novo ustanovljeni in v novi za arhiv
postavljeni zgradbi nameščeni Državni arhiv  (Archivio di Stato) v
Vidmu. Vanj so bile prenešene številne arhivalije najrazličnejše pro¬
venience. Iz Državnega arhiva (Archivio di Stato) v Trstu je videm¬
ski Državni arhiv prejel tri tudi za preteklost naših krajev pomembne
rokopise: a) zgoraj omenjeni inventar patriarhatskega arhiva iz leta
1376, ki ga je pod naslovom Thesaurus ecclesiae Aquilejensis  leta 1847
objavil J. Bianchi; b) urbar oglejske tolminske gastaldije iz leta 1377;
c) Monumenta patriae Fori Julii,  rokopis iz 16./17. stol., z regesti raz-

34

nih furlanskih pa tudi mnogih listin za naše kraje iz 13., 14. in 15. sto¬
letja, ki jih je delno objavil Bragato v Memorie storiche Forogiuliesi
5, 1909. Te tri rokopise je pred prvo svetovno vojno hranil Državni
arhiv na Dunaju.

Kaj je od bogatega gradiva, ki ga hranijo furlanski arhivi, v
tisku objavljenega, zlasti gradiva, ki se nanaša na naše kraje?

Starejše listine oglejskih patriarhov, ki se tičejo naše zemlje,
kolikor so ohranjene, so priobčene v pokrajinskih diplomatičnih zbor¬
nikih za Kranjsko (Schumi), Štajersko (Zahn, Appelt), Koroško
(Jaksch, kViessner) in Istro (Kandler), oziroma v izvlečkih in regestih
v Gradivu za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 1—5. Še vedno
pa je od velike koristi stara monumentalna edicija B. M. De Rubei-
sova, Monumenta ecclesiae Aquileiensis  iz leta 1740.

Da je v furlanskih in beneških arhivih najti obilo gradiva tudi
za preteklost slovenskih dežela južno od Drave, moremo spoznati že
iz starejših objav G. Bianchijevih in J. Valentinellijevih, čeprav so
pri tem obema bili pred očmi predvsem dokumenti, ki se nanašajo
na furlanski del patriarhata.

Glavne objave Giuseppe Bianchija (1789—1868) so: Documenti
per la storia del Friuli,  1 , 2, 1844—1845; Documenta historiae Foro-
juliensis, saec.  XIII et XIV, Archio fiir Kunde osterreichischer Ge-
schichts-Quellen  21, 22, 24, 26, 31, 36, 37, 41 (1S59—1869); Indice dei
documenti per la storia del Friuli dal 1200 al 1400,  Udine 1877 (indeks
za zgoraj omenjeno Collezione Bianchi v Mestni biblioteki v Vidmu);
Thesaurus ecclesiae Aquilejensis,  opus saeculi XIV, ed. J. Bianchi,
1847. Bianchi objavlja gradivo iz najrazličnejših virov, po prepisih in
originalih, največ iz arhivov in zbirk v Vidmu in Čedadu.

V obliki kratkih regestov je sestavljen seznam listin, ki jih je
v prepisih poslal G. Bianchi nekdanjemu notranje-avstrijskemu zgo¬
dovinskemu društvu v Gradcu in ga je priobčil G. Ankershofen v
Notizenblattu  dunajske akademije 8, 1858. Listine se po večini na¬
našajo na nekdanje notranje-avstrijske dežele. V celotnem besedilu
je nekaj takih listin iz 13. in 14. stol. po Bianchijevih prepisih objavil
J. Valeniinelli v istem Notizenblattu  8, 1858. Isti Valentinelli, nek¬
danji biblotekar Marciane v Benetkah, je v obliki regestov objavil
vsebino listin, ki jih je zbral Just Fontanini in jih danes hrani Mar-
oiana (Zur Geschichte der Patriarchen von Aquileja,  Notizenblatt
dunajske akademije, 4, 1854; 5, 1855; 7, 1857) med njim je mnogo
takih za naše ikraje.

Iz zelo različnih virov, tiskanih in rokopisnih, so sestavljeni iz¬
vlečki in regesti, ki jih je zbral in objavil Francesco di Manzano v
sedmih zvezkih dela z naslovom Annali del Friuli  (Udine 1858—1879).
Največ je gradiva za srednjeveška stoletja, med tem tudi takega, ki
se nanaša na naše kraje.

35

Prvi, ki je sistematično pregledoval in registriral gradivo, ki se
za predele južno od reke Drave nahaja v furlanskih in beneških arhi¬
vih, je bil štajerski deželni arhivar Jos. Zahn. Njegove Archivalische
Untersuchungen in Friaul und VenecLig,  Beitriige zur Kunde steier-
markischer Gescbichtsquellen 7, 1870 in 9, 1872 (v devetem letniku
Beitrage  brez »und Venedig«) so še danes zelo uporaben kažipot po
bogatih arhivih v Furlaniji. Zahn se ozira predvsem na gradivo, ki
se nanaša na Štajersko, ne zamuja pa večkrat opozoriti tudi na razne
listine, ki se tičejo Kranjske in Koroške.

Zalmu je sledil Anton Koblar, čeprav z drugačnimi cilji in na¬
meni. V Drobtinicah iz furlanskih arhivov (lzvestja Muzejskega
društva za Kranjsko  1—4, 1891—1894) je nabral bogato gradivo pred¬
vsem za zgodovino kranjskih fara, pa ne samo za starejša obdobja,
marveč vse tja do 18. stoletja. Koblar je predvsem črpal iz Nadško¬
fijskega arhiva, Notarskega arhiva v Vidmu, manj iz Mestne biblio¬
teke in Kapiteljskega arhiva v tem mestu in iz arhivalij biblioteke
v San Daniele. V Nadškofijskem arhivu je uporabljal 49 zvezkov
zbirke Chiese a parte imperii,  zvezke 3 do 10 registrov za dobo 1473
do 1481, serijo Collazioni dei benefici  ter ordinacijske in vizitacijske
zapiske. V notarskem arhivu je črpal iz tamkaj hranjenih kanclerskih
protokolov.

Vladimir Levec (Iz furlanskih arhivov,  lzvestja Muzejskega dru¬
štva za Kranjsko 13, 1903) objavlja iz Kapiteljskega arhiva v Čedadu
vrsto listin iz serij pergamene Bojani  in Codice diplomatico Bojani,
ki so iz razdobja 1318—1460 in se nanašajo na Kranjsko, predvsem
na faro Šmartin pri Kranju. Poroča tudi o dveh konceptnih knjigah
patriarhovega kanclerja Odorika, ki se nahajata (ali sta se nahajali?)
v arhivu grofa Strassolda v vasi Joanniz v Furlaniji (iz let 1363
do 1364 in 1370—1372) in objavlja iz teh listino iz leta 1370, ki se
nanaša na Cerknico.

Od novejših objav iz furlanskih arhivov pri nas naj omenim
statut bratovščine sv. Hieronima degli Schiauoni  v Vidmu iz leta 1452
(iz Mestne biblioteke v Vidmu), ki o njem razpravlja Anton Urbanc
(Ljubljana 1940), — pa moje objave: urbar tolminske gastaldije iz
leta 1377 (ki ga hrani danes Državni arhiv v Vidmu), urbar rodbine
Longo za kraje na Tolminskem, v Beneški Slovenji in Goriških Brdih
iz dobe okoli 1300 (po prepisu v Collezione Bianchi v Mestni biblio¬
teki v Vidmu) in zgoraj omenjeni možaški urbar iz dobe okoli 1240,
(tudi v Mestni biblioteki v Vidmu). Ti urbarji so objavljeni v Virih
za zgodovino Slovencev 11 , 111 ,  Srednjeveški urbarji za Slovenijo, 2,
3, 1948, 1954.

36

ARHIVI V AVSTRIJI IN NEMČIJI

V DRUGEM DELU TEGA DONESKA (prvi del v Jugoslouen-
skem istorijskem časopisu H63)  želim podati pregled glavnega arlii-
valnega gradiva za starejšo zgodovino Slovencev in slovenske zemlje,
ki se nahaja danes v Avstriji in Nemčiji. Časovno zarezo sem glede
na značaj arliivalnega gradiva postavil na Lonec 15. stoletja. Takrat
začenja v velikem obsegu aktni material, listine kot posamični doku¬
menti stopajo močno v ozadje, spreminja se značaj vrst arliivalnega
materiala, začenjajo na primer serije obsežnih tako imenovanih re¬
formiranih urbarjev, ki jih ta pregled več ne upošteva.

Pri gradivu, ki ga za starejšo zgodovino Slovencev hranijo danes
avstrijski in nemški arhivi, prihajajo v prvi vrsti v poštev fevdalni
gospodje in cerkve, ki so po svojem izvoru in sedežu bili iz alpskih
in južnonemških predelov in so njihovi arhivi v teh vse do danes
tudi ostali. Od arhivov cerkva oziroma gospodov cerkvene pripad¬
nosti je najprej omeniti arhiv nadškofije s sedežem v Salzburgu.

Arhivalno gradivo, ki se nanaša na nadškofijo v Salzburgu  je
pomembno za poznavanje oblasti in uprave Salzburga kot cerkvenega
središča in za njegovo posest v pokrajinah severno od Drave, pa tudi
za tisto salzburško zemljiško posest na Slovenskem, ki se je razpro¬
stirala južno od te reke. Največ tega gradiva je v arhivu deželne
vlade (Landesregierungsarchiv), v nadškofijskem arhivu in v arhivu
samostana pri Sv. Petru v Salzburgu, mnogo ga pa je tudi v Držav¬
nem arhivu (Haus~, Hof-  und Staatsarchm)  na Dunaju in v Deželnem
arhivu (Landesarchiv) v Gradcu.

Starejše salzburško arhivalno gradivo, ki po času, nastanku in
podatkih sega nazaj še v starokarantansko dobo, obsega vrsto tradi¬
cijskih knjig in listin, ki sta jih za razdobje do 1316 (listine) oziroma

37

do 1343 (regesti) objavila W. Hauthaler in F. Martin. Številne listine
v njihovih ediicijah se nanašajo na kraje in osebe na slovenskih tleh
že od konca 8. stoletja dalje.

Za kasnejši srednji vek in za novi vek pa so pomembne fevdne
knjige salzburških nadškofov, ki nam povedo kdaj in kje je kdo imel
fevd od salzburške cerkve. Zelo veliko število jih je bilo prav na
slovenskih tleh, največ in najbolj strnjeno med Dravo in Muro do
ogrsko-hrvatske meje s Ptujem kot središčem, pa v Posavju od Sev¬
nice doli do Sotle. Omeniti je tudi seznani fevdov, ki jih je salzburški
nadškof leta 1520 kupil od gospodov iz Podsrede (v Deželnem arhivu
v Gradcu).

Starejši urbarji za posest salzburške cerkve na Slovenskem se
nahajajo v Državnem arhivu na Dunaju (urbar za Brežice in Sevnico
iz leta 1309, urbar za urad s sedežem v Sevnici iz leta 1448) in v
Deželnem arhivu v Gradcu (urbar za salzburško posest na Štajerskem
iz leta 1322). Državni arhiv na Dunaju hrani obilo starejšega salz¬
burškega arhioalnega gradiva,  ki prihaja za Slovenijo v poštev. Na¬
naša se predvsem na nekdanjo salzburško zemljiško posest, salzbur¬
ške ministeriale, predvsem na gospode, ki so se imenovali po Ptuju,
in na razne Salzburgu podrejene župnije.

Poleg Salzburga je imela na ozemlju današnje Slovenije zemljiško
posest, svoje ministeriale in razne pravice še cela vrsta cerkva, ki
so imele svoj sedež na ozemlju današnjih avstrijskih Alp in sosednje
Bavarske.

Škofijska cerkev iz bavarskega Freisinga  je bila bogata posest¬
nica zemlje na Koroškem, Gorenjskem in Dolenjskem. Vrsta listin
za naše kraje začenja že z 9. stoletjem, urbarialno in sorodno gradivo
pa z 12. stoletjem. Mnogo gradiva, zlasti starejšega, je objavljenega.
Arhivi v Miinchenu pa hranijo tudi še obilo neobjavljenega starejšega
freisinškega gradiva za preteklost naše zemlje. V Državnem arhivu
(Bayerisches Plauptstaatsarchiv) je poleg okoli 65 še neobjavljenih
listin vrsta obračunskih knjig za freisinški gospostvi Loko na Go¬
renjskem in Klevevž na Dolenjskem (za leta 1395—1400, 1437, 1440—
—41, 1448, 1494, 1496), pa popisi fevdov iz časov freisinških škofov
Bertolda, Plermana in Nikodema (1381—1443). — Kreisarchiv v Miin¬
chenu hrani iz 15. stoletja knjige izdatkov in dohodkov za gospostvi
Loiko in Klevevž hz let 1476, 1477, 1485—87, 1489—90, 1492, 1493, 1495
in 1497, pa še razne druge obračune in spise s področja gospodarske
uprave iz zadnjih let 15. stoletja, na primer sezname dohodkov od
carine in sodstva v Loki iz let 1486, 1492 in 1497. V tem arhivu je tudi,
sicer v prepisu iz 16. stoletja, besedilo rudarskega reda za Jesenice
iz leta 1381. — Metropolitanarchiv v Miinchenu hrani poleg nekaj
listin iz 15. stoletja še knjige dohodkov in izdatkov za Loko iz let
1476, 1490 in 1491.

38

Škofijska cerkev v Brixenu  (Bressanone) v južnotirolskem itali¬
janskem Poadižju je svojo glavno zemljiško posest na Slovenskem
imela okoli Bleda in v Bohinju. Bogato gradivo iz tradicijskih knjig,
za naše kraje predvsem za 11. stoletje, in listinsko gradivo do 1336
je objavljeno. Neobjavljena je pa še množina starejšega listinskega
in urbarialnega gradiva, ki ga hrani Državni arhiv v Miinchenu (tu
predvsem urbarji iz let 1253, 1306/9, 1324/7). Čeprav bi glede na na¬
slov tega članka sem ne spadal, naj omenim na tem mestu Diecezanski
arhiv (Škofijski in Kapiteljski) v Brixenu z urbarji za posest, ki jo
je imela cerkev na Otoku na Blejskem jezeru (1416, 1430, 1431), ob¬
računom dohodkov proštije na Otoku iz 1458/60 in nekaj neobjav¬
ljenimi listinami iz 14. in 15. stoletja.

Obsežno posest na slovenskih tleh je imela škofija, s sedežem
nekdaj na Krki  (Gurk) na Koroškem, danes pa v Celovcu. Največ
krške posesti je bilo, razen na Koroškem, na Štajerskem (Vitanje,
Podčetrtek, Bizeljsko, Pilštanj) in Kranjskem (Mokronog). Arhiv
krške škofije in kapitlja se nahaja v Škofijskem arhivu v Celovcu,
nekaj ga pa je prav tam v Deželnem arhivu. Starejše listinsko gra¬
divo in obsežni urbar iz leta 1404 za omenjeno krško posest na Šta¬
jerskem in Kranjskem je objavljeno. Za isto posest so ohranjene v
Škofijskem arhivu v Celovcu računske knjige, od katerih je najsta¬
rejša datirana z letom 1438, ima pa podatke do leta 1452; tri računske
knjige pa so iz konca 15. in začetka 16. stoletja. V Škofijskem arhivu
v Celovcu je tudi arhiv župnije Nova cerkev na Štajerskem, ki je
nekdaj spadala pod kapitelj krške cerkve.

Od škofijskih cerkva bi bilo omeniti še tisto, ki ima sedež v
Bambergu.  Bamberška škofija je imela bogato posest v Kanalski in
Ziljski dolini, pa Beljak z okolico, v vzhodnem delu Koroške in okoli
Dravograda ter v dolini Drave pod Dravogradom. Znane so mi iz
Državnega arhiva v Bambergu fevdne knjige bamberških škofov iz
razdobja 1421—1487, ki se nanašajo med drugim na navedeno bam-
berško posest. Nekaj bamberškega gradiva hranita tudi Državni arhiv
in Deželni arhiv v Celovcu.

Od samostanov, ki so imeli posest na Slovenskem in katerih
starejše arhivsko gradivo se nahaja v arhivih v Avstriji in Nemčiji
je omeniti: samostane benediktinskega reda v Admontu in Gornjem
Gradu na Štajerskem ter pri št. Pavlu na Koroškem, samostan cister¬
cijanskega reda v Vetrinju na Koroškem, minoritski in dominikanski
samostan v Ptuju ter komende Nemškega viteškega reda s sedeži
v raznih krajih Slovenije.

Zgornještajerski samostan v Admontu  (ustanovljen 1074) je imel
na Slovenskem obsežno posest na Radiu, v zapadnih Slovenskih
Goricah in okoli Maribora. Največ na to posest nanašajočega se arhi-
valnega gradiva za razdobje od 12. do 15. stoletja (listine, urbarji,
vinogradi in desetinski zapisniki ter podobno) se nahaja v arhivu tega

39

samostana. Mnogo pa ga je pri velikem požaru v samostanu leta 1865
zgorelo.

Samostan pri Št. Pavlu  (St. Paul) v Labotski dolini na Koroškem
(ustanovljen leta 1090) je imel obsežno posest v raznih delili Koroške,
na štajerskem pa v dolini Drave nad Mariborom, okoli Maribora in
v zapadnih Slovenskih Goricah, nekaj je je bilo pa celo v okolici
Ljubljane. Objavljene so listine do leta 1499 in pet fevdnih knjig,
ki obsegajo razdobje od 1408 do 1483; neobjavljeni pa so nekateri
urbarji za posest šentpavelskega samostan, tako predvsem obsežna
urbarja iz 1. 1289 in 1. 1371/2, oba v arhivu samostana pri Št. Pavlu.

Arhiv nekdanje opatije benediktinskega reda v Gornjem Gradu
(ustanovljene 1140, odpravljene 1473) in iz dobe ko je imela Gornji
Grad ljubljanska šofija, je danes deloma v Škofijskem arhivu v Ljub¬
ljani, deloma ga pa je ljubljanska škofija leta 1870 izročila Dežel¬
nemu arhivu (Landesarchiv) v Gradcu, kjer se nahaja še danes. Iz
starega gornjegrajskega arhiva je v Gradcu blizu 400 listin iz raz¬
dobja 1140—1776, od teh jih je več kot polovica nastala od 12. do
konca 15. stoletja. Od starejših urbarjev za gornjegrajsko posest je
v Gradcu odlomek urbarja, ki je prejkone iz leta 1420, urbarji iz let
1421, 1426, 1474 in 1476 in tri računske knjige iz zadnjih let 15. stoletja
(1493, 1498, 1499).

Samostan v koroškem Vetrinju  (Viktring, ustanovljen 1142, uki¬
njen 1783) je imel glavnino svoje posesti na Koroškem, nekaj je je
bilo pa tudi na Kranjskem in Štajerskem. Na Kranjskem je bilo jedro
vetrinjske posesti okoli Preddvora na Gorenjskem, v štajerskem Po¬
dravju pa okoli Maribora. Deželni arhiv v Celovcu hrani vrsto
vetrinjskih kopialnih knjig in listin, pa tudi urbar za posest tega
samostana iz leta 1488 s popisom njegove posesti na Gorenjskem in
okoli Maribora (urada Maribor in Lloče).

Od obeh samostanov v Ptuju,  dominikanskega in minoritskega,
so za njuno posest v Halozah ohranjeni urbarji, katerih glavnina je
bila sestavljena okoli leta 1440 in pozneje dopolnjevana. Hranjeni so
v Državnem arhivu na Dunaju  in v Deželnem arhivu v Gradcu.

Obsežno posest je imel na Slovenskem tudi Nemški viteški red.
V upravnem oziru je bila razporejena po komendah. Glavnina arhi-
valnega gradiva za njegovo posest na Slovenskem se nahaja v cen¬
tralnem arhivu tega reda na Dunaju  (Deutsch-Ordens Centralarchiv).
Listinsko gradivo je dostopno v regestih. Neobjavljen je obsežen
urbar iz leta 1490, ki se za Slovenijo nanaša na redovno posest raz¬
porejeno v komendah s sedeži v Ljubljani, Metliki, Črnomlju in pri
Veliki Nedelji.

Bogati so arhivi samostanov, ki so bili razpuščeni  za časa cesarja
Jožefa II., največ v letih 1782—1784. Arhive na Slovenskem odprav¬
ljenih samostanov je sprva povečini dobila tedanja Dvorna biblio¬
teka na Dunaju,  potem pa so njihov večji del leta 1811 izročili

40

Državnemu arhivu  na Dunaju. Listine štajerskih samostanov je du¬
najski arhiv v letih 1869 do 1871 izročil Deželnemu arhivu v Gradcu.

V Državnem arhivu na Dunaju  se nahajajo od nekdanjih po
cesarju Jožefu II. ukinjenih samostanov arhivi kartuzijanskega samo¬
stana v Bistri  pri Ljubljani, kartuzijanskega samostana v Pleterju  na
Dolenjskem, frančiškanskega samostana  v Ljubljani, jezuitskega ko¬
legija v Ljubljani,  samostana domini-kank v Velesovem  na Gorenj¬
skem in samostana klarisinj v Mekinjah  pri Kamniku.

V Deželnem arhivu v Gradcu  so hranjeni arhivi nekdanje kartu¬
zije v Žičah pri Konjicah, dominikanskih samostanov v Marenberku,
Studenicah in Ptuju, minoritskih samostanov v Celju in Ptuju ter
špitala v Slovenj Gradcu.

Samo iz arhivov samostanov, ki jih je razpustil cesar Jožef II. in
so bili na ozemlju današnje SR Slovenije, se nahaja v Državnem
arhivu na Dunaju in v Deželnem arhivu v Gradcu okoli 1800 listin,
od teh jih je okoli 1450 iz dobe od 12. do 15. stoletja. Hkrati s samo¬
stanskimi arhivi je bilo izročenih -tudi več manjših arhivov raznih
cerkva na Slovenskem.

Samo iz arhivov samostanov, ki jih je razpustil cesar Jožef II.
in so bili na ozemlju današnje SR Slovenije se nahaja v Državnem
arhivu na Dunaju in v Deželnem arhivu v Gradcu okoli 1800 listin,
od teh jih je okoli 1450 iz dobe od 12. do 15. stoletja. Hkrati s samo¬
stanskimi arhivi je bilo izročenih tudi več manjših arhivov raznih
cerkva na Slovenskem.

Poleg listin, ki so -po svoji provenienci iz samostanov, ukinjenih
za časa cesarja Jožefa II., pa hranita Državni arhiv na Dunaju in
Deželni arhiv v Gradcu še veliko število listin iz srednjeveške dobe,
ki po svoji provenienci niso samostanske. Te listine — kakor tudi
samostanske — so v obeh arhivih inventarizirane v eno samo ob¬
sežno kronološko urejeno serijo, ne -glede na provenienco, tako da iz
take ureditve ni razvidno, katerim arhivom in registraturain so po¬
samezne listine in listinske skupine nekoč pripadale. Število srednje¬
veških listin samo v Državnem arhivu na Dunaju,  ki potekajo s slo¬
venskega ozemlja oziroma se nanj nanašajo, cenim na približno 6500.

V Državnem arhivu na Dunaju se nahaja tudi obsežen arhiv
grofov iz Gorice,  ki so v -zadnji moški veji izumrli leta 1500. Imeli
so bogato posest -tudi na slovenskih 'tleh (Posočje, Goriška Brda, Vi¬
pavska dolina, Kras, Istra). To in še drugo posest so v glavnem
hkrati z arhivi nasledili Habsburžani. Mimo velikega števila listin
(število takih, ki se nanašajo na slovensko ozemlje cenim na okoli
550) so prešle v posest Habsburžanov oziroma so sedaj v Državnem
arhivu na Dunaju še nekatere arhivske knjige. Omenjam: urbarialni
dohodki in obračuni goriških upraviteljev iz let 1398 in 1402, fevdna
knjiga goriških grofov iz let 1398—1402, fevdna knjiga goriških gro¬
fov z listinami iz razdobja 1460—1473, -registraturna knjiga goriških

41

grofov (14./15. stol.), kartular goriško-tirolskih grofov (14. stol.), reper-
torij o arhivu goriških grofov iz začetka 16. stoletja. — Istega izvora
je tudi diplomatar z listinami goriških grofov, v glavnem iz 14. sto¬
letja, ki ga hrani Državni arhiv (Archivio di Stato) v Trstu.

S starim arhivom goriških grofov so prevzeli Habsburžani tudi
listine in arhivske knjige, ki se nanašajo na razne njihove vazale  in
na od goriških grofov v fevd dano zemljo.  Omenjam iz Državnega
arhiva na Dunaju: fevdna knjiga za gospostvo Rihemberk iz dobe
okoli leta 1370, nrbar za to gospostvo iz leta 1485, dva urbarja za
gospostvo Švarcenek pri Divači (okoli 1400, 1412).

Tudi veliki deli nekdanjega arhiva leta 1456 izumrlih celjskih
grofov,  ki so jih prav itako nasledili Habsburžani, se nahajajo v
Državnem arhivu na Dunaju, nekaj ga pa je tudi v Deželnem arhivu
v Gradcu. Na Dunaju je najmanj 900 listin iz 13., 14 .in 15. stoletja,
ki so po provenienci iz starega arhiva grofov Celjskih. Poleg listin
je pa omeniti iz nekdanjega arhiva Celjskih še ortenburško-celjske
fevdne knjige, od katerih je ena v Državnem arhivu na Dunaju (ro¬
kopis B 313, z listinami iz razdobja 1436—1447), druga pa v Deželnem
arhivu v Gradcu (rokopis 242, z listinami iz razdobja 1436—1441).
Arhivska knjiga z naslovom kartular grofov celjskih v Državnem
arhivu na Dunaju (rokopis B 360) vsebuje listine iz druge polovice 15.
stoletja, ki so po večini v zvezi z nasledstvom Habsburžanov po gro¬
fih iz Celja.

Pa tudi številni manjši arhivi srednjeveških fevdalnih rodbin, ki
so imele n tka j posesti in besedo na Slovenskem, se dajo izločiti iz
velikih serij »listine« v Državnem arhivu na Dunaju in v Deželnem
arhivu v Gradcu.

V drugi polovici 13. stoletja začenja na Slovenskem oblast
Habsburžanov,  ki so postali nasledniki in dediči oblasti in posesti
avstrijsko-štajerskih Babenberžanov, kasneje grofov Celjskih, Goriš¬
kih in še drugih fevdalnih rodbin. Veliko je v arhivih na Dunaju,
Gradcu in Innsbrucku število listin in arhivskih knjig, ki so po pro¬
venienci ali vsebini habsburške in se poleg drugega nanašajo tudi na
naše kraje.

To so razne kopialne, registraturne in konceptne knjige, diploma-
tarji in podobno, z vpisi in prepisi listin, ki so delno ohranjene tudi
v originalih. Te knjige potekajo iz pisarniškega poslovanja avstrijskih
vojvod v 14. in 15. stoletju. Zlasti obilo gradiva za naše kraje vsebu¬
jejo fevdne knjige,  od katerih navajam fevdni register vojvode Fride¬
rika z listinami od leta 1424 dalje (za Štajersko, Koroško, Kranjsko
itd.) in dve notranjeavstrijski fevdni knjigi s fevdnimi listinami za
Štajersko, Koroško in Kranjsko od leta 1443 dalje (rokopisi B 22,
W 724, W 725 v Državnem arhivu na Dunaju).

Državni arhiv na Dunaju pa hrani še vrsto raznih drugih arhiv¬
skih knjig iz dobe do konca 15. stoletja, ki se po vsebini nanašajo na

42

slovensko zemljo. Omenjam urbar za deželnoknežja posestva Svibno,
Kamnik, Kranj in Postojno iz dobe okoli leta 1400, zapisnik davščin,
davkov in gorskih dajatev v Svečini v zapadnih Slovenskih Goricah
za razdobje 1460—67; urbar za posest, ki je spadala pod deželsko
sodnijo v Kamniku, ki so ;  mu priključeni razni seznami posesti, dese-
tinski zapisniki in podobno za nekatere kraje na Dolenjskem in v Beli
Krajini (prejkone iz leta 1477, z dodatki in popravki iz leta 1494);
urbar za gospostvo Senožeče na Krasu iz leta 1460.

Dvorni komorni arhiv  (Hofkammerarehiv) na Dunaju  hrani tudi
nekaj gradiva za zgodovino naših krajev. Poleg nekaterih listin iz 13.,
14. in 15. stoletja je navesti register dohodkov in izdatkov, ki se
nanaša na razne deželnoknežje urade v letih 1421—1423 (za Slovenijo
Guštanj in Črna na Koroškem, računi vicedomskega urada za Kranj¬
sko, carinski uradi v Trstu in okolici).

Arhiv deželne vlade za Spodnjo Avstrijo  (Archiv fiir Nieder-
osterreich) na Dunaju ima vrsto arhivskih knjig habsburške prove¬
nience, v katerih je mnogo gradiva tudi za naše kraje. Za 15. stoletje
je omeniti pet fevdnih knjig za tako imenovane spodnjeavstrijske
dežele, ki obsegajo listine za razdobje 1440—1510.

V Avstrijski nacionalni biblioteki  (Oesterreichische Nationalbi-
bliothek) na Dunaju je ostalo nekaj historičnega gradiva iz arhivov
samostanov, ukinjenih po cesarju Jožefu II. Za slovensko ozemlje
naj navedem kopialno 'knjigo samostana Bistre  iz 14./15. stoletja
(rokopis 548), kartular samostana v Pleterju iz 15. stol. (rokopis
2703) in dva rokopisa o posesti in listinah samostana Žiče  (rokopisa
432, 617). Pomembni so urbarji za  posest in dohodke deželnih knezov
(Babenberžanov) iz dobe okoli 1220—1246 za Štajersko (na sloven¬
skih tleh zlasti za urada Maribor in Laško), Kranjsko in Koroško in
urbar za deželnoknežjo posest iz dobe kralja Pfemysla Otakarja II.
(v slovenskem delu Štajerske za urade Radgona, Laško, Slovenska
Bistrica in Maribor) iz dobe 1265—1267. Dodam naj še urbar o po¬
sesti rodu Szekely (Zekel) v ormoškem in središčanskem okraju iz
leta 1486.

Bogato gradivo tudi za starejšo zgodovino naših krajev hrani
Deželni arhiv  (Landesarchiv) v Gradcu.  Ortenburško-celjsko fevdno
knjigo, listine vobče in pa listine ukinjenih samostanov, dele arhiva
iz Gornjega Gradu in salzburški urbar iz 1. 1322 sem že omenil. Nave¬
sti bi bilo še fevdno knjigo za spodnje-avstrijske dežele (Štajersko,
Koroško, Kranjsko, Gorica) za dobo 1475—1518, urbar za posest de¬
želnega kneza na Štajerskem v dobi vojvode Albrehta Habsburžana,
Okoli 1280—1295 (dodatki okoli 1297—1315), v katerem je med drugo
opisana urbarialna posest v okrajih Maribor, Radgona in Laško.
V arhivu so deponirani tudi arhivi nekaterih mest in trgov ter urbarji
nekaterih zemljiških gospostev v slovenskem delu Štajerske in Kranj¬
ske, ki nekateri segajo nazaj še do 15. stoletja. Listin za razdobje od

43

12. do 15. stoletja, ki so jugoslovanske provenience, je v Deželnem
arhivu v Gradcu okoli 600.

Del nekdanjih arhivov goriško-tirolskih grofov in avstrijskih
Habsburžanov je še danes v arhivu deželne vlade  (Landesregierungs-
archiv) v Innsbrucku.  Za naše kraje vsebujejo starejše gradivo zlasti:
kopialne in računske knjige iz pisarn in dobe koroškega vojvode
Majnharda (u. 1295) in njegovega sina koroškega vojvode in kralja
češkega Henrika (u. 1335). Nekaj listin in računskih knjig iz dobe
kralja Henrika je tudi v Državnih arhivih na Dunaju in v Miinchenu.
Dalje bi bilo omeniti iz arhiva v Innsbrucku nekaj listin iz 14. in 15.
stol., dva obračuna prejemkov in izdatkov za nekatere urade na
Kranjskem, sestavljena leta 1439 oziroma leta 1446 z naslovom Ober-
stein das urbar,  urbar za deželnoknežjo posest v uradu Višnja Gora
iz leta 1460 in urbarja za Naklo pri Kranju in za Križe pri Tržiču,
oba iz leta 1498.

S tem pregledom srednjeveškega arhivskega gradiva, ki ga za
preteklost slovenske zemlje hranijo arhivi in biblioteke v Avstriji in
Nemčiji pa ni rečeno, da ga ni in ga ne bi moglo biti posamič tudi
še v drugih arhivih in bibliotekah v omenjenih obeh deželah. Navedem
naj na primer arhiv cistercijanskega samostana v Dunajskem Novem
mestu (Wiener Neustadt)  v Avstriji, ki je imel v uživanje fari Št.
Peter v Ljubljani in Mengeš na Gorenjskem in se zato v arhivu tega
samostana nahaja nekaj listin od leta 1386 dalje, ki se nanašajo na
naše kraje.

Znamenita vojvodska biblioteka (Herzogliche Bibliothek) v mestu
Wolfenbiittel  pri Braunschweigu na Nemškem hrani rokopis stiske
provenience iz druge polovice 12. stoletja, ki je bil nekaj časa last
Matije Vlačiča Ilirskega. Ta rokopis ima vpisanih nekaj beležk histo¬
rične vsobine iz samostana Stične za 1. 1483. Ta bilioteka hrani tudi
originalni rokopis statuta mesta Ptuja iz leta 1376.

Literatura

Salzburg. — W. Hauthaler — F. Martin, Salzburger Urkundenbucli,
1—4, 1898—1931. — F. Martin, Die Regesten der Erzbischofe und des Dom-
kapitels von Salzburg 1247 — 1343,  1—3, 1928—1934. — A. Lang, Die Salzbur¬
ger Lehen in Steiermark bis 1320,  1, 1937; 2, 1939; 3, 1947; prva dva dela
v Beitrage zur Erforscliung steirischer Geschichtsquellen,  43, 44; tretji del
v Veroffentlichungen der Historischen Landeskommission fiir Steiermark,
32. — Inventar des Landesregierungsarchives in Salzburg, 1912 (Inventare
osterreichischer staatlicher Archive, 3).

Freising.  — J. Zahn, Codex diplomaticus Austriaco  — Frisingensis,
Fontes rerum Austriacarum,  II. Abt., 31, 35, 36, 1870, 1871. — Th. Bitterauf,
Die Traditionen des Hochstiffts Freising,  1, 2, 1905—09. — P. Blaznik, Urbarji
freisinške škofije  (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino
Slovencev 4, 1963).

44

Brixen.  — O. Redlich, Die Traditionsbiicher des Hochstifts Brixen,
Acta Tirolensia, 1, 1886. — L. Santifaller, Die Urkunden Brixner Hochstifts-
Archive 845 bis 1295  (1929). — L. Santifaller — H. Appelt, Die Urkunden
der Brixner Ilochstiftsarchive 1295 — 1536,  I, 1, 2, 1940, 1941.

Krka.  — J. Zahn v Beitriige zur Kunde steiermarkischer Geschichts-
quellen  3 (1866), 42—49. — A. Jaksch, Die Gurker Geschichtsquellen,  Monu-
inenta historica ducatus Carinthiae 1, 2, 1896, 1898. — H. Wiessner, Die
mittelalterlichen Stiftsurbare Karntens,  1, Gurker Urbare, 1951.

Admont.  — J. Wichner, Das Admonter Archiv in seinem gegenroarti-
gen Zustande,  Beitriige zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 11,
1874, 71—94.

Št. Pavel.  — B. Schroll, Lehenverzeichnisse des Benedictinerstiftes
St. Paul in Karnten aus dem XV. Jahrhundert,  Archiv fiir Kunde osterr.
Geschichtsc|iiellen 34 (1865). — B. Schroll, Urkundenbuch des Benedictiner¬
stiftes St. Paul in Karnten,  Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 39, 1876.

— A. Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae,  3, XXII—XXXIX;
4, XXI—XXIII; I. Ergiinzungsheft, VIII.

Gornji Grad.  — I. Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg,  1876.
(Das Bisthum und die Diozese Lavant, II/l).

V e t r i n j. — A. Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae,  3,
XL-L; 4, XXIII-XXVII.

Ptuj.  — Mitteilungen der dritten (Archiv) Sektion der Central-
Kommission  8 (1911), 158 d. — Oesterreichische Urbare,  III. Abteilung,
4. Band, Die mittelalterlichen Stiftsurbare der Steiermark,  1. Teil, Seckau,
Pettau, 1955 (urbar za ptujska samostana objavila H. Pirchegger in W.
Sittig).

Nemški viteški red.  — E. G. Pettenegg, Die Urkunden des
Deutsch-Ordens Central-Archioes,  1 (1887).

Državni arhiv  (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), Dunaj.  — C.
Bdhm, Die Handschriften des kais. und konigl. Haus-, Hof-  und Staats-
Archios  (1873); Supplement (1874). — Gesamtinventar des Wiener Ilaus-,
Hof-  und Staatsarchivs  [Inventare osterreichischer staatlicher Archive,
Teil V, 4 (1936), 5 (1937), 6 (1938), 7 (1938), 8 (1940)].

Arhiv dvorne komore  (Hofkammerarcliiv), Dunaj.  — Inven¬
tar des Wiener Ilofkammerarchivs  (Inventare osterreichischer staatlicher
Archive, Teil 7, 1951).

Goriški grofje.  — Arhivske knjige: M. Kos, Urbarji Slovenskega
Primorja  2 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3), 1954, str. 14.

Deželni arhiv  (Landesarchiv), Gradec.  —• Gesamtinventar des
Steiermarkisclien Landesarchives,  1959 (s starejšo literaturo o arhivih in
arhivskih fondih, ki so sedaj združeni v tem arhivu).

Deželni arhiv  (Landesarchiv), Celovec.  — M. Wutte, Das
Archiv des Geschichtsvereines fiir Karnten,  Carinthia 1/103, 1913, 52—81. —
M. Wutte, 25 Jahre Karntner Landesarchivs,  Carinthia 1/119, 1929, 112—134.

Arhiv deželne vlade  (Landesregierungarchiv), Innsbruck.

— O. Stolz, Geschichte und Bestande des staatlichen Archives zu Innsbruck
(Inventare osterreichischer staatlicher Archive, Teil 6, 1938). — K. Kovač,
Beitrage zur Geschichte Krains,  Carniola 1911, 51—58, 159—172, 340; 1913,
172—174.

Arhiv cistercijanskega samostana, Dunajsko Novo
mesto  (Wiener Neustadt). — A. Koblar, Paberki iz arhiva cistercijan¬
skega samostana v Dunajskem Novem Mestu,  Izvestja Muzejskega društva
za Kranjsko 10 (1900), 119—127.

45

Vojvodska biblioteka (Herzogliche Bibliotliek), W o 1 f e n -
b ii 11 e 1. — O. Heinemann, Die Handschriften der Herzoglichen Bibliotliek
zu Wolfenbiittel,  I. Abt., 1884, 186—187; II. Abt., 1903, 5, 71.

Urbarji.  — M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo \  (Viri za
zgodovino Slovencev 1), 1939; (na str. VIII—XXIV pregled srednjeveških
urbarjev za Slovenijo, z navedbo nahajališč in starejše literature).

Fevdne knjige.  — Fevdne knjige z literaturo so navedene pri
Salzburgu, Freisingu, Bambergu, Št. Pavlu, Goriških grofih, Celjskih grofih,
Habsburžanih, Arhivu za spodnjo Avstrijo in Deželnem arhivu v Gradcu.
— Dodati je še: A. Starzer, Die landesfiirstlichen Lehen in Steiermark von
1421 — 1546 ,  1902 (Veroffentlichungen der Historischen Landeskommission
fiir Steiermark 17 = Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichts-
quellen 32).

46

II

Začetki slovenske pismenosti











Carta sine litteris

V salzburški spomenici, znani pod imenom Conversio Bagoario-
rum el Carantanorum, ki naj 'bi služila, sestavljena leta 871 , obrambi
pravic salzburške cerkve in latinske liturgije proti slovanski v Pa¬
noniji in Karantaniji, se nahaja v 7 . poglavju pripoved o knezu Ingu:
Eden izmed knezov in grofov Karantanije in Spodnje Panonije za
časa salzburškega nadškofa Arna ( 798 — 821 ), po  imenu Ingo, je bil
zaradi svoje modrosti zelo priljubljen pri ljudstvu. Ljudstvo mu je
bilo tako pokorno, da se nihče ni drznil neupoštevati njegove ukaze,
tudi tedaj ne, če je bila komu od njega poslana listina brez pisave
(cui tam oboediens fuit omnis populus ut si cuique vel carta sine
litteris  ab illo directa fuit, nullus ausus est suum neglagere praecep-
tum). Sledi pripoved o gostiji kneza Inga, pri kateri sta bili postav¬
ljeni pred verne sužnje jed in pijača na mizo v pozlačenih posodah,
medtem ko so nasprotno njihovi gospodje, ki so bili še neverni, mo¬
rali jesti in piti pred vrati kot psi iz črnih posod . 1

O knezu Ingu in njegovi gostiji obstoji obsežna literatura , 2 * 4  ka¬
tere tu ne želim podrobneje obravnavati. Razprava se suče predvsem
o vprašanju, ali je Ingo legendarna ali zgodovinska osebnost in ali
izraža pripoved o njem in njegovi gostiji kako zgodovinsko jedro ali
ne; ako ne, bi imela vsa pripoved legendarni ali homiletični značaj
in bi bila uvrščena v besedilo Konverzije le za povzdigovanje krščan¬
ske vere.

1  Mon. Germ. liist., Scriptores XI, 1—15, in moja izdaja Conversio
Bagoariorum et Carantanorum, s komentarjem. Razprave Znanstvenega
društva v Ljubljani XI (1936), 60 ss., 132, 152 (povzetek v nemščini).

2  Rezultati raziskovanja v moji navedeni izdaji Conversio in sedaj

povzeto pri Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država ka¬
rantanskih Slovencev (1952), posebej 492 ss.

4 Srednjeveška zgodovina . . .

49

Za naše vprašanje, kaj je pač mišljeno s »carta sine litteris«
v pripovedi o knezu Ingu, vprašanje zgodovinskega oz. legendar¬
nega značaja pripovedi ne prihaja v poštev. Kajti če je bila uvrščena
v Konverzijo, je njena realna vsebina vsekakor ustrezala dejanskim
razmeram 9. stoletja. Če ne bi bilo tako, bi se zdela bralcu ali po¬
slušalcu onega časa neverjetna, bodisi da bi šlo za vzpodbudno le¬
gendo, za pridižni primer ali za poročilo o resnično izvršenem do¬
godku. Tudi »carta sine litteris« v pripovedi o Ingu, ki nas tu za¬
nima, je morala biti bralcu ali poslušalcu 9. stoletja takoj razum¬
ljiva; moral je vedeti, kaj pomeni ta izraz.

Sorazmerno obsežna literatura o knezu Ingu in njegovi gostiji
se tega vprašanja ni dotaknila. V kratkih besedah sem poskusil že
v svoji izdaji Konverzije podati razlago te »carta sine litteris«. Vse¬
bino tega prispevka predstavlja podrobnejša utemeljitev moje
razlage.

»Carta sine litteris« v pripovedi o Ingu povezujem z bistvom
zgodnjesrednjeveške listine (= carta). Germanska ljudstva in plemena
so pač prevzela poznorimsko listino, s svojim pravnim pojmovanjem
pa niso mogla nikdar prodreti globlje v njeno bistvo. Poznoriimska
»carta« si prisvaja vrednost 'kot dokazilna listina »z močjo svoje last¬
nosti kot pisana beseda« (O. Redlich). Tega pa niso mogla razumeti
zgodnjesrednjeveška ljudstva, pri katerih je bila sprejeta poznorim-
ska carta; ni se skladalo z njihovim v primerjavi z rimskim mnogo
nižjim kulturnim in gospodarskim stanjem. Niti niso razumela latin¬
skega jezika listin, niti niso mogla brati pisane besede, niti niso
čutila potrebe, da bi se naučila branja in pisanja. Vzporedno s pre¬
vzemom poznorimske listine gre, kakor je točno rekel Oswald Red¬
lich, tudi že reakcija zoper njo. Na Bavarskem je začelo pismeno
pravno občevanje propadati že v 8. stoletju.

Langobardi in germanska plemena severno od Alp so izobliko¬
vala svojevrstno uporabo listine v nepopolni obliki. Pri Langobardih
da izstavitelj v navzočnosti prejemnika, prič in pisarja izjavo o svoji
volji in pri lem drži v rokah pergament, »ki naj bi postal listina«;
nato ga izroči notarju za zapis. Nedokončana ali vsaj neizpolnjena
listina se smatra kot pergament, ki bo šele postal prava listina, pisar
naj bi listino šele napisal.

Pri Frankih, Burgundih, Alamanih, Bavarcih in pač tudi pri alp¬
skih Romanih >se je izoblikovalo dejanje pred izstavitvijo listine ali
vsaj pred njenim dokončanjem še bolj simbolično. CaTta ali bolje
rečeno nepopisani pergament, na katerega naj bi se listina s svojim
besedilom šele napisala, postane pri prenosu nepremičnine simbol,
kot sta bila npr. palica ali žitni klas, se kot tadva položi na zemljo,
potem ga izstavitelj z zemlje dvigne in izroči pisarju hkrati z izjavo
o svoji volji, ustrezajoči pravnemu poslu. Včasih je bilo besedilo li¬
stine napisano že poprej, vendar brez znakov prič, podpisa pisarja

50

in cesto tudi brez datuma. V tem primeru je bila listina v nekem
smislu nenapisana, ker ni bila pravno veljavno dokončana. Simboli'
čen pomen listine je bil še okrepljen, kadar so k pergamentu, ki so
ga položili na zemljo, postavili tudi črnilnik in pero in ju je izstavitelj
dvignil s tal hkrati s pergamentom in morebitnimi drugimi simboli
ob izjavi svoje valje o pravnem poslu. 3

Zdelo se mi je potrebno, navesti to iz zgodovine zgodnjesrednje-
veške listine, da bi lahko pravilno razložil »oarta sine litteris« pripo¬
vedi o Ingu. Na eni strani je bilo nagnjenje k simboličnemu, kar je
nepopisani pergament, »ki naj bi postal listina«, napravilo za enega
izmed simbolov, na drugi strani pa globoko nezaupanje, ki so ga ime¬
la nepismena germanska ljudstva zgodnjega srednjega veka do pi¬
save in do pisane listine. Toda tako nezaupanje proti vsemu napi¬
sanemu ni bilo samo pri Germanih, marveč tudi pri slovanskih ljud¬
stvih na vzhodu. 4  Več je veljal simbol, več predmet, več nenapisan
pergament kot formalno pravno napisana listina, ki jo je redkokdo
mogel brati.

To bi bila moja razlaga izraza »carta sine litteris« v pripovedi
o Ingu. Že golemu predmetnemu simbolu tega, na kar so navadno
napisali listine, je bil vsakdo pokoren, če je bil poslan od kneza
Inga. To je bilo prav tako, kot pri dejanju prenosa lastništva dispo¬
zitivna moč ni ležala v izpisani listini, marveč v hkrati z ustno izjavo
o volji zvezano simboliko nenapisanega, na zemljo položenega 'in z
zemlje spet dvignjenega pergamenta.

Avtor Konverzije je bil po vsem videzu pripadnik bavarskega
plemena. Opisana nagnjenost k simboličnemu v obliki nenapisane
listine in nezaupanje proti vsemu napisanemu sta mu bila pač prav
tako lastna kot pripadnikom drugih germanskih plemen v 9. sto¬
letju in kot tudi slovanskim plemenom tega časa. Če je v tem sto¬
letju Bavarec ali Slovan v stari Karantaniji slišal o »listini brez pi¬
save« ali — če je znal jezik brati — bral pripoved, mu ni bilo to
nič nenavadnega ali nerazumljivega; takšne stvari so popolnoma
ustrezale njegovemu pojmovanju o vrednosti pisanega v listini in
njeni simboliki.

Nepopisan pergament, predmet, na katerega so imeli navado
pisati listinska besedila, je v pripovedi o Ingu spoznalno in potrjeval-
no sredstvo, poslano od kneza kot polnovreden pravni inštrument,

3  H. Brunner, Zur Rechtsgeschichte der rdmischen und germanisclien
Urkunde (1880), 86 ss., 149 ss., 264 ss. — O. Redlich, Geschaftsurkunde und
Beweisurkunde, MIOG Erganzungsband 6 (1901), 1 ss. — O. Redlich. Die
Privaturkunden des Mittelalters (Urkundenlehre von W. Erben, L. Schmitz
Kallenberg und O. Redlich, III) (1911), 47 ss. — E. Goldman, Cartam le-
vare, MIOG 35 (1914), 3 ss. — R. Heuberger, Allgemeine Urkundenlehre
fur Deutschland und Italien (1921), 22, 33. — A. de Boiiard, Manuel de
diplomatique fran<;aise et poniificale, L‘acte prive (1948), 115 ss.

4  O. Redlich, Die Privaturkunden des Mittelalters, 67.

4 *

51

takoj razumljiv in pojmljiv tudi vsakemu nepismenemu. Prav tako je
bil npr. poslančev ali pozivni pečat vsakomur, tudi če ni znal pisati,
niti brati, lahko razumljiv že po podobi in predmetu samem. 5 6  Tu
pečat brez listine, v pripovedi o Ingu list pergamenta brez pisave,
oboje moremo združiti. »Carta sine litteris« je govorila, razumljiva
za vsakogar, razločen jezik: »Ingo me je poslal, poslušaj njegov
ukaz.« Enako je bilo s pečatom onega gospoda iz stare Karantanije,
domovine kneza Inga — če bi bil zgodovinska osebnost —: Pečat
Otona Trušenjskega (von Trixen), konec 12. stoletja, je služil kot
spoznalno in potrjevalno sredstvo, prvotno poslan pač ne hkrati z
napisano listino in je vseboval značilno legendo: OTT DE TRVSSEN
MISIT ME — »Oto Trušenjski me je poslal, poslušaj njegov ukaz!« 8

5  O. Redlich, n. n. m., 108, 110.

0  A. Jaksch, Monumenta historica ducatus Carintliiae III, 543 št. 1415.

52

Paleografske in historične študije
k freisinškim spomenikom

1.

Bavarska državna biblioteka v Monakovem brani med svojimi
rokopisi pergamentni kodeks, siigniran s št. 6426, kateri je znan
učenemu svetu v prvi vrsti radi slovenskih tekstov, vpisanih na ne¬
katere njegovih listov. O rokopisu in slovenskih odlomkih je pisala
od početka 19. stoletja pa vse do najnovejše dobe dolga vrsta znan¬
stvenikov, toda vsi so se le premalo ozirali na neslovenski, to je la¬
tinski del kodeksa. Vzrok je bil pač ta, ker večina izmed njih ce¬
lotnega rokopisa sploh ni imela v rokah, temveč delala na podlagi
napisanih, oziroma natisnjenih podatkov ter faksimilov. Zasluga, da
je opozoril na veliko važnost, ki jo imajo latinski del našega roko¬
pisa in njegovi pripiski za vprašanje o postanku in domovini slo¬
venskih odlomkov gre vseučil. profesorju R. Nahtigalu. 1

Cod. lat. 6426 monakovske državne biblioteke spada v fond ro¬
kopisov, katere so leta 1803. prenesli iz starega škofijskega mesta
Freisinga 2  v Monakovo. 3  Njegova pripadnost k freisinški cerkvi svete
Marije in svetega Korbinijana se da iz rokopisa samega dokazati. V
vrhnem delu folija 2 je napisala roka 12. stoletja »iste liber est sancte
Marie et isancti Corbiniani Frisinge«. Tako glaseča se provenienčna

1  Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov
za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov, Časopis za slov.
jezik, književnost in zgod., 1. 1918, 1 — 63. Citiram na kratko »Nahtigal«.

2  Pišem Freising in freisinški, ker so slovanske oblike (Brizno, Briž-
nik, Brižinje, brizinski, brižinski) skovane. »Brizinski« rabi, kakor vidim,
prvi leta 1854. Janežič v Slov. slovnici, str. 120.

3  Rokopis je na kratko popisan v Catalogus codicum latinorum Bi-
bliothecae regiae Monacensis, tom. 1, pars 3, str. 110 (Monachi 1873).

33

označba je v starejših freisinških rokopisih 'kaj pogosta. 4  Na hrbtu
vezave je prilepljen papirnat listič s staro signaturo OM/2. V 17. ali
18. stoletju je bil rokopis last freisinškega stolnega kapitlja. V spod¬
njem delu bakroreza, prilepljenega na notranjo stran sprednjih plat¬
nic in predstavljajočega na polu mesecu stoječo kronano Mater Božjo
z žezlom v desnici in z detetom v naročaju levice, stoji namreč napis
INSIGNIA CAPITU[LI]. S svinčnikom pripisana signatura »Frih
226«, katera se ponavlja tudi na lističu prilepljenem na hrbtu vezave,
se nanaša na signaturo, katero je kodeks dobil v Monakovem pred
danes veljavno. V Monakovem so uvrstili rokopis med cimelije in mu
dali kot takemu najprej signaturo »Ciin. IV 6 f.« (notica s svinčnikom
na notranji strani sprednjih platnic), potem pa »Cim. 32.« (notica
istotam in na papirnatem lističu prilepljenem na hrbtu vezave). Da¬
nes 'je naš rokopis signiran, kot sem že omenil, v vrsti latinskih roko¬
pisov bavarske državne biblioteke s št. 6426.

Rokopis obsega 169 pergamentnih folijev. Preiskujoč sestavo teh
folijev glede na pole dobil sem sledečo razporeditev. 5

F. 1: ovojni list zase: f. 2—25; trije kvaterniji; f. 26: posebej uve-
zan list; f. 27—34: en kvaternij; f. 35—40: en ternij; f. 41—47: en
kvaternij, od katerega pa manjka med ff. 47 in 48 en list; f. 48 in 49:
dva posamezna lista; f. 50—57: en kvaternij; f. 58—64: en kvaternij,
od katerega je pa odrezana skoraj polovica f. 64 in za teni sledeči
folij; f. 65—72: en kvaternij; f. 73—79: en kvaternij, od katerega pa
manjka med ff. 78 in 79 en list; f. 80—86: en kvaternij, od katerega
pa manjka en list med ff. 84 in 85 (tekst tu ni pomanjkljiv); f. 87
do 94: en kvaternij; f. 95—101: en kvaternij, od katerega je izrezan
med ff. 96 in 97 en list (tekst je celoten); f. 102—109: en kvaternij;
f. 110—119: en kvinternij, od katerega je med ff. 115 in 116 izrezan
en list (teksta ne manjka); f. 120—134: dva kvaternija; f. 135—142:
sestav osmerih listov, od katerih se držita začetna dva (135 in 136)
skupaj s končnima (141, 142), srednji so pa prosto uvezani (137—140);
f. 143—146: en binij; f. 147 in 148: dva uvezana lista; f. 149—153:
en ternij, od katerega pa manjka med ff. 149 in 150 en list (tekst
ni pomanjkljiv); f. 154—162: en kvinternij, od katerega je pa izrezan
med ff. 159 in 160 en list; f. 163—169: en kvaternij, od katerega pa
manjka zadnji (ovojni) list, čigar ostanki so danes prilepljeni na
zadnje platnice.

Pergament  naših folijev ni nikakor enotne, temveč kaj različne
kakovosti. Mehkemu in gladkemu pergamentu sledi trdo ustrojen,

4  Theodor Bitterauf, DieTraditionen des Hochstifts Freising, 1, str. XVIII
(Quellen und Erorterungen zur bayerischen und deutsehen Geschichte. Neue
Folge, 4). Citiram »Bitterauf«.

5  Temeljni sestav srednjeveškega kodeksa je na dva folija prelomljena
pola; zvezo dveh pol s skupaj štirimi foliji imenujemo binij, zvezo treh
ternij, zvezo štirih kvaternij (osem folijev), zvezo peterih kvinternij itd.

54

pergamentu rumene barve tak skoraj popolnoma bele barve in temu
zopet pergament, po en strani temne, po drugi pa svetlejše barve.

Tudi število tekstnih vrst  je v različnih delih kodeksa kaj raz¬
lično. Imamo tekste napisane v 17., 19., 20., 21., 22. in 24. vrstah. 17 vrst
f. 149—162’; 19 vrst: f. 135—147; 20 vrst: f. 50—57, 60—64, 80—134;
21 vrst: f. 58—59; 22 vrst: f. 163—169; 24 vrst: f. 2—49, 65—79.

Pergamentne pole so uvezali nedolgo potem ko so bile popisane
v vez,  katero smemo imenovati še sočasno. Obstoja iz lesenih, z be¬
lim usnjem prevlečenih platnic, v katere je vtisnjena preprosta orna¬
mentika v obliki ravnih črt. Kovinasti sklep je odpadel. V notranjo
stran zadnjih platnic vdolbena luknja kaže, da je bil kodeks na svoje
mesto v biblioteki nekdaj pritrjen z verigo.

Notranji strani sprednjih in zadnjih platnic sta prelepljeni s
fragmentarnima pergamentnima listoma, katere je roka iz konca
13. ali. pa iz začetka 14. stoletja popisala s tekstom iz psalmov. List
na sprednji platnici je podpisan s tekstom iz 36. psalma, vrsta 31—40
(od »lex dei eius in corde« do »quia speraverunt in eo«) in takoj nato
z začetkom 37. psalma, od »domine ne in furore« do »in ira tua cor-
ripias me«. Od iste roke je popisan tudi list na zadnjih platnicah,
ki obsega konec 18. psalma (vrsta 15) od »oris mei« do »redemptor
meus«, nato dve vrsti antifone z notami, čemur sledi začetek 19.. psal¬
ma od »exaudiat te dominus« do »salus dexterae eius« (vrsta 7).

Na hrbtu vezave in na notranjih straneh platnic so deloma pri¬
lepljeni listki s signaturami, deloma pa napisane signature, katere je
imel, oziroma ima kodeks v freisinški in monakovski biblioteki. Važ¬
nejše teh bibliotekarskih označb sem že omenil.

Rokopisni tekst je napisalo več različnih rok.  Predno hočemo na
podlagi paleografske analize določiti dobo kodeksovega nastanka, si
moramo ogledati njegovo vsebino  v celoti. Natančnejši pregled vse¬
bine je potreben že radi tega, ker doslej najobširnejši priobčen vse¬
binski popis, to je monakovskega kustosa J. B. Bernharta v Kopi¬
tarjevem prepisu (»Copia Autographi custodis J. B. Bernhart«, 8 bro¬
širanih listov in folio iz Kopitarjeve zapuščine v državni licejski
knjižnici v Ljubljani), ni brez mnogih napak. 6

Kodeksove tekste je napisala, kot sem omenil, cela vrsta različnih
rok. Že posestno-zgodovinske beležke na fol. 1’ je napisalo kar dvoje rok,
in sicer prva beležko okraju Godego na Trevisanskem od »Godego« do
»ius macelli«, druga pa notice o freisinških podložnikih v Regensburgu in
Ergoldingu. Označiti hočem ti dve roki na kratko s 1/1 in 1/2. Te notice ne
stoje v nikaki vsebinski zvezi z na fol. 2 sledečim tekstom in so napisane
bolj slučajno na prazno notranjo stran lista, ki je pred vezavo celega ko¬
deksa služil kot ovojni list ter so nastale, kakor kaže paleografski študij,
pozneje kot sledeči glavni tekst.

6  Okrajšanega je priobčil Nahtigal 13—19.

55

Ta začenja na fol. 2 z govorom o prostem času (do f. 17’). To in temu
govoru sledeči govor o velikonočnem času (do f. 21) je napisala roka, ki
jo na ff. 25—26 najdemo zopet kot roko govora o vestnem izpolnjevanju
dolžnosti (roka 1/3). Vmes, na ff. 21—23, je napisala ena roka (1/4) »lectio
sancti Augustini ad mortuos«, druga na ff. 23’—25 (roka 1/5) pa »ordo ad
excommunicandum incorrigibiles«, torej stvari, ki vsaj deloma ne stoje v
zvezi z zgorajšnjim govorniškim tekstom, temveč so bolj liturgičnega zna¬
čaja. Na f. 26’ končno je napisala nova roka (1/6) tekst začenjajoč z bese¬
dami »si cuius uxor constupra fuerit ct propter ea maritus perdcre illam
mahinaverit«, ki ne stoji zopet v nobeni vsebinski zvezi s predidočim
tekstom.

S f. 26 je po našem raziskovanju v tehničnem smislu zaključen prvi
del  našega kodeksa. Obsega poleg ovojnega lista (f. 1), ki vsaj prvotno
ni bil namenjen za glavni tekst, natančno tri kvaternije: (ff. 2—25) -j- f. 26.
Natančnejše preiskovanje kaže, da je f. 26 uvezan sam zase in sicer le za to,
ker je piscu na f. 25 začenjajočega govora zmanjkalo prostora za nadalje¬
vanje in konec njegovega teksta. Na še prazni zadnji strani tega folija je
nato povsem druga roka napisala naknadno povsem drugovrsten tekst. Tudi
srednjedober pergament folijev 1 do 26 se kaj očitno razlikuje od mehkega
in gladkega pergamenta, ki začenja s folijem 27. Da tvorijo f. 1 do 26 sku¬
pino zase, dokazujejo tudi kustodi, s katerimi je štel pisec pole edino le v tem
delu celotnega kodeksa (rimske številke na f. 9’ in f. 17’), drugod pa ne.

S f. 27 začenja po vsebini drugi tekst, nova pola in drugovrsten per¬
gament. Roka, ki jo hočemo označiti s II/1 napisala je na ff. 27—39' razne
govore in sicer latinski pisan govor z grškim naslovom: »Opt/eicc rov

Aiovt^iov tov  IraUxov 6iaxovov«  (ff. 27—33). »Sermo beati Maximi epi-
scopi de die sancto paschae« (ff. 33—34’), istega avtorja »Sequentia de
sancto pascha« (ff. 35—36), »Lectio sancti euangelii secundum Marcum«
(f. 36) in »Omilia beati Gregorii lectionis eiusdem« (ff. 36—39 ); zopet
druga roka (II/2) je pa napisala govore o rojstvu Gospodovem: »Sermo
Leonis papae de die natalis domini« (ff. 39’—40), »Item eiusdem de natale
domini« (ff. 40—42), »Item sermo Fulgentii de natale domini« (ff. 42—45),
»Item sermo Maximi episcopi de natale domini« (ff. 45—47). Roka, katero smo
srečali že zgoraj v prvem oddelku in jo označili s 1/5, je zapisala nato na
ff. 47—47’ še dva spisa, na f. 47 načrt za pridigo na praznik sv. Petra in
Pavla, na ff. 47—47’ pa spis, naslovljen »omnibus episcopis, presbiteris,
diaconibus ac reliouis clericis et cunctis principibus maioribus minoribus
omnibusque generaliter fidelibus«, v katerem je govor o dolžnosti klerikov,
poučevati povsod in vsakega v božji besedi, ter načrt govora o posluš¬
nosti, ki jo imajo kleriki in laiki izkazovati škofom. Na f. 48 in f. 49’ je
zapisala zopet nova roka (II/3) »capitulum XXXII concilii Cartaginensis« in
»capitulum Lili Afričani concilii«, kar pa tvori, kot bomo videli, nadalje¬
vanje teksta na f. 65. Vmes imamo na ff. 48—49 še eno roko (II/4), ki je
zapisala semkaj neki »Sermo in pascha.«

S f. 49 konča  po mojem mnenju drugi del  našega kodeksa. Obsega
dva kvaternija (ff. 27—34 in ff. 41—47) ter en ternij (ff. 35—40). Lista
48 in 49 sta posebej uvezana in zavzemata tudi glede na njih napisani tekst,
ki ne stoji v nobeni zvezi ne s predidočim in ne s sledečim, pač pa je de¬
loma nadaljevanje več folijev pozneje napisanega, posebno stališče.

Pergament drugačne kakovosti, drugo število tekstnih vrst kot v
predidočem delu, nova pola, druga roka in povsem drugovrstna vsebina,
vse to me je prepričalo, da imamo opraviti počenši s f. 50 z novim oddel¬
kom, kateri je prvotno obsegal ravno tri kvaternije. Vsebina doslej pre¬
težno homiliaričnega značaja daje poleg govorov mesta tudi liturgičnim
tekstom. Tu imamo po vrsti: »Benedictio salis ad signum qcclesiae benedi-
cendum« (f. 50), »Item benedictio salis« (ff. 50—51), »Exorcismus aquae«

56

(ff. 51—51'), »Benedictio aquae« (f. 51’), »Post commixtronem salis et
acjuae« (ff. 51’—56’), »Missa pro infirmo« (ff. 56’—57’). Te tekste je napi¬
sala doslej neznana roka (označimo jo s II1/1). Sledi: »Oratio ad repellen-
dam tempestatem« (ff. 58—59’), »Item contra tempestatem« (ff. 59’—60’),
»Iste est sermo in festivitate sancti Michaelis« (ff. 61—62), »In purificati-
one sanctq Mariae« (govor, ff. 62’—64). Tudi te tekste je napisala doslej
neznana roka (1II/2). Za praznim f. 64’ sledi na f. 65 od roke, ki smo jo že
zgoraj spoznali in označili s 11/3 izpisek iz »concilium Africanum capitu-
lum Lili«. Ker pa pisec tu na f. 65 ni shajal v drugače popisanem kodeksu
s prostorom, nadaljeval je ta tekst na praznem prostoru, ki ga je našel
spredaj najprej na f. 49’ potem pa na f. 48.

Za koncilskimi izpisi sledi na ff. 65’—69’ spis o osmerih glavnih gre¬
hih začenjajoč »[OJcto sunt uicia principalia« in nato spis o čednosti
»[P]rimo sciendum est quid sit virtus« (f. 69’—71). Ta dva teksta je zapi¬
sala nova roka, ki jo hočemo označiti s III/3.

Na sledečih ff. 71—72 je napisala roka, ki smo jo že zgoraj spoznali
kot roko raznih »sermon«-ov in označili z II/2, »Sermo de adventu spiritus
sancti«. Stara znanka je tudi roka sledečega teksta (1/5) o raznih cerkvenih
vprašanjih (f. 72), ki je že zgoraj na ff. 23’—25 in ff. 47—47’ napisala po
vsebini sorodne kratke sestavke. V tem oddelku sledite na f. 72’ še dve
formuli o maziljenju bolnika s sv. oljem. Ko so bili namreč posamezni deli
že uvezani v skupen kodeks, pripisala je nova roka (III/4), jako podobna
roki teksta, ki začenja na f. 73, na f. 72’ te formule, ki po vsebini spadajo
k »ordo ad uisitandum infirmum sine unguendum« in jih je pisec, hoteč jih
imeti radi praktične rabe v neposredni bližini tega spisa, napisal nepo¬
sredno pred njega na zadnjo prazno stran pergamentnega zvezka, uveza-
nega pred (današnjim) folijem 73.

Nov, četrti del  našega kodeksa začenja s f. 73 in sega do f. 79, po
obsegu prvotno ravno en kvaternij. Pergament je v nasprotju s pred-
idočim trdim mehak in svetle barve. Največji prostor v tem četrtem delu
zavzema liturgičen »Ordo ad uisitandum infirmum sine unguendum« (ff.
73—77). Ta tekst je napisala doslej neznana roka (IV/1), ravnotako kot sle¬
deče antifone ob priliki procesij (f. 77) in formule o posvečevanju voska
(»benedicto incensi«) na f. 77’. Od kvaternija je ostalo torej nenopisanih
še celih šest strani ali trije foliji (ff. 78, 79 in 80). Prvega (f. 78) je upora¬
bila roka liturgičnega teksta (IV/1), da je pripisala slovenski tekst, tako-
zvani prvi slovenski odlomek  (»Glagolite ponaz redka zloueza...«). Od
ostalih folijev manjka eden tik za prvim slov. spomenikom, danes med
ff. 78 in 79. Da so pri dragocenosti pergamenta v srednjem veku tega
izrezavali, ker je ostal nepopisan, ni nič nenavadnega. Toda ostalo je
v tem delu kodeksa še vedno nekaj praznega prostora. Semkaj je vpi¬
sana tik za prvim slovenskim odlomkom na ff. 78’—79 lista raznih oseb¬
nih imen. Roka, ki jih je napisala, se je po natančnem paleografskem pri¬
merjanju izkazala ista kot ona, ki je na f. 1’ napisala notice o freisinških
posestvih v Regensburgu in Ergoldingu, torej 1/2. Za temi imeni sledeči
»sacramentum Hebreorum« (na f. 79) je napisala doslej neznana roka, ki
jo kot drugo v tem delu rokopisa hočemo označiti s IV/2. Zadnja stran
četrtega dela (f. 79’) je ostala prvotno nepopisana.

Nov obširen peti del  kodeksa začenja s f. 80. Tu lahko razlikujemo
sledeče roke in tekste.

Roka AVI: »Ordo qualiter episcopus excommunicare infideles debeat.
Ex concilio Rotomageno« (ff. 80—82); »Item alia excommunicationis allo-
cutio. Ex concilio Aureliano« (ff. 82—83); »Item alia terribilior excommuni-
catio. Ex concilio Turonico« (ff. 83—83’); »Excommunicatio breuis« (f. 83’);
»Qualiter episcopus reconcilliet vel recipiet excommunicatum« (ff. 83’—84);
»Ex concilio Rotomageno«. O ubijalcu očeta ali matere (f. 84). »Unde su-

57

pra« (sc. »ex concilio Rotomageno«), O udeležbi pastirjev in kmetov pri
nedeljskih in prazniških mašah (f. 84).

Roka V/2: »Sermo in dedicatione sanctae Mariae et sancti Corbiniani«
(ff. 84—86’).

Roka V/3: »LXVIIII. Prefacio vel increpacio ad plebem« (f. 87):
»LXXXV. Increpacio ad plebem« (ff. 87—90j; »De inicio quadragesimae«
(ff. 90’—94’); »In cena domini«, pridiga (ff. 94’—96’); pridiga z začetkom
»Qui ueritatis flumina« (ff. 96’—102); pridiga z začetkom »Cum semper
nos dilectissimi« (ff. 102—104); pridiga z začetkom »Duae res sunt fratrcs
karissimi« (ff. 104’—106); »In natale Johannis Baptistae«, pridiga (ff. 106'
do 108’); »incipit prefacio sancti Ysidori episcopi. LXV1I. Testmonia [!]
de Christi passione« (f. 108’—109); »Incipiunt testimonia scripturarum« (ff.
109—118); velikonočna pridiga (ff. 118—118’); »Eivsdem de quadragesima«
(ff. 119—122); pridiga z začetkom »Modo fratres dilectissimi cum euange-
lium legeretur« (ff. 122—124’); pridigarski tekst z začetkom »Seminaria a
deo seminata« (ff. 124—126’): »lertia ammonitio per quam docemur ut co-
gitationes turpes debeamus fugere...« (ff. 127—131); »Sermo de adventu
domini« (ff. 131—133); pridiga v Božiču z začetkom »Reuoluitur annualis
circulus« (ff. 133—134’); »De duodecim remissionibus peccatorum« (ff. 134’
do 135); »Eiusdem de similitudine ulrne arboris et uite« (ff. 135—138);
»Admonitio ad illos qui sic elimosinas frequentius faciunt ut tamen et ra-
pinam exerceant et adulteria cottidiana committant« (ff. 138’—142): »De
dilectione parentvm et decimis« (ff. 142—145’); »Ut qui oblationes defunc-
torum retinent excommunicentur. Ex concilio Uasensi. Capitulum III.« (ff.
145—146’); »Ut basilic^ in cuius territorio sunt in eius episcopi maneant
potestate. Ex concilio Aurelianensi. Capitulum XIII.« (f. 146); »Concilio
Meldensi titulo LXXX. Scelerosi et in capitalibus uiciis ...« (ff. 146—147).

Roka V/4: »Haec est constitutio uenerabilis ducis Ileinrici et omnium
primatum tam episcoporum quam comitum« (takozvane »constitutiones
Ranshofenses« bavarskega vojvode Henrika II., ff. 147’—148).

Vmes, med tekst teh glavnih rok, ste napisali še dve roki razne no¬
tice. Prvič je napisala roka, ki smo jo že zgoraj spoznali kot roko beležk o
freisinških podložnikih v Regensburgu in Ergoldingu (f. f) in osebnih imen
na ff. 78’—79 ter jo označili s 1/2, v našem delu imena podložnikov, ki so
v Aniški dolini pod oblastjo nekega Liutulfa (f. 126’). Drugič je pa neka
doslej neznana roka (označiti jo hočemo s V/5) napisala na f. 146 »testes
concambii Abrahq episcopi et Adalperonis«.

Tekst v dveh stolpcih in v sedemnajsterih vrstah ter nova vsebina
in nove pole, ki začenjajo s f. 149 kažejo, da imamo tu opraviti z novim
(šestim) oddelkom  našega kodeksa. Tudi v njem lahko razlikujemo več rok.

Najprej je roka, ki jo označujemo s VI/1, napisala tekst o postu z za¬
četkom »|P]ostquam dei filius« (ff. 149 kolona 1 — f. 149’ kolona 2) in tekst
o umivanju nog in posvečevanju krizme na veliki četrtek začenjajoč »quid
est domino uilius obsequium« (f. 149’ kol. 2 — f. 151 kol. 1).

Nato je roka VI/2 vpisala tekste: »Quid enim in psalmis non inuenitur«
(f. 151 kol. 1 — f. 152 kol. 2) »Incipit interpretatio alleluig« (f. 152’ kol. 2 —
f. 152’ kol. 1); »Interpretatio glorie;« (f. 152’ kol. 1); notice o freisinškem
posestvu Godego na Trevisanskem (f. 152’ kol. 2 — f. 153 kol. 1). Roki VI/1
in VI/2 imate navado pisati v dveh stolpcih.

Sledite jima dve roki, ki ne pišete v dveh stolpcih temveč zdržema čez
celo stran. Označiti ju hočemo s VI/3 in VI/4. In sicer je napisala roka VI/3;
govor o pokori z začetkom »Fratres karissimi. Ex testimonio propriq con-
scientiae« (ff. 153’—155’); »Gregorius Etherio episcopo. CCXXXIIII. In libro
regiminis. Quamuis nobis triste.« (pismo papeža Gregorja I. lyonskemu škofu
Eteriju, 602 nov., izd. Mon. Germ. Epist. 2, 373; ff. 155’ do 156’); »Scripsit
mihi tua dilectio X nostro portamus« (pismo istega iz februarja 601. Ana-

58

toliju diakonu v Carigradu, izd. Mon. Germ., Epist. 2, 299; ff. 156'—157).
Takoj nato je vpisala nova doslej neznana roka VI/4 tekst, ki stoji v vse¬
binski zvezi s predidočimi pismi papeža Gregorja Velikega: »Gregorius
Mariano archiepiscopo Ravennati. LXXVII.« (ff. 157—157’, izd. Mon. Germ.,
Epist. 2. 136).

Že dosedanji opis vsebine tega dela našega kodeksa kaže, da je služil
ta zvezek bolj za slučajnostne vpise najrazličnejše vsebine. Poleg liturgičnih
tekstov se vrste notice o posestvih freisinške cerkve, poleg teh zopet pisma
papeža Gregorija Velikega, vse to od različnih rok in enkrat v enem, drugič
zopet v dveh stolpcih.

Tak značaj slučajnostnega vpisa, v nobeni pravi zvezi z neposredno
preidočim ali sledečim tekstom, imata tudi takozvana drugi  (začetek »Eccp
bi detd nas nezegresik, ff. 158’ kol. 1 — 160 kol. 1) in tretji  (začetek »Jazze
zaglagolo«, ff. 160’ kol. 1 — 161’ kol. 1) slovenski odlomek.  Potom paleograf-
skega primerjanja sem dognal, da ju je napisala ista roka kot zgoraj na
ff. 151—153 tekste o vsebini psalmov, razlago aleluje ter glorije in notice
o posestvu Godego (roka VI/2). Kakor zgoraj latinski piše tudi tukaj slo¬
venski tekst ta roka v dveh stolpcih. Opozarjam še, da je tam, kjer tekst
drugega slov. odlomka preskoči od f. 159’ (ifelezni cliuli) na f. 160 (ge raz-
trgachu) med tema dvema folijema en folij izrezan, kar je lahko dokaz,
da so prazen kodeksov pergament pred vpisom slovenskega teksta rabili tudi
za druge svrhe in ga zato izrezovali ali ga pa tudi samo zato odstranili, ker
je bil slabe kakovosti ali pomanjkljivo prepariran.

Takoj za tretjim slovenskim odlomkom sledi od povsem druge roke
(označimo jo s VI/5) nov tekst, ne več kot prejšnji v dveh, temveč v enem
stolpcu: »Sermo in nativitate sanctae Mariae uirginis et sancti Corbiniani
confessoris« (ff. 161’—162’). Ista roka je pridala že obstoječima polama
šestega dela še en kvaternij in ga izpolnila s »Sermo de eoena domini«
(ff. 163—169). Roka teh dveh govorov kaže z ozirom na časovno dobo mlajši
tipus nego ga imajo one predidočih slovenskih in latinskih tekstov. Druga
stran fol. 169 je ostala nepopisana.

Ako si predočimo posamezne dele in roke našega kodeksa do¬
bimo sledečo razpredelbo:

Prvi del  (ff. 1-26). Roke: 1/1 (f. 1’); 1/2 (f. 1'); 1/3 (ff. 2-21,
25—26); 1/4 (ff. 21—23); 1/5 (ff. 23’—25, tudi v drugem in tretjem
delu); 1/6 (f. 26’).

Drugi del  (ff. 27—49). Roke: II/l (ff. 27—39’); 11/2 (ff. 39—47);
1/5 (ff.'47—47’, tudi v prvem delu); 11/3 f. 48, f. 49’, tudi v tretjem
delu); II/4 (ff. 48—49).

Tretji del  (ff. 50—72). Roke: III/l (ff. 50—57’); III/2 (ff. 58—64);
II/3 (f. 65, tudi v drugem delu); III/3 (ff. 65’—71); II/2 (ff. 71—72,
tudi v drugem delu); 1/5 (f. 72, tudi v prvem delu); III/4 (f. 72’).

Četrti del  (ff. 73—79). Roke: IV/1 (ff. 73—78’); 1/2 (ff. 78—79,
tudi v prvem in petem delu); IV/2 (f. 79).

Peti del  (ff. 80—148). Roke: V/l (ff. 80—84); V/2 (ff. 84—86’);
V/3 (ff. 87—147); V/4 (ff. 147’—148); 1/2 (f. 126’, tudi v prvem in če¬
trtem delu); V/5 (f. 146).

Sesti del  (ff. 149-169). Roke: VI/1 (ff. 149-159); VI/2 (ff.
151—153 in ff. 158’—161’); VI/3 (ff. 153—157); VI/4 (ff. 157—157’);
VI/5 (ff. 161-169).

59

To so roke pisav v kodeksu, katerim gre pripisovati gotovo so¬
časnost v postanku. Poleg tega pa imamo raztresenih v rokopisu celo
vrsto notic nastalih pozneje. Provenienčno notico iz 12. stoletja na
f. 2 »iste liber est sancte Marie et sancti Corbiniani Frisinge« smo
že omenili. Pisne poizkuse iz 12. stol. imamo na f. 49’ (»probatio«,
»penna nichil valuit dicit qui scribere nescit«, »penna nichil valuit
dicit qui scribere«), f. 50 (» . t. dei gratia ...«), f. 147’ (»var hin brive-
lin«). f. 148 (»vampuocel«), f. 148 (npr. »noster«, »quies«, »pater«,
»swester gib mir daz zelone«, posamezne črke, ornamentalne risbe),
f. 162’ (»vns ist div zet«), f. 165’ (»swester gib mir daz zelone vnde
sage miner niescelen«, nato dvakrat a drugič zabrisano »svvester gib
mir daz zelone«).

Še 11. stoletju bi pripisoval zabrisani besedi »lam [= primam]
solni« v desnem vogalu folija 57 in na glavo postavljene besede
»cauete« oziroma »videte« in »quia« na f. 1’ oziroma f. 8’.

Po najdbi slovenskih tekstov v začetku 19. stoletja je vzbudil
kodeks novo pozornost. Takrat so njegovi preiskovalci vpisali vanj
s svinčnikom vrsto notic. Enega so zanimale notice o posestvu Go-
dego in opozoril je pri tozadevnem mestu na f. 1’ s »v. / circa / finem /
/ fol. 152 verso« na drugo mesto, ki govori o tem posestvu, na f. 146
ga je interesirala zamenjava med škofom Abrahamom in Adalbero-
nom ter pristavil pri onem imenu »Abr. 951—« pri tem pa »v
Ebersberg?«, na f. 153 citira iz Meichelbeckove Historia Frisingensis
»992 Meich. p. 147 = id. p. 177 de a. 972«), a tudi pisni poizkusi na
ff. 147’, 148’, 162’ in 163’ ga zanimajo; na koncu je pa preštel liste
kodeksa zanamujoč zgoraj v desnem vogalu folija 169: »169 Bll./f.c.

Druga oseba se je zopet zanimala za avtorje raznih latinskih
tekstov, citirala Cezarija iz Arlesa ter druge freisinške kodekse na
ff. 87’, 127, 135 in 138’. Tretji je opozarjal na zvezo med tekstom
koncilskih aktov na f. 49’ in f. 65. Četrti je pri spisih na ff. 42, 127
in 135 citiral odgovarjajoči tisk v Mignejevi latinski patrologiji.

Študij kodeksa z ozirom na njegovo vsebino in zunanje znake
nam je podal dokaz, da ta obstoja iz šesterih, delov, kateri so v njem
v eno celoto vezani.  Tak nastoj kodeksa ni v srednjem veku nič ne¬
navadnega. Zanj govori sorodna vsebina posameznih zvezkov, ki je
na splošno liturgično-homiliaričnega značaja. Praktična uporaba je
silila, da so uvezali razne zvezke s sorodno vsebino v en sam obširen
zvezek.

V svrho razlage organičnega nastaja posameznih tekstov hočem
razlikovati takozvane glavne roke,  ki so vpisale v posamezne zvezke
po vsej verjetnosti tekste že pred vezavo v en kodeks. Te bi bile v
prvem delu roki 1/3 in 1/4, ki ste napisali na ff. 2—23 tekste homi-
liaričnega značaja. V 'drugem delu je glavna roka II/l, ki je na ff.
27—39’ napisala istotako govorniške tekste. V tretjem delu štejemo
za glavne roke III/l, IfI/2 in I1I/3, ki so izpolnile folije 50—64 in

60

folije 65’—71. V četrtem delu je glavna roka IV/1, ki je napisala na
ff. 73—78’ liturgičen tekst. V petem delu so glavne roke V/l, V/2 in
V/3 s tekstom na ff. 80—147. V šestem delu končno štejem med glavne
roke VI/1, VI/2, VI/3, VI/4 in VI/5.

Vse ostale roke so napisale nekake dodatne tekste k glavnemu
tekstu. Te postranske roke  se vrste za glavnim tekstom v različnih
delih v istem redu. Za glavnim tekstom drugega in tretjega dela
pride dvakrat takoj roka II/2, obakrat s teksti retoričnega značaja.
V prvem, drugem in tretjem delu sledi takoj za glavnimi rokami
postranska roka 1/5. V drugem in tretjem delu je vpisala roka II/3
na prostor, ki ga je v drugače že popisanem kodeksu še našla, izpiske
iz koncilskih določil. Kratke beležke o freisinških posestvih in pod¬
ložnikih je vpisala roka 1/2 v prvi, četrti in peti del našega kodeksa.
Tako vidimo, kako so, ko so bili že vsi deli skupaj uvezani v en ko¬
deks, iskale iste roke v različnih partijah prostor za svoje vpiske.

Poleg teh rok, ki so vpisale svoje tekste na različnih mestih ko¬
deksa, imamo pa tudi take, ki se nam v celem kodeksu le enkrat po¬
javijo, vsakokrat le s kratkimi teksti tam, kjer se jim je nudil ravno
prostor, najraje pa ob koncu posameznih zvezkov, kjer je pač naj-
preje ostalo še nekaj praznega prostora. Tu je roka 1/1 z beležko
o posestvu Godego, ki je našla mesto na ovojnem listu. Roka 1/6 je
izbrala prostor na zadnji strani prvega zvezka s tekstom »si cuius
vxor oonstupra fverit«. V drugem delu je na njegovih zadnjih praz¬
nih straneh napisala roka II/4 kratko velikonočno pridigo. Zopet
zadnjo stran tretjega dela je uporabila roka III/4, da je s kratkimi
formulami pojasnila takoj sledeči liturgičen tekst v neposredno sle¬
dečem in takrat gotovo že uvezanem četrtem delu. Tudi zadnji ne¬
popisani folij četrtega dela je dobil svojega pisca, ki je nanj napisal
na sprednjo stran (f. 79) svoj kuriozen »sacramentum Hebreorum«.
Verso tega folija (79’) je sploh ostal nepopisan. Preiskava je dognala,
da v petem delu folija 147 in 148 sploh ne spadata v sestav ostalih
pol ter sta prosto uvezana, pač zato, ker je pisec predidočega teksta
rabil prostor za konec svojih izpiskov iz koncilskih zaključkov; ker
je pa tu ostalo še dovolj praznega prostora, vpisala je semkaj roka
Y/4 ranshofensko »constitutio« bavarskega vojvode Henrika II., ki po
svoji vsebini ne stoji v nobeni zvezi ne s predidočim in ne s sledečim
tekstom. Istotako v petem delu je uporabila roka V/5 prazen prostor
za vpis štirivrstnega seznama prič pri zamenjavi škofa Abrahama
in nekega Adalberona. Tudi zadnja stran petega dela našega ko¬
deksa je ostala prvotno nepopisana.

To vse smo navedli tako natančno, da lažje pokažemo, kako so
prišli slovenski odlomki med obdajajoči jih latinski tekst. Oziraje se
na celotni rokopis in njegovo vsebino lahko rečemo, da zveza med
latinskimi in slovenskimi teksti ni organična, temveč obstoja le o to¬
liko, da so vpisani v kodeks, čigar zunanji sestav tvori šestero po

61

njihovi liturgično-homiliarični vsebini skupaj spadajočh zvezkov,
poleg drugih podobnih in sorodnih tudi trije slovenski teksti, kojih
vsebina je istotako liturgično-homiliaričnega značaja.

2 .

Do sedaj se nismo dotaknili vprašanja o dobi postanka  latinskih
in slovenskih tekstov našega kodeksa. Za razrešitev tega vprašanja
sta odprti dve poti. Doženemo to lahko potom paleografskega študija
posameznih pisav ali pa opiraje se na historične podatke, ki nam
jih nudi vsebina kodeksa samega v zvezi z drugimi sočasnimi hi¬
storičnimi viri.

Ubrati hočem najpreje prvo pot in potom paleografske analize
dognati dobo kodeksovega postanka. Preiskujoč pisave našega ro¬
kopisa, v prvi vrsti seveda njegovih slovenskih tekstov, skušali so že
različni raziskovalci dognati njegovo 'starost.

Georg Heinrich Pertz je stavil leta 1824 . prvi slovenski odlomek
v 11 . stoletje, drugi in tretji odlomek pa v 10 . ako ne celo v 9 . sto¬
letje. Le predpostavljajoč slučaj, da je pisec posnemal starejše tekste,
je mogoče tudi ta spomenik staviti v začetek 11. stoletja. 6  Ulr. Fr.
Kopp se je pridružil Pertzovemu mnenju, vendar pravi, da je na
prvi pogled stavil rokopis v 12. stoletje. 7  Jakob Grimm stavi slo¬
venske tekste v 9 . ali mogoče že v 10 . stoletje. 11 . stoletje se mu
zdi izključeno. 8  J. B. Bernhart stavi celoten kodeks v 10. stoletje;
pridružuje se mu Kopitar. 9  Tudi A. Schmeller datira večino kodek-
sovih tekstov z 10. stoletjem, pravi pa, da so gotovi deli lahko nastali
v razdobju tja do srede 12. stoletja. 10  V tiskanem katalogu rokopisov
inonakovske biblioteke je stavljen naš rokopis v 10. — 12. stoletje. * 11
Laubmann in S. Riezler datirata leta 1895 . slovenske in nekatere la¬
tinske tekste našega kodeksa s koncem 10. in početkom 11. stoletja. 12
E. Miihlbacher sodi leta 1895 ., da je napisan prvi slovenski spome¬
nik koncem 10. ali početkom 11. stoletja, lista freisinških podložnikov
na ff. 78’—79  še v 11 . stoletju, drugi in tretji slovenski spomenik

0  II. Kenneut, CoGpaHne CAOBencKnxn naMfrniHKOin, naxoAsu(uxcM
mrk Poccnu, CaHKTneTep6ypri, 1827, 11—12.

7  KenneHt, 12.

8  Kennein,, 12—15.

9  Kopitar, Glagolita Clozianus, XXXIV. Vindobonae 1836.

10  Miincliener Gelehrte Anzeigen, 1837, 107.

11  Catalogus eodicum manu scriptorum bibliothecae regiae Monacensis,
1873, 1, 3, 110.

12  Sodbi Laubmanna in S. Riezlerja iz leta 1895. pri V. Vondraku, Fri-
sinske painatky, jich vznik a vyznam v slovanskem pisemnictvi, v Fraze
1896, 47.

b_>

v drugi polovici 11. stoletja in koncem tega stoletja za njima sledeči
latinski »sermo«. 13

Opozarjam, da so od imenovanih paleografov in filologov imeli
rokopis v originalu pred seboj edino le Bernhart, Schmeller, Laub-
mann in Riezler. Ostali so izražali svojo sodbo le na podlagi faksi¬
milov.

V sledečih odstavkih hočem od paleografske strani preiskati pi¬
save našega kodeksa, katerega sem par tednov študiral v monakovski
državni biblioteki (julija 1922). Upoštevati hočem pri tem vse pisave,
vendar podati v prvi vrsti analizo onih rok, ki so napisale slovenske
tekste.

Pisave našega kodeksa predstavljajo različno individualizirane
vrste one minuskule, katera se je razvila na temelju karolinške mi-
nuskule, to je one vrste pisma, ki se je izoblikovalo za časa Karla
Velikega v pisnih šolah zapadne Evrope in razširilo kmalu povsod,
kjer so pisali z latinskimi pismenkami. Stoletja, ki slede dobi ka¬
rolinške pisne reforme kažejo glede pisave le počasen razvoj, izha¬
jajoč od karolinške minuskule. Izpremembe v pisavi so v 10. in 11.
stoletju le majhne in malo očividne. Novi elementi prodirajo le po¬
lagoma. Ta navidezen zastoj v razvoju ima za posledico, da je v tej
dobi možnost določiti od paleografske strani na precizen način spo¬
menike z ozirom na kraj in čas postanka precej otežkočena. Gotova
pravila in razločke za posamezne dobe tega pokarolinškega pisnega
razvoja je kaj težko podati. Ravno v tej dobi, to je v 10. ali 11. sto¬
letju, je pa naš kodeks nastal. Zato je natančnost pri določevanju
njegovih paleografskih posebnosti posebno potrebna. Ozirati se je
treba na deželo in če mogoče šolo, iz katere je naš kodeks izšel. Na¬
pačno bi bilo primerjati pisave našega, po vsem sodeč v območju
freisinške cerkve, to je na Bavarskem, nastalega kodeksa mogoče s
sočasnimi v Franciji nastalimi kodeksi. Pisave so bile ob istem času
v eni deželi v vse drugačnem razvoju nego v drugi. Zato sem pri
paleografski analizi našega kodeksa uporabljal kot primerjalen v prvi
vrsti bavarski in 'bližnji salzburški material. Imel sem v rokah vrsto
kodeksov monakovske državne biblioteke, ki so freisinške prove¬
nience in datirajo iz 10. in 11. stoletja. Po Chroustovih Monumenta
Palaeographica sem študiral pisave pisnih šol v Regensburgu, Wurz-
burgu, Tegemseeju in Salzburgu.

Proi slovenski odlomek  je vpisan na ff. 78—78’ našega kodeksa
in kaže isto pisavo kakor predidoči latinski liturgični tekst na ff.
73—77’. Paleografska analiza te pisave je dognala sledeče rezultate.

Črke. a  kaže zaprto unicialno obliko (a), katera je v teku 10. sto¬
letja povsem izpodrinila odprto grški črki w  podobno obliko. Proti
koncu tega stoletja so rabili odprto obliko le nadpisano v okrajšanih

13  Miihlbacherjeva izjava iz leta 1895. pri Vondraku, str. 47—48.

63

besedah, v našem tekstu jo najdemo v besedi sup  = supra  (f. 73’ vrsti
12 in 13). 14

Črke b, d, h  in Z imajo debela stoječa debla; d  in Z se končujeta
spodaj v kratkih zaključnih črticah, kar je znak pisav prve polovice
11. stoletja. 15  Take v ostrem kotu zavite črtice imajo ob svojem za¬
četku in koncu tudi črke i, m, n  in u,  kar je znak latinske pisave iz
konca 10 in početka 11. stoletja. 16

Visoka oblika črke z (Z), ki jo najdemo tako pogostokrat v slo¬
venskih besedah našega rokopisa, je posebnost bavarskih pisnih šol
iz konca 10. in začetka 11. stoletja. 17  V nekem salzburškem rokopisu,
napisanem med loti 991 in 1023, naletimo na tak z pogostokrat sredi
besede, torej ravnotako kakor v slovenskih tekstih. 18

Lahko lomljenje črk, ki ga opažamo v bavarskih rokopisih me¬
stoma že sredi 11. stoletja, v naših tekstih še nisem mogel zaslediti. 19

Proces delitve besed se je v latinskih tekstih vršil polagoma
tekom 10. in prve polovice 11. stoletja, le enozložne 'besede so npr.
na Bavarskem že sredi tega stoletja družili s sledečimi (npr. abomni-
bus, cumomnibus, indie). 20  Naš slovenski tekst je v tem oziru sledil
popolnoma latinskim vzorcem. Tako najdemo v prvem slovenskem
spomeniku skupaj pisano: ponaz, zenebeze.

Okrogli s in špičasti v sta v našem tekstu še pogosta (f. 73,
vrsta 17—24; f. 73’, v. 7, 23; f. 75, v. 3; f. 75’, v. 18; f. 76, v. 11; f. 78’,
v. 14), prvi posebno v besedi deus na koncu. Ti dve črki sta karakte¬
ristični za 11. stoletje (Chroust VIII, 3 a), toda nanje naletimo že
tudi v drugi polovici 10. stoletja. Špičasti v imamo npr. v nekem
salzburškem kodeksu nastalem med 991. in 1023. tudi v sredi besede
(Chroust VIII, 1). Isti pojav zasledimo v našem latinskem tekstu
v besedi flagellantor  (f. 78’, v. 14, pripisek k slovenskemu tekstu),
a v slovenskem tekstu prav pogostokrat (npr. miloztiuvi, izpovuede).

Ligatura n, (ni) je v bavarskih rokopisih iz 2. polovice 11. sto¬
letja že nekaj nenavadnega (Chroust III, 2, 8, 9), mi jo še najdemo
v besedi nominis  (f. 77, v. 19).

Od drugih ligatur je omeniti st (jl , f. 73, 75), at  (S?, f. 73, v. 13)
in ct (df,  f. 74, v. 7; f. 74’, v. 1; f. 75; f. 75’; f. 76; f. 76’). Posebno ct
kaže prej na desetletja pred in po letu 1000 nego mogoče na dobo
za kakih 50 do 70 let poznejšo (Chroust IV, 1 b ; III, 2).

14  Chroust, VII, 9.

15  Chroust, III, 5; III, 6.

10  Prim. pisavo nekega regensburškega kodeksa iz let 1024.—1027. v mo-
nakovski državni biblioteki (Chroust, III, 5).

17  Chroust, III, 2, 4, 6; IV, 1; VII, 9.

18  Chroust, VIII. 1.

19  Chroust, III, 7.

20  Chroust, III, 7; II, 6.

64

Črko n  v obliki N rabi naš pisec le na koncu besede amen (f. 74).
Raba le črke v sredi besede bi pomenjala že v drugi polovici 10. sto¬
letja arhaizem (Chroust III, 2).

Raba črke e  z repom: q  ( e  caudata) in ae  je proti koncu 10. sto¬
letja in začetkom 11. stoletja v bavarskih rokopisih v istem tekstu
in v istih besedah eno poleg drugega nekaj prav navadnega (Chroust
I, 6; III, 4). Isti pojav lahko zasledujemo tudi v našem tekstu po¬
gostokrat ( ecclesia  in aecclesia, anirnae in animq, gratiae  in gratiq  itd).

Od kratic  najdemo v latinskem tekstu:

^ za zlog rum  na koncu besed (membrorum,  f. 74, v. 4; pecca-
torum,  f. 74, v. 7; f. 76, v. 7; f. 76, v. 19; suorum,  f. 76, vi 7).

e (est, f. 74; f. 75, v. 1).

I  (vel, f. 76, v. 20).

Znamenje za zlog ur ^  (ff. 74’, 76, 76’, 77).

Črtica nad besedo za označbo izpadka različnih delov besede
(pat  = pater, orna — omnia).

; znamenje za zlog us  na koncu besed (npr. fratrih;).

, pri krajšanju zloga que  v besedah atque, neque, queque, sicque,
eiusque.

f J>  in j? za krajšanje zlogov per, pro  in pre.

znamenje za končni us  v huius, eius  (f. 74, v. 16; £. 76’, 18).

Vse te kratice ne nudijo nič posebnega in jih najdemo neštetokrat
v sodobnih latinskih rokopisih.

Od slovenskih imamo krajšano 'edino le besedo uze  kot zadnjo
v 6. vrsti na f. 78. Toda tudi tukaj je pisec, ki drugače ni uporabljal
kratic v slovenskem tekstu, krajšal le zato, ker mu je na koncu vrste
zmanjkalo prostora. Na isti način :so v predidočem latinskem tekstu
krajšane besede cu, qu e  (f. 73, v. 19), qud  f. 73’, v. 4). Staro pravilo je,
da je s tako črtico nad zadnjo črko besede v redu označen izpadek
črke m ali pa n.

Od ločil  naletimo v latinskem kot slovenskem tekstu edinole na
piko.

Nad besedami prvega slovenskega odlomka je 70-krat postavljen
akcent v obliki kratke poševne črtice. Po mojem mnenju je pisec
tu ravnal tako, kakor so to delali skrbni pisci lat. tekstov tiste dobe,
kateri so stavili akcentsko znamenje na razne zloge besed, posebno
v tekstih, kateri so bili namenjeni za javno čitanje. 21  Ravno naš tekst
pa predstavlja splošno izpoved, napisano za glasno in javno branje
pred ljudstvom. Pisci lat. tekstov so stavili radi razločevanja taka
naglasna znamenja posebno na predloge in veznike, katere so v
10. stol. navad n o "še pisali skupaj s sledečo besedo (prim. v lat. tekstu
napisanem od rake prvega slov. odlomka dvakrat ate,  f. 75, v. 13; f. 76’

21  W. Wattenbach, Anleitung zur lat. Palaeographie, izd. 1886, 96.

5 Srednjeveška zgodovina . . .

65

v. 21; v slov. tekstu pa': i zuetemu,  t zueiei  f. 78, v. 3; ioueruiu,  f. 78,
v. 8; iuezem,  f. 78, v. 5, 6, akcent spada tu nad f, čeprav je pisan
skoraj nad u, stavili so ga vedno nekoliko na desno od naglašenega
zloga; i inoga,  f. 78, v. 19; iproiiume,  f. 78, v. 19; i odineh,  f. 78, v. 22;
i zuetei, i vzem,  f. 78, v. 24; i mo,  dvakrat, f. 78’, v. 5. 6; i me,  f. 78’
v. 6; imoi,  f. 78’ v. 7 ; i vuedni,  f. 78’ v. 10; v uuek,  f. 78’, v. 11). Tudi
tuje zveneča krajevna in osebna imena z v lat. jeziku neobičajnimi
skupinami glasov imajo pogosto akcente (v našem slov. tekstu je
posebno pogostokrat akcent tam, kjer stoji o  poleg u  ali kakega
drugega samoglasnika ali soglasnika, skoraj polovica akcentov stoji
nad u  ali v,  npr.: miloztiuvi,  f. 78, v. 2; vuuraken,  f. 78. v. 13; vuolu,
vuede,  f. 78, v. 14; vuecera,  f. 78, v. 18; vuez,  f. 78, v. 20; vuenUh,
f. 78, 23; Diiedne,  f. 78’, v. 10).

Da bi pa pomenjalo znamenje v našem odlomku mestoma piko
nad črko i, kakor trdi to Vondrak (Friš. pamatky, -35—36), je izklju¬
čeno, kajti prva znamenja v oblik črtic nad i-jem se pojavijo še-le
v 12. stoletju. (Steffens, Lateinische Paltiographie, 1903, XIX)^

Zanimivejša v paleografskem oziru je roka, ki je napisala na
ff. 158’—161’ drugi in iretji  slovenski odlomek in pred njima na
ff. 151—153 latinski tekst. Na prvi pogled bi jo človek prisodil v
starejšo dobo, izkazuje namreč starejši duktus in manjšo okretnost
v pisanju nego roka prvega slovenskega odlomka. Natančnejša paleo-
grafska analiza nas bode poučila o dobi postanka teh tekstov.

Odprto obliko črke a  (ca), ki so jo rabili v drugi polovici 10. in
v prvi polovici 11. stoletja le še v okrajšanih besedah, najdemo v
našem tekstu enkrat v besedi supnominata (f. 153, v 10).

Zgornji deli črk b, d, h  in l  imajo v latinskem in slovenskem
tekstu obliko debelega kola; o kakih črticah, ki bi zaključevale te
črke na zgoraj, kakor se pojavljajo v latinski pisavi še-le tekom
11. stoletja, ni v naših tekstih še nobenega sledu. Pri d, i, l, m, n in u
najdemo take ostro zavite sklepne črtice na spodnjem robu črke.
Take sklepne črtice pri teh črkah so značilne za pisavo latinskih
tekstov okoli leta 1000 (ChrOust III, 6 a, 7).

¥ bavarskih rokopisih iz prvih desetletij 11. stoletja je uncialni
j) še pogost (Chroust III, 5) in, glej, najdemo ga istotako večkrat v
drugem in tretjem slovenskem odlomku (f. 159, v. 8, 10; f. 159’, v. 1,
2, 3, 13; f. 160, v. 3; f. 160’, v. 14; f. 161, v. 1, 6, 8, 13).

Kakor v prvem je tudi v drugem in tretjem slovenskem spome¬
niku oblika črke z jako značilna in ravno taka, kakor v bavarskih
rokopisih iz desetletij pred in po letu 1000 (Chroust, III, 6 a, 2, 4, 9;
IV, 1 b; VIII, 1). Napisana je ta črka v dveh variantah (Z inX )•

O lomljenju črk, ki se pojavlja še-le v drugi polovici 11. stoletja,
tudi v teh naših tekstih ni še nobenega sledu.

66

Okrogli s  naletimo le v tretjem slovenskem odlomku, a še tu le
v začetku besed set  f. 160’, v. 14; f. 161, v 9) in ščo (f. 161, v. 9). Ta
način uporabe okroglega s je v bavarskih rokopisih iz zadnjih de¬
setletij 10. stoletja kaj običajen (prim. Chroust III, 2).

Od ligatur  je v rabi prevrženi et  (&) kot veznik in tudi v sredi
besede (&as  = etas,  f. 151, v. 15; iac& — iacet,  f. 152’, v. 2; pertin& —
pertinet,  f. 152’, v. 17; f. 153, v. 17), dalje ct  (f. 151, v. 16; f. 151,
v. 17; f. 151’, v. 1; f. 151’, v. 3; f. 152, v. 9; f. 152, v. 10) in st  (f. 151).
Po analogiji teh ligatur v latinskih besedah uporabljal je pisec iste
tudi V slovenskih tekstih {st:  f. 158’, v. 1, 3, 8, 12; f. 159, v, 3, 7, 12, 13,
16; f. 159’, v. 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 12, 13; f. 160, v. 6, 9; f. 160’, v. 5; f. 161,
v. 16; — ct:  f. 159’, v. 15). & za et  je rabil pisec tretjega slovenskega
odlomka na prav isti način kakor preje v latinskih besedah sedaj
v slovenskih: zu&ih  (zuetih, f. 160’, v. 1) in zuu&  (f. 161, v. 1).

Ligaturo n,,  v drugi polovici 11. stoletja npr. že redko (Chroust
III, 9), je rabil pisec tretjega odlomka dvakrat ob koncu vrste zato,
ker mu je šlo tesno za prostor in je hotel spraviti besedo še v dotično
začrtano vrsto (pomisleka, f. 160’, v. 12; vlichogede^, f. 161, v. 1).
Drugače te ligature že pisci 9. in 10. stoletja niso radi rabili.

Poleg teh ligatur, navadnih v pisavi latinskih tekstov, ustvaril
si je pisec slovenskih odlomkov še nove, neobičajne v latinski grafiki,
a posebej prilagojene značilnim parom črk v slovenskem jeziku.
Te so: tz  (f. 158’, v. 12; f. 159, v. 10), rz (f. 158’, v. 1, 9; f. 159, v. 16;
f. 160, v. 8), sz  (f. 158’, v. 5; f. 159, v. 12), ez (f. 158’, v. 6, 8, 11, 14, 15;
f. 159, v. 2, 5, 6, 15; f. 159’, v. 5, 9, 12, 16, 17; f. 161, v. 1, 2, 17). Liga¬
turo ez šem našel enkrat tudi v nekem salzburškem kodeksu, na¬
stalem med 1. 1025. in 1. 1041. (Chroust VIII, 3 a).

Ločila  manjkajo v drugem slovenskem tekstu popolnoma, v tret¬
jem pa najdemo edino-le piko. Na naglas  v obliki strešice naletimo
po enkrat v drugem (Tige, f. 159, v. 7) in v tretjem odlomim (bde,
f. 160’, v. 15), na naglas v obliki črtice pa petkrat v drugem odlomku
(neprigem/lioki,  f. 158’, v. 3 A; nuuoue/ki,  f. 158’ v. 6 /7, ker se ima
citati u  zase: ugotouleno,  f. 159, v. 13; nicacoie,  f. 159’, v. 2; tim,
f. 160, v. 10).

Že pri prvem slovenskem odlomku sem omenil, da sta uporab¬
ljena v latinskih spomenikih 10. in 11. stoletja ae  poleg £ (e caudata)
eno poleg drugega. Isto lahko trdimo za naš latinski kakor tudi
slovenski tekst na tem mestu kodeksa. V latinskem tekstu najdemo
haec  (f. 152, v. 1) poleg hqc  (f. 152, v. 3), Brentae  (f. 152’, v. 7) poleg
Brentq  (f. 152’, v. 13), qdificationem  (f. 151, v. 13) poleg aeteri\q
(f. 152’, v. 6) itd. Prav tako je uporabljal pisec v svojem slovenskem
tekstu, in sicer v drugem odlomku eccq  (f. 158’, v. 1; f. 159, v. 8),
vuqki  (f. 158’, v. 6/7), bosigq  (f. 158’, v. 10), a poleg tega tudi priuuae
(f. 158’, v. 13); v tretjem odlomku pa poleg mariae  (f. 160, v. 13) tudi
znicistvq  (f. 160’, v. 13).

5 *

67

Delitev besed  je v drugem slovenskem odlomku neenotna in
brez sistema; tretji odlomek pa piše kakor prvi predloge in veznike
skupaj s sledečo besedo (npr. otboga, vtatbiuach, odtogo, predtuima).
V term oziru ravna pisec ravnotako kakor so to delali v sočasnih
latinskih tekstih.

Ogledati si moramo še kratice.  Latinski tekst ne nudi v tem oziru
nič takega, kar bi ne bili že neštetokrat našli v drugih sodobnih
latinskih tekstih. Tu imamo črtico nad besedo, ki označuje na splošno
izpad različnih črk (npr. ho — liomo, gla  = gloria, dr — dicitur  itd.)
v redu pa izpadek črk m  ali n, oziroma zlogov, v katerih se nahaja
ena ali druga od teli dveh črk ( tepore,  f. 152’, v. 3). S tako črtico
imamo okrajšano tudi e = est_  in š— sunt  ter stara nomina sacra kot
sps  (spiritus), ses  (sanctus), ds  (deus) itd. Zlogi, v katerih se nahaja
črka p  so okrajšani na navadni način p  (pro), p  (pre) in p  (per).
Končni -— ur  je označen z znakom ■»-, končni - —us  pa z znakom
(requiratur  f. 152, v. 1; inuenitur  f. 152, v. 12; — omnibus  f. 151’, v. 6;
f. 152, v. 16; carminibus  f. 151’, v. 10; cupientibus  f. 151’, v. 7).

V slovenskem tekstu imamo okrajšane sledeče besede:

nikise  (f. 159’, v. 1). Ker znači črtica, kakor sem že omenil, redno
izpadek črk m  in n,  citati je tu nikimse,  kar je tudi s filološkega
stališča edino-le mogoče, 22  ne pa nikierse,  kakor čita Vondrak (str. 44).

šče  (f. 160’, v. 10, 12, 13, 14; f. 161, v. 9) in ščo (f. 161, v. 9) je raz¬
rešiti popolnoma po latinsko; sanete oziroma saneto. Je to ena naj¬
starejših krajšanih latinskih besed, v rabi že izza 5. stoletja.

Zelo drzna je kratica S za bosih  (f. 160’, v. 2, 17), uporabljena
pa zato, ker je čitatelj tu itak lahko vedel, da mora citati bosih, ker
se ta beseda v dotičnem delu teksta večkrat ponavlja.

p  v ptiuuo  (f. 161, v. 4) je razrešiti kot pro  popolnoma po si¬
stemu latinskih abrevijatur.

Zanimivo je okrajšana beseda xpen  za krščen (f. 161, v. 6) . Tu
je pisec uporabil prastaro grško »brevijaturo za %piorog  = XPS, ka¬
tero so že zgodaj v tej obliki prevzeli latinski teksti, označujoč z njo
tudi latinskega Christus. Posamezne sklone te besede so latinski teksti
že v 7. in 8. stoletju označevali kot %po, xpi  in po tej analogiji je
pisec slovenskih tekstov napisal %peh,  kar bi se pravilno čitalo
christen.

Ako premotrimo duktus, oblike posameznih črk, ligature in kra¬
tice pisav latinskih in slovenskih tekstov našega kodeksa v celoti,
pridemo do zaključka, da je mogel ta nastati na vsak način v 10. ali
11. stoletju. Natančnejša paleografska analiza tekstov nam pa do¬
pušča strniti časovno obdobje nastanka kodeksa še v ožje meje in

22  Fr. Ramovš, Drohaosti iz slovenske gramatike, Slavla, 1, 1922, 34—36.

68

to navzlic težkočam, ki jih, kakor sem že zgoraj omenil, nudi dati-
ranje kodeksov v imenovanih dveh stoletjih. Primerjaje naše tekste
v celoti in posameznostih s sočasnimi bavarskimi kodeksi sem prišel
do zaključka, da je tudi naš kodeks moral nastati nekje v območju
bavarskih pisnih šol in to v desetletjih neposredno pred in po 1. 1000.
Ako mi je dovoljeno strniti dobo postanka v okvir gotovih letnic,
hotel bi kot take navesti nekako 975 in 1025.

Paleografski rezultat  naših študij se torej glasi: glavne latinske
in slovenske tekste nekdaj freisinškega, a danes monakovskega ko¬
deksa 6426 so napisale v območju bavarskih pisnih šol različne roke
v četrtletju neposredno pred in po letu 1000. Glede slovenskih tekstov
pa moram še posebej omeniti, da se o paleografskem oziru glede
duktusa, oblik črk, ligatur, kratic in drugih znakov ravnajo po mi-
nuskuli, kakor je bila d omenjeni dobi v prvi vrsti v rabi za tekste
napisane v latinskem jeziku.

3 .

Drugo važno oporo za datiranjc monakovskega kodeksa 6426
kot celote in v njem nahajajočih se slovenskih tekstov posebej nam
nudijo notice historične vsebine,  katere so v njem na raznih mestih
vpisane. Teh notic je vseh skupaj osem. Obširno se je z njimi pečal
že Nahtigal (stran 28 sl.). Radi važnosti, ki jo imajo za datiranje ko-
deksovih tekstov smatram na mestu osvetliti jih še enkrat od histo¬
rične strani ter pri tein ponoviti marsikatere važne izsledke, do ka¬
terih je prišel že Nahtigal, nekatera njegova izvajanja pa podvreči
reviziji.

1. notica o freisinških posestvih v in okoli kraja Godego na
Trevisanskem (f. T); 2. notica o dajatvah freisinških podložnikov
v Regensburgu in Ergoldingu na Bavarskem (f. 1’); 3. imenik 51 oseb
»qui eensum dcderunt« in 74 drugih brez vsakega nadaljnega pripiska
(ff. 78’—79); 4. seznam podložnikov v Aniški dolini na Štajerskem
»sub potestate Liutulfi« (f. 126’); 5. isezna.m prič pri neki zamenjavi
med freisinškim škofom Abrahamom in nekim Adalpcronom (f. 146);
7. takozvana ransbofenska »constitutio« bavarskega vojvode Hen¬
rika II. (ff. 147’—148); 8. dve notici o že imenovanem kraju Godego
(f. 152’ kol. 2 — f. 153 kol. 1).

Vzemimo najprej v pretres beležke, ki govore o kraju Godego.
Godego je vas v distriktu Castelfranco in v provinciji Treviso na
Benečanskem. Ta kraj se v zvezi s freisinško cerkvijo omenja prvič
v neki listini cekarja Otona I. Dne 28. maja 972. je daroval namreč
ta vladar cerkvi sv. Kandida v Innichenu (v Pusterški dolini) po¬
sestva v trevisanski grofiji blizu reke Vallatus, dalje v kraju Chunio
ob Brenti, katerega je neki Wicbertus dal Židu Izaku in v kraju

69

Piscatorus, potem v vicentinski grofiji dvor Godego s pravico mes¬
nega trga v okviru naštetih meja in v okrožju treh milj ter ob obeh
straneh reke Brente s pritiklinami, to pa tako, da naj ima od vsega
tega dosmrtni užitek freisinški škof Abraham, v čigar roke se je
daritev izvršila (>in manus tnobis satis čari episcopi Abraham appel-
lati ob remedium animq nostrq tradidimus eo scilicet tenore, ut isdem
iam dictus opiscopus usque ad obitum sui absque contradictione
omnium totum atque integrum teneat atque possideat, postea vero
seruitio sancti Candidi redintegratum perpetim inibi permansuram
and Inticam redeat a'tque respiciat «). 23

Ta listina je ponarejena. Časovni podatki v eshatokolu ne sogla¬
šajo med seboj, v njem omenjena kancler Liudolf in višji kancler
Hatto sta mogla komaj istočasno opravljati svojo službo. Od hrono-
loških podatkov kažeta annus incarnationis in indikcija na leto 972,
leto kraljevanja na 965, leto cesarjevanja na 969 in v nobenem teh
let ne soglašata navedena dan in kraj. Navzlic tako potvorjenemu
eshatokolu nimamo vsebini konteksta samega kaj ugovarjati, ako-
ravno kaže tudi ta veliko površnosti, ki jih v drugih listinah Otona I.
ni. 24  Kraj Godego sam je v poznejših stoletjih dokazan kot freisinška
posest in skoraj dobesedno je ponovil kontekst listine Otona I. njegov
vnuk kralj Oton III. dne 5. novembra 992. Mogoče je listina Otona III.
služila za predlogo pri poznejši fabrikaciji listine Otona I. Na vsak
način je pa takrat, ko je dne 5. novembra 992. kralj Oton 111. v Dorn-
burgu (pri Magdeburgu) izstavil freisinški škofiji drugo listino o
imenovanih krajih na Trevisanskem in Vicentinskem prva še obsto¬
jala. Kralj namreč pravi, da je freisinški škof Abraham »obtutibus
nostris presentari fecit preceptum beate memorie domni aui nostri
Ottonis uidelicet imperatoris augvsti, in quo continebatur ...«. Sledi
skoraj dobesedno posneta vsebina listine iz leta 972. Nato je pa ome¬
njena prošnja škofa Abrahama, naj mu kralj vse imenovano potrdi,
nakar je ta na prošnjo svoje stare matere cesarice Adelhajde in z ozi¬
rom na »frequens seruitium quod ipse (namreč škof Abraham) deuoto
animo sepius nobis exhibuit« potrdil dvor Godego (curtem Gudago)
z vsemi pritiklinami cerkvi sv. Kandida v Innichenu z dosmrtnim
užitkom škofa Abrahama. 25

Skoraj dobesedno isti kontekst kot v teh dveh listinah se nahaja
v noticah na f. T in ff. 152’—153 našega kodeksa. Radi lažjega pri¬
merjanja hočem semkaj uvrstiti oba teksta z variantami vred.

23  Najboljši tisk v Monumenta Germaniae hist., Diplomata, 1 , 612—614,
št. 452; regest pri Bohmer-Ottenthal, Regesta imperii, 11. 1 , št. 541.

24  Ficker, Beitraege zur Urkundenlehre, 2, 184; Mon. Germ., Dipl., 1,
str. 612, opazka; Bohmer-Ottenthal, 1. c.

25  Najboljši tisk v izdaji Monum. Germaniae historica. Dipl., 2, 520 do
521, št. 109.

70

Listina Otona I. (972 maj 28). Iz¬
daja: Mon. Germ., Dipl. 1, 612 do
613, št. 452. [cesar Oton I, daruje]
»quasdam res nostri 1 11  iuris sitas in
comitatu Tarvisiano haut longe a
fluvio Uallatus 2  et in loco qui dici-
tur Chunio, qui situs est prope litus
Brente, qui fuit Ysaac Judeo tradi¬
tus 3  a Wicberto et in loco qui dici-
tur Piscatorus et Vicentino 4  comita-
tu in circuitu Gudage ultria tria
miliaria et in utraque ripa Brente 5
ius macelli

et in eius finibus quq inter istos
designatos fines iacent, quq appel-
lantur 8  Aunario, deinde terminante
in aqua quq dicitur Musone , 9  deinde
terminante in flumine Diso et deinde
terminante in Litrano unde Silus
resurgit, et de ipsa supranominata
curte 10  Gudago terminante in Auril-
lia et deinde terminante in Rescio
inter istos designatos fines cum pra-
tis pascuis viis et inviis exitibus et
reditibus fontibus aquis aquarumque
decursibus piscationibus molendinis
siluis

et paludibus omnibusque rebus
iuste legitimeque ad eandem curtem
respicientibus quesitis et inquirenti-
bus, ad servitium sancti Candidi ad
Inticam in manus nobis” satis čari
episcopi 12  Abraham appellati ob
remedium animq nostre tradidi-
mus.. .« 13

God. monac. ff. 152‘—153. (prvič
izdal Zahn v Fontes rerum Austria-
carum, II, 36, 7; nato Hundt v Abli.
d. k. bay. Akad. d. Wiss. III. Cl.,
14, 2. Abt., 77). (f. 152’) »Gudago qui
iacet in comitatu Taruisiano non
longe a fluuio Uallat et in loco qui
dicitur Chunio qui situs est prope
litus Brente qui fuit Isahac Judeo
traditus a Uvigberto et in loco qui
dicitur Piscator et Uincentino comi-
tatv in circuitu Gudagae ultra tria
miliaria et in utraque Brentq ius
macelli. 6

Breue recordacionis de curte no-
stra Godigo uel quicquid ad eam
pertinet. 7  (f. 153) et in eius finibus
quas inter istas designatas fines que
apellantur Aunario deinde firmante
in aqua qui dicitur Musone deinde
firmante in flumine Diso et deinde
firmante in Litrano unde Silus re¬
surgit et de ipsa curte supranomi¬
nata firmante in Aurillia et deinde
firmante in Rescio. Inter istas de¬
signatas fines pratis pascuis siluis

paludibus omnia et in omnibus
quantvm mihi 14  pertinet.«

Iz primerjanja tekstov je očividno, da je treba iskati predlogo
za zapis v kodeksu v listinah bodisi Otona 1. ali pa Otona III. Vpra¬
šanje, katera izmed teh dveh je služila za predlogo tekstu v kodeksu
je težavno, ker nam kontekst prve izmed obeh ni ohranjen v originalu.
Gotove sličnosti med tekstom listine iz leta 972. in tekstom v našem
kodeksu bi govorile za to, da se opira naš zapis na tekst te listine.

1  v listini iz I. 992: imperialis. — 2  prepis v monakovskem kod. 189
f. 20: Uallat. — 3  v listini iz 1. 992: Isaac traditus ludeo. — 4  poznejši pre¬
pisi listine imajo: Uincentino. — 5  v listini iz 1. 992: Brente. — 6  tekst od
»Gudago qui iacet« do »ius macelli« stoji tudi na f. 1’ kod. 6426 s sledečimi
variantami: Godago, Vvigberto, Godagae in Brente, namesto Gudago, Uvig¬
berto, Gudage in Brente. — 7  tekst od »breue« do »pertinet« je napisan v
spodnjem delu kol. 2 na f. 152’ in tvori očividno naslov za celo notico na
ff. 152’—153. — 8  v listini iz leta 992: apellantur. — 9  v listini iz leta 992:
Musone. — 10  nekateri prepisi listine iz 1. 992 imajo curte supranominata. —

11  v listini iz 1. 992: šibi. — 12  v listini iz leta 992 za »episcopi« še »iam
superius«. — 13  v listini iz 1. 992: anime sue tradidit. -— 14  ta »mihi« je na¬
pisan na razuri, zdi se, da je bilo preje tudi mihi napisano.

71

Obe imate besedni red »Ysaac (Isaliac) Judeo traditus a AVicberto
(Uvigberto)« v nasprotju s »Isaac traditus Judeo a Wicberto« listine
iz leta 992. Tekst listine iz leta 972., kakor se nam je ohranil v prepisu
v kodeksu 189 državnega arhiva v Monakovem (f. 20), ima »Uallat«
in »curte supranominata« istotako kakor zapis v kodeksu, ne pa
»UaHatus« in »supranominata curte« kakor listina iz leta 992. To bi
bile sličnosti, ki govore za odvisnost kodeksovega teksta od teksta
listine iz leta 972. Gotove razlike pa, ki obstojajo med tekstom kode¬
ksovega zapisa in tekstom listine iz leta 972. si pa lahko razlagamo
tako, da so se dotična mesta v originalni listini iz leta 972. glasila
kakor stoji v kodeksovem zapisu (»non longe«, »Piscator«, »Uincen-
tino«, »firmante« [petkrat], »istas designatas«) ne pa »haut longe«,
»Piscatorus«, »Uicentino«, »terminante« in »istos designatos«, kakor
se glase v obeh listinah. Za ta slučaj bi lahko trdili, da je imel pisec
kodeksovih notic pred seboj originalno listino iz leta 972., katera je
bila, kakor smo videli, leta 972. pri potrditvi prve listine še ohranjena.
Sličnosti med obema listinama pa govore za Fickerjevo domnevo, da
se je ponarejevalec listine iz leta 972. opiral na tekst listine iz 1. 992. 2fi
Jasnost v to vprašanje bi nam prinesla najdba originalne listine iz
leta 972.

Na vsak način pa stoji eno: zapis o posetvu Godego na ff. 152’
do 153 je mogel nastati še-le po 28. maju leta 972., datumu v poštev
prihajajoče listine . 27  Ker je pa roka zapisa o posestvu Godego, kakor
smo pri paleografski analizi videli, ista kot roka drugega in tretjega
slovenskega teksta je s tem podan važen rezultat: drugi in tretji
slovenski odlomek nista mogla nastati pred 28. majem 972. leta, pač
pa, ker sta vpisana za tekstom o posestvu Godego, še-le po tem da¬
tumu.

Nemogoče ni, da je kodeksov zapis o posestvu Godego nastal
ravno ob onem času, ko je leta 992. škof Abraham zaprosil za po¬
trditev svojih posestev na Trevisanskem in Vicentinskem pri kralju
Otonu III. Originalno listino je moral takrat vzeti iz svojega arhiva,
da jo predloži kralju, a da si ohrani za vsak slučaj najvažnejši del
njenega konteksta, pustil ga je zapisati radi lažjega zapamtenja (breve
recordationisl), v knjigo, katere vsebina ima, kakor je dokazal Nah¬
tigal (stran 19—27) toliko skupnega s škofovskim poslovanjem. Mo¬
goče je, da se je ravno ob priliki potrditve listine iz leta 972. leta
992. izgubil njen originalni izvod, ko ga je bilo treba predložiti kralju
daleč od Freisinga v Dornburgu pri Magdeburgu.

Domnevo o približno sočasnem postanku zapisa o kodeksu in
listine iz leta 992. potrjuje tudi dejstvo, kako se imenuje celoten
freisinški posestni kompleks v Italiji. V listini iz leta 972. se našte-

2,1  Beitraege zur Urkundenlelire, 2, 184.

27  Zapis na f. 1’ smatram za poznejši krajši izpis iz zapisa na ff. 152’
do 153. Kdaj je nastal o tem spodaj.

72

vajo posamezni kraji, eni »in comitau Taruisiano«, drugi v »Vicentino
comitatv« in med temi tudi mimogrede »curtis« (dvor) Godego. Li¬
stina iz leta 992. sicer ponavlja najpreje tekst iž leta 972., ima pa
v potrdilnem pasusu skupno ime za freisinška posestva na Trevisan-
skcm in Vicentinskem, namreč »curtis Gudago«. Isto zaznamovanje
za vsa tamošnja freisinška posestva pa najdemo tudi v zapisu na¬
šega kodeksa »breue recordacionis de curte  nostra Godigo  uel quic-
quid ad eam pertinet«. Godego s svojim dvorom (curtis) je postal
prejkone upravni in gospodarski centrum vseh tamkajšnjih freisin-
ških posestev, katera so začeli od takrat naprej po glavnem kraju
naprosto imenovati »curtis« Godego. To ravno tako, kakor je prišlo
v navado imenovati obširen kompleks freisinških posestev na Go¬
renjskem po upravnem in gospodarskem središču (Škofji) Loki s
»curtis Lonka«. 28

Nahtigal polaga v svojih študijah veliko važnost na konec ko-
deksovega zapisa, o posestvu Godego, kateri navezuje na pertinenčno
formulo listine in se glasi »oinnia et in omnibus quantvm mihi  per¬
tinet«, sklepajoč, da se nanaša ta »nuihi« na freisinškega škofa Abra¬
hama, kajti le njemu je bilo do smrti podeljeno posestvo Godego,
katero naj bi po njegovi smrti pripadlo innichenski cerkvi. Ker se
predstavlja ta »inihi« tako osebno, domneva Nahtigal, je nemara
celo dotično notico napisal škof Abraham sam. Tega mnenja je bil
že Kopitar (Glagolita Clozianus), prevzel ga je Merkel (Mon. Germ.,
Leges. 3, 254) in registrira ga tudi Hundt: »als Aufzeichung von der
Bischofs eigener Hand gilt der Eintrag liber Godego auf der Riick-
seite des f. 152 und Vorseite des f. 153.« 29

Meni se zdi neverjetno, da bi se visoki cerkveni dostojanstvenik
kot je bil škof Abraham pečal osebno s takimi zapisi. Ako ni cela
notica prepis iz kake danes neohranjene predloge, se ta »mihi« da
razložiti tudi na ta način, da je ta tekst škof diktiral piscu v pero.
Takih slučajev, da nastopa kaka oseba v kontekstu kot govoreča
v prvi osebi imamo ravno iz časa škofa Abrahama več. Neki za-
menjalni akt med nekim Aronom in škofom Abrahamom je kakor
ponavadi zasnovan najprej v objektivni obliki. Po zamenjavi je pa
eden izmed kontrahentov, Aron, prosil naj vpišejo tudi njegove
pravne zadeve, katere je imel z nekim Sigihardom in Uualdcozom in
ko so mu to dovolili, diktiral je piscu »Sigihardus ... tradidit iugera
V. mihi  adiacentia. Econtra ego Aaron tradidi eidem Sigihardo .. .« 30
V drugih slučajih zopet je vpeljan eden kontrahent v subjektivni
obliki kot »ego... tradidi« v tekst, ki je drugače zasnovan povsem

28  Zahn v Fon,tes rerum Austriacarum II, 31, str. 89 (1074).

29  Friedrich Hector Graf Hundt, Bayrische Urkunden aus dem XI und
XII Jahrhundert. Abhandlungen der k. hayer. Akademie der Wiss. III. Cl.
XIV. Bd. II. Abth., Miinchen 1878, posebni odtis, str. 49, op. 5.

30  Bitterauf, 2, Lil—Lili in št. 1248 (ad 972—976).

73

objektivno. 31  Tako si razlagam tudi zapis v našem kodeksu z nje¬
govim >mibi« vred kot nastalega potom diktata. Omeniti vredno je
pa tudi, da je roka, ki je zapisala ta zapis, ista kot roka drugega
slovenskega odlomka, ki je po splošnem mnenju jezikoslovcev istotako
nastal potom diktata.

Vendar ni potreba, da bi se ta »milii« nanašal ravno na škofa
Abrahama, kakor to misli Nahtigal. Posestvo Godego po smrti škofa
Abrahama (f 26. maja 994) ni pripadlo Innichenski cerkvi temveč
ostalo še nadalje pod oblastjo freisinškega škofa. Ker je pa bilo
preoddaljeno, zamenjal ga je drugi naslednik škofa Abrahama škof
Egilbert s trentinskim škofom Udalrihoin I. proti pogoju, da dobi
zato od tega drugo posestvo, ki mu bo bolj pri rokah. Ker sta na¬
stopila tako freisinški kot trentinski škof vlado leta 1006., trentinski
Udalrih I. pa umrl okoli 24. avgusta leta 1022., 32  pade ta zamenjava
med leta 1006. in 1022. Radi pri izvršitvi zamenjave nastalih težkoč
je pa razveljavil freisinški škof Egilbert črez nekaj let — že po smrti
trentinskega škofa Udalriha L — v soglasju z njegovim naslednikom
škofom Udalrihoin IL (vladal: 1022—1055) sklenjeno zamenjavo. 33
Prejkone se je to zgodilo kmalu po nastopu vlade škofa Udalriha II.,
to je kmalu po letu 1022.

Godego je ostal torej last freisinškega škofa. Tamošnja posestva
se omenjajo še pod škofom Egilbertom kot freisinška zemlja (med
1031 in 1039) 34  in tudi v 12. in 13. stoletju lahko zasledujemo posestno
kontinuiteto freisinške cerkve nad ozemljem in dvorom Godego. 35

Tako vidimo, da so notice o posestvu Godego v našem kodeksu
mogle nastati še-le po 28. maju 972., ko je prišlo to posestvo v last
freisinške cerkve. Zunanji povod za vpis notice na ff. 151’—153 je
bil dan mogoče o priliki, ko je škof Abraham leta 992. zaprosil za
potrditev posestev na Trevisanskem in Vicentinskem. Zunanji povod
za vpis druge notice o Godegu na f. 1’ so pa mogoče dala pogajanja
škofa Egilberta s trentinskima škofoma Udalrihom I. in Udalrihoin II.
Verjetnost te druge hipoteze hočem utrditi s sledečimi izvajanji o
freisinških posestvih v Regensburgu in Ergoldingu.

Neposredno za notico o kraju Godego na f. 1’ sledi še na isti
strani notica o freisinških podložnikih in njihovih dajatvah v in pri
Regensburgu  in v Ergoldingu  (okraj Landshut na Bavarskem) gla¬
seča se tako-le: »Decem solidos a uiris qui sedent in Radespona per-
solui qui debentur et qui pertinent ad curiam Engoltinga. Et de cur-
tilibus quae iacent in Radespona • IIII • solidos argenti persolui de-

31  Bitterauf, 2, št. 1239 (972—976), 1259, 1260 (977—994).

32  Gams, Series episcoporum ecclesiae catholicae, 317.

33  Zahn v Fontes rerum Austriacarum, II. 31. 60—61, št. 60 (k »c. 1020«).

34  Bitterauf, 2, 291, št. 1437.

35  Zahn, 1. c., 106, št. 108 (1159); 108, št. 110 (1159); 211, št. 206 (1261);
318, št. 294 (1272).

74

bentur. A uiris qui exterius sunt -II - talenta dari debentur et XL
nuimmi. Et illorum hominum numerus • L • IIII *. Item in Radespona
decem et octo feminae dare debent VII ' solidos et VI • nnmmos. Item
exterius sunt due de nonaginta feminae quae soluere debent ■ III ■
talenta et V • solidos.«

Pod vlado freis. škofa Egilberta opazimo stremljenje pridobiti
si v mestu Regensburgu lasten dvor. Enega je podaril škofu cesar
Henrik II. (umrl 13. julija 1024) in ga 11. septembra 1024. potrdil
njegov naslednik kralj Konrad II. 36  Dva druga je škof Egilbert pri¬
dobil potom zamenjave od regensburškega škofa Gebliarda I. (umrle¬
ga 27. marca 1023), in sicer enega v mestu samem, drugega pa izven
mestnega obzidja (duo curtilia ... imam scilicet iacens in Radenspona
quod Gezo clericus possidet, alterum curtile foras muruin eisdem urbis
positum equiperantia I iugum). 37  S tema dvema freisinškima dvoroma
je po mojem mnenju v zvezi notica na f. 1’ našega kodeksa. Omenja
davščine od dvora (curtile) ter podložnike obeli spolov v Regensburgu
samem (in Radespona) in podložnike »qui exterius sunt«, ravnotako
pa pozna tudi zaunenjalni alkt en dvor »in Radenspona« in drugega
zunaj mesta (foras mu mm eiusdem urbis). Ker pa moremo ta za-
menjalni akt približno datirati — Bitterauf ga datira z ozirom na
v njem omenjenega freisinškega odvetnika Odalschalka, ki se prvič
pojavi leta 1022. in smrt regensburškega škofa Gebliarda (f 27. marca
leta 1023) z letnicama »1022—1023« — dana nam je tudi opora za
datiranje notice v našem kodeksu. Nastati ni mogla pred letom 1022.,
pač pa je verjetnost velika, da je nastala kmalu potem ko je prišla
freisinška cerkev v posest tistih dveh dvorov v Regensburgu. Z ozi¬
rom na paleografske posebnosti njene pisave ne bi potegnil spodnjo
mejo postanka zapisa preko letnice smrti takrat vladajočega frei-
sinškega škofa Egilberta, to je 1. 1039.

Z zapisom v našem kodeksu je hotel freisinški pisec zabeležiti,
kaj gre njegovi cerkvi od posestev, ki jih je ta nanovo pridobila in
koliko oseb moškega in ženskega spola je prišlo pod oblast freisin¬
škega škofa. Take notice gospodarskega značaja se v 11. stoletju
začnejo pogosteje pojavljati in so predhodnice poznejših urbarjev.

Da podkrepimo datiranje naše notice nekako v dobo okoli ali
kmalu po letih 1022—1023 imamo še eno oporo. Neposredno pred no¬
tico o Regensburgu in Ergoldingu stoji vpisana notica o posestvu Go-
dego tako, da začenja tekst druge še v isti vrsti kot se končuje tekst
prve. Sicer ste roki obeli notic različni, a duktus in paleografska ana¬
liza kažeta na približno sočasnost. Gori smo izrekli verjetnost, da je
nastal vpis o posestvu Godego na f. T ob priliki pogajanj med tren-
tinskim škofom Udalrihom II. in freisinškim škofom Egilbertom kma-

38  Listina izdana v Mon. Germ., Dipl., 4, 4, št. 3.
37  Bitterauf, 2, 255—256, št. 1394.

75

lu po letu 1022. Kaj bi bilo torej čudnega, ako bi bile na isti strani
skupaj vpisane notice, ki so glede na pisavo sočasne in ki se nana¬
šajo na pravna dejanja izvršena v nevelikcm časovnem razdobju, mo¬
goče obe v letih 1022 ali 1023.

Toda ako bi imelo ostati to le domneva, eno je gotovo: ista roka,
katera je napisala na f. T notico o Regensburgu in Ergoldingu napi¬
sala je na ff. 78’—79 seznam osebnih imen in pristavila pri eni sku¬
pini teh: »isti sunt qui censum dederunt«. S Schindlerjem 38  sem mne¬
nja, da je ta imenik le nadaljevanje notice na f. T ter predstavlja
imena onih oseb moškega in ženskega spola, ki so bile od leta 1022.
ali 1023. dalje primorane plačevati davščino (census) freis. škofu.
Število podložnikov na f. T se razlikuje od števila onih na ff. 78’—79
samo za 11, kar se da razlagati tako, da pisec ni doznal za imena
vseh.

Nahtigal je našel nekatera enako glaseča se imena v našem ime¬
niku in v seznamu podložnikov, katere je med leti 977 in 981 dal
freisinški škof Abraham na zgornjem Koroškem v naštetih krajih
kleriku Ruodhariju kot zameno za druge v Gorenji Beli (Obervellach)
in Stallu istotam. 39  Radi teh sličnosti je prišel do sklepa, da je v na¬
šem kodeksu imenovane osebe »skoro brez dvoma istovetiti in pripi¬
sovati« istim krajem na Koroškem (str. 36—58). Po mojem mnenju
je osebe, katere so se zvale Uuipo (Uvipa), Engiza (Engiza),
Enzila, Liuppa (Liupa), Lanza (Lanzo), Azo, Minigo, Azza
(Aza), Azala, Razo (Raza), Isanhart, Peza, Gisalrat (Kisalhart),
Imizi, Adalsuint, Geza (Keza), Liuzzo, Liuza (Liuza) radi same slič¬
nosti v imenih kaj težko identificirati. Ta imena so v tisti dobi v ju¬
govzhodnem območju nemškega jezika kaj navadna. Pogled v ime¬
nik Bitteraufove izdaje freisinških tradicij ali pa v kako drugo zbirko
dokumentaričnega gradiva iz tiste dobe nam kaže, da se samo v
druigi polovici 10. in v prvi polovici 11. stoletja omenjajo taka imena
prav pogostokrat. V seznamu oseb iz zgornje Koroške najdemo slo¬
venska osebna imena (Tihmar, Goztibil, Goztizai, Radagozt, Vitina,
Siuina, Lunota, Tichodrah, Lazdimir, Uuolconga, Zidebit, Godemir),
v kodeksovem zapisku taka manjkajo, kar kaže prej na kak popol¬
noma nemški kralj kot njihovo domovino. Zaporednost imen Azo in
Minigo, skupna koroški listini in zapisu v našem kodeksu, se mi
zdi preveč slučajna, da bi kaj dokazovala.

Imenski seznam na ff. 78’—79 sledi neposredno za prvim sloven¬
skim odlomkom in je moral torej biti vpisan časovno za njim na
prazne folije kodeksa. S tem je podan dokaz, da je mogel nastati
zapis prvega slovenskega spomenika najmanje še pred leti 1022—1039,

38  Miinchener Gelehrte Anzeigen, 1837, 107—110; citat po Nahtigalu
str. 7.

39  Akt je najbolje izdal Bitterauf, 2, 167—168, št. 1273 (h 1. »977—981«),

76

ko je z oziroma na njegove paleografslce posebnosti mogel nastati ta
seznam osebnih imen. Iz istih vzrokov je mogla neposredno pred re-
genburško notico vpisana notica o posestvu Godego nastati najmanje
še pred leti 1022—1039. Ta notica o posestvu Godego je pa, kakor
kaže besedilo, skoraj dobeseden a z ozirom na paleografske posebno¬
sti mlajši izpis iz obširnejšega »hrene recordacionis de curte nostra
Godigo« na ff. 152’—153, torej je ta »breue recordacionis« v sredini
kodeksa gotovo nastal pred kratkim zapisom na ovojnem listu, Ker
je pa roka, katera je napisala na ff. 152’ do 153 zapis o posestvu
Godego ista kot roka drugega in tretjega slovenskega odlomka, dana
nam je glede zapisa tudi ostalih dveh slovenskih odlomkov nekaka
spodnja časovna meja, to sta letnici 1022 in 1023, kajti pred tem
terminom na podlagi naših zgorajšnjili izvajanj ni mogla nastati re-
gensburško-ergoldinška notica. Ker sem pa zgoraj tudi dokazal, da
drugi in tretji slovenski odlomek nista napisana pred letom 9?2.,
dana natri je s tem doba njiju zapisa: 972—1022/1023. Ker pa paleo-
grafska analiza ne dopušča, da bi stavili i prvi slov. odlomek pred
leto 972. in ne nekako po letu 1039., a historični izsledki to datiranje
v vsem potrjujejo in kažejo preje na dobo okoli 1022/1023 kot spodnjo
časovno mejo, lahko rečemo glede vseh treh tekstov: zapis slovenskih
odlomkov v kodeksu 6426 monakovske državne biblioteke je nastal
po letu 972., a med njimi oni drugega in tretjega pred leti 1022/1023,
prvega tudi verjetno pred to dobo, na vsak način pa nekako pred
letom 1039.

Paleografski izsledki, na podlagi katerih sem stavil naše tekste
v zadnje četrtletje desetega in prvo četrtletje enajstega stoletja pod¬
pirajo torej v vsakem oziru moje historične rezultate.

Ostali historični teksti vpisani v naš kodeks se dajo istotako
spraviti v sklad z dobo, v katero stavim postanek celega kodeksa in
zapisa slovenskih tekstov še posebej.

Na f. 126’ stoji notica: »In E nisi ta la suh potestae Liutulfi liaec
mancipia sunt: Gotta cum suis filiis VI, Geza cum filiis V, Diotrat
cum filis II.« Roka, ki jo je napisala, kaže povsem iste poteze kot
roka, ki je napisala na ff. 1’, 78’ in 79 notice o freisinških podložnikih
v Regensburgu in Ergoldingu, o katerih sem rekel, da so nastale
nekako med leti 1022—1039. »Enisitala« je posebno ime za oni del
doline reke Aniže (Enns), kateri se razteza na Štajerskem od salz¬
burške meje do Admonta. 40  Nahtigal (str. 39) domneva, da bi mogel
biti ta Liutulf, kateri je imel posestvo v zgornji aniški dolini isti kot
oni Liutulfus ozir. Liutolfus, kateri je rekognosciral eno listino
Otona I. za freisinško cerkev in škofa Abrahama. (Druga pri Nahti¬
galu citirana listina s kanclerjem Liutolfom ne prihaja tu v poštev,

40  Zahn, Ortnamenbueh der Steiermark, 168.

ker je. v dotičnem delu potvorjena. Gl. zgoraj str. 19) O tem Liutulfu
vemo za marsikatere podatke. Od 29. aprila 952. dalje je bil notar
in od 11. avgusta 953. do 15. oktobra 967. kancler Otona I., koncem
leta 967. ali početkom 968. je postal škof v Osnabriicku in rmrl
31. marca 978. 41  Je-li imel in kako bi bil prišel osnabriiški škof do
posestev v aniški dolini, o tem nam ni ničesar znanega in je tudi
dokaj neverjetno.

Na f. 146 je napisana od roke, na katero naletimo le enkrat v
celem kodeksu, notica s sledečim besedilom: »Isti sunt testes con-
cambij, Abralie episcopi et Adalperonis: Perabtold, Ruodprehv., Lu-
dolf, Oto, Hestolf, Joduncb, Joduncb, Pero, Engilmar. Isti sunt serui:
Humpreht, Sintpreht, Diotprebt, Reginhalm«. 42  Z Nahtigalom sem
mnenja, da je omenjeni Adalpero član bavarske rodbine grofov iz
Ebersberga in Sempta, in sicer Adalbero I., kateri je umrl 11. sept.
okoli leta 972. 43  Za pridelitev našega Adalberona k tej rodbini govori
dejstvo, da so nam znani ozki stiki, ki so vezali člane te rodbine s
freisinško cerkvijo. Prednik škofa Abrahama, škof Lantbert, je za¬
menjaval zemljišča z grofom Adalberonom. 44  O kaki listini, ki bi
odgovarjala naši notici, mi pa ni ničesar znanega. Pač pa najdemo
ista imena prič, kakor v našem zapisu tudi v tradicijskih aktih izza
dobe Adalberona I. iz Ebersberga in Sempta, to pa ne samo po eno
ime temveč dve do štiri imena skupaj v enem aktu enako glaseča
se kakor v našem zapisu. 45

Naš zapis po Bitteraufu (2, str. LIH) ni originalen, to je, ni vpi¬
san takrat, ko se je zamenjava res izvršila, temveč poznejši prepis.
V dobi, ko je nastal naš zapis so v pravnem življenju imele glavno
dokazilno moč pri različnih pravnih aktih edino-le priče. Na imena
teh so polagali pri zamenjavah, darovanjih itd. glaven pomen, z njimi
vred je stala in padla pravnokrepnost dejanja. Včasih niso na perga¬
ment niti napisali, za kaj je šlo pri pravnem dejanju, temveč
zabeležili v glavnem le pri tem navzoče priče. Zapisovali so take se¬
zname prič v kodekse, katerih vsebina nima s pravnim aktom prav
nobenih zvez, tako npr. v Regensburgu v rokopis s homilijami, torej
ravnotako kakor v našem slučaju. 46  Ena taka »notitia testium« se
nam je, kakor vidimo, ohranila v našem kodeksu v poznejšem pre-

41  Bresslau, Handbuch der Urkundenlehre, 1, 2. izd., 439—440.

42  Prvič izdal že Hundt, Abhandlungen d. k. bayer. Akad. d. Wiss, III..
CL, 14, 2. Abth., drugič Bitteraut, 2, Lili.

43  Prim. Meiehelbeck, Historiae Frisingensis t. 1, 176.

44  Bitterauf, 2, 78—79, št. 1152 (h 1. 956—957).

« N. pr. Bitterauf, 2, št. 1157, 1164, 1166, 1168, 1175, 1176, 1182, 1192,
1203, 1204, 1205, 1217, 1220, 1225 itd.

48  Redlieh v Mittheilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung,
5, 36 in Die Privafurkunden des Mittelalters, 73 (Handbuch d. mittelalt. und
neueren Gesch., IV, 3).

78

pišu. Zanimivo je pri tem, da nam je obstoj takih aktov znan ravno
iz Ebersberga, domnevne domovine našega Adalberona. 47

Za postave bavarskega vojvode Henrika II., izdane v Ranshofenu
ob Innu in imenovane »consiiiutiones Ranshofenses « nudi naš kodeks
na ff. 147’—148 edini znan celoten tekst. 48  Te postave so nastale ne¬
kako v dobi 985—995 in se torej kaj vjemajo z dobo postanka naših
tekstov. 49  Vendar kaže paleografska analiza, da je vpisan tekst v naš
kodeks nekoliko pozneje, nekako tekom prve polovice 11. stoletja.

Kakor vidimo tudi ranshofenske postave, notica o pričah pri za¬
menjavi med škofom Abrahamom in Adalberonom in seznam pod¬
ložnikov nekega Liutulfa ne nasprotujejo našim izvajanjem, ki smo
jih izrekli gori glede historičnih beležk o posestvu Godego in frei-
sinških podložnikih in davščinah v Regensburgu in Ergoldingu. Pač
pa te notice izpopolnjujejo prejšnje in potrjujejo moje zgoraj izre¬
čeno mnenje o dobi zapisa slovenskih tekstov našega kodeksa.

4.

Slovenski teksti monakovskega kodeksa, kateri obsegajo, kakor
znano, splošno izpoved starejše oblike, pridigo o grehu in mlajšo
splošno izpoved, so nastali zato, ker se je izkazala dejanska potreba,
imeti tako besedilo pri rokah. Ker kaže kodeks, v katerem so vpisani,
v vsem znake freisinške provenience, se nam takoj vsiljuje misel, da
so služili slovenski teksti članu freisinške cerkve pri izvrševanju
njegovih duhovsko-pastirskih dolžnosti med Slovenci. Izrazil je to
mnenje že Dobrovsky 50  in K(opitar) imenuje leta 1822. naše tekste
»■d a s nordkarantanische Vademecum eines Freysinger Missionars«. 51
Leta 1836. je Kopitar svojo trditev o freisinških odlomkih še razširil.
V svojem »Glagolita Clozianus« trdi, da je avtor slovenskih odlomkov
Helsinški škof Abraham  (953—994), Karantanec po rodu, sklepajoč
tako-le: Quae nempe in codice notantur de terminis donationis »mihi«
pertinentis in Gudago comitatus Tarvisini, manu sint scripta ipsius
Abrahami necesse est, utpote cui soli  (ca. 972) ad vitae tempus obtigit
haec Traditio, post obit um cessura ecclesiae Aguntinae (Inticensi).
Characterem  vero hujus notae de Gudago oculatus et peritus testis J.
B. Bernhart eundem statuit cum charactere primae confessionis for-
mulae, tantum paulo crassiorem. Et nota, J. B. Bernhartuim universim
in codice distinguere (idque non se sequentes sed mixtim invicem dis-
currentes) tres characteres, omnes tamen it a similes inter se, ut si

47  Redlich v Mittheilungen etc., 5, 52.

48  Izdal Merkel, Monumenta Germaniae hist., Leges, 3, 484—485.

49  Riezler, Geschichte Bayerns, 1, 374—375.

50  Slovanka, 1, 1814, 249—251 (citat po Vondraku, 67).

51  Jahrbiicher der Literatur, 17, (1822) 102.

79

minus eiclem scriptori diversae aetatis aut pennae, saltim eidem sae-
culo X. sint attribuendi, (Verbo fuit codex ipsius Abrahami Ep. »va-
demecum«). Dalje izvaja Kopitar s filološkega vidika, da je mogoče
napisal Abraham sam slovenske spomenike vsaj deloma in pravi, da
je ista roka kot notico o posestvu Godego ter 2. in 3. slov. odlomek
napisala tudi ranshofenške konstitucije vojvode Henrika, kajti v teh
in v obeh slov. odlomkih je zamenjavanje črk b  in p  pogosto. 52

A. Schmeller ni v oceni Kopitarjevega »Glagolita Clozianus«
tako trdno prepričan o avtorstvu Abrahamovem, temveč sklepa le
»dass diese slavischen Fonmeln dem Zeitalter Abrahams, oder gar
ihm selbst nicht ganz ohne allen Zweifel zugeschrieben werden diir-
fen«. Odpušča pa odprto vprašanje, je-li pripisovati slov. tekste
Batonu, kaplanu freis. škofa Elenharda (1033—1078). S3

Pač pa so se Kopitarjevega mnenja glede Abrahama kot avtorja
slov. odlomkov poprijeli brez drugega Merkel, 54  Marn,* 5  Janežič, 50
Kleinmayr, 57  a deloma Glaser 58  in Šket. 59  Vondrak se ne strinja s
Kopitarjevim mnenjem. 60  Gruden meni deloma po Schmellerju, da
»prvi spomenik, ki po najnovejših preiskavah datira iz konca de¬
setega stoletja, je morda služil škofu Abrahamu ... pri drugih dveh
odlomkih, ki se pripisujejo koncu 11. stoletja, pa je misliti na frei-
sinškega škofa Ellenharta in njegovega kaplana Wathona«. 61

Moja zgorajšna izvajanja so, kakor menim, precej omajala Kopi¬
tarjeve zaključke. Prvič je ostalo posestvo Godego tudi po Abraha¬
movi smrti pod oblastjo freisinških škofov in se tisti »mihi«, ki ga
po mojem mnenju ni napisala škofovska roka, nanaša lahko tudi na
kakega Abrahamovega naslednika; drugič ste roki, ki ste pisali notico
o tem posestvu in ranshofenske konstitucije povsem drugi kot ona
prvega slov. odlomka; tretjič ne kaže kodeks ne s paleografskega
stališča in ne glede celotnega sestava take enotnosti, kot jo domneva
Kopitar.

V nov tok je spravil vprašanje o avtorstvu slovenskih odlomkov
Nahigul v svoji, na široko zasnovani razpravi. Mnenja je, da je naš
kodeks po svojem značaju in namenu zasnovan kot knjiga, katera
je služila za privatno rabo nekega freisinškega škofa v njegovem

52  Glagolita Clozianus (Vindobonae 1836), str. XXXIV, XLI in XL1I.

53  Miinchener Gelehrte Anzeigen, 1837, št. 142, 107—110 (citat po Nah¬
tigalu str. 8). Da Bato ne pride v poštev je poudaril že Nahtigal (str. 6,
op. 16).

54  Monumenta Germaniae liistor., Leges, 3, 254.

55  Jezienik, 5, 48 sl.; 26, 63 sl.

56  Slovenska slovnica, izd. 1854, str. 120 (prim. Nahtigal, 8 — 10).

57  Zgodovina slovenskega slovstva, 20 sl.

58  Zgodovina slovenskega slovstva, 1, 45.

59  Slovenska slovstvena čitanka, 3. izd., 1914, 23.

60  Frisinske pamatky, 5.

61  Zgodovina slovenskega naroda, 503.

80

pastirskem poklicu, zlasti med Slovenci, med katerimi je imela tedaj
freisinška škofija zelo mnogobrojna in obsežna posestva. Posestno-
zgodovinski pripiski v kodeksu se tičejo vse freisinške škofije, pred-
polagajo, oziroma se naslanjajo in so približno sočasno vpisani kot
razne listine iz sredine škofovanja freisinškega škofa Abrahama (to
je okoli leta 975.), zato je iskati tudi prvi postanek rokopisa v tej dobi
in v škofu Abrahamu iniciatorja našega kodeksa. V tem potrjujejo
Nahtigala vesti, ki jih imamo o goriško-koroškem pokolenju škofa
Abrahama ter pregnanstvu, ki ga je prebil sredi svojega škofovanja
najbrže v glavni freisinško-koroški cerkvi na Otoku ob Vrbskem
jezeru, katero je opremil s knjigami; njegova ljubezen do knjig sploh;
dalje njegovi stiki s koroškimi posestvi in stremljenje pridobiti frei-
sinški cerkvi posest na slovenskih tleh, posebno pa na srednjem in
severno-zapadnem Koroškem, kamor kažejo tudi posestno-zgodovinski
pripiski in dijalektološki značaj slovenskih odlomkov. Da podkrepi
verjetnost svojih preiskavanj smatra Nahtigal za potrebno proučiti
kodeks sam v originalu ter vse ohranjeno in dostopno freisinško roko¬
pisno gradivo 10. in 11. stoletja. 82

Nahtigalovemu mnenju se je pridružil Grafenauer, ki poleg tega,
sledeč Kopitarju, še piše, da je bil Abraham po rodu Karantanec,
najbrže Slovenec in da so nastali slovenski odlomki bržkone celo z
njegovim sodelovanjem, in sicer prvi okrog leta 975., ko je bival
Abraham več let stalno na Koroškem, drugi in tretji pa nekoliko
pozneje, a bržkone še za življenja Abrahamovega. 83

Zgoraj sem dokazoval, da ne kaže glede celotnega sestava naš
kodeks one enotnosti v sestavi kakor jo predvideva Nahtigal; dalje
podal paleografsko analizo in kritično osvetlil posestno-zgodovinske
zapise, kar sicer ne izključuje glede postanka kodeksovih tekstov
dobe škofa Abrahama, a se lahko nanaša tudi na njegova naslednika.
Preiskati moram še domnevno koroško-goriško pokolenje škofa Abra¬
hama in njegovo bivanje ?ia koroških tleh.

Kar se tiče pokolenja škofa Abrahama in njegovih zvez s cerk¬
vijo sv. Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru, zasledil
sem prve vesti o tem pri koroškem zgodovinopiscu Jakobu Unrestu
(umrlem 1. 1500.). V svojem »Chronicon Carinthiacum« piše Unrest
dobesedno: »Hye find vermerckt Graffen im Lannd Karnndtn ge-
lelfen, und der Chlofter-Stiffter. — Phalztgraf in Karanndtn, nun
die von Gortz genant, und find docli geporn Plertzog von Karnndtn,
wy dy (str. 524) Gelchrifft lagt, untter den ainer genant Graf Abra¬
ham ward Bischoff zu Freyling, der h at geftifft dy Probstey zw
Wertfee, und funff Phrunt dafelbs und ainen Techant. — Der annder

82  Nahtigal, 27, 41, 43.

83  Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1. izd., 304; 2. izd., 30—31.

6 Srednjeveška zgodovina . . .

81

Stiffter zw Wertfee ilt gewefen ein Edelman, genant Gorg Vnek-
henftainer, der cham zu aineim Bischoff von Freifing genant Pifchof
Waldan, der dy Zeyt zu Wert was, wan die Lehnfchaft zu Wert von
Redit und Alt er gen Freysing gehort, wan Graf Abraham von Gortz
und Bifchoff zu Freifing das alfo giftifft und geordnet hat«. 84  Nato
podaja Unrest izvleček iz sicer znane darovnice, s katero je neki
plemenitaš Jurij, ko je prišel k freisinškemu škofu Waldonu (vla¬
dal 883—906) na Otok, kjer počivajo ostanki svetih mučenikov Pri¬
moža in Felicijana, podaril tamošnji cerkvi, škofu Waldonu in nje¬
govemu odvetniku Vadalhohu vse to, kar je Heimo, sin Vitogojev,
dal nad Vrbskim jezerom v last svoji ženi Tunci, Jurijevi soprogi,
z željo, da se on in njegova žena po smrti pokopljeta v cerkvi na
Otoku in da se ju ondotni duhovniki spominjajo v svojih molitvah. 65

Unrestovo kroniko, posebno pa oni del, ki govori o starem ko¬
roškem plemstvu, so v 16. stoletju mnogo prepisovali in ekscerpirali.
Premonstratenški samostan v Strahovu v Pragi hrani rokopis iz leta
1596., v katerem je iz Unresta posnet med drugim tudi oni del kro¬
nike, kateri govori o starih koroških rodbinah, škofu Abrahamu in
proštiji na Otoku . 66  Podobne rokopisne izvlečke iz Unrestove kronike,
ki jih citira kot »Elenchus veterani familiarum Carinthiae« je moral
imeti pred seboj bavarski historiograf Wiguleus Hund (1514—1588),
ko je napisal v svojem leta 1582. v prvi izdaji izišlem delu »Metro-
polis Salisbvrgensis« sledeče mesto: »Abraham ... Hune quidam pu-
tant fuiffe Palatinum Carinthiae, qui poftea Comites de Gortz vocati
funt, fundator Praepofiturae in Werd, ad Lacum Werdfee quinq;
praebendarum vna cum Decano, ficuti legi in Elencho quodam
feripto veterum familiarum Carinthiae .« 67

Koroški historiograf Hieronymus Megiser (c. 1553—1618) je črpal
svoje podatke glede proštije na Otoku in škofa Abrahama iz dveh
virov, ki jih kot taka razlikuje. Prvi, ki ga imenuje »Kharndterische
Verzeichniisse« je moral biti podoben ekscerpt kot ga je uporabljal
Hund, v njem pove isto kar ta, a pristavlja le, da je škof Abraham
umrl leta 1005. 68  Drugi vir, zaznamujoč ga z »Die gemeine Kharndte¬
rische VerzeichniiB« je posnetek iz Unrestove kronike. Ustanovitev

64  Izdal Simon Frid. Hahn, Collectio monumentorum veterum et recen-
tium, Brunsvigae 1724, 1, 523—524.

65  Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, 3, 18—19, št. 48 k 1. (883
do 906); Fr. Kos, Gradivo za zgod. Slovencev, 2, št. 327.

66  P. Jacob Wichner, Ein altes Chronikenbuch, Beitrage zur Kunde
steiermark. Geschichtsquellen, 19, 1883, 75—76.

67  Metropolis Salisbvrgensis, izd. 1582 (Ingolstadii), 40—41; izd. 1620
(Monachii), str. 105.

66  Po mojem mnenju zamenjuje Megiser tu leto smrti Abrahamove z
letom, ko je umrl njegov naslednik na freisinški škof. stolici, Goteskalk
(umrl 6. maja 1005).

82

te iproštije po Abrahamu datira Megiser okoli 1. 1000. 89  Megiserju
sledi v tem Valvasor. 70

Prvi, kateri je, kolikor vem, spravil ustanovitev proštije ob Vrb¬
skem jezeru v zvezo s prognanstvom škofa Abrahama na Koroškem,
je bil goriški historiograf jezuit Martin Bauzer (Bavčar, 1595—1668).
V svojem kmalu po 1. 1654. nastalem a v rokopisu ostalem delu »Hi-
storia rerum Noricarum et Foroiuliensium« 71  govori o uporu bavar¬
skega vojvode Henrika in škofa Abrahama proti cesarju Otonu II.
ter piše, da je bil vojvoda poslan v prognanstvo v Ingelheim, Abra¬
ham pa v Corvey, oba pa da sta skrivaj ušla domov (uterque vero
exilium eludens clandestina fulga ad proprios lares rediit). Nato
začenja Bauzer nov odstavek »Abrahamus interea in Carinthia ad
patriam solum delatus ex avitis suis censibus ad lacum Wertsee
nuncupatum fundavit colegiatam ecclesiam cum decano et quinis
canonicis sacram aedem patrocinio S. S. Primi et Feliciani marty-
rum erectam ipse cultui divino initiavit illatis in illam dictorum
sanctorum lypsanis.« Kakor vidimo nam predstavlja Bauzer vso stvar
tako, kakor da je bil iz prognanstva ubegli škof poslan drugič v pro¬
gnanstvo, sedaj na Koroško, svojo domovino. Kajti tudi Bauzer trdi,
da je škof Abraham iz rodu goriško-palatinskih grofov. 72  To in pa
podatke o ustanovitvi proštije je mogel posneti iz Flunda in Megi-
serja, podatke glede sredstev za ustanovo in relikvij pa dodati sam.

Hunda in Bauzerja v rokopisu (citira ga kot »auth. hist. Noric.
M. S.«) uporablja kranjski zgodovinopisec Ivan Ludvik Schonleben
(1618—1681) v svojem 1. 1680. izišlem delu o Kranjski. Podal je ne¬
koliko okrajšano poročilo po Bauzerju, a govori v nasprotju s tem
že naravnost o begu škofa Abrahama na Koroško (»in exilium pulsus
ab Ottone Imperatore... in Carinthiam fugit, vbi ad lacum Wert~
see« itd.). 73  Schonlebnovo poročilo je posnel Valvasor in ga datira
z »okoli 974«, 74  registrira ga pa na kratko Viktor Steska. 75

Poročilo o begu in koroškem prognanstvu škofa Abrahama pri¬
naša tudi O. Adam Widl, pišoč v svoji leta 1688. izišli knjigi »Div.
Sebastianus Eberspergae Boiorum propitius« (Monachii 1688), da sta
zbežala »ad Carinthios« že celo oba, škof Abraham in bavarski
vojvoda Flenrik. 76

09  Chronica des loblichen Ertzhertzogtliumbs Kharndten, Leipzig 1612,
685—686.

70  Das Erz-Herzogthum Karndten, 2. izdaja, 55.

71  Uporabljam prepis iz 1. 1777. v državni licejski knjižnici v Ljubljani
(rokopis 56, f. 100').

72  Citir. rokopis, ff. 97’, 100, 101’.

73  Carniolia anticma et nova, I, 2, Labaci 1680, 517.

74  Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 2, 558.

75  Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, Carniola, 7, 1916, 8.

78  Citat po Meichelbecku, Historiae Frisingensis tomus I, 183.

6 *

83

Prvi, kateremu se ni izdelo Unrest-Hundovo sporočilo o pokolenju
škofa Abrahama povsem zanesljivo, je bil historik freisinške cerkve
Karl Meichelbeck (1669—1734). V svoji freisinški zgodovini piše do¬
besedno: »Sunt, qui apud Hundium in Metropoli existiment, Abra-
hamum nostrum fuisse ortum ex Palatinis Carinthiae postea factis
Comitibus Goritiae. His Scriptoribus e coaevis membranis suffragari
videtur, quod Abrahamus in vicinis Carinthiae partibus, & quidem
in hodierna Carniolia bona quaedam propria habuerit, iisque res
Ecclesiae suae Frisingensis plurimum auxerit, ut ex dicendis abunde
constabit. Nos in re incerta nthil certi statuere solemus.« Glede Schon-
lebnovega in Widlovega poročila, katere citira, Meichelbeck sicer
nima pomislekov, vendar navaja tudi vire, ki poznajo druge kraje
kot kraje Abrahamovega pregnanstva. Le Schonlebnova letnica pre¬
gnanstva >974« se mu zdi nemogoča. 77

Tradicijo o koroškem pokolenju škofa Abrahama je pišoč o na
novo najdenih slovenskih tekstih uporabil in kot nedvomno označil
Kopitar, kateri imenuje škofa Abrahama enkrat »Carantanus«, dru¬
gič »Carniolus «. 78  Za njim imenuje Janežič tega vladiko »Abrahama
Karantanskega «; 79  Miklosich »einen geborenen Karantanen «. 80  Fr. FI.
Hundt piše o njem: »aus seiner Kenntnis der Slavischen Sprache hat
man auf elterlichen Besitz in Krain geschlossen und sofort ihn dem
spateren Grafenhanse von Gorz zugewiesen «. 81  Wattenbach pravi o
njem >er soli ein Slave gewesen sein «; 82  Glaser piše, »da je bil Slo¬
venec «; 83  Šket pa, da je bil »po rodu Karantanec «. 84

Kakor mnoga druga vprašanja, ki so v zvezi s freisinškimi slo¬
venskimi teksti, načel je Nahtigal znova tudi vprašanje o Abraha¬
movem pokolenju in pregnanstvu na Koroškem. Navaja njegovo v
vrsti freisinških škofov nenavadno svetopisemsko ime Abraham, kar
bi moglo govoriti za njegovo nenemško pokolenje , 85  vendar pušča
vprašanje o njegovem rodu odprto. Glede prognanstva pa smatra
z ozirom na poročilo pri Schonlebnu in zamene posestev na Koro¬
škem za verjetno, da je bival Abraham za časa svojega prognanstva
tudi na Koroškem na Otoku ob Vrbskem jezeru, za kar zelo govori

77  Historiae Frisingensis tomus I, Augustae Vindel. et Graecii 1724,
173, 183.

78  Glagolita Clozianus, XXXIV, XLI.

70  Slovenska slovnica, izd. 1854, 120.

80  Die christl. Terminologie der slav. Sprachen, Denkscliriften d. k.
Akad. d. Wiss., phil.-hist. Cl., 24, 1875, 3.

81  Abhandlung d. k. bayer Akad. d. Wissenschaften, III. Cl., XIV,
2 ,  Abth., 49.

82  Deutschlands Geschichtsquellen, 1, 2. izd., 374, op. 2.

83  Zgodovina slov. slovstva, 1, 45.

84  Slovenska slovstvena čitanka, izd. 1914, 23.

85  Proti temu govore imena Abel, Absalon, Adam, Aaron itd., ki so
bila v 9. in 10. stol. na Bavarskem kaj navadna (Bitterauf, 2, register).

84

tudi zapisnik v tamošnjo cerkev za vlade škofa Abrahama došlih
darov. Pregnanstvo bi bilo trajalo nekako od 1. 974. do 1. 983. (Nahti¬
gal, str. 43, 44, 47, 53—54). Več nego Nahtigal trdi Grafenauer, ko
pravi, da je bil Abraham Karantanec in najbrže Slovenec ter da je
prvi slovenski spomenik nastal bržkone z njegovim sodelovanjem
okrog 1. 975., ko je živel Abraham več let stalno na Koroškem. 86

Na Unrestovem poročilu iz druge polovice 15. stoletja sloni torej
tradicija o Abrahamovem koroško-goriško-slovenskem pokolenju, ki
smo jo zasledovali v literaturi do današnjih dni. Vprašanje je, je-li
gre dotičnemu poročilu verodostojnost in je-li mogoče vzdržati to po¬
ročilo pred historično kritiko.

Jakob Unrest je bil župnik v slovenski župniji pri Sv. Martinu
nad Dholico (St. Martin am Techelsberg) nad Vrbskim jezerom. Med
drugim je napisal »Koroško kroniko«, ki predstavlja po Kronesovi
sodbi »eine ganz eigcnthiimliche Mischung von geschichtlicher Wahr-
heit, Sage und Erfindung«. 87  V to kroniko je Unrest sprejel citirano
poročilo o škofu Abrahamu, ki ga stavlja v rod goriških grofov, kateri
so bili obenem palatinski grofje koroški. Mogoče nam lahko študij
posestnih razmer na Koroškem v 10.—12. stoletju prinese luč v to
zagonetno Unrestovo poročilo.

Kakor smo videli, pridobila je frcisinška cerkev že v druigi po¬
lovici 9. stoletja posestva v Malniških Turah na zgornjem Koroškem,
(gl. str. 76), a temelj freisinškemu posestnemu stanju v teh krajih —
ki se že 1. 974. imenujejo pod skupnim imenom lurnske grofije 88  —
je položil škof Abraham s pridobitvijo posestev v Zgornji Beli in
Stallu v dolini reke Moll, na lurnskem polju, ob Lieseri in v dolini
reke Malte. 80  V istih krajih so pridobili posestva še za življenja škofa
Abrahama trije bratje: Engelbert, grof v Pustertalu, Meginhard in
Hartwich, poznejši brixenški škof (1022—1039). 90  Potomci teh treh
se pozneje imenujejo palatinski grofje koroški in grofje goriški.
Grof Engelbert, ki je bil med leti 1030. in 1039. že med mrtvimi,
je imel za ženo neko Liutkardo, katera se je po smrti svojega prvega
moža drugič omožila z bavarskim palatinskim grofom Aribonom.
Ta Aribo, član imenitne bavarske plemiške rodbine, je pridobil ob¬
širna posestva na Koroškem in postal tudi soustanovitelj samostana
v Millstattu. Umrl je brez direktnih potomcev v visoki starosti leta
1102. in podedoval svojima »sinovoma« Engelbertu in Majnhardu na¬
slov palatinskega grofa (Engelbert se prvič tako imenuje leta 1107) 91

88  Kratka zgodovina slov. slovstva, 1. izd., str. 304; 2. izd., str. 30—3t.

87  Die osterreichische Chronik Jakob Unresfs, Archiv f. dsterr. Ge-
schichte, 48, 423 sl.

88  Mon. Germ,, Dipl., 2, 96; Gradivo, 2, št. 450.

89  Jakscli, o. c., 3, št. 121, 122; Gradivo, 2, št. 425, 453.

90  Jakscli, o. c., 3, št. 174. Erlauterungen zum histor. Atlas der dsterr.
Alpenliinder, 1, 4, 57, 176—177.

91  Jaksch, o. c., 3, št. 540.

85

dedno odvetništvo v Millstattu in po svoji ženi Liutkardi posestva
v grofiji Lurn na Koroškem. Engelbertov brat Majnhard se je začel
imenovati goriški grof in je praoče te rodbine. 92  Tako je postala
rodbina, koje člani od leta 1122. dalje nosijo naslov koroškega pala-
iinskega grofa, posestnica v istih krajih kot freisinška cerkev.

Toda še več, edem izmed članov rodbine Aribonov, Henrik, brat¬
ranec omenjenega Aribona, je bil od 1098. do 1137. škof v Freisingu
in je, prejkone proti zameni za druga, odstopil freisinška posestva
na zgornjem Koroškem svojim sorodnikom, sinovom svojega brat¬
ranca, Engelbertu in Majnliardu, to tem raje, ker so bili ti ravno
v istih krajih že lastniki zemlje in tako lahko zaokrožili svoje tam¬
kajšnje imetje. 93

Unrest je moral torej poznati tradicijo ali pa kaj vedeti, da so
ostali koroški palatinski grofje, ki so se imenovali tudi goriški grofje,
lastniki iste zemlje, ki je prej pripadala freisinški cerkvi in postali
tako na zgornjem Koroškem njeni nasledniki, moral je pa tudi ve¬
deti, da je položil temelj freisinškim posestvom na zgornjem Koro¬
škem škof Abraham, kojega eden naslednik je predal ta-ista koroško-
palatinsko-goriškim grofom. Mogoče je ipa tudi, kar je pa zgolj
domneva, da je bil Abraham sam v sorodu z imenitno bavarsko rod¬
bino Aribonov, ki je dala freisinški cerkvi itak škofa Henrika I. 94
Poleg tega se je pa prejkone ohranila na Otoku samem, v čigar naj¬
večji bližini in v fari, kjer je bila freisinška cerkev lastnica zemlje,
je Unrest župnikoval, kaka lokalna tradioija o škofu Abrahamu, o
katerem vemo, da je cerkev na Otoku bogato obdaroval s cerkvenim
orodjem in knjigami, 95  češ, da je ustanovnih tamošnje prošti je s pete¬
rimi prebendami in dekanom. Posestna kontinuiteta od freisinške
cerkve pa do koroško-palatinHaih in goriških grofov, tradicija o usta¬
novitelju freisinško-koroškega posestnega stanja, rodbinske zveze

92  Eisler, Die Legende vom heiligen Karantanerlierzog Domitianus,
Mitteilungen d. Instituts f. osterr. Geschichtsforschung, 28, 78—84; Heinr.
Witte-Hagenau, Genealogische Untersuchungen zur Reichsgeschichte unter
den salischen Kaisern, istotam, Erganzungsband 5, 429—433.

03  Erlauterungen zum histor. Atlas d. osterr. Alpenlander, 1, 4, 176—177.

94  Mnenja, da je bil Abraham član kake odlične bavarske rodbine je
tudi Hundt (Abhandlung der k. baver. Akad. der Wiss., III. Cl., 14, 2.
Abth., 50).

95  Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, 3, 48; Gradivo, 2, št. 504. —
Znano nam je, da je škof Abraham skrbel tudi pri drugih cerkvah za knjige
in cerkveno opravo. Za freisinško cerkev je preskrbel po svojem nadka-
planu Goteskalku prepise knjig v Metzu in Toulu in jo bogato opremil s
cerkvenim orodjem in obleko (Catalogus cod. latinorum Bibl. regiae Mo-
nacensis, 1 , 3, 80, 82, 84, 91, 100, 105; Mon. Germ., SS., 24, 320; Watten-
bach, Deutschlands Geschichtsquellen, 1 , 2. izd., 374). Ko je postal Gotes- t
kalk sam škof, pisal je zanj knjige neki Antrich s svojimi učenci in sam je
zamenjeval knjige s svojim nadkaplanom Caharijom (Wattenbach, o. c.,
374; Bitterauf 2, št. 1322).

86

med koroško-goriškimi grofi in starimi 'bavarskimi rodbinami, prehod
naslova palatinskega grofa od 'teh na one ter lokalna tradicija z
Otoka o škofu Abrahamu — to je po mojem mnenju moglo dati Un-
restu podlago za njegovo poročilo o koroško-goriškem pokolenju frei-
sinškega škofa Abrahama, ki se ne da dokazati, a se vedno, celo
brez vsake podlage pretvorjeno v slovensko pokolenje, ponavlja v
znanstveni literaturi od Unrestovih časov pa do današnjih dni.

Prav tako malo dokazati se da prognanstvo škofa Abrahama na
koroških tleh. Tradicija o tem, pojavljajoča se še-le v drugi polovici
17. stoletja, je tako kasna, da ji je že radi tega težko verjeti. Od
verodostojnih virov imenujejo edino anali iz Altaicha kraj Abra¬
hamovega prognanstva, a to je Corvey na Westfalskem. 96  Corvey
pozna tudi Bauzer, a dodaja poleg tega še beg iz prvega prognanstva
in nekako drugo prognanstvo na Koroškem ter kombinira to z usta¬
novo proštije na Otoku ter koroško-go riškim pokolenjem škofa
Abrahama. Kako sta Schonleben in Widl vso stvar naprej pletla, sem
pa že povedal. Sočasni in verodostojni viri ne vedo o vsem tem nič.
Ali je Bauzer koroško prognanstvo freisinškega škofa sam skombi-
niral, ali je imel v tem še kakega predhodnika, ne morem reči. Mo¬
goče ga je »priredil« po bavarskem kronistu Joh. Aventinu (1477
do 1534), ki tudi govori o dvojnem prognanstvu, prvem v Corvey,
nato begu na Češko in drugem v Trier. 97  Toda Aventinovo poročilo
je ravno tako malo utemeljeno in verjetno kakor Bauzerjevo. Schon-
lebnovo po Bauzerju posneto poročilo smatra Nahtigal za verodo¬
stojno in pravi, da bi prognanstvo na Koroškem trajalo nekako od
1. 974. do smrti Otona II. leta 983. To ne velja, kajti znano nam je,
da se je škof Abraham v tej dobi mudil januarja 979 v Brumptu, 98
4. junija 981. v Schaftlarnu (južno od Monakovega) in 9. septembra
okoli leta 981. v Freisingu."

Na vsak način nimamo nobenega pravega dokaza glede bivanja
škofa Abrahama na Otoku ob Vrbskem jezeru ali pa za domnevo
o njegovem pokolenju iz rodu koroško-palatinskih ali goriških grofov
ali pa celo za njegov slovenski rod.

98  Mon. Germ., SS., 20, 787.

97  J. Aventini Annalivm Boiorvm libri VII (Basileae 1580), str. 396,
Johannis Auentini... Chronica, Franckfurt am Mavn 1566, f. CCCLXXV1II.

98  Notae Tegernseenses, Mon. Germ., SS., 15, 1067.

99  Bitterauf, 2, št. 1286, 1287, 1288.

67

Nove študije k freisinškim spomenikom

i.

V »Paleografskih in historičnih študijah k freisinškim spome¬
nikom«, objavljenih v četrtem letniku (1924, str. 1 dalje) tega Časo¬
pisa, sem slovenske tekste v cod. lat. 6426 Bavarske Državne biblio¬
teke v Miinchenu, znane pod imenom freisinški spomeniki, proučeval
med drugim tudi od paleografske strani. V tem sem prišel do slede¬
čega rezultata: »Glavne latinske in slovenske tekste nekdaj freisin-
škega, a danes miinchenskega kodeksa 6426 so napisale v območju
bavarskih pisnih šol različne roke v četrtletju neposredno pred in
po letu 1000. Glede slovenskih tekstov pa moram še posebej omeniti,
da se v paleografskem oziru glede duktusa, oblik črk, ligatur, kratic
in drugih znakov ravnajo po minuskuli, kakor je bila v omenjeni
dobi v prvi vrsti v rabi za tekste napisane v latinskem jeziku«
(str. 69). Že 1. 1922., ko sem prvič proučeval od paleografske in histo¬
rične strani najstarejše zapisane slovenske tekste, sem iskal v miin-
chenskih kodeksih freisinške provenience iz 10. in 11. stoletja roke,
ki bi odgovarjale eni ali drugi obeli rok, s katerima so napisani slo¬
venski teksti. Ta trud pa, ki bi mogel osvetliti naše tekste od novih
strani, je bil takrat brezuspešen. Jeseni 1929 pa, ko sem v druge
svrhe proučeval freisinško gradivo v Bavarskem Državnem arhivu
(Bairisches Hauptstaatsarchiv) v Miinchenu, sem prišel na sled —
tako mislim in hočem v sledečem pokazati — roki, ki je napisala v
miinchenskem cod. lat. 6426, na fol. 158’—161’ tako zvani drugi in
tretji slovenski spomenik. Poleti 1930, ob ponovnem študiju v Državni
biblioteki in Državnem arhivu v Miinchenu, sem tozadevna preiska-
vanja, katerih rezultati so podani v tem donesku, nadaljeval in do¬
končal.

88

Državni arhiv v Miinchenu hrani vrsto freisinških tradicijskih
knjig. Opisal in vzorno jih je izdal Tli. Bitterauf . 1  Med njimi nas
zanima posebno kodeks, ki je označen s staro freisinško signaturo 188,
oziroma z danes veljavno 3 b. Na fol. 181—182 je zapisan tekst listine,
glasom katere zamenjuje freisinški škof Abraham s plemenitim kle¬
rikom Ruodharijem zemljiško posest s cerkvami in nesvobodniki v
krajih »Vualaha«, »Lurna« in »Lisara« proti klerikovi v krajih »Ve-
lah« in »Stalla«. Vsi ti kraji, ki jih bom kasneje točneje lokaliziral,
leže na današnjem Zgornjem Koroškem. Tekst listine je bil že večkrat
objavljen . 2  Bitterauf, ki ga je izdal ponovno (II, 167—168, n. 1275),
datira listino »977—981«. Roka, ki je v freisinškem tradicijskem ko¬
deksu zapisala tekst te listine, je po mojem mnenju ista kot roka
drugega in tretjega freisinškega slovenskega spomenika. To naj po¬
kažeta priložena faksimila fol. 158’ cod. lat. 6426 Državne biblioteke
v Miinchenu (slovenski tekst) in fol. 181 kodeksa 3 b Državnega arhiva
prav tam (listinski tekst), v podrobnostih pa dokaže primerjalna
paleografska analiza obeh tekstov.

Posamezne črke.  Zgornji deli črk b, d, h  in l  imajo v slovenskih
tekstih prav take odebeline v obliki kola kot odgovarjajoče črke v
tekstu listine. Ostro navzgor zavite sklepne črtice ob spodnjem robu
črk najdemo v slovenskih tekstih pri črkah d, i, l, m, n  in u  prav
take kot v listinskem tekstu. Roka slovenskih tekstov rabi poleg po-
luncialne oblike črke d  večkrat tudi uncialno obliko d,  ki je v ba¬
varskih rokopisih, nastalih še v prvih desetletjih 11. stoletja, prav
pogosta (Chroust, Moinumenta paleographica, III, 5; drugi slov. spo¬
menik: f. 159, v. 8; f. 159’, v. 1, 2, 3, 13; f. 160, v. 3); f. 160’, v. 14; f. 161,
v. 1, 6, 8, 13). Prav enako je razmerje med uporabo obeh oblik črke d
v listinskem tekstu, kjer sem našel prav tako uncialno obliko kot
v listini uporabljeno na šestih mestih (f. 181, decimatam, decursibus,
inquirendis; f. 181’ Godemir; f. 182, reditibus, de familia). V obeh
tekstih vidimo pri črki e, ako stoji na koncu besede ali vrste, izhodno
črtico, ki prehaja pogostokrat v piki podobno odebelino. Spodnji lok
črke g  pisan je v obeli tekstih v dveh peresnih potezah. Prav enaka
je tvorba malega o.  Lok pri črki h  je rahlo proti levi na znotraj zavit
in priostren. Enako tudi srednje deblo pri črki m.  Spodnji del črke q
ima na koncu navzgor zavihan repek. Visoki f je zgoraj večkrat lepo
na desno in na znotraj zavit. Mala črka u  se v obeh tekstih rabi v

1  Die Traditionen des Hochstifts Freising, I (744—926), II (926—1283),
Miinchen 1905, 1909 (Quellen und Erdrterungen zur bayerischen und deu-
schen Geschichte, Neue Folge, IV, V).

2  Zahn v Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, 27, 259 (ad
»c. 976«) in v Fohtes rer. Austriacarum, II, 31, 39 (ad »c. 975«); Jaksch,
Monum. hist. duc. Carinthiae, III, 48 (ad »957—993«); Fr. Kos, Gradivo
za zgodovino Slovencev, II, 347, št. 452 (ad »okoli 975«). — Tekst listine
na koncu razprave.

89

obeh oblikah, okrogli (u)  in špičasti (v).  Velika črka U  ima v obeh
tekstih enake 'karakteristične poteze. Črka k  ima v slovenskih tekstih
obe poševni črti tako oblikovani, da je zgornja nekakemu srpu ali
preokrenjenemu arabskemu številu 5 podobna (/f). Enkrat opazimo
prav tako obliko črke k  tudi v tekstu listine (fol. 181. v. 10, beseda
»kazne«).

Zelo značilna v slovenskih tekstih je črka Z, ki sega visoko preko
zgornje osnovne linije minuskulnega pisnega sistema. Najdemo jo
napisano v dveh oblikah (Z, 5). V citirani razpravi (Časopis, IV, 15)
sem omenil, da se taki obliki črke Z najdeta v bavarskih rokopisih,
ki jih datirajo v desetletja pred in po letu 1000 (Chroust, Mon. pal.,
III, 6 a, 2, 4, 9; IV, 1 b; VIII, 1). Na las enaki Z najdemo v našem
listinskem tekstu; tudi tukaj sega preko zgornje osnovne pisne linije
in ga pisec piše v obeh oblikah (oblika j  v Zidebit, fol. 181’, oblika Z
posebno pogosta v osebnih imenih na fol. 181’).

V slovenskih tekstih lahko štejemo med tako zvane velike za¬
četne črke A, B, C, D, E, 1 , O, S, T, U, V.  V tekstu listine je duktus
teh črk prav tak kot v slovenskih tekstih.

Od ligatur  uporablja roka koroške zamenjalne listine preobrnjeni
et  (&) v enaki meri kot roka, ki je pisala slovenski tekst (fol. 181’,
v. 8, fol. 182, v. 6, listine). Tvorba in uporaba ligatur st  in ct  je v
tekstu listine prav enaka in prav tako pogosta kot v slovenskih tek¬
stih. Od ligatur, ki so poleg teh treh, v latinskem pismu one dobe
sicer zelo običajnih (et, ct, st),  v slovenskih tekstih še v rabi, sem
omenil 1. 1924. v svoji zgoraj citirani razpravi (str. 16) še ligaturc ez,
rz, sz  in tz,  ki si jih je pisec slovenskega besedila ustvaril kot nove,
sicer v latinski grafiki nenavadne, ki pa so posebej prilagojene
značilnim parom črk v slovenskih besedah. Prav take značilne liga-
ture najdemo tudi v tekstu zamenjalne listine, toda ne v latinskih
besedah, marveč v slovanskih in germanskih osebnih imenih (ez,
fol. 181: Keza, Poza; fol. 181’: Pezaman; tz,  fol. 181: Luitza). Ae  piše
roka slovenskih tekstov v treh oblikah (ae, a ligiran z e, q = e cau-
data, q  v eccq  f. 158’, v. 1, f. 159, v. 8; vuqki  f. 158’, v. 6/7; bosigeq
f. 158’, v. 10; znicistoq,  f. 160’, v. 13; a prislonjen na e, priuuae, f. 158’,
v. 13; ae, mariae, f. 160, v. 13). Prav enaka je raba obeh črk v tekstu
naše listine. Tudi tu najdemo vse tri grafike (ae, a ligiran z e. q.  —
q: quqsitis,  f. 181, 182; qcclesiam  f. 182, v. 8; a—e, sanctae, f. 181’, v.
3, uitae, f. 182, v. 7).

Od ločil  pozna slovenski tekst (tretji odlomek) piko. Pisec listin¬
skega teksta jo tudi uporablja, in sicer kot ločilni znak pred in za
rimskimi številkami (. II., . V., . X.).

Delitev beseed  je v drugem slovenskem tekstu neenotna in ne¬
dosledna, kar je za jezik, ki je bil piscu tuj, razumljivo. Tretji slo¬
venski tekst piše predloge in veznike skupaj s sledečo besedo (npr.
otboga, vtatbinach, odtogo). V tem oziru ravna pisec slovenskih tek-

90

stov prav tako, kot so pisali v sodobnih latinskih tekstih. Roka listin¬
skega teksta veže prav tako rada predloge s sledečimi besedami (npr.
inmanus, adecclesiam, intribus).

V slovenskih tekstih najdemo dvakrat naglas  v obliki strešice
(Tige, f. 159, v. 7; bde, f. 160’, v. 15). Enakega uporablja parkrat
roka listinskega teksta (una, f. 181, v. 7, f. 181’, v. 1 in 5; Zidebit,
f. 181’, v. 12).

Abreviaturna črtica  je v obeh tekstih enaka (prim. črtico v
nikise = nikimse, fol. 159’, v. 1, slovenskega teksta, z abreviaturno
črtico kjerkoli v latinskem tekstu listine). Kakih posebnosti sicer
abreviature listinskega teksta ne nudijo. Kakor se s črtico označuje,
v slovenskem »nikimse« izpad črke m,  prav -tako tudi pogostokrat
v tekstu listine. Kakor je v slovenskem tekstu krajšano »šče« za
»sancte« (fol. 160’, v. 10, 12, 15, 14; fol. 161, v. 9) in »šco« za »sancto«
(fol. 161, v. 9), tako tudi v tekstu listine: »scae« za »sanctae« in »sci«
za^sancti«.

Omeniti mi je končno še nekatere posebnosti, ki so skupne slo¬
venskemu in listinskemu tekstu in ki še posebej potrjujejo identič¬
nost rok v obeh. Drugi slovenski tekst piše začetek »Eccq bi detd
nas nezegresil...« s primeroma malimi črkami, preide pa kmalu v
večje in se takih drži do konca. Prav nekaj enakega opažamo pri
tekstu naše listine. Začetek »In nomine sanctae et idividuae trini-
tatis...« je pisan s črkami, ki so v primeri s kmalu nato sledečimi
manjše in drobnejše. Še eno posebnost omenjam. Slovenski tekst piše
črki c in Z včasih tako skupaj, da je Oblika podobna skoraj črki d
(prim. fol. 158, v. 4, oclevuetam). Na prav isti način pisanja naletimo
mestoma v tradicijskem tekstu (prim. fol. 181’, v. 5 : clericorum).

Mislim, da je primerjalna paleografska analiza slovenskih tek¬
stov na f. 158’—161’ v cod. lat. 6426 Državne biblioteke v Miinchenu
in listinskega teksta na f. 181—182 v kodeksu 3b Državnega arhiva
prav tam dovolj jasno pokazala, da je oba napisala ena in ista
roka.

Toda poizkusimo prodreti še globlje v postanek koroške zame-
njalne listine v freisinškem kodeksu in dognati, ali se mogoče radi
identičnosti roke, ki je napisala tekst listine in obenem drugi in tretji
slovenski odlomek ne dajo slovenski freisinaki spomeniki osvetliti še
od kake nove strani? Oglejmo si najprej, kako mesto zavzema vpis
koroške listine v freisinškem kodeksu.

Kodeks 3 b Državnega arhiva v Miinchenu obsega po večini
tekste zamenjalnih in darovnih listin freisinških škofov, nekoliko
tudi listin freisinškega stolnega kapitlja in nekaj drugih. 3  Vseh štetih
folijev je 505. Ta,' ki je knjigo uvezal v obliko, v kateri se nam kodeks
danes predstavlja, se ni kar nič oziral na kronološki red, marveč je,

3  Bittcrauf, uvod, I. XXV d., II, XXIII d.

91

kakor bi jih nametal, uvezal izprcmcšano listinske tekste raznih
freisinških škofov. Tako najdemo po času najstarejše sodobne zapise
listin sredi kodeksa na fol. 190 — 197 . Razume se, da se tudi oblike
pergamentnih listov (višina, širina), njihova kvaliteta, način črtanja,
število vrst na listih, roke, ki so jih popisale, sestav kodeksa po polah
in še drugo zelo med seboj razlikuje in menjava. Zapisi tekstov so
ali neposredno sodobni ali pa prepisi starejših predlog, vsi povezani
v eno knjigo. Število listov, ki tvorijo posamezne pole, je kaj raz¬
lično. Od 11. pole (to je od današnjega fol. 102 dalje) sledimo roki
redaktorja, ki je živel za časa freisinškega škofa Egilberta ( 1006 — 1039 )
in uredil listinsko gradivo od konca 9 . stoletja dalje (codex Egilberti).
Ni pa redaktor iz dobe škofa Egilberta celotno gradivo, ki mu je
bilo na razpolago za omenjeno periodo, ponovno prepisal, marveč je,
da bi si prihranil trud, starejše zapise listin, kakor jih je našel v
freisinškem arhivu, ne prepisavši jih, kratkomalo uvrstil v svoj ko¬
deks. Tako obsegajo današnje pole 16—25  freisinškega kodeksa, ki
so del zbirke sestavljene po redaktorju iz dobe škofa Egilberta, na
fol. 140—189  zapise listin freisinških škofov Lantberta ( 938 — 957 ) in
Abrahama ( 957 — 994 ). Med njimi se nahaja na fol. 181—182  tekst
koroške zamenjalne listine, ki smo ®i ga že ogledali od paleografske
strani.

Zapisi listin iz dobe škofa Abrahama začenjajo s 16 . polo (fol.
140  dalje). Neprestano menjavanje rok in črnila, mnoge korekture
in razure kažejo, da si je redaktor olajšal posel na ta način, da je
zbral in skupaj povezal mnoige starejše predloge, ki so po svojem
diplomatskem značaju ali mlajši prepisi starejših tekstov ali pa tudi
prvotni originalni in sodobni teksti, kratkomalo uvrščeni v kodeks.
Med listinsko gradivo iz dobe škofa Abrahama spada še 21. pola,
ki obsega na fol. 177  do 180 ’ zapise listin od različnih rok, vse z na¬
slovom »Concambium Abraham episcopi et...« (sledi ime škofovega
protizamenjalca, na primer »Hadarici«). Novo polo tvorijo listi 181  do
184 , ki pa v knjižnotehničnem smislu prav za prav niso nikakršna
pola, kajti sestavljeni in uvezani so tako, da je najprej eden perga¬
menten list preganjen po sredini na dvoje in uvezan, nato pa na
enak način še drugi preganjen in zopet uvezan. Iz obeh tako pre¬
lomljenih pergamentnih listov so nastali štirje, danes šteti kot fol. 181 ,
182 , 183  in 184 , od redaktorja iz časa škofa Egilberta pa, ki jih je
tako uvezal, označeni skupaj kot pola »XXII«. Po skupaj spadata
fol. 181—182  in 183 — 184 . Knjigoveška nit je potegnjena sredi med
fol. 181—182  in 183 — 184 , ne pa, kakor bi pri pravilni vezavi in poli
pričakovali med fol. 182 — 183 . List, ki šteje danes, po sredi preganjen
in uvezan, kot folija 181  in 182 , je na straneh 181 , 181 ’ in 182  črtan
s črtami, vtisnjenimi v pergament in stoječimi vsaksebi 12  do 15  mm.
Prvi tekst na fol. 181 , 181 ’ in 182  je naša nam že znana koroška
zamenjalna listina. Roka, ki jo je napisala, se popolnoma razlikuje

92

od vseli mnogoštevilnih in različnih rok na predidočih in sledečih
polah in folijah tradicionalnega kodeksa. Imenujemo jo »prva roka
pole XXII«. Dejal sem, da imajo listine, ki se vrste pred našo za¬
men jalno na fol. 181—182, stalno nadpise »Concambium Abraham
episeopi et N. N.«. Naša listina pa takega naslova nima, marveč za¬
čenja naravnost s tekstom »In nomine sanctae et individuae trinitatis.
Placuit atque convenit...« Talko torej zavzema naša listina že po
roki, ki jo je pisala in z ozirom na pomanjkanje sicer stalnega nad-
pisa v kodeksu izjemen položaj.

Ta izjemen položaj glede zapisa koroške listine na fol. 181, 181’
in 182 potrjuje proučevanje nadaljnjih strani, štetih k poli »XXII«,
namreč fol. 182’, 183, 183’, 184 in 184’. Fol. 182’ ni več črtan, kakor
prejšnji, in tudi pergament ni več tako lepo izglajen (kalciniran) kot
na fol. 181, 181’ in 182, kjer je zapisan tekst koroške zamenjalne li¬
stine. Znak, da fol. 182’ prvotno za zapis kakega teksta ni biil na¬
menjen. Naglašam prvotno, kajti vseeno imamo danes na fol. 182’
zapisan tekst z naslovom »Commutatio Abraham et Orindilonis« in
začetkom »Omnibus aeccl^siae ...«  Ta listina je napisana na neizgla-
jenem in nečrtanem pergamentu folija 182’. 4  Na sledečem foliju 183
— torej drugem od obeli na dvoje preganjenih pergamentnih listov —
sledita od roke, ki je napisala na fol. 182’ Orendilovo komutacijo in
jo lahko imenujemo »druga roka pole XXII«, še dva nadaljnja listin¬
ska teksta: »Aliud concampium Orendilonis. Tradidit uero...« in
»Concampium inter Abraham episcopum et Frovuimundvm«. 5  Na
fol. 183’—184 je nova roka (»tretja roka pole XXII«) napisala naj¬
prej na fol. 183’ kratko zamen jalno listino med škofom Abrahamom
in nekim plemenitim Ernustom, še na istem foliju 183’ in na fol. 184
»Commutatio Abraham episeopi et Pobbanis comitis«, na fol. 184’ pa
zopet nova roka (»četrta roka pole XXII«) »Commutatio Abrahq epi-
scopi et cuiusdam sui servi nomine Adalhaldi«. 6  S tem so našteti
zapisi na pergamentnih listih, ki jih je redaktor iz časa škofa Egil-
berta označil kot pola »XXII«.

Skušajmo si predočiti postanek tekstov, napisanih na fol. 181—
184’. Pisec koroške listine si je za svoj tekst izbral pergamenten list,
ga preganil na dvoje in dobil tako dva lista ali štiri folije, torej štiri
pisne strani (danes fol. 181, 181’, 182, 182’). Prve tri strani (fol. 181,
181,’ 182) je lepo izgladil in liniral ter jih tako pripravil za zapis,
ki ga je s tekstom koroške listine tudi izvršil. Četrte strani pa s kal¬
cinacijo in črtanjem ni pripravil za zapis, ker je pač ni potreboval,
kajti za tekst koroške listine so zadostovale tri strani. Pač pa je ta
s tekstom koroške listine izpolnjeni pergamenten list, obsegajoč sedaj

4  Ed. Bitterauf, II, 169, št. 1277.

5  Ed. Bitterauf, II, 147, št. 1240; 169, št. 1278.

8  Ed. Bitterauf, II, 170, št. 1279; 171, št. 1280; 168, št. 1276.

93

JE*T b  W n*f nCZc

gfr/il  -trvodkijfrmuU-
fm fkro?k nrpri^m
boki m kbk^efč pc*
0  nctmujt rt iflPrtA
TtlrfciBiok nmivtr
Utjprmtfbč/rzj bone-
{t/l^m&nuhm  nr
fP  taninu uvj^n.v?

dcfflHUtim !»<?/}

fonwv

nAnA-rodVlo  vuefJki
fper&t* k«
velo namokl ib^fr
du^cmtfr Ipv^l^v

-trt 14. pommon ^e-
cUj.  no tjticbdfj m
fefem^er \taxamu (/l

$*nan #,ch tmrfcth
4ei F/rfum deU
niru* Hvcpdm Ttioptm
bpxtrx  Oclevuenun
‘ T5tn, - V  ffcpu^

u r n S C:nt S r  Ckc»*

ik ncf^em  pp*.|

(• fene  rmmi2tr
nt£cc -rek del pur^ientr
pred boftmA 07tmA. .mo
ferc porota« iinž'*-  ow
drrt VlAtnd  trn t < m m |

efrbeft pfmtur
uc2t tjItiU. r*£ter azo  ■ |
fc mmgeltm xtfv nc  |
pft u2  nouavi |

4 e$r AW/tu uffttibrfc I

Miinchen, Državna biblioteka, cod. lat. 6426, fol. 158’ (freisinški spomeniki,
začetek drugega slovenskega odlomka).

94

im

#

tu^rmn«? fcv* cr«iAwi4«Ac znntvsnf  }sUettrr .V«|-*e«.r
't  ntr ircrttcricraMc Abrajk*,’ 4eočt*r rywi

I"<ctj^ieo4r nohte dcrtc« • vrnnvnt- <jtw« * ■ /ž,,y

P civ vrirfir  ftcerr coplicrbcntme ftc cr|req~*^cc!rt ♦

I -’■ .' ■ ... ^ , \ ,■ * " v

j tlX^ tdbr Acftcuf <u\ cltAuf.tndttehtoc*/-' -veL4>

4kcč£h9i  iuff ctl n^tn  OTC! \ ; ^

| jkram*rat- a\ia<|*  (t«e decii7jA*<er^*.4»»-v|^ v um
. cu ftc no>nw*\tt^ Tttnmf • GkZ-tih!„

’ l! vv  * C>o£*n * ..Iv. a•  „S * *h eh. fv tltnmvf. ■
j ktptl Wr« Vmn.\- I^A^fjr-SuisnA* Iu-utol ♦
j ^ nm2 ' A  * Fn^flpafč^kcž^* £n^2*f ‘

, I?^2a,-  G«n 2 »juuAj^* Attalfamr• fn4vt«fz«v cucaf*
vnfpf. crAcdifteiif fu\faxtf • f$mf' tefivf  ■

s ' c ! n ^ UVC ‘ ^* ect, rf’^fn©Wt4ljnif*. }«fc4riattji»y
| ©tmW<xrrt!mh ~v„f. ertmtnfi ^ajfrr/

Miinchen, Državni arhiv, cod. 3 b, f. 181
(začetek Abraham-Ruodharjeve zamenjalne listine).

95

tri popisane in eno (četrto) nepopisano stran, prišel kasneje v druge
roke. Ta je uporabila nepopisano, četudi nekalcinirano in nelinirano
četrto stran (fok 182 ’) za zapis zgoraj omenjene Orendilove zame¬
njave, ki jo Bitterauf datira 977—981  (II, 169 , n. 1277). 7  S  tem so bile
štiri strani preganjenega pergamentnega lista popisane. Pisec prve
Orendilove komunikacije je pa imel na razpolago še en tekst, ki se
je tikal tega Orendila. Zanj je vzel nov pergamenten list, enakega
formata, kot je bil prejšnji že popisani, ga preganil na dvoje, dobil
tako prav za prav dva lista ali štiri pisne strani (fol. 183 , 183 ’, 184 ,
184 ’) in na prvo stran (fol. 183 ) napisal »Aliud concampium Oren-
dilonis«, to je drugo Orendilovo zamenjavo, dodavši ji na isti strani
183  zamenjalni tekst nekega Frovuimunda, ki ima s prvo Orendilovo
zamenjavo iste priče. Z ozirom na istega zamenjalca, Orendila, na
četrti strani prvega preganjenega pergamentnega lista in prvi strani
drugega preganjenega pergamentnega lista je redaktor iz dobe škofa
Egilberta oba pergamenta povezal tako, da Orendilovi zamenjavi

— četudi na različnih pergamentnih listih, toda napisani od iste roke

— sledita ena drugi. Ostale prazne strani drugega pergamentnega
lista (fol. 183 ’, 184 , 184 ’) sta popisali zopet dve novi roki z novimi
listinskimi teksti, ki smo jih zgoraj omenili. Imena in vrsta prič v
zadnji, Adalhaldovi listini, so skoraj ista kot v koroški listini.

Iz vsega sledi, da zavzema koroška listina glede na roko, ki jo
je napisala, in način kako je vpisana ter uvrščena v freisinški tra¬
dicijski kodeks in še posebej v njegovo 22. polo (pomanjkanje nadpisa
»commutatio« ali concambium«, vpis na liniran in izglajen perga¬
ment in drugo), prav izjemen položaj. Iz načina zapisa sredi med
listinskimi teksti na fol. 181 — 184 ’ je očitno, da je smatrati zapis
koroške listine za sodoben, ki je nastal ob ali kmalu po izvršeni
zamenjavi. Mislim, da je podal o listinskem zapisu pravilno sodbo
Jaksch z besedami: »Na vsak način sodoben, mogoče originalen
zapis«. 8

Naša zamenjalna listina, torej dvostranski pravni akt, je bila
napisana le v enem avtentičnem izvodu, ki je verjetno baš naš ohra¬
njeni. Za dobe škofa Abrahama se zamenjalne listine namreč ne pi¬
šejo več, kot poprej, v dveh, marveč le v enem tekstu. Formular naše
listine se tesno naslanja na stalen formular zamenjalnih listin, kakor
je bil pretežno v rabi v dobi škofa Abrahama (»placuit atque con-
venit inter ... et...  quandam inter se facere complacitationem sicut
et fecerunt. . . dedit namque .. . econtra vero .. .«). 9  Tekst koroške li-

7  O načinu kako se v tradicijskih kodeksih uporabljajo prazne strani
za kasnejše zapise prim. O. Redlich, Ober bayerische Traditionsbiicher
und Traditionen, Mittheilungen d. Instituts f. osterr. Geschichtsforschung.
V, 34, 72; Bitterauf, II, XXXVIII.

8  Mon. historica duc. Carinthiae, III, 48.

9  Redlich, 14; Bitterauf, II, XLVIII, LI.

96

stine je po vsem sodeč redigiran na Bavarskem, v okolici škofa Abra¬
hama, mogoče v Freisingu. Priče so po vrstnem redu in imenih iste
kot v neki listini iz iste dobe, ki razpravlja o posesti na Bavarskem
v okolici Freisinga in današnjega Miinchena . 10

Vprašati se moramo, kaj sledi iz tega podrobnega razpravljanja
o načinu vpisa koroške listine v freisinški kodeks z ozirom na njen
odnos do slovenskih tekstov v miinchenskem rokopisu. Pred vsem
časovna sodobnost. Drugi in tretji slovenski tekst sta napisana po
28 . maju 972 , a pred letom 1022 .— 1023 . (Časopis, IV, 19  d.). Za ko¬
roško listino, ki jo je datirati med letom 977 . in 981 ., smo pa doka¬
zali sodoben zapis. Identičnost rok zahteva široko časovno sodobnost
obeh tekstov, listinskega in slovenskega. Datum sodobno zapisane
koroške listine ( 977 — 981 ) potrjuje na splošno datiranje drugega in
tretjega slovenskega teksta v razdobje 972 — 1022 / 3 , ki sem ga določil
leta 1922 . le na podlagi paleografskih in historičnih kriterijev, po¬
mika pa sedaj verjetnost zapisa slovenskih tekstov še v 10 . stoletje,
toda po letu 972 .

Ali je pa mogoče tudi preko konstatacije sodobnosti in identič¬
nosti rok slovenskega in listinskega teksta prodreti še globlje v tajno
najstarejše zapisane slovenske besede?

II.

Že od časov Dobrovskega ( 1814 ) in Kopitarja ( 1822 ) velja mnenje,
da so služili v miinchenskem kodeksu zapisani slovenski teksti članu
freisinške cerkve pri izvrševanju duhovsko-pastirskik dolžnosti med
Slovenci . * 11  Kasnejši raziskovalci so skušali lokalizirati postanek slo¬
venskih tekstov v gotov krajevni okoliš. S tem vprašanjem se je po¬
sebno intenzivno bavil R. Nahtigal, ki spravlja med drugim naše tek¬
ste v zvezo s koroškimi posestvi freisinške cerkve, kaže na stike, ki
jih je imel s temi freisinški škof Abraham ( 957 — 994 ) ter poudarja
stremljenje tega škofa, pridobiti freisinški cerkvi posest na sloven¬
skih tleh, posebno pa na srednjem in severozapadnem Koroškem, ka¬
mor kažejo tudi posestno-zgodovinski pripiski miinchenskega kodeksa
in dialektološki značaj slovenskih odlomkov . 12  Nedvomno je, da mo¬
ramo spravljati slovenske tekste v miinchenskem kodeksu v zvezo
s posestvi freisinške cerkve na Slovenskem, posebej še z onimi na
Koroškem. Zato je potrebno ogledati si posestno stanje freisinške

10  Bitterauf, IR 168, n. 1276.

11  Dobrovsky v Slovanki, I, 1814, 249—251 (citat po V. Vondraku,
Frisinske pamatky, 67); K(opitar), Jahrbiicher der Literatur, 17 (1822), 102.

12  Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov
za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov, ČJKZ, I, 1 d.

7 Srednjeveška zgodovina . . .

97

cerkve na slovenskih tleh do konca 10. stoletja, to je do ohranjenega
zapisa slovenskih tekstov.

Freisinška cerkev je 'bila med prvimi bavarskimi cerkvami, ki
so pridobile knovino na slovenskih tleh. Posest, ki jo je že 1. 822.
podelil neki Matheri freisinškemu škofu in samostanu v Innichenu,
se kasneje kot freisinška sicer ne omenja več in je mogoče že v 9. sto¬
letju prešla v druige roke. 13  Na Zgornjem Koroškem je udaril temelje
posesti freisinške cerkve neki Karantanec Alpvvinus, ko ji je med
854 in 875 podelil svojo lastnino v — prejkone Mallniških — Turah
(»ad Taurn«). 14  Ob istem času ima Freising tudi že posest na Otoku
ob Vrbskem jezeru in jo pridobiva v Rožu. 15  Proti koncu stoletja,
1. 891., pridobi freisinški škof Waldo od kralja Arnulfa kapelo s pri¬
tiklinami v Sloveniji, ki leži pri kraljevem dvoru, Liburna imeno¬
vanem (»capellam in Sealauinde partibus ad curtem nostram que
Liburna vocatur consistentem«). Kapela je današnja cerkev sv. Petra,
imenovana »im Holz«, pod nekdanjim kraljevim dvorom Liburna-
Lurn (danes ruševine nad krajem Pusarnitz na Lurnskem polju na
Zgornjem Koroškem). 16  Kralj Arnulf je kasneje istemu škofu po¬
delil še eno kapelo pri Liburniji (»apud Liburniam«). 17  O obeli cerk¬
vah bom še razpravljal. Tako je nastalo eno jedro freisinške posesti
na Koroškem, to je na Lurnskem polju.

Drugo jedro freisinške posesti na Koroškem se je pa širilo v raz¬
treseni legi okoli Vrbskega jezera s središčem pri cerkvi na Otoku,
ki je že proti koncu 9. stoletja slovela radi tamkaj spravljenih relik¬
vij sv. Primoža in Felicijana in koder se je mudil osebno freisinški
škof Waldo (883—906). 18

Veliki madžarski navali od konca 9. stol. dalje niso uničili le
pridobitev freisinške cerkve v Panoniji, marveč zavrli tudi terito¬
rialno ekspanzijo Freisinga v Karantaniji. Več kot pol stoletja ne
čujemo o pridobitvah freisinške škofije v Vzhodnih Alpah. Nova
doba freisinške posestne politike začenja šele po bitki na Lechfeldu
1. 955., ko je bila odvrnjena od vzhoda madžarska nevarnost in je
sedel na freisinški škofijski stolici škof Abraham (957—994). Pra¬
vilno poudarja Nahtigal: »Ne more biti dvoma, da se z Abrahamom
pričenja za brižinsko cerkev glede posesti po Slovenskem popolnoma
nova doba«, (Časopis, I, 52). Freisinška posestna politika, ki jo spret-

13  Jaksch, Mon. Carinthiae, III, 6; Fr. Kos, Gradivo, II, 70. — Jaksch,
Geschichte Karntens, I, 83, 112.

14  Mon. Car.. III, 10; Gradivo, II, 173.

15  Mon. Car., III, 15; Gradivo, II, 266.

16  Mon. Car., III, 26; Gradivo, II, 298. — Jaksch, Geschichte Karntens,
I, 108.

17  Gesta episcoporum Frisingensium saec. XI, Mon. Germ. hist., SS,
24, 316.

18  Mon. Car., III, 19, 27; Gradivo, II, 298, 327; posebni zapisnik iz
srede 12. stol.: Mon. Car., III, 349; Gr. IV, 281.

98

no vodi ta cerkveni knez, je v ozki zvezi s takratno politiko Bavarske
in nemške države ob vzhodnih mejah.

Bavarski kot mejni deželi je šla pri zopetni državni in koloni¬
zacijski ekspanziji Nemcev proti vzhodu v drugi polovici 10. sto¬
letja važna naloga. To je uvidel tedanji nemški vladar Oton I., zdru¬
žil z Bavarsko Veronsko marko (1. 952), podelil povečano deželo
svojemu bratu Henriku (I.) in ga oženil z Judito, hčerko prejšnjega
bavarskega vojvode Amulfa. Po smrti svojega prvega moža (1. 954)
je prevzela Judita sama za svojega mladostnega sina Henrika (II.)
oblast v deželi, ki je segala od Bamberga do Verone. Judita je bila
odločna žena, ki je gledala, da bi pridobila za Bavarsko čim večjo
neodvisnost od osrednje vlade. Eden glavnih podpirateljev njenih
stremljenj je bil freisinški škof Abraham.

Škof Abraham je pa tudi skušal iz ozkih zvez, ki jih je imel z
bavarsko vojvodsko rodbino, posebno pa z vojvodinjo Judito in voj¬
vodom Henrikom, doseči kar največ za svojo cerkev na kolonizacij¬
skih tleh, ki so se po bitki na Lechfeldu odprla na vzhodu in jugo¬
vzhodu. Dokler je bil živ cesar Oton I, je uravnaval Abraham svojo
politiko v skladu z državno oblastjo, kakor je tako ravnala tudi voj¬
vodinja Judita. Škofa najdemo v cesarjevi bližini, ko je ta o Božiču
1. 960 prišel na Bavarsko, 19  in vidimo ga, kako posreduje pri cesarju
Otonu v družbi z bavarskim vojvodom Henrikom II. in vojvodinjo-
materjo Judito pri izdaji listin, ki se tičejo posestev in oseb na Ko¬
roškem. 20  Tudi najdemo Abrahama v Ravenni (oktobra 968) in Rimu
(26. maja 969) v bližini takrat v Italiji se mudečega cesarja. 21  Plačilo
za škofa, ki ga imenuje cesar sam »nobis satis carus« ni izostalo. Z
listino, izdano 28. maja 972. mu je podelil Oton I. dosmrtni užitek
obširnih posestev v trevisanski in vicentinski grofija. 22

Po smrti Otona I. (973) se je pa spremenilo razmerje bavarske
vojvodske rodbine in tej zvestega Abrahama do novega vladarja,
sina in naslednika prejšnjega, Otona II. Iz političnih in rodbinskih
razlogov je zavzel vojvoda Henrik II. napram svojemu cesarskemu
bratrancu protivno stališče, kateremu se je pridružil tudi stari pri¬
jatelj vojvodske hiše, škof Abraham. Abraham je pa ob začetku vlade
Otona II. igral še kaj dvolično vlogo; v resnici nasproten cesarju,
se je sukal kljub temu v njegovi bližini in ga pridobil, da je podelil
freisinški cerkvi obširna posestva. Dne 16. junija 973 se je pojavil
Abraham pri cesarju na državnem zboru v Wormsu 23  in že dva tedna
kasneje, 30. junija je izdal cesar svojo prvo veliko darovnico za

19  Bohmer-Ottenthal, Regesta imperii, II, 289 c, d.

20  Mon. Germ. 'hist., Dipl., I. 303, 305 = Bohmer-Ottenthal, II, 293, 374;
Gradivo, II, št. 407, 419.

21  Bohmer-Ottenthal. Regesta imperii, II, 474, 495.

22  Mon. Germ. hist., Dipl., I, 612 = Bohmer-Ottenthal, II, 451.

23  Gerhardi Vita Udalrici, c. 26 (Mon. Germ. hist., Scriptores, IV, 411).

99

freisinško cerkev. 24  S posredovanjem svoje matere Adelhajde in ba-
varsko-karantanskega vojvode Henrika je podelil cesar Oton II. frei-
sinškemu škofu Abrahamu obširno ozemlje v Kranjski marki, na
Sorškem polju in ob Selški Sori. Ne dolgo za tem, prejkone proti
sredi septembra 973, 25  je cesar z listino, ki je datirana šele 23. no¬
vembra 973, to daritev na prošnjo svoje soproge in bavarskega voj¬
vode Henrika razširil na vse ozemlje od Save do razvodnih gora med
Soro in pritoki Soče ter na porečje Poljanske Sore do Hotavljskega
potoka. 26  S tem je pridobila freisinška cerkev zopet kompleks zemlje,
ki je bil, čeprav ne na gosto, naseljen po Slovencih.

Še v prvi polovici leta 974, sta bila škof Abraham in bavarski
vojvoda Henrik v milosti pri cesarju. Dne 28. maja 974. je dobil škof
Abraham na prošnjo cesarice Adelhajde in bavarskega vojvode Hen¬
rika nazaj po krivici mu odvzeta posestva v zgornji Dravski dolini
in v pokrajini Cadore ob gorenjem toku reke Piave. 27

Dočim je cesar na tako radodaren način ustrezal željam 'bavar¬
skega vojvode in freisinškega škofa, sta pa ta dva pletla proti njemu
zaroto. Vojvoda Henrik je skušal pridobiti zase v svoji obširni voj¬
vodini kar največjo moč in veljavo. Gledal je, kako bi pritegnil ko¬
lonizacijsko ozemlje na vzhodu in jugovzhodu tesneje na Bavarsko in
ustvaril boljše zveze z Italijo, kjer je bila njegovi deželi pridružena
Veronska marka. Škof Abraham, ki mu je bil med bavarskimi škofi
edini zvesto vdan, mu je bil pri tej politiki močna opora. S pode¬
litvijo koroških in kranjskih posestev freisinški cerkvi so priključene
te pokrajine tesneje na Bavarsko, s podelitvijo posestev v Pusterški
dolini, ob zgornji Piavi in okoli Vicenze ter Previsa je pa postala
zveza Bavarske z Italijo ob veliki prometni črti Zgornja Drava-Piave-
Benetke tem močnejša in, kar je važno, v freisinških, to je za vojvodo
Henrika zanesljivih rokah.

Upor proti cesarju je dosegel svoj višek s pristopom češkega
vojvode Boleslava II. in poljskega kneza Mieczyslawa na bavarsko
stran. Ali še preden so mogli zavezniki prav udariti, prejkone julija
meseca leta 974., je zaznal cesar za vstajo. Posvetoval se je s svojo
okolico, odposlal sle in poklical vojvodo in njegove pomočnike pred
se. Poslancem se je res posrečilo spraviti vojvodo, ki se najbrž še ni
mogel združiti s svojimi češkimi in poljskimi zavezniki, na dvor.
Cesar pa zaenkrat ni hotel sodno postopati proti krivcem, marveč
je samo pregnal vojvodo v Ingelhekn, škofa Abrahama v Corvey na

24  Mon. Germ., Dipl., II, 56; Gradivo, II, 444.

25  Prim. radi datiranja te listine: J. Ficker, Beitrage zur Urkunden-
lehre, II, 277; Sickel, Mittheilungen d. Inst. f. osterr. Gesch., Erganzungs-
band II, 123; Uhlirz, Jahrbticher d. deutschen Reiches unter Otto II. und
Otto III., I, 39.

26  Mon. Germ., Dipl., II, 78; Gradivo, II, 445.

27  Mon. Germ., Dipl., II, 96; Gradivo, II, 450.

100

^Vestfalskem, ostale zarotnike pa drugam. Zgodilo se je to prejkone
med 13. in 30. avgustom 974. leta. 28

Po ponesrečenem uporu se škof Abraham prav do svoje smrti
(26. maja 994.) ni več mešal v državno politiko. Svoje dolžnosti do
države je izpolnjeval , 29  sicer se pa največ brigal za posest svoje
cerkve, ki jo je s stalnimi zamenjavami, darovnicami in potrdili
skušal kar najbolj zaokrožiti, povečati in utrditi. Od naslednika
Otona II., njegovega sina Otona III., si je izposloval 1. 989. potrditev
gorenjskega posestnega kompleksa, 1. 992. pa potrditev posestev na
Trevisanskem in Vicentinskem . 30

V to dobo Abrahamovega pastirovanja spada tudi naša že več¬
krat omenjena koroška zamenjalna listina, ki jo Bitterauf datira
med 1. 977. in 1. 981. Slišali smo, da je že od druge polovice 9. sto¬
letja imela freisinška cerkev posest v Turah, torej v zgornjem po¬
rečju reke Moll, pa tudi na Lurnskem polju, torej blizu tam, kjer
se Moll izliva v Dravo. Ob srednjem toku reke, v krajih (Zgornja)
Bela (Obervellach) in Stali, je pa imel posest plemeniti klerik Ruod-
harius. Da bi pridobil tudi to posest ob srednji Molli, ki je ležala
sredi med freisinško zemljo ob zgornji, oziroma spodnji Molli, za
svojo cerkev, je dosegel škof Abraham sledečo zamenjalno pogodbo:
podelil je v krajih »Vualaha«, »Lurna« in »Lisara«, ki leže, kot bomo
videli, na Lurnskem polju, torej blizu spodnje Molle, posest kleriku,
ta mu je pa zato zamenjal posest ob srednjem toku reke Moll, ki je
mejila zopet na posest freisinške cerkve ob zgornji Molli. S tem pa
freisinška cerkev ni zgubila svoje posesti na Lurnskem polju, kajti
kleriku Ruodhariju je bila podeljena le pod pogojem, da pripade
po njegovi smrti zopet freisinški cerkvi. Na ta način je škof zasi-
gural za svojo cerkev v bodoče lepo posestno arondacijo na Zgor¬
njem Koroškem.

Listina, ki govori o tej zamenjavi, je vzbudila našo posebno
pozornost, ker je napisana od iste roke, ki je v danes miinchenski
kodeks zabeležila tako zvani drugi in tretji slovenski odlomek. Ker
je listinski zapis sodoben, kakor smo videli, se nam kot najbližja
vsiljuje misel, da je isam klerik Ruodharius, ki je bil eden zamenjal-
nih kontrahentov, pisec listinskega teksta in potemtakem tudi dru¬
gega in tretjega slovenskega odlomka. Priznavam, da je ta hipote¬
tična domneva drzna, vendar ne govori nič proti njej, pač pa mnogi
razlogi za njeno verjetnost. Razlogi se tičejo osebnosti klerika Ruod-
harija in kolonizacijsko-cerkvenih razmer na Zgornjem Koroškem.

Plemeniti klerik Ruodharius (nobilis clericus Ruodharius) je bil
sorodnik (nepos) škofa Abrahama in kakor ta prejkone iz kake od-

28  Prim. Sickel v Mittheilungen d. Instituts f. dsterr. Gesch., Ergan-
zungsband II, 131—132; Uhlirz, prav tam, 53—54.

29  Mon. Germ., Constitutiones, I, 633.

30  Mon. Germ., Dipl., II, 463, 520; Gradivo, II, 490.

101

lične bavarske rodbine. 31  Identičen bo pač z Ruodherijem, ki se v neki
nekoliko starejši zamenjalni listini škofa Abrahama (iz dobe 957—
972) imenuje še plemeniti diakon (nobilis diaconus nomine Ruodheri).
Ruodhariuis je svojo posest podelil škofu z roko plemenitega moža
Rudolfa (una cum manu Ruodolfi cuiusdam nobilis viri). Neki »no¬
bilis Rudolf« se omenja tudi v neki zamenjalni listini škofa Abra¬
hama, ki jo Biiterauf datira 977—994. 22  Obe listini, v katerih se poleg
koroške omenjata Ruodharius in Rudolf, se tičeta bavarskih razmer
in oseb in sta nastali, kakor vse kaže, na Bavarskem. Pa tudi koroška
listina je, po pričah in freisinškem formularju sodeč, nastala na Ba¬
varskem. Mnenje filologov, da je drugi in tretji slovenski tekst na¬
pisal neslovenec, slovenskega jezika malo ali pa celo nezmožen, in
po diktatu bi se dalo prav lahko spraviti v sklad s tem, kar vemo
in sklepamo o rodu in izvoru klerika Ruodharija.

Ruodharius je imel osebno gotovo tudi interes, da je prišlo do
zamenjave posestev na Koroškem, pridobil je z njo proti ozemlju v
ozki dolini reke Moll okoli Bele in Stalla mnogo ugodneje ležeče na
odprtem Lurnskem polju. Vemo iz diploma tike, kako je prav pogosto
oni, v čigar korist se je izvršil pravni akt, listino o njem sam na¬
pisal. Pri naši koroški listini, ki smo jo spoznali kot sodoben, mogoče
originalen zapis, bi imeli torej opraviti z vrsto listin, ki jo diplomatika
pozna pod imenom »prejemnikov izdelek« (Empfangerherstellung).

Ruodharius je bil duhovnik. Drugi in tretji slovenski tekst ter
latinski teksti v miiuchenskem kodeksu, napisani od iste roke, se
dajo spraviti v sklad s stanom, interesi in dušnopastirskimi potre¬
bami duhovnika, ki je imel in zamenjaval na Koroškem med drugim
tudi cerkve. Drugi in tretji slovenski odlomek sta vpisana v oddelek
miinchenskega kodeksa, ki sem ga označil kot šesti zvezek (fol.
149—169). Zvezek je služil za slučajnostne vpise najrazličnejše vse¬
bine, po večini majhnega obsega. Z nekaterimi novimi opažanji, do
katerih sem prišel pri ponovnem študiju miinchenskega kodeksa, mi
je mogoče rezultate iz 1. 1922. še spopolniti in utrditi. 33  Šesti zvezek
kodeksa obsega, razdeljen po polah sledeče: en ternij, od katerega
je odrezan drugi folij (f. 149—153) + en kvinternij, od katerega manj¬
ka sedmi list (f. 154—162) + en kvaternij, od katerega je odrezan
osmi, to je zadnji list (f. 163—169), torej vsega skupaj 5 + 9 + 7 =
= 21 folijev (f. 149—169). Prva roka šestega zvezka — označili smo
jo s VI/1 — je začela pisati v dveh stolpcih, toda tako, da je zunanji
stolpec (ob robu folija) vedno ožji (7—7-5 cm) od notranjega (8—9 cm).
Na ta način je popisala roka VI/1 folije 149—151. Tega načina pisa¬
nja, ki je bil podan že vnaprej po pergamentu liniranem še od roke

31  Časopis, IV, 36.

32  Bitterauf, II, 97, 198, n. 1177, 1315 p.

33  Časopis, IV, 7—8.

102

VI/1, se je držala tudi roka VI/2, ki je vpisala v zvezek nato sledeče
latinske (f. 151 — 155) in slovenske tekste (drugi in tretji odlomek,
f. 158’—161’). Ta karakterističen način pisanja v dveli neenako ši¬
rokih stolpcih, ki ga sicer ne najdemo v celotnem miinchenskem ko¬
deksu, je nov dokaz, da je ista roka napisala latinske tekste na fol.
151—153 in slovenske na fol. 158’ — 161’. Latinski teksti roke VI/2
obsegajo: 1. tekst o tem, česar se ne najde v psalmih (Quid enim in
psalmis non inuenitur, f. 151, kol. 1 — f. 152, kol. 2), 2. razlaga
»aleluje« (Incipit interpretatio allelui^, f. 152, kol. 2 — f. 152, kol.
2 — f. 152’, kol. 1), 3. razlaga »glorije« (Interpretatio glorij, f. 152’
kol. 1), 4. notice o freisinškem posestvu Godego na Trevisanskem
(f. 152’, kol. 2 — f. 153, kol. 1).

Drugi in tretji slovenski odlomek obsegata tekste setavljene in
napisane v dušebrižne svrhe med Slovenci (pridiga o grehu, oblika
splošne izpovedi). Ako velja hipoteza, da jih je napisal klerik Ruod-
harius, bi se v odlični meri dali spraviti v sklad z ozemljem, katero
je na Zgornjem Koroškem baš ta Ruodharius imel, oziroma zamenjal
in na katerem je glasom naše in drugih listin stalo že več cerkva.
To ozemlje je bilo v 9. stoletju še po ogromni večini slovensko in
v cerkvenem oziru že primeroma dobro organizirano. Toponomastika
kaže, da so Slovenci dolino reke Moll in njenih pritokov ter Lurnsko
polje že zgodaj in primeroma intenzivno naselili. Pogled na vsako
zemljepisno karto večjega merila nam kaže gosto vrsto slovenskih
krajevnih imen od vrhov Grossglocknerja pa do Drave pri Spittalu.
Primeroma malo je med njimi imen iz predslovenske ali pa nemških
iz zgodnje dobe. Slovenske kmetije, oziroma izmera zemlje po njih
se omenja v Rangersdorfu (Molltal, 1006—1039), Lendorfu (1072),
Oberdorfu in v »Dolach« (1070—1080), v kraju »Dulieb« pri Ober-
dorfu (ok. 1060 do 1970), v Lieserhofenu in Altersbergu (1070 do ok.
1080) in v Gčjriach (1006—1039). 34  Vse te slovenske kmetije se ome¬
njajo, razen onih v Rangersdorfu, v krajih, ki leže na Lurnskem polju
ali pa v njegovi največji bližini, kar gotovo potrjuje posebno močno
slovensko naselitev v teh krajih. L. 891. leži Lurnsko polje v Slove¬
niji (in Sclauinie partibus). 35  Še  leta 1253., oziroma 1320. se zovejo
kmetje na Lurnskem polju v urbarialnili zapiskih briksenške škofije
Lubein in Trageliub. 36

Gosta naselitev Slovencev v dolini reke Moll in na Lurnskem polju
nadovezuje na primeroma intenzivno naselitev in kulturno prepojitev
tega ozemlja že v predslovenski dobi. Lurnsko polje je bilo upravno
in cerkveno središče romanskega in romaniziranega prebivalstva Zgor-

34  Mon. Cariuthiae, III, 93. 94, 132, (50, 151, 156; Gradivo, III, 20,

99  211 i1 262 270

33  Gradivo, ’ll, 298; Mon. Carinthiae, III, 26.

36  God. Brixen, Hochstift, II L 6, f. 74, 172’, v Državnem arhivu v
Miinchenu.

103

nje Koroške v pozni antiki. Noriško mesto Teumia, ki je stalo pri
današnji cerkvi St. Peter im Holz na Lurilskem polju, poznata Plinius
in Ptolemaeus. 37  V drugi polovici 5. stoletja je »oppidum Tiburnia«
središče notranje-noriške cerkvene provincije (metropolis Norici). 58
Kot škofijsko mesto se je Teumia obdržala vse do invazije Sloven¬
cev. Zadnjič se kot »ecclesia Tiburniensis« omenja 1. 591. 39  Bogate iz-
kopine kultnih in drugih stavb na Lurnskem polju, ki segajo do 6.
stoletja, spominjajo na bogato preteklost predslovenske Teurnije in
njenega okraja. 40

Kakor v mnogih drugih krajih je nadovezalo tudi pri Teurniji
prvo krščanstvo med Slovenci na kasno-antično krščansko središče.
Od treh v »Conversio Bagoariorum et Carantanorum« omenjenih
cerkva, ki jih je kot prve med Slovenci posvetil škof Modest, je tudi
cerkev »in Liburnia civiitate«, danes cerkev sv. Petra imenovana »im
Holz«, postavljena na planoti, kjer se je nekdaj razprostirala antična
Teurnia. 41  Za vlade škofa Waldona (883—906) je freisinška cerkev
pridobila to cerkev sv. Petra in še eno pri Liburniji (aliam capellam
apud Libumiam). 42  Dve cerkvi je pa po naši, že tolikokrat omenjeni
zamenjalni listini prejel od freisinškega škofa Abrahama v zameno
klerik Ruodharius. Nedvomno gre za oni dve, ki jih je freisinška
cerkev pridobila za časa škofa Waldona. Abrahamova listiina pravi,
da prejema Ruodharius v zameno tri kraje »Vualaha«, »Lurna« in
»Lisara« in v teh dve cerkvi. »Lurna« je nastalo iz »Liburnia«, kar je
dialektična oblika antičnega »Tiburnia«, oziroma »Teurnia«. Pri
cerkvi nam je misliti na cerkveno središče Lurnskega polja, cerkev
sv. Petra, ustanovljeno po škofu Modestu »in Liburina civitate« in
1. 891. podeljeno freisinški škofiji. »Lisara« lokalizirajo v kraj Lie-
seregg na levem bregu reke Lieser. 43  Tu naj bi se nahajala druga
obeh cerkva, danes cerkev Matere Božje v Liesereggu. »Vualaha« je
po Jakschu mogoče kraj Fell pri Sachsenburgu, po Lessiaku ga je
pa iskati pri Falkensteinu v dolini reke Moll. 44  Po mojem mnenju
je le lokalizacija »Lurna« = Sv. Peter na Lurnskem polju pravilna.
Glede ostalih lokalizacij in druge kleriku Ruodhariju podeljene cerk¬
ve je pa upoštevati listino iz 1. 1072., po kateri ima freisinška cerkev

37  Plinius, Nat. hist., III, 24, 146; Ptolemaeus, Geogr., II, 13.

38  Eugipii Vita Severini, ed. Mommsen, Script. rer. Germ. in usum
schol., 29, 31 (ed. 1898).

30  Gradivo, I, 102.

40  R. Egger, Friihchristliche Kirchenbauten im siidlichen Norikum
(1916), str. 1 d.: Teurnia, Die romischen und friihchristlichen Alterttimer
Oberkarntens (1926).

41  Mon. Germ. hist., Scriptores, XI, 8.

42  Op. 16 in 17 na str. 98.

43  Ankerslioften v Archiv f. Kunde osterr. Geschichtsquellen, V, 215.
Citati v opombi na str. 89. — Klebel v Carinthiji, I, 1925, 29, 43.

44  Jaksch, Mon. Carinthiae, III, 48; P. Lessiak v Carinthiji, I,
1922, 5, 6.

104

»in Liburnia« tri bazilike, »una scilicet sancti Petri apud Trezna,
altera sancti Micliahelis apud Bosanriza, terciam sancti Martini apud
Velah«. 45  Te tri cerkve se pa omenjajo že sto let poprej v Abraham-
Ruodharijevi zamenjavi. Cerkev v »Velah«, to je v kraju Zgornja
Bela, nemško danes Obervellach, kjer še danes časte sv. Martina, je
prejel škof Abraham od klerika Roudharija; v njegovi listini se kraj
omenja tudi z imenom »Velah«. Cerkev sv. Petra »apud Frezna« je
cerkev sv. Petra v kraju »Lurna« zamenjalne listine; 1. 1072. se ozna¬
čuje s pridevkom »apud Frezna« po kraju Brezno, danes nemško
Fresen tik pod sedanjo cerkvijo. Cerkev je torej, kakor določa za-
menjalna listina, po smrti klerika Ruodharija pripadla zopet frei-
sinški škofiji. Tretja cerkev listine iz 1. 1072. je cerkev sv. Mihaela
v kraju »Bosanriza«. Semkaj stavim ono drugo cerkev v kraju Vua-
laha, ki jo je potom zamenjave prejel klerik Roudharius in ki je po
njegovi smrti tudi pripadla zopet freisinški cerkvi. V »Lisara« —
Liesereggu, kamor so doslej lokalizirali drugo Ruodharijevo cerkev,
se omenja cerkev šele 1. 1138., 48  medtem ko listina iz 1. 1072. med
cerkvami, ki jih ima Freising »in Liburnia«, te cerkve ne omenja.
»Vualaha« je po mojem mnenju starejše ime za »Bosanriza«, danes
nemško Pusarnitz, to je slovenska Požarnica sredi Lurnskega polja,
kjer je še danes župna cerkev posvečena sv. Mihaelu. Ime Vualaha
spominja na Romane — Vlahe — Walchen, ki so, kakor smo videli,
bili ravno na Lurnskem polju gosto naseljeni, imeli tamkaj svoje
cerkveno središče in pustili tudi v krajnem imenu Falkenstein (sta¬
rejše oblike Walihenstein, Walchenstein) v Molltalu sled. 47

Klerik Ruodharius je torej prejel od freisinškega škofa Abra¬
hama med 1. 977. in 981. v zameno med drugim dve cerkvi: sv. Petra
pri Breznem (danes St. Peter im Holz) in sv. Mihaela v Požarnici-
Pusarnitz. Omenjam, da najdemo patrona obeh cerkva kot svetnika
omenjena v prvem in tretjem slovenskem odlomku, ki sta po vsebini
splošni javni izpovedi. Narod se po svojem duhovniku obrača do
trojedinega Boga, na Mater Božjo in do sv. Mihaela in sv. Petra ter
drugih svetnikov, ki pa se razen teh dveh po imenih ne omenjajo.
Ali obstaja kaka zveza med patroni obeh Ruodharijevih cerkva na
Lurnskem polju in omenitvijo istih svetnikov v slovenskem tekstu si
zaenkrat ne upam trditi. Primerjanje takih in podobnih tekstov, kot
jih obsegajo slovenski spomeniki, bi znalo mogoče pojasniti, ali so
v tretjem slovenskem tekstu mišljeni svetniki določenih cerkva, ali
se pa sv. Mihael in sv. Peter omenjata kot dva v tekst in vsebino
splošne izpovedi spadajoča svetnika, eden, ki grešne duše tehta,
drugi, ki dušam odpira vrata v nebeški raj. Mnogo bližja

45  Gradivo, III, 270; Mon. Carinthiae, III, 155.

46  Mon. Carinthiae, III, 274.

47  P. Lessiak v Carinthiji, I, 1922, 6.

105

je domneva, da obstoja med zapisom slovenskih tekstov in duše-
brižnimi svrhami na obširnem, primeroma gosto po Slovencih na¬
seljenem ozemlju, ki je z dvema cerkvama pripadalo kleriku Ruod-
liarju, neka zveza. Na vsak način je imel ta, ki je imel interes na¬
pisati listino o teritorialni zamenjavi na slovenskih tleli, tudi interes,
da se zapišejo za Slovence in dušno pastirstvo med njimi namenjeni
teksti.

S svojimi izvajanji sem pri kraju. Trdno stoji identičnost rok
in sodobnost zapisa Abraham-Roudliarijeve zamenjalne listine ter
drugega in tretjega slovenskega odlomka. Izhodišče nadaljnjega izva¬
janja je seveda hipotetično in ga zato podajam z vso rezervo: klerik
Ruodharius, po rodu Bavarec, je zapisal tako listinski tekst kot oba
slovenska odlomka, ta dva v dušebrižne svrhe na slovenskem ozemlju
na Zgornjem Koroškem, ki ga je imel, oziroma potom zamenjave
pridobil, ki je bilo gosto po Slovencih naseljeno in imelo že prime¬
roma zgodaj urejeno cerkveno upravo.

977 — 981 .

Freisinški škof Abraham da plemenitemu kleriku Ruddhariju v
zameno  za dve cerkvi, pet kmetij in nesoobodnike o krajih Velah
in Stalla dve cerkvi, deset kmetij in nesvobodnike v krajih Vualaha,
Lurna in Lisara pod pogojem, da slednje po klerikovi smrti pripade
zopet freisinški cerkvi.

Cod. 3 b, fol. 181—182, v Državnem arhivu v Munchenu (sodoben,
mogoče originalen zapis).

Cod. 3 c, fol. 103, prav tam (prepis iz 12. stoletja).

In nomine sanctae et individuae trinitatis. Placuit atque convenit
inter venerabilem Abraham Frisingensis aecclesiae episcopum et
quendam nobilem clericum Ruodharium nomine quanda.m inter se
lacere complicitationem a > sicut et fecerunt. Dedit namque idem cle-
ricus iam dictus in duobus locis Velah et Stalla nuncupatis aecclesiam
iure et legitime decimatam aliamque sine decima et hobas V una
cum mancipiis sic nominatis Tihmar, Goztibil, Imizi, Goztizai, Rada-
gozt, Salacho, Rihmunt, Kisalhart, Vitina, Kazne, Siuina, Lunota,
Liutza, Rilipirih, Engilpurc, Keza, Engiza, Peza, Gotauuar, Adalsuint,
Erchanrat cum curtiferis et aedificiis pratis pascuis siluis aquis
aquarumve decursibus molendinis piscationibus exitibus et reditibus
viis et inviis quqsitis et inquirendis et omnibus rebus iusta ad loca
illa pertinentibus una cum manu Ruodolfi cuiusdam nobilis viri in
manus venerabilis episcopi et advocati sui Odalscalcbi ad ecclesiam
sanctae Mariae sanctique Corbiniani. Econtra vero laudabilis antistes
cum consilio omnium suorum clericorum laicorumque una cum manu

106

advocati sui iam dieti in .tribus locis Vualaha, Lurna, Lisara vocitatis
aecclesias II decimatas liobas X et mancipia sic nominata Zeizo, item
Zeizo atque iterum Zeizo, Gomman, Peratholt, Sanzi, Azo, Minigo,
Pezaman, Ruodolf, Pitalo, item Comman, Engizo, Isanhart, Tichodrah,
Lazdimir, Uulconga, Peralitolt, Zidebit, Godemir, Krazza, Engiza, b >
Raza, Tihca, Azala, item Azala atque iterum Azala, Liupa, Aza,
Uvipa, Lanza, Uvillipurc, Engiza, Tupa, Sigila, Ecclia, Meginpurc,
Enzila, Chirichpurc, Hiltigunt cum curtiferis aedificiis pratis paseuis
silvis aquarumque decursibus molendinis piscationibus exitibus et
reditibus viis et inviis quqsitis et inquirendis et omnibus ad ista loca
pertinentibus retradidit eo tenore, ut ille iam dictus clericus et suus
nepos Ruotharius nuneupatus loca dieta et accepta usque in finem
vitae firmiter teneant c > atque possideant; postea vero omnia illa a d
^cclesiam Frigisingensem d ) redeant atque respitiant. Testes: Arnolt,
Ogo, Penno, Ratpot, Altuom, Eparheri, Uuitagouo, Isanrih, Meginhart,
Ogo, item Meginhart, Koteschalh, Gumpo, Anno, Odalschalh, Helm-
preht, Zaco, Kisalolt, Erchanger, Dietrih, Zacco. De familia: Asmar,
Rihheri, Aripo, Isangrim, Adalhart, Vuolfhart, Humpreht.

a) tako namesto complacitationem,  b) z popravljen iz l.  c) drugi n
dodan od sodobne roke nad črto. d) prvi g  popravljen iz začetega s.

107

Dantejevi sledovi med Jugoslovani

Osebe vse dob in narodov, kraje iz vseh koncev tedanjega sveta
omenja Dante Alighieri v svoji božanski pesnitvi. In tako ni nikako
čudo, ako se tu pa tam spomni v njej tudi na deželo in narod, so¬
seden Italiji, na slovanski narod od one strani Jadranskega morja.
Kaj tvori zgodovinsko ozadje takih mest in kje nam je iskati zgo¬
dovinske podlage tradicij, ki krožijo o Danteju med Jugoslovani,
teh točk se hočemo v naslednjem dotakniti.

Najstarejše tradicije o Danteju na jugoslovanskih tleh nam je
iskati v bližini meje italskega življa, v gorenji soški dolini, v Tol¬
minu. Renečan Jacopo Valvasone di Maniago iz druge polovice 15. sto¬
letja opisuje ta gorski kraj s sledečimi vznesenimi besedami: »Luogo
nei tempi estivi onolto diletevole, per la belezza et copia incredibile
di fontane e fiumi limpidissimi et sani, per Paria saluberrima, per
1’altezza dei monti, et profondita spaventosa delle Valli, per li passi
stretissimi et novita del Paese; il quale tenendo molto del barbaro,
accompagnia percio con 1’orrore del sito una graziosa vista di cam-
pagne, di rivi et di terre grasse et ben coltivate.c In v tem »sito si
mirabile« pravi Jacopo di Valvasone dalje, ki je kakor ustvarjen
za umovanje filozofov in poetov, mislijo (si tiene), da je Dante pisal
kot florentinski begunec in gost tedanjega oglejskega patriarha Pa-
gana della Torre del svojih pesnitev, kajti mnogo opisov narave v
Divini Commediji je sličnih naravnim krasotam tolminske deželice.
Dalje omenja Jacopo, da se imenuje neka skala nad vodo Tolminsko
»sedia di Dante«, da se mu je zdelo, da je razbral na nekem kamnu
pri jami, ki se imenuje še dandanes Dantejeva jama, pesnikovo ime
ter beleži tradicijo, da je Dante napisal na Tolminskem svoje delo
o naravi rib.

108

To je tradicija, katero je zabeležil Jacopo di Valvasone . 1

Poročilo o Dantejevem bivanju v Tolminu je dalje pletel in mu
skušal dati zgodovinsko podlago furlanski zgodovinar Joannes Can-
didus v svojem delu »Comrn e nt a r i o rum Aquilejensium libri octo«
(Venetiis 1521). Napravil je to kaj enostavno na ta način, da je črpal
iz onega mesta papeških življenjepisov Bartolomea Saccbija, imeno-
vanga Platina (1412—1481), kjer ta poroča o begu pristašev floren¬
tinske stranke »belili« in med temi Dantejevem v mesto Forli (v antiki
Forum Livii) v Romagni in prelevil Forli v Friuli (v antiki Forum
Julii ). 2  Tako je dobila tradicija o Dantejevem bivanju v Tolminu na¬
videzno zgodovinsko ozadje, a pred zgodovinsko kritiko ni vzdržala.
Cela vrsta tehtnih dokazov govori proti njej . 3

Ne bo ji pripomogla do zgodovinske verjetnosti kombinacija, češ,
ker je bil namišljeni Dantejev gostitelj patriarh Pagan della Torre
gvelfevec, Dante pa po političnem mišljenju gibelinec, tedaj je moral
biti pravzaprav veliki pesnik v gostih pri tedanjem goriškem grofu
Henriku III., po svojem prepričanju gibelincu . 4  Da se pa razna mesta
Divine Komedije (npr. Pekel, 34, 76 ali Vice, 27, 85—87) ujemajo s
tolminskimi naravnimi slikovitostmi, je pač le gol navidezen slučaj
in kombinacija fantazije . 5

Tradicijo o Dantejevem bivanju v Tolminu so po Valvasonu
in Candidu drugi še razpletli. Spravili so z njo v kombinacijo poro¬
čilo, da se neka, pod gradom Devinom v morje štrleča skala ime¬
nuje še danes »Dantejeva skala« ter videli že Danteja na omenjenem
gradu kot gosta goriškega grofa Henrika. 6  Goro Tambernicchi, katero
omenja Dante v 32. spevu Pekla (verz 28), iščejo razlagalci po celem
svetu, a že beneške izdaje iz početka 16. stoletja jo istovetijo z Ja¬
vornikom pri Postojni (v resnici imamo pač opraviti z goro Tambura
v Apeninu). 7  In opis iz Pekla (34, 127—132):

»Luogo e la giu da Belzebu rimoto
Tanto, quanto la tomba si distende,

Che non per vista, ma per suono e noto
D’un ruscelletto che quivi discende
Per le buča d’un sasso ch’egli ha roso
Col corso ch’egli avvolge, e poco pende.«

1  S. Rutar, Zgodovina Tolminskega, 225—226.

2  Delle vite de’ pontefici, 396 (izdaja Venetia 1666).

3  Giuseppe Bianchi, Del preteso soggiorno di Dante in Udine ed in Tol-
mino durante il patriarcato di Pagano della Torre, Udine 1844.

4  Alfred Bassermann, Dantes Spuren in Italien, kleine Ausgabe, 421;
Rajko Perušek, Nekaj mest o Dantejevi »Nebeški komediji«, ki se tičejo
Slovanov, Ljubljanski Zvon, 20, 1900, 314—316.

5  Bassermann, 420—421.

6  Bassermann, 418; Perušek, 316.

7  Debevec, La Divina Commedia, Dom in Svet, 24, 1911, 434.

109

naj je posnel pesnik po podzemeljskih krasotah in vodah Postojnske
jame . 8

Vse to so fantastične kombinacije, katerim bi bilo brezplodno
iskati historičnega ozadja. Druga stvar je s primeroma staro tolmin¬
sko tradicijo, katero pa moramo seveda upoštevati le kot tako, ne pa
kot dano dejstvo. Nastati je morala med onimi, ki so kaj vedeli o
velikem pesniku. Zgodovinsko in miselno podlago ter izvor ji pa
lahko iščemo v tesnih stikih, ki so vezali za Dantejeve dobe državo
oglejskega patriarha s Florenco in Florentinci.

Od srede 13. stoletja pa do začetka 15. stoletja lahko beležimo
izredno močan dotok Toškancev, posebno pa Florentincev, na ozemlje
oglejskega patriarha, h kateremu je, kakor znano, pripadala ogromna
večina slovenske zemlje. Toskanska mesta in ž njimi Florenca so
preživljala v drugi polovici 13. stoletja viharne čase meščanskih
bojev. Radi teh bojev med gibelinci in gvelfovci, med »črnimi« in
»belimi«, je zapustilo izredno veliko število Florentincev domača tla
in se podalo križem sveta. Furlanija in sosednje dežele so mnogim
postale druga domovina in kraj, kjer so si pridobili imetja in blago¬
stanja. 9  Za dobe Danteja, posebno pa ob prelomu 13. stoletja, sta
postajala prodiranje in gospodarski vpliv florentinskih trgovcev in
bankirjev, uradnikov in obrtnikov na jugoslovanska tla vedno moč¬
nejša. Dokumentaričnih zgledov za to imamo dovolj. Dne 12. fe¬
bruarja 1299. je zastavil avstrijski vojvoda Oton menjalnice v Ljub¬
ljani in Kamniku za dobo treh let in letno vsoto 20 oglejskih mark
Florentincema bratoma Feu in Nikolaju, sinovoma Bracina de Jan-
zolo; dne 24. julija istega leta pa Kurziju de Friscobaldis menjalnice
v Slovenjemgradcu za dobo dveh let proti plačilu letnih 10 mark. 10
Florentinci so postali upniki cele vrste vladarjev, ki jim je šla takrat
beseda nad usodo slovenske zemlje. Sem štejemo npr. oglejske pa¬
triarhe, goriške in ortenburške grofe. * 11  Kot posojevalci denarja so
prišli Florentinci v začasno posest mnogih krajev v Posočju, Bohinju,
Dalmaciji in drugod. 12  Nikolaj in Jakob iz Ljubljane tvorita skupaj
z Lapucijem, sinom Papira iz Florence in Albertom iz Urbina ban¬
kirsko družbo, ki je v letu Dantejeve smrti prevzela kovanje novcev
oglejskega patriarha ter istemu posojevala denar. 13  V prvem četrtletju
14. stoletja je živel Franko iz S. Lorenzo di Mugello pri Florenci, ugle-

8  Bassermann, 415.

9  Antonio Battistella, Toscani in Friuli, Bologna 1898.

10  R. Davidsohn, 1'lorentiner in Tirol unc! andern Alpenlandern, For-
schungen zur Gesehichte von Florenz, IV, Berlin 1908, 530.

11  Fabrizi, Delle usure del Friuli, 75, 76 (Udine 1774); Bianchi, Do-
cumenti per la storia del Friuli, I, 460; Batistella, 128, 130, 140, 141, 197,
200, 201, 204. Davidsohn, IV. 350.

12  Kodeks R 80 v Državnem arhivu na Dunaju, f. 13’, 27’, 28, 34’, 45,
92, 127. 127’, 133, 154.

13  Bianchi, Documenti, I, 444.

110

den goriški meščan ter fevdnik, a obenem posojevalec denarja go-
riškega grofa Henrika III., kateremu je tudi sezidal stolp nad vrati
goriškega mesta. Iz istega S. Lorenza so se v isti dobi priselili v Go¬
rico tudi drugi znani nam Toskamci. 14

Marcantonio Nicoletti nam pa poroča v svojih življepisih oglej¬
skih patriarhov o celi koloniji Toskancev, katera se je, želeč si mir¬
nega in varnega življenja, naselila na prošnjo freisinškega škofa
Henrika leta 1307. v Škofji Loki na Gorenjskem. 15  Ta vest sicer precej
nekritičnega pisatelja iz 16. stoletja bi ne zaslužila večje verjetnosti,
če bi ne vedeli, da se je že okoli leta 1318. nahajala v škofjeloškem
gradu listina, katero je izstavil Pavel iz Florence za svojo ženo Kata¬
rino radi sedmerih kmetij na posestvih freisinškega škofa na Kranj¬
skem. 16

Joannes Candidus, o katerem smo zgoraj pisali, da nam poroča
o Dantejevem bivanju v Furlaniji, je vedel o tem naseljevanju Flo-
retincev ter piše, da je mnogo plemenitih rodbin zapustilo radi me¬
ščanskih bojev Toskano in se napotilo v Furlanijo, iskat tu miru
in varnosti. Vriva se nam domneva, da je bila Candidu, vedočemu
in pišočemu o Florentincih, bežečih radi političnih razmer iz svoje
domovine v Furlanijo, dana miselna zveza in s tem nekako zgodo¬
vinsko ozadje za njegovo poročilo o namišljenem begu Dantejevemu
iz Florence v Furlanijo.

Sledovi za Dantejem in Florentinci segajo pa še dalje proti slo¬
vanskemu vzhodu in jugovzhodu. Za Italijane tiste dobe je ležala
onstran Jadranskega morja slovanska dežela, katero so na prosto
imenovali »Schiavonia«. Od tu so preko morja prihajali v Italijo se¬
verovzhodni »venti schiavi«, katere omenja Dante v Vicah (XXX, 87)
in katere je bivajoč v Romagni gotovo imel večkrat priliko občutiti.

Del prekmorske »Slovenije« je za Danteja tvorila LIrvatska, od¬
koder so za njegove dobe prihajale trume romarjev na potu v Rim.
Dante pravi o takem romarju, zamaknjenem ob pogledu v Veronikin
prt pri sv. Petru v Rimu (Raj, 31, 103—108):

»Qual e čolni che fore di Croazia
viene a veder la Veronica nostra,
che per fantiča lama non sen sazia,

ma dice nel pensier, fin elie si mostra:

»Signor mio Gesu Cristo, Dio verace,
or fu si fatta la sembianza vostra?«

Pri tem mestu ni imel Dante po našem mnenju pri besedi »Cro¬
azia« v mislih kak daljni in divji kraj sploh, kakor mislijo nekateri

14  A. Koblar, Regesti listin boštanjskega arhiva. Izvestja muzejskega
društva za Kranjsko, 9, 1899, 201—202.

15  Manzano, Annali del Friuli, III, 365; Battistella 201.

18  Fontes rerum Austriacarum, II, 36, 137.

111

razlagavci njegove pesnitve (npr. Landino), temveč zgodovinsko dej¬
stvo romanj Hrvatov in Jugoslovanov sploh v večno mesto; saj pri¬
deta slovanski besedi romar in romanje od pogostili potov v Rim.
Posebno leta 1300., to je na jubilejno leto so se zgrinjali v Rimu na¬
rodi s celega sveta, o katerih piše Dantejev sodobnik in ožji rojak
zgodovinar Giovanni Villani: »Et per consolatione de’ Christiani
peregrini ogni Venerdi, o di solenne di festa si mostrava in San Piero
la Veronica del Sudario di Christo. Per la qual cosa gran parte de’
Christiani che allhora viveano, feciono il detto pellegrenagio, cosi fe-
mine, come huomini, di fontani et diversi paesi, et di luogi et d’ap-
presso .« 17  Dante sam pa v svojem delu Vita nuova (pogl. 41): »... in
quel tempo che mol ta gente va per vedere quella immagine be-
nedetta la quale Gesu Cristo lascio a noi per esempilo della sua
bellissima figura ...« in dalje: »le genti che vanno al servigio deli’
Altissimo... chiamansi ,romei‘ in quanto vanno a Roma, la ove
questi ch‘io chiamo peregrini andavano.« Dante je, bivajoč proti
koncu svojega življenja v Romagni, gotovo imel priliko slišati o ro¬
marjih iz hrvatskih in slovenskih dežel, kateri so se na potu in s pota
v Rim izkrcavali in vkrcavali v Jakinu, Sinigaliji in drugih mestih
vzhodnega italskega obrežja. Po drugi strani vemo tudi o živahnih
trgovskih stikih, ki so jih imela omenjena mesta z nasproti ležečo
dalmatinsko obalo ter o trgovcih iz slovenskih in hrvatskih pokrajin,
ki so hodili na velike semnje v Sinigalio . 18  Z romanji je pa družila
tedanja doba pogostokrat semnje in trgovski promet sploh.

Toda še dalje na slovanski Balkan segajo Dantejevi sledovi. Tu
je za pesnikovega življenja rastla do vedno večjega ugleda država
srbskih Nemanjičev, na zapadu znana pod imenom »Rascija«. Enega
izmed kraljev te vladarske rodbine Štefana Uroša II. Milutina (1282
do 1321) omenja Dante mod sočasnimi evropskimi vladarji (Raj 19,
139—141):

»E quel di Portogallo e Norvegia
li si conosceranno, e quel di Rascia
che male ha visto il conio di Vinegia.«

Zgodovinsko je dejstvo, da so v Srbiji za časa vladanja bratov Šte¬
fana Dragutina (1276—1316) in Štefana Uroša II. Milutina (1282—1321)
posnemali beneške srebrne novce in da je bila to v Italiji Dantejeve
dobe splošno znana stvar. Ti srbski novci kažejo na eni strani Kri¬
stusovo podobo z grškimi začetnimi črkami kakor na sočasnih bene¬
ških »groših«, na drugi strani pa predaja sv. Štefan srbskemu kralju
zastavo z upodobljenim križem, kakor na benečanskih novcih sv. Mar-

17  Muratori, Rerum Italicarum Scriptores, 13, 367 (Mediolani 1728).

18  A. Hortis, I Romieri a Trieste, Archeografo Triestino, Nuova Seria,
VII; S. Rutar, Krains mittelalterliche Beziehungen zu den Stadten an der
adriatisclien Kiiste, Mittheilungen des Musealvereins fiir Krain, 3, 1890,
80—82.

112

ko dožu . 19  Proti takemu posnemanju srbskega denarja, ki je bil
obenem za osminko lažji od enakega beneškega, se je beneška vlada
opetovano pritožila in uprla; od leta 1282 . pa do leta 1319 . lahko
zasledujemo v zgodovini afero o posnemanju beneških novcev po
srbskem kralju. Republika svetega Marka je sklenila leta 1287 . poslati
v tej zadevi posebnega poslanca na Nemanjičev dvor in Bologna je
leta 1305 . doživela celo procese radi iste stvari . 20  Zato ni nikako čudo,
če je tudi Dante zvedel za ponarejene srbske novce, kar je bilo z
ozirom na ozke trgovske stike, ki so vezali tedanjo Srbijo z Benet¬
kami, Florenco in celo vrsto drugih italijanskih mest, kaj lahka stvar.

Tako smo se dotaknili vrste mest v Divini Commediji in tradicij,
ki vežejo nas Slovence in južne Slovane sploh z Dantejem. Številna
sicer niso taka mesta in tradicijam ne odgovarja dokazano zgodo¬
vinsko dejstvo, vendar so nam ta mesta in te tradicije dragocene, letos
tem bolj, ko obhaja svet jubilejno obletnico smrti velikega pesnika.

19  Dante Aligliieri’s Gottliche Comodie ... iibertragen ... von Philalethos,
Leipzig 1868, III, 282—283; V. Brunelli, Illustrazione storica a Dante, Divina
Commedia, Paradiso XIX, 140—142, Žara 1899 (hrvatska prestava v Srgju,
III, 397 sl., Dubrovnik 1904); Jireček, Staat und Gesellschaft im mittelalter-
lichen Serbien, II, Denkschriften der k. k. Akad. der Wissenschaften, phil,-
hist. Klasse, 56, 63—64 in Geschiclite der Serben, II/l, 66.

20  Ljubič, Monumenta Ragusina, 1, 133, 179; 3, 427; Bassermann, 589.

8 Srednjeveška zgodovina . . .

113

III

Slovensko srečanje

Vlahi


SSgfcgsJfSijifc











Problem kontinuitete v zgodovini Slovencev

V zgodovini naselitve novih narodov na ozemlju rimskega cesaT-
stva se v zadnjih desetletjih poveča posebna pažnja problemu, ki
ga moramo s kratkimi besedami označiti z besedami »kontinuiteta
ali katastrofa«, to se pravi, ali so narodi, naselivši se na ozemlje
rimskega cesarstva, prevzeli od počasi odmirajočega imperija kul¬
turne in druge pridobitve in brez večje cezure nadaljevali tam, kjer
je antika nehala, ali pa zija med antiko in dobo novih barbarskih
narodov globok prepad.

Zastopniki teze o kontinuiteti pravijo: Rimska država je prene¬
hala brez znatnih pretresi j a je v, povsod se da dokazati kulturna,
upravna, pravna, tudi gospodarska ali pa celo naselitvena kontinui¬
teta, o kaki nasilni katastrofi, ki bi bila uničila antiko, o kaki ve¬
liki cezuri v razvoju evropske kulture ob koncu zapadno-rimskega
cesarstva ne more biti govora. Ta teza o kontinuiteti ni našla povsod
priznanja. Res je, da danes ne smemo in ne moremo govoriti o kaki
veliki katastrofi,  iki je v Evropi uničila vse pridobitve antike, toda
tudi o taki kontinuiteti,  kot so si jo zamišljali nekateri njeni pristaši,
ne more biti govora. Zapadno rimsko cesarstvo ni na tako miren
način in brez pretresljajev prešlo v srednji vek, doba selitev je uni¬
čila veliko kulturnih dobrin in novi narodi v Evropi nikakor niso
v vsem in povsod navezali na antiko. Še manj kot za germanske
velja to za slovanske narode dn med njimi tudi za Slovence.  Daleč
smo danes od onega romantičnega pojmovanja, ki je videlo Slovane,
kako kot pastirji, mirno in nebojevito zasedajo nove predele. Na¬
sprotno, viri nam tudi o naših prednikih poročajo, kako se junaško
bijejo za nove zemlje, kako so bojeviti dn plenaželjni, nič manj od
svojih nasprotnikov.

117

Kulturna 'kontinuiteta iz antike v slovenski srednji vek nikakor
ni bila tako močna, kakor bi si jo mogli predstaviti, če bi aplicirali
na našo zgodovino teze zastopnikov stroge kontinuitete.

Nedvomno pa je, do neke mere je kontinuiteta obstajala, toda
nikakor ni bila, vsaj pri nas ne, zelo intenzivna. Povsem izpade po-
litično-upravno-ustavna kontinuiteta.  Politične tvorbe pozne antike
se v slovenski srednji vek niso rešile. Edino izjemo predstavljajo
mesta v našem Primorju (ki pa v zgodnjem srednjem veku še ne
poznajo slovenskega dotoka, so še povsem romanske naselbine).
Mesta kot Trst, Koper, Piran, Poreč, Pulj in druga so ohranila ne le
populacijsko kontinuiteto, marveč so tudi svojo srednjeveško ustavo
in upravo delno zgradila na antičnih temeljih. Tako sodi in o tem
je napisal razpravo E. Mayer, Die dalmatinisch-istrianische Munizi-
palverfassung im Mittelalter und ihre romische Grundlagen, Zeit-
schrift f. Rechtsgeschichte 24 , 1903 , gerrn. Abt.

Najočitnejša je na Slovenskem kontinuiteta naselitvenega ob¬
močja.  To se pravi, tam, kjer je bilo prebivalstvo v antiki naseljeno
najgosteje, tjakaj se je tudi Slovenec naselil najprej in v največjih
množinah. Razlaga za to je lahka in razumljiva. Že v antiki kultivi¬
rana zemlja  je vabila Slovence k sorazmerno ne mnogo truda pri¬
zadevajoči in lahki naselitvi. Tako moremo za predele, ki so bili
v antiki zgodaj in intenzivno naseljeni, dokazati prav tako zgodnjo
in intenzivno slovensko kolonizacijo. Npr.: na Koroškem  so glavna
predslovenska naselitvena jedra prav  taka poglavitna naselitvena
območja prve slovenske dobe. Imena večjih pokrajin in krajev  an¬
tične dobe so se ohranila kot pokrajinska imena  notri v slovensko
dobo in so v rabi še danes, npr. deželno ime Carantanum — Koro¬
tan — Koroško, Juenna — Juna — Podjuna (Jauntal), Labanta —
Laboda — Lavanttal, Rase — Rož — Rosental, Zellia — Zilja — Gail-
tal, Teurnia — Liburnia — Lurnfeld. Podobno kot na Koroškem je
tudi v drugih predelih naše zemlje. Dolenjska,  ki je znana kot ena
v predzgodovinski in rimski dobi najbolj obljudenih in kultiviranih
pokrajin, je tudi v sledeči slovenski dobi dobila zgodaj številno slo¬
vensko prebivalstvo.

Antične  ceste kažejo pogostokrat pot glavnim slovenskim naselit¬
venim tokovom,  čeravno ne moremo trditi, da so povsod ravno ob
njih nastala poglavitna slovenska naselitvena jedra. Kar velja npr. za
Koroško, kjer so ob stikih in križiščih velikih potov nastala močna
slovenska naselitvena središča (Virunum — Krnski grad, Santicum —
Beljak, Teurnia — Lurnsko polje), ne velja za mnoge druge slovenske
predele. Zaman iščemo na mestu stare Celeje  že v zgodnjem srednjem
veku pomembnejšo slovensko naselbino, zaman tudi na primer na
mestu Neviodunuma na Krškem polju.

Res je, Slovenci so prevzeli mnoga imena antičnih krajev in voda,
toda nikakoT ne v takem številu, kot bi pričakovali. Aesontius je

118

dal Sočo, Savus — Savo, Dravus — Dravo, Arabone — Rabo, Corca —
Kokro, tudi Krita, Glina, Zilja, Mura imajo ime neslovenskega izvora,
toda naziv ogromne večine manjših  rek in potokov so domači, slo¬
venski. Prav tako pni krajih. Pač je iz Poetovio nastal Ptuj, iz Ce-
leia — Celje, iz Bilachinium — Beljak, iz Atrans — Trojane, iz
Longaticum — Logatec, iz Carnium — Kranj, — ali zastonj iščemo
v slovenskem krajevnem imenoslovju za v antiki tako pomembna
mesta kot so bila Emona ali Virunuim odgovarjajoči slovenski naziv.

Slovenci so ob naselitvi naleteli še na staro prebivalstvo.  To ni
bilo ob prihodu novega naroda povsod enako močno. V Podonavju
so bili ti Vlahi  — kakor so, enako Germanom, imenovali tudi Slovani
svoje nove sosede na zahodu — med Slovenci in v slovenski soseščini
posebno številni na današnjih zgornjeavstrijskih tleh. V južnem delu
današnjega Gradiščanskega so se v skritih gorskih dolinah obdržali
Romani globoko notri v srednji vek. Manj jih je bilo na današnjih
zgornještajerskih tleh, ki v antiki vobče niso bila posebno gosto na¬
seljena. Na Koroškem in v drugih bolj goratih pokrajinah se je staro
prebivalstvo ohranilo najdlje v odročnih, od velikega prometa vstran
ležečih dolinah in predelih, kamor se je zateklo pred slovenskimi
in obrskimi vpadniki, ali pa so ga ti tjakaj pregnali. Na zahodu, ob
Soči in Nadiži je bilo ob slovenskem prihodu starega prebivalstva
še primeroma mnogo, ki pa so ga Slovenci ali potisnili v primorska
mesta in v Furlansko ravnino, ali pa absorbirali.

Vpliva staroselcev na duhovno  in telesno strukturo slovenskih
doseljencev ne gre podcenjevati. Vplivali so na Slovence bolj, kot si
navadno mislimo. Posredovali so jim tudi mnogotere pridobitve mate¬
rialne kulture.  V poljedelstvu, planšarstvu, rudarstvu in obrti so se
mogli Slovenci od starega prebivalstva marsikaj naučiti. Najdbe v
staroslovenskih grobovih iz 8. in 9. stoletja nam pogostokrat kažejo,
kako se je takratna materialna kultura v mnogih primerih naslonila
na poznoantično tradicijo, kako je od nje jemala in pod njenim vpli¬
vam oblikovala svoje orodje, posodje in nakit.

Poudarjam, materialna kultura, kajti o kaki direktni kontinuiteti
antične duhovne kulture  pri Slovencih ni sledu. Pri njih ne najdemo
v prvih stoletjih srednjega veka literarnih izdelkov, ki bi navezovali
na antično tradicijo. Prva znana napisana latinska beseda med Slo¬
venci je prešla mednje od zunaj, ni plod direktnega duhovnega kon¬
takta med njimi in staroprebivalci.

Pa še mnogo drugega, kar moremo na zahodu, med Germani, v
Italiji, v Franciji, v Angliji, šteti med plodove žive kulturne konti¬
nuitete, manjka na Slovenskem. O rimski poljski razdelitvi,  ki jo
najdemo na primer v sledovih še danes na mnogih mestih zgornje
Italije, ni pri nas do danes znanih sledov. Prvo krščanstvo  se je med
staroprebivalci vsaj deloma nedvomno ohranilo; toda oblike vero¬
vanja, na katere je med temi starimi kristjani v 8. stoletju moglo

119

navezati novo krščansko misijonarstvo, so bile nedvomno že zelo
motne in zabrisane. Patrociniji. »Krščenice«.

Če si ob koncu našega izvajanja o teh problemih slovenske pre¬
teklosti še enkrat zastavimo vprašanje: kulturna kontinuiteta ali
cezura,  moramo reči, da prevladuje v slovenski zgodovini slednja.
Nedvomno je bilo ob prihodu Slovencev v novo domovino uničenih
toliko število kulturnih in materialnih dobrin, da je med antiko in
našim srednjim vekom zazijal prepad  velike globine in obsega. Mnogo
večje je število uničenega kot pa prevzetega. V kolikor je bilo konti¬
nuitete, je na Slovenskem skromna in bolj zunanja  kot v globino
segajoča.  Zdaleka se ne da primerjati z ogromno dediščino, ki jo je
že v prvih stoletjih tako imenovanega srednjega veka prevzela, po¬
stavim, od antike Galija ali Italija.

120

Vlahi in vlaška imena med Slovenci

Ali so Slovenci ob koncu 6 . in v začetku 7 . stoletja, ko so prišli
v svojo novo domovino, naleteli tu še na staro prebivalstvo, koliko
je tega bilo, katerim narodom je pripadalo in kako se je to prebi¬
valstvo kasneje zlilo s slovenskimi prišleki — to so vprašanja, ki jih
moramo staviti na začetek naselitvene zgodovine Slovencev. Znan¬
stveno razpravljanje obstoja starejšega prebivalstva tudi še po pri¬
hodu Slovencev ni nikdar resno zanikalo. Pripovedovanje življenje-
pisca Severinovega, da so po .smrti tega svetega moža (okoli 482 ) za¬
pustili 487  vsi  romanski prebivalci Podonavski Norik, ni vzdržalo
pred zgodovinsko kritiko. 1  Tako tudi ne smemo sklepati, da ne bi
bilo tudi v Notranjskem Noriku, torej v območju Vzhodnih Alp, kjer
je bila romanizacija posebno močna in so novejša raziskovanja ter
arheološke najdbe odkrile visoko stopnjo provincialno-rimskega kul¬
turnega življenja, segajočega po času globoko v 6. stoletje, ostalo
tudi še po prihodu Slovencev nekaj starega prebivalstva. 2  Tudi Lango¬
bardi so 568 , ko so se preko današnje Slovenije selili v Italijo, od¬
peljali s seboj pač le del Panoncev in Noričanov, drugi so ostali na
zemlji svojih prednikov. 3

Res je, iz virov moremo razbrati, da so v zadnji četrtini 6. sto¬
letja (verjetno že 579 , gotovo 587 — 588 ) škofje-begunci iz vzhodno-

1  Eugippii Vita Severini, c. 44, ed. Th. Mommsen, Scriptores rerum
Germanicarum (1899), 52, 53. — A. Dopsch, Wirtschaftliche und soziale
Grundlagen der europaischen Kulturentwicklung, I (1918), 131 dalje. —
E. Schwarz, Walchen- nnd Parschalkennamen im alten Norikum, Zeitschrift
fUr Ortsnamenforschung, I (1925), 91.

2  R. Egger, Frtihchristliche Kirchenbauten im siidlichen Norikum (1916),
passim. — A. Helbok, Grundlagen der Volksgeschichte Deutschlands und
Frankreichs, Textband (1937), 181 dalje.

3  Historia Langobardorum, II, 26. (Mon. Germ., Scriptores rerum
Lang., 87.)

121

alpskih dežel pred prodirajočimi Obri in Sloveni iskali zatočišča v
jadranskem Primorju in na ozemlju oglejskega patriarhata, toda mi¬
sliti si moremo, da je tudi po umiku dostojanstvenikov in odličnikov
ostal še del staroprebivalcev na noriških in sosednjih tleh, prav tako
kakor se sto let poprej, po smrti Severinovi, niso vsi Romani odselili
'iz Podonavskega Norika . 4  Dokaz temu za pokrajine, ki so jih tedaj
začeli naseljevati Slovenci, so tudi krajevna imena, v katerih tiči
beseda » vlah<  oziroma »roalch«.

Označbo »vlah« za Romana so dobili Slovani od Germanov še
v zakarpatski domovini. Pri Germanih pomenja »walh« (starovisoko-
nem. \valah, srednjevisokonem. walh) keltskega soseda na zapadu.
Eno keltskih plemen so Volki (Volcae). Kasneje pa je »walah-walh«
Germanu Roman in prebivalec rimske države sploh . 5 6  Z ostalimi so
tudi Južni Slovani prevzeli označbo »vlah« in z njo začeli imenovati
Rimljane, pa tudi romanizirane in neromanizirane prebivalce, na
katere so ob naselitvi naleteli v Podonavju in na Balkanu, končno
pa tudi romansko prebivalstvo Apeninskega polotoka, v Alpah in
vobče na zapadu . 0

Tudi predniki Slovencev so spoznali in začeli rabiti besedo
»vlah«. Z njo so pri doseljevanju in po naselitvi označevali sosede
Romane in romanizirano prebivalstvo ob svojih zapadnih mejah,
pa tudi Romane in romanizirane stanovalce, na katere so še naleteli
ob prihodu v novo domovino in s katerimi so potem še stoletja živeli
v tesni soseščini. Vse dotlej, dokler se niso ti Vlahi ali Lahi stopili
s Slovenci, oziroma so v kolonizacijskem območju Nemcev hkrati
s tamkajšnjimi Slovenci zapadli germanizaciji.

Znanost ni tem Vlahom 'na nekdanjem in sedanjem sloven¬
skem kolonizacijskem ozemlju posvetila skoraj nikakršne pozornosti.
Schmarz  se jih v svoji razpravi o krajevnih imenih ipo Vlahih in
paršalkih v starem Noriku komaj dotika, enako Helbok,  ki ima na
svojem zemljevidu »vlaških« imen navedena na nekdanjem sloven¬
skem ozemlju komaj dva kraja te vrste . 7  Po drugi strani se pa sprav¬
ljajo v zvezo s temi starimi Vlahi krajevna imena, ki z njimi nimajo
kaj opraviti in so izven vsakega poimenovanja po njih.

Zgodovinarju so gradivo za te Vlahe med Slovenci krajevna
imena,  ki so v zvezi z označbo »Vlah« kot pripadnika posebne na¬
rodnostne skupine, razlikujoče se od Slovencev. Poudarjam narod¬
nostne skupine, kajti mogoče je tudi, da ima tak kraj naziv po enako

4  M. Kos, K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, Časopis za zgodo¬
vino in narodopisje, 26 (1931), 202 dalje.

5  K. Miillenhoff, Deutsche Altertumskunde, II, 279 dalje. — Miklosich,
Etymologisches Worterbuch, 393.

6  Na splošno: L. Niederle, Slovanske starožitnosti, II, 2, 501 dalje. —
P. Skok. Dolazak Slovena na Mediteran (1934), 89.

7  Schwarz, nav. delo, 91—99. — Helbok, nav. delo, Kartenband (1938),
Karte 67.

122

glasečem osebnem imenu ali priimku (Walchun, Ualho, Walch, Wa-
laho), ali pa, da so kraj tako imenovali po nekem kasneje doseljenem
Vlahu — Romanu. 8

Romanus  oziroma Latinus  je na slovenskih tleh v latinski pisanih
virih to, kar Slovencu Vlah ali Nemcu Walh. Starejši latinski naziv
za Romana-Vlaha je tudi pri nas Romanus, redkeje Latinus. Latinski
in grški pisani viri, iz katerih črpamo znanje o slovenski zemlji in
zgodovini v zgodnjem srednjem veku, imenujejo rimsko in romani¬
zirano prebivalstvo z imenom Romani, Romanoi, in ga vedo razli¬
kovati od Grkov (Romaioi), Gotov, Langobardov, Gepidov in Slo-
venov. 0  Latinus je eden med salzburšikimi misijonarji, ki so v drugi
polovici 8. stoletja prišli med Slovence. 10  Na slovenski zemlji in v tej
sosednjih pokrajinah je označba Latini v 12. stoletju popolnoma iz¬
podrinila starejšo Romani. Tri vasi Romanov v Furlaniji so zaradi
razlikovanja od slovenskega prebivalstva, ki se je najprej od druge
polovice 10. stoletja naseljevalo sredi med Romani v ravni Furlaniji,
označevali in jih še danes imenujejo Romans,  to je Romani. Eden
teh Romansov se v 12. stoletju, ko so Romane pretežno začeli imeno¬
vati Latine, imenuje »latinska vas«  (villa quae vocatur Latina, 1170). * 11
Nedaleč od tega Romansa in današnje slovenske jezikovne meje so
okoli 1180 dejali nekemu studencu »fons Latina«. 12  Roman v 12. stol.
na slovenskih tleh je v latinskih pisanih virih Latinus. Stavbenik,
ki je prišel v stiski samostan »iz daljnih pokrajin«, se okoli 1180
imenuje »homo nomine Michael natione Latinus« (mož po imenu
Mihael po narodnosti Latin). 13  Viri 13. in 14. stoletja točno ločijo
Latitne-Romane od Nemcev (Theotonici). 14

Z nekdanjimi Romani ali Rimljani pa ne stoji v nikakršni ne¬
posredni zvezi pridevek » rimski « pri nekaterih krajevnih imenih na
Slovenskem. Rimske Toplice ga imajo šele iz prejšnjega stoletja, a
bržkone tudi ne bo starejši Rimski vrelec (Kisla voda, Romerquelle)
pri Kotljah blizu Guštanja na Koroškem. 15  Kočevski Romergrund
(slovensko Rimsko!?) ima naziv po kočevskem rom = krokar. 16  Val

8  Schwarz, 93.

9  Cassiodori Variae, ed. Mon. Germ., Auctores anticjuissimi, XII, 275
(526—527). Chronicon Venetum vulgo Altinate, Mon. Germ., Scriptores, XIV,
16 (568), 13, 16 (569—571), 16 (571 do 586). Conversio Bagoariorum et Ca-
rantanorum, ed. Kos, Razprave Znanstvenega društva, XI, 49, 50, 129, 132.

10  Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ed. cit., 40.

11  M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, 365 dalje. (Razprave
Znanstvenega društva, V/VI, s podrobnejšimi podatki).

12  Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, št. 940.

13  M. Denis, Codices manuscripti theologici bibliothecae Palatinae
Vindobonensis, II, 1, 611.

14  Chronicon Ossalchi monachi Rosacensis (Gradivo za zgodovino Slo¬
vencev, IV, 944). — Jaksch, Monumenta hist. ducatus Carinthiae, IV, str.
698 (1268).

15  I. Orožen, Das Bisthum und die Diiizese Lavant, IV, 354.

18  A. Hauffen, Die deutsche Sprachinsel Gottschee, 8.

123

Romana ali Rbmertal pri Klanskih jezerih pod Mangartom je pra¬
vilni slovenski Remšendol ali nemški Remscheaital. 17  Omenim naj
še, da tudi Romanja vas pri Novem mestu nima svojega imena po
kakih Romanih; v srednjeveških listinah jo najdemo z imenom
Rudmansdorf. 18

Ne le staremu Romanu oz. Latinu, tudi kasneje priseljenemu ali
prišlemu so Slovenci dejali Vlah, Nemci pa Walah, Wa)h, kasneje
Walscher ali Welscher. Osebe s to označbo v listinah, izdanih na
slovenskih tleh, od konca 11. stoletja dalje niso redke, počenši z ne¬
kim »Walechom«, ki se omenja kot priča v listini, izdani okoli 1090
v Kranju. 19  Močno dvomim, da je v številnih, toda po času poznih
Walchih naših srednjeveških listin iskati naslednike staroprebival-
cev — Vlahov; če ne gre zgolj za osebno ime, moramo misliti na pri¬
seljene ali z izdajateljem listine na Slovensko došle Romane. V prvi
polovici 14. stol. v Ptuju večkrat omenjeni meščan Andrej Walch
(tudi Walich) se nam razkrinka v neki listini iz 1307 kot Andrej
Lombard, torej Italijan iz Lombardije. 20  Število te vrste Vlahov v
poznosrednjeveških listinah bi se dalo za slovensko ozemlje v znatni
meri povečati.

Ne gre torej vsakega »Vlaha«, ki se pojavlja v naših srednje¬
veških virih, proglasiti za potomca onih Vlahov-staroprebivalcev.
Ne gre pa tudi vsak kraj, ki nam s svojim imenom govori o Vla¬
hih, proglasiti za ustanovo ali sled onih Vlahov izza časa pred pri¬
hodom Slovencev. Sem gotovo ne spadajo kraji kot Vlašičko selo
v Beli Krajini, razni Vlahi, Vlahoviči ali Vlašiči v Istri, pa tudi ne
Laški Rovt v Bohinju. Pri slednjem kaže pridevek »rovt«, da gre
tu za mlajšo naselbino, nastalo na izkrčenih tleh. Srednjeveški viri
imenujejo kraj prvič, kolikor je mogoče dognati, šele 1430, toda še
ne s pridevkom »laški«. 21  Tega je dobila vasica prejkone v razliko
k bližnjemu Nemškemu Rovtu nad Bohinjsko Bistrico, ki je bil na¬
seljen, kot vse kaže, s kolonisti Nemci za časa briksenškega škofa
Brunona (1250—1288) in se 1253 imenuje prvič z imenom Boloxix,
vendar pa, vsaj do konca srednjega veka ne, nikdar s pridevkom

17  E. Kranzmayer v Zeitschrift fiir Ortsnamenforschung, X (1934), 144.

18  Listini datirani 1424 in 12. okt. 1447 v Kapiteljskem arhivu v Novem
mestu.

19  Prim. Gradivo za zgodovino Slovencev, III, 377. laksch, Monumenta
hist. ducatus Carinthiae, III, št. 464, 471, 539 II, 588, 1163. — jacob der
Walch priča v Ljubljani 1307 (F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in me¬
ščanstvo, 68).

20  H. Pirchegger v programu ptujske gimnazije, 1904, 22, 24, 25, 26, 27.
— F. Martin, Die Regesten der Erzbischdfe und des Domkapitels von Salz¬
burg, III, 853.

21  Gereut iuxta lacum, Coreut. Urbar cerkve na Otoku na Blejskem je¬
zeru, fol. 1, v Kapiteljskem arhivu v Briksnu.

124

»nemški«. 22  Bohinjski Laški Rovt ima svoj pridevek, kot vse kaže,
po šele v poznem srednjem veku tjakaj priseljenih Lahih. Napačno
je tudi razne Lajše, Laše, Lašče in Lažiše, ki so po etimologiji vse
kaj drugega, spravljati v zvezo z nekdanjimi ATahi. 23

Pa tudi pri takih krajevnih imenih, ki v njih tiči AValcli ali Vlali,
ne smemo v vsakem takoj iskati stare Vlahe, posebno če imamo zanje
dokumentarne dokaze le iz sorazmerno mlajše dobe, sicer pa ni¬
kakršne druge opore za možnost nekdanjih »vlaških« naselbin v onih
krajih. Marsikatero tako krajevno ime je ali v zvezi z osebnim imenom
ali pa se nanaša na »Lahe« (Italijane, Furlane) novejšega izvora. Za
zgornještajerske kraje AValchern in AValchernbach blizu kraja Oblern
v dolini Aniže, za »AValichlehen« v dolini Aniže, za »AValichtal« med
Kapfenbergom in Aflenzom v stranski dolini Murice, za AValleiten
(okoli 1500 AYalichlewten) pri Hartbergu, za AVellischhof blizu Miirz-
zuschlaga, za »AValchaecker« pri St. Petru blizu Judenburga, za
»AValchprukch« pri Mauternu, za dvorce »AValchenecker« pri Stanzu
v dolini Murice, za AValchhiitten v Tragossu imamo dokazila šele iz
virov poznega 14. in iz 15. stoletja. 24  Verjetno se mnogo teh zgornje-
štajerskih krajev imenuje po priseljenih Lahih-Italijanih, zaposlenih
v poznem srednjem veku v tamošnjih rudnikih in plavžih. 25  Prav
tako se gorenjski Železniki, ki so jim v 14. stol. udarjali začetke fur¬
lanski rudarji, imenujejo po njih v jeziku slovenskih okoliških hri¬
bovcev še dolgo Lahovše, v jeziku nekdaj nemško govorečih sosednjih
Soričanov pa »Ka Bolehen« (pri Vlahih). 26

Tudi imena za vinograde iz 14. in 15. stoletja, kot »der AValch«
pri Ljutomeru (1353) ali »die AVelhin« (AValbin, 1425, 1460) pri Grad¬
cu, ne morejo sama zase za stare Vlahe nuditi nikakršnega dokaza;
naziv imajo pač po lastnikih, kakor so drugod imenovali vinograde
»der Jud« ali podobno po Židih, ki so jih imeli v lasti, najemu ali za¬
stavi. 27  Marsikateri AVallenberg in podoben naziv se v starejših virih
razkrinka kot AValdenberg, kakor se glasi na primer starejše nemško
ime tudi za naš »pusti grad«, kasnejši AVallenberg pri Radovljici. 28

22  Briksenški urbar iz leta 1253, f. 174, v Državnem arhivu v Miinchenu.

23  Tako npr. H. Pirchegger, Gescliichte der Steiermark bis 1282 (1936), 81.

24  J. Zaim, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 27, 294, 332,
479, 481.

25  H. Pirchegger, Das steirische Eisemvesen bis 1564 (1937), Das steirische
Eisenwesen von 1564 bis 1625 (1939), passim.

20  A. Globočnik v Mittheilungen des historischen Vereines fiir Kram,
22 (1867), 2, op. 6. — P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline (1928), 74.

27  Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 9, 432.

28  A. Helbok, Grundlagen der Volksgeschichte Deutschlands und Frank-
reiclis, Textband, 201. — Starejše oblike za AVallenberg: Gradivo za zgo¬
dovino Slovencev, V, 489, 522, 711; Schumi, Urkundenbuch ... Krain, II, 108,
266, 252; Zahn v Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., XXXI, 239, 315, 431,
434, 438, 453; XXXVI, 135; Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, IV,
395.

125

Najbolj zanesljiv dokaz, da gre za »pristna« vlaška krajevna
imena, torej naselbine starih Vlahov, je sovpadanje sorazmerno že
zgodaj v virih omenjenih krajevnih imen te vrste z najdbami iz »vla-
ških«, to je rimskih in vobče predslovenskih časov. Slovenci so v teh
in takih krajih, ki po svojih arheoloških ostankih kažejo na pred-
slovensko naseljenost, naleteli še na staroprebivalce — Vlahe. Po teh,
razlikujočih se po govorici, kulturi in drugem od njih samih, so Slo¬
venci označevali take kraje, češ tam stanujejo »Vlahi«, tamkaj se
pravi »na Vlaškeim«, dotična vas je »vlaška« ali podobno. Če pa
niso v takih krajih bili več nastanjeni »Vlahi«, so mogli tudi sledovi
prejšnjega prebivalstva, očitni v ruševinah, grobovih ali drugačnih
preostankih, pripraviti Slovence do tega, da so dejali: to je nekaj
»vlaškega«. Na vsak način je bila potrebna slovenska soseščina. Če
najdemo v bližini »vlaških« krajev na primer tudi staroslovenske
grobove, ali pa naletimo v taki okolici na močno in zgodnjo sloven¬
sko naseljenost, je to nov dokaz, da gre tu za prave stare Vlahe.
Hkrati je to dokaz za naselbinsko kontinuiteto Slovencev na ozemlju,
kultiviranem že od staroprebivalcev, ki so jim sedaj Slovenci postali
sosedje.

V Lahovčah 29  pri Cerkljah na Gorenjskem so našli rimske gro¬
bove na njivi Kalvarija, staroslovenske pa v bližnji Komendi in
Mengšu . 30

V najbližji okolici Belšinje vasi 31  pri Trebnjem na Dolenjskem je
mnogo najdb in preostankov iz prazgodovinske in rimske dobe. Pri
Sv. Štefanu tik Belšinje vasi je stala po Rutarju vojašnica rimskih

29  Oblike Walchsdorf, Walsdorf, Wallesdorf in podobne v listinah 1324
junij 29, 1326 mar. 27, 1360 febr. 23, 1362 apr. 4, 1392 apr. 10 in maj 1, 1393
maj 9 in maj 18, v Državnem arhivu na Dunaju. V listini 1351 jan. 9 prav
tam: Balchobiez. — Walchowicz, fragment urbarja iz 15. stol. (M. Kos-
F. Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, 226). — 1412, Walchdorf (VI.
Levec v Mittheilungen des Musealvereines fvir Krain, IX, 1896, 8), — 1436,
Walkowicz, celjske fevdne knjige (kod. 963, f. 78, v Državnem arhivu na
Dunaju, kod. 242 v Deželnem arhivu v Gradcu). — 1458, Walchsdorff (urbar
samostana Velesovo v arhivu pri Narodnem muzeju v Ljubljani, f. 45’, 46’).
— 1497—1500, Walchawitschach, urbarji ljubljanske škofije v Škofijskem
arhivu v Ljubljani. — 1626 Laschiuasi (Mittheilungen des Musealvereines fiir
Krain, 1896, 175).

30  S. Rutar v Letopisu Matice Slovenske, 1889, 61. — W. Šmid, Altslove-
nische Graber Krains, Carniola, 1908, 33, 37.

31  1436, Velischendorf. Vellischendorf, celjske fevdne knjige (kod. 963,
f. 80’, 81, v Državnem arhivu na Dunaju, kodeks 242 v Deželnem arhivu v
Gradcu). — 1463, Valschendarff (turjaški urbar v grajskem arhivu na Tur¬
jaku). — Welze iz 1145, ki je v Gradivu za zgodovino Slovencev, IV, 121,
lokaliziran v Belšinjo vas, ni ta kraj, marveč Bleč vrh, severozapadno nad
Višnjo goro (moja izvajanja v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, 18,
1937, 43).

126

beneficiarijev. Skozi te kraje vodi velika rimska cesta Emona —Prae-
torium Latobicorum (Trebnje)—Neviodunum—Siscia. 32

Jezikoslovec bi mogel povedati, če ima po Vlahih ime zaselek
Volaka  nad Hotavljami v Poljanski dolini na Gorenjskem. 33  »Prav
v bližini naselbine leži tik nad potokom Volaščico strm grič Gra¬
dišče, kjer je stal po tradiciji nekoč grad, last sv. Heme; na tem
mestu so našli domačini dva in pol metra globoko lončene črepinje.« 34

Že okoli 1155 omenjeni hrib v kraju Bašlju (Uasche), »ki je pri¬
praven za grad in kjer je že bil nekdaj grad«, je treba lokalizirati
v Gradišče pri cerkvici sv. Lovrenca tik pod Storžičem, kjer so še
danes vidni sledovi nekdanjega utrjenega kraja (tam, kjer je na novi
jugoslovanski specialni karti narisana lovska koča). 35  Če je ime
Uasche-Bašelj kaj v zvezi z Vlahi, to presoditi ni moja naloga. Vse¬
kakor pa omenja vetrinjski urbar iz 1488 v vrstnem redu takoj za
Bašljem (Baschel, Waschel) v kraju »Am Laško« dva posestnika, da¬
nes kmet Laškar,  dialektično Vaškar, pod omenjenim Gradiščem. 36

V Laški Daši  (nemško Welischdorf) pri Celju so našli grobove,
ki so prejkane še iz konca 6. stol., z najdbami staroslovenskega in tudi
še čisto rimskega izvora in značaja. 37

Laško  ob Savinji ima ime po Vlahih. Nemški naziv za Laško je
Ttiffer, prvič 1182 Tyuer, od slovenskega deber, kakor se imenuje še
danes kraj severno od Laškega. 38  Slovensko obliko Lasca najdemo
zapisano 1483. 39  V bližini Laškega je več krajev, ki so v zvezi z Vlahi:
potok Lahomnica (prvič 1209 rivulus dictus Lochomel), selišče La¬
komno (1280 — 1295 Lochmel) in kmet Lahomšek nad Laškim. 40  Že

32  A. Miillner, Emona, 96. — Premerstein-Rutar, Riimische Strassen und
Befestigungen in Krain, 23—25. — S. Rutar, Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko, 1899, 114. — B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, I (1938),
99 dalje.

33  1 291, 15 1 8 Vlach (Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 36, 205). —
Okoli 1400 Vblach (Mittheilungen des Musealvereins fiir Krain, III, 50). —
1500 Vlatzi (urbar za škofjeloško gospodstvo v Državnem arhivu v Miinche-
nu, f. 26).

34  P. Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, Glasnik Muzejskega dru¬
štva za Slovenijo, 19, 1938, 2.

35  Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, 338. — M. Kos, Glasnik Muzej¬
skega društva za Slovenijo, 16 (1935), 92. — J. Žontar, Zgodovina mesta Kra¬
nja (1939), 12.

38  Vetrinjski urbar 1488, f. 130’, 131, v arhivu Zgodovinskega društva
(Gesehichtverein fiir Karnten) v Celovcu.

37  W. Schmid, Das karantanische Graberfeld in Wellischdorf bei Cilli
(Blatter zur Geschiclite und Heimatkunde, IV, 1913, 274 dalje) in v knjigi
Siidsteiermark (1925), 24.

38  Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, 659, str. 337.

39  I. Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, IV. 70.

40  Gradivo za zgodovino Slovencev, V, 154. — Zahn, Urkundenbuch des
H. Steiermark, II, n. 98, 153. — A. Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamt-
urbare der Steiermark, 285. — Kmet Lahomšek: 1445 (Orožen, 64).

127

bliže Jurkloštra je Laška vas, Lahov graben, Lahovnik. Mogoče spada
v ta »laški« okraj tudi Lakonca, zapadno od Retja pri Trbovljah,
in Lahovna severno od Celja. 41  Laško vas pri Celju sem pa že omenil.
V Laškem in v bližini Laškega so našli številne preostanke iz pra¬
zgodovinskih in rimskih časov. Prejkone je prav preko teh »laških«
krajev jugovzhodno od Laškega vodila rimska cesta na Jurklošter
in dalje preko Vranja pri Sevnici, kjer je dokazano poznoantieno
zatočišče z najdbo novca, ki gre nazaj do cesarja Justinijana I.
(527—565). 42

Lahovsče  je kraj pri Ajdovščini na Goriškem. V njegovem
okolišu je bila večja skupina prazgodovinskih in rimskih selišč.
Bližnja Ajdovščina, ki s svojim imenom spominja na stare »ajde«,
je nastala na mestu rimskega Castra. Tod mimo je vodila velika rim¬
ska cesta Aquileia—Emona, na katero še spominja krajevno ime Cesta
pri Sv. Križu, na nekdanje zidane stavbe v tem okolišu pa ledinsko
ime »na mircah« ob tej cesti. 43

Vašinje  (iz Lašinje), nemško Wallersberg, 44  se imenuje okraj in
gora vzhodno od Velikovca na Koroškem; po Vašinjah ima danes ime
zaselek Vašinca in kraji Št. Peter, Št. Martin in Št. Lovrenc »pri
Vašinjah« (am Wallersberg). 45  Rimska cesta iz Virunuma v Labodsko
dolino in .izkopine potrjujejo naselitev tega okraja v predslovenski
dobi. 48

» Vualaha«  je kraj, ki se imenuje okoli 9S0 in ki ga lokaliziram
v Pusarnitz (Požarnica) sredi Lurnskega polja na Zgornjem Koro¬
škem. 47  Lurnsko polje ima že v antiki izredno gosto naselitev. Najdbe
gredo od mlajše dobe kamena (Plohenberg nad Pusarnitz) do časov
neposredno pred prihodom Slovencev. Lurnsko polje je bilo upravno
in cerkveno središče rimske zgornje Koroške in njenega romanskega
in romaniziranega prebivalstva. Glavno mesto Teurnia (tudi Tibur-
nia), v pozni antiki škofijsko mesto, ki se je obdržalo vse do invazije
Slovencev, je dalo ime srednjeveški Liburnia oziroma Lurna, ki je še

41  Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 288. —

Dopsch, 87.

42  Riedl-Cuntz, Jahrbuch fiir Altertumskunde, III (1909), 1 dalje. —
B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, I (1938), 15 dalje.

43  Miillner, Emona, 129—133. — W. Schmid. XV. Bericht der romisch-
germanischen Komission, 1923/24, 188.

44 p T pcoinlf Cnrinfliin T IQ99 (i

45  1 096 Uvalšperc, 1123-1146 “Walsperch, 1157 Walrsberch, 1193-1200
Walsberg (Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, I, 161, 162; III, 199,
233, 551; tudi Gradivo, III, 414; IV, 77, 368, 369, 836). — 1293 der bere, da
si lagen, der Walersperc ist genant, 1296 under dem Wallersperge (Mon.
Germaniae historica, Deutsche Chroniken, V, Osterreichische Reimchronik,
822, 823, 824).

48  M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Geografski Vestnik, VIII
(1932), 107.

47  Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, III, 48. — Gradivo, II, 452.

128

danes ohranjeno v imenu Lurnfeld. 48  Trdovratna konservativnost
imena govori za to, da so Slovenci tukaj naleteli še na močne na¬
selbine starega prebivalstva, ki jim je posredovalo naziv kraja in
okraja.

Laschkiize  je ledinsko ime ;za kraj, kjer je do prihoda Slovencev
stala pokopališka cerkev mesta Aguntum (Stribacli pri Lienzu na
nekdanjem Vzhodnem Tirolskem). 49  Falkenstein,  grad pri »Zgornji
Beli« (Obervellach) v dolini reke Moll, nima po Lessiaku naziva po
sokolih (Falke), marveč po Vlahih (urbar 1300: Walihenstein, Wal-
ohenstein). Waleck,  gora severnovzhodno od Pfaffenberga na zgor¬
njem Koroškem, bi pa bila prvotno V/alah-ecki, to je »Vlaško brdo«. 50
Za Blažnjo ves  (nemško Blasendorf, v virih 980 Blasindorf, 1397 Vla-
sendorf, 1414 Plasendorf) bi mogel z Malom trditi, da prihaja ime od
starih Vlahov le, če bi jezikoslovec možnost take zveze zanesljivo do¬
kazal. 51

Mogoče sta v zvezi z Vlahi tudi štajerska kraja Walsdorf  južno
od Predinga v dolini Laznice (Lasnitz) in neki »Walhesreut«  v bli¬
žini kraja Gross-Florian ob Laznici. Oba sta nedaleč od Lassenberga,
kjer so našli preostanke iz rimskih časov in sledove rimske ceste. 52

Le redek je kraj v današnji Sloveniji, ki ima staro in nedvomno
ime po Vlahih in kjer arheološka znanost — vsaj do danes — ni od¬
krila najdb iz predslovenskih, to je »vlaških« časov. Sem bi štel
Laško v občini Selca nad Škofjo Loko. 53

Za alpske dežele zapadno od nekdanjega slovenskega jezikovnega
območja in za severne predalpske pokrajine so značilni predeli z
gosto naseljenimi naselbinami Vlahov tudi v takih krajih, kjer se za
rimsko dobo ne da dokazati večja ali pomembnejša naseljenost. So to
v zgodovini kolonizacije tako imenovane »sekundarne pokrajine«, ki
so dobile svoje romansko prebivalstvo šele, ko se je to pred german¬
skimi osvajalci umaknilo v te poprej slabo ali pa nenaseljene pre¬
dele. 54  Na slovenskem kolonizacijskem ozemlju takih obsežnih od ro¬
manskih beguncev šele v sekundarnem stadiju naseljenih predelov ni.
Skoraj vsak »vlaški« kraj kaže s svojo arheološko ostalino in tradicijo
na 'Selišče, naseljeno že pred Slovenci. Le ponekod pomenja »vlaški«

48  R. Egger, Friihchristliche Kirchenbauten im sridliclien Norikum, 1
dalje. — M. Kos v Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino,
VIII (1931), 144 in v Geografskem Vestniku, VIII (1932), 129, 130.

49  Egger, 45.

60  Lessiak, Carinthia I, 1922, 5, 6.

61  Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 469. — Puntschart Herzog-
seinsetzung und Huldigung in Karntnen, 148, 150. — J. Mal, Probleme aus
der Friiligeschichte der Slowenen (1939), 170.

52  Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 481, 482. —
H. Pircliegger, Gescliichte der Steiermark bis 1282 (1936), 72.

53  1291, 1318 Laschke (Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 36, 221. 1500
Nalaskum (urbar loškega gospostva, f. 90’, Državni arhiv v Miinchenu).

54  Helbok, 188 dalje.

9 Srednjeveška zgodovina . . .

129

kraj mogoče pribeževališče pred prodirajočimi Sloveni im Obri, kajti
dobro vemo, da se je staro prebivalstvo naših dežel, ne le pred Obri
in Sloveni, marveč tudi že pred barbari prejšnjih stoletij selilo iz
manj zaščitenih krajev v težje dostopna gradišča in zatočišča v go¬
ratem svetu.

V celoti vzeto je pa v primeri s sosednjim Tirolskim, Salzburškim
in Zgornjim Avstrijskim »vlaških« krajev na slovenskem kolonizacij¬
skem ozemlju sorazmerno le majhno število. Mogoče je dvoje: ali so
Slovenci Vlahe-Roanane v toliki meri absorbirali, da je njihova sled
v krajevnih imenih le sorazmerno majhna, ali pa teh Vlahov med
Slovenci nikdar ni bilo v posebno velikem številu. Mislim, da je pred¬
vsem upoštevati drugo možnost. Kajti če Vlahe na Tirolskem, Salz¬
burškem in Zgornjem Avstrijskem niso mogli asimilirati številni nem¬
ški osvajalci in kolonisti, kako bi jih bili mogli po številu in asimila¬
cijski sili manj močni Slovenci v Alpah. Zgoraj omenjena poročila
Pavla Diakona o odhodu Panoncev in Noričanov v Italijo ter vesti
o škofih-beguncih z ozemlja, ki so ga začeli osvajati Slovenci, mo¬
remo spopolniti z močnim odtokom staroprebivalstva tudi v tirolske,
salzburške in zgornjeavstrijske Alpe. Po mojem je pravilno mnenje,
ki vidi v številnih Romanih na Salzburškem potomce beguncev, umi¬
kajočih se ob koncu 6. stoletja pred Slovenci in Obri. 55  Seveda Dsi
Romani >se iz vzhodnoalpskih krajev niso odselili in umaknili, nekateri
so ostali: dokaz za take otoke staroprebivalstva, razlikujočega se od
novih prišlekov po jeziku in kulturi, so naša vlaška krajevna imena.
Da pa se je prav mnogo teh Vlahov vendarle umaknilo v smeri proti
zapadli, za to govore Romani, ki še danes žive ob slovenski zapadni
meji v kompaktnem obsegu. Pa tudi čim dlje gremo na slovenskih tleh
proti zapadu, na temveč krajevnih imen predslovenskega izvora na¬
letimo. Zdi se, kakor da so se Romani in romanizirani prebivalci
zgoščevali in ohranjevali pred prodirajočimi Slovenci in Obri v večjem
številu tudi tostran  črte, ki je od konca 6. stoletja dalje vezala med
Jadranom in Donavo točke skrajne slovenske ekspanzije v zapadni
smeri. Vendar je to romansko in romanizirano prebivalstvo zapadlo
prej ali slej slavizaciji oziroma germanizaciji.

Od spodnje Soče pa do zapadnih Karnijskih Alp nad izviri rek
Piave in Zilje so mejili oziroma meje še danes Slovenci na Furlane,
potomce starega romanskega in romaniziranega prebivalstva. Zgo¬
stitev in zato ohranitev Romanov-Furlanov prav v tem kotu Italije
je po mojem mnenju v ne majhni meri pripisovati močnemu dotoku,
ki je ob prelomu 6. v 7. stoletje okrepil tamošnje prebivalce z begunci
iz Alp, Krasa in Panonije. Pa tudi takoj onstran današnje furlansko-
slovenske meje, na Krasu, v Vipavski dolini, Goriških Brdih in Be-
neš'ki Sloveniji je odstotek krajevnih imen predslovenskega izvora

55  Helbok, 192.

130

še danes tako velik kot nikjer na Slovenskem. V dolini Soče imajo
vsi večji kraji ime, ki ni slovensko (Kanal, Tolmin, Kobarid, Bovec).

V Lessachtalu, podaljšku Ziljske doline proti zapadu, ki so ga
Slovenci v skromnejšem obsegu tudi naselili, je najti še danes kraje
z romanskimi nazivi (npr. Komat, Nostra, Stoffanell, Tilliach ). 56
Skrajne zapadne slovenske naselbine v Lessachtalu se vežejo s skraj¬
nimi zapadnimi slovenskimi naselbinami v Pustertalu in v dolinah
okoli Lienza. V teh krajih, ki predstavljajo nekdanjo najdlje na zapad
porinjeno strnjeno slovensko naselbinsko ozemlje, je število neslo¬
venskih krajevnih imen med številnim slovenskimi prav tako znatno
kot spodaj na Krasu in ob Soči. Vsi večji kraji v nekdaj slovenski
Vzhodni Tirolski imajo imena, ki.se iz slovenščine razložiti ne dajo
(npr. Lienz, Kals, Matrei, Virgen). Kaže se, da so se tod ohranili ne¬
kateri romanski otoki sredi med slovenskimi kraji, dokler niso s temi
vred zapadli germanizaciji . 57  Takoj onstran stare slovensko-bavarske
meje med Lienz o m in Sillianom v Pustertalu se zgostujejo romansko-
vlaška krajevna imena še v mnogo večjem obsegu kot tostran stare slo¬
venske meje. Potok, ki teče s planine Anras (rivolus montis Anarasi) in
ga enačim z današnjim Kristeinbach, je bil 770  meja Slovencev v teh
krajih. Tudi Anras je romansko ime, še danes ohranjeno v vasi tega
naziva. Prav tako Innichen, tudi omenjen v listini iz 770 : India quod
vulgus Campogelau vocantur (I., ki se po domače imenuje C). Ce
gremo še dalje proti zapadu, postaja število romanskih krajevnih
imen v dolini reke Rienz vse večje. O Vlahih tudi tod govori naziv
Wahlen pri Innichenu . 58

Kako številna so romanska in taka krajevna imena, ki so v zvezi
z Vlahi na Salzburškem, o tem nas lahko poduči pogled na zemljevid
in seznam krajevnih imen te vrste . 59

Že zgodaj je postala znanost pozorna na gosto nasejana »vlaška«
krajevna imena na z g o r n j e a v s t rijsk i h tleh, zahodno od nekdanjega
tamkajšnjega slovanskega naselbinskega območja. Četudi vsakega
»vlaškega* krajevnega imena v onih krajih ne smemo staviti v ne¬
posredno zvezo z nekdanjimi Romani, je vendar število nedvomnih
ali vsaj verjetnih še vedno veliko. Omenimo naj le ona v bližini nek¬
danjih strnjenih slovanskih selišč med Alpami in Donavo: Walchen,
Seewalchen, Walsberg, Wahl, Walcheck. O nekdanjih naselbinah
Vlahov-Romanov na Zgornjem Avstrijskem pa pričajo tudi številna
krajevna imena, ki so v zvezi s paršalki,  kakor so imenovali osebno

56  Lessiak, Carinthia I, 1922, 5 — M. Kos, Slovenska naselitev na Ko¬
roškem, Geografski -Vestnik, VIII (1932), 125.

57  K. Finsterwalder v Zeitschrift fiir Ortsnamenforschung, V (1929), 241.

58  Gradivo za zgodovino Slovencev, I, 239. — M. Kos v Geografskem
Vestniku, VIII (1932), 135. — Helbok, Textband, 692.

69  Helbok, Textband, 707, Kartenband, št. 67.

9 *

131

svobodne, toda na grudo privezane romanske kolone. 00  Na Zgornjem
Avstrijskem se imenujejo ti paršalki tudi »Romani tributales«. 61
Najznačilnejše krajevno ime po Vlahih-paršalkili v zvezi s sloven¬
skimi naselbinami je Pachschallern pri Steyru. 62  Kraj leži v bližini
onega Dietacha, ki se že 777 omenja kot naselbina Slovanov in v
območja gozda med Dietacliom in Sierningom, ki so ga do onega časa
krčili in izkrčili tamkajšnji Slovani. 63  Naziv kraja Pacliscliallern =
paršalki je razumljiv: tako so označevali naselbino Romanov, razli¬
kujoč jo že z imenom od sosednjih slovanskih selišč in Slovanov, dru¬
gačnih od Romanov po jeziku, kulturi in socialnem položaju.

Na vsej črti od Trsta do Linza kažejo pred in ob današnji in
nekdanji slovenski meji gosto nasejana krajevna imena, ki so v zvezi
z Vlahi in Romani, na ozemlje, kamor so se ti pred prodirajočimi in
naseljujočimi Slovenci v večjem številu umaknili in kjer so -se deloma
celo do danes obdržali.

60  K. Schiffmann, Das Land ob der Enns (1922), 3.

61  E. Schwarz, Zeitschrift fiir Ortsnamenforsehung, 1 (19), 97. — Helbok,
Textband, 212 dalje.

62  Kraj še v 14. stoletju: Parschalch (Dopsch, Die landesfiirstlichen
Urbare Nieder- und Oberosterreichs, Osterreichische Urbare 1/1, 258).

63  Gradivo za zgodovino Slovencev, I, 256.

132

O prevzemu antičnih krajevnih imen
na slovenskem ozemlju

V toponomastiki današnjega slovenskega ozemlja je ohranjena
skupina imen naseljenih krajev, voda in gora, ki segajo po svojem
nastanku in izvoru v antiko. Ta imena so sporočena v spisih in spo¬
menikih antične dobe, ali pa so taka, ki se v teh virih sicer ne ome¬
njajo, a so jih spoznali jezikoslovci kot predslovenska in v antično
dobo segajoča. V tem pregledu se oziram le na prva, v kolikor se
nanašajo na današnje slovensko etnično ozemlje. Naš namen je pre¬
gledati, kako služi znanje o prevzemu teh po Slovencih historiku,
posebej še onemu, ki se posveča zgodovini kolonizacije.

Slovenci so v 6. in 7. stoletju, ob in po naselitvi v novi domovini
med Jadranskim morjem na jugu, izviri vzhodnoalpskih rek na za-
padu, Donavo na severu in Panonsko nižino na vzhodu prevzeli od
prejšnjih prebivalcev tega ozemlja, ki so deloma nanje še naleteli,
vrsto imen naseljenih krajev, voda in gora in jih v svojem jeziku
uporabljali ter dalje oblikovali. Od imen naseljenih krajev, ki vemo
zanje iz virov antične dobe (pisci, itinerarji, epigrafsko gradivo) jih
je le sorazmerno majhno število prešlo v slovenski jezik. Da nave¬
demo en primer; od 27 imen te vrste na slovenskem ozemlju, ki pri¬
pada Jugoslaviji, komaj pet.

Slovenci so prevzeli imena nekaterih takih naseljenih krajen,  za
katere je mogoče dokazati njihov obstanek prav do časov pred priho¬
dom Slovencev in nastanek srednjeveške naselbine neposredno na ali
ob mestu antične. Sem spadajo iz antike znana imena nekaterih krajev
ob zapadnem robu slovenskega ozemlja, do katerih so se Slovenci
naselili v strnjenem obsegu, vanje pa kot manjšina in se v teh kot
taka do danes obdržali (Tergeste — Trst,  Capra — Koper,  Cormo-
nes — Krmin,  Piranum — Piran).  Na strnjenem slovenskem etničnem

133

ozemlju pa spadajo semkaj: Poetovio — Ptuj,  Celeia — Celje,  Car-
nium — Kranj.

0 antičnem Poetovio  imamo zadnje neposredno poročilo iz leta
448, vendar je kraj nedvomno tudi po tem času še dalje obstajal.
Slovenci so kraj naselili, kar priča prevzem imena in tamkajšnja
velika staro-slovenska nekropola. 1  V obliki »ad Bettobiam« se Ptuj
z imenom zopet pojavi sredi 9. stoletja. 2

Iz imena antične Celeia  je nastalo slovensko Celje. 3  Kraj je bil
mogoče še do okoli 587/588, ko so do teh krajev prodrli Obri in Slo¬
venci, sedež škofa. 4  V srednjem veku je njegova prva omemba šele
iz druge polovice 12. stoletja. 5 6

Pri gorenjskem Kranju  je iz keltsko-romanskega Carnium, ki
nam ga sporoča anonimni geograf ravennski, nastal slovenski Kranj. 8 9
Langobardski grobovi iz 6. stoletja in staroslovenski v bližini Kranja
vodijo v srednji vek, ko se v drugi polovici 10. stoletja Kranj v pisanih
virih zopet imenuje. 7

Pri Kranju, Celju in Ptuju gre za nastanek večjega in pomemb¬
nejšega kraja na ali ob mestu antičnega in za naselitveno-prostor-
ninsko kontinuiteto, ki sega iz antike v slovenski srednji vek. Ne¬
koliko drugače je pri dveh vaseh na Slovenskem, ki se danes
imenujeta Trojane in Trpčane. Na mestu ali v bližini rim¬
ske postaje na cesti Emona—Celeia, ki se v antičnih virih ime¬
nuje Atrans  (oziroma Adrans, Hadrans) se je moralo ob prihodu
Slovencev v te kraje ohraniti še staro prebivalstvo, ki je novim pri¬
šlekom sporočilo označbo, ki se je je samo posluževalo. 8  Tc preostale
stare prebivalce in pa one, ki so kasneje okoliš naseljevali so začeli
imenovati Slovenci s stanovniškim imenom Trojane ,°

Stanovniško ime je tudi Trpčane  (ali Trpče), vasi na Notranjskem
jugovzhodno od Ilirske Bistrice. 10  Obliko imena so nekateri spravljali

1  O imenu F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II, 180
in Skok v Časopisu za slov. jezik književnost in zgodovino, III, 25, op. 9. —
J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji (1947), 7 dalje in
Poročilo o izkopavanju na ptujskem gradu leta 1946 (1947).

2  M. Kos, Conversio Bagoarioruin et Carantanorum, 157.

3  O imenu P. Skok v Časopisu za slov, jezik, književnost in zgodovino,
III, 27 dalje in F. Ramovš, prav tam, 33, 34.

4  M. Kos v Časopisu za zgodovino in narodopisje, 26 (1931), 203.

5  F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, 712.

6  F. Ramovš v Časopisu za slov. jezik, književnost in zgod., VI, 22;
Kratka zgodovina slovenskega jezika, I, 24.

7  J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, 4 dalje (Schmid), 11. — 973, via
Chreinariorum (Gradivo za zgod. Slovencev, II, 445).

8  Podatki o imenu: Pauly-Wissova, Realencyclopadie der class. Alter-
tumswisssenschaft, II, 213/1,

9  Razlaga imena: F. Ramovš, Historična gramatika slov. jezika, II, 264.

10  O imenu L. Pintar v Ljubljanskem Zvonu, 1913, 31.

134

v zvezo z imenom japodskega naselja Terponus,  ki ga omenja Appian
(Illyr. 18), dočim so drugi za drugačne lokalizacije. Za Terponus =
Trpčane bi govorilo, če pomislimo, da se v onem okolišu nahajamo
na ozemlju zelo številnih japodskih gradišč, od katerih je eno naj¬
večjih bilo na Zemonu blizu Trpčan, ki bi moglo biti nekdanje ja-
podsko Terponus. 11

Nasprotno je pa antično stanovniško ime Rundictes  moglo dati
podlago za slovensko krajevno ime Rodik,  vasi vzhodno od Trsta.
Oblika Rundictes za Stanovnike ali neko ljudstvo se omenja v nekem
rimskem napisu iz 1. stoletja, najdenem blizu današnjega Rodika; 12
Rodik v slovenski dobi pa prvič okoli 1300 kot Rodič oziroma
Rodink. 13

Posebna skupina iz antike prevzetih krajevnih imen slovenskega
ozemlja je takih, ki so v slovenski dobi dobila pomen regionalnega
imena, oziroma je z njimi danes poimenovanih več krajev istega
okoliša.

Do neke mere spada semkaj ime dežele Kranjske.  Ravennski ano¬
nimni geograf iz 7. stoletja nam v svoji kozmografiji, ki dejansko
opisuje razmere mnogo starejše dobe, sporoča ime dežele kot domo¬
vino Karnov (patria que dicitur Carneola) in v njenih mejah ležečega
kraja Carnium,  nedvomno današnjega mesta Kranja. 14  Pod vplivom
iz keltsko-romanskega Carnium v slovenskem jeziku nastalega imena
Kranj, 15  od 12. stoletja sedeža deželnih grofov in že v srednjem veku
enega najpomembnejših krajev v deželi, je nastal deželni naziv
Kranjsko, Kranjska (Carniola), to je dežela, ki spada pod deželnega
grofa s sedežem v Kranju. Antično krajevno ime Carnium je preko
slovenskega Kranja pripomoglo k pokrajinskemu in deželnemu na¬
zivu Kranjske. 16

Iz kraja z antičnim imenom Longaticum,  ki ga omenjajo rimski
itinerariji, je nastal slovenski Logatec.  Danes poznamo dolenji in go¬
renji kraj tega imena in celo vrsto manjših selišč, ki predstavljajo
eno naselbinsko enoto, v virih tudi na kratko Logatec imenovano
(Gorenja in Dolenja vas, Cerkovska vas ali Gorenji Logatec, Blekova

11  S. Rutar v Letopisu Matice Slovenske, 1890, 122; W. Schmid v Jahres-

hefte des osterreichischen Archaologischen Instituts, 21/22 (1922), 290;

G. Veith, Die Feldziige des C. Julius Caesar Octavianus in Illyrien, 27 d.;
Pauly-Wissowa, Realencyclopiidie, zweite Reihe, IX, 789.

12  Corpus inser. lat., V, 698. — S. Rutar v Izvestjih Muzejskega društva
za Kranjsko, 1895, 215 in Premerstein-Rutar, Rdmische Strassen und Be-
festigungen in Krain, 7.

13  1297, 1311 (kodeks B 139, fol. 6’ in 21, v Državnem arhivu na Dunaju).

14  Anonvmi Ravennatis Cosmographia, ed. Pinder-Parthey, 221.

15  Glej opombo 7.

16  M. Kos v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, 10 (1929), 25.

135

vas.) V srednjem veku ne pomenja Logatec le en kraj, marveč tudi
celoten okraj. 17

Koroško  je danes ime dežele. Starejši slovenski naziv zanjo je
Korotan, mlajši Koroško, kasni latinski Carinthia, nemški Karnten;
vsi gredo nazaj na antični Carantanum,  ki o njem sodijo, da je kelt¬
skega izvora. 18  Pozna ga Guido iz Pize, ki je v 12. stol. ekscerpiral
delo anonimnega geografa iz Ravenne iz 7. stol., ta pa je zopet črpal
iz antičnih virov; za 8. stol. ga najdemo pri Pavlu Diakonu; od 8. stol.
dalje se pa v pisanih virih s Carantanum, Carantania, Carantana,
Carantana regio oziroma provintia Carantani, Horutane (tako kronika
Nestorju pripisovana) ali podobno označuje slovenska dežela in njeni
prebivalci. 19  Kaže se, da je bilo Carantanum prvotno pokrajinsko
ime za osrednji del dežele, ki je imel v mestu Virunum svoje upravno
središče, da pa se je to ime že v prcdslovenski dobi razširilo na celo
deželo med Turami in Karavankami. 20  Ime Carantanum je prevzeto
kot pokrajinsko ime (Korotan, Koroško) in kot krajevno ime (Krnski
gracl:  888 Carantanam, curtis Corantana; 890 Carantana civitas;
927 Karantana, Karantan, civitas Carantana; — Gospa Sveta: 860, 890
Carantana ecclesia; 927 sancta Maria ad Charantanam; — Krnska ali
Šenturška gora, 983 mons Čarentanus; — Krnos ali Satnica, 1123 Kar-
notenus mons). 21  Vsa ta krajevna imena, ki gredo po svoji tvorbi na
deblo carant, se kopičijo v okolišu, kjer je bilo že v antiki središče
dežele in kjer je v slovenski dobi nastalo ne le najmočnejše koroško-
slovensko naselitveno jedro, marveč tudi politično središče slovenske
karantanske kneževine, z vpeljavo krščanske vere pa pri Gospe Sveti
tudi cerkveno. 22

V vzhodnem delu dežele Koroške so prevzeli Slovenci ime antične
naselbine Juenna,  ki jo je iskati v bližini današnje vasi Globasnica. 23
Po antični Juenni je imenovano: Junska gora  (1106 Ivnberch), vas
Podjuna (nemško Jaunstein), grad Ioneke  (nemško Sonnegg, prvič
okoli 1200) in celotna pokrajina, ki jo Slovenci imenujemo še danes

17  1265, in Logach, a Logach (Schumi v Archiv fiir Heimatkunde, I,
110). — 1421/1422, in der Logatsch. (Hofkammerarchiv, Dunaj, rokopis 107,
fol. 32’ dalje. — 1485, in die Logatsch (Kreisarchiv, Miinchen, F. 36, N. 194).
— 1496, in der Logatsch (Državni arhiv v Ljubljani, vicedomski arhiv,
f. I, 54 a).

18  F. Ramovš, Histor. gramatika, 262 in Kratka zgod. slov. jezika, I, 27,
39, 50. — P. Lessiak v Carinthiji I, 1922, 97.

19  Gradivo za zgod. Slovencev, I do V, indeksi.

20  Lessiak v Carinthiji I, 1922, 97.

21  Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 172, 290, 291, 292, 296, 368, 369,
370, 460, 473, 475, 482; IV, 71. — E. Kranzmayer, Die wichtigsten Kiirntner
Ortsnamen I., Das Zollfeld (1944), 8, 9, 10, 21.

22  M. Kos v Geografskem vestniku, VIII (1932), 109 dalje. — F. Jantsch,
Die spatantiken und langobardischen Burgen in Karnten, Mitteilungen der
Anthropologischen Gesellscliaft, 68 (1938), 544, 367.

23  Navedbe glede imena Juenna pri Pauly-Wissova, Realencylopaedie
der class. Altertumswissenschaft, IX, 2505.

136

Podjuna (prvič okoli 1000 Junotal). 24  Iz pozne antike, neporedno pred
slovensko naselitvijo, so na Junski gori izkopavanja odkrila obzidano
naselbino, grobišče in krščanske kultne stavbe iz 5. in 6. stoletja. 25
V območju zgodnjekrščanskega središča na Junski gori, antične
Jeunne in nekdanje rimske ceste v Podjuni je iskati najstarejše slo¬
venske naselbine v tern delu Koroške, povsod na mestu ali bližini
antičnih. 26  Antično ime Juenna je dalo torej pridevek številnim kra¬
jem, postalo je pokrajinsko ime že v srednjem veku, ko se tudi naj¬
starejše župnije imenujejo s pridcvooi »v Juni«, in ostalo do danes
pokrajinsko ime za oni del Koroške, ki ga Slovenci imenujejo Pod¬
juna, Nemci pa Jauntal. 27

V zapadnem delu Koroške ima mesto Beljak  naziv, ki gre nazaj
v antiko. Na mestu sedanjega Beljaka ali v njegovi največji bližini
je ležal kraj, ki ga viri rimske dobe imenujejo Santicum (Cl. Ptole-
maeus Geogr. II, 13, 2: Siantikon; Itinerarium Antonmi: Santicum).
To ime se pa v srednjeveški toponomastiki ni ohranilo, pač pa je
pokrajinski naziv Bilachinium,  ki ga v obliki »statio Bilachiniensis«
poznamo iz nekega napisa, izpodrinil ime Santicum, dal ime kraju,
ki je v bližini tega nastal in se v srednjem veku že 878 imenuje (pons
Uillah). 28  Slovensko ime v prvotni obliki je Biljak. Kot v predrimski
in rimski dobi je tudi v srednjem veku Beljak in njegov okraj okoliš
važnega prometa in goste naselitve, ki o njem pričajo med drugim
tudi staroslovenska grobišča v bližnji okolici Beljaka. 29

Močno skupino med toponomastičnimi nazivi današnjega sloven¬
skega ozemlja, podedovanimi od staraprebivalstva, zavzemajo imena
tekočih voda.  Za ta so mogli zvedeti Slovenci že ob prvem prodiranju
in naseljevanju v nove kraje, ko so jim reke in večji potoki bili
kažipot pri naseljevanju in ko še ni bilo poslovenjeno staro prebi¬
valstvo, ki jim je v svojem jeziku posredovalo nazive, katerih se je
samo posluževalo. Mogli pa so se Slovenci z imeni vsaj nekaterih
večjih voda seznanili tudi že poprej, s posredovanjem drugih narodov
ali pa ob pohodih, ki so jih podvzemali proti jugu in jugozapadu
že pred stalno naselitvijo.

Od imen tekočih voda na današnjem slovenskem etničnem ozem¬
lju se omenjajo v virih antične dobe in so prešla v slovenščino sle¬
deča: Savus — Sava, Dravus — Drava, (Ae)sontius—Soča, Arabon—
Raba, Corcoras — Krka, Colapis—Kolpa, Natiso — Nadiža, Timavus—
Timava, Argao—Dragonja, Rusano—Rižana.

24  Gradivo za zgod. Slovencev, II, 532; IV, 20, 855.

25  R. Egger, Friihchristliche Kirchenbauten im siidliclien Norikum (1916),
70 dalje. — Jantsch, na nav. m. 380.

20  O tem M. Kqs v Geografskem vestniku, VIII (1932), 105, 106.

27  Gradivo za zgod. Slovencev, IV, 20.

28  Egger, na nav. m., 96; Kos, Geografski vestnik, VIII (1932), 121;
Gradivo za zgod. Slovencev, II, 248. — P. Lessiak, Carinthia I, (1922), 57.

29  Carinthia I, 1898, 105; 1932, 22; 1955.

137

Kaj nam imena teh tekočih voda morejo povedati za kasnejšo
naselitev Slovencev? Prvič to, kako daleč so Slovenci že v prvem
času naseljevanja prodrli. Ne samo večje reke, tudi mnogo manjših
ima tako ime, ki jim ga Slovenci gotovo niso dali, marveč so zanje
mogli zvedeti edino od staroprebivalcev. Ni pa s tem, da ima neka
reka te vrste naziv, tudi že povedano, da so morali Slovenci že v
prvih stoletjih, ki prihajajo v poštev za prevzemanje tovrstne topo-
nomastične dediščine, naseliti že v celoti dolino ali območje one vode.
Mogli so kolonizirati le spodnje območje zadevne reke ali potoka,
na zgornje povirje se je pa ime razširilo samo po sebi ali pa ob ka¬
snejši kolonizaciji.

Primaren je prevzem rečnih imen, sporočenih nam po virih an¬
tične dobe, kot Sava, Drava, Soča, Raba in druga. 2e sekundaren
je pa prevzem teh imen po Slovencih iza manjše pritoke onih večjih
rek, ki jim je dodan zmanjševalni sufiks -ica (na primer: Sava—
Savica, Raba—Rabiča, Krka—Krčica) ali pa so oblikovana z adjek-
tivnimi oblikami k imenoma Sava in Drava: Savinja, Dravinja. Take
označbe so Slovenci nedvomno že zgodaj oblikovali; prve se pojav¬
ljajo že v virih 9. stoletja (koroška slovenska Krčica — nemško
Gortschitz: 831 Gurciza, štajerska Murica — nemško Miirz: 860
Moriza). 30

Prav tako sekundaren je prevzem antičnega imena rek za na¬
seljene kraje imenovane po rekah.  To je v mnogih jezikih, deželah
in narodih razširjen pojav, ki ni neznan tudi slovenski toponomastiki.
Med Slovenci je najti imena krajev, enakoglasečih se z imeni rek, in
to tudi rek z antičnimi nazivi, predvsem: 1) ob izviru in ob ustju
reke, kjer je kraj svoje ime tako rekoč dobil in izgubil, 2) ob skraj¬
nih mejah, do katerih je v neki dobi segla ob dotični reki koloni¬
zacija, 3) ob nekdaj ali še danes pomembnih prehodih preko reke
ali taim kjer se je važna pomembna pot dotaknila ali približala reki.

Zanimajo nas v naši zvezi imena krajev, prevzeta po rečnih ime¬
nih antičnega izvora, ki spadajo nedvomno med starejša te vrste in
so zato dokaz za starejšo kolonizacijo in njena območja. Navesti ho¬
čem zato nekatere izbrane primere. Kraj Sava  pri Jesenicah leži
tam, kjer je ob reki enakega imena nehalo strnjeno kolonizacijsko ob¬
močje Gorenjske in od koder navzgor se je (z izjemo Dovjega in Moj¬
strane) širil notri do 14. stoletja skoraj neobljuden in z gozdom po¬
krit predel zgornje Savske doline. 31  Tu je skozi dolga stoletja sred¬
njega veka Sava svoje ime tako rekoč šele dobivala oziroma ga iz¬
gubljala. — Kraj z imenom Sava imamo pa tudi pri Litiji, to je ob
robu litijskega kolonizacijskega območja, ki se je ustavilo pred ozkimi
Savskimi tesni, začenjajočimi pri tem kraju v smeri proti Zagorju.

30  Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 108, 172.

31  Schumijev Archiv fiir Heimatkunde, I, 12.

138

Za kraj Sava pri Litiji  se smatra, da je 'bil že v rimski dobi postaja
za čolnarje ob Savi: na obljudenost in pomen naselbine v rimskih
časih kažejo najdbe v teh krajih in vrsta napisov s posvetilom reč¬
nem bogu po Savi imenovanem . 82  — Približno točko, do katere je šla
starejša kolonizacija ob gorenjski reki Kokri, po imenu antičnega
izvora, zaznamuje vas z imenom Kokra; predel nad njo je zasegla
šele poznosrednjeveška naselitev.

Navedeni primeri za kraje z imeni antičnega izvora, ki bi jih po
številu mogli še pomnožiti, nam dajejo oporo za zgodovino starejše
kolonizacije. Če namreč naletimo na te vrste krajevna imena ob
robovih starejših naselitvenih območij, smemo sklepati na njihovo
relativno starost in razprostranjenost starejše kolonizacije do  teh
krajev. Kraj po reki imenovan je dobil svoje ime šele tam, kjer je ta
pritekla v že obljudeno ozemlje ali ga pa zapustila. Če se je starejše
kolonizacijsko ozemlje širilo že od vsega začetka do izvira reke, je
kraj, ki je tamkaj nastal mogel tudi dobiti ime po reki (na primer
Krka  na Dolenjskem ob izviru Krke, Vipava  ob izviru Vipave).

Kraji imenovani po rekah ob njihovem izlivu v drugo reko, torej
tam kjer reka ime izgubi, veljajo na splošno za relativno stare . 33  Od
krajev slovenskega ozemlja imenovanih že zgodaj v virih 'po rekah
z imeni antičnega izvora naj za primer omenim: Muorizakimundi,
»ustje Murice«, tako že 927  imenovani današnji štajerski Bruck an
der Mur; Lautenmundi, »ustje Labode«, 1091  tako označen koroški
Labod (nemško Lavatmiind ). 34

Kjer so se stara prometna pota približala reki ali jo pa preko¬
račila, niso kraji z nazivi po rekah nenavadni. Take vrste krajevnih
imen pozna na naših tleh že stari vek. Postaja Pons Sonti  se ime¬
nuje po mostu, ki je pod Gorico, blizu ustja Vipave v Sočo, vodil
preko reke . 35  Čeprav se most čez Sočo na tem mestu imenuje še sto
let pred prihodom Slovencev v te kraje ( 489 ) in potem zopet v sred¬
njem veku, kraja z imenom po reki Soči imenovanega danes tamkaj
ni, kakor tudi ne mostu . 36  Ob današnjem potoku Hublju na Vipav¬
skem, obilujočim na mrzli vodi je stala pomembna postojanka, ki

32  A. Miillner, Emona, 184, 307 dalje; Hoffiller-Saria, Antike Inschriften
aus Jugoslavien, I, 11 dalje.

33  Primerjaj Schvvarz E., Quellgebiets- und Miindungsnamen in den
Sudetenlandern, Zeitschrift Fiir Ortsnamenforschung. lil, 41.

31  Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 369; III 395.

35  Ponte Sonti: Tabula Peutingeriana. — G. Brusin, Notizie degli scavi
di antichita, serie sesta, I, 1925, 20. M. Niedermann. Aesontius, Zeitschrift fiir
Ortsnamenforschung, VII, 3 dalje. — Ostala literatura: Pauly-Wissowa,
Realencyclopaedie.,der class. Altertumswissenschaft, 2. Reihe, V, 995—998.

30  Taborišče vzhodnogotskega kralja Teodorika ob pohodu nad Odoa-
karja »ad pontem Sontii« (Jordanes, Getica, ed. Mon. Germaniae historica,
Auct. antiquissimi, V, 133). — Srednji vek: Annales Foroiulienses k letu 1268
(Mon. Germ. hist., Scriptores, XIX, 197) in pozneje.

139

jo rimski itinerarij imenujejo Fluvio Frigido,  to je »pri mrzli reki«. 37
Danes je to kraj Ajdovščina, ki naim s svojim imenom govori o nek¬
danjih »ajdih«, kakor so kasneje že pokristjanjeni Slovenci imenovali
nekdanje predslovenske prebivalce, zanje takrat že ajde-pagane, ter
njihove stavbne ter druge preostanke tukaj in tudi drugod na slo¬
venskih tleh. — S »Sano fluvio«  je označena točka kjer je pri da¬
našnjih Črnučah blizu Ljubljane vodil na cesti Emona—Celeia most
preko Save. Most je moral že zgodaj propasti, kajti v srednjem
veku se omenja na tem mestu le brod in tudi noben kraj v tamošnjem
okolišu nima imena po mostu, reki Savi ali po imenu antičnega iz¬
vora vobče. 38  Od latinskega pons nimamo v slovenskem jeziku krajev¬
nih imen, kakor jih najdemo na primer na Bavarskem v oblikah
Pfunzen ali Pfiinz. 39  Pač znamenje, da so bili antični mostovi ob pri¬
hodu Slovencev v nove kraje porušeni, čeprav so bili po njih v antiki
poimenovani kraji. — Že sekundarno poimenovanje po rečnem
imenu antičnega izvora je tudi kraj Gorenja Sava, ki leži ob na¬
sprotnem 'bregu antičnega Carnium, današnjega mesta Kranja. Tukaj
je do 13. stoletja peljal čez reko brod, od tedaj pa most, preko ka¬
terega je šla važna srednjeveška prometna pot. 40  — Pri vasi Drava
pod Beljakom na Koroškem, ki se že v 13. stoletju tako imenuje,
pelje še danes čez reko Dravo brod. 41

Kraji imenovani na slovenskem ozemlju po rekah antičnega ime¬
na morejo biti relativno stari, vendar po kontinuiteti naselitvenega
prostora navadno v antiko ne segajo. Večja relativna starost gre
krajem, ki so enakoglaseči po reki antičnega imena ali v zvezi z nje¬
nim ustjem. Mlajša relativna starost pa krajem sestavljenih oblik,
ki so v zvezi z dvori in gradovi srednjeveške fevdalne dobe. Tako
se današnja koroška Krka  imenuje 890 »curtis quae dicitur Gurka«
in 1043 »Gurkahofun«; koroški Dravski dvor 860 »ad Tralioue«
(nemško Draukofen); Dravograd kot tipično grajsko ime ob koncu
12. stoletja »castrum Traberch«. 42

Najmanj se je na Slovenskem ohranilo antičnih imen za gore in
gorovja.  Označba Karavanke, ki jo za kranjsko-koroško mejno po¬
gorje pozna že Ptolemej (Geogr. II, 13, 1; 14„ 1: Karouagkas) je v
srednjem veku prešla v pozabo; pogorje se imenuje »Kranjska gora«

37  O Ajdovščini W. Schmid v XV. Bericht der romisch-germanischen
Kommission, 188.

38  O antičnem mostu: Carniola 1911, 321. — Brod v srednjem veku:
listina z dne 8. febr. 1417 v Državnem arhivu v Ljubljani.

39  Ponte Eni—Leonhardspfunzen ob reki Inn; Ponte, danes Pfiinz ob
Altmiihlu na Bavarskem (S. Pirchegger, Die slavischen Ortsnamen im Miirz-
gebiet, 111).

40  Fontes rerum austriacarum II, 36. zvezek, 170. — J. Žontar, Zgodovina
mesta Kranja, 102.

41  Gradivo za zgod. Slovencev, V, 704.

42  Gradivo za zgod. Slovencev, II, 172, 319; III, 126; IV, 639, 855.

140

(Crejna mans, Krainberg), dočim se Karavanke kot »učena« tvorba
pojavijo znova šele v 16. stoletju. 43

Julijske Alpe  poznajo viri starega veka za mejno pogorje med
zgornjem Posočjem in zgornjim Posavjem; ravennski anonimni geograf
imenuje tako gorenjski del Kranjske. 44  V srednjem veku se označba
Julijske Alpe pojavlja redkeje, a to v taki zvezi, ki kaže, da označba,
prevzeta iz antičnih virov, ni bila več v živi uporabi. 45  Zopet naj¬
demo označbo Julijske Alpe v delih in zemljevidih 16. stoletja; toda
v živi govorici Slovencev naziv prav tako ni našel mesta kot že
omenjene Karavanke. 46

Drugače je bilo s Krasom na zapadu slovenskega etničnega ozem¬
lja. Antično ime Carusadius je ohranilo romansko prebivalstvo ob
zapadnih mejah Slovencev, zato so ga mogli spoznati in prevzeti tudi
ti v svoj jezik. Označba je splošno 1  znana tudi v srednjem veku in se
je v nepretrgani uporabi ohranila kot geografski pojem kakor tudi
za teritorialno-upravno edinico nastalo na tem ozemlju . 47

Označbo po antičnem imenu ima na Slovenskem tudi gozdnato
pogorje Hrušica  na meji med staro Kranjsko in Vipavsko dolino, ven¬
dar ne v antični obliki marveč v slovenskem prevodu. Ime za rim¬
sko cestno postajo »Ad pirum, summas alpes« (pri hruški vrh planin),
ki jo je staviti na najvišjo točko nekdanje rimske ceste Emona (Ljub¬
ljana)—Aquileia živi še danes v slovenski Hrušici, označbi za višino
vrh prehoda in celotno tamošnje gozdno pogorje, ki se v srednjem
veku s to označbo v nemškem prevodu imenuje prvič 1253 (nemus
quod vulgariter Pirpovmerwalt nuncupatur). 48

Ta kratki pregled v slovensko toponomastiko prevzetih imen na¬
seljenih krajev, voda in gora, sporočenih nam za današnje slovensko
etnično ozemlje po virih antične dobe moremo zaključiti s sledečimi
splošnimi ugotovitvami:

43  M. Kos v Geografskem vestniku, IV, (1928), 118. — M. Wutte, Karnten
im Kartenbilde der Zeiten, Archiv fiir vaterlandische Geschichte und Topo-
graphie, 23 (1931), 44, 45, (1553), 53 (15?8P).

44  Pauly-Wissowa, Realencyclopaedie der class. Altertumswiss., I, 1604;
Anonymi Ravennatis Cosmographia, ed. Pinder-Parthey, 221, 293.

45  Na primer Guidonova geografija iz začetka 12. stol., nastala na
podlagi ravennskega geografa (ed. Pinder-Parthey, 453); Vita Theoderici
abbatis Andaginensis iz konca 11. stoletja (Mon. Germ. liist., Scriptores,
XII, 49: circa Alpes Julias). Johannes Victoriensis: Alpes juliae.

46  Iuliae Alpes v Tramezinovem zemljevidu Nova Germaniae descriptio,
1553. — M. Wutte, na nav. mestu, 44, 45.

47  Pauly-Wissowa, Realencyclopaedie der class. Altertumswissensch.,
III, 1632. — Uporaba v srednjem veku: Gradivo za zgod. Slovencev III do V,
indeksi; L. Hauptmann v Erlauterungen zum Hist. Atlas der osterr. Alpen-
lander, 1/4, 352. — O imenu Ramovš, Kratka zgod. slov. jezika, I, 24.

48  Itinerarium Hierosolymitanum: Ad pirum, summas alpes. — Miillner,
Emona, 128 dalje. — Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae, IV,
440, n. 2541.

141

1. Previzetih je bilo sorazmerno majhno število krajevnih imen;
največ imen voda, manj imen naseljenih krajev, najmanj pa imen
gora. Večje število imen je prevzetih in ohranjenih ob zapadnem
robu slovenskega etničnega ozemlja, kjer je bil kontakt z romanskim
prebivalstvom močnejši in kjer se je to deloma tudi ohranilo.

2. Od imen naseljenih krajev razlikujemo: a) taka, ki so se ohra¬
nila za kraje nastale na mestu ali v bližini antične naselbine (Poeto-
vio—Ptuj, Celeia—Celje, Carnium—Kranj, Bilachinium—Beljak),

b) stanovniška imena (Atrans—Trojane, Tenponus—Trpčane?, Run-
dictes—Rodik).

3. Antično ime, ki je veljalo za en kraj ali pa za več krajev manj¬
šega okoliša je postalo v slovenski dobi regionalno ime (Carnium—
Kranjsko, Longaticum — Logatec, Carantanum — Korotan — Koroško,
Juenna—Juna). Imena izven današnjega slovenskega etničnega ozem¬
lja in imena, ki nam jih viri antike ne sporočajo, ki pa so nedvomno
predslovenskega izvora, a so postali v slovenski dobi regionalna, v tem
pregledu nisem jemal v poštev (Ig,  Ižansko pri Ljubljani; Rož  in
Zilja  na Koroškem; Teurnia —Liburnia—Lurnsko polje—Lurnfeld,
tudi na Koroškem; Solva —Sulm na Štajerskem).

4. Pri imenih tekočih voda nam je razlikovati: a) primaren pre¬
vzem imena (na primer Savus—Sava, Dravus—Drava, Sontius—Soča,
Corcoras—Krka, Colapis—Kolpa, Natiso—Nadiža), b) sekundarna
slovenska tvorba imena pritokov teh rek na podlagi antičnega na¬
ziva glavne reke (Savica, Krčica, Murica, Kokrica, Savinja, Dravinja),

c) sekundarna tvorba imen naseljenih krajev po antičnih imenih rek,
kar nam odpira poglede v probleme starejše slovenske kolonizacije
in prometa, posebno glede na obseg prvotnega slovenskega naselit¬
venega območja.

5. Od antičnih imen gora in gorovja nekatera niso postala živa
v slovenskem jeziku (Alpes Juliae, Carvancas). Carusadius—Kras so
Slovenci prevzeli, Ad pirum—Hrušica pa prevedli.

142

Od nastanka kneževine
Karantanije do konca
celjskih grofov

O bolgarskem knezu Alcioku
in slovenskem knezu Valuku

Takozvani Fredegar  poroča v svoji kroniki (IV, c. 72, ed. MG.
SS. rer. Meroving., II, 157), da je v devetem letu vlade kralja Dago-
berta (to je 651/632) nastal v Panoniji med nekim Obrom in Bol¬
garom hud razpor radi nasledstva v državi. Zmagal je Ober, Bolgar
z 9000 pristaši je pa, pregnan iz Panonije, dobil, na svojo prošnjo,
od frankovskega kralja Dagoberta odkazano kot prezimovališče Ba¬
varsko. Tu so pa na povelje Dagobertovo Bavarci pomorili v eni noči
vse Bolgare. Le 700 Bolgarov se je, pod vodstvom nekega Alcioka
(Alciocus), rešilo v marko Slovencev (marca Vinedorum), kjer so več
let živeli s knezom Slovencev Valukom (cum Wallucum ducem Wi-
nedorum). Pavel Diakon v svoji Historia Langobardorum (V, c. 29,
ed. MG. SSGrer. Eangobiml., 154) pa poroča, — v zvezi z dogodki,
ki so se vršili okoli leta 663, — da se je »Vulgarum dux Alzeco« ločil
od svojega naroda (Pavel sam ne ve zakaj) in se mirno s svojimi
četami napotil v Italijo k langobardskemu kralju Grimoaldu ter temu
obljubil, da mu hoče služiti in se naseliti v njegovi domovini. Gri-
moald ga je poslal k svojemu sinu Romualdu v Benevent, in ta je,
na očetov ukaz, nakazal Bolgarom bivališča v Sepinu, Bovianu, Iser-
niji in drugih mestnih okrajih. Še za časa Pavla Diakona (torej okoli
leta 790) niso ti Bolgari pozabili svojega jezika.

Vsi, kateri so se doslej pečali s to epizodo iz bolgarske pretek¬
losti, ki pa je enako važna za poznavanje slovenske zgodovine 7. sto¬
letja, — so verjeli obesna, Fredegarju in Pavlu, in spravili v zvezo
Alcioka in njegove Bolgare pri prvem z Alcekosn in njegovimi Bol¬
gari pri drugem.!. Drugače pa V. J. Zlatar ski v  svojem temeljnem

1  Prim.: K. Zeuss. Die Deutschen und die Naehbarstamme, 717: Rosler,
Romiinische Studien, 235; Riezler, Geschichte Baierns, I, 76; Jireček, HcTopua
EoArapn (1878), 160; J. Marquart, Die Chronologie der alttiirkischen In-

10 Srednjeveška zgodovina . . .

145

delu za poznavanje starejše bolgarske prošlosti HcTopna na ČBArap-
cKaTa Atp^Kana npt3B cptAHHri, BiKOBe, I, 1 (1918), 118—121. Zlatar¬
ski priznava delno verodostojnost Fredegarjevega in verodostojnost
Pavlovega poročila, toda ne priznava zveze med enim in drugim;
poročili mu ne soglašate niti z oziroma na čas, niti na karakter, niti
z ozirom na vsebino. Edino zvezo med obema poročiloma tvori ime
bolgarskega kneza, — Alciocus pri Fredegarju, Alzeco pri Pavlu
Diakonu. Sumljiv se zdi Zlatarskemu Fredegarjev stavek, ki pravi,
da se je Alciocus s 700 Bolgari rešil v slovensko marko li knezu Va¬
luku. Zlatarski piše dobesedno: h tbkmo thsi rAaBi-i bb xpoHHKara (to
je Fredegarjevi), Akro e noMhcreHB npHBeAennarb no-ropk paica3B (to je
o Bolgarih), ce OTHacsiTB mn Ao6aBAeHHHTa, HanpaBeHH otb npoABAJica-
TeAa, OTTyKa h hmcto Alciocus e MorAO Aa nonaAHe bb (JjpeAerapneBaTa
XpOHHKa OTnOCAi nOAB BAHHHHeTO, MO>Ke 0H, Ha IlaBAa AaKOHa HAH Ha
HeroBHa H3B0pB (str. 119).

Poglavje o Bolgarih bi bilo torej dodatek kasnejšega avstrazij-
skega kontinuatorja in ime kneza Alcioka je moglo priti v Frede-
garjevo kroniko pod vplivom Pavla Diakona ali kakega njegovega
vira. Da je konec »bolgarskega« poglavja pri Fredegarju: »...Nisi
tantum Alciocus cum septinientis viri« et uxoris cum liberis, qui in
marca Vinedorum salvatus est. Post haec cum Wallucum ducem
Winedorum annis plurimis vixit cum suis« kasnejši dodatek, doka¬
zuje Zlatarskemu tudi to, da ga ne poznajo Gesta Dagoberti I. regis
Francorum, napisana v prvi četrtini 9. stoletja (točneje okoli 800—
835), ki sicer prevzemajo Fredegarjevo poročilo o Bolgarih, ali ne
poznajo zaključnega stavka o Alcioku in njegovem begu v marko
Slovencev (MG. SS. rer. Merov., II, 411). Tudi okoliščine, pod kate¬
rimi je bil izvršen pomor Bolgarov, ne dopuščajo možnosti, da bi se
kdo od njih rešil. Alciocus pri Fredegarju nima z Alzekom pri Pavlu
Diakonu nobene zveze in je tudi povsem izmišljena osebnost. Tako
Zlatarski.

Zdi se mi, še posebej z ozirom na starejšo zgodovino Slovencev,
važno pretresti argumentacijo Zlatarskega, kajti sprejeti jo bi pome¬
nilo omajati verodostojnost prvega vobče ohranjenega poročila o neki
državni organizaciji Slovencev (marca Vinedorum) in ime prvega
vobče znanega kneza Slovencev (Wallucus >dux Winedorum). Nepo¬
sredno odpadejo, ako sprejmemo poročilo o Alcioku pri Fredegarju
kot izmišljeno, tudi sklepanja o obsegu države kralja Sama, o knezu
Valuku in njegovi slovensko-karantanski kneževini kot delu zvezne
države kralja Sama. Obenem hočem Pavlovo poročilo v kronološkem
oziru točneje fiksirati in ga spraviti v drugo -zvezo kot ga je Zlatarski.

schriften, 85—86, 96; isti, Osteuropaische und ostasiatische Streifziige, 244;
CTaHojeBHh, BH3aHTHja h Cp0H, II, 32—33; Fr. Kos. Gradivo za zgodovino
Slovencev, I, št. 164; L. Hauptmann, Politische Umwalzungen unter den Slo-
wenen, Mitteilungen des Institus f. osterr. Gesch., 36, 245.

146

Pri Fredegarju omenjeni konflikt med Obri in Bolgari radi na¬
sledstva in odhod teh na Bavarsko je spravil Zlatarski, in pred njim
tudi drugi, v popolnoma utemeljeno zvezo takratnih političnih dogod¬
kov. Sožitje Bolgarov in Obrov v Panoniji potrjujejo tudi drugi viri.
Dodati bi bilo, da so se že 1. 568. obenem z Langobardi izselili iz Pano¬
nije, z drobci drugih narodov, v Italijo tudi »Vulgares«. 2  Pleme Ku-
trigurov najdemo v 60. letih 6. stoletja v službi obrskega kagana ob
srednji Donavi. Kmalu so se tem Bolgarom pridružila še nova ple¬
mena (Tarniah, Kocagiri, Zavender). V znamenitem letu 626. gredo
Bolgari proti Carigradu pod vodstvom obrskega kagana. Neuspeh
pred Carigradom je pa prizadjal obrski moči smrten udarec. Do ta¬
krat od Obrov več ali manj zavisni Bolgari začno nastopati proti
svojim dotedanjim gospodarjem. 3  Fredegarjeva letnica 631/632 za
obrsko-bolgarski konflikt v Panoniji je prav verjetna, če pomi¬
slimo, da 'je velik obrski neuspeh ipred Carigradom par let pred
tem (626) mogel dati duška za odpor in energični nastop dotlej pod
obrsko oblastjo živečih plemen.

Domneva Zlatarskega, da je avtor poglavja, v katerem se ome¬
nja pri Fredegarju Alciocus, kasnejši kontinuator, in da je ime kneza
Alcioka mogoče prevzeto iz Pavla Diakona ali kakega drugega nje¬
govega vira, se mi zdi neosnovana in celo nemogoča. Kakor je do¬
kazal B. Krusch, so napisali in sestavili takozvanega Fredegarja trije
avtorji: 1. Burgundec, mogoče iz mesta Aventicum (Avenches), je
napisal po letu 624 sledeče dele, knjiga I, 1—24; II, 1—57; 59—62;
IV, 1—39; 2. Burgundec okoli I. 642. je sestavil knjige I, 25, 26; II, 58;
III, 1—93; IV, 40—80, 83, 84, 89, 90; 3. Avstrazijec okoli 1. 658 je na¬
pisal IV, 48, 81, 82, 85—88. 4  Poglavje o Alcioku (IV, 72) je torej
napisal neki Burgundec okoli 1. 642, ne pa neki Avstrazijec, ki je pisal
okoli 1. 658. Zlatarskega »kasnejši avstrazijski kontinuator« (Kruschev
tretji avtor), torej nikakor ni mogel črpati iz Pavla Diakona, ki je
pisal svojo Zgodovino Langobardov celih 130 let kasneje. Poglavje o
Alcioku spada, ako ga prečitamo v zvezi s predidočimi in sledečimi,
po svojem stilu in konceptu tako strogo v okvir elaborata burgund¬
skega pisca iz okoli 1. 642, da o kakem drugem avtorstvu ne more
biti govora. Poglavje o Alcioku je le eno od poglavij, ki pripovedu¬
jejo v analitičnem konceptu o dogodku v devetem letu kralja Da-
gaberta (IV. 67—73) in pričenja prav tako kot nekatera druga,
združena časovno pod tem letom, z besedami »eo anno . . . .« (IV. 68,
69, 72, 73).

Glavni dokaz, da je zgoraj citirano mesto o Alciokovem begu
v Slovensko marko kasnejši dodatek, ki ga prvotno pri Fredegarju ni

2  Paulus Diaconus, Histor. Lang., II, 26, ed. cit. 87.

3  Zeuss, 716; Marquart, Inschriften, 85; Stanojevič, 231, 232; Hauptmann,
245; Zlatarski, 73—75, 80, 117, 120.

4  MG. SS. rer. Meroving., 1—6.

10 *

147

bilo, je pa po Zlatarskem to, da dotičnega mesta nimajo Gesta Dago¬
berti, ki so prevzela sicer ostalo poročilo o Bolgarih skoraj dobesedno
iz Fredegarja, ne pa tudi vesti o begu Alcioka in njegovih Bolgarov
v marko Slovencev. Takrat, ko so nastala Gesta Dagoberti, — Krusch
je dokazal v razdobju okoli 800—835 (MG. SS. rer. Merov., II, 396), —
po argumentaciji Zlatarskega torej dotičnega mesta o Alcioku pri
Fredegarju še ni bilo in zato ga tudi Gesta Dagoberti niso mogla
prevzeti. Ne glede na to, da Gesta Dagoberti prevzemajo Fredegarja
le v skrajšani obliki in le deloma, moremo to mnenje Zlatarskega
ovreči predvsem s tem, da ima Cod. Parisinus Lat. nr. 10910, ki je
od vseh Fredegarjevih kodeksov daleko najboljši in je napisan že
v 7. ali 8. stoletju, mogoče že pred letom 715, torej pred postankom
Gesta Dagoberti, že dotično mesto o Alcioku in o rešitvi Bolgarov
v marko Slovencev. Imajo pa to mesto tudi mlajši kodeksi, ki so
napisani mogoče še v 8. stoletju, najkasneje pa v 9. stol. (po Krusche-
vem štetju kodeksi 1*, 3 I, 3 II, kod. iz Metza nr. 134, Leidenski ko¬
deks Voss. Lat. qu. nr. 5 in Vatikanski kod. Reg. Christ, nr. 713.) 5

Alciocus se je rešil, kot pripoveduje Fredegar, v marko Slovencev
(marca Vinedorum) in živel tamkaj mnogo let v deželi kneza Valuka.
To je prav verjetno ako si ogledamo malo politično konstelacijo,
kakršna je obstojala v začetku 30ih let 7. stol. ob zapadni meji tak¬
ratnega slovanskega sveta. Na eni strani imamo koalicijo Frank i-
Bavarci-Langobardi, na drugi strani Samovo zvezno državo, ki obsega
tudi karantanske Slovence, s katerim se Langobardi bojujejo. 6  Naj¬
bližja pot v svobodo je mogla voditi Bolgare iz Bavarske v sosednjo
karantansko-slovensko krajino, ki je takrat pod vodstvom kneza Va¬
luka svobodna v okviru Samove velike zvezne države.

Dovoljeno naj mi bo, da na tem mestu spregovorim nekoliko be¬
sed tudi o imenu slovenskega kneza Valuka, o katerem je pred krat¬
kim napisal kratko beležko J. J. Mikkola. 7  Po njegovem je namreč
namesto pogrešno zapisane oblike Wallucus citati pravilno Walducus
oziroma Walduco, kakor stoji v štirih ohranjenih kodeksih Frede-
garjevega teksta (po Kruschu kodeksi 4 b 2 *, Miinchenski iz 15. stol.;
4 c 1 , Montpellierski iz 10. stok; 4 c 2 , Pariški iz 11. stol.; 5 a, Heidel-
berški iz 9. stol.). Wallucus pa ne bi pomenjalo osebno ime sloven¬
skega kneza, temveč njegov čin: vladika = dux, Walducus (Wal-
duco) = * valdyka — vladyka more biti s filološkega stališča pra¬
vilno, toda s historičnega in paleografskega imam proti taki razlagi
pomisleke, kajti 1. oblika Walducus (Walduco je le ablativ = cum
Walduco) se nahaja od 38 znanih rokopisov Fredegarjeve kronike
le v štirih, od katerih se trije (4 b 2 *, 4 c 1 , 4 c 2 ) znani radi svojih po¬
sebnosti (>xpeculiaria«, MG., 1. c., 15), 2. ti štirje kodeksi spadajo k

5  MG. SS. rer. Meroving., II, 9—11.

6  Hauptmann, Mitt. d. Inst. f. osterr. Gesch., 36, 246 d.

7  Archiv f. slawische Philologie, 41 (1927), 160.

148

4. in 5. skupini Fredegarjevih rokopisov, ki pa stojite, kar se tiče
vrednosti, šele za rokopisi 1., 2. in 3. skupine, in ste od teh odvisni.
V ostalih Fredegarjevih kodeksih (34 po številu) in v vseh treh sta¬
rejših skupinah rokopisov imamo obliko Wallucus ali slično, nikdar
pa Walducus. Kodeks 5 a, ki popravlja Walducus iz prvotnega Wal-
lucus, popravlja na drugem mestu tudi Wildibado namesto Willibado
drugih kodeksov (IV, 58, ed. cit., 150, 5), ima dalje Wildibaido tam
kjer imajo drugi kodeksi Villehadi (IV, index, ed. cit., 121, 29), ima
Valdalmarus namesto Wandalmarus v ostalih kodeksih (IV, 4, ed. cit.,
125, 3). Tudi pisca kodeksov 4 b 2 * in 4 c 2  imata namesto Wandalmaro
v ostalih kodeksih Waldelmaro oziroma Waldalmare (IV, 24, ed. cit.,
130, 10). To so ravno kodeksi, ki pišejo tudi Walducus namesto Wal-
lucus v ostalih kodeksih.

Bolgarskega kneza Alcioka omenja z imenom Alzeco zopet Pavel
Diakon (Historia Langobardorum. V, c. 29, ed. MG. SS. rer. Lang.,
154). Že Zeuss pripominja pri imenu Alzeco »der Name ist identisch
mit Alticeus bei Fredegar, nach andcrer Lesart Alticeus = Altik,
Alzik; o in Alzeco ist nur die schwachformige langobardische En-
dung«. Pavel Diakon stavi prehod Bolgarov v Italijo v dobo lango¬
bardskega kralja Grimoalda. Ker je ta postal kralj med julijem 662
in 24. januarjem 663, 8  so se mogli torej doseliti Bolgari v Italijo po
juliju leta 662, toda na vsak način pred smrtjo kralja Grimoalda
1. 671, — verjetno pa že pred I. 668, kajti Pavel Diakon pripoveduje
v 30. poglavju pete knjige, — ki sledi 29. poglavju, kjer razpravlja
o Alzeku, — o bizantinskem cesarju Konstantinu Pogonatu, o kate¬
rem nam je znano, da je zavladal 1 . 668.

Zlatarski spravlja Pavlovo poročilo o knezu Alzeku in njegovem
prehodu v Italijo v zvezo z vestmi, ki nam jih nudita bizantinska
historika Theophanes in Nikephoros, da se je po smrti bolgarskega
kneza Kubrata in razpadu njegove države (to je po 1. 642) rešil peti
Kuhratov sin s svojimi Bolgari v Italijo, kjer se je naselil v ravennski
Pentapolis in postal podložen Bizantincem . 9  Po Zlatarskem hi bil
ta peti Kuhratov sin knez Alzeco Pavla Diakona, ki bi bil kasneje,
po 1. 663, iz neznanih vzrokov, zapustil Pentapolis, zaprosil lango¬
bardskega kralja Grimoalda za naselitev in dobil za se in svoje Bol¬
gare zemljo v langobardski južni Italiji.

Zveza med Alzekovimi Bolgari in Bolgari petega po imenu ne¬
znanega sinu kneza Kubrata se mi zdi malo verjetna. Ako bi se
Bolgari doselili iz bizantinskega Pentapolisa na langobardska tla, bi
Pavel Diakon skoraj gotovo to vedel in tudi povedal. Tudi piše Pavel,
da je Alzeko s svojimi Bolgari prišel v Italijo in zaprosil langobard¬
skega kralja za-naselitev. Ako bi Bolgari že poprej par decenijev

8  L. M. Hartmana, Geschichte Italiens, II, 1, 275. 8

9  Theophanes, Chronographia, I, 357 (ed. De Boor); Nikephoros, Bre-
viarium, 33 (ed. De Boor).

149

bivali v Italiji, bi Pavlove besede, da je Alzeko prišel v Italijo — ko
je vendar tamkaj že bival, — ne imele smisla (Vulgarum dux Alzeco
nomine... Italiam pacifice introiens, cum omni sui ducatus exercitu
ad regem Grimuald venit).

Mislim, da je mogoče spraviti prehod Bolgarov v Italijo v verjet¬
nejše vzročne zveze in točne časovne meje. Po smrti kralja Sama (658)
je razpadla njegova severno-južnoslovanska državna zveza. Slovenska
kneževina Karantanija je oslabela in se imela bati novega obrskega
pritiska od vzhoda. Za Bolgare, ki so se pred kakimi tridesetimi leti
rešili pred Obri, Franki in Bavarci na karantansko-slovenska tla,
ni bilo tod, vočigled negotovega političnega položaja, ki je nastopil
po smrti kralja Sama, in vočigled nove obrske nevarnosti, več ob¬
stanka. Pred Obri, starimi sovražniki iz Panonije, so se torej umaknili
v Italijo. Verjetno je, da se je to zgodilo okoli 1. 663/664. Pavel Diakon
namreč pripoveduje, da je izročil langobardski kralj Grimoald, ko je
šel v Benevent, vlado v Paviji furlanskemu vojvodu Lupu. Ta pa,
misleč, da se kralj ne bo več vrnil, je začel gospodovati po svoje in se
je, ko se je kralj vendarle vrnil, podal v Furlanijo ter nadalje vztrajal
v odporu. Proti Lupu je pa Grimoald poklical Obre, ki so Lupa pre¬
magali in ubili. Le z zvijačo se je končno posrečilo langobardskemu
kralju Grimoaldu rešiti se Obrov. Tako Pavel Diakon (Hist. Lang.,
V, 17—21, ed. MG. SS. rer. Lang., 151—152), ki je za dogodek pač
doznal iz furlanske 'tradicije in opravičil oziroma olepšal poraz
furlanskega vojvode s pozivom, ki ga je baje poslal Obrom sam
langobardski kralj. Dogodke moremo vsaj približno sledeče datirati.

V začetku leta 663 je bil kralj Grimoald že na potu v Južno Italijo.

V  drugi polovici leta 663 se je po vsej priliki vrnil v Zgornjo
Italijo, prepustivši oblast na jugu svojemu sinu Romualdu. 10  Takrat
torej najpoprej je Grimoald mogel napotiti Bolgare k svojemu sinu
v Južno Italijo. Mogoče že v leto 663, verjetneje pa v leto 664, bi
stavil vpad Obrov v Furlanijo, do katerega je prišlo po povratku
kralja Grimoalda v Zgornjo Italijo. Mogoče je, da so se Bolgari ravno
pred tem novim obrskim pritiskom proti zahodu, okoli 663/664, umak¬
nili v Italijo in pomnožili bolgarske naselbine, ki so tamkaj obstojale
že izza dobe langobardske naselitve. * 11  Pavel je za prehod Bolgarov
in njihovo naselitev mogel izvedeti iz furlanske tradicije, kajti Bol¬
gari so se iz Karantanije prejkone preko Furlanije podali v Italijo, —
še v večji meri pa iz lokalne tradicije okoli Monte Cassina, kajti
mestni okraji Sepinum, Bovianum in Isernia, kjer so se Bolgari na¬
selili in obdržali do časa Pavla Diakona svoj jezik, leže v provinciji
Molise, v sosednjem okolišu Monte Cassina, kjer je Pavel okoli leta
790 pisal svojo Historia Langobardorum.

10  Hartmanu, Gesch. Italiens, II, 1, 248, 249, 276.

11  Hartmann, II, 1 , 254, 276; F. Schneider, Die Entstehung von Burg und
Landgemeinde in Italien, 34, 135—136.

150

K zgodovini kralja Sama in njegove

dobe

J. J. Mikkola je v zadnjem zvezku Archiva fiir slavische Philo-
logie, 42. 1. (1928), str. 77—97, o'bjavil študijo, s katero hoče podati
donesek k vprašanju, ali so bivali Slovani, h katerim je prišel fran¬
kovski trgovec Samo, severno ali južno od Donave. V zvezi s tem
načenja tudi več vprašanj, ki stoje le v bolj oddaljeni zvezi s pred¬
metom, ki nam ga napoveduje naslov njegove študije: »Samo und
sein Reicha.

K izvajanjem Mikkolinim hočem napisati par pripomb in dodati
svoje mnenje o nekaterih vprašanjih iz zgodovine kralja Sama in
njegove dobe, katerih se je Mikkola samo dotaknil. Na tem mestu
nas zanimajo samo historična vprašanja, katera stoje v ožji zvezi
z zgodovino Slovencev in njihovega ozemlja v dobi kralja Sama.

Mikkola misli, da se je trgovec Samo, čigar domovino stavi po
pravici v okraj mesta Sens (pagus Senonago, Senonais), podal ne
k severno od Donave, temveč k južno od te reke stanujočim Slove-
nom, to je Slovencem, in sicer preko današnje Švice, Vorarlberga,
severnega Tirolskega in Salzburškega. Kot razlog, da je Samo ubral
to pot, navaja Mikkola napetost, ki je baje takrat (623/624) vladala
med avstrazijskim kraljem Dagobertom in njegovim očetom, kraljem
Chlotharjem, od katerih je vsak vladal nad delom frankovske države.
Toda vir za to dobo in ta dogodek, takozvani Fredegar, še nič ne
poroča, da bi ta napetost obstojala že leta 623/624, ko se je v 40. letu
kralja Chlotharja Samo podal na pot proti vzhodu (IV, 48), temveč
nam šele k 42. letu kralja Chlotharja, to je k letu 625/626 poroča,
da je šele potem, ko je Dagobert »iz spoštovanja do kralja in na oče¬
tovo povelje spoštljivo« prišel na očetovo državno ozemlje in se tam¬
kaj oženil s hčerjo očetove žene, tretji dan po poroki nastal med

151

očetom in sinom prepir radi Dagobertove zahteve, ki je šla za tem,
imeti zase celokupno Avstrazijo, ne pa samo en del, da pa so ta
prepir frankovski velikaši kmalu poravnali. Analistično zasnovana
Fredegarjeva kronika nam sporoča poravnavo že k 42. letu Chlothar-
jeve vlade, to je k 1. 625/626 (IV, 55). Mislim z vsemi, ki so se do sedaj
bavili s tem vprašanjem, da se je frankovski trgovec Samo podal
k Slovanom severno od Donave, no- p a- po  p otu, katereg a Zagovarja
hTikkblarlc Trrrrnrjužno od Donave. Samo je mogel potovati ob velikem
in prastarem trgovskem potu, ki so ga takrat uporabljali in je vodil
iz severne Francije preko Mainza, Hessena v Turingijo in na Labo
(A. Dopsch, Wirtschaftliche und soziale Grundlagen der europaischen
Kulturentwicklung, II, 1924, 463; K. Schumacher, Siedelungs- und
Kulturgeschichte der Rheinlande, II, 1923, 241). Za Samovo trgovsko
ekspedicijo imamo druge vire, ki nam podajajo paralele k Frede-
garjevemu poročilu in ga postavljajo v sredino, v kateri ne izgleda
ekspedicija severnofrancoskega trgovca v oni dobi in v smeri proti
vzhodnim deželam prav nič posebnega ali neverjetnega. V bližini
Sensa, Samove domovine, cvete v njegovi dobi trgovina, tako okoli
leta 600 v Verdunu, dalje v St. Denisu, Orleansu in Toursu. Trgovci
so domačini, bogati in ugledni ljudje. V St. Denisu se za kralja Dago-
berta shajajo trgovci od severa in juga (Dopsch, 1. c., 447, 459, 468).
Samo ni bil mogoče po rodu Slovan, kakor so mislili mnogi. Njegov
prvotni trgovski poklic se prav lepo sklada s poročili o njegovih
rojakih-trgovcih v njegovi severno-francoski domovini. Bil je po vsem
načelnik neke take trgovske karavane, ki se je podajala po trgov¬
skih poslih proti slovanskemu vzhodu.

Za razlog, da je prišel Samo najprej k Slovanom južno od Do¬
nave, smatra Mikkola tudi ime Winedi, češ da ne more veljati za
češke Slovane, kajti ti se v virih imenujejo vedno le Beu-Winidi,
Beehami in podobno. Kar se tega tiče moram reči, da se Slovenci
v virih 6., 7. in 8. stol. imenujejo najeešče Sclavi, Sclabi, le posamič
Sclauani, Sclauoni (zemlja je Sclauinia), izraz Winedi, Vinedi rabi za
Slovence edino le Fredegar na enem mestu (IV, 72), toda ravno njemu
so Winedi, Winidi, Wenedi in podobno poleg Slovencev ravno tako
severni Slovani okoli Wogastisburca, ki ga Mikkola s Sedlačkom išče
na Češkem (Uhošt, Purberg), dalje v Turingiji in ob meji Saksov (IV,
68, 74, 75, 77, 87), torej češki Slovani prav tako kakor turinški in
polabski. Sclavi, Sclavini, Esclavi rabi Fredegar manj pogosto kot
Winedi, Winidi, sicer pa tako, da so mu Sclavi = Winedi. Za Slo¬
vence v virih 6.-9. stol. ne najdemo, razen na citiranem mestu pri
Fredegar ju nikdar imena Winedi, razen enkrat, ko se Slovani ob
Donavi pri Melku in Pochlarnu imenujejo poleg Schlaui tudi Uuina-
des (Gradivo za zgod. Slov., II, 110, leta 832), ali za te Slovane ob
Donavi ni gotovo, da li jih je prištevati k severnim ali južnim Slo¬
vanom. Poleg tega se pa v Samovi dobi enkrat imenujejo Slovenci

152

»Venetii qui et Sclavi« (Vita s. Columbani abbatis Bobiensis, nastala
okoli leta 618, Gradivo, I, 151) in sredi 8. stoletja enkrat Wandali
(Vita ss. Marini et Anniani, nastala okoli leta 750, Gradivo, I, 190). Ta
dva povsem osamela primera sta nastala iz neznanja in mešanja
pojmov, enkrat Slovencev z antičnimi Veneti, prebivalci Venecije,
drugič z germanskimi Vandali (Niederle, Slov. starožitnosti, I, 45, 52,
III, 54, Manuel de l'antiquite slave, 233).

Mikkola uporablja za svoje mnenje glede Samovega prihoda in
postanka njegove države med alpskimi Slovenci tudi mesto Frede-
garjeve kronike (IV, 58), ko ta k letu 629/630 poroča, da so narodi
ob slovanski in avarski meji prosili kralja Dagoberta, naj podvrže
Avare in Slovane do meja bizantinskega cesarstva. Res nam je v na¬
rodih, ki prosijo Dagoberta pomoči, misliti v prvi vrsti na Bavarce
in njihove sosede, ki so mejili na Avare in Slovene južno od Donave,
ti pa zopet v Istri in ob spodnji Donavi ob bizantinsko zemljo. Toda
ne zdi se mi nujno sklepati na podlagi tega mesta pri Frcdegarju,
da je Samov prihod in začetek njegove oblasti iskati južno od Do¬
nave. Verjetno pa je, da je Samo takrat (629 do 630) imel v okviru
svoje zvezne države že tudi alpske Slovene. Mikkola je ponovno opo¬
zoril na važno letnico 629—630, ko so narodi ob avarsko-slovanskih
mejah prosili kralja Dagoberta, naj razširi svojo oblast preko Slova¬
nov in Avarov do bizantinskih meja, da se je to zgodilo par let po
velikem porazu, ki je 626. strl pred Carigradom avarsko moč. Iz
prošnje narodov ob avarsko-slovanskih mejah, naslovljene na kralja
Dagoberta, je razbrati frankovsko ekspanzivno tendenco, usmerjeno
proti vzhodu in jugovzhodu. Franki hočejo očividno uporabiti ugodno
priliko avarske nemoči in razširiti svojo oblast proti vzhodu in jugo¬
vzhodu do bizantinskih meja preko Karantanije, ki je takrat po vsej
priliki že spadala v okvir Samove države. Na zvezo med Samovo
Karantanijo, prošnjo narodov za pomoč, naslovljeno na kralja Da¬
goberta, in langobardsko vojno pomočjo leta 631. je opozoril že L.
Flauptmann (Politische Umwalzungen unter den Slovenen, Mitt. d.
Instituts f. osterr. Geschichtsforsch., 36, 1915, 250—253). Kralj Da-
gobert je pri svoji ekspanzivni akciji »usque ad manum puhlicam«,
to je do bizantinskih meja, pravzaprav obnavljal samo to, kar je
frankovska država že nekoč, za njegovega prednika kralja Theude-
berta 534—549, imela, ko je v Panoniji mejila na Bizantince.

V zvezi s frankovskimi ekspanzivnimi načrti v smeri proti bizan¬
tinskim mejam je Mikkola pravilno omenil misijonski, sicer ponesre¬
čeni akciji sv. Kolumbana in sv. Amanda med alpskimi Sloveni, kajti
duhovnik in osvojevatelj sta opravljala takrat vzajemen posel (Gra¬
divo, I, 151, 162). Samo je stal na potu obnovi frankovskih ekspan-
zivnih načrtov v smeri proti vzhodu in to je bil, kar Mikkola pra¬
vilno poudarja, gotovo eden izmed vzrokov, da je prišlo do velike
frankovsko-slovenske vojne, katere povod nam odeva Frcdegar v po-

153

ročilo o ropu in umoru frankovskih trgovcev in o Siharijevemu po¬
slanstvu pri kralju Samu.

Mikkola navaja za svojo tezo o prvobitni ustalitvi Samovi južno
od Donave tudi mesto v Conversio, ki pravi, da je bil Samo vojvoda
Karantancev (Samo ... manens in Quarantanis fuit dux gentis illius),
kar mu dokazuje, kako so v 9. stol. v Salzburgu razumeli Fredegarja,
odkoder so zajemali vesti o Samu, in tega točno označil kot karantan¬
skega vojvodo. Ne glede na znano odvisnost Conversio od Fredegarja
pa pove to mesto samo toliko, da je bil Samo tudi vladar nad Ka¬
rantanci, kar je povsem točno, nikakor pa, da je prišel najprej med
Karantance in med temi osnoval svojo državno tvorbo.

Mikkola pravi (pred njim že tudi Hauptmann in drugi), da kaže
vojaška pomoč, poslana Frankom od strani Langobardov proti kralju
Samu, da se je Samova država raztezala daleč proti jugu. Mnenje,
ki zanika vsako oblast kralja Sama nad karantanskimi Slovenci, je že
z ozirom na langobardsko pomoč neverjetno in v literaturi tudi precej
osamljeno (Nemeček, V. Novotny, proti Hauptmann, 1. c.), L. M. Hart-
mann in L. Hauptmann sta s kraljem Samom in razprostranostjo nje¬
gove države spravila v zvezo tudi poročilo Pavla Diakona (Hist.
Lang., IV, 38), ki pravi, da sta po smrti furlanskega vojvode Gisulfa
(okoli 610) prevzela njegova sinova Taso in Cacco vlado furlanske
vojvodine in da sta se ta dva za svoje dobe polastila pokrajine Slo¬
vencev, ki se imenuje Zellia, do kraja, ki se imenuje Medaria. (Hart-
mann, Gesch. Italiens, II, 1, 211, 236., n. 9; Hauptmann, 1. c., 231,
252.) Hauptmann lokalizira s Strakosch-Grassmannom (Geschichte
der Deutschen in Osterreich, I, 310) okraj (regio) Zellia v kraj Cegle
pri Krminu na Goriškem. Drugi zopet so Zellia in Medaria lokalizi¬
rali v različne furlanske, kranjske in druge kraje in okraje. Priklju¬
čujem se mnenju A. Linharta (Versuch einer Geschichte von Krain,
II, 127), S. Rutarja (Letopis Matice slov., 1885, 312—316, Ljublj. Zvon,
1883, 56), V. Pogatschnigga (Carinthia I, 1888) in R. Eggerja (Friih-
christliche Kirchen'bauten im siidlichen Norikum, 1916, 100—101), ki
vidijo v regio Zellia današnjo Ziljo, Ziljsko dolino, in mnenju istega
Rutarja in Eggerja, ki vidita v kraju Medaria današnje Meglarje
(nemško Maglern) na potu iz Beljaka v Italijo, prav tako v Ziljski
dolini. Z novimi razlogi hočem to mnenje še utrditi.

Ime Zeglia za Ziljsko dolino in pokrajino najdemo še v furlanskih
virih 14. in 15. stol. (furlanski historik Nicoletti iz 16. stol. poroča
k letu 1314 o napadih barbarov »della Zeglia« na grad Moscardo v
Carniji, Manzano, Annali del Friuli, IV, 42; opatija v Možacu —
Moggio je 1. 1490 prodala svoja posestva v »Zeglia«, to je v Ziljski
dolini, kjer jih je imela že od 12. stol.). Zellia je okraj in ne kraj, torej
ne more biti to vasica Cegle, ki je nemški Ziegelofen (prvič kot
»Zygellouen« šele leta 1471, Fr. Kos v Jadranskem almanahu, 1923,
27, 47). Zellia — goriška Brda (Collia, Colles, Coglio) tudi* ne morejo

154

biti; za ta so najstarejše oblike vedno le Colles in podobno (Gradivo,
III, 385, IV, 56, 129, 258, 680). Okraj Zellia je moral biti za Lango¬
barde pomembnejši kot je briška vasica Cegle ali goriška Brda, ki so
komaj par kilometrov oddaljena od dokazanih langobardskih nasel¬
bin v Ipplisu (Ibligine Pavla Diakona, Hist. Lang., IV, 37), kjer so
bili naseljeni langobardski arimanni (Aldo Checchini v Archivio
Giuridico, III, ser., VII, 1907, 460, 474). Tudi v virih od 12. stol. dalje
pomenja Gil, Gila, Gile ali podobno ne samo reke Zilje temveč, kakor
pri Pavlu Diakonu, celotno pokrajino (okoli 1150, 1180, 1238—1261,
1267—68, Gradivo, IV, 281, 627; V, 704; Jaksch, Mon. Car., IV b, 653).

Namesto Medaria bi bilo bolje citati Meclaria, kakor ima to vrsta
najboljših rokopisov Historije Langobardorum. V 13.—14. stol. imamo
za Meglarje oblike Maglar, Maglaria, Magelaren (Gradivo, IV, 635,
V, 704; Jaksch, Mon. Car., III, 675, 1271, 2149). Medana v goriških
Brdih, v kateri so nekateri videli Medaria Paivla Diakona, je v sred¬
njeveških virih vedno le Mandan, Medano, Medanum in podobno
(Fr. Kos v Jadr. almanahu, 1923, 40, 41). Predvsem pa govore za Me¬
daria [bolje Meclaria] = Meglarje izkopine rimskih utrdb, ki jih je
našel R. Egger na griču pri današnjih Meglarjih in pa ostanki krščan¬
ske cerkve, ki je v teh krajih obstojala še kratko dobo pred naselit¬
vijo Slovencev.

Kraj, ki je bil že v rimski dobi naseljen in utrjen in imel nepo¬
sredno pred prihodom Slovencev v te kraje krščansko cerkev, je bil,
kakor v rimski dobi, važen gotovo tudi v slovensko-langobardski kot
strategično važno mesto ob vhodu ceste v sotesko ob reki Ziljici in
dalje v dolino reke Bele (Fella) ter Furlanijo. Tudi zato so nanj pola¬
gali Langobardi nedvomno veliko važnost. Pri Meglarjih-Vratih so
»vrata« Koroške. Pri Vratih (hinz dem Tor) pozdravi leta 1227 ko¬
roški vojvoda s svojim spremstvom s slovenskim pozdravom »Buge
waz primi gralwa Venus« Ulrika iz Lichtensteina na njegovem viteš¬
kem pohodu (Gradivo, V, 456).

Zelo je verjetno, da se je okupacija okraja Zellia do kraja Medaria
izvršila za kralja Sama, kakor domnevata Hartmann in Hauptmann.
Samo je v svojo zvezno državo združil tudi karantanske Slovence in
tako postal sosed Langobardom. Kaj je bolj naravnega nego da iščemo
sovražne stike med karantanskimi Slovenci, ki spadajo v sklop
Samove države in Langobardi v starem in strategično važnem noriško-
karantanskem in italsko-langobardskem mejnem in prehodnem ozem¬
lju, torej v okolici današnjih Meglarij v Ziljski dolini. Tu, ne pa mo¬
goče v goriških Brdih, je od narave in zgodovine utemeljena karan-
tansko-sl ovensk a in italsko-langobardska meja.

Tudi letnica »okoli" 610« za okupacijo kralja Medaria v okraju
Zellia se mi ne zdi prava, čeprav je Pavel Diakon uvrstil dogodek
med druge, ki so se vršili leta 610 dn 611. Ne zdi se mi prav staviti celo
vrsto dogodkov vse v nekako isto dobo, to je okoli leta 610 (napad

155

Avarov v Furlanijo, obleganje Čedada, odpeljava Gisulfovih sinor
v avarsko ujetništvo in njihov beg iz ujetništva, smrt vojvode Gisulfa,
okupacija okraja Zellia do kraja Medaria po Gisulfovih sinovih
Tasu in Caccu). Pavel Diakon je tukaj po mojem mnenju združil
časovno različne dogodke. Okupacijo slovenskega okraja stavim s
Hauptmannom šele v dobo kralja Sama, ko je ta preko karantanskih
Slovencev postal sosed Langobardom, nisem pa njegovega mnenja
glede lokalizacije okraja Zellia. Okupacija okraja Zellia do kraja
Medaria po Langobardih se je, po vsem sodeč, izvršila po letu 623
(nastop kralja Sama) in pred »okoli leta 626« (smrt Tasa in Cacca,
Hist. Lang., IV. 39). Da je stal Samo v neprijateljskih stikih z Lan¬
gobardi, priča Fredegarjevo poročilo k letu 631 (Chron., IV, 68); do
takih sovražnih stikov je pa lahko prišlo tudi že par let prej, ko sta
še živela Taso in Cacco (pred 1. 626) in se je Samova velika zvezna
država preko karantanskih Slovencev približala langobardskim me¬
jam v okolišu Ziljske doline in današnjih Meglarij.

156

K poročilom Pavla Diakona o Slovencih

Odhod Langobardov iz Panonije v Italijo leta 568. je bil odločil¬
nega pomena za prodiranje Slovenov in Obrov v Vzhodne Alpe in
preko Krasa na meje Italije. O samem prodiranju Slovenov proti
zahodu imamo le pičlo število direktnih poročil. Tembolj se moramo
posluževati indirektnih. Med ta spadajo sicer že dolgo časa znani
podatki o škofijskih mestih, škofijah in škofih iz predslovenske dobe
v Panoniji in Noriku. Z ozirom na kasnejšo analizo poročil pri Pavlu
Diakonu jih hočemo ponovno pregledati, upoštevajoč nekatere no¬
vejše izsledke zgodovinske in arheološke vede. Zanimajo nas škofije,
ki se imenujejo po mestih: Celeia (Celje), Emona (Ljubljana), Viri-
num (na Gosposvetskem polju), Teurnia (St. Peter im Holz) in Agun-
tum (Stribach pri Lienzu).

Med udeleženci-sopodpisniki zapisnika o sinodi na Gradežu z
dne 3. novembra 579 se omenjata tudi »Joannes episcopus s. ecclesiae
Celejanae« in »Patricius episcopus s. ecclesiae Emonensis.« 1  J. Fried¬
rich je dokazal, da moremo smatrati podpise škofov udeležencev te
sinode za avtentične, čeprav je akt sam interpoliran. 2  »Ecclesia Cele-
jana« je stara celjska škofija, »ecclesia Emonensis« pa škofija antične
Emone, prednice Ljubljane. 3  Verjetno je, da emonski in celjski škof

1  Izdaje zapisnika in literatura o tej sinodi: Fr. Kos, Gradivo za zgo¬
dovino Slovencev, I, 85; P. F. Kelir, Regesta pontificum Romanorum (Italia
pontificia, VII, 2, n. 3, Berolini 1923).

2  Die ecclesia Augustana, Sitzungsberichte der philos.-philolog. und hist.
Klasse der bayr. Akademie, 1906, 341 d. — Primerjaj tudi J. Zeiller, Les
origines chretiennes dans les provinces danubiennes de 1’Empire romain
(1918), 135.

3  O staroceljski in emonski škofiji na splošno: Gradivo, I, 95, op, 11;
R. Egger, Friihchristl, Kirchenbauten im stidlichen Norikum (1916), 133 d.:
Zeiller, 139; Fr. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1928), 11 d.

157

leta 579 nista več bivala pri svojih škofijskih sedežih, marveč kot
begunca pred prodirajočimi Obri in Sloveni v Jadranskem Primorju.
Če pa nista že leta 579. zapustila za stalno svojih, ob veliki vpadni
cesti severnih in vzhodnih narodov v Italijo ležečih diecezanskih
mest, zgodilo se je to gotovo že v sledečih letih.

Poročila, ki jih imamo o takozvanem prepiru za tri poglavja,
ki je razvnemal takrat, neglede na langobardsko, obrsko in sloven¬
sko zunanjo opasnost, z vso ostrino teoloških konfliktov 6. stoletja
duhove na ozemlju oglejskega patriarhata, nam to potrjujejo. Patri¬
arhu Heliji, sklicatelju gradeške sinode leta 579., je leta 586. sledil
patriarh Severus, ki je, prav tako kot njegov prednik, priznaval ve¬
ljavnost treh poglavij in zato veljal v očeh rimskega škofa in ra-
vennskega eksarha kot razkolnik. 4  Ravennski eksarli Smaragd ga
je dal kmalu po nastopu na patriarhovsko stolico odvesti v Ravenno
in ga prisilil, da se je odrekel trem poglavjem. 5  Med škofi, ki so se
takrat tudi odrekli trem poglavjem, imenuje Pavel Diakon (Hist.
Lang., III, 26) tri iz Istre (»Ex Histria episcopi«): »Johannes Paren-
tinus« (Poreč), »Severus« (z ozirom na isto ime v gradeškem sino¬
dalnem aktu iz leta 579. tržaški škof) in »Vindemius« (iz istega
vzroka kot pri tržaškem Severu »Cenetensis«, to je škof iz istrske
Cisse pri Rovinju, ne iz Cenede na Beneškem, Siska ali celo Sežane
na Krasu). 6  Poleg teh treh pa se omenjata še dva, brez vsake oznake
dieceze ali province: »Patricius« in »Johannes«. Z ozirom na skoraj
popolno soglasnost imen v zapisniku gradeške sinode iz 1. 579. in pri
Pavlu Diakonu, Histor. Lang., III, 26, ter z ozirom na to, da »Patri-
cius« in » Johannes« nista omenjena med škofi iz Istre (»ex Histria«),
ni težko prisoditi Patriciju staro emonsko, Johannesu pa staro celjsko
škofijo kot prvotno domačo. Emonski in celjski škof bivata torej že
na oizemlju oglejskega patriarhata, se vmešavata v konflikt radi treh
poglavij in se nauku o treh poglavjih obenem s patriarhom Severom
in tremi istrskimi škofi — verjetno v Ravenni — odrečeta. Ker se je
to zgodilo najbrž v letih 587—588, 7  lahko zaključimo, da so brez dvo¬
ma takrat proti zapadu prodirajoči Sloveni in Obri onemogočili bi¬
vanje škofoma v Celeji, oziroma Emoni. Verjetno že 1. 579., gotovo
pa v letih 587—588 so do nekdanje Celeje, oziroma Emone prodrli
Obri in Sloveni.

4  W. Meyer, Die Spaltung des Patriarchats Aquileja (Abhandlungen
der kdnigl. Gesellschaft der Wissensch. zu Gottingen, phil.-hist. KI., N. F.,
II, 1898, 7); L. M. Hartmann, Geschichte Italiens im Mittelalter, II/l, 87 d.

5  Paulus Diaconus, III, 26 (uporabljam izdajo Scriptores rerum germa-
nicarum in usum scholarum, ponatis 1930); Gradivo, I, 96.

6  Gradivo, I, 96, 100 (Paulus Diaconus, III, 26). — Ceneda: Gradivo, I,
str. 95, op. 9, str. 115, op. 2. — Sisak: Zeiller, 140 (s starejšo literaturo).
Cissa: Fr. Babudri, Atti e memorie della Societa Istriana. 26 (1919), 33. d.;
Areheografo Triestino, 41 (1926), 141.

7  Datiranje: Gradivo, I, str. 116, op. 2, str. 120, op. 2.

158

Nadaljnja usoda naših škofov beguncev nas v tej zvezi ne zanima.
Omenjam le, da je bila nekemu škofu Johannesu, prišedšemu iz Pa¬
nonije (»episcopus quidam Johannes nomine de Pannoniis veniens«)
med 1. 589 ali 590 (sinoda v Maranu) pa najkasneje 599 (pismo pa¬
peža Gregorja, datirano maja tega leta) podeljena škofija v kastelu
»Novas«, to je Cittanovi v Istri, odkoder ga je s silo pregnal njegov
nasprotnik patriarh Sever. 8  Nedvomno je ta Johannes nekdanji celj¬
ski škof. 9  Oznaka »de Pannoniis« nas ne sme motiti. Celeia ni bila
panonsko mesto; toda take zamenjave nas v dobi, ko Rim že ni imel
več kontakta z zunanjimi provincami, ne -smejo preveč motiti. Saj se
tudi Poetovio imenuje pol stoletja poprej »polis Norikon«, čeprav je
ležalo v Panoniji. 10  Sled celjskega, v Istro prebeglega in odtod zopet
pregnanega škofa Johannesa -se izgubi leta 599. v Siciliji. * 11

V Notranjem Noriku so Slovenci in Obri zasedli ozemlje treh
starih krščanskih diecez: Aguntum, Teurnia in Virunum. Za časa,
ko so Franki gospodovali v Notranjem Noriku, vladajo tu »galski«,
to so frankovski škofje. Pismo beneških in recijskih škofov do grš¬
kega cesarja iz leta 591. omenja tri cerkve, kjer so »pred leti« (ante
annos), v davnini obstajali (constituerant) trije galski škofje (»Gallia-
rum episcopi«) s sedeži »Beco-nensis«, »Tiburnien-sis« in »Augustana«
(namreč »ecclesia ). 12  Citanje »Beconen-sis«, kot imajo dosedanje izdaje
našega teksta, je napačno. Edini rokopisni tekst naše listine (co-d.
lat. Pariš. 1682) ima »Brconensis«, kar razlaga J. Friedrich kot po-
grešno za »Virunensis«, to je škofija, ki -se je nahajala v mestu
Virunum. Tudi vrstni red od vzhoda proti zahodu govori za loka¬
lizacijo »Beconensi-s«-Virunum. »Ecclesia Tiburniensis« je škofija v
Tiburniji ali Teurniji, mestu, ki je ležalo tam, kjer se danes nahaja
St. Peter im Holz pri Spittalu na Zgornjem Koroškem. »Ecclesia
Augustana«, ki so jo tudi zelo različno lokalizirali, je škofija v A-gun-
tu (okolica kraja Stribach pri Lienzu), kraj, ki ga pesnik Venantius
Fortunatus na svojem potu iz Italije v Galijo leta 565. omenja z
besedami »hic montana -sedens in colle superbit Aguontus «. 13  V vseh
treh krajih potrjujejo arheološke najdbe obstoj večjih cerkvenih sre¬
dišč v pre-dslovenski dobi . 14

8  Paulus Diaconus, III, 26 (Gradivo, I, 100); Mon. Germ., Epist., II, 155;
Kehr, Italia pontificia, VII/1, 7, n. 30.

9  Zeiller, 135, 404.

10  Moje opazke v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, X
(1929), 27.

11  Mon. Germ., Epist., II., 151, 152.

12  O teh škofijah Egger, Kirchenbauten, 136 d., Zeiller, 394—395, 403—404
in moje opazke v Glasniku Muzej, društva, X, 27. — O pomenu »consti¬
tuerant« (obstajati v davnini), Zeiller, 135, op. 4.

13  Mon. Germ., Auct. antiq„ IV, 1, 368.

14  O lokalizacijah s starejšo literaturo: Gradivo, I, str. 125; Egger,
Kirchenbauten, 12 d., 61 d., 109, 136 d.; Zeiller, 133 d.

159

»Galske«, to je frankovske so postale omenjene tri škofije Agun-
tum, Teurnia in Virunum mogoče že po letu 537., ko so Franki pre¬
jeli od gotskega kralja del Galije, Alamanijo in »mnogo drugih po¬
krajin«. Mogoče je med zadnjimi mišljen že Norik, ki je po Agatiju
Alamanom sosednja pokrajina. 15  »Galske« so bile škofije za časa
frankovskega kralja Teodeberta (umrl 548), ki je raztegnil meje svoje
države proti vzhodu do meja Panonije. 10  Bile pa so »galske« verjetno
še do ok. 1. 562., ko so Bizantinci uničili frankovsko oblast v Bene¬
čiji 10  in s tem omajali tudi levo krilo frankovske predstraže na vzho¬
du, to je pozicije v Notranjem Noriku, ki se brez Benečije gotovo niso
dale dalje držati. Frankovska oblast v Noriku propada in je po od¬
hodu Langobardov iz Panonije v ftalijo, ko začno pritiskati najprej
v Panonijo in za tem tudi v Norik Obri in Slovenci, propadla popol¬
noma. Od treh notranje-noriških škofov, virunskega, teurnijskega in
aguntskega, manjka na listi škofov-udeležencev sinode na Gradežu
iz 1. 579. podpis prvega, to je vrhunskega, ki je stoloval najbolj na
vzhodu in zato bil navalom od vzhoda najbolj izpostavljen, medtem
ko teurnijski (Leonianus Tiborniensis) in aguntski (Aaron Avoricien-
sis) fungirata med podpisniki sinodalnega zapisnika. Neomenjanje
virunskega škofa v sicer tako popolni listi oglejskih sufraganov na
gradeški sinodi me potrjuje v mnenju, da njegova soseda, celjski in
emonski škof, leta 579, nista prišla na Gradež iz svojih diecez, mar¬
več bivala tamkaj že kot begunca. Kot begunca ju najdemo, tako
smo videli, tudi kasneje v okolici patriarhovi in v Istri. Drugače
je pa bilo z notranje-noriškimi škofi. A iranskemu so mogoče že leta
579. onemogočili navali Slovencev in Obrov prihod na Gradež in so
okoliš Viruna takrat že zasedli novi doseljenci. Teurnijska in agunt-
ska škofija sta se pa vzdržali še nekaj časa. Dohod iz Teurnije, ozi¬
roma Agunta na Gradež je bil leta 579., verjetno preko današnjega
Gailbergsattela in Plockenpassa še mogoč; 17  do obeh proti zapadu
v gorskih zatišjih ležečih mest takrat še niso prodrle obrsko-sloven-
ske trume. Teurnijski in aguntski škof sta se po končani sinodi
vrnila po vsej priliki zopet v svoji diecezi. Kot begunca, kakor celj¬
skega in emonskega, ju viri ne omenjajo. Ali zapisnik sinode s pod¬
pisi Leonijana iz Tiburnije in Arona iz Agunta je tudi zadnji vir,
ki omenja škofe obeh mest z imeni. Poročilo o sinodi v Maranu
(589—590) imen teurnijskega, oziroma aguntskega škofa že več nima,
čeravno pozna in našteva imena skoraj vseli ostalih škofov, ki so
bili pred desetimi leti navzoči na Gradežu. V pismih beneških in
recijskih škofov iz leta 591. tudi zastonj iščemo imen virunskega,

15  Prokopii De bello Gothico, I, 15, ed. Haury; Agathias, Histor., I, 4,
ed. Niebuhr, 20.

10  Hartmann, Geschichte Italiens im Mittelalter, T, 548.

17  Venantius Fortunatus potuje leta 565. tudi preko Plockenpassa v
Aguntum (gl. op. 15).

160

teurnijskega ali aguntskega škofa, njihove škofije se v pismu pač
omenjajo, toda le kot nekaj, kar je nekdaj obstajalo, glede sedanjo¬
sti treh škofij nas pa pušča vir popolnoma v nejasnem. Lahko trdi¬
mo, da sta okoli leta 590. že propadli tudi teurnijska in a-guntska
škofija, in to pod dvojnim pritiskom, ob r s k o -sl o v en .s k im od vzhoda in
bavarskim od zahoda.

Podatki o škofih in škofijskih mestih v Panoniji in Noriku iz
druge polovice 6. stoletja nam za prodiranje Slovencev proti zahodu
dovoljujejo sledeče zaključke: po odhodu Langobardov v Italijo (568)
so okoli leta 580. Slovenci verjetno- dospeli že v okoliše škofijskih
mest Cele je, Emone in Virunuma, okoli leta 590. pa tudi že Teur-
nije in Agunta, v kolikor niso okoliš zadnjega takrat že zasedli Ba¬
varci. Podatki, ki nam jih nudijo drugi viri, te zaključke potrjujejo.

Langobardi so se po letu 568. utrdili ob severovzhodnih mejah
Italije. Mir, ki so ga pred svojim odhodom iz Panonije sklenili z
Obri, jih je kolikor toliko varoval pred navali iz furlanskega za¬
ledja. Mirni odnosi med Langobardi in Obri so po letu 568. nedvomno
pospeševali slovensko prodiranje proti zahodu. Sklepali smo iz po¬
srednih podatkov, da so okoli leta 590. Slovenci dospeli že na teritorij
nekdanje škofije Teurnije in vsaj deloma tudi Agunta. Neposredni viri
nam to potrjujejo. Pavel Diakon nam v svoji zgodovini Langobardov
(IV, 7) poroča: »His diebus Tassilo a Childeberto rege Francorum
aput Baioariam rex ordinatus est. Qui mox cum exercitu in Scla-
borum provinciam introiens, patrata victoria, ad solum proprium cum
maxima praeda remeavit«. To prvo poročilo o stikih Slovencev z
Bavarci datirajo zgodovinarji kaj različno, domnevni datum sega
od leta 590. pa do leta 597. 18  Oglejmo si, da-li nam nudi Pavel Diakon
sam kako oporo za pravilno datiranje. Pavel poroča v sledečem
poglavju (IV, 8), da je takrat (ko -se je Tasilo bojeval s Slovenci)
potoval ravennski eksarh Romanus v Rim, po svojem povratku iz
Rima je pa zopet prišel v posest mest, ki so jih zavzeli Langobardi.
Vemo, da se je to zgodilo spomladi in poleti leta 593. 19  Glede na to
pri Pavlu navedenp poročilo smemo staviti vpad Bavarcev v deželo
Slovencev v leto f A*P- Ali temu bi nasprotovalo poročilo dveh virov
iz 11. stoletja, kronike Hermana iz Reichenaua (Mon. Germ., SS, V,

18  M. Biidinger, Oesterreichische Geschiclite, 72 (592); R. Jacobi, Die
Quellen der Langobardengeschichte des Paulus Diaconus (1877), 68 (c. 591);
A. Dimitz, Geschichte Krains, I, 100 (596); S. Riezler, Geschichte Baierns,
I, 75 (ok. 592); S. Rutar v Letopisu Matice Slovenske, 1885, 307 (594); F. Kro-
nes, Die deutsche Besiedluug der osti. Alpenlander, 324 (595—597); F. Kos,
Gradivo, I, 112 (najbrž že 595); M. Doebler, Entwickelungsgeschichte Bayerns,
I, 7 (ok. 595); R. Egger, Kirchenbauten, 12 (595); H. Pirchegger, Geschichte
der Steiermark, I, 87 (595); F. šišič, Povijest Hrvata, 1, 298 (ok. 595);
A. faksch, Geschichte Karntens, I, 50 (590—596); L. Hauptmann, Byzantion,
IV (1929), 167 (ok. 595).

19  Hartmann, Geschichte Italiens, II/l, 105, 122.

11 Srednjeveška zgodovina . . .

161

90 ) in kronografije Sigiberta iz Gemblouxa (Mon. Germ., VI, 320 ), ki
oba poročata k letu 595 ., da je takrat postavil frankovski kralj Hil-
debert Tasila za bavarskega vojvodo, tako, da bi glede na to vest
moglo priti do prvega znanega sovražnega stika med Bavarci in Slo¬
venci najprej šele leta 595 . Tasila je frankovski kralj mogel postaviti
za vojvodo po 28 . marcu 593 ., ko je nastopil vlado, in pred inikluzivno
letom 596 ., ko je umrl. 20  Po mojem mnenju ije prej verjeti kronološ¬
kemu redu dogodkov, kakor jih opisuje Pavel Diakon, kakor pa kas¬
nim kronikam kompilatoričnega značaja iz 11. stoletja. Pavel je pa
črpal nasprotno svoje vesti o bavarsko-s loven škili stikih, kot vse kaže,
iz izgubljenega zgodovinskega dela opata Sekunda iz Nana (Val di
Non) pri Trentu, ki je umrl leta 612 ., bil torej sodobnik opisanih do¬
godkov in je tudi živel — ako stavimo vpad Bavarcev v zgornjo
Dravsko dolino — primeroma v bližini sporočenih dogodkov. 21  Za
datiranje prvega znanega bavarsko-slovenskega stika v ali okoli leta
593 . pa govori tudi dogodek, ki o njem — tudi po Sekundu — poroča
Pavel v enem sledečih poglavij svoje langobardske zgodovine.

V 10 . poglavju četrte knjige zgodovine Langobardov čitamo:
»Isdem ipsis diebus Baioarii usque ad duo milia virorum dum super
Sclavos inruunt, superveniente caeano omnes interficiuntur«. Skoraj
2000 Bavarcev je torej zopet napadlo Slovence, ti pa so jih s pomočjo
Obrov premagali. Pavel uvaja poročilo o dogodku z besedami »isdem
ipsis diebus«, torej takrat, ko so se odigravali tudi drugi dogodki.
Katere ima Pavel v mislih? V desetem poglavju četrte knjige, pred
poročilom o bavarskem vpadu, omenja Pavel te-le: 1 . v sledečem
mesecu januarju je bil skozi mesec dni zjutraj in zvečer viden ko¬
met. O kometu imamo poročila tudi iz drugih virov. Na Kitajskem
so opazovali komet 10 . novembra 594. 22  Za frankovsko državo velja
poročilo takozvanega Fredegarja: »Anno 3  Childeberto in Burgundia
regnante, multa signa in caelo ostinsa sunt; apparuit stili a comitis«.
Tretje leto vlade burgunskega kralja Hildeberta je bilo koledarsko
leto 595 . 2S  — 2. Istega meseca, piše Pavel dalje, je umrl ravennski
nadškof Johannes. Vemo, da je ta preminul 11 . januarja 595. 24  — 3 .
Tudi Evin, vojvoda trentinski, je umrl, na 'njegovo mesto je prišel

20  Fredegarii Chroniea, IV, 14, 16, MG, Script. rer. Merov., 127. — Kako
je pri takoimenovanem Fredegarju šteti merovinška vladarska leta, prim.
G. bchniirer, Die Verfasser der sogenannten Fredegar-Chronik (1900), 13, 26.

21  O Sekundu: R. Jacobi, Die Quellen der Langobardengesehichte des
Paulus Diaconus (1877), 63 d., 68; Manitius, Geschiehte der lateinischen Li¬
teratur des Mittelalters, I (1911), 268.

22  Williams, Observations of comets (London 1871), citirano po Mon.
Germ., Script. rer. Merov., II, 127, op. 13.

23  Fredegarii Chroniea, IV, 15 (ed. cit., 127). — Glede datiranja:
Schniirer, 13, 26—27.

24  Liber pontif. ecclesiae Ravennatis (Mon. Germ., Script. rer. Lang., 342).

162

Gaidoald. — 4. V onih dneh so Bavarci napadli Slovence. — 5. Takrat
so prvič privedli v Italijo divje konje in bivole.

Pavlovo poročilo o Bavarcih in Slovencih je vpleteno med do¬
godke, za katere vemo, da so se vršili leta 595., od teh dva januarja
leta 595. 25  S tem se 'pa zelo zmanjša verjetnost, da se je tudi prvi
znani vpad Bavarcev na slovensko zemljo, ki smo ga zgoraj ome¬
nili, vršil tudi leta 595., kakor mnogi domnevajo. Ako bi se bil res
vršil tega leta, stal bi skoraj gotovo v vzročni zvezi z drugim in Pavel
bi ga, sledeč Sekundu, skoraj gotovo omenil obenem s tem, v resnici
pa govori o njem kar tri poglavja poprej.

Navali Bavarcev na Slovence so se vršili prejkone v območju in
porečju zgornje Dravske doline. Pod »Sclavorum provincia« v prvem
poročilu je razumeti prejkone Karantanijo, ki se v kasnejših virih
včasih tudi imenuje Sclavinia^Slovenija. 26  Bavarci so se po letu 568.
pomaknili preko Brennerja v doline Eisacka, Rienza in skrajne zgor¬
nje Drave. 27  Vesti o Bavarcih in njihovih vpadih in stikih s Slovenci
pri Sekundu, ki je za te dogodke glavni vir Pavla Diakona, so brez
dvoma zanesljive, kajti Sekundus, ki je živel v bližini Trenta in umrl
leta 612., je bil po* kraju in času blizu omenjenim dogodkom. 28  Lahko
rečemo, da so Slovenci v zadnjem desetletju 6. stoletja zasedli že
večji del Notranjega Norika in so v skrajni zgornji Dravski dolini
trčili na Bavarce, ki so takrat od zapadne strani prodirali proti
vzhodu. Časovna opredelitev se sklada z ono, ki smo jo dobili na
podlagi podatkov o noriških škofih in škofijah.

Ob istem času se pojavijo Slovenci in Obri tudi že ob istrskih
mejah. Istra je takrat bizantinska pokrajina in spada pod oblast ra-
vennskega eksarha. 29  Nasprotniki Bizantincev so Langobardi in s
temi naletimo v boju proti Bizantincem združene Obre in Slovene.
Zato ni slučaj, da najdemo ob vzhodnih mejah Italije .Slovene prej
omenjene v Istri kot v Furlaniji. Te z Langobardi zvezani Obri in
njim podrejeni Sloveni zaenkrat še niso napadali, pač pa jih v zad¬
njih letih 7. stoletja najdemo, kako skupaj z Langobardi napadajo
bizantinsko Istro. Maja 599. leta piše papež Gregor I. ravennskemu
eksarhu Kaliniku, pod katerega je takrat spadala bizantinska Istra,
da je zvedel iz njegovega poročila o zmagah nad Sloveni. 30  Verjetno
gre tu za zmago nad Slovenci, ki so takrat v zvezi z Obri in Lango¬
bardi napadali Istro. Julija leta 600. piše isti papež Gregor I. solin-

25  596: Hauptmann, Mitt. d. Inst. f. osterr. Cescli., 36, 229; ok. 596,
Byzantion, IV, 167.

26  Gradivo za zgod. Slovencev, I, 267 (ok. 790); II, 78 (824); 248 (878);
298, 299 (891).

27  O. Stolz, Die Ausbreitung des Deutschtums in Siidtirol, I (1927), 41.

28  Gl. op. 21.

29  Hartmann, Geschichte Italiens, II/l, 34.

30  Mon. Germ., Epist., II, 154; Gradivo, I, 126.

ir

163

skelnu škofu Maksimu, da je zelo potrt in vznemirjen radi Slovenov,
ki so začeli preko Istre že siliti v Italijo (»qui per Histriae aditum
iam ad Italiam intrare coeporunt «). 31  V prvili letih 7. stoletja napa¬
dajo in plenijo združeni Langobardi, Obri in Sloveni bizantinsko
Istro . 32

Vprašanje je, kaj je razumeti pod Istro, ki jo omenjajo našteti
viri. Mislim, da imamo v vesteh iz okoli leta 600., ki jih črpamo iz
pisem papeža Gregorja in Pavla Diakona, razumeti predvsem severni
del bizantinske Istre, ki je bil napadajočim Langobardom, Obrorn in
Slovenom pač najbližji. »Istrski vhod v Italijo« papeža Gregorja iz
leta 600. je iskati ob rimskih cestah, ki so vodile preko notranjskega
in tržaškega Krasa v Furlanijo. Trst je v drugi polovici 6. stoletja
bizantinsko mesto in spada s svojim mestnim okolišem pod Istro.
V nekem tržaškem napisu iz leta 571. se imenuje še bizantinski cesar
Justin. 33  Kot v rimski dobi in v 11. ter 12. stoletju sega Istra brez
dvoma tudi v vmesni bizantinsko-langobardski dobi do Timava. 34
Tržaško zaledje in Notranjsko do Hrušice in Snežnika štejejo v sred¬
njem veku pod politično-upravni pojem Krasa, ki je zopet del stare
Istre. 35  Tržaška škofija obsega ozemlje do Javornikov in Snežnika,
obstajala je pa že pred prihodom Slovencev. 36  Verjetno je že v bizan¬
tinski dobi spadalo v njeno področje bizantinsko ozemlje severne
Istre in je toisto v krščanski dobi Slovencev postalo zopet njen mi¬
sijonarski in cerkveno-upravni okoliš. Po svojem obsegu se teritorij
tržaške škofije krije v glavnem s tem, kar razume visoki srednji vek
pod pojmom Kras, ki je del Istre, v starem veku prav tako kot v bi¬
zantinski dobi in v srednjem veku. Pod Istro, ki jo imajo v mislih
zgoraj citirani viri o vpadih Slovenov, je torej razumeti nje severni,
v 6. stoletju bizantinski del, ki je v antiki in srednjem veku segal do
črte Timava—Nanos—Javorniki—Snežnik in se krije v glavnem z
obsegom tržaške škofije ter upravno-političnim pojmom Krasa v
srednjem veku. To ozemlje so, kot nam povedo viri, začeli Sloveni
okoli leta 600. napadati in po vsoj priliki tudi polagoma naseljevati.

V prvih letih 7. stoletja so se pa razmere ob istrskih mejah spre¬
menile. Premirje, ki so ga leta 603. sklenili Langobardi z bizantinskim
cesarjem Fokom, tem ni več dovoljevalo političnih akcij in napadov
na bizantinsko ozemlje. Langobardi prenehajo s sovražnostmi na-
pram Bizancu, ne pa tako tudi Obri in Slovenci, ki napade nada-

31  Mon. Germ., Epist., II, 249; Gradivo, I, 131.

32  Pauli Diac. Historia Lang., IV, 24; Gradivo, I, 138.

33  Corp. inscript. Lat., V, 694; B. Benussi, Nel medio evo, 10.

34  Za srednji vek: B. Benussi, 295, 301, 380; L. Hauptmann, Erliiute-
rungen zum histor. Atlas der osterreich. Alpenlander, 1/4, 354 d.

35  Hauptmann, 356.

33  R. Kušej, Joseph II. und die auilere Kirchenverfassung Inneroster-
reichs, 103.

164

]jujejo in jili raztegnejo tudi na svoje zaveznike od včeraj in na nji¬
hovo zemljo. 37

Pavel Diakon nam poroča, da je napadel o brski ka^an z nebrojno
množico meje Beneškega'. Furlanski vojvoda Gisulf se mu je postavil
v bran, toda bil premagan. Langobardi so našli zavetje za utrjenim
obzidjem mesta Čedada in v drugih sosednjih gradovih, tako v Kor-
minu, Nemah, Osoppu, Artegni, Ragogni, Gemoni, Ipplisu in ostalih
kastelih (Histor. Lang., IV, 37). To mesto pri Pavlu Diakonu je iz¬
redne važnosti za poznavanje langobardskega, od Bizantincev pre¬
vzetega obrambnega limesa, ki je ubranil furlansko ravnino pred
stalno okupacijo Slovencev, zaustavil v 7. in 8. stoletju proti zahodu
prodirajoče Slovence pred vrati langobardskih gradišč in utrjenih
mest, določil prostorninski obseg slovenske kolonizacije in dal pra-
vec meji slovenskega življa v smeri proti furlanski ravnini. Podrob¬
nejše o vsem tem sem razpravljal na idrugem mestu. 38  Nas zanima tu
predvsem kronološko fiksiranje dogodkov, ki jih opisuje Pavel Dia¬
kon v 37., 38. in 39. poglavju četrte knjige svoje Zgodovine Lan¬
gobardov.

V 37. poglavju poroča Pavel o že omenjenem vpadu Obrov v
Furlanijo, njihovi zmagi nad vojvodom Gisulfom in Langobardi, utr¬
ditvi Langobardov v Čedadu in drugih gradovih, o obleganju mesta
Čedada, o načinu, kako je mesto vsled izdaje prišlo v oblast Obrov,
dalje, kako so Obri odvedli s seboj v sužnost Tasa, Cacca, Radualda
in Grimoalda, sinove furlanskega vojvoda Gisulfa, tem pa se je po¬
srečilo, da so ušli iz obrskega robstva.

Nadalje pripoveduje Pavel o usodi langobardskih žena v obrskem
robstvu. V istem poglavju govori tudi o svojem prapradedu Lopichisu,
čigar pet sinov je tudi prišlo v obrsko robstvo, eden med njimi je pa
s pomočjo neke Slovenke našel zopet pot v Italijo. V 38. poglavju
poroča Pavel, da sta po smrti furlanskega vojvode Gisulfa prevzela
vlado njegova sinova Taso in Cacco in dobila v svojo oblast sloven¬
ski okraj, ki se je imenoval »Zellia«, vse do kraja Medaria imenova¬
nega in da so ondotni Slovenci morali furlanskim vojvodom plačevati
davek do časov vojvode Ratchisa. Nadalje pripoveduje Pavel, kako
sta Taso in Cacco postala žrtev rimskega patricija Gregorja, ki ju je
z zvijačo izvabil v mesto Oderzo. V 39. poglavju pa poroča Pavel,
kako je postal Grasulf, Gisulfov brat, vojvoda furlanski. Gisulfova
preživela sinova, Raduald in Grknoald pa, ki sta že skoraj dosegla
moško dobo, nista hotela ostati pod stričevo oblastjo in sta šla zato
v Bcnevent. Dalje pripoveduje Pavel, da so ob istem času, po smrti
bavarskega vojvode Taisila premagali Slovenci pri Aguntu njegovega
sina Garibalda in oplenili bavarsko zemljo, nato pa, da so Bavarci

37  M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, Razprave Znanstvenega
društva, V—VI, 339.

38  Razprava citirana v op. 37.

165

zopet zbrali svoje sile, vzeli sovražniku plen in ga pregnali iz svoje
dežele. 39

Ne zdi se mi prav datirati kopo dogodkov, omenjenih v treh po¬
glavjih langobardske zgodovine, preozko, vse okoli leta 610—611 - 40
Že sam priroden 'potek dogodkov zahteva, da jih raztegnemo na večje
število let. Radi točnejšega kronološkega fiksiranja je potrebno ogle¬
dati si dispozicijo teh treh poglavij pri Pavlu Diakonu. Poglavja 37.,
38. in 39. je treba vzeti zase kot celoto, ki izpada iz reda ostalih
poglavij v četrti knjigi Zgodovine Langobardov. V 36. poglavju, torej
poglavju pred našim 37., razpravlja Pavel o bizantinskih, rimskih
in orientailnih zadevah, nazadnje o vladarskem nastopu cesarja He-
raklija, kar se je, kot vemo, zgodilo 5. oktobra leta 610. Nato pri¬
čenja 37. poglavje z besedami: »Circa haec tempora...«, kar nas
kolikor toliko upravičuje staviti vpad Obrov, v tem popisan, v dobo
•okoli leta 610. Ne smemo pa v isto dobo staviti vseh ostalih v poglav¬
jih 37 do 39 opisanih dogodkov. Dogodki v teh treh poglavjih se na¬
našajo vsi na zgodovino Pavlove ožje domovine Furlanije, oziroma
Furlaniji najbližjih pokrajin in na zgodovino Pavlovega rodu, ki je
bil furlanskega izvora. Pavel je zvedel za te dogodke iz furlanske
lokalne rodbinske tradicije, ki je poznala še številne podrobnosti,
po Pavlu vestno vpletene v pripovedovanje. 41  Zato epična širina, po¬
sebno 37. poglavja. Tudi za okupacijo okraja Zellia in za bavarsko-
slovenske boje v zgornji Dravski dolini je zvedel Pavel nedvomno iz
furlanske lokalne tradicije. Iz Sekunda Pavel znanja o dogodkih,
opisanih v poglavjih 37 do 39, ni mogel črpati, kajti Sekundus, ki je
umrl marca 612. v Trentu, jih vsaj po večini ni preživel.

Poglavje 40., ki sledi 39. poglavju, se po vsebini in načinu pri¬
povedovanja razlikuje od poglavij 37 do 39. Nadaljuje po vsebini
zopet z langobardsko državno, bizantinsko in frankovsko zgodovino,
časovno in vsebinsko tam, kjer je 36. poglavje prenehalo. Najprej
namreč poroča o miru, ki ga je langobardski kralj Agilulf leta 611.
sklenil z Bizantinci in Franki.

Poglavja 37 do 39 so torej »furlanska« po vsebini in tradiciji, so
vrinjena v ostali kompleks Pavlovega pripovedovanja in tvorijo za¬
okroženo celoto. Skušajmo po vrsti kronološko fiksirati dogodke, ki
nam jih opisujejo. Pavel uvaja vpad Obrov v Furlanijo z besedami
»circa haec tempora ...«, ki so pri Pavlu 'kot uvodne besede poglavij

38  Histor. Lang., IV, 37, 38, 39. — Mesto o spopadih med Bavarci in Slo¬
venci, se glasi: »His temporibus mortuo Tassilone duce Baiuariorum, filius
eius Garibaldus in Agunto a Sclavis devictus est, et Baioariorum termini
depraedantur. Resumptis tamcn Baioarii viribus et praedas ab hostibus
excutiunt et hostes de suis finibus populerunt« (ed. Script. rer. germ. in
usum schol., 167).

40  Tako Gradivo, I, št. 145—147.

41  Primerjaj R. Jacobi, Die Quellen der Langobardengeschichte des Pau-
lus Diaconus, 61, 96, s katerim pa povsem ne soglašam.

166

doslej bile nenavadne in kot take potrjujejo poseben značaj tega
poglavja. 42  Ker Pavel neposredno pred tem pove, da je takrat postal
Heraklij cesar v Bizancu, o katerem vemo, da je zavladal 5. oktobra
610., bi obrski vpad stavil v leto 610 ali 611. Ker je verjetno, da
niso Obri napadli Furlanije na zimo, marveč na poletje ali spomlad,
bilo bi datiran je v leto 611. bolj na mestu. Datiran je in sam obrski
naval v Furlanijo leta 611. potrjuje še ena notica pri Pavlu. V 40. po¬
glavju četrte knjige čitamo v zvezi z bizantinsko zgodovino: »Ne glede
na mir, ki ga je langobardski kralj Agilulf sklenil z bizantinskim
cesarjem, so tega leta vendar Sloveni, pomorivši vojake, na objoko¬
vanja vreden način opustošili Istro« (Hoc nihilominus anno Sclavi
Histriam, imterfectis militibus, lacrimabiliter depraedati sunt). To se
je zgodilo leta 611., kajti stavek dalje pripoveduje Pavel, da je v
sledečem marcu (612) umrl v Trentu zgodovinopisec Sekundus. Zelo
verjetno je, da je slovensko ofenzivo v Istro omogočila obrska vojska
v Furlaniji, v katere vrstah se kajpak bore tudi Slovenci, in da
sta oba vpada, v Istro in v Furlanijo, v medsebojni zvezi.

Od Gisulfovih sinov, katere so odvedli Obri v sužnost, sta dva
bila takrat mladeniča (Taso, Cacco), dva pa še dečka (Raduald, Gri-
moald). Po begu iz robstva sta pridobila Taso in Cacco, prevzemši
v vlado furlanski dukat, slovenski okraj Zellia, tja do kraja Mcdaria.
Zellia je Zilja, Ziljska dolina na Koroškem, Medaria (bolje Meclaria)
pa kraj, ki se danes slovensko imenuje Meglarje, nemško Maglcrn
v spodnji Ziljski dolini. 43  Langobardsko okupacijo Ziljske doline, ki
so jo bili takrat torej že naselili Slovenci (»Sclavorum regio«), stavim
s Hauptmannom 44  šele v dobo kralja Sama, ko je ta preko karan¬
tanskih Slovencev postal sosed Langobardom in se je Samova zvezna
država približala langobardski v okolišu važnega alpsko-furlanskega
prehodnega ozemlja okoli Meglarij in Zilje. Okupacija okraja Zellia
do kraja Medaria se je, po vsem sodeč, izvršila po letu 623. (nastop
kralja Sama) in pred »okoli 626« (smrt Tasa in Cacca).

Poročilo o pradedu Pavlu Diakonu moremo tudi točneje datirati.
Ako stavimo obrski vpad v Furlanijo okoli leta 611., je datiranje
»okoli 620« za Lopichisov povratek pravilno, kajti: 1. Lopichis je
bil mnogo let (»iper multos annos«) v obrski sužnosti. 2. ko je bil ujet,
je bil še mladoleten, ko se vrača, je dosegel že moško dobo (»iam ad
virilem pervenisset aetatem«), 3. med časom, ko je bil v ujetništvu,
je pokrilo trnje in grmovje porušeni dom njegovega očeta in med
ruševinami je zrasel jesen, 4. po vrnitvi se je Lopichis oženil, nje¬
gov pravnuk je Pavel Diakon sam, ki se je rodil nekako med letom

42  Jacobi, 71.

43  O tem glej moj članek v CJKZ, VII, 196—197 in Razprave Znanstve¬
nega društva, V—VI, 347, ter tamkaj navedeno literaturo.

44  Mitteil. d. Instituts f. osterr. Geschichtsforschung, 36, 252.

167

720. in 725. Datum »okoli 620« za Lopichisev beg iz obrskega ujet¬
ništva preko slovenske zemlje je torej na mestu. 45

■Poročilo o bavarsko-slovenSkih stikih v 39. poglavju četrte knjige
pri Pavlu Diakonu uvajajo besede »his temporibus...« Pred tem
govori avtor o nastopu vojvode Grasulfa, kar se je dogodilo po smrti
Tasa in Cacca okoli leta 626. 48  Raduald in Grimuald, ki sta bila za
časa obrskega vpada v Furlanijo še dečka, sta dosegla že skoraj
moško dobo. Tudi to odgovarja času po letu 626. Sin bavarskega
vojvode Tasila Gairibald je po poročilu kasnejših salzburških analov
vojvoda od leta 598. 47  BenevenMcega vojvodo Arichisa moremo do¬
kazati za dobo okoli 591—644. Bavarsko-slovenskih spopadov ne
smemo torej datirati leta 604., 610., okoli leta 610. ali okoli leta 611., 48
marveč mnogo kasneje, šele okoli leta 626., ali pa celo po letu 626.
S tem pa pridemo že v dobo, ko je prejkone že tudi karantanske
Slovence vključil kralj Samo v svojo zvezno državo. O pomoči, ki
bi jo to pot nudili Obri Slovencem, kakor par desetletij poprej (1. 595.),
ni govora. Slovenci, vdruženi v veliko Samovo državo, se vojskujejo
na lastno pest, brez obrske pomoči, so ofenzivni, oplenijo bavarsko
zemljo, od koder jih morajo Bavarci šele pregnati. Nasprotniki kralja
Sama, njegove države in torej tudi Slovencev na zahodu so Bavarci,
na jugozahodu pa Langobardi. Bavarci naravnost prosijo frankov¬
skega kralja, naj jim zavaruje hrbet pred vzhodnimi narodi. 49  S tako
prošnjo se vest o ofenzivnih Slovencih ob bavarskih mejah prav lepo
sklada. Leta 631. pride do velikega obračuna; na eni strani imamo
germansko koalicijo Franki, Alamani, Bavarci in Langobardi, na
drugi strani Sama in njegove slovenske zaveznike. 50  V okupaciji
okraja Zellia do kraja Medaria (623 do oikoli 626) in v bojih Slovencev
z Bavarci v okolici Agunta (okoli 626) vidim dva dogodka, ki sta v
zvezi s sovražnim trenjem, ki je od nastopa kralja Sama in pri¬
ključitve Karantanije k njegovi zvezni državi nastalo vzdolž vzhodne
bavarsko-langobardske meje.

Od odhoda Langobardov iz Panonije v Italijo leta 568. pa do
časa kralja Sama (okoli 630), moremo torej podatke o prodiranju in
naselitvi Slovencev razpredeliti na sledeči način: Okoli 580 okupacija
okolišev nekdanjih škofovskih mest Celeje, Emone in Virunuma, okoli

45  Gradivo, I, št. 153.

48  L. M. Hartmann, Untersuchungen zur Geschichte der byzant. Ver-
rvaltung in Italien, 119 d.

47  Annales S. Rudberti Salisburgensis, Mon. Germ., Scriptores, IX, 767.

48  Dimitz Geschichte Krains, I, 102 (610); Gradivo, I, 102 (610); Egger,
Kirchenbauten, 61 (610); Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I, 68 (604);
Jaksch, Geschichte Karntens, I, 50 (okoli 610).

49  Fredegarii Chronica, IV, 58 (ed. cit., 150); Gesta Dagoberti, I, 22
(ed. cit., 408).

50  O tem Hauptmann v Mitteil. des Instituts f. osterr. Geschichtsfor-
schung, 36, 245 d.

168

590 tudi že Teurnije in mogoče dela aguntskega okoliša. Med 590
in 600 boji Slovencev in Obrov, mogoče v zgornji Dravski dolini.
Okoli 600 prodiranje Slovencev preko bizantinske Istre (tržaški Kras)
v Italijo. Okoli 611 (ali leta 611.) vpad Obrov (in Slovencev) v Fur¬
lanijo; ob istem času (leta 611.) naval Slovencev v bizantinsko Istro.
Ob vzhodni meji furlanske ravnine organizirajo Langobardi obramb¬
ni »limes«, ob katerem se slovensko prodiranje in slovenska koloni¬
zacija proti zapadli v teku 7. in v prvi polovici 8. stoletja ustavi in
ustali. Okoli 623—626 je Ziljska dolina že »slovenski okraj«, ki ga pa
Langobardi tja do Meglarij okupirajo. Okoli 626—629 pride do boja
med Slovenci in Bavarci pri starem Aguntu (okolica Stribacha pri
Lienzu), ki ga spravljam že v zvezo s sovražnim trenjem med Ger¬
mani (Franki, Bavarci, Alamani, Langobardi) in slovanskimi plemeni
(severni Slovani, karantanski Slovenci), stoječimi pod vodstvom kralja
Sama.

169

K postanku slovenske zapadne meje

Naše raziskavanje bo veljalo vprašanjem, kdaj se je slovenski
element pomaknil do zgornjeitalijanske ravnine med Tagliamentom
in morjem, ali je šel preko današnje mejne črte in se 'kasneje mogoče
umaknil in katere okoliščine so bile merodajne za postanek meje
med slovenskim in romanskim jezikovnim območjem. Odgovori na
vprašanja, ki nam jih stavijo ti problemi, nas vodijo v dobo propada
rimskega imperija in postanka novih državnih tvorb v in ob severo¬
vzhodnih mejah Italije.

Meje propadajočega rimskega imperija so se pomikale iz alpskih
in podonavskih dežel vedno bolj proti sami Italiji. Tudi v njen severo¬
vzhodni kot pritiskajo od severa in vzhoda, posebno po propadu za-
padno-rimske države, vedno nova barbarska plemena. Današnja Vi¬
pavska dolina, kamor je staviti Pavla Diakona »largius patens et
planissimus ingressus« v Italijo, nudi, podobno kakor Langobardom,
tudi barbarskim plemenom že pred Langobardi široko odprta vpadna
vrata v zgornjoitalijansko ravnino. Tu preko silijo, sledeč dobrim
rimskim cestam, barbari v Italijo, v vrsti teh proti koncu 5. stoletja
Vzhodni Goti ali Ostrogoti. V pasu današnjih Julijskih in Karnskih
Alp je mejila ostrogotska država na severozapadu ob alpski teritorij,
iki ob tem času ni več štel k Italiji. V Kozmografiji Anonima iz Ra-
venne, nastali na podlagi starejših virov v 7. stoletju, dele Alpe Italijo
od Karantancev (Carontani)  in domovine Karnov (patria Carnium). 1 2
Prdkop v svoji Gotski vojni (k 1. 548.) stavi v vzhodne Alpe Karne
in Noričane (Kagviot xai Na>Qixoi)r

1  Cosmographia, IV, c. 37, ed. Pinder et Parthey, 293 (Gradivo I, n. 182).

2  Ed. J. Haury, 82 (po starejših virih); Gradivo, I, 43.

170

Gstrogotska oblast v Panoniji je propadla že v prvih letih dvaj¬
setletne gotsko-*bizantinske -vojne. Najprej je Srem prišel pod bizan¬
tinsko oblast, kmalu so se tej priključili Posavje, Liburnija in Istra
(539). Frankovski vpad na Beneško je 1. 548. privedel tretjega v
koflikt med Bizantinci in Goti. Gotski porazi v letih 554.—555. so
sicer utrdili bizantinsko oblast v Liburniji, Saviji, Istri in beneških
lagunah, ne pa obenem strli frankovske na Beneškem. Šele po več¬
letnih bojih in zavzetju Verone in Brescije (562) so izrinili Bizantinci
Franke z Beneškega. Takrat šele so potisnili Bizantinci svojo mejo
tudi v severovzhodnem kotu Italije do alpskih predgorij in tu, ob
mejnem pasu med ravnino in gorami, ustvarili močno, na vojaški
način organizirano, obmejno utrjeno črto (limes). K sistemu bizantin¬
skega obrambnega limesa spada cela vrsta kastelov (castella), tabo¬
rišč (castra) in utrjenih sotesk (clusurae, clusae, claustra) ob glavnih
cestah. Bizantinci so obrambne trdnjave in soteske prevzeli deloma
iz rimske in gotske dobe, deloma jih 'pa sami dalje izgradili. Središče
bizantinskega brambnega sistema v severovzhodnem kotu Italije je
glavno mesto okraja (territorium) »cioitas forum Julii«  (danes Če¬
dad), kjer stoluje kot poveljnik tamošnjega mejnega sektorja po vsej
priliki bizantinski dux. 3  Furlanski sektor je le mali del celotnega
brambnega sistema meja bizantinske Italije. Izgraditev brambnega
sistema od strani bizantinske uprave v dobi po zopetnem zavoje-
vanju Italije, in to ravno v njenem severovzhodnem delu, je pred¬
postavljati tim preje, ker pokrajine onostran bizantinske Furlanije,
v vzhodnih Alpah, niso sedaj več spadale pod bizantinsko oblast, tem¬
več so jih Bizantinci prepustili Frankom in Langobardom. V fran¬
kovskih rokah je do ?Oih let 6. stoletja Norik  (Aguntum, Teurnia),
v langobardskih Panonija.

Bizantinska uprava v Furlaniji pa ni dolgo trajala. Že 1. 568. so
zavzeli deželo, z njenimi obmejnimi trdnjavami in glavnim mestom,
zdi se na primeroma lahek način, Langobardi in se takoj lotili vojaške
organizacije na novo pridobljene zemlje. Po pripovedovanju glavnega
vira za to dobo, langobardske zgodovine Pavla Diakona, ki pa zopet
sledi Sekundu in ustni tradiciji, je postavil langobardski kralj Alboin
takoj pri vstopu na teritorij prve italske provincije, to je Benečije,
za vojvodo (dux) pokrajine, ki se je 'po mestu Forum Julii začela
imenovati Furlanija, svojega nečaka Gisulfa (Hist. Lang., II, c. 9,
MG., SS. rer. Langob., 77; Gradivo, I, 'št. 71). Podobno kot Gisulfova
furlanska vojvodina organizirane so druge langobardske vojvodine

3  L. M. Hartmann, Untersiichungen zur Gesehichte der byzantinischen
Vervvaltung in Italien (1889), 59 d.; Gesehichte Italiens im Mittelalter, 2, 338,
341, 393; F. Schneider, Die Entstehung von Burg und Landgemeinde in
Italien (1924), 16, 62—63.

171

ob severnem robu zgornje Italije, tako Trento, Brescia, Bergamo,
Ticino (Hist. Lang., II, c. 32, ecl. cit., 90). 4

Mir, katerega so Langobardi pred svojim odhodom v Italijo skle¬
nili z Avari, je čuval vzhodne meje sedaj langobardske Italije ne¬
koliko decenijev kolikor toliko pred sovražnimi vpadi od vzhoda.
Sloveni, ki so po 1. 568. začeli v močnem novem navalu v družbi
z Avari siliti proti zapadli, se pojavijo, vsaj po najstarejšem toza¬
devnem viru, pismu papeža Gregorija I. solinskemu škofu (dat. ju¬
lija 1. 600.), šele v zadnjem letu stoletja, prodirajoč skozi Istro, ob
vhodu v Italijo. 5  Imamo celo podatke, kateri govore za vzajemno po¬
litično in vojaško delovanje Langobardov, Avarov in Slovenov v
zadnjih letih 6. in v iprvih letih 7. stoletja. Bizantinska Istra je dežela,
katero združeni Langobardi, Avari in Sloveni takrat skupno na¬
padajo. 6

Premirje pa, katerega so 1. 605. sklenili Langobardi z bizantin¬
skim cesarjem Lokom, jim ni več 'dovoljevalo skupnih političnih akcij
in napadov na bizantinsko zemljo. Langobardi prenehajo s sovraž¬
nostmi napram Bizancu, ne pa tako Avari in Sloveni, ki napade na¬
daljujejo ter jih raztegnejo tudi na svoje zaveznike od včeraj in na
njihovo zemljo. Avarsko-Movenska ekspanzija, ki je silila vedno bolj
proti zgornjeitalijanski ravnini, je s prekinitvijo langobardskega za¬
vezništva in ob času, ko je langobardska država politično oslabela,
zadobila tem večji razmah, ker jo niso več vezali oziri na prejšnje
zaveznike. V prvem desetletju 7. stoletja dosežejo avarsko-slovenske
mase meje furlanske ravnine.

Glavni vir za slovensko-avarske napade v Furlanijo je Historia
Langobardorum Pavla Diakona. Ta nam poroča, da je okoli leta 610.
napadel avarski kakan z nebrojno množico meje Beneškega. Furlanski
vojvoda Gisulf se mu je s svojimi Langobardi sicer postavil v bran,
toda bil premagan. Langobardi so našli zavetja za utrjenim obzidjem
mesta Čedada (intra murorum Foroiulani castri) in v drugih sosednjih
gradovih, tako v Korminu, Nemah, Osoppu, Artegni, Ragogni, Ge-
moni, Ipplisu  in ostalih kastelih (communierant se quoque Lango¬
bardi et in reliquis castris quae h is vicina erant, hoc est in Connones,
Nemas, Osopo, Artenia, Reunia, Glemona, vel etiam in Ibligine, cuius
positio omnino inexpugnabilis existit. Pari etiam modo et in reliquis
castellis, ne Hunnis, hoc est Avaribus, praeda fierent, se communi-
vere). 7

4  L. M. Hartmann, Gescli. Italiens, II, 1, 34.

5  MG, Ep., I, (Gradivo, I, št. 131).

6  Paulus Diac., Historia Lang., IV, c. 4, 12, 20, 24 (ed. cit. 117, 121, 123,
125, 126); Gradivo, I, 107 (592/3), 117 (595 ali 596), 134 (601), 138 (602), 140
(605). — L. M. Hartmann, Gesch. Italiens, II, 1, 114.

7  Hist. Lang., IV, c. 37 (ed. cit. 128—129); Gradivo, I, 145.

To mesto pri Pavlu Diakonu je izredne važnosti za poznavanje
langobardskega od Bizantincev prevzetega obrambnega limesa ob
mejah Italije . 8 9  Lokalizacija omenjenih utrjenih krajev, kakor jih na¬
števa Pavel Diakon, nam jasno kaže obrambno črto in točke, ki so
okoli leta 610. odbijale avarske navale in služile brambnim svrhatm
tudi vše kasneje (leta 663. ali 664., ko je furlanski vojvoda Lupus padel
v boju z Avari »reliqui qui remanserant sese per castella communi-
unt«, Paulus Diaconus, Hist. Lang., V, c. 20, ed. cit., 152). Furlanski
obrambni limes pa ni dal prebivalstvu samo zatočišča v slučaju so¬
vražnega vpada in vojne, temveč je tudi ubranil furlansko ravnino
pred stalno okupacijo slovenskih rodov, zaustavil je prodirajoče Slo¬
vence pred vrati langobardskih gradišč in utrjenih mest ter dal
pravec meji slovenskega elementa v smeri proti furlanski nižini.
Postanek slovenske jezikovne meje ob robu furlanske nižine je v ozki
zvezi z rimslco-bizantinsko-langobardskim obrambnim limesom med
Tagliamentom in skrajnim severnim zalivom Jadranskega morja.

V pasu pri Pavlu Diakonu omenjenih in še drugih, brez dvoma
obstoječih, a neomenjenih langobardskih utrjenih krajev se vrše v
drugi polovici 7. in v prvi polovici 8. stoletja — po razpadu Samove
zvezne države — boji med Langobardi in Slovenci. Pavel Diakon
nam najprej poroča o porazu upornega furlanskega vojvode Arne-
frita, kateri je iskal pomoči v slovenski Karantaniji, in pa njegovih
slovenskih zaveznikov pri gradu Neme (aput Nemas castrum, verjetno
leta 664.). Nekako v isto dobo spada prvi znani slovenski sunek proti
Čedadu (super Foroiulanum castrum), katerega so .se Slovenci, ver¬
jetno ohrabreni po avarskih uspehih v Furlaniji, hoteli polastiti ver¬
jetno 1. 664. ali nekoliko kasneje. 0  Toda Slovenci so bili od Lango¬
bardov v bližini svojega taborišča pri kraju, ki se zove Brišče  (in
loco qui Broxas dicitur), ob mostu čez reko Nadižo (ad pontem Na-
tisionis fluminis qui ibidem est ubi Sclavi residebant), potolčeni.

Poraz pri Briščah je, tako se zdi, zadržal za nekaj časa slovenske
sunke z gora proti furlanski nižini. Nova slovenska ofenziva proti
Furlaniji in Langobardom je začela zopet ob začetku 8. stoletja, ko
je okoli 1. 703.—705. gospodoval po Furlanskem vojvoda Ferdulf.
Vojvodska oblast v Furlaniji takrat že zdavnaj ni bila več tako jaka
kakor npr. sto let poprej ob začetku 7. stoletja. Langobardska kraljev¬
ska moč je strla in ponižala nekdaj tako močno vojvodsko. Tudi to
oslabljenje furlanske vojvodske oblasti je bilo med drugim verjetno
vzrok, da so se Slovenci zopet ohrabrili in se začeli s svojimi čredami
pomikati vedno globlje proti Furlaniji. V težnji po stalni naselitvi

8  F. Schneider, o. c., 1&—19, 62; L. M. Ilartmann, Iter Tridentinum,
Jahreshefte d. osterr. archiiol. Instituts, II (1899), Beiblatt, 13. Gesch. Italiens,
II, 1. 210, 235.

9  Hist. Lang., V, c. 22, 23 (ed. cit., 152); L. Hauptmann v Časopisu za
slov. jezik, knjiž. in zgod., I, 82.

173

so morali priti v konflikt s furlanskimi pastirji. Iz besed pri Pavlu
Diakonu, da so napadli slovenski roparji črede in ovčje pastirje, ki
so  pasli v njihovi bližini in jih oropali, smemo sklepati, da so Slovenci
v svojem pomikanju z gora navzdol in proti ravnini, ob začetku
8. stoletja, trčili na kompaktnejše langobardsko-romanske naselbine.
Iz mejnih roparskih napadov in prepirov razvil se je okoli 1. 703.
do 705. boj med Langobardi in Slovenci. Ti so se utaborili na visoki,
nedostopni in strmi gori  — znamenje, da še niso dospeli do ravnine.
Tu jih je, po pripovedovanju Pavla Diakona, napadel furlanski voj¬
voda Ferdulf, toda doživel je težak poraz, v katerem je padlo celo¬
kupno furlansko plemstvo z vojvodo na čelu. To bi bilo jedro dol¬
gega s pripovedkami prepletenega poročila pri Pavlu Diakonu.
Langobardski poraz je moral biti kaj občuten. Dokaz temu je Pav¬
lovo poročilo, ki išče vzroka zanj v Ferdulfovi izdaji in prepiru
vojvode s sculdahisom Argaitom ter, po zgledu mnogih težkih po¬
razov v zgodovini, ne navaja kraja, pri katerem je prišlo do slovenske
zmage in do langobardskega poraza.’ 0

V zvezo z novo ofenzivo Slovencev proti Furlaniji spravljam
tudi poročilo Pavla Diakona, ki pripoveduje v zvezi z dogodki iz
30. let 8. stoletja (točneje med ok. 731 in ok. 737), da se je v prejšnjem
času (»anteriore tempore«) preselil škof »de castro Juliensi«.  (Julium
Carnicum, danes Zuglio  v beneški Karniji) v Čedad  (Hist. Lang., VI,
51; ed. cit. 182; Gradivo, I, 213). To se je zgodilo prejkone pod pri¬
tiskom Slovencev, ki so, kot kažejo druga poročila, v prvih dveh
desetletjih 8. stoletja v ponovnih sunkih silili od severa in severo¬
vzhoda proti ravni Furlaniji. Stavek pri Pavlu Diakonu (Hist. Lang.
IV, c. 38; ed. cit. 132; Gradivo, I, 146), da so Slovenci v pokrajini
Zellia (to je Ziljski dolini, gl. str. 154) plačevali do časa vojvode
Ratchisa furlanskim vojvodom tribut, je mogoče razumeti tudi tako,
da so ga plačevali ekskluzivno do časa vojvode Ratchisa (ok. 737—
744), torej vsaj deloma že za dobe njegovega prednika vojvode Pem-
mona (ok. 706 do ok. 737).

Po veliki in odločilni zmagi pri neznanem kraju so se Slovenci
očividno vedno bolj približevali furlanski ravnini. Langobardi se jim
dolgo niso mogli upirati, kajti izgubili so v omenjeni bitki cvet svo¬
jega plemstva. Šele, ko je dorasel nov rod in Furlaniji zavladal voj¬
voda Penimo, nam Pavel Diakon poroča o novih spopadih med Slo¬
venci in Langobardi, to pot že v furlanski ravnini sami.  Okoli leta
720. je prišlo do treh spopadov med Langobardi im Slovenci pri kraju
Lauriana (danes Lavariano  južno od Vidma). Pavel nam sicer poroča
o veliki zmagi Langobardov, toda zdi se, da ta vendar ni bila tako
temeljita, kajti vojvoda Penimo je kar na bojišču sklenil s Slovenci

10  Hist. Lang., VI, c. 24, 26 (ed. cit. 172—174); Gradivo, I, 195, 197. —
S. Rutar v Letopisu Matice Slov., 1885, 321 d.

174

mir. Prej bi smeli govoriti o neodločeni bitki, katera je povzročila, da
je od tega časa vladal med Slovenci in Langobardi mir. Slovenci so
po vsej priliki po uspehu svojega orožja v zgoraj omenjeni bitki pri
neznanem kraju zasedli vsaj deloma gore in brda v današnji Beneški
Sloveniji in goriških Brdih in skušali za tem zasesti tudi ravno Fur¬
lanijo, kar se jim pa ni posrečilo. Neodločena bitka pri Lavarianu je
omejila Slovence na gore, Langobarde-Furlane pa na ravnino. Odslej
vlada na črti med Tagliamentom in Sočo med obema narodoma mir,
vsaj viri nam o nadaljnjih bojih ne poročajo. To nam indirektno in v
langobardsko pristranskem smislu pove tudi Pavel Diakon: »atque
ex illo tempore magis ac magis coeperunt Sclavi Foroiulanorum arma
formidare«. 11  Ekspanzivnim sunkom in napadom sledeča mirna pe¬
netracija slovenskega pastirskega in poljedelskega naroda je najkas¬
neje v prvi polovici 8. stoletja ustvarila neposredno pred pasom lan¬
gobardskih obrambnih utrdb, na črti med morjem in Tagliamentom,
narodnostno mejo, katera poteka v glavnem še danes tam, kjer je
pred dvanajstimi stoletji nastala.

Na ozemlje, ki je tvorilo nekdaj del langobardskega obmejnega
limesa v vzhodni Furlaniji, prešlo v last krone in preko te s svojimi
važnimi postojankami v posest oglejske cerkve, in pa na ozemlje,
ki so ga v Furlaniji opustošili Madžari, se je po prestanku 'madžar¬
skih navalov izvršil drugi sunek slovenskega elementa v zahodnem
pravcu.  Ta druga slovenska ekspanzija nima onega osvojevalno-
ofenzivnega značaja kot prva v langobardski dobi 6. in 7. stoletja,
temveč je plod mirne kolonizacije in penetracije slovenskega ele¬
menta na furlanska tla, opustošena po Madžarih.

V sledečem podajam seznam naselbin v ravni Furlaniji, katerih
nekdanje slovenstvo sem mogel na podlagi meni dostopnih in znanih
listinskih podatkov dokumentirati. Kraje sem razvrstil po skupinah
in geografski legi, v glavnem v smeri od vzhoda proti zahodu.

Medea.  — Med 1131 in 1138 prvič v imenu oglejskega (?) mini-
steriala Hermana de Medeia (Jaksch, Mon. Car., I, 110; Gradivo, IV,
108). 1294: Midea sclabonicha (cod. R 80, f. 79’, Drž. arhiv, Trst). 1310
ali 1320: Midea sclabonica (cod. cit. f. 62). 1323: Midea sclabonica
(cod. cit. f. 30’).

Pradigoi  se imenuje še danes del vasi Medea. — 1170: villa quae
vocatur Predegoy, ki jo je takrat dobila oglejska cerkev od mejnega
grofa Ulrika (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., 604: Gradivo, IV, 508). 1275:
villa Pradegoy (cod. R 80, f. 100’, v Drž. arhivu v Trstu, pri Bian-
chiju v Areh. f. dsterr. Gesch., 22, 405: in plebe Verciae in villa Po-
digori). 1273: in villa que dicitur Prydichoy (Odoricus de .Susannis,

11  Hist. Lang., VI, c. 45 (ed. eit. 180).

175

Tlies. eccl. Aquil., ed. Bianchi, 81). 1276: Pradegoii, Predigoy (cod.
R 80, f. 22’, v Drž. arh. v Trstu, Odor. de Susannis, 1. c., 182). 1291:
Pradigoy (cod. R 80, f. 101, v Drž. arh. v Trstu). 1308: Pridigoy, zway
guet, die Warneraui vnnd Dionisy innhetten (cod. B 534, f. 330’, Drž.
arhiv Dunaj). 1313; villa de Versa(!)que nominatur Pradicoy (cod.
R 80, f. 155, Drž. arh. Trst). 1398: Predigoy (Notizenblatt dunajske
akademije, 1853, 314). 1540: zu Pradigey genant Madea (Izv. Muz.
društva za Kranjsko, XIII, 1903, 84).

Versa.  — Med 963 in 983 podeli cesar Oton (I. ali II.?) oglejskemu
patriarhu Rodoaldu »cortem de Versia« (Rubeis, Mon. eccl. Aquil.,
479, Gradivo, II, 416). 1126; Uersegz (Quellen uind Erorterungen zur
bayer. und deutschen Gesch., I, 360, 362, Gradivo, IV, 89). 1275: in
Versia Sclavica (Odor. de Susannis, Thes. eccl. Aquih, ed. Bianchi,
81). 1276: villa Versia Schlauonica (cod. R 80, f. 22’, Drž. arh. Trst;
Thes. eccl. Aquil., 182). 1302: uinum mansum in Versa Sclabonica rec-
tum per Bratussum (cod. R 80, f. 154, Drž. arh. Trst). 1329: villa
Versia Sclauonica (1. c., f. 158). 1531: Versia Sclabonica (1. c., f. 107).

San Vito al Torre.  — Prvič 963—983: cortis S. Viti (Rubeis, Mon.
eccl. Aquil., 479; Gradivo, II, 416, takrat dobi kraj oglejski patriarh).
1311: Sanctus Vitu« de Sclabonibus prope Agellum (cod. R 80, f. 128,
v Drž. arh. v Trstu).

V sledečem naštetih vaseh od Perteole do Mcretto je imel po¬
sestva samostan Marije Device pri Ogleju  (Monastero). V seznamu
kolonov oziroma najemnikov, ki so jih obdelovali, je vrsta takih s
slovenskimi osebnimi imeni. To kaže, v kolikor smemo sklepati iz
osebnih imen, na slovenski živelj v teh vaseh. Seznani posestev sta
pod naslovom Listina iz I. 1170. do 1190. izdala I. Trinko in J. Jušič
(Videm 1890). O teh vaseh in imenih prim. S. Rutar, Zgodovinske
črtice iz poknežene grofije goriško-gradiščanske (1896), 4—5 (datira
listino okoli 1150—1160). Gradivo, IV, 650 (datira okoli 1181, oziroma
točneje 1165—1189). O teh slovenskih osebnih imenih je pisal I. Ko-
štial v Vedi, IV, 1914, 325—326. Perteole, Alture, Mortesins, Terzo,
Cervignano in Muscoli leže severno od Ogleja, Zompicchia, Beano in
Pantianicco pa vzhodno, oziroma severovzhodno od Codroipa. Me-
retto je pri Palmanovi.

Perteole  (Pertegil). — Od 25 imen kolonov, najemnikov itd., ki so
živeli okoli leta 1181. v tej vasi, je eno slovensko: Dobrozain.

Alture  (Altura). — Od 16 imen sta dve slovenski (Mistibor, Soi-
mir), eno pa je slovenizirano: Ivvan.

Mortesins  (Mortisin). — Od 11 imen je eno slovensko: Radul.

Terzo  (Terzium). — Od 20 imen je eno slovenizirano: Iuuan.

Cervignano  (Ziruinan). — Od 49 imen je eno slovenizirano:
Iuuan tornator.

Muscoli  (Muscli). — Od 8 imen je eno slovenizirano: Ivvan.

176

Zompicchia  (Mala Scinpicca). — Med 39 imeni je 7 slovenskih
ozir. sloveniziranih: Stoian, Ivvan, Dragouit, Belissa, Precelau, Ivvan,
Stoian.

Beano  (Bellan). — Med 29 imeni je 7 slovenskih oziroma sloveni¬
ziranih: Stane, Iuri, Sdegoy, Stanizlau, Bizlau, Dragozlau, Budenet.

Pantianicco  (Pantianic). — Med 27 imeni je 9 slovenskih oziroma
sloveniziranih: Stanizlau, Vitigoy, Stegoy, Goste, Gosta, Lastigoy,
Ivvan, Dourogoy, Zdestan.

Meretto.  — Ko je leta 1031. dobil vas oglejski kapitelj, je k njej
spadal poseben slovenski 'del, ki se je tudi imenoval Meretto (cum
villa Sclavorum quae simiiiter dicitur Meleretum, Gradivo, III, 86).
»Vas Slovanov, ki se tudi imenuje Meleretum« so potrdili oglejskemu
kapitlju tudi papež Aleksander lil. leta 1176. in cesar Friderik I. leta
1177. (Gradivo, IV, 572, 584). Del vasi je 'pripadal samostanu Marije
Device pri Ogleju. Med 10 imeni samostanskih kolonov so tri slo¬
venska oziroma slovenizirana: Ivvan, Stoian, Stanom

Jalmicco,  pri Palmanovi. — 1086—1121: Iamnich (P. S. Leickt v
Pagine Friulane, XV, 1903, 66). Okoli 1138: Jamnich (Joppi v Archeo-
grafo Triestino, nuova serie, XI, 382). 1175: Jermnico (cod. W 594,
f. 120’, Drž. arh. Dunaj). 1180: Jemnich (cod. cit., f. 120, 120’). 1315:
Jamnich (cod. R 80, f. 155’, Drž. arh. Trst).

Sclaunicco,  jugozap. od Vidma. — Okoli 1342: Sclaunich (cod.
W 594, f. 56’, Drž. arhiv ina Dunaju). 1352: Sclauonich (cod. R 80,
f. 66, Drž. arhiv v Trstu).

S. Maria Sclaunicco.  — 1321: kmetje v »dorf ze vnsrer Vrovven
dacz Schlavvnich«: Jacob Capin sun vnd Menica die witbe, Marin
vnd Quieta (cod. B 139, f. 15 = cod. B 534, f. 146, k letu 1321., oba
v Drž. arhivu na Dunaju). Okoli 1342: vnser Vravvm Sclaunik (cod.
W 594, f. 56, istotam). 1342: Sancta Maria de Sclabonico (cod. R 80,
f. 146, Drž. arh. Trst). 1367: kmetje v »dorf zu vnsrer vrovven Schlau-
nich«: Tusint, Morett, Sabadin, Martin (cod. W 594, f. 114 in orig.
listina na perg., v Drž. arhivu na Dunaju). 1398: ze unserer Frawen
von Slauanikch (Notizenblatt dunajske akademije, 1853, 295).

Lestizza,  jugozahodno od Vidma. — 1367 kmetje Brun, Comutsch,
Andri, Martin, Mauran, Vieli, Tora, Masarett, Mortelgan (orig. listina
na perg. in cod. W 594, f. 114, v Drž. arhivu na Dunaju).

Pasiano Schiavonesco,  med Vidmom in Codroipom. — 1288: Pa-
seano Sclauonesco (cod. R 80, f. 151’, Drž. arhiv v Trstu). 1340: Pa-
seiano Sclabonesco (istotam, f. 108). 1347, 1398, 1402, 1425: Posegliano
Sclauonesco (istotam, f. 108’, 112’, 113, 205).

Gradišča,  sev. od Codroipa. —• 1296: Gradišča Sedegliani (cod.
R 80, f. 60’, Državni arhiv v Trstu). 1351: Gradišča (istotam, f. 87).
Leta 1344. spada pod gastaldijo Flambro vas Gradischie (Joppi v
Archeografo Triestino, XV, nuova ser., 82). 1398: Gradisch (Notizen-

12 Srednjeveška zgodovina . . .

177

blatt dunajske akademije, 1853, 295). Južno od Gradišče blizu Co-
droipa je vas Goricizza.

Passariano,  jugovzh. od Codroipa. — Vas spada leta 1344. li
gastaldiji Flambro in se imenuje Passaritz (Joppi, n. n. m., 82). Blizu
Passariana je vas Lonca, južno od te mlin Patocco.

Bertiolo.  — 1357; goriški grof investira Aldagerja iz Ragogne »de
una brayda in Bratiolo, uocata la Dobraua« (cod. R 80, f. 18, Drž.
arhiv v Trstu).

Virco Villa,  vzh. od Codroipa. — 1312: villa Virch (Joppi v
Archeografo Triestino, XIII, 71). 1398: in pertinentiis de Vuirco (cod.
R 80, f. 92, Drž. arh. Trst; Archeografo Triestino, XVI, 68). Južno
in jugovzhodno od Virka razberem iz moderne karte sledeča imena:
Roggia Sardizza, Roggia Bellizza, Paludi di Bellizza, Roggia Veli-
cogna.

Belgrado  ob Tagliamentu. — 1139; in loco qui dicitur Velgradu
(Joppi v Archeografo Triestino, XI, 381; Gradivo, IV, 152). 1150:
Belgradum (Jaksch, Mon. Car., III, 349; Gradivo, IV, 267). 1205: Bel-
gradu (Joppi, Archeografo Triestino, XI, 391; Gradivo, V, 87). 1201:
Velgrado (Jaksch, Mon. Car., III, 593). 1261: castrum Belgradi (Joppi,
Archeografo Triestino, XII, 24). 1262: (1. c., 28). 1288: Velgrado (1. c.,
XIX, 271). 1344: locus Belgradi (1. c., XV, 82). 1398: Velgrad, Vellgrat
(Notizenblatt dunajske akademije, 1853, 294), itd.

Gorizzo,  sev. od Belgrada. — 1297: silua quatuor camporum inter
dietam villam (to je S. Vidotto pri Gorizzo) et villam Guriz in loco
Jaszina (cod. R 80, f. 153, v Drž. arh. v Trstu; Bianchi v Archiv
f. osterr. Geschichte, XXVI, 286).

Sella,  jugovzhodno od Belgrada in Varma. — 1336: Sella prope
Varmum (cod. R 80, f. 132’, v Drž. arh. v Trstu).

Še celo onstran Tagliamenta, na njegovem desnem bregu, spo¬
minjajo nekatera krajevna imena na nekdanje sporadične slovenske
naselbine (Patocco pri S. Vito al Tagliamento, kraj Goriziz med Li-
venzo in Meduno, vas Sclavons blizu Pordenona).

Prvi, kateri ije problem slovenskih kolonij v Furlaniji zgrabil v
celoti, je bil Simon Rutar.  V svoji razpravi Slovenske naselbine po
Furlanskem (Ljubljanski Zvon, III, 1883) in ob istem času na kratko
v svoji Zgodovini Tolminskega (1882) zagovarja mnenje, da so se
Slovenci že od začetka 7. stoletja selili v furlansko ravnino, posebno
takrat, ko so si pod vlado Samovo zelo opomogli (Ljublj. Zvon,
str. 55), in pa po a var.sk o-slovenskih zmagah nad Langobardi, po
katerih so Avari Furlanijo napustili, Sloveni pa prejkone v deželi
ostali, se tu poprijeli poljedelstva in priznali langobardsko gospod-
stvo (str. 58). Slovenske naselbine v furlanski ravnini so obstojale
»že pred začetkom patrijarhovske vlade (1028—1077)« in »ni mogoče
misliti, da bi bili šele patrijarhi Slovence z Goriškega na Furlansko
preselili. To tudi že zaradi tega ni bilo mogoče, ker vsi od Slovencev

178

posedeni kraji niso bili patrijarška lastnina, nego pripadali so raz¬
ličnim svetnim knezom, kateri časi patrijarha še za deželnega go¬
spoda niso hoteli spoznavati« (str. 126).

Zadnji Rutarjevi stavki se obračajo proti oceni njegove Zgo¬
dovine Tolminskega, katero je objavil v Kresu, II, 446, Fr. Kos,  kjer
pravi med drugim »najbrže je kak oglejski patrijarh naselil ob Ta-
ljamentu Slovence«. V Gradivu, III, str. 1, op. 2, je datiran postanek
slovenskih vasi ob obeh straneh »ogrske ceste« v dobo po prestanku
madžarskih navalov, ko so na opuistošeni zemlji nastale nove na¬
selbine, k čemur so pripomogli oglejski patriarhi in drugi. To zadnje
mnenje glede slovenskih naselbin v Furlaniji je danes splošno, tako
v naši kot italijanski historiografiji. 12

Zveza med madžarskimi pustošenji v smeri »ogrske ceste« in dru¬
god v Furlaniji ter postankom slovenskih vasi v dobi velike furlan¬
ske obnove pod vodstvom oglejskih patriarhov v drugi polovici 10. in
vil.  stoletju je očitna. O madžarskih vpadih in pustošenjih v Furla¬
niji v razdobju 890—940 viri ponovno poročajo. 13  Červinjan, kjer smo
našli še v drugi polovici 12. stoletja prebivalce s slovenskimi imeni,
so pustošili Madžari okoli leta 912. 14  Cesar Oton III. je leta 1001. po¬
delil oglejski cerkvi vse vasi, katere so oglejski patriarh Johannes
(984—1019) in njegovi predniki zgradili po prestanku madžarskih
opustošenj na zemlji patriarhata, concordijske škofije, sestenske opa¬
tije, na zemlji dobrih ljudi, ki so umrli brez dedičev, ali pa na kronski
zemlji, a tudi vse vasi, ki jih ima patriarh kot fevd, z vsemi pritikli¬
nami okoli vsake dve milji naokrog, tako da ne sme nihče kakor sam
patriarh po onih vaseh soditi, ne zahtevati od ljudi krme in tlake
ter ne izvrševati kake druge oblasti. 15  S to cesarsko podelitvijo je
bilo potrjeno obnovitveno kolonizacijsko delo oglejskih patriarhov
v Furlaniji ter obenem odprta vrata in najširša mogočnost novi ob¬
širni kolonizaciji. Obnovljene in nove vasi, katere so oglejski patriarhi
postavili v Furlaniji, so naselili v veliki meri s Slovenci, ki so jih
pritegnili z gora in Krasa. Da se je ta slovenska kolonizacija izvršila
šele po prestanku madžarskih pustošenj govori tudi to, da se sloven¬
stvo teh vasi omenja šele od prve polovice 11. stoletja (prvič 1031:
oilla Sclavorum quae similiter diciiur Meleretum).  Vasi Verso in
S. Vito al Torre, ki so ju po madžarskih navalih prejeli oglejski
patriarhi od krone v dar, najdemo kasneje med »slovenskimi« vasmi.
Mnoge vasi so prešle iz posesti oglejskega patriarha v posest oglej¬
skega kapitlja, furlanskih samostanov in kasneje goriških grofov.

12  Za primer: P. S. Leichj, La difesa del Friuli nell’eta patriarcale,
v zborniku Scutum Italiae, 1921, 64; L. Hauptmann, v članku Slovenačke
pokrajine, Narod. Enciklopedija, IV, 215 (cir. izd.) oz. 187 (lat. izd.).

18  Gradivo, II, 323 a, 323 b, 324, 330, 332, 334, 354, 360, 385, 388.

14  Gradivo, II, 350.

15  Gradivo, III, 1; MG, Dipl., 835, n. 402.

12 *

179

Ženski samostan pri Ogleju (Monastero) je že leta 1031. v posesti
vasi Terzo, S. Martino, Cervignano, Muscoli, Mortesins, Alture, Per-
teole, h katerim je pridobil za 'časa patriarha Sigeliarda (1068—1077)
še vasi Malazompicchia, Pantiamicco in Beano. 10  V vseli teli vaseh
smo v drugi polovici 12. stoletja našli kolone s slovenskimi imeni.

Slovenske kolonije v Furlaniji so bile raztresene in pomešane
med drugorodnimi naselbinami. Med imeni prebivalcev v vaseh žen¬
skega samostana pri Ogleju smo našli — seveda v kolikor smemo
iz imen sklepati na narodnost — komaj 34 slovenskih. Slovenci so se
naseljevali tudi v že obstoječih naselbinah in prevzeli stara imena,
ki pa dobe cesto pridevek »slovenski« (Paseino Sclavonesco, Versia
Sclavonica, Sanotuis Vitus de Sclavonibus, Medea Slavonica) ali pa
poleg starega še slovensko (Versa-Pradigoj). Poleg drugorodne na¬
stane .slovenska naselbina istega imena (dva kraja Meleretum, eden
imenovan vitla Sclavoru-m). Romanske vasi v neposredni bližini in
sredi slovenskih dobe značilno ime Romans (Romana v bližini »slo¬
venske« Medeje in Verse, v sredi slovenskega okraja okoli Bel grada
ob Tagliamentu, v neposredni soseščini vasi Sclavons blizu Pordenona
v zapadni Furlaniji). Drugim naselbinam zopet so dali Slovenci svoja
domača imena.

Slovenstvo v vaseh furlanske nižine je najkasneje v kasnem
srednjem veku propadlo. Pridevek »slovenski« pri posameznih vaseh
v 15. stoletju izginja. Obdržal se je do danes le pri Pasian Schiavo-
nescho. Imena kmetov v »slovenskih« vaseh v 14. stoletju že niso več
slovenska. Slovenske kolonije v Furlaniji se v svoji nesklenjenosti
in ločenosti od glavnega narodnega telesa niso mogle obdržati med
drugorodnim življem, ki jih je obdajal od vseh strani.

Podrobno proučavanje je dalo dokaz, da se je, podobno kakor
ob ostalih mejah langobardske države, raztezal tudi ob vzhodnem
robu ravne Furlanije med Tagliameniom in morjem na vojaški način
organiziran langobardski mejno-obrambni limes s sistemom utrjenih
kastelov (eastella), taborišč (oastra) in sotesk (clusae, clusurae). Na¬
seljen je kot državni kolonizacijski teren v veliki meri po svobodnih
langobardskih arimannih, združenih v arimannijah, in v obliki kolo¬
nizacije »in fara«. Središče obrambnega limesa je v langobardski
dobi civitas Forum Julii (Čedad), kjer stoluje dux, kateremu so kot
krajevni načelniki tudi v Furlaniji podrejeni sculdahisi. Kot krajne
točke furlansko-langobardskega mejno-brambnega sistema smo našli
utrjene kraje Pušja vas (Venzone), Humki (Gemona), Rtin (Artegna),
Neme (Nimis), Čedad (Cividale), Ipplis, Kormin (Corinons), verjetno

10  Rubeis, Mon. eccl. Aquil., 521; Kandler, Cod. dipl. Istr.; Bianchi v
Arch. f. osterr. Gesch., XXI, 204; Gradivo, III, 87, 253.

180

castellum Siliganum (Solkan), Farra in njen territorium ter castellum
Potium. Ob in pred temi kraji se je v 7. in 8. stoletju ustavil slovenski
val in se tamkaj v glavnem obdržal do današnjih dni. Po propadu
langobardske države je nekdanje langobardsko državno kolonizacij¬
sko ozemlje v pasu vzhodno-furlanskega mejnega limesa postalo
kronska svojina in kot taka prešlo s svojimi najvažnejšimi posto¬
jankami potom vladarskih poklonov v last oglejske cerkve. Deloma
nekdanje langobardsko kolonizacijsko ozemlje, še bolj pa velika cona
madžarskih pustošenj ob taikozvani »ogrski cesti« je postala po pre-
stanku madžarskih navalov, v dobi velike obnove Furlanije, ki se
vrši pod vodstvom oglejskih patriarhov, torišče nove, v izdatnem
obsegu slovenske kolonizacije. Nove slovenske kolonije se pa v svoji
izolaciji niso obdržale pred romanizacijo. Slovensko-romanska jezi¬
kovna meja med Tagliaimentom in morjem je obstala v glavnem na
črti, na potek katere je v 7. in 8. stoletju odločilno vplival lango¬
bardski mejno-obraimbni limes.

181

Država karantanskih Slovencev

0 državi karantanskih Slovanov, ki je obstajala o koli dvesto let ,
od prve polovice 7. n« do dru m polo vice 9. stoletja,  je bilo v zadnjem
času napisanega sorazmerno mnogo. Želel bi omeniti samo dela B.
Grafenauerja, ki so posvečena raznoliki problematiki te najstarejše
med južnimi Slovani nastale državne tvorbe. 1  Obravnavani glavni
problemi so bili, razen zunanje zgodovine in meja Karantanije, pred¬
vsem odnosi do sosedov (Avari, Langobardi, Bavarci, Franki), v not¬
ranjosti pa položaj kneza, uvajanje krščanstva in predvsem pro¬
blem kosezov.

Kar pa ne zadovoljuje, je primerjalna obravnava razmer v slo¬
venski Karantaniji s tem, kar vemo o drugih slovanskih ob fran¬
kovsko državo meječih državnih tvorbah, torej neke vrste primer¬
jalna obravnava uredb in ustave Karantanije in sočasnih državnih
tvorb zahodnih Slovanov in narobe teh z razmerami v Karantaniji.
Kar je bilo o tem povedanega je skrajno malo, pa vendar more ta
način obravnave dati pobudo k marsičemu in tudi razložiti marsikaj
v razvoju sledečih stoletij. Saj je Karantanija najstarejša znana
državna tvorba, ki je po razpadu Samove zvezne države še naprej
obstajala, do 40. let 8. stoletja živela svoje samostojno življenje, po¬
tem pa, pod frankovskim vrhovnim gospodstvom, bila tja do tret-

1  Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Slo¬
venska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene
vede 7, 1952; Deset let proučevanja koroških vojvod, kosezov in države ka¬
rantanskih Slovencev, Zgodovinski časopis 16, 1962; Razvoj in struktura
države karantanskih Slovanov, Jugoslovenski istorijski časopis 2, 1963; Raz¬
voj in struktura države karantanskih Slovena od VII do IX stolječa, Histo-
rijski zbornik 17, 1964.

182

jega desetletja 9. stoletja v svoji notranjosti samostojna. — Kar se
časovnega obdobja tiče, se naša primerjalna obravnava nanaša na
8. in prvo polovico 9. stoletja.

Glavni vir, iz katerega črpamo znanje o razmerah v karantanski
državi, je okoli let a 872 nastali salzburški spis o spreobrnitvi  Bavarcev
i n Karantancev ( Conversio Ba&oariorum ettJararitanorum.  CBC),
predvsem poglavja 4 in 5. V svoji pred 30 leti izšli izdaji CBC, ozi¬
roma v uvodni razpravi k tej sem opozoril na nekatere paralele med
razmerami v Karantaniji in v nekaterih drugih slovanskih državnih
tvorbah v 8. in v začetku 9. stoletja. 2  V tej smeri bi želel svoja nek¬
danja zelo kratka izvajanja spopolniti, zlasti ker je bilo doslej o tem
v literaturi zelo malo povedanega.

Anonimni pisec CBC pripoveduje: ne mnogo po tem času (sicer
obsega ta »nedolgi čas« skoraj sto let po smrti Samovi) so za čeli Ok r.i
s sovražno silo K arantance hudo pri4taka4h-Njihr»v knez (dux)  je bil
te daj Borut - po imenu . Ta je dal I fevarcem naznaniti,  da se b liža
obrska vojska in prosil je, da mu pridejo na pomoč. — Dostavil bij
3a se je to zgodilo okoli leta 745. 3

Borut — in tako tudi njegovi nasledniki — se tu imenuje dux.
Dux  je eden naslovov, ki jih zapadni viri dajejo slovanskim knezom
8. in 9. stoletja, vendar poleg rex, regulus  in princeps.  Slednje pa
ne velja za karatanskega kneza, po CBC in drugih virih je karan¬
tanski knez vedno le dux. Dux  je že prvi po imenu znani knez Ka¬
rantancev, Wallucus  iz dobe okoli 630. Nepravilno bi bilo ime W al-
lucus  povezati z imenom vladika,  kar sem že pred leti odklonil. 4
V tem času (630) so Sorbi ex genere Sclavinorum  pri tako imeno¬
vanem Fredegarju pod vodstvom duxa  z imenom Dervanus. 5 6  Pri tako
imenovanem Fredegarju in v Gesta Dagoberti  je Samo naveden kot
rex,  v CBC pa, ki je poleg poročil črpanih iz Fredegarja in iz Gesta
Dagoberti  edini vir za Sama kot vladarja nad Karantanci, se ime¬
nuje njihov dux. e  Kot da bi mu kot vladarju nad Karantanci pri¬
stajal edino tamkaj navadni naslov dux.  V začetku 9. stoletja je
Miliduh dux  Sorabov, 7  Lecho  ob istem času dux  pri Čehih, vendar

2  Conversio Bagoariorum et Carantanaorum, ed. M. Kos, Razprave
Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani 11, 1936, str. 30—32.

3  B. Grafenauer, Ustoličevanje, str. 507.

4  M. Kos, O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valuku,

Sišičev zbornik, Zagreb 1929, str. 254—255.

6  Mon. Germ., Hist., SS rer. Merovingicarum 2, str. 155.

0  Annales regni Francorum v Script. rer. Germ. in usum schol., ed. Kurze
str. 121. Drugi frankovski anali: Abel-Simson, Jahrbiicher des Frankischen
Reiches unter Karl dem Grossen 2. str. 356, op. 4. Gl. Fr. Graus, Rex-dux
Moraviae, Sbornik prači Filosoficke fakulty Brnčnske university 9, 1960,
rada historieka, (C) Č 7, 182.

7  Annales regni Franc., 120. — Drugi frankovski anali: Abel-Simson,
Jahrbiicher 2, str. 327, op. 8.

183

ge ta dva v virih imenujeta tudi rex. s  Duces  so ob koncu 8. in v prvi
polovici 9. stoletja knezi Obodritov. Njihove civitates  so pod oblastjo
po enega duxa. a  V Annales Fuldenses,  sredina 9. stoletja, so duces
sorabski Čestibor, moravski Rastislav, češki Wyztrach, obodritski
Dobromysl in knezi Sorabov. 10  Fuldski anali, v svojem natančnem
izražanju, imenujejo te duces  v nasprotju do frankovskega rex.  Isto
tudi v CBC. Karantanski duces  so v nasprotju do frankovskih reges,
pod katerih oblast je prišla Karantanija s svojimi duces. * 11

Karantanci so se priključili panonskemu knezu Ljudevitu, ko se
je ta leta 819 uprl frankovskemu gospostvu. Potem ko so Franki za¬
trli Ljudevitovo vstajo, je izgubila Karantanija svojo notranjo samo¬
stojnost. O karantanskih duces  ne slišimo ničesar več. Njihovo' mesto
zavzamejo frankovski grofje in perfekti. Definitivno je bil novi red,
ki je tako globoko zasegel v usodo Karantanije, utrjen leta 828. 12

Tudi na severu zginejo pri Sorabih z nemškim gospodstvom do¬
mači duces  in reges.  Na njihovo mesto stopi kot gospodar nemški
kralj in njegov krajišnik. 13

Poleg kneza je v Karantaniji obstajala še vrhnja plast, principes,
ki se pod frankovskim vplivom kasneje imenujejo tudi comites.  Pri¬
padali so ji velikaši v deželi. Ti so bili člani bližnje kneževe okolice,
njegove družine in spremstva, vplivni načelniki rodov itd. Služba
in položaj, povezan s posestjo in priliko pridobivanja materialnih
dobrin je te velikaše potiskal v .nastajajoči stan fevdalnega plem¬
stva. Domače plemstvo je v mnogih primerih še obstajalo, vse do
končne spojitve s priseljenim nemškim.

Podobne razmere ob istem času (8. in prva polovica 9. stol.) na
severu. Poleg dux  ali rex  vemo o primores  pri Sorabih in Obodritih,
meliores in praestamtiores pri Obodritih. 14  Vendar je poudariti, da

8  Annales regni Franc., str. 104, str. 105 (798), str. 125 (808), str. 128,
str. 129 (809): »Thrasuco«, »Thrasco«, »Drasco«; str. 147 (817): »cmn Cea-
drago filio Thraseonis«; str. 149 (819): »Sclaomir«; str. 171 (826): »Cea-
dragus«.

9  Wolfgang H. Fritze, Probleme der abodritischen Stammes- und Reichs-
verfassung und ihrer Entwicklung vom Stammesstaat zum Herrschafts-
staat, v Siedlung und Verfassung der Slawen zwischen Elbe, Saale und Oder,
herausgegeben von H. Ludat, 1960, str. 148.

10  Annales Fuldenses v Script. rer. Germ. in usum schol., ed. Kurze,
str. 36, 45, 56: »Rastislav«; str. 47: »Vyztrach«; str. 56: »Dobromysl«; str. 47,
51: »Čestibor« in drugi sorabski knezi.

11  Conv. Bagoar. et Carantanorum, str. 130.

12  Lj. Hauptmann, Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji
Donavi, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 2, 1920, str. 243;
B. Grafenauer, Ustoličevanje, str. 509.

13  W. Schlesinger, Die Verfassung der Sorben, v Siedlung und Verfas¬
sung der Slawen zwischen Elbe, Saale und Oder, 1060, str. 85.

14  Sorabi: Annales regni Franc., ad 826 (ed. Kurze, str. 169); W. Schle¬
singer, Die Verfassung der Sorben, str. 79, str. 85; M. Hellmann, Grundziige

184

naim pomanjkanje virov 'brani vrlinjo plast v Karantaniji enačiti ali
primerjati s tisto, ki sc omenja pri Polabskih Slovanih, tako kar se
tiče njenega izvora in kar se tiče njene funkcije.

Karantancem je proti Avarom prišla na pomoč bavarska vojska.
Karantanci in Bavarci skupno premagajo Avare. Paralele podobnega
skupnega vojskovanja najdemo tudi na severu. Ko so Veleti svoje
sosede Obodrite, tedaj zaveznike in prijatelje Frankov, nadlegovali
s trajnimi vpadi, se je nad Velete leta 788 podala frankovska voj¬
ska, v kateri so poleg Frankov bila tudi druga podložna ljudstva,
med temi tudi Obodriti s svojim knezom in Sorabi. 15  Omembe vredno
je izražanje virov: Veleti so Obodrite... adsidua incursione lacessa-
bant,  v Karantaniji: Avari... coeperunt Huni eosdem Quarantanos
hostili seditione graviter affligere. 16

Ko so frankovske vojske šle leta 790 nad Avare, so bili v njihovem
sestavu tudi Slovani, brez dvoma Karantanci . 17  Na severu: Obodriti,
ki se v frankovskih virih imenujejo »vedno pomagači Frankov«,
so frankovski zavezniki, ko se je kralj Karel v letih 795 in 798 vojsko¬
val s Sasi in ko je leta 815 šel nad Dance . 18  Ko se je cesar Karel
leta 805 vojskoval s Cehi, so bili v sestavu njegovih vojska tudi »ne¬
šteti Slovani«, pripadniki različnih slovanskih ljudstev z njihovimi
knezi . 19

Na klic na pomoč Karantancev so prišli — po pripovedovanju
CBC — takoj Bavarci, premagali Avare, si zagotovili (obfirmaDerunt)
Karantance in njihove sosede in jih podvrgli oblasti kraljev. Obfir-
maverunt  ima pomen »zagotoviti si«, securitatem dare,  kot ob istem
času v Annales regni Francorum  k letu 757 za ljudi bavarskega Ta-
sila: sic et eius homines maiores natu, qui erant cum eo, firmaoerunt. 20

V izrazu obfirmaoerunt  tiči prisega zvestobe.

Na paralele naletimo pri Veletih. Njihov knez Dragovit se je
leta 789 s svojimi podal Frankom in jim s prisego obljubil zvestobo
(fidem se regi a c Francis servaturum iureiurando promisit).  Njego¬
vemu zgledu so sledili ostali knezi Veletov in se podvrgli oblasti

der Verfassungsstruktur der Liutizen, v Siedlung und Verfassung der Sla¬
ven zwischen Elbe, Saale und Oder, 1960, str. 109, str. 112.

Obodriti. Annales regni Franc, ad 819, 823, 826 (ed. Kurze, str. 149, 160,
169, 171); W. II. Fritze, Probleme, str. 180, 181, 182, 196.

15  Annales regni Franc., str. 84.

10  Einhardi Vita Karoli Magni v Script. rer. Germ. in usum scliol., ed.
sexta, 1911, str. 15; Conv. Bagoar. et Carantanorum. str. 130.

17  Annales Alamannici v Mon. Germ., SS 1, str. 47.

18  Annales regni Franc. str. 96, 97, 104, 105, 141; gl. Abel Simson, Jahr-
biicher des Friinkischen Reiches unter Karl dem Grossen 2, str. 95, 147—149.
— Obodriti: »auxi!iares Francorum semper fuerunt« (Annales regni Franc.*
str. 105); »Sclavi nostri qui dicuntur Abotridi« (Annales Laureshamenses,
v Mon. Germ. hist., SS 1, str. 192).

19  Mon. Germ. hist., SS 1, 192.

29  Ed. Kurze, 16.

185

kralja Karla. 21  Enako pri Veletih leta 812. 22  Oba kneza Veletov,
Millegastus  in Cealadragus,  morata leta 833 priseči vladarju Fran¬
kov zvestobo. 23

Knezi Sorabov so leta 806 obljubili cesarju Karlu, da mu bodo
služili (promiserunt se servituri domno). 2i  Prav tako je leta 839 ob¬
ljubil knez Sorabov Frankom zvestobo. 25

Bavarci so po pripovedovanju CBC vzeli s seboj iz Karantanije
talce. Med temi je bil tudi sin karantanskega kneza Boruta, Gorazd
po imenu.

Jemanje in Bajanje talcev je bil v tedanjem frankovsko-slovan-
skem območju splošno razširjen pojav. 26  Tudi pri drugih slovanskih
ljudstvih, ki so mejila ob frankovsko državo. Večkrat je talec sam
knezov sin...  Kakor je knez Karantancev dal na zahtevo Frankov
za talca svojega sina, tako je tudi knez Obodritov Dražko na zahtevo
Dancev dal leta 809 za talca svojega sina. 27  Knez Dalemincov je dal
leta 805 dva svoja sinova Frankom v znamenje svoje zvestobe in pod-
ložnosti za talce. 28  Leta 826 je knez Sorabov na zahtevo cesarja Lud¬
vika dal temu svojega sina za talca. 29

Podobne razmere kot pri Karantancih so bile pri slovanskih Ve¬
letih, Sorabih in Obodritih. Leta 789 je šla nad Velete frankovska
vojska pod vodstvom kralja Karla. Njihov najimenitnejši in najsta¬
rejši knez Dragovit po imenu se je s svojim sinom in svojim »kra¬
ljestvom« podvrgel Frankom, dal talce, ki so jih ti zahtevali in ob¬
ljubil zvestobo. Podobno so storili ostali glavarji Veletov. 30  Ko so se
Veleti leta 812 Frankom uprli, so, potem ko so jih ti podvrgli, morali
dati talce. 31

Po zmagovitem vojnem pohodu cesarja Karla proti Sorabom so
prišli pred Karla sorabski knezi, obljubili pokorščino in so na ukaz

21  Annales Einhardi v Script. rer. Germ. in usum schol., ed. Kurze,
str. 87.

22  Chronicon Moissiacense: »Wilti dextras dederunt« (Mon. Germ. hist.,
SS 1, str. 309).

23  Annales regni Franc., str. 160: »sacramento firmatis«. Vita IIludowici
imp.: »et sacramentis devinctos«.

24  Chronicon Moissiacense (Mon. Germ. hist., SS 1, str. 308).

25  Annales Bertiniani (Mon. Germ. hist., SS 1, str. 436).

26  G. Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte, 3, 2. Aufl., str. 306.

27  Annales regni Franc., str. 128: »filium suum ... obsidem dederat«.

28  Chronicon Moissiacense, str. 308: »ille dedit duos filios eius pro
fidelitate«.

29  Annales regni Franc., str. 171: »accepto ab eo filio eius obside«.

30  Annales regni Franc., str. 86: »obsides receptos«. Annales Einhardi,
str. 87: »obsides qui imperabantur dedit; Annales Petaviani v Mon. Germ.
hist., SS 1 , str. 17; — Annales Laureshamenses v Mon. Germ. hist., SS 1 ,
str. 34.

31  Annales regni Franc., str. 137: »ad Wilzos et ab eis obsides accepti«;
Chronicon Moissiacense, str. 309: »Wilti obsides obtulerunt«.

186

frankovskega vladarja dali talce (tradideruntgue obsides sicut ille
oolebat). 32  In zopet leta 839 pri Sorabih; njihov'knez je moral, potem
ko so jih Franki premagali, tem s prisego obljubiti zvestobo, ki je
bila zajamčena s 'talci — torej vse tako kot pri Karantancih mnogo
let poprej. 33

Uporni Obodriti in Veleti so morali leta 838 dati frankovskemu
vladarju talce, ki so bili poslani v frankovsko državo. 34

Karantanci so po CBC postali tributarii  frankovskih kraljev
(tributarios fecerunt  regum). Velete, Sorabe, Obodrite in Čehe je Ka¬
rel Veliki — po pričevanu njegovega življenjepisca — tako pokoril,
da jih je napravil za tributarna ljudstva (nationes... iia perdomuit
ut eas iributarias efficeret J. 35  V obeh virih torej isto izražanje.

Kakšen je bil po vsem tem položaj karantanskega kneza in karan¬
tanske kneževine, če ga primerjamo z istočasnimi slovanskimi knezi
in kneževinami, ki se vrste ob vzhodnih mejah tedanje frankovske
države.

Čeprav pravi CBS, da so Bavarci oziroma Franki podvrgli (su-
biecerunt)  Karantance, bi bilo napačno enačiti položaj karantanskih
Slovanov s hlapčevsko podložnostjo. Med Bavarci oziroma Franki po
eni strani in Karantanci po drugi .strani je obstajal neke vrste po¬
godbeno določen odnos. Najpomembnejše pri tem je bilo, da so
Slovenci obdržali svoje kneze, ki so pripadali domači dinastiji. Ven¬
dar so ti, potem ko so v Karantanijo posegli Bavarci oziroma Franki,
mogli nastopiti svojo oblast le s pristankom teh, in pa če so jih Ka¬
rantanci glede tega zaprosili. Šele potem so jim mogli podeliti Ka¬
rantanci knežje dostojanstvo. Torej .so karantanski Slovani imeli vsaj
videz neke svobodne volilne pravice in umestitve. Knežje dostojan¬
stvo je bilo za časa bavarsko-frankovske intervencije dedno v okviru
ene rodbine. 36

Izražanje CBC za slovenskega kneza Gorazda Sclavi ... eum
ducem fecerunt  oziroma za kneza Hotimira populi ducatum illi de-
derunt  se v historiografiji spravlja v zvezo z znano izvolitvijo in
umestitvijo koroških vojvod, ki nam je v podrobnostih znana šele
iz kasnejših poročil. Od teh kaže najstarejše poteze pripoved v dveh
vložkih Schwabenspiegla, ki gre mogoče nazaj še do 11. stoletja.
Tu je rečeno, da ima vojvoda Koroške svoje pravice deloma od de¬
žele, deloma od kralja. Nemški 'kralj, to je država, da vojvodo deželi,

32  Chronicon Moissiacense, str. 308: »ceteri reges ... tradideruntque ob¬
sides, sicut ille volebat«.

33  Annales Bertiniani, str. 436: receptis etiam sacramentis a rege... in-
super obsidibus ...

34  Annales Bertiniani, str. 430.

35  Conv. Bagaor. et Carantanorum, str. 129. — Einhardi Vita Karoli
Magni, str. 18.

36  Conv. Bagoar. et Carantanorum, str. 29—30. — B. Grafenauer, Usto¬
ličevanje, str. 510.

187

dežela pa, ki jo zastopa ljudstvo, ima pravico sprejeti ga ali pa od¬
kloniti. V tem primeru mora dati država deželi drugega kneza. Oba
faktorja, ki sta bila merodajna, ko je Koroška potrebovala novega
kneza, najdemo že v CBC. Franki, to je država, dajo Karantancem
kneza, Karantanci pa mu podelijo kneževsko dostojanstvo. V svojih
osnovali sega umestitev koroških vojvod nazaj do razmer v stari
Karantaniji, ko so Karantanci pogodbeno uredili svoje razmerje do
Bavarcev oziroma Frankov.

Tudi kar se tiče pravnega položaja karantanskega kneza po
vključitvi v frankovsko državo in njegovega odnosa do te imamo
paralele pri Slovanih ob frankovsko^slovanski meji, ki so bili v
8. in 9. stoletju v odnosih in stikih s Franki.

Tudi pri Obodriti in Veletih si slede v dednem nasledstvu kot
knezi pripadniki iste dinastije . 37  Kot v Karantaniji je torej tudi tu
obstajalo dinastično nasledstvo.

Karantanski knez je vodja vojske in razpolaga z njo, kar mu
je prejkone prišlo prav ko je moral zatreti upore naperjene proti
uvajanju krščanstva . 38  Isto velja za kneze polabskih Slovanov, ki
nastopajo v številnih vojnih pohodih kot vodje ljudske vojske . 30

Karantanski knez je na čelu svojega ljudstva. Kot tak se pogaja
in z njim se pogajajo Bavarci oziroma Franki. Zdi se, da je bilo tem
mnogo 'do tega, doseči s pomočjo kneza vpliv v deželi. Knežja rodbina
predvsem je bila, ki naj jo krščanska vera naveže na Bavarsko ozi¬
roma frankovsko državo. Na Bavarsko so zaradi spreobrnitve v
krščansko vero poslani člani knežje rodbine . 40

Podobno naletimo pri Obodritih. Knez predstavlja svoje ljud¬
stvo pri mnogih pogajanjih s Franki . 41

Tudi »dajanje« (CBC) novega kneza po smrti prejšnjega se po¬
javlja pri slovanskih ljudstvih na severu. Obodritom postavi (con -
stituit)  cesar Karel leta 804 Dražka za kralja, leta 810 pa, po smrti
prejšnjega, novega kneza. Annales S. Amandi  pišejo: Et ibi Wenedi
venerunt, et dedit illis regem.* 2  Glagol dare  najdemo v isti zvezi
tudi v CBC.

Na razmere, podobne v karatanski Sloveniji, naletimo za časa
Karla Velikega zlasti pri Veletih. Leta 789 se je Karel z njimi vojsko-

37  W. H. Fritze, Probleme der abodritischen Stammes- und Reichsver-
fassung, str. 144 (Obodriti); M. Hellmann, Grundziige der Verfassungsstruk-
tur der Liutizen, str. 106 (Veleti, Havolani).

38  B. Grafenauer, Razvoj i struktura države karantanskih Slavena,
str. 217.

30  W. H. Fritze, Probleme, str. 178 (Obodriti).

40  Conv. Bagoar. et Carantanorum, str. 32.

41  W. H. Fritze, Probleme, str. 178.

42  Annales Mettenses v Mon. Germ. Hist., SS 1 , str. 191: »regem illis
Trasiconem constituit«; Annales S. Amandi, v Mon. Germ. Ilist., SS 1,
str. 14.

188

val. Dragovitu, njihovemu knezu, je tudi potem, ko so Franki Velete
pokorili, priznano od frankovskega kralja knežje dostojanstvo. 43

Leta 823 dajo Veleti saimi vladarsko oblast svojemu domačemu
knezu. Le v spornem primeru naj odloči frankovski kralj. Ob izra¬
žanje vira, da je bila knezu Veletov vladarska oblast podeljena
secundmn ritum gentis illorum  in da ima knez delata šibi a populo
suo potestas,  bi utegnili tudi pri Veletih, podobno kot pri Karantancih,
misliti na nek točno določen mmestitveni red, s sodelovanjem in pri¬
stankom ljudstva in velikašev, ob nastopu novega kneza. 44  Pri Veletih
je knezu potestas a populo delata,  pri Karantancih populi ducatum
illi  (t. j. knezu) dederunt.  Torej pri Veletih prav tako kot pri Karan¬
tancih nek ustaljeni umestitveni red za novega kneza, red, ki ga
frankovski vladar respektira in priznava. Pri Karantancih ob izme¬
njavi kneza sodelovanje frankovskega kralja, pri Veletih prav tako
vplivna vloga kralja Frankov, ki ob sporih za prestol nastopa kot
razsodnik.

Pri Karantancih zaprosijo novega kneza oziroma mu predajo
vladarsko oblast »ljudstva« (populi).  Pri Veletih »ljudstvo«, populus.
Po M. Hellmannu predstavljajo ta populus  pri Veletih verjetno delni
knezi (reguli),  ki ga umeščajo v njegovo oblast. 45  Za populus  in populi
omenjene v CBC pa meni Hellmann, da so to verniki, pripadniki
krščanstva, populi v množini pripadniki raznih krščanskih občin.
V nekaterih primerih se populus  in populi  v CBC res more razložiti
z verniki, vendar bi populi  v 4. poglavju CBC, ki dajo Hotimiru kne-
ževsko oblast prevedel le z ljudstvom, to so tisti, ki so imeli pravico
nositi orožje. Populi  v Karantaniji bi bili isto kar na Češkem omnes
populi,  ki so izvolili za kneza Vratislava, in zopet omnes populi,  ki
so se zbrali in izvolili kneza Vaclava. 46  Po Letopisu popa Dukljanina
postavijo zbrani populi  za kralja Vladimira (populi, congregantes
se, constituerent regem Vladimirum J . 47

K umestitvi novega kneza naj iz časa karantanske države na¬
vedem še paralelo iz Hrvatske. Hrvatom v Dalmaciji je bil na proš-

43  Annales Nazariani v Mon. Germ. Hist., SS 1, str. 44: »et iterum ipsi
iam praefato regi illam patriam commendavit«.

44  Annales regni Franc., str. 160; Theganus, Vita IIludowici imp.,
cap. 26.

45  Conv. Bagoar. et Carantanorum, str. 130; M. Hellmann, Grundziige
der Verfassungstruktur der Liutizen, str. 105; Der Begriff »populus« in
der Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Cvrillo-Methodiana, Slavi-
stische Forschungen, 6, 1965, str. 161—167.

43  J. Ludvikovsky, Listy filologicke 81, 1958, str. 58.

47  Letopis popa Dukljanina, ed. F. Šišič, Srpska kraljevska akademija,
Posebna izdanja 67, 1928, str. 366;- N. Radojčič, Društveno i državno uredje-
nje kod Srba u ranom srednjem veku, Glasnik skopskog naučnog društva
15/16, 1936, str. 21; Srpski državni sabori u srednjem veku, Srpska kraljev¬
ska akademija, Posebna izdanja 130, 1940, str. 195; B. Grafenauer, Usto¬
ličevanje, str. 510.

189

njo ljudstva in s pristankom cesarja Ludvika (petente populo atque
imperatore consentiente)  leta 821 postavljen (constituius est)  knez
Vladislav (LadasclaDus). is  Torej tudi tukaj dva faktorja, domače ljud¬
stvo s iprošnjo — kot v Karantaniji — in frankovski vladar, ki postavi
(constituii)  novega kneza, kakor je cesar Karel postavil (constituit)
leta 804 Obodritom njihovega kneza Dražka.

Na celi fronti torej, v pasu od Baltika do Vzhodnih Alp in Ja¬
drana razmerje do frankovske države, različno sicer stopnjevano,
toda nikjer enako 'popolnemu vključenju slovanskega ljudstva v fran¬
kovsko državo. Delilna listina frankovske monarhije iz leta 817 sicer
ne gre v podrobnosti teh različno stopnjevanih razmerij do frankov¬
ske države, postavlja pa Karantance v vrsto tistih ljudstev na vzhodu,
ki niso bila v frankovsko državo povsem vključena, marveč od nje
le relativno odvisna. Ludvik, sin cesarja Ludvika, naj prejme Baio-
ariarn et Carantanos et Beheimos et Aoaros atque Sclavos qui ab
orientali parte Baioariae sunt.  Po eni strani torej dežela Bavarska,
po drugi strani pa ljudstva vzdolž bavarske vzhodne meje: Karan¬
tanci, ki se omenjajo skupaj s Čehi, Avari in Slovani, ki so vzhodno
od Bavarske. 40  Za vsa ta ljudstva vemo, da šobila nasproti frankovski
državi v političnem oziru v posebnem položaju. Položaj Čehov je
skoraj enak popolni politični neodvisnosti. Avari so obdržali v svojih
panonskih rezervatih tudi potem, ko so jih Franki podvrgli, svoje
kakane, tudune in dostojanstvenike iuxta priscum eorum ritum.  So-
rabi so v rahli politični odvisnosti od Frankov. Vsa ta ljudstva in
poleg njih še Obodriti, Veleti, Moravani in Braničevci se pet let
pozneje, leta 822, omenjajo kot politična ljudstva. 50  V vrsti Frankom
ne podvrženih marveč na 'Stopnji neke določene odvisnosti živečih
ljudstev se navajajo tudi karantanski Slovani.

Vendar, uvajanja krščanstva v zvezi s politično odvisnostjo ne
najdemo — razen pri Karantancih — pri slovanskih ljudstvih, ki so
v tem zgodnjem času živela ob frankovski vzhodni meji. Le eno mesto
v enem pisem Alkuinovih iz leta 789 bi mogli tu navesti. Ta v dveh
pismih govori o pokoritvi Veletov, v enem pravi: pišite mi, če bi
Veleti, ki jih je pred kratkim podvrgel kralj, sprejeli vero Kristu¬
sovo. 51  Rano uvajanje krščanstva v drugi polovici 8. stoletja, ki je
nadalje usmerjalo karantansko zgodovino v 8. in 9. stoletju, manjka
zaenkrat v pasu ob frankovski meji med Alpami in Baltikom. Tja
do sredine 9. stoletja se tu vrste le skromni zapisani podatki, ki go¬
vore o začetkih krščanstva.

48  Annales regni Franc, str. 155.

49  Mon. Germ. Leges 1, str. 198; Lj. Hauptmann, Postanek in razvoj
frankovskih mark ob srednji Donavi, Časopis za slovenski jezik, književnost
in zgodovino 2, 1920, str. 231—232: B. Grafenauer, Ustoličevanje, str. 508.

50  Annales regni Franc., str. 119, 120, 135, 159; gl. Lj. Hauptmann, Po¬
stanek in razvoj frankovskih mark, str. 243.

51  Mon. Germ. Hist. Epist. 4, str. 31, 32.

190

Primerjava med -slovensko Karantanijo in slovanskimi državnimi
tvorbami vzdolž frankovske državne meje med Alpami in zapadnim
Baltikom je za razdobje do prve polovice 9. stoletja dala izsledke,
pomembne za poznavanje njihove notranje ureditve.

V obeh področjih je na čelu državne tvorbe knez (dux),  na se¬
veru imenovan tudi -kralj. Vendar se zdi, da je bila oblast karan¬
tanskega kneza večja od oblasti knezov pri polabskih Slovanih. Kaže
se, da so pri teh plemena in velikaši zmanjševali moč kneza, dočim
v Karantaniji moč plemen in velikašev ne prihaja do večjega izraza.

Tako na severu kot v Karantaniji je dokazano dedno dinastično
nasledstvo v eni rodbini, ki prehaja ne samo od očeta na sina, marveč
obstaja tudi v okviru stranskih linij.

Vkljub podreditvi pod Franke obdrže državne tvorbe polabskih
Slovanov in Karantancev v notranjosti svojo samostojnost, z do¬
mačim knezom in njegovo vojsko na čelu.

Podatki z območja Veletov kažejo, da je tudi pri njih, kot pri
Karantancih, prišel knez do oblasti na način, ki je povezan s poseb¬
nim obredom. Pri Karantancih, Hrvatih, Obodritih in Veletih gre v
frankovski dobi pri postavitvi in prevzemu oblasti po novem knezu,
pri nasledstvu im sporih določen vpliv in beseda frankovskemu kralju.

Tako na severu kot v Karantaniji so knezi, ki zastopajo svojo
zemljo na zunaj, imajo oblast in so vodje vojske. Ta sodeluje ali pa
je vključena pri vojnih pohodih v frankovske vojske.

Poleg kneza obstaja tako na severu kot pri Karantancih vrhnja
plast, ki ji pripadajo velikaši v deželi.

Jemanje talcev od strani Frankov je tako pri Karantancih kot
pri polabskih Slovanih reden pojav. Večkrat je talec sin vladajočega
kneza in se mora podati v deželo Frankov.

Vključitev Karantanije okoli leta 745 v frankovsko državo ima
vzporedne primere pri polabskih državnih tvorbah, kar je povezano
s priseganjem zvestobe in dajanjem talcev. Veleti, Sorabi in Obodriti
se prav tako kot Karantanci imenujejo iributarii  frankovskih vla¬
darjev.

Vkljub vsem tem podobnostim in paralelam med Karantanijo in
državami Slovanov vzdolž severne frankovske države se pa moramo
čuvati, da bi sklepali na povsem enak položaj in razvoj tu in tam.
Vendar se mi za boljše poznavanje ustavnih in drugih razmer ime¬
novanih državnih tvorb in ljudstev zdi te vrste primerjava koristna.

191

Krščanstvo med alpskimi Slovani

Letos pred 1200 leti je bavarski vojvoda Tasilo ustanovil samo¬
stan Innichen. V listini, izdani v Bozenu v 22. letu njegovega vojvod¬
stva, to je 1. 769, so na dveh mestih imenovani Slovani, tedaj sosedje
v področju vzhodno od Inniehena. Zemljišče, ki je bilo darovano kot
temelj novi ustanovi, se je raztezalo od potoka Tesido do meje Slo¬
vanov, se pravi do potoka z Anraske gore. Drugo imenovanje Slova¬
nov v inniclienski listini poudarja namen ustanovitve: da bi pripe¬
ljala neverno ljudstvo Slovanov na pot resnice.

V veliko čast mi je, da je ob zgodovinskem znanstvenem sestanku
ob 1200-letnem jubileju Inniehena podeljena beseda tudi meni —
če smem tako reči — kot zastopniku slovenske zgodovinske znanosti.
Da ne bi omenjal tesnih zvez škofovskega Brixena z njegovo obsežno
zemljiško posestjo v današnji Sloveniji, bi rad povedal, da je imel
takšne tudi posebej Innichen in da je v njegovo delovno področje
padlo misijonsko delo med sosednimi Slovani. In prav to je širša
tema mojega referata. Najprej bi rad predložil kratek oris misijon¬
skega dela med alpskimi Slovani v 8. stoletju, nato pa bi načel nekaj
s tem zvezanih ožjih vprašanj.

Neodvisna slovanska kneževina v Karantaniji je obstojala dobrih
■sto let, od okoli srede 7. do srede 8. stoletja. Državna zveza, ustanov¬
ljena po Samu, je omogočila nje n nastanek, njen nadaljnji obstoj,
neodvisen tako od Langobardov, Bavarcev in Frankov kakor tudi od
Obrov, pa ne nazadnje njen z gorami zavarovani položaj, v katerega
so obrski konjeniški oddelki težje prodirali. Po Samovi smrti in raz¬
padu njegove državne zveze so Obri sicer vnovič začeli napadati
meje Furlanije, Karantanijo pa so po vsem videzu pustili pri miru.

192

Proti sredi 8. stoletja pa je ©brska sila postala vnovič napadalnejša.
Karantanski 'knez je 'Lil tedaj Bornt.

Ko je prišlo 743 do obračuna med Franki in Bavarci, so prišli
Bavarcem na pomoč tudi Karantanci. Toda Bavarci so bili premagani
in so morali priznati frankovsko vrhovno oblast. Poraz Bavarcev in
njihovih karantanskih zaveznikov je dal pač Obrom novo vzpodbudo
v smeri proti zahodu. Najprej so bili na vrsti Karantanci in so prosili
soseda, bavarskega vojvodo Odila, svojega zaveznika iz leta 743, ki
mu je kljub podvrženosti pod Franke ostala pomembna samostojnost,
za pomoč.

Bavarci in njihov vojvoda Odilo se niso dali dolgo prositi, saj je
šlo za razširjenje in utrditev prostora lastne politične veljave in za
odvrnitev ©brske nevarnosti od karantanskih in s tem posredno tudi
od bavarskih meja. Razširjenje bavarske moči na vzhodu bi moglo
le okrepiti položaj Bavarske, zlasti proti težnjam frankovskih major-
domov. Zaradi tega so Bavarci tudi takoj poprijeli priložnost karan¬
tanske intervencije, ne da bi se še spominjali na prejšnja bavarsko-
karantanska nasprotja. K vsemu temu je prišlo kmalu po letu 743,
ko so si Franki podvrgli Bavarce, torej približno rečeno okrog 1. 745.
Čeprav so bili podvrženi, Bavarci niso posebno radi priznavali fran¬
kovske vrhovne oblasti. V letu 749 so se ji postavili vnovič po robu,
pa iso se morali, ko je prišel v deželo frankovski majordom Pipin,
zopet podvreči frankovskemu gospostvu, izročiti talce in obljubiti, da
se ne bodo več upirali. Franki so postavili za vojvodo mladega Tasila,
vendar so mu pomembno omejili vojvodsko oblast.

S frankovsko pokoritvijo Bavarske je prišla pod Franke tudi
slovenska Karantanija. Borutov sin Gorazd ne postane več knez po
milosti Bavarcev, marveč po povelju mogočnega frankovskega major-
doma Pipina, najkasneje novembra 751. Ker je Gorazd po treh letih
umrl, mu sledi — sedaj s privolitvijo Pipina, ki je novembra 751 po¬
stal frankovski kralj — kot karantanski knez Borutov nečak, Hotimir
(najbolj zgodaj konec leta 751, najpozneje v letu 753).

Kakšen je bil glede na vse to položaj slovenske Karantanije in
njenih knezov do Bavarcev in Frankov in kakšen položaj so zavze¬
mali slovenski knezi v sami deželi? Iz vsega tega samega sledi, da —-
kljub besedilu vira: »Bavarci so jih podvrgli gospostvu njihovih voj¬
vod« — položaja karantanskih Slovencev ni imeti za enakega suženj¬
skemu podvrženju, marveč da je obstojala neka vrsta pogodbeno
določenega razmerja med Bavarci oz. Franki na eni in karantanski¬
mi Slovenci na drugi strani. Kljub političnim nameram Bavarcev je
bila gotovo tudi zavest o skupni, nevarnosti, grozeči od vzhoda, tako
bi rekel, merodajna za bavarsko-karantansko zvezo. Slovenci so ohra¬
nili kneze iz svoje domače dinastije in samo ti so smeli nastopiti
svojo knežje dostojanstvo — če so Karantanci sami prosili za to —

13 Srednjeveška zgodovina . . .

193

s soglasjem Bavarcev oz. Frankov, nakar so jim Slovenci sami pode¬
lili knežjo oblast.

Vse to smo morali razložiti in omeniti, da bi mogli dobro razumeti
našo 'temo, »krščanstvo med alpskimi Slovani v 8. stoletju«, kajti
s politično priključitvijo karantanskih Slovencev zahodu gre vzpo¬
redno in je dejansko njen bistveni del verska priključitev. Najprej
želim, sledeč virom, kritično predložiti zaporedje dogodkov in se nato
obrniti k razpravljanju o posebnih z njimi zvezanih vprašanjih.

Doslej so živeli Slovenci še v stari veri v bogove in božanstva,
ki so jo prinesli iz pradomovine, iz slovanskega skupnega življenja
onstran Karpatov. Z vrhovno oblastjo Bavarcev in Frankov za¬
čenja prodirati, tudi kot orožje v njihovi roki, krščanska vera tudi
med Slovence. Po najvažnejšem viru o vsem tem dogajanju, po Con-
versio Bagoariorum et Carantanorum, knez Borut še ni bil kristjan,
pač pa je dal krščansko vzgojiti in krstiti svojega sina Gorazda. Zdi
se, da sta oba mlada Karantanca, Gorazd in njegov bratranec Hoti¬
mir, prejela svojo vzgojo in postala kristjana v nekem agilolfinskem
samostanu, ki je stal na južnobavarskem Chiemskem jezeru, na da¬
našnjem otoku Herrenchiemsee. Zelo verjetno je tudi, da je bil njun
vzgojitelj tamošnji menih Lupo, o katerem pravi vir, da je bil Hoti-
mirov krstni boter. Lupov nečak, menih Majoran, je spremljal kot
prvi krščanski duhovnik mladega slovenskega kneza pri nastopu
njegove knežje oblasti med karantanske Slovence.

Najzgodnejše krščanstvo med Slovenci je organizirala salzburška
škofijska stolica. Že takoj pri prvi politični priključitvi karantanskih
Slovencev Bavarski si je znala salzburšdta dieceza zagotoviti pri
papežu Zahariji ( 741 — 752 ) cerkveno pripadnost Karantanije Salz¬
burgu. Pod salzburškim vplivom se 'je za časa kneza Hotimirja raz¬
vijalo krščanstvo med karantanskimi Slovenci že v sorazmerno po¬
membnem obsegu. Salzburška cerkev si je znala v slovenskem knezu
vzgojiti zvestega privrženca in ga navezati s tesnimi vezmi na svoj
sedež, samostan sv. Petra v Salzburgu, kamor je Hotimir kot knez
plačeval celo že neko letno dajatev in od katerega je, po viru, spre¬
jemal nauk in krščansko službo. Kmalu je začel Hotimir v zvezi s
salzburško cerkvijo že s cerkveno organizacijo med Slovenci. Prosil
je škofa Virgila, ki je stal tedaj na čelu salzburške dieceze, naj obišče
njegovo ljudstvo. Virgil pa ni mogel osebno ustreči njegovi prošnji,
pač pa mu je poslal okrog leta 760  škofa Modesta z vrsto misijonar¬
jev. Ti posvetijo med Karantanci prve krščanske cerkve: cerkev v
Gospej Sveti (Maria Saal), kjer se je nahajala verjetno tudi katedra¬
la škofa Modesta, cerkev na Lurnskem polju na zgornjem Koroškem,
ki je predhodnica današnje cerkve St. Peter im PIolz v bližini Spit-
tala, in cerkev «ad Undrimas«, ki jo je treba iskati v dolini zgornje
Mure v območju poznejše župnije Fohnsdorf.

194

Misijonska dejavnost med karantanskimi Slovenci, ki sta jo za¬
čela škof Yirgil in knez Hotimir, pa se je 'pokazala kot preuranjena.
Za nemoteno uvajanje krščanstva tla še niso bila dovolj ugodna. Vir
sicer poroča, da je Hotimir prosil za škofa in za duhovnike. Toda
upravičeno je mogoče domnevati, da ista se skrivala za to prošnjo
v veliki meri politični pritisk in salzburška misijonska vnema, ne
pa želja vsega karantanskega ljudstva. Smrt prvega škofa med Slo¬
venci, Modesta (okrog 763) je še bolj razrahljala mlado in slabotno
krščansko organizacijo v deželi in dala povod, da se je dvignila
protikrščanska in proti tujcem v deželi usmerjena struja. Toda prav
tedaj -se je zgodilo, da se je uprl tudi bavarski vojvoda Tasilo fran¬
kovskemu vrhovnemu gospostvu. Verjetno je, da je upor Slovencev
-proti krščanskim misijonarjem v zvezi z njegovim uporom. Slovenci
so razumeli priložnost bavarskega upora zoper Franke, kajti Hotimir
je -bil očiten podpornik krščanstva, vladar po milosti frankovskega
kralja Pipina. Za časa kneza Hotimirja is-o se uprli Slovenci še enkrat
-proti -krščanstvu in s tem proti tujcem v deželi. Toda Hotimirju je
uspelo zadušiti oba upora in privabiti v deželo nove misijonarje.

Ko pa je okrog leta 769 knez Hotimir umrl, je izgubila krščanska
in, lahko rečemo, bavarska stranka v deželi najbolj gorečega branilca,
protikrščanska in opozicija proti Bavarcem in Frankom pa je dobila
nov pogum. Vnovič se ije dvignila in dosegla v tretjem uporu tolikšne
uspehe, da med karantanskimi Slovenci več let ni bilo nobenih
krščanskih -duhovnikov. Šele knez Valuk je prosil škofa Virgila za
nove krščanske misijonarje.

Očitno se kaže v različnih stališčih do krščanstva tedanja karan¬
tanska družbena razčlenjenost. Različne družbene plasti zavzemajo
različna stališča do uvajanja krščanstva. Najboljša opora krščanstvu
so -bili pač knezi in njihova ožja okolica. Nasproti novemu nauku in
njegovemu političnemu ozadju pa so bili knezu sovražno usmerjeni
plemenski glavarji, ki so vztrajali pri stari plemenski ureditvi. Prav
tako široke plasti svobodnega prebivalstva, obložene z bremeni, ki
jim jih je sedaj prinašalo uvajanje v fevdalni red zahodnega tipa. Na
primer dolžnost -sodelovanja v (frankovski) vojski.

Kot zaslugo bavarskega vojvode Tasila, ki je med tem sklenil
mir s Franki, je 'šteti, da so se Karantanci vnovič podvrgli Salzburgu
in Bavarcem oz. Frankom. Protikrščanska stranka med Slovenci je
očitno vezala svojo politiko preveč na protifrankovsko politiko Ta¬
sila, ne da bi računala s politično nepreračunljivostjo bavarskega voj¬
vode. Zlom protikrščanske akcije karantanskih Slovencev omenjajo
salzburški in bavarski anali z naslednjimi kratkimi besedami k letu
772: >Tasilo je premagal Karantance.« Bavarski vojvoda je ravnal
verjetno in predvsem iz političnih vzrokov, ki mu niso dovoljevali
imeti po pomirjenju s Franki za svojim hrbtom uporne, Bavarcem
nenaklonjene slovanske dežele.

15 *

195

Dva samostana, ki ju je Tasilo ustanovil tesno ob tedanjih mejah
proti Slovanom, naj bi pomagala pripeljati te h krščanski veri in jih
tesneje pridružiti zahodu tudi v političnem pogledu.

V Innichenu, v bližini izvirov Drave, je bil v letu 769 postavljen
temelj za samostan z izrecnim namenom, »pripeljati neverno ljudstvo
Slovanov na pot resnice«. Drugi samostan, ki se danes imenuje Krems-
miinster, je bil postavljen leta 777 ob Kremsi na danes zgornjeav-
■strijskih tleh, v okolišu, kamor so tedaj še segale slovanske naselbine.
Obema ustanovama gre v bodočnosti važen pomen pri pokristjanje¬
vanju alpskih Slovanov.

Kljub zmagi je pustil Tasilo v svoji veliki politični uvidevnosti
Slovencem še vedno kneze iz domačega rodu, čeprav verjetno to ni
bila več Borutova dinastija. Novi karantanski vojvoda se v virih
imenuje Valtunk. Kot knez po Tasilovi milosti je bil brez dvoma pod
vplivom Bavarske in Salzburga. Širjenje krščanstva se je v njegovem
času razvijalo z vso silo, leto za letom prihajajo v deželo novi mi¬
sijonarji.

Iz kakšne okolice se je širila med Slovence nova vera in kdo so
bili prvi oznanjevalci krščanstva med njimi? Če si te pogledamo na¬
tančneje, vidimo, da so bili skoraj vsi tesno zvezani s samostanom
sv. Petra v Salzburgu oz. s škofom Virgilom, ki je imel tam svoj
sedež. Mnogi med njimi pripadajo ožji okolici škofa Virgila. Iz imen
misijonarjev lahko sklepamo, da so bili večinoma nemškega izvora,
le o nekaterih bi mogli reči, da so bili Romani (Modestus, Maioranus,
Latinus, Dupliterus, Augustinus).

Te ugotovitve o pomenu Sv. Petra v Salzburgu kot izhodišča mi¬
sijonske dejavnosti in o Vlahih dajejo imena 15 v Conversio Bagoa-
riorum et Carantanorum posebej imenovanih karantanskih misijonar¬
jev, ki so identični z imeni v treh salzburških virih 8. stoletja (Liber
confraternitatum vetustior, Breves notitiae, Indiculus Arnonis), kar je
doslej ostalo zunaj pozornosti. Dva od teh misijonarjev sta živela še
1. 790 (Latinus, Reginprecht) in sta bila informatorja o Karantaniji
pri Virgilovem nasledniku, škofu Arnu.

Ni neverjetno, da so bili krščanstvu v Karantaniji naklonjeni
tudi med Slovani živeči ostanki Romanov, ki so bili že kristjani.
Walchen so jih imenovali Nemci, Vlahi za njimi Slovani. Vlahi so
pripadali v Karantaniji gotovo nekemu v družbenem pogledu nižje¬
mu sloju. Mnogo Vlahov je pred Slovenci pobegnilo na zahod. Ni ne¬
zanimivo, da moremo dokazati močne vlaške naselbine prav pred za¬
hodno mejo slovenskega naselitvenega ozemlja v Karantaniji, od
Zgornje Avstrije pa navzdol do južne Tirolske in v Pustriško dolino;
to so pač deloma begunci iz notranjosti Karantanije. V tem obmej¬
nem prostoru sta bila ustanovljena tudi oba samostana, Innichen in
Krejnsmiinster. Vlahom pripada pri misijonski dejavnosti verjetno
ne nepomembna vloga.

196

Kakšen značaj je imelo širjenje krščanstva med starimi Slovenci
in kakšna je bila prva krščanska organizacija med njimi?

Škof Virgil je bil Irec. Iz svoje domovine je prišel sprva v Fran¬
kovsko k Pipinu, k tedaj še mogočnemu majordomu. Ta ga je poslal
na Bavarsko k vojvodu Odilu, ki mu je še pred letom 748 podelil
izpraznjeno škofovsko stolico v Salzburgu in s tem zvezani samostan
sv. Petra v Salzburgu. Z Bonifacijem, »apostolom Nemčije«, teda¬
njim organizatorjem bavarskih cerkva in nemških cerkva nasploh,
Virgil ni bil v posebno dobrem razmerju.

Največ krivde za ta nesporazum je imelo načelno nasprotovanje.
Bonifacij je bil za podreditev Salzburga pod nadškofijo v Mainzu,
Virgil pa je zastopal, v smislu načel irske cerkve, stališče svobod¬
nega razvoja škofijskih cerkva nasploh in Salzburga posebej. Na¬
sprotujoča si načela cerkvene politike obeh cerkvenih visokih pogla¬
varjev so polna pomena za razumevanje, kako se je širilo prvo kr¬
ščanstvo med Slovenci in kako je bilo organizirano. Karantanski
misijon namreč ni bil soglasen z vodilnimi načeli Bonifacija in nje¬
gove frankovske državne cerkve, marveč je delo Virgila in njego¬
vih pomočnikov, ki so bili nasprotniki Bonifacija in po njem začete
njegove cerkvene politike.

Virgil je hodil pri karantanskem misijonu po svojih, od Bonifa¬
cija in uradnega frankovskega misijona neodvisnih poteh. Na te ga
je vodilo staro izročilo njegove irske domovine. Irska cerkev je širila
krščansko vero v mnogih pogledih z drugačnimi sredstvi kot uradna
frankovska cerkev. Ne z mečem in s silo, marveč z nenasilnimi sred¬
stvi nauka je dosegal Irec svoje velike misijonske uspehe. Poleg tega
je upošteval irski nauk stare poganske verske običaje in jih poskušal
prilagoditi krščanstvu, v veliki meri je upošteval tudi ljudski jezik,
skušal najti zvezo z domačimi poglavarji v deželi, ne s političnimi
glavami zunaj dežele. Posamezne molitve in verska besedila so 'bili
že tedaj prevedeni v slovenski jezik. Vendar pač še ni mogče govo¬
riti o globljem prodiranju nove vere v množice. Pisma, ki sta jih
izmenjala anglosaški učenjak Alkuin in Virgilov naslednik v Salz¬
burgu, škof Arn, nam nudijo nazoren vpogled v vodilna načela, po
katerih so se ravnali Virgil in njegovi nasledniki in karantanski misi¬
jonarji. »Bodi oznanjevalec resnice,« piše Alkuin leta 796 Arnu, »ne
pa izterjevalec desetin. Desetina je, kakor pravijo, uničila vero
Sasov«.

Metode irske cerkve so bile verjetno med drugim merodajne, da
so se Slovenci krščanstvu sorazmerno le slabo upirali. Viri nam po¬
ročajo dejansko o treh uporih 'protikrščanske stranke, to pa je tudi
vse; o kakršnihkoli nadaljnjih protikrščanskih akcijah nam ohra¬
njeni viri ne sporočajo ničesar. Pa tudi upori, za katere vemo, niso
bili le upori zoper novi nauk, marveč so imeli političen značaj. Brez
dvoma so bili obrnjeni tudi proti lastni knežji družini, ki je svojčas

197

poklicala v deželo Bavarce in se hočeš ali nočeš pridružila krščanski
veri in tako odpadla od vere očetov.

S tem 'bi sklenil svoja razlaganja o misijonstvu pri alpskih Slo¬
vanih. Dovoljeno pa naj mi bo pri tem znanstvenem posvetovanju k
1200-letnemu jubileju Innichena dodati nekaj o Innichenovi vzhodni
meji in o kolonizaciji, ki je izhajala od Innichena proti vzhodu, če¬
prav to pravzaprav ne spada v okvir moje teme »krščanstvo med
alpskimi Slovani«.

Zmaga Slovanov nad Bavarci pri starem Aguntu (Stribach pri
Lienzu) okrog 625 ni omogočila samo kolonizacije dolin, ki se stekajo
pri Lienzu v dravski dolini, marveč je posredno pripomogla tudi k
nastanku meje med Bavarci in Slovani v dravski dolini med Lienzom
in Sillianom. Meja je imenovana v innichenski listini iz 1. 769. Meja
proti Slovanom je »rivolus mantis Anarasi«. Mons Anarasi bi bil po
mnenju enega dela znanstvenikov (zlasti starejših) Anrasser Alpe
(Anraška gora), kakor se imenuje pobočje pod Finster Kofelom nad
Anrasom (ki leži med Sillianom in Lienzom). Po njihovem mnenju bi
bil torej rivulus montis Anarasi Muhlbach, ki teče z Anraške gore
in tu bi bila stara b a v a r s k o -s lo v an sk a meja. Vzhodno od Anrasa pa
se izteka pri Mittewaldu v Dravo večji potok, imenovan Kristein-
bach. Iz zgodovinskih vzrokov mislim (v soglasju z delom mlajšega
raziskovanja), da je to rivolus montis Anarasi. Z mons Anaras je
mišljena pač vsa gorska skupina, katere najvišji vrh je 2891 metrov
visoki Regenstein. Od tega vrha navzdol zbira svoje vode Kristein-
bach. Ta potok poleg tega ni bil mejni potok le v starem bavarsko-
slovanskem času, marveč tudi pozneje. Tako na eni strani med de-
želskosodnimi okraji Heunfels in Lienz in na drugi strani med die-
cezama Brixen in Salzburg. Prav zadnje bi govorilo za to, da je bil
v 8. stoletju meja med ozemljem, ki je bilo pod (kmalu Freisingu
podrejenim) samostanom Innichen in z Innichenom znotraj brixen-
škili škofijskih meja, in med slovensko-karantanskim ozemljem, ki
je bilo glede misijonskega delovanja in cerkvene uprave podrejeno
Salzburgu. Se pol stoletja po innichenski listini od 769, leta 816, so
nekdanji »termini Sclavorum« meja med ozemljem Innichena in Ka¬
rantanijo. Vas Assling, nekaj kilometrov vzhodno od Kristeinbacha,
leži po dveh listinskih sporočilih iz časa okrog 1030 že v grofiji Lurn,
ki spada h Koroški.

Ozemlje okrog Kristeinbacha se že v listini od 769 imenuje kot
dolgo časa pusto in nenaseljeno (kraj Mittewald pri izlivu Kristein¬
bacha v Dravo!). Zaradi opustelosti je dobila dolina tudi pri slovan¬
skih sosedih označbo Pustrica (974 prvič Pustrussa), danes Pustertal
(tako domnevano po Kranzmayerju). Gozdnat in neposeljen okoliš je
bil pač, kot pogosto na mejah slovenskega jezikovnega ozemlja — slo¬
venska in kolonizacijska meja v najbolj zgornji dravski dolini. O
gozdu in krčenju v teh krajih pričajo mnoga krajevna imena, vendar

198

ne preveč številna, pričakoval bi jih več. Okoliš ni bil povsem ne¬
naseljen (Romani, njim sledeči Bavarci, od vzhoda Slovani). Bolj
ali manj odprta pokrajina, kot pot tudi misijonska pot med Slovane,
prehodna dolina proti vzhodu in ob tej poti je bil tudi Innichen.
Kraji v »pustem okolišu« se imenujejo tudi v Sloveniji, tudi če okoliši
niso tako povsem pusti. Slovenska krajevna imena gredo skoraj po¬
vsem do področja Kristeinbacha. Zadnja večja vas v zahodni smeri
proti Kristeinbachu se imenuje Assling, prvič okrog 1030 omenjen kot
Aznic. Slovansko ime kaže na okoliš, kjer rastejo jeseni. Isto ime
torej kot za današnjo jugoslovansko-avstrijsko mejno železniško po¬
stajo na Gorenjskem — Jesenice, nemško Assling.

Želeli bi govoriti še o slovanskih naselbinah vzhodno od Kristein¬
bacha, okrog Lienza, v Iseltalu, Kalsertalu, Tauerntalu, Deferrregen-
talu. To je zelo staro slovansko naselitveno področje z značilnimi,
tudi starinskimi krajevnimi imeni in naselbinami, ki sežejo visoko
navzgor do višine 1400 metrov. Ohranil se je slovanskega sorazmerno
dolgo dobo. Toda vse to bi moglo napolniti posebne referate. Prav
tako na primer tema »Intiharji v Sloveniji«, mislim s tem naselitev
ljudi iz okoliša Innichena v Sloveniji. »Pri Intiharjih« (aput Indiche-
rios) se imenuje v Sloveniji naselbina ljudi iz okoliša Innichena. Naj¬
večje naselbine ljudi iz okoliša Innichena v Sloveniji pa so bile okrog
Sorice na Gorenjskem, podložne škofiji Freising, in Rut v oglej¬
skemu patriarhu pripadajoči tolminski gastaldiji. Stari nemški jezik
je v vseh teh intiharskih naselbinskih območjih danes že izzvenel.

199

Dve oceni o ustoličevanju koroških vojvod

Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karan¬
tanskih Slovencev.  Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Raz¬
red za zgodovinske in družbene vede. Dela 7.  Inštitut za zgodovino.
Sekcija za občno in narodno zgodovino 1. Ljubljana 1952. — 8°. 624
strani.

O ustoličevanju koroških vojvod in o vsem, kar je s tem v zvezi,
se je v znanstveni literaturi, zlasti nemški, mnogo pisalo. Dve obsežni
deli, da ne omenjani starejših spisov in razprav, danes povečini za¬
starelih, sta bili objavljeni pred dobrim pol stoletjem; mislim na še
danes v mnogih ozirih temeljno delo Pavla Puntscharta, Hcrzogsein-
setzung und Iluldigung iin Karaten (1899) in na delo Emila Gold-
manna, Die Einfiihrung der deutschen Herzogsgeschlechter Karntens
in den slovenischen Stammesverband (1903). K tema bi bilo še dodati
zlasti razpravo A. Dopscha v njegovi knjigi Die iiltere Sozial- und
Wirtschaftsverfassung der Alpenslavcn (1909). V času med obema sve¬
tovnima vojnama je v nemški zgodovinski znanosti zanimanje za
problem ustoličevanja na Koroškem, zlasti še v zvezi s poročilom o
njem v tako imenovanem Švaibskem zrcalu, znova močno oživelo
(razprave, ki so jih napisali zlasti G. Grabcr, A. Jaksch, H. Voltelini,
K. Torggler, A. Haberlandt, K. Raucli in M. Wutte). Pri nas je bila
obravnava problema koroškega ustoličevanja ter vprašanj, ki so s tem
povezana, v primeri s pomenom, ki ga ima za starejšo slovensko zgo¬
dovino, sorazmerno malo obsežna (J. Gruden, L. Llauptmann in J.
Mal). Zato je vsako poglobitev v ta problem in vsako resno nadaljnje
prizadevanje slovenske zgodovinske znanosti, pojasniti množino ob
njem pojavljajočih se vprašanj, pozdraviti. Dr. Bogo Grafenauer si je
zastavil nalogo, podati v obsežnem delu pregled, kritičen pretres,

200

obravnavo, razlago in rešitev številnih vprašanj, ki so v zvezi z usto¬
ličevanjem koroških vojvod, in kritično proučiti s tem tesno povezano
zgodovino slovenske Karantanije, zlasti pa najti za razlago problema
ustoličevanja izhodišča, ki bi ga utegnila pravilno, bolje oziroma vsaj
deloma drugače od dosedanjih raziskovalcev razložiti.

V delu dr. Grafenauerja je obravnavanih veliko število, da ne
rečem večina problemov iz starejše zgodovine Slovencev, nekateri na
prav obsežen način, zlasti če so v ožji zvezi z vprašanjem koroškega
ustoličevanja. Ob teh številnih problemih bi mogla razprava, ki bi
ali dopolnjevala avtorjeva izvajanja, ali pa zavzemala tudi drugačno
gledišče do zastavljenih problemov, seči kaj v širino. Menim pa, da
so za tako podrobnejšo obravnavo na mestu samostojne razprave, do-
čim naj pričujoče poročilo skuša podčrtati predvsem to, kar je v
Grafenauerjevi knjigi, na vsebini tako bogati, zlasti glede na glavni
problem bistveno novega in v čemur se njegova izvajanja razlikujejo
po novih vidikih in razlagah od dosedanje razprave v znanstveni li¬
teraturi.

Knjiga dr. Grafenauerja je mimo uvoda razdeljena na tri dele.
V prvem je podan pregled in pretres virov, ki prinašajo vesti in po¬
ročila o koroškem ustoličevanju; v drugem so razčlenjeni viri po vse¬
bini in obravnavan je razvoj ustoličevalnega obreda od 11. stoletja
pa do njegovega propada; v tretjem delu pa so po vrsti proučevani
in obravnavani problemi starokarantanske zgodovine, ki so več ali
manj v zvezi z ustoličevanjem koroških vojvod.

Uvod nam najprej predstavi problematiko in nato poda potek
dosedanje obravnave glavnega in z njim povezanih problemov v znan¬
stveni literaturi. Da je ta podana dokaj obširno in izčrpno, se mi zdi
prav, kajti po svojem obsegu ni majhna, deloma pa tudi ni vsakomur
lahko dostopna. Ne bi se pa že v uvodu in na tem mestu s posamez¬
nimi avtorji glede njihovih mnenj o tem ali drugem vprašanju spuščal
v polemiko, če bi bila prilika za kritiko in polemiko še kasneje dana
in bi bilo mesto zanjo drugod primernejše. S tem bi mogla razna po¬
navljanja odpasti. Sicer je pa v tem delu knjige podan pregled mnenj
o izvoru ustoličevanja; na obsežen način nas seznanja avtor z raznimi
teorijami glede kosezov, prehaja nato v obravnavo vprašanja ozi¬
roma mnogih vprašanj, ki se tičejo kontinuitete med antiko in zgod¬
njo slovensko zgodovino v dosedanji literaturi, seznanja nas nadalje,
kako so bila reševana mnoga vprašanja iz starokarantanske zgodo¬
vine (na primer vloga germanskih ljudstev, naselitev Slovencev, raz¬
merje do Obrov, prvo krščanstvo) ter odpira končno s karakteristiko
dosedanjega proučevanja ustoličevalnega problema ter z nakazova¬
njem vprašanj, ki jih ima še za odprta, prehod v osrednja poglavja
svoje knjige.

Prvi del, pregled in pretres virov, vprašanje predlog zanje in od¬
nosa med posameznimi, se mi zdi eden najboljših v knjigi. Zlasti do-

201

brodošel in koristen je, ker je bila tekstna kritika virov v njihovi ce¬
loti v dosedanji literaturi močno zanemarjena ali pa enostranska. Res
je, da gre avtor v tem delu svoje knjige rad v širino, tudi v obsežna
ponavljanja v literaturi obravnvanega in v raznih objavah virov po¬
danega, toda težka dostopnost nekaterih edicij in literature to opravi¬
čuje. Prav se mi tudi zdi, da so dodani prevodi latinskih in nemških
tekstov, čeprav bo mogoče kdo od bodočih raziskovalcev glede tega
ali drugega izraza ali načina prevajanja drugačnega mnenja. Viri so
obravnavani od Conversio Bagoariorum et Carantanorum dalje, nato,
kaj obsežno, trije glavni, ki so: vrinek v Švabskem zrcalu, Otokar¬
jeva rimana kronika in Ivan Vetrinjski; zatem pa mlajši po času na¬
stanka, po vrednosti za poznavanje obreda manj pomembni. Na krat¬
ko so obravnavane tudi podobe kot vir za ustoličevanje ter oba ob¬
jekta arheološkega značaja, knežji kamen in vojvodski stol: Pri ob¬
ravnavi virov so zlasti pomembni novi izsledki, do katerih je prišel
pisec ob kritični analizi poročil Ivana Vetrinjskega (navzočnost ali
nenavzočnost Ivanova pri ustoličenju, eventualna uporaba nekega
uradnega opisa ustoličevanja, odvisnost od Otokarja).

Razpravljanje o vrinku glede pravic koroškega vojvode v Švab¬
skem zrcalu in o razmerju tega vira do ostalih in do obreda sploh,
vodi k enemu glavnih jeder Grafenaucrjevega dela: k tekstni kritiki
vrinka. Dočim je bila dosedanja razprava o vrinku v literaturi po
svojem značaju več ali manj kritičen referat, je Grafenauerjeva po¬
drobna tekstna kritika, to je preiskava, v kakšnem medsebojnem raz¬
merju sta oba teksta vrinka (v giessenskem in st. gallenskem rokopisu)
in v kakšnem razmerju je vrinek nasproti poročilu o pravici koroš¬
kega vojvode v Otokarjevi kroniki, pa obravnava vprašanja o pred¬
logi vrinka, dala pomembne in vsega upoštevanja vredne izsledke.

Tekt vrinka v st. gallenskem rokopisu ni nastal na podlagi teksta
v giessenskem rokopisu, ni izkvarjen ali manj vreden od giessenskega,
oba sta za proučevanje obreda enako vredna. Pri rekonstrukciji prvot¬
nega teksta vrinka, ki je posredno bil predloga za oba teksta in ki
ga Grafenauer skuša obnoviti, je upoštevati oba in izhajati od obeh.
Poročilo o ustoličevanju v Otokarjevi rimani kroniki je posredno od¬
visno od poročila v vrinku Švabskega zrcala. To je bilo v ohranjeni
obliki zapisano okoli leta 1300, njegova predloga pa je nastala na
Švabskem v 11. stoletju.

V nadaljnjem ugotavlja dr. Grafenauer medsebojni odnos vseh
virov o ustoličevanju do konca 15. stoletja in dodaja k temu tudi
pregledno grafično in tabelarično razporeditev. Prav se mi zdi, da je
avtor kritično in v metodičnem pogledu povsem pravilno izpeljano
analizo virov obdelal pred stvarno analizo obreda, njegovih delov in
oblik. Že na koncu prvega dela ugotavlja dve po času in značaju raz¬
lični fazi obreda (prva je iz 11. stoletja, druga v glavnem je bila v
veljavi od 13. -stoletja dalje).

202

V drugem delu svoje knjige analizira avtor vire za ustoličevabii
obred po vsebini in zasleduje razvoj obreda od 11. stoletja dalje, to
je od oblike kot nam jo podaja vrinek v Švabskem zrcalu, pa do nje¬
govega propadanja in propada. Tudi poglavja tega dela Grafenauer-
jeve knjige je šteti med osrednja. Najprej razpravlja pisec o usto¬
ličevanju in njegovih oblikah v 11. stoletju, izločuje iz poročila, kot
nam je ohranjeno v vrinku, primesi itn stvari, ki so bile kasneje do¬
dane in ki k prvotnemu okredu ne spadajo (na primer podatke v
zvezi z lovskim mojstrom, »lantsaessen«). Zatem prehaja na podroben
pretres podatkov v vrinku, kar opravi na zelo natančen način, ko
razpravlja o tem, kdo sme sprejeti novega vojvodo, ko govori o sestavi
veče oziroma o volitvi sodnika, o volilnem postopku pri sprejemu no¬
vega vojvode, o ustoličevanju pri knežjem kamnu, o podelitvi fevda
po cesarju novoustoličenemu vojvodi in o vojvodovi podsodnosti v
času med ustoličenjem in sprejemom dežele v fevd. Avtor si priza¬
deva, da bi kar najbolj in najboljše razčistil vsa ta vprašanja ob stalni
diskusiji in polemiki z dosedanjimi raziskovalci. Prav je, da se
dr. Grafenauer ne zadovoljuje podati le razlago zunanjih oblik in
sprememb obreda, na kar je tako rada polagala važnost dosedanja
literatura, marveč da skuša najti odgovor na vprašanja, zakaj se je
v določenem časovnem razdobju obred spreminjal in se je moral
spreminjati. Zakaj, na primer, je.'bila na karantanskih tleh vojvodova
oblast tako dolgo tekom stoletij fevdalizma omejena, zakaj vojvodu
ne omejujejo oblast nosilci vladajočega fevdalnega razreda. V druž¬
benem razvoju stare Karantanije in Koroške išče in najde pisec zelo
sprejemljive odgovore na ta vprašanja. V tem delu Grafenauerjeve
knjige se mi zdijo zlasti pravilna razlaganja o obleki, manj pa je
utemeljeno vprašanje in razpravljanje o koseškem sodniku; ob sled¬
njem je še obilo odprtih problemov. Glede hipotez, ki jih tukaj avtor
ponavlja, bi, po mojem mnenju, bilo bolje, če bi bile podane v manj
sigurni obliki. Na 'koncu obnovi in poda avtor potek obreda, kakršen
je po njegovih izsledkih in mnenju bil v 11. stoletju.

Zaradi pomanjkanja virov je močno problematično razpravljanje
o raznih ustoličenih im neustoličenih vojvodih in pa o obredu v raz¬
dobju od 11. do 13. stoletja. Zaključki, do katerih je avtor prišel, se
mi zdijo verjetni, vendar nikakor ne tako trdni, kot bi iz njegovih
izvajanj sledilo.

Na sigurnejših tleh je avtor pri sledečem poglavju, ki obrav¬
nava ustoličevalini obred v oblikah, v kakršnih se je vršil okrog leta
1300. Tudi tukaj je okvir razpravljanja zajet na široko. Glavne teme,
obravnavane v povezavi z ustoličevanjem so: struktura fevdalnega
razreda, položaj koroškega vojvode in razvoj njegove oblasti, notra¬
nje spremembe v okviru razreda fevdalcev in njihovih razrednih te¬
ženj od konca 12. stoletja dalje. Obred je v razkroju. Njegov obstoj,
s kosczom kot ustoličevalcem, rešujejo v 11. stoletju domači fevdalci,

203

v 14. stoletju pa novo deželno plemstvo. V obredu, kakršen je bil od
13. stoletja dalje, veča kosezov ne obstoja več. Vojvoda je ustoličen
šele potem, ko je prejel deželo v fevd. Obred dobi zgolj značaj pre¬
daje oblasti v deželi. Nova pa je blagoslovitev vojvode v cerkvi in
poklon deželnega plemstva.

Tudi v tem poglavju se je avtor poglobil v celo vrsto pomembnih
vprašanj, na primer, kdaj je bil ustoličen zgolj prvi član vsake nove
vojvodske dinastije, kdaj vsaki vojvoda, kaj je s kmetom ustoliče¬
valcem, kaj je s koroškim palatinskim grofom. Dobra je analiza po¬
teka obreda v 13. in 14. stoletju. Tukaj razpravlja avtor že o dobi,
za katero ima večje število virov na razpolago. Malo prepričevalna se
mi zdijo izvajanja o vojvodskem stolu.

Vprašanje ustoličevalca predstavlja zopet enega osrednjih prob¬
lemov Grafenauerjevega dela. Kosezom in koseškim naselbinam je
posvečen večji del zadevnega poglavja. Pregled koseških naselbin,
izdelan po literaturi in arhivalnih virih, bi se dal še spopolniti. Kosezi
in kolonizacija, kosezi in Hrvati, geografska razporeditev koseških na¬
selbin (ki bi ji želeli dodano kartografsko upodobitev), so zelo dobro
obdelana poglavja. Odnos kosezov do zemljiških gospostev na eni, do
gospostev kot nosilcev javne oblasti in do sodišč na drugi strani je
obravnavan porazdeljen na posamezne dežele. Povsod, kolikor je bilo
mogoče dognati, se kaže kot prva oblika vključitev kosezov v fev¬
dalne organizme, njihov stik z vojvodom ali grofom kot nosilcem
javne oblasti. Podrobno so, največ po retrogradnem načinu, obravna¬
vane pravice in dolžnosti kosezov. Zlasti obsežno so obdelani zagorski
in teharski kosezi. V latinskih tekstih srednjega veka je kosez večkrat
tudi libertinus. Odstavku o nazivu za koseza v latinsko in nemško
pisanih virih bi se dalo še kaj dodati (rusticus, gepauer, ritershube).
Prav dober je končni pregled. Nedvomno pa bi se dala tema »kosez
in koseščina« še spopolniti, na primer s primerjavo med naselji ko¬
sezov in pripadajočo zemljiško razdelitvijo po tipu in starosti. Od¬
prto je tudi vprašanje — ki bi se dalo do neke mere utemeljiti —
zakaj ni kosezov na Goriškem in v nekaterih delih Štajerske. Vobče
pa moramo biti poglavja o kosezih zelo veseli, z njim se je končno
tudi pri nas spregovorilo in kritično razpravljalo na obsežnejši način
o problemu, za katerega imamo na razpolago sicer dokaj številno li¬
teraturo na nemškem jeziku.

Z zaključki o razvoju obreda, o njegovih gonilnih silah in zna¬
čilnostih zanj v razdobju od li. do 15. stoletja, končuje prvi del Gra-
fenauerjeve knjige. Ob končni presoji zaključkov velja ugotoviti, da
pomenijo piščevi številni izsledki obogatitev iin poglobitev našega
znanja v zvezi z velikim številom zamotanih in nelahkih vprašanj,
ne samo okrog ustoličevanja na Koroškem, marveč tudi glede starejše
slovenske zgodovine vobče. So pa po drugi strani vprašanja, ob kate¬
rih se je piscu dokaz manj posrečil ali mogel posrečiti, zlasti tam,

204

kjer mi imel opore v krhkem in maloštevilnem gradivu. Zelo pozi¬
tivne strani so predvsem: razbor literature, kritična analiza tekstov,
analiza delov obreda, povezava z družbenim razvojem in zgodovina
kosezov. Manj prepričevalna in manj trdna, seveda tudi manj z viri
podprta izvajanja so: o koseškem sodniku, o imenu kosez, o obredu
med 11. in 13. stoletjem in o izvoru vojvodskega stola. V zaključku
se mi zdijo nekatere hipotetične stvari podane v preveč sigurni for¬
mulaciji.

Drugi zelo obsežni del Grafenauerjeve knjige je posvečen proble¬
mom karantanske im koroške zgodovine, ki so več ali manj v zvezi
z ustoličevanjem in s kosezi. Najprej razpravlja avtor zelo podrobno
o italskem limesu in o vlogi germanskih ljudstev v kasnoantični zgo¬
dovini zgornjega Podravja in Posavja. Pozdraviti je, da je v tem ob¬
sežnem poglavju zavzel pisec in s tem naša zgodovinska znanost v
strnjeni in izčrpni obliki stališče k teinu, kar se je k vprašanju Ger¬
manov na naših tleh pred Slovenci, zlasti v letih pred drugo sve¬
tovno vojno, napisalo ina nemškem jeziku. Kritičen obračun od naše
strani je bil že zelo potreben. Ostra sicer, toda zelo dobra je Gra-
fenauerjeva kritika glede jantschevih in Stefanovih izvajanj, povsem
pravilno je zavračanje vloge, ki se je hotela pripisati Germanom in
z njimi arimanom, baje kosezom na kasnejših slovenskih tleh. V po¬
drobnosti gre zlasti analiza najdb v Kranju, iki jih ima avtor za pri¬
marno gotske. Posebej je obravnavan problem tako imenovanega lan¬
gobardskega limesa na Koroškem in razmerje Slovencev do sosedov,
zlasti Langobardov in Obrov v času naselitve in v prvih desetletjih
po naselitvi. Ta poglavja so zelo dobrodošla, podajajo kritičen pre¬
gled literature in številnih vprašanj, čeprav so z glavnim problemom
knjige le v manjši meri povezana.

Važno, zlasti za presojo Puntschartove razlage ustoličevanja je
poglavje o slovenskem gospodarstvu, o vprašanju obrsko-slovenskega
živinorejsko-poljedelskega dualizma in o problemu kontinuitete. Kot
dokaz za značaj slovenskega gospodarstva je pisec pritegnil tudi
imena mesecev. Ali segajo res v tako odmaknjeno dobo nazaj? Nave¬
dem naj nekaj glavnih ugotovitev iz tega poglavja Grafenauerjeve
knjige. Ob slovenski naselitvi sta prevladovala požigalniški način
obdelave polja ali pa zaporednost njive s pašnikom in travnikom
v večletnih razdobjih. Znano pa je bilo tudi že ralo. Stalna naselitev
je pripomogla k ustaljenosti njiv, vendar je do porazdelitve zemlje
na ustaljene kmetijske enote (hube, grunte) prišlo šele po frankov¬
skem zavojevanju v 9. stoletju. Poljska obdelava na splošno je pri
Slovencih v zgodnjem srednjem-veku, v primerjavi z ono v antiki
na naših tleh, v nazadovanju. Gospodarstvo je tako živinorejsko kot
poljedelsko, torej dualizma v Puntschartovem smislu ni. Družbeni
razvoj pri Slovencih ima isti razvoj in pravec in iste korenine kot
pri ostalih Južnih Slovanih. Kontinuitete za antiko v družbenem po-

203

gledu ni. Romani so bili, v primerjavi s slovanskimi prišleki, v veliki
manjšini (čeprav, po mojem mnenju, vendarle ne v tolikšni, kot bi
to sledilo iz avtorjevih izvajanj).

V nadaljnjem poglavju obravnava pisec nastanek slovenske ka¬
rantanske kneževine, skuša ugotoviti njen značaj in se nekoliko dlje
zadržuje zlasti pri vprašanju langobardskega vpliva tja do sredine
8. stoletja. Slovenska Karantanija spada po svojem tipu v glavnem
v tisto vrsto državnih tvorb, ki so vzrastle predvsem iz počasi napre¬
dujoče notranje družbene diferenciacije in s to povezanega razkroja
plemenske ureditve. Slovenska Karantanija je bila po času najprej
dežela s knezom na čelu, vključena v Samovo plemensko zvezo, zatem
do srede 8. stoletja pa kneževina, tako od Langobardov kot Bavarcev
povsem neodvisna.

Poglavje, v katerem podaja avtor na podlagi analize staroslo¬
venske družbe rešitev problema o kosezih na ustoličevanju, je osnovno
za njegovo rešitev vprašanja ustoličevanja. Išče jo v družbenem raz¬
voju stare Karantanije, ki je bila svobodna državna tvorba z močno
plastjo svobodnega prebivalstva, v katero pa že vdira razkroj v druž¬
bene razrede; ko namreč pravice ljudstva na zborih prehajajo na ožjo
plast vplivnih odličnikov, na nastajajoči razred plemičev. Na čelu
državne tvorbe je knez. Ob vprašanju, kako je prišel ta do svoje
oblasti in moči, kaj in kakšna je bila vojaška podlaga te moči, pre¬
ide avtor na njegovo spremstvo, na družino, in meni, da more člane
družine, družinike, enačiti s staroslovenskimi kosezi. Kosezi = dru-
žiniki, družbena plast, ki se je vzdignila nad ljudstvo, to je ena av¬
torjevih glavnih tez; privlačna, toda, po mojem mnenju, potrebna še
globlje utemeljitve, da nam bo, kakor nam je blizu, sprejemljivejša.
Glede imena kosez podaja avtor razne razlage na podlagi literature,
pušča pa odločitev glede razlage imena še odprto. To se mi zdi v
redu, kajti v pravilni in zadovoljujoči razlagi imena kosez, ki je po
mojem mnenju še nimamo, bi se mogel eventualno najti ključ za vpra¬
šanje, kaj in od kod so pravzaprav kosezi.

Poglavja o družbenem razvoju z raznimi teorijami o nastanku
kosezov in spremembami obreda ustoličevanja ter nato sledeča poglav¬
ja o uporu pod vodstvom Ljudevita Posavskega, uvajanju frankov¬
skega fevdalizma v Karantaniji in prevzemu ustoličevalnega obreda
ter kosezov v frankovsko-nemški dobi, so obdelana na široko in za¬
jemajo glavne probleme in dobršen del starejše slovenske zgodo¬
vine. Navedem naj nekatere zadevnih glavnih avtorjevih tez. Med
karantanskimi Slovenci in Bavarci je bila sklenjena prijateljska po¬
godba naperjena proti Frankom in Obrom. Karantanija je bila fran¬
kovski državi priključena kot posebna plemenska kneževina. Ustoli-
čevalnemu obredu, ki je obstojal že za časa svobodne Karantanije, je
v drugi polovici 8. stoletja kot nov element priključena potrditev iz¬
voljenega kneza po frankovskem kralju. Pri razpravljanju o uvaja-

206

nju krščanstva se je v literaturi preveč poudarjal različen odnos po¬
sameznih v Karantaniji obstoječih etničnih skupin do nove vere, za¬
nemarjal pa odnos do nove vere od strani različnih družbenih skupin.
Protikrščanske vstaje so predvsem vstaje proti rastoči fevdalizaciji
pod frankovskim vplivom. Iz dobe in iz okolnosti, ki uvajajo v deželo
novi frankovski fevdalni red, razlaga avtor ohranitev u-stoličevalnega
obreda, čeprav je bil ta sam ipo sebi ostro nasproten fevdalizmu. Ta
je koroški obred v deželi našel in ga deželi tudi pustil, ker ga kot
po bistvu tujega ni mogel vključiti in preliti v svoj red. Pa še več:
v prvih časih so novi gospodarji potrebovali močnejši naslon v deželi
in ga našli pri tisti družbeni plasti, ki je bila za časa uvajanja fran¬
kovskega gospostva, če smemo tako reči, najbolj »fevdalizirana«, to
je pri kosezih. S ito tezo skuša avtor razložiti prevzem kosezov, njiho¬
vih pravic in z njimi povezan obred ustoličevanja v novi frankov-
sko-nemški red.

Neizbežno je v vseli teh tezah mnogo hipotetičnega, v večji -meri
kot bi to izgledalo po avtorjevih izvajanjih, ki se mi zdijo tudi tukaj
glede marsikaterih vprašanj podana v preveč -sigurni obliki.

Na koncu tega poročila o Grafenauerjevi knjigi bi hotel zlasti
podčrtati to kar je v njej (ne v podrobnostih in posameznih vpraša¬
njih, tega je obilo) po občem gledanju na problematiko bistveno no¬
vega, to v čemer se Grafenauerjeva izvajanja in reševanja problemov,
glavnega in številnih postranskih, razlikujejo od obravnavanja dose¬
danjih zgodovinarjev in dosedanjega zgodovinopisja.

Ustoličevanje na Koroškem je vzrastlo iz slovenskih korenin. Ta
nastanek in izvor -so, sicer na različen način, iskali tudi nekateri -do¬
sedanjih raziskovalcev (na primer Pumtschart in Mal). Slovenski izvor
obreda je brezdvomen, vkljub naravnost napornemu prizadevanju
mnogih, razložiti ga drugače, poiskati mu izvor izven Slovencev, ali
pa ga glede izvora potisniti v dobo, ko zgodovina stare Karantanije
ne pripušča nastanka obreda, kot dejansko je in ga predstavlja
ustoličevanje. Če je obred po izvoru slovenski — in to je — morajo
segati njegovi začetki v dobo, v kateri je -kot tak pri karantanskih
Slovencih mogel nastati, to je takrat, ko -so živeli karantanski Slovenci
v okviru lastnega razvoja drugače kot že v fevdalizem prehajajoča
zahodna Evropa, ko so živeli še nevplivani po tujem, kasneje mednje
vdirajočem fevdalnem redu, pravu in oblasti, ne pa šele takrat, ko
so se z naslonitvijo na bavarsko in frankovsko oblast začele v Karan¬
taniji dalekosežne in usodne -spremembe. To je bila doba še svobodne
slovenske Karantanije, tvorbe, ki jo z nekim pridržkom moremo ime¬
novati država karantanskih Slovencev. Saj gre poglavitna vloga pri
obredu -ustoličevanja slovenskemu kmetu — kosezu, na katerega so
prešle pravice stare ljudske skupščine, ne mogoče frankovskemu ali
nemškemu fevdalcu. Jezik obreda je slovenski. Da so že v dobi slo¬
venske Karantanije Slovenci izbirali in si svojega kneza -postavljali,

207

o tem priča znano mesto iz spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karan¬
tancev, ki pravi, da so Slovenci Gorazda napravili za kneza, Hoti-
miru pa dali kneštvo. Ker sega obred ustoličevanja i>n vpeljave ka¬
rantanskega kneza v svojih temeljih nedvomno nazaj v dobo sloven¬
ske Karantanije, more i,n mora se ga prav zategadelj razložiti edi¬
nole iz družbenih in drugih razmer tistega časa in te dežele, ob pri¬
merjavi seveda s podobnimi obredi o podelitvi vladarske oblasti pri
raznih, zlasti slovanskih ljudstvih v dobi pred nastankom fevdalne
družbe. Tu je, po mojem mnenju, Grafenauer povsem pravilno za¬
stavil svoja raziskovanja. Razlaga ustoličevanja iz starokarantanskih
razmer, povezuje ga z družbenim, gospodarskim in občim razvojem
■še svobodne slovenske Karantanije; ne tiste kasnejše, fevdalne, ko bi
bil edinstven obred, kot ga predstavlja karantansko ustoličevanje,
enostavno nemogoč. Sicer je že Puntschart v svojem temeljnem delu
razlagal obred iz staroslovenskih gospodarskih in družbenih razmer
(obred je posledica vstaje in zmage poljedelcev nad živinorejci), toda
to na Peiskerjevih nesprejemljivih tezah zgrajeno razlago je večina
kritikov upravičeno odklonila. Iskati je potrebno torej drugo, ki bi
izhajala iz dejanskih gospodarskih in družbenih razmer stare Karan¬
tanije in njenega razvoja. Tega se je lotil Grafenauer.

Povezati obred z razmerami v stari Karantaniji, o kateri imamo
sicer le skope vire na razpolago, pa seveda ni lahek posel. Postaviti
obred v pravilen odnos do družbe in gospodarstva staroslovenske ka¬
rantanske dobe, to je zahtevalo na široko zajeto proučevanje vprašanj,
ki so povezana z zgodovino stare Karantanije, pa tudi obilo primer¬
jalnega proučevanja zgodovine dežela, ki so Karantaniji sosednje ali
pa kažejo karantanskemu podoben razvoj. Ne stoji vse trdno glede
teh vprašanj, marsikaj je več ali manj še močno hipotetičnega; tudi
se mi ne zdi vse tako trdno ugotovljeno, kot bi to marsikje, po avtor¬
jevih izvajanjih sodeč, kazalo; glede tega ali drugega vprašanja bo
nedvomno še potrebna diskusija, kritika in pretres. Ali eno se mi zdi
gotovo: izvor in nastanek uistoličevalnega obreda na Koroškem je
iskati v času, ko so bile za njegov nastanek in za njegovo izvajanje
družbene in gospodarske razmere edinole v slovenski Karantaniji in
edinole le takrat mogoče. Ni ga iskati izven slovenske Karantanije in
izven slovenskih Karantancev; ne na primer pri Germanih; pa tudi
ne v tistem času in v tistih razmerah, ko je slovenska Karantanija že
prehajala pod frankovsko oblast in sprejemala krščansko vero.

Drugo, kar Grafenauer pri svojih izvajanjih zlasti poudarja, od¬
mikajoč se pri tem od številnih raziskovalcev pred njim, kar moramo
z njim podčrtati in z njim soglašati je, da ne smemo gledati v obredu
nekaj statičnega ali pa vsaj malo spremenljivega; da obred ni bil
vedno tak kot nam ga opisujejo nekateri za njegovo kasnejšo raz¬
vojno fazo osnovni viri 14. stoletja; da se je, povezan s celotnim druž¬
benim in političnim razvojem  stare Karantanije-Koroške, vzporedno

208

s tem moral spreminjati. Tako glede posameznih delov in oblik, ka¬
kor tudi glede smisla in funkcij, ki so mu pripadale edino le v ka-
rantansko-koroškem razvoju. Drugačen je bil v dobi stare Karanta¬
nije, drugačen je moral postati v razdobjih fevdalne srednjeveške
Koroške, v katero je iz stare Karantanije prešel. Študij razvoja ob¬
reda v teku mnogih stoletij predpostavlja podrobno proučevanje vi¬
rov, ki jih imamo zanj. Ne različnih virov o enem dogodku, ki bi bil
več ali manj stalno enak, marveč virov o dogodku, ki se je v teku
časa spreminjal, vzporedno z razvojem družbe in gospodarstva. Med
viri gre visoka cena zlasti tako imenovanemu vrinku v Švabskem
zrcalu, katerega verodostojnost in avtentičnost — razen nekaterih
kasnejših dodatkov — so avtorjeva izvajanja, to menim, predvsem
potrdila in utrdila. Vobče se poglavje o kritiki virov in o njihovem
medsebojnem odnosu — naj to še enkrat podčrtam — eno najboljših
v Grafenauerjevi knjigi. Nič manj nismo dolžni poudariti nove vi¬
dike in metodične postopke, ki so pripomogli, da je prišel avtor do
mnogih novih, trdnih ali pa vsaj sprejemljivih dognanj in 'izsledkov,
tako glede nelahkega problema koroškega ustoličevanja kot celote,
kot številnih z njim povezanih vprašanj iz starejše slovenske zgodo¬
vine. Z Grafenauerjevo knjigo o ustoličevanju koroških vojvod in
državi karantanskih Slovencev je končno tudi slovensko zgodovino¬
pisje dobilo veliko in tehtno, po vsebini in izsledkih bogato delo mo-
nografičnega značaja o enem osrednjih problemov starejše slovenske
zgodovine.

Ljudmil Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem
kamnu.  Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgo¬
dovinske in družbene vede. Dela 10. Inštitut za zgodovino. Sekcija
za občo in narodno zgodovino. 2. Ljubljana 1954. 164 strani. 8°.

Knjiga Ljudmila Hauptmanna s tem naslovom obsega tri razpra¬
ve, ki jim je pa skupno, da posegajo globoko v problematiko staro¬
slovenskega družbenega razvoja in s tem tesno povezanega obreda
umeščanja na Gosposvetskem polju. V prvi razpravi obravnava pisec
vprašanje županov v starejši slovenski dobi, v drugi problem kosezov,
v tretji pa umeščanje koroških vojvod.

Prvo vprašanje, župani  v starejši slovenski dobi, je bilo v zgo¬
dovinopisju mnogokrat obravnavano, zlasti zadnjih nekako 60 let
sem, odkar se je tega problema z veliko vnemo lotil J. Peisker, izva¬
jajoč svoje izsledke predvsem iz študija županov, omenjenih v urbar¬
jih našega Posavinja in Posavja.. Župan v teh krajih, potomec nek¬
danjega privilegiranega stanu turško-tatarskih nomadov, je kot pre¬
težni pastir in živinorejec tudi po nemški politični zavladi še vedno
gospodar nad svojimi podložnimi poljedelskimi kmeti. To je jedro
Peiskerjeve teze. Peiskerjevili sklepov, bolj ostro kritiziranih kot v

14 Srednjeveška zgodovina . . .

209

zgodovinski znanosti splošno sprejetih, ne bom tukaj v podrobnostih
ponavljal. Hauptmann je prav storil, da nam je Peiskerjevo gledanje
in sklepanje glede problematike o županih znova predočil, zlasti še
ostro odklonilno stališče, ki ga je napram Peiskerju zavzel A. Dopsch.
Tega Hauptmann v svojih izvajanjih v mnogočem zavrača, zato smo,
ko začnemo brati poglavje o županih nekako negotovi, v katero smer
se bo obrnilo Hauptmannovo raziskovanje in sklepanje. Kaj so ti
žuipani, ki se v tako velikem številu — okoli Laškega ob Savinji
pridejo v 13. stoletju povprečno 3 do 4 kmeti na enega — pojavljajo
v spodnještajerskih urbarjih. Da je v 13. stoletju njihova funkcija
bila pretežno gospodarsko upravna, je pokazal in dokazal Dopsch.
Toda zakaj jih je v tem stoletju še vedno toliko število, zakaj se v
različnih predelih, od sredine Mure in Rabe pa do Save na jugu tako
po služnostih kot po obsegu posesti razlikujejo, ne samo teritorialno
marveč tudi v različnih časovnih obdobjih 13. in 14. stoletja; zakaj
ponekod županov ni; ali segajo glede izvora po času res tako daleč
nazaj kot meni Peisker in ali velja družbeno gospodarska opredeli¬
tev županov, kakršno jim prisoja Peisker — na ta in na še marsika¬
tera vprašanja je zamikalo Hauptmanna najti pravilen odgovor.

Do svojih odgovorov in sklepov se je dokopal s podrobnim štu¬
dijem urbarjev z omenjenega področja. Obilo preračunavanja pri da¬
jatvah, primerjanja in tehtanja ga je to stalo; za zgoščenim slogom
in .kratko oblikovanimi ugotovitvami so skrite trudapolne in dolgo¬
trajne priskave. In kaj je glavni izsledek glede županov omenjenih
v teh štajerskih-deželnoknežjih, salzburških, krških in šentpavelskih
urbarjih, ki so po večini iz 13. in 14. stoletja in se nanašajo na ozemlje
od Gradca do Brežic?

Hauptmann vidi v teh županih potomce staroslovenskih zadruž¬
nih starešin; te da so Nemci kot take sicer odpravili, toda jih ven¬
darle obdržali v obliki vaških poglavarjev, pa jim kot takim, ki naj
staroslovensko vaško naselje preuredijo v vas porazdeljeno na indi¬
vidualne kmetije, pa jo gospodarsko in upravno vodijo, dali poseben
položaj. Ta se zlasti odraža v neobdavčenosti in dveh kmetijah, ki jih
ima tak iz zadružnega starešine izhajajoči župan.

Na nadaljnjo usodo tega župana pa sta vplivala — če smemo
tako reči — prostor in čas. Nemški vpliv in nemška kolonizacija sta
se v štajerskem Pomurju, Podravju, Posavinju in Posavju pomikala
v glavnem v smeri od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu.
Kjer sta bila kolonizacija in nemški vpliv močnejša, so ti tipični ne¬
obdavčeni, dvohubni župani staroslovenskega izvora prej izginili, kjer
je bila šibkejša, so se dlje obdržali; na jugu in vzhodu, na primer ob
Savinji in Savi pa v vzhodnih Slovenskih goricah bolj vztrajno kot
na primer med Muro in Rabo, kjer je bila nemška kolonizacija močna
in po času sorazmerno zgodnja. Drugi faktor je čas. Hauptmann je
na podlagi urbarjev iz 13. stoletja trdno dokazal, kako so se že v ča-

210

sovnem okviru tega stoletja stvari spreminjale, celo od zapisa enega
urbarja do zapisa naslednjega, kako župan »propada« in pada na
stopnjo funkcionarja zemljiškega gospoda, kako se s privilegiranega
položaja pomika na položaj župana-kmeta.

Težko je v kratkem referatu ponoviti vse bogate izsledke že itak
zgoščene študije Hauptmannove. Z raznih vidikov bi se pa dalo njej
ob rob napisati to in ono. Tako so zgodovinarju kolonizacije Haupt-
mannovi izsledki in sklepi glede propadanja staroslovenskega župana
v tistih krajih, kjer je bila nemška kolonizacija močna in rana, zelo
dobrodošli in s svoje strani jih bo mogel le podpreti. Moremo preiti
deželo od srednještajersikih planin pa do Save na jugu, pa lahko
pokažemo od kraja do kraja, kako stari župan obstaja in se tudi so¬
razmerno dlje drži v krajih, ki so bila stara slovenska naselitvena
jedra, ni ga pa tam, ali pa je župan drugačnega tipa, kjer imamo
opravka z nemško ali pa tudi s slovensko kolonizacijo iz sorazmerno
mlajše dobe. Nemške vasi kasnejšega nastanka pa tudi take sloven¬
ske vasi župana stare vrste navadno nimajo. Postavim nemška na¬
selja, nastala v poteku kasnejših kolonizacij v obsežnih predelih
zahodne osrednje Štajerske (na primer v gozdovih Koralpe, okoli
Deutsch-Landsberga, v predelih severno od Radija), ali pa slovenske
vasi poznejšega nastanka sredi med starejšimi slovenskimi v Posa-
vinju in Posavju. Ni dvoma, če je slovenska vas po nastanku mlajša,
ne more imeti tipičnega starega župana, ki je imel včasih pod seboj
komaj par kmetov. To se mi zdi eden glavnih argumentov, ki govori
za starino županov te vrste; kjer je naselje mlajše, takega župana,
ki po izvoru z naseljem vred sega v staro slovensko dobo, pač ni
moglo biti. Raziskava od vasi do vasi — ki bi pa tukaj podana pre¬
segla namen 'tega poročila — bi v tem oziru prav lepo potrdila
Hauptmannove izsledke. Dostavim naj le še, da ima marsikje sta¬
rejša »zgornja« vas župana starega kova, mlajša »spodnja« ga pa
nima. Naselja z »rovtarskimi« imeni, postavljena v neki kasnejši dobi
na izkrčenem ozemlju sredi gozdov, takega župana nimajo. Tudi ni
županov te vrste v marsikateri vasi nemškega nastanka med Muro
in Rabo.

Značilno je tudi, da se v nekaterih velikih starih slovenskih na¬
selitvenih jedrih na ozemlju nekdanje srednje Štajerske, ki pa so
bila prav tako zgodnja in močna nemška kolonizacijska jedra, žu¬
pani ne omenjajo (na primer Passail, Fladnitz, Deutsch-Feistritz).
Močna nemška kolonizacija jih je zgodaj iztisnila, tako da se v virih,
postavim 13. stoletja, več ne navajajo. Na ta način se da tudi raz¬
lagati neomenjanje županov na zgornještajerskih tleh. Sicer močna
ondotna nekdanja slovenska naselitvena jedra so postala prav tako
močna in po času rana nemška in so se županov že zgodaj otresla.
Čeprav se sicer prav v teh severnih krajih župan zelo zgodaj in s to

14 *

211

označbo v virih v obče prvič imenuje, znani iopan kremsmunsterske
listine iz leta 777.

Menim, da je Hauptmann povsem pravilno povezal župane —
organe zemljiških gospostev z župani starejših slovenskih časov, da
so ti, prevzeti od zemljiških gospodov, organično povezani z župani
starejše slovenske dobe. Gotovo se mi tudi zdi, da so bile staroslo¬
venske zadružno urejene vasi podrejene županom, načelnikom enot,
župe imenovanim. Seveda župe z župani so mogle biti različne po ve¬
likosti, majhne na primer v hribovju okoli Laškega, večje v raznih
ravninskih predelih; obsegati so mogle ali samo po eno majhno vas,
po eno večjo ali veliko vas ali pa tudi po več vasi. Mnogokateri
so mogli biti vplivi, ki so povzročili, da se je ena zadružna skupnost
razrastla, druga pa ne, da je iz ene nastalo le majhno naselje, iz druge
pa večje, veliko ali celo več naselij. Ob vsem tem se pa vsiljuje še
vrsta vprašanj. Kakšni so bili pri preureditvi žup ukrepi zemljiškega
gospoda? Kakšen je bil vpliv zemlje, glede na njen obseg in plodnost,
glede na gozd, ki jo je pokrival ali pa ne pokrival. Kakšen je bil
vobče potek v podrobnostih? Kje in do katere meje so imena naselij,
v katerih tiči osebno ime, povezana z župani in z nekdanjo zadružno
ureditvijo? Imena krajev oblikovana z osebnimi imeni slovenskega
izvora se kopičijo večkrat prav tam, kjer se je uredba županov staro¬
slovenskega tipa obdržala po času dlje.

Hauptmann je glede na izvor županov preiskal urbarje z območ¬
ja nekdanje Štajerske. Kaj pa z župani, ki se omenjajo drugod po
Slovenskem, kaj je z župani na Koroškem, kaj na Kranjskem, Go¬
riškem in Krasu? Opozoril bi na goriške župe z župani, ki jih še v
začetku 16 . stoletja po večini volijo vaške soseske. Blizu Gorice sta
dve vasi Vrtojba imenovani, Zgornja in Spodnja. Zgornja je župa,
Spodnja pa ne; v Zgornji Vrtojbi voli župana soseska, v Spodnji
Vrtojbi pa ga postavlja oziroma voli zemljiški gospod.

Ob županih sproža torej branje Hauptmannove knjige vrsto vpra¬
šanj, katerih rešitev bi utegnila pripomoči k nadaljnji osvetlitvi ce¬
lotnega problema, zlasti podrobneje pojasniti razvojno pot od staro¬
slovenskega župana do prehodnega in do tistega, ki nam je znan iz
virov 13. in 14. stoletja. Hauptmann podaja na strani 74 razvoj žu¬
panstva na Slovenskem, kot bi se dal po njegovih izvajanjih prika¬
zati; želeti bi bilo, da bi ga avtorjeva in drugih nadaljnja izvajanja
še bolj utrdila. Hauptmannova razlaga staroslovenskega županstva
pomenja v bistvu zavrnitev Peiskerjeve teze in postavitev korenin
staroslovenskega župana na domača tla.

Drugi del svoje knjige je posvetil Hauptmann raziskovanju sta¬
roslovenskih kosezoD  (ali kasazov kot piše avtor). Vprašanje kosezov
ni bilo v literaturi v zadnjih desetletjih skoraj nič manj obravnavano
kot vprašanje županov. Pisec se zadržuje najprej v polemični disku¬
siji z nekaterimi trditvami, ki jih je postavil J. Mal, največ v svoji

212

knjigi Probleme aus der Friihgeschichte der Slowenen (1939), potem
pa — predvsem v zvezi s kritiko Malovih izvajanj — B. Grafenauer.
Veliko število vprašanj iz starejše zgodovine Slovencev obravnava
Hauptmann v tem oddelku svoje knjige prvič, posveča pa povečano
pozornost, dokumentirano z novimi podatki in vidiki tudi nekaterim
takim, ki jili je obravnaval v številnih svojih delih in razpravah v
razdobju zadnjih štirideset let. Tako so: Hrvati v stari Karantaniji,
kosezi — Hrvati, pot Obrov v Italijo, obrski »canzauci« pri J. Malu,
razmerje med Obri in Slovani, libertini — edlingi — arimani — ko¬
sezi, hlapčevska kmetija — slovenska kmetija. Že to kratko našte¬
vanje nam kaže raznovrstnost in bogastvo problemov, ki jih je in jih
obravnava Hauptmann in ki se jim je tudi sicer v znatni meri posve¬
čala historiografija zadnjih desetletij. Predaleč bi v tem poročilu
segel, če bi navajal s Hauptmannovimi soglašajoča ali pa od njego¬
vih razlikujoča se mnenja, med drugimi tudi svoja, na primer o ka¬
rantanskih Hrvatih, o kosezih = Hrvatih, o potu Obrov v Italijo ali
o razmerju Obrov do Slovencev.

Dodati 'bi želel na tem mestu le nekaj o slovenski kmetiji, pridr¬
žujoč si dokumentacijo k svojim izvajanjem za drugo primerno pri¬
liko. S Plauptmannovo splošno enačbo slovenska kmetija (hoba scla-
vonica) = hlapčevska kmetija (hoba servilis) ne morem soglašati.
Preiskava slovenskih kmetij na Slovenskem (v 22 listinah 162 sloven¬
skih kmetij, iz razdobja od druge polovice 10. do druge polovice 12.
stoletja) je dala izsledek, da se slovenske kmetije omenjajo skoraj
povsod tam, kjer je bila v bližini soseščina nemških naseljencev. Pis¬
cem listin se je naziv »slovenska« kmetija pač ponujal zaradi razliko¬
vanja od »bavarske« (nemške) kmetije v soseščini; kakor je na primer
»latinska« kmetija v tirolskih gorah kmetija Romana, tamkajšnjega
soseda Nemcu. Ni pa s tem rečeno, da ni mogel biti obseg slovenske
kmetije drugačen od obsega sosednje nemške, in pa družbeni položaj
kmeta slovenske kmetije od družbenega položaja kmeta ina sosednji
bavarski ali nemški kmetiji. Nikakor pa ne gre posploševati: sloven¬
ska kmetija je vobče hlapčevska, vse slovenske kmetije so hlapčev¬
ske, kajti Sclavus = servus. Nikakor niso na vseh »slovenskih« in kot
»slovenske« označenih kmetijah živeli le hlapci (servi).

Po obsegu so mogle biti kmetije označene kot »slovenske« tudi v
istem okolišu različne. Za to trditev govori do podrobnosti izdelan
račun za obseg »slovenskih« kmetij v zgornještajerskem okraju Ober-
Wolz, ki ni daleč od tistega Peterdorfa, za katerega »slovensko« kme¬
tijo je Hauptmann bistroumno dognal obseg 16 oralov. V Ober-
Wolzu se je dal, preračunan po Hauptmannovem preizkušenem na¬
činu na podlagi dajatev dveh glavnih žitnih vrst, pšenice in ječmena,
določiti obseg slovenskih kmetij na 18 oralov, preračunan tudi po
ostalih dajatvah pa na 20 oralov. 18 oralov bi bila polovica obsega
Hauptmannove bavarske hlapčevske kmetije, ki meri 36 oralov; pri

213

20 oralih pa bi bil to obseg Haupfcmannove »svobodne kmetije« (hoba
libera) v Peterdorfu, sosede ondotne Hauptmannove »slovenske« =
= hlapčevske kmetije s 16 orali.

Od nedvoumnega dokaza, da so bili leta 1261 na Dolenjskem
okoli Mirne in »Lietbercha« (nekdaj grad jugovz. od Litije) omenjeni
arimani = kosezi prehaja Hauptmann na razpravo o koroških ari-
manih. Odločno zavrača razne teorije o arimanih — edlingih — ko-
sezih na Koroškem, ki so jim eni hoteli najti krščanski izvor (Jaksch),
drugi v njih germansko-langobardski (Braumiiller, Kranzmayer), tretji
pa kombiniran langobardsko-karantansko-krščanski (Klebel, Wutte).
Obsežno razpravo o kosezih in njihovem izvoru, ki jo je podal B.
Grafenauer v svoji knjigi Ustoličevanje koroških vojvod in država
karantanskih Slovencev (1952) Hauptmann takrat, ko je svojo raz¬
pravo pisal, še ni mogel uporabljati. Hauptmann zagovarja slejkoprej
svojo tako imenovano hrvatsko teorijo o izvoru kosezov in jo uteme¬
ljuje v poglavjih, v katerih po vrsti obravnava koseze v zgornjem
Pomurju, zgornjem Posavju in na Koroškem. Na odličen način je po¬
dan rodovnik kosezov, od plemičev domačega izvora pa do njihovega
propadanja in propada med podložne kmete, ali pa posamič tudi do
njihovega prehoda v fevdalno plemstvo. Zelo nazorno je podana ta
družbena in gospodarska kriza ter preobrazba kosezov, kar velja
zlasti za gorenjske in koroške. Za Gorenjsko bi želel še posebej opo¬
zoriti na sijajen prikaz politično-teritorialnega razvoja njenega blej-
sko-bohinjskega kota. Novi viri osnovnih potez v družbenem razvoju
kosezov pač ne bodo spremenili, mogli ga pa bodo spopolniti. Ome¬
nim naj na primer podatke o koseščinah, »viteške kmetije« imeno¬
vanih, okoli Pivke na Notranjskem (premski urbar iz leta 1498 v
moji ediciji Srednjeveških urbarjev za Slovenijo), ali pa podatke o
kosezih v radovljiškem urbarju iz leta 1498 (v Državnem arhivu v
Ljubljani). Tudi geografsko razporeditev in gostoto kosezov na sosed¬
njih in nekdanjih slovenskih tleh bo mogoče še spopolniti z novimi
ugotovitvami, preko pregledov, ki jih dolgujemo Hauptmannu, Gra¬
fenauerju in Kleblu.

Glavne teze Idauptmannove pa so slejkoprej: kosezi so Hrvati; na
Koroškem v 10. stoletju omenjeni »hrvatski okraj« je tako imenovan
po kosezih Hrvatih, ki jih je v tej deželi — sodeč po virih in sledovih
v krajevnih imenih — bilo ondod največ naseljenih; »hrvatski okraj«
je zavzemal velik del osrednje Koroške in bil v 10. stoletju ena ko¬
roških grofij; majhne Edling—Koseze imenovane vasi so po svojem
nastanku šele iz obdobij kasnejših kolonizacij.

Proti nekaterim Hauptmannovih tez, zlasti glede obsega »lirvat-
skega okraja« na Koroškem in občega enačenja kosez = Hrvat sem
izrekel svoje pomisleke že leta 1932 (Geografski vestnik, 8. letnik,
str. 112 dalje). Sovpadanje koseških in hrvaških selišč, točno ali v
širšem okolišu, obče in posplošene enačbe kosez = Hrvat še ne dovo-

214

] j uje. Ne izključujem, da so bili na Koroškem mnogi pripadniki
hrvatskega plemena po svojem družbenem položaju kosezi in narobe,
pa da je bilo takih zlasti mnogo v središču dežele. Toda vprašamo
se, kaj pa zelo močna, v prostorninsko strnjenih skupinah in v sre¬
diščnih položajih dežele razporejena naselja kosezov na Gorenjskem
(okoli Bleda, v Bohinju, pod Tržičem), okoli Ljubljane, na Notranj¬
skem (okoli Pivke in Prema) in Dolenjskem, kjer o kakih Hrvatih
ni sledu niti v krajevnih niti v osebnih imenih. Naselja po kosezih
imenovana in s kosezi kot stanovalci izpričana je skoraj brez izjeme
staviti v območja slovenske kolonizacije, nastale na ozemlju, ki je
bilo za kulturo tal sorazmerno zgodaj pridobljeno.

Tretji del Hauptmannove knjige obravnava starodaven obred
umeščanja vojvod na Gosposvetskem polju,  ki je tesno povezan s
kosezi na Koroškem. Najprej poda avtor pregled glavnih mnenj v
literaturi glede tega obreda, počenši s pomembnim Puntschartovim
delom iz leta 1899, pristavljajoč kritične pripombe k temu ali onemu
vprašanju, ki jih je obilo razpravljanje o predmetu sprožilo.

Glavni del tega razdelka Hauptmannove knjige je pa posvečen
kritičnemu pretresu treh glavnih virov za poznavanje umeščanja na
Gosposvetskem polju, to je vrinku v dveh rokopisih nemške pravne
knjige Švabsko zrcalo imenovane, poročilu v Otokarjevi Avstrijski
rimani kroniki in poročilu, ki ga podaja vetrinjski opat v svojem
zgodovinskem delu Knjiga resničnih zgodb. Ob že tolikokrat v lite¬
raturi obravnavanem pretresu poročil pri Otokarju in Ivanu bi bilo
že kar težko misliti, da se bo dalo iz njiju še kaj pomembnejšega za
poznavanje koroškega obreda iztisniti. In vendar se je Hauptmannu
z metodično in kritično zgledno primerjalno analizo obeh virov to
posrečilo. Dognal je pomembne izsledke, ki med drugim kažejo, da
je Ivan iz posebnih političnih razlogov in spričo sprememb, ki jih
je obred do njegove dobe doživljal, Otokarja na tendenčen način pre-
narcjal, pa 'tudi popravljal in dopolnjeval. To je zlasti očitno pri
podatkih o spremstvu novega vojvode; glede njegove prisege, zgolj
v obljubo spremenjene; o kobili in 'biku, ki ju ne drži več vojvoda
marveč kmet — ustoličevalec; o stopanju novega vojvode na vojvod¬
ski stol z mečem v roki, ki ga vihti in še glede drugega.

Tretji glavni vir za poznavanje umeščanja koroškega vojvode, ki
ga Hauptmann kritično presoja, je pa vrinek v Švabskem zrcalu. O
njem kot viru za koroški obred so pisali zlasti Graber, Voltelini, Mal
in Rauch. (Knjige B. Grafenauerja, Ustoličevanje koroških vojvod
in država karantanskih Slovencev, iz leta 1952, profesor Hauptmann
pri pisanju svoje knjige še ni mogel uporabljati.)

Rauch je skušal leta 1941 dokazati, da je vrinek v Švabskem
zrcalu tendenčen falzifikat, nastal v okolici avstrijskega vojvode Ru¬
dolfa IV. v letih 1356—1360. Na ponarejanje pri vrinku v Švabskem
zrcalu misli tudi Hauptmann, toda ne tako kot Rauch, češ da je

215

poročilo vrinka le zgolj priložnostni sestavek, ki mu ne gre samostojna
vrednost za poznavanje starejšega poteka našega obreda, marveč, da
so bili v vriinek tendenciozno vstavljeni le nekateri podatki in jih je
razložiti iz političnega stremljenja vojvode Rudolfa IV. Ti vstavljeni
podatki bi se nanašali zlasti na svobodno volitev novega vojvode
mesto zgolj njegove preizkušnje, na podatke o lovskem mojstru in na
zavrnitev kandidata, ki ga za vojvodo predlaga kralj. Sicer pa da je
v vrinku izven vstavljenega vse logično neoporečno, v zgodovinskem
oziru nesumljivo in se odlično poda v razmere, kakršne so na Ko¬
roškem obstojale še v razdobju tja do okoli 1200, tako da je pratekst
vrinka v Švabskem zrcalu moral nastati najpozneje v 12. stoletju.

Tudi če se ne bi po Hauptmannu v vrinek Švabskega zrcala vsta¬
vljene podatke dalo drugače razložiti, kaže v bistvu tudi Hauptman-
novo razpravljanje, da ne gre z Rauchom opisa koroškega umeščanja
v vrinku Švabskega zrcala proglašati kot takega za falzifikat. Menim,
da je Hauptmannov pretres vrinka v Švabskem zrcalu, vkljub mnenju
o nekaterih tendenčno vstavljenih podatkih, njegovo veljavo kot zgo¬
dovinskega prvorazrednega vira le okrepil. Slejkoprej sem mnenja,
da ima od poročil o izvolitvi in umestitvi koroškega vojvode najbolj
starinski značaj popis obreda, sporočen v vrinku v Švabskem zrcalu
in da velja popis za obred, kot so ga opravljali na Koroškem, po
vsem sodeč, v 11. ali celo še v 12. stoletju.

ITauptmannova knjiga »Staroslovenska družba in obred na knež¬
jem kamnu« obsega množico novih pogledov in izsledkov, nekaj pa
tudi takih, ki spopolnjujejo, deloma pa na podlagi novega gradiva na
novo oblikujejo dosedanja avtorjeva raziskovanja. Eni kot drugi se
usmerjajo in vskladajo v dobršen del znanstvenega dela na področju
starejše slovenske zgodovine, ki se mu avtor posveča že nad 40 let.
Kot je doslej iz tega, bo moralo slovensko zgodovinopisje tudi iz
nove Hauptmannove knjige sprejeti mnoge nove, za poznavanje sta¬
rejše slovenske zgodovine zelo pomembne izsledke.

216

Mansus sclavonicus

Na ozemlju, ki so ga nekdaj in ga deloma še danes naseljujejo
Slovenci, se v razdobju od druge polovice 10. pa do začetka 13. stol.
omenjajo v virih slovenske kmetije (hoba, hoba, Sclavensis, Sclava-
nisca, Sclauanica, Slavensis, Sclauonica, Sclauica, mansus Sclavonicus,
Sclauonicorum, Schlauilis, Sclauaniscus, colonia Sclavanisca, massa-
ritium Sclauonicum). Ker po času zadnja omemba slovenske kmetije
iz leta 1219 le ponavlja besedilo starejše listine iz leta 1140, 1  so slo¬
venske kmetije stvarno izpričane le za okroglo 200-letno dobo, od
prvega omenjanja okoli 970 pa do zadnjega leta 1172. 2  Vsega skupaj
je v 22 listinah omenjenih 162 slovenskih kmetij, od teh jih odpada
na ozemlje nekdanje Štajerske 36, nekdanje Koroške 92, nekdanje
Kranjske 12, nekdanje Vzhodne Tirolske 20, nekdanje Zgornje
Avstrije 1 in nekdanje Spodnje Avstrije 1 kmetija. S temi številkami
je popraviti dosedanje sezname in podatke o številu ter razprostra¬
njenosti slovenskih kmetij. 3  V virih se slovenska kmetija imenuje
11-krat hoba (hoba), 9-krat mansus in po enkrat colonia ozir. massa-

1  Ilauthaler — Martin, Salzburger Urkundenbuch II, 292, n. 200; III,
1918, 258, n. 736; Zahn, Urkundenbuch d. Herzogth. Steiermark I, 1875, 190,
n. 181, II, 1879, 243, n. 162; Fr. Kos, Gradivo IV, 1915 (1920), 95 d., n. 158,
160, n. 298.

2  Gradivo II, 1906, 333 d., n. 438 = Jakscli, Monumenta histor. ducat.
Carinthiae III, 1904, 55, n. 138; Gradivo IV, 267, n. 529 = Zahn, Urkun-
denb ... Steiermark I, 517, n. 549.

3  Fr. Kos, Slovenski »mansus« in slovenska »hoba«, Izvestja Muzej. dr.
za Kranjsko 3, 1893, 14—16 (Izbrano delo, 1982, 278—280) ; VI. Levec, Pet-
tauer Studien III, Mitteil. d. Anthropolog. Gesellschaft in Wien 35, 1905,
86 — 93; J. Mal, Probleme aus der Friihgeschichte der Slowenen, 1939, 79
(s skupnim številom 147 slovenskih kmetij). (Zemljevid v Gospodarska in
družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, II. Družbena
razmerja in gibanja, 1980, pri str. 320, prim. še str. 322 d.)

217

ritium. Izrazi te vrste niso omenjeni zgolj za kmetijo, ki se imenuje
»slovenska« ali po Slovencih. 4  Ta ugotovitev nas vodi k vprašanju o
bistvu in izvoru tega kar se v virih imenuje slovenska kmetija.

S problemom slovenske kmetije so se doslej pečali Peisker, Levec,
Dopsch, Puntschart, Hauptmann, Mal. 5

J. Peisker  je v zvezi s svojim razpravljanjem o kraljevski kme¬
tiji trdil, da obsega slovenska kmetija točno 12 hektarjev, to je četrti
del kraljevske kmetije, ki ima normalno 48 hektarjev. 6  VI. Levec  je
skušal Peiskerjevo, brez podrobne utemeljitve podano, tezo o obsegu
slovenske kmetije podkrepiti z nekaterimi primeri. 7  V dveh štajer¬
skih 'krajih, kjer se v 12. stol. omenjajo slovenske kmetije, je menil,
da more na podlagi katastrskih map izračunati prvotni obseg na
kmetije razdeljenega vaškega teritorija in dognati, da je bil le-ta
sprva odmerjen po kraljevskih kmetijah z normalnim obsegom 48 ha,
te pa so bile vsaka zopet razdeljena na 4 slovenske kmetije, to je
gospodarske enote z obsegom po normalno 12 hektarjev. Tudi vaški
teritoriji zgornjega Dravskega polja so bili na tak način odmerjeni
po kraljevskih in razdeljeni na slovenske kmetije. Ker je slovenska
kmetija glede svojega obsega v zvezi z nemško  kraljevsko kmetijo,
je možnost, da bi bila slovenskega izvora in da je v njej iskati nek
za Slovence značilen način naseljevanja, izključena. Slovenska kmeti¬
ja se je — kot vsaka 'kmetija vobče ■— razvila šele na tleh zemljiškega
gospostva in je stvaritev nemških zemljiških gospodov, dete nemške
kolonizacije. Naziv slovenska kmetija bi smeli razlagati le tako, ker
so — vsaj sprva — na take kmetije naseljevali le slovenske podlož¬
nike. Le narodnost naseljencev smemo iz slovenske kmetije razbrati,
ne tudi pripadnost k nacionalnemu načinu naseljevanja. Mimo slo¬
venskih kmetij se omenjajo tudi bavarske. Če upoštevamo, da so
imeli Slovana in ravnali z njim tedaj kot s socialno manj vrednim,
je od vsega začetka verjetno, da so bile bavarske kmetije večje od
slovenskih. Levcu se zdi domneva upravičena, da je bavarska kme¬
tija merila 16 hektarjev, to je tretjino kraljevske kmetije. V dveh
vaseh Dravskega polja meni Levec najti to odmero.

V zvezi s kosezi ali edlingi se je dotaknil slovenskih kmetij
P. Puntschart . 8  Izhajajoč od Meitzenovega mnenja, da je bila slo-

4  Jaksch III, 376, n. 991: mansus qui vulgo hube dicuntur.

5  Gl. tudi A. Mell, Zur Geschichte des Ausmasses bauerlichen Besitzes
in Steiermark, Zeitschr. f. Sozial- und Wirtschaftsgesch. 5, 1896, 100; W.
Fresacher, Der Bauer in Karnten, 1. Die personliche Stellung des Bauers in
Karnten (Archiv f. vaterl. Geschichte und Topographie 31), 1950, 42—46.

6  J. Peisker, Bericht iiber die zlim Zwecke einer agrargescliichtlichen
Durchforschung Steiermarks vorgenommenen einleitenden Arbeiten, II. Be¬
richt der Historischen Landes-Commission fiir Steiermark, 1893/94, 16.

7  W. Levec, n. n. m., 184 d.

8  P. Puntschart, Herzogseinsetzung und Huldigung in Karnten, 1899,

201 , 202 .

218

vanska kmetija manjša od nemške, smatra koseze in koseška zem¬
ljišča za slovanska, kajti koseške kmetije so bile po obsegu majhne
in manjše od navadnih kmetij. Mogoče so bile v virih omenjene
slovenske kmetije vsaj včasih koseščine. VI. Levec se je tej Punt-
schartovi domnevi v svojih omenjenih »Ptujskih študijah« pridružil.

Levčevo in Peiskerjevo mnenje o slovenskih kmetijah je podvrgel
ostri kritiki A. Dopsch .• Levčeva izračunavanja velikosti slovenskih
kmetij se mu zdijo prisiljena in napačna. Slovenske kmetije v obsegu
12 hektarjev se ne dajo dokazati nikjer. Dopsch dvomi, da bi nazivi
inansus Sclavonicus in mansus Bawaricus mogli pomenjati povsod
določeno in vedno enako odmero. Dvomi tudi, če je s kmetijo, ki se
omenja brez vsakega drugega pridevka, mišljena vedno bavarska.

Nove vidike so dala problemu slovenske kmetije preiskovanja
Lj. Hauptmanna. 1 "  Peiskerjevo in Levčevo izračunavanje obsega slo¬
venske kmetije odklanja Hauptmann kot naipačno. Nemci so Sloven¬
cem, ki so jih našli ob svojem prihodu v suženjstvu, »odkazali po do¬
mačem zgledu« isto mesto »kakor svojim dosedanjim hlapcem«, Slo¬
vencu »naložili hlapčevsko tlako« in uredili malo kmetijo, ki je bila
po svojem pravnem značaju hlapčevska, enaka bavarski hlapčevski
kmetiji; njeni prebivalci so hlapci. A ker se je že samo ob sebi umelo,
da je bil Slovenec le hlapec, se je zdelo Nemcem odveč, da bi pose¬
bej poudarjali pravni značaj njegove kmetije; pravili so ji kratko
»slovenska«. Na slovenskih kmetijah žive Slovenci — hlapci. Edina
novost pod nemško oblastjo je bila potemtakem svobodna kmetija.
Toda tudi ona je dobila v novi okolici novo ime. Kajti, ker je bila
Slovencu kot hlapcu sprva nedosežna, le bavarskemu polusvobod-
niku primerna, so jo prekrstili pri nas v »bavarsko kmetijo«. Kake
stalne mere slovenska kmetija ne pozna; bila je glede velikosti raz¬
lična v različnih krajih, »posneta po posebnih razmerah dotičnega
kraja ali gospostva«. Vendar večja od slovenske kmetije je bila ba¬
varska svobodna kmetija: kaže se, da je vsaj krajevno bilo razmerje
med velikostjo prve do druge 4 proti 5. u  V kasnejšem razvoju se stan

9  A. Dopsch, Die altere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpen-
slavven, 1909, 70 d.

10  Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba in njeni stanovi. Časopis za
sloven. jezik, književ. in zgodovino 1, 1918, 89—99; t)ber den Ursprung von
Erbleihen in Osterreich, Steiermark und Karnten, Forschungen zur Verfas-
sungs- und Vervvaltungsgeschichte der Steiermark VII1/4, 1913, 19, 55 d.;
Hufengrossen im bayrischen Stammes- und Kolonialgebiet, Vierteljahr-
schrift f. Sozial- und Wirtschaftsgesch. 21, 1928, 386—413. (Staroslovenska
družba in obred na knežjem kamnu, 1954, 85—90. — M. Kos si je v rokopisu
naslov zaznamoval, vendar v besedilu lega besedila še ni upošteval!)

11  Kos je tu z oklepajem izločil iz rokopisa prvotno zapisano besedilo:
»Za okraj Katsch na Zg. Štajerskem je Hauptmann izračunal velikost slo¬
venske hlapčevske kmetije na 16 oralov, velikost svobodne, t. j. bavarske
kmetije, prav tam pa na 20 oralov.«

219

podložnega kmeta ni več skladal »s pravnim položajem njegove po¬
sesti«; na slovenskih kmetijah morejo sedeti tudi polusvobodni.

Proti Hauptmannovemu tolmačenju slovenske kmetije je nastopil
Josip Mal. 12  Smatra, da so Slovenci že pred prihodom Nemcev poznali
neko razdelitev zemlje na kmetije (eine gevrisse Verhufung des Lan-
des); fiskalni momenti so bili med drugim za to merodajni. Določitev
zemljiškega davka se je pri Slovencih, prav tako kot pri ostalih Slo¬
vanih, ravnala po ralu ali plugu. Slovenška kmetija je od vsega za¬
četka neodvisna od socialnega položaja njenega imejitelja. Bila je
računska enota in ni bila prejkone povsod enakega, vedno stalnega
obsega. V okviru gotovega območja so pa bile slovenske kmetije ob
enakih ali podobnih zemljiških in klimatskih predpogojih, pri enaki
obdelavi in ob enakem stanju gospodarsko-ekonomske vzgoje pre¬
bivalstva vendar kolikortoliko enake. V obmejnih slovenskih krajih
so slovensko kmetijo, različno po obsegu od bavarske, vedno imeli
za nacionalno posebnost in jo kot tako označevali (»slovenske kme¬
tije«!); zato je pretežno večino slovenskih kmetij najti v jezikovnem
in nacionalnem obmejnem ozemlju in pa tam, kjer je bilo število
tujih kolonistov veliko. Slovenska kmetija predstavlja kvantitativen
obseg posesti, ne pa kvalitativno lastnost imejitelja. Viri kažejo, da
je bila slovenska kmetija le računska enota. Nikakor ni mogoče do¬
kazati, da bi na slovenskih kmetijah živeli zgolj nesvobodni hlapci
slovenskega rodu. Enačba slovenska kmetija = bavarska hlapčevska
kmetija je napačna. Hauptmannovo dokazovanje in izračunavanje
pravnega značaja in obsega slovenske kmetije okoli Katscha na zgor¬
njem Štajerskem na 12 oralov se zdi Malu ponesrečeno.

Mal enači slovensko kmetijo z ralom ali malim plugom 13  (radio,
lat. uncus, slavicum aratrum), to je z obsegom polja, ki ga je bilo
mogoče obdelati z orodjem, imenovanim ral (Ari, Hacke, lat. uncus).
Ral je bil tudi podlaga, po kateri so določali zemljiški davek pri
vseh Slovanih; podatke o tem navaja Mal iz Poljske 13. stoletja. Še
enkrat večji od rala je plug, to je obseg polja, ki ga je mogoče ob¬
delati s plugom 14  (magnum aratrum).

Ral in plug se kot poljski meri omenjata tudi pri drugih slovan¬
skih narodih; tudi pri Srbih in Hrvatih v srednjem veku, s čimer bi
bila povečana verjetnost, da sta bili obe poljski meri  znani tudi pri
Slovencih, nemara že v predkrščanski dobi. 15  Toda drugo vprašanje

12  J. Mal, Nova pota slovenske historiografije, Čas 17, 1922/23, 216 d.;
Probleme aus der Friihgeschichte, 76—87.

13  J. Mal, Probleme, 78, 83.

14  Isto, 77, 78, 83.

15  L. Niederle, Slovanske starožitnosti, oddil kulturni. Život starych

Slovanu, dil 1921, 88 d. — Srbi 1322, 1330 (Miklosich, Monumenta Ser-

bica, 1858, 98, 565; Daničič, Rječnik iz književnih starina srpskih II, 316;
K. Jireček, Staat und Gesellschaft im mittelalt. Serbien II, Denkschriften

220

je, če smemo (z Malom) že v tem času enačiti ral ali plug s pomenom
kmetija,  slovensko kmetijo 10.—12. stol. staviti enako staremu slovan¬
skemu ralu. Na Češkem najdemo plug (= aratrum, to je zemlja ora-
mica) v pomenu kmetija od srede 11. stol., 16  na slovenskih tleh pluga
v 'tem pomenu srednjeveški viri ne poznajo, prav tako tudi ne rala,
ki naj bi bil po Malu to, kar slovenska kmetija.

Zveza med ralom in slovensko kmetijo je torej le domneva, ki bi
mogla postati sprejemljiva šele, če bi se dal za slovensko ozemlje
dokazati za srednji vek ral, ne v prvotnem pomenu obsega polja,
ki ga je bilo mogoče enega dne obdelati s tem poljskim orodjem,
marveč v pomenu kmetije. Tega pa v virih, ki so nam na razpolago,
ne najdemo, pač pa se v 11. stoletju pojavi slovenska kmetija s ter¬
mini in značilnostmi, ki dajo misliti na druge zveze.

Na nekdanjih oiziroma današnjih slovenskih tleh se omenjajo
kmetije (mansus, hoba, colonia) najpoprej v listinah, s katerimi so
nemški vladarji poklanjali in potrjevali posest v Podonavju, Panoniji
in v Vzhodnih Alpah, odmerjujoč in podeljujoč jo v obsegu kmetij.
V avstrijskem Podonavju se na ta način omenjajo kmetije po imenu
prvič 830, v Panoniji in na Štajerskem 859, na Koroškem 864, na
Kranjskem šele 1011. 17  Te kmetije so ali kraljevske (mansus regalis
lioba) ali pa se navajajo brez vsakršnega drugega pridevka. Viri in
okoliščine, v katerih se te kmetije omenjajo, in vse, kar vemo o njih,
govori za to, da imamo tu opraviti z agrarno institucijo, ki je prišla
k nam hkrati z oblastjo Nemcev in <z  nemškim posredovanjem od za-
pada 'ter ki sega po svojem izvoru deloma v antično dobo. 16  Vprašanje
je, če smemo sem šteti tudi slovensko kmetijo, ki se pojavi v virih
prvič okoli 970, torej 140 let pozneje od prvih kmetij na nekdanjem
slovenskem ozemlju. Ali je to slovensko kmetijo hkrati z ostalimi
kmetijami, ki se pri nas omenjajo od prve polovice 9. stol. tudi šteti
med nemške agrarne uredbe?

1. Ime kmetija.  — Označba, s katero se slovenska kmetija pri
nas imenuje, je enaka označbam za kmetije, ki se ne imenujejo slo¬
venske ter je latinska (mansus, colonia) ali nemška (hoba) ali pa

d. Akad. d. Wiss. in Wien, philos.-hist. Classe 58, 1914, 33 = Jireček-Rado-
nič, lstorija Srba II, 1952, 156 d. iprim. zdaj M. Blagojevie, Zemljoradnja
u srednjovekovnoj Srbiji, 1973, 35—59, 344—350]). — Hrvati: V. Mažuranič,
Prinesi za hrvatski pravno-povjestni rječnik, 5. zv., 1914, 667, 10. zv., 1922,
1219.

18  G. Friedrich, Codex diplomaticus et epistolaris regni Boliemiae I,
1904—1907, 53. 55. 58.

17  Bblimer-Miihlbacher, Regesta Imperii I (d. Karolinger), 1340 (1302)
= Gradivo II, št. 106; Muhlbacher n. d. 1440 (1399), 1441 (1400) = Gradivo
II, 161, 162; Muhlbacher 1454 (1411) = Gradivo II, 191; Monum. Germaniae
hist., Diplomata III (ed. H. Bresslau), 1900—1913, 263, n. 228 = Gradivo III,
1911, 20, št. 28.

18  R. Kotzschke, Allgemeine Wirtschaftsgeschichte des Mittelalters, 1924,
259 d.

221

romansko-langobardska (massaritium). 19  O ralu, plugu ali kakem
drugem slovanskem izrazu za kmetijo pri Slovencih ni sledu. To
kar danes imenujemo kmetija se v različnih krajih slovenske zemlje
na različen način zaznamuje (zemlja, grunt, huba). Skupnega slo¬
venskega izraza za kmetijo v preteklosti in danes ni. Etimologija
besede kmet ozir. kmetija je sporna, po Jagiču je kmetija iz srednje-
lat. cometia = comitatus. 20

2. Obseg slovenske kmetije.  — Ali se da izračunati obseg v virih
omenjenih slovenskih kmetij?

Lj. Hauptmann je za svojo enačbo (hlapčevska kmetija = slo¬
venska kmetija; lioba servilis = hoba sclavonica) iskal opore v po¬
datkih za zgornještajersko posest freisinške škofijske cerkve. 21  Leta
1007 je prejela freisinška cerkev od kralja Henrika II. v dar kronsko
zemljo Katsch na zgornjem Štajerskem. V njenem okolišu leži vas
Peterdorf, kjer se 1072 omenja kot dar freisinškega škofa salzbur¬
škemu nadškofu ena slovenska kmetija (mansus sclavonicus). 22  Ker
pa poznata freisinška urbarja iz 1305 in 1316 v okraju Št. Peter —
kamor spada Peterdorf — z izjemo svobodnih kmetij v Rudenecku
po Hauptmannu le tlačanske kmetije, <to je take, ki so morale pla¬
čevati kot odškodnino za tlako posebno dajatev (tagwerkpfennig),
meni Hauptmann, da je bila tudi ona slovenska kmetija iz 1072 in
da so bile tudi druge tamošnje prvotno od Slovencev nastanjene kme¬
tije tlačanske. 23  Za tlačansko kmetijo v tem okraju, ki jo enači z
bavarsko tlačansko kmetijo, je Hauptmann izračunal obseg 16 oralov,
za svobodne v Rudenecku, ki jih enači z bavarskimi svobodnimi, pa
20 oralov. Slovenska kmetija (tlačanska) proti bavarski (svobodni)
mu stoji glede velikosti v razmerju 4 : 5.

Mal ima pomisleke, ali je dopustno radi ene edine in le enkrat
v teh krajih omenjene slovenske kmetije izvajati sklep, da je bil
v poštev prihajajoči Peterdorf in velik del tamošnjega freisinškega
okoliša razdeljen na slovenske kmetije. Urbar iz dobe okoli 1160 slo-
veskih kmetij tamkaj ne pozna. Mal dvomi, ali so dajatve nekdanjih
kmetij, razbitih sedaj na drobce, kot jih naštevata urbarja 1305 in
1316, pri cepitvi kmetij tudi vedno proporcionalno razdelili na nove

19  J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči, Glasnik Mu¬
zej. društva za Slovenijo 14, 1933, 69; Meyer-Lubke, Rom. etvm. Worterbuch,
1924. 5396.

20  J. Kelemina, n. d., Glasnik Muzej, društva za Slovenijo 14, 1933, 61
(huba), 65 (kmet), 91 (zemlja); V. Mažuranic, n. d., 508 d., 1679; E. Berneker,
Slavisches etymologisches Wdrterbuch I, 1908 — 1913, 661 d. (Prim. Fr. Bez¬
laj, Etimološki slovar slovenskega jezika II, 1982, 47.)

21  Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba, CJKZ I, 1918, 91 d.; Hufen-
grossen itd., VSWG 21, 1928, 408—409.

22  Monumenta Germaniae, Diplomata III 163, n. 137; Jakseh, Momenta
Carinthiae III, 155, n. 394; Gradivo III, 18, n. 24, in 165 d., n. 270.

23  Fontes rerum Austriacarum II. Abt. XXXVI. (Žalni, Cod. dipl.
Austriaco-Frisingensis lil), 1871, 291—296.

222

deležnike; zato se mu urbarialne dajatve ne zdijo zanesljiv ključ za
določitev velikosti posameznih kmetij, ikot je to menil Hauptmann.
Dajatve ob istem času in v enem ter istem kraju ter ob enakovrstni
posesti se večkrat razlikujejo. Prav v Peterdorfu kmetje ne plačujejo
za tlačansko kmetijo značilnega »tagwerkpfeniniga«, o katerem je
mislil Hauptmann, da je v tem kraju vključen v ostale dajatve . 24

Mal nima prav, ko trdi, da je ena in le enkrat 1072. leta ome¬
njena slovenska kmetija v Peterdorfu edina, ki jo s tem imenom
poznamo iz virov za freisinško posest v teh zgornještajerskih krajih.
Prav urbar iz ok. 1160, o katerem pravi Mal, da slovenskih kmetij
ne pozna, jih omenja 13 po številu v »Welze« (na robu je Kos zapisal:
»= hushobe = huba indominicata = h. servilis« — izhodišče je očitno
pojem slovenska kmetija!), to je v dolini z danes Ober Wblz imeno¬
vanim glavnim krajem, ki je bila tudi freisinška posest ter je so¬
sednja okraju Katsch z nam že zinanim Peterdorfom in ono slovensko
kmetijo iz 1072. 25  Urbarja iz 1305 im 1316 popisujeta in naštevata v tej
dolini kmetije, posestva, posestnike in dajatve v krajih Obervvolz,
Kirchberg, Bramach in Schiltern. Omenjanje »taberhnega novca«
(tagwerkpfennig) kaže, da imamo — z malimi izjemami — povsod
opraviti le s hlapčevskimi kmetijami. Redkokrat so omenjene cele
ali polovične kmetije, večina zemljišč je že razdrobljenih in nave¬
denih v oralih (iugera), po velikosti od 1 do 18 oralov.

Onih 13 slovenskih kmetij v »Welze« iz dobe okoli 1160 moramo
torej iskati v kmetijah in zemljiščih, ki nam jih popisujeta in našte¬
vata urbarja iz 1305 in 1316. Vse, kar nam navajata ta vira, pa ne
gre jemati v poštev; izpustiti moramo planšarske staje (vaccaria),
novine in nekatera posestva kot »vreilehen« 26  imenovana; pravni
značaj in dajatve kažejo na poznejši oziroma drugovrsten nastanek
te vrste zemljišč, ki jih ne gre šteti med stara kmečka posestva v
dolini okoli Ober-Wolza. Ogromna večina ostalih posestev pa kaže
redoma sorazmerje med velikostjo in njej odgovarjajočo višino da¬
jatev; male razlike navzgor ali navzdol v posameznih slučajih ne
morejo motiti splošne podobe. V kompleksu kmečkih posestev v do¬
lini okoli Ober-Wblza je iskati tudi onih 13 slovenskih kmetij. Po
metodi, ki jo je uporabil za Peterdorf Hauptmann, sem na podlagi
količine urbarialnih dajatev (za 1305), odpadajočih na en oral zemlje
poizkusil dognati velikost celih kmetij. Ponavljanje zadevnih računov
in tabelaričnih pregledov bi zavzelo več tiskanih strani. Na tem
mestu naj zadostujejo zgolj izsledki, do katerih sem prišel; kontro¬
lirati jih more vsakdo sam s tekstom urbarja v rokah. Račun, ki je
moral izločiti nekatere redke izjemne slučaje, ki pa ne morejo za-

24  Lj. Hauptmann, Hufengrossen itd., VSWG 21, 1928, 88; J. Mal, Pro¬
bleme itd., 83—86.

25  FRA 11/36 (Zahn, Cod. dipl. Austr.-Fris. III), 1871, 17, 247—256.

28  Plačujejo »sterbohsc, n. n. m., 323.

223

brisati celotne podobe, je pokazal, da so obsegale cele kmetije v okra¬
ju Ober-Wolz po 18 do 20 oralov. V samem kraju Ober-WoIz gre
povprečna velikost največ do okroglo 19,3 oralov; pravtako v Kircli-
bergu, le dajatev rži kaže tu na velikost 20 oralov. V krajih Bramach
in Schiltern je bila velikost celih kmetij, preračunana na dajatev
pšenice in ječmena 18 oralov, preračunana na ostale dajatve in služ¬
nosti pa 20 oralov.

Iz vsega tega sklepam sledeče:

1. Povprečna velikost ene cele kmetije, kot jo je mogoče re¬
konstruirati na podlagi dajatev, ki jih je bilo treba plačevati pro¬
porcionalno na en oral zemlje, je 1305 v dolini okoli Ober-Wolza
bližja 18 kot 20 oralom. Pri dveh glavnih žitnih vrstah, pšenici in
ječmenu, se je dala izračunati velikost stalno za 18 oralov. To im pa
zelo pogosta velikost za hlapčevsko kmetijo bavarskega območja v
obsegu 36 oralov me sili k misli, da so bile kmetije okoli Ober-Wolza
sprva splošno odmerjene po enotah, obsegajočih polovični obseg zelo
razširjene hlapčevske kmetije bavarskega plemenskega območja. 27  Da
so bile tudi te zgornještajerske kmetije res hlapčevske, kaže že ome¬
njeno plačevanje »taberhnega novca«.

2. Med temi hlapčevskimi kmetijami iz 1305 iščem tudi onih
13 slovenskih kmetij iiz dobe okoli 1160. Ob konservativnosti, ki je
značilna za agrarne razmere, sklepam, da je bilo tudi onih 13 slo¬
venskih kmetij ok. 1160 hlapčevskih. Ta slučaj bi potrjeval Haupt-
mannovo tezo o hlapčevskem značaju slovenske kmetije, vsaj kolikor
se Ober-Wolza tiče.

3. Posest v Ober-Wolzu je 1305 še zelo razbita; celili in polkmetij
je le malo, večinoma naletimo le na v orale razdrobljena zemljišča.
Res niso vedno dosledno pri cepitvi razdelili obdavčenosti propor¬
cionalno na nove deležnike, kot pomišlja Mal, vendar so bile take
neenakomernosti, kot kaže zgled Ober-Wolza, le izjema. Proti Malu
in s Hauptmannom lahko na podlagi novih preračunavanj trdimo,
da so urbarialne dajatve vendarle zanesljiv ključ za določanje veli¬
kosti posameznih kmetij.

4. Slovenska kmetija na zgornještajerski freisinški zemlji ni bila
talko redek pojav, kot meni Mal. Welz, Št. Peterski okraj v Katschtalu,
tudi sosednja dolina okoli Ober-Wolza je 'bila z njimi nasajena.

(Razprava se končuje s prečrtanim besedilom, ki nakazuje novo
vprašanje, ki ga pa Kos ni več razrešil: »Ali je taka slovenska kme¬
tija, kot jo najdemo na zgornještajerski freisinški posesti in tudi dru¬
god na nekdanjem in sedanjem slovenskem ozemlju, ^slovenska* zato,
ker so na njej sedeli Slovenci, ali gre slovenski kmetiji mimo even¬
tualno narodnega tudi poseben socialen značaj, ali predstavlja slo¬
venska kmetija zgolj neko posebno vrsto računske odmere?«)

27  Lj. Hauptmann, Hufengrossen itd., VSWG 21, 1928, 400 d.

224

Vojvoda in knez v krajevnih imenih

Poglavarji domačega rodu, ki so v 7., 8. in 9. stoletju gospodovali
nad Karantanijo in Spodnjo Panonijo, se v virih imenujejo izmenama
latinsko dux in coimes, slovansko knez, grško kraton. Samo in Valuk
v 7. stoletju sta dux. 1 2 3 4  Borut in njegovi nasledniki v Karantaniji od
srede 8. pa do prve polovice 9. stoletja so tudi dux. 2  Spodnjepanonski
Pribina je v listini frankovskega kralja 860 dux in ima svoj ducatus,
dočim Conversio Bagoariorum et Carantanorum Pribini in njegovemu
sinu Koclju ne daje nikakršnega naslova. 3  Kocelj je v Žitju sv. Kon¬
stantina in v kroniki tako imenovanega Nestorja knez, v grškem Žitju
sv. Klementa kraton, v papeških pismih comes, v listini frankovskega
kralja dux, v bavarskih tradicijskih listinah pa izmenoma dux in
comes. 4

Kako so Slovenci v lastnem jeziku imenovali svoje poglavarje
domačega rodu? J. J. Mikkola  je menil, da je karantanski knez bil
za Slovence vladika in da se je ta naslov ohranil v imenu Wallucus
oziroma pravilneje Walducus, kar ne pomenja osebnega imena, mar¬
več je izkvarjen naslov vladika za karantanskega kneza v 7. stoletju . 5
To mnenje sem skušal — mislim da z dobrimi argumenti — ovreči . 0
E. Kranzmayer  meni, da so Karantanci prevzeli svojega vojvodo od

1  Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, I, 163, 164.

2  Conversio Bagoariorum et Carantanorum in od tega spisa odvisni viri
(moja izdaja 130. 131, 135); Gradivo, I, 220, 223, 225, 234, 246, 531.

3  Gradivo, II, 169.

4  Gradivo, II, 174, 181, 212, 214, 219, 220, 276, 297; IV, 935.

5  Archiv fiir slavvische Philologie, 41 (1927), 160.

0  O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valuku, Šišičev
zbornik (1929), 254, 255.

15 Srednjeveška zgodovina . . .

225

poznoantičnih Romanov in njihovega dux prevedli z vod . 7  Kranz-
mayerju oporeka J. Mal,  trdeč, da je naslov vojvoda kasnejša tvorba
po nemškem herzog in zato novotvorba; Slovenci so svoje poglavarje
imenovali kneze; odmev te knežje oblasti najdemo v številnih s knez
tvorjenih krajevnih imenih.

Res poznamo mnoga krajevna imena izpeljana od besede knez,
ne manjkajo pa tudi taka z vojvoda tvorjena. Ne drži trditev, da ni
na celokupnem ozemlju etnografske Slovenije krajevnega imena, ki
bi se dalo izvajati od vojvoda; pokrajinsko ime Udinboršt na Go¬
renjskem, na katerega se edino more Kranzmayer pri svojem dokazo¬
vanju sklicevati, pa se javlja šele proti koncu srednjega veka in je
v zvezi z nedomačim posestnikom . 8

Vas Udje,  jugo-zapadno od Grosupljega na Kranjskem, je 1058
Herzogenbach in podobno tudi 1400, 1406 in 1409; 1463, 1467, 1484 in
1485 je Herczogturab . 9  Tudi Valvasor (Ehre, II, 215) pravi: Hertzog-
thum liegt >nahe bey Zobelsperg. Pravilno je Herzogenbach — Udje
(ali Udnje) lokaliziral in razložil L. Pintar . 10

Udnja vas,  pri Trebelnem na Dolenjskem, je 1387 Herczogdorf
in tako podobno še dvakrat v srednjem veku. * 11

Udenboršt,  severno od Nakla na Gorenjskem, se 1495 omenja kot
Hertzogenvorsst. 12  Valvasor (Ehre, II, 146) pravi o njem: Udenwald
(sonsten Herztogsforst genannt) ein Lands-Fiirstlicher Forst, oberhalb
Crainburg 13

V navedenih imenih tiči pridevnik udenj, ki ga je preko vudenj
in viudenj izvajati od vojvodenj. Samostalnik je vojevoda > vevoda;
pri Trubarju viuda iz dolenjskega vivuda . 14

Mimo krajevnih imen, ki jim je v slovenski obliki izhodišče voj¬
voda, v nemški pa herzog, imamo pa tudi taka, ki so nam sporočena
le v obliki, tvorjeni s herzog.

7  Etymologische Beitrage zur Entstehung des karantanischen Herzog-
tums, Carinthia I, 115 (1925), 68 dalje.

8  Probleme aus der Friihgeschichte der Slowenen, 155, 156.

s  Gradivo za zgodovino Slovencev, lil, 201 (Jaksch, Monumenta hist.
duc. Carinthiae, I, 63); Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain, XX, 161,
168, 173; turjaški urbarji iz 1463, 1484 in 1485 v arhivu na gradu Turjaku;
Carniola, 1910, 131.

10  Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1909, 123—125.

11  Listina 1387 avgust 6, v Muzejskem arhivu v Ljubljani; celjske fevdne
knjige, kodeks BI. 313, fol. 80, 90, v Drž. arhivu na Dunaju; notranjeavst¬
rijska fevdna knjiga 1444, kodeks W 724, fol. 221’, 258, 272’, v Drž. arhivu
na Dunaju. Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain, XX, 225; listina 1492
avgust 25, v Državnem arhivu na Dunaju (citat po regestu v reperto-
riju 24).

12  Komatar v Jahresbericht gimnazije v Kranju 1913/14, 16.

13  J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 78.

14  Fr. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II, 114, 140,
141, 211. L. Pintar, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1909, 124, 125.

226

Vas Horzendorf,  južno od Šentvida na Koroškem, ima v šema-
tizmu krške škofije (pri rokah mi je oni iz 1879) slovensko ime Gorica,
na zemljevidu slovenskega ozemlja, izdanem od Slovenske Matice, pa
Goričja ves. Vendar ta Horzendorf ni nikakršen »Gorzendorf«, ka¬
kor bi mogli sklepati iz slovenske označbe (gorz = gorica), marveč
»vojvodova vas«, že 1087 imenovana Herzogindorf . 15  Enakega izvora
je Hdrzenbrunn,  severozapadno od Šentvida . 16  Oba kraja sta ležala
v jedru posesti koroških vojvod, okoli stare njihove prestolnice v
Šentvidu. Herzogindorf je »vojvodova vas« v razliko od drugih vasi,
ki so bile na primer na sosednjem ozemlju salzburških nadškofov
»škofje vasi«, tako Pischeldorf, slovensko Škofji dvor, vzhodno od
Gospe Svete.

Takih s herzog  tvorjenih krajevnih imen imamo, sporočenih nam
v virih iz poznega srednjega veka, na Koroškem, Štajerskem in Kranj¬
skem še več. Pri mnogih se da v onih krajih dokazati vojvodska po¬
sest, nekatera so pa mogoče že izpeljana od priimka Herzog, ki se,
enako kot slovenski Vivoda, začenja pojavljati v 15. stoletju . 17  Voj-
vodove vinske gorice imajo, v razliko od goric lastnikov, v listinah,
napisanih v nemškem jeziku, posebno pogostokrat označbo herzog-
berg. Na vinski gorici tega imena pri Šentjerneju na Dolenjskem so
imeli posest in pravice avstrijski vojvodi . 18  Na Koroškem imamo
Herzogberg pri Šentpavlu v Labodski dolini. Na Štajerskem je večje
število takih »vojvodovih goric«. Kraji Hercogovščak — Herzogberg
pri Gornji Radgoni, Herzogberg pri Kindbergu v dolini Murice, Her-
zogkeische (1437 Herczogperig) pri Knittelfeldu, Herczogenperg pri
Koflachu in Herzogberg pri Voitsbergu, ki se že 1265/67 tudi latinsko
imenuje Mons ducis, leže v območju nekdanje posesti deželnega kneza-
vojvode štajerskega in se omenjajo po večini že v 13. in 14. stoletju.
Dodati bi bilo še sicer nelokalizirano Hertzog Goritzen pri Celju
(okoli 1480). 18

Okoli Šentvida na Dolenjskem je več vasic z imenom Kal. Ena
med njimi, danes Veliki Kal imenovana, se 1460 imenuje Hertzogen-
khall, pač v razliko k bližnjim Kalom drugih posestnikov, od katerih
je Farški Kal poimenovan zaradi tamošnje posesti župnika v bliž-

15  Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinihiae, I, 83.

10  Lessiak v Carinthiji 1, 1922, 24.

17  Primeri: Mikula Vivoda, župan iz Barbane v Istri (Šurmin, Acta croa-
tica, 30, 34, omenjen v Istrskem razvodu, sredi 15. stoletja ponarejeni listini).

— Am Wiwoda, pri Vuzenici, 1436 in kasneje (Zahn, Ortsnamenbuch der
Steiermark im Mittelalter, 505). — Martin, genannt Herczog, v Šentjerneju
na Dolenjskem, 1422 (Mitteilungen des Musealvereines fUr Krain, XIV, 50).

— Pri Vranskem kraj Vivoda.

18  Herczogen perch, 1375 (Mitteilungen des Musealvereines f Ur Krain,
XIX, 107), 1377 (n. n. m., 108), 1418 (n. n. m., XIV, 46).

18  Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamturbare der Steiermark, 137, 233.

— Zahn, Ortsnamenbuch, 221, 262.

15 *

227

njem Šentvidu. V urbarju deželnoknežje, to je vojvodske posesti iz
1496, se ta »Vojvodski Kal« že na kratko imenuje Nekallw. 20

Zemljiška posest vojvodova vobče je vivodina.  Na slovenski izraz
»ys vifudine« naletimo v zapisniku gorščine stiškega samostana iz
leta 1512. 21  V virih, napisanih v nemškem jeziku, na primer v voj¬
vodskih deželnoknežjih urbarjih, se imenuje taka posest herzogtumb.
Podobno kakor je ona oglejskega patriarha — ali podreke, kakor so
dejali naši stari — označena s patriarchtuimb, 22  patriarhova vas pa
analogno »udnji vasi« s »podreča« vas; 23 kmet pa, ki je 1426 nastanjen
»am patriarchtum«, je danes Podrečnik (pri Gornjem Gradu), dočim
so ga 1453 po nemško imenovali Patriarch. 24  Kranjski deželnoknežji
urbarji razlikujejo Zgornjo vivodino (oberes herczogtumb), v katero
spadajo med drugim kraji Novo mesto, Sicherstein (Pleterje), Mehovo
in Kostanjevica, od Spodnje vivodine (das niderherczogtumb), h ka¬
teri je šteti nekdaj h Kranjski spadajočo, danes na Hrvatskem ležečo
deželnoknežjo-vojvodsko posest onkraj Gorjancev v Žumberku. Mo¬
goče je z njo v 'zvezi ime kraja Vivodina pri Metliki na hrvatski
strani, ki se 1350 imenuje Viuodina, v 16. stoletju pa tudi nemško »ort
genant das Herzogthumb«. 25

Tudi drugod je vivodina-herzogtum deželnoknežja posest vojvo¬
dova. Vasica Kravji dol (pri Kalobju na Štajerskem) leži na ozemlju
vojvodske deželnoknežje posesti v kompleksu okoli Laškega in je
1447 označena z lego Kuetal in herzogtum. 20

Skoraj za vse kraje tna Slovenskem, katerih imena so v zvezi z
vojvoda oziroma s herzog, moremo torej dokazati tamošnjo posest ali
pravice vojvodove kot deželnega kneza. Prišteti je semkaj tudi zgoraj
omenjeni Udenboršt na Gorenjskem kot vojvodsko-deželnoknežjo po¬
sest in Udnjo vas na Dolenjskem, kjer se 1492 omenjajo turu in kme-

20  Višnjegorski urbar iz 1460, kodeks 277/1, fol. 1, v Drž. arh. v Inns¬
brucku. Vicedomski urbar iz 1496 v Muzejskem arhivu v Ljubljani. — Moja
izvajanja v Glasniku Muzejskega društva, XVIII (1937), 41.

21  Muzejski arhiv v Ljubljani.

22  Notranjeavstrijska fevdna knjiga iz 1444, kodeks W 724, fol. 249, v
Drž. arhivu na Dunaju. — Pleterje 1407 in dem patriartumb gelegen (Mitteil.
des Musealvereines fiir Krain, XIV, 41).

23  Podreča na Sorškem polju, rojstna vas Simona Jenka; prvič 1394
(marec 31) Patriaerchsdorf, listina v Muzejskem arhivu v Ljubljani.

24  Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, 189, 228.

25  Kranjski deželnoknežji urbar iz 1437/9, kodeks 275/1, fol. 9, v Držav¬
nem arhivu v Innsbrucku. — Notranjeavstrijska fevdna knjiga iz 1444, fol.
217, kodeks W 724, v Drž. arhivu na Dunaju (Das niderherczogtumb genant
und das burgstall am Ostercz). Višnjegorski urbar iz 1460, kodeks 277/1,
v Državnem arhivu v Innsbrucku. — Listina 1463 sept. 13, v Državnem
arhivu na Dunaju (Jorg WurzpUchler amtmann am obern herzogtum). —
Ecclesia sancti Georgii de Viuodina, 1350 marec 25 (Smičiklas, Codex diplo-
maticus, XI, 588). — Monumenta Habsburgica (izdaja Jugoslavenske akade¬
mije), I. 316, 415, II, 467. 479.

26  Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain, XIV (1901), 64.

228

tije kot fevd cesarja in vojvode Friderika III . 27  Preostaja še vas z
imenom Udje pri Grosupljem, ki se že 1058 imenuje Herzogenpach.
Takrat kranjski deželni gospodje še niso bili vojvodi, zato moremo
za tem poimenovanjem domnevati marsikaj, kar nam je danes zaradi
pomanjkanja virov iz onega časa težko dognati. Mogoče je koroški
vojvoda, ki mu je še v 10. stoletju kot vojvodu šla vrhovna oblast
tudi nad krajino Kranjsko, imel takrat, ali pa pozneje, ko mu od
začetka 11. stoletja ta vrhovna oblast ni več šla, v tem kraju posest
ali pravice.

Glede imena vojvoda in od tega izvajanih krajevnih imen mo¬
remo torej ugotoviti: 1. krajevna imena te vrste na slovenskem ozem¬
lju so obstajala in bila v navadi ter segajo po najstarejši ohranjeni
omembi nazaj do srede 11. stoletja; 2. kot se da pri veliki večini
primerov dognati, so v zvezi s posestjo oziroma pravicami, ki jih je
imel deželni gospod, imenovan vojvoda (herzog, dux), ne more se pa
trditi ali doprinesti dokaz, da so krajevna imena te vrste v zvezi
s kakimi staroslovenskimi vojvodi.

Toda kako so svoje poglavarje v starini imenovali Slovenci?
Menim, da imajo tu prav oni, ki pravijo, da je bil poglavar staroslo¬
venske dobe za Slovence knez.  Obstajajo pa navzlic obravnavi tega
vprašanja še zmotna naziranja, ki so potrebna razjasnitve. Zlasti je
mogoče pomnožiti toponomastično gradivo, ki je v zvezi z imenom
knez, oziroma temu odgovarjajočim nemškim graf. 28

Sem spadajo v prvi vrsti imena krajev, ki so ohranila zgolj s knez
tvorjeno obliko in niso prevedena z nemškim graf. Za nemško Šta¬
jersko jih je zbral Kelemina. Močna skupina jih je okoli Gnasa na
srednjem Štajerskem, kjer je, kot se kaže, Gnas — Kneže postalo
pokrajinsko ime in se je, kot mnoga pokrajinska imena drugod, ob¬
držalo na posebno konservativen način v stari in v nemščino nepre¬
vedeni obliki (potok Gnas že 891 aqua Knesaha, trg Gnas 1229 in
toro Gnaese, vas Obergnas 1308 Ober Genaes, Gnaesprukk ob ustju
potoka Gnas 1306, dolina potoka Gnas 1308 das Genaesetal, Gnase-
reck 1458 an dem Gnaeseregk). Manjša skupina takih s knez tvorjenih
krajevnih imen je okoli Trofaiacha na Zgornjem Štajerskem (Gnie-
sendorf 1480, mogoče Gausendorf in jugozapadno od tam Gnesacher
1418/28 Gnessach). 29  Močna skupina takih s knez izpeljanih krajevnih
imen je na izapadnem Ogrskem (Balatonkenese, Kenez vzh. od Szom-
bathelya). 30  Na Koroškem pri Možbuiku je vas Knasweg (ali tudi

27  Listina 1492 avgust 25, v Drž. arhivu na Dunaju.

28  J. Kelemina, Nekaj o Dulebih na Slovenskem, Časopis za zgodovino
in narodopisje, XX (1925), 149 dalje. — Fr. Goršič, Župani in knezi v jugo¬
slovanski pravni zgodovini, prav tam, XXIV (1929), 20 dalje.

29  Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermurk, 216. — Kelemina, 147, 152.

30  El. Moor v Ungarische Jahrbiicher, IX (1929), pos. odtis, 32.

229

Knessweg), slovensko Knežoviče. Gnesau, slovensko Nešava, pa ne
spada v to zvezo . 31

Iz druge skupine krajevnih imen te vrste je razvidno, da ustreza
slovenskemu knezu nemški graf. Naj dosedanji seznam takih krajev¬
nih iimen pomnožim z novimi primeri in oh njih navedem najstarejšo
v listinah sporočeno obliko, kolikor mi je bila dostopna.

Kranjsko. Knežak  na Notranjskem, 1497 Grauen Prunn (postojn¬
ski urbar v Muzejskem arhivu v Ljubljani, fol. 66). — Knežija  pri
Litiji. Valvasor, Ehre II, 114, Kneshepot; XI, 221, Knesepot, Kneshji-
put; v listinah iz 15. stoletja izmenoma Grafenweg in Grafenberg,
prvič 1444 oboje »hof zu Grefenberg« in »hof genant arn Grafenweg«
(notranjeavistr. fevdna knjiga, kodeks W 724. fol. 219, 246, 269', v
Drž. arhivu na Dunaju). Knežja Lipa  na Kočevskem, 1457 Grauen-
lynnd (kartular celjskih grofov, kodeks B 360, fol. 30', v Drž. arhivu
na Dunaju). — Knežja vas  pri Dobrniču na Dolenjskem, Valvasor,
Ehre VIII, 737: Kneskavas; nemško Grafendorf. — Knežja njiva  pri
Ložu na Notranjskem, 1384 Graffenackher (Mitteilungen des Museal-
vereiines fiir Krain, XIX, 124).

Za vasico in vinsko gorico Knežija  pri Mirni peči na Dolenjskem
in za vas Knežina  pri Dragatušu v Beli Krajini nimam na razpolago
z graf tvor j enih oblik. Grafenfeld,  slovensko Dolga vas, na Kočev¬
skem ni izvajati od graf, marveč od priimka Krapf (1574 Khrapfen-
feld, Mitteilungen des Musealvereines f. Krain, lil, 163; Simonič v
Glasniku Muzejskega društva, 1935, 63).

Goriško. Kneža  v dolini Bače, 1322 Chinesia (Bianchi, Documenti
p er la storia del Friuli, I, 549), nemško Grafenbach (Rutar, Zgodo¬
vina Tolminskega, 39). — Za zaselek Knezovi  v goriških Brdih ne
poznam z graf tvor jene oblike.

Koroško. Kozlog  v Ziljski dolin je Knež-log, nemško Grafenau
(prim. Pintarjeva izvajanja v Ljublj. Zvonu, 1912, 603). — Kneža  v
velikovškem okraju, 1253 in valle Grauenpach (Jakscli, Monumenta
liist. duc. Carinthiae, IVa, 435). — Grafendorf pri Brežah (Friesach),
po letu 1139 Gnesindorf  (Jaksch, II, 246). — Kneža  v zgornji Ziljski
dolini, 1206 Grauendorf (Jaksch, I, 303).

Štajersko. Knezdol  pri Trbovljah, 1265/67 Gravenstul (Dopscli,
Die landesfiirstlichen Gesamturbare der Steiermark, 87). — Kmet
Knez  pri Solčavi je 1426 Vlrich Knes am guph (Orožen, Das Bene-
diktiner-Stift Oberburg, 284). — Za Knežni vrh  pri Blanci v Posavju
nimam na razpolago starejših v listinah sporočenih oblik.

Poleg teh krajevnih imen so pa bile nedvomno v rabi s knez
tvorjene in izpeljane oblike tudi za številna danes z graf tvorjena
krajevna imena nemškega Štajerskega in Koroškega, ko je tamkaj
še zvenela slovenska govorica . 32  Pri nekaterih krajevnih imenih, ki

31  Lessiak v Carinthiji I, 1922, 5, 32.

32  Za nemško Štajersko je zbral krajevna imena te vrste Kelemina, 151 d.

230

so bila nekdaj tvorjena nedvomno s knez, je prvotno obliko izpodri¬
nila in nad njo prevladala druga. Ne velja trditev, da Slovenec prvot¬
nega nemškega poimenovanja za Grabštajn  — Grafenstein  na Ko¬
roškem ni prevedel mogoče s Knežji kamen, marveč ga le prilagodil
svoji izgovorjavi, kar naj bi bilo dokaz, da mu pojem graf ni bil
istoveten z od starine sporočeno predstavo o oblasti njegovega kneza. 33
Tudi koroški Grabštajn-Grafenstein je bil skraja »Kneža vas«, ome¬
njena kot Grauindorf že 890. 34  Poleg vasi so postavili grad, ki se
omenja od prve polovice 12. stoletja kot castrum Gravenstaine ozi¬
roma Gravinstain. Po gradu se omenjajo miinisteriali in vitezi, v vasi
pa župnik in posest koroškega vojvode, vas in grad pa večkrat eno
poleg drugega. 35  V drugi polovici 13. stoletja so pa začeli grajsko ime
že prenašati tudi na vas; označba Grafendorf (= »Kneža vas«) zgine,
nadomesti jo in končno prevlada grajsko ime Grafenstein. 36  To pa
so Slovenci prevzeli v nemški obliki, podobno kot številna grajska
imena, ki niso nastala v njihovi sredini, drugod na Slovenskem. Tudi
današnje dialektične in stare listinske oblike kažejo, da je grajsko
ime nastalo kasneje od vaškega. 37

Nekaj podobnega je pri gradu Kostelu  ob Kolpi. Ime Grafen-
wart zanj, ki se pojavi prvič 1336, ni nastalo v slovenski sredini, zato
se tudi med Slovenci ni udomačilo in ni bilo prevedeno s kako
»Knežjo stražo« ali podobnim. Slovenci so grad imenovali slej ko prej
le Kostel. Neustaljenost poimenovanja kaže, da se obe označbi, Kostel
in Grafenwart, še v 15. stoletju uporabljata druga poleg druge. 38

S knez ali v -nemščini ustrezajočim graf tvorjeno krajevno i-me
se more nanašati na 'kneze-grofe sorazmerno stare ali pa tudi mlajše
dobe. Napačna bi bila trditev, da moramo v vsakem s knez tvorjenim
krajevnem imenu gledati sled velike starine in njenih uredb. Nem¬
škega graf in latinskega comes ter nemško grafschaft in latinski co-
mitatus so imenovali Slovenci knez oziroma knežija in kneštvo še
najmanj do 16. stoletja. Trubar v Regishtru iz 1. 1558 (X, IV a ) ime¬
nuje celjske grofe še kneze.

Knežija (Grafenweg) pri Litiji in Knežja Lipa (Graflinden) na
Kočevskem, kraja, ki se -omenjata prvič v virih v 15. stoletju, imata
označbo baje šele po celjskih grofih. 39  Grad Grafenwart-Kostel in

33  Tako J. Mal. Probleme aus der Friihgeschichte der Slowenen. 156.

34  Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, 11, 64; Gradivo, II, 296.

35  Jaksch, I, 107, 116, 247, 288, 302, 303, 320, 389; IV, 25, 258.

36  Jaksch, IVa, 365, 533, 567, 630.

37  Lessiak v Carinthiji I, 1922, 47, 66.

38  Listina 1336 junij 24: Grauenwarth — castrum (Mittheilungen des
Histor. Vereins fiir Steiermark, y, 231, n. 76). — Kostel in Grafenwart v
15. stol. izmenoma: 1419 (Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain, XX,
184), gesloss ze Grauenwart das man auch Kostel nennet 1436 (celjske fevdne
knjige, kodeks BI. 313, fol. 72, v Državnem arhivu na Dunaju).

39  Valvasor, Ehre, XI, 221. — A. Hauffen, Die deutsche Sprachinsel
Gottschee, 106.

231

kraj Knežja njiva (Grafenaoker) pri Ložu, prvi omenjen prvič 1336,
drugi 1384, imata pridevek, kot vse kaže, po grofih ortenburških . 40
Po Grafendorfu-Kneži v tzgornji Ziljski dolini se imenujejo od 1206
ministeriali goriških grofov, ki imajo tamkaj svojo posest . 41  Grafen-
dorf in Grafenberg pri Hartbergu sta poimenovana po grofih Neu-
burg-Piiten, ki so bili v onih krajih bogati zemljiški posestniki . 42

Zgoraj omenjeni Grauindorf-»Kneža vas«, kot se je sprva ime¬
noval današnji Grabštajn na Koroškem, je 890 naštet med »dvori, ki
spadajo pod Krnski grad«. 43  Upravičeno moremo v Krnskem gradu
gledati sedež slovensko-karantanskih knezov. Za temi pa so tamkaj
stolovali v 9. stoletju nemški oblastniki v deželi, med katerimi so bili
tudi grofje (comites). 44  Po teh ali pa po karantanskih knezih, ki so
jih, ene kot druge, Nemci imenovali grofe in jih v latinskem jeziku
napisane listine imenujejo comes, a so jih Slovenci imenovali kneze,
je dobila »Kneža vas«-Grauindorf svojo označbo najkasneje v 9. sto¬
letju. V tej in v zgoraj omenjeni aqua Knesaha iz 891 imamo naj¬
starejšo toponomastično sled besede knez-comes-grave.

Vse kaže, da je mnenje pravilno, ki pravi, da so Slovenci, enako
kot večina drugih slovanskih narodov, imenovali v preteklosti svoje
dostojanstvenike in poglavarje raznih stopenj in vrst, počenši od onih
v Karantaniji v 8. in 9. stoletju, kneze. Podobno kot pri Hrvatih in
Srbih je prešel naziv tudi na vaške poglavarje in kmete, kar kaže
tako priimek kot hišno ime Knez. Po drugi strani pa ustreza po nem¬
ški zavladi slovenski »knez« latinskemu comes oziroma nemškemu
graf, pa bodisi da je bil ta nemškega ali slovenskega rodu ali izvora.

Preostajajo nam še vprašanja o zvezi med knezi in Hroati,  med
knezi in kosezi  ter med 'knezi in prvimi cerkvami, ki jih je sprožil
J. Kelemina v svoji že večkrat navedeni razpravi o Dulebih na Slo¬
venskem . 45  Glede knezov in Hrvatov meni Kelemina, da so bila v
pokrajinah, v katere so prišli Hrvati, kneštva reorganizirana pod
vplivom novih gospodarjev. Prihod PIrvafov pomenja utrditev knežje
oblasti, kar je razvidno iz tega, da se nahajajo selišča Hrvatov in
knezov najčešče skupaj. Obramba in zaščita knežjih gradov je bila
naloga plemenitnikov-kosezov. Pričakovati moramo, da je obstajal
knežji sedež, kjer najdemo koseze in narobe. V bližini knežjih dvor¬
cev in gradov so nastale pogostokrat tudi prve cerkve, v čemer nam
kažejo pravo sled imena kot Cerknica.

40  Citati pri navedbi obeh krajev zgoraj str. 230.

41  Jaksch, I, 303; IV, 198, 274.

42  Pirchegger, Geschichte der Steiermark bis 1282. 2. izdaja, 136, 281.

43  Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, 64; Gradivo za
zgod. Slovencev, II, 296. — Stvarnim podatkom listine iz 890, čeprav je
potvorjena, ni odrekati verodostojnosti.

44  Grofje v Karantaniji v 9. stoletju: Gradivo za zgod. Slovencev, II,
131, 162, 183, 191, 300.

45  Časopis za zgodovino in narodopisje, XX (1925), 149 dalje.

Ni zanikali obstoja več ali manj strnjenih hrvatskih naselbin na
nekdanjem slovenskem ozemlju v Vzhodnih Alpah, nikakor jim pa
ne moremo pripisovati onega pomena v političnem, pravnem in so¬
cialnem razvoju, kot se jim včasih pripisuje, tako tudi ne glede na
odnose med Hrvati in knezi. Kako naj so bila kneštva reorganizirana
pod vplivom Hrvatov in kako naj je bila obramba in zaščita knežjih
gradov naloga kosezov, za to nimamo dokazov. Zgolj bližina in sose¬
ščina nekaterih »knežih vasi« s »hrvatskimi« in »koseškimi« ter bi¬
vanje ljudi s priimkom Knez in Hrovat v isti vasi nas še ne upravi¬
čuje do tako dalnjosežnih sklepov, kot so zgoraj navedeni. Nedvomno
je, da so mnoge »kneze vasi« relativno stare in da so nastale na ozem¬
lju, ki je bilo sorazmerno zgodaj kultivirano in naseljeno. Prav na
takih ozemljih, ki se štejejo med jedra prve slovenske kolonizacije
v Vzhodnih Alpah, so pa mogla nastati tudi selišča zgoraj omenjenih
zgodnjesrednjeveških Hrvatov in kosezov, njihove naselbine kjer koli
kažejo prav tako navadno na veliko istarino. Lep primer za to je
okoliš z dolinami okoli Leobna in Trofaiacha na Zgornjem Štajer¬
skem, ki je bil eden najmočneje in najbolj zgodaj od Slovencev na¬
seljenih predelov v Vzhodnih Alpah; tu najdemo poleg »knežih« res
tudi razna »hrvatska« in »koseška« selišča. Tudi kraji in potoki z
imenom, izpeljanim od cerkev, kažejo na Slovenskem na sorazmerno
veliko starino, razložiti se pa dajo prav tako: v kraje, ki so bili
zgodaj kultivirani in naseljeni, je posegla enako sorazmerno zgodaj
cerkvena organizacija.

Po drugi strani imamo pa zelo številne »kneže vasi«, kjer daleč
naokoli ni dokazanega selišča Hrvatov in kosezov oziroma po cerkvi
imenovanega kraja, a seveda tudi narobe: najdemo številne »koseške«
in »hrvatske« vasi ter kraje, poimenovane po cerkvi, kjer »knežih
vasi« v bližini ni. Ne gre kratkomalo priimka Hrovat, tudi če ga
najdemo sočasno in v istem kraju s priimkom Knez, spravljati v zvezo
z zgodnjesrednjeveškimi LIrvati med Slovenci. V notranjski vasi
Knežak imajo po urbarju iz 149? štirje posestniki priimek Crabat
(eden med njimi je Dujam, drugi Maver); 40  napačno bi bilo pri tem
misliti na zvezo med starimi knezi in Hrvati, kajti dobro nam je
znano, da so se priimki tipa Hrovat v notranjskih vaseh in drugod
prijeli v 15. stol. Hrvatov, ki so pribežali pred Turki in se naselili
med Slovenci. Za knežji sedež v okolišu kosezov pri Zagorju ob Savi,
na katerem naj bi bil knez pri večanju sedel, se navaja tudi zgoraj
omenjeni Kneždol, nemški Gravenstul iz 1265/7, ki da je »knežev
stol.« 47  V resnici je pa to »knežev dol«, kakor je na primer Pabstul
pri Brežicah iz 1309 danes Babčki dol. 48

46  Postojnski urbar iz 1497, fol. 66, Muzejski arhiv v Ljubljani.

47  J. Kelemina v Časopisu za zgod. in narodopisje, XX, 151 in v Glas¬
niku Muzejskega društva za Slovenijo, 1933, 65.

48  M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, I, 74, 114.

233

Postanek in razvoj Kranjske

Proti koncu preteklega stoletja se je dunajska akademija zna¬
nosti na pobudo geografa E. Richterja lotila velikega znanstvenega
podjetja, izdaje Historičnega atlanta avstrijskih alpskih dežel (Hi-
storischer Atlas der dsterreichischen Alpenlander). Prvi oddelek, ki
je do sedaj edini objavljen, podaja sliko deželskosodne razdelitve
alpskih dežel nekdanje monarhije, torej tudi večjega dela slovenske
zemlje. Deželnosodna karta nam kaže meje sodnih okrajev, ki so bili
združeni pod enega deželskega sodnika in imeli kot taki pravico do
višjega ali krvnega sodstva; poleg tega pa razberemo iz deželsko¬
sodne karte deloma tudi ostalo sodno razdelitev in sedeže sodišč. De-
želskosodna karta nam podaja v glavnem stanje XVIII. in tudi še
začetka XIX. stoletja. Ker so pa bile deželskosodne meje zelo konser¬
vativne, lahko iz deželskosodnih kart s stanjem XVIII. ali XIX. sto¬
letja rekonstruiramo deželskosodne in z njimi do gotove meje tudi
politične, posestne in včasih tudi cerkvene meje prejšnjih stoletij, v
ugodnih slučajih celo zgodnjega srednjega veka. Poleg kart, v katere
je vrisan tudi teren, izdaja dunajska akademija tudi posebne komen¬
tarje k atlantu (Erlauterungen), ki podajajo razlage karte in pa po¬
sebej študije (Abhandlungen), ki se pečajo z vprašanji v zvezi s Hi¬
storičnim atlantom. Poleg atlanta, komentarja in razprav so za ne¬
katere dežele izšli tudi opisi deželskosodnih meja, prepisani iz arhi-
valnega gradiva.

V sledečem hočem najprej podati kratek pregled publikacij Hi¬
storičnega atlanta, v kolikor se tičejo slovenske zemlje, zatem pa
poročati o delu Antona Kaspreta in Ljudmila Hauptmanna, ki sta za
deželskosodne karto Historičnega atlanta obdelala Kranjsko.

234

Od karte v merilu 1 : 200.000 prihajajo za nas v poštev listi:
Spittal, Celovec, Maribor, Ljutomer, Ptuj, Celje, Ljubljana, Bovec,
Trst, Postojna, Kočevje in Pazin. Izišli so v prvem (Salzburg, Zgornja
Avstrija, Štajersko, 1. 1906), v tretjem (Italijanska Tirolska, Koroško,
Goriško in Gradiška, 1. 1920.) in v četrtem zvezku (del Nižje Avstrije,
Kranjska, Istra, 1. 1929.) Llistoričnega atlanta. V »Erlauterungen«
najdemo v 1. delu prvega zvezka obdelano Štajersko (delo H. Pir-
cheggerja, 2. izdaja 1. 1917.), v 4. zvezku v prvem delu (1. 1914.)
Koroško (A. Jaksch in M. Wutte) in Goriško z Gradiško (A. Mell),
v drugem delu (1. 1929.) pa dodatke h Koroški (M. Wutte), Kranjsko
(L. Hauptmann) in Istro (H. Pirchegger). Oba dela četrtega zvezka
obsegata eno knjigo z vsega skupaj 543 stranmi.

Razprave k Historičnemu atlantu so izšle v Archiv fiir oster-
reichische Geschichte, ki ga izdaja dunajska akademija (v 94. knjigi
1. 1907. in v 102. knjigi 1. 1913.). Opise koroških sodnih meja je objavil
Wutte (Karnter Gerichtsbeschreibungen, Archiv f. vaterland. Ge¬
schichte und Topographie, 20—21, 1912), opise štajerskih sta pa izdala
A. Mell in H. Pirchegger (Steirische Gerichtsbeschreibungen, Beitrage
zur Erforschung steir. Geschichtsquellen, 37—40, 1914).

S četrtim zvezkom atlanta in komentarja je prvi oddelek Histo¬
ričnega atlanta, to je deželskosodna karta, v glavnem zaključen.
Atlant in komentar četrtega zvezka se pečata po večini s pretek¬
lostjo slovenske in hrvatske zemlje. To in pa znanstvena pomembnost
dela zaslužita našo posebno pozornost.

Deželskosodno obdelavo Kranjske v Historičnem atlantu je sprva
prevzel pokojni prof. A. Kaspret. Zbral je obilico arhivalnega gradiva
in po njem v glavnem izdelal karto deželskosodne razdelitve. Karto¬
grafska slika deželskosodne razdelitve Kranjske je trudapolno in za¬
služno delo pokojnega profesorja A. Kaspreta. Ob vsej vestnosti, ki
odlikuje Kaspretovo znanstveno delo vobče, vendar karta ni brez
napak, kar je pa pri delu, za katerega bo arhivalno gradivo težko
kdaj v celoti pregledati in izčrpati, razumljivo. Že Hauptmann je
v svojih študijah dognal, 'da se potek nekaterih deželskosodnih meja
razlikuje od mejnih črt, ki jih je zarisal Kaspret. Skušal jih je po¬
praviti z besednim opisom, kar pa seveda le težko nadomešča živo
črto zemljevida. Tudi k nomenklaturi Kaspretove karte bi mogli
marsikaj pripomniti. Uporabljena so krajevna imena, ki med naro¬
dom niso znana, koruptne in napačne tvorbe nemških kanclij in po-
grešna imena avstrijskih specialnih kart. Še bolj občutimo to pre¬
vladovanje nedomačih imen v izvenkranjskih delih slovenske zem¬
lje, ki jih za Historični atlant ni obdelal prof. Kaspret.

Komentar, ali bolje rečeno posebno obširno razpravo k dežel-
skosodni karti Kranjske je pa, s pomočjo gradiva, ki ga je zbral
prof. Kaspret, in pa s pritegnitvijo novih arhivalnih in dostopnih
tiskanih virov in literature napisal prof. L. Hauptmann. Dal je pa

233

Hauptmann s svojo razpravo veliko več kot samo »razlago« k Hi¬
storičnemu atlantu, kot jo npr. podajajo avtorji za druge dežele
(zelo skromna in tudi pomanjkljiva je Mcllova »razlaga« k deželsko-
sodni karti Goriške in Gradiške). Hauptmannovo delo se na samo
razlago in opis deželskosodne karte omejuje v drugem delu (Die
Landgerichte, str. 453—483), v prvem pa podaja razpravo o zamotani
zgodovini postanka in razvoja Kranjske (str. 313 do 453). V to zbito
in mestoma v težkem slogu pisano razpravo je pa avtor vključil še
veliko več, celotne odstavke iz politične in teritorialno-lokalne zgo¬
dovine Kranjske najdemo tu v strnjeni obliki; pa ne samo Kranjske
dežele v obsegu, kot ga je poznala polpretekla doba, temveč tudi
mnogih sosednjih predelov, na nekdanjih štajerskih, goriških in istr¬
skih tleh. Zgodovina teritorialnega razvoja velikega dela slovenske
zemlje v srednjem veku je dobila v Hauptmannovem delu trdno pod¬
lago. Mogoče bodo novi arhivalni viri Hauptinannove izsledke tu pa
tam popravili, mogoče ne bodo nekateri le preveč na hipotezah zgra¬
jeni rezultati mogli obveljati, v glavnem bo pa Hauptmannova raz¬
prava ostala temeljno delo za vsako nadaljnje proučevanje terito¬
rialnega razvoja velikega dela slovenske zemlje.

Važnost Hauptmannovega dela zasluži našo posebno pozornost.
Zato tudi hočem o njem v sledečem podrobneje poročati. Pri neka¬
terih vprašanjih, pri katerih ne soglašam z avtorjem, sem se zaustavil
nekoliko dlje, drugod sem izpopolnil Hauptinannove izsledke z gradi¬
vom, ki mu je bilo neznano, ali je pa izšlo v tisku že po zaključku
njegove študije (november 1926). Tudi sem se pri nekaterih vpraša¬
njih, ki, če tudi ne spadajo strogo v okvir poglavja »postanek in
razvoj Kranjske«, pomudil nekoliko več. Vprašanja, ki stoje v zvezi
z zgodovino teritorialnega razvoja Istre, Krasa in Goriške, pa mislim
s posebnim ozirom na Pircheggerjeve in Mellove študije objaviti
v posebni razpravi.

V prvem poglavju svojega dela razpravlja Hauptmann o geograf¬
skih faktorjih, ki so vplivali na historični razvoj Kranjske. Kranjska
je stara Krajina, to je pokrajina, ki se je prvotno raztezala od Hru¬
šice do Vitanjske gore in Boča ter od Julijskih Alp in Karavank do
kočevskih gozdov in spodnje Krke. Ta Krajina je v geografskem
oziru sicer primeroma trdno sklenjena, toda ne toliko, da bi se mogla
zoperstavljati negeografskim faktorjem, ki so jo razbili v dve polo¬
vici: ožjo Kranjsko (Gorenjsko, del Notranjske in Dolenjsko) in Sa¬
vinjsko (porečje Savinje in desno porečje Sotle). Ožjemu kranjskemu
delu so se šele kasneje prislonili prvotno izvenkranjski deli, namreč
od Hrvatske desni breg spodnje Krke, Žumberk in Bela Krajina, od
Istre Pivka in dolina notranjske Pieke, od Goriške pa Vipava in
Idrija, Hrvatski je pa Kranjska prepustila čabarski okraj. Primer¬
java teritorialnega razvoja Kranjske s tirolskim se mi zdi prisiljena.

236

V uvodnem poglavju razpravlja Hauptmann tudi o imenu Kranj¬
ske.  Dovoljeno .naj imi bo na tem mestu dodati k temu vprašanju
nekoliko besed. Razlikovati nam je dvoje: keltsko-romansko »Car¬
niola« in .slovensko »Krajina«. O drugem imenu razpravlja tudi
Hauptmann (str. 315, 369). Krajina pomenja pokrajino sploh, po¬
sebej še obmejno pokrajino (prim. Vojno krajino, Krajino v vzhodni
Srbiji, Krajino v južni Dalmaciji itd.). Poseben pomen Krajine kot
obmejne pokrajine je na slovenskih tleli postal še posebno meroda¬
jen, ko je nemška oblast pri nas organizirala mejne marke. Marchia
je slovenska Krajina. Taka Krajina je karolinška Posavska marka,
predhodnica Kranjske. Mnogo krajevnih imen je izpeljanih od Kra¬
jine, to je dežele, v kateri so dotični kraji ležali. K takim »krajin¬
skim« imenom, ki jih Hauptmann našteva na str. 315 in 369, bi dodal
še Selo pri Šumberku na Dolenjskem, ki je še danes med narodom
znano kot Kranjsko Selo. Krajina pa ni bila Slovencem samo marka
ob Zgornji Savi, temveč tudi druge marke, tako Ptujska ali Podrav¬
ska marka in Karantanska marka. V obeli najdemo imena, ki so v
zvezi z marko-Krajino. Na nemškem Štajerskem, v okolici Gradca
in Idartberga, torej na ozemlju Karantanske Krajine, vemo za tri
Krainbache v XIII., XIV. in XV. stoletju. V Halozah imamo tudi
Krajino (leta 1444. in dem Krain in der Kalosen); tamošnji okoliš
Sv. Barbare je spadal k Ptujski Krajini in mejil kot nje vzhodni del
na Ogrsko — Hrvaško. Tudi okoliš južno od Ptujske gore, leta 1451,
imenovan »aus der Chrainen«, je del nekdanje Ptujske ali Podravske
marke. 1

Vendar ne izvajam nujno vsa »krajinska« imena od lege dotičnih
krajev v kaki Krajini. Tudi beseda »kraj« v pomenu meja, konec,
lega ob strani, je mogla biti pri postanku teh imen merodajna. Na
Koroškem imamo poleg »Krainberga« v Karavankah še dva: enega
v okraju Gmiiind, drugega v okraju Svinec (Eberstein). Pri št. Vidu
na Koroškem se leta 1230. imenuje Chraindorf. 2  Sorodna imena so
Krajna vas (na Krasu), Krajno brdo, Krajnik in podobna.

Krajina kot deželno  ime je pa obviselo na naj večji in najpo¬
membnejši slovenskih krajin, to je marki ob Zgornji Savi. Na ohra¬
nitev imena Krajina kot deželnega imena ravno tu so pa po mojem
mnenju vplivali tudi odnosi tega imena k imenoma Carniola in Car-
nium. Carniola in Cannium izvajajo lingvisti iz keltščine. Carniola
pomenja malo Carnijo v razliko k večji onostran glavnega grebena
Julijskih Alp. Ni pa razumeti Carniole kot posebne rimske province,
temveč le deželo, »domovino« Karnov (»patria Carneola« pri ravenn-
skem anonimnem geografu). Ta Carniola ali mala Carnia je v pozni
antiki obsegala večji del današnje Gorenjske. Omenja jo prvič ano¬
nimni geograf iz Ravenne, ki piše v VII. stoletju, podaja pa v svoji

1  Zahn. Ortsnamenbuch d. Steiermark, 112.

2  Zahn, UB Steiermark, 11, 365.

237

Kozmografiji razmere veliko starejše dobe. Mesto Carnium v pokraji¬
ni Carnioli, ki ga omenja ravennski anonim, je brez dvoma današnji
Kranj. Carnium šteje anoniim v Carniolo, Emono (Atamine) pa ne . 3
Da ni segal pojem Carniola proti jugovzhodu do in preko Emone,
govori tudi to, da vsaj v delu ljubljanske kotline niso več stanovali
Kami, temveč Tauriski . 4

Ime Carniola je v zgodnjem srednjem veku ostalo v spominu
Zapadne Evrope. Pojavi se zopet pri Pavlu Diakonu (Hist. Lang.,
VI, 52 , ed. MG., SS rer. Lang., 183 ) in v Frankovskih državnih ana¬
lih (ed. Kurze, SS rer. Germ., 153 ). Nato izgine iz virov in se pojavi
zopet v zelo zanimivi zvezi šele leta 973 .: »Carniola quod vulgo Creina
marcha appellatur .« 5  Domače ime za Carniola je bilo torej v drugi
polovici X. stoletja Creina — Krajina. Konstantiram le, da se Creina
marcha kot deželno ime pojavlja ravno ob času reorganizacije mark
na jugovzhodu. Ime Krajina se je kot deželno ime lahko tembolj
utrdilo, prvič ker je po pomenu odgovarjalo pojmu nemško-latinske
marke in drugič, ker je k temu pripomoglo srednjeveško ime za
Carnium.

Iz keltsko-romanskega Carnium je nastal v slovenščini — *Karnt
— Kranj . 6 7 8  Zgodnjesrednjeveška naselbina, ki je nastala na mestu
antičnega Carnium, je morala biti primeroma važen kraj (lango¬
bardski grobovi iz dobe 546 — 568 , 7  via Chreinariorum leta 973 ., 8  v
kraju Creina izdajajo v XI. stoletju pogosto tradicije na korist brik-
senške cerkve 9 ). Ime virov X. in XI. stoletja za Kranj je Creina, torej
enako kot istodobno ime za deželo: Creina — Krajina. Imeni za kraj
in deželo sta sovpadli, akoravno sta različnega izvora, prvo keltskega,
drugo slovenskega. Po slovenski Krajini so Nemci začeli imenovati
deželo Creina, od XII. stoletja tudi že Krain; prav tako so pa imeno¬
vali od X. stoletja dalje naselbino ob sotočju Save in Kokre Creina,
od XIII. stoletja Krain(burg ). 10  Sprejemu Krajine (Creina, Krain)
kot deželnega imena je brezdvomno pripomogla tudi okoliščina, da
je ravno istoimenski Kranj (Creina, Krainburg) postal v XII. stoletju
sedež deželnega grofa v Krajini — Kranjski . 11

Kot ime za deželo prevladuje v XI. stoletju ime Krajina-Creina
nad imenom Carniola. Najdemo ga predvsem v listinah nemških

3  Ed. Pinder-Parthey, 220—221 (Ravennatis Anonymi cosmographia,
Berolini 1860).

4  Hauptmann, 322, z literaturo.

5  MG., Dipl., II, 56, št. 47; Gradivo za zgod. Slovencev, II, št. 444.

8  Fr. Ramovš v Cas. za slov. jez., knjiž. in zgod., VI, 22, in prijazna
pojasnila kolega prof. Ramovša.

7  Gl. str. 241.

8  MG., Dipl., II, 78, n. 66; Gradivo, II, št. 445.

9  Gradivo, III, p. XIV.

10  Jaksch, Mon. Car., IV. n. 1829; Gradivo, V, št. 348.

11  Hauptmann, 391.

238

prejemnikov in izdajateljev. 12  Takrat prejkone se je Creina — Krain
utrdilo kot deželno ime. V XII. stoletju rabijo tradicijske listine nem¬
ških samostanov v začetku in sredi stoletja še obliko Creina, proti
koncu pa začenja prevladovati Carniola. 13  V ostalih latinskih tekstih
XII. stoletja izpodriva oblika Carniola vedno bolj obliko Creina. Car¬
niola rabijo skoraj dosledno listine, izdane na italskih tleh ali od
italskih izdajateljev (Oglej, Čedad, med 1063—1068 tudi že v Tol¬
minu). 14  V XIII. stoletju prevlada Carniola v latinskih tekstih po¬
polnoma. Creina kot nemški Krain se pojavi v latinskih tekstih XII.
stoletja, 15  v XIII, stoletju je pa Krain omenjen le na nemške tekste.

Kakor je ime mesta Creina v X.—XI. stoletju pripomoglo k usta¬
litvi deželnega imena Krajina — Krain, tako je pod vplivom iz Car-
nium v slovenščini nastalega Kranj, torej kraja, ki je kot sedež de¬
želnih grofov bil eden prvih v deželi, nastal poleg deželnega naziva
Krajina še drugi, imenovan po Kranju Kranjsko, Kranjska, to je de¬
žela, ki spada pod deželnega grofa v Kranju. Oblika Kranjsko, Kranj¬
ska je staro Krajino kot deželno ime končno v slovenščini tudi iz¬
podrinila.

Po tem ekskurzu o imenu Krajina — Kranjsko se vrnimo zopet
k Hauptmanoovi razpravi. V drugem poglavju, z naslovom »Rimska
Kranjska«,  podaja pregled etnografske in politične razdelitve Kranj¬
ske v rimski dobi. V dolini notranjske Reke in na Pivki stanujejo
Japodi, v idrijskem in vipavskem okraju Kami, na Dolenjskem La-
tobiki, na Gorenjskem in v ljubljanski kotlini pa Kami in Tauriski.
V političnem oziru je v zgodnji cesarski dobi spadal notranjski Kras
k Italiji, ostalo pa k Zgornji Panoniji. Po markomanskih vojnah in
pred 1. 238. so Rimljani iz vojaških razlogov priklopili tudi emonski
mestni okraj Italiji, tako, da je tekla italsko-noriška meja na Tro¬
janah, italsko-panonska pa nekje okoli današnjega Grosuplja. Iz istih
vojaških razlogov so utrdili v Dioklecijanovi dobi mejo Italije ob
vseh prehodih iz Posavja na Kras in v zgornje Posočje in pomak¬
nili v kasnejši cesarski dobi tudi mejo Italije od Raše do Rečine ter
tudi ta sektor utrdili.

Propad rimske oblasti v Noriku je imel po Hauptmannu posle¬
dico, da se je prejkone okoli 1. 488. pomaknila meja Italije od Tro¬
janskih prelazov nazaj na Julijske Alpe in Kras. Ravennski anonimni
geograf in Prokop poznata kot severovzhodno mejo Italije že Julijske
Alpe in visoki Kras na današnjem Notranjskem. Za zgornje Posavje
začenja 80-letna doba (ok. 488—568), ki jo H. po germanskih narodih,
ki so imeli vsaj začasno takrat oblast ob zgornji Savi, imenuje dobo
germanske Kranjske«. Romansko in romanizirano prebivalstvo, ko-

12  Gradivo, III, 17, 21, 28, 105, 106, 107, 201, 210, 224, 257.

13  Gradivo, IV, 207, 403, 898, 902.

14  Gradivo, III, 227; IV, 4, 59, 125, 583.

15  Gradivo, IV, 235, 271, 798 (Jaksch, Mon. Car., III, 520, 521, n. 1377).

lik or ga je v deželi še ostalo, družijo poročila za to dobo pod imenom
Kami. Jordanesovim in Prokopovim Suavom, ki so jih tudi nekateri
hoteli naseliti v kranjsko Posavje, je H. odkazal mesto nekje v sla¬
vonskem Posavju.

Prva desetletja VI. stoletja je kranjsko Posavje preživelo prime¬
roma mirno dobo pod urejeno gotsko upravo. Začetek dvajsetletne
gotsko-bizantinske vojne (ok. 535) pa pomenja novo nemirno raz¬
dobje. Oblast v zemljah med srednjo Donavo in severnim Krasom
si v dobi naslednjih 'tridesetih let laste in dele Bizantinci, Franki in
Langobardi. Glede frankovske oblasti d Noriku in Panoniji  se ne
strinjam povsem z izvajanji gospoda avtorja.

Posavje (Savia) je do jeseni 538 še v gotski oblasti, 10  naslednje leto
se pa je že priključilo Bizantincem. Takrat je pot po kopnem preko
Istre že v bizantinskih, čeprav nesigurnih rokah, 17  zaledje je torej mo¬
ralo tudi že odpasti od Gotov. Panonija je bila od 539 vsaj po imenu
v glavnem zopet bizantinska. V veliki konflikt med Goti in Bizan¬
tinci se je pa vmešal še tretji, namreč Franki, takrat pod vlado kralja
Teodeberta. Res so ti že 1. 537. dobili od gotskega kralja del Galije,
Alamanijo in »mnogo drugih pokrajin« (Procopii De bello Gothico, I,
13, ed. Haury). Mogoče je med zadnjimi mišljen že Norik, ki je po
Agatiju Alamanom sosednja dežela (Histor., I, 4, ed. Niebuhr, 20),
toda nisem s Hauptmannom mnenja, da se je med deželami, ki so jo
pridobili Franki, nahajala tudi Panonija. Kajti, ako pomislimo, da
so se Franki polastili šele okoli L 548. večjega dela Benečije (Procopii
De bello Gothico, III, 33, ed. Haury, II, 443), je težko misliti, da so
se na severu upali pomakniti se že po 1. 537. tako daleč proti vzhodu,
da bi obsegali že tudi Panonijo tja do srednje Donave. Takrat pa,
okoli 1. 548., ko so se Franki polastili večjega dela Benečije, je bila
Panonija (že od 1. 546.) langobardska (Procopii De bello Gothico,
III, 33; Pauli Diaconi Histor. Langob., I, 22; Origo gentis Langob., 5). 18
Frankovska oblast je na vzhodu segala pač le do meja Panonije, tja
do bližine onih »Langobardov, Gepidov in drugih sosednjih narodov«,
s katerimi se je frankovski kralj Teodebert, — zdi se, da brez uspeha,
— pogajal (Agathias, I, 4, ed. Niebuhr, 21). Besede o frankovski obla¬
sti »per limitem Pannoniae« v Teodebertovem bahavem pismu na
bizantinskega cesarja Justinijana je po mojem mnenju razumeti tako,
da se je oblast frankovskega kralja raztezala ne preko Panonije, tem¬
več ob in do meja one Panonije (to je Pannonia I, Valeria in Savia),
ki je bila od 1. 546. v rokah Langobardov, s katerimi se frankovski
kralj Teodebert v zadnjih letih svoje vlade (umrl je leta 548.) po¬
gaja. 19  Panonija je bila do leta 546. vsaj po imenu bizantinska.

16  Cassiodori Var., XII, 22—24 (MG., AA., XII, 378—379).

17  Procopii De bello Gothico, II, 28 (ed. J. Haury, II, 275).

18  Ed. Haury, II, 443; MG., SS. rer. Lang., 4, 60.

19  MG., Epist. III, 133; Gradivo, I, št. 48.

240

Imamo še eden, vsaj indirekten dokaz, da se frankovska oblast
ni raztezala preko Panonije. Pismo beneških in recijskih škofov do
grškega cesarja iz 1. 591. omenja tri cerkve, kjer so »pred leti« (ante
annos), že v davnini »obstojali« (constituerant) trije »galski«, to je
frankovski škofje (Galliarum episcopi), namreč Beconensis, Tibur-
niesis in Augustana (sc. ecclesia). 20  Čitanje Beconensis, kot imajo do¬
sedanje izdaje našega teksta, je napačno. Edini rokopisni tekst na¬
šega pisuna (cod. lat. Pariš 1682) ima Breonensis, kar razlaga J. Fried¬
rich kot Verunensis, to je škofija, ki je imela za sedež stari Virunum
na Gosposvetskem polju. Ecclesia Tiburniensis je škofija v Tiburniji
ali Teurniji, kjer se danes nahaja vas St. Peter im Holz na koroškem
Lurnfeldu. Ecclesia Augustana, ki so jo tudi zelo različno lokalizirali,
je pa škofija v Aigumtu (Stribach pri Lienzu). 21  Omenjene so torej
v vrstnem redu od vzhoda proti zahodu tri »galske« ali frankovske
škofije v Noriku: virunska, teurnijska in aguntska. O tudi noriški
škofiji v Celeji, že ob meji Panonije, in o panonskih škofijah, ki bi
bile pred davnim časom tudi »galske«, to je frankovske, ni govora,
čeprav vemo, da so še 572—577, vsaj po imenu, obstojale škofije v
Celeji, Emoni in Scarabanciji (Šopronj). 22  Frankovska oblast se torej
verjetno ni raztezala preko okolišev teh treh škofijskih mest, drugače
bi jih beneško-recijski škofje v svojem pismu iz leta 591. prejkone
ne pozabili omeniti.

Langobardi so leta 546. dobili od bizantinskega cesarja poleg
»panonskih trdnjav in mnogih drugih krajev« tudi »mesto Noricum,
ndfac, Na>qix6v«P  Hauptmann se je poprijel dosedanjega, najbolj
razširjenega tolmačenja za »mesto Noricum« = Poetovio (Ptuj), in
navedel za veliko verjetnost te lokalizacije vrsto podatkov iz virov.
Lokalizacija »mesto Noricum« = Poetovio bo po mojem mnenju mo¬
ralo obveljati, kajti R. Egger za svojo »civitas Noricum« = »Celeia«
ni po mojem mneju mogel podati prepričevalnejših argumentov. 24  V
stvari pa niti ena niti druga ne bo spremenila fakta, da so se Lango¬
bardi po letu 546. pomaknili preko današnje Slovenije do severo¬
vzhodnega kraškega roba in Julijskih Alp. Postanek langobardske
nekropole v Kranju, — glede katere spreminja H. svoje v Mitteilun-
gen d. Inst. f. osterr. Geschichtsforschung, 36, 229 d., izraženo mne¬
nje, — bo torej staviti v dobo 546 do 568, to je do odhoda Langobar¬
dov v Italijo, eventualno še kako desetletje kasneje. Upajmo, da bo

20  MG., Epist., I, 17; Gradivo, I, št. 102. O pomenu »constituerant« J.
Zeiller, Les origines chretiennes dans les provinces Danubiennes, 135 4 .

21  Die ecclesia Augustana, Sitzungsberichte der philos.-philol. u. liist.
KI. der Bayr. Akad., 1906.

22  Mansi. Cone. coli. IX, 923; Gradivo, I, 85. O podpisih škofov J.
Friedrich, I. c.. 341 dalje; Zeiller, 135.

23  Procopii De bello Gothico, III, 33 (ed. PIaury, II. 443).

24  Wiener Studien. Zeitschrift f. klass. Philologie, 47 (1929), 146 d.

16  Srednjeveška zgodovina . . .

241

točna arheološka preiskava predmetov, najdenih v Kranju, potrdila
datiranje histerikovo.

Po odhodu Langobardov v Italijo (568) so pritisnili v Panonijo in
Norik Sloveni in Obri.  V poglavju o slovensko-obrski dobi se je H.
pomudil nekoliko dlje pri poročilu Lorschkili analov, ki pravijo, da
se je leta 1791., za časa obrsko-frankovskih vojn, podala vojska iz
Italije v »Il'lyricum et inde in Pannonia«. 25  H. je dokazal, da so besede
>et inde in Pannonia« šele kasnejši dodatek nepoučenega pisca k
imenu »Illyricum«, in da se med Italijo in Panonijo ni raztezal nikak
Ilirik, temveč, da je analist deželi onstran kraškega roba dal splošno
antično oznako Illyricum.

Severovzhodna meja frankovske Italije je proti koncu VIII. stol.
sledila na splošno črti Kranjski Snežnik—Hrušica—Julijske Alpe.
Vprašanje pa je, če je s H. tudi že mejo langobardske Italije  staviti
na isto črto. Po mojem mnenju je meja med langobardsko oblastjo
in proti Italiji v VII. in VIII. stoletju prodirajočimi Sloveni in Obri
tekla šele nekako ob vzhodnem robu furlanske ravnine med morjem
in zgornjim Tagliamentom. V VIL in prvi polovici VIII. stoletja so
se Slovenci pomikali preko Krasa in zgornjega Posočja proti furlan¬
ski ravnini in se sredi VIII. stoletja ustalili ob njenem vzhodnem
robu. V zgornjem Posočju in na Krasu nimamo sledov langobardske
kolonizacije, pač pa je bila ta primeroma intenzivna ob vzhodnem
robu furlanske ravnine, kjer so Langobardi in njihov utrjeni limes
zadržali obrske navale in slovensko kolonizacijo. Kot skrajne točke
langobardskega mejino-brambnega limesa ob vzhodnem robu Furla¬
nije poznamo utrjene kraje Venzone, Gemona, Artegna, Nimis, Čedad,
Ipplis, Kormin, verjetno castellum Siliganum (Solkan), langobardsko
naselbino Farra in nje territorium in ob skrajnem severnem zalivu
Jadranskega morja castellum Potium-Pucinum (Panzano). Ti kraji
kažejo črto langobardske oblasti proti vzhodu; ob njej se je ustavil
v VIL in VIII. stoletju slovenski kolonizacijski val. Langobardski
limes proti Slovenom in Obrom je bil na vojaški način organiziran
in je obstojal iz sistema utrjenih kastelov, 'taborišč (castra) in sotesk
(clusae, clusurae). Naseljen je kot državni kolonizacijski teren pre¬
težno po svobodnih langobardskih arimannih, ki so združeni v ari-
mannije, in v obliki kolonizacije »in farra«. Središče obrambnega li¬
mesa je v langobardski dobi civitas Forum Julii (Čedad), kjer stoluje
dux, kateremu so kot krajevni načelniki podrejeni sculdahisi. Poro¬
čila virov in langobardska krajevna imena (Ariis, Farra) nam do¬
voljujejo rekonstrukcijo langobardskega limesa in s tem langobard¬
ske državne meje ob vzhodnem pasu furlanske ravnine, ki je bila do
druge polovice VIII. stoletja tudi meja slovensko-obrskega območja
in slovenske kolonizacije.

25  MG., SS„ I, 34.

242

Tržaško-goriški Kras in Vipavska dolina se odpirata široko proti
Italiji. V Vipavski dolini išče H. po pravici, — kot pred njim tudi
že drugi in sedaj zopet L. Schmidt v Historische Vierteljahrschrift,
1929, 63, — znani Pavla Diakona >široko odprt in popolnoma raven
vhod v Italijo«. Isti langobardski zgodovinar poroča tudi, kako se je
langobardski kralj Alboin povzpel na neko goro, katero' so baje po
nijem zaceli imenovati Kraljevo goro (Mons Regis),  in da je odtod
videl del Italije. 26  PL lokalizira ta Mons Regis, — opiraje se na neko
Miillnerjevo domnevo, 27  — na Kraljiški vrh nad Podkrajem ob cesti
Logatec — Vipava. K temu moram pripomniti, da nisem na nobeni
geografski karti našel nad Podkrajem kak Kraljiški vrh, temveč le
neki Streliški vrh (1264m). S tem pa ni rečeno, da bi se ona gora
z lepim razgledom proti Italiji ne mogla nahajati ravno nekje ob cesti
ljubljanska kotlina — Vipavska dolina; verjetnost za to je celo velika,
kajti Pavel Diakon sam pravi, da se razteza gora do Panonije in redi
bivole. Oboje obenem pa se ne da spraviti v sklad z raznimi drugimi
lokalizacijami (kot Vrhom sv. Mihaela južno od Gorice ali Matajur¬
jem).

O teritorialni in upravni zgodovini vzhodnega dela slovenske
zemlje v IX. stoletju je H. obširno razpravljal v študijah, ki jih je
objavil v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgod., II., 210 d. (Posta¬
nek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi) in v Razpravah
Znanstv. društva v Ljubljani, I, 311 d. (Mejna grofija Spodnjepanon-
ska.) V obeh razpravah je H. doprinesel mnogo k razčiščenju vpra¬
šanj, ki se tičejo zgodovine slovenske zemlje v IX. stoletju. Med naj¬
važnejše rezultate štejem dokaz, da se je Furlanska marka pred le¬
tom 828. raztezala tudi severno od Drave. O ozemlju Kranjske iz te
dobe vemo le malo, še imena za deželo ne. Pokrajina ob zgornji Savi
je bila prejkone ena mark, v katere je leta 828. razčetvorjena velika
Furlanija. Preko zgornjega Posavja se je raztezal tudi Ljudevita Po¬
savskega revolucionaren pokret. H. ga ne omenja, mislim pa, da bi
ga bilo treba omeniti, ker je bil poleg bolgarske ekspanzije brez dvo¬
ma eden nagibov za upravno reformo leta 828., ki naj bi podobne
pokrete v bodoče preprečila.

Hauptmannovo razpravljanje in rezultate obeh zgoraj imenova¬
nih študij moremo danes še podkrepiti s podatki, ki nam jih nudijo
po izidu obeh objavljeni ekscerpti bavarskega histroiografa Tur-
niairja imenovanega Aventina.  (1477 — 1534) iz danes neohranjenih ali
vsaj neznanih virov. 28  Spregovorim naj nekoliko o teh novih podatkih

20  Pauli Diaconi Hist. Lang., II, 8, 9 (ed. MG., SS. rer. Lang., 76, 77).

27  Emona, 192 2 . L. Hauptmann, Les rapports des Byzantins avec les Sla-
ves et les Avares pendant la seconde moitie du Vle siecle, Byzantion, IV
(1929), 153.

28  II. Bresslau. Die altere Salzburger Annalistik, Abhandlungen der
Preud. Akademie der Wissenschaften, 1923, phil.-hist. KI., 2, 26 — 29.

16 *

243

za zgodovino frankovskega vzhoda, čeprav ne spadajo strogo v okvir
kranjske teritorialne zgodovine. Iz Aventinovih ekscerptov zvemo naj¬
prej za leto vstaje prefekta na vzhodu, grofa Ratboda, to je leto 854.
Aventinovi ekscerpti poročajo nadalje, — prav tako kot že znani
anali iz Garstcna, ■— da je na vzhodu za grofom Ratbodom dobil leta
856. »marchia orientalis« Karlman, sin kralja Ludovika, in dodajajo,
da se je z veliko vojsko podal nad sovražnika. Misliti nam je pač na
moravskega kneza Rastislava, ki se je že leta 854. uprl (1. c., 29).
Pravilnost H.-ovega stavka v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgod.,
II, 245: »Marchia orientalis, katero je dobil (namreč Karlman) leta
856., torej nikakor ni bilo isto kar Ratbodova prefektura«, potrjujejo
Aventinovi ekscerpti. Ti namreč poročajo k letu 854.: »Grof Ratbod
je v vzhodnih straneh izgubil mejo« (to je mejno prefekturo = limes,
»Rantopot comes plagis orientalibus terminum dimisit!«), nato pa k
letu 856.: »Carolomannus terminum accepit procuranduin, marchia
orientalis (ei) commendatur«, kar je razumeti: Karlman je prejel v
upravo mejo na vzhodu, od te mu je pa poverjena Vzhodna marka,
torej del »vzhoda«, ne pa celokupen »terminus«, katerega je upravljal
uporni grof Ratbod.

Anali iz Fulde poročajo k letu 861., da je Karlman pregnal kneze,
ki jim je bilo poverjeno varstvo panonske in karantanske meje in da
je mejo upravljal s svojimi ljudmi. 29  Fuldsko poročilo potrjuje, da
vsaj Karantanije in Spodnje Panonije Karlman leta 856. ni dobil. 30
Fuldske anale izpopolnjujejo zopet Aventinovi ekscerpti, ki poročajo
že k letu 857.: »Rihheri comes exilio (plus)sus. Seditio Pabonis cum
sociis comitibus.« 31  Lakonično poročilo nam javlja ime zgornjepa-
nonskega grofa Iliherija, ki ga je Karlman torej že leta 857. pregnal.
Rihheri Aventinovih ekscerptov je skoraj gotovo isti kot neki Richa-
rius, čigar grofija je leta 844. mejila ob potok Sevira. 32  Vemo pa, da
je Sevira = Zobernbach bil mejni potok med Spodnjo in Zgornjo
Panonijo. 33  Grof Pabon pa je bil upravnik v Karantaniji. 34  Njega
Karlman leta 857. še ni pregnal, pač pa se je Pabon, prejkone kot
zvest pristaš kralja Ludovika, z grofi-tovariši Karlmanu uprl. Karl¬
man se je leto nato (858) zvezal z moravskim knezom Rastislavom. 35

29  »Carlmannus... res novas molitus est; expulit enim duces, quibus
custodia commissa erat Pannonici limitis et Carantani, atque per suos mar-
cam ordinavit« (MG, SS., I, 374).

30  Hauptmann, Časopis, II, 245.

31  Bresslau, 29; nečitno mesto spopolnjujem »(pul)susc.

32  Miihlbacher, Reg. d. Karol., n. 1379 (1340); Gradivo, II, št. 131.

33  Pirchegger, Mitteil. d. Instituts f. osterr. Gesch, 33, 291 d.; Haupt¬
mann, Časopis za slov. jez. itd., II, 211.

34  Omenja se 844 (Gradivo II, 131), 847 (II, 138), 859 (II, 162), 861 (II,
176), ok. 861 (TV, 935).

35  »Rastizolao iure iurando pactum fecit cum Carolomano et eoeperunt
iterum instaurare deserta Boiorum, in pace et absque bello sedebant« (Bres¬
slau, 29).

244

Proti Karimanii se pa Pabon v Karantaniji ni mogel vzdržati, od
njega pregnan je leta 861. pribežal v Salzburg. 30  Med grofi-tovariši
(socii comites) karantanskega Pabona se je prejkone nahajal 'tudi grof
»Kranjske« marke, o kateri vemo iz te dobe sicer tako malo. H.-ove-
mu izvajanju bi bilo dodati, da se ta marka kot Kranjska v virih
IX. stoletja nikdar ne imenuje. Vemo le, da je nje grof živel nekje
v bližini reke Save (leta 838.). 37  Leta 895. se marka imenuje kot
»marchia iuxta Souwam«. 38  Zato bi bilo za IX. stoletje namesto Kranj¬
ska bolj na mesto ime Posavska marka. Creina, Krain se pod vpli¬
vom slovenske Krajine, kot smo videli zgoraj (str. 238), javlja v virih
šele v drugi polovici X. stoletja.

Leta 862. se je Karlman, kakor nam poročajo že zdavnaj znani
viri, pomiril z očetom in dobil v upravo celokupen vzhod od Krasa
pa do Donave, novo tvorbo, ki jo lahko s H.-oin upravičeno imenu¬
jemo Velika Karantanija.

V zadnjih letih IX. stoletja postane zgornje Posavje prehodna
dežela za madjarske navale v Italijo. Okoli leta 900. se omenja ime
grofa Ratolda iz rodu bavarskih Ebersbergov, ki je prejkone uprav¬
ljal deželo ob zgornji Savi. Ebersberška kronika poroča, da je bil
Ratold poslan od cesarja Arnulfa v obmejne karantanske pokrajine
(Karentini termini) zato, da bi jih ščitil pred sovražniki, to je pač
Madjari, ki so se, kakor poročajo na novo najdeni salzburški anali,
pojavili že 1. 881. v obmejnih krajinah (ed. Klebel, 37; Bresslau, 742).
Toda tudi grof Ratold se je umaknil, da bi varoval dedna posestva
svojega rodu na Bavarskem. 39

Po zmagi nad Madjari na Lechfeldu leta 955. nastane na vzhodu
mir. Okoli leta 970. se pojavijo, v času nove nemške ekspanzije, zopet
marke na vzhodu, med njimi tudi Savinjska in Kranjska marka.

V šestem poglavju obravnava H. najprej meje Kranjske marke
o XI. stoletju.  Vzhodna meja, proti Hrvatski, je tekla ob Sotli, spod¬
nji Krki do zahodno Št. Jerneja, nato na Gorjance in gorski rob nad
sedanjo Belo Krajino. Mnogo važnih H.-ovih ugotovitev je pri tem
zabeležiti. Omenjam le nekatere. Zagrebški arhidiakonat »de Guer-
che« v virih XIV. stoletja nima imena po kranjski Krki, čeprav je
segal do njenega spodnjega brega. Naslednica stare fare Sicherstein
je današnja fara Št. Jernej na Dolenjskem, naslednica nekdaj hrvat-
ske fare »Grachan« (Gračani) pa Sv. Križ pri Kostanjevici. Sedež

36  Auctar. Garstense ad 861 (MG., SS., IX, 565); Annales s. Rudberti
Salisburg. ad 861 (ibid., 770); Annales Admunt. (ib., 573); Conversio Bag. et
Carant. (ib., XI, 11); Annales Juvavenses maximi ad 861 (ed. Klebel Mitt.
d. Ges. f. Salzburger Landeskunde, 37; ed. Bresslau, MG., SS., XXX, 2, 741).

37  Conv. Bag. et Carant. (MG;; SS, XI, 11); Gradivo, II, 123; Hauptmann,
342, z literaturo.

38  Jaksch, Mon. Car., I, 41, n. 3; Gradivo, II, 309.

39  Obe Ebersberški kroniki, MG., SS, XX, 10; XXV, 868. — Gradivo,

II, 310.

245

gospodstva Grachan, ki je obsegalo prostor med Krko in Bregano, je
iskati verjetno na Starem gradu nad Sv. Križem (str. 349—351.)

H.-ovemu izvajanju Bi dodal, da se fara Sv. Križ pri Kostanje¬
vici omenja prvič že leta 1296, ne šele leta 1323, župnik Thomas pa že
leta 1249; 40  dalje, da je za potek stare nekdanje kranjsko-hrvatske
meje značilno tudi starejše ime današnje Stare vasi (imenovane tudi
Gorenja Stara vas) jugovzhodno od Št. Jerneja: Kranjska Stara vas,
in današnje Dolenje Stare vasi, vzhodno od Št. Jerneja: Hrovaška
Stara vas. 41  Današnja meja med okrajema Novo mesto in Kostanje¬
vica poteka tako, da pušča Kranjsko Staro vas pri Novem mestu,
Hrovaško pa pri Kostanjevici. Dejal bi torej, da je tudi nekdanja
kranjsko-hrvatska meja tekla tako, nekako zahodno od Št. Jerneja.
Toda proti temu govori stara cerkvena in deželskosodna razdelitev,
ki gre preko Kranjske Stare vasi proti zahodu. 42  Gotovo pa je, da
je v tem sektorju potekala nekdaj kranjsko-hrvatska meja, ki je pu¬
stila podobno kot v Ilrovaškem brodu ob Krki sled tudi v Hrovaški
in Kranjski Stari vasi.

Zahodno mejo Kranjske v XI. stoletju je H. ugotovil na razvodni
črti med Sočo in Savo, Hrušici, Snežniku in Risnjaku. Zahodno te
črte se je raztezala Furlanija in Istra. Zadnja je obsegala »Kras« od
Postojne in Štivana dalje proti jugu oziroma jugovzhodu (str. 351—
356). Meja med Furlanijo in Istro je šla ob Timavi (str. 354). K ci¬
tatom, ki jih za to navaja H., dodajam še določilo iz leta 1371., po
katerem ima carinik v Tržiču (Monfalcone) skrbeti za cesto, ki vodi
iz Tržiča v Istro. 43  Ob Timavi je meja Istre sovpadala z mejo Krasa.
Štivanska fara je »,Sanc tu s Johannes de Carsio«. 44

Posebno zamotana vprašanja predstavljajo problemi notranjih
meja Kranjske, katere skuša H., kritično preiskujoč in pobijajoč sta¬
rejša mnenja (npr. Hasendhrlova), čim bolj približati rešitvi. Glavni
problem tvorijo meje med ožjo Kranjsko (to je Gorenjska in del No¬
tranjske) po eni in Marko (Dolenjsko) ter Savinjsko po drugi strani.

Za Kranjsko (Krajino) je H. določil kar tri obsege in jim dal
imena: 1. »Stara Kranjska«  (med Hrušico in Vitanjsko goro, Julij¬
skimi Alpami in spodnjo Krko), 2. »Mala Kranjska « (Gorenjsko, Do¬
lenjsko in del Notranjske, torej nekako to, kar spada od nekdanje
dežele Kranjske v Dravsko banovino), 3. »Prakranjska « (Gorenjsko

40  Kovač v Mitt. d. Instit, f. osterr. Gesch., 30 (1909), 636; Schumi,
UB Krain. II, 128.

41  Valvasor, Ehre d. H. Krain, II, 722: Ustarevase Hravaske, Ukrainske
starevase.

42  Hauptmann, 351; Kaspretov atlant; za fare Koblar v Izv. Muz. dr.
za Kranjsko, 1895, 244—245.

43  »Viam seu stratam que tendit de Montefalcone in Istriam« (kod. R
80, f. 90’, v Drž. arh. v Trstu).

44  Kovač v Mitteil. d. Inst. f. osterr. Gesch., 30 (1909), 623 (1296); v
op. 43 citirani kodeks, f. 127 (1302), f. 134 (1340).

246

in del Notranjske, brez Dolenjske). Za ozemlje Marke  pa določa H.
dva obsega: 1. Dolenjsko in Savinjsko skupaj, 2. samo Dolenjsko.
Pojem Kranjske je torej včasih omejen le na zahodni del ozemlja,
sega pa tudi včasih preko Savinjske pokrajine in Dolenjske. Zadnja
dva teritorija sta prva mejna krajina (»Stara marka«, »Stara Savinj¬
ska«), ki tvorita prvotno eno enoto, ki jo je pa cerkvena razdelitev

XII. stoletja razbila na dva arhidiakonata, savinjskega v glavnem
severno od Save in kranjskega z Marko. Upravna razdelitev XIII.
stoletja se je poprijela cerkvene in ustvarila dve edinici: Kranjsko z
Marko in Savinjsko pokrajino. Meja med obema je Sava, vendar s
priključkom ozkega pasu na desnem bregu Save od Kuma do Bošta-
nja drugi. Meja med Marko in ožjo Kranjsko je pa v glavnem črta,
ki poteka v gozdovih tako, da so bili kraji Rožek (južno od Soteske),
Hinje, Ambrus, Gorenja Krka, Čušperk, Udnje, Lanišče, Gorenja
Slivnica in Laze ob Savi še v Marki.

H. je za svoja izvajanja vzel izhodišče v bogatejših podatkih

XIII. in XIV. stoletja in nato potom retrogradnega postopanja prišel
do pomembnih rezultatov o notranji razdelitvi Kranjske v XI. in
XII. stoletju. Od mnogih novih zaključkov v podrobnostih omenjam
le nekoliko glavnih. Dve marki v pismu notarja Burkharda 1. 1161 45
se nanašata na Kranjsko in Istrsko marko, ne na Kranjsko in Savinj¬
sko marko, kakor je mislil Hasenohrl. Savinjski mejni grofje v XII.
stoletju so to le po imenu, njihova mejnogrofovska oblast je ugasnila
verjetno že v prvi polovici XI. stoletja. Imunitetno ozemlje krške
cerkve je v znatni meri pripomoglo k razkrojitvi savinjske krajiške
oblasti. Sotla v listini iz 1. 1016. 4G  ni sedanja slovensko-hrvatska mejna
reka, temveč potok tega imena, ki se pri Zapužah izliva v Mirno (da
ne bo nesporazuma omenjam, da ne gre tu za Zapuže pri Boštanju,
temveč za Zapuže, nemško Schneckenbiichel, pri vasi Mirna). Do¬
lenjsko so pritegnili v kompleks krajinskega državnega ozemlja prej-
kone mejni grofje Savinjske marke. Pod Creine nians v briksenški
listini iz leta 1073. izgleda, da si H. predstavlja celoten kompleks
Julijskih Alp (str. 369, op. 1). Mislim, da je razumeti pod tem ime¬
nom že 1. 1073. in kasneje predvsem zahodni del Karavank in even¬
tualno še gore okoli Kranjske gore, kjer imamo več imen zloženih
z besedo »kranjski«, nikakor pa ne sam Triglav, kakor misli dr. J.
Rus. 47  Za dolenjsko Kronovo se mi pa z ozirom na najstarejše oblike
imena (Cronowe, Chronowe, Chronowe, Kronowe) verjetneja 'kot zve¬
za z besedo »Kranjsko« zdi razlaga, na katero misli L. Pintar v Ljublj.
Zvonu, 1914, 570.

45  Gradivo, IV, 222, n. 437.

46  MG., Dipl., III, 440, n. 346; Gradivo, III, 35.

47  Moja izvajanja v Geograf. Vestniku, IV (1928), 115 d., Rusova istotam,
1926, 82 d.

247

V sedmem poglavju svoje razprave z naslovom »Doig Kranjske
do 1070« dokazuje avtor, da se je Kranjska marka prej.kone že 1. 1002.
odtrgala od zveze s  Koroško. Z odcepitvijo pričenja nje nagel porast.
V ožje zveze s Kranjsko marko se strneta tudi Savinjska (Dolenjsko,
Posavinje) in Istrska marka. Iz Kranjske je v drugi polovici XI. sto¬
letja izšla akcija, ki je odtrgala obmorsko deželo v skrajnem sever¬
nem kotu Kvarnera od Hrvatske. Doslej so vedno smatrali naslov
»meranski« in »lirvatski«, ki ga imajo Andechsi, kot le nominalni, ki
mu ne odgovarja faktična teritorialna posest. H. je pa na zelo pre¬
pričevalen način dokazal, da je razumeti pod Meranijo primorje ob
Kvarneru od Bršca do Reke, da so jo odtrgali od Hrvatske v drugi
polovici XI. stoletja kranjski mejni grofje iz rodu Weimar in da je
od teh prešla Meranija na dachauske in andeške gospode, od teh
pa pod Oglej. Dosedanja nejasnost v zgodovinopisju glede zagonetne
Meranije je torej sedaj na verjeten način pojasnjena. Vse, kar vemo
o severnem in severnozahodnem delu Kvarnera v kasnem srednjem
veku, je s H.-ovimi rezultati dobilo trdno podlago in ozadje.

Ulrik II. je zadnji mejni grof kranjski iz rodu Weimar-Orla-
miinde. Po njegovi smrti (1070) je prišla Kranjska marka zopet ne¬
posredno pod oblast vladarjevo, nato 1. 1077. prvič in 1. 1093. drugič
pod oglejskega patriarha. Iz XII. stoletja imamo o Kranjski zelo malo
poročil. Gotovo pa je, da je ostala marka v oblasti Ogleja, ni pa pre¬
šla na istrske Andechse, kot se je tudi domnevalo (str. 388—389).

Ime Kranjske marke se v zvezi »marchia Carniole et Istrie«  po¬
javi zopet 1. 1210. 48  Govorica je namreč 1. 1208. osumila istrskega mej¬
nega grofa Henrika iz rodu Andechsov kot sokrivca umora nemškega
kralja Filipa. Kralj Oton, ki je po Filipovi smrti dosegel priznanje
v državi, je vzel mejnemu grofu Henriku na zboru v Frankfurtu no¬
vembra 1208 fevde, katere je ta imel od države, in jih podelil bavar¬
skemu vojvodu Ludviku. Med fevdi se omenja mejna grofija Istra. 49
Tej podelitvi se je pa uprl oglejski patriarh Volfger. Januarja je prišel
na kraljevski dvor v Augsburg in prejel najprej od kralja splošen
potrdilni privilegij za oglejsko cerkev, nato pa privilegij o potrditvi
Furlanske vojvodine in gorišlko-oglejskih odvetniških pogodb. 50  Pa¬
triarh je pa tudi predložil vladarju na zboru knezov listino, s katero
je dokazal, da je že kralj Henrik IV. 1. 1077. podelil Istro oglejski
cerkvi. 51  Na vladarjevo in prošnjo knezov se je nato bavarski vojvoda
odpovedal Istri, ki jo je nato dobil Oglej. 52

48  Winkelmann, Acta imp., I, 50; Gradivo, V, 160.

49  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, n. 243; Gradivo, V, 135, in citat pod
op. 48.

50  Bolimer-Ficker, Reg. imp., V, 257, 258; Gradivo, V, 142, 143.

51  Gradivo, III, 332; Šchumi, UB Krain, I, 63, n. 53.

52  Citat op. 48.

248

O tem pravnem aktu, izvršenem januarja 1209 v Augsburgu,
imamo ohranjeno redakcijo v listini, ki je datirana šele maja 1210
v Cremoni. Ali imamo torej med »actum« in »datum« listine razdobje
16 mesecev, kakor sta mislila Ficker in Lenel in sem tudi sam zapi¬
sal? 63  To in pa datum listine (leto 1208. namesto pravilnega 1210)
tvori eno težkočo pri njeni presoji. Druga težkoča je v samem kontek¬
stu listine, iki nam je sicer ohranjena samo v kasnejših prepisih: vi-
dimusu iz 1. 1303. in prepisu iz 1. 1482. 54  Kralj namreč izjavlja v cre-
monski listini: »Marchia Carniole et Ystrie cum comitatu et univer-
sis pertinentiis suis et tam feudum quam alodium et omnis honor suus
in generali curia nostra Prankenfurt per sententiam principum šibi
fuerint abiudicata et ad dominium marchia Ystrie libere et absolute
sit addita, nos eandern marchiam nobis et innperio vacantem tune
fideli nostro Ludovico duci Bavarie iure feudali concessimus.« Nato,
pravi listina dalje, je pa prišel na dvor v Augsburg oglejski patriarh
Volfger, se pritožil radi Istre, dokazal pravico do te marke, nakar
se ji je bavarski vojvoda Ludovik odpovedal in kralj jo je podelil
oglejski cerkvi. 56  Kako je prišla v tekst listine tudi Kranjska in zakaj
je potem zamolčano, komu je v Augsburgu ta dežela prav za prav
pripadla?

Lenel si težkoče razlaga z nejasnim izražanjem listine, ki da ima
v mislih Istro in Kranjsko tudi ko govori samo o Istri, da stoji pod
vplivom privilegijev iz 1. 1077. in 1093., ki podeljujeta Istro in Kranj¬
sko, in da je nastal 1. 1209. nov skupen termin »marchia Carniole et
Ystrie«. Razlikovati je, kar Lenel pravilno poudarja, dve fazi pro¬
cesa. V prvi je govor o Istri, v drugi o Istri in Kranjski. Te kompli¬
kacije in dolgo razdokje med »actum« in »datum« so okolnosti, ki so
dovedle do nesporazuma in nejasnosti. 56

Sam sem sklepal, da je že v Ausburgu 1. 1209. patriarh predložil
svoje zahteve glede Kranjske in listino glede Kranjske iz 1. 1077., da
se je pod tem vplivom pojavilo ime Kranjske v listini in da je radi
eventualnega zamenjavanja, nepoznanja in mešanja listin in predme¬
tov zašel pri redakciji listine, ki je izdana vrhu tega kar celih 16
mesecev po svojem »actum«, vanjo netočen pasus o mejni grofiji
Kranjski, ki da je tudi odvzeta Andechsovcu. 56  Danes si vprašanje,
zakaj se ime Kranjske pojavi naenkrat v cremonski listini od 8.
maja 1210, razlagam nekoliko drugače. Smatram, da gre tu za dve
redakciji listine. Prva je koncipirana, ko se je oglejski patriarh Volf¬
ger mudil v januarju 1. 1209. v okolici kralja Otona v Augsburgu,

63  Bolimer-Ficker, Reg. imp., V, 399; Lenel, Venezianisch-Istrische Stu-
dien, 131, 174 d.; Gradivo, V, uvod, str. XV; proti Winkelmann Acta imp.,
I, 51.

04  Winkelmann v Neues Arcliiv d. Ges. f. alt. deutsche Gesch., V, 14—15.

65  Citat op. 48.

50  Citat pri op. 53.

249

Landshutu in drugod na Bavarskem 57  in pri tej priliki prejel še dva
druga privilegija za svojo cerkev (gl. zgoraj str. 248, op. 50). Ta, prva,
augsburška redakcija, ki bi bila le konceptna, je govorila le o Istri,
— ne pa tudi o Kranjski, — toda ni prišla do edicije, prevzeta je
pa s spremembami, ki so v zvezi s Kranjsko, v drugo, definitivno
cremonsko redakcijo od 8. maja 1210. Sledeča opažanja me dovajajo
do tega sklepa:

1. Cremonska listina vsebuje že zgoraj citirani stavek: »Marchia
Carniole et Ystrie cum comitatu et universis pcrtinentiis suis et tam
feudum quam alodium et omnis lionor suus in generali curia nostra
Frankenfurt per sententiam principum šibi fuerint abiudicata«. Be¬
sedi »marchia« in »abiu'dicata)<< v tem sta viku 'je razložiti le, ako se
nanašate samo na »Ystria« in si mislimo, da sta besedi »Carniola et«
v prvotni augsburški tekst vrinjeni in pa, da je pisec v Cremoni pač
popravil »fuerit« z ozirom na »Carniola et Ystria« v pravilni »fue¬
rint«, ne pa tudi besedi »marchia« in »abiudicata«.

2. Vladar pravi nadalje v cremonski listini: »sicut et rationabili-
ter in presencia principum nostrorum liane donatiouem nostram a
nobis faetam recognosciimus, sic quoque eam presentis seripti nostri
auetoritate ipsi ecclesie confirmamus«. Tega stavka ne razlagam z
Winkelmannom tako, da gre tu za potrdilo (confirmatio) sicer ne-
ohranjene darovnice (donatio), temveč, da gre za potrdilo poklona
(donatio), izvršenega že v obliki »actum« (v Augsburgu januarja
1209), sicer redigiranega v pismeno obliko, toda neizdanega, ki ga
je vladar zopet pregledal oziroma popravil (to bi bil pomen besede
»recognoscimus«) in s pričujočo listino, to je cremonsko iz 1. 1210.,
potrdil (presentis seripti nostri auetoritate ipsi ecclesie confirmamus).

3. Prva »donatio« (to je augsburška) je izvršena »in presencia
principum nostorum«. Ti knezi so priče darovnega akta v Augsburgu,
ne pa definitivne redakcije v Cremoni. V cremonski listini so omenjeni
kot prva skupina prič, od freisinškega škofa Otona pa do magdebur-
škega burggrafa. Vse te gospode najdemo pač januarja 1209 v kraljevi
okolici v Augsburgu, ne pa tudi v Cremoni maja 1. 1210. 58  Pač pa so
bile v Cremoni pri datiranju listine navzočne priče, ki slede imenu
»burgravius Magdeburgensis«. To je druga skupina prič: »Stepha-
nus decanus, Henricus archidiaconus, Fridericus de Cauriaco, Ansel-
mus Tervisiensis, Bernardus de Strazoverne, Valterbertoldus, Volche-
rus de Dorenberch, Johannes de Zucula.« Od teh je bil že leto poprej
na Nemškem z oglejskim patriarhom edinole oglejski arhidiakon Hen¬
rik. 58  Imenovane priče so, razen že poprej v Cremoni navzočnega An-

57  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, 252, 253, 257—260; UB d. Landes ob
d. Enns, II, 524, 526; Gradivo, V, 141—145.

58  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, 252 dalje.

59  Gradivo, V, 145.

250

zelma iz Trevisa, 60  prispele najbrž na kraljev dvor v Cremono prav
radi našega privilegija. Vse so doma iz oglejskega patriarhata, Fur¬
lanije (gospodje de Caporiacco, Strassoldo, Spilimbergo [Valterber-
toldus], Zuccola), Ogleja (dekan in arhidiakon) in Goriške (Dorn-
berg). Spadajo torej v okolico oglejskega patriarha. Sam oglejski pa¬
triarh Volfger, ki se je januarja 1209 mudil v kraljevi okolici v Augs¬
burgu, je še januarja 1209 zapustil Bavarsko in se kot kraljev legat
podal v Italijo. 61  Verjetno se je zato zategnila definitivna izdaja pri¬
vilegija glede Istre. V Augsburgu je sestavljen zanjo le koncept. Ko
je poleti 1209 dospel kralj Oton v Italijo, najdemo patriarha zopet
v kraljevi okolici (od septembra 1209 do maja 1210). 62  Takrat je pa¬
triarh prejkone dosegel, da je kralj »popravil« (recognoscimus) augs-
burški darovni akt (donatio), ga definitivno potrdil (confirmamus) in
izdal. Poprava se je mogoče izvršila pod vtisom navzočnosti depu-
tacije iz Furlanije. Cremonski notar je dodal besedi »Carniola et«,
pozabil pa, kakor smo zgoraj videli, popraviti v smislu dodatka ostali
tekst. Edino ime augsburškega škofa Sifrida v vrsti augsburških prič
je še popravil; ta, ki je v listinah 1. 1209. še »electus«, je v razdobju
do maja 1210 prejel svoje škofovsko posvečenje, zato je cremonski
notar iz »electus« napravil »Augustensis episcopus«.

4. Za definitivno redakcijo listine šele v Cremoni govori tudi nje
formalni del (protokol in eshatokol), ki odgovarja cesarski dobi
Otona IV., torej pač maju 1210, ne pa januarju 1209. 63  Lc kontekst in
prva skupina prič so z izjemo ne vedno srečnih popravkov in do¬
stavkov vzete iz augsburškega koncepta. Samo pri datumu je mogoče
vplival tudi koncept. Cremonska listina je namreč datirana z letom
1208.!, namesto pravilno 1210. Že augsburški koncipist je v januarju
1209 prav lahko namesto pravilne letnice 1209 napisal .napačno 1208,
ki mu je bila v januarju kot pravkar pretekla še živo v spominu.

Predstoječa izvajanja glede postanka cremonske listine iz 1. 1210.
pa ne nasprotujejo sama po sebi izvajanjem o Kranjski za časa pa¬
triarha Volfgerja in njegovih prednikov, kakor jih razvija Haupt¬
mann (str. 390 d.). H. je namreč mnenja, da so imeli Andechsi Kranj¬
sko od XII. stoletja (mogoče sredine tega stoletja) od oglejskega pa¬
triarha v drugi roki kot njihovi »deželni grofje«,  in da je zato An-
dechsovec 1. 1208. poleg Istre izgubil tudi Kranjsko. Glede Istre, sedaj
prostega državnega fevda, je povedano, kam je pripadla, namreč
državi, glede Kranjske pa ne, kajti formalni mejni grof je bil tam¬
kaj še vedno patriarh, temu pa Kranjske ni bilo mogoče odrekati.
H. navaja kot dokaz, da so Kranjsko imeli Andechsi »v drugi roki«,
pogodbo dediča Andechsov, vojvode Ulrika III. Koroškega iz 1. 1261.,

60  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, 300 dalje.

61  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, 259, 260.

62  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, 300 — 395, passim.

63  Bohmer-Ficker, Reg. imp., V, 399.

251

iz katere sledi, da je ta imel »tota iurisdictio marchie Carniole« z
mejnogrofovskim sedežem kot oglejski fevd. H.-ova izvajanja glede
»deželnega grofovstva« na Kranjskem rešujejo vprašanje glede vloge
Andechsov na Kranjskem. Sicer pa za »deželno grofovstvo« na Kranj¬
skem viri ne nudijo mnogo podatkov. Glede imena »deželni grof« bi
dodal, da imenuje cesar Friderik II. 1. 1245. avstrijsko-štajerskega
vojvodo Friderika »comes Carniole «. 64

Velik del osmega poglavja je posvetil H. opisu teritorialnega
stanja Kranjske okoli 1. 1180. in z uspehom razjasnil mnoga doslej
v literaturi nerešena ali nejasna vprašanja. Od mnogih novih rezul¬
tatov opozarjam predvsem na posrečen dokaz rodbinskih zvez gospo¬
dov iz Šumibenka z Višnjegorci, Goriškimi in Ortenburžani. Za po¬
znavanje višnjegorskih ministerialov je važna vrsta prič v stiski
listini iz dobe okoli 1180, ki jo je H., kakor tudi vsa dosedanja lite¬
ratura, prezrl. V tudi drugače zelo pomembni listini stiškega opata
Aldepranda za stavbnika stiske cerkve z imenom »Michael natione
Latinu«« so omenjene sledeče priče: »Maroldus tune temporis arma-
rius, Wirnt diaconus, Herbordus sacrista; seculares vero: Meinhardus
de Nideke, Rudegerus, Gerhardus, Ernist, Ililtiprandus, omnes de
Wiselberch, Wikerus de Laibach, Flartmannus de Rifenstaeyn, et
alii quamplures nobiles et mediocres.« 65  Riefenstaeyn je Blagovna
vzhodno od Celja, omenja se prvič 1. 1163 in potem med posestvi
Babenberžanov »in Carniola«; spadal je torej ta grad, kot poudarja
H. na drugem mestu svoje razprave (str. 561), v okvir »stare velike
Kranjske«. Nideke je Mirna pri Trebnjem na Dolenjskem. Od go¬
spodov, ki so strnjeni pod označbo »de Wiselberch« (Višnja gora),
se Rmdeger omenja tudi med 1154—1158, 66  Gerhard je pa bil prejkone
brat Alberta iz Prežeka in se omenja tudi okoli 1. 1180. 67  Albert iz
Višnje gore se omenja prvič 1. 1177. 08  Našo listino datiram med 1. 1163.
in 1. 1184. 1163 je bil v Stični za opata še Vincenc, 1184 pa že Pero. 69
Vmes je opatoval po listi opatov pri Valvasorju, ki ji glede imen ne
gre odrekati verodostojnosti, opat Folcandus, imenovan tudi Alpran-
dus. 70  Drugo ime potrjuje naša doslej nezapažena listina. Ime Fol¬
candus pa najdemo v nekdaj stiškem, danes kodeksu 650 (rec. 3256)
Nacionalne biblioteke na Dunaju, katerega je po zapisu na fol. 62’ dal

64  MG., Constit., II, 359, n. 261; Gradivo, V, 859.

65  M. Denis, Codices manuseripti theologici bibliothecae Palutinae Vin-
dobonensis, II, 1, 611. Listina v prepisu iz začetka 13. stol. v nekdaj stiškem
kod. 688 (rec. 3263), f. 183, Nacionalne biblioteke na Dunaju. Opis kodeksa
in priče: H. J. Hermann, Beschreibendes Verzeichnis d. illuminierten Haud-
schriften in Osterreich, Neue Folge, II (1926), 297, n. 193.

60  Gradivo, IV, 331, 342, 358, 373, 471.

07  Gradivo, IV, 637.

68  Gradivo, IV, 583.

09  Gradivo, IV, 462, 691.

70  Die Ehre d. H. Krain, II, 696; tudi W. Milkowicz, Die Kldster in Krain,
Archiv f. osterr. Gesch., 74, 301.

spisati opat Folknandus (»Civis catholicus Folknandus iam moriturus
— Hune seribi librum communem jussit in usum«). 71  Ker se v zapisu
imenuje Folknandus »iam moriturus« in vemo, da se 1. 1184. imenuje
njegov naslednik Pero, je datiranje kodeksa ok. 1180 pravilno. Prav
iz istega stiškega skriptorija kot kod. 650 pa izhaja še cela vrsta
kodeksov, ki kažejo na isto pisavo in iluminatorsko delavnico in se
danes nahajajo deloma v Nacionalni biblioteki na Dunaju, deloma
v Državni (licejski) biblioteki v Ljubljani. Za ljubljanske sem že
1. 1924. na podlagi paleografsikih kriterijev določil drugo polovico,
zelo verjetno pa konec XII. stoletja kot dobo postanka. 72  Za dunajske
je 1. 1926. prišel do istih zaključkov Hermann. 73

Politična zgodovina Kranjske je mogoče najbolj zamotana v
XIII. stoletju, kateremu je H. posvetil skoraj dve poglavji (str. 407
do 434). Po razsulu mejne grofije Kranjske začenja ljuta borba za
deželnoknežje nasledstvo na Kranjskem. V začetku XIII. stoletja stoje
izgledi za Andechse, Spanheime, Višnjegorce in Goriške približno
enako. Kmalu se pa nad vsemi dvigne andeški grof Henrik IV., ki je
v prvih desetletjih XIII. stoletja, potem ko se je oženil s Sofijo,
edinko po zadnjem Višnjegorcu, postal najmogočnejši gospod v de¬
želi, združujoč v svojih rokah andeško in višnjegorsko alodialno in
fevdalno posest. Niti državno progonstvo 1. 1208. ni škodilo njego¬
vemu položaju v deželi, oglejski patriarh, pravi mejni grof, poleg an-
deškega »deželnega grofa« sploh ni prišel do veljave. Smrt Henrika
Andeškega (1228) je pa znatno spremenila položaj. Konflikt za mejno
grofovstvo nred andeškima bratoma, Otonom Meranskim in patriar¬
hom Bertoldom oglejskim, je poravnan v korist drugega z interven¬
cijo samega cesarja Friderika II. 1. 1230. Šele tedaj je prišel oglejski
patriarh na Kranjskem do večjega vpliva, ni pa bil edini deželni
gospod, kot se je to doslej mislilo (npr. Levec), temveč poleg njega
ima še vrsta drugih deželnoknežjo oblast. H. jo je dokazal za Vov-
bržane, Spanheime, Babenberžane in Goriške.

Po smrti Henrika Andeškega si pribore največjo veljavo na
Kranjskem avstrijsko-štajerski Babenberžani. Vojvoda Friderik pre¬
vzame naslov »dominus Carniolae« (prvič 1232), hoteč pokazati s tem,
da mu je cilj odstraniti ostale deželne gospode in postati na Kranj¬
skem edini »gospod«. Ženitev z Agnezo Andeško, hčerjo vojvode Otona
Meranskega in nečakinjo patriarha Bertolda, ki mu je prinesla važne
postojanke v deželi (Kranj z deželnim grofovstvom, Mengeš, Kamnik,
Višnja gora, Mehovo, Metlika in dr.), je utrdila Friderikov položaj,
ki ga tudi konflikti z državno oblastjo niso mogli omajati. Načrt, po¬
vzdigniti Kranjsko v vojvodino (1. 1245.), ki bi imela postati vazalna

71  Hermann, 287, 290.

72  Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani, Zbornik
za umetnostno zgodovino, IV (1924), 132—134.

73  Hermann. 287 d.

vojvodina nove avstrijsko-štajerske kraljevine, se ni uresničil. Leto
zatem je Friderik Babenberžan umrl (1246) in z njim izumrl nje¬
gov rod.

V borbi za Kranjsko začenja nova faza. Nasprotstva v velikem
konfliktu med papeštvom in cesarstvom odjeknejo takrat močneje
kot kdaj poprej na Kranjskem. Odločno nastopi oglejski patriarh,
po mišljenju Welf, za svoje pravice na Kranjskem in se zveže v borbi
zanje celo s Spanheimi. Oglejsko-spanheimski koaliciji stoji nasproti
cesarsko orientiran goriški grof. Oglej in Spanlieim žanjeta znatne
uspehe. Smrt oglejskega partiarha Bertolda (1251) je pa razdrla koa¬
licijo, ni pa tudi zavrla politike spanheimskega vojvode Ulrika na
Kranjskem. Ulrik nastopi zoper naslednika patriarha Bertolda, pa¬
triarha Gregorja, in dosega nadaljnje uspehe. Kaže se že v obrisih
velik spanheimski dinastičen teritorij v obsegu Koroško-Kranjsko-
Kras. Medtem je pa na severu vzrastel še močnejši kot je bil Ulrik
Spanheimski, Premyslovec Otokar II., češki kralj in vojvoda avstrij¬
ski in štajerski. Ulrikova politika doživi polom. Otokar poseže, v zve¬
zi in sporazumu z oglejskim patriarhom, preko Kranjske in Krasa do
Furlanije. Zdelo se je, da bo češki kralj rešil teritorialne probleme na
Kranjskem in v sosednih deželah v okviru ene same velike države.

Rudolf iz rodu Habsburg, od 1273 nemški kralj, je uničil Oto¬
karjeve načrte. Tudi Kranjsko je 1. 1275. odrekel Otokarju kot za¬
padel državni fevd. Toda Kranjska faktično ni bila zapadel državni
fevd, temveč oglejski fevd, ki ga kralj patriarhu ni mogel odreči.
H. si razlaga odvzetje Kranjske iz nesporazuma in pomote (str. 424
do 426). Rudolf Habsburški je, podobno kot 1. 1278. premagani in
na bojnem polju padli Čeh, delal sedaj politiko za lastno hišo, tako
kot drugod tudi na Kranjskem. Odrinil je najprej svojega zaveznika,
oglejskega patriarha, postavil tirolsko-goriškega Majnlmrda za gla¬
varja na Kranjskem in v Marki in temu v oktobru ali novembru 1279
(H.-ov dokaz proti starejšemu naziranju!) zastavil Kranjsko in Marko,
obenem mu pa tudi podelil koroško vojvodstvo. Svojima sinovoma
je pa Rudolf 1. 1282. podelil oglejsko deželno grofovstvo na Kranjskem
in v Marki. Goriškim kot zastavnikom je pripadel večji del deželno¬
knežjih pravic na Kranjskem, Habsburžanom kot pravim deželnim
knezom pa le neznatne. Šele v prvi polovici XIV. stoletja so se Habs¬
buržani preko Savinjske prerinili zopet do neposrednega deželnega
gospostva na Kranjskem. 1308 pridobe Žovneške alode kot fevd,
1311 Savinjsko od Henrika Koroškega, in ko je ta 1. 1335. umrl, tudi
Kranjsko. S priklopitvijo Savinjske pokrajine so se že 1. 1311. po¬
maknile štajerske meje preko starokranjskega ozemlja ob Savinji do
Save, Kuma, Svibnega in Boštanja.

V XIV. stoletju nadaljujejo Habsburžani svoje prodiranje preko
Kranjske in Krasa v smeri proti Jadranskemu morju. Moč oglejskega
patriarhata razpada čimdalje bolj. Glavne oglejske postojanke ob

254

kranjsko-kraških prehodili, Vipava, Postojna, Lož, naglo menjajo
gospodarje in zapadejo prej ali slej vse pod oblast Habsburžanov.
Kranjska sama postane 1364 vojvodina. Po smrti avstrijskega vojvoda
Rudolfa IV. (1365) nastopi sicer majhna reakcija v korist Ogleja,
toda ta je le začasna; prodiranje Habsburžanov proti morju se ne da
več zaustaviti. Pridobitve Devina (1366), Postojne (1371), Predjame
(1378) in Trsta (1382) so v XIV. stoletju važni uspehi ob habsburškem
potu proti morju.

Podobno kot oglejska oblast na Krasu se ruši istočasno na korist
Habsburžanov moč gorišikih grofov v pazinski Istri, Slovenski Marki
in Metliki. L. 1374. nastopijo Habsburžani tod goriško dediščino.

Habsburško ofenzivo proti jugu je nekoliko zavrl silen porast
Celjanov, ki je celo grozil, da ho Kranjska zginila v veliki celjski
kneževini. Smrt zadnjega Celjana (1456) pomenja konec celjske ne¬
varnosti za Habsburžane, kateri nadaljujejo, — obenem glavni dediči
Celjskih, — svojo kraško-jadransko politiko. Pridobitev stare Meranije
ob zgornjem Kvarneru (1466), ozemlja Walseejevcev (1470) in končno
Gorice (1500) so veliki politični uspehi Habsburžanov na slovenskih
tleh v drugi polovici XV. stoletja.

Habsburžani niso vseh svojih pridobitev na jugu spočetka zdru¬
žili s Kranjsko. Od prve goriške dediščine sta ostali dve knežiji kot
državno-neposredni ozemlji od Kranjske ločeni, namreč Pazinska kne-
žija in knežija v slovenski Marki in Metliki. Slovenska Marka je
razpadala v dva dela a) nekdaj goriško knežijo z Metliko in b) go¬
spostvo v Slovenski Marki, ki pa je združeno s Kranjsko. Devin in
Trst sta v prvih desetletjih habsburške oblasti še ločena od Kranjske.

Šele v drugi četrtini XV. stoletja se razširi Kranjska s priklopit-
vijo knežije v Slovenski Marki in Metliki in Pazinske knežije (1458
do 1441). Ta >Nooa Kranjska«,  kakor jo H. imenuje, je razdeljena
v štiri glavarstva 1. Kranjsko (Gorenjsko, ljubljanska kotlina, večji
del Dolenjske), 2. Postojna lin Kras (Postojna, Predjama, Vipava, Pla¬
nina), 3. Pazinska Istra, 4. Metlika (z manjšim delom Dolenjske). Tem
štirim se kasneje, odločeno od prvega, kot peto priključi glavarstvo
v Slovenski Marki ali Dolenjsko. Tej »Novi Kranjski« so za Fride¬
rika IV. prislonili še Devin, Trst, Reko, Kastav, Veprinac, Moščenice
in s pridobitvijo 1. 1500. še Gorico z delom Furlanije. Habsburške
pogoste delitve v prvi polovici XVI. stoletja ustvarijo končno iz teh
južnoavstrijskih dežel dve skupini: 1. Kranjsko s stranskimi deželami,
2. Goriško z delom Furlanije. Kras je razdeljen med obe. Postojna,
Vipava in Devin pripadejo Kranjski. V XVI. in XVII. stoletju se od
Kranjske zopet odločijo Trst (pred 1554), Reka (v drugi polovici
XVI. stoletja), Žumberk (po naselitvi Uskokov kot del Vojne granice)
in Prezid-Čabar (okoli 1650), priklopi se ji pa 1. 1783. goriška Idrija.
Do novih velikih teritorialnih sprememb na kranjskem ozemlju je
prišlo za francoske vlade (1809—1813) in po končani svetovni vojni.

255

V drugem delu svoje študije razpravlja H. o posameznih dežel¬
skosodnih okoliših na Kranjskem. Pri vsakem posamič podaja seznam
deželskosodnih mejnih opisov, urejen po letnicah, obseg posameznih
sodišč, v kolikor se ta krije z obsegom modernih kaiastralnih občin,
korekture h Kaspretovi deželskosodni karti, podatke o krajih, kjer
so se vršili sodni zbori ter podrobne podatke o postanku in razvoju
posameznih deželskosodnih okolišev in nižjih sodiščih na njihovem
ozemlju. Vsega skupaj našteva H. na ozemlju nekdanje dežele Kranj¬
ske 47 deželnosodnih okrajev. Hauptmannovemu izvajanju hočem
dodati nekoliko podatkov, ki so več ali manj v zvezi z razvojem ne¬
katerih sodnih okrajev.

Radovljica.  Že leta 1075. sega briksenška posest na Gorenjskem
do okolice današnjega Tržiča, kjer nastane grad Gutenberg (H., strani
454—455). V prvi polovici XIV. stol, je bilo sporno, ali je Gutenberg
briksenški fevd ali ne. II. navaja na str. 392, op. 7, po Fajkmajerju
v Forschungen und Mittlg. zur Geschichte Tirols und Vorarlberga, VI,
326, 346, citat »Rechperch et Wizzenstain, hoc sunt feoda ab ecclesia
et a quibusdam dicitur de Guttenberch in Carniola«. Temu stavku,
ki ga čitamo v briksenškem urbarju iz leta 1320. v Državnem arhivu
v Miinchenu (cod. II L 6, No. 1, 73', Brixen, Hochstift), dostavljam,
da so mu od iste roke pripisane sledeče besede, ki spornost zadeve
še potrjujejo: »sed Carnioli aliud dicunt«. Dostavljam pa obenem, da
so te besede v urbarju izradirane skoraj do nečitnosti.

Prvo dokumentarično poročilo o ortenburški posesti na Kranj¬
skem lahko sedaj od okoli 1202 (citat H., 401, op. 8) pomaknemo na¬
zaj do leta 1185. L. Santifaller (Die Urkunden der Brixner Hochstifts-,
Archive 845—1295, Innsbruck 1929, str. 54) je prvič objavil listino
z dne 3. decembra 1185, ki omenja med posestvi cerkve M. B. na
Otoku na Blejskem jezeru tudi eno kmetijo, ki jo je v Mostah (Hohen-
brukken) pri Žirovnici tjakaj podaril grof Henrik iz Ortenburga. Li¬
stina nam tudi sicer nudi važne podatke za poznavanje posestnega
stanja na Gorenjskem v drugi polovici 12. stoletja.

Bled.  Na str. 460 razpravlja H. o sodstvu, ki so ga goniški grofje
skupaj z briiksenškim škofom izvajali v deželski sodniji Bled-Bohinj.
V kodeksu W 594 (f. 122—122’) Državnega arhiva na Dunaju je ohra¬
njen zapisnik goriških pravic v blejsko-bohinjskem sodišču. Z ozirom
na mesto vpisa v citiranem kodeksu ga datirani »okoli 1368«. Glasi se:

»Hie sint cze merchn meins herren von Gorcz recht in dem ge-
riclit cze Vels vnd cze Vochein. Item des ersten in der Vochein von
dem dorff Chersdorf acbt mezz habern. Item czu dem Fiirten vnd
cze der Sauw yederman vir meczn habern vnd an dem drittn iar
einem frischinch mit dem lamp oder XX pfenniig dofiir, ob er des
frischlings nicht hiet. Item in dem dorff cze Feustricz alsvil. Item cze
Emen von drein hubn alsvil. Item cze Gerewt alsvil. Item cze Vocliei-
ner Velach vogtey alsvil. Item cze der Purkcli alsuil. (f. 122). Item

256

Retschicz alsuil; ob sy des frisschinges niclit hettn, so solin yederman
gebn XV phenig. Item cze Nider Goriach yederman an dem drittn
iiir einen frissching oder XX phenning alsuor. Item cze Hard alsarn.
lem cze Krayniscli Velach alsuil. Item cze Sernouwicz alsam. Item
das dorff cze Hoff alsuil. Item cze Neudorf alsuil. Item cze Coreytn
von czwain liubn alsuil. Item cze Bodoschichk von cz\vain liubn al¬
suil. Item cze Reiffen alsuil. Item cze Celacli alsuil. Item cze Schal-
cliendorff vnd Sasern alsuil. Item das gericht vmb den tod, stainburff,
hausspruch vnd plutiger phennig. Item das yederman in dem gericht
dem richter in dem iar einen tag sol arbaitn, das ist alles von alter
herchomen.« 74

Prem.  Tudi kosezi v vasi pri Ilirski Bistrici, ki se še danes ime¬
nuje po njih Koseze (Edlingen), so imeli svoje sodstvo. V registraturni
knjigi goriških grofov (kod. W 594 , f. 126 ', Drž. arhiv na Dunaju)
se nahaja iz dobe okoli 1 . 1368 . zapis »Das gericht das czu Edlingen
gehort dy seit der Prem vncz an dy stat do dy Preme infellet, das
sol mein lierr (to je goriški grof) innhabn, wand sein vordern habents
inngehabt, vnd gehort meinen herrn an.« Kosezi v dolini notranjske
Reke so delili usodo mnogih drugih kosezov na slovenskih tleh. Zgo¬
daj so propadli v materialnem in socialnem oziru. Proti koncu
XIII. stoletja ( 1292 ) imajo v notranjskih Kosezah (Zadlinge, Zedlinge)
alodialno in, od goriških grofov, fevdno posest gospodje, ki se po
Lipi pri Jelšanah (ne po Lipi na Krasu kot domnevano v Izv. Muz.
dr. za Kranjsko, 1902 , 105 110 ) imenujejo de Lipia, Lint ali de Tylia
(cod. B 139 , f. 5 ' v Drž. arhivu na Dunaju). Od 1323  sledimo v Kosezah
naslednike gospodov iz Lipe, rodbini s pridevkom Švabi (Swevi,
Schwabn), ki se po notranjskih Kosezah začno imenovati de Edlingen
(Izv. Muz. dr., 1902 , 62 ). »Vest Edlingen« jim dajejo v fevd goriški
grofje ( 1367 ; orig. listina in cod. W 594 , f. 108 , 109 , 118 ’ v Drž. arh.
na Dunaju; 1398 : cod. W 718 , f. 1, istotam). Okoli 1381—1383  se radi
Švabov v Kosezah prepirajo Goriški z Devinci (cod. B, f. 543 , f. 361 ,
362 , in cod. W 594 , f. 256 ', v Drž. arh. na Dunaju; Razprave Znanstv.
društva v Ljubljani, I, 119 ). Nasledniki koseških Švabov iz XIV./XV.
stoletja so Edlingi, znana goriška plemiška rodbina (Czoernig, Gorz,
655 ). V XIV. stoletju se imenujejo še de (von) Edling(en), 1 . 1405 . pa
že die Edlinger (cod. W 718 , f. 43 ', v Drž. arh. na Dunaju). Ime Edling
v slučaju naših Švabov torej ne pomenja, kot misli Hauptmann (Vier-
teljahrschrift f. Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, 1928 , 273 ) tujega
kolonista, ki je z ozirom na enak praven položaj kot so ga imeli staro¬
slovenski kosezi, prevzel njihovo nemško označbo, temveč le kraj,
kamor so se ti Švabi naselili, ozir. kjer so pridobili posest.

74  Lokalizacija krajev po vrsti kot so omenjeni: Češnjica v Bohinju,
Brod, Savica, (Bohinjska) Bistrica, Nomenj, (Nemški) Rovt, Bohinj. Bela,
Grad (Bled), Rečica, Spodnje Gorje, Dobrava (Blejska), Koroška Bela, Žirov¬
nica, Dvorska vas, Nova vas, Korito, Bodešče, Ribno, Selo, Želeče.

17 Srednjeveška zgodovina . . .

257

Grofje Celjski

Pred par tedni je preteklo 500 let, odkar je cesar in kralj Sig¬
mund v Pragi povzdignil grofe celjske v državne kneze  nemške
države, podelivši jim kot državne fevde grofije Celjsko, Ortenburško
in Sternberško z obsežnimi drugimi 'pravicami. V naglem dvigu moči
in slave celjskih grofov pomenja praški privilegij z dne 30. nov.
1436 1. kulminacijsko točko; več v okviru države, kateri so pripadali,
Celjani skoraj niso mogli doseči. Če bi prav tako nagel konec celj¬
skega rodu naenkrat oe prekinil razvoja, ki jim ga je omogočila po¬
delitev državnega kneževstva, mogla bi se naša zgodovina drugače
zasukati. Dovoljeno naj nam bo, da se ob tem poltisočletnem jubileju
danes nekoliko zaustavimo, si prikličemo v spomin mogočni rod, ki
je pred 500 leti uravnaval usodo velikega dela slovenske zemlje in z
njo tudi dobršnega dela slovanskega juga, skušajmo — ne v obliki
kakega podrobnega naštevanja zgodovinskih faktov — marveč v
splošnem orisu očrtati pomen in veljavo, cilje in uspehe  plemiških
gospodov našega srednjega veka, ki smo jih vajeni označevati z ime¬
nom grofje celjski. Njim sodobni viri  so že v zgodovino tega rodu
vpletli, prav tako kot historiografija  novejših stoletij, mnogo takega,
kar je bolj narekovala strast ali pa hoteno oziroma nehoteno pre¬
tvarjanje zgodovinske resnice. Zato je kritičen pretres zgodovine
Celjskih naloga, ki vabi kritičnega zgodovinarja s tem večjo mikav¬
nostjo.

Grofje Celjski!  Skromen in v temo zavit je začetek tega rodu.
V Savinjski dolini nad Braslovčami stoje še danes ruševine gradu,
po katerem se rod imenuje. Sanneck, to je brdo nad Savinjo, ali slo-
venizirano Zovnek  je njegov naziv. Tedaj, v prvi polovici 12. stoletja,
ko se pojavi v listinah prvi Žovneški — do predikata grofje celjski

258

je še daleč — je to še neznaten rod, čeprav se šteje že takrat v vrste
sv obodnega plemst va  v Savinjski pokrajini. Pot Žovneških navzgor
in njihova zgodovina je taka kot pri mnogih plemiških rodbinah
visokega srednjega veka na slovenskih tleh. Sredstva  za dosego večje
oblasti so pri bodočih Celjanih ista kot pri mnogih drugih njihovih
sovrstnikih in sodobnikih pri nas. Pridobivanje cerkvenega odvet¬
ništva, stremljenje pridobiti kar največ fevdov posebno od cerkvene
roke, druženje fevdne posesti s sosednjo lastno zemljo v kar najbolj
zaokrožene teritorialne edinice,  in končno spretno zasnovane rodbin¬
ske zveze  s sosednjimi plemiškimi rodbinami na slovenskih tleh in
v vzhodnih alpskih deželah, vse to so sredstva,  ki se jih Žovneški
poslužujejo v 12. in 13. stol. prav tako kot mnogoteri njihovih sovrst¬
nikov pri nas. Sreča  jim je bila že tedaj mila. Vrsta ugodnih mo¬
mentov pospešuje oblikovanje bodočega mogočnega celjskega dina¬
stičnega teritorija.  Na prvem mestu moramo imenovati življenjsko
neprekinjenost  žovneškega rodu. Dočim v 13. stoletju zapovrstjo od¬
mirajo velike dinastične rodbine slovenske zemlje, Andechs-Meranci,
Bogenski, Babenberžani, Spanheimi in drugi, se Žovneški obdrže, v
Savinjski krajini celo kot edini staroplemiških svobodnih rodov.
Drugi ugoden moment za postanek dinastične oblasti bodočih Celj¬
skih predstavlja dovolj ugodno teritorialno-posestno stanje  njim pod¬
rejenega ozemlja. To se pravi, le-to je v tej prvi dobi — 12. in
13. stol. — obsegalo sorazmerno enotno in njim neposredno podložno
ozemlje, le malo raztrgano po velikih imunitetnih okrajih cerkvene
gospode ali obsežnem imetju drugega svetnega plemstva. Take vrste
zemljiška podoba je razvoju enotne dinastične oblasti ugodna, dočim
jo teritorialno razbita razporejenost zadržuje. Jedro celjske posesti
so njihova lastna gospostva Žovnek, Ojstrica pri Št. Juriju ob Taboru,
Liebenstein pri Št. Pavlu pri Preboldu in Senek pri Polzeli. K tem
teritorijem se pridružijo in jih zaokrožijo še v 13. stol. znatni fev¬
dalni, potekajoči iz cerkvene posesti, največ one oglejske in krške
cerkve.

Že prvi znamenitejši svobodnih gospodov ŽovneškiK^KonracTt^A
je ubral pot, ki je ob srečnem naključju prinesla kasnejb-GefjairPhf^
tako velik porast njihove moči, dal je svoje hčere v zakon pripad¬
nikom imenitnih plemiških rodbin, doživel, da so se njegovi sinovi
pravtako poženili s hčerami visokega plemstva. Najvažnejša za bo¬
dočnost je bila od vseh teh zvez oženitev dveh Konradovih sinov
z groficami koroškega rodu Vovbržanov  iH ennbnrgA Ta grofovska
rodovina je bila v 13. stoletju v Savinjski dolini mogočnejša od Žov¬
neških. To so stari  celjski grofje, kajti njihovo je Celje,  mimo tega
Šoštanj, dalje vrsta fevdalnih posestev. Ko jejmcL yXLi-hrš kil) ]cta l -522__
izum rl, je nasledil njihov sorodnik, F^jdenk I. Žovneški, vovbrško
obsežno posest na štajerskih tleh — mecTdrugim tum grad in kraj,

259

takrat še neznatno Celje. Žovneški postanejo Celjski,  grofje zaenkrat
še ne. Dosežena je prva poglavitna etapa v razvoju tega rodu.

Hkrati so posebne politične razmere  pripomogle Žovneškim ali
od 1. 1322 dalje že bolje Celjanom do velike politične veljave in
vpliva. Celjani so imeli to srečo, da so se skoraj vedno vezali z onim,
čigar je bila prihodnost. Tako tudi ob koncu 13. in v začetku 14. stol.,
ko si Habsburžani  začno graditi svojo politično oblast tudi na slo¬
venskih 'tleh.

Do bitke pri DUrnkrutu na Moravskem polju 1. 1278 stoji po¬
litična zgodovina slovenske zemlje v znamenju borbe cele vrste di¬
nastičnih rodbin za prevlado. Tudi češki Premijsl-Otokar II.  ni mogel
postati sam gospodar nad teritorijem med Donavo in Jadranom,
deliti jo mora z goriško-tirolskimi Majnhardinci. Delitev oblasti z
njimi je moral po tragični smrti češkega kralja prevzeti zmagovalec
nad le-tem Habsburžan.  Dobo od 1. 1282, ko prejmeta sinova kralja
Rudolfa Habsburškega znaten del tedanje slovenske zemlje kot
državni fevd, pa do 1. 1335, ko izumre tirolska veja Goriških, ki so
imeli oblast tudi na _k'umitem, bi mogli imenovati tudi dobo goriško-
habsburškega ravnotežja  na slovenskih tleh. Ravnotežja pač na zu¬
naj, v resnici pa že tudi skrite tekme med obema mogočnima rodo¬
voma za ciljem, kdo bo na slovenskih tleh, ki pomenjajo dohod do
Jadrana, prevladal. Do odkritega nasprotstva obeh dinastij je prišlo
po 1. 1306, ko so na Č eškem izu mrli Premvslovci in se je velik del
borbe za češko krono, za katero se potegujejo tako Habsburžani kot

goriško-tirolskij odigral na slovonskimieh. Svobodni gospodje Žop-

neški  se postavijo na stran Habsburžanov, se združijo z njimi v silno

koalicijo, ki~je~kot zaveznike habsburškega rodu obsegla celo vrsto
plemenite gospode na našem jugu, od furlanskih meja do krških Fran¬
kopanov in hrvaških Babonicev. Še med vojno za češko krono je
svobodni gospod Ulrik iz Žovneka stopil v vrsto vazalov Habsbur¬
žanov  na ta način, da jim je prostovoljno predal svojo lastno posest
v Savinjski dolini in jo nato zopet od njih v fevd sprejel. Žovneški
so igrali na pravo karto. To je bilo še potrjeno, ko so 1. 1311, torej
par let po vojni za krono Premyslovcev, postali Habsburžani deželnih
gos vod ie  nad celot no Savin jsko dolino.  T akrat so se južne meje Šta¬
jerske z Vitanjske gore, iioča m Donačke gore premaknile na Savo
in pri Radečah ter okoli Kuma reko celo prestopile. V to na jugu
v znatni meri razširjeno Štajersko je sedaj vključeno tudi celjsko-
žovneško ozemlje, tudi celjski grad,  od 1. 1322, kot povedano, sedež
Žovneških.

V sledečih letih pripravljajo Habsburžani s previdno politiko
pridobitev Koroške  in Kranjske,  ki je še v oblasti Goriško-Tirolskih.
Te znajo Habsburžani celo pregovoriti, da so postavili za deželnega
glavarja na Kranjskem in v Slovenski Marki Friderika Žovneškega,
vernega pristaša — zaenkrat vsaj — habsburške politike na jugu.

260

Žovneško-Celjski pripravljajo teren za habsburško nasledstvo na
Kranjskem in Koroškem, do katerega je tudi res prišlo, ko je 1. 1335
umrl zadnji moški Goriško-Tirolskih Henrik Koroški.

S pridobitvijo Koroške in Kranjske je zaključena tretja etapa
habsburškega političnega osvojevanja slovenske zemlje  in preko nje
prodiranja na jug proti morju. Prva jih je privedla 1. 1282 do oblasti
nad štajerskim Podravjem, druga jim je 1. 1311 naklonila Savinjsko,
tretja pa je 1335 postavila habsburške mejnike že na kraške prehode.
Politično zgodovino slovenske zemlje v 14. stol. karakterizira na zgor¬
nji Jadran usmerjena ekspanzija Habsburga.

Njej pa zastavijo pot oni, ki so, pravzaprav le s posrečeno po¬
litično naslonitvijo in pomočjo Habsburžanov, postali močni in ugled¬
ni. Na potu od Dunaja do Trsta leži Celje.  Habsburžani so mu očitno
pripisovali premalo važnosti, gledajoč preko njega, kako jih v daljini
vabi beneško morje. Vsaj spočetka Celje tudi še ne nastopa očitno
proti Habsburgu, na tihem pa snuje vse predpogoje bodočega raz¬
maha. S pristankom in na prošnjo Habsburžanov še  postanejo go¬
spodje Žovneški grofje Celjski. Zgodilo se je to 1. 1341. Neposredno
pred tem je rod v znatni meri povečal z nakupom in fevdno prido¬
bitvijo svojo posest v Savinjski dolini, tako, da je postal na i m o g oč -.
nejši ne le tu, marveč vobče v spodnjem delu Štajerske. Ffiderikaž
prvega grofa celjskega,  ki je umrl 1. 1360, moremo po pravici ime¬
novati 'prvega graditelja celjske veličine. V malem so mu lastne že
vse one državniške sposobnosti, ki so tako značilne za njegove še
večje naslednike. Z njim se začenja dobrih sto let trajajoč nagel
porast tega rodu.

Sinova Friderika I. sta Ulrik in Herman. Grof Ulrik I.  se je
mnogo vojskoval po svetu in ob teh ter takih prilikah pripravljal
rodbinske zveze,  ki so največ pripomogle, da so se Celjski tako naglo
in visoko povzpeli. Že ga najdemo v evropski družbi one dobe, na
bojiščih vzhodne in srednje Evrope. V družbi z Angjouvinci, Luksem¬
buržani in Habsburžani se bije na bojnih poljih v Dalmaciji, Srbiji,
Bolgariji, posega torej, prvi Celjanov, daleč na Balkan; na Tirolskem
se bori ramo ob rami z Wittelsbachom, najdemo ga na severu v bojih
■s takrat še 'poganskimi Prusi. Doma pa, kot njegov prednik, zavzema
tudi Ulrik I. mesto deželnega glavarja kranjskega. Ulrik I. je tip pra¬
vega kondotiera, ki se s svojimi najemniki vdinja vsakemu, ki ga
hoče v službo. Vojno-pustolovska služba grofa Ulrika širom Evrope
je pripravila tla za rodbinske zveze njegovega brata in sina. \Ud.v_e
smeti segajo te, na slovanski sever in slovanski Balkan. Grof T#er-
man \,  drugi sin grofa Friderika L, je imel od 1. 1361 ali I. 1362 za
•žctioa at arino,  hčerko bosenskega bana Štefana II. Kotromaniča. Grof
Viljem  pa, sin že 1. 1368 umrlega grofa Ulrika I., ki nadaljuje po ev¬
ropskih bojiščih kondotierski posel svojega očeta, se je oženil z Ano,
hčerko poljskega kralja Kazimirja Piasta. Hčerka iz tega zakona, tudi

261

Ana po imenu, je pa 1. 1401 vzela za moža poljskega kralja Vladislava
I. Jagiela.

Grofa Herman I. in Viljem sta kmalu umrla, prvi 1. 1385, drugi
1. 1392. Senior in dedie-eeHskega doma in zemlje postane sin grofa
Hermana I., gro f^Hermarrll)  Herman II. je ustvaritelj velike sile
Celjanov, n ed v oni n oošTb nosf, ki jo moremo šteti ne le med tvorce
naše ožje, marveč vobče tedanje evropske zgodovine. Svoje javno de¬
lovanje je začel na podoben način kot že njegov stric in bratranec;
z vojno službo v tujih zemljah. Že grof Viljem je imel pri izbiri svo¬
jih vojnih gos-podarjev srečno roko, poiskal si jih je v Luksembur¬
žanih,  torej rodbini, ki bo za dolga desetletja odločevala v srednji
Evropi. Ko je kralj Sigmund po usodni bitki na Kosovem polju 1. 1389
bil zaposlen v obrambi ogrskih meja, mu je bil celjski grof z veefrm
številom dobrodošel pomagač. To zvezo z Luksemburžani, prekaljeno
in utrjeno na bojnih poljanah, nadaljuje tudi grof Herman II. Po¬
stala je odločilna za še večji dvig Celjanov in za vso njihovo nadalj¬
njo politiko.

V zadnjem desetletju 14. stol. jc sultan Bajazit, par let po ne¬
srečnem Kosovem, že podvrgel \laško severno od Donave, že so tur¬
ške tolpe vpadale na tla ogrske krone. Sigismund, ki je imel vrhu
tega na Ogrskem samem dovolj opravka z notranjimi nasprotniki,
je bil v težavnem položaju. Odločilnega pomagača je našel v celj¬
skem Hermanu II. Ta se mu je priključil, ko je 1. 1396 šla velika
križarska vojska nad Turke. Ko so pa Turki v Jzitki pri Nikopolju
kristjane silovito potolkli, je bil grof Herman IIT~š svojimi četami, -
ki je pomagal rešiti ogrskega kralja — ko mu je grozilo že turško
ujetništvo — z malim spremstvom v Carigrad.

Bitka pri Nikopolju je odločila usodo Balkana, Turkom je odprla
pot ob Savi navzgor. Bitka pri Nikopolju je pa tudi odločilna za
nadaljnjo luksemburško-celjsko zvezo. Preizkušena v bojnem tova¬
rištvu postala je za desetletja smernica celjske politike.  Ob njej so
Habsburžani porinjeni povsem ob stran. Vezanje z rodom, ki je prav¬
zaprav pomagal celjskemu do tako naglega dviga, ob prelomu 14. v
15. stoletje ni bilo več oportuno. Radi 'pogostih delitev habsburških
zemelj in čimdalje večjega vpliva deželnih stanov oslabljen položaj
Habsburžanov ni bil tak, da bi mogel biti Celjanom zaželjen v svrho
kakršnekoli politične zveze. Ti, bolje povedano grof Herman II. v
svoji veliki državniški modrosti, stavijo vse svoje karte na Luksem¬
burg in dosegajo res ogromne uspehe ter koristi. Na ogrsko-hrvatskih
tleh je Herman II. mogel  doseči teritorialno ekspanzijo, ne mogoče
na Slovenskem in v Vzhodnih Alpah, kajti tu so mu bili še vedno
deželni gospodje Habsburžani, sedaj Celju že malo naklonjeni. Z_£a-...
raždinom  in b ogatimi posestvi v Hrvatskem Zagorju  ši ri Herman II.
svojo dinastično-teritorialno oblast proti vzhodu, p r eLoALrž a v n e
meje, ustvarjajoč tako skoraj sklenjeno teritorialno silo od Savinjskih

262

Alp globoko v panonsko nižino. Nova pomoč mogočnega Hermana
ogrskemu kralju v njegovih borbah in sporih z ogrskimi stanovi ter
plemiči ter s kraljem nemško-češkim Vaclavom je pripravljala Her¬
manu tla novim pridobitvam in uspehom, ki dosežejo svoj višek,
ko 'da celjski grof, prejkone 1. 1406, svojo hčer, lepo Barbaro  za ženo
kralju Sigmundu. Ko postane ta 1. 1410 nemški kralj, je celjski grof
tast nosilca dveh kron. Nove teritorialne pridobitve gredo pred in
vzporedno z ustvarjeno rodbinsko zvezo. Leta 1405 dobi grof Herman
v zalog Medjimurje,  naslov bana slavonskega  in pravico nameščati
izpraznjen sedež zagrebškega škofa. Leta 1406 že nosi grof Herman
ponosen naslov grofa celjskega in zagorskega, bana dalmatinskega,
hrvatskega in slavonskega.

Bogato Celje  in Luksemburg  stojita sedaj v najožjih zvezah, sku¬
paj jih najdemo na bojnih poljanah in na nemškem ozir. ogrskem
dvoru. Na kostanškem cerkvenem zboru je celjski sijaj stalen sprem¬
ljevalec nosilca nemške in ogrske 'krone.

Habsburžani  so porinjeni povsem v stran.  Čeprav na Štajerskem
pravzaprav še vedno deželni in fevdni gospodje svojih celjskih vaza¬
lov, se nikakor ne upajo nasprotovati mogočnemu tastu mogočnega
kralja ogrskega in kralja nemškega. Ta srd in stališče Habsburga
proti dvozvezi Luksemburg-Celje odseva jasno iz zgodovinarja in
zaupnika Llabsburžanov, učenega humanista Eneja Silvija Piccolo-
minija,  kasnejšega papeža Pija II., ki ne more najti dobre besede za
Celjane, ki išče v Celjanih le slabo, ki podtika vsakemu koraku za-
sovraženih grofov le najzahrbtnejše namene, ki so mu Celjani rod,
ki plava v pregrehi in strasti, hudobiji in tiraniji, spletkarstvu in
kovarstvu. (Očitno je, da piše En. ,S. o Celjanih kot njihov osebni na¬
sprotnik in pristaš protivnikov Celjskih — Habsburžanov. Vse 'kar
je bilo moralno in politično slabega na Celjanih — in nedvomno je
bilo mnogo takega — vso celjsko chronique scandaleuse je znal En. S.
na najspretnejši način uporabiti, prikaz pa zaviti v blestečo formo,
duhovito kozerijo, oratoričen zanos visoko izobraženega humanista.
Ne moremo se vbraniti vtisa, da En. S. nalašč išče pri Celjanih le
slabo, posebno pri Barbari in Ulriku II. Zato je ob vsem upoštevanju
njegovih del za zgodovino Celjanov le-ta uporabljati z zelo previdno
rezervo.)

Oprt torej na rodbinsko in hkrati politično zvezo Celje-Luksem-
burg je Herman II. mogel zadeti in sistematičneje izpodkopavati habs¬
burško oblast  v njihovih južnih deželah, 'to je v glavnem na sloven¬
skih tleh, in zastavljati Habsburžanom pot na Jadran. Zopet je bila
Celjskim sreča izredno mila. Leta 1418 je izumrl rod ko r oških Orten-
,burž.annn,  ki p a so imeli tudi na Kranjskem bogato posest. Na podlagi
dedne pogodbe, sklenjene z Ortenburžani že 40 let poprej, so celjski
grofje tedaj podedovali grofiji Ortenburg in Sternberg na Koroškem,
s številnimi gospostvi tod in na Kranjskem (med drugim Radovljico,

263

Ribnico in Kočevje). Z ortenburško dediščino so se Celjani globoko
zajedli v habsburško zemljo na Slovenskem. Od Dunaja na Jadran
usmerjena črta habsburškega prodiranja je bila v nevarnosti, da jo bo
zajezila transverzalna, ki je usmerjena s pridobitvijo ortenburške
Koroške povprek preko Savinjske in Kranjske na Hrvatsko in Balkan.

Grof Herman II. se je z vsemi sredstvi trudil učvrstiti celjsko
veličino v smeri rek Drave in Save, od njihovih izvirov proti vzhodu,
predreti v 'tej smeri habsburško ekspanzijo. Sredstev pri tej svoji
protihabsburški politiki ni izbiral, zmede  in rodbinski prepiri  med
posameznimi vejami habsburškega rodu  so mu prišli le prav. Že na
koncilu v Konstanzu se je javno govorilo, da bodo Celjani dobili
nalog, zasesti habsburško štajersko in Poadižje. To se sicer ni zgodilo.
Pač pa je že Herman II. dosegel, da se je neprirodno stanje Celjskih,
ki so bili pravzaprav še vedno fevdni podložniki in vazali Habsbur¬
žanov, nekoliko  zrahljalo. Zet, kr&ljjaSigismund je zopet pomagal.
Habsburžan vojvoda Ernest se je lCl423-en:lpovedal fevdnemu gospod-
stvu nad grofom Hermanom.  Bila je velika pridobitev za Celjane, ki
se štejejo odslej za »velikaše nemške države«. Seveda je tudi k temu
uspehu pripomogla "Hermanu srečna okoliščina. Tedaj so se namreč
Habsburžani zopet enkrat pomirili z Luksemburžani. Eden njih,
Albreht, je 1. 1422 celo vzel za ženo Elizabeto, hčerko iz zakona kralja
Sigismunda s celjsko Barbaro. Kako nadmoč nad Habsburžani je
imela zveza Celje-Luksemburg ni razvidno le iz odpovedi habsbur¬
škega fevdnega gospodstva nad Celjani, marveč tudi iz določil, kakš¬
na naj bo vzgoja pričakovanega prvorojenca iz zakona Habsburg-
Luksemburg. Vodita naj jo starša Sigmund in Barbara, oziroma stari
grof Herman ali pa ogrski palatin. Vse drugo torej, le habsburška ne
sme biti.

Politik  a transverzalne črte,  ob Dravi in Savi navzdol, iz osrčja
Alp na Balkan, politika, ki ji je bil s pridobitvijo ortenburške dedi¬
ščine na Koroškem in Kranjskem položen temeljni kamen na zapadu,
naj bi po zamisli grofa Hermana dobila svojo vzhodno osnovo v
Bosni,  kamor so, kot smo slišali, posegle rodbinske zveze  že Herma¬
novega očeta. Grof Herman II., ki je bil po svoji materi slovanske
krvi iz rodu bosanskih Kotromaničev, je 1. 1427 pod konec svojih dni
dosegel od bosanskega kralja Tvrtkall.  odločitev, naj pripade kralje¬
vina Bosna grofu Hermanu in njegovim naslednikom, ako bi Tvrtko
umrl brez zakonitih dedičev. Silno pomembna odločitev, ki bi, če bi se
bila ostvarila, mogla imeti velike posledice. Vendar se radi ogrskega
in tudi že turškega nasprotovanja načrt bosanskega nasledstva ni
uresničil.

Grof Herman II., največji grofov celjskih, je umrl L 1435 v Brati¬
slavi.  Pokopali so ga v njegovi pobožni ustanovi, tihi kartuziji v Ple¬
terjah pod Gorjanci.

264

Se uspeli žilave politike grofa Hernja®^ II., čeravno je do njega
prišlo že po  njegovi smrti, je akt iz povišanje Celjskih v čin

državnih knezov  rimš ko-ne mške d ržave . Prvorojenec grofa Hermana
Tmr&sledlri k-grof  toga itn grof Ulrik II.  in vsi njuni na¬

sledniki so povzdigirjefH-^v-poknežene grofe. Grofije Celje, Ortenburg
in Sternbcrg dobe kot državne  fevde, ki s tem postanejo državne
kneževine.  Celjski imajo odslej visoko sodstvo od države direktno,
imajo lastno plemiško sodišče v Celju, rudogorski regal in dobe pra¬
vico kovati lasten novec. S privilegijem iz 1. 1436 je dosegla borba
Celjanov za osvoboditev od Habsburžanov svoj višek. Celje je odslej
podložno edino le in neposredno vladarju in kroni, habsburško po¬
sredništvo in gospostvo je povsem izločeno. Celje se je Habsburžanom
v Alpah in na Krasu v toliki meri odmaknilo, da se je zdelo le vpra¬
šanje časa, kdaj bodo prisiljeni Habsburžani povsem likvidirati svojo
politiko prodora preko slovenske zemlje na Jadran. Nasprotno pa
snujejo Celjani še nadalje na svoji proti jugovzhodu  usmerjeni dina¬
stični politiki. Preizkušena sredstva te, rodbinske zveze,  uporabljajo
tudi tu in zopet tu: še izza časov grofa Hermana II. ima grof Fride¬
rik II. za ženo Elizabeto,  hčerko kneza Stefana Frankopana z otoka
Krka, grof Ulrik II., njegov sin, pa od 1. 1433 Katarino  ali Kantaku-
zino, hčerko srbskega despota Djurdja Brankoviča.

Podelitev državnega kneževstva Celjskim grofom 1. 1436 je po¬
vzročila dolgotrajno vojskovanje med Celjani in Habsburžani.  V teh
borbah vodi češki emigrant Jan  Vrtovec najemniške čete v službi
Celjanov. Celjani izkoriščajo nasprotva ene veje Habsburžanov do
druge, grof Ulrik se proti skupini vojvode Friderika druži z ono
vojvode Albrehta, ki je za ipar let (1438—9) združil kot kralj nemško,
češko in ogrsko krono. Tudi po Albrehtovi zgodnji smrti drži grof
Ulrik II. z Albrehtovo vdovo Elizabeto in njenim mladoletnim sinom
Ladislavom, ki ga je celjski grof 1. 1440 celo okronal za kralja
ogrskega. p—

To vmešavanje grofaNikilii v vprašanja nasledstva ter varilstv a
mladega Ladislava, s tem zopet v notranje zadeve ter razprtije na
Ogrskem, češkem m v Avstriji je pa postalo za celjske grofe, posebno
še za mladega grofa Ulrika  usodno. Z njo so se Celjani odvrnili od
jasne politične linije starega grofa LIermana, začrtane na zavezništvu
z Luksemburžani, se zapletli v zamotane notranje  razmere dežel in
držav v srednjem Podonavju, si nakopali tod silna nasprotstva, za¬
plodili s tem kali bodočega lastnega pogina. Sicer, v borbi z največjim
svojih nasprotnikov so zmagoviti. Habsburško-celjska pogodba iz
1. 1443 priznava in znova povišuje Celjane v državne kneze.  Med

f V|ijpnj in 1 l;i l-^linr/a n  i ji>  n 1clnpjen n rrln vz^ i j i . .  'dedna pognr l b fl.

Če bi izumrli Habsburžani, naj pripada njihova istrska posest ter del
kraške (Postojna, Vipava), kranjske (Metlika, Mehovo, Kostanjevica,
Novo mesto) in savinjske (Laško, Žalec, Vojnik) Celjanom, ako bi

265

pa ti izumrli pred Habsburžani, naj ti dobe vsa njihova gospostva
v nemški državi. Pogodba je z ozirom na bodoči razvoj velevažnega
pomena.

Po sklenjeni pomiritvi s Habsburžani pa grof Ulrik ni odnehal
z vmešavanjem v ogrske in avstrijske notranje zadeve.  Nasprotno,
njegova politika v to smer 'je postajala od leta do leta aktivnejša,
hkrati tudi nevarnejša in usodnejša. Zlasti odkar je na ogrskem po¬
stal Jan Hunjadi  državni upravitelj, je  imel Ulrik v njem najhujšega
nasprotnika. Hunjadi nasprotuje Ulriku kjer more. Hkrati tudi pro¬
ti vnik Ulrikovega tasta, srbskega despota Djurdja Brankoviča, na¬
stopa po smrti bosenskega kralja Tvrdka II. 1. 1443 proti celjskim za¬
htevam glede nasledstva v Bosni, gleda kako bi Celjanom največ
škodoval na Hrvatskem in v Slavoniji. Sele grozeča turška nevarnost
je približala Hunjadija in Celjskega. Pod vtisom silnega poraza ogr¬
ske vojske na Kosovem polju '1. 1448 se obe stranki približata in
skleneta 1. 1451 v Smederevem  celo prijateljsko pogodbo. Med drugim
je Ivan Hunjadi obljubil, da bo dal svojega sina Matijo za moža
Ulrikovi hčerki Elizabeti. S smederevskim načrtom pa ni bilo nič,
prišlo je do drugega iz 1. 1455, ki določa naj Ulrikova hčer Elizabeta
vzame za moža Hunjadijevega starejšega sina Ladislava. Vendar
temu ni bilo mnogo mar do rodbinske zveze z osovraženimi Celjani.
Navzlic ipogodbi na pergamentu je pri Plunjadih tlelo stalno sovraštvo
do celjskega rodu. Ko je po smrti starega Ivana Hunjadija 1. 1456
postal grof Ulrik II , kraljev namestnik na Ogrskem ,  je sovraštvo pri
mladem Ladislavu Hunjadiju in njegovih pristaših izbruhnilo z novo
silo na dan. Bilo je to v času, ko je Turek  z vso silo pritiskal na
krščanski svet. Spomnimo se, par let poprej, 1. 1453 je padel Carigrad,
samega leta 1456 se je pa le naporom Ivana Hunjadija in vnetega
frančiškana Ivana Kapistrana zahvaliti, da ni že tedaj nad Beogradom
zavihral prapor s polmesecem. Prav radi obrambe Beograda in Ogr¬
ske pred turško silo se je v mestu ob sotočju Save in Donave na jesen
začela zbirati krščanska vojska. Med njenimi zapovedniki sta tudi
grof Ulrik Cpbjgki in mladi Ladislav Hunjadi. Bilo je zjutraj dne
9. novembr£VL456, leta v beograjski trdnjavi, ko je dal mladi Hunjadi
poklicati grbfaceljsikega in ga prišedšega obsul s težkimi očitki.
Celjski Ulrik se je branil z besedo, ko so se ga pa nasprotniki de¬
jansko lotili, posegel je tudi po orožju. Dolgo se je branil, toda ranjen
v noge je končno padel, nakar so ga napadalci ubili in mu odsekali
glavo. Pri minoritih v Celju so z velikimi slovesnostmi položili truplo
zadnjega grofa celjskega k večnemu počitku.

Tako je končal grof Ulrik Celjski, z njegovo smrtjo tudi rod
Celjskih v moškem kolenu. Njihova zgodovina ni neposredno zgo¬
dovina slovenskega ljudstva, kvečjemu je del zgodovine slovenske
zemlje, pomembna pa ker kaže, kako je bila tudi zemlja naseljena po
Slovencih, obvladovana po politiki in posesti Celjskih, eden faktorjev

266

onodobne 'dinastične politike v širšem evropskem prostoru. Ali pa
ni mogoče ta politika Celjskih, vključena v dinastično politiko v
Vzhodnih Alpah, v srednjem Podonavju in na Balkanu imela v na¬
črtih še kaj več?

Celjski grofje!  Koliko se je že o njih in njihovih načrtih pisalo
in snovalo! Ali so bili to zares dinasti, ki so imeli v mislih in načrtih
veliko državno tvorbo na 'jugu, nekako predhodnico današnje naše
Jugoslavije? Ali so bili to le srednjeveški fevdalci, kot jih je bilo
sto in sto drugih, zatiralci našega kmeta in malega človeka, in so jim
bili take vrste načrti zelo, zelo daleč? Skušajmo si ustvariti splošno
podobo  tega rodu in jo postaviti v tedanji evropski okvir, v katerem
sc odigrava njegova zgodovina.

Predvsem je treba poudariti, da so bile splošne smernice celjske
politike  prav take, kot jih opažamo in jim sledimo pri mnogih drugih
rodbinah one dobe v Evropi. Je to politika, ki jo nemško zgodovino¬
pisje označuje z imenom »Hausmachtpolitik«, to je politika v čim
večjo korist domačega rodu in njegovih interesov. Kar delajo Celjani,
to so delali prav tako in v še večjem obsegu Habsburžani, Luksem¬
buržani in drugi z enakimi sredstvi in na enak način. Čim večje kopi¬
čenje neposredno podložne zemlje; čim večja neodvisnost od osrednje
državne oblasti.

Če so Celjani to svojo dinastično politiko usmerjali tudi proti
vzhodu  in jugovzhodu,  delali so pač 'to zato, ker jim je tako kazalo
in so srečna naključja to s seboj prinesla. Na sever so jim zveze
branila nasprotstva do njihovih največjih tekmecev, Habsburžanov,
na jugu v Italiji, postavim v Benetkah, so njihovo dinastično politiko
onemogočale posebne tamošnje prilike. Na vzhod in jugovzhod na¬
sprotno so jim pa odprle pota tesne zveze z Luksemburžani, posebno
s kraljem Sigmundom. Iz njih je izšla celjska sila in veličina.

Celjane je torej v njihovo politiko gnalo zgolj dinastično strem¬
ljenje po ustvaritvi čim večje sile lastnega rodu. Nikakršno drugo
ne, 'najmanj kako nacionalno, kakor se je že tudi moglo slišati. Štiri¬
najsto ali petnajsto stoletje pri nas  še ne pozna nacionalnega gibanja
in o kakem nacionalizmu ni govora. Znana je pač pripadnost k državi,
neke vrste državni nacionalizem.  Na Angleškem, Francoskem in v
Španiji je bilo nacionalno čustvovanje te vrste in v tem smislu v 14.
in 15. stol. že močno razvito, pa tudi na Češkem, Poljskem in Ogrskem
se budi tedaj neke vrste državni nacionalizem. S koncem 14. stol.
začenja na Češkem, Poljskem in Ogrskem v raznih oblikah borba
proti Nemcem,  ki jih — poprej dobrodošle obrtnike, trgovce, me¬
ščane —- začno smatrati za nadležne tujce. Z ozirom na celjske grofe
je posebnega pomena razvoj na .Ogrskem.  Še v 14. stol. držita krona
in nemško meščanstvo skupaj v borbi proti plemstvu. V 15. stol. pa
skuša plemstvo izriniti tujce iz državne uprave. Obupno se zna Oger
15. stol. boriti proti kraljem nemške krvi. V Nemcu vidi  Oger

267

v zadnjem stoletju srednjega veka tujca, smrtnega sovražnika, ki ga
je treba čimprej izriniti iz dežel pod krono sv. Štefana. Iz tega proti-
nemškega razpoloženja, ki obvladuje Ogre 15. stol. in iz tedanjega
stremljenja napraviti v duhu državnega nacionalizma poznega sred¬
njega veka iz Ogrske nacionalno državo — seveda pod oligarhijo
domačega plemstva — je razumljiv tragičen konec zadnjega Celjana,
padlega pod ogrskim mečem.

V državnem nacionalizmu prebujena Ogrska, ki jo vodi gospod-
stva željno plemstvo, in ekspanzijska politika celjske hiše sta trčila
ena ob drugo. Žrtev spopada je Ulrik II., Ogrom nadležen tujec —
Nemec!

Pravim Nemec!  Celjani se imenujejo po Celju,  gradu in kraju,
ki je tedaj pripadal rimsko-nemški državi. Radi tega so tudi Celja¬
ni — v kolikor viri vobče o tem govore — Nemci (Deutsche, Almani,
Theutoni). Kot talke jih označujejo ne le nemški, marveč tudi ogrski,
srbski, poljski in češki viri, razlikujoč jih kot Nemce od Ogrov,
Srbov, Poljakov in Čehov. Srbom je grof Ulrik II. enostavno »Nemec
Orlih«. En sam vir poznam, ki bi se dal mogoče tolmačiti v drugem
smislu. Nek češki vir namreč pravi, da je bil Ulrik II. »Rački«
(Raczky), torej Srb, pač z ozirom na njegovo sorodstvo z despotom
Djurdjem Brankovičem. Ogrski zgodovinopisec Thuroczij,  ki je pisal
svojo Ogrsko kroniko nedolgo ipo koncu Celjanov, pa naravnost pri¬
pisuje Celjanu nemško-nacionalne  namene. Češ Ulrikova politika
proti Hunjadiju gre za tem, da bi Ogrom odvzel vse službe in dosto¬
janstva in da bi na mesto Ogrov postavil Nemce. Grofa Ulrika vodi
nemški duh bojne kreposti (Comes Ulricus Almanico ducebatur bel-
licae virtutis animo). V Beograd so prišli takozvani križarji  —- Nemci
ne radi Turkov, marveč da bi Ogrom spodnesli tla. Thuroczy pri¬
poveduje vse to, da bi s svojega nacionajgoogrskega stališča tembolj
opravičil in opral umor grofa Ulrika jčpflo,

Tudi v domači hiši so Celjani Nemci, česar pa seveda ne smemo
pojmovati v današnjem smislu. Poglavitni jezik  njihovega domačega
občevanja je nemški.  Ana, hčerka grofa Viljema, ni znala, ko se je
zaročila s poljskim kraljem Vladislavom, mimo nemškega nobenega
jezika. Zato se je po kraljevem naročilu pred poroko morala učiti
v Krakovu skozi 8 mesecev poljščine, ki jo je končno bolj razumela
kot govorila.

Bolj kot za razlike v jeziku je imela tedanja doba tenek čut za
verske razlike. Ko se je grof Ulrik oženil s Katarino, hčerko despota
Brankoviča, je anonimni celjski kronist takole glosiral ta dogodek:
»Grof Ulrik je imel za ženo hčerko velmožnega gospoda in kneza,
gospoda Djurdja, despota srbskega. Ta ni bila naše marveč grške
vere, živela je po svoji veri in imela pope ter kaplane svoje vere.
Redkokdaj je bila pri naši maši in službi božji«. Kakor je grofica
Katarina ostala v pravoslavni veri, vzgojena je v tej tudi njena hči

268

edinka, Elizabeta. Ko se je ta zaročila z Matijem, sinom Hunjadija,
je v pogodbi, sklenjeni med despotom Djurdjem in Ivanom Llunja-
dijem, izrečno določeno, da mora tudi po ženitvi ostati Elizabeta
v »grški veri«, in da morajo stalno v njeni okolici bivati duhovniki
in spremstvo njene vere. Prav 'to vztrajanje Ulrikove žene in hčerke
v pravoslavni veri je dalo tedanjemu javnem mnenju v Evropi povod,
da je začelo sumiti v pravo vero celjskega grofa.

Papeški kardinallegat  je takole o beograjski katastofi poročal
svojemu mecenu neapeljskemu kralju Alfonsu: Slišal si že, da so
grofa Ulrika celjskega ubili pri mestu Alba graeca, ki ga dirugi zovejo
tudi Alba; naši pa imenujejo to mesto Belgradum.  Ni dvoma, da je
grofa ubil Ladislav, sin Ivana Hunjadija, onega ki je pogostokrat
potolkel Turke. Misli se, da ni sin nič manj koristil krščanstvu z
umorom grofa kot oče z zatiranjem Mohameda; kajti Mohamed in
grof sta bila sovražnika vere, oni zunanji, ta pa domači.« Ali pa:
Neki pobožni kronist iz Porenja piše o Ulriku, da je bil napol here¬
tik. »Za ženo je imel hčerko kneza despota. Ta je hotela postati krist¬
janka. Tega ji pa ni dovolil radi velikega premoženja, ki ga je vsako
leto dobivala iz ajdovske dežele, kajti despot ni bil dober kristjan in
se je držal pravila sv. Pavla«, tj. bil je kristjan vzhodnega obreda.

Kaj je bilo s temi zvezami grofa Ulrika s krivoverniki  in ne¬
verniki  je težko reči. Na vsak način ne smemo prezreti poročila Ce¬
ljanom nedvomno naklonjenega avtorja Celjske kronike, ki pravi
o sultanu Muratu,  da je bil despotov zet in grofa Ulrika celjskega
svak. Rad je imel celjski rod in rad mu je vedno nudil pomoč in opo¬
ro. In na smrtni postelji je priporočil svojemu nasledniku, naj ne dela
in ne dopusti, da bi se prizadejala celjskim zemljam in ljudem škoda.
Leto dni nato je sin — naslednik Muratov — poslal k celjskemu
grofu poslanstvo, mu izjavil pripravljenost pomagati mu in mu po¬
soditi ter poslati čete iz Turčije.

Da zaključimo! Med plemiškimi rodovi slovenske zemlje ni nobe¬
nega, ki bi ga po njegovem sijaju in naglem dvigu, po zgodovinskem
pomenu in po ostni izklesanosti posameznih njegovih članov mogli
primerjati s celjskim. Z najveeje višine so grofje celjski zdrknili
v smrt in konec rodu. Njihov nagel dvig in prav tako nagel konec,
njihova politika polna nasilja in nasprotstev, se je že sodobnikom
globoko vtisnila v spomin. Našla je odmev v sočasni historiografiji,
ki nam o Celjanih riše kaj neenotno in nemirno podobo, vplivano po
strasti in privrženosti, naklonjenosti ali sovražnem stališču posa¬
meznih avtorjev. Danes, po preteku pol tisočletja moremo  historično
podobo grofov celjskih očrtati z .večjo objektivnostjo kot so jo mogli,
smeli ali hoteli njihovi sočaisniki. Historikovo objektivno prizadevanje
mora biti povedati le to, kar so grofje celjski bili, pokazati kaj so
hoteli, dosegli ozir. nedosegli ter kaj so pomenili, nasprotno pa od¬
kloniti vse, kar se temu rodu le  pripisuje.

269

Seveda drugo vprašanje je, kaj bi bilo in kaj bi se zgodilo, če
bi Celjskega rodu ne dohiteL tako nagel konec. Zdi se mi, da na tako
vprašanje zgodovinar sploh niti ne sme, niti ne more  odgovarjati.
Ne sme,  ker historik ni prerok, ne more,  ker je težko reči, kako bi se
iztekla tekma za velik del naše jugoslovanske zemlje in Ogrske, če
bi ostalo poleg Turčije in Srbije, Ogrske in Hrvatske v borbi sil za
Podonavje in Balkan še živo in aktivno Celje.  Cela vrsta vprašanj
je na široko odprtih in čaka rešitve v letih beograjske katastrofe,
vprašanje turške sile in pritiska, vprašanje nadaljnjega obstoja Srbije,
vprašanje kdo bo zavladal Ogrski, zamotano vprašanje habsburške
politike, da omenim le glavna. Ali bi celjski rod mogel preokreniti
njihovo rešitev  v drugačno smer, to je vprašanje.  Mogoče ob srečnih
zvezah in okoliščinah, ki so, kot smo videli, stalno spremljale usodo
Celjanov. Posrečilo se jim je zadržati in zavreti habsburško politiko
nad in preko slovenske zemlje, postaviti na mesto te  svojo lastno in
jo usmeriti proti vzhodu. Mogoče bi ta njihova — seveda tedaj le
zgolj dinastična politika  — v .bodočnosti mogla preokreniti našo zgo¬
dovino v drugo smer, jo postaviti na druge temelje. Mogla ali ne
morala!! Vprašanje, ki sega preko naloge hiistorikove in z njim seveda
tudi izven okvira tega predavanja.

270

v

Iz krajevne družbene
in gospodarske zgodovine

Zgodovinski razvoj slovenske zapadne meje

(Zemljevid v prilogi)

GORIŠKO

V začetku 7. stoletja so začeli Slovenci tudi med skrajnim se¬
vernim zalivom Jadranskega morja in vrhovi Julijskih Alp prodirati
proti severovzhodnemu delu Italije ter prehajati preko meja tam¬
kaj v onem času razprostirajočega se langobardskega Furlanskega du¬
kata. Točen čas kdaj 'so se pojavili na Soči in na robu med Krasom
ter Alpami po eni strani in Furlansko ravnino po drugi strani nam
ni znan. Na vsak način je Slovence tudi tukaj zadržal vojaško-ob-
rarnbni limes,  ki so ga Langobardi v varstvo pred sovražnimi vpadi
izgradili tudi v tem odseku svojega državnega ozemlja. Krmin, Fara
pri Gradiški, Aris pri Tržiču in kastel Potium ob skrajnem severnem
zalivu Jadranskega morja so na goriških tleh njegove znane nam
postojanke.

Kako se je v stoletjih, ki slede propadu langobardske države
(774), 'kako se je v 9. stoletju v frankovski dobi in kako se je od
konca 9. stoletja pa do preko sredine 10. stoletja, za časa madžarskih
navalov, oblikovala v tem odseku slovenska narodnostna meja, za
to nam podatki manjkajo. Sklepati pa smemo, da se je slovenski
dotok in slovenski živelj v času po končanih madžarskih navalih,
torej od druge polovice 10. stoletja dalje, zelo okrepil. Načrtna kolo¬
nizacija oglejskih patriarhov je od 10. stoletja dalje pošiljala sloven¬
ske kmečke kolone celo daleč notri v Furlansko ravnino.

To je čas, ko se tudi Gorica  imenuje prvikrat v zgodovini, in sicer
1001 z označbo »vas, ki se v jeziku Slovencev imenuje Gorica«. Kraj
je dobil, odkar je v 11. stoletju prišel pod oblast nemškega plemiš¬
kega rodu, ki se po njem začenja imenovati grofje goriški, mnogo

18  Srednjeveška zgodovina . . .

273

neslovenskega dotoka. Vendar predstavljajo Slovenci, sodeč po ime¬
nih, priimkih in označenem domovinstvu, stalno velik odstotek pre¬
bivalstva in doseljencev, ki prihajajo največ iz bližnje slovenske
okolice, mnogi pa tudi iz Kranjske in drugih slovenskih pokrajin.
Romanski živelj postaja v Gorici močnejši od 13. stoletja dalje, ko
se naseljuje v kraju plemstvo, bankirji, trgovci, obrtniki in Židje iz
Furlanije, Karnije, Toskane in drugih delov Italije. Vendar so go¬
vorili ti italijansko, dočim se je staro romansko prebivalstvo po¬
služevalo furlanskega narečja. Prav močni so bili v Gorici v sred¬
njem veku tudi Nemci. Prišli so v mesto največ z dotokom nemškega
plemstva, predvsem iz Koroške, v zvezi z goriškimi grofi kot njihovi
uradniki, vitezi, služinčad in drugo. Vendar >sta bila in ostala v Go¬
rici prevladujoča narodnostna elementa slovenski in furlanski ozi¬
roma italijanski.

Narodnostno stanje v mestu Gorici, kakršnega je ustvaril sred¬
njeveški razvoj, je ostalo enako tudi v novem veku, vse do konca
Avstro-Ogrske monarhije, ko so Nemci skoraj povsem zginili, ostali
pa v mestu zgolj Slovenci in Furlani oziroma Italijani.

Grof Hieronim Porcia,  kasneje papeški nuncij v Gradcu, je na¬
pisal v nekem svojem poročilu iz leta 1567, da se v Gorici doma
in navadno poslužujejo najbolj treh jezikov: nemškega, slovenskega
in italijanskega (per il piu usano famigliarmente ed ordinariamente
tre lingue: Tedesca, Schiava ed Italiana. — Descrizione dela P. del
Friuli fatta nel sec. XIV, Udine 1897, str. 87).

Holandec in kasnejši bibliotekar Hugon Blotius  opisuje 1571
Gorico in pravi, da se tamkaj govori slovensko, italijansko in nem¬
ško, pridiga se pa samo italijansko in slovensko (Loquitur hic illy-
rice ltalice et germanice. Sed conciones tantum italice et Illyrice
habentur. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XX, 1939, 308).

Neko poročilo iz dobe okoli 1598 pravi o Gorici, da govore vsi
prebivalci slovensko in italijansko, odličnejši pa tudi nemško. (Car-
niola, 1913, 2.)

Furlanski zgodovinar Palladius  piše v svoji furlanski zgodovini,
izišli 1659, da se Goričani razen furlanskega in italijanskega jezika
poslužujejo nemškega in slovenskega (Rerum Foroiuliensium libri
XI, 1659, str. 14).

Izven Gorice je na Goriškem bila in ostala narodnostna meja
med Slovenci po eni strani in Furlani-Italijani po drugi strani skozi
stoletja skoraj neizpremenjeno stalna in neizpremešana. Nekatere
slovenske vasi sredi romanskih v ravnini in ob njenem robu so sicer
v teku stoletij postale romanske. Toda število teh je le majhno. V
celoti je pa razporeditev obeh narodnosti jasno začrtana. Slovenci so
omejeni na Kras in Brda, pod Gorico pa segajo do Soče.

V južnem delu slovensko-romanske jezikovne meje na Goriškem,
med morjem in Sočo, je na razmejitev obeh narodnosti nedvomno

274

vplivala tudi nekdanja beneško-avstrijska meja, ki je skoraj 400 let
(1420—1797) potekala skoraj točno po črti, ki je danes meja med
obema narodnostima.  Tudi severno od Krmina je, kakor se kaže, be-
neško-avrstrijska nekdanja meja bila soodločujoča, da so se nekatere
vasi zahodno od nje na beneškem ozemlju pofurlanile, dočim so
vasi vzhodno od nekdanje politične meje, na avstrijskih tleh, ostale
in so še danes slovenske. Med Krasom in Goriškimi Brdi je Soča bila
in je še danes stalna in dobra prirodna meja obeli narodnosti.

Na jugu je okolica reke Timave  prastaro politično in etnično
mejno ozemlje. Že grški geograf Pseudo-Skylax, ki je živel mogoče
okoli 350 pred Kristusom, omenja Timavo kot mejno reko med Istri
in Veneti. V langobardski dobi sega do sem ozemlje furlanskega du¬
kata, v 12. stoletju pa gre meja oglejsko-furlanskega ozemlja preko
Devina do Sesljana, kjer je začenjalo ozemlje tržaške občine. Ozem¬
lje gospodov iz Devina, ki ga štejejo še h Krasu, meji ob Timavi na
Furlanijo. Bilo je po prebivalstvu slovensko in spada od druge po¬
lovice 16. stoletja politično h Kranjski, medtem ko je onstran Ti¬
mave začel (kakor začenja še danes) romanski živelj, ki je v poli¬
tičnem oziru podrejen najprej oglejskemu patriarhu, od leta 1420 do
1797 pa beneškemu dožu.

TRST IN OKOLICA

V Trstu in okolici nam je razlikovati dvojno slovensko naselit¬
veno ozemlje, starejše  in mlajše.  Starejše je v območju slovenskih
tokov, ki so od konca 6. stoletja dalje naseljevali visoki Kras in z
njim 'tudi širše tržaško zaledje. Ozemlje starejše slovenske naselitve
je segalo do stare politične meje tržaškega mestnega ozemlja, ki je
potekala na črti Sesljan—Nabrežina—Sv. Križ—Prosek—Opčine—
Trebič—Katinara—Žavlje; kraje, ki leže na visoki kraški planoti,
je starejša slovenska kolonizacija že zasegla. Krajevno imenoslovje
je v oddaljenejši tržaški okolici pretežno slovensko.

V spodnjo tržaško okolico,  to je v ožje tržaško komunalno ozem¬
lje, so slovenski naselitveni tokovi, preko kraškega roba in stare
politične imeje tržaške srednjeveške komune prodirali v relativno
kasnejši dobi in — kakor se kaže — tudi v nekoliko počasnejšem
tempu.

Vendar so se tudi v spodnjo tržaško okolico, to je na ožje tržaško
komunalno ozemlje in tudi v samo mesto Trst, začeli Slovenci na¬
seljevati že v visokem srednjem veku. Že od 12. stoletja dalje se
pojavljajo v vaseh v spodnji tržaški okolici imena oseb, ki so ne¬
dvomno slovanska; njihove nosilce moremo šteti za Slovence oziroma
se v teh krajih imenujejo naravnost Slovenci kot stanovalci. V 13.

18 *

275

in 14. stoletju se taki primeri še množe. Te vasi so danes po večini
sestavni del mesta Trsta, v katerem se tudi od 13. stoletja dalje po¬
javljajo osebe s slovenskimi imeni. Prvi zapisani dokaz o slovenskem
elementu v samem mestu Trstu nudi listina iz leta 1202, v kateri je
navedenih 361 prebivalcev mesta Trsta, iki so takrat prisegli beneš¬
kemu dožu. Med njimi jih ima 32 slovanska imena oziroma priimke.
Pa tudi če pripustimo možnost, da je bilo to ali ono ime oziroma
priimek izkvarjen, ostane še vedno 20 imen ozir. priimkov, ki so
nedvomno slovanski in kažejo na Slovana kot njihovega nosilca. Brez
dvoma je pa bilo tudi med prebivalci z romanskimi, germanskimi ali
krščanskimi imeni oziroma priimki mnogo takih, ki so bili slovan¬
skega rodu. Da je mogel biti človek z germanskim ali krščanskim
imenom Sloven, kažejo v našem seznamu imena s priimkom Sclauo;
imena niso slovanska, priimek pa kaže nedvomno na človeka slo¬
vanskega rodu (Joannes Sclauo, Walter Sclavo). Manj verjetno je,
da bi ljudje s slovanskimi imeni oziroma priimki ne bili slovanskega
rodu.

Če vse to upoštevamo lahko računamo pri naštetih 361 prebi¬
valcu tržaškega mesta leta 1202 najmanj 30 Slovanov, kar je 8,31 %
prebivalstva. P. Montanelli (II movimento storico della popolazione
di Trieste, 1905) računa v 13. stoletju v Trstu okoli 4800 prebi¬
valcev. Po zgornjem računu bi bilo med temi okoli 400 prebivalcev,
ki jih smemo šteti za Slovence.

Ob istem času (1202) kot Tržačani so prisegli Benetkam zvestobo
tudi prebivalci mesta Milje (Muggia) pri Trstu. Med 211 naštetimi
prebivalci jih ima 6 slovenska imena oziroma priimke, to je 2,84%.

Do močnejšega dotoka slovenskega življa v Trst in njegovo bliž¬
njo okolico je prišlo po letu 1382, ko se je Trst podal pod gospodstvo
avstrijskih Habsburžanov. Enaka dinastična in politična pripadnost,
ki jo je odslej delilo tržaško mesto in ozemlje z zaledjem na Krasu,
v velikem delu Istre in na Kranjskem, je bila vzrok, da so se zveze
in stiki s temi ozemlji v zaledju še povečali in da so se odtod začeli
zaradi gospodarskih in drugih interesov naseljevati v Trstu številni
novi priseljenci, ki so bili predvsem slovenskega rodu. Gospodarski
promet, ki se je iz zaledja po letu 1382 uravnaval vse bolj v Trst
in njegovo pristanišče in ki so mu Tržačani sami dajali smer v svoje
mesto, je dal sestavu tržaškega prebivalstva novo noto, ki stoji očitno
z znamenju okrepitve slovenskega elementa. Seveda se je ta po drugi
strani tudi vtapljal v romanskem elementu, ki je po številu trajno
prevladoval.

Podoben seznam tržaških prebivalcev kot za leto 1202 nam je
ohranjen iz leta 1468. Med 257 člani tržaškega mestnega sveta je takih
s slovenskimi imeni oziroma priimki, ki kažejo na njihovo domovino
v slovanskem kraju, najmanj 30, v odstotkih torej 11,67. Ker je imel

Trst takrat okoli 7000 prebivalcev, bilo bi po tem računu med njimi
817 Slovencev.

Neki nadaljnji seznam članov tržaškega mestnega sveta iz leta
1510 daje, pregledan in preračunan na enak način, sledeči izsledek:
221 oseb, med temi 28 s slovenskimi imeni oziroma priimki, v % 12,67;
pri celokupnem prebivalstvu takratnega časa 7000 Slovencev 887
(Kandler, Storia del consiglio de patrizi di Trieste, 64, 81).

Zanimiva je primerjava teh številk z onimi sedanje dobe. V ožjem
mestu Trstu brez predmestij so našteli leta 1910 vsega 160 993 pre¬
bivalcev, od teh je bilo 12,6% Slovencev. Ta odstotek se skoraj sklada
z odstotkom po našem računu izračunanih Slovencev v ožjem mestu
Trsta v 15. in 16. stoletju.

Narodnostno stanje v Trstu in okolici nam kaže vse do nove dobe
sledečo podobo. Mesto je do 18. stoletja omejeno na približen teri¬
torij sedanjega starega mesta. V srednjem veku doseže svoj maksi¬
mum okoli 9000 prebivalcev. Že od srednjega veka se vrši v
■mesto manjše vseljevanje in hkrati seveda tudi romanizacija slo¬
venskega življa, ki se močno zveča, odkar je 1382 prišel Trst pod
oblast avstrijskih Habsburžanov, takrat gospodarjev že zelo obsež¬
nega zaledja. Okolica mesta pa, ki je začela tik pred mestnim ob¬
zidjem, je v teku stoletij postajala in postala končno popolnoma
slovenska. Stanje je bilo vse do 18. stoletja, ko se je novi Trst začel
za časa gospodarskega razmaha širiti na vse strani izven ozkih meja
srednjeveškega mesta, tako, kakršnega nam opisuje tržaški zgodo¬
vinar 17. stoletja Ireneo della Croce  v svoji Historia di Trieste (1698
str. 552, 565): »danes je mesto Trst obdano od vseh strani od Slo¬
vencev, ko takoj zunaj njegovega obzidja vsi prebivalci vasi in po¬
sestev tržaškega teritorija ne govore drugega jezika kot slovenskega
(hocgidi la citta di Trieste attorniaia da ogni canto dai Sclavi, overo
Schiavi, mentre subito fuori della sue mura tutti gl’ habitatori de'
villagi, e posscssioni de territorio di Trieste, non parlano altro idi¬
oma che Schiavo). In na drugem mestu: vse do naših dni vsi kmetje
njegovega okraja zunaj mesta ne govore drugega jezika kot slovan¬
skega (sin’ a giorni nostri, tuti i contadini del suo territorio fuori
della citta, non parlano altro idioma che 1’ sclavo).

SEVERNA ISTRA

Prvi podatki o Slovenili v Istri so iz dobe okoli 600, ko združeni
Slovenci, Obri in Langobardi napadajo ozemlje te pokrajine, ki je
spadala takrat pod oblast Bizanca.

Leta 788 je prišla Istra izpod bizantinske pod frankovsko državno
oblast. Iz frankovske dobe nam je ohranjen zapisnik o sodnem zboru,
ki se je okoli 804 vršil v bližini mesta Kopra, v kraju Rižana.  Na

277

njem so se istrski Romani pritoževali radi Slovanov, ki jih je takrat
frankovska državna oblast naseljevala na istrskih tleh. Kaže se, da
se pritožbe istrskih romanskih prebivalcev nanašajo tudi na Slo¬
vence, ki so, prihajajoč od vzhoda in severovzhoda, že od začetka
7. stoletja naseljevali Kras in se okoli 1. 800 približevali zaledju kopr¬
skega in miljskega zaliva.

Skrajni časovni termin močnejšega pritiska Slovencev proti morju
v severni Istri je nedvomno leto 788, ko je bizantinska Istra postala
frankovska.  Kaže se pa, da se Slovenci v začetku svojega priselje¬
vanja v severnoistrsko primorsko zaledje niso v večji meri približe¬
vali neposredno primorskim mestom, marveč se v neki oddaljenosti
od njih naseljevali na zemlji, ki v kasnejših stoletjih, ko viri teko
pogosteje, ni spadala pod ožji okoliš mest, marveč bila zemlja, ki
je spadala neposredno pod oblast vladarja, ali pa, kakor pravimo,
krone. Na nekdanjem kronskem in ne komunalnem ozemlju koprskega
zaledja je iskati najstarejše slovenske vasi tega kolonizacijskega ob¬
močja. Posejane so v glavnem v širokem pasu ob obeh straneh ceste,
ki pelje iz Trsta v Buzet. Vendar pa je že tudi v visokem srednjem
veku (do 13. stoletja) v predelih bliže morju in tudi v primorskih
mestih samih (Koper, Isola, Piran) računati z rahlejšo infiltracijo
slovenskega elementa.

Obseg starejše, do 13. stoletja segajoče, in njej sledeče mlajše
slovenske kolonizacije v zaledju Kopra, Izole in Pirana moremo
rekonstruirati iz podatkov, ki nam jih nudijo politična in cerkvena
zgodovina, toponomastika in lingvistika. Približna meja med obema
kolonizacijama je meja med komunalnim ozemljem mesta Kopra po
eni in nekdanjo kronsko zemljo v zaledju, od morja bolj oddaljenem,
po drugi strani. Meje fara v oddaljenejšem zaledju napiram mejam
onih bliže morja se približno skladajo z mejo med obema koloni¬
zacijama. Toponomastika na ozemlju starejše kolonizacije se v bist¬
venih potezah razlikuje od krajevnega imenoslovja na ozemlju mlajše
kolonizacije. Lingvinistika potrjuje izsledke zgodovinarjeve. Sloven¬
sko narečje v vzhodnem delu, v glavnem na nekdanjem ozemlju krone,
se loči od dialektičnega tipa v ožjem koprskem zaledju na mlajšem
slovenskem ozemlju.

Mlajše slovensko kolonizacijsko ozemlje v zaledju Kopra, Izole
in Pirana je dobilo večino svojega slovanskega prebivalstva šele naj¬
prej od 13. stoletja dalje, ko ga je začela tjakaj sistematično naselje¬
vati Beneška republika, ki ima Koper od 1279 v svoji oblasti. O tej
kolonizaciji Slovanov na koprsko-benesko ozemlje so nam ohranjeni
arhivalni podatki od 14. stoletja dalje. Za slovanske zadeve je bil
v Kopru iz krogov meščanstva izvoljen poseben »glavar za Slovane«
(capitaneus Sclavorum), ki je moral skrbeti za ozemlje, naseljeno po
Slovanih, moral poznati njihove navade in jezik, kajti skoraj vsi,

278

tako pravi vir, govore slovansko in drugega jezika mnogo ne ra¬
zumejo.

Narodnostno stanje v severnoistrskem primorskem zaledju, ki so
mu bile položene osnove že v zgodnjem in visokem srednjem veku,
je z mlajšo slovensko kolonizacijo v poznem srednjem veku dobilo
podobo, ki se vse do današnjih dni v bistvu ni spremenilo. Kmečko
podeželje je slovensko, ozek pas ob morju narodnostno mešan, mesta
ob imorju, Koper, Izola, Piran so pa pretežno italijanska, vendar tudi
ne brez dotoka slovenskega prebivalstva, ki je v starejši dobi rah¬
lejši, od konca srednjega veka, posebno v zadnjih sto letih, pa moč¬
nejši.

Poročila iz 16., 17. in 18. stoletja, 'ki so jih beneški uradniki v
Kopru pošiljali v Benetke in poročila, ki so jih koprski škofje v istih
stoletjih pošiljali v Rim, opisano narodnostno stanje, ki v bistvu
velja še danes, potrjujejo. Navesti hočem nekatere važnejše zadevne
dokumentarne podatke.

Koprski glavar Mauroceno poroča 13. oktobra 1560, »da se uredi
dober red in uprava ... si potrebbe dare ... al capitano de Schiavi
la cura di quelli del 'territorio, perche a lui spetta tal carico, et lui
come prattico delli costumi et della lingua, che quasi tutti parlano
schiavo, et non intendono gran fatto altra lingua, li ridurrebbe meg-
lio al esercito et disciplina predetta«. (Atti e memorie della Societa
istriana, VI, 1890, 73.)

Koprski glavar Giovanni Francesco Sagredo poroča 14. februarja
1598, da šteje koprski okraj 43 vasi in ... »anime 4873; di questi ho-
mini degli anni 18 sin li 50 namero 1235; sono tutti questi chiamati
sotto il nome de Schiavi, et lianno un capitano gentiluomo della
citta per privilegio de’ cittadini. II quale in occasione di vacantia
viene eletto da rapresentati suoi, che a quel tempo si ritrovano a
quel governo, et da lei confermato. Ha questo carico di protegerli,
difenderli et procurar che non li venghi fatto qualche estorsione,
et ha provisione dalla camera fiscal ducati 156 ali’ anno ...« (Atti e
memorie della Societa istriana, VII, 1891, 107.)

Podeželski del koprske dieceze se deli na 15 župnij, katerih
prebivaloi so vsi slovanskega jezika in v tem jeziku se tudi vrši
služba božja. (Dioecesis fota ruralis dividitur in quindecim pa-
rochiis... Incolae omnes sunt linguae Illyricae, in eoque idiomate
celebratur; poročilo koprskega škofa v Rim, 1633 december; L. Jelič,
Fontes historiici liturgiae glagolito-roman ae, XVII, 28.)

Vsi kmetje koprske pokrajine so  slovanskega jezika (villici to-
tius provinciae sunt linguae Ullricae; poročilo koprskega škofa v
Rim, 1637 maj 14; Jelič, Fontes, XVII, 31).

Duhovniki v koprski provinci znajo le slovanski jezik. Če je
škof italijansko pridigal ali latinščino tolmačil z italijanščino, ga

279

niso razumeli, kajti italijanščino razumejo le nepopolno (poročilo
koprskega škofa v Rim, 1658 april 23; Jelič, Fontes, XVII, 47).

Vse podeželske fare govore samo slovanski jezik, le v mestih Kop¬
ru, Piranu in Izoli se ne goji ali ga pa ne znajo (Cum enim omnes
parochiae rurales tali dui»taxat idiomate utantur, quod hic in urbe,
et in oppidis Pyrrhani et Insularum negligitur, imo nescitur; poročilo
koprskega škofa v Rim, 1693 junij 18; Jelič, Fontes, XVII, 65).

Prebivalci podeželskih fara so vsi Slovani, znajo in govore samo
slovanski jezik. Župniki podeželskih fara morajo znati slovanski jezik,
ki je celokupnemu narodu na deželi znan in prirojen (Plebium vero
forensium incolae, utpote omnes genere Slavi, seu Sclauonici, non
aliam linguam, quam Sclauonicam aut Illiricam callent ac Ioquun-
tur...  paroclii ruralium plebium tenentur callere linguam Sclauoni¬
cam, quam universo populo forensi familiarem et congentiam innui;
poročilo koprskega škofa v Rim, 1699 oktober 23; Jelič, Fontes,
XVII, 66).

Podobna poročila koprskih škofov poznamo še iz let 1691, 1695,
1696, 1699, 1705, 1709, 1711 (Jelič, Fontes, XVII, 64, 65, 66; XVIII,
4, 6, 8).

V slovenskih farah in duhovnijah koprskega okraja je bilo že
od 'srednjega veka v navadi bogoslužje na slovanskem jeziku.  Ita¬
lijanske župnije so bile 'samo v Kopru, Izoli in Piranu; v vseh ostalih
se je vršila .služba božja na slovanskem jeziku, na katerem so bile
napisane tudi bogoslužne in cerkveno-upravne knjige. O tem govore
tudi poročila koprskih škofov sv. Stolici v Rim (na primer iz 1623
in 1633, Jelič, Fontes, XVII, 13, 28). V mestu Kopru je bil 1461 usta¬
novljen 'samostan 'tretjega reda sv. Frančiška z izrecnim namenom,
da se v njem vrši služba na slovanskem jeziku za meščane slovan¬
skega jezika, predvsem pa za deželane, kmete, v mestu nahajajoče
se vojake in prebivalce mestne okolice. Tržaški historiograf Ireneo
della Croce piše v svoji Historia... di Trieste (1698 pag. 613), da se
služi v Kopru sv. maša na slovanskem jeziku ... ove li RR. PP. del

Terzo Ordine di S. Francesco, ogni mattina a buon’ kora, per la

comodiita degli operarii della Campagna nella Chiesa di San Tomaso,
celebrano la Santa Messa in quell’ idioma, come io .stesso testimonio
occulato posso attestare e d’ haver anco visto de’ Breviarii stampati
in tal Idioma e carattere in tutto differente da gl’ altri.

Ker je primanjkovalo 'duhovnikov z znanjem slovanskega bogo¬
služnega jezika — kajti duhovnik, ki je znal le latinski bogoslužni
jezik, je bil v slovanskih farah nemogoč — so se koprski škofje mnogo
trudili, da bi se v Kopru ustanovilo semenišče za vzgojo duhovnikov
za bogoslužje na slovanskem jeziku, do česar je 1710 res prišlo

(Jelič, Fontes, XVII, 28, 31, 64, 65, 66; XVIII, 4, 6, 7, 8).

280

BENEŠKA SLOVENIJA

Naseljevanje ozemlja, ki ga danes navadno imenujemo Beneška
Slovenija po Slovencih se je začelo v 7. in 8. stoletju, za časa navalov
Obrov in Slovencev na tedaj langobardsko Furlanijo ter za časa ta¬
kratnih borb med Slovenci in Langobardi. Ti navali oziroma borbe
začenjajo okoli leta 611, ko premagajo Obri — in z njimi so bili
nedvomno tudi Slovenci — Langobarde, oblegajo in zavzamejo glavno
mesto langobardskega Furlanskega dukata — Čedad. Z obrskimi
navali so se sprožili tudi slovenski sunki proti Furlaniji, ki imajo
deloma kolonizatorično-osvajalni, deloma samo plenilni značaj. Ver¬
jetno 1. 664 so se Slovenci hoteli polastiti celo glavnega mesta Furla¬
nije, Čedada, toda bili so od Langobardov premagani pri Briščah, ob
mostu čez Nadižo severno od Čedada. Ta poraz je, tako se zdi, za¬
držal za nekaj časa slovenske sunke z gora proti Furlanski ravnini,
ni jih pa prekinil. V začetku 8. stoletja začenja nova slovenska ofen¬
ziva proti ravnini Furlanije in Langobardom. Slovenci se s svojimi
čredami začno pomikati vedno globlje proti ravnini. V težnji po
stalni naselitvi trčijo na strnjene furlanske naselbine in pridejo v spor
s furlanskimi pastirji. Iz mejnih roparskih napadov in sporov se
okoli 705 razvije vojno stanje med Slovenci in furlanskimi Lango¬
bardi, ki konča s težkim porazom furlansko-langobardske vojske. Ta
uspeh je Slovencem omogočil, da so se vedno bolj približali Furlan¬
ski ravnini. Okoli 720 je prišlo že sredi te, pri kraju Lavariano, ki
leži južno od Vidna, današnjega glavnega mesta Furlanije, do slo-
venško-Iangobardskih spopadov, ki pa so ostali neodločeni, tako, da
se Slovencem zasedba ravne Furlanije ni posrečila. Pač pa so jim
njihovi ostali uspehi omogočili, da so naselili gore in brda v današnji
Beneški Sloveniji, v Goriških Brdih, ob Soči in Nadiži, kjer pre¬
bivajo še danes.

Da pa je prišlo prav v obmejnem pasu med hribovjem in rav¬
nino do ustalitve sklenjene slovansko-romanske jezikovne meje, na
to je tudi v tem odseku vplival tako imenovani langobardski limes,
to je vojaško-obrambni sistem z utrjenimi kasteli, soteskami in na¬
črtno naseljenimi svobodnimi, v langobardskem jeziku arimani ime¬
novanimi. Te langobardske vojaško-obrambne postojanke so branile
Slovencem pot v furlansko ravnino. Razpostavljene so bile vzdolž
današnje beneško-slovenske meje, v Čedadu, Ipplisu, Nemah (Nimis),
Rtinu (Artegna), Huminu (Gemona) in še v nekaterih drugih krajih.

V teku stoletij so Slovenci Sicer izgubili vasi v Furlanski rav¬
nini, kamor so bili po načrtu naseljeni od tujih zemljiških gospodov
od 10. stoletja dalje, izgubili so tudi nekatere kraje v obmejnem pasu
med Furlansko ravnino in hribovjem, toda v glavnem so se Slovenci v

281

gorah in brdih nad Huminom, Tarčentom, Fojdo, Nemarni in Čeda¬
dom trdno vzdržali do današnjih dni.

Že zgodaj v srednjem veku je prišlo v zavest sosedov, da živi
v hribih in gorah nad ravnino narod drugega jezika, drugega načina
življenja in drugih običajev. Tamošnje kraje sosedje od srednjega
veka sem označujejo s položajem »med Slovenci« (in Sclabonis), ali
pa se kraji imenujejo po Slovencih s pridevkom »de Sclabons« ozi¬
roma »Sclabonorum«. Beneški zgodovinar, potopisec in državnik
Marin Sanuto  piše v svojem potopisu po beneški kopni zemlji iz leta
1483, da je »izven čedadskih vrat voda, ki se imenuje Rosimian, ki
teče v Nadižo; ta, kot pravijo deli Italijo od Slovenije; torej na
koncu koncev Italije sem bil« (et fuora di la porta di Cividal e una
aqua chiamata el Rosimian, va nel Nadixon, la qual, ut dicitur,
parte la Italia da la Schiavania; ergo in fino a la fin de lTtalia
son stado. Itinerario di Marin Sanuto per la terraferma veneziana.
Padova 1847, 139). Voda Rosimian deli bročansko predmestje Čedada
od notranjega mesta. S tem bi se skladala po času že zgodnja
omemba Slovencev v Čedadu (na primer 1327 Mattia Sclavo de Porta
Brossana, Bianchi, Documenti pa la storia del Friuli, II, 95), in neka
beležka iz 1. 1510, da se v Čedadu v nekem predmestju v celoti go¬
vori slovenski jezik.

Beneška Slovenija ni bila posvojili odposlancih udeležena v srednje¬
veškem stanovskem zastopstvu Furlanije, imenovanem furlanski par¬
lament. Tudi je navadno niso šteli k »Furlanski domovini« (»Patria
del Friuli«), pač pa so jo smatrali kot posebno edinico, ji prisojali
posebne vojaško-obrambne naloge in ji glede na njeno drugorodno
prebivalstvo celo dali poseben avtonomen položaj v upravi in sod¬
stvu. Del današnje Beneške Slovenije, in sicer doline, ki se nad Če¬
dadom zilivajo z nadiško, so uživale do konca beneške dobe in deloma
še preko te posebno avtonomijo v sodstvu in upravi. Na demo¬
kratičen način so si prebivalci na ljudskih sestankih urejali svoje
notranje zadeve v okviru krajevnih sosedenj in na širših sestankih
dveh dolinskih dekanij ali bank, landarske in mjersinske. Enkrat, ali
če je bilo treba tudi večkrat na leto, se je pa vršil shod predstoj¬
nikov vseh slovenskih sosedenj. To avtonomno deželico imenujejo
viri stalno Slovenija  (Schiavonia) in jo kot »una nazione diversa e
separata« ločijo in razlikujejo od Furlanije.

282

K 800-letnici prve omembe Ljubljane
v zgodovini

Ime za Ljubljano nam je prvič ohranjeno v neki listini, s katero
je plemeniti Henrik »de Triinian« na prošnjo svojega strica Amilberta
iz Kollnitza (kraj pri Šentpavlu na Koroškem) predal neko posest
tega samostana v Reichersbergu ob reki Inn. Dar je prevzel takratni
salzburški nadškof Konrad v navzočnosti škofa Hartmana iz Briksena,
škofa Romana s koroške Krke (Gurk) in številnih prič. Glede teh je
povedano, da so bile k pričevanju privlečene za ušesa (testes per
aures adtracti), kar je star bavarski pravni običaj in kaže, da so
priče bile ali se vsaj štele k bavarskemu plemenu. Med pričami je
omenjen tudi Ulrik iz Ljubljane brat vojvodov (Odalricus de Laibach
frater ducis).

Listina ni datirana. Izdana je bila po 7. aprilu 1144,  kajti tega
dne je umrl koroški vojvoda Ulrik I., ki mu je v vojvodstvu sledil nje¬
gov sin Henrik, in šele od takrat se je mogel tega brat, drugi sin voj¬
vode Ulrika, ljubljanski Ulrik, imenovati vojvodov brat. 1  Ni pa mogla
biti listina izdana po  2. aprilu 1145,  kajti tega dne je naveden zgoraj
omenjeni Amilbert iz Kollnitza že med umrlimi. 2  Vprašanje je, kdaj
v razdobju skoraj dvanajstih mesecev, med 7. aprilom 1144 in
2. aprilom 1145, je bila izdana listina, ki je v njej ohranjen najstarejši
zapis imena Ljubljane.

V Monumenta Boica  (III, 412), 'kjer je bila 1764 prvič objavljena,
in v Urkunden-buch des Landes ob der Enns  (I, 294, št. 32) je listina da¬
tirana z »okoli 1140«. Meiler  (Regesten zur Geschichte der Salzburger
Erzbischofe, 50, n. 261 in 444, op. 101) jo stavi v leto 1144 in po času

1  Smrtni datum vojvode Ulrika I.: F. Kos, Gradivo za zgodovino Slo¬
vencev, IV, št. 196.

2  Hauthaler-Martin. Salzburger Urkundenbuch, II, 343, n. 239; Jaksch,
Monumenta hist. duc. Carinthiae, III, 311, n. 799.

283

v bližino dveh listin salzburškega nadškofa Konrada, izdanih v
Salzburgu 23. oktobra oziroma 3. novembra 1144. Ankershofen  (Archiv
fiir Kunde osterr. Geschichts-Quellen, XIV, 153, n. 22) in Schumi
(Urkunden- und Regestenbuch des H. Krain, I, 97, n. 95) datirata
listino »okoli 1144«. V Jakscheoih  Monumenta historica ducatus Ca-
rinthiae (I, 126, n. 125 in III, 308, n. 782) je listina datirana zgolj
z letom 1144. F. Kos  v Gradivu za zgodovino Slovencev (IV, 115, n.
201) ima datum: 1144, okoli 1. novembra. Hautlialer  in Martin  (Salz-
burger Urkundenbuch, II, 342, n. 238) datirata nedolgo »pred 1145
april 2«, prejkone pa, pravita, se je pravni akt izvršil v Brezah (Frie-
sach) na Koroškem leta 1144.

K pravilnemu datiranju listine in s tem prve znane omembe imena
Ljubljane v zgodovini nam morejo pripomoči v njej po imenu nave¬
dene priče. Poiskati je treba, ali nastopajo te v več ali manj enako
strnjenih skupinah tudi v drugih v razdobju med 7. aprilom 1144 in
2. aprilom 1145 izdanih listinah in kako so te datirane. Preiskava je
dognala, da imamo opraviti s tremi skupinami takih listin, ki jih jc
izdal ali pa stoje v zvezi s salzburškim nadškofom Konradom.

1. Štiri listine, ki so bile izdane maja 1144 v Lipnici (Leibnitz) na
Štajerskem, ko je tamkaj bival salzburški nadškof Konrad; imenujem
jih lipniške listine. 3

2. Pet listin, ki jih je oktobra in novembra 1144 izdal nadškof
Konrad v Salzburgu oziroma spadajo po svojem nastanku v to dobo;
imenujem jih salzburške listine. 4

3. Tri listine nadškofa Konrada, ki so datirane samo z letnico
1144 oziroma krajem Breze (Friesach) na Koroškem; imenujem jih
breške listine. 5

V listini, v kateri se imenuje prvič v ohranjenih zgodovinskih
virih ime Ljubljane, ali ljubljanski listini, kakor jo hočem na kratko
imenovati, je naštetih po imenu vsega skupaj 16 pri pravnem aktu
navzočih oseb oziroma prič. Od teh se ponavlja v enakem svojstvu
v lipniških listinah sedem imen, v breških listinah tudi sedem
imen, v salzburških listinah pa šest imen. Po večini so to imena
oseb, ki so bile navzoče, ko se je salzburški nadškof 1144 podal na
pot iz Salzburga v vzhodne alpske dežele in je prebival med
drugim na posestvih svoje cerkve v Brezah na Koroškem in v
Lipnici na Štajerskem, a se na jesen tega leta, vrnivši se s pota,
zopet mudil v Salzburgu. Za čaisa tega potovanja ali pa nato v
Salzburgu je bila izdana ljubljanska listina. Menim pa, da pri
določitvi kraja odpade Salzburg, kajti v treh salzburških listinah se

3  Salzburger Urkundenbuch, II, št. 224 (maj), 225 (maj 14), 226 (maj 23),
229 (maj 30).

4  Prav tam, št. 217, 230 (okt. 23), 231 (okoli okt. 23), 232 (nov. 3), 237 (po
februarju).

5  Prav tam, št. 218, 219, 220.

284

med osebami, navzočimi pri pravnem dejanju, omenja tudi brat ljub¬
ljanskega Ulrika, koroški vojvoda Henrik, a njega bi poleg brata
ljubljanska listina skoraj gotovo omenila, če bi bil ob njeni izstavitvi
navzoč. V lipniških listinah se omenjajo deloma isti ministeriali salz¬
burške cerkve kot v breških listinah in z njimi hkrati v ljubljanski.
Vendar je ljubljanska listina po času in kraju nastanka bližja breškim
listinam kot Upniškim, kajti ljubljanskim in breškim listinam so
skupna imena nekaterih sicer redko imenovanih prič, ki jih v lip¬
niških ni (škof Hartman iz Briksena, Henrik Pris). Vprašanje je le,
ali je bila ljubljanska listina — in z njo breške —• izdana na potu
salzburškega nadškofa iz Salzburga preko koroških Brež v štajersko
Lipnico, kamor je nadškof prišel najkasneje 14. maja 1144, ali pa na
potu nazaj preko koroških Brez v Salzburg, kjer ga najdemo 23. ok¬
tobra 1144. Glede na istrskega mejnega grofa Engelberta, strica Ulrika
Ljubljanskega, ki je bil še v aprilu ali maju na državnem zboru
v Regensburgu na Nemškem in je naveden med pričami v ljubljanski
listini, 6  smemo trditi, da je ta izdana po vrnitvi nadškofa Konrada
iz Lipnice, to je po 30. maju 1144  in pred njegovim prihodom v Salz¬
burg, to je pred 23. oktobrom 1144.  Ime izdajatelja, njegove rodbinske
zveze in priče kažejo na Koroško ali celo mogoče na Breže kot kraj,
kjer je bila listina, v kateri se prvič omenja ime Ljubljane, izdana.

Ulrik se po Ljubljani imenuje le v pravkar obravnavani listini,
v drugih pa v letih 1144 in 1145 vedno le kot brat koroškega vojvode
Henrika. 7  I Vodolricus de Lumigan,  omenjen med priča/mi v listini
oglejskega patriarha Peregrina, datirani v Ogleju 1146, ni identičen
z Ulrikom, bratom koroškega vojvode. 8  Če  bi to bil, bi glede na svoj
položaj in rod ne bil v listini uvrščen kot zadnji v vrsti prič. Pač pa
je bil skoraj gotovo ljubljanski ministerial Spanheimov, kajti listina
ima za vsebino pogodbo med Spanheimi in oglejskim patriarhom. Ime
za Ljubljano je v tej listini sporočeno po času drugič in to v slo-
vensko-romanski obliki, kar kaže na pisca listine, ki ni bil Nemec,
marveč verjetno Roman ali Slovan. Za Romana govori Oglej kot kraj
izdaje in diplomatična oblika listine. Listina, čeprav opremljena
s pečatom, se sama imenuje >breve recordationis« (kratek spis za
spomin), kakor se je v visokem srednjem veku označevala posebna sku¬
pina listin italskega tipa, pri katerih leži glavni poudarek na pričah. 9
Navzočnost Ulrika iz takrat spanheimske Ljubljane in skoraj gotovo

0  Bernhardi, Konrad III., I, 380, 382, 383.

7  Ilauthaler-Martin. Salzburger Urkundenbuch, II. 317, št. 217 (1144),
332, št. 230 (1144 okt. 23), 333, št. 231 (okoli 1144 okt. 23), 335, št. 232
(1144 nov. 3). — Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, I, 132, št. 138 (1145
april 26).

8  Gradivo za zgod. Slovencev, IV, 222; Jaksch, Mon. hist. duc. Carin¬
thiae, III, 314. n. 806.

“ O. Redlich, Siegelurkunde und Notariatsurkunde in den sudostlichen
Alpenlandern, Carinthia 1, 103 (1913), 26.

285

ministeriala Spanlieimov v Ogleju pri patriarhu Peregrinu, ko je ta
sklepal pogodbo s Spanheimi, je lahko razložljiva. Kajti Spanheimi so
s tem cerkvenim knezom bili v dobrih odnosih in imeli tudi v Furla¬
niji in na Krasu obilo posesti, kar je nje in njihove ministeriale moglo
voditi v te kraje. V Rožacu (Rosazzo) pri Vidmu, ki je eppensteinsko-
spanheimski rodbinski samostan, je bil pokopan 7. aprila 1144 umrli
koroški vojvoda Ulrik I., oče v listini iz 1144 omenjenega Ulrika iz
Ljubljane. 10

Mogoče je slučaj, da je v listini iz 1144 ohranjeno prvič zapisano
ime Ljubljane, ni pa slučaj, da se ime našega mesta v zvezi z bratom
koroškega vojvode pojavi prav v tem časovnem obdobju in potem še
nekajkrat sredi in v drugi polovici 12. stoletja. V zvezi je to s posle¬
dicami dogodkov splošnega značaja, ki so v 12. stoletju zasegli tudi
takratno slovensko zemljo, posebej pa še s koroško vojvodsko rodbino
Spanheimov.

Kaže se, da je četrti v vrsti koroških vojvod iz rodu Spanheim,
vojvoda po imenu Llenriik, ki je sledil svojemu 7. aprila 1144 umrlemu
očetu vojvodu Ulriku, posvetil že takoj v začetku svojega vojvodo-
vanja posebno zanimanje in skrb kranjskim posestvom svojega rodu
in postavil, morda kot nekakega upravitelja, tjakaj svojega brata
Ulrika, ki je imel sedež in se imenoval po spanheimskem gradu
v Ljubljani.

V ozki zvezi s Spanheimi so tudi prvi »Ljubljančani«, ki se v zgo¬
dovinskih virih omenjajo. Po Ljubljani imenovani Rudolf (1151, 1164),
Adalbert (1154), Markvard (1144/61, 1161, 1167/81, 1181) in Arnold
(1161, 1162) so ministeriali Spanheimov; omenjajo se po večini v listi¬
nah, ki so jih Spanheimi izdali ali so v zvezi z njihovim rodom. * 11  Za
Arnolda med njimi je mogoče dokazati, od kod izvira: bil je iz rodu
spanheimskih ministerialov, ki se sicer imenujejo po gradu Kreig pri
Šentvidu na Koroškem. Tudi Arnold se imenuje enkrat po Kreigu
(1162), dvakrat po Ljubljani (1161, 1162), včasih pa kar na kratko
ministerial koroškega vojvode (1158, 1162/71). Njegov brat Bertold se
imenuje po koroškem Kreigu. 12  Arnolda moremo šteti za začetnika
rodu Kreigerjev na Kranjskem, ki so pridobili tudi v okolici Ljub¬
ljane obsežno posest in bili v sorodstvenih zvezah s tamkajšnjimi
plemiškimi rodbinami, tako z vitezi z Jeterbenka (Hertenberg), ki so
tudi ministeriali Spanheimov.

Pojav Spanheimov in njihovih ministerialov v Ljubljani ter s tem
v zvezi prvo znano omenjanje našega mesta v zgodovinskih virih je
v skladu z veliko močjo, ki jo je dosegel rod Spanheimov v prvi polo-

10  Gradivo, IV, 196, 437; Mon. hist. duc. Car., III, 780, 1030.

11  Gradivo, IV, 205, 326, 431, 441, 471, 493, 637; Mon. hist. duc. Car., I,
187, 229, 243; III, 862, 1026, 1099, 1276.

12  Gradivo IV, 451, 441; Mon. hist. duc. Car., I, 201, 229, 233; IV, 1026,
1035, 1037.

286

vici 12. stoletja na Koroškem, Kranjskem in v štajerskem Podravju.
Njegova velika sila in oblast v tem času je pa posledica svetovno¬
zgodovinske borbe med papeštvom in cesarstvom, ki smo jo v 11. in
v začetku 12. stoletja vajeni imenovati borba za investituro. Spor
med papeškimi in cesarskimi je razgibal tudi slovensko zemljo, pri¬
tegnil plemiške rodove in duhovske kroge naših dežel v ta ali drugi
tabor in povzročil s svojim izidom velik političen preobrat. Spanheimi
so bili na strani papeških. Zmaga teh leta 1106 v vzhodno-alpskih
deželah je povzročila veliko moč Spanheimov, ki se s cerkveno-poli-
tično zmago povzdignejo do vplivne veljave in pridejo, kar »preko
noči«, na račun podleglih cesarskih, do ogromne posesti na Koroškem
in Kranjskem. Kar naenkrat jih najdemo od 1122 na koroškem voj¬
vodskem prestolu in kot bogate teritorialne gospode tudi na kranjskih
tleh. 13  Na Kranjskem je eno središče njihove posesti v Ljubljani
s široko okolico, drugo pa ob spodnji Krki s Kostanjevico. Pri obeh
važnih postojankah postane kmalu očitno, da jima je v prvi polovici
12. stoletja zagospodaril energičen rod. Iz Kostanjevice je izšla pod
vodstvom Spanheimov politična osvojitev ozemlja onstran spodnje
Krke in še preko Gorjancev v prid Kranjske in na škodo sosednje
Hrvatske. V Ljubljani in okolici so pa imeli Spanheimi s svojo v osred¬
njem delu krajine ležečo zemljo že po prirodi močno postojanko in
skušali od tod potisniti ob stran druge sile, ki so v deželi obstajale,
bile takrat deloma celo močnejše od njih in bi spanheimski ustalitvi
v Ljubljani mogle nasprotovati. V zvezi z ustalitvijo in utrditvijo
spanheimske oblasti na Kranjskem in v Ljubljani je prvo omenjanje
našega mesta v zgodovini.

13  L. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad...  Jugoslavenske akade¬
mije znanosti i umjetnosti, 250  ( 1935 ), 225  dalje.

287

O izvoru prebivalcev Ljubljane
v srednjem veku

Pred dobrimi osemsto leti, leta 1144, je v znanih nam virih ime
Ljubljane prvikrat zapisano. 1  Od takrat dalje se imenujejo in ome¬
njajo ljudje po Ljubljani, taki, ki so v Ljubljani prebivali, pa taki,
ki so bili z Ljubljano v kakršnikoli zvezi. Pred osemsto leti pa Ljub¬
ljana še ni bila mesto, to je naselje s takim in tistim družbenim
in gospodarskim značajem in ureditvijo, ki velja za mesto v srednjem
veku vobče. Je pa onihdob na griču nad krajem z imenom Ljubljana
že stal fevdalni sedež, grad, ki ima v virih isto ime kot naselje pod
njim.

Ta grad, z njim kraj Ljubljana pod njim, okoli njega pa širok
okoliš, je bil pred osemsto leti v posesti koroške plemiške rodbine
Spanheimov. Spanheimi so bili gospodarji Ljubljane in njenega oko¬
liša od nekako sredine prve polovice 12. stoletja. Prav od takrat, in
v naslednjem 13. stoletju (do leta 1269) so pa pripadniki rodu Span-
lieim tudi vojvodi Koroške. Na Kranjskem je bila ena glavnih span-
heimskih postojank prav Ljubljana z gradom.

Po gradu, ne naselju Ljubljani, se v razdobju od sredine 12. pa do
druge polovice 13. stoletja imenujejo najstarejši po imenu znani
»Ljubljančani«, kot prvi Ulrik leta 1144, za njim pa razni vitezi, ki so
— največ v službi Spanheimov, gospodarjev Ljubljane — kot njihovi
ministeriali — prebivali pač na gradu Ljubljani ali pa bili v kaki
drugačni zvezi z Ljubljano. Za 12. stoletje so njihova imena (v okle¬
paju je letnica oziroma so leta datiranja zadevne listine): Ulrik (1146),
Adalbert (1154), Rudolf (1154, 1164), Arnold (1161, 1162), Markvard

1  O tej listini in njenem datiranju (izdana je bila med 30. majem in
23. oktobrom 1144) moja izvajanja v Glasniku Muzejskega društva 25—26
(1944—1945), 85 dalje.

288

(1144 do 1161, 1161, 1167 do 1181, 1181), Viker (okoli 1180). Mimo teh
pripadnikov plemiškega razreda se v 12. stoletju imenuje po Ljub¬
ljani le še Peter, župnik ljubljanski (1163). 2 3

Od teli najstarejših po imenu znanih »Ljubljančanov« moremo za
dva ugotoviti, odkod sta v Ljubljano prišla oziroma, kje je izvor nju¬
nega rodu. Glede prvega med njima, Ulrika iz leta 1144, ni to težko
reči. Listina ga imenuje »brata vojvodovega«, to je tedanjega koroš¬
kega vojvode Henrika iz rodu Spanheimov . 8  Ta, ki je sledil kratek čas
pred izdajo listine iz 1. 1144 svojemu 7. aprila 1144 umrlemu očetu,
vojvodi Ulriku, na koroškem vojvodskem prestolu, je verjetno poslal,
kot nekakega upravitelja, po prevzemu vojvodstva, v Ljubljano svo¬
jega brata Ulrika, ki se torej imenuje leta 1144 po eni najpomembnej¬
ših postojank spanheimskega gospostva izven Koroške, gradu in kraju
Ljubljani.

Od zgoraj naštetih, iz listin po imenih znanih najstarejših »Ljub¬
ljančanov« smo pred leti ugotovili, da se da izvor s Koroške dokazati
še za Arnolda. Mimo po Ljubljani se ta v listinah imenuje tudi po
spanheimskem gradu Kraigu,  ki je blizu Šentvida ob Glini na Ko¬
roškem. Tudi Arnoldov brat Bertold ima naziv po tem koroškem
Kraigu . 4  Svak Arnoldov in Bertoldov je bil Hartvik, ki je s priimkom
Brust ali Prust znan iz listin, izdanih med 1147 in 1161. 5  Arnolda iz
Kraiga-Ljubljane moremo šteti za začetnika kasneje na Kranjskem
pomembnega plemiškega rodu Kraigov, ki je pridobil tudi v okolici
Ljubljane obsežno posest in bil v sorodstvenih zvezah z raznimi ondot-
nimi fevdalnimi rodbinami . 6

Prav v času, ko se imenuje Arnold iz Kraiga po Ljubljani (1161,
1162), je bil koroški grad Kraig — od 1147 pa do okoli 1174 — v lasti
škofijske cerkve v nemškem Bambergu. 7  To je bilo mogoče razlog,
da Arnoldu, spanheimskem ministerialu iz Kraiga, ni bilo mesta ali

2  Imena vseli teh v listinah, ki so navedene v Gradivu za zgodovino Slo¬
vencev 4. 201, 205, 222, 320, 431, 441, 462, 471, 493, 647. Le Viker se omenja
v stiski listini, ki je delno objavljena pri H. J. Hermannu, Bcschreibendes
Verzeichnis der illuminierten Handschriften in Oesterreich, Neue Folge, 2
(1926), 297, n. 193, v faksimilu pa pri M. Zadnikarju, Romanska Stična, Raz¬
prave, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, razred za zgodovinske in
družbene vede, IV/5, slika 7 (1957). O datiranju te listine moja izvajanja v
Glasniku Muzejskega društva 10 (1929), 35.

3  O tem Ulriku A. Jaksch, Geschichte Kiirntens 1, 271 do 273. Umrl

i 'e pred 1. 1152 in bil pokopan v samostanu St. Georgen am Langsee na
Loroškem.

4  Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 431 (1161), 441 (1162); A. Jaksch,
Monumenta hist. duc. Carinthiae 1 , 165, n. 201 (1158), 183, n. 233 (1163), 3,

338, n. 1035 (1162—71), 389, n. 1037 (1.162—1171).

6  Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae 1, 165, n. 201 (1158); 3, 357,
n. 917 II (1153), 384 n. 1026 (1161), 325, n. 835 (1147), 352, n. 908(1147).

0  Moja izvajanja v Geografskem Vestniku 23 (1951), 169.

7  A. Jaksch, Geschichte Kiirntens 1, 275, 305.

19 Srednjeveška zgodovina . . .

289

obstanka v tiste čase bamberškem gradu in službi bamberškega škofa,
marveč da je bil in se zadrževal na spanheimskem gradu Ljubljani.

Povezanost Ljubljane s koroškimi fevdalci se nadaljuje v 13. sto¬
letju. Blizu spanheimskega gradu Kraiga so na Koroškem ruševine
gradu z imenom Nussberg.  Po njem se v 12. in 13. stoletju imenuje rod
Spanheimom podložnih ministerialov. O njih in njihovi povezavi
z Ljubljano sem pisal pred leti, kar naj tukaj na kratko povzamem
oziroma z novimi podatki spopolnim. 8  Pri ministerialih iz Nussberga
je razširjeno ime Rudger (Ruodegerus, Ruogerus, Ruodeger, Rvodge-
rus, v razdobju 1136 do 1220), in pa sicer redka manjšalna oblika tega
imena, Ruodelin (1227). Poleg tega imena pa tudi ime Konrad (1236 do
1239). 9  Na ista imena pa naletimo pri spanheimskih ministerialih,
ki se menjaje imenujejo po Ljubljani in po Hrušici  pri Ljubljani, na
Konrada med 1249 in 1265; 10  na Rudgerja, imenovanega tudi Rudelin,
prvič 1239, zadnjič 1270." Vse kaže, da se je rod spanheimskih mini¬
sterialov z Nussberga na Koroškem doselil oziroma, da je prišel s svo¬
jimi fevdnimi gospodi Spanheimi na Kranjsko. Ko se prenehajo ime¬
novati po koroškem Nussbergu, se začenjajo v virih omenjati s pri¬
devkom »iz Hrušice« ali »iz Ljubljane«: Konrad iz Nussberga 1236 in
1239, iz Hrušice prvič 1249; Rudger-Rudelin iz Nussberga 1227, iz
Ljubljane prvič 1239. Konrad se omenja kot notar; najmanj od 1252
do 1265 je sestavljal in pisal listine v službi Spanheimov. 12  Rudger-
Rudelin je med 1261 in 1269 spanheiinski kastelan na gradu Ljub¬
ljani. 13  Po koncu oblasti Spanheimov v Ljubljani (1269) preneha
v virih omenjanje Rudgerja-Rudelina iz Hrušice — Ljubljane.

Sinu Rudgerju-Rudelina je bilo ime Rajnvik (Raiwigus, Raenvvi-
gus, Reiirsvigus). Omenja se 1267, 1268 in 1275. 14  — V listinah pa se
navaja okoli 30 let pred tem še en Rajnvik iz Hrušice — Ljubljane:
1. »Reinvvicus de Laibach« v neki listini, ki je bila izstavljena med
avgustom 1230 in pred 30. majem 1232, in 2. »Reimvicus de Pirpovin«

8  Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane, Geografski Vestnik 23
(1951), 170.

9  A. Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae 1, n. 89, 90, 540 VIII; 4, n. 862,
1426 XX; — 4. n. 1927; — 4. n. 2116, 2170.

10  Konrad iz Hrušice prvič 1249 (Zahn, Urkundenbuch ... Steiermark, 3,
111), zadnjič 1265 november 10 (Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, 4, 630).

11  Rudger — Rudelin iz Hrušice — Ljubljane, prvič 1239 januar 28
(Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 705), zadnjič 1270 avgust (notarska
knjiga Joh. de Lupico, mss. lat., cl. 14, n. 80, str. 77, Benetke, Biblioteka
Marciana).

12  O Konradu notarju A. Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae 4,
str. XVI dalje.

13  Prvič ljubljanski kastelan 1261 november 24 (Mon. hist. duc. Car. 4,
571, n. 2761), zadnjič 1269 november 28 (prav tam 5, 4, n. 3).

14  Mon. hist. duc. Car. 4, 662, n. 2923; Schumijev Archiv f. Heimatkunde
1, 27. — 1267 februar 20, Rudgerus de Leibach et Raivvigus filius suus; 1268
januar 16, Rudlinus de Pirboume (Hrušica) et filius suus Raenvvigus; Rein-
wigus de Pirpaum, 1275 (Marian, Austria sacra 7, 376).

290

(Hrušica) v neki listini izstavljeni 13. aprila 1243. 15  Po letnicah nava¬
janja tega Rajnvika (1230 do 1243) bi se skladalo, da je mogel biti
oče Rudgerja-Rudelina (1239 do 1270) in bi tega sin Rajnvik (1267,
1268, 1275) dobil ime po starem očetu. Omenjanje Rajnvika starejšega
iz Hrušice-Ljubljane bi hkrati kazalo, kdaj so se gospodje s koroškega
Nussberga nastanili v Hrušici oziroma Ljubljani: vsaj okoli leta 1230.
To bi soglašalo s spremembo pridevka Nussberg v pridevek Hrušica-
Ljubljana pri zgoraj omenjenem Rudgerju-Rudelinu.

Dalje se kaže, da je Rajnvik, sin Rudgerja-Rudelina iz Hrušice-
Ljubljane, imel sina, ki mu je bilo po starem očetu ime Rudelin. V neki
listini iz leta 1328 se omenja Ruedell z ljubljanskih Prul (dacz dem
Pruel), ki je bil stric Nikolaja in Konrada, sinov Ulrika Sniczen-
paumerja; ta pa sta takrat prodala križniškemu redu v Ljubljani eno
kmetijo v Hrušici. Ta Ruedell, ki ima v tekstu listine priimek »s Prul«,
se pa na legendi pečata, na listino obešenega, imenuje Rudelin iz
Hrušice (Ruodelinus de Pyrpoum). 16

Težko je reči, ali in v kakšnih morebitnih sorodstvenih zvezah
z navedenimi iz Hrušice-Ljubljane sta bila neki Gotfrid iz Hrušice
(Gotefridus de Pierpoum) in neki Vajker iz Hrušice (Weikerus de
Pyrpoum), ki se omenjata, prvi 1252 (februar 6), drugi 1265 (april 30). 17
Ker sta v vrsti prič v listinah daleč za Rudgerjem-Rudelinom iz Hru¬
šice, bi dejali, da sta bila njemu podrejena viteza. V listini iz
leta 1265 je Rudger-Rudelin naveden kot gospod (dominus), Vajker
pa brez vsakega pridevka.

Končam naj z zadnjim teh po Ljubljani imenovanih spanheimskih
ministerialov. Vkljub temu, da je Spanheime v oblasti na Kranjskem
in v Ljubljani leta 1269 nasledil češki kralj Premysl Otakar, se zadnji
še živeči Spanheim, Filip, takrat izvoljeni patriarh oglejski, svojim
zahtevam do Kranjske in Koroške formalno ni nikdar odpovedal. Pri
nasprotniku Premysla Otakarja, nemškem kralju Rudolfu, je našel
pomoč in ta ga je februarja 1275. leta priznal za vojvodo Koroške,
gospoda Kranjske in Marke. 18  Filip je celo zbral okoli sebe nekatere
njemu zveste iz teh dežel. Eden teh sicer malo pomembnih vitezov,
je bil Rajnvard (Rainvvardus) iz Ljubljane, ki je naveden kot priča

15  Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 260, št. 523. — R. Puschnig v zbor¬
niku Das joanneum 1 (1940), 144, sedaj tudi B. Otorepec v Gradivu za zgo¬
dovino Ljubljane. Povsod čitanje Remwicus, ki se mi pa zdi napačno mesto
pravilnega Reinwicus.

18  1328 maj 22 (B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane), listina
v Drž. arhivu Slovenije. Na pečat me je opozoril tov. arhivar Božo Otorepec,
za kar in za podatke v tej razpravi, ki mi jih je ustrežljivo dal na razpo¬
lago oziroma me nanje opozoril se mu prav lepo zahvaljujem. Označeni so
z B. O. — Glej rodovnik Nussberg — Hrušica — Ljubljana.

17  Jaksch, Mon. hist. duc. Car. 4, 403, n. 2479. — Schumi, Urkunden-
buch ... Krain 2, 266, n. 344.

18  Mon. hist. duc. Car. 5, 114, n. 166.

19 *

291

v neki listini, izdani od njegovega gospoda Spanlieima Filipa 1. julija
1275. leta v daljnem švicarskem Luzernu. 19

Tretja koroška plemiška rodbina, ki jo je — mimo gospodov iz
Kraiga in gospodov iz Nussberga — omeniti še v časih Spanheimov
v zvezi z najstarejšimi po imenu znanimi Ljubljančani, so gospodje
iz Krnosa  (Gurnitz), kraja in gradu, ki je nedaleč od Celovca.

V drugi polovici 12. stoletja se pri enem članov tega koroškega
rodu javlja ime Gizelbert (med 1156 in 1189). 20  Temu Gizelbertu sledi
od zadnjih let 12. stoletja pa do leta 1238 večkratno omenjanje Ofona
iz Krnosa, 21  od 1216 do 1258 pa Vulfinga iz Krnosa. 22  Eden kot drugi
sta imela sina z imenom Gizelbert. Gizelbert se kot sin Ofona iz
Krnosa omenja izrecno 1238, Gizelbert kot sin Vulfinga iz Krnosa pa
1255 in 1269, Gizelbert iz Krnosa brez navedbe očetovega imena pa
večkrat v razdobju 1255 do 1269. 23

Ob istem času pa se začenja pojavljati in se javlja do leta 1285
neki Gizelbert: s pridevkom »iz Ljubljane« (1261); v listini, izdani
v Ljubljani, naveden sredi med imeni njenih prebivalcev (1265) in
slednjič večkrat kot meščan (civis) ljubljanski (1265, 1277, 1282, 1284,
1285). 24  Ta Gizelbert je — poleg nekega Otona — prvi iz listin znani
prebivalec Ljubljane, ki se imenuje njen meščan. Najkasneje leta 1300
(december 21) je bil med mrtvimi. 25

Zdi se mi brez dvoma, da pripada ta ljubljanski Gizelbert rodu
koroškim Krnošanov in da je sin zgoraj omenjenega Vulfinga. Za to
imam naslednje razloge.

1. Gizelbert kot Ofonov sin se omenja 1238, Gizelbert kot Vulfin-
gov sin pa prvič 1255, drugič pa 1269; drugič kot »mlajši« (iunior).
To pa bi se težko skladalo z Gizelbertom Ofonovim sinom, omenje¬
nim že 1238 in bi ta v rodu Krnošanov bil Gizelbert »starejši«. Gizel¬
bert je imel sina z imenom Vulfing, torej bi imel vnuk ime starega
očeta.

19  Prav tam, 122, n. 180.

20  Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 366, 527, 575, 760.

21  Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 835; 5, 12, 196, 214, 278, 473, 693.

22  Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 254, 456, 515, 543, 693, 880. —
Mon. hist. duc. Car. 4, 474, 475, n. 2600 I (1269 julij 5, že mrtev, prav tam,
711, n. 3005). — Prim. A. Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamturbare der
Steiermark aus dem Mittelalter, (1910), 42, 44; VI. Levec — A. Luschin v
Mitteilungen des Musealvereins fiir Krain 19 (1906), 34.

23  Gizelbert, Ofonov sin, 1238 junij 2 (Gradivo za zgodovino Slovencev
5, 693). — Gizelbert, Vulfingov sin, Mon. hist. duc. Car. 4, 474, n. 2600 I
(1255 junij 11), 712, n. 3005 (1269 julij 5). Brez imena očetovega: prav tam 4,
473, n. 2598 (1255 maj 16), 490, n. 2626 (1256 marec 29), 492, n. 2628
(1256 april 6), 493, n. 2629 (1256 april 6), 540, n. 2699 (1259 marec 15), 541,
n. 2700 (1259 marec 15), 702, n. 2992 (1269 januar 24).

24  Schumi, Urkundenbuch ... Krain 2, 222, 266, 273; G. Pettenegg, Die
Urkunden des Deutsch — Ordens — Centralarchives zu Wien 1 (1887), n.
538, 606, 633; Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1284 november 8.

25  Mittheilungen des Musealvereines f. Krain 13 (1900), 48.

292

2. Gizelbert se omenja od 1255 po Krnosu, nato od 1261 do 1269
po Krnosu oziroma Ljubljani, zatem do 1285 pa samo po Ljubljani.
Gizelbert iz Krnosa je eden primerov vitezov, ki so se naselili
v meščanski naselbini in se pomeščanili.

3. Ta Gizelbert je nekolikokrat za pričo v listinah koroškega
vojvode Ulrika iz rodu Spanheimov, do 1269 gospodarja Ljubljane. 28
Ko se 1265 prvič v znanih virih pojavi kot »ljubljanski meščan«, ga
vojvoda Ulrik označuje kot »svojega meščana«. 27  Ta Gizelbert je imel
fevdno posest v okolici samostana kartuzijanskega reda v Bistri pri
Vrhniki, ki je ustanova vojvode Ulrika. Potem ko 1269 s smrtjo
vojvode Ulrika preneha oblast Spanheimov na Koroškem, se Gizelbert,
dokler je živel, ne imenuje več po koroškem Krnosu marveč zgolj
po Ljubljani. Gizelbert je imel tri sinove, Vulfinga, Henrika in Fran¬
čiška. Frančišek je bil duhovnik in je 1319 sprejel faro Sv. Križa
pri Kostanjevici. 28  Vulfingova žena je bila neka Elizabeta. Henrik pa
je imel sina z imenom Dietmar. Vulfing in Henrik se okoli 1300 jav¬
ljata v fevdalno nemeščanskem okolju, se imenujeta zopet po
koroškem Krnosu; Vulfing je med »zvestimi« goriško-tirolskih gro¬
fov. 20  Sinova torej nista sledila očetu v ljubljanskem meščanstvu. Tudi
je Vidfing 1300 odprodal fevdno posest, ki jo je — pač po očetu —
imel okoli Bistre pod Ljubljano. Spričo tega in drugega bi si nekega
Vulfinga, ki se med 1297 in 1307 imenuje meščan v Ljubljani, ne upal
istovetiti z Vulfingom iz Krnosa, sinom ljubljanskega meščana Gizel-
berta. 30

Imel pa je Gizelbert iz Krnosa-Ljubljane tudi hčer, Trauto po
imenu. Z omožitvijo te z ljubljanskim meščanom Tomažem, ki ima
tipičen mestno-topografski priimek »od vrat« oziroma »pri vratih«
in se izrecno imenuje Gizelbertov zet, se rod ljubljanskega meščana
Gizelberta v Ljubljani po ženski črti nadaljuje. 31  Potomce iz zakona
Trauta-Tomaž moremo v meščanskem rodu »pri vratih«  slediti do
preko sredine 14. stoletja. 32

Pri začetkih Ljubljane je šla koroškim Spanheimom veljavna
beseda in vpliv. V zvezi s tem je, da so na grad in v mlado, pod
gradom nastajajoče meščansko naselje prihajali ljudje iz Koroške,
glavne dežele Spanheimov. Dognali smo to za fevdalce iz Kraiga,

28  Mon. liist. duc. Car. 4, n. 2626, 2628, 2629, 2992, 3005.

27  Schumi, Urkundenbuch... Krain 2, 273, n. 349.

28  G. Bianchi, Documenti per la storia del Friuli 1, 211 (B. O.).

29  Citat kot pri št. 25; Archiv flir Hcimatkunde 2, 243, n. 2; 248, n.
14; 253. n. 41; 261, n. 41; 261, n. 66; 266, n. 84.

30  Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1297 dec. 24; Archiv f. Heimat-
kunde 2, 256, n. 50 (1301 avgust 1); F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in
meščanstvo, 68 (1307 junij 13).

31  Archiv f. Ileimatkunde 2, 242 (1300 januar 1); Gradivo za zgodo¬
vino Ljubljane, 1301 avgust 10.

32  Glej rodovnik Krnos — Ljubljana — »pri vratih«.

293

Nussberga in Krnosa. Od slednjih se je eden pomeščanil. Gizelbert
po rodu iz Krnosa je — kot povedano — poleg nekega Otona prvi
doslej po imenu znani ljubljanski meščan.

Druga dežela — poleg Koroške — iz katere so v starejši dobi
mesta Ljubljane prihajali vanjo ljudje od zunaj, se v njej naseljevali
in postajali njeni meščani, je bila Italija in od njenih pokrajin
posebno Furlanija. Podobno kot pri Spanheimih gre pomen politični
povezavi Ljubljane z deželo na zahodu, nič manj upoštevanja vreden
pa je tudi gospodarski moment.

Oglejski patriarh ni bil le vrhovni cerkveni gospod v Ljubljani,
marveč kot mejni grof kranjski tudi svetni, seveda kolikor dejansko
svetna oblast patriarhova ni bila oziroma ni prešla v roke drugih.
V 13. stoletju so se nekateri oglejskih patriarhov resno trudili, da bi
dosegli dejansko ali vsaj večjo oblast nad Kranjsko in s tem tudi nad
Ljubljano, kot so jo imeli njihovi predniki. Čeravno ta prizadevanja
niso imela večjega uspeha, vendar je v zvezi s tem omeniti, da imata
patriarha Bertold (1218 do 1251) in Gregorij (1251 do 1269) med leti
1247 in 1267 na Kranjskem svoje namestnike v svetnih zadevah, vice-
domine imenovane, 33  da mora Spanheimec koroški vojvoda Ulrik 1261
sprejeti od patriarha Ljubljano kot oglejski fevd, 34  da je patriarh
Rajmund v letih 1274 do 1277 z naslonom na nemškega kralja Rudolfa
menil, da bo uspel z obnovitvijo svetnega gospostva Ogleja nad
Kranjsko, v čemer pa se je bridko prevaral. 35

Iz političnih in cerkvenih zvez med Oglejem in Ljubljano, ki jim
je dodati nič manj tehtne in z njimi nedvomno povezane gospodarske,
je lahko razumeti dotok ljudi tudi iz oglejskega območja v Ljubljano
v 13. stoletju, bodisi po raznih službah in funkcijah, ki so jim bile
naložene, bodisi po poslovnih zvezah. V prvi dobi mesta Ljubljane je
omeniti predvsem dve rodbini, ki obe segata po svojih ljubljanskih
začetkih še v 13. stoletje: Aglerje in Porgerje.

Neki magister Peregrin je 1261 kaplan oglejskega patriarha in
hkrati župnik v Mengšu, 1265 in 1267 pa patriarhov vicedom na
Kranjskem, torej njegov funkcionar v svetni službi . 36  Po propadu
oglejskega svetnega gospostva na Kranjskem naletimo na magistra
Peregrina kot oglejskega cerkvenega funkcionarja: najmanj med 1277
in 1293 je arhidiakon za oglejski arhidiakonat, ki je obsegal Kranjsko
in Slovensko Marko. Leta 1293 je ta Peregrin prepustil oglejskemu
patriarhu nekega Guarienda, sina pokojnega Albona iz Ljubljane,

33  Schumi, Urkundenbuch ... Krain 2, 107, 116, 133, 137, 157, 210, 212,
216. 235, 289. 290.

34  Mon. hist. duc. Car. 4, 570, n. 2761.

35  L. Hauptmann v Erlauterungen zum Histor. Atlas der osterr. Alpen-
lander 1/4, 424 do 427.

36  Mon. hist. duc. Car. 4, 571, 621; Urkundenbuch... Krain 2, 289, 290.

294

ki da je njegov (arhidiakonov) človek. 37  Človeka, ki je bil oglejskemu
funkcionarju na tak ali drugačen način podložen ali podrejen in ki je
postal človek patriarha iz Ogleja (Aquileia, srednjeveško nemško
Aglei), se je pač prijel priimek » Oglejec«  (Aglcr, Aglegcr, Agleier).
Ima ga imenovani Guariend (tudi Weriant oziroma Weriandus
v virih), ki se omenja še leta 1336, imajo ga pa pač tudi njegovi
nasledniki. 88  Guariend-Weriandov sin je bil verjetno Nikolaj, ki se
s priimkom »Oglejec« (Agleyer, Aglyer, Aglier) navaja med 1328 in
1340 j 88  njegova sinova pa sta verjetno Lenart in Tomaž. Tomaž se
omenja 1362, 1363 in 1368, še vedno s priimkom »Oglejec« (Agler,
Aglar). 40  S Tomažem prenehajo vesti o »Oglejcih« v Ljubljani. 41

Iz Furlanije — in Italije vobče — je ob koncu 13. stoletja prišlo
v Ljubljano tudi nekaj doseljencev, ki so pripadali trgovskim in ban¬
kirskim združbam. Te so bile v tistih časih marsikje v Evropi zelo
razširjene. Člani takih združb jamčijo vzajemno in skupno za obvez¬
nosti združbe, morejo pa predstavljati in zastopati njene interese ter
živeti tudi v različnih deželah in krajih.

Od takih združb, katerih člani so se naselili v Ljubljani, so ob
koncu 13. in v 14. stoletju najpomembnejši Porgerji.

Z nekaterimi dodatki in popravki bi želel spopolniti to, kar je bilo
o tej zelo pomembni in premožni ljubljanski patricijski rodbini v lite¬
raturi že povedanega. 42  Zlasti pa naj poizkusim sestaviti njen
rodovnik. 43

Priimek Porger, iki ga imajo člani te ljubljanske poslovne združbe
in meščanskega rodu po denarnih poslih, s katerimi so se ukvarjali
(nemško borgen, posojati, borgaere, upnik), je priimek občega značaja
in ga nimajo samo ljubljanski Porgerji. 44  V naše mesto so se Porgerji

37  Mon. hist. duc. Car, 5, 402, n. 632. — Thesaurus ecclesiae

Atjuileiensis, ed. J. Bianchi, Udine 1847, 195. — A. Koblar v Izvestjih Muzej,
društva za Kranjsko 3 (1893), 61. — 1277 april 26, arhidiakon in župnik
ljubljanski, na pečatu župnik (B. Otorepec, Prebivalstvo Kamnika v sred¬
njem veku, Kamniški zbornik 1956, 73).

38  Archiv fiir Heimatkunde 2, 243 (Weriant in njegov brat Alber), 1300
januar 1. — Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1309 februar 9, 1336 decem¬
ber 20.

30  Gradivo za zgkodovino Ljubljane, 1328 avgust 17, 1328 september
14, 1329 oktober 18. 1329 december 31, 1336 december 20. — Mitheilungen des
Musealvereines f. Krain 13 (1900), 56 (1340 november 5).

40  Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1362 avgust 10, 1363 avgust 24,
1368 januar 19.

41  Glej rodovnik Aglerji.

42  Fr. Zvitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo (1929), 46 do 47;
.1. Žonlar, Bunke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije, Glasnik Mu¬
zej. društva 13 (1932), 22 do 23; F. Gestrin, Doneski k zgodovini Ljubljane
v srednjem veku, Zgodovinski časopis 5 (1951), 201, 202.

43  Glej rodovnik Porgerji.

44  V Innichenu na Tirolskem, 1261, 1307, 1339 (Fontes rerum Austr..,
II. Abt., 31, 218; 35, 42, 271).

295

verjetno doselili iz Furlanije. Za to sicer ne govori domneva, da je zgo¬
raj omenjeni Weriand »der Agleger« eden Porgerjev — Oglejcev —
Furlanov , 45  marveč njihove tesne poslovne zveze s to deželo, z oglej¬
skim patriarhatom in patriarhom ter z mesti Čedadom in Vidmom.
V Čedadu imajo Porgerji svojo hišo. S poslovnimi prijatelji v Čedadu
si ljubljanski Porger okoli leta 1320 dopisuje v »ljudskem«, to je itali¬
janskem jeziku; njegov agent potuje v poslovnih zadevah med Ljub¬
ljano in Čedadom . 46

Prva Porgerja se — po ohranjenih listinah — pojavita v Ljubljani
leta 1280 (ne prvi že 1271). 47  Bila sta brata Nikolaj in Weriand. Kaže
pa se, da so Porgerji v našem mestu prebivali že pred tem letom,
kajti Nikolaj je bil tega leta v Ljubljani že vdovec po svoji ženi Kon¬
stanci, ta pa je bila posestnica štirih njiv v ljubljanskem Gradišču,
torej verjetno Ljubljančanka. 48  Od Nikolaja moremo preko njegovega
sina Lenarta in tega sinov Vitalisa, Gregorija in Lenarta ter njihovega
potomca Hansela slediti v Ljubljani rod s priimkom Porger do leta
1383, ko se omenja v meni znanih virih zadnji ljubljanski Porger. Pač
pa omenjata Pavel iz Loke in njegova žena Klara še 1. 1431 v neki
listini Lenarta Porgerja in njegovo ženo Katarino, ki da sta bila Kla¬
rina pradeda. 40  Ker vemo, da je bilo ženi prvega obeh omenjenih Por¬
gerjev z imenom Lenart ime Jera (Gertrud), je bila Katarina verjetno
žena drugega Porgerja — Lenarta, ki se omenja okoli leta 1360.

Brat Nikolaja Porgerja je bil Veriand. Morebitnih njegovih otrok
ohranjeni podatki ne navajajo, pač pa Marsso, ki je verjetno njegova
najmanj od leta 1299 ovdovela žena.

Poleg Nikolaja in Lenarta Porgerja je v prvi polovici 14. stoletja
živel v Ljubljani še tretji najpomembnejši Porgerjev, Jakob. Imel je
za ženo Mazzo iz fevdalnega rodu tirolskih Schrofensteinov. V Ljub¬
ljani je bil posestnik hiše, ki je stala v bližini današnje Tranče, »pri
vratih, kjer se je šlo iz mesta na Stari trg«. 50  Kaže se, da je z Jako¬
bovima sinovoma Lenartom in Frančiškom ta veja ljubljanskih Por¬
gerjev izumrla, če se ni mogoče izselila.

Ali in v kakšni rodbinski zvezi z omenjenimi Porgerji je neki
Lubetze (ali Lubtz) Porgarius, meščan v Ljubljani, ki se javlja 1295

45  J. Žontar v Glasniku Muzej, društva 13 (1932), 22, 32 op. 20.

46  M. Kos, Una lettera in volgare spedita verso il 1320 da Lubiana a
Cividale, Ce tastu? 32 (Udine 1956).

47  Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1280 julij 22. — "VVeriand v listini
1271 november 17, ni Porger (J. Žontar v Glavniku Muzej, društva 13, 1932,
32, op. 21).

48  Še 1339 se navaja ena njiv, ki jih je imela Porgerica (die Porgerin),
G. Pettenegg, Die Urkunden ... Centralarchives, n. 1146.

49  Listina 1431 april 23, v arhivu Frančiškanskega samostana v Ljub¬
ljani.

50  Jakob Porger proda hišo v Ljubljani »pei der obern prukken vnd pei
dem tor da man get auz der stat in den alten marcht«, 1327 julij 4 (Gra¬
divo za zgodovino Ljubljane).

296

in 1301 , ne moremo reči; tudi ne, ali je istoveten z nekim Lubez-om,
ki je bil 1284  ljubljanski mestni sodnik in se kot meščan (Lubzo)
omenja leta 1285. 51

Eden najbolj razširjenih in donosnih denarnih poslov združbe
Porgerjev je bilo jemanje v zakup carin, mitnic in drugih pravic, naj¬
več iz rok deželnih knezov. 62  S  takimi posli sta se ob koncu 13 . stoletja
ukvarjala še dva Ljubljančana, ki ju prav tako kot Porgerjc smemo
šteti med Romane, v naše mesto v drugi polovici 13 . stoletja priseljene.
Tudi njuno delovanje ima značaj posla v okviru združbe. V letih 1293
in 1294  sta Ulrik Latin in Franlcot iz Ljubljane dobila od koroškega
vojvode Majnharda v zakup sodstvo, carino in vodno pravico v Ljub¬
ljani. 53  Pri Ulriku kaže pridevek Latin na Romana, verjetno Italijana.
Pri imenu Frankot  ali Frankut  (Franchot, Franchottus, Franco, Fran-
cut, Francutt, Francvc, Frankotto, Frankottus, Frankut, Frankvot,
Frankwcz) je pa končnica -ut, -ot, značilna za imena oseb s fur¬
lanskega jezikovnega območja. Ulrik in Frankot sta bila 1295  sodnika
v Ljubljani, Frankot tudi leta 1307. 64  Frankotovi ženi je bilo ime
Margareta, sinova pa sta bila Lenart in Veriand. Lenartov svak je vi¬
tez LIenrik »der Leimtasch«. 65  Verjetno je Frankot imel še enega sina,
Jurija z imenom, ki je bil po očetu nasledil priimek Frankot, kajti
še 1385  se omenja duhovnik Klemen, sin rajnkega Jurija Frankota. 68 ’ 67

Tretjo poslovno združbo, ki se — mimo Porgerjev in Ulrika
Latina-Frankota — pojavi ob koncu 13 . stoletja v Ljubljani, pa pred¬
stavljata brata Feo in Nikolaj, sinova Bracina de Janzolo iz Florence.
Od vojvode Otona, sina koroškega vojvode Majnharda, sta ta dva
prejela leta 1299  za tri leta privilegij za banko v Ljubljani, 58  leta 1302
pa je bilo posojevalcu (prestator) Feu v Ljubljani izplačanih
60  liber. 59  Nadalje vemo, da je »Plieo der Hohensiener« (Florentiner?)
iz Ljubljane posodil 120 mark oglejskih denarjev Konradu iz Goričan,
ta pa mu je za to 1301  (avgust 10 ) zastavil 24  kmetij. 60  To je pa vse,

51  Mittheilungen des Musealvereines f. Krain 13 (1900), 47; Gradivo za
zgodovino Ljubljane, 1284 november 8, 1301 maj 20; Pettenegg, Die Urkun-
den ..., n. 633.

52  J. Žontar, v Glasniku Muzejskega društva 13 (1932), 26.

53  H. Wiesflecker, Die Regesten der Grafen von Tirol und Gorz, Her¬
zoge von Karnten, II/l, n. 834, 901.

54  Mittheilungen des Musealvereines f. Krain 13 (1900), 47. — F. Zwitter,
Starejša kranjska mesta in meščanstvo, 68.

55  Podatkom, ki jih je zbral o Frankotu F. Gestrin (Zgod. časopis 5,
1951, 201) je dodati še zgoraj pri opombi 54 navedeni omembi in navedbe
v dveh listinah, objavljenih sedaj v Grad. za zgodovino Ljubljane, 1299 julij
25, 1309 februar 9.

56  Grad. za zgodovino Ljubljane, 1385 februar 24.

57  Gl. rodovnik Frankotov rod. "

58  R. Davidsohn, Florentinar in Tirol und anderen Alpenlandern, For-
schungen zur Gescliichte von Florenz 4 (1908), 330.

69  Carniola 1911, 159.

30  Grad. za zgodovino Ljubljane.

297

kar nam je znanega o Florentincih oziroma Toskancih v tistih časih
v Ljubljani, ki so sicer 'imeli onihdob povsod v Evropi silno razpre¬
dene poslovne zveze in združbe.

Na podatke in poročila o poslovnih združbah in njihovih članih
v Ljubljani izza konca 13. stoletja kaže navezati nekaj podatkov
o izvoru in začetkih ljubljanskih Zidov,  ki so se prav tako združevali
v poslovne zveze, se pa naselili v Ljubljano kasneje od že imenovanih
poslovnih združb in njihovih članov. 61

Henrik, vojvoda koroški, je 1327 dovolil skupini Židov, da se pre¬
selijo na Kranjsko in kot poslovna združba prevzamejo v Ljubljani
banko za posojila na zastavo. Člani te skupine so bili: Manuel ali
Emanuel, sin pokojnega Bonfanta, zdravnik magister Bonaventura,
sin pokojnega zdravnika magistra Jakoba, Aron ali Arnolt, sin pokoj¬
nega Iserla, Pilgrim in Jeremijeva sinova Jakob in Bonaventura. Ti
Židje so začetniki ljubljanske židovske naselbine, ki je v našem mestu
obstojala skoraj 200 let. Prebivala je v posebni četrti na Novem trgu.
Vesti o ljubljanskih Židih, ki jih ima Valvasor in od katerih je po
času najstarejša iz leta 1213, se ne dajo preveriti in so po vsem sodeč
napačne ali izmišljene. 62

O naštetih prvih Židih v Ljubljani je v eni listini povedano, da
so bili iz Čedada, v drugi pa da so bili iz Čedada in Gorice. Držalo
bo drugo. Iz Gorice sta bila, tako kaže, Jeremijeva sinova Jakob in
Bonaventura, kajti Žida Bonaventura in Jakob Gurlo prodasta 1329
svojo hišo v trgu Gorici. Datum te prodaje se lepo sklada z odselitvijo
obeh iz Gorice in kratek čas pred tem, leta 1327 dovoljeno naselitvijo
na Kranjskem oziroma v Ljubljani . 63

Od takrat dalje poznamo mnoga imena ljubljanskih Židov in nji¬
hove posle, kar bi pa na tem mestu ne hotel naštevati. Od prvih
ljubljanskih Židov je omenjen Emanuel še leta 1353 z imenom Maen-
del, 64  Aron pa še 1367 oziroma 1369. 65  V drugi polovici 14. stoletja so
zlasti znani posli Židov Fraduca in Sinojela, pa tudi Smojelovega
očeta Eferla in Smojelovega brata Izaka (ta jc umrl pred 24. julijem

61  O Židih v Ljubljani: J. E. Scherer, Die Rechtsverhaltnisse der Juden
in deutsch-osterr. Liindern, 518 dalje; A. Rosenberg, Beitrage zur Geschichte
der Juden in Steiermark (1914); F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in me¬
ščanstvo, (1929), 66; J. Zontar, Banke in bankirji..., Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo 13 (1932), 23, 24, op. 44 in 49.

62  Valvasor, Ehre XI, 710, 711; XV, 309, 319; M. Kos, Srednjeveška Ljub¬
ljana, 19.

63  F. Kos v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo 2/3 (1921—3), 6,
12. — Kod. B 534 (repertorij arhiva goriških grofov), fol. 319, v Drž. arhivu
na Dunaju.

64  Listina 1355 oktober 10, v Drž. arhivu na Dunaju.

65  Listina 1367 julij 10, v Drž. arhivu na Dunaju; 1369 junij 21 (Mitteilun-
gen des Musealvereines f. Krain 19, 1906, 56).

298

1366). 66  V prvi polovici 15. stoletja se pogostokrat omenja Jakel, ki je,
prav tako kot Smojel, čeprav ljubljanski Žid, prebival v Mariboru,
kjer je obstojala številna židovska naselbina, pomembnejša od ljub¬
ljanske. 67

Poleg rodbin in ljudi, ki so že v prvi dobi mesta Ljubljane priha¬
jali iz tujih oddaljenejših dežel in se v našem mestu nastanjevaii, je
pa seveda bilo še več takih, ki so bili domačini in so se v Ljubljano
doseljevali iz bližnjih in bližnejših krajev. V vrsto pomembnih
meščanskih rodbin, omenjenih v Ljubljani že okoli leta 1300 in
v desetletjih po tem, je šteti Podlogarje in Kolence. Priimek in še
drugo govori za njihov domači izvor.

Podlogarji  začenjajo po podatkih v ohranjenih listinah z bratoma
Hermanom (omenjenim med 1297 in 1306) in Eberhardom (omenjenim
med 1300 in 1321). Oba se imenujeta meščana ljubljanska. Herman je
imel sina Fiilipa; Eberhard, ki mu je bila žena neka Jakomina, je pa
imel sina Klemena, ki se omenja od 1321 in je umrl pred letom 1361.
V drugi polovici 14. stoletja se od Podlogarjev navajajo še Hans
(1361), Henrik (1361) in v Ljubljani bivajoči Eberhard (med 1364 in
1394). 68

Odkod Podlogarji in njihov priimek nam odkriva neka listina iz
leta 1341, s katero Filip Podlogar (Phylippe de Puodloger), sin rajn¬
kega Hermana, vitez (aigen man) Herbarta Turjaškega, preda svo¬
jemu gospodu Turjaškemu dvor (hof) Podlogom (Puodlog), poleg dvora
ležeči mlin, dvor nasproti mlinu na gorici in kmetijo nad dvorom,
in hkrati obljubi Turjaškemu, da se brez njegove privolitve ne bo
oženil. 69

66  Fraducz, 1350 oktober 20, 1353 marec 22, okoli 1. 1356, 1368 sep¬
tember 30 (Mitt. des Musealvereines fiir Krain 18, 171, 174, 179; 19, 55). —
Smoyel, 1399 december 6 (Mitt. des Musealver. f. Krain 19, 140). — Efferl,
listini v Drž. arh. na Dunaju, 1351 april 10, 1390 februar 22; 1399 december 6
(Mitt, des Musealver. f. Krain 19, 140). — Izak, 1351 april 10 (Grad. za zgo¬
dovino Ljubljane); 1353 marec 12, 1356 januar 29, 1366 julij 24, 1369 junij
16, 1369 junij 21 (Mitt. des Musealver. f. Krain 18, 174. 179; 19, 51, 56).

67  A. Rosenberg, Beitriige zur Geschichte der J uden in Steiermark, 25,
192 (register); H. Schulsinger, O pravnom in gospodarskom životu Jevreja
u Štajerskoj, Koruškoj in Kranjskoj god. 1371—1496 (Jevrejski almanah za
god. 5686, 1925, 115 (po J. E. Schererju [opomba 61 J, 520 in Rosenbergu
Ita opomba], 25, op. 5); J. Zontar, v Glasniku Muzejskega društva za Kranj¬
sko, 13 (1932), 24. — Smoel dem Juden Afferleins sun von Laybach gesessen
zw Marpurg, 1399 oktober 25 (Vetrinjske kopialne knjige, II, n. 417, I, n.
326, v Deželnem arhivu v Celovcu). — Jakel, Jaki, Jekel, 1431 marec 20,
1435 maj 23 (Mitteilungen des Musealvereins f. Krain 20, 209, 204); 1435
marec 13, 1436 januar 4 (listine v Drž. arhivu v Ljubljani); 1459 julij 15
(listina v Drž. arhivu na Dunaju).

68  Glej rodovnik Podlogarji. — V listinah: Podloger, Pudlauger. Pudle-
ger, Pudloger, Podlouger, Puodlauger, Poedlauwer, Puedlinger, Puodleger,
ruodlogaer, Puodloger, Puogleger, Pvdlinger, Pvodloger, Pvoedloger, Pved-
loger.

69  Mitt. des Musealver. f. Krain 18 (1905), 158.

299

Podlog je vasica pri Rašici na Dolenjskem. Po tej in ondotnem
dvoru se torej imenuje ta viteški rod, podložen Turjaškim, ki so v teli
krajih — med drugim prav Podlogom — imeli zemljiško posest in
kmete •— podložnike. 70  Dva Podlogarja, Herman in Eberhard, se poja¬
vita okoli leta 1300 kot meščana v Ljubljani. Hermanov sin Filip je pa
— kot se kaže -— šel zopet v svoj domači Podlog, dočim Eberhard in
njegovi potomci ostanejo v Ljubljani. Ti, kakor da niso pozabili svo¬
jega, čeprav zelo skromnega plemiškega izvora, se družijo z malimi
kranjskimi, zlasti dolenjskimi vitezi, jih pritegujejo za priče v svojih
listinah, se med njimi ženijo. Eberhard Podlogar, ki je v drugi polo¬
vici 14. stoletja živel v Ljubljani, ima za ženo Alhaito, ki je bila sestra
Ructleba s Kozjaka, Henrik Gali pa je bil njegov svak. 71

Druga pomembna rodbina s slovenskim priimkom, ki se pojavi
v Ljubljani okoli leta 1300, so KolenciJ 2  Od Eberharda Kolenca (od
1284, umrl pred letom 1330) in Perhtolda Kolenca (1300 do 1304) dalje
sc javljajo Ljubljančani s tem priimkom v 14. in 15. stoletju. Prav
Eberhard in Perhtold Kolenc se pa imenujeta tudi po Mekinjah pri
Kamniku. Izvor Kolencev kaže na ta kraj. 73

Eberhard se imenuje najprej po Mekinjah, je pa že 1284 v Ljub¬
ljani v poslovni kupoprodaji s Križniškim redom. 74  Leta 1300
(januar 1) je v neki ljubljanski zadevi in v družbi soprič Ljubljan¬
čanov za pričo Eberhard Colienz, dva tedna kasneje (januar 14) sta pa
v Šenčurju pri Kranju za pričo brata Perhtold in Eberhard iz Mekinj,
naslednjega leta (1301 junij 15 in avgust 20) je v Mekinjah dvakrat
za pričo Perhtold imenovan Colienz, leta 1304 (marec 20) pa proda
Perhtold s priimkom »Gobentz« dve kmetiji v spodnjih Mekinjah
s pristankom svoje žene Leukarte in svojih otrok ter svojega brata
Eberharda samostanu v Mekinjah; v tej listini je Perhtoldov brat
Eberhard priča in sopečatnik. 75

V letih, ko so bile te listine izdane, se večkrat omenja Ajzenrik
(Eisenricus, Eysenricus, Evsenrech, Eysenreich), ki je sedel na kme¬
tiji pripadajoči gospodom z Gamberka (Gallenberg) in bil upravitelj
(amman) ustanoviteljice mekinjskega samostana Elizabete z Gam-

70  Primerjati je Mitt. des Musealver. f. Krain 20 (1907), 198, 209, 221;
Carniola 1910, 130. — Turjaški urbarji iz 1463, 1484, 1485, pred drugo sve¬
tovno vojno na gradu Turjaku.

71  Mitt. des Musealver. f. Krain 19 (1906), 120.

72  Kolenc. Po Koštialu (Dom in svet 1906, 620) ime po rastlini, ki ima
latinski naziv lapsana communis. — Verjetnejša se mi zdi razlaga: v kolencu
smo si, \vir sind Vertraute, ali pa kolenče, kolenček, das Schosskind (Ple-
teršnik 1, 422).

73  V listinah: Cholienz, Cholincz, Colencius, Colentz, Colientz, Colienz,
Koliencz, Kolientz, Kolienz, Kolintz, der Kolniczer.

74  1284 november 8 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

75  Fr. Schumi, Archiv f. Heimatkunde 2, 243, 254, 257, 265. — Go¬
bentz v listini iz leta 1304 je paleografsko zelo lahko razložljivo napačno
branje mesto Colentz.

300

berka. 76  Ajzenrik (Eisenreich, Eysenreicli) je pa ime, ki nanj naletimo
sredi 14. stoletja v vrsti ljubljanskih Kolencev. 77

Tudi pri mekinjskih Kolencih torej isti pojav kot pri dolenjskih
Podlogarjih; eden malih vitezov s podeželja, Eberhard iz Mekinj, se
naseli v Ljubljani, se imenuje tukaj meščan, je leta 1301 ljubljanski
mestni sodnik. 78  Od njega naprej gre vrsta ljubljanskih Kolencev. Kot
pri Podlogarjih, tudi pri Kolencih — od starine viteški rod, ki se tudi
kot meščani ženijo v viteških krogih. Nikolaj Kolenc v drugi polovici
14. stoletja ima za ženo eno iz rodu Kozjaških. 79

V 14. iin 15. stoletju se omenjajo v listinah številni Kolenci, neka¬
teri kot ljubljanski meščani, drugi kot vitezi v kranjskem podeželju.
Ohranjeni in razpoložljivi podatki ne dovoljujejo, da bi jih točneje
genealoško mogli povezati. 80

Eden ljubljanskih Kolencev, »Colencius de Laymbacho« je od
1357 v vojaški službi beneške republike. V znamenitem miru, skle¬
njenim februarja 1358 v Zadru med Ogrsko-LIrvatsko in Benetkami,
je poleg Ulrika iz Rihemberka naveden kot pristaš Benečanov tudi
»Kolence. Ker je napadel nekega po Istri potujočega beneškega ple¬
miča, je 2. novembra 1359 beneška vlada razpisala na glavo »ničvred¬
nega izdajalca« (nequam proditor) Kolenca iz Ljubljane nagrado za
tistega, ki ga ubije, ali pa živega izroči. 81

Podlogarji in Kolenci so primer domačega plemstva, katerega
pripadniki se naselijo v mestu Ljubljani, postanejo in se imenujejo
njeni meščani, pridobijo v mestu nepremičnine, stopajo v rodbinske
zveze z drugimi meščani in jih skupaj z nekaterimi med njimi moremo
šteti v vrste patricijev. Kot v mnogih drugih srednjeveških mestih
so tudi v Ljubljani člani mestnega patriciata po izvoru tako meščani
(cives, purger) kot vitezi (milites, ritter).

Plemiče-meščane v Ljubljani moremo, če se omejimo na našo
severno soseščino, vzporediti s primeri iz Koroške in Štajerske.
V Šentvidu ob Glini je sin plemiča meščan; v Brežah (Friesacli) je
ena veja iste rodbine plemiška, druga meščanska; v Gradcu se eden

70  1300 oktober 9, 1301 junij 15, 1301 avgust 20, 1304 marec 20, 1304
avgust 4, 1304 avgust 28 (Fr. Schumi, Archiv f. Heimatkunde 2, 247, 254,
257, 265, 268, 269).

77  1350 maj 4 (Pettenegg, Die Urkunden... Centralarchives, n. 1236),
1359 marec 12 (Grad. za zgodovino Ljubljane).

78  1301 maj 20 (Grad. za zgodovino Ljubljane), 1301 avgust 1 (Fr. Schu¬
mi, Archiv f. Heimatkunde 2, 256).

79  1382 maj 13 (Mitt des Musealver. f. Krain 19, 1906, 120).

89  Glej rodovnik in seznam Kolencev ter ondi navedene listine; na ne¬
katere me je opozoril tov. arhivar B. Otorepec.

81  G. di Sardagna v Archivio Veneto 13, 286 in v Archeografo Triestino,
nuova serie, 7 (1880—1), 27 dalje; J. Zahn v Archiv fiir osterr. Geschichte
56 (1877), 235, op. 2 — Colentius v listinah o zadrskem miru 1358 februar
18 in 25 (Š.  Ljubič v Monumenta spectantia historiam Slavorum meridiona-
lium 3, 371, 380).

301

plemiškega rodu gospodov po Gradcu imenovanih imenuje sredi
13. stoletja meščan. 82  Za kasnejšo dobo navajam za Ljubljano Para-
dajzarje,  ki jih najdemo v vrstah meščanov, potem pa zopet med
plemiči.

Paradajzarji ali Paradisi so po izvoru Korošci. Od 1192 moremo
slediti v listinah viteze s priimkom Paradisus, Paradis, Parades, Pardis
in pod. 83  Paradeis je kraj, ki ga je iskati blizu Stocklitza jugovzhodno
od Trga (Feldkirchen) na Koroškem. Paradajzarji se na Koroškem
omenjajo še 1284. 84  V 15. stoletju pa se pojavljajo v Ljubljani meščani
s priimkom Paradis, Paradeiser: Tomaž (1414) iin njegovi sinovi Jurij
(1431, 1434, 1453), Miha (1424) in Nikolaj (1431, 1461). 85  Jurij je pu
že 1446 naštet med kranjskimi vitezi. 86  Od takrat dalje se Paradajzarji
povečini prištevajo zopet k pripadnikom plemiškega stanu, tako na
Kranjskem, od 16. stoletja pa tudi na Koroškem, odkoder so od starine
doma. 87  Koroški zgodovinopisec Jakob Unrest pravi v svoji Koroški
kroniki, da so Paradajzarji »od starine Korošci« (von Allter Karner);
našteva jih pa med tistim koroškim plemstvom, ki je v zadnjih
232 letih odmrlo in prešlo. 88  Če to število odštejemo od leta, ko je
Unrest umrl (1500) pridemo v drugo polovico 13. stoletja, ko se Para¬
dajzarji na Koroškem dejansko še omenjajo. Vmes so živeli na
Kranjskem in v Ljubljani. V seznamu koroških plemičev iz leta 1446
Paradajzarjev ni, pač pa so v seznamu kranjskih iz tega leta. 89  Isto¬
vetnost koroških Paradajzarjev 13. stoletja z ljubljanskimi meščani-
plemiči Paradajzarji potrjuje heraldična upodobitev. Leta 1240 je na
grbu koroškega Paradajzarja upodobljena na (heraldični) levi strani
navpično razpolovljenega grba-ščita z glavo navzgor se vijoča kača,

82  Fr. Popelka, Untersuehungen zur altesten Geschichte der Stadt Graz,
Zeitschrift des Histor. Vereines f. Steiermark 16 (1919), 284. — Fr. Zwitter,
K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh. Zgodovinski
časopis 6/7, 1952—3, 229.

83  Prvič Mon. liist. duc. Car. 3, 531, n. 1388. — Prim. prav tam, 4, 383,
n. 2437.

84  Mon. hist. duc. Car. 5, 375, n. 583.

85  Gradivo za zgod. Ljubljane, 1414 julij 8 (dve listini); Mittheil. des
Museal-Vereins f. Krain 1 (1866), 252; F. Komatar v Jahresbericlit realke
v Ljubljani za 1903/4, 27; Pettenegg, Die Urkunden des... Centralarchives,
504, 514, n. 1894, 1924; J. Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV, 1, 498
(39). — Mixe (Miha), 1424 (Trst, Archivio diplomatico, Vicedominaria 31,
fol. 53, v Mestni biblioteki v Trstu, B. O.). — Ničla Paradis, burger v Ljub¬
ljani, njegov brat Jorg, 1431 marec 7 (listina v Drž arh. na Dunaju, B. O.).
— Vicedomski urbar iz leta 1496, v Državnem arhivu v Ljubljani.

86  Valvasor, Ehre XV, 349.

87  Erlauterungen zum Ilistorischen Atlas der osterr. Alpenliinder 1/4, 90.

88  Chronicon Carinthiacum, ed. Hahn, Collectio monumentorum, 1
(1724), 532.

89  Glej opombo 86 in knjigo A. Weiss, Kiirnthens Adel bis zum Jahre
1300, 166 dalje.

302

desna stran je pa razpolovljena povprek na dve polji . 90  Isto heraldično
upodobitev najdemo v sestavljenih grbih kranjskih Paradajzarjev, ki
nam jih sporoča Valvasor . 91

Kakor so se nekateri plemiči pomeščanili, tako so se nasprotno
nekateri meščani povzpeli v vrste plemstva. Zgoden primer za to so
ljubljanski Schnitzenbaumerji.  Ulrik Schnitzenbaumer (Snicenpau-
maer, Sniczenbavmer, Snizenpawmer) je v prvih desetletjih 14. sto¬
letja imenovan meščan in se v listinah navaja kot priča sredi med
meščani. 92  V neki listini njegovih sinov (1328) je večina prič meščan¬
skega izvora. 93  Lorene Sniczenpawmer pečati 1376 listino, ki jo je
izdal ljubljanski meščan. 94  Sredi prve polovice 15. stoletja je pa eden
Schnitzenbaumerjev plemeniti (edler) in 1446 je naštet med kranj¬
skimi vitezi. 95  Med drugim so bile nedvomno rodbinske zveze, ki so
pripomogle meščanski rodbini do dviga v plemiški razred. Okoli
1360 ima eden Schnitzenbaumerjev za ženo Katarino, hčerko Nikolaja
z Mehovega. 90

Takih zvez med plemiči in meščani je bilo mnogo. Marsikateri
premožen ljubljanski meščan je bil brez dvoma bolj veljaven kot pa
reven podeželski mali plemič. Kot kmeta vleče tudi malega pode¬
želskega plemiča v mesta želja po ugodnejšem in udobnejšem živ¬
ljenjskem položaju. Premožni in ugledni meščani-patriciji, že po svo¬
jem položaju blizu plemičev, se možijo in ženijo v plemiških vrstah.
V 14. stoletju prednjačijo v tem Porgerji. Iremgart, hčerka Nikolaju
Porgerja, ima za moža viteza Merchela z Iga . 97  Jakoba Porgerja žena
je bila Mazza iz tirolskega Schrofensteina in Henrik iz Schrofensteina,
s katerim je bil Jakob 1327 in 1328 v poslovnih zvezah, je bil prejkone
Mazzin oče ali pa brat . 98  Sehrofensteini so bili vitezi Tirolsko-Go-
riških . 99  Jakoba Porgerja sin Frančišek ima za ženo Katarino iz
Mengša . 100  Gregorja Porgerja žena je Elizabeta, hči viteza Veidla
s Pšate . 101  Podlogarji in Kolenci imajo žene iz viteškega rodu Koz-

90  Mon. hist. duc. Car. 4, 276, n. 2197. — A. Weiss, Kiirnthens Adel bis
zum Jahre 1500, 109 (opis grba z navedbo heraldičnih barv).

111  Valvasor, Ehre, IX, 78, 83, 92, 108.

92  1308 marec 30 (Gradivo za zgodovino Ljubljane), 1509 maj 25 (Gra¬
divo za zgodovino Ljubljane). 1323 oktober 16 (Mitt, des Musealver. f. Krain
18, 139).

93  1328 maj 22 (Mittheil. des histor. Vereines f. Krain 1860, 98; Gradivo
za zgodovino Ljubljane).

94  1376 julij 22 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

95  1427 junij 19, Wilhalin der Snitzenpaemer (Gradivo za zgodovino
Ljubljane). — Valvasor, Ehre XV, 348.

96  Valvasor, Ehre VIII, 699.

97  1326 julij 22 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

98  1327 julij 4, 1327—8 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

99  Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 1, 238. Schrofenstein je ime
gradu pri Landecku na Tirolskem.

199  1322 oktober 27 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

191  Elizabeta, hči viteza Veidla s Pšate (B. O.).

303

jaških . 102  Ena iz meščanskega rodu »ipred vrati« je žena viteza Greifa
iz Kolovrata . 103  Ena hčera meščana Frankota iz Ljubljane ima za moža
kranjskega viteza Henrika Leimtascha . 104  Meščan Nikolaj »pred vrati«
ima za ženo Geysel, ki je bila hči viteza Gundakarja iz Blagovice,
po moževi smrti pa opatica v samostanu klarisinj v Loki . 105

Odkod so se naselili ljudje v Ljubljano, nam morejo do neke
mere povedati priimki, dodani imenom ljubljanskih meščanov iin
prebivalcev . 106  Priimki te vrste so: Avstrijec (Osterrevcher), Ceh
(Pehaym), Oger (Vnger), Bavarec (Payer), Korošec in Tržačan (Trie-
ster ). 107  Po raznih krajih Kranjske in sosednjih dežela so označeni
ljubljanski meščani in prebivalci. Imenovani so po Blatni Vasi pri
Ljubljani (Symon von Ges ), 108  Rudniku pri Ljubljani (Sima von Rud-
nickh ), 109  Ihanu (Magret Jauchin ), 110  Dolu (Lustaller) pri Ljubljani , 111
(Škofji) Loki (Paul »der Haynna«, in pod .), 112  Moravčah (Niclas

102  Glej zgoraj stran 500, 301 in op. 71 in 79.

103 1359  marec 12  (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

104  1308 december 21  (Fontes rerum Austriaearum, II. Abt., 35, 53).

105  Listini 1540 november 23 in december 6 , v Drž. arh. na Dunaju. —
1358 november 8  (Fontes rerum Austriaearum, II. Abt., 35, 323). — F.
Schumi v Arcliiv fiir Heimatkunde 1 , 107.

lu6  Za nekatere je zbral podatke J. Maček, Prebivalstvo mesta Ljubljane
v srednjem veku po svojih imenih in priimkih, Kronika slov. mest 3
(1936), 160.

107  Hensel der Osterreycher, 1393 december 20 , 1395 oktober 22  (Gradivo
za zgodovino Ljubljane). — Chuonrat der Pehaym, 1364 marec 31 (M. Kos,
Srednjeveška Ljubljana, 46. op. 192; Gradivo za zgodovino Ljubljane). —
Mertel der Vnger, 1385 november 19, 1402 september 2  (Gradivo za zgodo¬
vino Ljubljane). — Payer ze Laybach pey sand Hans, 1356 december 20
(Gradivo za zgodovino Ljubljane). — Jursse fleischhakher des Korositsch
aidenn (vicedomski urbar 1496 v Drž. arhivu v Ljubljani). — Erasam Triester,
1481 maj 12 (Mittheil. des histor. Vereins f. Krain 1862. 54).

108  Mittheil. des Museal-Vereins f. Krain 1 , 1866. 253.

los Vicedomski urbar 1496, v Drž. arhivu v Ljubljani.

m Pavel Lustaler, omenjan od 1427 dalje (v reški notarski knjigi 1438
do 1450 Lustalar). — J. Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV., 1 , 496—8
(1427 december 28, 1428 junij 25, 1430 oktober 13); Gradivo za zgodovino
Ljubljane (1427 junij 19, 1429 januar 5, 1449 april 3); Mittheilungen des
hislor. Vereins f. Krain 1862, 51 (1427 december 12 , 1428 junij 25); listine
v Državnem arhivu na Dunaju (1427 junij 20 , 1428 junij 25)); Mittheilungen
des Museal-Vereins f. Krain 1 , 1866, 248; S. Gigante v Monumenti di storia
Fiumana 2 (1912), 60, 123, 176, 206, 254, 259, 264, 278, 279, 359; isti v časo¬
pisu Fiume 1931, 7, 50, 116; M. Zjačič v Vjesniku Državnog arhiva u Rijeci 3
(1955—6), 96, 168, 217, 218, 256, 275, 311, 320, 337. — Poleg Pavla Lustalerja
se v 15. stoletju omenjajo še Lustalerji: Ambrož (Monumenti di storia fiuma¬
na 2 , 7, 81 — 1437—8), Mertt (Mittheilungen des Museal-Vereins f. Krain 1 ,
1866, 253) in Hieronim (1493 november 15, 1494 maj 9, listini v Državnem
arhivu na Dunaju).

112  Gradivo za zgodovino Ljubljane, 1420 september 25, 1426 november
19, 1427 november 24, 1449 julij 20 ; Pettenegg, Die Urkunden... Central-
archives, 473, n. 1795, 488, n. 1844 (1421 julij 4, 1428 julij 4); Mitteilungen
des Musealvereins f. Krain 20  (1907), 239 (1446 marec 21 ); F. Komatar v
Jahresbericht ljubljanske realke za 1903/4, 24 (1435 november 28).

"04

Marauscher ), 113  Kočevju (des Kotschewer \vittib ), 114  Ložu (Michel von
Los ), 115  Mokovem pri Trstu (Marincze von Mukaw ), 116  Pušji vesi —
Venzone v Furlaniji (Nicolaus de terra nostra Venzoni nune habitans
in Laybaco ), 117  pa Šentvid (Gorg von Sand Yeyt ) 118  in Glanhofenu
(Glanhofer) na Koroškem . 119  Te navedbe se bi dale še pomnožiti.
Johannes, sin slikarja Friderika iz Beljaka in tudi sam slikar, se je
preselil v Ljubljano in pridobil tukaj meščanstvo. Kot ljubljanski
meščan oziroma Ljubljančan se omenja v letih 1443 in 1453. 120

Mihela iz Loža hčerka Katarina je imela v mestu Ljubljani hišo,
je pa še vedno označena kot podložna grofu Frideriku z Ortenburga,
ki mu je Lož takrat pripadal . 121  Spada pač v vrsto tistih kmečkih pod¬
ložnikov, ki so se, nedvomno v velikem številu, doseljevali v Ljubljano.
Meščan je mogel biti tudi nesvoboden podložnik . 122

Meščani Peischacherji  so se v Ljubljano naselili iz Kamnika. Med
1428 in 1458 je bil v Kamniku meščan in vsaj 1458 na bližnjem Pero-
vem gospodar Lenart iz tega rodu. Njegov vnuk Erazem je sicer še
vedno gospodar na Perovem, hkrati pa tudi meščan ljubljanski. 123

Prvi »Hrovat«  v Ljubljani je v neki listini iz leta 1437 med pri¬
čami navedeni »Anton Krabat« iz Senja, ki pa se je v Ljubljani mudil
le začasno . 124  Najstarejši meni znani ljubljanski meščan in Ljubljan¬
čan s priimkom »Hrovat« je Gašpar Hrovat (Krabath, Krabatt, Kra¬
bat, Krobat, Krobath), ki se omenja med 1480 in 1498 in je bil v tem
razdobju večkrat v Ljubljani mestni sodnik . 125  Ta leta se skladajo

113  Mittheilungen des Museal-Vereins f. Kram 1 (1866), 254.

114  M. Zajčic v Vjesniku Državnog arhiva u Rijeci 3 (1955—6), 202, 203,
204, 309, 320 (Matej Kočevar v letih 1448 do 1450). — Kočevarjeva vdova,
vicedomski urbar iz 1496 v Državnem arhivu v Ljubljani.

115  1379 oktober 28 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

116  1395, oktober 22 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

117  Akti notarja Gubertina de Novate v Notarskem arhivu v Vidmu,
fasc. 11 (po Šumijevem prepisu v Državnem arhivu v Ljubljani, B. O.).

118  1376 marec 25 (Mitteilungen des Musealvereins f. Krain 19, 1906. 107).

119  Hans Glanhofer, od 1478 dalje (prva listina 1478 januar 25, v Držav¬
nem arhivu na Dunaju).

120  Fr. Stele v Monumcnta artis slovenicae 1, 9 (z literaturo).

121  1379 oktober 28 (Gradivo za zgodovino Ljubljane).

122  Hans Planitz, Die deutsche Stadt im Mittelalter (1954), 255.

123  Lenart: Fr. Kidrič v Slov. biografskem leksikonu 2, 329 in B. Oto¬
repec v Kamniškem zborniku 1956, 81. — Erazem: Jzvestja Muzej, društva
za Kranjsko 6 (1896), 137 (1477 julij 4); Mittheil. des histor. Vereins f. Krain
1862, 54; listini 1481 april 5 in 1482 julij 27, v Državnem arhivu v Ljubljani.

124  Pettenegg, Die Urkunden... Centralarchives, n. 1926.

125  J. Maček v Kroniki slov. mest 3 (1936), 160, 161. — Listine 1480 marec
18, 1484 marec 19, 1487 december 14, 1490 september 13, 1492 maj 7, 1492
julij 15, v Drž. arhivu v Ljubljani. — 1485 november 5 (Mittheil. des histor.
Vereins f. Krain, 1862, 54). — 1481 julij 23, 1482 januar 6, 1487 marec 12
(Carniola 1910, 235, 236, 237). — 1491 avgust 27 (G. Rant, Die Franziskaner
der osterreichischen Provinz, 99). — Caspar Krabat (urbar Nemškega vite¬
škega reda 1490, v arhivu tega reda na Dunaju). — 1498 september 7 (listina
v Škofijskem arhivu v Ljubljani).

20 Srednjeveška zgodovina . . .

305

s časom, ko se vobče na Slovenskem začenja pojavljati priimek Hro¬
vat, ki ga imajo največ prebegi pred Turki iz hrvatskih dežel, pa nji¬
hovi potomci. 126  K priimkom te vrste je navesti za 15. stoletje še
Ybana Besiacka, posestnika v ljubljanskem Krakovu, kmeta pri Šent¬
janžu s priimkom Tunkgh (1490) in ljubljanskega meščana Martina
Turka (1491). 127

Za nekatere Ljubljančane se da dognati, da so se v naše mesto
priselili v 15. stoletju iz Bavarske.

V prvi polovici in sredini 15. stoletja je živela v Ljubljani rodbina
Stautlieimer.  Po izvoru je bila iz mesta Oetting na Bavarskem.
Henrik Stautlieimer je bil klerik salzburške dieceze, cesarski javni
notar (1421), nato sodnik v mestu Bruck na Litvi (jugovzhodno od
Dunaja, 1429) in že takrat meščan ljubljanski. V Ljubljani sledimo
Henrika Stautheimerja kot bogatega hišnega in zemljiškega posest¬
nika do leta 1460. S svojo ženo Katarino je 1449 ob svoji hiši na Bregu
v Ljubljani ustanovil cerkvico sv. Klemena in Fridolina. 128  Henrikov
brat je bil Friderik (umrl pred 23. junijem 1438), kanonik v bavar¬
skem Freisingu in župnik v freisinškem Hainburgu ob Donavi pod
Dunajem. Henrikova sestra Katarina, žena ljubljanskega meščana
Jurija Maurerja, je tudi imela nepremično in hišno posest v Ljubljani.
Jurij Stautlieimer — mogoče Henrikov sin — je bil kaplan pri ome¬
njeni cerkvici na Bregu, Stautheimerjevi ustanovi. 129

Iz Niirnberga je bil ljubljanski prebivalec Bartolomej Parunger
(1445). 180  Po Memmingenu, mestu jugozahodno od Augsburga na
Bavarskem, se imenuje 1452 ljubljanski mestni sodnik Hanns Memyn-
ger in ob istem času meščan Liennhart Meminger . 131  Matej iz Passava
na Bavarskem je oče Johannesa, leta 1500 javnega notarja v Ljub¬
ljani . 132

120  M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3, (1954), 98.

127  Urbar Nemškega viteškega reda 1490, v arhivu tega reda na Dunaju.

128  M. Kos, Srednjeveška Ljubljana, 17.

120  Listine o Stautheimerjih. — Listine v Drž. arhivu na Dunaju: 1429
januar 4, 1429 maj 13, 1434 oktober 25 (tudi Fr. Zwitter, Starejša kranjska
mesta in meščanstvo, 71), 1437 april 7, 1438 junij (tudi v Gradivu za zgodo¬
vino Ljubljane), 1449 marec 24, 1449 maj 9 (dve listini), 1449 junij 10, šest
prepisov listin iz 1448 in 1449, 1449 julij 24, 1449 julij 25, 1449 avgust 5,
1458 februar 17, 1460 januar 30, 1460 februar 18. — Listini v Škofijskem
arhivu v Ljubljani: 1438 januar 7 in 1449 julij 20 (obe tudi v Gradivu za
zgodovino Ljubljane). — Listina 1453 september 3, v prepisu iz 19. stol. v
Deželnem arhivu v Gradcu. — Izvestja Muzej, društva za Kranjsko 6, 1896,
135 (1455 junij 25). — Mittheilungen des Musealvereines f. Krain 14, 1901, 67
(1451 november 13). — F. Komatar v Jahresbericht ljubljanske realke za
1903—4 (1435 november 28). — Mitteilungen des Musealver. f. Krain 20, 1907,
211, 213, 217, 219, 234, 236 (listine: 1433 julij 20, 1436 julij 31, 1437 januar 28,
1445 julij 6).

130  Časopis Fiume 9 (1931), 37.

131  Mittheilungen des Museal-Vereins f. Krain 1 (1866), 249. Carniola
1910, 22.

m Pettenegg, Die Urkunden ... Centralarchives, n. 2242, 2244, 2245, 2246.

306

V teritorialnem oziru mnogo bolj na široko segajo priimki po
krajih pri tistih, ki so v našem mestu opravljali razne funkcije, ne
imenujejo se pa in jih tudi ne štejemo med ljubljanske meščane.
Opravljali so povečini svoje funkcije več ali manj začasno in se
v Ljubljano navadno niso za stalno naselili. Primerov za to vrsto
»Ljubljančanov« bi mogli navesti dolgo vrsto, zlasti še, če bi semkaj
prišteli vse tiste, ki so s službenim sedežem v Ljubljani opravljali
razne deželne službe in posle, na primer vicedome Kranjske in Marke,
»deželne pisarje« (landschreiber), upravitelje celjskih grofov itd.

Svetnim funkcionarjem je dodati cerkvene, ki jih po pravilu ni
šteti med prave meščane. Arhidiakoni Kranjske dn Marke s sedežem
v Ljubljani, ki jih je semkaj odrejal oglejski patriarh, pa župniki
ljubljanski so pogostokrat tujci. Tuji izvor je zlasti očiten pri višji,
pogosto menjajoči se cerkveni hierarhiji, zlasti še po ustanovitvi ljub¬
ljanske škofije (1461).

Zlasti mnogo iz raznih krajev prispelih ljubljanskih stanovalcev
je bilo med pripadniki redovnih naselbin, ki so bile do 16. stoletja
v Ljubljani tri: križniška, frančiškanska lin avguštinska. Značaju
redovnih naselbin odgovarja, da so bili njihovi pripadniki od vse¬
povsod. Križniki na primer se v razdobju od 13. do 15. stoletja ime¬
nujejo po Chebu na Češkem, Tropavi v Šleziji, Schrotensteinu in
Zwettlu na Nižjem Avstrijskem, Wimpfenu na Wiirttemberškem in
še po drugih krajih. 133  V ljubljanskem frančiškanskem samostanu so
v zadnjih letih 15. stoletja živeli redovniki, ki so bili doma iz Ljub¬
ljane, Kamnika, Kočevja, Gorice, s Koroškega, dz Avstrije in Benetk. 134

V našo obravnavo o izvoru starejšega prebivalstva Ljubljane smo
mogli zajeti le sorazmerno majhen del Ljubljančanov v razdobju od
12. do 15. stoletja. Iz virov nam je po imenih in priimkih znanih ljub¬
ljanskih meščanov in drugih prebivalcev tega mesta neprimerno veliko
več, kot smo jiih v naši razpravi obravnavali ali jih vsaj omenili.
Pri zelo številnih Ljubljančanih imena, priimki in drugi podatki ne
dopuščajo dognati njihov izvor in sorodstvene zveze.

Zelo veliko število je bilo tudi tistih, ki niso bili meščani v ožjem
pomenu (cives, purger, burger), ki niso bili upravičeni izdajati in
prejemati listine, pa tudi niso v njih navedeni, bodisi kot priče, sope-
čatniki ali drugače. Imen teh raznih mestnih stanovalcev, tujcev, slu¬
žabnikov, delavcev v obrti, gostačev, dninarjev itd., pa tudi nižje

133  Heinricus de Eger, 1301 april 20 (Schumi, Arcliiv f. Heimatkunde 2,
253). — Henrik iz Tropave, 1336 april 16, 1337 februar 2, umrl pred 1358
februar 15 (Pettenegg, Die Urkunden..., n. 1116, 1122, 1321). — Chunradus
de Zvvettel, 1301 april 20 (Schumi, Archiv f. Heimatkunde 2, 253). — Hein¬
ricus dictus Scroetenstainer, 1321 februar 16 (Mitt. des Musealvereins f.
Krain, 13, 52). — Johann der S\vab, 1349 februar 2, 1350 maj 4, 1350 julij 20
(Mittheil. des liistor. Vereins f. Krain 1860, 98; Pettenegg, Die Urkunden...,
324, n. 1236, 1238). — Hans von Wimpfen, 1405 (Pettenegg, Die Urkunden...,
364, n. 1658, 1659).

131  Izvestja Muzej, društva za Kranjsko 3 (1893), 62.

20 *

307

duhovščine in redovnikov v samostanih, listine starejše dobe navadno
ne navajajo, ali pa le bolj po slučaju in poredkoma. Šele od konca
15. stoletja dalje teko viri, ki v večjem številu omenjajo po imenih
in priimkih tudi pripadnike teli slojev ljubljanskega prebivalstva
v srednjem veku.

Že zgodaj so se v Ljubljano naseljevali in nastanjevali, za stalno
ali pa začasno, pripadniki plemiškega razreda. Nekateri so se tukaj
tudi pomeščanili, kar smo že povedali, drugi so opravljali začasno
razne funkcije in službe, tretji so se celo pomožili in poženili
v meščanskih krogih. Vrsta domačih in tujih plemičev je pa pridobila
v mestu in njegovem najbližjem območju tudi nepremičnine.

Ce povzamemo naša izvajanja, bi o izvoru in sestavi ljubljanskega
prebivalstva v razdobju od 12. do 15. stoletja dejali v glavnem
naslednje:

1. V prvi dobi, od srede 12. do srede 15. stoletja, so po imenu
znani »Ljubljančani« predvsem pripadniki plemiškega razreda, vitezi
in drugi, ki so v zvezi s takratnimi gospodarji Ljubljane, Spanheimi,
prišli in se naselili v Ljubljani in njeni okolici. Rodu Nussberg—Hru¬
šica—Ljubljana gre med njimi večji pomen.

2. V 13. stoletju se imenuje Ljubljana menjaje trg (forum) in
mesto (civitas). Mesto na novcih iz ljubljanske kovnice iz dobe okoli
1220; v dveh listinah pa, ki sta iz istega leta (1234), enkrat — in to
po času prvič — trg, enkrat — in to po času v listinah prvič —
mesto. 135  V drugi polovici 13. stoletja se omenjajo prvi meščani Ljub¬
ljane (cives, purger). Prva znana poimenska omemba meščana je iz
leta 1265. Sega še v dobo Spanheimov in se vključuje v sto let trajajoči
dotok »Ljubljančanov« s Koroškega, za časa, ko so bili Spanheimi tudi
sicer pospeševalci kolonizacije v bližnji okolici Ljubljane. Kot prvi
po imenu znani »Ljubljančani« je tudi prvi po imenu znani ljubljan¬
ski meščan iz koroškega, Spanheimom podrejenega viteškega rodu
(gospodje iz Krnosa).

3. Za približno stoletno dobo, od konca oblasti Spanheimov
v Ljubljani (1269) pa do okoli leta 1370, ko si je Ljubljana pridobila
avtonomijo s svojim sodnikom, so za naše mesto značilne maloštevilne,
ugledne in premožne rodbine, ki jih moremo imenovati patricijske.
F. Gestrin je o njih razpravljal, zlasti o funkcijah, ki so jih opravljali
v službi deželnega kneza in mesta, o njihovi pravici pečatenja, o pri¬
dobivanju zemljiške posesti po njih in o pomenu, ki ga imajo ti patri-
ciji za razvoj in nastanek ljubljanske avtonomne mestne uprave.
Gestrin šteje med ljubljanske patricijske rodbine te dobe: Frankotov

135  Ljubljana — civitas, na novcih (F. Gestrin, Doneski k zgodovini
Ljubljane v srednjem veku, Zgodovinski časopis 5, 1951 , 192 dalje). — Ljub¬
ljana — civitas, listina 1243 april 13 (R. Puschnig v časopisu Das Joan-
neuin 1, 1940, 143, sedaj tudi v Gradivu za zgodovino Ljubljane). — Ljub¬
ljana — forum, listina 1243 (Fontanini, kodeks Miscellanea, II, sing. 647,
str. 342, v Državnem arhivu v Benetkah).

308

rod, Porgerje, Kolence, Šentpetcrčane, Podlogarje, Perka, rodbino »Pri
vratih« in Watmangerje. 136  Za nekatere teh smo mogli dognati njihov
izvor. Ta kaže: a) na dotok iz italsko-furlanskega območja, b) na
dotok iz vrst domačega in priseljenega plemstva. V prvega je šteti
Porgerje in Frankotov rod, a dodati jim je še Aglerje. Iz domačega
plemstva so Kolenci in Podlogarji. AVatmangcr pomeni to kar suknar,
prav suknarji pa so se povzpeli pogostokrat v vrste patricijev; 137
enako tudi bankirji, ki so poleg Židov in Florentincev v tej dobi
v Ljubljani, Porgerji in Frankotov rod. Razdobje okoli 1270 do okoli
1370 je tudi čas, ko so se v naše mesto naselili Židi (1327). Koliko je
bilo dotoka in odkod je potekal iz domačega kmečkega podeželja, tega
nam viri ne dovoljujejo dognati, moral pa je biti že pomemben.

4. V naslednjem obdobju, od okoli 1370 pa do konca 15. stoletja
se dotok meščanstva in drugega prebivalstva v Ljubljano močno
pomnoži in razširi zlasti na dežele na severu. Območje dotoka sega do
Avstrije, Bavarske in Češke, seveda ob stalnem prilivu domačega pre¬
bivalstva s podeželja. Po številu množeča se slovensko oblikovana
imena in priimki kažejo, odkod je to prihajalo, oziroma kakšno je
bilo po narodnostni pripadnosti. Le sorazmerno maloštevilna, socialno
in materialno kajpak više stoječa plast ljubljanskega prebivalstva
v srednjem veku je bila neslovenskega izvora. Dotoka iz furlanskih
in primorskih krajev v Ljubljano v drugi polovici 14. in v 15. stoletju
iz virov skoraj ni zaznati; nasprotno, mogli bi sestaviti seznam Ljub¬
ljančanov, ki v tem času niso le po poslovnih opravkih prihajali
v primorske in furlanske kraje, marveč se v teh tudi za stalno naselili.
S politično ekspanzijo Habsburžanov, usmerjeno od severa na jug
proti morju v drugi polovici 14. in v 15. stoletju, gredo tudi premiki
prebivalstva v tej smeri.

5. Med meščanstvo Ljubljane v ožjem pomenu ni šteti v njej biva¬
jočega duhovništva in plemstva. Duhovništvo je po svojem sestavu
glede na izvor kaj različno, glede na bivanje v mestu pa podvrženo
močnim fluktuacijam. Pripadniki plemiškega razreda pa prihajajo
v Ljubljano, ali kot več ali manj občasni funkcionarji v raznih služ¬
bah, ali z možitvijo oziroma ženitvijo v meščanskih krogih, ali pa se
v mestu začasno in pa tudi za stalno naselijo, kjer nekateri pridobijo
oziroma imajo tudi nepremično imetje.

6. Zelo težko je zajeti v proučevanje strukture ljubljanskega pre¬
bivalstva vse tiste, ki jih niso šteli mod meščane v ožjem pomenu
besede, plemiče in duhovništvo, pa razne tujce, dninarje, gostače,
delavce v obrti in tako dalje. Šele od konca 15. stoletja pritekajo viri,
ki nam v večjem številu navajajo njihova imena.

136  F. Gestrin v Zgod. časopisu 5„(1951), 195.

137  F. Gestrin, 196 op. 39, 206. — H. Planitz, Die deutsche Stadt im
Mittelalter, 261. — Watmanger je tudi priimek meščanov v Gradcu
(A. Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem
Mittelalter, 233).

309

Ustanovitev Novega mesta

Novo mesto, zakaj novo, od kdaj novo, ali res novo, ta vprašanja
pritegujejo našo pozornost. 1  Štiri listine, vse štiri izdane leta 1365, ki
velja za leto ustanovitve Novega mesta, govore o tem »novem mestu«.

Prva je zamenjalna listina avstrijskega vojvode Rudolfa s stiškim
opatom Petrom, izdana na Dunaju 6. februarja 1365. Poznamo jo le
v prepisu iz 17. stoletja.

Druga je zamenjalna protilistina stiškega opata Petra z avstrij¬
skim vojvodom, izdana na Dunaju 8. februarja 1365. Poznamo jo v ori¬
ginalu. Obe zamenjalni listini govorita o mestu, ki je bilo po vojvodu
Rudolfu na novo zgrajeno (v stiški listini: stat von newn dingen
gepavvn hat die man nennet Rudolfswerde). 2

Tretja je tako imenovana ustanovna listina novomeška, datirana
na Dunaju 7. aprila 1365, v kateri govori vojvoda Rudolf o »mestu
imenovanem Ruedolfswerd, ki leži v Slovenski marki, ga je na novo

1  O začetkih Novega mesta sem predaval v marcu leta 1941 v samem
Novem mestu. Predavanje, pomnoženo z opombami, je bilo objavljeno v
časopisu Kroniki leta 1954 (2. letnik, str. 171—177) in nato v nekoliko skraj¬
šani obliki ponatisnjeno leta 1965 v Dolenjskem listu (št. 5 do 9). Razprava,
ki jo v tem zborniku objavljamo, je v glavnem predavanje, ki sem ga imel
na 15. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Novem mestu 22. oktobra 1965.
V njej sem želel temo zgrabiti z nekaterih drugih vidikov, neizbežno pa je,
da sem moral ponoviti tudi nekatera izvajanja in izsledke iz mojega pre-
davajanja iz leta 1941.

2  Prepis Rudolfove listine v Državnem arhivu SRS v Ljubljani. —
Original listine opata Petra v Državnem arhivu na Dunaju [pergament,
širina 58,5 cm, višina 18 cm, z dvema pečatoma: a) stiškega opata Petra,
b) stiškega konventa]. — Razne starejše prepise, izpise in regeste, očitno
sestavljene po listini stiškega opata, navaja Metod Mikuž, Topografija stiške
zemlje (1946), 62, 63. — Glej tudi Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta
(1891), 8, 9, in Fran Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo (1929), 13.

310

zgradil (von neuen dingen aufgeworffen) in po svojem imenu tako
imenoval«. 8

Četrta listina je z dne 29. septembra 1365, danes v Arliivu
Nemškega viteškega reda na Dunaju, ki navaja: »v Marki pri Brodu
nad Novim mestom, blizu Smihelske fare (auf der Marich pey dem
Vruar ob der Newenstat cze hant pey der pharr sand Michelz)«.
Brod je vas ob Krki pri Novem mestu, Novo mesto se pa v tej listini
prvič s tem imenom imenuje.

Nova naselbina je torej imela od vsega začetka kar dve imeni.
Eno Rudolfswert kar pomeni Rudolfov otok ali bolje polotok, kajti
wert pomenja v nemškem jeziku tistega časa eno in drugo, rekli bi
okljuk v zavoju reke Krke. Drugo pa je Novo mesto, izpričano prvič
že leta 1365. Stopiimo malo na stranpot pa poglejmo, kako se je ena
in druga označba v začetkih Novega mesta uporabljala. Po številu
prevladuje od ustanovitve pa do leta 1500, za to obdobje imam zbrane
podatke, označba Rudolfs\vert. Bila je, če smemo tako reči, uradna
označba. Do leta 1500 se po mojih beležkah Novo mesto navaja
v raznih virih kot Rudolfswert okoli 100-krat, Novo mesto s tem ime¬
nom pa v imenovanem razdobju okoli 40-krat. To pa v različnih obli¬
kah, latinsko Nova civitas, nemško Newnstat, Nevmstatel, Newnstat-
lein in podobno. Najstarejša meni znana zapisana slovenska označba
je iz leta 1419: Noua mesta, Nouameista. 3 4  Ne manjka pa primerov, da
je hkrati v istem zapisu uporabljena ena in druga označba, na primer
Rudolffswerd pri Newnstat, 5  v Newnstat Ruodolfswerd, 6  Rudolfsberd
drugače Nova civitas, 7 8  Rudolffsberd drugače Newstatel, 8  Rudolffs-
\verdt, ki se imenuje Neustatl. 9

Ni dvoma, domače ime je bilo Novo mesto ali kratko malo le
Mesto, umetno ime, ki ga je dekretiralo častihlepje ustanovitelja, ki
se je dal celo upodobiti v pečatu nove meščanske naselbine, je pa
Rudolfswert, Rudolfov otok.

Po tej stranpoti o imenu Novega mesta se vprašajmo, ali je Novo
mesto res novo, kot to pravijo omenjene štiri listine iz leta 1365, ali ni
bilo na mestu Novega mesta pred nastankom meščanske naselbine
nobenega naselja? In če je bilo, katero lin kakšno je bilo?

Poseči moramo po času nekaj stoletij nazaj. Že za predslovensko
dobo nam govore arheološke najdbe, nam govore podatki o prometnih

3  I. Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 309.

4  Archivio diplomatico pri Mestni biblioteki v Trstu, Vicedominaria 30,

fol. 5, fol. 92.

6  Okoli 1400. — Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain 2 (1889), 21.

6  Listina iz leta 1417 v Kapiteljskem arhivu v Novem mestu (danes v
Nadškofijskem arhivu v Ljubljani).

7  1472, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1 (1891), 19.

8  Listina iz leta 1494 (kot zgoraj pri op. 6).

0  Celjska kronika. — F. Krones, Die Freien von Saneck und ihre
Chronik als Grafen von Cilli (1883), 89.

311

potih, da je bil novomeški okoliš v dobi pred Slovenci sorazmerno
gosto naseljen in prometen kraj. V zvezi z nastankom srednjeveške
meščanske naselbine v tem okolišu pa nas mora predvsem zanimati
njegova naseljenost v stoletjih srednjega veka. V visokem srednjem
veku se nam s podatki iz pisanih virov začne odgrinjati preteklost
novomeškega okoliša.

Ta preteklost je, kolikor daleč nazaj segajo ohranjeni podatki,
sprva tesno povezana z gospodi, ki se imenujejo po Višnji gori. Ti so
iz rodu koroške Heme. Velikanske površine zemlje iz njene dediščine
so prešle na Hemine naslednike gospode Višnjegorske. Prvotno ima
ta rod svoj sedež na gradu Puchs v zgornji dolini štajerske Mure.
V prvi polovici 12. stoletja se je ena veja naselila na svoja kranjska
posestva in se začela imenovati po Višnji gori, gradu, katerega razva¬
line so še vidne nad današnjo Višnjo goro. Na Dolenjskem sega raz¬
tresena posest Višnjegorskih od zgornje Krke, Višnje gore in Litije
do jugozahodnega in južnega podnožja Gorjancev. 10

V ožjem in širšem okolišu današnjega Novega mesta prebiva
in se imenuje po dvorih in gradovih vrsta nekdanjih višnjegorskih
ministerialov in vitezov. Hmeljnik, s prvo omembo leta 1223, je ena
njihovih postojank. * 11  Bliže Novemu mestu je Prečna, omenjena prvič
v drugi polovici 12. stoletja. 12  Iz istega časa je prva omemba gradu,
ki je imel nekdaj ime Breitenau in je bil tam, kjer je danes vas Zalog
nad Novim mestom, pa Zalog sam. 13

V širši okolici Novega mesta je na jugu Mehovo, grad s prvo
omembo iz časa okoli 1162. 14  Severozahodno so pa sedeži višnjegorskih
vitezov na vrsti postojank. Najprej na Otočcu, dalje v Kronovem, ki
pa ni bilo zgrajeno v grad, prav tako ne kot postojanka višnjegorskih
vitezov v Mokrem polju, zahodno od Šentjerneja. 15  Še dva gradova
Višnjegorskih sta v tem okolišu, nedaleč eden od drugega pod Gor-

10  L. Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains, v Erlauterungen
zum historischen Atlas der osterr. Alpenliinder, 1/4, 1929, 396, 397. — M. Kos,
Začetki Novega mesta. Kronika 2 (1954), 174.

11  Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 5, 376. — Častnim 1290
(Mitteilungen des Musealvereines f. Krain 18, 1905, 130).

12  Ok. 1180, Prekan (Gradivo 4, 637). — 1351 1/8, Purchstal (listina v Drž.
arhivu na Dunaju).

13  Praneovege, okoli 1180 (Gradivo 4, 637). — Preutenovve, 1254 (Fr.
Schumi, Urkunden- und Regestenbuch des H. Krain. 2, 164). — Castrum,
1270 6/8 (kod. notarja Joh, de Lupico, biflioteka Marciana v Benetkah,
rokop. sign. 4601, str. 67). — Turen gen Praytenaw, 1351 1/8 (listina v Drž.
arhivu na Dunaju). — Lokalizacija: Valvasor, Ehre XI, 452. — Saloch,
okoli 1180 (Gradivo 4, 657).

14  Micho, ok. 1162 (Gradivo 4, 451). — Castrum Michow, ok. 1215
(Gradivo 5, 245).

15  Werde, 1252, 1254 (Schumi, Urkundenbuch... Krain 2, 147, 148, 164).
— Vest, 1348 25/2 (listina v Drž. arhivu na Dunaju). — Kronowe, 1211
(Gradivo 5, 177). — Nazzenvelt, 1228 (Gradivo 5, 486, 487); Nazenvelt, 1264
(Schumi, Urkundenbuch... Krain 2, 164).

312

janci. Eden je Prežek ali Prisekke (in podobno), kar je Prisovo brdo,
po pridevku Pris, ki so ga imeli nekateri člani višnjegorskega rodu. 10
Drugi je Hohenau ali Ajdiški grad, nad vasjo Mihovo, v bližini Pre-
žeka; omenja se prvič okoli leta 1180. 17

Ustanova rodu Višnjegorskih je samostan cistercijanskega reda iz
leta 1136 v Stični. Višnjegorski so mu poklanjali bogato zemljiško
posest. Stiske posesti ni manjkalo tudi v novomeškem okolišu. Soteska
v dolini Krke, nedaleč od tam Meniška vas, ki ima po stiskih menihih
ime, bližnje Toplice, Koroška vas pri Mehovem, pri Mirni peči Ivanja
in Malenška vas, spadajo med kraje s posestjo v širšem okolišu No¬
vega mesta, pridobljeno po Stični že v 12. in v prvi polovici 13. sto¬
letja . 18

Z nastankom Novega mesta je pa predvsem povezana stiska
posest v ožjem novomeškem območju, mislim predvsem v kasnejšem
mestnem pomeriju novomeškem, ki se je širilo na levem bregu Krke,
med Prečenskim potokom nad Novim mestom in potokom Lešnico,
ki za Trško goro teče pri Šempetru v Krko. V tem območju je imela
Stična posest v Ždinji vasi, Bršljinu, Ločni, Gradcu in v kraju, ime¬
novanem Markstatt.

V Ždinji vasi sega stiska posest nazaj do 12. stoletja, pomnožena
je pa bila potem v 13. in 14. stoletju. 19

V Bršljinu pri Novem mestu sta brata Henrik in Ulrik, imenovana
po gradu Planini ali Montpreis v Savinjski krajini, stiškemu samo¬
stanu v letih 1350 in 1334 deloma prodala deloma podarila najmanj
devet kmetij. Tri od teh so spadale pod ondotni dvor. Stiška posest
v Bršljinu je pa bila kmalu še pomnožena. Fevdnik gospodov s Pla¬
nine Hans Stoss je prodal leta 1334 Stični v Bršljinu dvor, h kateremu
so spadale tni kmetije in mlin. Brata Greif in Leopold s Čreteža (Reu-
tenberg) pa sta leta 1346 prodala Stični v Bršljinu deset kmetij, ki sta
jih imela v fevdu od avstrijskega vojvode Albrehta . 20

Bršljin je bil po številu kmetij in po dvorih sodeč kaj velika
in pomembna vas. Postal je v tridesetih in štiridesetih letih 14. sto¬
letja najmočnejša postojanka stiške posesti v novomeškem okolišu.
V Bršljinu je nemara prebival že imenovani Hans Stoss, fevdnik Pla-

10  Priseche, ok. 1180 (Gradivo 4, 637). — Castrom, okoli 1213 (Gradivo
5, 244).

17  Hohenowe, ok. 1180 (Gradivo 4, 1180); 1306, gut, burdistal (Fontes
rerum Austr., II. Abt., 35, 24); 1383 gesezz in 1447 hof z 9 kmetijami (Mit-
theilungen des Musealvereines f. Krain 14, 1901, 37, 63). — Lokalizacija:
L. Hauptmann v Erlautemngen zum hist. Atlas, 394, op. 4 in P. Blaznik,
Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, Razprave IV/6,
28, 53 (Razred za zgod. in družb, vede, SAZU).

18  M. Kos z dokumentacijo v Glasniku Muzej, društva za Slovenijo 18
(1937), 43—46, 48, 50.

19  Schumi, Urkundenbuch ... Krain 2, 134, 157. — M. Mikuž, Topogra¬
fija stiške zemlje, 38, 46, 54.

20  M. Mikuž, Topografija, 56, 57, 59.

313

rimskih; ta je leta 1331 in nato leta 1334 prodal Stični v Ločni blizu
Bršljana vsakokrat po štiri neobdelane kmetije, ki jih je imel v fevdu
od gospodov s Planine . 21

Preseneča v tem okolišu bogata lastna in fevdna posest gospodov
z dokaj oddaljene štajerske Planine (Montpreis). Navedeni v Bršljinu
in Ločni je dodati še posest v kraju, imenovanem Markstatt, ki jo
je Stična pridobila tudi od Planinskih in bom o njej in kraju še
podrobneje spregovoril.

Gospodje s Planine so bili pravzaprav veja gospodov s Svibnega
(Scharfenberg). Kako so prišli do posesti okoli današnjega Novega
mesta, ne morem reči. Ce bi obveljala domneva, da izhajajo Svibenski
iz rodu Višnjegorskih, tedaj bi bila njihova posest okoli Novega mesta
razložljiva. Toda to domnevo po drugi strani zavračajo . 22  Henrik
in Ulrik, darovalca svoje posesti v Bršljinu in okolici Stične, sta bila
zadnja te veje Planinskih. Svojo veliko zemljiško posest s središčem
v Smledniku na Gorenjskem sta že leta 1328 oziroma leta 1332 zasta¬
vila oziroma prodala Ulriku Žovneškemu. Po smrti obeh imenovanih
Planinskih, Ulrika in nato Henrika, je pa na podlagi raznih že prej
sklenjenih dogovorov in pogodb tudi Planina-Montpreis pripadla
Ulriku Žovneškemu, od leta 1341 grofu Celjskemu . 23

V okvir tega odsvojevanja posesti obeh Planinskih, ki sta bila
brez potomcev in, kot kaže, tudi denarno ne posebno trdna, se dajo
lepo vključevati v istem času izpričane odprodaje Stični v in okoli
Bršljina. Da pa je prišla prav Stična na vrsto, je lahko razložljivo.
V Stični je bil v letih, ko je opatija pridobivala od Planinskih v Brš¬
ljinu in ondotnem okolišu največ posesti za opata eden rodu Planina-
Montpreis, Eberhard po imenu (1326—1332). 24

Posest, ki so jo v Bršljinu prodali Stični Čreteški, pa izhaja ver¬
jetno iz stare višnjegorske, saj so bili Čreteški vitezi nekdanjih Viš¬
njegorskih . 25

Posest, ki jo je od Planinskih in drugih pridobila v 30. in 40. letih
v ožjem novomeškem okolišu Stična, pa ni ostala dolgo pri samostanu.
Skupaj z verjetno še drugo tamkaj po Stični pridobljeno posestjo
postane glavna zemljiška podlaga za ustanovitev Novega mesta in
območja, ki je bilo novi meščanski naselbini odrejeno. O tem govorita
avstrijsko-stiški zamenjalni listini z dne 6. oziroma 8. februarja 1365,
ki pravita: stiški opat Peter odstopi avstrijskemu vojvodu Rudolfu
od lastnine stiškega samostana šest kmetij z zemljiščem, ki se je

21  F. Mikuž, Topografija, 57, 58.

22  Za povezavo Višnjegorski—Svibenski: Jaksch, Monumenta hist. duc.
Carinthiae 4, rodovnik št. 10. — Proti L. Hauptmann, Erliiuterungen, 405.

23  F. Krones, Die Freien von Saneck, 75, 78, 98, 153, 163, 164. 166, 168. —
II. Pirehegger, Uie Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften
und Giilten, Stadte und Markte (1962), 243, 244.

24  M. Mikuž, Vrsta stiskih opatov (1941), 30.

25  L. Hauptmann, Erlauterungen, 397.

314

nekdaj imenovalo Gretz, ob Krki, kamor je vojvoda postavil mesto,
ki ga imenujemo Rudolf s werde, dalje deset kmetij v Ločni (Lotschen),
devet kmetij v spodnjem Bršljinu (cze Nidern Fresclilawn), mlin
v drugem Bršljinu (eze dem andern Freschlawn), devet kmetij v tret¬
jem Bršljinu (cze dem dritten Freschlawn) in gozd nad dvorom v Yinji
gori (Weinperg). 26  — Vinja gora je današnja Trška gora, ondotni dvor
je pač Vinji dvor — današnji Bajnof, po tradiciji nekdaj stiška last. 27

Najtesneje z nastankom in prostorom, na katerem je danes Novo
mesto, povezujem dva kraja, v listinah imenovana Gradec in Mark-
statt, ki pa danes s tema imenoma nista znana. V obeh je pred usta¬
novitvijo Novega mesta imela Stična posest.

Najprej Gradec. Leta 1261 je koroški vojvoda Ulrik potrdil
Stični kmetijo, ki jo je samostanu v Gradcu (Graz) podelila Gertruda
s Hmeljnika. 28  Z Metodom Mikužem lokaliziram ta Gradec v kraj, ki
je stal tam, kjer je danes Novo mesto. Gradec pri Litiji in Zagradec
pri Grosupljem, kjer je Stična nekoč imela posest, bi težko prišla
v poštev. Gradec ob Krki je Hmeljniku krajevno najbližji. V Zagradcu
pri Grosupljem in v Gradcu pri Litiji ima Stična posest tudi še po
ustanovitvi Novega mesta, v Gradcu ob Krki pa se taka več ne
omenja. 29

Stiško-avstrijski zamenjalni listini iz leta 1365 pravita, da je
Stična odstopila od svoje lastnine tudi šest kmetij z zemljiščem, ki se
je nekdaj imenovalo Gretz, ob Krki, kamor je vojvoda Rudolf postavil
Novo mesto.

In tretjič poroča o tem Gradcu po stiskih spisih — osnova sta
verjetno pravkar omenjeni listini iz leta 1365 — Valvasor, ki govori
o dvoru (hof) z imenom Gratz, ki da je pripadal Stični in je vojvoda
Rudolf ta dvor pridobil, tam pa dal zgraditi sedanje Novo mesto. 30

Z Gradcem povezujem drugo krajevno ime v tem okolišu: Mark-
statt (Marchkstatt, Marchstat, Marchstatt, Marckstadt, Markhstatt).
Leta 1331 je stiški opat kupil od gospodov s Planine dve kmetiji »auf
der Marckstadt«, oziroma po nekem drugem zapisu »prope oppidum
Marchstatt«. Leta 1534 je vitez gospodov Planinskih Hans Stoss iz
Bršljina prodal Stični eno pusto kmetijo »zu dem Markhstatt«. 31

Menim, da je obe krajevni označbi, Gradec in Markstatt, treba
povezati in ju spraviti v zvezo z nastankom Novega mesta.

Gradec je, poleg Gradišča, glavna označba, ki so jo Slovenci upo¬
rabljali za poimenovanje utrjenih krajev v prvih stoletjih po prihodu
v novo domovino. Označba Gradišče velja predvsem za mesta utrjenih
postojank iz predslovenske dobe, kar, zlasti po arheoloških najdbah

28  Glej opombo 2.

27  I. Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 9.

28  Schumi, Urkundenbuch... Kram 2, 261. — Mikuž. Topografija, 47.

29  Stiški urbar iz leta 1505 v Državnem arhivu v Ljubljani.

30  Ehre, knjiga XI, 481.

31  M. Mikuž, Topografija, 57, 58.

315

iz novejše in najnovejše dobe današnja novomeška tla so. Mnogi kraji
Gradec poimenovani so dejansko pravzaprav gradišča. Ob ali v bli¬
žini starih gradcev in gradišč, tudi nenaseljenih, so nastale naseljene
vasi tega imena: Gradec, Gradišče. Ali pa tudi ne: Gradec in Gra¬
dišče se je mogel imenovati tudi nenaseljeni kraj. 32  Domnevam, da je
bilo nekaj takega tudi pri Novem mestu. Listini iz leta 1365 govorita
o šestih kmetijah z zemljiščem nekdaj  (ettwenn) Gradec imenovanim,
pri Krki. Torej šest kmetij pri Krki in zemljišče (grunt) nekdaj ime¬
novano Gradec.

Druga krajevna označba, ki pri Novem mestu priteguje našo
pozornost, je Markstatt. Markstatt je povezati z Novim mestom. Tega
mnenja je bil že pred več kot sto leti Peter Hitzinger, ki pravi, da
kaže ime Markstatt — kar pomeni tržišče — na kraj, kjer se je že
pred ustanovitvijo Novega mesta trgovalo. Hitzinger še dodaja, da so
verjetno imeli avstrijski vojvodi tamkaj že prej posest, ki jo je potem
Rudolf z zamenjavo s Stično zaokrožil, da je dobil prostor in okoliš
za svojo novo meščansko ustanovo . 33  Viri, s katerimi danes razpola¬
gamo, govore za Hitzingerjevo mnenje. Deset kmetij v Bršljinu, ki sta
jih dva brata Čreteška podarila Stični, sta fevd avstrijskega vojvode.
Bršljin je največje in najpomembnejše naselje v zemljiškem kom¬
pleksu, v katerega območju je vzrastlo meščansko naselje Novo mesto.

Označba Markstatt more po svojem pomenu — ne izrazu samem
— biti staro in originalno krajevno ime. Do kolike mere so ga sestav-
ljalci prepisov in regestov stiskih listin v 17. in 18. stoletju, iz katerih
črpamo poglavitno znanje o krajih okoli Novega mesta pred samim
Novim mestom, prikrojili po svoje, ali je tisti oppidum pri Mark¬
statt bil že v originalni listini, ali je bil dodan v poznem prepisu
ali regestu, to je seveda drugo vprašanje. Markstatt bi ustrezalo kra¬
jevnim nazivom, kot so Trg, Tržeč, Tržič, Tržišče (nemško Markt,
Marktl, Miirktlein in podobno, latinsko Forum in Mercatum), pogo¬
stim na naših tleh . 34  Bila so to naselja z značajem vasi, v katerih pa
se je tudi trgovalo in so se vršili sejmi. Le malokatero je postalo trg
v pravem pomenu besede. Za gorenjski Tržič je leta 1492 naravnost
povedano, da je iz vasi (dorf) povzdignjen v trg (markt), čeprav sta
na primer prvi znani zapisani omembi Tržiča kot trga za 150 let sta¬
rejši: 1337 Novi trg — Mercatum novum, 1541: trg pod gorami —

32  M. Kos, Gradišče in gradeč v slovenskem srednjem veku, Glasnik
Muzejskega društva 22 (1941), 116 d.

33  Zur Geschichte von Neustadtl oder Rudolfsrvert, Mittheilungen des
histor. Vereins f. Krain 14 (1859), 4.

34  M. Kos, Stari Trg in sorodna krajevna imena, Geografski vestnik 5/6,
1929/1930, 163 d.

316

forum sub alpibus. 85  Stara ves pri Grebinju na Koroškem je v nem¬
ščini Altenmarkt — Stari trg.

Pridevek oppidum, naveden enkrat pri Markstatt — seveda če
ga je imela tudi originalna listina — nima nujno pomena mesto; oppi¬
dum je včasih tudi vas, zlasti če je bila utrjena ali imela kake posebne
pravice.

Zlasti pa bi želel podčrtati zvezo med Gradec (Gradišče) in
Markstatt — tržišče. Gradec in Markstatt spadata očitno v isti nase¬
litveni prostor. Število kmetij, ki jih je Stična po znanih podatkih
pred letom 1365 pridobila v Gradcu oziroma v Markstattu, ni večje
od števila kmetij, ki jih je Stična tamkaj zamenjala za druge v dru¬
gih krajih.

Ob raznih Gradcih oziroma v njihovi bližini nastajajo na Slo¬
venskem — pa tudi drugod — nemalokrat tržišča, iz njih pa se razvi¬
jajo pravi trgi in mesta. 36  Mesto Slovenj Gradec je nastalo pod sta¬
roslovanskim gradcem, ki je bil na gori sv. Pankracija in v bližini
tržišča, danes Stari trg imenovanega vaškega naselja. 37  Brežice, trg,
nato mesto, so nastale ob vasi z imenom Gradišče, ki se je z današnjim
mestom povsem združila in svoje ime izgubila. 38  Ob Gradcu na gori
(mons Grechensis ali Grecensis, in monte Grech, Grez, Grecz, Grech,
Gradzy) je nastala meščanska naselbina, ki je eno jeder, iz katerih
je nastal današnji Zagreb. 39  Podobno razmerje med gradcem in trgom
ter kasneje mestom pod njim imamo pri Bavarskem ali Nemškem
Gradcu, glavnim mestom avstrijske Štajerske. 40

Še na pridevek dvor (hof), ki ga daje Valvasor novomeškemu
Gradcu, bi želel opozoriti. Če ga je Valvasor prevzel iz avtentičnih
listin, ki so mu bile na razpolago, bi to kazalo, da je tržišče-markstatt,
kasneje mesto, nastalo ob nekem dvorcu. Taka soseščina glede
nastanka ali obstoja tržne in meščanske naselbine ob ali v bližini
nekega dvorca za naše kraje ne bi bila neka izjema. Imamo jo pri
gorenjski Loki, pri Ptuju in Mariboru, na Koroškem pa pri Brežah,
Velikovcu in Beljaku. 41

35  Fr. Zvvitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, 15, 72. — Li¬
stina 1337 julij 7 (B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane). — Listina
1341: notarska knjiga Gubertina de Novate, zv. 5, list vložen med ff. 18/19,
nekdaj v Notarskem arhivu v Vidmu (Udine), danes mogoče prav tam v
Državnem arhivu.

30  M. Kos, Gradišče in gradeč, 118 d.; F. Zvvitter, K predzgodovini mest
in meščanstva na starokarantanskih tleh, Zgodovinski časopis 6/7, 1952/53, 229.

37  M. Kos, Stari Trg, 164.

38  M. Kos v zborniku Posavje 1 (Brežice 1957), 8.

39  V. Mažuranič, Prinosi za hrv. pravno-povjestni rječnik, 345, 352. —
P. Skok, Toponomastički priloži, Časopis za slov. jezik, književnost in zgo¬
dovino 7 (1928), 4, 13 d.

40  Fr. Popelka, Untersuclningen zur iiltesten Geschichte der Stadt Graz,
Zeitschrift des Histor. Vereins f. Steiermark 17 (1919), 160—161.

41  F. Zvvitter v Zgod. časopisu 6/7, 1952/3, 231—232.

317

Naselitev in naselje v območju današnjega Novega mesta v času
pred Novim mestom si zamišljam takole:

Verjetno na višini današnjega Kapiteljskega hriba je bil Gradec,
naselje ali pa tudi le zemljišče z dvorom še iz stare slovenske dobe,
nemara na mestu starega gradišča s tradicijo v predslovensko dobo.
Ob njem se je razvilo vaško naselje, v katerem se je tudi trgovalo,
markstatt-tržišče, verjetno tam, kjer je danes jedro mesta. Sem je
staviti Rudolfovo meščansko ustanovo. Ta bi bila vključila nekdanji
Gradec v svoj obseg dn ga v taki meri prerastla, da mu je celo zatrla
ime, kakor so npr. Brežice prerastle tamošnjo nekdanjo vas Gradišče.
Mnenje, svoječasno tudi moje, da ni nastalo Novo mesto na mestu ali
v neposredni bližini kraja, kjer se je že poprej trgovalo in kjer je bilo
že poprej neko tržišče, bi bilo s temi izvajanji popravljeno. Novo
mesto s svojimi, če smemo tako reči, več naselji se vključuje v mnogo¬
krat dokazano razvojno črto naših krajev: gradišče — gradeč —
tržišče — trg — mesto. 42

Novo mesto je torej novo le do neke mere. Po čem pa je vendarle
novo, saj se tako že ob ustanovitvi imenuje, zakaj je vojvoda Rudolf
smel reči, da ga je na novo zgradil? Novo je kot naselje po pravicah,
ki so mu bile s pismom z dne 7. aprila 1365 podeljene. Novo je po
loddelitvi od podeželja, novo s trdno obmejenim in določenim pomeri-
jem, ki je bilo izločeno izpod oblasti podeželskega sodnika in podre¬
jeno mestnemu sodniku. V tem naselju naj se zbira in ga naseljuje
prebivalstvo tudi od drugod, obdarjeno s privilegiji ustanovitelja, ki
sam pravi v ustanovnem pismu: naša prirodna želja je tiste pomno¬
žiti, povišati in jim dati milosti, ki smo jih sami skupaj zbrali in
z ustanovitvijo nove naselbine združili in potrdili.

Vojvoda Rudolf daje temu novemu meščanskemu naselju — kot
pravi — določene pravice in postave. Katere so te? Naštete so v že
večkrat omenjenem ustanovnem pismu z dne 7. aprila 1365. 43

Preden bi pa spregovoril o vsebini te listine, naj dodam nekaj
kratkih pripomb z vidika njene diplomatike, to je vede o proučevanju
listin. Novomeška ustanovna listina se nam ni ohranila v originalu,
marveč le v prepisih, in to po času dokaj poznih. Valvasor, ki pravi,
da je listina — pač njegov prepis — sestavljena po originalu, objavlja
le začetek in konec našega dokumenta. Vrhovec je pa priobčil tekst
listine po nekem prepisu iz leta 1602, vendar ne povsem v celoti. Val¬
vasor objavlja tudi invokacijo (In gottes namen, amen), seznam prič
in koroboracijo (zur ewigen zeiigniss und gantzer sicherheit heissen
wiir unser gross fdrsti, insiegel hangen an diesen brieff — za večno
pričevanje in popolno varnost smo ukazali obesiti na to pismo naš
veliki knežji pečat), česar Vrhovec nima. Pač pa manjka pri Valva¬
sorju celotni glavni del listine, ki se nanaša na novomeške pravice.

42  M. Kos v Geografskem vestniku, 5/6, 163 dalje.

43  J. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, 307—309.

318

Ker nam novomeška ustanovna listina ni znana v originalu, ne
moremo nadrobno presoditi, kako je na zunaj izgledala, torej kakšno
na primer je bilo njeno pismo, kakšen pergament, na katerem je bila
napisana in kakšen je bil Rudolfov pečat. Pač pa spoznamo iz prepi¬
sov tako imenovane notranje znake naše listine, to je njeno dispozicijo,
formule in jezik. Če s te strani, ob primerjavi z drugimi Rudolfovimi
sočasnimi listinami oziroma listinami, ki so izšle iz njegove pisarne,
primerjamo našo novomeško listino, moramo reči, da se ta z onimi
drugimi glede formalne strani povsem sklada. Novomeška ustanovna
listina je torej neoporečen izdelek iz pisarne vojvode Rudolfa.

Pač pa je v zvezi z diplomatiko novomeške ustanovne listine
pokazati na nekatere posebnosti. Novomeška listina spada v vrsto
privilegijev, kakršne je v tistem času izdajal vojvoda Rudolf ob poseb¬
nih prilikah in s posebnim poudarkom. V teh je rad postavljal svojo
osebo v ospredje. To se kaže zlasti v arengi novomeške listine, ki
pravi, kako mora on  skrbeti za svoje podložne in zveste, pa dalje
v formuli, imenovani naracija, kako mu je pri srcu rast in nastanek
Novega mesta in kako je novo naselbino imenoval po svojem imenu.

Novomeška listina kaže s skupino nekaterih drugih listin vojvode
Rudolfa iz tistega časa, da je plod neposredno njegove lastne ini¬
ciative. On osebno je povzročitelj pravnega akta, overovljenega
z izdajo listine; njegov kancler, ki mu gre pri izdajah listin in vobče
pri vladnih poslih sicer pomembna vloga, je naveden le v vrsti prič
(bil je briksenški škof Johannes). Le malo je Rudolfovih privilegijev,
ki začenjajo z invokacijo, novomeška pričenja z »v imenu božjem,
amen«. Domneva je, da so z invokacijo začenjali le tisti Rudolfovi
privilegiji, ki so jim hoteli dati posebno svečan značaj. 44  In tak je bil
naš novomeški.

Posebne pravice in postave Rudolfove listine ne mislim tu
v podrobnostih razčlenjevati. Nanašajo se na trgovanje, zlasti na
letnih sejmih, in na pravo, ki je pri tem veljalo. Govora je o prišlekih
v mesto, posebno pod kakšnimi pogoji so mogli prebegi z zemljiških
gospostev v mestu ostati. Posebne določbe se nanašajo na sodstvo in
kompetenco mestnega sodnika. Glede meščanov so naštete njihove
obveznosti napram mestu, govor je o prodaji in volilu nepremičnin,
o zaščitencih v mestih in na koncu o stavbnem lesu ter o lesu za kur¬
javo, ki je meščanom na razpolago v gozdovih deželnega kneza.

To so vse zelo zanimive »pravice in postave«, toda za Novo mesto
nikakor ne nove. Vemo namreč, da se, kar je bilo teh postav lin pravic
takrat Novemu mestu podeljenih, po svojem besedilu skoraj povsem
ujema s pravom, izdanim Kostanjevici po koroškem vojvodu Henriku,
verjetno okoli leta 1300. Isto pravo pa imajo na Kranjskem še tudi

44  Prim. Franz Kiirschner, Die Urkunden Herzog Rudolfs IV. von
Oesterreich (1358—1365), Archiv fiir osterreichische Geschichte 49 (1872),
33, 61-62.

319

mesta Metlika, Črnomelj, Kočevje in Lož . 45  Kostanjevica je torej za
ta mesta in za Novo mesto, kar se prava tiče — kot to pravimo —
matično mesto, seveda, izrecno poudarjam, primerjava z matičnimi
mesti drugod drži le do neke mere . 46

Pravicam in postavam, posnetim po konstanjeviškili, pa dodaja
novomeška listina še nekatere določbe, ki se nanašajo na položaj nove
ustanove in njenega prebivalstva.

Listina pravi: da se bo naša ustanova tembolj pomnožila na lju¬
deh in imetju, smo vse, ki bi v to naše mesto prišli in se hoteli v njem
naseliti, za sedem let po naselitvi oprostili (davkov). Dalje naj bodo
meščani nove naselbine za svoje trgovsko blago prosti carine in mit-
nine v Kostanjevici, Višnji gori in Rašici; pot iz Ogrske na Kranjsko
in do morja naj gre skozi Novo mesto, v tem naj se blago postavi na
prodaj.

V teh določbah se kaže prizadevanje ustanovitelja novo meščan¬
sko naselbino v naselitvenem in gospodarskem oziru kar čimprej in
najbolj povzdigniti, to se pravi privabiti vanjo nove naseljence, zlasti
z oprostitvijo od davkov za določeno dobo, privabiti jih z oprostitvijo
od carine in mitnine ob cesti, ki naj pelje skozi Novo mesto, ustvariti
v novi meščanski naselbini ugoden trg s postavljanjem blaga na
prodaj.

Gospodarski momenti so torej bili močno merodajni ob ustano¬
vitvi Novega mesta. Velika trgovska pot Ogrska—ILrvatska—Kras—
—morje oziroma nazaj naj bo usmerjena preko Novega mesta in to
naj ima od nje dobiček. Kaže se, da je pot od prejšnje, ki je pri Sta¬
rem brodu tik nad Novim mestom prečkala Krko, sedaj premaknjena
na prehod preko reke pri samem mestu.

Gospodarski momenti, merodajni za ustanovitev Novega mesta,
se vključujejo v celokupno politiko Habsburžanov v 14. stoletju, zlasti
pa vojvode Rudolfa IV. na kranjskih in kraških tleh. Potem ko je
leta 1335 izumrla goriškotirolska veja grofov Goriških, ki je od leta
1279 imela od nemških vladarjev v zastavo Kranjsko s Slovensko
marko, so nasledili Habsburžani njeno politično gospostvo na Kranj¬
skem. Vse njihovo prizadevanje v naslednjih desetletjih gre za tem,
kako prodreti v kranjsko 'in kraško pregrado, ki jim je še zapirala pot
do Tržaškega zaliva in do Kvarnera. Zlasti sredi 14. stoletja začnejo
Habsburžani rušiti to pregrado z veliko doslednostjo. Postojanka za
postojanko na Kranjskem in na Krasu pripade Habsburžanom. S po¬
sebnim uspehom vodi to politiko vojvoda Rudolf IV. v času svoje sicer
kratke vladarske dobe. Z istrsko vejo goriških grofov sklene leta 1364
dedno pogodbo, ki je Habsburžanom obetala nasledstvo po Goriških
med drugim tudi v Slovenski marki in Beli krajini, saj so gospostva
Šumberk, Žužemberk, Soteska, Hmeljnik, pa Metlika in Črnomelj bila

45  Fr. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, 1 — 3.

40  Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev (1961), 169.

320

takrat grofov Goriških, deset let kasneje (1374) pa, ko je ta veja
Goriških izumrla, so prešla na Habsburžane. 47

Deželnoknežjo oblast nad Kranjsko, posest pridobljeno s smotrno
politiko prodiranja na morje in pričakovano nasledstvo obsežne
goriške posesti na Dolenjskem in v Beli krajini je morala habsburška
oblast tudi vojaško in gospodarsko osvojiti in svojemu gospostvu
zagotoviti. V tem vidim glavni pomen ustanovitve nove meščanske
naselbine ob Krki leta 1365. Bila je Habsburžanom sredstvo gospodar¬
skega in političnega prodiranja na enem izmed potov, ki vodijo iz
zaledja k toliko zaželenemu morju, na potu trgovcev Ogrska—Hrvat-
ska—Kostanjevica—Novo mesto—Višnja gora—Rašica—do morja —
an das mar, kot pravi tako imenovana novomeška ustanovna listina
iz leta 1365.

47  M. Kos v Kroniki 2 (1954), 175.

21 Srednjeveška zgodovina . . .

321

Slovani na zboru pri Rižani

Bilo je v prvih letih 9. stoletja, ko se je pri Rižani blizu Kopra,
prejkone tam, kjer se rečica tega imena izliva v morje, zbral velik
zbor. Prišli so nanj zastopniki istrskih mest in dežele, istrski škofje
s patriarhom iz Gradeža in pa odposlanci cesarja Karla Velikega.
Pred temi so se Istrani bridko pritoževali nad ravnanjem vojvode
Joanesa, ki ga je cesar kot svojega upravitelja poslal v Istro. Nedolgo
pred tem, leta 788, je namreč Istra izpod bizantinske prešla pod
oblast frankovske države in njenega mogočnega vladarja Karla. Ta
prehod pomeni eno največjih zarez v starejši istrski zgodovini. Do
takrat je Istra, so njena mesta in prebivalci živeli v tradicijah druž¬
benega, gospodarskega in upravnega reda, kakršnega je ustvaril še
rimski stari vek. Z raznimi spremembami sicer se je ta nadaljeval tudi
še za večstoletnega gospostva, ki ga je nad Istro imel naslednik Rima
na vzhodu, Bizanc. Z zagospodovanjem frankovske države pa je bil
v Istro vpeljan nov, tedaj Evropo zajemajoči fevdalni red in hkrati
z njim tudi novo pojmovanje o oblasti in nalogah države. Romanski
Istrani pa žive in hočejo živeti še naprej po starem, to je v konserva¬
tivno zakoreninjenih družbenih, gospodarskih in upravnih tradicijah
antike in se zategadelj uvajanju novega reda, čigar zastopnik in
zagovornik v Istri je Karlov upravitelj, vojvoda Joanes, z vso silo
upirajo. Vse to je našlo svoj odmev in o vsem tem nam govori listina,
napisana o poteku zbora pri Rižani, to pa na tako nazoren način
in s tolikimi podrobnostmi, kot na kaj takega naletimo v redko kate¬
rem viru evropske zgodovine onega časa.

Ne bom razpravljal o vseh pritožbah Istranov glede upravnih,
gospodarskih in cerkvenih novotarij, ki jih je vpeljala v Istro nova
frankovska oblast in proti katerim Istrani odločno ugovarjajo ter

322

se zaradi njih pritožujejo. Našo posebno pozornost zbuja to, kar nam
listina o zboru pri reki Rižani pove o Slovanih.

Ni prvič, da se Slovani omenjajo v zvezi z Istro. Saj je po času
prav prva omemba Slovanov ob severnem Jadranu v zvezi s to
deželo. Leta 600 piše takratni rimski papež Gregorij I. v nekem
pismu, da je zelo potrt in vznemirjen zaradi Slovanov, ki so začeli
skozi istrski vhod že siliti v Italijo. In še nekolikokrat v začetku

7. stoletja nam viri omenjajo vpade Slovanov v Istro. Povedati pa je,
da so segale meje takratne Istre na severno stran mnogo globlje
v notranjost kot dandanes. Pod Istro, v onih časih bizantinsko pokra¬
jino, sta spadala še Trst in Kras vse do črte, ki je šla približno
od izliva Timave v morje pa do Nanosa in Snežnika. Vojnim vpadom
Slovanov, združenim s plenilnimi pohodi, je kot drugod na slo¬
venskem naselitvenem ozemlju sledilo nedvomno že tedaj, v 7. in

8. stoletju, stalno naseljevanje, ki je pripeljalo prve Slovane na
istrska tla.

Drugačno pa je naseljevanje Slovanov v Istri, o katerem govori
naša listina o rižanskem zboru, ki je od prvih pojavov naših pred¬
nikov na istrskih tleh za 200 let mlajša. Glede Slovanov v Istri se pri
vojvodi Joanesu Istrani takole pritožujejo: Vrhu tega je (namreč voj¬
voda Joanes) nastanil Slovane na naših zemljiščih; ti orjejo naše
njive in naše ledine, kosijo naše travnike, pasejo po naših pašnikih,
in od teh naših zemelj dajejo davek Joanesu. — Skozi tri leta pa
dajemo one desetine, ki smo jih bili dolžni dajati sveti cerkvi,
za pogane Slovane, ki nam jih je poslal (to je vojvoda Joanes) na zem¬
ljišča cerkve in ljudstva, v svoj greh in našo pogubo.

Vojvoda Joanes je glede Slovanov Istranom odgovoril takole:
Glede Slovanov pa, o katerih pravite, stopimo na ona zemljišča, kjer
sede, in poglejmo: kjer morejo brez vaše škode prebivati, naj prebi¬
vajo, kjer pa vam delajo škodo, bodisi glede polja, bodisi glede goz¬
dov ali ledin ali kjerkoli, jih vrzimo ven. Če vam je všeč, da jih
pošljemo v take puste kraje, kjer morejo ostati brez vaše škode, naj
bodo v javno korist kakor ostalo ljudstvo.

Dočim se je sicer o vsebini listine o rižanskem zboru mnogo pisalo,
je to, kar nam ta pove o Slovanih, zajelo znanstveno proučevanje le
v manjšem obsegu in bolj mimogrede, še to pa večkrat površno in
napačno, ali pa je podatke o Slovanih sploh prezrlo.

Potrebno je slovansko naselitev v Istri, o kateri govori naš vir,
pravilno vključiti v obče smernice politike in uprave frankovske
države za časa Karla Velikega.

V onih časih je imel kralj oziroma je imela država, kar je bilo
takrat isto, pravico do vsakršne puste zemlje; pusta, neobdelana ali
neobljudena zemlja je »kraljeva stvar«. Tudi zemljo, ki je bila brez
gospodarja, si je prilaščala krona ali država kot državno last. Tako
zemljo je pa bilo treba napraviti donosno, to se pravi, naseliti jo

21 *

323

z naseljenci, ki naj jo obdelujejo, s tem koristijo sebi, plačujejo pa
tudi državi davek in so s tem v korist javnosti. 'I ake puste zemlje je
frankovska uprava marsikje širom po državi naseljevala z naseljenci;
ti pa po svojem družbenem položaju nikakor niso bili samo nesvo¬
bodni, marveč tudi svobodni. V Istri so bili naseljenci te vrste v onih
časih slovanskega rodu.

Istrskim Romanom se je pa tako naseljevanje Slovanov zdela
nezaslišana novotarija. Niso je hoteli priznavati in pripuščati, pa
četudi je bila zemlja, na katero prihajajo Slovani, neobljudena. Tudi
če je nenaseljena, so jo imeli Istrani za svojo, dočim je frankovska
državna oblast imela vsako pusto zemljo in zemljo brez gospodarja
za kronsko, to je državno, s katero more v državnem interesu razpo¬
lagati, jo naseljevati in jo na ta način zboljšano vključiti v občo
korist. Ta smer državno-gospodarske politike nam je znana tudi iz
drugih krajev tedanje obsežne frankovske države, zlasti iz njenih
obmejnih pokrajin. Kaže, da frankovska državna oblast, zastopana
po vojvodi Joanesu, v pogledu na pritožbe Istranov glede Slovanov ni
mnogo popuščala; le kjer delajo Slovani Istranom škodo, naj se
odstranijo, povsod drugod pa naj zaradi »javne koristi« ostanejo.
Naseljevanje Slovanov v Istro se je torej nadaljevalo.

Istranom se je ravnanje frankovske državne uprave glede nase¬
ljevanja zdel krivičen poseg v njihove pravice in v njihov skozi sto¬
letja ustaljeni konservativni red. Istrskim romanskim mestom so
podrejeni obsežni kraji istrskega podeželja. Kolikor je bilo obljudeno,
žive na njem še iz antične dobe izhajajoči koloni, ki obdelujejo manjše
posestne dele, v katere je bila razdeljena nekdanja rimska velika
posest. Za časa bizantinske vladavine v Istri, se je položaj kolonov
močno poslabšal. Nad njimi iima vedno večjo oblast in seveda korist
v mestih in kaštelih osredotočeni meščansko-gosposki sloj prebival¬
stva. Za to že stoletja tekočo korist so istrski Romani sedaj ob Rižani
v velikem strahu; protestirajo proti novemu, po frankovski oblasti
vpeljanemu in za takratne čase nedvomno naprednejšemu redu, ki mu
je pred očmi javna korist. Ta naj se doseže s pomočjo pravice držav¬
ne oblasti do puste zemlje in do zeanlje brez gospodarja z nastanitvijo
svobodnih na njej, z obdelavo te zemlje in na ta način naj pride do
njenega zboljšanja. V spopad med tradicijami antičnega reda, kate¬
rega zapozneli nosilci so istrska mesta, pa novim redom fevdalne
dobe, katerega nosilec je frankovska državna oblast, se vključuje eden
tokov slovanskega naseljevanja v Istro, za dobe Karla Velikega, okoli
leta 800.

324

S kmečkih domačij v Hrastovljah ok. 1300

Hrastovlje so vas v severni Istri. V zadnjih letih so zaslovele po
freskah, s katerimi je poslikana notranjščina cerkvice, ki je tik ob
vasi postavljena sredi utrdbenega obzidja. Cerkvica je starejša od ob¬
zidja. Njen nastanek je še iz romanske dobe, najkasneje iz konca 13.
stoletja. Mlajše so freske: končane so bile leta 1490. 1

0 Hrastovljah pa imamo še en spomenik, ki ni tako znamenit kot
freske v vaški cerkvi. Je blizu 200 let starejša listina, po vsebini, po
moji vednosti edina te vrste iz sorazmerno rane dobe v arhivalnem
gradivu slovenske zemlje. Večji del njenega besedila sem v slovenskem
prevodu objavil v 3. letniku Jadranskega koledarja (Zagreb-Ljubljana
1937), str. 62—63, kratek regest o njeni vsebini pa je bil objavljen
v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko 9 (1899), 204. Menim, da
je tekst vreden, da mimo samega prevoda spregovorim nekoliko več
o njem.

Okoli leta 1300 ali mogoče nekoliko kasneje je bil v latinskem
jeziku napisan na pergament tekst te listine, ki jo danes hrani Državni
arhiv SR Slovenije. Listina nima datuma. Po paleografskih kriterijih
jo datiram v omenjeno razdobje.

Povod, da je bila listina napisana, je bil krajevni spor, nastal med
kmeti v vasi Hrastovlje, ki so bili podložni nekemu gospodu Pucilinu,
in kmeti iz sosednjega Kubeda, ki so spadali pod koprsko mestno
občino. Ljudje iz Kubeda so napadli tiste iz Hrastovelj in jih pošteno
izropali. Kaj vse so odnesli, nam govori naša listina. Naštevanje vsega
tega, vrh tega pa podatki, ki so s tem v zvezi, ne morejo biti brez

1  Iz novejše literature o cerkvici in njenih freskah: Marijan Zadnikar,
Romanska arhitektura na Slovenskem (1959), 256—260, in istega avtorja:
Hrastovlje (Spomeniški vodniki, zv. 2, 1961)

325

zanimanja za etnografa in morejo razložiti nekatere etnografske
posebnosti severne Istre okoli leta 1300 ali kmalu potem.

Hrastovlje (Chrastovlach) so bile po podatkih naše listine vaška
občina (comumitas). Na čelu ji je bil gastald (gastaldio), ki ga moremo
primerjati s tem, kar je drugod na Slovenskem vaški načelnik, ime¬
novan župan. Vas je imela tudi svojega biriča (prečo), ki je bil
sodni organ nižje vrste. Med predmeti, ki so bili Hrastovcem odneseni,
se omenja tudi velik občinski meč (malleus comunitatis, malleus mag-
nus), vreden 40 denarjev. Menim, da je ta pripadal občini ali županu-
gastaldu kot simbol pri izvrševanju sodstva.

Zemlja je bila porazdeljena na kmetije, ki so jih individualno
obdelovali kmetje (rustici). Vrh tega je obstajala še srenjska zemlja.
Na to kaže podatek, da je med uničenim blagom bilo do 50 voz požga¬
nega občinskega sena (comunitatis fenum). Nekaj vina je imel v vasi
gospod Pucilin, ki so mu Hrastovlje pripadale kot zemljiškemu
gospodu (vinum domini). Dvajset urn vina je ob napadu ljudi iz
Kubeda izgubila bratovščina (vinum fraternitatis), kar kaže, da je
takrat že bila v vasi cerkev.

Podatki naše listine se nanašajo na obleko, pridelke, domače
živali, orodje in posodje Hrastovcev. So pa iz listine razvidni tudi
podatki o denarju in merah, ki so bile v Hrastovljah v obtoku in
uporabi.

Hrastovci so svoj lan in volno tkali doma. Naša listina omenja
okoli 20 bračev (na današnjo mero preračunano je to okoli 13 metrov
80 cm) lanene in volnene tkanine (filaterium lineum et de lana), vzete
enemu hrastovskih kmetov. Iz te so krojili svoja srajcam podobna
ženska in moška oblačila (camisie mulieres, camisa viri, tunica). Te
»srajce« so vrhnje oblačilo z rokavi, ki prepasano sega spodaj čez
kolena. Na hrastovskih freskah so v njem upodobljeni Adam pri delu
in kmetiči (Zadnikar, Hrastovlje, slika med str. 32/33 in slike 65,
66, 67, 68, 72). Ena poglavitnih skupnih potez — glede obleke — ki
jih sledimo v tem delu Istre, je dolga ženska srajca, scela krojena . 2
— Od obleke se omenja še plašč (pallium) in nogavice (calcze). Noga¬
vice bi utegnile biti take, kot jih imata na hrastovskih freskah moža
iz spremstva svetih treh kraljev, ali pa mož, ki obrezuje trte (Zadni¬
kar, Hrastovlje, slika 59, 72, 75).

Od žitnih vrst se omenjajo pšenica (frumentum), rž (sillago), ječ¬
men (scandela) in proso (milleum). Razne vrste žita pomešane so
mešanica (minustura), žito sploh je pa »blava«. Od moke (farina) se
izrecno navaja pšenična moka (farina triticea). Sodeč po navedenih
količinah in merah bi dejali, da je bil v primerjavi z drugimi žiti
pridelek pšenice manjši, zakaj ta se računa po navadi le na manjše
mere (misina, modiolum, le en star). Je pa na podlagi podatkov
o količini odvzetega žita pa tudi drugih pridelkov in živine težko

2  M. Ložar v Narodopisju Slovencev, 2, 168.

326

reči, koliko je posamezna kmetija pridelala in koliko živine je imela,
saj sta mogli biti količina in vsebina odvzetega odvisni od raznih
okolnosti in naključja. Ponekod je bil kmetu vzet le en star žita (okoli
80 litrov) ali pa še manj, največ pa pri treh kmetih 13, 16 in 20 starov
žita (okoli 960, 1280 in 1600 litrov žita).

Niikjer se ne omenja oves, kar bi kazalo, da v Hrastovljah niso
imeli kaj prida konj, ki se med odvzetim blagom tudi sicer ne ome¬
njajo.

Od stročnic se navajajo v manjših množinah bob (faba), grah
(bisa) in grašica (penicium). Konoplja je bila pomembna za izdelavo
konopnine (canapium). Od sadnih vrst in drevja se omenjajo orehi
(nuces), hruške (pira), predvsem pa fige (ficus). Vinogradništvu je
šla znatna vloga; zelo pogosto omenjanje vina kaže na to. Množina
posameznim hrastovskih kmetom vzetega vina je različna, največkrat
ga je bilo od 2 do 7 urn, enemu kmetu je bilo vzetih 40, dvema pa po
50 urn vina. Zemljiškemu gospodu je bilo vzetih 30, cerkveni bra¬
tovščini pa 20 urn vina. Razširjena je bila gojitev oljkovih dreves; od
sadeža so pridobivali olje (oleum). Navajajo se tudi izkoreninjena
figova in oljkova drevesa (ficulnea, oliva, oliveta). Njiva nasploh je
»ager«. Na travnikih so pridobivali seno (fenum).

Razvita je bila živinoreja. Od živalskih produktov se omenjata
meso (carnes) in sir (caseus). Sodeč po množini podatkov so gojili
ovce in prašiče bolj kot pa goved. Zlasti ovčereja je bila (kot še v pol¬
preteklem času) glavna živinorejska panoga v teh krajih. Omenjajo
se ovce (oves), manj jagnjeta (angni) in enkrat 14 koz (capra). Posa¬
meznikom je bilo po številu vzetih od dveh do 40 ovac. Pogosta je tudi
omemba prašičev (porci) in svinj (sues), od teh so taki enoletne starosti
(porci, sues unius anni), pitani prašiči (porci nutricii), breja svinja
(sus plena) in velike svinje (magne sues). Od goveje živine se navajajo
voli (boves) in krave (vace); teh živali je bilo posamezniku vzetih od
ene do treh. Le po enkrat se navaja vzeto tele (vitullus) in oslica
(asina).

Od perutnine so naštete kokoši (galine) in dvakrat gosi (anseres).
Kokoši po številu od ene do deset so bile vzete skoraj vsakemu kmetu,
kar bi kazalo na znatno kokošerejo.

Za etnografa je pomembno navajanje raznega orodja in posodja.
Ovakrat se navaja železo za oranje (ferra ad arandum, ferra aratrea),
kar je bilo pač del ornega orodja. Verjetno je bil to lemež. Imamo
poročilo z ozemlja socerbskega. gospostva, ki ni daleč od Hrastovelj,
da so tamkaj pri >starem plugu« železni lemež kupovali. 3  Tudi poda¬
tek v naši listini, da je bila vrednost železa za oranje 40 denarjev
(ferra ad arandum Valencia XL denarios) bi govoril za železen del, ki
so ga v Hrastovljah kupovali k sicer doma izdelanemu lesenemu

3  S. Vilfan, K obdelavi polja v slovenski Istri, Slovenski etnograf X
( 1957 ), 64 .

327

ornemu orodju. Plug, ki je upodobljen na freski cerkve v Hrastovljah
(Zadnikar, Hrastovlje, slika 67) in o katerem velja mnenje, da je bil
ves iz lesa, je mogel glede na podatke v naši listini imeti tudi kak
del iz železa. 4

Mimo ornega orodja se kot orodje za obdelavo zemlje navaja
motika (fossarium, fossorium). Na freski v Hrastovljah jo vihti Adam
(Zadnikar, Hrastovlje, sl. 43). Srpi (falces) so bili potrebni za žetev.

Med orodjem, potrebnim pri hiši, se omenjajo v naši listini še:
voz (currus), sveder (terrebellum), škarje (forfex), žaga (ali kosa?,
sera), rešeto (capisterium) in strugalnik (?, dildoria).

Vino so hranili v raznih posodah (vas) in sodih (dolium). Ome¬
njajo se tudi košare (cista) in vreče (saccus). Predvsem za vodo name¬
njena posoda je bila idrija (ydria). Za fige, oljke, moko in bob je bren¬
ta. Na freskah v Hrastovljah glej brento z grozdjem (v Zadnikarje¬
vih Hrastovljah na sliki med str. 48/49 dn slika 66) in košare (na sli¬
kah 63, 66 in 74). Sklede (saitella), vreči (olla) in čaše (peccarium)
spadajo v nadaljnji inventar kmečkega doma. »Olla« je vrč z ročaji,
mogoče tak, kakršen je upodobljen na freskah v hrastovski cerkvici
(Zadnikar, Hrastovlje, slika med str. 32/33 in slike 19, 43 in 45).

Končno še nekaj o merah in denarju, ki jih omenja naša listina.
Star (starium) je bil mera za žito, moko, grašico, bob, grah, orehe in
fige. Obči beneški star je meril 83,3172 litrov. Povprečno moremo
na star računati okoli 80 litrov. Urna (orna) je bila mera za vino,
pa tudi za olje. Nanjo je šla v raznih krajih različna količina, od
160 do 85 litrov na urno. Olje so tudi tehtali na funte; beneška tako
imenovana »libra grossa« je merila 476,69 gramov. Votle mere manj¬
šega obsega so: »misina« (ali »metreta«) in »modiolum« za žito, moko,
grašico, fige, hruške in orehe. V Furlaniji je bila »mezina« v 16. sto¬
letju četrti del stara, obsegala je torej okoli 20 litrov.

Tkanine so merili na brač (brachium). Dolžinska mera za »braz«,
vklesana v drugi polovici 15. stoletja v steber, ki danes stoji na Tarti¬
nijevem trgu v Piranu, meri 69 cm. Okoli te številke se giblje mera za
brač, po kateri so merili sukno v furlanskih krajih (okoli 67 do
69 cm). 5

Računali so okoli leta 1300 v Hrastovljah največ na marko denar¬
jev (marcha denariorum) in na funte denarjev (libra denariorum).
Oboje je le števna enota, na resničen novec. Četrti del marke je četrt-
njak (ferto). Resničen novec so denarji (denarii) ali solidi. Na eno
marko je šlo 160 denarjev ali solidov.

Imena hrastovskih kmetov, urejen po skupinah:

4  A. Baš, Hrastovski plug, Slovenski etnograf 14 (1961), 54.

5  O merah: S. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s po¬
sebnim ozirom na ljubljansko mero (16.—19. stoletje), Zgodovinski časopis 8
(1954), passim. — G. Perusini, Vita di popolo in Friuli (1961), 240 dalje.

328

Domača slovenska imena.  Dedolia (Dedoclia) — Grdina (Ger-
dina) Ivan (Ivan) — Jak (Jac) — Juriha (Juricha) — Jurislav (Juri-
slavus) — Koliša (Colissa) — Kresec (Ciose^, Crese?) — Malha
(Malcha) — PiQigoy, tudi C u S°y — Sobcslav (Sobuslaus, Sobuslav)

— Stojan (Stoyan) — Svetka (Svetcha, Swetcha) — Svobodin (Sobodi-
nus) — Vlček (Welgech, Welcecon) — Vik (Wel?, Welcoho, WelQolio)

— Vlkona (Velchon, Wolchona) — Zaka (Zaclia) — Zlobec (Slobec,
Slobi?).

Krščanska imena.  Laurencius (v vasi sta bila dva Lovrenca, zato
ima eden priimek »Vegni^«, drugi je »frater Cresei;«) — Martinus —
Mingonus — Mingus (iz Dominicus) — Petrus.

Romansko ime:  Rapaldus oziroma Ripaldus.

Ime po obrti:  Cerdo (čevljar).

329

Pivka v srednjem veku

Tisočletja nazaj so na notranjski Pivki razprostrte ploskve plod¬
nega peščenjaka in laporja vabile k poselitvi, gorski obronki in višine
k postavitvi obrambnih postojank, lahki dohodi in prehodi pa k pre¬
mikanju ljudstev, vojaškemu osvajanju in trgovskemu prometu. Ob
poteh med zgornjim Posavjem in Jadranskim morjem razpoložena,
je Pivka velika prehodna stopnica za tistega, ki se po poslih trgo¬
vanja, osvajanja in naseljevanja pomika navzdol proti morju in do
morja, za tistega, ki hoče na sever, je pa prav tako prikladna pre¬
hodna dežela. Velikokrat je bilo že povedano: na dolgi alpski in
dinarski črti ni nižjega prehoda iz notranjosti do morja 'in narobe, kot
so le 600 metrov nad morsko gladino ležeča tako imenovana Po¬
stojnska vrata.

Iz tega svojega položaja je razložljiv dobršen del davne in bližnje
preteklosti naše Pivke. Naseljevanje se skozi tisočletja drži istih
območij. Boj za posest te zemlje, njenih obrambnih postojank in pre¬
hodov se v njeni zgodovini stalno ponavlja. Značaj zemlje vpliva na
njeno obdelavo in izkoriščanje, postavlja ji pa tudi meje. V gospodar¬
jenju človeka na Pivki se skozi tisočletja pojavljajo in ponavljajo
iste smeri, isti vzponi in iste krize, pogojene iz položaja te zemlje in
činiteljev, ki so z njo povezani. 2e bežen pogled v preteklost Pivke
nam more to pokazati.

Svoj prvi veliki vzpon, ki ga moremo določneje razbrati iz zgo¬
dovinskih virov, je doživela ta zemlja v dobi še preden je nanjo stopil
rimski vojak. To je bilo tistih dob, ko je deželo med Hrušico, Nano¬
som in Snežnikom naseljevalo ljudstvo ilirskih Japodov, ki so zgradili
od Hrušice pa do Čičarije gost venec selišč in utrjenih postojank.

Rim je le s težavo, vsaj na zunaj, pokoril te bojevite Japode,
si uredil na Pivki svojo oblast, spoznal zlasti prometni pomen te

330

pokrajine in dodal že obstoječim prastarim potom, ki so potekali
z zgornjega Posavja na Jadran, še cesto velikega strateškega pomena,
od Ajdovščine preko Hrušice na Logatec.

Starim potom sledi v marsičem naselitev Slovencev, ki so prišli
v te kraje okoli leta 600 in naselili predele, za kulturo tal že v stoletjih
pred njimi pridobljene. Planote na Blokah, z gozdovi od nekdaj slabo
pokrite, pa že od davnih časov naseljene in kultivirane, so glavna
vrata, ki so kazala smer slovenskemu zgodnjemu dotoku na notranjski
Kras. Daleč naokoli ni tako ugodnega prehoda od vzhoda proti
zahodu, kot ravno na Blokah.

V fevdalni dobi začenja znova tekma, kdo bo gospodar dežele na
Pivki in dohodov vanjo. Vodijo jo za to zemljo, naseljeno po Sloven¬
cih, fevdalci tuje krvi. Ali bo ta dežela dosegla v okviru te tekme
samostojen politično-upraven položaj, če pa ne — na katero sosednjih
dežela se bo prislonila in kdo bo v njej zagospodaril? To so vprašanja,
ki na razgiban način izpolnjujejo dobršen del preteklosti Pivke v dobi,
hi jo imenujemo srednji vek.

V starem veku je Pivka politično-upravno del rimske pokrajine
Histrije, ki s svojimi severnimi mejami sega do Hrušice, Javornikov
in Snežnika. Te meje antične Histrije je prevzela potem tržaška ško¬
fija, ki zajema v svoj vzhodni del še skozi stoletja Pivko in predele
ob notranjski Reki. Toda kaj več kot ta cerkveno-upravna pripad¬
nost od nekdanje pod antično Histrijo Pivki ni ostalo.

Pač pa je stoletja v srednjem veku kazalo, da bo nastala posebna
politično-upravna enota z označbo Kras, ki ne bo niti del Istre, niti
Kranjske, niti Goriške. Pivka je del tega Krasa. Ne manjkajo pa tudi
posebne označbe za Pivko, ki kažejo, da so ljudje že v srednjem
veku gledali v tej deželi enoto zase. Poleg že tedaj znane Pivke je bila
v rabi še označba »nad Prevalom«. S Prevalom je mišljen prehod
pri Razdrtem in ta vas sama.

Vzrok, da ni prišlo do nastanka posebne politične enote z ime¬
nom Kras, v katero bi bila vključena Pivka, pojasnjuje boj srednje¬
veških fevdalcev za gospostvo nad prehodi in deželami med zgornjim
Jadranom in zgornjim Posavjem. Patriarh iz Ogleja je v visokem
srednjem veku pomemben zemljiški in deželni gospod za široke pre¬
dele od Furlanije pa globoko v notranjske gore. Toda kakor je nje¬
gova posvetna oblast v poznejšem srednjem veku propadala, tako
se je dvigala moč raznih fevdalcev, ki je končno patriarhovo prerastla.
Eden med njimi, grof iz Gorice; -  obvladuje v prometnem oziru važen
dohod na Pivko od severne strani; nad Planino ima svoj grad, v Pla¬
nini pa svoj trg in mitnico. Drugi mogočni fevdalec, patriarhov vazal,
ki pa se je znal kmalu odtegniti oblasti svojega fevdnega gospoda, je
gospod iz Devina. Tri velika kraška gospostva, Devin, Senožeče in
Prem ima od patriarha sicer v fevd, toda je v njih dejansko samo¬
stojen gospod.

331

Oglejska je tudi Postojna z gradom (prvič se omenja 1226) in vasjo
pod njim, od 15. stoletja trgom. Prav tako oglejsko je gospostvo
Jama z enako imenovanim gradom (prvič omenjenim 1274), ki ga
Oglej s kmetijami v okolišu daje v fevd.

Vsa ta gospostva in gospode so pa v 14. stoletju prerastli avstrijski
Habsburžani. V svojem prizadevanju, predreti kraško pregrajo, ki jim
je zapirala pot do tržaškega zaliva in Kvarnerja, so Habsburžani
uravnavali primerno politiko nasproti sosedom: Ogleju, Gorici in
Benetkam, potem pa znali po vrsti podrediti svoji oblasti gospode in
gospostva na Krasu, med temi pred okoli 600 leti tudi Postojno in
Jamo. S širjenjem avstrijsko-habsburške oblasti do morja preko kraš-
kili prebodov se pa raztegne politično-upravni pojem Kranjske vse
do morja in izrine nastajajoči politično-upravni Kras. Od 14.—15. sto¬
letja dalje — z izjemo nekaj let za časa Napoleonovih Ilirskih dežel
(1809—1813) — pa vse do konca prve svetovne vojne je habsburška
Avstrija gospodar kraških prehodov 'in pokrajine do severnega Jadra¬
na in Kvarnerja, med drugim tudi na poti do morja tako pomembne
Pivke.

Naštetim srednjeveškim fevdalnim gospodom in gospostvom so na
Pivki podrejeni kmetje, nastanjeni in razporejeni po vaseh. Kakšno
jc bilo kmetovo gospodarstvo in kakšen je bil njegov družbeni polo¬
žaj, kako in kje je bil naseljen in kakšni so bili njegovi odnosi nasproti
fevdalnemu gospodu, kako je kmet na Pivki živel tam pred 500 in še
več leti, kakšna je sploh Pivka v tem času bila, o tem bi hotel najprej
spregovoriti.

Skoraj vse vasi, ki jih danes pozna Pivka, so obstajale že takrat,
pred petsto in še več leti, pa še nekaj jih je bilo, ki jih dandanašnji
ni več. Kdo ve na primer za nekdanjo vas Poček v gorah vzhodno
od Matenje vasi ali pa za nekdanjo vas Vlaeno pod Trojico, kjer še
danes imena gozdnih in pašnih predelov na obe spominjajo. Ali pa če
se pomaknemo z gora in hribov v ravninski svet: v Stivanu pri Mate¬
nji vasi, pri stari cerkvi, je bilo nekdaj večje naselje, kot je danes.
»Vasišče« je označba za kraj, kjer je vas nekdaj bila.

Vas po svojem izvoru in značaju je tudi Postojna, se pa v 15. sto¬
letju imenuje že trg, po znanih podatkih prvič leta 1432; njegovi sta¬
novalci pa so »purgarji« (burger). Trinajst kmetij je leta 1498 naštetih
v Postojni, niso pa bile vse celogruntarske, po večini so že razbite
v polovične 'in četrtinske kmetije. Že pa kaže Postojna tistih časov po
sestavu svojega prebivalstva, da prehaja v tisto vrsto naselij, ki so
se začela razlikovati od čisto vaških. Na primer priimki nekaterih
prebivalcev govore za prišleke od drugod, drugi pa zopet za take, ki so
se posvečali tej ali oni obrti.

Po vaseh so nastanjeni kmetje na svojih gruntih. Tem pripadajo
njive, travniki, pašniki, pa tudi manjše gozdne parcele. Kmečka hiša
in njej pripadajoča gospodarska poslopja so ponajveč lesena, ponekod

332

že tudi zidana. Nekatere žage in mlini dopolnjujejo zunanjo podobo
vaških naselij. Največ mlinov goni voda Pivka. Eden je bil »na Pivki
pod jamo, v katero zopet Pivka vpada«, kar bi bila najstarejša znana
in zapisana omemba vboda v današnjo Postojnsko jamo. Po nekate¬
rih vaseh in zunaj njih stoje cerkve, dve med njimi sta farni, pri
Hrenovicah in v Slavini.

Vinogradov na Pivki danes ni. Pred stoletji — kot marsikje dru¬
god v Sloveniji, kjer jih danes zastonj iščemo — pa so bili nasajeni
okoli Št. Daniela blizu Postojne. Ondotni kmetje so bili dolžni od teh
vinogradov dajati vsak po tovor vinskega grozdja v grad Postojno.

Važna pota vodijo preko Pivke. Namesto stare rimske ceste preko
Hrušice na Logatec prihajajo v srednjem veku do veljave druga pota;
ta marsikje navezujejo na prometne črte, ki so bile v veljavi že v časih
pred Rimljani. Iz Vipavske doline je preko prevala pri Razdrtem
vodila na Pivko prastara pot. V Landolu ob njej je stala mitnica, to
je tam, kjer je ta pot zavila s Pivke na Planino in dalje na Cerknico,
Bloke in Lož. Rekli so ji tudi »patriarhova pot«; vodila je do moč¬
nega jedra zemljiške posesti oglejske patriarhovske cerkve v Cerknici
in tamkajšnjem okolišu.

Druga važna pot je pridržala na Pivko od juga sem; vezala je na
to stran, preko Zagorja in Knežaka, našo deželico z dolino notranjske
Reke in Kvarnerjem. Vrsta mitnic stoji v njenem južnem odseku; ena
je v vasi po sv. Vidu imenovani Šembije, to je tam, kjer se pot od
Trnovega sem povzpne na visoko planoto okoli Knežaka.

Plodno Pivko obkrožujejo gore in hribje, z gozdovi poraščeni.
V gorah so obsežni pašniki, neke vrste »planine«, »gore« imenovane.
Nanje gonijo pastirji v poletnem času na pašo velike množice ovac,
vse daleč od morja in Lurlanije sem. lake »gore« so Nanos pa na
vzhodno stran gori Veliko in Malo Vlačno, pa Lonica, tam kjer je gora
Trojica, danes z razvalino cerkvice. »Gore«, to je planine, so vsako
leto oddajali pastirjem za pašnjo predvsem drobnice.

Gozdovi na Piivki so bili za kmečko gospodarstvo zlasti pomembni
zaradi svinjske paše, seveda če in ko sta obrodila žir in želod. Velik
gozd te vrste je bil na jugovzhodno stran, vanj so s Pivke gonile na
pašo svinje njemu sosednje vasi, od Slavinj in Hruševja pa naokrog
do Pivke (Šempetra). Za to pravico pa so morale domačije v teh
vaseh dajati gosposki, nekatere po dve kupni meri ovsa male mere,
dva kruha in pišče, nekatere pa le polovico te dajatve.

Gozda in njegovega bogastva seveda v srednjem veku niso izrab¬
ljali tako intenzivno kot dandanes. Vasi na Pivki, ki so spadale pod
gospostvo na Premu (Palčje, Petelinje, Klenik in druge), so morale
služiti v grad Prem vsaka na leto deset rezanih desak.

Gradova sta bila v srednjem veku na Pivki dva. Grad na hribu
nad Postojno ima tipično grajsko ime, po ptici postojni, ki je iz rodu
orlov. Po orlu se glasi stara označba za Postojno in njen grad med

Nemci in Romani (Arnsberg, Arlsberg, Adelsberg, Arisbergo). Drugi je
grad, ki so ga — ker je bil postavljen ob vhodu v jamsko votlino —
imenovali, kot marsikje gradove te vrste, enostavno Jama (latinsko
Antrum in Foramen, nemško Lueg, pa tudi že v srednjeveških virih
po slovensko Jama), danes napačno Predjama ali Predjamski grad.
Grad Prem, pod katerega je spadalo tudi nekaj vasi in kmetij na
Pivki, je pa že zunaj našega območja.

Za grad so morali kmetje in tudi nekateri drugi prebivalci oprav¬
ljati tlako. Ta ni bila za vse vasi na Pivki in njihove stanovalce enaka,
ne po tem, kaj in kakšno je bilo tlaško delo in ne po njegovi časovni
odmeri. V pisani raznovrstnosti se vrsti delo ob žetvi, mlatvi in pletvi,
ob oranju in košnji, na pomoč pri lovu, delo pri zidanju in popravlja¬
nju gradov, delo na grajskem vrtu, sekanje in obdelovanje lesa, tovor¬
na in vozna tlaka in še marsikaj. Naj za primer navedem tlaško delo,
ki so ga ob koncu 15. stoletja morali opravljati na pol še kmetje, na
pol pa že tržani, postojnski »purgerji«.

Na gradu Postojni je imel svoj sedež glavar. Vsak na tlako v trgu
Postojni obvezani mu je moral po en dan na leto kositi, zato pa mu
je bil ob tem poslu dolžan dati glavar zjutraj in pod noč sira in kruha.
Grajski pristavi so bile pridružene njive; po teh so morali Postojnčani
raztresati gnoj, glavar ali oskrbnik pa sta morala ob tem poslu dati
vsakemu po hlebec kruha. Sadike od zelja, kolikor jih je bilo, so
morali Postojnčani posaditi; ko je zelje porastlo, pa zeljnate glave
posekati in nato v kadi zložiti. Na grad Postojno so bili dolžni
Postojnčani voziti seno, od Cerknice sem pa pridelke, ki so izvirali iz
desetinskih dajatev. Pri tem delu zaposleni Postojčani so prejemali
vsak po hlebec kruha. Ko se je na postojnskem gradu kaj gradilo, so
morali postojnski tržani vleči les. Vaščani iz nekaterih drugih vasi na
Pivki so bili prav tako zadolženi za razne vožnje in delo na gradu
Postojni.

Vasi in kmetije so bile podrejene zemljiškim gospostvom, od
katerih so za Pivko glavna: Postojna, Jama in Prem. Pod Postojno in
ondotni grad je spadal večji del Pivke, pod Jamo vasi v okolišu tega
gradu, v grad Prem pa so služile nekatere vasi v južnem delu Pivke.
Nekaj malega posesti je okoli Studenega imel samostan Stična, nekaj
posesti pod Nanosom, okoli Razdrtega in Ubeljskega pa goriški grof.

Kmet je na svojem gruntu nastanjen navadno po zakupnem
pravu, uživa na njem posestno pravico le toliko časa in v taki obliki,
kakor je to odredil in kolikor je bilo pogodu njegovemu zemljiškemu
gospodu. Ta je na gruntih svojega gospostva mogel menjavati podlož¬
nega obdelovalca od časa do časa, da, celo od leta do leta, kakor ga je
bila volja. Vendar je že večkrat zakupna kmetija podeljena podlož¬
niku do njegove smrti ali pa do smrti zakonskega druga. V manjšem
obsegu pa se je na kmetijah uveljavljalo tudi že nasledstvo v istem

334

rodu, vendar o kakem splošnem dednem nasledovanju na kmetijah še
ne moremo govoriti.

Kmetije posebne vrste v južnem območju Pivke in v sosednjem
notranjske Reke so bile tiste, ki se še okoli leta 1500 imenujejo
»viteške«. Ti, ki so na njih sedeli in jih obdelovali, so nasledniki sta¬
roslovenskega privilegiranega stanu tako imenovanih kosezov, ki jih
je tujec glede na njihov »plemeniti« izvor in položaj drugod na Slo¬
venskem navadno imenoval »plemenite« (edlinge), tukaj na Notranj¬
skem pa »viteze«. »Viteštva« in »plemstva« je bilo na teh »viteških«
kmetijah, takrat ko se omenjajo, že malo, kajti družbeni razvoj njiho¬
vih lastnikov je šel, navzlic vsej privilegiranosti, ki jo je »viteška«
kmetija še uživala glede dajatev in posebnih pravic, strmo pot
navzdol, v pokmetenje in podložništvo. Toda vendar, kakšna razlika
še vedno med takim kmetom na viteški kmetiji in njegovim istočasnim
sosedom, ki ga je zemljiški gospod mogel po mili volji, kadar in kakor
je hotel, presajati z grunta na grunt. Ali pa kako velika razlika med
malenkostno tlako, ki jo morajo okoli leta 1500 sicer tudi že opravljati
ljudje na »viteških kmetijah«, in mnogovrstno in hudo tlako, ki so jo
bili dolžni opravljati podložni kmetje.

Zemljiška gospostva z gradovi kot središči, pa z njihovimi uprav¬
nimi organi, kot so sprva patriarhov gastald in pozneje glavar v Po¬
stojni pa razni upravitelji, oskrbniki, pisarji, biriči in še drugi, je tista
stran upravne ureditve, ki je izhajala od fevdalne oblasti. Druga pa
je oblast, ki ji je izvir na strani kmetov in njihovih vasi. Njen glavni
predstavitelj so župani, načelniki žup. Župa je mogla obsegati le eno
samo vas ali pa poleg te, po kateri se župa imenuje, še katero.

Župan kot načelnik župe je imel določene dolžnosti. Paziti je
moral predvsem, da so se v župi izpolnjevale naredbe in zadeve
zemljiške gosposke, zlasti glede plačevanja dajatev in davščin. Moral
je gledati, da se je v redu in po predpisih opravljala tlaka, ki jo
je kmetom, pooblaščen od zemljiške gosposke, napovedoval in jo nad¬
zoroval. Funkcionarje zemljiške gosposke, če so po službenem opravku
ali pa tudi drugače prišli na ozemlje župe, so bili župani dolžni pogo¬
stiti z jedjo in pijačo.

Kot načelnik vaške župe je imel župan za čas svoje funkcije tudi
določene pravice. V plačilo in odškodnino za svoje opravke je župan
imel navadno poleg svoje kmetije še eno. Najstarejši podatek glede
tega z Notranjske je iz vasi Ubeljsko pod Nanosom, kjer ima okoli
leta 1200 župan poleg svoje še..eno »župansko kmetijo«. Pa še razne
druge ugodnosti je imel župan. V župi Vreme, ki je spadala pod
postojnsko gospostvo, prejema na primer župan ob mlačvi od žitnega
činža štiri kupne mere žita. Župana je največkrat volila vaška
soseska, potrdila pa zemljiška gosposka.

To in tako bi bilo v velikih obrisih, zlasti na podlagi podatkov,
posnetih iz ohranjenih urbarjev, življenje kmeta na Pivki v srednjem

535

veku. Pazljivo proučevanje teh in drugih virov in primerjava med
njimi pa nam odkriva, da gospodarsko življenje Pivke in kmeta na
Pivki ni potekalo enakomerno, da je bilo podvrženo mnogoterim
spremembam in pretresom.

Obdobju prosperitete v Evropi je od druge polovice 14. stoletja
sledila gospodarska kriza, ki jo je, kot naš Kras na sploh, močno obču¬
tila tudi Pivka. Kraška zemlja, ki postavlja meje glede možnosti nase¬
litve in obdelave, reagira na splošne gospodarske pretresljaje nepri¬
merno bolj kot marsikatera druga.

Iz gospodarskih težav si je iskal kmet na Krasu že v srednjem
veku pomoči in rešitve zlasti v dviojem. Ali uhaja — proti volji seveda
svojega zemljiškega gospoda — v mesta ali pa si išče zaslužka v tovor¬
ništvu in kupčevanju. V fužinarstvu in rudarstvu — kot marsikje
drugod na Slovenskem — ne, kajti rudnikov in fužin na Krasu tako
rekoč ni.

Trst in druga mesta v severnem jadranskem Primorju vabijo tudi
kmeta s Pivke v svojo sredo zlasti takrat, ko mu je šlo v gospodar¬
skem pogledu slabo. Boljši socialni položaj in večji ter lažji zaslužek
je našega kmeta že od nekdaj vabil in mikal v Trst in druga mesta
ob morju. Trst v srednjem veku še zlasti potem, ko je to mesto
prišlo pod oblast avstrijskih Habsburžanov (1382) in je bilo s tem
njegovo gospodarstvo še tesneje kot do takrat povezano z obsežnim
zaledjem, ki je bilo pod istim gospodom, oziroma je prehajalo pod
tistega političnega gospoda, ki je bil tudi gospodar Trsta. To pa so
bila tudi gospostva na Pivki. Postojna je od šestdesetih let 14. stoletja
habsburška.

Mesta ob severnem Jadranu so na Kras in preko Krasa z odda¬
ljenejšim zaledjem povezana s številnimi poti. Prometni položaj Pivke
v okviru Krasa je v zgodovini vedno očiten in pomemben, v zgodovini
kmeta v tem delu naše zemlje pa še prav posebno. Tovorništvo in
trgovanje ob potih in po potih, ki peljejo s Pivke na morje, je marsika¬
terega njenih kmetov speljalo z domače grude, ki je tako ostala brez
obdelovalca in pusta; zemljiškemu gospodu pa se je na ta način
izmaknila delovna sila in z njo materialen donos.

Levstikov Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici »na Notranj¬
skem« je prototip malega kraškega tovornika, ki ga moremo slediti
stoletja nazaj, poleg seveda tistega prevoznika in kupčevalca, od
katerega je nemalokateri postal velik trgovec v Trstu ali na Reki.
Drva, suha roba, oglje, seno, platno, železo, led in konji so glavni
predmeti kmečkega kupčevanja in tovorjenja s Krasa na morje, odtod
v zaledje pa predvsem vino in sol.

Uhajanje v Trst in druga primorska mesta pa ni edini vzrok opu¬
stelosti na Pivki in Krasu sploh pred petsto in še več leti. V drugi
polovici 15. stoletja je pritisnil glavni od zunaj pripadajoči povod še
za večjo opustelost kraških kmetij in vasi. Bili so to vpadi Turkov.

336

Prav na Pivki sta se srečala dva glavna pota turških vdorov, eden
od juga sem od Kvarnerskega Primorja pa preko doline notranjske
Reke, drugi preko Blok in Cerknice. Posledice turških vpadov so bile
za Pivko in Kras na sploh od sile pogubne. Cele vasi postanejo in
ostanejo puste in prazne. Od nekaterih poznamo sicer ime, toda danes
ni za njimi sledu niti po ustnem izročilu. V drugih vaseh je do polo¬
vice in še več kmetij v pustoti. Te imajo, kolikor je bilo spričo turških
viher in drugih nadlog mogoče — tudi kužne bolezni so v tem času na
Pivki kosile ljudi na veliko — preživeli sosedje in novi prišleki
v užitek. Niso redki primeri, da ima kmet poleg svojega grunta še dve
ali tri puste kmetije, če ne za kaj drugega vsaj za odškodnino »za
travo«, ki jo je na pustotah nakosil. Le delno so ogromno opustelost
mogli omiliti razni ukrepi zemljiških gospodov in jo popraviti s pri¬
seljenci in begunci, ki so pred Turki pribežali iz Bosne, Dalmacije in
Iirvatske. Od tistih časov — izza zadnjih desetletij 15. stoletja —
se med kmeti na Pivki pojavljajo priimki, ki kažejo na prišleke
z juga, Hrovat na primer ali Bezjak.

Številke, izračunane iz podatkov v urbarjih, nam povedo, kako
velika je bila opustelost kraških kmetij na prelomu iz 15. v 16. sto¬
letje. Na ozemlju postojnskega gospostva je bilo leta 1498 od skupno
359 kmečkih obdelovalnih enot (cele kmetije, polkmetije, četrtinske
kmetije) pustih 136, v odstotkih povedano skoraj 38.

Opustelost, ki je v drugi polovici 15. stoletja zajela kmečke doma¬
čije na Pivki, povzročena po begu kmeta z grude in povečana še
zlasti po vpadih Turkov, je zarezala tedaj v življenje našega človeka
na Pivki tako globoko, da moremo upravičeno s tem pojavom in
obdobjem končati poglavje o Pivki v srednjem veku.

22 Srednjeveška zgodovina . . .

337

Na Lijaku in Okroglici pred 500 leti

Lijak in Okroglica — imeni dveli krajev Goriške, tesno povezani
z njeno najmlajšo preteklostjo. Lijak še pred priključitvijo: kraj
akcije naše mladine pri uravnavi potoka tega imena. Lijak leta 1947:
kraj svečane proslave osvobojenega primorskega ljudstva ob priklju¬
čitvi Jugoslaviji. Okroglica nedaleč od Lijaka, leta 1953: kraj mani-
festativnega partizanskega zborovanja, na katerem je primorsko ljud¬
stvo znova poudarilo svojo voljo, da hoče biti na svoji zemlji svoj
gospodar.

Zgodovinarju so ob nepozabnih manifestacijah primorskega ljud¬
stva na Lijaku in Okroglici nehote uhajale misli na stara poročila in
zapise, ki pravijo, da so se že nekoč, pred davnimi stoletji, prav na
Lijaku in Okroglici shajale množice ljudi od vsepovsod iz naših goriš-
kih krajev. Zakaj in kako, to naj bo povedano v naslednjih odstavkih,
napisanih v dneh, ko je potekalo deset let od priključitve proslave na
Lijaku leta 1947.

Poseči moramo kar daleč nazaj, v prvo leto drugega tisočletja po
našem štetju. Leta 1001 je patriarh iz Ogleja prejel od takratnega
nemškega kralja in cesarja Otona III. — tako pravi dokument o tem
— polovico gradu, ki se imenuje Solkan, dalje polovico vasi, ki se
v jeziku Slovencev imenuje Gorica, in pa polovico hiš, vinogradov in
vsega v Solkanu, Gorici in v mejah krajev, ki ležijo med Sočo, Vipavo,
Vrtovinskim potokom in vrhovi Alp. Drugo polovico vsega v okviru
teh meja je pa imenovanega leta prejel od kralja in cesarja neki grof,
Verihen po imenu.

Tista polovica posestev, ki jih je dobil grof Verihen, je prešla
kasneje na grofe, ki se od prve polovice 12. stoletja imenujejo po
Gorici. Tem se je posrečilo, da so v teku časa pridobili tudi posest,
ki jo je v navedenih mejah leta 1001 dobila oglejska cerkev. Ozemlje

338

med Sočo, Vipavo, Vrtovinskim potokom in Alpami, je izhodišče
posesti grofov Goriških v Posočju, je jedro iz te posesti polagoma
nastale politične in upravne enote, imenovane dežela Goriška. Reki
Soča in Vipava kot meja leta 1001 poklonjenega ozemlja ne potrebu¬
jeta razlage. Vrtovinski potok ali Vrtovinšček je neznaten vodni tok,
ki teče med Gojačami in Kamnjem mimo vasice Vrtovin s pobočja
Trnovske planote v Vipavo. Alpe v listini iz leta 1001 so pa to, kar
je Goričan nekdaj imenoval in še danes imenuje Gore, gorski svet
severno od Gorice in Vipavske doline.

Prav sredi tega ozemlja, med reko Sočo na zahodu in Vrtovinskim
potokom na vzhodu pa med Gorami na severu in reko Vipavo na jugu,
ležita Lijak in Okroglica, imeni krajev, ki smo ju postavili na čelo
tega spisa.

Ime Lijak srečamo po našem znanju prvikrat v nekem spisu iz
dobe okoli leta 1200, ki našteva posest grofov Goriških v Posočju, na
Krasu in Pivki. Na Lijaku je stal v tistih časih neki dvor, omenjena
je pa tamkaj tudi neka opustela kmetija in pa neki vinograd »boljše
vrste«. Našo pozornost priteguje omenjanje dvora. Zakaj neki? Kot
marsikje na slovenskih tleh in drugod je bila, kot kaže, tudi ponekod
na ozemlju Goriške uprava zemljiške iposesti, ki je pripadala zem¬
ljiškemu gospodu — fevdalcu, urejena tako, da so bili posamezni
dvori središča več ali manj obsežnih zemljiških gospodarslco-upravnih
enot. Pod tak dvor so spadali razni kmečki grunti, pa tudi zemlja,
ki je zemljiški gospod ni oddajal v obdelavo kmetom, marveč jo je,
kot tako imenovano »gosposko zemljo«, zadržal zase, jo upravljal
^neposredno, dejali bi »v lastni režiji«. Vendar je bilo potrebno oprav¬
ljati razna poljska dela tudi na taki zemlji. V ta namen je zemljiški
gospod pritegnil na delo svoje podložne kmete. Ti so, kot pravimo,
opravljali fevdalcu tlaško delo ali tlako. Prav kot take spoznamo iz
poročil, ki segajo po času najmanj petsto let nazaj, kmete iz številnih
goriških vasi. Zvemo, kako tlačanijo na Lijaku in okrog Lijaka: do
leta 1500 grofom Goriškim, po tem letu pa avstrijskim Habsburžanom,
ki so grofe nasledili potem, ko so ti leta 1500 v moškem rodu izumrli.

Vsak kmet iz Šempetra pri Gorici je moral na grajski travnik
Okroglico poslati na delo po enega kosca, grabili pa so seno na tem
travniku ljudje z Vogrskega in iz Ozeljana. Kmetje z Vogrskega so
morali tudi kositi in grabiti na grajskem travniku, ki se je razprostiral
ob Lijalku pod mostom, imenovanim »zgornji most«, seno od tam pa so
morali zvoziti v Gorico. Ozeljanči pa so morali zvoziti seno, ki je bilo
nakošeno na Okroglici. Med »zgornjim mostom« in Vogrskim sta bila
dva travnika, ki so ju bili dolžni grabiti ljudje iz Prvačine, seno pa
zvoziti v Gorico. Ozeljanči so grabili in zdevali seno v kope tudi na
travniku pod njihovo vasjo, imenovanim »na dobravici«, medtem ko
so seno s tega travnika morali zvoziti ljudje s Trnovega. Iz Števerjana
v  Brdih je moralo devet kmetov kositi seno na grajskem travniku, ime-

22 *

339

novanem Trebež, toda seno so grabili in delali kope na tem travniku
Ozeljanci in ljudje iz župe Batuje (v katero so poleg Batuj šteli tudi
Gojače in Selo). Ozeljanci so s Trebeža seno tudi zvozili. Vobče so bili
vsi iz župe Šempas (v to so mimo Šempasa spadale še vasi Osek, Št.
Mihel in Ozeljan) dolžni na grajskih travnikih na Lijaku seno gra¬
biti in ga zvoziti, ne pa tudi kositi. Kmetje iz zgornje Vipavske doline,
iz žup Batuje, Lokavec in Križ, so morali grabiti seno na Lijaku na
»dolgem travniku«, niso pa bili dolžni tudi zvoziti ga. Dva travnika,
ki sta ležala pri Lijaku pod Ozeljanom, so bili zadolženi kositi, grabiti
in s travnika seno v Gorico zvoziti ljudje iz Črnič. Tlako na travnikih
okoli današnje Ajševice in pod Lokami so opravljali ljudje iz Sol¬
kana, Strani (danes Kromberk) in Grgarja. Solkanci so grabili in vozili
seno s travnika, imenovanega »Ključnica«, vozili pa tudi seno s trav¬
nika pod Lokami v kraju, imenovanem »na cesti«, ki so na njem sicer
kosili Grgarci. Poleg tega se je širil travnik, ki so ga bili dolžni kositi
in seno z njega zvoziti ljudje iz Strani. Celo iz bolj oddaljenih krajev
Goriške so morali prihajati kmetje na Lijak in tam opravljati tlako.
Ljudje z Banjšic so bili dolžni kositi na Lijaku pet grajskih travnikov,
ki jih zapis takole našteva po imenih: (primerjati je zgoraj omenjeni
travnik Trebež), Predlogom in Klutscharitcza Volowsim (pač v »dol-
gem-dovzem travniku«), Predmostoin, Vtrebeschudie. Ljudje iz Deslcel
na Kanalskem so bili obvezani kositi na Lijaku tri dni.

Razen tlake na travnikih, košnje, grabljenja, zdevanja sena v kope
in vožnje so pa morali kmetje na Lijaku in tam naokoli opravljati še
razna druga dela. V zvezi s prevozom sena z Lijaka je utegnila biti
gradnja in popravljanje mostov na potoku Lijaku in popravilo potov,
ki peljejo na Lijak. Preko potoka Lijaka sta vodila dva mosta, ki se
v naših virih imenujeta spodnji in zgornji. Spodnjega je iskati tam,
kjer pelje danes cesta preko Lijaka med Volčjo drago in Vogrskim,
zgornjega pa pod današnjo Ajševico. Delo na spodnjem mostu, če ga
je bilo treba znova postavljati, so opravljali ljudje iz Bilj, Bukovice
in z Vogrskega, vendar tako, da je tesarje plačala gosposka. Če pa
je bilo potrebno most le popravljati, so bili za to zadolženi ljudje iz
Bukovice in z Vogrskega, ne pa tudi Biljanci. Za zgornji most na
Lijaku so pa bili dolžni ljudje iz Šempasa voziti les, medtem ko so ga
morali Črničani in Batujci graditi, če je bilo treba. Ozeljanci pa so
bili obvezani nad mostom, tam kjer se gre proti Beli nedelji (danes
Sv. Trojica pri Novi Gbrici), napraviti skupaj z ljudmi iz Št. Mihela
čez Lijak brv. Tudi ljudje iz Oseka so morali pomagati delati zgornji
most preko Lijaka. Preko Lijaka je vodila pot iz Gorice v Šempas.
Pot proti Lijaku, v smeri tega mostu, so pa bili zadolženi popravljati
Solkanci.

V neposredni soseščini Lijaka in njegovih travnikov, na katerih
so bili dolžni opravljati tlako ljudje od Števerjana v Brdih, Kanalske¬
ga in Banjšic, pa do Križa in Lokavca v Vipavski dolini, se razprostira

340

gozd z imenom Panovec. Kot travniki na Lijaku je bil tudi Panovec
neposredno podrejen upravi deželnega kneza in vključen v tlaške
obveznosti njegovih kmetov. Značaj gozda Panovca razlaga njegovo
ime. V tem tiči stara nemška beseda »bann«, »bannen«, kar pomenja
zapoved ali prepoved pod kaznijo, oziroma nekaj, kar se pod kaznijo
zapoveduje ali prepoveduje. Gozdovi, v katerih je kdo edini imel pra¬
vico odrejati razne zapovedi ali prepovedi, zlasti kar se tiče koriščanja
lesa in lova, so bili gozdovi z »banom« ali »panom«, nemško
»bannforst« ali »bannholz«, torej naš Panovec. Sprva je imel take
»panovce« edino le vladar, s časom pa je ta pravica in z njo vse pra¬
vice take gozdove izkoriščati, zlasti v njih loviti divjad, prešla mnogo-
kje na deželne kneze; tako na Goriškem na grofe Goriške, oziroma
na njihove naslednike avstrijske Habsburžane. Se v času Avstrije je
bil goriški Panovec državni gozd, obdan z ograjo.

Za lovske posle in vožnjo lesa v Panovec in iz njega so bili
s tlaškim delom zadolženi kmetje iz nekaterih sosednjih vasi. Kmetje
so bili obvezani, da so delali tenetve, to se pravi mreže, s katerimi so
živad zajeli v ožji prostor, jo ondi ubili ali pa tudi živo ujeli.

Ljudje iz Šempetra so bili dolžni delati take tenetve za lov
v gozdu Panovcu, na Lijaku in v gozdu Liskuru (vzhodno od Gorice),
ljudje iz Solkana in Ravnice pa samo v Panovcu. Ljudje iz Batuj,
Gojač in Sela so morali enkrat na leto na lov v Panovec. Solkanci —
kdor je imel za to primerno živino — so pa morali vsake kvatre
peljati iz Panovca po en voz lesa.

Ko so se kmetje iz goriških vasi na Lijaku in v Panovcu shajali in
tamkaj opravljali na opisani način svoje tlaško delo, jih je bilo treba
prehranjevati. Za to je skrbela gosposka.

Kadar so Sempetrčani kosili grajski travnik na Okroglici, je vsak
kosec prejel 4 hlebce kruha, vsi skupaj pa orno vina, 20 funtov sve¬
žega mesa in 4 funte slanine. Kadar so ljudje z Vogrskega seno kosili
in grabili, so dobili za dva dni skupaj 90 hlebcev kruha, čeber vina
in 10 funtov svinjskega ali suhega mesa; za grabljenje sena na
Okroglici pa še vsak 3 hlebce kruha, vsi skupaj pa 2 vedri vina.
Ljudje iz Prvačine so prejemali za grabljenje dveh travnikov na
Lijaku vsak za sold kruha, vsi skupaj pa čeber vina, za vožnjo sena
pa vsak 2 hlebca kruha in čašo viina; slednje pa jim je bilo znižano
tako, da so vsakemu dajali komaj hlebec kruha in komaj trem ali
štirim skupaj čašo vina. Solkanci so za grabljenje travnika Ključnica
pod Lokami in za vožnjo s tega travnika prejemali skupaj orno vina,
vsak pa 2 hlebca kruha, njihovi sosedje iz Strani pa za košnjo in
vožnjo s travnika »na cesti« na gornjem Lijaku skupaj orno vina, vsak
pa 5 hlebcev kruha. Kadar so prišli na Lijak Steverjanci in ondod
kosili, so prejeli skupaj za tri dni kruha, 7  veder vina, 56 funtov sve¬
žega mesa oziroma namesto tega koštruna ali pa 16 funtov svinjskega
mesa. Ozeljanci, ki so grabili in zdevali seno v kope na travnikih na

341

Okroglici in Trebežu, so za to delo, na enem kot drugem travniku,
dobivali čeber vina in vsak od njih hlebec kruha. Za vožnjo sena s teh
travnikov je pa vsak od njih prejemal bučo vina in hlebec kruha;
slednje pa jim je bilo zmanjšano, tako da so komaj po trije skupaj
dobivali bučo vina in hlebec kruha. Od treh žup, Križa, Lokavca in
Batuj, ki so grabile seno na »dolgem travniku« na Lijaku, je prejemala
za to delo vsaka orno vina, vsak grabijač pa 2 hlebca kruha. Batujčani
so za grabljenje sena in za vdevanje v kope na travniku Trebežu
na Lijaku prejemali skupaj 2 vedri vina in za 4? soldov kruha. Kosci
iz Črnič so za košnjo dveh travnikov na Lijaku prejemali skupaj orno
vina in vsak od njih hlebec kruha; grabijači pa tudi orno vina in
vsak 2 hlebca kruha; tisti, ki so seno ondod zvozili, pa vsak čašo vino
in 2 hlebca kruha. Kadar so ljudje z Banjšic na Lijaku kosili pet
ondotnih grajskih travnikov, so skupaj prejeli 3 orne vina, 11 jagnjet
in za 270 soldov kruha. Ljudje iz kanalskih Deskel pa so, kadar so
kosili na Lijaku tri dni, dobili vsi skupaj 3 tovore vina, 900 hlebcev
kruha, 8 prašičkov ali pa namesto teh 12 jagnjet.

Podobne oskrbe v kruhu in pijači so bili deležni tudi tisti, ki so
bili dolžni graditi na Lijaku most, voziti iz Panovca les in ondod delati
tenetve.

Preskrba, ki jo je gosposka nudila za tlaško delo na Lijaku in
drugod, je obstajala v glavnem v kruhu in vinu. Ljudje iz nekaterih
zlasti bolj oddaljenih krajev, ki so morali ostajati na Lijaku po več
dni, so pa prejemali poleg kruha in vina tudi meso in slanino, tako
ljudje iz Števerjana, Banjšic in Deskel, toda tudi iz Šempetra in z Vo¬
grskega. Koliko je posameznemu tlačanu-delavcu pripadalo na dan,
ni lahko ugotoviti, kajti oskrba in njeni obroki so mogli biti odvisni
od raznih okoliščin, na primer od obsega travnika in dela na njem,
vrste dela, od števila delovnih dni, oddaljenosti od domače vasi, števila
tlačanov-delavcev, posebnih dogovorov in običaja in še od drugega.

Glede mer, ki jih navajajo podatki o tlaki na Lijaku, naj nave¬
dem, da so te, preračunane v naše današnje, znesle na Goriškem okoli
leta 1500 približno: orna okrog 100 litrov, čeber okrog 66 litrov, na
bučo so računali dve čaši, funt je tehtal približno današnjih 560 gra¬
mov, tovor pa okoli 160 kg.

Motili bi se, če bi dejali, da je bilo za goriške vasi z delom, ki so
ga opravljale na Lijaku ali v Panovcu, njihovim tlaškim dolžnostim
nasproti zemljiškemu gospodu zadoščeno. To še ni bila vsa njihova
tlaka. Prebivalci vasi, ki so opravljali tlako na Lijaku in v Panovcu,
so morali kositi in grabiti tudi izven Lijaka; dolžni so bili voziti ozi¬
roma nositi seno, les, desetinsko žito in vino pa razne dajatve v Gorico;
morali so opravljati razna dela v vinogradih, sekati v gozdovih les;
hoditi na lov in delati tenetve tudi izven Panovca, Lijaka ali Liskura;
opravljati tlako pri utrjevanju in popravljanju ter gradnji goriškega
gradu in mostu preko Soče pni Gorici; morali so stražiti v mestu in

342

gradu Gorici in popravljati razna pota. Poleg tlačanskega dela pa je
moral kmet zemljiškemu gospodu služiti še z raznimi dajatvami in
davščinami v denarju in blagu (žito, razne domače živali, meso, jajca,
sir litd.).

Tlaške obveznosti goriškega kmeta so bile, po vsem tem, kar smo
navedli, pred blizu petsto leti obsežne in raznovrstne, imele pa so —
tako vse kaže — relativno dobro stran, da so bile več ali manj od
starine odrejene in ustaljene, velikim spremembam nepodvržene.
Tlaka, ki jo je opravljal goriški kmet za časa, ko so bili njegovi zem¬
ljiški gospodje grofje Goriški, se glede na obseg in vrsto tudi potem
v glavnem ni spremenila, ko so jih leta 1500, po smrti zadnjega
goriškega grofa, nasledili avstrijski Habsburžani. Obsežen popis tla-
ških obveznosti goriškega kmeta iz leta 1523, torej že iz časov Habs¬
buržanov, glede tlake velja v glavnem tudi za dobo grofov v 15. sto¬
letju. Ta popis je neke vrste poizvedovanje, ali kakor bi danes dejali,
anketa o pravicah in dolžnostih goriških kmečkih žup in njihovih
prebivalcev — kmetov v tistih časih. Goriški kmet se glede tlake po
podatkih v tem zapisniku v glavnem ne pritožuje. Največ se čuti pri¬
krajšan pri zmanjševanju oskrbe, ki mu jo za časa tlaškega dela dol¬
guje gosposka, pa pri povečanju obveznosti glede službe v goriškem
gradu in mestu, pri utrjevanju in straženju, kar je bilo posledica
avstrijsko-beneške vojne med leti 1508 in 1516.

Večje pritožbe kmetov v prekomerni in krivični tlaki, ki so sicer
tako pogoste okoli leta 1500 drugod na Slovenskem, nam na Goriškem
v tem času niso znane. Eden vzrokov je brez dvoma v tem, da je
goriškemu kmetu pri upravi dežel šel položaj, kakršnega ni imel
v tistem času kmečki človek nikjer drugod na Slovenskem. Kmečke
soseske na Goriškem so bile namreč takrat do neke mere člani dežel¬
nih stanov. V tretjem deželno-stanovskem razredu imajo poleg mešča¬
nov besedo tudi zastopniki kmečkih sosesk, vendar pa le takrat, ko je
bilo razpravljati o pomoči in izrednih davkih, ki naj jih deželni sta¬
novi privolijo deželnemu knezu. Ta pravica, ki so jo goriški kmečki
zastopniki obdržali do leta 1556, pojasnjuje dvoje: goriške kmečke
soseske so mogle s svojo udeležbo in članstvom v deželno-stanovskem
zastopstvu preprečiti nalaganje izrednih novih služnosti, torej tudi
novih dotlej nenavadnih tlaških obveznosti, zato na Goriškem pritožb
zoper tlake skoraj ni. Drugo pa izhaja iz prvega: ko se je leta 1515
kmet skoraj povsod na Slovenskem vzdignil v uporu zoper zem¬
ljiškega gospoda in je premnoga pritožba šla prav na račun preko¬
merne in krivične tlake, goriški kmet pri tem uporu ni bil udeležen.

Viri in knjige, ki sem se jih posluževal pri sestavljanju tega spisa, so
objavljeni oziroma jih navajam v svojem delu Urbarji Slovenskega Pri¬
morja, drugi del, ki ga je leta 1954 izdala Slovenska akademija znanosti in
umetnosti. Zlasti sem uporabljal v tem delu objavljen obsežen zapisnik z
naslovom ^Gospostvo, pravica in tlaka v goriškem uradu« iz leta 1523.

343

Gospodarska problematika Bovškega
v preteklosti

V svoji regionalnogeografski študiji Bovec in Bovško, objavljeni
v sedmi knjigi Geografskega zbornika (1962, str. 307 do 388) obravnava
avtor, dr. Anton Melik, poleg drugega tudi problematiko sedanjega
stanja gospodarstva na Bovškem pa njega perspektive za bodočnost.
V kratkih besedah bi to današnjo problematiko mogli obseči v na¬
slednjem:

Bovško je pokrajina, ki glede na značaj svoje zemlje ne more
s poljedelstvom in živinorejo preživljati svojega prebivalstva. Zato
in pa v težnji po boljšem in lažje dosegljivem zaslužku odhaja mlajše
prebivalstvo na delo v večje, predvsem industrijsko razvite oddalje¬
nejše kraje, na primer na Jesenice, v Kranj ali v Ljubljano. S tem
v zvezi je primanjkovanje predvsem mlajših delovnih sil, ki bi bile
potrebne doma za delo v kmetijstvu. V tesni povezavi s tem so številne
puste ali slabo obdelane kmečke domačije, je neopravljeno delo na
polju, travnikih in košenicah. Živinoreja, zlasti konjereja in ovčereja,
je v nazadovanju.

Da bi se tem težavam odpomoglo, obstaja težnja po industriali¬
zaciji in s tem zaposlovanju domače delovne sile doma, s čemer se
je začelo. Hkrati je prizadevna težnja po zvečanju turistike, kar je
v zvezi z novimi in obnovljenimi ustreznimi napravami v gostinstvu,
kopališčih, prometu, prometnih poteh itd.

Ta današnja problematika Bovškega se v mnogočem presenetljivo
ujema s problematiko, kakršna je na to pokrajino pritiskala že pred
stoletji. Poglavitno iz spisov, ki jih hrani Državni arhiv (Archivio di
Stato) v Trstu so prevzeti podatki o Bovškem pred okoli 200 leti.
Spisi, napisani v italijanščini, so povečini datirani leta 1769. 1  Doda-

1  V oddelku C. R. Consiglio Capitaniale delle Unite Contee di Gorizia
e Gradišča, fascikel 95, ff. 51—52, 57—61, 132—136, 141.

344

jam še nekatere podatke iz starejše dobe za zgodovino Bovškega,
črpane iz literature ter arhivov v Benetkah, Vidmu in Čedadu.

Po podatkih omenjenih spisov v Državnem arhivu v Trstu je
imelo bovško glavarstvo (kapitanat) pred 200 leti pod svojo jurisdik-
cio vasi: Strmec, Log, Koritnica, Bovec (z Veliko in Malo vasjo),
Dvor, Plužna, Čezsoča, Žaga, Srpenica in Trnovo. Te vasi so urejene
po dekanijah (županijah) z dekani (župani) na čelu. Dekanov je šest:
za Strmec in Log, za Koritnico, za Bovec, Dvor in Plužno, za Čezsočo,
za Žago in Srpenico, za Trnovo. Občini (comunita) sta dve: Bovec,
s sodnikom, dekanom in 12 zapriseženci (giurati) in Čezsoča, z deka¬
nom in 6 zapriseženci. Občina Čezsoča je podrejena občini v Bovcu,
prav tako tudi ostale dekanije.

Vaške dekane potrjuje glavar, kar se dogaja vsako leto v Srpenici
na dan sv. Florijana. Glavar ima tudi pravico umeščati župnika v
Bovcu, ki ga pa voli in predlaga kapitelj v Čedadu. Glavarstvo sodi
v vseh civilnih zadevah podložnikov in o prizivih v prvi instanci od
občin v Bovcu in Čezsoči. V imenu glavarjevem opravlja sodstvo advo¬
kat kot delegiran sodnik. Mimo tega so tukaj še kancler in dva sodna
nameščenca (za pozivanje na sodišče, izvršbe itd.).

Glavarstvo ima pravico do ribolova in lova v svojem okraju. Na
gradu v Klužah so glavarji nekdaj prebivali. V vojnem času je bovška
občina dolžna varovati in braniti grad ICluže, sicer pa tam zaradi
trajnega varstva vzdrževati skozi vse leto dva človeka.

Kratek uvod o upravi in ureditvi bovškega glavarstva, s katerima
začenjajo spisi o Bovškem v tržaškem arhivu, glede podatkov deloma
soglaša, doloma pa spopolnjuje, kar vemo o tem iz drugih virov in
literature. O tem razpravlja ob zelo skrbno zbranih podatkih —
črpanih sicer iz drugih virov — na drobno Jaromir Beran v svoji
študiji Doneski k zgodovini prava na Goriškem. 2  K njegovim izvaja¬
njem bi pripomnil, da bi »comunita« našega vira, kjer so volili na
Bovškem sodnika in dekana ne prevedel z »okrajni zbor«, marveč z
»občina«, kar ustreza »gemein« v spisih sestavljenih v nemškem jeziku.
Beranova domneva, da je 12 zaprisežencev bovške občine istovetnih
z župani 12 bovških vasi ne bo držala, kajti naš vir navaja na Bov¬
škem le 6 vaških županov (dekanov) v 10 vaseh in dveh občinah.
Posebno občino v Čezsoči razlagam iz nekdanje pripadnosti te vasi
in bližnjega Loga (Čezsoškega) pod patriarhovo tolminsko gastaldijo,
v mejah sicer bovške dekanije.

Pri navajanju 10 vasi, ki spadajo pod bovško glavarstvo s šestimi
dekani (župani), bi pripomnil, da veljajo marsikje na slovenskem
ozemlju tista naselja, v katerih se v starini imenujejo župani, za
starejša po naselitvi in nastanku. To velja očitno tudi za navedene
bovške vasi, ki tudi po drugih znakih kažejo na nastanek v dobi

2  Zbornik znanstvenih razprav (Univerza v Ljubljani, Pravna fakul¬
teta), 28 (1959), 5—50.

345

starejšega naseljevanja. Najstarejše znane omembe zanje so: Bovec
(Fliz), 1174, F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 4, 546, 547;
Velika vas  (in villa maiori) in Mala vas  (in villa parua) v Bovcu, 1285
(Monumenta historica ducatus Carinthiae 5, 405). Dvor  (villa que di-
citur Curia in Plecz), 1256, kod. W 594, fol. 102’, Registraturbuch der
Grafen von Gorz, v Drž. arhivu na Dunaju. Plužna  (Plusina), citat
kot pri Veliki in Mali vasi. Čezsoča  (in Pletio in villa que dicitur
ultra Isontium), 1306, Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, ed. Bianchi,
330. Log Čezsoški  in Žaga  (Loch iuxta Segam), 1342, Monumenta
patriae Forri Julii, rokopis R80 v Državnem arhivu v Vidmu, fol. 75.
Srpenica  (Sterpenicz), 1285, citat kot pri Veliki in Mali vasi. Trnovo
(Ternau), 1313, rokopis naveden pri Logu Čezsoškemu in Žagi, fol. 13’.

Prebivalcev na bovškem ozemlju so po podatkih spisov v trža¬
škem arhivu okoli leta 1769 našteli 3834; ti so prebivali v 811 hišah.

Zanimiva je primerjava teh številk s številkami kasnejših štetij,
razume se za isto ozemlje. Leta 1857 — 6218, 1869 — 6554, 1880 — 5947,
1900 — 5871, 1910 — 5924, 1936 — 5319, 1948 — 3795, 1961 — 4189.
Te številke nam povedo, da ni bilo prebivalstva na Bovškem pred
200 leti veliko manj kot danes.

Spisi izpred 200 leti pravijo, da je prebivalstvo Bovškega nasta¬
njeno med skalnatimi in nerodovitnimi gorami, da je podnebje večji
del leta mrzlo, da je le zelo malo obdelovalne zemlje, tako da se ljudje
z lastnimi pridelki morejo preživljati komaj tri mesece. Največja
sredstva za obstanek in tudi trgovanje daje Bovčanom reja mnogo
živali, kot goved, konj, ovac in koza. Z dohodki od jagnjet, kozic in
telet, pa masla, sira in mleka se preživljajo na siromašen način ostali
del leta. Sira in lesa ima Bovško v dovoljni meri. Trgujejo pa Bovčani
z volno, maslom in sirom, kar nosijo na prodaj na Kranjsko, v grofijo
Goriško—Gradiščansko, na Koroško in v Trst. Pridelajo nekaj malega
pšenice, ječmena in koruze pa kak kos platna.

Toda žita, kolikor ga pridelajo, je za prehrano prebivalstva pre¬
malo, zlasti ker je prepičel obseg ravninskega sveta, kjer bi uspevalo.
Največje in edino sredstvo za obstanek je Bovčanom živinoreja. Ker
pa tudi od te, zlasti če je rodbina številnejša, ne morejo imeti dovolj
sredstev za življenje, si išče mladina rada zaslužek izven dežele.

K stalnemu poudarjanju v spisih o Bovškem v tržaškem arhivu,
da je živinoreja glavna ali celo edina za obstanek mogoča pridobit-
vena panoga, naj dodam, da je tako bilo na Bovškem že stoletja nazaj.
Poleg živine je bil sir eden najpomembnejših produktov, ki ga je
bovški kmet služil kot urbarialno dajatev svojim zemljiškim gospo¬
dom. Planine v bovških gorah se navajajo že v drugi polovici 12. sto¬
letja, prva po imenu (Trebiščina) pa leta 1328. 3  Spis, ki je za okoli

3  Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek drugi. Urbarji Slovenskega
Primorja 2, 13, 84; 3, 278. — Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 4,
št. 795, str. 594 (1191). — Monumenta patriae Fori Julii, rokopis R 80, fol. 106,
v Državnem arhivu (Archivio di Stato) v Vidmu.

346

100 let starejši od naših aktov — Rechbachovo poročilo o bovškem
glavarstvu iz sedmega desetletja 17. stoletja — prav tako poudarja
živinorejo na Bovškem, hkrati pa tudi prenaseljenost in revščino
dežele. Zaradi pičlega pridelka žita zmanjkuje kruha tudi za pol leta. 4 5
Žito za prehrano prebivalstva so že v srednjem veku uvažali s Ko¬
roške. 6

V takem stanju gospodarstva se je Bovško srečalo v drugi polovici
18. stoletja z uvajanjem fiziokratskih smernic, ki so šle v kmetijstvu
za novimi načini obdelave in uporabe zemlje, za novimi postopki v
živinoreji, za uvajanjem novih hranilnih rastlin in za boljšo zaposlitev
prebivalstva. Vse to naj bi seveda zvečalo državne dohodke in dvignilo
blagostanje ljudii. Kmetijskim družbam je pri širjenju fiziokratskih
naukov in načel šla pomembna vloga. Goriška kmetijska družba, ki je,
kot je iz naših virov razvidno, dajala predloge in mnenja za zbolj¬
šanje gospodarskega stanja na Bovškem, je bila ustanovljena leta 1765.

Vprašana glede gospodarstva na Bovškem je svetovala, ker je
tamkaj glavno sredstvo za obstanek živina (goveda, ovce, koze, konji)
naj se vsa skrb posveti dvigu živinoreje. Poizkusi naj se napraviti
pašnike plodnejše. Pomanjkanju krme naj se odpomore z gojitvijo
krompirja, korenja in detelje. Gojitev živine naj bo prvenstveno pri¬
zadevanje Bovčanov. S tem se bo zvečal odgoj telet, jagnjet in kozli-
čev, pridelek masla, sira tin volne, kar vse bi z znatno prodajo bilo
v veliko korist Bovčanov. Uvajanje ovac z mehko volno bi koristilo
pridobivanju kakovostne volne, ki je sicer ni v izobilju, je pa potrebna
predilnicam. To blago bi prav sedaj moglo biti upoštevano ko se na
Goriškem in Gradiščanskem uvajajo suknarne, ki na Koroškem že
obstajajo. V te suknarne bi mogli Bovčani pošiljati svojo volno in
imeti od preje dobiček.

Znaten konsum telet v mestih Goriško—Gradiščanske in v Trstu
bi moral vzpodbujati Bovčane, da bi gojili večje število krav, da bi
oskrbeli umetno krmo za njihovo rejo preko zime. Tistim, ki bovško
glavarstvo upravljajo, bi moralo biti vse to pri srcu, morali bi znati
prebivalce pregovarjati, da vpeljejo vse kar jim more biti od koristi
in prinašati dobiček. Gorski položaj, nerodovitnost zemlje, ostro pod¬
nebje, to so ovire, ki v veliki meri preprečujejo boljšo kulturo zemlje.
Kljub temu bi se dalo marsikaj zboljšati, če bi se ravnalo po pravilih
in metodah kot je treba. Toda pri položaju kakršen je in v krajih
kjer ni nobenega, ki bi vedel, kaj je agrikultura, ni upati na večji
uspeh.

Se na nekaj je opozorila spomenica goriške Kmetijske družbe.
Vemo, da je bilo v starih časih razširjeno na Bovškem krošnjarstvo,
ne vemo sicer od kdaj in tudi ne, ali je bilo Bovčanom podeljena
pravica krošnjarjenja po kakem posebnem privilegiju, ali je bilo kroš-

4  J. Beran, Doneski k zgodovini prava na Goriškem, 15, 18.

5  C. Czoering, Das Land Gdrz und Gradišča (1873), 726, opomba.

347

njarstvo kako drugače vpeljano. Spomenica Kmetijske družbe pravi,
da obstaja pri Bovčanih kar razvada odhajanja v svet, tako da ostaja
zlasti krepak rod in mladina kar več let izven domačega kraja in
krošnjari v raznih deželah. Tu si Bovčani navzamejo tujih navad,
škodljivih za njihovo telo in vero. Ko se vrnejo, pojedo, kar so prido¬
bili s krošnjarjenjem, nato pa nadaljujejo, kako bi si drugače pri¬
borili svoj obstanek.

Pa še druga razvada je pri Bovčanih razširjena, ki je nemara
vzrok, da so mnogi prisiljeni zapuščati domačo zemljo in si drugod
iskati svoj življenjski obstanek. Zemljo za obdelavo primerno deli oče
v toliko delov, kolikor ima otrok. Nastane toliko delcev in poddelcev,
da imajo otroci in vnuki komaj krpe zemlje. S strogimi zakoni in
ukrepi bi bilo treba zaustaviti odhajanje v svet s krošnjo in preprečiti
drobitev zemlje, s tem zmanjševanje števila prebivalcev in vse zlo,
ki izhaja iz brezdelnega in postopaškega življenja.

Toda kako zadržati ljudi v domačem kraju, kako jim pomagati?
Zaposli naj se jih z uvajanjem statev v tkalnicah za platno in volno,
vpelje naj se izdelava nogavic in podobnega industrijskega dela.
Pridobi naj se Bovčane za rejo čebel in za vse kar bi zboljšalo njihov
položaj.

Ni zgolj potrebno, marveč tudi bistveno je naročiti upraviteljem
bovškega glavarstva, naj se zavzamejo za ondotne revne ljudi, pod¬
učijo naj jih, vzpodbujajo, vpeljejo v delo in obrt, napravijo naj jih
sposobne doseči vsa tista sredstva, ki bi jim mogla biti v olajšanje.
Če se bo Bovčane pustilo v sedanji zanemarjenosti, se ne bodo nikdar
rešili bednega stanja, ki jih pritiska.

Tudi vlada cesarice Marije Terezije je leta 1769 (26. avgusta)
predlagala kako naj se pomaga Bovčanom. Še letos naj se na Pado-
vanskem kupi nekaj koštrunov in jih brez plačila pošlje Bovčanom
zato, da se bo med njimi mogla volna izdelovati v večjem obsegu in
boljši kakovosti. Dalje naj se dva mojstra, ki se spoznata v delu z
volno pošljeta v Bovec in ondi moške in ženske učita tkanja volne.
Bovčanom naj se z denarjem pomaga pri zboljšanju čebeloreje in na¬
bavi čebeljih panjev. Vlada zahteva tudi poročilo o ukrepih, ki so bili
storjeni glede razkosavanja zemljišč.

Predlogi in ukrepi glede zbo !: sanja gospodarskega stanja Bov¬
škega padajo in se skladajo s časom, ko se je tudi na Goriškem v
sklopu tedanjih prizadevanj v gospodarstvu skušalo povzdigniti agri¬
kulturo, manufakturo, obrt in trgovino. Tudi v goratih delih dežele
nastajajo manufakturne delavnice, ki jim pa ni povsod usojen uspeh.
V Bovškemu sosednjem Kobaridu so leta 1753 začeli s tkalnico za
pisano platno, ki pa je kmalu propadla. V Kanalu je bila leta 1775
z nekoliko večjim uspehom urejena platnarna. 6

6  O tem C. Morelli, Istoria della Contea di Gorizia 3 (1855), zlasti str. 118
dalje, 136.

348

Tudi na cesto preko Predela, ki pomenja v nekdanjem gospo¬
darstvu Bovškega zelo pomembno postavko, je ob načrtih, predlogih
in ukrepih za pomoč Bovčanom mislila v drugi polovici 18. stoletja
tedanja oblast. Ob predelski poti ali nedaleč od nje ležijo vse tiste
bovške vasi, ki jih moramo z upravičenostjo imeti za naselja starej¬
šega nastanka.

Predelski cesti, ki pelje dalje ob Soči in pri Kobaridu zavije v
dolino Nadiže v smeri proti Čedadu gre v starejši preteklosti Bov¬
škega večji pomen kot cesti, ki pelje od Kobarida dalje proti Tolminu
in Gorici. Prve omembe Bovca v 12. stoletju so v zvezi s Koroško in
Korošci, ki so prihajali ob zgornjo Sočo preko brez dvoma obstoje¬
čega pota čez Predel. Vse do začetka 14. stoletja se navaja na Bovškem
in v zgornjem Posočju zemljiška posest fevdalcev in cerkva s koroške
strani (škofiji Krka in Bamberg, samostana Osoje in Millstatt itd.). 7
Kaže pa, da je bila posest ob zgornji Soči koroški gospodi preveč
od rok; že od 12. stoletja dalje jo zamenjujejo in odprodaja jo.

Ostale pa so trgovske zveze preko Predela, od katerih so imeli
Bovčani brez dvoma gospodarsko korist. V 14. stoletju so oglejski
patriarhi, svetni gospodarji Furlanije, zaradi cestnih roparjev, ki so na
trgovce prežali ob cesti preko Pontebe in v časih, ko so bili navzkriž
z avstrijskimi vojvodi, gospodarji pontebske ceste, skušali usmerjati
trgovski promet preko Predela in Bovca. Za trgovce iz Beljaka in
katerihkoli drugih krajev se 1345 navaja bovška cesta (strata de Plez),
ki pelje v Čedad. Trgovcem, ki prihajajo preko Bovca zagotovi 1364
oglejski patriarh posebno varnost. 8

S pogodbo sklenjeno leta 1379 med oglejskim patriarhom in
mestom Čedadom je ta postal gospodar Tolminskega. 9  To je bilo
v prid zvečanega prometa med Čedadom in notranjimi alpskimi deže¬
lami preko Bovca in Predela. Čedad, katerega oblast je s pogodbo iz
leta 1379 segala sedaj globoko v zgornje Posočje, je ta svoj položaj
skušal izkoristiti v svojo gospodarsko korist, napeljati preko na novo
pridobljenega ozemlja ob zgornji Soči trgovski promet na svoje mesto.
Z avstrijskima vojvodoma Viljemom in Albrehtom, ki sta bila gospo¬
darja tudi sosedne Koroške, 'in zemljiškim sosedom Bovškega na
severu, škofom iz nemškega Bamberga, je sklenil Čedad leta 1399
pogodbi o potu čez Predel. Ti doslej neznani listini sta pomemben
vir za zgodovino prometa in trgovanja, usmerjenega preko Bovškega. 10

7  Urbarji Slovenskega Primorja 2, 13, 14.

8  Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 40, 51, 222 (J. Zahn, Austro-
Friulana).

9  V. Joppi, Documenti Goriziani, Archeografo Triestino 17  (1891), 31
do 35.

10  Prepisa iz 18. stoletja obeh listin v Državnem arhivu (Archivio di
Stato) v Benetkah, Secreta Archivi propri, G. Fontanini, zv. 3, 338—539. —
Prepis iz 17. stoletja samo pogodbe z avstrijskimi vojvodi v arhivu v Mu¬
zeju v Čedadu, Komunalni arhiv (brez podatkov o carinskih postavkah).

349

Popravi, preuredi, obnovi in napravi naj se cesta, ki pelje od
vode imenovane Trebiža (ab aqua quare dicitur La Taruisa, danes
Trbiž), preko Bovca (per Pletium quod vulgariter 'in teutonico dicitur
Flig) na Čedadsko. Čedadci ne bodo od trgovcev imenovanih vojvod
oziroma od bamberškega škofa razen od starine navedenih carin in
prevoznine (ualuardum usitatum quod vulgariter in theutonico dicitur
furuart) zahtevali nobenih drugih dajatev niti ne bodo ti na Čedad-
skem primorani izlagati svoje blago na prodaj (nederlegk) ali se tam¬
kaj po nepotrebnem zadrževati.

Iz carinskih postavk, ki jih listina nadrobno našteva, je razvidno
kaj se je takrat tovorilo in vozilo preko Predela in Bovca na Čedad.
Od živali so to bili voli, krave, konji, koštruni in svinje; od rud pa
baker, kositer, svinec in železo. Od prometa preko Predela so imeli
brez dvoma koristi tudi Bovčani, s priprego in razno drugo pomočjo
ter postrežbo ljudem in živalim.

Hud udarec za predelsko cesto je bil ko so leta 1420 postali Be¬
nečani svetni gospodarji Furlanije in so na škodo predelske ceste
Benetke začele podpirati in usmerjati trgovski promet preko Pontebe.
Še hujši udarec pa je bil, ko je bilo Bovško pičlih sto let kasneje (1509)
priključeno habsburškim deželam in je odslej Bovec od Čedada ločila
politična meja.

Nova avstrijska oblast je sicer skušala predelsko cesto usmeriti ob
Soči navzdol na Gorico in dalje na luki v Trstu in Devinu. Cesto od
Tolmina do Gorice so začeli graditi in jo dograjevati v drugi polovici
16. stoletja. Vkljub popravilom in nekaterim celo velikopoteznim na¬
črtom za ohranjevanje in namenom kako naj se preko Predela iz¬
važajo v notranje alpske dežele zlasti goriška vina, se je za cesto
dejansko storilo malo. Korošci se niso zanjo 'zavzemali in je niso radi
uporabljali. Cesta in mostovi na njej so v propadanju, zlasti v delu
med Bovcem in Trbižem. 11  V kratkem bo cesta neuporabna, ne samo
za vozove, marveč tudi za tovorne konje, je povedano leta 1704. 12

Po eni strani so Benečani in Furlani usmerjali promet na ponteb-
sko cesto, ki so jo tudi Korošci raje uporabljali kot klance na Predelu.
Po drugi strani je pa nova trgovska cesta preko Kranjske prevzela
vlogo glavnega prometa s Trstom, zlasti potem ko je bilo to mesto 1719
razglašeno za svobodno luko.

Šele za časa gospodarsko močno razgibane dobe cesarice Marije
Terezije (1740—1780) je promet na predelski cesti do neke mere oživel.
Naši viri iz tržaškega arhiva pravijo, da daje predelska cesta Bov¬
čanom precej dohodka; tudi preko 10.000 forintov na leto zaslužijo
Bovčani s priprego (forspon), ki jo nudijo Korošcem na potu čez

11  Morelli, Istoria della Contea di Gorizia 1 , 167—168 ; 2, 173, 175. —
S. Rutar, Zgodovina Tolminskega (1882), 156—158. — Czoernig, Das Land
Gorz und Gradišča, 819—820.

12  Morelli, Istoria della Contea di Gorizia, 3, 115.

350

Predel. Vendar, pravijo naši viri, naj se brezposelna bovška mladina
tu na domačih tleh še bolj zaposli. Cesta naj se obnovi in popravi
tako, da se bo lahko po njej vozilo, da bi s tem število trgovskih voz
na njej narastlo, s konji in voli bi pa mladi ljudje pomagali pri vozo¬
vih. Plačilo za to bi bilo v korist in pomoč revnim Bovčanom, ki
imajo zaradi prirode svoje zemlje le travo, s katero rede žival. Tako
popravljena in urejena cesta ne bi bila v korist le domačemu pre¬
bivalstvu, marveč tudi Goriški in Gradiščanski, v znatno korist trgo¬
vini, ki bi se v teh krajih z obtokom blaga povečala, bila bi pa tudi
v korist tržaški luki.

Še na eno so opozorili predlogi za zboljšanje gospodarskega stanja
Bovčanov. Spisi, ki jih uporabljamo, pravijo, da obstaja v bovškem
glavarstvu v Trenti rudnik železa. Nekaj časa ga je imel neki gospod
Grotta, za tem je prešel v posest rodbine grofov Attemsov, ki so
v Trenti ustanovili kapelo z beneficijem v znesku okrog 100 forintov
na leto za vzdrževanje kaplana. Rudnik je nato kupil neki Branka
s Kranjskega, njegova vdova pa ga je prodala Frančišku de Wichten-
stein iz Gorice. Zaradi pomanjkanja sredstev ga ta ne more tako
spravljati v obrat, kakor bi bilo treba in rudnik zanemarja. Potrebno
bi bilo preiskati kako lastnik ta rudnik upravlja, ali je od koristi da
obratuje, ali je prevoz njegovih izdelkov iz onih daljnih krajev
lahek in z nevelikimi stroški mogoč. V tem primeru bi se v tem rud¬
niku mogli zaposliti tisti podložniki, ki so zaradi nezaposlenosti pri¬
siljeni živeti od miloščine drugih 'in so drugim v breme.

K temu, 'kar navajajo 1  naši spisi o železnem rudniku v Trenti, bi
bilo pripomniti, da so po znanih podatkih z dovoljenjem cesarja
Ferdinanda II. začeli z rudarskim obratom v Trenti bratje Grotta, ki
so ondi vsaj že leta 1624 imeli svoje fužine. Grotta so prodali obrat
vsaj pred letom 1675 grofu Hermanu Attemsu. Ta ga omenja 1693
v svojem testamentu. Od Attemsov je prešel rudnik s prodajo leta 1742
na Janeza Gašperja Branka, ki je bil doma iz Dragomlja na Kranj¬
skem. Njegova vdova ga je leta 1759 prodala Frančišku Krištofu
Wichtensteinu. V tem času pa je bil rudarski obrat v Trenti že v
propadanju. Wichtenstein je nakopal le malo rude. Od Wichten-
steina je kupil obrat ljubljanski trgovec Matija Bartolotti, od njega
pa 1774 koroški fužinar Jožef Lovrenc Silbernagel. Ni se več posrečilo
spraviti ga v življenje. 13  Poročilo o njem najdemo še pri Baltazarju
IIacquetu, ki je Trento obiskal verjetno leta 1779 in ki pravi, da
rudnik in fužine v Trenti ne delajo več, popisuje pa še ondotne
naprave ter načine pridobivanja in obdelave železne rude. 14

13  A. Miillner, Geschichte des Eisens in Krain, Gorz und Istrien, 654
do 670. — Morelli, Istoria della Contea di Gorizia 2, 179; 4. 138 (Osservazioni
ed aggiunte G. D. Della Bona).

14  Oryctographia carniolica 3, 45.

351














































Življenje in delo Milka Kosa

Bogo Grafenauer

1. Rod

Devetdeset let sta le s približno desetletnim premorom po očetovi smrti
stala na čelu slovenskega zgodovinopisja Franc in Milko Kos — od 1882,
ko je začel s svojim znanstvenim delom oče Franc (u. 1924) d do sinove
smrti 1972 — kot vsak v svojem času najvidnejši slovenski zgodovinar. To
dejstvo, ki je trajalo tri povprečne človeške generacije, pač zahteva nekaj
besed tudi o rodu, iz katerega sta izšla oba velika slovenska znanstvena
delavca.

0 materi Franca Kosa in Milkovi babici Elizabeti Kos, rojeni Krek
(roj. 12. XI. 1826 v Dolenji vasi pri Selcah, u. v Selcah 20. II. 1886), ki je bila
v sorodstvu z Janezom Ev. Krekom (Elizabetin ded Jakob in Janezov praded
Jožef sta bila brata), poznamo od Andrejkove monografije »Selški predniki
dr. Janeza Ev. Kreka« (1932) genealogijo, ki seže do meje med 16. in 17. sto¬
letjem, poleg tega pa vemo, da gre za rod nemških kolonistov, priseljen
v Poljansko dolino gotovo pred 1. 1500, pa do okrog 1600 gotovo že poslo¬
venjen. 1 2  Na oči je to sorodstvo s Krekom že oddaljeno, na kmetih pa je bilo
vendarle dovolj ozko, da je našel Andrejka v že postarani Elizabetini hčerki
in sestri Franca Kosa Johani (roj. 1. III. 1856, u. 1. II. 1943) okr. 1. 1930
enega izmed najboljših nosilcev družinske vednosti o dosti razvejanem Kre¬
kovem rodu. Za očetov rod je nabiral nekatere podatke že Franc Kos, siste¬
matično pa je izpisoval vse vrste matične knjige (krstne od 1612 naprej,
poročne od 1615 in mrliške od 1677, vse za župnijo Stara Loka) Milko Kos
po okrog 1930. letu, po urbarjih pa mu je za Poljansko dolino in posebej
za Zminec za 16. in 17. stoletje dopolnil te podatke še Pavle Blaznik (vse

1  Gl. Franc Kos, Izbrano delo, 1982, str. 337—365.

2  Prim. R. Andrejka, Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka, 1932, 14,
op. 29.

23  Srednjeveška zgodovina . . .

353

v Kosovi rokopisni zapuščini, fasc. 24). Tako je sestavil Milko Kos genealo¬
gijo za deset generacij od Boštjana Kosa, roj. okrog 1620, do svojih vnukov,
seveda le za svojo rodovno črto, tako da je marsikaj drugih izpiskov ostalo
glede svoje uvrstitve še odprtih in bi bilo delo najbrž prav za objavo do¬
končati v celoti, najbolje v današnjem loškem arhivu. Zagotovljeno je vse¬
kakor zaporedje družin od Jurija (roj. 16. IV. 1658, poročenega 27. IV. 1687
z Jedert), ki je že živel kot gruntar v Zmincu, vasi približno pol ure hoda
ob Poljanski Sori navzgor oddaljeni od Škofje Loke, v hiši, ki je po franci-
scejskem katastru nosila hišno štev. 12 (na parceli štev. 24). Pred nastopom
Jurija kot gospodarja na tej kmetiji so pa nekatera vprašanja še nerazre¬
šena; v urbarju iz 1679, ki je bil zamenjan z novim 1688, je zamenjal
(v urbarju prečrtanega) Hansa Kosa (Khosz), ta pa je sam postal gospodar
na tej kmetiji šele po 1667 (za Gregorjem Vičekom). Za Jurija poznamo
očeta in mater, ne pa kraja rojstva, neznana pa je z druge strani stopnja
sorodstva med Janezom (Hans) in njegovim naslednikom na gruntu, Juri¬
jem. V Zmincu je družina živela tri rodove (Jurij, sin Janez, vnuk Primož)
dobrih sto let, nato pa se je Matej (roj. 1781, um. 1825), »birt in trgovec
s platnom« preselil v Škofjo Loko in 7. IV. 1808 kupil hišo št. 35 na Mest¬
nem trgu. Tako seveda ne vemo, od kod so prišli Kosi v Zminec. Priimek
je znan na Loškem že v urbarju 1501 (Delnice pri Javorju, Gorenja vas pri
Medvodah), po urbarju 1560 pa našteva Franc Kos že šest podložnikov s tem
priimkom (na Lovskem Brdu, pri Javorjah, Muravah in Delnicah, Topoljah
pri Selcih in v županiji Godešče). 3  Do datuma Jurijevega rojstva je izpisal
M. Kos iz krstnih knjig starološke fare 33 rojstev 15 zakonskih parov, Blaz¬
nik pa je po urbarjih za ta čas našel v Poljanski dolini še 10 podložnikov
s tem priimkom. Veliko preveč podatkov, da bi mogli urejati sorodstvo. Pri
Jurijevih bratih in sestrah zbuja pozornost le to, da je nosila ena izmed
njegovih sester ime Eva in najmlajši brat ime Adam, kar sredi 17. stoletja
gotovo zbuja sum skrivnega protestantizma. V mestu je družina ostala le
nepolni dve generaciji. Ob očetovi (Matejevi) smrti je bil najstarejši od
štirih otrok star le 5 let in je skrb zanje in gostilno prevzela mati Marija
(roj. Luznar), po njeni smrti (1844) pa najstarejši sin Franc, medtem ko se
je mlajši sin Ivan (r. 1822) oženil 1851 na Dagarinovo kmetijo (veliko pol
grunta) v Selcah, ki jo je delno podedoval in delno odkupil od sorodnikov
svoje matere, 4 *  z Elizabeto Krek. Starejši izmed njunih otrok, Franc, je šel
študirat in postal zgodovinar, hčerka Johana pa se je poročila z Antonom
Hainriharjem in tako je hiša dobila svoje današnje ime. 6

Na družinski dom v Selcah sta bila vselej tesno navezana Franc in
Milko — v težkem času, ko sta po prvi svetovni vojni izgubila dom v Go¬
rici, sta si vmesno postajo pred ustalitvijo v Ljubljani poiskala prav v Sel-

3  Fr. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, 1894,
št. 24; za urbar 1501 prim. P. Blaznik, Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV,
Urbarji freisinške škofije, 1963, str. 308, 339, 344.

4  R. Andrejka, n. n. m., str. 54.

6  Genealogija v zapuščini M. Kosa.

354

cih. Vse to širjenje Kosovega rodu po zaradi naselitvene zgodovine jezikov¬
no mešanem gospostvu (tudi ob in v jezikovno mešanem mestu) ima namreč
najbrž vendarle svoj pomen tudi za zgodovinski interes. Po Milkovem
prepričanju naj bi bil sicer v Kosovi družini globlje zakoreninjen slikarski
talent njegovega brata Gojmira, ker njun ded Janez ni bil le kmet, marveč
tudi kmečki »malar«-samouk.° Toda dejstvo, da je prav iz loškega ozemlja
izšlo — odkar se je proti koncu prejšnjega stoletja začela oblikovati moder¬
na slovenska zgodovinska znanost — prav nenavadno število vidnih sloven¬
skih zgodovinarjev, najbrž ne more biti le golo naključje. Poleg obeh
Kosov je bil doma od tod tudi Anton Koblar, utemeljitelj prvega sloven¬
skega zgodovinarskega časopisa, Izvestij Muzejskega društva za Kranjsko;
prav tako so bili v »agrarnem odseku«, ki je pri Slovenski akademiji zna¬
nosti in umetnosti od 1960 naprej pripravljal prvi dve knjigi enega izmed
najpomembnejših zgodovinarskih projektov našega časa pri Slovencih, Go¬
spodarske in družbene zgodovine Slovencev (knjigi o »Zgodovini agrarnih
panog«), od šestih članov kar štirje iz tega področja (Pavle Blaznik, Milko
Kos, Sergej Vilfan, Josip Žontar). Ali se zbuja ta večji zgodovinski interes
ne le z zgodovinskim izročilom o najstarejšem zemljiškem gospostvu na
Kranjskem z znano zgodovino, marveč tudi s svojevrstnim etničnim razvo¬
jem tega ozemlja, kjer je tekla meja med slovenskim ozemljem in nemškimi
jezikovnimi otoki še do našega stoletja? Morda kaže na to, da te vrste
zgodovinsko srečevanje ostri pogled in smisel za zgodovino, še drugo zani¬
mivo dejstvo, ki je prav tako zvezano tudi z Milkom Kosom: med petimi
profesorji, ki smo do začetka 1970 na ljubljanski Filozofski fakulteti pre¬
davali zgodovino Slovencev, smo bili kar štirje po rojstvu (Lj. Hauptmann
po rodu od Sv. Križa nad Mariborom, roj. v Gradcu; M. Kos, rojen v Go¬
rici) ali po rodu (Fr. Zwitter in B. Grafenauer, oba s Koroškega) doma iz
mejnih področij slovenskega naroda, od srede 19. stoletja ogroženih v svo¬
jem narodnostnem obstoju.

Ali ne potrjuje te sodbe tudi naslednji krajši Kosov zapis o novem
priimku tetine družine v njegovi rojstni hiši, ki ga je spravil med svoje
dokumente?

»Okolica Škofje Loke je bila — odkar so prišli Slovenci v te kraje —
naseljena po le-teh. Pred okroglo 900 leti so pa naselili škofje iz Freisinga
na Bavarskem, ki so bili zemljiški gospodarji teh krajev, v nekaterih vaseh
takrat še slabo obljudene okolice Škofje Loke in Sorškega polja kmete,
ki so jih poklicali iz Bavarske. Vendar pa je bilo med njimi že od poprej
pa tudi pozneje naseljenih mnogo slovenskih kmetov. Glavne vasi, kjer so
živeli nemški naseljenci, obdane vsenaokrog od vasi Slovencev, so bile
Bitnje, Žabnica, Dorfarje, Sv. Duh, Virmaše, Stari dvor. Trata, Lipica, Suha,
Hosta, Peven, Stara Loka, Moškrin, Trnje, Bešter, Vincarje in Crngrob.
Vse te vasi nekdaj delno nemških naseljencev so se pa v teku stoletij poslo¬
venile. Že pred 300 leti niso tukaj ljudje več nemškega znali. Ohranili pa

0  Izjava M. Kosa iz decembra 1953, prim. tudi E. Cevc, Slikar Gojmir
Anton Kos, Loški razgledi 18, 1971, str. 95.

2 >‘

355

so vse do danes nemške ali pa nemško zveneče priimke, ki so jih rabili
sami, ali pa so jim jih dale pisarne, ki so tedaj uradovale v nemščini.

Kaže  se,  da  je  rod  Hajnrihar,  v kolikor se da dognati, izšel iz
teh krajev. Najstarejši znani podatek je iz leta 1423, ko se imenuje neka
Swetka Jacoben Hanricher von Seifnitz witib (Svetka vdova po Jakobu
Hanricherju iz Žabnice). V Žabniei, Bitnjem, Beštru in pri Sv. Duhu se
Hajnriharji imenujejo v 16. stoletju (npr. 1515, 1560, 1580) in v prvi polo¬
vici 17. stoletja (npr. 1625), potem pa ne več.

Nekateri v Žabniei in Beštru naseljeni Hajnriharji so imeli pred 400
leti ime Osterman.  Tako se v Žabniei imenuje leta 1515 neki Osterman
Haynricher. Osterman more pomeniti moža, ki je prišel od vzhoda (osten),
ali pa je na vzhodu imel grunt, zemljo, posest itd. Pri Loki se imenuje
večkrat neki Osterfeld, to je polje na vzhodno stran; nasprotje k temu je
zahod, vvesten, zato tudi pri Loki na zapadno stran še danes vas Bešter,
to je Westar z odpadlim pridevkom feld (Westerfeld) = polje na zahodno
stran.

Vse kaže, da se je ena veja Hajnriharjev iz loške okolice naselila v
16. stoletju v Selca, glavno vas Selške doline. Poprej Hajnriharjev v Selški
dolini ni najti. Prvič se tukaj na enem Selških gruntov omenja leta 1560
Bartlme filius Osterman Plainricher (Jernej sin Ostermana Hajnriharja).
Od tega časa dalje imajo Llajnriharji v Selcih grunt, torej dokazano nepre¬
trgoma že skoraj 400 let. Še danes veljavno hišno ime Osterman imajo selški
Hajnriharji od imena, ki je bilo pri Hajnriharjih pred 400 leti močno v na¬
vadi in so ga, kot se kaže, prinesli s seboj s svojo preselitvijo iz loške oko¬
lice v Selško dolino.

V cerkvenih knjigah selške fare se priimek Hajnrihar piše različno:
Hainrichar, Heinricher, Plainricher, Hainrihar. Najdemo pa tudi obliko Are-
har, Arihar, Arhar, Andrehar in Anderhar, kakor so ljudje pa tudi selški
župniki v cerkvenih knjigah priimek Hajnrihar prikrojevali. Ena vrsta pri¬
imka se celo meša z drugim. Oče je na primer Hajnrihar, njegovi otroci
so Arharji, otroci teh pa zopet Hajnriharji. Ali je pa en otrok Hajnriharja
vpisan kot Hajnrihar, drugi pa kot Arhar, oziroma Anderhar in Andrehar.
To mešanje priimkov najdemo v drugi polovici 17. stoletja in v 18. stoletju.
V 19. stoletju glase vpiski v selških cerkvenih knjigah zopet le Ilainrieher
in Hajnrihar.

Je torej zgolj slučaj, da je tej rodbini ostal nemško zveneči priimek
Hajnrihar, ne pa slovensko prikrojeni Arhar, kakor se mnogi ljudje na
Slovenskem dejansko pišejo. Rodbina Hajnrihar je torej že štiristo let do¬
kazana v vasi Selca, ki je stoodstotno slovenska in v kateri drugorodnih
naseljencev nikoli bilo ni. Pa tudi če bi bila ostala na Sorškem polju, bi
bila slovenska, kajti tudi tamkaj so nekdanji nemški kmetje že oddavnaj
poslovenjeni. Zgodovina dokazuje torej že dolga stoletja nazaj segajoče slo¬
venstvo te rodbine.«

2. Življenje

Milko Kos je bil rojen v Gorici 12. decembra 1892 kot prvi sin Franca
Kosa in njegove žene Marije, roj. Sbuelz, iz tržaške furlanske družine.
V 1. 1899 do 1903 je obiskoval na slovensko-nemškem oddelku vadnico v Go¬
rici (do 3. razreda z imenom »Milko« kot v krstnem listu, v 4. razredu in
v sklepnem »frekventacijskem spričevalu« za »prijavo za sprejem v srednjo
šolo« pa naenkrat z imenom »Emil«, ki se drži nato v srednji šoli vse do

356

mature in šele na dunajski univerzi se vnovič povrne pravo osebno ime
»Milko«). Od jeseni 1903 do julija 1911 je obiskoval klasično »državno gi¬
mnazijo« v Gorici z nemškim učnim jezikom, na kateri je bila seveda ob¬
vezna slovenščina kot učni predmet za slovenske dijake. V domači hiši in
v šoli se je naučil poleg očetovega slovenskega in materinega furlanskega
ter obeh klasičnih jezikov — latinščine in grščine — še jezika obeh sloven¬
skih velikih sosedov — nemščine in italijanščine (te se je učil v obliki pro¬
stega predmeta, enako tudi stenografije), temu je dodal pozneje še znanje
francoščine in angleščine, delno pasivno in delno aktivno pa je sčasoma
prisvojil tudi znanje vseh drugih slovanskih jezikov.

Po maturi (julija 1911) je vpisal zgodovino in geografijo (kot stranske
predmete je vpisoval prvi dve leti tudi slavistiko pri Rešetarju in v četrtem
letu umetnostno zgodovino pri Dvoraku). Od zgodovinarjev je vpisoval največ
Redlichova, Dopscheva in Jirečekova predavanja, poleg tega za posamezna
leta tudi še druga (Srbikova, Kubitschkova, Kirnova in Ottenthalova), ven¬
dar je razen predavanj o avstrijski zgodovini ter zgodovini Bizanca in Bal¬
kana vpisoval iz zgodovine že v rednem študiju zlasti predavanja iz fonto-
logije ter pomožnih zgodovinskih ved; v zadnjem letu študija — ko se je
že pripravljal na poseben študij pomožnih ved — je bilo to še bolj izrazito.
Iz geografije je vsa štiri leta vpisoval le Oberhummerjeva predavanja iz
splošne geografije in antropogeografije. Redni študij je dokončal 4. marca

1916 na podlagi disertacije »Bertold Andeški, oglejski patriarh«, 7  mesec po¬
prej (3. II. 1916) pa je bil sprejet kot član Inštituta za avstrijsko zgodovin¬
sko proučevanje (Institut fiir osterreichische Geschichtsforschung). Sicer je
bil že v istem letu vpoklican v vojaško službo, toda ker so ga »pri vseh
naborih označili ko nesposobnega za frontno službo«, je bil 13. aprila 1917
dodeljen za službo dunajskemu Vojnemu arhivu, tako da se je mogel udele¬
ževati največjega dela »učnega kurza« na inštitutu tudi kot vojak. Potem
ko je bila odobrena domača naloga »Prispevki k značaju istrskih listin«
(Beitrage zuin istrianischen Urkundenwessen), 8  je od 12. do 20. novembra

1917 opravil tudi inštitutski izpit (s štirimi klavzurami — iz paleografije,
diplomatike, fontologije za avstrijsko zgodovino in avstrijske ustavne zgo¬
dovine ter iz zgodovine umetnosti ter z ustnim izpitom iz istih predmetov
ter še iz sfragistike, kronologije in arhivarstva) in si s tem pridobil tudi
formalno usposobitev »posebej za nastavitve v arhivih, bibliotekah in mu¬
zejih«. Pozneje je — s podporo ljubljanske univerze — že kot asistent v
ljubljanski Državni (sedaj Narodni in univerzitetni) knjižnici — to svoje
znanje na področju pomožnih zgodovinskih ved še izpopolnjeval na drugi,
enako znani ustanovi te vrste, Ecole des Chartes v Parizu (1921 do 1922).
Sam je označil (že po 1945) vlogo študija pri svojem osebnem razvoju v
zgodovinarja takole: »Moj prvi učitelj je bil moj pokojni oče. Že pred ma¬
turo sem skupaj z njim bral stare listine. Na univerzi na Dunaju so mi

7  Delno objavo prim. v št. 5.

8  Delni objavi prim. pod št. 4 in 281.

357

bili glavni učitelji Jireček, Redlich, Dopsch in Ottenthal. Mislim, da je bil
Jireček tisti, ki mi je dal prvo pobudo za proučevanje slovensko-roman-
skega sosedstva, zlasti s svojim delom Die Romanen in den Stadten Dalma-
tiens. Pri Jirečeku sem delal v seminarju, imel pri njem svojo prvo seminar¬
sko delo (o prebivalcih Trsta v srednjem veku) in poslušal predavanja iz
zgodovine balkanskih Slovanov in Dubrovnika. Pri Redlichu sem se, v nje¬
govem seminarju, dobro seznanil s kritiko virov in zgodovinsko metodo.
Pri Redlichu sem tudi doktoriral z disertacijo o oglejskem patriarhu Ber¬
toldu (1218—1253). Dopsch me je pritegnil največ s svojim študijem in pre¬
davanji iz gospodarske in socialne zgodovine, med drugim zlasti iz sloven¬
ske zgodovine, s katero se je Dopsch veliko pečal prav v letih mojega
dunajskega študija. Zelo so vplivale name tudi njegove razlage in razprave
o vprašanjih v stoletjih med antiko in srednjim vekom (teza o kontinuiteti).
Pri Ottenthalu sem dobil najsolidnejše podlage paleografskega znanja. Zgo¬
dovinske pomožne vede so bile glavni predmet mojega študija na Institutu
ftir dsterreichische Geschichtsforschung na Dunaju in na Ecole des chartes
v Parizu. Dunajski inštitut mi je dal podlage mojega znanja iz področja
paleografije, diplomatike, kronologije in fontologije. Na pariški ficole so
me najbolj pritegnila predavanja in vaje iz pravne zgodovine, ki jih na
Dunaju ni bilo. V prvih semestrih sem na Dunaju študiral tudi geografijo,
največ pri profesorju Oberhummerju (zgodovinsko topografijo in geogra¬
fijo).«

Dunajsko obdobje, ki ga je Milko po začetku vojne Avstro-Ogrske z
Italijo 1915 do konca vojne preživljal skupaj z očetom, ki se je iz Gorice
umaknil k arhivom na Dunaj, je bilo zanj končano z odpustom iz vojaške
službe 26. novembra 1918, skoraj mesec dni po razpadu dvojne monarhije.
Na podlagi spomenice o vprašanju likvidiranja avstrijskih arhivov, ki jo je
izročil dr. Verstovšku kot poverjeniku za prosveto v »Narodni vladi SHS
v Ljubljani«, je bil 28. decembra 1918 imenovan za zastopnika te vlade pri
likvidaciji arhivov v Nemški Avstriji, podrejen dr. Ploju na Dunaju; v zvezi
s tem je moral res na delo na Dunaj in pri tem je ostalo tudi, ko je postal
24. aprila 1919 »znanstveni sotrudnik na licejski knjižnici v Ljubljani«, ker
mu je bil kot »članu kulturne likvidacijske komisije na Dunaju« obenem
s tem dodeljen »začasni dopust«. To delo se mu je očitno zavleklo še do leta
1920 (njegov izraz je tudi članek »St. Germainska mirovna pogodba in naše
zahteve v avstrijskih arhivih«, gl. bibliografija št. 20). Položaj v rokopis¬
nem oddelku licejske knjižnice, v katerem je začel svojo pravo službeno
pot, se mu je namreč uredil šele s 1. decembrom 1920, ko je bil postavljen za
»asistenta« v tej knjižnici in to ostal do 8. maja 1924 (službena zaprisega
je datirana celo šele z 10. I. 1921). V teh letih je zrasel — poleg drugih
objav s težiščem na pomožnih zgodovinskih vedah ■— temelj za njegov po¬
membni popis srednjeveških rokopisov državne licejske knjižnice v Ljub¬
ljani (gl. št. 30, 57, 73, 91, 95 in v knjižni obliki 128), podlago za študij
pomembnega dela naše srednjeveške kulturne zgodovine.

358

Neka j zgodovinskih razprav in razprav iz pomožnih zgodovinskih ved,
ki so segale tudi v zgodovino drugih južnih Slovanov (prim. št. 4, 7, 10, 17—
19, 22, 24—26), je zbudilo zunaj slovenskega prostora toliko pozornosti,
da je bil Kos 8. maja 1924 postavljen za docenta za pomožne zgodovinske
vede na filozofski fakulteti univerze v Beogradu, kar je pomenilo zanj za¬
četek nove poti v službi in znanosti. Začelo se je delo univerzitetnega pro¬
fesorja, ki ga je opravljal preko 40 let, skoraj do svoje smrti. Obenem mu
je prav prvo docentsko mesto v Beogradu, kjer je prav 1924 začel Stano¬
jevič z organizacijo pisanja Narodne enciklopedije srpsko-hrvatsko-slove-
načke (1925—1929), prve in doslej v zgodovinskem pogledu v marsičem ne-
presežene enciklopedije jugoslovanskih narodov (ki jo mora vsaj zgodovinar
upoštevati tudi danes ob obeh Enciklopedijah Jugoslavije), prineslo nalogo
poglavitnega skrbnika za slovenske prispevke v tem pomembnem delu in
ga s tem uvedlo v leksikalno delo in njegovo organizacijo, kar ga je prav
tako spremljalo prav do konca življenja. Končno je gotovo prav ta začetna
poklicna pot pobujala močnejše zanimanje tudi za razna zgodovinska in
pomožnozgodovinska vprašanja iz zgodovine drugih jugoslovanskih naro¬
dov (prim. št. 29, 71, 72, 74, 77, 86, 88, 89), kar je postopno izzvenelo do
okrog 1930 (prim. št. 96, 99, 129 in 130), čeprav se včasih pokaže tudi še
pozneje, zlasti za vprašanja, ki so tesneje povezana s slovensko zgodovino,
npr. pri zgodovini Istre. Zaposlitev v Beogradu je bila sicer zelo kratko¬
trajna, kajti že 1924 je prešel tja iz Zagreba kot profesor za pomožne vede
tudi Viktor Novak, s čimer se je začel postopek za prehod Milka Kosa
v Zagreb, kamor je bil postavljen 3. oktobra 1925 kot izredni profesor za
pomožne zgodovinske vede. Postopek se je zavlekel, ker Kos ni bil priprav¬
ljen sprejeti »postavitve« — prav tedaj je namreč posegla politična oblast
v sestavo učnega kolegija na zagrebški univerzi mimo fakultet z zanemarja¬
njem njihovih samoupravnih pravic — dokler povabilo ni bilo sprejeto tudi
z izvolitvijo na zagrebški filozofski fakulteti, kar je vsekakor značilno za
Kosovo gledanje na razporeditev pravic v življenju univerze. Toda že leta
1926 se je prijavil po dogovoru s profesorjem Ljudmilom Hauptmannom,
ki je bil profesor za »srednji vek in starejšo slovensko zgodovino« na filo¬
zofski fakulteti v Ljubljani, v skladu s tedanjim načrtom »stolic za zgodo¬
vino«, na razpis mesta izrednega profesorja za »zgodovinske pomožne vede
in starejšo gospodarsko zgodovino« na tej fakulteti. Ker pa je še med tem
razpisom profesor Hauptmann odšel iz Ljubljane na filozofsko fakulteto
v Zagreb, je postal Milko Kos na ljubljanski filozofski fakulteti 10. sep¬
tembra 1926 izredni profesor in 7. februarja 1934 redni profesor »obče zgo¬
dovine srednjega veka in pomožnih zgodovinskih ved« (čeprav je to raz¬
vidno šele iz dekreta o imenovanju za rednega profesorja, medtem ko v od¬
loku o postavitvi za izrednega 1926 predmet sploh ni naveden in je bilo
to vprašanje očitno rešeno v novih razmerah kar na sami fakulteti). Pri
tein je ostalo do njegovega odhoda v pokoj konec letnega semestra 1965
po 41 letih dela v svojstvu univerzitenega profesorja — samo v Ljubljani

359

pa po 39 (kot »honorarni redni profesor« je učil še pomožne zgodovinske
vede do konca letnega semestra 1967). Zaradi odhoda prof. Hauptmanna ob
njegovi postavitvi v Ljubljani ni bilo več profesorja za zgodovino Sloven¬
cev, zato je ob obeh uradno naloženih strokah predaval Kos še zgodovino
Slovencev, najprej do 1918 (zadnjič se mu je iztekel ta kurz v akademskem
letu 1935/36), od postavitve Frana Zwitterja za docenta pa je ta predavanja
omejil na čas do 15. stoletja, kar je postalo nepotrebno 1946, ko je bil prvič
postavljen na filozofski fakulteti v Ljubljani poseben akademski učitelj
za zgodovino Slovencev. Seveda pa je bilo delo v seminarju tako prej kakor
pozneje v večji meri povezano z vprašanji slovenske zgodovine.

Učiteljska služba na univerzi pa je prinesla tudi druge naloge. V letu
1935/36 je bil dekan in 1936/37 prodekan Filozofske fakultete. Od januarja
do septembra 1941 je bil prorektor, odtlej pa do jeseni 1945 rektor in 1945
do 1948 vnovič prorektor, hkrati pa je bil dvakrat (1941 do 1950 in 1958
do 1965) predstojnik fakultetnega inštituta oz. oddelka za zgodovino. Ker
je med vojsko do 1945 ostal na inštitutu za zgodovino edini profesor, je bila
vnovična zgraditev inštituta v pedagoškem pogledu in glede zbiranja starih
in predvsem novih fakultetnih učiteljev zvezana z njegovim lastnim delom.
Najtežja od naštetih nalog je bilo gotovo opravljanje funkcije rektorja med
okupacijo. Na eni strani ohraniti zravnan hrbet v razmerju do okupatorja
in njegovih domačih pomočnikov in predstavnikov, z druge strani zavaro¬
vati univerzo pred uničenjem, kar bi pomenilo z zaplembo in odstranitvijo
inštitutskih bibliotek izgubo ne le tiste pomembne materialne podlage znan¬
stvenega dela in hitre obnove visokošolskega študija in dela po osvoboditvi,
ki so jo med obema vojnama zbrali tedanji profesorji, marveč celo izgubo
tistega knjižnega fonda, ki ga je za filološke in zgodovinske slovenistične
stroke zbirala s svojimi zamenjavami Slovenska matica že od druge polovice
19. stoletja naprej. Koroški nacisti, ki so ocenjevali »slovensko univerzo
v Ljubljani« kot »vzgojno ustanovo najvišjega pomena za narodni boj« (po
Ferenčevi objavi virov za ta vprašanja, 9  z dne 22. V. 1941, 8. X. 1941 in
10. VIL 1942), so bili celo nekako presenečeni, da so Italijani dovolili po
okupaciji »univerzo zopet odpreti« — in resnično je bilo od jeseni 1943,
ko je italijansko okupacijo zamenjala nemška, delo univerze ustavljeno. Za
uničenje materialnih podlag njenega dela so se pa že preveč jasno kazali
obrisi nemškega poraza. Poleg tega so se že od oktobra 1943 vrstili napadi
domobranskih in protikomunističnih zborovanj na univerzo nasploh in na
rektorja posebej. Za profesorja Kosa je pomenilo zaradi težavnosti in koč¬
ljivosti tega položaja posebno zadoščenje, da ga je po. osvoboditvi maja
1945 nova oblast potrdila kot rektorja do konca njegovega mandata in nato
še za nov mandat kot prorektorja. Ni pa le naključje, da je med svojimi

9  T. Ferenc, Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalisierungs-
politik in Slowenien 1941 — 1945 — Viri o nacistični raznarodovalni politiki
v Sloveniji 1941—1945, Maribor 1980, str. 116, 297, 453.

360

dokumenti shranil v posebnem ovitku dokumente o vseh kočljivih položajih
v času svojega rektorstva v dobi okupacije . 10

Vzporedno z delom na fakulteti in univerzi je teklo seveda delo pri
drugi organizaciji zgodovinarskega dela in pri dograjevanju splošne slo¬
venske znanstvene organizacije. Že 1926 je bil kooptiran v odbor Muzej¬
skega društva za Slovenijo in ostal član odbora osrednje organizacije slo¬
venskih zgodovinarjev kar 40 let, do 1. 1966: od 1954 do 1945 je bil pri tem
predsednik Muzejskega društva za Slovenijo, od decembra 1945 do 1966
pa je bil podpredsednik istega društva in nato maja 1946 ustanovljenega
Zgodovinskega društva za Slovenijo. Pri tem je bil ves čas izhajanja starega
Jugoslovenskega istoriskog časopisa (1935—59) član njegovega uredništva
s skrbjo za slovenske prispevke, od 1950 naprej pa do smrti pa je bil član
uredništva Zgodovinskega časopisa. K delu podobne vrste spada poleg že
omenjene skrbi za slovenske prispevke za Stanojevičevo Narodno enciklo¬
pedijo tudi vodstvo sodelovanja zgodovinarjev pri prvi izdaji Enciklopedije
J ugoslavije.

Že slabi dve leti po ustalitvi v Ljubljani in po izdaji V. knjige Gradiva
za zgodovino Slovencev (št. 90) je bil 6. maja 1928 izbran za »pravega čla¬
na« Znanstvenega društva za humanistične vede, predhodnika razreda za
filozofske, filološke in zgodovinske vede načrtovane Slovenske akademije
znanosti. Ko so od 1931 do 1936 med preko 160 dotlej objavljenimi znanstve¬
nimi deli Milka Kosa izšle knjige z opisom »srednjeveških rokopisov v Slo¬
veniji« (št. 128), s prvo znanstveno sintezo »zgodovine Slovencev od nase¬
litve do reformacije« (št. 144) in z znanstveno izdajo spisa »Conversio
Bagoariorum et Carantanorum« (št. 162), se je začel Kosov prispevek k boju
za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti izražati v dopis¬
nem članstvu v različnih visokih znanstvenih družbah: 1936 je postal član
Slovanskega inštituta v Pragi, 1937 dopisni član Jugoslovanske akademije
znanosti i umjetnosti v Zagrebu in v istem letu dopisni član Kralovske
češke společnosti nauk v Pragi — po vojni pa še 1948 dopisni član Poljske
akademije znanosti, 1953 član Inštituta fiir osterreichische Geschichtsfor-
schung na Dunaju, 1961 zunanji član Srpske akademije nauka i umetnosti,
1966 je dobil na svoji matični dunajski Filozofski fakulteti diplomo o »zla¬
tem doktoratu« in 1969 je postal častni doktor ljubljanske univerze.

Neposredno pred drugo svetovno vojno pa je bila uspešno dokončana
tudi 1924 začeta borba za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in
umetnosti, ki so jo vodili kot člani pripravljalnega odbora Znanstveno
društvo, Slovenska matica in Narodna galerija. Sprva se — ko je bila po¬
buda sprožena 20. februarja 1929 tudi uradno pri tedanji vladi in pri Jugo¬
slovanski in Srbski akademiji — sicer ni napovedoval uspeh, prej obratno,
saj se je ob vprašanju »ena aLademija ali tri« v Beogradu pojavila celo
misel o združitvi že obstoječih dveh akademij v eno samo v Beogradu . * 11

10  Pri osebnih dokumentih v zapuščini; analiza vsega tega bi zahtevala
posebno obravnavo zunaj življenjepisa.

11  Prim. G. Manojlovič, Jedna akademija ili tri? Zagreb 1929, str. 3.

361

Zaradi tega so pobudniki sklenili pripraviti ustanovitev vsaj v obliki dru¬
štva  in tako je Matica vložila pri velikem županstvu ljubljanske oblasti
pravila društva »Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani«, ki so bila
19. junija 1929 tudi potrjena. Odtlej dalje je obstajala možnost poseči vsaj
v tej obliki po tretji ustanovitvi znanstvene Akademije v Ljubljani (po Aca-
demiji operosorum 1693—1725 ter nove organizacije z istim imenom 1781 do
85). Ko načrt že pet let pri obeh obstoječih Akademijah ni našel podpore,
je Slovenska matica izročila v začetku oktobra 1934, ko se je bližala 70-let-
nica njenega obstoja, pravila društva Akademija znanosti in umenosti v
Ljubljani tedanjemu rektorju prof. Franu Ramovšu s prošnjo, naj v smislu
čl. 23 pravil imenuje prvih sedem članov, ki naj nato skrbe za izgradnjo
nove znanstvene organizacije. Atentat na kralja Aleksandra je ta korak
preprečil in ker je odklonil podporo zakonskega načrta za ustanovitev Aka¬
demije tako tedanji ban (dr. Marušič), kot je ostala tudi vloga na prosvet¬
nega ministra 2. januarja 1935 brezuspešna, 12  se je načrt uresničil šele 1957
in 1938. Rektor Univerze v Ljubljani prof. Rado Kušej je 8. decembra 1937
imenoval prvih sedem članov društva »Akademija znanosti in umetnosti
v Ljubljani« — med njimi kot najmlajšega tudi Milka Kosa — ki je imelo
11. decembra 1937 svoj ustanovni občni zbor. To društvo, ki je že 1937 iz¬
zvalo priznanje, da naj uživa »značaj, kakršnega imajo akademije v po¬
dročju zasebnega in javnega prava in v razmerju do državne uprave«, je
poslej sodelovalo pri pripravah za ustanovitev Akademije znanosti in umet¬
nosti v Ljubljani in za imenovanje prvih 18 članov, kar se je zgodilo 11. av¬
gusta oz. 7. oktobra 1938; z delom je prenehalo po konstituiranju akademije
na glavni skupščini 28. januarja 1939. Tudi tokrat je bil Milko Kos med
prvimi akademiki, in sicer kot najmlajši med njimi. Med prvo (12. XI. 1938)
in drugo glavno skupščino (28. I. 1939), ko se je akademija šele mogla kon¬
stituirati (po potrditvi predsednika s strani najvišje oblasti), je opravljal
celo naloge začasnega tajnika. Prav z novo Akademijo, ki je bila šele z za¬
konom 19. maja 1948 preimenovana v Slovensko akademijo znanosti in
umetnosti, je bilo zvezanega v zadnjih desetletjih Kosovega življenja zelo
mnogo njegovega dela. Od 1. 1948 pa do smrti je stal na čelu Inštitutu za
zgodovino in njegovi »sekciji za občo in narodno zgodovino« (iz te je nastal
današnji Zgodovinski inštitut Milka Kosa) pri Slovenski akademiji. Po ne¬
nadni smrti Franceta Kidriča, ko je bil dotedanji glavni tajnik Fran Ra¬
movš izbran za predsednika akademije, je bil na skupščini 19. maja 1950
Milko Kos izvoljen za glavnega tajnika in je ostal to skoraj dvaindvajset
let, do skupščine 13. marca 1972, enajst dni pred svojo smrtjo. Ker je
vsak dan opravljal naloge glavnega tajnika po nekaj ur, je samo v tem
svojstvu daroval akademiji in organizaciji slovenskega znanstvenega dela
več kot pet let delovnega časa običajne mere, posebej dragocenega zaradi
Kosovih življenjskih navad, ki se jih je navzel že ob svojem očetu: njegove
najplodnejše delovne ure so zajemale vse dopoldne ter — po oddihu v obliki
skoraj obveznega sprehoda — le še nekaj ur popoldneva.

12  Prim. poročilo Fr. Ramovša, Letopis AZU v Ljubljani I, 1943, str. 12.

362

3. Znanstveno delo

Temelj vse te življenjske poti je bila seveda pot znanstvenega delavca
od zgodnjih začetkov v domači hiši v Gorici še med gimnazijskim študijem
do vrhunskega znanstvenika, ki nam je vsaj ves čas po osvoboditvi veljal
za prvega mojstra slovenske zgodovine, nespornega predstavnika slovenske
zgodovinske vede v vseh domačih in mednarodnih organizacijskih telesih
zgodovinske in z zgodovino zvezanih znanosti, že od okrog 1930 naprej pa
preprosto za neprekosljivega poznavalca srednjeveške kolonizacije sloven¬
skega ozemlja, vedenja o tem, »od kod, od kdaj in kako« smo Slovenci v
svoji novi domovini.

Z javnim znanstvenim delom je začel Milko Kos na meji med gimna¬
zijo in univerzo leta 1911, prav v času razvojnega preloma v našem zgodo¬
vinopisju, ki pomeni prehod od težišča na zbiranju in sistematiziranju virov
in urejanju zgodovinskih dejstev k problemski analizi temeljnih zgodovin¬
skih procesov v slovenski preteklosti. Prvo napoved tega preloma pomenijo
nekatere razprave Jana Peiskerja o slovenski gospodarski zgodovini s širje¬
njem virov preko dotlej prevladujočih pisanih virov , 18  kar je nato nadalje¬
val prehitro umrli Vladimir J^evec, o katerem je trdil pravni zgodovinar
Janko Polec še 28 let po njegovi smrti (1932), da je bil »za svojo stroko do¬
slej najbolje pripravljeni slovenski pravni zgodovinar«, ki je, »čeprav je
doživel le 27 let, doslej najgloblje zarezal v neobdelano ledino starejše slo¬
venske pravne, zlasti agrarne zgodovine in načel... temeljna vprašanja,
ki še do danes niso povsem rešena «. 14  Prav zaradi prezgodnje Levčeve smrti
pa se je ta prelom najbolj jasno izrazil s Hauptmannovimi problemskimi
razpravami od 1909 do 1915 o zgodovini slovenskega kmeta in o zgodovini
Slovencev od naselitve do izoblikovanja frankovske ureditve v 9. stoletju
na slovenskih tleh; zlasti razprava »Politische Umwalzungen unter den Slo-
\venen vom Ende des sechsten Jahrhundert bis zur Mitte des neunten«
(MIOG 36, 1915) je za raziskovanje zgodnjesrednjeveške slovenske zgodovi¬
ne sama na sebi prelomnega pomena . 15  Seveda pa je bilo prav delo prve

18  O Peiskerju prim. J. Sidak, Enciklopedija Jugoslavije 6, 1965, str.
458 sl.; o Peiskerjevem delu na vprašanjih slovenske zgodovine posebej prim.
Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, 1954,
str. 7—30, in B. Grafenauer, Vprašanja županov, »Hrvatov« in ustoličevanja
koroških vojvod. Naša sodobnost 3, 1955, str. 1128—1130; Malove polemike
glede njegovih tez so v marsičem napačne, čeprav so Peiskerjeve teze v več
pogledih resnično sporne.

14  J. Polec, SBL I, 1925—1932, str. 645—647.

15  Bibliografijo Lj. Hauptmanna prim. v Hauptmannovem zborniku,
Razprave J. razr. SAZU V, 1966, str. 11—15, mojo analizo njegovega dela in
njegovega pomena za zgodovina Slovencev pa v Letopisu SAZU za 1. 1968,
Ljubljana 1969, str. 51—62; Malove polemike v tem pogledu so ne le zelo
nezanesljive, marveč tudi bistveno nepopolne glede obsega in vsebine, zlasti
Pa glede pomena Llauptinannovega dela. Sodobna polemika (npr. J. Savli),
ki prisega na Mala kot na zanesljivega razsodnika, je seveda popolnoma
zgrešena in jo omogoča le skrajno neznanje o obsegu Hauptmannovega dela
— nekaj tega je razvidno tudi iz pričujočih Kosovih razprav.

363

generacije slovenskih zgodovinarjev med 1880 in 1910, usmerjeno na zbira¬
nje virov za zgodovino celotnega slovenskega prostora — in ne le posamez¬
ne dežele, čeprav tudi dela te vrste niso bila nepomembna pomoč pri ures¬
ničevanju tako zastavljene naloge — nujni pogoj za kvalitetni dvig sloven¬
skega zgodovinopisja po 1910, ki ga je najbolj izrazito poudaril prav Ljud¬
mil Hauptmann. 1 ® Simbol vsega potrebnega dela za začetek problemskega
študija slovenske zgodovine pa je bilo prav Gradivo za zgodovino Sloven¬
cev v srednjem veku, delo Franca Kosa.

Na to je bilo treba opozoriti, ker je med očetovimi knjigami in pod
njegovim vodstvom rasel v zgodovinarja Milko Kos že v svojih gimnazijskih
letih in spričo tega pomeni najbolj živo in trdno zvezo med prvo in drugo
generacijo slovenskega zgodovinopisja. Prva učna leta Milka Kosa v znan¬
stvenem delu spadajo že v čase gimnazijskega študija — to so bila hkrati
leta, v katerih je Franc Kos hitro zapored izdal prve tri knjige svojega zna¬
menitega »Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku« (1902, 1906,
1911). 17  Ni čudno, da se je tudi Milko že tedaj seznanil s pomenom virov
za zgodovinarja in da se v tem času začenjajo njegovi rokopisi z izpiski
te vrste. Vredno je opozoriti, da spadajo med najstarejše sistematične zbirke
te vrste v Milkovi zapuščini izpiski virov za »kmetske upore na Slovenskem
1476—1573«, zbrani od šestošolca, in da je že leta 1909 skušal kar trikrat
obdelati »kmetske boje na Slovenskem v 15. in 16. stoletju«, čeprav so vsi
trije poskusi ostali neobjavljeni. Lahko se le sprašujemo, ali ni oče sprva
usmerjal sina v zgodovino 16. stoletja, za katero je ob zavrnitvi svojega
rokopisa Zgodovina Slovencev do leta 900 pri vodstvu Slovenske matice
izvedel, da zanj še nimajo avtorja. 1 * Plod tega domačega zorenja ob očetovi
strani pa je bila tudi že prva razprava, ki jo je objavil v znanstvenem ča¬
sopisu (Carniola II, 1911; št. 1) kot osmošolec in jo zaradi tega podpisal
le z začetnicama svojega imena. Sloni na znamenitem urbarju loškega ozem¬
lja iz leta 1630, ki ga je oče rešil propada, in je posvečena gospodarskim
razmeram v Selški dolini leta 1630. Ob vseh začetnih potezah znanstvenega
dela, ki jih še kaže ta razprava, pa vendar dokazuje, kako tesno so z oče¬
tovo šolo povezane tri pomembne smeri poznejšega sinovega dela: zanimanje
za poseljenost slovenske zemlje, študij agrarnega gospodarstva in iskanje
novih virov. Tudi sicer srečujemo v poznejšem delu Milka Kosa večkrat
odmeve znanstvenih interesov njegovega očeta, posebej v nadaljevanju si¬
stematičnega iskanja in zbiranja virov za slovensko srednjeveško zgodovino,
pa tudi delovnih načinov in navad njegovega prvega učitelja znanstvenega
dela in življenja.

Znanstvena zapuščina Milka Kosa obsega 375 objavljenih knjig, raz¬
prav, člankov in ocen, poleg tega pa blizu petdeset velikih svežnjev roko-

16  Prim. F. Kos, n. d., str. 340 in 353; podobno je podčrtal Hauptmann
pomen dela Fr. Kosa tudi v svojem govoru ob proslavi Hauptinannove osem¬
desetletnice (1964 v Bohinju).

17  Fr. Kos, n. d., str. 353 sl. in 363 (bibliografija).

18  Fr. Kos, n. d., str. 351—353.

364

pisov. Njegovo življenjsko delo je mnogo preobsežno, da bi ga mogli tu
podrobno pregledovati. Kolikor ga je objavljenega, naj opozorim le na bi¬
bliografijo v tej knjigi, razen tega le še na nekrolog v Onomastica Iugo-
slavica V, 1975, 163—166, kjer je bibliografija vsega o kolonizaciji. V roko¬
pisnem gradivu so ohranjeni sistematični izpiski za različne objavljene raz¬
prave in zlasti za kolonizacijsko zgodovino, poleg različnih manjših, ne¬
dokončanih rokopisov (nekaterih zelo pomembnih, kot osnutek zbiranja
gradiva za novo izdajo Freisinških spomenikov ter zbirka gradiva in osnu¬
tek razprave o »slovenskih kmetijah«) rokopisi treh, žal tudi nedokončanih,
izredno pomembnih del — zgodovine kolonizacije slovenskega ozemlja v
srednjem veku, historičnega topografskega leksikona Kranjske in Primorske
do 15. stoletja ter briksenških urbarjev za gospostvo Bled — poseben sestav¬
ni del te zapuščine pa je mnogo tisoč regestov iz še neobjavljenih listin
(delno delo Franca, delno Milka Kosa). Iz vse te rokopisne zapuščine bo
potrebno še marsikaj pripraviti za objavo (objavljeno je že Gradivo za hi¬
storično topografijo Slovenije, št. 363, začelo pa se je delo za izdajo Brik¬
senških urbarjev), v celoti pa predstavlja izredno pomemben inštrument
za nadaljevanje življenjskega dela obeh Kosov — raziskovanje starejše
slovenske zgodovine.

Med univerzitetnim študijem Milka Kosa na Dunaju (1911 do 1916) in
še nekaj let po njegovem koncu se je izbira obravnavanih vprašanj še
vedno precejkrat povezovala z usmerjenostjo dela v gimnazijskih letih in
z očetovim delom (zlasti v izdaji pete knjige »Gradiva«, 1928, št. 90, ki je
skupno delo obeh). Vendar se je hitro smotrno dvigala, tako da je v drugem
desetletju tega stoletja, ko je na temelju dela prejšnje generacije slovenskih
zgodovinarjev prehajalo naše zgodovinopisje od pretežnega zbiranja virov
in ugotavljanja dejstev o slovenski preteklosti k raziskovanju poglavitnih
problemov slovenske zgodovine, Milko Kos hitro zavzel eno prvih mest med
slovenskimi zgodovinarji. Sprva še nekoliko skrit za nekaj let starejšim
Ljudmilom Hauptmannom, se je od konca tridesetih let našega stoletja že
uveljavil kot nesporno prvi in najuglednejši predstavnik te smeri sloven¬
skega zgodovinopisja, kar je ostal odtlej prav do svoje smrti.

Pri tem hitrem dvigu je Milko Kos zastavil svoj študij in poznejše delo
v smislu najvidnejših dosežkov in novih metodičnih prijemov tedanjega sve¬
tovnega zgodovinopisja glede srednjeveških zgodovinskih problemov. Pri
izbiri ožjega delovnega področja, ki so ga predstavljali kritični pretres
virov, zgodovina kolonizacije in gospodarska agrarna zgodovina z obravnavo
in izdajo urbarjev, pa je gotovo vplivala tudi Kosova narava mišljenja: niso
ga pritegovala vprašanja teoretičnih zgodovinskih koncepcij; njegovo široko
znanje virov — kot plod dveh generacij slovenskega zgodovinopisja doslej
edinstveno med nami — ga je ustavljalo pred hitrim posploševanjem in ga
usmerjalo bolj v konkretna vprašanja gospodarskega in političnega življenja
ter geografskozgodovinskih oblik in njihovih pogojev kot v bolj abstraktna
in bolj s teoretičnimi zgodovinskimi koncepcijami povezana vprašanja širše
gospodarske ali pravne zgodovine, čeprav kažejo njegovi izpiski virov, da

365

je iskal tudi v te smeri. Niti malo ni plod naključja, da sta bili zgodovinska
topografija in zlasti zgodovina kolonizacije tisti smeri raziskovanja, katerima
je bil Kos najbolj zavezan; prav to je področje (oboje namreč sestavlja širšo
celoto), kjer je treba delo zastaviti s podrobnim študijem od kraja do kraja,
od okoliša do okoliša in kjer je bilo potrebno tudi prav »Kosovo« znanje
vseh virov za srednjeveško zgodovino: tudi kartoteke virov, kakršne morajo
biti podlaga za takšno raziskovanje, nastajajo navadno pač le v inštitutih,
v naših razmerah pa sta jih izpisovala in urejala drug za drugim oče in sin,
oba prva slovenska zgodovinarja, vsak v svoji generaciji, skoraj skozi celo
stoletje.

Smotrni očetovi napori na področju preiskovanja virov za slovensko
srednjeveško zgodovino so vplivali tudi na usmerjenost mladega študenta
na univerzi, čeprav na višji ravnini. Na obeh tedaj najpomembnejših inšti¬
tucijah za zgodovinske pomožne vede si je pridobil temeljito poznanje,
potrebno za kritično obravnavanje teh virov. Po letu 1920 so bila približno
deset let v ospredju Kosovega znanstvenega dela prav vprašanja s tega
področja, pa tudi pozneje se je med drugim delom vedno znova vračal k
njim: tedaj so nastala njegova do danes nepresežena paleografska razisko¬
vanja Fresinških spomenikov in njegovo temeljno delo o srednjeveških
rokopisih v Sloveniji (št. 128), pa tudi številne manjše razprave, ne le o
vprašanjih domače zgodovine, marveč tudi s širšega področja balkanske
zgodovine, zlasti o vprašanjih diplomatike in bizantinskih vplivih na formu¬
larje srbskih listin. Tudi ta vprašanja so bila včasih tesno povezana s pro¬
blemi srednjeveške kolonizacije in jezikovne pripadnosti njenih nosilcev,
kot npr. velika kritična razprava o »istarskern razvodu« z ugotovitvijo na¬
čina in časa njegovega nastanka (št. 129).

Usmerjenost Kosovega znanstvenega dela pa je začelo določati po letu
1930 vse močneje prav neuradno  razširjenje njegovega učnega naloga na
zgodovino Slovencev na ljubljanski filozofski fakulteti. Najprej je zahte¬
valo pripravljanje znanstvene sinteze zgodovine Slovencev v srednjem veku,
s katero je Kos mislil v veliki meri tudi na potrebe svojih študentov, vrsto
raziskav zlasti glede na zgodnjesrednjeveška vprašanja slovenske preteklosti,
na katera so bili dani različni odgovori. Na široko je načenjal ob tem zlasti
probleme, zvezane s kolonizacijo (naseljevanje Slovencev na Koroškem, na¬
stanek slovenske zahodne meje in podobno), sicer pa je obravnaval precizno
omejena vprašanja kronologije in politične zgodovine; v konceptualnih
pogledih na srednjeveški zgodovinski razvoj pa je čutiti v sintezi še precej
močno Hauptmannov pristop k razlagi družbenega in teritorialnega razvoja
slovenskih dežel v srednjem veku, čeprav ponekod z značilno zadržanostjo
pred Hauptmannovimi prehitrimi posplošit vami. Šele po dokončanju te do
danes temeljne obdelave slovenske zgodovine v srednjem veku (Zgodovina
Slovencev od naselitve do reformacije, 1933, v drugi, zelo predelani in do¬
polnjeni izdaji — Zgodovina Slovencev od naselitve do konca petnajstega
stoletja, 1955, v srbskem prevodu 1958 (št. 144, 260, 310), v zapuščini je knjiga
s še poznejšimi dodatki) je sklenil to obdobje svojega dela s po pravici zelo

366

znano izdajo Konverzije (Conversio Bagoariorum et Carantanorum, 1936 ,
št. 162 ). K vprašanjem slovenske srednjeveške, zlasti zgodnjesrednjeveške
zgodovine se je sicer vračal tudi še pozneje (tako k vprašanjem Konstantina
in Metoda zlasti v zvezi z zagotovitvijo pristnosti Hadrianovega pisma slo¬
vanskim knezom leta 869  (št. 216 ), k vprašanju slovanske kneževine Karan¬
tanije in kosezov itd.), vendar je postalo vse to le še stranski del njegovega
znanstvenega dela. Pripravljanje izdajanja srednjeveških urbarjev Slovenije,
pri katerem se je združila sama ediciju vira s kolonizacijsko in zlasti z
gospodarsko zgodovino, je potisnilo v zadnjih dobrih treh desetletjih nje¬
govega življenja zanimanje za politično zgodovino in zgodnji srednji vek
precej v ozadje. V tej seriji izdaj SAZU je objavil Kos vse tri prve knjige,
Urbarje salzburške nadškofije ( 1939 ) in dva zvezka Urbarjev Slovenskega
Primorja (1947  in 1954 ), za izdajo je pripravljal tudi briksenške urbarje
blejskega gospostva (izgotovil je že dokončen prepis besedila z opombami
glede topografjie ipd., ni pa še začel s pisanjem uvodne obravnave vseh
vprašanj, ki jih narekujejo ti urbarji), nekoč je mislil sam tudi na izdajo
freisinških urbarjev za slovensko ozemlje, katerih izdajo je potem prepustil
svojemu učencu, loškemu rojaku in sodelavcu na akademijinem zgodovin¬
skem inštitutu, dr. Pavletu Blazniku (št. 185 , 231 , 257 ). Vsaka od objavljenih
knjig ima svoj poseben pomen za širšo problematiko slovenske zgodovine,
salzburški urbarji za vprašanje županov, urbarji Slovenskega primorja pa
ne le za kolonizacijsko zgodovino, marveč tudi za zgodovino razvoja zem¬
ljiških gospostev na tem delu slovenskega ozemlja v vsem srednjem veku.
Šele s temi Kosovimi izdajami virov se je povzpelo slovensko zgodovinopisje
na raven edicijske tehnike sodobnega zgodovinopisja, obenem pa je do¬
živela močno poživitev tudi agrarna gospodarska zgodovina slovenskega
ozemlja v srednjem veku.

Ne glede na zgornja obdobja različne usmerjenosti pri delu pa je veljalo
vse življenje zanimanje Milka Kosa zlasti vprašanju kolonizacijske zgodo¬
vine slovenskega ozemlja, še posebej v zvezi z jezikovno pripadnostjo kolo¬
nistov in z razvojem slovenskih narodnostnih meja. Že v prvih razpravah
je kazal posebno zanimanje za pričevanja o slovenskih kolonistih (po oseb¬
nih imenih in podobnem), kar je bilo najti tudi že v delih njegovega očeta.
Prav v začetku našega stoletja pa se je začela oblikovati pri obravnavanju
teh vprašanj v svetovnem zgodovinopisju nova metodologija, ki se ni več
omejevala le na podatke pisanih virov z navajanjem posameznih vasi, za¬
selkov in kmetij v listinah in urbarjih ter s presojo jezikovnega ali drugač¬
nega izvora in pripadnosti v teh virih navedenih krajevnih in osebnih imen,
marveč je začela posegati vse močneje po virih drugačne vrste, zlasti po
preostankih nekdanjih življenjskih oblik — od celotne toponomastike in
mikrotoponimike (ledinska in hišna imena itd.) in njune tipologije preko
upoštevanja arheoloških najdb ter jezikoslovnih ugotovitev o dialektih in
njihovih zvezah do geografskih dejstev poljske razdelitve in tipov samih
naselij. To ni bilo več delo, kjer bi bilo mogoče reševati katerokoli vpra¬
šanje samo z uporabo pisanih virov ali kjer bi že viri sami mogli bistveno

%7

pomagati pri reševanju zastavljenega vprašanja. Zgodovinsko podobo raz¬
voja naseljenosti pokrajine mora dobesedno zgodovinar s pomočjo vseh na¬
vedenih virov šele ustvariti z zlaganjem neštevilne množice podatkov v
široko usklajeno sliko, ki ni v nasprotju z nobeno posamezno vrsto virov,
marveč vse združuje v celoto. Zgodovinarju ni tu nič darovanega in delo za¬
hteva izredno vsestranost in sistematiko pri zbiranju vseh podatkov. Zdi se,
da je prav delo te vrste Kosu in njegovi naravi najbolj ustrezalo, poleg tega
pa se je dobro zavedal pomena te problematike za slovensko zgodovino.
V njegovih razpravah s tega področja se niti malo ne čuti zamudnost in
težavnost tega dela, ki ju kažejo šele nešteti izpiski in koncepti, ki so se
ohranili v Kosovi rokopisni zapuščini, pa tudi zemljevidi, na katerih je
študiral tipologijo toponomastike v posameznih okoliših slovenskega ozemlja.

Preusmeritev obravnavanja teh vprašanj, ki jo je doživel Milko Kos že
v svojih študentskih letih, ga je obrnila h kolonizacijski zgodovini sloven¬
skega ozemlja za vse življenje. Njegova prva samostojna publikacija (1919)
je bila posvečena vprašanju »zgodovinskega postanka italijansko-slovenske
jezikovne meje« (št. 8). V objavah je sicer prišlo na tem področju nato do
dolgega premora, vendar je v njem teklo sistematično delo naprej. O nje¬
govi širini ne pričajo le obsežne razprave o kolonizacijski zgodovini slo¬
venske Koroške in Slovenskega Primorja okrog leta 1930 (št. 124 in 137),
marveč še bolj dejstvo, da je mogel že 1931 dati za Ramovševo »Slovensko
dialektološko karto« na razpolago zemljevide o kolonizacijski zgodovini
slovenskega ozemlja. Odtlej naprej so se vrstile njegove razprave o tem
vprašanju vse do zadnje sinteze v poglavju o »kolonizaciji in prebivalstvu«
v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev, Agrarne panoge I, 1970
(1971), ki jo dopolnjuje še velika zgodovinska karta »agrarne kolonizacije
slovenskega ozemlja«, v polnem pomenu besede Kosovo življenjsko delo
(št. 354). Dobro je vedel, da bi karta zaslužila še podrobnejši komentar in
je z veseljem sprejel predlog, da bi v takšni obliki (po vzorcu »Erlauterun-
gen« historičnega atlasa avstrijskih alpskih dežel) napisal k temu zemljevidu
posebno knjigo — pa bolezen mu je preprečila izpolnitev te njegove in naše
želje. Prav tako je ostala v rokopisu njegova velika obdelava kolonizacijske
zgodovine slovenskega ozemlja po posameznih okoliših, izgotovljena kot
koncept že pred štiridesetimi leti, ki jo je neprestano dopolnjeval, za objavo
pa so mu dozoreli le nekateri oddelki.

Rezultat tega Kosovega dela je brez dvoma najobsežnejša in najpo¬
membnejša dopolnitev slovenske srednjeveške zgodovine, kar so jih dodali
starejši znani podobi slovenski zgodovinarji v našem stoletju. Komaj da je
kako ozemlje v Evropi v tem pogledu preiskano tako, kot je slovensko ozem¬
lje, toda skoraj vse, kar vemo o tem, je dosežek šestdesetletnega neumornega
raziskovanja Milka Kosa. Poleg te vztrajnosti je bilo za tako pomemben
rezultat potrebno tudi njegovo, doslej edinstveno poznanje srednjeveških vi¬
rov, ki se je prav tako uveljavljalo pri — žal prav tako nedokončani —
pripravi historične topografije Kranjske in Slovenskega Primorja v srednjem
veku. pa tudi pri manjših publikacijah s tega področja ter pri prispevkih

368

o srednjeveških virih (zlasti tudi pri različnih ocenah publikacij virov).
Prav to obvladovanje virov je — združeno s treznim in mirnim presojanjem,
ki je bilo značilno za njegovo delo — postavilo Kosa hkrati za splošno pri¬
znanega razsodnika v različnih spornih vprašanjih srednjeveške zgodovine,
tudi če je navadno izrazil svoje mnenje le s par besedami; drugačnega Kosa
poznamo pač le tisti njegovi študenti, ki smo imeli konec tridesetih let srečo,
poslušati njegova predavanja o »vprašanjih slovenske srednjeveške zgodo¬
vine«, kjer je obravnaval prav takšna vprašanja in kjer je odprl tudi vrata
v svojo delavnico o kolonizacijski zgodovini mnogo bolj nazorno, kot je to
storil v katerikoli svoji razpravi (izjema je morda le razprava »O starejši
slovenski kolonizaciji v Istri«, št. 234).

Z Milkom Kosom se je 24. marca 1972 umaknila iz srede slovenskega
zgodovinopisja osebnost, ki je bila zadnja živa vez s prvo dobo njegove
rasti, saj jo je intenzivno doživljal še ob strani svojega očeta. Ni bil samo
akademski oče večini slovenskih zgodovinarjev tudi še našega časa, marveč
je prav do konca — še na bolniški postelji — kazal zanimanje za naše delo
in po potrebi postregel z nasvetom, za katerega smo ga prosili, do smrti
ostal član uredništva Zgodovinskega časopisa in skoraj do smrti še vedno
kot glavni tajnik skrbel za delo Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Za slovenske zgodovinarje in za Slovensko akademijo pa poglavje Kosovega
znanstvenega dela še dolgo ne bo končano. Ne le dolg hvaležnosti, marveč
tudi dolg naše zgodovinske vednosti terja, da mora iz Kosove zapuščine priti
do objave še marsikaj, kar pomeni veliko pomoč pri našem znanju o pre¬
teklosti slovenskega naroda in kar bo omogočilo, da se bo novo iskanje
oprlo na kolikor mogoče popolno spoznanje Kosovih znanstvenih dognanj.
Nekaj prispevkov te vrste je tudi v tej knjigi.

Podlage poročila o življenju in delu Milka Kosa

Dokumentarna podlaga Kosovega življenjepisa je ohranjena predvsem
v dveh fasciklih (24 in 25: Privatne zadeve I in II) njegove rokopisne zapu¬
ščine ter v njegovi posebej hranjeni korespondenci (domači dopisniki po
abecednem redu, tuji po abecednem redu držav); prvotno je bila to vsebina
11.—16. fasc. rokopisne zapuščine.

V 24. fasc. je ohranjenih več lastnih rokopisnih življenjepisov, neka¬
teri z dodano bibliografijo; dva od njih sta bila objavljena (SBL 1, 1925—
1932 /4. zv., 1932/, str. 528; Letopis AZU v Ljubljani 1, 1943, str. 53—62).
Sam je sestavil svoj življenjepis in izbor iz bibliografije tudi za prva dva
dela publikacije Univerza v Ljubljani, Biografije in bibliografije univer¬
zitetnih učiteljev in sodelavcev, 1957 (do 1956), str. 58—60, ter II, 1956—1966,
Ljubljana 1969, str. 24—25, medtem ko so bili za tretji del te publikacije
(s spremenjenim naslovom Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani) 111,
1966—1976, 1. del, 1979, str. 32—33, zbrani ti podatki v biblioteki oddelka
za zgodovino na filozofski fakulteti te univerze. Sam je sestavljal tudi svoje
bibliografske podatke za Letna poročila o delu filozofske fakultete od
1. 1960/61 do 1964/65, ko je odšel v pokoj.

Od objavljenih življenjepisov navajam oba v naših na j večjih enciklo¬
pedijah: St. Stanojevič, Narodna enciklopedija SHS, II (lat.), 1926, str. 426

24 Srednjeveška zgodovina . . .

369

(Dušan Popovič), in Enciklopedija Jugoslavije, 5, 1962, str. 329 sl. Kos je
sam še verificiral bibliografske podatke v obeh jubilejnih predstavitvah
njegovega dela ob šestdeset- in sedemdesetletnici: B. Grafenauer, Znanstveno
delo Milka Kosa (z bibliografskim pregledom do 1952), Zgodovinski časopis
VI—VII, 1952—1953 (Kosov zbornik), 1953, str. 9—29, in isti, Ob sedemdeset¬
letnici Milka Kosa, Zgodovinski časopis XVI, 1962, str. 171—175. Ob obeh
jubilejih je izšla še vrsta člankov v dnevnikih (avtorji so bili zlasti še
S. \ilfan in Fr. Zwitter), seveda pa brez bibliografije in predvsem s sumar-
nimi označbami Kosovega dela.

Popolnejši so nekrologi, ki jih razporejam po abecednem zaporedju pri¬
imkov njihovih avtorjev: Ferdo Gestrin, In memoriam akademiku in pro¬
fesorju Milku Kosu, Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 5—10; Bogo Gra¬
fenauer, Bibliografski pregled dela Milka Kosa 1963—1972, prav tam, str. 10
do 12; isti, V spomin Milka Kosa, Kronika 20, 1972, str. 1—2; isti, Milko Kos,
Letopis SAZU 23, 1972, str. 87—95 (povzetek v nemščini: Bulletin Scienti-
fique, Section B, Sciences humaines, 8, 1972, str. 237); isti, Velika pobuda za
študij starejše zgodovine jugoslovanskih narodov, In memoriam Milko Kos,
Jugoslov. istorijski časopis XII/št. 1—2, 1973, str. 79—86; isti, V spomin Mil¬
ka Kosa, Onomastica Jugoslavica 5, 1975, str. 163—166; Fran Zwitter, Pro¬
fesor Milko Kos, Objave Univerze v Ljubljani 1971—1972, št. 1—2, str. 147—
149; Josip Žontar, Milko Kos (1892—1972), Siidostforschungen 31, 1972, str.
344—349. Loški razgledi so se spomnili Milka Kosa ob 75-letnici (15, 1968,
str. 223: častno članstvo Muzejskega društva v Škofji Loki) in z nekrologom
Pavleta Blaznika (19, 1973, str. 417—419).

K temu naj dodam le še opozorilo na dva življenjepisa, ki ju je po¬
zneje napisal Branko Marušič (Kos Milko, Primorski slovenski biografski
leksikon, II, 8. snopič, 1982, str. 130—132, in Lo storico goriziano Milko Kos
/1892—1972/, Studi Goriziani LIX, gennaio—giunio 1984, str. 65—71), in na
zapis ob »počastitvi devetdesetletnice rojstva« v Novi Gorici 1982, Zgodovin¬
ski časopis 38, 1984, str. 133—139.

Podlago poročila o Kosovem znanstvenem delu in njegove presoje do¬
kumentira predvsem življenjepisu pridružena bibliografija, ki jo je do 1962
sam potrdil s pregledom pred objavo. Dodatno naj v zapuščini opozorim
le na glavne sestavine te vrste: dva fasc. se nanašata na zgodovino koloni¬
zacije (9. z različnimi variantami obsežne zgodovine kolonizacije skoraj
vseh področij slovenske zemlje, 10. s kartografsko dokumentacijo razisko¬
valnega dela), enajst fasc. pa na srednjeveško topografijo (predvsem za
Kranjsko v več variantah, poleg tega tudi za Slovensko primorje, 40—50);
šest fasc. je napolnjenih z rokopisi univerzitetnih predavanj iz obče in slo¬
venske zgodovine ter pomožnih zgodovinskih ved (17 do 22), en fasc. z raz¬
ličnimi samostojnimi drugačnimi predavanji (23), šest fasc. z različnimi
rokopisi ali gradivom za obdelavo različnih zgodovinskih vprašanj v objav¬
ljenih ali neobjavljenih delih — npr. dosti obsežni izpiski vprašanj ob usto¬
ličevanju koroških vojvod iz okr. 1937/39 (26—31), šest fasc. pa vsebuje
izpiske ali prepise srednjeveških virov (4—8 in 32: fontologija historiograf-
skih virov za slovenski srednji vek).

370

Bibliografski pregled dela Milka Kosa

1911: 1. Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630. Carniola, 2

1911, 46—51, 260—286.

1913: 2. Slovenska osebna imena v »Liber confraternitatum Seccovien-

sis«. Časopis za zgodovino in narodopisje, 10, 1913, 8—25.

1916: 3. Opazke h kronološki vrsti tržaških škofov v srednjem veku.

Carniola, 7, 1916, 161—177.

4. Doneski k zgodovini Istre v srednjem veku. Vjesnik hrv.-slav,-
dalm. zemaljskog arkiva, 18, 1916, 1—28.

1917: 5. Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja

s posebnim ozirom na vlado patriarha Bertolda iz rodovine
Andechs. Časopis za zgodovino in narodopisje, 13, 1917, 1—44.

6. Tolminska gastaldija leta 1377. Carniola, 8, 1917, 1—15, 147—162.

7. Odnošaji medju goričkim grofovima in hrvatskim plemstvom u
srednjem vijeku. Vjesnik hrv.-slav.-dalm. zemaljskog arkiva,
19, 1917, 282—303.

1918: 8. O nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu leta 1237.

Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 1, 1918,
100—108.

1919; 9. La formation historique des limites linguistiques italo-slovenes.

Lioubliana 1919, 8°. 10 str.

1920: 10. Srbski Brankoviči in goriški grofje. Časopis za slovenski jezik,

književnost in zgodovino, 2, 1920, 92—97.

11. Novi doneski k zgodovini turških bojev na Slovenskem. (Ocena
in dopolnilo dela: N. Jorga, Notes et extraits pour servir a
1’historie des croisades au XVe siecle, IVeme serie, Verne serie,
1915). Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 2,
1920, 117—120.

12. Slovenska historična biliografija za leto 1919 in prvo polovico
leta 1920. Časopis za .slovenski jezik, književnost in zgodovino,
2, 1920, 309—314.

13. K. Kadlec, Moščenick^ statut, Rozpravy češke akademie, tfida 1,
čislo 53, 1914. — Časopis za slovenski jezik, književnost in zgo¬
dovino, 2, 1920, 134.

14. A. Gnirs, Das Gorzer Statutbuch. Wien 1916. — Časopis za slo¬
venski jezik, književnost in zgodovino, 2, 1920, 134—135,

24 *

371

15. J. Strnadt, Die freien Leute der alten Riedmark. Wenden und
Bajuwaren-Siedlung. Archiv fiir osterreichische Geschichte, 101,
1915, 20?—686. — Časopis za slovenski jezik, književnost in zgo¬
dovino, 2, 1920, 297—298.

16. A. Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. 1. del, Ljub¬
ljana 1919, II. del, Ljubljana 1920. — Ljubljanski zvon, 40, 1920,
52—55, 500—501.

17. V. Popovič, Istorija Jugoslovena. I. sveska. Sarajevo 1920. —
Ljubljanski zvon, 40, 1920, 217—249.

18. F. šišič, Jadransko pitanje na konferenciji mira u Parizu. Za¬
greb 1920. — Dokumenti o jadranskem vprašanju. V Ljubljani

1920. — Ljubljanski zvon, 40, 1920, 631—635.

1921: 19. Dantejevi sledovi med Jugoslovani. V Zborniku »Dante«, Ljub¬

ljana 1921, 269—276. Isto v italijanskem prevodu z naslovom
Le tracce di Dante fra gli Jugoslavi v italijanski izdaji tega
zbornika, Gorica 1921, 153—160, in v reviji L’Europa oricntale,

1921.

20. St. Germainska mirovna pogodba in naše zahteve v avstrijskih
arhivih. Naši zapiski, 13, 1921, 147 — 149.

21. H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark, 1, 1920. — Naši za¬
piski, 13, 1921, 95—96.

22. F. Šišič, Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slo-
venaca 1914—1919. Zagreb 1920. — Ljubljanski zvon, 41, 1921,
60—61.

1924: 23. Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom.

Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 4, 1924,
1—37.

24. Draške privatno-pravne listine v 13. stoletju. Arhiv za arba-
nasku starinu, jezik, folklor i etnografiju, 2, 1924, 1—10.

25. Slovanski teksti v kodeksu 95 mestne biblioteke v Toursu. Sla-
via, 3, 1924, 370—391.

26. La storia dTtalia nella storiografia jugoslava dal 1919 al 1923.
Archivio storico italiano, 82, 1924, 285—291.

27. Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani.
Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, 129—138, 175—193.

1925: 28. Ljubljanski rokopis Lathcenove »Ecloga de moralibus Job«. Raz¬

prave Znanstvenega društva za humanistične vede, 2, 1925,
289—302.

29. Fragment jednog dubrovačkog obituarija XIII veka. Priloži za
književnost, jezik, istoriju i folklor, 4, 1925, 193—209.

30. Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani.
Zbornik za umetnostno zgodovino, 5, 1925, 49—63, 98—104,
161—172.

31—55: Prispevki v Narodni enciklopediji srpsko-hrvatsko-slove-
nački (izdaja v latinici), I, 1925: 31. Andechs-Meran (55). — 32.
Apih Josip (68). — 33. Arhivi u Slovenačkoj (77—78). — 34. Arhi¬
vi u Austriji 80—82). — 35. Bach Alexander (110). — 36. Besed¬
njak Engelbert (180). — 37. Bleiweis vitez Trsteniški Janez (232).
38. Bohoričica (246). — 39. Borut (255). — 40. Brejc Janko dr.
(304). — 41. Celjska kronika (368—369). — 42. Celjski grofovi
(369—370). — 43. Čedad 470). — 44. Deschmann Karl (498). —
45. Dimitz August (511). — 46. Dopsch Alfons (547). — 47. Ehrlich
I.ambert (644). — 48. Gabršček Andrej (703). — 49. Grbovi Ilirije
i Slovenačke (776). — 50. G. Krajevine SHS (776). — 51. G. kra-
ljevskog dvora (776—777). — 52. G. Srbije (777). — 53. Gregorčič

372

Anton (780). — 54. Grivec Franjo (783—784). — 55. Gruden
Josip (789—790).

56. Članek v Slovenskem bijografskem leksikonu I, i. zvezek, 1925:
Abraham, 1.

1926: 57. Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani.

Zbornik za umetnostno zgodovino, 6 , 1926, 42—47, 89—104, 156
do 168, 224—233.

58—70: Prispevki v Narodni enciklopediji (izdaja v latinici), II,
1926: 58. Kaspret Anton (282). — 59. Koblar Anton (359). —
60. Kocel (359). — 61. Kociančič Štefan (360). — 62. Komatar
Fran (390). — 63. Kos Franc dr. (425—426). 64. Kovačič Fran dr.
(461) — 65. Levec Vladimir dr. (641). — 66 . Lončar Dragotin dr.
(680—681). — 67. Majska deklaracija (728—729). — 68 . Mal Jo¬
sip dr. (757). — 69. Matjaž Kralj (822). — 70. Melik Anton (849).

71. A. V. Solovjev, Odabrani spomenici srpskog prava (od XII do
kraja XV veka). Beograd 1926. —■ Priloži za književnost, jezik,
istoriju i folklor, 6 , 1926, 142—146.

72. A. V. Solovjev, Odabrani spomenici srpskog prava (od XII do
kraja XV veka). Beograd 1926. — Čas, 20 , 1926, 260—261.

1927: 73. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgo¬

dovino, 7, 1927, 142—153.

74. Dubrovačko-srpski ugovori do sredine 13-og veka. Glas Srpske
kralj, akademije, 123, 1927, 1—65.

75. Rimana pesem o ustanovitelju Jurkloštra vojvodu Leopoldu VI.

Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 6 , 1927,
230—241.

76. Istorija Slovenaca. V knjigi »Slovenačka« (Srpska književna
zadruga, kolo 30, br. 202), 1927, 33—85.

77. Slovenski zapisi u rukopisu basilika cod. graec. 1352 Narodne
biblioteke u Parizu. Vjesnik Hrvatskog arheološkog društva u
Zagrebu, N. S. 15, 1927, 275—276.

78. »Telegraphe Officiel« in njegove izdaje. Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 7/8, 1926—1927, 5—12.

79. Goldoni na Slovenskem. Gledališki list narodnega gledališča
v Ljubljani 1927/1928, št. 3, 1 . nov. 1927, 87—41. Ponatis: Kronika
30, 1982, 189—190.

80—85: Prispevki v Narodni enciklopediji (izdaja v latinici), III, 1927:

80. Orožen Ignacij (270). — 81. Radič Peter Pavel (758—759). —
82. Ramovš Franc dr. (805—806). — 84. Richter Franjo Ksaver
Jos. (913). — 83. Razvod istarski (880). — 85. Rutar Simon (1009
do 1010 ).

86 . Gruber-Spinčič, Povijest Istre. Zagreb 1924. — B. Benussi,
LTstria nei suoi due milleni di storia. Trieste, 1924. — Glasnik
Muzejskega društva za Slovenijo, 7/8, 1926—1927, 61—62.

87. Francesco Babudri, Nuovo sillabo cronologico dei vescovi di
Trieste, Archeografo Triestino, III serie, 37, 1921, 157—243. —
Miroslav Premrou, Serie documentata dei vescovi triestini nei
secoli XV. sino XVIII. Archeografo Triestino, III serie, zv. 38,
39  i n  41 . — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 7/8, 1926
do 1927, 62—63.

88 . J. Nagy, Tradicija isprava iz doba hrvatske narodne dina¬
stije izdanih u korist zadarskog samostana sv. Krševana. Zbor¬
nik kralja Tomislava. Zagreb 1925. — Priloži za književnost,
jezik, istoriju i folklor, 7, 1927, 307—309.

373

89. J. Nagy, Monumenta diplomatica I. Isprave iz doba hrvatske
narodne dinastije. Zagreb 1925. — Starohrvatska Prosvjeta, N. S.,

1, 1927, 104—106.

1928: 90. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku,

peta knjiga (1201—1246), uredil Milko Kos. V Ljubljani 1928,
8°, 58 + 586 strani. (Napisal uvod »Slovenska zemlja v razdobju
1201—1246«, str. XI—LVII, sestavil registre, str. 429—586. in
uredil).

91. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgo¬
dovino, 8, 1928, 38—48, 86—94.

92.  K zgodovini kralja Sama in njegove dobe. Časopis za slovenski
jezik, književnost in zgodovino, 7, 1928, 194 — 197.

93. Chreine mons — Krainberg — Kranjska gora, staro ime za
Karavanke, Geografski vestnik, 4, 1928, 115— 118.

94. E. Klebel, Zur Geschichte der Pfarren und Kirchen Karntens.
Carinthia I, 116, 1926, 1—63. — Starohrvatska Prosvjeta, N. S.,

2, 1928, 172.

1929: 95. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgo¬

dovino, 9, 1929, 11—45.

96. O natpisu čara Samuila. Glasnik Srpskog naučnog društva, 5,

1929, 209—213.

97. O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valuku.

Šišičev zbornik, Zagreb 1929, 251—258.

98. Postanek in razvoj Kranjske. Glasnik Muzejskega društva za
Slovenijo, 10, 1929, 21—39.

99. Ueber die byzantinischen Einfliisse in der alteren serbischcn
Diplomatik. Izvleček predavanja v Deuxieme congrčs interna-
tional des Etudes byzantines, Belgrade 1927, Compte-rendu. Bel-
grade 1929, 138.

100. Univerza v Ljubljani in borba zanjo v preteklosti. »Jutro«,
22. junija 1929.

101—121: Prispevki v Narodni enciklopediji (izdaja v latinici), IV,
1929: 101. Saria Balduin dr. (35). — 102. Slekovec Matej (154). —
103. Steklasa Ivan (481). —104. Stele Franjo dr. (481).—105. Stranke
političke u Sloveniji (507—513). — 106. Šumi Franc (759). •—
107. Tabori 763). — 108. Univerzitet ljubljanski (998—999). —
109. Unrest Jakob (999—1000). — 110. Valvasor Ivan Weikhard
(1029). — 111. Verbič Josip (1064). — 112. Vošnjak Bogumil (1148).
— 113. Vošnjak Josip dr. (1148—1149). — 114. Vošnjak Mihael
(1149). — 115. Vrhovec Ivan (1165). — 116. Wilfan Josip dr.
(1192—1193. — 117. Winkler Andrej (1193). — 118. Zore Janez dr.
(1305). — 119. Žitnik Ignacij (1337). — 120. Žižek Ciril (1346). —

121. Samo v izdaji v cirilici II, 1926, Istoriografija. 1. Slovenačka
(62—66). (Opomba: geslo Urbari, str. 1001—1002, ki je podpisano
sicer s Kosovim znakom, se pa nanaša le na Hrvaško in Slavo¬
nijo, je Kos iz svojega popisa izbrisal in že 1952 zanikal svoje
avtorstvo gesla.)

122. J. Bianu, N. Cartojan: Album de paleografie romaneasc (scriere
chirilica). Bucuresti 1926. — Slavia, 7, 1928—1929, 671—672.

123. Leo Santifaller, Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive
845—1295. Innsbruck 1929. — Glasnik Muzejskega društva za
Slovenijo, 10, 1929, 65—66.

1930: 124. K postanku slovenske zapadne meje. Razprave Znanstvenega
društva v Ljubljani, 5/6, 1930, 336 — 375.

125. Stari trg in sorodna krajevna imena. Geografski vestnik, 5/6,

1930, 160—173.

374

126. La litterature historique yougoslave (la litterature historique
slovene). Bulletin d’information des Sciences historiques en
Europe Orientale, 3, 1930, 155—168.

127. Zgodovina Primorja. V zborniku Julijska Krajina, 1930, 18—25.

1931: 128. Codices aetatis medine manu scripti qui in Slovenia repcriuntur.

P’r. Stele iuvante descripsit M. Kos. Srednjeveški rokopisi v Slo¬
veniji. S sodelovanjem Fr. Steleta opisal Milko Kos. V Ljubljani
1931 8°. 10 + 248 str. (V bistvu ponatis št. 27, 30, 57, 73, 91, 95,
z nekaterimi dostavki, predgovorom in registrom.)

129. Študija o Istarskom razvodu. Rad JAZU, 240, 1931, 105—203. Po¬
vzetek Studie zum »Istarski razvod« (Istrianische Grenzbe-
schreibung), v Bulletin international JAZU, 5, 1933.

130. Dve listini bana Stevana Kotromaniča za Dubrovnik. Zbornik
iz Dubrovačke prošlosti. Milanu Rešetam o 70-oj godišnjici ži¬
vota. Dubrovnik, 1931, 33—38.

131.  K poročilom Pavla Diakona o Slovencih. Časopis za zgodovino
in narodopisje, 26, 1931, 202 — 216.

132. Nove študije k freisinškim spomenikom. Časopis za slovenski
jezik, književnost in zgodovino, 8, 1931, 126—146.

133. Jože Rus, Kralji dinastije Svevladičev, najstarejši skupni vla¬
darji Hrvatov in Srbov 454—614. Ljubljana 1931. — Glasnik
Muzejskega društva za Slovenijo, 12, 1931, 52—54.

134. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno¬
zgodovinski del. Ljubljana 1931. — Glasnik Muzejskega društva
za Slovenijo, 12, 1931, 65—66.

135. Memorie storiche Forogiuliesi 1924—1929. — Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 12, 1931, 66.

136. Hugo Grothe, Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien.
Miinster 1931. — Geografski vestnik, 7, 1931, 175—176.

1932: 137. Slovenska naselitev na Koroškem. Geografski vestnik, 8, 1932,
101—142.

138. Znanje o Srbima i Srbiji kod Slovenaca u starije doba. Pravda
(Beograd), 30 april, 1, 2, 3 maj 1932.

139. Prispevek v Slovenskem biografskem leksikonu I, 4. zvezek,
1932: Kos Franc, 525—527.

140. Otto Dungern, Genealogisches Handbuch zur bairisch-osterrei-
chischen Geschichte. 1. Lieferung. Graz 1931. — Glasnik Mu¬
zejskega društva za Slovenijo, 13, 1932, 101—102.

141. B. Mendl, O naših historickyh mapach. Česky časopis historicky,
37, 1931, 574—583. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo,
13, 1932, 102.

142. M. Laskaris, Vatopedskata gramota na car Ivan Asenja II. So¬
fija 1930. — Glasnik Skopskog naučnog društva, 11, 1932, 263
do 264.

143. J. Rus, Kralji dinastije Svevladičev, najstarejši skupni vladarji
Hrvatov in Srbov 454—614. Ljubljana 1931. — Ljubljanski zvon,
52, 1932, 183—185.

1933: 144. Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana
1933. 8°. 256 str. + 32 Jjstov s slikami + 4 priloženi zemljevidi.

145. K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. Časopis za zgo¬
dovino in narodopisje, 28, 1933, 144—153.

146. K historii kniežafa Pribinu a jeho doby. V zborniku »Risa
VeFkomoravska«, Praha 1933, 53—64.

147.  Slovenska imena mesecev iz dobe okoli 1576. Glasnik Muzej¬
skega društva za Slovenijo, 14, 1933, 141 — 142.

375

148.
1934: 149.

150.

151 .

1935: 152.

153.

154.

155.

156.

157.

158.

159.

160.

161.

1936: 162.

163.

164.

165.

166.

167.

168.

1937: 169.

Jesu li Celjski grofovi bili Jugosloveni? Pravda 29, 1933, novo¬
letna št., str. 31.

Povodom jedne hiljadustogodišnjice. (= ob tisočstoletnici Pribi-
nove kneževine v Spodnji Panoniji.) — Pravda (Beograd), 7,
8, 9, 10 april 1934.

K. Ginhart, Das Modestugsgrab in Maria-Saal. Poseben odtis iz
Josef Strzygowski Festschrift, Klagenfurt 1932. — Glasnik Mu¬
zejskega društva za Slovenijo, 15, 1934, 120.

Jan Stanislav, Doterajšie vyskumy o frisinskych pamatkach.
Byzantinoslavica, 4/2, 1932, 303—334. — Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 15, 1934, 120.

Pregled slovenske historiografije. Jugoslovenski istoriski časo¬
pis, 1, 1935, 8—21.

Periodizacija jugoslovenske istorije. A. Slovenska zgodovina.
Jugoslovenski istoriski časopis, 1, 1935, 313—522.

Panonska krajina od naselitve Slovencev do prihoda Madžarov.
V zborniku »Slovenska krajina«, Beltinci 1935, 16—20.

O Fojničkom grbovniku i ostalim jugoslavenskim heraldičkim
zbornicima. Franjevački Vijesnik, 42, 1935, 353—356.

Die Byzantinisierung der serbischen Herrscherurkunde. Izvleček
v: Actes du IV-e Congres international des Etudes byzantines
(Bulletin de 1’Institut archeologique bulgare, torne 10), 1935, 80.
Josip Mantuani (28. III. 1860—18. III. 1933). Jugoslovenski istoriski
časopis, 1, 1935, 273.

Lj. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad JAZU, 250, 1935, 215
do 239. — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 16, 1935,
91—92.

Tentor Mate, Latinsko i slavensko pismo. Zagreb 1932. — Jugo¬
slovenski istoriski časopis, 1, 1935, 99—102.

G. Cremošnik, Nekoliko dubrovačkih listina iz XII. i XIII. sto-
leča. Glasnik Zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, 42,
1931, 25—54. — Jugoslovenski istoriski časopis, 1, 1935, 177—180.
A. V. Solovjev, Postanek ilirske heraldike i porodica Ohmučevic.
Glasnik Skopskog naučnog društva, 12, 1933, 79—125. — Jugo¬
slovenski istoriski časopis, 1, 1935, 594—596.

Conversio Bagoarioruin et Carantanorum. Razprave Znanstve¬
nega društva v Ljubljani. 11. Historični odsek 3. V Ljubljani
1936. 8°. 158 str. + 3 listi s faksimili.

Prvo krščanstvo med Slovenci. Slovenec, 25. december 1936.
Historični razvoj slovenskih narodnostnih meja. V zborniku
»Naši obmejni problemi«, Ljubljana 1936, 4—11.

Janez Ev. Krek. V delu »Tvurcove dejin. Čtyri tisicleti svšto-
vych dčjin v obrazech dob a osobnosti«. Paty dil, čast 2. Praha

1936. Str. 182—190.

Archivum coronae regni Bohemiae. Tomus 1. Fasciculus 1.
Opera Venceslai Hruby. Pragae 1935 — Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 17, 1936, 154—155.

Burgenland-Westungarn. Handbuch des Grenz- und Ausland-
deutschtums. Band I. Str. 659—746. — Časopis za zgodovino in
narodopisje, 31, 1936, 90—91.

M. Lascaris, Actes serbes de Vatopedi. Extrait des Byzantino-
slavica, 6, 1935. — Jugoslovenski istoriski časopis, 2, 1936, 149
do 151.

Brižinski spomeniki. (Skupaj s Franom Ramovšem.) V Ljubljani

1937. 4°. 32 str. + 10 listov faksimilov.

376

170. K postanku urbarjev iz I. 1309 in I. 1322 za salzburško posest
v Posavju. Časopis za zgodovino in narodopisje, 32, 1937, 53—61.

171. Topografija starejše stiske posesti. Glasnik Muzejskega dru¬
štva za Slovenijo, 18, 1937, 38—53.

172. Z naših kmetskih domov na Koprščini pred 600 leti. (S psevdo¬
nimom P. R.) Jadranski koledar, 3, 1937, 62—65.

173. Fran Kovačič — sedemdesetletnik. Glasnik Muzejskega društva
za Slovenijo, 18, 1937, 60—61.

174. G. Čremošnik. Nova istorijska gradja iz Dubrovnika. Novitates
musei Sarajevoensis, No. 10. Sarajevo 1933. — A. Solovjev, Ne-
poznat ugovor Dubrovnika s arbanaskim vladarom iz početka
XIII  veka. Arhiv za pravne i društvene nauke, 27, 1933, 292 do
298. — A. V. Solovjev, Eine Urkunde des panhypersebastos
Demetrios, megas archon von Albanien, Byzantinische Zeit-
schrift, 34, 1934, 304—310. — Jugoslovenski istoriski časopis, 3,
1937, 444—446.

175. Lj. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad JAZU, 250, 1935, 215
do 239. — Hema i Svetopuk, Rad JAZU, 255, 1936, 221—246. —
Jugoslovenski istoriski časopis, 3, 1937, 466—467.

176. R. Sallinger, Der innerosterreichische Hofkriegsrat und die Be-
lagerung von Bihač im Jalire 1697. Zeitschrift des Historischen
Vereines flir Steiermark, 27, 1933, 165—190. — Jugoslovenski
istoriski časopis, 3, 1937, 467—468.

177. J. Žontar, llauptprobleme der jugoslavischen Sozial- und Wirt-
schaftsgeschichte, Vierteljahrschrift fiir Sozial- und Wirtschafts-
geschichte, 27, 1934, 347—373. — Jugoslovenski istoriski časopis,
3, 1937, 478—479.

178. B. Seuffert, Drei Register aus den Jahren 1478—1519. Innsbruck
1934. — Narodna Starina, 33, 1937, 104—105.

1938: 179. Chronicon rkytmicum Sitticense. Scriptores rerum Ilungarica-
rum, 2, 599—609. Budapestini 1938.

180. Odlomki stiškega nekrologija iz 15. stoletja. Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 19, 1938, 63—69.

181. Ustanovitev samostana v Velesovem. V knjižici »Velesovo. Zgo¬
dovinski in cerkveni opis«. V Velesovem 1938. Mala 8°, str. 5—13.

182. Inventare osterreichischer staatlicher Archive. V. Inventare des
Wiener Ifaus- Hof- und Staatsarchivs, 6. Wien 1938. — Glasnik
Muzejskega društva za Slovenijo, 19, 1938, 77—79.

183. Franc Grivec, Žit j a Konstantina in Metodija. Celje 1936. — Ju¬
goslovenski istoriski časopis, 4, 1938, 132—133.

184. Josip Turk. O početkih ljubljanske škofije (popravki in dostav¬
ki). Časopis za zgodovino in narodopisje, 32, 1937, 75—111. —
Jugoslovenski istoriski časopis, 4, 1938, 158—139.

1939: 185. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek prvi. Urbarji salz¬
burške nadškofije. (Viri za zgodovino Slovencev, knjiga prva.
Izdala AZU v Ljubljani). 1939. Velika 8°. 24 + 168 strani in 2
zemljevida.

186. Iz metliškega mestnega arhiva. Etnolog, 10—11, 1937—1939,
25—49.

187. Vlahi in vlaška imena med Slovenci. Glasnik Muzejskega dru¬
štva za Slovenijo, 20, 1939, 226—235.

188. Neznana listina o gorenjskih lastniških cerkvicah 12. stoletja.

(Skupaj z J. Žontarjem.) Glasnik Muzejskega društva za Slo¬
venijo, 20, 1939, 236—243 (diplomatska analiza listine str.

236—238).

377

189. t Fran Kovačič (25. III. 1867—19. III. 1939). Jugoslovenski isto-
riski časopis, 5, 1939, 386—388.

1940: 190. Salzburško posestvo Cesta na Kranjskem. Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 21, 1940, 66—73.

191. Stanje in naloge slovenske kolonizacijske zgodovine. Časopis
za zgodovino in narodopisje, 35, 1940, 26—32.

192. Alois Lang, Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520. Graz
1937, 1939. — Časopis za zgodovino in narodopisje, 35, 1940,
86—87.

193. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana. — Zgodovina
v Krajevnem leksikonu Dravske banovine. — Geografski vest¬
nik, 16, 1940, 131—133.

194. Ernst Klebel, Langobarden, Bajuwaren, Slawen. Mitteilungen
der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, 69, 1939, 41—116. —
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 21, 1940, 129.

195. Dorothea Oschinsky, Die Urbare des Bischofs von Brixen im
13. und 14. Jahrhundert. Breslau 1938. — Glasnik Muzejskega
društva za Slovenijo, 21, 1940, 131.

196. L. Santifaller—H. Apelt, Die Urkunden der Brixner Ilochstifts-
archive 1295—1336. 1. Teil, 1. Lieferung, 1940. — Glasnik Mu¬
zejskega društva za Slovenijo, 21, 1940, 131—132.

197. R. Scliwanke, Beitrage zum Urkundemvesen der Grafen von
Cilli (1341—1456). Mitteilungen des osterreicliischen Instituts fiir
Gescliichtsforschung. XIV. Ergiinzungsband, 1939, 411—422. —
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 21, 1940, 132.

1941: 198. »Tri velike zmote« o Cirilu, Metodu in Koclju. Glasnik Muzej¬
skega društva za Slovenijo, 22, 1941, 68—70.

199. Slovenske prisege loških in blejskih kmetov iz prve polovice
17. stoletja. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 22, 1941,
71—74.

200. Gradišče in Gradec v slovenskem srednjem veku. Glasnik Mu¬
zejskega društva za Slovenijo, 22, 1941, 116—124.

201. Pečat in grb mesta Ljubljane. Krtačni odtis iz neobjavljene
Kronike slovenskih mest za leto 1941, 4°, str. 3—8, s 17 slikami.

202. Početki Novega mesta. Krtačni odtis iz neobjavljene Kronike
slovenskih mest za 1941, 4°, str. 15—20.

203—205. Prispevki v Hrvatski enciklopediji, I, 1941: 203. Akvilejski
patrijarhat (164—165). — 204. Andechs—Meranci (421). — 205.
Apih Josip (509).

206. Prispevek v Hrvatski enciklopediji, II, 1941: Berthold (patriarh).

207. L. Santifaller-PI. Appelt, Die Urkunden der Brixner Hochstifts-
archive 1295—1336. 1. Teil, 2. Lieferung. 1941. — Glasnik Muzej¬
skega društva za Slovenijo, 22, 1941, 85.

208. Regesti e documenti relitivi alle famiglie di Duino e di Walsee.
Fiume, 15/16, 1937—1938, 3—130. — Glasnik Muzejskega dru¬
štva za Slovenijo, 22, 1941, 85—86.

209. P. S. Leicht, Note sulPeconomia friulana al principio del secolo
XIII. Estratto dali Archivio »Vittorio Scialoja« per le consuetu-
dini giuridiche agrarie. Vol. VIL Fasc. 1—2. 1940. — Glasnik
Muzejskega društva za Slovenijo, 22, 1941, 148.

1942: 210—212. Prispevki v Hrvatski enciklopediji, III, 1942: 210. Borut
(96). — 211. Celjska kronika (667). — 212. Celjski grofovi (667
do 669).

1943: 213. Vojvoda in knez v krajevnih imenih. Glasnik Muzejskega dru¬
štva za Slovenijo, 24, 1943, 77—83.

378

214. Pečat in grb mesta Ljubljane. Zbornik za umetnostno zgodo¬
vino, 19, 1943, 38—50.

215. Josip Turk, Vatikanski arhiv. Ponatis iz Bogoslovnega Vestnika,
23, 1943 (Bogoslovna akademija v Ljubljani. Razprave 11). —
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 22, 1943, 134—-135.

1944: 216. O pismu papeža Hadrijana II. knezom Rastislavu, Svetopolku
in Koclju. Razprave filoz.-filol.-hist. razr. SAZU, 2, 1944,

269—301.

217. Ob osemstoletnici Ljubljane. Zbornik zimske pomoči, 1944,
338—344.

1945: 218. K 800-letnici prve omembe Ljubljane v zgodovini. Glasnik Mu¬
zejskega društva za Slovenijo, 25—26, 1944—1945, 85—87.

219. Trst in njegovo zaledje. Slovenski poročevalec, 22. september

1945.

220. Od kdaj smo na morju, Krasu in Soči. Koledar Družbe sv. Mo¬
horja za leto 1946, 1945, str. 88—91.

1946: 221. Istoričeskoe razvitie slovenskoj zapadnoj granicy (v cir.). Ljub¬
ljana 1946. 8°. 19 str. Isto v francoščini pod naslovom Developpe-
ment historique de la frontiere slovene occidentale (19 str.) in
v angleščini pod naslovom Historical Development of the Sloven
Westem Frontier (21 str.).

222. KuPturno-političeskaja prinadležnost Slovenskogo Primor’ja (v
cir.). V zborniku »Julijskaja Kraina. Staty o ee istorii i kuPture«.
Izdala SAZU v Ljubljani, 1946, str. 11—20. Isto v angleščini pod
naslovom Whereto does the Slovene Littoral belong by Civi-
liziation and Politically, v zborniku »The Julian March. Studies
its History and Civilization«. Izdala SAZU v Ljubljani, 1946,
str. 11—20.

223. Naše meje na zapadu. Slovenski poročevalec, 16. maj 1946.

224. Gorica in meje okoli nje. Slovenski poročevalec, 16. julij 1946.

225. Beneška Slovenija — zgodovinsko ime. Trinkov zbornik, Trst

1946, str. 92—98.

226. Slovenska naselitev na Koroškem. Koroški zbornik, Ljubljana
1946, str. 43—75 + 1 zemljevid v prilogi.

1947: 227. Povezani z zemljo ob morju nekdaj in danes. Slovenski poro¬
čevalec, 16. september 1947.

228. Historicky vyvoj slovinskeho narodnostniho uzemi. Slovansky
Pfehled, 33, 1947, 251—259.

229. Zgodovinski oktober 1917. Letopis Akademije znanosti in umet¬
nosti v Ljubljani. Druga knjiga. 1947. Str. 212—217.

230. Naša zapadna meja v novejši italijanski zgodovinski literaturi.
Zgodovinski časopis, 1, 1947, 187—192.

1948: 231. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek drugi. Urbarji Slo¬
venskega Primorja. (Viri za zgodovino Slovencev, knjiga druga.
Izdala AZU v Ljubljani.) 1. del. 1948. Velika 8°. 85 str. + 2
zemljevida.

1949: 232. O nekaterih nalogah slovenskega zgodovinopisja. Zgodovinski
časopis, 2—3, 1948—1949, 135—143.

233. Ob tridesetletnici slovenske univerze. Delavska enotnost, 11.
november 1949.

1950: 234. O starejši slovenski kolonizaciji v Istri. Razprave razreda za
zgodovinske in društvene vede SAZU, I, 1950, 53—82 + 1 zemlje¬
vid v prilogi.

235. O prevzemu antičnih krajevnih imen na slovenskem ozemlju.

Serta Kazaroviana. Izvestja na b’lgarskija arheologičeski in¬
stitut, 16, 1950, 241—248.

379

236. Pustota. Slavistična revija, 3, 1930, 397—404.

237. Prihod Slovencev. Koledar Prešernove knjižnice 1931 (1930),
str. 168 do 172. Isto ponatisnjeno v Jadranskem koledarju 1951.

238. H. Wiesflecker, Die Regesten der Grafen von Gdrz und Tirol,

Pfalzgrafen in Kiirnten. I. Band: 957—1217. 1949. Innsbruck.
Publikationen des Institutes fiir dsterreichische Geschichtsfor-
schung. Herausgegeben von L. Santifaller. Vierte Reihe: Erste
Abteilung. XII + 254 str. — Zgodovinski časopis, 4, 1930,

248—252.

239. Die Regesten der Grafen von Gorz und Tirol, Pflazgrafen in
Karaten. I. Band: 957—1217. (kakor pod št. 235). Historijski
zbornik, 3, 1950, 364—367.

1951: 240. Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane. Geografski vestnik,
23, 1951, 157—177.

241. Kolonizacija i germanizacija slovenske zemlje. Historijski zbor¬
nik, 4, 1951, 9—19.

242. Naše meje na severu nekdaj in danes. Koledar Prešernove
knjižnice 1952 (1951), str. 86—91.

243. Rajko Nahtigal. O imenu Pribinove in Kocljeve prestolnice:
Blatenski kostel, Slavistična revija, I, 1948, 17—18. — Aladar
Radnoti, Une eglise du haut moyen age a Zalavar, Etudes sla-
ves et roumaines, I, 1948, 21—50. — Desire Dereseny, L’eglise
de Pribina a Zalavar, prav tam, I, 1948, 85—100. — Zgodovinski
časopis, 5, 1951, 364—366.

244. Bibliografija slovenske zgodovine. Srednji in novi vek do 1941.

Vasilij Melik s sodelovanjem Milka Kosa, Alberta Rejca in
Lojzeta Udeta. Zgodovinski časopis, 5, 1951, 470—491.

1952: 245. Istra i Slovensko Primorje kroz historiju. Razdoblje od nase-
ljenja do konca XVIII. stolcča. V zborniku »Istra i Slovensko
Primorje. Borba za slobodu kroz vijekove«. Beograd 1952, 4°.
Str. 45—70.

246. Pred enajst in pol stoletja Slovani na zboru pri Rižani. Jad¬
ranski koledar 1952, 77—78.

247. Slovenska naselitev na Koprskem. Slovenski Jadran, 21. marec
1952.

248.  Trst in Slovenci v preteklosti. Primorski dnevnik, 20. april 1952.

249. Kmet na Krasu pred pet sto leti. Razgledi (Trst), 7, 1952,
226—237.

250. Prispevek v Slovenskem biografskem leksikonu II, 8. zvezek,
1952, Pribina, 570—571.

1953: 251. S kmetskih domačij okoli Kostanjevice pred šest sto leti. Ko¬
stanjevica na Krki ob sedemstoletnici mestnega obstoja. Ko¬
stanjevica 1953, str. 53—62.

252. Slovenci od XII. do XV. stoletja. 1. Politično teritorialni razvoj
od XII. do XV. stoletja. 2. Kolonizacija, germanizacija in na¬
rodnostne meje od XI. do XV. stoletja. Zemljevidi: Alpski Slo¬
vani po naselitvi. — Politična razdelitev slovenskih pokrajin v
IX. stoletju. — Razdelitev slovenskih dežel med naj večje fev¬
dalce sredi XV. stoletja. — Razdelitev slovenskih pokrajin po
letu 1500. Zgodovina narodov Jugoslavije. Prva knjiga. Do
začetka XVI. stoletja. Ožja redakcija: dr. Bogo Grafenauer, Du¬
šan Perovič, dr. Jaroslav Sidak. Ljubljana 1953. Str. 696—707,
745—746, zemljevidi v prilogi. Izšlo tudi v hrvatskem (Zagreb
1953) in srbskem prevodu (Beograd 1953).

380

1954:

1955:

1956:

253. Istra in Slovensko Primorje v zgodovini. Od naselitve do konca
18. stoletja. V zborniku Slovensko Primorje in Istra. Beograd
1953, str. 40—62 (izšlo tudi v srbohrvatskem prevodu, gl. št. 242).

254. Istra i Slovenačko Primorje u srednjem veku. Radio univerzitet
1, 1953, str. 16—23.

255. Natural Sciences in the Slovene Academie of Sciences and Arts.
Bulletin scientifique, Conseil des Academies do la RPF dc
Yougoslavie 1, 1953, str. 9—10.

256. O naših arhivih. Naši Razgledi 1953, 20. VI., 16—17.

257. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek tretji. Urbarji Slo¬
venskega Primorja. Drugi del. (Viri za zgodovino Slovencev.
Knjiga tretja. Izdala SAZU v Ljubljani) 1954. Vel. 8°. 411 strani
in 1 zemljevid v prilogi.

258. Carta sine litteris. Mitteilungen des Instituts fiir osterreichische
Geschichtsforschung 62, 1954, str. 97—100.

259. Začetki Novega mesta. Kronika. Časopis za slovensko krajevno
zgodovino 2, 1954, str. 171—177.

260. Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. V
Ljubljani 1955. Vel. 8°. 426 strani in trije zemljevidi v prilogi.

261. Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice.
(Knjižnica »Kronike«, časopisa za slovensko krajevno zgodo¬
vino. Zvezek 1.) Ljubljana 1955. 79 strani, 14 strani slik in 2
zemljevida v prilogi.

262. Fran Ramovš. Zgodovinski časopis 8, 1954 (izšlo 1955) str.
177—178.

263. Alfonz Dopsch. Zgodovinski časopis 8, 1954 (izšlo 1955), str.
179—180.

264. Oc.: Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država
karantanskih Slovencev. Zgodovinski časopis 8, 1954 (izšlo 1955),
str. 247—253.

265. Oc.: Herman Wiesflecker, Die Rcgesten der Grafen von Tirol
und Gorz, Herzog von Kiirnten. II. Band. Zgodovinski časopis 8,
1954 (izšlo 1955), str. 262—264.

266. Relation entre la colonisation ct la formation des frontieres
nationales ct ethniqucs. Comitato Internationale di Scienze
Storiche. X Congresso Internazionale di Scienze Storiche. Roma
4—11 Settembre 1955. Riassunti delle comunicazioni. Vol. VII.
Firenze 1955. Str. 19—20.

267. Deseti mednarodni kongres za zgodovinske znanosti v Rimu.
Naša sodobnost 3, 1955, str. 860—864.

268—276. Prispevki v Enciklopediji Jugoslavije 1, Zagreb 1955: 268,
Akademije u Sloveniji. Str. 28. — 269. Akademija, Slovenska.
Str. 41—43. — 270. Akvilejski patrijarhat. Str. 51—52. — 271.
Andechs-Meranci. Str. 99. — 272. Babenbergovci. Str. 258. — 273.
Begunje. Historija. Str. 411. — 274. Bela Krajina. Str. 416. — 275.
Beneška Slovenija. (S Svetozarjem Ilešičem.) Str. 435—457. —

276. Blatenski Kostel. Str. 621.

277. Odnosi med kolonizacijo in oblikovanjem narodnostnih meja.

Zgodovinski časopis 9*, 1955 (izšlo 1956), str. 140 — 145.

278. Oc.: Ljudmil Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na
knežjem kamnu. Zgodovinski časopis 9, 1955 (izšlo 1956), str.
255—‘259.

279. Pet istarskih razvoda iz XV. stolječa. Jadranski zbornik. Priloži
za povijest Istre, Rijeke i Hrvatskog Primorja. Rijeka-Pula
I, 1956, str. 189—202.

381

280. O imenih nekaterih krajev v Slovenskem Primorju. Zbornik
primorske založbe Lipa. Koper 1956. Str. 7—26.

281. Aus der Geschichte der mittelalterlichen Urkunde Istriens.
Wiener Archiv fiir Geschichte des Slawentums und Osteuropas
(Festschrift fiir Heinrich Felix Schmid) II, 1956, str. 49—62.

282. Una lettera in volgare spedita verso il 1320 da Lubiana a Ci-
vidale. »Ce Fastu?« 32, Udine 1956, 5 strani.

283. Naši arhivi — znanstvene ustanove. Naši Razgledi, 8. septembra

1956.

284—292. Prispevki v Enciklopediji Jugoslavije 2, 1956: 284. Bovec,
Historija. Str. 165—166. — 285, Brixen. Str. 258. — 286. Celjska
kronika. Str. 349. — 287. Celjski grofovi. Str. 349—351. — 188.
Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Str. 385—386. — 289.
Črnomelj, Historija. Str. 613. — 290. Desinička Veronika. Str.
693. — 291. Devin, Historija. Str. 697. — 292. Devinska gospoda.
Str. 697.

1957: 293. Relation entre la colonisation et la formation des frontieres
nationales et ethniques. Atti del X Congresso Internationale
Roma 4—11 Settembre 1955. A cura del Giunta centrale pcr
gli studi storici. Roma 1957. Str. 52—54.

294. Jedan urbar iz vremena oko 1400. o iinanjima Devinskih i
Walseeovaca na Kvarneru. Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci
3, 1955/1956 (izšlo 1957), str. 1—20.

295. »Cesta« na Slovenskem v starem in srednjem veku. Vjesnik za
arheologiju i historiju dalmatinsku 56—59, 1954—1957. (Abra-
mičev zbornik II.) Str. 169—174.

296. Brežice v srednjem veku. Posavje I. Brežice 1957. Str. 7—15.

297. Na Lijaku in Okroglici pred petsto leti. Goriški zbornik 1947—

1957. Gorica 1957. Str. 9—13.

1958: 298. O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku. Zgodovinski
časopis 10—11, 1956—1957, str. 7—31. (Izšlo 1958.)

299. Iz dela Instituta za zgodovino pri SAZU. Naši Razgledi 1958,
str. 153.

300—308. Prispevki v Enciklopediji Jugoslavije 3, 1958: 300. Eppen-
steinovci. Str. 266. — 301. Furlanija. Str. 411. — 302. Furlanska
krajina. Str. 411. — 303. Godina Verdelski, Josip. Str. 481. —
304. Gorica, Historija. Str. 495—496. — 305. Gorički grofovi.
Str. 496. — 306. Goriška i Gradiška, Historija. Str. 497. — 307.
Gradovi. Prelazno doba VI—XII st. Str. 538—541. — 308. Gra¬
fenauer Bogo. Str. 570—571.

1959: 309. O imenih in osebah nekaterih umetnikov na Slovenskem v sred¬
njem veku. Zbornik za umetnostno zgodovino, N. V. 5—6, 1959
(Laureae F. Stele septuagenario oblatae), str. 291—293.

1960: 310. Istorija Slovenaca od doseljen ja do petnaestog veka. (Istoriska
biblioteka, I kolo, 3 knjiga) Beograd 1960. 416 strani in 36 strani
slik in 7 zemljevidov v prilogi.

311. Starejša naselitev na Kranjski ravnini. »900 let Kranja«, Kranj
1960, str. 51—73.

312. O nekaterih planinah v Bohinju in okoli Bleda. Geografski
vestnik 32, 1960 (Melikov zbornik), str. 131—139.

313. XI. mednarodni kongres za zgodovinske vede. Naši Razgledi
1960, 12. XI., str. 485—486.

1961: 314. Oc.: Monumenta historica ducatus Carinthae. Fiinfter Band.

Die Karntner Geschichtsquellen 1269—1286. Sechster Band. Die
Karntner Geschichtsquellen 1286—1300. Herausgegeben von

382

Hermann Wiessner. Zgodovinski časopis 12—13, 1958—1959 (izšlo
1961), str. 342—345.

315. K slovenski naselitvi na vzhodnem Tirolskem in Zgornjem Ko¬
roškem. Zgodovinski časopis 14, 1960 (izšlo 1961), str. 179—186.

316. Haloze po ptujskih urbarjih iz 15. stoletja. Zgodovinski časopis
14, 1960 (izšlo 1961), str. 187—193.

1962: 317. Pravna zgodovina Slovencev. Naši Razgledi 1962, 21. IV., str. 145.

318—322. Prispevki v Enciklopediji Jugoslavije 5, 1962: 318. Karan¬
tanska krajina. Str. 202. — 319. Kocelj. Str. 285. — 320. Kranj¬
ska. Str. 382—383. — 321. Kras. Str. 385. — 322. Levec Vladi¬
mir. Str. 523.

323. Discussion sur la communication de M. Gerard Labuda (Poznan)
»Die Ein\vanderung der SIawen auf den Balkan in 6.—7. Jalir-
hundert«. M. Kos (Ljubljana). XIe Congres International des
Sciences Historiques. Stockholm, 21—28 Aout 1960. Actes de
Congres. Goteborg — Stockholm — Uppsala 1962. Str. 101.

1963: 324. Gradivo za starejšo zgodovino Slovencev v arhivih izven naših
meja. JIČ II, 1963, št. L, str. 37—42 (Furlanski arhivi.), št. 2.,
str. 59—67 (Arhivi v Avstriji in Nemčiji).

335. Oc.: H. Wiessner, Gurker Urbare; H. Pirchegger, Die ILer-
rschaften des Bistums Gurk in der ehemaligen Siidsteiermark.
ZC 17, 1963, str. 269—275.

1964: 326. Srednjeveška naselitev v območju Ljubljane. Kronika 12, 1964,
str. 94—105.

327. S kmečkih domačij v Hrastovljah iz dobe okoli 1300. SE 16/17,
1964, str. 103—107.

328. Splošna zgodovina. V zborniku »Slovenska matica 1864—1964«,
Ljubljana 1964, str. 167—177.

1965: 329. Gospodarska problematika Bovškega v preteklosti. Geografski
zbornik 9, 1965, str. 245—255.

330. Enciklopedija Jugoslavije 6, 1965, str. 612: Pribina.

331. Por.: Začetki evropskih držav. Kolokvij o nastanku evropskih
držav v 10. in 11. stoletju. NRazgl. 1965, 9. okt. (str. 386—387).

332. Oc.: M. Gille, Michel Beheims Gedicht »Von der Stadt Triest«.

ZC 18, 1964 (1965), str. 267—268. ✓

333. Začetki Novega mesta. (Nekoliko skrajšan ponatis št. 256.) Do¬
lenjski list 1965, št. 5 do 9.

344. Ivan Grafenauer. In memoriam. JIČ IV, 1965, št. 2, str. 158—159.

1966: 335. »Vas« in »selo« v zgodovini slovenske kolonizacije. SAZU, raz¬
red za zgodov. in družb, vede, Razprave 5, 1966 (Hauptmannov
zbornik), str. 77—98.

336. Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku. ZC

19—20, 1965—1966 (Zwitterjev zbornik), str. 139—147.

337. L’Etat slovene en Carantanie. L’Europe au lXe—XIe siecles.
Varšava 1966, str. 123—132.

1967: 338—339. SBL 10. zv., 1967: 338. Semika, str. 285. — 339. Spanheim,
str. 419—420.

340. Ivan Grafenauer. In memoriam. ZC 21, 1967, str. 233—235.

341. Oc.: H. Wiessner, Monumenta historica ducatus Carinthiae VII
do IX, 1961—1965. ZC 21, 1967, str. 282—286.

1968: 342. Diskusijski prispevek k temi La genese des peuples et des Etats
en Europe centrale aux Moyen Age. XIIe Congres International
des Sciences LIistoriques. Vienne, 29 Aout — 5 Sept. 1965, V.
Actes, Wien 1968, str. 627—628.

343. Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ci.

Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 256—264.

383

344—349. Enciklopedija Jugoslavije 7, 1968: 544. Salzburška nadško¬
fija, str. 127. — 345. Samo, str. 127—128. — 346. Savinjska krajina,
str. 171. — 347. Slovenci: Ime, etničke granice, str. 229. — 348. Slo¬
venska marka, str. 405. — 349. Spanheimi, str. 498.

1969: 350. Ustanovitev Novega mesta. Novo mesto 1365—1965. Prispevki
k zgodovini mesta. Maribor 1969, str. 78—87.

351. Red za Brežice in Sevnico iz leta 1381. CZN n. v. 5 (XL), 1969
(Bašev zbornik), str. 181—187.

352. Meja proti Ogrski in Ilrvatski v štajerskem Podravju. Poeto-
vio —• Ptuj 69-1969. Zbornik razprav ob tisočletnici. Maribor
1969, str. 83—91.

353. Nekatera krajevna imena na Gorenjskem. Onomastica Jugosla-
vica I. 1969, str. 5—9.

1971: 354. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina
agrarnih panog. I. zvezek. Agrarno gospodarstvo. Ljubljana
1970 (1971). 2. Kolonizacija in populacija. Viri za srednji vek,
str. 31—33, 58—59. Literatura, str. 62, 64—65. Kolonizacija in po¬
pulacija v srednjem veku, str. 67—88. Zemljevida »Krajevna
imena z ,vas‘ in ,selo‘ na Slovenskem« in »Agrarna kolonizacija
slovenske zemlje«, v prilogi.

1972: 355. SBL, 11. zv., 1971 (1972), str. 492: Stojmir.

356—361. Enciklopedija Jugoslavije 8, 1971 (1972): 356. Stična. — 357.
Tolminsko, str. 546. — 358. Unrest Jakob, str. 419. — 359. Vipava,
str. 500. — 560. Višnja gora, str. 505. — 569. Vitovec Jan, str. 509.

Posmrtne izdaje

1974: 362. Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje. Trst in okolica.

Goriško območje. — V: Slovenci v Italiji včeraj in danes. Trst
1974, str. 7—13.

1975: 363. Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do
leta 1500), f — III, 1975, 881 + I str. (I. knj. A—M: II. knj. N — 2;
III. knj. z drugimi avtorji: Spremna beseda, Uporabljene kra¬
tice; /abecedni/ Seznam tujih oblik krajevnih imen).

1976: 364. Pivka v srednjem veku. Kronika 24, 1976, str. 5—10.

1980: 365—367. Enciklopedija Jugoslavije I, 2. izd., 1980: 364. Akademija
Slovenija (56). — 365. Begunje (542). — 566. Bela krajina.
Povijest (546).

1982: 368. Goldoni na Slovenskem. Kronika, 30, 1982, str. 189—190.

369—372. Enciklopedija Jugoslavije II, 2. izd., 1982: 368. Bovec,
Ilistorija (385). — 369. Celjska kronika (635). — 370. Celjski
grofovi (635—6). — 371. Conversio Bagoariorum et Carantano-
rum (681—2).

1984: 373—375. Enciklopedija Jugoslavije III, 2. izd., 1984: 372. Črnomelj.

Historija (314). — 373. Devin (437). — 374. Devinska gospoda
(437).

384

Pripombe h Kosovim razpravam
o srednjeveški kulturni, družbeni in
politični zgodovini Slovencev

BOGO GRAFENAUER

Primerjava obsega te knjige z bibliografijo Kosovih publikacij jasno
pokaže, da smo mogli pri našem izboru upoštevati le majhen del Kosovega
znanstvenega dela — tudi takega, ki bi danes zaslužilo veliko pozornost
kulturnih bralcev, ki se zanimajo za zgodovino Slovencev. Da bi si olajšali
izbor, smo se odločili za dva kriterija, ki sla bistveno zmanjšala obseg
spisov, ki smo jih pri odbiranju še morali upoštevati: izločili smo vse samo¬
stojne knjižne izdaje, poleg tega pa tudi razprave, ki se nanašajo predvsem
na kolonizacijsko zgodovino. Zanje je to postopanje opravičeno s tem,
da je najpomembnejše Kosovo delo o tej problematiki ostalo še v rokopisu
(objavljeni so le posamezni deli) in je v načrtu izdaja teh rokopisov pri
Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; delno bo ob tem potrebno upo¬
števati tudi že objavljene dele.

Seveda pa smo tudi pri na ta način skrčenem obsegu dela, ki smo ga
pri odbiranju morali upoštevati, še vedno morali odložiti marsikaj drago¬
cenega. Zelo lahko bi bilo s Kosovimi razpravami napolniti dve ali tri knjige
podobnega obsega, kot ga ima naša. Urednikov namen je bil pač, da knjigo
z ene strani kolikor mogoče tematsko zaokroži in jo s tem približa bralcu,
z druge strani je želel predstaviti problematiko, ki je — po izločitvi koloni¬
zacijske zgodovine — za Kosovo znanstveno delo najbolj značilna, obenem
pa ob tem delu pokazati takšna dela, pri katerih je mogoče spoznavati
posebne značilnosti Kosove metode, pot, po kateri je hodil do novih zgodo¬
vinskih spoznanj (zlasti s pomočjo različnih pomožnih zgodovinskih ved,
npr. paleografije in diplomatike,.pa s podrobnim in vendar nadvse kritičnim
preučevanjem in upoštevanjem zgodovinskih preostankov, npr. raznovrstne
toponomastike in arheoloških najdb in podobno). Hkrati pa smo želeli ob¬
noviti in razširiti vedenje o nekaterih Kosovih razpravah, ki se nam zde
pomembne prav za današnjo slovensko znanost (npr. študije o freisinških
spomenikih, katerih bistvena dognanja so še danes v slavistiki preveč od-

25 Srednjeveška zgodovina . . .

385

šotna) ali pa za obžalovanja vredno neznanje in temu primerne blodnje
(npr. Borove in Šavlijeve povsem neznanstvene in celo vsakršni znanstveni
metodi odtujene fantazije o »slovenstvu« severnoitalskih Venetov, katerih
avtorja se moreta v metodološkem pogledu marsičesa naučiti iz Kosovega
razpravljanja o vprašanju kontinuitete).

V uvodnem delu  so združene tri razprave, ki so širšega značaja: prva
daje doslej najobsežnejši pregled razvoja slovenskega zgodovinopisja do
začetka 30. let našega stoletja (čas objave 1935, št. bibliografije 152),
druga pa dopolnjuje ta pregled z analizo, na kakšen način so dotlej delili
slovensko zgodovino v različna obdobja (1935, št. 153). Le pregled arhivskega
gradiva za slovensko zgodovino zunaj naših meja (1963, št. 324) se omejuje
na srednji vek.

V drugi skupini je nekaj razprav, ki so posvečene kulturnozgodovin¬
skim vprašanjem, zlasti o »začetkih slovenskega pismenstva«. Predvsem gre
tu za obe Kosovi temeljni in še danes nepreseženi študiji o paleografski
problematiki in zgodovinskem ozadju freisinških spomenikov (1924 in 1931,
št. 23 in 132). Z razpravo »Carta sine litteris« smo želeli ponazoriti pomen
Kosovega dela za spoznavanje kulturnega stanja Karantancev v času po¬
kristjanjevanja (1954, št. 258), ki bi utegnilo biti poučno tudi za vse, ki
verjamejo v »venetsko« ali kako podobno »kontinuiteto« z antiko (le kako
bi izginilo vsako znanje pisave med slovanskimi Karantanci, če bi bila
njihova poglavitna korenina kar med staroselci). Pripomnimo pa naj, da
Ingo po vsej verjetnosti ni bil karantanski knez ali velikaš, marveč eden
izmed vodilnih salzburških misijonarjev med Karantanci v prvi dobi Arno¬
vega škofovanja v Salzburgu. Razpravo o Danteju smo izbrali z ene strani
zaradi njenega pomena za spoznavanje slovenskega kulturnega življenja,
z druge strani pa z željo, da tudi v tem pogledu spodbudimo več kritičnega
mišljenja, kajti tudi danes še krožijo v slovenski literaturi legende o Dante¬
jevem bivanju po raznih slovenskih krajih, čeprav jih je Kos trezno in
varno zavrnil že pred petinšestdesetimi leti (1921, št. 19).

Tretjo skupino sestavljajo trije prispevki o vprašanju »slovenskega sre¬
čanja  z Vlahi<,  z drugimi besedami kontinuitete med antiko in srednjim
vekom v zgodovini Slovencev. Uvod je vzet iz rokopisov za Kosova preda¬
vanja (prvič je govoril o tem v zimskem semestru 1936/37, a to besedilo je
v primerjavi z onim, ki sem ga tedaj poslušal kot Kosov študent, nekoliko
spremenjeno po poznejši literaturi in lastnem Kosovem delu), razprava o
Vlahih (1939, št. 187) in prevzemu antičnih krajevnih imen (1950, št. 255)
pa sta že dolgo objavljeni, a premalo znani. Te tri razprave pa so le skromen
del Kosovega raziskovanja te problematike, ki ga je pritegovala že od
njegovih študentskih let — saj je prav njegov profesor Alfonz Dopsch bil
eden izmed vnetih zagovornikov teze o tesni kontinuiteti med antiko in
zgodnjim srednjim vekom (tudi tu je znanje naših »venetologov« o smereh
»dunajske šole« kar se da majhno). Zlasti zadnja razprava, ki se omejuje
na imena, kar jih poznamo iz antičnih virov, je seveda v marsičem dopol¬
njena — pa prav z istimi spoznanji — v mnogih Kosovih razpravah o kolo-

386

nizacijski zgodovini: v obravnavanju vseh slovenskih predelov se namreč
najprej sprašuje po sledovih antične naseljenosti, ki so jo podedovali v svoji
novi domovini Slovenci.

Sorazmerno največ smo — ker smo izvzeli knjižne objave — mogli
zajeti vprašanja zgodovine »od nastanka kneževine Karantanije do konca
Celjskih grofov t.  Prve štiri razprave so zvezane s pripravljanjem Zgodovine
Slovencev od naselitve do reformacije: o slovenskem knezu Valuku (1929,
št. 97), o obdobju kralja Sama (1928, št. 92), o časovni opredelitvi poročil
Pavla Diakona o Slovencih (1931, št. 131) in razprava o postanku slovenske
zahodne meje (1930, št. 124). Ne le tuje zgodovinopisje o Slovencih, marveč
tudi naše domače pisanje o naši zgodovini dokazuje, da marsikdo teh
Kosovih razprav ne pozna in se ravna mirno kar po v nekaterih stvareh
zastaranih navedbah v Gradivu Franca Kosa ali še kako drugače! Poleg
želje, da s temi razpravami označimo posebno obdobje Kosovega znanstve¬
nega dela, nam je narekovala uvrstitev teh razprav prav potreba, da ozdra¬
vimo slovensko zgodovinopisje in zgodovinopisje o Slovencih navedene ne¬
majhne pomanjkljivosti. Naslednji dve razpravi podajata sintetične poglede
Milka Kosa v zadnjih letih življenja na temeljna vprašanja karantanskega
razvoja — »državo karantanskih Slovencev« (1966, št. 337, objavljeno le v
francoščini) in širjenje krščanstva med Slovenci (1969, še neobjavljeno pre¬
davanje iz Innichena ob 1200-letnici nastanka samostana: ohranjeno le v
nemščini), štirje prispevki pa so posvečeni posameznim potezam karantan¬
skega razvoja — vprašanjem ustoličevanja koroških vojvod (1955 in 1956,
št. 264 in 278), »slovenske kmetije« (žal nedokončano besedilo iz zapuščine,
nastalo v letih druge svetovne vojne ob seminarskih pripravah; objavljeno
iz rokopisne zapuščine, pri čemer je bilo nekatere stvari treba iz zapisa
razvozlati, npr. opombe, ki so bile zaznamovane le s kratkimi gesli; Kos je
sam želel račune še enkrat preveriti, kar mi je sam povedal 1. 1956, poleg
tega pa se mu niso vsi računi skladali in ima zaradi tega pri enem delu
računskega sumarija ob robu zapisek: t netočno  /drugačne razmere/ vrei-
lehen«; odlomek objavljamo kot pobudo za nadaljevanje začetega dela!)
in vprašanja domačega naslova karantanskih vladarjev — »vojvoda« ali
»knez« (1943, št. 213). Zadnji dve razpravi — »postanek in razvoj Kranjske«
(1929, št. 98) in »grofje Celjski« (rokopis, predavanje iz januarja 1937, delno
uporabljeno tudi pri pripravi druge izdaje Zgodovine Slovencev) — pa v
dobršni meri vendarle pokrivata vso slovensko srednjeveško zgodovino po
začetku frankovske oblasti in do končne zagotovitve habsburške ob smrti
zadnjega celjskega grofa Ulrika II.

Peti del — prispevki »iz krajevne družbene in gospodarske zgodovine« —
je tisti, ki bi ga bilo najlaže nekajkrat povečati. V načrtu smo imeli nekaj
širšo predstavitev Kosovega dela, tako da bi vsaj s posameznimi razpravami
predstavili njegovo raziskovanje vseh delov slovenskega ozemlja. Žal nam
je prostor narekoval skrčenje načrta in tako smo se omejili v bistvu le na
dva prostora: na primorske predele kot Kosovo prvotno domovanje in na
Ljubljano kot prostor večine njegovega življenja. Pregled zgodovinskega

25 *

38?

razvoja slovenske zapadne meje je objavljen po rokopisu (1946 je bil namreč
objavljen le v tujih jezikih, št. 221, ker je bilo besedilo po presoji tedanje
politike za domače bralce premalo »mobilizacijsko«; objavljam ga po svojem
prepisu iz tedanjega časa, prav tako pa prilagam k temu zemljevid, kakrš¬
nega je Kos k temu rokopisu izdelal najprej, pa tudi ni našel naklonjenosti
za objavo in se je ohranil le v mojem rokopisnem gradivu iz tistih časov).
Primorskim predelom so posvečeni še prispevki o zboru pri Rižani (1952,
št. 246), o Hrastovljah (1964, št. 526), Pivki (1976, št. 564), okolici Gorice
1957, št. 297) in Bovškemu (1965, št. 529). Ljubljano zastopata dve razpravi
(1945 — št. 218; 1958 — št. 298). Mimo tega pa je dodana le še razprava
o začetku Novega mesta (1969, št. 550), ker vsebuje zelo pomembne momente
glede nastajanja mest na Slovenskem — ali povsem ;>na zeleni trati« ali
kdaj tudi drugače? Pri krajevnozgodovinskih prispevkih smo namenoma
izbrali tudi nekaj takih, ki pripovedujejo tudi o »vsakdanjem življenju«
v preteklosti, ker se pogosto vrste trditve, da zgodovinopisje to stran zgo¬
dovine pušča kar ob strani. Tudi v Kosovem delu bi mogli nabrati prispev¬
kov te vrste kar za marsikatere predele.

Za razprave, ki jih je Milko Kos objavil v slovenščini, velja načelo,
da so objavljene v isti obliki, katero jim je dal sam. Popravljene so le
nekatere tiskovne napake. Tri razprave, ki so bile objavljene v tujih jezikih
ali ki so v rokopisu ohranjene le v tujem jeziku, je prevedel urednik knjige.
Sam je poskrbel tudi za prepis štirih razprav, ki so objavljene iz Kosove
rokopisne zapuščine — seveda so besedila v slovenščini tudi ohranila po¬
dobo, ki jim jo je dal avtor.

Razen v dveh primerih so objavljena samo celotna dela, kot so bila
objavljena po avtorju v prvi izdaji. Lc pri razpravi »K postanku slovenske
zapadne meje« je — zaradi potrebne štednje s prostorom — izločena po¬
drobna dokumentacija o poteku »langobardskega limesa« (št. 124, str. 545
do 565), pri razpravi »o izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku«
(št. 298) pa niso ponatisnjene genealoške tablice, ki so razpravi dodane v
prilogi (str. 26—50). Z objavo tudi nismo zajeli povzetkov v tujih jezikih.

388

KAZALO

I. O ZGODOVINI SLOVENCEV IN ZNANOSTI O N JE J 5—46

Pregled slovenske historiografije. 7

Periodizacija slovenske zgodovine. 21

Gradivo za starejšo zgodovino Slovencev v arhivih iz¬
ven naših .meja . 31

II. ZAČETKI SLOVENSKE PISMENOSTI . 47-113

Carta sine litteris. 49

Paleografske in historične študije k freisinškim spo¬
menikom . 53

Nove študije k freisinškim spomenikom. 88

Dantejevi sledovi med Jugoslovani .108

III. SLOVENSKO SREČANJE Z VLAHI.115-142

Problem kontinuitete v zgodovini Slovencev . . . . 117

Vlahi in vlaška imena med Slovenci.121

O prevzemu antičnih krajevnih imen na slovenskem
ozemlju .153

IV. OD NASTANKA KNEŽEVINE KARANTANIJE DO

KONCA CELJSKIH GROFOV. 143-270

O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Va¬
luku .145

O zgodovini kralja Sama in njegove dobe.151

K poročilom Pavla Diakona o Slovencih.157

K postanku slovenske zapadne meje.170

Država karantanskih Slovencev.182

Krščanstvo med alpskimi Slovani.192

Dve oceni o ustoličevanju koroških vojvod.200

Mansus sclavonicus (Slovenska kmetija).217

Vojvoda in knez v krajevnih imenih.225

Postanek in razvoj Kranjske.234

Grofje Celjski.258

V. IZ KRAJEVNE DRUŽBENE IN GOSPODARSKE

ZGODOVINE . 271—351

Zgodovinski razvoj slovenske zapadne meje.273

K 800-letnici prve omembe Ljubljane v zgodovini . . 283
O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku . . 288

Ustanovitev Novega mesta.310

Slovani na zboru pri Rižani.322

S kmečkih domačij v Hrastovljah.325

Pivka v srednjem veku.330

Na Lijaku in Okroglici pred 500 leti.338

Gospodarska problematika Bovškega v preteklosti . . 344

Bogo Grafenauer,  Življenje in delo Milka Kosa ....  353 — 388

Življenje in delo Milka Kosa.353

Bibliografski pregled dela Milka Kosa.371

Pripombe h Kosovim razpravam o srednjeveški kul¬
turni, družbeni in politični zgodovini Slovencev . .

t J

385

Milko Kos

SREDNJEVEŠKA KULTURNA, DRUŽBENA
IN POLITIČNA ZGODOVINA SLOVENCEV

Izbrane razprave

Izbral, uredil in nekatere tekste
prevedel

Bogo Grafenauer
Založila

Slovenska matica Ljubljana
Za založbo
Bogo Grafenauer

Opremila in tehnično uredila
Andreja Mejač

Natisnila in vezala
Tiskarna »Jože Moškrič«

Ljubljana 1985

Izid knjige je podprla Kulturna skupnost Slovenije.


COLONI5ATION DANS LELITORAL SLOVENE

TERRITOIRES DANCIENNE CO-
L0NI5ATI0N SLOVENE JUSQU'

AU 13 EME  SIECLE .

TERRITOIRES DE COLONISATION *

SLOVENE PLUS RECENTE I-XK TERRITOIRES DE COLONISATION

(APRES LE 13 EME  SIECLE). 4 .C SLOVENE.

TERRITOIRES 0'ANCIENNE CO- .§  MS LOMBARDS AVEC

LONISATION CROATE. ° S '

-  ANCIENNES ARTERES DE

= = = = COMMUNICATION.

ANCIENNES PIACES D'ETABU-
SEMENT SLOVENE.

VILLES PLUS 6 RANDES OE POPU-
LAT ION MIXTE

FRONTIERE NATIONALE EN1RE LA

ROMAINS

COURANT5 DE COLON. SLOVENE.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

0000002E8'

'irenn(v)jv\'

iftfcrnmfhh

tvcčktnfti
<e£&utka
t otW u

imrtt/Mvfckd

ucaipJcmV*

nv»r'4 ‘ T, " T7 1

Xfri rTTI VGJD^--

Vatpsjvnnt

hJbrk ****«


mug

Milko Kos  je bil od okr. 1935 do
smrti vodilni slovenski zgodovinar
(t 1972), profesor obče srednjeveške
zgodovine in pomožnih zgodovin¬
skih ved na Filozofski fakulteti v
Ljubljani, specialist za srednjeveško
zgodovino in avtor prve znanstvene
sinteze zgodovine Slovencev v sred¬
njem veku.

V Matični izdaji gre za razprave iz
zgodovine, vendar je delo multidisci-
plinarno; razprave iz kulturne zgo¬
dovine se nanašajo na zgodovino
slovenske znanosti, izrednega pome¬
na so za slovenistiko (v zvezi s Frei-
sinškimi spomeniki in novimi slo¬
venskimi besedili, ki jih je Kos od¬
kril), druge razprave posegajo na
področje razvoja slovenskih mest in
poljedelstva v srednjem veku, neka¬
tere so razrešile pomembna vpraša¬
nja slovenske politične in teritorial-
nopolitične zgodovine, par razprav
ponazarja Kosovo delo na področju
pomožnih zgodovinskih ved.

Delo ne bo zanimalo le zgodovinar¬
jev, marveč tudi vse vrste slovenistov
(zlasti v zvezi s kulturnozgodovinski¬
mi razpravami), vse, ki se zanimajo
za razvoj slovenske znanosti, pa tudi
širši krog bralcev (zlasti v zvezi z
razpravami iz politične in gospodar¬
ske zgodovine).