Uvodnik
Vesna Mikolič: Mir ali svoboda?
Mnenja, izkušnje, vizije
Jiři Bezlaj: Neodrešena Evridika
Pogovori s sodobniki
Jerneja Jezernik z Ralfom Čeplakom
Sodobna slovenska poezija
Marjan Strojan: Pesmi
Kristian Koželj: Proč
Adam Šuligoj: Bom!
Sodobna slovenska proza
Tomo Kočar: En popoln vikend
Mirana Likar Bajželj: Kri ni voda
Janez Kajzer: Zamolčani skrivnosti
Sodobni slovenski esej
Tina Vrščaj: Pisateljica in smisel
Tuja obzorja
Lutz Seiler: Kruzo
675
687
698
714
724
737
745
751
759
767
776
Sodobnost 6 junij 2017
Sodobnost 2017 Letnik 81
Kazalo
Sprehodi po knjižnem trgu
Roman Rozina: Zločin in ljubezen  
(Ana Geršak)
Barbara Korun: Vmes (Milan Vincetič)
Jani Virk: Med drevesi (Diana Pungeršič)
Ana Porenta: Deklice (Martina Potisk)
Mlada Sodobnost
Sončnica na rami (Gaja Kos)
Dim Zupan: Cake iz Zake (Alenka Urh)
Gledališki dnevnik
Matej Bogataj: Tranzicija v epskih 
dimenzijah
Filmski dnevnik
Goran Potočnik Černe: Mehanika živih teles
Sodobnost nekoč
787
791
794
798
802
805
808
817
826
Letnik 81 Sodobnost 2017
Sodobnost 2017 Kazalo
“Saj nismo v vojni, dragi kolegi, moramo samo razmisliti, kaj sami delamo 
narobe, kako lahko sami izboljšamo svojo pot,” je pred leti izjavil najbrž 
dobromisleči, miroljubni, naivni učitelj. Med razpravo v  zbornici neke 
mestne šole, kjer je občutek nesvobode, okupacije, načrtnega uničevanja, 
torej vojne v  pravem pomenu besede, že zdavnaj prerasel individualna 
občutja posameznikov, ki so se prvi znašli v vrtincu neracionalne intence 
patološkega ravnatelja. Podobno se tudi v drugih okoljih – ne samo v javni 
upravi, temveč tudi, ali še bolj, v gospodarstvu in politiki – raje, kot da bi se 
soočili s psihopatom, avtodestruktivno analiziramo, samotrpinčimo, tako 
kot je to počela srednjeveška sekta bičarskih bratov, ki so z bičanjem samih 
sebe skušali zmanjšati božjo jezo. A če so se bičarji s tem tudi sproščali in 
bili obenem zmožni javno obtoževati cerkveno hierarhijo ter dobičkonosni 
cerkveni običaj dajanja odveze, kaj prinašata slepota in samoobtoževanje 
sodobnemu človeku? 
Vzpon psihopatov in disidenti tretjega tisočletja
Gotovo je to ena od logičnih reakcij na uničevalni ples sodobnega psiho­
pata ali sociopata – ali, če hočete, patološkega narcisa, razlike med te­
mi hudimi, a včasih težko prepoznavnimi osebnostnimi motnjami za to 
Sodobnost 2017 675
Vesna Mikolič
Mir ali svoboda?
Uvodnik
 raz pravo niti niso bistvene –, tega vase zagledanega kralja na Betajnovi, ki 
po principu brezobzirne moči in vsemogočne volje uveljavlja svoja pravila 
za svoje koristi na prisvojeni posesti. Pri tem ga podpira ustroj sodobnega 
neoliberalnega kapitalizma, ki iz njega potegne prav tiste življenjske ali 
destruktivne sile, ki mu omogočajo, da gre naprej in samo naprej, više in 
više, do novih in novih dobičkov in ugodnosti, zase in za svoje, brez po­
stanka in ne oziraje se na morebitne žrtve. 
A ta današnji avtokratski mogočnik ne vzbuja vsesplošnega odpora, 
saj ga odlikujejo lastnosti populista, ki se s  privlačnimi obljubami, laž­
mi in spretnim obračanjem ene skupine proti drugi z  lahkoto prilagaja 
v krizi vse bolj prizadetim množicam, tudi tistim najranljivejšim in zato 
najdovzetnejšim za zaščito tega mafijskega botra. To pa ne pomeni, da se 
ne zna prikupiti tudi najbolj izprijenim elitam ali mrežam v podzemlju, 
čeprav tega po navadi ne obeša na veliki zvon. Dovolj je, da množica 
čuti njegovo moč, ki izhaja tudi iz te trdne zaslombe v ozadju. In kaj je 
lepšega, kot poiskati varnost v takem vabljivem brlogu, v katerem te ščiti 
najhujša med zvermi. Pa kaj, če gre v resnici za samega netilca sporov, ki 
v nekem trenutku nastopi kot miroljubnež. Otopele množice mu tako in 
tako, enako kot prej, ko je skrbel za njihovo razdvajanje, slepo sledijo in 
ga kot glasnika miru postavljajo na piedestal. Manipulacija je namreč tudi 
po mnenju specialista socialne medicine Dušana Nolimala ena glavnih 
sposobnosti psihopatov, ki, kot pravi v Delovem intervjuju, “zaradi svojega 
šarma sprva na človeka naredijo dober vtis; da zasedejo določen položaj, 
se kažejo v najboljši luči, a to je krinka, fasada, ta njihov šarm je zlagan. Ko 
enkrat dobijo moč in oblast, se pokaže, kdo so v resnici. So nadpovprečno 
manipulativni patološki lažnivci in s svojo spretnostjo lahko pretentajo 
vsakogar.” Da pride do trenutka, ko se pokaže, kdo so v resnici, lahko traja. 
Pri bolj primitivnih se čaka manj, pri intelektualno bolj izmuzljivih, kjer 
so preračunavanja še bolj zavita in sprevržena, traja dlje, posledice pa so 
v obeh primerih uničujoče.
Nasprotno je namreč razmišljujoči posameznik, ki jasno izrazi svoje 
kritično stališče in ki morda celo prvi opozori na nevarno psihopatsko igro 
oblastnika, obtožen krvništva. Volk in koze družno blejajo v tihem zado­
voljstvu, pes čuvaj pa postane črna ovca. Kajti očitno je, da se v najhujših 
časih nasilja med kopji besed in puščicami, izpuščenimi med vrsticami 
v morju manipulativnih zapisov in izrekov, ljudstvo s samoprevaro naj­
raje zateka v zavetje navidezne varnosti. Taisto ljudstvo, ki po različnih, 
največkrat anonimnih komunikacijskih kanalih bruha strup kot svoj edini 
obrambni mehanizem, se v  trenutkih odločitve zateka k srednji poti, k 
676 Sodobnost 2017
Vesna Mikolič Mir ali svoboda?
navidezni dostojnosti, miroljubnosti. Ko je treba reči bobu bob, se zavije 
v tišino, postane tihi častilec navideznega, v danih razmerah nedoseglji­
vega miru. Velikokrat ravno tedaj, ko se nad posameznikom ali neko druž­
beno skupino izvaja najhujše nasilje, množica obmolkne, molk postane 
utišan krik, je prikrita osuplost, ki človeka pusti brez besed. Položaj je tako 
obrnjen: prej distancirani, premišljeni opazovalec kričeče drhali postane 
sam obtožen kričanja, glasna množica pa postane otopela večina, katere 
molčeči glas prevlada, večina, ki je v demokraciji moč. Ne glede na to, da 
v stilu obrambne projekcije izobčenca obtoži ravnanja, ki ga je pod vplivom 
manipulativnega vodje usvojila sama: ne mi, on ni pripravljen sodelovati, 
on neti spore, on je drugačen! Kristus želi biti kralj, Kristus razdvaja ljud­
stvo, Kristus je kriv, križajmo ga! On je za vojno, mi smo za mir!
Disident, ki za razliko od Božjega sina niti ne želi biti prerok vseh 
prerokov in ki si najbrž ne želi biti niti disident, nenadoma postane 
disident. Disident tretjega tisočletja. Izločen, obtožen za dejanja, ki so 
diametralno nasprotna njegovim prizadevanjem. V nemirnih šestdese­
tih letih prejš njega stoletja se je oblikoval lik odpadnika, upornika, ki so 
ga družba ali njeni represivni organi preganjali prav zaradi idej, ki jih je 
zavestno in načrtno širil in ki so se tako zelo razlikovale od prevladujoče 
predmoder nistične kulture. Tudi v večini drugih zgodovinskih obdobij so 
bili revo lucionarji ljudje, ki so bili obtoženi, ker so bili, kar so bili: napredni 
prinašalci sprememb. Pa čeprav so jim kako dejanje, besedo podtaknili, 
so vsi vedeli, tudi on sam, da so bili v resnici obtoženi zaradi svojih idej. 
Danes, v času novih medijev, pa je vsakdo bog sam sebi, najbolj moderen, 
najbolj progresiven, vsaj tako mnogi doživljajo in kreirajo svojo podobo na 
družbenih omrežjih. Zato je današnji disident, skladno s samoopredelitvijo 
pesnika in profesorja Borisa A. Novaka, tisti, ki je drugačen, ki želi pred 
zunanjimi pritiski ohraniti notranji mir in ustvarjalnost in se zato odloči 
za notranjo emigra cijo. Posameznik, ki je sposoben notranjega uvida in 
zato tudi zmožen jasnejše, tudi kritične besede, postane ovira, podobno 
kot so postali ovira misleči ljudje v totalitarnih režimih prejšnjega stoletja. 
Le da ti največkrat sploh niso vedeli, za kaj jih pravzaprav obtožujejo, bili 
so žrtev sistema, ki je bil utemeljen na borbi proti notranjemu sovražniku. 
Današnjega notranje ga migranta, ki sveta ne doživlja v popreproščeni obli­
ki novih medi jev – in je zaradi tega odmika od ljudstva na neki način tudi 
kriv? – pa za razliko od revolucionarnih voditeljev in tudi drugače kot žrtve 
 nekdanjih totalitarizmov zlahka obtožijo bodisi elitizma bodisi nesposob­
nosti, on/ona postane poosebljenje lastnosti, ki so pravzaprav lastnosti 
njihovega elitističnega, tako ali drugače omejenega voditelja. Omejenega 
Sodobnost 2017 677
Mir ali svoboda? Vesna Mikolič
zato, ker je vsako bolestno povzdigovanje samega sebe, kot uči psihologi­
ja, samo obrambni mehanizem za neki osebnostni primanjkljaj. Današnji 
režimi se tako pretvarjajo, da niso režimi, današnji režimi želijo biti vsem 
všečni in zato ne vidijo sovražnikov, današnji režimi prikazujejo tiste, ki 
jih nonšalantno in obenem grobo izločijo, kot problematične same po sebi. 
Življenje v laži
Prav lažni vtis, ki ga s pomočjo propagandnih konstruktov in novodobne 
politike “alternativnih dejstev” prek formalnih in neformalnih medijev 
o sebi in družbi širijo takšni oblastniki in njihovi pomagači, je glavni vzrok, 
da v takih trenutkih množica ni sposobna videti resničnega krivca. Kljub 
razlikam v ideologijah nekdanjih in današnjih režimov – današnji totali­
tarizmi pravzaprav niti ne temeljijo na ideologiji, edino vodilo sta oblast 
in dobiček –, lahko vlečemo nekatere vzporednice z zgodovino. Tako je že 
nemški judovski filolog Victor Klemperer, ki je preživel holokavst, v svoji 
zelo sporočilni knjigi LTI – Lingua Tertii Imperii – Govorica tretjega rajha 
opozoril, da je bilo glavno sredstvo nacistične propagande “vbijanje v glavo 
enih in istih simplificiranih naukov, ki se jim z nobene strani ne sme ugo­
varjati”, in da ni dovolj, če vem, da so me nalagali, saj “mi vsa moja kritična 
pozornost v danem trenutku prav nič ne pomaga: prej ali slej me premaga 
natisnjena laž, ki se mi vsiljuje z vseh strani, če je tistih, ki dvomijo o njej 
čedalje manj in če jih nazadnje sploh ni več.” 
Sodobni nevromarketing z načrtnim ustvarjanjem stereotipov, t. i. stra­
teških okvirov, o posameznikih, ustanovah, skupnostih itd. v naših možga­
nih pomeni danes identično manipulacijo množic. Žal pa se mu kljub 
vsemu znanju, ki ga imamo, ne zmoremo upreti. Celotna nevroznanost se 
je v ZDA pravzaprav začela razvijati predvsem z namenom učinkov v eko­
nomski in vojaški sferi, kjer pogosto prispeva, da se do boljših rezultatov 
prihaja z manipulacijo. Žal pa nevroznanstvenih odkritij (še) ne znamo 
uporabiti, da bi se manipulaciji in njenim posledicam tudi uprli. Kar bi 
bilo nujno, še posebej če upoštevamo, kar je ugotavljal že Klemperer, da 
“propaganda učinkuje tudi še potem, ko je razkrinkana kot širokoustenje 
in laž”.
Morda je na teoretski ravni in v situacijah, ki se nas ne tičejo neposred­
no, laži še mogoče prepoznavati, v svojem okolju pa po navadi, hote ali 
nehote, ostajamo slepi. Zakaj nismo zmožni videti rimskih oblasti in judov­
skih farizejev ali sodobnih, večjih ali manjših, mussolinijev in  hitlerjev, 
678 Sodobnost 2017
Vesna Mikolič Mir ali svoboda?
ki nam vsakodnevno jemljejo človeško dostojanstvo? Zdi se, da prav tak­
šni, najbolj sprijeni oblastniki v določenem trenutku dejansko vzbujajo 
obču tek varnosti, spodbujajo iluzijo lagodnega in mirnega življenja, od 
posamez nika ne zahtevajo ničesar, nobenega razmisleka, nobene akcije, 
dovolj je otopelost in prodana duša. Laže je tako, za človekovo eksistenco 
z danes na jutri se to splača, zahteva manj energije in daje dobičke v obli­
ki belega kruha in neogrožanja človekovega vsakdanjega miru. Seveda 
na videznega vsakdanjega miru, ki ga v resnici določajo krvniki te dobe, 
ko na eni strani ustrahujejo, na drugi pa delijo sladkorčke. Poleg tega pa 
imajo mnogi, ki niso deležni ne palice ne korenčka, občutek, da se jih ta 
igra ne tiče, da jih že gola vsakdanjost preveč okupira in utruja in da lahko 
živijo odmaknjeni od vsega. Tako so tudi žrtve v dilemi, ali sploh razbijati 
ta obroč molka, saj je poslušalcem pravzaprav nemogoče razumeti, da 
so nekatera psihopatova dejanja sploh možna, in je potem spet žrtev, če 
vendarle spregovori, ožigosana kot rušilka miru, množica pa se iz strahu in 
zaradi lastnega lagodja ali celo preživetja odvrača od nje in se zateka pod 
okrilje oblastnikov. Seveda ni priporočljivo razkrivati resnične podobe niti 
teh, ki se svetijo v soju psihopatovih žarometov, vsa mašinerija bi namreč 
žvižgaču v  trenutku začela pripisovati nevoščljivost in nesposobnost, 
medtem ko je nesposobnost zaščitenih varno – zaščitena.
Kajti vsi, ki mižijo, omogočajo, da v kriznem, predvojnem obdobju za­
cvetijo za določene naloge manj sposobni ljudje, ki bi sicer nikoli ne prišli 
do vidnejših funkcij, ali celo ljudje z družbenega dna, ki bi bolj spadali 
za zapahe kot na oblast. Tako so v zgodnjih dvajsetih letih v zvezi strank 
Deutscher Verband, ki je nastala po priključitvi Južne Tirolske k Italiji, 
opozarjali, kakšni ljudje so v resnici sledilci fašizma, ki se je nevarno širil 
po Italiji: “Fašistične množice so dvomljivega izvora, del njih so pravi 
delinkventi, resnični zaporniki, ki se ponašajo s predrznostjo. To so sami 
podli ljudje, ki so zašli s prave poti in se jim na obrazih bere, da so zmožni 
iti preko trupel.” Žal to spoznanje ni pomagalo, da ne bi že nekaj let poz­
neje v nemški družbi doživeli fašistične reprize z nadgradnjo nacizma. In 
tako je potem na iste lastnosti ljudi, ki se v takih obdobjih povzpnejo na 
oblastne položaje, pokazal Bertold Brecht, posebej mogočno v svoji drami 
s sicer zavajajočim naslovom Ustavljivi vzpon Arturja Uia – kajti pravega 
odgovora, kako preprečiti ali ustaviti strukturne spremembe, ko zlo posta­
ne čaščeno in dobro obsojeno, niti ta drama ne daje. Dejstvo je, da se na 
vrhovnega oblastnika dvomljive provenience kar lepijo ljudje iste branže 
v smislu pregovora “iste vrane skupaj letajo”. Strokovnost in intelekt sta 
pri tem globoko na dnu družbene lestvice vrednot. Negativna selekcija, ki 
Sodobnost 2017 679
Mir ali svoboda? Vesna Mikolič
jo diktator načrtno sproža, saj so mu taki ljudje najbolj zvesti, vodi prav do 
tega, da do položajev prihajajo moralno najbolj sprevrženi posamezniki, ki 
so se za svojo korist sposobni prodajati do konca, ki niso sposobni zatajiti 
samo svoje matere, ampak tudi same sebe. Nolimal razlaga, da si psihopati, 
ki v družbi zavzemajo ključne vodstvene položaje, “za oprode postavljajo 
sociopate, sadiste, makiaveliste, narcisoidne osebe, hinavce in vse tiste, 
ki si od psihopatov obetajo neke ugodnosti. Ob njih so lahko tudi čisto 
normalni ljudje, ki se jim pridružijo zaradi njihove strahovlade. Majhen 
odstotek ljudi, ki pa so na vodstvenih mestih, tako z močjo, mreženjem in 
strahovlado lahko vpliva na večino.”
Tako se v družbi vse bolj častijo lažni, vsiljeni vzorniki, ki še bolj zameg­
ljujejo resnico. Med njimi so res tudi taki, iz katerih bi dober vladar lahko 
izvlekel najboljše, sedaj, v spremenjenih okoliščinah pa prihajajo na dan 
njihove temne lastnosti, tudi zlo, tako da so všečni in vse bolj podobni 
svojemu gospodarju. Po tezi, ki jo je v eni svojih kolumn v Delovi Sobotni 
prilogi navedla filozofinja Renata Salecl, naj bi bilo samo deset odstotkov 
ljudi vedno pretežno dobrih, deset odstotkov vedno zlih, osemdeset pa se 
jih prilagaja glede na naravo osebe, ki jih vodi. Ko pride do razočaranja nad 
namišljenimi idoli, je po navadi že prepozno.
Slovenska preteklost, slovenska sedanjost
So tovrstni družbeni procesi posledica občečloveških lastnosti? Se vse 
družbe enako hitro pustijo speljati na limanice psihopatskim oblastni­
kom? Najbrž nobena družba ni imuna nanje, danes lahko za to iščemo 
dokaze tako v Aziji in Afriki kot v Evropi, tako v Turčiji kot v ZDA. Kljub 
temu nas zgodovina uči, da so ljudstva v kriznih časih različno reagirala, 
da so se nekatere družbe prej pripravljene upreti ter so sposobne hitreje 
identificirati in obtožiti prave krivce. Za Slovence se danes zdi, kakor da 
živimo v družbi, v kateri se filistrsko ukvarjamo z malenkostmi in drobne 
nepravilnosti ostro sankcioniramo, medtem ko pred ključnimi zlorabami 
v politiki, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu idr. mižimo in se pred domači­
mi in tujimi samodržci in pokvarjenci vseh sort boječe umikamo. 
Pa je bilo v preteklosti vedno tako? Kako je že rekel Oton Župančič, ko 
je Maček zagovarjal posnemanje ustaške Hrvaške: “Maček pravi, da je mir 
največja dobrina, jaz pa pravim: svoboda je!” Zakaj danes torej množica 
pred ključnimi odločitvami raje izbira (vsaj navidezni) mir kot svobodo? 
In iz kakšne snovi so bili župančiči, ki jim je bila svoboda nad vsem, tudi 
680 Sodobnost 2017
Vesna Mikolič Mir ali svoboda?
nad mirom? Seveda se je v  času globokih družbenih kriz, vojn, revolu­
cij, prelomnih zgodovinskih trenutkov treba hitro odločati med gnilimi 
kompromisi in visokimi ideali, pri čemer prvi morda, vsaj na kratek rok, 
pomenijo življenje, drugi pa vodijo v gotovo smrt. Mir pomeni življenje, 
svoboda smrt. 
In te odločitve niso bile prihranjene na Slovenskem med drugo sve­
tovno vojno prav nikomur, ne vodjem, ne anonimnim posameznikom, 
ne množici. Ko Ivan Mrak v svojih dramah opisuje hude notranje dileme 
po sameznikov, ki ne vedoč, za kaj se pravzaprav opredeljujejo, v  času 
vojne na slovenskih tleh sprejemajo odločitve, da gredo v hosto ali pa se, 
nasprot no, pridružijo varuhom domačih vasi, najbrž ne govori o manipu­
lativnih vodjih, ki so natančno vedeli, za katere cilje potrebujejo človeško 
meso. Je mladi France Balantič vedel, za kaj natančno je žrtvoval svoj 
senzibilni duh? Pa tisti, ki so žrtvovali njega in njemu podobne, so se 
kdaj zavedeli lastne krivde? Ali pa so v strahu pred komunistično oblastjo 
mani pulirali naprej, vse do današnjih dni? Kaj pa fašistični župan Štanjela, 
znameniti arhitekt Maks Fabiani, je priložnost za arhitekturno urejanje 
lastnega rojstnega kraja opravičila dejstvo, da je prodal dolgo zgodovino 
svojih svobo domiselnih prednikov za opravljanje funkcije v službi enega 
najhujših režimov druge svetovne vojne? Seveda se niti vsi partizani niso 
zavedali, da je šlo tudi za revolucijo.
Krivda gotovo ni enakomerno porazdeljena med tiste na vrhu, ki na svet 
gledajo s panoramske razgledne točke in konstruirajo posebna kukala za 
usmerjanje pogleda, h katerim se pririnejo najbolj častihlepni in največji 
konformisti, in tiste, ki se gnetejo v dolini, kjer so sence daljše od njihovih 
življenj, zato je njihova slepota skoraj neizogibna. Pa je res? Še posebej 
danes, ko so sicer digitalna kukala res lahko še nasilnejša in vplivnejša, a 
nam na drugi strani omogočajo, da jih uravnavamo tudi po lastni želji, da 
izbiramo in si perspektivo tudi poljubno širimo. Je torej danes prav, da 
se obračamo stran? Tako od one prave zgodovine kot od zgodovine, ki se 
pravkar odvija pred našimi očmi. 
Slovenska novinarska legenda Jurij Gustinčič je nekoč, ne tako daleč 
nazaj, v Mladini (20. julija 2012) zapisal: “Kričati proti prepovedi, da so 
praporščaki kot simbol na Kongresnem trgu, naj bi bila ideologija, molčati 
in se izogibati prepiru pa je dostojen civilizacijski način ostati nepoško­
dovan in se izogniti političnemu prepiru. Res? Kakšni pa smo, če iz strahu 
pred ‘ideologijo’ z  mirno vestjo prikrivamo strani svoje zgodovine in 
v imenu ideološkega miru pozabimo najbolj dramatične trenutke.” Danes 
se dilema torej ne vzpostavlja med mirom in svobodo, temveč med mirom 
Sodobnost 2017 681
Mir ali svoboda? Vesna Mikolič
in prepirom. Gustinčič je v istem prispevku ironično zapisal tudi: “In tako 
smo si lahko oddahnili ob prizoru skrbno urejene dostojnosti, stran od 
prepirov, ki ne bi nikamor pripeljali /…/. Kje pa bi bila v hudem prepiru 
enotnost, ki jo mora majhna država v teh hudih časih kazati drugim? Drži­
mo se dostojno, ne kričimo drug na drugega, ne omenjajmo stvari, skritih 
v omari, ki naj bi ostale skrbno varovani domači okostnjak.” Svoboda je 
prepir, mir pa enotnost. 
Vojna prihodnost?
Danes se torej, tako pri nas kot v mnogih drugih vse bolj polariziranih 
državah, odločamo med prepirom in enotnostjo. In to res ni lahka izbira, 
saj nas prepir lahko pripelje daleč, predaleč, vse do vojne, proč od miru 
in svobode. Enotnost pa bi lahko pomenila samo navidezni mir, ki bi nas 
ravno tako lahko pripeljal daleč, predaleč, vse do vojne, proč od miru in 
svobode. Kako naj torej razmišljamo, ali lahko res kateri koli odnos do zgo­
dovine in zgodovine, ki se odvija pred našimi očmi, upravičimo s potrebo 
po miru in svobodi? Sta torej to enakovredni vrednoti, ko imamo nasproti 
grozečo nevarnost nasilja, bodisi da gre za vojno v vojaškem pomenu bese­
de ali za vojno, ki jo v svojih majhnih okoljih vsakodnevno vodijo lokalni 
in nacionalni tirani? Strah pred vojno in prizadevanja, da storimo vse, kar 
je v naši moči, da se ji izognemo, so več kot utemeljeni. Vojna deluje proti 
človeštvu, proti življenju, proti ljubezni.
A če je vojno nasilje na žalost pogosto razlog, da se v  vojni koncept 
“žive ti” nadomesti s “preživeti”, pa se je treba vprašati, ali je ta isti kon­
cept preživetja dopusten v mirnodobnih časih. Kot zapiše izjemno kritično 
pero hrvaške književnosti in vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić v svoji 
znameniti zbirki esejev Kultura laži, je za ljudi, ki prakticirajo preživetje, 
značilna svojevrstna adaptilnost, saj so zanj pripravljeni storiti marsikaj, 
vse pravzaprav, pripravljeni so se prilagoditi tudi norosti kot novi normi 
obnašanja. In ali ni ravno ta norost mirnodobnih psihopatskih vojn pred­
hodnica pravega vojnega obdobja? Če torej hočemo zares živeti, ne le 
preživeti, v še tako norih časih in do zadnjega upati, da se končni norosti, 
izbruhu vojnega nasilja, vendarle lahko izognemo, moramo torej početi vse 
kaj drugega, kot si zgolj zatiskati oči in se umikati v navidezno oazo miru 
ter s tem dajati prostor drugim, tistim, ki se le konformistično prilagajajo 
in s tem še spodbujajo norost psihopatov na vrhu. Kajti Dubravka Ugrešić 
682 Sodobnost 2017
Vesna Mikolič Mir ali svoboda?
pravi tudi to: “Ko me vprašajo, kdo je kriv, odgovarjam: jaz sem. Kriva sem, 
ker nisem storila ničesar, da bi zaustavila vojno. Kot nisem storila ničesar, 
ko sem pred več kot desetimi leti gledala televizijske kadre, v katerih je 
srbska policija pretepala kosovske Albance. Kot nisem naredila ničesar, ko 
sem pred leti videla razraščanje prvega boga vojne in nato še drugega. V 
znak protesta proti vojni se nisem polila z bencinom in se javno zažgala. 
Nisem bila pozorna na tedanjo proizvodnjo laži, ki sem jih pustila, da 
teče jo mimo mene kot onesnažena voda. Moje akcije so bile zanemarlji­
ve, povezane v glavnem samo s pisanjem. S pisano besedo sem prepozno 
razjezila svojo okolico. Ja, celo umreti od sramu mi ni uspelo. To, da niso 
uspeli niti drugi, me ne opravičuje. Da, jaz sem kriva!” 
Tudi v Sloveniji se pogosto umikamo pred pravimi problemi, mižimo, 
molčimo, na drugi strani pa smo do sočloveka, sobivajočih družbenih 
skupin ali sosedov zelo agresivni, napadalni, prav nič razumevajoči. Dve 
skrajnosti, ki kažeta, kakor da argumentiranega soočanja nasprotnih stališč 
in doseganja razumnega konsenza za mirno sožitje sploh nismo zmožni. 
Tako tudi mene zmrazi – pa to sploh ni dovolj močna beseda, ki bi opisala 
mojo grozo! –, ko na družabnih omrežjih berem izjave Slovencev, ki se 
sovražno odrekajo počitnicam na Hrvaškem, ker “so se mi ti Hrvati pa res 
zamerili”. Seveda so enako pretresljive izjave Hrvatov, ki razlagajo, da so 
tako in tako Slovenci vedno tisti, ki sprožajo spore glede meje, banke ali 
terana, in istrskih Italijanov, ki se sprašujejo, od kod poimenovanje Koper 
za mesto, ki se je vedno imenovalo Capodistria … Kakor da velikim sovraž­
nim vodjem sledi cela vrsta diktatorčkov, ki v svojih peskovnikih vznikajo 
iz dneva v dan, potem ko smo že mislili, da je na primer vsaj v Istri mirno 
sobivanje kultur postalo že neizpodbitna vrednota, ki naj bi se prenašala iz 
roda v rod, ne glede na meje, ne glede na kulturno pripadnost. A žal nobena 
vrednota ni za vedno usvojena in tega ni mogoče prezreti. 
Zaton nekaterih vrednot namreč pomeni, da se na tej čistini rojevajo sa­
mo strah, občutki ogroženosti in sovraštvo. In to v času, ko smo prav zaradi 
igre velikih soočeni z množicami bežečih izpod ruševin, iz krajev in držav 
brez perspektive. Je prav, da mižimo tudi pred njimi? Da tiho podpiramo 
žico, zato da nam ne bi bilo treba videti? Da nam ne bi bilo treba videti 
ne najbolj nemočnih, ne malih firerčkov, ki še razpihujejo sovraštvo, ne 
krvnikov, ki so pravi krivci za takšno stanje. A ko se slepo obračamo stran 
ali tudi sami pridajamo svoj lonček v medsebojnem sovraštvu – tu pride 
prav tudi Brechtova misel, na katero me je spomnil nekdanji študent: “Tudi 
sovraštvo do podlosti ti spači obraz.” – ustvarjamo svet, ki ga ne želimo. 
Sodobnost 2017 683
Mir ali svoboda? Vesna Mikolič
Kaj si pravzaprav želimo
Ne želim, da se ponovi tržaška Rižarna, kjer so goreli naši dedi, tudi moj 
nono, partizanski terenec. Njegova hči, moja mama, ki očeta nikoli ni 
srečala, je še do poznih sedemdesetih let molila, naj se, če je še živ, srečno 
vrne domov. Ne želim, da bi moja hčerka še kdaj prišla objokana iz šole, 
ker ji je bilo slabo, ko so pri zgodovini gledali film o nemškem koncentra­
cijskem taborišču Auschwitz. Da, pretreslo me je to njeno sočutje. Začutila 
sem se odgovorno do mladih, ki še ne vedo veliko ne o nasilju nad našimi 
predniki ne o naši sodobni ujetosti v mreže velikanov, pa vendar si pustijo 
občutiti, iskreno in iz globin. Ali lahko dopustimo, da te elementarne prvi­
ne človeškosti, ki so, verjamem, v vsakem otroku, pozneje mladostnik ali 
odrasel človek zataji in da jih še pozneje v življenju v teh nemirnih časih 
preglasita strah in sovraštvo?
Je mogoče, da so otroci sposobni izraziti sebe, svoja iskrena občutja, 
obenem pa globoko zaznavati ljudi, živali, okolje, ki jih obkroža? Če otroci 
res tako pogosto instinktivno ljubijo svet okrog njih, žal odrasli očitno 
nismo več sposobni tega, kar filozof Mladen Dolar imenuje dvojno gibanje 
brechtovske geste: na eni strani razkrivati slepila in biti to, kar smo, na 
drugi pa se odpovedati ukvarjanju s samim sabo, z  lastnim egoističnim 
interesom kot poslednjo utvaro. Za nas je vlak že odšel in je pripeljal že 
tudi do zadnje postaje, vojno nasilje je vse okrog nas. 
Toda ali smo se kdaj vprašali: kaj pa če se prav v sočloveku, v tistem 
najšibkejšem, v zadnjem migrantu, ki je to noč prispel na našo mejo, skri­
va rešitev? Pa ni nujno, da verjamemo v Kristusa in v skladu z njegovim 
naukom v vsakem najšibkejšem vidimo njega. Tudi ni nujno, da se bo kdaj 
zgodilo natančno to, kar smo videli v angleškem filmu režiserja Alfonsa 
Cuaróna Otroci človeštva iz leta 2006, posnetega po romanu pisateljice P. 
D. James. V njem se človeštvo leta 2027 znajde tik pred propadom, saj 
ženske ne morejo več zanositi. Tudi razloga za rojevanje, kot v svoji film­
ski kritiki ugotavlja Marcel Štefančič jr., ni, saj je svet “nevaren, umazan, 
bolan, kužen, brutalen in militariziran, terorizem je nacijo prelevil v kolek­
tivnega paranoika, diktatorski režim, ki izgleda kot citat Velikega brata”. 
Svet je v razsulu, začenja se zadnja bitka za preživetje, ki se igra na vse ali 
nič, zakoni in človekove pravice se ne upoštevajo več. Velika Britanija je 
edina država, kjer se še da vsaj do neke mere urejeno bivati, a to seveda 
velja samo za domačine, za priseljence tam ni več prostora. Od zadnjega 
rojstva je minilo že osemnajst let in takšno stanje traja vse do trenutka, ko 
se ravno med migranti, obsojenimi na pregon in smrt, pojavi nosečnica. 
684 Sodobnost 2017
Vesna Mikolič Mir ali svoboda?
Simbolično je torej prav preganjana begunka nosilka novega življenja. Je 
ta filmska napoved lahko realnost? 
Dovolj je, da se morda v nas samih nekaj premakne, da začutimo in se 
zavemo, da je sočutje olajšanje, da nas preveva zadovoljstvo, ko dajemo, 
da smo srečni šele takrat, ko se po brechtovsko negiramo in se vživimo 
v drugega. Kot to počnejo najboljši igralci, kakršna je največkrat nagrajena 
ameriška igralka Meryl Streep, ki se ob svojih preklapljanjih iz vloge v vlogo 
počuti, kot bi letela, in ki je prav ko se vživlja v drugega, najbolj ona sama. 
To se lepo sliši, a vendarle: ali smo se res sposobni vživeti tudi v lastne­
ga nasprotnika, ga razumeti? Kako bi se Meryl Streep znašla, če bi morala 
igrati enega od onih desetih odstotkov pretežno zlih, psihopatsko vodjo, 
narcistično diktatorko? Se lahko vprašamo, kako bi bilo, če bi Meryl Streep 
nekoč igrala Donalda Trumpa? Nekateri se zmorejo vživeti v najšibkejše 
člene družbe, a vprašanje je, ali čuteči človek sploh lahko razume in začuti 
nečutečega, brezčutnega in prav zaradi tega močnega, nasilnega človeka, 
od katerega ne more pričakovati recipročnega sočutja. Z drugimi bese dami: 
je torej mogoča vseobsegajoča ljubezen in je mogoče slediti celo krščan­
skemu imperativu, ki zapoveduje, da “ljubite sovražnike svoje in molite za 
tiste, ki vas preganjajo”? Zdi se, da je razlika med sočutnim in brezčutnim 
človekom prav v tragičnem dejstvu, da prvi lahko razume drugega, drugi 
pa je to človeško zmožnost v veliki meri, če že ne povsem, izgubil. 
A naši odnosi so vendarle sestavljeni tudi iz racionalne in dejavnostne, 
ne zgolj emocionalne komponente, zaradi česar nam po vseh prizadeva­
njih, da bi vzpostavili vzajemno konstruktiven odnos, kmalu postane jas no, 
da vztrajanje v enosmerni ljubezni, ki ljubezen seveda niti ne more biti, 
ni produktivno in da ljubezni ne moremo izsiliti. Edini izhod, zato da se 
izognemo konfliktom, nasilju, se skladno z izhodišči transakcijske analize 
v takšnih primerih pokaže vzpostavitev racionalne distance do ravnanja 
takšne osebe, kar pa lahko dosežemo prav s poglobljenim razumevanjem 
situacije, premišljeno analizo medsebojnega odnosa in kritiko tega ali 
onega spornega ravnanja. Z nepredelanim odnosom in molkom, v kate­
rem skrivamo svoj strah, zamero, bolečino, krivdo, namreč ostajamo ujeti 
v mreži odnosov moči in onemogočamo, da bi se ljubezen v nas sploh še 
lahko kadar koli zares izrazila. 
Ključno vprašanje ostaja torej, ali lahko v vsakem trenutku svojega biva­
nja, z vsako najmanjšo gesto poskusimo ohraniti človečnost v naših otro cih 
in jih varno pripeljati do trenutka, ko se bodo jasno zavedali temne real­
nosti, pa bodo vendar želeli tudi sami še naprej ohranjati ljubezen v sebi, 
to klico, ki edina lahko zagotavlja mir. In omogoča negacijo lastnega ega, 
Sodobnost 2017 685
Mir ali svoboda? Vesna Mikolič
olajšanje, svobodo. Mir in svoboda sta tako posledica ljubezni, zavedanja, 
življenja, ne pa otopelosti, slepote, preživetja, v  katerem bi bili sužnji 
bodisi lastne vesti bodisi norcev brez vesti, ki vodijo svet v katastrofo. Ti 
nam postavljajo okvire pasivnega preživetja, mi pa si oblikujmo razmere za 
življenje v okvirih svobode. Zavrnimo brezčutnost kot družbeno moč ter 
v sočutju in ljubezni najdimo tisto moč, ki nas vodi do osebne in družbene 
svobode. Priznajmo si slepoto, saj lahko v istem trenutku spregledamo. 
Kot Sofoklejev Ojdip. Pa četudi šele takrat, ko nas resnica lopne po glavi. 
Kot se je to zgodilo omenjenemu dobromislečemu učitelju, ki je vojno 
stanje na šoli ugledal šele, ko je bil na vlogo talca obsojen njegov najbližji 
učiteljski kolega in je zato ničesar kriv izgubil službo kljub nasprotnim, 
čeprav bojazljivim prizadevanjem vseh najbližjih kolegov. Se pa ti zdaj ne 
čutijo več tako zelo nemočne, prav zato, ker vidijo. In ker se bodo lahko, 
ko bo čas dozorel, tudi odzvali. A predolgo ne moremo več čakati. Saj 
smo vendar tudi Slovenci v preteklosti zmogli pogumne odločitve, čeprav 
se danes niti tako smela Župančičeva dilema mir ali svoboda ne zdi več 
aktual na. Danes sta naš imperativ oba, mir in svoboda, širimo ju in zah­
tevajmo. To pa je seveda mogoče samo v ljubečem, prijateljskem sožitju. 
686 Sodobnost 2017
Vesna Mikolič Mir ali svoboda?
(T)u čaka na Šlezijskem kolodvoru 
Evridika! Evridika! 
Tu stoji ljubica hrepenenja
s svojim starim dežnikom
in pomečkanimi rokavicami
til na zimskem klobuku
in preveč šminke na ustih
kot takrat
brez glasbe
uboga na duši
Evridika: neodrešeno človeštvo!
Yvan Goll: Novi Orfej (prevod Niko Grafenauer)
“Le vaših glav se bom s prsti dotaknil / in vam / zrastejo ustne / za velike 
poljube / in jezik, / ki vsem narodom godi,” se glasijo verzi, ki jih je mladi 
Majakovski zapisal leta 1913 v svoji pesmi Uvod v tragedijo Vladimir Maja­
kovski. Ne le on, tudi predstavniki vseh drugih avantgardnih gibanj so z že 
kar bombastičnim zanosom napovedovali, da bodo s svojim ustvarjanjem 
povzročili popolno preobrazbo človeške družbe. Ni jim zadoščalo iskanje 
novih načinov izražanja in izumljanje novih slogov, renesansa umetnosti 
Sodobnost 2017 687
Jiři Bezlaj
Neodrešena Evridika
Mnenja, 
izkušnje, vizije
se jim je zdela odločno premalo, njihovi cilji so bili neprimerljivo bolj 
ambiciozni: v temeljih zamajati svet in spremeniti ne le umetnost, tem­
več kar vse aspekte človeškega življenja. Za manifeste in izjave v pesmih 
skoraj vseh avantgardnih smeri je značilno vzneseno oznanjanje družbene 
preobrazbe, ki naj bi jo te smeri povzročile. Švicarski in nemški dadaisti 
so obljubljali nov način čutenja, mišljenja in spoznanja, novo umetnost 
v na novo odkriti svobodi človeštva, italijanski futuristi so želeli “vlomiti 
vrata Nemogočega” in “zalučati kopje Duha” preko cele Zemlje, francoski 
nadrealisti so stremeli k “osvoboditvi misli”, da bi “osvobodili življenje”. 
Avantgardnemu pesniku Davidu Burljuku se je zdelo, da mora poezija 
“pogolt niti svet”. Podobnih citatov iz tistega časa bi lahko našteli na sto­
tine. Zdi se sicer, da je imela vsaj prva generacija avantgardistov precej 
meglene predstave o tem, kako in v kaj bi rada preoblikovala družbo, na 
kakšen način osvoboditi “Evridiko: neodrešeno človeštvo” in kaj mu lahko, 
potem ko ga odreši, ponudi njihovo gibanje. Naslednja generacija je svoje 
načrte in ambicije bolj jasno definirala. Teoretik konstruktivizma Aleksej 
Gan je pisal: “Tako mojster barve in svetlobe kot iniciator množičnih 
akcij – oba morata postati konstruktivista, da bi lahko uresničila skupno 
nalogo: orga niziranje in upravljanje milijonglavih množic.” V svojem spisu 
o perspektivah futurizma pravi Sergej Tretjakov takole: “Ne proizvajanje 
novih slik, verzov in pripovedi, temveč oblikovanje novega človeka z umet­
nostjo kot produkcijskim sredstvom je bilo kompas futurizma že od njego­
vih rosnih let naprej.” Pavel Lebedev­Poljanski, eden od ustanoviteljev 
Proletkulta, pa je želel z novo umetnostjo “vzgojiti novega človeka z novim 
čustvenim in miselnim svetom”.
Le izjemoma je zaznati manj optimistične tone, na primer v pesmi Novi 
Orfej nemškega pesnika Yvana Golla, katere odlomek sem uporabil kot 
moto. V njej je Orfej prispodoba umetnika, Evridika pa človeštva, ki ga je 
treba osvoboditi iz “globokega podzemlja v mestih iz malte, iz pločevine 
in papirja …”. A njegovo prizadevanje je brezplodno: “In Orfej se ozira na­
okoli / ozira se naokoli – in jo že hoče objeti / in jo še zadnji hip potegniti 
iz njenega Orkusa / steguje roko / povzdiguje glas / zaman! Množica ga že 
več ne sliši / nazaj v podzemlje v vsakdanjik in k svoji žalosti se gnete!” 
Trpko spoznanje, da umetnost nima moči, da bi spreminjala človeško druž­
bo, da bi “odrešila Evridiko” in jo odvedla iz Hada, je za čas, v katerem je 
pesem nastala, mogoče vsaj malo nenavadno. Med dolgoletnim bivanjem 
v Parizu je Yvan Goll prijateljeval s številnimi avantgardnimi umetniki in 
bil pomemben sopotnik nadrealističnega gibanja, a se očitno ni nalezel 
njihovega navdušenega optimizma.
688 Sodobnost 2017
Jiři Bezlaj Neodrešena Evridika
In res, ta zanosni optimizem avantgardistov se je iztekel v enega najbolj 
mračnih obdobij človeške zgodovine, v Zahodni Evropi v čas nacizma in 
v Sovjetski zvezi v Stalinov teror. Ne, umetnost ni zmogla pričarati “usten 
za velike poljube”, kaj šele “pogoltniti sveta”, pa naj so njeni tvorci še tako 
iskreno verjeli v njeno moč. Kot bridka ironija se zdijo sanje o “novo od­
kriti svobodi človeštva”. Ravno obratno: tako nacizem kot stalinizem sta 
surovo pometla z avantgardo in modernizmom in preoblikovala umetnost 
po svojih potrebah in okusu. V porevolucijski Rusiji so bila številna dela 
uničena ali prepuščena propadanju, tista, ki so preživela, pa so, kot piše Bo­
ris Groys, celo danes, vsem liberalizacijam navkljub, težko dostopna celo 
strokovnjakom. Prav tako ali pa še huje je bila preganjana tako imenovana 
izrojena umetnost v nacistični Nemčiji. Umetnost, ki je želela preobraziti 
družbo, je doživela popoln poraz. Orfej ni zmogel rešiti Evridike.
A vendar ni mogoče dvomiti o  tem, da je bila umetnost skozi vso 
zgodovino ena izmed tistih dejavnosti, ki so odločilno vplivale na razvoj 
človeškega duha in so sodelovale tudi pri oblikovanju zavesti sodobnega 
človeka. Le redkokdaj je neposredno posegla v družbeno dogajanje (seveda 
če političnih agitk in reklamnih lepakov ne štejemo za umetniška dela), še 
redkeje je imela nanj kakršen koli, celo minimalen, vpliv. Še posebej velja 
to za likovno umetnost; v literaturi je bila družbena angažiranost nepri­
merljivo pogostejša in tudi prodornejša. A naj še tako napenjam možgane, 
ne morem se domisliti literarnega dela (če ne prištevamo v to kategorijo 
Marxovega Komunističnega manifesta, čeprav Umberto Eco v svojem eseju 
poudarja prav njegove tovrstne kvalitete), za katero bi lahko rekli, da je 
vsaj kolikor toliko opazno spremenilo družbene odnose. Pa vendar, naj se 
zdi to še tak paradoks, so se oblastniki v vseh obdobjih zavedali in se bali 
moči umetnosti. O tem nam priča zažiganje ali drugačno uničevanje del, 
cenzura, preganjanje in likvidacije umetnikov. Če prebiramo življenjepise 
ruskih književnikov 20. stoletja, najdemo komaj koga, ki ni bil ustreljen, 
ki ni umrl v taborišču ali bil vsaj zaprt ali primoran v emigracijo. Niso bili 
vsi režimi tako neizprosni, skoraj vsem pa se je zdelo potrebno, da imajo 
v svoji deželi nadzor nad ustvarjanjem, in oblastem zvesti avtorji so bili 
vedno v privilegiranem položaju. 
Likovna umetnost je bila glede tega precej manj izpostavljena kot lite­
ratura. Že zaradi svoje narave je namreč manj primerna za posredovanje 
razumu dostopnih in nedvoumnih idej. Na prste bi lahko našteli kvali­
tetne in pomembne slikarje, ki so svoje delo uporabljali za propagiranje 
in širjenje političnih nazorov. Med starimi mojstri izstopa neoklasicist 
Jacques­Louis David. Snov njegove slike Prisega Horacijev je sicer vzeta iz 
Sodobnost 2017 689
Neodrešena Evridika Jiři Bezlaj
rimske zgodovine – trije bratje prisegajo očetu, da se bodo iz boja vrnili kot 
zmagovalci, ali pa se ne bodo vrnili –, a je bila v svojem času razumljena 
kot poziv meščanstvu k brezkompromisnemu revolucionarnemu boju. 
Današnjemu okusu bi se slika kaj lahko zdela nekoliko sterilna, a vendarle 
je verjetno edino likovno delo, ki je odigralo kakšno, pa čeprav majhno, 
vlogo pri družbenih spremembah. Delom družbeno angažiranih slikarjev 
20. stoletja, kot so bili Georg Grosz, Kathe Kollwitz, Renato Guttoso, Ben 
Shahn ali mehiški muralisti, se kaj takega ni moglo več posrečiti. Omenjeni 
slikarji so bili redke izjeme, ki so v svojih delih svoj socialni ali politični 
program združevali z umetniško kvaliteto. O velikanski večini drugih to­
vrstnih poskusov lahko brez zadržkov trdimo, da so tretjerazredna dela, 
ki pogosto prestopajo mejo med umetnostjo in cenenim propagandnim 
kičem. Kar poznamo iz zgodovine vrhunskih in hkrati maksimalno anga­
žiranih umetniških del, kot na primer Goyevo Streljanje upornikov 3. maja 
1808 ali Delacroixov Masaker na Chiosu, so nastala iz resnične in globoke 
človeške prizadetosti ob grozljivi krutosti aktualnih dogodkov in ne zara­
di družbenih ali političnih nazorov avtorjev. Goyevemu obnašanju med 
francosko okupacijo Španije so poznejši umetnostni zgodovinarji večkrat 
pripisovali najmanj dvoumnost, če že ne oportunizem ali celo kolabora cijo, 
a njegove slike, predvsem Upor 2. maja in Streljanje upornikov 3. maja 1808, 
ter grafični ciklus Strahote vojne so daleč presegli golo dokumentiranje 
surovosti stvarnih zgodovinskih dogodkov; prerasle so v univerzalno, več­
no, z intenzivnimi čustvi nabito obsodbo človeške krutosti, danes enako 
pretresljivo kot v času nastanka slik.
Tudi slovita Picassova Guernica je, čeprav se nanaša na konkreten dogo­
dek, fašistično bombardiranje baskovskega mesta Gernike, nadčasovna in 
univerzalna podoba nasilja. Čeprav je bil Picasso nekaj let član komunistič­
ne stranke (z njo je prekinil šele, ko so se sovjetski partijski funkcionarji 
ogorčeno zgražali nad njegovimi slikami in so ga hoteli prepričati, naj slika 
v slogu v komunističnih deželah zapovedanega socialističnega realizma) 
in je poleg tega strastno sovražil generala Franca – trdil je, da že njegov 
obstoj pojmuje kot osebno žalitev – ni želel sliki pripisovati prav nobenih 
političnih konotacij. Pritrdil je tistim interpretom, ki so v  podobi bika 
želeli videti brutalno nasilje, temo in krutost, in zanikal, da bi ga upodobil 
kot prispodobo fašizma. Strinjal se je z razlago, da konj na sliki predstavlja 
nedolžno žrtev, ljudstvo, a te žrtve ni želel politično opredeliti. Ni bil strah 
pred maščevanjem frankistov tisto, kar ga je napeljevalo k zanikanju poli­
tičnih pomenov slike. Tudi po vojni, ko bi bila takšna previdnost povsem 
odveč, je izjavljal, da so to “samo živali, zmasakrirane živali”. In vendar je, 
690 Sodobnost 2017
Jiři Bezlaj Neodrešena Evridika
vsaj načelno, zagovarjal angažiranost v umetnosti. V poslanici, ki jo je v ča­
su španske državljanske vojne naslovil na kongres ameriških umetnikov, 
je zapisal, da je vedno verjel, da umetniki, ki živijo in ustvarjajo v skladu 
z duhovnimi vrednotami, ne smejo ostati brezbrižni, kadar so ogrožene 
najvišje vrednote človeštva in civilizacije.
Marsikateri slikar pa svojega nestrinjanja z družbeno realnostjo ni iz­
ražal z angažirano snovjo ali motiviko, temveč s svojim slogom, z izbiro 
likovnih sredstev. V času lahkotnega, površnega in erotičnih namigov 
polnega rokokoja, te izrazito aristokratske umetnosti, so bile slike Jeana­ 
Baptista Chardina, prijatelja enciklopedistov, z asketskimi kompozicijami, 
umirjenimi barvami in strogimi linijami, zaradi česar so delovale že skoraj 
moralistično, glasnice vzpona novega družbenega razreda – meščanstva.
Tudi v tematiki slik Gustava Courbeta, že po naravi večnega upornika, 
ni niti sledi njegovega političnega delovanja. Bil je pristaš Pariške komune, 
v kratkem obdobju njene vladavine celo izvoljen v komisijo za izobraže­
vanje, a se je med zadnjim divjanjem komunardov, ko je bila požgana knjiž­
nica v Louvru, z drugimi umetniki postavil v bran notredamski katedrali, 
da je ni doletela enaka usoda. Po uničenju komune je bil zaradi pozivanja 
k odstranitvi Vendomskega stebra, nesmiselnega spomenika Napoleonu, 
obsojen na ječo in umrl je v izgnanstvu. Toda njegova revolucionarnost 
se v njegovih slikah kaže samo v  radikalnem realizmu kot uporu zoper 
romantično in neoklasicistično tradicijo. Čeprav se njegov Realistični mani­
fest bere skoraj kot politični pamflet, je kot slikar vznemirjal sodobnike le 
z robustnim, nekoliko rustikalnim načinom slikanja, le v nekaj primerih 
z motiviko, a še to samo zaradi za tisti čas preveč odkrite erotike. Neki 
sodobni avstrijski umetnostni teoretik, eden tistih levičarjev, ki pojmujejo 
revolucijo, kakršno koli že, kot najvišji imperativ in umetnost predvsem 
kot sredstvo, ki naj vodi k njej, v svojem eseju na široko razpreda o zgre­
šenosti takega zadržanja. Takole konča svoje razmišljanje: “Spoj Courbe­
tovih vlog umetnostnopolitičnega eksperta ‘kulturnega’ univerzalizma 
in zagovornika umetniške avtonomije se izkaže za slepo ulico, ki v svoji 
omejenosti izključuje daljnosežnejše poskuse prepleta in transverzaliza­
cije umetnosti in revolucije.”
S tem se ne morem strinjati. Umetnost, ki ne črpa iz neprimerljivo 
globljih izvirov, kot so družbene krize ali celo dnevnopolitični ekscesi, 
je praviloma slaba umetnost, v zgodovini slikarstva se je to pokazalo ne­
štetokrat. Kako lepo je to izrazil Hans Magnus Enzensberger (sicer zelo 
angažiran pesnik) v  svoji pesmi Kandid: “(N)ič ni tako mogočno kakor 
človek; / tj. / meglenica, kulturne krize, svetovne vojne / so enodnevne 
Sodobnost 2017 691
Neodrešena Evridika Jiři Bezlaj
 brezpomembnosti, / pleve časa, / otročarije.” In na drugem mestu: “(K)ata­
strofe? Obkavni klepet zgodovine …”
Podobno misel je v svoji pesmi izrazil češki nobelovec Jaroslav Seifert. 
Navedel jo bom (v prevodu Urške Repnik) v celoti:
Neki slavni kitajski slikar je,
ko je bil še mlad,
baje naredil sliko:
čapljo, trsje in vodo.
Potem pa so tuji vojaki
vdrli v njegovo domovino.
Morili so može,
v slapove metali otroke
in ženam sekali prsi.
Vojna se je končala,
slikar je risal:
trsje, vodo in čapljo.
Potem je prišla nova vojna.
Opustošila je deželo.
Mesta so gorela
in bronasti levi v templjih
so razbeljeni bruhali ogenj.
Slikar je bil takrat že star,
pa vendar je vzel čopič, tuš in peresa
in risal:
vodo, čapljo in trsje.
“Daljnosežni poskusi prepleta in transverzalizacije umetnosti in revolu­
cije” so se v praksi praviloma končali s popolnim polomom umetnosti. 
Zgovoren primer je Sergej Tretjakov, ki se je v prvih letih po oktobrski 
revoluciji s Sergejem Eisensteinom in Borisom Arvatovom v moskovskem 
Prvem delavskem gledališču trudil za odstranitev odra in zabrisanje meja 
med igralci in publiko, med gledališčem in vsakdanjostjo, med realnostjo 
življenja in realnostjo umetnosti. Najradikalnejša faza tega prizadevanja je 
bil njegov odhod v severnokavkaški kolhoz Komunistični svetilnik. Iz nje­
govih poročil o delovanju v kolhozu lahko razberemo, da se njegovo delo ni 
692 Sodobnost 2017
Jiři Bezlaj Neodrešena Evridika
v ničemer razlikovalo od dela katerega koli drugega lokalnega aparatčika, 
ki je svoje od zgoraj diktirane naloge opravljal brez umetniških pretenzij.
Podobno je bilo tudi z drugimi ruskimi avantgardisti, na primer s konstruk­
tivističnimi kiparji. Njihov cilj, vodenje množic k družbeni preobrazbi, bi 
bil izvedljiv le s “prepletom in transverzalizacijo” umetnosti in politike, 
ta pa se je za umetnike končal kaj slabo. Resda so se nekateri med njimi 
povzpeli do še kar visokih političnih funkcij, a njihovo “vodenje milijon­
glavih množic” k novemu človeku je bilo omejeno na dizajniranje vojaških 
uniform in menažk, torej na delo, ki je sicer potrebno, a ima z umetnostjo 
le malo skupnega. Majakovskega, pesnika z veličastnim talentom, je njego­
vo prepričanje v nujnost prepleta poezije in politike pripeljalo do pisanja 
sicer bobnečih, a votlih agitk, neprimerljivo slabših in plitvejših od njegove 
mladostne, z izgradnjo komunizma neobremenjene poezije. Seveda se je 
tega zavedal tudi sam – znana je njegova izjava ob otvoritvi razstave nje­
govih likovnih del, da ne more več izpolnjevati svojega poslanstva, torej 
“posmehovati se krivičnosti … in ustvarjati poezijo, namenjeno delavcem, 
ne da bi pisal plažo ali zavestno znižal svoja merila”.
Tudi v  drugih revolucionarnih gibanjih, na primer v  Situacionistični 
internacionali, se je “preplet umetnosti in revolucije” za umetnost slabo 
končal. Ustanovljena je bila kot avantgardno gibanje, v katero naj bi se 
vključili vsi napredni umetniki in intelektualci, a je kmalu postala samo 
politična organizacija, izrazito sovražna do umetnosti. Sprva se jim je ta 
res zdela “orodje nasprotnikov uradno diktiranih razlogov za življenje”, a 
kmalu so jo oklasificirali samo kot sestavni del družbe spektakla. Najprej je 
vodja gibanja Guy Debord izključil nemško sekcijo, ki je zagovarjala stali­
šče, da je na družbo mogoče vplivati samo s kulturo. Nato so izključit ve in 
izstopi sledili kot po tekočem traku. Eden izmed situacionističnih teoreti­
kov, Vaneigen, je celo zahteval, da se vsa umetniška dela članov označijo za 
“antisituacionistična”. Celo Debordov tesen sodelavec in prijatelj, soavtor 
dveh njegovih knjig, sloviti danski slikar Asger Jorn, je bil prisiljen izstopiti, 
čeprav je organizacijo še naprej podpiral, tako idejno kot finančno.
Kljub množici očitnih zgledov o nasprotnem pa vere, da je s politično 
angažirano umetnostjo mogoče spreminjati družbo, tvorci take umetnosti 
niso izgubili. V dobi, ko so nove likovne prakse, kot so performans, video in 
podobne, izpodrinile klasične medije, slikarstvo in kiparstvo, pa je social­
ni ali celo politični koncept prevladal nad vsemi drugimi. Na začet ku tega 
danes tako silno razširjenega trenda sta posebej pomembni dve popol­
noma različni figuri, karizmatični učitelj in “šaman”, kot se je včasih sam 
imenoval, Joseph Beuys, in kontroverzni dunajski akcionist Günter Brus. 
Sodobnost 2017 693
Neodrešena Evridika Jiři Bezlaj
Slednji, znan po svojih šokantnih predstavah, spremljanih s poskusi samo­
razrezanja, valjanjem po iztrebkih, pitjem urina in masturbiranjem ob petju 
državne himne, s čimer si je prislužil šest mesecev zapora, je umetnostne 
trende naslednjih desetletij zaznamoval sicer precej manj odločilno kot 
Beuys. Kar seveda ni čudno, saj niti on niti drugi dunajski akcionisti niso 
imeli nikakršne vizije, v kaj naj bi se družba preobrazila, gnalo jih je le golo 
nezadovoljstvo z njenimi institucijami. Bili so Orfeji, ki so prepevali sploš­
nemu okusu ne posebej dobro prilagojene pesmi in jih rešitev Evridike iz 
Hada ni niti malo zanimala. Nasprotno pa je Beuys globoko verjel, da ima 
umetnost moč preoblikovati človeško zavest in kot posledico tega tudi 
vsakdanje življenje. “Najpomembnejše v moji umetnosti je poučevanje,” 
je povedal v nekem intervjuju. Njegov vpliv na naslednje generacije, ne le 
na njegove študente na düsseldorfski likovni akademiji, je bil velikanski. 
Beuys velja za najvplivnejšega umetnika druge polovice 20. stoletja. Le 
redki med njegovimi sledilci pa so bili pozorni na enega njegovih ključnih 
naukov: “Treba je revolucionizirati mišljenje. Najprej se mora revolucija 
zgoditi znotraj človeka. Šele ko je človek popolnoma osvobojeno, ustvar­
jalno bitje, sposobno ustvariti nekaj novega in originalnega, lahko povzroči 
revolucijo v svojem času.” Podobno misel je ruski pisatelj Boris Pasternak 
že precej prej položil v usta junaku svojega slovitega romana. Doktor Živa­
go je bil prepričan, da mora biti družbena revolucija, če naj pripelje člove­
štvo do boljšega življenja, skupek intimnih notranjih revolucij milijonov 
posameznikov. “Tolstoj ni pripeljal svoje misli do konca, ko je Napoleonu, 
vladarjem in vojskovodjem odrekel vlogo motorjev. Mislil je namreč prav 
to, vendar se ni izrazil dokončno jasno,” pravi v istem romanu Pasternak. 
“Zgodovine nihče ne dela, ni je videti, kakor ni mogoče videti, kako raste 
trava … Revolucije delajo … enostranski fanatiki, geniji samoomejitve. V 
nekaj urah ali v nekaj dneh prekucnejo stari red. Prevrati trajajo tedne, 
marsikateri tudi leta, potlej se pa dolga desetletja in stoletja kakor svetinji 
klanjamo duhu omejenosti, ki je pripeljala k prevratu.”
Čeprav nas izkušnje učijo, da ima Pasternak v tem še kako prav, pa so 
v nekaterih zgodovinskih trenutkih (kaj ni eden takih trenutkov prav da­
nes?) razmere v svetu tako težavne in razdelitev dobrin tako nepravična, 
da se zdi, da lahko krizno situacijo razreši le revolucija. Perverzna bru­
talnost neoliberalističnega kapitalizma, ki v našem času obvladuje svet, 
kar kliče k revoltu in socialno ali celo politično angažirana umetnost je 
postala tako aktualna kot še nikoli. K poplavi projektov s tovrstno vsebino 
je pripomoglo tudi dejstvo, da so performans, video in drugi novi mediji, 
694 Sodobnost 2017
Jiři Bezlaj Neodrešena Evridika
ki so skoraj povsem izpodrinili klasične tehnike, za izražanje takih idej 
veliko primernejši od slikarstva ali kiparstva. Med množico projektov, 
ki se pogosto komajda (ali pa sploh ne) razlikujejo od cenenega in naiv­
nega aktivizma, je mogoče najti tudi nadvse utemeljena, polnokrvna, 
marsikdaj celo globoka dela. Vendar pa si sodobni avtorji ne delajo več 
iluzij o pomenu in moči svojega delovanja – v tem so veliko treznejši od 
avantgardistov prejšnjega stoletja, ki so fanatično verjeli, da so sposobni 
v temeljih zatresti in preoblikovati svet. Zavedajo se, da je kakšna “manjša 
sprememba v vsakdanji družbeni stvarnosti” največ, kar je mogoče doseči 
z umetnostjo. “Če določen projekt nagovori najprej le manjšo skupino in 
je problem zanimiv, bo sčasoma zanetil tudi širšo diskusijo, ki bo vodila do 
postopne spremembe,” pravi eden vidnejših sodobnih slovenskih avtor­
jev. Sicer skromen, a na videz realen cilj. Današnji Orfej torej ne poskuša 
več pripeljati Evridike iz Hada, povsem zadovoljen je že s tem, če se mu 
posreči ji vsaj malce olajšati trpljenje v njem. Celo ta tako skromni cilj pa 
lahko le redko doseže, navadno se mora njegova dejavnost omejiti samo 
na opozarjanje na dejstvo, da uboga Evridika v Hadu trpi – na prižiganje 
svečk z namenom, da ne bi popolnoma pozabili nanjo.
“Družba spektakla”, kot jo imenuje Guy Debord, pozna namreč nešteto 
mehanizmov, kako tudi najsrditejši upor proti njej predelati v del spek­
takla. Na področju umetnosti je to še laže kot drugod. Lahko bi našteli 
nešteto primerov, kako se protest proti potrošništvu zlahka preobrne 
v  rekla mo – spomnimo se le pozlačenih nakupovalnih vozičkov Sylvie 
 Fleury. Ali domač primer: pesem Nič nas ni strah, če so smučarji z nami, 
posmeh Lačnega Franza že kar histerični nacionalni evforiji ob uspehih 
slovenskih smučarjev, je prav kmalu postala himna njihovih navijačev.
Seveda so dela, ki se udinjajo potrošniški kulturi, posebej še, če jih je 
mogoče dobro reproducirati na straneh revij, pri sponzorjih bolj zaželena 
od protestov proti njej, a tudi protest je mogoče s pridom uporabiti. “Šele 
umetnost naredi naše podjetje veliko,” se glasi razvpiti slogan Philipa 
Morrisa. Računica sponzorjev je preprosta – umetnostna publika je bolj 
izobražena in zato (v Ameriki in Zahodni Evropi) premožnejša od najširših 
množic, zato jo je vsekakor vredno pritegniti. Tudi vtis dobrodelnosti se 
zdi sponzorjem pomemben dejavnik. Sprejeti upornike proti obstoječemu 
redu za svoje pa naj bi sploh pričalo o neizmerni odprtosti in velikoduš­
nosti vladajočih struktur. “Umetnik naj bi deloval kot pokazatelj stopnje 
svobode v skandinavski družbi; bolj ko umetnik zavrača družbo – kar naj bi 
bila njegova tradicionalna vloga – bolj jo potrjuje,” beremo v zbirki besedil 
skandinavskih umetnikov s  sarkastičnim naslovom We Are All Normal. 
Sodobnost 2017 695
Neodrešena Evridika Jiři Bezlaj
Le še redko se zgodi, da imajo celo skrajno anarhistični umetniki težave 
z repre sivnimi organi. Ne le v zahodnih “demokracijah”, celo v Rusiji so 
začeli uporabljati nove metode. Proti članom zelo radikalne anarhistič­
ne umetniške skupine Voina je bilo v  prvem desetletju našega stoletja 
vloženih več kot ducat kazenskih ovadb zaradi “huliganstva, vandalizma 
in uničevanja družbene lastnine”. Nekateri so bili tudi obsojeni, celo na 
sedem let zapora (ki pa jim ga zaradi protestov drugih umetnikov in zaradi 
organiziranega zbiranja denarja za kavcijo k sreči ni bilo treba v celoti pre­
stati). Toda leta 2011 so že prejeli nagrado ruskega ministrstva za kulturo 
za inovativnost na področju likovne umetnosti – koliko manj smiselne so 
od tega trenutka njihove subverzivne akcije! Na podoben način se je oto­
pila ali celo popolnoma izničila tudi ost številnih drugih uporniških umet­
nikov. Omenimo samo ruskega performerja Olega Kulika, ki je na skrajno 
boleč način problematiziral status umetnika, ko je v Stockholmu, pripet na 
verigo, gol in na vseh štirih z zobmi kot pes popadal obiskovalce velikega 
umetnostnega spektakla. Danes družbene elite popadljivih psov ne kroti­
jo več s palico – ne zaradi humanosti, temveč zato, ker so navsezadnje le 
ugotovile, da je palica zelo slaba reklama zanje. Tudi najbolj popadljiv pes 
pa začne mahati z repom, če mu vržejo košček klobase, in pokazalo se je, 
da je dolgoročno ta metoda cenejša in tudi učinkovitejša. Proti čemu naj 
Kulik protestira, odkar je postal bleščeč element spektakla in je vabljen 
na številne pomembne umetnostne manifestacije ali pa na njih vsaj vrtijo 
video z njegovim performansom?
Bolj kot postaja jasno, kako zelo omejeno moč ima socialno ali politično 
angažirana umetnost, več je je in zdi se, kot da je že skoraj izpodrinila dru­
gačne trende. Prepričani smo lahko, da vzrok vedno pogostejšim pozivom 
umetnikov k družbeni revoluciji ne tiči v želji popadljivih psov, da bi se 
dokopali do svojega koščka klobase, kot ta pojav včasih cinično komen­
tirajo zagovorniki avtonomije umetnosti, temveč v resničnem ogorčenju 
in globoki prizadetosti ob perverznosti ekonomskega sistema, ki vlada 
svetu. Vendar nam zgodovina pove, da še nobena revolucija ni odrešila 
trpeče Evridike. Ob nasilnih prevratih se navadno, kot pravi ljudski izrek, 
le zamenjajo svinje ob koritu, tudi korita dobijo drugačno ime, za tiste, 
ki jih polnijo, pa se razmere komaj kaj spremenijo. Na bolje samo, če je 
revolucija, kot razmišlja v  svojem romanu Pasternak, skupek milijonov 
intimnih revolucij oziroma, kot pravi Beuys, če se revolucija zgodi znotraj 
posameznika.
A če se vrnemo h Kulikovi metafori umetnika kot psa, poleg popadlji­
vih in tistih, ki gospodarju mahajoč z  repom ližejo roke, obstajajo tudi 
696 Sodobnost 2017
Jiři Bezlaj Neodrešena Evridika
lavinski psi – tisti, ki iščejo, kar je zakopano pod plazovi. S tem mislim 
na umetnike, ki svoje delo pojmujejo kot “proces individuacije”, kot pot 
k “spoznanju samega sebe” – torej svojega absolutnega bistva – in ki se, 
raziskujoč svoje nezavedno, skušajo prebiti skozi sklade usedlin v njem 
do svojega resničnega jaza. Do tistega “nepremičnega središča, veliko 
resnič nejšega od vsega, kar je znano ali doživeto”, ki se nahaja v “najgloblji 
globini človeka” in ga ne more “vznemiriti ali delovati nanj nič, kar prihaja 
od zunaj”, kot je to definirala M. M. Davy v predgovoru v svojo Enciklopedijo 
mistike. Sponzorjem (največkrat sponzorirajo umetnost velike korporacije 
ali pa države) seveda taki umetniki niso zanimivi in družbenim elitam se 
navadno ne zdi potrebno, da bi bile pozorne nanje, saj jih, vsaj na prvi 
pogled se zdi tako, ne ogrožajo. A če so družbene spremembe v resnici 
posledica sprememb v človeški zavesti in je razširjenje zavesti praviloma 
spremljano z zvišanjem etičnih standardov, moramo priznati, da so ti za 
družbene odnose, ki so jih vzpostavile in se jih oklepajo vase zaverovane iz­
koriščevalske elite, nevarnejši od popadljivih aktivistov. Evridika bo lahko 
osvobojena iz Orkusa, iz “svojega podzemlja, vsakdanjika in svoje žalosti” 
šele, ko bo zadostno število ljudi razsvetlilo svoje lastno podzemlje. Vloga 
in poslanstvo umetnika Orfeja je v tem, da vsaj poskuša prispevati svoj, pa 
čeprav majčken, delež k temu procesu. Pregovor pravi, da je zelen gozd 
sestavljen iz zelenih dreves. Zrela in etična družba pa iz zrelih in etično 
visokih posameznikov, predpisi in zakoni, ki sankcionirajo neetična deja­
nja, je ne zmorejo zagotoviti.
Sodobnost 2017 697
Neodrešena Evridika Jiři Bezlaj
Jezernik: Maja ste v Slovenskem etnografskem muzeju na Metelkovi odprli 
razstavo Afganistan – slovenski pogledi, ki predstavlja enega od vrhuncev 
vašega kustodiata za Azijo. Ljudje in tradicija Afganistana v  Sloven­
skem etnografskem muzeju doslej še niso bili predstavljeni, muzej 
hrani le skromno gradivo, zato je bilo toliko bolj pomembno, da ste se 
sami odpravili na teren, navezali stike s poljskim muzejem in pridobili 
predmete tudi od Slovencev, ki so v različnih obdobjih potovali po Afga­
nistanu. Ampak od zamisli do realizacije je moralo preteči veliko vode …
Čeplak Mencin: Leta 2010 je bila v Celju manjša razstava otroških risb 
afganistanskih beguncev iz Irana in Afganistana, katere kustos sem 
postal; popeljal sem jo po različnih krajih Evrope in v ZDA. Dobil sem 
zamisel, da bi se lotil samostojne etnološke razstave o Afganistanu, ki 
je po 11. septembru 2001 spet prišel na svetovno agendo. A od ideje do 
realizacije razstave so se zamenjale štiri slovenske vlade, zamenjali so 
se štirje ministri in ena ministrica za kulturo in zamenjala se je direk­
torica muzeja. Lahko si predstavljate, kako frustrirajoče je, ko se že vse 
dogovoriš z enim ministrom, a zaradi menjave na vrhu vse pade v vodo 
in začneš spet od začetka. Morda je bila edina prednost ta, da sem 
z  leti ustvaril ogromen arhiv fotografij, člankov in kontaktov, povezanih 
z Afgani stanom. Kakor koli, leta 2011 mi je le uspelo v okviru projekta 
Jerneja Jezernik z
Ralfom Čeplakom 
Mencinom
698 Sodobnost 2017
Pogovori  
s sodobniki
Sodobnost 2017 699
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
Ra
lf 
Če
pl
ak
 M
en
ci
n
raziskave reintegracije vračajočih se afganistanskih beguncev iz Irana 
ter s pomočjo nemške nevladne organizacije HELP in slovenske razvoj­
ne pomoči za mesec dni odpotovati v Afganistan, v Herat. Tam sem 
navezal številne stike, od rektorja univerze do direktorja novonastale­
ga in prav v času mojega bivanja odprtega muzeja. V mesecu dni sem 
dobro spoznal sodobni Afganistan. Takrat seveda še nihče ni pričakoval 
begunske krize, ki je sledila leta 2015. Prepričan sem, da bi bili ob takih 
razstavah in primerni medijski podpori izpadi ksenofobije dosti manjši, 
kajti glavni razlog za strah in predsodke je neznanje ali nepoznavanje. 
Z razstavo, ki se je le zgodila, želimo poleg informiranja o Afganistanu 
in njegovih prebivalcih tudi razbijati stereotipe in predsodke. Sam po­
tujem že od štirinajstega leta in v oseminštiridesetih letih sem najbolj 
odprte, gostoljubne in prijazne ljudi srečeval prav v islamskih deželah. 
S posojo predmetov so nam prijazno priskočili na pomoč v varšavskem 
Muzeju Azije in Pacifika, osemindvajset Slovenk in Slovencev mi je 
zaupalo svoje afganistanske zgodbe, ki smo jih oktobra lani objavili 
v knjigi Afganistan – slovenski pogledi in je pomenila napoved razstave, 
enaindvajset Slovenk in Slovencev pa nam je posodilo predmete, ki so 
jih prinesli iz Afganistana, kar je poleg na desetine čudovitih fotografij, 
tekstov in videoposnetkov temelj istoimenske razstave. 
Jezernik: Kaj vse ste o slovensko­afganistanskih stikih, o osebnih izkuš­
njah Slovencev in Slovenk od poznih 60. let prejšnjega stoletja pa vse 
do danes zbrali v knjigi Afganistan – slovenski pogledi?
Čeplak Mencin: Prvi do zdaj znani Slovenec, ki je prepotoval Afganistan 
in o tem tudi pisal, je bil Aleksander Ličan iz Ilirske Bistrice, ki je po 
prvi svetovni vojni kot avstro­ogrski vojak bežal iz ruskega ujetništva 
v Sibiriji in na poti v Iran prek Uzbekistana prepotoval tudi Afganistan, 
kar je opisal v knjigi Spomini iz Sibirije (Ljubljana, 1936). V 60. letih so 
Afganistan oziroma Hindukuš odkrili slovenski alpinisti, ki so leta 1968 
pod vodstvom Aleša Kunaverja tam osvojili kar štiri prvenstvene smeri. 
V 70. letih je v to deželo potovalo več deset mladih Slovenk in Slovencev, 
popotnikov, hipijev, avanturistov in študentov etnologije. Takrat je bila 
Jugoslavija del gibanja neuvrščenih in ena redkih držav, s katere potnim 
listom si lahko brez težav potoval po kopnem od Jugoslavije pa vse do 
Indije. Kamor koli si na tej poti prišel z jugoslovanskim potnim listom, 
si bil dobrodošel. Republika Slovenija je v dogajanje v Afganistanu vklju­
čena od leta 2004. Z vstopom Slovenije v Nato se je država pridružila 
700 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
silam OZN ISAF, ki so bile ustanovljene na konferenci o Afganistanu 
v Bonnu v Nemčiji decembra 2001. Glavnina slovenskih vojakov je delo­
vala v provinci Herat. V PRT, skupini za obnovo province, v Heratu pa 
sta pri pomoči razvojnih projektov sodelovala po dva slovenska civilna 
strokovnjaka. Leta 2014 se je iz Afganistana s silami ISAF vrnila tudi 
slovenska vojska, tam je ostalo le še nekaj naših vojaških svetovalcev, 
okrepilo pa se je delovanje slovenskih nevladnih organizacij v okviru 
razvojne in humanitarne pomoči Afganistanu.
Jezernik: Afganistan in njegove prebivalce v današnjem času praviloma 
pozna mo le v  zvezi z  dolgoletno vojno in begunci, ki želijo ubežati 
smrti in revščini. Mediji ga prikazujejo večinoma pristransko, le redko 
omenijo, da je imela ta dežela nekoč visoko razvito civilizacijo, da ima 
bogato zgodovino, pestre šege in navade, velikane, kot sta bila Zara­
tustra in Rumi …
Čeplak Mencin: O tem vemo na zahodu le malo, morda le ozko specializi­
rani strokovnjaki. Res pa je, da vse od leta 1979, ko je Afganistan napadla 
takratna Sovjetska zveza, tam divja vojna. Se pravi že skoraj štirideset 
let! Štirideset let pomeni dve do tri uničene generacije! Jasno je, da se 
je v tem času podoba Afganistana radikalno spremenila. Od časa vlada­
vine kralja Amanullaha Khana (1919) do leta 1973, do državnega udara, 
ko so s prestola vrgli kralja Zahir Šaha, je bil Afganistan revna, a mirol­
jubna  država. Odločil sem se, da ga prikažem z zgodbami, vizualni mi 
in zapisanimi. V Afganistanu živi štirinajst večjih etničnih skupin, ki jih 
omenja tudi njihova nacionalna himna. Preredko se zavedamo, da veči­
na teh izvira iz indoevropskega ljudstva, torej imamo skupne korenine. 
Razstava z muzejsko govorico predstavlja slovenske poglede na Afga­
nistan. Seveda gre za razstavo o “Drugem”, a skozi drugega, drugačnega 
spoznavamo tudi sebe. Razstava nikakor ne želi biti evro pocentrična ali 
slovenocentrična. Idealno bi bilo, če bi jo lahko postavljal skupaj z afga­
nistanskimi kolegi, a žal to ni bilo mogoče. Do neke mere so sodelovali 
posamezni afganistanski begunci in afga nistanski prija telji. Prek geo­
grafskih in zgodovinskih dejstev ter slovenskih pogledov razstava obis­
kovalca pripelje do vprašanja vojaške intervencije ISAF, do begunskega 
vprašanja – leta 2015, ko je Afganistan dobesedno vsto pil v Slovenijo –, 
do vprašanja drog in njihove zlorabe – 90 % opija na svetu pridelajo v Af­
ganistanu – in do končnega vprašanja, kaj čaka  Afganistan v prihodnosti. 
Sodobnost 2017 701
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
Seveda nismo vedeževalci, želimo si le, da bi se  Afganistan konsolidiral 
in znova zaživel normalno življenje. 
Jezernik: Koliko ste lahko na razstavi poudarili tudi kritične, družbenopoli­
tične in družbenoaktualne vsebine? Je mogoče s  postavitvijo takšne 
razstave odpreti tudi civilizacijske in etične dileme, razbiti kakšen 
predsodek in omiliti iracionalne strahove?
Čeplak Mencin: Sam vidim sodobno muzejsko razstavo, še posebej etno ­
lo ško, kot ogrodje, hrbtenico, na katero pripenjamo najrazličnejša re­
le vantna, družbenopolitična vprašanja. Ni nujno, da razstava daje 
odgo vore, pomembno je, da daje obiskovalcu misliti, da se začne sam 
spra ševati. Vemo, da življenje ni črno­belo, ampak ima najrazličnejše 
nianse. Pomembno se mi zdi, da se obiskovalec ob taki razstavi zave 
teh nians. Prav Afganistan lahko vzbudi mnoga kontroverzna in ambi­
valentna vprašanja, na primer vprašanje burke oziroma zakritosti žensk. 
Z zahod nega zornega kota gre za zatiranje žensk. Ni pa nujno, da vse 
Afganistanke na to gledajo enako. Nekaterim, pogovarjal sem se z njimi, 
predstavlja zakritost umik pred nepoklicanimi pogledi, morda je to celo 
komoditeta – ne razmišljajo, kaj bodo oblekle pod burko – ali preprosta 
odločitev. Vsaka kultura ima svoje posebnosti in k razlagi in razkrivanju 
tega je poklicana etnologija. Ne pa k vrednotenju! Nobena kultura ni 
boljša ali slabša od druge! Pri prisilnih porokah gre za mnoge moralne 
in etične dileme, še bolj pri posilstvih, ko žrtev, žensko, zaprejo, če ima 
otroka, pa še otroka, kot da bi bila ona kriva posilstva. Afganistan je še 
vedno izrazito patriarhalna družba, kjer neveste prodajajo, kjer lahko 
pride nevesta v nevzdržne razmere in je mnogim edini izhod samozažig. 
Grozljivo! A po drugi strani tam čast in beseda nekaj veljata. Najhujše 
obdobje je bil čas vladavine talibanov od srede devetdesetih let do leta 
2001. Ženske se niso smele šolati, morale so ostajati doma, na cesto 
so lahko šle le v spremstvu mož ali ožjih sorodnikov. Nihče na zahodu 
ni verjel, da je kaj takega konec 20. stoletja sploh mogoče. A očitno je 
bilo. Vse bolj verjamem, da človeštvo kljub izjemnemu tehnološkemu 
napredku živi ciklično: v družbenopolitičnem smislu napreduje, naza­
duje, spet napreduje in nazaduje itn. Nikjer na tem svetu ni zagotovila, 
da bo človeštvo skozi čas le napredovalo. Države, kot so Afganistan, 
Sirija, Irak, Libija, Somalija, so živ dokaz za to, kako lahko tuje sile neko 
državo sesujejo, in potem traja generacije, da se spet sestavi. Zavedam 
se, da vsega tega razstava na 400 kvadratnih metrov ne more prikazati, 
702 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
lahko pa z govorico simbolov in metafor odpira vprašanja, za katera ni 
nujno, da so osredotočena le na samo temo razstave, ampak se lahko 
izkaže, da so univerzalna. Seveda nisem tako naiven, da bi mislil, da bo 
ena muzejska razstava premaknila zadeve, a star pregovor pravi, da za­
mah metuljevega krila lahko povzroči tornado. Moj namen bo dosežen, 
če se bodo ljudje začeli pogovarjati o Afganistanu, če bodo začeli gledati 
na Afganistance kot na sebi enake, konec koncev imamo ljudje po vsem 
svetu zelo podobne potrebe, različne kulture pa nas lahko bogatijo. 
Jezernik: Afganistan ste obiskali oktobra 2011 na pobudo Ministrstva za 
zunanje zadeve, Oddelka za razvojno pomoč. Kako ste doživeli deželo, 
ki so jo mednarodni politični interesi in pa radikalni islam sčasoma 
potisnili na dno in jo spremenili v eno najnevarnejših in najrevnejših 
držav na svetu?
 
Čeplak Mencin: Iz iranskega Mashada me je do meje pripeljal iranski 
šofer nemške nevladne organizacije HELP, na drugi strani pa naj bi me 
pričakali njihovi predstavniki in me odpeljali v Herat. A od iranske do 
afganistanske meje sem šel peš. Po opravljenih carinskih formalnostih 
sem odkorakal v  Afganistan in pričakoval, da me bo sprejel kdo od 
predstavnikov HELP­a, ki bo znal angleško. Prav dosti zahodnjakov te 
meje ne prečka, zato se mi je približal neki Afganistanec, ki je izstopil iz 
razsutega avtomobila in me vprašal, v dariju seveda, ali sem Ralf! Kdo 
drug bi še vedel, da sem tu? Zato sem mu zaupal, prikimal in mu s prt­
ljago sledil do avtomobilske razbitine. V avtu sta bila še dva Afganistanca 
v značilnih oblačilih, s turbani. Zanimiv je bil občutek, ko sem vstopil 
v Afganistan. Iran je urejena država s teokratsko diktaturo. Počutiš se 
varno, a si nadzorovan. V Afganistanu pa vlada kaos. Vse je na cesti, vr­
vež, kupi oblačil in zelenjave, gneča, moški, ženske, otroci z vozički pre­
važajo prtljago od carine do avtobusov, tovornjakov ali taksijev, v kantah 
prevažajo bencin, ki ga kupujejo ceneje od iranskih šoferjev in ga pre­
prodajajo afganistanskim šoferjem. Skratka, huda gneča, kot sem je bil 
pravzaprav vajen še iz drugih azijskih držav. Odpeljali smo se. Fantje ni­
so znali niti besede angleško. Po kakšnih petih kilomet rih so nenadoma 
zavili na stransko cesto in oddrveli naprej. Takrat,  priznam, sem dobil 
cmok v grlu. Poznal sem zgodbe o ugrabitvah, saj vsak zahodnjak šteje. 
Tudi če sam nima denarja, ugrabitelji pričakujejo, da bo njegova država 
plačala odkupnino. Še večji cmok se mi je naredil, ko smo se ustavili pred 
visokim obzidjem z jeklenimi vrati. Vrata so se odprla, zapeljali smo na 
Sodobnost 2017 703
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
dvorišče, nato so se vrata prav hitro spet zaprla. Takrat sem pomislil, 
da ni šans, da bi me kdo še kdaj našel. A na srečo so se zadeve obrnile 
popolnoma drugače. Fantje so bili lačni in so na poti v Herat zavili k so­
rodnikom na kosilo; tudi mene so bogato pogostili. Po dolgem času sem 
spet sedel na tleh in jedel z rokami, kot to počne vsaj pol sveta. Kamen 
se mi je odvalil s srca. Po kosilu se je pot normalno na daljevala po cesti 
do Herata, do sedeža HELP­a, kjer so mi izrekli dobro došlico. Mesec 
dni sem bil njihov gost in deležen sem bil izjemnega udobja. Že pred 
odhodom mi je dal mnoge koristne informacije Srečko Zajc z MORS­a. 
Po mejlu sem stopil v stik z našimi v PRT­u, takrat je bila tam Petra 
Širok, ki me je takoj začela obveščati o varnostni situaciji. Pol leta pred 
mojim prihodom je bila zaradi detonacije ranjena civilna funkcionalna 
strokovnjakinja Melita Šinkovec. Petra mi je pomagala tudi pri iskanju 
tolmača. Našla sva dr. Ahmada Wallija, mladega brez poselnega zdravni­
ka, ki me je bil pripravljen spremljati mesec dni. Bil mi je v veliko pomoč 
in postala sva dobra prijatelja. Še zdaj sva v stikih, čeprav se je z družino 
preselil v ZDA. Ker nisem bil v uniformi, sem bil privilegiran. Lahko sem 
se sprehajal po celem mestu, HELP pa mi je po potrebi zagotavljal tudi 
prevoze. Bil je zelo intenziven in ploden mesec. Po vrnitvi domov sem 
napisal obširno poročilo za Ministrstvo za zunanje zadeve in upam, da 
je Oddelek za razvojno pomoč dobil realnejšo sliko o smislu slovenske 
razvojne pomoči Afganistanu. 
Jezernik: V glavnem ste se lahko v Afganistanu aktivno srečevali le z moški­
mi prebivalci, ženski svet je za vas ostal zaprt. 
Čeplak Mencin: Afganistanke sem srečal v prostorih HELP­a. Večina jih 
je znala tudi angleško. Bile so sproščene, vajene tujcev in lahko smo 
se pogovarjali. Kljub desetletjem vojne je večina Afganistank in Afga­
nistancev, s katerimi sem se srečeval, ohranila smisel za humor. Radi se 
šalijo in smejijo. Ženske sem srečal v kooperativi, ki se ukvarja s pride­
lovanjem in prodajo žafrana – afganistanski je med najkvalitetnejšimi 
na svetu –, prodajo oblačil in nakita ter kozmetike, pa v tkalnicah pre­
prog in imel celo intervju z neko podjetnico, ki je imela svoje gradbeno 
podjetje. Videl sem tudi študentke likovne akademije; tam so pripravili 
prvo likovno razstavo v zgodovini novega Afganistana. Razen tega pa je 
bil svet žensk zame bolj ali manj tabu. Ženske sem večinoma srečeval 
na ulicah v burkah. Bil sem povabljen na poroko, kjer praznujejo moški 
posebej in ženske posebej; ob tej priložnosti nisem videl niti ene ženske. 
704 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
Ko sem bil povabljen na večerjo k svojemu tolmaču dr. Walliju, me je 
presenetilo, da kljub izjemni postrežbi in pripravi jedi nisem niti enkrat 
videl njegove žene. Moški svet pa mi je bil dostopen.
Jezernik: Prvič ste bili v Afganistanu v hipijevskih časih, na tako imenova ni 
hipijevski poti, ki je vodila v Indijo prav prek Afganistana. Kako ste do­
živeli to deželo takrat, še posebej, če jo primerjate s tragičnim razvojem 
dogodkov po ruski okupaciji dežele?
Čeplak Mencin: S sestro, s katero se še vedno zelo dobro razumeva, sva 
po kopnem potovala v Indijo. Star sem bil devetnajst let, pred mano so 
bile “ta dolge” počitnice med gimnazijo in fakulteto. V tistem času mi 
je bilo hipijevsko gibanje zelo blizu, tako filozofija kot glasba, do neke 
mere celo droge. Toda s sestro sva se odločila, da bova potovala zaradi 
ljudi in dežel. Že takrat se je v meni prebujala “etnološka” žilica, ne da 
bi za to sploh vedel. Celo tega nisem vedel, da bom po vrnitvi študiral 
etnologijo. Nisva bila torej “klasična” hipija, ki bi potovala v Azijo za­
radi cenene droge, ampak sva potovala zaradi avtentičnega doživljanja 
in spoznavanja novih dežel, kultur, vonjav, okusov, glasbe. In imela sva 
srečo. Že v Afganistanu sva naletela na zelo tople in odprte ljudi, še 
bolj pa v Indiji, kjer naju je neka družina skoraj posvojila. Kombinacija 
sestra–brat se je izkazala za zelo uspešno, saj ta odnos v vseh azijskih 
deželah zelo spoštujejo. Imela sva dostop tako v  moški kot v  ženski 
svet, ki sta v večini azijskih dežel še vedno strogo deljena. Takrat so bila 
mesta Herat, Kandahar, Kabul, Džalalabad odprta, skoraj pravljična, kot 
iz Biblije. Zvečer so brlele petrolejke, po cestah so zvončkljale konjske 
kočije s kraguljčki, moški z dolgimi bradami in turbani so pred delavni­
cami in trgovinami posedali na z vrvmi pletenih posteljah, kadili vodne 
pipe, dostikrat s hašišem, in pili čaj. V karavanserajih so se zbirali hipiji, 
poslušali Pink Floyde ali Greatful Deade, se zakajali in pripovedovali 
najrazličnejše štorije od Istanbula do Katmanduja in nazaj. Nad nami 
pa na milijone zvezd. Vse je bilo umirjeno, tako drugače od življenja 
doma. Nobenih obveznosti in odgovornosti! Bili smo le nekajdnevni 
bogati turisti, ki smo uživali v čudoviti pokrajini, v tehnološko zaostali 
deželi, ki je spominjala na srednji vek, kjer je bila večina prebivalstva 
nepismena, kjer so ob porodih umirale številne nosečnice, kjer je bila 
povprečna življenjska doba okrog štirideset let, kjer so razsajale črne 
koze, kjer so bile že takrat ogromne socialne razlike, kjer je imel vaški 
ali plemenski vodja roko nad življenjem in smrtjo, kjer so snahe za tašče 
Sodobnost 2017 705
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
opravljale suženjsko delo, in če niso rodile sinov, so bile preklete do kon­
ca življenja itn. Seveda pa o vsem tem nismo razmišljali! Tudi o otroški 
delovni sili, o brezpravnosti otrok in žena in o njihovem izkoriščanju 
nismo razmišljali … Afganistan je takrat sodil med neuvrščene, zato smo 
mu bili kot Jugoslovani še bliže kot preostali turisti. In nihče ni slutil, 
kaj se bo zgodilo že čez pet let!
Jezernik: Kot etnolog in svetovni popotnik ste se tako po poklicni kot tudi 
po zasebni plati večkrat aktivno srečali s Tibetom. Med drugim ste leta 
1986, ko se je Kitajska začela odpirati svetu, obiskali Tibetance v pro­
vinci Kham, najvzhodnejše tibetansko mestece Kanding in tamkajšnji 
samostan­svetišče. Pozneje ste se v Tibet vrnili še v letih 1994 in 1995. 
Kaj se vam je ob teh izkušnjah razkrilo o Tibetancih in kako je to vplivalo 
na vašo poklicno kariero?
Čeplak Mencin: Prvič sem slišal za Tibet, ko sva s sestro poleti 1974 štopala 
po Makedoniji in nama je ustavil neki Holandec. Z velikim navdušenjem 
nama je pripovedoval o knjigi Heinricha Harrerja Sedem let v Tibetu, ki 
takrat še ni bila prevedena v slovenščino. Potem sem na Tibet pozabil. 
Tibet je bil del komunistične Kitajske, ki je bila v času kulturne revo­
lucije med letoma 1966 in 1976 nepredušno zaprta. A v  času mojega 
enoletnega bivanja leta 1986 na Kitajskem se mi je Tibet “približal”. 
Prve Tibetance sem srečal maja 1986, ko sva šla z nemškim prijateljem 
Miho v provinco Yunnan za dva tedna na počitnice. Iz glavnega mesta 
Kunming sva se z avtobusom odpeljala v Dali, v tistem času pravljično 
mesto, kjer živi ljudstvo Bai. V mestu ob velikem jezeru Erhai so vsako 
leto organizirali velik semenj, kamor so se ljudje zgrinjali od blizu in 
daleč. In tam sem videl prve Tibetanke in Tibetance, večinoma zeli ščar je 
in zdravilce, tako drugačne od preostalih, ki so me takoj spomnili na 
 severnoameriške Indijance. Verjetno je takrat v meni vzniknila velika 
želja po obisku te nedostopne, mistične dežele. In res sva se z dekletom 
jeseni 1986 na poti domov iz Chengduja po serpentinasti vojaški cesti 
s  starim “razsutim” avtobusom odpeljala v  Ya‘an, Kanding in naprej 
v Garze, ki je že na tibetanski planoti. In naprej do manjšega kraja  Dege, 
kjer stoji pomemben tibetanski samostan s  tiskarno. Tu sem zbolel 
za pljučnico, a “na srečo”, saj naju je to ustavilo za kakih deset dni in 
sva prav zato pričakala nenapovedan prihod njegove svetosti desetega 
pančenlame, to je bil Lobsang Trinley Lhündrub Chökyi Gyaltsen, kar je 
bilo nepozabno doživetje. Pančenlama je drugi v hierarhiji  tibetanskega 
706 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
budizma. Bilo je kot v filmu. Verjetno sva edina Slovenca, ki sva ga kadar 
koli videla v živo. Množice Tibetank in Tibetancev na konjih in peš so 
se zgrinjale v Dege, v najboljših opravah, ženske z ogromnimi turkizi 
in s koralami v kitkah, moški s  sabljami in z dolgimi okrašenimi ko­
žuhastimi plašči, z obvezno mahajočimi rokavi. V posebej za ta obisk 
pripravljenih kuriščih so sežigali dišeče veje iglavcev, ki so zadimile 
ves Dege, ljudje pa so se postavili v več kilometrov dolg sprevod, ki je 
pričakal pančenlamo. Preselili smo se v drug čas, v drug prostor. Kot 
da ne bi bili v 20. stoletju na Kitajskem. To srečanje je naredilo name 
izjemen vtis. Čez nekaj dni sva z dekletom nameravala nadaljevati pot in 
se pretihotapiti v prepovedano Avtonomno pokrajino Tibet in naprej do 
Lhase, a nama ni uspelo. Tako sva se obrnila proti severu, proti provinci 
Qinghai, kjer sva obiskala še nekaj zelo svetih tibetanskih samostanov 
in potem nadaljevala pot v Xinjiang. Leta 1992 sem prvič obiskal indij­
ski Ladak, Mali Tibet, kot mu pravijo, kjer so Indijci ohranili avtentični 
tibetanski budizem. Iz Ladaka pa sem se spustil v Dharamsalo, center 
tibetanskih beguncev in domovanje štirinajstega dalajlame.
  Minilo je osem let, preden sem se ponovno odpravil na Kitajsko in 
ugotovil, da so se razmere sprostile in da so Tibet odprli za tuje obisko­
valce. S prijateljem Grego sva organizirala prvo potovanje Slovenk in 
Slovencev v Tibet. Iz Chengduja smo leteli v Lhaso in si v treh tednih 
ogledali vse pomembne kraje in samostane, palačo Potala, letno palačo 
Norbulingka, Gyangze, Xigatse … Vse nas je presunila čudovita, širna 
pokrajina, modrina neba, milijarde zvezd, odprti in prijazni Tibetan­
ci, njihova globoka pobožnost, slikoviti samostani in zavedanje o vse 
večjem kitajskem zatiranju. To je bil še čas pred prihodom železnice 
v Lhaso leta 2006. Z vlaki se seveda na Tibet priseljuje vse več Kitajcev 
Han in Tibetanci postajajo manjšina v lastni deželi. Ponavlja se ameriška 
zgodba “Divjega zahoda”; ko so v 19. stoletju zgradili železnico z atlant­
ske do pacifiške obale, so prvotne prebivalce izrinili v rezervate.
  V Tibet sem se vrnil še leta 1995, tokrat prek Katmanduja, pozneje 
pa se nisem več vračal. A leta 2002 smo v Društvu za podporo Tibetu 
organizirali prvi obisk njegove svetosti dalajlame v Sloveniji; v Ljubljani 
je praznoval svoj 67. rojstni dan. Obiskal je tudi Slovenski etnografski 
muzej. Ob tej priliki sem dal pobudo, poiskal osem soavtorjev in z za­
ložbo Učila smo izdali knjigo Srečevanja s Tibetom.
Jezernik: Komunistična represija na Tibetu pa je povzročila tudi velik val 
tibetanskih beguncev. Dalajlami je v izgnanstvo – svoje središče ima v 
Sodobnost 2017 707
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
severni Indiji – sledilo več kot 120.000 Tibetancev, ki so se sčasoma 
razkropili po številnih državah sveta. Koliko tibetanskih skupnosti da­
nes živi po svetu, koliko po zahodni Evropi in na primer v Sloveniji? Na 
podlagi katerih vrednot so tibetanski begunci preživeli, ohranili svojo 
kulturo, religijo, jezik, način življenja, se ne stopili z okoljem, v kate­
rem so se naselili, temveč mu, nasprotno, sami v zameno veliko dali? 
In pa kako jih je begunska usoda vendarle predrugačila kot narod, kot 
posameznike?
Čeplak Mencin: Največ Tibetancev je pobegnilo v  Indijo, a precej tudi 
v  himalajske države Nepal, Sikim, Butan. Po svetu so se razkropili 
v Kanado, ZDA, Avstralijo, v Evropi jih je največ v Švici, Nemčiji, nekaj 
v Italiji, Franciji in Veliki Britaniji. V Sloveniji jih ni. Tibetanski begunci 
nimajo problemov z integracijo. Seveda jih družijo njihova kultura, jezik, 
tibetanski budizem, šege in navade … Vsakič, ko jih obišče dalajlama, ki 
precej potuje, se zberejo in zbrano sledijo njegovim učenjem. Seveda pa 
je tudi pri Tibetancih podobno kot pri vsaki emigrantski ali imigrantski 
populaciji: tretja generacija se že močno asimilira z dominantno popu­
lacijo, jezik se izgublja, prav tako šege in navade. Verjetno je tibetanski 
budizem tisti, ki jim do neke mere ohranja identiteto. Zahod Tibetance 
v marsičem tudi romantizira. Do kitajske okupacije je bila to fevdalna 
teokracija, ki je izkoriščala nižje sloje. A skoraj vsaka družina je poslala 
vsaj enega ali tudi več otrok v samostane, kjer so imeli brezplačno bi­
vanje in šolanje in so lahko dosegli zelo visoke položaje v cerkveni hie­
rarhiji. Življenje samostanov, menihov in nun ter mestnega prebivalstva 
in fevdalcev je bilo zelo prepleteno in je medsebojno vplivalo drugo na 
drugega. Zato težko govorimo, da je imela tibetanska cerkev le avtori­
tarno vlogo. Dobršen del prebivalstva pa je živel nomadsko življenje. 
Selili so se s čredami jakov in ovac. In vsake toliko časa so romali v sveta 
mesta oziroma v budistična svetišča, nekateri tudi na najbolj ekstremen 
način – v obliki prostracije: iz stoječega položaja pokleknejo, se na tleh 
iztegnejo, vstanejo in vse to neštetokrat ponovijo. Ne poznam nobene 
kulture ali religije, ki bi na tako ekstremen način izražala svojo versko 
vdanost. Usoda beguncev je močno vplivala na Tibetance. V Dharamsali 
na primer so se kar dobro znašli. Mnogi trgujejo, imajo restavracije, 
hotele, saj v Dharamsalo oziroma v McLaud Ganj, kjer si je dalajlama 
ustvaril dom v izgnanstvu, prihajajo množice z vsega sveta. Vsake to­
liko časa ima dalajlama budistična učenja in poslušat ga prihajajo tako 
Tibetanci kot zahodnjaki. Ne le da je dobil Nobelovo nagrado za mir, 
708 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
nesporno je tudi velika moralna avtoriteta tega sveta. Napisal je vrsto 
popularnofilozofskih knjig, ki so izšle v tisočerih nakladah in so preve­
dene v številne jezike ter tudi s tem zahodu približal tibetanski budizem 
in “tibetansko vprašanje”. Sam si ne prizadeva za odcepitev Tibeta 
od Ljudske republike Kitajske, temveč le za večjo avtonomijo. Včasih 
njegovo nenasilno in morda preveč “servilno” politiko do Kitajcev kri­
tizirajo tudi Tibetanci sami. Mnogi bi se raje nasilno uprli. A kakor koli, 
tibetansko vlado v izgnanstvu je vzpostavil na temelju parlamentarne 
demokracije, na neki način “sestopil” z oblasti, je pa še vedno največja 
avtoriteta, čeprav večkrat izjavi, da ne ve, ali se bo še kdaj reinkarniral. 
Jezernik: Kateri so po vašem mnenju tisti elementi, s katerimi so Tibetanci 
bistveno preželi zahodno kulturo? 
Čeplak Mencin: Zahod drvi v vse hujše razosebljanje, poveličevanje mate­
rialnega bogastva, prestiža, kariere, moči itn., a ljudje čutijo vse hujšo 
praznino, razčlovečenost, odtujenost. Dosegli smo nesluten tehnološki 
napredek, bogastva je toliko, da bi vsi ljudje na tem svetu lahko živeli 
dostojno življenje, medicina je tako napredovala, da bi lahko izkoreninili 
večino bolezni, skratka, lahko bi imeli raj na zemlji! A žal ni tako! Razlike 
se samo večajo, vse bliže smo svetovni kataklizmi, okolje je vse bolj ones­
naženo, uničujemo atmosfero, segreva se ozračje in posledično prihaja do 
vse hujših naravnih katastrof. Sam sem preživel najhujši taj fun vseh časov, 
tajfun Hayan leta 2013, in vem, kako se človek počuti, ko divja orkanski 
veter s 300 km/h in letijo hiše mimo njegove glave. Takrat sem spoznal, 
kako nemočni smo v primerjavi s silo narave, a kljub temu zaradi neskonč­
nega egoizma posameznikov, narodov, religij, ideoloških prepričanj  … 
drvimo v prepad. Pri teh vprašanjih nam budizem, tudi tibe tanski, ponuja 
mnoge odgovore in rešitve, a žal se mi zdi, da še nismo dosegli zrelosti, 
ko bi z vso odgovornostjo obrnili krmilo. Tudi mnogi Tibetanci zapadajo 
potrošništvu, si želijo večje materialno blagostanje, se odmikajo od svoje 
duhovne tradicije … Očitno vsi potrebujemo svojo lekcijo.
Jezernik: Poseben mejnik v slovensko­tibetanskih odnosih je vaša knjiga 
Srečevanja s Tibetom. Kaj je tisto, kar povezuje Slovence in Tibetance in 
širi obzorja?
Čeplak Mencin: Prepričan sem, da le kultura dialoga lahko preseže pred­
sodke, nesporazume, nesoglasja. Ne Slovenci ne Tibetanci številčno 
Sodobnost 2017 709
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
nismo velik narod. A kot pravijo, štejejo dejanja. Morda smo si blizu 
zaradi gora, zaradi neuklonljivosti, ponosa in poguma. Slovenci smo si 
zaradi smelosti in zgodovinskih okoliščin uspeli izboriti lastno državo, 
Tibetanci so jo zaradi naivnosti in zgodovinskih okoliščin izgubili. Med 
Ljubljano in Lhaso je 6702 km zračne razdalje, kar je veliko. Živimo na 
različnih koncih sveta, z zelo drugačno zgodovino in kulturo, a kot ljudje 
smo si zelo blizu. Ne želim romantizirati, a so dežele in ljudje na tem 
svetu, kjer se radi smejijo, kjer radi pojejo in plešejo, kjer se radi šalijo, 
kjer so spoštljivi do narave – in Tibetanci takšni nedvomno so. Morda 
nas to povezuje, ne vem! Verjetno bolj malo Tibetancev ve za Slovenijo 
in Slovence, a obratno bi si upal trditi, da kar precej Slovencev pozna 
ali pa je vsaj slišalo za Tibet. In kot pravi dalajlama v predgovoru k naši 
knjigi Srečevanja s Tibetom: “Tibetanska civilizacija tvori poseben del 
dragocene skupne svetovne dediščine. Če bi propadla, bi bilo človeštvo 
siromašnejše.”
Jezernik: Kot kustosu in svetovnemu popotniku pa vam je blizu tudi Kitaj­
ska. Vaš najzgodnejši spomin na Kitajsko in Kitajce sega v čas, ko ste 
bili stari sedem let in vam je babica pripovedovala o tej daljni deželi. 
V uporniških najstniških letih ste prebirali rdečo knjigo Maovih misli, 
seznanili pa ste se tudi z  daoizmom. Z očetom zdravnikom, ki ga je 
zanimala alternativna medicina, sta se velikokrat pogovarjala o  aku­
punkturi. Pozneje je bilo za vas usodno srečanje s pomorskim biologom 
dr. Mastallerjem iz Nemčije, ki vam je ponudil, da se mu pridružite 
v razvojnem projektu na Kitajskem. Leta 1985 ste se potem odpeljali “na 
teren” na Kitajsko. Kakšne so bile vaše izkušnje, za katere pravite, da so 
bistveno zaznamovale vaše življenje in delo?
Čeplak Mencin: Čeprav sem do takrat že prepotoval kar lep del Azije in 
Afrike, sem Kitajsko pozimi leta 1985 doživel kot nekaj povsem dru­
gačnega, novega. Tja sem pripotoval s transsibirsko železnico. Zelo rad 
potujem v nove dežele po kopnem. Gre za drugačno, globljo izkušnjo, 
kot če priletiš iz zraka. Ko potuješ po kopnem, se pokrajina spreminja 
počasi, ljudje se spreminjajo, spremljajo te nove vonjave, barve, okusi … 
V Peking sem prispel decembra, kar pomeni, da je bilo zelo mraz, a je 
sijalo sonce. Na širokih avenijah, kjer se je trlo kolesarjev, so žarele ki­
tajske pismenke, ki jih nisem znal prebrati, saj se nisem nikoli učil kitaj­
ščine. Nihče ni znal angleško, skratka, počutil sem se “izgublje nega v ve­
solju”. To je prav poseben občutek, saj se lahko zaneseš le na  intuicijo. In 
710 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
kot kaže, sem imel kar dobro, saj sem ostal na Kitajskem skoraj leto dni. 
Iz Pekinga sem odpotoval na jug, v Kanton, in naprej v vasico Namtau, 
kjer sem ostal pol leta. To je bilo prvič, da sem se zaposlil in ustalil v  neki 
neevropski državi, tako drugačni od vseh drugih, ki sem jih poznal. Azij­
ske in afriške države so bile še pred krat kim kolonije in z znanjem ali 
površnim poznavanjem nekaj evropskih jezikov si se znašel. V Turčiji 
sem se naučil toliko turščine in v Egiptu in Sudanu toliko arabščine, da 
me niso mogli prodati. Kitajska pa je bila nekaj drugega, novega. In na 
jugu ne govorijo mandarinske kitajščine, temveč kantonščino oziroma 
guangdonghua, ki je tonalni jezik tako kot mandarinščina, a namesto 
štirih govorijo v osmih tonih, kar si v Evropi zelo težko predstavljamo, 
saj lahko govorimo ali “pojemo” katerikoli evropski jezik, pa se pomen 
ne bo spremenil. V Namtauu mi je bilo olajšano, saj sem živel in delal 
z nemškimi prijatelji, ki so znali kitajsko, pa sem se je začel učiti tudi 
sam. V pol leta sem jo že toliko obvladal, da sem se lahko poslovil od 
Namtaua in nadaljnjih šest mesecev mirno potoval po različnih kitajskih 
provincah. Kitajsko sem zapustil v Pamir skem gorovju ter pot nadalje val 
proti severnemu Pakistanu. Izkušnja vsakdanjega življenja in dela na 
Kitajskem je bila enkratna. Tega se ne da primerjati s potovanjem. Ko 
si več mesecev v istem kraju, se spopri jateljiš, z ljudmi deliš iste praz­
nike, hrano, vreme, izkusiš tudi največje banalnosti. Sprva je vse novo, 
vsemu se čudiš, potem pa postajajo za deve čedalje bolj vsakdan je, tudi 
rutinske. Tako sem prve mesece dosti fotografiral, potem pa so se mi 
zdele stvari že tako znane, domače in običajne, da sem to počel čedalje 
redkeje. Na srečo sem bil tako discipliniran, da sem v času svojega pol­
letnega bivanja v Namtauu skoraj vsak dan pisal dnevnik. Z domačimi 
v Sloveniji smo si pisali pisma, ki so z letalsko pošto potovala približno 
teden dni. Doživel sem kitajsko novo leto, festival zmajevih čolnov, 
kitaj sko poroko, rojstvo sina nemških pri jateljev, naš božič in novo 
leto  … Živel sem v  mali baraki, sredi ribnikov, vsako jutro sem vadil 
či gong, se pogovarjal z ribiči, obiskoval ljudi, ki so živeli na čolnih, se 
skoraj vsak teden vozil v Hongkong … Vzljubil sem pravo kitajsko hrano, 
ki je v kitajskih restavracijah v Sloveniji žal ni, po slušal kitajsko glasbo 
in popevke in prebral veliko knjig o Kitajski. To je bil zelo umirjen čas, 
a poln najrazličnejših izkušenj. Takrat nisem vedel, da se bom v prihod­
nosti, po vrnitvi v domovino, tudi poklicno ukvarjal s Kitajsko. Po pol 
leta sem se znašel na nekakšni prelomnici: ali ostati na Kitajskem ali se 
vrniti domov. Odločil sem se za drugo možnost. 
Sodobnost 2017 711
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
Jezernik: Na Kitajsko ste se nekajkrat vrnili tudi po osamosvojitvi Slove­
nije. Leta 1993 ste od profesorja Zmaga Šmitka, ki je takrat pisal knjigo 
Srečevanja z drugačnostjo –slovenska izkustva eksotike, dobili detektivsko 
obarvano nalogo, da poiščete grob uglednega astronoma in jezuita 
 Avgu ština Hallersteina iz Mengša …
Čeplak Mencin: Hallerstein je bil v slovenskem zgodovinopisju do Šmitka 
prezrt, čeprav je edini Slovenec, ki je dosegel status mandarina tretje 
stopnje na kitajskem dvoru. Na Kitajskem je živel 36 let, tam je umrl 
leta 1774. Bil je astronom, izumitelj, geograf, kartograf, demograf, a 
predvsem jezuitski misijonar. V času svojega življenja na Kitajskem 
si je dopisoval s številnimi znanstveniki po vsem svetu. Prof. Šmitek 
je ravno pisal knjigo, in ko je izvedel, da potujem na Kitajsko, me je 
prosil, naj poiščem Hallersteinov grob. To je bila res prava detektivska 
naloga, podobna iskanju igle v senu. V Pekingu je bilo leta 1993 nekaj 
delujočih krščanskih cerkva in v eni od njih sem začel spraševati po 
Hallersteinu oziroma Liu Sonlingu, kot je bilo njegovo kitajsko ime. 
Zanj ni slišal še nihče. Potem sem se spomnil na italijanskega jezuita 
Mattea Riccija, ki pa so ga poznali, čeprav je umrl že leta 1610, se pravi 
164 let pred Hallersteinom. Do Riccijeve smrti so jezuite pokopavali 
v  Macau, ker pa si je Ricci pridobil izjemen ugled kot matematik in 
astronom pri ta kratnem cesarju Wan Liju, trinajstem cesarju dinastije 
Ming, je Ricciju v čast dovolil zgraditi pokopališče Zhalan, ki je danes 
na cesti Che gongzhuang št. 6, v sklopu kampusa Administrativne šole, 
ki je bila leta 1993 še partijska šola. Ko sem izvedel za to pokopališče, 
sem bil prepričan, da je tam pokopan tudi Hallerstein. In res, ko sem se 
pretihotapil na dvorišče takratne partijske šole, sem zagledal približno 
dva metra visok zid, za njim pa pokopališče. Če bi za dovoljenje za obisk 
pokopališča, ki je bilo zaklenjeno, uradno zaprosil, bi to lahko trajalo 
mesece, poleg tega ni bilo nujno, da bi ga sploh dobil. Tako sem se na 
hitro odločil, da tvegam in preplezam zid, in ko sem pristal na drugi 
strani, sem pred sabo zagledal stelo – obdelan nagrobnik s polovico vkle­
sanih kitajskih pismenk in polovico vklesane latinščine: na njem je pisalo 
Ferdinand Avguštin Hallerstein. Nisem mogel verjeti svojim očem! Hitro 
sem nekajkrat pritisnil na sprožilec, in ko sem se vrnil do mov, je Šmitek 
v svoji knjigi lahko objavil fotografijo Hallersteinovega nagrobnika. 
Jezernik: Novembra 2015 ste dali pobudo za štiri razstave v eni z naslovom 
Migracije. Čemu ste se na teh razstavah v  Slovenskem etnografskem 
muzeju posvetili in s kakšnim namenom ste jih pripravili?
712 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ralf Čeplak Mencin
Čeplak Mencin: Od nekdaj sem menil, da mora biti sodoben muzej an­
gažirana kulturna institucija. Še toliko bolj etnografski muzej. To po­
trjujejo tudi vse mednarodne konference ICOM­a. Jeseni 2015 je po t. 
i. balkanski poti prišlo v Evropo na tisoče beguncev. Ljudje so bežali, 
ker so jim doma uničili vse, kar so imeli, reševali so si gola življenja, 
nekateri pa so videli priložnost za boljše življenje v Evropi. Od septem­
bra 2015 do marca 2016 je Slovenijo prečilo več kot 500.000 begunk in 
beguncev. To je bila popolnoma nepredvidena situacija! Javno mnenje 
je bilo razdvojeno. Mnogi so begunke in begunce sprejeli, a po drugi 
strani so se širili strah, nevednost in sovraštvo. Dnevne novice številka 
ena so bili begunke in begunci. Ksenofobija se je širila. Nekateri mediji 
so širili pristranske novice, polne predsodkov in stereotipov, in uradna 
interpretacija vladnih organov je bila na začetku polna ignorance in 
nejasnosti. Slovenski etnografski muzej je kot prostor dialoga med raz­
ličnimi kulturami v zgodovinskem trenutku oblikoval klic k zavedanju 
in razumevanju, kaj se dogaja v družbi. V tem kontekstu je v sodelovanju 
z drugimi institucijami in nevladnimi organizacijami organiziral teren­
sko delo med begunkami in begunci in pripravil štiri muzejske razstave 
na temo migranti in begunci. Muzej je že prej dokumentiral, raziskoval 
in kontekstualiziral migracije in begunce ter njihovo problematiko ob 
prihodu in odhodu z našega geografskega območja v stalni razstavi Jaz, 
mi in Drugi in še na dveh drugih razstavah. 
  14. in 15. novembra 2015 smo štirje zaposleni, vključno z novo direk­
torico dr. Tanjo Roženbergar, preko Slovenske filantropije tudi sami 
pomagali beguncem. To je bila zelo globoka in močna izkušnja, ki bi 
jo priporočal vsakomur. 19. marca 2016 pa je nova skupina iz našega 
muzeja šla v Idomeni, največje begunsko taborišče v Evropi na grško­
makedonski meji. In zakaj vse to počnemo? Zato, ker je Slovenski etno­
grafski muzej prostor dialoga, ozaveščanja, neformalnega izobraževanja, 
dokumentiranja, zbiranja, interpretiranja in razstavljanja v službi ljudi. 
Je aktualen in angažiran! Naše osnovno poslanstvo je humano, humano 
za vse ljudi, ne le za privilegirane ali za elito. S tem delujemo v skladu 
s smernicami OZN­a, Unicefa in nenazadnje z našo svetovno krovno 
organizacijo ICOM ter osmišljamo naše delo v dobro človeštva in za 
boljši jutri! 
Sodobnost 2017 713
Ralf Čeplak Mencin Pogovori s sodobniki
Dnevi so najprej
Dnevi so najprej. Tu ni izjem. 
Pod noč se spreminjamo vanje.
Dnevi, v katerih nismo doma,
ki so že zjutraj vprašanje.
Dnevi, ki vztrajno bežijo nočem,
prebudnim za spanje,
dnevi, ki odtavajo iz tega sveta, 
kot mačka iz vreče, v pričakovanje.
Marjan Strojan
Pesmi
714 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
poezija
Svetloba – bistra, vodena
Svetloba – bistra, vodena.
Zrak, neodporen na dotik, poln 
sveže smole, šumečih besed. 
Nobena noče z ustnic
ne da bi se preoblekla v kopalke.
Tišine med njimi obležijo v travi
kot kamenje, ki se je zjutraj podrlo.
Martinčki švigajo čeznje.
Sončiva se drug v drugem.
Kam to pelje.
Sodobnost 2017 715
Pesmi Marjan Strojan
Vesele novice od doma
Telefon, ki sva ga zakopala,
še vedno dela. 
Praprot raste, kjer ni. 
Robide poganjajo, kjer niso. 
Polži po šipah lezejo v sonce.
Oglasili so se sorodniki,
ki so preživeli teroristični napad
v širši okolici. 
Jedli smo piščanca z gobami, 
še sreča, da sem jih našel.
Tudi novogradnje napredujejo.
Propadajoča nebesa so končno podrli,
nova že segajo skoraj do tal. 
Vsi se pogovarjajo samo o tem.
Eni se pritožujejo, drugi smejijo, tretji
se poskušajo prebiti do dvigal, ki jih 
še niso vgradili … Letim, piši kaj, 
zemlja kliče.
716 Sodobnost 2017
Marjan Strojan Pesmi
Prusko modra – to tako je
Prusko modra – to tako je
kot nevihta, ki pod njo
se z vijolicami v bregu
ujame severno nebo –
sij iz globine, ki visoko
divjo jago razkadi
in spominčice ob potoku
ti posijejo iz oči.
To so resne barve, stroge,
v njih so Ščečin, Gdansk, Berlin …
plave, plave, bolj kot mnoge
potopljene v plav spomin.
Sodobnost 2017 717
Pesmi Marjan Strojan
Divja češnja
Voda se vrača kot voda,
zrak se nam vrne kot zrak,
ti pa s cvetovi kot češnja 
zjutraj zasula si prag.
Z listov prebirajo dnevi
zakaj se, vsi zbrani v en dan, 
nenehno s poljubi, z objemi
s travnikov vračajo vanj?
Kaj naj ti rečem? Vrnila
si se v uganki kot znak
za vse, kar si nam pomenila …
Meni – le vodo in zrak.
718 Sodobnost 2017
Marjan Strojan Pesmi
Enim se oči bleščijo
Enim se oči bleščijo
kot na stezi skozi brinje
mrzla rosa, ki v megli jo
sonce siplje na stopinje.
To oči so vzele zase,
ko vse drugo je zbledelo –
roso, ki zalesketa se
v njej nebo, ki jo bo vzelo.
Sodobnost 2017 719
Pesmi Marjan Strojan
Poezija 
Tudi jaz je ne berem. Le včasih, pred spanjem. 
Ima določene onirične učinke in predstavlja 
rešitev filozofske uganke v oftalmologiji. 
Razumem vaše začudenje, toda nezmotljivo 
dejstvo je, da kratkovidni v sanjah nastopajo 
ozdravljeni svoje hibe in da so podobno kakor 
v poeziji slučajne napake osebka vračunane 
v popolnost predmeta. Naj navedem primer.
Francisco de Quevedo, ki ga edinega med 
poeti sigla de oro portretirajo s ščipalnikom
in piše čudovito dognano hvalnico ljubezni
(“Cerrar podrá mis ojos la postrera”), v slepem 
besnilu svojih satir uniči Gongoro. Slepota
njegovih puščic je večja od Kupidove, toda – 
če stvar obrnemo in predpostavimo, da bi mož 
častil pesnika, a sam pisal neprebavljivo slabo, 
se hitro izkaže, da nič takšnega ni mogoče. 
Moralo se je zgoditi, kot se je, to pa za poezijo, 
ki se rada hvali s svobodo in si želi imeti vse 
poti odprte, ni dobra novica. Njena umetnost 
ne seže do stanja, v katerem bi ne bila končna 
in primerljiva do zadnje instance. Očrt Sanj
Francisca de Queveda ni po vsebini in videzu 
nič manj trden od pročelja stolnice v Granadi, 
vključno z zvonikoma, ki ju niso zgradili.
720 Sodobnost 2017
Marjan Strojan Pesmi
Morski pejsaž
Nevihta. Pozneje pokopališče. Ulic nikjer, 
samo strehe. Povsod kamenje in bugenvilije,  
ki so naščuvale svoje barve drugo na drugo. 
Na z meglo obraslih gričih slutimo prisotnost 
prepada, ki se po dežju steka v igračast zaliv. 
Poglej to morje – kaj je ostalo od njega? 
Jasnina obzorja, v katero se odpirata krili 
steklenih vrat, vsako v svojo notranjost.
Sodobnost 2017 721
Pesmi Marjan Strojan
Na medcelinskih vlakih
Čas po večerji. Rdeča luč na zadnjem 
vagonu se pozibava v taktu razmajanih 
tirnic. V jedilnici se začne film. Gledam 
bolj z enim očesom, skrbi me, ali je kdo 
kupil karto tudi zame. Veliko je slučajnih 
dogodkov, petja, proslav, modelov letal. 
Še več je dokolenk, kratkih kit, počitnic 
v naravi. Obratno pa prizori utopljenih 
psov in otroških bolezni delujejo pristno:
ljudje čakajo, da vidijo sebe, svoje starše, 
hiše, sošolce. A drugi že vstajajo, invalid 
preizkuša harmoniko, norec grozi z ročno 
zavoro, tretji vpije, da se zločin izplača. 
Rad bi nekaj vprašal očeta, ko od nekod
vstopi mesec in vsi hitijo kazat vozovnice. 
722 Sodobnost 2017
Marjan Strojan Pesmi
Dobaviteljem nesmisla
Čas je, da ponovno stopimo skupaj. 
Slovesno zaklinjanje na gosja peresa 
in trstiko je spodletelo. Enako kakor 
prisege na mir samostanskih vrtov 
in spokojnost alpskih višin. Novice 
niso dobre. Mnemosina je ločena, 
Melpomena pokopana, vir Hipokrene 
in tisti drugi, ki se ga ne spomnim, 
sta presahnila ali povsem spremenila
svoj tok. Seveda ju iščejo, vendar 
v tem vremenu nobena naših odprav 
ni dosegla cilja. Glede bolj oddaljenih 
prizorišč je sneg v Nagoji sprva obetal, 
a je zdaj jasno, da gre za lanski sneg, 
čeprav še vedno pada.
Sodobnost 2017 723
Pesmi Marjan Strojan
Možnosti
konj
iz belega javorja
med palcem in kazalcem 
hip preden se odlepi 
od tal
in preskoči
kmeta iz ebenovine
in med točo
mornarskih kletev
oznani kraljici 
konec
ker tudi konji
čeravno niso angeli
kdaj kaj oznanijo 
in kraljice pred njimi 
padejo na vse štiri
tramontana
ki se razpusti v 
gost poletni zrak
Kristian Koželj
Proč
724 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
poezija
iz protesta
ker so časi takšni
da na vsej poti 
od miramara do ponterossa
ne najdeš več
enega samega krila
ki bi ga privzdignil 
za tistih nekaj 
vznemirljivih sekund
pregovorni beneški most
trdno prepričan
da je dnevu dovolj
njegova lastna teža
struna 
v pričakovanju 
prvega takta
voljna prožna
pod temi prsti
Sodobnost 2017 725
Proč Kristian Koželj
Normandija. S tabo. Brez tebe. 
tukaj 
izgubiš vse ione 
preden se razbliniš 
na obrazu ki ga ljubiš in se ga bojiš 
in tvoja ranjena pena 
se povleče na odprto 
za nov neizbežen naskok 
tukaj 
v nočeh zvok lesa 
ko se ritmično deli 
med brodolomce in naplavljence 
molitve vzdihi kletve 
in eno ime ki ga še zmoreš izreči 
tukaj 
zablodela krogla 
kovinsko zatrese ozračje 
in vstopi nad ključnico 
in ne izstopi 
in se zbudim 
sam 
tukaj 
jamica v sipki mivki 
potičke iz blata 
oguljena kolena in komolci in dlani 
tukaj 
otrok
ki si obriše nos v rokav 
in ne razume besede strah
726 Sodobnost 2017
Kristian Kroželj Proč
Gøta
ta cesta
med menhirji
se vije v zaliv
kamor hodijo ljudje
poslušat kite
z vseh strani zelena
orel v nizkem letu
mlačni pršec
tukaj poletje
cerkev
na hitro zložena
iz kar tako 
pobranih kamnov
klif na katerega so 
še eni domačini
postavili še en napis
rob sveta
rob uhojene poti
marmorni pragovi
marmorna imena
in eno
ki bi ga pričakoval drugje
ta cesta
se vije v zaliv
kamor hodijo ljudje
danes popolna tišina
v produ čoln
z obledelo črko
na spranem ozadju
prazen prost ugibanj
in diši po južnih morjih
in zapoznela lastovka
Sodobnost 2017 727
Proč Kristian Koželj
Heima
danes
neujet med
včeraj in jutri
pred rdečo hiško
ob modri hiški
ob rumeni hiški
nekdanje pristanišče 
kjer bi morje še danes
včasih zmrznilo
na kamnih čemijo
galebi in barkače
in lava poka
kot kozarci
na dobro petkovo noč
ko ólafur praznuje
rojstvo novorojenca
z roko v roki
na poti v nikamor
ki jo zabrisuje sneg
med vrelci
začudenih pogledov
polarnih naturistov
med vulkani
in gejzirji 
z neizgovorljivimi imeni
zašepetaš moje
728 Sodobnost 2017
Kristian Kroželj Proč
Le phare de Petit Minou
biti navkljub
poznati vetrove
poznati imena jader
in utopljencev
preštevati 
svoje peščenjake
prebirati jih
na rdeče in bele
na okrušene in cele
na prepojene z 
obledelim črnilom
s šepetavimi obljubami 
prislonjenih hrbtov
marjetica 
pri tvojem vznožju
ne bo nikoli drevo
nikoli ne bodo veje
božale tvojih oči
kdaj si nazadnje zardel
ko si pokril dekle?
si luč 
si sam
bolj si luč
bolj si sam
bolj je noč
bolj je smrt
Sodobnost 2017 729
Proč Kristian Koželj
Tvoja obala
je alabastrna posoda
kadar se vanjo upre
svetloba sveče
in s prstom pogladiš
valove in razpoke
v njenih skalah 
gnezdijo albatrosi
na njenih čereh 
se grejejo veliki kuščarji
in želve lenobno 
tovorijo svetove
na svojih oklepih 
je ustavljen dih
ko z gladkim kamnom
v mivko odtisnem
svoje ime
in zdrobiš pokrov
in se razlijem
po tvoji koži
ni fjord
niti koralni greben
ne kateri koli prostor
je način kako si
ko si gola
in ko se ti približam
je pesem
in ko me nosi proč
je molk
730 Sodobnost 2017
Kristian Kroželj Proč
Snowangel
ko zašepeta
se nasmehne
levica pod mizo
izpusti mednožje
s sredincem si popravi 
razmazano šminko
ne da bi odvrnila pogled
za en sam trenutek
ko spet zašepeta
ne razumeš
povsod okrog so ljudje
glasni
razglašeni imitator
paula anke
mesto greha devetdeseta
oh please stay by me diana
ko vstane
počasi
čisto počasi
si popravlja ozko črno krilo
dovolj počasi
da opaziš rdečo čipko
da jo zavohaš
vse imajo enak vonj
vsaka je drugače sladkobna
ko izginja
v cigaretnem oblaku
izginjaš za njo
ko petnajst kilometrov južneje
z jezikom lovi angele
z dna kozarca cenene penine
in prisegaš da ji boš napisal pesem
in končno utihneš
pusti pticam zrak
ko odložiš denarnico
in stlači šop bankovcev
v ponaredek guccija
Sodobnost 2017 731
Proč Kristian Koželj
skoraj sramežljivo
pusti pticam zrak
ko te zajaše
ko odpenja srajco
ko slačiš
ozko črno krilo in rdečo čipko
pusti pticam zrak
ko zareže zvok zadrge
732 Sodobnost 2017
Kristian Kroželj Proč
Ribes uva-crispa
I.
ulica v kateri si se rodil je 
majhna nekaj hiš urejenih 
v strogih vrstah za vsako 
dvajset kvadratov vrta 
za zelenjavo za bazen 
za španski bezeg 
za kavice s sosedami za psa 
po sredi nekaj metrov asfalta grobega 
še danes te zaskelijo kolena ob robu 
ista luknja v katero si se sedemleten 
prekucnil z novim zlatorumenim kolesom 
si zlomil ključnico in pretresel možgane 
in prvič spoznal da ženske 
najbolj privlačijo ranjeni moški
II.
po vrtovih po balkonih posedajo 
spomini vsako desetletje jih spere 
bližnja reka osemdesetletni sosed 
te je pestoval na kolenih pel 
moj očka ima konjička dva 
a capella hrbtenica ni več vzdržala 
teže harmonike spogledala sta se 
ti modrook on ves bel ničesar 
te ni bilo strah 
ker še nisi vedel za smrt
III.
preko ograje na drugi strani se 
razrašča kosmulja v juliju kisla 
narabutana nekoliko slajša njena senca 
zatočišče med opoldansko 
igro njeni listi zardeli ob prvem 
poljubu naslednji dan si se 
odselil in nobene ustnice nikoli več 
niso imele okusa po kosmuljah
Sodobnost 2017 733
Proč Kristian Koželj
IV.
ulica v kateri si se rodil ima ime 
po lipah po brezah po kostanjih 
po topolih po hrastih
le dreves ni več v njej
734 Sodobnost 2017
Kristian Kroželj Proč
Arhipelag
na zadnji poletni večer
se s svojo žensko vrneš 
s koncerta na terasi pijeta
rdeče vino se ljubita 
kar tam
sosede zapirajo okna
spuščajo rolete
zagrinjajo zavese
vnukom pojejo 
preglasne uspavanke
potem zaspi na 
vrtnem kavču iz ratana 
ko tone šepeta
bodi moj otok
ko šepeta postajaš tišina
plaziš se med njene kodre
v njene pore
po gladkih tleh
podstrešne garsonjere
na police med njene albume
s krsta prvega obhajila
birme maturantskega izleta
med udrte tipke starega klavirja
s potrganimi strunami
otok je oče neodkrit
je mati raztrošena 
je mango rosen in dišeč
je ožina do naslednjega otoka
vsa voda v njej vsaka kaplja
sekstilijon in pol molekul v njej
je sled terana 
na njenih prsih
oblizneš ga 
komaj zaznavno
se nasmehne 
otok je topla mivka
dišeče rjuhe kuhinjska miza
Sodobnost 2017 735
Proč Kristian Koželj
kavč iz ratana
ko se privije k tebi in zašepeta
nekaj o prebujanju in 
zajtrku v postelji
uspavanke
vedno 
bolj
neslišne
736 Sodobnost 2017
Kristian Kroželj Proč
1. Anorak
Odpel mesnat bom anorak,
zajel nebo, večerni zrak,
spústil se bom nad planjavo,
iz daljave v daljavo.
Veter bom, ognjena ptica,
meteor in repatíca,
Orionov orjaški kij,
lesketajoč se zvezdni sij.
Zlil se bom v veličino,
v prostranost, v globino,
moj duh bo kakor kvantna smer:
vsepovsod bom … in nikjer.
Adam Šuligoj
Bom!
Sodobnost 2017 737
Sodobna 
slovenska 
poezija
2. Balkon
Posedél bom na balkonu
kakor kralj na zlatem tronu,
nad mano Bog, bradat in bel,
pod mano ptičji slavospev.
Zrl bom na griče s travo,
zrl pohorsko goščavo,
mestne, čokoladne hiše,
jugo, ki jim strehe briše.
Presedel bom vse poletje
čakajoč na razodetje,
z bleščečim žezlom toplih dni
in s krono stvarstva … pred očmi.
738 Sodobnost 2017
Adam Šuligoj Bom!
3. Cvet
Podúhal svež bom bezgov cvet,
omamen pelod mladih let
in vrnem se v rojstni kraj,
kakor mak na mesec maj:
rdeči popki vsepovsod,
nad jaso sončni vnebohòd,
pot – z zelenjem tlakovana, 
bela žila mak­Adama …
Slišim (!) blizu so škržati,
vidim (!) potok drobencljati …
Roj čebel gre v nov polet
za hip samo … Vdihnem spet!
Sodobnost 2017 739
Bom! Adam Šuligoj
9. H2O
Zleknil se bom ob jezero,
poiskál bom staro vero,
vero zemlje, vode, vetra, 
z domišljijo tetrametra.
V njem si bom umil obraz,
okrepil stas, omilil jaz
in z zrakom bom zajel telo
kobaltno sinje, puhasto;
telo jezera, ki poji,
že tisočletja rod ljudi
in spet bom duša, ne meso, 
kristalno čist … kot H2O.
740 Sodobnost 2017
Adam Šuligoj Bom!
10. Izlet
Ne da trenil bi z očesom,
odpeljal se bom s kolesom
iz kraljestva tolovajev,
v dežele oljčnih gajev …
Hočem biti del kulture,
modre, sredozemske ure,
ki zaustavljena stoji,
na intelektu čutnosti:
zjutraj kava in lep izlet,
na sonce, morje, sladoled,
zvečer pa ven, po vrč skomin,
v žensko družbo – za spomin.
Sodobnost 2017 741
Bom! Adam Šuligoj
13. Ljubezen
Stopil bom na novo cesto
z nedotaknjeno nevesto,
čez širne stepe bova šla
kakor ognja rdečkasta …
Noč bo z nama izgorela
v mehke kupčke iz pepela
in dan bo bel kot zvezdni sij,
eksplozij tisoč galaksij;
ne bo več zemlje ne neba,
ne vode, ognja, ne Boga,
samo zrak bo – komaj trezen
in midva, ki sva ljubezen.
742 Sodobnost 2017
Adam Šuligoj Bom!
14. Muza
Ti odslej boš moja muza,
lepa kot hipotenúza,
natančno izračunana,
z nalivnikom med prstoma.
Dala boš v prave verze,
stavčne člene kot traverze,
iz črk, tropičij, vejic, pik,
ti bom sezidal spomenik.
Dvanajst verzov, tri krat štiri,
osem zložni harakíri …
Bo jamb morda? Ali trohej?
Glej me muza in se nasmej …
Sodobnost 2017 743
Bom! Adam Šuligoj
16. Osvobodil
Osvobodil se bom vrvi,
lisic, okovov in vezi,
pogodb, obljub, pričakovanj,
resničnega sveta brez sanj.
Šel bom vase, v globino,
našel bom duševno glino
in zgnetel bom meso strahu,
v dih svobode, slad medu … 
Našel spet bom širna polja,
vonj peloda, lesk obzorja
in šum neskončno modrih rek –
življenja – nezastrtih vek.
744 Sodobnost 2017
Adam Šuligoj Bom!
Kaja je na hitro preštela še enkrat. Premalo. Že novembra je manjkalo 
petdeset, zdaj sto. Je pričakovala božičnico ali kaj? Brez pogodbe ni imela 
nič več moči od snežaka, ki se je na dvorišču upogibal pod počeno kozico.
Stlačila je kuverto v žep halje in nadaljevala proti shrambi s čistili, kjer 
je imela še pol litra. Spet bo dala vse za najemnino. Tu se ni mogla hecati. 
Gazda je vedel, da potrebuje streho nad glavo, in to je znal izrabiti.
Samo enkrat je zamudila in takrat je poračunal po svoje. Tri večere za­
pored, dokler ni napraskala manjkajočega denarja. Nobena vodka ni mogla 
izbrisati okusa, ki ji je ostal po tistem.
Nima kaj, varuški bo še enkrat več ostala dolžna. Po drugem požirku je 
jeza malo popustila. Čisto praznih žepov vseeno nima. V Sparu bo nakupila 
nekaj sladkarij in za vsakega od otrok eno igračko. Naredila bo sendviče in 
počili se bodo pred televizor, dokler ne omagajo. Vsaj sami bodo.
Zdaj pa nazaj delat. Po včerajšnjem sindikalcu je celo nadstropje smr­
delo po napol prebavljenem vinu.
Razgledovala se je po smeteh v vrečah in po smeteh, ki bodo tja šele 
morale. Tudi povsem uporabni kosi oblačil so bili vmes. Če bi v katerem 
našla kakšnega zamudnika, je ne bi presenetilo.
Potem se ji je pogled ustavil v kotu. Med steno in omaro, na kateri je 
nekdo pustil odtise blatnih podplatov.
Tam je ležala. Malomarna, kot prenažrta kača. Takoj jo je prepoznala.
Tomo Kočar
En popoln vikend
Sodobnost 2017 745
Sodobna 
slovenska 
proza
Masivna, svetleča, bahava in kičasta kot lastničina ta zadnja, stlačena 
v za dve številki preozek džins za dvesto evrov. Počasi je zamenjala krpo. 
Naj jo pobere? Vzame? Lastnica je bila v tem trenutku nekje na letališču. 
Kaja je sumila, da je za izginulega stotaka odgovorna prav ona. Enkrat jo je 
že zalotila, ko je brskala po kuvertah za tiste, ki so delali na črno.
Takrat se ji je samo zarežala in zaprla predal. Kaj pa naj? Jo zatoži očku 
in ostane brez službe? Po vsem, kar je morala narediti, da so jo sploh vzeli? 
S kartoteko in vsem, kar je šlo zraven?
Zdaj je imela priložnost, da ji vrne. Tudi če bo lastnica verižico pogre­
šila, se ponjo gotovo ne bo vračala. Vsem je že povedala, da bo praznovala 
v Amsterdamu ali v Ameriki ali pozabila je že kje, menda je bilo nekaj na A.
V Kajini glavi se je počasi risal načrt. Lahko bi delovalo. Moralo bo. Ura 
je šla proti tretji. Če se hitro obrne, lahko do petih ravno vse postori.
Ko se zaprejo banke in trgovine, se bo za podaljšan vikend ustavil svet. 
Ampak zanjo bi se vse skupaj šele začelo. Sebi in otrokom bi lahko pri­
voščila vsaj en popoln vikend. Hitro je stlačila ogrlico v žep in pograbila 
polne vreče. Odpeljala se je dol, do izhoda, mimo varnostnika. Z glavo med 
rameni je zamomljala, da je tole zadnja runda smeti. Seveda je lagala, zgo raj 
je bilo še vedno, kot bi treščilo, a nazaj je ne bo več.
Hej! Miki je pritekel za njo. Otrpnila je. Je opazil? Jo je videl na enem 
tistih zaslonov, na katerih je opazoval dogajanje v hiši?
Približeval se ji je s postrani obrazom in za hip je pomislila, da jo bo 
poskusil poljubiti. Sapa mu je dišala po tobaku in sadjevcu. Tudi on je bil 
na črno. Tudi on je živel za ukradene trenutke, brez pravega cilja, iz dneva 
v dan.
Široko nasmejan ji je ponudil papirnato vrečko, potiskano s smrečica­
mi. Skoraj bi pozabila. Srečnega pa zdravega. Seveda. Darilo za novo leto. 
Malenkosti za zaposlene, za vsakega nekaj, eni večje, drugi manjše vrečke, 
pač po rangu. Naj bo hvaležna in naj si nikar ničesar ne domišlja. Na hitro 
je ošinila vsebino. Makaroni, pašteta, poceni čokolada. Oziroma ploščica 
s kakavom, ali kako se že reče po predpisih. Verjetno je bila še največ vred­
na prav vrečka.
In res jo je poljubil. Cmokav, pijanski poljub na lica je bil to in okoren 
poskus, da se je dotakne. Brez težav se mu je izmuznila.
Potem je skoraj stekla proti BTC­ju. Blizu je bila zastavljalnica, kjer so 
odkupovali zlato in še kaj. Tam je naslednja ovira za njen načrt. A je šlo brez 
težav, bolj gladko, kot je pričakovala. Z možičkom na drugi strani tehtnice 
sta bila stara znanca. Komunikacija utečena. Čeprav se nista videla že več 
tednov, takšna zveza ostane. Po rahlo namrščenih obrveh presenečenje 
746 Sodobnost 2017
Tomo Kočar En popoln vikend
splahni in takoj za tem je na vrsti posel. Hladno ji je odštel štiristo petdeset 
evrov in pospravil ogrlico v predal.
Zdaj je imela mesec dni, da se vrne in ogrlico znova odkupi. Oba sta 
vedela, da se ne bo. Nikoli se ni.
V banki gneča. Živčno prestopanje in pogledovanje na mobilce. Dan pred 
praznikom ni v banki nikoli prijeten, pred božičnim vikendom toli ko manj. 
Tudi zaposleni so pogledovali na ure in čakali, da mine. Med pisarnami so 
švigali z velikimi vrečkami, iz katerih so gledali koledarji in steklenice.
Kaja je v mislih še enkrat preletela načrt. Z obema šopoma denarja v tor­
bici bo lahko pokrila minus na kartici, kar odpre možnost brezskrbnega 
zapravljanja. Vsaj za ta vikend. Obljubila si je vsaj en popoln vikend. Če ne 
zase, vsaj za ta male. Seveda bo to nov minus, nove obresti in nova blokada, 
a račun pride z zamikom. Takrat bo vseeno.
Porabila je večino gotovine, vendar bo nato na sceno stopila plastika. 
Po Sparu je potovala kot v  transu. Za punči lutko, dvojčkoma avtomo­
bilčka na daljinsko. Sladkarije v pisanih škatlah. Hlače za sneg in trije pari 
smučarskih rokavic.
Aja, še ene za rezervo, gotovo bodo kakšno rokavico izgubili, vedno so 
jo. Gotova hrana, delikatesa, kruh, pecivo. Nobenih akcij, nobenih super 
cen, nobenih kuponov, nobenih seštevanj bonusov, nobenih zadnjih kosov, 
samo reči, ki se jim je sicer v loku izogibala. 
Šlo je tako daleč, da bi skoraj pozabila banane, ker so bile pod napisom 
Ugodno.
Pri blagajni jo je malo stisnilo, čeprav za to ne bi smelo biti razloga. 
Kartica je bila odblokirana, stroški se bodo knjižili šele v torek. Napolnila 
je vreče in odpeljala ven, kjer je že naneslo nekaj centimetrov snega. Dišalo 
je po cimetu in vroči čokoladi. Kupila je še sani in smrečico. Pri vozičkih 
je klošar prežal na pozabljene kovance. Stojnice z medico in kuhancem je 
komaj opazila. V škatlah na saneh je imela dve steklenici trojke. Za tri dni 
čez glavo dovolj.
Nato pa domov, vse skupaj pospravit, preden pripelje ta male. Hišica 
je bila malo ven iz naselja, ravno prav. Nobenih radovednih sosedov, ki bi 
si sumničavo ogledovali bogastvo na saneh. Gazde ni bilo, je šel v toplice. 
Zapravljat penzijo in nabirat moči za primer, če bo naslednji mesec spet 
zamudila z najemnino.
V nabiralniku dva modra listka, oba zanjo. Ni ji bilo treba na pošto, da 
bi izvedela, kaj so poslali. Vedno je pisalo isto. Verjetno so imeli že kar 
pripravljene kopije. Potem so jih le v  razmikih, kot je pisalo v  zakonu, 
nosili v nabiralnik.
Sodobnost 2017 747
En popoln vikend Tomo Kočar
Neprimerno okolje, zaščita mlajših mladoletnih oseb, zadnji poziv … 
Samo vprašanje tednov, morda celo dni, je bilo, kdaj bodo potrkali na vrata 
in jih poskušali odpeljati. Že dvakrat se je preselila in obakrat so jo našli. 
Ne bo več bežala. Dovolj je bilo.
Hitro spet ven, po ta male. Spotoma na bankomat, postrgat do konca. 
Za varuško. Njej ni hotela ostati dolžna. Hotela ji je nekaj reči, a se je Kaja 
izmuznila. Bala se je, da bi ji prebrala na obrazu. Občutek, ki jo je napol­
njeval, odkar se je odločila vzeti ogrlico, je bil premočan, da se ga ne bi 
opazilo. Že večkrat si je rekla, da bo zdaj končno nekaj naredila prav, a tako 
se ni še nikoli počutila.
Na varuškinem obrazu se je videlo, da je nekaj opazila, vendar se ni 
hotela ustavljati. Ko ji je v roko stisnila bankovce, je bil poslovni del zanjo 
končan. Ni hotela podvomiti. Niti za hip. Tudi mobi lahko vrže stran. Vmes 
je parkrat zvonil, a se ni oglašala.
Le zakaj bi se? Samo njen bivši bi lahko bil. Bi rada poslušala dolg sli­
nast uvod v novo prošnjo za denar? Kako bi se rad spremenil, ampak je 
težko? Vedel je, da bo danes dobila plačo. Tega ni nikoli pozabil. Da bi dal 
kaj za otroke, pa ne. Je bilo težko. Tako težko, da je nujno potreboval par 
desetakov. Za šus ali dva. Bo že kje drugje našel. To mu je vedno uspelo.
Kajo so zanimali le še otroci, pričakovano utrujeni, toda ne zelo tečni. 
Kot bi se tudi oni nalezli božične čarobnosti. Raztreseno jim je popravila 
ovratnike, vzela punči v naročje in zakorakala za dvojčkoma, ki sta se za­
podila v sneg. Lepo je bilo.
Vrteli so se med belimi kosmi, ki jih še niso prekrile saje in pasji iztreb­
ki. Prišli domov mokri, a rdečih lic in toplih src. Skupaj okrasili smrečico. 
Skoraj brez prepirov. Nekaj balončkov pomečkali. Za dober žur morajo biti 
žrtve. Vseeno so jih obesili. Lepo je bilo videti.
Vedela je, da bodo vsi hoteli naviti zlato verigo, zato je kupila tri. In tri 
zvezde, ki so jih naložili v nadstropjih na vrh. Potem so sestradani pojedli 
večerjo. Ni jim težila z umivanjem zob, zaspali so hitro, na kavču.
Prinesla je darila iz garaže, jih zložila pod drevesce, malo srknila in 
v naslanjaču še sama utonila v svet uresničenih želja.
Zjutraj vrišč, veselo prerivanje, nestrpno odpiranje škatel.
„Vse je pinesel, vse je pinesel …“ je kot pokvarjena igračka ponavljala 
punči. Njena lutka ni le pela, znala je tudi hoditi, nerodno kot pošast iz 
črno­belih filmov, a dovolj dobro za popolno božično jutro.
Dvojčka sta uprizarjala dirke z avtomobilčki in nekaj posode se je raz­
bilo. Kaja je pobrala črepinje in za silo pobrisala madeže. Nič ji ni moglo 
pokvariti dneva. Namesto zajtrka so pojedli kar slaščice iz škatel pod 
748 Sodobnost 2017
Tomo Kočar En popoln vikend
drevesom, vaflje in medenjake in kolačke, ki jim ni znala izgovoriti imena. 
Okusni so bili. Počutila se je živo kot še nikoli.
Potem ven, na sneg, na hribček za hišo, ravno prav zasnežen, ravno prav 
od naselja, samo njihov, da so se lahko sankali, kepali in valjali po snegu, 
kolikor jim je dalo srce.
V hiši je pogrela nekaj hrane iz prejšnjega dne kupljenih zavitkov. Vse so 
spravili vase brez pritoževanja, po dolgem času je celo sama dobila nekaj 
apetita, trojke se je komaj pritaknila. Ostanke je zmetala v umivalnik in 
nato spet ven, hitro ven, dan je bil kratek, hoteli so še popoldne. Lotili so 
se snežaka in Kaja se ni mogla upreti, da mu ne bi na koncu poveznila klo­
buka iz gazdove omare. Majhna lumparija, veliko zabave, polno dvorišče 
smeha, neprecenljivo.
Večer je skoraj neopazno zdrsnil mimo. In naslednji dan prav tako. 
Nekdo je oropal snežaka, morda kar veter, a nič hudega. Poiskali so drugo 
pokrivalo. Ker je zapadlo še malo snega, so zgradili še majhno utrdbo, 
zabavali so se skoraj do noči. Vmes samo jest, lulat, preobleč in nato ven, 
igrat, smejat, poskakovat. Kako malo je treba.
Seveda ni šlo vse povsem gladko. Morala je zamenjati baterije v igračkah 
in za to je bilo treba na črpalko. Vmes je prismodila lazanjo. Nič za to, imeli 
so še nekaj zaloge v hladilniku. Vmes je punči ušlo v hlače in je bila tako 
dolgo mokra, da je začela kihati.
Končno jih je vse preoblekla in spravila spat. Sedaj še nekaj minut zase, 
za kraljevsko pojedino iz hladilnika. No, sendvič bo povsem v redu.
Sir je imel vonj po avtobusih v drugi polovici meseca. Vrgla ga je v koš 
in si naredila sendvič brez. Opazila je, da še vedno ni načela niti druge 
steklenice trojke. Prav neverjetno, kako jo je otroški smeh držal pokonci. 
Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj in nekatere reči naredila drugače. Ležali 
so pred ekranom, še vedno so se vrtele risanke. Zadovoljna jih je gledala. 
Bolje en kraljevski vikend kot neskončna podganja dirka.
Pobožala jih je po skodranih laskih in pordelih ličkih in zmajala z glavo. 
Čakalo jo je delo. Po rezervno jeklenko v garažo in vžigalice v kuhinjo. 
Odprla je ventil, da je nežno zašuštelo.
Natočila si je kozarec gazdovega najboljšega konjaka. Zdaj mu je lahko 
malce vrnila. Nič več je ne bo zalezoval in otipaval. Nič več je ne bo terjal 
zaradi zamude, nič več lezel k njej, ko bodo otroci zaspali, ona pa bo sti­
skala zobe in čakala, da mine, čeprav je vedela, da bolje ne bo nikoli več.
Praznik bo tudi jutri, samo še jutri, a resničnost je že prihajala. Punčka 
je smrkala in do jutra bosta tu že kašelj in vročina. Dvojčka se bosta spet 
Sodobnost 2017 749
En popoln vikend Tomo Kočar
pretepala in kričala. Večina igračk je že ležala po kotih. Čar novosti je hitro 
bledel. Verjetno je res najbolje, če se konča že zdaj, dokler je še dobro.
Konjak jo je carsko pobožal po grlu in se ji razlil po drobovju. Nič več 
poceni vodke. Nič več skrivanja. Na smrečici so gorele svečke, iz kuhinje je 
vse bolj dišalo po plinu. Še malo, še čisto malo in nobenih skrbi ne bo več. 
S priprtimi očmi je gledala v svečke na jelki. Načrt se je iztekal. Končno bo 
nekaj izpeljala, kot je treba.
750 Sodobnost 2017
Tomo Kočar En popoln vikend
Kje si, profesorica naša! Postala si prava pisateljica! Zdaj me je kar strah 
pričat s  tabo, ker sem pozabila veliko slovenskih besed. Pa vse bolj, se 
mi zdi, da jih pozabljam. Poskušam čim več čitat. Zdaj, ko me nima kdo 
pripeljat domov, zdaj ko Vladana ni več, su slovenske knjige edino, kar me 
veže z domom. 
Če bi Vladan pustil, da bi se naučila vozit avto, res naučila, bi lahko šla 
večkrat na dom, mislim še prej, tako pa … Na papiru sam znala, samo na 
papiru … Odvisna sem od Davora in Olge, saj oni so zlati, samo nimajo 
zmeraj časa. Zdaj so ga na srečo imeli. Če je pa slavje …
Vedno je imel skupe avte, Vladan, vedno se je bal, da bi kaj narobe nare­
dila. Pa sem imela izpit, takrat po vojni smo vse punce delale izpite … Ker 
pa nisem vozila, sem vse pozabila. Saj je vseeno, zdaj tako in tako ne bi 
mogla več vozit. Človek pride prestar. Ne upa si. Star človek je pa žalo­
stan … in ga je strah vsega.
Včasih, ko me je zvečer strah, čitam tvojo knjigo. Pitam se, kaj je v tebi, 
kar v  nas ni. Bolje vidiš neke stvari. Bolje razumeš. Kot karikaturist si, 
upam, da nisi užaljena, ne mislim nič slabega, ena poteza in vse vidiš. 
Pamet na si ti meni, malo besed ti veliko pove. 
Napišeš en stavek in vse vidim pred sobom. Ko zvečer čitam tvojo knji­
go, se pomirim. Dobro je, da pišeš. Ti samo piši. 
Tako hrupno je tukaj. I vroče. A bi išle malo ven, na svež zrak? 
Mirana Likar Bajželj
Kri ni voda
Sodobnost 2017 751
Sodobna 
slovenska 
proza
Včasih smo imeli praznovanja doma, zdaj gre pa vse v gostilno. Tato 
je godel, mi smo peli, kaku smo samo peli … Ki so tiste stezice … Večkrat 
zvečer sploh luoči nismo nažgali, čuval nas je nono, vse tri otroke, tato in 
mama sta bila zunaj, v štali in uokuli. Kadar je nono od našega strica iz 
Argentine dobil denar, je riekel: Uotroci, dns bumo jedli šubiote. To su bili 
taki kratki makaroni. Anti moulili smo tudi vkep … Oče naš, ki si z iglami 
zaiglan bil … 
Nuoči per nas su strašnu liepe …
Naša dolina miriše. Po akaciji. Tato je vedno riekel, akacijin med je 
najbulši … 
Zdaj ni več čebelnjaka. Dokler je bil še France, je on skrbel za čebele, 
zdaj pa ni več ne čebel ne mog brata. 
Vidiš, ko sem se preselila v Zagreb, sem pogrešala ta zrak. Ampak kaj 
češ z zrakom, ko gre za moža. Takrat je bila punca lahko hitro prestara 
za moža. In zato sam se ga prijela. Vladana. Živela sem s sestro in njeno 
družino, ko sem ga spoznala. Kako? Sobo je oddajala. Sestrino stanovanje 
je bilo trosobno, za nas pet ravno prav. Za tiste čase je bilo to veliko sta­
novanje. Blok smo vsi zidali udarniško. Samo, da smo dobili stanovanje. In 
vsi v bloku so ob kakšnih posebnih prilikah, sejmih na primer, potem eno 
sobo oddali tujcem. Veš, kaj je bilo takrat stanovanje? In služba v Ljubljani? 
Kdor je le mogel, je šel živet v mesto. Ob vikendih smo pa hodili domov. 
Dielat. Saj Francel in starša nista mogla vsega sama. 
Franclnova otroka sta bila majhna, pa od moje sestre tudi. Martin je pa 
zdaj že gospodar in ima svoje otroke … Kako vreme leti! Skoraj ne morem 
verjeti, da sem ga nekoč pestovala in učila hoditi. Vsim nečakom sem bila 
kot mama. Strašno radi so me imeli. Nečakinja mi še zdaj pove, česar tudi 
lastni materi ne bi povedala. Ker jaz viem, kaj je življenje. 
Hodila sem v  službo v  Krojaško. Imela sem svoj denar. In vespo. Z 
vespami smo šli tudi domov, v Vipavsko … Če nismo ob sobotah domov, 
smo ob nedeljah v Festivalni dvorani plesali. Ali v klubu poslancev. Vsi so 
me spraševali, kako da nimam nobenega fanta … Nobeden se mi ni dopadel. 
Pa sem bila lušna, sama sem si šivala, same obleke, ki naredijo lepo figuro, 
sem nosila. Če sem za druge znala nardt, kako ne bi znala za sebe, izučena 
šivilja in krojačica sem. Šefi so me imeli radi, ker sem bila tako natančna, pa 
oko sem imela … nobenega blaga nisem nikoli skazila … Če je imela ženska 
eno nogo daljšo, recimo za centimeter, to se pri hoji nič ne opazi, pri robu 
obleke pa, sem jaz to videla. Ko jemlješ mero, moraš meter nastaviti od 
kolka, natančno poiščeš s prsti, kje je konec kosti. In tisti centimeter dobra 
šivilja in krojačica potem upošteva.
752 Sodobnost 2017
Mirana Likar Bajželj Kri ni voda
Ko je prišel Vladan, sem pa vse spustila iz rok. Samo še zase in za doma­
če sem šivala. Vladan ni želel, da bi hodila v službo. Žene oficira so bile 
samo doma.
Tudi sestra je v času sejmov oddajala sobo, tako kot drugi. Vladan je 
prišel na sejem elektronike. Takoj smo se zaljubili. Bila sem mu všeč, ker 
sem bila velika in sem imela lepo postavo. Tudi on je bil fejst, visok, veš, 
kakršni so Dalmatinci. Inženir brodogradnje. Da je ločen, me sploh ni 
motilo. Tudi to ne, da je bil strašno ljubosumen.
Lahko bi dobil žensk, kolikor bi hotel. Pa je, vidiš, hotel mene. Mama je 
rekla, Angela, vsakega lahko dobiš, pa boš ločenca jemala. Ampak je nisem 
slišala, ker je bil Vladan preveč liep. 
Tudi to me ni skrbelo, da ima hčer. Rekel je, da bo živela z nama. Dobro, 
sem rekla, sploh pomislila nisem, da bi me motilo. Saj otrok je otrok, sam 
mislila takrat. Ah, ja …
Pa, vidiš, veš, vsi zdaj veste, ni imel samo hčere. Imel je tudi sina. Davo­
ra. To je pa zamolčal. 
Tega še zdaj ne razumem. Mogoče se je bal, da ga potem ne bi vzela. 
Ko sem izvedela, nisem mogla nič. Tudi če bi mi prej povedal, ga zaradi 
tega ne bi pustila … Bila sem zaljubljena. 
Pa tudi če ne bi bila, poročila sem se, nisem mogla nazaj. Ne moreš! 
Sram te je. 
Mami nikoli nisem povedala, da je imela prav, da Vladan ni … resnico­
ljuben, če hočeš. Tudi oče je prej umrl, nikoli ni izvedel, kako živim.
Vladan je imel svoj prav. Vedno in povsod svoj prav. Na vse se je spoznal. 
Samo enemu človeku sem sprva lahko povedala, svoji sestri. Pozno sem 
povedala. Po maminem pogrebu, tisto noč. 
Vladan je šel sam nazaj v Zagreb, jaz pa sem še malo ostala. Da se pogo­
voriš, je rekel. S sestro smo spale v tisti sobi, ki smo ji rekli moja soba … 
Ona se je svojemu deležu doma odpovedala, jaz pa ne, Vladan ni pustil. Je 
rekel, za vsak slučaj. In da od viška glava ne boli. Tako je ostala ta ena soba 
še vedno moja. Kadar smo prišli z Vladanom domov, smo spali v tej sobi. 
Od naše mame stvari so še tam, v omari. Njena bala. Vse izvezeno. Bila je 
od Krasa, njen tato je bil kamnosek, imela je smisel za liepo. Veš, da smo 
dobili od Italijanov nagrado za najbolj negovane in čiste otroke v vasi? Ta 
soba zdaj ni več moja, Martin me pa tudi ni izplačal. Saj razumem, da ne 
more, dva otroka ima, dela podnevi in ponoči, zaslužek je pa slab … Kmetija 
je mala … To sem povedala tudi Davoru in Olgi.
Marta, sem rekla takrat po maminem pogrebu sredi noči, čutila sem, 
da ne spi, Marta, nekaj ti moram povedati zdaj, ko naše mame ni več. Kar 
Sodobnost 2017 753
Kri ni voda Mirana Likar Bajželj
izbruhnilo je iz mene: Vladan nima samo hčere, nima samo Zlatice, on ima 
tudi sina, Davora. In Davor je z ženo in dvema otrokoma več kot petnajst 
let živel z nama, v našem stanovanju. Nisem ti mogla prej poviedat. Jaz 
imam tudi vnuke. 
Srat je rekla in šla iz sobe, ven, na dvorišče, prou slišala sem, kako je 
škripal pesek pod njenimi podplati … Zdaj je viedela, zakaj se je morala vedno 
najaviti in zakaj ni mogla z družino na obisk kadar koli, zakaj je bilo vse tako 
komplicirano in občutljivo. Zakaj smo se včasih zapletle v čudne besede. Zdaj 
je spodaj na dvorišču vedela, da sem ji lagala več kot dvajset liet …
Potem smo govorile do jutra. razložila sem ji, da sem takoj po poroki 
izvedela, da ima Vladan dva otroka. Davor je bil že velik, stanoval je sam, 
Zlatica je bila pa najstnica … živela je sa nama in mi z njom ni bilo lahko. 
Bežala je. Potem ko se je enkrat poročila v Italijo, so bili pa drugi problemi … 
Davor je med tem spoznal Olgo, noseča je bila, pa smo z Vladanom rekli, 
naj prideta živet k nama, saj stan je velik, in sta prišla in smo imeli najprej 
enega in potem še drugega dojenčka … tako da imam tudi jaz pravzaprav 
dva vnuka … sem tisto noč rekla sestri … Ker kaj pa sta dva otroka, ki ju 
imaš pri sebi od malega, drugega kot tvoja vnuka … 
To noč sem sestri povedala vse. 
Kasneje so dobili svoje stanovanje, so pa še vedno prihajali vsak dan. Na 
kosilo, Davor in Olga po službi, naša otroka po šoli … Povedala sem ji, da 
imam jaz tudi familiju. Vladan se je strašno dajal s šolo od tamalih dveh, 
vso matematiko je delal z njima, tudi fiziko, še na fakultetu, veš, da je znal, 
veš, da je bil ponosen, da je hotel, da sta vnuka enako brezhibna v šoli, kot 
je bio on. On je bio perfekcionist. In sta, oba naša fanta sta izvanredno 
inteligentna.
Šele takrat, vidiš, po smrti naše mame, smo se vsi spoznali, šele takrat 
so vsi naši začeli prihajat z mano v Slovenijo … pa vsi naši iz Slovenije k 
nama v Zagreb.
Kresničke so že, poglej. Pa kakšen zrak.
Nekako lažje sem živela brez tega našega zraka, brez tih mirisa, ker 
smo imeli z Vladanom vikendico v Zagorju, vsak petek smo išli, tam smo 
pridelali vso hrano, tam sam imala letnju kuhinju … za nas, za familiju … 
vse sam ukuhavala, pa za v skrinjo … Že pred smrtjo je dal Zagorje Davoru, 
ker ni mogel več voziti avta. Mi nismo več išli, zato je dal. Že dolgo nisem 
bila tam, me prav zanima, kako je z vrtom …
Zlatica se tudi ne oglasi, najbrž je jezna, ker je Vladan tudi naš stan dal 
Davoru. Njoj je v Italiji dobro. Ima novog muža. Razvela se od starog, kad 
su deca porasla. 
754 Sodobnost 2017
Mirana Likar Bajželj Kri ni voda
Dobra je ona. Mogoče je malo čudna, mogoče je malo na svojo mamo … 
Veš, da je njena in Davorova mama po ločitvi od Vladana znorela, moguče 
pa že prej ni bilo sve u redu sa njom … Ampak ti povem, Zlatica jo je, dokler 
se ni poročila v Italijo, redno obiskovala. Saj jo je tudi Davor, ampak ne 
tako redno. Vem, ker sem kuhala zanjo. V tisti njeni ustanovi, ne, ni mogla 
biti sama doma, ni mogla sama skrbeti zase, je bila hrana tako slaba, da 
je Vladan rekel, naj kaj dobrega skuham, ker tako dobro kuham, otroka ji 
bosta pa nesla … In sem ji kuhala kot za nas … ja … dokler ni umrla. Saj je 
bila zelo blizu nas, par ulic stran.
Lepo skrbijo za vikendico, Davor in Olga. Tudi za mene lepo skrbijo. 
Olga je taka fejst ženska. Vse zna. Naša Zdravko in Hrvoje sta tudi pridna. 
Zdravko je že diplomiral, Hrvoje bo pa vsak čas. Olga je rekla, da sem lahko 
v stanovanju, dokler bom hotela. Imam lepo pokojnino, plačam vse stroške 
in mi še ostane. Ko ne bom mogla več, bom šla v dom. Olga je že našla 
enega, majhnega, privatnega … smo šle že pogledat. 
Olga je tudi rekla, Angela, boljše tašče ne bi mogla imeti, kot si ti, ne 
skrbi, če Vladanova pokojnina za dom ne bo zadosti, bomo mi doplačali. 
Brinejo se, ne morem reči, da se ne brinejo. Če ne bi bilo njih, bi bila zdaj 
sasvim sama. 
Petdeset leta smo bili skupaj, Vladan in jaz. To je an cieli život.
Bog ne daj, da bi rekla, da ne skrbijo lepo zame. Lepo skrbijo. 
Saj veš, kako je, če je star človek sam. In jaz, hvala bogu, nisem sama. 
Zdravko se je po Vladanovi smrti preselil k meni, saj veš, oficirski stan, 
to je zame preveliko. Četiri sobe. Pa saj tudi nikoli nisem na Zdravka gle­
dala drugače kot na vnuka, kam pa naj bi šel, če ne k baki. Navajen je name. 
Od malega je bil z mano, človek se navadi na otroka in otrok na človeka. 
Vem, kaj rad je, in mu tisto skuham, šubiote recimo. 
Skregal se je z Olgo in Davorom, pa sta mu rekla, naj gre k živet k meni, 
naj ga kar jaz prenašam, ker sem jaz od zmeraj znala z njim, on je, veš, 
že od otroštva delikaten. Pa več prostora imamo, stanovanje je za dva še 
preveliko. In tudi, če niso za skupaj, zakaj ne bi bil pri meni, saj je bil vse 
življenje vsak dan pri nas … V redu je. 
Samo … skoraj nič ne govori. Cele dneve nič ne govori. Mi je rekao, da 
se bo takoj odselil, če ga bom kaj spraševala. Nič ne smem vprašat. Prepo­
vedal mi je. Razumem, on je take nature. Zelo hitro se razburi. 
Pa priden delavec je. Strašno priden. Ga imajo zelo radi. Tudi študent 
je bil priden. In dijak. Pameten. Ni kaj. 
Samo, ko se ne bi tako hitro razburil. Jaz mu skuham, operem, zlikam. 
Poje, obleče zlikano, govori pa nič. Hoče mi vreč stran likalnik, kupil bi 
Sodobnost 2017 755
Kri ni voda Mirana Likar Bajželj
 novega, jaz pa ne znam likat z novimi … Tega ta starega mi je kupil še 
Vladan, treba bi bilo samo zamenjati žicu, pa ga hočejo vreč stran, jaz pa 
hočem, da samo zamenjajo žicu. Škoda se mi zdi metat stran. 
Pa me ne razume.
In potem se skregamo. 
On gre potem ven. Sploh ne vem, kam hodi, ko gre iz stanovanja. 
Jaz nikamor ne hodim. Boljše, da ne hodim. Lahko bi komu kaj nepri­
mernega rekla. Z nikomer v naši stolpnici se ne družim. Že Vladan je rekel, 
kadar me je kakšna suseda ustavla, pusti jo, ti moraš biti samo z mano. Niso 
one družba zate. Mogoče se je bal, da bi kaj neprimernega rekla. 
Tako sama sem včasih.
Ena pa je, ki je zdaj po Vladanovi smrti včasih prišla. Reva je. Po svoje. 
Tudi ona je sama. Po svoje je pa hudobna. Telefonirala je Davoru in Olgi, 
če vejo, kaj dela Zdravko z mano, kaj se dogaja pri nas. 
Nič ne dela. Nič se ne dogaja. Pozdravil je ni. Nič drugega ni, samo 
 enkrat je ni pozdravil. To je vse. Sploh je ni videl. Saj sem že rekla, da veliko 
molči. To mu je zamerila. Da je ni pozdravil.
Olga je bila zelo prizadeta. Zelo. Vsaka mama ima rada svojega sina. Je 
rekla, da bodo z mano prekinili vse stike, če je res, kar je rekla ta soseda. 
Da se bo Zdravko takoj odselil, da pa naj se znajdem sama, kakor vem in 
znam, če mi oni niso dobri. Komaj sem ji dopovedala, kako hudobna je 
soseda. In da ni nič res. Zdravko mi nič ne dela. 
Bojim se samote. Stiska me u prsima. Doktor pravi, vzemite tableto, pa 
se bojim, da bi se navadila. Samo da slišim ključ, ki ga Zdravko obrne v klju­
čavnici, pa je dobro. Pa čeprav se strašno razburi, če kaj narobe naredim. 
Pa če nič ne naredim tudi.
Stara sem petinosemdeset, nobene moči nimam več, samo umrla bi rada 
na miru. Dokler lahko živim sama, ne bom šla v dom. 
Dom bo treba doplačevat. Jaz pa od Vladanove penzije moram dat še 
njima. Komu bom pa dala, saj so mi kot družina. Pa tudi, to je veliki stan, 
kdo bo pa režije plačeval, če bom v domu? 
In če se skregam z Olgo? Če si ona premisli … ne bom mogla v dom. Ne 
v tega malega, privatnega, ne v kakšnega drugega. 
Če bi imala svoje otroke, bi bilo drugače. Saj lepo delajo z mano, lepo, 
ne morem se žaliti, kakor bi bili moji. Rekla sem Vladanu, takrat, na za­
četku, da bi rada svoje otroke, pa je rekel, saj imava otroke, moje, zdaj so 
tudi tvoji, in poglej, kako te imata rada, saj si jima boljša kot rodna mati. 
Svojih otrok mi pa Vladan ni pustil imeti. Saj že imaš otroka, je govoril 
tudi takrat, ko sem enkrat ostala v drugem stanju. Sem mislila, da si bo 
756 Sodobnost 2017
Mirana Likar Bajželj Kri ni voda
premislil, pa si ni. Sem morala odpravit … Rada te imata, je ponavljal. Boljša 
si jima kot rodna mati …
Pa, prevaral me je. On je, vidiš, vedel, da kri ni voda, jaz pa ne. 
Boljše je, da je Zdravko pri meni, če oni ne morejo izdržati sa njim. 
Včasih je divji, ampak samo včasih.
Če me zapustijo oni, bom čisto sama. 
Velikokrat se tresem. Strah me je noči. Doktor mi je rekel, gospa, vze­
mite tableto, tudi mladi jemljejo tablete, če vas je strah, tableta pomaga. 
Spavat čete. Jaz sem slabe psihičke konstitucije, vedno sem bila tako 
občutljiva. Zato pa moji niso hoteli, da grem za Vladana. Mogoče so pa 
vedeli več kot jaz. 
Vidiš, vsakdo doseže svoj konec, cilja pa velikokrat ne. O tem premiš­
ljujem.
Nikamor ne hodim. Že Vladan ni pustil, da bi kam hodila. Bojim se, da bi, 
če bi kam šla, rekla kaj takega, česar ne smem. Če bi potem oni izvedeli … 
Bojim se, da bi me kdo zapeljal, da bi rekla kaj, česar ne smem. Da bi komu 
kaj povedala. Pa raje nikamor ne idem. Pa saj veš, starost nikad ne pride 
sama. S njom pridejo še druge težave.
In ko so stezice enkrat zarasle, po njih ne moreš več nazaj.
Vladan me je znal zapeljati. Znal je z mano. Saj je z drugimi tudi znal. 
Poglej, kakšne so zvezde. Včasih se sprašujem, če bi bilo lahko drugače. 
Imela sem tudi druge partije, onaj pesnik, Miha, ne vem, kako se je pisal, 
ti imaš gotovo kakšno njegovo knjigo, me je po vojni videl na železniški 
postaji. Deklica, taka si kot moje dekle, ki je padlo v partizanih. Moja ljubezen 
je kelih, vzemi ga in pij iz njega … 
Ampak ni me znal zapeljati, to je znal samo Vladan … Pesnika že nisem 
imela dovolj rada … Pa kako so mi Vladana doma branili … Tato je na poroč­
ni dan namesto za mizo sedel za čebelnjakom, sploh ni mogel govoriti 
z mano, tako je bil žalosten. Kot … kot bi slutil … Pa, a ni boljše, da niti tato 
niti mama nikoli nista izvedela?
Včasih me je strah, ko se vrne domov. Ne zovi več, je rekla Olga, če mi 
hočeš povedati, da je kaj istine v tem, kar je povedala tista tvoja soseda. 
Mama je, vsaka mama ima rada svojega sina. 
Ampak vidiš, danes so me pripeljali domov, pa je Vipavska daleč od 
Zagreba. Vladan je imel to vse natančno izračunano. Kilometre, bencin … 
Pripeljali so me na slavje, vedo, da je mogoče zadnjič … Poglej to nebo! 
Ti rečem, da takih zvezd ni nikjer!
Mogoče se tudi midve ne bova več videli. 
Mogoče sem zadnjič doma. 
Sodobnost 2017 757
Kri ni voda Mirana Likar Bajželj
Če sem sploh še kje doma. Dom je tam, kjer manjkaš, če te ni. Jaz pa ne 
manjkam nikjer več. Ne v naši Vipavski dolini, ne v zagrebškem stanovanju, 
ne v Zagorju na vikendici … Veš, dom je tudi tam, kjer ti pogrešaš koga. 
Ko kar čakaš, da bi slišala ključ, ki škrtne v ključavnici. Tudi po zaraščenih 
stezicah lahko še vedno kdo pride k tebi.
Kaj … Kam gledaš? Oooh! A je Davor? Je že dugo zunaj? Me je slišal? 
Pojdiva unutra. Mraz je. Ne sme pomisliti, da sem ti kaj povedala. 
Dober je. Kot bi mi bil pravi sin. A je slišal, šta smo govorile? Če bi samo 
pomislil, da sem ti kazala kaj o Zdravku … A gleda sem? Samo da ne bi kaj 
posumnjao! A kadi?
Hodi k njemu, povej mu, da bi rada kadila. Prosi ga za cigareto. Reci 
mu, prosim, reci mu, da smo govorile o tvoji novi zgodbi. Reci mu, s teto 
Angelo smo govorile o moji novi zgodbi. O ničemer drugem, samo o moji 
novi zgodbi. Prosim te, pojdi k njemu, reci mu.
Pojdi, prosim, in mu povej, da smo govorile le o tebi in tvojem pisanju, 
jaz grem pa noter, mraz je.
758 Sodobnost 2017
Mirana Likar Bajželj Kri ni voda
Poroke, rojstva, okrogli jubileji, smrti – in seveda pogrebi! Ključne točke 
za življenjske obračune! Skozi množico pogrebcev sem se prebil v vežico 
z žaro in cvetjem. Pepel v žari, ki je zamenjala dovčerajšnje mogočne in 
nekako okrutne krste, je bila poslednja sled za mojim sošolcem in mladost­
nim prijateljem Antonom.
Vsekakor je bil prvi med tremi, štirimi fanti, ki so mi bili blizu. Z Anto­
nom sva se ujemala predvsem v zanimanju za besedno izražanje. Stanoval 
je v nekem majhnem bloku ob robu gozda, kjer sem ga pogosto obiskoval. 
Nasprotno me on ni obiskal niti enkrat. A sem sanjaril o tem, da ga bom 
nekoč povabil, takrat, ko bom v naši preskromni delavski hišici imel na 
voljo vsaj pol tako udobno in urejeno sobo, kot jo je imel on. A to se ni 
zgodilo nikoli.
Anton se je že na prvi pogled ločil od vseh nas, ki smo bili v tistih prvih 
povojnih letih precej suhljati in dokaj skromno oblečeni, naša oblačila so 
bila oguljena, pogosto tudi zakrpana. On pa je bil, tako kot njegov mlajši 
brat in njegovi starši, precej okrogel in vedno dobro oblečen, ne ravno 
gosposko, toda njegova oblačila so bila iz trpežnega blaga.
Stanovanje, v katerem je živel z družino, ni bilo posebej veliko. Bilo je 
natlačeno s pohištvom predvojnega izvora, ne ravno lepim, a vsekakor zelo 
uporabnim. Mikala me je zlasti pisalna miza Antonovega očeta, izdelana iz 
masivnega lesa. Pogled pa sem prikoval tudi na knjižno omaro, polno knjig.
Janez Kajzer
Zamolčani skrivnosti
Sodobnost 2017 759
Sodobna 
slovenska 
proza
Že ob mojem prvem obisku je v Antonovo sobo vstopil njegov oče, ve­
lik, krepek mož z ostrim pogledom. En, dva, tri me je prerešetal, ne da bi 
se, komaj petnajstleten fant, zavedel, da me pravzaprav testira. S čim se 
ukvarja moj oče? Mizarski mojster je. Aha, obrtna delavnica, to je pa denar. 
Ne ravno, sem pojasnil, kot vodja ročne delavnice dela v tovarni. Aja, je 
iztisnil. In mama? Zdaj je gospodinja, nekoč je delala v tovarni, po mojem 
rojstvu pa je ostala doma. Opazil sem, da se je komaj opazno nakremžil. 
No, je rekel, vaju bom pustil, da se pogovorita.
In sva se pogovarjala. O šoli, o profesorjih, o nalogah, o sošolkah, toda 
prav kmalu samo še o poeziji. Anton je bil dobesedno obseden z njo. Jemal 
je v roke knjigo za knjigo in mi prebral zdaj nekaj verzov, zdaj celo pesem. 
Lorca, Apollinaire, Prévert, Baudelaire, Rimbaud, Rilke … Zatem mi je verz 
za verzom recitiral svoje najnovejše pesmi. Nekateri verzi so se mi zdeli 
posrečeni, občuteni, drugi so bili dokaj patetični, visoko doneči, a nekako 
votli. Vmes mi je razlagal svoje pesniške postopke. Vse to je sošolec počel 
s precejšnjo zagnanostjo, saj svojega pesniškega sveta ni razodeval komur 
koli, ampak prijatelju, ki se je tako kot on posvečal pisanju, le da v prozi.
Obiskoval sem ga pogosto, največkrat z izgovorom, da se bova skupaj 
učila, a sva vsakokrat zabredla v neskončne razsežnosti poezije. Njegove 
matere skoraj nisem videl, ostajala je tiha in neslišna v kuhinji, a tudi oče se 
po tem, ko me je prvikrat temeljito izprašal, skoraj ni več prikazal. Nekako 
v ozadju najinega srečavanja sta ostali dve drobni skrivnosti, no, morda 
ne ravno skrivnosti, ampak posebnosti. Antonova mama je bila korespon­
dentka v nekem velikem podjetju, bila je namreč Nemka, poleg nemščine 
pa je obvladala tudi francoščino. Da je bila Nemka, je bilo nekaj posebnega, 
kar se v povojnih letih, ko je bilo vse nemško dokaj osovraženo, ni po­
udarjalo, se je pa zdelo normalno. Bolj nenavadno je bilo, da je bila edina 
v družini zaposlena. Antonov oče namreč uradno ni imel službe. Zaradi 
tega dejstva so ga tedanje oblasti celo prijemale in zasliševale, a se je vsakič 
izgovoril na šibko zdravje, čeprav je njegov videz govoril o nasprotnem. 
Je bila pa v zvezi z njim še neka posebnost. Vsem članom svoje družine je 
izdelal čevlje, ne kakšnih amaterskih skrpucal, ampak tudi po videzu trdne, 
čvrste, lepe zimske čevlje, gojzarje. Takrat temu nisem pripisoval posebne­
ga pomena, ko pa sem se čez desetletja pomudil ob presenetljivi rokodelski 
sposobnosti Antonovega očeta, sem sklepal, da se do te svoje spretnosti 
ni dokopal kar tako, ampak se je preprosto izučil čevljarske obrti. Ker pa 
je bil gosposkega videza in obnašanja in se je izražal gladko, tekoče, tako 
kot naši profesorji, sem sklepal, da je po vajeniški dobi vsekakor študiral, 
morda na kakšni visoki šoli, še verjetneje na univerzi.
760 Sodobnost 2017
Janez Kajzer Zamolčani skrivnosti
Še ena posebnost je zaznamovala Antonovo družino. Pred blokom, 
v katerem so živeli, so imeli parkiran topolino, majhen italijanski avto. 
V njem so se včasih vozili na izlete. Avta takrat niso premogli v nobeni 
družini mojih sošolcev, čeprav so imeli njihovi očetje, vsaj nekateri, visoke 
funkcije. Ko sem se desetletja pozneje spomnil na prijateljevo družino, sem 
s pridobljenimi izkušnjami in vednostmi ocenil, da je bil standard Antono­
ve družine v nesorazmerju s plačo njegove matere, spraševal sem se tudi, 
kako da njegov oče kljub svoji vidni podjetnosti in izobraženosti ni poiskal 
sebi ustrezne službe. Toda končno me to ni zadevalo, naj vsakdo počne, 
kar mu je najbolj prav. Vseeno se mi je zdela zadeva toliko skrivnostna, 
da sem razmislil o njej. Glede na čevljarsko spretnost Antonovega očeta 
sem sklepal, da je svojo nagnjenost do izdelovanja vrhunskih usnjenih 
obuval obdržal tudi v siceršnjem življenju in se je ukvarjal s posredništvom 
čevljarskih izdelkov, ne ravno kot prodajalec od vrat do vrat, ampak kot 
oskrbovalec ustreznih trgovskih verig. No, to je lahko počel do začetka 
vojne, med vojno komajda, a po vojni? 
Z Antonom sva vse bolj tičala skupaj in kovala visokostne pesniške na­
črte. Iz njegovih verzov, ki so bili pogosto spočeti pod mamljivim vplivom 
največjih pesniških imen evropskih narodov, so vse pogosteje pogledovali 
enako mamljivi dekliški obrazi. V mojih proznih poskusih takšnih obrazov 
sicer ni bilo, sem pa Antonu zaupal, da se mi je oko ustavilo na obrazu 
najine sošolke, pravzaprav na njenih očeh, s katerimi mi je radodarno vra­
čala predirljive poglede. Zaupal sem mu tudi, da jo iz šole vse pogosteje 
spremljam do doma in da nama čas mineva v veselem žgolenju.
Kakšen teden ali dva tedna po tistem zaupljivem pogovoru sem dekletce 
svojih sanj srečal zunaj šole, na ulici. Veselo sem planil k njej. Ko me je opa­
zila, se je nekako gosposko napol zavrtela okoli svoje osi, me za hip motrila, 
se rahlo našobila, nato pa mi je razločno pokazala jezik. Opazil sem, da ima 
izredno dolgega ali pa se je pri iztegovanju izjemno potrudila. Seveda sem 
se takoj odmaknil, se obrnil in odklamal. Nisem mogel razumeti, zakaj je 
ob vsej njeni dotedanji prijaznosti nenadoma prišlo do takega preobrata. 
Svojo bol sem nemudoma v obilni meri prelival na papir. 
Sčasoma je huda bolečina zbledela. Šele leta pozneje, ko je moj prijatelj 
mimogrede omenil znanstvo svojega očeta z očetom deklice, za katero sem 
vrgel oči, sem dojel, kaj se je zgodilo. Anton, ki je bil vseskozi pod močnim 
vplivom in vodstvom svojega dokaj agresivnega očeta, mu je ob neki prilož­
nosti izklepetal o mojih čustvih do najine sošolke. Njen oče je bil gradbeni 
inženir, Antonov bogvekaj, menda sta se nekaj časa srečavala na univerzi 
v Stuttgartu. Antonov oče je očetu dekleta z lepim pogledom napol v šali 
Sodobnost 2017 761
Zamolčani skrivnosti Janez Kajzer
napol zares omenil, da mečem oči za njo in morda celo to, da mi zaljublje ne 
poglede vrača. Nato pa ga je kolegialno poučil o mojem proletarskem po­
reklu, torej o moji neprimernosti za njegovo hčer. Kaj se ve, včasih ti mladi 
že zgodaj kaj zakuhajo, potem pa rešuj to, kakor veš in znaš. Bolje je prej 
poseči vmes in presekati neobetavno vez. In to je, morda enako agresivni 
dekličin oče tudi storil. Dolgi jezik, ki me je pahnil v ponižanje, tesnobo in 
obup, je bil neposredna posledica srečanja dveh starih kameradov. Morda 
je bilo prav tako, morda tudi malo drugače, a saj ni važno.
Sočasno se je pripetil še drug dogodek. Moj prijatelj Anton je menil, da 
je čas za prvo promocijo najinega ustvarjanja, čeprav do takrat še nisva 
objavila nobene črke najinih izdelkov, celo v enoizvodnem šolskem literar­
nem listu ne. Tako se je odločil, da bo v stanovanju svojih staršev, morda 
tudi na očetovo pobudo, priredil pravi literarni večer oziroma literarno 
popoldne, nanj pa povabil izbrane sošolke in sošolce. Meni je ponudil, da 
se literarnega večera udeležim kot njegov gost.
Literarno popoldne se je v resnici odigralo. Anton je prebral kakšnih 
trideset pesmi in po spontanem ploskanju še kakšnih deset, sam sem se 
skušal občinstvu prikupiti z nekoliko humorno pripovedjo o sošolkah in 
sošolcih. Po branju se nam je pridružil Antonov oče in s tem ali onim tudi 
podebatiral, Antonova mati, ki je sicer vedno ostajala v ozadju, pa nam je 
postregla s kolački in čajem. Kaj bi dal, da bi svoje sošolke in sošolce lahko 
takole pogostil tudi pri nas doma!
Ta prva promocija se me je tako dotaknila, da sem jo poskušal ubesediti 
v krajšem sestavku. V skladu s svojo naravo pa nisem napisal panegirika, 
ampak sem se, nasprotno, iz cele zadeve nekoliko ponorčeval. Pri tem 
sem posebej poudaril pretirano patetično Antonovo pesniško pripoved in 
ustrezen pesnikov recitatorski zanos. Nisem pozabil omeniti niti debelih 
znojnih kapelj, ki so mu drsele s čela. In nisem pozabil zapisati, da so bili 
od vsega daleč najboljši kolački in čaj, vsekakor mnogo boljši kot recitirana 
poezija in proza, pri čemer sem udrihnil tudi po samem sebi in se tako 
odkupil za morebitno škodo, ki sem jo povzročil prijatelju.
Svoj izdelek sem prav kmalu objavil, kajti takrat mi je že uspelo prodreti 
na strani tega ali onega medija, Anton pa si je za to šele prizadeval. Še več, 
kaj hitro mi je uspelo postati honorarni sodelavec ustrezne revije. In tako 
so se nekega dne odprla vrata pisarne, kjer sem “uradoval”, vstopil pa ni 
nihče drug kot Anton. V roki je stiskal sveženj rokopisov. Živahno sem 
stopil k njemu, da bi ga prijateljsko pozdravil, a me je zaustavil z dvignjeno 
dlanjo in s sporočilom: Midva sva opravila! S tabo ne želim imeti nobenega 
stika več!
762 Sodobnost 2017
Janez Kajzer Zamolčani skrivnosti
Nato se je odločno obrnil in mimo mene stopil do vrat glavnega uredni­
ka in mu, kot sem pozneje poizvedel, izročil šop svojih pesmi. Ko je stopal 
iz pisarne, se je delal, kot da me ni.
No, ni mi bilo vseeno. Niti sanjalo se mi ni, kaj bi lahko povzročilo 
nenadni zasuk. Po več prekinjenih razmišljanjih sem le pomislil, da ga je 
mogoče užalilo moje pisanje o njegovem literarnem popoldnevu. Pa saj to 
ni bilo mogoče. Po vseh urah, ki sva jih prebila skupaj! In pri njegovi hu­
manistični širini! Nisem se dokopal do verjetnega sklepa. Miniti so morala 
leta, preden sem doumel, da je bil tudi tokrat bržkone na delu Antonov 
oče. Moja rahla ironija, ki je letela na pesniško ustvarjanje njegovega sina, 
je prizadela njegova očetovska čustva. Pri tem me je najbrž imel za hudega 
nehvaležneža, saj z ženo v svojem stanovanju nista omogočila prve pro­
mocije samo sinu, ampak tudi meni. Antonu, ki je slepo sledil njegovim 
pedagoškim vzgibom, je preprosto ukazal, naj z mano prekine, in Anton se 
mu je pokoril. Najino šolanje se je namreč medtem izteklo in z Antonom 
se nisva več srečevala.
Ko pa sva se čez leto in več z Antonom srečala v mestu, sva se rokovala 
in se prijazno pomenkovala. Najinega zadnjega srečanja ni omenil niti 
z besedo, jaz pa ga tudi nisem spraševal.
Povedal mi je, da se je vpisal na ekonomsko fakulteto. To me je začudilo. 
Razumel bi, če bi vpisal slavistiko ali primerjalno književnost ali morda 
umetnostno zgodovino, toda ekonomija! Nikoli poprej ni pokazal zani­
manja za ekonomska vprašanja. Seveda ne morem trditi, da mu je tudi 
ta študij ukazal njegov vsekakor mogočni oče, nobenega dokaza nimam 
o tem. Anton je študij dokončal v rednem roku. In ko sem ga srečal nasled­
njič, je bil že pomočnik komercialnega direktorja obetajočega trgovskega 
podjetja. Razumel sem: oče je želel napraviti iz njega poslovneža. Mogoče 
je hotel, da bi sin izpolnil njegova podjetniška pričakovanja, ki sta jih vojna 
in povojni čas izničila. Anton mi je tudi poročal, da je pravkar oddal rokopis 
svoje prve pesniške zbirke.
Kadar sem ga poslej srečal, mi je govoril samo o pesništvu, nikoli o eko­
nomiji. Zasledil sem, da svoje pesmi tudi objavlja, sicer ne v  osrednjih 
revijah, bolj v obrobnih. Njegovemu pesniškemu prvencu so sledile nove 
knjige pesmi, nekatere izdane v samozaložbi, nekatere v prikriti samoza­
ložbi. Toda bil je nekako spregledan. Literarne revije niso prinašale ocen 
njegove poezije, literarna zgodovina ga ni omenjala. Ob množici pesniških 
imen, ki so vznikale leto za letom, je ostajal (skoraj) neznan.
***
Sodobnost 2017 763
Zamolčani skrivnosti Janez Kajzer
Zdaj je žara z njegovim pepelom čakala, da jo vstavijo v betoniran razdelek 
groba. Še poprej se bomo pogrebci, ki smo imeli kakršen koli stik z njim 
ali z njegovimi, razvrstili v pogrebni sprevod in se za pol ure v duhu pogo­
vorili z njim. A preden se razvrstimo, bodo pogrebniki postavili žaro na 
izpostavljen prostor pred govorniškim odrom. Govornik pa, ki mu je to 
opravilo naložila družina, bo osvetlil njegovo življenje in delo: skoraj goto­
vo konvencionalno z golim naštevanjem dejstev iz Antonovega življenja. 
Izkazalo pa se je, da je bil govornik sijajno izbran. Najprej je osvetlil Anto­
nov ekonomski poklic. Ne, ni postal sloveč ekonomist, ki bi se mu denar 
v tonah vsipal v zasebne sefe. Tudi pomočnik komercialnega direktorja 
ni ostal prav dolgo. Ni ga vleklo na univerzo, kjer bi lahko dal svojemu 
ekonomskemu znanju znanstvena krila. Povsem so ga zadovoljevala nižja 
mesta komercialnih referentov, od katerih je lahko kolikor toliko dostojno 
preživljal družino. Razumel sem, kot da ga vse to nagrmadeno ekonomsko 
znanje ni prav osrečevalo. Poklican je bil za nekaj povsem drugega. Pred­
vsem so se v njem nenehoma pretakali najrazličnejši verzi. Kar je slišal, kar 
je doživel, kar je videl, vse si je prizadeval pretočiti v bolj ali manj vezano 
besedo. Govornik je s povzdignjenim glasom našteval naslove njegovih 
pesniških zbirk. Z vidnim zadovoljstvom je nizal pesniške oblike, v katerih 
se je preskusil. Po govorjenem bi bilo sklepati, da gre za enega prvih pesni­
kov. Vendar tega ni izrekel. Ni povedal niti, da je odšel na oni svet skoraj 
neocenjen. Ni povedal, da se ga nagrade in odlikovanja niso dotaknila. 
Tam, pred Antonovo žaro, sem razmišljal o tem svojem nekoliko poseb­
nem mladostnem prijatelju. Bilo mi je nekako žal, da s svojim pesniškim 
zagonom, ki ga je ohranil tako rekoč od otroštva, ni dosegel več. Pod 
“več” nisem imel v mislih nagrad in priznanj, zaželel sem si, da bi se bolj 
odmaknil od velikih vzorov, da bi stopil bolj sam vase, da bi se njegova 
pesniška misel globlje dotaknila njegovih bralcev. Toda ničesar se ne da 
spremeniti. Treba se je sprijazniti z danim. Pomislil sem, da ga je nenehno 
šestdesetletno ustvarjanje povsem izpolnjevalo. Odleglo mu je po vsakem 
dobro napisanem verzu. Po vsaki zbirki je začutil izpolnjenost. Kadar je 
svoje pesmi bral na literarnih večerih ali v družbi in začutil stik s poslušal­
ci, ga je navdala vrhunska radost, kakršne nepesniki ne zmoremo doživeti. 
Počel je, kar si je sam izbral. To je dano le malokomu.
Govornik se je po predstavitvi njegovega ekonomskega poklica in po 
opredelitvi pomena njegove poezije dotaknil tudi njegove ožje družine. 
Omenil je, da je bila Antonova mama Nemka iz Stuttgarta. In še, da je 
bila Židinja. Da je bila Nemka, sem vedel, da je bila Židinja, je bilo zame 
povsem novo. Anton mi tega nikoli ni omenil. Vprašanje je, kdaj je za to 
764 Sodobnost 2017
Janez Kajzer Zamolčani skrivnosti
sploh izvedel. A ko je izvedel, je bil zagotovo deležen očetovega poduka, 
naj o tem molči do konca svojih dni. Ko jo je njegov oče sredi tridesetih 
let spoznal v velikem nemškem gospodarskem središču, je bilo življenjsko 
nevarno biti Žid. Morda jo je prav zato kar se da hitro odpeljal v kraljevino 
Jugoslavijo. V povojnih letih v Jugoslaviji ni bilo prijetno biti Nemec, a tudi 
židovstvo so raje prikrili kot ne. Šele po osamosvojitvi v devetdesetih letih 
so tu in tam vzniknili Židje, o katerih smo mislili, da so bili vsi pokončani 
ali pregnani. To je bilo torej dodatno breme, ki ga je moral nositi Anton. 
Tudi to je, prikrito ali manj prikrito, izrazil v svoji pogosto filozofski pes­
niški izpovedi.
Zatem je govornik omenil Antonovega očeta. Pozorno sem prisluhnil. 
Zdaj bom izvedel, ali je bil trgovski posrednik čevljarskih izdelkov, kot sem 
domneval. Govornik je omenil Novi Sad, kjer se je Antonov oče po prihodu 
iz Stuttgarta, kjer je študiral na tamkajšnji univerzi, naselil. Ja, Novi Sad. 
To mesto je Anton navajal kot svoj rojstni kraj, a sem ga vsakokrat poza­
bil vprašati, kaj je tam počela njegova družina. Govornik pa je z udarnim 
glasom oznanil, da je Antonov oče, ki je bil rojen podjetnik, tam ustanovil 
vsejugoslovansko trgovsko posredniško mrežo za nemške gospodinjske 
stroje, predvsem znamke Bosch, ki so izvirali prav iz mesta, kjer je študiral, 
iz Stuttgarta, iz rojstnega mesta Antonove matere. Ko se je začela vojna, 
je vedel govornik, se je trgovska mreža, ki jo je razvil, začela podirati. Ko 
je vojna prispela do meja kraljevine Jugoslavije, se je razblinila. Antonov 
oče je z družino pohitel domov, v Ljubljano, gotovo v prepričanju, da bo 
lahko čez kratek čas, ko bo vojno pustošenje ponehalo, svojo trgovsko 
mrežo obnovil in razvil do neslutenih razsežnosti, saj je čas gospodinjskih 
strojev šele prihajal. Vojna se je končala mnogo pozneje, kot je domneval, 
da se bo. A ko se je končala, je lahko na svojo trgovsko mrežo pozabil. Vse 
zasebno je bilo nemudoma nacionalizirano. Iniciativni gospodarski veljaki, 
kakršen je bil sam, so bili zaznamovani, nezaželeni, preganjani, mnogi so 
se umaknili v tujino, nekateri so končali v zaporih. Anton, ki je sčasoma 
gotovo kaj zvedel o očetovi nekdanji podjetnosti, je tudi glede tega dobil 
mogočen ukaz: molčati kot grob. To je bilo drugo, še hujše breme, ki je 
bilo naloženo Antonu. Težko je bilo živeti s takšnima bremenoma. Pezo 
obeh si je morda lajšal prav s pesništvom, kjer je mogoče izraziti skoraj vse.
Zelo pritlehno pa sem pomislil, da sem ob vseh teh podatkih le dobil od­
govor na davno zastavljeno vprašanje, kako so Antonovi vzdrževali dokaj 
visok standard (lepa oblačila, urejeno stanovanje, polno lepega pohištva, 
poletne počitnice, avto). Od vsega tistega predvojnega podjetništva, ki ga 
je ustvaril Antonov oče, je nekaj le moralo ostati: morda v kakšni švicarski 
Sodobnost 2017 765
Zamolčani skrivnosti Janez Kajzer
denarni oazi, morda v kakšni nemški banki, ki je vstala iz vojnega ognja, 
morda pa so kje na svoje vstajenje čakale kakšne zlate palice. Kakor koli 
je že bilo, jim iz vsega srca privoščim. In hvalim Boga, da moj oče ni pre­
mogel podjetniškega duha. Težko bi prenašal breme, ki bi mi ga naložil 
s tovrstnim darom.
Pred Antonovim grobom smo. Slišati je nemirno prestopanje pogreb­
nikov in mrmranje pogrebcev. Na grob z žaro so poveznili težak betonski 
pokrov. Moj Anton tone v  pozabo, razrešen vseh pritiskov in bremen. 
Morda, razmišljam, bo nekdo, ki se še ni rodil, v neznani prihodnosti pre­
tehtal njegova pesniška besedila in v njih ugledal genialnost, ki je mi še ne 
zmoremo videti. Morda, a je možnost majhna, skoraj nikakršna. Pametneje 
se je sprijazniti z Antonovo podobo, kakršna že je, in z mislijo, da si je 
svoje skrito breme lajšal z nenehnim pesniškim poletom. Ko ga ni več, je 
njegova usoda prešla v vse nas. Če dobro razmislim, je vsak od nas Anton, 
ki ga pekli kakšno breme.
766 Sodobnost 2017
Janez Kajzer Zamolčani skrivnosti
Po dolgih mesecih se je končno spet pojavila možnost, da sem za kakšno 
uro pustila delo in sama odšla na daljši obhod po bližnjem gozdu. Ko noge 
po urah bingljanja z vrtljivega stola prisilim, da ponesejo vso težo telesa, 
da se začno ritmično izmenjavati in opravljati zdravilne razdalje, se tudi 
v zasedènih mislih nekaj zgane; in ko hodim toliko časa, da ne grizem več le 
v kolena, ampak tudi v zrak, sramotno zadihana, se misli odpro. Neposred­
no izkusim blagodejne učinke sprehoda. Zato se nikoli ne vprašam, zakaj 
se sprehajam. Smisel pohajanja po naravi, telesnega gibanja in še zlasti 
naporov je odporen proti črvu dvoma. Toda nekaj drugega je na grizljajoče 
črve dvomljivce precej občutljivo: Čemu služi moje delo? Zakaj vzgajamo 
same sebe in druge v pisatelje in bralce? Kaj literarno delo prinaša avtorju 
in bralcu in ali ima kak smisel samo na sebi – v primeru, da je avtor nanj 
že zdavnaj pozabil, bralcev pa sploh nikoli ni našlo?
Brskam za primerno palico. Na tleh najdem same preperele, zato odlo­
mim na pol suho vejo s padlega drevesa. S palico v roki bi lahko zapela 
Kekčevo pesem, ampak trenutek ni dovolj poskočen. Niti ne potrebujem 
še ene olesenele noge. Palica bo služila za odganjanje stekle lisice, ki se 
pri belem dnevu pojavlja tod okoli. Torej ima še palica, tako kot sprehod, 
svoj smisel: lahko mi reši življenje.
Zakaj pa danes tako krčevito rešujemo literaturo? Občutek imam, da 
veliko dobrih pisateljev danes piše v nekem mrtvem jeziku, ki ga nihče 
Tina Vrščaj
Pisateljica in smisel
Sodobnost 2017 767
Sodobni 
slovenski esej
več ne govori, in da se naši romani, pesniške zbirke ali karsižebodi mrtvo­
jezično literarnega, skrbno pospravlja v skrivne kote, kjer z odsotnostjo 
ne more več opozarjati na svojo brezsmiselno eksistenco. V dislocirano 
skladišče, ki ga ne najdete na nobenem zemljevidu. Za svoje delo se je tak 
pisatelj sicer na smrt namučil. Umrl je z dobrim občutkom, da je nekaj 
naredil in nekaj pustil za sabo. Toda kaj, če ima to, kar je naredil, še manj 
učinka kot pik čebele, ki mora, potem ko pusti želo v mesu drugega bitja, 
prav tako umreti?
Ko prispem do drobnega izvira pitne vode, pod hladni kristalni curek 
nastavim čašo iz dlani. Curek je tako tanek, da čakam nekaj sekund, pre­
den se dlan napolni, nato brž izpijem nabrani požirek. To naravno gesto, 
ki me očiščevalno poveže s praljudmi, ponavljam, dokler se ne odžejam. 
Preštevam čaše. Dlan nastavim sedemintridesetkrat. Potem nadaljujem 
s premikanjem nog po poti in misli se vprežejo v zanimivo vprašanje: koli­
ko mojih znancev bi si vzelo toliko časa za pitje vode? Ali ni sedemintri­
deset vendarle že toliko visoko praštevilo, da do njega marsikdo ne seže? 
Marsikomu je denimo pretežko zbrano prebrati sedemintrideset besed 
v knjigi. Izplen ne poplača truda. Če so te besede razpršene po spletu, 
dosežejo oči neštetih bralcev (pravzaprav gledalcev). Če pa so spletene 
skupaj v eno samo verigo, kjer se vsak naslednji člen povezuje z vsemi 
prejšnjimi in prihajajočimi, če mora bralec (ali poslušalec) na nekaj zani­
mivega, relevantnega šele počakati, če se mora potruditi za nagrado, ki je 
zaenkrat onkraj njegovega obzorja, mu pozornost odfrči že po petnajsti 
besedi. Kolikokrat na ta račun ostanemo nepotešeni, ker traja nekoliko dlje 
in zahteva neizmerno potrpežljivost, da se med nami in drugim vzpostavi 
most? Ko se pogovarjam z ljudmi, zmeraj mislim, da mi bodo povedali še 
kaj, ali pa da bom sama lahko kaj dodala – v pojasnilo, pravzaprav tisto 
bistveno, do česar sploh še ni prišlo –, ampak trenutek, ki bi to omogočal, 
je hkrati že minil in ga še ni bilo. O bistvenem se morda lahko pomenimo 
v naslednjem življenju. To življenje odmerja čas le za tekoče posle.
Živim v močnem prepričanju, da vsaka nadaljnja beseda po sedemintri­
deseti, ki ne more biti izrečena ob kavi, ker je preveč občutljiva, ne pred 
kino predstavo, ko se že prično vrteti hrupni oglasi, ne na avtobusu, kjer 
je preveč ljudi, ne po telefonu, ko ne vidimo sogovornikove mimike, in ne 
na katerem koli drugem običajnem tuzemskem mestu, lahko najde pot do 
dojemljivega drugega skozi literarno knjigo. Pisatelj jo napiše, kjer in ka­
dar ima dovolj miru in moči, da se prebije onkraj uvodnih, tipajočih besed 
v neke še neraziskane svetove; bralec jo vzame v roko, kjer in kadar ima čas 
in voljo, da se prebije onkraj v neke še neraziskane svetove. Literatura je 
768 Sodobnost 2017
Tina Vrščaj Pisateljica in smisel
podaljšek življenja, ki življenje bogati, s tem ko ga analizira, reflektira, sme­
ši, poveličuje, posladka in začini, morda sleče do golega ali ob priložnosti 
olepša in nališpa … Kako pa naj vem, da ni vse to, kar pripisujem literaturi, 
čeprav so ji toliko lepega pripisovali že od nekdaj, le utvara? Navsezadnje 
je razkol med idealom, kakšna naj bi literatura bila, in stvarnostjo, kakšno 
se pogosto piše, velikanski.
Mar ne služi tak slavospev literaturi le nekakšnemu opravičevanju za to, 
da lahko počnemo to, kar moramo početi, čeprav vsi stvarni kazalci v real­
nem svetu kažejo, da je brez smisla; da je pisatelj predvsem javni zajedavec. 
Pisateljico obstreljujejo realna dejstva, ki jih tudi spretni samoobrambni 
mehanizmi in vrhunska moč domišljije ne morejo razložiti narobe. Znani 
pisatelj z nemalo treme recimo prispe na svoj literarni večer na drugem 
koncu države, stoli pod odrom pa so povsem prazni; pisatelj težko skriva 
razočaranje, toda, bodo njegove besede kaj slabše, če jih izreče v prazno 
dvorano? Bralki, ki avtorici vneto razlaga, kaj jo je navdušilo pri njeni novi 
zbirki zgodb, uide iz ust nekaj pomot, ki blago nakazujejo, da zbirke bodisi 
ni prebrala bodisi je nanjo naredila tako malo vtisa, da jo je že povsem 
pozabila; avtorica je užaljena, toda pripetljaj niti malo ne pomeni, da je 
z njeno knjigo kaj narobe. Takih dogodkov ne gre jemati preveč osebno – 
kljub temu pa v nas vsakodnevno spodbujajo vprašanja, zakaj delamo, kar 
delamo, ali verjamemo v to in ali delamo prav.
Vsaj ko si človek vzame čas za sprehod in se podvrže neprisilnemu 
naravnemu okolju, ki od njega ne terja nikakršnih odvečnih interakcij 
ali priučenih odzivov – razen v primeru srečanja s steklo lisico, ko bomo 
z arhetipsko reakcijo mahali s palico in se priporočali Bogu –, začuti v se­
bi kljuvanje, čemu v teh družbenih okoliščinah proizvaja literaturo, ki je 
nihče ne bere in od katere, jasno, ne more živeti. Ko nekaj počnemo za 
golo preživetje, nimamo razloga za prevpraševanje smiselnosti kakor pri 
ustvarjanju umetnosti, ki ponekod prinaša tako uboren zaslužek in tako 
malo odziva. Če je sprehod zelo dolg, pisateljica pa samo sebe rada napa­
de kot stekla žival, pri čemer se niti ne more naklestiti s palico, virus pa 
se že bliža centralnemu živčevju, tedaj se spomni, kot sem se jaz, kar je 
precej prekleta pomisel, da pisatelji včasih pišemo pač zato, ker ne more­
mo, ne znamo ali nočemo početi ničesar drugega. Kot da sem tudi sama 
vse življenje razvijala le sposobnosti, ki nimajo konkretnega imena, razne 
spretnosti, ki ne težijo k praktičnim ciljem, lastnosti brez tržne vrednosti, 
zaradi katerih moram biti kot voznica na cesti vedno petkrat bolj pozorna 
kot vozniki običajnejših poklicev (Nikoli ne pišite romana za volanom!), na 
Sodobnost 2017 769
Pisateljica in smisel Tina Vrščaj
štedilniku pa se mi rado kaj zažge, ko tečem zapisovat pomembno misel, 
katere pomen tako kmalu usahne.
Moj oče je nedavno tega ostal brez službe, pa zna narediti marsikaj. Zato 
me zanj, elektroinženirja, ne skrbi. On vam mimogrede napelje zunanjo 
električno svetilko, ki jo sproti še programira, tako da se prižge tedaj, ko 
mrak doseže določeno gostoto. Sama občudujem tehnično inteligenco, ker 
ima jasen vpogled v delovanje strojev, o katerih lahko jaz razmišljam le kot 
o čudežih povsem zunaj mojega nadzora. Oče ne zna le razsvetljevati noč­
nega okolja, ampak tudi izmeriti magnetno polje okrog vašega mobitela, 
programirati ogromen stroj v tovarni zdravil, postajo za polnjenje električ­
nih vozil, tekoči trak za vadbo konj, sobno kolo za proizvajanje elektrike 
ali čistilno napravo. Njegovo polje izkušenj in potencialne zaposljivosti 
v tem svetu je široko, in veliko služb je na voljo, za katere izpolnjuje pogoje. 
Medtem ko imam svoje izkušnje in kompetence na sumu, da ne morejo 
zadostiti nobenemu delovnemu mestu. Kot ženski in kot zasanjani pisate­
ljici se mi je vedno uspelo samoumevno izmakniti vsaki menjavi varovalke.
Če se to, kar pišem, nikogar ne dotakne niti kot čebelji pik, kaj šele kot 
ugriz podivjane zveri, če moje zgodbe in romani (le za kritike lahko rečem, 
da ima vsaka vsaj po enega natančnega, gorečega, včasih sovražnega, dru­
gič ljubečega bralca) ljudi ne dosežejo tako, kot bi jih morali, da bi verjela 
v smisel tega, kar počnem, potem vedno hodim nekje po robu prepada. 
Nevarno se nagibam proti globini, da bi doumela, ali nisem nemara na 
gozdni poti zašla.
Kot prava kombinacija ženske in pisateljice imam prav malo čuta za 
orien tacijo, zato pogosto zaidem. Tako sem nekega pomladnega dne deni­
mo sklenila sanirati betonske zidove nad vrtom, s  katerih je na veliko 
odpadal omet, ker je tam dosti vlage in so že desetletja lezli v propad. 
Hotela sem se lotiti praskanja in pleskanja, da si dokažem, da lahko vrtim 
tudi čopič, ne le pero, in delam v rokavicah, ampak surovo. S povsem novo 
okušenim užitkom sem vsako minuto spoznavala, da je delati na prostem, 
zidariti in pleskati na veliko platno realnih razsežnosti zelo prijetno. Ker 
pa sem bila v tem poslu popolna zelenka in bi moje samostojno delo tra­
jalo dlje, kot sem si lahko privoščila, sem na pomoč poklicala očeta. Delala 
sem v blagodejnem prepričanju, kako dobro drgnem stari omet s stene: 
zelo skrbno in natančno. Tudi pleskala sem sijajno: s čopičem sem drsela 
po podlagi s tako nežno spoštljivostjo, kot da bi božala živo telo, obdano 
s kožo. A ko sem v trenutku jasnovidnosti s kotičkom očesa ujela očeta, 
ki je vajeno sukal valjček brez najmanjšega strahu, da ga bodo poškropile 
kaplje beleža z raskavega stropa, in pritiskal ob podlago, ter sprevidela, 
770 Sodobnost 2017
Tina Vrščaj Pisateljica in smisel
kako dobro se vpija njegov belež in koliko hitreje napreduje njegovo delo, 
jaz pa sem bila v tistem nekaj metrov proč vse preveč plaha, da mi kakšna 
kaplja ne bi skočila v lase, in sem si celo nadela zaščitno masko, ker so me 
hlapi barve omamljali, sem sprevidela, da odradkovska nagnjenja vendarle 
niso najbolj pripravna za robustna fizična opravila. Nič barve nisem razlila 
po tleh ali pomazala po sebi, toda pri mojih nanosih se je barva navsezad nje 
slabše oprijela podlage, ker v sebi nisem zbrala ustrezne moči, da bi več 
nepretrganih ur z enako silo vzdržala odpor hladne podlage.
Pri pisanju me tanka zapestja in prefine roke, ki se nočejo umazati, 
ne ovirajo. In tudi če mi – neke druge, nefizične – moči zmanjka med 
pisanjem, je vseeno, ker tega nihče ne opazi, tako kot ne bi, če bi mi kdaj 
uspel kvantni preskok. Moje knjige se skromno pomaknejo proti zadnjim 
policam in najbrž ga ni junaka, ki bi jih čez leta vzel v roke in ugotavljal, ali 
sem napleskala nekaj lepega in trajnega ali pa so se barve zaradi površnega 
dela že odluščile.
Take misli nas potrejo, toda smisel literarnega ustvarjanja že ne more bi­
ti odvisen od naključnih zunanjih dejavnikov. Poznam človeka (resda samo 
enega), ki po več let piše eno knjigo in vsakokrat vanjo vloži vso energijo, 
vse svoje znanje in večkratno potrpežljivo pregledovanje. Ustvariti želi 
nekaj popolnega in ni mu žal nobene ure dela, v kateri morda preveri le 
to, ali je kaka podrobnost povsem na svojem mestu. Ko njegovo delo izide, 
ne sprašuje po recenzijah. Ne zanima se, ali jo je kdor koli prebral; živi 
brez utvare, da jo je. Smisel zanj tiči v delu in bolj ko je delo težaško, več 
smisla nosi. Smiseln je tudi nastali proizvod, toda le, če je najboljši, kar je 
v danih okoliščinah mogoče. Smisla mu ne določajo naključni bralci, včasih 
površni, drugič potrpežljivi, kompetentni ali nekompetentni, razgledani ali 
zaplankani, številni ali neobstoječi. Kak pisatelj je lahko edini človek na 
svetu, ki občuti svoje nastalo delo kot smiselno in dragoceno. Nič slabega 
ni v tem njegovem osamljenem prepričanju, nasprotno. Absurdno je, če 
ustvarjamo umetnost, v katero niti sami ne verjamemo.
Medtem se spotikam čez korenine, brezciljno pohajkujem po gozdu in 
z vso jasnostjo vidim, da prav ta nelagodni občutek pisateljev, ki ne ver­
jamejo v lastno delo, v smisel lastnega ustvarjanja – vsaj kadar zanj niso 
nagrajeni s priznanji in honorarji –, rojeva brezkončne tožbe nad finanč­
nim vrednotenjem njihovega dela, ki da je krivično podcenjujoče, pritožbe 
nad družbo, ki da ne zna ceniti umetnosti, in upore proti politični eliti, ki 
da uničuje kulturo, čeprav bi menda prav ona stanje lahko kot da čudežno 
popravila. Mar res mislijo, da je za slabo stanje umetnosti mogoče s prstom 
kazati na kogar koli drugega kot na same ustvarjalce?
Sodobnost 2017 771
Pisateljica in smisel Tina Vrščaj
Pisatelj bi moral biti kot občutljiva senzorična svetilka, ki se prižge, ka­
dar tema naokrog postane pregosta. Tipičen slovenski pisatelj počne ravno 
nasprotno: s takimi in drugačnimi izjavami, da je v tej državi pač zmanjkalo 
elektrike, je tako rekoč sam ugasnil luč. Postal je simbolna figura slabega 
stanja različnih objektivnih okoliščin, ki danes spremljajo knjige (in zaradi 
katerih se ne bi smeli prepuščati obupu, temveč jim vedro kljubovati). 
Mar govori pisateljic in pisateljev ob različnih pomembnih priložnostih, 
ki slavijo knjižno kulturo (priložnosti, ne pa tudi govori!), ne zvenijo kot 
mešanica napadalnih političnih pamfletov in pogrebnih žalostink? Dej­
stvo, da se premnogi pisatelji zadnje čase – prav smešno, da v teh časih –, 
tako silo vito zaganjajo v politiko, mi daje slutiti, da so, sami najbolj od 
vseh ljudi, izgubili vero v smisel literature. Zato skušajo, namesto da bi se 
v neskončnost urili v svoji brezkoristni spretnosti in se predajali čutnemu 
svetenju ideje, tej ubogi, še komaj dihajoči stvarci dati umetno dihanje 
z družbeno angažiranimi krilaticami. Naj bo res vsa literatura družbeno 
anga žirana in naj se vsi ustvarjalci strastno zaganjamo v aktualnost, kot 
da ne vidimo mimo svojega nosu ne levo ne desno? Moramo pisate­
lji množično razpošiljati in podpisovati peticije, ki naj bi v  pravo smer 
obračale iztirjeno družbeno dogajanje? Ali ni tako delovanje umetnikov 
kar vsepovprek, kot da se vsi na vse spoznamo, znamenje pomanjkanja 
družbene odgovornosti in etične zavesti? A tistemu, ki ob tem zamotanem 
javnem angažiranju nekaterih ustvarjalcev ne izgubi kompasa in ne začne 
pihati v isti rog z njimi, pa če ga na drugi strani ne preplavi bes, se odstre 
preprosto dejstvo, da pisatelji s takim vedenjem pač iščejo nadomestno 
veljavo zase; želijo zbujati pozornost, ki bi je moralo biti deležno kvečjemu 
njihovo delo; če je že družbeni učinek literature danes tako zanemarljiv, 
naj se vsaj avtorjev civilni glas sliši v  deveto vas. Toda avtorjev glas je 
največkrat banalnejši od sporočila njegove umetnine. Politične novice so 
najodmevnejše in zmeraj na prvem mestu. Ali literati hrepenimo po tem, 
da bi bili tako videni in slišani, tako medijsko odmevni in družbeno vplivni, 
kot so nekateri politiki? Pesniki in pisatelji premoremo poseben instinkt za 
družbeno klimo, že res, in besede znamo vrteti, ampak zaradi tega še nismo 
politiki. Najbrž ni mogoče spregledati, da danes največ vsesplošne pozor­
nosti pritegnejo tisti med mnogimi dobrimi pisatelji, katerih ne le delo, 
ampak tudi življenje nosi politične konotacije. Na Vilenici sem poslušala 
uvodni pogovor z Dubravko Ugrešić in dobila vtis, da je literatura močno 
podrejena zunanjim okoliščinam pisateljičinega življenja, odvod njenega 
izseljenskega statusa, izraz jezikovnih in političnih posledic tega. Kako 
pa zaobjeti tisto bistvo literature, ki bi ostalo enako, če bi avtorica živela 
772 Sodobnost 2017
Tina Vrščaj Pisateljica in smisel
v  domovini? Tudi Nobelovo nagrado se podeljuje pisateljem, katerih opusi 
niso le estetski biseri, ampak prinašajo še etična in celo politična sporoči­
la, ki se podeljevalcem zdijo pomembna in pravilna (Borges je denimo ni 
dobil, Coetzee pa). A za umetnost z mogočno etično in družbeno sporočil­
nostjo so potrebne določene razmere, izkušnje in redek talent. Vsega tega 
ni mogoče umetno stimulirati. Ni namreč enako, če o izseljenski temi piše 
s finim črnilom pisatelj na štipendiranem bivanju v tujini, ali če o tem piše 
nekdo z lastno pregnansko krvjo. Ne moremo vsi pisatelji slediti istemu 
trendu. In nikakor ni samoumevno, da med literaturo in politiko obstaja 
taka obvezna povezava, zaradi katere bi se v teh časih, ko je svobode govora 
še preveč (prav javne izjave pisateljskih figur bi bilo včasih dobro malček 
polikati in okrasiti z dobro voljo), morali avtorji družbeno angažirati na 
način, h kateremu prav po zvodniško napeljuje celo združenje umetnikov 
peresa. Literat ni poklican komentirati političnih muh in iz njih delati slo­
ne. Morda ta klic zasliši, ker umetnost, tako oropana družbene vrednosti, 
danes celo njega samega dolgočasi.
Eden od predsednikov društva pisateljev je pred leti novosprejetim 
članom v Cankarjevem domu izrekel dobrodošlico, ki jo povzemam po 
 smislu, kakršen se je ohranil v okrnjenem spominu. Slovesno nas je pozd­
ravil v društvu pisateljev. Izrazil je upanje, da se bomo vključili v dejavnosti 
društva in sprejeli svoje dolžnosti. Te pa se, vsaj po njegovih tedanjih bese­
dah, zanimivo, ne tičejo toliko samega ustvarjanja. Poudaril je, da ni važno, 
kaj in kako pišemo – to bomo že –, pač pa je pomembno, da se v teh časih 
zoperstavimo slabemu stanju v državi in se po svojih močeh angažiramo, 
oglasimo ob krivicah in tako delujemo družbeno odgovorno. Tak poziv me 
je prilepil na stol. Nerodno mi je postalo ob spoznanju, da je predsednik 
v svoje društvo nevede sprejel gnilo jabolko.
V tistem času je ob vsesplošnih protestih Društvo slovenskih pisateljev 
v javnost še posebej zavzeto pošiljalo sporočila, zaradi katerih sem se sa­
ma sebi čudila, da se prav zdaj vključujem v društvo, kot da to podpiram. 
Ne učakano sem hotela biti okronana kot pisateljica in se seznaniti z dru­
gimi svoje vrste, zato se nisem priključila lovskemu društvu ali politični 
stranki. Menila sem, da se bo negativno nastrojeni, površinski politični 
diskurz vodstva društva sčasoma umaknil bolj zdravemu in umetnosti 
primerne mu odprtemu dialogu, reflektirani kritiki in optimistični veri 
v moč umet nosti. Verjamem, da ima umetnost moč sama na sebi, tudi če 
se ta nikjer ne kaže – in naj o njej še tako dvomim. Menim, da moramo 
vanjo verjeti sami avtorji in to vero izpričevati z besedami in dejanji, če 
se z literaturo že navkljub težkim razmeram ukvarjamo, saj drugače sami, 
Sodobnost 2017 773
Pisateljica in smisel Tina Vrščaj
ne pa  nezainteresirana javnost ali brezbrižna politika, teptamo njeno 
dostojanstvo.
Nisem se upehala od hoje čez drn in strn, ampak od obsojajočih misli, 
ki so se v moji glavi pretepale z mislimi drugih ljudi, ki se niso mogli bra­
niti. Če me pri drugih pisateljih in njihovem predstavniku zmoti, kadar 
jih posrka vrtinec obsojanja, ne bom menda sama obsojala njihove drže 
in ponavljala tega kroga, v katerega smo včasih vsi ujeti?
Sedla sem na mah.
Spomnila sem se, da smo ob koncu gimnazije na šolskem računalniku 
reševali test poklicnih možnosti: izpolniti smo morali zelo podroben 
vprašalnik o svojih sposobnostih in zanimanjih, nato pa se je na zaslonu 
pojavil vznemirljivi rezultat nekaj za nas najprimernejših poklicev. Tista 
baza poklicev gotovo ni vsebovala “pisateljic”, “kritičark”, “esejistk” in 
podobnih konjičkastih znajdi­se­sama služb, zato je meni priporočila pač 
dve drugi, obstoječi možnosti: misijonarka in paznica v zaporu.
Saj nimam mišic niti za pleskanje, se nasmejem, kako neki naj bi pazila 
na kaznjence in preprečevala pobeg strašno robustnim in neotesanim 
tipom? Takoj bi me z lisicami po glavi. Preberite samo Zapiske iz podpodja, 
ker mislim, da kaznjenci v Sibiriji niso bili nič manj civilizirani v primer­
javi s temi, ki jih lahko najdemo pri nas. Mogoče bi na svetli strani rešetk 
zvončkljala s  ključi in progastim jetnikom prebirala Karla Maya, da bi 
spoznali, kako se da plemenito unovčiti čas za zapahi? Res pa mi šine 
v glavo, da današnji (družbeno)literarni prostor deluje kot zapor. Pisatelji 
kot kaznjenci živimo uborno, a na račun države. Občutek imamo, da bomo 
zaprti še dolgo in nimamo upanja na svobodo. Moji sojetniki največkrat 
tožijo, da “bo samo še slabše” in le en kolega je nekoč prepričano rekel: 
“Zgodbe nas lahko rešijo.” Gotovo ni mislil pustih zgodb, ampak prave, 
žive, občutljive. Jih še znamo pisati? Namesto da bi v pisanju razgrinjali 
svoje široko obzorje, v nedogled popisujemo prazne stene svoje ozke ce­
lice. Naše ustvarjanje vsebuje veliko zadrtega sarkazma in malo žlahtnega 
humorja, veliko obscenosti in malo subtilnosti. Kaj pa ste pričakovali od 
zapornikov? Naša poezija je vulgaren krik na pomoč. Naša proza brezsram­
no razglaša: mojemu avtorju se je odpeljalo in piše, da bi se rešil, da bi 
našel sledi svoje resničnosti – za svet mu je vseeno. Ječa je pisati tako. Ječa 
brati take knjige. Ječa paziti nanje in presojati o njih. Pisatelji največkrat 
ne berejo svojih kolegov. Včasih iz strahu, da bi jim bili ob uspehu preveč 
zavistni, še večkrat pa zato, ker vejo, da se od njih ne morejo ničesar naučiti 
in bi se le dolgočasili, potem pa bi morali še hlinjeno hvalisati. Kako utes­
njujoče. In koliko številnih “svobodnih umetnikov” je dovolj svobodnih, 
774 Sodobnost 2017
Tina Vrščaj Pisateljica in smisel
da kakšno svojo pisarijo pustijo arhivirano le v računalniški mapi, si kdaj 
privoščijo zavrniti urednika ali to, da naročniku instantnega obrtniškega 
izdelka odgovorijo s citiranjem skromnega Melvillovega pisarja Bartlebyja: 
“Raje bi, da ne.”
Računalniški program ob koncu šole se je za pravega šaljivca izkazal 
s predlogom, naj se izučim za misijonarko. Česa neki? A odtlej do danes mi 
je počasi prikapljalo do zavesti, da misijonarji niso samo matere tereze in 
pedri opeke, predstavniki Jehovovih prič, ki jih srečamo sredi Kongresnega 
trga in radi pridigajo o televiziji, ali mormoni, ki skrbijo za to, da se njihova 
vera širi hitreje od drugih. Pisatelji niso nič manj kot misijonarji literarne 
resnice. In če so njihovi govori misijonarski, kakšna sporočila širijo o pre­
sveti literaturi in nas, pripadnikih vere vanjo? Stvarni kazalci so umetnost 
razvrednotili, toda to nas ne sme dotolči. Vera v smisel umetnosti živi v nas 
in naj to dejstvo ostane jasno. Potem je odveč vsak strah, da bi ta močni 
plamen lahko kdo ugasnil od zunaj.
Sodobnost 2017 775
Pisateljica in smisel Tina Vrščaj
Lutz Seiler (1963) se je rodil v Geri  na 
Turinškem. Po gradbeni poklicni šoli 
je nekaj časa delal kot tesar in zidar, 
leta 1990 pa je končal študij germa­
nistike. Začel je kot pesnik in se hitro 
uveljavil kot eden najizvirnejših liričnih 
glasov; leta 2004 je prejel prestižno 
literarno nagrado mesta Bre men. Po 
prehodu na kratko prozo je leta 2007 
prejel nagrado Ingeborg Bachmann 
za zbirko kratke proze Turksib. Tudi 
za prozno delo je dobil več nagrad, 
zenit pa so dosegle ob izidu njegovega 
dolgo pričakovanega romanesknega 
prvenca Kruzo, za katerega je dobil 
nemško knjižno nagrado (2014) in 
na grado Uweja Johnsona (2014). Iz 
romana Kruzo je tudi izbrani odlomek. 
Lutz Seiler živi v Wilhelmshorstu pri 
Berlinu, kjer vodi literarni program 
Hiše Petra Huchla,  in v Stockholmu.
Po svoje majhna uta
Neslišno kot fantom je Kruzo lebdel pred 
njim in Ed je le stežka držal korak. Pot ju je 
po močvirskih tleh vodila v srebrno leske­
tajočo se, človeško višino presegajočo div­
jino, na napisih označeno kot rezervat za 
ptice. Eda so plašile z brezglavimi zamahi 
kril bežeče živali; izostreno je zaznaval gla­
sove –  kakor da se v  listju lomijo njihovi 
krhki skeleti. Prav rad bi pticam prišepnil, 
naj vzletajo malo počasneje, ker jim vendar 
nihče noče nič slabega, “res nihče” je šepnil, 
nakar se je Kruzo prvič ozrl po njem.
Po vsem, kar se je zgodilo, bi bilo nezasli­
šano, da ne bi sprejel Loschevega povabila 
(Loschevega, zdaj je zanj bil Losch), naj ga 
pospremi k njegovi poletni koči, ki ji je vča­
sih rekel “po svoje majhna uta” ali pa tudi 
“naša zunanja postojanka”. Ed je v tem videl 
nov dokaz zaupanja in nagrado za trud, ki si 
ga je naložil pred brlogom svoje lisice. 
Kruzo je nosil črno majico z odrezanimi 
rokavi, na hrbtu pa lovski nahrbtnik. Ed je 
imel na sebi karirasto srajco s kratkimi roka­
vi in prvič svetle platnene hlače. Bile so mu 
Lutz Seiler
Kruzo
(Odlomek iz romana)
776 Sodobnost 2017
Tuja obzorja
pravzaprav predolge in so mu divje mahedrale okoli nog. Spomnile so ga na 
hlače mornarjev na ladji Bounty, na primer na hlače Wolfa Larsena in van 
Weydena.
V resnici sta zmeraj znova naletela na ptičji kadaver v podrastju in raz­
no liko perje, ki je kakor raztreseno in daleč razkropljeno viselo po vejah. 
Ni bilo težko razbrati, da so te ptice izgubile življenje v boju. Naletela sta 
na kljun brez glave in odgriznjene noge, ki so malo stran kakor izgubljene 
stale na tleh, kakor da bi čakale, da se z njimi še kaj zgodi. 
“Mala zvitorepa zver. Popade jih sredi spanja, ko jim glava še tiči pod 
perjem,” je razložil Kruzo. “Ampak zadnjih nekaj tednov je ni na spregled, 
mogoče naraščaj novih majhnih krivolovk.” Z enim samim zamahom je 
Kruzo z nožem odrezal nogo s kadavra, potegnil z nje obroček in ga po držal 
na svetlobi. “Dobro blago, Ed, najboljše blago!”
Peščena pot se je zarasla v džunglo. Koprive so jima ponekod segale do 
obraza, nad stezo se je bočil rakitovec, ob njem bezeg in trsje. Trsje je bilo 
blago na pogled, a je rado bodlo in rezalo v roke. Brez pojasnila se je Kruzo 
prebil čez pregrado iz bodeče žice. Kot na povelje je odložil nahrbtnik, se 
spustil v skleco in se odplazil v gosto grmičevje. 
Goščavje je bilo v notranjosti golo in podloženo s trsjem, ki je oddajalo 
zadah po gnilobi. Za trenutek so Edu stopile pred oči dupline njegovega 
otroštva, votline Charlottenburga, v katerih so kurili z ukradenimi vžiga­
licami in se potem skoraj zadušili od dima. “Zunanja postojanka je prav­
zaprav mišljena za enega samega moža,” je razložil Kruzo. Oba sta imela 
od pare v eremitaži ustrojeno kožo. Prekajeno, je pomislil Ed, prekajava 
se … Mislil je v Kruzovih besedah in mislil je tudi v svojem tonu, če je bilo 
mogoče. Res sta ležala zelo utesnjeno. Zaradi bodičastega vejevja naokoli 
se skoraj nista mogla odmakniti drug od drugega.
Skozi vrzel v goščavju sta s pogledom zajela velik del obale. Kruzo je 
dolgo srepo meril kot steklo gladko vodno gladino; že ves čas se je vedel 
nekako vojaško, zato Ed raje ni pretrgal njunega molka. V spremstvu Kruza 
mu vprašanje o vzrokih ali smislu že tako ni prišlo na misel. Kdor je zares 
pripadal otoku, se ni nikoli spraševal “zakaj”.
Iz zaboja, skritega v trsju, je Kruzo potegnil majhen, s kovinskimi zapon­
kami zaprt čeber s hrano. Segel je vanj in mu podal dve rezini kruha, kos 
zrezka in – čebulo. Za sekundo je Edu pogledal v oči, potem mu je stisnil 
v kruh dva lističa nekega zelišča. Vse je bilo hladno in osupljivo sveže. 
Ko sta jedla, je Ed občutil veliko zadovoljstvo in mir. Losch je upognil na 
stran nekaj vej in mu ponosno pokazal petrolejko. Potem je z roko segel 
Sodobnost 2017 777
Kruzo Lutz Seiler
v  go ščavje in izvlekel skrinjico, ki je poleg vzmeti in koščkov jantarja vse­
bovala nekaj doma narejenih uhanov in − škarjice za nohte. 
“Z levico mi še ni uspelo, naj še tako poskušam, preprosto ne gre.” 
Omahljivo je Ed prijel dlan, ki jo je Losch stegnil proti njemu, potem prst 
za prstom.
“Prej je to delala mama, pozneje tudi sestra.”
V ločje so padali razpotegnjeni, od vode za pomivanje izprani mesečevi 
krajci. Ed je pomislil na G., zmeraj je imela majhne umazane obliže po 
nohtih in konicah prstov, ki so kot drobcena, od življenja oslepljena bitja 
gledale na dan, dragocene, da bi jih najrajši poljubil.
Uro ali še dlje sta opazovala morje, ne da bi črhnila. Ed je to razumel kot 
preskus, preizkušnjo. In kajpada, imel je mir, brezmejen mir. Bil je pravi, 
v vseh pogledih pravi. Napol zares se je vprašal, zakaj vendar Losch v tem 
odročnem goščavju hrani škarjice za nohte. Gotovo ima več škarjic, je 
pomislil, morda na vsaki zunanji postojanki po ene. Počasi se je na njuno 
majhno senčnico spustil mrak.
Moški pri biljardu s fotosenzibilnimi očali na nosu so zdaj prek vseh 
meja raztegnili kameljo kožo, tako da se sploh ni več dalo razločiti, do 
kod seže igralno polje; nekje je vendar morala biti glava živali, najbrž pod 
poljem. Kamela se je nekako spet spremenila v puščavo, iz katere je prišla. 
Veter na sipini mu je nekaj šušljal. Ed ga je zaslišal in se prebudil.
Zelo tiho, a tik ob njegovem ušesu, je Losch začel pripovedovati in Ed 
se je čisto na začetku pustil preslepiti – za droben trenutek je verjel, da 
Kruzov glas prihaja iz njega samega. 
“Pred časi, ko so samostan razpustili,” je šepetal Kruzo, se mnogi me­
nihi niso mogli odreči otoku. A ni jim šlo za vero ali veroizpoved, mnogi 
so se celo spreobrnili. Šlo jim je za svobodo, ki se je tu že od nekdaj držala 
vsega, bila v zraku, kot stara skrivnost otoka. Svoboda nas privlači, Ed, in 
izbira si svoje pomočnike. Ti menihi v bistvu niso imeli izbire, paradoks, 
ampak tako je pač s svobodo. Hodili so od hiše do hiše, kot beraški me­
nihi, odvisni od miloščine in strehe nad glavo. Najprej gre zmeraj samo 
za to: za juho, ležišče v kotu, morda malo vode za umivanje. Ti menihi so 
se bili pripravljeni odreči svojemu položaju v redu, postali so odpadniki, 
brodolomci, brezdomci – pripravljeni so se bili vsemu odpovedati, samo 
da bi bili tukaj, razumeš? 
“Kot otrok sem imel drevo resnice,” je odvrnil Ed in malce zasukal gla­
vo v stran. V pripovedni vnemi se je bil Kruzo z jezikom nehote dotaknil 
njegovega uhlja. 
778 Sodobnost 2017
Lutz Seiler Kruzo
“Ta goščava, hočem reči, tvoja poletna koča, tale zunanja postojanka me 
spominja nanj, morda tudi le zaradi listja, zaradi šumenja listov.” Ed je za 
trenutek zastal, uhelj se mu je ohladil.
“Bilo je drevo s prežo, sredi neke jase. Leta prej je v gozdu gorelo in tako 
je nastala jasa. Če si se takrat daleč nagnil skozi okno našega stanovanja, si 
lahko videl ogenj, potem dneve vztrajajoč dim, iz katerega se je nazadnje 
prikazalo samotno drevo; kakor po čudežu je preživelo. Gozd leži na drugi 
strani doline Elstra, na hribu nad reko. Med počitnicami sva s prijateljem 
Hagnom – ja, res je bil Hagen, tako mu je bilo pač ime – no, Hagen je pač 
nekega dne prišel v  naš razred, moral je ponavljati, ne vem več, zakaj, 
ampak tisto leto sva postala najboljša prijatelja. Takrat sem zmeraj imel 
najboljšega prijatelja, se pravi, drugače pa sploh nobenega. Najprej Torste­
na Schnökla, potem Thomasa Schmalza, zatem Hagna Jenktnerja in nato 
Steffena Eismanna …”
Ed se je čudil, da s tolikšno lahkoto govori o tem pred Kruzom. Pomis­
lil je, kako dolgo že nima najboljšega prijatelja, nikogar, ki bi mu ponudil 
pomoč, pri komer bi našel zavetje, potem ko se je zgodilo.
“V poletnih počitnicah smo se pogosteje potikali po gozdu in nekoč 
smo naleteli na to jaso z drevesom. In seveda smo splezali nanj, in ko smo 
pohajkovali po vejah in se razgledovali naokrog, se je z nami nekaj zgodilo, 
mogoče zaradi izgubljene samote tega požganega predela ali morda, ker je 
drevo v ognju postalo nesmrtno in nam je šumenje njegovih listov nekako 
prišlo do živega, kdo ve. Vsenaokoli torej samo oglje in nenadoma smo si 
začeli pripovedovati, pripovedovati resnico. Nimam pojma, kdo je začel. 
Priznal sem Hagnu svojo ljubezen do Heike – od prvega razreda sem obo­
ževal Heike Burgold, a si tega nisem upal nikomur povedati, še najmanj pa 
njej. Nikoli ni nič izvedela o tem, tudi pozneje ne, pač nikoli. V zameno mi 
je Hagen pripovedoval o svojih fantazijah – kar tako, se mi zdi, imel sem 
jih trinajst, on pa štirinajst, in govoril je o seksu, ne da bi se režal. Svoje 
najboljše prijatelje sem zmeraj imel za močnejše od sebe, zmeraj sem se bil 
pripravljen učiti od njih, ampak to je prekašalo vse. Hagen je imel v svoji 
otroški sobi koledar s filmskimi igralci, na pravih barvnih fotografijah. Na 
eni od slik je bila Claudia Cardinale v Zaigraj mi pesem o smrti. Hagen mi 
je opisal njeno pojavo, zelo natančno, njene lase, njen nos, ušesa, nastavke 
prsi v izrezu, predvsem pa njene ustnice, ki so bile majceno odprte, njene 
neverjetno bele zobe, in potem se je prijel, ampak bolj kakor da se mora 
nečesa oprijeti, medtem ko je nekaj rekel v smislu …”
Kruzo je Edu pritisnil roko na usta in ga ob tem boleče dregnil v nos. Po 
nabrežju sta prihajala dva vojaka. Eden od njiju je segel v grmičje rakitovca 
Sodobnost 2017 779
Kruzo Lutz Seiler
in iz vejevja potegnil telefonsko slušalko. Prvi hip je Ed pomislil, da vojak 
telefonira grmu.
“Brez posebnosti,” je zašepetal Kruzo. Vojaka sta sedla in si prižgala 
cigareto. Cevi pušk so jima štrlele čez ramena, pretanjeno zarisane na 
zadnji svetlobi dneva.
Čez čas se je Kruzo počasi, previdno zganil. Da je pri tem potegnil 
stekle nico iz lovskega nahrbtnika – to je Ed v temi še videl ali zaznal. A 
kako naj bi videl, da je potem skočil na noge, zamahnil, da je nekaj blisnilo 
skoz vejevje?! 
Kakor da ju obstreljujejo, sta se vojaka zavrtela okrog osi, eden je poteg­
nil orožje z rame. 
“Stoj­kdo­tam!”
Njegov klic je bil bolj podoben krakanju, klavrnemu oglašanju bojazni.
“Stoj­ali­pa­streljam!”
“Stre­ljam!”
Zdaj je to bil krik gneva. Jeze zaradi poka steklene granate, jeze zaradi 
groze, morda zaradi strahu. S hitrimi koraki je vojak zakoračil proti njuni 
goščavi, z naperjenim orožjem, a ga je potem dohitel tovariš in ga povlekel 
nazaj. 
“Novinec, zelenec, prekleti fazan,” je dahnil Kruzo, še brez sape, a glas 
mu je zvenel mirno, kakor da razlaga kakšen poskus.
“Heiko, človek božji, Heiko!” je večkrat ponovil drugi vojak in pri tem 
gladil avtomat svojega tovariša, zdaj uperjen naravnost vanj. Začenši pri 
cevi se je prek levice pretipal do desnice in orožje pri tem počasi obrnil 
v stran. S pazljivim, skoraj nežnim gibom je naposled povlekel tovarišev 
prst s petelina.
“Heiko, človek.”
Morje je bilo zdaj tiho šumeče platno. Dogajanje je osvetljevalo nekaj 
mesečine, vse brez glasbe, zgolj z zadržanim butanjem morja. Kdaj pa kdaj 
je v noč zarezal rezek glas kakšne ptice.
“Kako zlahka izgubijo glavo,” je zašepetal Kruzo, “tako prekleto hitro. 
Ves sistem je samo iz ljudi, Ed. Tale dva, pravim, sva midva v nekdanjih 
časih, midva sama pred svobodo, razumeš?”
Nočna mora, je pomislil Ed. Bolela ga je glava, v ustih je okušal kovino. 
Vojak, ki mu je drugi pravil Heiko, je še vedno stal tam, kot okamnel na 
pol poti do njunega grmičevja. Drugi mu je potisnil orožje na ramo in ga 
z obema rokama zgrabil za ovratnik. Heiko. Potem se je s hitrimi koraki 
spustil po strmi obali. Drugi vojak se je čez nekaj sekund predramil iz odre­
venelosti in v betežnem drncu, kakor da bi imel noge še v okovih, odvihral 
780 Sodobnost 2017
Lutz Seiler Kruzo
od tam, da mu je jeklena čelada razbijala po opasaču. Še nekaj časa je bilo 
slišati topo kovinsko oglašanje. 
Karta resnice
9. julij
Lovski pogon s Kruzom in drugimi esdeji, brez orožja, le z lonci in krepeli. 
Potem obed − smuč za vse, spečen na plaži, v česnu in omaki iz rakitovca. Riba je 
bila še živa. Treba jo je zgrabiti za oči, da ne grize, pravi kuhar Mike. Rimbaud 
in točaja so prepevali bojne pesmi, skozi stepo čez gore šel je … Rick s svojimi 
zgodbami. Pravi, ljudje kot Gerhart Hauptmann so se nad otokom pregrešili. 
Karola je s skuto oskrbela Cavallove sončne opekline. Ona je tu medicinka, čedna 
čudodelna zeliščarica. Vsak dan nam prinaša v pomivalnico svež čaj in včeraj 
je nenadoma obstala za mano. Potem led in konice njenih prstov, ob hrbtenici 
gor in dol – nekakšna masaža s kockami ledu, balzam za moje bolečine v hrbtu, 
bilo je noro! Odkar je tako vroče, imamo še več ščurkov v hiši. Vsako jutro jih 
pospravim štiri ali pet, včasih celo več.
Na natakarski plaži so srečevali druge esdeje, Tilleja, Spurtefixa, visoko­
raslo Sylke s kožo gosto posejanih peg, Antilopé, Rimbaudovo prijateljico 
ali Santiaga iz Otočanke, s  katerim se je Kruzo očitno dobro razumel. 
Praviloma so se družili goli. Že pri pokopu krkona jo je Ed začutil: domala 
bratsko bližino, ki je izvirala iz te naravne, spontano pojavljajoče se golo­
te. Nekaj, česar Ed prej ni izkusil, posebno zaupljivost, ki so jo ljudje na 
ta način ustvarili med seboj, obliko neprisiljene povezanosti – nekakšno 
kolegialno intimnost, če je ta sploh obstajala. Kakor da je golota v resnici 
pečat, nekakšno priznanje, je razmišljal Ed, za skupaj premagani sram, še 
zdaleč nič nespodobnega. Sramežljivost je pri tem nedotaknjena ostala 
v  globini povezanosti in s  tem je bilo tudi medsebojno pozdravljanje 
esdejev (prižemanje lic k licem) veliko bolj razumljivo. Bilo je prvo, kar je 
Ed resnično razumel o otoški kasti in o povezanosti njenih po vsem otoku 
razkropljenih krogov. 
Na koncu njunega pohoda je Kruzo predlagal, da bi skočila še na Schwe­
denhaugen, “k meni domov”, je povedal v prezirljivem tonu. Ed dotlej ni niti 
pomislil, da ima tudi Kruzo poleg eremitaže gotovo še drugo domovanje.
S tlakovane ceste je v smeri proti Boki zavijala poljska pot. Na eni od 
moren je stala svetla dvonadstropna stavba, skoraj zakrita s topoli. Grič, 
hiša in drevesa, od daleč podobna cipresam, so Eda spominjali na južne 
krajine v umetnostnih galerijah.
Sodobnost 2017 781
Kruzo Lutz Seiler
Inštitut za vire sevanja – izvesek je postrani visel za ograjo iz žične mre­
že ob dovozni poti, barva se je že oluščila, samo črke so se še držale, ali pa 
se je kdo potrudil in jih znova nanesel. Kruzo je šel mimo vrat. Po nekaj 
metrih se je na svoj napol vojaški način spustil v skleco in se pod ograjo 
zvlekel na drugo stran. Prišla sta pred visoko ozko stavbo iz opeke, katere 
spodnjo polovico je varujoče obdajal s travo poraščen kup zemlje. Stavba 
je s svojimi jeklenimi vrati in izveskom z mrtvaško glavo spominjala na 
star transformator, samo kabli so manjkali. 
“To je stolp,” je razložil Kruzo.
Oken ni bilo, a povsod po prostoru so visele odeje, ki so nekaj pokrivale 
in od katerih je vel sladikavo suh zadah po stari volni. Kruzovi koraki po 
jekleni lestvi, potem je zavladala tišina. Ed je vdihaval prah in sluznica 
mu je nabreknila. Počasi je tipal skozi volneni blodnjak, vendar ni našel 
stopnic. “Ni tako enostavno!” je Kruzo zavpil od zgoraj, očitno je bil s tem 
zelo zadovoljen.
Skriti prostor v stolpu je spominjal na mladostniško sobo. Žarnica, ki 
je brez senčnika na kablu visela s stropa, je motno osvetljevala sestavljan­
ko iz fotografij, tekstov in risb, na sredi poster Che Guevare in zaprašen 
prospekt kovinsko rjavega Volvovega kombija. Vse slike so bile posejane 
z majhnimi črnimi madeži, kakor da bi jih napadla kakšna bolezen. Edu 
se je zdelo, da se bo zadušil. Kruzo je iz stene izvlekel nekaj kamnov in 
v prostor je priplaval svež slan zrak. Hkrati se je v nasprotnem kotu, kjer 
sta stala postelja in omara, nekaj zganilo. Najbrž kakšna mačka, je pomislil 
Ed. Povsod po tleh so bile raztresene spalne vreče in oblačila. 
Desno od odprtine navzven, podobne strelni lini, je visela otroška risba. 
Raskavi papir, morda hrbtna stran kakšne tapete, se je, pritrjen z majhnimi 
v fuge zabitimi žeblji, lahno kodral. Kruzo je kabel s svetilko potegnil k risbi 
in ga zasidral z žico, ki je visela s stropa.
Risba je imela tri prekrivajoče se barvne površine. Medle, brezizrazne 
vodene barve, ki so Eda v hipu spomnile na žalostne škatlice s tušem v nje­
govih šolskih letih, na zmeraj že napol okamnele barve, ki jih je bilo treba 
mukoma mešati, tako dolgo, da si naposled izgubil živce in si čopič (zmeraj 
so imeli zelo malo čopičev, pogosto celo enega samega, s katerim si sploh 
lahko delal) razmršil ob okroglih pisanih kamnih, ki so jim pravili paleta, 
s tem pa je umetniško orodje praviloma postalo neuporabno. Vse otroštvo 
dolgo bojevanje s slabimi materiali, zastarano substanco, boj nerganja in 
preklinjanja in vendar čas popolne nedolžnosti. Nikoli ne bi bil Ed v teh 
ranih časih prišel na misel, da ni on sam tisto slabo, sam tisto nezadostno. 
Le kdo drug naj bi bil sicer kriv za vso nesrečo?
782 Sodobnost 2017
Lutz Seiler Kruzo
“To je edina resnična karta našega sveta, Ed, karta resnice, kot bi morda 
rekel ti.”
Kruzo ga je pogledal. Pomenljivo je premolknil in dal Edu, ki se ves 
čas ni ganil, priložnost, da si papir pobliže ogleda. Bil je ves popackan od 
vodnih madežev in zdelan na robovih, morda stiliziran sončni zahod, je 
pomislil Ed, nekakšen hiddenseejski ekspresionizem. Nad črno površino 
je bila še rdeča in nad njo rumena, rumena­rdeča­črna, in šele zdaj je Ed 
prepoznal podobo na glavo postavljene zastave. Tenak tlesk – Kruzo je 
držal steklenico v rokah. Zelo počasi in skorajda slovesno je odvil poklo­
pec z vratu. Ed je prepoznal ceneno znamko, ki so ji zaradi modre nalepke 
pravili “modri srakoper”. 
Ločeno od treh barv so po karti tekle črte, zelo tanke črte, ki so se me­
stoma najnatančneje ujemale z robovi morja, in Ed je kmalu odkril državno 
mejo: obrise Rügna, Usedoma, Darß in zelo rafinirano, skoraj nevidno 
suh ljato obliko njihovega lastnega otoka, morskega konjička z razbrazda­
nimi usti. Obračajoč nabuhlo glavo proti vzhodu, se je živalca držala po­
konci – napol na črni, napol na rdeči površini. Zdaj si zgoraj na rumenem 
zlahka razločil obrise kraljevine Danske in Švedske. Rdečo med obalami 
juga in severa je prepregalo pretanjeno črtovje komaj še razpoznavnih 
geometrijskih povezav, črtkanih in celih linij, ki so se divje križale. Vse 
skupaj je bilo podobno vzorcu za pletenje ali kroju, kakršnega je Ed nekoč 
kot otrok videl na mizi v izbi svoje tete. Najprej mu sploh ni šlo v glavo 
– le kaj naj bi njegova teta počela z risbami te vrste, večkrat šifriranimi, 
podobnimi tajnim načrtom …
Kruzo se je odhrkal. Ed je moral globoko zajeti sapo, da je lahko odtrgal 
oči od zemljevida. Na nadlakti je začutil steklenico, bila je hladna, že je, 
kakor da bi ga vodila vajena mehanika pivskih bratcev, segel po njej, vendar 
je Kruzo ni izpustil, ob tem se mu je zazrl v oči.
“Zdaj me pa dobro poslušaj, Ed.”
Z neznansko resnim izrazom, ki je spremljal vse njegove napotke, je 
Edu potisnil steklenico na prsi in pokazal na posteljo ob steni. “Srakoper” 
je Edu razpustil občutke prahu v ustih in zdaj je lahko s postelje, kdo ve, 
zakaj, veliko bolje razločil tudi črte na zastavi.
Kruzo je zdaj gledal karto, zdaj Eda. Potem je spet stopil k njemu in mu 
vzel steklenico iz rok. 
“Na tem otoku,” Kruzo je pokazal na Hiddensee, nekajkrat prikimal in 
hkrati zmajal z glavo, da mu je malce zakrožila po zraku, “hočem reči, v tej 
državi,” z dnom steklenice, v kateri je nekaj svetlo, veselo zaklokotalo, je 
poromal čez črno območje svoje skice, “ne obstaja niti ena sama realna 
Sodobnost 2017 783
Kruzo Lutz Seiler
karta. V tej državi, dragi moj, ne premikajo samo rek, ulic in hribov, tako 
daleč stran, da nazadnje nihče več ne ve, kje je pravzaprav zares doma, ne, 
tudi obale potujejo gor in dol, potujejo kot valovi …” 
“Pa to ni noben očitek!” je z dvignjeno steklenico zalajal Kruzo. “Vse 
sem jih imel že tukaj, geodete, zemljemerce, celo kartografe – poznavalce 
zaupnih podatkov po plitvinah, tu pri brodolomcih in izvrženih … Poznam 
njihova poročila, Ed, poročila, da se ti naježijo lasje.” Izpil je požirek in si 
s hrbtiščem roke obrisal ustnice.
“Gre za razhajanje, ki se nikoli ne ujame, lažna velikost morja, lažna 
razdalja, ponarejeno obzorje. Razdalja med obalama,” Kruzo je z vratom 
steklenice tipal po črnem in zatem po rumenem območju, pri tem pa 
preskočil rdeče obarvano razširitev morja, “nikoli ni tako velika! Če bi te 
karte, dragi Ed, držale, v svojem življenju nikoli ne bi videl Møna iz svoje 
lepe sobe na strešnem čelu, tihe pečine iz krede v onstranstvu, nedolž­
nega belega lesketanja, ko zjutraj obsediš na svoji postelji in se vprašaš, 
kaj vendar počneš tukaj, kaj se ti tu pravzaprav dogaja, zakaj te je zaneslo 
ravno sem …”
“Nobenega zakaj,” se je uprl Ed, Kruzo pa mu je zdaj podal steklenico 
− z izrazom čiste dobrote.
“Ta karta, dragi moj, je prava, tako prava kot amen v cerkvi, amen.”
Ed je pil in vrnil steklenico.
“Møn, Møns Klint, Gedser …” Kruzo se je izgubil v naštevanju krajev, ki 
so bili vrisani le kot drobni križci ali številke.
“Ampak kaj je s temi črtami?” Ed je namerno preslišal žalitev. Na nata­
karski plaži je slišal že veliko najbolj nenavadnih zgodb. Neki moški iz 
okrožnega mesta Plauen je pred svoja hišna vrata postavil pravo zastavo 
z grbom iz kladiva, šestila in klasja, nakar so ga odpeljali z otoka in zaprli, 
za več leti, so govorili … Ampak kaj je bil vendar otrkovalnik za čevlje proti 
karti resnice?
“Kaj pomenijo te črte, Losch? Ta pajčevina na rdečem med obalama?” 
je ponovil Ed.
“To so poti mrtvih.”
Kruzov odgovor − kakor da je kanil nekje od daleč. Zamaknil se je v svojo 
risbo.
“To so njihove poti čez morje.” 
Kruzo je pritisnil dlan na papir, na neko mesto, že oguljeno in natrgano, 
kakor da hoče tam prikriti kakšno rano.
“Najprej še plavajo. Ali pa malo veslajo. Ali pa čepijo v majhnih pod­
vodnih strojih ali visijo na motorjih, ki jih vlečejo skozi obrežne valove. 
784 Sodobnost 2017
Lutz Seiler Kruzo
Vendar jim spodleti. Nekje tam zunaj jim voda zalije uplinjač ali pa zmrz­
nejo ali pa obnemorejo … Nekatere naplavi tam na drugi strani. Nekatere 
skupaj z ribami potegnejo iz globin. Ribiči poročajo o mrtvih po radijskih 
zvezah in razpredajo o njih po gostilnah – spet eden, ki je poskušal, no, na 
zdravje, in tako naprej …”
Od spodaj se je oglasil ropot. Kruzo se je otresel otrplosti in globoko 
potegnil iz “srakoperja”.
“Ribiči tu poznajo tokove. Njim je jasno. Vedo, kako dolgo zdrži na poti 
mrtvec.”
Počasi je Kruzo poromal po eni od črtkanih linij. “Vedo, kako dolgo osta­
ne pod vodo in kdaj ga morje spet prinese na gladino in kakšen je potem 
in kako gleda s svojimi zgnitimi očmi …” Zdaj je bil videti živčen in se je 
z glavo sklonil k strelni lini.
“Ampak nihče, ponavljam, nihče tam zunaj ne ve, kdo so umrli. Se pravi, 
ko potem ležijo na ledu, na dobrem hladnem ledu kraljevine in čakajo, da 
bi kdo prišel in jih odrešil. Ampak nikogar ni in ga ne bo, nikoli nikogar.”
Na dvorišču je postalo glasneje in Kruzo je začel kamne zlagati nazaj 
v steno. 
“Od kod veš vse to?”
“Mrtvi mi to šepečejo. Mrtvi čakajo na nas, Ed, kaj misliš o tem?”
“Ni se mi sanjalo, mislim …”
“Ed, kar sem hotel povedati − to je napačna pot, povsem napačna. Ali 
povedano drugače: Karte preprosto ne lažejo dovolj! Pa če začneva s tisto 
prekleto upanje zbujajočo svetlo modro v šolskih atlasih, tisto vražjo svet­
lo modro, ki zmehča vsako otroško glavo. Zakaj morja ne natisnejo v črni 
barvi, kakor oči mrtvih, ali v rdeči kot kri?” Pokazal je na svojo karto.
“Zakaj ne bi Švedske na primer popolnoma zamolčali? Spretna razpo­
reditev strani, pa bi bilo urejeno. In Dansko, Skandinavijo, ves preostali, 
nesmiselni svet? No, Møn je problem, ampak samo, ker ga vidimo, razu­
meš, Ed?”
Kruzo je bil očitno pijan. Ne da bi sploh dobro pomeril, je vrgel Edu 
“srakoperja”, stekleno granato, v naročje.
“Pozabi vse to, Ed, slišiš, pozabi, po­za­bi … Samo enega nikoli ne po­
zabi: Da namreč obstaja − svoboda. Obstaja tu, na tem otoku. Kakor pač 
obstaja tudi ta otok, ne?”
Kruzo se je s strašno odločnostjo na obrazu zastrmel v Eda in Ed je 
poslušno prikimal.
“Tudi ti, ne, si zaslišal njen zapeljivi klic? Ja, kliče, prekleto, kliče kot 
kakšna prekleta sirena … In vsakomur pride na ušesa. Pa se odkriža  poklica. 
Sodobnost 2017 785
Kruzo Lutz Seiler
Moža. Prisile. Države. Preteklosti. Ni res, Ed? Zveni kot obljuba in vsi pri­
dejo in tu se začenja, naša naloga, naše resno poslanstvo. To pomeni: Tri 
dni in so poučeni. Poskrbeti moramo za tri ali štiri dni za vse, za vsakega, 
s tem pa ustvarimo veliko občestvo, skupnost posvečenih. In to je šele za­
četek. Po treh dneh tu se lahko vrnejo na kopno, nikomur ni treba bežati, 
Ed! Nikomur se ni treba utopiti. Kajti potem se jim to zaleze v glavo, v srce, 
kamor koli že …” Kruzo je z roko zaveslal po zraku in napol obrnjen h karti 
pokazal na različne dele svojega telesa.
“Prava mera svobode.” 
Ed se je zdrznil. Zadnji stavek ni prišel iz Kruzovih ust. Ob njem je na 
postelji sedela mačka in ga gledala. Glavo je imela veliko in okroglo, tace 
pa široke kot otroške noge. 
Stemnilo se je in curkoma je lilo. Ob ograji inštituta je čakal Santiago. 
Šepetaje ga je Kruzo ozmerjal. Ed je stal ob strani. Stanje prijatelja ga je 
skrbelo. Nekaj se je obrnilo, prvikrat je začutil odgovornost.
Vseskozi je hotel reči: V nesrečo siliš, Losch.
Pa ti, kaj misliš nekoč napraviti iz svojega življenja, Ed? Kaj bi te mikalo?
Šele zdaj je opazil brodolomce, ki so sedeli pod brežino, negibno, pre­
močeni, kot zajci pred skokom. Bila je majhna skupina, dva moška, dve 
ženski, ki so se hvaležno in poslušno ravnali po vseh Kruzovih napotkih. 
Drug za drugim so zlezli pod plotom in se izgubili v temi.
“Jaz mu tega ne zamerim,” je pojasnil Santiago.
“Česa?” je vprašal Ed.
“Oba sta odrasla tu, on in njegova utopljena sestra.” Santiago se je kot 
kakšne dragocenosti dotaknil mokre žične ograje. “Tu sta odrasla, tu, na 
Rommstedtovem griču.”
Prevedel Štefan Vevar
786 Sodobnost 2017
Lutz Seiler Kruzo
“Potrebujemo predstavo,” so besede, ki jih uveljavljenima avtorjema žanr­
ske literature nameni podjetna Petra Vrhovnik, urednica naslednica za­
ložbe, ki je bila pred njenim prihodom na robu propada. Njen groteskni, 
a nadvse kratkočasni prodajni plan tvori središče romanesknega zapleta 
novega dela Romana Rozine, ki se iz parodične kritike sodobnih marketin­
ških prijemov prevesi v intimistično dramo. Na tej točki morda ni odveč 
dodati, da nastanku knjige botrujeta vsaj dva jubileja, 20­letnica delovanja 
založbe Modrijan in 100. knjiga zbirke Bralec, ki se ponaša z dostopnostjo 
(oziroma berljivostjo) in nagovarjanjem raznolikega kroga bralcev. Nasla­
nja se torej na uspešnice, slednje pa že dolgo izhajajo predvsem iz žanrov 
zločina in ljubezni. A to je šele začetek v nizu premetenih metatekstualnih 
prepletanj, ki jih ponuja roman – pa čeprav jim ne pride zares do konca.
“Nedoumljivo mi je predvsem to, kako se je lahko tako dragocena in 
pomembna stvar, kot je knjiga, znašla tako na obrobju,” je v intervjuju za 
Buklo povedal Roman Rozina. V ospredju zanimanja Zločina in ljubezni se 
tako znajde knjiga. No, vsaj na začetku, saj roman pozneje ubere povsem 
drugačno pot. Delo štarta z ugotovitvijo, da je knjiga “v krizi”, z vsemi 
tržnimi žavbami podmazana Petra Vrhovnik pa najde način, kako jo “reši­
ti”. K sodelovanju povabi Aleša Seliškarja, avtorja številnih krimičev, pod 
Ana Geršak
Roman Rozina: 
Zločin in ljubezen.
Ljubljana: Založba Modrijan (Zbirka Bralec), 2016.
Sodobnost 2017 787
Sprehodi po 
knjižnem trgu
katere se podpisuje tudi s psevdonimom Glenn Shiner, in Majo Meden, 
ki se preživlja s  pisanjem ljubičev. Naslov iz reklamne akcije tako dobi 
dva obraza, ki bosta mesec dni v zaprtih steklenih komorah izmenično 
pisala prodajno uspešnico, naslovljeno Zločin in ljubezen, pri čemer bo 
vsak od avtorjev prispeval k ustvarjanju žanrske polovice, ki jo najbolje 
obvlada. Med pisanjem bosta tako rekoč odrezana od sveta, celo steklo bo 
z notranje strani neprosojno, da nič ne bo moglo zmotiti njunega ustvar­
jalnega toka. A medtem ko sta vsak po svoje zatopljena v lastne (literarne 
in povsem stvarne) svetove, ju premišljena marketinška poteza postavi 
v  središče zanimanja javnosti in medijev. Po besedah enega od likov je 
podjetna urednica namreč prišla do zaključka, “da se še tako privlačen 
knjižni junak ne more kosati z resničnimi ljudmi, če jih nekoliko zastremo 
z izzivalnimi vprašanji”, in v tem duhu pripravila sprva benigen, nato pa 
vedno bolj toksičen spremljevalni program. Zaradi širjenja – resničnih ali 
lažnih, to je pravzaprav vseeno – informacij o preteklosti obeh avtorjev se 
fokus s knjige v celoti prenese nanju. In ker imata oba nekaj (namišljenih?) 
madežev, se razvname ostra debata, ki polarizira javno mnenje, a skladno 
z wildovsko maksimo o tem, da je vsaka reklama – reklama, še poveča že 
tako uspešno prodajno akcijo. Razprava prevzame neslutene razsežnosti 
in ne mine brez posledic, v igro vstopi celo fiktivno Društvo slovenskih 
pisateljev, ki je tudi v tem univerzumu vedno v koraku s časom, ter razpiše 
simpatičen in čisto verjeten “simpozij o aktualnem položaju in prihodnosti 
knjige”. Še je upanje!
Z razkritjem njune zasebnosti zasedeta Aleš Seliškar in Maja Meden 
vsak svoj del naslovne vloge: prvi se znajde vpet v “zločin”, druga v vrtincu 
“ljubezni” (ali raje njenega pomanjkanja). Avtor se z naslovnim kontrasti­
ranjem poigrava na več ravneh, vsebinsko, formalno in metafiktivno. Začne 
se z naslovom, ki je vsaj trikrat znova kontekstualiziran: kot naslov romana 
Romana Rozine, kot naziv Petrine drzne tržne akcije ter kot naslov romana 
v romanu, ki ga pod budnimi očmi publike pišeta nič hudega sluteča pro­
tagonista, a je pravzaprav že napisan kot Zločin in ljubezen neimenovanega 
ustvarjalca. Na delu je namreč še tretji pisec, anonimni pripovedovalec 
in ghost writer, pravi avtor romana, ki naj bi po Petrinih navodilih zvesto 
beležil, “kako bo rešila založbo”. Tu se zgodi omenjeni metafiktivni mo­
ment, saj je roman, ki ga beremo, pravzaprav tisti, ki se piše oziroma se je 
pisal v času enomesečne akcije. Kar se mu sprva zdi kot poslanstvo in beg 
od dolgočasnega penzionerskega življenja, se kmalu prevesi v birokratsko 
opravilo: “Padel sem na raven pisarja, ki piše zapisnike /…/, beleži, kaj kdo 
od nastopajočih počne in razmišlja, sem inventarist, ki zbira in popisuje 
788 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Roman Rozina: Zločin in ljubezen
poročevalske in komentatorske vtise.” In na nekem drugem mestu: “Poro­
čevalsko popisujem dogajanja. Ne smem se ogniti niti zagozdam v obliki 
Majinih razmišljanj, Aleševih dogodivščin ali stranskega rokava, Petrovega 
uvoda v neki povsem drug roman, ki koljejo tok pripovedovanja.” Njegova 
prisotnost upravičeno zastavlja vprašanje “avtentičnosti” pripovedi: so 
Maja Meden, Aleš Seliškar, Petra Vrhovnik in neuresničeni pisatelj Peter le 
junaki pripovedovalčeve izmišljene zgodbe? Je slednja izmišljena v celoti 
ali navdih črpa v “fiktivni realnosti”, torej taki, v kateri sta protagonista 
Meden in Seliškar res začela skupni pisateljski pohod, le da ga zaradi 
objektivnih okoliščin, ki so navedene tudi v romanu (roman o dogodku je 
bil napisan vnaprej, prisotnost obeh avtorjev v steklenih kletkah in njuno 
ustvarjanje in situ je bila le zvita reklamna poteza) nista utegnila konča­
ti? Ali je njegova zgodba le ena od številnih, ki spletajo pričujoči roman 
(“Potis nili so me v zgodbo, ki ni moja, kjer ne vidim konca.”)?
Čeprav se zdi sporočilo romana mestoma konservativno – v  smislu, 
da ni ravno naklonjeno postavljanju avtorja pred knjigo ali ekstremnim 
prodajnim trikom na račun osebne integritete –, zastavlja tudi vprašanje 
priljubljenosti oziroma mnenja bralcev nasproti kritiškemu vrednotenju. 
“O resni glasbi nihče ne govori, avtorjev in izvajalcev ne poznamo, medtem 
ko je pri zabavni glasbi popolnoma drugače. V književnosti je obrnjeno. 
Ogromno se piše o knjigah, ki jih nihče ne bere, popularne pa so izgnane 
iz medijev. Knjižni sistem je padel iz ravnovesja.” Če pustimo ob strani 
dejstvo, da avtorji “resne glasbe” pretežno napajajo ciprese, je debata ena 
tistih, ki nikoli ne zamrejo, čeprav številni literarni primeri kažejo drugač­
no sliko (Eco, Süskind, Saunders, Munro itd.). Zločin in ljubezen na neki 
način govori o fenomenu od mrtvih vstalega Avtorja, ki je že dolgo prisoten 
predvsem v tujini, pri nas pa kot kaže šele dobro vznika. Že kar nekaj let 
namreč avtor ne pristaja več na barthesovski primat teksta, temveč zavze­
ma mesto neizogibne danosti pri določanju vrednosti knjige. Tako je ime 
nenadoma pomembnejše od kakovosti teksta, zgodba pa se neredko vrti 
kar okrog egocentričnega pisca, ki si v zavetju avtofiktivne realnosti kuje 
glavno vlogo v lastni mitologiji. Tematika Zločina in ljubezni je v nizanju 
posledic zvezdništva prignana do skrajnosti, ki se sicer ne razlikujejo od 
običajnih hollywoodskih zgodb, so pa gotovo novost na (slovenskem) 
literarnem polju. Rozina se obenem dotakne tudi obeh skrajnih reakcij 
na dogajanje: medtem ko Aleš Seliškar iz škandala iztrži največ za svojo 
korist, se Maja Meden brez sledi umakne. S tem pa tudi idejno plat romana 
nadomesti zgolj nakazana družinska melodrama.
Sodobnost 2017 789
Roman Rozina: Zločin in ljubezen Sprehodi po knjižnem trgu
Že z izidom Županskega kandidata Gamsa je Rozina s polja sentimental­
nih besednih preigravanj uspešno prešel na satiro, ki njegovi pisateljski legi 
pravzaprav veliko bolj ustreza. V tem smislu je Zločin in ljubezen nemara 
avtorjev do zdaj najbolj dodelan roman. Ne le da v domišljeno zastavljenih 
registrih izpeljuje različne žanre, dotakne se tudi težav sodobne preobilne 
in spektakelsko nastrojene knjižne produkcije. V že omenjenem intervjuju 
v Bukli je avtor omenil, da je pisanje zanj “način razmišljanja”; s tem v zvezi 
ponuja knjiga zanimive nastavke, ki pa jih ne razdela zares. Takšen primer 
je na primer družinska drama Maje Meden, ki se zdi kot da izpeljana iz neke 
druge zgodbe, a bi glede na prostor, ki ga avtor zadevi odmerja v romanu, 
pričakovala vsaj nakazan razplet. V nasprotju s tem ostaja zgodba Aleša 
Seliškarja disproporcionalno v ozadju, Peter & Petra pa se na neki točki 
povsem razblinita. Kljub močnemu zagonu tekstu v zaključku kakor da 
zmanjka sape. Ostaja pa knjiga, v kateri je mogoče neobremenjeno uživati, 
tako kot se za delo zbirke Bralec tudi pričakuje. 
790 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Roman Rozina: Zločin in ljubezen
Prvotni pomen prislova vmes, s katerim je pomenljivo naslovljena priču­
joča pesniška zbirka, je “nekako ‘vmešeno’”, kot stoji v Slovenskem etimo­
loškem slovarju, nadaljnji pomen pa moramo iskati v glagolu “(v)vmesi­
ti”, katerega široka paleta (pod)pomenov zajema vse “(ne)obvladljivosti/
(ne)pred vidljivosti/(ne)določenosti/(ne)smiselnosti” sveta, ki se beleži 
v prvo osebnem lirskem subjektu kot raster vid(e)nega, to pa se stopnjuje 
v osebno averzijo proti “družbeni laži”, ki se nam kot “trske zadre( jo) 
pod nohte”. Zunanje podobe sveta, bolje rečeno, mimohodja in postanki, 
ki jih vpija na številnih (po)potovanjih, prežemajo to liriko z revoltom, 
tudi odmikom, predvsem pa z osebno prizadetostjo. Ob prebiranju verzov 
imamo občutek, da pesnico nenehno boli, a ne gre toliko za ljubezensko 
niti fizično bolečino, temveč za bolečino sveta, ki se ne bo več nikoli “zbu­
dil v lep, normalen svet”. Prav zato v pesmi Nisem pesnica, ki “se dogaja” 
v sobi beograjskega hotela Majestic, zaveje po atmosferi brezizhodnosti, ki 
botruje njeni “nepopolnosti, nedokončanosti (in) nepokončljivosti”. Voda 
v hotelski kadi sicer obdaja “dolžnosti, strahove, nedokončane obljube, 
nespodobnost, tesnobe in nebogljenosti”, vendar jih ne bo odrešujoče 
sprala, temveč jih bo še bolj vtrla v podkožje, v sámo nikoli sprijaznjeno 
bít, zaradi katere se vedno znova “ziba / na meji”. Bolje rečeno vmes. A ta 
Milan Vincetič
Barbara Korun: 
Vmes.
Ljubljana: Center za slovensko književnost, 
2016.
Sodobnost 2017 791
Sprehodi po 
knjižnem trgu
vmes ni varno pribežališča niti slonokoščeni razgledni stolp, ta vmes je tako 
“prihod v nedom”, torej v številne zemljepisne destinacije in koordinate, 
kot vrnitev domov, kjer (spet) “sanjam, da se srečam s / prabitjem”. Vmes 
je kolaž notranjih in zunanjih vibracij/impulzov, umeščenih “v družbeno 
realnost, ki s svojo simbolno in dejansko sprevrženostjo duši posamezni­
ka” (Vita Žerjal Pavlin). 
Začetne lirizirane prozne (dnevniške) zabeležke (Čakalnica na letališču 
v  Beogradu, Prihod v  Ratkovce, Prihod na letališče v  Miamiju  …), nabite 
s pričakovanjem in (za)čudenjem, kaj kmalu preidejo v niz impresivnih 
zaznamb (Na vlaku iz Firenc v Rim, Plaža v Anziu, Wuppertal Hauptbahnhof 
na postbožično noč, Na vlaku za Rim …) ali krajinopisov v ciklu Jyväskylä, 
dokler ne posedejo v pokrajine notranjih monologov, v katerih “zmeraj bolj 
izginja(m) / s tega sveta”, da bi se spet končno udomila vmes, torej v pi­
sanju, skozi katerega “se lahko dotakneš realnosti”, čeprav “tu ni prosto ra 
za poezijo”. Prislov tu locira tukaj in zdaj, torej bestiarij vsakdana, ki krči 
in krši družbeni prostor ter se “plameneče vtiskuje v spomin”, ki diktira 
“vse vrste nemožnosti”. Ter neizpolnjenosti. Čeprav lirski subjekt skuša, 
tokrat je to karizmatična Hannah Arendt, kot pravi pesnica v zadnji pesmi, 
“pozabiti na lastno bolečino” in “omejiti zlo”, ostaja v svojem naprezanju 
osamelec s senco, ki “stvarem šele daje obliko, / dejanjem (pa) pomen”. 
Naloga besede, tudi poezije, v  nasprotju z  vsemi “sistemi pravičnosti”, 
je znova učlovečiti razčlovečeno, se vrniti v primarno, morda bukolično 
matrico sveta, ki pa je bila, če je že bila, zgolj fazmagorija utopičnosti. 
Kosovelovska preobrazba človeka v  Človeka, v  katero izgorevajo ver­
zi Barbare Korun, mnogokrat prežeti z  ironijo ali celo sarkazmom (Na 
vlaku Ljubljana–Beljak), zveni kot negotovo “razsnojevanje”, pa naj gre 
za erotično razmerje ali “žvečenje svojega poročila / o delu z begunci”. 
Aktualistični toni, ki vejejo iz njenih verzov, razkrivajo mimikrijo sveta, 
kakršnega nam servirajo javna občila, zato so reminiscence, ki jih (na)niza 
ob postankih na železniških postajah, v hotelih, na trgih, v Plavi laguni, 
na Finskem, v  indijski Kalkuti in še marsikje, obarvani s  subtilnim in 
sublimnim voajerizmom, v  katerem “o eksotiki s  televizije ni ne duha 
ne sluha”, saj vanj nevsiljivo prinikajo tako njeni naključni srečevalci kot 
umetniki (Frida Kahlo, Knut Hamsun …) ali celo tragična mitična Medeja. 
Slednji so njeni večni sopotniki tudi v drugih pesniških knjigah, še posebej 
v zbirki Pridem takoj (2011), v mislih imam lika Evridike in Antigone, a za 
razliko od prej omenjene knjige, tokrat feministični imperativ ugaša, še 
več, mi(s)tična Medeja se po detomoru (samo)pomiri, njen edini izhod je 
pobeg, a ne v posmrtne pokrajine kazni, temveč (po)beg vase ali iz sebe. 
Tako pravi v pesmi z didaskaličnim naslovom Medeja, po uboju otrok, dvor 
792 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Barbara Korun: Vmes
kralja Kreona, Korint, mitični čas: “Ne, ne smem zaspati. Bežati moram; / 
preživeti moram, če naj ima to, kar se je zgodilo, / vsaj videz smisla. / In 
stran, stran od tod, kjer / vladata smrt in uničenje, stran, da ne zajame / še 
mene, prekletstvo. // Nedolžna sem.”
Kljub vsemu ostaja svet nekakšna zlata kletka: kletka lepote in pregrehe, 
v kateri ostajamo, četudi nam širom odpro vrata. Lirski subjekt, ali če hoče­
te kar pesnica, se zato vedno znova vrača v to “skupnost, družbo, / človeško 
prebivanje na Zemlji”, ki ga, paradoksalno, hkrati utesnjuje in osvobaja. 
Ali drugače: zapreden je v kokon, ki nima moči, da bi se dokončno razprl, 
čeprav se ves čas razpira. Zato gre bolj za stanje hibernacije, tudi latentno­
sti, saj se pesnica še kako zaveda, da je poezija kljub retoričnim naklonom 
izgubila demiurgično avreolo, a še vedno je “prav ona vir luči, / ki zmore 
zlo napraviti vidno”, čeprav kvečjemu le nagovarja posameznika, sledi 
njegovim drobnim dejanjem in “pričakovanjem, da bo počilo, / planilo, 
nenadoma, / ko bo(m) najmanj pričakoval(a)”. Naravno skladje, ki diktira 
(s)misel sveta, je v labilnem ravnotežju, kajti “prostori so se na robovih / 
skrčili vase” ter postali neopazni drobci pod pokrovom družbenih silnic in 
vrenj, ki vznikajo v njenih verzih kot ekspresivni retorični medklici/med­
kriki, da so “ljudje prasci, sami prasci!”, kot stoji v pesmi Na postaji Wien 
Meidling ali “Kuuuuuuurrbeeeeeeeeee!” kot se izpoje v pesmi Strunjan, 5. 7. 
2016, ob 6.30. Pesniške posode, večinoma umerjene s svobodnimi verzom, 
so napolnjene z  jedkostjo, tudi zaskrbljenostjo, tu in tam celo z žurna­
lističnim kritičnim tonom (Predlog za start­up podjetje Slovenija 2012 , V 
skoku …), s katerim opozarja na bele lise na polju slovenske/evropske (kul­
turne) politike (belolasi slabo obrit moški / s kar precejšnjim trebuhom / 
in gibčno telesno gestikulacijo; plešast in trebušast moški; zblojeni ciniki; 
so what bi rekel sedanji slovenski predsednik …). Seveda se lirski naboj, ker 
“jezik mora, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku” (Giorgio Agamben), 
s tem izgublja, pesem postane tribun, glasník in ne intimni glásnik, zato 
mestoma deluje posiljeno in patetično (podložniki in podložnice Sloveni­
je). Omenjeni pesmi, vsaj zame, porušita koherentnost pričujoče pesniške 
zbirke, delujeta kot vsiljiva tujka, s katerima pa je pesnica opozorila na 
netransparentnost domačega političnega/družbenega utripa. Poetika Bar­
bare Korun namreč ni manirizem primarnega lirizma, kajti lirski jaz se je 
že zdavnaj umaknil iz intimnih leg, čeprav še vseeno (pričakovano) vztraja 
v ljubezenskih razmerjih (Tvoji nenehni orgazmi) ali v osebnoizpovednih 
refleksijah. Lirski jaz v večini njenega opusa ostaja vmes kot detektor ali 
lakmus za dražljivi “vonj po človeku” v  deželi, v  kateri “nihče nikogar 
(več) ne gleda v oči”. Pesniška zbirka Vmes Barbare Korun zareže tako pod 
povrh njico bolečega vsakdana kot sodobne slovenske lirike.
Sodobnost 2017 793
Barbara Korun: Vmes Sprehodi po knjižnem trgu
Med drevesi je zbirka neambicioznih zgodb, ne kratkih in tudi ne nujno 
sedmih, ki se ponašajo z očitno zmernostjo, v slogu, fabuli, temah, moti­
vih … Lahko bi celo rekli, da niso nič posebnega, s čimer bi hkrati zadeli 
in zgrešili njihovo bistvo. Zadeli, ker se v njih ne pripeti noben izreden ali 
nenavaden dogodek, gre za bolj ali manj verjetne življenjske zgodbe bolj ali 
manj običajnih posameznikov, brez posebnih patologij ali ekscesov. Zgre­
šili pa bi, ker gre za domišljene pripovedi, ki namerno hodijo po tankem 
robu skrivnosti življenja in tam tudi ostanejo, ne zdrsnejo v prepotentne 
razčlembe. Zgrajene so natančno in tako, da fabula in siže ostajata na 
stranskem tiru, bolj jim gre za opis okoliščin, za sliko duševnega stanja 
protagonistov. Ne gradijo na nenadnem zasuku, niti ne na krožni struktu­
ri – s počasnimi in kot delta odprtimi konci se ponujajo v razmislek. Kot 
izkušen ljubimec (po osmih romanih in petih kratkoproznih zbirkah izku­
šenost najbrž res ni vprašanje) pisatelj bralca ali bralko prav po tantrično 
vznemiri, razdraži in potem prepusti samemu sebi. Takšna gradnja je ena 
njihovih glavnih odlik – kljub intenzivnosti uvida zgodbe ne podležejo 
imperativu vrhunca, ne pretvarjajo se, da so nekaj več … kot zgodbe.
Zgodbe – z izjemo Prve in Zadnje zgodbe, ki sta pravzaprav lirična utrin­
ka, poklona rojstvu in smrti pripovedi – v ospredje praviloma postavijo 
moške ga, najpogosteje v zrelih letih, ki se znajde na nekakšni tektonski 
Fo
to
: A
m
ad
eja
 S
m
re
ka
r
Diana Pungeršič
Jani Virk: Med 
drevesi, 7 zgodb.
Ljubljana: Beletrina (zbirka Beletrina), 2016.
794 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
 prelomnici življenja, na točki preloma. (V kontekstu kratke proze zadnje­
ga desetletja, v  katerem prednjačijo “kratkoprozaistke” – V. Lemaić, V. 
Simoniti, S. Tratnik, U. Sterle, M. Likar Bajželj, M. Kremenšek Križman, 
A. Mugerli idr., ki si v večji meri izbirajo ženske protagonistke, je main­
streamovski zahodni beli moški srednjih let pravzaprav kar dobrodošla 
redkost.) Zgodbe raziskujejo zev, ki nastane ob silovitem (lahko tudi po­
časnem) pretresu; pisatelja ne zanima, ali in kako bodo protagonisti stopili 
na drugo stran, ali bodo omahnili, ali se bodo zvlekli iz brezna, ali se bodo 
ujeli za rob, ali bodo preprosto skočili čezenj. Pomembnejša je preučitev 
terena, sestave tal, v katerih se pojavi razpoka. Vsaka zgodba se ukvarja 
z neko frustracijo, ki jo povzroči nepredvidena, celo nenadejana okolišči­
na. Bosanskemu priseljencu, očetu enega najbolj nadarjenih nogometašev 
zadnjih desetletij, se razblinijo sanje, ko mu sin razkrije, da noče nadalje­
vati športne kariere, povrhu pa je (stereotipno) gej; profesor španščine in 
urednik se pred propadlim zakonom zateka v knjige, z nosečo ljubico pa je 
postavljen pred dejstvo novega življenjskega poglavja; tovornjakar v Italiji 
na službenem potovanju trči ob eksistenco (zlorabljenega) afriškega dekle­
ta, domnevno prostitutke; študent teologije beži pred nesmiselnostjo, 
z  asketskim življenjem si za povzročeno nesrečo naloži vseživljenjsko 
pokoro, ki jo nenadejano zmoti poželenje; poslovnež, lastnik oglaševalske 
agencije, se na vrhuncu življenjskih ambicij sooči s smrtno boleznijo in 
zatajevano mongoloidno hčerko. Vseh pet protagonistov stoji pred real­
nostjo, ki si je niso izbrali sami; v dosedanje življenje ali predstave o njem 
jim vdre nova, odrinjena “resničnost”, ki jim ubije sanje, zamaje tla pod 
nogami ali jih celo spodmakne. 
Naslov Med drevesi aludira na reklo, da človek zaradi dreves ne vidi 
gozda. Enako si lahko predstavljamo, da so protagonisti izgubili nadzor 
nad lastnim življenjem, zapeljali z vozišča in pristali med drevesi. Izgub­
ljeni, soočeni sami s sabo. Bosanski oče bo moral predelati vojno travmo 
in opustiti upe, ki jih je projiciral v sina; profesor španščine, ki se pred 
zakonskimi težavami zateka v svet literature (“Različni svetovi so se mu 
od nekdaj mešali v glavi, pogosto je bilo zanj resničneje to, kar je bral in 
premišljeval, kot stvari, ki so se dogajale okrog njega.”), se bo slej ko prej 
moral odločiti, kako naprej. Tudi šofer Klavdij bi na vsak način le rad 
opravil svoj posel, dostavil tovor, a mu tuji “afriški” svet vdira v njegovo 
“avseniško” realnost. Tudi študentu teologije življenje zaobrne absurdna 
nesreča, dokončno pa mu uide z vajeti, ko ga skuša na silo nadzorovati. 
Najbrž ni naključje, da mu pri prehodu k “pristnejšemu” bivanju pomaga 
umetnik, kipar. Klišejskemu malomeščanskemu poslovnežu pa se pred 
Sodobnost 2017 795
Jani Virk: Med drevesi, 7 zgodb Sprehodi po knjižnem trgu
bližajočo smrtjo zbudi vest, njegova človečnost. Njihove usode subtilno 
prikažejo, kako neznatna in nebogljena je v prepletu bioloških, značajskih, 
družbenih silnic človekova eksistenca. 
V zgodbah se srečamo z nekaterimi oguljenimi motivi, denimo z ubiti­
mi očetovskimi sanjami, nosečo ljubico ali smrtno diagnozo poslovneža, 
toda Virk prepriča z ubeseditvijo. S počasno gradnjo in portretiranjem na 
široko, tako da zajame skoraj celotno posameznikovo življenje, razgrinja 
vsakokratne protagonistove vzgibe. Tretjeosebni opisi, vse zgodbe so napi­
sane s te varne distance, se včasih zdijo nekoliko dolgovezni in nakladaški, 
na primer ko se profesor španščine izgublja v gozdu in ko pred blokom 
čaka na ljubico, hkrati pa v tem napletanju tiči določena draž, pripoved 
premore notranje gonilo, ki vztrajno kreše bralčevo radovednost, da branja 
ne more odložiti. Zaradi tajnih povezav med osebami – mongoloidna po­
slovneževa hčerka se denimo naključno pojavi tudi v življenju profesorja, 
kmalu pa odkrijemo tudi, da sta šofer Klavdij in študent teologije oče in 
sin – se zdi knjiga še dodatno zaokrožena in enovita. Kot svet in življenje, 
oddaljena Afrika ni svet zase, naši svetovi so soodvisni, kot plastično pri­
kaže Klavdijeva peripetija na službenem potovanju. 
K občutku enovitosti bržkone prispevajo tudi nekatere pripovedne kon­
stante. Vse zgodbe se na primer vsaj deloma godijo v tujini (Italija, London, 
Mehika, Sarajevo …), spremembe prostora vnašajo dinamiko, odpirajo širši 
družbeni plan, predvsem pa so tuja tla prostor premisleka, zamenjane 
koordinate protagonistom (in pisatelju) omogočijo drugi, zunanji pogled 
na njihovo življenje. Pri opisih tujih krajev je Virk glede na ubesedeni žanr 
presenetljivo natančen, ne zadovolji se z njihovo golo omembo, v zgodbah 
se znajdemo na konkretnih ulicah, trgih, v ustanovah; da bi bilo oprije­
mališč čim več, pa so tu še obvezne glasbene oziroma literarne reference; 
ena od zgodb celo nosi naslov legendarne pesmi skupine The Clash London 
Calling. Ti obvezni “rekviziti” zgodbe pomikajo globlje proti polju novele.
Po sredotežni logiki pisatelj k osnovni pripovedni osi pritegne ne­
katere pereče družbene teme: propadanje državnih (avtoprevozniških) 
podjetij in divja privatizacija ter iz nje izhajajoče izkoriščanje delavcev, 
begunstvo, beg možganov (Leonov sin dela v  Ženevi), socialne stiske, 
pretanjena kritika kulturne politike v državi, težave v javnem zdravstvu, 
integracija, identiteta priseljencev idr. Čeprav gre lahko tudi za obrobne 
motive, pisatelj (zanj značilno) skoznje učinkovito naslika duha časa in 
prostora. Zaradi izrazite umeščenosti v prostor in čas so zgodbe še toliko 
bolj oprijemljive, domače. 
796 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Jani Virk: Med drevesi, 7 zgodb
Med drevesi je knjiga, ki na majhni površini, s peščico likov in preprosti­
mi osebnimi zgodbami ponudi večplasten in natančen uvid v eksistenco 
posameznikov in z njimi v družbeno življenje. Zgodbe ne jurišajo na velike 
teme, temveč po stranskih poteh prodrejo globlje v (socialno) tkivo, prek 
razgaljanja osebnih stisk (soočenje s smrtjo, absurdom, razbitimi sanja­
mi, drugostjo in drugačnostjo, odgovornostjo, s  samim seboj) in prek 
tematizacije zapletenih medčloveških odnosov (propadli zakoni, varanje, 
odtujeni ali zatajevani otroci). Zbirka se kljub resnosti tematike ne jemlje 
preresno, ne želi prerasti same sebe, banalnost vsakdana sestavi v reali­
stično sliko, pri čemer ji ne manjka niti drobnega (ironičnega) humorja. 
Zasnovana se zdi v slogu uvodne zgodbe: “Najprej ni bilo nič, potem so 
prišle črke. Čudile so se praznini vsenaokrog. Kaj naj počnemo, je vprašala 
ena od njih. Igrajmo se, je rekla druga. Stopile so skupaj in naredile verigo 
iz črk.” Ubeseditveno in tematsko všečno. 
Sodobnost 2017 797
Jani Virk: Med drevesi, 7 zgodb Sprehodi po knjižnem trgu
Ana Porenta je senzibilna in inovativna ustvarjalka, ki že desetletja z veli ko 
predanostjo uresničuje najrazličnejša poslanstva; med drugim je ustano­
viteljica Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti, urednica portala Pesem.si, 
selektorica za literarne dejavnosti pod okriljem JSKD, uveljavljena mento­
rica in kulturna organizatorica ter – ne nazadnje – pesnica. Deklice so njena 
tretja pesniška zbirka, kajti na svet so privekale enajst let za prvencem Sem 
se (2005) in sedem let za pesniško zbirko Kitke (2009), ki je sicer nasta­
jala v soavtorstvu s Sonjo Votolen in Jano Pečečnik. Za razliko od svojih 
predhodnic so Deklice obtežene z izrazito ostroumnim in občutljivim izri­
sovanjem sveta, na ozadju katerega izvršujejo čvrsto projekcijo čutečega 
ženskega bitja. Četudi osrednji naslov zbirke morda priča drugače, Deklice 
ne najdejo prostora za naivno imaginacijo in idealiziranje; ko bralcu raz­
krivajo takšne in drugačne ženske usode, zgodbe in portrete, jih namreč ne 
osvetljujejo samo s pravljično lepoto in mističnostjo, temveč tudi z najin­
timnejšo življenjsko bolečino in ranljivostjo. Nič čudnega, da so obenem 
sijoče in temačne, šaljive in resne, vedre in žalostne, eterične in zemeljske, 
a skoraj zmeraj neopisljivo privlačne. Kot take zgovorno kažejo, da (pesni­
ška) kvantiteta in kvaliteta niti pomotoma nista neprodušno povezani ali, 
še manj, premosorazmerni. Z drugimi besedami: Deklice le stežka pozabiš!
Martina Potisk
Ana Porenta:  
Deklice.
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2016.
798 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Kar zadeva sam naslov zbirke, prijetno preseneča samostalniška po­
manjševalnica, ki vzbuja številne asociacije, zaradi česar še dodatno pod­
žiga bralčevo domišljijo in poglablja njegova pričakovanja. Kot je namreč 
znano, ima samostalnik “deklice” v določenih situacijah nostalgični pod­
ton, ki je običajno tesno povezan s  semantičnima obnebjema otroške 
brezskrbnosti in brezdanje minulosti. Morda Deklice ravno zato malce 
spominjajo na tisto samoočiščujoče vračanje iz vsakdanjosti v prostrani 
svet otroštva in domišljije, o kakršnem je Edvard Kocbek razmišljal v svoji 
znameniti pesmi Deček na drevesu (zbirka Groza, 1963). Toda če je razvejana 
drevesna krošnja omenjenemu dečku pomenila predvsem varno zatočišče, 
mlade (in malo manj mlade) “deklice” Ane Porenta k zelenim pokrajinam 
romajo iz čisto drugačnih razlogov; ne zato, da bi tamkaj plezale z veje 
na vejo ali se šle skrivalnice, ampak zato, ker se jim sredi neokrnjene na­
rave življenje prikazuje v zanesljivejši in stabilnejši podobi. Šele ko tako 
odkri vajo trenutke, že od nekdaj pripadajoče samo njim, zmorejo in znajo 
soustvarjati idejno celostnost, skladnost in avtonomijo pričujoče zbirke, 
ki jo še najbolje umerja uvodna, sicer edina nenaslovljena in ležeče stavlje­
na pesem. Ta ima ciklični značaj in je nekakšna idejna “matrona” zbirke; 
s  svojima začetnim in zaključnim verzom namreč prepričljivo oznanja, 
da je vsak dan “treba skočiti z vlaka ki pelje v smrt /…/ vsak dan je treba 
skočiti v življenje”.
Kaže, da Deklice Ane Porenta, ki so nastajale med letoma 2009 in 2016, 
niti slučajno ne živijo z glavo v oblakih, temveč z bosimi nogami pogumno 
udarjajo ob kamenje, beton in blato. To je do neke mere razvidno že iz 
naslovne ilustracije Boruta Skoka (slikarski zasnutek motiva deklice) in 
Borisa Baćića (uresničitev in fotomontaža zasnutka), na kateri je skicozni 
izris ženskega obraza postavljen v izrazito horizontalno linijo; zamišljena 
ležeča ženska, ki najbrž pooseblja elementarno subjektiviteto “deklic”, k 
daljnemu nočnemu nebu očitno pogleduje z namenom, da bi vsaj enkrat 
izkusila kozmično prabitnost in dokončno pomiritev s  seboj. Najbolj 
pretresejo njene odločne oči, ki – najsi so še tako utrujene ali zasanjane – 
neomajno izganjajo bivanjsko temo in na njeno mesto zvabljajo svetlobo. 
Bržčas je ravno slednje tisto bivanjsko načelo, ki med drugim pripomore, 
da “deklice” niso samo neustavljive bojevnice, marveč tudi trdožive hčere, 
že skraja zavedajoče se svojega nezavidljivega položaja. Toda čeprav imajo 
namesto uresničenih otroških sanjarij neredko “prazne roke”, življenjski 
optimizem ostaja kleno jedro njihove notranje moči in najčistejši izvir 
njihovega bivanjskega elana.
Sodobnost 2017 799
Ana Porenta: Deklice Sprehodi po knjižnem trgu
Deklice zajemajo natanko triinštirideset pesmi; uvodna (nenaslovlje­
na) je edina osvobojena pravopisja, za razliko od nje zaključna (Pesnice) 
 iz žareva nemajhne poetološke in ironično­satirične konotacije. Med njima 
mesto najde enainštirideset tankočutno izklesanih “podobic”, ki temati­
zirajo psihosocialno konstitucijo ženskosti skozi najrazličnejše situacije, 
časovna obdobja, kraje in okolja, možnosti in razmere bivanja. Zdi se, da 
omenjeni pesemski portreti pripadajo predvsem “deklicam”, ki so pesnico 
najmočneje nagovarjale; bralec zdajci srečuje izmišljene in mitične ženske 
like (ajdovska deklica, divja deklica), zdajci bolj ali manj avtentične ženske 
“arhetipe” iz preteklosti in sedanjosti (matere, žene, ljubice, najstnice, 
starke, svetovljanke, delavke in brezdomke, čarovnice in kraljice).
Zanimivo je, da imena “deklic” ostajajo skrivnost; še najbližje so jim 
pesemski naslovi, saj v  sebi skrivajo ženska pridevniška poimenovanja 
(Rumena, Puščavska, Rjava, Boječa, Zanikana, Siva, Kamnita, Jutranja,  Lačna, 
Omrežena … ). Ta sicer malce spominjajo na nadležno (stereo)tipizira nje, 
zato velja izrecneje povedati, da omenjeni naslovi niso namenjeni poeno­
stavljanju ali pretiravanju, temveč izključno značajskemu (simbol nemu) 
predstavljanju “deklic”. Kot taki jasno poudarjajo ne le žensko “determi­
nanto” zbirke, temveč tudi (naj)značilnejše poteze pesničinega osmišlja­
nja sveta, med katerimi še posebej izstopata nevsiljiva miselna askeza in 
občutljiva lirska substanca. Kajti Deklice so izrazito subjektivna, skorajda 
že fantastična sinteza bolj ali manj intimnih izkušenj, občutenj, slutenj 
in  videnj, ki vztrajno težijo k medsebojni enovitosti in harmoniji. Ker 
istočasno izrabljajo odmaknjeno (drugoosebno) nagovarjanje, ni nobe­
nega dvoma, da empatična pesnica svoje “junakinje” spremlja predvsem 
s pogledom (od znotraj) in da z njimi nima mnogo skupnega, razen seveda 
svetle in mladostne duše ter brezmejne volje do življenja.
Ana Porenta je iskriva in detajlna popisovalka trenutka, skozi katerega 
odzvanjajo najrazličnejša razmerja med izbranimi “deklicami”, naravo, 
umetnostjo in drugimi bitji. Četudi njena aktualna zbirka večinoma usto­
ličuje že znane teme, zlasti temo ženske (ne)svobode v življenju, ostaja 
izjemen primer iskrene in nepotvorjene čutno­metafizične poezije. To 
ob ezoterično navdahnjeni Gozdni še posebej prepričljivo oznanja pesem 
 Puščavska, ki bralca takoj osvoji s  pomenljivo (dialoško) “izmenjavo”; 
 dekle, ki jo očitno muči domotožje, v navalu nemoči svoja čustva projicira 
na (na videz) neprijazno puščavsko okolje, v zameno pa “prejme” poseben 
spominek – drobceno zrno, ki je seveda metafora za solzo, a bržkone tudi 
opomin, da na tem širnem svetu nihče ni sam. Zdi se, da je ravno intersub­
jektivno ponotranjanje naravnega “pojava” temeljni (poetološki) princip 
800 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Ana Porenta: Deklice
pričujoče zbirke; če “opustošena” deklica nevede postaja duhovni medij 
za zaledenela drevesna debla, “nevihtna” deklica samo zapre oči in že se 
njena življenjska energija presnavlja v temnih globinah morja …
Kot kaže, “deklice” svojo človečnost vztrajno iščejo (in neredko tudi 
najdejo) sredi bolj ali manj umirjene in raznolike narave. To seveda ne 
velja zgolj za ljubezni željno paznico, ki o sebi najrajši razmišlja ob bliž­
njem vodnjaku, marveč tudi za učeno kraljico, ki zaradi nezadovoljstva 
z ukalupljenim življenjem začne gojiti lilije. Iz ozadja ves čas seva odločno 
in angažirano zavračanje populističnega prepričanja, ki žensko prikazuje 
kot nemočno, intelektualno manjvredno in odvisno od moškega. Četudi 
Deklice zavračajo vsakršno obsojanje in moraliziranje, je moč čutiti njihovo 
nestrinjanje z moško dominacijo ter s stoletja utrjevano pasivizacijo in 
marginalizacijo žensk. Še največ uporniško­feminističnega naboja premo re 
pesem Modra, ki suvereno demantira imago “popolne” ženske; “modra” 
(pametna?) deklica najprej resda počne tisto, kar družba od nje pričakuje, 
a iznenada začuti močan odpor do svojega “zglednega” obnašanja in po­
stane – pesnica!
Deklice Ane Porenta imajo številne obraze; zdajci pred bralca stopajo kot 
epsko poantirani fragmenti, ki se ne branijo humorno­kritičnega slikanja, 
zdajci kot izrazito poetični odbleski, povsem prepojeni z nadčutnimi in 
liričnimi impresijami. Ni čudno, da imajo raznoliko tematiko; ne obrav­
navajo “samo” aktualnih ženskih vprašanj, temveč (v kombinaciji z njimi) 
tudi ekološke in poetološke probleme, tuji pa jim nista niti detabuizacija 
duševnih anomalij in lucidna deziluzija odraslosti. Deklice torej odlično 
združujejo osvobojeno verzno formo in izvirna besedna slikanja z idejo 
samonikle ženske izkušnje, pod okriljem katere dozoreva spoznanje, da 
niti najkrajša pot do (samo)sprejemanja ženskosti ni enostavna, pač pa so 
skoraj vse polne bodljikavega trnja in neštetih odrekanj.
Sodobnost 2017 801
Ana Porenta: Deklice Sprehodi po knjižnem trgu
Priznati moram, da me ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da vse kritike 
antologij začenjam podobno – z mislijo o tem, da je o izborih težko in 
nehvaležno pisati (in roko na srce, tudi nekoliko manj vznemirljivo kot o 
kakšnem docela novem delu), saj je bilo običajno o njihovih posameznih 
sestavnih delih že marsikaj povedanega in zapisanega, razpravljati o tem, 
zakaj v izboru ni tega ali onega avtorja in zakaj ta ali oni je, pa je prej ko slej 
nesmiselno, toliko bolj, če so besedila, s katerimi so posamezniki zasto­
pani, kakovostna. Vodila in koncepti, konec koncev pa tudi čisto osebne 
preference avtorjev izborov so pač – logično – različni. Kar preostane kri­
tiku, je torej predvsem to, da ovrednoti takšen knjižni projekt kot celoto – z 
ilustracijami, oblikovanjem in spremnim aparatom vred.
 Današnja Sončnica na rami ima za seboj kar nekaj zgodovine, saj je 
prvič izšla že leta 1975 in bila pet let pozneje ponatisnjena, leta 1996 pa 
Gaja Kos
Sončnica na rami. 
Pesmi za otroke  
od Frana Levstika  
do danes.
Izbral Niko Grafenauer. Ilustriral Damijan 
Stepančič. Spremna beseda Niko Grafenauer. 
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Sončnica), 
2016.
802 Sodobnost 2017
Mlada 
Sodobnost
je doživela tretjo, dopolnjeno izdajo; število avtorjev in avtoric se je s 
sedeminštirideset povzpelo na štiriinpetdeset, svoje mesto v njej so tedaj 
na novo našli Mirko Kunčič, Ervin Fritz, Milan Dekleva, Bina Štampe 
Žmavc, Boris A. Novak, Vinko Möderndorfer in Feri Lainšček. V četrti, 
prenovljeni, razširjeni in dopolnjeni izdaji, ki je tokrat pred nami, se je 
število vključenih avtorjev in avtoric povzpelo na štiriinšestdeset, med 
“novimi” so Svetlana Makarovič, Lila Prap, Andrej Rozman Roza, Borut 
Gombač, Barbara Gregorič Gorenc, Andreja Borin, Anja Štefan, Peter 
Svetina, Miklavž Komelj in Jure Jakob. Pesniki in pesnice so zastopani z 
eno ali več pesmimi (z največ besedili Oton Župančič), glede na prejšnje 
izdaje so nekateri predstavljeni z manj naslovi, nekateri z več, nekateri z 
drugimi kot v prejšnjih izdajah, Pavel Golia pa je svoje mesto v antologiji 
celo izgubil. Vizualna podoba, ki je bila poprej zaupana Kamili Volčanšek, 
je tokrat delo Damijana Stepančiča, kar pravzaprav ne preseneča, saj se, 
sploh v zadnjem času, precej ukvarja z ilustriranjem poezije (Prešeren, 
Gregorčič, Kosovel …), predvsem pa se s svojo raznovrstnostjo takšni anto­
logiji, v kateri so zbrane različne poetike, dobro prilega. Nekatere pesmi 
v Sončnici na rami dobijo vinjeto, druge enostransko ilustracijo, nekatere 
najdejo svoje mesto ob ilustracijah, druge se znajdejo v njih, včasih ena 
ilustracija domiselno poveže dve pesmi. 
 Dejstvo je, da je pred nami (že) na prvi pogled čisto nova knjiga, česar ob 
prejšnjih izdajah ni bilo moč trditi – večjega formata, v sončno/sončnično 
rumeni barvi s semeni pozlate je zares sijoča in sodobna. Tudi nasled­
nji, bolj poglobljen pogled razkriva skrbnost in premišljenost pri njenem 
snovanju – likovno in oblikovno je precej bolj in bogateje dodelana kot 
prejšnje izdaje, pri čemer imam v mislih portrete pesnikov in pesnic (in 
avtoportret ilustratorja z duhovitim detajlom), ročno izpisana imena ozi­
roma naslove, pregledno oblikovan dodatek/poglavje O pesnicah in pesnikih 
itd. Tudi odločitev, da se razlago manj znanih besed sproti priključi pes­
mim, namesto da so zbrane na koncu knjige, kot je bila navada v prejšnjih 
izdajah, je zelo smiselna in pripomore k praktičnosti. Spremni besedi 
Poezija za otroke Nika Grafenauerja je tokrat pridružena še kratka spremna 
beseda Sončnica na rami Darke Tancer Kajnih, ki je sodelovala pri pripravi 
delovnega gradiva za pričujočo izdajo. Tudi omenjena se zaveda težavne 
narave izborov oziroma pravilneje rečeno, težav, ki jih izbori utegnejo 
povzročati: “Zavedala sem se, da izbori med ustvarjalci, strokovnjaki in 
bralci skoraj praviloma povzročajo tudi razočaranja in nejevoljo. Želela 
sem si, da bi bili takšni odzivi predvsem posledica obče znanega dejstva, 
da različne bralce nagovarjajo in navdušujejo različne pesmi in poetike /…/” 
Sodobnost 2017 803
Sončnica na rami. Pesmi za otroke od Frana Levstika … Mlada Sodobnost
Ob takšni izdaji, kakršna je pričujoča, nejevolje res ne bi smelo biti niti ne 
bi bila upravičena, me je pa nekoliko presenetilo dejstvo, da je spremna 
beseda avtorja izbora Nika Grafenauerja, v kateri sicer lepo oriše razvoj 
(do) polnokrvne slovenske otroške oziroma mladinske poezije, ostala 
enaka, kot je bila v tretji izdaji, torej iz leta 1996. Dve desetletji, ki sta 
vmes pretekli in dali nekaj imenitnih novih avtorskih imen, bi si vendarle 
zaslužili kakšno svežo besedo.
 Ne glede na zgoraj zapisano je četrta izdaja antologije Sončnica na rami 
izjemno delo, ki so se ga snovalci, tako je videti, lotili sila skrbno. Po dveh 
desetletjih je takšen projekt na mestu, če je realiziran tako kot ta, ki močno 
presega svoje predhodnike, še toliko bolj. Pred bralcem je torej privlačna, 
so(n)čna zakladnica dobre slovenske otroške poezije.
804 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Sončnica na rami. Pesmi za otroke od Frana Levstika …
Dim Zupan je z Levstikovo nagrado (1996), desetnico (2010) in večernico 
(2012) v žepu ter zajetno malho dobro sprejetih del za otroke in mladino 
bralcem zagotovo dobro znan. Nekaj podobnega velja za njegove junake, 
najsi ti vragolije uganjajo serijsko (kot v zgodbah o Drekcu Pekcu in Pukcu 
Smukcu, Trnovski mafiji in seriji sedmih knjig o kontemplativno naravna­
nem labradorcu Hektorju) ali v samostojnih izdajah. Kot nekakšen avtorjev 
zaščitni znak je v njegovih delih pogosto prisoten čez vse zvedav, igriv in 
radoživ otroški (ali, v primeru Hektorja, pasji) pogled na svet, ki je med 
drugim vir preštevilnih komičnih situacij in zna nasmejati bralce različ­
nih starosti. Če je vse skupaj začinjeno še z idejo, da je svet neskončno 
zanimiv in kot tak magnet za vsakovrstne pustolovščine, ki zaposlujejo 
zvedavo­razposajene junake, potem smo že v bližini tiste prijetne bralske 
izkušnje, ki jo ponujajo dela Dima Zupana. 
V ta okvir sodijo tudi Cake iz Zake, ki bralcu v obliki tretjeosebne pri­
povedi nasnujejo taborniške prigode skupine osnovnošolskih otrok. V 
ospredju dogajanja spremljamo tri razposajene fantiče – Tilna, Lipeta in 
Franeta – ravno prave starosti, da pred spanjem občasno še vedno pogre­
šajo mamin objem, hkrati pa morajo to v skrbi za svoj ugled na vse pretege 
skrivati, podobno kot skrivajo svoje prve simpatije, ki že začenjajo vstopati 
Alenka Urh
Dim Zupan: 
Cake iz Zake.
Ljubljana: Založba Mladika, 2016.
Sodobnost 2017 805
Mlada 
Sodobnost
v njihovo interesno polje. Če se nekoliko pomudim pri naslovu: Zaka je kraj 
ob Blejskem jezeru, kjer taborniki opravljajo svojo poletno “šolo za živ­
ljenje”; besedica cake pa označuje razne nenadkriljive trike, štose ali fore, 
čeprav jo Lipe uporablja kar vsevprek in z njo prav po mladostniško preti­
rava. Na primer: “Bi morala sedeti skupaj s Franetom, pa take cake.” ali pa: 
“Prava mučilna naprava, tale spalka, pa take cake.” Če temu pridružimo še 
Franetovo priljubljeno različico “pa take fore” in tudi sicer sproščen (a ne 
ohlapen) jezikovni register, vidimo, da se je Zupan na slogovni ravni tudi 
tokrat približal mladim bralcem in obenem poskrbel za duhovito nabru­
šenost besedila. Za avtorja značilna navzočnost dveh perspektiv, od katerih 
vsaka pristaja na nekoliko drugačno logiko (bodisi otroška proti odrasli 
ali pasja proti človeški), ponuja obilo možnosti za razne nesporazume in 
zmešnjave, ki so v Cakah večinoma posledica neugnane ter neobrzdane 
domišljije otrok. Takšna postavitev predstavlja primerno podlago za bujno 
razrast besedne in karakterne, predvsem pa situacijske komike. Komični 
učinki so doseženi na različne načine, najpogosteje s ponavljanjem besed 
ali situacij ter z interferenco vrst (Bergson, 1977), ki se posebej dobro 
ujema z zgoraj omenjeno dvojno optiko, zaradi katere se da neki dogodek 
ali položaj interpretirati na dva povsem različna načina. Otroci namreč v 
območje stvarnosti občasno umeščajo tudi bitja, ki jih je na poti v odraslost 
že iz praktičnih razlogov pametno odmisliti oziroma jim odmeriti prostor 
v drugem, fantazijskem resničnostnem polju. 
Dinamičen tempo pripovedi, razdeljene v dvanajst poglavij, je ustvar­
jen z nizanjem  kratkih “uvodnih” opisov različnih taborniških opravil in 
prijetnih poletnih večerov ob hrenovkah, šmornu ter zgodbah kuharice 
Tanje, ki so vsakokratni povod za nove zabavne prigode. Te se praviloma 
zaključijo tako, da fantje iz muhe naredijo slona (no, pravzaprav vse kaj 
drugega), nakar na pomoč pokličejo policijo in zasadijo nov trn v peto vod­
nika Ludvika Drugega, ki mora posledično odgovarjati Taborniški zvezi. Po 
posredovanju dobrodušnih policistov in njunega psa Planinka se po navadi 
izkaže, da bi se dalo situacijo rešiti tudi drugače, občasno pa se vendarle 
odkrije kaj pomembnega ali vsaj nezanemarljivega.
Enotno pripoved le na enem mestu prekine pripovedovalčev komentar, 
povezan z dejstvom, da so v umetnosti razne straniščne zadeve precej po­
manjkljivo obdelane. “Je že kdo kdaj slišal, da bi šel kdorkoli v katerikoli 
pravljici kakat ali lulat. Tega ni, to je tako imenovana tabu tema.” (No, 
Zupan primanjkljaj malce nadoknadi, saj je precejšen del dejavnosti naših 
junakov na tak ali drugačen način povezan prav s straniščem.)
Karakterizacija naših sekretarjev, kot so trojico poimenovali po tem, ko so 
nastopili častno (oziroma kazensko) službo čiščenja toaletnih  prosto rov, 
806 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Dim Zupan: Cake iz Zake
je ekonomična in učinkovita, bralcu namreč ni posredovana prek opisov, 
ki so celo v najdaljših primerih strnjeni v en sam jedrnat stavek, temveč 
se skrivajo v drugih besedilnih ključih, kot so dejanja in besede junakov. Ti 
nam sproti ustvarjajo sliko njihovih nosilcev. Fantiči so prika zani izjemno 
pristno, enkrat so prestrašeni, drugič neustrašni (odvisno od okoliščin, 
na primer od tega, ali je zunaj tema), spet tretjič radi malo po ribiško pre­
tiravajo, se pohvalijo ali si kakšno dejstvo o svetu kratko malo izmislijo. 
Seveda imajo svoje skrivnosti, a v Cakah je spretno povedano tudi to, o 
čemer se sicer ne govori in ob čemer bi fantom te starosti rdela lica, če bi 
vrtali vanje, zato tudi Zupan zadeve ne obeša na veliki zvon; slutiti, vendar 
res samo slutiti se da, kaj (in nemara celo, koga) ima Tilen v mislih, ko si 
zaželi eno samo samcato stvar ob zvonu na Blejskem otoku. 
Cake iz Zake so primerek žanra realistične avanturistične mladinske 
proze, ki bi jo v poskusih nadaljnje tipološke delitve lahko umestili v podtip 
taborniške avanturistične proze (Haramija, Tipologija slovenske mladinske 
realistične avanturistične proze) s parodičnimi zasuki, zaradi katerih delo 
presega vsebinsko in formalno klišejske kalupe tovrstne književnosti. 
To se kaže predvsem v nekoliko drugačni upodobitvi glavnih književnih 
oseb, ki sicer ostajajo izrazito pozitivno zaznamovane, a hkrati z različni­
mi spodrsljaji in nenamernimi prestopki ves čas postavljajo pod vprašaj 
določene norme in pravila ter posredno prevprašujejo včasih (pre)trdo 
zastavljena ustaljena pojmovanja realnosti. Taborniki torej niso samo 
pridni, pošteni in delavni, temveč tudi zvedavi, razposajeni, otroško naivni 
in hvalisavi, njihova domišljija pa daleč presega tisto, kar se ponuja očem. 
Vsekakor je pomembno, da je človek “zanesljiv, zvest, prijazen, pripravljen 
pomagati, discipliniran, veder, pogumen, plemenit, spoštljiv, vedoželjen, 
varčen in živi zdravo”; takšni so (vsaj večinoma) tudi naši trije junaki, a 
kaj, ko je vse relativno in kar je krava za enega, je prav lahko Dinosaurus 
originalis za drugega. Pa strašni velikani ajdi – tudi ti bi morda res lahko 
bili zgolj optično povečane sence ljudi, a kako vendar, ko pa je bila podoba 
v očeh fantičev “… tako ogromna. Tako ogromna, tako nadnaravna  … da 
je lahko bila samo ajdova.” V otroški domišljiji so zadeve pogosto strašne, 
vsaj dokler se jim ne pride do dna. In ravno način, kako priti zadevam do 
dna, je v očeh odraslih lahko problematična kategorija. 
Cake iz Zake to pokažejo na izjemno duhovit način, ki se kljub lahkot­
nosti ne izogne nekaterim poučnim momentom (vezanim predvsem na 
poznavanje narave) in ki z večplastnostjo značajev ter situacij spretno 
razbija ustaljene vzorce književnosti tega žanra. 
Sodobnost 2017 807
Dim Zupan: Cake iz Zake Mlada Sodobnost
Tena Štivičić: Tri zime. Hrvatsko narodno kazalište Zagreb, režija Ivi-
ca Bujan, gostovanje v Cankarjevem domu v Ljubljani, december 2016.
Tena Štivičić: Tri zime. Mestno gledališče ljubljansko, režija Barbara 
Hieng Samobor, maj 2017.
Tena Štivičić je že z  igro Fragile!, ki so jo pri nas v mešani tehniki pod 
režijskim vodstvom Matjaža Pograjca uprizorili v Mladinskem gledališču, 
pokazala izdelano pisavo in artikuliran dramski talent ter učinkovit preplet 
posmehljivega humorja in angažmaja: Pograjc in ekipa so besedilo podvo­
jili, ločili igrani in scenografski del, tako da so ob igri ustvarjali iluzijo rea­
lističnega prostora s projekcijo posnetkov maket, ki so, miniaturne, pred 
samim odrom; v  tem dvojnem mešanju simulakra, torej pomanjšanega 
modela, in igre je uprizoritev sproti ustvarjala odrski prostor, prostor ilu­
zije. Sicer pa je Fragile! igra o bednem migrantskem vsakdanu, natančneje 
o balkanskih ekonomskih migrantih v Londonu, kjer hrvaška dramatičarka 
tudi živi. Vrnitev v hrvaško okolje, v katerem se dogajajo Tri zime, je tako 
skoraj presenetljiva, čeprav avtorica ustvarja tudi po naročilu hrvaških 
gledaliških hiš in festivalov, kolikor razumem. 
Presenečenje je že sam obseg dela, ne morda zaradi količine prizorov, 
v tem v zadnji sezoni nedvomno izstopa Merlin ali Pusta dežela Tankeda 
808 Sodobnost 2017
Matej Bogataj
Tranzicija v epskih 
dimenzijah
Gledališki 
dnevnik
Dorsta, ki so ga oklestili in pod režijskim vodstvom Aleksandra Popov skega 
uprizorili v ljubljanski Drami ter je razkošna in fragmentarna metafikcij­
ska in zgodovinska kolobocija o dogodivščinah vitezov okrogle mize in 
obenem o razmerju med dobrim in zlim v zgodovini; ta freska pa je ovita 
v  formo kabareta in zabeljena z nizom potujitev, da bi se bolj pokazala 
skepsa do smisla zgodovine. Marlin je ob recimo besedilih Nenada Prokića 
za Tomaža Pandurja v njegovem “mariborskem” režijskem obdobju, ali ob 
kolažu fragmentov Metastabilni gral, tipičen primer dramskega postmo­
dernizma – tokrat pa res, ne glede na to, na kaj vse pojem lepijo in kako 
težko je zagrabiti postmodernistično ironijo v gledališču. Tam je namreč 
vse, kar ni moralka, že itak ‘premi govor’, navzkrižje povzetih in privzetih 
govorov, kot je pesemski postmodernist Milan Jesih naslovil zbirko svo­
jih radijskih in odrskih iger, in v teh jezikovnih igrivostih gre za posrečen 
poskus ubeseditve tistega, kar imenujemo “literatura v  času izgubljene 
nedolžnosti” ali “drugostopenjskost izjavljanja”, kar koli v dramatiki že 
to pomeni. Merlina ali Pusto deželo omenjam zato, da bi se videla razlika 
med radikalnimi in aktualnimi pisavami osemdesetih in devetdesetih ter 
dramsko pisavo Tene Štivičić, ki se bistveno bolj napaja pri realističnih 
sagah, kot se je reklo tistemu obširnemu pisanju o rodbinskih vejah, reci­
mo pri Forsytih ali Buddenbrookovih, torej gre za realističen pregled več 
generacij, ki v skladu z realističnim poskusom zajeti posameznika, ujetega 
v določenem zgodovinskem trenutku, na odru zgodovine uprizarjajo lastni 
personificirani ples. Tri zime so tako nekronološka, zmontirana lepljenka 
prizorov, ki sega skozi celotno 20. stoletje in sega malo tudi v naše, govori 
pa o družini Kralj ­ Kos in hiši, ki jo poselijo – in postopno zavoju jejo. 
Hiša, katere del pripade mladi partizanki z otrokom in njenemu po zvezah 
iz taborišča za nasprotnike zmagovalcev rešenega moža, po razla stitvi 
političnega emigranta in funkcionarja v  Endehaziji, nova oblast ga je 
prepoznala kot kolaboranta, postane po nekaj generacijah in z nasilnim 
ustrahovanjem preostalih prebivalcev lastnina najmlajše od hčera, ki je tik 
pred poroko s tajkunom in prevarantom. Kar je bilo najprej v lasti meščan­
stva, kar je to meščanstvo tudi zgradilo, postane po vmesnih postajah, ko 
je vse skupno in postopno tudi malo sprivatizirano, zdaj kar naenkrat last 
nekakšne kriminalne elite, s tem pa stara hiša vse bolj postaja metafora za 
celotno zgodbo o lastninjenju in menjavi dominantnih struktur v družbi. 
Hrvaška zgodba o tranziciji se nam tako zdi blizu in poznana tudi iz naših 
izkušenj, ne nazadnje gre za sosednji državi s podobnim zgodovinskim 
izhodiščem, poseljeni s posamezniki z izrazitim plenilskim nagonom in 
na debelo namazanimi s pohlepom.
Sodobnost 2017 809
Tranzicija v epskih dimenzijah Matej Bogataj
Tena Štivičić zgosti stoletno dogajanje na tri ključna zgodovinska ob­
dobja, na leta 1945, 1990 in 2011, ko se zgodijo veliki družbeni prelomi, in 
na tri družinska srečanja: prvič novovseljeni trčijo ob s psihiatrije pobeg­
lo skrivaško hčer lastnika hiše, drugič se ob smrti babice na horizontu 
napovedujejo balkanske vojne in tretjič se ob poroki najmlajše zbere cela 
družina. Ki se z leti in porokami seveda širi in razrašča, razseljuje in vrača. 
Čeprav poteka zgostitev v retrospektivi, ki zajema celo več kot stoletje in 
se vrača v skoraj mitske in nejasne začetke: recimo v zadnjem prizoru, ki 
prikazuje skrivno zgodbo o bližini med nadvse očarano služkinjo, torej 
nekakšno babico družine, in uglajenim melanholičnim meščanskim sinom, 
iz katere se je (morda, vendar verjetno) rodila nezakonska hči; nosečo 
bodočo mater so zato promptno in neusmiljeno spodili. V tem vidimo 
korenine, izvor, in Štivičićeva glede tega, pa še v čem, nekoliko posnema 
in priklicuje Glembajevski del Krleževega opusa, tudi tam je na začetku 
nečedno dejanje mešetarja, ki postane glava družine in si priskrbi kapital, 
s katerim potem Ignac zažene svoj kruppovski imperij, ki si ne pomišlja 
niti pred procesiranjem odpadkov, kar naj bi v tistih predkemisovskih časih 
veljalo za nižjo in etično sumljivo obliko biznisa, kljub donosom. Vendar 
je bil Krleža pri svojem zgodovinskem horizontu pri pisanju omejen na 
predvojno meščanstvo in aristokracijo, medtem se je svet demokratiziral 
in so prejšnje visoke sloje, razlastninjene in pobegle pred maščevanjem 
zmagovalcev pri Štivičićevi zamenjali učiteljski in vse bolj družboslovni in 
znanstveni kadri, te pa zdaj izrivajo brezskrupulozni kriminalci s pomočjo 
in pod zaščito koruptnih političnih elit. Podobno je v Treh zimah obdelana 
priprava na hrvaško osamosvojitveno vojno, ki jo ugledamo skozi oči bo­
lje informiranih in zainteresiranih za razpad Jugoslavije, skozi oči tistih, 
ki simpatizirajo s hrvaško politično emigracijo, ali s pomočjo pogovorov 
družinskih članov, ki seveda obnavljajo mitska in konstitutivna družinska 
dejanja in preizkušnje, izvemo, da je zaščitnik mlade partizanke Ruže in 
eden njenih ljubimcev partizanski general, ki je v času informbiroja zaradi 
napačne – ali neodločne – politične opredelitve deležen prisilne prevzgoje, 
podobno izvemo za zaustavljeno kariero ravnatelja šole, ki očitno ni klonil 
pod pritiskom nove oblasti ob hrvaški osamosvojitvi in so ga postavili na 
slepi tir, prepisovanje čez zgodovino in vcepljanje novih vrednot pa pre­
pustili bolj lojalnim. 
Drama Tene Štivičić ima namreč tudi močno socialno in feministično 
noto: moški, včasih tudi nasilni, kakor je sicer scagani gastarbajterski 
Karlo, ki svojo negotovost in mlahavost kompenzirajo z nerazumnim in 
nezadržnim nasiljem nad ženskami, so v drami pretežno žrtve politike. 
810 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Tranzicija v epskih dimenzijah
Po zmagi narodnoosvobodilnih sil pobegnejo v  Argentino, deportirani 
so v  kaz nilnico za prevzgojo stalinistov v  titoiste, kakršna je bila reci­
mo otok Goli, ali pa jih na vodstveni funkciji v šolstvu zamenjajo zaradi 
neprista janja na diktat novih (hadezejevskih) oblastnikov, ki bi po zlo­
mu socializma v Srednji Evropi nadaljevali svoj projekt rekatolizacije in 
retra dicionalizacije družbe. Na neki način je žrtev političnega mlina tudi 
Aleksandar Kralj, ki po mobilizaciji med hrvaške domobrane in neuspelem 
poskusu preboja na Vetrinjsko polje ali v Pliberk pristane v taborišču nekje 
v Srbiji in ga žena reši s pomočjo že omenjenega ljubimca generala. Moški 
so zaradi takšne preteklosti skrušeni, pasivni, moški pri Štivičićevi gledajo 
dokumentarne oddaje o zgodovini ali šivajo, čeprav tisti, ki še niso padli 
v nemilost – vidimo, da gre bolj za vprašanje časa, po analogiji in glede na 
zastavljen družbeni model –, delajo kariero in bogatijo in nacionalistično 
hujskajo na vojno: dejstvo, da so jih dobili po politični plati, dela moške 
zajedljive in umaknjene vase, svoje dodajo posttravmatski sindrom zaradi 
vojne in podobno, kar vse omogoča ženskam, ki so politično pasivne, da 
polno zaživijo na drugih področjih. Tri zime so pravzaprav zelo ženska 
drama, ne toliko po zasedbi, bolj po pomembnosti žensk v družinskem 
dogajanju.
Še bolj kot o usodi hiše, kar je vrhnja plast, namreč drama govori o štirih 
generacijah žensk, ki, ne glede na glavni zgodovinski tok, nekako napredu­
jejo: začetki so namreč precej neugodni za obe, za služkinjo in za njeno 
delo dajalko (čeprav je odnos v hiši, v kateri služi, skoraj tlačansko servi­
len), ena nepismena in v pričakovanju nezakonskega otroka, zaradi katere­
ga jo spodijo od hiše, otroka pa mora pozneje dati v rejo, kjer deklici skoraj 
pomrznejo prsti, ker mora petletna delati, druga omejevana pri izobrazbi 
na račun brata, ki mu pripada vse in njej nič; takšna je usoda žensk pred 
dobrim stoletjem. Zdi se, da so si z NOB priborile enakopravno družbeno 
vlogo, ki jo zdaj, z retradicionalizacijo vrednot, spet izgubljajo: Štivičićeva 
svojo mlado tajkunsko nevesto dobro osmeši, ne samo, da mora ponavljati 
očenaš tik pred cerkveno poroko, kar kaže njeno globoko zasidranost in 
tradicijo v veri, vračanje kmetavzarskih običajev, kakršen je odkup neveste 
oziroma šranga je nekaj, kar je večini popolnoma nedojemljivo, zdi se jim 
vračanje nekih starih navad, ki jih vsaj v mestu in razen v folklorne namene 
nikoli ni bilo. 
Še bolj se zdi vse skupaj čudno eni od sester, ki s svojim imidžem malo 
vleče na lezbijko, kot ji poočitajo, ki poskuša narediti akademsko kariero 
v  tujini; Štivičićeva svoje videnje hrvaške tranzicije dvakratno presvetli 
s pogledom od zunaj, enkrat gre za kičastoljuben in na zunanjem sijaju 
Sodobnost 2017 811
Tranzicija v epskih dimenzijah Matej Bogataj
temelječ pogled klasičnih gastarbajterjev iz sedemdesetih, torej tistih, ki so 
v tujini kot prišleki podrejeni, zato to kažejo z vzvišenostjo do standarda 
 tistih, ki so ostali doma, drugič je to pogled razgledanega dekleta, ki preda­
va na tujih univerzah in razmišlja o vrnitvi domov, kjer pa s svojo izobrazbo 
po razsutju (razsuvanju, zadeva je še v teku) visokošolskega sistema nima 
možnosti za zaposlitev. 
 ***
Ključna razlika med obema uprizoritvama, med ljubljansko in zagrebško, 
je morda najbolj vidna v scenografiji. Ljubljansko podpisuje Darjan Mihaj­
lović Cerar in je veristična, gre za mimetično – kar pogosto zamenjujemo 
z  realistično – izdelano škatlo s  pogledom na vrt, kjer zimi primerno 
občasno posnežkuje, kjer so kavči in mize in jušniki natančno usklajeni 
z obdobjem, v katerem se ravno nahajamo, temu ustreza kostumografija 
Lea Kulaša. Takšna glomazna scenografija se mora prilagajati štirim ob­
dobjem dogajanja, zato nastajajo vmes vrzeli in premori za menjave, ki 
jih je režiserka reševala in polnila glasbeno: vsakemu od obdobij je našla 
glasbeno spremljavo – sicer je avtor glasbe Drago Ivanuša –, ta pa je včasih 
s poznanimi džingli in kosci reklam ali s podobno pomenljivim zvočnim 
materialom zakoličila posamezni dogajalni čas. Pri tem je tipično, da je 
recimo nekakšen hišni eksterier, torej vrt, izdelan tako natančno, da se po 
njem lahko v snegu preganjajo mladi zaljubljeni pari. 
V hrvaški predstavi v Buljanovi režiji prizorišče, kot smo ga videli le 
na gostovanju in ne v matični hiši, torej morda prilagojenega dimenzijam 
odra, omogoča simultanost dogajanja; scenografijo podpisuje znani in 
tudi širše uveljavljeni srbski, tudi filmski scenograf Aleksandar Denić in 
je v neka terih elementih zelo sorodna tistemu, kar med slovenskimi obli­
kovalci prostora ustvarja Petra Veber, recimo v zadnji tržaški uprizoritvi 
Grumove Goge, ki jo je režiral Igor Pison. Tudi pri Denićevih scenskih 
rešitvah so na odru posamezni kosi pohištva, ki potem markirajo čas in 
okoli katerih se zgošča dogajanje, ki je bolj časovno markirano, čeprav ne 
stilizirano: miza na komiteju, recimo, kamor pride partizanka po ključe 
novega doma in iz šopa izbere hišo, v kateri je služila njena mati, pa miza 
za družinsko slavje, nakazana dnevna soba in podobno. Kostumi zaradi 
utečenega in stalnega sodelovanja z Ano Savić Gecan morda malo poteg­
nejo na poetiko osemdesetih in devetdesetih, ko so bili zaradi aktualnosti 
revolucionarnih anomalij igralci vizualno povojaščeni, vojaški škornji in 
šinjeli so bili prevladujoč imidž najudarnejših predstav, ki so se pretežno 
dogajale v nekih drugih, manj civilnih in civiliziranih časih. To pa morda 
812 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Tranzicija v epskih dimenzijah
tudi preveč poudari uvodni del, sam prevzem hiše in dogajanje na komi­
teju, ki ga zagrebška igralka odigra z znižanim glasom in nekako trdo, brez 
miline ženske in matere, ki mora poškodbam navkljub zaživeti v svobodi 
z novo družino; ljubljanska uprizoritev je s samimi mizanscenskimi rešit­
vami in zasedbo mlade Eve Jesenovec imela pri tem več sreče, saj delujejo 
prizori mehkejše in manj stereotipizirano vojaško.  
Kot nastanejo pomenljive razlike pri vlogi in pri ključnem prizoru 
Aleksandra Kralja; mobiliziranec, ki se znajde na drugi strani kot njegova 
noseča žena, ima na stara leta nezadržen, da ne rečemo spontan spomin 
na svojo kobilo. To je moral ob preboju po dolini Drave proti zahodnim 
zaveznikom – sicer ne njihovim, ampak tako se pač reče – privezati za 
drevo, ker poti čez hribe ne bi zmogla, tudi zaradi neorganizirane gneče 
ob begu vseh mogočih uniformirancev in civilistov in spremljevalk, nazaj 
grede, obdan s partizanskimi stražarji, pa mu je ne uspe osvoboditi. Bujan 
pretresljivo epizodo, nedvomno enega vrhuncev uprizoritve, postavi kot 
momljanje nekoliko dementnega in uhajajočega starčka, torej kot nejasen 
in potlačen spomin, režija Barbare Hieng Samobor pa jo vzame bolj zares 
in s tem poudari, da gre za enega ključnih zgodovinskih trenutkov takšnega 
reda, da je mogoče na njegovi interpretaciji navijati zgodovino v to ali ono 
smer. Gregor Gruden, za razliko od zagrebškega kolega v isti vlogi, izpo­
ved o poskusu preboja čez hribe v Avstrijo pred partizani pove z do konca 
prisotno prizadetostjo, ki kot da se je nabirala vsa leta, ko je moral o svoji 
uniformirani preteklosti molčati, pove, kot da gre za skoraj oporoko in sta­
lišče; hrvaški kolega monolog spušča kot zadnje ostanke lucidnosti, malo 
pa tudi že potopljenosti v onstran. Vendar razlika ni predvsem v ključnosti 
monologa, torej v dramaturških poudarkih obeh uprizoritev, kot drama­
turška podpora sta pri predstavi sodelovali Eva Mahkovic in Lejla Švabić, 
čeprav je premik opazen in pomenljiv, temveč verjetneje izhaja iz dveh 
različnih uprizoritvenih izhodišč: v Buljanovem, na modernizmu in njego­
vih izpeljavah temelječih odrskih rešitvah, je poudarjena subjektivnost, 
imanenca govorca, ki ga zaradi zavesti kot edinega temelja biti zaznamuje 
poroznost in prilagodljivost spomina in je zato na delu skoraj nepreverlji­
vost izjavljanja, dodatno načeta z leti in rahlo dementnostjo – na njegovo 
neozemljenost in neprilagojenost opozarja prizor pred tem, ko zahteva od 
domačih klasično jed na žlico, juho ali pasulj, ne spomnim se več, oni pa 
mu namesto tega ponujajo kanapeje z lososom. Ker se je medtem zamenjal 
kulinarični okus, on je pa glede tega neprilagojen. 
Ljubljanska uprizoritev ima ob splošni razigranosti celotne igralske 
ekipe nekaj igralskih vrhuncev. Vloga Mojce Funkl kot služkinje pod 
Sodobnost 2017 813
Tranzicija v epskih dimenzijah Matej Bogataj
 prvotnimi lastniki hiše je imenitna in igralsko izredno izdelana, do konca 
suvereno izpeljana, vendar se z vizualno in siceršnjo krhkostjo Alme Prica, 
ki je podprta z zagorskim (ali medžimurskim) besednjakom in značilno 
melodijo, ki nam prikliče neke druge, kerempuhovske čase, težko kosa. Ne 
zato, ker bi bilo kar koli narobe z okretnim in časom prilagojenim prevo­
dom Alenke Klabus Vesel ali z lekturo Barbare Rogelj, nikakor, vendar je 
v določenih segmentih zlitje arhaične in geografsko naciljane podeželsko­
sti in specifično rezoniranje nekaj, kar se s prevodom nujno izgubi. 
 Kot je Buljanova režija bolj kot v izdelanosti in podrobnostih učinko­
vita tam, kjer pride na plan temperamentnost in silovitost zgodovinskih 
preobratov: Tina Potočnik – sicer zasedena v alternaciji z Ajdo Smrekar – 
je svojo vlogo odigrala več kot korektno, vendar prizor, ko se poteguje za 
svojo ekskluzivno pravico do hiše in jo brani z argumenti, da če ne njen 
kriminalni ženin, bo pa kdo drug naredil v vili v centru mesta, torej na 
izbrani lokaciji, fitnes in kupleraj, ne dosega silovitosti zagrebškega. Tam 
je mlada igralka prikazala vso silovitost tistih, ki se sklicujejo na lastno 
večpomembnost in gojijo temu primerno vzvišen odnos do tistih z nižjo 
kupno močjo, ki se jim še prikazujejo poštenost in morala in podobne pri 
naprednih že zakrnele anahronistične značajske lastnosti. Ljubljanska 
uprizoritev je močnejša v  bolj stišanih delih, tam pride bolj do izraza 
prefinjen humor in tudi pridušena tragika te sage: Sebastian Cavazza kot 
Vladimir je recimo močan in najbolj prepričljiv, kadar si nadene nekaj star­
čevskih tikov in kadar se umakne ne le za očala z debelimi stekli, ki te tike 
in njegovo starčevsko tečnobo in cinizem poudarijo, temveč tudi ženski 
gneči in klepetavosti v zadnji moški zapik, nekam pred teve. Iva Kranjc 
svojo Dunjo zastavi kot avšasto in do domačih in socialistične trgovske 
ponudbe malo vzvišeno v Nemčiji delujočo zdomko, ki po propadu zakona 
nekako obtiči v iskanju zadoščenja in malo potegne na ostarelo tercialko, 
strogo in osvobojeno vsakršnih življenjskih radosti, Uroš Smolej kot njen 
mož pa je prepričljiva šleva, ki z militaristično retoriko in ponovno (od 
nikoder) prebujenim nacionalizmom zakriva nemoč, ki mora potem iz­
bruhniti v radikalnih in nasilnih dejanjih nad šibkejšimi. 
Zelo natančno in pretresljivo so odigrani prizori med Aliso in Marin­
kom; ona, kakor jo odigra Tjaša Železnik, je defeminizirana, že kostum­
sko, morda celo deseksualizirana, ker ni nikoli prebolela pobega na tuje 
pred njegovim teženjem, ko je prišel z vietnamskim sindromom iz vojne, 
umaknila se je v svet dela brez ljubezni, čeprav ne tudi brez eksotičnih 
ljubavnih avantur. On, ki s svojo izpovedjo sproži dvom o legalnosti po­
četja novih lastnikov, ki so grozili nekdanjim sosedom in sostanovalcem, 
814 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Tranzicija v epskih dimenzijah
je v izvedbi Jerneja Gašperina že navzven zakrčen, drža rok in vse kaže, 
da komaj miri svojo jezo, da ga nekdanji zlom in prekoračenja omejujejo 
pri polnosti akcije, hkrati mu je kot veteranu in moškemu skoraj nerodno, 
ker si ne upa upreti tistim, ki ga z materjo izganjajo od doma; da ga bodo 
lahko kapitalsko zaokrožili, kakor se reče takšnim prilastitvam. Ravno 
zaradi takšnega razmerja sil potem tudi verjamemo Alisi, ki se ji zdi edini 
vredno pobrskati po netu in se oborožiti z informacijami o bodočem sva­
ku, ko se upre in problematizira prodajo in očita drugim, da so prehitro 
popustili. Vsi so krivi pri nasilništvu, tudi zato, ker verjamejo na besedo 
tistim, ki v poštenost besede in prisege že zdavnaj ne verjamejo več. Kot 
ne v pogodbe in lastni dolg in socialni čut, to so vse sentimenti, ki človeka 
ovirajo pri karieri in nezadržnem bogatenju, ki ga zadnje preoranje, ki mu 
rečemo tranzicija, omogoča. 
Ob tem ima ljubljanska uprizoritev še en presežek: Jette Ostan Vejrup – 
v alternaciji s Karin Komljanec – kot Karolina, po krivem in zaradi ekscen­
tričnosti na očetovo pobudo hospitalizirana in pobegla iz norišnice v času, 
ko so pred partizani najprej pobegnili stražarji in osebje, da svoji vlogi 
nekaj nezadržne privlačnosti, tudi z ekscentričnostjo in neprilagojenostjo. 
Najprej kot skoraj norica, ki se skriva v  lastni hiši, potem kot suverena 
dajalka nasvetov o emancipaciji odraščajnicam je močnejši in privlačnejši 
lik kot mati odraščajnic, Maša, ki jo ne brez tragike in požrtvovalnosti in 
postopne zgaranosti odigra Jana Zupančič. Vendar je ekscentrična in kot 
da nekim drugim časom pripadajoča močna in izstopajoča ženska figura 
Jette Ostan Vejrup skoraj simbol minulega stoletja: od zapostavljene pri 
izobraževanju, čeprav premožne, do izrinjane na rob, na psihiatrijo, zaradi 
samovolje in kaznovalnosti moških, vse do razmeroma živahnega življe­
nja v “krušni” družini, torej pri tistih, ki so nacionalizirali njeno (očeto­
vo) premoženje, pa z narkofilijo v domu za upokojence je simbol ženske 
ne uklonljivosti in prilagodljivosti. Ob trmastem vztrajanju pri resnici in 
pravič nosti, ki ju zastopa Alisa kot distanciran pogled na tranzicijo, kjer 
vsi – kot v Treh zimah – malo gledamo stran, medtem pa se dogaja vse 
mogoče, je ravno postavitev Karoline in njeno mesto v drami ključno 
za podporo feministične linije. In če je za gospodarsko krivuljo v drami 
mogoče trditi, da gre navzdol, vsaj kar se enakih možnosti in socialne 
varnosti in po dobnega tiče, se ženska v vseh pogledih vzpenja: lekcija, 
ki jo da Karolina nekaj generacijam žensk, ko jim polaga na srce besede 
o neuklonljivosti, se prime, le pri mladi tajkunski nevesti se povampiri 
in nevarno osamosvoji. 
Sodobnost 2017 815
Tranzicija v epskih dimenzijah Matej Bogataj
Ob koncu drame Tri zime se nam zdi, kot da bi današnje stanje, ko si 
elite spet želijo posebnih šol za lastne otroke in temu prirejajo obstoječi 
sistem, ko je šolstvo vse manj dostopno vsem, spominjalo na tiste mitske 
in obskurne začetke te velike in obširne sage: ko so ljudi brez razloga in 
brez odškodnin lahko samovoljno vrgli na cesto, ko so ženske ostajale 
doma, kjer je bilo njihovo tradicionalno mesto za klavirjem in za šivalnim 
strojem, pa v  salonu, če so se priučile drže. Vendar se takšni družbeni 
modeli vračajo po tem, ko so se pokazali kot krivični, neživljenjski in ne­
funkcionalni. Čeprav je izobraženost Alise in splošna dostopnost znanja, 
tudi za ženske, danes vse drugačna od tiste izpred dobrega stoletja, se nam 
včasih zazdi, da sta vzporedno napredovali tudi lenoba in brezbrižnost: 
Tena Štivičić nam tega v Treh zimah ne potrjuje in upajmo, da je v tem 
optimizmu njen glas res generacijski. 
816 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Tranzicija v epskih dimenzijah
Vztrajanje, film Miha Knifica.
Nukleus film, d. o. o. 
Slovenija.
Režiser in scenarist filma Vztrajanje Miha Knific je študiral kiparstvo na 
ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (zanimala ga je tudi fotografi­
ja), magisterij iz art filma je končal na Royal College of Arts v Stockhol­
mu. Med tem je veliko razstavljal (več kot dvajset skupinskih in dvanajst 
samo stojnih razstav po evropskih mestih). Od takrat ima Knific na svojem 
računu že kar lepo število kilometrov s kamero. V le nekaj letih je posnel 
več kot petdeset komercialnih oglasov za številne naročnike (T­mobile, 
Krka, Mobitel, Siol, Wolksvagen, BMW ...) in za različne trge (Rusija, Srbi­
ja, Poljska, Črna gora, Slovenija …). Je avtor več kot tridesetih glasbenih 
spotov za izvajalce, kot so Vlado Kreslin, Rambo Amadeus, The Tide, Bullet 
for my Valentine, Evil Eve … Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo lotil 
kratkometražnih filmov. Med njimi naj omenimo Pikapolonica hoče odrasti 
(2011) in Lisica v lisičjem jeziku (2009). Nikakor pa ne moremo mimo zelo 
odmevnega sodelovanja s  Klemnom Slakonjo pri YouTube imitacijskih 
podjemih Putin, Putout, ki do zdaj beleži že 11 milijonov ogledov, in Golden 
Dump  – o Donaldu Trumpu. Snema veliko in stalno, tako ohranja potrebno 
formo, tako “ostaja v pogonu”, kot pravi sam. Knific se je dodobra  zmojstril 
Sodobnost 2017 817
Goran Potočnik Černe
Mehanika živih teles
Filmski 
dnevnik
v  kratki formi in obrtniško izpilil način, kako povedati širšo zgodbo le 
s fragmenti, odlomki in utrinki. To pa je zelo pomembno za film Vztrajanje. 
Vztrajanje je Knificev tretji celovečerec. Med študijem na Švedskem je 
naredil Noč (En Natt, 2006), leta 2015 pa ‘slovenski’ dolgometražni debi 
Stvari, ki sem jih hotel početi s  tabo. Z njim je lani sodeloval na festivalu 
v Karlovih Varih in prejel nagrado Eurimages Lab Award za najobetavnej­
ši filmski projekt, vredno 50.000 evrov. Na pravkar končanem festivalu 
v  Cannesu je bil del ene najmočnejših odprav slovenskih filmarjev na 
Azurno obalo. Poleg njegovega so se na filmski tržnici predstavili še Ivan 
Janeza Burgerja, Družinica Jana Cvitkoviča, Slovenija, Avstralija in jutri ves 
svet Marka Naberšnika in Rudar Hanne A. W. Slak. Vseh pet filmov se je 
potegovalo za najboljšo mednarodno festivalsko premiero. V programu 
Short Film Corner je bilo predstavljenih pet kratkih filmov, ki jih je podprl 
Slovenski filmski center. Ob samih filmih pa še producentka Petra Vidmar 
med dvajsetimi evropskimi producenti na potezi (Producer On The Move 
2017) s filmskim projektom Orkester producentske hiše Gustav Film. Kot 
poseben dogodek je osrednja slovenska filmska organizacija pripravila 
predstavitev ukrepa denarnih povračil, ki ga pripravlja v sodelovanju s Slo­
vensko turistično organizacijo in Ministrstvom za kulturo. Cilj ukrepa 
je izboljšanje pogojev za razvoj tako imenovanega filmskega turizma in 
promocija Slovenije kot snemalne lokacije, učinek pa narediti Slovenijo 
privlačnejšo za mednarodne filmske ustvarjalce in vlagatelje v film, večja 
poraba na področju storitvenih dejavnosti s  področja turizma in večja 
prepoznavnost.
A posvetimo se Knifičevemu filmu. Vztrajanje je po svoji narativni struk­
turi film esej. Z elementi filmske pripovedi analizira pojav vztrajnosti, kot 
se kaže v različnih intimnih, bolj ali manj zaostrenih, eksistencialnih oko­
ljih: v ljubezni, bolezni, vojni, osamljenosti, starosti, spolnosti, otroštvu, 
posilstvu, samomoru, ob smrti bližnjega, v smrtni ogroženosti in drugih. 
Z lahkoto bi naslov zapisali v obliki, ki od “iznajditelja” esejistične forme 
Montaigna naprej velja za klasično: O vztrajnosti. Po scenaristični zasnovi 
je kolaž dvajset resničnih zgodb, dvajset različnih oseb, ki nas nagovarjajo 
v sedemnajstih jezikih, večinoma z monologi v offu. Dialogov tako rekoč 
ni. Če so, so neopazni in v dramaturškem smislu nimajo večje teže. Zgodbe 
so umeščene v čas zadnjih šestdeset let. Na ta način film pridobi univer­
zalnost oziroma občost in se ne navezuje zgolj na generacijsko določene 
problem ske sklope. Ta vsebinska in formalna raznolikost (zgodbe, osebe, 
kraji in čas dogajanja) je zelo spretno umeščena v skupni okvir filma. Ob 
ogledu filma je ne opazimo, prav tako nas ne zmotijo šivi, ki “pisanost” 
818 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Mehanika živih teles
držijo  skupaj. Kar je najbrž dobro in je znak visoke ravni obrtniške uspo­
sobljenosti. 
Nekaterim zgodbam “sem bil priča sam, druge sem prebral v črni kroniki 
ali opazil na internetu”, nam v nekem intervjuju razkrije Knific, ki je film 
snemal osem let. Zgodbe med seboj niso pripovedno povezane: osebe se 
nikdar ne srečajo in niso povezane ali v medsebojnih odnosih, kraji se ne 
ponavljajo, indicev o isti mreži, ki bi bila vpletena v ozadje zgodb in jih na 
ta način povezovala, ne najdemo …, skratka, Vztrajanje ni omnibus ali kaj 
podobnega. Vsaka zgodba kot zgodba stoji zase, je vzeta iz svojega “veso­
lja” (če je vsako življenje vesolje zase), pred nami poblisne kot fragment, 
utrinek, odkrušek, in se tja, tako nenadno, kot se je dvignila, tudi vrne. 
Zgodbe vsebinsko ne referirajo in se ne sklicujejo druga na drugo, niti 
se navzkrižno ne citirajo. Nič v  filmu (določen moment, določena per­
spektiva, deus ex machina) za v nazaj ne vzpostavi notranje kohezije in ne 
poskuša zgodbe kako drugače zaokrožiti v vsebinsko celoto. Pa vendar in 
kljub zgornjemu zatrjevanju so tu, kjer so, natančno zato, ker tu morajo 
biti, da bodo skupaj povedale skupno zgodbo. 
Kaj je potem neki minimalni skupni imenovalec tako skrajno raznorod­
nemu spektru življenjskih zgodb? Odgovor je podan že s samim vpraša­
njem: pridevnik “življenjski”. Kamera ujame protagoniste in protagonistke 
v zanje prelomnih (nemalokrat usodnih) življenjskih trenutkih, dejanjih, 
situacijah, spoznanjih. Njihova življenja bodo od te točke tekla drugače. 
Kako, ne vemo. Boljše ali slabše, ne vemo. To, kar lahko zaenkrat rečemo, 
je, da vztrajajo, kljub strahovom, bolečini, slabim obetom, nejasni prihod­
nosti, pa tudi blaženi nevednosti, in da svet naslavljajo s prošnjo: “Želim si 
še eno priložnost. Novo življenje.” Duhovnik, ki je izgubil vero v Boga, pa 
še vedno opravlja božjo službo. Go­go plesalka, ki dojenčico še pravi čas 
stisne k sebi in je ne spusti z nadvoza na spodaj drveče kamione. Vdovec, 
ki v morje raztresa pepel pokojne žene, v sobi popolnoma praznega hotela 
(izven sezone) pa si na telefonu znova in znova predvaja njen video. Dekle, 
ki se nesrečno znajde sredi vojaškega spopada in jo vojaki posilijo. Vojak, 
bolničar, ki se ustreli, ker je bil del skupine, ki je posilila domačinko. Par, ki 
se divje daje dol in ki ne bo nikoli več doživel takšnega občutka celosti in 
polnosti (spoznanje, ki ga nočeta in niti ne moreta vzeti na znanje). Drugi 
par (mogoče pa ta isti), ki se utaplja v zaprtem avtu. Ona je že mrtva, on se 
bori naprej – z vodo, vrati in s slabo vestjo, ker rešuje sebe, nje pa ne more 
več. Žena, ki pripelje na urgenco umirajočega moža, ki umre, medtem ko 
ona išče WC – brez slovesa, brez stiska roke, brez besede tolažbe. Plesal­
ca (par tudi onstran gledaliških desk), ki odplešeta čustveno zahteven in 
Sodobnost 2017 819
Mehanika živih teles Goran Potočnik Černe
intimno izredno intenziven zaključek predstave, v zaodrju pa si ne moreta 
več niti pogledati v oči. Prostitutka, ki se tako vdana v usodo kot zdolgoča­
sena s taksijem pelje na nočni šiht. Kaj, če sploh kaj, ji roji po glavi? Deset­ 
in­nekaj­letnik, ki priteče na plesno tekmovanje in z žarom in esprijem 
odpleše s sotekmovalko, ter skinhead­robust­mačo­(in kar je še tega) oče, 
ki ga poskuša odvleči s tekmovanja. Profesionalni boksar, ki kljub letom, 
dvomom in izgubi smisla še vedno boksa in celo knockoutira nasprotnika, 
ki bi bil lahko njegov sin. Zaljubljeni par učencev, ki se (namenoma?) izgubi 
na šolskem izletu nekje v Italiji. Podivjana otroka nekje v odročnih predelih 
– njun oče, dodobra načet, leži mrtev v postelji – skrita v koruznem polju 
prežita na moškega s kravato. Nosečnica, ki rojeva in čuti le neizmerno 
ljubezen do otroka. Moški, ki divje priplava na površino (mogoče tisti iz 
potapljajočega se avta?). Mati treh otrok, ki ravnokar po telefonu prejme 
novico, da se je njen partner, oče otrok, v gorah smrtno ponesrečil. Kako 
naprej – žena ni več, mati še vedno. Starka, ki zastane sredi zasneženega 
polja, s silhueto vasi v ozadju in s pogledom, polnim izgubljenosti. To so 
le nekateri momenti nekaterih zgodb, vpletenih v film Vztrajanje.
Za nikogar ne vemo, od kod je prišel, zakaj počne, kar počne, ali bo kdaj 
odšel od tod in kam. Vemo le to, kar vidimo. In to je dovolj. Ali bodo dobili 
še eno priložnost, možnost za novo življenje, je vprašanje za kak drug film. 
Zato je prošnja za novo življenje tudi umeščena na konec filma.
Če malo rudarimo po medmrežju, kaj hitro naletimo na nekakšen trailer, 
napovednik Vztrajanja. Nekakšen zato, ker ne gre za običajni napovednik 
prihoda filma v kinematografe: s producentskimi emblemi, igralsko zased­
bo, datumi premiere in podobnim. Gre le za dve minuti in šest sekund 
dolg klip (sestavljen iz štirih odlomkov iz filma). Brez izgovorjene besede. 
Edini, a strašno močen komentar napovednika je molovska izvedba pes mi 
Ave Maria. Napovednik je v popolnem sozvočju z osnovno narativno struk­
turo filma: in and out. Tako kot se začne se tudi konča, v svojem lastnem 
“vesolju”, ki je gosto nabito s težkó dihajočo atmosfero. Napovednik je 
zgodba nad zgodbami – metazgodba (vanj je zajeto vse, kar se v takšnih ali 
drugačnih konstelacijah na pomenski, simbolni in imaginarni ravni nahaja 
tudi v filmu). Prostitutka klip odpira z usodno vdanostjo. Japi, ki ga nekdo 
ali nekaj pobitega vleče skozi koruzno polje, napovednik za konec (s tem 
pa tudi film) prešije z apokaliptičnimi toni. Osrednji, bistveni del trailerja 
pa tvorita posnetka posilstva dekleta, ki ga zagrešijo (ameriški?) vojaki, in 
starke, ki tava v snegu. Zakaj omenjam napovednik, ti dve minuti in šest 
sekund? Ker nekaj tako poetičnega, pretresljivega in istočasno bolečega 
nisem videl že dolgo, dolgo časa.
820 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Mehanika živih teles
Ko sem še po ogledu celotnega filma razmišljal, kaj me je tako pretreslo 
pri napovedniku, si na vprašanje sprva nisem znal odgovoriti. A sčasoma 
se je odgovor vendarle izoblikoval. Prostitutka in japi določita razpon 
atmosfere, ki film preveva enkrat v bolj fatalističnih, drugič v bolj pesimi­
stičnih odtenkih (ki se oboji razvrščajo po celotni lestvici intenzivnosti). 
Osrednji ton pa filmu (kot tudi napovedniku) dajeta zgodbi posilstva 
in starke, vsaka s svojo specifično težo, vsaka s svojim spletom občutij, 
predstav, vprašanj in dvomov. Posilstev smo sicer na filmskih platnih 
videli že ničkoliko. Brutalnejšega in mučnejšega od tistega iz Noéjevega 
filma Nepovratno (Irréversible, 2002) bi težko našli. Na srečo Vztrajanje 
v tem smislu ne tekmuje z Nepovratnim. Zapluje v popolnoma druge, a nič 
manj grozljive vode. Le da grozljivost ni v brutalnosti, ampak v poetič­
nosti. Posilstvo v Vztrajanju je verjetno najbolj poetičen kader filma. In 
s tesnobo me je navdalo prav to, da sem se “spozabil” in close up posilstva 
gledal kot estetski akt, in ne kot akt skrajnega nasilja in ponižanja. Kader 
je mojstrsko nastavljen tako, da se z lahkoto “spozabimo” in brez slabe 
vesti doživljamo estetski moment posnetka. Obrazov vojakov ne vidimo. 
Le dekle (igra jo Huong Lu Q) nas nepremično in prodorno gleda. A gleda 
onkraj nas. Njen pogled zavrta skozi nas, ne s strahom, grozo ali klicem 
na pomoč, ampak z odsotnostjo, vdanostjo in nekim čudnim vztrajanjem 
v tej vdanosti. Iz tega je ne predrami niti obvezana roka posiljevalca, ki jo 
ob tem, ko jo posiljuje, nežno boža po obrazu. Iz transa, v katerega nas je 
uročil njen pogled, pa ta roka vendarle predrami nas. Ta nežnost je nekaj, 
kar ne sodi (oziroma naj ne bi sodilo) zraven. Nežno posilstvo! Nežnost 
ni logični predikat posilstva. Kljub temu pa na tem mestu proizvede kopi­
co dodatnega pomena. Nežnost v  posilstvu je inflacija pomena. (Če bi 
iskali filmsko definicijo za prikaz psihoanalitičnega koncepta realnega, je 
ta božajoča dlan natančno to: vdor realnega. Ki posnetek nabije z eksplo­
zivno mešanico strašljivega in poetičnega. Estetski Unheimlich. A pustimo 
psihoanalizo tokrat ob strani.)
Starka (igra jo neprekosljiva Štefka Drolc) je drugačna. Do tega, da sami 
sebi izstavimo račun za funt mesa (tako kot smo si ga ob estetskem gle­
danju posilstva), nas pripelje po drugačni poti. Starka se s težavo prebija 
po zasneženi poljski poti. Teža vrečk ji je v očitno breme. Prvi občutek je, 
da smo jo pač ujeli v njenem vsakdanu, le da je njo presenetilo in ujelo 
sneženje. A nekaj vendarle ni prav, nekaj “ne štima”. Kaj počne sama zunaj 
v takem vremenu? Je morala po nakupih ravno zdaj? Se je izgubila? Gre 
domov ali se pravzaprav nekam odpravlja (glede na to, da se oddaljuje od 
zaradi sneženja zabrisane vasi v ozadju)? Je pozabila, kje je doma? Sploh 
Sodobnost 2017 821
Mehanika živih teles Goran Potočnik Černe
ve, kdo je? In kot bi nas slišala, se ustavi, obrne in pogleda nazaj, poti vasi. 
Čez trenutek ali dva, ravno dovolj dolga, da začutimo njeno obotavljanje, 
njeno negotovost, se obrne spet k nam. In v njen obraz so vrezani utruje­
nost, izgubljenost, pa tudi začudenje: Kaj počnem tu? A vprašanja ne izreče 
sebi, saj sama odgovor zdaj že pozna. Njeno čudenje, ki ga nemo izreka, je 
namenjeno nam. Zato njen “tu” ni le zasneženo polje. “Tu” je tu vseh tu­ 
jev (v najboljši maniri Heglove genealogije zavesti). Je vsakokratni tu, kjer 
koli na tekočem traku življenja tisti trenutek pač smo. Vedno smo (nekje) 
tu. Do starke čutimo globoko empatijo. A do njene absolutne gotovosti, 
popolne vdanosti, ki na lepem zasije na njenem obrazu, do te kristalno 
čiste zavesti, čutimo tudi in predvsem zavist. Zavidamo ji, da je dokončno 
prostorsko prešila sedanjost in ustavila drsenje “tu­ja”. Zavidamo ji njen 
pogum za smrt (ne samomor!). Starka se je predala, a tudi odločila. Dovolj 
ima vsega. Ne bo več vztrajala. A ravno to, da se ustavi, ji omogoči, da gre 
naprej. Da stopi s tega tekočega traku.
Posilstvo in tavanje v  snegu nista za razumevanje Knifičevega filma 
osrednja le zaradi intenzivne nabitosti, ki preseva tudi vse druge zgodbe, 
ampak tudi zato, ker sta umeščena vsak na svoj rob terena, ki ga Knific 
določi z besedo vztrajnost. In s tem topološko zamejita celotno filmsko 
dogajanje. Tvorita krog vztrajnosti: Ali vztrajati vsemu navkljub ali se pre­
prosto (vsemu navkljub) izklopiti; ta krožna naveza razkriva skrivnostno 
konstitucijo vztrajanja. 
“Vztrajanje” je nenavadna izbira za naslov igranega filma. Občutek ima­
mo, da te besede ne uporabljamo prav pogosto. Če bi se morali spomniti, 
kdaj smo jo nazadnje uporabili, bi verjetno ne znali postreči s konkretnim 
odgovorom. A če jo vpišemo v različne iskalnike in baze besedil na spletu, 
od Najdi.si do Gigafide, nas število zadetkov preseneti. Besedo “vztrajanje” 
uporabljamo zelo pogosto, in to največ v množičnih medijih, ki najpogo steje 
deležijo v našem vsakdanu. Vztrajanje je pogosta moduliteta našega bivanja.
Tudi ko jo zapisujemo, nam prsti pri težavnem sklopu prvih štirih črk 
nemalokrat zaplešejo izven pravilnega takta, jezik pa se nam, če hočemo 
ali ne, vedno, ko jo izgovarjamo, nekoliko zatakne, sploh če smo nekoliko 
disleksični (in vsaj malo smo). Kar je na neki način zabavno, glede na to, 
da je tudi Miha Knific disleksik, kot pove v enem od intervjujev. Je pa tudi 
genialno, saj nas tako že z otvoritveno potezo filma, z naslovom, postavi 
na mesto, s katerega filmske podobe zremo z izkušnjo “bralne motnje”. 
Vztrajanje je film esej in ga kot takega moramo, vsaj toliko, kot ga gledamo, 
tudi brati. Običajno, linearno branje pa ni nujno vedno najboljši način za 
tovrstno početje, kot je tale zapis.
822 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Mehanika živih teles
Malo se še pomudimo pri pomenu (teh je sicer več) same besede 
“vztrajanje”. Če pobrskamo po najelitnejši in najimenitnejši zbirki slo­
venskih besed, Slovarju slovenskega knjižnega jezika, med drugim najdemo 
zanimivo navezo vztrajanja in sile: sila je nekaj, “kar ni telo in premaguje 
vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju”. Če v tole razlago sežemo 
kot v nogavico in jo obrnemo od znotraj navzven, dobimo nekaj takega: 
vztrajanje je nekaj, kar ni sila in se kot določeno stanje, položaj telesa 
zoperstavlja sili – hoče, da telesa ostanejo na mestu in da jih sila ali več 
sil ne bi premaknilo. Vztrajanje je po svoji ontološki podstati torej težnja 
k mirovanju – vztrajati v mirovanju. Ta definicija je za nas zanimiva še 
toliko bolj, ker so telesa v Knifičevem filmu živa telesa, ljudje; še več, kot 
smo ugotovili, je ta živost njihov bistven predikat. Živa telesa pa so živa 
le v toliko, v kolikor se gibljejo – od točke A do točke B (od enega “tu” do 
drugega “tu”). Težijo, da ne obstanejo na mestu. Ta nujnost gibanja pa nam 
razumevanje vztrajanja živih teles nekoliko oteži. Kako vztrajati v gibanju 
in ob tem težiti k mirovanju (kar je splošna definicija vztrajanja)? Proti­
slovje? Zagotovo, če ga beremo linearno, če za edino merilo razumevanja 
sveta in razmerij med rečmi v njem vzamemo enostavno logično sklepanje. 
Če pa to merilo cepimo z “bralno motnjo” oziroma z načinom delovanja 
bralne motnje (z nelinearnim sledenjem znakom in njihovim pomenom, 
z loopi, preskoki, izpusti …), pa lahko logično urejena razmerja ukrivimo 
in podredimo drugačnim principom gledanja, videnja in razumevanja 
 reči. Poenostavljeno: če v splošnem velja, da je A vedno enako A, potem je 
možna le tale ekvivalentna formula avto = avto. S pomočjo bralne motnje 
red reči obrnemo in uredimo tako, da je va­to = av­to. Z novo ureditvijo 
razmerij med znaki pravzaprav ničesar ne izgubimo, avto še vedno ostane 
av­to, le kot va­to. Z zarezo “va” v ekvivalentno formulo pa dosežemo, da 
lahko v polje te linearne in strogo zaprte formule vstopi tudi pomen, ki 
prej tja ni mogel. Poglejmo, kako se ta zarezana formula obnese pri proti­
slovni zagati vztrajanja v gibanju, ki istočasno teži k mirovanju. Osnovna 
ekvivalentna enačba vztrajanja je vztrajanje telesa = težnja k mirovanju. Ekvi­
valentna enačba vztrajanja, ukrivljena skozi “bralno motnjo”, pa vztrajanje 
 živega telesa = težnja h gibanju živega telesa. Če se mogoče na prvi pogled 
z ukrivitvijo enačbe kaj izgubi, se na drugi strani z zarezo proizvede po­
men, ki to izgubo zapolni.
Če verjamemo ali ne, nam fizika, ta mati vseh eksaktnih znanosti, že 
v svoji genezi ponudi rešitev tega vozla. Galilejo Galilej je pravzaprav po­
nudil natančno to, kar imenujemo “bralna motnja”. Obstajata popolno in 
nepopolno gibanje. Pri popolnem gibanju na telo ne deluje nobena zunanja 
Sodobnost 2017 823
Mehanika živih teles Goran Potočnik Černe
sila in je zato takšno gibanje premočrtno ali mirujoče; pri nepopolnem 
gibanju pa deluje na telo zunanja sila. Njegovo trditev lahko razumemo na 
več ravneh. Najprej, telesa se gibljejo (premočrtno), tudi ko nobena sila 
ne deluje nanje. Nadalje, mirovanje je eden od načinov popolnega gibanja. 
In nazadnje, nepravilno gibanje je gibanje, ki je telesom vsiljeno od zunaj. 
Pa preberimo povedano še na naš, nelinearen način oziroma naši zgornji 
ekvivalentni enačbi dopolnimo z Galilejevima dvema gibanjema. Vztrajno­
sti znotraj popolnega gibanja, kjer je mirovanje eno od gibanj, ni. Tu biva 
le v ozadju, v načinu aktivne pasivnosti, v pripravljenosti, da se takoj, ko 
mirovanje živih teles zmoti zunanja sila, aktivira. Nepravilno gibanje pa 
ne pozna mirovanja, saj je stalno pod “stresom” zunanjih sil. Vztrajnost 
pa je nenehno v aktivnem načinu in se tem silam zoperstavlja. Osnovna 
ekvivalentna enačba vztrajanja vztrajanje telesa = težnja k mirovanju se lepo 
umešča v svet, ki ga po Galileju določa nepravilno gibanje. Se pravi svet, 
kjer sta osnovni pravili logika in linearno branje. Ekvivalentna enačb vztra­
janja vztrajanje živega telesa = težnja h gibanju živega telesa pa sodi v svet 
pravilnega gibanja, kjer vztrajanje teži kot potenca in dosega mirovanje, a 
mirovanje, ki je eden od načinov gibanja. Mirovanje je gibanje brez gibanja.
(Intermezzo: Na osnovi Galilejevega razumevanja gibanja je pozneje 
Newton postavil znamenita zakon vztrajnosti in zakon o vzajemnem učin­
ku in z njima dokončno ovrgel Aristotelovo mehaniko gibanja ter logiko 
vzroka in učinka zamenjal z logiko akcije in reakcije. Kar pa je svojevrsten 
hec, to namreč, da v temelju moderne znanosti, v logiki akcije in reakcije, 
tiči seme alogične zastavitve popolnega gibanja kot mirovanja.)
Kako skozi tako prirejeno optiko brati film esej Vztrajanje? Rekli smo že, 
da sta zgodbi posilstva in starke vsaka zase umeščeni na svoj rob dogajal­
nega prostora filma ter da s tem zamejita ta prostor. Vse druge zgodbe se 
dogajajo nekje tu vmes. Rečeno z Galilejem, starkino življenje se odvija po 
principih popolnega gibanja. Odsotnost vseh zunanjih sil, ki jo simbolizira 
v daljavo in snežni metež ujeta ter skrita vas, vztrajnosti omogoči, da se 
preklopi v pasivni način, v sleeping mode, starkino živo telo pa zavzame 
položaj mirovanja, ki je eden osnovnih načinov pravilnega gibanja. Naša 
zavist ob starkinem pogumu je pravzaprav zavist do odsotnosti vseh zu­
nanjih sil, ki so v takem ali drugačnem smislu vedno akt agresije, izmikanje 
ali zoperstavljanje tej agresiji pa nas silita v nepravilno gibanje.   
Zgodba korejskega ali vietnamskega dekleta, ki ga posili skupina zahod­
nih vojakov, se seveda dogodi v svetu, ki mu vladajo podivjane in neukro­
čene zunanje sile (tako v smislu vojaške invazije kot v smislu nasilnega 
vdora v  intimni prostor in zloma osebne integritete mladega dekleta). 
824 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Mehanika živih teles
 Gibanje njenega živega telesa lahko tako poteka le po principih nepra­
vilnega gibanja. Vztrajnost, ki se bori proti temu barbarskemu vdoru, delu­
je na najvišjih obratih. Božajoča dlan to barbarstvo le še dodatno podčrta, 
ga ne omili. Pravzaprav ga ta akt nekakšne slabe vesti šele zares naredi 
barbar skega. Prav tako nas ne sme zavesti njena pasivnost in vdanost 
v trenutni položaj, ki nima nič z mirovanjem, kot ga lahko razberemo iz 
starkinega odnosa. Zato je tudi ona tista, ki na koncu filma zadnja izreče 
priprošnjo, da si želi še eno priložnost za življenje (pred njo to naredi le 
popolnoma uničen džanki). Priložnost, da bi njeno živo telo enkrat ven­
darle zanihalo v amplitudah popolnega gibanja.
Sodobnost 2017 825
Mehanika živih teles Goran Potočnik Černe
Kakšno mnenje si “upaš” povedati o  svojih kolegih dramatikih, Jovanoviću, 
Jančarju, Hiengu, Zajcu, Flisarju, Lainščku, o obeh Zupančičih, očetu in sinu …
Čiro, Čiro! Bi me rad spravil v zamero kar s celo rajdo mojih kolegov? In 
zakaj nisi omenil Möderndorferja, Šeliga, Jesiha, Filipčiča? Če si upam? 
Seveda si upam.
 Jovanović – pravi človek teatra, njegove drame so teatrske … “Vse” zna. 
Od drame prek farse do happeninga in ibsenovke … Osvoboditev Skopja, Zid 
jezero, Žrtve mode bumbum … Zadnje “politične” verzije Antigone in Matere 
Korajže še nisem videl. Zakaj me ne vlečejo, ne vem.
 Jančar – velik pisatelj! Njegove drame so hvaležne za oder, vendar so bolj 
literarne kot Jovanovićeve. Arnož najboljši, a vse dobro, proza pa kaj pada 
najboljša. (Potem pa politični eseji, hahaha!)
 Hieng – Njegove učinkovite literarne drame so prinesle nov veter v dra­
matiko in njegove svetovljanstvo (Osvajalec, Lažna Ivana, Izgubljeni sin …)
Zajc – dramski pesnik prve klase. Dal sem na repertoar Mestnega gleda­
lišča njegovega Potohodca in že na premieri ostal brez polovice občinstva. 
A smo imeli prav!
 Flisar – od Kostanjeve krone naprej sem čakal, kdaj se bo vrnil k dramati­
ki. Hvala Bogu, da se je ravno zdaj! Leonardo je boljši od Strica iz Amerike. 
Je sedaj vodilni dramatik prav Flisar?
Plus ça change,  
plus c‘est la  
même chose
826 Sodobnost 2017
Sodobnost 
nekoč
 Oba Zupančiča – oče Mirko je doktor dramaturgije, sin pa režiser in 
mu je ime Matjaž. Mirko je živa legenda. Z legendami pa sam veš, kako 
je. Odlično, da si se odločil natisniti “literarno komedijo na znane teme” 
Čarobnice. Morda Mirko najbolj skrbno pazi na slovenski jezik. Ob Zajcu 
in Jesihu, kajpada! Matjaž še ni nobena legenda, zato lahko sproščeno piše 
groteske in eksperimentira … 
 Lainšček – v dramatiki še ni dosegel takega vrha kot v  prozi. Toda 
 poznam nekaj njegovih dram in trdno sem prepričan, da nam jo bo še tudi 
v dramatiki zagodel, kot se spodobi.
 Če seveda “nisem nor”, da bi dajal kako mnenje tudi o tistih, ki si jih 
izpustil, naj omenim še Möderndorferja, ki je napisal med drugimi tudi 
Travestitsko svatbo in dokazal, da bi lahko vse posekal kot komediograf, če 
bo le še naprej pisal farse, burke, komedije … Lope de Vega jih je namreč 
napisal baje 2000 in je bil mojster … Si zdaj zadovoljen? 
Ciril Zlobec: Intervju Tone Partljič
Sodobnost 1995, str. 478–479
Človek neprestano izgublja.
 Greš, kakor je sojeno, po svoji poti in spotoma izgubljaš dneve, leta, sve­
žino, moč, ogenj, želje, prijatelje, znance in – sam sebe. Zmeraj je v veljavi 
pravilo, da več izgubljaš, kakor dobivaš, pa četudi si tiste sreče človek, ki 
rad daje in zato zmeraj tudi dobiva. Ta zna tako polniti praznine za izgub­
ljenim z novim; toda gorje tistemu, ki ne zna, ki ne zmore, ki mu ni dano 
nadomeščati izgubljeno veliko z najdenim malim, blesteče z netemnim, 
zanos ljubezni z ljubeznivostjo, sanje brezdanje z vdanim sprejemanjem 
vsakdanje danosti.
 Izgubljanje je delež slednjega. Vztrajno in stanovitno gre v korak z vsem 
živim kakor enako stanovitna in neutrudna sopotnica smrt.
 A to nikakor ne pomeni, da je bitka vnaprej izgubljena, četudi je še in še 
videti, kakor da je brez upa zmage. Kljub vetru, burji, viharju ali zgolj lahni 
sapi je potrebno sproti prižigati iskro, plamen, ogenj, kres upanja v dvoje, 
kar kljub neprestanemu izgubljanju vsakemu ostane:
 Upanje v zemsko in božje.
 Priznam. Ta dvojnost je nemara zgolj navidezna. Večini ljudi, tudi 
agnosti kom, ki prisegajo zgolj na tuzemsko, se prikazuje kot enotnost 
dvojnosti – časnosti in večnosti.
Sodobnost 2017 827
Plus ça change, plus c‘est la même chose
 Kakorkoli že obračamo in prekladamo to resnico, ostane dejstvo, da je 
človek ujet v časnost in ustvarjen za večnost. Med tema dvema položaje­
ma kot med dvema svojima rokama bije človek svoj boj ali za sartrovsko 
vizijo borbe s končnim porazom ali z naklonjenostjo milosti za rešnjo pot 
iz svoje zemske ujetosti v brezprostorja brezčasnosti.
Tone Pavček: Izgubljanje, minevanje, pridobivanje
Sodobnost 1997, str. 342–343
 
Ljubljano ljubim in sovražim. Pravzaprav vse in vsakogar ljubim in sovra­
žim, tudi najbližje in sebe; v tem sem pristen fašist, ki pozna le prijatelje in 
nasprotnike in je s težavo zmožen živeti v LD (liberalni družbi) meščan­
skega tipa, ki vse odnose med ljudmi nevtralizira, jim jemlje čustveni 
naboj, neposrednost, usodnost in milost. Ker vem, kako slabo je takšno 
čezmerno vnašanje v vsako razmerje zanosa in strasti, se še posebej trudim 
za vzpostavitev LD kot PM (postmoderne) ali informacijske ali kiberne­
tične družbe, megapolisa. 
 V megapolisu sem varen; recimo v Parizu, ki ga imam za nekak svoj drugi 
dom, vendar za povsem nasproten od Ljubljane; v njem sem preživel, če 
seštejem vse mesece in leta, dobršen del svojega življenja. A v anonimno­
sti; komaj koga tam poznam ali poznava, saj zahajava tja skupaj z ženo. 
Tam sva anonimizirana v množici, s  tem neverjetno svobodna; namreč 
svobodna od čustev, ki me sicer tako prevevajo. Čustva morem v Parizu 
posvečati hišam, slikam, knjigam, tudi pokrajini in vremenu, medtem ko 
v Ljubljani, pa čeprav živim že četrt stoletja zunaj nje, poznam vsakega 
tretjega človeka in vsak me navdaja s posebnimi, močnimi razpoloženji 
odbojnosti, privlačnosti, potrebe po zapeljevanju, po prepiru. Redko se 
zgodi, da kak dan na cesti ali v uradu v Ljubljani ne izbruhnem v konfliktu 
in se s kom ne objemam v neustrezni simpatiji.
France Vurnik: Intervju Taras Kermauner
Sodobnost 1997, str. 346–347
Ko se torej sprašujemo o slovenski kulturni politiki in nacionalnem kul­
turnem programu kot tisti obliki, v kateri naj bi kulturna politika postala 
operativna, si moramo najprej postaviti vprašanje, ali in kako lahko slo­
venska kultura zagotavlja obstoj in ohranitev slovenstva v spremenjenih 
828 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose
razmerah življenja ob vključitvi Slovenije v EU in NATO in po njej, ob 
uveljavljanju koncepta globalizacije na vseh področjih življenja, ki se kaže 
tudi kot vsiljivo prizadevanje za uveljavljanje poenotenih in poenostav­
ljenih vzorcev mišljenja ter kliširanih oblik informiranja, kar vpliva tudi 
na vsebino informacij, vse skupaj pa na poenotenje vrednot in ukinjanje 
posebnosti različnih vrednostnih sistemov? Pri čemer izhajamo iz pred­
postavke, da nacija in pripadnost nacionalni skupnosti pomenita tudi 
posebni vrednostni sistem, ki se izraža ne le v politiki in v skupnostnih 
vzorcih vedenja, temveč tudi skozi jezik in nacionalno kulturo. Kako naj 
torej v tem svetu slovenska kultura prevzame vlogo dejavnika in medija 
za ohranjanje in uveljavljanje slovenske različnosti in nacionalne samo­
zavesti, če to seveda Slovenci sploh še želimo? Včasih se namreč, vsaj ob 
početju in izjavah nekaterih izpostavljenih predstavnikov ljudstva, naj 
bo v politiki ali tudi v sami kulturi, zdi, da je zavzemanje za takšno vlogo 
kulture in s tem za ohranjanje slovenske nacionalne samozavesti nekaj že 
preseženega in nepotrebnega.
Tone Peršak: Slovenska kultura pred izzivom tretjega tisočletja
Sodobnost 1997, str. 358–359
Od celotne zadeve mi je še najbolj ostal v spominu pogovor televizijske 
novinarke z enim od raziskovalcev, avtorjev apela. Novinarko je zanimalo, 
zakaj raziskovalci uporabljajo tako neakademske, drastične, kričeče in 
pretirane izraze, ko pojasnjujejo težak položaj svoje dejavnosti. Odgovor 
je bil, da je take izraze raziskovalcem sicer zoprno in nerodno uporabljati, 
vendar je to edino, na kar javnost reagira. Govorjenje v akademskem je ziku, 
številkah, izpostavljanje realnih argumentov pač nikogar ne zanima in ne 
prepriča. Zato morajo tudi raziskovalci, če želijo doseči zaznaven javni vtis, 
uporabljati metode, ki so v te namene pač preizkušene. Metode, ki jih sicer 
uporabljajo sindikati, politične stranke, reklamne kampanje.
 Opisano raziskovalčevo razmišljanje me je spomnilo na enega najbolj 
nerodnih, pa zato nič manj trdnih zakonov, ki jih na vsakem koraku odkri­
vamo v družbi: zakon svete preproščine. Dejstvo je namreč, da so človeške 
družbene reakcije precej predvidljive in preproste. Hollywood in drugi 
trgovci so o stvareh, ki učinkujejo na človeško ravnanje, dojeli praktično 
vse, kar se da dojeti, in treba je priznati, da tega ni prav veliko. In temelj­
na dilema vseh “višjih” namenov, ki jih kdorkoli hoče promovirati med 
ljudi, je, kako izbrati sredstvo za svojo promocijo. Kajti dejstvo je, da bolj 
Sodobnost 2017 829
Plus ça change, plus c‘est la même chose
 učinkovitih sredstev, kot jih uporabljajo trgovci s  Hollywoodom vred, 
preprosto ni. Obstaja torej zelo razširjena in sprejeta teza, da je še tako 
“visoke” ideje v  realnosti pač potrebno širiti s hollywoodskimi recepti, 
ali pa se ne bodo razširile. Vprašanje pa je seveda, če od “visokih” idej, 
ki jih preoblečemo v Hollywood, na koncu ostane sploh kaj drugega kot 
 Hollywood.
Alojz Ihan: Platon pri zobozdravniku
Sodobnost 1997, str. 365
830 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose
Reprezentativen izbor kratkih zgodb prinaša najboljša dela 
slovaških avtorjev tega časa!
V zbirki Izmenjave/Exchanges je izšla obsežna antologija slovaške kratke 
zgodbe z naslovom Zgodbe iz Slovaške. Izjemen prevod je rezultat dolgo­
letnega dela prevajalca in avtorja izbora Andreja Pleterskega. Tehtno 
spremno besedo je napisala dr. Dana Hučková, predstojnica Inštituta za 
slovaško književnost Slovaške akademije znanosti v Bratislavi.
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK in Literarnega informacijskega 
centra, oddelka SLOLIA. 
Knjigo lahko naročite na spletni strani www.sodobnost.com.
Privoščite svojim otrokom nekaj zabavnega branja!
Več o knjigah in naročila na www.sodobnost.com.