Umetnikov »črni piruh«
Uvodni akord - in knjigo študij ter primerjav - je Franc Zadravec poimenoval Umetnikov »črni pi-ruh« (Cankarjeva založba, 1981) in izhaja iz Cankarjevega spoznanja okoli fin de siecla, da na-
mreč umetnik življenje ubeseduje, zato pa ga skoraj ne živi. Kot umetnik ni zmožen živeti povprečnega življenja umetniško neobremenjenega človeka, kajti podrejen je ustvarjalnemu imperativu. Da gre za konstanto take zavesti, nam zgovorno pove novela Črni piruh, kjer razberemo razmerje med umetnikom in življenjem.
Govoreč o Cankarjevih folklornih junakih, je F. Zadravec utemeljeno krenil k Trdini in ljudskemu izročilu ter ugotavljal, kako je Cankar obvladal take primere z lastno mislijo in nadgradnjo. Pri Cankarju ne gre več za objektivizacijo folklorne snovi, ampak za preizkus posameznika in množice ob mitskem. Obrat od mitskega pri Cankarju je osvobodilni napor skozi demitizirano ozaveščenost o lastnih in skupnih načelih. Če opustimo vprašanje, ali je Cankarjev Kurent roman, povest ah kaj drugega, je bistvena simbolna vrednost Kurenta na več ravneh, v ospredju pa so razgledi po modemi družbi in narodni usodi. Pri vprašanju o stičiščih med Trdinovo in Cankarjevo umetnostjo, bolje povezavo s folkloro, se razpira problemsko vozlišče med romantiko in novoromantiko pa seveda o estetskem in miselnem potencialu primerjajočih temeljev. Vprašanje je, ali smemo, kot trdi F. Zadravec, pripisati Trdini revolucionarni demokratizem, gotovo da v novodobnem smislu, čeprav utrdi Trdinovo privrženost narodni in socialni svobodi. Groteskno ostane pri Trdini v okviru romantičnega folklorizma, pri Cankarju jena zahtevnejšem območju, tudi na psihološkem. Razhod med pojmovanjema pri obeh pisateljih sledi na mitskem področju, kjer je Cankar demitizirajoče aktiviral kritični potencial. Zadravčeva primerjava je povsem prepričljiva in osvežujoča.
F. Zadravec se je tehtno lotil primerjave med nekaterimi tujimi komedijami in Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, pri čemer je uvodoma opozoril na nekatere kritične probleme komparacije. Tehtno, čeprav brez širokega zaledja, je potegnil ločnico med Courtelinom in idejnim pojmovanjem pri Cankarju, slednjemu objektivno v prid. Tu se da navezati spoznanje na Pirjevčevo razpravo. Primerjave sežejo od G. Hauptmanna, Molnarja do R. Lotharja, Chr. Grabbeja, H. Lavedana idr. Brez posebne razčlenitve, a z naravno mero do posamezne možne komparacije je F. Zadravec v večji ah manjši meri nanizal stičišča in razločnice. Objektivno je zavrnil primerjave, ki ne zdržijo in se bolj pomu-dil pri Grabbeju. Ugotovil je, da je Cankar uvedel umetnika, hudiča, učitelja v satiričnem tonu, še preden je bral Grabbeja. Zadravec je pritegnil v primerjavo M. H. Lavedana, ki je bil Cankarju bhžji kot preproščina tedanje nemške dramatike. V celoti vzeto avtor ugotavlja, da je mogoče
56
govoriti o motivnih sorodnostih in razločkih, vendar je artistični moment pri Pohujšanju tipično Cankarjev.
Zanimiv je Tavčarjev hterarni in politični nazor v letih 1919-1921 ter I. Cankar. Razpotja med obema imajo podlago v mentaliteti, zlasti v različni pripadnosti literaturi, politiki, idejnosti. Med 1. svetovno vojno sta bila oba sicer zavzeta za usodo slovenskega naroda, toda Tavčar se boji revolucije, Cankar pa vidi v njej nadaljnjo stopnjo družbenega razvoja. Avtor je kompleks jedrnih vprašanj strnil, opozarjajoč na pristranost literarno užaljenega Tavčarja, na njegovo nenaklonjenost novim umetnostnim tokovom. Ponekod Zadravec govori o satiri, ne pojasni pa, kaj pojmuje s tem, kajti verjetno gre bolj za satirični element in ne satirično delo kot celoto. Ko pa govori o slovenski satirični književnosti v prvi polovici 20. stol., najprej nakaže humus, iz katerega je lahko nastala satira o meščanskem narodnjaku, o hlapčevstvu, papagajstvu, in spregovori o satiri in religioznem, folklornem, herojskem in umetnostnem mitu. Tu je Zadravec segel tudi med dela, ki sicer nikakor nimajo prevladujoče satirične osnove. Pri Kosovelu bi lahko izrekel, da je po Cankarju njegova satira najbolj izrazita in družbeno poudarjena. Brez zadrege bi lahko povedal, zakaj so ostale Kosovelove satirične pesmi neizrabljene. Pri primerjavi Kosovelovega krščanskega čutenja paralelizem z Blokom in Majakovskim ni dovolj pojasnjen. Idejna analiza, ki je v ospredju Zadravčeve analize, pove, da je družbeni položaj pogojeval satirično ostrico, v ospredju pa je tedaj homo politicus, ne homo naturalis.
Ko obravnava Kraigherjev roman Kontrolor Škrobar, umestno naniza poglavitna ozadja družbenopohtičnega in agresivno nacionalističnega boja proti Slovencem na Štajerskem in Koroškem. Tehtne so komparacije z nemškimi literarnimi sodobniki, ti izpričujejo nacionalistične in agresivne poenostavitve o slovenski deželi (P. Rosegger, R. H. Bartsch, K. Bienenstein). Ogled po taki provincialni in breztežni literaturi je bil potreben, da je lahko prešel do objektivne analize Kontrolorja Škrobarja. Ta nagonski človek je pri Kreiigherju naturalistično barvit, zato prikladen za enoosebni roman regionalnega kova in slikovitosti. Zadravec ugotavlja, da je nemški krog omenjenih piscev videl v domačem duhovniku trdnjavo slovenstva, medtem ko je Kraigher o tem spregovoril dokaj medlo. V protislovju si stojita navedbi, da literarna zgodovina označuje Kontrolorja Škrobarja kot najboljše natura-Ustično delo pri nas, medtem ko F. Zadravec ugotavlja, da »je presegel naturalistično tehniko in delal po tradiciji realizma«. Naturalistični pri-
zvok ima erotična zanesenost, ne dednost Vendar roman o renegatstvu in veseljaštvu ni naturalistično enovit, o čemer govorita tudi jezik in metaforika, govoriti smemo o treh leksikalnih in frazeoloških plasteh. Škoda, da Zadravec recep-tivno raziskovanje ni povedel še v današnji čas in privedel analizo do sinteznih spoznanj. Z mestom, kot je prisojeno Kontrolorju Škrobarju, je dejansko odvzeto mesto Govekarju, ki nam tiči v zavesti z (nedoslednim) romanom V krvi.
Poseg v ekspresionizem - kot tudi v nekatera druga poglavja - za Zadravca ni nov, sedaj je raziskal začetke slovenskega hterarnega ekspresionizma (1909-1918). Ob ugotovitvi, da je ekspresionizem po renesansi tista struja, ki je najbolj glasno postavila človeka v središče, je Zadravec zamejil začetke ekspresionizma v slovenski književnosti v zelo zgodnji čas. V polni meri je slovenski ekspresionizem zaživel ob koncu 1. svetovne vojne in do druge polovice dvajsetih let in v tem je dokaj vzporeden pojav sUkarsko-grafičnemu in kiparskemu ekspresionizmu. (Prim. Milček Komelj Slovensko ekspre-sionistično slikarstvo in grafika, poglavje Ekspresionizem v slovenski upodabljajoči umetnosti in slovenska besedna umetnost) Prvo slovensko poročilo o ekspresionizmu datira iz 1. 1912 in govori o slikarstvu na tujem. Ob avtorjih, ki so se že poprej ukvarjah z ekspresionizmom (L. Legi-ša, F. Petre, F. Zadravec), je Zadravec začrtal za-četice v liriki (Levstikovi Novi stihi, 1909-1910), prozi in dramatiki v času, ko upravičeno ugotavljamo heterogene struje in stile v tedanji Uterami praksi, to pa seveda ne izključuje možnosti za zgodnje pojave ekspresionističnih besedil. S tem pa je raziskovalec ekspresionizma pri Slovencih v literaturi postavil začetke ob bok tistim začetkom v nemški književnosti, ki z Wedekindom in zlasti Edschmidom postavljajo praktično in teoretično (manifest 1910) to strujo kot koherentno, le da je pri slednjih možno govoriti o razviti ek-spresionistični literaturi, ki se pri nas strne šele kasneje. Da pride pri tedanjih domačih (in tujih!) avtorjih v sočasnosti literarnega dogajanja do zamenjav pojmov, stilnih prijemov, oznak, nas ne sme presenetiti. Tu je Zadravec želel strniti poglavitno pri nas, kot se mu kaže v novodobnem teoretičnem in praktičnem soočanju v zgodnjih, včasih najavljajočih se pojavih ekspresivne izraznosti. Pri Župančiču v pesmi Dies irae govori o kakofoniji kot izraznem zvočnem pojavu eksp-resionistov; morda je moje osebno občutje drugačno, da se je namreč Župančič trudil v kakofonično smer, vendar mu je v tuUki meri lastna evfonija, da ne doseže take zvočne raztrganosti kot npr. Jarc ali kdo drug. Pri zgodnji ekspresio-nistični prozi na tujem velja upoštevati kratko prozo Heinricha Manna, morda M. Broda, Kla-
57
bunda in druge. Ko Zadravec povzame za revijo Der Sturm, da je enostranična proza roman, se ne spušča v določanje vrste, ampak želi ohraniti, čeprav brez širše razlage, tipiko ekspresionistič-nega pojmovanja kratke proze, pesmi v prozi. Pomembna je ugotovitev, da je do 1918 postavljena motivika vesolja (tudi simbolizem) razklon med človeškim in živalskim, duhovnim in materialnim in motivno skoraj ni bilo mogoče biti no-vator. Gotovo pa je Tagorejevo prisotnost preozko pojmoval kot oznanilo za mlade religiozne mislece. Tagorejev vpliv je bil mnogo širši.
K romantičnemu osamljencu Miranu Jarcu se, Zadravec približuje z izhodiščnim spoznanjem, da gre za tenkočutnega mladega človeka, ki išče etična izhodišča in vrednote, vojna in preživelo meščanstvo pa je naredilo, da je človeštvo izgubilo kompas, odtod pesnikov občutek breztal-nosti, krik po odrešitvi. Avtor je hote zožil svoje opazovanje na Jarčev ekspresionistični prvenec in še v tem okviru je kot značilno pesem izbral Jesen, želeč priti v snopu take analize do tipike Jarčeve motivike, slogovnih prijemov, kompozicije, miselne vibracije. V dvajsetih letih Jarčeve-ga ustvarjanja vidi Zadravec strah in beg pred stvarnostjo kot miselno in čustveno jedro. V polni meri je možno pritrditi zavesti strahu kot spremljajočega elementa pesnikove zavesti ob tedanji resničnosti z grozo vojne in skrajno odtujenostjo. Beg pred stvarnostjo bi kot postavitev mnenja terjal širšo raziskavo, četudi bi bila možnost za isti sklep; vendar kaže razmisliti ta beg vsaj delno drugače: kot odklon od meščanske družbe in sveta v krizi, kot iskanje mladega poeta, ki mu je potrebna samota, da najprej v sebi in iz sebe krčevito premish svet in pojave, izoblikuje avtentično osebnost v sebi, nato pa je možen pogled prek lastnega praga. Stvarnost je büa pri Jarcu nenehno navzoča, naj je to hotel ali ne. Zadravec tehtno ugotavlja, da Jarčeva transcen-denca ni bila enaka kot pri Francetu in Antonu Vodniku, Božu Vodušku, Edvardu Kocbeku. Pesem Jesen je Zadravec skrbno, natančno razčlenil, da bi laže ponazoril Jarčeve sestavine eks-presionisUčnega izražanja in miselnosti, ki jo je mogoče strniti: »Človek kaže, kako je razpet med idealom in stvarnostjo, pa ne more premagati stvarnosti, ne se odreči idealu.« Že Petre je spregovoril o kozmičnih motivih, ki jih najdemo pred Jarcem, Zadravec je poudaril razločke in posebnosti pri Jarcu. Ko pa navaja, da bi morala zbirka iziti že 1920. L, je treba dopolniti, da prvotno zasnovana zbirka z grafikami B. Jakca nosi naslov Skrivnostni romar in ima le drugačen iz-t>or pesmi!
Ekspresivna podoba človeka v Pregljevi prozi zaživi v Zadravčevem razčlenjevanju bistvenih
značilnosti skozi analizo Matkove Tine. Najsi je le tvegano razpotegniti anahzo o enem delu na celoten pisateljev opus, pa je Matkova Tina toliko simptomatično prozno delo, da ima mnoga stičišča, stihia in miselna, problemska in nazorska, ki jih naletimo v marsikaterem drugem Pregljevem delu. Zadravec je pri Matkovi Tini zanikal umetniško prepričljivost vizijskega konca, poprej pa je povedal, da ekspresionizem omogoča vizionarske prizore. Nastane tudi vprašanje, ali se ne da razumeti takega konca tudi kot Tinine želje, njeno projekcijo in skrb skozi vizijo in željo po pomiritvi. Njena katarzičnost je odsev časa in pisateljevega nazora, življenjske in smrtne stiske, zato odvečnost povpraševanja po grehu izzveni prej kot Zadravčev novodobni pogled, morda celo v duhu Wilhehna Reicha. Kajpak moramo pritrditi Zadravcu, da življenje lahko uniči plemenitega človeka brez pomisli na plačilo. Stilne prvine in poudarke je Zadravec razgrnil s pedantno osmislitvijo za bistveno.
Ob vprašanju konstruktivizma in Srečka Kosovela je avtorju primarno, kaj imajo naši umetniki skupnega z Evropo in kaj so ustvarili svojega in narodno specifičnega, ne pa da bi dokazovaU, kako neizvirni so sredi evropskih tokov. Ugotavlja tudi nelahek položaj raziskovalca Srečka Kosovela, ker celotno gradivo še vedno ni dostopno in tako nedostopnost zastira, kar bi sicer lahko obogatilo prodornejše in celostno vedenje o Kosovelovi poeziji. Zelo dragocen delež je F. Zadravec dal najprej z izvori in načeli konstruktivizma, zatem pa je razgrnil, kako je konstruk-tivistična misel prodrla v slovenski prostor. Leta 1924 ustanovljeni Novi oder v Ljubljani - Avgust Černigoj in Ferdo Delak - ni želel delovati zgolj gledališko, ampak je nasploh zbiral mlade umetnike, ki so zavrgli meščanski okus in bili blizu konstruktivističnemu »levemu« praporu. Ta del okoli Novega odra je bil doslej premalo upoštevan tako v literarni zgodovini kot v gledališki. Po vseh možnih poteh do konstruktivizma je ob dosedanjih virih mogoče sklepati, da Kosovel ni mogel poznati ruskih pesnikov te smeri. Opazen je pesnikov odklon od Spenglerjeve umirajoče Evrope, kajti tedaj je Kosovel iskal pobude drugje. Ko gre za konstruktivizem, je realna vez med A. Cernigojem in Kosovelom, Zadravcu pa gre zasluga, da je vidno razširil izhodiščni položaj pri umevanju konstruktivizma.
Obsežnejše se je Zadravec posvetil Gradniku kot oblikovalcu pesniške besede, zlasti slogu, metaforiki in pa metrični preglednosti. Postavlja misel, da je Gradnikova metaforika živa tedaj, kadar temelji na tleh svoje ožje domovine, ko pa spremeni okolje, kot da uplahne slikovna moč. V tem potegne Zadravec sila oster rez in ga izpelje
58
v okviru tako pojmovanega razčlenjevanja. Pri pesnikovi abstrakciji izražanja velja premisliti trope kot pendant vsebinski osnovi. Avtor ugotavlja različnost sestavin metaforične navzočnosti, tudi retoriko. Gradnikov jezik ne prinaša presenetljivih dosežkov in se ne da primerjati z gibkim, domiselnim Župančičem. Posebej je opozoril na rabo besed grdega zaradi posebnih učinkov v pesmih. Gradnikovi verzi so mnogo bolj klasični, kot če bi primerjali metrično-ritmično podobo npr. pri Murnu, čeprav tudi Gradnik pozna razvezano verzno in kitično obUko. Posebnost glasovne strukture je treba povezati z gla-soslovjem goriških brd.
Bevkov umetnostni nazor je ob skoraj nepregledni množini pisateljevih del zahteven zalogaj za vsakogar, pa čeprav gre le za delno obravnavo bistvenih sestavin Bevkovega umetniškega ustvarjanja. F. Zadravec je uvodoma nakazal, kako so na Bevka vphvale razhčne struje in stili, da se je za desetletje navezal na katoliški krog pisateljev, po 1. 1920 pa je objavljal pri nazorsko različnih revijah. Zatakne se pri pojmu »moderen«, kar pomeni Bevku sodoben, tisto, kar zraste iz ustvarjalca, združenje subjektivnega in objektivnega V Sohi sv. Boštjana iz 1928. leta vidi Zadravec (poprej že F. Koblar) osrednjo umet-nostnonazorsko izpoved: umetnost ni posnemanje vsakdanje resničnosti, tudi ne idealizacija. Tehnika, domišljija in še kaj ne zadostuje, če ni stvarnega doživetja in sposobne ustvarjalne živosti. Avtor je povedal, da vsa Bevkova dela niso umetniška, vzrok za to gre iskati v beganju med realizmom, simbolizmom in ekspresionizmom.
Ko govori o »prekmurski revoluciji« v Kranjčevi prozi, Zadravec obravnava socialni in politični nemir v Prekmurju po 1. svetovni vojni kot pisateljevo trajnico, ki sega od novele Rdeči gardist (1933) do Mladosti v močvirju (1962); vprašanje pa je, ali ne bi kazalo premisliti tudi romana Strici so mi povedali kot podporo k taki poglobitvi. Motivi narodnega in socialnega boja za osvoboditev, pa agrarna reforma in revolucionarne ideje, kakršne se že kažejo pisatelju, vse to je spominsko in idejno razvnemalo Miška Kranjca do te mere, da je poleg proznih del pisal o tem tudi esejistično. Zadravec pri kar podrobnem členjenju Kranjčevih del postavi ločnico 1950 in to z ugotovitvami tudi podpre. Šele v kolektivnem romanu Rdeči gardist je Kranjec zadostil potrebi, kako strniti spoznanja in spomine v čas dogajanj 1918-1919. V romanu je čutiti trajno navzočnost pisateljevega glasu, zato Zadravec pravi, da bi načela G. Lukacza o romanu koristila Rdečemu gardistu; pride do paradoksa: prevratni čas, ki je toliko prevzel Kranjca, živi dolga leta epizodno v njegovi prozi, ko pa se scela posveti tem do-
godkom, je v ospredju rezoner, občutne estetske pomanjkljivosti so posledica mnogih komponent Zadravcu se pozna temeljito poznavanje Kranjčevih del, ki tako v širini kot v zoženem spektru polno obvlada Kranjčevo estetiko.
Ko Zadravec govori o Ferdu Kozaku kot uredniku Sodobnosti, nima namena izčrpati uredniškega vprašanja, pač pa osvetliti tiste ključne položaje, ki so razberljivi iz M. Kranjčeve korespondence. Hkrati je dal nazoren pregled rasti revije od njenih začetkov do tedaj, ko je Sodobnost u-trjeno postala levičarska revija. Šele 1935. leta se s študijo Franja Žgeča o »Halozah« prične sociološka orientacija, leta 1937 je F. Kozak odprl vrata marksistom. Kljub temu da je poleg revije poglavitni vir korespondenca, je Zadravec dosegel prepričljivo, kritično in sila plastično razlago.
Umetnikov »črni pimh« zaobjame dve obsežnejši poglavji, in sicer čas nove romantike in vzporednih literarnih pojavov ter čas med dvema vojnama z vidnim poudarkom na ekspresionizmu. Znotraj takega časovnega razpona pa veljajo Za-dravčeva raziskovanja posameznim imenom in osredotočenim delom, pač takim, ki jih ima upravičeno za simptomatične iz več razlogov. Tretji del kot zaključni prinaša uredniško študijo, pri nas tako redko, a zagotovo potrebno. Pri posameznih naslovih sledimo analizam, ki poglabljajo že doslej obravnavano, toda ne le razširjajo, ampak tudi bistveno prispevajo z ugotovitvami, kot jih poprej nismo poznali. Če je parcialnost obravnave pri posameznem avtorju in delu te-matizirana, namensko osredotočena, vidimo v tem avtorjevo premišljeno obravnavanje hterarnega dela. Vzporednice, komparacije širšega tipa nastanejo organsko, torej tedaj, ko avtpr vidi naravni vir povezovanja, ki se razpre v vsebin-, ski, slogovni estetski anahzi in privede do spoznanja o skupnem, sorodnem ah razlikujočem. Pri plodnem delu F. Zadravca lahko obžalujemo le to, da avtor ni strnil že poprej natisnjene študije in razprave istega avtorja ali pa obdobja, kar bi bistveno prispevalo k strnjenosti problemskega vozhšča. Kljub tovrstni razkropljenosti pa dragocena inovativnost spodbuja vsakogar, da se poglobi v posamezne študije, sili k premišljevanju; mogoče je reči, da je tudi tam, kjer je to ah ono vprašanje odprto, mestoma neizrabljeno za ce-lotnejšo anaUzo, vedno take narave, da je usmerjeno k bistvenemu. Prav gotovo je Umetnikov »črni piruh« treba uvrstiti med najzanimivejše pridobitve izpod Zadravčevega peresa. Zajetno knjigo je jasno in v soskladni kontrastnosti opremila Nadja Furlan.
Igor  G e d r i h Vzgojiteljska šola v Ljubljani
59^