Naš položaj in šolstvo. Podaval na 24. glavni skupščini Zaveze dne 11. avgusta 1912 v Celju Karel Kveder, učitelj v Št. Jurju ob Južni železnici. (Konec.) 2. Očitanja in krivi nazori o šolstvu. s katerimi hoeejo nasprotniki naše zahteve pobijati. Ako branimo šolstvo, branimo sebe in opravičujemo svoje zahteve. A) Očitajo šolstvu, da zaradi stroškov zakrivlja sedanje splošno zadolženje. torej bedo. Šolstvo je pravilno pojmovati kot realizirano stremljenje vsakodobno živečih, naraščaj, ki vsebuje vse potomce bodočega človeštva, vzgajati in opremiti s vsakodobni kulturni stopnji primerno naobrazbo ali sposobnost za živjlenje na tem svetu. Šolstvo imenujemo tudi lahko zavedno realizirano skrb vsakodobno živečih. ne samo odločilno vplivati na srečno usodo neposrednih potomcev, ampak vseh v. prihodnje nastopajočih generacij. Kako je mogoče tej skrbi podtikati bedne posledice za sedanjost in prihodnjost, kako je mogoče od zanemarjenja vsakokratnega naraščaja ali potomcev pričakovati boljih gospodarskih razmer, zmanjšanja bede v vsakodobno nastopajoči družbi?! Le tisti, ki ne poznajo ali nočejo pripoznati nepretrganh vzročnih vezij, ki vežejo prihodnjost s sedanjostjo, ki ne poznajo zakonov o uspevanju pozemeljskega življenja, ne zakonov o povoljnem proizvajanju vrednost, le tisti morejo širiti take nesmiselne trditve. Prizadevajo se rušiti humanitarno napravo, do katere je človeštvo šele po bridkih izkušnjah nujno, a pozno dospelo. Socialni ekonomi vendar jasno dovolj dokazujejo. da ima socialna beda, draginja in zado|ževanje edjno vedno svoj vzrok v nedostatnem proizvajanju vrednost in potrebščin, v podvezanem prometu. v zapravljanju bogastva v nekulturne svrhe v še obstoječi nepravičnosti. Z ozirom na ljudsko šolstvo je vendar jasno, da zakrivlja pomanjkanje v deželnih sredstvih edino krivičnost, ki ob- stoji v tem, da morajo izključno občine in dežele nositi troške za ščlstvo. Socialni ekonomi nam pa nadalje tudi dokazujejo, da je v današnji dobi možnosti obladanja prirodnih sil po razviti tehniki, zaradi česar jih je mogoče v poljubno izdatni meri vprezati v delo za človeka, dejstvo bede in pomanjkanja nekaj nenaravnega in — nepotrebnega. Malthusijeva teza »Ljudstva se pomnožujejo vsakokrat do meje možnosti prehranjevanja« ne velja. Nasprotno. razdalje množine prebivalstva od meje možnosti prehranjevanja postaja ob vedno večjih kulturnih pridobitvah in razvoju tehnike vedno večje. Ako je bilo n. pr. pred sto leti na zemlji 1 miljardia ljudi pri možnosti prehranjevanja za 10 milijard, bosta morda že v 50. letih na zemlji 2 milijardi ljudi, ampak jjri možnosti prehranjevanja za 40 milijard. Ako pa imajo tehnični pripomočki, razne epohalne iznajdbe v produkciji še tako neznaten uspeh, da proizvajanje še daleko ne zadošča vsem živečim in vlada neprimerna draginja ali beda. ne more biti temu drugega vzroka, nego da se izrabljanje ogromnih prirodnih sil v produkcijske svrhe v nepovoljni meri vrši. In res, tehnične iznajdbe za složnost naravnih sil se porabljajo večinoma v druge nego proizvajalne namene; produkcija življenjskih potrebščin pa je v pretežni večini še vedno navezana na ročno delo deiavcev kakor v starem veku. Splošno porabo tehnike zavirajo še nepremagljive zapreke. So to nesvoboda in nepravičnost, razne omejevalne naredbe v prometu, v veliki meri tudi neinteligenca. nesposobnost delujočega prebivalstva. Le splošno intenzivnejše izrabljanje prirodnih sil in ozemlja rodi bogastvo; z zanemarjenjem bodoče učinkujočih. vsakokrat nastopajočega rodu, bo pa postajalo racionalnejše in izdatnejše izkoriščanje prirode in njenih sil le še bolj nemogoče. Rešitev ne leži v krivičnosti, v brezvestnem izrabljanju in izkoriščanju delujočih po hlapčevstvu za vzdrževanje parazitstva, še manj v izrabljanju otrok v take namene, ampak v solidarnem boju vseh v popolno obvladanje prirode in ozemlja. > B) Šolstvu očitajo veliko krivdo, da odtuji mladino od koristnega domačega dela, da je vzrok begu in izseljevanju najboljših delavnih sil. Statistični material o izseljevanju nam dokazuje, da se res izseljujejo le podjetni, pogumni, energični in delavni mladi Ijudje. Ne gredo pa iskat lažjega dela. ampak poprimejo se vsakega, tudi najtežavnejšega, n. pr. rudarskega, samo da se primerno plača. V tujini uspešno konkurirajo z domačini, ker so bolj žiiavi, energični in skrornnejši. Šolo. oziroma nas, more kvečjemu zadeti krivda, da smo jih vzgojili v vztrajne, energične, žilave in neustrašene ljudi. Kaj pa more šola za to, da pri teh značajnih lastnostih niso zadovoljni z razmerami v domovini, ker jih ne morejo sebi v prid uveljaviti? Zato skrbeti ni šolska, ni naša naloga, to je zadeva v to poklicanib odločilnih krogov. Zmožne ljudi odganja v tujino pomanjkanje primerno plačanega dela. nemožnost priboriti si trajno eksistenco, pa tudi hlapčevstvo in brezpravnost v domovini. To so pojavi splošnega zaostalega gospodarstva, podvezanega prometa, raznih ovir produkcije, ali plošno: stagnacije kulture, zaradi katere naraščajajoče mase delavskega ljudstva ne najdejo v domovini v vsakem letnem času po- voljnega zaslužka, ob katerem bi mogli živeti. C) Očitajo nam, da smo neproduktiven stan, ki prejema za svoje malenkostno opravilo itak previsoke plače. To očitanje je istotako ponesrečeno, ker je nezmiselno. Kje pa obstoja kaka javna splošna šo!,a. ki bi ne imela namena, z vzgojo potrebnih etičnih kvalitet in naobrazbo intelekta opremiti mladino s sposobnostjo ali inteligenco ali, kar je isto, z večjo porabnostjo pri proizvajanju vrednost na kateremkoli gospodarskem polju? Nimajo li vse splošne javne šo!e v bistvu tega namena? Ako se že strokovnim šolam tega ne odreka, nima pa li tudi posvetna ljudska šola tega namena, dasi ne izključno za eno določeno stroko? Ni li ljudska šola edino izključno izobraževališče širšim množicam produktivnih delavskih slojev? Čemu pa razpisujejo za nas učitelje razne gospodarske, strokovne tečaje nego v svrho, da si pridobimo več zmožnosti, v mladini povišati produkvitno inteligenco v tej ali oni panogi gospodarstva? Ne pričakujejo li morda, da bo mladina po našem prizadevanju, po vzgoji in pouku. svojo inteligenco pozneje na pošten in pravičen način izdatno uporabljala? Gotovo ne bomo mi učinkovali v direktnem proizvajanju življenskih potrebščin, ampak naraščaj, ki se v vseh šolah po nas usposablja za izdatnejše, razumnejše proizvajanje in porabljanje. Nas pa nazivljati neproduktivnim, ko vendar zbujamo, izvajamo in utrjujemo najimenitnejša produkcijska sredstva, namreč sile, Iežeče v človeku saraem, kaže le zopet ignoranco istih, ki bi najpametnejše storili, da o tem predmetu splob molčijo. Se li končno ne razlikuje posvetna šola od zasebnih, konfesionalnib šol bistveno ravno po tem momentu, da služi splošna javna predvsem kulturnim produktivnim smotrom družbe v svrho ustvarjenja blaginje na tem svetu, medtem ko slednje le zasledujejo ozke in omejene smotre le ene institucije, namene le enega v resnici neproduktivnega stanu? Tudi državne statistike dokazujejo, da je človestvo v drugi polovici preteklega stoletja hitreje. dasi že nezadostno napredovalo, nego v prejšnjem desetletju vkup. Ni morda moderno šolstvo zadnjih 40 let ničesar pripomoglo k temu napredku, posebno ljudsko šolstvo? Z veliko vnemo skušajo proglašati šolstvo kot ialitno in brezpomembno in s tem tudi nas; pa ne pojde, ker se vsa očitanja pravičnemu presojevanju odkrivajo kot nesmisel. V. Prava reforma ljudskega šolstva. Iz dosedanjega je razvidno, da nimamo baš pogrešati zanimanja za šolstvo v sedanjem času. Pa le reiormni predlogi in nasveti strokovnjakov, kakor so to Kerschensteiner. Forster, Jodl, imajo pomen za povzdigo šolstva in našega stanu. Reakcionarna politiška stranka ima v zalogi le preosnove, po katerih bi spravili šolstvo nazaj na stališče konkordatske šole, posebno pa učiteljstvo v hlapčevstvo in sužnost. Ker bi taka reforma bila v istini najceneja se ji deloma pridružuje tudi meščanska stranka po Nemškem (Stehnvender). Skupna jima je reforma, ki ima v glavnem namen, kolikor možno znižati bremena za šolstvo. Po tem načelu hočejo preosnovati in obenem zadeti učiteljstvo, ki ga hočejo spraviti ob vse pravice. ker jima postaja neprijetno. Namesto. da bi se bojevali zoper nepravičnost, ki vlada v razdelitvi stroškov za šolstvo zoper zapravljenje bogastva v nekulturne svrhe, se lotevajo z vnenio uničevanja šolstva samega. Skrajšati hočejo šolsko dobo, znižati učiteljsko naobrazbo in v hlapčevstvo vprezati stan, ki najbolj potrebuje svobode. Šolstvo more izpolnjevati svojo kulturno nalogo le tedaj, ako ne odrečeta glavna činitelja: sposobno. značajno učiteljstvo in dober šolski obisk. Proti obema faktorjema so pa naperjeni refonnni predlogi šolstvu sovražnih strank. S skrajšanjem šolske dobe hočejo legalizirati slab šolski obisk, z uničevanjem eksistenčnega položaja učiteljstva pa onemogočiti naobraženo, značajno učiteljstvo. Nikoli se namreč še niso v hlapčevstvu, v pomanjkanju in zavrženosti razvili plemeniti značaji, ampak le suženjska nrav. Reakcionarstvo vedno bolj sebe obremenja z raznimi protinapravami, s katerimi si prizadeva paralelizirati samovznikIe podrobne kulturne organizacije in naprave družbe. Ulstanovila se je 'javna ljuska šola, ustanavljajo konfesionalne šole kot protiutež. Ravno tako pri zadružništvu, pri Časopisju, gledišču, naposled celo proti Sokolstvu. Splošni kulturni napredek jim dela skrbi, napravljati ga hočejo iluzoričnega s protinapravami. Da bi nehale sa- movznikle naprave, bi takoj opustili vse svoje prisiljene naprave, ker bi postale zanje brezpomembne. Le javnemu ljudskemu šolstvu pa ne morejo nasproti postaviti ekvivalenta istega pomena; z mrzličnimi napori si ga izkušajo zaradi tega podrediti. Tako pride, da šola nima in ne pride do miru, ki je temeljni pogoj nje uspešnega delovanja. Ničesar ne škoduje javni, organizirani vzgoji in naobrazbi toliko, kakor tisto večno vznemirjanje šolskega obrata z blatenjem. zasledovanjem in zapostavljanjem učiteljev, s hujskanjem staršev in mladine zoper šolo in nas, kakor je dandanes sploh običajno in se z vnemo prakticira. Ničesar ne škoduje uspešnemu izpolnjevanju kulturne naloge šolstva huje, nego zaradi preganjanja, skrajno slabega gmotnega stanja in nesigurnosti eksistence ozlovoljeno, izmučeno in obupno učiteljstvo. Šola potrebuje miru. Mir se ji pa daje najbolje s tem. da se skrbi za zadostno, visoko naobrazbo učiteljskega naraščaja, da se zasigura učiteljstvu zadovoijivo gmotno stanje in povoljni pravni položaj. Vsaka druga reforma je neumestna, cclo uničujoča za to humanitarno napravo, ker je nenaravna, bistvu šolstva protivna. Le zadovoljno, v svoji eksistenci varno se čuteče. primerno naobraženo, važnosti svojega poklica z življenskimi sredstvi primerno opremljeno učiteljstvo bo z vnemo uresničevalo ideale učiteljeve osebnosti, kakor nam jo razkazujejo reformatorji strokovnjaki. Skrajni čas je, da prevzame najvišja družabna organizacija redu in pravičnosti, to je država sama. šolstvo v svoje okriIje, da ga ščiti in mu zagotovi prepotrebni mir. Ker mora biti v resnici realizirana skrb vsakodobno živeče družbe za potomstvo. je poleg sodstva najnaravnejša in najimenitnejša zadeva organizirane družbe ali države. Ta skrb državi jamči v največji meri stalen obstoj in zadovoljiv razvoj. Ta skrb obsega vse starše, vse življenje vzdržujočih, torej skupno družbo. V vitalnem interesu družbe je torej, da šolo proglasi kot izključno svojo zadevo, da jo ščiti in izpopolnjuje. Dandanes je pa ljudska šola in z njo vred tudi učiteijstvo še pastorka v družbi. Zapostavljeni smo in izročeni nekulturnemu preganjanju in mrcvarjenju nestaršev in drugih politiških koristolovcev, ki nimajo smisla za usodo bodočih pokoljenj. Zahtevamo. da se nas ceni s kulturnim merilom, po splošnem nepredku, po vsakodobni sodbi koristno delujočega, nanovo nastopajočega rodu in po mnenju staršev, ki žive svoje življenje le zarodu v prid. Pravo reformo vsebuje nakratko zahteva: Dajte šo!i mir; skrb vam bodi nje izpopolnltev in razvoj, _n sicer s tem. da skrbite za zmožno. voljno in zadovoljno uelteljstvo. Kdor hoče res kaj za šolo storiti, mora za nas to storiti, le od nas je odvisna rentabiliteta šolstva. Uničevanje naših eksistenc pomenja uničevanje šolstva, propadanje sedanje kulture v bodočih rodovih. Ni mi treba podrobno govoriti o mizeriji naših prejemkov. nezadostni so za najnižje potrebe življenja, saj to vsi dobro poznamo. Naloga naše organizacije je, braniti šolstvo in s tem samega sebe ter boriti se za večjo pravičnost v naših prejemkih. V svojem boju pa še ni mogla doseči povoljnih uspehov, ker še nedostaje popolne enotnosti in t solidarnosti vsega avstrijskega učiteljstva brez razlike narodnosti in pripadnosti politiškim strankam. Uspeh nam je upati le od najtesnejše centralne organizacije vseh že obstoječih učiteljskih avstrijskih udruženj, ki ima določevati najuspešnejše akcije v izpolnjevanje naših opravičenih zahtev glede višje prednaobrazbe kakor eksi&tenčnega stanja. Med akcijami se mi zdi skupni apel na vse starše, ki jim še nistaodmrla ljubezen do zaroda in interes na njega bodoči sreči, najprimernejše sredstvo. V tem apelu na starše naj se jim odpirajo oči o preteči nevarnosti za potomstvo in obenem zbuja jasna zavest o velikem pomenu šolstva za določitev srečnejše usode nastopajočih rodov!