Tomaž Mastnak H KRITIKI MARXOVEGA POJMA »BÜRGERLICHE GESELLSCHAFT« V OČRTIH KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE 1. Za eno od interpretacij kritike politične ekonomije, ki so bile oziroma so še v navadi v teh krajih, je bilo značilno, da je brala Marxove spise kot kritiko socializma. Po eni strani se je trudila pokazati, kaj vse je Marx vedel in znal povedati o sodobnem socializmu in socialistih oziroma proti njim, po drugi pa rekonstruirati, kakšno vlogo je igrala kritika socializma pri konstituiranju kritike politične ekonomije. Rekli bi lahko, da je bil prvi pristop motiviran oziroma zainteresiran historično oziroma idejnozgodovinsko in drugi metodo- loško. V obeh primerih je šlo za dokaj naravnost politizirane poizkuse branja, ki so bili kritično nastrojeni do aktualne socialistične realnosti — večidel v ne povsem prevladam ah celo neoleninistično razviti tradiciji nove levice. Tako lahko ugotovimo, da se prvi — historični — pristop ni vedno izognil skušnjavi neposredne aplikacije Marxovih izjav na današnjo družbeno dejan- skost. Kolikor bolj neposredna je bila taka aplikacija, toliko vulgarneje je zvenela; če pa se je trudila biti posredovana, je postala zagonetna in nerazum- ljiva. Obči rezultat takega postopanja je bila analitična hromost, komodnost mišljenja, ki je spominjala že na komedijo oziroma, če porečemo z Marxom, farso. Kar zadeva drugi pristop, bi lahko pripomnili, da se bodisi ni prebil dlje kot do prisvojitve Marxovega polemičnega stila, manire, v kateri je Marx polemiziral oziroma kritiziral /in tega ne mislimo pohvalno/, bodisi je moral prignati v obup, ker je ah skušal inkorporirati v Marxovo metodo n je j tujo vsebino ali jo podaljšati v drugo/novo historično dejanskost, pri tem pa ven- darle ostati — kot se lepo moralistično reče — zvest staremu mojstru. 2. Marxovo kritiko socializma v Očrtih lahko povzamemo s trditvijo, da so- dobni socialisti niso bili sposobni razumeti »elementarne predpostavke bürger- liche Gesellschaft« /p. 149/ — v H kritiki politične ekonomije je govor o »ele- mentarnem nesporazumu« /MEW 13, p. 69/ — in, konsekventno, »motenj«, ki so ji »imanentne« /p. 172/. Od tod izhaja, tako Marx, njihova »abotnost«, ko Tomaž Mastnak: H kritiki Marxovega pojma »bügerliche Gesellschaft« v Očrtih . 67 »hočejo socializem prikazati kot realizacijo idej bürgerliche Gesellschaft, ki jih je izrekla francoska revolucija« /p. 171/. Interpreti niso navezovali samo na to, če tako rečemo, eksplicitno kritiko socializma, temveč so celotno delo razumeli kot podjetje, ki je kritično do sle- hernega socializma. Takšni bralni oziroma interpretacijski nastavki niso pre- tirano številni, zato pa so zelo poučni. Za izdelavo, še bolj pa za razmislek o možni marksistični teoretski ali politični strategiji oziroma o njunem do- segu, na eni strani, in za analizo ter oceno socializma, na drugi, so temeljnega pomena. Omenti želim samo interpretaciji, ki sta po mojem mnenju odšli najdlje v tej smeri. Obe sodita v tisto marksistično tradicijo, ki so jo vladajoče marksi- stične razprave vsaj podcenjevale, če že ne ignorirale. Prva je na začetku te tradicije, druga na njenem koncu. V mislih imam razpravo Maria Trontija Marx, forza-lavoro, classe operaia, napisano pred dvajsetimi leti, in Antonia Negrija delovni zvezek ob Očrtih, Marx oltre Marx, ki je izšel konec 70. let. Prikaz, ki sledi, je komaj kaj več kot navajanje gesel. Tronti je z akribično analizo Marxovih tekstov dospel do interpretativ- nega vpogleda, kritično uperjenega proti socializmu, da je udejanjeni socializem zadnja faza kapitalizma: kapitalistična družba, sestavljena samo iz delavcev, družba pod realno oblastjo kapitala, vendar brez formalnega kapitalističnega razreda: popolna razredna diktatura nad delavci /Tronti, p. 158/. Govori o de- lavski oblasti kapitala in o socializmu kapitala — kot edinem socializmu, ki se je doslej upodobil: o sistemu izkoriščanja, ki ga sestavljajo samo izkoriščani, brez izkoriščevalcev /ib./. Boljševiki so- po njegovem fiziokrati socializma, manj- kal jim je jasen pojem delavskega razreda in njegovih najvišjih organizacijskih potreb. Zato je moral prvi historični poskus izgradnje socializma končati v de- lavski reprodukciji kapitalističnega sistema /p. 177/, politična moč/oblast ka- pitala je privzela formo delavske države, delavci so v svojem imenu izvajali razredno diktaturo nad samimi sabo. In če je — se pravi, ker je — posredova- nje kapitala z delavci vselej obstajalo, je treba dodati, da to posredovanje funkcionira v današnjem kapitalizmu kot boj, v današnjem socializmu pa kot zakon. Socialistična država se prikazuje kot sklenjena pravna organizacija pasivnosti, /p. 226—227./ Kar povezuje Trontija in Negrija — ne glede na njuna biografska razha- janja — je zavračanje afirmativne recepcije zakona vrednosti. V tem, se pravi v tej afirmaciji, vidita jedro socializma. Tronti je želel dokazati, da je zakon vrednosti s stališča kapitala oziroma njegove znanosti, znanosti kapitala, eko- nomska zmota. Trdil je, da zakon vrednosti za Marxa ni bil ekonomski zakon, temveč politična teza, revolucionarno geslo. Zaradi tega je bil vsak poskus opravičevanja Marxove teorije vrednosti, vsaka njena obramba, kolikor se je odigravala na objektivnem področju ekonomije, politično neproduktiven /p. 224/. Da bi prevladal ta objektivizem, je Tronti razvil »strategijo zavračanja«, ki doseže vrh v boju proti delu. Negri je skušal izpeljati obrat, ki bi omogočil to negativno določeno rešitev zastaviti pozitivno, in v tem smislu se je odpo- vedal nekaterim temeljnim kategorijam Marxove kritike politične ekonomije in jih nadomestil s svojimi. Delovna sila je postala invencijska sila, osvobodi- tev izpod izkoriščanja osvoboditev delavske invencijske sile, zavračanja dela proletarsko samoovrednotenje. /Prim. Marx oltre Marx, 8. predavanje; Domi- nio e sabotaggio./ 5« 68 Vestnik IMS 1986/1—2 In če je že Tronti odpravil vulgarno socialistično pojmovanje o nasprotju med delom in kapitalom, s tem da je to nasprotje prekonceptualiziral in zapo- padel kot delavskemu razredu lastno, imanentno protislovje, je šel Negri še korak dlje. Konceptualizirati je skušal ločitev, separacijo med delom in ka- pitalom, dela od kapitala. /Marx oltre Marx; prim. Coriat, p. 95/ Oba avtorja sta, menim, prišla do meja Marxovega in marksističnega mišljenja. Obadva sta utemeljila svoje teorije v branju Marxa in obadva sta ostala marksista. Kar utegne biti zanimivo za našo temo, je dejstvo, da sta tako Tronti kot Negri pripisovala pri tem centralno mesto v Marxovem opusu prav Očrtom. Oba sta ostro kritizirala socializem, in sicer v imenu komunizma in proletarske revolucije, n juno teoretsko utemeljitev pa sta našla v Marxovem delu. Marksizem sta pojmovala kot kritiko tradicionalnega socializma. Kon- sekventno sta obadva upala, da bosta lahko v marksizmu utemeljila novo so- cialistično strategijo, da bosta lahko sodobne emancipacijske boje utemeljila marksistično. 3. S tem smo prišli do točke, ko bi moral pokazati karte. Ce povedano po- vzamem, je mogoče reči, da pojmovanje marksizma oziroma kritike politične ekonomije kot kritike socializma pripelje do meja marksizma. Vprašanje je zdaj, kako na j razumemo to pripeljanje-do-meje. Kje in kako naj začrtamo to mejo — če je kaj takega sploh treba storiti? Ni toliko vprašanje, ali pojmovanje kritike politične ekonomije, ki je kri- tično nastrojeno do socializma, pelje k reviziji kritike politične ekonomije in marksizma, kolikor vprašanje analitičnega in interpretativnega dosega takega /veliko bolj vzhodnosrednjeevropsko kot bernsteinovsko razumljenega/ revizio- nizma. Ni toliko vprašanje, ali je potrebna kritika tradicionalnega socializma, kot vprašanje, če taka kritika lahko ostane kritika tradicionalnega socializma (ali pa bo morala prerasti v kritiko socializma). Moja hipoteza je, da je ne le treba brati Marxov marksizem kot kritiko tradicionalnega socializma, marveč da je treba njega samega kritizirati kot tradicionalni socializem. »Trdo jedro«, ki Marxov marksizem določa kot tradi- cionalni socializem, je Marxovo pojmovanje /oziroma nepojmovanje/ t. i. bür- gerliche Gesellschaft. Kako je bürgerliche Gesellschaft pojmovana v Očrtih? Razločujemo lahko historično in logično konstitucijo in prikaz pojma, ki se popolnoma ujemata. Bürgerliche Gesellschaft je »družba svobodne konkurence« /p. 21, 89/; »družba, ki temelji na menjalni vrednosti« /p. 92/, se pravi družba, katere »elementarna predpostavka« je, da »delo neposredno producira menjalno vrednost, torej denar« /p. 149/; njen »temelj« je »kapital« /p. 246/, ustvari jo »šele /erst/« ka- pital /p. 322/. Bürgerliche Gesellschaft je »najrazvitejša in najraznolikejša hi- storična organizacija produkcije« /p. 40/; njeno »otroško obdobje« je 16. sto- letje /p. 733/, »zasnavljala« /natančneje: »predpripravljala«/ se je »od 16. stol. dalje«, »v 18.« pa se je »z velikanskimi koraki približala svoji zrelosti« /p. 21/; njena »najmodernejša bivanjska forma« so Združene države Amerike /p. 39, prim. p. 4/, medtem ko v Angliji ne eksistira »čisto, svojemu pojmu ustrezno, sama sebi adekvatno« /p. 4/, v Franciji pa obstaja le v »okrnjeni formi« /p. 7/. Vsebinsko gledano je bürgerliche Gesellschaft nastala z »razkrojem fevdalnih družbenih form«, občestva, tako, da je posameznik pretrgal »naravne vezi« in Tomaž Mastnak: H kritiki Marxovega pojma »bürgerliche Gesellschaft« v Očrtih . 69 poslej »različne forme družbene povezanosti stopajo posamezniku naproti kot golo sredstvo njegovih privatnih smotrov« /p. 21—22; prim. p. 378—415/. »Teo- retski izraz« najde bürgerliche Gesellschaft »v moderni ekonomiji«, medtem ko je nasprotje »moderne ekonomije« »socializem in komunizem« /p. 4/. Menim, da gre za ekonomistično pojmovanje bürgerliche Gesellschaft, za ekonomisti čno redukcijo pojma /v tem pogledu ni načelne razlike med t. i. zgod- njimi deli in Očrti/. Zgodovina bürgerliche Gesellschaft je identificirana z zgo- dovino buržoazije; z zgodovino akumulacije kapitala; bürgerliche Gesellschaft je zenačena z industrijsko družbo in »omejena na družbo 18.719. stoletja, ki jo je obvladovalo meščanstvo« /Riedel, p. 789/. Z drugimi besedami, Marx enači bürgerliche Gesellschaft z »bürgerlich-kapitalistische Gesellschaft« / tako skuša precizirati pojme Hahn, p. 25/, »civil society« /zivile Gesellschaft, kot so začeli prevajati posamezni nemški avtorji zlasti po »poljskih dogodkih« — prim. Fen- chel/Pietsch; prevod Konrâdove Antipolitike; prevajalka Michnika uporablja francoski »société civile«, p. 55/ razveže preprosto v »bourgeois society«. Ta naš razgovor seveda ni prava priložnost za prikaz Marxovega pojmova- nja bürgerliche Gesellschaft in za kritiko njegove — pravzaprav neeksistent- ne — teorije bürgerliche Gesellschaft. To je projekt, na katerem delajo v zad- njih letih številni avtorji, in med rezultati njihovega dela so tudi ugotovitve, da je Marx poenostavil historični nastanek bürgerliche Gesellschaft; da je ta pojem v primerjavi z novoveško tradicijo političnih in socialnih teorij omejil, skrčil, osiromašil; da so v teoretski konstrukciji pojma nekatere nezadostnosti, zlasti ekonomski in razredni redukcionizem, in da imajo te nezadostnosti ka- pitalne teoretske in tudi praktično-politične konsekvence. Na drugi ravni so odkrili »civilno družbo« novi družbeni boji in gibanja, tako na Vzhodu kot na Zahodu, in praktično proizvedli nova določila pojma bürgerliche Gesell- schaft oziroma dokazali nevzdržnost nekaterih tradicionalnih. Vendar ne želim opozarjati na to problematiko iz konjunkturnih razlogov. Menim namreč, da gre za vprašanja, ki sicer niso odločilnega pomena za nova družbena gibanja, zato pa za marksizem. Ce marksizem ne bo sposoben razviti teoretske senzibilnosti /kajpak ne policajske/ za »civilno družbo«, bo za aktual- ne družbene boje in gibanja izgubljen. Vprašanje pa je, ali marksizem lahko razvije emancipacijsko teorijo bürgerliche Gesellschaft, ali lahko v svoji »me- ščanski družbi« najde »civilno«, ki ni identična z meščanskostjo in kapital- skostjo in ki je ni mogoče /»brez ostanka«/ zreducirati na razrednost, ne da bi prenehal biti marksizem. Osebno se mi zdi mnogo pomembneje moči misliti o »civilni družbi« — in, če se že hoče, sodelovati v novih družbenih bojih — kot pa si razbijati glavo s tem, ali kdo počne to kot marksist, exmarksist, ne- marksist, postmarksist etc. Naj sklenem: s svojim prispevkom sem želel nakazati, da bi nas Očrti kri- tike politične ekonomije lahko spomnili na to, da bi potrebovali tudi očrte demokratične civilne družbe. Tiha, čeprav ne skrita predpostavka tega naka- zovanja je bila, da je treba problematizirati izhodiščno načelo Marxove kritike politične ekonomije /in tudi filozofije zgodovine/, po katerem je treba »anato- mijo bürgerliche Gesellschaft iskati v politični ekonomiji« /MEW 13, p. 8/. 70 Vestnik IMS 1986/1—2 C i t i r a n a i i t e ra tu ra : Coriat, Benjamin, »L'operaisme italien«, dialectiques, st. 30, jesen 1980. /Fenchel, Reinhardt, Pietsch, Anna-Jutta, Polen 1980—1982. Gesellschaft gegen den Staat, SOAK, Hannover 1982./ Hahn, Manfred, Historiker und Klassen, Campus, Frankfurt/Main-New York 1976. /Konräd, György, Antipolitik, Suhrkamp, Frankfurt/Main 1984./ Marx, Karl, »Bastiat und Carey«, MEGA2 IV 1.1, Dietz Verlag, Berlin 1976. Marx, Karl, Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie, MEGA2 II/l.l, 1.2., Dietz Verlag, Berlin 1976. Marx, Karl, Zur Kritik der politischen Oekonomie, MEW 13, Dietz Verlag, Ber- lin 1975. Riedel, Manfred, »Hegels Begriff der bürgerlichen Gesellschaft und das Problem seines geschichtlichen Ursprungs«, v: Riedel, Manfred, ur., Materialien zu Hegels Rechtsphilosophie, zv. 2, Suhrkamp, Frankfurt/Main 1975. Negri, Antonio, 11 dominio e il sabotaggio, Feltrinelli, Milano 1980. Negri, Antonio, Marx oltre Marx, Feltrinelli, Milano 1979. /Michnik, Adam, Polnischer Frieden, Rotbuch. Berlin 1985./ Tronti, Mario, Operai e capitale, Einaudi, Torino 1980.