40 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 Primer iz Podolševe v Karavankah IZVLEČEK Na podlagi analize arhivskih virov, terenskega dela in geološke literature interpretiramo zasutje gospodarsko pomembnega travnika samotne kmetije Macesnik v Podolševi, ki se je zgodilo pred letom 1665. Z interdisciplinarno raziskavo smo dokazali, da je najverjetneje šlo za gruščnat drobirski tok z južnega pobočja Olševe. Navzlic tej nevarnosti so v zgodovini izkrčili gozd in uredili travnik. Po zasutju so ga opustili in površina Macesnikovih travnikov se je zmanjšala. Članek ilustrira postopnost prilagajanja tradicionalne kulturne pokrajine naravnim nevarnostim. Ključne besede: pobočni procesi, drobirski tok, kulturna pokrajina, okoljska zgodovina, Podolševa. ABSTRACT The gradual historical adaptation of a traditional cultural landscape to slope processes: A case study from Podolševa (Karavanke Mountains). Combining archival records, fieldwork and geological literature, we interpreted slope process which buried an economically important meadow of the Macesnik isolated farm in Podolševa before 1665. The interdisciplinary investigation shows it was most likely an alpine debris avalanche from the southern slope of the Olševa Mountain. Despite this hazard, forest had been cleared and a meadow had been created. After the debris flow, the meadow was abandoned and the total area of meadows contracted. The article illustrates a gradual adaptation of traditional cultural landscapes to the natural hazards. Key words: slope processes, alpine debris avalanche, cultural landscape, environmental history, Podolševa Postopno prilagajanje tradicionalne kulturne pokrajine pobočnim procesom GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 41 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI Avtorja besedila in fotografij: ŽIGA ZWITTER, dr. zgodovine Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: ziga.zwitter@ff.uni-lj.si IRENA MRAK, dr. geografije, Visoka šola za varstvo okolja, Trg mladosti 7, 3320 Velenje E-pošta: irena.mrak@siol.net COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek V zgodovini se je lokalno prebivalstvo postopno prilagajalo naravnim razmeram. Prilagajanje je bilo v veliki meri rezultat večgeneracijskih izkušenj z okoljskimi spremembami in ekstremnimi situacijami. Tako so sčasoma marsikje dosegli naravnim nevarnostim v številnih pogledih prila- gojeno kulturno pokrajino (Natek 2002, 65–69; Natek 2011, 81–82, 89, 93). Zwitter (2017a in 2017b) je na podlagi analize arhivskih virov ugotovil, da je bila v zgodnjem novem veku (16.–18. stoletje) stopnja prilagojenosti kultur- ne pokrajine naravnim nevarnostim v različnih delih slovenskega ozemlja zelo različna. V članku obravnavamo najstarejši znani arhivski zapis o škodi, ki so jo v Podol- ševi povzročili pobočni procesi, z namenom, da bi odgovorili na vprašanje, kdaj in kako je v tem primeru prišlo do prilagoditve tradicionalne kulturne pokraj- ine nevarnosti pobočnih procesov. Tako prostorska opredelitev informacije, ki jo obravnavani vir podaja, kot tudi možnost spremljanja postopnega prilagaja- nja tradicionalne kulturne pokrajine pobočnim procesom na podlagi tega vira, sta v kontekstu podobnih sočasnih zapisov s slovenskega ozemlja dokaj dobri (primerjaj Zwitter 2015a in 2015b; Zwitter 2017a in 2017b). Solčavsko, kjer leži Podolševa, je zelo primerno območje za raziskavo zgodovine prilagajanja nevarnosti pobočnih procesov, ki so značilni za tamkajšnjo pokraji- no. Za to so trije poglavitni razlogi: 1. Nevarnost pobočnih procesov obstaja na zelo velikem deležu zemljišč. Mo- deliranje zemeljskih plazov in skalnih podorov je v porečju Savinje od Ljub- nega navzgor pokazalo, da v sodobnosti nevarnost vsaj ene od teh dveh vrst pobočnih procesov obstaja na okrog treh četrtinah do štirih petinah ozemlja (Komac in Zorn 2007, 152–159). To je zadosten dokaz za trditev, da so geo- morfni procesi marsikje na obravnavanem ozemlju predstavljali resno nevar- nost tudi v nekdanji, delno drugačni kulturni pokrajini. Na Solčavskem je nad izlivom Bele v Savinjo v Nacionalni podatkovni bazi zemeljskih plazov dokumentiranih sedem lokacij pobočnih masnih premikov, med njimi Ma- cesnikov plaz, ki velja za enega od največjih aktivnih zemeljskih plazov v Sloveniji (Komac in Zorn 2007, 106–108, 152–159; Zorn in Komac 2008, 74–75). Okoljskozgodovinska analiza prve polovice 20. stoletja je dokazala še neznan zemeljski plaz na vzhodnem pobočju Logarske doline (Zwitter 2017b). 2. Komac in Zorn (2007, 159) o Zgornji Savinjski dolini ugotavljata, da je tamkajšnja “Tradicionalna poselitev /…/ upoštevala ogroženost zaradi več- jih geomorfnih procesov”. Z zgodovinskega vidika trditev na obravnavanem ozemlju ni splošno veljavna. Doslej analizirani viri vsebujejo nekaj podatkov o škodi, ki so jo zgornjesavinjskim kmetijam do zgodnjega 18. stoletja pov- zročili pobočni procesi. Večinoma ne razkrivajo, ali so bile prizadete stavbe, nestavbna zemljišča ali oboje. Kljub temu je zanimiv primer samotne kme- tije Oprešnik jugovzhodno od Solčave. Med letoma 1714 in 1719 je plaz 42 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI tej kmetiji povzročil veliko škodo, dobro stoletje in pol pozneje, leta 1896, pa je po trikratnem obilnem oktobrskem deževju, ki je povzroč- ilo poplave, zemeljski plaz menda prestavil Oprešnikovo domači- jo (Zwitter 2015c, 158; Zwitter 2015b, 189; ŽU Nova Štifta 1896, 144–145). To nakazuje na dolgo- ročno neprilagojenost majhnega dela nekdanje poselitve nevarnosti pobočnih procesov. Vodna erozija je ob istih deževjih skoraj izpodko- pala domačijo Zgornji Ošovnik v Podolševi (ŽU Nova Štifta 1896, 145; lokalizacija: medmrežje 1, medmrežje 2, Meze 1963, 269 in SI AS 1937) – verjetno že tedaj staro zgradbo (Meze 1981, 427). Z vidika ogroženosti tradicionalne poselitve je neprilagojenost nevar- nosti snežnih plazov, ki prav tako lahko geomorfno učinkujejo (Pav- šek 2002), podobno pomembna kot neprilagojenost pobočnim procesom. Snežni plaz, ki je v zelo sneženi zimi 1894/1895 podrl sta- ro cerkev sv. Lenarta (929 m) na pobočju Lepenatke (1422 m), sicer ni pritekel po običajni plaznici, vendar je bila stoletja stara cerkev v ekstremnih razmerah ogrožena. Cerkev so neprožno obnovili na istem mestu (Zwitter 2017a in 2017b). Navedena primera ogro- ženosti stavb opozarjata, da zelo dobrega upoštevanja ogroženosti zaradi večjih geomorfnih procesov v nekdanji kulturni pokrajini ne smemo predpostaviti. Potrebno ga je šele dokazati in raziskati razvoj tega prilagajanja, kar je namen članka, v katerem tematiko obrav- navamo na primeru kmetijskih zem ljišč. 3. O obravnavanem območju se je ohranilo nekaj zapisov o pobočnih procesih v zadnjih stoletjih (Zwitt- er 2015b in 2015c; Zwitter 2017a in 2017b), kar omogoča interdi- sciplinarno, zgodovinopisno-geo- morfološko raziskavo. Pregled literature o pobočnih proce- sih v Zgornji Savinjski dolini poda- jata Komac in Zorn (2007) ter Zorn in Komac (2008), v zadnjem času je o tem na podlagi zgodovinskih virov pisal Zwitter (2015b in 2015c; 2017a in 2017b). Škoda na posesti samotne kmetije Macesnik pred letom 1665 Podolševska samotna kmetija Mace- snik se verjetno prvič omenja kot ena od desetih kmetij, ki so na severnem Solčavskem skupinsko dokumentirane v listini iz leta 1355 (Zwitter 2015b, 352–353). Travinje je bilo za Macesni- ka velikega pomena zaradi velike vloge živinoreje. Po podatku iz leta 1665 je ta kmetija prek vsega leta z lastnimi viri preredila do 50 ovac, 20 govedi in enega konja, s poljedelskimi pridelki pa ni bila samooskrbna (Zwitter 2014, 215). Po srednjeveški višinski kolo- nizaciji in pred letom 1665 je “gora/ planina zasula” del posesti te kmetije (slika 1). Zasuto območje je vključe- valo “lep” travnik (AT StiAStP 1665, 685). Gospodarske razsežnosti škode so bile tolikšne, da je ista akumulaci- ja zaradi pobočnih procesov omenjena tudi v mlajšem pregledu kakovosti in historičnih obremenitev kmetij, izdela- nem v gospostvu s sedežem v koroški Dobrli vasi, ki mu je bila kmetija Ma- cesnik podložna. Ta vir ni datiran, a ga pisava brez dvoma uvršča v 18. stoletje (AT StiAStP s. d., 1036). Slika 1: Izseka iz virov iz leta 1665 in iz 18. stoletja, ki dokumentirata, da so pobočni procesi Macesniku pred letom 1665 zasuli lep travnik (AT StiAStP 1665, 685; AT StiAStP s. d., 1036) (foto: Žiga Zwitter). N[ota] B[ene]: Diesen Grundts ain Orth hat die Albm, sambt einer schön Wisen verschitt (Pomni: Del te kmetije [tj. Macesnik], ki vključuje lep travnik, je gora/planina zasula) Wißen ohne der von der Alben verschitten pro 10 Tag Madt (Travniki [kmetije Macesnik] brez tistega, ki ga je zasula gora/ planina, merijo 10 dni košnje) GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 43 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI Je predstavljeni pobočni proces pred- hodnik sedanjega Macesnikovega pla- zu, skalni podor ali kaj drugega? Da bi odgovorili na zastavljeno vpra- šanje, smo zasuti travnik prostorsko natančneje umestili ter podatek inter- pretirali v kontekstu geološke razlage in terenskega ogleda. Geološke razmere in površje obravnavanega območja Širše območje naselja Podolševa pri- pada Vzhodnim Karavankam, gora Olševa (1929 m) pa je najvišja vzpe- tina obravnavanega območja. Gradijo jo predvsem zgornjetriasni apnenci in dolomiti. Zastopana sta glavni do- lomit, ki verjetno pripada noriju, in dach steinski apnenec, ki pripada re- tijski stopnji. Dachsteinski apnenec gradi glavnino zgornjega dela Olševe. Plasti so iz debeloplastovitega svetlega do svetlosivega apnenca, ki ponekod vsebuje megalodontide. Debelina dach steinskega apnenca dosega okrog 800 metrov, debelina glavnega dolo- mita pa je okrog 500 metrov. Južno od Olševe, na območju naselja Podol- ševa, so karbonske in permske plasti manj prepustnih skrilavih glinavcev in peščenjakov (Mioč 1983). Južna pobočja Olševe prekrivajo delo- ma erodirane apnenčeve breče, ki jih Buser umešča v oligocen. V navede- nem delu paleogena je bilo območje sedanjih Julijskih in Kamniško-Sa- vinjskih Alp ter južnih Karavank raz- kosano z vertikalnimi prelomi. Grušč dachsteinskega apnenca z dvignjenih grud se je nabiral v vmesnih depre- sijah, pozneje pa se je sprijel v trdno apnenčevo brečo (Buser 2002). Na videz podobne razmere so pri- sotne tudi na območju osrednjih in zahodnih Karavank, kjer prav tako zasledimo obsežna območja sprijete- ga pobočnega grušča (Mrak 2003), za katerega bi bila potrebna natančnejša določitev geneze in starosti. V vseh primerih iz apnenčaste breče nastaja- jo recentna melišča, ki so potencialno nevarna za degradacijo kmetijskih zem ljišč. Na širšem območju Olševe so pre- poznani tudi živahni neotektonski premiki v kvartarju, ki so povzročili Slika 2: Južna pobočja Olševe gradijo zgornjetriasni apnenci in dolomiti, naselje Podolševa pa se razprostira na karbonskih in permskih manj prepustnih sedimentih. Na sliki je lepo razvidna razlika v rabi tal med območjem karbonatnih kamnin in ozemljem manj prepustnih plasti. Na slednjih so uredili obdelovalna zemljišča, tam so tudi gospodarsko rabljeni gozdovi. Na karbonatnih plasteh so tam, kjer je bil mogoč dostop, predvsem pasli, drugod je ostala naravna pokrajina, kjer je bil človekov vpliv minimalen (foto: Irena Mrak). 44 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI dejanske lokacije. Zdaj je natančno lokacijo tega dogodka težko določiti, razmisliti je treba o treh možnostih (sliki 2 in 3). Prva je, da je bil zasu- ti travnik del sklenjene krčevine, ki obdaja domačijo. Druga predpostav- lja, da je šlo za planinski travnik na strmem pobočju ali na vršnih delih Olševe, saj so v 17. stoletju prebivalci nekaterih zgornjesavinjskih samotnih kmetij kosili travo tudi na planinah (Zwitter 2014, 219), Macesnik pa je takrat posedoval individualno planino na prisojnem pobočju navedene gore (AT StiAStP 1712, 66v–67r; AT Sti- AStP 1713, 116v). Tretja možnost je, da je bil travnik v bližini stika karbo- natnih kamnin južnih pobočij Olševe in permokarbonskih kamnin, torej nad ozemljem, kjer se je v zgodnjem 19. stoletju nahajala stalna krčevina z obdelovalnimi zemljišči kmetije (SI AS 1825; Osnovna geološka karta … 1983). Ozemlje v bližini navede- nega stika bi lahko bilo spodnji del planine ali pa se je razprostiralo pod njo. V zgodnjem 19. stoletju sta bili tipični rabi tal za tretje območje paš- nik in gozd, nikjer pa travnik (SI AS 1825). Geološka sestava iz karbonskih in permskih plasti bi na tretjem ob- močju nedvomno omogočala obstoj kakovostnega in obsežnega travnika. Hipotezo, da se je omenjeni travnik nahajal na stalni krčevini v bližini domačije, lahko z veliko verjetnostjo zavrnemo. Obravnavana akumulacija namreč ni povzročila škode na Ma- cesnikovih njivskih zemljiščih. Res je sicer, da celo sedanji plaz teče le po skrajnem vzhodu ozemlja nekda- njih njiv, ki jih pri tej kmetiji izkazu- je franciscejski kataster (SI AS 1825; za tedanjo nesrečo. Z vidika geološke zgradbe območja in posledično reli- efnih razmer smo raziskali predvsem območje stika strmih karbonatnih pobočij Olševe in bolj uravnanih pre- delov posesti kmetije Macesnik ter širšega območja naselja Podolševa, ki leži na bolj uravnanih in za kmetij- sko rabo primernejših karbonskih in permskih plasteh. Prostorska umestitev zasutega travnika na posestvu kmetije Macesnik Zgodovinski vir omenja zgolj zasutje travnika na posestvu samotne kme- tije Macesnik, ne pa tudi njegove intenzivna dviganja ali pogrezanja posameznih blokov. Tektonsko je ob- močje Olševe prepoznano kot Olše- vski nariv (Mioč 1983). O tektonski aktivnosti območja piše tudi Mihevc (2001), ki na podlagi fluvialnih se- dimentov v Potočki zijalki visoko v strmem južnem pobočju Olševe ter v Snežni jami na Raduhi ugotavlja, da jih je odložila reka v času hitrega dvi- govanja tega dela Alp. Glede na raziskovano območje posesti samotne kmetije Macesnik in zgodo- vinsko dejstvo, da je bil del posesti razdejan zaradi pobočnih procesov, smo na terenu preučili možne vzroke Slika 3: Meje Macesnikove posesti leta 1825 in lokacija domačije. Za lažjo orientacijo je označena sodobna državna pripadnost. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 45 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI Pobočna breča je vir gradiva, ki pred- stavlja potencialno nevarnost za degra- dacijo kmetijskih zemljišč na območju permokarbonskih plasti, torej tudi na posestvu kmetije Macesnik. Pobočna breča je zastopana na celotnem juž- nem pobočju Olševe in vidno razpa- da na primarne delce, ki so ob večjih neurjih in potencialnih tektonskih premikih potencialno nevarni, kot gradivo, ki lahko zasuje zemljišča na bolj uravnanih permokarbonskih plas- teh, kjer je tudi del parcel posestva Macesnik. V času terenskega dela v le- tih 2014 in 2015 smo opazili sledove recentnega zasutja in starih zasutij dela območja nad sedanjimi obdelovalnimi zemljišči kmetije Macesnik (med dru- gim na slikah 5 in 6), še bistveno niže pa so z gozdom preraščeni stari grušč- nati nanosi, ki na eni od lokacij sega- jo vsaj okrog 200 m pod pobočje iz apnenčeve breče. To dokazuje, da se je podoben tip dogodka zgodil večkrat v zgodovini, zelo verjetno je dokumenti- ran tudi v viru iz leta 1665. skupaj s skalovitostjo dokazuje, da se omemba nanaša na strmo apnenčasto pobočje Olševe. V takšnih okoljskih razmerah zaradi kamnitosti, sušnosti in strmine ni mogel obstajati “lep” travnik. Na ovršju gore pa tovrstna akumulacija zaradi pobočnih proce- sov ni mogoča. Najverjetnejša možnost lokacije omen jene obširne akumulacije je oze- mlje blizu stika karbonskih in perm- skih manj prepustnih plasti ter karbo- natnega južnega pobočja Olševe, kjer gre za razmeroma uravnano površje, ki pa jasno izkazuje občasna zasutja s karbonatnim drobirjem (sliki 5 in 6). Sedanje stanje območja kaže na občas- ne gruščnate drobirske tokove, ki se pomikajo navzdol po številnih ero- zijskih jarkih, ki prečkajo karbonat no pobočje Olševe (sliki 2 in 3). Tokove sestavlja karbonatno gradivo, ki ga v obliki sprijetega pobočnega gradiva (breče) lahko opazujemo skoraj do vrš nih delov Olševe (slika 4). Državna topografska karta … 1998). V primeru škode na travniku na stal- ni krčevini v bližini domačije bi bila tolikšna prostorska osredotočenost akumuliranega gradiva, da bi uniči- la gospodarsko pomemben travnik, lahko le posledica zemeljskega plazu. Glede na geološke razmere je mogoče, da se je aktiviral zemeljski plaz, po- doben sedanjemu, na karbonskih in permskih plasteh, vendar je malo ver- jetno, da bi bil ta opisan kot zasutje travnika. Bolj verjetno je, da je tedanji travnik zasulo pobočno karbonatno gradivo z Olševe. Lokacijo travnika na Macesnikovi in- dividualni planini na strmem južnem pobočju Olševe lahko povsem zavrne- mo. Vsaj del vzhodne meje te planine je namreč potekal po grapi, še više je meja tekla v ravni črti “prek skalovja in grap”. Na zgornjem delu te plani- ne so bili le ovčji pašniki (AT StiA- StP 1713, 117r). Odsotnost goveda Slika 4: Sprijeto karbonatno gradivo na južnih pobočjih Olševe (foto: Irena Mrak). Slika 5: Obsežna erozija odloženega in že zaraslega koluvija (foto: Žiga Zwitter). 46 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI Sklep Kratka raziskava, v kateri smo s kom- binacijo arhivskih virov in terenske- ga dela nadgradili spoznanja, ki jih vsaka od uporabljenih metod omo- goča sama, dokazuje, da sorazmerna prilagojenost tradicionalne kultur- ne pokrajine okoljskim razmeram v gorskem svetu zagotovo ni rezultat natančnega razumevanja okolja že v času začetnega urejanja obdelovalnih zemljišč v sklopu srednjeveške višin- ske kolonizacije. To bi omogočilo, da bi se že takrat izognili nevarnim lokacijam, če bi bilo tveganje preve- liko (glej tudi Natek 2002, 65). Ma- cesnikov dobri travnik na nevarnem mestu je najverjetneje zasulo gradivo z južnih pobočij Olševe, kar se je v primeru dogodka, ki ga dokumenti- ra arhivski vir, (v tem obsegu) očitno zgodilo prvič v času obstoja kmetije ali pa so se zaradi morebitne ponovit- ve dogodka tedaj naučili, da travnika ni več smiselno očistiti. Vsekakor so bili dogodki enakega tipa prisotni že prej v geološki zgodovini in tudi po tem zapisu. Obravnavani dogodek je presegal »običajne« razsežnosti, zato je tudi posebej dokumentiran. Glede na geološke in geomorfne razmere pa je podobne dogodke mogoče pričakovati tudi v sedanjem času in v prihodnje. Primerjava z virom iz 18. stoletja in s franciscejskim katastrom nakazuje, da je obravnavani dogodek dolgoročno zmanjšal površino travnikov kmetije Macesnik, hkrati pa prispeval k boljši prilagojenosti tamkajšnje kulturne po- krajine nevarnosti pobočnih procesov. Na postopno, stoletja trajajoče učenje in prilagajanje naravnim nevarnostim v Podolševi kaže na primer tudi opuš- čena kmetija Krt severno od Logar- ske doline, ki je najverjetneje nastala pred letom 1355, propadla pa pred letom 1585. O le malo zahodneje ležeči nekdanji kmetiji Navršnik nad Pastirkom izrecno vemo, da je plaz oziroma so plazovi povzročil(i) ali vsaj prispeval(i) k njenemu gospodarske- mu zlomu v zgodnjem 18. stoletju, ko si je Navršnikova zemljišča priključil sosed Klemenšek. Znano je tudi, da so morali kmetje na severnem Solčav- skem posamezne njive zaradi poboč- nih procesov opustiti že pred poznim 18. stoletjem ali pa so iz istega razloga postale slabo donosne, nekaj kmetij pa je zaradi škode, ki so jo na kme- tijskih zemljiščih povzročili pobočni procesi in vodna erozija, v 18. stoletju dokazano prejemalo institucionalno pomoč (Zwitter 2015b, 188–191, 346–357; Zwitter 2015c, 158–159). Pred sredino 18. stoletja je voda moč- no prizadela njive kmetije Jamnik (Zwitter 2015c, 159; za lokacijo glej Meze 1960, 170 in slika 10). Slika 6: Sekundarna akumulacija vnovič erodiranega gradiva, prej odloženega na območju s slike 5, in mogočega gradiva, ki je hkrati priteklo iz višjih leg (foto: Žiga Zwitter). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 47 KULTURNA POKRAJINA IN POBOČNI PROCESI Zahvala - Kartografinji Tanji Koželj se najlepše zahvaljujemo za izris slike 3. Metodu Roscu se zahvaljujemo za doda- tno, z rodoslovnimi pisnimi viri podkre- pljeno potrditev, da se navedeni dogodek iz leta 1896 nanaša na domačijo Zgor- nji Ošovnik, ne na lokacijo današnje kmetije Spodnji Ošovnik. na podlagi arhivskih virov, datiranih pokrajinskih sledi pobočnih proce- sov in ohranjenih ostankov tradicio- nalnega ekološkega znanja, ki naglo izginja (o slednjem Natek 2002, 69, 72), v večji meri prispevale k sodob- nemu načrtovanju ustreznih ukrepov v pokrajini. Tradicionalna kulturna pokrajina, kakršno spoznavamo denimo na podlagi franciscejskega katastra, je že rezultat večstoletnih prilagajanj spremenljivemu okolju, ki je v anali- ziranem primeru zahtevalo opustitev gospodarsko pomembnega travnika. Želimo si, da bi dolgoročne izkušnje Viri in literatura 1. AT StiAStP (Stiftsarchiv St. Paul im Lavanttal). 1665: Eberndorf, Handschriften, Buch 4: Grundbeschreibung aller zur Residenz Eberndorf gehörigen Huben, Zuelehen etc., 1664–1665. 2. AT StiAStP (Stiftsarchiv St. Paul im Lavanttal). 1712, 1713: Eberndorf, Handschriften, Buch 189: Gerichtsprotokoll, 1711–1717. 3. AT StiAStP (Stiftsarchiv St. Paul im Lavanttal). s. d.: Eberndorf, Handschriften, Buch 151: Ehrungsprotokoll, 1603–18. Jahrhundert [dejansko pa pregled kakovosti ter historičnih obremenitev kmetij]. 4. Buser, S. 2002: Geološki pogoji nastanka Potočke zijalke. Geologija 45-2, 331–334. 5. Državna topografska karta Republike Slovenije 1 : 25.000, 48, Solčava. Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije. Ljubljana, 1998. 6. Komac, B., Zorn, M. 2007: Pobočni procesi in človek. Geografija Slovenije 15. Založba ZRC. Ljubljana. 7. Lidar. Agencija Republike Slovenije za okolje. Ljubljana, 2015. 8. Medmrežje 1: http://mapire.eu/en/map/hkf_75e/?layers=osm%2C8&bbox=1633351.8048831907%2C5849658.892264789%2C1637379.08 08109657%2C5851689.250828614 (16. 10. 2017). 9. Medmrežje 2: http://mapire.eu/en/map/secondsurvey/?layers=osm%2C5%2C42&bbox=1633786.5404815623%2C5849317.31429464%2C 1637813.8164093373%2C5851347.672858465 (16. 10. 2017). 10. Meze, D. 1960: Nekaj o hribovskih kmetijah v Gornji Savinjski dolini. Geografski vestnik 32, 157–173. 11. Meze, D. 1963: Samotne kmetije na Solčavskem. Geografski zbornik 8, 223–280. 12. Meze, D. 1981: Nekaj o kmečki hiši hribovskih kmetij v Gornji Savinjski dolini. Celjski zbornik 1977–1981, 425–442. 13. Mihevc, A. 2001: Jamski sedimenti v Snežni jami na Raduhi in v Potočki zijalki. Geološki zbornik 16, 60–63. 14. Mioč, P. 1983: Tolmač za list [Osnovne geološke karte SFRJ] Ravne na Koroškem, L33-54, 1 : 100.000. Zvezni geološki zavod. Beograd. 15. Mrak, I. 2003: Sledovi pleistocenske morfogeneze v porečju Tržiške Bistrice. Magistrsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 16. Natek, K. 2002: Ogroženost zaradi naravnih procesov kot strukturni element slovenskih pokrajin. Dela 18, 61–74. 17. Natek, K. 2011: Temeljni termini v geografiji naravnih nesreč. Dela 35, 73–101. 18. Osnovna geološka karta SFRJ, Ravne na Koroškem, L 33-54, 1 : 100.000. Zvezni geološki zavod. Beograd, 1983. 19. Pavšek, M. 2002: Snežni plazovi v Sloveniji. Geografija Slovenije 6. Založba ZRC. Ljubljana. 20. RPE (Register prostorskih enot). Geodetska uprava Republike Slovenije. Ljubljana, 2015. 21. SI AS (Arhiv Republike Slovenije). 1825: AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C101A01, k. o. Sv. Duh pri Solčavi, kartni listi A01, A04, A05. 22. SI AS (Arhiv Republike Slovenije). 1826a: AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C101PS, k. o. Sv. Duh pri Solčavi, Grundparzelln Indications Prottocoll der Gemeinde Heiligen Geist. 23. SI AS (Arhiv Republike Slovenije). 1826b: AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C101PS, k. o. Sv. Duh pri Solčavi, C101PUA, Alphabetisches Verzeichniss Der Grund Eigenthümer und ihrer nach Sectionen abgetheilten Grund Parzellen. 24. SI AS (Arhiv Republike Slovenije). 1937: AS 1069, Zbirka kart in zemljevidov, VII/843, Ljubljana 2–a. Vojnogeografski institut Kraljevine Jugoslavije. Beograd. 25. ZK (Zemljiški kataster). Geodetska uprava Republike Slovenije. Ljubljana, 2015. 26. Zorn, M., Komac, B. 2008: Zemeljski plazovi v Sloveniji. Georitem 8. Založba ZRC. Ljubljana. 27. Zwitter, Ž. 2014: Agrarna zgodovina podložnikov dveh gospostev med Podjuno in Menino v 16. in 17. stoletju. Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine. Založba ZRC. Ljubljana, 207–229. 28. Zwitter, Ž. 2015a: Material responses to natural hazards in 16th and 17th centuries: cases from present-day Slovenia and its surroundings. Dela 43, 5–28. 29. Zwitter, Ž. 2015b: Okoljska zgodovina srednjega in zgodnjega novega veka na stiku Alp, Panonske kotline, Dinarskega gorstva in Sredozemlja. Doktorska disertacija, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 30. Zwitter, Ž. 2015c: Subsistence, prosperity and abandonment of Alpine isolated farms in the dynamic 17th century environment: case study from the Upper Savinja Valley with special emphasis on tenants' inventories. Ekonomska i ekohistorija 11, 139–181. 31. Zwitter, Ž. 2017a: Historično prilagajanje ekstremnim okoljskim situacijam na Slovenskem s poudarkom na 16. in 17. stoletju: z nauki za prihodnost. Ljudje in okoljske spremembe skozi čas. GeograFF 21. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, (v tisku). 32. Zwitter, Ž. 2017b: 16th to early 18th century proactive coping with natural hazards in Slovenian Alps and their surroundings: with lessons for the future. Glasnik Odjeljenja prirodnih nauka [Crnogorske akademije nauka i umjetnosti] 22(?). Podgorica, (v tisku). 33. ŽU (Župnijski urad) Nova Štifta. 1896: Liber memorabilium in parochia Sulzbach, z začetkom v petdesetih letih 19. stoletja.