Pomlad v gozdu in dolu
holo gospodarstvo neusmiljene starke - zime je minulo. ln novorojenka, mila kraljica - pomlad, je že poslala svoje lahkokrile sele - lastovke, da naznanijo njen prihod. Mi jih pa radostno pozdravljamo, kličoči jim s pesnikom:
,Lastovke, oj Bog vas sprimi, Ki po dolgi ostri zimi *                            PriJetele ste nazaj
V mirni naš planinski raj!"
In že nam cvrče pomladni pozdrav in urno letajo semtertja po toplem, mehkem vzduhu. Vse jih z nepopisno radostjo posluša, polje, log, gozd in človek. Mladim in starim utriplje veselo srce. Stari sključeni ded se vzdigne izza peči, kjer je ždel in čepel vso zimo, in stopa ob palici pred hišo, da tudi on pozdravi srčno zaželeno pomlad. Po zraku pa diha prijetno božajoč, topel vetrec. Kakor privro učenci iz šolskega poslopja po dokončanem pouku, lako hite iz pomlajene zemljice
—     87     -
zelena trava, beli nežni zvončki, rumeni jegliči in sanjajoče marjetice. Travnik in log sta zopet oblekla mehko, zeleno oblačilo, in polje se lesketa v praznični obleki v svitu božajočih solnčnih žarkov. Pa vse to je šc malenkost. Če hočeš, ljuba mladež, zreti pomlad v vsi njeni bajni divnosti in vsem njenem sijaju in veličastvu, moraš iti v gozd.
V  gozd! Komu  ne vztrepeta  srce  ob tej   besedi? Saj   živi v gozdu povsem drugačno življenje kakor na travniku in polju. Tisoč živali in živalic ima  tu   svoje   domovjc.   Tisoč  cvetic  in  zelišč   raste   tu v   iepi   edinosti. Zeleno-baržunasti   mah   nas  vabi   v   svoje   mehko   naročje   in   mogočno, ponosno v zrak se dvigajoča drevesa tajno šepetajo in šušte! Pogovarjajo se z mladimi vnuki in jim pripovedujejo dogodke, vesele in žalostne, katere so doživeli v temnem gozdu. Studenček tajinstveno žubori v strugi in šepeta s cvetkami, ki rasto ob njegovem bregu, in z  drevesi, ki  se ogledujejo v njegovih srebrnih valčkih, in z gozdnimi   živalimi, ki dohajajo k njemu se poživljat.   Kadar   pa   ugledajo   čisti   valčki   nedolžno   otroško  ličece, tedaj vztrepetajo, kakor bi ne bili vredni zreti tako nežnega, nedolžnega obrazka.... Najlepše je pa gotovo v gozdu  poletni večer, ko  se sučejo med  drevesi svetle kresnice in prirede gozdno  razsvetljavo, pa se še  skozi goste veje mogočnega drevja tihotapsko prikradejo  radovedni srebrni   lunini žarki in poljubljajo gozdna tla. . . .
O gozd, nepopisno si lep in čudovit! A vkljub svoji krasoti nisi ošaben in bahat, ampak nas rad vzprejrneš v svoje ornamljivo naročje. Najrajši imaš seveda otročiče, katerim ponujaš v obilici debelih rdečih jagod, črnih malin in višnjevih borovnic in jih poleg še razveseljuješ z vsakojakimi raznobojnimi cveticami.
Toda kadar se oglasi puška v veličastnem gozdu, tedaj zatrepeta gozd kakor detece, in živaii beže preplašene v skrivališča, in v poprej tako živahnem, veselem gozdu zavlada žalost in bridkost. Smrt preti dolgouhim zajcem, lahkonogim srnam in rogljatim jelenom. Če pa pride v gozd gospodar s svojimi hlapci in sekira zamolklo-otlo zapoje smrtno pesem po mirnem gozdu, tedaj je žalostno, oh tako bridko!
A biti mora tako! Žalost in veselje se morata vrstiti, dokler se nam ne odpre nebeški raj, kjer ni več žalosti in vzdihovanja. A zdaj je pomlad v gozdu, in ž njo — pravo pravcato veselje, katerega smo v dolgočasnih zimskih dneh tak6 pogrešali. Drevje sicer še ni prejelo svoje nove pomladnc obleke in stoji še rjavo in golo. Hrast kaže tu pa tam še kako suho, skrivenčeno peresce; smreka, jelka in bor so ogrnjeni še s starim, zanošenim krilom, a mali grmi že poganjajo prvo mehko brstje, tako nežno, da se ga še dotakniti ne upaš, bojcč se, da bi ga ne oskrunil. Le solnce ga rahlo poljublja z zlatimi prameni, da se tem hitreje razpusti.
V  malo dneh   odene  pomlad vso   naravo z  raznobojnimi   cveticami. Pomlad hiteva od vejice do vejice čimdalje više in jih poljubuje in ozeleneva, dokler ne   dospe   na vrhe  dreves in   ne   razprostre   tu   svojega   zeienega zmagalnega znarnenja. A tedaj je zelen ves gozd kakor že mnogo, mnogo pomladi. Vzbudile so se živali in živalice ter pozdravijajo pomlad
—     88     —
»Budilko k življenju planin in dolin, K ljubezni, veselju vabečo." — —
Tajinstvena gozdna tišina je zbežala. Vse živalice kramljajo med seboi, vsaka po svoje. Najlepše vsekako doni petje krilatcev, ki hvalijo z milodo-nečimi pcsmicami Stvarnika in hkrati razveseljujejo naše srce. . . .
Odložite sedaj, otročiči, vsakdanje skrbi in hitite v gozd ,in videli bodete pomlad v vsem razkošju in veličastneni sijaju! Čudili se bodete vsemogočni roki božji, ki je ustvarila tako Čudovita dela....
Aleksij Andrejev