Tinea: Domači zvonovi.
159
Zatopljena v svoj pogovor nista videla, da se je jesensko solnce skrilo, da so se na nebo privlekli črni oblaki, in da je morje strahovito
v
bučalo.   Šele ko jamejo z vetrom padati  težke kaplje,   spogledata se.
Jela se hitro zave in reče:
»Tu doli je hiša starega ribiča, tja pojdiva. Govorila sem neko-likokrat ž njim, in vedno se je zanimal zame.«
Ribičeva koča je bila še daleč, toda bila je jedina na tem poti do Miramara.
Dasi sta znanca naša pospešila korak, bila sta vender vsa premočena.
Blisek je švignil za bliskom, grom zabobnel za gromom, in dež je lil čimdalje bolj. Morje se je močno zaganjalo ob breg, metalo valove po vsi cesti in močilo tudi Ribarja in družico njegovo.
Jelica se je od strahu oklenila Ivana in pri vsakem blisku zakrila obraz ob njega ramo.
Naposled prideta venderle do zaželene kočice.
(Konec prihodnjič.)
Domači zvonovi.
Z»_apeli so v jutro                                       A vender vas ljubim, Zvonovi zvene"či,                                           Domači zvonovi,
Bridkostne spomine                                      Veselje ste moje, Srca mi buddči.                                            Premili glasovi!
Oh, zopet vas čujem,                                  Že jiitranje solnce Premili glasovi,                                            Megle* je pregnalo,
Oh,  zopet vas slušam,                                 Glasove mirnejše
Domači zvonovi!                                          Zvonovom vzbujalo :
Vi žalostne v duši                                       Ne toži, ne plakaj!
Spomine budite                                            Pozabi, kar bilo !
In s tožnimi glasi                                        I  tebi bo solnce
Mi dušo pojite!                                            Megle razpodilo !
Tinea.