Ethel Lina White: V precepu

	Naslov izvirnika: The wheel spins

	Prevod: Matejka Križan

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134483

	Cena: 13,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 105330691

ISBN 978-961-7134-48-3 (ePUB)





	Kazalo

	I.

	Brez obžalovanja

	II.

	Slutnja

	III.

	Delček pogovora

	IV.

	Anglija kliče

	V.

	Nočni vlak

	VI.

	Čakalnica

	VII.

	Potniki

	VIII.

	Čas za čaj

	IX.

	Rojaki

	X.

	Prazen sedež

	XI.

	Igla v senu

	XII.

	Priče

	XIII.

	Sanje v sanjah

	XIV.

	Nov dokaz

	XV.

	Preobrat

	XVI.

	Glavna priča

	XVII.

	Gospodična Froy ni nikoli obstajala

	XVIII.

	Presenečenje

	XIX.

	Nevidna sila

	XX.

	Vmešajo se tujci

	XXI.

	Laži

	XXII.

	Ubijanje časa

	XXIII.

	Pojasnila

	XXIV.

	V precepu

	XXV.

	Nenavadno izginotje

	XXVI.

	Podpis

	XXVII.

	Odločilni preizkus

	XXVIII.

	Dvignite roko

	XXIX.

	Trst

	XXX.

	Umik

	XXXI.

	Krožnik juhe

	XXXII.

	Sanje

	XXXIII.

	Sel





	I.





Brez obžalovanja


	Dan pred katastrofo je Iris Carr prvič zaslutila, da se bo zgodilo nekaj nevarnega. Vajena je bila zaščite svoje družbe, ki jo je laskavo imenovala prijatelji. Kot privlačna sirota z neodvisnim denarjem je bila vedno obdana z množico ljudi. Mislili so namesto nje ali bolje rečeno, sprejemala je njihovo mnenje, in tudi vpili so namesto nje – saj je bil njen glas za masovne družbene pogovore prenizko na lestvici.

	Nenehna prisotnost ljudi je ustvarjala iluzijo, da je del velikega kroga kljub dejstvu, da so se nekateri obrazi redno ponavljali. Prav tako so ji dajali prijeten občutek priljubljenosti. Njena fotografija se je pojavljala v raznoraznih revijah, potem ko je tisk objavil, da se je z nekom iz te množice zaročila.

	To je bila slava.

	A kmalu zatem je bila z vzajemnim soglasjem zaroka prekinjena, kar je pomenilo še eno priložnost za objavo njenih slik. Še več slave. Njena mati, ki je umrla med porodom, bi se jokala ali smejala tem usmiljenja vrednim utrinkom človeške nečimrnosti, ki se kot mehurčki dvigajo iz teme pod seboj.

	Ko je Iris prvič izkusila slutnjo nevarnosti, se je počutila še posebej dobro in srečno po ne povsem običajnih počitnicah. Skupinica se je z zmagoslavjem pionirjev zgrnila v čudovito vasico, slikovito in odročno ter skrito v oddaljenem kotičku Evrope, in jo z vpisom v knjigo gostov naredila za svojo.

	Skoraj mesec dni so na veselje lastnice in osebja oblegali edini hotel. Plazili so po gorah, se kopali v jezeru ali se sončili na dostopnih pobočjih. Kadar so bili v hotelu, so polnili bar, se pritoževali nad slabo postrežbo in za vsako uslugo dajali napitnine. Lastnik je kar žarel ob prepolni blagajni, nasmejani natakarji pa so jim dajali prednost pred drugimi angleškimi gosti, ki jih je to upravičeno spravljalo v nejevoljo.

	Tem šestim osebam se je Iris zdela le ena izmed mnogih – tipično napol družbeno dekle – zagledano vase, sebično in nekoristno. Seveda niso poznali gest, s katerimi se je za vse to odkupila – velikodušnosti, s katero je sprejela račun, kot da bi bilo to nekaj vsakdanjega, ko je tukaj pristala s svojimi prijatelji, in resničnega sočutja, ki ga je čutila do tistih, ki so bili ujeti v težko življenje.

	A medtem ko se je le bežno zavedala bežečih trenutkov nezadovoljstva in lastnega prezira, pa se je dobro zavedala mavrične pozornosti, ki jo je ohranjala nad vsemi težnjami saturnalij. Med temi počitnicami je zaslišala Panovo piščal, a niti sanjalo se ji ni, kako močno lahko brcne s svojimi kosmatimi nogami.

	Uglajena družba se je kmalu sprostila. Prijatelji so postali zagoreli, pili so in se veselili, zakonske vezi pa so postale prijetno zasenčene. Za Iris, ki jo je obkrožala mešanica bežno poročenih parov, je bil pravi šok, ko jo je ena izmed prijateljic, Olga, ki je iznenada razvila zakasneli občutek pripadnosti, obtožila, da ji je ukradla moža.

	Poleg neprijetnosti, ki je je bila Iris deležna ob tem izgredu, je pobesnel tudi njen čut za pravičnost. Družbo prezrtega moškega, ki je spominjal na rezervni del zanemarjenega gospodinjskega aparata, je zgolj trpela. Ni bila njena krivda, če je on izgubil glavo.

	Da so bile ob tej krizi zadeve še slabše, med svojimi prijatelji, ki so očitno uživali, ni opazila nobenih iskrenih znamenj zvestobe, zato se je odločila, da bo nastalo napetost zrahljala tako, da se v Anglijo ne bo vrnila skupaj z njimi, pač pa bo sama ostala še dan ali dva.

	Ko je naslednji dan skupinico pospremila na preprosto železniško postajo, se je še vedno počutila užaljeno. Njeni prijatelji so se že odzvali na dejstvo, da se vračajo v civilizacijo. Nosili so modna oblačila in bili razporejeni v legitimne zakonske pare, kar je bila naravna posledica rezerviranega sedežnega reda.

	Vlak je bil namenjen v Trst in nagneten je bil s turisti, ki so se prav tako vračali k pločnikom in uličnim svetilkam. Skupinica je pozabila na pobočja hribov in zvezdnate noči. Odzvala se je na splošni hrup in prerivanje. Ko se je zgrnila okrog Iris, se je zdelo, da se je vrnila tudi nekdanja vdanost.

	»Si prepričana, da se ne boš dolgočasila, draga?«

	»Premisli si in skoči gor.«

	»Enostavno moraš z nami.«

	Ko je zazvenel pisk, ki je naznanil odhod vlaka, so jo poskušali potegniti s seboj na vlak – v kratkih hlačah in gojzarjih in z nenapudranim zagorelim obrazom. Borila se je kot ujeti kenguru, da se je osvobodila njihovega prijema – z vlaka ji je uspelo skočiti šele, ko se je ta že začel premikati.

	Nasmejana in zasopla od prerivanja je stala in mahala za odhajajočim vlakom, dokler ni izginil za zavojem soseske.

	Skoraj jo je zapekla vest, ko je spoznala, kakšno olajšanje ji je prineslo slovo od prijateljev. Čeprav so bile počitnice uspešne, je najbolj uživala v starodobnih virih – soncu, vodi in vetrcu, ki je pihljal z gora. Z naravo se je zlila do mere, da je človeški vdor obžalovala.

	Preveč skupaj so bili in preveč osebni. Tu in tam se je zavedala motečih zvokov – ženskega piskajočega smeha – obrisa moškega, ki se je odpravljal potapljat – in nenehnega nespoštljivega vzklika: »Moj bog.«

	Drži, da je plula s tokom, medtem ko je začela postajati kritična do svojih prijateljev. Enako kot drugi je tudi sama občudovala čudovito pokrajino, ampak ona jo je sprejela kot nekaj normalnega. Ko nekdo potuje mimo zemljevida, se pokrajina avtomatsko izboljšuje z izginjanjem sanitetnih predpisov.

	Končno je ostala sama z gorami in tišino. Pod njo se je razprostiralo travnato zeleno jezero, ki se je v sončnih žarkih lesketalo kot diamant. Zasneženi vrhovi oddaljenih gora so se dvigali proti nebeški modrini v barvi modrega glavinca. Na bližnjem hribu je stal starodoben grad s petimi stolpi, ki so kot prsti zlovešče roke kazali proti nebu.

	Vsenaokrog je bilo pravo veselje barv. Vrt ob postaji se je kopal v eksotičnih cvetovih ognjenih in rumenih odtenkov, ki so se dvigali nad koničastim listjem. Še višje na pobočju se je dvigal lesen hotel in ob zelenem zidu soteske se je dvigal dim, ki je spominjal na lebdeča peresa.

	Ob spominu na izgred prejšnjega dne si je prisegla, da teh ljudi noče nikoli več srečati. Povezani so bili z dogodkom, ki je zlorabil njeno predstavo o prijateljstvu. Olge, ženske, ki ji je hvaležnost izkazala z divjim izbruhom ljubosumja, ni kaj posebej marala.

	Ta spomin je pregnala. Tukaj pod brezmejno modrino so se ji ljudje zdeli majčkeni in njihove strasti nepomembne. Pomenili so zgolj naključje na poti od zibelke do groba. Človek jih je srečal in se od njih poslovil brez obžalovanja.

	Z vsako minuto se je praznina med njo in njimi povečevala. Odbrzeli so proč – iz njenega življenja. Ob tej misli je kar zadrhtela ob občutku nove svobode, kot da bi se njena duša osvobodila tišine in samote.

	Pa vendar bo, še preden bo minilo nekaj ur, želela zamenjati vsa čudesa narave, da bi jih le lahko priklicala nazaj.





	II.





Slutnja


	Približno štiri ure kasneje je Iris z iztegnjenimi rokami ležala na pobočju gore visoko nad dolino. Vse odkar je pri kapelici, ki je označevala stičišče poti, zapustila mrzel somrak soteske, se je po vijugasti potki vzpenjala navkreber.

	Ko je prišla iz zasenčenega pasu, jo je obsijalo žgoče sonce, a koraka ni upočasnila. Besne misli so jo gnale naprej, saj se misli na Olgo nikakor ni mogla otresti.

	Ob njenem imenu jo je mrzlo spreletelo. Olga. Olga je jedla njen kruh, in sicer v obliki toasta, ker je pazila na svojo postavo, in po zadnji prehrambni modi zavračala njeno sol. S tem je v kuhinji povzročala težave. Olga je uporabljala njen telefon in zlorabljala njen avto. Olga si je sposojala njen krznen plašč in Olga ji je posodila svojega odvečnega moža.

	Ob spominu na Olginega Oscarja je Iris še pospešila korak.

	»Kot da mi bilo sploh mar za moškega, ki spominja na Mickeyja Mousa,« je besnela v sebi.

	Naposled ji je zmanjkalo sape. Vrgla se je na mahovnata tla in si rekla, da bo za danes dovolj. Gora, ki jo je izzivala, se je z vsakim korakom oddaljevala, zato se je želji, da bi prišla na vrh, morala odpovedati.

	Ko je tako z zaprtimi očmi ležala in poslušala veter, se je vanjo vrnila spokojnost. Opazovala je zvončnice, ki so se dvigale proti nebu. Zdele so se ji toge in podobne kovinskim zvonikom, medtem ko se je sama sebi zdela majčkena in zarasla skupaj z zemljo kot korenine in majhni kamenčki. V svoji domišljiji je skoraj lahko slišala utripanje velikanskega srca pod svojo glavo.

	Trenutek je minil, saj je spet začela razmišljati o Olgi. Ampak tokrat je nanjo gledala z drugega zornega kota, saj je nadmorska višina na plan izvabila običajno predstavo o lastni večvrednosti. Spomnila se je, da dolina leži na tisoč dvesto metrov nadmorske višine, ona pa se je povzpela še tisoč petsto metrov više.

	Na podlagi tega izračuna si je lahko privoščila biti velikodušna, saj je bila dva tisoč sedemsto metrov višja od nekdanje prijateljice – seveda, če predpostavimo, da je bila Olga dovolj ustrežljiva, da je ostala na višini morske gladine.

	Iris je v sebi sklenila, da bo spomin nanjo izbrisala, ker ni bil vreden, da bi se zaradi njega še naprej jezila.

	»Nikoli več,« si je dejala, »nikoli več ne bom nikomur pomagala.«

	Njen glas je bil poln vneme človeka, ki se neki nalogi posveti v celoti. S krepostnim občutkom, da se je nekaj naučila iz lekcije, za katero je plačale pristojbine, je pred vrnitvijo pokadila cigareto. Nebo je bilo tako jasno in prosojno, da so gore, ki jih ni videla še nikoli prej, trepetale na obzorju in lebdele na nebu. Daleč spodaj je lahko videla jezero, ki ni bilo več zeleno, temveč megleno modro.

	Z odporom je vstala. Bil je čas za odhod.

	Spust se ni izkazal samo za enoličnega, pač pa tudi za bolečega, saj je njena teža pritiskala na mišice, ki obremenitev niso bile vajene.

	Postala je neučakana, zato je zapustila vijugasto pot in se odpravila naravnost po bližnjici. Jezero ji je služilo kot orientacijska točka, ko se je spuščala po pobočju gore.

	To je bil drzen poskus, a kmalu je ugotovila, da je naklon prestrm. Hodila je prehitro, da bi se lahko ustavila in preostalo ji ni drugega, kot da počepne in drsi čez spolzki prod – ter se zanese na srečo.

	Od tistega trenutka naprej so se reči začele odvijati zelo hitro. Čeprav se je z nogami poskušala upočasniti, je drsela vse hitreje. Modre in zelene zaplate so drsele mimo nje, ko se ji je dolina vse hitreje približevala. Spotaknila se je na grbini in zavila proti pasu dreves na dnu v upanju, da jo bodo rešila pred padcem, a izkazalo se je, da so stara in strohnela, zato je kar poletela skoznje in pristala na kamnitem prelazu.

	Padec je sicer nekoliko ublažila, a kljub temu jo je vse bolelo in tudi tresla se je vsa, ko se je postavljala na noge. Kljub poškodbam se ni pozabila glasno zasmejati, česar se je naučila v šoli, kjer je glasen smeh spremljal vsakršno igrivost.

	»Precej zabavno,« je zamrmrala, ko si je iz nog odstranjevala drobce kamenčkov.

	Nekaj metrov naprej je zagledala kapelico in se je močno razveselila, saj je pomenila poklon njeni orientaciji. Odpravila se je proti hotelu in medtem ko je korakala po potki, je razmišljala o udobju, ki jo čaka. Velik kozarec hladne pijače, vroča kopel, večerja in postelja. Ko je na zavoju soteske zagledala lesketajoče se jezero, je kar stekla naprej.

	Zavila je okrog vogala in obstala. Povsem osupla je strmela predse. Vsa znana pokrajina je izginila, kot da bi jo nekdo prekril s pregrinjalom. Nobenih malih lesenih hišic ni bilo, nobene železniške postaje, nobenega pomola, nobenega hotela.

	Žalostna bolečina v srcu ji je sporočila, da se je ravnala po napačnem kompasu. To ni bilo tisto jezero, v katerem se je vsak dan kopala s prijatelji. Ni bilo globoko in ovalne oblike, ampak plitko in bledo modre barve. V danih okoliščinah je lahko naredila le eno stvar – vrnila se je do kapelice in zavila po drugi poti.

	Prav gotovo jo je vse skupaj zabavalo, saj se je znova glasno zasmejala, preden se je spet odpravila po pobočju navzgor.

	Njeno razpoloženje je bilo prepusto, da bi se zavedala divje veličastnosti prizora. Bil je prizor puščobnosti, ki so jo razbrazdali plazovi, polni kupov grušča. Med skalnimi gmotami ni bilo nobenega rastlinja in nobenega čivkanja. Edina zvoka sta bila pokanje kamenja pod njenimi nogami in žuborenje malega potoka, ki se je po svoji vijugasti poti belo penil.

	Ker je bila Iris vajena, da je vedno v družbi drugih ljudi, je začele hrepeneti po obrazih in glasovih. V tej svoji osamljenosti se je začela smiliti sama sebi. Opomnila se je, da ko se bo vrnila v Anglijo, se ne bo vrnila domov, pač pa se bo samo vrnila.

	Trenutno je živela v hotelu, svoje malo razkošno stanovanje je namreč dala v najem. Čeprav si je takšen način življenja izbrala sama, je ob takšnih trenutkih in na takšnih krajih čutila, da je za svobodo plačala visoko ceno.

	Ta navdih ni trajal dolgo, na vrhu prelaza je namreč morala zbrati vse svoje moči. Ozirala se je naokrog, da bi izbrala pot, ko je ugotovila, da je ta kapelica drugačna od tiste, ob kateri je zavila navzgor po vijugasti poti.

	Tokrat se ni zasmejala. Čutila je, da je humor ne bo pripeljal daleč. Bila je besna nase. Prepričana je bila, da te gore pozna, saj je skupaj z drugimi vandrala okrog po poteh, da so spominjali na čredo gamsov.

	Ampak ona je zgolj sledila, medtem ko so drugi vodili. Del skupine je bil tudi neviden vodja – mladenič z zemljevidom.

	Sedaj ko je bila prepuščena sama sebi, se ji ni niti sanjalo, kje je. Lahko je le sledila potki so naslednjega razcepa in upala, da bo imela srečo.

	»Če bom vztrajno hodila, nekam moram priti,« se je bodrila. »Poleg tega pa se nihče, ki ima jezik, ne more izgubiti.«

	Ta stoicizem je potrebovala, saj je postajala vse bolj utrujena, pa tudi peta jo je bolela od padca. Ko je naposled prišla do novega razpotja, je bila preveč nezaupljiva do lastne presoje, da bi poskušala na slepo. Sedla je na skalo in čakala priložnost, ki ji bo prinesla kakšnega mimoidočega.

	To je bila ura spoznanja, ko se je njena neodvisnost pokazala le kot sposobnost podpisovanja čekov, s katerimi je črpala denar, ki so ga ustvarili drugi, njena priljubljenost pa je pomenila zgolj dividende nekih drugih naložb.

	»Vse življenje so zame skrbeli drugi,« je pomislila, »in četudi bo kdo prišel mimo, sem najslabša lingvistka na svetu.«

	Ta opis ji je laskal, saj ni imela niti najmanjše pravice do naziva lingvistka. Njeno nepoznavanje tujih jezikov je bilo posledica dejstva, da je šolanje zaključila v Parizu in Dresdnu, kjer se je družila izključno z drugimi angleškimi dekleti, medtem ko so domačini, ki so jo učili, pridobili odličen angleški naglas.

	Tako si je ona predstavljala vrstico narodne himne: »Pošljite nam zmagovalce.«

	Sedaj ji domoljubje ni pomagalo, saj je začutila rahel dvom, ko je na prelazu zagledala zajetnega zagorelega moškega v usnjenih kratkih hlačah z naramnicami.

	V Irisini skupinici je bil mladenič, ki je poznal jezike. Poznal je skupne korenine jezikov, kar mu je omogočalo, da je s pomočjo domišljije razumel druge in bil razumljen.

	Iris se je živo spomnila, kako se je skupinica veselo krohotala ob njegovih spodrsljajih, ko je v angleščini ogovorila moža z naramnicami in ga prosila, naj jo usmeri proti vasi.

	Strmel je vanjo, skomignil z rameni in odkimal.

	Poskusila je še enkrat – glasneje – a uspešnejša ni bila. Kmet, ki se mu je očitno mudilo, se je odpravil naprej, a Iris mu je zaprla pot.

	Svoje nezmožnosti se je zelo dobro zavedala, kot da bi bila neko pohabljeno bitje, ki so mu iztrgali jezik, ampak njegovo pozornost je morala obdržati in ga nekako prisiliti, da jo bo razumel. Za dostojanstvo razumnega bitja ji ni bilo več mar, saj je bila prisiljena v pantomimske kretnje, ko je izmenično kazala na različne poti in ves čas ponavljala ime vasice.

	»To mora razumeti, ali pa je idiot,« je pomislila.

	Zdelo se je, da jo možakar končno razume, saj je kar nekajkrat prikimal, a namesto da bi ji pokazal smer, je začel nekaj hitro govoriti.

	Iris je poslušala plaz nerazumljivih besed in iznenada so ji popustili živci. Počutila se je odrezano od človeškega sporazumevanja in kar naenkrat se ji je zazdelo, kot da se je znašla v Aziji in ne v Evropi.

	Brez denarja in brez skupnega jezika lahko tava neskončno dolgo. Morda se bo v tem trenutku odpravila proč od vasi v divjino. Soteska je imela mnogo stranskih vej, ki so spominjale na pritoke celinskega morja.

	Postajalo jo je strah, kmetov obraz pa se je začel stresati, kot da bi bil prikazen iz nočne more. Opazila je, da se njegova koža rahlo lesketa in da je imel golšo, se pa je zagotovo zavedala smradu njegovega potu.

	»Ne razumem vas,« je histerično vpila. »Niti ene besede ne razumem. Utihnite, oh, utihnite! Še znorela bom!«

	Kar zadeva moškega, tudi on ni razumel nje. Videl je dekle, ki je bilo oblečeno kot fant in neprivlačno suho – glede na okoliške lepotne standarde – s potolčenimi in umazanimi koleni. Bila je tujka, čeprav njene narodnosti ni poznal. Poleg tega pa je bila povsem iz sebe in zdela se mu je skrajno neumna.

	Očitno ni vedela, da mu nenehno ponavlja ime vasice, ki si ga delijo še trije zaselki v istem okraju. To ji je pojasnil in jo prosil, naj mu pove celotno ime vasice.

	Tega mu Iris ne bi znala povedati, četudi bi ga razumela. Ime vasice je bilo za njen jezik prevelik izziv, ki ga ni nikoli poskušala premagati, pač pa jo je kot vsi drugi imenovala le s prvimi tremi zlogi.

	Znašla se je v pat položaju. Kmet se je še zadnjič skremžil in skomignil z rameni, potem pa se je odpravil po poti naprej in pustil Iris samo z gorami.

	Gore so se dvigale okrog nje in jo grozeče objemale. Kupila je razglednice, na katerih so upodobljene, in jih razposlala s stereotipnimi pripisi: »Čudovita pokrajina!« Na eno je celo načečkala: »To je moj prostor,« in na sliki označila vrh s posmehljivim križcem.

	Sedaj so se ji gore maščevale. Čepela je pod visokimi pečinami in čutila, da morajo samo stresti mrka čela, da jo pod plazom grušča in skal spremenijo v prah. V hipu so jo naredile skrajno majhno in nepomembno. Izbrisale so njeno individualnost. Uničile so njenega duha.

	Urok so prelomili angleški glasovi. Izza ovinka je prišel mladoporočeni par, ki je bival v hotelu.

	Ta zaljubljeni par je spoštovala celo Irisina družba, saj sta bila skrajno zadržana in čudovita na pogled. Moški je bil visok, čeden in imel je oblastniško držo. Glas je imel gospodovalen in glavo je nagibal rahlo na stran, kar je izražalo ponos. Natakarji so kar tekali sem in tja, ko jim je pomignil, lastnica – verjetno zato, ker je najel zasebni salon – pa ga je imenovala milord.

	Njegova žena je bila prav tako visoka, imela je popolno postavo in brezhibno lep obraz. Nosila je čudovite obleke, ki so bile skrajno neprimerne za divjino, a bilo je očitno, da je tega vajena in da to počne zato, da bi ustregla svojemu možu.

	Določila sta si svoje standarde in zdelo se je, da se drugih gostov, ki so ju sprejeli kot pripadnika višje družbene sfere, sploh ne zavedata. Sumili so, da je ime Todhunter, pod katerim sta se prijavila v hotelu, izmišljeno, da bi ohranila anonimnost.

	Mimo Iris sta šla povsem brezbrižno. Moški je v pozdrav rahlo privzdignil čepico, a njegov pogled ni izdajal, da jo je prepoznal. Njegova žena ni niti za hip dvignila pogleda s kamnite potke, nosila je namreč nevarno visoke pete.

	Govoril je s pridušenim glasom, ki je kljub temu zvenel ognjevito.

	»Ne, draga. Niti enega dneva več. Niti zate ne. Predolgo sva že …«

	Iris celotnega stavka ni slišala. Pripravila se je, da jima bo na primerni razdalji sledila, saj se je iznenada ovedela svojega bednega videza.

	Prihod mladoporočenega para ji je povrnil čut za vrednote. Njuna prisotnost je pomenila dokaz, da je hotel blizu, saj nikoli nista zahajala daleč. Ob tem spoznanju so se gore spet skrčile na velikost objektiva, medtem ko se je vanjo vračalo londonsko dekle, ki je kritično opazovalo svoje kratke hlače.

	Kmalu je prepoznala kapelico, od koder se je povzpela na prelaz. Z razbolelimi nogami se je spuščala po potki in zagledala lesk potemnelega jezera in hotelske luči, ki so se lesketale skozi pozeleneli mrak.

	Spet je pomislila na vročo kopel in na večerjo, kar jo je spomnilo, da je lačna in utrujena.

	Čeprav so od njene dogodivščine ostale vidne le telesne sledi, pa je bil zamajan tudi njen občutek varnosti – kot da bi izkusila svarečo slutnjo pred prihodnostjo, ki ji bo daleč proč od vsega poznanega razkrila grozo nemoči.





	III.





Delček pogovora


	Ko se je mladoporočeni par vrnil v hotel, so štirje preostali gostje sedeli pred verando na prodnatem dvorišču. Uživali so v sončnem zahodu. Bilo je pretemno za pisanje pisem ali branje in bilo je še prezgodaj, da bi se preoblekli za večerjo. Prazne skodelice in ostanki torte na eni izmed mizic, so pričali, da so popoldanski čaj popili zunaj in da se od takrat še niso premaknili.

	Za gospodični Flood-Porter je bilo to nekaj povsem običajnega. Nista bili tiste sorte, ki se lahkotno premika naokrog, saj sta bili že v petdesetih in tudi njuni postavi sta pomenili dokaz, da so njune navade odločno zakoreninjene. Obe sta imeli umetno nakodrane sive lase, ki so ohranili zadostno mero izvirnega odtenka, da bi ju lahko galantno imeli za blondinki. Skupna jima je bila tudi čudovita naravna polt in obe sta imeli na obrazih precej bojevit izraz.

	Občutljiva koža starejše – gospodične Evelyn – je bila že rahlo zgubana, saj se je že bližala šestdesetim, medtem ko se je gospodična Rose šele poslovila od štiridesetih. Mlajša sestra je bila višja in zajetnejša, bila je glasnejša in imela je temnejšo polt. V sicer imenitnem značaju je bila sled prijazne nasilnice, ki je drugo sestro rada oštevala.

	Med oddihom sta tvorili četverico s častitim Kennethom Barnesom in njegovo ženo. Pripotovali so z istim vlakom in tudi vrnitev v Anglijo so načrtovali skupaj. Vikar in njegova žena sta imela dar prijetne družabnosti, kar sta gospodični Flood-Porter, ki ga nista imeli, pripisovali vzajemnim okusom in predsodkom.

	Dvorišče je bilo opremljeno z železnimi stoli in mizami živobarvnih odtenkov, krasili pa so ga cvetlični lonci z zaprašenimi zimzelenimi grmovnicami. Ko se je gospodična Flood-Porter ozirala naokrog, je pomislila na svoj prijetni dom v Cathedral Cityju.

	Kot so sporočali časopisi, je v Angliji deževalo, zato je njen vrt z živo zeleno travo in bujnimi astrami in dalijami zagotovo izgledal bolje.

	»Veselim se že, da bom spet videla svoj vrt,« je dejala.

	»Najin vrt,« jo je popravila sestra, ki je bila brez dlake na jeziku.

	»In jaz se veselim udobnega fotelja,« se je zasmejal vikar. »Poglejte, sveže poročeni par prihaja.«

	Čeprav je par opazoval z iskrenim zanimanjem, pa ga ni tudi odkrito pozdravil. Iz odpora, ki ga je bil deležen pri prvem – in tudi zadnjem – poskusu, se je naučil, da mladoporočeni par ne mara, da kdorkoli moti njegovo zasebnost, zato se je samo naslonil nazaj na stolu in kadil pipo, medtem ko ju je opazoval, kako se vzpenjata po stopnicah na verando.

	»Čeden par,« je naklonjeno rekel.

	»Zanima me, kdo sta v resnici,« je pripomnila gospodična Flood-Porter. »Možakarjev obraz se mi zdi znan. Vem, da sem ga nekje že videla.«

	»Na platnu, morda,« je pripomnila njena sestra.

	»Oh, a že odhajate?« se je hitro oglasila gospa Barnes, ki je upala, da bodo načeli še eno skupno temo, saj je v sebi skrivala strast do kinematografov.

	»Le zato da bi si bolje ogledala Georgea Arlissa in Diano Wynyard,« je pojasnila gospodična Flood-Porter.

	»Potem pa v redu,« je rekel vikar. »On prav gotovo ni George Arliss in ona ni Diana.«

	»Kakorkoli, meni se vsekakor zdita skrivnostna,« je vztrajala gospodična Flood-Porter.

	»Meni tudi,« se je takoj strinjala gospa Barnes. »Sprašujem se … sprašujem se, ali sta resnično poročena.«

	»A res?« je hitro vprašal njen mož in se nežno nasmehnil, saj je njegova žena zardela vse do ušes. »Oprosti, ker sem te osupnil, draga, ampak ali ni enostavneje verjeti, da smo vsi to, za kar se predstavljamo? Tudi vikarji in njihove žene.« Stresel je pepel iz pipe in vstal. »Sprehodil se bom do vasi in pokramljal s prijatelji.«

	»Le kako se lahko pogovarja z njimi, saj ne govori njihovega jezika?« je vprašala gospodična Rose, ko je vikar odšel.

	»Oh, pripravi jih do tega, da ga razumejo,« je ponosno pojasnila njegova žena. »Sočutje, veste, in vzajemna človečnost. On si je dober tudi z divjaki.«

	»Bojim se, da smo ga pregnale, ker smo ogovarjale,« je rekla gospodična Flood-Porter.

	»Jaz sem kriva,« je izjavila gospa Barnes. »Vem, da ljudje mislijo, da sem radovedna, ampak prav prisiliti se moram, da pokažem zanimanje za zadeve svojih sosedov. S tem se upiram grozni plašnosti, ki je značilna za naš narod.«

	»Ampak na to smo ponosni,« se je oglasila gospodična Rose. »Anglija ne potrebuje oglaševanja.«

	»Seveda ne … ampak po tej poti smo šli samo enkrat. Moram se opominjati, da je tujec, ki sedi ob meni, morda v težavah in da potrebuje mojo pomoč.«

	Sestri sta jo odobravajoče pogledali. Bila je suhcena ženska v srednjih štiridesetih z bledikavim ovalnim obrazom, temnimi lasmi in prijaznim izrazom. Velike rjave oči so gledale prijazno in iskreno – tudi njeno vedenje je bilo iskreno. Nemogoče jo je bilo povezati s čimerkoli, kar ni bilo zgolj in samo iskreno. Vedeli sta, da se je raje zatekala k čudnim pojasnilom, kot pa da bi tvegala in naredila napačen vtis.

	Kar zadeva njo, sta ji bili sestri všeč. Zanesljivi sta bili in vredni spoštovanja. Človek je ob njima pomislil, da sta porotnici, ki opravljata dolžnost do boga in svojih sosedov in nikomur ne pustita, da bi ju od tega odvrnil. V očarljivi hiški z vrtom, služkinjami in z nedotaknjeno glavnico na banki sta živeli lagodno. Gospa Barnes je to vedela in ker je bila človeško bitje, ji je dala misel, da je bil edini moški v njuni družbi njej moč, občutek večvrednosti.

	Ta občutek lastništva je znala ceniti, do svojega štiridesetega rojstnega dneva je namreč hodila na vsakoletne počitnice v družbi drugih neporočenih žensk. Odkar je zapustila šolo, si je denar služila s poučevanjem, dokler se ni zgodil čudež, ki ji ni podaril samo moža, pač pa tudi sina. Temu otroku sta bila oba predana do mere, da se je vikar včasih bal, da s svojo predanostjo skušata usodo. Zvečer pred odhodom na počitnice je predlagal, da skleneta dogovor.

	»Da,« se je strinjal, ko je gledal spečega dečka v zibelki, »čudovit je, ampak … moj privilegij je, da zapovedi berem drugim. Včasih se sprašujem …«

	»Vem, kaj hočeš povedati,« ga je prekinila njegova žena. »Poveličevanje.«

	Prikimal je.

	»Jaz sem kriv enako kot ti,« je priznal, »zato se bom kaznoval. Najin položaj nama omogoča posebne priložnosti, ko lahko vplivava na druge. Ne smeva biti pristranska, ampak morava razvijati vse plati najinega značaja. Če želiva, da nama bodo te počitnice naredile nekaj resnično dobrega, morajo pomeniti popolno duševno spremembo … Draga moja žena, se strinjaš, da medtem ko naju ne bo, ne bova govorila izključno o Gabrielu?«

	Gospa Barnes se je strinjala, a obljuba ji ni preprečila, da ga ne bi vedno znova omenjala. Čeprav sta sina pustila v oskrbi sposobne tašče, je bila pretirano zaskrbljena zaradi njegovega zdravja.

	Medtem ko je ona preštevala ure, ki so jo še ločevale od sina, in se je gospodična Flood-Porter nasmihala ob misli, da bo kmalu spet videla svoj vrt, je gospodična Rose sledila izvirni niti svojih misli. Vedno je orala naravnost in vse do konca.

	»Ne razumem, kako se lahko kdorkoli zlaže,« je izjavila. »Razen morda kakšen ubogi hudič, ki se boji, da ga bodo odpustili. Ampak, da bi lagali ljudje, kakršni smo mi. Poznam neko premožno žensko, ki se je hvalila, da je lagala na carini. To je skrajno nepošteno.«

	Medtem ko je govorila, se je pred vrati, ki so vodila na vrt, prikazala Iris. Po najboljših močeh se je trudila, da bi se skupinici ob mizi izognila, a kljub temu jih je lahko slišala.

	»Morda ne bi smela soditi drugih,« je pripomnila gospa Barnes. »Še nikoli nisem začutila niti najmanjše želje, da bi se zlagala.«

	»Lažnivka,« je takoj pomislila Iris.

	Bila je popolnoma izčrpana in bila je že skoraj na meji, da se bo onesvestila. Morala je napeti še zadnje atome svoje volje, da se je prisilila, da je prišla do hotela. Napor ji je pošteno skrhal živce. Čeprav je hrepenela po miru in tišini svoje sobe, je vedela, da ji brez kratkega postanka ne bo uspelo priti po stopnicah. Prav vsaka mišica jo je bolela, ko se je sesedla na železni stol in zaprla oči.

	»Če me bo kdo ogovoril, bom zakričala,« je pomislila.

	Gospodični Flood-Porter sta se spogledali in spustili kotičke ust. Celo prijazne rjave oči gospe Barnes je niso dobrodošlo gledale, saj je bila gospa Barnes posebna priča slabemu vedenju in sebičnosti Irisine druščine.

	Obnašali so se, kot da so hotel kupili in da so ostali gostje prišli skupaj s paketom. Zahtevali so prednostno obravnavo in s pomočjo podkupnin so je bili tudi deležni. Te kršitve poštenega ravnanja so druge goste jezile, saj so zaobšle pogoje njihovega plačila potovalni agenciji, ki je storitev vključevalo.

	Druščina si je prisvojila mizo za biljard in najboljše stole, vedno so ji najprej postregli s hrano, veliko so preklinjali, šampanjec pa je tekel v potokih.

	Celo vikar je občutil, da je njegovo usmiljenje na preizkušnji. Po najboljših močeh se je trudil biti prizanesljiv do živalskega duha v mladini, čeprav se je zelo dobo zavedal, da kar nekaj članov druščine ne bi mogli imeti več za mladostnike.

	Na žalost pa sta bili med Irisinimi tako imenovanimi prijatelji dve osebi, ki nista bili v ponos angleškemu značaju, in ker je bilo eno dekle v kopalkah težko ločiti od drugega, je bila gospa Barnes mnenja, da vsi počnejo isto – se opijajo in ljubimkajo.

	Njene standarde spodobnosti je žalilo sončenje in njene noči je motil hrup, zato se je še posebej veselila dveh mirnih dni, ki jih bo preživela v čudoviti pokrajini med iskrenimi ljudmi.

	Ampak očitno ni odšla cela druščina, tukaj je namreč to dekle – in morda so še druga. Gospa Barnes je Iris opazila, ker je bila lepa in ker ji je nenehno sledil gospod v kopalkah, ki je dajal videz poročenega moškega.

	Ker pa je bil moški poročen, Iris njegova izbira ni naredila usluge, a zdaj je bila videti tako izčrpana, da si je prijazno srce gospe Barnes hitro očitalo zaradi pomanjkanja sočutja.

	»Si ostala sama?« je veselo zaklicala.

	Iris je ob tem nepričakovanem uvodu preletel srh. Zadnja stvar, ki si jo je želela v tem trenutku, je bilo zrelo zanimanje, ki je bilo po njenih izkušnjah zgolj prikrita radovednost.

	»Ja,« je odvrnila.

	»Oh, dragica, kakšna škoda. Si osamljena?«

	»Ne.«

	»Ampak saj si premlada, da bi potovala brez prijateljev. Te od tvojih nihče ni mogel spremljati?«

	»Nikogar nimam.«

	»Nobene družine?«

	»Ne, in sorodnikov tudi ne. Srečo imam, kajne?«

	Iris ni bila dovolj blizu, da bi lahko slišala zgroženo zajemanje zraka gospodičen Flood-Porter, ker pa je gospa Barnes molčala, je vedela, da je odrezav odgovor dosegel svoj namen. Da bi se izognila nadaljnjemu zasliševanju, je napela vse sile in vstala. Bolel jo je prav vsak sklep, a nekako ji je uspelo zvleči se po stopnicah navzgor in v svojo sobo.

	Gospa Barnes je poskušala s smehom skriti zadrego.

	»Spet sem ga polomila,« je rekla. »Očitno me ne mara, ampak ni se mi zdelo človeško, da sedimo tukaj kot lutke in ne pokažemo nobenega zanimanja zanjo.«

	»Kaže ona kakšno zanimanje za vas?« je vprašala gospodična Rose. »Ali za naju? Skrajno sebična je. Niti prsta ne bi dvignila in niti za centimeter se ne bi premaknila, da bi nekomu pomagala.«

	Odgovoriti je bilo mogoče le na en način, ampak gospa Barnes je bila preveč prijazna, da bi to tudi storila, zato je molčala, saj lagati ni mogla.

	Ne ona ne kdo drug ne bi mogel predvideti dogajanja naslednjih štiriindvajsetih ur, ko se bo to dekle znašlo samo v oblaku prič in trpelo strah, ki bo ogrozil njen razum zaradi tujke, do katere ni gojila nobenih posebnih čustev.

	Ali bolje rečeno, če je takšna oseba, gospodična Froy, dejansko sploh obstajala.





	IV.





Anglija kliče


	Ker je imela na dlani kvadrat, kar je po besedah vedeževalke pomenilo varnost, je Iris verjela, da živi v zaščitenem področju. Čeprav se je takrat smejala, je skrivaj gojila prepričanje, da živi še posebej varno življenje.

	V teh kriznih trenutkih se ji je kot ponavadi zdelo, da se zvezde bojujejo zanjo. Gore so jo posvarile in zvečer je bila deležna ponudb tovarištva, ki bi jo lahko odrešile duševne osame.

	Pa vendar je namerno prerezala vse niti, ki so jo povezovale z varnostjo zaradi napačne vdanosti, ki jo je čutila do svojih prijateljev.

	Pogrešati jih je začela takoj, ko je stopila v vežo, ki je bila tiha in zapuščena. Ko je hodila po hodniku, je šla mimo praznih sob s slečenimi posteljami in nasmetenimi tlemi. Z vsakega okna so visele odeje, majhni balkoni pa so bili polni blazin.

	Ni pogrešala samo družbe, pač pa tudi moralno podporo. Druščina se ni nikoli obremenjevala z večernim preoblačenjem, razen če je to narekovalo udobje. Neki večer je dama, ki se je pri večerji prikazala v kopalkah, dosegla zmago v pritožbah.

	Tožiteljici sta bili gospodični Flood-Porter, ki sta vedno nosili drage, a trezne večerne obleke. Iris se je tega dogodka spomnila, ko se je okopala. Čeprav se je svoje brezbrižnosti do mnenja drugih rahlo sramovala, je iz kovčka potegnila popoldansko nabrano obleko.

	Vroča milnica in počitek sta jo poživila, ko pa je slonela ob ograji galerije, se je počutila osamljeno. Njena zamišljena drža in elegantne linije obleke so pritegnile pozornost ženina – Todhunterja, kot je pisalo v knjigi gostov – ko je prikorakal iz svoje sobe.

	Niti sanjalo se mu ni, kdo je ali da je bil zanjo v tisti soteski neke vrste zvezda vodnica. Z ženo sta obedovala v zasebni sobi in se nista nikoli družila z Irisino druščino, zato je pomislil, da je zgolj neka nenavadna gostja, ki jo je v splošnem direndaju spregledal.

	Z izkušenim pogledom jo je premeril in se ustavil.

	»Nocoj je zelo mirno,« je pripomnil. »Po vsem tem strahotnem kaosu je to osvežilna sprememba.«

	Dekletov hladni pogled ga je presenetil.

	»Res je mirno,« je rekla Iris, »ampak jaz pogrešam svoje prijatelje.«

	Ko se je spuščala po stopnicah, je čutila kljubovalno zadovoljstvo, ker mu je dala vedeti, da se je zmotil. Družabnost prijateljev ji je pomenila več kot odsotnost čuta za družabnost. Kljub zmagi se ji je dogodek zdel neprijeten.

	Druščina je v svoji nepriljubljenosti žarela, kot da bi pomenila nekaj več. Tisti, ki se pritožujejo, pogosto pravijo: »Med temi ljudmi 'nismo priljubljeni' ali 'v resnici nas ne marajo'.« Pod vplivom množičnega hipnotizma si Iris drugačne oznake ni želela, a sedaj ko je ostala sama, je bilo spoznanje, da so drugi gostje, ki so bili vsaj navidez spodobni in so se lepo vedli, gledali nanjo kot na izobčenko, neprijetno.

	Ko je vstopila v restavracijo, se je držala kljubovalno. Jedilnica je bila velika in pusta soba s togimi modrimi tapetami s pozlačenimi zvezdicami. Luči v železnih svečnikih so spominjale na holivudsko sceno srednjeveškega gradu. Pogrnjenih je bilo le nekaj miz in ob vratih je slonel samo en natakar.

	Čez nekaj dni bodo hotel zaprli čez zimo. Po odhodu velike angleške skupine se je odvečno osebje že vrnilo v svoje domove.

	Zdelo se je, da preostalih gostov malomaren in pust videz, ki se ga ni dalo ločiti od poslavljajočega se letnega časa, sploh ne gane. Gospodični Flood-Porter sta si mizo delili z vikarjem in njegovo ženo. Vsi so bili odlične volje in dajali vtis, da je končno prišel njihov čas, ko si lahko izmenično pripovedujejo šale.

	Iris si je izbrala mizico v oddaljenem kotu. Medtem ko je čakala, da ji postrežejo, je kadila cigareto. Drugi so že skoraj pojedli in prevzela jih je slutnja, da se bo prikazal še kdo od druščine.

	Gospa Barnes, ki je bila preveč velikodušna, da bi gojila zamero zaradi zajedljive pripombe, jo je občudujoče pogledala.

	»Kako lepo je to dekle v obleki,« je dejala.

	»Popoldanski obleki,« je poudarjeno pripomnila gospodična Flood-Porter. »Kadar sva s sestro na celini, vedno paziva, da ob večerih nosiva večerne obleke.«

	»Če se ne bi primerno oblekli, bi imeli občutek, da sva razočarali Anglijo,« je pojasnila mlajša sestra.

	Čeprav je Iris zavlačevala z večerjo, kolikor se je dalo, je naposled le morala vstopiti v skupni prostor. Bila je preutrujena, da bi se odpravila na sprehod in bilo je še prezgodaj, da bi se odpravila v posteljo. Pogledovala je naokrog in skoraj ni mogla verjeti, da je bil prostor še včeraj zvečer prizorišče celinskega blišča in zabave – čeprav je bilo slednje uvoženo iz Anglije. Sedaj, ko prostor ni bil več poln njenih prijateljev, je presenečeno opazila, da je prostor podoben sodobnemu gledališču. Stoli s pozlačenimi nogami so bili razmajani, prevleke iz škrlatnega pliša pa močno obrabljene.

	Ob pogledu na cigaretne ogorke in ugasle vžigalice v cvetličnih loncih jo je stisnilo v grlu. To je bilo vse, kar je ostalo od njene druščine.

	Sedela je precej daleč proč od drugih in vikar jo je s pipo v ustih zamišljeno opazoval. Na obrazu je imel jasne in odločne poteze, ki so mu dajale močan in rahločuten videz, ki je izžareval skoraj popolno zlitje telesa in duha. Z mladeniči svoje župnije je igral grob nogomet, kasneje pa je prisluhnil spovedi njihovih duš, a tudi do težav svojih župljank je bil zelo razumevajoč.

	Ko mu je žena povedala, da si Iris želi biti sama, si je lahko predstavljal, kako se počuti, saj je tudi sam včasih hrepenel po tem, da bi pobegnil proč od ljudi in celo od svoje žene. Nagibal se je k misli, da bi jo pustil, da uživa v dolgočasju samote, pa vendar so ga temne lise pod njenimi očmi in žalostno stisnjene ustnice ganili. Naposled se je odločil, da si bo olajšal dušo, čeprav bo tvegal neprijazen odziv. Vedel je, da bo tako, namreč, ko je prečkal skupni prostor, ga je hitro pogledala, kot da bi bila na straži.

	»Še eden,« je pomislila.

	Od daleč je sicer občudovala spokojnost izraza na njegovem obrazu, ampak nocoj je sodil med preostale sovražne kritike.

	»Strahotni kaos.« Besedi sta jo prešinili, ko jo je ogovoril.

	»Če se boš v Anglijo vrnila sama, bi se želela pridružiti naši skupini?«

	»Kdaj odpotujete?« je vprašala.

	»Pojutrišnjem, preden čez zimo ukinejo povezavo s tem krajem.«

	»Jaz odhajam jutri. Hvala vam.«

	»Potem pa ti želim prijetno potovanje.«

	Vikar se je njeni lahkotni odločnosti bežno nasmehnil, potem pa odšel k mizi in se posvetil nalepkam za prtljago.

	Njegova žena je moževo odsotnost izkoristila. V želji, da ne bi prelomila svoje obljube, je šla v drugo skrajnost in novima prijateljicama svojega otroka ni niti omenila, razen enkrat, ko je povsem vsakdanje omenila »najinega malega dečka«. A sedaj ko so se počitnice bližale koncu, se ni mogla več upirati skušnjavi, da bi pokazala fotografijo, ki je zmagala na lokalnem tekmovanju dojenčkov.

	Z občutkom globoke krivde je pogledala proti možu, potem pa iz torbice izvlekla usnjeno šatuljico.

	»To je moj veliki sin,« je dejala in skušala skriti ponos.

	Gospodični Flood-Porter sta bili zelo imenitni ljubiteljici živali, a nad otroki nista bili kaj posebej navdušeni, sta pa znali izreči same primerne pripombe s takšno mero privzgojene prepričljivosti, da je gospa Barnes kar kipela od zmagoslavja.

	Ampak gospodična Rose je temo zamenjala takoj, ko se je vikar obrnil proč od mizice, za katero je pisal.

	»Verjamete v svarilne sanje, gospod Barnes?« je vprašala. »Ponoči sem namreč sanjala o železniški nesreči.«

	Vprašanje je pritegnilo Irisino pozornost in našpičila je ušesa, da bi slišala, kaj bo vikar odgovoril.

	»Odgovoril bom na vaše vprašanje,« je rekel, »če boste vi najprej odgovorili na moje. Kaj sploh so sanje? So potlačen strah ali …«

	»Zanima me,« je Iris zaslišala vesel glas, »zanima me, ali si želiš ogledati fotografijo mojega malega sinka, Gabriela?«

	Iris je le napol zavedno spoznala, da je gospa Barnes sedla poleg nje in ji kazala fotografijo golega dojenčka. Pretvarjala se je, da si sliko ogleduje, medtem ko je poskušala slišati vikarja.

	»Gabriel,« je zamomljala.

	»Da, po nadangelu. Po njem sva ga poimenovala.«

	»Kako lepo. Vama je poslal darilo?«

	Gospa Barnes jo je zaprepadeno gledala. Svojim ušesom ni mogla verjeti in živo je zardela. Prepričana je bila, da je dekle namerno nesramno in da žali njenega dragocenega sinka samo zato, da bi se maščevalo, ker se je dolgočasilo.

	Iris je bila hvaležna, ko je brnenje v njenih ušesih prenehalo. Svojega spodrsljaja se ni zavedala, ker je slišala le delčke pojasnila gospe Barnes. Njeno zanimanje je bilo še vedno osredotočeno na pogovor o slutnjah.

	»Kakorkoli,« je izjavila gospodična Rose in pometla z vikarjevim argumentom. »Jaz se zanašam na zdravo pamet. Običajno na zadnji spodoben vlak natovorijo preveč potnikov. Zase vem, da bom izjemno vesela, ko bom spet na varnem v Angliji.«

	Iz njenih besed je še vedno vela opreznost.

	»Ampak saj se v resnici ne bojite, da se bo zgodila nesreča?« je vzkliknila gospa Barnes in se tesno oklenila Gabrielove fotografije.

	»Seveda ne,« je namesto svoje sestre odgovorila gospodična Flood-Porter. »Le to je, da smo predaleč od utrjenih poti in zelo daleč od doma. Težava je v tem, da ne znava niti besedice tukajšnjega jezika.«

	»Povedati želi,« je vskočila gospodična Rose, »da je z rezervacijami in vozovnicami vse v redu, dokler se drživa hotelov in vlakov, če pa bi se pripetila kakšna nesreča, ki bi naju primorala, da svojo vrnitev prekineva ali izgubiva povezavo, pa bi bili izgubljeni. Nobenih drugih vozovnic nimava.«

	Druga sestra se je obrnila k vikarju.

	»Nama svetujete, da s sestro vzameva te sanje kot svarilo in se že jutri odpraviva domov?«

	»Ne, samo to ne,« je neslišno zamrmrala Iris.

	Z bolečim zanimanjem je čakala na vikarjev odgovor, saj si nikakor ni želela potovati s temi neprijaznimi ljudmi, ki bodo morda začutili, da je njihova dolžnost, da se z njo spoprijateljijo.

	»Slediti morate lastnim vzgibom,« je rekel vikar, »a če boste odšli prej, bo zmago slavila slutnja, vi pa se boste prikrajšali za še en dan v tem čudovitem okolju.«

	»In tudi rezervacijo sva naredili za pojutrišnjem,« je pripomnila gospodična Rose. »Bolje bo, da s spremembami ne tvegava. Sedaj pa grem pripravit kovčke za vrnitev v ljubo staro Anglijo.«

	Vse je presenetilo, kako je zvenel njen gospodovalni glas, poln močnih čustev. Gospodična Flood-Porter je počakala, da je njena sestra odšla iz bivalnega prostora, preden je spremembo pojasnila.

	»Živci. Preden sva prišli sem, sva doživeli nekaj zelo neprijetnega. Zdravnik je odredil, da morava popolnoma spremeniti okolje in zato sva prišli sem in ne v Švico.«

	Takrat je vstopila lastnica, ki je hotela z radiem ugoditi gostom. Naposled ji je le uspelo dobiti londonsko postajo. Sprejem je bil zelo slab in med bobnenjem strojnic jim je uspelo slišati znan glas, ki je pravil: »Pravkar ste poslušali …«

	Ampak oni niso slišali ničesar.

	Gospodična Flood-Porter je videla svoj vrt, ki se je iskril v mesečini. Spraševala se je, ali so se popki krizantem, posajene so bile po tri v posameznem koncu, razcveteli in ali so modre salvije ubežale polžem.

	Gospodična Rose, ki je v kovček hitro spravljala čevlje, je zatrepetala, ko je pomislila na vrt. Spet je lahko videla zevajočo luknjo v cvetlični gredi, kjer so še nedavno cvetele bele gladiole … Ni šlo le za izgubo dragocenih rož, pač pa tudi za nevednost, ki jo je spravljala ob živce, ker ni vedela, kje bo sovražnik udaril naslednjič …

	Vikar in njegova žena sta razmišljala o svojem sinku, ki je spal v zibelki. Odločiti se morata, ali bosta samo pokukala k njemu ali bosta s poljubom tvegala, da ga zbudita.

	Iris se je spomnila svojih prijateljev na vlaku in kar naenkrat jo je preplavilo domotožje.

	Anglija jih je klicala.





	V.





Nočni vlak


	Iris je tisto noč kot ponavadi prebudil ekspresni vlak, ki je kričal skozi temo. Skočila je iz postelje in prišla še pravočasno k oknu, da je videla obris krivulje jezera z ognjeno žico. Medtem ko je vlak ropotal pod hotelom, je vrsta osvetljenih oken tvorila dolgo zlato črto, potem ko je izginil za zavojem, pa je Iris s pogledom sledila trepetajočemu rdečkastemu dimu. V svoji domišljiji ga je videla, kako strelja po vsej Evropi, kot da bi bil nekakšno eksplozivno telo, ki luknja požgani zemljevid. Lovil je mesta in jim grozil z bleščečim in piskajočim nizom. Pred očmi je zagledala osvetljena imena mest, ki so se prikazala, potem pa izginila: Bukarešta, Zagreb, Trst, Milano, Basel in Valais.

	Spet jo je preplavilo domotožje, čeprav je vedela, da bo njen bodoči naslov hotel. Z domotožjem se je prepletala tudi slutnja – ki je bila zapuščina gora.

	»Kaj, če se bo res nekaj zgodilo in … in se ne bom nikoli več vrnila?«

	V tem trenutku je čutila, da bi ji neko zlo lahko preprečilo vrnitev. Železniška nesreča, bolezen ali zločin so bile možnosti, ki so dejansko vplivale na življenje drugih ljudi. Dogajale so se povsod in obrambna linija zaščitniškega znamenja na dlani bi lahko vsak trenutek popustila.

	Medtem ko je ležala v postelji in se nemirno obračala, se je opomnila, da zadnjič spi v tej neudobni pernati postelji. Naslednji dve noči bo tudi sama hitela skozi v temo zavito pokrajino in bo vsak kratek urok spanca prelomil blisk luči, vedno ko bo vlak zagrmel mimo kakšne postaje.

	Naslednje jutro se je zbudila z mislijo, da bo še zadnjič videla z ledom pokrite gorske vrhove, ki se kopajo v soncu.

	»Danes odhajam domov,« je vsa navdušena pomislila.

	Pogledala je skozi okno. Dan je bil mrzel in vlažen, z jezera, ki se je skozi porumenele krošnje kostanjev zeleno svetlikalo, pa se je dvigala megla. Čeprav je bila jesen s svojimi zlato-modrimi odtenki čudovita, je bila Iris do njene lepote brezbrižna.

	Prav tako se ni zmenila za pomanjkljivosti svoje sobe, čeprav so ponavadi žalile njen kritični okus. Lesene stene so bile prebarvane v turoben zemeljski odtenek, namesto tekoče vode pa je imela na voljo umivalnik s pločevinasto posodo, ki je bil prekrit s tanko brisačo.

	V svojih mislih je Iris že zapustila hotel. Njeno potovanje se je začelo še prej, preden se je odpravila. Ko je odšla dol v restavracijo, se je prisotnosti drugih gostov, ki so jo samo nekaj ur nazaj navdajali z odporom, zavedala le bežno.

	Gospodični Flood-Porter, ki sta bili oblečeni za pisanje pisem na prostem, sta zajtrkovali za mizico ob oknu. Ogovorili je nista, je pa opazila, da sta ji, kot je zahtevala vljudnost, prikimali v pozdrav.

	Iris se za pust pozdrav sploh ni zmenila, saj sta popolnoma izginili iz njenega življenja. Kavo je popila v tišini, ki so jo motile le občasne pripombe sester, ki sta se spraševali, ali je angleško vreme dovolj prijazno za lokalno vojaško poroko.

	Njena sreča je trajala, saj ji je bilo prizaneseno s srečanjem drugih gostov, ki so bili zatopljeni v lastne zadeve. Ko je šla mimo sprejemnice, je videla gospo Barnes, ki je natakarju povedala, da je v nabiralniku pismo. Siva obleka in sveženj pripravljenih sendvičev so namigovali, da se odpravlja na izlet.

	Vikar, ki si je na verandi polnil pipo, je prav tako nosil nekonvencionalna oblačila – kratke hlače, pulover, gojzarje in lokalno čepico, okrašeno z modrim peresom, ki jo je kupil za spomin.

	Njegov nasmešek je bil tako srečen, da je Iris pomislila, da je videti dobrovoljen kot svetnik, ki se je spustil z oltarja, da bi mu sonce malo porjavelo bled mavec.

	Njena brezbrižnost je začela bledeti, ko je slišala pogovor, ki mu je bilo usojeno, da bo vplival na njeno lastno prihodnost.

	»Je pismo od doma?« je zaklical vikar.

	»Da,« je po kratkem molku odvrnila njegova žena.

	»Če se ne motim, je babica napisala, da nama pisem ne bo več pošiljala … O čem pa piše?«

	»Želi, da grem zanjo po nakupih, ko bova v Londonu. Svilo potrebuje.«

	»Ampak utrujena boš. To se mi od nje ne zdi najbolj obzirno.«

	»Ne, ni.« Glas gospe Barnes je zvenel nenavadno ostro. »Le zakaj ni na to sama pomislila?«

	Iris je obžalovala svoje sinočnje neprimerno vedenje, ko se z njima ni hotela pogovarjati. Dopovedovala si je, da sta jo upravičeno hotela rešiti dolgčasa.

	Ko je odkorakala iz hotela, je morala paziti na svoje korake, da ne bi zmotila zasebnosti mladoporočenega para, saj se je njun dnevni prostor odpiral na verando. Na odprtem sta zajtrkovala zavitek in sadje. Moški je kar sijal v halji iz kitajske svile, njegova žena pa je čez satenasto pižamo nosila razkošen kopalni plašč.

	Todhunterja sta šla Iris na živce, ker sta jo navdajala z nekim nejasnim nezadovoljstvom. Ob pogledu nanju se je spominjala praznine, ki jo je opazila v ljubezenskih prizorih med filmskimi igralci. A tisti ljudje so bili strastni, imenitno oblečeni in diskretne drže, h kameri pa so obračali lepšo plat svojega profila.

	Iris je občutila vznemirjenje, ko je moški z izjemnim zanimanjem pogledal svojo nevesto v oči.

	»Je bilo popolno?« je vprašal.

	Gospa Todhunter je vedela točno, kako dolgo mora počakati, preden je odgovorila.

	»Da.«

	Očitno časa ni dobro odmerila, saj je on razumel tisto, česar ni povedala.

	»Torej ni bilo popolno,« je pripomnil. »Ampak, draga, lahko karkoli …«

	Iris ju ni mogla več slišati, pa vendar jima je zavidala. Njene ljubezenske izkušnje so pomenile zgolj niz epizod, ki so pripeljale do fotografske farse v zvezi z njeno zaroko.

	Dopoldan se je zdel neskončen, a naposled je le minil. Za pakirati ni imela veliko reči, saj je sledila tradiciji in večino prtljage poslala v Anglijo s prijatelji, da bi sebi prihranila težave. Urico ali dve je ubila ali bolje rečeno utopila v jezeru, a bila je preveč nemirna, da bi lahko ležala in se sončila. Potem ko se je preoblekla za na pot, je odšla v hotelsko restavracijo. Jed dneva je bila privlačno sočna in mehka, okrašena z vejicami pehtrana, z dodatkom umešanih jajc, a Iris je posumila, da je glavna sestavina kuhana jegulja. Kar zmrazilo jo je in obrnila se je proč. Odpravila se je k mizici maslene barve ter si postregla s krompirjevo juho in drobnim grozdjem.

	Sončni žarki so se lesketali skozi krošnje kostanjev, ampak železen stol je bil pretrd in premrzel, da bi lahko bil udoben. Čeprav je imela do odhoda vlaka še dobro uro časa, se je odločila, da bo odšla na postajo, kjer bo lahko vsaj uživala v razgledu.

	Komaj je že čakala, da se potovanje začne in slovo se ji je zdelo le korak, ki jo bo odpeljal bliže k potovanju, zato je vsa vesela poravnala račun in razdelila napitnine osebju, ki se je zgrinjalo okrog nje. Čeprav preostalih gostov ni bilo na spregled, je kot šolarka, ki se boji, da jo bo v zadnjem hipu nekdo zadržal, stekla čez vrt.

	Ko je v elegantni obleki in visokih petah hodila po prodnati poti, postrešček s prtljago pa ji je sledil, se je v teh oblačilih počutila čudno. Po več tednih svobode se v njih ni počutila udobno, je pa jih z veseljem pozdravila, ker so delno predstavljale vrnitev v civilizacijo. Ko je s kovčkom ob sebi sedela na peronu in opazovala jezero v dolini pod seboj, je občutila višek radosti.

	Zrak je bil kristalno čist in rezek in kar topila se je v toplih sončnih žarkih. Snela je klobuk in strmela v signalno lučko, polna vznemirljivega pričakovanja, ker bo vsak čas začela utripati, potem pa ji bo na koncu tira sledil prvi obris vlaka.

	Na postaji so bili tudi drugi ljudje, saj je prihod vlaka pomenil glavni dogodek dneva. Za resnične popotnike je bilo prezgodaj, je pa bilo veliko postopačev, tako obiskovalcev kot domačinov, ki so se zadrževali ob stojnicah s sadjem in časopisi. Predstavljali so veselo in hrupno skupino, ki se je pogovarjala v mnogih jezikih. Angleške besede Iris ni slišala nobene, dokler nista po poti, ki je vodila iz vasi, prišla dva moška.

	Za njenim hrbtom sta se naslonila na ograjo in nadaljevala s pogovorom. Sprva se ji nista zdela dovolj zanimiva, da bi se obrnila in pogledala njuna obraza, ampak njuna glasova sta bila tako razločna in pomenljiva, da si ju je lahko predstavljala.

	Tisti, ki se ji je zdel mlajši, je imel razburjen glas in prepričana je bila, da ima zelo dejaven um, poln zamisli. Govoril je prehitro in pogosto je iskal pravo besedo, a najverjetneje ne zato, ker bi bil njegov besedni zaklad omejen, ampak zato ker je imel preveliko izbiro.

	Postopno je osvojil njeno naklonjenost, delno zato ker se ji je njegov um zdel uglašen – bolje rečeno razglašen – z njenim, ker drugega moškega instinktivno ni marala. Njegov naglas je bil pedanten in zavestno uglajen. Govoril je odločno in moteče oblastniško, kar je izdajalo togost njegovega uma. »Oh, ne, dragi Hare.« Iris je pomislila, da bi moral reči 'Watson.' »Korenito se motiš. Neizpodbitno je bilo dokazano, da je porotno sodišče najbolj pošten in najboljši sodniški sistem.«

	»V katerem razsojajo debeloglavci,« je bleknil mlajši glas. »Govorite o vsakdanjih državljanih. Nihče od njih ni objektiven, pač pa le vreča svojih posebnih predsodkov. Neka ženska kuha zamero proti svojemu spolu, nekega moškega pa v nejevoljo spravlja spodobnost, in takšni ljudje obsojajo zapornike, ki so krivi različnih zločinov, čeprav imajo svoje službe in si želijo čim prej vrniti domov. Ves čas gledajo na uro, ujamejo pa le tisto, kar je očitno.«

	»Upoštevati morajo sodnikova navodila.«

	»In koliko teh navodil si zapomnijo? Sami veste, koliko besed vam uide, če poslušate daljši govor. Poleg tega pa potem, ko pretehtajo vse 'za' in 'proti', pridirjajo v dvorano in izrečejo napačno sodbo.«

	»Zakaj misliš, da je napačna? Izoblikovali so si lastno mnenje na podlagi izjav prič.«

	»Prič!« je ponovil mladenič in v svoji vnemi udaril z dlanjo po ograji. »Priča je v vsem tem najbolj prekleta reč. Lahko je tako neumna, da je zgolj vosek v rokah kakšnega spretnega odvetnika, ali tako pametna, da se drži proč od nesrečnika, ki mu sodijo, in se prikaže samo zato, da lahko potem občuduje svojo sliko v časopisu. To počnejo samo zaradi publicitete.«

	Starejši moški se je vzvišeno zasmejal, kar je mladeniča še dodatno podžgalo.

	»Ko me bodo obtožili, da sem z vami pometel, profesor, se bom rade volje soočil s skupino sodnikov, ki bo pripeljala učene pravniške ume in nepristransko pravico, da bi izluščila dejstva.«

	»Pristranski si,« je rekel profesor. »Naj te poskusim prepričati. Skupinska porota je inteligenta in zna oceniti značaj. Nekatere priče so zanesljive, druge je prav gotovo treba jemati z rezervo. Na primer, kako bi ti opisal to zagorelo žensko z umetnimi trepalnicami?«

	»Kot privlačno.«

	»Hmm. Jaz bi rekel, da je sicer lepa, a nezanesljiva in enako bi menili vsi drugi povprečni ljudje. Zdaj pa predpostaviva, da ona in ta angleška dama v Burberryjevi obleki podata nasprotujoči si izjavi. Ena od njiju zagotovo laže.«

	»Ne strinjam se, ker je zadeva lahko odvisna od zornega kota. Nekdo, ki ima za hišo lasten vrt, je pripravljen priseči, da vidi lilijo, ko jo zagleda, ko pa obišče v botanični vrt, ob njej najde ploščico z napisom syringa.«

	»Generično ime …«

	»Vem, vem. Ampak če neki Janez priseže, da je syringa bela, drugi pa, da je svetlo rožnata, boste priznali, da je to priložnost za zmedo. In tudi dokazi so lahko takšni.«

	»Nisi malo zašel?« je vprašal konvencionalni glas. »Postavi ti dve ženski ločeno na prostor za priče. Kateri boš verjel?«

	Dve domnevni priči je primerjala tudi Iris. Ena je bila tipična Angležinja s športno postavo in prijetnim inteligentnim obrazom. Če je po peronu korakala sem in tja, kot da bi bila njena, je to počela samo zato, da bi po bližnjici prišla do svojega cilja.

	Po drugi strani pa je bila čedna temnopolta ženska očitno brez nekega cilja. Oprijeto krilo in izvezena kmečka bluza bi lahko predstavljali obleko katerekoli celinske dame, a kljub privlačnim rdečih ustnicam in izraznim očem, si Iris ni mogla pomagati, da je ne bi spominjala na ciganko, ki je pravkar ukradla piščanca.

	Nehote se je morala s profesorjem strinjati, čeprav jo je nekoliko begalo, ker mladenič ni več ugovarjal.

	»Razumem bistvo,« je rekel. »Britanski dokazi vedno znova zmagajo. Ampak kavčuk iz Konga je bil precej krvav posel in preveč zaupanja vanj bi lahko pripeljalo do krvavega zaostrovanja. Pridite, greva nekaj popit.«

	»Hvala, a le če lahko jaz naročim. Rad bi izkoristil vsako priložnost, da se pogovarjam v tem jeziku.«

	»Jaz si želim, da bi ga lahko pozabil. Prav nagnusen je – eno samo pljuvanje in sesljanje. Sodobne jezike poučujete, kajne? Je med študentkami veliko deklet?«

	»Da … na žalost.«

	Iris je bilo žal, ko sta se oddaljila, saj se ji je njun pogovor zdel zanimiv. Množica na peronu se je večala, čeprav je bilo do prihoda vlaka še petindvajset minut, če bo seveda točen. Zdaj si je morala klop deliti še z drugimi ljudmi, neki otrok pa je čepel na njenem kovčku.

	Čeprav so se okoliščine spremenila, je gneča ni motila. Zmeda ji ni mogla priti do živega, ker je uživala v svojem trenutku. Sonce je sijalo, drevesne krošnje so se zeleno iskrile, jezero se je lesketalo, vse to pa je imelo nanjo hipnotični učinek blaženosti.

	Nikjer ni bilo ničesar, kar bi jo posvarilo pred napadom. Udarec je dobila, ko ga je najmanj pričakovala.

	Iznenada je na vratu začutila močno bolečino. Gore z belimi vrhovi so se zazibale, modro nebo je postalo črno, ona pa je zdrsnila v temo.





	VI.





Čakalnica


	Ko se je Iris ovedela, se ji je vrnil vid, a sprva samo po delčkih. Pred seboj je videla lebdeče obraze, ki so se prekrivali, kot da bi gledala enega samega – s pordelo kožo, črnimi očmi in piškavimi zobmi.

	Počasi je spoznala, da leži na klopi v senčnem delu nekakšne lope in da jo obdaja vrsta žensk. Bile so kmečkega videza in med seboj so si bile podobne, kar je bila posledica porok med bližnjimi sorodniki.

	Brezbrižno apatično so strmele vanjo, kot da bi bila nekakšna ulična prikazen – umirajoča žival ali nekdo, ki je doživel epileptični napad. Na njihovih praznih obrazih ni bilo sočutja in v njihovih zdolgočasenih pogledih ne zanimanja. V tem popolnem nezanimanju so se predale zgolj čutu za sočloveka.

	»Kje sem?« je zmedeno vprašala Iris.

	Ženska v črnem suknjiču je začela hitro nekaj žlobudrati v jeziku, ki ga Iris ni razumela. Poslušala jo je nemočno, a s pridihom panike, ki jo je prejšnji dan pretresla v soteski. Pravzaprav je bila ženska tako blizu nje, da je lahko videla luknjice na njenem obrazu in dlačice v nosu, pa vendar je bilo brezno med njima tako veliko, kot da bi bili vsaka s svojega planeta.

	Iris si je želela, da bi nekdo osvetlil temo – da bi odstrl tančico, ki jo je medla in slepila. Nekaj se ji je zgodilo, a kaj, ni vedela.

	Zgolj površna pantomima tega ni mogla storiti, zgolj neko razumljivo pojasnilo bi lahko počistilo z zmedo njenih čutov. Pomislila je na ljudi v hotelu, od katerih je pravzaprav pobegnila. Sedaj je čutila, da bi dala leta svojega življenja, da bi lahko nad seboj uzrla svetniški obraz duhovnika ali srečala prijazen pogled njegove žene.

	Da bi dojela, kje je in kaj se dogaja, se je mukoma začela ozirati naokrog. Prostor ji je bil od nekod poznan. Videla je lesene stene in peščena tla. Skozi ozko okence se je svetlikal megličast sončni žarek in se odbijal od kozarcev, ki so bili zloženi na polici, in od kupčka letakov.

	Privzdignila je glavo, a takoj jo je prebodla močna, udarjajoča bolečina, ki ji je sledila omotičnost. Za hip je pomislila, da bo bruhala, a že naslednji trenutek je slabost premagal šokanten spomin.

	To je bila čakalnica na železniški postaji. Le en dan nazaj je bila tukaj, ko je z druščino popila še zadnji kozarček. Možgane so ji prešinile drveče misli, ki so povezale dogodke. Spomnila se je, da je sedela na postaji, ker je čakala vlak in da je sijalo sonce.

	Srce ji je začelo divje razbijati. Namenjena je bila v Anglijo, a niti sanjalo se ji ni, kaj se je zgodilo zatem, ko se je onesvestila, ali koliko časa je minilo od takrat. Vlak je morda že prišel – in tudi odšel – njo pa pustil tukaj.

	V tem brezupnem stanju se ji je ta misel zdela katastrofalna. V glavi se ji je vrtelo in morala je počakati, da se ji je dovolj zbistril pogled, da je lahko na drobni zapestni uri preverila, koliko kaže.

	Preplavilo jo je veselje, ko je ugotovila, da ima še vedno petindvajset minut časa, da se spravi k sebi.

	»Kaj se mi je zgodilo?« se je spraševala. »Zakaj sem omedlela? Me je kdo napadel?«

	Zaprla je oči in poskušala zjasniti misli. Zadnje, česar se je spominjala, sta bila modro nebo in zeleno jezero, ki se je svetlikalo kot kristal.

	Iznenada je pomislila na torbico in začela tipati okrog sebe, da bi jo našla. Ob sebi je ni imela in tudi nikjer na klopi je ni bilo. Kovček je ležal na tleh in na njem klobuk, kot da bi določal mejo njenega imetja.

	»Moja torbica,« je kriknila in se panično ozirala naokrog. »Kje je moja torbica?«

	V njej ni imela samo denarja in vozovnic, temveč tudi potni list. Brez njega ne more nadaljevati poti. Četudi bi se brez denarja vkrcala na vlak, bi jo na prvem mejnem prehodu poslali nazaj.

	Ob tej misli jo je preletel srh. Prepričana je bila, da so se ženske, ki so stale okrog nje, zbrale, da bi jo oropale, saj je bila nemočna in prepuščena njihovi milosti. Dvignila se je in poskušala vstati, a so jo ženske potisnile nazaj na klop. Kri ji je šinila v glavo in divje se jim je upirala. Zavedala se je vrtinca zmede – udarjajoče bolečine, glasnih glasov in utripajočih luči. Slišala je glasno sopenje, kot da bi kakšen podtalni zvok hitel pod površjem, potem pa iznenada šinil na plano.

	Čeprav se je močno upirala, jo je ženska v črnem telovniku potisnila nazaj na klop, medtem ko ji je debelo dekle s kipečim steznikom pred usti držalo kozarec. Ker ni hotela piti, so se do nje začele vesti kot do otroka. Nagnile so ji glavo in ji tekočino zlile v usta. Začela je kašljati in sopsti, dokler se ji ni zdelo, da ji bo od bolečine razneslo glavo. Ker se je bala novega navala bolečine, se je nemočno vdala. Notranji čut jo je posvaril, da če se bo preveč razburila, se bodo stene zamajale – kot so se zamajali vrhovi gora – in bo spet izgubila zavest.

	Naslednjič se morda ne bo zbudila, poleg tega pa jo je bilo strah biti bolno v vasi, kjer je bila sama in tako daleč proč od prijateljev. Če bi se lahko vrnila v hotel, bi lahko angleške goste prosila za denar in nedvomno bi lahko dobila tudi nov potni list, a vse to je pomenilo izgubljanje časa.

	Po vrhu pa so ji bili tudi vsi hotelski gostje tujci in tudi njihove počitnice so se bližale koncu. Že naslednji dan bodo odpotovali, ona pa bo primorana ostati tukaj za nedoločen čas, izpostavljena brezbrižnosti in celo zanemarjanju. In tudi hotel so kmalu po odhodu še zadnjih gostov nameravali zapreti.

	»Ne smem zboleti,« je pomislila Iris. »Takoj moram proč, dokler je še čas.«

	Prepričana je bila, da če bi se ji uspelo vkrcati na vlak, bi ji zgolj vedenje, da potuje miljo za miljo nazaj v civilizacijo, dalo moč, da bi zdržala, dokler ne bi prišla v prvi znani kraj. Pomislila je na Basel ob Renu in na tamkajšnje odlične hotele, kjer so govorili angleško in kjer bi lahko bila bolna – razumeli bi jo in ohranila bi dostojanstvo.

	Vse je bilo odvisno od tega, ali ji bo uspelo ujeti vlak. Tveganja se je zavedala in spet je panično začela iskati torbico. Ponovno je poskušala vstati, ko se je ovedela, da jo nekdo ogovarja.

	Bil je starec v umazani srajci in z razbrazdanim škratjim obrazom – rjavim in zgubanim, podobnim usnjenemu kovčku, ki ga je opraskala veja. Z glave je snel zamaščen klobuk in pokazal najprej proti soncu, potem pa še na njeno glavo.

	Takoj ga je razumela. Pravil ji je, da je, medtem ko je sedela na postaji, doživela napad sončarice.

	To pojasnilo ji je bilo v veliko olajšanje, saj jo je skrivnostna bolezen plašila, pa tudi zmedena je bila. Le redko jo je kaj bolelo in še nikoli prej ni omedlela. Poleg tega pa je dobila tudi dokaz, kljub napačnim domnevam, da vse poti še niso zaprte, v kolikor njeno stanje ni preveč prizadeto.

	Čeprav ji je bilo slabo, ker jo je tako močno skrbelo, ali ji bo uspelo priti na vlak, se je starcu bežno nasmehnila. Starec, kot da bi čakal na neko opogumljajoče znamenje, je roko potisnil za umazano srajco in izvlekel njeno torbico.

	Kriknila je in takoj segla po njej. Ob misli na gnečo na peronu, ki se je je spominjala, se ni nadejala, da bo v njej našla še kaj denarja, je pa upala, da ji vsaj potnega lista niso ukradli.

	S tresočimi prsti je hitro odprla torbico in izjemno presenečena ugotovila, da je bila vsebina nedotaknjena – vozovnice, denar, potni list in celo hotelski račun – vse je bilo tam.

	Poštenosti domačinov je naredila veliko krivico, kar je poskušala takoj popraviti. Naposled je le vse razumela. Kot ponavadi ji je nekdo priskočil na pomoč in jo rešil, kar se je ujemalo s tradicijo znamenja na dlani. Njena vloga, preplačilo za usluge, je bila enostavna.

	Ženske so svoj delež pogače sprejele povsem mirno in brezbrižno. Očitno si bile preveč presunjene, da bi lahko pokazale veselje ali hvaležnost, a starec, po drugi strani, pa je kar žarel od zadovoljstva in pograbil Irisin kovček, kot da bi ji hotel pokazati, da tudi on obvladuje položaj.

	Močna volja in sprememba okoliščin sta jo močno poživili. Iris je čutila, da si je pravzaprav povsem opomogla in da je spet sama svoja gospodarica, ko je starcu pokazala karto.

	Pogled na karto ga je šokiral. Navdušeno je nekaj zastokal, jo prijel pod roko in jo hitro odpeljal skozi vrata. Takoj ko sta stopila na peron, je Iris razumela, od kod so prihajali nenavadni zvoki, ki so še dodatno zapletli nočno moro, ki jo je preživljala.

	Zvoke je oddajala lokomotiva. Medtem ko so dragocene minute bežale, je na postajo pripeljal vlak in zdaj se je pripravljal na odhod.

	Peron je bil prizorišče divje zmede. Povsod so se hrupno zapirala vrata. Ljudje so kričali v slovo in se gnetli pred vagoni. Prometnik je dvignil zastavico in zrak je prerezal pisk piščalke.

	Bila sta le za sekundo prepozna. Iris je spoznala, da je poražena, a starec je, metaforično rečeno, izrabil psihološki trenutek in stekel naprej. Izkoristil je kratek zamik med premikom lokomotive in vagonov ter se kot tiger pognal med ljudi.

	V postaranem in zgubanem telesu je bilo še toliko moči, da je prispel do najbližjega vagona in odprl vrata. Vstop mu je preprečila veličastna ženska v črni obleki in njemu – kmetu – so se v hipu zdrobile kosti. Po drugi strani pa mu je njegova pokroviteljica plačala veliko več, kot je z napitnina zaslužil skozi vso kratko sezono.

	In zato je njegova pokroviteljica morala dobiti svoje sedež. Zrinil se je mimo zajetne dame v črnem, vrgel v kupe Irisin kovček, potem pa še njo potisnil vanj.

	Vlak je že speljal, ko je skočil na peron in se zvalil po tleh. A poškodoval se ni, namreč, ko se je iris ozrla k njemu, ji je veselo mahal in se režal kot brezzobi škrat.

	Bil je že nekaj deset metrov zadaj. Postaja je zdrsnila mimo in tudi jezero se je začelo valiti čez majhne gričke. Kot smaragdni list, ki je plapolal v vetru pod žgočim soncem, je šinilo mimo okna. Ko je vlak zavil proti tunelu, se je Iris ozrla, da bi še zadnjič videla vasico – fantastično skupino stavb igrivih barv, ki so molele iz zelenega pobočja doline.





	VII.





Potniki


	Ko je vlak prihrumel iz tunela in zapeljal v zeleno, z drevesi poraslo sotesko, je Iris pogledala na uro. Na podlagi dokaza, ki ga je imela na svoji roki, je ekspresni vlak za Trst zamujal.

	»Očitno se je nekje zadržal, ko sem izgubila zavest,« je pomislila. »Še sreča, sicer bi ga zamudila.«

	Čutila je globoko hvaležnost, ker je bila na poti domov v Anglijo. V zadnjih štiriindvajsetih urah je izkusila več nasprotujočih si občutkov kot prej v vsem svojem lagodnem življenju. Spoznala je strahotno nemoč, ko je človek brez prijateljev, bolan in brez denarja, in potem, ko ji je bilo najhuje, se je njena sreča obrnila, kot se je vedno.

	V primerjavi s silovitostjo vsakodnevnih prevozov, ki jih je terjal posel, je ta vožnja z vlakom pomenila čisto veselje. Potovanje z vlakom ni bilo več tako nadležno, da bi se ga dalo prenašati samo ob pomoči pomirjeval v obliki rezervacij, cvetja, sadja, čokolade, lahkotnega čtiva in skupine prijateljev.

	Ko je tako sedela v neudobnem kupeju na vlaku, ki ni bil kaj posebej čist, in so bili izgledi, da si bo v Trstu zagotovila spalni vagon, slabi, je občutila navdušenje, kot bi potovala prvič.

	Okolje je ohranilo svoj barbarski in robustno veličastni značaj. Vlak je drvel po svoji poti mimo nakopičenih kep razvejane pokrajine, ki jo je spominjala na Dorevo jekleno gravuro Dantejevega pekla. Slapovi so s srebrnimi žilami bičali stene granitnih prepadov. Tu in tam so šli mimo pustih zaplat s temnimi lužami v plitvinah, ki ji je obdajalo ločje s temnimi peresi.

	Iris je vse to opazovala skozi okno – bila je vesela, da je na varnem za šipo. Ta veličina opustelega sveta je predstavljala razdejanje elementarne sile in jo opomnila, da je nedavno utrpela poškodbo ob prvem stiku z resničnostjo.

	Spomin na gola dejstva jo je še vedno plašil, čeprav je bila nočna mora na železniški postaji že celo goro daleč. Sedaj ko se je z vsakim trenutkom oddaljevala od tistega dogodka, si je upala oceniti, da je le za las ušla katastrofi.

	Med množico na postaji je zagotovo bil neki odstotek nepoštenih značajev, ki bi bil pripravljen izkoristiti usodno kombinacijo nezavedne tujke – ki ni bila pomembna – in drage torbice, ki je obljubljala bogat ulov, pa vendar je bil škratu podoben postrešček ravno takrat tam.

	»Vedno se vse obrne meni v prid,« je pomislila. »Ampak za nekatere druge pa je prav gotovo strašno.«

	Tokrat je prvič pomislila na nesrečno usodo tistih, ki na svojih dlaneh niso imeli znamenj. Če bi prišlo do železniške nesreče, je vedela, da bi bila del tistih, ki bi ostali nepoškodovani, tako neizogibno, kot je bilo drugim potnikom usojeno biti v tistih vagonih, ki bodo zmečkani.

	Ob tej misli jo je zmrazilo in mimogrede je pogledala žensko, ki je sedela nasproti nje. V vseh ozirih se ji je zdela negativna – srednjih let, imela je kup potez, ki se jih ni dalo določiti, pa tudi polti ni imela neke določene barve. Njen obraz je spominjal na skico, ki jo je nekdo najprej narisal, potem pa skoraj v celoti izbrisal. Nakodrane lase je imela zbledele, pa tudi polt je imela bledikavo.

	Njena podoba ni bila dovolj prepričljiva, da bi jo lahko imela za samsko žensko. Niti tvidasta obleka in klobuk, ki se je z njo ujemal, nista bila dovolj neusklajena, da bi jo naredila posebno.

	V običajnih okoliščinah ji Iris ne bi namenila še enega pogleda ali misli, a danes jo je sočutno gledala.

	»Če bi se ona znašla v kaši, ji ne bi nihče pomagal,« je pomislila.

	Misel, da delež svetovnega prebivalstva zagotovo predstavljajo ljudje brez prijateljev, denarja ali vpliva, nepomembneži, ki jih ne bo nikoli nihče pogrešal in ki bodo potonili, ne da bi za seboj pustili vsaj milni mehurček, se ji je zdela neprijetna.

	Da bi se otresla tovrstnih misli, je Iris spet pogledala skozi okno, ampak sedaj so njen pogled ovirali potniki, ki niso našli sedežev in so stali na hodniku, zato si je zdaj prvič začela ogledovati še druge potnike v svojem kupeju.

	Šest jih je bilo – primerno število, ki ga je sama povečala na neprimernih sedem. Na njeni strani je sedela družina – dva velika starša in majhna deklica, stara približno dvanajst let.

	Oče je imel obrito glavo, kratke povoskane brčice in več podbradkov. Očala z roževinastim okvirjem in vzravnana drža sta mu dajala videz uspešnega človeka. Njegova žena je imela lase spete v figo, košate obrvi pa so bile videti ožgane. Deklica je nosila otroške nogavice, ki se nikakor niso ujemale z obrazi njenih staršev. Lase je zagotovo imela bujne, saj jih je imela spete z lasnimi sponkami.

	Vsi trije so nosili nova in modna oblačila, za katero so jih verjetno navdušili katalogi. Oče je nosil črte, mama pike in hči kvadratke. Iris je pomislila, da če bi se razleteli in se v splošnem neredu ponovno sestavili, bi lahko svetu prenesli modni povzetek.

	Zdelo se je, da potujejo domov, saj jih je povezovalo skupno vzdušje, ko so si podajali časopis. Mati si je ogledovala modne prispevka, deklica otroško stran, na podlagi drobno natisnjenih prispevkov pa je Iris ugibala, da so glavo družine zanimale finance.

	Potem je pogledala še drugo stran kupeja. Poleg tvidaste domnevno samske ženske je sedelo zelo čedno dekle, ki si je očitno vzelo vzgled po neki svetlolasi filmski igralki. Imela je enako valovite lase, velike modre oči s podaljšanimi trepalnicami in obrvi, ki so spominjale na metulja. Lica je imela obarvana in tudi njene ustnice so spominjale na cvetove geranij.

	Kljub elegantnim potezam je bila njena lepota brez življenja in preveč tipična. Nosila je oprijeto belo krilo in črno satenasto bluzo, klobuček, rokavice in torbico je prav tako imela črne. Sedela je vzravnano in negibno, kot da bi pozirala.

	Čeprav je bila skoraj sestradano suha, se je stisnila k tvidasti potnici, da bi naredila spoštljivo praznino med seboj in osebo, ki je Iris oteževala vstop v kupe.

	Nobenega dvoma ni bilo, da je ta veličastna dama pripadala vladajočemu razredu. Oči so ji žarele od ponosa in njen nos je spominjal na ošaben kljun. Nosila je nabrano črno obleko, ki je zasedla skoraj polovico prostora.

	Iris je presenečeno opazila, da ženska sovražno strmi vanjo. Hkrati se je počutila krivo in samozavestno.

	»Vem, da sem vdrla v kupe,« je pomislila, »ampak vsaj ona ima dovolj prostora. Zaradi lastnega zadovoljstva si želim, da bi ji lahko situacijo pojasnila.«

	Nagnila se je naprej in žensko ogovorila.

	»Govorite angleško?«

	Očitno je vprašanje pomenilo žalitev, dama je namreč s priučeno užaljenostjo spustila težke veke, kot da ne bi prenesla pogleda na tako vsakdanjo osebo.

	Iris si je grizla ustnico, ko je pogledala še druge potnike. Družinica je nepremično strmela v časopis, tvidasta samska ženska si je poravnala krilo, svetlolasa lepotica pa je strmela v prazno. Iris je dobila vtis, da je bila ta lepo vzgojena nezavednost spoštljiv poklon veliki dami.

	»Je morda lokalni nadomestek za svetega črnega bika?« je jezno pomislila. »Ne sme nihče spregovoriti, dokler tega ona ne stori? No, zame ni nič drugega kot debela ženska z groznimi rokavicami.«

	To kritično držo je hotela obdržati, a zaman. Gospodovalni duh velike črne podobe je vladal vsem.

	Sedaj ko je navdušenje začelo popuščati, je Iris občutila naknadne učinke rahlega sončnega udara. Glava jo je bolela in vrat je imela tako trd, kot da bi ga nekdo okrepil z železno palico. Ti simptomi so jo posvarili, da mora biti previdna. Ker se je bala, da jo bo bolezen znova premagala, je vedela, da mora čuvati moči in da jih ne sme trošiti za takšne domišljave neprijetnosti.

	A odločnost je ni obvarovala pred neudobjem, ki je naraščalo. Kupe se ji ni zdel samo prepoln, temveč jo je z osebnostjo črne vdove tudi dušil. Iris je bila prepričana, da je zgolj velika gmota predsodkov, ovira v zdravem življenju, ki je vodila skupnost. Takšne osebe so vedno krvni strdek napredka.

	Na obrazu je občutila pot in pogledala proti zaprtim oknom. Kot, kjer je sedela, je bil preveč nagneten, da bi lahko sprejel kaj svežega zraka, zato je vstala in prijela pašček, s katerim se je dalo pritrditi zaveso.

	»Saj vas ne moti?« je vljudno vprašala z upanjem, da bodo s pomočjo prijaznega tona drugi potniki doumeli, da jih prosi za dovoljenje, da odpre okno.

	Kot je pričakovala, je moški predstavnik družine vstal in ji vzel pašček iz rok. Ampak namesto da bi namesto Iris dokončal delo, je najprej spoštljivo pogledal veliko damo, kot da bi bila svetnica, potem pa je mrko pogledal Iris, ob tem pa odkimaval z glavo.

	Iris je ob tem nasprotovanju preplavil bes, a se je vrnila v svoj kot. »Sprijazniti se moram,« je pomislila, »sprijazniti se moram. Ne sodim sem.«

	To je bil še en nov občutek za najbolj priljubljeno članico druščine, in sicer da se je znašla v manjšini. Poleg tega, da je morala trpeti slab zrak, je osupla spoznala, da je ostala brez zmožnosti pojasniti svoja dejanja ali izraziti željo – prikrajšana je bila za govor in sluh.

	Iznenada so se odprla vrata kupeja in noter se je stlačil visok moški. Čeprav se je Iris zavedala, da postaja skrajno občutljiva, je najprej pomislila, da tako odvratnega obraza ni videla še nikoli. Bil je bled kot kreda, imel je temne oči in črno brado.

	Veliki dami se je priklonil in ji začel nekaj govoriti, a ves čas je stal. Zgodba je očitno bila zanimiva, Iris je namreč opazila, da ga z velikim zanimanjem poslušajo vsi drugi, tudi deklica.

	Medtem ko je govoril, je skozi očala premeril vse potnike in naposled je pogled ustavil na Iris. Njegov pogled je bil prodoren, a brezoseben, kot da bi gledal neko žuželko pod mikroskopom. Pa vendar je dobila občutek, da ni bila dobrodošla žuželka pa tudi nobena takšna ne, ki bi jo pričakoval.

	Sklonil se je, da se je s svojimi ustnicami skoraj dotikal ušesa te pomembne osebe in jo nekaj vprašal. Odvrnila mu je šepetaje. Iris je njun šepet spominjal na dve muhi, ki sta brneli v steklenici.

	»Si samo domišljam, ali me ti ljudje resnično ne marajo?« se je spraševala.

	Zavedala se je, da postaja obsedena s to splošno in skrivnostno sovražnostjo. Vse skupaj je zvenelo absurdno, še posebej zato ker je možakar s črno brado ni še nikoli videl. Le v zadrego je spravila nekaj tujcev, od katerih jo je ločevala ovira, in sicer nepoznavanja njihovega jezika.

	Ko je brnenje ponehalo in je slišala, da je odšel iz kupeja, si je oddahnila. Takoj ko je odšel, je spet normalno zadihala in se v največji meri zavedala le glavobola. Najpomembnejši reči v življenju sta ji bili čaj in cigarete, a ker se je bala, da ji bo postalo slabo, si kaditi ni upala, čaj pa se ji je zdel del izgubljene civilizacije. Vlak je sedaj vozil skozi pokrajino skal in borovcev. Najbližji opomnik, da v tej pokrajini nekdo živi, je bil tu in tam kakšen antičen grad, običajno v ruševinah. Medtem ko je gledala skozi okno, je sprevodnik v kupe porinil glavo in rekel nekaj, kar je bilo še najbolj podobno psovki.

	Drugi potniki so ga apatično poslušali, iris pa je odprla torbico, saj je menila, da hoče karto in potni list, ko je zaslišala rezek angleški glas.

	Tvidasta samska ženska je vstala in jo ogovorila:

	»Greste z mano v vagon z restavracijo na skodelico čaja?«





	VIII.





Čas za čaj


	Iris je bila preveč osupla, da bi lahko odgovorila. Nejeverno je strmela v peščene planjave, ki so brzele mimo okna, kot da bi pričakovala, da se bodo spremenile v švicarske Alpe.

	»Oh,« je dahnila, »Angležinja ste.«

	»Seveda. Mislila sem, da sem videti tipična Angležinja … Greste na čaj?«

	»Oh, da.«

	Medtem ko ji je Iris sledila iz kupeja, je precej razočarano ugotovila, da se ta nahaja na koncu vagona. Potemtakem ji znamenje na dlani le ni zagotavljalo varnosti v primeru prometne nesreče.

	»Smo takoj ob lokomotivi?« je vprašala.

	»Ah, ne,« jo je pomirila dama v tvidasti obleki, »vmes so še običajni vagoni. Ta vlak je izjemno dolg zaradi gneče ob koncu turistične sezone. Vsak kotiček je poln.«

	Očitno je bila tiste sorte ženske, ki rad zbira in deli podatke, saj jih je skoraj takoj začela širiti.

	»Poglejte v naslednji kupe, ko bova šli mimo in potem vam bom nekaj povedala.«

	Čeprav Iris ni bila radovedna, jo je ubogala. Kasneje ji je bilo žal, saj tega, kar je videla, ni mogla pozabiti.

	Negibna podoba, pokrita z odejami, je ležala čez eno stran sedežev. Nemogoče je bilo reči, ali je moški ali ženska, glavo, oči in čelo je namreč imela povito s povoji in obliži. Očitno je imela podoba obraz izmaličen.

	Iris se je zgroženo zdrznila, neprijeten občutek pa je še povečalo dejstvo, da je ob invalidu sedel bledoličnež s črno brado. Ob njem je sedela nuna, a njen obraz je bil videti tako okruten, da ga je bilo težko povezati s katerimkoli dejanjem usmiljenja.

	Medtem ko sta se pomenkovala, je bolnik slabotno dvignil roko in čeprav sta gib videla, se zanj nista zmenila. Lahko bi bila tudi delavca, ki skrbita za kos lesa in ne za trpeče človeško bitje.

	Migetajoči prsti so v Iris takoj vzbudili sočutje. Plašila jo je misel, da če bi karte padle drugače, bi tudi sama lahko obležala in se neki brezbrižen tujec zanjo sploh ne bi zmenil.

	»Nuna je videti kot zločinka,« je šepnila.

	»Ni nuna,« jo je obvestila ženska v tvidasti obleki, »negovalka je.«

	»Potem pa se mi njen bolnik smili. Grozno je, če je človek bolan na potovanju. In tudi pogled je neprijeten. Zakaj ne spustita zaves?«

	»Prostor bi se jima zdel turoben.«

	»Nesrečnik. Saj je moški, kajne?«

	Iris si je močno želela prelomiti vzporednico med negibno podobo in seboj, zato je bila precej razočarana, ko je njena sopotnica odkimala.

	»Ne, ženska je. Na naši postaji so vstopili, a precej višje. Zdravnik je o tem pripovedoval baronici. V avtomobilski nesreči se je hudo poškodovala in obstaja tveganje za močne možganske poškodbe, zato jo zdravnik spremlja v Trst, kjer jo bodo hitro operirali. To je edina možnost, da ji rešijo življenje in um.«

	»Moški s črno brado je zdravnik?« je vprašala Iris.

	»Da, in to zelo sposoben.«

	»A res? Raje bi videla, da me pregleda živinozdravnik.«

	Ženska v tvidasti obleki, ki je hodila pred njo, njenega mrmranja ni slišala. Pot sta si utirali po nagnetenih hodnikih in premagali sta že skoraj pol poti, ko je njena vodnica trčila v visoko temnopolto žensko v sivi obleki, ki je stala pri vratih nagnetenega kupeja.

	»Oh, oprostite,« se je opravičila. »Ravno sem pogledala ven, da bi preverila, ali je čaj že na poti. Naročila sem ga.«

	Iris je prepoznala glas gospe Barnes in stopila korak nazaj, saj si vikarja in njegove žene nikakor ni želela srečati, ampak njena sopotnica je veselo vzkliknila.

	»Oh, tudi vi ste Angležinja,« je dejala. »Danes je moj srečni dan.« Ker so prijazne oči gospe Barnes kar vabile po zaupljivosti, je dodala še: »V izgnanstvu sem bila celo leto.«

	»Se vračate domov?« je sočutno vprašala gospa Barnes.

	»Da, a tega še vedno ne morem verjeti. Predobro je, da bi bilo res. Naj pošljem natakarja s čajem k vam?«

	»To bi bilo zelo prijazno. Moj mož je zelo nesrečen popotnik, kar velja za mnoge velike in močne moške.«

	Iris jo je neučakano poslušala. V sencih ji je razbijalo. Sedaj ko je gospe Barnes uspelo v pogovor vključiti še moža, je vedela, da bo na svoj čaj morda čakala celo večnost.

	»Nismo naredili zapore?« je vprašala.

	Gospa Barnes jo je prepoznala in se nekoliko prisiljeno nasmehnila, epizode z Gabrielom namreč ni pozabila.

	»Ste presenečeni, da nas vidite?« je vprašala. »Naposled smo se le odločili, da ne bomo čakali na zadnji vlak. Tudi gospodični Flood-Porter sta tukaj, pravzaprav smo v popolni zasedbi, saj sta z nami tudi mladoporočenca.«

	Iris se je prerinila naprej po hodniku, ženska v tvidasti obleki pa jo je čez ramo ogovorila.

	»Kako prijeten obraz ima vaša prijateljica – kot žalostna Marija.«

	»Ah, ne, zelo vesel značaj ima,« ji je zagotovila Iris, »a prav gotovo ni moja prijateljica.«

	Prečkali sta še zadnji povezovalni del med vagoni, ki je nevarno ječal, in vstopili v vagon z restavracijo, ki je bil poln. Gospodični Flood-Porter – obe sta nosili lepo ukrojen bel platnen plašč – sta si priskrbeli mizo in pili čaj.

	Ko se je Iris zrinila mimo njiju, sta ji le uradno prikimali v pozdrav, kot da bi hoteli reči: »Na vlaku se lahko pogovarjamo, ko pridemo v Victorio, pa se ne poznamo več.«

	Ker Iris ni pokazala nobene želje, da se jima želi pridružiti, se gospodična Rose ni mogla upreti skušnjavi.

	»Prijateljica vam maha,« je zaklicala.

	Iris se je obrnila in videla, da je njena sopotnica našla še zadnji prazen kotiček – mizico ob steni – in tudi sedež zanjo. Ko se ji je Iris pridružila, se je majhna ženska s sijočimi očmi ozirala naokrog.

	»Za vašo prijazno prijateljico sem naročila čaj,« je rekla. »Oh, a ni vse to zabavno?«

	Njeno zadovoljstvo je bilo tako spontano in iskreno, da ga Iris ni mogla obsoditi, da je zaigrano. Dvomljivo je strmela v stare zbledele zavese iz zlatega blaga, zanikrn prt in kozarec češnjeve marmelade – potem pa je pogledala svojo sopotnico.

	Videla je precej zguban obraz, a njene sinje modre oči so sijale in tudi glas se ji je navdušeno tresel kot kakšnemu dekletu.

	Kasneje, ko je poskušala zbrati dokaze za tisto, za kar je verjela, da je nenavadna zarota, je bilo ravno neskladje med mladostnim glasom in samsko žensko v zrelih letih krivo, da je podvomila v lasten razum. Kakorkoli, njeni spomini nikakor niso bili jasni, saj se ni spomnila, da bi si svojo sopotnico še enkrat ogledala.

	Sončni žarki so skozi okno sijali tako močno, da si je skoraj ves čas, ko je pila čaj, z roko senčila oči, a medtem ko je poslušala navdušeno govorjenje, je imela občutek, da sedi v družbi nekoga, ki je precej mlajši od nje.

	»Zakaj vam je všeč?« je vprašala.

	»Zato ker je potovanje, ker se premikamo – vse se premika.«

	Tudi Iris je imela občutek, da se vse okrog nje odvija kot film. Natakarji so se zibali pa zibajočem se vlaku in s pladnji lovili ravnotežje, mimo okna so drveli delčki pokrajine, delčki prahu so padali na rezine masla in lepljive slaščice in trepetali v žarkih sonca, porcelan pa je zažvenketal vsakič, ko se je zatresel vlak.

	Medtem ko je poskušala popiti nekaj časa, preden bi se ves razlil, je izvedela, da je njena družabnica učiteljica angleščine – gospodična Winifred Froy – in da potuje domov na oddih. Pravi šok je doživela, ko je izvedela, da ima ta zrela dama še vedno žive starše.

	»Oče in mama govorita samo še o moji vrnitvi,« je izjavila gospodična Froy. »Veselita se kot otroka in tudi Sock se veseli.«

	»Sock?« je ponovila Iris.

	»Ja, kratko za Socrates. Oče mu je dal ime in je naš pes. Star angleški ovčar je, ne čistokrven, a zelo prikupen in mene ima zelo rad. Mama pravi, da ve, da prihajam, ne pa tudi kdaj. Tepček steče k vsakemu vlaku, potem pa se s povešenim repom vrne domov – prava slika obupa. Oče in mama se veselita, da ga bosta videla presrečnega tisti večer, ko bom res prišla.«

	»Rada bi ga videla,« je zamrmrala Iris.

	Sreča postaranih staršev je ni ganila, je pa bila navdušena nad psi. Socka, kosmatega mešanca, skrajno igrivega in z jantarjevimi očmi, ki poskakuje od veselja ob ponovnem snidenju, si je lahko jasno predstavljala.

	Iznenada je gospodično Froy prešinila misel.

	»Preden pozabim, vam želim pojasniti, zakaj vas glede okna nisem podprla. Nič čudnega, da ste mislili, da nisem Angležinja. Res je bilo zadušljivo, a zaradi baronice se nisem hotela vmešati.«

	»Mislite tisto grozno žensko v črnini?«

	»Ja, baronico. Dolgujem ji, ker je prišlo do zmešnjava z mojim sedežem na vlaku. Kupila sem karto za drugi razred, vendar so bila vsa mesta že zasedena in baronica je prijazno plačala razliko, da lahko potujem v prvem razredu in v njenem kupeju.«

	»Pa vendar ni videti prijazna,« je zamrmrala Iris.

	»Mogoče se drži precej gospodovalno, ampak je članica družine, v kateri sem bila učiteljica … V javnosti ni pametno omenjati imen, a bila sem učiteljica pri ljudeh z zelo pomembnim položajem. Ti odročni kraji so še vedno urejeni fevdalno in stoletja za nami. Niti sanja se vam ne, kakšno moč ima moj zadnji delodajalec. Karkoli reče, se zgodi in niti reči mu ni treba. Dovolj je že, če samo pokima.«

	»Ponižujoče,« je zamrmrala Iris, ki ni marala avtoritet.

	»Res je,« se je strinjala gospodična Froy, »ampak takšno je okolje in čez čas se človek tega navadi in ostane brez hrbtenice. Ampak to ni niti malo angleško in sedaj ko sem srečala vas, se počutim okrepljeno. Držati morava skupaj.«

	Iris ni ničesar obljubila. Strah, ki ga je doživela, je ni temeljito spremenil, le živce ji je narahljal. Imela je vse sodobne predsodke v prid mladosti in nobenega namena se ni imela do konca potovanja vezati na samsko žensko srednjih let.

	»Se boste spet vrnili?« je odsotno vprašala.

	»Bom, a ne v grad. Zveni malce čudno, ampak želim si še dvanajst mesecev, da bi izboljšala svoj naglas, zato sem sprejela ponudbo, da bom učila otroke … No, rečem lahko, da otroke vodje opozicije.« Glas je utišala skoraj do šepeta. »Resnica je, da tod obstaja majhen, a rastoč komunističen element, ki zelo nasprotuje mojemu zadnjemu delodajalcu. Pravzaprav so ga obtožili pokvarjenosti in cele vrste grozot. Ne sprašujem se, ali je vse to res, ker se me to ne tiče, vem le to, da je občudovanja vreden človek, z izjemnim šarmom in značajem. Kri pravi … vam lahko povem nekaj precej nespodobnega?«

	Iris je utrujeno prikimala. Od vročine in nenehnega klepetanja je postajala omotična. Čaj je ni osvežil, saj je večina tekočine pristala na krožniku. Vlak je dirjal naprej in ropotal čez kovinske spoje in za seboj puščal vence sivega dima, ki je drsel mimo oken.

	Gospodična Froy je nadaljevala s pripovedjo, Iris pa jo je zdolgočaseno vdano poslušala.

	»Zelo sem si želela, da bi se od svojega delodajalca lahko poslovila, da bi mu zagotovila, da moj odhod k sovražniku ne pomeni izdajstva. Njegov sluga in tajnik sta mi povedala, da ga ni doma in da je v lovski koči, a sem čutila, da nista iskrena in se me želita otresti. Kakorkoli, noč sem preležala budna in še preden se je začel delati dan, sem v kopalnici slišala teči vodo … Imajo le eno kopalnico, draga moja, grad je namreč zelo primitiven, čeprav je moja spalnica, polna pozlate in žameta v modri barvi pavjih peres in z velikim ogledalom na stropu spominjala na kraljevsko stanovanje … Torej, kot miška sem se odtihotapila iz sobe in na hodniku sem ga srečala. Stala sva tam, moški in ženska – jaz v halji in on ovit v brisačo, z mokrimi in razmršenimi lasmi … Ampak bil je očarljiv. Segel mi je celo v roko in se mi zahvalil.« Gospodična Froy se je toliko ustavila, da je z maslom namazala še zadnji toast in ko si je obrisala lepljive prste, je srečno zavzdihnila. »Ne morem vam povedati,« je rekla, »kakšno olajšanje je pomenil v takšnih prijetnih okoliščinah odhod. Vedno se trudim z vsemi dobro razumeti. Seveda sem jaz zgolj nepomembna oseba, ampak iskreno vam lahko povem, da na svetu nimam niti enega sovražnika.«





	IX.





Rojaki




	»In sedaj,« je dejala gospodična Froy, »predlagam da se vrneva v kupe in dava prostor še drugim.«

	Natakar, ki je bil sodnik značajev in oportunist, je račun podal Iris. Ker ni mogla prebrati načečkanih števil, je na mizico položila bankovec in vstala.

	»Ne boste počakali na drobiž?« je vprašala gospodična Froy.

	Ko je Iris pojasnila, da ga bo pustila kot napitnino, je gospodična Froy globoko zajela sapo.

	»Ampak to je absurdno, saj so si svoj odstotek že zaračunali v znesku … Glede na to, da je meni ta valuta bolj domača, ne bi bilo bolje, da jaz poravnam račun? Račun bom shranila in ob koncu potovanja bova poračunali.«

	Ta dogodek je pomenil nov dokaz blažilnega delovanja zaščitniškega znamenja na dlani. Čeprav je Iris potovala sama, se je prikazal sposoben sel, ki jo bo rešil vseh skrbi in odgovornosti.

	»Sicer je na smrt dolgočasna, je pa spodobna,« je pomislila, ko je gospodični Froy sledila iz vagona z restavracijo.

	Opazila je, da se gospodični Flood-Porter, ki z ležernim pitjem čaja še nista zaključila, zanjo nista zmenili, a sta si precej podrobno ogledovali njeno spremljevalko.

	Gospodična Froy je gospodični Rose vrnila odkrit pogled, v katerem se je iskrilo zanimanje.

	»Angležinji sta,« je šepnila Iris, ni vedela namreč, da se poznajo. »Sta del tiste Anglije, ki izginja. Dobro vzgojeni ljudje, ki živijo v velikih hišah in ne trošijo dohodka. Kar malo mi je žal, da izumirajo.«

	»Zakaj?« je vprašala Iris.

	»Čeprav jaz delam, verjamem, da se prijetni brezdelni ljudje zavzemajo za veliko dobrega. Tradicija, dobrodelnost in narodni prestiž. Morda nas res nimajo za sebi enake, ampak njihov smisel za pravičnost skrbi, da smo deležni enakih pravic.«

	Iris ni odgovorila, je pa pri sebi pomislila, da sta v hotelu resnično bili bolj premišljeni glede ljudi in denarja kot njuni prijatelji.

	Med dolgim in tresočim romanjem proti kupeju je Iris osupnilo, kako mladostno in gibčno je gospodična Froy drsela po hodniku. Njen smeh je zazvenel vedno, ko je v koga trčila ali se je bila prisiljena oprijeti držala, kadar se je vlak močno stresel.

	Ko sta se zrinili skozi najbolj natrpan del, se je toliko ustavila, da je pokukala skozi okno rezerviranih kupejev. Eden izmed njih je še posebej zbudil njeno pozornost in Iris je povabila, naj pogleda še sama.

	»Pokukajte,« je dejala. »Noter je veličasten par, ki spominja na filmske zvezde.«

	Iris je bila preveč izčrpana, da bi lahko razmišljala o čemerkoli, razen o železniški nesreči, ko pa se je zrinila mimo gospodične Froy, je spontano pogledala skozi okno in takoj prepoznala mladoporočenca iz hotela. Tudi ozek prostor kupeja je Todhunterjema uspelo narediti razkošen in izjemen. Nevesta je nosila razkošno popotniško obleko, ki jo je mogoče videti le na filmskih platnih, okrog sebe pa je imela celo vrsto luksuznih reči.

	»Imenitno,« je navdušeno dejala gospodična Froy, »pijeta čaj in jesta vroče sadje. Grozdje, nektarine … On jo gleda z dušo v očeh, njo pa vidim le s strani. Spominja me na čudovit kip. Oh, dama, prosim obrni glavo.«

	Želja se ji je uresničila, tisti trenutek je namreč gospa Todhunter pogledala proti oknu. Ko je zagledala gospodično Froy, se je namrščila in nekaj dejala svojemu možu, ki je takoj vstal in zagrnil zaveso.

	Čeprav Iris v ta incident ni bila neposredno vključena, jo je postalo sram, gospodična Froy pa se je zabavala.

	»Zapomnil si me bo,« je dejala. »Pogledal me je tako, kot da bi me hotel ubiti. To je seveda povsem normalno, ker jaz sem Svet, on pa želi na Svet pozabiti, ker je v raju. Zaljubljenost je prav gotovo čudovita.«

	»Morda sploh nista poročena, je pripomnila Iris. »Poročni prstan lahko kupi vsak.«

	»Mislite, da je med njima grešna ljubezen? Oh, ne, preveč sijoča sta. Pod katerim imenom sta se prijavila?«

	»Todhunter.«

	»Potem sta poročena in to me zelo veseli. Če bi šlo za neko neobičajno reč, bi se pisala Brown ali Smith. Vedno je tako.«

	Ko je Iris poslušala gospodično Froy, ki je hodila za njo, jo je znova zmedlo neskladje med njenim značajem in videzom. Spominjala jo je na gozdno nimfo, ujeto v telo zgubane samske ženske.

	Ko sta prispeli na konec hodnika, jo je neki morbiden impulz gnal, da je pogledala skozi okno kupeja, v katerem je ležala bolnica. Videla je negibno podobo, skrito pod obilico povojev, preden je hitro pogledala proč, da bi se izognila zdravnikovim očem. Njegove oči so jo plašile, ker se ji je zdelo, da imajo nanjo neki zloben hipnotičen vpliv. Zavedala se je, da v običajnih okoliščinah nanjo ne bi imele nobenega učinka, ampak okolje se ji je zdelo vse bolj prekleto in neresnično, kot da bi se znašla v sanjah, v katerih so vsi občutki še močnejši.

	Najverjetneje je bilo takšno stanje stranski učinek sončnega udara, delno pa tudi posledica boja, da bi zdržala do konca potovanja, ko si bo lahko varno oddahnila. Vse moči je uperila proti enemu cilju in s tem izčrpavala lastno energijo in zato je bila bolj dojemljiva za protislovja, ki so bila posledica prebujne domišljije. Ko je zagledala obrise obrazov v temačnem kupeju, je stopila korak nazaj. Ni si želela vstopiti. Očitno je gospodična Froy njen odpor prepoznala, saj jo je hotela opogumiti, česar Iris sploh ni pričakovala.

	»Ne bova več sedeli kot dve mumiji,« je šepnila. »Četudi baronici dolgujem, ne bom pozabila, da so mi ti ljudje samo tujci in name ne morejo narediti vtisa. Angležinji sva.«

	Čeprav so te besede izražale zgolj osnovno domoljubno držo, so imele na Iris dober učinek in v kupe je vstopila precej bolj samozavestna. Na previdnost je pozabila in ne da bi druge potnike sploh pogledala, si je prižgala cigareto.

	»Veliko potujete?« je vprašala gospodično Froy.

	»Le po Evropi,« se je glasil odgovor, ki je zvenel nekoliko žalostno. Mati ne mara, da hodim daleč od doma, se pa oklepa teorije, da se mlajši generaciji svobode ne sme odrekati. Kljub temu se jaz držim Evrope, čeprav me vleče v Azijo.«

	»Je vaša mati zelo stara?«

	»Ne, osemdeset let je mlada. Prav poskočna je kot kakšno sodobno dekle. Oče jih ima sedeminsedemdeset in nikoli ji ni povedal, da je mlajši od nje, ko pa se je pri petinšestdesetih moral upokojiti, je resnica prišla na dan. Uboga mama je bila zelo razburjena in rekla je, da sedaj bolje razume veliko reči … Oh, sploh ne morem verjeti, da ju bom kmalu spet videla.«

	Iris jo je poslušala in opazovala dim cigarete. Tu in tam je videla nejasen obris obraza, ki se je zibal za njim. Iz hvaležnosti za prijaznost, ki ji jo je izkazala – in ki ji jo še bo – je poskušala ceniti postarane starše, ampak ta družinska saga jo je zelo dolgočasila.

	Izvedela je, da je oče visok in suh ter da je videti klasičen, medtem ko je bila mama majhna in zajetna, a dostojanstvena. Očitno je imel oče prekaljenega duha in obilico energije, saj se je pri sedemdesetih začel učiti hebrejščino.

	»Izdelal je podrobno časovno razpredelnico za vsak mesec svojega življenja vse do devetdesetega leta,« je pojasnila gospodična Froy. »To se zgodi, če je človek ravnatelj. No, mama naravnost obožuje romane – ljubi jih. Vsak teden se odpravi na dolgo vožnjo z avtobusom v knjižnico, a pravi, da si jih ne more dobro predstavljati, če nima junakinja moje podobe.«

	»Prepričana sem, da ste preživeli čudovit čas,« je pripomnila Iris.

	»Sem in nisem,« je izjavila. »Preden je oče postal ravnatelj, je bil župnik in njegovi kurati so se z menoj vedno spogledovali. Verjetno zato, ker imam svetle lase … še vedno pa čutim navdušenje in upanje večnega iskanja. Nikoli ne pozabim, da je majhen deček rojen za vsako majhno deklico, in četudi jaz svojega še nisem srečala, se skupaj starava in če se še nisva srečala, se zagotovo bova.«

	Medtem ko jo je Iris poslušala z zamero, ki je naraščala, je nejeverno pomislila na zrele moške, ki ne spoštujejo koledarja. Želela si je tišino, ampak glas gospodična Froy je govoril in govoril, kot da bi se vrtel neskončen film. Povsem iznenada pa je gospodična Froy pritegnila njeno zanimanje, govoriti je namreč začela o jezikih.

	»Govorim jih deset, vključno z angleščino,« je povedala. »Ko je nekdo prvič v tuji deželi, ne razume niti ene besede in se počuti kot kužek, vržen v ribnik, zato enostavno mora splavati, če se noče utopiti in po enem letu govori tekoče kot domačini. Ampak jaz vedno ostanem še drugo leto, da izpilim še znanje besed in fraz v prenesenem pomenu.«

	»Pričakovala bi, da tujci znajo angleško,« je izjavila Iris.

	»Kadar je človek proč od utrjenih turističnih središč, ni tako, in takrat se lahko znajde v škripcih. Vas zanima resnična zgodba?«

	Ne da bi počakala na Irisin odgovor, je gospodična Froy začela razpletati klobčič, ki na Irisine narahljane živce ni vplival blagodejno. Zgodba je bila precej nejasna in brez imen, ampak stvarna groza je bila močna.

	Neko žensko so razglasili za neprištevno, a rešilec je storil napako in odšel v napačno hišo ter na silo odpeljal Angležinjo, ki ni razumela niti besede njihovega jezika, prav tako ni vedela, kam jo peljejo. Ko je vsa zgrožena in ogorčena ugotovila, da se je znašla v zasebni umobolnici, je podivjala in postala nasilna, da so ji morali dati pomirjevala, da so jo umirili. Potem ko so ugotovili, da so naredili napako, se je zdravnik, izjemno brezvesten možakar, to bal priznati. Takrat je bil v denarni stiski in bal se je, da bi mu ta napaka uničila sloves, zato se je odločil, da bo Angležinjo obdržal, dokler je ne bo mogel izpustiti kot uradno ozdravljene.

	»Ampak ona ni mogla vedeti, da ne bo zaprta do konca življenja,« je pojasnjevala gospodična Froy, »in groza bi jo verjetno resnično pripeljala na rob blaznosti, če negovalka zdravnikove zarote ne bi izdala, da bi se mu maščevala … Saj si lahko predstavljate, v kako strahotnem položaju se je znašla ta Angležinja? Ujeta je bila v past in nikogar ni bilo, ki bi po njej spraševal ali vsaj vedel, da je izginila, saj je bila le prijazna tujka, ki je noči preživljala v različnih prenočiščih. Jezika ni poznala – niti ene besede – in tako ničesar ni mogla pojasniti …«

	»Prosim, nehajte,« jo je prekinila Iris. »Vse si lahko predstavljam – živo. Bi vas motilo, če se ne bi več pogovarjali?«

	»Oh, seveda ne. Se ne počutite dobro? Ker ste zelo zagoreli, je težko reči, ampak enkrat ali dvakrat ste se mi zdeli zeleni v obraz.«

	»Dobro se počutim, hvala, le glava me še vedno boli. Utrpela sem sončni udar.«

	»Sončni udar? Kdaj?«

	Iris je zelo dobro vedela, da radovednost gospodične Froy mora potešiti, zato ji je na kratko opisala, kaj se je zgodilo. Medtem ko je govorila, se je ozirala po kupeju. Na podlagi praznih obrazov je bilo jasno, da je nihče ne razume, razen ene osebe.

	Glede baronice Iris ni bila prepričana. Kot avtokratka, ki je moč dobila z rojstvom in ne z lastnimi podvigi, se je sicer držala nekoliko neumno, pa vendar je imela v očeh lesk, ki je pričal, da jo zgodba zanima.

	»Oh, ubožica!« je takoj vzkliknila gospodična Froy, ki jo je preplavilo sočutje. »Zakaj me niste že prej ustavili? Dala vam bom aspirin.«

	Čeprav je Iris sovražila povzročati kakršnokoli zmedo, si je oddahnila, ko je začela gospodična Froy brskati po svoji torbici, sama pa se je namestila v svoj kot.

	»Najbolje bo, da ne greste na kosilo v vagon z restavracijo,« se je odločila gospodična Froy. »Kasneje vam bom nekaj hrane prinesla sem, sedaj pa pogoltnite te tablete in poskusite malce zadremati.«

	Potem ko je Iris zaprla oči, je še vedno lahko slišala, kako se gospodična Froy premika in namešča kot nemirna ptica, ki je na straži. To ji je dalo zanimiv občutek varnosti, v kupeju pa je bilo tako toplo, da je zaplula v prijeten dremež.

	Ko so zdravila začela učinkovati, so njene misli postale nejasne, glava pa ji je omahnila naprej. V nekem trenutku je izgubila stik z resničnostjo in čutila je, kako se skupaj z vlakom premika naprej, kot da bi jezdila. Tu in tam je preskočila ograjo, ko se ji je zdelo, da sedež pod njo poskakuje, njo pa pušča v zraku.

	Klank-klank-klank … Naprej in naprej … Ves čas se je dvigala navzgor, potem pa se je ritem vlaka spremenil in zdelo se ji je, da drsi po pobočju navzdol. Klik-klik-klik-klik so rožljala kolesa po tirih, kot da bi pozvanjale kastanjete.

	Pogrezala se je globlje in globlje, medtem ko je vlak brnel kot letalo. Nosil jo je proč – iz kupeja – na rob globokega prepada …

	Sunkovito se je zdrznila in se predramila. Široko je razprla oči in srce ji je divje razbijalo, kot da bi resnično padala z velike višine. Sprva se je spraševala, le kje je, potem pa je počasi prepoznala okolico in ugotovila, da strmi v baronico.

	Rahlo zmedena je pogledala sedež nasproti sebe. Vsa presenečena je ugotovila, da je sedež, kjer je sedela gospodična Froy, prazen.





	X.





Prazen sedež


	Iris je bila nehvaležno vesela, ker je bil sedež nasproti nje prazen. Dremež je ni osvežil, pač pa je bila samo še bolj zmedena in čutila je, da še ene družinske sage ne bi prenesla. Želela si je miru in ker je bil mir med škripanjem in ropotanjem vlaka nemogoč, je menila, da ima pravico vsaj do osebnega miru.

	Kar je zadevalo ostale potnike, ni bilo strahu, da bi jo motili. Nihče izmed njih se zanjo ni zmenil. Baronica je dremala v svojem kotu, drugi pa so molče in negibno sedeli. Zrak v kupeju je bil vroč in zatohel kot v kakšnem konservatoriju in Iris je zazibal v spokojno otopelost. Rok in nog ni mogla premakniti, tudi misliti ni mogla, kot da bi bila v nekem transu, nezmožna dvigniti prst ali izreči dve smiselni besedi. Mimo okna so drvele zelene zaplate, ki so jo spominjale na jato smaragdnih ptic. Baroničino težko dihanje se je dvigalo in spuščalo enakomerno kot plima.

	Iris se je nejasno zavedala, da jo je groza, da se bo gospodična Froy vsak trenutek vrnila, kar bi uničilo narkotični urok. Vsak hip lahko na hodniku zasliši njene korake. Verjetno je gospodična Froy odšla na stranišče, a morda se bo zaradi prevelike gneče prisiljena hitro vrniti.

	Iris je upala na najboljše in še enkrat zaprla oči. Sprva se je vznemirila vedno, ko je nekdo šel mimo okna kupeja, a vsak lažen preplah je njen občutek varnosti le še povečal. Gospodična Froy ni bila več nekaj neprijetnega, skrčila se je zgolj na ime. Njeni postarani starši so se vrnili tja, kamor so sodili – v neki star album s fotografijami. Celo spomin na Socka, skuštranega mešanca, ki je Iris prirasel k srcu, je postal meglen.

	Klank-klank-klank. Zvok dihanja je narasel na zvok bučanja morja, ki se je zaganjalo v čeri, dušil ga je le hrup lokomotive, s katerim sta se zlila. Klank-klank-klank.

	Nenadoma je baronica zasmrčala kot slon in Iris se je spet sunkovito prebudila. Vzravnano je sedla – prestrašena, a lahko se je premikala, saj je šok zganil neki sedmi čut, ki ji je pravil, da se je zgodilo nekaj groznega, ko je hitro pogledala sedež gospodične Froy.

	Še vedno je bil prazen.

	Razočaranje, ki ga je občutila, jo je presenetilo. Še nedolgo nazaj je molila, da bi se gospodična Froy vrnila karseda kasneje, ampak sedaj si je želela, da bi se vrnila čim prej.

	»Verjetno jo bom kmalu spet preklinjala,« si je priznala. »Kakorkoli, samo človek je.«

	Pogledala je svetlolaso lepotico, ki jo je začela spominjati na voščeno lutko v izložbi. Prav vsak pramen svetlih las je bil na svojem mestu in tudi njene oči so bile prozorne kot moder vosek.

	Kar srh jo je spreletel, tako drugačena je bila od živahne male samske dame. Iris je pogledala na uro. Pozna ura ji je povedala, da je spala veliko dlje, kot je sumila in še bolj jo je zaskrbelo, ker gospodične Froy tako dolgo ni bilo nazaj.

	»Dovolj časa je imela, da bi se lahko okopala,« je pomislila. »Upam … upam, da se ji ni kaj zgodilo.«

	Ta misel jo je tako razburila, da je morala napeti vse sile, da jo je potisnila na stran in ostala razumna.

	»Nesmisel,« si je dejala, »le kaj bi se ji lahko zgodilo? Saj ni noč, da bi odprla napačna vrata in padla v temo, poleg tega pa je izkušena popotnica in ne nemočna tepka, kot sem jaz, pa tudi sto jezikov pozna.«

	Čez obraz se ji je razlezel nasmešek, ko je pomislila na samozavest male ženske: »Jeziki mi dajejo občutek moči. Če bi na mednarodnem vlaku prišlo do kriznega trenutka in prevajalcev ne bi bilo na voljo, bi lahko vskočila in spremenila usodo sveta.«

	Ta spomin je ponujal razlago za prazen sedež. Verjetno se je predajala svojim družbenim vzgibom in se pogovarjala z nekimi zanimivimi tujci. Nobene ovire ni bilo, ki bi jo ločevala od njih. Še več, bila je počitniško razpoložena in vsem je hotela povedati, da se vrača domov.

	»Dam ji še pol ure,« se je odločila Iris. »Do takrat se mora vrniti.«

	Gledala je skozi okno in oblačno popoldansko nebo jo je napolnilo s turobnostjo. Vlak se je počasi spustil z višav in sedaj brzel skozi razkošno zeleno dolino. Svetlo vijoličen žafran je cvetel sredi pašnikov, ki so bili prepojeni z vodo. Prizor je bil vsekakor jesenski in ob njem je Iris spoznala, da je poletja konec.

	Čas je prehitro mineval, saj jo je bila groza, da bo vsak čas napočila ura, ki si jo je določila. Če se gospodična Froy ne bo vrnila, bo morala sprejeti odločitev, Iris pa ni vedela, kaj naj naredi. Seveda se je opomnila, da se nje vse skupaj sploh ne tiče, a z vsako minuto je nelagodje v njej naraščalo.

	Iznenada so se zganili drugi potniki. Mala deklica je začela krčevito ihteti, njen oče pa jo je poskušal umiriti. Iris je uganila, da je deklica zaspana in medtem ko jo je oče prepričeval, naj zaspi, se je dekličina mati trudila, da bi hčerkin videz ostal brezhiben. Odstranila ji je pas in snela ovratnik, potem pa od nekod izvlekla še mrežico in jo skrbno namestila čez dekličine kodre. Svetlolasa lepotica je prvič pokazala, da jo nekaj zanima, a to se je končalo, takoj ko je mati hčerki sezula čevlje in ji obula mehke copatke.

	Naposled je pokazala na prazen sedež, kjer je prej sedela gospodična Froy.

	Iris je zalila vročica, ko je videla malo deklico, kako pleza na sedež, kjer je prej sedela gospodična Froy. Želela si je, da bi s kretnjami lahko ugovarjala, a si ni želela vzbujati pozornosti.

	»Ko se bo gospodična Froy vrnila, jo bo hitro spodila,« je pomislila Iris, a po razmisleku v njeno odločno vedenje ni bila več prepričana, saj se je spomnila, da je bila gospodična Froy z vsemi prijazna in da se je najverjetneje spoprijateljila z vsemi sopotniki.

	Deklica je bila tako zaspana, da je zaprla oči takoj, ko se je namestila v svoj kot. Njena starša sta se spogledala in nasmehnila. Opazila sta, da ju lepotica opazuje in tudi ona je vljudno prikimala, le Iris je ostala izven zaupljivega kroga.

	Zavedala se je, da so njeni predsodki krivični, saj je bila prava vsiljivka ona sama, pa vendar jim je zamerila, da so vsi mirno pristali v zasedbo sedeža gospodična Froy. Zdelo se ji je, kot da bi ostali potniki nepošteno izkoristili njeno odsotnost, ker spečega otroka prav gotovo ne bo zbudila in poslala proč.

	Pomislila je tudi, da oni vedo nekaj, česar sama ne ve. Obnašali so se, kot da vedo, da gospodične Froy ne bo nazaj. Iris je začela grabiti panika in spet je pogledala na uro. Pol ure je minilo.

	Tudi skozi okno je lahko videla, koliko časa je že minilo. Nebo je postalo temačno in nad zelenimi polji se je začela dvigati megla. Namesto žafrana je videla raznorazne sence.

	Žalost somraka se je prikradla vanjo in Iris je začela hrepeneti po družbi. Želela si je vedrih glasov, luči in smeha, a čeprav je otožno razmišljala o svoji družbi, si je najbolj želela videti majhen zguban obraz in slišati žuboreč glas.

	Sedaj, ko je ni bilo več, se ji je gospodična Froy zdela neoprijemljiva kot sanje. Iris se ni mogla jasno spomniti njene podobe, prav tako ni mogla razumeti, zakaj je tako.

	»Kakšna je bila?« se je spraševala.

	Slučajno je pogledala gor proti polici s prtljago. Presenečeno je ugotovila, da kovčka gospodične Froy ni več tam.

	Čeprav se je trudila biti razuma, so ob tem novem spoznanju njeni živci zatrepetali. Dopovedovala si je, da se je gospodična Froy očitno presedla v drug kupe, pa vendar se okoliščine s tem niso ujemale. Kot prvo, na vlaku je bilo preveč potnikov, da bi lahko kar tako našla nov sedež.

	Po drugi strani pa je gospodična Froy omenila, da je prišlo glede sedežev do zmede in morda se je naposled izkazalo, da je njen prvotni sedež kljub vsemu prost.

	»Ne,« je Iris odločno zavrnila to misel, »baronica je že poravnala razliko, da lahko potuje v prvem razredu in prepričana sem, da ne bi odšla brez besed. Rekla je, da mi bo prinesla večerjo, poleg tega pa ji še vedno dolgujem denar za čaj. Enostavno jo moram najti.«

	Pogledala je sopotnike, ali bi lahko pri katerem izmed njih našla ključ do skrivnosti. Sedaj je bila preveč vznemirjena, da bi se menila za svoj videz, zato se je potrudila, da bi z njimi nekako začela pogovor. Pomislila je, da bi beseda english lahko razsvetlila njihovo temo, zato je začela v nemščini.

	»Wo ist die dame English?«

	Odkimali so z glavo in skomignili z rameni, da bi ji pokazali, da je ne razumejo. Še enkrat je poskusila.

	»Qù est la dame English?«

	Na njihovih obrazih še vedno ni bilo ničesar, kar bi kazalo, da jo razumejo, zato je spregovorila še v svojem jeziku.

	»Where is the English lady?«

	Ves njen trud je bil zaman. Nikakor jih ni mogla doseči in tudi oni niso z ničimer pokazali, da si to želijo. Strmeli so vanjo, njo pa je ob njihovi brezbrižnosti kar zmrazilo, kot da bi se znašla izven kultiviranega sveta.

	Zajel jo je obup in pokazala je na sedež, kjer je sedela gospodična Froy, ter vprašljivo ukrivila obrvi. Tokrat ji je uspelo vzbuditi neko čustvo, saj sta se mož in žena spogledala in nasmehnila, pa tudi svetlolasa lepotica je ukrivila ustnice v nasmešek. Kot da bi začutila, da se dogaja nekaj zabavnega, je mala deklica odprla črne oči in se zahihitala, a očetov pogled jo je takoj utišal.

	Njihov posmeh je Iris prizadel. Namenila jim je ogorčen pogled, potem pa vstala in odšla k baronici ter stresla njeno roko.

	»Zbudite se, prosim,« je proseče dejala.

	Slišala je, kako so ostali potniki zajeli sapo, kot da bi naredila nekaj svetoskrunskega. Iris je bila preveč iz sebe, da bi se opravičila, ker jo je zbudila, ko je baronica odprla oči in jo besno pogledala.

	»Kje je gospodična Froy?« je vprašala Iris.

	»Gospodična Froy?« je presenečeno ponovila baronica. »Nikogar s tem imenom ne poznam.«

	Iris je pokazala na sedež, kjer je dremala deklica.

	»Tam je sedela,« je dejala.

	Baronica je odkimala.

	»Motite se,« je rekla. »Tam ni nikoli sedela nobena angleška dama.«

	Iris se je začelo vrteti v glavi.

	»Ampak je sedela tam,« je vztrajala. »Pogovarjala sem se z njo in skupaj sva šli na čaj. Zagotovo se spomnite.«

	»Ničesar ni, česar bi se lahko spomnila.« Baronica je govorila počasi in zelo poudarjeno. »Sploh vas ne razumem. Povem vam lahko le to, da … da tukaj, v tem kupeju, nikoli ni bilo nobene angleške dame razen vas. Vi ste edina Angležinja tukaj.«





	XI.





Igla v senu


	Iris je odprla in zaprla usta. Prevel jo je občutek nemoči, kot da bi jo preplavil oglušujoč zvok. Baronica je izjavila nekaj nezaslišanega in nekaj, kar je bilo v popolnem nasprotju z Irisinim razumom, a njeno izjavo je podpirala gospodovalna moč avtoritete.

	Baronica jo je gledala naravnost v oči, kot bi jo izzivala, naj ji oporeka. Iris je gledala jeklene oči in globoke gube, ki so tekle od nosu do brade – velike trmaste brade. Ustnice je stiskala v grimaso, ki je spominjala na masko muze tragedije.

	Iris je spoznala, da bi bilo nesmiselno vztrajati. Baronica bi vsak njen poskus v kali zatrla. Največ, kar je lahko naredila, je bilo to, da je v znak poraza skomignila z rameni, kot da ji ni mar.

	Ta njena drža je bila zgolj pretveza. Ko je sedla nazaj na svoj sedež, je bila globoko presunjena. Mimo bežeče pokrajine se sploh ni zavedala, pa tudi drugih potnikov ne. Iz senc se je prikazala vas in spet takoj izginila. Iris je zaznala le skupek streh in bel potok, ki je žuborel pod mostom. Naslednji hip so cerkveni zvonik in lesene hišice pustili za seboj, ko je vlak nadaljeval svojo pot proti Angliji. Škripal je in sopihal, kot da bi bil prepleten z Irisinimi mislimi.

	»Nobene gospodična Froy? Nemogoče. Ženska je zmešana. Misli, da sem bedasta? Ampak … ampak zakaj je to rekla? Zakaj?«

	Najbolj jo je vznemirjalo dejstvo, da ni razumela baroničinega motiva. Gospodična Froy je bila neškodljiva duša in nobenega razloga ni bilo, da bi nekdo zanikal njen obstoj. Prav z vsemi je bila v dobrih odnosih.

	Pa vendar je dejstvo, da je izginila, obstajalo, Iris je bila namreč sedaj prepričana, da se v kupe ne bo vrnila. Zgrabila jo je nenadna nervoza in skočila je pokonci.

	»Mora biti nekje na vlaku,« si je dejala. »Poiskala jo bom.«

	Sama tega sicer ne bi priznala, ampak njena lastna samozavest je plahnela ob težavi, kako bi pojasnila izginotje gospodične Froy. Iris je vzela pod svoje okrilje in nikakor se ni skladalo s prijaznim značajem majhne ženske, da bi se umaknila tako iznenada in brez ene same besede.

	»Ali misli, da imam kakšno prenosljivo bolezen?« se je vprašala Iris. »Konec koncev si tako zelo želi vrniti k staršem in psu, da morda ni želela tvegati. Povsem normalno je, da bi me za nekaj takšnega žrtvovala.«

	Premikanje po vlaku je bila nadvse neprijetna izkušnja. Težko je bilo že takrat, ko je gospodična Froy igrala okretno stvarco, ki je za Iris delala prostor. Zdaj je bilo na hodniku še več potnikov, ki so se naveličali sedenja v natrpanih kupejih in so prišli ven, da bi si pretegnili noge ali pokadili cigareto. Hodnik je bil natrpan s turisti kot melona s pečkami.

	Iris jih ni znala prositi, naj stopijo na stran, pa tudi prerivati se ni želela. Še več, da je privlačna, je opazilo kar nekaj moških in vsakič, ko se je vlak zatresel, se je v kakšnega zaletela, ki si je potem domišljal, da je to le uvod v nekaj več.

	Čeprav ji je postalo vroče zaradi mnogih reči, ki so jo motile, se je najbolj zavedala tega, kako jalovo je njeno početje. V takšni zmedi ni imela upanja, da bo našla gospodično Froy. Kadarkoli je pogledala v nov kupe, je povsod videla le meglico obrazov.

	Ker ji je telesna temperatura naraščala, so se ji ti obrazi zdeli motni in skrivenčeni kot prikazni iz nočne more. Pravo olajšanje je začutila, ko se je v tem mukotrpnem iskanju prebila na konec vlaka, kjer je v enem izmed nagnetenih kupejev zagledala vikarja in njegovo ženo. Sedela sta si nasproti. Gospod Barnes je imel oči zaprte in spokojen obraz. Kljub zagoreli polti je bilo jasno, da se še zdaleč ne počuti dobro in da se močno trudi prikriti simptome nelagodja.

	Žena ga je opazovala z napeto pozornostjo. Videti je bila utrujena in žalostna, kot da bi – s pomočjo misli – z možem delila muke potovalne bolezni.

	Ko se je Iris zrinila v kupe in jo ogovorila, se ji ni nasmehnila.

	»Oprostite, ker vas nadlegujem, vendar iščem prijateljico.«

	»Oh, a res?«

	Iz glasu gospe Barnes je vela prijaznost, ki ji je bila domača, a njen pogled je ostal tragičen.

	»Se je spomnite?« je hitro nadaljevala Iris. »K vam je poslala natakarja s čajem.«

	Vikar je oživel.

	»To je bilo resnično zelo prijazno,« je rekel. »Se ji boste zahvalili v mojem imenu?«

	»Bom, ko jo najdem,« je obljubila Iris. »Že nekaj časa nazaj je odšla iz kupeja in se ni vrnila.«

	»Nisem je videla iti mimo,« je dejala gospa Barnes. »Morda je šla na stranišče. Kakorkoli, izgubiti se ni mogla.«

	Iris je bilo jasno, da so vse misli gospe Barnes osredotočene na moža in da je neka neznana ženska niti malo ne zanima.

	»Vam jo pomagam iskati?« se je možato ponudil vikar in se spravil na noge.

	»Nikakor.« Ženin glas je zvenel ostro. »Ne bodi trapast, Kenneth, saj sploh ne veš, kako izgleda.«

	Vikar se je hvaležno sesedel nazaj na sedež in s prisiljenim nasmeškom pogledal Iris.

	»Ni ponižujoče, da človek tako slabo prenaša potovanje?« je vprašal.

	»Jaz na tvojem mestu ne bi govorila,« mu je svetovala žena.

	Iris je razumela namig in odšla iz kupeja. Tudi njej se je vikarjeva slabost zdela velika nesreča. Ni bil le mož z visokimi načeli, pač pa je bila prepričana, da pozna tudi domišljijo in sočutje, pa vendar se nanj ni mogla obrniti po pomoč, saj ga je narava onesposobila.

	Ker se je Iris začela bati, da se bo morala soočiti z neuspehom, se je še bolj zagnano lotila iskanja gospodične Froy. Če ji ne bo uspelo, bo nanjo padlo težko breme odgovornosti.

	Videti je bilo, da se med vsemi ljudmi na vlaku samo ona zaveda, da je izginila potnica. Ko se je oklepala držal in se zaletavala v druge potnike, jih je zasovražila prav vse po vrsti. V svojem napetem stanju ni mogla dojeti, da bi ti ljudje doživeli podobno izkušnjo, če bi se iznenada znašli v nagneteni londonski ali newyorški podzemni železnici, kjer bi jih z vseh strani obdajali navidez sovražni in brezbrižni tujci.

	Ko je prispela do rezerviranega dela vlaka, je okno Todhunterjevih še vedno zakrivala zavesa, je pa v enem izmed rezerviranih kupejev prepoznala gospodični Flood-Porter. Sedeli sta vsaka na svoji strani tako, da sta čez prazne sedeže stegovali noge. Starejša dama je nosila očala z roževinastim okvirjem in brala Tauchnitza, medtem ko je Rose kadila cigareto.

	Videti sta bili zelo zadovoljni in čeprav sta bili prijaznega srca, sta ob pogledu na gnečo ljudi na hodnikih v svojem udobju še bolj uživali.

	»Kako sta naduti,« je zagrenjeno pomislila Iris.

	Ob pogledu nanju je dojela svoj položaj. Opomnila se je, da je tudi njen sedež v rezerviranem kupeju in da se ji ne bi bilo treba zgrinjati mimo vseh teh tujcev.

	»Zakaj sploh to počnem?« se je vprašala, ko sta jo dve dami neprijazno pogledali. Gospodična Rose je bila opazno bolj toga, kot da bi se privajala na držo, ki jo bo zavzela, ko bo izstopila na postaji Victoria.

	Naposled je Iris zaključila z iskanjem, ko je vstopila v vagon z restavracijo. Čas za čaj je minil in tam se je sedaj gnetlo ljudi, ki so hoteli nekaj popiti in udobno kaditi.

	Ko se je zadržala pri vratih, da bi se prepričala, da gospodične Froy ni tam, se je neki upajoč mladenič dotaknil njene roke. Rekel ji je nekaj nerazumljivega, kar si je sama prevedla v povabilo na osvežitev. Lačno ji je zrl v obraz. Vsa besna zaradi takšne predrznosti, se ga je skušala otresti in že se je obrnila proč, ko je med mnogimi moškimi glasovi zaslišala enega z močnim oxfordskim naglasom.

	S pogledom ga je poskušala najti, ko je zagledala bradatega zdravnika. Plešasta glava v obliki kupole, ki jo je videla skozi valove dima, jo je spominjala na mesec, ki vzhaja v megli. Obraz je imel bled in koščen, mrtve oči pa so povečevala debela očala. Ko so izbrale njo in ji namenile brezoseben pogled, se je počutila, kot da so jo pribile na pano in ji določile razred žuželk.

	Nenadoma, brez kakšnega posebnega razloga, je pomislila na zdravnika iz grozljive zgodbe, ki ji jo je povedala gospodična Froy.





	XII.





Priče


	Iris se je sicer zavedala, da je vzbudila veliko pozornosti, a bila je preveč vznemirjena, da bi ji za to bilo mar. Glasno je spregovorila, da je vse opozorila nase.

	»Prosim. Je tukaj kakšen Anglež?«

	Ob pogledu na lepo dekle v stiski je neki mladenič kar poskočil. Njegov videz je bil precej zanemarjen, a obraz je imel prijeten in v lešnikovih očeh dokaj drzen pogled.

	»Vam lahko jaz kako pomagam?« je hitro vprašal.

	Njegov glas je bil Iris poznan. Slišala ga je na železniški postaji, malo preden je doživela sončni udar. To je bil tisti mladenič, ki je nasprotoval porotnim sodiščem. Videti je bil točno takšen, kakršnega si je predstavljala, imel je celo šop uporniških las tiste vrste, ki se ponižno kot šolan pes vdajo glavniku, a že naslednji hip spet skočijo v zrak.

	V drugačnih okoliščinah bi jo takoj pritegnil, ampak v svoji stiski se za tovrsten balast ni zmenila.

	»Nagovarja natakarice in jezika policistom,« je hitro pomislila.

	»Torej?« je vztrajal mladenič.

	Iris je žalostno ugotovila, da težko obvladuje svoj glas in da težko sledi svojim mislim.

	»Zadeva je precej zapletena,« je dejala s tresočim glasom. »V zagati sem se znašla. Torej, pravzaprav zadeva nima ničesar opraviti z menoj, ampak prepričana sem, da gre za neko strašno pomoto, jaz pa ne znam niti besede tega nesrečnega jezika.«

	»Je že v redu,« je opogumljajoče odvrnil mladenič. »Jaz jezik poznam, vi me samo razsvetlite, za kakšno težavo gre.«

	Medtem ko je Iris oklevala, ker je dvomila o izbiri svojega junaka, je vstal visok in vitek možakar, kot da bi viteštvo predstavljalo mučno dolžnost. Tokrat je akademski videz moškega ni zavedel, namreč, takoj ko je spregovoril, je Iris v njem prepoznala profesorja sodobnih jezikov.

	»Vam lahko ponudim prevajalske usluge?« je uradno vprašal.

	»Za nobeno rabo ni,« se je oglasil mladenič. »Spozna se le na slovnico, jaz pa poznam jezik ljudi in na takšnem kraju ga bomo potrebovali.«

	Iris si je šla z roko skozi lase. Čutila je, da je na robu živčnega zloma.

	»Angležinja je izginila na vlaku,« je povedala profesorju. »Resnična oseba je, ampak baronica trdi …«

	Nenadoma je utihnila. Opazila je, da jo zdravnik nepremično gleda. Tudi profesorjev ledeni pogled jo je opomnil, da se preveč izpostavlja.

	»Se lahko zberete in poveste smiseln stavek?« je vprašal.

	Hlad, ki je vel iz njegovega glasu, jo je primoral, da je nastalo situacijo strnila v nekaj besed. Tokrat je skrbno pazila, da baronice ni omenila, je pa vztrajala, da se gospodična Froy ni vrnila v kupe. Olajšano je opazila, da so njene besede naredile vtis na profesorja, saj se je resnobno pogladil po bradi.

	»Pravite, da je Angležinja?« je vprašal.

	»Da,« je hitro odvrnila Iris. »Gospodična Froy, učiteljica je.«

	»Ah, da … Torej, popolnoma prepričani ste, da je ni nikjer na vlaku?«

	»Povsem. Povsod sem jo iskala.«

	»Hmm. Malo verjetno je, da bi mesto v rezerviranem kupeju zapustila brez tehtnega razloga. Kdaj točno je odšla?«

	»Ne vem, zaspala sem. Ko sem se zbudila, je ni bilo tam.«

	»Potem je najprej treba povprašati ostale sopotnike. Če se dama še ni vrnila, predlagam, da pokličemo varnostnika in ga prosimo za uradno preiskavo vlaka.«

	Mladenič je Iris pomežiknil, da bi jo opozoril, da je profesor v svojem elementu.

	»Odlična priložnost, da izpilite znanje jezika, profesor,« je rekel.

	Ta pripomba je Iris opomnila, da profesor pozna jezik na akademski ravni, medtem ko mlajši moški najverjetneje poseduje bolj izkustveno znanje. To se ji je zdelo zelo pomembno, ker se ji je začelo dozdevati, da je zmeda okrog gospodične Froy vzniknila iz baroničinega nepopolnega razumevanja angleščine. Njen naglas je sicer bil dober, a če ni razumela vsega, kar je bilo izrečeno, tega ne bo nikoli priznala.

	Iris je bila odločena, da ne bo ničesar prepustila naključju, zato se je obrnila k razposajenemu mladeniču.

	»Greste tudi vi zraven, da boste za pričo?« je vprašala.

	»Kot ptič,« je odvrnil. »Torej, kot papiga, sem hotel reči. Vodite naju, profesor.«

	Irisino razpoloženje se je popravilo, ko so se začeli prebijati nazaj proti kupeju. Čeprav jo je glede gospodične Froy še vedno skrbelo, ji je njen spremljevalec dajal občutek zavezniškega tovarištva.

	»Hare sem,« ji je povedal. »Veliko predolgo ime, da bi si ga zapomnili, zato mi lahko rečete kar Maximilian ali, če vam je tako ljubše, Max. Kako je vam ime?«

	»Iris Carr.«

	»Gospa?«

	»Gospodična.«

	»Dobro. Inženir sem in v teh krajih gradim gorski jez.«

	»Zabavno. Jaz nisem nič.«

	Polna zaupljivosti v svoja rojaka je Iris občutila val navdušenja, ko so se približali njenemu kupeju. Turisti, ki so sedeli na svojih kovčkih, so jim zapirali pot, otroci, ki so se lovili, pa se za prste na nogah drugih niso menili. Hare je bil boljši pionir kot gospodična Froy. Medtem ko je ona vpila, da bi druge opozorila, da se približuje, je on kot snežni plaz drsel naprej.

	Profesor se je umaknil, da bi Iris prva vstopila v kupe. Takoj je opazila, da zraven baronice sedi bradati zdravnik in ji nekaj hitro šepeta. Očitno je iz vagona z restavracijo odšel v veliki naglici. Spet se je počutila nekoliko nelagodno.

	»Vedno je en korak pred menoj,« je pomislila.

	Družina si je podajala vrečko nektarin in se za prišleke sploh ni zmenila, medtem ko si je svetlolasa lepotica popravljala rdečilo na ustnicah. Baronica je sedela negibno kot ogromen kip iz črnega granita.

	Iris je rahlo poblisnila z očmi, ko je spregovorila.

	»Angleška gospoda sta prišla sem, da bi vam postavila nekaj vprašanj v zvezi z gospodično Froy.«

	Baronica je dvignila glavo in strmela vanjo, a spregovorila ni. Nemogoče je bilo reči, ali so jo besede šokirale.

	»Dovolite, da vstopim?« je vprašal profesor.

	Da bi naredila več prostora za preiskovalca, je Iris stopila na hodnik. Od tam, kjer je stala, je lahko videla kupe, v katerem je ležala invalidka, in negovalko, ki je sedela ob oknu. Čeprav je imela več kot dovolj lastnih skrbi, je opazila, da ženskin obraz le ni odvraten, temveč zgolj kamnit.

	»Kaj, če pretiravam?« je znervirano pomislila. »Morda, konec koncev se name ne da zanesti.«

	Kljub sočutju, ki ga je čutila do nesrečne bolnice, ji je iskreno odleglo, ko se je prava negovalka, tista z odvratnim izrazom na obrazu, prikazala na vratih. Skrivnost, zavita v meglo, in močno udarjanje v sencih sta ji omajala vero vase.

	Ko jo je Hare ogovoril, se mu je nasmehnila.

	»Na ušesa bom vlekel,« je rekel. »Profesor je sicer res mojster v teoriji, ampak izkušenj mu primanjkuje, zato ga bom pozorno poslušal.«

	Iris je gledala čez njegovo rame in poskušala slediti dogajanju. Zdelo se je, da se je profesor preiskave lotil nadvse podrobno, potrpežljivo in dostojanstveno. Čeprav se je baronici spoštljivo priklonil, še preden je pojasnil, zakaj je prišel, ji je hkrati dal vedeti, da se tudi sam čuti pomembnega.

	Pomembna osebnost je prikimala, potem pa je ogovorila še sopotnike. Iris je opazila, da si je prav vsak obraz dodobra ogledala, njen glas pa je zvenel zelo gospodovalno.

	Profesor jo je posnemal in vsakega posebej zaslišal, a v odgovor je prejel le odkimavanje, kot da bi bil to edini jezik, ki so ga poznali v tej deželi. Iris se je spomnila lastne izkušnje.

	»Ga ne razumejo?« je šepnila Haru.

	V odgovor je samo pomignil z glavo, s čimer ji je dal vedeti, da pozorno posluša in da ne želi, da bi ga pri tem motila. Prepuščena sama sebi je prišla do svojih zaključkov in zabavno se ji je zdelo, da se profesor, čeprav je bil vajen poučevanja mešanih razredov, boji žensk, vključno z majhno deklico. Zelo kmalu je svoja vprašanja omejil na raven poslovneža, ki je odgovarjal s počasno dojemljivostjo. Očitno se je trudil, da bi pomagal tujcu, ki ga ni razumel, naposled pa je ta izvlekel vizitko in jo dal profesorju, ki jo je prebral, potem pa se mu vljudno zahvalil.

	Čeprav je prevladovalo nadvse vljudno ozračje, je Iris postala neučakana. Dotaknila se je Harove roke.

	»Je izvedel kaj o gospodični Froy?«

	Strog izraz na njegovem obrazu jo je neprijetno presenetil.

	»Reč je precej zapletena,« ji je povedal. »Kot bi iskali iglo v senu.«

	Njena samozavest je znova začela plahneti, ko se je zavedela sovražnega ozračja. Med svojim kratkim govorom, ki ga je profesor poslušal vidno spoštljivo, baronica ni umaknila pogleda z nje. Ko je končala, je pomignila zdravniku, kot bi mu ukazala, da naj njene besede potrdi.

	Do tega trenutka je bil zdravnik nema priča prizora. Bled in negiben obraz ter mrtve oči so spominjale na nekoga, ki je vstal od mrtvih, da bi se ponovno posvetil življenju – do njegovega večnega prekletstva. Ko je na ukaz svoje pokroviteljice spregovoril, je govoril zelo živahno in silovito, saj je posamezne besede poudaril še s kretnjami rok.

	Ko je končal, se je profesor obrnil k Iris.

	»Zdi se, da ste naredili nenavadno napako,« je rekel. »V tem kupeju nihče ne ve ničesar o dami, za katero vi pravite, da je pogrešana.«

	Iris je začudeno strmela vanj.

	»Hočete reči, da sem si jo izmislila?« je jezno vprašala.

	»Ne vem, kaj naj si mislim.«

	»Vam bom jaz povedala – vsi ti ljudje lažejo.«

	Že medtem ko je te besede izrekla, se je zavedala nesmiselnosti svojih obtožb. Noben razumen človek ne bi verjel, da so se potniki združili, da bi predstavljali lažno pričo. Družina je bila videti še posebej mirna in spoštljiva, medtem ko bi se oče lahko kosal z njenim lastnim odvetnikom.

	Tudi profesor je bil enakega mnenja in njegovo vedenje je postalo bolj togo.

	»Ljudje, ki jih obtožujete laganja, imajo v družbi spoštljiv položaj,« je rekel, »in baronica, ki jamči, da so iskreni, jih osebno pozna. Gospod ni le dobro poznan bankir, pač pa je tudi baroničin osebni bankir. Mlada dama,« je dodal in pogledal proti svetlolaski, »je hči njenega agenta.«

	»To je vse lepo in prav,« je ugovarjala Iris, »vem pa, da gospodični Froy dolgujem za čaj. Plačala je zame.«

	»To lahko preverimo,« se je oglasil Hare. »Če je res plačala, toliko bolje za vas. Preštejte svoj denar.«

	Iris je odkimala.

	»Ne vem, koliko sem ga imela,« je priznala. »Glede denarja mi ni pomoči in nikoli ne vem, koliko ga imam.«

	Čeprav so se ob tem priznanju profesorjevi kotički ust povesili, ga je čut za pravičnost gnal naprej.

	»Če sta skupaj pili čaj,« je rekel, »se bo natakar vaše prijateljice zagotovo spomnil. Pogovoril se bom z njim, če mi boste dali damin opis.«

	Iris je bilo tega trenutka groza, saj se je gospodične Froy spominjala nejasno in megleno. Vedela je, da si je ves čas, ki sta ga preživeli skupaj, ni niti enkrat dobro ogledala – ko sta pili čaj, jo je motilo močno sonce, ko pa sta se vrnili v kupe, je imela zaradi glavobola oči zaprte. Vso pot, ko sta hodili po vlaku, je bila ali pred njo ali za njo.

	»Veliko vam ne morem povedati,« je oklevala. »Veste, na njej ni nič oprijemljivega. Je srednjih let in precej običajna, pa tudi precej bledikava.«

	»Je visoka ali majhna? Debela ali suha? Svetlolasa ali temnolasa?« je pohitel Hare.

	»Srednje višine, je pa povedala, da ima lepe svetle lase.«

	»Povedala?« je ponovil profesor. »Sami tega niste opazili?«

	»Ne, ampak mislim, da so bili zbledeli. Se pa spomnim, da je imela modre oči.«

	»Bojim se, da nam to ne pove veliko,« je pripomnil profesor.

	»Kaj je imela oblečeno?« je vprašal Hare.

	»Tvidasto obleko v barvi ovsene kaše v kombinaciji z rjavo. Plašč s krznenim ovratnikom in rokavi, ki so ji segali do konic prstov, ter prešitimi žepi. Nosila je tudi ruto, speto z majhnim gumbom, in svileno srajco bež barve z modrimi šivi različnih odtenkov in v naprsnem žepu majhen moder robec. Bojim se, da podrobnosti nisem opazila. Tudi klobuk je imela iz istega blaga, obrobljen in na njem Récamierjevo kronico s hecnim modrim peresom.«

	»Dovolj,« je rekel Hare. »Spominjate se klobuka, se ne bi potrudili in se poskusili spomniti še kakšne podrobnosti pod njim?«

	Nad izidom svojega eksperimenta je bil tako navdušen, da je bila njegova osuplost popolna, ko je Iris na svoj izzivalni način odkimala.

	»Ne, obraza se ne morem spomniti. Veste, grozno me je bolela glava.«

	»Točno,« je trpko pripomnil profesor. »Vzrok in posledica, se bojim. Zdravnik nam je povedal, da ste utrpeli blag udar sončarice.«

	Kot da bi čakal na te besede, se je zdravnik, ki jih je pozorno poslušal, obrnil k Iris.

	»Sončni udar pojasni vse,« je počasi spregovoril v angleščini. »Padli ste v delirij in videli nekoga, ki ga ni tukaj. Potem ste zaspali in sanjali, nato pa ste se iznenada zbudili in počutili ste se veliko bolje, zato gospodične Froy niste več videli … Ona je le privid delirija – privid sanj.«





	XIII.





Sanje v sanjah


	Iris je bila tako presenečena, da ni mogla ugovarjati. Kot začarana se je počutila kot edina razumna oseba v blaznem svetu. Njena osuplost se je spremenila v ogorčenje, ko se je profesor pomenljivo spogledal s Harom, potem pa zelo uradno rekel:

	»Mislim, da lahko to pojasnilo sprejmemo kot dokončno. Če bi prej poznal okoliščine, se ne bi vpletal. Upam, da se boste kmalu počutili bolje.«

	»Bolje, da odideva in pustiva gospodično Carr, da si odpočije,« je predlagal Hare in se nejeverno zarežal.

	Iris se je počutila, kot da jo polagajo v pernato posteljo, a jezo, ki jo je preplavila, je potlačila in mirno spregovorila.

	»Bojim se, da reč ni tako preprosta in kar zadeva mene, še zdaleč ni končana. Zakaj bi po vašem mnenju lagala?«

	»Tega ne mislim,« jo je pomiril profesor, »sem pa prepričan, da ste se zmotili. Glede na to, da ste omenili bistvo poštenosti, morate priznati, da so vsi dokazi proti vam. Moram biti pošten … Lahko pojasnite, zakaj bi šest oseb lagalo?«

	Iris je prešinila intuicija.

	»Ne morem,« je odvrnila, »razen če je ena oseba laž sprožila, vsi drugi pa jo podpirajo. V tem primeru je proti meni samo njena beseda. Ker sem jaz Angležinja in ker ste vi Anglež in ker gre za Angležinjo, je vaša dolžnost, da mi verjamete.«

	Medtem ko je govorila, je izzivalno gledala baronico. Čeprav je pripombo poslušala mirno in negibno, je profesor zakašljal.

	»Domoljubja ne smete mešati s predsodki,« je rekel, »poleg tega pa so vaša namigovanja skrajno absurdna. Le kakšen motiv bi imela baronica, da bi lagala?«

	Iris se je spet zavrtelo.

	»Ne vem,« je dejala s slabotnim glasom. »Vse skupaj je zelo skrivnostno. Nihče ne bi hotel škodovati gospodični Froy. Preveč nepomembna je, pa tudi zelo ponosna je bila, ker nima nobenih sovražnikov. Sama mi je povedala, da je bila baronica z njo zelo prijazna.«

	»In kaj sem jaz naredila?« je krotko vprašala baronica.

	»Povedala mi je, da je prišlo do zmešnjave glede njenega sedeža in da ste vi poravnali razliko za sedež v prvem razredu, da je lahko potovala v tem kupeju.«

	»Zelo očarljivo od mene. Rada slišim govoriti o svoji velikodušnosti, na žalost pa o tej ne vem ničesar. Morda pa mi lahko sprevodnik osveži spomin.«

	Profesor je dvomljivo pogledal Iris.

	»Kaj naj naredim?« je vprašal. »Ker vztrajate pri svojem, zadevo zelo otežujete, vendar če boste vztrajali še naprej, se bom z možakarjem pogovoril.«

	»Zbezal ga bom na plano,« se je ponudil Hare.

	Iris se je razveselila je, ko ga je zagledala – uporniški šop las mu je stal pokonci kot pero – kako se prebija proti njim, sledil pa mu je sprevodnik. Bil je krepak mladenič v ozko ukrojeni uniformi in Iris je spominjal na figurico vojaka z rdečimi lici in tankimi črnimi brčicami. Ko je vstopil, ga je baronica ostro nagovorila, potem pa profesorju z roko nakazala, naj nadaljuje.

	Irisini živci so bili že pošteno načeti, saj je bila povsem prepričana, da se bo sprevodnik izkazal še za eno žrtev množičnega hipnotizma, in ko se je Hare spačil, je bila pripravljena.

	»Neko staro, zelo staro zgodbo pripoveduje,« je rekel.

	»Seveda jo,« se je Iris poskušala zasmejati, »verjetno je bil eden izmed njenih kmetov. Videti je že podeželski. Zdi se, da si ona lasti prav vse – vključno z vami in profesorjem.«

	»No, nikar ne delajte prehitrih zaključkov,« je pripomnil on. »Vem točno, kako se počutite, ker sem nekaj podobnega doživel tudi sam. Vse vam bom povedal, če mi bo ta mlada dama naredila prostor.«

	Mala deklica, ki je previdno motrila Hara, se je na njegove besede odzvala s čemernim skomiganjem z rameni, a kljub temu se je presedla na svoj prvotni sedež, on pa se je stisnil v kot, kjer je prej sedela zgovorna ženska.

	»Glavo gor,« je rekel. »Če vaša gospodična Froy ni nevidna, so jo zagotovo na vlaku videli tudi drugi ljudje.«

	»To vem,« je prikimala Iris, »ampak ne morem razmišljati. Možgane imam zlepljene.«

	Profesor, ki je ravno odhajal iz kupeja, je ujel Harove besede in se obrnil k Iris.

	»Če imate kakšen trden dokaz, da ta dama resnično obstaja, me še vedno lahko prepričate, vendar pa iskreno upam, da sebe in nas ne boste izpostavljali novemu posmehu.«

	Iris je bila čisto brez energije, zato se ni upirala.

	»Hvala vam,« je ponižno dejala. »Kje vas lahko najdem?«

	»V rezerviranem vagonu.«

	»Deliva si zajčnik,« je še dodal Hare. »Niste vedeli, da sva bogata? Skupaj sva ustvarila uspešno verigo.«

	»Sovražim ga,« je planilo iz Iris, ko je profesor odšel.

	»Ah, ne,« je ugovarjal Hare, »saj ni slab, star fosil. Na smrt ste ga preplašili, ker ste mladi in privlačni.«

	Potem pa je nasmešek izginil z njegovih ust.

	»Rad bi vas dolgočasil z resnično zgodbo,« je rekel. »Pred nekaj leti sem sodeloval na mednarodnem tekmovanju v Twickenhamu. Malo pred začetkom tekme so obe ekipi predstavili valižanskemu princu, ki se je z vsemi nami rokoval. No, kasneje med tekmo, ko sem poskusil dati zmagovalni zadetek – to sem moral navreči – sem dobil v glavo brco in izgubil zavest. Še kasneje, ko sem se znašel udobno nameščen v bolnišnici, je v sobo vstopila sestra in povedala, da imam posebnega obiskovalca.«

	»Princa?« je vprašala Iris, ki se je trudila, da bi pokazala iskreno zanimanje.

	»Točno tako. Seveda se je zadržal le kakšno minuto. Nasmehnil se mi je in rekel, da upa, da bom kmalu v redu ter da mu je žal za nesrečo. Bil sem tako navdušen, da sem bil prepričan, da ne bom mogel niti očesa več zatisniti, a takoj ko je odšel, me je zmanjkalo. Naslednje jutro me je sestra vprašala: 'Ste bili veseli kapetanovega obiska?'«

	»Kapetanovega?«

	»Da, kapetana ekipe. On vsekakor ni bil princ, a videl sem ga jasno, kot vidim vas. Stresel mi je roko in rekel nekaj lepega o mojem poskusu. On je bil resničen. In to je tisto, kar lahko naredijo težave z glavo.«

	Iris je trmasto stisnila ustnice.

	»Mislila sem, da mi verjamete,« je rekla, »a ste isti kot vsi drugi. Prosim, pojdite.«

	»Grem, ker mislim, da bi morali počivati. Poskusite malo zaspati.«

	»Ne, premisliti moram. Če bi dovolila, da bi verjela vsem vam, potem bi se bala, da me zapušča pamet. Pa me ne. Resnično me ne.«

	»Pomirite se.«

	»Odlična negovalka bi bili, potrebujete le smešno čepico. Poslušajte,« je dejala Iris, a je občutno stišala glas. »Še v večji temi sem, ker nisem razumela vprašanj. Vi jezik resnično poznate?«

	»Sedaj celo bolje kot angleškega in vse skupaj je bilo zelo osnovno, tako da niti profesorju ni moglo spodleteti. Žal mi je, ampak nobenih lukenj ni … Videti ste povsem izčrpani. Prinesel vam bom malo hrane.«

	»Ne. Gospodična Froy mi je obljubila, da mi bo prinesla nekaj hrane in raje bi počakala nanjo.«

	Kljubovalni pogled v njenih očeh je Haru povedal, da misli skrajno resno. Ker je imel gospodično Froy zgolj za neke vrste duha, je menil, da s te strani Iris ne bo deležna ničesar, zato se je odločil, da bo kasneje svojo ponudbo obnovil, medtem pa bo zanjo storil največ dobrega, če jo bo pustil samo.

	Ravno ko je odhajal, se je nečesa spomnil. Iris je pomignil, naj se mu pridruži na hodniku.

	»Le enega delčka nisem razumel,« je priznal. »Grofica je s sprevodnikom govorila v narečju, ki je meni zvenelo kot kitajščina.«

	»Kar dokazuje, da prihajata iz istega okraja,« je zmagoslavno vzkliknila Iris.

	»Hmm, ker pa ne veva, kaj mu je povedala, nama to ne more veliko pomagati. No, se vidiva kasneje.«

	Ko je Hare odšel, je Iris zlezla na sedež v kotu in se prepustila zibanju vlaka. Drsel je skozi niz tunelov in ozračje polnil z zvoki, ki so spominjali na kotaljenje velike gmote. Ta zvok jo je strahotno vznemirjal. Ves dan ni pojedla skoraj ničesar in postajala je vse bolj izčrpana. Čeprav ni bila vajena biti bolehna, kar jo je plašilo, jo je najbolj skrbelo zvonjenje v glavi. Sunkovito se je zdrznila, ko se je na vratih kupeja prikazala negovalka, ki je prišla iskat zdravnika. Da je zdravnik odšel, skorajda ni opazila, saj so se njene misli vrtele okrog nesreče, ko je izgubila zavest.

	»En trenutek sem sedela na peronu, naslednji pa sem izgubila zavest. Kam sem šla? Sem se resnično zbudila v čakalnici? So bile vse tiste ženske in smešen mali postrešček resnični? Seveda so bili, sicer sedaj ne bi bila na vlaku … Ampak gospodično Froy sem srečala kasneje. Pravijo, da je le plod mojih sanj in če sem o njej samo sanjala, to pomeni, da sem samo sanjala tudi o čakalnici in vlaku in da pravzaprav sploh nisem na vlaku. Sploh se še nisem zbudila … Če vse to drži, je dovolj, da naredi človeka blaznega.«

	Odločno se je borila z valom histerije, ki se je začel dvigati v njej.

	»Ampak to je absurdno. Budna sem in na vlaku sem, torej sem tudi gospodično Froy srečala, le da sem naletela na neko skrivnost, zato se moram zdaj boriti s kopico laži. Tudi prav, se pač bom.«

	Na tej točki jo je precej bolj skrbelo zase kot za gospodično Froy. Vse od rojstva so jo razvajali, zato je bilo nekaj povsem normalnega, da je bila sebična, in zato ker je bila po naravi zabavna in očarljiva, se je svet združil, da bi jo takšno tudi ohranjal.

	Ampak sedaj se je njen ego vpletel v usodo neznane in neprivlačne samske ženske. Še enkrat je šla skozi vse dogodke, odkar sta se z gospodično Froy srečali in iznenada se je njen zamegljeni um zjasnil in odklenil zaklenjeno celico spomina.

	Baronica jo je presenečeno pogledala, ko je skočila na noge.

	»Je madame slabše?« je vprašala.

	»Bolje, hvala,« je odvrnila Iris. »Preverila bom nekaj angleških spominov. Pogovorila se bom z Angleži, s katerimi sem bivala v istem hotelu in ki so me videli skupaj z gospodično Froy.«





	XIV.





Nov dokaz


	Sedaj ko je nameravala potrditi obstoj gospodične Froy, se je Iris začela spraševati, le kaj se je z njo zgodilo. Spomnila se je na utrujajoč poskus, da bi jo našla, zato je bila skoraj prepričana, da je na vlaku ni. Ampak nemogoče je bilo, da bi bila kje drugje.

	Hodniki in kupeji so bili natrpani s turisti, zato vrat ali okna, da bi skočila ven, ni mogla odpreti, ne da bi to nekdo takoj opazil. Enako prepričana je bila, da nihče ni mogel iz nje narediti svežnja in ga nekam odvreči, ne da bi vzbudil splošno zanimanje.

	Na vlaku se ni mogla nikjer skriti in Iris si tudi ni mogla zamisliti motiva, zakaj bi nekaj takšnega naredila. Na kratko, množica ljudi jo je ščitila pred vsako obliko poškodbe – naključne ali namerne.

	Vsa obupana je Iris v sebi premlevala ta problem.

	»Ne morejo je razglasiti za pogrešano, dokler ne bo dokazano, da je sploh bila tukaj,« je utemeljevala sama sebi. »To je moja naloga, potem pa bodo nadaljevali drugi.«

	Ko je pomislila na profesorjevo definicijo zanesljivega dokaza, je lahko razumela ponos, ki ga čuti nekdo, ki razstavlja svojo stvaritev. Njena priča mora zadovoljiti še najbolj malenkosten okus – angleška mora biti do obisti.

	Baronica je opazovala Iris, ko je odprla torbico in izvlekla žepno ogledalo in rdečilo za ustnice. Čeprav se je držala vzvišeno in imela brezizrazen obraz, se je videlo, da o nečem razmišlja.

	»Tekmuje z mano,« je prešinilo Iris. »Prva moram priti na cilj.«

	Takoj ko je začela hiteti, so ji spet začeli popuščati živci. Roke so se ji tresle in na ustnice si je nanesla nekoliko preveč rdečila – bile so naravnost škrlatne. Glavnika ni mogla najti, zato se je vdala in pohitela iz kupeja.

	Ko se je prebijala mimo ljudi, so moški strmeli vanjo, ženske pa so nezadovoljno mrmrale, ko jih je brez opravičila potiskala proč. Če smo že pri tem, se jih pravzaprav sploh ni zavedala nič bolj kot le v pomenu ovir na svoji poti. Po tolikšnem odlašanju si je za vsak zamujen trenutek očitala. V valu navdušenja je lahko zelo daleč pred seboj videla le zamegljeno podobo male Angležinje.

	Pohiteti mora, da bo čim prej prišla do nje, ampak nenehno so se med njo in njenim ciljem pojavljali novi obrazi – ki so se režali ali pačili – obrazi tujcev. Razblinili so se in na njihovo mesto so prišli novi. Z vseh strani so se lesketali zobje in iz oči so švigali bliski. Hodila je naprej in se prerivala. Lica so ji žarela, kodri pa so ji padali na obraz.

	Ko se ji je naposled le uspelo prebiti v manj nagneten del hodnika, jo je pogled na profesorja, ki je kadil in gledal skozi okno, opomnil na spodobnost. Svoje naglice se je sramovala in vsa zadihana je dejala:

	»Sem morda videti kot sestavljanka? Ta gneča je grozna. Komaj sem se prebila skozi.«

	Profesor se ni nasmehnil. Čeprav je bila zelo privlačna, so imeli razmršeni lasje in rdečica preveč izzivalni učinek, da bi mu bila všeč. Prav tako ni bila všeč gospodu Todhunterju, ki jo je opazoval ob odprtih vratih svojega kupeja. Čeprav je zase trdil, da je sodnik ženskih čarov, je bil predstavnik tiste vrste, ki ima raje ribnik z lokvanji kot slap. Pred sliko brez okvirja se ni nikoli zadržal, zahteval je namreč pravilno umeščeno lepoto. Izjeme so bile dopustne le v negližeju, na vlaku pa nikakor ne. Čeprav je Iris pogosto videval, ko je bila članica pomanjkljivo oblečene skupinice, je ni resnično opazil vse do tistega večera, ko je nosila obleko, ki ji je lepo pristajala.

	»Kdo je to dekle?« je vprašala nevesta, medtem pa obračala strani neke revije.

	Stišal je glas.

	»Ena izmed tistih iz hotela.«

	»Na pomoč.«

	V sosednjem kupeju je gospodična Rose Flood-Porter dvignila glavo z mehke usnjene blazine, brez katere ni nikoli potovala. Ko se je premaknila, se je iz dremeža prebudila tudi sestra, ki je prav tako pozorno prisluhnila.

	Iris, ki se svojega občinstva ni zavedala, je v svojem navdušenju s profesorjem govorila zelo glasno.

	»Vaše čudovite priče so vas pustile na cedilu. Vse po vrsti so vam natrosile laži – vseh šest.«

	Hladno brezbrižno je pogledal njena pordela lica.

	»Se slabše počutite?« je vprašal.

	»Hvala, odlično se počutim. Lahko vam dokažem, da je bila gospodična Froy z menoj, zato ker so jo videli tudi angleški potniki, ki so bivali v istem hotelu kot jaz. Ko bomo prispeli v Trst, se bomo obrnili na angleškega veleposlanika, ki bo vlak zadržal in odredil podrobno preiskavo. Oh, boste videli.«

	Iris se je naježila koža od navdušenja. V tistem trenutku se ji je zdelo, da ji nad glavo plapola angleška zastava in da sliši domačo himno.

	Profesor se je žalostno, a potrpežljivo nasmehnil.

	»Še vedno čakam, da me prepričate,« jo je opomnil.

	»In vas tudi bom.« Iris se je hitro obrnila in se znašla iz oči v oči z gospodom Todhunterjem. »Vi mi boste pomagali poiskati gospodično Froy, kajne?« ga je zaupljivo vprašala.

	Popustljivo se ji je nasmehnil, a odgovoril ni takoj. Vzel si je trenutek za razmislek, kar je bilo značilno za poklic, ki ga je opravljal.

	»Z veseljem bom z vami sodeloval,« je rekel. »Ampak, kdo je gospodična Froy?«

	»Angleška učiteljica, ki je izginila na vlaku. Prav gotovo se je spomnite. Skozi okno je pokukala v vaš kupe, vi pa ste takoj skočili na noge in zagrnili zaveso.«

	»Točno to bi tudi storil v takšnih okoliščinah, le da do takšnih okoliščin ni prišlo. Nobena dama me ni počastila s kukanjem skozi okno.«

	Njegove besede so bile za Iris tako nepričakovane, da je globoko zajela sapo, kot da bi omahnila v globino.

	»Pravite, da je niste videli?«

	»Nisem je videl.«

	»Ampak vaša žena vas je opozorila nanjo. Oba vaju je vznejevoljila.«

	Čudovita gospa Todhunter, ki jo je slišala, je zdolgočaseno pripomnila:

	»Nisva razstavna eksponata in nihče ni pogledal k nama. Vas moti, če zapreva vrata? Pred večerjo bi se rada odpočila.«

	Profesor se je prisiljeno prijazno obrnil k iris.

	»Utrujeni ste,« je rekel. »Naj vas odpeljem nazaj v vaš kupe.«

	»Ne,« je odvrnila Iris in odločno odkimala. »Zadeve ne bom pustila pri miru. Še drugi so. Dami …«

	Pohitela je v sosednji kupe, kjer sta sedaj gospodični Flood-Porter sedeli vzravnano in dostojanstveno.

	»Vidve mi bosta pomagali poiskati gospodično Froy, kajne? Angležinja je.«

	»Lahko pojasnim?« se je oglasil profesor, saj sta ga dami začudeno pogledali.

	Iris se je komaj zadrževala, ko je poslušala to vljudno govoričenje. Nepremično je gledala resnobna obraza sester, potem pa je gospodična Rose spregovorila.

	»Jaz se vaše spremljevalke ne spomnim. Morda je bil kdo z vami, a bila sem brez očal.«

	»Tudi jaz nisem imela očal,« je pripomnila gospodična Flood-Porter, »zato boste seveda razumeli, da vam ne moreva pomagati. Proti najinim načelom bi bilo identificirati nekoga, v kogar nisva prepričani.«

	»To bi bilo skrajno nepošteno,« je dodala gospodična Rose. »Zato naju, prosim, ne prosite za pomoč, sicer vas bova morali zavrniti.«

	Iris ni mogla verjeti svojim ušesom.

	»A ni proti vajinim načelom, da niti s prstom ne migneta, da bi pomagali Angležinji, ki je morda v nevarnosti?« je vsa razgreta vprašala.

	»V nevarnosti?« je osuplo ponovila gospodična Rose. »Le kaj bi se ji lahko zgodilo na tako nagnetenem vlaku? Poleg tega pa je tod še veliko drugih ljudi, ki morda bolje opažajo od naju. Navsezadnje ni nobenega razloga, da bi midve morali biti kaznovani samo zato, ker sva Angležinji.«

	Ko se je Iris tako v hipu razblinilo vsakršno upanje na uspeh, je bila preveč zaprepadena, da bi lahko kaj rekla. Čutila je, da so jo izdali njeni rojaki. Lahko se hvalijo, da nosijo večerna oblačila v čast svoji domovini, ampak Anglijo so pustili na cedilu. Angleška zastava je razpadla na koščke in zmagoslavna melodija državne himne je zamrla v pisk.

	Tako zelo jih je sovražila vse po vrsti, da ko je vikarjeva žena pomolila glavo v kupe, je lahko samo strmela vanjo.

	»Moj mož je zaspal, zato sem pomislila, da bi malo smuknila ven in poklepetala. Kadar potujeva, sem jaz poveljujoča, ampak to je zame precej nova izkušnja, ki jo doživim le enkrat letno.«

	Govorila je vedro, kot da bi želela upravičiti moževo slabotnost, potem pa se je obrnila k Iris, ki je sledila profesorju iz kupeja.

	»Zaradi mene vam ni treba oditi.«

	»Nič me ne bi moglo zadržati,« je zagrenjeno in brezupno odvrnila Iris. »Vi seveda niste videli gospodične Froy, ali pač?«

	»Male gospe v obleki iz tvida in z modrim peresom na klobuku?« je vprašala gospa Barnes. »Seveda se spominjam nje in njene prijaznosti. Za čaj sva ji bila z možem zelo hvaležna.«





	XV.





Preobrat


	Iris je preplavilo tolikšno olajšanje, da so ji v oči skoraj stopile solze, ko se je obrnila k profesorju in s tresočim glasom dejala:

	»Ste sedaj prepričani?«

	Profesor je opravičljivo pogledal vikarjevo ženo, bila je namreč ženska tistega tipa, ki ga je občudoval in cenil, ko je bila enkrat varno poročena z nekom drugim.

	»Vprašanje je odveč,« je rekel, »hotel sem le dobiti zanesljiv dokaz. Žal mi je, ker sem sprva dvomil v vaše besede. Zaradi nesrečnih okoliščin, ker ste utrpeli sončni udar, je bilo tako.«

	»No, in kaj boste storili sedaj?« je vztrajala Iris.

	Sedaj ko mu je uspelo priti na vrh čeri, profesor ni hotel skočiti naravnost v prepad.

	»Posvetoval se bom s Harom,« je rekel. »On je izvrsten jezikoslovec in zelo zdravorazumski človek, čeprav se včasih zdi neodgovoren.«

	»Takoj ga poiščiva,« je priganjala Iris.

	Kljub njeni naglici, se je on zadržal in se obrnil k vikarjevi ženi.

	»Najlepša hvala. Ne veste, kako veliko mi pomenijo vaše besede.«

	»Me veseli … Ampak zakaj se mi zahvaljujete?« je presenečeno vprašala gospa Barnes.

	Iris je gospodični Rose prepustila, da zadevo pojasni vikarjevi ženi, sama pa je pohitela za profesorjem. Hare je bil iskreno presenečen, ko sta ga v vagonu z restavracijo prizemljila.

	»Pa saj ne morem verjeti,« je vzkliknil. »Gospodična Froy je spet prišla na plano? Nekaj je na tej dobri ženski, kar mi ne da miru. Brez težav priznam, da v obstoj stare dame nisem nikoli verjel, ampak kaj se je z njo zgodilo?«

	Profesor si je snel očala in obrisal stekelca. Brez očal so bile njegove oči videti prej slabotne kot hladne, medtem ko sta rdeči odrgnini na obeh straneh nosu v Iris vzdramili sočutje. Sedaj ko ju je družil skupen namen – najti gospodično Froy – je nanj gledala precej bolj naklonjeno.

	»Jasno je, da se gospodični Flood-Porter v zadevo nista hoteli vpletati,« je izjavila, »ampak zakaj je v zvezi z njo lagalo šest tujcev?«

	»Prav gotovo gre za neki nesporazum,« je nervozno rekel profesor. »Morda sem jaz …«

	»Ne, niste,« ga je prekinil Hare. »Profesor, vse ste jasno prevedli in izpustili niste niti ene podrobnosti.«

	Iris je bil Hare všeč, ker je imel značaj, ki ga je gnal, da je takoj želel pomiriti profesorja, a prepričana je bila, da ga je pri sebi imel za precej pompoznega dolgočasneža.

	»Igrati se bomo morali skrivalnice,« je nadaljeval Hare. »Osebno mislim, da se je našemila v zdravnika. Njegova črna brada je tako očitna, da je naloga še preveč preprosta … Morda pa se je preoblekla v strojevodjo in vozi vlak. Gospodična Froy je zmožna prav vsega.«

	Iris se ni smejala.

	»Niste zabavni,« je rekla, »a očitno pozabljate, da ni samo resnična oseba, ampak je tudi pogrešana. Nekaj moramo narediti.«

	»In to takoj,« se je strinjal profesor. »Ampak reč je precej zapletena in brez tehtnega premisleka ne želim ukrepati.«

	»Povedati hoče, da mora pokaditi cigareto,« je pojasnil Hare. »Prav, profesor. Jaz bom poskrbel za gospodično Carr, vi pa iztisnite nekaj možganskega soka.«

	Ko je profesor odšel, se je Hare čez s pepelom posuto mizo široko nasmehnil Iris.

	»Sem pravilno razumel?« je vprašal. »Ta gospodična Froy je vam popolna tujka?«

	»Seveda.«

	»Pa vendar si z njo razbijate glavo. Očitno ste najbolj nesebična oseba na svetu. Resnično se zdi skoraj nenaravno.«

	»Vendar nisem,« je iskreno priznala Iris. »Ravno nasprotno. Prav smešno je in niti same sebe ne razumem.«

	»Torej, kako se je vse skupaj začelo?«

	»Povsem vsakdanje. Z menoj je bila zelo prijazna in ustrežljiva in vse to, zato sem jo sprva pogrešala, ker je ni bilo več ob meni, potem ko so vsi izjavljali, da samo sanjam, pa se je reč spremenila v nočno moro. Počutila sem se, kot da poskušam pojasniti, da spijo vsi razen mene.«

	»Brezupno. Ampak zakaj ste hoteli dokazati, da je bila tam?«

	»Oh, a ne razumete? Če ne bi, nikoli več ne bi z gotovostjo vedela, kaj je resnično in kaj ne.«

	»Jaz se s tem ne bi obremenjeval,« je odločno rekel Hare. »Sprejel bi, da gre za posledični sindrom poškodbe glave, kar je povsem logično.«

	»Ampak svojih lastnih izkušenj ne morete primerjati z mojimi,« je ugovarjala Iris. »Vi ste resnično osebo zamenjali za princa, jaz pa naj bi verjela, da sem se pogovarjala z duhom, čeprav je ta duh govoril … Ne morem vam povedati, kakšno olajšanje me je preplavilo, ko je gospa Barnes povedala, da se je spominja.«

	Gledala je skozi okno in se srečno smehljala. Sedaj ko se je znova varno zasidrala v resničnem svetu, mračna pokrajina nanjo ni imela več turobnega vpliva. Ta popoldan se je začelo zgodaj mračiti in obdobje somraka je trajalo dlje, kar je dodalo še piko na i melanholiji majhnega kraja, skozi katerega je počasi vozil vlak.

	Vedno ko so prečkali ulico, je Iris videla zlobne trgovinice z usmiljenja vrednimi rečmi, tlakovane pločnike in obrise lene reke, ki se je vila med stavbami. Hiše, ki so se oklepale skalnatih pobočij, kot se lišaji oklepajo streh, so se ji zdele napol izbrisane od časa in vremena. Pred davnimi časi so bili les in zidovi pobarvani v zeleno, ampak sedaj je bila barva sprana od dežja in sonca, ponekod pa je odpadel omet. Na vsakem koraku je videla revščino in pustost.

	»Grozen kraj,« je dejala in se stresla, ko so se peljali mimo ograjenega vrta, v katerem so gojili race. »Zanima me, kdo zraven samomorilcev še živi tukaj.«

	»Gospodična Froy,« je predlagal Hare.

	Pričakoval je, da bo silovito ugovarjala, a Iris ga ni poslušala.

	»Kdaj pridemo v Trst?« je vprašala.

	»Dvajset do desetih.«

	»Sedaj pa je pet do šestih. Časa ne smemo več izgubljati. Moramo jo najti … Saj vem, da zveni kot v kakšnem cenenem filmu, ampak doma jo pričakujejo. Njena starša sta stara in precej pomilovanja vredna. Bedasti pes pa čaka vsak vlak.«

	Utihnila je, saj se je preplašila lastnega davečega se glasu. Presenetilo jo je, da je bila ob misli na starše, ki jo čakajo, iskreno ganjena. Ker čustva pomenijo izdajo tradicije množice, jo je bilo te šibkosti sram.

	»Konec koncev bom pa res nekaj popila,« je izjavila in mežiknila, da bi pregnala roso z oči. »Čisto preveč sem se raznežila in to je skrajno nesmiselno. Stari ljudje niso niti približno tako pomilovanja vredni kot mladi. Skoraj na koncu so že, nas pa še vse to čaka.«

	»Res potrebujete pijačo,« se je strinjal Hare. »Izbrskal bom natakarja.«

	Vstal je, a Iris ga je potegnila nazaj.

	»Ne odhajajte še,« je zašepetala. »Tam je tisti grozni zdravnik.«

	Gospod z vpadljivo črno brado je očitno nekoga iskal in takoj ko je skozi očala opazil mlad par, je bilo njegovo iskanje končano. Odkorakal je naravnost k njuni mizi.

	»Vaša prijateljica se je vrnila v kupe,« je rekel.

	»Gospodična Froy?« Iris je v navalu navdušenja pozabila na odpor. »Imenitno! In kje je bila?«

	Iztegnil je roke in skomignil z rameni.

	»Ves čas je bila zelo blizu, v sosednjem kupeju se je pogovarjala z negovalko.«

	»Da,« je dejala Iris in se zasmejala, »to bi ji bilo precej podobno. Tja bi morala najprej pogledati, a nisem.«

	»Hmm.« Hare se je dvomljivo pogladil po bradi. »To je zelo čudno. Ste prepričani, da je prava?«

	»Je gospa, ki je madame pospremila v vagon z restavracijo,« je odvrnil zdravnik. »Majhna gospa – ne mlada, pa tudi stara ne – z modrim peresom na klobuku.«

	»To je gospodična Froy,« je vzkliknila Iris.

	»Ampak zakaj je potem iz tega nastala takšna skrivnost?« je vztrajal Hare. »Nihče ni videl ničesar o njej …«

	»Ah, to se je zgodilo, ker madame nismo razumeli.« Zdravnik je žalostno skomignil z rameni. »Govorila je zelo hitro in govorila je o angleški dami. Ampak gospa je Nemka, morda, ali pa Avstrijka, ne vem, a prav gotovo ni Angležinja.«

	Iris je prikimala Haru.

	»Tudi sama sem se na začetku zmotila,« mu je povedala. »Po videzu bi lahko bila kdorkoli in tudi veliko jezikov govori. Pridite z mano, da se boste prepričali.«

	Pot do njihovega kupeja ji je začela postajati tako domačna, da bi jo lahko prehodila s prevezanimi očmi. Ko je šla mimo Barnesovih, je pokukala noter. Vikar se je s prekrižanimi rokami in nagubanim čelom držal kot mrk junak, medtem ko je njegova žena kazala vidne znake napetosti. Pod očmi je imela temne kolobarje, a Iris se je pogumno nasmehnila.

	»Še vedno iščete prijateljico?« je vprašala.

	»Ne,« je zaklicala Iris. »Najdena je.«

	»Oh, hvala bogu.«

	»Ta sveta ženska mi sprva sploh ni bila všeč,« se je Iris zaupala Haru, ko sta se prebijala naprej, »ampak nekako mi je zlezla pod kožo. Resnično je zelo prijazna.«

	Ko sta prispela do rezerviranih kupejev, je Iris vztrajala, da s seboj vzamete še profesorja, ki mu je povedala novico.

	»Želim, da tudi vi pridete z nama in spoznate gospodično Froy,« je rekla. »Čisto iz sebe bo, ko bo izvedela, kakšno senzacijo je povzročila.«

	»Želja po zbujanju pozornosti je precej ženska značilnost,« je pikro pripomnil profesor.

	Iris se je samo veselo zasmejala, naslednji hip pa ji je poskočilo srce.

	»Tam je,« je vzkliknila, »tam na koncu hodnika.«

	Znova jo je preplavil posmeha vreden človeški element, ko je zagledala znano podobo v obleki iz tvida.

	»Gospodična Froy,« je zaklicala s hripavim glasom.

	Dama se je obrnila, da je Iris lahko videla njen obraz. Ko ga je zagledala, je zgroženo kriknila.

	»To ni gospodična Froy,« je rekla.





	XVI.





Glavna priča


	Medtem ko je Iris strmela v obraz tujke, je bila spet pahnjena v kot črnilo temno temo tunela. Prepričana je bila, da ji je uspelo priti na svetlo in njeno srce je kar prepevalo od radosti, ker ji je uspelo, a očitno jo je zavedel žarek, ki se je prikradel skozi jašek na strehi.

	Groza ni popustila. Pred njo in za njo je vztrajala tema, ki je omrtvila njeno telo in zmedla njene čute. Počutila se je ujeto v nočno moro, ki bo trajala večno, če se ji ne bo uspelo osvoboditi.

	Gospodična Froy. Držati se mora gospodične Froy. V tem trenutku se je iznenada razločno spomnila njenega obraza, ki se ji je tako dolgo izmikal, obraza, na katerem sta se mešala zrelost in mladost, modrih oči in drobnih potez, ki jih je čas zbledel in nagubal.

	Pred njo je stala prevarantka, ki je nosila obleko v barvi ovsene kaše. Obraz pod znanim klobukom je bil zaripel, črne oči pa brezizrazne. Zdelo se ji je, da so narejene iz lesa, zato da ne bi mogle jokati, pa tudi nasmehnila se ni nikoli.

	Da bi premagala moro, jo je Iris izzvala.

	»Vi niste gospodična Froy.«

	»Ne, nisem,« je dama odvrnila v angleščini. »Tega imena nisem še nikoli slišala. Sem gospodična Kummer, kot sem vam povedala, ko sva skupaj pili čaj.«

	»To je laž. Z vami nisem nikoli pila čaja. Zame ste tujka.«

	»Tujka, prav gotovo, takšna, ki jo nekdo sreča med potovanjem. Ampak pogovarjali sva se, vendar ne veliko, ker vas je bolela glava.«

	»Ah!«

	Pomenljivost zdravnikovega vzklika jo je še posebej vznemirila. Iris je od strahu zatrepetala, a hkrati je postala še bolj pozorna.

	»Ne smem jim dovoliti, da me spravijo na kolena,« je pomislila, potem pa se je vsa obupana obrnila k profesorju.

	»To ni gospodična Froy,« je silovito dejala.

	»Gospa nam je to sama povedala,« je naveličano pripomnil profesor. »Pravzaprav se zdi, da razen vas ni nihče slišal dokaj neobičajnega imena Froy.«

	Bilo je očitno, da je prepričan, da je gospodična Froy le izmišljena oseba iz pravljice.

	»Ampak njena oblačila nosi,« je vztrajala Iris, ki se je trudila umiriti tresoč glas. »Zakaj? Zakaj? Kaj se je zgodilo z gospodično Froy? Bojim se, da gre za neko zaroto … Trdi, da sva skupaj pili čaj, a ga nisva. Natakar to lahko potrdi – pošljite ponj.«

	Na njeno žalost pa se Hare ni kot Hermes v okovanih čevljih podal na misijo. Grizel si je ustnico in jo nejeverno gledal.

	»Zakaj ne bi za danes zadeve zaključili in se malo naspali?« je predlagal s pomirjajočim tonom, kar je Iris precej vznejevoljilo.

	Nihče ji ni verjel in ker so bili v to povsem prepričani, je začela dvomiti tudi sama. Spet je imela občutek, da se okrog nje spušča tema, potem pa se je spomnila na edino pričo, ki ji je verjela – vikarjevo ženo.

	»Gospa Barnes,« je komaj slišno dejala.

	»Poiskal jo bom,« se je ponudil profesor, ki si je želel zadevo čim prej zaključiti.

	Čeprav je bil prijaznega srca in je imel odličen čut za pravičnost – ko je poznal lastno stališče – je imel proti Iris predsodke zaradi nesrečnega zapleta, ki je pokvaril zaključek zadnjega semestra. Ena izmed njegovih najbriljantnejših učenk – preprosta in umirjena mladenka, nad njenim napredkom pa je bil naravnost navdušen – mu je iznenada obrnila hrbet in ga vpletla v zelo neprijetno čustveno sceno. Ko je prišla v njegov kabinet, da bi se poslovila, se je povsem zlomila, ko mu je zagotavljala, da se je trudila izključno zato, da bi mu ustregla, in da se z njuno ločitvijo ne more sprijazniti. Iz preudarnosti je vedno vztrajal, da so vrata kabineta odprta, a različica afere je začela krožiti po šoli, kar je njemu pošteno paralo živce. In zato je preklinjal smolo, ker se je spet zapletel s histerično žensko, ko je šel mimo vrat kupeja gospodičen Flood-Porter.

	Skozi okno je videl tudi gospo Barnes, ki se je vrnila, da bi dokončala prekinjen klepet, zato je vstopil.

	»Bojim se, da vam bom povzročil še nekaj težav,« jo je posvaril. »Razburjena mlada dama želi, da potrdite istovetnost druge ženske. Bi, prosim, šli z menoj do njenega kupeja?«

	»Seveda,« je odvrnila Edna Barnes. »Gre za tisto prijazno damo v prešiti obleki iz tvida in z modrim peresom na klobuku?«

	»Domnevno. Mislim, da se spominjam peresa na klobuku.« Profesor jo je pogledal v rjave oči, ki so gledale zelo napeto. »Zelo bledi ste. Saj niste bolni?«

	»Ah, ne, moj mož je bolan, jaz mu le pomagam prenašati bolečino, da lahko on spi,« je pojasnila še s posebej vedrim glasom.

	»Zdravljenje z mislimi?«

	»Nekaj podobnega, morda. Ko je človek poročen – in če resnična vez obstaja – si z zakoncem deli več kot le dohodek.«

	»Meni se vse to zdi trapasto,« se je oglasila gospodična Rose. »Veliko močnejši je od vas.«

	Ampak profesor je gospe Barnes namenil še en pogled, poln občudovanja.

	»Ni mi všeč, da vas obremenjujem s to rečjo,« je rekel. »Osebno menim, da je dekle histerično in si želi pozornosti. Sedaj trdi, da ta dama ni prava in da je prava dama še vedno pogrešana.«

	»Zavoljo vas upam, da je prava,« je povsem mirno pripomnila gospodična Flood-Porter. »Če ni, se boste zaradi nje zadržali v Trstu in zamudili zvezo do Milana.«

	Gospa Barnes si je dlan pritisnila ob čelo.

	»Oh, upam, da ne,« je vzkliknila. »Moj mož si želi, da bi bilo to potovanje čim prej končano. Pa vendar ima človek svoje dolžnosti, ki jih mora opraviti ne glede na ceno.«

	»Ampak ves trud je zaman,« je izjavila gospodična Rose. »Na podlagi vašega opisa sklepam, da ta pogrešana učiteljica ni mlado pišče, pač pa izkušena popotnica. Ali laže sedaj ali pa je iz nekega svojega razloga dekle zavajala prej, sicer so vse skupaj le prazne marnje.«

	»Nedvomno je zadnje,« je pripomnil profesor, ko je sledil gospe Barnes na hodnik, tam pa sta srečala vikarja, ki se je odpravil iskat svojo ženo.

	»To je moj mož,« je vzkliknila gospa Barnes in zažarela. »Ken, si mislil, da sem te zapustila?«

	Medtem ko so oni klepetali, je Iris sedela in čakala, da se Hare vrne z natakarjem. Da bo iz te moke kaj kruha, se ni nadejala, saj je začela na vse zaposlene gledati le kot na baroničino orodje. Na delu so bile skrivnostne sile, ki so begale tudi njo. Kot dokaz je nasproti nje sedela grozna ženska, ki je nosila oblačila gospodične Froy, pa vendar si Iris dogajanja ni znala pojasniti, ker ni mogla najti motiva za tako čudaški potek dogodkov.

	Še najmanjše podrobnosti na tej ženski so se ujemale z njenimi spomini na gospodično Froy, ko je strmela v poznane reči. Njeno odločnost je začel spodjedati dvom. Spraševati se je začela, ali je morda resnično zgolj žrtev nekega privida. Harova zgodba o princu je dokazovala, da tovrstne izkušnje niso neobičajne.

	Bila je že tako zelo izčrpana, da se ji je to zdela najlažja pot iz težav. Konec koncev mora gledati nase in paziti, da je ne bi spet premagala bolezen, ki ji je visela nad glavo, ne pa da se je še dodatno obremenjevala s problematično gospodično Froy.

	»Kmalu bo vse jasno,« je pomislila, ko je zagledala Hara, ki je s seboj vodil natakarja.

	»Saj ste rekli, da svetlolasega, kajne?« je Hare vprašal Iris. »Iz cele zbirke sem potegnil edinega, ki je svetlolas. Mimogrede, ponosen je, ker zna angleško.«

	Iris se je spomnila mladeniča v hipu, ko je zagledala njegove povoskane lase v barvi slame in poudarjeno čelo.

	»Resnično razumete angleško?« je vprašala.

	»Seveda, madame,« je takoj odvrnil. »Potrdilo imam za slovnico in za govor.«

	»Se spomnite, da ste mi postregli s čajem? Si dobro zapomnite obraze?«

	»Si, madame.«

	»Potem pa poglejte to gospo …« Iris je pokazala na Kummerjevo in dodala: »Ne glejte njenih oblačil, ampak njen obraz. Sedaj pa, ali je to dama, ki je z menoj pila čaj?«

	Natakar je nekoliko okleval in si pozorno ogledoval žensko.

	»Da, madame.«

	»Ste prepričani?«

	»Sem, madame, povsem sem prepričan.«

	Iris je molčala. Hare je dal mladeniču napitnino in ga poslal proč. Čeprav je ta pogovor potekal tako, kot je predvideval, je začutil močan nemir. Nelagodno je pogledal baronica in zdravnika, a na njunih obrazih ga je čakala le prisiljena potrpežljivost, saj sta čakala, da bo zadeva končno zaključena.

	Iznenada so zaslišali pridušen krik, ki je prihajal iz sosednjega kupeja. Zdravnik je v hipu skočil na noge in pohitel k bolnici.

	Zvok, ki je spominjal na zdolgočaseno in divjo mantro m-m-m-m, je zvenel tako zelo nečloveško in nerazumljivo, da je Iris pomislila na pohabljeno žival, ki tarna nad trpljenjem, ki ga ne more razumeti. Na nesrečno polomljeno telo, ki je nemočno ležalo v sosednjem kupeju, povsem odvisno od trdosrčnih oseb, je povsem pozabila. Sedaj je znova nezaupljivo pogledala zdravnika. Vprašala se je, le kaj čaka bolnico na koncu potovanja? Se zaveda, da jo peljejo na operacijo, ki se lahko izkaže za neuspešno, a jo priporočajo zgolj zato, da bi potešili znanstveno radovednost?

	Iris je imela še dovolj zdrave pameti, da je vedela, da se spušča v nevrotične in morbidne špekulacije, zato je te misli hitro potisnila proč. Prepoznala je profesorjev glas, ki je prihajal vse bliže, in kljubovalno dvignila brado.

	»Gospa Barnes se je spominjala gospodične Froy, ko so se vsi drugi pretvarjali, da so nanjo pozabili,« je rekla Haru. »Zanjo vem, da ne more lagati, zato se požvižgam na vse, kar pravijo drugi. Nanjo se zanesem.«

	Edna Barnes se je približala. Moža je držala pod roko, kot da bi v njem iskala oporo. Pravzaprav se je on naslanjal nanjo, zibanje vlaka mu je namreč povzročalo rahlo vrtoglavico. Sicer se je držal odločno, a njegov obraz je spominjal na muke viteza, ki se je bližal koncu svojih dni slave.

	»Če sem pravilno razumel,« je prevzel pobudo in nagovoril Iris, »želite, da potrdiva istovetnost vaše prijateljice?« Potem je pogledal svojo ženo. »Edna, ljuba moja, je to tista dama?«

	Gospa Barnes ni oklevala. Damo je prepoznala v hipu.

	»Da,« je odvrnila.

	Vikar je stopil korak naprej in iztegnil roko.

	»To priložnost bi rad izkoristil, da se vam zahvalim za prijaznost,« je rekel.

	Gospodična Kummer je mirno sprejela zahvalo, ki je pripadala gospodični Froy. Pa je gospodična Froy sploh obstajala? Iris je v glavi začutila močno udarjanje in omahnila v temo.





	XVII.





Gospodična Froy ni nikoli obstajala


	Takojšen učinek omedlevice je bila umiritev živcev. Ko se je Iris znova ovedela, je čutila, da ji nekdo glavo tišči navzdol med kolena. Svoje slabotnosti jo je bilo zelo sram in ko se je opravičila, v njenem glasu ni bilo sledi histerije.

	»Oprostite, sedaj sem spet v redu.«

	»Ne bi bilo bolje, da ležete?« je vprašala gospa Barnes. »Prepričana sem, da vam bo gospodična Flood-Porter z veseljem ponudila prostor v svojem kupeju.«

	Iris nikakor ni verjela, da bi se velikodušnost omenjene dame lahko merila z velikodušnostjo vikarjeve žene, a čutila je, da neki miren kotiček, kjer bo lahko legla in si spočila napete živce, nujno potrebuje.

	»Z vami bi rada govorila,« je rekla Haru in mu prepustila, da poskrbi za ostalo.

	Kot je pričakovala, je takoj poskočil.

	»Žal mi je, ker vas moram vreči ven, profesor, ampak najin zajčnik je naslednje pol ure zaseden.«

	»Imenitno,« je mrko zamrmral profesor.

	Potem ko je srknila požirek žganja iz vikarjeve stekleničke, ki jo je nosil v notranjem žepu suknjiča, je Iris vstala. Kolena so se ji tresla in sence je imela še vedno ledene, a kratka nezavest je poživila njen srčni utrip, tako da se je dejansko počutila bolje.

	S Harom, čeprav so na njuno navezo gledali kot neprimerno, sta se odpravila naprej. Opazila je, da so na vlaku prižgali luči – da se je dan prevesil v noč, kar je bilo za potovanje zelo pomenljivo. Čas je hitel z vlakom naprej. Pokrajina, ki je hitela mimo oken, je bila temačna in meglena, medtem ko so skupine luči pričale, da so prispeli v civilizirano območje, majhna odročna vasica pa je predstavljala zgolj skrajni krak le-tega.

	Sedaj ko je bil zunanji svet ugasnjen, se ji je zdelo na vlaku bolj vroče in zadimljeno. Sprva je imel majhen prostor kupeja nanjo klavstrofobičen učinek.

	»Na široko odprite okno,« je dahnila.

	»Od zgoraj prihaja dovolj svežega zraka,« je zagodrnjal Hare, a jo je ubogal. »Polni boste saj in prahu, da vas niti lastna mati ne bo prepoznala.«

	»Nimam je,« je odvrnila Iris, ki se je v hipu zasmilila sama sebi. »Ampak nisem tukaj zato, da bi se pomilovala. Nekaj še preveč resničnega in resnega se dogaja … Rada bi vas spomnila na nekaj, kar ste zjutraj povedali na železniški postaji. S profesorjem sta se pogovarjala in vajin pogovor sem slišala. Rekli ste, da je porotno sodišče nepošteno, ker sloni na izjavah prič.«

	»Res sem to rekel,« je odvrnil Hare. »In še vedno vztrajam pri vsaki besedi.«

	»In potem,« je nadaljevala Iris, »je profesor govoril o zanesljivosti prič in primerjal dve ženski. Ena je bila Angležinja, in sicer takšne sorte, ki med sprehodom nabira storže in druge reči, druga pa je imela umetne trepalnice in bila je temnopolta.«

	»Ja, spomnim se je. Lepa ženska, kot sočna češnja.«

	»Ampak profesor jo je obsojal … In točno to se dogaja sedaj. Mene je označil kot pričo s črnim madežem, medtem ko bolj verjame vsem tistim angleškim matronam in učiteljem.«

	»Tako je zato, ker so vsi povsem vsakdanji, medtem ko ste vi zelo drugačni – in hvala bogu, da je tako.«

	Če je hotel Iris potolažiti, mu ni uspelo.

	»Sovražim svoj obraz,« je izbruhnila. »Neumen je in brez pomena. Poleg tega pa zakaj bi me sodili na podlagi videza, če mi ni v podporo? To ni pošteno. Sami ste rekli, da ni. Profesorju ste dejali, da bi nekaj takšnega pripeljalo v krvavo zmešnjavo. Ne morete biti hkrati vroči in mrzli. Če niste vremenski petelin, se morate postaviti na mojo stran.«

	»Prav, postavil se bom na vašo stran. Kaj želite, da naredim?«

	Iris je vroče dlani položila na lepljiv sedež iz semiša, se nagnila naprej in ga pogledala naravnost v oči.

	»Trdim, da gospodična Froy obstaja,« je dejala. »Morate mi verjeti, ampak v glavi imam cirkuški vrtiljak, zato sem se zmedla. Greva skupaj čez vse dogodke, da mi boste pomagali zjasniti zmedo?«

	»Rad bi slišal vašo verzijo,« je odvrnil Hare.

	Zamišljeno je kadil, medtem ko je Iris pripovedovala zgodbo o druženju z domnevno gospodično Froy do njenega izginotja.

	»Nekaj neizpodbitno drži,« je rekel. »To, kar vam je povedala o velikem šefu, je res. Lahko uganem, kdo jo je zaposloval. V tem trenutku je določen plemenitaš Johny v lokalnem priporu zaradi obtožb zaradi podkupovanja, mešetarjenja s pogodbami in podobnih reči. Nazadnje so ga obtožili za umor urednika revolucionarnega časopisa, ki je objavil prejšnje obtožbe.«

	V roke je vzel porumenel in slabo tiskan časopis.

	»Tudi o tem piše v časopisu,« je pojasnil, »ker pa je bil takrat v svoji lovski koči, ni prišlo do senzacije. Kakorkoli, s tem se ne bo nihče obremenjeval. Prav tako drži, da je v teh odročnih krajih fevdalni odnos še vedno močno zakoreninjen.

	»Ampak to dokazuje, da imam prav,« je navdušeno vzkliknila Iris. »Le kako bi lahko kaj vedela o njenem delodajalcu, če mi tega ne bi povedala gospodična Froy? Ko sem gospodični Froy povedala, da sem utrpela sončni udar, me je baronica slišala, sicer tega ne bi mogla vedeti in potemtakem je gospodična Froy bila z mano v kupeju.«

	Kar sijala je in Haru je bilo hudo, da mora njeno veselje uničiti.

	»Bojim se,« je rekel, »da to samo dokazuje, da je bila gospodična Kummer tam. Ona vam je povedala za delodajalca in vam pripovedovala o svoji družini, medtem ko sta pili čaj. Kasneje ste ji omenili sončni udar … Spomnite se, da ste na vlak prišli v zadnjem hipu takoj po sončnem udaru in menili ste, da so vsi potniki tujci. Zadremali ste in se zbudili povsem zmedeni in kar naenkrat je oživela gospodična Froy.«

	»Ampak ona je imela modre oči in smejala se je kot šolarka,« je ugovarjala Iris. »Poleg tega pa je govorila še o svojih starših in psu. Njih si ne bi mogla izmisliti.«

	»Zakaj ne? Nikoli ne sanjate?«

	Čeprav nerada, se je Iris morala strinjati.

	»Verjetno že. Verjetno imate prav.«

	»Moram vas opomniti,« je nadaljeval Hare, »da je vikarjeva žena v Kummerjevi prepoznala žensko, ki jima je z možem poslala čaj. Torej, sem zadnji, ki bi lahko bil pristranski, ampak vsi moji strici in oče so župniki, s katerimi se srečujem na kosilih, ampak cerkev zahteva spoštovanje določenih standardov. Duhovniki imajo višji moralni kodeks kot drugi ljudje in velikokrat se znajdejo v skušnjavi, vendar morate priznati, da nas le redko razočarajo.«

	»Res je,« je zamrmrala Iris.

	»Poleg tega pa imata vikar in njegova žena zelo odkritosrčen obraz – kot dva dobra božja človeka.«

	»Ampak on gospodične Froy ni nikoli videl,« ga je opomnila Iris. »Govoril je v imenu svoje žene.«

	Hare je izbruhnil v smeh.

	»Tukaj pa ste me dobili,« je rekel. »in to dokazuje, kako hitro lahko nekaj spregledamo. Svojo vlogo je odigral tako dobro, da smo bili vsi prepričani, da je on glavna priča.«

	»Če ste se zmotili v eni zadevi, ste se morda zmotili še glede česa,« je dejala Iris, ki je znova začela upati.

	»Res je. No, pojdiva še enkrat skozi. Vi menite, da se je baronica znebila gospodične Froy – ni važno kako – in da ji drugi potniki, ki so lokalni ljudje in se njene družine bojijo, krijejo hrbet. Glede tega imate prav – resnično bi jo podprli.«

	»A meni se zdi ta zarota zelo nedosledna,« je rekla Iris, »da se je neka druga oseba oblekla v oblačila gospodične Froy in se izdaja zanjo.«

	»Ampak to se je zgodilo pet minut pred dvanajsto,« je pojasnil Hare. »Ne pozabite, da ste štrene pomešali, ko ste zadnji trenutek skočili na vlak. Ko ste naredili zmedo v zvezi z gospodično Froy, so njen obstoj sprva zanikali. Ker niste bili priljubljeni, so menili, da se bodo tako izmazali, ko pa ste omenili, da so jo videli tudi drugi Angleži, so morali kot njo predstaviti drugo žensko in upati, da vaši prijatelji niso še nikoli slišali za Pelmana.«

	O gospodični Froy je govoril, kot da bi bil o njenem obstoju prepričan. To je bilo nekaj novega in Iris je občutila tolikšno olajšanje, da so se ji misli izmuznile v drugo smer.

	»Ali tega šopa las resnično ne morete ukrotiti?« je vprašala.

	»Ne,« je odvrnil, »ne z lepa ne z grda. To je moja skrivna žalost. Hvala, ker ste prvič pokazali vsaj malo zanimanja zame.«

	»Zaradi gospodične Froy sva se srečala, kajne? Torej tudi vi verjamete v njen obstoj.«

	»No, jaz ne bi šel tako daleč, sem pa obljubil, da vam bom stal ob strani – umetne trepalnice in vse to – proti navezi Flood-Porter. V tem primeru morava sprejeti obstoj zarote, ki jo je osnoval najmogočnejši, njegova sorodnica – baronica – pa jo je s pomočjo zdravnika izpeljala in se znebila gospodične Froy … Potemtakem to uniči vse izjave domačinov – uslužbencev na vlaku in drugih.«

	»Resnično ste vredni občudovanja,« je dejala Iris.

	»Počakajte, preden podelite šopek. Zdaj se bova lotila še teh ljudi iz Anglije. Kakšni sta gospodični Flood-Porter?«

	»Hodili sta v dobre šole in poznata najboljše ljudi.«

	»Sta spodobni?«

	»Zelo.«

	»Potem bi tudi sedaj naredili tisto, kar se spodobi in bojim se, da to ne gre v prid gospodični Froy … Zanimata naju še mladoporočeni par, ki vsaj navidez ni običajen, in pa vikarjeva žena. Kakšna je ona?«

	»Ne vem.«

	»Ne pozabite, da govorite pod prisego in da vam jaz verjamem.«

	»No,« je oklevajoče začela Iris, »mislim, da ne bi mogla lagati.«

	»Jaz sem v to prepričan. Družim se z gostilniškimi ljudmi in grešniki in o svetnikih vem zelo malo, ampak meni se resnično zdi dobra ženska. Poleg tega pa vas je že prvič podprla, kar priča, da ničesar ne skriva. Povedala je, da je gospodična Kummer dama, s katero ste pili čaj. Se vam ne zdi, da bi ji morala verjeti?«

	»Verjetno že …«

	»Torej, vsi dokazi pričajo proti gospodični Froy, ker pa sem rekel, da dokazom ne bom verjel, čeprav zvenijo nadvse prepričljivo, se zanje ne bom zmenil. Zame je glavna težava motiv.«

	Misel na gospodično Froy je začela bledeti, ko je Hare nadaljeval z zaslišanjem.

	»Če se ne motim, je veljala gospodična Froy za nepomembno osebo. Bi se vpletla v kakšno zaroto?«

	»Ne,« je rekla Iris.

	»In bila ni ne lepa ne mlada? Torej je ni ugrabil kakšen zvodnik.«

	»Ne bodite smešni.«

	»Je imela kaj sovražnikov?«

	»Ne, hvalila se je, da je prav z vsemi v prijateljskih odnosih.«

	»Hmm. To bi težko bil motiv za umor, ampak ali je družino motilo, ker je sprejela službo v nasprotnem taboru?«

	»Ne. Povedala mi je, da ji je nekdanji delodajalec ob slovesu stisnil roko in se ji zahvalil.«

	»Ali sedaj razumete? Dokler mi ne pokažete motiva za elitno zaroto proti nesrečni, a pošteni učiteljici, se bojim, da to pomeni konec obstoja gospodične Froy. Se strinjate?«

	Sledila je dolga tišina, med katero se je Iris trudila v mislih obdržati gospodično Froy, ki je odplavala s tokom. Pomislila je, da se toliko različnih ljudi in z različnimi interesi ne bi moglo združiti v laži. Poleg tega, kot je rekel Hare, le kakšen bi lahko bil motiv?

	Nesmiselno se je bilo boriti še naprej in dovolila je, da jo odnese plima.

	»Prav imate,« je rekla. »Dejstvom se ni mogoče upirati … pa vendar se mi je zdela zelo resnična. Tudi njeni starši in pes so se mi zdeli zelo resnični.«

	Imela je občutek, da je pokončala nekaj svežega in radostnega, kar se je borilo za življenje, ko je dodala še:

	»Prav imate, gospodična Froy ne obstaja.«





	XVIII.





Presenečenje


	Gospa Froy bi bila besna, če bi vedela, da je kdorkoli podvomil v njen obstoj. Medtem ko je Iris vzdihovala za prijetnim, a izgubljenim duhom, je bila ona doma in v salonu zabavala prijatelje. To je bil majhen prostor z okni v obliki diamantov, kar ga je naredilo precej temačnega, a kljub obrabljeni preprogi je bil prostor imeniten. Opremljen je bil s precej čudaškimi in doma spletenimi stoli in s predalnikom, ki je bil polakiran rdeče.

	Za rešetko praznega kamina so stali lončki zlatih krizantem, ki jih je gospa Froy vzgojila sama. Gostje bi sicer raje videli, da bi v kaminu gorel ogenj, bilo je namreč precej hladno, kar je v starih podeželskih hišah pogosto, saj so pretežno grajene iz kamna. Skozi zelene zavese so prodirali sončni žarki, ki so zunaj osvetljevali cvetlične gredice, ker pa je bilo okno salona obrnjeno proti severu, so bile prižgane tudi luči.

	Gospa Froy je bila majhna in precej zajetna, imela je sive lase in zelo dostojanstveno držo. Poleg tega, da je imela precej gospodovalen značaj, se je danes počutila še posebej vitalno. Izjemno navdušena je bila, ker se je njena hči vračala domov.

	Na polici nad kaminom je stala razglednica, naslonjena na veliko uro. Slika na razglednici je prikazovala slikovito gorsko pokrajino z zelenimi planotami in belimi vrhovi s čudovito modrim nebom v ozadju. Z okroglo pisavo je čez obzorje pisalo:

	»V petek zvečer pridem domov. A ni to top?«

	Gospa Froy je razglednico pokazala svojim gostom.

	»Moji hčeri se vse zdi top,« je ponosno pojasnila. »Bojim se, da je nekaj časa govorila, da je vse fenomenalno.«

	Gostja je pogledala razglednico in napis ter prikimala.

	»Je tam?« je vprašala in pokazala na ime.

	»Da.« Gospa Froy je tudi hitro in silovito izgovorila ime kraja. To je naredila zato, da bi na gostjo naredila vtis, čeprav je zgolj nepoznavalsko izgovorila Winniejin naslov. No, ko se bo njena hči vrnila, ji bo povedala, kako se ime pravilno izgovori in jo vodila skozi korake izgovorjave, ko bo poskušala ponoviti grgrajoče besede. Potem bo tudi ta prostor poznal več smeha, na osnovi katerega je cvetel in postal izjemen.

	»Moja hči je velika popotnica,« je nadaljevala gospa Froy. »To je njena zadnja fotografije, ki jo je naredila v Budimpešti.«

	Fotografija ni razkrivala veliko, bila je namreč zelo posebna. Kazala je le spodnjo polovico majhnega, a slabo vidnega obraza in klobuk, ki pa je bil zajet v celoti.

	»Zelo svetovljanska je videti v tem klobuku, ki ji zakriva oči,« je pripomnila gospa Froy. »Ta pa je iz Rusije … in ta je bila posneta v Madridu, ko je imela rojstni dan …Tukaj je še ena iz Aten.«

	Zbirka je v glavnem pomenila niz geografskih trofej, namreč, čeprav je bila gospa Froy ponosna na slike ust, je skrivaj zamerila tujki srednjih let, ki se vsaj njej ni zdela niti malo podobna hčeri.

	Parado je končala, ko je segla po zbledelem portretu v srebrnem okvirju, ki je stal na polici. Slika je nastala v Ilfracombu, prikazovala pa je mladenko s tankim vratom in nasmejanim obrazom, ki so ga obdajali svetli kodri.

	»Ta je moja najljubša,« je dejala. »Na njej je prava Winnie.«

	Na fotografiji je bilo dekle, ki je učilo v nedeljski šoli, se smehljalo cerkvenim upravnikom in zavračalo očetove kurate, preden je razprlo pustolovska krila in odfrfotalo proč.

	Ampak v svoje gnezdo se je vedno vrnilo.

	Gospa Froy je pogledala na uro. Winnie si je poskušala predstavljati na velikem mednarodnem vlaku, ki je ponosno drvel po zemljevidu Evrope. Ubogo dekle bo moralo na vlaku preživeti dve noči, a vedno je trdila, da obožuje izkušnje. Poleg tega pa je poznala vse drobne skrivnosti izkušene popotnice, da si je potovanje znala narediti nadvse udobno.

	Čeprav je bila gospa Froy zelo družabna duša, se je začela spraševati, kdaj bodo njeni gostje odšli. Miza v jedilnici je bila gostoljubno pogrnjena s čajem in s pito iz robidnic, neka gostja pa je umazala prt. Sicer je madež skrila pod krožnik, a gospa Froy ga je opazila. Ker je vsaka dodatna minuta pomenila, da bo madež težje odstranila, je le s težavo ohranjala kratkovidnost gostiteljice.

	Poleg tega pa si je tudi na uro želela gledati sama in sijati ob dejstvu, da vsaka pretečena minuta vodi Winnie bliže domu.

	Prsti so jo srbeli, tako zelo si je želela odstraniti prt, ko je goste pospremila skozi vrata, pa vendar se ni takoj vrnila v hišo. Pred hišo se je raztezal travnik, kjer je vsako jutro nabirala šampinjone. Travnik je bil živo zelene barve in čez njega se je raztezala senca visokega bresta, ki je postajala daljša, ko se je sonce začelo spuščati.

	Gospa Froy se je počutila precej turobno in osamljeno, zato je pomislila na moža.

	»Želim si, da bi Theodore prišel domov.«

	Očitno je njeno željo slišal, saj se je na drugem koncu travnika nenadoma prikazala visoka in suhcena podoba v črnem, ki je korakala čez travo, kot da bi tekmovala z brestovo senco.

	Okrog gospoda Froya je skakljal pes, ki je sicer spominjal na ovčarja, a ne dovolj, da bi se uvrstil v rodoslovno drevo. Med nedavnim vročim poletjem so mu skuštrano dlako ostrigli ter ga spremenili v Walt Disneyjevo pojavo.

	Sock je veljal za družinskega sla. Takoj ko je ob vrtnih vratcih uzrl majhno sivolaso damo, je pohitel naravnost k njej, jo obkrožil in zalajal, da bi ji povedal, da prihaja gospodar. Potem ko je opravil svojo dolžnost, je zdrvel nazaj h gospodu Froyu, da bi mu povedal, da hiša njegovo vrnitev pričakuje. Ko ju je tako postopoma pripeljal skupaj, sta se njuna lastnika njegovih slonjim podvigom od srca nasmejala.

	»Za nesrečnika je prav gotovo pravo olajšanje, da se je znebil tistega kožuha,« je rekel gospod Froy. »Očitno mu je zdaj manj vroče, pa tudi lažjega se počuti.«

	»Verjetno si domišlja, da je vila,« je pripomnila njegova žena. »Samo poglej ga, kako kot kosem vate lebdi v zraku.«

	»Ljubi stari tepček … Kako se bo Winsome smejala!«

	»Seveda!«

	V svoji domišljiji sta lahko oba slišala radosten dekliški smeh.

	»In, ali ne bo navdušena nad svojo sobo?« je nadaljevala gospa Froy. »Theo, nekaj moram priznati. Ko te ni bilo, je prispela preproga in … in jaz sem samo človek.«

	Gospod Froy je skril razočaranje.

	»Hočeš reči, da si jo že razpakirala?« je vprašal. »No, draga moja, saj sem si to zaslužil, ker sem s Sockom pobegnil, namesto da bi ti pomagal zabavati goste.«

	»Pojdiva gor, da si jo boš ogledal. Podobna je mahu.«

	Novo preprogo za hčerino sobo sta kupila kot presenečenje ob njeni vrnitvi. Predstavljala je vrhunec osebne gospodarnosti, saj sta imela le skromen dohodek in sta se morala še dodatno odrekati, da sta jo lahko kupila. Gospa Froy je možu zmanjšala razpoložljiv denar za tobak, sama pa se je odrekla že tako redkim obiskom kina. Ampak sedaj ko je štirideset dni minilo, je vse to bilo pozabljeno, a preproga – zelen kvadrat – je ostala.

	Ko sta prišla do hčerine sobe, se je gospa Froy ponosno ozrla po njej. Bila je tipična soba šolarke z zbledelimi cvetličnimi tapetami in posterji lepotic. Pridih sodobnosti so pomenile fotografije Conrada Veidta in Roberta Montgomeryja skupaj s sošolkami in Winniejino palico za hokej.

	Rumene zavese in posteljno pregrinjalo so bili sveže oprani, na umivalniku je čakalo novo zeleno milo. V dveh svečnikih pred ogledalom sta stali novi zeleni sveči, ki sta služili le kot okras.

	»Zelo čedno si jo uredila,« je rekel gospod Froy.

	»Ja, a nisem še končala.«

	Gospa Froy je pokazala proti ozki postelji iz hrastovega lesa, kjer sta dve lučki na vrhu in dnu pričali o grelcu.

	»Soba ne bo dokončana, dokler bo postelja prazna,« je dejala. »Sploh ne morem verjeti, da nama bo že čez dva dni zaželela lahko noč in smuknila v posteljo.«

	»Le prvo noč,« je pripomnil gospod Froy. »Ne pozabi, da je najina hči sodobno dekle in njena generacija ne mara sentimentalnosti.«

	»Da, res je, Winnie je moderno dekle,« se je strinjala njegova žena. »In ravno zato se z vsemi zelo dobro razume – s tistimi visokega in nizkega rodu. Prepričana sem, da je celo sedaj med potovanjem domov sklenila neko prijateljstvo, ki ji bo prišlo prav. Rekla bi, da pozna že vse najboljše ljudi na vlaku. In z besedo najboljše mislim najširši pomen te besede … Zanima me, le kje je v tem trenutku?«

	Ampak gospa Froy tega ni vedela.





	XIX.





Nevidna sila


	Profesor je menil, da sta gospodični Flood-Porter predstavnici najboljših ljudi. Že doma je veljal za nedružabnega in zaprtega vase, a takoj ko se je odpravil na potovanje, je razvil posebno nezaupljivost do ljudi, ki jih ni poznal, in plašnost, ki je nagonsko iskala varnost med sebi enakimi.

	Želel si je, da bi slišal nekoga govoriti s svojim naglasom – čeprav neprijazno – nekoga, ki je obiskoval njegovo šolo, kosil v njegovem klubu ali je poznal katerega izmed njegovih znancev.

	Medtem ko je kadil na hodniku, potem ko je ostal brez kupeja, je precej otožno pogledoval proti kupeju, v katerem sta sedeli sestri. Gospodična Rose, čeprav je bila starejša od njega, je bila kljub temu tistih let, ki bi lahko bila potencialno nevarna, ampak na njenem obrazu ni bilo sledi speče histerije. Čeljust je imela rahlo povešeno, odločne poteze ust in brade pa so nanj delovale pomirjujoče.

	Ko je starejša sestra ujela njegov pogled in ga z nasmeškom povabila, naj se jima pridruži, se je sicer zdrznil, nato pa je vstopil in togo sedel zraven gospodične Rose.

	»Se zaradi tistega dekleta ne morete vrniti v svoj rezervirani kupe?« je predrzno vprašala gospodična Rose.

	Ko jima je profesor pojasnil nastalo situacijo, sta bili obe sestri ogorčeni.

	»Omedlela je?« je nejeverno ponovila gospodična Rose. »Ko je pod roko držala tistega mladeniča in šla tod mimo, se je smehljala. Vse skupaj se mi zdi preveč skrivnostno, upam le, da ne bo naredila zmede, zaradi katere bomo vsi po nepotrebnem obtičali v Trstu.«

	»Za njenega psa gre,« je pojasnila starejša sestra.

	Gospodična Rose si je začela gristi spodnjo ustnico.

	»Ja, za mojega Scottieja gre,« je kljubovalno dejala. »Priznam, da sem nanj pretirano navezana, vendar mi je zelo vdan in tudi zelo občutljiv je. Edini, ki mu še zaupam v zvezi z njim, je butler.«

	»Čudno,« je pripomnil profesor. »Moj pes je alergičen na butlerje, še najbolj na stričevega.«

	Družbena temperatura je zrasla za kar nekaj stopinj in gospodična Rose je postala zaupljiva.

	»Torej, zadeva je takšna. Coles, najin butler, ima namen iti na križarjenje, takoj ko se vrneva. To je zanj nova izkušnja, zato je zelo vznemirjen. Če se bom jaz zadržala, bo po vsej verjetnosti ostal doma s Scottiejem, jaz pa nočem, da bi zamudil svoje počitnice … Po drugi strani, če bo kljub temu odšel na križarjenje, pa bo Scottie povsem iz sebe. Počutil se bo, kot da je izgubil še zadnjega prijatelja.«

	»Sicer imava zaposlene odlične ljudi,« je še dodala gospodična Flood-Porter, »a na žalost ni nihče izmed njih ljubitelj živali.«

	Profesorjev dolgi obraz se je uvihal v nasmešek in ga naredil podobnega dobrodušnemu konju.

	»Vaše občutke lahko razumem,« je rekel. »Priznam, da sem tudi sam ob svoji psički izgubil občutek za smiselnost. Redko grem v tujino, ker je zaradi karantenskih predpisov ne morem vzeti s seboj, ampak pravijo, da se bo to letos spremenilo.«

	Sestri sta si izmenjali poglede.

	»A ni to nenavadno?« je izjavila gospodična Flood-Porter. »Natančno takšen je tudi najin položaj.«

	Gospodična Rose se je zdrznila in hitro zamenjala temo.

	»Kakšne pasme je vaša psička?« je vprašala.

	»Sealyhamska terierka, bela.«

	Profesor ni več sedel togo vzravnano. Po uvodu z butlerji in pogovorom o psih, ki jih je zbližal, je čutil, da se je znašel v prijateljski družbi. Sprostil se je dovolj, da se je lahko začel pomenkovati.

	»Očitno mi je bil zaupan odgovoren položaj v zvezi s to nenavadno damo,« je rekel. »Zdi se, da dela reči čudaške za vse. Če se ne motim, je stanovala v istem hotelu kot vedve … Kakšno mnenje sta si ustvarili o njej?«

	»Mene tega ne sprašujte,« je odrezavo odvrnila gospodična Rose. »Polna sem predsodkov, zato morda ne bi bila pravična.«

	Njena sestra mu je pojasnila.

	»O njej ne veva ničesar, je pa bila del skupine, ki bi lahko veljala skoraj za nudistično in ki je vse dneve in noči popivala in bila v nadlogo. Hrup, ki so ga zganjali, je bil nemogoč, čeprav sva prišli tako daleč samo zato, da bi se lahko v popolnem miru sprostili.«

	Profesor je prikimal.

	»Povsem vas razumem,« je rekel, »a bistveno je, ali se vama je zdela histerična?«

	»Vem le za eno sramotno sceno, ki se je nedavno zgodila na jezeru. Dve ženski sta vpili zaradi moškega in ona je bila ena izmed njiju.«

	Gospodična Rose je postala nemirna. Ko je odprla cigaretnico in izvlekla cigareto, so se ji roke rahlo tresle.

	»Kaj, če … če govori resnico?« je vprašala. »Ne bi bilo pošteno od nas, če bi dekle pustili v Trstu samo in brez vsakršne opore … Zelo me skrbi, ker ne vem, kaj naj naredim.«

	Če bi jo gospa Froy poslušala, bi ji veselo stisnila stare roke. Končno se je gospodična Rose začela vesti v skladu s pričakovanji. Najboljši ljudje bodo bdeli nad Winnie, zato je nemogoče, da bi se ji lahko zgodilo kaj hudega … A kljub temu je molila: »Obvaruj jo in jo pripelji domov k nam.«

	Na žalost pa se je profesor izkazal za silo, ki je kljubovala molitvi. Dvomljivo je skremžil obraz.

	»Njena zgodba stoji na preveč trhlih tleh, da bi ji lahko pripisal kakšen pomen,« je rekel. »In četudi izginula učiteljica ni samo mit, si ne morem zamisliti niti enega razloga, da bi me zanjo skrbelo. Prav gotovo je izginila prostovoljno, namreč, če bi ji kdo kaj storil ali bi doživela kakšno nesrečo, bi to nekdo prav gotovo opazil.«

	»Točno tako,« se je strinjala gospodična Flood-Porter. »Vlak je tako poln ljudi, da če bi poznala skrite kotičke, bi se s sprevodnikom lahko igrala skrivalnice neskončno dolgo.«

	»Potemtakem,« je povzel profesor, »če se res nekje skriva, mora za to imeti zelo dober osebni razlog. Moje načelo je, da se nikoli ne vtikam v osebne zadeve. Če bi sprožili splošno iskalno akcijo, bi bilo to zelo neobzirno in nepremišljeno.«

	Gospodična Rose je močno potegnila iz cigarete.

	»Potem ne mislite, da sem skrajno šibka, ker sem postavila Scottieja na prvo mesto?« je vprašala.

	»Prej bi pomislil, da ste svojega psa pustili na cedilu zaradi absolutno nezaslišane zadeve,« je odvrnil profesor.

	»To pa rada slišim. Hvala vam, profesor.« Gospodična Rose si je ogledovala rožnate roke. »Roke imam umazane. Umit si jih grem.«

	Ko je stopila na hodnik, je gospodična Flood-Porter zaupljivo dejala profesorju:

	»Pred svojo sestro tega nisem mogla omeniti, ker je preveč občutljiva, ampak nedavno sva doživeli nekaj, kar naju je globoko pretreslo. Sicer ne bi mogla reči, da sva naredili nekaj dobrega … Vas dolgočasim?«

	»Niti najmanj.«

	Gospodična Flood-Porter je začela pripovedovati zgodbo o vseh tistih dogodkih, ki so odigrali vlogo pri oblikovanju ravnanja dveh sester, in zato so posredno vplivali na usodo tujke.

	»Živiva v zelo mirni soseski blizu katedrale, ampak mir je bil za vse uničen, ko je tja prišla živet neka grozna oseba. Vojni dobičkar, no, vsaj jaz sem ga tako imenovala. Nekega dne ko se je vozil v avtomobilu, kot ponavadi pijan, je zbil neko žensko. Midve sva nesrečo videli in najino pričanje ga je poslalo za šest mesecev v ječo.«

	»Čestitam vam, ker imata močno vest.«

	»Bojim se, da sva bili tudi midve zelo ponosni nase, dokler ni prišel na prostost. Potem sva postali tarči. Ta moški, ki sta mu pomagala še dva fanta, naju je začel preganjati na vsakem koraku. Razbijal je okna, mendral cvetlične gredice, metal grozne reči čez vrtno ograjo in na vrata pisal grde besede. Nikoli ga nisva mogli ujeti med početjem, čeprav sva se obrnili na policijo, ki je določila svojega človeka, ki je opazoval hišo. Čez nekaj časa nama je narahljal živce. Ni bilo važno, kje sva bili ali kaj sva počeli, vedno sva samo čakali, kdaj bova zaslišali, kako se je spet nekaj zlomilo. Vse skupaj je mojo sestro prizadelo še toliko bolj, ker se je bala, da bo njen ljubljenček postal naslednja žrtev, na srečo pa je, še preden je do tega prišlo, možakar odšel iz mesta.«

	Gospodična Flood-Porter je utihnila. Preplavili so jo spomini.

	Začelo se je tisto jutro, ko je šla na vrt in našla izruvane delfinijke. Potem je sledila napetost, ki je vztrajno naraščala in poglabljala stisko. Naraščali so stroški popravil, ki so postajala jalova, saj je vsako novo okno bilo vaba, da ga tisti ponovno razbije. Počutili sta se, kot da v viharju stojita na križišču in ju ustrahuje nevidni vremenski petelin, ki se je vrtel v krogu. Ko sta se omenjena fanta na kolesih peljala mimo in se zmagoslavno režala, ju je preplavil strah. In potem je napočil trenutek, ko so njuni živci pristali na tleh, njuna domišljija je dobila krila in zamišljati sta si začeli še najhujše strahote.

	Končalo se je tistega večera, ko je gospodična Flood-Porter našla sestro Rose vso objokano. Četudi bi se Gibraltar zatresel kot žele, ne bi mogla biti bolj prestrašena.

	Dvignila je pogled in zagledala profesorjeve sočutne oči.

	»Nama lahko zamerite,« je vprašala, »če vam povem, da sva takrat prisegli, da se nikoli več ne bova vmešali v nobeno reč, ki ne zadeva naju, razen če bi šlo za okrutno ravnanje z živalmi ali otroki?«

	Ko je Iris šla mimo kupeja, kar je pomenilo znamenje, da se profesor lahko vrne v svoj kupe, je le-ta vstal.

	»Svoji sestri povejte,« ji je svetoval, »naj ne skrbi več, pač pa naj se čim prej vrne k svojemu psu. Lahko se zanese, da če se bo reč še dodatno zapletla, bom jaz prevzel vajeti.«

	Nekaj minut kasneje, ko je gospodična Flood-Porter sestri ponovila profesorjeve besede, si je gospodična Rose vidno oddahnila.

	»Sedaj se lahko k Scottieju vrnem s čisto vestjo,« je dejala. »Na profesorja se lahko vsakdo popolnoma zanese.«

	Pozabila pa je na eno pomembno dejstvo. Profesor je ukrepal na osnovi, da je obstoj gospodične Froy plod histerije, medtem ko sta jo sestri videli iz mesa in krvi.





	XX.





Vmešajo se tujci


	Potem ko se je gospodična Froy skrčila na nič in nikoli, je Iris znova ostala sama. Ko je minilo olajšanje, ki ga je občutila, ker se je uganka končno rešila, jo je začelo skrbeti zaradi lastnih občutkov. Kolena so se ji tresla, glavo pa je imela lahko in prazno, kot bi bila jajčna lupina.

	Gospodična Froy bi vedela, saj je poznala posledice sončnega udara, da je bilo dekle izčrpano zaradi nezadostne nege in pomanjkanja spanca. Ker je bilo tako, je za Iris pomenila nekaj, kar je umrlo in kar je Hare, čeprav z najboljšimi nameni, samo še pospešil.

	Medtem ko se je na pozibavajočem vlaku oklepala ograje in se otresala vrtoglavice, si je Iris ponavljala, da mora zdržati, dokler ne bodo prispeli v Basel.

	»Če se bom sedaj zgrudila, bo to zame usodno,« je prestrašeno pomislila. »Max je premlad, da bi lahko storil kaj dobrega, vsi drugi pa bi me na prvi postaji spravili z vlaka in strpali v neko lokalno bolnišnico.«

	Tam se ji lahko zgodi karkoli, kot v zgodbi, ki ji jo je povedala gospodična Froy. Ali ji jo je povedala gospodična Kummer?

	To je bila zanjo velika preizkušnja, a čeprav je vztrajala, da Hara zapusti – potem ko sta tako pogovor kot poslušanje postala preveč naporna – se je splašila ob misli, da se mora vrniti v svoj kupe. Bil je preblizu zdravnika in predaleč proč od njenih sorojakov. Na oddaljenem koncu vagona se je počutila ustekleničeno na sovražnem teritoriju, poleg tega pa je tam strašil duh male ženske v obleki iz tvida, o katerem ni bilo priporočljivo predolgo razmišljati.

	Ujela je zveneče glasove gospodičen Flood-Porter, ko je šla mimo odprtih vrat njunega kupeja, ki so jo vznemirili.

	»Kapitanu Parkerju sem pisala naj naju s svojim avtomobilom počaka na postaji Victoria, da nama bo pomagal priti čim prej skozi carino,« je dejala gospodična Flood-Porter.

	»Upam, da bo tam,« je rekla gospodična Rose. »Če se nama bo izneveril, bova morda zamudili povezavo, kuharici pa sem sporočila, naj bo večerja pripravljena točno ob pol osmih.«

	»Kaj bo pripravila?«

	»Ne piščanca, zagotovo ne piščanca. Kar nekaj časa bo minilo, preden ga bom spet lahko jedla. Naročila sem lososa in jagnječjo kračo, pa tudi grah, če ga bo lahko dobila. Za grah je že pozno. Sladico sem prepustila njeni izbiri.«

	»Zveni zelo dobro. Spet bom jedla preprosto, a dobro angleško hrano.«

	»Tudi jaz.«

	Sledil je kratek premor, potem pa je gospodično Rose začelo ponovno skrbeti.

	»Resnično upam, da v Trstu ne bo prišlo do zamude in da bomo vsi dobili sedeže.«

	»Oh, draga moja,« je vzkliknila njena sestra, »česa takšnega sploh ne omenjaj. Niti zamisliti si ne morem, da bi vso noč prebedela sede. Nisi slišala, da jim je vlakovodja telefoniral?«

	»Zraven njega sem stala. No, seveda nisem razumela niti besede, a mi je zagotovil, da so najini sedeži rezervirani.«

	»No, upati morava na najbolje … Pregledovala sem svojo beležko. Dan po najinem povratku škof pripravlja vrtno zabavo, ki je nikakor ne smeva zamuditi.«

	»Oh, tega pa resnično ne smeva zamuditi.«

	Iris se je napol zagrenjeno nasmehnila, ko je poslušala ta tipični pogovor dveh neizkušenih popotnic, ki sta bili daleč stran od svojih utrjenih tirnic.

	»Jaz pa sem pričakovala, da bosta tvegali izgubo rezerviranih sedežev in večerjo,« je pomislila. »Kako sem naivna.«

	Še enkrat se je morala stisniti ob šipo okna, ko je po hodniku prišel natakar s svetlimi povoskanimi lasmi. Gospodična Rose ga je videla iti mimo.

	»Počakajte!« je ukazovalno zavpila za njim. »Angleško govorite, kajne?«

	»Da, madame.«

	»Potem pa mi, prosim, prinesite vžigalice.«

	»Takoj, madame.«

	»Sprašujem se, ali jo je sploh razumel,« je pomislila Iris, ki je z vsakim trenutkom postajala vse bolj skeptična.

	Njeni dvomi so bili neutemeljeni, saj se je že čez nekaj trenutkov natakar vrnil z vžigalicami. Eno je zanetil in prižgal gospodični Rose cigareto ter ji podal preostale.

	»Strojevodja izpolnjuje svoje dolžnosti in vlak bo prispel v Trst ob predvidenem času,« je še rekel gospodični Rose, ki je pripomnila: »Oh, to zveni odlično.«

	Zdelo se je, da si prizadeva vsem ustreči. Ko ga je čez nekaj trenutkov Iris poklicala k sebi, se je takoj zasukal na petah, kot da bi ji hotel takoj ustreči, pa vendar je njegov obraz prešinila sprememba, ko jo je prepoznal. Videti je bilo, da premaguje odpor, a kljub temu jo je ubogljivo poslušal.

	»Večerjala ne bom v restavraciji,« je dejala. »Želim, da mi večerjo prinesete v moj kupe, ki je na koncu vagona. Krožnik juhe ali kakšno mineštro, nobene trde hrane. Ste me razumeli?«

	»Sem, madame.«

	Pokimal je v pozdrav in odšel, ampak juhe ni nikoli prinesel.

	Iris je na svoje naročilo pozabila v trenutku, ko ga je izrekla. Mimo nje se je začel valiti val potnikov, ki jo je stisnil ob steno vagona. Ker so vsi hodili v isto smer, je pogledala na uro. Čas ji je povedal, da so začeli streči večerjo.

	»Še tri ure do Trsta,« je veselo pomislila, saj sedaj izgubljenih minut ni več obžalovala.

	Tam, kjer je stala, je bila v napoto procesiji, in ker je bila vsaj večina lačna, so nanjo gledali kot na oviro. Grobo so jo odrivali, ampak proti temu človeškemu toku se je bilo nesmiselno boriti. Ko je to poskusila, so jo skoraj zbili na tla.

	Očitno ni nihče opazil, da se poskuša rešiti iz prometnega zamaška. Vlak je hitel z največjo hitrostjo naprej, ona pa se je nemočno oklepala držala. Bila jo je groza, da jo bodo pomendrali. Dlani je imela prepotene in srce ji je divje razbijalo.

	Naposled se je pritisk le sprostil in lažje je zadihala, ko je čakala na bolje vzgojene mimoidoče. Naenkrat je pred seboj zagledala kombinacijo črt, pik in kvadratkov, ki ji je povedala, da se družina iz njenega kupeja odpravlja na večerjo. Sedaj ko ni bilo gospodovalne baroničine prisotnosti, so se pogovarjali in smejali. Očitno so se zelo veseli, da bodo nekaj pojedli.

	Čeprav sta bila starša dovolj velika in zajetna, da bi ji lahko dala kakšno neusmiljeno sporočilo, ko sta se stisnila mimo nje, ju je bila Iris vesela, saj je ugibala, da pomenita rep procesije. Potem je mimo nje smuknila še svetlolaska – hladna kot ledena sveča – popolnoma mirna in brez enega samega neurejenega lasu.

	Hodnik se je skorajda izpraznil, a Iris se je zadržala, saj se nekako ni mogla sprijazniti, da bi bila v kupeju sama s pomembno osebo. Oddahnila si je, ko jo je zagledala v družbi zdravnika. Ker je bila prepričana, da jo bo v jedilnem vagonu čakal sedež ne glede na to, kako pozno bo prišla, je čakala, da se množica razkropi.

	Ko je njena zajetna črna podoba šla mimo Iris, je dekle pomislilo na žuželko in neusmiljeno nogo.

	Zdravnik ji je namenil radoveden pogled stroke, ki je opazil simptome njene stiske. Uradno ji je prikimal in šel naprej, ona pa se je odmajala v prazen kupe.

	Komaj je sedla, potem ko je nehote pogledala proti praznemu sedežu gospodične Froy, je v kupe prihitel Hare.

	»Greste na zgodnjo večerjo?« je vprašal. »Naj vas opomnim, da bodo kasneje na voljo samo še ostanki.«

	»Ne,« je odvrnila. »Natakar mi bo juho prinesel sem. Gneče ne maram in vročine ne prenesem.«

	Gledal jo je, kako si je otrla potno čelo.

	»Bolni ste videti. Naj vam pomagam. Ne? Prav. Na poti sem sem doživel nekaj nenavadnega. Na roki sem začutil prijem in zaslišal sem roteč ženski glas, ki je šepnil: 'Vas lahko nekaj prosim?' Obrnil sem se in zagledal čudovite oči vikarjeve žene. Ni potrebno posebej omenjati, da sem ženski v stiski takoj pripravljen pomagati.«

	»Je hotela steklenico vroče vode za svojega moža?« je vprašala Iris.

	»Ne, hotela je, da v njenem imenu pošljem telegram, takoj ko bomo prispeli v Trst. Ampak sedaj prihaja zanimiv del. Njen mož ne sme ničesar izvedeti ali kaj posumiti. Ker je tako, na vsebino sporočila ne smem niti namigniti.«

	»Koga pa sploh zanima?« je zdolgočaseno vprašala Iris.

	»Oprostite, vidim, da niste najbolje razpoloženi. Ne bom vas več nadlegoval. Čao.«

	Hare je odšel iz kupeja, a že naslednji hip je glavo pomolil nazaj.

	»V sosednjem kupeju je najgrši angel usmiljenja, kar sem jih kdaj videl,« je rekel. »Ampak dejansko sem se vrnil zato, da bi vas vprašal, ali veste, kdo je Gabriel?«

	»Nadangel.«

	»A tako. Potemtakem vi resnično niste med posvečenimi.«

	Čas je mineval, ker pa se natakar z juho ni prikazal, je Iris prišla do zaključka, da je v naglici na njeno naročilo pozabil. Bila je preveč otopela, da bi ji bilo mar. Vse, kar je bilo pomembno, sta bila kazalca na uri, ki sta se komaj opazno približevala uri, ko bodo prispeli v Trst.

	Kar zadeva natakarja, je imel zlato srce in hitro dlan, kadar je pričakoval napitnino in ne glede na razpoložljiv čas bi našel čas, da bi ji postregel z juho. Edino, kar ga je držalo nazaj, je bilo to, da o naročilu ni vedel ničesar.

	Ko večina njegovih sorojakov je postal dober lingvist, ko je služil pri družinah različnih narodnosti. Ker je imel visoke cilje, je verjel, da mu lahko znanje vsakega dodatnega jezika poveča možnosti za uspeh, ko se je prijavljal za službo, in tako se je angleščine naučil od učiteljice, ki se je jezika naučila sama s pomočjo knjige s fonetično izgovorjavo.

	Natakar, ki je bil priden učenec, je izpit opravil brez težav in poznal je celo vrsto angleških fraz, ko pa je prvič slišal britansko angleščino, ni mogel razumeti niti besede.

	Na srečo pa so bili angleški turisti redki in večji del njihovega pogovora je bil namenjen hrani. Njegovo uho se je njihovega jezika privadilo in službo mu je uspelo obdržati z blefiranjem, saj je znal dobro ugibati, kakšne so njihove želje.

	Neprižgana cigareta gospodične Rose mu je namignila, da potrebuje vžigalice. Še več, govorila je glasno in ukazovalno.

	Ampak v Iris je srečal svoj Waterloo. Njen tih in hripav glas ter nepoznane besede so ga popolnoma porazile. Ob tej izkušnji, ki ga je spravila v zagato, je lahko odgovoril le: »Da, madame,« in pohitel, da bi njeno željo čim prej izpolnil.

	Preden so se v kupe vrnili še drugi potniki, je imela Iris še en obisk – profesorja. Snel si je očala in nemirno čistil stekelca, medtem ko je pojasnil, zakaj je prišel.

	»Govoril sem s Harom in odkrito povedano, ga za vas skrbi. Nočem vas vznemirjati. Seveda niste bolni – torej, ne v pravem pomenu besede – se pa sprašujeva, ali ste v dovolj dobrem stanju, da lahko pot nadaljujete sami.«

	»Seveda,« je panično vzkliknila Iris. »Povsem sem pri močeh in ne želim, da vaju zame skrbi.«

	»Če se bo čez nekaj časa vaše stanje poslabšalo, bo to neprijetno za vas in tudi za vse druge. O tem sem pravkar govoril z zdravnikom, ki se je domislil občudovanja vrednega predloga.«

	Za nekaj trenutkov je utihnil, Irisino srce pa je začelo trepetati od strahu. Vedela je, kakšen bo predlog.

	»Zdravnik,« je nadaljeval profesor, »pelje bolnico v bolnišnico v Trst in ponudil se je, da bi vas čez noč namestil v zasebno bolnišnico, ki jo je priporočil.«





	XXI.





Laži


	Ob tem predlogu je Iris lahko videla odpirajočo se past, a profesor je pozabil na vabo. Bila je svobodna in nič je ne bi moglo zapeljati, da bi v past tudi vstopila.

	»Z zdravnikom ne bom šla nikamor,« je povedala.

	»Ampak …«

	»O tem sploh nočem govoriti.«

	Očitno jo je profesor hotel prepričati, zato je menila, da za vljudnost ni časa.

	»Ne bom se pretvarjala, da sem vam za vašo skrb hvaležna,« je dejala. »Zdi se mi precej bolj podobna vsiljivosti.«

	Profesor se je ob zadnji besedi zdrznil.

	»Niti najmanjše želje nimam biti vsiljiv,« je rekel, »a Hara za vas iskreno skrbi in prosil me je, naj uporabim svoj vpliv.«

	»Nihče ne more vplivati name, da bi šla kam s tem groznim zdravnikom.«

	»Če je tako, potem ste povedali vse.«

	Profesor je bil še preveč vesel, da se je znebil odgovornosti. Ker je dekle nasprotovalo tistim, ki so ji ponujali roko, bo imel dovolj časa, da pred pozno večerjo v miru pokadi cigareto.

	Iris profesorjev obraz ni bil všeč, a njegov hrbet se ji je zdel britanski in pomirjujoč. Postalo ji je žal, ker ga je odslovila. Poslušala je trenutni vzgib in ga poklicala nazaj.

	»Z zdravnikom nočem iti,« je dejala. »Spominja me na smrt … ampak če bi že morala iti, kar je skrajno neverjetno, bi šla z vami.«

	Mislila je, da je naredila nekaj dobrega, a v tistem trenutku sta se v kupeju znašla dva prestrašena človeka.

	»To je nemogoče,« je ostro odvrnil profesor, da bi skril lastno nervozo. »Okoliščine tega ne dopuščajo. Zdravnik vam je prijazno ponudil pomoč, kot vam jo lahko ponudi le usposobljen človek.«

	Spet je odprl vrata pasti, ampak ona je samo odkimala. Vanjo ne bo nikoli vstopila, razen če bi jo pretentali.

	Ta misel jo je vznemirila, začenjala je namreč razmišljati, da ne more zaupati prav nikomur. Celo Hare jo je pustil na cedilu. Čeprav ga je za Iris iskreno skrbelo, je bil ves vesel zaradi gospe Barnes. Kot je trdil, ga je prosila, naj pošlje telegram nekemu Gabrielu, a njen mož o tem ne sme izvedeti ničesar.

	Ker je bilo vikarjevo ženo nemogoče povezati s skrivnostno zadevo, je bila Iris prepričana, da ji želi Hare zgolj zastreti pogled. Iris ji je zamerila, da se ni bolj potrudila, še posebej ker se je gospodične Froy spominjala in ker je bila ona tista, ki je obstoj prave gospodične Froy naredila ničen. Iris ji tega ni mogla odpustiti, ker je močno pogrešala podporo, ki ji jo je lahko dala le mala učiteljica. Vedela je, da bi bila v njenih izkušenih rokah na varnem. Sedaj ko je pristala na to, da sploh ne obstaja, je bila prestrašena, slabo ji je bilo in ostala je brez prijateljev.

	Poleg tega pa je Iris, vedno ko je pomislila na skrivnost, čutila, da se približuje meji, ki jo je ločevala od sveta, v katerem so sence spreminjale podobo – kjer je domišljija premagovala resničnost. Če se ne bo imela trdno v vajetih, lahko njen razum zataji – lahko se zlomi, če bo vztrajala, da gospodična Froy obstaja.

	Na vlaku, polnem dopustnikov, so bili še drugi, ki so še bolj trpeli. Ena izmed njih je bila bolnica v sosednjem kupeju. Čeprav je bila večino časa nezavestna, so občasni budni trenutki pomenili grozljiv šok. Če je kateri izmed teh trenutkov trajal predolgo, je dvignil oblak dvomov.

	»Kje sem? Kaj se mi bo zgodilo? Kam me peljejo?«

	Na srečo pa jo je zavest zapustila, še preden je bilo na to vprašanje mogoče odgovoriti. In zatorej je bila v boljšem položaju kot Edna Barnes, ki je pri polni zavesti prestajala dolgotrajne muke duševnega trpljenja.

	Zadnji dan gorskega oddiha je bila povsem srečna, dokler ni v nabiralniku zagledala pisma. Taščina pisava jo je posvarila, da jo bo vsebina precej pretresla.

	»Spraševala sem se, kaj bi bilo najbolje narediti,« je pisala odlična dama. »Nočem ti povzročati skrbi, ker vem, da te čaka dolgo potovanje, a po drugi strani čutim, da te na razočaranje moram pripraviti. Upala sem, da bom Gabriela do tvoje vrnitve ohranila popolnoma zdravega in doslej je vse potekal čudovito, sedaj pa se je prehladil. Dobro se počuti in zdravnik pravi, da lepo okreva, zato ti ni treba skrbeti.«

	Edna Barnes je pismo preletela v hipu in prebrala ga je tudi med vrsticami. Če jo je njena tašča hotela vznemiriti, ji bolje ne bi moglo uspeti. Vse poznane fraze – ni ti treba skrbeti … lepo okreva … dobro se počuti – so pomenile bolnišnično formulo za brezupen primer.

	Za prehladom bi se lahko zakrinkan skrival bronhitis ali celo pljučnica in slišala je že za krepke in močne dojenčke, ki so jih takšne bolezni prizadele in so včasih podlegli že po nekaj urah. Srce ji je zastalo, če je pomislila, da je njen sinko v tem hipu morda že mrtev.

	Potem pa jo je njen mož vprašal, kaj piše v pismu. Odgovorila mu je, da si mati želi svilo. Lagala je, ker ga je hotela za vsako ceno zaščititi pred mukami, ki jih je trpela sama. Nobene potrebe ni bilo, da bi trpela oba, saj je ona lahko nosila tudi njegovo bolečino. Za vsakdanjim nasmeškom je skrivala dvome, ki so jo razjedali, in si razbijala glavo, da bi našla neki razlog, da bi še tisti dan z možem odpotovala domov.

	Ravno ko je vikarju predala sendviče, pripravljene za izlet, je kot opravičilo pograbila svarilne sanje gospodične Rose.

	Vikar je bil sicer razočaran, a se je ženini želji vdal. Tudi sestri sta se odločili, da ne bosta tvegali, ko sta izvedeli, da je vikarjeva žena spremenila načrte zaradi vraževerne slutnje. Mladoporočenca sta se že prej odločila, da bosta odšla, in tako je sledil popoln eksodus iz hotela.

	Prvič v življenju je bila Edna Barnes vesela, ker je moža mučila potovalna bolezen. Medtem ko je sedel z zaprtimi očmi in stiskal zobe, si je lahko malo oddahnila od naporne vloge, ki jo je igrala. Edino tolažbo ji je pomenilo dejstvo, da potuje domov, zato jo je zajel obup, ko je zaslutila, da bi se lahko v Trstu prisiljeno zadržali.

	Prvič v svojem življenju je bila resnično soočena s svojimi načeli in zmagala je vest. Pretveza, da želi moža zaščititi pred nepotrebnim trpljenjem, je bila bela laž, a zdaj si je dopovedovala, da ima človeštvo prednost pred družinskimi vezmi, ker je nesebično.

	Ne glede na ceno, ki jo bo morala plačati, je bila pripravljena opraviti svojo dolžnost do gospodične Froy, ko pa so ji tisti, ki jim je zaupala, zagotovili, da je nevarnost neizbežna, se je njena odločnost zamajala.

	Razlog ni bil dovolj primeren, da bi lahko zahteval takšno žrtvovanje. Šlo je le za histerično dekle, ki si je želelo pozornosti. Pomemben je bil Gabriel. On jo je resnično potreboval, zato je zmagal.

	Šele takrat, ko je potrdila identiteto gospodične Kummer in gospodične Froy, je nenadoma spoznala prednost, ki jo je videla v ustrežljivem mladeniču, saj bi njega lahko prosila, naj njeni tašči pošlje telegram. Ker je dvomila, da bi odgovor lahko prejela, ne da bi to izvedel njen mož – osebju bi se lahko zareklo – je prosila, naj ji odgovor pošlje v Calais. Pot s trajektom bo vikarju povrnila moči in takrat mu bo vse povedala, saj ne bi bilo lepo, če bi ga vse do doma držala v temi.

	Čeprav je imela v očeh tragičen pogled, se je ob misli na moževo nevednost bledo nasmihala. Kot velik otrok se je smilil samemu sebi, a ničesar ni vedel o mukah, ki so mu bile prihranjene.

	»Le mati ve,« je pomislila.

	Točno takšno je bilo tudi prepričanje gospe Froy, ki je sedela v mraku in hrepenela po hčerini vrnitvi.





	XXII.





Ubijanje časa




	Gospa Froy je živela na sončni strani ulice, ampak ta večer so se dolge črne sence brestov stegovale vse do njenih misli. Bila je namreč zelo potrta, a razloga za svojo potrtost ni poznala.

	Sončni žarki niso več zelenkasto svetili skozi rolete, s katerimi so bila zastrta okna, ampak gospa Froy je bila mraka vajena. Gospodarnost jo je silila, da je luči prižigala čim kasneje. Prav tako ni na njeno turobnost vplival pogled skozi spalnično okno, ki je gledalo na pokopališče.

	Za Froyeve je bilo nekaj običajnega, da so živeli blizu cerkve. Vedno ko je gospa Froy pogledala proti nagrobnikom pozabljenih umrlih, se je naučila predstavljati si spektakularno vstajenje, ko so se grobovi iznenada na široko odprli in se je njihova veličastna vsebina kot lesketajoči se kometi izstrelila v zrak.

	Ta večer, ko se je vse zelenje spremenilo v sivo, je prvič dobila pomisleke.

	»Sprašujem se, ali je za nas zdravo, da živimo tako blizu vseh teh trupel.«

	V običajnih okoliščinah bi s takšno mislijo takoj pometla, ampak sedaj se temne sence, ki ji je sedela na rami, ni mogla otresti. Pomisleki in slutnje ji niso dali miru.

	Ponavljala si je, da bo neskončno hvaležna, ko bo Winnie spet doma na varnem. Potovanje je prav gotovo tvegano, sicer železniške družbe ne bi sklepale zavarovanj. Kaj, če je Winnie med potjo zbolela in pristala v neki tuji bolnišnični čakalnici?

	Karkoli bi se ji lahko pripetilo – lahko bi prišlo do trčenja ali še česa hujšega. Človek sliši za mnogotere strašne reči, ki se pripetijo, ko dekleta potujejo sama. Saj ne, da bi Winnie bila dekle – hvala bogu – ampak za svoja leta je bila zelo mlada.

	Na tej točki se je gospa Froy vzela v roke.

	»Samo še dve noči,« se je opomnila. »Morala bi biti srečna kot kraljica, ne pa da tarnam kot otrok, ki ga zvija v želodcu. Zdaj pa moram ugotoviti, kaj se skriva na dnu vsega tega.«

	Ni minilo dolgo, ko je verjela, da je našla pravi razlog za svojo turobnost. Kriv je bil madež na njenem najboljšem prtu, ki ji ga ni uspelo v celoti odstraniti.

	»Gos,« si je dejala. »Ven ga boš skuhala pa bo.«

	Še enkrat je pogledala nagrobnike in se spačila, potem pa se opotekla iz sobe in dol po stopnicah, da bi poiskala moža.

	Našla ga je v salonu, kjer je sedel v temi, kar je bilo povsem v nasprotju z njegovimi navadami.

	»Ti lenoba, zakaj pa nisi prižgal svetilke?« je vprašala.

	»Takoj bom.« Obraz gospoda Froya je bil neobičajno brez življenja. »Razmišljal sem in to je grda navada. Zelo nenavadno se mi zdi, saj je bila Winsome že velikokrat zdoma, da sem tokrat zanjo prvič v skrbeh. Ti kontinentalni vlaki … Verjetno se staram in me zemlja vleče k sebi.«

	Gospe Froy je začelo pospešeno biti srce. Torej je tudi on zaskrbljen.

	Brez besed je zanetila vžigalico in prižgala svetilko ter jo odložila na kamin. Potem je pogledala moža, ki ga je osvetljevala medla svetloba. Bil je bel, brez krvi in ves koščen. Imel je obraz nekoga, ki bi moral spati nekje na vlažni postelji pod oknom, ne pa si z njo deliti spomladanske žimnice.

	V hipu je izbruhnila.

	»Da te nisem nikoli več slišala tako govoriti,« je povzdignila glas. »Tako nergaš kot gospa Parsons. Šele šestdeset jih ima, pa vendar je zadnjič, ko sva se skupaj vračali iz mesta, godrnjala, ker je bil avtobus poln in je morala stati. Rekla sem ji: 'Draga moja, ne daj vsem vedeti, da nisi vajena dvornega življenja. Sedi na moj sedež, jaz sem še mlada.'«

	»So se ljudje na avtobusu smejali?« je vprašal gospod Froy, ki je bil ženi hvaležen.

	V rumenkasti svetlobi svetilke je njegov obraz izgubil bledico. Preden mu je žena odgovorila, je zapahnila okna in spustila rolete.

	»Da, naravnost krohotali so se, nekdo pa je celo zaploskal, ko pa se mi je zdelo, da je šla šala dovolj daleč, sem jih s pogledom ustavila.«

	Čeprav je bila gospa Froy na svojo duhovitost ponosna, je bil njen čut za spodobnost močnejši. Glavo je dvigala visoko, kot da bi še vedno nastopala pred občinstvom, ko je vprašala:

	»Kje je Sock?«

	»Bojim se, draga moja, da je zunaj in čaka, da pripelje vlak. Resnično si želim, da bi lahko nesrečniku dopovedal, kdaj bo napočil petek.«

	»Jaz mu bom dopovedala,« je izjavila gospa Froy. »Sock!«

	Velik pes se je v trenutku prikazal. Čeprav je bil sicer preveč razvajen, da bi lahko bil ubogljiv, pa je prepoznal posebno ostrino v gospodaričinem glasu.

	Gospa Froy je iz posode vzela tri piškote in jih položila v vrsto na majhno pručko.

	»Poslušaj, dragec,« je rekla. »Mama ima zate tri piškote. Tale je za nocoj, ampak Winnie se nocoj še ne bo vrnila. Tale je za jutri, ampak Winnie se tudi jutri še ne bo vrnila. Ta tretji je petek in Winnie bo prišla v petek, ko jo boš pričakal na postaji … Ne pozabi – tale!«

	Sock jo je gledal zvesto, kot bi se jo trudil razumeti. Pod šopi dlak so se njegove jantarjeve oči pametno iskrile, po glavi ga namreč niso ostrigli.

	»Razume,« je izjavila gospa Froy. »Jaz se zmeraj lahko pogovarjam z živalmi. Mogoče pa so naše frekvence usklajene. Vedno vem, o čem razmišlja in vedno ga lahko pripravim, da razume, o čem razmišljam jaz.«

	Z male pručke je vzela prvi piškot.

	»Ta je za nocoj,« je pojasnila. »In ker je nocoj mimo, ga lahko poješ.«

	Socka je igra začela zanimati na povsem nov način. Medtem ko je veselo drobil po preprogi, se je gospa Froy obrnila k možu.

	»Tudi za naju je nocoj zaključen,« je dejala. »Razmišljaj pozitivno. Rada bi vedela, da nisi pozabil, da vnaprejšnje razmišljanje o težavah prinaša smolo, ki sicer naše hiše ne bi doletela in ki nas nima nobenega namena obiskati … Zakaj pa se mrščiš?«

	Gospod Froy se je kar tresal od smeha in pokazal na Socka, ki je pospravljal že tretji piškot.

	»Pa te res razume,« je porogljivo, a prijazno rekel.

	Ko je gospa Froy zagledala vesel možev obraz, je za trenutek pozabila na trenutno nelagodje. Videti je bil občutno mlajši. Sedaj ni bilo več vprašanje, kje bo spal nocoj.

	Pobožala je Socka, ga poljubila na smrček in mu s kožuha počistila drobtine.

	»Ja,« je razneženo dejala, »on me razume – in to precej bolje kot ti. Ali ne vidiš, da se trudi, da bi za naju čas čakanja hitreje minil?«





	XXIII.





Pojasnila


	V tistem trenutku so si poleg gospe Froy tudi drugi želeli, da bi čas tekel hitreje. Nekaj izmed njih jih je bilo na ekspresnem vlaku, ki je s polno močjo hitel naprej, da bi pravočasno prispel v Trst.

	Ena izmed njih – gospa Todhunter – je svojo nepotrpežljivost skrivala pod nonšalantnim izrazom. Kamorkoli je šla, povsod je pritegnila pozornost, prav tako pa je z romantičnim vzdušjem, ki jo je obdajalo, pri drugih predstavnicah svojega spola zbujala zavist. Očitno je imela vse, kar si ženska lahko želi – lepoto, postavo, odlična oblačila ter bogatega in pomembnega moža.

	V resnici si je želela samo to, da bi se vrnila k svojemu možu.

	Bil je krepak gradbeni inženir srednjih let in ime mu je bilo Cecil Parmiter. Ko je bila doma, je gospa Laura Parmiter živela v čudoviti novi hiši z vsemi tistimi sodobnimi pridobitvami, ki jih je njen mož uvajal v stanovanjske bloke, ki jih je gradil za druge. Tam ni bila prikrajšana prav za nič. Imela je udoben dohodek, velikodušno žepnino, sposobne služabnike, veliko prostega časa, ljubečega in zaupanja vrednega moža ter dva velika otroka. Bila je tudi spoštovana.

	Čeprav je v svojem družbenem krogu veljala za kraljico, je skrivaj gojila druge želje in nezadovoljstvo. Med generalko za neko lokalno slovesnost, ko so se pregrade med razredi spustile, je spoznala nekega vzpenjajočega se odvetnika – kraj je le obiskal, a v dogajanju je dobil vlogo. On je bil kralj in ona je bila kraljica, in tako je kraljevi glamur pridodal njunim srečanjem.

	Začasno sta ga popolnoma prevzela njena lepota in sposobnost, s katero je citirala odlomke Swinburna in Browninga. Po nekaj srečanjih v Londonu jo je pod pečatom prepovedanega sadeža odpeljal na strastno pustolovščino.

	Čeprav so se ji zamajala tla pod nogami, so možgani gospe Laure delovali brezhibno. Ko se je predala, je imela skrit namen. Med obiskovanjem predavanj, na katerih se je seznanila z Browningom, je prebrala knjigo Kipi in doprsni kipi, ki je omamila njeno dušo. Odločila se je, da se bo spustila v nekaj skrajno tveganega – možnost dvojne ločitve.

	Potem ko bo uspešno stopila čez začetni blatni madež, bo zasedla svoje upravičeno mesto v družbi kot čudovita žena slavnega odvetnika. Svet hitro pozablja, a prepričana je bila, da bo svojega moža prisilila, da ji prizna moralno pravico do otrok.

	Izgubila je … In Browning bi bil ponosen na njeno držo, ki jo je pokazala ob izgubi.

	Odvetnik je bil poročen s pikro starejšo žensko, ampak ona je bila tista, ki je imela oboje – naziv in denar. Ko je gospa Laura odkrila, da nima njen junak niti najmanjšega namena iz njune dogodivščine narediti uvoda v zakonski stan, ji je ponos prepovedoval, da bi svoje razočaranje tudi pokazala.

	Morda je zaradi lastnega razočaranja še toliko lažje ohranjala vzvišeno in ošabno držo. Strastna avantura ni dozorela v tisto, kar si je želela. Naučila se je, da se moški, ki opravljajo poklic, ne razlikujejo veliko od tistih, ki trgujejo le z nujno potrebnimi rečmi, in da so si neobriti in brez ovratnikov precej podobni.

	Še več, odvetnik je imel hibo, na katero je bil gradbeni inženir imun. Grozno je smrčal. Da bi bilo vse skupaj še huje, je imel standarde o ženskah kljub lastnim primanjkljajem tako visoke, da je bilo življenje z njim prava muka. Laura se ni mogla nikoli sprostiti ali biti naravna, ne da bi se zavedala, da bo deležna kritike ali nepotrpežljivosti.

	Ker je bila po naravi zelo praktična, se je odločila, da bo oddih skrajšala in se vrnila k možu, dokler se še lahko. Na srečo mostov ni podirala. Mož ji je kupil povratno vozovnico do Torina, ona pa ga je obvestila, naj sporočil in pošte ne pričakuje, ker se je odpravila na križarski izlet do Šetlandskih otokov.

	Odvetnika je v Torinu, kjer se ji je pridružil, nameravala zapustiti in tam prenočiti, da bo lahko kovčke opremila s hotelskimi nalepkami.

	Konec dogodivščine bo srečna ponovna združitev in boljše medsebojno razumevanja, namreč, vsaj moževo stanovitnost se je naučila ceniti. Tako bo preprečen še en zlom zakona in še eno sojenje, moralni kodeks pa bo rešen pred blatenjem.

	Medtem ko sta Todhunterja sedela v svojem kupeju in čakala, da jima postrežejo z večerjo, sta predstavljala prizor, ki je privlačil turiste, ki so hodili mimo njunih vrat. Še vedno so ju poznali po imenu, pod katerim sta se prijavila, odvetnik je bil namreč preveč previden, da bi se podpisal s pravim imenom. Pisal se je Brown.

	Kakorkoli, njegovi starši so se zanj potrudili po najboljših močeh in njegov naziv, sir Peveril Brown, je bil dovolj poznan, da je pomenil nevarnost skupaj s fotografijami, ki so se pogosto pojavljale v časopisih.

	Zvesta do Browningovega lika dobrega premaganca, je gospa Laura svojo vlogo igrala naprej. Čeprav je priučeni naglas kdaj pa kdaj zamenjala s svojim naravnim naglasom, je še vedno veljala za izbranko, vzvišeno in prelepo princeso, ki se je držala zase, pa vendar je s prsti nemirno tapkala po oguljenem sedežu iz zlatega pliša, ko je nenehno pogledovala na uro.

	»Še ure in ure,« je nestrpno dejala. »Zdi se, da nikoli ne bomo prispeli v Trst, kaj šele v Torino.«

	»Komaj čakaš, da se me znebiš?« je malce užaljeno vprašal Todhunter.

	»Ne razmišljam o tebi. Otroci radi staknejo ošpice, zapuščeni možje pa se velikokrat izkažejo za nezveste. Svet je poln lepih tajnic.«

	»Če je tako, tebi ne bi mogel očitati ničesar, če bi prišlo do škandala.«

	»Škandala? Ne draži me,« je ostro vzkliknila. »Saj ne bo prišlo do česa takšnega, kajne?«

	»Mislim, da sva dovolj varna,« je rekel, »pa vendar sem se v svoji karieri že srečal s precej nenavadnimi primeri. Človek nikoli ne ve, kaj bo prišlo na dan. Smola je bila, da so bili v hotelu še drugi angleški gostje, ti pa si preveč lepa, da bi lahko ostala neznanka.«

	Gospa Laura je zamahnila z roko. Želela si je zagotovila, ne komplimentov,

	»Rekel si, da ni nobenega tveganja,« je rekla. Spomnila se je, da je bil njen prvotni načrt moža prisiliti, da ukrepa, zato je zagrenjeno dodala še: »Kako neumna sem bila.«

	»Zakaj se nenadoma tako zelo želiš vrniti k svojemu možu?« je vprašal Todhunter.

	»No, če sem povsem odkrita, vsi stremimo za tistim, kar lahko dobimo, in on mi lahko ponudi več kot ti.«

	»Ti nisem dal spominov, ki jih ne boš nikoli pozabila?«

	Gospa Laura je jezno poblisnila z očmi, Todhunter pa se je zasmejal. Njene lepote in enoličnosti se je naveličal, a sedaj ko je spet oživela, se je ovedel dejstva, da jo izgublja.

	»Le šalil sem se,« je rekel. »Seveda ne bo nihče nikoli izvedel za naju. Česa takšnega ne bi mogel tvegati … Lahko pa bi se znašla v zagati, če ne bi razmišljal korak naprej, ko me je tisto dekle vprašalo po ženski, ki je kukala v najin kupe.«

	»Zakaj?« je vprašala Laura, ki je ujela le dejstvo, da Todhunter ne bi nikoli storil niti koraka za neprivlačno žensko srednjih let.

	»Zakaj? Zato ker je izginila. Če ne bi zanikal, da sem jo videl, bi moral v Trstu podati uradno izjavo,« se je zasmejal. »Ali ne vidiš naslovov v časopisih? 'Angležinja je izginila na kontinentalnem ekspresnem vlaku' v družbi fotografije gospoda Todhunterja, ki je bil na medenih tednih … in tako dalje. Angleški tisk bi me zelo hitro razkrinkal. To je ena izmed kazni slave, čeprav je le-ta zelo omejena.«

	Na gospo Lauro ni naredil tolikšnega vtisa, kot si je želel, saj so njegove besede pomenile uvod v nekaj novega.

	Morda pa navsezadnje igra le še ni izgubljena, ker še ni končana. Čeprav Todhunter ni imel namena tvegati škandala, ko jo je odpeljal na izlet, pa je sedaj videla priložnost, da škandal ustvari umetno in ga tako prisili v poroko.

	Če bi odšla k profesorju in mu zagotovila, da gospodična Froy obstaja, bi to vodilo v nove zaplete. Nobenega dvoma ni bilo, da bi profesorjeva vest in občutek za pravičnost zahtevala uradno preiskavo ne glede na nevšečnosti.

	Oči v barvi vijolic so se iznenada zaiskrile. Kot čudovita nevesta domnevnega Todhunterja je pomenila pomemben detajl na sliki, ki ga reporterji in fotografi ne bodo spregledali.

	Sledila bo odmevna ločitev in sir Peveril, ki ga zavezuje čast, bo primoran iz nje narediti drugo lady Brown.

	Ob tej misli je globoko zajela sapo, saj so se kolesa še vedno vrtela.

	Vse možnosti še niso bile izgubljene.





	XXIV.





V precepu


	Gospa Laura je sedela in opazovala odsev osvetljenega kupeja v šipi okna. Odsevu svojega obraza se je nasmehnila – dimnemu obrazu z zasenčenimi očmi in zmagovitimi ustnicami. Ni še bilo vse izgubljeno in ker sta bili njuni usodi povezani, tudi za gospodično Froy še ni bilo vse izgubljeno.

	Mala ženska je preživljala strahovite muke, a bila je trmasta optimistka. Oklepala se je upanja, da se bo na koncu vse uredilo in da ji bo naposled le uspelo priti domov.

	Gospodična Froy je svoj dom ljubila s tisto skrajno strastjo, ki goreče domoljube sili, da zapustijo svojo domovino, in može, da so nezvesti svojim ženam. Kot oni je tudi ona zapustila tisto, kar je najbolj ljubila, zgolj zaradi radosti, ki jo je čutila, ko se je vrnila.

	Ta posebna odsotnost je pomenila vznemirljivo izkušnjo. Prvih šest mesecev v tuji deželi se je navduševala nad novostmi življenja v napol kraljevem okolju. Vse je bilo tako pretirano in nerealno, da jo je preveval občutek zmedenosti, kot da bi se znašla v neki pravljici. Tavala je naokrog in se izgubljala v stebričastih dvoranah in pozlačenih sobanah. Marmorna stopnišča so se ji zdela neskončna, galerij pa niti prešteti ni mogla, saj se je v velikih ogledalih vse podvajalo, da je vsaj polovica gradu veljala zgolj za privid.

	Tudi pokrajina, ki je bila dih jemajoče čudovita, je bila očarljivo pravljična. V pismih, ki jih je pošiljala domov, se je odpovedala poskusom, da bi opisala modroškrlatne gore, katerih vrhovi so se dvigali v nebo, živo zelene doline in vratolomne prepade.

	»Ni dovolj pridevnikov,« je pisala, »a vse je naravnost top.«

	Ko pa je začel teči sedmi mesec bivanja v tuji deželi, je njeno veselje doživelo prvi mrk in začela je spoznavati pomanjkljivosti grajskega življenja. Kot prvo, nikoli več se ni izgubila in potem ko je enkrat vedela za vsa ogledala, tudi marmorna stopnišča niso več veljala za neskončna.

	Bile so še druge malenkosti, vključno z bolhami v debelih preprogah in razkošnem oblazinjenem pohištvu. Psov je bilo namreč veliko, služabnikov pa le malo.

	Njena velika spalnica, ki je bila podobna odrskemu kraljevskemu stanovanju, je bila neudobna in mrzla, ker je imela ogromna porcelanasta peč premalo goriva.

	Večerjo je sestavljalo deset hodov, a na voljo je imela le eno vilico in nož, krožnik pa je pomazala s kruhom.

	Vsi moški so bili čedni in spoštljivi, a prav nobeden ni dojel, da je kodrasto dekle, ki je za hobi zavračalo kurate.

	Zadnjih pet mesecev jo je preplavljalo tako močno domotožje, da je hrepenela po majhni kamniti hiški ob sadovnjaku, polnem jablan, s pogledom na cerkveno pokopališče. Naveličana teatraličnega okolja bi vse gore in reke zamenjala za samo en košček angleškega travnika z nekaj bresti in račjim ribnikom.

	Zadnjo noč pred potovanjem je bila tako zelo vznemirjena, da ni mogla zaspati. Sploh ni mogla dojeti, da bo resnično odpotovala domov, čeprav je imela kovčke že pripravljene. V enem kovčku je imela umazano perilo, ki je bilo potrebno poštenega prekuhavanja. Svoja oblačila je prala sama v umivalniku, saj se je v zeleno reko, ki je veljala za splošno perišče, stekala greznica.

	Ko je tako ležala v postelji in se premetavala, je v daljavi zaslišala medel pisk vlaka. Bil je nočni ekspresni vlak, ki je naprej po dolini budil speče turiste v hotelu, ki jih je mučilo domotožje.

	Kot je kasneje iz postelje pisk potegnil Iris, je sedaj iz postelje potegnil malo žensko. Stekla je k oknu in še pravočasno je ujela pogled na zlati niz luči, ki je zdrsnil v temo.

	»Jutri zvečer bom tudi jaz na vlaku,« je veselo pomislila.

	Potovanja se je veselila kot majhna deklica, korak za korakom bo prečkala meje, dokler ne bo prispela do majhne zanikrne postaje, ki je le napol zgrajena stala med praznimi polji. Tam je ne bo nihče čakal, ker se je njen oče preveč bal, da bo nepremišljeni Sock v svoji vnemi skočil na lokomotivo in jo poskušal polizati po obrazu.

	Bodo pa jo čakali malo naprej na potki in ob misli na to srečanje so se ji orosile oči.

	»Mama,« je rekla gospodična Froy in v grlu jo je stisnilo, potem pa je njeno srce zajel nenaden strah. »Še nikoli nisem imela domotožja,« je pomislila. »Je to svarilo? Kaj … kaj, če se mi bo kaj zgodilo? Nekaj, kar mi bo preprečilo priti domov?«

	Res se je nekaj zgodilo – nekaj tako pošastnega in nepričakovanega, da v resnici sploh ni mogla verjeti. Bila je dogodivščina, katere obstoj bi lahko potrdil zgolj in samo nekdo drug.

	Sprva je bila prepričana, da ji bo nekdo priskočil na pomoč. Rekla si je, da so srečne okoliščine botrovale, da je srečala očarljivo angleško dekle. Bili sta rojakinji in nanjo se je lahko zanesla, namreč, če bi bila zadeva obrnjena, je zase vedela, da bi vlak razstavila, da bi jo našla.

	Ker pa je čas mineval in se ni zgodilo nič, jo je začel razjedati dvom. Spomnila se je, da je dekle utrpelo vročinski udar in da se še zdaleč ni dobro počutilo. Morda se je Iris stanje še poslabšalo ali pa je resno zbolela. Poleg tega pa bi prav gotovo težko pojasnila okoliščine, ker ni poznala jezika.

	Obstajala je še bolj grozljiva možnost. Morda je Iris poskušala posredovati, pa je velik stroj, ki je v svoje zobnike zgrabil njo, morda zgrabil tudi Iris. Ob tej misli so ustnice gospodične Froy prebledele.

	Nenadoma je občutila zaviranje vlaka. Hrumenje se je spremenilo v rožljanje koles, potem pa se je vlak s silovitim sunkom ustavil.

	»Pogrešili so me,« je zmagoslavno pomislila. »In sedaj bodo preiskali vlak.«

	In spet je v mislih zagledala luči doma, ki so se iskrile skozi odprta vrata.

	Ko je tako v srečnem pričakovanju čakala, bi bila presenečena, če bi vedela, da čudovita nevesta – ki je bila podobna filmski igrali – razmišlja o njej.

	Čeprav je veljala le za kmeta na šahovnici, je bila osrednja figura v načrtu, ki naj bi ji povrnil prostost. Tisti trenutek je profesor stal pred kupejem gospe Laure. Morala ga je le poklicati k sebi in začelo bi se reševanje gospodične Froy. Ker pa je bilo do prihoda v Trst še veliko časa, je odlašala, da bi se prepričala o pravilnosti svoje odločitve. Ko bo enkrat zanetila vžigalico, ognjene pozornosti javnosti ne bo mogla pogasiti.

	V resnici se je pravzaprav že odločila. Čeprav je odkrila odvetnikove slabosti, je predstavljal prvo nagrado, za katero je igrala svojo vlogo. Ko bo postala lady Brown, bo sir Peveril postal zgolj mož in ona je zelo dobro vedela, kako je potrebno ravnati s to koristno domačo živaljo. Do tega trenutka je čutila ponižanje ob spoznanju, da na programu ni poroke, ker pa si je nanj želela narediti izjemen vtis, je začutila manjvrednostni kompleks.

	Kraljevska taktnost ji je precej bolj odgovarjala. Odvetnika je ogovorila z ošabnim glasom.

	»Zakaj smo se ustavili?« je vprašala in pogledala ven na temačen peron, ki ga je osvetljevalo le nekaj utripajočih luči.

	»Na meji smo,« je pojasnil odvetnik.

	»Bomo morali izstopiti, da nas pregleda carina?«

	»Ne, ves postopek bo opravljen na vlaku … Kam pa ta tako brezglavo hiti?«

	Odvetnik se je namrščil, ko je zagledal Hara, ki je pohitel v telegrafsko pisarno. Z uslužbencem sta vpila drug na drugega. Očitno je šlo za prvorazredni besedni spopad, ampak za angleške potnike, ki bistva niso slišali, je ostal povsem nerazumljiv.

	Bistroumnega mladeniča je prešinila misel, da bi lahko prihranil svoj dragoceni čas v Trstu, če bi ta postanek izkoristil, da pošlje telegram za gospo Barnes. Ampak drugim sorojakom ta njegova zamisel ni bila preveč všeč.

	»Bedak nas zadržuje,« je zagodrnjal odvetnik in pogledal na uro, a presenečeno je ugotovil, da je Laura ostala povsem mirna.

	»Je sploh važno?« je zdolgočaseno dejala. »Prišli bomo na cilj.«

	»Morda bova zamudila povezavo. Pot sva načrtovala zelo natančno. Sprašujem se, ali želiš, da se posloviva še pred prihodom v Italijo? Lahko srečava nekoga, ki naju pozna.«

	»Jaz Italije ne bi primerjala s Piccadilly Circusom, čeprav obstaja na zemljevidu. Kaj bi rad naredil?«

	»Mislil sem, da bi v Trstu presedel na vlak, ki vozi v Pariz. Boš lahko do Milana potovala sama?«

	»Seveda, bom že našla nekoga ali pa bo nekdo našel mene. Kakorkoli, zase znam skrbeti.«

	Iz njenega glasu je vela samozavest – kot samozavest veje iz glasu odpuščene kuharice – saj se je profesor tisti hip vrnil v svoj kupe. Vstala je, da bi mu sledila, ko se je na koncu vagona prikazal carinik.

	Ta pregled je bil izrednega pomena za gospodično Froy. Ker se Laura ni želela izpostavljati, je hotela, da bi preiskali profesorjevo prtljago. Odvetnik je na njej opazil spremembo.

	»Zakaj si tako resna?« je vprašal.

	»Pozabljaš, da je zadeva zame zelo resna.«

	»V kakšnem smislu? Saj se ne ločujeva za vedno, kajne? Lahko se srečava v Londonu.«

	»Kako lepo.«

	Sedaj ko njen ponos ni več pomenil ovire med njo takšno, kot je bila po naravi, in njenim izražanjem, je Laura čutila, da obvladuje položaj. V rokah je držala zmagovalne karte.

	»Zanima me,« je dejala, »ali bom lahko prenesla ime Brown, potem ko sem enkrat bila gospa Parmiter.«

	»Bo do takšne priložnosti prišlo?«

	»No, če bo prišlo do ločitve, me ne boš pustil na cedilu. Tako se ne dela, kajne, dragi?«

	»Ampak, ljubica moja, nobene ločitve ne bo.«

	»Jaz nisem tako zelo prepričana. Vem, da si mi dal jasno vedeti, da svoji ženi ne boš dal razloga, da bi se od tebe ločila, ampak za najino zvezo bo izvedela iz časopisov in tega ne bi prenesla nobena ženska.«

	»Zdiš se zelo prepričana v obveščenost javnosti. Morda pa veš kaj več kot jaz.«

	Odvetnik jo je gledal srepo, kot da bi bila sovražna priča. Spoznal je, kakšna grožnja se skriva pod njenimi nasmeški.

	Hotela je spodbuditi tok dogodkov.

	»Glede nečesa si lahko prepričana,« je rekel z ledenim glasom, »in sicer če bo tvoj mož sprožil postopek ločitve, lahko izgubiš svoje očarljivo ime, a k še večjemu žrtvovanju ne boš poklicana. Ena lady Brown že obstaja in … in moja žena se od mene ne bo nikoli ločila.«

	Laura je nejeverno strmela vanj.

	»Hočeš reči, da bi se sprijaznila?« je vprašala.

	»Je važno, kakšno držo bi zavzela? Bistvo je, da se z ženo popolnoma razumeva in bilo bi v nasprotju z najinimi interesi, če bi se kdajkoli ločila. Ampak mislim, da resničnega tveganja za izbruh škandala ni. Kaj ti misliš?«

	Vedel je, da je zmagal in to je vedela tudi Laura. Njegov umirjeni, a ledeni glas je razplamtel tlečo jezo v njej.

	»Če bi takšno tveganje obstajalo,« je rekla, »se zdi, da sem jaz edina, ki bi bila zaradi njega prikrajšana. Hvališ se, da se tvoja žena ne bi nikoli ločila, ampak moj mož bi se in hvala bogu, da je tako. Vsaj to drži, da sem poročena z resničnim moškim s podobnimi naravnimi občutki.«

	Odvetnik si je v želji, da bi ostal dostojanstven, poravnal očala.

	»Bojim se, da sem te razočaral,« je rekel. »Niti sanjalo se mi ni, da gojiš upanje na kaj več od prijetnih in nekonvencionalnih počitnic.«

	Preden je Laura lahko odgovorila, je v kupe vstopil carinik. Do pomembnega Angleža in njegove čudovite neveste je bil zelo vljuden. Pregledal je njuna potna lista in prtljago, se jima zahvalil in odšel.

	Ko je carinik odšel, se je profesor spet prikazal na hodniku. Kadil je.

	Laura je rahlo zadrhtela, ko ga je zagledala, ker jo je spomnil, kaj vse bi lahko izgubila, če bi prenaglo ukrepala. Čudovito hišo, družbeni položaj, spoštovanje in morda celo otroka in vse to zaradi moškega, ki se z njo ni hotel poročiti.

	»Hvala bogu, da sem najprej govorila z njim,« je pomislila.

	Laura je pridobila, gospodična Froy pa izgubila. Na vlaku je bil duh, čigar potnega lista, čeprav je bilo z njim vse v redu, ni nihče pregledal. Kot izkušena popotnica je gospodična Froy, takoj ko se je vlak spet premaknil, pomislila: »Meja.«

	V časovnem intervalu med trenutkom, ko so carinski uradniki vstopili na vlak in trenutkom, ko so izstopili, so jo preplavljala različna čustva, ki so jo z izmenjujočim upanjem in strahom vodila skozi sončno pripeko proti mraku, dokler se ni spet znašla v temi.

	Vlak je hitel naprej.





	XXV.





Nenavadno izginotje


	Potem ko je profesor odšel, se je Iris zvila na sedež in poslušala sopihanje vlaka. Šipa na oknu se je orosila, zato je vse težje razločila zunanje oblike, razen občasnega niza luči, ko je vlak hitel mimo majhnih postaj.

	Ker je bilo na osnovi zakonov logike dokazano, da gospodična Froy ni nikoli obstajala, se je počutila preveč otopelo, da bi se zmenila za dogajanje okrog sebe. Niti toliko energije ni imela, da bi ohranjala jezo, ki jo je čutila do profesorja zaradi njegovega vmešavanja.

	»Vsi potniki so sebični,« je razmišljala. »Gospodični Flood-Porter sta krivi. Preveč se me bojita, zato sta k meni poslali profesorja, on pa se je posvetoval z zdravnikom, kaj bi bilo najbolje narediti.«

	Vzravnala se je, da bi sprostila bolečino v hrbtu. Nenehno potresavanje vlaka jo je izželo, vrat pa je imela tako otrdel, da se ji je zdelo, da bo vsak čas počil kot kakšen pariški mavčni kip. V tistem trenutku je hrepenela po udobni postelji, v kateri bi se lahko spočila daleč proč od večnega ropotanja in tresenja.

	Zdravnikov predlog je bil, da potrebuje dober nočni počitek. Čeprav je začela dvomiti v lastni prav, ko je pokušala plavati proti toku, je ostajala odločena, da bo zdravniku kljubovala.

	Iznenada je vstopil Hare in sedel na sedež gospodične Kummer.

	»Torej?« je vprašal poln upanja. »Boste v Trstu zaključili s potovanjem?«

	»Ne,« je togo odvrnila.

	»Ste prepričani, da ste dovolj pri močeh, da nadaljujete pot?«

	»Je to za vas pomembno?«

	»Ne, a kljub temu me skrbi za vas.«

	»Zakaj?«

	»Kdo bi vedel, takšen pač sem.«

	Nehote se je Iris rahlo nasmehnila. Gospodične Froy ni mogla pozabiti. Spomin nanjo je vznemirjal njeno podzavest in jo spominjal na cukanje razbolelega zoba, pa vendar je vedno, ko je bil prisoten Hare, bolečina prenehala, kot da bi prejela lokalno anestezijo. Čeprav je bila zelo nesrečna, jo je, vedno ko je bila sama z njim na tem potovanju, ki je spominjalo na nočno moro, preplavilo čudno vznemirjenje.

	»Glavo gor,« je rekel. »Kmalu boste doma pri svojih prijateljih.«

	Iris misel ni bila všeč.

	»Nočem jih videti,« je razdraženo dejala. »Sploh se nočem vrniti. Doma nimam, vse drugo pa se mi zdi brez pomena.«

	»Kaj pa sicer počnete?«

	»Nič … No, igram.«

	»Skupaj z drugimi igralci?«

	»Ja, vsi počnemo enake reči – neumne reči. Med nami ni niti enega pravega človeka … Včasih me ob tem preplavi groza, ko pomislim, da tratim svojo mladost. Le kaj me čaka na koncu takšnega življenja?«

	Ni je poskušal potolažiti ali odgovoriti na njeno vprašanje. Z medlim nasmeškom je strmel skozi okno v temo. Ko je spregovoril, je govoril o sebi.

	»Moje življenje se od vašega zelo razlikuje. Nikoli ne vem, kje bom pristal, a vselej je naporno in reči se dogajajo, reči, ki niso vedno prijetne … Pa vendar, če bi vas vzel s seboj na svoj naslednji opravek, bi za vas pomenil popolno spremembo. Ostali bi brez vsakršnega udobja, ki ga vsak dom mora imeti, ampak pripravljen sem staviti, da se nikoli več ne bi dolgočasili.«

	»Zveni zanimivo … Me snubite?«

	»Ne, le čakam, da še pravočasno odskočim, ko boste vame začeli metati gnila jabolka.«

	»Ampak veliko moških me je že zasnubilo in meni so trdovratni kraji všeč.«

	»Odlično, sedaj pa se lahko resno lotim zadeve. Imate kaj denarja?«

	»Nekaj, a zgolj drobiž.«

	»Meni ustreza, jaz ga namreč nimam nič.«

	Skorajda se nista zavedala, kaj sploh govorita, medtem ko sta se tja v tri dni pogovarjala v edinem jeziku, ki sta ga poznala oba – njune lahkotne besede so bile odgovor na hrepenenje, ki se je iskrilo v njunih očeh.

	»Veste,« je rekel Hare in prelomil tišino, »vse skupaj smrdi in govoričim samo zato, da bi vam preusmeril misli.«

	»Govorite o gospodični Froy?«

	»Da, prekleta ženska.«

	Iris je zamenjala temo, kar ga je zelo presenetilo.

	»Kakšne vrsto možganov imate?«

	»Kadar so dobro podmazani, se lepo vrtijo. Najboljše se obnesejo na pivu.«

	»Bi lahko napisali detektivski triler?«

	»Ne, ker ne znam črkovati.«

	»Bi pa znali rešiti primer?«

	»Kadarkoli.«

	»Potem pa vas prosim za ponazoritev. Zelo bistro ste dokazali, da gospodična Froy ne obstaja, a če bi obstajala, bi lahko ugotovili, kaj se ji je zgodilo? Ali bi bilo to za vas pretežko?«

	Hare se je zakrohotal.

	»Včasih sem mislil,« je rekel, »da če mi bo kdajkoli kakšno dekle všeč, da bo to neka čedna zborovodkinja z valovitimi lasmi. Naj me vrag, če sem kdaj samo pomislil, da bom kdaj igral drugo violino neki antični učiteljici … No, pa začnimo.«

	Prižgal si je pipo in nagubal čelo, Iris pa ga je z zanimanjem opazovala. Njegov obraz, ki ni bil več brezbrižen in zdolgočasen, pač pa so se na njem pokazale poteze globoke osredotočenosti, ga je popolnoma spremenil. Tu in tam si je šel z roko skozi lase, a uporniški koder se je vedno znova veselo postavil pokonci.

	Nenadoma je zmagoslavno vzkliknil.

	»Gre za sestavljanko, ki jo moram sestaviti. Želite slišati originalno zgodbo z naslovom Nenavadno izginotje gospodične Froy?«

	Ko je Iris zaslišala njegov lahkotni glas, se je zdrznila.

	»Z veseljem,« je odvrnila.

	»A najprej bi rad izvedel, ali je bila, ko ste se vkrcali na vlak, v sosednjem kupeju ena negovalka ali sta bili dve?«

	»Ko sem šla prvič mimo kupeja, sem opazila samo eno. Imela je grozljiv obraz.«

	»Hmm. V moji zgodbi nastopa še druga, ki se pojavi kasneje.«

	»Saj tudi obstaja še druga. Srečala sem jo na hodniku.«

	»Pa ste jo od takrat še kaj videli?«

	»Ne, ampak tako ali drugače je ne bi opazila, ker je bila prevelika gneča.«

	»Prav. To dokazuje, da verjetno nihče ni opazil, ali je negovalka le ena ali sta dve, ki spremljata bolnico, še posebej ne, ker se kupe nahaja na koncu vagona. Veste, s tema blagoslovljenima negovalkama se moram poigrati, zato veljata za zelo pomembni.«

	»Prav, nadaljujte.«

	»Sploh še nisem začel, negovalki pomenita zgolj uvod. Sedaj pa … Gospodična Froy je vohunka, ki se je dokopala do podatkov, ki jih želi pretihotapiti iz dežele, zato se je je treba znebiti. Ali obstaja lažji način od tega, da se je znebijo med potovanjem z vlakom?«

	»Pravite, da so jo v tunelu vrgli z vlaka?« je komaj slišno vprašala Iris.

	»Ne bodite smešni in ne glejte me tako zaprepadeno. Če bi jo vrgli na tir, bi njeno truplo našli in ljudje bi začeli postavljati neprijetna vprašanja. Ne, izginiti mora. Hotel sem povedati naslednje: med potovanjem bi preteklo veliko dragocenega časa, preden bi nekdo sploh lahko dokazal, da je pogrešana. Ljudje bi najprej pomislili, da je zamudila povezavo ali se za dan ali dva ustavila v Parizu, da bi šla po nakupih, in preden bi se lotili sledi, bi bila ta že pošteno mrzla.«

	»Ampak ne bi vedeli, kaj naj naredijo. Stari so in nemočni.«

	»Smola. Mojo zgodbo delate usmiljenja vredno. Ampak četudi bi bili vplivni in bi poznali niti, ki jih je treba potegniti, bi se, ko bi začeli raziskovati, znašli pred molčečim zidom.«

	»Je potemtakem ves vlak vključen v zaroto?«

	»Ne, le baronica, zdravnik in negovalki. No, seveda obstaja tudi pasivna zarota molka, ki sem jo prej omenil. Nihče izmed potnikov, ki so domačini, si ne bi upal nasprotovati baroničinim besedam.«

	»Ne pozabite, da je baronica nekaj dejala sprevodniku v narečju, ki ga niste razumeli.«

	»Je to moja zgodba ali vaša? Ampak morda imate prav. Tudi kakšen zaposleni ali dva bi lahko bila vključena. Pravzaprav je moralo priti do nekega umazanega posla v zvezi z njenim rezerviranim sedežem. Doseči so hoteli, da bo potovala v baroničinem kupeju, ki je na koncu vagona.«

	»In takoj ob zdravnikovem … Ampak kaj se ji je zgodilo?«

	»Aha,« je kar zažarel Hare. »Tukaj pa pridejo na vrsto moji možgani … Gospodična Froy leži v sosednjem kupeju, prekrita z odejami in zakrita s povoji in obliži. Niti lastna mati je ne bi prepoznala.«

	»Ampak kako? Kdaj?«

	»Vse se je zgodilo, ko ste vi ubogljivo dremali. Vstopil je zdravnik in prosil gospodično Froy, če bi mu lahko pomagala glede bolnice. Nisem najbolj prepričan, zakaj bi za pomoč prosil njo, saj je imel na dosegu roke negovalko, ampak zagotovo je šla z njim.«

	»Jaz vem, da bi šla.«

	»No, ko je vstopila v sosednji kupe, je doživela največje presenečenje v svojem življenju. Kot prvo, okna so bila zatemnjena in v prostoru je vladala tema. Zaslutila je, da nekaj ni v redu, a še preden je lahko samo pisnila, se je trojica vrgla nanjo.«

	»Trojica?«

	»Ja, bolnica je tudi ena izmed njih. Ena jo je zgrabila, druga ji je pokrila usta, da ni mogla zavpiti, zdravnik pa je imel polne roke dela z injekcijo, s katero jo je naredi nezavestno.«

	Iris je začutila, kako ji je začelo divje razbijati srce.

	»To bi se lahko zgodilo,« je rekla.

	Hare ji je poklonil vesel pogled.

	»Želim si, da bi lahko prisluhnili mojim zgodbicam, ki jih pripovedujem med igranjem golfa. Pravilno znate reagirati na laži. Sicer so izmišljene, ampak … Mimogrede, ena izmed negovalk je moški. Tista z grdim obrazom.«

	»Se strinjam.«

	»Ne imejte predsodkov. Vsi moški niso grdi. Torej, gospodična Froy je sedaj nezavestna, zato so jo lahko po vsem telesu povili s povoji in ji obraz prelepili z obliži, da bi jo zakrinkali. Tako zvezano in nemočno so položili na mesto lažne bolnice, ki si je oblekla bolniško uniformo in odstranila obliže in povoje. To je negovalka številka dve.«

	»Ki sem jo videla na hodniku,« je prikimala Iris.

	»Ampak vi ste že našli nekaj Angležev, ki se bodo gospodične Froy spomnili, in na vašo stran je stopila tudi vikarjeva žena. Mislim, da so zarotniki morali hitro nekoga poiskati in upati, da bo trik uspel. Še enkrat padejo zavese in tokrat si druga negovalka, torej tista, ki je imela vlogo prvotne bolnice, obleče oblačila gospodične Froy.«

	Ker je Iris molčala, se je Hare držal precej potrto.

	»Priznam, da zveni kot v pravljici,« je rekel, »a bolje ne znam.«

	Iris ga ni poslušala, ker si ga je preveč želela nekaj vprašati.

	»Kaj se bo z njo zgodilo, ko bomo prispeli v Trst?«

	»Oh, ta del bodo moji bralci oboževali,« je dejal Hare. »Premestili jo bodo v reševalno vozilo in odpeljali v neko samotno hišo, ki se dviga nad globoko vodo – ribnikom ali reko. Saj poznate te reči – globoke črne vode vse skrijejo. Obtežili jo bodo in vse to, potem pa jo bodo spustili v vodo. Ampak nisem povsem neusmiljen. Dopuščam možnost, da bo omamljena vse do bridkega konca in tako nesrečnica ne bo vedela ničesar o … Hej, kaj pa je?«

	Iris je skočila na noge in odprla vrata.

	»Vse, kar ste povedali, se je morda resnično zgodilo,« je sopla. »Ne smeva izgubljati časa. Nekaj morava narediti.«

	Prisilil jo je, da je spet sedla.

	»Poslušajte me … « je rekel. Čeprav mu je že pomenila vse, mu je njeno ime padlo iz glave. »To je le zgodbica, ki sem jo napletel.«

	»Moram k bolnici,« je vzkliknila Iris. »Prepričati se moram.«

	»Ne bodite neumni. Bolnica v sosednjem kupeju je resnična in utrpela je hudo nesrečo. Če bova na silo vstopila v kupe in povzročila zmedo, naju bo zdravnik vrgel ven in to upravičeno.«

	»Torej mi ne boste pomagali?«

	»Nikakor. Žal mi je, ker to omenjam, ampak ne morem pozabiti, da ste utrpeli vročinski udar. In tudi ko se spomnim lastne izkušnje, ko sem svojega kapetana zamenjal …«

	»Za princa, ja, vem.«

	»Zelo mi je žal, ker sem vas napeljal k temu. Povedal sem vam samo, kako bi se reči lahko zgodile, vendar sem le kot stara dama, ki je prvič v življenju videla žirafo. Iskreno rečeno, v svojo zgodbo ne verjamem.«





	XXVI.





Podpis


	»Razumljivo,« je morala priznati Iris, »zgolj izmislili ste si jo. Kakšna tepka sem.«

	Medtem ko je ona hotela skriti razočaranje, je nekdo na začetku vagona začel glasno govoriti. Iris ga ni razumela in besede so jo spominjale na divji klic k dežju, a Haru se je obraz zjasnil.

	»Nekdo je dobil telegram,« je rekel in vstal. »Takoj bom nazaj.«

	Ko se je vrnil, je Iris povedal, kaj je izvedel.

	»Še ena dobra morilska senzacija je šla po zlu. Obdukcija urednika je povedala, da je bil urednik ustreljen okrog polnoči, medtem ko se je snob v svojo lovsko kočo odpravil takoj po večerji, zato mu umora ne morejo naprtiti. Škoda.«

	Medtem ko ga je Iris poslušala, jo je prešinila neka misel, ki je spominjala na pajkovo mrežo, ki v mirnem jesenskem jutru lebdi v zraku. Vstala je, ko je Hare pogledal na uro.

	»Čas je za pozno večerjo,« je rekel. »Greste zraven?«

	»Ne, ampak drugi se bodo vrnili.«

	»Kaj vam je bolj všeč? Se jih bojite?«

	»Ne bodite smešni. Ampak ko so skupaj, predstavljalo pravi mali klan in … in ne želim biti blizu tistega zdravnika.«

	»Torej se jih ne bojite. No, medtem ko bova s profesorjem večerjala, bo najin kupe prazen in za minimalno najemnino sem ga pripravljen oddati vzorni najemnici.«

	Ko je odšel, je Iris čutila, kako se vanjo spet krade stara otopelost. Dolg pisk, ki je sledil hrupu, ki jo je spominjal na strel iz strojnice, ji je povedal, da se vozijo skozi tunel. Misel je ponujala grozovite možnosti. Kaj, če je nekdo točno v tem trenutku z vlaka odvrgel truplo?

	Opomnila se je, da si je Hare zgodbo izmislil in uspelo ji jo je pregnati iz svojih misli. Ampak na njeno mesto je prišla druga zgodba, ki jo je prebrala v časopisu in je veljala za resnično.

	Pripovedovala je o dveh ženskah, ki sta ponoči, ko sta se vračali z izleta po Orientu, prispeli v neki hotel na celini. Hči si je, preden je odšla v svojo sobo, skrbno zapomnila številko materine sobe, ko pa se je malo kasneje vrnila, ni bilo o materi niti sledu, v sobi pa so bili drugačno pohištvo in tapete.

	Ko je vsem zaposlenim, od direktorja navzdol, začela postavljati vprašanja, so ji vsi zagotovili, da je v hotel prišla sama. Materinega imena v knjigi gostov niso imeli zabeleženega. Taksist in uslužbenci na železniški postaji so vsi bili del zarote.

	Mati je izpuhtela, kot bi upihnil vžigalico.

	Ampak seveda je obstajalo pojasnilo. Med hčerino odsotnostjo, je mati umrla zaradi kuge, ki jo je staknila na vzhodu. Še najmanjše govorice bi odvrnile na milijone obiskovalcev od razstave, ki je potekala v mestu. Ker so bili na kocki pomembni interesi, je bilo žrtvovanje neizbežno.

	Iris so se začele potiti dlani, ko je pomislila, da bi tudi pri izginotju gospodične Froy lahko šlo za nekaj podobnega, čeprav v manjšem obsegu. Njen primer ni zahteval obširne in zapletene organizacije ali fantastične zarote – zadoščalo bi zgolj nekaj oseb.

	In Hare ji je pokazal, kako bi se dalo vse skupaj izpeljati.

	Preizkusila je, ali se dejstva ujemajo s Harovo teorijo. Kot prvo, čeprav je bila baronica bogata, si je kupe delila s predstavniki delavskega razreda. Zakaj? Zato ker se je za potovanje odločila v zadnjem hipu in je bila prepozna za rezervacijo? Če bi bilo tako, potem tudi Flood-Porterjevi in Todhunterjeva ne bi mogli dobiti zasebnega kupeja.

	Je šlo za zlobnost? Ali si je zgolj želela poseben kupe na koncu vagona zraven zdravnikovega, kjer je nihče ne bi videl ali motil?

	Nadalje, je bilo zgolj naključje, da so preostale sedeže v kupeju zasedli domačini, na katerih usodo je imela velik vpliv?

	Ta vprašanja so visela v zraku, ko se je v njej porodil nov sum. Izjemno nenavadno je bilo, da v kupeju, v katerem je ležala bolnica, ni nihče zagrnil zaves. Pustili so jo vsem na očeh. So na ta način pripravljali različico stare strategije – skriti reč tako, da je vsem na očeh?

	Ampak le kaj je uboga mala gospodična Froy naredila? Hare je imel prav, ko je rekel, da glavno vprašanje ostaja motiv. Kolikor je vedela Iris, je svoje dolžnosti zaključila tako vestno, da se ji je plemiški delodajalec osebno zahvalil.

	Iznenada je Iris globoko zajela sapo.

	»Zato,« je dahnila.

	Pomemben osebek naj bi bil v času umora v svoji lovski koči, a gospodična Froy, ki je ležala budna, ga je presenetila, ko je prihajal iz ene in edine kopalnice, v kateri se je umil in osvežil, preden je pobegnil.

	Gospodična Froy je uničila njegov alibi.

	To, kar je vedela, je pomenilo veliko nevarnost, še posebej, ker je sprejela službo poučevanja otrok rdečega vodje. Vsi so vedeli, da nadvse rada govori in ogovarja. Na zaupljivost pomembnega osebka je bila ponosna in to je vsem razglašala. In ker je bila Angležinja – brez sekire, ki bi potrebovala brušenje – bi njeno pričanje imelo še posebej veliko težo.

	Ko se je pomembna oseba graciozno rokovala z njo, je zapečatila njeno usodo.

	Iris si je predstavljala hitro sklicano družinsko srečanje ob zori, ki so se ga udeležili vsi nujno potrebni zaupniki. Telefoni so brneli s skrivnostnimi sporočili. Ker se je mudilo, popoln zločin ni bil mogoč.

	Vihravo domišljijo je poskušala zajeziti.

	»Maximilian – Max,« njegovo ime si je zapomnila, saj je bilo Hare 'predolgo', »je napletel zgodbico. Dejstva je napihnil, da bi se ujemala z zgodbo. Morda jaz počnem enako. Nesmiselno se je vznemirjati zaradi nekoga, ki morda sploh ne obstaja. Konec koncev je morda res samo privid, kot trdijo drugi … Želim si le, da bi lahko bila prepričana.«

	Njena želja je bila uslišana na zelo dramatičen način. Zrak v kupeju se je zelo ogrel in sopara se je spreminjala v kapljice vlage, ki so začele drseti navzdol po šipi okna.

	Iris je eni izmed kapljic sledila od vrha temačnega kota umazane šipe in nenadoma kriknila, ko je opazila, da na zamegljenem steklu nekaj piše.

	Nagnila se je naprej, da bi lahko prebrala. Pisalo je:

	»Winifred Froy.«





	XXVII.





Odločilni preizkus


	Iris je strmela v ime in skoraj ni mogla verjeti, da je oči ne vlečejo za nos. Drobna, lepo oblikovana pisava je bila okrogla in neizoblikovana kot pri šolarkah, kar je namigovalo na značaj male učiteljice – napol odrasle in uglajene osebe, napol nemirne mladenke.

	Ime na šipi je pomenilo neizpodbiten dokaz, da je na sedežu v kotu ob oknu še nedavno sedela gospodična Froy. Iris se je le megleno spominjala, da je pletla, ko je prvič stopila v kupe. Ko je na zatemnjeno šipo s konico igle napisala svoje ime, je to storila v navalu počitniškega razpoloženja.

	»Torej sem le imela prav,« je navdušeno pomislila Iris.

	Preplavilo jo je izjemno olajšanje, ki je razblinilo meglo nočne more, v kateri se je znašla, a že v naslednjem hipu je navdušenje zamenjal občutek neizbežne stiske.

	Nič več se ni borila s sencami – soočena je bila z resnično nevarnostjo.

	Gospodično Froy je čakala strahotna usoda in Iris je bila edina oseba na svetu, ki se je preteče groze zavedala, čas pa je neusmiljeno mineval. Pogled na uro ji je povedal, da je deset minut čez deveto. V manj kot eni uri bodo prispeli v Trst.

	Trst je sedaj dobil strahoten pomen. Tam jo čaka usmrtitev.

	Vlak je z najvišjo hitrostjo drvel naprej, da bi nadoknadil izgubljeni čas. Sopel je in ječal, ko je drsel čez zavoje in so se vagoni stresali, kot da ne bi nosili človeškega tovora. Iris je pomislila, da so se znašli v primežu zblaznele sile, ki je bila sama po sebi žrtev neusmiljenega sistema.

	Strojevodja bo kaznovan za vsako minuto, ki bo odstopala od načrtovanega prihoda in odhoda.

	Iris je vedela, da mora ukrepati takoj in skočila je pokonci, a se je zgolj nemočno sesedla nazaj na sedež, ker se ji je zavrtelo. Začutila je boleče udarjanje v glavi in za očmi, ki je bilo posledica prehitrega giba. Prižgala si je cigareto, upala je namreč, da bo nikotin bolečino ublažil.

	Momljajoči glasovi na hodniku so ji povedali, da se potniki vračajo z večerje. Najprej sta se vrnili družina in svetlolaska. Vsi so bili odlične volje in prav nihče se ni zmenil za Iris, ki jih je opazovala iz svojega kota. Zamerila jim je, ker so pasivno sodelovali v zaroti, čeprav se dejansko niso zavedali, da gospodični Froy grozi nevarnost, pač pa so bili veseli, ker so lahko baronici naredili drobno uslugo.

	Njim je sledila ženska, ki je nosila oblačila in klobuk gospodične Froy. Iris je narasla temperatura, ko je zagledala vsiljivko in spet se je vprašala, ali je resnično tista druga negovalka, ki jo je srečala na hodniku vagona.

	Obe sta imeli dolgočasne temne oči, bledikavo kožo in piškave zobe, ampak tudi vse kmečke žene v čakalnici na postaji so bile takšne. Ker do zaključka ni mogla priti, je Iris vstala in pohitela iz kupeja.

	Hotela je nekaj narediti – nameravala je sprožiti vihar v sosednjem kupeju, ampak pot ji je zapirala gigantska črna baroničina podoba. Kot stolp se je dvigala nad njo in Iris je spoznala, da je stisnjena v kot proč od vseh, ki jih je poznala.

	Počutila se je nemočno in preplavil jo je strah, ko je pogledala proč od mrkega obraza skozi okno v kričečo temo. Podivjani kriki lokomotive in divje stresanje vlaka so občutek, da se je znašla sredi nočne more, samo še povečevali. Znova so se ji začela tresti kolena in zbala se je, da bo ponovno omedlela.

	Zaradi strahu, da bo spet izgubila zavest in bila prepuščena milosti in nemilosti drugih, se je z vsemi močni borila proti omotičnosti. Obliznila si je ustnice in uspelo ji je spregovoriti.

	»Spustite me mimo,« je rekla baronici.

	Namesto da bi se umaknila, jo je baronica gledala v trzajoč obraz.

	»Boli vas,« je rekla. »To ni dobro, ker ste mladi in ker potujete brez prijateljev. Negovalko bom prosila za tableto, ki bo ublažila glavobol.«

	»Ne, hvala,« je odločno dejala Iris. »Lahko, prosim, stopite na stran?«

	Baronica se za njeno prošnjo ni zmenila pa tudi za zavrnitev ne, pač pa je nekaj ukazovalno zavpila skozi vrata kupeja, v katerem je ležala bolnica. Iris je podzavestno opazila, da baroničine besede niso nosile običajne prošnje, ampak ukaz, ki je zahteval takojšen odziv.

	Tudi na vratih tega kupeja je bila šipa zaradi vročega zraka orošena, a kljub temu je Iris poskušala pogledati noter. Mirna oblika, ki je ležala na sedežih, je bila videti brez obraza – videla je le belo kopreno.

	Medtem ko se je spraševala, le kdo leži pod vsemi temi povoji, je negovalka njeno radovednost opazila. Skočila je proti njej in jo zgrabila za roko, kot da bi jo hotela povleči v kupe.

	Iris je pogledala okrutna usta, temno senco okrog ustnic in možate prste, ki so bili posejani s kratkimi črnimi dlačicami.

	»Moški je,« je pomislila.

	Groza jo je prisilila, da se je takoj poskusila braniti. Sploh se ni zavedala, kaj počne, ko je konec tleče cigarete pritisnila na črno roko. Negovalka je bila tako presenečena, da jo je takoj spustila in zaklela – vsaj zvenelo je tako.

	Iris je baronico v hipu odrinila in stekla naprej po hodniku vagona ter se bojevala z valom vračajočih se potnikov. Čeprav so na njeni poti pomenili oviro, je bila vesela, da so tam, ker so oblikovali prepreko med njo in baronico.

	Ko se je njen strah polegel, je začela dojemati, da se ji vsi na vlaku smejijo. Varnostnik se ji je odkrito režal in si zvijal majhne črne brčice. Povsod je videla nize belih zob in slišala izbruhe smeha. Očitno so jo potniki imeli za rahlo čez les in so se na njen račun zabavali.

	Posmeh je Iris prisilil, da se je zavedla položaja, v katerem se je znašla. Bilo jo je sram, kot da bi pred njimi stala naga.

	»Le kaj sem storila?« se je vprašala. »Negovalka mi je hotela samo ponuditi aspirin, jaz pa sem ji ožgala roko. Če resnično niso krivi, me bodo imeli za noro.«

	Pomislila je na gospodično Froy in spet jo je postalo strah.

	»Ne bodo mi prisluhnili, ampak moram jim dopovedati, da … Ta vlak se zdi kilometer dolg in nikoli mi ne bo uspelo priti na konec … Obrazi … režeči obrazi … Gospodična Froy … uspeti mi mora.«

	Čutila se je ujeto v nočni mori, kjer so bili njeni udi težki kot svinec in je niso hoteli ubogati. Potniki so ji zapirali pot in zdelo se ji je, da naredi dva koraka nazaj, kjer bi morala narediti enega naprej. V svoji razburjeni domišljiji je vse obraze videla spačene – prazne, brezobzirne in brezsrčne. Gospodično Froy so nameravali umoriti, a nikomur ni bilo mar za nič, razen za večerjo.

	Po dolgem in mučnem boju skozi več vagonov, ji je uspelo priti do vagona z restavracijo. Ko je zaslišala žvenketanje krožnikov in mrmrajoče glasove, se je vihar v njeni glavi polegel. Obstala je pred vhodom in spet sta jo preplavila elementarni strah in groza.

	Z juho so že postregli in žlice so veselo žvenketale, saj so na hrano precej dolgo čakali. V nekaj trenutkih zdrave presoje je Iris spoznala, kako jalovo bi bilo poskušati lačnega človeka, ki je komaj začel jesti, prepričati, da naj ji verjame.

	Še enkrat se je ozrla naokrog in si ogledala obraze. Dva natakarja, ki sta med seboj šepetala, sta se zahihitala in Iris je bila prepričana, da se smejita njej.

	Profesor, ki si je mizo delil s Harom, jo je prvi zagledal in na njegovem dolgem obrazu se je naslikal strah. Pogovarjal se je z zdravnikom, ki se je zadržal ob kavi in kozarčku žganja, saj pri po-zni večerji vse mize niso bile zasedene.

	Iris je ob hladnem sprejemu mrzlo spreletelo, saj so vsi nemo strmeli vanjo. Niti v Harovih očeh ni bilo dobrodošlice, ko jo je zaskrbljeno opazoval.

	Vsa obupana se je obrnila k profesorju.

	»Za božjo voljo, jejte naprej. Jejte, a mi, prosim, prisluhnite. Zadeva je zelo pomembna. Prepričana sem, da gospodična Froy obstaja in vem, da proti njej obstaja zarota. In vem tudi, zakaj.«

	Profesor je skomignil z rameni, kot da bi se vdal v usodo, in naprej jedel juho. Medtem ko je Iris pripovedovala svojo nepovezano zgodbo, se je še sama zdrznila ob trhlosti argumentov, ki jih je navajala. Še preden je končala, je obupala nad možnostjo, da ga lahko prepriča. Poslušal jo je popolnoma molče in očitno je bila vsa njegova pozornost usmerjena k primernemu odmerku soli.

	Ko je Iris končala s pripovedovanjem, je privzdignil obrvi in vprašujoče pogledal zdravnika, ki je začel nekaj hitro pojasnjevati. Iris ju je zaskrbljeno opazovala in videla je, da so Hara njene besede vznemirile, saj se je vmešal v pogovor.

	»To ni njena zgodba, ampak moja. Napletel sem jo iz zabave, nesrečnica pa ji verjame. Torej, če je tukaj kdo nor, sem …«

	Utihnil je, saj se je nenadoma ovedel, kaj je rekel na glas, ampak Iris je bila preveč iz sebe, da bi se zmenila za žalitev.

	»Boste šli sedaj z menoj?« je poprosila profesorja.

	Profesor je pogledal prazen krožnik pred seboj, ki ga je pred njega postavil natakar in ki je napovedoval, da bo sedaj sledila riba.

	»Ne morete počakati, da bo večerja končana?« je nejevoljno vprašal.

	»Počakati? Niste me razumeli – zadeva je nujna in smrtno nevarna. Ko bomo prispeli v Trst, bo prepozno.«

	Profesor se je spet molče posvetoval z zdravnikom, ki je nepremično strmel v Iris, kot bi jo poskušal hipnotizirati. Ko je naposled spregovoril, je govoril v angleščini, da bi ga lahko tudi Iris razumela.

	»Morda bo res najbolje, da takoj preverimo našo bolnico. Žal mi je, ker vam kvarim večerjo, profesor, ampak mlada dama ima živce skrajno napete. Zanjo bo najbolje, da reč preverimo in jo pomirimo.«

	Z izrazom mučenika, ki je dolžnik lastnega čuta za pravičnost, se je profesor ločil od svojega stola. Še enkrat se je mala procesija opotekajoče v gosjem redu odpravila po hodniku drvečega vlaka. Ko so se približali koncu zadnjega vagona, se je Hare obrnil k Iris.

	»Da ne boste naredili česa neumnega in povzročili zmede,« je srdito šepnil.

	Srce ji je obstalo, za njegov nasvet je namreč bilo prepozno. Negovalka je že naokrog razkazovala ožgano roko, kar je pomenilo plus za zdravnika in za profesorja. Iris je opazila, da si je zapestje obvezala z robcem, kot da bi rano hotela skriti pred podrobnim ogledom.

	Potem se je zdravnik obrnil k Iris in mirno spregovoril, a z močnim naglasom.

	»Moja draga mlada dama, ni to, da ste moji negovalki ožgali roko, precej predrzno? In to ste storili zgolj zato, ker vam je hotela ponuditi neškodljivo tableto, ki bi ublažila vaš glavobol … Poglejte, profesor, kako ji trza obraz.«

	Iris se je zdrznila in stopila korak nazaj, ko se je zdravnik z mrzlim prstom dotaknil njenega čela, da bi ponazoril svoje besede.

	Nenadoma je pomislila, da ko človek izgublja, je edino upanje napad. Zbrala je ves pogum in uspelo ji je mirno spregovoriti.

	»Za opeklino mi je iskreno žal in da sem bila histerična, ni nobeno opravičilo, a obstaja razlog, zakaj sem bila takšna. Veliko reči je, ki jih ne razumem.«

	Zdravnik je izziv sprejel.

	»Na primer?« je vprašal.

	»Profesor mi je povedal, da ste se ponudili, da me odpeljete v neki zaseben zavod v Trstu.«

	»Ponudba še vedno velja.«

	»Pa vendar se vam mudi, da svojo bolnico čim prej pripeljete v bolnišnico, ker jo čaka nujna operacija, kako se imate potem čas ukvarjati še s popolno tujko? Človek se vpraša, ali so poškodbe vaše bolnice resnično zelo resne in ali jih sploh ima.«

	Zdravnik se je pogladil po bradi.

	»Ponudbo sem profesorju predlagal samo zato, da bi ga odrešil nezaželene odgovornosti, ki je del mojega poklica in ne njegovega. Nameraval sem vam ponuditi mesto v reševalnem vozilu, s katerim bi se odpeljali v bolnišnico. Potem ko bi jaz z bolnico ostal v bolnišnici, bi vas voznik na podlagi mojih navodil odpeljal v okrevališče, ki sem ga predlagal. Tega nisem storil samo zato, da bi profesorju naredil uslugo, pač pa tudi zato, da bi si vi čez noč dobro odpočili in bi naslednji dan lahko nadaljevali s potovanjem.«

	Predlog je zvenel razumno in Iris se je morala zateči k drugemu vprašanju.

	»Kje je druga negovalka?«

	Zdravnik je nekaj trenutkov molčal, preden je odgovoril.

	»Le ena negovalka je.«

	Gledala je njegov brezizrazen obraz, ki ga je zakrivala črna brada, in spoznala je, da bi mu bilo nesmiselno ugovarjati. Rezultat bi bil isti – zanikanje na vsakem koraku. Nihče, razen nje, ni videl domnevne druge negovalke in prav tako nihče ne bi verjel, da se je na šipo resnično podpisala gospodična Froy – če ga ni vlaga že uničila.

	Zdravnik se je obrnil k profesorju.

	»Žal mi je, ker vas zadržujem,« je rekel, »ampak ta mlada dama verjame v strahotne reči. Morava jo poskusiti prepričati, da si vse skupaj samo domišlja.«

	Stopil je k poviti podobi bolnice in privzdignil konec odeje, da se je prikazal par lepih nog.

	»Prepoznate te nogavice ali čevlje?« je vprašal.

	Iris je pogledala gosto tkane svilene nogavice in rjave čevlje in odkimala.

	»Sami veste, da jih ne,« je rekla. »Morda pa boste imeli več sreče, če boste odstranili kak povoj in mi pokazali njen obraz.«

	Zdravnik se je zgroženo spačil.

	»Ah,« je rekel, »vidim, da ne razumete. Moram vam povedati nekaj neprijetnega.« S konicami prstov se je dotaknil potnega čela. »Obraza ni, so le kosi surovega mesa. Če bomo imeli srečo, bomo lahko naredili povsem nov obraz. Bomo videli.« Njegovi prsti so se pomaknili naprej. Zadržali so se na povoju, ki je prekrival oči. »Čakamo sodbo okulista,« je nadaljeval, »do takrat pa je ne upamo izpostavljati svetlobi. Morda bo ostala popolnoma slepa, eno oko je namreč speštano, ampak znanost zna delati čudeže.« Nasmehnil se je in dodal še: »Ampak najhuje so poškodovani možgani. Poškodb vam ne bom opisal, ker vam je že sedaj slabo. Najprej se moramo posvetiti poškodbam glave in če bo bolnica preživela, se bomo posvetili še preostalim.«

	»Ne verjamem vam,« je rekla Iris. »Vse to so le laži.«

	»Če mislite tako,« je mirno rekel zdravnik, »se lahko sami prepričate. Le en majhen obliž morate odstraniti z obraza in prepričali se boste na lastne oči, vendar pa vas moram opozoriti, da bo bolnica ponovno začela krvaveti in da bo od novega šoka umrla … Obtoženi boste umora in pristali boste na vislicah … Ker pa ste tako prepričani, da veste, kateri obraz se skriva pod povoji, ne boste oklevali. Boste odstranili ta obliž?«

	Iris je pod roko občutila Harov prijem. Oklevala je. Šesti čut ji je pravil, da zdravnik laže in da bi morala takoj pograbiti priložnost, da gospodični Froy reši življenje.

	Ampak zdravnik je svojo vlogo še predobro odigral. Ob misli na razmesarjen obraz, s katerega šprica kri, si je premislila. Kaj jo čaka potem? Vrv ali dosmrtna ječa? Možnosti so bile preveč grozne, da bi o njih lahko razmišljala.

	»Ne … ne morem,« je zajecljala.

	»Aha,« se je zarežal zdravnik. »Govoriti znate, pogumni pa niste.«

	Sedaj je Iris prvič prešinilo, da svoje bolnice nikoli ni nameraval prepustiti tveganju. Če bi nekaj takšnega storil, bi to pomenilo poklicni samomor. On in negovalka sta ves čas prežala nanjo in motrila vsak njen gib.

	Ampak očitno je zdravnik imel še neki skrit namen, saj je bil videti razočaran.

	Iris je bila v tistih trenutkih preveč zaprepadena nad lastno strahopetnostjo, da bi zdravniku postavila še kakšno vprašanje. Spoznala je, da ima na vlaku dva sovražnika: zdravnika in sebe.





	XXVIII.





Dvignite roko


	Iris se je vzdramila iz omotičnosti in slišala, da profesor govori o večerji.

	»Hare, če boš pohitel nazaj v vagon z restavracijo,« je rekel poln upanja, »boš morda še lahko pojasnil natakarju, da sva zamudila ribo.«

	»Odvrnil mi bo le, da je že mimo,« je dejal Hare. »Z večerjo morajo zaključiti, še preden prispemo v Trst.«

	»Če je tako, bo najbolje, da oba takoj pohitiva nazaj. Bi šel ti naprej in naročil dodatno porcijo mesa, ker sva ostala brez ribe?«

	»To ni njihova krivda, sama sva izpustila najino ribo, bom pa preveril, kaj se da narediti.« Utihnil je in se z dvomljivim pogledom obrnil k Iris. »Vam je prav?« je vprašal.

	Iris se je histerično zasmejala, prešinilo jo je namreč, da čeprav je profesor zaupal svojim lingvističnim sposobnostim dovolj, da je vodil njeno preiskavo, pa s svojim jezikovnim talentom ni bil pripravljen tvegati, ko je šlo za njegove vitalne interese.

	»Seveda, kar pojdite,« je odvrnila. »Nič ni bolj važno kot večerja, kajne?«

	Profesor, čigar dolgi obraz se je ob misli na hrano zjasnil, ji je te besede zameril. Čeprav je bil izjemno lačen, je menil, da mora svoj sloves upravičiti zgolj zaradi načela pravičnosti.

	»Se vam zdi to pošteno?« je vprašal. »Za hrano sva plačala visoko ceno, zato sva do nje upravičena, vsaj delno, in priznati morate, da nisva varčevala s časom, da bi vas prepričala, da se motite.«

	Odkimala je, a težil jo je tolikšen obup, da je molčala. Nič več ni mogla narediti, da bi pomagala gospodični Froy. Z vsakim novim poskusom bi ogrozila samo sebe.

	Ni se samo zaradi strahopetnosti bala zdravnikove moči, pač pa ji je to velevala tudi zdrava pamet. Ker je bila edina oseba na vlaku, ki je verjela, da je gospodična Froy resnična oseba, ji je lahko koristila le tako, da je na prostosti.

	Preostala ji je ena in edina možnost, in sicer da profesorja prepriča, da je nadaljnja preiskava nujna. Čeprav ji ni bil všeč, pa je imel tiste kvalitete, ki v takšnih kriznih trenutkih največ pomenijo. Bil je trdoglav, hladno človeški in togo pravičen. Če bi bil moralno prepričan, da ima prav, ga prav nič ne bi omajalo in bi pometel z vsemi nasprotniki.

	Smolo je pomenilo, da se je, vsaj tisti trenutek, osredotočal na večerjo.

	Irisin zmedeni um se je zjasnil, ravno ko je profesor stopil iz kupeja.

	»Profesor,« je hitro dejala, »če imam prav, boste, potem ko se boste vrnili v Anglijo, v časopisih brali o pogrešani osebi – gospodični Froy. Ko boste o njej brali, bo prepozno, da bi jo rešili. Vas ne bo do konca življenja preganjala misel, ker mi sedaj nočete prisluhniti?«

	»Morda bom obžaloval,« je priznal profesor, »ampak priložnost za obžalovanje se najverjetneje ne bo pokazala.«

	»Ampak če boste naredili vsaj nekaj – nekaj majhnega – vam kasneje sploh ne bo žal. In tudi večerji se vam ne bo treba odpovedati.«

	»Kaj želite, da naredim?«

	»Pospremite zdravnika v trško bolnišnico in bodite prisotni, ko bodo bolnici odstranili povoje in obliže. Zgolj toliko, da se boste prepričali, da so njene poškodbe resnične.«

	Profesor se je ob tem predlogu sicer zdrznil, a o njem je razmislil vajeno vestno, kar je opogumilo Iris, da si pridobi prednost z novim argumentom.

	»Priznati morate, da jaz ne morem narediti ničesar. Nisem blazna, a morda gre za umor. Poleg tega pa mi zdravnik ne dovoli ničesar narediti, zato mi kaj drugega ne preostane. Njegov poskus ne pomeni ničesar.«

	Ob teh besedah je profesor prvič podvomil v zdravnika. To se je dalo razbrati iz njegovih nemirnih prstov in napetih potez na obrazu. Preden se je lotil česarkoli, je vedno pretehtal, kaj lahko izgubi, čeprav visoko razvitega občutka za dolžnost to ni zadržalo. V tem primeru so bili pomisleki številni, glavni med njimi pa je bil denar. Čeprav ni bil zapravljiv, je življenjski standard v Oxfordu pokrival le s plačo in nedavne počitnice so pomenile dodaten strošek. Da bi popolnoma zamenjal okolje in se sprostil, je vsaj trikrat letno potoval, zato je moral biti zelo gospodaren.

	Ker je najdražji del tega posebnega potovanja predstavljala dolga vožnja z vlakom, je vozovnico kupil v eni izmed tistih turističnih agencij, ki so specializirane za ponudbe po nižjih cenah, ampak s takšno vozovnico potovanja ni smel nikjer prekiniti.

	Da bi bil položaj se hujši, je bil zelo na kratko z gotovino, ker je klonil Harovi ponudbi, da bi si po poti nazaj delila kupe, saj sam družbe drugih ljudi ni maral.

	Obstajal je še eden in precej bolj tehten razlog, zakaj se v Trstu ni smel ustaviti in tam prenočiti. Zamuda bi pomenila žrtvovanje dragocenega dogovora. Za konec tedna je bil povabljen k starejšemu prijatelju – intelektualnemu samotarju – ki je živel v odročnem kotičku Walesa. Če bi v Anglijo prispel v soboto in ne v petek, bi bilo prepozno.

	Medtem ko se je mrščil in se trepljal po koščenih ličnicah, je profesorja pozorno opazoval zdravnik.

	»Vam ne ustreza, da bi se v Trstu ustavili?« je vprašal.

	»Trenutek je skrajno neprimeren.«

	»Žal mi je, ampak že zaradi sebe vas moram prositi, da storite to, kar je predlagala mlada dama.«

	»Zakaj?« je vprašal profesor, ki ga je nov napad na obljubljeni konec tedna pošteno razjezil.

	»Zato ker počasi postajam prepričan, da mora obstajati neki razlog, da je mlado dekle tako razburjeno. Nenehno govori o gospodični Froy. Je to ime v Angliji pogosto? Kot Smith, na primer?«

	»Meni ni znano.«

	»Ampak očitno ga je ona nekoč že slišala – v povezavi z neko strahotno izkušnjo. Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak mislim, da ženska resnično obstaja in da se ji je zgodilo nekaj hudega. Prav tako mislim, da mlada dama to ve, a je zaradi nekega šoka spomin potlačila.«

	»Neumnost,« ga je prekinila Iris. »Nikoli ne bi …«

	»Molčite,« je ostro zašepetal Hare.

	Hare je pozorno poslušal zdravnika. Spraševal se je, ali je naposled le našel pravo pojasnilo za Irisino zablodo. Bila je nezavestna in k sebi je prišla le nekaj trenutkov pred odhodom vlaka. Čeprav so ji izgubo zavesti pojasnili kot posledico vročinskega udara, je morda nekdo storil to namerno, da bi ji zmedel spomin.

	»Razumeli boste,« je nadaljeval zdravnik, »da nočem biti deležen nobenih sumničenj, če bi se morda kasneje pokazalo, da je dama resnično pogrešana.«

	»To zveni absurdno,« je rekel profesor, »poleg tega pa bi vas podprlo vodstvo bolnišnice.«

	»Ampak kako naj dokažem, da sem k njim pripeljal svojo bolnico in ne nekoga drugega? Če pa bi me vi, profesor, pospremili v bolnišnico in počakali na kirurgovo uvodno preiskavo, nadaljnja vprašanja ne bi sledila. Vaš izjemni sloves bi pomenil mojo zaščito.«

	Profesor se je medlo nasmehnil, bil je namreč zelo lačen. Sicer je bil odličen igralec bridža, a o pokru ni imel pojma in posledično je na zdravnikov predlog gledal kot na dokaz, da ne obstaja niti filmska osnova za Irisino fantastično teorijo.

	»Mislim, da ste s poklicno previdnostjo zašli predaleč,« je rekel. »Gospodična Carr,« – za razliko od Hara si je on imena zelo dobro zapomnil – »trdi, da je šla v vagon z restavracijo z neko damo, ki jo imenuje gospodična Froy, in kasneje smo to damo identificirali kot gospodično Kummer. Ne počuti se najbolje, kar pojasnjuje njeno napako … Glede na okoliščine ne obstaja niti delček dokaza, da je resnična gospodična Froy – če takšna oseba sploh obstaja – na tem vlaku.«

	»Torej vas v primeru težav ali zapletov lahko prosim, da boste moje izjave podprli?« je vprašal zdravnik.

	»Seveda, dal vam bom svojo vizitko.«

	Profesor se je zasukal na petah in odšel v vagon z restavracijo.

	Haru se je zdelo, da bo Iris vsak čas eksplodirala. Doslej mu jo je s stiskom roke uspelo zadrževati, ampak njeno potrpljenje je bilo na koncu.

	»Ne delajte scene,« jo je poprosil. »Nima smisla. Pojdiva nazaj v kupe.«

	Iris ga ni ubogala, ampak je glasno zavpila:

	»Gospodična Froy, me slišite? Če me slišite, dvignite roko!«





	XXIX.





Trst




	Gospodična Froy jo je slišala. Dvignila je roko.

	Čeprav je imela oči prevezane, je med mrmrajočimi glasovi drugih prepoznala Irisinega. Le napol se je zavedala, da se okrog nje pogovarjajo ljudje, saj se ji je zdelo, da prihajajo od nekod daleč proč in spominjali so jo na dolg medcelinski klic.

	Poskušala je spregovoriti, a ni mogla, ker je imela v ustih vato. Že enkrat prej je poskušala nekaj reči in oblil jo je srh, ko se je spomnila, kako jo je oče dražil zaradi moči njenega jezika. Vsake toliko je poskušala zakričati na pomoč, a izdavila je le pridušene in nerazumljive krike, ki so spominjali na ranjeno žival.

	Nihče je ni slišal, njeni ugrabitelji pa so jo samo še tesneje povezali, da se je počutila še bolj neudobno. Roke so ji nad komolci privezali k telesu, noge pa čez gležnje. Zdravnik tega ni poskušal skriti, ko je pokazal njene čevlje in nogavice, saj se je zelo dobro zavedal, da v množici povojev eden več ali manj ne igra nobene vloge.

	Imela pa je prosta zapestja, ker je zmanjkalo povojev, a kljub temu je lahko le slabotno pomahala. Gospodični Froy je srce poskočilo od veselja in rekla si je, da bo bistroumno dekle v trenutku prepoznalo gib, čeprav je bil le bežen, ki ji bo pokazal, da je bolnica ime prepoznala in potrdila, da je to resnično ona.

	Razširila je prste, da so spominjali na pahljačo, in pomahala, potem pa je njen omotični um znova zdrsnil v temo. Omotična je bila od drog, ampak tu in tam se ji je za nekaj trenutkov zavest vrnila. V teh trenutkih jo je preplavil vrtinec spominov, ampak na koncu je vedno znova izgubila zavest, ko je podoživela prve trenutke šoka.

	Bilo je neverjetno – groteskno. Sedela je v kupeju, ko je vstopil zdravnik in vprašal, ali mu lahko kdo pomaga premakniti bolnico. Pojasnil je, da je negovalka za nekaj trenutkov odšla, ker pa je postala bolnica zelo nemirna, jo želi premakniti tako, da ji bo bolj udobno.

	Gospodična Froy je imela to, da se je na prošnjo takoj odzvala, v svoji naravi. Ni bila le v vsakem trenutku pripravljena pomagati, pač pa si je ponesrečenko že ves čas želela ogledati od blizu, da bi izvedela kaj več o nesreči. To bi bilo nekaj, s čimer bi popestrila petkov večer, ko bo družini pripovedovala o svojih dogodivščinah.

	Ko sta vstopila v sosednji kupe, ji je zdravnik naročil, naj bolnici privzdigne glavo, on pa bo dvignil telo. Globoko sočutno se je sklonila nad negibno podobo. Še posebej jo je ganila razlika med njima.

	»Vsa polomljena je,« je pomislila, »medtem ko sem jaz zdrava in srečna. Domov se vračam.«

	Iznenada pa sta dve roki, oblečeni v belo platno, planili proti njej in jo zgrabili za vrat. Nemočna bolnica jo je neusmiljeno davila. V tistem strahotnem trenutku je pomislila na grozo, ki se je zgodila v gledališču Grand Guignol v Parizu, ko je truplo, ki ga je stresla elektrika, zadavilo moškega, zaradi katerega ga je streslo. Stisk je postajal vse močnejši, pred očmi so ji zaplesale luči, potem pa ni vedela ničesar več.

	Nekaj časa je ležala v popolnem mrku, potem pa se je počasi začela zavedati drobnih razpok v temi svojih čutov. Spoznala je, da je zvezana, da ima na očeh prevezo in v ustih vato, medtem ko so komaj slišni glasovi razpravljali o njeni usodi.

	Izgledi niso bili dobri. Čeprav se svojega zločina ni zavedala, pa je dobila namig o svoji sodbi. Povezana je bila z reševalnim vozilom, v katerega jo bodo prestavili v Trstu. Ampak ne bo je odpeljalo v bolnišnico.

	A kljub krčem in žeji, strahu in duševnemu trpljenju upanja ni izgubila niti za trenutek.

	Njena družina je rada govorila, da je podobna teti Jane. Za časa svojega življenja si je viktorijanska dama želela govorečo lutko, tricikel, kariero operne pevke, moža in dediščino. Nobene izmed teh reči ni dobila, a niti eni želji se ni odpovedala, prav tako ni nikoli podvomila, da se ji bodo uresničile – na koncu. Ko je napočil konec, je bila stara dvainsedemdeset let. Bila je upokojena in preživljala se je s pomočjo družine, pa vendar je oči zaprla z živim upanjem, da bo dobila govorečo lutko in dediščino, ki ji bo omogočila lahkotno življenje in dostojanstveno smrt.

	Teta Jane pomaga pojasniti, zakaj je gospodična Froy ostala dokaj mirna vedno, ko se je soočila z novim razočaranjem. Na srečo pa so bili trenutki zavesti zelo kratki. Večino časa je tavala po omamljenih sanjah in si prizadevala priti domov.

	Vedno ji je uspelo priti do vrtne ograje, kjer je zagledala osvetljeno potko s pretirano velikimi luknjami. Trata in škrlatne kitajske astre so bile v soju svetilk preveč živih barv, ledeni zrak pa je bil poln vonja po zgodnjih krizantemah.

	Čeprav še ni prišla tako daleč, da bi lahko videla počeno rdečo ploščico na pragu, je vedela, da je nekaj narobe in da ji nikoli ne bo uspelo priti do vrat … In ravno ko se je prebujala iz enega izmed tovrstnih mukotrpnih prizorov, je zaslišala Iris, ki jo je klicala po imenu in ji pravila, naj dvigne roko.

	Na žalost pa ni vedela, da je v njenem sistemu sporazumevanja obstajala blokada. Niti en kanal ni bil čist, zato njeni možgani niso mogli registrirati sporočil, ki jih je ujela z ušesi, dokler ni zdravnik, ki je bil ogorčeno zgrožen, vse obiskovalce dobesedno vrgel iz kupeja. Še celo potem je minilo nekaj časa, preden so se živčni centri povezali z oddelkom za informacije, a takrat je bilo že prepozno.

	Zagrnili so vse zavese in ob njej je ostala le negovalka, ki je bila priča jalovemu poskusu mahajočih prstov.

	Pred vrati kupeja si je zdravnik otrl poten obraz.

	»Nekaj groznega ste naredili,« je rekel in glas se mu je tresel od besa. »Napako sem storil, da sem vas sploh spustil noter, ampak niti sanjalo se mi ni, da boste naredili nekaj tako idiotskega in poskušali škodovati moji nesrečni bolnici.«

	Ker se je Iris pred njegovo jezo umaknila malce proč, se je obrnil k profesorju.

	»Profesor, vi boste razumeli, da je za mojo bolnico nujna popolna tišina. Resne poškodbe glave …«

	»Kako je lahko deležna miru in tišine med vožnjo z vlakom?« ga je prekinila Iris, ko je vlak s kričečim piskom zapeljal v tunel.

	»To je nekaj povsem drugačnega,« je pojasnil zdravnik. »Človek lahko spi ob zvokih prometa, a le rahel neobičajen šum ga prebudi iz spanca. Če bi vas slišala, bi se na vaš klic morda odzvala, medtem ko se jaz po najboljših močeh trudim, da bi ostala nezavestna.«

	»Povsem vas razumem,« ga je pomiril profesor, »in obžalujem, da se je to zgodilo.« Z Iris je spregovoril z ledenim glasom. »Najbolje bo, da se vrnete v svoj kupe, gospodična Carr.«

	»Da, pridite,« je rekel Hare.

	Iris se je zavedala, da so vsi proti njej. Preplavila jo je kljubovalnost.

	»Takoj ko bomo prispeli v Trst, bom odšla na britansko ambasado.«

	To so bile pogumne besede, ampak vrtelo se ji je in kolena so se ji tako močno tresla, da se ni čutila dovolj močno, da bi grožnjo tudi uresničila, a kljub temu jo je namen napolnil z močjo. Hare jo je vodil naprej skozi vagone, profesor pa jima je sledil.

	»Upam, da še bomo dobili malo večerje,« je rekel zdravniku, ko se je odpravil.

	Iris je bila preveč osupla nad tem, kar se je zgodilo, da bi se upirala Harovemu snobovskemu vedenju. Nikakor ni mogla razumeti, zakaj se ni bolnica z ničemer odzvala. To je zamajalo njeno prepričanje vase in pomislila je, da jo je izdala moralna strahopetnost, ker ji ni uspelo rešiti skrivnosti.

	Ampak gospodični Froy je pretila resnična nevarnost. Ko se je vrnila nazaj v kupe, je Haru postavila ultimat.

	»Ste z menoj ali proti meni? Boste v Trstu izstopili?«

	»Ne bom,« je odločno rekel Hare, »in tudi vi ne boste.«

	»Že razumem. Torej niste mislili resno, ko ste rekli, da sem vam všeč in vse to?«

	»Seveda sem mislil resno – vse to.«

	»No, če ne boste šli z menoj na ambasado, sva zaključila.«

	Hare si je žalostno zrahljal ovratnik.

	»Zakaj ne sprevidite, da sem jaz vaš edini prijatelj?« je vprašal.

	»Če ste moj prijatelj, potem to tudi dokažite.«

	»Želim si, da bi lahko, a mi manjka poguma. Kot vaš najboljši prijatelj bi vas moral spraviti v nezavest, da bi naslednjih štiriindvajset ur mirovali in se odpočili.«

	»Oh, sovražim vas,« je zagrmela Iris. »Pojdite že proč.«

	V sosednjem kupeju sta gospodični Flood-Porter slišali delčke pogovora.

	»Dekle si resnično prizadeva, da bi iz potovanja z vlakom naredilo zabavo,« je pikro pripomnila starejša dama.

	Medtem ko so se mladi ljudje okrog nje prepirali, je gospodična Froy negibno ležala. Počasi je dojela, da je ostala sama in da giba njene roke ni videl niče, a ostalo ji je vsaj drobno upanje. Namreč, slišala je, ko je Iris omenila veleposlaništvo. Njen kljubovalni krik je lahko slišala skozi zaprta vrata.

	Potem pa je spoznala, da gib roke le ni ostal neopažen. V kupeju je lahko slišala mrmrajoč pogovor.

	»Trst,« je rekel moški glas. To je bil glas zdravnikovega voznika, ki je nosil obleko negovalke. »Torej?«

	»V Trstu ne smemo izgubljati časa,« je rekel zdravnik. »Vso noč bomo morali voziti, da se bomo vrnili na varno.«

	»Ampak kje se bomo znebili trupla?«

	Zdravnik je omenil kraj.

	»Leži ob poti,« je pojasnil. »Pristanišče je zapuščeno in polno jegulj.«

	»Odlično, verjetno so lačne. Zelo kmalu bo ta zgodba izgubila obraz … Bomo oblačila in prtljago odvrgli skupaj z njo?«

	»Bedak, prav gotovo so na njih oznake. Ne, vzela jih bova s seboj, ti pa jih boš sežgal, takoj ko se vrneva.«

	Čeprav gospodična Froy ni mogla jasno razmišljati, so ji določene vibracije njenih čutov dale vedeti, da govorita o njej. Ob misli na temačno vodo, polno blata in umazanije, jo je zmrazilo. Nagonsko je bila proti vsakršni hudobiji.

	Ampak glavni namig je zgrešila.

	Voznik je še naprej govoril o možnih zapletih.

	»In če bo nekdo poizvedoval v trških bolnišnicah?«

	»Rekli bomo, da je bolnica umrla med prevozom.«

	»In če bodo hoteli videti truplo?«

	»Potem jim ga bom pokazal. Glede tega ne bo nobenih težav, ko bomo enkrat nazaj. V mrtvašnici bom dobil žensko truplo, ki ga bom izmaličil.«

	»Hmm. Želim si, da bi bil doma na varnem. Še vedno pa je problem dekle.«

	»Da,« se je strinjal zdravnik. »Prav neverjetno je, kako se imajo Angleži za svetovne policiste. Celo dekle ima to v sebi, a mislim, da bi naredil napako, če bi jih imel za neumen narod. Ta profesor je bister in ni noben bedak …. Na srečo pa je zelo časten in verjame, da je tudi ves preostali svet časten. On bo podprl vse moje izjave.«

	»Kljub temu si želim, da bi bil spet doma,« je potožil voznik.

	»Tveganje je veliko,« ga je opomnil njegov delodajalec, »ampak velika je tudi nagrada.«

	Mrmrajoč šum moških glasov, ki je odmeval v le napol zavednih ušesih gospodične Froy – kot šum kolovrata – je ponehal. Voznik je razmišljal o garaži, ki jo bo kupil, zdravnik pa je načrtoval upokojitev.

	Trenutne naloge ni bil vesel, ampak vladajoča družina je zahtevala potrditev njegove zvestobe, osebne želje pa so mu preprečevale, da je ne bi ubogal. Takoj ko je baronica sredi noči poslala ponj, se je domislil najboljšega načrta, ki se ga je v tistem hipu lahko, da bi odstranil oviro na poti slavnih.

	Vedel je, zakaj je bil izbran, on namreč ne bi nikoli uporabil skalpela, da bi prerezal umazano vez. Njegov sloves je bil očrnjen zaradi nedavnih nesrečnih pripetljajev v lokalni bolnišnici. Njegova znanstvena radovednost je bila močnejša od želje po iztrebljanju bolezni in osumili so ga, da je za ceno bolnikovega življenja operacije namerno podaljševal.

	Tvegan podvig je od vsega začetka spremljala smola zaradi vmešavanja angleškega dekleta. Če ne bi bilo nje, bi načrt deloval popolno, ker je bil preprost, zanj pa je vedelo le nekaj zaupnikov. Vedel je, da bosta z voznikom tvegala življenje, ko se bosta z avtomobilom odpravila domov čez prelaze z nevarnimi in vratolomnimi prepadi na obeh straneh v prizadevanju, da bi se pred vlakom vrnila na domač teritorij.

	Ko bosta spet doma, bo konec vseh nevarnosti in za vsako vprašanje bosta lahko ponudila primerno pojasnilo. Nihče ne bo vedel ničesar obremenilnega, kar bi lahko izdal, in pretrgana bo vsakršna vez, ki bi mrtvo bolnico lahko povezala z gospodično Froy.

	»Boš tudi dekle vrgel v kanal?« je iznenada vprašal voznik.

	»Ne,« je odvrnil zdravnik. »Dodatni zapleti bi se lahko izkazali za nevarne. Ko bomo prispeli v Trst, nam ne bo povzročala novih težav.«

	Gospodična Froy je te besede slišala in zdaj jo je upanje prvič pustilo na cedilu. Preplavilo jo je boleče hrepenenje po domu in družini, poslala jim je namreč natančen načrt potovanja in vedela je, da bodo njeno pot domov spremljali na zemljevidu.

	In res sta oče in mama v tistem trenutku mislila nanjo. Po najboljših močeh sta se borila z nenavadno turobnostjo, ki ju je težila. Zakurila sta v kaminu – izključno jelkove storže – in tudi precej ekstravagantno večerjo sta si privoščila – umešana jajca.

	Sock je ležal na preprogi in gledal plamene. Čeprav mu je toplota prijala, je bil še vedno pod vplivom razočaranja. Kljub prepovedi je z novim upanjem stekel na železniško postajo.

	Gospod Froy je pogledal svojo ženo in opazil povešeno spodnjo ustnico ter da je zaradi bremena let sključena. Prvič je sprevidel, da je starejša od njega in da se je tudi sam postaral.

	Potem je pogledal na uro.

	»Winsome bo kmalu prispela na konec prvega dela poti proti domu,« je rekel. »Kmalu bo v Trstu.«

	Gospa Froy je novico sporočila psu.

	»Sock, tvoja mala gospodarica je sedaj že zelo blizu. Vsako minuto je bliže in bliže. Čez pol ure bo že v Trstu.«

	Trst.





XXX.





Umik


	Natakarju je uspelo rešiti nekaj hrane za profesorja in Hara, ki sta jedla molče. Ko sta ob koncu večerje jedla sir in piškote, je v restavracijo vstopil zdravnik in prisedel za njuno mizo.

	»Oprostita, ker vaju nadlegujem,« je rekel, »a rad bi se pogovoril glede angleške mladenke.«

	Profesor je zadušil vzklik. Ustrašil se je, da je Iris spet naredila nekaj nepremišljenega.

	»Kavo, prosim,« je rekel natakarju, »črno. Torej, v čem je sedaj problem?«

	»Kot zdravnik se čutim odgovornega,« je pojasnil. »Dekle je v nevarnem duševnem stanju.«

	»Na kakšni osnovi ste prišli do tega zaključka?« je vprašal profesor, ki ni nikoli sprejel nobene izjave brez utemeljitve.

	Zdravnik je skomignil z rameni.

	»Zagotovo je očitno, da si domišlja reči. Izmislila si je osebo, ki ne obstaja, pa tudi druge znake kaže. Zelo razburjena je in do vseh sumničava, postaja nasilna …«

	Hare se je nehote spačil, kar je zdravnik opazil. Obrnil se je k njemu.

	»Oprostite, je mlada dama vaša zaročenka?«

	»Ne,« je zagodrnjal Hare.

	»Morda ljubica ali dobra prijateljica? Pa vendar me ne bi presenetilo, če je bila nedavno na vas jezna. Je bila?«

	»Trenutno nisem najbolj priljubljen,« je priznal Hare.

	»Za iskrenost sem vam hvaležen, saj potrjuje mojo diagnozo. Ko se nekdo obrne proti tistim, ki jih ima najraje, je to vedno znak resne duševne bolezni.« Vedel je, da igra na strune Harovega sočutja. »Če bomo ukrepali iz previdnosti, ni strahu za resno nevarnost. Poglavitnega pomena je počitek. Če bi se dobro naspala, sem prepričan, da bi se zbudila kot prerojena, če pa bomo še naprej pustili, da se njeno vročično stanje nadaljuje, se bojim, da se škoda lahko izkaže za nepopravljivo.«

	»Mislim, da bo nekaj na tem, profesor,« se je strinjal Hare. »Tudi sam sem o tem razmišljal.«

	»Kaj predlagate?« je previdno vprašal profesor.

	»Predlagam,« je odvrnil zdravnik, »da jo prepričate, da zaužije pomirjevalo, ki vam ga lahko priskrbim.«

	»Ugovarjala bo.«

	»Potem jo bomo morali prisiliti.«

	»Nemogoče. Na njeno voljo ne smemo vplivati.«

	»Potem pa jo prepričajmo s pomočjo trika.«

	Profesor je molčal, zdravnik pa je vstal.

	»Zagotavljam vam,« je rekel, »da imam na svojih ramenih že dovolj odgovornosti glede svoje bolnice. Hotel sem vas le posvariti, ker je to moja dolžnost. Zdravniki smo prisegli, da bomo služili človeštvu, pa če za to prejmemo plačilo ali ne. Položaj sem vam pojasnil, a odločitev prepuščam vam. Moja vest je čista.«

	Zdravnik je že hotel dostojanstveno oditi, a Hare ga je poklical nazaj.

	»Ne odhajajte. Strinjam se z vami, saj imam tudi sam nekaj izkušenj z zablodami in pretresom možganov.« Poln upanja se je obrnil k profesorju. »Ali tega res ne bi mogli nekako izpeljati?«

	»Jaz pri tem ne bom sodeloval,« je rekel. »Pomenilo bi prevelik poseg v zasebnost gospodične Carr. Svobodna oseba je.«

	»Potem raje vidite, da pristane v norišnici?«

	Profesor se je kislo nasmehnil.

	»Osebno sem mnenja,« je rekel, »da za to ne obstaja niti najmanjša nevarnost. S takšnimi primeri imam kar nekaj izkušenj. Med opravljanjem svojega poklica srečam kar precej nevrotičnih žensk, ampak gospodična Carr je zgolj histerična.«

	»Kaj potem predlagate?« je vprašal Hare.

	»Mislim, da bi jo nenaden šok spravil k pameti.«

	Ker ga je hrana okrepčala, se je profesor čutil gospodarja položaja. Popil je kavo in kozarček žganja, vtaknil palec v žep telovnika in zadovoljno vstal.

	»Jaz bom spravil gospodično Carr k pameti,« je rekel.

	Odšel je iz vagona z restavracijo in stopal po dolgih hodnikih vlaka. Ko je šel mimo kupeja gospodičen Flood-Porter, ga je mamilo, da bi svojo misijo opustil in z njima malo poklepetal. Dami sta bili videti povsem mirni in zbrani – bili sta že povsem pripravljeni na prihod v Trst – in prepričan je bil, da bi nadaljevanje pogovora z njima razkrilo obstoj nekega skupnega prijatelja.

	A zmagala je naloga, ki si jo je določil sam, zato je vstopil v svoj kupe in sedel nasproti Iris. Na prvi pogled je opazil, da kadi cigareto za cigareto – vedno je naredila le nekaj dimov in jo ugasnila. Čeprav je njeno početje kazalo na živčno napetost, je nejevoljno pogledoval ugasle vžigalice, ki so ležale po tleh in sedežih.

	»Boste upoštevali prijateljski nasvet?« je vprašal, kot da bi bila problematičen otrok.

	»Ne,« je odrezavo odvrnila. »Za spremembo bi rada slišala resnico.«

	»Resnica se lahko izkaže za šokantno, a če si jo želite slišati, vam bom ustregel … Zdravnik mi je pravkar povedal, da ste zaradi vročinskega udara rahlo in samo začasno – neprištevni.«

	Profesor je iskreno verjel, da ima opravka z nevrotično žensko, ki zgolj zaradi lastnega zadovoljstva pripoveduje laži, zato je mirno spremljal, kako se bo odzvala na njegove besede. Ko je v njenih očeh zagledal grozo, je bil prepričan, da je njegov poskus upravičen.

	»Hočete reči, da … da sem zmešana?« je vprašala s šepetajočim glasom.

	»Oh, draga moja, ne, ničesar se vam ni treba bati. Zdravnika samo skrbi za vašo varnost, ker potujete sami. Če ne boste popolnoma mirni, bo prisiljen ukrepati tako, da vas bo umiril.«

	»Ukrepati?« je ponovila Iris. »Mislite na norišnico? Na to ne bom pristala in nihče me v to ne more prisiliti.«

	Profesor je dvignil prst in pomenljivo rekel:

	»Le mirni morate ostati in vse bo v redu. Vsi vas bodo pustili pri miru, če jih ne boste opozarjali nase. Če sem boleče odkrit, ste postali nadležni in to se mora nehati.«

	Profesor le ni bil tako zelo nečloveški, kot se je morda zdelo na pogled. Lastna neprijetna izkušnja s študentko, ki je bila vanj zaljubljena, ga je napolnila s predsodki proti čustvom, a iskreno je verjel, da Iris pomaga, zato se mu ni niti sanjalo, v kakšen pekel jo je vrgel. Stisnila se je v kot in prebledela. Bala se ga je – bala se je vseh ljudi na vlaku. Celo za Hara se je zdelo, da je postal del zarote proti njej. Zdelo se ji je, da se je ves svet prepletel v mrežo, ki je ogrožala njen razum.

	Prižgala si je novo cigareto. Prsti so se ji tresli. Poskušala je doumeti, v kakšnem položaju je. Jasno je bilo, da je dregnila v osje gnezdo, zato so jo hoteli utišati. Profesorja so k njej poslali, da bi ji v zameno za molk ponudil imuniteto.

	Čeprav je kompromis jezno zavrnila, se je s kruto resnico morala soočiti. Proti tem vplivnim ljudem se ne more boriti in če bo vztrajala pri brezupnem iskanju gospodične Froy, bo zdravnik uporabil zveze in jo v Trstu vtaknil v neko norišnico.

	Spomnila se je zgodbe, ki ji jo je povedala gospodična Froy, o ženski, ki je pristala v podobni zasebni ustanovi. Njej se lahko zgodi enako in vsakršno njeno nasprotovanje bo služilo kot dokaz, da je resnično blazna. Lahko jo držijo priprto in omamljeno, dokler se ne bo pod pritiskom resnično zlomila.

	Kar nekaj časa bi minilo, preden bi jo kdo začel pogrešati. V Angliji je ni nihče pričakoval, saj hotelske sobe ni rezervirala vnaprej in njeni prijatelji bodo menili, da je še vedno v tujini. Ko bi njen odvetnik ali banka začela poizvedovati, bi že bilo prepozno. Našli bi jo v norišnici in takrat bi resnično bila blazna.

	Bila je globoko vznemirjena. Razmišljati je začela o izkrivljenih strahovih in pretiranih nevarnostih, a čeprav se je njen um že skoraj vdal naraščajoči plimi panike, je nekaj zdravega razuma še ohranila. Prepričal jo je, da je gospodično Froy nemogoče rešiti.

	»Torej?« je potrpežljivo vprašal profesor, ko je ugasnila napol pokajeno cigareto.

	Iznenada je Iris pomislila na domač vlak, ki je iz Calaisa vozil v Denver, na bele pečine in na postajo Victoria, in preplavilo jo je silovito hrepenenje. Pogrešala je Anglijo in vedro bližino svojih prijateljev. Pred očmi je zagledala z ognjenimi črkami napisan slogan: »Varnost je na prvem mestu.«

	»Torej?« je ponovil profesor. »Ste se spametovali?«

	Ker je bila Iris povsem izčrpana in otrpla od strahu, je iz nje spolzelo še zadnje upanje. Opomnila se je, da ji je gospodična Froy zgolj tujka, ki ji je poskušala pomagati. Da bi vztrajala še naprej, je pomenilo dvojno in nekoristno žrtvovanje.

	»Sem,« se je vdala v usodo.

	»Ne boste več delali scen?«

	»Ne bom.«

	»Dobro. Boste zdaj priznali, da ste si gospodično Froy izmislili?«

	Iris se je počutila kot Juda Iškarijot in vsi drugi izdajalci.

	»Da, izmislila sem si jo. Gospodična Froy ne obstaja.«





	XXXI.





Krožnik juhe


	Zdravnik je opazoval profesorja, ko je ta odhajal iz vagona z restavracijo.

	»Zelo moder človek,« je pripomnil. »Bolezensko stanje bo pozdravil z oštevanjem, pa vendar ima morda prav. Iskreno rečeno, prvič v svoji karieri upam, da sem se zmotil.«

	Pozorno je opazoval Harov namrščeni obraz.

	»Kaj vi menite?« je vprašal.

	»Vem, da dela veliko napako,« je zagodrnjal mladenič.

	»Tisti, ki ve, se tega zaveda,« je zdravnik citiral neki rek. »Torej?«

	»Hudiča, ne vem.«

	»Ah, morda ste mnenja, da je profesor pametnejši od vas?«

	»Nič takšnega ne mislim. Najini področji sta zelo različni.«

	»Potem pa morda niste vajeni sprejemati avtoritet.«

	»Oh, ne, le sto različnih misli moram spremljati in nekatere že bledijo.«

	»Iskreno rečeno, vašega oklevanja ne razumem, razen seveda, če se bojite mladenkine jeze, ko bo odkrila, da smo jo pretentali. Ima tisto, čemur vi pravite značaj, jaz pa bes, saj imam tudi sam zelo prijazno ženo … No, na vas je, da se odločite, ali si želite jezne besede razumne ženske ali nežen nasmešek blaznice.«

	»Ne pritiskajte name,« je odvrnil Hare. »Razmisliti moram.«

	»Časa ni več veliko,« ga je opomnil zdravnik.

	»Vem, ampak tveganje je velikansko.«

	»Sploh ne. Tukaj je moja vizitka in nanjo bom napisal izjavo, da je zdravilo povsem neškodljivo in da sem pripravljen sprejeti odgovornost, če bi se kasneje izkazalo, da je dekle zbolelo neposredno zaradi … Še več, dal vam bom vzorec, ki ga boste odnesli s seboj v Anglijo, da ga boste lahko dali na laboratorijsko analizo.«

	Hare si je grizel ustnico. Vedel je, da je zdravnikova ponudba poštena, a nezaupljivosti do neznanega se ni mogel otresti.

	Očitno je zdravnik njegove misli prebral.

	»Morda,« je rekel, »oklevate zato, ker nisem doktor Smith iz Londona, pa vendar bi obiskali prvega zobozdravnika, če bi vas v tuji deželi napadel hud zobobol. Ne pozabite, da je zdravniško ime na medeninasti ploščici zagotovilo za zaupanje ljudi.«

	Pustil je, da zadnje besede pustijo svoj vtis, medtem ko se je Hare še vedno kremžil in si šel večkrat z roko skozi lase.

	»Koliko je že ura!« je nenadoma vzkliknil zdravnik in vstal. »Vrniti se moram k bolnici.«

	Hare je poskočil, kot bi ga stresla elektrika.

	»Samo trenutek še. Kako ji lahko dam pomirjevalo?«

	Zdravnik je vedel, da je prečkal most, zato je pohitel s pojasnilom.

	»Uboga mlada dama sploh ni večerjala,« je rekel. »Zagotovo ji lahko odnesete krožnik vroče juhe, saj na italijanskem vlaku ne bo hrane, dokler se po poti ne priključi vagon, v katerem bodo stregli zajtrk.«

	»Niti pomislil nisem, da je lačna,« je vzkliknil Hare in se udaril po čelu. »Ampak če bo spala, kako naj jo v Trstu premestim na drug vlak?«

	»Oh, dragi gospod, čudežev ne morete pričakovati. Preveč nestrpni ste. Pomirjevalo bo začelo delovati šele, ko bo že na italijanskem vlaku, v Trstu bo samo zelo umirjena in utrujena. In,« je še dodal zdravnik in zožil pogled, »čisto preveč otopela bo, da bi lahko razmišljala o kakršnikoli namišljeni ženski.«

	»Prav … tvegal bom.«

	Zdravnik ga je pospremil do kuhinje in s kuharjem, ki je odločno nasprotoval, bil bitko. Zmagala je zdravniška avtoriteta in čez nekaj trenutkov se je Hare z zaskrbljenim pogledom in s stisnjenimi ustnicami s krožnikom juhe v roki odpravil na potovanje po hodnikih vlaka.

	A ni nosil samo juhe. Nosil je tudi gospodično Froy. Medtem ko je opotekajoče hodil naprej, so v majhni kamniti hiški misli gospe Froy postale skrbne.

	»Upam, da bo Winnie pred prihodom v Trst nekaj pojedla,« je dejala gospodu Froyu. »Samo kosilo ne bo dovolj za dolgo nočno vožnjo, a na potovanjih je vedno preveč vznemirjena, da bi lahko jedla in tudi doma se prvega obroka komaj dotakne.«

	Mož se je ženi nasmehnil. On je namreč poznal razlog za skromen Winniejin apetit.

	Medtem pa je Hara še vedno skrbela odgovornost za svoje početje. Prepričeval se je, da bo Iris dejansko podaril razum, a zaskrbljenosti se ni mogel otresti. Neodločenost ga je mučila, zato si je rekel, da bo naredil preizkus.

	»Če ne bom razlil niti ene kapljice juhe, bo vse v redu, sicer pa tega ne bom storil.«

	Pazljivo je počasi hodil naprej, a zdelo se je, da vlak hiti vse hitreje. Juha se je nevarno zibala proti robu krožnika in zdelo se je, da ga bo vsak trenutek prestopila, ampak na neki nenavaden način se to ni zgodilo.

	Hare se je spomnil na preprost cirkuški trik, ki se ga je nekoč naučil z obročem in kozarcem vode. Očitno je tudi rob krožnika imel enak učinek in juha se že zaradi same hitrosti gibanja ni mogla razliti.

	A še preden je prispel v rezervirani del vlaka, je obžaloval. Na prehodu iz enega vagona v drugega se je vanj zaletel deček, ki je lovil deklico, ki je pokasiral skoraj celotno vsebino krožnika in psovko.

	Hare je nehal preklinjati in si obrisal prste.

	»Torej iz tega ne bo nič,« je mrmral. »Naredil sem, kar sem lahko.«

	Medtem pa je v Irisini glavi divjal vihar. Ko je profesor odšel, je otrdela od strahu. Nekaj v njenem razumu se je zlomilo in jo pustilo zmedeno. Gospodična Froy je bila izgubljena – ker jo je ona izdala, a za njo je ostala samo praznina brez upanja in samospoštovanja.

	»Jaz sem bila njena edina možnost,« si je ponavljala, »in tudi to sem uničila.«

	To spoznanje jo je mučilo in zaman je poskušala nanj pozabiti. Zaprla je oči, a pred njimi je videla živahne slikovite sličice. Dva sključena postarana človeka, ki sta čakala na pragu in skuštranega Socka, ki je hitel na postajo, da bi pričakal malo gospodarico, ki se ne bo nikoli več vrnila domov.

	Misel na psa jo je najbolj ganila, ker je ponazarjala senilnost staršev. Najverjetneje ju bo šok ubil, saj ste verjetno preveč navezana drug na drugega, da bi lahko sama živela naprej. In kaj se bo potem zgodilo s psom, zapuščenim in lačnim v odročni podeželski hišici?

	Mrzlično je razmišljala o psu. Telesna temperatura ji je začela naraščati in spet jo je začela boleti glava, kot da bi v njej prišlo do niza eksplozij, ki so ohranjale ritem z drvečimi kolesi.

	»Še malo, še malo …«

	Potem pa se je ritem spremenil.

	»Vse bliže … vse bliže … vse bliže …«

	Vse bliže Trstu. Vlak se je neumorno trudil prispeti pravočasno. Iris je čutila udarjanje koles lokomotive, kot bi v njej udarjalo preobremenjeno srce. Vlak je hitel in poskakoval po tirnicah – kovinska pošast, ki je tekmovala z nevidnim nasprotnikom. Morala je premagati Čas.

	Ko je v kupe vstopil Hare, ga ni niti pogledala.

	»Me še vedno sovražite?« je vprašal.

	»Samo sebe sovražim,« je mrko odvrnila.

	Gledal jo je v trzajoč obraz in pordela lica. Na njej je videl znamenja, ki so potrjevala zdravnikovo diagnozo, da ima nevarno prenapete živce, samega sebe pa je tolažil z mislijo, da ji resnično želi pomagati glede na to, da je ni mogel v nezavest spraviti z udarcem.

	»Juho sem vam prinesel,« je rekel, kot da bi se čutil krivega.

	Pogledala ga je in se takoj spet obrnila proč.

	»Lepo, a niti dotakniti se je ne morem.«

	»Poskusite. Počutili se boste kot prerojeni.«

	»Prav, potem pa jo pustite tukaj.«

	»Ne, ne bom vam nasedel. Takoj ko bom obrnil pete, jo boste zlili skozi okno. Ampak nikamor ne grem.«

	Iris se je prijela za glavo.

	»Slabo mi je,« je potožila.

	»Premalo hrane. Poslušajte, dekle moje, kuharja sem moral ubiti, da sem sploh dobil ta krožnik juhe in na poti sem se je vame zaletel neki otročaj, da sem skoraj vso juho razlil … Nekam sem ga poslal, a potem sem pomislil, da ves dan niste pojedli ničesar in da do jutri zjutraj ne boste mogli ničesar pojesti, zato sem šel obglavit še enega kuharja, da sem dobil nov krožnik juhe.«

	»Oh, že prav …« je brezupno zavzdihnila Iris. »Bi vam morala biti hvaležna?«

	Pogoltnila je eno žlico juhe in se grdo spačila, Hare pa je poln pričakovanja čakal.

	»Kakšna juha pa je to?« je vprašala. »Čuden okus ima.«

	»Ista, kot sem jo večerjal jaz,« se je zlagal Hare.

	»No, najbrž bo najbolje, da jo čim prej pojem.«

	Krožnik je dvignila k ustom in popila juho, kar streslo jo je, tako neprijetnega okusa je bila.

	»Kmalu se boste bolje počutili,« ji je zagotovil in ji iz tresočih rok vzel prazen krožnik.

	Nekaj minut sta molče sedela, on pa jo je kradoma opazoval in čakal, ali bo začela kazati znake omamljenosti. Vedel je, da se ljudje na zdravila različno odzovejo in zaradi Irisinega nenormalnega stanja je bilo tudi težko določiti pravilen odmerek.

	»Če bo šlo kaj narobe,« je obupano pomislil Hare, »bom moral takoj ukrepati.«

	Na trenutke je lahko slišal profesorjev glas, ki se je trudil preglasiti hrumenje vlaka. Bil je v sosednjem kupeju in se spoznaval z gospodičnama Flood-Porter, saj se je nadejal, da bodo našli skupnega znanca.

	»V Somersetshiru živite,« je pripomnil. »Tam sem bil že velikokrat in morda imamo kakšnega skupnega prijatelja.«

	»Tam sovražim prav vse ljudi,« je gospodična Rose silovito pometla z možnostjo o skupnem prijatelju.

	»Morda bi se kakšen našel,« je dejala gospodična Flood-Porter.

	Profesor je tako opogumljen začel počasi in previdno naštevati zaslužne ljudi, ki jih je poznal. Dami sta eno ime prepoznali.

	»Oh, da, čudoviti ljudje. Dobri prijatelji smo.«

	Iskrica je preskočila in govoriti so začeli drug čez drugega.

	Iris je glasove prepoznala, saj je čez nekaj časa dejala:

	»To je profesor, kajne? Povejte mu, da si želim spati, pa ne morem, ker zganja prevelik hrup. Omenite še, da sem vsem v nadlogo, boste? Vesel bo, ko bo slišal te besede, saj jih je on namenil meni.«

	Njene besede so zvenelo tako vedro, da je Hare presenečeno strmel vanjo. Ni bil prepričan, ali si spremembo, ki jo je videl na njej, samo domišlja, ampak pogled v njenih očeh ni bil več napet pa tudi rdečica ji je izginila z lic.

	»Doktor me je naplahtal,« je besno pomislil. »Sploh se ne umirja, temveč postaja še bolj energična. Če bo šlo tako naprej, bo do Trsta ponorela.«

	Dejansko je majhno zaroto oviralo nepoznavanje delovanja pomirjevala. Ob redkih priložnostih, ko se Iris ni počutila dobro, je bil učinek zdravil skoraj takojšen, a v trenutnem nenormalnem stanju je podirala rekorde. Čeprav so bili njeni občutki obsojeni na kratkotrajnost, se je po juhi počutila čudežno dobro, medtem ko je pomirjevalo začelo kot balzam neopazno blažiti vročične možgane.

	Občutila je lažno moč in samozavestno je začela plezati iz izdajalskega pekla, v katerega se je vrgla sama.

	»Razlogi, ki so že vnaprej obsojeni na propad, so edini vredni boja,« si je dejala.

	Preplavilo jo je olajšanje in Haru se je nasmehnila. Hare ji je nasmešek vrnil.

	»Vam nisem rekel, da se boste po tej hranljivi juhi bolje počutili?« je vprašal.

	»Okus je imela grozen, a me je postavila na noge,« je priznala. »Moje misli so se zbistrile in zdaj vidim, da je imel profesor prav. Iz sebe sem naredila strašno tepko.«

	Hare se je zahihital. Očitno je zdravilo delovalo.

	»Torej pravite, da ste gospodično Froy vrgli z vlaka?« je hudomušno vprašal.

	»Prosim, ne omenjajte je več. Seveda takšna oseba ne obstaja in to sem profesorju tudi povedala.«

	Zabolelo jo je v srcu, ko ga je gledala v iskrene oči.

	»Sramotno je, da ga vlečem za nos,« je pomislila.

	Izbrala je novo taktiko. Zaigrala bo pokornost, da bi s sebe odvrnila sume. Ko bodo prispeli v Trst, se jim bo izmuznila in najela taksi, s katerim bo sledila rešilcu. Ker se je ona vdala, sploh ne bodo pomislili, da bi njihove početje zanimalo še koga.

	Taksistu bo takoj naročila, naj si zapomni naslov, kamor bodo odpeljali gospodično Froy, potem pa bo pohitela na britansko veleposlaništvo. Italijani so se ji vedno zdeli dovzetni in ustrežljivi, zato je bila prepričana, da bodo takoj ukrepali.

	Njen še nedavno zmedeni um je zdaj hitro koval načrt. Dopovedovala si je, da je uspeh načrta odvisen od nje in od tega, ali bo vse ostale uspela preslepiti. Vrniti se mora v svoj kupe, ki je bil poln zdravnikovih vohunov in se pretvarjati, da se je popolnoma predala.

	»Pretiravati ne smem,« je pomislila. »Če bodo menili, da sem zbolela, bodo vsi začeli skakati okrog mene.«

	Računala je na zmedo, ki jo bodo na postaji povzročili potniki s prtljago in s presedanjem na druge vlake. Hara mora z nekim opravkom poslati proč, saj je pomenil edino resnično oviro. Vsi ostali potniki bodo gledali le nase.

	Dvignila je glavo in pogledala Hara naravnost v oči. Razmišljal je o prijetnem dolgem spancu, ki jo čaka na italijanskem vlaku.

	»Sram me je, ker jo vlečem za nos,« je pomislil.





	XXXII.





Sanje


	Do Trsta je bilo še kar nekaj vožnje, a na vlaku se je že začel vrvež. Potniki so zapirali odprte kovčke, si oblačili plašče in nadevali klobuke. Nemir je zajel tudi profesorja, zato je zapustil gospodični Flood-Porter in se vrnil v svoj kupe.

	»Nočem vas motiti,« je namignil Iris, »a kmalu bomo prispeli v Trst.«

	Iris ni kazala nekdanje zamorjenosti in odpora, ker se je morala vrniti v svoj kupe.

	»Po kovček moram,« je odvrnila in poskušala z ubogljivostjo na profesorja narediti vtis.

	Nagradil jo je z nasmeškom. Še zadnjič se je odpravila na opotekajočo se pot po vlaku. Tokrat se ji ni nihče smejal, pravzaprav se zanjo nihče sploh ni zmenil, saj so vsi imeli polne roke dela. Kovčki in torbe so se že kopičili pred vrati kupejev, da je še težje hodila mimo. Matere so vpile in k sebi klicale otroke, ki so se lovili po hodnikih vlaka.

	Z robci so jim čistile od čokolade umazane obraze, olupke banan so metale skozi okno, časopise pa tiščale pod sedeže.

	Vročina in gneča sta pritiskali in Iris si je oddahnila, ko je naposled vstopila v svoj kupe, a še preden je vstopila, se je zdrznila, ko je iz sosednjega kupeja stopil zdravnik. Obraz je imel bled in upadel, kar je črna brada le še bolj poudarila. Njegove oči, ki so jih očala zelo povečala, so spominjale na dve črni mlaki.

	Pogledal jo je in Iris je takoj vedela, da bi njega bilo nesmiselno zavajati. Kot izkušen šahist bi predvidel vsako njeno potezo in bil pripravljen na protiudarec.

	»Se bolje počutite?« je vprašal.

	»Oh, da, le utrujena sem. Vsak korak se mi zdi skrajno naporen. Ko bom enkrat spet sedela, se ne želim več premakniti.«

	Zdravnik jo je odobravajoče pogledal. Torej je bila njena taktika uspešna. Vstopila je v kupe, o vsaj navidez se ni zanjo nihče zmenil. Mati in deklica sta v kovček spravljali reči, svetlolaska pa se je posvetila ličenju. Oče se je posvetil baroničini prtljagi. Očitno se je pripravljal na vlogo njenega kurirja.

	Iris je sedela in jih opazovala. Napudran nos in brezhibni kodri so jo opomnili, da se mora tudi sama urediti, če želi na veleposlaništvu narediti vtis. Ležerno je odprla torbico in izvlekla ogledalo in pudrnico. Nenadoma je občutila, da je zelo zaspana. Zazehala je. Hitro je nekajkrat pomežiknila in se začela ličiti. A še preden je končala, so ji oči začele lesti skupaj in tudi videla ni več dobro. Vsa potrta je ugotovila, da jo premaguje spanec.

	Zaspanost je bila premočna, da bi lahko ostala budna. Podobe sopotnikov so se majale kot sence, skozi okno pa je lahko videla migetajoče luči Trsta, ki se je svetlikal pod rdečim žarom nočnega neba. Vlak je še z zadnjimi napori hrumel in sopihal proti cilju. Zaslišala je glasne pripombe uslužbencev. Dejansko so bili prehitri. Čas so premagali, zato so si oddahnili in upočasnili ter se začeli pripravljati na prihod v Trst.

	Iris je glava omahnila na prsi in zaprla je oči, potem pa je nekje v daljavi zalajal pes in v hipu se je predramila. Z motnimi očmi je pogledala skozi okno. Nekaj razkropljenih luči ji je povedalo, da so prispeli na obrobje Trsta.

	Pomislila je na gospodično Froy.

	»Trst,« je pomislila. »Ostati moram budna.«

	Potem pa je znova vse postalo megleno in spet je v svojem kotu zadremala.

	Ko je Hare prišel v njen kupe, je z odprtimi usti strmel v Iris, ki je zvita v klobčič spala na sedežu. Poklical je zdravnika, a ta si je le zadovoljno vil koščene roke.

	»Odlično,« je rekel, »zdravilo je učinkovalo neverjetno hitro.«

	»Ampak kako naj jo spravim z vlaka?« je vprašal Hare.

	»Brez težav, le dotakniti se je morate, pa jo boste prebudili. Zgolj drema kot mačka. Zgolj malo omotična bo.«

	Zdravnik se je že obrnil proč, potem pa mu je dal še nasvet.

	»Bolje, da jo zbudite šele, ko bomo že na postaji. Če jo boste predramili prehitro, bo morda znova zaspala in potem jo boste težje zbudili.«

	Hare je upošteval nasvet. Stal je na hodniku in gledal skozi okno. Odsev osvetljenega vlaka je drsel čez strehe in zidove ter spominjal na trepetajočo pokrajino in vodo. Iz vseh kupejev so nosili prtljago. Glasovi so klicali postreščke. Kratkotrajna prijateljstva, sklenjena na vlaku, so bila v hipu končana s stiskom roke in slovesom.

	Iris je spala …

	V kupeju mladoporočenega para se je odvetnik, še nekaj trenutkov Todhunter, nadvse trudil, da bi se taktno umaknil.

	»Se 'posloviva' sedaj?« je vprašal. »Preden naju obkroži oblak prič?«

	Gospa Laura se za globlji pomen njegovih besed ni zmenila.

	»Zbogom,« je dejala in si navzgor zavihala trepalnice. »Hvala za gostoljubnost, a zame so to bile cenene počitnice. Cenene v vseh ozirih.«

	V naslednjem kupeju sta se gospodični Flood-Porter soočali z veliko tragedijo. Bombo je odvrgla gospodična Flood-Porter.

	»Rose, si na vlaku videla najin rjavi kovček?«

	»Ne.«

	»Potem pa se bojim, da sva ga pozabili v hotelu. Se spomniš, da sva ga potisnili pod posteljo?«

	Njuna obraza sta bila zgrožena, saj sta v rjavi kovček spravili vse reči, ki sta jih kupili.

	»Na kapitana Parkerja sem se zanesla, da ga bo za naju spravil skozi carino,« je tarnala gospodična Rose. »Morda pa je vseeno na vlaku.«

	»Morda. Storiti ne moreva nič, le upava lahko na najboljše.«

	Iris je še vedno spala …

	Ko je bila še deklica, je trpela zaradi močnega manjvrednostnega kompleksa, ker se je močno razlikovala od svojih vrstnikov. Čeprav so jo odrasli oboževali, pa je bilo nekaj vrstnikov do nje sovražno nastrojenih. Maščevati se ni znala, se pa je njena nemoč izrazila ponoči v sanjah, polnih moči, ko je ropala londonske trgovine z igračami in slaščičarne, ne da bi jo kdo ulovil.

	Čas je prinesel maščevanje in Iris postavil na vrh njenega malega sveta. Ampak sedaj ko je bila soočena s profesorjevo in baroničino sovražnostjo in so se ji vsi drugi potniki posmehovali v kombinaciji z vročinskim udarom, pa je nekdanji kompleks spet prišel na plano in posledično se je znašla v otroških sanjah moči.

	Še vedno je bila na vlaku in še vedno je hotela rešiti gospodično Froy. Hodniki vagonov so bili kilometre dolgi in potrebovala je stoletja, da je prehodila razdaljo, ki bi jo sicer prehodila v eni minuti. Zdravnik in ostali potniki so jo še vedno poskušali zaustaviti, ampak morala jih je samo odriniti in takoj so se spremenili v dim.

	Tudi sedaj se jih je otresala, ko jo je iznenada predramil vreščeč pisk vlaka. Vpitje in povsod naokrog polno luči so ji povedali, da so prispeli v Trst.

	Vstala je – napol budna, napol speča – in odšla naravnost v sosednji kupe. Zanjo se ni nihče zmenil in tega ni nihče pričakoval, ker so vsi menili, da spi. Zdravnik in zamaskirani voznik sta gledala skozi okno in čakala na prihod rešilca. Ampak Hare, ki se je pogovarjal z varnostnikom, jo je videl vstopiti in takoj jo je poskusil ustaviti.

	Bil je prepozen. Še vedno pod vplivom moči iz sanj in zavesti, da ji nihče nič ne more, Iris ni poznala strahu. Planila je proti bolnici in ji z obraza strgala prevezo.

	Zdravnik je storil še zadnjo napako z nesrečnim poskusom, ko ji je dal uspavalo. Če bi se odpravila na veleposlaništvo, kot je sprva nameravala, ji morda sploh ne bi verjeli in vse skupaj bi trajalo zelo dolgo. Ampak zdravilo ji je dalo pogum, da je lahko naredila tudi nemogoče.

	Preveza je kot morska zvezda plapolala v Irisinih rokah, Hare pa je osuplo zajel sapo. Varnostnik, ki je stal za njim, je presenečeno zažvižgal, ko je namesto okrvavljenega in razmesarjenega obraza zagledal pordelo kožo ženske srednjih let.

	»Gospodična Froy,« je pridušeno kriknila Iris, ko jo je prepoznala.





	XXXIII.





Sel


	Dva dni kasneje je Iris stala na postaji Victoria in opazovala potnike, ki so hiteli v vse smeri. Med prvimi sta odšli gospodični Flood-Porter. Prepričani sta bili, da sta upravičeni do prednosti, zato sta se držali zadovoljno, a vzvišeno, medtem ko je vpliven gospod z avtoritativnim glasom govoril z zaposlenimi, vpil in usmerjal njihovo prtljago skozi carinski postopek.

	Enkrat, pomotoma, sta pogledali Iris, ampak njune misli so bile preveč zaposlene, da bi jo pozdravili. To je bila Anglija in v Angliji Iris nista poznali.

	Sta pa bili zelo vljudni z gospo Barnes, ko se je prišla od njiju poslovit. V obraz je kar žarele od srečnih novic, ki ji jih je prinesel telegram, ki ga je prejela v Calaisu.

	»Garbielov prehlad je minil in spet je čil in zdrav.«

	Čeprav se ji je zelo mudilo domov k sinu, se je zadržala toliko, da bi ujela, o čem sta govorili gospodični Flood-Porter.

	»Ni bilo na tistem mladoporočenem paru nekaj čudnega?« je vprašala starejša gospodična Flood-Porter. »Na beneškem vlaku njega ni bilo – vem, ker sem preverila – ona pa je izstopila v Milanu – sama.«

	»Ja, res je,« je prikimala gospa Barnes. »Vem, da si moj mož ne bi želel, da kaj takšnega rečem, ampak človek se vpraša, ali sta resnično poročena.«

	»Seveda nista poročena,« je prezirljivo dejala gospodična Rose. »In prav vesela sem, da z njima nisem imela nobenega opravka. Če bo čez čas prišlo do ločitve, bi morda morala pričati.«

	»Točno tako,« se je strinjala njena sestra. »To samo dokazuje, kako previden moraš biti v tujini. Midve se vedno drživa pravila, da nikoli ne vtikava nosu v zadeve drugih.«

	Iris se je grenko nasmehnila ob zavedni kreposti, ki je vela iz njenega glasu. Spomnila jo je, kaj vse je morala zaradi njune ošabne osamitve pretrpeti. Po vsem telesu jo je streslo in obrnila se je proč od prijaznega slovesa, da bi opazovala dolge in tanke bele žarke, ki so spominjali na nešteto preiskovalnih luči, ki jih je sonce metalo skozi zastekljeno streho.

	Čeprav je bila še vedno slabotna, je čutila novo življenje – vesela je bila, da je spet doma in da je živa. Medtem ko je Hare iskal prtljago, so se njene misli vrnile nazaj k potovanju. Njeni spomini so bili megleni in polni lukenj.

	V Trstu se je zlomila in izgubila zavest. Okolja se ni zavedala, dokler ni bila na italijanskem vlaku, ki je drvel skozi temo. Nekdo s sijočimi črnimi očmi je skrbel zanjo, medtem ko je Hare prihajal in odhajal. Večino časa je spala, a vedno ko se je predramila, jo je preplavljal občutek sreče.

	Vagon je bil poln drugih potnikov, ki so vpili, kadili in krilili z rokami. Razumela ni niti besede, a čutila se je uglašena prav z vsemi. Svet je bil poln sreče, ker se je bližalo radostno srečanje. Jezikovne ovire so popadale in niso si bili več tujci, pač pa prebivalci sveta, ki jih je povezoval skupen dotik.

	Zjutraj je ob sebi zagledala še eno popotnico – malo žensko srednjih let z bledim obrazom in modrimi sijočimi očmi.

	Iris je veselo kriknila in jo objela.

	»Gospodična Froy! Porednica mala! Koliko težav ste mi povzročili … Oh, draga moja, draga moja …«

	Kljub radostnemu snidenju pa se je gospodična Froy izkazala za slabo zamenjavo italijanske tujke. Želela si je pozornosti, se zveneče smejala, nenehno klepetala in postala je tako velika nadloga, da si je Hare moral izmišljati vedno nove načine, da je Iris vsaj za nekaj trenutkov odrešil njene družbe.

	Kljub vsem zapletom je potovanje pomenilo veliko dogodivščino, polno upanja. Ko so se vozili čez prostrane ravnice Francije, jim je veter pihal v hrbet in skupaj z njimi se je premikalo vse – dim in oblaki. Velika polja in belo nebo so se kopali v sončnih žarkih, da so imeli občutek, da potujejo po čarobni deželi.

	Čeprav se je počutila veliko bolje, ji Hare na vprašanja ni hotel odgovoriti.

	»V Londonu ti bom vse povedal,« je odgovarjal.

	Ko se je vrnil z njenim kovčkom, ga je spomnila na obljubo.

	»Niti minute več ne morem čakati,« je rekla.

	»No, prav,« je rekel. »Sedi.«

	Iris je sedla na kovček, si prižgala cigareto in čakala na zgodbo.

	»Vse se je zgodilo zelo hitro in brez zapletov. Nobenega upiranja ni bilo, varnostnik pa je bil junak dogajanja. Vedel je, točno kaj mora narediti, zdravnik in dve negovalki pa so bili kot jagenjčki. Veš, najverjetneje jih bodo obtožili samo za ugrabitev.«

	»Kaj pa se je zgodilo z baronico?« je vprašala Iris.

	»Oh, kar izpuhtela je. Nobenih povezav ni bilo, ampak ona je uporabila svoj vpliv in grozila, da bodo vsi odpuščeni. Globlje kolesje, saj veš.«

	Iris je bilo za baronico vseeno.

	»In kaj so rekli drugi, ko so slišali za gospodično Froy?« je vprašala polna upanja. »Konec koncev sem imela prav – prav vsi so se motili, le jaz sem imela prav.«

	»Če sem povsem odkrit,« je rekel Hare, »je šlo pri vseh čez eno uho noter in čez drugo ven. V Benetkah so nas podrobno prečesali, gospodični Flood-Porter pa sta pogrešali kovček. Zajela ju je takšna panika, da se za kaj drugega sploh nista menili, vikarjeva žena pa je bila v skrbeh zaradi moža.«

	»In profesor?«

	»No, on je tiste sorte, ki nerada prizna, da se je zmotila. Ko je videl gospodično Froy tekati naokrog, kot bi bila dveletna deklica, je mislil, da je vse skupaj pretirano. Slišal sem ga, ko je gospodični Flood-Porter rekel, da ljudje običajno dobijo tisto, kar izzivajo in da si ne zna predstavljati, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo gospodični Rose.«

	»Tudi jaz si ne morem … Vsi se poslavljalo in tam prihaja gospodična Froy.«

	Hare je še pravočasno pobegnil, da bi se izognil srečanju z malo žensko. Videti je bila odlično in od strahotne izkušnje si je povsem opomogla.

	Čeprav je Iris motilo, da se je nenehno dotika s suhimi in otrdelimi dlani, jo je sedaj, ko je napočil čas slovesa, zabolelo v srcu.

	»Nekaj uric se bom zadržala v Londonu,« ji je zaupljivo povedala gospodična Froy. »Sprehajala se bom in nakupovala. Top.« Pogledala je proti Haru, ki je ustavil taksi, ter šepetaje dodala. »Razmišljam, kako naj svojo zgodbo povem domačim. Vem, da bo mama navdušena.«

	»Mislite, da bi ji bilo dobro povedati?« je vprašala Iris. »Pri njenih letih je takšen šok lahko usoden.«

	»Oh, vi mislite zgodbo o moji pustolovščini.« Gospodična Froy je odkimala in ji zaupljivo kot ena šolarka drugi pomežiknila. »O tem bom molčala. Mama bi ponorela in mi ne bi dovolila, da se vrnem.«

	»Pa se boste?«

	»Seveda. Verjetno bom morala tudi pričati na sodišču. Poleg tega pa se zdi, da se vse čudovite stvari zgodijo v tujini.«

	»Neverjetni ste … O kateri zgodbi pa potem razmišljate?«

	Gospodična Froy se je v hipu pomladila.

	»Zgodbi o vas in o vaši romanci. Je resnična?«

	Do tega trenutka tega Iris niti sama ni vedela.

	»Je,« je odvrnila. »Na naslednje potovanje se bova odpravila skupaj.«

	»Potem pa vam jaz lahko prva čestitam in nekega dne boste vi lahko morda čestitali meni … Sedaj po moram pohiteti in poslati sporočilo.«

	Nedolgo zatem je mala kamnita hiška prejela sporočilo. Gospod in gospa Froy sta ga prebrala skupaj, kasneje pa sta ga še vsak posebej prebrala Socku.

	»Doma bom ob 8. 10. To je preveč top. Winnie«

	*

	Tisti večer je gospa Froy stala ob oknu v Winniejini sobi. Čeprav železniške postaje ni mogla videti, je skozi špranje v drevesnih krošnjah ujela jantarjev lesk signalne luči.

	Vse je bilo pripravljeno na hčerino vrnitev. Miza v jedilnici je bila pogrnjena in okrašena z vazami z dalijami in zelenjem korenja, grelnik je ogreval žimnico, na hodniku pa je gorela luč, kar je bilo zelo redko. Tudi vrata sobe so bila odprta na stežaj, svetloba pa je osvetljevala del kot mah zelene preproge.

	Večerja je čakala na toplem v pečici. Pod zmotnim prepričanjem, da je to hčerina najljubša jed, je gospa Froy vedno, ko se je Winnie vrnila domov, pripravila pečene klobasice in pretlačen krompir. No, to je bila njena najljubša jed pred kakšnimi tridesetimi leti, ampak Winnie ni imela srca, da bi ji pokvarila veselje.

	Zunaj sta vladali tišina in tema. Nebo je bilo posejano z zvezdami, hladen zrak pa je s seboj nosil vonj po jesenskih kresovih. Potem, povsem iznenada, je tišino večera zmotil pisk vlaka, ki se je približeval iz daljave.

	Gospa Froy je videla, kako se je postaji približal rdečkast oblak dima. Vedela je tudi, kdaj se je vlak ustavil, saj se je iz lokomotive dvignil bel oblak dima.

	Vlak je odpeljal naprej, ona pa se je spraševala, ali je domov pripeljal Winnie. Morda pa je v Londonu zamudila vlak. Videti ali slišati ni mogla ničesar, saj sta jo sluh in vid počasi zapuščala.

	Tema jo je begala in obljub ni izpolnila. Iz mraka so vznikale podobe, ko pa ji je v pričakovanju začelo poskakovati srce, so se spet spremenile nazaj v drevesa. Napenjala je ušesa, da bi slišala glasove – možev globok in hčerin visoko zveneč glas.

	Polna pričakovanja je zadrževala dih, ko je nedaleč proč zaslišala pasji lajež. Spet in spet in zvenelo je navdušujoče, potem pa je skozi odprta vrtna vratca stopila nerodna podoba velikega ostriženega psa, ki je spominjal na prevelikega mladička, ki se je vrtel v krogu in lajal na lastno senco in se v naglici prekopiceval.

	Bil je sel, ki je pohitel naprej, da bi očetu in materi sporočil, da se je mlada gospodarica vrnila domov.





Založba LYNX priporoča:

	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	SMRTNA MAGIJA

	Catherine Cooper

	KOČA

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA

	MOŽ NA SLIKI

	Michelle Frances

	FANT

	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA

	Ethel Lina White

	KORAK V NEZNANO

	Neil White

	Sence, Tema okoli nje in Nedolžni

	SKRAJNO ZLO

	Janko Valjavec

	UMAZANE ROKE

	ŽUPNIK

	SEKIROPRAKTIK