129
Opus arhitekta Josepha Hasslingerja (1807–1845)
Polona Vidmar
Prof. dr. Polona Vidmar, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI-2000 Maribor, 
polona.vidmar@um.si, ORCID ID: 0009-0007-8557-5426
Izvleček
Opus arhitekta Josepha Hasslingerja (1807–1845)
1.01 Izvirni znanstveni članek
V prispevku je predstavljena prva celovita obravnava opusa arhitekta Josepha Hasslingerja, čigar dela so ohranjena v 
Sloveniji, Avstriji in Ukrajini. Dosedanje poznavanje Hasslingerjevega opusa je revidirano in dopolnjeno na podlagi 
vloge za profesuro na šoli za arhitekturo dunajske akademije upodabljajočih umetnosti iz leta 1842, poznejša dela so 
proučena na podlagi ohranjenih načrtov in omemb v sočasnih pisnih virih. Izpostavljeni so vplivi profesorja Pietra 
Nobila ter italijanskih renesančnih palač in sodobnih münchenskih stavb, ki jih je Hasslinger proučeval med študij-
skim potovanjem. Med najpomembnejšimi naročniki načrtov za cerkve, javne stavbe za reprezentativne, upravne, 
zdravstvene in zdraviliške namene ter za stanovanjske stavbe so bili štajerski deželni stanovi, plemstvo ter graški in 
mariborski meščani.
Ključne besede: Joseph Hasslinger, Pietro Nobile, klasicistična arhitektura, arhitektura zgodnjega historizma, arhitek-
tura 19. stoletja, Gradec, Rogaška Slatina, Maribor
Abstract
The Oeuvre of Architect Joseph Hasslinger (1807–1845)
1.01 Original scientific article
This article is the first comprehensive study of the oeuvre of the architect Joseph Hasslinger, whose works are preserved 
in Slovenia, Austria and Ukraine. Previous knowledge of Hasslinger’s work is revised and supplemented on the basis 
of his application for a professorship at the School of Architecture of the Vienna Academy of Fine Arts from 1842, 
and his later works are studied on the basis of preserved plans and references in contemporary written sources. The 
influence on Hasslinger’s work of Professor Pietro Nobile as well as the Italian Renaissance palaces and Munich con-
temporary buildings that Hasslinger studied during his study trip are highlighted. Among the most important clients 
of plans for churches, public buildings for representative, administrative, medical and health resort purposes as well 
as residential buildings were the provincial estates of Styria, the nobility and the bourgeoisie of Graz and Maribor.
Keywords: Joseph Hasslinger, Pietro Nobile, classicist architecture, early historicist architecture, 19th century archi-
tecture, Graz, Rogaška Slatina, Maribor 
ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 30|1 · 2025, 129–172DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.30.1.05
130
POLONA VIDmAR
Opus arhitekta Josepha Hasslingerja (1807–1845)
Dela arhitekta Josepha Hasslingerja (tudi Josef Haßlinger; 1807–1845) še niso bila celovito proučena, 
tudi kot posledica dejstva, da so bila zgrajena v različnih historičnih deželah nekdanjega Avstrijskega 
cesarstva. Po dosedanjih ugotovitvah sta bili na območju avstrijske Štajerske po Hasslingerjevih načrtih 
zgrajeni večstanovanjska najemniška hiša za investitorja Christopha Keesa v Gradcu in župnijska 
cerkev sv. Florijana v Eggersdorfu pri Gradcu, medtem ko naj bi cerkev sv. Matije (in sv. Emerencije 
oziroma sv. Heme) v zdravilišču Gleichenberg (od leta 1926 Bad Gleichenberg) načrtoval v sodelovanju 
z Johannom Neuwerthom.1 Za palačo guvernerja Galicije v Lvovu v sedanji Ukrajini naj bi Hasslinger 
pripravil izvedbene načrte po idejni zasnovi Pietra Nobila.2 V slovenski strokovni literaturi je znan 
zlasti kot projektant pokritega sprehajališča v Rogaški Slatini, avtor načrtov za mariborski hiši Carla 
Gerdesa in Matthiasa Zirngasta3 ter načrtov za neuresničeno gradnjo redemptoristične cerkve v 
Mariboru.4 Igor Sapač je zapisal, da je Hasslinger kakovostno zaznamoval arhitekturo v štiridesetih 
letih 19. stoletja na slovenskem Štajerskem; ob že navedenih stavbah je Hasslingerju pripisal tudi 
načrte za drugi Zdraviliški dom, hotel s kopališčem Dom Styria in pogojno Strossmayerjev dom 
v Rogaški Slatini.5 Saša Žafran je potrdila Hasslingerjevo avtorstvo drugega Zdraviliškega doma s 
signiranim načrtom kleti in omembami v sočasnem časopisju, Dom Styria in Strossmayerjev dom 
pa mu je pripisala na podlagi slogovnih primerjav z drugim Zdraviliškim domom.6 
V prispevku je védenje o Hasslingerjevem opusu revidirano in dopolnjeno na podlagi Hasslinger-
jeve vloge za profesorsko mesto na šoli za arhitekturo dunajske akademije upodabljajočih umetnosti, 
ki jo je poslal 9. junija 1842 in jo je svet akademije obravnaval 10. novembra istega leta.7 V sejnem 
zapisniku je povzeta Hasslingerjeva vloga, iz katere je razvidno, da je arhitekt pred 9. junijem 1842 
pripravil načrte za župnijsko cerkev v Eggersdorfu pri Gradcu za 1200 vernikov, župnijsko cerkev v 
Sv. Križu pri Rogatcu za 1200 vernikov,8 cerkev za slovensko prebivalstvo Maribora za 1200 vernikov,9 
novo marmorno stopnišče k romarski cerkvi Mariazell, stavbo za poučevanje anatomije v Gradcu, 
carinski urad v Fürstenfeldu, veliko psihiatrično bolnišnico za 200 bolnikov v Gradcu, paviljon 
za obisk cesarskega para v Gradcu, rezidenco za guvernerja v Lvovu, novo dekoracijo za poletno 
1 Hilzensauer et al., Die Kunstdenkmäler, 73–75; Allmer, Pfarrkirche St. Florian, 8; Kurdiovsky, “Teacher at the 
Academy,” 116, 118; Krenn, Die Oststeiermark, 81, 107; Riegler, 150 Jahre Curort, 146.
2 Purchla, “Die Einflüsse Wiens,” 32–33; prim. Kurdiowsky, “Teacher at the Academy,” 116.
3 Za pravilno identifikacijo naročnika Othmarja Reiserja gl. nadaljevanje prispevka.
4 O pokritem sprehajališču gl. Stopar, “Rogaška Slatina,” 72–74; Režek, Rogaška Slatina, 103–04; Vardjan, 
Rogaška Slatina, 62–63; Sapač, “Zdravilišča,” 192; Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 600; Bratuša, 
“Urbanistični razvoj,” 5, 7–8, 145–46; Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 28–35. O mariborskih hišah in načrtu 
za redemptoristično cerkev Premrov, “Arhitektura devetnajstega stoletja,” 351; Curk, “ Oris 12 najpomembnej-
ših,” 202–04; Curk in Premzl, Mariborske vedute, 84–85, 179, 185; Lazarini, “Najpomembnejši arhitekti,” 682; 
Lazarini, “Grofje Brandis,” 180–01; Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 522–23; Vidmar, “The Palais 
of Hermann,” 153–55; Vidmar, Umetnostna galerija, 32–39, Vidmar, “Klasicistična arhitektura,” 32–35.
5 Sapač, “Prezrto stoletje,” 39.
6 Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 46–49. 
7 Universitätsarchiv der Akademie der bildenden Künste Wien (AT UAAbKW), Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, 
Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 10–20; Schoeller, Pietro Nobile, 60–61.
8 Navedba cerkve sv. Križa pri Rogatcu se nanaša na cerkev sv. Križa v Rogaški Slatini.
9 Katharina Schoeller je pridevnik windisch prevedla v srbski in številko 1200 zamenjala za 120, iz česar lahko 
napačno sklepamo, da je Hasslinger v Mariboru načrtoval pravoslavno cerkev za 120 vernikov oziroma približno 
20 družin, ki jih takrat v Mariboru še ni bilo. Prim. Schoeller, Pietro Nobile, 60.
131
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
rezidenco vojvodinje Berryjske v Brunnseeju, kapelo v bizantinskem slogu za štajerskega guvernerja 
grofa Wickenburga v zdravilišču Gleichenberg, urbanistični načrt z zdraviliško stavbo, kopalno-
-stanovanjsko stavbo in pokritim sprehajališčem po naročilu štajerskih deželnih stanov (v Rogaški 
Slatini) ter številne fasade za javne in zasebne stavbe.10 Načrti v vlogi za profesuro niso navedeni 
kronološko, po naročnikih ali namembnosti stavb, kakor je prikazano v nadaljevanju, pa tudi niso 
bili vsi realizirani. Stavbe, ki jih je Hasslinger načrtoval po 9. juniju 1842 in pred prezgodnjo smrtjo 
zaradi tuberkuloze 23. oktobra 1845 v Gradcu,11 so v prispevku proučene na podlagi ohranjenih 
načrtov in omemb v literaturi.
Študij in potovanje po Italiji
Na Dunaju rojeni Joseph Hasslinger, ki je med letoma 1822/1823 in 1829/1830 študiral na šoli za 
arhitekturo dunajske akademije upodabljajočih umetnosti, je bil med najljubšimi študenti teda-
njega ravnatelja, klasicističnega arhitekta Pietra Nobila (tudi Peter von Nobile; 1774–1854).12 Med 
študijem je leta 1824 osvojil zlato Gundlovo nagrado za arhitekturno risbo in srebrno Gundlovo 
nagrado za matematiko ter leta 1828 Hagenmüllerjevo nagrado za projekt cerkve za 3000 vernikov.13 
Leta 1829 je Hasslinger za projekt sodišča z zapori osvojil zlato medaljo oziroma dvorno nagrado 
(Hofpreis), ki so jo podeljevali vsaka tri leta in je bila pogoj za kandidaturo za triletno štipendijo v 
Rimu (Romstipendium).14 Med letoma 1829 in 1832 je Hasslinger dokončal tudi študij na dunajski 
politehniki, s katerim je med drugim pridobil znanja iz praktične geometrije, načrtovanja strojev, 
krajinske arhitekture in načrtovanja arhitekturnih in hidravličnih projektov.15 
Hasslinger je od 29. avgusta 1832 kot zaprisežen neplačan praktikant in od 3. junija 1835 kot 
zaprisežen diurnist sodeloval pri projektih dvornega stavbnega sveta (Hofbaurat),16 ki ga je med 
letoma 1818 in 1850 vodil Pietro Nobile. Iz tega obdobja je ohranjena in z 18. avgustom 1834 datirana 
mapa z enajstimi alternativnimi osnutki za klasicistično novogradnjo katedrale v Esztergomu, na 
katerih je Pietro Nobile naveden kot projektant, podpisali pa so jih tudi njegovi nekdanji študentje.17 
Nerealizirani načrti, po katerih je bila predvidena centralna stavba s kupolo, na nekaterih načrtih 
dopolnjena z zvonikoma in portikom, so bili najbrž namenjeni pripravi stroškovnika in odločitvi 
naročnika, saj je pod vsakim pročeljem naveden predvideni strošek gradnje. Hasslinger je signiral 
štiri načrte pročelja (št. 1, 2, 3 in 6) ter sprednje in stranske narise zvonikov za osnutke št. 4, 7, 9 
10 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 14–5; prim. Schoeller, 
Pietro Nobile, 60–61.
11 Diözesanarhiv Graz-Seckau, Graz – St. Leonhard, Mrliška knjiga VI, 1833–1854, pag. 191. 
12 Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116. 
13 Cerkev je morala imeti zakristijo, prezbiterij in zvonik. Projektirana je morala biti na dvignjenem terenu in 
obdana s portikom in kolonado, v notranjščini pa je morala imeti 16 stebrov in samo en oltar; gl. Schoeller, 
Pietro Nobile, 77, 86.
14 Schoeller, Pietro Nobile, 39, 68–73, 95–99; Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116.
15 Za predmete, ki jih je Hasslinger absolviral na politehniki, gl. Schoeller, Pietro Nobile, 306.
16 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 14; prim. Kurdiovsky, 
“Teacher at the Academy,” 116.
17 Albertina Museum, Wien, Architektursammlung, Mappe 92, Umschlag 25.
132
POLONA VIDmAR
in 10, katerih fasade so narisali njegovi kolegi.18 Osnutka št. 1 (329.420 goldinarjev) in 2 (328.427 
goldinarjev) sta skoraj enaka in v spodnjem delu členjena s korintskimi pilastri, nad ogredjem in 
konzolnim zidcem pa se ob straneh termskega okna na prvem pojavljata bifori in na drugem trifori. 
V trikotnem zaključku prvega osnutka je bogatejši figuralni relief, celopostavne figure na podstav-
kih med pilastri pa bi bile enake.19 Na osnutku št. 3 (327.899 goldinarjev) je spodnji del pročelja 
členjen s korintskimi pilastri, nad ogredjem in konzolnim zidcem pa bi bile tri polovične rozete, 
okrašene s palmetnimi ornamenti in tremi svetniškimi figurami. Ob straneh sta bila predvidena 
urna stolpiča s svetniško figuro na vrhu, tambur pa bi bil členjen s korintskimi pilastri in okrašen s 
palmetami. V nekoliko bogatejšem osnutku št. 6 (340.452 goldinarjev) je bil predviden plitev portik 
s štirimi korintskimi stebri na sredini ter po tremi korintskimi pilastri na straneh, med katerimi bi 
bile štiri celopostavne svetniške figure na podstavkih. Nad ogredjem in konzolnim zidcem bi bile 
velika polovična rozeta na sredini in dve manjši in celi na straneh. V trikotnem zaključku bi bil 
medaljon z reliefom cerkvenega zavetnika, ki bi ga na straneh pročelja spremljala segmentna loka 
z uro in svetniško figuro na vrhu. Tambur bi bil tudi v tem primeru členjen s korintskimi pilastri 
in okrašen s palmetami. 
22. aprila 1834 je Hasslinger zaprosil za rimsko štipendijo, ki so jo morali odobriti svet akademije, 
kancler Metternich in cesar in je znesla 800 goldinarjev letno ter 800 goldinarjev za potovanje v Rim 
in vrnitev.20 5. septembra 1835 je prispel v Rim, od koder bi moral vsak semester pošiljati poročila in 
risbe, vendar so na akademiji šele maja 1837 prejeli 36 risb palače Farnese in 12 študij beneških palač 
in cerkva.21 Med bivanjem v Rimu je po lastnih navedbah vsak dan risal palačo Farnese, sodeloval 
pa je tudi na umetnostni razstavi, ki jo je leta 1837 organiziral veleposlanik Rudolf grof Lützov in 
na kateri so njegova dela požela veliko odobravanja.22 Izmeril in narisal je številne firenške palače 
in dekoracije notranjščin, obiskal Piso, Lucco in Livorno ter po Metternichovem naročilu natančno 
proučil kamnolom marmorja v Carrari, velikost blokov in cene posameznih vrst ter mu o tem poslal 
detajlno poročilo, nakupil pa je tudi zbirko vzorcev marmorja, ki jih je Pietro Nobile potreboval za 
poučevanje na šoli za arhitekturo dunajske akademije upodabljajočih umetnosti.23 V Italiji je bil še 
februarja 1838, ko je zaprosil za šestmesečno podaljšanje, da bi lahko med vrnitvijo obiskal Bologno, 
Parmo in Milano.24 Obiskal je tudi Benetke, Neapelj, Pompeje, Genovo, Verono, Vicenzo, Padovo in 
za razliko od prejšnjih dobitnikov štipendije tudi München.25 Po mnenju Richarda Kurdiovskega je 
Hasslinger v Münchnu proučeval zlasti Klenzejeve klasicistične stavbe na trgu Königsplatz in Gärtner-
jeve zgodnjehistoristične stavbe na ulici Ludwigstraße, ki so bile že skoraj končane, ter Gärtnerjevo 
18 Albertina Museum, Wien, Architektursammlung, Mappe 92, Umschlag 25, Nr. 21, AZ 7935, 18. 8. 1834; Albertina 
Museum, Wien, Architektursammlung, Mappe 92, Umschlag 25, Nr. 22, AZ 7936, 18. 8. 1834; Albertina Museum, 
Wien, Architektursammlung, Mappe 92, Umschlag 25, Nr. 24, AZ 7939, 18. 8. 1834; Albertina Museum, Wien, 
Architektursammlung, Mappe 92, Umschlag 25, Nr. 25, AZ 7948, 18. 8. 1834. 
19 Albertina Museum, Wien, Architektursammlung, Mappe 92, Umschlag 25, Nr. 21, AZ 7935, 18. 8. 1834, Pietro 
Nobile in Joseph Hasslinger: narisa pročelja za novogradnjo katedrale v Esztergomu. 
20 AT UAAbKW, Verwaltungsakt (VA) 1834, Nr. 303b, 5. 5. 1834; AT UAAbKW, VA 1835, Nr. 207, 22. 3. 1835.
21 Schoeller, Pietro Nobile, 97.
22 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 12–13; Schoeller, Pietro 
Nobile, 60.
23 AT UAAbKW, VA 1838, Nr. 90, 5. 3. 1838; Schoeller, Pietro Nobile, 60.
24 Schoeller, Pietro Nobile, 97.
25 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 13–14; Schoeller, Pietro 
Nobile, 60. 
133
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
neorenesančno Feldherrnhalle, ki je bila v fazi načrtovanja.26 Študije, ki so nastale med potovanjem, 
so postavili na ogled in v presojo akademskega sveta. Prejel je pohvale in spričevalo, o delavnosti 
med potovanjem pa priča tudi podatek, da so mu po ogledu vrnili 39 načrtov, štiri portfolie s 138 
risbami in 16 knjig s 678 skicami.27 
Palača za guvernerja Galicije v Lvovu
Po vrnitvi s študijskega potovanja je odlično izobražen in razgledan arhitekt dobil začasno delovno 
mesto na galicijski stavbni direkciji v Lvovu (nem. Lemberg, ukr. Lviv) z letno plačo 550 goldinar-
jev.28 Edino doslej znano Hasslingerjevo delo v Lvovu je palača za guvernerja Galicije, pri kateri se 
poraja vprašanje o Hasslingerjevem in Nobilovem deležu. Jacek Purchla je zapisal, da so pri gradnji 
prestižne guvernerske palače v Lvovu zaobšli galicijsko stavbno direkcijo ter palačo zasnovali pod 
vodstvom dvornega stavbnega svetnika Pietra Nobila na Dunaju, izvedbene načrte pa je v Gradcu 
izrisal uradni inženir štajerske deželne stavbne direkcije Joseph Hasslinger.29 Čeprav mi načrti za 
guvernersko palačo niso znani, menim, da so bili Hasslingerjevo samostojno delo.30 V vlogi za pro-
fesuro na dunajski univerzi je Hasslinger navedel, da je začel načrte za palačo pripravljati na Dunaju 
pod vodstvom dvornega stavbnega svetnika in ravnatelja Pietra Nobila, dokončal pa jih je pozneje in 
zanje prejel velikodušno denarno nagrado in pisno pohvalo dvornega stavbnega sveta.31 Nobilovega 
deleža pri projektiranju ni omenil, česar si zagotovo ne bi privoščil, če bi bil Nobile res avtor idejnih 
načrtov, saj je bil slednji med člani komisije za zasedbo profesorskega mesta.
Dolgo pročelje monumentalne dvonadstropne guvernerske palače na ulici Wynnyczenka 14–16 v 
Lvovu je členjeno s tremi plitvimi rizaliti, opremljenimi z balkonom v prvem nadstropju in trikotnim 
zaključkom nad visokim arhitravom. Po prezidavah so na rizalitih kolosalni pilastri s toskanskimi 
kapiteli, vendar je na fotografiji Josepha Ederja iz let med 1860 in 1870 razvidno, da so imeli pilastri 
prvotno jonske kapitele (sl. 1).32 Pritličje je bilo nad talnim zidcem samo na rizalitih opremljeno s 
pasovi rustike, sicer so bile stene gladke. Pritličje je od prvega nadstropja ločeval profiliran zidec, 
pravokotna okna pritličja in prvega nadstropja so bila spodaj okrašena s pravokotnimi reliefnimi 
polji. Samo okna prvega nadstropja so imela ravne nadstreške. Na kamnitih konzolah sloneči balkoni 
26 Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116. O odnosu kralja Ludvika I. Bavarskega ter arhitektov Lea von Klenzeja 
in Friedricha von Gärtnerja do klasicizma in zgodnjehistorističnega Rundbogenstila pri gradnji monumentalnih 
stavb na münchenski ulici Ludwigsstraße gl. Pfäfflin, “Die Ludwigstraße,” 154–73. Gärtner je pri uveljavljanju 
Rundbogenstila sledil leta 1828 izdanemu spisu »V katerem slogu naj gradimo?«, v katerem je karlsruhejski 
arhitekt Heinrich Hübsch propagiral Rundbogenstil, ki ga je imenoval tudi novogrški in predgotski in naj bi 
najbolj ustrezal zahtevam po smotrni, trajni, cenovno ugodni arhitekturi z dobro konstrukcijo in zgrajeni iz 
srednjeevropski klimi primernih materialov; gl. Hübsch, In welchem Style, 2, 4, 8, 34.
27 AT UAAbKW, VA 1840, Nr. 112, 1. 6. 1840.
28 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 14; Schoeller, Pietro 
Nobile, 60; Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116.
29 Purchla, “Die Einflüsse Wiens,” 33. O povezavah Pietra Nobila z Lvovom prim. Prokopovych, Habsburg Lemberg, 
138.
30 Načrti še niso bili objavljeni, zaradi vojne v Ukrajini pa ni bilo mogoče preveriti, ali so morda ohranjeni v Lvovu.
31 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 12, 14; prim. Schoeller, 
Pietro Nobile, 60.
32 O fotografu Ederju gl. Kotłobułatowa, Lwów na fotografii, 301. 
134
POLONA VIDmAR
so imeli litoželezne ograje s preprosto geometrijsko in vegetabilno ornamentiko. Samo srednji in 
levi stranski rizalit sta bila na vrhu obogatena z vegetabilnim kamnitim okrasjem ter v timpanonu 
z grbom in cesarskim orlom. 
Zaposlitev na štajerski deželni stavbni direkciji
24. avgusta 1840 se je Hasslinger zaposlil kot uradni inženir na štajerski deželni stavbni direkciji z 
letno plačo 900 goldinarjev ter v naslednjih letih z nazivom Amts-Ingenieur tudi podpisoval načrte.33 
Uslužbenci direkcije, ki je imela sedež v graškem gradu, so bili zadolženi za ekonomično izvajanje 
gradenj, nadzor nad njimi in vzdrževanje vseh zgradb, ki so bile zgrajene z javnimi sredstvi, številne 
načrte pa so narisali tudi sami.34 Na deželni stavbni direkciji je Joseph Hasslinger v času direktorja 
Georga pl. Frasta prevzel mesto uradnega inženirja Vincenza Artnerja.35 Sočasno s Hasslingerjem 
je imel naziv uradnega inženirja tudi Emanuel pl. Planner, Johann Neuwerth je bil v tem obdobju 
inšpektor za civilne gradnje, leta 1846 pa je zasedel direktorsko mesto.36 Da je bil Hasslinger z delom 
33 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 12, 14.
34 Prim. Semlič Rajh, “Delovanje okrožnih uradov,” 11; Kemperl, “Celjski in mariborski,” 19–20.
35 Schematismus des Herzogthumes (1840), 44. O Artnerju, ki je bil pred nastopom službe v Gradcu okrožni inženir 
mariborskega okrožja, in njegovih gradnjah gl. Kemperl, “Celjski in mariborski,” 26–27.
36 Handbuch des Herzogthumes (1846), 53. Emanuel pl. Planner je bil pred nastopom službe uradnega inženirja 
okrožni inženir mariborskega okrožja in je v tej vlogi narisal ali pregledal številne načrte za javne stavbe; gl. 
Kemperl, “Celjski in mariborski,” 27.
1. Joseph Hasslinger: Palača guvernerja Galicije, Lvov, fotografija Josepha Ederja iz let med 1860 in 1870  
(vir: Kotłobułatowa, Lwów na fotografii, 301)
135
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
na deželni stavbni direkciji zadovoljen, sklepamo iz dejstva, da je leta 1843 zavrnil profesuro na 
dunajski akademiji upodabljajočih umetnosti, na katero se je prijavil leto pred tem in za katero ga 
je predlagal Pietro Nobile.37 
Stavb, ki jih je Hasslinger sprojektiral v petih letih zaposlitve na štajerski deželni stavbni 
direkciji, zaradi neohranjenih podatkov ali načrtov ni mogoče razvrstiti po kronologiji, zato so 
v nadaljevanju obravnavane po namembnosti: priložnostnemu paviljonu in sakralnim stavbam 
sledijo javne stavbe za upravne, zdravstvene in zdraviliške namene, tem pa stanovanjske stavbe za 
plemiške in meščanske naročnike. 
Priložnostna arhitektura
V vlogi za profesuro navedeni paviljon za obisk cesarskih veličanstev v Gradcu, ki ga je projektiral 
in izdelal (verjetno poskrbel za izvedbo lesenega paviljona),38 je nastal v prvem letu Hasslingerje-
vega bivanja v Gradcu, saj je identičen s paviljonom, postavljenim ob otvoritvi spomenika cesarju 
Francu I. na trgu Franzensplatz (zdaj Freiheitsplatz), ki je potekala 19. avgusta 1841.39 Po poročilu 
lokalnega časopisa so prisostvovali cesar Ferdinand I., cesarica Marija Ana in nadvojvodi Janez in 
Albreht, spomenik sta odkrila deželni guverner Matija Konstantin grof Wickenburg (1794–1880) 
in deželni glavar Ignac Marija III. grof Attems (1774–1861), mašo pa je daroval sekovski knezoškof 
Roman Zängerle.40 Na trgu so postavili tribune za več tisoč gledalcev, desno in levo od spomenika 
enako okrašena baldahina za cerkvene dostojanstvenike in gubernij, v njuni bližini z zastavami 
okrašeni tribuni za predstavnike deželnih stanov in vojske ter na sredini, približno 15 korakov pred 
spomenikom, bogato okrašen cesarski paviljon.41 Na tonirani litografiji Eduarda Kaiserja po skici 
Josefa Rottenbacherja je upodobljen lesen osmerokoten paviljon s kaneliranimi stebri in korintskimi 
kapiteli, ki so nosili s palmetami in girlandami okrašen arhitrav in z enakima motivoma okrašeno 
šotorasto streho, ki je v članku opisana kot veličastna kupola.42 Na vrhu je bila blazina s krono av-
strijskega cesarstva. Na kolorirani litografiji Heinricha Reicherta po risbi, ki jo je prispeval Joseph 
Kuwasseg, je paviljon enako oblikovan, le da je še jasneje razvidno, da so paviljon postavili pred 
stanovsko gledališče, ki je bilo po požaru leta 1823 prenovljeno po načrtih Pietra Nobila (sl. 2).43 
Upodobitev odkritja obdajajo vinjete s portretom cesarskega para, personifikacijo Štajerske ter 
vedutami Gradca in Štajerske. 
37 Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116. Kot vzrok za zavrnitev je Hasslinger navedel, da se ne želi odreči 
stalni zaposlitvi, saj je bila na akademiji razpisana samo začasna zaposlitev. Profesuro je zasedel August Sicard 
von Sicardsburg; gl. Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116.
38 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
39 O spomeniku z bronasto plastiko cesarja, ki je delo Pompea Marchesija, gl. Telesko, Kulturraum Österreich, 389, 
541.
40 “Kaiserthum Oesterreich: Grätz,” 1.
41 “Kaiserthum Oesterreich: Grätz,” 1.
42 Za Kaiserjevo litografijo gl. Österreichische Nationalbibliothek, Bildarchiv und Grafiksammlung, Pk 3003, 29, 
Josef Rottenbacher in Eduard Kaiser: Odkritje spomenika cesarju Francu I. v Gradcu, 1841. 
43 Steiermärkisches Landesarchiv (AT StLA), Historische Bildersammlung (HBS), WVII-36-2, Joseph Kuwasseg 
in Heinrich Reichert: Odkritje spomenika cesarju Francu I. v Gradcu, 19. 8. 1841.
136
POLONA VIDmAR
2. Joseph Kuwasseg in Heinrich Reichert: Odkritje spomenika cesarju Francu I. v Gradcu, litografija, 1841  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
3. Joseph Hasslinger in Josef Jähnl: Načrt za kandelabra pri spomeniku cesarju Francu I. v Gradcu, 1845  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
137
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Štiri leta pozneje je Joseph Hasslinger pripravil tudi načrt za kandelabra, ki bi osvetljevala 
spomenik; izrisal ga je praktikant Josef Jähnl, 23. julija 1845 pa ga je potrdil stavbni inšpektor Johann 
Neuwerth (sl. 3).44 Do vznožja figure segajoča kovinska kandelabra na visokih podstavkih bi na trg 
vnesla vertikalna poudarka. Načrtovana, na treh nogah stoječa kanelirana stebra sta se z dekoracijo 
debla in kapitela prilagajala klasicističnim ornamentom na podstavku spomenika. Elegantnih kla-
sicističnih kandelabrov, tudi če sta bila realizirana, ni več, spomenik pa še vedno obdaja dvanajst 
preprostih kamnitih stebričkov. 
Sakralna arhitektura
Z načrti za gradnjo cerkve sv. Matije v zdravilišču Bad Gleichenberg se je Hasslinger začel ukvar-
jati kmalu po prihodu v Gradec, saj so cerkev začeli graditi leta 1841 in je bila končana leta 1845.45 
Sredstva za gradnjo je daroval tedanji guverner Štajerske Matija Konstantin grof Wickenburg, ki je 
leta 1834 položil temeljni kamen za zdravilišče in ustanovil delniško društvo.46 Wickenburgova skrb 
za urbanistični razvoj Bad Gleichenberga in zaupanje deželni stavbni direkciji se odražata v peticiji, 
ki so jo delničarji leta 1835 naslovili na graški gubernij in zahtevali, da morajo nad novogradnjami v 
premeru 1900 metrov od Konstantinovega vrelca bdeti gubernijski uradniki, ki so morali poskrbeti, 
da stavbe ne bi arhitekturno in urbanistično izmaličile kraja.47 Posledično sta zdraviliške stavbe v 
naslednjih dveh desetletjih projektirala inšpektor in poznejši direktor deželne stavbne direkcije 
Johann Neuwerth ter uradni inženir Joseph Hasslinger.48 
Pročelje kapele v bizantinskem slogu, kakor je cerkev sv. Matije v vlogi za profesuro opisal 
Hasslinger,49 je obloženo z maltnimi kvadri, ki spominjajo na romansko gradnjo iz pravilnih kamnitih 
blokov, in členjeno s štirimi vertikalnimi lizenami (sl. 4). Stopnišče pred cerkvijo vodi v grobnico 
rodbine Wickenburg. Neorenesančni portal obstopata pilastra s kompozitnima kapiteloma, ki nosita 
profilirano preklado, nad katero je polkrožna luneta, v vogalih okrašena s klasicističnim vegeta-
bilnim okrasjem. Nad luneto je rozeta s krogovičjem, izdelana iz cinka in obdana z medaljonom, 
okrašenim z zobci, nad njo pa je enakokraki križ. Pročelje zgoraj zaključuje neoromanski ločni friz, 
nad njim je majhen strešni jezdec. Na severni in južni strani cerkve teče ločni friz samo do lizene, 
44 AT StLA, HBS, WVII-36a, Joseph Hasslinger in Josef Jähnl: načrt za kandelabra pri spomeniku cesarju Francu 
I. v Gradcu, 23. 7. 1845. 
45 Riegler, 150 Jahre Curort, 146, 149.
46 Delniško društvo se je imenovalo Gleichenberger und Johannisbrunnen Actiens-Verein. Dežela Štajerska je bila 
med letoma 1834 in 1864 lastnica 100 delnic (od 1000), ki jih je kupila s prihodki zdravilišča Rogaška Slatina; 
gl. Riegler, 150 Jahre Curort, 67–68.
47 Citirano po Riegler, 150 Jahre Curort, 95: »Diese Ansiedlungen können sich aber nur dann zu einem regelmäßigen 
Ganzen verbinden, wenn vor Beginn der Bauten eine planmäßige Gestaltung des einstigen Ganzen entworfen 
und jeder neue Bau sowohl hinsichtlich des Platzes, an welchem er geführt, als auch rücksichtlich seiner äußeren 
Form einer strengen und sachverständigen Beurtheilung unterzogen wird.«
48 Rudolf Gustav Puff je leta 1854 zapisal, da so bile v Bad Gleichenbergu po načrtih direktorja Neuwertha in 
inženirja Hasslingerja zelo hitro zgrajene lepe in trajne stavbe, med njimi vila grofa Wickenburga, kopališča, 
dvorana z vrelcem, pokrito sprehajališče, hiše za goste in zasebne vile. Puff ni navedel, katere stavbe so bile 
zgrajene po Neuwerthovih in katere po Hasslingerjevih načrtih, verjetno pa sta pri projektiranju sodelovala. 
Gl. Puff, Wegweiser in sämmtliche, 21–22, 29–30. 
49 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 16.
138
POLONA VIDmAR
ki označuje prehod med preddverjem in ladjo, proti vzhodu in okrog ravno zaključenega prezbiterija 
pa se nadaljuje s profiliranim zidcem. Notranjščina cerkve je preprosta, vendar dobro osvetljena z 
velikimi polkrožno zaključenimi okni (sl. 5). Stene ladje so členjene z dvojnimi pilastri s korintskimi 
kapiteli, ki nosijo kratke arhitrave, nad katerimi se pnejo slepe arkade. Najbolj umetelno sta izdelana 
kapitela na vzhodnem koncu ladje (sl. 6). V ladji in na slavoločni steni je plastično zasnovan konzolni 
friz, ki je pred povečavo prezbiterija v prostor nekdanje zakristije v letih 1960 in 196150 obtekal tudi 
prezbiterij. Cerkev je bila krita s kasetiranim lesenim stropom z zlatimi zvezdami na modrih poljih 
(v prezbiteriju ni ohranjen), stene pa so bile prvotno živobarvno poslikane z modro in rumeno.51 
Vzore za »bizantinsko kapelo« v Bad Gleichenburgu bi smeli iskati v Münchnu, saj lizene, 
rozeta in ločni friz na zunanjščini spominjajo na pročelje münchenske dvorne cerkve, posvečene 
Vsem svetnikom, ki ga je zasnoval Leo von Klenze leta 1828 po vzoru lombardskih cerkva 12. in 13. 
stoletja, cerkev pa je bila zgrajena v letih med 1826 in 183752 in jo je Hasslinger med obiskom Münchna 
zagotovo videl.53 Da je bila zgodnjehistoristična stavba v štajerskem prostoru cenjena novost, dokazuje 
zapis Rudolfa Gustava Puffa iz leta 1854, da je notranjščina cerkve v Bad Gleichenbergu najbolj 
dostojanstven prostor pobožnosti, kar jih lahko doslej v tej (»bizantinski«) obliki ponudi Štajerska.54 
50 Krenn, Die Oststeiermark, 81.
51 O poslikavi gl. Puff, Wegweiser in sämmtliche, 25; za prezbiterij pred prezidavo gl. Kurcon, Radimsky in Wal-
tersdorfer, Bad Gleichenberg, 3.
52 Buttlar, Leo von Klenze: Führer, 58–63.
53 O recepciji bizantinske arhitekture in umetnosti gl. Klauser, “Byzanzrezeption in sakralen,” 99–112. 
54 Puff, Wegweiser in sämmtliche, 25.
4. Joseph Hasslinger: Župnijska cerkev sv. Matije in sv. Heme, 1841–1845, Bad Gleichenberg  
(Wikipedia, © C.Stadler/Bwag, CC-BY-SA-4.0)
139
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Čeprav ni neposrednih dokazov, domne-
vamo, da je grof Wickenburg tudi načrte za 
frančiškanski samostan, zgrajen z grofovi-
mi sredstvi v letih med 1843 in 1845, zaupal 
Josephu Hasslingerju.55 Na podlagi grafik, 
zlasti okrog leta 1850 v tiskarni K. k. Guber-
nial Lithographie Graz izdane litografije po 
risbi J. Haslingerja (verjetno tedaj že pet let 
pokojnega arhitekta Josepha Hasslingerja; 
sl. 7),56 ugotovimo, da je bilo glavno pročelje 
sedaj v župnišče predelanega 7 × 3-osnega 
samostana členjeno z enoosnima stranskima 
rizalitoma, ki sta bila zaznamovana samo z 
lizenami in nista izstopala od telesa stavbe. 
Kolosalne lizene so prekinjale tudi horizon-
talni zidec, ki je obtekal stavbo in ločeval 
pritličje od nadstropja. V osrednji osi so bili 
stopnišče, polkrožno zaključen portal in pol-
krožno zaključen fronton z uro in križem. 
Okna v pritličju in nadstropju so bila pol-
krožno zaključena, v stranskih rizalitih pa 
sta bili v pritličju namesto oken izoblikovani 
niši za kipa. Pod streho je pročelja obtekal 
dekorativen venčni zidec v obliki zobčastega 
friza. Samostanska stavba je bila s polkro-
žno zaključenimi okni, lizenami in venčnim 
zidcem harmonično usklajena s cerkvijo. 
V vlogi za profesuro navedena cerkev 
za 1200 vernikov v Eggersdorfu pri Gradcu 
dokazuje, da je Hasslinger načrte za novo 
župnijsko cerkev sv. Florijana in sv. Bartolo-
meja v Eggersdorfu pripravil pred 9. junijem 
1842.57 Razprave o novogradnji so se začele 
že leta 1792, načrti iz let 1826 in 1839 so bili 
zavrnjeni, pristojni organi pa so leta 1845 
sklenili, da bodo cerkev zgradili po načrtih, 
ki jih je pripravil Joseph Hasslinger (sl. 8).58 
55 O nekdanjem samostanu, v katerem je sedaj župnišče, je Josef Riegler zapisal, da je bil zgrajen po načrtih Johanna 
Neuwertha in Josepha Hasslingerja; gl. Riegler, 150 Jahre Curort, 146.
56 AT StLA, Ortsbildersammlung (OBS), Gleichenberg, Einzelnes-I-6, J. Haslinger: veduta zdravilišča Bad Glei-
chenberg, okrog 1850.
57 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
58 Allmer, Pfarrkirche St. Florian, 2–4.
5. Joseph Hasslinger: Župnijska cerkev sv. Matije 
in sv. Heme, 1841–1845, Bad Gleichenberg 
(© ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)
6. Joseph Hasslinger: Župnijska cerkev sv. Matije 
in sv. Heme, 1841–1845, Bad Gleichenberg, detajl 
(© ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)
140
POLONA VIDmAR
Arhitekt dokončanja svoje druge sakralne stavbe ni dočakal, saj so jo začeli graditi leta 1853 in jo 
posvetili leta 1863, pri čemer je inženir Franz Grein med gradnjo nekoliko spremenil obliko empor.59 
Kakor cerkev v Bad Gleichenbergu razodeva tudi cerkev v Eggersdorfu Hasslingerjev odklon od 
klasicistične arhitekture k arhitekturi romantičnega historizma, kar se kaže v drobni in fini dekoraciji 
na jasnih stereometričnih kubusih, ki je povzeta po srednjeveški arhitekturi.60 Masivno dvostolpno 
fasado predirajo polkrožno zaključena okna, rozeta s krogovičjem in portal s polkrožno luneto nad 
preklado. Portal obstopata pilastra, ki nosita trikotni zaključek. Ravno zaključen prezbiterij, oblika 
odprtin, zlasti pa ločni frizi pod venčnim zidcem spominjajo na romansko arhitekturo. Zvonika, 
ki delujeta proporcionalno prešibka za kubično gmoto stavbe, imata posnete vogale in sta zgoraj 
okrašena z ločnim frizom. V nasprotju z zunanjščino spominja notranjščina z emporami, ki jih nosijo 
s pilastri opremljeni slopi (Wandpfeilerkiche), na lokalno baročno arhitekturo. Prostorna glavna ladja 
sestoji iz treh s češko kapo obokanih travej in pol krajše vstopne traveje, v kateri je pevska empora; 
s češko kapo je krit tudi prezbiterij. Notranjščino so poslikali z živobarvno dekorativno poslikavo 
in jo leta 1857 opremili s postbaročnim velikim oltarjem.61
59 Allmer, Pfarrkirche St. Florian, 4.
60 Prim. Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 116, 118.
61 Allmer, Pfarrkirche St. Florian, 8.
7. J. Haslinger: Veduta zdravilišča Bad Gleichenberg, litografija, ok. 1850 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
141
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Načrti za v vlogi za profesuro navedeno 
marmorno stopnišče k romarski cerkvi Ma-
riazell še niso bili najdeni.62 Hasslinger je 
najverjetneje pripravil načrte za prenovo 
zahodnega stopnišča na cerkveno dvorišče, 
ki je bilo zgrajeno leta 1705 in leta 1856 prezi-
dano z neogotskimi elementi, pri čemer so na 
slopih ohranili baročno skupino Marijinega 
oznanjenja.63
Tudi načrti za novogradnjo župnijske 
cerkve sv. Križa v Rogaški Slatini še niso bili 
najdeni.64 Kakor je prikazano v nadaljevanju, 
je dokumentirano samo eno Hasslinger-
jevo bivanje v Rogaški Slatini pred oddajo 
vloge za profesuro 9. junija 1842, in sicer 
14. maja 1841.65 Med obiskom bi si lahko 
ogledal lego načrtovane cerkve in se dogovo-
ril z naročniki. Načrte za novogradnjo so pri 
Hasslingerju naročili po slavnostni pridigi 
rogaškega dekana Franca Smrečnika, ki je 
leta 1840 govoril o nujnosti novogradnje, ker 
je bila stara cerkev premajhna za župnijo s 
4500 verniki.66 Zaradi težav s pridobivanjem 
sredstev in potem, ko »se je napravilo več 
dragih pa nepraktičnih načrtov«, so se novo-
gradnje lotili šele leta 1863 in neoromansko 
cerkev zgradili po načrtih inženirja deželne stavbne direkcije Johanna Schöbla.67 Ob nadaljnjih 
raziskavah in z najdbo Hasslingerjevih načrtov bo mogoče ugotoviti, v kolikšni meri se je Schöbl 
oprl na načrte pokojnega kolega, saj cerkev sv. Križa s portalom, rozeto, polkrožnimi odprtinami, 
lizenami in ločnimi frizi tako spominja na župnijsko cerkev v Eggersdorfu, da Richard Kurdiovsky 
ni podvomil, da je bila zgrajena po v vlogi za profesuro navedenih Hasslingerjevih načrtih.68 
V vlogi za profesuro navedene načrte cerkve za slovensko prebivalstvo Maribora za 1200 vernikov 
so pri Hasslingerju naročili redemptoristi, ki so se po posredovanju Henrika Adama grofa Brandisa 
62 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
63 Prim. Woisetschläger in Krenn, Steiermark, 286.
64 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
65 Gl. Cvelfar, Knjiga gostov, 257.
66 Kovačič, Nadžupnija Sv. Križa, 23. Ohranjeni so nedatirani načrti za enoladijsko cerkev Ludwiga Zottlerja; gl. 
AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M 56, Nr. 621, 624–627, Ludwig Zottler: načrti za 
novogradnjo cerkve v Rogaški Slatini.
67 O novogradnji cerkve sv. Križa gl. Kovačič, Nadžupnija Sv. Križa, 23–28; Sapač, “Katalog pomembnejših klasi-
cističnih,” 601.
68 Kurdiovsky, “Teacher at the Academy,” 122.
8. Joseph Hasslinger: Župnijska cerkev sv. Florijana, 1853–
1863, Eggersdorf (© ZRC SAZU, UIFS; foto: Polona Vidmar)
142
POLONA VIDmAR
in sekovskega knezoškofa Romana Zängerla leta 1833 naselili v Mariboru.69 Nekdanjo kapucinsko in 
pozneje minoritsko cerkev v mariborskem Graškem predmestju so želeli nadomestiti z novogradnjo, 
saj je bila premajhna za naraščajoče število župljanov in romarjev, vendar jim načrta do odhoda iz 
Maribora leta 1849 ni uspelo uresničiti.70 Z načrtov v arhivu Slovenske frančiškanske province sv. 
Križa je razvidno, da so se na deželni stavbni direkciji z novogradnjo začeli ukvarjati že leta 1836 (s 
št. akta 2172).71 Ohranjenih je več dokumentov: šest načrtov, ki sta jih leta 1843 narisala praktikanta 
Ignaz Häusler in Erich Scholz ter 6. avgusta 1844 podpisala stavbni inšpektor Johann Neuwerth (ker 
direktorsko mesto ni bilo zasedeno) in uradni inženir Joseph Hasslinger, trije nesignirani in neda-
tirani načrti neznanega avtorja za enoladijsko cerkev z enim zvonikom ter urbanistična umestitev 
nove cerkve, ki sta jo 3. maja 1853 podpisala asistent Franz Hochenburger in direktor Martin Kink.72 
Na podlagi podpisov sklepamo, da je deželna stavbna direkcija 8. avgusta 1844 odobrila gradnjo 
redemptoristične cerkve po Hasslingerjevih načrtih. Novo cerkev so nameravali zgraditi vzhodno 
od nekdanje kapucinske cerkve, kakor je bilo predvideno tudi na situacijskem načrtu iz leta 1853. 
Hasslinger si je zamislil enoladijsko cerkev z emporo na vzhodu in pravokotnim prezbiterijem, ki bi 
ga obdajala zakristija in oratorij. S tremi plitvimi ovalnimi kupolami obokana ladja bi se odpirala 
v po tri velike stranske kapele s stranskimi oltarji, ki bi s tektonsko zasnovo posnemali renesančne 
in segali do profiliranega zidca. 
69 AT UAAbKW, Ratsprotokoll, Nr. 16-c, 10. 11. 1842, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15. O redemptoristih v 
Mariboru gl. Lazarini, Frančiškanska cerkev, 9; Lazarini, “Grofje Brandis,” 180–81.
70 Lazarini, Frančiškanska cerkev, 9.
71 Za opozorilo na ohranjene načrte se iskreno zahvaljujem dr. Franciju Lazariniju. 
72 Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa (SI ASFP), mapa »Samostan Maribor«, brez signature.
9. Joseph Hasslinger in Erich Scholz: Načrt za novogradnjo cerkve za slovensko prebivalstvo Maribora, 1844  
(© Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa)
143
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Vzhodno pročelje bi bilo členjeno s toskanskimi pilastri v pritličju in s korintskimi nad močno 
profiliranim ogredjem (sl. 9).73 Nad glavnim portalom je bilo predvideno termsko okno. Zvonika s 
piramidalno streho bi za širino stopnic odstopala od telesa stavbe. Načrti za mariborsko cerkev so 
primerljivi s Hasslingerjevo cerkvijo v Eggersdorfu, vendar kažejo manj neoromanskih elementov, 
saj niso predvideni ločni frizi, lizene in rozete s krogovičjem. Cerkvama bi bili skupni zlasti kubična 
masivna forma in obloge iz malte, ki bi posnemale pravilno romansko gradnjo.
Carinski urad v Fürstenfeldu
Edina v Hasslingerjevi vlogi za profesuro navedena upravna stavba, ki jo je projektiral pred 9. junijem 
1842, je carinski in tridesetinski urad v Fürstenfeldu na vzhodu Štajerske.74 Iz nesigniranega in 
nedatiranega načrta pročelja z naslovom Ansicht des neu zu erbauenden Zoll und Dreissigstamts-
-Gebäudes zu Fürstenfeld je razvidno, da se je deželna stavbna direkcija z novogradnjo urada začela 
ukvarjati leta 1841 z aktom št. 660/107.75 O realizaciji gradnje nimamo podatka.76 Nesigniranega 
načrta ne moremo z gotovostjo pripisati Josephu Hasslingerju, saj preprosta sedemosna dvonad-
stropna hiša ne odstopa od sočasne meščanske arhitekture in bi lahko bila tudi delo lokalnega 
stavbnega mojstra (sl. 10). Pritličje s pravokotnim portalom v osrednji osi je opremljeno z rustiko in 
s profiliranim zidcem ločeno od prvega nadstropja, katerega pomen je poudarjen z nekoliko večjimi 
73 SI ASFP, mapa »Samostan Maribor«, brez signature, Joseph Hasslinger in Erich Scholz: načrt za novogradnjo 
cerkve za slovensko prebivalstvo Maribora, 1844.
74 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
75 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 225/4, načrt za novogradnjo carinskega urada v Fürsten-
feldu.
76 Ogrski tridesetinski in štajerski subsidialni carinski uradi so bili v krajih Pinkafeld, Neustift in Welten; gl. npr. 
Schematismus des Herzogthumes (1842), 67, nekaj časa pa je tridesetinski urad očitno deloval tudi v Fürstenfeldu.
10. Joseph Hasslinger, prip.: Načrt za carinski urad v Fürstenfeldu, ok. 1842 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
144
POLONA VIDmAR
okni z ravnimi nadstreški. Okna drugega nadstropja so povezana s profiliranim podokenskim 
zidcem. Levi vogal stavbe je poudarjen z rusticirano lizeno. 
Arhitekturno zanimivejši je nesigniran in nedatiran načrt za eno od skladišč carinskega urada.77 
Obokano pritlično 3 × 1-osno skladišče bi bilo na pročeljih opremljeno s pasovi rustike. Sprednje 
pročelje bi bilo predrto s polkrožno zaključenim portalom in oknoma, ki bi jih uokvirjale slepe 
arkade, povezane s kapitelnimi zidci, motivom, ki ga je v štajersko arhitekturo vnesel Pietro Nobile 
na južni fasadi v letih 1824 in 1825 obnovljenega stanovskega gledališča v Gradcu.78 Na razgledanega 
arhitekta, verjetno Hasslingerja, kaže tudi za skladiščno stavbo nenavaden motiv serliane na oknu, 
ki bi osvetljevalo podstrešje (sl. 11). 
Psihiatrična bolnišnica in stavba za anatomijo v Gradcu
V vlogi za profesuro je Hasslinger navedel tudi načrte za veliko psihiatrično bolnišnico za 200 va-
rovancev v Gradcu.79 V času njegovega bivanja v Gradcu je deželna psihiatrična bolnišnica delovala 
v nekdanjem kapucinskem samostanu in t. i. Veliki Röckenzaunovi hiši ter v sklopu splošne bol-
nišnice, ustanovljene leta 1786 in odprte dve leti pozneje v preurejeni palači grofov Wildensteinov 
v graški ulici Paulustorgasse.80 Zaradi naraščajočega števila bolnikov (159 leta 1833, 193 leta 1842) 
77 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 225/6, načrt za eno od skladišč novega carinskega urada 
v Fürstenfeldu.
78 Resch, “Das historische Stadtbild,” 21–22. 
79 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
80 Weiss, Im Zeichen von Panther, 20–21, 47; gl. Weiss, “Gestörte Seelen,” 44. 
11. Joseph Hasslinger, prip.: Načrt za eno od skladišč carinskega urada v Fürstenfeldu, ok. 1842  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
145
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
so že leta 1839 zaprosili gubernij za dovoljenje za novogradnjo, naslednje leto pa je dvorna pisarna 
odredila pripravo načrtov za novo bolnišnico po vzoru deset let starejše psihiatrične bolnišnice v 
Hallu na Tirolskem.81 Načrtovanje psihiatričnih bolnišnic je bilo takrat aktualno in je zaposlovalo 
tudi dunajske arhitekte, saj so že leta 1820 v ta namen kupili zemljišče Brünnlfeld, z letnico 1823 pa 
so datirani načrti Cajetana Schieferja, po katerih je bila predvidena monumentalna, dvorcu podobna 
štiritraktna stavba okrog notranjega dvorišča, z ločitvijo moških in ženskih ter mirnih in razsajajočih 
varovancev, vendar je bila zaradi pomanjkanja sredstev dunajska psihiatrična bolnišnica zgrajena 
šele leta 1853 po načrtih Ferdinanda Fellnerja.82 
V štajerskem deželnem arhivu so ohranjene štiri različice načrtov za graško psihiatrično bolni-
šnico, od katerih ni nobeden datiran, eno različico, ki vsebuje sedem listov, pa je podpisal praktikant 
dvornega stavbnega sveta Beck.83 Iz situacijskih načrtov je razvidno, da so monumentalno stavbo 
s 45-osnim pročeljem po Beckovih načrtih sprva nameravali zgraditi blizu cerkve sv. Lenarta v 
predmestju St. Leonhard, pozneje pa v bližini samostana karmeličank. Ker so se za slednjo lokacijo 
na parceli med ulicama Grabenstraße in Körösistraße odločili šele v letih 1846 in 1847,84 sklepamo, 
da so Beckovi načrti nastali po Hasslingerjevi smrti. Hasslingerjevo delo so verjetno nepodpisani 
in nedatirani načrti, od katerih je bila po eni različici, naslovljeni Entwurf für das in Grätz neu zu 
erbauende Irren-Gebäude auf 200 Irren, predvidena nadstropna 33-osna in pettraktna stavba z 
ženskim in moškim dvoriščem ter velikim polkrožnim traktom na začelju, v katerem bi bili prostori 
za slaboumne, epileptične, hrupne in nasilne varovance.85 Na simetrični zasnovi, z moškim delom 
na levi in ženskim na desni strani, je označena predvidena raba prostorov, iz katere je razvidno 
tudi kompleksno ločevanje varovancev na mirne in razsajajoče, ozdravljive in neozdravljive ter 
varovance nižjega razreda in premožnejše varovance, ki so plačevali nastanitev. V drugi različici 
načrta, ki je edina ovrednotena s 131.200 goldinarji, je bil prav tako predviden velik polkrožen trakt 
z dvoriščem na začelju za nemirne varovance, glavno pročelje pa bi bilo 31-osno in bi imelo 11-osni 
osrednji rizalit (sl. 12).86 
Četrta različica je bila načrtovana skladno z doktrino primarija Schuberta (Plan für das in Grätz 
neu zu erbauende Irren-Gebäude auf 200 Irren nach dem Program des K. K. Herrn Primararztes 
Doctor Schubert) in je predvidevala nadstropno šesttraktno 45-osno stavbo z osrednjim 19-osnim 
rizalitom ter odprtim osrednjim in zaprtima stranskima dvoriščema (sl. 13).87 Na začelju je namesto 
polkrožnega trakta narisana pravokotna stavba z moškim in ženskim kopalnim dvoriščem. 
Za katero lokacijo je Hasslinger načrtoval psihiatrično bolnišnico za 200 varovancev, ni mogoče 
presoditi. Načrtov pred revolucijo 1848 niso mogli uresničiti, potem pa so za nekaj let zamrli, dokler 
81 Weiss, “Gestörte Seelen,” 44. 
82 Kassal-Mikula, “Cajetan Schiefer,” 44–47.
83 Verjetno Hieronymus Beck, rojen leta 1815 v Herbersteinu na Štajerskem, ki je med letoma 1838 in 1841 študiral 
arhitekturo na dunajski akademiji upodabljajočih umetnosti ter leta 1841 prejel Haggenmüllerjevo nagrado; gl. 
Schoeller, Pietro Nobile, 258. Za načrte gl. StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/2, Nr. 253 (= M 83), načrti 
za psihiatrično bolnišnico za 200 varovancev.
84 Weiss, Im Zeichen von Panther, 49.
85 Za reprodukcijo tlorisa pritličja gl. Weiss, Im Zeichen von Panther, 48. Ohranjen je tudi tloris nadstropja s 
polkrožno zaključeno kapelo. Gl. AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 83, Nr. 1/2, načrt za psihiatrično 
bolnišnico za 200 varovancev.
86 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 83, Nr. 1/1, načrt za psihiatrično bolnišnico za 200 varovancev.
87 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 83, Nr. 1/3, načrt za psihiatrično bolnišnico za 200 varovancev.
146
POLONA VIDmAR
12. Načrt za psihiatrično bolni-
šnico za 200 varovancev v Gradcu 
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
13. Načrt za psihiatrično bolni-
šnico za 200 varovancev v Gradcu 
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
147
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
se niso po proučitvi različnih gradbenih parcel leta 1868 odločili za gradnjo na Feldhofu pri Gradcu 
po načrtih Hermanna Scanzonija.88 Čeprav neuresničeni, so Hasslingerjevi načrti pomembni tudi 
zaradi dejstva, da je načrtoval prvo bolnišnično novogradnjo na Štajerskem, saj so dotlej bolnišnice 
nameščali zlasti v opuščenih samostanih, špitalih, lazaretih in ubožnicah. 
Stavba za poučevanje anatomije v Gradcu, ki jo je Hasslinger omenil v vlogi za profesuro,89 je 
bila namenjena izobraževanju bodočih ranocelnikov in zdravnikov, ki so se šolali na medicinsko-
-kirurški izobraževalni ustanovi, delujoči v sklopu bolnišnice v graški ulici Paulustorgasse, saj v 
štiridesetih letih 19. stoletja v Gradcu še ni bilo medicinske fakultete.90 Iz mape z desetimi načrti, 
datiranimi 3. januarja 1843 in 14. julija 1845, ki so jih podpisali risarja Johann Liebich in Josef Jähnl 
ter uradni inženir Josef Hasslinger in inšpek-
tor Johann Neuwerth, je razvidno, da so na 
deželni stavbni direkciji sprva načrtovali 7 × 
4-osno nadstropno novogradnjo pravokotnega 
tlorisa, v drugi fazi pa precej večjo, 9 × 3-osno 
nadstropno stavbo z rizalitom na sprednji 
in velikim polkrožnim izzidkom na začelni 
strani.91 Priložen je situacijski načrt, datiran 
3. januarja 1843, z vrisano obstoječo učno 
stavbo K. k. mediz. Chirurgisches Lehrgebäude 
na dvorišču bolnišnice in novo stavbo Neu pro-
jectirtes med. chir. Lehrgebäude v omenjenih 
dveh različicah, od katerih bi bila večja delno 
zgrajena na nekdanjem mestnem obzidju in z 
glavnim pročeljem obrnjena proti mestnemu 
parku (sl. 14).92 Leta 1843 načrtovana stavba bi 
imela v pritličju mrtvašnico, spalnico za dva 
hišna pomočnika, kuhinjo, kabinet za profe-
sorja in veliko pravokotno secirno dvorano, 
v nadstropju pa patološki kabinet, knjižni-
co in čitalnico (sl. 15).93 Ambicioznejši dve 
leti mlajši načrt je v severnem delu pritličja 
predvidel mrtvašnico, prostor za preparate, 
profesorski kabinet in kuhinjo, v južnem delu 
veliko anatomsko demonstracijsko dvorano 
88 Weiss, “Gestörte Seelen,” 47. 
89 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 15.
90 O medicinsko-kirurški izobraževalni ustanovi gl. Kernbauer, “Leitlinien und Besonderheiten,” XIV–XLVI; 
Weiss, “Gestörte Seelen,” 42–45.
91 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 250/1–10, načrti za novogradnjo medicinsko-kirurške 
učne stavbe v Gradcu.
92 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 250/7, Joseph Hasslinger in Johann Liebich: situacijski 
načrt za novogradnjo medicinsko-kirurške učne stavbe v Gradcu.
93 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 250/9, Joseph Hasslinger in Johann Liebich: načrt za no-
vogradnjo medicinsko-kirurške učne stavbe v Gradcu.
14. Joseph Hasslinger in Johann Liebich: Situacijski načrt 
za medicinsko-kirurško učno stavbo v Gradcu, 1843  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
148
POLONA VIDmAR
15. Joseph Hasslinger in Johann Liebich: Načrt za medicinsko-kirurško učno stavbo v Gradcu, 1843  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
16.–17. Joseph Hasslinger in Josef Jähnl: Načrti 
za stavbo za poučevanje anatomije v Gradcu, 
1845 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
149
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
za 80 poslušalcev ter v polkrožnem izzidku dvorano za vaje študentov iz seciranja. V nadstropju 
so bili predvideni stanovanje za pomočnika s kuhinjo, čitalnica, knjižnica in anatomski muzej 
(sl. 16).94 Glavno pročelje bi imelo petosen rizalit s trikotnim zaključkom. Hasslinger je v pritličju 
rizalita in na vogalih stavbe predvidel rustiko, sicer bi bile stene gladke. Glavni vhod bi obstopala 
toskanska pilastra, stranski vhod v mrtvašnico pa bi bil opremljen s svetlobnico, da bi se po višini 
ujel z okni stranskih delov pritličja (sl. 17).95 Stavba po Hasslingerjevih načrtih ni bila zgrajena in 
se v literaturi ne omenja. Domnevati smemo, da bi bili z arhitekturnega vidika zanimivi dobro 
osvetljeni dvorani v pritličju, saj zlasti polkrožni avditorij dvorane za 80 poslušalcev razodeva, da 
je Hasslinger v načrte vnesel značilnosti univerzitetnih anatomskih teatrov, ki bi jih lahko spoznal 
na potovanju v Padovi in Bologni. 
Leta 1843, ko se omenja urejanje nove stavbe za poučevanje anatomije,96 so namesto načrtovane 
novogradnje preuredili nadstropno, 7 × 3-osno učno stavbo, ki so jo okrog leta 1820 zgradili na 
dvorišču graške bolnišnice in je na reproduciranem načrtu iz leta 1843 označena kot Mediz: chirurg. 
Lehrgebäude. Po izgradnji patološkega inštituta leta 1867 je bila v rabi kot upravna stavba in pozneje 
hiša za bolničarke, zapor in policijska uprava.97 Na to stavbo se navezuje dovoljenje cesarja Franca I. 
iz leta 1819 za gradnjo anatomske predavalnice z oddelkom za patološke preparate in secirno sobo,98 
približno velikost predavalnice pa lahko ocenimo s podatkom, da je v petdesetih letih 19. stoletja 
predavanja iz anatomije dnevno poslušalo okrog 120 do 150 študentov in gostov.99 Patološki inštitut 
je bil leta 1867 zgrajen severovzhodno od mesta, kjer je bila predvidena Hasslingerjeva stavba za 
poučevanje anatomije;100 prezidana stavba je sedaj v rabi za namene policijske uprave. 
Načrti za zdravilišče Rogaška Slatina 
V vlogi za profesuro je Hasslinger navedel, da je po naročilu štajerskih deželnih stanov pripravil 
urbanistični načrt (General-Plan), ki je vključeval novogradnjo zdraviliške oziroma konverzacijske 
ali plesne dvorane, velike restavracije, kavarne, jedilnice, kopališko-stanovanjske stavbe za zdravili-
ške goste in pokritega sprehajališča, od katerih naj bi bila kopališko-stanovanjska stavba ter pokrito 
sprehajališče dokončana že v tem letu (1842).101 Kraja ni navedel, vendar ni dvoma, da so bili načrti 
namenjeni zdravilišču Rogaška Slatina, ki je bilo med letoma 1801 in 1918 v lasti dežele Štajerske.102 
94 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 250/8-Grundriss 1, Joseph Hasslinger in Josef Jähnl: načrt 
za novogradnjo stavbe za poučevanje anatomije v Gradcu.
95 AT StLA, Baudirektion Plänesammlung, M. 25/1, Nr. 250/2, Joseph Hasslinger in Josef Jähnl: načrt za novogradnjo 
stavbe za poučevanje anatomije v Gradcu.
96 Kernbauer, “Leitlinien und Besonderheiten,” XXXVI; Krones, Geschichte der Karl Franzens, 158: »1843 /…/ 
Medicinisch-chirugische Lehranstalt. Die Errichtung eines neuen Anatomiegebäudes im Zuge.«
97 Gl. npr. AT StLA, Pläne Graz, M. 7, Nr. 177g, situacijski načrt deželne splošne bolnišnice in pripadajočega vrta 
v Gradcu, 1868; prim. Weiss, Im Zeichen von Panther, 34–35; Resch et al., Die Kunstdenkmäler, 420. 
98 Kernbauer, “Leitlinien und Besonderheiten,” XXV. 
99 Kernbauer, “Leitlinien und Besonderheiten,” XLI.
100 Gl. npr. načrt AT StLA, Pläne Graz, M. 7, Nr. 177g, C. F. Pächer in Mitransky: situacijski načrt deželne splošne 
bolnišnice in pripadajočega vrta v Gradcu, 1868, na katerem je patološki inštitut označen kot novogradnja. 
101 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 16–17.
102 O lastnikih zdravilišča gl. Režek, Rogaška Slatina, 14–15.
150
POLONA VIDmAR
Zapis dokazuje, da je bil razgledani arhitekt 
zaslužen za pozneje občudovano novo urba-
nistično ureditev zdravilišča Rogaška Slatina 
v času direktorja dr. Josefa Socka (1838–1868), 
ki je namesto krožne zasnove zdravilišča okrog 
vrelca Tempel predvidela rušitev dotlej naj-
pomembnejših zdraviliških stavb – prvega 
zdraviliškega doma, kopališča in stanovanjske 
hiše – ter z novimi stavbami omogočila širitev 
kompleksa proti jugu (sl. 18).103 V štajerskem 
deželnem arhivu ohranjeni načrti namreč do-
kazujejo, da so še okrog leta 1840 nameravali 
ohraniti stavbe iz zgodnjega 19. stoletja in jih 
s pokritim sprehajališčem povezati z vrelcem 
ali pa jih z izgradnjo četrte stavbe, v kateri bi 
bila tudi kapela, povečati v štiritraktno palačo 
z notranjim dvoriščem.104 Za novo urbanistič-
no ureditev so se v Rogaški Slatini odločili 
leta 1841, ko so kot prvo novo reprezentativno 
poslopje začeli graditi kopališko-stanovanjsko 
stavbo, ki je po mnenju Adolfa Režka zaradi ko-
pališkega namena vplivala tudi na preimenova-
nje kraja v Bad Rohitsch, ki pa se ni uveljavilo.105 
Odločitev za novo urbanistično ureditev, ki jo 
je Režek opisoval kot preobrazbo »stanovske« 
v »meščansko« Rogaško Slatino,106 sovpada s 
prvim zabeleženim Hasslingerjevim obiskom 
zdravilišča 14. maja 1841; drugič je prišel s 
sestro 21. junija 1842 in zadnjič na zdravljenje 
1. septembra 1844.107 
Monumentalna dvonadstropna, 9 × 3-osna 
kopališko-stanovanjska stavba, zgrajena v letih 
1841 in 1842, je bila prva v nizu štirih stavb, 
ki oblikujejo vzhodno stranico zdravilišča. Z 
videzom palače in klasicističnimi elementi na 
103 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 56, Nr. 671, načrt zdravilišča Rogaška Slatina, 
okrog 1859. Prim. Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 24.
104 Gl. npr. nedatirane načrte graškega stavbnega mojstra Christopha Stadlerja za hiše št. II, III in IV (AT StLA, Plä-
nesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 641 I – 641 II, 644 I – 644 II) ali na starem Reindlovem 
načrtu iz leta 1803 z rdečo vrisane nove stavbe neznanega projektanta (AT StLA, Plänesammlung Steiermark, 
Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 657).
105 O gradnji kopališča v letih 1841 in 1842 in preimenovanjih kraja gl. Režek, Rogaška Slatina, 78–79.
106 Režek, Rogaška Slatina, 14–15, 78–79.
107 Dolžina Hasslingerjevih obiskov v knjigi gostov ni zabeležena; gl. Cvelfar, Knjiga gostov, 257, 275, 326.
18. Situacijski načrt zdravilišča Rogaška Slatina, 1859  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
19. »Staro kopališče« v Rogaški Slatini, kolorirana risba, 
pred 1870 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
151
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
fasadah je začrtala tudi podobo in slogovno usmeritev drugih v štiridesetih letih 19. stoletja načrto-
vanih stavb. Z marmornimi oblogami, poslikavami ter pohištvom iz orehovine in tisovine razkošno 
opremljena stavba je imela najsodobnejšo tehnologijo za zdravljenje; v pritličju so bile kopalne sobe, 
v prvem in drugem nadstropju po 14 hotelskih sob ter pod štirikapno streho s sedmimi podstrešni-
mi odprtinami dvanajst podstrešnih sobic.108 Načrti še niso bili najdeni. Prvotna podoba pročelja 
je najbolje vidna na nesignirani in nedatirani risbi, ki jo je eden od uslužbencev deželne stavbne 
direkcije narisal pred prezidavo pritličnih oken, prizidavo povezovalnih hodnikov do sosednjih 
stavb leta 1870 in izgradnjo novega kopališča na začelju stavbe v letih od 1872 do 1878 (sl. 19).109 
Altes Badhaus je imelo rusticirano pritličje, členjeno z dvojnimi toskanskimi pilastri na visokih 
podstavkih. Kopalne sobe so bile osvetljene s termskimi okni, lunetni motiv se je ponovil tudi na 
glavnem portalu. Termska okna, včasih obdana s pasovi rustike, so bila priljubljen Hasslingerjev 
motiv, saj jih je načrtoval na že obravnavanih sakralnih stavbah in na povezovalnem traktu hiše Carla 
Gerdesa v Mariboru, ki je obravnavana v nadaljevanju. Pilastri so nosili močno profilirano ogredje, 
ki je ločevalo rusticirano pritličje od gladkih sten vrhnjih nadstropij. Profiliran zidec je ločeval prvo 
nadstropje od drugega, vogala sta bila poudarjena s kolosalnima lizenama. Polkrožno zaključena 
okna prvega nadstropja so bila poudarjena z motivom serliane oziroma tako imenovanega beneške-
ga okna s slepima stranskima poljema med toskanskima pilastroma, ki sta nosila kratko ogredje, 
okrašeno s palmeto. Tovrstna okna je Hasslinger spoznaval med potovanji po Italiji, zaradi palmet 
nad stranskima ogredjema pa menim, da je v Rogaški Slatini posnemal okni stranskih rizalitov na 
severni strani klasicistične gliptoteke, zgrajene v letih med 1816 in 1830 po načrtih Lea von Klenzeja 
na münchenskem trgu Königsplatz.110 Oknom kopališča in znamenite münchenske stavbe so skupni 
tudi toskanski kapiteli, medtem ko Klenze ni dodal balustrade. Preprosta pravokotna okna drugega 
nadstropja so imela profilirane obrobe. Nova kopališko-stanovanjska stavba je imela videz palače, 
ob tem bi Hasslingerju inženirsko znanje, pridobljeno na dunajski politehniki, lahko koristilo pri 
zasnovi vodovodne napeljave iz velikega vodnega zbiralnika do kopalnih sob. 
Hasslingerjev načrt za pokrito sprehajališče v Rogaški Slatini še ni bil najden, ohranjen pa je 
nedatiran izvedbeni načrt z naslovom Plan für die in Sauerbrun bey Rohitsch neu zu erbauende 
Wandelbahn nach dem Entwurf des K. K. Amts-Ingenieurs Hasslinger, ki ga je podpisal slatinski 
stavbenik Franz Lobenwein.111 Lobenwein in tesarski mojster Franz Schmid sta v letih 1842 in 1843 
vodila gradnjo iz pretežno lesene in ometane konstrukcije.112 Več kot 57 metrov dolga stavba je bila 
zasnovana kot odprta lopa z enakomernim nizom arkadnih lokov med toskanskimi pilastri in kva-
dratnima stranskima paviljonoma v obliki templja.113 Ob začelni vzhodni stranici stavbe je bilo že 
prvotno predvidenih dvanajst trgovinic za zdraviliške goste.114 Po dva stebra in pilastri, ki so nosili 
108 O kopališču gl. Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 24–28 (s starejšo literaturo).
109 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 56, Nr. 650, risba starega kopališča v Rogaški 
Slatini.
110 O načrtih in gradnji gliptoteke gl. Buttlar, Leo von Klenze, 110–20; Buttlar, Leo von Klenze: Führer, 29–36. 
111 Za reprodukcijo gl. Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 76.
112 Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 600.
113 O stavbi gl. Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 600; Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 28–35 (s 
starejšo literaturo).
114 Adolf Režek, ki je zapisal, da bi si na tem mestu težko predstavljali primernejšo stavbo, je zmotno menil, da je 
bilo pokrito sprehajališče prvotno odprto tudi proti vzhodu in da se je skozi arkade videlo pobočje Janine; gl. 
Režek, Rogaška Slatina, 103.
152
POLONA VIDmAR
20. Pokrito sprehajališče v Rogaški Slatini, litografija, ok. 1854 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
21. Pokrito sprehajališče v Rogaški Slatini, litografija, ok.1854 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
153
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
arhitrav in trikotno čelo paviljonov, so imeli toskanske kapitele, v notranjščini paviljonov pa so 
bili predvideni stebri z jonskimi kapiteli. Prvotno odprta paviljona sta bila najpozneje do leta 1854 
preurejena v lepo opremljena, zastekljena salona (sl. 20).115 Igor Sapač je zapisal, da je bilo pokrito 
sprehajališče zgrajeno po vzoru antične stoe,116 medtem ko se z vzori iz Hasslingerjevega obdobja 
raziskovalci še niso ukvarjali. Menim, da se Hasslinger ni zgledoval po pokritih sprehajališčih 
drugih zdravilišč,117 pač pa je variiral stavbo tako imenovane druge Cortijeve kavarne, ki so jo po 
naročilu cesarja Franca I. in po načrtih Pietra Nobila za dunajske meščane zgradili v letih med 1820 
in 1822 v parku Volksgarten na Dunaju.118 Kavarna, ki je bila eno od središč dunajskega družabnega 
življenja in prizorišče priljubljenih koncertov, je bila zgrajena v obliki polkrožne kolonade, ki sta 
jo na stranicah zaključevala majhna templja s po dvema stebroma v obliki antičnega templum in 
antis. Na pripravljalni risbi, ki je verjetno nastala pred letom 1820 in je ohranjena v Trstu, je Nobile 
narisal širša stranska templja s po štirimi jonskimi stebri, med templjema pa predvidel ravno 
kolonado z jonskimi stebri, ki bi nosili profiliran arhitrav in dvokapno streho.119 Kljub arkadam 
namesto kolonad ter toskanskemu redu namesto jonskega je Hasslingerjevo pokrito sprehajališče 
zlasti z obema stranskima paviljonoma, oblikovanima kot templum in antis, spominjalo na profe-
sorjevo dunajsko kavarno in pripravljalno risbo zanjo. Hasslinger je upošteval tudi podobo paviljona 
Tempel, ki so ga leta 1819 zgradili po načrtih klasicističnega arhitekta Matthäusa (Mattea) Pertscha 
in je stal neposredno pred pokritim sprehajališčem.120 S profilacijo arhitrava in trikotnih zaključkov 
nad stranskima templjema je Hasslinger posnemal paviljon, z izborom toskanskega reda in arkad 
pa je ustvaril tudi učinkovit kontrast jonskemu redu in kolonadi, enako kot je bila v jonskem redu 
zgrajena Cortijeva kavarna v kontrastu z dorskim Tezejevim templjem, zgrajenim po načrtih Pietra 
Nobila med letoma 1819 in 1823 v dunajskim parku Volksgarten. Pokrito sprehajališče in paviljon je 
povezovala tudi poslikava z geometrijsko in vegetabilno ornamentiko ter drobnimi figurami, delo 
graškega slikarja Adalberta Uetza (sl. 21).121 Čeprav je bilo pokrito sprehajališče, s katerim so v po-
deželsko zdravilišče vnesli velemestno vzdušje, ena od najodličnejših klasicističnih stavb v Rogaški 
Slatini, so ga leta 1982 porušili. 
V vlogi za profesuro nekoliko nenavadno naveden drugi zdraviliški dom (Neuerbauung eines 
Kur-, Konversations- und Tanzsaales, große Table d’Hote-Säle, eines Kafeehauses)122 dokazuje, da je 
Hasslinger tudi načrte za osrednjo in najveličastnejšo stavbo v Rogaški Slatini pripravil najpozneje 
leta 1842. Osrednji del stavbe z dvorano so zgradili v letih 1844 in 1845, desno krilo s kavarno in 
hotelskimi sobami v letih od 1845 do 1847, levo krilo z restavracijama v letih 1856 in 1857 ter začelno 
stavbo za levim krilom leta 1859.123 Da je bila kljub dolgemu obdobju gradnje celota zgrajena po 
115 AT StLA, Ortsbildersammlung (OBS), Rohitsch Sauerbrunn, Einzelnes-III-003, pokrito sprehajališče v Rogaški 
Slatini. O zasteklitvi gl. Puff, Wegweiser in sämmtliche, 76; Režek, Rogaška Slatina, 103–04.
116 Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 600.
117 O pokritih sprehajališčih v evropskih zdraviliščih gl. zlasti Hazler, “O wandelbahnu iz Rogaške,” 233–50.
118 Wagner-Rieger, Wiens Architektur, 56. Za reprodukcijo druge Cortijeve kavarne gl. Kurdiovsky, Petrasová in 
Fabiani, “The Life and Work,” 28, repr. 14.
119 Za reprodukcijo pripravljalne risbe za drugo Cortijevo kavarno gl. “Plates,” 214, repr. VII. 
120 O paviljonu Tempel gl. Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 599–600 (s starejšo literaturo).
121 AT StLA, OBS, Rohitsch Sauerbrunn, Einzelnes-III-002, pokrito sprehajališče v Rogaški Slatini. Za Uetzeva dela 
gl. Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 30.
122 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 16–17.
123 Režek, Rogaška Slatina, 101.
154
POLONA VIDmAR
Hasslingerjevih načrtih, samo začelno krilo je bilo skrajšano za nekaj osi, dokazujeta situacijski 
načrt iz leta 1859124 ter signiran, vendar nedatiran Hasslingerjev načrt pritličja Project für das in 
Sauerbrunn bei Rohitsch neu zu erbauende Cursaal-Kaffehaus- und Traiteurie-Gebäude. Na tem sta 
s sivo narisana tudi lega takrat še obstoječih prvotne restavracije, starega kopališča in konverzacijske 
dvorane (prvega zdraviliškega doma), z rožnato pa novega kopališča, ki je bilo pravkar zgrajeno ali 
pa je bilo še v gradnji (sl. 22).125 Hasslinger je predvidel približno 60 metrov dolgo, 19 × 3-osno nad-
stropno glavno stavbo, ki ji je na severovzhodu priključil 6 × 4-osno severno krilo, skozi katero bi 
peljala nova cesta, ter k temu 9 × 4-osno začelno krilo, obdano z zidom proti vznožju hriba Janina. 
Predvidel je tudi teraso, na katero bi vodila stopnišča pred osrednjim rizalitom in ob straneh pročelja. 
V osrednjem, širšem delu stavbe je bila predvidena dvorana s po petimi francoskimi okni v zahodni 
in vzhodni steni, leseno galerijo ob severni, vzhodni in južni steni ter širokima vhodoma na severni 
in južni steni. Ob vhodih sta vrisana tričetrtinska stebra, ki bi bila v celoti vidna nad galerijo. Ob 
vzhodni steni je vrisan podest, od glavnega prostora ločen s šestimi stebri, medtem ko je arhitekt 
v vogalih in na zahodni steni načrtoval pilastre. Na zahodu sta bili pod galerijo načrtovani moška 
in ženska garderoba, na vzhodu pa toaletni prostori in stopnišče, ki je vodilo na galerijo. Južno od 
dvorane je Hasslinger predvidel veliko biljardno sobo, igralni sobi za kadilce in nekadilce, kavno 
kuhinjo, sobo za kavarnarja, stopnišče in toaletni prostor. V severnem delu stavbe je bila predvidena 
velika restavracija (Saal der 1ten Table d’Hôt) z majhno shrambo, vzhodno od cestnega prehoda pa 
nekoliko manjša restavracija (Saal der 2ten Table d’Hôt). V začelnem krilu je Hasslinger načrtoval 
veliko in manjšo kuhinjo, stopnišče, toaletne prostore, shrambo, sobo za goste in dodatno sobo. 
Južno ob začelnem krilu je vrisal polkrožno ograjeno gostilničarjevo gospodarsko dvorišče. 
Izvedbeni načrt za osrednji in desni del glavne stavbe je narisal zidarski mojster Joseph Lo-
benwein, ga naslovil Plan des in Sauerbrunn bei Rohitsch neu zu erbauenden St: St: Cursaal Gebaeu-
des und Kaffehauses in signiral Entworfen Joseph Hasslinger K. K. Baudirections Amts-Ingenieur ter 
Gezeichnet Joseph Lobenwein Maurermeister (sl. 23).126 Bistveno razliko opazimo v dvorani, v kateri 
je Lobenwein ob vzhodni steni predvidel samo štiri stebre, saj je stranska nadomestil s kratkima 
zidovoma, ki sta dvignjen podij močneje ločila od glavnega prostora dvorane. Na novih zidovih je 
predvidel pilastre, oblikovno usklajene s tistimi v jugozahodnem in severozahodnem vogalu prostora. 
Dvorano so zgradili po Lobenweinovem načrtu s štirimi prostostoječimi stebri (sl. 24).127 Lobenwein 
je na dvignjenem podiju predvidel tlakovce v karirastem vzorcu, ki jih na Hasslingerjevem načrtu 
ni. Razlika je tudi v pregraditvi biljardne sobe v dve manjši sobi s prehodom na sredini. 
Čeprav bo Hasslingerjev naris zahodnega pročelja drugega zdraviliškega doma treba še poiskati, 
je iz tlorisa, grafik in fotografij, ki so nastale pred požarom leta 1910, razvidno, da ni predvidel re-
prezentančnega portika, ampak je osrednji del stavbe zaznamoval s sedemosnim rizalitom, ki je bil 
obrobljen z rusticiranima lizenama in zgoraj zaključen s profiliranim ogredjem in dekorativnim 
124 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 671, situacijski načrt Rogaške Slatine, 
1859.
125 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 673, Joseph Hasslinger: načrt za drugi 
Zdraviliški dom v Rogaški Slatini.
126 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 675, Joseph Hasslinger in Joseph Lo-
benwein: načrt za drugi Zdraviliški dom v Rogaški Slatini. Joseph Lobenwein je najbrž identičen s stavbnim 
mojstrom, ki je v letih 1874 in 1875 po naročilu Aloisa pl. Kriehuberja pripravil načrte za mlin Styria v Mariboru. 
O načrtih in stavbi gl. Ifko, “Intes,” 167–68. 
127 AT StLA, OBS, Rohitsch Sauerbrunn, Einzelnes-III-001, dvorana drugega Zdraviliškega doma v Rogaški Slatini.
155
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
22. Joseph Hasslinger: Načrt za drugi Zdraviliški dom v Rogaški Slatini, ok. 1842  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
23. Joseph Hasslinger in Joseph Lobenwein: Načrt za drugi Zdraviliški dom v Rogaški Slatini, ok. 1844  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
156
POLONA VIDmAR
konzolnim vencem. Sedemosnemu je sledil še plitev petosni rizalit, do katerega je vodilo stopnišče 
in nad katerim se je dvigal pravokotni zidec. Petosni rizalit je bil členjen s šestimi kolosalnimi ko-
rintskimi pilastri, ki so nosili profilirano ogredje, konzolni venec in profilirano trikotno čelo z uro in 
figurama v visokem reliefu. Nadstropna stavba je imela zelo visoko pritličje, osvetljeno s polkrožno 
zaključenimi francoskimi okni, ki so jih obrobljali toskanski pilastri in profilirane obrobe okrog 
lokov, zgoraj okrašene s klasicističnimi palmetami. Arhitrav, ki so ga navidezno nosili toskanski 
pilastri, je obtekal celo stavbo. Majhna kvadratna okna prvega nadstropja so imela gladke obrobe in 
polkna, podstrešne sobice v stranskih krilih pa so bile osvetljene s strešnimi odprtinami.
Medtem ko primerjava drugega zdraviliškega doma z osrednjo zdraviliško stavbo Weilburg v 
Badnu pri Dunaju128 ni prepričljiva in bo treba zglede za stavbo še poiskati, je mogoče pritrditi mnenju 
Igorja Sapača, da sta na dvorano zdraviliškega doma vplivali dvorana Zeremoniensaal v dunajskem 
Hofburgu in dvorana v palači Rasumofsky v tretjem dunajskem okrožju, ki ju je sprojektiral belgijski 
klasicistični arhitekt Louis Montoyer (1749–1811).129 Cesar Franc II. (I.) je izdal ukaz za začetek gradnje 
ceremonialne dvorane v Hofburgu leta 1804, samo enajst dni po razglasitvi Avstrijskega cesarstva 
128 Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 601. 
129 Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 601. 
24. Dvorana drugega Zdraviliškega doma v Rogaški Slatini, litografija (© Steiermärkisches Landesarchiv)
157
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
in po že dolgo odobrenih načrtih višjega dvornega arhitekta Louisa Montoyerja.130 Ob zavedanju 
reprezentativnega, ceremonialnega in državniškega pomena nove dvorane se je Montoyer posvetil 
oblikovanju arhitekturno slovesnega in materialno ekskvizitnega prostora, ki ga je osvetlil z visokimi 
okni in vrati v treh stranicah, nad katerimi so reliefi in pravokotne svetlobnice, ponoči pa ga je 
osvetljevalo 29 mogočnih kristalnih lestencev.131 Stene je členil s pilastri, raven kasetirani strop pa 
podprl s kolosalnimi, na ožjih stranicah podvojenimi korintskimi stebri, prevlečenimi z medeno 
rumenim štukmarmorjem (sl. 25). Dvorana velja za najkvalitetnejšo klasicistično prostornino v Av-
striji.132 Med letoma 1803 in 1807 zgrajena palača ruskega veleposlanika, kneza Rasumofskega, ki je po 
razkošju tekmovala z novozgrajenimi reprezentativnimi prostori Hofburga, je bila v času dunajskega 
kongresa in po njem eno najpomembnejših središč družabnega življenja, veličastnih sprejemov in 
prireditev ter koncertov v prestolnici.133 Hasslinger, ki sta mu bila podoba in reprezentativno-poli-
tični pomen obeh dunajskih dvoran zagotovo znana, je njun blišč v nekoliko manjšem merilu in ob 
opustitvi figuralnih reliefov poustvaril v Rogaški Slatini (sl. 26).134 Kot tretji vzor je omembe vredna 
tudi dvorana redute v Badnu pri Dunaju, ki so jo zgradili v letih od 1799 do 1801 po načrtih Louisa 
Montoyerja in je bila porušena leta 1908.135 Dvorana redute je spominjala na ceremonialno dvorano 
v Hofburgu, le da ni imela pravih stebrov, temveč iluzionistično naslikane korintske polstebre, bila 
pa je tudi brez reliefov. Stebre, ki poustvarjajo monumentalni višinski vzgon korintskega templja 
in so v Zeremoniensaal razporejeni v enakomernih razmakih med daljšima in v podvojeni obliki 
pred krajšima stranicama dvorane, v palači Rasumofsky pa v enakomernem ritmu obtekajo prostor, 
je Hasslinger v Rogaški Slatini razporedil pred vzhodno, južno in severno steno, ki jih je obtekala 
galerija, zahodna stena pa je bila členjena s pilastri. V daljših stranicah so bila visoka, polkrožno 
zaključena okna, krajši pa sta bili predrti s pravokotnimi in polkrožno zaključenimi prehodi, ki 
so harmonično členili stene. Anonimni pisec (po slogu sodeč najverjetneje Rudolf Gustav Puff) je 
leta 1847 zapisal, da je bilo osem stebrov in dvanajst pilastrov delno zidanih in delno zgrajenih iz 
tufa ter svetlo modro marmoriranih (prevlečenih s štukolustrom).136 Stene so bile bledo rumene, 
štukature bele, strop pa je bil bogato okrašen s pozlačenimi ornamenti na beli in modri podlagi.137 
Modro-rumeno-belo-zlata barvna shema se je precej razlikovala od toplih tonov obeh dunajskih 
dvoran, skupni pa so jim bili lestenci, saj so slatinsko dvorano opremili s petimi »kolosalnimi« in 
dvema majhnima lestencema, izdelanimi v dunajskem podjetju pozlatarja Zentnerja.138 Anonimni 
pisec je presodil, da so si velikodušni štajerski deželni stanovi z razkošno dvorano postavili bleščeč 
spomenik, ki po razkošju in dobrem okusu ne zaostaja za nobenim zdraviliščem, tudi ne za zelo 
občudovanimi dvoranami porenskih zdravilišč.139 
130 Benedik, “Der Zeremoniensaal,” 205–06.
131 Benedik, “Der Zeremoniensaal,” 207–08. 
132 Hanzl-Wachter, Kalousek, Mader-Kratky in Weinberger, “Die Wiener Hofburg,” 177. 
133 Feuchtmüller, “Louis Montoyer,” 40.
134 AT StLA, OBS, Rohitsch Sauerbrunn, Kurhaus-III-006, Max Helff: dvorana drugega Zdraviliškega doma v 
Rogaški Slatini.
135 Die Denkmale, 57, 60–62; Kräftner, “Baden – Architektur,” 78.
136 “Der neue Cursaal,” 707.
137 “Der neue Cursaal,” 707.
138 “Der neue Curssal,” 707.
139 “Der neue Cursaal,” 707. 
158
POLONA VIDmAR
25. Johann Nepomuk Höchle in Franz Wolf: Poklonitev cesarju Ferdinandu I. v Ceremonialni dvorani Hofburga, 
litografija, 1835 (Wikipedia)
26. Max Helff: Dvorana drugega Zdraviliškega doma v Rogaški Slatini, razglednica, ok. 1900  
(© Steiermärkisches Landesarchiv)
159
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Velikega hotela oziroma stanovanjske 
stavbe, sedaj imenovane Strossmayerjev 
dom in zgrajene v letih od 1846 do 1848 po 
novem urbanističnem načrtu Rogaške Slatine, 
ni sprojektiral Joseph Hasslinger.140 Tlorise 
kleti, pritličja, dveh nadstropij in podstrešja 
z 71 sobami za goste, priročnimi kuhinja-
mi in sobicami za služabnike ter toaletnimi 
prostori v treh etažah je leta 1846 zasnoval 
Franz Urban, odobril pa jih je deželni stavbni 
inšpektor Carl Domenigg.141 Načrt so med 
gradnjo dopolnili z zgornjim mezaninom, 
v katerem so pridobili 25 sob za goste.142 Da 
Urban prvotno ni načrtoval mezanina, kažejo 
tudi signirani prerez in narisi fasad (sl. 27).143 
Proti parku in cesti usmerjeni stranski krili 
je Urban zasnoval s šivanimi robovi, pravo-
kotnimi kletnimi okni na gladkem spodnjem 
horizontalnem pasu in pravokotnimi okni s 
profiliranimi okviri na rusticiranem pritličju, 
ki bi bilo od nadstropja ločeno s profiliranim 
vencem. Stene prvega in drugega nadstropja bi 
bile gladke in zgoraj zaključene s profiliranim 
venčnim zidcem. Piano nobile je poudaril z 
večjimi okni, ki bi jih obrobljali geometrijsko okrašeni okvirji. Arhitekturna dekoracija bi se zgostila 
samo na triosnem prirezanem delu stavbe, kjer je Urban predvidel rizalit s štirimi toskanskimi pilastri 
na gladki steni pritličja, ki bi nosili arhitrav in plitev balkon s kovinsko ograjo. Gladke stene prvega 
in drugega nadstropja bi bile predrte s pravokotnimi odprtinami, enako okrašenimi kot tiste na 
stranskih krilih, samo dvoja vrata na balkon bi bila širša od okna med njima. Kolikor je mogoče soditi 
po grafikah, med gradnjo niso samo dvignili stavbe za mezanin, pač pa so pred triosnim vogalnim 
delom stavbe prizidali altano na preprostih slopih, ki so jo pisci imenovali balkon.144 V najbolj 
razkošnih sobah z izhodom na altano je leta 1883 bival cesar Franc Jožef. Čeprav je bila največja, je 
bila Urbanova stavba najpreprostejša od štirih reprezentativnih stavb, ki so jih po Hasslingerjevem 
urbanističnem načrtu zgradili v Rogaški Slatini.
140 Za pripis stanovanjske stavbe (imenovane tudi Hiša št. XIV, Wienerhaus, Kaiserhaus, Balkonhaus, Strossmayerjev 
dom) Josephu Hasslingerju gl. Žafran, “Arhitektura Zdravilišča,” 48, 54.
141 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 688–689, Franz Urban: načrta za no-
vogradnjo stanovanjske stavbe v Rogaški Slatini. Projektant je morda identičen s Francem Urbanom, ki se je leta 
1851 priselil v Maribor iz Banata in bil dve leti pozneje sprejet v mariborski ceh kot zidarski mojster. Gl. Curk, 
“Mariborsko gradbeništvo,” 304.
142 Za 96 sob za goste v stanovanjski hiši gl. Režek, Rogaška Slatina, 99. 
143 AT StLA, Plänesammlung Steiermark, Rohitsch Sauerbrunn, M. 57, Nr. 691, Franz Urban: načrt za novogradnjo 
stanovanjske stavbe v Rogaški Slatini. 
144 Gl. npr. Režek, Rogaška Slatina, 99.
27. Franz Urban: Načrt za hotel (Strossmayerjev dom) v 
Rogaški Slatini, 1846 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
160
POLONA VIDmAR
Zasebna naročila
V vlogi za profesuro navedena nova dekoracija poletne rezidence vojvodinje Berryjske v Brunnseeju 
dokazuje,145 da je bila med Hasslingerjevimi naročniki tudi Marija Karolina vojvodinja Berryjska 
(1798–1870), hči Franca I., kralja Neaplja in Sicilije, ter vdova po morebitnem francoskem presto-
lonasledniku Karlu Ferdinandu, ki je dvorec Brunnsee kupila leta 1837 in ga do smrti uporabljala 
kot poletno rezidenco.146 Stavbna zgodovina dvorca, ki je še vedno v lasti vojvodinjinih potomcev, je 
slabo raziskana, vendar bi Hasslingerju smeli pripisati načrte za prenovo, med katero so pred glavni 
vhod prizidali altano in v osi nad njo atiko s trikotnim čelom.147 Na toskanskih slopih stoječa altana 
na čelni strani ponavlja motiv rimskega triločnega slavoloka z višjim in širšim srednjim ter ožjima 
stranskima prehodoma. Triosna atika ima tri pravokotna okna z izmenjujočimi se segmentnima in 
trikotnim zaključkom. Sočasne prezidave v javnosti nedostopni notranjščini v literaturi še niso bile 
obravnavane. Domnevati smemo, da so odstranili baročno dekoracijo prostorov in jo nadomestili 
s klasicistično, saj se vojvodinjin okus oziroma njena težnja po sodobnih interierjih in odklon do 
predhodnih slogov jasno odražajo v odstranitvi rokokojskih dekoracij v proti ulici obrnjenih repre-
zentančnih prostorih drugega nadstropja palače Eggenberg-Herberstein v Gradcu (Sackstraße 16), 
v katerih je živela v letih med 1834 in 1864.148
Druge stavbe za zasebne naročnike v vlogi za profesuro niso navedene, zato lahko načrte zanje 
datiramo po 9. juniju 1842. Stanovanjsko-poslovna hiša za podjetnika Carla Gerdesa, ki so jo razisko-
valci ocenili za najlepšo klasicistično stavbo v Mariboru, sodi med najbolje raziskana Hasslingerjeva 
dela.149 Leta 1844 je Carl Gerdes naročil načrte za enonadstropno enodružinsko stanovanjsko hišo s 
trgovskim prostorom in sobo za uslužbence tovarne kavnih nadomestkov, ki jo je tri leta prej uredil 
v nekdanji celestinski cerkvi. Načrte so naročnik in pristojni uradniki podpisali 24. decembra 1844; 
graditi so začeli najpozneje aprila 1845 in gradnjo dokončali naslednje leto, ko je hišo omenil Rudolf 
Gustav Puff.150 Hasslinger je hišo zasnoval kot palačo s sedemosnim glavnim pročeljem, členjenim s 
komaj nakazanima stranskima rizalitoma, ki ju v nadstropju zaznamujejo toskanski pilastri (sl. 28).151 
Pritličje in vogale je opremil s preprosto rustiko, pravokotna okna gladkega gornjega nadstropja pa je 
poudaril s pravokotnimi polji pod okni in trikotnimi čeli, ki so okrašena s palmetami. Povezovalni 
trakt do tovarne oziroma nekdanje celestinske cerkve je Hasslinger zasnoval izrazito klasicistično 
in opremil z ravno streho, lunetnimi okni med pasovi rustike v pritličju in toskanskimi polstebri v 
nadstropju. Arhitekt je za Carla Gerdesa zasnoval majhno palačo, ki je z udobjem močno presegala 
tedanje stanovanjske razmere v Mariboru, saj je imela kuhinjo z zidanim štedilnikom, kopalnico z 
145 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 16.
146 O vojvodinji Berryjski in nakupu gospostva Brunnsee pri Murecku na vzhodu Štajerske gl. Elis, Zu Gast in Graz, 
181–83.
147 O prezidavi, datirani v drugo četrtino 19. stoletja, gl. Krenn, Die Oststeiermark, 101.
148 Prim. Elis, Zu Gast in Graz, 182; Resch et al., Die Kunstdenkmäler, 490–99. 
149 Gl. npr. Premrov, “Arhitektura devetnajstega stoletja,” 351; Curk, “ Oris 12 najpomembnejših,” 202–04; Curk 
in Premzl, Mariborske vedute, 84–85, 179, 185; Sapač, “Katalog pomembnejših klasicističnih,” 522–23; Vidmar, 
“The Palais of Hermann,” 153–55; Vidmar, Umetnostna galerija, 32–39, Vidmar, “Klasicistična arhitektura,” 
32–35. 
150 Puff, Marburg in Steiermark, 80; Puff, Maribor: Njegova okolica, 61.
151 AT StLA, KA Marburg, Fasz. 11, K 28/1, fol. 372, Joseph Hasslinger: načrt za hišo Carla Gerdesa v Mariboru, 
1844.
161
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
banjo, zastekljen zimski vrt, ki so ga ogrevali z lončenima pečema, predvsem pa ogrevanje z vročim 
zrakom, ki ga je Hasslinger vrisal v prostorih prvega nadstropja, kurilnici in napeljave zanj pa so 
vidne na tlorisu kleti.152 
Načrti za tako imenovano Zirngastovo hišo na vogalu Partizanske ceste 13 in Cankarjeve 
ulice 2 v Mariboru, ki je bila po hudih poškodbah med medvojnim bombardiranjem porušena in 
leta 1961 nadomeščena s stavbo Veletkanine po načrtih arhitekta Bogomirja Ungarja,153 še niso 
bili najdeni, zato jo lahko proučujemo samo na podlagi fotografij in načrtov za prenove. Napačno 
poimenovanje Zirngastova hiša je v literaturo uvedel Rudolf Gustav Puff, ki je leta 1846 zapisal, da 
sodi Zirngastova hiša med najlepše v Graškem predmestju, da so jo zgradili po Hasslingerjevem 
načrtu in da ima plemenito pročelje z enajstimi okni, obogateno z arhitekturnim okrasjem.154 Kakor 
je razvidno iz matičnih knjig, je mesar Matthias Zirngast iz Svete Trojice v Slovenskih goricah v hiši 
s tedanjim naslovom Graško predmestje 243 dejansko stanoval,155 vendar nikoli ni bila v njegovi 
lasti. Naročnik Hasslingerjevih načrtov je bil upravitelj gospostva Vetrinjski dvor in poznejši 
152 AT StLA, KA Marburg, Fasz. 11, K 28/1, fol. 371, Joseph Hasslinger: načrt za hišo Carla Gerdesa v Mariboru, 
1844.
153 O Martinčevem dvoru in stavbi Veletkanine gl. Curk, Vodnik, 70; Sapač, “’Katalog pomembnejših klasicističnih,” 
512. 
154 Puff, Marburg in Steiermark, 110; Puff, Maribor: Njegova okolica, 78. 
155 Gl. npr. Nadškofijski arhiv Maribor, Maribor – Sv. Marija, Poročna knjiga, 1846–1857, pag. 123.
28. Joseph Hasslinger: Načrt za hišo Carla Gerdesa v Mariboru, 1844 (© Steiermärkisches Landesarchiv)
162
POLONA VIDmAR
mariborski župan Othmar Reiser (1792–1867), ki je gradbeno parcelo pridobil 18. avgusta 1844 od 
šentpavelskega samostana ter 21. oktobra istega leta prosil za vpis svoje lastnine v zemljiško knjigo 
gospostva Vetrinjski dvor, kar je bilo storjeno še istega dne.156 Z upoštevanjem nakupa parcele in 
Puffove omembe lahko gradnjo hiše datiramo v leta med 1844 in 1846. Dvonadstropna Reiserjeva 
hiša je bila ob nastanku največja večstanovanjska najemniška hiša v Mariboru, saj je krilo ob sedanji 
Partizanski cesti obsegalo enajst, ob Cankarjevi ulici pa trinajst osi (sl. 29).157 V pritličju so bili ob 
Partizanski cesti trgovski lokali, na Cankarjevi pa polkrožno zaključene okenske odprtine, povezane 
s kapitelnimi zidci, in velik polkrožen portal, okrašen z rustiko, ki je vodil na notranje dvorišče. 
Monumentalno stavbo je Hasslinger ritmiziral z elementi, značilnimi za sočasno dunajsko gradnjo 
večstanovanjskih najemniških hiš, na primer s poudarjanjem osrednjih osi, plitvimi osrednjimi 
in stranskimi rizaliti, z rustiko poudarjenimi deli pritličja, kolosalnimi lizenami in dekorativnim 
venčnim zidcem.158 Kolikor je mogoče soditi po fotografijah, je Hasslinger pravokotna okna piana 
nobile poudaril z dekorativnimi pravokotnimi polji pod njimi ter ravnimi profiliranimi čeli, ki so 
slonela na konzolicah, okna drugega nadstropja so imela samo ravna profilirana čela. Nad njimi in 
pod kvadratnimi svetlobnicami, ki so osvetljevale podstrešje, je stavbo obtekal friz neoromanskih 
slepih arkad, ki so ga prekinjale samo kolosalne lizene in je spominjal na ločna friza na pročelju 
župnijske cerkve v Gleichenbergu in na zvonikih župnijske cerkve v Eggersdorfu. S prenosom iz 
sakralne arhitekture je Hasslinger tudi posvetno stavbo okrasil z zgodnjehistorističnimi neoroman-
skimi elementi, vtis palače ali celo utrjenega gradu pa je dosegel z 2 × 2-osnim plitvim vogalnim 
rizalitom, ki je z rustiko v pritličju in kolosalnimi lizenami učinkoval kot vogalni stolp. 
156 Pokrajinski arhiv Maribor (SI PAM), SI_PAM/1802/001/043/00004, Zbirka zemljiških knjig gospoščin ter ma-
gistratov mest in trgov, 1713–1895, 1616 Glavna zemljiška knjiga gospoščine Vetrinjski dvor, št. 453, pag. 1155.
157 SI PAM, SI_PAM/1702/001/006/001, Album mariborskih razglednic, uredil Amand Rak, 1903, inv. št. 3354. 
O gradnji večstanovanjskih najemniških hiš v Mariboru v 19. stoletju gl. Sapač, “Večstanovanjske najemniške 
hiše,” 267–70.
158 Prim. Goebl in Parenzan, “Die Wohnbauten,” 35–36. 
29. Joseph Hasslinger: Večstanovanjska najemniška hiša za Othmarja Reiserja, Maribor, 
razglednica, ok. 1903 (© Pokrajinski arhiv Maribor)
163
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
S tlorisa, ki sta ga avgusta 1940 pripravila inženirja Jelenc in Šlajmer ob prenovi trgovskih lokalov 
v pritličju, je razvidno, da je imela hiša na dvoriščni strani zidane arkadne hodnike, ki so bili oprti 
na slope, in da je nadstropja po vertikali povezovalo krožno stopnišče, umeščeno v vogal traktov 
(sl. 30).159 Reiserjeva hiša, zgrajena po Hasslingerjevih načrtih, je bila ena prvih po vzoru dunajske 
Zinshaus zgrajenih večstanovanjskih najemniških hiš v Mariboru. Ta tip večstanovanjske najemniške 
hiše je prav v štiridesetih letih 19. stoletja na Dunaju doživel izjemen razmah,160 ambiciozni Reiser pa 
je zaposlil arhitekta, ki je bivanje v večstanovanjskih najemniških hišah tudi osebno odlično poznal, 
saj je na Dunaju živel v največji večstanovanjski najemniški hiši (auf der Wieden, im Freihause Nr. 1, 
3ter Hof, 18te Stiege, im 2 Stocke, rechts die Thür),161 ki je bila v lasti grofov Starhembergov in v kateri 
je živelo okrog 1000 stanovalcev,162 med službovanjem v Gradcu pa je bival v novih večstanovanjskih 
najemniških hišah s št. 700 in 752 v ulici Zinzendorfgasse.163 
Približno sočasno z Reiserjevo hišo v Mariboru je Joseph Hasslinger sprojektiral veliko večsta-
novanjsko najemniško hišo Palais Kees za lastnika nepremičnin Johanna Christopha Keesa, ki je 
159 SI PAM, SI_PAM/0011/008/00001/009, Uprava za gradnje in regulacijo Maribora 1840–1963, Cankarjeva ulica 
2, gradbeni spisi in gradbena dokumentacija, Jelenc in Šlajmer: načrt trgovske hiše Cankarjeva – Aleksandrova 
ulica – Maribor.
160 Gl. npr. Nierhaus, “Bausteine der Großstadt,” 11–15. 
161 AT UAAbKW, VA 1834, Nr. 282, 25. 4. 1834. 
162 O večstanovanjski najemniški hiši, zgrajeni med letoma 1759 in 1769 po načrtih Johanna Ferdinanda Mödl-
hammerja in Andreasa Zacha, gl. Czeike, Historisches Lexikon Wien, 390–91. 
163 Schematismus des Herzogthumes (1842), 47; Handbuch des Herzogthumes (1845), 53.
30. Jože Jelenec in Vladimir 
Šlajmer: Načrt za prenovo 
trgovske hiše Cankarjeva 
ulica 2 / Aleksandrova cesta 13 v 
Mariboru, 1940 (© Pokrajinski 
arhiv Maribor)
164
POLONA VIDmAR
del nekdanjega Breunerjevega zemljišča ob graških ulicah Glacisstraße in Elisabethstraße pridobil 
leta 1843.164 Načrti za dve hiši z enotno fasado165 so bili pripravljeni pred 7. julijem 1843, ko jih je 
na bodočem gradbišču proučila in potrdila gradbena komisija, v kateri so bili tudi stavbna mojstra 
Georg Lindner in Christoph Stadler ter tesarski mojster Christoph Ohmeyer.166 Na ohranjenih 
načrtih je podpisan samo stavbni mojster Georg Lindner, zato je veljal za projektanta Keesove več-
stanovanjske najemniške hiše, Ilse Bauer pa jo je na podlagi slogovnih značilnosti pripisala Georgu 
Hauberisserju starejšemu.167 Za atribucijo Hasslingerju je odločilna omemba v dopisu, s katerim je 
Johann Christoph Kees uradnikom graškega magistrata pojasnjeval, da je osem lesenih stopnic na 
podstrešje v severni hiši zgradil po nasvetu arhitekta Josepha Hasslingerja, saj bi bile kamnite, ki 
jih je zahteval magistrat, pretežke in potencialno nevarne.168 Investitor je v zapisniku navedel tudi, 
da je stavbo sprojektiral uradni inženir Joseph Hasslinger in da je do smrti vodil gradnjo.169 
V letih med 1843 in 1845 zgrajena Keesova palača, ki je bila ob rotovžu, stražarnici pred vrati 
Burgtor (danes Café Promenade) in hiši na trgu Freiheitsplatz 4 ena od štirih graških klasicističnih 
hiš s stebri na pročeljih,170 je zaradi markantne kolonade in rabe antičnih frizov obveljala za najpo-
membnejšo poznoklasicistično stavbo v mestu.171 Leta 1851 jo je kupil graški župan Moritz vitez pl. 
Franck, med letoma 1878 in 2000 je bil v stavbi sedež vojaškega poveljstva, v letih 2009 in 2010 pa je 
bila preurejena v študentski dom. S tlorisov je razvidno, da sta bili v južni hiši samo dve stanovanji, 
manjše dvosobno in večje štirisobno z dostopom na ložo, v severni hiši pa je imelo manjše stanovanje 
tri velike sobe in dve majhni, obrnjeni na dvorišče, medtem ko je imelo največje stanovanje kar šest 
na ulico obrnjenih sob, od katerih sta dve imeli dostop na ložo, ter veliko vhodno vežo in pomožne 
prostore ob dvorišču (sl. 31).172 
164 Hilzensauer et al., Die Kunstdenkmäler, 73; Resch in Weidenhoffer, “’Vorstadtverbauung und Stadterweiterung,” 
XLII, XLIV.
165 Za povezavo dveh sosednjih hiš z enotno fasado gl. Ebnet, Die Ludwigstraße, str. 28–29, 38, 51, 59. 
166 Stadtarchiv Graz, Bauakt 8837/843, Glacisstrasse 39, 41, zapisnik gradbene komisije, 7. 7. 1843. 
167 Stadtarchiv Graz, Bauakt 8837/843, Glacisstrasse 39, 41, protokol graškega magistrata, 22. 11. 1845. Za pripis 
Georgu Hauberisserju starejšemu gl. Hilzensauer et al., Die Kunstdenkmäler, 74. 
168 Stadtarchiv Graz, Bauakt 8837/843, Glacisstrasse 39, 41, protokol graškega magistrata, 22. 11. 1845. Če uradniki 
graškega magistrata ne bi nasprotovali osmim lesenim stopnicam, arhitekt v obsežnem gradbenem spisu sploh 
ne bi bil omenjen. Posledično bi kazalo v nadaljnjih raziskavah preveriti, ali je Hasslinger načrtoval še katero od 
stavb, pri katerih so se na načrte podpisali stavbni mojstri, ki so izvedli gradnjo. Na Hasslingerjevo avtorstvo 
pomislimo pri palači Meran v Gradcu, ki jo je dal zgraditi nadvojvoda Janez in kaže nekatere vzporednice s 
palačo Kees in drugim Zdraviliškim domom v Rogaški Slatini. Da Hasslinger najverjetneje ni bil avtor načrtov, 
kaže dejstvo, da so bili dokončani že leta 1840, v Hasslingerjevi vlogi za profesuro leta 1842 pa palača za nad-
vojvodo Janeza ni navedena. O palači Meran gl. Hilzensauer et al., Die Kunstdenkmäler, 124–36. Nadalje bi bilo 
zanimivo preveriti, ali je bil Hasslinger po letu 1842 vpleten v poznoklasicistično preoblikovanje severne fasade 
ptujskega Malega gradu (zdaj Knjižnica Ivana Potrča Ptuj). Prenovo, ki so jo izvedli okrog leta 1850, je naročil 
tedanji lastnik Ignac Marija III. grof Attems, ki je bil med letoma 1820 in 1852 štajerski deželni glavar in je bil 
v tej funkciji in kot podpornik zdravilišča Rogaška Slatina zagotovo seznanjen s Hasslingerjem in njegovim 
delom. Dokumenti, ki bi dokazovali Hasslingerjevo sodelovanje pri prenovi Malega gradu, zaenkrat niso znani, 
ohranjeni pa so načrti stavbe pred prenovo, ki jih je 4. decembra 1842 narisal ptujski zidarski mojster Johann 
Fahr. Za načrte gl. SI PAM, SI_PAM/1806/001/00032, Zbirka gradbenih načrtov 1796–1994, načrt prenove 
svobodne hiše v Ptuju, 4. 12. 1842. 
169 Stadtarchiv Graz, Bauakt 8837/843, Glacisstrasse 39, 41, protokol graškega magistrata, 22. 11. 1845.
170 Resch, “Das historische Stadtbild,” 21. 
171 Resch, “Die Entwicklung der historischen,” 60.
172 Stadtarchiv Graz, Bauakt 8837/843, Glacisstrasse 39, 41, Joseph Hasslinger in Georg Lindner: načrt za večsta-
novanjsko najemniško hišo Johanna Christopha Keesa v Gradcu.
165
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
31. Joseph Hasslinger: Večstanovanjska najemniška hiša za Johanna Christopha Keesa, 1843–1845, Gradec 
(© ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)
32. Joseph Hasslinger: Večstanovanjska 
najemniška hiša za Johanna Christopha 
Keesa, 1843–1845, Gradec, detajl 
(© ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)
166
POLONA VIDmAR
Glavno pročelje 15 × 8-osne palače je 
plastično strukturirano z dvema enoosni-
ma rizalitoma, v katerih sta klasicistična 
portala s korintskima pilastroma ter triglifi 
in metopami na prekladi (sl. 32). Portala 
imata dekorativne lesene vratnice iz časa 
gradnje. S pravokotno rustiko opremljeno 
pritličje ima rusticirana polkrožno zaklju-
čena okna in je od prav tako rusticiranega 
nadstropja ločeno z zidcem, okrašenim z 
meandrom. Gladke stene vrhnjih nadstro-
pij so na vogalih obdane z rusticiranima 
kolosalnima lizenama. Okna piana nobile 
so največja in poudarjena z balustradnimi 
ograjami ter trikotnimi čeli, ki slonijo na 
konzolicah. Med rizalitoma, obdanima s ko-
rintskima pilastroma, je arhitekt v drugem 
in tretjem nadstropju vstavil šest kolosalnih 
kaneliranih korintskih stebrov, ob katerih 
je dolga in ozka loža s kamnitimi ograjami 
med bazami stebrov. Stavbo obteka dekora-
tiven konzolni venec; konzole so okrašene 
z volutami in akantovjem, med njimi so 
profilirana kvadratna polja (sl. 33). 
Večstanovanjska najemniška hiša v 
Gradcu, ki jo je investitor Kees imenoval 
veličastna gradnja (großartiger Bau),173 je 
najimenitnejše ohranjeno Hasslingerjevo 
delo. Z vzori za palačam podobne stavbe, ki jih je načrtoval v Lvovu, Rogaški Slatini, Mariboru 
in Gradcu, se je seznanil v času študija in potovanja po Italiji, povezava dveh ločenih hiš z enotno 
fasado, ki daje celoti videz palače, pa je bila značilna tudi za Klenzejeve gradnje ob münchenski ulici 
Ludwigsstrasse.174 Ob Hasslingerjevem zapisu, da je v Rimu eno leto po deset ur dnevno proučeval 
in do najmanjših detajlov risal Palazzo Farnese,175 smemo sklepati, da je imela prav ta palača največji 
vpliv na njegovo delo. Neposrednega posnemanja sicer ne zasledimo, najbližji odmev rimske palače 
pa je viden v dekorativnem konzolnem vencu Keesove palače v Gradcu. Hasslinger ga je prevzel po 
konzolnem vencu, ki ga je za palačo Farnese po letu 1534 zasnoval Michelangelo.
173 Stadtarchiv Graz, Bauakt 8837/843, Glacisstrasse 39, 41, dopis Johanna Christopha Keesa graškemu magistratu, 
16. 9. 1845.
174 Povezavo dveh ločenih hiš z enotno fasado bi Hasslinger lahko prevzel po večstanovanjskih najemniških hišah 
različnih naročnikov, ki jih je Leo von Klenze sprojektiral na münchenski Ludwigstraße, skladno s težnjo kralja 
Ludvika I. Bavarskega po monumentalnih gradnjah in z njegovo zahtevo, da naj bodo zgrajene za tisočletja, ne 
za stoletja. Za palačam podobne hiše na Ludwigstrasse 1 (1817–1818), Odeonsplatz 1 in 2 (1828), Ludwigstrasse 
6, 8, in 10 (1826–1827) gl. Ebnet, Die Ludwigstraße, 28–29, 38, 51, 59.
175 AT UAAbKW, Sitzungsprotokoll, 10. 11. 1842, Nr. 16-c, vloga Josepha Hasslingerja, pag. 12.
33. Joseph Hasslinger: Večstanovanjska najemniška hiša 
za Johanna Christopha Keesa, 1843–1845, Gradec, detajl 
(© ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)
167
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Zaključek
Joseph Hasslinger je v petih letih zaposlitve na štajerski deželni stavbni direkciji sprojektiral sakralne 
stavbe, s katerimi je v štajersko arhitekturo vnesel zgodnjehistoristične elemente po münchenskih 
vzorih, ter posvetne stavbe, pri katerih je sledil klasicističnim prvinam profesorja Pietra Nobila in 
poznavanju renesančnih palač, ki jih je proučeval in risal med triinpolletnim študijskim potovanjem 
po Italiji. Da njegov opus še ni bil celovito raziskan, bi smeli pripisati načrtovanju stavb v sedaj sa-
mostojnih državah Sloveniji, Avstriji in Ukrajini, dejstvu, da številni načrti niso bili realizirani, na 
primer za psihiatrično bolnišnico in stavbo za anatomijo v Gradcu, ter dejstvu, da so bile nekatere 
stavbe, zlasti v Rogaški Slatini in Mariboru, porušene ali prezidane.
Raziskave za prispevek so potekale v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču 
kultur (P6-0061) in temeljnega raziskovalnega projekta Meščanstvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem 
in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja (J6-3136), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija 
za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Podatki, na katerih temelji 
ta članek, bodo na razumno zahtevo posredovani interesentom.
Literatura
Allmer, Gottfried. Pfarrkirche St. Florian und St. Bartholomäus in Eggersdorf. Salzburg: Verlag St. 
Peter, 1995.
Benedik, Christian. “Der Zeremoniensaal.” V Die Wiener Hofburg 1705–1835: Die kaiserliche 
Residenz vom Barock bis zum Klassizismus, uredila Hellmut Lorenz in Anna Mader-Kratky, 
205–09. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2016.
Bratuša, Tina. “Urbanistični razvoj srednjeevropskih zdraviliških krajev. Primeri: Rogaška Slatina, 
Karlovy Vary, Mariánské Láznĕ in Františkovy Láznĕ.” Magistrsko delo, Univerza v Mariboru, 
2018.
Buttlar, Adrian von. Leo von Klenze: Leben – Werk – Vision. München: Verlag C. H. Beck, 1999.
Buttlar, Adrian von. Leo von Klenze: Führer zu seinen Bauten. Berlin-München: Deutscher 
Kunstverlag, 2016.
Curk, Jože. “Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II.” Časopis za zgodovino in 
narodopisje 60 (n. v. 25), št. 2 (1989): 199–227.
Curk, Jože. Maribor: Vodnik po mestu in bližnji okolici. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 
2000.
Curk, Jože. “Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja.” Časopis za zgodovino in 
narodopisje 75 (n. v. 40), št. 2–3 (2004): 301–32.
Curk, Jože, in Primož Premzl. Mariborske vedute. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 
2004.
Cvelfar, Bojan. Knjiga gostov Zdravilišča Rogaška Slatina: 1823–1850. Celje: Zgodovinski arhiv 
Celje, 2002.
Czeike, Felix. Historisches Lexikon Wien. Zv. 2, De-Gy. Wien: Kremayr & Scherirau/Orac, 2004.
“Der neue Cursaal.” Allgemeine Theaterzeitung: Originalblatt für Kunst, Literatur, Musik, Mode und 
geselliges Leben, 26. 7. 1847, 707.
168
POLONA VIDmAR
Ebnet, Werner. Die Ludwigstraße: Münchens königliche Prachtstrasse. München: Allitera Verlag, 
2018.
Elis, Karlpeter. Zu Gast in Graz: Berichte, Reisebeschreibungen, Schilderungen vom Mittelalter bis in 
die Gegenwart. Graz: Edition Strahalm, 2016.
Feuchtmüller, Rupert. “Louis Montoyer und sein Palais Rasumofski in Wien.” V Festschrift W. Sas - 
Zaloziecky zum 60. Geburtstag, uredila Gertrude Gsodam, 40–48. Graz: Akademische Druck- 
u. Verlagsanstalt, 1956.
Frey, Dagobert, ur. Die Denkmale des politischen Bezirkes Baden. Wien: Österreichische 
Verlagsgesellschaft Eduard Hölzel, 1924.
Goebl, Renate, in Peter Parenzan. “Die Wohnbauten von etwa 1770 bis 1840.” V Wiener Fassaden 
des 19. Jahrhunderts: Wohnhäuser in Mariahilf, 28–36. Wien-Köln-Graz: Hermann Böhlaus 
Nachf., 1976.
Handbuch des Herzogthumes Steiermark für das Jahr 1845. Gratz: Andreas Leykam‘sche Erben, 
1845.
Handbuch des Herzogthumes Steiermark für das Jahr 1846. Gratz: Andreas Leykam‘sche Erben, 
1846.
Hanzl-Wachter, Liselotte, Petra Kalousek, Anna Mader-Kratky in Manuel Weinberger. “Die Wiener 
Hofburg 1705 bis 1835: Zwischen barockem Prunk und biedermaierlicher „Bescheidenheit“.” 
V Die Wiener Hofburg: Sechs Jahrhunderte Machtzentrum in Europa, uredila Renate Leggatt-
Hofer in Reinhold Sahl, 147–82. Wien: Brandstätter, 2018.
Hazler, Vito. O wandelbahnu iz Rogaške Slatine in drugih sorodnih stavbah evropskih termalnih 
zdravilišč. Kronika 65, št. 2 (2017): 233–50.
Hilzensauer, Erik, et al., ur. Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz: Die Profanbauten des II., III und 
VI. Bezirkes. Horn-Wien: Verlag Berger, 2013.
Hübsch, Heinrich. In welchem Style sollen wir bauen? Karlsruhe: Verlag der Chr. Fr. Müller‘schen 
Hofbuchhandlung und Hofbuchdruckerey, 1828.
Ifko, Sonja. “Intes.” V Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: Vodnik po arhitekturi, 
uredila Damjana Prešeren, 167–69. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 
2002.
“Kaiserthum Oesterreich: Grätz.” Gräzer Zeitung, 21. 8. 1841, 1.
Kassal-Mikula, Renata. “Cajetan Schiefer nach Johann Nepomuk von Raimann, 1823, Irren-
Heilanstalt auf dem Brünnlfeld.” V Das ungebaute Wien: Projekte für die Metropole 1800 bis 
2000, 44–47. Wien: Historisches Museum der Stadt Wien, 1999.
Kemperl, Metoda. “Celjski in mariborski mestni zidarski mojstri in okrožni inženirji ter njihove 
naloge.” V Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem 
(1786–1849), uredila Metoda Kemperl, 19–27. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Maribor: 
Pokrajinski arhiv Maribor, 2008. 
Kernbauer, Alois. “Leitlinien und Besonderheiten der medizinisch-chirurgischen Ausbildung 
in Graz: Eine Skizze.” V Die neuen Wundärzte: Die Absolventen des Grazer medizinisch-
chirurgischen Studiums 1782–1863, uredila Petra Scheiblechner, XI–XLVI. Graz: Akademische 
Druck- und Verlagsanstalt, 2014.
Klauser, Manuela. “Byzanzrezeption in sakralen Bauten der Hohenzollern und der Wittelsbacher 
im 19. Jahrhundert: Vom ideologischen Kaiserstil zum Vorbild des modernen Sakralraums.” 
Insitu: Zeitschrift für Architekturgeschichte 15, št. 1 (2023): 99–112.
Kotłobułatova, Irina. Lwów na fotografii 1860–2006. Lwów: Wydawnictwo Centrum Europy, 2008.
Kovačič, Franc. Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini: Zgodovinski podatki. Ljubljana: 
Zgodovinsko društvo v Mariboru, 1914.
169
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Kräftner, Johann. “Baden – Architektur und Bauen 1800–1850.” V Im Schatten der Weilburg: Baden 
im Biedermaier, uredil Johann Kräftner, 75–103. Baden: Grasl, 1988.
Krenn, Peter. Die Oststeiermark: Ihre Kunstwerke, historischen Lebensformen und Siedlungsformen. 
Graz: Styria, 1997.
Krones, Franz von. Geschichte der Karl Franzens-Universität in Graz: Festgabe zur Feier ihres 
dreihundertjährigen Bestandes. Graz: Verlag der Karl Franzens-Universität, 1886.
Kurcon, Sales, Inge Radimsky in Josef Waltersdorfer. Bad Gleichenberg: Kirchenführer. Bad 
Gleichenberg: Pfarre Bad Gleichenberg, 2007.
Kurdiovsky, Richard. “Teacher at the Academy of Fine Arts Vienna.” V Pietro Nobile 1776–1854: 
Neoclassicism between technique and beauty, uredila Tat̕ána Petrasová, 105–27. Berlin: De 
Gruyter, 2021.
Kurdiovsky, Richard, Tat̕ána Petrasová in Rossella Fabiani. “The Life and Work of Pietro Nobile.” 
V Pietro Nobile 1776–1854: Neoclassicism between technique and beauty, uredila Tat̕ána 
Petrasová, 23–41. Berlin: De Gruyter, 2021.
Lazarini, Franci. Frančiškanska cerkev v Mariboru. Ljubljana: Založba ZRC, 2013.
Lazarini, Franci. “Najpomembnejši arhitekti in inženirji ter njihova dela na območju Republike 
Slovenije.” V Igor Sapač in Franci Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, , 679–88. 
Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Fakulteta za arhitekturo, 2015.
Lazarini, Franci. “Grofje Brandis – umetnostni naročniki na Štajerskem.” Acta historiae artis 
Slovenica 24, št. 2 (2019): 167–92. DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.24.2.06
Nierhaus, Andreas. “Bausteine der Großstadt: Zinshäuser zwischen Vormärz und Ringstraßenzeit.” 
V Das Wiener Zinshaus: Bauen für die Metropole, uredili Marion Krammer, Andreas Nierhaus 
in Margarethe Szeless, 11–34. Salzburg-Wien: Rezidenz Verlag, 2023.
Pfäfflin, Anna Marie. “Die Ludwigstraße: Eine Architektur-Galerie.” V München: 
Stadtbaugeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart, uredila Stephan Albrecht in Martin 
Höppl, 154–73. Petersberg: Michael Imhof Verlag, 2016.
“Plates.” V Pietro Nobile 1776–1854: Neoclassicism between technique and beauty, uredila Tat̕ána 
Petrasová, 210–65. Berlin: De Gruyter, 2021.
Premrov, Iztok. “Arhitektura devetnajstega stoletja v Mariboru.” Časopis za zgodovino in 
narodopisje 45 (n. v. 10), št. 2 (1974): 341–80.
Prokopovych, Markian. Habsburg Lemberg: Architecture, Public Space, and Politics in the Galician 
Capital, 1772–1914. West Lafayette: Purdue University Press, 2009.
Puff, Rudolf Gustav. Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte. Gratz: 
Andr. Leykam‘schen Erben, 1847.
Puff, Rudolf Gustav. Wegweiser in sämmtliche Gesundbrunnen und Bäder der Steiermark: Für 
Reisende und Curgäste. Gratz: Josef Franz Kaiser, 1854.
Puff, Rudolf Gustav. Maribor: Njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Obzorja, 1999.
Purchla, Jacek. “Die Einflüsse Wiens auf die Architektur Lembergs 1772–1918.” V Die Architektur 
Lembergs im 19. Jahrhundert: Ausstellungskatalog, 31–52. Krakau: Das Internationale 
Kulturzentrum in Krakau, 1997.
Resch, Wiltraud. “Das historische Stadtbild.” V Die Altstadt-Fassade am Beispiel der Stadt 
Graz, uredili Gertrude Celedin in Wiltraud Resch, 11–30. Graz: Akademische Druck- u. 
Verlagsanstalt, 2008.
Resch, Wiltraud. “Die Entwicklung der historischen Fassade.” V Die Altstadt-Fassade am Beispiel 
der Stadt Graz, uredili Gertrude Celedin in Wiltraud Resch, 31–78. Graz: Akademische 
Druck- u. Verlagsanstalt, 2008.
170
POLONA VIDmAR
Resch, Wiltraud, et al., ur. Die Kunstdenkmäler der Stadt Graz: Die Profanbauten des I. Bezirkes; 
Altstadt; Mit Einleitungen über die topographische und architektonische Entwicklung der 
Altstadt. Wien: Verlag Anton Schroll, 1997.
Resch, Wiltraud, in Hansjörg Weidenhoffer. “Vorstadtverbauung und Stadterweiterung in Graz 
von der Aufhebung der Fortifikation bis zum Späthistorismus.” V Die Kunstdenkmäler der 
Stadt Graz: Die Profanbauten des II., III und VI. Bezirkes, uredili Erik Hilzensauer et al., 
XXXI–LIV. Horn-Wien: Verlag Berger, 2013.
Režek, Adolf. Rogaška Slatina na starih slikah, fotografijah, zemljevidih, spomenikih in kozarcih. 
Rogaška Slatina: Zdraviliški svet, 1964. 
Riegler, Josef. 150 Jahre Curort Bad Gleichenberg 1834–1984. Bad Gleichenberg: Gemeinde Bad 
Gleichenberg, 1984.
Sapač, Igor. “Prezrto stoletje.” V Igor Sapač in Franci Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na 
Slovenskem, 9–57. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Fakulteta za arhitekturo, 
2015.
Sapač, Igor. “Zdravilišča.” V Igor Sapač in Franci Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, 
191–99. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Fakulteta za arhitekturo, 2015.
Sapač, Igor. “Večstanovanjske najemniške hiše.” V Igor Sapač in Franci Lazarini. Arhitektura 19. 
stoletja na Slovenskem, 265–73. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Fakulteta za 
arhitekturo, 2015.
Sapač, Igor. “Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih 
stvaritev na območju Republike Slovenije.” V Igor Sapač in Franci Lazarini. Arhitektura 19. 
stoletja na Slovenskem, 361–677. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Fakulteta za 
arhitekturo, 2015.
Schematismus des Herzogthumes Steiermark für das Jahr 1840. Gratz: Andreas Leykam‘sche Erben, 
1840.
Schematismus des Herzogthumes Steiermark für das Jahr 1842. Gratz: Andreas Leykam‘sche Erben, 
1842. 
Schoeller, Katharina. Pietro Nobile. Direttore dell’accademia di architettura di Vienna (1818 – 1849). 
Trieste: Società di Minerva, 2008. 
Semlič Rajh, Zdenka. “Delovanje okrožnih uradov in ohranjenost gradiva.” V Načrti okrožnih 
inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem (1786–1849), uredila 
Metoda Kemperl, 8–15. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 
2008.
Stopar, Ivan. “Rogaška Slatina: Edinstvena klasicistična aglomeracija na slovenskih tleh.” Sinteza 3 
(1965): 72–74. 
Telesko, Werner. Kulturraum Österreich: Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. 
Jahrhunderts. Wien-Köln-Weimar: Böhlau, 2008.
Vardjan, Franc. Rogaška Slatina: Sprehod skozi čas (njene zgradbe in parki). Rogaška Slatina: 
Društvo prijateljev, 2004.
Vidmar, Polona. “The Palais of Hermann Baron Gödel Lannoy in Maribor.” Studia historica 
Slovenica 12, št. 1 (2012): 147–72.
Vidmar, Polona. Umetnostna galerija Maribor v palači Goedel-Lannoy. Ljubljana: Založba ZRC, 
2015.
Vidmar, Polona. “Klasicistična arhitektura za mariborske proizvajalce rozolije, vinskega kamna in 
kavnih nadomestkov.” Acta historiae artis Slovenica 29, št. 2 (2024): 13–48. DOI: https://doi.
org/10.3986/ahas.29.2.01
171
OPuS ARHITEkTA JOSEPHA HASSLINgERJA (1807–1845)
Wagner-Rieger, Renate. Wiens Architektur im 19. Jahrhundert. Wien: Österreichischer 
Bundesverlag für Unterricht, Wissenschaft und Kunst, 1970.
Weiss, Norbert. “Gestörte Seelen in Behandlung: Aufnahmen der Landesirrenanstalt am Feldhof 
bei Graz im Jahr 1913.” V Die Vermessung der Seele: Geltung und Genese der Quantifizierung 
von Qualia, uredili Christian Bachhiesl, Sonja Maria Bachhiesl in Stefan Köchel, 41–76. Wien: 
Lit Verlag, 2015.
Weiss, Norbert. Im Zeichen von Panther und Schlange. Graz: KAGes-Verlag, 2006.
Woisetschläger, Kurt, in Peter Krenn, ur. Steiermark (ohne Graz). Horn-Wien: Verlag Berger, 2013.
Žafran, Saša. “Arhitektura Zdravilišča Rogaška Slatina sredi 19. stoletja.” Magistrsko delo, Univerza 
v Ljubljani, 2019.
The Oeuvre of Architect Joseph Hasslinger (1807–1845)
Summary
The works of the architect Joseph Hasslinger (also Josef Haßlinger, 1807–1845) have not yet been 
comprehensively studied, partly as a result of the fact that they were built in different historical lands 
of the former Austrian Empire. According to the findings so far, in the area of present-day Austrian 
Styria, a multi-apartment tenement house for the investor Christoph Kees in Graz and the parish 
church of St. Florian in Eggersdorf near Graz were built according to Hasslinger’s plans, while the 
church of St. Matthias in Gleichenberg (since 1926 Bad Gleichenberg) is thought to have been planned 
by Hasslinger in collaboration with Johann Neuwerth. For the palace of the governor of Galicia in 
Lviv in present-day Ukraine, Hasslinger is thought to have prepared implementation plans based on 
the conceptual design of Pietro Nobile. In Slovenia, Hasslinger is known primarily as the designer of 
the covered promenade in Rogaška Slatina, as the author of the plans for the Maribor houses of Carl 
Gerdes and Matthias Zirngast (actually Othmar Reiser), and the plans for the unrealized construction 
of the Redemptorist church in Maribor.
In the present article, our knowledge of Hasslinger’s oeuvre is revised and supplemented on 
the basis of Hasslinger’s application for a professorship at the School of Architecture of the Vienna 
Academy of Fine Arts, which he sent on 9 June 1842 and which was considered by the Academy 
Council on 10 November of the same year. The buildings that Hasslinger planned after 9 June 1842 
and before his premature death from tuberculosis on 23 November 1845 are examined in the article 
on the basis of the surviving plans and references to them in written sources. Born in Vienna, Joseph 
Hasslinger, who studied at the School of Architecture of the Vienna Academy of Fine Arts between 
1822/1823 and 1829/1830, was among the favourite students of the then director, classicist architect 
Pietro Nobile (also Peter von Nobile, 1774–1854). In 1829, Hasslinger won the gold medal or court 
prize (Hofpreis), which was awarded every three years and was a condition for candidacy for a three-
-year scholarship in Rome (Romstipendium). During his stay in Rome, where he arrived in September 
1835, he, according to his own account, drew the Farnese Palace every day and participated in an 
172
POLONA VIDmAR
art exhibition organized by the ambassador Rudolf Count Lützov in 1837. He measured and drew 
numerous Florentine palaces and interior decorations, visited Pisa, Lucca and Livorno, and in 1838 
asked for a six-month extension so that he could visit Bologna, Parma and Milan on his return. He 
also visited Venice, Naples, Pompeii, Genoa, Verona, Vicenza, Padua and, unlike previous scholarship 
winners, also Munich.
After returning from his study trip, the highly educated and well-rounded architect was given a 
temporary position at the Galician building directorate in Lviv with an annual salary of 550 guilders. 
Hasslinger’s only known work in Lviv is the Galicia governor’s palace, for which he began preparing 
plans in Vienna under the guidance of the court building councillor and director Pietro Nobile, and 
he received a generous reward and a written commendation from the court building council for them. 
On 24 August 1840, Hasslinger was employed as an official engineer at the Styrian provincial building 
directorate with an annual salary of 900 guilders, and in the following years, with the title of Amts-
-Ingenieur, he also signed his plans. During his five years of employment in Graz, he prepared plans 
for four religious buildings and numerous public buildings – for monumental, administrative, medical 
and health resort purposes – and he also designed residential buildings for aristocratic and bourgeois 
clients. In his religious architecture, he moved away from the neoclassicism typical of his professor Pietro 
Nobile and introduced early historicist elements to Styria, which were then called the Byzantine style. 
The author notes that Hasslinger’s religious architecture was particularly influenced by the Church of 
All Saints, designed by Leo von Klenze and seen by Hasslinger in Munich.
Hasslinger’s planning of the psychiatric hospital in Graz is also pioneering, as hospitals in Styria 
had previously been located mainly in abandoned monasteries, hospitals, lazarettos and poorhouses. 
The monumental hospital for 200 patients was not built according to his plans, however. The same 
applies to the anatomy teaching building in Graz.
In his application for professorship, Hasslinger stated that, at the request of the Styrian provincial 
estates, he had prepared an urban plan (General-Plan) for the Rogaška Slatina (Rohitsch Sauerbrunn) 
health resort, which included a new main building for a health resort containing a conversation or 
dance hall, a large restaurant, café, and a dining room, a bathhouse and residential building for health 
resort guests and a covered promenade. In 1841 and 1842, a bathhouse and residential building 
(Badhaus) was built, which, with its palatial appearance and neoclassical elements on the facades, also 
presaged the image and stylistic direction of other buildings planned in the 1840s. In 1842 and 1843, 
a covered promenade was built from a wooden and plastered structure. The main building including 
the hall, restaurants and café was built between 1844 and 1859, but entirely according to Hasslinger’s 
plans. The hall, in which Hasslinger imitated the Zeremoniensaal in the Vienna Hofburg and the 
hall in the Vienna Rasumofsky Palace, designed by Louis Montoyer, was particularly monumental.
Of Hasslinger’s private commissions, the article discusses the renovation of the interior of the 
Brunsee mansion, which was owned by Maria Carolina, Duchess of Berry, the residential and business 
house for the entrepreneur Carl Gerdes in Maribor, and the multi-apartment tenement houses that 
Hasslinger designed for the investor Othmar Reiser in Maribor and Johann Christoph Kees in Graz. 
The tenement house Palais Kees, built between 1843 and 1845, is Hasslinger’s most notable surviving 
work, as it demonstrates Hasslinger’s knowledge of Renaissance palaces, which he studied and drew 
during his three-and-a-half-year study trip to Italy.