ACTA HISTRIAÍ: • 10 • 2002 • 2
prejelo: 2002-09-29	UD K 329.3(453-3=163.6)" 1918/1930"
GOVORICA NASILJA V JULUSKI KRAJINI V LETIH 1918-1945
Egon PELIKAN
Ziianstveno-raziskovalnosrediščeRepublike Slovenije, Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijcva IS e-mail: egoii.pefifcon@zrs-kp.si
IZVLEČEK
Upor Slovencev v Julijski krajini, kot prvi organizirani antifašizem v Evropi, je v I talij i še danes pogosto označen kot "terorizem", tudi v nekaterih strokovnih krogih, Definicija "terorizma" ostaja namreč težko določljiv termin in je predmet najrazličnejših interpretacij, s katerimi se skuša perfidno prikriti tako bistvo fašizma kot bistvo antifašizma. Temu je namenjen tudi poskus definiranja prvega evropskega antifašizma, ki ga predstavlja tudi (intifašizem Slovencev v Julijski krajini v dvajsetih letih, za terorizem ~ seveda z uporabo okleščene jezikovne definicije, po kateri je vsak oborožen upor vsaki formalno legalni oblasti, ne glede na njeno legitimnost, na metode, ki jih uporablja, kršenje osnovnih človekovih pravic itd, razglašen za terorizem.
S tako rekoč enakimi dilemami se ubadamo že vse od antičnega poskusa uboja diktatorja Hipiasa leta 514 p. n. š. do Tomaža Akvinskega. Po opisani spen-ertitani paradigmi bi bila teroristična vsa narodnoosvobodilna antlfaš i stična gibanja v okupirani Evropi, ki so se upirala — formalno legalni - okupaciji nacistične Nemčije in fašistične Italije.
Ključne besede: fašizem, Julijska krajina, ant fašizem, terorizem
THE LANGUAGE OF VIOLENCE IN THE VENEZIA-GIULIA REGION
DURING 19.18-1945
ABSTRACT
The rebellion by the Slovenes in the Venezia-Giulia region, as the first organised anti-Fascism movement in Europe, is in Italy still quite often denoted as "terrorism ", even within some professional circles. Namely, the definition of "terrorism" remains a term that is hard to determine and is the subject of most diverse interpretations, with which people attempt to conceal, in a perfidious way, both the essence of Fascism and the essence of anti-Fascism. Also used in this respect is the attempt to
443
ACTA HISTRIAÍ: • 10 • 2002 • 2
irpcili PSU KAN. GOVORICA NASIUA V .It'l.iJSKI KRAJINI V LETIH 1916-iMS. .143.454
define the firs! European anti-Fascism movement, which was in the 1920s represented by anti-Fascism of the Venczla-Gndia Slovenes, as terrorism - of course by the use of somewhat lopped off linguistic definition, according to which every armed rebellion against any formally legal authorities, disregarding their legitimacy, methods used by them, violation of basic human rights; etc., is proclaimed terrorism.
With virtually the same dilemmas we have bean faced since the attempt to murder the dictator Hipias in 514 BC to Thomas Aquinas. According to the described perverted paradigm, all national liberation anti-Fascist movements in occupied Europe, which resisted the -formally legal - occupation by Nazi Germany and fascist Italy , would be denoted as terrorist.
Key words: Fascism, Venezia-Giidia region, ami-Fascism, terrorism
Rapalska pogodba novembra 1920 in koroški plebiscit oktobra istega leta sta po koncu prve svetovne vojne razkosala slovensko etnično ozemlje. Za Slovence, ki so izstopili iz kulturnega in civilizacijskega kroga Srednje Evrope ter se pridružili tujemu levantinskemu svetu, prav v upanju, da bodo z njegovo pomočjo ohranili svojo etnično celovitost, sta bila veliko razočaranje. Tako kot je bil pred prvo svetovno vojno razdeljen poljski narod, so bili na evropskem zemljevidu zdaj razdeljeni Slovenci. Njihov položaj je bil primerljiv samo s položajem kurdskega naroda (kije, kot vemo, ostal do danes enak...) (Kos, 1996, 152). K Italiji je bila priključena tretjina slovenskega etničnega ozemlja, več kot 300.000 Slovencev pa seje v Italiji čez noč spremenilo v manjšino. Slovenskemu narodu je bila povsem zaprta tudi pot do rnorja (Pirjevec. ¡995, 29). V novem položaju so se Slovenci v JtaJiji znašli kol manjšina v državi, ki se s svojimi pravnimi, političnimi in socialnimi razmerami v ničemer ni mogla primerjati z urejenostjo družbenega življenja, ki so ga bili Slovenci navajeni v bivši avstro-ogrski monarhiji.
O pogodbi, ki je v praksi pomenila razbitje slovenskega etničnega ozemlja in slovenskega naroda, je njen sopodpisnik, italijanski zunanji minister Carlo Sforza, dejal, da je "dala Italiji kopensko mejo, ki je popolnejša kot pod rimskim imperijem... " (Pleterski, 1996).
Okvir dogajanja, ki ga predstavljam, je torej Julijska krajina, kjer se leta 1918 spopadata srednjeevropska kulturna in civilizacijska mentaliteta in ideološko potencirana mentaliieta "novega italijanstva", ki je bila v veliki meri produkt vzpenjajočega se fašizma v Italiji.
Po vzponu fašizma na oblast je italijanska država z načrtnim in sistematičnim poskusom etnocida skušala politično mejo uskladiti z etnično.
Nasilno usklajevanje etnične in politične meje je potekalo tako v obliki nasilja na
444
ACTA HISTRIAÍ: • 10 • 2002 • 2
Bjf«CBi.lKAK- GOVORICA NASiUA v JULlJSki KRAJINI V I.CTHS	+«-454
formalno-pol ¡lični ravni (kot etnocidna zakonodaja), vse bolj pa seje nasilje selilo na širšo vse-dntžbeno raven - v skladi! s fašistično ideologijo, ki se seveda ni zadovoljevala s "političnim obvladovanjem ozemlja" {kot je bi! to primer npr. v času evropskega absolutizma), ampak je segalo (udi na najbolj banalne ravni vsakdanjega življenja...
Rezultat pa je bil nasproten od pričakovanega. V Julijski krajini je prišlo v dvajsetih in tridesetih letih do korporattvnega upora slovenske populacije pod vodstvom politikov socialistične, komunistične, liberalne in katoliške idejne usmeritve, ob pomoči tajnega antifašističnega delovanja, ki je kmalu dobilo tudi obliko oboroženih akcij.
Nasilje
Nasilje lahko spremljamo na vseh ravneh družbenega in političnega življenja v Julijski krajini:
-	v šoli (kot prepoved rabe slovenščine v vseh oblikah)
-	v Cerkvi (vse do prepovedi verouka v slovenščini)
-	upravi (na sodiščih, občinah itd.)
-	nasilje nad političnimi in kulturnimi ustanovami (ne zgolj kot politični pritisk, marveč kot fizično uničenje slovenskih kulturnih ustanov)
-	tisku (prepovedi vsega slovenskega in hrvaškega periodičnega tiska)
-	vojski (kot poseben režim za Slovence v vojski)
-	nasilje na vsakdanji ravni (pretepanje ljudi na ulici že samo zaradi rabe slovenščine v vsakdanjem pogovoru)
-	ali npr. nasilje nad mrtvimi (npr. kot dekret o obveznem preklesavanju nagrobnikov s slovenskimi imeni)
Kakšne oblike je obsegalo nasilje nad Slovenci in Hrvati že pred vzponom fašizma na oblast, si lahko predstavljamo, če pomislimo, da se je na dogajanje v julijski krajini leta 1921 z javno obsodbo razmer odzval celo papež Benedikt XV. (Čermeij, 1965, 198).
Engelbert Besednjak jc položaj slikovito komentiral npr. ob mednarodni razstavi katoliškega tiska v Rimu. Na njej namreč ni bilo razstavljenega nobenega slovenskega časopisa. V pismu Pavlu Goliji slednjega naproša, naj sproži to vprašanje, na svetovnem kongresu PEN-kiubov, ki je istega leta potekal v Buenos Airesu:
"V Rimu je ravnokar otvorjena mednarodna razstava svetovnega katoliškega tiska. Na njej niso razstav/jeni samo politični časniki, temveč sploh vse, kar katoličani po svetu proditeiraja v tiskani besedi: nabožna, znanstvena, leposlovna periodična literatura. Svoj tisk so razstavili večinski in manjšinski narodi iz vseh štirih kontinentov, ravnotako katoličani iz Kanade, kakor oni iz Azije in Afrike, divja plemena iz otokov Tihega oceana, med njimi tudi črnci iz otokov Fidti. Papež je v
445
ACi A II1STKIAE • 10 • 20(12 • 2
ligon PELIKAN GOVORICA maS!UA V JHI.JJ.SK! KRAJINI V UiTIH
otvoritvenem govoru obžaloval, da na razstavi ni zastopan katoliški tisk t Nemčije in Sovjetske Rusije. Pri tem je Pij XI. prezrl dejstvo, da 600.000 Slovencev in H/vaiov >' Italiji sami. to se pravi v domovini papeževi in središču Katoliške cerkve, tudi ni zastopanih na razstavi v Runu. In sicer ne radi tega. ker niso hoteli ali - kakor katoličani iz Nemčije - niso mogli poslali svojih periodičnih publikacij v Rim, temveč, ker svojega periodičnega tiska sploh nimajo in ga v Italiji imeti ne smejo. Slovenci so majhen, toda pismen narod. Število pismenih je med našim ljudstvom neprimerno večje, kakor med Italijani. Malo kje v Evropi in drugod berejo široke ljudske množice toliko in s tolikšno vnemo, kakor Slovenci. In takemu narodu je Italija vzela s silo ves njegov periodični tisk' V Italiji ne izhaja že več kol 6 lel noben politični, noben znanstveni, noben gospodarski, noben leposloven, noben verski, sploh noben list ali časopis katerekoli vrste v slovenskem ali hrvatskem jeziku. Da, v Italiji Laleranskih pogodb in sporazuma med Cerkvijo in državo, se plenijo in sežigajo celo naši mo-litveniki! Kdor pozna položaj narodnih manjšin v Evropi, ve, da se ne nahaja noben drug narod v takem stanju brezpravnosti in kulturne potlačenosti! /.../ Naš narod je pa postavljen v slabši položaj, kakor primitivna plemena Afrike irt Azije, saj smo Slovenci in Hrvatje ob letošnji mednarodni razstavi katoliškega tiska v Rimu zavidali tisk, ki ga sami nimamo, prebivalcem otokov Fidii (Fidji Islands) v Tihem oceanu!" (BA, 251)
Upor
V luči nasilja je treba razumeli nastanek oboroženega antifašizma Slovencev v Julijski krajini že v drugi polovici dvajsetih let, pri sicer ne posebno bojevitem slovenskem narodu, ki se v svoji zgodovini praviloma ni upiral državni oblasti. Slovenci so se pred tem oboroženo upirali samo v času kmečkih puntov - pa tudi takrat ne kot narod, ainpak kot puntarski kmetje...
Režim je sprva pričakoval hitro asimilacijo, vendar je učinek sistematičnih akcij fašističnih oblasti v drugi polovici dvajsetih let bil ravno nasproten od pričakovanj. V Julijski krajini je prišlo v dvajsetih in tridesetih letih do korporativnega upora slovenske populacije v idejno-političnih okvirih socialistične, komunistične, liberalne in katoliške idejne usmeritve, s pomočjo tajnega antifašističnega delovanja. To pa je kntalu dobilo tudi posebno obliko-tj. obliko oboroženih akcij med najbolj radikalno usmerjeno mladino v ilegalni organizaciji TIGR. V tihem podpiranju neoboroženega in oboroženega antifašizma seje strnila velika večina slovenskega in hrvaškega prebivalstva Julijske krajine.
Od tod do prvega in drugega tržaškega procesa in do fejb poteka sklenjena veriga najrazličnejšega nasilja na najrazličnejših, ne zgolj zgoraj naštetih ravneh... Iz sistematičnega nasilja seje rodilo protinasilje.
Povprečna mentaliteta slovenskega prebivalca Julijske krajine med fašizmom,
446
ACTA 11 ISTRI Ali • ¡0 • 21)02 ■ 2
Cgon PELIKAN': COVORirA NASILIJ V «¡LUSKI KRAJINI V LETIH l(JIK-1'MS -M.V4J4
Italijo in Italijani v tistem času ni več(!) razlikovala — Četudi seveda v resnici ni bilo tako. Poleg tega je treba spomniti, daje bila priseijevnna italijanska populacija (razen izobraženstva v državni upravi, ki je praviloma nadomeščalo odpuščene Slovence) glede na duhovno in materialno kulturo v podrejenem položaju. V Italiji je bilo npr. še leta 1920, ko med Slovenci nepismenosti že dolgo ni bito več, še več kot 25% analfabetov. Srečanje primorskih Slovencev z "dvatisočletno kulturo" je bilo zanje kulturni šok. Na nivoju vsakdanjika seje ta Z3čel že s prihodom italijanske vojske,1 potem s terorjem fašistov, potem z mentaliteto t. i. "regnicoiov", ki so najpogosteje prihajali iz najrevnejših slojev in najbolj zaostalih predelov Italije in tako tried slovensko populacijo vzbujali čudne vtise o stanju v "novi" državi. K temu je treba prišteti še popolno neizkušenost in nerazumevanje že italijanske liberalne države pred vzponom fašizma za vprašanja avtonomije (Apih. 1985, 34), ali za manjšinsko politiko sploh (Capuzzo, 1994, 44-45). Tudi poskus "fašistične mobilizacije" v smislu nekakšnega vsiljenega, z državno ideologijo in politiko stimuliranega vita-liztna (ki je bil sicer značilen za vsa fašistična gibanja v Bvropi) (Talos, Neugebauer, 1985),2 je slovensko populacijo v Julijski krajini povsem "zgrešil". '
Stanje v Julijski krajini po priključitvi in poulično fašistično nasilje je pri slovenskih poslancih vzbujalo celo občutek nekakšne kulturne superiornosti. Tudi od tod je izvirala velika samozavest slovenskih poslancev pri političnih nastopih v rimskem parlamentu (v času svojih najbolj ostrih nastopov v rimskem parlamentu je imel npr. poslanec Besednjak komaj 30 let). .Tosip Wilfan si je to upal odkrito povedati tudi Mussolmiju osebno:
1	Tudi italijanski zgodovinarji priznavajo, daje bila velika učinkovitost avstoognskc armade na soški fronti tudi posledica dejstva, tia so moštvo avstrijske armade seswvljali vojaki, ki so ssmj ialiko posredovaii pisne informaci je nadrejenim, pisali poročila ali Sprejemali pisna navodila itd.
2	T i. "elan vital" je značilen za sekulariztrane radikal no-desne režime, kot sta bila faiizem in še bolj nacioiKltsociaiizem (pojav, ki gaje J. P. Sartre imenoval tudi "rušilni dinamizein" fašizma).
3	Še leta ¡927 je triaSka Edinost v očiten posmeh fašistični "mobilizaciji" in hkrati tudi povsem brez komentarja objavljala na naslovni strani časopisa Edinost oglase, ki so govorili sami zase:
"/. Vedi, da faSist in dri,iti še miličnik, ne stne wrmali v večni mir. 2. Dnevi zapora so vedno zasluženi, i. Domovini služiš tudi ako čuvaš kan/o bencina.
4.	Tovariš naj ti bo brat, ker iM s ieboj, ker je s labo istega mišljenja.
5.	Puška, naj bojna torbo etc, so li bile izročene, da jih čuvaš za vojno, ne pa, da jih kvariS v brezdelju.
6.	Ne reci nikdar: "Pa saj plača vlada!" Kajti li sam plačaš in vlada je ona. katero si ti želiš in radi katere nosiš uniformo.
7.	Disciplina je sohtce vsake armade, brez nje ne more biti junaštva ampak samo zmeda in poraz, S. Mussolini ima vedno prav.
9 Za ¡Jobrovoljca ni olajševalnih okoliščin kadar je nepokoren. 10. Ena stvar naj ti bo predvsem draga: življenje vodje."
Osrednji časopis Slovencev v Julijski krajini je objavljal lake in podobne zapovedi (v obliki nekakšne mbrike "rekel iti ostal živ"), ki jih je biio v tistem Cas» v Italiji vse polno Povsem očitno se je roga! "kulturi prišlekov", slovenska publika pa se je (kljub ttagičnosu ttenutka) najbrž, '/.eio zabavala (Edinost, 8. marec 1927).
ACI A HlSTRIAt • 10 - 2002 ■ 2
hjvirt S'KUKAN: GOVORICA NASIIJA V lUl.iJSKl KRAÍ1NI V í.ETU¡ «iS-i-M?. -íi3-1:'.4
Mussoüm: "Asimilacija je neizbežna. Naša 3000-letna kultura je premagala doslej vse razen Judov, ki so zato tudi 2000 let trpeli..."
Wilfan: "Naj se Mussoiini ne rasSali, aH po mojem občutku bi bila raziegnitev laškega sistema na naše kraje hdtitrnopolitično nazadovanje... " [ WA, 17).
Zanimivo opisujejo samozavest voditeljev primorskih krščanskih socialcev tudi dokumenti italijanske lajne službe. O Besednjaku je npr. v biografski oceni italijanske tajne službe že v prvi polovici dvajsetih let zapisano:
"Besednjak sovraži ¡talijo, ki jo neprenehoma ponižuje tako, da jo prikazuje kot deželo analfabetov in sestradanih Ciganov. Njegova avstrijska mentaüteia, ki se je izoblikovala za časa njegove službe Avstriji, pred vojno in za nje časa, ko je deloval kot avstrijski vojaški, cenzor na Dunaju, je v tem smislu ostala nespremenjena. Je najbolj tankočuten m pretkan prevarant, ki se. zna v kontaktih z italijanskimi oblastmi predstaviti kot pristopen in prilagodljiv. Tako zlahka ukani tiste, ki ne poznajo njegovih pravih namenov in končnih ciljev. Gre za kar najbolj nevarnega individua v vsakem ozira in njegovo aktivnost je treba pobijati brez prestanka..." (CPC, 589)
Seveda je lahko sporna tako ocena v poročilu uslužbenca italijanske tajne policije kot domnevna Besednjakov« ocena razmer v Italiji, a ob tem je treba tudi poudariti, da je slika vsaj delno izvirala tudi iz dejanskega stanja v državi. Med Slovenci je ta temeljila tudi na vtisu ki so pa na slovensko populacijo naredile akcije italijanskih fašistov.4 Kot smo omenili, med fašizmom. Italijo in Italijani za preproste ljudi v tistem času ni bilo posebne razlike.
In vendar ni bilo tako. Socialist Matteotti npr. ni bil brezbrižen do usode slovenske in hrvaške manjšine. Ohranjena je osebna korespondenca med Matteotlijem in Wiífanorn, ki priča, da se je Matteotti zanimal za položaj slovenske manjšine, saj Wilfana v pismih naproša, naj mu priskrbi natančne podatke o tem, kje so se dogajala nasilja v Julijski krajini. Ob Mateottijevi smrti (fašisti so ga umorili junija 1924 zaradi odločnih govorov v parlamentu) je Wilfan zapisal:
"Njegovo delo s pričuje vneto stremljenje, da bi nabral in kar najbolj zanesljivo dokumentiral znamenja sedanjega barbarstva, ki ponižuje pripadnike italijanske nacije med tem pa je objava teh dokazov tudi najboljši način, da se odgovorne stranke pripravijo do tega, da bi skrbele z/t prenehanje te sramote. " (WA, 9).
Prav tako seje za slovensko manjšino zavzel tržaški škof Bartolomassi, ki seje pritožil v Vatikan, dal brati pastirsko pismo, v katerem je obsodil nasilje, in nazadnje celo odstopil s svojega škofijskega sedeža, ker naj bi teror nad slovensko in hrvaško populacijo "žalil tudi njegovo itaiijatistvo... " (Klinec, 1979,20).
4 Še Icia 1995. ko sem v tržaški okolici spraševat Slovence (večinoma umirjene in tudi zelo pobožne stare ljudi, ki so preživeli mladost v Italiji po<1 fašizmom), kakšno je njihovo mnenje o italijanski državi in Italijanih., mi je hitro postalo jasno da bo vsako sklicevanje na "dobre in siabe ljudi", ki so povsod, pri teb ljudeh naleielo na nerazumevanje.
448
ACTA HISTRIAÍ: • 10 • 2002 • 2
ngon PEI [K AN. GOV'OHK A KASHJA v JUU1SKI KRAJINI V LETHI 191«. i945. 443-454
Oboroženi antifašizem
Dne 10. februarja 1930 je omenjena mladinska organizacija TIGR razstrelila uredništvo fašističnega dnevnika II popolo di Trieste, časnika, kije sistematično Širil nacionalistično nestrpnost do Slovencev. Eden od urednikov je bil smrtno ranjen. Policija je z metodami nečloveškega mučenja odkrila 87 pripadnikov tajne organizacije (Kacin Wohinc, Pirjcvec, 2000,7 i). Sodilo jim je Posebno sodišče za zaščito države.
Policijska preiskava pred prvim tržaški procesom je ugotovila, daje bilo v Julijski krajini samo med letoma 1926 in 1930 izpeljanih 99 nasilnih akcij, 13 napadov na fašistične patrulje in vojašnice, 13 atentatov na slovenske konfidente in miličnike, 18 demonstrativnih požigov šol in vrtcev, itd. (Kacin Wohinc, Pirjevec, 2000, 71).
Če analiziramo organizacijsko strukturo tajne organizacije TIGR, njene deklarirane cilje upora, taktiko in metode delovanja, imamo pred seboj pravzaprav priročnik, ki gaje skoraj pol stoletja pozneje (ob koncu šestdesetih let) v Braziliji izdal pionir svetovnega teorizma Carlos Merighella, vendar z bistveno razliko - akcije figrovcev niso bile usmerjene proti nedolžnemu civilnemu prebivalstvu.
Na drugi strani so bili rezultati antifašističnih akcij v Julijski krajini takšni, da so predstavniki italijanskih antifašistov v Parizu, ki so se pogajali s predstavnikom Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine Engelbertom Besednjakom, tega prosili, da naj se akcije ne nadaljujejo, ker jih — zaradi lastne nesposobnosti antifašističnih akcij -odločni slovenski antifašizem kompromitira pred italijansko in evropsko javnostjo. O tem priča tudi statistika. Po statistiki Milice Kacin VVohinz je slovensko in hrvaško prebivalstvo Julijske krajine sestavljalo 2% vsega prebivalstva Kraljevine Italije. Polovica je bila slovenske in hrvaške narodnosti. Slovenci in Hrvati, ki so bili do padca fašizma obsojeni pred Posebnim sodiščem za zaščito države (Tribunale speciale fascista), dosegajo 15,6% vseh obsojenih v Italiji. Odstotek obsojenih na zaporne kazni pa je še višji in znaša 22,9%. Od 47 smrtnih obsodb, ki jih je izreklo Posebno sodišče za zaščito države, pa je bilo Slovencev in Hrvatov 36, oziroma kar 76,6% (Kacin Wohinz, 1988,54).
Seveda je tudi po koncu druge svetovne vojne marsikje v Julijski krajini ponovno prišlo do nasilja v imenu ideologije. Nasilje je imelo podobne poudarke, le ideološki predznak je bil tokrat drugačen..
Kot zanimivost pa naj opozorim na ozračje v slovenskem katoliškem taboru, ki je bil po svoji usmeritvi najmanj radikalen, in si oglejmo razmišljanje njenega voditelja Engelberta Besednjaka v navodiluza krščanskosoeialno organizacijo v Julijski krajini:
"Organizacijo potrebujemo, da zrušimo ob polomu fašizma vse postojanke, ki si jih je postavil italijanski nacionalizem na našem narodnem ozemlju. Ne pozabite, kako globoko je že prodrl italijanski iivelj v naš narodni organizem! Skoro v vsaki vasi sede. italijanski trgovci, zdravniki, župani, občinski tajniki in celo občinski obhodniki! Da ne govorim o učiteljih in učiteljicah in o italijanskih duhovnikih v
449
ACTA HISTRIAÍ: • 10 • 2002 • 2
EioePEUKAN: GOVORICA NASJJJA V JI/IJJSKI KRAJINI V UiTIH >9I&-I!M5. 4-CM5-!
Istri! Vsa ta golazen mora v teku 48 ur iz dežele. Med to fašistovsko sodrgo spada tudi Sam (reški škof A neon i o Sain, op. F., P.) na Reki in Sireni (Giovarmi Sirotti, administrator Goriške nadškofjje, op. E, P.), če bi se predrzni! ostati v Gorici. Sta\'iti moramo nov režim pred dovršena dejsfta. Sicer se bomo morali boriti za vsako drobtinico in ne bomo nikdar vzpostavili stanja kakor je bila leta 1920 aH vsaj 1922. Pred dovršena, dejstva je treba postaviti tudi Vatikan, ki ima. tako spoštovanje pred močnejšimi" (BA, 342).
Če se zdi popolna in končna osvoboditev marsikomu danes utopija, spada tako radikalno in naglo čiščenje naših krajev gotovo med realne, praktične, izvedljive
politične ideje. Predpogoj je samo, da se na to vsestransko.....toliko politično kolikor
tehnično - pripravimo.
Besednjak seje pogajal s predstavniki obeh glavnih antifašističnih organizacij v Parizu, s predstavniki organizacije "Giustizia e Libevta" (Gaetano Salvcmiui) in "Concentrazione antifascista" l Augusto Turati, Claudio Treves, Giuseppe Emanuele Modigliani, Cipriano Fachinetti) (BA, 342).
Navedeni voditelji najpomembnejših italijanskih antifaSističnih organizacij v Parizu so predstavnika Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini pravzaprav nagovarjali k nasilju:
"O tem sem se prepriča! za svojega bivanja v Parizu. "Za vsakega fašista, ki ga ob prevratu zakoljete." so m rekli - "vam bomo hvaležni; stekli si boste sashdenje pred Bogom in pred ljudmi." Tako je njih razpoloženje. Isto taki srd vlada pri njih proti Vatikana. Italijanskih škofov in duhovnikov ne bo torej nihče branil. /.../ Zelo prav hodi našim načrtom, da je. iniciativa za revolucionarno organizacijo v Julijski krajini izšla iz vodstva italijanske emigracije same, tako, da ima naše delo že vnaprej neke vrste legalno podlago. Vse kar se bo pri nas v pn>ih dneh zgodilo, bo nosilo na sebi pečat skupne amifašislovske akcije, ne pa proti državne borbe narodne manjšine. V interesu ljudstva je, da držimo v ognju dve železi. Jaz in ¡Vilfan se bova držala legalne linije. Naš program je kulturna avtonomija. Emigraciji na ljubo bomo pristali na revolucionarno organizacijo, ki naj pomaga antifaSistoin na državno krmilo. To žrtev doprinesemo iz solidarnosti z ostalo antifašistovsko Italijo. Kakor vsa država bomo tudi korenito pometi i našo pokrajino fašistov. To je meja naše politike.
Če se pa razmere tako zaostrijo, da zmaga med Slovenci in Hrvati radikalna smer in zruši našo politiko sporazuma, bomo pač podlegli" (BA, 341).
Kljub izjemni daljnovidnosti pa se je Besednjak vendarle uštel v bistvenem — komunizem je resda zmagal, vendar v Jugoslaviji... in z argumentom komunistične nevarnosti je uspelo Italiji ob priključitvi Primorske iztržiti Trst in Gorico. In Če si ob tem dovolim špekulacijo - "čiščenje" Julijske krajine leta 1945 je potekalo po ukazu Edvarda Kardelja na osnovi preverjanja sodelovanja posameznikov s fašizmom (Tavčar et al., 1997, 105). Če bi deželo osvobajala katoliška stran, bi bilo čiščenje najbrž manj krvavo, a do njega bi prišlo, le da bi potekalo na nacionalni osnovi...
450
ACTA HIST1UAE • 10 • 2002 • 2
Egcn PEMKAN: GOVOKICA NA.SJDA V JULIJSKI KfiAJtM v LETIH i»li-l<34>. JJV.IJ4
Sklep
Upor Slovencev v Julijski krajini, kot prvi organizirani antifašizem v Evropi, je v Italiji pogosto označevan kot "terorizem", tudi v nekaterih strokovnih krogih. Definicija "terorizma" še vedno ostaja težko določljiv termin in je predmet najrazličnejših interpretacij, s katerimi se skuša perfidno prikriti bistvo fašizma in bistvo antifašizma, Temu je namenjen tudi poskus definiranja prvega evropskega a nt i fašizma, ki ga predstavlja antifašizem Slovencev v julijski krajini v dvajsetih letih, za terorizem - seveda z uporabo okleščene jezikovne definicije, po kateri je vsak oborožen upor vsaki formalno legalni oblasti, ne glede na njeno legitimnost, na metode, kijih uporabljat kršenje osnovnih človekovih pravic itd., razglašen za terorizem.
S tako rekoč enakimi dilemami se ubadamo že od antičnega poskusa uboja diktatorja Hipiasa leta 514 p. n. š. do Tomaža Akvinskega...
Ta definicija, ki je precej pogosta v krogih desničarskih zgodovinarjev, pa povzroča nastanek paradoksalne situacije, ko se v istem košu (tj. med teroristi) znajdejo npr. v Nemčiji Ciaus Statifenberg in drugi atentatatorji na Adolfa Hitlerja, atentatorji na Mussolinija v fašistični Italiji, slovenski antifašisti v Julijski krajini, ki so se uprli načrtovanemu etnocidu s strani fašistične države - in hkrati dolga vrsta teroristov -vse do današnjih islamskih fundainentaiistov v Alžiru ali Afganistanu... (če je bil Franc Kavs, ki naj bi bil pripravljal atentat na Mussolinija, terorist, potem sta bila terorista tudi Josef Gabčik in Jan Kubiš, saj bi bil po tej definiciji terorizem tudi atentat na Heidricha v Pragi - in zakaj ne potem še celotna slovenska in italijanska rezistenca, ki se je upirala (vojaški formaino-legalni) zasedbe ni politiki nacistične Nemčije?
Danes je nujno opozarjati na tovrstne zavajajoče interpretacije, pa naj izhajajo iz nevednosti, naivnosti, ali - kakor največkrat - iz demagoških populističnih političnih interesov. Največkrat gre namreč za odsev političnih špekulacij v zgodovinski stroki, pri katerih desničarska politika zlorablja navidezne zgodovinske paradokse...
V Julijski krajini• nastopajo v prvi polovici dvajsetega stoletja kot iniciatorji oziroma nosilci govorice nasilja kot nekakšne- stalnice - ideologije - najprej v imenu naroda, v imenu rase in po 1945 v imenu razreda. Oba naroda - slovenski in italijanski - sta bila žrtvi treh ideologij, zato je danes težko razumeti tiste, ki te ideologije obujajo v "demokratični preobleki". Težko pa je razumeti tudi narod ali družbo, ki je zastopnike tovrstnih idej pripravljeno izvoliti "po demokratični poti"... to je danes pravzaprav najbolj nevarno ... a v Srednji Evropi - kot vidimo - žal vse bolj pogost pojav... in določen, vsekakor ne majhen de! krivde, je iskati tudi v stanju zgodovinske stroke v omenjenih državah.,.
Ob tragičnosti najnovejših dogodkov v ZDA je treba opozoriti, da vsakega upora, katerega posledica je nasilna akcija, ne moremo postavljati na isto raven, na raven terorizma - tu seveda sploh ne govorim o terorističnih akcijah, usmerjenih proti
451
ACTA HIS I RI Ali ■ 1« -2002 • 2
E.-OII PKÎ.IKAN- GOVORICA NASILJA V JULIJSKI KKAJINI V LllTiil I91S-IW. 44J-4M
nedolžnemu civilnemu prebivalstvu - vendar je zgodovinske situacije treba analizirati od primera do primera..., saj se Evropa od antičnih Grkov, prek Tomaža Akvinskega, razsvetljenstva itn. ukvarja z definicijami upravičenosti upora... Zelo neodgovorno bi bilo, ko bi pozabili na ie bistvene razlike. Če bi ravnali drugače, bi odvzemali legitimnost oziroma negirali vsak oborožen upor, ne glede na vzroke, iz katerih izhaja, ne glede na legalnost ali legitimnost oblasti na eni strani in razloge za upor na drugi... Apriorno predstavljanje upora terorju avtoritarne aH totalitarne oblasti - kot "terorizem" je najbrž marsikomu v interesu... najbrž v interesu močnih, še posebno v interesu tistih, ki moč zlorabljajo... v mojem zagotovo ni. sam se kot Slovenec znašel v tovrstnem, mejnem področju legalnega in legitimnega še pred kratkim - pred desetimi leti. .
IL LINGUAGGIO DELLA VIOLENZA NELLA VENEZIA GIUL1A NEL PERIODO 19LS- 1930
Egon PELIKAN
Ccnirodi ricerclie scienlifîciic deîîa Repuhblica cti Slovenia Capadislria. Si-6000 Capodistria,
Via Garibaldi iS c-mail: egon pelikanO^rs-kp.si
RIASSUNTO
L'aurore prende in esame i/ pasmggio degli sloveni detla Venezia Giulia dal. regime austroungarico a quelle iialiano. Si trotta di vari aspetti del iwovo potere, da quelto d'occupazione iialiano (cccupazione militare e emuninistrazione militare) aile autorité dello stato liberate italiano e dell'ltalia fascisia, dal 1922 in por
Un capitolo particolctre è costituito dal periodo fascism, qitando la violenza contro la minoranaz sloveno délia Veue-ta Gittlia diventà programma dello stalo. La violenza comro gti sloveni diventa da quel momenta generalizzala a tutti i livelii. Da allora ft no al primo proces so di Trieste, e pni fino agli event) al rermine delta seconda guerra mondiale, la Venezia Gin lia è attmversata da una catena ininter-rotta di ogni tipo di violenza ai pik diversi livelli sociali, in nome di varie ideologic -délia razza, délia nazione e, alla fine, délia classe...
E' alla luce di questa violenza cite va vista la nascita, sin dalla fine degli an ni Venn, dell'antifascismo armato degli sloveni délia Venezia Giulia, tra le file di un popolo non particolarmente bellicoso come quelio sloveno, che nel corso delta sua storia non si era, di regola, mai ribellaio al potere costituito (prima di allora, ribel-lioni annate contro Vaiitorità si erano registra te in terra slovena sol tant o al tempo delle ri va he contadine, anche in quel caso non conte popolo, ma solo come contadini rivoltosi).
452
\CTA ilt STRI AIC • Ki • 2(102 -2
Iqp«» KUK4N: Ctiv« !RI(."A NAŠIMA V H'UJSKI KRAJINI V [,CTW liHS-tMS. 443-154
Dopo aver individuato le organizzazioni degli antifascisti sloveni delta Venezia G ht lia si haiuto le esecuzioiii capitali di Basovizza sul Cano (6 setiembre 1930); il Tribunale Spéciale del lo Mato fascista, infatti. condanna a morte quattro di taro e mol ti atíri a funghe pene derentive.
U iinguaggio delta violenta nella Venezia Gitdia ha avuto naturalmente una coda alla fine delta seconda guerra mondiale. In quel caso ebbe in pruno Ittogo caratrcre classista, ma anche nationale.
Oggi il termine terrorismo è moho spesso oggetto (telle pià disparate ittter-pretazioni, can cui si tenta pérfidamente di mascherare l'es sema del fascismo. Una scorretla dëftnizione deü'antifasc'tsnio delta prima ora - che si tenta di far ap parí re come terrorismo mediante l'impiego di un'acconcia dafuüzione lingüistica, secondo la quale o gui tipo di resistenza annota all'aittorità legale, indistintamente dalla sua legitUmità (e che ira gli storici è fréquenté) — fa sr che flanco a fuñico si trovmo il gruppo antifascista "La Rosa Blanca" al tempo delta Germauia nazista, gli organiz-zatori dell'attentato a Adolf Hitler, gli antifascisti sloveni delta Venezia Gitdia che si ribellarom all'etnocidio pianificato dallo stato fascista e tutta ttna Ittnga serie di térro ris ti, futo a Osa ma Bin Laclen...
E' urgente qidndi richiamare l'attenzione sulla petversioue di simili imerpre-tazioni, siano esse il prodotto di ignoranza e ingénuité, oppure - come è il caso, i! put delle volte — di interessi politici. e proprio per tnteressi polittei si ricorre a speciosi paradossi storici perfare spéculationi in campo storico.
Parole ciiiave: fascismo. Venezia Gitdia, antifascismo, terrorismo
VIRI 1N LITERATURA
BA, 251 - Besednjakov arhiv Trst (BA), dok. št. 251. Poročilo Engelberta Besednjaka organizaciji v Juli jsko krajino z dne 26. julija 1936.
BA, 341 - BA. dok. Šl. 341. Pismo Engelberta Besednjaka Virgilu ŠČeku z dne 7. decembra 1931.
BA, 342 - BA, dok. št. 342. Pismo Engelberta Besednjaka Virgilu Ščeku z dne 13. novembra 1931.
BA, 553 - BA, dok. št. 553. Prva poročila o nasilju nad slovenskimi duhovniki z dne 12. septembra 1920.
CPC, 589 - Caselario Político Centrale (CPC), Busta nr. 589, Besednjak, Cenno biográfico z dne 24. aprila 1924.
WA, 9 - Wilfanov arhiv Ljubljana (WA), fase, št. 9. Josip Wilían v dokumentu citira Matteottijevo pismo z dne 5. novembra 1923.
WA, 17 - WA, fasc. št. 17. Poročilo Josipa Wtlfana o sprejemu pri Mussoliniju dne 25. novembra 1922 v pismu Edvardu Slaviku.
453
AC TA HlSTRlAfc ■ i« - 20112 * 2
Egon PF.LIKAN: GOVORICA NASILJA V JUUJ.SM K RAJ J M V f.inilt 19(8-1041. -U.1-.ii4
Apih, E. (1985): Regime fascista e repressione nationale ai con fin i orienlali d'Uaüa.
Qualestoria, št. .1 (1985). Trst, 28-40. Capuzzo, E. (1994): La coudizione del le mmoranze nel diritto pubblico itaiiano dalla crisi deilo Stato liberale atla Repubblica. V: Le minoranze tra le due guerre. Bologna, 44-45.
Čermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod (talijo med obema vojnama. Ljubljana. Kacin Wohin?:, M. (1988): Orientamento nationale, poljtico e culturale degli s loven i e dei croati nella Venezia Giulia tra le due guei re. Qualestoria, št. 1 (1988). Trst, 51-69.
Kacin Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1S66-2000. Ljubljana.
Klinec, R. (1979): Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica. Kos, J. (1996): Duhovna zgodovina Slovencev. Ljubljana. Mikuž, M. (1965): Slovenci v stari Jugoslaviji. Ljubljana. Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija 1928-1992. Koper.
Pleierski, J. (1996): Med Mussolinijem in čaršijo. Delo, 19. Marec 1996. Ljubljana, 6.
Talos, E., Neugebauer, W. (1985): "Austrofaschismus". Wien. Tavčar, M., Pelikan, E. & N. Troha (1997): Korespondenca Virgila Ščeka, Ljubljana.
454