Jože Pogačnik
PREŠERNOVA PESEM OD LEPE VIDE
Pričujoča študija hoče odgovoriti na vprašanje, kolikšen je Prešernov j ustvarjalni delež v Pesmi od lepe Vide*. K. Strekelj je problem rešil s pojmom i redigiranje, v katerem je prišlo do preinačb in vnašanja osebnih pesniških po- j sebnosti. Zato se je zavzel za priznanje avtorstva in zagovarjal tiskanje v iz-1 dajah Prešernovih pesmi^. Poglobljeno je isto misel povzel A. 2igon^, ki je pre-' pričan, da Lepa Vida ni »še doživela stvarno pozornega uvaževanja od svoja j prave strani — kot literarna, kot Prešernova umetnina«. V skladu s to mislijo j je prepričljivo izvedel celotno analizo. Fr. Kidrič se ni postavil na jasno sta-j lišče. Po njegovem gre »za tekste, katerih obravnava spada le k problemom' Prešernovega reševanja forme, medtem ko njihova vsebina ni odmev Prešernove težnje po izpovedi in odrešitvi«. Nekaj strani za tem pa je trdil, da bi še vsaj za epske primere to stališče »dalo morda tudi izpodbijati«*. Na Zigonovo I misel se je vrnil 1. Grafenauer, ki je prepričan, da Prešernova redakcija »ni le ^ prepesnitev narodne balade o Lepi Vidi, ampak tudi njena v Prešernovem oseb- • nem liričnem slogu izoblikovana prva razlaga . . .«^. Tega načela se je držal tudi' A. Slodnjak, po čigar sodbi je pesmi, »v katerih je Prešernova umetniška roka< najbolj vidna ... treba presojati kot Prešernovo duševno delo in (jih) uvrstiti; med njegove pesmi«'. Določeno rezervo pa je vnesel v svojo sodbo Lino Legiša'. j Lepi Vidi prizna pečat ustvarjalca, ki se je šolal ob umetni in posebej romanski J poeziji, toda pristavlja, da je »vendarle ohranila duha ljudskega ustvarjanja«, i
Prešernov delež potemtakem ni enako priznan in ocenjen. Zato je v sre- i dišče raziskave treba postaviti problem dejanskih zvez med ljudsko pesmijo o j Lepi Vidi in Prešernovim intimnim umetniškim bistvom, ki je narekovalo doilo-S čeoie inovacije.
Ljudska pesem je bila okoli leta 1830 že kakih sedemdeset let v literarnem i svetu deležna velike pozornosti. Na Slovenskem je bil živ zgled Vodnikovo j predromantično delo zanjo. A. Zupančič je 1807 izdal Turnier zwischen den bei-\ den Rittern Lamberg und Pegam. V letih 1822—1827 je F. L. Celakovsky sprejeL dvanajst slovenskih pesemskih tekstov (s prevodi) v zbirko Slovanske narodni j pisne. Prešernov prijatelj A. Smole je imel že zbirko ljudskih pesmi, ki so jo i
i
135
tudi čbeličarji lahko uporabljali. Bile pa so še druge stvari, ki so Prešerna v tem pogledu spodbujale. Cop je v zgodovini slovenskega slovstva za Safdrika razpravljal tudi o ljudski pesmi. Izrecno je opozoril na »mehrere erzählende Volks-geschichten« iin med njimi na drugem mestu na »das sehr schöne od lepe Vide«*. Vedel je, da je kvantitativno bogastvo naše ljudske pesmi manjše kaikor pri drugih južnosilovansikih narodih. Zato so slovenski romantiki želeli, da se zbere čim več in tako dostojno predstavi slovenska tradicija pred svetom. Neposredna pobuda pa je bil J. Zupan. Le-ta je začel prevajati pesmi iz Vuka Karadžića in objavljal prevode v zvezkih Kranjske Cbelice. Prešerna so te objave opozarjale na ritem in metrum srbskih ljudskih pesmi. Vmes so bili tudi praktični zgledi trohejskih desetercev brez rime in brez cezure po četrtem zlogu. V takšni obliki so ta srbski stih posredovali Evropi v nemščini tudi Herder, Goethe in Talvj. Prešeren je verjetno poiznal dela teh ljudi, saj je njihovo prizadevanje imelo velik odmev v vseh evropsikih kulturnih krogih.
Na problematiko izdajanja ljudskih pesmi je lahko postal pozoren ob Hei-derjevih Volkslieder (1778—1779) in zbirki svetovnega slovesa ter pomena Stimmen der Völker in Liedern (1807). Še bližja pa mu je utegnila biti Amim-Breai-tanova zbirka nemških ljudskih pesmi Des Knaben Wunderhorn (1806—1808). Prešeren sam je imel v knjižnici tudi Vukov besednjak, ki mu je bil za pomoč, v branju ljudskih pesmi hrvašiko-srbskega jezikovnega izraM.
Izpričano je, da se je Prešeren vsaj od srede leta 1831 s temi vprašanji intenzivneje ukvarjal. Spadala so v okvir prerodnega in kultumo-manifestativ-nega gibanja. Pri Vodniku je naletel na »popravljanje« ljudskih pesmi. Nemšiki pesnik L. Uhland je prav 1830 ponovno razpravljal o nastanku ustnega slovstva in videl v ljudski pesmi sad skupnega dela. Herder je vsebinsko skušal ostati blizu izvirnikov, dovoljeval pa si je različne oblikovne spremembe (prim. špan-s'ke romance o Gidu). L. A. Arnim in C. Brentano sta šla še dalje: tekste sta preurejala in spremijnjala celo vsebinsko. Čopovo nmenje o problemu je bilo podobno temu: pesmi se v isvoji prvotni Obliki ne morejo natisniti, ker so polne slovničnih in metričnih napak. Eno pa je temeljno vsem: ljudsko pesem presojajo z estetskimi kriteriji. Ker pa v svoji prvotni Obliki ne ustreza estetskemu oikusu večine romantikov, jo prepesnjujejo, preustvarjajo, dopolnjujejo ali vsaj redigirajo.
Prešernove predelave ljudskih pesmi izpričujejo, da je imel poet njihovo ohranjeno obliko za okrnjeno in fragmentarno. Sredi njegovih premišljanj o slovenski verzifikaciji je vstal nov problem: kaj in kako z ljudskimi pesmimi? Tu se je v Prešernovi estetski miselnosti vprašanje ujelo v sklop njegovih in Čopovih občih nazorov o umetnosti in zlasti še o svojevrstni podobi slovenske literature. V Čopovem pismu Kopitarju* so misli, ki odpirajo nov vidik v reševanju tega problema. Cop namreč govori o tem, da je kmečko ljudstvo izločiti iz neposrednih siprejemalcev pesništva, katerega prinaša Kranjska Cbelica. »Für ihn (sc. kmečki človek) ist keine andere Poesie, als die er selber macht; diese ist zwar, wenn sie gut ist, wie die serbische, auch für den Gebildelen köstlich, die Poesie des Gebildeten aber bleibt dem Landmann fremd — bis auf seltene Ausnahmen ...« Ljudska pesem je po njegovem »etwas ohne Bewusstsein Produ-ciertes. ..« Kidrič je že zapisal, da je Prešeren videl v zbiranju in objavljanju ljudsikih pesmi pomembno literarno-prerodno nalogo.'" V zvezi s Čopovimi mislimi dobi to svojo polno upravičenost. Kranjska Cbelica naj bi prinašala umetne pesmi, s katerimi bi dramila zlasti izobražence in jih zaradi privlačne vsebine
136
pritegovala v območje deželnega jezika (»auf die Landessprache«) ter vnemaila za njegovo izpopolnjevanje. Hkrati s tem pa je že od I. snopiča dalje posvečala pozornost prevodom, kasneje pa tudi domačim ljudskim pesmim. V smislu Čopovih besed bi torej šlo za postoipno sintezo po njem tako ostro ločenih taborov, ki naj bi jo opravile prav strani Kranjske Cbelice. K temu zbližanju pa bi pripomogli tudi »kompromisni« teksti: v njih bi bila snov, ki je ljudem poznana iz ustnega izročila, toda preustvaijena in preoblikovana v samostojen, nov umetniški organizem, s svojo notranjo strnjenostjo, problemi, življenjem in redom.
Za tako tolmačenje govora Prešernovo delo na teh problemih v letih 1831 do 1833. Bil je trdno prepričan, da se morajo pesemski teksti »predelati, kolikor se treba zdi«." Koliko pa se mu je zdelo treba, pripoveduje 14 »redakcij« iz tega časa, od katerih jih je 6 epske narave, 4 so erotične, 2 obredni in 2 stanovski. Da je pri lirskih manj inovacij, je razumljivo. Lirika je med ljudstvom laže ostala, kljub morebitnim spremembam, v okviru prvotnega doživetja, ki ji je bilo inspirativni vzgib. Zato je njena vsakokratna podoba bila nökaj relativno bolj v sebi zaključenega in enotnega. Lastnosti epike so drugačne; odvisne so od nazorov pripovedovalca, ki jih lahko poljubno sipreminja. Notranje motivacije se v njej hitreje preoblikujejo. Vsebinsko se celo lahko prenaša iz doživetja, v katerem je nastala, na doživetje, ki je prvotnemu samo sorodno ali celo tuje. Dogoidek ostane isti, spremeni pa se njegova razlaga, vzročna povezanost ali oblika. Zato je zlasti slovenska ljudska epika polna taikih preinačb, ki so posledice raaličmh zgodovinskih in življenjskih situacij, skozi katere je prehajala, hkrati pa tudi odsev presnavljanja v različnih čustvenih in razumskih plasteh. Odtod izvira nezadovoljstvo romantikov s to in takšno zvrstjo ljudske poezije.
Prešeren jo je »popravljal« tako, kakor so zahtevali nazori, ki jih je imel za umetno pesništvo. Ob tem pa je prvotno pesniško snov pregnetel v lastnem ustvarjalnem ognju, tako da je postala del njegovih človeških usedlin in izpoved notranjih protislovij. Najlepši nasledek takšnega dela je njegova Pesem od lepe ¦ Vide. V njej se je zares strnilo tisto, kar je A. Zigon posplošil v vzklik: »Do dna v duhu romantike!«'^ Zato je naslednji problem, kako se v pesmi javljajo splošne časovne in Prešernove oseibne prvine.
Med temeljne lastnosti romantike spada faustovsko neutešeno hrepenenje po novem, še nedoživetem, a doživljajsko možnem in domišljijsko realnem. Romantik doživlja stvari s popolno predanostjo, z žarom in osebno simpatijo. V naslednjem trenutku pa se nezadovoljen in razočaran skuša reišiti iz istega , doživljanja. — Prešernova Lepa Vida je to prvino doživela po svoje. Zanjo je postala vir bolečine in svojevrstne tragike. Njena zavest o nepretrgljivosti življenja, o njegovi globlji in celotni naravi, je privrela na dan v hrepenenju. To hrepenenje je pri njej težnja za realizacijo višjega ideala na eni, ter nostalgija, zavest o višji vrednosti njenih prejšnjih teženj na drugi strani. Tak odnos do življenja je čustveno zelo napet in skrajno razgiban. V romantiki je porajal buren zanos in črn obup. Prešeren je v podobi lepe Vide podčrtal tisto, kar je bilo po romantični miselnosti v človeku bistveno, osnovno in najbolj organsko — čustvo, ki je dobilo primat in postalo nekakšna etična norma ter najvišja vrednota. Na čustvu pa temelji odnos med žensko in moškim — ljubezen. Čustvo takšne razsežnosti in njegove s hrepenenjem napolnjene vsebine — kot obvladuje Vido — 'bi v razsvetljenski literaturi ne bilo mogoče. Tam ni šlo za pojmovanje ljubezni kot individualnega čustvenega in čutnega nagnjenja, maiveč so
137
nanjo gledali t vidikov prijetne zabave ali družabne igre. Ta miselnost, soočena z etično plemenitejšo, »slovensko«, je dramaturški votek obeh Linhartovih dram. Romantika je šla drugam. Zavzöla je stališče, naj zunanje dimenzije ljudi narekuje enako silna intenzivnost njihovega duševnega življenja. Dinamika notranjega dogodka in njegova vsebina naj pokažeta junakov duševni, moralni svet v boju z zunanjimi okoliščinami. Človek naj se razvija svobodno in vsestransko. To je postalo maksima naprednega meščanskega humanizma in osnova večini literarnih del tega časa. Tip byronsko svobodnega, z ničimer vezanega človeka kot središčne postave je potemtakem logično nadaljevanje in stopnjevanje nakazanih temeljev. V njih okviru je raapeta tudi drama Vidinega duševnega protislovja, kakor jo je videl Prešeren.
Romantični upor je prišel do Izraza v kršenju stoletja priznanih avtoritet. Potrjeval je človekovo osebno samostojnost in radost spričo samoo'dločanja v vprašanjih lastne življenjske poti. Ta upor se je po navadi v realizaciji prelomil. Ni mu uspelo ustvariti nove stopnje individualnega čustvovanja, zato praviloma zaključuje z osebnim zlomom in kesanjem. Romantični upor se odigrava v vzdušju izrazite individualne osamljenosti.
Vida je v prvih stihih nekaj takšnega upornika. Prav v to stran jo je usmeril Prešeren s svojo motivacijo hrepenenja. V prvi varianti, ki jo je pesnik pripravil za tisk, sta bila Vidin nemir in njena zazrtost v daljave še precej nejasna. Zato sta grebla po njegovi duševmosti in našla rešitev, ki jo je 20. februarja 1832 sporočil Copu: »In der Lepa Vida bitte ich die Verse: Oh doma je bolno moje dete in zaderla sem si ternje vpete, oder was sonst Kastelle an ihre Stelle gesetzt hat, in folgende Verse zu verändern: Oh (oder Ker) domä je bolno moje dete. Poslušala sim neumne svete, Omožiila sim se starca vzela etc... .« S tem popravkom je Vidin zakon dobil obliko nepremišljenega mladostnega dejanja in kal za tragično razbitje. Motivacije o mladostni lahkomišljenosti y nobeni ljudsiki inačici ni. V njih se pojavljata samo stari mož in bolni otrok ter je spričo tega globina celotnega problema močno okrnjena. Prešernov motivacijski sistem o starem možu, s katerim se je Vida poročila na prigovarjanje drugih, torej ne iz lastne volje in globljega čustvenega odnosa do njega, pa je pristno ljudsko baladno tragiko o zvesti ženi-materi začel razkrajati. Vidina povezanost z domom in njene zakonske vezi so s tem izgubljale etično upravičenost. Bil pa je tu otrok in pojavil se je nov problem, ki ga ljudska pesem v taki obliki ne pozna — problem žene in matere. Etična in idejna podoba prastare balade se je začela spreminjati.
Etični kodeks Prešernovega časa je zahteval moralne norme, ki bodo posledica človekovih naravnih sil, življenja in splošnih smernic, ki urejajo človekovo ravnanje. Bil se je boj zoper stara etična pravila, ki so veljala v razsvetljenskem času. Ta boj je bil po besedah Goethejevega prijatelja F. H. Jacobija človekova suverena pravica in znamenje njegovega dostojanstva. Humanistični odpor, ki je najpomembnejša razvojno-napredna izpoved meščanske ideologije, se je v literaturi najlaže izrazil v problemu zakona. Meščanska zveza med žensko in moškim je temeljila na individualni ljubezni. To je dragocena pridobitev za medčloveške odnose, ki pa je v tem času v nasprotju z gospodarskimi in družabnimi pravili. Tu je vir nerešljivega protislovja, ki ga lahko premagajo samo heroična dejanja, eksplozije, ki so nasledek velike čustvene napetosti. Lepa
138
Vida se je znašla v takem protislovju in ga z odločno kretnjo razbila. V tem so že vidni obrisi moralnega liberalizma, ki je nekaj desetletij kasneje postal celo osrednja tema slovenske literature. Toda to je le ena stran. Druga stran so posledice, ki izvirajo iz temeljnega protislovja, iz protislovja med ženskostjo in materinstvom. V normalnih okoliščinah je to dvoje enota, pri Vidi pa se je s Prešernovo motivacijo o starem možu in »neumnih svetih« ta enotnost porušila. Zato obstaja v njenem primeru protislovnost med izživetjem zatrtih psihofizičnih energij in podreditvijo plemenitemu etosu, ki človeka kot socialni člen v verigi rodov veže na bistven faktor življenja — skrb in vzgojo za rojeno človeško bitje. Vrnitev k materinstvu je etično višji in človeško plemenitejši nagib kakor žeja po fizični potešitvi. Zato je — govorjeno z jezikom etike — Vidin problem problem boja med egoizmom in altruizmom. Prešeren, čigar človeški nazor je čisti humanizem, seveda predpostavlja podreditev sebe v dobro drugega; v Vidinem primeru torej otroka, ki pomeni prihodnost in mu kot takemu tudi mati pripada. Otrok ima pravico do njene podreditve. Vida dolžnost do materinstva.
Kljub temu, da misel na otroka na koncu pesmi ni izrazito postavljena v protislovje prvemu delu, Vida doživlja katarzo prav v navedenem smislu. Zato je v baladi del objokovanja bolj poudarjen, s čimer je moralna atmosfera dobila svojo razsežnost in lahko izrazila Prešernove misli o časti, ljubezni in zvestobi. S temi vsebinskimi elementi je Prešeren baladi povečal človeško pretresljivost in veljavnost. Njene meje je prenesel iz okvira določenega dogodka v simbolni smisel neutešenega hrepenenja, ki se v življenju stalno spovrača kot problem nikdar zadovoljnega in zadovoljenega človeškega srca. To srce je razpeto v protislovje med senzualnostjo in vrhovnim etičnim principom, kar je gibalo njegovega notranjega razvoja. Etična volja poraja določeno moralno nostalgijo, ki se izraža v iskanju višjega smisla in odkrivanju višjega pomena vsega, kar je. Zahteva po etičnosti je izraz bistvene lastnosti človekovega bivanja ¦— volje po redu in urejanju. Etično stremljenje je nekaj elementarnega, vendar v sozve-nenju s senzualnostjo dobiva poseben čustveni odtenek — melanholijo. Človek, ki živi po zakonih seinzualnih doživetij, ni sposoben suvereno voditi samega sebe, zaradi česar prihaja v konflikt z okolico in s sabo. Zato doživlja težke moralne napetosti in pretrese, ki se izražajo v žalosti in v melanholiji. Vsak zanos tudi najčistejšo naslado pretvarja v trpkobo. Popolna predanost določenemu čustvu, četudi najbolj plemenitemu, daje temu čustvu močno nadvlado. Tudi ljubezen naj bi bila v življenju samo sopotnica, a ne njegov cilj.
V Vidinem primeru iz tega valovanja ni rešitve. Zanjo je mogoča le trpna kazen: tisto, kar je bilo nekdaj njena slast, ji je sedaj postalo trpljenje. Oboje pa je še vedno hrepenenje. Spremenila se je samo smer psihološkega procesa. Izredna Vidina vitalnost v prvem delu je namreč sad nepotešenega erosa, njena velika bolečina pa se je razrasla iz podreditve psihofizičnih potreb materinstvu. To je emocionalni in idejni lok Vidinega doživljanja. Pod njim pa se krivi pod težo bridkosti mož, ki »je šel od hiše, /se po morji vozi, tebe iše,/ Tebe iše in se grozno joka,/ Od bridkosti njemu srce poka«. Pod njim ječi zaskrbljeni oče, ki se je prav tako odpravil po svetu, iskat po njegovem mišljenju ugrabljeno in skrivnostno izginulo Vido. Pod njim obtožuje mrtvi otrok, ki je — že prej bolan — brez materine ljubezni izbiral v smrt. V tem, da se domači ne zavedajo bistva Vidinega problema in jo zavzeto iščejo, leži še večji disonančni prepad pod celotno balado. V njenem idejnem svetu je s tem Prešeren že tu izpovedal misel
139
o popoilnii avtonominoisti in samoodločbi v stvareh zbliževanja med žensko in moškim, pri čemer sta oba enalkopravna an povsem svobodna igralca. Misel, ki je kasneje tako usodno posegla v Prešernovo življenje in umetnost, se je tukaj izrazila v nakazanih premisah, ki določajo deziluzijo tudi v teh zadevah. Vidina pot se po vsem tem ne more več skleniti v družinski krog, marveč se mora izteči drugače. Vezni člen je z otrokovo smrtjo Oidpadel, zato ji je ta zavest zavest tragične krivde, ki preusmerja njeno življenjsko pot, ne more pa je zbližati v skladen utrip s prvotnostjo.
(Konec prihodnjič)
1. Rokopis v Narodnem muzeju v Ljubljani. Važnejše objave: Kranjska Cbelica 1832, str. 94—7; Ivan Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, 1911, str. 8—11; Avgust Zigon, Dom in svet 1927, str. 37—42 in Ivan Grafenauer, Lepa Vida. Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi. SAZU 1943. Filozofsko-filološko-liistorični razred. Dela 4, str, 64—9 (z ljudskimi variantami).
2. ZMS 1901, str. 1—22.
3. DiS 1927, str. 37—42.
4. Prešeren IL Biografija 1800—1838. 1938, str. CCXXV in CCXLIV.
5. Grafenauer, Lepa Vida, 1943, str. 103—04.
6. Poezije Doktorja Franceta Prešerna, 1952, str. 305.
7. Zgodovina slovenskega slovstva II, 1959, str. 105.
8. Prim. P. J. Šafarik, Geschichte der südslawischen Literatur, Prag 1864, str. 74
9. 16. maja 1830.
10. Kidrič, n. d., str. CCCXXXVI—CCCXXXVII.
11. n. m., str. CXC.
12. DiS 1927, str. 42.
Jože Pogačnik
PREŠERNOVA PESEM OD LEPE VIDE
Praobraizec, po katerem se je Prešeren seznanil z motivom Lepe Vide, je imel strogo ljudski baladni iznačaj. Prešeren je to osnovo predelali in dal vzorec romanti'čne balade. K tem notranjim spremembam ga je vodilo več momentov. Prav v baladi so romantiki videli pravzorec in elemente pristnega narodnega slovstva. Baladni dogodek so pojmovali kot usodno srečanje ali križanje nasprotujočih si sil. To je dajalo vtis nekakšnega izgubljanja in minljivosti, kar je
170
tej pesniški zvrsti določalo vzdušje in notranjo ubranost. Prizvok otožnosti, ki se je vzbujali iz teh sestavin, je stopnjevala vzročna zveza med strukturnimi elementi epskega sveta: osebo, prostorom in dogodkom. 2e predromantika je balado napolnila z grozljivostjo folklornih motivov in ji s tem vtisnila pečat nordijskega tipa, ki se je njeni miselnosti odlično prilegal (n. pr. Bürgerjeva Lenora in njen odmev po Evropi). Schiller in Goethe sta gradila balade iz splošno znanih motivov. Baladno snov sta preoblikovala v visok epski stil in prav v tej zvrsti obravnavala tehtne moralne in zgoidovinske ideje. P. van Tieghem, ki je Oid dosedanjih razisikovalcev najgloblje doumel romantiko, sodi, da sta prav balada in elegija bili prikladni in uporatoljani za osebno pesniško izpoved bolj intimnega značaja. Močan je bil tudi vpliv razsličnih tradicionalnih oblik ljudske pesmi. Najpogosteje je šlo za forme z izraženim in odmerjenim ritmom. Tematika takih pesmi je razkrivala nagnjenje k zgodovinski ali legendami preteklosti. Taka preteklost je bila tudi ustna poezija. S svojo enostavnostjo in naivnostjo je odlično služila za re'akcijo na eleganco in dostojanstvo klasicistične poezije. S svojo vsebinsko skrivnostnostjo in nedorečenoistjo je bila nasprotje klasicistični razumski jasnosti in preglednosti. Bailade, romance ali legende so bile često epske po vsebini, a po obliki lirske ali elegične.^^
Takšna je struktura Prešernove Lepe Vide. Njena notranja oblika se ne da spraviti v shemo 2X3, kakor je poskušal dokazati A. Zigon. Kot v vsaki epski pesmi, se tudi v njej da govoriti samo o začetku, sredini in koncu. To razdelitev je obdržala celo sodobna literarna znanost, ki pa je ne uporablja togo. Za Prešernovo balado bi se človek prav težko odločil, kje je vrh njene čustvene napetosti. Zakaj le4a raste od začetka in je najbrž na koncu v trpni usojenosti največja. Talko Prešeren gradi tudi druge pesmi (Povodni mož, Tmjašlia Roza-munda. Krst pri Savici), kar pomeni, da je tudi Lepi Vidi dal izrazito osebno poanto. »V vseh teh zaiključnih verzih se zrcali neka zastrta boleičina, vsi ti verzi sklenej.o pesem harmonično in ubrano, kot bi se polegli morski valovi ob peščenem obrežju. Tak zaključek je izrazito Prešernov . . .« — trdi K. Gantar, ki je na to lastnost prvi opozoril."
Prešerna je vodilo prizadevanje, da uporabi potek dogodkov, ki si slede v prostoru. Zato je bil njegov namen navzoč v vsakem trenutku gibanja epske snovi. Odtod posebna lastnost njegove balade ¦— samostojnost delov. Skoro vsako dvostišje je droben dogodek. V njem sta združena cilj in sredstvo. Deli, ki so na tak način avtonomni in funkcionalni hkrati, ki so vredni sami po sebi in istočasno vokvirjeni v celoto, pa v skupnosti dajejo pesniški organizem. Balada o lepi Vidi je po vsem tem zgrajena po edinem resnično epskem kompozicijskem principu, ki je enostavno prištevanje. V njenem okviru pa ima posebno vlogo odlično epsko sredstvo — kontrast. Le-ta je že v sami dvosmer-. nosti in ambivalenci Vidinega hrepenenja, gre pa tudi v podrobnosti. Vida je bila nekoč rdeča in cvetoča, sedaj je bleda in utrujena; zamoiec ji ustvari spričo njene težave kontrastno idilično podobo življenja na španskem dvoru; nasprotje je v tem, da Vida na dvoru ne sme razkriti, zakaj pravzaprav žaluje. Itd.
Balada pa s tem še ni izčrpala vseh potez svoje notranje strukture. Svojevrstno estetsko učinkovitost ima v spletu poročila in dejanskega predstavljanja. V Lepi Vidi je dogodelk, ki se lodvija po časovnem redu od zamorčevega prihoda dalje in se prostorno giblje od morske obale čez morje na španski dvor, podan v bistvenih situacijah kot konkretna upodoibitev eäi predstava. V njej so dialiogi, monologi, v njej je največja čustvena napetost. Stvari, ki so za notranji Vidin
171
problem drugotnega pomena, so podane v obliki poročila. Tako je že v sami predstavljalni tehniki določena valorizacija, ki podčrtava bistveno. S tem sta se lepo ujeM tudi obe časovni perspeiktivi v dogodku: konkretna zgodba ali epski potek in njegove korenine ali izvor. Prva perspektiva je usmerjena naprej, druga v preteklost. Zato je balada sintetično-analitična zgodba v malem, kar je tudi osnova romantične epike. S tem pa je tudi v obliki dobila svojo idejno poglobitev. DogoÄi si namreč slede v smislu vzrok-posledica in je ta posledica (konkretno: Vidin pobeg) nov vzrok za novo posledico, ki obstaja v obratnem hrepenenju. V tem je svojevrsten dialektični princip, ki obvladuje baladno strukturo. Zadnja posledica se .čustveno združi z začetkom (vzrokom), a dejansko se ne more. Je to svojevrsten krogotok naravnega reda stvari, ki pa ima drugačen svetovnonazorski koren kot Cankarjev razvoj, ki teče v kolobarju. Pri Prešernu je to čustvena vrnitev, ki ima •— teoretično vzeto — isto vrednost kakor filozofsko-ontološki problem njegovih Sonetov nesreče in Slovesa od mladosti.
Iz ljudske pesmi je ostal Vidin pogovor s Soncem. Ta motiv je Vidin aktivni odpor spremeail v pasivnega. Toda spet je oblikovan v smislu romantične estetike, ki ji je narava človekova prijateljica in ji poetje zaupajo svoje naj-
' intimnejše izpovedi. V njej vidijo element, ki je ubran na isto čustveno noto kakor v posameznih situacijah ljudje-pesniki.'' Vida sme svojo bolečino sprva čutiti le ob morju, nato pa jo izpovedovati samo pred Soncem in Luno. Ljudem (kraljici) ne zaupa, zato ji pove laž. Zakaj tak odnos do narave, pove Prešeren sam z verzom, da si je Vida hotela »poitolažit žalost nezrečeno«. Kljub temu, da je zunanji videz v odnosu med Vido in naravo objektiviran, kar je zahtevala epska zgradba, trepeta na njegovem dnu naslednja lastnost •— močan lirizem.
Vidin pogovor s Soncem in Luno je sad močne čustvene napetosti, ki si je morala najti izraz v neposrednosti. Ta neposredni čustveni utrip ji je narekoval imperfektivni prezent, ki je izrazito lirski čas. Njena rastoča vznemirjenost je pri pogovoru z Luno že tolikšna, da je celo napovedni stavek ves v sedanjiku. To uhajanje časovne perspektive iz preteklosti v sedanjost močno ruši epsko mirno objektivnost in jo llrizira. Lirizem pa ni le posledica premaknjene časovne perspektive. Njegovo moč povečuje subjektivizaoija izrazov in ritma. V Prešernovi metafori o nezadovoljnih žerjavih, ki so se vzdignili za pot, se je objektivna ilustracija intimno spletla s subjektivnim doživetjem. Stopnjevana stilna modalnost pa je Zlasti vidna v zamorčevem vabilu, ki je tudi psihološko ustrezno. Uvaja ga prav primera z žerjavi, ki je obrat po Vidini tožbi nad njeno življenjsko nesrečo (»neumni sveti«, stari mož, bolni otrok). Kot nasprotje je v žuborečih in lahkotnih verzih naslikana idila življenja na španskem
• dvoru. Celo ta ljudska lokalizacija je bila v skladu z romantično estetiko, saj je bila prav Španija tista eksotična dežela, v kateri so se romantične sanje najlaže sproščale. Zamorčevo vabilo je tankočutno ujelo Vidino rano; središče njegove pripovedi je življenjska radost, svetloba, ki se Vidini notranji mračnosti in iz nje porojenim hrepenenjem tako prilega. Zato podleže mamljivosti tujega sveta.
Balada ob takšni notranji vsebini ni potrebovala še več zunanjih pomagal. Zato je prav v pesniških podobah preprosta do skrajnosti. Večina metafor je vzeta ali znana iz ljudskih pesmi, tako da na prvi pogled vzibuja popolno metaforično skladnost z njimi. Vendar pristnost novega, Prešernovega pesniškega doživetja neposredno oživlja epsko snov z osebnim razpoloženjem. Mogoče je
172
prav za to posebnost značilna sprememba: v pravzorcu je bii stiMzem »sinja skala«, ki ga je Prešeren spiremeniil v enostavni »na produ«. Prešernu barvna senzacija »sinji« ni bila domača; upirati se je morala njegovi kmečko predmetni plastiki in njegovemu vizualnemu zaznavanju ter mu zato tudi navedena predstava ni mogla priklicati prave podobe. Lepota Prešernove Lepe Vide je v skromnih, tako rekoč stokrat uporabljenih izraznih sredstvih in v novih, prvikrat izpOvedanih doživetjih.
Subjektivna lirska zavzetost in individualna čustvena zagnanost sta mu narekovali tudi zglede verznih prekoračenj. Pri primeru »žerjavi / se čez morje vzdignejo« gre za intimno občuteno pesniško piispodobo, ki naj vpliva s sugestivno močjo sklenjenega govora. V primeru »zlato sim posodo / pomivala« pa je tudi čustvena napetost še tolikšna, da ne prenese členjenja na ostro zasekane medverzne meje. Vse to pa spada že v področje ritma. Kljub tenui, da je tro-hejsko vezan, ima v tem okviru polno odtenkov bodisi z zvočne ajli s pomenske plati. Prva dva verza (Lepa Vida je pri morju sidia, / tam na produ si plenice prala . . .) sta odsekana in jasna, ker nakazujeta situacijo. Ritmično sta monotona, ker je njuna zvočnost osredotočena na drugi glavni poudarek v predzadnjem zlogu, torej v obeh primerih na a-ju. Ta zvočna podoba se sklada s pomensko: prikaže naj Vidino življenjsko enoličnost, čustveno zatrtost in nesrečo.
V pripovedi o vzrokih njene nesreče so vsi pripovedni stavki usmerjeni vanjo, zato so rezultati vi podani v sedanjiku. Njim ustreza otožni Mrsiki ritem, ki že razbija s svojo glasovno melodioznost j o začetni akord. V višino zvočnega slikanja se dvigne z zamorčevim vabilom, da v nadaljevanju pade v upodobitev viharja, ki buči v Vidini notranjosti. Z veščo izibiro besed, zlasti pa glagolov, ki so nosilci dinamično napetih pesniških predstav, je Prešernu uspelo tudi zvočno funkciionalno upodobiti Vidin primer. Vzemimo samo elegični konec, ki je — tako kot vo'dnikovsko ritmična motto — čisto Prešernov:
Vida vsak dan je per okni stala, se po siiniku, oču, mož' jokala.
V prvem stihu še vlada a-jevsko vzidušje, ki naj smaselno prikaže monotonijo trpke usojenosti. To je prevladujoči zvočni motiv, saj je taka tudi zadnja beseda v drugem verzu. Poudarek na devetem zlogu je tudi tu odločujoč, čeprav se pred njim zvrsti otožna skalla vokalov i, o in u-ja, ki na tem mestu vsebujejo tožbo in bolečino.
Struktura verza kaže, da je pesem izdelana do potankosti. Znano je, da je verz trohejski deseterec, ki je zakonit naslednik dolge pripovedne vrstice. V njem je cezura najpogosteje za četrtim zilogom, ni pa to pravilo. Pesnik se ravna po smislu; vsebina mu je urejevalec verzifikaoijskih posebnosti. Vsak verz pa je dosledno smiselno dvakrat močneje poudarj'en. Prvič je akcent na tretjem, drugič na devetem zlogu. Nista si pa kvantitativno in pomensko enaka. Važnejši in močnejši je zadnji. Tako ima verz — gledano tudi z naglasnega vidika — dva dela. To mu daje ritmično obliko valovanja, ki ga vsebinsko nosi na prvi vrh v tretjem in od tod v višji na devetem zlogu. Sestavljen je iz pripravljajočega valčka, ki pripravlja pot za močnejši in večji val. V praobrazou je bil ta »melodij ski motiv« po A. Zigonu takle: ^—^/—^// (Prelepa / Vida //), v Prešernovi baladi je postal literarno oblikovan in dosleden deseterec v takile oibliki: —^/—^7/ (Lepa / Vida //). Razločok je samo v nenaglašeni začetni skupini, ki je pri Prešernu odpadla. Zakaj? Praobrazec je bil namenjen petju in celo plesu,
173
Prešernova toalada pripovedovanju. Iz te osraovne intencije je moralo priti do spremembe ritma in metra iz pevsiko balladnega v epsko ba'ladnega. S tem pa je prišla v poštev — iz srbske in španske epike znana — trohejska stopica in se je uveljavil deseterski verz. Tako se tudi Prešernov izbor verzne oblike ne zdi več zgoilj slučajen, pač pa je sad pesnikovega globljega premisleka in umetniškega čuta. Da pa je kljub zapleteni miselni strukturi lahko zadržal izrazito sklenjeno in strogo obliko, ni čudno, če se zavedamo, da so njegova največja spoznanja podana v formalno najbolj zahtevnih pesniških vzorcih.
In sklep? Imamo dve pesmi o Lepi Vidi. Prva je ljudska balada, druga Prešernova izvirna epska pesem, ki si je od prve izposodila samo motiv. Ta motiv je Prešeren predelal v balado, ki ima v sebi bistvene črte dolbe, v kateri je živel pesnik, in kar je še posebej pomemlmo: postala je izpoved Prešernovih spoznanj o sebi, o svetu in življenju. Ljudska pesem nima tiste lastnosti, ki je v Prešernovi osnovna dragocenost. Imenujem jo po Copu »ernste Gedankenpoesie«. V njej so se tudi ljudske sestavine v novem zrenju pomaknile na kvalitativno višjo in novo stopnjo, ki je izrazito Prešernova. V Lepi Vidi je namreč tako človeško razsežna etična in moralna, svetovnonazorska in estetska problematika, da tak naziv popolnoma zasluži. Zasluži pa tudi, da za naprej bolj velja kot samo Prešernovo delo, saj za takšno priznanje govori vsa njena notranja struktura.
13. Paul van Tieghem, Le Romantisme dans la Utteralure europeenne, Paris 1948, str. 435.
14. Jezik in slovstvo IV, str. 202.
15. P. van Tieghem, n. d., str. 259.