Listek v nagrobni venec tovarišici Mileni Fistrovi Predpomladno snovanje drhti v prirodi. Ostri koti bledih, nemočnih sončnih žarkov že vstajajo, razhlapevajo in se zlate, da bodo skoro kot vroče, oplojujoče žarke strelice pogodile rosno zemeljsiko grudo, noseč ji sil in življenja. Še zadržuje zemlja v bojazljivi ljubezni semena in klice v svojem skrbnem naročju, boječ se, da jirn hlad ne stori zlega, a pripravlja se že na svojo veliko daritev. Ti, Milena, pa si že dPtrpela svojo veliko daritev in zemlja te je baš zdaj zvabila vase, da Te očuva nadaljnjega zlega. Vrbnik nad morjem, slika Tvojega rojsrtmega kraja, visi v moji šolski »obi. Strme pečine strme muko vase, kot skalnata pravljica iz kamenite davnine, vkleta v togo, vekovečno enoličje. Pa se razpenja nad sikalinami vijolična svila južnega neba in v čudovito mehkih odtenkih se prelivajo ostri obrisi pečin v nemirni odlsevajoči prozornosti morskih valov. Kontrasti! Za rnirnimi, negfbkimi, skora) ittrdimi potezami Tvojega obličja se je skrivalo detinsko rahločutje, profinjena srčna kultura v Tvoji rezervirani malobesednosti filozofska bistrina duha, v vseh Tvojih samoniklih naziranjih neupogljiva značajnost ter v vsem početju in nehanju vprav gigantska odločnost, redek dar žena! Kontrasti! »Vrbniče nad morem«, sem Te zvala. Pa kaj bi govorila jaz; saj je vse lepše, kar si nam povedala sama. Ko si odpotovala iz Golnika v Kranjsko goro, pišeš: »Oj, vse bo še dobro! V&aik datn hodim na sprehod' in diham, diham ta čudoviti gorenjski zrak, zdi se mi, da mi je zrastlo trdtje krilo pljuč. Mnogo fiern sama. Samota in trpljenje blaži človeka, bolest da mislim božjo moč, poglabljam se vase, pogovarjam se z dušo in tolažim rane svojega srca.« štiri postaje je imel križev pot Tvojega trpljenja: Ljubljana, Golnik, Kranjska gpra in Zagreb. Odločila si se, podvreci v Zagrebu srnrtno nevarni operaciji na pljučih. Vedela si, da se 90 odsitotkov teh operacij ponesreči, a nisi malodušno oklevala, vedro, bodro si razmotrivala vse rnožiiiOtsti, urejala in čakala iz Zagireba poziva. O, vem, nisi hotela biti nositeljica otrovnih semem, ki bi v tesni prostornmi šolskih sob ogrožala mlada življenja. O, vem, nisi hotela izobčena v brezdelju životariti. Brez dela, šole in mladine za Te ni bilo življenja. »Aut, aut,« si dejala. »zdravje ali smrt!« Pred odhodom si nas obiskala v šoli, šalila si se z mojimi, svojimi učenkami iii kot bi Šla na veselo potovanje zaklicala: »Na svidenje v maju, tedaj bo pomlad, kako nestrpno je pričakujein. Oj, pomlad, zdravje, zdravje!« Zaupanje Te je varalo. Odhitela si za pozivom — v smrt. Da, Milena, spet bo pomlad ifii svet bo ves zlat — v žahijki bo ptioka zapela gomila Ti bo razcvetela! Tvoj pogled bo zaprt, v večni mrak potopljen. Oj, pomlad., kako temna bo smrt tedaj, ko bo vsa zetnlja vrt, spet maj. iPrikloni 'dobrotno do njenih se vrat, niže vse bliže, da bo saj ob njertem srcu pomkid!