Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM Avtorja knjige, akademika prof. dr. Ferda Gestrina (1916–1999) bo bralec bolje kot skozi suhoparne življenjepisne podatke spoznal po drobnih omembah, ki jih je ob razlicnih priložnostih bil pripravljen povedati o sebi sam. Predstavljajo ga kot cloveka, profesorja in znanstvenika. Avtorjev priimek v prenesenem pomenu oznacuje nadnaravno bitje – podvodnega moža. Morda mu je prav to pomagalo, da se je kljub skromnim razmeram, v katerih je odrašcal, uspešno prebijal skozi življenje. Pomanjkanje v rani mladosti je ugnal s trdim delom in se že zgodaj zacel preživljati sam, in to vse do diplome leta 1940, oz. do zacetka služenja vojaškega roka v Sarajevu. Tam je tudi doživel izbruh vojne in prve spopade z ustaši v Mostarju. Kasneje so ga zajeli Nemci in ga odpeljali v ujetništvo. Po vojni se je posvetil pedagoškemu poklicu kot gimnazijski profesor in kot profesor na uciteljišcu. Ko je v zacetku petdesetih let z ekskurzijo obiskal Pazin, je prišlo do nesrece. Kraško kotanjo pod pazinskim gradom, kjer je stal s svojim kolegom prof. Kosmatinom, je zalil nenaden izbruh vode. Cudež je bil, da se je prof. Gestrin tedaj uspel rešiti, medtem, ko je njegov prijatelj v nesreci izgubil življenje. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil republiški inšpektor za zgodovino, leta 1959 pa se je zaposlil na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V zacetku šestdesetih je prebil daljši cas na študijskem izpopolnjevanju v Parizu pri prof. Fernandu Braudelu, enem najvidnejših predstavnikov novega francoskega zgodovinopisja. Kot profesor obce zgodovine srednjega veka je na oddelku za zgodovino predaval do 1983. Tega leta je postal dopisni in 1987 redni clan SAZU. Prof. dr. Darja Mihelic Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM Partizani (Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije) Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM Uredil in spremno besedilo napisal OTO LUTHAR Ljubljana 2016 Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM Druga, prenovljena izdaja Uredil in spremno besedilo napisal Oto Luthar Jezikovni pregled Aina Šmit Oblikovanje in prelom Brane Vidmar Izdajatelj Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Glavni urednik Aleš Pogacnik Za založnika Oto Luthar Tisk Cicero Begunje, d. o. o. Naklada 400 izvodov Druga, prenovljena izdaja, prvi natis. Ljubljana, 2016 Fotografija na naslovnici: Idila pod Krimom, spomladi 2012, avtor Rok Godec; objavljeno z avtorjevim dovoljenjem. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Ig) 94(497.451) GESTRIN, Ferdo Svet pod Krimom / Ferdo Gestrin ; uredil in spremno besedilo napisal Oto Luthar. - 2., prenovljena izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 ISBN 978-961-254-965-7 287267328 © 2016 ZRC SAZU. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612549657 KAZALO Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Zgodovinski razvoj podkrimskih vasi Najstarejša poselitev in rimsko gospostvo . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Pod valpetovim bicem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Stoletje kapitalizma (1848–1941) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .47 V stari Jugoslaviji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .59 Narodnoosvobodilni boj in podkrimske vasi Italijanska okupacija in zacetki narodnoosvobodilnega boja . . . . . 83 Vkljucevanje podkrimskih vasi v OF in NOB . . . . . . . . . . . . . . 100 Polet narodnoosvobodilnega boja v prvi polovici leta 1942 . . . . . . 119 Leto grozot, omahovanja in vztrajanje (od julijske ofenzive do kapitulacije Italije) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Pod nemško okupacijo in domobransko prevlado . . . . . . . . . . . 214 Osvoboditev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Zakljucna beseda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Mikrozgodovina smrti in upanja (Oto Luthar) . . . . . . . . . . . 433 Razclenjeno kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 443 U VOD V študiji z naslovom Svet pod Krimom, ki zajema obmocje treh krajevnih skupnosti, tj. Ig, Iška vas in Tomišelj, je prvic podan zgodovinski pregled tega majhnega obmocja slovenskega ozemlja od prazgodovine do zgodnje pomladi 1945, ko se je koncala mora okupacije in nacisticnega »novega reda« ter v Evropi morija druge svetovne vojne. Težišce besedila je na casovno kratkem, a zgodovinsko pomembnem casu narodnoo­svobodilnega boja. Motivi, ki so me vodili v to smer, so bili raznovrstni. Med drugim sem menil, da v zgodovinopisju o NOB primanjkuje podrobnih znanstvenih mikro­študij, ki morejo veliko prispevati k splošni zgodovinsko resnicni podobi dogajanja. Izbrano obmocje je bilo zaradi mnogih specificnosti še posebej primerno. Prav tako zame ni bilo sprejemljivo iztrgano in nekompleksno prikazovanje obravnavane snovi – še najbolj pa so motile enostranske, poenostavljene in nekriticne ocene vecplastnosti dogajanja na eni in na drugi strani. V središce raziskave sem postavil ljudi, domacine na obeh straneh, njihovo mno-žicno odzivanje na splošno in lokalno dogajanje ter njihovo sodelovanje v njem in po­sledice, tudi negativne, ki so temu sledile. Usoda jih je v mnogih primerih premetavala z ene na drugo stran, v boj za eno ali drugo vizijo reševanja slovenskih eksistencialnih vprašanj tistega casa in poznejšega razvoja, v krvavi bratomorni boj, ki je dobival oblike in znacilnosti državljanske vojne v pogojih okupacije in kolaboracije. Vojaško plat razvoja sem v besedilo vkljuceval le kot okvir splošnemu dogajanju, še posebej zaradi razumevanja vseh notranjih in zunanjih pretresov, telesnih in psihicnih naporov, strahu in groze, unicevanja materialnih dobrin in pomanjkanja, ran in smrti prizadetih. Delo, ki je bilo po vecletnih raziskavah zakljuceno spomladi leta 1989, je morda prav zaradi metodoloških prijemov, razumevanja dogodkov in zato, ker je bilo napi­sano brez stereotipov, moralo cakati na objavo. Besedilo je po vsebinski plati, glede formulacij in ocen, uporabe virov in literature ostalo tako, kakor je nastalo pred leti. V Ljubljani, avgusta 1993 Ferdo Gestrin Zgodovinski razvoj podkrimskih vasi NAJSTAREJŠA POSELITEV IN RIMSKO GOSPOSTVO Ljubljansko barje je bilo poseljeno že zgodaj v prazgodovinskem obdobju in bilo, sodec po arheoloških najdbah, od takrat naprej neprestano obljudeno. V tem prazgodovin­skem casu je jugozahodni del Ljubljanske kotline zalivalo obširno, vendar le nekaj metrov globoko jezero, ki je segalo vse do podnožja Krima in okoliškega hribovja. Iz jezera so se kot otoki dvigale osamele vzpetine. S svojim geografskim položajem je to obmocje že v stari kameni dobi privlacilo ljudi.1 O stalni naselitvi na tem ozemlju lahko govorimo vsaj od konca mlajše kamene dobe dalje.2 Barje je bilo tedaj že soraz­merno gosto poseljeno. Eno izmed obmocij poselitve je bilo tudi podkrimsko jezersko obrežje oziroma njegove plitvine. Tu so nastala kolišca, ki so bila prave vasi. Casovno poselitev sega od poznega neolitika prek bakrene dobe, do zacetkov bronaste dobe. Zajemajo torej predvsem dobo drugega tisocletja pred našim štetjem. Prav v eneolitiku so prebivalci teh naselij dosegli izjemen razvoj. Eno izmed naselij in hkrati eno izmed središc kolišcarjev, je bilo v bližini poznej­šega Iga. Tu so leta 1875 na ledini Kepje ob Ižanski cesti izkopali prvo znano kolišce na Barju. Toda najstarejša najdba, ki govori o kolišcarjih, je drevak, iz hrastovega debla izdolben coln, ki so ga našli ob gradnji prekopa Spodnji Galjevec v letih 1826/28. V prazgodovinsko obdobje sodi vec kot 30 najdb takšnih prevoznih sredstev na Barju. Danes poznamo že vec kot sto najdišc, ki pripadajo kolišcarjem, med njimi je skoraj 20 kolišcarskih naselbin, od tega najvec v okolici Iga. Poleg kolišca na Kepjah kaže omeniti še kolišce v Partih, ob Maharskem prekopu in Resnikovem prekopu. Najstarejše doslej znano kolišce v bližini Iga je bilo ob sedanjem potoku Resnik, arheologi ga postavljajo v cas okoli leta 2300 pred n. št. Vrhunec so ižanska kolišca dosegla v casu kolišc na 1 Prim. D. Josipovic, Ob odkritju najdišc sileksov na Ljubljanskem barju, Kronika 33 (1985), str. 1 sl. 2 O geografski podobi Barja glej A. Melik, Ljubljansko Mostišcarsko jezero in dedišcina po njem, Ljubljana 1946; isti, Slovenija II, 3 Posavska Slovenija, poglavje Barje, Ljubljana 1959, str. 162 sl. Za poselitev in zgodovinski pregled: Arheološka najdišca Slovenije, Ljubljana 1975; P. Petru, Arheolo­ ška obdobja, v Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 17–93; Praistorija jugoslavenskih zemalja II. Neolitska doba, Sarajevo 1979, III. Eneolitska doba, Sarajevo 1979, str. 137 sl., IV. Bronzana doba, Sarajevo 1983, str. 21 sl. (avtor S. Gabrovec). Kepjah in v Partih v drugem tisocletju. Tedaj je Ljubljanska kotlina s številnimi kolišci doživljala prvo obdobje svojega razcveta.3 Najstarejši prebivalci kolišc, katerih etnicne pripadnosti ne poznamo, so bili predvsem lovci in ribici na stopnji nabiralništva, ki so živeli v rodovnih skupnostih. V kolišcih iz zacetne bronaste dobe so ljudje že poznali poljedelstvo (pšenica), domace živali in celo vinsko trto. Prebivalci na kolišcih na Kepjah in v Partih pa so se ukvarjali tudi s precej razvito domaco obrtno proizvodnjo (kamenega, košcenega in kovinskega – bakrenega in bronastega – orodja in orožja ter loncenine) in posegali v menjalno trgovino na zelo obsežnem ozemlju. Morda so se pri njih tedaj pojavili prvi elementi zacetne geneze plemenskih skupnosti. Na splošno pa vendar velja, da je bil poglavitni vir prehrane kolišcarskih skupnosti na Barju lov in nomadska živinoreja povezana z nabiralništvom in še zelo skromnim poljedelstvom. Njihovo celotno gospodarstvo je bilo še vedno naturalno, brez kake vecje proizvodnje in menjave.4 V zacetku bronaste dobe, ki je na Slovenskem trajala približno od leta 1850 do leta 800 pred n. št., so propadla kolišcarska naselja in z njimi tudi kolišcarska kultura na Ljubljanskem barju. Vzrokov za to ne poznamo natancno. Verjetno se je z vdorom novih ljudstev v naše kraje okoli leta 1200 pred n. št. pojavila kultura tako imenovanih žarnih grobišc. Iz tega obdobja sta tudi naselbini pri Iški Loki in Mateni. V kamno­lomu za cerkvijo sv. Janeza v Podkraju pri Tomišlju so našli zakladno najdbo bronastih sekir, kar kaže na promet in trgovino, a tudi na nemirne procese selitev plemen v casu kulture žarnih grobišc okoli leta 1200 pred n. št. Na severovzhodni strani iškega vr­šaja na ledini Gmajna na vzhodni strani Ižanske ceste so pri izkopavanju po letu 1974 našli tudi bronasto sulicno ost iz obdobja kulture žarnih grobišc.5 Ljudstvo žarnih grobišc, ki mu na široko sledimo tudi na obmocju Ljubljane, je zapolnjevalo življenje na Ljubljanskem barju zlasti med pozno bronasto dobo in nastopom Ilirov.6 Prav na ljubljansko obmocje, kjer je bil prehod z Barja proti notranjemu delu Ljubljanske 3 R. Ložar, Stratigrafija in kronologija stavb na koleh pri Studencu, GMS 23 (1942), str. 85 sl.; J. Korošec, Nova kolišca na Ljubljanskem barju, Arheološki vestnik 4 (1953), isti, Oris predzgodovine Ljubljane, v Zgodovina Ljubljane I, Ljubljana 1955, str. 243 sl.; S. Jesse, Novo odkriti kolišci na Ljubljanskem barju, Arheološki vestnik 6 (1955); P. in J. Korošec, Najdbe s kolišcarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju, Arheološki katalogi Slovenije 3, Ljubljana 1969; T. Bregant, Kolišce ob Maharskem prekopu pri Igu, Porocilo 3 in 4, Ljubljana 1974 in 1975; Z. Harej, Kolišce v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju, Porocilo 6, Ljubljana 1978; T. Bregant, Novi rezultati raziskav Ljubl­janskega barja, v Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 22 sl.; H. Parzinger, Die Stellung der Uferrandsiedlungen bei Ljubljana im äneolitischen und frühbronzezeitlichen Kultursystem der mittleren Donauländer, Arheološki vestnik 35 (1984), str. 13 sl.; Z. Harej, Kultura kolišc na Ljubljan­skem barju, Ljubljana 1986. 4 Z. Harej, Kultura kolišc, o.c., str. 122–124. 5 D. Josipovic, o.c., str. 3. 6 I. Puš, Žarnogrobišcna nekropola na dvorišcu SAZU v Ljubljani, Ljubljana (SAZU) 1971; isti, kotline, se je premaknilo tudi težišce naseljenosti. Na prostoru Novega trga je nastalo veliko grobišce žarnih grobov, ki sodi med najvecja prazgodovinska grobišca te kulture iz casa med iztekajoco se bronasto dobo in zacetkom starejše železne dobe. Na grobišcu v Ljubljani so pokopali vec generacij tamkajšnjih prebivalcev, katerih naselbina je še vedno neznana. Ne vemo, ali je bila na Gradu ali morda pod grajskim hribom ali pa celo na zemljišcu poznejše rimske Emone. Vsekakor so na tem grobišcu pokopavali okoli 400 let, približno od leta 1000 do leta 600 pred n. št. Naselbina je morala biti na vrhuncu okoli leta 800 pred n. št., torej v casu, ko se na slovenskih tleh zacenja obdobje železne dobe in se kot prvo znano prebivalstvo pojavi ljudstvo Ilirov s svojimi velikimi gradišci na Magdalenski gori, v Sticni, pri Novem mestu, na Rifniku in drugje, na zahodu pa Veneti oziroma Karni (Most na Soci).7 Nosilci kulture žarnih grobišc, katerih etnicne pripadnosti ne poznamo, so svoje mrtve sežigali in nato njihov pepel ter kostne ostanke shranili v platneno ali usnjeno vrecko in jo položili v vecjo lonceno posodo, žaro (vcasih narejeno v obliki hiše), ki so jo zakopali v zemljo. V grob so priložili razne dodatke, zlasti bakreno okrasje (zaponke, obeske, igle itd.), in druge predmete, tudi hrano, ki naj bi bila popotnica umrlemu v posmrtnem življenju. Pridatki grobovom so mocno izenaceni in sorazmerno skromni, kar kaže na enoten pogrebni ritual. Orožja v žarnih grobovih skoraj ni bilo, kar pa še ne pomeni, da med živimi ni bilo bojevnikov in družbene slojevitosti. Toda kakšna pa je ta družbena slojevitost bila, ni mogoce reci; vsekakor družbene razlike niso bile izrazite. Železnodobne najdbe na Ljubljanskem barju (Ig, Pungert nad Igom, Matena, Staje, Dobravica, Gornji Ig in Iška) in na vzpetinah nad njim (npr. na Molniku) potrjujejo domnevo, da je prebivalstvo tudi v tem casu vztrajalo v neposredni bližini obljudenih krajev, znanih že iz prejšnjih prazgodovinskih obdobij.8 Tu so takrat prebivali Iliri in za njimi deloma Kelti, ki so prišli v naše kraje po letu 400 pred n. št. V zahodnem delu Barja so morda živeli keltski Tavriski.9 Prodor Keltov pa je pomenil vkljucevanje sedaj slovenskega ozemlja v gospodarsko ter kulturno življenje srednje in zahodne Evrope. Sorazmerno gosta naselitev na Ižanskem v starejši in mlajši železni dobi je bila vsekakor povezana tudi z naravnimi, geografsko prometnimi pogoji. Zajela je višje tocke proti notranjosti (gradišce na Pungertu nad Igom, gradišce nad Pijavo gorico, Mokrc) in ugodne lege na ravnini neposrednimo pred barjanskimi tlemi, kakor npr. vršaj ob reki Iški, ki so bile ugodne za poljedelstvo. Gosto naselitev so omogocali tudi Prazgodovinsko žarno grobišce v Ljubljani, Ljubljana (SAZU) 1982; Bronasta doba na Slovenskem. 18.–8. stoletje pr. n. št. Ljubljana 1987. 7 Glej op. 6; P. Petru, o.c., str. 39 sl.; I. Puš, Ljubljanski prostor v starejši železni dobi, v Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 28 sl. 8 D. Vuga, Železnodobna najdišca v kotlini Ljubljanskega barja, Situla 20/ 21 (1980), str. 199 sl. 9 P. Petru, o.c., str. 62. bližina izvirov pitne vode in prehodnost zemljišca od barjanske ravnine v notranjost pokrajine (v smeri Ig–Gornji Ig–Cerknica–Notranjska–morje in Ig–Želimeljska dolina–Kocevska) ter povezava od zahoda proti vzhodu ob vznožju hribovitega južnega obrobja Barja (morje–Notranjska –Vrhnika–Ig–Dolenjska). Tem smerem se pridružujejo še vodne poti po Ljubljanici in njenih pritokih.10 Po teh smereh in poteh je že takrat tekel omembe vreden promet, povezan tudi z anticnim izrocilom o Jazonu in Argonavtih ter njihovi poti prek naših krajev (Plinij Starejši, Naturalis historia in drugi anticni pisci). Nakljucne najdbe v rekah kažejo na recni promet s colni ali splavi. Drevak, ki so ga našli v Crni vasi, in velik prevozni coln iz Lip sta verjetno prav iz tega železnodobnega obdobja. Verjetno drži domneva, da se je kot prekladališce in pristanišce razvijalo naselje na mestu sedanjega Iga, ki je v mlajši železni dobi morda obsegalo tudi ravninski del ob izviru reke Išce, kjer je bilo pozneje ugotovljeno rimsko naselje (vicus – vas), ki ga izpricujejo epigrafski spomeniki (napisi v kamnu) že v zgodnji rimski dobi.11 O kopnem prometu pa izrecno govori leta 1981 v vasi Brest odkrita zakladna najdba velikih noriških srebrnikov (tetradrahem), ki sodi med najpomembnejše keltske novcne zaklade sploh.12 Ilirski in keltski prebivalci so poleg kmetijstva poznali že precej razvito obrt in se ukvarjali s trgovino. Kelti so kovali tudi svoje novce. Njihova družba je bila že precej razslojena in njihova aristokracija že zelo mocna, vendar so med ljudstvom še pre­vladovale rodovno plemenske družbene oblike. Rimska osvojitev in utrditev rimske oblasti nad našim ozemljem na prelomu letoštetja sta Barju in podkrimskemu obmocju prinesla velike spremembe. Za tedanje slovensko ozemlje je nastopilo obdobje zgodo-vine. Sužnjelastniški družbeni red se je uveljavil kot prva, najstarejša oblika razredne družbe na naših tleh. Razširila se je anticna civilizacija, v kateri so se polagoma ro­manizirali pripadniki starega prebivalstva, Iliri in Kelti. Naseljenost prebivalstva na tleh okoli Barja se je bistveno zgostila. Na sedanjem Gradišcu v Ljubljani je že zgodaj zraslo mesto Emona (Colonia Iulia Emona) na prostoru prejšnjega tabora XV. legije, ki se je leta 15 po n. št. premaknila proti donavskim mejam. Do ustanovitve Emone je bilo tu najvažnejše naselje Nauportus (Vrhnika). Razvila so se tudi nova naselja pod Krimom, kjer je vzcvetelo še posebej po imenu neznano naselje na Igu, kjer so se ohranili številni rimski kamniti nagrobniki. Na teh epigrafskih spomenikih z latin­skimi napisi so se ohranila številna imena starega ilirskega in keltskega prebivalstva 10 D. Vuga, o.c., str. 204. 11 J. Šašel, Prispevki za zgodovino rimskega Iga, Kronika 7 (1959), str. 117 sl.; isti v ANSI 180; isti, K zgodovini Emone v rimskih napisih in literaturi, v Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 35 sl. 12 D. Vuga, Ljubljansko barje v arheoloških obdobjih, Vodniki 118, Maribor 1982. na obmocju jugovzhodnega dela Ljubljanskega barja pod Krimom, ki je kljub procesu latinizacije in romanizacije vsaj delno ohranjalo svoje znacilnosti.13 Rimljani so Barju po barjanskem obrobju zgradili sistem poti in cest, glavna prometnica pa je bila cesta od morja, cez Kras, skozi Nauportus do Emone ter naprej proti vzhodu in severovzhodu. Iz Emone je rimska cesta vodila tudi prek Iga in Blok na Kras in v Trst.14 Na Ižanskem sta bili doslej ugotovljeni cesti na relaciji Lavrica – Babna gorica – Kremenica, ki je morda vodila naprej v Želimeljsko dolino in proti Turjaku, ter na relaciji Babna gorica – Podpec. Sicer pa anticne ceste po Ljubljanskem barju še niso dovolj dobro raziskane. O trgovskem prometu na obmocju Iga prica nedavno odkrita najdba rimskih novcev (antoninijanov) iz tretjega stoletja.15 Povecanje prebivalstva na Ižanskem lahko povezujemo še s pomenom rimskega kamnoloma v Podpeci, ki je služil ne le za izgradnjo cest, ampak tudi za izgradnjo Emone, ter vodnega prometa po Ljubljanici in njenih pritokih. V Emoni je obstajal poseben kolegij colnarjev, ki je morda povezoval tudi colnarje na Ižanskem (collegium naviculariorum). Delovna sila za podpeške kamnolome je bila v rimskem casu predvsem z Ižanskega. Tam je bilo tudi središce za izdelovanje orodja, ki so ga uporabljali v kamnolomih in kamnoseških delavnicah. Glede na dejavnosti v kamnolomu in prevoz kamna so Rimljani regulirali tok Ljubljanice na Barju in speljali strugo do Podpeci že v prvi polovici 1. stoletja po n. št. Kje je bilo pristanišce za podpeške kamnolome, doslej še ni bilo ugotovljeno. Z regulacijo Ljubljanice so izboljšali vodni promet med Nauportusom in Emono. Koliko so regulacijska dela Rimljanov služila tudi za izsuševanje Barja, ni jasno. Vsekakor s tem niso povecevali izkorišcanja barjanskih tal za poljedelstvo. Ljubljansko barje je bilo v rimskem casu zelo prometno, toda vecinoma nenaseljeno ozemlje.16 V 4. in 5. stoletju je rimski imperij vse bolj slabel. Zaradi notranjih družbenih nasprotij, uporov sužnjev in provincialov ter gospodarskega upadanja je padal v vedno vecjo splošno krizo. Zaradi preseljevanja ljudstev, ki so vpadala na ozemlje rimske države in se tam tudi naseljevala, so v poznorimski dobi rimske oblasti gradile obrambne postojanke in zapore na poteh proti Italiji od Kvarnerja do Julijskih Alp. Njihove ostanke so našli tudi na obmocju Golega. Vendar te postojanke niso preprecile 13 J. Šašel, o.c.; R. Katicic, Suvremena iztraživanja o jeziku starosjedilaca ilirskih provincija. Naucno društvo SR BiH, posebna izdanja, knj. IV. Centar za balkanološka ispitivanja, knj. 1. Sarajevo 1964, str. 26 sl.; isti, Keltska osobna imena u antickoj Sloveniji, Arheološki vestnik 1966, str. 158 sl. 14 Splošno o rimskih cestah glej A. Premerstein – S. Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain, 1899; za ižansko podrocje J. Šašel, o.c., str. 117 sl.; M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, str. 17. 15 P. Kos, Ig: najdba antoninijanov tretjega stoletja, v Situla 29, Ljubljana 1991. 16 A. Melik, Ljubljansko Mostišcarsko jezero, o.c.; M. Kos, Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane, Geografski vestnik 23 (1951), str. 157 sl. selitve ljudstev, ki so zacela postopoma prevzemati oblast v posameznih delih imperija do njegovega konca v 5. stoletju.. Po krajšem obobju gospostva Vzhodnih Gotov, ki je vkljucevalo tudi velik delu zahodnega Balkana, se je za krajši cas obnovila oblast Bizanca. Na današnjih sloven-skih tleh se je obdbje antike zakljucilo s prihodom Langobardov in Slovanov konec 6. in v zacetku 7. stoletja. Iz casov preseljevanja ljudstev imamo v podkrimskem obmocju doslej le malo znanih najdišc, kar morda kaže na to, da so bili ti kraji bolj na obrobju takratnega dogajanja. Tudi cas naseljevanja Slovanov, ki so že do konca 6. stoletja dosegli obrobja takrat verjetno spet bolj zamocvirjenega Barja, ni jasneje osvetljen z arheološkimi najdbami. Vsekakor pa lahko zaradi razmer drugod na slovenskem ozemlju domne­vamo, da so Slovani tudi v podkrimskem ozemlju prišli v neposreden stik s starimi latiniziranimi in romaniziranimi prebivalci, ki so se pred »barbari« umaknili v varnejše hribovite kraje. POD VALPETOVIM BICEM UTRDITEV FEVDALNE DRUŽBE Slovani, predniki Slovencev, so se na obmocje Barja verjetno naselili iz prostora okoli Grosuplja in Šmarja. Ob južnem in vzhodnem robu Ljubljanske kotline se je naselitveni tok razcepil: prvi je segal od Iga in Preserja v okolico Vrhnike, drugi pa je ob stari rimski cesti in prek gricevja vzhodno od nje tekel proti obmocju poznejše Ljubljane, kjer se je združil s posavskim naselitvenim tokom.17 S prihodom prednikov Slovencev je podkrimsko ozemlje v casu zgodnjega sre­dnjega veka doživljalo podoben splošen zgodovinski razvoj v smeri fevdalne družbe kakor preostalo slovensko ozemlje južno od Alp. Po obdobju svobodnega, samosvojega življenja, ki ga v politicnem pogledu oznacujeta Samova plemenska zveza (623–658) in nato državna tvorba Karantanija, ki sta verjetno segali še v Ljubljansko kotlino in zajeli tudi podkrimsko obmocje, je sledila vkljucitev (po letu 745) in nato pokoritev slovenskega ozemlja frankovski monarhiji (okoli leta 820) ter pokristjanjenje pogan­skih Slovencev. S tem pa se ni uveljavila le njihova vkljucitev na zahod, v zahodno kulturo in zahodno sfero civilizacije, temvec tudi širjenje zahodne frankovske (nem­ške) oblike fevdalne družbene ureditve. S prihodom Madžarov in njihovo ustalitvijo v Panonski nižini proti koncu 9. stoletja in njihovim gospostvom tudi nad ozemljem južno od Karantanije proti Italiji se je na podkrimskem obmocju – podobno kot na drugih slovenskih podrocjih, ki so jih osvojili Madžari – stari slovanski nacin življe­nja v veliki meri podaljšal še za skoraj sto let. V tem casu je v širši okolici Ljubljane prevladovala župsko-županska ureditev, poleg nje pa so verjetno že obstajali koseški dvori s kosezi, ki so pozneje bili na Igu.18 Šele po zmagi nad Madžari in utrditvi oblasti nemških vladarjev nad slovenskim ozemljem (leta 973) se je do 12. stoletja v procesu fevdalizacije tudi na Ižanskem uveljavil nov, fevdalni družbeni red. Podkrimsko obmocje je bilo od vkljucno 11. stoletja dalje sestavni del velikega zemljiškega gospostva s središcem v Ljubljanski kotlini. Njegovi prvi znani gospodje so bili Spanheimi, ki so imeli bogato posest v slovenskih deželah. Njihovo ljubljansko 17 M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, str. 51. 18 S Vilfan, Zgodovina Ljubljane od zacetka 16. stoletja, v Zgodovina Ljubljane, 1984, str. 79. gospostvo je mejilo na loško gospostvo freisinških škofov (od leta 973 dalje) na za­hodu, na kamniško gospostvo na severu, na jugu in jugovzhodu je mejilo na velike posesti oglejskega patriarha (nastalo leta 1040), na vzhodu pa je bilo sorazmerno majhno gospostvo, prednik poznejše velike turjaške posesti. Okoli leta 1200 in vse do izumrtja rodbine (leta 1269) so Spanheimi tukaj imeli posest, ki je zajemala ozemlje južno od Save in Sore od Gorican po celotnem Ljubljanskem polju in Barju vkljucno z okoliškimi grici in podkrimskim ozemljem ter segala vse do Polhovega Gradca, skoraj do Logatca in do litijskega obmocja. Središce zemljiškega gospostva, njegove uprave, sodstva in gospodarstva je bilo na Ljubljanskem gradu (castrum capitale), ki se ga prvic omenja leta 1144. Tam je vcasih prebival clan rodbine, praviloma pa spanheimski upravitelj – kaštelan. Pri vsem tem so se Spanheimi in njihovi upravitelji opirali na svoje ministeriale (milites), ki so imeli in oskrbovali od gospoda podeljeno ministerialno posest, na kateri so imeli utrjeno postojanko (stolp, ki je prerašcal v grad) ali dvor kot središce. Spanheimski ministeriali so se imenovali po gradovih v Goricanah, Sori, Jeterbenku (Hertenberg – trdni grad) pri Žlebeh, Ljubljani, Hrušici, Osterbergu (grad na vzhodu) nad Savo, Polhovem Gradcu, Igu (kjer je morda že v zgodnji fevdalni dobi bil sedež ministerialov ali vsaj sedež militov v zvezi s kosezi), ki ga je Valvasor postavil na Iški turn, Falkenberg pri Turjaku, ter pozneje tudi na Turjaku. Tu so doslej svobodni gospodje v 13. stoletju postali podrejeni Spanheimom.19 Na zemljiškem gospostvu je takrat že povsem prevladal fevdalizem. Vsi svobodni so postali nesvobodni, na zemljo vezani podložniki, nad katerimi je fevdalec imel vso oblast, od njih je zahteval dajatve in jim nalagal vsakovrstna bremena. Nad podložniki je nato še stoletja dolgo švigal valpetov bic. Edini ostanki svobodnih so bili kosezi, ki so živeli na Igu, pod Molnikom in v Šiški pri Ljubljani.20 GOSPOSTVA IN PODLOŽNIKI NA IŽANSKEM Že v casu Spanheimov se je znotraj ljubljanskega zemljiškega gospostva zaradi dedova­nja, ženitev in odtujitev ministerialska posest zelo pomešala. Ko so se ministeriali po izumrtju spanheimske rodbine osvobajali odvisnosti od svojega gospoda, so postajali povsem samostojni fevdalci. Ta razvoj se je zakljucil v prvi polovici 14. stoletja, ko so Habsburžani, novi deželni knezi, leta 1338 izdali deželne privilegije in prejšnje mini-steriale izenacili s starim plemstvom. Prejšnje spanheimsko zemljiško gospostvo se je 19 P. Blaznik, Zemljiška gospostva v Ljubljani in njeni okolici, Razprave zv. 2, Ljubljana 1971, str. 31 sl.; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog II, Ljubljana 1980, str. 116; M. Kos, o.c., str. 258; J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, XI, str. 576; S. Vilfan, Zgodovina Ljubljane, o.c., str. 81. 20 M. Kos, o.c., str. 86. razkrajalo in drobilo tudi z darovnicami, podelitvami in prodajami svetnim fevdalcem in cerkvenim ustanovam, pa tudi mešcanom, ki so tako dobivali posamezne kmetije. Njihov delež je tako do leta 1340 ves cas narašcal. Vse to je vodilo k razkroju starega enotnega velikega ljubljanskega gospostva in k nastajanju novih manjših medsebojno neodvisnih zemljiških gospostev s podložniki, ki so živeli v raztresenih posameznih vaseh na širšem ozemlju. Tako je bilo tudi na Ižanskem, kjer so se še posebej razvila zemljiška gospostva z raztresenim podložniškim sistemom. Lahko bi rekli, da nobeno zemljiško gospostvo ni obvladovalo niti ene cele vasi na tem ozemlju, vsako je imelo v vasi le posamezno število hub – kmetij. V tem stanju morda lahko najdemo enega izmed pomembnejših vzrokov za sorazmerno naglo menjavanje podložnikov na kmetijah in za menjavanje lastništva celih, zlasti manjših zemljiških posesti.21 Vasi, ki danes tvorijo krajevne skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj, so torej pripadale vec zemljiškim gospostvom, ki so imela v vsaki vasi vecji ali manjši delež kmetij. Te vasi so v pisnih virih omenjene sorazmerno pozno, ceprav so v resnici mnogo starejše. Vzrok za to je predvsem pomanjkanje ohranjenih dokumentov, zlasti listin in urbarjev, saj se je najstarejši iz leta 1485 do danes le delno ohranil.22 V 13. stoletju se pojavljata samo vas in grad Ig (Iški turn, pozneje Trnek, nemško Thurnigg), v 14. stoletju pa se omenja še pristava pod gradom ob vodi, kjer je bil tudi mlin last gospodov Iških.23 Ig je postal osrednja vas obravnavanega obmocja. Vas in grad se oznacujeta tudi kot Studenec (Prunn in Igerphaar, In dem Turn, leta 1445) oziroma kot Sonek (Sonnegg).24 Prvotno ime vasi je bilo Studenec, Ig je bilo skupno ime za celoten okoliš Toda tudi vas se je veckrat imenovala kar Ig. Pozneje in v novejši dobi se je oznacevala kot Studenec – Ig, danes pa je uradno Ig. Prvotni ižanski grad ali grad Turn (turn Sunek zu Ig) je bil že leta 1444 v razvalinah, a so ga deloma obnovili.25 Ob koncu istega stoletja kakor Ig, leta 1300, se omenja tudi vas Gornji Ig pod Krimom (ze ober Yg in dem dorff).26 Vecina vasi na obravnavanem ozemlju se v virih omenja v naslednjem, 14. stoletju, in sicer po casovnem zaporedju: Iška vas (ze Ige in dem dorfe, 1321; Igdorff, 1369), kjer je bila cerkev sv. Mihaela (Ig in dem dorf pei sand Michel, 1353), Vrbljene (Verblach, 21 P. Blaznik, o.c., str. 31 sl.; Agrarne panoge II, str. 145 sl., 158 sl., 163 sl. 22 AS, Urbarji, sign. 47 u – Vermerk die Zins vnd Rantt die gen Awrsperg gehörnn In des Robar ambt im 85 Jar. 23 F. Schumi, Urkundenbuch II, str. 126–1249 maj 8 (Yge); Monumenta historica ducatus Carinthiae IV, 572–1262 jan. 24 (castris… Ighe, pozneje se oznacuje kot »turn zu Yg«); M. Kos, Gradivo za historicno topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I, Ljubljana 1975, str. 211 (meierhof zu Igg, 1350, hof Ig in dem vel de ze Igdorff). 24 M. Kos, Topografija, o.c., str. 212. 25 M. Kos, ibidem str. 213. 26 Prav tam. 1323), Brest, ki se oznacuje kot vas na obmocju Iga (in villa que dicitur Vrezzen in is /= Ig/, ok. 1330), Iška, kjer se omenja cerkev sv. Jere, ki so jo takrat posvetili (chirch czu sand Gerdrut in der Eych, 1352), Staje, kjer se je omenjal polovicni dvorec (einen halben hof zu Stay, 1357), Dobravica, ki se omenja kot del ižanske fare, kjer je bil tedaj tudi mlin (cze Hard in dem dorf… in Iger pharr, muel vnder Hard, 1363), kot del vasi Dobravica pa se omenja Draga (Drag) že leta 1349, Podgozd (under dem Wäldlin, 1385) in Tomišelj (Domischel, 1387, Thomuschl, 1415).27 Šele v 15. stoletju se v pisnih virih prvic pojavljajo naslednje vasi: Strahomer (Strachamer, 1415), Iška Loka (Lagkh, 1421) in Kremenica (Kremenz, 1421), Kot, ki se prvic omenja v turjaškem urbarju (Binkhell, Binkchell, 1463), Sarsko, kjer se omenja cerkev sv. Ruperta (zu sand Rueprecht zu Hundtarn, 1482) in šele leta 1496 Matena (Mathesdorff).28 V 15. stoletju se omenja tudi grad Ig (Sonnegg).29 Ob koncu srednjega veka in v 16. stoletju so imela v teh vaseh svoje kmetije na­slednja zemljiška gospostva: Iški turn, kjer so bili kot spanheimski ministeriali sprva gospodje z Iga, vse do konca 14. stoletja. Proti sredini 15. stoletja je bilo zemljiško gospostvo v lasti rodbine Leymtasch. Ko je izumrla, se leta 1539 v imenjski knjigi kot lastnik omenja Sigmund Turjaški, kmalu za njim pa so si posest pridobili Engelshauserji z Bavarske, s katerimi je bil tesno povezan kasnejši razvoj ižanskega gospostva. Zemljiško gospostvo je imelo kmetije v vaseh Studenec, Iška vas, Iška Loka, Kremenica, Kot, Sarsko, Staje, Gornji Ig in drugje. Gospostvo Ig (Sonneg), drugo ižansko zemljiško gospostvo, je bilo od prve po­lovice 15. stoletja dalje dolga leta povezano z rodbino Schnitzenbaumer. Proti koncu 15. stoletja so prišli v spor s Turjacani, ki so si pridobivali posamezne hube v obmocju Iškega turna in Sonnega (npr. v Strahomeru in drugje). Gospostvo je imelo zemljo in kmetije po vsem ižanskem ozemlju, zlasti pa na Igu, v Iški vasi, Iški Loki, Kotu, na Sarskem, v Stajah in na Gornjem Igu. Gospostvo ni bilo ravno majhno, leta 1539 pa je bil v imenjski knjigi dohodek ocenjen na 103 goldinarje in 47 krajcarjev. Že leta 1564 so bili lastniki ižanskega gradu grofje Auerspergi, nato od leta 1581 – 1805 Engelshauserji, pozneje pa do leta 1918 zopet Auerspergi, ko je posestvo kupil Josip Palme. Turjaška posest se je že zgodaj zacela širiti na ižansko obmocje. Stari Turjacani so bili sprva svobodni gospodje, v 13. stoletju jih srecamo med spanheimskimi mini-steriali, a so si še v istem stoletju pridobili posest Falkenberških gospodov, nekdanjih ministerialov na ljubljanskem gospostvu (npr. Želimlje, Mokrc). Novi Turjacani so 27 M. Kos, Topografija II, str. 104. 28 M. Kos, Topografija I, str. 277, 336, 352, II str. 532 in 576. 29 M. Kos, ibid. str. 213; M. Smole, Grašcine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 190. se na Turjaškem nato mocno uveljavili. Že v 14. stoletju so imeli posest na Studencu, dvorec med Igom in Iško vasjo in posest v Stajah. Do konca srednjega veka so si prido­bili posest Creteških in Krumbaških gospodov ter kupovali hube tudi od ljubljanskih mešcanov. Od konca 15. stoletja dalje so imeli Turjacani že velik del ižanskega oze­mlja, ne le hub ampak tudi velikih travnikov in gozdov, zaradi katerih so bili v sporih s samostanom Bistra, ljubljanskimi mešcani in ižanskimi kmeti. Najvecje število kmetij so imeli na Studencu, v Iški vasi, Vrbljenah in Strahomeru pa tudi v Iški Loki, na Kremenicah, v Kotu, Podgozdu in na Sarskem. Poleg omenjenih treh najvecjih zemljiških gospostev na obravnavanem ozemlju so bili tu še številni drugi fevdalni lastniki, njihove posesti in gradovi. Med posvetno gospodo je treba omeniti Ortneške gospode oz. Lamberge. Le-ti so v 16. stoletju tu imeli tako imenovani »tomišeljski urad« z vec kot 20 kmetijami v Tomišlju, Vrbljenah in Strahomeru, poleg tega pa še druge posesti na Studencu, v Iški vasi in na Gornjem Igu. Kranjska vicedomska posest je v zacetku 16. stoletja obsegala župo Ig, ki je vklju-cevala hube v Iški loki, Iški vasi in drugje, pa tudi župo Matena. Vanjo so takrat sodili tudi kosezi v Iški vasi. Obsežne so bile tudi cerkvene posesti in posesti raznih beneficijev. Samostan Bistra je imel posesti okrog Iške vasi, na Gornjem Igu, Dobravici in drugje. Kostanjeviški samostan je imel ob koncu 16. stoletja 13 hub v Brestu. Ljubljanska komenda (nemški viteški red) je imel svojo bolj oddaljeno posest združeno v osem žup, ena izmed njih je bila ižanska župa s posestmi na Studencu, v Iški vasi, Planinici in drugje. Komenda je leta 1711 svojo celotno ižansko posest (12 hub) prodala Engelshauserjem. Precej posesti si je z zemljišci v Vrbljenah, na Studencu in drugje pridobil ižanski župnik, pa tudi beneficij sv. Trojice v ljubljanski stolnici (kapitelj). Ta je imel vec kmetij v Iški vasi, Vrbljenah, Tomišlju, Kotu in drugod. Nekaj je bilo še manjših cerkvenih lastnikov (beneficijev), pa tudi ljubljanski špital in posamezni mešcani. Tako je imel v 15. stoletju ljubljanski trgovec Matko Videc desetine v Stajah in na Golem pri Igu. Vseh cerkvenih posesti je bilo na Ižanskem za kar lepo zemljiško gospostvo, saj je bila po imenjski knjigi ocenjena na 109 goldinarjev, 24 krajcarjev in 1 denaric.30 Položaj podložnih kmetov je bil na posameznih zemljiških gospostvih v splošnem precej podoben, v podrobnostih pa vendar razlicen. Opazujemo ga lahko na primeru turjaške posesti, ki jo zaznamujejo urbarji proti koncu srednjega veka in v zacetku 16. stoletja. Turjaška posest, za katero se je ohranil najstarejši urbar, je bila združena v uradu, ki ga je leta 1485 vodil neki Robar kot fevdalcev uradnik (in des Robar in 85 Jar). V tem uradu so Turjacani takrat imeli tri kmetije na Kremenici,31 tri hube in dva 30 P. Blaznik, o.c., str. 31 sl.; M. Smole, o.c. 31 Imeli so jih podložniki Pavel Fister, Urban in Pavel (vsak po polovico) ter Andrej in Mihael (prvi domca na Studencu - Igu, poleg tega pa sta dva podložnika placevala varšcino (vogtey) v višini 24 solidov, škaf ovsa in kokoš.32 Turjacanom je služil tudi mlin v vasi pod Iškim turnom (Laymtasch turn), kjer je mlinar (Zerigkh) placeval po 6 škafov žita. V Kotu pri Igu so imeli 1 kmetijo,33 v Podgozdu pa dve. V urbarjih za leti 1501 in 1504 so zapisi turjaške posesti popolnejši. Poleg kmetij v navedenih vaseh se v obeh urbarjih ome­njajo turjaški podložniki še v drugih podkrimskih vaseh, ki so bili turjaški vsekakor že pred tem casom. To so bile kmetije v naslednjih vaseh: 2 kmetiji v Iški vasi34 in 7 hub v Vrbljenah, na katerih je sedelo sedem podložnih kmetov, dve hubi pa sta bili pusti.35 Poleg tega je imel Jakob Vitsch z Iga pusto njivo v Vrbljenah in je zanjo placeval 12 solidov cinza; Luka Feinlack iz Vrbljen je za dve pusti njivi placeval še enkrat toliko, Šemper (Schemper) iz iste vasi pa je dajal 12 solidov za zašcitništvo (vogtey). Poleg tega je imel zemljiški gospod še nekaj drugih dohodkov od pustih kmetij.36 Za lesno in gozdno pravico v gozdu na Mokrcu nad Igom je moral leta 1501 vsak turjaški podložnik dajati ljubljansko kupno mero (kaufmass) ovsa in dva pišcanca, vendar za stavbni les in drva ni bilo treba odrajtovati (placevati) nicesar. Tudi turjaške travnike pod Pijavo Gorico so izkorišcali številni turjaški in drugi podložniki. Zanje so placevali razlicno visok cinž, ki se je gibal od 16 do 100 solidov na leto.37 Do novega urbarja v letu 1504 so se uporabniki teh travnikov v veliki meri zamenjali, kar morda dve, drugi eno tretjino). Dajali so predvsem cinž v denarju (vsaka po 1 marko in 50 solidov, v naturi pa 2 mernika ovsa, 4 pišcance in 20 jajc ter vozno tlako (ain weinfart). 32 Hube so imeli Krištof Fišer (Crise Vischer), Janez Robar in Martin Kovac (Smid) ter Gregor Krznar (Kursner), oba domca pa je imel Martin Stockh. 33 V Kotu je imel kmetijo Martin Pišek (Pischigk), ki je placeval 106 solidov, 6 škafov pšenice, 10 škafov prosa in 10 škafov ovsa, 20 jajc in vozno tlako za vino. V Podgozdu sta imela kmetiji Bernard in Jurij Dass, ki sta placevala vsak po marko solidov in opravila vozno tlako za vino. 34 Leta 1501 je prvo imel Pavel Slana, leta 1504 Simon, drugo pa Matija Vicnik (Wittschnikh); prva kmetija je dajala 3 marke solidov ter ovco z jagnjetom, druga pa 2 marki solidov, 4 pišcance in 20 jajc, AS, Urbarji, sign. 42 u in 43 u. 35 Podložniki so bili Jernej (imel polovico kmetije, druga polovica je bila pusta), Luka Rüppl (celo), Gregor Dass (polovicno), Viantin (polovicno pusto), Bernard Crne (polovicna, leta 1504 je bila pusta), Miha Klemenov brat (polovicna, leta 1504 je bila pusta) in Jurij Petelin (celo pusto). AS, Urbarji, sign. 42 u in 43 u. 36 AS, Urbarji, sign. 42 u in 43 u. 37 Travnike so leta 1501 imeli v uporabi: Pavel Slana, Marko Zerin in Jurij Pesec (Pessitz) iz Iške vasi, Fister, vdova Marjeta in Jernej Zuxn s Kremenice, Jurij Kovac, Martin Kovac in Rupreht Jurijev sin s Studenca - Iga, Rupreht Glasec (Glassitz), Miha in Miha Sarttl iz Iške Loke, Klemen, Jurij Gregor in Gregor iz Vrbljen, Harrerjeva podložnika Gregor Terzink in Gregor Zupan, podložnik lamberškega kaplana Marko Ermanko in Parr Rebec iz Strahomera. Leta 1504 pa: Gregoric iz Iške Loke, ki je imel tri travnike, Vinko Pesser iz Strahomera, Simon Varcnik, Pavel Slana, Jurij Kovac, Marko Zerin iz Iške vasi, Martin Ermanko, Luka Zemljak, Gregor Schuelmaister s Studenca - Iga, Gregor Jurincic, Martin Danjko, Pavel, Martin Kovac, mojster, Klemen, Luka Rueppl, Jernej Frank in Štefan izpod Freythoffa iz Vrbljen ter Pavel Phissl s Kremenice. kaže na to, da se je zanimanje zanje oziroma za njihovo izrabo spreminjalo, ker ver­jetno niso bili najboljši. To domnevo potrjujejo tudi prevladujoce nižje vsote cinža.38 Podobno razbito je bilo tudi ižansko gospostvo (Sonnegg), katerega lastniki so bili še do zacetka druge polovice 16. stoletja Schnitzenbaumi. V letih 1501/4 je imelo gospostvo v Iški Loki 3 kmetije, dve celi in polovicno, vse tri pa so si lastili podložniki s priimkom Dass.39 V Strahomeru je po urbarju iz leta 1501 gospostvo imelo dve hubi in dvorec, vendar je gospod Jorg Schnitzenbaum od teh dveh kmetij oddvojil dva travnika in ju prodal cerkvi sv. Jakoba v Strahomeru.40 Že leta 1504 je gospostvo v Strahomeru imelo le še poldrugo kmetijo in domec, na njih pa so sedeli povsem drugi podložniki kakor pred tremi leti. V Iški Loki so v tistem casu isti podložniki placevali nekoliko spremenjene dajatve.41 V isti vasi je imel polovicno kmetijo tega gospostva še Tomaž Dass.42 Poleg te posesti je ižanskemu gospostvu pripadala tudi desetina v vasi Kot, ki je prinašala 7 ogrskih goldinarjev.43 Kakor ti dve gospostvi so imela raztreseno posest tudi druga fevdalna gospostva na Ižanskem. Takšna razbitost je za to podrocje ostala znacilna še dolgo casa, prav tako pa tudi (številcna) prevlada majhnih zemljiških gospostev. Šele pozneje, zlasti v 17. stoletju, se je uveljavljal proces združevanja v okviru vecjih gospostev, ceprav so s hkratnim drobljenjem nastajala še nova majhna gospostva. Ta raztreseni podložniški sistem je moral za podložne kmete imeti ugo­dne, pa tudi neugodne posledice, kakršne so pac bile trenutne razmere. Vsekakor je razdrobljenost slabila enotnost kmeckih nastopov, ceprav ne moremo zanikati moci vaške solidarnosti, ki je tudi raztresenost posesti ni mogla zbrisati. V splošnem velja, da je bil pritisk zemljiških gospodov na manjših gospostvih vecji, ker so tudi mali fevdalci pri svoji neznatni posesti želeli živeti kakor plemici. V casu velikega enotnega spanheimskega ljubljanskega zemljiškega gospostva, ko je na njem obstajala klasicna ministerialna uprava, je bila verjetno še vsaj deloma v veljavi pridvorna oblika izkorišcanja zemlje s tlako in naturalnimi dajatvami. Ko se je to gospostvo zacelo razkrajati in so ministerialne enote prerašcale v samostojna zemljiška gospostva, ob tem pa so nastajala še druga nova, so fevdalci z redkimi iz­jemami zemljo v podkrimskih vaseh skoraj v celoti razdelili med svoje podložnike. Dvorci in pristave, v okviru katerih so gospodje v lastni režiji izkorišcali zemljo, so 38 AS, Urbarji, sign. 43 u – 1504 f 120 sl. 39 To so bili Cvetko, Juriman in Klemen Dass. 40 Kmetiji sta imela Peter, kovacev sin, in Peter Robac (1501) oziroma Pavel (des Konetz Ziechsun, 1504): »Vonsollhenhuebnnhatder Snytznpaumer zwo wisenn genomen vnd verkaufft Sand Jacob Kirchnn, die selben schullnnwiderumb zu der pracht geaignetvnd geben werden.« AS, Urbarji, sign. 42 u in 43 ufl 25 sl. 41 Glej op. 22. Domec pa je leta 1501 imel Tomaž Robac, leta 1504 pa Pavel Glichnn. 42 AS, Urbarji, sign 42 uf 116 in sign. 43 uf 135. 43 AS, Urbarji, sign. 43 uf 137. bili redki; v ohranjenih urbarjih se omenjajo le v Brestu, na Dobravici in v Mateni, ceprav so morda bili še drugje. Enota zemlje, ki so jo podložniki imeli v uporabi in obdelavi, je bila huba – kme­tija. Praviloma so hubo dobili prek zacasnega zakupa (Miethube), kar se je brez vecjih sprememb ohranjalo vse do reformnega obdobja Marije Terezije in Jožefa II. v drugi polovici 18. stoletja.44 V tem casu so se le redko pojavljale kmetije po dednem zakupu oziroma po tako imenovanem kupnem pravu (Kaufrecht). Šele v casu pred odpravo fevdalnih odnosov (pred letom 1848) je število dednih zakupov pocasi narašcalo v zvezi z raznimi vladnimi ukrepi; vendar se zdi, da v podkrimskih vaseh do zemljiške odveze niso prevladali. Sodec po najstarejših ohranjenih urbarjih ižanskega obmocja se na prehodu v 16. stoletje kmetije vecinoma niso delile na polovico ali celo na še manjše dele. Le redke hube sta uživala po dva podložnika hkrati, ki pa sta bila sprva verjetno v sorodstvu. Toda medsebojno razmerje dajatev ni bilo vedno deljeno na polovico. Tako sta si turjaško hubo na Kremenici okoli leta 1485 delila Andrej in Mihael – pozneje Janez Schneider – v razmerju dve tretjini proti tretjini.45 Prav tako so bile v tem casu še zelo redke tudi kajže oziroma domci (Hofstett), kar kaže, da se je kajžarstvo ob koncu srednjega veka tu šele zacelo pojavljati, oziroma je bilo še v povojih. Leta 1485 je imel na Studencu - Igu turjaški podložnik Martin Steckh v zakupu dve kajži, za kateri je placeval 24 solidov cinža. Leta 1490 se je v isti vasi pojavil tudi kajžar med posestjo ljubljanske komende v »župi Ig«.46 Hitrejši razvoj kajžarstva je sledil pozneje. Tudi pustih kmetij, ki so bile na nekaterih obmocjih slovenskega ozemlja v po­sameznih obdobjih zelo številne, je bilo pod Krimom sorazmerno malo. To pa ne pomeni, da v posameznih vaseh obcasno niso bile tudi bolj pogoste. Tako turjaški urbar iz leta 1501 v Vrbljenah izmed sedmih kmetij tega gospostva zaznamuje kar dve pusti in neposeljeni, dve drugi (cela in polovicna), ki sta bili oznaceni kot pusti, pa sta bili tedaj že zasedeni; prvo je imel v lasti Viantin, drugo pa sin Jurija Petelina. Istega leta se v vasi omenjajo tudi puste njive, ki so jih obdelovali podložniki iz drugih vasi. Tako je Luka Feinlack (?) iz Vrbljen za dve pusti njivi placeval 24 solidov cinža, Jakob Vitsch (Bic ?) z Iga pa za eno njivo polovico manj.47 V 16. stoletju so torej na ižanskem ozemlju povsem prevladovale cele kmetije. Zanje so podložniki kot glavno breme zemljiškemu gospodu odrajtovali cinž (census), placilo za zakup. Vecinoma so ga placevali v obliki denarnega zneska. Podobno kot 44 Glej AS, Urbarji, sign. II/26 u (1750), sign. II/21 u (Rustical Fassionen der Herrschaft Sonneg im Laybacher Kreis – 1756), sign. II/27 u (1778–1787). 45 AS, Urbarji, sign. 47 u (1485), sign. 42 u (1501). 46 Ljubljanska komenda, urbar 1490. 47 AS, Urbarji, sign. 42 u (1501) f 87–88. drugje v ljubljanski okolici48 so tudi sem na podeželje že prodrli elementi denarnega gospodarstva. Na to je nedvomno v precejšnji meri vplivala bližina vecje mestne na­selbine, Ljubljane. Denarno dajatev je glede na velikost in donosnost kmetije, a tudi v sorazmerju z vrednostjo drugih oblik dajatev (naturalnih dajatev), podložnik placeval v razlicno visokih zneskih. Brez naturalnih dajatev v žitu je cinž dosegel tudi višino treh mark solidov.49 Ob žitni dajatvi je bila denarna vsota bistveno manjša, dosegla je od 25 do 50 in le redkeje tudi kaj vec solidov. Naturalno dajatev so podložniki dajali predvsem v žitu – v pšenici in prosu ter še posebej v ovsu, ki se kot naturalna dajatev omenja najpogosteje. Posamezni pod-ložniki so odrajtovali tudi od 6 do 12 škafov (schaff) pšenice, prosa in ovsa (seveda poleg manjšega denarnega zneska). Poleg naturalne žitne rente je bila zaradi zelo razširjene ovcereje mocno uveljavljena tudi dajatev ovce z jagnjetom, ki so jo dajali spomladi okoli Jurjevega (Sand Jorgen Recht), vendar so podložniki ponekod name-sto tega že dajali denarno odškodnino v višini 20 solidov (npr. Vrbljene). V Mateni so vicedomske kmetije namesto dajatve v živini placevale 46 krajcarjev, vendar so v znesek vracunavali še druge obveznosti, ki so jih bili kmetje oprošceni. Praviloma so podložniki v naturi povsod dajali tako imenovane male dajatve, predvsem perutnino (kokoši, pišcance, gosi, kopune) in jajca. V nekaterih vaseh so podložniki dajali tudi prejo, npr. v Vrbljenah (Reistnhar) in Strahomeru (Harzeling).50 Tlake ižanski podložniki skoraj niso poznali, saj fevdalci v tem casu zemlje veci­noma niso vec obdelovali sami. Izjema je bila posest ljubljanskega špitala na Studencu - Igu – tu so podložniki delali 6 dni osebne in 5 dni vozne tlake na leto.51 Pac pa so morali podložniki drugih zemljiških gospostev za fevdalce opraviti tovorne poti. Tako so turjaški podložniki v Strahomeru, na Kremenici, Studencu - Igu in v Kotu (a tudi v sosednjih vaseh: Želimlje, Smrjene, Škrilje, Zapotok, Pijava Gorica) morali narediti eno ali dve vinski vožnji ali za vsako dati nadomestilo v višini od 15 do 20 krajcarjev. Podložniki vicedomskega, ižanskega (Sonnegg) in špitalskega zemljiškega gospostva so placevali celo po 26 krajcarjev. Vsi urbarji za to izredno gozdnato obmocje kot dajatev poznajo odškodnino za uporabo gozdov (Holtzrecht und Waldrecht), zlasti v povezavi z obdelavo lesa in pri­pravo drv. Vsaka kmetija, ki je bila obtežena s tem, je morala dati ljubljansko kupno mero ovsa ter enega ali dva pišcanca.52 Posamezni podložniki so bili dolžni placevati 48 Prim. F. Gestrin, Obdobje fevdalizma na ozemlju domžalske obcine v luci zemljiškega gospostva Jablje, Zbornik obcine Domžale, Domžale 1979, str. 23 sl. 49 AS, Urbarji, sign. 42 u in 43 u. 50 Prav tam. 51 P. Blaznik, o.c., str. 73. 52 AS, Urbarji, sign. 42 u (1501) f 93, sign. 43 u (1504) f 113. tudi odvetšcino (Vogteyrecht). Tako so imetniki hub kostanjeviškega samostana v Brestu kranjskemu deželnemu glavarju placevali po star ovsa in eno kokoš. Enako odvetšcino je placeval tudi podložnik Martin Germek (Germygk) na Studencu - Igu, Šmid Dass iz iste vasi pa je dajal 24 krajcarjev.53 Turjaška ribiška huba, ki je bila v isti vasi, je razen dveh goldinarjev in 39 krajcarjev vsako cetrtletje odrajtovala še za 16 krajcarjev rib. Vecje dohodke so turjaškemu zemljiškemu gospostvu prinašali mlini, saj jih na svojih posestvih niso imeli malo. Med njimi so bili tudi taki s štirimi vodnimi kolesi. Turjaška mlina na Studencu - Igu sta dajala po 11 škafov pšenice ter po 24 škafov prosa in ajde (mlinar je bil Ahac) oziroma 22 škafov pšenice in 44 škafov mešanega žita, to je ajde in prosa (tega leta je bil mlinar Gregor).54 V izjemnem položaju so bili še vedno kosezi v Iški vasi, ki so od svojega dvorca placevali le denarno dajatev in kot malo pravdo kopuna, 4 kokoši in 16 jajc.55 Obcutno breme podložnikov je bila tudi desetina – deseti del žitnega pridelka (deseti snop) in prirastka pri živini. Prvotno je šla vsa desetina cerkvi (cerkvena dese­tina), že v poznem srednjem veku pa je cerkvi ostala le tretjina nekdanje desetine, saj so si drugo na razlicne nacine in zaradi razlicnih motivov prisvojili posvetni fevdalci.56 Obveznosti in bremena ižanskih kmetov niso bila majhna, pa vendar ne manjša od drugih podložnikov. Bremena, sorazmerno težki pogoji za poljedelstvo in ne ravno najvecje kmetije so ižanskega podložnika že zgodaj usmerjali v neagrarno dejavnost, za kar so naravni pogoji dajali dovolj možnosti. Iz te dejavnosti so dobivali del sredstev za kritje fevdalnih zahtev (denar!). Možnost, ki so jo podkrimski podložniki znali do-bro izkoristiti, je bilo gozdno bogastvo pokrajine (drva, gradbeni les, oglje). Posegali so tudi v promet in bili pomembni posredovalci blagovnega prometa po barjanskih kopnih in zlasti vodnih poteh. Bližina Ljubljane in pomembnost prometnih poti iz razlicnih smeri proti njej sta tej dejavnosti vedno dajali nove spodbude. Promet in tovorniška dejavnost v povezavi z zahtevami zemljiškega gospoda so podložnika – poleg drugih motivov kot so npr. prodaja lastnih pridelkov in izdelkov, zahteva po denarnih dajatvah in dobicek – vodili neposredno v kmecko kupcevanje. Na Igu je verjetno že dolgo obstajal tedenski nedeljski sejem, ki je proti sredini 15. stoletja vznemirjal ljubljanske mešcane. Na njihovo pritožbo je Friderik III. leta 1449 sejme na Igu, Šmarju in drugje prepovedal in narocil kranjskemu deželnemu upravitelju 53 P. Blaznik, o.c., str. 73 sl. 54 AS, Urbarji, sign. 43 u (1504) f 77; P. Blaznik, o.c., str. 73. 55 P. Blaznik, o.c., str. 72. 56 Prim. AS, Urbarji, sign. 43 u (1504) f 136; Po letu 1501 je imelo turjaško gospostvo dohodek 8 ogr­ skih goldinarjev tudi od desetin v Želimljah, ki so sicer pripadale gospostvu Iški turn (»Der Zehend in der Sallein der gen Ygg zum Thum gehört gibt 8 gld. vngrisch. Das viertnn Jar.«). in vicedomu, naj sejme odpravita.57 Ižanski kmetje so vsaj ob koncu srednjega veka posegali v trgovino do morskih mest v slovenski Istri, kamor so tovorili žito in druge pridelke, nazaj pa prinašali sol in drugo obmorsko blago. To dejavnost podložnikov so podpirali tudi ižanski zemljiški gospodje, saj so kmetje ob tej dejavnosti lažje iz­polnjevali svoje obveznosti. Tako je npr. leta 1523, ko so Tržacani že zapirali poti proti Kopru in drugim obmorskih mestom v zalivu pod beneško oblastjo, turjaški gospod Trajan Auersperg dal svojima podložnikoma z Iga, Ahacu Žumpeku (Sumpekh) in Ahacu Jurinu, posebno spremno pismo, da bi ju Tržacani nemoteno pustili z žitom v Koper.58 O prometu z Iga proti morju govori tudi sklep, sprejet istega leta na posebni reformacijski komisiji, o prometu na prisilni poti prek Krasa v Trst. Uporabljati so jo morali vsi tovorniki iz Kranjske, Savinjske in Slovenske marke, Krasa, Ribnice, Cerknice, Iga, Turjaka, Višnje Gore in Žužemberka. Leta 1553 so zopet ukazali, da morajo tovorniki s širšega obmocja Kocevja, Višnje Gore, Cerknice in Iga tovoriti blago po poti skozi Senožece in Lokev v Trst.59 Zanimiva sta podatka v racunski knjigi zapušcine ljubljanskega trgovca Žige Mospacherja iz leta 1517 in dalje: Primož Polhar z Iga mu je prodajal vecje kolicine raznih kož, krznar Blaž iz iste vasi pa je bil trgovcev dolžnik za manjšo vsoto.60 TURŠKI VPADI, KMECKI UPORI IN REFORMACIJA Ižanski kmet torej nikakor ni bil zaprt v svoj barjanski in hribovski svet. Zemljepisno pogojene prometne poti od Kocevske in Dolenjske ter od morja in Notranjske proti odprti Ljubljanski kotlini so mu omogocile mnoga doživetja in mu odpirale pogled in misel za vrsto zunanjih vplivov, ki so nato našli odmev tudi v njegovem okolju. Tako so te poti v obdobjih najhujših turških vpadov na Slovensko veckrat pripeljale osmanske cete neposredno na ižansko ozemlje. Leta 1469 so Turki z delom svojih sil udarili proti Kocevju, vdrli v Ribniško dolino in nato prišli po Želimeljski dolini vse do Iga. Po Valvasorju naj bi tudi leta 1471 prišli do Iga in Preserja, leto pozneje pa naj bi ropali po ljubljanski okolici. Podobno je bilo tudi v letih 1491 in 1493, ko je turški oddelek mimo Soteske in Žužemberka prodrl do Šmarja in Ljubljane ter pri tem ogrožal tudi podkrimski svet. Zadnji prihod Turkov na ižansko ozemlje je bil 57 GZL III/57 – 1449 sept. 14. 58 AS, vic. a F/I 88 – 1522 dec. 26 in 1523 jan. 5; F. Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Ljubljana 1965, str. 215. 59 I. Simoncic, Zgodovina kocevskega ozemlja od naselitve do leta 1941, v Kocevsko, Kocevje 1956, str. 97. 60 S. Vilfan – B. Otorepec – V. Valencic, Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja, Viri za zgodovino Slovencev, osma knjiga, Ljubljana 1986, str. 30, 34, 87. verjetno povezan z velikim in nenadnim turškim vpadom leta 1528. Pri Kostelu so Turki 8. julija vdrli na Kranjsko in mimo Kocevja, Ribnice, Ortneka, Turjaka ter Iga prišli na Ljubljansko polje, do Save in deloma še preko nje. Glavnina turške vojske je taborila pri Iškem turnu med Šmarjem in Igom ter od tam plenila po okoliških vaseh. Na sreco so se obnili že v noci na 10. julij. Zdi se, da so Turki mocneje opustošili ižansko ozemlje samo v neposrednih navalih, saj se je po tem hitro obnovilo. Po organizaciji obrambnih ukrepov proti turškim navalom je ena izmed poti »turških glasov« vodila tudi od Poljan, prek Kocevja, Ribnice, Ortneka, Turjaka in Iga do Ljubljane. Na Igu, na hribu sredi vasi, ki se imenuje Grmada, je bila tudi ena izmed signalnih postaj, kjer so s kresovi in streljanjem opozarjali na prihod Turkov. O pomenu Iga v obrambnih naporih Kranjske proti Turkom govori podatek, da je bila tam še leta 1596 signalna tocka v vrsti takih postojank od Kostela do Ljubljane. O turških vpadih je med pod-krimskimi ljudmi še sedaj živa tradicija – najdbe »turških podkev«, ledinsko ime »Paške ulice« pri Stajah). Ko so okoli sredine 16. stoletja za turško obrambo zaceli uporabljati tudi najemniško vojsko in so med najemnike odšli mnogi kmecki fantje, srecamo med njimi tudi bobnarja Gregorja Starbaha (Starbach) z Iga. Dobival je 8 krajcarjev place na dan oziroma 56 renskih goldinarjev na leto.61 Kriza fevdalne družbe na Slovenskem in kmecki upori od konca srednjega veka dalje so odmevali tudi na Ižanskem. V casu pred velikim vseslovenskim kmeckim uporom je tudi na Barju na­stalo eno izmed žarišc kmecke nejevolje. Zaradi novega jeza in mlina na Ljubljanici je prihajalo do poplav na barjanskem ozemlju – tako so leta 1514 narasle vode poplavile kar 700 kmetij in ogorceni kmetje so se množicno pritoževali zaradi opustošenja in škode. Leta 1515 so tudi ižanski podložniki verjetno sodelovali na velikem zborovanju kmecke zveze, ki je bilo blizu Ježice, kjer se je zbralo od 5000 do 6000 kmetov. Cesarski komisarji s štajerskim deželnim glavarjem Sigmundom Dietrichsteinom na celu so 15. aprila skušali podložnike na zborovanju prepricati, naj se razidejo in zapustijo kmecko zvezo, vendar so kmetje to odlocno zavrnili. Ko je mesec dni pozneje, 17. maja, kot prvi na Kranjskem v kmecke roke padel grad Mehovo, so napadi podložnikov na gradove sledili tako na Kranjskem kot tudi na Štajerskem in Koroškem. Za Mehovim je konec maja padel tudi turjaški grad Cušperk. Uporniki so napadli tudi ljubljanski grad in požgali novi mlin na Ljubljanici. Položaj ob vrhuncu vseslovenskega kmeckega upora prikazujeta porocilo štajer­skih deželnih stanov in porocilo poveljnika fevdalne protikmecke vojske Herbersteina, napisana pred julijem leta 1515. Obe porocili poudarjata, da so uporni kmetje na S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, Glasnik muzejskega društva 24 (1943), str. 10 sl., 31 sl., 33, 48; V. Simoniti, Organizacija obrambe pred Turki na rib-niškem obmocju v 16. stoletju, Kronika 30 (1982) str. 102; isti, Obrambna organizacija pred turškimi napadi v slovenskih deželah v 16. stoletju, disertacija na FF, Ljubljana 1988, str. 175 sl. 183. Kranjskem »v svojo voljo« prisilili vsa mesta, gradove in samostane, razen Ljubljane, Škofje Loke, Kranja, Crnelega, Smlednika, Planine in Turjaka. Pod jezo ižanskih kme­tov naj bi torej padla tudi gradova Iški turn in Ig (Sonnegg). S Herbersteinovim naglim in ucinkovitim prihodom na Kranjsko v mesecu juliju je bil upor po štirimesecnem gibanju zadušen, kmecka zveza pa unicena. Povsod je sledilo mašcevanje zmagovalcev – plenjenje in požiganje kmeckih domov, izgoni z domacij, krvavo kaznovanje zajetih upornih kmetov in poboji njihovih voditeljev. Vsem upornikom so za kazen naložili tako imenovani puntarski denaric v višini dva do tri krajcarje na leto. Vsi so placevali enako vrednost ne glede na velikost kmetije.62 O uporniškem vrenju pri ižanskih podložnikih v casu hrvaško-slovenskega upora leta 1573 ni podatkov, ceprav je zelo verjetno, da so bili zaradi nasilja fevdalcev in oviranja trgovskih poti ter kmeckega trgovanja prizadeti. Upor so zadušili, še preden je njegov val dosegel ižansko ozemlje. Prav tako ne vemo, kolikšna je bila udeležba Ižancev pri zadnjem velikem kmeckem uporu na Slovenskem leta 1635. Vsekakor tudi med njimi vrelo že dve leti prej. Kranjski vicedom Oktavijan Panizol je pritiskal na vla­darjeve podložnike v župah Kozarje, Golo, Šentvid, na Igu in drugod okoli Ljubljane. Ko jim je dvigal dajatve, so jih leta 1633 nehali oddajati, zaostajalo pa je tudi placilo davkov. Ižanski podložniki in podložniki na Golem so se pritoževali nad novo tlako, uvedeno štiri leta prej, namesto katere so morali kmetje še pred izpolnitvijo drugih obveznosti do gosposke placevati za vsako kmetijo po 4 goldinarje in za vsako kajžo po goldinar odkupnine. Pomirili so se šele, ko so jim robotnino znižali na 2,5 goldi­narja za kmetijo in šest soldov za kajžo. Dejstvo je tudi, da je upor na svojem vrhuncu od konca aprila do zacetka maja zajel velik del Kranjske, med drugim tudi okolico Ljubljane. Ce je upor pri drugih mestih naletel na vecje ali manjše simpatije, pa se je Ljubljana zelo bala upornikov in imela veliko skrbi s stražami proti njim. Ko so upor zadušili, je v Ljubljani prišlo celo do obsodbe in usmrtitve Jurija Levca, enega izmed uporniških voditeljev. Zopet je sledilo mašcevanje, vojaštvo, ki je zadušilo upor, pa je zelo opustošilo uporniško obmocje.63 V obdobju kmeckih uporov sta slovensko ozemlje zajeli tudi reformacijsko gibanje in protireformacija. Na Ižanskem imamo o tem malo podatkov, kar pa ne pomeni, da enega ali drugega ni bilo. Celotno obravnavano ozemlje je takrat sodilo v faro s 62 B. Grafenauer, Boj za staro pravdo. Slovenski kmet ob koncu 15. in zacetku 16. stoletja, Ljubljana 1944, str. 61; isti Kmecki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962, str. 94, 100, 143, 121 sl.; isti, Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1974, str. 40; Zgodovina Slovencev, Ljubl­ jana 1979, str. 252 sl. 63 H. Valentinitsch, Pritožbe podložnikov vicedomskega urada na Kranjskem v letu 1634, Kronika 21 (1973), str. 155 sl.; J. Šorn, Ljubljana in kmecki upor v letu 1635, Kronika 3 (1955), str. 22 sl.; J. Koro­ pec, Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, str. 120 sl. sedežem na Studencu - Igu, ki se omenja že leta 1363.64 Napake, ki so se v tistem casu pojavljale v cerkvi na Slovenskem, je verjetno niso zaobšle. Dejstvo, da je bil na fari od konca 15. stoletja dolgo casa župnik Lenart Bonomo, daje misliti, da je bil morda tudi on blizu protestantskim naukom tako kot njegov sorodnik, tržaški škof Peter Bonomo – ucitelj, zašcitnik in mentor Primoža Trubarja.65 Ko se je reformacija razširila na slo­venskih tleh, so bili pristaši nove vere vsekakor tudi mnogi ižanski fevdalci. Rodbina Schnizenbaumov je bila protestantantizmu zelo privržena, še posebej pa to velja za Turjacane, gospode velikega dela ižanskega ozemlja. Lahko domnevamo, da so tako kot v škocjanski fari pri Turjaku tudi tu uveljavili protestantsko vero med podložniki. Domnevo potrjujejo protireformacijski nastopi v podkrimskih vaseh v casu ljubljan­skega škofa Tomaža Hrena. V župni cerkvi sv. Martina na Igu sta Gašper Leimbtasch in žena Marjeta že leta 1474 dala postaviti oltar sv. Katarine. Ker so bogato opremljeni oltar župni upravitelji zanemarili, kasneje pa so ga oskrunili še protestanti, ga je dal škof Hren obnoviti, v novembru leta 1614 pa so ga ponovno posvetili. Ob istem casu je škof Hren znova posvetil tudi cerkev sv. Jurija pri ižanskem gradu (Sonnegg). V casu reformacije so baroni Schnizenbaumi cerkev uporabljali za protestantske obrede in si prisvojili njeno celotno premoženje.66 O protestantih med kmeckim prebivalstvom v podkrimskih vaseh posredno govori tudi siceršnja skrb škofa Hrena za to obmocje. Iško faro je Hren že pred leti dal svojemu sorodniku, da bi jo uredil, obnovil cerkev, župnišce in podružnice, ter še posebej, da bi zopet pridobil cerkvene dohodke, ki so jih heretiki odtujili. Župnik je vse to do smrti leta 1617 res izpolnil. Že v novembru leta 1615 je škof Hren v Brestu znova posvetil podružnicno cerkev sv. Andreja in njegov oltar. Še pred tem, v aprilu, pa je v podružnicni cerkvi sv. Križa v Iški vasi posvetil dva oltarja in nova zvonova.67 Vsekakor pa se je približno desetletje po hrvaško-slovenskem kmeckem uporu leta 1573 med ižanskimi kmeti mocno razširila sekta tako imenovanih »novih štiftarjev«, ki je bila ena izmed oblik plebejsko kmecke smeri reformacijskega gibanja. Pojavila se je kot odmev revolucionarnega kmeckega gibanja, potem ko je uporniško vrenje zacasno usahnilo in pomenila nekakšno obliko kmeckega odpora proti obstojecemu stanju. Sekta se je v marsicem naslonila na gibanje, ki se je že v prvi polovici stoletja med ljudstvom kazalo zlasti v povecani pobožnosti (cašcenje svetnikov, Matere božje) in gradnji cerkva na krajih, kjer naj bi se vernikom prikazovali posamezni svetniki in zlasti Mati božja. Toda »novi štiftarji«, kot jih socasni viri oznacujejo, so 64 M. Kos, Topografija, o.c. I, str. 211. 65 Slovenski biografski leksikon, 1. zvezek, Ljubljana 1925, geslo Bonomo Peter, str. 53. 66 M. Benedik, Hrenovi pontifikalni protokoli, v Acta ecclesiastica Sloveniae, 1981, str. 79, 85 sl., 89 sl.; K. Crnologar. IMK 4 (1894), str. 166; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 347; M. Smole, o.c. 67 M. Benedik, o.c., str. 88, 116 sl. se organizacijsko odtrgali od Katoliške cerkve. Voditelji sekte, med katerimi so bile tudi ženske, so zaceli sami pridigati in opravljati duhovniške posle, nastopali so proti župnikom in jih celo napadali. Cerkve so gradili brez dovoljenja in pristanka cerkve­nih in posvetnih oblasti. Organizirani so bili v posebno skupnost vernikov, zbirali so sredstva in gradivo za gradnjo cerkva in jih upravljali sami. Med seboj so se – kakor stari štiftarji – imenovali bratje in sestre.68 V povezavi s štiftarskim gibanjem na širšem Notranjskem se je sekta leta 1584 verjetno mocno razširila tudi na ižanskem obmocju, ceprav so župnik in fevdalci odlocno nastopili proti njej. Širjenje sekte na ozemlju med Vrhniko in Igom je imelo žarišce na obmocju Planine, kjer ga je vodila Maruša Pogerlic. Svojo cerkev so zgra­dili na Planinski gori. V takratnih razmerah na Ižanskem se je »novo štiftarstvo« zelo razširilo, saj se je po neki vesti v župni cerkvi na Igu metalo okoli tisoc oseb iz ižanskega okoliša.69 Proti »novim štiftarjem«, ki so pri oblasteh vzbujali bojazen, da se bo njihovo gi­banje spremenilo v upor, so posvetne in cerkvene oblasti odlocno nastopile. Gosposka je porušila štiftarsko cerkev na Planinski gori, po ukazu nadvojvode Karla so požgali vse njihove kapele in štiftarje, zlasti pa njihove voditelje, kaznovali. Že v zacetku leta 1585 je bila sekta na Ižanskem in širšem obmocju zadušena s skupnimi napori deželnega kneza, katoliške cerkve in protestantskih deželnih stanov. RAST IŽANSKEGA GOSPOSTVA, DROBITEV KMETIJ, POVECANA BREMENA V naslednjih obdobjih vse do 18. stoletja se je posestno stanje na Ižanskem še naprej spreminjalo, deli posesti in celo cela manjša gospostva pa so prehajala iz rok v roke. Zaradi tega se je po eni plati posest združevala, po drugi pa so nastajala vedno nova zemljiška gospostva. Za prvo je najbolj znacilno združevanje posesti v enotno ižansko zemljiško posestvo. Gospostvo Iški turn, ki so si ga okoli sredine 16. stoletja lastili Turjacani, je leta 1564 Sigmund Nikolaj Turjaški dal v zastavo Ivanu Engelshauserju. Ta je skupaj z bratom Avgustom gospostvo leta 1581 kupil od Turjacanov, rodbina pa je posest nato še povecevala (posest je bila ocenjena na 72 goldinarjev in 35 krajcarjev imenjske osnove). V sredini 17. stoletja so Engelshauserji kupili velik del gospostva 68 J. Gruden, Praznoverje in mistiške sekte v protestantski dobi, Izvestja muzejskega društva 18 (1908), str. 63 sl. in 19 (1909), str. 109 sl.; I. Grafenauer, Štiftarji in štiftarska narodna pesem, SJ2 (1939), str. 15sl. 137 sl.; F. Gestrin, Družbeni razredi na Slovenskem in reformacije, Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, str. 40 sl. 69 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, sl. str. 685 sl.; B. Grafenauer, Upori, o.c., str. 263. Sonek (Studenec - Ig), leta 1651 pa so pridobili tomišeljski urad, tj. podložnike v Tomišlju (7,5 hube), Vrbljenah (10,5 hube) in Strahomeru (3,5 hube). V enotno ižan­sko gospostvo so vkljucili tudi Staje. V tem casu je ocenitev davcne osnove ižanskega gospostva znašala že vec kot 208 goldinarjev. Proti koncu stoletja se je posest ne glede na nove dokupe zmanjšala – zlasti posest, ki je pripadala Iškemu turnu, imenjska cenitev pa je padla na manj kot 170 goldinarjev. Toda že v drugem desetletju 18. sto­letja je gospostvo zopet zacelo narašcati; pridobilo si je tudi 13 komendskih kmetij v Planinici, na Studencu - Igu, v Škriljah in na Pijavi Gorici. V tem casu so si lastniki pridobili tudi baronski (1681) in nato še grofovski (1719) naslov.70 V 18. stoletju se je ižansko gospostvo še naprej nacrtno zaokrožalo. Že v casu Franca Sigmunda Engelshauserja je postopoma pridobilo vso posest gospodov Otthaimbov (glej niže), isti lastnik pa je leta 1724 kupil kmetije v Iški vasi, Vrbljenah, Tomišlju, Stajah in Kotu, ki so pripadale beneficiju sv. Trojice v ljubljanski stolnici, leto pozneje pa še 14,75 kmetij kostanjeviškega samostana v Brestu. Pridobilo si je tudi manjšo posest ljubljanskega kapitlja in raznih ižanskih cerkva. Toda leta 1771 je celotna posest Engelshauserjev, to je veliko ižansko gospostvo, prešla v last turjaških grofov, ki so tam gospodarili do leta 1848 in posedovali vecino ižanske zemlje.71 Med manjšimi zemljiškimi gospostvi, ki so v tem casu nastajala na novo, je v 16. stoletju treba omeniti gospostvo ljubljanskega špitala, ki je že leta 1451 kupilo dve kmetiji na Igu in eno na Sarskem. Ob ižanskem gospostvu se je po sredini 16. stoletja razvilo zemljiško gospostvo Matena (Höflein) na vicedomskih tleh, posest je imelo v Mateni in Iški vasi. Njegov prvi lastnik je bil kranjski vicedom Jurij Höfer (1564), pozneje pa so bili lastniki clani rodbine Portnerjev. Od tega gospostva se je leta 1668 odcepilo 10 hub v Iški Loki, Tomišlju in na Gornjem Igu, središce novega zemljiškega gospo­stva pa je bil takrat zgrajeni gradic blizu Bresta, Eben - Porthen. Konec 17. stoletja je to gospostvo prešlo v last rodbine Otthaimb, ki si je kasneje lastila tudi zemljiško gospostvo Matena. Sredi prve polovice 18. stoletja so to posest postopoma pridobili Engelshauserji, za njimi pa so vse pridobili Turjacani (1771). Kakšna so bila v 18. stoletju posestna razmerja med turjaško posestjo in posestjo ižanskega (združenega) zemljiškega gospostva pred letom 1771, nam kažejo urbarji iz sredine stoletja. Turjacani so imeli leta 1750 na Ižanskem na Kremenici tri hube in osem podložnikov (štiri s polovicno in štiri s cetrtinsko kmetijo), v Kotu eno kmetijo in dva podložnika ter na Studencu - Igu dvotretjinsko kmetijo s tremi podložniki, mlin na štiri kolesa in domec. Po urbarju iz leta 1778/87 so imeli na Kremenici na treh hubah sedem podložnikov (štiri s cetrtinsko, dva s polovicno in enega s celo kmetijo), 70 P. Blaznik, Zemljiška gospostva, o.c., str. 60 sl. 71 Prav tam, str. 63. na Studencu - Igu polcetrto kmetijo in dvanajstino kmetije z osmimi podložniki ter mlin na štiri kolesa, v Kotu pa dve polovicni kmetiji.72 Razbitost posestnega stanja na ižanskem ozemlju okoli leta 1770 in nato poveza­nost posesti v letu 1848 prikazuje preglednica 1. Preglednica 1: Razbitost posestnega stanja na ižanskem ozemlju okoli leta 1770 in povezanost posesti v letu 184873 Zemljiško gospostvo okoli leta 1770 v letu 1848 Ig Ig, Dobravica, Kot, Sarsko, Staje, Tomišelj, Strahomer, Vrbljene, Iška vas, Gor. Ig, Iška Ig, Dobravica, Kot, Matena, Kremenica, Iška Loka, Sarsko, Staje, Podgozd, Tomišelj, Brest, Strahomer, Vrbljene, Iška vas, Gor. Ig, Iška Razni benificiji Ig, Dobravica, Kot, Staje, Tomišelj, Vrbljene, Iška Ig, Iška vas, Gor. Ig Župnijska + cerkvena Ig, Sarsko, Staje Ig, Kot, Sarsko, Vrbljene Turjak Ig, Iška, Kot, Kremenica, Podgozd Vsa posest vkljucena v Ig Matena Iška Loka Eben - Porthen Iška Loka, Tomišelj Komenda Ig, Sarsko, Podgozd Gajnice Vrbljene Škofijsko Dobravica, Staje, Vrbljene Spitel Strahomer Vicedomsko Iška vas Kostanjeviško Brest Fužine Ig, Iška vas, Kot, Strahomer Novomeška posest Sarsko Dvori so bili v Mateni, Brestu, na Dobravici in v Vrbljenah. Preglednica 2 nam hkrati pokaže, kako zelo se je v teh stoletjih spremenila struktura podložnih kmetij. Ob koncu srednjega veka so na našem obmocju odlocno prevla­dovale cele kmetije, kasneje pa je celih kmetij le še malo. Nekdanje cele kmetije so se delile v tricetrtinske in polovicne, ki so prevladovale, pa tretjinske in cetrtinske, ena je bila celo šestinska; vse je urbar oznaceval kot hube. Vse druge manjše enote je urbar 72 AS, Urbar II/26 u – Handt-Urbar im von der Graffschaft Auersperg und dahin incorporirten Gülten ausser der Herrschaft Nadlischegg und Croaten, 1750; AS, Urbar Turjak II 27 u, 1778–1787. 73 Prav tam, str. 60 sl. štel med kajže (Hoffstatt), imetnike teh enot pa je imenoval kajžarji (Untersassen). Med podložniki ižanskega zemljiškega gospostva jih je bila leta 1756 že cetrtina, v ne­katerih vaseh pa so številcno že prevladovali. Vzroki za tak razvoj so bili lahko razlicni, poglavitnega pa vsekakor lahko najdemo pri zemljiških gospodih, ki so v tem obdobju pospeševali drobitev kmetij, ker jim je to olajševalo fevdalno izkorišcanje podložnikov in povecevalo dohodke. Narašcanje prebivalstva, ki ga zaznamo tudi v podkrimskih vaseh, je ta proces olajševalo. Odtod namrec izhaja pripravljenost podložnikov, da so manjše kmetije sprejemali pod težjimi pogoji. Življenjska nuja je to pospeševala. Glede na maticne knjige ižanske fare, ki je takrat zajemala vecje število vasi, kot jih je danes v obravnavanih treh krajevnih skupnostih, lahko zakljucimo, da je prebivalstvo narašcalo, obcasna nihanja in upade pa so še vedno povzrocale zlasti kužne bolezni. Tako je število rojstev, ki je eden izmed pokazateljev gibanja števila prebivalstva, okoli leta 1650 mocno padlo, kar povezujemo s kugo, ki je bila v ljubljanski okolici leta 1646 zelo razširjena.74 Na splošno lahko trdimo, da je prebivalstvo vecji del 17. stoletja in v prvi polovici 18. stoletja narašcalo hitreje kot prej. To je bil verjetno tudi cas, ko so se kmetije najbolj delile in se je kajžarstvo najmocneje uveljavljalo. V povezavi s prebivalstvom naj omenimo še, da so se domacini praviloma porocali znotraj ižanske fare oziroma vaških skupnosti.75 V tem obdobju so fevdalci na Ižanskem poskušali 74 AS, Maticne knjige Ig, Sign. 136, rojstna knjiga I–IX. Po posameznih letih je bilo število rojstev naslednje: 1627 – od 22. sept. dalje -25 1628 – do 19. okt. – 56 1630 – od sept. do nov. – 14 1631 – od 10. jan. do 30. dec. – 88 1632 – 57 1633 – 89 1634 – 81 1635 – 72 1636 – 93 1637 – 107 1638 – 152 1650 – 39 1658 – 108 1685 – 101 1730 – 118 1775 – 50 1783 – 128 1784 – do maja – 76 75 AS, Maticne knjige Ig: Navedimo nekaj primerov iz knjige kršcenih: 1631 avg. 31 – kršcena Maruša, hci Mihe in Urše Lah, botra Matija Štebljaj in Neža Brenica (Vreniza) iz Iške vasi, 1631 sept. 12 – kršcen Mihael, sin Marka in Agneze Golob, botra Gregor Baloh in Judita Maver iz Iške, Preglednica 2: Struktura prebivalstva v 17. stoletju Vas Hube Podložniki Kajžarji Mlini Vsi 1 3/4 1/2 1/3 1/4 1/6 Studenec - Ig 5 3 8 5 18 1 40 39 1 79 Staje 1 1 3 1 1 7 5 12 Kot 2 2 1 5 3 8 Iška Loka 1 19 7 27 8 35 Iška 3 1 4 1 2 8* Matena 1 13 9 23 3 25 Brest 6 16 22 3 25 Tomišelj 3 12 15 1 16 Vrbljene 3 16 4 23 23 Strahomer 2 4 6 2 8 Gornji Ig 1 6 2 9 9 Sarsko 2 2 2 Podgozd 1 1 1 Iška Vas 1 1 Dobravica oznacena kot dominikalna pristava Skupaj 27 5 96 7 42 1 184 65 4 253 * Tu je všteta še kovacija (Hammerschmid) povecevati površino posesti, ki so jih obdelovali sami. O tem govorijo podatki o ob-stoju posameznih pristav v tem casu (glej tabelo), vendar ob obstojeci raztreseni obliki zemljiškega gospostva ta proces ni imel vecjega obsega. Podložniki še vedno dobivali kmetije po zacasnem zakupu – po smrti starega lastnika je novi dobil kmetijo v zakup le, ce je placal primšcino. Za mnoge svojce je bila primšcina (z mrtvašcino) preveliko breme, zato so se podložniki iz razlicnih družin hitro menjavali na podložnih hubah in celo kajžah. Tako so si po urbarju iz leta 1750 na turjaški kajži na Studencu - Igu naglo sledili Matija Pintar, Lovro Zdravje in Matija Cimperman; podobno je bilo na turjaškem mlinu v isti vasi, kjer so si sledili Matija Krašovec, Jakob Šoster in Primož Bonac. V letih 1778/87 pa so bili na polovicni turjaški hubi na Studencu - Igu Martin 1638 jan. 8 – kršcen Matija, sin Janeza in Jere Cetko, botra Jurij Perko in Maruša Jakovka iz Podgozda, 1684 dec. 12 – kršcena Neža, hci Martina in Maruše Petelin, botra Martin Rogina in Maruša Mostnica iz Iške Loke, 1775 nov. 8 – kršcen Martin, sin Mihe Kramar in Ane roj. Tomazin (Thomasinka), botra Matija Škraba in Ana Pošarica z Matene. Celebnikar, Luka Zdravje in Primož Maglic, na tretjinski kmetiji pa Janez Cimperman in za njim Matija Petelin.76 Struktura podložniških dajatev in bremen se je v teh stoletjih deloma spremenila. Poglavitna dajatev je sam po sebi ostal cinž, ki so ga kmetje praviloma placevali v denarju skupaj z deželnim davkom. Ponekod so del cinža placevali tudi v naturi. Po uporu leta 1515 so uvedli puntarsko dajatev, ki je znašala 2 krajcarja na kmetijo, placevali pa so jo tudi ižanski podložniki. Povecala se je tudi tlaka oziroma odškodnina zanjo. Vecja tlaka je bila povezana z delno spremembo zemljiškega gospostva, ki je ponekod skušalo zemljo v vecji meri obdelovati samo. Tlako so poviševali zlasti na racun neizmerjene tlake. Podložniki na Ižanskem so namesto tlake po vecini placevali odškodnino – robotnino. Na Studencu - Igu so vsi turjaški podložniki opravljali tlako v naturi, tudi v Brestu so komendski podložniki morali opraviti šest dni tlake,77 višina robotnine pa je bila zelo razlicna. Na posesti župnije Ig je bila robotnina 4 goldinarje in 32 krajcarjev, na posesti kostanjeviškega samostana pa celo 7 goldinarjev.78 Na Kremenici so turjaški podložniki Matej Šteblaj, Miha Strle, Matija Zalar in Luka Zdravje za cetrtinske kmetije placevali 2 goldinarja, 58 krajcarjev in 2 denarica robotnine, Janže Anzelc (Hanzelc) in Andrej Mihalicic za polovicni kmetiji po 5 goldinarjev in 17 krajcarjev, Matej Kralic pa za celo kmetijo kar 11 goldinarjev in 54 krajcarjev robotnine.79 Od 16. stoletja dalje so se povecala bremena v obliki davkov. Poleg kontribucije – od cele kmetije 6 goldinarjev, od polovicne 3 goldinarje in od cetrtinske po 1 goldinar in 30 krajcarjev – so podložniki placevali tudi deželni davek (Steur). Višina je bila med drugim odvisna tudi od velikosti in kakovosti zemlje. Na Kremenici so npr. leta 1750 polovicne kmetije placevale 3 goldinarje in 59 krajcarjev davka, cetrtinske hube 1 goldinar in 59 krajcarjev. 2,25 (ena le 44 krajcarjev). V Kotu so polovicne kmetije pla-cevale 3 goldinarje, 38 krajcarjev in 2 denarica, vendar se je pozneje dvignila na skoraj 5 goldinarjev. Na Studencu - Igu je davek za polovicno hubo znašal 3 goldinarje in 35 krajcarjev, za cetrtinsko pa 1 goldinar, 27 krajcarjev in 1 denaric.80 Sredi 18. stoletja so se deželni davki strnili s kontribucijo. V davek so vkljucili tudi hišni goldinar in doklade. Desetina cerkvi se glede višine in predmetov ter nacinu pobiranja v tem obdobju ni spremenila, pac pa so podložniki župni duhovšcini in cerkovniku dajali tako ime­novano cerkveno bero. Obveznosti podložnikov torej nikakor niso bile majhne, ceprav so se po zemljiških gospostvih razlikovale. Najvecje breme so na ižanskem gospostvu nosili podložniki iz Iške Loke. Doseglo je tudi vrednost blizu 28 goldinarjev in 14 krajcarjev: placal je 4 goldinarje in 52 krajcarjev cinža, 5 goldinarjev robotnine, 6 goldinarjev kontribucije, dajal po 8 mernikov pšenice, rži in prosa ter 12 mernikov ovsa, 2 kokoši in 16 jajc, poleg tega pa je moral opraviti po 30 dni osebne in vozne tlake in spresti 12 funtov prediva ter še posebej opraviti vožnjo lesa. 76 AS, Urbar II 26 u – 1750; Urbar II 27 u – 1778–1787. 77 Prav tam. 78 P. Blaznik, o.c., str. 78. 79 AS, Urbar II 26 u in Urbar II 27 u. 80 Prav tam; P. Blaznik, o.c., str. 74. Ob relativno majhnih kmetijah, ki so v tem casu prevladovale, in številnih kajžah podložnik zgolj s svojim poljedelskim obratom ne bi zmogel odplacati vseh velikih bremen. Pomagal si je, kakor smo že spoznali, z vkljucevanjem v razne druge, neagrarne dejavnosti. Veliko možnosti so ponujali gozdovi, ki so bili vecinoma grašcinski, a so imeli podložniki v njih po urbarialnem zapisu iz leta 1756 dolocene pravice. Tako npr. so imeli turjaški podložniki na Studencu - Igu, v Stajah in Kotu pravico do drv in gradbenega lesa na Krimu in Na gori; podložniki ižanskega gospostva na Studencu - Igu pa so imeli enako pravico v turjaških gozdovih na Mokrcu. Del podložnikov je moral gradbeni les kupiti ali izprositi pri gospodu (npr. v Iški Loki, Iški, Mateni, Tomišlju in Podgozdu). Podložniki posameznih vasi so imeli tudi svoje deleže gozda za oskrbo z drvi,81 vendar so podložniki pogosto v gozd posegali po lastni volji in zaradi tega prihajali v hude spore s svojimi zemljiškimi gospodi, zlasti s Turjacani. Iz gozda so podložniki lahko dobili del dohodkov, brez katerih na preskromnih hubah mnogokrat ne bi zmogli preživeti. Ena pomembnih stranskih dejavnosti ižanskih kmetov je bilo tudi kmecko kupce­vanje in promet. Bližina Ljubljane in pomembnost prometnih smeri sta tej dejavnosti dajala vedno nove spodbude. O kmeckem kupcevanju nazorno porocajo ponekod prevladujoce denarne dajatve in velike davcne obveznosti, nic manj pa tudi tovorniške obveznosti podložnikov. Del tamkajšnjih ljudi je dodatni zaslužek dobil tudi v vodnem prometu. Po Valvasorju vemo, da je bilo v njegovem casu (v drugi polovici 17. stoletja) na Igu 30 in v Iški Loki prav toliko malih ladij, ki so plule po tedaj plovni Išcici do Iga (v pristanišcu blizu Brezicove kmetije so natovarjali drva, tesan les in kmetijske pridelke) in po njenem pritoku Ložci do Iške Loke. Po njiju je potekal kar živahen promet med Ljubljano in Igom oziroma Iško Loko, od koder je blago potovalo dalje po želimeljski poti proti Turjaku in naprej na Kocevsko in Dolenjsko ter tudi proti Notranjski. Nad ižanskimi ladjarji je imel nadzor višji prejemnik v Ljubljani. Lahko sklepamo, da je prometna dejavnost pomenila dodaten kos kruha in dohodke mnogim prebivalcem na Ižanskem. Težave so se zacele šele po gradnji komercialnih cest in po izkopu Gruberjevega kanala (1786), ko se je zacela vodna gladina na Barju zniževati. AS, Sign. II 21 u – Rustical Fassionen der Herrschaft Sonneg im Laybacher Kreis – 1756. Konec vodnega prometa je nastopil leta 1829, ko so zgradili cesto Ljubljana–Ig. Gradnjo so morda sprožile prav težave s plovbo po do tedaj plovnih rekah.82 Že v srednjem veku je podložnik postal sodno podrejen svojemu fevdalcu. Tako je bilo tudi v tem casu. Gospod je sodil svojim podložnikom v vseh zadevah, ki niso zahtevale krvavih kazni – imel je t. i. patrimonialno sodstvo. Za hujše zadeve, pri katerih so izvajali krvave kazni (pohabljenje, smrtna kazen), pa je imelo oblast nad vecjim številom zemljiških gospostev t. i. krvno sodstvo oziroma deželsko sodišce. V naših vaseh je imelo deželsko sodišce ižansko zemljiško gospostvo, ki je s tem nekako povezovalo podkrimske ljudi in ozemlje. V cerkvenem pogledu so v vsem tem casu obravnavane vasi sodile v ižansko župnijo ali faro. Toda v zacetku farne organizacije je ižanska pokrajina sodila v okvir šentpeterske prafare pri Ljubljani. Na Igu je cerkev sv. Martina morda nastala že v 10. stoletju, kar zopet po svoje kaže na zgodnjo pomembnost kraja kmalu po naselitvi Slovencev. Tu je nastala tudi vikariatska župnija že pred letom 1291. Že pred koncem 13. stoletja je bil na Studencu - Igu vikar cerkniškega župnika. Še sredi 14. stoletja se omenjata cerkev in vikariat (1342) na Igu (ecclesia seu vicaria in Ig). Šele leta 1363 se na Igu prvic omenja samostojna fara. Farna cerkev je bila posvecena sv. Martinu in se prvic omenja šele leta 1380. Seveda je bila cerkev mnogo starejša, obstajala je že v casu vikariata in še prej, glede na zavetnika jo lahko postavimo celo v cas pred 10. stoletjem. Župnik oziroma župna cerkev je imela dohodke od svoje manjše zemljiške posesti in desetine, za katero vemo, da so jo leta 1330 pobirali npr. v Brestu, ter bera.83 Pod ižansko faro je bilo vecje število cerkvenih podružnic, ki so deloma nastale že v srednjem veku. Na Studencu - Igu je bila na hribu cerkev sv. Jurija, v Valvasorjevem casu pa še cerkev sv. Uršule. V Iški je bila leta 1352 posvecena cerkev sv. Jere; še poprej se omenja cerkev sv. Mihaela v Iški vasi (1321), ki pa je glede na ime zavetnika mogla biti precej starejša; tam je bila tudi cerkev sv. Križa. Pozneje, proti koncu srednjega veka, se omenjajo še cerkev sv. Ruperta na Sarskem (1482), cerkev sv. Lenarta na Gornjem Igu (1498) in cerkev sv. Jakoba v Strahomeru. Poleg njih se v tem obdobju omenjajo še cerkev sv. Gregorja na Dobravici, sv. Urha na Kremenici, sv. Mohorja in Fortunata v Mateni, kjer je konec 15. stoletja znana rezbarska delavnica cerkev oskrbela z lesenim oltarjem, kar kaže tudi na »bogastvo« kmetov, sv. Andreja v Brestu in sv. Janeza Krstnika v Tomišlju.84 Med župniki v srednjem veku poznamo Lenarta Bonoma, 82 V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Ljubljana 1978, str. 264; M, Orožen Adamic, Prebivalstvo, poselitev in promet na Ljubljanskem barju, Geografski zbornik XXIV, 1984, str. 40 sl. 83 M. Kos, Gradivo za historicno topografijo, o.c., str. 210 sl., 212; MMVK 13, str. 62–1363 dec. 10; J. Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, Razprave FF, Ljubljana 1986, str. 29 sl. 49. 84 M. Kos, o.c., str. 211, 213, 215; Cerkveni šematizem; E. Cevc, Likovna umetnost v srednjeveški Ljubl­ jani, v Zgodovina Ljubljane, 1984, str. 101. ki je bil dolga leta na Igu. Na Igu pa je bil doma tudi ljubljanski kanonik in župnik v Dobu, ki je imel od leta 1499 tudi doktorat (R. D. Michaelis de Igg artium doctoris).85 Po maticnih knjigah 17. in 18. stoletja spoznamo, da je bil takrat poleg župnika na fari tudi kaplan oziroma kooperator, kakor ga imenujejo viri. Med župniki se v tem casu omenjajo Matej Dienstmann (1627), Franc Prenek (1630), Janez Valcic (Valchich, Valchorich) (1635/6), Marko Lucchino (1636) in Andrej Štibernik (1684). Župnik na Igu je bil tudi Mihael Omersa (1679–1742), ki je pred tem deloval kotstolni vikar v Ljubljani. Bil je tudi glasbenik – napisal oziroma uglasbil je pet oratorijev in druga liturgicna glasbena dela. Kaplani na Igu so bili Matej Skarle (1627/8), Matija Štrumfl (Strumphl, Amphl) (1631), Matija Omersu (1638), Jurij Omersu, doma s Studenca - Iga (1730), Simon Cigole iz Strahomera (1730), Jože Strahen iz Matene (1775) in Blaž Klein s Studenca - Iga (1783).86 RAZKROJ FEVDALIZMA IN ODPRAVA FEVDALNIH VEZI V REVOLUCIJI 1848 V drugi polovici 18. stoletja se je zacel družbeni položaj ižanskih podložnikov z reformami avstrijskih vladarjev mocno spreminjati. Reforme je v tem casu zahteval celoten gospodarski in socialni položaj. Zahtevala jih je krepitev absolutne države, ki je prehajala v moderno organizirano državo z razclenjeno birokratsko upravo, s stalno vojsko in z državnimi financami, ki so slonele povsem na davcni osnovi. Pri tem so se državne oblasti v veliki meri naslonile na kmeta. Ce pa naj bi kmetijstvo pokrivalo potrebe narašcajocega prebivalstva, ce je hotela na kmete prenesti vecji del državnih bremen in obveznosti, je bilo treba kmetu izboljšati položaj, ga osvoboditi dela fev­dalnih dajatev, mu dati vec svobode in tudi nekaj izobrazbe. Potreba je bila še vecja, ker je razvoj nekmetijskih gospodarskih panog zahteval vedno vec svobodne in za delo sposobne delovne sile. Ta pa je morala prihajati predvsem s podeželja. Poglavitni dohodki države so tedaj postali davki – te naj bi odslej placevali tudi fevdalci. Državne oblasti, ki so želele neposredno nadzorovati višino in obseg podložniških obveznosti do gospoda in hkrati podložnikov in fevdalcev do države, so zacele uvajati t. i. davcno in urbarialno rektifikacijo (popravo, izboljšanje). Na tej osnovi so nastali rektificirani (popravljeni) urbarji za ižansko in še druga gospostva pod Krimom. Ti so natancno popisali kmetove dajatve in služnosti, pa tudi dohodke zemljiških gospodov. Z njimi so podložniki že v casu Marije Terezije (1740–1780) dobili možnost, da so se proti 85 P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem, o.c., str. 77 in 122; IMK 8, 1898, str. 131. 86 SBL 1, 1925, str. 53; AS, Maticne knjige Ig, sign. 136, rojstne knjige I–IX; J. Sivec, Razvoj glasbe v Ljubljani v 18. in 19. stoletju, v Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984, str. 257. nepravilnostim fevdalcev pritožili na državne urade – kresije, vendar se je vse to le pocasi uveljavljalo. Da bi še v vecji meri preprecil zlorabe plemicev nad podložniki je leta 1789 cesar Jožef II. (1780–1790) podrobno dolocil razmerje delitve urbarijalnih dohodkov: 70 % donosa kmetije mora ostati podložniku, 30 % pa gre gospodu in državi. Takoj po Jožefovi smrti so to odlocbo zaradi odpora fevdalcev odpravili. S posebnimi patenti so državne oblasti izboljšale posestne odnose podložnikov do gospoda z dolocili o prevedbi zacasnih zakupov v dedne zakupe po kupnem pravu, ki so bili v podkrimskih vaseh do tega casa še zelo redki. Ceprav so oblasti še posebej dolocale, da se mora in sme podložna zemlja podeljevati le po kupnem pravu, se je prevedba na Kranjskem in seveda tudi v ižanskih vaseh le pocasi uveljavljala. K temu je v veliki meri pripomogla tudi velika razbitost fevdalne posesti, vendar se je do leta 1848 to stanje že mocno spremenilo. Na ižanskem gospostvu je bilo v letu 1848 le še 26 kmetij v zacasnem zakupu, ki so nato placale 117 goldinarjev in 20 krajcarjev odškodnine.87 Za družbeni položaj podložnikov je bil zelo pomemben t. i. nevoljniški patent iz leta 1782. Z njim je bila kmetom na Kranjskem podeljena osebna svoboda. Od takrat je moral kmet pod dolocenimi pogoji in ce je bil gospodarsko zmožen zapustiti zemlji­škega gospoda ter dajati otroke v šole in v uk, ne da bi za to moral dobiti privoljenje fevdalca. Kmet je bil od tega casa dalje osebno svoboden in nic vec vezan na zemljo. Od gospoda je bil odvisen le še zaradi zemlje – pravimo, da je bil podložnik od takrat le še stvarno odvisen od fevdalca. Pomemben del fevdalnih vezi je bil s tem odpravljen, in to še toliko bolj, ker so istega leta s posebnim robotnim patentom omejili tudi tlako, da bi podložniki lahko bolje obdelovati kmetije. Ker je bilo tlake v vaseh pod Krimom sorazmerno malo, v tem pogledu ni prišlo do vecjih sprememb. Od tlake se je bilo takrat mogoce tudi v celoti odkupiti. V casu reform je tudi cerkev izgubila marsikatero staro predpravico. S tolerantnim patentom (toleranca – strpnost) so vernikom vseh veroizpovedi dali versko svobodo. Takrat je ljubljanska škofija, kamor so spadale tudi ižanske vasi, dobila strnjeno škofij­sko ozemlje: obsegalo je vso Kranjsko razen dela Notranjske in Istre. Zlasti za kulturni razvoj je bila pomembna tudi šolska odredba: leta 1774 so uvedli šolsko obveznost za vse otroke od šestega do dvanajstega leta starosti. Šolska obveznost se je sicer uveljavljala zelo pocasi – zlasti pri deklicah, toda pomembno je bilo, da je obstajala. Ob vseh najpomembnejših in še drugih olajšavah je reformni cas ižanskemu kmetu prinesel tudi vrsto novih obveznosti, ki so koristile predvsem državi. Kmetje so bili takrat v povecani meri obloženi z državnimi davki, ki so jih z raznimi davšcinami in 87 A. Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem, Ljubljana 1941, str. 74. vojnimi posojili placevali glede na velikost in donosnost kmetije. V povezavi z davki so takrat nastajali popisi zemljiške posesti (katastri), ki so postali osnova za obdavcitev. Hudo breme je padlo na kmeta tudi z uvajanjem stalne državne vojske, ker so vojake rekrutirali predvsem iz kmeckih vrst. Vojaška služba je bila sprva dosmrtna in se je le pocasi skrajševala na 14 in nato na 7 let. Število rekrutov (nabornikov) so dolocali po nabornih okrajih; zaradi tega so uvedli tudi štetja prebivalcev (takrat so tudi oštevilcili hiše po naseljih). Vojsko so služili le neporoceni sinovi revnejših kmetov oziroma vaških slojev. Bogati so si lahko poiskali namestnika in ga za nadomešcanje placali, oziroma so se morali odkupiti. Zaradi tega so se mnogi vaški fantje skrivali ali se telesno poškodovali in se na hitro ženili, da jim ni bilo treba iti v vojsko.88 Reformno obdobje je Barju in z njim tudi podkrimskim vasem prineslo še eno, za poznejši razvoj pomembno spremembo. Po nacrtih Gabriela Gruberja, bivšega jezuita in profesorja na liceju, hidrotehnika in nautika,89 so zaradi melioracijskih del v letih 1772/82 med Golovcem in Gradom izkopali kanal, ki se še danes imenuje po njem. Z njim se je zacelo izsuševanje Barja, ki pa je še dolgo trpelo povodnji ob visokih vodah. Po smrti Jožefa II. je bilo konec reform. Njegov naslednik je moral del reform pod pritiskom fevdalcev zopet odpraviti, vendar jih je vecina ostala v veljavi. Kmet se je v mnogocem rešil podložniških vezi,oblažile pa so se tudi njegove fevdalne obveznosti. V vaseh so ižanski kmetje – sodec po urbarju ižanskega gospostva iz približno tega casa – v poljedelskem obratu gojili vec ozimine kakor jarega žita, vendar sta bila Tomišelj in Zgornji Ig izjemi. Vecinoma je rž prevladovala nad pšenico, gojili so tudi jecmen in oves (npr. Zgornji Ig), ponekod tudi ajdo ter lan in konopljo. Za živinorejo so vsi imeli svoje travnike (tudi posamezni kajžarji), za pašo pa so izrabljali, vecinoma brez bremen, ali pašnike na turjaški posesti (Podgozd, Sarsko), ali pašnike na ižanskem gospostvu (Iška Loka, Na Mahu in Morostu), na turjaških in ižanskih pašnikih kmetje iz Staj in Kota, ali na soseskinih pašnikih (Iška na gori Verdu, Vrbljene pri Zelenem Virju, Zgornji Ig pod Krimom) ali na podrocju ižanskega deželskega sodišca (Brest). Razen podložnikov na Igu, v Stajah in Kotu so vsi drugi imeli manjše parcele gozdov, a so vsi imeli servitutne pravice, vecinoma v turjaških gozdovih, kakor smo že videli, za gradbeni les ali pa so ga morali kupiti oziroma izprositi.90 Medtem se je v Franciji zacela buržoazna revolucija (1789). Dogodki povezani z 88 F. Gestrin – V. Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. 16 sl.; Zgodovina Slovencev, o.c., str. 372 sl.; J. Pleterski, Slovenci (1848–1918), Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981, str. 239 sl. 89 M. Pahor, Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija, Slovensko morje in zaledje. Zbornik za humanisticne, naravoslovne in družbene raziskave, št. 4/5, 1981, str. 11 sl. in tam navedena literatura. 90 AS – Rustical Fassionen der Herrschaft Sonneg im Laybacher Kreis – 1756, Sign II 21 u. njo in z osvajanji po Evropi v casu Napoleona so pripeljali Francoze tudi v slovenske kraje. Tu so nastale francoske Ilirske province (1809–1813) in del slovenskega ozemlja z našimi vasmi se je vsaj deloma spoznal s pridobitvami francoske revolucije. Toda koliko tega je ostalo v zavesti ižanskih kmetov, ne vemo. Upravno je bilo ižansko oze­mlje znotraj province Kranjske vkljuceno v eno izmed novo nastalih obcin (mairie). Sedež obcine je bil v Brestu, vkljucevala pa je še naslednje vasi: Studenec - Ig, Iška Loka, Matena, Tomišelj, Vrbljene, Strahomer, Planinica, Jezero, Gornji Ig, Iška vas, Mala vas, Kot, Staje, Dobravica in Kremenica. Obcinska razdelitev se je v neki obliki ohranila tudi v casu predmarcnega absolutizma. Na celotnem slovenskem ozemlju pa so se obcine kot upravne enote uveljavile šele po revoluciji leta 1848, ko so odpravili fevdalizem in z njim vso patrimonialno oblast fevdalcev nad kmeti.91 V desetletjih po ponovni vkljucitvi francoskih Ilirskih provinc v Avstrijo so pogoji za popolno odpravo fevdalnih odnosov namrec hitro dozorevali. V tem casu so podkrimske vasi dobile neposredno prek Barja potekajoco cestno prometno zvezo, nekoliko osušeno Barje pa je zajela nacrtna poselitev (kolonizacija). Leta 1829 so namrec zgradili cesto v smeri sever–jug od Ljubljane na Ig kot osrednjo tamkajšnjo vasjo, s katero se je bistveno povecal promet proti Ljubljani. Zaradi padca ravni vode v rekah po izkopu Gruberjevega kanala in te ceste je propadlo colnarstvo. Ižanska cesta je bila prva vecja cesta prek Barja, imela je tudi nekaj mostov cez Išcico. Odtod so pozneje potekali odcepi do Crne vasi in Matene ter v vse druge pomembnejše smeri po Barju. Po cesti se je zelo povecal promet (kot nadomestilo za izgubljene vodne poti) zaradi povezave s cesto po Želimeljski dolini, ki je bila vse do zgraditve ceste Škofljica–Turjak in dalje najvažnejša povezava s Kocevjem. Ta pa je bila zgrajena šele leta 1877. Zaradi te ceste je na Igu pri Virantu (Vrešcaju) nastala gostilna z velikimi hlevi. Kakor je bila gradnja te ceste tesno povezana z izsuševanjem Barja, tako so bili s tem pogojeni tudi kolonizacijski poskusi. Okoli leta 1830 je nastalo naselje Ilovica pod Rakovnikom. Po tem letu je zrasla Crna vas, po letu 1840 je zacela nastajati še vas Lipe, obe v osrednjem delu obcasno še dolgo poplavljanega sveta na Ljubljanskem barju. Hiše v novih naseljih so bile praviloma še lesene, šele po prvi svetovni vojni so jih zacele nadomešcati zidane. V Crni vasi in vasi Lipe je bilo leta 1929 od 189 hiš še vedno 41 lesenih hiš.92 91 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 449. 92 M. Orožen Adamic, o.c., str. 116 sl.; A. Melik, Kolonizacija Ljubljanskega barja, Ljubljana 1927; isti, Povodnji na Ljubljanskem barju, Kronika 1 (1934), str. 3 sl.; A. Lah, Ljubljansko barje, Ljubljana 1961. REVOLUCIJA 1848 IN ZEMLJIŠKA ODVEZA Položaj ižanskega kmeta se kljub boljšim prometnim povezavam pred letom 1848 ni bistveno izboljšal. Tudi zato so kmetje Ižanskega izražali vedno vecje nezadovoljstvo proti gospodi. Nasprotja so se zlasti zaostrovala zaradi povecevane krompirjeve de­setine (od vsega pridelka so zahtevali petino). Ižanski kmet je v tem obdobju namrec zelo povecal gojenje krompirja, ki se je zacel širiti med njimi že v prejšnjem stoletju. Kmeta so razburjale tudi prepovedi sekanja lesa in nasploh uporaba gozda v krimskih gozdovih, kar jim je prinašalo dodatni zaslužek. Zaradi tega se je tudi po ižanskih vaseh krepila misel in zahteva, naj kmet postane lastnik zemlje, ki jo obdeluje. Zahtevali so odpravo fevdalnih odnosov in pricakovali, da se bo to zgodilo brez vsake odškodnine. V takih razmerah je tudi v Avstriji, na Dunaju, marca 1848 prišlo do revolucije, ki je zacasno pometla z absolutizmom in odpravila fevdalne odnose. Na Slovenskem so predvsem kmetje v masovnem in zelo širokem revolucionarnem gibanju sledili dunajski revoluciji. Kmalu po novicah o marcni revoluciji so marsikje po slovenskih tleh nastopili proti svojim osovraženim zemljiškim gospodom. Slovenski kmetje so v revoluciji leta 1848 zahtevali takojšnjo odpravo vseh dajatev, bremen in vezi, ki so jih vezale na zemljiške gospode – vse to seveda brez odškodnine. Narodno zavedna inteligenca in mešcanstvo, torej slovensko politicno gibanje, ki je takrat nastopilo, v glavnem ni podprlo kmeta v njegovih stremljenjih. Fevdalci so v svojem boju proti kmeckim zahtevam namrec zahtevali, naj kmet za zemljo placa odškodnino. Zaradi tega tudi kmet ni podprl slovenskega politicnega programa o združitvi vseh Slovencev v eni enoti znotraj federativno urejene Avstrije, torej programa Zedinjene Slovenije.93 Kmet je za svoje zahteve šel v prave oborožene spopade. Eden najbolj znanih takih dogodkov je bil napad na ižanski grad 21. marca 1848. Že kmalu po znanih dogodkih v Ljubljani 16. marca je zacelo vreti po ižanskih vaseh. Ko je ižanski župnik 19. marca, verjetno z namenom, da bi kmete pomiril, s prižnice pojasnjeval nove pravice, ki so jih razglasili na Dunaju (ustava, tiskovna svoboda itd.), in so na sejmu naslednjega dne branjevci kmete še hujskali proti gospodi, je zavrelo. Že naslednji vecer se je zbralo okoli 500 kmetov z vseh ižanskih sosesk: Iga, Iške vasi, Matene, Staj, Strahomera, Tomišlja in Vrbljen. Razjarjeni so napadli ižanski grad, last turjaških grofov. Grad so kmalu osvojili, ga oplenili in zažgali. Dogodke lepo opisuje tedaj edini ljubljanski casopis »Laibacher Zeitung« (Ljubljanski casnik). »Najprej so kmetje vdrli v pisarno in znosili od tod vse spise, akte in zemljiške knjige na grajsko dvorišce ter jih sežgali. Ista usoda je zadela pohištvo vseh sob 93 B. Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, ZC 2/3, 1948/9, str. 18 sl.; F. Gestrin – V. Melik, Slovenska zgodovina, o.c., str. 91 sl.; Zgodovina Slovencev, o.c., str. 444. v pritlicju in zgornjem nadstropju; vse je bilo razbito, pometano skozi okna ali cez hodnik; lepe dragocene slike, obleke, posteljno perilo so raztrgali, razlomili in vrgli v ogenj, ki je plapolal na dvorišcu. Celo zalogo v bogati shrambi so unicili. Vino v kleteh so razbojniki, potem ko so se obilno napili, izlili iz sodov, in kar je imelo kakršno koli vrednost, so s pravo slastjo in spretnostjo unicili in razbili. Nobena vrata, nobeno okno v vsem gradu ni ostalo celo, celo oknjake so razsekali; ista usoda je zadela cvetlicnjak poleg gradu. Uboga oskrbnica, ki se je skrila na podstrešju za uro je trepetala v najvecji življenjski nevarnosti, ker so ji bili namenili smrt. Nazadnje so se po 11. uri ponoci … odstranili, ko so se prepricali, da so opravili svoje delo do konca.«94 Kmetje so nameravali napasti tudi ižansko župnišce, vendar so ga obvarovali vojaki, ki so iz Ljubljane na Ig prišli že nekaj ur po napadu na grad. Poškodovali in požgali pa so grajska gospodarska poslopja, tako da so domaci hlapci le s težavo rešili živino. Razjarjeni kmetje so napadli in oplenili tudi lovski gradic Namršel pri Želimljah, last turjaških gospodov, s cemer so še posebej izrazili nejevoljo ižanskih sosesk zaradi omejevanja pravic v gozdovih. To so zelo lepo izrazili tudi v svojemu racunu zemljiškemu gospodu 2. maja, ko so trdili, da gospod že 36 let od propada francoske oblasti dalje prepoveduje kmetom teh sosesk sekati les v krimskih gozdovih in jim s tem krati njihove stare pravice.95 Že 28. marca so oblasti proglasile preki sod (hitro sojenje) v strahu pred kmeckimi nemiri, ki nikakor niso prenehali. Prav ta odlocni nastop kmeckih množic je v veliki meri pripomogel, da so reakcionarne sile tudi potem, ko so se okrepile, 7. septembra izdale zakon o zemljiški odvezi. Z njim so se odpravile vse fevdalne vezi in obveznosti, kmet je dobil zemljo v last, vendar pa je moral zanjo še vrsto let odplacevati odško­dnino. Toda fevdalizma je bilo konec.96 94 Laybacher Zeitung, 24. 3. 1848, str. 247–248; F. Gestrin-V. Melik, Zgodovinska citanka 7, Ljubljana 1986, str. 34 sl. 95 AS, sodni arhiv F 1 in F 2 (Sonnegger Brandlegung); M. Mikuž, Ob stoletnici ižanskega upora, Slo­venski porocevalec št. 69, 21. 3. 1948; J. Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljubljana 1888, str. 60; F. Govekar, Zanimiv list iz ižanske zgodovine, Jutro 7/1926, 46-II; J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, zv. 12, Ljubljana 1934, str. 667; B. Grafenauer, Slovenski kmet, o.c., str. 18 sl.; isti Kmecki upori na Sloven-skem, Ljubljana 1962, str. 355 sl. 96 F. Gestrin – V. Melik, Zgodovina Slovencev, o.c., str. 113 sl. STOLETJE KAPITALIZMA (1848–1941) POD HABSBURŠKIM ŽEZLOM POLITICNE RAZMERE Po porazu revolucije leta 1848 je bil v monarhiji obnovljen absolutizem in zavladalo je politicno mrtvilo. Zamrlo je tudi slovensko narodno gibanje, ki je v revolucionarnem letu dalo program Zedinjene Slovenije. V tem casu je bila izvedena zemljiška odveza. Podobno kot v drugih delih monarhije so kmetje tudi na Ižanskem dobili vecji del obdelovalne zemlje (do ok. 97 %) v svoje roke, ne pa tudi gozda, ki je v veliki meri ostal last starih fevdalnih lastnikov. Tako je moralo 699 kmetov na nekdanjem ižanskem zemljiškem gospostvu za zemljo odplacati blizu 88.000 goldinarjev odškodnine, kar je bila velika obremenitev. Brez odškodnine pa so prenehale vse pravice nekdanjih zemljiških gospodov, ki so izvirale iz opravljanja javnih funkcij in vse osebne pravice.97 Absolutizem se je deset let po revoluciji dokoncno zlomil in z letom 1861 se je v habsburški monarhiji zacelo ustavno življenje. Z obnovitvijo ustavne dobe je oživelo slovensko politicno gibanje, ki je dobivalo vedno globlje korenine tudi na podeželju, v vaških obcinah. Volilna pravica je namrec ob slovenskem politicnem gibanju v javno življenje vse bolj pritegovala tudi kmecko prebivalstvo. Od leta 1861 do leta 1913 so volitve potekale kar 14-krat,volilna pravica pa se je postopoma širila. Sprva so volili v kurijah, volilnih skupinah, v kmecki kuriji pa so volili samo tisti, ki so placevali doloceno visoke davke; torej velik del kmetov sprva ni imel volilne pravice. Volitve so bile posredne in javne; volilni upravicenci so izvolili volilne može in ti so volili poslance. Šele po letu 1896 se je zacela pocasi uveljavljati splošna volilna pravica za vse nad 24 let stare moške in tajne volitve; leta 1907 so za državni zbor prvic volili s splošno in enako volilno pravico.98 Slovenci so prvic organizirano nastopili na volitvah že leta 1867 in zmagali v kmecki kuriji na skoraj vsem slovenskem ozemlju. Slovensko narodno gibanje je dobilo množicno podporo v slovenskem kmeckem ljudstvu. Ob vecjih politicnih pravicah, ki so se tedaj uveljavile tudi v zvezi z dualisticno ureditvijo monarhije v Avstro-Ogrsko, so napredni, pretežno liberalno usmerjeni izobraženci 97 A. Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem, Ljubljana 1941, str. 78 sl. 98 Prim. V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Ljubljana 1965, zlasti str. 101 sl. na velikih ljudskih shodih – taborih v letih 1868/71 v ospredje zopet postavili zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Zanjo so na taborih složno nastopali konservativci in liberalci. Najvecji tabor je bil v Vižmarjih pri Ljubljani maja leta 1869. Udeležilo se ga je do 30.000ljudi, med njimi so bili vsekakor tudi kmetje podkrimskih vasi. Ceprav so tabori prenehali in se ideja o Zedinjeni Sloveniji ni uresnicila, so se vse bolj krepile sile slovenskega narodnega gibanja.99 K temu je veliko pripomogla ogroženost slovenskega naroda. Znotraj monarhije mu je namrec grozila nemška nevarnost (gospodarski pritisk, germanizacija itd.) pa tudi razne težave, ki so se zgrnile nadenj. Kmet, ki je bil zelo obremenjen z odplaceva­njem odškodnine za zemljiško odvezo in z visokimi davki, je zacel propadati. Zelo ga je prizadelo upadanje cen kmetijskih pridelkov, industrijsko blago pa je kupoval vedno dražje. Kmet se je vse bolj zadolževal in leta 1890 so vknjiženi dolgovi slovenskih kme­tov znašali okoli 120.000.000 goldinarjev. Nastala je t. i. agrarna kriza in mnogo kmetov je propadlo. Z vsem tem se je povezovalo tudi izseljevanje in mnogo ljudi je odšlo po svetu za kruhom. Toda slovensko ljudstvo se je temu žilavo in uporno postavljalo po robu. Leta 1882 so Slovenci dobili vecino v ljubljanskem obcinskem odboru. V casu do prve svetovne vojne so Slovenci ustvarili in uveljavili veliko gospodarskih podjetij in organizacij ter denarnih ustanov. Nastajale so hranilnice in posojilnice, razne zadruge, še posebej v pomoc kmetu, banke, skratka slovenski kapital. Delovati je zacela vrsta kulturnih in drugih institucij ter društev (npr. Slovenska matica, Družba sv. Mohorja, izobraževalna in prosvetna, telovadna, planinska, športna društva in organizacije, gledališca, knjižnice in drugo). Od zacetkov 90. let dalje so kot posledica razredne in ideološke razslojenosti organizirali politicne stranke: klerikalno Slovensko ljudsko stranko in liberalno Narodno napredno stranko, obema mešcanskima strankama pa se je leta 1896 prikljucila še delavska stranka – Jugoslovanska socialnodemokraticna stranka, vsaka s številnimi casopisi, ki jih je bilo pred prvo svetovno vojno že nad sto.100 Ob prehodu v 20. stoletje so bili Slovenci že povsem razvit narod s svojo kulturo, znanostjo in umetnostjo, imeli so izoblikovan jezik, ki se je kot uradni jezik uveljavil na vecjem delu slovenskega ozemlja v monarhiji. Pojavljali so se tudi mnogo širši nacrti in programi za rešitev narodnega vprašanja v povezovanju z drugimi jugoslovanskimi narodi. Ti so nazadnje, po porazu Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni, pripeljali do nastanka stare Jugoslavije, to je kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev konec leta 1918. V novo državo sta zaradi mednarodnega položaja, nespretnosti slovenskih politikov 99 F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. 150 sl., 171 sl. 100 Prav tam, str. 231 sl. in še cesa prišli le dve tretjini Slovencev, drugi pa so doživljali pravo narodnostno katastrofo v fašisticni kraljevini Italiji, v republiki Avstriji in Madžarski.101 GOSPODARSTVO Odprava fevdalnih odnosov in zemljiška odveza sta tudi podkrimskemu kmetu na široko odprli vrata iz deloma še naturalnega v blagovno denarno gospodarstvo. Razvoj kapitalizma je tudi to ozemlje na svoj nacin vkljucil v svoj okvir. Ižansko ozemlje ni bilo tesneje geografsko prometno povezano s pomembnejšimi kapitalisticnimi tokovi in se je zaradi tega še vedno pocasneje razvijalo. Železniška proga Ljubljana–Trst, ki so jo gradili v letih 1849/57 in ki je promet proti morju prenesla s cest na železnico, je pustila obravnavane kraje nekoliko ob strani. Tudi do leta 1877 zgrajena cesta Škofljica–Turjak je šla mimo ižanskega ozemlja in hkrati zmanjšala prometni pomen Želimeljske doline. Ceprav je obstajala zamisel, da bi železnico do Kocevja speljali po tej dolini, je leta 1893 stekla od Grosuplja naprej, ker so prevladale druge koristi.102 Ižansko ozemlje so od takrat s pomembnimi cestami in železniškimi prometnimi potmi povezovale le slabe ceste, ki so bile ob vecjih povodnjih ves ta cas neprevozne. Zaradi tega se tu ni razvila nobena veja industrije, niti lesnopredelovalna, ceprav je pokrajina zlasti v hribovitem delu v veliki vecini pokrita z obsežnimi predvsem iglastimi gozdovi. Industrializacija se podkrimskih vasi ni dotaknila, zato so vse do druge svetovne vojne ostale kmetijsko obmocje, s katerega so se prebivalci izseljevali, ker tam niso našli dela. Poglavitna gospodarska panoga je bilo v tem obdobju poljedelstvo, ceprav je bila zemlja deloma prodnata, kraška in barjanska. Tam so še celo v tem casu nadaljevali s kolonizacijo na nekdanjih ljubljanskih mestnih zemljišcih, ki so jih pod ugodnimi pogoji prodajali koristnikom. Tako je nastalo novo naselje Lipe. Pomembna je bila tudi živinoreja, za kar so bili ugodni pogoji v hribovitem in barjanskem svetu. Kmetijske presežke so ižanski kmetje prodajali predvsem na ljubljanskem trgu, ki je z rastjo prebivalstva (od 20.000 sredi stoletja je leta 1910 naraslo na 41.727 ljudi) potrebovalo vedno vec hrane (krompir, mleko, perutnina, jajca, živina). Svoje sta prispevala tudi sadjarstvo in cebelarstvo, toda prevladovale so majhne kmetije, ki niso veliko prina­šale. Že leta 1848 je bilo od 699 kmetijskih enot na Ižanskem le 50 celih kmetij, 363 je 101 J. Pleterski, Slovenci 1848–1918, v Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981, str. 239–264 in druge razprave v tem zborniku; isti, Prva odlocitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domacih tleh med vojno 1914–1918, Ljubljana l971; F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodo­ vina, o.c., str. 312; Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 584 sl. 102 J. Jagodic, Zgodovinski utrinki, v Zbornik Velike Lašce, Ljubljana 1986, str. 21; I. Mohoric, Zgodo­ vina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 175 sl. bilo velikih od tricetrtinskih do tretjinskih, od tega 272 (38,9 %) polovicnih kmetij, vse preostale (286) pa so bile cetrtinske in manjše, torej kajže (40,9 %), od tega 166 manjših od osminske. V tem obdobju so se kmetije še drobile.103 Za obstoj in preživetje prebivalstva je bila izredno pomembna izraba gozda in trgovina z lesom. Tramove in deske so prodajali raznim podjetjem v Ljubljani, na Škofljici, v Podpeci in Preserju in še naprej po železnici iz zadnjih dveh krajev. Zelo veliko drv (v klaftrskih polenih) so prodali v Ljubljani. Marsikateremu podkrimskemu kmetu je gozd dajal najvec dohodkov. Z gozdom je bila povezana tudi domaca lesna obrt; izdelovali so zobotrebce, zaboje, sodcke iz mehkega lesa in toporišca. Zlasti naj­revnejši so dobili v tem poslu dodaten zaslužek. Cim bolj se je bližal prehod stoletja, tem bolj se je širilo rezanje šote, ki so jo, posušeno, uporabljali za kurjavo doma, ali pa so jo prodajali. Šoto so v obliki manjših kvadrov rezali z lopatami (»štihi«). Pri tem napornem delu so sodelovale tudi ženske. Šoto so deloma še prevažali s colni ali pa so jo vozili z volovsko vprego. Prodajali so jo tudi v Ljubljani. Šoto so nekaj casa tudi drobili (npr. v Babni Gorici) in jo prodajali zidarjem za toplotno izolacijo stropov. Po prvi svetovni vojni je rezanje šote hitro nazadovalo (ceprav so jo delno izkorišcali še po osvoboditvi). Po vaseh obstojeca obrt (krojaška in cevljarska, kovaška in kljucavni-carska, usnjarska in sedlarska, zidarska, mizarska in kolarska, mesarska in pekovska), nekaj trgovin in kar precej gostiln so krile predvsem lokalne potrebe. Vodno silo Išcice in zlasti Iške so izkorišcali sorazmerno številne žage in mlini. Na Iški so bili v tem casu npr. žaga pod Krvavicami, Sivceva, Žugova, Šalova, Krogarjeva, Teglova, Kajžarjeva, Žagarjeva, Pristavceva in Šerjakova žaga. Vodna žaga na Iški je bila tudi v Strahomeru, ki pa je prenehala z delom zaradi upada gladine Iške. Poleg žage so imeli posamezni lastniki tudi mline, ki pa so v nasprotju z žagami delali predvsem za vaške potrebe, npr. Šalov, Žugov, Pristavcev, Krogarjev in Žagarjev mlin; zadnja dva z žagama so leta 1942 unicili in požgali Italijani. V Dragi pod Dobravico je pred vojno zacela delovati opekarna, ki je dalec naokoli zadovoljevala vse potrebe po zidni in strešni opeki. Vse do leta 1920 so sušilnico opekarne kurili s šoto. Zacetnik opekarne je bil priseljeni Furlan Angelo Aita, ki ga je nasledil rojak Alojz Comino; lastniki so imeli tudi žago in gostilno. Opekarna ni dajala zaslužka samo maloštevilnim delavcem ampak tudi kmetom, ki so vozili opeko v Ljubljano ali na Škofljico.104 Prehod v denarno gospodarstvo je za ižanskega kmeta tekel prehitro. Njegov kmecki obrat kljub vsem naporom in dodatnim zaslužkom ni vedno prinašal dovolj dohodkov. Ob placevanju odškodnine za zemljiško odvezo in visokih davkov, z 103 A. Krošl, Zemljiška odveza, o.c., str. 78/79. 104 Krajevni leksikon Dravske banovine, Srez Ljubljana okolica, Ljubljana 1937, str. 347, 362; pisna izjava Pavle Cerne 21. 4. 1988. vkljucevanjem v tržišce, kjer so se cene njegovih pridelkov vedno bolj zniževale v primerjavi s ceno blaga, ki ga je sam kupoval, se je zacel zadolževati. Pred prvo sve­tovno vojno so podkrimski kmetje živeli predvsem od svojih kmetij, katerih pridelke so prodajali zlasti v Ljubljani, pa tudi drugje. Nastop državnih oblasti proti oderuhom leta 1881 ni prinesel rešitve. Obrestna mera ni bila omejena in je znašala tudi do 30 % in vec. Dolgovi so narašcali, kmetije pa so izgubljale vrednost. Marsikateri kmet je zaradi odplacila dolga prodal najboljše kose svoje kmetije ali kar celotno kmetijo. Tudi po obravnavanih vaseh je pel boben ob prodaji dolžnikove zemlje na dražbi. Tako stanje je pripeljalo do izseljevanja pro­padajocih kmetov in prebivalstva, ki doma ni našlo dela. Že zgodaj srecujemo prve vesti o izseljevanju iz podkrimskih vasi tudi v Ameriko. Nekateri izmed njih so se tudi vracali, npr. Jože Hitejc, ki se je po vrnitvi vkljucil v politicno življenje. Takrat je bil v Ameriki tudi Franc Ponikvar.105 Ves ta cas so ižanski ljudje odhajali v bližnja mesta in Trst, sem zlasti ženske, pa tudi v druge habsburške dežele in izven njih. Doma so si ženske v nekaterih primerih pomagale tudi tako, da so za skromno placilo v rejo prevzemale najdencke. Takrat se je povecalo tudi drobljenje kmecke posesti. Šele po prelomu v novo stoletje se je položaj kmeta zaradi zašcitnih akcij klerikalne stranke zacelo popravljati kmetu v korist (npr. z ustanavljanjem kmetijskih zadrug ter hranil­nic in posojilnic). Opisani razvoj je strukturo kmeckega prebivalstva v obravnavanih vaseh le malo spremenil. Število ljudi, ki se je ukvarjalo z neagrarno dejavnostjo ali se zaposlilo kot kmecki in gozdni delavci, delalo na okoliških žagah in drugje ali pa odhajalo na delo v Ljubljano in drugam, se je le pocasi povecevalo. Nastal je tudi manjši sloj državnih namešcencev (ucitelji, žandarji, poštarji). PR EBIVA LSTVO Ozemlje obravnavanih krajevnih skupnosti je bilo v tistem casu sorazmerno redko poseljeno, ceprav je bila gostota prebivalstva v nekaj vecjih vaseh vecja. Zaradi iz­seljevanja in drugih vzrokov je število prebivalstva v vsem tem casu le pocasi in ne ravno veliko poraslo oziroma je celo nihalo. Poselitev in gibanje prebivalstva nam nazorno prikazujejo statisticni podatki ljudskih štetij za leta 1869, 1890 in 1900, ki jih tu navajamo po takratnih obcinah toda brez krajev, ki danes niso v obravnavanih treh krajevnih skupnostih. To ozemlje je bilo pred prvo svetovno vojno sestavni del okraja Ljubljana okolica in je bilo upravno razdeljeno med šest manjših obcin: Studenec - Ig, Iška vas, Iška Loka, Tomišelj, Vrbljene in Želimlje. Leta 1869 so bila v posameznih obcinah naslednja 105 Prim. J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci, Celovec 1912, str. 534; izjava P. Cerne. naselja: v obcini Studenec - Ig so bile poleg te vasi še Dobravica, Kremenica, Staje in Kot; v obcini Iška vas še Iška in Zgornji Ig; v obcini Iška Loka še Matena; v obcini Tomišelj še Brest (ter Planinica in Jezero, danes v KS Podpec - Preserje); v obcini Vrbljene še Strahomer, v obcini Želimlje pa je bilo od naših krajev le Sarsko. Taka upravna razdelitev se je v glavnem obdržala vse do propada monarhije. Spremembe so bile le v tem, da so že leta 1890 k Dobravici posebej šteli še zaselka Draga in Podgozd, k obcini Tomišelj so prikljucili novo nastalo kolonizacijsko naselje Lipe, ki svoje ime dobilo z oblastnim odlokom leta 1888, od leta 1840 pa so tam nastajajoce hiše šteli k Strahomerju ali Vrbljenam. Leta 1900 so k obcini Iška vas šteli zaselek Ustje s tremi hišami. Prebivalstvo je v letih 1869 do 1890 poraslo za 559 ljudi ali za 15,06 %. Ce upošte­vamo, da so v letu 1883 mocno razsajale crne koze in le tri leta pozneje še kolera, ki so jo prinesli delavci pri gradnji ceste Ig–Golo, je prirastek prebivalstva v tem casu še kar zadovoljiv. Preglednica 3: Gibanje števila prebivalcev v drugi polovici 19. stoletja Obcina 1869 1890 1900 Studenec - Ig 214 hiš 1205 preb. 248 hiš 1373 preb. 249 hiš 1249 preb. Iška vas 95 512 119 681 122 660 Iška Loka 75 476 84 516 92 511 Tomišelj (brez Jezera + Planice) 69 392 87 512* 103 516* Vrbljene 82 495 94 544 94 499 Želimlje (le Sarsko) 12 71 13 84 13 78 Skupaj 547 hiš 3151 preb. 645 hiš 3710 preb. 673 hiš 3513 preb. * Tu niso vštete hiše in prebivalci Lip V naslednjem desetletju je zaradi izseljevanja število prebivalstva padlo za 197 ljudi ali za 5,3 %. V celoti je v treh desetletjih (1869–1900) prebivalstvo poraslo le za 362 ljudi ali za 10,3 %, kar je zelo malo in še celo manj od slovenskega povprecja v letih 1846–1910, ki je znašalo 11,3 %, kar kaže na velik delež izseljevanja.106 Pac pa se je ves cas povecevalo število bivalnih enot, hiš: v celoti za 126 ali 18,72 %. To nedvoumno kaže, da se je ob povecanem številu družin zlasti v zadnjem desetletju precej zmanjšala nataliteta, kar gre verjetno razložiti z vedno slabšim gmotnim položajem Ižancev, morda pa tudi z vecjo izobraženostjo, saj je do tega casa šolska mreža že zelo porasla, šolska obveznost pa je zajela vecino otrok. 106 F. Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936. VKLJUCEVANJE PREBIVALCEV V NARODNO IN POLITICNO GIBANJE Kakor drugod na Slovenskem se je tudi ižansko prebivalstvo postopoma vkljucevalo v narodno gibanje in v splošno politicno in kulturno življenje. Pomembno vlogo pri tem so imeli šola in ucitelji, ki so bili v veliki meri liberalno in napredno usmerjeni, na drugi strani pa tudi lokalna duhovšcina zlasti kot pobudnica narodne zavesti in pozneje kot predstavnica klerikalnega politicnega gibanja, ki je v podkrimskih vaseh prevladovalo. Dokler je slovensko narodno gibanje nastopalo kot enoten tabor, so se ljudje na volitvah odlocali za predlagane narodne kandidate. Volitve so potekale tako, da so v vsaki obcini najprej volili volilne može. Ti so bili obicajno iz vrst vaških veljakov, tudi župnikov in uciteljev, redkokdaj kak grašcak. Volilni možje so nato na sedežu volilnega okraja volili poslance. Tako so tudi ižanski kmetje v volilnem okraju Ljubljana okolica vse do leta 1883 volili dr. Janeza Bleiweisa, »oceta slovenskega naroda« in urednika casopisa Novice.107 Ko pa so v zacetku 90. let nastale politicne stranke, porasla strankarska in ideološka nasprotja in se je na Slovenskem zacel boj za prevlado med liberalci in klerikalci, se je to spremenilo. Po locitvi duhov so klerikalci prenehali sodelovati v Slovenski matici, v društvih sv. Cirila in Metoda, Sokolu in v drugih, ki so v casu vsenarodnega gibanja dobivala liberalni znacaj. Na volitve so tako eni kakor drugi postavljali svoje kandidate, zato so nasprotja in boji porasli zlasti v casu volitev, kar se je odražalo tudi na podeželju. Volilni boj ni bil v vseh podeželskih obcinah enak, na splošno pa vendar velja, da so po letu 1896, ko se je povecalo število kmeckih volilcev, v tem boju mocno prevladovali klerikalci. Tega leta so uveljavili neposredne volitve in z njimi tudi širšo volilno pravico; z njo pa so klerikalci dobivali kmecke glasove. Tako je bilo tudi v ižanskih obcinah. Na volitvah za poslance v kranjski deželni zbor in v državni zbor so bili v volilnem okraju vedno izvoljeni klerikalni kandidati Fran Povše, kmetijski strokovnjak, Gabrijel Jelovšek, podjetnik, in Ivan Sušteršic, vodja klerikalne stranke.108 Za volitve v letu 1897 je v vo­lilni boj na Ižanskem neuspešno posegla tudi leta 1896 ustanovljena JSDS. V svojem casopisu Zarja je že februarja 1897 izdala volilni preglas, nato pa spomladi organizirala volilne shode v raznih krajih, med drugim tudi na Studencu - Igu.109 Pomembno vlogo pri tej klerikalni prevladi je imela cerkev in z njo lokalna duho­všcina, ki je bila kot protiutež naprednemu uciteljstvu zelo delavna in nepopustljiva. Poleg ižanske fare je bila verjetno tudi iz politicnih vzrokov novembra 1905 ustano­vljena še tomišeljska fara. Eden izmed pospeševalnih motivov za ta korak je morda bil tudi v tem, da je bila tomišeljska cerkev stara romarska cerkev (Devica Marija in sv. 107 V. Melik, Volitve na Slovenskem, o.c., str. 350 sl. 108 Prav tam. 109 Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867–1968, Ljubljana 1969, str. 22 sl. Anton). Vsekakor je na ustanovitev fare vplivalo to, da je bil že od leta 1741 pri cerkvi beneficij za vzdrževanje stalnega duhovnika. Prvi župnik je postal Josip Knific (do leta 1919), ki se je s svojim delom, zlasti z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice, še pred koncem stoletja med ljudmi uveljavil že kot beneficiar v Tomišlju.110 Pod novo faro so spadale vasi Tomišelj, Brest, Vrbljene, Strahomer ter Lipe, Planinica in Jezero izven današnje KS. Planinica je že leta 1792 s svojo podružnicno cerkvijo sv. Tomaža prešla iz ižanske fare v presersko faro. Ižanska fara je od takrat zajemala vasi Studenec - Ig, Kot, Kremenice, Dobravico, Iško Loko, Iško vas, Iško, Mateno, Staje, Sarsko, Zgornji Ig in do leta 1937 še Pijavo Gorico. Številne podružnicne cerkve v obeh farah (sv. Jurija na Igu, na gricu Pungert za vasi Kot in Staje, sv. Gregorja na Dobravici, sv. Jedert v Iški, sv. Mihaela in sv. Križa v Iški vasi, sv. Urha na Kremenici, sv. Mohorja in Fortunata v Mateni, sv. Ruperta na Sarskem, sv. Andreja v Brestu, sv. Jakoba v Strahomeru, sv. Janeza Krstnika v Podkraju) so še povecale vpliv duhovšcine in njeno povezavo z verniki, s tem pa tudi njihovo politicno pripadnost.111 Politicni in svetovnonazorski boj se je prenašal tudi v vsakdanje in društveno življenje v vseh naših vaseh, ceprav so bili Ižanci pod vplivom solidarnostne zavesti med seboj še vedno zelo povezani. RAZVOJ ŠOLSTVA Na ižanskem ozemlju je imelo šolstvo že stoletno tradicijo, ki se morda veže še na reformacijski cas. V virih se kot prva leta 1631 omenja šola na Igu, ki je bila tesno ve­zana na cerkev. Prostor je imela v takratni mežnariji, kot ucitelj pa se omenja organist Jurij Jacomin (1631–1660).112Kot ucitelji se pozneje omenjajo Vid Tratnik (1660–1677), Jakob Mikec (1677–1693), Franc Wirth (1693–1706), Gregor Mortenik (1706–1719), Jože Ambrožic (1719–1724), Andrej Brenik (1726–1734) in Matija Mortenik (1734–1739).113 V casu razsvetljenih reform je na Igu nastala enorazrednica (trivialka), ki pa se omenja šele leta 1809. Pouk je bil v stari kaplaniji, uciteljeval pa je Jože Vidmar (1739– 1798). Šolski okoliš je bil precej vecji od ozemlja današnjih treh krajevnih skupnosti. Zajemal je še Golo, Preserje in Želimlje. Ucitelj je do leta 1819 pobiral bero tudi v teh treh vaseh. Šolstvo je bilo še vedno pod strogim nadzorom cerkve in duhovšcine. Velik 110 Slovenski šolski muzej (SŠM) – Gradivo za muzej slovenskega šolstva od ljudske šole Tomišelj, str. 4; Krajevni leksikon Dr. banovine, Tomišelj, str. 362 sl. 111 SŠM – Register osnovne šole Ig, str. 154; Register osnovne šole Tomišelj str. 713; primerjaj Krajevni leksikon Dr. banovine str. 347 sl, 362 sl.; Letopis ljubljanske škofije, 1935, str. 42; Letopis cerkve na Slovenskem 1985. Stanje 1. januarja 1985, Ljubljana 1985, str. 54, 72, 110. 112 Arhiv Slovenije (AS) – Status animarum - 1631; SŠM – Oris zgodovine in razvoja državne ljudske šole na Igu, str. 1. 113 SŠM – Oris zgodovine, o.c., str. 4 okoliš in hitrejša rast prebivalstva sta pozneje zahtevala dopolnitev šolske mreže. K temu je pripomogla tudi vecja skrb države za osnovno šolo. Od zacetka leta 1850 do leta 1870 je bilo na Kranjskem ustanovljenih 143 novih osnovnih šol (od 104 do 247).114 Že leta 1854 je svojo osnovno šolo dobilo Preserje,115 kmalu pa je iz ižanskega šolskega okoliša odpadlo tudi Želimlje. Leta 1859 je bila šola na Studencu - Igu razširjena v dvorazrednico, zato je bilo zanjo zgrajeno novo šolsko poslopje. Temu so leta 1892 prizidali še dve ucilnici (delo je opravil Janez Janželj z Iga) in šola je s šolskim letom 1892/93 postala štirirazrednica. Po potresu leta 1895 je bilo celotno šolsko poslopje povsem prenovljeno.116 Že leta 1875 je bil sprejet sklep, da se veliki ižanski šolski okoliš deli na šole na Studencu - Igu, Tomišlju in Iški vasi; ker pa v Tomišlju in Iški vasi ni bilo šolskih poslopij, so otroci še naprej hodili v šolo na Studenec - Ig.117 Novi osnovnošolski zakon je leta 1869 šolo podržavil, jo odvzel nadzorstvu du­hovšcine in uveljavil osemletno obvezno šolanje. Z novim zakonom je bil urejen tudi materialni položaj uciteljev; dobivali so državno placo, ucitelj pa za preživetje ni vec opravljal mežnarskih in organistovskih poslov. Naducitelj na Studencu - Igu je imel leta 1874 600 goldinarjev letne place, poducitelj pa 280 goldinarjev v mesecnih obrokih.118 Leta 1886 so razmere koncno pripeljale do ustanovitve šolske podružnice (eksku­renda) v Tomišlju, ki jo je še vedno upravljal naducitelj s Studenca - Iga. Prvi ucitelj v Tomišlju je bil Primož Usenicnik.119 Podobno je bilo verjetno, ce ne takrat pa nekoliko pozneje, tudi s šolo v Iški vasi. Vsekakor sta bili leta 1898 zgrajeni šolski stavbi tako v Tomišlju kot v Iški vasi, toda šola v Tomišlju je postala samostojna dvorazrednica. Pri tem je imel pomembno vlogo predsednik krajevnega šolskega odbora posestnik Janez Kumše z Bresta. Prvi naducitelj na njej je bil Simon Puncuh (do leta 1901).120 Od takrat sta bili v sedanjih tu obravnavanih KS dve samostojni šoli in podružnicna šola v Iški vasi. S tem je bila vzpostavljena šolska mreža, ki se dalj casa ni spremenila. S takim stanjem se je ižanski šolski okoliš bistveno zmanjšal, še vedno pa so imeli ucenci do šole tudi 4 km in vec. Zaradi tega se je povsod povecal šolski obisk, izbolj­šal pa se je tudi ucni uspeh. Šolski okoliš Studenec - Ig je zajemal vasi Studenec - Ig, Staje, Kot, Kremenica, Dobravica, Iška Loka, Matena, Sarsko (in še Pijavo Gorico), s podružnicno šolo pa še Iško vas, Iško in Zgornji Ig. Tomišeljska šola je v svoj okoliš pritegnila vasi Tomišelj, Brest, Lipe, Vrbljene in Strahomer. Leta 1899 je v tomišeljsko 114 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 3, Ljubljana 1966, str. 174. 115 S. Petelin-Vojko, Krajevna skupnost Podpec - Preserje v NOB, Ljubljana 1983, str. 19. 116 SŠM – Oris zgodovine, o.c., str. 8. 117 Prav tam, str. 1 118 Prim. F. Gestrin – V. Melik, Slovenska zgodovina, o.c., str. 193 sl. 119 SŠM – Register osnovnih šol - Ig, str. 154 in Tomišelj str. 713. 120 SŠM – Gradivo … Tomišelj, o.c., str. 2; SŠM – Izvlecek iz šolske kronike, str. 1. šolo od 233 šoloobveznih otrok hodilo le 166 šolarjev ali 71,2 %,leta 1923 pa je bilo vseh le za dva vec. Na ižanski šoli je bilo po izlocitvi tomišeljskega in iškovaškega okoliša v casu pred prvo svetovno vojno okoli 350 in vec ucencev.121 Šola je zlasti od osnovnošolskega zakona dalje postajala prosvetno, kulturno in deloma tudi gospodarsko žarišce na vasi, ne samo v kraju šole temvec v celotnem oko­lišu. Ucitelji122 so bili pobudniki in nosilci raznih dejavnosti na šoli sami. Ustanavljali so šolske knjižnice (npr. na Igu že v šolskem letu1888/89), katerih dejavnost so širili tudi na starše,123 na šolah so nastajali šolski odri in na Studencu - Igu so leta 1905/06 uprizorili prvo igro »Štirje letni casi«. Na isti šoli so leta 1906/07 zaceli z roditeljskimi veceri, to je sestanki.124 Bili so tudi nosilci društvenega in politicnega delovanja, vecinoma v nasprotju z duhovšcino. Ustanavljali so razna društva in v njih delovali (npr. gasilska društva), vodili pevske zbore in se sicer prosvetno udejstvovali. Posebej je treba omeniti Frana Govekarja (1862–1886) in Frana Trošta ( 1888–1912) na Igu in Iva Trošta (1901–1925) v Tomišlju.125 Posegali so na gospodarsko podrocje in na šolah organizirali kmetijske tecaje, s šolskimi vrtovi širili naprednejše kmetijstvo v praksi, ustanavljali in delovali v kmetijskih in sadjarskih podružnicah itd. Iz ižanskih šol je prišlo vec poznejših izobražencev (advokati, duhovniki, ucitelji) in tudi nekaj kulturnih delavcev. Z Iga je bil pisatelj in dramaturg Fran Govekar, uciteljev sin, iz Matene pa Franc Kramar, glasbenik in zbiratelj ljudskih pesmi.126 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE Kakor povsod po Slovenskem so tudi v naših vaseh v casu narodnopoliticnega gibanja nastajala razna društva, ki so razgibala in polnila življenje v njih. Ena izmed njih so bila gasilska društva. Po ustanovitvi prvih gasilskih društev okoli leta 1869/70 so se ta naglo širila po deželi. Neposredni povod za ustanovitev je bil vecji ali manjši požar v kraju. V Iški Loki je leta 1876 zgorelo 26 poslopij. Leta 1879 sredi poletja je hud požar zajel Studenec - Ig. Gasilcem iz Ljubljane je uspelo požar omejiti, toda zgorelo je 48 121 SŠM – Gradivo … Tomišelj, o.c., str. 2; SŠM – Tomišelj, šolska popisnica 31. decembra 1923; SŠM – Oris zgodovine … Ig, str. 2. Glej še Uciteljski tovariš 1862, str. 159; 1887 str. 348; 1891, str. 142; 1892 str. 166. 122 V letih 1815–1914 je na ižanski šoli poucevalo 42 ucnih moci. Prva uciteljica na šoli je bila Terezija Bahovec (1881/82), nato jih je bilo vedno vec in po letu 1900 so na šoli ves cas prevladovale.; SŠM – Oris zgodovine … Ig, str. 7. 123 SŠM – Oris zgodovine … Ig, str. 7. 124 Prav tam. 125 Prim. Slovenski biografski leksikon 2, str. 238; 12 str. 189. 126 SBL 2, str. 236; SBL 4, str. 554 in N. Kuret, Slovenska koledniška dramatika, Ljubljana 1986, str. 20, 265. poslopij. Pet let pozneje je gorelo tudi v Mateni, požar pa je unicil 17 hiš in gospodar­skih poslopij.127 V ta cas (1883) lahko umestimo tudi ustanovitev gasilskega društva na Studencu - Igu, pobudnik zanj pa je bil ucitelj Fran Govekar.128 Društvo je zajelo tudi sosednje vasi in je postalo nekakšno središce gasilske organiziranosti na celem obmocju. Društvo je še posebej zaživelo, ko je postal nacelnik ucitelj Fran Trošt. Postal je tudi tajnik Deželne zveze gasilcev na Kranjskem in prvi urednik glasila Gasilec (1897–1918). Pomen Iga v gasilski organizaciji obmocja je bil poudarjen, ko je sredi leta 1919 kraj postal sedež gasilske župe.129 Ko je rasel pomen Tomišlja, je leta 1907 (po požaru leta 1904) nastalo gasilsko društvo tudi v tej vasi, ustanovitelj pa je bil ucitelj Ivo Trošt. Gasilsko društvo je nastalo tudi v Brestu (1907) in v Vrbljenah (1908, skupaj z Strahomerom), v Iški Loki in drugje. Za potrebe društev so zgradili gasilske domove, opremljeni pa so bili z rocnimi brizgalnami. V casu krize kmeckega stanu je bila v Tomišlju ustanovljena ljudska hranilnica in posojilnica pod vplivom kršcansko socialnega gibanja. Njen ustanovitelj je bil že pred letom 1899 duhovnik Josip Knific, poznejši župnik v novo ustanovljeni fari. Tega leta se ustanova omenja, ko je dala 10 goldinarjev podpore za šolski prapor.130 Delovala je tudi v casu med obema vojnama. V obdobju pred prvo svetovno vojno sta na Studencu - Igu nastala Prosvetno dru­štvo in v Tomišlju Katoliško prosvetno društvo s prevladajoco klerikalno usmerjeno­stjo. Kot protiutež sta pod vodstvom ucitelja Iva Trošta v Tomišlju nastali podružnici kmetijskega in sadjarskega društva. Ucitelj Ivo Trošt je v Tomišelj prišel leta 1901 in ostal na tamkajšnji šoli vse do upokojitve leta 1925. Bil je pisatelj in zaslužen prosvetni delavec. Pisal je v mladinska lista Zvoncek in Vrtec, objavljal v Ljubljanskem zvonu in Uciteljskem tovarišu, deloval pri Društvu sv. Mohorja, Zabavni knjižnici, Slovenski matici in tudi v sokolski organizaciji.131 Z njegovim delovanjem lahko povezujemo tudi nastanek sokolske organizacije na Igu. Pod vplivom politicne locitve duhov in vedno bolj trdne organizacije obeh mešcanskih strank ter ob splošnem širjenju sokolske organizacije so tudi na Igu zrasli pogoji za ustanovitev Sokola. Društvo so ustanovili leta 1909, ki je že v tem casu imelo 26 clanov; njihovo število se je pred prvo svetovno vojno znižalo pod 20. Velik del clanov je pripadal obrtniško-trgovskim slojem, zlasti so prevladovali med 127 B. Božic, Razvoj gasilstva na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 56, 80, 82; isti, Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941, Ljubljana 1988, str. 76 sl. 128 SBL 2, str. 238. 129 B. Božic, o.c. (1968), str. 65 in 92. 130 SŠM – Gradivo … Tomišelj, str. 2 131 Sokolska volja 1 (1937), str. 198; umrl je 9. okt. 1937. narašcajniki.132 Že v prvih letih je društvo imelo redno telovadbo za clane trikrat in za narašcajnike dvakrat oziroma trikrat tedensko. Imelo je okoli ducat telovadcev in pri­bližno toliko clanov s paradnim krojem. Organizacijsko je bilo društvo sprva povezano v Ljubljansko sokolsko župo, ustanovljeno tudi ob udeležbi delegata ižanskega društva (v njej so bila društva Ljubljanski Sokol, Domžale, Šiška, Vic, Vrhnika in Ig).133 Da bi poživili delo novega društva in ga utrdili, so na Ig obcasno manifestativno prihajali clani Ljubljanskega Sokola in Sokola II. iz Ljubljane (izleti, sodelovanje na nastopih).134 V letih pred vojno so bili na celu društva v glavnem isti ljudje. Starosta je bil Jože Zdravje, podstarosta Lojze Minatti, nacelnik Vilko Minatti, tajnik Anton Plankar ali Tone Cankar, blagajnik pa Tone Mežan. V odboru so bili Tone Bolha, Tone Jere, Ivan Škraba st., Franc Virant, Ivan Škraba ml., Ivan Gerbec in Martin Zdravje.135 Za kulturno dejavnost v obravnavanih vaseh je torej, seveda v mejah svoje idejne usmerjenosti, najvec storila klerikalna stranka, ki je ob podpori krajevne duhovšcine imela široko podporo med prebivalstvom in je v podkrimskih obmocjih povsem prevladovala. Narodno napredna stranka je svoje delovanje ob podpori uciteljstva v krimskih vaseh prvenstveno usmerjala v gasilska društva in v telovadno društvo Sokol. 132 Slovenski Sokol 9 (1912), str. 3 in 10 (1913), str. 44 in 61; Jugoslovanski sokolski koledar 1923, Ljubljana 1922, str. 109. 133 Slovenski Sokol 7 (1910), str. 83; Sokolski vestnik 11 (1925), str. 40 sl. 134 Slovenski Sokol 7 (1910), str. 22; Sokolski vestnik 3 (1912), str. 30. 135 Slovenski sokolski koledar za leto 1911, VI. letnik, V Kranju 1910, str. 129; Slovenski sokolski koledar za leto 1912, VII. letnik, V Kranju 1911, str. 136. V STARI JUGOSLAVIJI POLITICNE RAZMERE Prva* svetovna vojna (1914–1918), v kateri sta se spopadla dva imperialisticna tabora, je odlocilno prispevala k propadu habsburške monarhije, ki so jo že dolgo pretresali narodnostni boji. Ko je popustil policijski in politicni pritisk in je vladar ponovno sklical parlament, so se vsi jugoslovanski poslanci avstrijskega dela monarhije združili v t. i. »Jugoslovanski klub« in maja 1917 v posebni deklaraciji zahtevali samostojno državo pod žezlom habsburške dinastije. Nato so se stvari hitro razvijale. V slovenskih deželah je sledilo mocno deklaracijsko gibanje, ki je zajelo vse slovensko ljudstvo; z njim so se krepile zahteve po miru in svobodi. Sredi avgusta naslednjega leta so predstavniki slovenskih politicnih strank ustanovili Narodni svet, v Zagrebu pa je nastalo Narodno vijece kot predstavnik vseh jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski. V septembru in oktobru leta 1918, ko so avstro-ogrske cete doživljale poraze na frontah in je bil razpad monarhije že jasno viden, se je tudi med Slovenci vse bolj uve­ljavljala misel o popolnoma samostojni državi. Ko je habsburška monarhija pristala na mirovne pogoje, so Slovenci, Hrvati in Srbi v monarhiji 29. oktobra 1918 slovesno proglasili svoje narodno osvobojenje. Nastala je država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je nato 1. decembra leta1918 s kraljevinama Srbijo in Crno goro ter drugimi jugo­slovanskimi pokrajinami združila v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (državo SHS oziroma staro Jugoslavijo). Ceprav so si jugoslovanski narodi novo državno skupnost vecinoma želeli, a jih je v združitev sililo tudi takratno mednarodno politicno stanje, skupnost že kmalu po nastanku ni zadovoljevala povsem nikogar.136 136 * O tem obdobju je izšla že vrsta del in razprav. Tu opozarjamo na najpomembnejša in sinteticna dela: Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politicne zgodovine. Uredil dr. J. Mal, Ljubljana 1928; Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugosla­vije. Uredili dr. J. Lavric, dr. J. Mal, dr. F. Stele, Ljubljana 1939; Sperans (E. Kardelj), Razvoj sloven-skega narodnega vprašanja, Ljubljana 1939 /glej še naslednje izdaje/; M. Mikuž, Oris zgodovine Slo­vencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, Ljubljana 1965; isti, Svet med vojnama 1918–1939, Ljubljana 1966; L. Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, Ljubljana 1972; J. Pleterski-B. Božic, Politicna in socialna zgodovina Jugoslavije, Maribor 1975; Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979; M. Zecevic, Na zgodo­vinski prelomnici, 1. Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929, Maribor 1986; J. Pleterski, Meje nove države SHS so se nato na mirovnih pogajanjih (tudi kot posledica londonskega pakta iz leta 1915 in nesrecnega plebiscita na Koroškem leta 1920) utr­dile tako, da so razdelile slovensko ozemlje med štiri države. Tretjina Slovencev in okoli 8000 km2 slovenskega ozemlja je ostala izven nove države (Italija, Avstrija in Madžarska), le dve tretjini Slovencev sta prišli v Jugoslavijo. Le-ti so v njej v mnogih pogledih napredovali, v novi državi pa iz marsikaterega vzroka niso bili zadovoljni, še posebej zaradi kratenja avtonomnega slovenskega razvoja. Slovencem v tujih državah pa je grozilo celo narodno unicenje. Med prvo svetovno vojno je tudi prebivalstvo podkrimskih vasi težko prenašalo grozote vojnih let. V vrstah avstrijske vojske so se na raznih frontah, zlasti na itali­janskem bojišcu, bojevali in umirali možje in fantje iz obravnavanih vasi. V vojni je padlo 69 domacinov. Prebivalci doma so trpeli zaradi rekvizicij in pomanjkanja ter narodnostnega in politicnega preganjanja avstrijskih oblasti. Gibanje za konec vojne in mir, gibanje za majniško deklaracijo in nato razbitje habsburške monarhije ter nastanek države SHS so odmevali tudi med ljudmi pod Krimom. Po podatkih šolskih kronik so prebivalci naših vasi željno pricakovali konec vojne in osvoboditev. Nastanek države SHS so tudi tukaj navdušeno pozdravili in praznovali.137 Anton Šivec, domacin iz Strahomera, je bil v prevratnih dneh Maistrov borec za severno mejo. Od nove države so prebivalci krimskih vasi namrec pricakovali agrarno reformo in hitro spremembo na boljše, vendar so bili kmalu razocarani. Po nastanku države SHS je bilo poglavitno vprašanje, kako novo državo urediti. Ob tem so prevladale monarhicno unitaristicne sile, ki so proti zahtevam po repu­bliki in federativni obliki uveljavile centralisticno urejeno kraljevino. Utrdila jo je t. i. vidovdanska ustava iz leta 1921, ki je dopušcala politicne svobošcine in življenje mešcanskih strank. Delavska, komunisticna stranka, ustanovljena aprila 1920, je bila namrec že prej prepovedana s posebnim zakonom (Obznana, v novembru 1920). Vidovdanska ustava, sprejeta s prevlado srbske vecine in somišljenikov, je utrdila zamisel o državni in narodni enotnosti ter centralisticni ureditvi. Hkrati je sprožila boj med pristaši in nasprotniki centralizma in zahtevo po spremembi ustave. S tako ustavo je bila ustvarjena srž bodocim narodnostnim in družbenim nasprotjem, ki so postali najpomembnejši vzroki za propad stare Jugoslavije.138 Vzporedno s politicnimi Narodi, Jugoslavija, revolucija, Ljubljana 1986 in Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana 1986. J. Pleterski, Prva odlocitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domacih tleh med vojno 1914–1918, Ljubljana 1971; M. Zecevic, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921. Od majske deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1977. 137 SŠM – Državna ljudska šola Tomišelj, gradivo za muzej slovenskega šolstva. 138 M. Zecevic, Slovenska ljudska stranka, o.c.; isti, Na zgodovinski prelomnici, o.c., str. 94. in narodnostnimi nasprotji so se namrec zaostrevala tudi družbena, socialna nasprotja. Delavske in kmecke množice so postajale vedno bolj nezadovoljne s svojim položajem. Iz tega so rasle nove politicne stranke. Že sredi leta 1919 so ustanovili Samostojno kmetijsko stranko (SKS), ki so se ji kmetje zaradi pricakujoce agrarne reforme tudi v podkrimskih vaseh množicno prikljucili. Naslednjega leta se je pod vplivom oktobrske revolucije in težkih razmer tudi v Sloveniji uveljavilo komunisticno delavsko gibanje, nastala je komunisticna stranka. Del socialnodemokraticnega delavstva se je namrec vkljucil v Socialisticno delavsko partijo Jugoslavije (komunistov). Obe stranki sta na še bolj ali manj svobodnih volitvah za ustavodajno skupšcino dobili veliko število glasov in s tem vzbudili strah pri vladajocih strankah. Slovenska kmetijska stranka je v volilnem okraju Ljubljana okolica, kamor so sodile tudi podkrimske vasi, dobila 21,1 % glasov, komunisticna stranka pa 16,03 % glasov volivcev. Po moci sta bili takoj za Slovensko ljudsko stranko (SLS), ki je dobila 40,81 % glasov. V državnem okviru je stranka komunistov dobila kar 59 poslanskih mest. Toda z Obznano, neposredno po volitvah, je bila stranka prepovedana in njena poslanska mesta razveljavljena.139 Od takrat so komunisti delovali le v ilegali, na Slovenskem predvsem v neodvisnih delavskih organizacijah, sindikatih. Tudi ti so bili kasneje v t. i. mali Obznani (11. julija 1924) prepovedani. KPJ ni mogla vec imeti svojih posebnih (legalnih) strokovnih organizacij.140 V tem casu je precej upadla tudi moc Slovenske kmetijske stranke, ker reševanje agrarne reforme kmeta ni zadovoljilo. Že leta 1923 je za stranko v volilnem okraju Ljubljana okolica glasovalo le 9,55 % volivcev; kmecki volivci so bili ponovno privrženi SLS, ki je v okraju dobila kar 63,11 % glasov.141 Na koncu je na vasi SKS povsem podlegla vplivu SLS. Ko je SKS zacela izgubljati vpliv, so ustanovili Zvezo društev kmeckih fantov in deklet (1923), ki je imela svoje postojanke tudi v podkrimskih vaseh, kakor bomo še videli.142 Kmete in delavce, ki so bili tedaj na Slovenskem v veliki vecini, so skušali vladajoci krogi cimbolj potisniti iz politicnega življenja, kar velja zlasti za delavce, oziroma jih podrediti – kmete – ciljem prevladujoce SLS. Kmetje in delavci, ki v novi državi niso dosegli izpolnitev svojih zahtev v politiki in ne zadovoljivega gmotnega položaja, so postajali vedno bolj nezadovoljni. Delavci so pogosto stavkali, kmetje pa so zlasti v zvezi z agrarno reformo postajali nestrpni. Ob vsem tem so se vedno bolj ostrila 139 V. Melik, Izidi volitev v konstituanto leta 1920, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1962, str. 3 sl.; isti, Število komunisticnih poslancev v ustavodajni skupšcini leta 1920, Jugoslovenski istorijski casopis 5 (1966), str. 127 sl.; M. Mikuž, o.c., str. 195; B. Balkovec, Volilna zakonodaja in parlamen­ tarne volitve 1920 in 1923, tipkopis diplomske naloge FF, Ljubljana 1986, str. 13. 140 M. Stiplovšek, Prepoved neodvisnih strokovnih organizacij leta 1924 in zacetek nove sindikalne politike KPJ v Sloveniji, ZC 40 (1986), str. 91 sl., 102. 141 B. Balkovec, o.c., str. 93. 142 Glej odstavek o društvih, str. 37. politicna in narodnostna nasprotja, ki so postajala jedro politicnih bojev v naslednjih letih. V ljudski skupšcini je zaradi tega prišlo celo do obracuna s streljanjem, ob cemer je bil ubit vodilni hrvaški politik in vodja kmecke stranke Stjepan Radic (1928).143 Zaostrenim politicnim, narodnostnim in družbenim razmeram v državi je 9. januarja 1929 ob pomoci najbolj reakcionarnih sil sledil državni udar. Kralj je postal nosilec vse državne oblasti, imel je pravico izdajati in razglašati zakone, postavljati vlado in imenovati državne uradnike. Kralj Aleksander, ki je bil leta 1934 na obisku v Franciji ubit v Marseillesu, je bil nosilec monarhodiktature. Država se je preime­novala v Jugoslavijo, prepovedane oziroma razpušcene so bile vse politicne stranke, politicne pravice državljanov pa mocno omejene. Uveden je bil strog centralizem. Na celu imenovane vlade je bil general Petar Živkovic.144 Nezadovoljstvo ljudskih množic z diktaturo in njenim nasiljem je še povecevala velika svetovna gospodarska kriza, ki je zajela tudi naše kraje in ljudi zelo prizadela (brezposelnost, draginja) ter trajala vec let (1930–1934/35). Da bi preslepili ljudske množice, ki so zahtevale obnovitev politicnih pravic in demokracije, je kralj Aleksander septembra leta 1931 vsilil novo ustavo, ki je obnovila ljudsko skupšcino, a ji dodala še novo telo – senat kot zgornji dom skupšcine. Nova ustava je na volitvah dovoljevala samo enotno državno listo. Na tej osnovi so nastajale enotne državne stranke, kakor sta bili Jugoslovanska nacionalna stranka (general Živkovic) in pozneje še Jugoslovanska radikalna zajednica (dr. Milan Stojadinovic). V casu Stojadinoviceve vlade (do leta 1939) se je jugoslovanska notranja in zunanja politika vse bolj približevala italijanskemu fašizmu in nemškemu nacizmu, ki sta v resnici vedno bolj grozila obstoju države in s svojo osvajalnostjo še posebej ogrožala narodni obstoj Slovencev. Razkroj zaradi vsesplošne državne krize je bila znacilnost, ki je trajala od zacetka monarhodiktature vse do propada stare Jugoslavije, zunanja ogroženost pa ga je še povecevala.145 Uveljavljanje centralisticnih tendenc in prevlada centralizma v casu diktature se jasno kažeta tudi v upravni ureditvi na Slovenskem. Narodno vlado iz prevratnih dni je kmalu po nastanku države SHS zamenjala deželna vlada (1919–1921), le-to pa po vidovdanski ustavi pokrajinska uprava za Slovenijo (1921–1923) z raznimi oddel­ki.146 V zacetku leta 1924 se je tudi na Slovenskem uveljavila delitev na dve oblasti, ljubljansko in mariborsko, z velikima županoma na celu. Podrejena sta bila neposre­dno notranjemu ministru v Beogradu. Bila sta torej predstavnika vlade, zato so ju z 143 M. Mikuž, o.c., pogl. Krvavi obracun v skupšcini, str. 365 sl. 144 Prav tam, str. 385 sl.; M. Zecevic, Na zgodovinski prelomnici, o.c. 145 Prim. L. Serajnik (= B. Grafenauer), Slovensko ozemlje in nemška publicistika, Ljubljana 1939 (ponatis v B. Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, Ljubljana 1987, str. 132 sl.); M. Mikuž, o.c., str. 449 sl., 506 sl.; J, Pleterski, Narodi, o.c., str. 263 sl. 146 D. Trstenjak, Uprava v Sloveniji, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 109 sl. vsako novo vlado menjali. Oblastno samoupravo, kakršna je že bila, je nato odpravila monarhodiktatura. Od takrat je bilo slovensko ozemlje v Jugoslaviji vse do propada stare Jugoslavije upravno združeno v Dravski banovini z banom na celu, ki ga je s posebnim ukazom imenoval kralj. Istemu cilju, centralizmu, je v casu diktature služila tudi obcinska upravna razdeli­tev. Sprva so bile obcine na podkrimskem obmocju majhne in jih je bilo, kakor že pred prvo svetovno vojno, pet: Studenec - Ig, Tomišelj, Iška vas, Iška Loka in Vrbljene.147 Toda že leta 1923 je bila obcina Vrbljene združena s Tomišljem, združba pa je zajemala vasi Brest, Lipe, Strahomer, Tomišelj in Vrbljene. Obcina Ig je vkljucevala Dobravico, Ig, Kot, Kremenico, Sarsko in Staje; obcina Iška vas Gornji Ig, Iško in Iško vas; obcina Iška Loka to vas in Mateno.148 V politicni strukturi, kakršna je bila na Slovenskem, je v obravnavanih obcinah prevladovala SLS tudi takrat, ko je bila Pucljeva Samostojna kmetijska stranka na višku. Zato se je SLS še kako zanimala za podeželske obcine, kjer je imela vecino. V casu diktature so že v zacetku leta 1933 zaceli pripravljati zakon o obcinah, ki naj bi bile vecje, vendar naj ne bi imele prevec pristojnosti. V septembru so obcine ozemeljsko preuredili, v oktobru pa so že potekale nove obcinske volitve. Od 1069 obcin v Sloveniji jih je ostalo še 373, volitev pa se je poleg JNS udeležila tudi SLS, ki ni hotela zamuditi prilike, da samostojno nastopi na svojem podeželju. Postavila je 210 volilnih list, toda zmagala je le v 56 obcinah (volitve so bile javne in pritisk JNS velik!).149 Od takrat, vse do propada stare Jugoslavije, sta bili na obravnavanem ozemlju dve obcini s sedežem na Igu oziroma v Tomišlju. Ižanska obcina je vkljuce­vala Dobravico, Gornji Ig, Ig, Iško, Iško Loko, Iško vas, Kot, Kremenico, Mateno in Staje, poleg tega so ji dodelili še Golo, Škrilje in Ustje, Sarsko pa so prikljucili obcini Želimlje. Leta 1937 se je obcina povecala še za Pijavo Gorico. Tomišeljska obcina je poleg prejšnjih vasi vkljucevala še Jezero in Planinico.150 Vecje obcine so koristile Slovenski ljudski stranki; med drugim je bilo tako tudi v podkrimskih vaseh. Skoraj ves povojni cas so bili v sorazmerno majhni obcini Ig župani ljudje naprednejših in bolj demokraticnih pogledov – Fran Šenk, Jože Kozin in ponovno Jože Hitejc. Z združitvijo vasi iz ukinjenih obcin z obcino Ig so v njej politicno prevladali klerikalci; tako je bilo tudi v Tomišlju. V obeh podkrimskih obcinah je vse do vojne oziroma okupacije prevladovala Slovenska ljudska stranka. Na Igu sta si kot župana, izbrana na klerikalni listi, sledila Franc Toni in za njim Mirko Merzel, v Tomišlju pa Janez Kraljic 147 Glej prejšnje poglavje, str. 26. 148 SŠM – Državna ljudska šola na Igu, šolska popisnica s 1. dec. 1923; Državna ljudska šola Tomišelj, Šolska popisnica z 31. dec. 1923. 149 M. Mikuž, o.c., str. 402, 407. 150 SŠM F 185/21 – Ig, šolski okoliš 1934; ibidem, Register osnovne šole Ig, str. 154; ibidem, Register osnovne šole Tomišelj, str. 713; Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 347/8 in 362/3. iz Bresta, pozneje organizator bele garde, in za njim Franc Bezlaj iz Vrbljena. Merzel in Bezlaj sta ostala župana tudi v casu italijanske okupacije. Ozemlje obeh obcin se je takrat v glavnem pokrivalo s šolskimi okoliši, hkrati pa tudi z obema farama, ižan­sko in tomišeljsko. To dejstvo je v veliki meri krepilo vlogo klerikalne SLS in njeno prevlado v tem prostoru, kamor je tudi cerkev pošiljala trdne in delavne duhovnike. Na Igu je že od leta 1924 župnikoval Janez Klemencic; pred njim je bil župnik Küchler, ki zaradi osornega obnašanja ni imel vpliva na vašcane. Kaplani so bili Ciril Milavec (1924–1938), ki je nato postal župnik v Želimljah, Anton Smolic in Jože Vovk. V tomišeljski fari je župnika Franca Zajca (1923–1933) ki je bil zelo priljubljen pri fara­nih, a ne kot narodnjak pri škofu, zamenjal župnik Jože Mura. Tu lahko najdemo tudi vzrok za Zajcev odhod v Crmošnjice.151 Tako so se v obravnavanih podkrimskih vaseh ustalili duhovniki, ki so bili mocna opora klerikalni stranki, ki so prek cerkve in šole ter katoliških društev v veliki meri idejno obvladovali svoje farane in ki so se koncno opredelili proti Osvobodilni fronti in proti narodnoosvobodilnem boju. V tem casu je proti koncu gospodarske krize v Nemciji leta 1933 na oblast prišel vodja nacisticne stranke Adolf Hitler. V kratkih petih letih je poteptal vse mednarodne pogodbe in obveznosti, ki jih je morala Nemcija sprejeti po prvi svetovni vojni, obnovil in oborožil nemško armado ter se pripravil na novo svetovno vojno. Z njo je hotel doseci svoje cilje: združiti vse Nemce v veliki Nemciji, zanjo osvojiti »življenjski prostor« v Evropi, Nemciji zopet pridobiti kolonije in v svetu uveljaviti nacisticni »novi red«. Zato se je Hitler povezoval s fašisticno Italijo in Japonsko na Daljnem vzhodu, državama, ki sta imeli podobne osvajalne cilje. To ni ustrezalo državam zmagovalkam prve svetovne vojne (Anglija, Francija, ZDA). Italijani so že zasedli Abesinijo (današnjo Etiopijo), Japonci pa so bili sredi osvajanja Mandžurije in Kitajske. Leta 1936 sta Nemcija in Italija sklenili zvezo, imenovano »os Rim–Berlin«, le mesec dni kasneje pa je Hitler z Japonsko sklenil protikomunisticni pakt, ki se mu je prikljucila tudi Italija. Nastala je zveza »trojne osi«, ki se je pripravljala na novo svetovno vojno.152 Politicni in vojaški dogodki so se nato hitro odvijali. Po prikljucitvi Posarja in nemško-italijanski intervenciji v španski državljanski vojni v korist generala Franca je Hitler leta 1938 Nemciji prikljucil Avstrijo (anšlus), sledilo je razkosanje Ceškoslovaške in zasedba Ceške (protektorat). Italija je leta 1939 zasedla Albanijo, Nemcija pa je avgusta tega leta sklenila prijateljsko in nenapadalno pogodbo s Sovjetsko zvezo. Še istega leta se je zacela druga svetovna vojna, ko je Nemcija 1. septembra napadla Poljsko, 151 J. Klemencic – C. Milavec – F. Žakelj, Revolucija pod Krimom, Buenos Aires 1973, str. 10 sl., 15 sl.; za Župnika Zajca ustni vir: Matija Božic; Jeglicev dnevnik (1920 maj 4.) – Nova revija 83/4 str. 461; SŠM – Gradivo za muzej slovenskega šolstva – Tomišelj. 152 M. Mikuž, Druga svetovna vojna, Ljubljana 1961, str. 14 sl. kmalu zatem pa sta Anglija in Francija napovedali vojno Nemciji. Svetovni požar se je naglo širil, v njem je aprila 1941 doživela konec tudi stara Jugoslavija. Napredovanje fašizma in nacizma v Evropi je vplivalo na notranjo in zunanjo poli­tiko Jugoslavije. V notranji politiki so se krepile najbolj reakcionarne sile in se pojavljale profašisticne politicne skupine in usmeritve ter celo politicne stranke (npr. Ljotic). V zunanji politiki so se vladajoci krogi vedno bolj približevali Nemciji in Italiji (v tem casu je Mussolini prvic prišel v Jugoslavijo, na Planini ga je sprejel ban Natlacen) ter se koncno znašli v objemu osi Rim–Berlin. Proti taki politiki in obstojecemu stanju v državi, proti reakcionarni vladavini je v tem casu, ko je slovenskemu narodu grozila nevarnost unicenja, vedno bolj rasel odpor demokraticnih in naprednih sil. Ljudske množice so zahtevale drugacno ureditev države, vec politicnih in državljanskih pravic ter gmotno varnost. Pomembno vlogo pri tem je imelo delavstvo, med katerim so imeli komunisti vedno vecji vpliv. Socialisti so po prepovedi svoje stranke v casu diktature delovali zlasti v sindikatih in v delavskem izobraževalnem društvu Svoboda, ustanovljenem leta 1918. Sredi 30-ih let je delovanje Svobode mocno poraslo. Septembra 1935 so organizirali zlet Svobode v Celju, ki je bil pod vplivom komunistov manifestacija delavske revolucionarne solidarnosti. Poudarjali so enoten boj vsega delavstva proti obstojecemu stanju v dr­žavi in opozarjali na zunanjo fašisticno nevarnost. Kot odgovor delavskemu nastopu na zletu je banska uprava kmalu zatem razpustila delavsko izobraževalno društvo Svoboda. Že v marcu naslednjega leta je kot nadomestilo za Svobodo nastala delavska prosvetna organizacija Vzajemnost. Tudi Vzajemnost so zaradi njene dejavnosti kmalu zaceli preganjati in posamezne podružnice tudi prepovedali. Društvo, v katerem so delovali komunisti, je s svojim vplivom seglo tudi na vas. Deloma lahko to trdimo tudi za podkrimske vasi.153 Komunisticna stranka je z nastopom diktature doživela najvecje udarce. Državna oblast je s policijo in orožniki ter sodišci za zašcito države skoraj v celoti unicila njeno ilegalno organizacijo. Vodstvo partije se je moralo celo umakniti v tujino. V najtežjih casih so komunisti revolucionarni boj proti kapitalizmu povezali z reševanjem naro­dnega vprašanja; spoznali so fašisticno nevarnost za obstoj Slovencev.154 Z nastankom KPS (1937) in s povecanim nemškim pritiskom po prikljucitvi Avstrije Nemciji se je ta program dokoncno uveljavil. Povezovanje demokraticnih in naprednih sil na Slovenskem je ob tem programu prerašcalo v ljudskofrontno gibanje. V tem ljudsko­frontnem gibanju, katerega prvi znaki sežejo še v leto 1935, je vodilna vloga prehajala na komuniste, vanj pa so se vkljucevale razne demokraticne in napredne skupine 153 Prim. J. Pleterski, Narodi, o.c., str. 277 sl. 154 Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana 1986, str. 143 sl. (sindikalne skupine, liberalno kmecko delavsko gibanje, demokraticno krilo Sokola, clani zveze vojakov prostovoljcev in vojnih invalidov, del socialistov, kršcanski soci­alisti, velik del izobražencev in študentske mladine ter clani društev kmeckih fantov in deklet).155 Ljudskofrontna narodnoobrambna in protifašisticna prizadevanja »so nedvomno tista dejanja, brez katerih ni mogoce razumeti nastanka osvobodilne fronte leta 1941 in poteka narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji«.156 Pod pritiskom demokraticnega gibanja ljudskih množic je morala vladajoca re-akcija popušcati. Februarja 1939 je padla Stojadinoviceva vlada in novi predsednik je postal Dragiša Cvetkovic. Njegov program je napovedoval ureditev notranjih zadev, rešitev hrvaškega vprašanja in delovanje za mir v zunanji politiki. Še istega leta se je Cvetkoviceva vlada sporazumela s Hrvati, ki so dobili banovino Hrvaško s precejšnjo avtonomijo; predpisi o tej banovini naj bi se prenesli tudi na druge banovine. Naslednje leto se je s široko podpisno akcijo za odobritev Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki jo je prvi podprl senator Ivan Hribar in so jo podpisovali tudi prebivalci podkrimskih vasi, odpirala pot za povezovanje Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Že v maju 1940 je bila potrjena jugoslovansko sovjetska trgovinska pogodba in naslednjega meseca sta obe državi vzpostavili diplomatske stike.157 Toda vse to je bilo že prepozno, zunanjepoliticni pritisk sil osi, zlasti Nemcije, je bil premocan. Jugoslavija je morala 25. marca 1941 na Dunaju podpisati pogodbo o pristopu k trojni zvezi. Cvetkovic je takrat izjavil, da je Jugoslavija to storila, ker hoce ohraniti mir. Dogodki, ki so sledili tej politicni potezi vladajocih krogov in nastopu ljudskih množic proti pogodbi, so Jugoslavijo pripeljali v aprilsko vojno, do poraza in razkosanja. S tem se je koncalo obdobje stare Jugoslavije. GOSPODARSTVO, PREBIVALSTVO IN DRUŽBA Za cas med obema vojnama je za obravnavane podkrimske vasi še vedno znacilen po-casen gospodarski razvoj. Celotno obmocje je tudi v tem obdobju ne glede na bližino Ljubljane ostajalo pretežno kmetijsko s prevladujocim odstotkom kmeckega prebi­valstva. Kmetijstvo je še vedno ohranjalo svojo veckulturno strukturo s poudarkom na poljedelstvu, živinoreji in izrabi gozda. Naravne razmere za drugacno izrabo tal niso dajale dosti pogojev, a tudi sicer se je kmetijstvo le pocasi moderniziralo. Plodna 155 Prim. A. Nedog, Ljudsko frontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941, Borec 1978, str. 9–41; ista, Ljudsko frontno gibanje v Sloveniji, Ljubljana 1982; P. Vodopivec, Slovenci v tridesetih letih, v Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 7, Ljubljana, str. 601 sl. 156 P. Vodopivec, o.c., str. 602. 157 Prim. M. Mikuž, Slovenci, o.c., str. 506 sl. zemlja je bila omejena predvsem na vršajne nanose vodnih tokov, Išcice in Iške, ki so iz notranjosti prihajali na Barje. Središce živinoreje je bilo na planjavah hribovitega sveta in na pribarjanskih ter barjanskih pogosto kislih travnikih. Prav zaradi kislih travnikov je bila na Igu in v nižinskih, barjanskih vaseh zelo razvita konjereja. Na »Malem plesu« so se obcasno pasle velike crede konj. Domacini so ustanovili celo društvo konjerejcev, ki je obcasno pripravljalo konjske dirke na Zdravjetovi senožeti ob cesti proti Škofljici. Ob takih priložnostih je bilo na Igu kar slovesno. Izrabo gozda so omogocili veliki gozdni kompleksi na obmocjih Krimskega pogorja.158 Za vecje pridobivanje plodnih tal ni bilo možnosti, pogoste poplave pa so še vedno unicevale trud barjanskih kmetov. Šele poglobitev Ljubljanice in ureditev novih prekopov sta deloma omejili vodno ujmo, toda še leta 1982 je poplava na Barju povzrocila precej škode.159 Kmecka zemljiška posest je bila relativno majhna, v posameznih vaseh so bili le redki veliki kmetje. Z delitvijo že tako majhnih kmetij se je možnost za prehod v moderno kmetijstvo v kmeckem obratu le redko pokazala. Prav zato je ižanski kmet po prvi svetovni vojni veliko pricakoval od agrarne reforme, ki jo je zaradi revolucionarnega vrenja v prvih letih obstoja morala sprejeti stara Jugoslavija. Na Slovenskem je bilo vecje število veleposesti, od katerih je bila kar polovica v rokah tujcev. Na obmocju podkrimskih vasi je bilo za kmeta najvažnejše vprašanje gozda, ki je bil vecinoma v lasti turjaških veleposestnikov. Na obmocju njihovih gozdov so podkrimski kmetje v prelomnih dneh in še v letu 1919 sekali les ne glede na grofovo lastnino, zato so še bolj nestrpno cakali na agrarno reformo. Barjanski kmetje so nastopali tudi proti ižanskemu župniku in leta 1918 celo napadli župnišce.160 Po nace­lih agrarne reforme naj bi vse vecje površine gozdov podržavili, kmetje naj bi v njih imeli pravico do paše ter drv in stavbnega lesa. Veleposestnik bi v Dravski banovini še vedno lahko obdržal 200 ha gozdov. Pod agrarno reformo so padli tudi cerkveni gozdovi nad 1000 ha površine. Oblasti so zacele agrarno reformo zavlacevati, cim se je revolucionarno vrenje umirilo. Prvi ukrepi agrarne reforme segajo v leto 1919, toda še po letu 1933, ko so ustanovili posebno komisijo za likvidacijo agrarne reforme, se ta ni takoj zakljucila. Vedno bolj so jo izvajali v korist starim lastnikom. V Sloveniji je agrarna reforma zajela le osmino veleposestniških gozdov. Na podkrimskem obmocju so le redki kmetje od nje imeli korist in dobili le malo zemlje oziroma gozda. Kmet na Ižanskem si z reformo ni opomogel in je zaradi posegov v gozd še vedno prihajal v spore z veleposestnikom in njegovimi gozdarji.161 Huje kakor slabo izvršena agrarna 158 Prim. A. Melik, Slovenija II/3, Posavska Slovenija, Ljubljana 1959, str. 178 sl., 186 sl., 194 sl. 159 Prim. M. Orožen-Adamic, Prebivalstvo, poselitev in promet na Ljubljanskem barju, Geografski zbornik 24 (1985), str. 84 sl. 160 24a F. Strle, Tomšiceva brigada. Uvodni del, Ljubljana 1980, str. 45 in 46. 161 O. Janša, Agrarna reforma v Sloveniji med obema vojnama, ZC 18 (1964), str. 173 sl. Šele po vojni reforma je kmeta v podkrimskih vaseh prizadela gospodarska kriza, ki je s svojimi posledicami vse do propada stare Jugoslavije vplivala na kmetijstvo. Najbolj so krizo obcutili srednji in mali kmetje ter kajžarji, ki so številcno prevladovali. Zaradi nje so se mocno znižale cene kmetijskih pridelkov, kmetov dohodek se je mocno zmanjšal, njegova kupna moc pa je padla. V kmeckih domovih je zavladalo skrajno varcevanje. Doma niso jedli ne jajc in ne kokoši, tudi mleka niso pili. Vse svoje pridelke so prodali v Ljubljani, saj je šlo za goli obstoj. Vsi mali in srednji kmetje ter kajžarji so iskali dodatni zaslužek v prodaji lesa, drv, trsk in kolobarjev za podkurjenje. Obcasno so delali na raznih javnih delih na cesti, na regulaciji recnih strug in kanalov na Barju ter sekali les za papirnico Vevce (npr. v Kozlarjevi gošci). Otroci so pasli živino bogatih in prodajali gozdne sadeže ter spomladansko cvetje. Marsikateri posestnik ni imel denarja niti za najnujnejše nakupe in za poravnavo davcnih obveznosti. Marsikateri podkrimski kmet, ki se je v prevratni dobi rešil dolga, se je zopet zadolžil, mnogi pa so v tem casu mocno zmanjšali svojo posest ali celo propadli. Zakon o zašciti kmetov (1932), ki naj bi zaustavil propadanje kmeckega gospodarstva, je imel le delne rezultate. Tudi nadaljevalni kmetijski pouk, s katerim so napredni ucitelji poskušali dvigniti znanje o umnem kmetijstvu in gospodarjenju, ni veliko prispeval k izboljšanju kmetijskega obrata in s tem kmetovega gmotnega položaja. V precejšnjo oporo kmetom sta bili Ljudska hranilnica in posojilnica na Igu in v Tomišlju, ki sta tudi v tem casu uspešno poslovali. Obe sta bili clanici klerikalne Zadružne zveze s sedežem v Ljubljani. Poleg njiju je imela enako vlogo tudi Kmecka posojilnica in hranilnica, ustanovljena na Igu na pobudo nekaterih naprednih vašcanov. Bila je vclanjena v Zvezo slovenskih zadrug. Prostore je imela sprva v Minattijevi hiši, nato je odbor kupil hišo, kjer je bil od takrat sedež ustanove. V njej je dobilo sedež oziroma sobo tudi Društvo kmeckih fantov in deklet na Igu. Neposredno pred vojno so zaceli poslopje nadzidavati in v njem graditi vecjo dvorano za društveno dejavnost. Dolgoletni predsednik odbora je bil Jože Hitejc, tajnik mizar Anton Ferkolj, nacelnik pa napredni kmet Alojz Šteblaj-Krogar.162 Pri vseh treh denarnih ustanovah so se v tem casu zadolžili mnogi kmetje – domacini, ki so imeli nekoliko ugodnejše kreditne pogoje. Po zakljucnem racunu z dne 1. 2. 1936 sta imeli hranilnici in posojilnici na Igu in v Tomišlju kmeckih dolgov v višini 446.152 oziroma 79.444 dinarjev. Pri Kmecki hranilnici in posojilnici na Igu je imelo 54 kmetov v letu 1936 za 339.000 dinarjev je bila želja podkrimskih kmetov po zemlji deloma izpolnjena. Z agrarno reformo je npr. v KLO Iška vas dobilo vecje ali manjše površine obdelovalne zemlje 37 agrarnih interesentov. Celotni zemljiški sklad je meril 184 ha, 83 a in 70 m2. Najvec je bilo gozda (32 ha, 32 a in 10 m2), travnikov (7 ha, 24 a in 71 m2), njiv (58 a in 3 m2), vrtov in 29 a in 80 m2 pašnikov. – Zveza borcev /ZB/ Iška vas – Seznam površin dodeljenih z agrarno reformo. 162 Pisna izjava Pavle Cerne, 21. 4. 1988. dolgov.163 Zadolženo je bilo kar precejšnje število podkrimskih kmeckih gospodarjev. Kmetje so izgubljali tudi del zaslužka od stranskih oz. dopolnilnih dejavnosti. Tako se je zmanjševal zaslužek od prodaje šote, ki jo je deloma zacelo primanjkovati, ozi­roma so je vse manj uporabljali za kurivo. Upadala je tudi prodaja drv in gradbenega lesa, ceprav je tesarjenje marsikateremu kmetu ižanskih vasi prinašalo trdo zaslužen dohodek. Posamezniki so obcasno opravljali tudi razna obrtna dela za sovašcane ali ponekod v ožji okolici (npr. krovska dela pri še vedno številnih s slamo kritih poslopjih, mesarska opravila). Šele po letu 1936 je bila najvecja kriza na podeželju premagana. Najlaže so jo prebrodili veliki kmetje, ki so imeli še kakšen dodatni obrat (gostilno, mlin, žago). Kljub sorazmerno ugodni legi, bližini Ljubljane in razpoložljivi delovni sili sta neagrarna dejavnost in modernizacija le pocasi napredovali. Industrija se tod tudi v tem obdobju ni razvila, med drugim tudi zaradi tega, ker se je promet vedno bolj preusmerjal k železniški progi in proti Škofljici. Glede na prejšnje obdobje se je pove-calo število obrtnikov, ki so bili zlasti v vecjih vaseh, med katerimi je bil Ig najvecja. Tu so bili npr. krojaci Andrej Škraba, Jakob Mavec in Jože Žmuc, cevljarji Jože Jakopin, Franc Avanzo in sin Franc, Damjan Repar, Jože Veber in Karel Horvat; kovaci Štefan Meglic in sin Simon, Janez Škraba in sin Franc, Vinko Keršmanc, Alojz Grebene in Jože Mavec ter kljucavnicarji Pavel Erjavec, Alojz Beneš in Jože Zupancic. Usnjarsko obrt so imeli Martin Zdravje in sinova Jože ter Feliks in Fran Cebular, sedlar pa je bil Janko Cerne. Mizarji so bili Anton Ferkolj, Filip Poznar in Franc Zupancic, tesar Franc Cankar, kolarji Anton Anzeljc, Janez Balant, Jakob Križman in Miha Zrimc, s suho robo pa se je ukvarjal Franc Cotman. Mesarji so bili Jože Javornik, Anton Jesih in Jože Rupert, kruh sta pekla Rudi Kukovica in Rudi Orehek. Na Igu sta mlela dva mlina: enega je imel Josip Palme, lastnik gradu, ki ga je leta 1918 kupil od Turjacanov, drugega pa Janez Gerbec in sin Albin; oba sta imela tudi žago. Na Igu je bilo tudi vec trgovin in gostiln. Trgovine so imeli Alojz Minatti, Franc Gerbec, Alojzija oziroma Mirko Merzel, Ludvik Vrenk, Anton Novljan, Jože Javornik in Jože Škerl. Gostilne, ki so jih poleg domacinov polnili izletniki iz Ljubljane in cestni promet, so imeli Martin Novak, Roza Erjavec, Jože Rupret, Franc Grebene, Jože Javornik, Anton Jesih, Bolha-Majnik, Franc Toni, Franc Kocmur, Franc Gerbec, Franc Minatti, Ivan Štrumbelj, kjer so društva prirejala prireditve, in Jože Hitejc. Podobne obrti, ki so delale predvsem za lokalne potrebe, so bile seveda tudi v drugih vecjih podkrimskih vaseh – Iški vasi, Tomišlju in Iški Loki.164 Iz obrtne delavnice se je razvil najvecji kovinski obrat na Igu, in sicer splošno kljucavnicarstvo, katerega lastnik je bil Ciril Podržaj. Podjetje 163 Arhiv Slovenije, neurejeni fondi Zadružne zveze in Zveze slovenskih zadrug. Podatke mi je posre­ doval mag. Žarko Lazarevic, INZ, za kar se mu prisrcno zahvaljujem. 164 Prav tam; za Iško vas glej V. Bonac, Iška vas 1941–1953, Kronika 2 (1954) str. 41; za Tomišelj, glej A. Brancelj, Pripombe na Kroniko KS Tomišelj. je opravljalo vsa v stroko spadajoca dela, proizvajalo pa tudi za širši trg. Izdelovalo je štedilnike (tudi za restavracije), železne peci, crpalke za potrebe kmetijstva, ograje in železno pohištvo (stole in mize) ter še kaj. Pod oznako »Gama« so uživali sloves kvalitetnih izdelkov. V obratu je delalo nekaj ducatov kovinarjev, ki so bili vecinoma domacini.165 V Dragi pri Dobravici je še vedno delala manjša opekarna, ki je krila tudi širši trg. Pred vojno je v njej delalo do najvec 60 stalno ali le zacasno zaposlenih delavcev, ki so bili tudi iz okoliških vasi. To je bilo najvecje podjetje v podkrimskih vaseh. Na podlagi dovolj razvite živinoreje sta na Igu nastali dve mlekarni, lastnik ene je bil Anton Rupert, lastnik druge pa njegov brat Ivan. Zbirala sta mleko iz okoliških vasi, izdelovala mlecne izdelke in jih vozila v Ljubljano na trg. V obeh mlekarnah sta zaposlila po nekaj ljudi.166 Kot novost naj omenimo še nastanek vecje motorne žage oziroma lesno-industrijskega podjetja, katerega lastnik je bil Jože Andlovec. Stala je na mestu, kjer je danes Kovinska industrija Ig. O trenutnem gospodarskem stanju in pocasnem razvoju zgovorno govori dejstvo, da je v ižanskih vaseh zagorela elektrika šele leta 1939. Med prvimi sta jo dobili šolski poslopji na Igu (1939) in v Tomišlju (1940).167 Ceprav gospodarski razvoj ni bil najugodnejši, se je ob še vedno kar veliki na­taliteti prebivalstvo kljub sprotnim populacijskim pojavom v teh dveh desetletjih povecalo. Kot primer naj navedemo podatke za obcino Tomišelj. Konec leta 1923 je imela 738 prebivalcev, ob zadnjem štetju pred drugo svetovno vojno pa 857. Celotno prebivalstvo na našem ozemlju naj bi tedaj doseglo število 3275.168 Kljub velikim izgubam prebivalstva v casu NOV in ob njenem koncu (begunci in pobiti, število prebivalstva je leta 1948 padlo na okoli 2600) je leta 1981 naraslo na okoli 3300 ljudi.169 Najvecje in osrednje naselje je tudi v tem casu ostal Ig, zaradi sedeža obcine in fare pa je pridobival tudi Tomišelj. Kot posledica gospodarskega razvoja, kakršen je že pac bil, se je prebivalstvo znotraj naših vasi razslojevalo in dobivalo nekoliko drugacno družbeno strukturo od tiste v predhodnem obdobju. Še vedno je mocno prevladovalo kmecko prebivalstvo, ki ga je še leta 1953 bilo vec kot 61 %.170 Toda vasi je zajel proces precejšnje drobitve kmetij in hkrati deagrarizacije. Velikih kmetov (gruntarjev) je bilo malo, le po ne­kaj v vsaki vecji vasi. Poleg srednjih in malih kmetov, ki so tvorili vecino kmeckega 165 Spominski zbornik Slovenije, o.c., str. 637 sl.; A. Melik, Slovenija II/3, o.c., str. 195. 166 Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, o.c., str. 347/8. 167 Prim. SŠM – Oris zgodovine in razvoja državne ljudske šole na Igu, str. 3; Prav tam za šolo v Tomišlju. Glej še Krajevni leksikon Dravske banovine, o.c., str. 347 sl. 168 SŠM – Ljudska šola Tomišelj, Šolski okoliš; Krajevni leksikon, o.c., 347/ 8 in 362/3. 169 Statisticni podatki za leto 1981 na Skupšcini obcine Vic-Rudnik; prim. M. Orožen-Adamic, o.c., str. 25 170 M. Orožen-Adamic, o.c., str. 32 (vas Kremenico sem prištel!). prebivalstva, je raslo število kajžarjev in gostacev z malo ali nic zemlje. Poraslo je tudi število polkmetov, ki so bili zaposleni in hkrati imeli vsaj manjši kmetijski obrat. Prav tako se je v povecani meri pojavljala odvecna kmecka delovna sila, ki je bila prisiljena, v kolikor se ni zaposlila kot hlapci oz. dekle ali hodila na dnino k velikim kmetom, poiskati delo izven rodnega kraja. Vedno vec mladine je po koncani osnovni šoli odhajalo v uk raznih obrti ali v srednje, zlasti strokovne šole. V zadnjih letih tega obdobja je bilo iz naših vasi tudi že nekaj študentov. Raslo je torej število kvalificiranih delavcev, ki so se vecinoma zaposlovali izven domacega kraja. Vec je bilo tudi izobražencev, mednje z razvojem ljudskega šolstva v podkrimskih vaseh lahko štejemo vse vec uciteljev, ki pa so bili le vcasih iz vrst domacinov.171 Od leta 1932 je bil na Igu po prizadevanju gostilnicarja Alojza Šteblaja tudi zdravnik. Prvi je bil Maks Bitenc, ki je bil tudi zobozdravnik. Do prvih casov okupacije je na Igu zdravil dr. Dereggi, za njim pa je do leta 1942 prihajal dr. Podkoritnik iz Grosuplja. Pozneje in med okupacijo je bil zdravnik na Igu dr. Zupancic; njegovo ženo, uciteljico, so ubili Italijani leta 1942. Poleg tega lahko ome­nimo nekaj uslužbencev, poštarico, štiri orožnike na orožniški postaji ter nekaj financ­nih uslužbencev. Mnogi so se zaposlili kot težaki in polkvalificirani delavci v Ljubljani in drugih okoliških krajih, kjer je razvijajoca se industrija potrebovala delovno silo. Število ljudi, zaposlenih v industriji, obrti, trgovini in drugih nekmetijskih dejavnostih je postopoma raslo. Z njimi se je povecevalo tudi število nekmeckega prebivalstva v podkrimskih vaseh. Mnogi med njimi so namrec ostali v domacem kraju in se vsak dan ali vsaj za konec tedna vracali z dela domov na vas. Leta 1925 se je prvi vašcan iz Iške vasi dnevno vozil s kolesom na delo v tobacno tovarno in domov.172 Del tako zaposlenih se je seveda preselil v kraj delovnega mesta, vendar so ostajali v stikih z domacimi. Stiki so se vecinoma prekinjali le z izseljenci na tuje, v evropske dežele in v Ameriko, ki jih tudi ni manjkalo.173 Deagrarizacija vasi je pocasi zmanjševala odstotek kmeckega prebivalstva, ceprav je bil proces po posameznih vaseh razlicen. Spreminjala se je tudi zunanja podoba naših vasi, zlasti tam, kjer so zacele rasti enodružinske hiše neagrarnega prebivalstva. Pocasi se je spreminjalo tudi mišljenje in zavest prebival­stva. Prav z mladino, ki je šla v uk in šole v mesto, z delavci, ki so delali v delavskih industrijskih središcih, so v podkrimske vasi prihajali novi pogledi na življenje, nove ideje in mišljenje ter spoznanja o življenju. Raslo je zanimanje in potreba po kulturi in izobrazbi, poglabljalo se je razumevanje za probleme in zahteve casa. Res je v vsem tem obdobju v še zelo religiozni sredini mocno prevladovalo konservativno mišljenje 171 Prim. gradivo SŠM F 185/21. 172 V. Bonac, Iška vas, o.c., str. 40. 173 Prim. Rodna gruda, nov. 1986 – Ižanka piše iz New Yorka; V. Bonac, Iška vas, o.c., str. 40. in klerikalna politicna usmeritev v okvirih Slovenske ljudske stranke. Z nakazanim gospodarskim in družbenim razvojem so se odpirale line novim duhovnim smerem in gibanjem. Prinašali so jih v veliki meri izven naših vasi zaposleni domacini, deloma jih je izžarevala tudi šola, okolje pa jih je zlasti s posredovanjem posameznih društev in društvene dejavnosti pocasi sprejemalo. ŠOLSTVO Narašcanje prebivalstva, gospodarske potrebe, a tudi uveljavljena šoloobveznost so v podkrimskih vaseh že po prvih letih stare Jugoslavije pripeljali do tega, da se je šolstvo izpopolnjevalo. Šoli na Igu in v Tomišlju174 sta postajali vedno bolj popolni ljudski šoli z vecjim številom razredov in s številnejšim ucnim osebjem. Pri tem so sodelovali tudi krajani v obstojecih šolskih odborih. Do tega je najprej prišlo v Tomišlju, kjer so krajevni šolski odbor ter obcini Tomišelj in Vrbljene pri šolskem svetu že februarja 1922 sprožili akcijo za razširitev šole v Tomišlju v štirirazrednico. To se je zgodilo še istega leta in na šoli so uvedli nedeljiv pouk. Leta 1930 so na šoli za potrebe kmetijstva zaceli tudi s kmetijsko nada­ljevalno šolo. Tik pred zacetkom druge svetovne vojne je šola postala petrazrednica. Šoloobveznih otrok je bilo v letu 1924/25 že 155, v letu 1936/37 pa 198 in tik pred vojno 168.175 Na Igu se je stara štirirazrednica v šolskem letu 1925/26 razširila v petrazrednico, v šestrazrednico že leta 1930/31 in koncno v sedemrazrednico leta 1937/38; leta 1939/40 je šolo obiskovalo 307 ucencev.176 Šola v Iški vasi je ostala enorazrednica. V povezavi z rastjo šol v višje organizirani šoli so deloma tudi preurejali šolski poslopji, niso pa ju dosti dozidavali. Šele zadnja leta pred vojno sta dobili elektricno napeljavo in vodovod. Ob šolskih upraviteljih177 in uciteljskih zborih so za ta razvoj šolstva imeli zasluge tudi na vsaki šoli obstojeci krajevni šolski odbori, ki so jih vodili predsedniki. Ti so nase prevzemali tudi prostovoljna bremena za ureditev šolskih 174 Okoliš šole na Igu je leta 1934 zajemal naslednje vasi: Ig (128), Iška Loka (50), Matena (54), Pijava gorica (44, upravno je sodila v obcino Želimlje), Staje (21), Kot (17), Dobravica (19), Sarsko (12) in Kremenica (9). Prebivalcev je bilo 1785, 350 hiš in 305 šoloobveznih otrok. Šolski okoliš Tomišelj pa je zajemal vasi: Tomišelj (55), Vrbljene (71), Brest (55), Strahomer (41) in Lipe (19). Prebivalcev je bilo leta 1923 738, šoloobveznih otrok pa 241. Šolski okoliš Iška vas je zajemal obmocje Iška vas, Iška in Gornji Ig. 175 SŠM F 185/21 - Državna ljudska šola Tomišelj, Gradivo in Register osnovnih šol, str. 713. 176 Prav tam – Ig. 177 Na Igu so bili v tem obdobju šolski upravitelji Robert Cigler (1913–1925), Rudolf Knez (1925–1929), Ivan Vovk (1929–1937) in Milan Pavlovec (1937–), v Tomišlju pa lvo Trošt (1901–1925), Franc Belin (1926–1931), Alojz Klemencic (1931–1936) in Štefanija Stopar (1936–). V Iški vasi je bil dolga leta na enorazrednici Franc Grašic. zgradb. V tem se je odlikoval odbor v Tomišlju, ki ga je vodil Jakob Modic z Bresta 3 (pred njim je bil predsednik Janez Kumše, Brest 3; Jakob je bil njegov zet).178 Pomen razvitejšega šolstva in skoraj v celoti izvedene šolske obveznosti za obrav­navane vasi ni bil majhen. Nepismenost je bila skoraj odpravljena, širše se je odprla mo-žnost za šolanje, zato so mlajše generacije prebivalcev postajale splošno bolj razgledane. Šole so postale tudi žarišca kulturnega delovanja, ki je pritegovalo vedno vec ljudi. V šolskih poslopjih so ob podpori krajevnih šolskih odborov in amaterskih igralcev zgradili šolske odre. V Tomišlju se je to zgodilo že leta 1927 in v naslednjem letu se je zvrstilo kar 14 predstav. Na Igu je oder zacel delovati leta 1934,179 šolske odre so potem za svoje prireditve in predstave uporabljale tudi dramske sekcije raznih društev (npr. Prosvetno društvo, Društva kmeckih fantov in deklet) pa tudi sokoli in gasilci, celo iz okoliških vasi (npr. Sokol-Preserje, Gasilsko društvo Podpec). Vodje ljubiteljske gledališke dejavnosti in režiserji so bili predvsem ucitelji. V Tomišlju sta se pri tem delu uveljavila upravitelj Franc Belin in ucitelj Ivan Škafar. Pri kulturni dejavnosti na šolah ne smemo pozabiti šolskih knjižnic, raznih šolskih organizacij (npr. Pomladek Rdecega križa, Pomladek Jadranske straže) in vloge šole pri razširjanju raznih revij za ucence (Naš rod, Vrtec in dr.).180 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE Društveno življenje je bilo najtesneje povezano s politicno opredelitvijo posameznikov v obstojeci družbeni strukturi. V prevladujoci kmecki sredini je imela najvec pripa­dnikov klerikalna stranka, katere najmocnejši opornik je bila lokalna duhovšcina. Ceprav so v posameznih organizacijah prebivalci delovali složno (gasilsko društvo), so ob družbeni in idejni diferenciaciji nastajala in delovala tudi klerikalnim naspro­tna društva. Bolj kot se približujemo koncu obdobja, bolj so se uveljavljale napredno usmerjene organizacije. Prosvetno in kulturno delovanje ter razvoj teh dveh oblik javnega družbenega življenja sta se ob šoli tudi takrat v veliki meri vezala na stara tradicionalna, a tudi na novo nastala društva. V podkrimskih vaseh so v tem obdobju delovala gasilska društva, prosvetna in izobraževalna društva, povezana v klerikalni Prosvetni zvezi, sokolska društva, Orel in Društvo kmeckih fantov in deklet; obsta­jale pa so tudi razne nabožne organizacije (kongregacije, bratovšcine). Delovanje delavskega društva Vzajemnost je seglo le v obrobje podkrimskih vasi, ni pa v njih obstajalo. Kot posebnost naj omenimo še, da je bil med španskimi borci kot edini 178 SŠM – Gradivo za muzej slovenskega šolstva – Tomišelj, str. 5 in 7. 179 Prav tam, str. 5. 180 Prav tam; v Tomišlju so npr. igrali Divjega lovca, Razvalino življenja, Pred vaškim znamenjem. Za postavitev odra na Igu glej Oris zgodovine in razvoja državne ljudske šole na Igu – SŠM. domacin Alojz Glavan-Ribcev z Iga.181 Gasilska društva so bila v skoraj vseh vaseh naših treh KS po zaslugi Iva Trošta, ustanovitelja gasilskega društva v Tomišlju, so bila tudi zelo dejavna. Po nastanku države SHS je bilo sredi decembra 1918 v Ljubljani posve­tovanje o organizaciji gasilstva v Sloveniji, ki se ga je verjetno udeležil tudi zastopnik Iga. Z nastankom Jugoslovanske gasilske zveze so na obcnem zboru sredi junija 1919 v Ljubljani res postavili organizacijske temelje gasilstva. Društva so povezali v gasilske župe in ena izmed njih je bila tudi župa Ig; leta 1921 je bil njen nacelnik Alojz Minatti z Iga, leta 1930 pa Jakob Modic z Bresta.182 Prav ustanovitev višje organizacijske enote s sedežem na Igu (župa je imela leta 1930 12 društev) je dala nove spodbude za delovanje posameznih društev po vaseh (npr. na Igu, kjer so pozneje imeli celo godbo na pihala, v Tomišlju, Iški Loki, Iški vasi in drugje). Povsod po vaseh so gasilska društva imela svoje gasilske domove, izpopolnjevala gasilno orodje in priprave, organizirala gasilske vaje in priljubljena tekmovanja gasilskih cet ter prirejali veselice. Posegala so tudi v kulturno dejavnost. Velika zavest solidarnosti in medsebojna povezanost sta pozneje vplivali na to, da so se clani gasilskih društev vkljucevali v OF in partizane.183 Italijanski okupator in nato bela garda so zaradi množicnosti organizacije skušali društva spraviti pod svoj vpliv. Prosvetno in izobraževalno društvo je dobivalo vso podporo v politicni prevladi klerikalne stranke, ki je bila zlasti v posameznih naših vaseh skoraj splošna. Središci njegovega delovanja sta bila Ig in Tomišelj. V obeh krajih so postavili svoje domove, na Igu prosvetni dom z lepo dvorano, v Tomišlju pa kulturni dom.184 Društvo na Igu je bilo zelo dejavno in je imelo veliko clanov. Med najbolj dejavnimi clani so bili Mirko Merzel, poznejši župan, Janez Mrkun-Petracev in Ivan Smole. Duhovni vodja društva je bil po letu 1924 župnik Janez Klemencic, zelo vneto je v njem delal tudi kaplan Ciril Miklavec, preden je odšel za župnika v Želimlje.185 V Tomišlju se Prosvetno društvo javlja pozneje kakor na Igu; ustanovili so ga leta 1930. Že leta 1931/32 je s svojim dramskim odsekom nastopilo s Finžgarjevo dramo 181 F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 136, napacno Franc; izjava Franca Škrabe-Frenka z Iga. 182 B. Božic, Razvoj gasilstva na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 92 sl.; isti, Gasilstvo na Slovenskem, o.c., str. 118 in 138 sl. 183 41 a Izmed clanov gasilskega društva v Iški vasi jih je bilo 33 v OF, v NOB ali so umrli v internaciji: Anton Cimperman, Franc Cepelnik, Cepelnikov hlapec, Janez Intihar, Jože Japelj, Miha Kerne, Jakob Kramar, Janez Kramar, Martin Kramar, Franc Mazi-Miclev, Franc Mazi, Janez Mazi, Pavel Petrovcic, Franc Podržaj, Jože Podržaj, Lojz Podržaj, Franc Pristavec, Alojz Rupert, Anton Rupert, Jože Šivc, Alojz Škraba, Alojz Škulj, Anton Škulj, Jože Škulj, Jože Štembalj, Albin Tancek, Franc Žagar, Ivan Žagar, Janez Žagar, Martin Žagar, Anton Župec, Franc Župec in Janez Župec. Predsednik društva je bil Miha Kerne, poveljnik Janez Mazi, odborniki Franc Cepelnik, Franc Podržaj, Alojz Škraba, Franc Žagar in Ivan Žagar, orodjar pa Jože Štembalj. – ZB Iška vas, Seznam clanov. 184 SŠM, Register osnovne šole Ig, str. 157 sl.; Register osnovne šole Tomišelj, str. 713. 185 J. Klemencic, Revolucija pod Krimom, o.c., str. 39.; prim. Krajevni leksikon, o.c., str. 347. Razvalina življenja. V tridesetih letih ga je vodil Janez Kumše z Bresta, blagajnik je bil Franc Šusteršic s Tomišlja, knjižnicar društva pa je bil Jože Tehovnik, poznejši clan odbora Osvobodilne fronte. Na delo Prosvetnega društva (in farane nasploh) je po letu 1932 imel velik vpliv župnik Jože Murn. V okviru Prosvetnega društva je na Igu nekaj casa deloval tudi telovadni odsek Orla kot protiutež Sokolu. Takoj po vojni so se Orli lepo razvijali. Kakor marsikje dru­gje so se tudi tu želeli otresti vpliva duhovnikov. Leta 1920 so zahtevali, naj duhovniki ne sodelujejo vec v njihovih odborih in niso njihovi voditelji. Vendar je Küchlerjev kaplan Sušnik še v naslednjih letih po Jeglicu dobro vodil »naše fante Orle«.186 Ko so z nastopom monarhodiktature Orla razpustili, so namesto njega nekoliko pozneje ustanovili organizacijo Slovenskih fantov in deklet. Društvo je bilo zelo dejavno (tudi Janez Mrkun-Petracev) in je imelo precej clanov. Župnik Murn pa je zasnoval »fante« tudi v svoji župniji. Veliko jih je bilo zlasti iz Vrbljena, kjer so bili zelo navdušeni pripadniki clani rodbin Oblak, Benko in Modic-Anzelc. Mnogi izmed njih so imeli in nosili fantovske uniforme. Tudi v Strahomeru je bilo veliko clanov, med njimi Ivan Purkat. Iz vasi Brest pa je bil pri »fantih« samo Ivan Švigelj, ki je so-dil med najbogatejše vašcane.187 Sokolsko društvo je delovalo samo na Igu, kar lahko povežemo s šibkostjo liberalne stranke v obravnavanih vaseh. Takoj po vojni, ko se je sokolstvo v novi državi reorganiziralo, se je zastopnik ižanskega društva udeležil seje slovenskega zveznega vaditeljskega zbora v Ljubljani (1. junija 1919).188 Organizacijsko je bilo društvo do leta 1925 povezano v ljubljansko župo, nato, ko sta se obe ljubljanski župi združili, pa v enotno Sokolsko župo Ljubljana.189 Društvo je v splošnem navdušenju nad osvoboditvijo in zedinjenjem v državi SHS nekaj let zelo uspešno delovalo. Leta 1920 je imelo 58 clanov, od tega 18 telovadcev ter 4 vaditelje, a tudi že 12 clanov v krojih, vsi drugi so bili v glavnem mladinci, ki so bili zlasti iz vrst ucencev v gospodarstvu in dijakov.190 Pozneje je število organizira­nih privržencev nekoliko nihalo: leta 1922 je bilo 22 clanov in 8 clanic, leta 1926 pa 30 clanov in 17 clanic, 14 mladincev in 18 ženske dece.191 Pri Sokolu je sodeloval tudi Jože Hitejc, zlasti ko je društvo gradilo lep sokolski dom (1923) in priredilo vec javnih 186 43a Jeglicev dnevnik, 1920 jan. 19. – Nova revija 81/82 str. 116; 1920 maj 4. – Nova revija 83/84 str. 461. 187 Prim. Angela Kumše, Kronika Tomišlja, tipkopis (obcina Vic-Rudnik). 188 Sokol. Glasilo Slovenske sokolske zveze 1 (1919), str. 154. Za celoto prim. V. Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva, Ljubljana 1933. 189 Sokolski vestnik župe Ljubljana I, 11 (1925), str. 40 sl.; Sokolska volja 3 (1939), str. 186. 190 Sokolski koledar za leto 1920, V, Kranj 1920, str. 120. 191 Jugoslovenski sokolski koledar 1923, IV, Ljubljana 1922, str. 109; prav tam 1926, VII, Ljubljana 1926, str. 109. nastopov ter sodelovalo pri nastopih drugih društev in prirejalo izlete. Dom so gradili s prostovoljnim delom clanov in s podporami liberalno usmerjenih vašcanov. Ko so leta 1929 Sokol razpustili in namesto njega ustanovili državni Sokol kralje-vine Jugoslavije, ki naj bi služil ciljem monarhodiktature, je tudi v sokolskem društvu na Igu prišlo do zastoja. Zdi se, da je tudi tu del clanov sodil, da je z novo organizacijo sokolstvo izgubilo prvotne idejne zasnove.192 Društvo se v organizacijskih glasilih namrec ne omenja.193 Med vodilnimi clani sokolskega društva na Igu se tudi v tem obdobju pojavljajo isti ljudje oziroma clani družin kakor pred prvo svetovno vojno. Leta 1920 so bili v vodstvu Alojz Minatti, Janko Bolha, Ivan Gerbec ml. in Alojz Cankar; dve leti pozneje zopet prva dva in Janko Tominc. Leta 1925 so bili na celu društva Jože Javornik, Franc Cankar, Franc Cebular, Simon Meglic in prvic ženska Tonci Merkun kot nacelnica. Pozneje so bili duša društva dolgoletni starosta Albin Gerbec, nacelnik Franc Cebular, za žensko clanstvo pa Košnikova in nato še Pavla Kraljic.194 Vidnejši clan društva je bil tudi Jože Hitejc. V tem obdobju je bilo vec clanov Sokola tudi med clani Društva kmeckih fantov in deklet (npr. Kraljiceva in Hitejc). Povezave med obema društvoma so segale že vec let nazaj. Tako je bilo leta 1928 v sokolskem domu na Igu zborovanje vseh Društev kmeckih fantov in deklet iz podkrimskih vasi. Na raznih prireditvah teh društev so nastopali tudi clani, zlasti narašcajniki Sokola-Ig (npr. v Želimljah, na Golem-Škriljah).195 Društva kmeckih fantov in deklet so se v podkrimskih vaseh, kjer je imela Pucljeva kmecka stranka sprva precej pripadnikov, že zgodaj ustanavljala. Leta 1924 jih srecamo v vaseh Želimlje, Golo in Škrilje, leto pozneje pa so društvo ustanovili na Igu. Na obcnem zboru so izvolili naslednji odbor: predsednik Franc Cankar, podpredsednica Pavla Kraljic, tajnik Janko Tominc, odborniki so bili Albin Gerbec, Fani Zalar, Tone Šenk, Andrej Cankar, nadzorni odbor pa sta sestavljala Ivan Vovk in Franc Gerbec. Pozneje je bil gonilna sila društva in gibanja Tone Šenk, tajnik pa Toncek Bolha. Že med približevanjem gospodarske krize in med njo so se pridružila še društva v Mateni ter Tomišlju in v Iški vasi.196 V prvih dveh vaseh so društvo ustanovili 23. septem-bra 1928. V Mateni so za predsednika izvolili Ivana Stražišarja, za podpredsednico Franco Tavželj, blagajnik je postal Franc Uršic, tajnik pa Miha Pirman. Clani odbora so postali Alojz Ambrož, Anton Tavželj, Ivan Bukovnik, Jože Štrifol (?), Martin 192 Prim. Zgodovina Slovencev, o.c., str. 748. 193 Jugoslovenski sokolski koledar, XII. godište, 1931, str. 115 sl.; prav tam XVI. godište, 1935, str. 149 sl. 194 Glej navedena sokolska glasila; prim. še I. Jevc - Cufi, Društva kmeckih fantov in deklet, str. 46 sl. 195 I. Jevc - Cufi, o.c., str. 30. 196 Prim. I. Jevc - Cufi, Mladinsko kmecko gibanje na Ižanskem, v Pot kmeckega ljudstva v OF, Ljubl­ jana 1986, str. 184; Prim. še F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 90 sl. Juha, Miha Župec in Franc Škrjanc. V Tomišlju so bili v prvem odboru naslednji: predsednik je postal Janez Tehovnik, podpredsednica Helena Peršin, blagajnicarka Mici Mavec in tajnik Peter Janežic, ki je bil pobudnik ustanovitve in vnet propagator gibanja. Odborniki so bili Ana Lipovec, Janez Modic, Pepca Mavec in Fran Zidar; v nadzornem odboru sta bila Alojz Jankovic in Jakob Mavec.197 Ustanovni obcni zbor društva v Iški vasi je bil 12. avgusta 1932 v Japljevi hiši. Na njem se je zbralo okoli 40 fantov in deklet. Pobudnik zanj je bil Franc Mazi. Predsednik novega društva je postal Janez Mazi, podpredsednica Mici Župec, blagajnik Jože Japelj in tajnik Franc Mazi. Odborniki so bili Jakob Rupert, Jakob Župec, Ivan Žagar, Mici Rupert, Ivana Žagar in Angela Podržaj.198 Društva so bila povezana v Zvezo društev kmeckih fantov in deklet oziroma od leta 1929 dalje v Zvezo kmeckih fantov in deklet. V casu krize je delovanje zveze mocno poraslo, dobivala je posebno mesto v družbenem in politicnem življenju na podeželju, med drugim tudi v podkrimskih vaseh. Že leta 1933 je bilo v zvezi 144 društev z 11.347 clani.199 V njej so imeli pomembno mesto in vlogo tudi clani ter simpatizerji KPJ. V letih 1934/41 so v izvršnem odboru Zveze delovali Vlado Jan, Ada Dequal, Rudi Cacinovic, Jože Kerencic, Ferdo Godina, Vinko Kristan, Jože Udovic, Milena Petovar, ki je vodila ženski odsek, Mira Tomšic in Drago Košmrlj. Zadnja dva sta bila tudi sourednika Grude.200 V tem casu so bila društva v podkrimskih vaseh organizacijsko povezana v ljubljanski pododbor in nato v ljubljansko okrožje oziroma ižanski okraj. Leta 1933 je bil predsednik ižanskega okraja Peter Janežic iz Tomišlja, eden prvih aktivistov DKFD, podpredsednik Janez Podlipec, tajnik pa Janez Mazi iz Iške vasi; odborniki so bili še Pavla Kraljic, Ivan Žagar /= Martin Furlan in Tone Golob /= 197 Prim. Angela Kumše, o.c. 198 Prim. I. Jevc - Cufi, Društva kmeckih fantov in deklet, o.c., str. 65 sl.; A. Kumše, Pripoved neke dobe. Spomini borke iz Tomišlja, Ljubljana 1989, str, 7 sl. Clani Društva kmeckih fantov in deklet v Iški vasi pred zacetkom druge svetovne vojne so bili (38): Anton Cimperman, Cepelnikov hlapec, Janez Intihar, Jože Japelj, Franc Kržic, Ivana Kržic, Franc Mazi, Angela Mazi, Alojzija Mazi, Antonija Mazi, Franc Podržaj, Angela Podržaj, Jože Podržaj, Alojzij Podržaj, Jaka Rupert, Anton Rupert, Jože Rupert, Franc Rupert, Mirni Strle-Mohorceva, Jože Šivc-Jernejev, Alojz Škraba, Jože Škulj, Marija Škulj, Albin Tancek, Alojzija Vingorc, Ivanka Vingorc, Ivan Žagar, Jakob Žagar, Marija Žagar, Anton Žagar, Jože Žagar, Marija Župec, Jaka Župec, Anton Župec, Pepa Župec, Franc Župec in Janez Župec. V tem casu je bil predsednik Janez Mazi, podpredsednica Angela Podržaj, tajnik Franc Podržaj, odborniki Anton Cimperman, Jaka Rupert, Marija Župec in Franc Župec, knjižnicar pa je bil Jože Podržaj. Izmed njih jih je bilo 22 v NOV vso dobo od odhoda v partizane. – ZB Iška vas, Seznam clanov DKFD. Med clani DKFD Iška vas ni bil nihce v belogar­disticni, domobranski formaciji. – ZB Iška vas, izjava Franca Intiharja, predsednika ZB. 199 Spominski zbornik Slovenije, o.c., str. 200; D. Košmrlj, Društva kmeckih fantov in deklet - nosilec naprednega mladinskega kmeckega gibanja, v Pot kmeckega ljudstva, o.c., str. 58–163. 200 D. Košmrlj, o.c., str. 103 sl. Ciril Percic/. Na drugem obcnem zboru okraja, ki je bil na Igu, so bili v okrajni odbor izvoljeni Tone Šenk kot predsednik, podpredsednik Nikolaj Šteblaj, Franc Cankar z Iga kot tajnik, blagajnik pa je postal Janez Mazi.201 V društva so se vkljucevali in v njih delovali tudi napredni ucitelji. V odboru ižanskega okraja sta kot odbornika nadzornika delovala Ivan Vovk, šolski upravitelj na Igu, in Ivan Škafar, ucitelj v Tomišlju. V Iški vasi je v društvu kmeckih fantov in deklet delal ucitelj Franc Grašic. V Želimljah je bil duša društva upravitelj Andrej Flajs, na Golem pa šolski upravitelj Stane Svete. V društvih so se izvajale zelo raznovrstne dejavnosti. Prirejali so predavanja – v Mateni je npr. kmalu po ustanovitvi društva dr. Loncar predaval o zgodovini sloven-skega kmeta – in raznovrstne tecaje, prosvetne in debatne vecere, razstave, proslave in izlete. Vse to naj bi služilo izobraževanju clanov, hkrati naj bi se udeleženci spoznavali z naprednimi idejami, gibanji in razmerami v svetu. V društvih so delovale knjižnice (v Tomišlju je društvo po ustanovitvi leta 1928 priredilo vinsko trgatev in izkupicek uporabilo za knjižnico), dramske skupine, pevski zbori in godbe. Clani so obiskovali razne tecaje. Kot javne manifestacije lahko poleg veselic, s katerimi so zbirali denarna sredstva za delovanje, poudarimo zlasti razna zborovanja in tekmovanja v kmeckih opravilih, ki so jih društva še posebej svecano prirejala. Leta 1928 so vsa podkrimska društva – Želimlje, Ig, Golo, Matena, Tomišelj in Notranje gorice – v sokolskem domu na Igu priredila skupno zborovanje. Na njem sta med drugimi govorila tudi dr. Janže Novak, lahko bi mu rekli ideolog gibanja, in Albin Prepeluh-Abditus.202 Veliko tekmovanj so društva pripravila zlasti v letih 1932/34. Leta 1932 je bila tekma žanjic v Iški vasi; zmagala je Ivanka Žagar, sledili sta ji Marija Župec in Angela Kramar. Ljubljanski pododbor je organiziral tabor kmetsko-mladinskega gibanja s tekmo žanjic podkrimskih vasi – Želimlje, Iška vas, Golo, Tomišelj in Ig. Udeležence je pozdravil predsednik Zveze kmeckih fantov in deklet Ivan Kronovšek. Na tekmi je zmagala Albina Zalar z Iga, sledila pa sovašcanka Franca Šenk. Tekme koscev in tesacev so bile v letu 1933/34; med najboljšimi kosci so bili Janez Kumše iz Vrbljena, Franc Šenk z Iga in Janez Mazi iz Iške vasi; na tekmi tesacev pod Kurešckom je zmagal Janez Kumše iz Vrbljena. Ob prireditvah so pripravili pravo slavje, vse je bilo okrašeno, vas in tekmovalno mesto; nanje so prišli številni clani sosednjih društev. Septembra 1934 je Zveza kmeckih fantov in deklet v Ljubljani pripravila veliko proslavo s sprevodom ob desetletnici obstoja. Udeležili so se je tudi clani iz podkrim­skih vasi.203 201 I. Jevc - Cufi, Mladinsko kmecko gibanje, o.c., str. 185. 202 Prav tam, str. 187. 203 I. Jevc - Cufi, Društva, o.c., str. 49 sl., 54, 66 sl.; isti, Mladinsko kmecko gibanje, o.c., str. 184, 196 sl.; Izjava P. Cerne, o.c. V casu kmecke krize in po njej se je delo v društvih idejno še poglobilo, ko se je v zvezi in društvih širil vpliv ilegalnih clanov KPJ. Po cetrti partijski konferenci v Goricanah (1934) so komunisti vec skrbi posvetili delu na vasi. Društva so se zacela povezovati z drugimi društvi na vasi, zlasti z gasilskimi, pa tudi s kmeckimi zadrugami, kjer so bile. V društvih se je krepil protifašisticni duh in napredna demokraticna miselnost. Vse to je društvo usmerjalo k povezovanju vseh demokraticnih sil na vasi in k uveljavljanju enotnega ljudskega gibanja.204 Rezultati te prelomnice v delu društev so se kmalu pokazali. Na enih zadnjih obcinskih volitvah na Igu so clani Društva kmeckih fantov in deklet s simpatizerji iz drugih društev nastopili enotno in organizirano. Posledica tega nastopa je bila zmaga nad klerikalno listo (Palme, Tominc, Cesar); zmagal je Jože Hitejc z Iga, clan Sokola in Društva kmeckih fantov in deklet. Ob državnozborskih volitvah je bila v podkrimskih vaseh opazna mocna politicna diferenciacija v boju med JRZ in opozicijo (Macek). Kmecko-delavska lista je na obcinskih volitvah v obcini Želimlje dobila 155 glasov in 15 odbornikov, JRZ pa 117 glasov in 3 odbornike. Ugoden rezultat so dosegli tudi v obcini Tomišelj; kandidat kmecko delavske liste Anton Kumše je dobil 111 glasov in dve odborniški mesti, zmagala pa je vseeno JRZ s 166 glasovi in 16 odborniki. Župan je postal Janez Kraljic iz Bresta.205 Leta 1940 so se clani društva izrekali za Društvo prijateljev Sovjetske zveze, za kar je dal pobudo Jože Hitejc. Na Igu in v Iški vasi sta podpise zbirala Franc Mazi in študent Alojz Drnovšek (drugje pa tudi clani Vzajemnosti). V Vrbljenah sta jih pobirala študenta Martin Mencej z Iga in Ivan Varga iz Ljubljane; po izjavi Franca Mazija so jih v podkrimskih vaseh pobirali še mizar Franc Žagar, Ivan Žagar in kovac Macek. Vecina vašcanov Iga in Iške vasi je podpisala, podpise so odklonili le najbolj klerikalno usmerjeni možje (ki so pozneje koncali v vrstah bele garde).206 Delo podkrimskih Društev kmeckih fantov in deklet je naletelo na veliko na­sprotovanje pri lokalnih nasprotnikih. Proti njim je javno ali prek Prosvetnega dru­štva in Društva slovenskih fantov in deklet nastopala tudi duhovšcina. V tem se je odlikoval zlasti kaplan Ciril Milavec, pa tudi župnika Janez Klemencic in Jože Murn. Tudi orožniki in županstva, ki so bila pred vojno v obeh obcinah v klerikalnih rokah, so povzrocali neprijetnosti in nadzorovali clane društev. Pri zbiranju podpisov za Društvo prijateljev SZ so Franca Mazija celo aretirali in doma naredili hišno preiskavo. Klerikalni nasprotniki so tudi v podkrimskih vaseh proti DKFD poskušali ustvariti postojanke svoje Kmecke zveze. V septembru leta 1936 so sicer ustanovili Kmecko 204 D. Košmrlj, o.c., str. 92 sl., 119 sl., 137 sl.; A. Nedog, Ljudskofrontno gibanje, o.c., str. 170, 179. 205 61a F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 129. 206 I. Jevc - Cufi, Društva, o.c., str. 68; F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 192; M. Škraba, Razvoj OF, izjava 22. 1. 1982; Franc Mazi, Pisna izjava 15. 7. 1988. zvezo Barje, a na Igu, kjer so že v juniju ustvarili pripravljalni odbor in izdelali pravila, se jim poskus ni posrecil.207 In ce sežemo še nekoliko naprej! Ob zlomu jugoslovanske armade in Kraljevine Jugoslavije so clani društev poleg drugih zbirali orožje, ki je nato služilo v zacetni dobi narodnoosvobodilnega boja. Prav zaradi dejavnosti društev kmeckih fantov in deklet ni bilo težav z ustanovitvijo odborov Osvobodilne fronte in tudi ne z ustvarjanjem narodne zašcite. 207 Franc Mazi, Pisna izjava 15. 7. 1988; AS - Ban 16 - 2 F 15 f 801 sl. Za podatke o KZ se lepo zahvaljujem Anki Vidovic - Miklavcic. Glej A. Vidovic - Miklavcic, Kmecka zveza in socialno zavarovanje kmeckega ljudstva. Prispevki za novejšo zgodovino 27 (1987), str. 39 sl. Narodnoosvobodilni boj in vasi pod Krimom ITALIJANSKA OKUPACIJA IN ZACETKI NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA PROPAD KRALJEVINE JUGOSLAVIJE IN RAZKOSANJE SLOVENIJE Kakor že vemo, je 1. septembra 1941 Nemcija napadla Poljsko. Velika Britanija in Francija sta po pogodbi s Poljsko napovedali vojno Nemciji. Zacela se je druga svetovna vojna, ki je pretresla svet in ki jo lahko oznacimo kot boj proti fašizmu in nacizmu, boj za osnovne cloveške pravice in svobodo. Vojna se je koncala šele 9. maja 1945 s popol­nim zlomom Hitlerjeve Nemcije, Italija je kapitulirala že v septembru 1943, Japonska pa šele septembra 1945 po uporabi atomske bombe avgusta 1945. Nemški vojaški stroj je v treh tednih zlomil odpor Poljske in njeno ozemlje sta si razdelili Nemcija in Sovjetska zveza, ki je zasedla vzhodne, deloma z Belorusi in Ukrajinci poseljene po­krajine. V letu 1940 so pod nemški udar prišle Norveška, Danska, Nizozemska, Belgija, Luksemburg in koncno tudi Francija. Potem ko Hitler z letalskimi napadi ni mogel zlomiti Anglije in se je odrekel tudi tvegani invaziji na Britansko otocje, se je zacel pripravljati za napad na SZ. V povezavi s temi nacrti se je nemška politika usmerila na Balkan, kjer si je Hitler želel ustvariti varno desno krilo fronte ob napadu in vojni s Sovjetsko zvezo. V balkanskih državah so na oblast prihajale vlade, ki so se vedno bolj približevale Nemciji. Madžarska je že v oktobru 1940 Nemciji ponudila pristop k trojni zvezi (Rim, Berlin, Tokio), kar se je zgodilo mesec pozneje. Kmalu zatem so nemške cete vkorakale v Romunijo in nova romunska vlada je popeljala državo v fašisticne vode. V zacetku marca 1941 je k trojnemu paktu pristopila Bolgarija, v katero so takoj vkorakale nemške cete, ki naj bi Italiji pomagale zlomiti odpor Grcije. Italijanska vojska je namrec že konec oktobra 1940 iz okupirane Albanije vpadla na grško ozemlje, vendar so grške armade v junaškem boju ne samo zavrnile, marvec celo grozile italijanski vojski, da jo bodo unicile. Šele nemška pomoc je po zlomu Jugoslavije v Grciji prinesla zmago fašisticnim silam. Kmalu so nemški padalci zasedli tudi Kreto. Fašisticne sile so obvladale Balkan. Med tem casom se je poveceval pritisk nacisticne Nemcije in fašisticne Italije na Jugoslavijo. Z njim je narašcal upravicen strah med slovenskim ljudstvom, ne samo kakšna bo usoda Jugoslavije, ampak tudi kakšna bo usoda slovenskega naroda v objemu fašizma. Na nevarnost za narodni obstoj, za ohranitev svobode in demokraticnih pravic so že leta pred tem opozarjali zlasti clani leta 1937 ustanovljene slovenske komunisticne partije in drugi demokraticni ljudje. Jugoslovanska vlada je javno izjavljala, da ima za najvišjo narodno in državno korist neodvisnost države in njeno ozemeljsko nedotakljivost. Toda 20. marca 1941 sta kronski svet in vlada sklenila, da Jugoslavija pristopi k trojnemu paktu, kar se je 25. marca s podpisom pristopne pogodbe na Dunaju res zgodilo. Zdelo se je, da so razmere na Balkanu urejene po Hitlerjevem nacrtu, toda protifašisticne ljudskofrontne sile v Jugoslaviji so šle v velike demonstracije. V Beogradu in vseh drugih vecjih mestih v državi so ljudske množice izražale svoje protifašisticno prepricanje in z geslom »raje vojna kakor pakt« tudi pripravljenost za lastno in samostojno pot odpora. Hkrati je 27. marca skupina buržoaznih politikov s podporo vojske izvedla državni udar. Odstranili so kraljevo namestništvo in vlado, oklicali Petra II. za polnoletnega in sestavili novo vlado pod vodstvom generala Dušana Simovica. Ta dogajanja sta oba fašisticna voditelja, Hitler in Mussolini, izrabila za nenaden napad na Jugoslavijo, za njeno unicenje in razdelitev. Po krajših pripravah so sile osi z zavezniki iz vec smeri (tudi iz Madžarske, Romunije in Bolgarije) 6. aprila 1941 zacele zasedati ozemlje Jugoslavije. Sam napad so zacele nemške letalske sile, ki so v vec valovih unicevale slabo branjeni Beograd in ubile na tisoce civilnih prebivalcev. S proglasitvijo ND Hrvatske je bila še med boji razbita jugoslovanska državna celota. V dobrih enajstih dneh je bila Jugoslavija poražena in je morala 17. aprila sprejeti brezpogojno kapitulacijo, ki je v veljavo stopila naslednji dan. Velik del buržoaznih politicnih voditeljev, vlada in kralj Peter II. so zbežali iz domovine. Jugoslovansko ozemlje so fašisticni napadalci razkosali in razdelili med seboj. Slovenijo so si po Hitlerjevi odlocitvi razdelili Nemci, ki so dobili najvec, Italijani in Madžari (Prekmurje). Fašisticna Italija je zasedla še dele Hrvaškega primorja, Dalmacijo z otoki, Crno goro, kjer so nameravali ustvariti vazalno državo, vendar do nje ni prišlo, Kosovo in Metohijo, ki so ju vezali z Albanijo (»Velika Albanija«). Nad ND Hrvaško, kjer so prevzeli oblast dr. Ante Pavelic in njegovi ustaši, so Italijani in Nemci obdržali neke vrsto nadzorno oblast. Madžari so poleg Prekmurja dobili Medžimurje, Baranjo in Backo, Bolgari so zasedli Makedonijo in dele vzhodne Srbije. Nemci so obdržali Banat in vso preostalo Srbijo, v kateri so uveljavili kvizlinško oblast generala Nedica.208 ITALIJANSKI OKUPATOR PREVZAME OBLAST Prve dni vojne so bili ob jugoslovansko italijanski meji le manjši spopadi. Nekoliko 208 M. Mikuž, Pregled razvoja NOB u Sloveniji I, Beograd 1956, str. 27 sl., 52 sl.; isti, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji I, Ljubljana 1960, str. 25 sl., 52 sl.; Z. Klanjšcek (in soavtorji), Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1976, str. 31 sl., 51 sl., 68 sl.; V. Stru-gar, Rat i revolucija naroda Jugoslavije, Beograd 1962, str. 20 sl. Delo je izšlo tudi v slovenšcini. hitreje so italijanske cete prodirale po zgornjesavski dolini navzdol. Šele ko so Nemci prodrli do Zagreba in je nastala Nezavisna država Hrvatska (NDH), je 11. aprila 1941 sledil italijanski prodor proti Ljubljani, ki jo je okupator še istega dne zasedel. Ljubljanski župan dr. Jure Adlešic je ob prisotnosti bana dr. Marka Natlacena sovra­žniku simbolicno izrocil mestne kljuce. Na gradu so belo zastavo predaje zamenjali z italijansko trobojnico.209 V mestu je oblast prevzel poveljnik divizije »Isonzo« general Federico Romero. Ta je naslednji dan izdal proglas, v katerem je poudaril, da je italijanska vojska zasedla Ljubljano in da v njej prevzema oblast. Prebivalstvo je pozival k miru, spoštovanju italijanske vojske in reda ter ukazal prebivalstvu, naj odda orožje starojugoslovanske vojske. Razglasil je policijsko uro in omejil gibanje prebivalstva s prepustnicami.210 Za Romerom, ki je s svojo divizijo šel proti vzhodu, je oblast v Ljubljani prevzel poveljnik divizije »Re« general Benedetto Fiorenzuoli, nad vsem italijanskim okupiranim ozemljem pa jo je imel poveljnik 2. armade general Vittorio Ambrosio.211 General B. Fiorenzuoli je v svojem operacijskem porocilu trdil, da je vecina ljudi povsem mirno in celo s simpatijami sprejela prihod italijanskih cet in da so bili lokalni organi oblasti takoj na razpolago vojaškim poveljstvom za vse nastajajoce potrebe.212 Italijanske enote iz divizije »Isonzo«, ki so tvorile njeno desno krilo, so se po razkroju jugoslovanskih enot, zbranih okoli Iga, nemoteno pomikale po južnem obrobju Barja prek krajev naših krajevnih skupnosti, Turjaka in Velikih Lašc proti Ribnici. 12. aprila je na Ig prišla prva italijanska predhodnica, nato pa so se okupatorjeve enote valile še vso noc in naslednji dan.213 Zacasno so bile tu nastanjene razne enote razlicnih rodov italijanske vojske. V Iški Loki sta bila 7. bataljon inženircev in 4. bataljon žicnicarjev (teleferistov), ki sta bila neposredno podrejena poveljstvu inženirstva 11. armadnega zbora. V Tomišlju je bil bataljon minercev, ki je prišel iz Logatca, na Igu pa je bila 44. ceta pontonircev.214 V prvi dekadi meseca maja je bila na Igu še 85. ceta telegrafistov in 4. bataljon žicnicarjev, v Brestu je bila nastanjena 4. ceta pontonircev, v Tomišlju pa 111. veterinarska bolnica.215 Po uveljavitvi civilne oblasti v podkrimskih vaseh so te vojaške enote vecinoma odšle. Od zacetka vojne do prihoda Italijanov v Ljubljano oz. do okupatorjevega pre­vzema oblasti je trajalo nekakšno medvladje. Že na dan fašisticnega napada na Jugoslavijo je ban dravske banovine dr. Natlacen sklical zastopnike mešcanskih strank 209 IZDG F 655/I/1 – 1941 april 11 in 12; F 655/I/3 – Porocilo o operacijah od 27/3 do 28/4 1941. 210 IZDG F 755 – Letak poveljstva divizije Isonzo – 1941 april 12. 211 T. Ferenc, Fašisti brez krinke, Dokumenti 1941–1942. Maribor 1988, str. 21 sl. (dalje: Ferenc, Fašisti brez krinke). 212 IZDG F 655/I/3 213 Slovenski šolski muzej (SŠM) F. 185/21 – Iz šolske kronike Ig 214 IZDG F 665/III/L – 1941 april 14. 215 IZDG F 665/II/L – 1941 maj 10. in socialiste na sestanek. Zastopnikov KPS niso vabili, ceš da KPS ni legalna stranka. Na sestanku so ustanovili Narodni svet pod Natlacenovim vodstvom. Ko so se jugo­slovanske enote umaknile iz Slovenije, je Narodni svet pravzaprav prevzel oblast in snoval tudi svojo vojsko – Slovensko legijo. V casu, ko so Nemci zasedali Gorenjsko in Štajersko, je ban dr. Natlacen kot predstavnik Narodnega sveta poskušal pri Nemcih doseci, da bi zasedli celotno slovensko ozemlje in zanj dobiti nekakšno avtonomijo pod nemško oblastjo. Seveda je bil zavrnjen. Medtem je Italija na svojem okupiranem slovenskem ozemlju po Mussolinijevem ukazu ustvarila Ljubljansko pokrajino s civilnim komisarjem na celu, kar je 17. aprila postal izkušeni fašisticni veljak Emilio Grazioli. Temu sta se ban dr. Natlacen in župan dr. Adlešic takoj vdanostno poklonila. Z Graziolijevim nastopom je bilo konec Narodnega sveta. Teden kasneje je bila po nemških strateških ciljih dolocena tudi demarkacijska crta med Nemcijo in Italijo, ki je, grobo receno, tekla po Polhograjskih Dolomitih, po severnem obrobju Ljubljane, vzhodno od nje pa nekoliko južno od Save. Dokoncno je bil položaj Ljubljanske po­krajine pod italijansko okupacijo uveljavljen, ko je kralj Viktor Emanuel 3. maja izdal odlok o njeni prikljucitvi, s cimer je postala sestavni del Italije.216 Prebivalstvo podkrimskih vasi je razpad Jugoslavije in italijansko okupacijo spre­jelo na splošno podobno kot vecina slovenskih ljudi. Bili so razocarani in prizadeti ob vsem, kar se je zgodilo, a hkrati razdvojeni v pricakovanju nepredvidljive prihodnosti. Ob prihodu Italijanov so se zapirali v hiše – kakor pozneje ob najhujših trenutkih – ali tiho pricakali okupatorjevo vojsko; podzavestno so cutili, da dnevi, ki bodo prišli, ne bodo prijetni. To slutnjo so potrjevala opozorila primorskih rojakov v italijanskih enotah, naj bodo ljudje previdni, ker je v njih precej vojakov – ovaduhov, ki razumejo slovensko.217 Porocila, ki so jih pošiljali iz vojaških karabinjerskih sekcij na poveljstvo 11. armadnega zbora, to razpoloženje prebivalcev na ozemlju pod Italijani potrjujejo. Amadeo Tomasini, poveljnik ene izmed takih sekcij je porocal, da je civilno prebival­stvo z apatijo in celo cinizmom sprejelo italijansko okupacijo Slovenije; da pa mu je le-ta ljubša od nemške.218 Le dan kasneje je karabinjersko poveljstvo vsem ustreznim poveljstvom poslalo analizo o posledicah italijanske okupacije pri ljudeh. Trdilo je, da so prebivalci, vecinoma Slovenci, povsem pod vtisom more, ki je nastopila s kapitula­cijo Jugoslavije, da so vseeno spoštljivi do Italijanov, se prilagajajo na vse nacine in so vsaj trenutno tudi dovolj pokorni njihovim ukazom.219 Nastanek Ljubljanske pokrajine in njena prikljucitev Italiji je šla mimo ižanskih ljudi. Poveljnik 209. sekcije vojaških 216 T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 37 sl. 217 Zveza borcev (ZB) Ig – Kronika Iga, str. 3. 218 IZDG F 689/I/2 – 1941 april 22. 219 Prav tam – 1941 april 23. karabinjerjev je tedaj v porocilu poudaril, da je prebivalstvo rezervirano in vdano v usodo po naravi sprejelo ta dogajanja s skoraj popolno brezbrižnostjo.220 Povsem drugace so bile v tistih dneh podkrimskim vašcanom blizu domace kmetije, še neobdelana polja in skrb za usodo mož in fantov, ki so bili mobilizirani. Velik del vojaških obveznikov so že v prvih mesecih leta 1941 klicali na orožne vaje, v zacetku aprila pa je sledila popolna mobilizacija. Vsi kmetje so v dnevih pred njo množicno delali na polju: orali, sejali in zlasti sadili krompir, za tamkajšnje kmecko gospodarjenje pomembno kulturo. Pred odhodom na vojsko so hoteli opraviti cim vec poljskih del. Skoraj vsi za vojsko sposobni možje in fantje so odšli, z njimi tudi mnogo voz in konj, za katere je bilo zborno mesto v Tomišlju. K sreci so se že prve dni po razpadu jugoslovanske vojske vecinoma vrnili na svoje domove in se – kakor pravi šolska kronika – lotili svojega dela, saj so polja še vedno cakala na pomladanska dela. Le redki so padli v nemško vojno ujetništvo, med njimi so bili tudi Jakob Žagar iz Iške vasi, Ivan Erjavec in Alojz Likovic, prvi iz Vrbljena, drugi iz Tomišlja, Anton Tegelj (Tegeli) iz Iške Loke in Anton Skubic z Iga ali Pijave gorice.221 Marsikakega gospodarja je po vrnitvi morila skrb, kako priti do konj, ki so bili mobilizirani ali na­silno odpeljani. Kdor ni našel svojih, je skušal pripeljati druge, ki so se še razpušceni pasli po planjavah. Le redki so ostali povsem praznih rok. Opravljanje poljskih del je bilo mogoce šele z vprežno živino. Za poznejši razvoj narodnoosvobodilnega boja je bilo zelo pomembno to, da so v podkrimskih vaseh vašcani poskrili sorazmerno veliko orožja, streliva in drugega vojaškega materiala. Ob razkroju in razpadu jugoslovanske vojske, zlasti po govoricah o propadu države, so vojaki najveckrat odvrgli orožje, a tudi posamezne enote so pušcale orožje in drugo ob poteh, po katerih so se umikale. Tako kronika Iga pripoveduje, da je prve dni vojne prišlo v vas nekaj enot konjenice in topnicarjev. Ko so cez nekaj dni odhajali, so vojaki že na poti proti Šmarjam zapušcali enote in orožje ter strelivo odmetavali, pobrali pa so ga okolicani.222 Skozi podkrimske vasi so se domov vracali tudi mnogi drugi vojaki, ki so razocarani odmetavali orožje. Ob razpadu jugoslo­vanske vojske so partijske organizacije oz. komunisti po sklepu vodstva KPS zaceli zbirati orožje in strelivo in pri vseh komitejih ustanovili vojaške komisije, ki so bile povezane s komisijo pri CK KPS. Toda koliko je bilo s tem povezano zbiranje orožja v podkrimskih vaseh, je vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti. Dejstvo je, da so poleg drugih domacinov veliko orožja poskrili clani društev kmeckih fantov in deklet, 220 Prav tam –1941 maj 5. 221 SŠM, F. 185/21 – Iz šol. kronike Ig; IZDG F 157/I – 1942 sept. 29 in 30: seznam ujetnikov v Nemciji, za katere so prosili za oprostitev, ker so bili iz Ljubljanske pokrajine; A. Kumše, Pripoved neke dobe. Spomini borke iz Tomišlja, Ljubljana 1989, str. 11. 222 ZB Ig – Kronika Iga, str. 3 v katerih so imeli komunisti opazen vpliv, in pa redki delavci (domacini), ki so bili clani partije. Tudi vracajoci se vojaki so po pricevanju Jožeta Branclja iz Tomišlja vašcanom svetovali, naj shranijo orožje, saj ga bodo krvavo potrebovali.223 Orožje in strelivo so zbirali in hranili tudi poznejši pripadniki vaških straž in domobrancev. Seveda so mnogi poskrili orožje iz povsem osebnih, tudi krivolovskih motivov, toda velika vecina tega orožja je šla nato v partizane. Že v zacetnih mesecih narodnoosvobodilnega boja se je marsikateri novinec, ki je prek ižanskega obmocja šel v partizane, oborožil s tam zbranim orožjem. V casu odhajanja domacinov med borce in zlasti v casu ljudske vstaje maja leta 1942 je skoraj vsak domacin orožje prinesel s seboj. Lahko trdimo, da je iz podkrimskih vasi odšlo mnogo vec orožja, kot so ga po ukazu italijanskih vojaških oblasti izrocili. Tako je poveljnik 7. topniškega bataljona polkovnik A. Notari trdil, da je v Mateni še vedno vec orožja (nanj je opozarjal italijanske oblasti tudi tomišeljski župan Franc Bezlaj), kakor so ga prebivalci uradno oddali. Od štaba 11. armadnega zbora je zahteval vod vojakov in kamion za zbiranje in odvoz tega orožja. Vojake in kamion so poslali iz Ribnice, kjer je bilo poveljstvo armadnega zbora; kakšen je bil izid te akcije, iz virov ni mogoce razbrati.224 Posamezni ohranjeni podatki o orožju, zbranem v naših vaseh, so zelo impresivni. Tomišljani naj bi zbrali vecje kolicine orožja, pri cemer so se odlikovali zlasti Alojz Ambrož, Jože Brancelj in Karel Kumše, poznejši partizani.225 Brancelj je zbral 20 pušk in vec 1000 nabojev. Z njimi so oborožili novince, ki jih je ilegalec Janez Osvald (Janez Trdina) z javke pri Brancljevih vodil v partizane.226 Mnogi so orožje celo zazidali na primernem kraju, kakor je storil poznejši vaški stražar in domobranski oficir Ivan Boh z Iga. Veliko orožja je skril kovac v vasi Lipe. Del tega orožja sta organizatorja Osvobodilne fronte in komunista Matija Škraba iz Bresta, tedaj že sekretar rajona Barje, in Jože Podržaj iz Iške vasi na vozu s Podržajevim konjem odpeljala na varno in ga zacasno skrila pri Petelinckovih (to je pri Francu Šteblaju v Iški).227 V istem me-secu, ko so italijanski vojaki (10. avg. 1941) po podkrimskih vaseh zopet iskali skrito orožje, so ga našli pri vec kot desetih kmetih, ki so bili nato kaznovani.228 O tem, da je v okolici Iga skritega še veliko avtomatskega orožja in bomb, je porocal tudi italijanski obvešcevalec.229 Tudi Stanko Semic-Daki v svojih spominih piše, da so orožje, ki so 223 Jože Brancelj, Organizirano delo za NOB od 1941 dalje. 224 IZDG F 656 a/I/1 – 1941 april 20. 225 A. Kumše, Narodnoosvobodilna borba v obcini Tomišelj, tipkopis hrani Zgodovinska komisija ZB – Vic (A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., str. 10). 226 Zgodovinska komisija ZB Vic – Jože Brancelj, Pripombe k kroniki Tomišlja (A. Kumše) z dne 24. 10. 1987, str. 2. 227 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 6; hrani Zgodovinska komisija ZB – Vic. 228 F. Škerl, Poceci partizanskog pokreta u Sloveniji, Beograd 1956, str. 172 sl. 229 IZDG F 656/II/14, Notiziario informativo no 20 – 1941 avg. 14; kdo je bil ta obvešcevalec, se ni dalo ga dobili na poti iz Iške vasi v Iški vintgar in dalje na Molnik, zbrali Ižanci.230 Koliko je bilo orožja med ljudmi v podkrimskih vaseh, nakazuje tudi domobranska vest, da so imeli pripadniki še leta 1944 orožje, ki so ga skrili ob propadu jugoslovanske voj­ske. Tako naj bi partizani še v zacetku aprila pri Janžljevih (Lahovih) v Stajah dobili mitraljez, pri Cibru v Kotu pa štiri puške in dva zaboja streliva. To orožje so morali domaci odnesti na Golo, verjetno na rajon Barje, po govoricah pa naj bi imeli Janžljevi še vec drugega orožja in streliva.231 UPRAVA V LJUBLJANSKI POKRAJINI S prikljucitvijo Italiji je v Ljubljanski pokrajini vso civilno oblast imel komisar Grazioli. Odgovoren je bil predsedniku italijanske vlade in njenemu notranjemu ministru, kar je bil vse do zloma fašizma Benito Mussolini. Ljubljanski pokrajini je bila zagotovljena avtonomija s posebnim sosvetom, sestojecim iz slovenskih predstavnikov, uveljavljena dvojezicnost v uradovanju, v šolah se je kot ucni jezik ohranila slovenšcina, italijan-šcina se je uvajala le kot ucni predmet. Prebivalstvo Ljubljanske pokrajine so oprostili vojaške službe v italijanski vojski. Odpravili so staro zakonodajo in uveljavili italijanske zakone. Ljubljanska pokrajina je zajemala okoli 4550 km2 slovenskega ozemlja in imela okoli 340.000 prebivalcev, od katerih je skoraj cetrtina živela v Ljubljani, središcu po­krajine. V njej so Italijani redno držali celotni armadni zbor, kar je s karabinjerskimi, policijskimi, financnimi in fašisticnimi silami zneslo skoraj 55.000 dobro oboroženih mož. Sedež 11. armadnega zbora je bil na Vrhniki in v Planini, nato pa od 11. marca 1942 v Ljubljani. V zahodnem delu pokrajine je bila namešcena divizija »Granatieri di Sardegna« pod generalom Taddeom Orlandom s sedežem v Ljubljani, ki jo je v maju zamenjala divizija »Re«, v vzhodnem delu pa je bila divizija »Isonzo« pod generalom Federicom Romerom s sedežem v Novem mestu. Za javni red in mir je skrbela civilna uprava, ki je imela na voljo policijo (kvestura), orožnike (carabinieri) in financno stražo (guardia di finanza). Civilna uprava se je naslonila na staro upravno ureditev – okraje in obcine, mesto Ljubljana pa je bila po­sebna enota. V nižji upravi so ostali slovenski uradniki, povsem v italijanskih rokah so bili le novonastali uradi. Italijanski uradniki so bili tudi v vodstvih starih uradov kot »strokovnjaki«. Konec maja je Mussolini, morda na Graziolijevo posredovanje, imenoval tudi obljubljeni sosvet (consulta), ki naj bi kot avtonomno posvetovalno telo bil v pomoc visokemu komisarju. Imel je 14 clanov, brez vednosti izbranih po ugotoviti, morda je že takrat to delo opravljal V. Jenko. 230 S. Semic - Daki, Najboljši so padli I, Ljubljana 1971, str. 27 sl. 231 IZDG, Slovensko domobranstvo (SD) F 111 A/VI, Vesti – 1944 april 13. fašisticnem korporativnem sistemu. Grazioli je sosvet sklical le na pet sej, nato pa je v novembru istega leta razpadel oz. prenehal obstajati.232 Obcinsko upravo so tudi po italijanski okupaciji praviloma vodili stari župani. Prav tako so bile vso dobo okupacije tudi obravnavane podkrimske vasi združene v stari obcini Ig in Tomišelj. Na Igu je pod Italijani ostal župan Mirko Merzel, v Tomišlju pa Franc Bezlaj. Kot placani tajnik je na Igu deloval Franc Krašnja in v Tomišlju Jože Razpotnik.233 Toda obcine niso ohranile samouprave, saj so voljene obcinske odbore Italijani takoj razpustili. V januarju leta 1942 je visoki komisar s posebno odredbo imenovanje županov in obcinskih sosvetov vzel v svojo pristojnost. V povezavi s tem so karabinjerji župane ponovno preverili in pozitivno ocenjene je visoki komisar zopet imenoval. Za župana Merzela se je tak postopek ohranil.234 Župani so morali priseci kralju. Ko je bila v Ljubljanski pokrajini uveljavljena civilna oblast, sta bili na Igu vojaška posadka in karabinjerska postaja. Posadka, 85. ceta telefonistov, ki je ostala do pomladi leta 1942, je zasedla nedokoncano poslopje Kmecke hranilnice in posojilnice in jo pozidala za svojo uporabo. Pozneje so zgradili še par barak (na vrtu Alojzija Uršica in Marije Zdravje). Poveljnik posadke je stanoval v župnišcu. V oktobru je za krajši cas prišla na Ig enota alpincev, v novembru pa enota sardinskih grenadirjev (»cra­vatte rosse«), ki je ostala na Igu vso zimo. Karabinjerska postaja (Stazione CC.RR. di Ig) oziroma karabinjerji so imeli postojanko v stari orožniški postaji v obcinski hiši na Trneku.235Ob njih je bil še vedno del prejšnjih orožnikov, ki so bili podrejeni karabinjerjem. Njihovo število se je postopoma zmanjševalo: konec leta 1941 je dal ostavko Janez Baraga, v prvi polovici naslednjega leta sta bila upokojena Alojz Kotar in Adam Višovnik, le nekaj casa je bil na postaji tudi nekdanji orožniški narednik Franc Kraljic.236 Poleg karabinjerjev so imeli na Igu postojanko tudi pripadniki financne straže; poveljstvo vseh enot, ki so se na Igu menjavale, je bilo v Javornikovi hiši.237 V podkrimskih vaseh z izjemo poskusov italijanske liktorske mladine (Giuventů italiana del Littorio di Lubiana – GILL) ni bilo nobene fašisticne organizacije. Z odlokom 31. 7. 1941 je glavni poveljnik italijanske fašisticne mladine v Rimu razširil organizacijo 232 T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 21 sl., 37 sl., 74 sl.; F. Strle: Tomšiceva brigada. Uvodni del, Ljubl­ jana 1980, str. 20 sl. 233 IZDG, Vis. komisariat F 13/IV/3 – 1941 dec. 29 in 1942 maj 15. 234 Prav tam, 1942 marec 12; F 13/IV/2 – 1942 marec 3. 235 ZB Ig – Kronika Iga, str. 3; ZB Ig – Gradivo za NOB (zbrano na osnovni šoli Lj. Šercerja); J. Kle­ mencic, Revolucija pod Krimom, 1973, str. 39, 44, 50, 94. 236 IZDG F 160/V – 1942 okt. 4; F 160/VI – Personalna lista jugoslovanskih orožnikov v Ljubljanski pokrajini –1941 po aprilu: ibid. Spisek upokojenih orožnikov od 6. aprila 41 do 31. avgusta 1942; ibid. Seznam tistih, ki so dali ostavko – 1941 nov. 11. 237 ZB Ig-Gradivo za NOB. tudi na Ljubljansko pokrajino. Na Igu so v šoli uvedli kuhinjo GILL in pridobili nekaj otrok. Toda ucitelji in tudi starši, pa tudi protest sošolcev so zaustavili njegovo širjenje. Ob osvoboditvi Iga v maju 1942 in sledeci vsesplošni vstaji v podkrimskih vaseh je organizacija prenehala z delovanjem. Italijani so ob umiku v Ljubljano sami unicili kuhinjo in njene zaloge, kmalu pa je prenehal tudi šolski pouk. Prav tako se ni uveljavil prostovoljni pouk italijanšcine, ker je bilo zanimanje zanj premajhno.238 ZACETKI ORGANIZIRANEGA ODPORA: OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA Bolj kot je italijanski okupator uveljavljal in organizacijsko utrjeval svojo oblast v Ljubljanski pokrajini, bolj so se predstavniki starih strank vezali na nove oblastnike. Ko je kralj Viktor Emanuel III. Ljubljansko pokrajino prikljucil Italiji (3. maj), so Grazioliju, ki so se mu ob tej priliki prišli poklonit, izrocili tudi posebno poslanico za duceja z naslednjo vsebino: »Duce! V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po italijanskih obo­roženih silah, postalo del velikega kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu velicanstvu Kralju in Cesarju najspo­štljivejšo vdanost in izrekamo Vam, Duce, vso našo zahvalo za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodocnosti našega prebivalstva. Spoštovanje našega jezika in naše kulture prica, s kakim vzvišenim pojmovanjem rimske pravicnosti ume fašisticna Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom. Duce, slovensko prebivalstvo bo pokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalo in vso svojo lojalnost.«239 Toda s tem še ni bilo dovolj politicnega kleceplazništva in kratkovidnosti (kakor da ne bi poznali usode primorskega ljudstva pod fašisticno oblastjo). Potem ko se je sosvet v zacetku junija prvic sestal, so se šli clani v celotnem sestavu hvaležno poklonit Mussoliniju v Rim, kjer jih je sprejel tudi papež Pij XII.240 Medtem ko se je stari politicni vrh iz ozkih razrednih in oblastniških koristi ne­kako vdinjal okupatorju, je pod vodstvom KPS in vseh naprednih in demokraticnih sil slovenskega naroda, ki so se deloma povezovale že v ljudskofrontnem gibanju pred vojno, raslo novo vodstvo, ki je slovensko ljudstvo popeljalo v oborožen boj za osvoboditev. Na pobudo KPS so na sestanku 26. aprila 1941 predstavniki KPS (B. 238 Prim. T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 52 sl. 239 F. Saje, Belogardizem, Ljubljana 1951, str. 33. 240 Prav tam, str. 38 sl. Kidric, B. Ziherl in A. Bebler), kršcanskih socialistov (T. Fajfar), demokraticnih Sokolov (J. Rus) in naprednih kulturnih delavcev (J. Vidmar, F. Kozak in F. Šturm) ustanovili Protiimperialisticno fronto oziroma od konca junija dalje Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Poglavitna programska tocka Protiimperialisticne fronte je bila: takoj priceti z zbiranjem slovenskih množic na temelju boja za osvoboditev in združitev slovenskega naroda.241 Vse predstavnike ustanovnih skupin je namrec od vsega zacetka prevevala enotna zavest o nujnosti oboroženega boja proti okupatorju. Zato lahko recemo, da se je z ustanovitvijo PF oz. OF zacel boj proti zavojevalcem. Zaceli so nastajati odbori OF in njena organizacija, ki jo je idejno povezovalo glasilo Slovenski porocevalec. Medtem ko so vodstva starih politicnih strank in uradna cerkev v Ljubljanski pokrajini sodelovali z italijanskim okupatorjem, se je slovensko ljudstvo, razocarano in ogorceno, vecinoma odlocalo za boj in OF. Že konec maja je Slovenski po­rocevalec ostro nastopil proti slovenskim mešcanskim veljakom in njihovim nastopom: »Naša domaca kapitalisticna gospoda, ki se je nekoc penila v nacionalisticnih frazah, se je pod gospostvom tujceve imperialisticne pete do kraja razgalila kot ogabni izdajalec mrvice narodnega in cloveškega ponosa, brez trohice 242 sramu …« OF je pozivala v skupni boj proti fašisticnemu razkosanju Slovenije, za njeno osvoboditev, neodvisnost in zedinjenje slovenskega naroda, za enotnost jugoslovan­skih narodov, proti imperialisticni vojni in za mir na temelju clovekovih in narodnih pravic.243 Vkljucevanje v OF je potekalo ali prek ustanovnih (in drugih pozneje priklju-cenih) skupin ali po neposredni odlocitvi posameznikov, kar je verjetno prevladovalo. Po napadu nacisticne Nemcije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je OF zacela pripravljati neposredni boj, ustanovila tudi glavno poveljstvo slovenske vojske in 27. julija prešla v oboroženo vstajo. Narodnoosvobodilni boj je imel že od vsega zacetka za cilj tudi družbeno preobrazbo, s cimer sta se hkrati oblikovala tudi organizacija in program OF. Najvišji organ OF je bil vrhovni plenum, ki so ga sestavljali predstavniki vseh ustanovnih in drugih skupin. OF ni bila zveza strank, ampak skupin in je povezovala skoraj vse sloje slovenske družbe. Izvršni organ je bil izvršni odbor osvobodilne fronte (IOOF) sestavljen iz predstavnikov ustanovnih skupin. Pod njim so bili pokrajinski, okrožni, rajonski odbori OF, kot osnovne enote pa so služili terenski odbori OF. Prav v 241 B. Kidric, Kratek obris razvoja OF …, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1960/1, str. 7 sl.; A. Nedog, Tone Tomšic. Oris življenja in revolucionarnega delovanja (9. 6. 1910 – 21. 5. 1942), Ljubljana 1969, str. 253/5. 242 Slovenski porocevalec, maj 1941; prim. T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 110 sl. 243 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, Ljubljana 1962, knjiga I, dok. št. 6, str. 8. teh odborih se je kazala množicna vkljucitev slovenskega naroda v OF. V prvih mesecih OF oziroma NOB se je utrdila njena organizacija v Ljubljani in se širila po Ljubljanski pokrajini. Ljubljana je bila srce narodnoosvobodilnega boja. Tu je vodstvo OF delovalo do pozne pomladi leta 1942, ko je odšlo na svobodno ozemlje. V Ljubljani se je razvila številna, izredno dejavna mreža rajonskih, kvartnih in terenskih odborov OF, dobro organizirane enote Narodne zašcite (NZ) in varnostno obvešcevalne službe (VOS), nastali so številni oskrbovalni centri, tiskarne, ciklostilne tehnike, mnogi bunkerji za skrivna bivališca aktivistov in vodilnih clanov organov OF ter za druge potrebe boja. V Ljubljani je bilo središce propagandne dejavnosti, iz nje so prvenstveno prihajali prvi partizani, iz nje pa so od vsega zacetka OF vodile niti organiziranega odpora po vsem slovenskem ozemlju. OF je pridobivala tudi elemente oblasti, njena navodila in ukaze so ljudje izvr­ševali, iz nje je med narodnoosvobodilnim bojem rasla ljudska oblast. Na svojem tretjem zasedanju sredi septembra 1941 se je vrhovni plenum OF proglasil tudi za najvišji slovenski predstavniški organ pod imenom Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). S tem so tudi vsi nižji odbori OF dobili obeležje oblastnih organov. Vrhovni plenum je kot SNOO sprejel štiri temeljne odloke, ki so odlocilno vplivali na znacaj narodnoosvobodilnega boja. Slovenske partizanske enote je vkljucil v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije. Izdal je odlok o zašciti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev; z njim je uredil delovanje VOS in opredelil pojem narodnega izdajstva. Pomembna sta bila tudi odloka o narodnem davku in o narodnem posojilu (posojilu svobode v višini 20 milijonov lir), ne le kot financni vir gibanja, ampak tudi kot izraz pripadnosti OF.244 Do zacetka novembra 1941, ko se je vrhovni plenum cetrtic sestal, so se dokoncno izoblikovale temeljne tocke programa OF, sprejete na tem zasedanju. Najpomembnejše so bile: takoj zaceti boj proti okupatorju, saj je v njem izhodišce za združitev vseh Slovencev. Tretja tocka programa OF je govorila o naravni in usodni skupnosti jugoslovanskih narodov in poudarila, da OF ne priznava razbitja Jugoslavije in da na temelju pravice slehernega naroda do samoodlocbe deluje za slogo in enotnost njenih narodov. Vse skupine so sprejele sklep, da bodo v OF v medsebojnih odnosih zveste. Po osvoboditvi na sloven-skem ozemlju OF v celoti prevzame oblast in uvede dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala po osvobo­ditvi. O notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in o zunanjih odnosih bo slovenski narod odlocal sam. Narodna vojska raste iz narodnoosvobodilnih cet in NZ, kamor 244 T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. 1. Država v državi, Ljubljana 1987, str. 21 sl. (dalje: T. Ferenc, Ljudska oblast, I). so poklicani vsi Slovenci.245 Vsaka izmed skupin, vkljucenih v OF, se je v takratnih usodnih trenutkih slovenskega naroda znotraj sebe odlocala za osvobodilni boj in za zgoraj navedeni narodni program. KPS je vse te skupine organizacijsko povezovala v OF in jih mobilizirala za boj proti okupatorju. PRVE PARTIZANSKE ENOTE IN NJIHOVE AKCIJE NA KRIMSKO-MOKRŠKEM OBMOCJU Ustanovitev in delovanje OF sta kmalu vplivali in prodirali izven Ljubljane. Tudi sicer je med ljudmi po prvem pretresu narašcalo sovražno razpoloženje proti itali­janskemu okupatorju, ki je spremembe zelo hitro opažal. Med take dogodke je sodil tudi pretep med domacimi fanti in italijanskimi vojaki iz 85. bataljona telegrafistov na Igu. V gostilni Virant na Golem je bil ples in Italijani so hoteli plesati z dekleti. Fantje tega niso dopustili in so vojake vrgli iz gostilne (12. 6. 1941), ti pa so nato bežali proti Igu. Kmalu so se okrepljeni vrnili z Iga in prijeli okoli 50 domacinov. Vecino so po zaslišanju izpustili, dober ducat pa so izrocili karabinjerjem v nadaljnji postopek.246 Pred vojaško sodišce 2. armade v Ljubljani so postavili 15 domacinov, med njimi so bili mnogi poznejši borci in aktivisti, npr. Franc, Jože in Tone Glavan, Matej in Vid Šivec, Franc Kraljic in Jože Lavric.247 Ceprav spopad ni bil neposredno povezan z OF, je imel med prebivalci krimskega in mokrškega obmocja velik odmev. Protiitalijansko razpoloženje se je krepilo, hkrati pa so se vecale možnosti za širjenje narodnoosvo­bodilnega gibanja med ljudmi. Razne protiitalijanske akcije, ki so od takrat sledile na obravnavanem obmocju, so ta proces pospeševale. Zlasti so odmevala razna sabotažna dejanja in nastopi prvih oboroženih partizanskih enot, ki so ob zacetku narodnoosvobodilnega boja nastajale prav na tem ozemlju. V noci na 19. julij so bile pri Podkraju pretrgane telefonske zveze med Igom in Podpecjo.248 9. avgusta je bila prekinjena zveza Ig–Vic, naslednjega dne zveza Tomišelj–Podpec, nekaj dni pozneje pa je bila prekinjena telefonska zveza Škofijica–Ig, storilci pa so odnesli tudi 50 m žice.249 245 Prim. Slovenski porocevalec z dne 6. 1. 1942; M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB I, str. 252 sl.; isti, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 753 sl.; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 11 sl. 246 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI/1, Ljubljana 1953, dok. 84; M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB I, str. 165 in 221; J. Klemencic, Revolucija pod Krimom, Buenos Aires, 1973, str. 211 sl.; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 121 sl. 247 IZDG F 656/I/10 – 1941 jun. 14 in 27; F 656/II/3 – graficni prikaz protiitalijanskih akcij v Ljubljan- ski pokrajini od 1. aprila do 31. julija 1941. 248 Prim. IZDG F 656/II/5 – Graficni prikaz z dne 1. 8. 1941. 249 Prim. F. Škerl, Poceci, o.c., str. 172; IZDG F 656/II/14, Notiziario informativo no. 20 – 1941 avg. 17; o tem je poveljnik divizije grenadirjev general Orlando porocal poveljstvu 11. armadnega zbora, Te akcije so bile že povezane z nastopi prvih partizanskih enot, ki so nastajale na ozemlju Molnika, Mokrca in Krima. Že okoli sredine julija 1941 se je na Molniku zadrževala skupina partizanov, ki se ji je prikljucil tudi Stanko Semic-Daki. Na dan, ki ga oznacujemo kot zacetek oboroženega narodnoosvobodilnega boja proti oku­patorju, 22. julija 1941, se je izoblikovala v Molniško ceto z vec vodi. Poveljnik cete je bil Ljubo Šercer, politicni komisar pa Miloš Zidanšek-Slavc. Borci so bili vecinoma iz Ljubljane in okolice. Na obmocju Krima se je prva partizanska skupina v dolini Iške pojavila konec julija in se kmalu prikljucila Molniški ceti. Ker se je ceta precej povecala, je glavno poveljstvo partizanskih cet že 16. avgusta ukazalo, naj se del cete pod Šercerjevim poveljstvom premakne na Mokrec. Prek Lavrice, Barja in mimo Iga so šli v dolino Iške in nato na pobocjih Mokrca postavili tabor. Mokrška ceta je postala novo žarišce in zbirališce za partizane, ki so še vedno prihajali predvsem iz Ljubljane in okolice. Z nastankom obeh partizanskih cet je postalo obmocje Mokrca in Krima ozemlje, ki skoraj do konca vojne ni za dalj casa ostalo brez partizanov. Njun nastanek je bil posledica politicnih, propagandnih in organizatoricnih priprav OF za zacetek narodnoosvobodilnega boja, ki se je v Sloveniji zacel, kakor že vemo, 22. julija 1941. Italijanske vojaške oblasti so že pred 20. avgustom vedele, da so na obmocju ižanskih gozdov »uporniški elementi«, ki naj bi se pripravljali na diverzantske akcije in morda celo nacrtovali rušenje borovniškega viadukta.250 Mokrška ceta je do konca avgusta res tako porasla, da je napadla vlak med Verdom in Borovnico. V noci na 30. avgust je napadla karabinjersko postajo, kjer so partizani pricakovali vecji plen orožja in streliva.251 Napada sicer nista uspela, sta pa zelo vznemirila italijanske oblasti. Velik odmev sta imela tudi na obmocju cete; še toliko bolj, ker je 3. septembra ceta pretrgala telefonsko zvezo Ig–Tomišelj in delovala na obmocju Iške. Tu so borci Mokrške cete 11. septembra pod Dakijevim poveljstvom napadli Italijane, ki so z dvema kamionoma prodrli do turisticne koce (gostilne) v Iškem Vintgarju, in jih nagnali. Z dvema tan-koma okrepljeni italijanski vojaki so koco nato požgali. Temu dogodku je od 14. do 16. septembra sledila vecja hajka italijanskih enot na obmocje Mokrca in Krima oziroma Iškega Vintgarja pod vodstvom samega kvestorja Ettora Messane, ki so mu pomagale tudi vojaške enote sardinskih grenadirjev. Poglavitni cilj napada je bil Mokrec, kjer so Italijani pricakovali partizanski tabor. Prodirali so osredotoceno iz Želimelj cez visokemu komisarju, kvesturi in poveljstvu karabinjerjev naslednje: »Questa notte ora impreci­ sata est stata interotta linea telefonica militare nel tratto Studenec-Ig-Skof lica con asportazione circa 50 metri filo. Communicazioni ripristinate. Atti di sabotaggio che si ripetano immutata­ mente tra Skof lica e Studenec sono in relazione con focolai comunisti della zona.« 250 IZDG F 154/3 – 1941 avg. 20. 251 Zbornik dokumentov VI/1, dok. 11 op. 5, dok. 104, 108, 115 in 441; F. Škerl, Poceci, o.c., str. 174; Z. Klanjšcek, Narodno osvobodilna vojna, o.c., str. 122. Golo, iz Vel. Lašc cez Turjak in Zapotok ter od Roba na Krvavo pec. V soteski Iške so postavili zaporno crto. Do vecjega spopada je prišlo pri Zapotoku, od koder so se partizani umaknili proti dolini Iške, tam v manjših skupinah prebili italijansko zaporo in se zatekli na Krim. V teh bojih naj bi padlo le nekaj partizanov, italijanske sile pa so nato precesale Mokrec in požgale prazen partizanski tabor.252 V Iški vintgar so iz postojanke na Igu že 13. septembra poslali civilno karabinjersko patruljo, ki naj bi ugotovila prisotnost partizanov. Prvi dan hajke so karabinjerji, kakih 60 mož, precesali dolino Iške in prišli do že opušcene turisticne koce in bližnje barake, kjer so aretirali dve osebi in lastnika gostilne (koce). Pri preiskavi so v baraki našli nekaj vojaškega materiala (vojaško puško, šotore, vojaške odeje, slamnjace itd.), zato so barako zažgali. Ko so 16. septembra Italijane (karabinjerje, 85. ceto telegrafistov z Iga in 1. ceto 1. bataljona sardinskih grenadirjev) napadli partizani, ki so se prebijali proti Krimu, so Italijani požgali oziroma porušili nekaj vikendov v dolini Iške. Ta dan so tudi aretirali Ivana Rapa (roj. 1908 v Trstu) in ga izrocili kvesturi.253 Lastnica enega izmed vikendov na Prodju, Mara Metlikovic, roj. Žigon, je pozneje za poškodovani vikend brez uspeha zahtevala odškodnino od italijanskih oblasti.254 Mokrška ceta se je po koncani hajki zbrala v novem taboru v dolini Zale pod Osredkom. Tu se je v naslednjih dneh tako povecalo število borcev, da so konec sep­tembra ali v zacetku oktobra ustanovili Krimski bataljon. Ta je bil takrat najvecja par-tizanska vojaška enota na italijanskem okupiranem ozemlju Slovenije. Poleg Mokrške cete je glavno poveljstvo vanj vkljucilo še druge partizanske enote na Notranjskem. Imel je okoli 150 borcev, razdeljenih na štiri cete, ki so bile razporejene po terenu. Poleg tega je imel še posebno šolsko ceto za novince, ki je ostala v taboru v Zali. Operativno ozemlje bataljona je zajelo obširno obmocje Ljubljanskega barja, Pijave Gorice, Vel. Lašc, Starega trga, Cerknice, Logatca in Vrhnike.255 Italijanske vojaške oblasti so z vedno vecjo skrbjo zasledovale partizanske akcije in razvoj oborožene vstaje slovenskega naroda, hkrati pa kritizirale nastope civilnih oblasti pod visokim komisarjem Graziolijem proti upornikom. Poveljnik 11. armadnega zbora general Robotti je že od julija naprej vse enote v Ljubljanski pokrajini opozarjal na pripravljenost za nastope proti upornikom, ceš da so v okupirani deželi, v kateri je potrebna »trdna roka«. Že v zacetku septembra je od poveljnika 2. armade gene-rala Vittoria Ambrosia zahteval pooblastilo za izjemne ukrepe: zahteval je takojšnje 252 Prim. Zbornik dokumentov VI/1, dok. 162, 197; F. Škerl, Poceci, o.c., str. 175 sl.; M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, o.c., str. 224 sl.; Z. Klanjšcek, o.c., str. 145 sl; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 194. 253 IZDG F 155/4 – 1941 sept. 16 in 17; IZDG F 656/II/24 – 1941 sept. 16. 254 IZDG F 177/II/10 – 1941 dec. 16, 19, 30 in 31. 255 Z. Klanjšcek, o.c., str. 145 sl.; S. Petelin - Vojko, Krajevna skupnost Podpec - Preserje v NOB, Ljubl­ jana 1983, str. 57 sl.; Zbornik dokumentov VI/1, dok. 54, op. 3. smrtne kazni za partizane, streljanje talcev in drugo. Septembrsko akcijo civilnih oblasti proti partizanom, ki z lastnimi silami in podporo 2000 vojakov ni uspela, je v svojih porocilih smešil in zacel intrigirati proti civilni oblasti, to je proti Grazioliju, ki je skrbel za red in mir v Ljubljanski pokrajini. Italijanski okupator je v tem obdobju s svojo civilno in vojaško oblastjo proti akcijam OF in partizanskim nastopom vedno bolj strogo ukrepal. Visoki komisar Grazioli je že 11. septembra ustanovil posebno sodišce in za vse storilce uporniških dejanj uvedel smrtno kazen in izdal tudi odredbo o konfinaciji.256 Robotti je po po­oblastilu generala Ambrosia po ustanovitvi Krimskega bataljona zacel pripravljati vecjo vojaško ofenzivo proti tej partizanski enoti. Zavedal se je namrec nevarnosti za železniško povezavo med Italijo in Ljubljansko pokrajino, ki bi jo ta enota lahko preprecila ali vsaj ovirala. Po skrbni pripravi na vecjo ofenzivo so italijanske cete že 6. oktobra prešle na obmocje Škrilje - Golo in naslednji dan precesale Mokrec, kjer so unicile barake prej­šnjega tabora. V tej akciji so vojaki 2. cete 2. bataljona sardinskih grenadirjev v zasedi na razpotju Ig-Turjak-Želimlje ubili Andreja Viranta, kmeta iz Želimelj, ker je baje poskušal zbežati. Dan pozneje (10. 10.) pa je drug oddelek iste cete iz zasede z dvema streloma iz pištole ranil Lojza Pecka, 14-letnega domacina iz Dol. Golega, ker je pred njimi iz strahu bežal.257 Šele 14. oktobra je prišlo do pravega spopada med Italijani in partizani, ko je Robska ceta na poti po hrano naletela na italijansko zasedo, vendar se je po spopadu umaknila in se prikljucila drugim cetam v taboru. Na ukaz glavnega poveljstva, ki je zahtevalo ofenzivno akcijo bataljona, se je poveljstvo odlocilo, da z obema polbataljonoma hkrati napade italijanski posadki v Ložu in Bezuljaku. V noci 19. oktobra je prvi polbataljon pod poveljstvom L. Šercerja napadel Lož, drugi polbataljon pod poveljstvom M. Bracica pa Bezuljak. Ceprav partizani niso unicili postojank, ker so se morali zaradi prihajajoce italijanske pomoci umakniti, so vseeno zaplenili precej orožja in streliva ter odpeljali nekaj ujetnikov. Okupator je imel v teh bojih 3 mrtve, 23 ranjenih in 7 pogrešanih. Na partizanski strani je en borec padel, 6 pa je bilo ranjenih. Italijanske cete, ki so delovale na obmocju Mokrca, v soteski Iške in na Krimu, so 20. oktobra proti napadalcem na Lož in Bezuljak zacele obsežno zasledovalno akcijo ter so obkolile ozemlje, kjer je bil Krimski bataljon. Drugi polbataljon pod Bracicem se je uspešno prebil iz obroca in se je umaknil v Polhograjske Dolomite. Prvi polbataljon, ki so ga zasledovale okupatorske sile, je bil v izredno težavnih razmerah – zapadel je globok južni sneg, dolgi pohodi, pomanjkanje hrane, težave z italijanskimi ujetniki – veckrat razbit, del borcev je padel, del so jih Italijani ujeli in postrelili. Od 49 borcev 256 M. Mikuž, Zgodovina Slovencev, o.c., str. 758. 257 IZDG F 155/4 – 1941 okt. 10. jih je nazadnje ostalo le še 20. Ti so se prebili proti Travni gori nad Ribnico, tam po­skrili orožje in se v vasi Dane pri Ribnici odpocili, osušili ter se preobleceni v kmecke obleke po železnici vrnili v Ljubljano. Krimski bataljon je bil razbit.258 Po italijanski hajki na Krimski bataljon je v tej okupatorjevi ofenzivi proti partizanom 29. oktobra sledil še sunek proti Notranjski. Pri tem so Italijani na Osredku nad Zalo presenetili Borovniško ceto in jo razbili; padlo je šest partizanov, mnogi pa so bili ranjeni.259 V Ljubljani so L. Šercerja in del njegovih soborcev Italijani izsledili, zaprli in jih na vojaškem vojnem sodišcu (Tribunale militare di guerra), ustanovljenem po Mussolinijevem ukazu 7. novembra 1941, obsodili na smrt. 22. decembra 1941 so Šercerja in pet njegovih borcev (Ivan Verbic, Valentin Kariž, Rado Kogoj, Karel Kranjc in Ignac Žagar) ustrelili v kamnolomu v Rantah med Vrbljenem in Tomišljem. Trupla ustreljenih so Italijani iz strahu pred posledicami skrivaj pokopali v Tržicu (Monfalcone).260 Razbitje Krimskega bataljona po napadu na Lož in Bezuljak je zacasno oslabilo partizansko moc v neposrednem južnem zaledju Ljubljane. Na terenu se je ohranila samo skupina preostalih borcev razbitega bataljona, ki je bila znana po svojem taboru na Kožljeku. Šele po napadu na preserski železniški most v noci s cetrtega na peti december, ki se ni povsem posrecil, a je moralno zelo dvignil uporni duh ljudi na barjanskem obmocju po zlomu krimskega bataljona, se je skupina številcno okrepila in sredi decembra prerasla v ceto z dvema vodoma.261 Ko so se proti koncu decembra iz Ljubljane zaceli vracati borci razbitega Krimskega bataljona in novi prostovoljci ter se je iz Dolomitov s svojim polbataljonom vrnil v tabor Bracic, je bil tu že 7. januarja 1942 izoblikovan bataljon L. Šercerja, ki je bil po preureditvi slovenske partizanske vojske njen tretji bataljon, a po vrsti ustanovitve že osmi (Cankarjev, Storžiški, Štajerski, Krimski, Dolenjski, Prešernov, 2. štajerski). Njegov komandant je postal Miloš Zidanšek, namestnik M. Bracic, komisar Dušan Pirjevec-Ahac, namestnik pa Janez Hribar.262 V drugi partizanski bataljon na tem obmocju pa so se že sredi 258 Zbornik dokumentov VI/1, dok. 184, 192; Zbornik dokumentov XIII/I dok. 173; M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, o.c., str. 227–234; Z. Klanjšcek, o.c., str. 146–149; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 59–62; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 176 op 8. 259 M. Mikuž, NOB I, str. 234. 260 Zbornik dokumentov VI/1, dok. 212; S. Semic, Najboljši so padli, I str. 129. Glej op. 52 v naslednjem poglavju; A. Ožbolt, Šercerjeva bojna pot, Ljubljana 1974; T. Ferenc, Skrivni pokopi …, Primorski dnevnik 2. 2. 1973; isti, Fašisti brez krinke, str. 195, op. 20. 261 M. Luštek, Napad na preserski most, v Ljubljana v ilegali II, Ljubljana 1961, str. 145–157; T. Ferenc, Pohvale, odlikovanja in nagrade za zlocince (Nekaj dokumentov o preserski akciji in procesu), Borec 32 (1980), str. 6–7, 321–332; S. Semic, o.c., str. 131–139; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 247, op. 12. 262 S. Semic, o.c., str. 145 sl.; D. Guštin, Rast in razvoj slovenske partizanske vojske v prvi polovici leta 1942 in krajevni ter socialni izvor njenih borcev. Magistrska naloga na FF, Ljubljana 1986, str. 25. decembra na Kremenjku združile Molniška, Mokronoška in Stiška ceta. Bataljon je 6. januarja 1942 napadel karabinjersko postajo na Turjaku, a dva dni pozneje prišel na Pugled in se tam utaboril. Tako sta bila v zacetku leta 1942 na ozemlju jugovzhodno od podkrimskih vasi dva bataljona partizanske vojske, kar je s celotnim predhodnim razvojem narodnoosvobodilnega boja in OF mocno vplivalo na vkljucevanje prebi­valstva v teh vaseh v narodnoosvobodilno gibanje. VKLJUCEVANJE PODKRIMSKIH VASI V OF IN NOB POMEN KRIMSKO-MOKRŠKEGA OBMOCJA ZA OF Z nastankom prvih partizanskih cet in z zacetkom oboroženega narodnoosvobodil­nega boja je širše obmocje podkrimskih vasi dobilo izreden pomen za OF in njene vodstvene organe. Pomen mu je dajala že sama zemljepisna lega in reliefna podoba. Obsežno hribovito, skoraj sredogorsko ozemlje z Barjem pred seboj na jugu Ljubljane, z gmotami Krima, Kurešcka in Mokrca, naslonjeno na Rakitniško planoto in Notranjski svet, pokrito z gostimi gozdovi in razclenjeno z vodotoki v smeri proti Barju je dajalo izredne možnosti za partizanski, gverilski nacin boja. Ce izvzamemo poglavitne pro-metne poti, ki jih je okupator že na zacetku zavaroval in obvladal, med drugim tudi ko-cevsko cesto (Ljubljana–Pijava Gorica–Turjak–Ribnica–Kocevje in dalje na Hrvaško) in izredno pomembno železniško progo proti Trstu, je bilo podkrimsko obmocje za narodnoosvobodilni boj v Ljubljanski pokrajini življenjskega pomena. Prek redko poseljenega Barja je bilo skoraj vedno mogoce neopaženo priti do vznožja z obsežnimi gozdovi pokritega Krima. Od podkrimskih vasi so po dolinah Išcice, Želimeljšcice in Iške vodile sicer manj ugodne, a v protiokupatorskem boju mnogo bolj varne poti, po katerih se je razmeroma hitro prišlo v notranjost Ljubljanske pokrajine dalec proti Kocevski in Dolenjski pa tudi na Notranjsko in naprej na Primorsko. Po teh poteh so iz Ljubljane, središca in žarišca OF in NOB, v boj odhajali prvi partizani in kasneje cele skupine novincev, tu je potekala oskrba partizanskih enot, prihajali sanitetni materiali in zdravila, vojaška oprema in oblacila pa tudi propagandno gradivo itd., tu so tekle kurirske poti in zveze, po njih je na teren kot clan pokrajinskega vodstva in clan glavnega poveljstva v marcu 1942 odšel dr. Aleš Bebler, ko so se zacele priprave partizanske ofenzive za ustvaritev osvobojenega ozemlja, tu so na osvobojeno ozemlje iz Ljubljane prihajali clani vrhovnega plenuma in IOOF ter glavnega poveljstva, se po italijanski ofenzivi umaknili v Polhograjske Dolomite in se nato aprila 1943 ponovno vrnili ter ustalili na Rogu. Dovolj poseljeno ozemlje, posejano z vasmi in zaselki ob vznožju hribov, po njiho­vih pobocjih in planjavah ter vzdolž dolin, je bilo redna, ceprav vcasih tudi skromna oskrbovalna baza za partizanske enote. Vodni izviri, tudi v odrocnih, gozdnih in hribovitih krajih, so dajali možnost za trajnejše partizanske tabore na tem obmocju. Vse to je omogocilo, da so se partizanske enote skoraj nepretrgoma zadrževale pred vrati Ljubljane in ob poglavitni prometni žili za okupatorja: železnici Ljubljana–Trst.263 Pomen celotnega krimskega in mokrškega obmocja za narodnoosvobodilno gibanje so kmalu spoznale tudi italijanske vojaške oblasti. Vsekakor se je to zgodilo že ob prvih pojavih partizanskih enot na tem obmocju in še pred prvim vecjim italijanskim ofenzivnim sunkom proti partizanom v mesecu oktobru 1941. General Robotti je v povezavi s tem to hribovito in gozdnato ozemlje južno od Ljubljane z globoko sotesko reke Iške oznacil kot pravo trdnjavo, kjer je dobra obramba mogoca tudi z malo avtomatskega orožja. Z dobro izbranih tock je bilo mogoce nadzirati vse ceste in poti, ki so vodile v ta svet. Bližina Ljubljane je omogocala varne povezave z vodstvenimi organi upornikov in prihode novincev, ki so iz mesta in bližnje okolice polnili partizanske enote. Prav tako je bilo partizanom s tega ozemlja lahko napadati poti proti nižinskim obmocjem in še posebej železnico proti Italiji.264 Zaradi pomembnosti obravnavanega ozemlja je vodstvo OF takoj, ko se je zacela njena organizacija širiti na podeželje, poseglo tudi v podkrimske vasi in jih skušalo povezati v narodnoosvobodilno gibanje. Ceprav so posamezniki po vaseh zgodaj po­stali ne samo simpatizerji, ampak trdni aktivisti, je OF v celoti le pocasi organizacijsko rasla. V vecini obravnavanih vasi je namrec mocno prevladovala klerikalna politicna opredelitev in velik del prebivalstva je bil v obeh tamkajšnjih farah, Igu in Tomišlju, pod mocnim vplivom duhovšcine. Poleg tega sta v obeh obcinah tudi pod Italijani na celu uprave ostala prejšnja klerikalna župana. Širjenje OF so ovirala tudi nasprotja in rivalstva med vasmi in obema obcinama. Posledica tega je bila, da se je skoraj vsaka vas po svoji poti vkljucevala v narodnoosvobodilno gibanje. ŠIRJENJE IN UTRDITEV OF V PODKRIMSKIH VASEH Ideje OF, propagandni material in Slovenskega porocevalca so v podkrimske vasi kot prvi prinašali posamezni delavci, domacini, ki so se dnevno ali obcasno vracali domov, prav tako pa tudi vajenci, dijaki in študenti, ki so se ucili in obiskovali šole v Ljubljani, središcu slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja.265 Pobude za organizi­rano širjenje OF in narodnoosvobodilnega gibanja v podkrimskih vaseh so že zgodaj 263 Prim. IZDG F 689/I/1 – 1941 nov. 30.; Koordinacijski odbor za zgodovinopisje SZDL Vic-Rudnik: Jože Brancelj, Organizirano delo za NOB in isti, Pripombe h kroniki KS Tomišelj; J. Kramar, Prvo osvobojeno ozemlje I, tipkopis v osebni lasti, str. 223 sl.; A. Kumše, NOB v obcini Tomišelj, tipkopis v KOZ SZDL Vic-Rudnik; E. Kocbek, Tovarišija, Ljubljana 19672, str. 217 s., 302 sl., 304, 390 sl., 394 sl.; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 201; že citirana dela M. Mikuža, Klanjšcka in Strleta. 264 IZDG F 656/III/13 – 1941 nov. 2.; F 689/I/1 – 1941/I/1 – 1941 nov. 2.; F 689/I/2 – 1941 nov. 30. 265 Prim. IZDG Izjava M. Škrabe, sekretarja RK KPS-Barje – 1960 okt. 26.; ZB Ig, Izjava Toneta Pri­ stava – 1980 december. izšle iz vodstvenih struktur KPS, njune vodilne sile. Pri tem je imel pomembno vlogo okrožni komite KPS Ljubljana, katerega sekretar je bil Boris Kraigher, ki je usmerjal delo tudi na podkrimskem obmocju. Posebej moramo poudariti vlogo posameznih partijskih aktivistov, ki so že prej delovali na tem obmocju. Tako je bil Matija Škraba v prvih mesecih delovanja na Barju tesno povezan z Oskarjem Kovacicem, dokler ta ni odšel v Trst. V obravnavanih vaseh, v prevladujoci kmetijski in politicno klerikalno usmerjeni sredini, ob zacetku narodnoosvobodilnega boja ni bilo partijske organizacije, ceprav so bili posamezniki še posebno iz vrst DKFD njeni simpatizerji. Pac pa so bili nekateri domacini, zaposleni v Ljubljani, tedaj že clani KPS. Najpomembnejša skupina je bila v Tobacni tovarni. Od maja oz. junija so bili clani KPS v tovarniški celici Franc Cerne, Tine Bule, Jože Podržaj iz Iške vasi in Matija Škraba iz Bresta, sekretar pa je bil Jože Porenta - Ture, star komunist v tovarni. To je bilo prvo partijsko žarišce za širjenje OF v podkrimskih vaseh. V Tobacni tovarni v Ljubljani so namrec že maja ustanovili TOOF, katerega clani so bili komunisti, vodil pa ga je Tine Bulc. Kot partijsko zadolžitev so clani odbora OF dobili nalogo, da na domacem ozemlju pridobivajo ljudi za OF. Na Barju in v pod-krimskih vaseh je to padlo na Matijo Škrabo in Jožeta Podržaja. Drugi tam zaposleni delavci, npr. Miha Kerne, Alojz Podržaj, Anton Bolha, po domace Majnikov, so jima bili v oporo in pomoc. Drugo žarišce za širjenje OF na istem obmocju je postala barjanska partijska organizacija (Crna vas, Ižanska cesta), kjer sta bili že med obema vojnama mocni Vzajemnost in osnovna celica KPS. Njen sekretar je že avgusta 1941 postal Matija Škraba, zadolžen za širjenje OF na Barju, clani pa so bili Franc Podlipec st. in Franc Podlipec ml., ki je bil do aretacije in obsodbe na dolgoletno jeco že leta 1941 organiza-tor mladine, Tone Jarc, Polona Škulj in Marija Žitnik.266 Celica je bila zelo aktivna, v SKOJ in KPS pa je sprejemala najbolj dejavne domacine, aktiviste OF. Na Igu sta bila med drugim sprejeta študent Tone Bolha in Anton Šenk, kmet in lesni manipulant, ki je bil med prvimi organizatorji OF v vasi, ter v Iški vasi Janez Japelj, s katerim je imel prve povezave po partijski liniji Tone Trtnik. V Iški vasi je bila nato, verjetno proti koncu leta 1941, ustanovljena prva partijska celica v podkrimskih vaseh, ko so se posamezniki že uveljavili kot aktivisti OF. Sekretar je postal Janez Japelj (Mihatov), clani in kandidati pa so bili Jože Podržaj (Šimnov), Anton Župec (Štefanov), Janez Kramar (Antonov), Janez Mazi (Krogarjev) iz Iške in Jože Sive (Jernejev). Sestanki 266 M. Škraba, Razvojna pot osvobodilne fronte na Barju, tipkopis KOZ SZDL Vic-Rudnik, str. 12; M. Macek, Spomini, Ljubljana 1981, str. 137; J. Klemencic, Revolucija pod Krimom, o.c., str. 49; IZDG, Izjava M. Škraba, RK KPS-Barje – 1960 okt. 26. celice so bili pri Japljevih in v gostilni pri Vrenku, kamor so prihajali tudi clani in aktivisti iz Ljubljane (Tone Trtnik, Jože Rotar iz Daljne vasi, Zora Majcen - Urška z Rudnika, Maks Strmecki in Jože Mazovec). O njej je župnik Klemencic pisal, da jo je vpeljal Janez Japelj, ki je okoli sebe zbiral vaške fante in pridobil zlasti Clane DKFD, kjer je imel glavno besedo Janez Mazi.267 Poleg teh dveh žarišc je k širjenju OF v podkrimskih vaseh neposredno pripo­mogel tudi OK KPS Ljubljana. Od tam so prihajali aktivisti partije in OF z raznimi zadolžitvami. Sprva je imel pomembno nalogo Tone Trtnik - Tomaž, delavec, doma iz Zadvora, in poznejši narodni heroj, ki je padel kot talec v maju ali juniju leta 1942. Clan partije je postal že leta 1928, delal v Svobodi in Vzajemnosti, kot clan OK KPS pa je bil posebej zadolžen za širjenje OF in narodnoosvobodilnega gibanja na obmocju Barja in Iga oziroma rajona Barje. S posredovanjem Jožeta Podržaja se je zgodaj poleti povezal z Janezom Japljem, ki je že delal za OF. Zadolžil ga je za delo v podkrimskih vaseh in za povezovanje aktivistov za enotne akcije.268 Po zadolžitvi sta neposredno iz Ljubljane prihajala in propagirala OF Franc Podlipec, domacin iz Vrbljen, in Ivan Alic.269 Zlasti na obmocju obcine Tomišelj je od zacetka leta 1942 kot aktivist OF deloval Jože Mazovec - Tine Dolgan, clan partije že od leta 1930, doma iz Sostra, ki je bil še posebej zadolžen za organiziranje Narodne zašcite v podkrimskih vaseh.270 Ko so na krimsko-mokrškem obmocju nastale prve partizanske enote, so sem po­slali Janeza Osvalda - Janeza Trdino, da organizira in vzdržuje zveze med njimi in vodstvom OF v Ljubljani. Njegova naloga je tudi bila voditi novince, ki so prihajali iz Ljubljane, prek Barja in podkrimskih vasi v partizane. Kot ilegalec je prebival pri Brancljevih v Podkraju (Tomišelj), se povezal z Matijo Škraba in sodeloval pri šir­jenju OF do marca 1942, ko je padel v spopadu z Italijani. Pri delu mu je pomagal in ga ponekod nadomešcal domaci sin Jože Brancelj.271 Tu lahko omenimo tudi Alojza Kusolda - Vasilija, ki je kot urar živel v Mateni in pozneje v Iški pri Šalovih in imel morda zvezo z nekaterimi partijskimi celicami na Dolenjskem. Ideje OF je propagiral in širil v podkrimskih vaseh ter zlasti vplival na mladince, ki so se zbirali pri njem. Njegov kurir na Igu je bil mladinec Alojz Avanzo, ki so ga fašisti ubili 26. 5. 1942 pred mrtvašnico ižanskega pokopališca. Sodeloval je v ljudski vstaji podkrimskih vasi in bil pri obrambi Iga ranjen v prsi.272 267 Ustna izjava Janeza Japlja piscu; Narodni heroji Jugoslavije II, Beograd 1975, str. 176; J. Klemencic, o.c., str. 49. 268 J. Kramar, o.c., tipkopis, str. 25 sl. 269 A. Kumše, o.c., str. 29 sl. 270 KOZ SZDL Vic-Rudnik, J. Brancelj, Pripombe h kroniki o.c., – 1987 okt. 24. 271 ZB Iška vas – Izjava M. Škrabe z dne 1982 okt. 29. 272 M. Mikuž, o.c. I, str. 197; ustna izjava Janeza Japlja piscu. Širjenje OF v obravnavanih vaseh se je razmahnilo, ko so na predlog Borisa Kraigherja okoli sredine poletja 1941 ustanovili rajonski odbor OF za Barje (ROOF-Barje). Tedaj je bil rajon eden izmed redkih tovrstnih odborov znotraj OOOF Ljubljana, ki ga je vodil Kraigher. V novembru je bilo v njem šele pet rajonov, januarja 1942 pa že 15 (npr. poleg mestnih in Barja še Dobrova, Ježica in Zalog z okoli 440 TOOF).273 Rajon je verjetno obsegal ozemlje, ki se je pokrivalo z ozemljem pozneje, septembra, ustanovljenega rajonskega komiteja KPS s sekretarjem Matijo Škraba. Vsekakor so bile v njem tudi vse podkrimske obravnavane vasi. ROOF-Barje je zajemal naslednje kraje: Galjevico, Ižansko cesto, Ilovico, Rudnik, Knezov štradon, Lavrico, Babno Gorico, Škofljico, Orle, Sela, Pijavo Gorico, Vrh-Smrjenje, Pleše, Sevnik, Sarsko, Klado, Golo, Škrilje, Ig, Iško Loko, Mateno, Brest, Tomišelj, Vrbljene, Strahomer, Iško vas, Gornji Ig, Jezero, Crno vas in Lipe ter Šmarje, Zapotok, Podpec, Preserje in Kamnik, ki so se kmalu prikljucili drugam. Prvi sestanek ROOF-Barje je bil 25. julija 1941 v gostilni Vrbinc na Peruzzijevi ulici, kjer je bila tudi javka za zvezo z rajonom. Ko je bila Ljubljana februarja 1942 obdana z žico, je barjanski rajon prešel v novoustanovljeno zunanje ljubljansko okrožje. Spomladi leta 1943 je bil rajon zacasno prikljucen okrožju Ribnica-Velike Lašce.274 Nastanek rajona Barje je bil tesno povezan z delom aktivistov OF na Ižanski cesti in v Crni vasi, ceprav so bili vanj vkljuceni tudi aktivisti podkrimskih vasi. Sekretar je postal, kakor že povedano, Matija Škraba, doma iz Bresta, kar ni bilo nepomembno za širjenje OF in narodnoosvobodilnega gibanja. Clani so sprva bili Polona Škulj, Lojze Lovšin, Jože Rotar in Tone Kranjc. Nekoliko pozneje so postali rajonci Zora - Urška in Lado Majcen z Ilovice (Rudnika) ter Janez Japelj iz Iške vasi, ki se je že uveljavil kot aktivist OF. Morda že v septembru je clan rajonskega odbora postal tudi Franc Podlipec ml., ki je prevzel delo z mladino. Od takrat je ROOF usmerjal delo OF po vaseh ter širil mrežo pristašev in aktivistov.275 Posamezni clani rajona so bili posebej zadolženi za delo na terenu. Tako je Jože Rotar, študent, doma z Rudnika, odgovarjal za delo v krajih Lavrica, Sela, Orle, Babna Gorica, Škofljica, Lanišce ter Grosuplje in Šmarje, ki so ju že v oktobru 1941 izlocili iz rajona Barje. Rotar je bil tesno povezan tudi z Janezom Japljem in skupaj sta delovala po podkrimskih vaseh do Škrilja; zveze je imel tudi s partizani na Mokrcu. Matija Škraba je verjetno bolj odgovarjal za delo po barjanskih vaseh. V novembru 1941 je B. Kraigher odlocil, da gresta Škraba in Rotar v partizane; za Škrabo so odlok spremenili, Rotarja pa so Italijani kmalu zajeli blizu Roba in ga konfinirali. Po vrnitvi je zopet odšel v partizane in padel leta 1944 nekje 273 M. Mikuž, v Knjigi Zašcita narodnoosvobodilnega boja, Ljubljana 1976, str. 14. 274 IZDG – Izjava sekretarja RK KPS-Barje M. Škrabe – 1960 okt. 26; M. Škraba, Razvojna pot, o.c., str. 3 sl. 275 Prim. J. Kramar, o.c. I, str. 172 sl. na Štajerskem. Konec decembra je bil namesto M. Škrabe za sekretarja rajonskega komiteja KPS imenovan Lado Majcen, kar je ostal do februarja 1943, ko so ga s sestro Zoro - Urško ubili vaški stražarji.276 Lahko trdimo, da se je OF zacela širiti v podkrimskih vaseh najkasneje od zacetka poletja, torej od junija 1941 dalje, vendar je po številu pripadnikov in tudi organizacij­sko pocasi rasla. V OF so se sprva vkljucevali najbolj aktivni clani DKFP. Potem ko se je vodstvo teh društev v jeseni 1941 odlocilo za vkljucitev v OF, so se mu vecinoma prikljucili tudi clani. Na Igu naj bi tudi premoženje DKFD po pristopu prešlo na OF. Ugodna tla je OF našla tudi med gasilci in nekdanjimi sokoli, ki pa jih ni bilo veliko. Narodnoosvobodilnemu gibanju so se kmalu prikljucili tudi posamezni najnaprednejši posamezniki in družine, ki so nato do konca trdno podpirale in delale za OF. Zanjo so se po vaseh odlocali tudi pripadniki maloštevilnega delavskega sloja in vaška re-všcina. Aktivisti, clani in simpatizerji so se vkljucevali v OF individualno, na podlagi osebnih vezi in predvsem pod geslom narodnoosvobodilnega boja. Pomembna oblika širjenja OF je bila vezana tudi na pridobivanje ljudi za placevanje posojila svobode in narodnega davka OF.277 Placevanje posojila in davka je postalo v obravnavanih vaseh znak pripadnosti OF in narodnoosvobodilnemu gibanju, nato pa tudi izraz delova­nja odborov OF kot organov ljudske oblasti. Tako so to ocenjevali tudi aktivisti OF. Mesecne prispevke so pobirali posebni zaupniki. V opekarni v Dragi jih je npr. pobiral Ivan Comino in jih nato oddajal blagajniku na Igu Francu Brezovniku. Pri pobiranju prispevkov za OF so bili na Igu prav domiselni. Na pustno nedeljo 1942 so ples v gostilni pri Gerbcu pod Trnekom izrabili za nabiralno akcijo. Blagajnik Brezovnik je sredi zabave vzel klobuk in zacel pobirati prispevke za OF, ceš, da bodo služili »do-bremu namenu«. Razvneti gostje so veliko prispevali. Poleg drugih Italijanov je visok znesek dal celo karabinjerski komandir brigadir Giacomo Bono. Tisti, ki so vedeli za namen akcije, so se temu hudomušno smejali.278 K dajanju prispevkov in s tem v OF so aktivisti skušali pritegniti tudi najbolj klerikalno usmerjene može, clane nekdanjih »Slovenskih fantov« ter clane cerkvenih odborov. V zvezi s tem je treba poudariti, da kljub marsikateri odklonitvi ni prišlo do izdajstva; vaška solidarnost je v tem casu še prevladovala nad politicnimi nasprotji. Poglavitni motiv za vkljucevanje podkrimskega prebivalstva v OF je bil vsekakor odpor proti okupatorju in narodnoosvobodilni boj. 276 M. Škraba, Kronološko opisovanje, o.c.; Zgodovinski arhiv CK ZKS – Partijski komiteji v Ljubljani 1941, f 31; Ljubljana v ilegali III, Ljubljana 1967, str. 496; IZDG F 527a – 1942 marec ?; I. Jevc - Cufi, Majcnova družina je bila partizanska, Naša komuna – 14. 10. 1986. M. Škraba mi je v svojem dopisu 3. dec. 1988 sporocil, da je bil kmalu po nastanku ROOF-Barje izbran za sekretarja rajonskega komiteja KPS Barja Jože Porenta - Ture, delavec Tobacne tovarne. 277 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji I, Ljubljana 1962, Št. 41, 42, in 43 na str. 119–122. 278 ZB Ig, Gradivo za NOB, zbrala osnovna šola L. Šercerja. Ceprav ne dvomimo, da je KPS poleg boja za osvoboditev in združitev slovenskega naroda imela za cilj tudi socialno revolucijo, na kar kažejo tudi temeljne tocke OF, je bilo poglavitno propagandno geslo vseeno boj proti okupatorju za osvoboditev. Dejstvo je, da so se ljudje v podkrimskih vaseh vkljucevali v OF in narodnoosvobodilni boj predvsem zaradi tega. V zacetnih mesecih širjenja OF še ni prišlo do forumskega organiziranja. Vsi clani OF so se v naseljih, ker jih je bilo še malo, sprva sestajali v celoti. Sestanki so bili v hišah posameznih aktivistov (npr. Brancljevih v Podkraju, pri Horvatovih, Jakicu in Hitejcu na Igu, v hiši Franca Grebenca-Zdražbe v Strahomeru itd.), v gospodarskih poslopjih (npr. pod Kovacevo tribo med Strahomerom in Iško vasjo), na raznih skritih krajih v bližnji okolici vasi (npr. v gozdu za cerkvijo sv. Križa in Ulcarjevih Poljanah v Iški vasi, v Rogovili ob Želimeljšcici z ižanskimi aktivisti), zelo pogosto pa tudi v gostilnah, katerih lastniki so se vkljucili v OF. Tako so bili sestanki npr. v gostilni Martina Furlana v Vrbljenah, v gostilnah Anzelc in Zalar v Tomišlju, v gostilni Minatti na Igu, v gostilni Vrenk v Iški vasi in drugje.279 Sestanke so organizirali domaci in že znani na teren došli aktivisti. Po navodilu ROOF-Barje je Janez Japelj organiziral sestanke v Iški vasi, na Igu, v Tomišlju pa tudi na Golem, organiziral in vodil je sestanke v Strahomeru, udeleževal pa se je tudi mno­gih drugih sestankov (npr. pri Furlanu v Vrbljenah). Osvald (Trdina) je organiziral sestanke v Lipah, Jezeru, Tomišlju, Vrbljenah, Crni vasi in Podpeci. Sestanki so bili slabo obiskani ali pa jih sploh ni bilo, ker ni nihce prišel. Enako je bilo še v mesecu novembru v Vrbljenah pri Furlanu. Na sestanek sta prišla Osvald in Jože Brancelj, ki sta sestanek pripravljala, ni pa bilo ljudi, ker Furlan ni mogel nikogar pridobiti. Podobno je bilo tudi s sestankom v Strahomeru, ki naj bi ga vodil Janez Japelj.280 Sestanke so vodili in na njih tudi govorili domaci aktivisti (M. Škraba, J. Japelj), na marsikaterem sestanku pa poleg ilegalcev (Trtnik, Rotar, Osvald, Mazovec in Majcnova) tudi vidnejši clani KPS, ki so sodelovali pri širjenju OF na podkrimskem obmocju: Boris Kraigher, Oskar Kovacic, Ida Kovacic, Viktor Stopar, Maks Strmecki; prihajala sta tudi Tone Tomšic in Vlado Krivic, ki je pozneje posredoval naloge za oborožene akcije.281 Konec oktobra 1941 je OF po podkrimskih vaseh že tako zaživela, da so Trtnika - Tomaža po partijski liniji s podobnimi nalogami kakor na Ižanskem poslali na OOOF-Kocevje. V zacetku po vaseh razdrobljeno širjenje narodnoosvobodilnega gibanja se je že vse bolj povezovalo in pocasi dozorevalo v trdnejšo organizacijsko forumsko povezavo. Nastanek prvih partijskih organizacij in formiranje ROOF-Barje so proces 279 ZB Iška vas, Zgodovinski dogodki na terenu Iška vas – 1975 dec. 15. 280 KOZ SZDL Vic-Rudnik, Alojz Brancelj, Pripombe na kroniko KS Tomišelj. 281 IZDG, Izjava M. Škrabe – 1960 okt. 26.; J. Kramar, o.c., str. 6; M. Škraba, Razvoj OF v letu 1941 na Barju, Naša komuna – 22. dec. 1981 in 22. jan. 1982; M. Strle, Tomšiceva brigada I, str. 173 sl. širjenja OF bistveno utrdili. Že v tem obdobju so pristaši OF sodelovali v oskrbi par-tizanskih enot. V podnožju Krima in Mokrca so tamkajšnji prvi partizani dobivali vso pomoc. Javka za zbiranje hrane za partizane je bila npr. v Iški vasi pri trgovcu in gostilnicarju Francu Pristavcu, ki so ga julija 1942 ubili Italijani. Sem je prihajala hrana, oblacila in drugo tudi iz Ljubljane (iz zbirališc pri gostilnah Rostohar in Cešnovar). Partizani so se javljali pri Janezu Japlju ali Jožetu Podržaju, ki sta jih nato usmerjala na javko. Partizani so prihajali tudi v vasi in dobivali zatocišce po hišah in gospodarskih poslopjih (npr. pri Jurckovih, Maziju, Malnarju, Benetu idr.). Posamezne kmetije v podkrimskih vaseh so postale postojanke oziroma javka na poti v partizane. Tako npr. Daki v svojih spominih pripoveduje, da je bila v Iški vasi pri zadnjem kmetu pred Iškim Vintgarjem že konec julija postojanka za pot v partizane. Tam sta šla tudi on in Janez Jakic - Jerin (po vojni generalmajor) v Molniško ceto.282 Med prvimi aktivisti omenja Janeza Japlja in Janeza Šteblaja - Petelinckovega, v Iškem Vintgarju pa gostilnicarko v tamkajšnji turisticni koci.283 Pomembni Dakijevi postojanki sta pozneje postala tudi Šalov mlin v Iški in Žagarjev mlin v Iški vasi, a imel je še druge.284 Podobno je bilo pri Brancljevih v Podkraju in drugje. OF v podkrimskih vaseh se je okrepila po okupator­jevi hajki na Krimski bataljon in še posebej po ustrelitvi L. Šercerja in njegovih petih soborcev. Ustrelitev, ki ji je moral prisostvovati tudi tomišeljski župan Franc Bezlaj, in vrsta aktivisticnih akcij, ki so temu sledile, so mocno dvignile protiokupatorsko razpoloženje med prebivalstvom, kar je vplivalo na razmah OF. Narodnoosvobodilno gibanje se je v zadnjih mesecih leta 1941 razširilo že skoraj po vseh vaseh, vendar po posameznih naseljih v razlicnem casu in tudi v precej razlicnem obsegu. V vsaki vasi je nastalo jedro aktivistov – domacinov, ki so nato nosili poglavitno težo dela in odgovornosti za OF, zlasti v prvem obdobju, ko je prevladovala razdro­bljenost akcije po vaseh. Hkrati so bila ta jedra tudi žarišca nadaljnjega širjenja naro­dnoosvobodilnega gibanja med vašcani. V Iški vasi so bili med prvimi aktivisti Jože Podržaj, ki je delal v Tobacni tovarni, Janez Japelj, Anton Župec - Štefanov in Janez Mazi z Iške. Vse do svojega odhoda je imel pri širjenju OF pomembno vlogo Tone Trtnik - Tomaž. S posredovanjem Podržaja se je z Japljem povezal že avgusta in usmerjal njegovo delo tudi na širšem obmocju podkrimskih vasi, še posebej potem, ko je Japelj postal clan KPS in ROOF-Barje. Prvim aktivistom so se prikljucili še Janez Kramar - Antonov, Jože Šivc - Jernejev, Jože Japelj, Tone Rupert - Ulcarjev, Franc Mazi, Miha Kerne, Franc in Martin Žagar, Alojz Podržaj, Franc Štembal in Janez Intihar - Žan ter Ivan Žagar - Prodnarjev, ki je šel prvi 282 S. Semic - Daki, Najboljši so padli I, Ljubljana 1971, str. 26 sl. 283 Prav tam, str. 28 in 38. 284 F. Strle, o.c., str. 247, 250. v partizane iz Iške vasi, in drugi.285 V Iški vasi je bilo prebivalstvo ob koncu leta 1941 že množicno vkljuceno v narodnoosvobodilno gibanje. Pomembno združevalno vlogo pri tem so imeli clani DKFD, ki so bili zelo dejavni. Lahko bi rekli, da je bila Iška vas po privrženosti narodnoosvobodilnemu boju med prvimi na podkrimskem obmocju. Na Igu sta k širjenju OF sprva zelo prispevala Oskar Kovacic, ki je že pred vojno delal na Barju, in Franc Podlipec. Med prvimi aktivisti, domacini, pa je bil Anton Šenk, prej dejaven v zadružništvu in DKFD. Obstajala je tudi politicna povezava s partijsko organizacijo v Tobacni tovarni.286 Prvi širši sestanek OF naj bi bil na Igu že junija 1941, vodil pa naj bi ga Rotar. Udeležili so se ga Toncek Bolha - Majnikov, katerega oce je delal v Tobacni tovarni, Tone Šenk, Edvard Lešnjak in Mirko Grum z Iga in iz Drage, Nikolaj Šteblaj, od leta 1936 clan KPS in Janez Gradišar iz Škrilja, Martin in Jakob Štrumbelj iz Sarskega, Janez Japelj in še nekateri drugi. Poznejši sestanki so bili pri Karlu Horvatu, ki je bil kmalu izdan, Italijani pa so njegovo ženo obsodili na dosmrtno jeco, nato pri Janezu Jakicu, v hiši na koncu vasi, pa tudi v gostilni pri Minattiju in pri Hitejcu.287 Med najbolj dejavnimi aktivisti na Igu so bili Anton Šenk, Toncek Bolha, ki je bil tudi rajonski kurir, Franc Repar, Stane Zdravje, cevljar Karel Horvat, kovac Franc Škraba in Anton Kobal, ki so se jim prikljucili Franc Brezovnik, Janez Jakic, Anton Hitejc, Janko Crne, Janez Bolha, Franc in Avgust Mencej ter drugi. Zbirali so orožje, pobirali prispevke, posojilo in davek za OF ter širili mrežo pripadnikov in simpatizerjev tudi v okoliških vaseh. V Dragi je bil najbolj zanesljiv pripadnik Mirko Grum, v Mateni pa so tako kot po drugih vaseh med prvimi v narodnoosvobodilno gibanje prešli clani DKFD. Med njimi je bil tudi Martin Pirc, ki je zbral veliko orožja in bil kasneje tajnik TOOF, Alojz Pirc, Ivan Furlan, Jakob Podlipec, Vinko Ukmar, Franc Uršic in Janez Kramar, ki je šel v partizane že marca 1942. Ukmarjeva družina je bila vsa za OF, enako tudi družina Peršin. Vecino clanov Ukmarjeve družine so domobranci pobili v Kozlarjevi gošci. Blizu OF je bila tudi gostilnicarka Nežka Škerjanc. V Iški Loki je bil med prvimi aktivisti Jože Jere.288 V Sarskem sta delala Martin in Alojz Štrumbelj, zadnji se je ucil za krojaca pri Mavcu na Igu, ter Franc Boltežar, oce in sin. V Stajah so bili aktivisti Anton, Franc in Miha Janželj (Lahova 285 ZB Ig, Kronika Iga, str. 4; ZB Iška vas, Izjava Franca Intiharja, predsednika ZB Iška vas; M. Škraba, izjava – 1975 dec. 15; isti, Razvojna pot OF, o.c., str. 11 sl.; I. Jevc - Cufi, DKFD, str. 32. 286 J. Kramar, I, o.c., str. 54; V. Bonac, Iška vas, Kronika 2 (1954), str. 40. 287 ZB Ig, Izjava Toneta Pristavca, 1980 dec.; ZB Ig, Gradivo za NOB, zbrala osnovna šola L. Šercerja. 288 ZB Ig, Kronika Iga, str. 3 sl.; M. Škraba, Razvojna pot OF v 1941, Naša komuna – 23. 2. 1982; isti, Razvojna pot OF, str. 8; SŠMF 185/21 – Iz šolske kronike Ig; IZDG F 691/II/2 –1942 ok. avg. ZB Ig – Spisek umrlih. Po izjavi Franca Intiharja sta bila zaupnika v vasi Martin Pirc in Vilko Ukmar – ZB Iška vas. družina) ter Janez Ponikvar z družino.289 V Kotu je bila zaupna družina Cibrova, v Kremenici pa Garbasova.290 Pocasneje se je OF širila na obmocju tomišeljske obcine. V Tomišlju se je orga­nizirano narodnoosvobodilno gibanje zacenjalo s prihodom Janeza Osvalda, ki je po partijski liniji v mesecu avgustu prišel k Brancljevim v tomišeljski zaselek Podkraj. Njegova naloga je bila organizirati OF v kraju in vzdrževati zvezo med partizanskimi enotami na krimsko-mokrškem obmocju in Ljubljano ter v te enote pošiljati novince, ki so jih iz Ljubljane pošiljali v partizane. Pri tem delu mu je pomagal, pozneje pa ga tudi nadomešcal Jože Brancelj - Marostar. Zveza za OF je postala gostilna pri Anzelcu v Podkraju; tu so bili tudi sestanki, enako tudi v gostilni Zalar, kjer jih je organiziral Osvald. Udeleževali so se jih tudi M. Škraba, Jože Podržaj in Janez Japelj. Med prvimi aktivisti poleg Jožeta lahko omenimo še brata Alojza Branclja iz Podkraja, kmalu pa so se v tem zaselku v OF vkljucili tudi sosedje Ambroževi in Štrumbljevi. Alojz Ambrož - Branko, ki je takrat služil za hlapca v Ljubljani, je bil eden prvih partizanov tega obmocja (že od 17. 1. 1942). V Tomišlju samem so bili aktivisti Janez Mavec - Gricar in Johan Mavec - Jernejckov, Anton Kumše - Gostiša, Tone Šuštaršic - Primožev, Franc Šuštaršic - Žerovcev, Tone Škraba, Franc Jankovic, Ivana in Janez Svete ter družine Susman, Primož, Peršin, Grum in Zalar.291 V Vrbljenah lahko krepitev OF povežemo tudi z aktivnostjo Jožeta Mazovca iz Sostrega, clana KPS in delavca v Tobacni tovarni, ki je od zacetka 1942 prihajal na sestanke kot aktivist OF. Tu sta delala tudi Franc Podlipec in Ivan Alic z Ižanske ceste, prihajali pa so tudi Janez Japelj, Jože Podržaj in Ivan Kumše, ki je bil tesar v Ljubljani. Na prve sestanke, ki so bili od septembra dalje v gostilni Furlan, so prihajali tudi Janez Osvald, Jože Brancelj in Matija Škraba. Toda število pripadnikov OF se je le pocasi vecalo. Med prvimi aktivisti so tudi tu bili nekdanji clani DKFD: Martin Furlan, Anton in Karel Kumše - Ruparjeva, Jože Modic - Švigljev, Anton Modic - Mlinov, Ivan Grebenc - Kocjanov, Franc Lesica - Lesicka, Franc Lesica – Francetov in Jože Kobal, pri katerem je bila javka za zbiranje hrane, namenjene Krimskemu bataljonu.292 V Strahomeru je bilo širjenje narodnoosvobodilnega gibanja povezano z Jožetom Mazovcem in delom posameznih clanov rajonskega odbora OF oziroma njegovih 289 ZB Ig, Izjava T. Pristavca; IZDG, DMB kartoteka OF; IZDG, DMB kartoteka pol. policije; M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 12. 290 M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 12; A. Kumše, o.c., str. 31. 291 KOZ SZDL Vic-Rudnik, Jože Brancelj, Pripombe, o.c., str. 1; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 7; isti, Razvoj OF v letu 1941, o.c., Naša komuna; KOZ SZDL Vic-Rudnik, M. Božic - Branko, Predlogi k gradivu za kroniko KS Tomišelj, str. 2; KOZ SZDL Vic-Rudnik, J. Brancelj, Organizirano delo za NOB od 1941 dalje. 292 A. Kumše, o.c., str. 29 si.; M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 9 sl.; KOZ SZDL Vic-Rudnik, Pripombe h kroniki, A. Kumše, o.c. posameznih clanov, med njimi tudi Janeza Japlja. S slednjim je bil že zgodaj povezan Tone Mislej, eden prvih pristašev OF v vasi. Mislejeva družina, priseljena s Primorske, mati Franca in sin Tone, je bila od vsega zacetka protiokupatorsko razpoložena ter je postala žarišce in baza OF v vasi. Njej lahko prikljucimo družino Božic-Ciljni, zlasti oceta Matijo in sina Feliksa, ki je prihajal v Strahomer iz Ljubljane in bil od oktobra 1941 eden izmed štirih partizanov, ki so bili tedaj na Krimu. Obcasni sestanki z njimi so bili pri Mislejevih in Božicevih, kjer je bila tudi javka. Clan družine Matija - Branko, po vojni polkovnik JLA v pokoju, je že avgusta prenašal orožje prek Ljubljanice iz Podsmreke in vzdrževal zvezo z bratom Feliksom in z Mislejem. Poleg teh so kot aktivisti v Strahomeru že tega leta delovali Peter Kraljic - Prunkov, Anton Kraljic, ki je bil rajonski kurir, in Mislejev sošolec Jakob Modic. Sem štejemo tudi Franca Grebenca - Zdražbo, tkalca, v katerega hiši so se zbirali fantje iz Strahomera in Vrbljen. Pri njem so bili tudi sestanki OF. Aktivisti oziroma pristaši OF so kmalu postali tudi Franc Modic, Anton Tancek in njegov brat Jože - Švigljeva, Alojz Susman - Juhov, Franc Susman, Anton Mocnik, Alojz Pikovnik in še drugi.293 Tudi v Brestu so bili prvi pristaši in aktivisti OF iz vrst clanov DKFD in gasilcev. Med najbolj dejavne in narodnoosvobodilnemu gibanju ter OF zveste lahko štejemo Jožeta Permeta, Franca in Jakoba Modica, Jožeta Preka, Slavka Peršina, Jožeta Požarja, Jožeta Šuštaršica, Franca Zalarja, njegovega necaka Slavka Šteblaja in druge. Iz Bresta je bil tudi Matija Škraba, aktivist, terenec, partizan in sekretar rajonskega odbora OF-Barje. Njegova mati, brat Peter in drugi sorodniki so bili ves cas aktivni pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja.294 V Gornjem Igu so bili med prvimi aktivisti že od oktobra naprej clani družine Campa (oce Ludvik, mati Alojzija in otroci Ludvik, Pavel, Mirko, Danica in Slavka) in družine Likovic (Ivana, Pavla in Marija).295 V povezavi s širjenjem OF se pojavlja vprašanje, kdaj so na obravnavanem obmocju v posameznih vaseh nastali terenski odbori OF. Pisanih dokumentov o tem nimamo, mnenja posameznih udeležencev narodnoosvobodilnega gibanja o tem vprašanju pa so zelo razlicna. Po trditvah nekaterih naj bi TOOF nastajali že zgodaj, od julija 1941 dalje in naj bi bili do novembra/decembra že v vseh vaseh razen v manjših zaselkih. Po mnenju drugih so nastajali šele od pozno jeseni 1941 pa vse do pomladi 1942. TOOF v Tomišlju in Brestu naj bi v casu osvobojenega ozemlja na obmocju podkrimskih vasi nastala šele v maju. Zdi se, da je drugo mnenje bližje resnici in so res šele takrat 293 A. Kumše, o.c., str. 30 sl.; M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 10 sl.; KOZ SZDL Vic-Rudnik, M. Božic - Branko, Predlogi k gradivu, o.c. z dne 1987 dec. 16. 294 A. Kumše, o.c., str. 31; M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 7 sl.; M. Božic - Branko, Predlogi k gradivu, o.c. 295 ZB Iška vas – Seznam terencev. dozorevali pogoji za forumsko organiziranost OF v obravnavanih vaseh, torej za nastanek TOOF.296 Ce so casi nastajanja TOOF v podkrimskih vaseh vprašljivi oziroma so mnenja razlicna, se glede sestave pravzaprav z redkimi izjemami strinjajo vsi. Na Igu, kjer naj bi TOOF nastal pred koncem leta 1941, je bil sprva za krajši cas njegov sekretar Franc Repar, na prehodu v leto 1942 pa ga je zamenjal Tone Šenk, ki se je kot lesni manipulant lahko bolj neovirano gibal po terenu in deloval bolj konspirativno. Clani odbora so bili Janez Jakic, Tine Kocmur kot predstavnik kršcanskih socialcev, Tone Hitejc kot bivši jugoslovanski oficir (v narodnoosvobodilnem gibanju na Igu je bilo vec bivših oficirjev) in Franc Brezovnik, ki je opravljal blagajniške posle. V Iški Loki, kjer je bil po M. Škrabi TOOF ustanovljen v novembru 1941, je njegov sekretar postal Jože Jere, clani so bili Alojz Kumše, Franc Repar, Andrej Znidaršic, ki pa je kmalu opustil delo za OF, in brata Župec. V Mateni je bil prvi sekretar TOOF, ki ga Škraba postavlja že v avgust, Martin Pirc, ki ga je pozneje pobila crna roka, clani pa Vilko Ukmar, Franc Uršic, Ivan Furlan, tudi žrtev crne roke, in Ivan Kramar, ki je v marcu 1942 odšel v partizane (torej je pred tem casom odbor že obstajal), njegovo delo pa je nadaljevala sestra Nežka, ter koncno Jakob Podlipec, ki se je pred veliko italijansko ofenzivo tudi prikljucil partizanom. V Dobravici, Kotu, Kremenici, Stajah in na Sarskem do usta­novitve TOOF iz razlicnih vzrokov (manjša naselja in še kaj) ni prišlo. Tu je rajonski odbor delal z zaupniki. V Dobravici je bila najprej zaupniška družina Lešnjak, katere sin Rudolf se je v OF vkljucil že leta 1941, sestra Angela pa je od leta 1943 delala na rajonu. Pozneje, v letih 1943/44 je to nalogo prevzela družina Ciber, katere poglavar je umrl v internaciji 19. decembra 1943. V Kremenici je bil zaupnik Anton Garvas, ki je bil ob italijanski ofenzivi interniran na Rabu. Na Sarskem je bil zaupnik najprej Franc Boltežar, katerega sin Franc je bil delavec v Tobacni tovarni. Pozneje je bila zaupniška družina krojaca Štrumblja, s katerim se je M. Škraba povezoval; njegova sestra Angela je bila pri partizanih. V Stajah je bil zaupnik Miha Ponikvar, katerega sin Miha je bil že od maja 1942 pri partizanih, sina Alojza in hci Marijo je pozneje ubila crna roka. Zaupniška družina je bila tudi rodbina Lah.297 Na obmocju sedanje KS Iška vas je bil ustanovljen TOOF samo v Iški vasi. V njem je bila zastopana tudi Iška (Mala vas). Zaselek Gornji Ig ni imel možnosti za tak odbor, poleg tega je bil kmalu požgan, prebivalci pa preseljeni na Ig in drugam. V Iški vasi naj bi po mnenju M. Škrabe prišlo do nastanka TOOF že julija 1941. Cas je odlocno prezgoden. Po izjavi Janeza Japlja, organizatorja oziroma najpomembnejšega 296 Za prvo M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 7–13 in A. Kumše, o.c., str. 28–31; za drugo pa ustne in pisne izjave Janeza Japlja, M. Božica - Branka ter Jožeta in Alojza Branclja. 297 M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 7–13; isti, pisna izjava z 12. 10. 1989. aktivista OF v Iški vasi, tako kmalu nikakor niso mislili na forumsko organiziranost. Pomembna jim je bila pripadnost OF in širjenje narodnoosvobodilnega gibanja. Ob zaupniškem sistemu so delovali kot celota, katere povezanost je utrjevala stara vez clanov DKFD. Do TOOF je po njegovem prišlo šele proti koncu novembra ali celo v decembru 1941. Njegov prvi sekretar je bil Janez Japelj - Mihcev, vendar ga je približno po mesecu dni zamenjal sorodnik Jože Japelj. Odborniki so bili Jože Podržaj, Miha Kernc, Ivan Žagar - Prodnarjev, Janez Kramar ter od konca leta še Franc in Janez Mazi iz Iške. Škraba je med odbornike štel tudi Antona Župca - Štefanovega;298 morda sta bila že tedaj clana tudi Jože Šivec in Anton Rupert. Na ozemlju današnje KS Tomišelj so v vseh štirih vaseh nastali TOOF, vendar nikakor ne tako zgodaj, kakor trdita M. Škraba in A. Kumšetova. Tu je organizacij-ska mreža OF še vse do zacetka leta 1942 slonela na zaupnikih in trojkah. Tako je v Strahomeru še v decembru nastal aktiv OF, ki so ga sestavljali Franciška Mislej, Matija Božic st. in verjetno Franc Modic ter Anton Mocnik. Trojka je delovala ob podpori Janeza Japlja in za OF pridobila družine Janeza in Jožeta Susmana, Jerneja Viranta - Bernarda, Franciške Glavanove, Toneta Mocnika, Franca Modica in Toneta Tancka.299 Njena obveza od konca leta 1941 je bilo tudi oskrbovanje s hrano skupine štirih partizanov s Feliksom Božicem, ki je dal pobudo za aktiv. Tabor je skupina imela na Krimu na Malinovcu oziroma Sv. Ani-Boršt.300 Podobno je delovala OF v Vrbljenah, kjer so trojko sestavljali Martin Furlan, Anton Kumše - Ruparjev in Anton Modic - Mlinov.301 V obeh vaseh so obstajali tudi zaupniki OF. M. Božic - Branko trdi, da nista niti Anton Mislej, aktivist OF, niti brat Feliks Božic nikoli v letu 1941 omenjala TOOF za Strahomer. Ker je bilo podobno stanje kakor v Strahomeru tudi v Vrbljenah, je verjetno res, kakor domneva, da sta v obeh vaseh nastala TOOF šele enkrat do konca meseca marca 1942.302 Vsekakor drži, da so TOOF v Tomišlju in Brestu izvolili šele v maju 1942 po osvoboditvi Iga in nastanku velikega svobodnega ozemlja, ki je segalo do predmestij Ljubljane. Podobno kot se razlikujeta pri navajanju datuma nastanka TOOF, se M. Škraba in A. Kumše ne strinjata tudi glede clanov odborov v teh vaseh. Za Strahomer niti Škraba niti Kumšetova ne navajata casa nastanka TOOF, vendar se da razbrati, da ga postavljata še v leto 1941. Po Škrabi je bil prvi sekretar odbora Anton Kraljic, mizarski 298 Ustna izjava Janeza Japlja piscu – 1988 febr.; M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 11 sl.; isti, Dogodki, nepopoln tipkopis – 1975 dec. 15; prim. še isti, Razvoj OF v letu 1941, Naša komuna, 1982 jan. 26.; isti, pisna izjava z 12. 10. 1989. 299 M. Škraba, Razvoj OF v letu 1941, prav tam. 300 Ustna izjava M. Božica - Branka piscu – 1987 dec. 301 A. Kumše, NOB v obcini Tomišelj, o.c., str. 29 sl.; ista, Pripoved neke dobe, o.c., str. 13. 302 KOZ SZDL Vic-Rudnik, M. Božic - Branko, Predlogi k gradivu, o.c. pomocnik, ki je delal na Uršicevem štradonu in je zato bil tudi rajonski kurir, odbor­nika pa njegov brat Peter (oba sta bila nato do velike italijanske ofenzive v partizanih, od pomladi 1943 pa v vaški straži) in Jože Primožic; vsi naj bi pod vplivom kaplana Štefana Kraljica prešli med vaške stražarje. Po Kumšetovi so bili odborniki »Franc Modic, Anton Tancek in brat Jože - Švigljeva, Alojz Susman - Juhov, Anton Mocnik, Franc Susman, Alojz Pikovnik, Anton Kraljic, Franciška Glavan in drugi.« Dejstvo, da je bil med odborniki Alojz Susman, ki je bil spomladi 1942 poveljnik NZ v vasi, in pa vecje število »odbornikov«, ki jih našteva Kumšetova, podpirajo Božicevo mnenje, da je TOOF v Strahomeru nastal šele do konca marca 1942.303 Za Vrbljene daje Škraba samo seznam odbornikov TOOF, ne pove pa, kdaj naj bi bil ustanovljen. Kumšetova nastanek zgoraj omenjene trojke, nastale v avgustu leta 1941 oznacuje za vaški odbor OF. Oba kot sekretarja TOOF navajata Martina Furlana kot odbornike pa Jožeta Modica - Švigljevega, Antona Modica - Mlinovega, Ivana Grebenca - Kozjanovega in Franca Lesico - Lesicka, ki so ga Italijani ustrelili julija 1942 v Lapušni dolini. Kumšetova poleg njih kot odbornike navaja še Antona Kumšeta in njegovega brata Karla ter Franca Lesico - Francetovega.304 Za Tomišelj oba trdita, da je bil TOOF ustanovljen že avgusta 1941. Clani od­bora po Škrabi so bili Janez Mavec - Gricar kot sekretar, Johan Mavec - Jernejckov, Anton Kumše - Gostiša, Fran Šuštaršic - Žerovcev, Anton Šuštaršic - Primožev in Jože Tehovnik. Proti koncu leta 1941 naj bi se jim prikljucila še Tone Škraba in Franc Jankovic. Po njegovi zadnji izjavi (12. 10. 1989) je TOOF v zacetku imel naslednje clane: Anton Šušteršic (sekretar), Janez Mavec, Anton Kumše, Johan Mavec in Franc Jankovic; v maju 1942 izvoljeni TOOF so sestavljali Janez Mavec (sekretar), Anton Kumše, Franc Šuštaršic, Johan Mavec, Jože Tehovnik in Anton Škraba. Toda Kumšetova kot sekretarja navaja Antona Kumšeta - Gostišo, kot odbornike pa Janeza Mavca, Johana Mavca, Franca Šuštaršica - Žerovcevega in Antona Šuštaršica - Primoževega (ne pa Tehovnika, Škrabe in Jankovica). Dejstvo, da oba med odbor­niki navajata Franca Šuštaršica, ki je bil izvoljen šele maja 1942, nekako potrjuje, da so odbor, ki so ga Italijani po ofenzivi julija v celoti postrelili, res izvolili v maju 1942. TOOF Brest naj bi po Škrabovem mnenju nastal že »nekako avgusta«, po trdi­tvi Kumšetove pa v septembru 1941; izvoljen pa je bil maja 1942. Oba kot sekretarja navajata Jožeta Permeta, kot odbornike pa Jožeta Požarja, Slavka Peršina in Franca Modica. Škraba poleg njih našteva še Ivana Šviglja in Jožeta Šuštaršica, Kumšetova pa 303 M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 10; isti, pisna izjava 12. 10. 1989; A. Kumše, NOB, o.c., str. 30 sl.; ista, Pripoved o.c., str. 14; M. Božic - Branko, o.c. 304 M. Škraba, o.c., str. 10; isti, pisna izjava z 12. 10. 1989; A. Kumše, o.c., str. 29 sl.; ista, Pripoved, str. 13. Jožeta Preka, Janeza Kumšeta in Antona Šuštaršica. Julija 1942 so Italijani postrelili vse odbornike, ki jih omenja Škraba, razen sekretarja Permeta.305 Podobno kakor povsod drugje so se tudi TOOF v podkrimskih vaseh vkljucili v izvrševanje nalog OF in narodnoosvobodilnega gibanja. Razširjali so propagandno literaturo, pridobivali nove pristaše, seznanjali prebivalstvo z NOB, uspehi partizanov in zaveznikov ter krepili njihovo pripadnost OF. Pospeševali so zbiranje orožja, streliva in vojaške opreme. Zbirali so denar za OF, za posojilo svobode in pobirali narodni davek. Za potrebe partizanskih enot na svojem obmocju so zbirali hrano, oblacila in obutev pa tudi obveze. Za vse to so postavljali zaupnike in dolocali javke. Mokrška ceta je bila tesno povezana z OF v Iški vasi, kjer so partizani ponavadi poiskali Janeza Japlja ali Janeza Šteblaja. Tu je mladina zbrala toliko orožja, da so bili oktobra vsi borci oboroženi – bilo jih je okoli 60. Tabor na Mokrcu so oskrbovale bližnje vasi, tudi vasi pod Krimom. Ranjene ali bolne partizane so prevzemali v oskrbo kmetje v okoliških vaseh, ki so bili aktivisti OF. Za šolski tabor v Zali so orožje, hrano in oblacila pri­skrbele predvsem barjanske vasi. Lastnik iškega mlina je veliko moke poslal v tabor in je zanj pekel tudi kruh.306 Sodelovali so tudi kot zveza za preskrbovalni kanal, po katerem so potovali hrana, oblacila, sanitetni material itd. iz Ljubljane v partizane po železnici. Tako so tudi neposredno pred veliko italijansko ofenzivo julija 1942 aktivisti podkrimskih vasi pri Verdu raztovarjali nekaj vagonov take pošiljke iz Ljubljane in vse odnesli proti Krimu. Vecino tega materiala so nato med ofenzivo odkrili Italijani in ga zasegli.307 Zbirali so tudi podatke o okupatorju in domacih nasprotnikih narodno­osvobodilnega boja, prenašali obvešcevalna sporocila partizanom, opravljali kurirske posle, bili v vec ali manj rednih zvezah z rajonskim odborom OF Barje in skrbeli za zveze nasploh. TOOF so postali množicna baza narodnoosvobodilnega gibanja in boja ter trdno zaledje za oskrbovanje in obnavljanje partizanskih enot. Posebej so prav v povezavi s tem skrbeli za organiziranje vaške oziroma Narodne zašcite. Vzporedno s širjenjem in krepitvijo narodnoosvobodilnega gibanja se je znotraj OF zacela v podkrimskih vaseh uveljavljati tudi Narodna zašcita (NZ), ki je bila ena izmed znacilnih oblik boja slovenskega ljudstva proti okupatorju. NZ se je najprej pojavila v tovarni Saturnus v Ljubljani. Prvo pobudo za vzpostavitev NZ kot posebne polvojaške organizacije po vsej Sloveniji je dal CK KPS v septembru 1941, 17. oktobra pa sta IOOF in glavno poveljstvo (GP) izdala odlok o ustanovitvi NZ v okviru OF 305 M. Škraba, o.c., str. 7 sl.; isti, pisna izjava 12. 10. 1989; A. Kumše, o.c., str. 31; ista, Pripoved, str. 15. Škraba pri v maju izvoljenem TOOF namesto Permeta navaja Janeza Kumšeta, sekretar pa je bil Franc Modic. 306 S. Semic - Daki, Najboljši so padli I, str. 39, 59, 78, 82. 307 Ustna izjava Janeza Japlja avtorju. in jo kot sestavni del oboroženih sil podredila GP.308 Njena temeljna naloga je bila obramba slovenskega naroda pred okupatorjevim nasiljem (npr. izseljevanjem), a neposredna dejavnost je bila zelo raznovrstna.309 V zacetku je bila prva naloga NZ varovati prebivalstvo kraja pred okupatorjevim nasiljem, ki se je prvic zaostrilo ravno v septembru 1941. Kmalu so se njene naloge razširile. NZ je bila dolžna vsestransko pomagati partizanski vojski, sodelovati v njenih akcijah, rušiti prometne poti in na­peljave, opravljati obvešcevalno službo, varovati prebivalce kraja tudi pred izdajalci in ovaduhi ter roparji in tatovi, opravljati kurirske posle, varovati funkcionarje na poti itd. NZ pa je bila tudi vir žive sile partizanskih cet, ceprav v letu 1941 še ni bilo vecje agitacije za odhod v partizane. Po odloku o NZ se je zacela NZ množicno razvijati tudi v podkrimskih vaseh. Eden prvih njenih organizatorjev v podkrimskih vaseh je bil Jože Podržaj, ki je bil po partijski liniji že v Tobacni tovarni odgovoren za vojaške zadeve in zadolžen za organizacijo zašcite. Naceloval je NZ v barjanskem rajonu. Ob njem moramo kot organizatorja NZ poudariti tudi Jožeta Mazovca - Tineta Dolgana, politicna voditelja pa sta bila M. Škraba in Janez Japelj. Po neki vesti je pod vodstvom Škrabe, Podržaja in Japlja že septembra delovala vaška zašcita, predhodna oblika NZ, v Crni vasi in Iški vasi.310 Od oktobra 1941 do februarja 1942 je bila NZ vzpostavljena in organizirana v vecini najvecjih podkrimskih vasi (Iški vasi, Mateni, Brestu, Vrbljenah, Strahomeru, Tomišlju, Iški, vsekakor tudi Igu). V Iški vasi, kjer je bila NZ zelo dejavna in je že oktobra štela za dve desetini mož, so bili njeni najvidnejši clani Janez in Jože Japelj, Tone Župec - Klancarjev, ki ga je po osvoboditvi slucajno ustrelil soborec, Alojz in Franc Podržaj, Alojz in Jože Škulj, Franc Štembalj, Franc in Janez Intihar, Alojz Škraba, Tone Rupert, ki je posebej od­govarjal za obvešcevalno službo, Pavel Petrovcic, Tone Župec -Štefanov, ki je bil prva žrtev italijanskega nasilja 18. 3. 1942, Tone Cimperman, Martin Žagar - Malnarjev in Ivan Žagar - Prodnarjev; po Jožetu Podržaju je njen vodja postal Franc Mencej, vojni uradnik starojugoslovanske vojske. V Mateni je bil komandir NZ Jakob Podlipec, zelo dejavni clani pa Ivan Furlan, Ivan Kramar in Franc Uršic, ki je nato umrl v internaciji. V Vrbljenah je bil prvi ko­mandir NZ Karel Kumše, sodelovali pa so še Anton Kumše, Ivan Lesica, Franc Lesica 308 Zbornik VI/1, dok. št. 48; M. Mikuž, NOB I, str. 202; D. Bravnicar, O nekaterih znacilnostih osvobodilnega boja v Sloveniji 1941, o nastanku in vlogi Narodne zašcite. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja II, 1961, str. 53 sl. Nastanek in razvoj narodne zašcite v Sloveniji do prehoda v odsek za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS, referat na zborovanju o zašciti NOB slovenskega naroda v Ljubljani 1976, v Zašcita narodnoosvobodilnega boja, Ljubljana 1979. 309 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 756; J. Komar, Narodna zašcita – naša zaledna vojska, Delo – 1961 april 24. 310 J. Kramar, o.c., str. 70. in Ivan Grebenc. V Strahomeru je NZ vodil Jože Modic, ki ga je nato zamenjal Alojz Susman (že v maju), v tej vasi je bil dejaven tudi Karel Kumše. V Iški je bil komandir NZ Franc Mazi, ob njem sta bila zelo aktivna Janez Mazi in Franc Žagar. V Brestu in Tomišlju je obstajala NZ in bila tudi aktivna, vendar njenih clanov ne poznamo, ver­jetno so to bili vsi tamkajšnji aktivisti OF.311 Na Igu so bili prvi clani NZ Jule Škraba, Martin in Franc Naglic ter Ivan Železnikar.312 Vsi clani NZ so zaprisegli. Zaprisego so po vaseh pripravili clani rajonskega vod­stva OF. V podkrimskih vaseh je prva prisegla NZ v Iški vasi. Po izjavi Janeza Japlja, ki je opravil svecani akt zaprisege kot clan rajonskega odbora OF Barje, so pripadniki prisegli ali konec leta 1941 ali celo v zacetku 1942 v Župcevem (Štefanovem) hlevu.313 Toda Jože Podržaj trdi, da je bila zaprisega zašcitnikov že septembra v hlevu Antona Žagarja, pri Podlipcevih – kar ne drži, ker je bila zaprisega najprej pri Antonu Župcu – in da je bilo tam okoli 16 mož.314 Tej prisegi so nato sledile še zaprisege clanov NZ po drugih vaseh (najprej Vrbljene itd.). Zdi se, da so clani NZ zaprisegali šele po pravilniku o NZ, ki ga je glavno poveljstvo izdalo 24. januarja 1942 (z dodatnim tol-macenjem 23. aprila 1942).315 NZ v podkrimskih vaseh je kot sestavni del OF od vsega zacetka opravljala na-loge, ki jih je pred njo postavljalo narodnoosvobodilno gibanje. Clani NZ so zbirali hrano in orožje za partizane, sami so bili tudi dobro oboroženi in so imeli celo vec puškomitraljezov. Nekateri so orožje hranili doma, drugi v skupnem skladišcu. Že v oktobru je NZ iz Iške vasi v skladu s svojimi dolžnostmi uvedla nocno patruljno službo in dnevno opazovalnico. Temu so nato sledili tudi po drugih vaseh.316 Patrulje dveh mož so se redno menjavale. Nadzirale so obmocje od Iške vasi do Strahomera, pa do Kota in Staj ter do Škrilja, kjer so se povezovali s tamkajšnjo NZ. Imeli so redne zveze s ceto na Mokrcu in s šolskim taborom v Iški (v Zali), partizane so obvešcali o premikih sovražnika in zbiranju njegovih vojaških sil. NZ je spremljala nove borce prek svojega ozemlja v partizansko ceto ali šolski tabor. Ilegalna pot v Molniško in Mokrško ceto ter v Krimski bataljon je potekala iz Ljubljane po Ižanski cesti ali od 311 O Narodni zašciti v podkrimskih vaseh glej R. Traven, NZ na podrocju Barja pri Ljubljani (po izjavi Jožeta Podržaja), v IZDG; M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 7–12; A. Kumše, NOB, o.c., str. 31. 312 Izjava Franca Škrabe - Frenka z Iga. 313 Ustna izjava Janeza Japlja piscu; podobno trdi tudi Franc Intihar – glej izjavo v KOZ SZDL Vic-Rudnik. 314 R. Traven, o.c.; V pisni izjavi Matija Škraba 31. 10. 1989 pritrjuje mnenju Jožeta Podržaja, toda hkrati pravi, da je bila v Iški vasi zaprisega NZ v hlevu Martina Žagarja - Podlipca; zaprisego je izvršil Franc Podlipec st. z Ižanske ceste. 315 D. Bravnicar, o.c. 316 M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 7 sl., 8 sl. šole na Barju po barjanskih poljanah ali med Igom in Pijavo Gorico ali prek Tomišlja, kjer je bila organizirana, kakor že vemo, javka pri Brancljevih in Stanku Anzelcu.317 Zašcitniki so izvedli tudi številne druge akcije. Rušili so telefonske napeljave na Barju in v podkrimskih vaseh ter unicili transformator med Mateno in Vrbljenem. Ko je decembra 1941 Ivan Jevc - Cufi s spremljevalcem Alojzom Musarjem z rešilcem pripeljal v ljubljanski bolnici zbran sanitetni material, so ga prevzeli zašcitniki iz Iške vasi, ki jih je vodil Janez Japelj, in ga posredovali partizanom. Ob ustrelitvi poveljnika Krimskega bataljona porocnika Ljuba Šercerja in njegovih petih borcev je clan CK KPS in sekretar OOOF Ljubljana 21. decembra 1941 narocil rajonskemu sekretarju M. Škrabi, naj organizira skupino, ki bi tega dne zvecer postavila zasedo pri strelišcu na Dolenjski cesti v Ljubljani, kjer so predvidevali, da bodo Italijani izvršili smrtno kazen. Naloge zašcitniki niso mogli opraviti, ker je bilo strelišce zelo zastraženo. Šercerja in soborce pa so ustrelili, kakor že vemo, 22. decembra 1941 zjutraj v kamnolomu v Rantah med Tomišljem in Vrbljenem.318 O ustrelitvi je rajonskega sekretarja obvestil rajonski kurir Anton Kraljic iz Strahomera. Janez Japelj je po izjavi Antona Ruperta, verjetno na pobudo M. Škrabe, kot odgovor na ta okupatorjev zlocin zadolžil clane NZ svoje vasi, naj okrasijo kraj ustrelitve. V hiši Janeza Kramarja v Iški vasi so spletli šest vencev, pripravili gesla in zastavo ter v noci na 24. december nalogo res opravili. Akcijo je z oboroženimi clani NZ zašcitil Jože Podržaj.319 Dejavnosti in pomena NZ se je okupator zavedal že v oktobrski ofenzivi proti Krimskemu bataljonu. Poveljnik divizije sardinskih grenadirjev general Taddeo Orlando je v svojem porocilu porocal poveljstvu 11. armadnega zbora tudi naslednje: »… zlasti kmetje, ki so zbrani v Vaški zašciti in ki so prisegli osvobodilni fronti, nudijo upornikom zatocišce, jih oskrbujejo z živili, orožjem in raz­strelivom, sodelujejo pri napadih in streljajo na naše moštvo iz svojih hiš ter obvešcajo takoj upornike o prihodu naših cet …« Del tega je vsekakor veljalo tudi za NZ v podkrimskih vaseh. Do prvih mesecev leta 1942 se je narodnoosvobodilno gibanje v vecini podkrimskih vasi že krepko utr­dilo. OF je do tedaj skoraj povsod dobila forumsko organiziranost v TOOF in dobro urejene, oborožene in zaprisežene vaške enote NZ; hkrati je v svoje vrste pritegnila velik del prebivalstva, ki je bilo pod vplivom klerikalne stranke, a se je opredeljevalo za narodnoosvobodilno gibanje. Nikakor ne smemo pozabiti, da so v posameznih 317 R. Traven, o.c., J. Kramar, o.c., str. 223 sl. 318 M. Škraba, Šest vencev, Iz kronike Iške vasi, Naša komuna, 1980 dec. 22.; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 255, op. 8. 319 M. Škraba, dopis M. Rutarju – 1987 dec. 23.; isti, Šest vencev, o.c.; R. Traven, o.c.; A. Kumše, o.c.; ista, Pripoved, str. 22.; J. Kramar, o.c., str. 257. vaseh poleg še neopredeljenih obstajali kar številni OF in narodnoosvobodilnemu gibanju nasprotni ljudje. Idejni nosilci in poznejši vodilni poveljniški kadri lokalnih vaških straž niso nastali cez noc v casu po maju 1942 oziroma v casu velike italijanske ofenzive. Ta pripravljalna stopnja narodnoosvobodilnemu gibanju nasprotnih sil je tudi v podkrimskih vaseh rasla od tistega trenutka dalje, ko so se vodstvo SLS in predstavniki drugih strank odlocili za politiko sodelovanja z okupatorjem, medtem ko je šla Osvobodilna fronta v oborožen odpor in boj proti njemu. O tem zgovorno govori dogodek, ki ga opisuje Matija Škraba. V novembru 1941 je namrec srecal tomi­šeljskega župnika J. Murna na Ižanski cesti. Ker sta se poznala, je Škraba z njim navezal pogovor o lojalnosti oziroma sodelovanju z OF. Župnik je pri tem sprva molcal, nato pa nenadzorovano izbruhnil in dejal, da ga je OF obsodila na smrt in se hitro oddaljil od zacudenega rajonskega sekretarja.320 Podobno so sodelovanje z OF zavrnili tudi mnogi izmed do tedaj prevladujocega klerikalno usmerjenega prebivalstva (pripa­dniki Slovenskih fantov in deklet ter prosvetnih društev, predstavniki SLS na vasi in že obstojeci pripadniki Slovenske legije), ki so jih aktivisti OF skušali pridobiti za narodnoosvobodilno gibanje. 320 KOZ SZDL Vic-Rudnik, M. Škraba, Kronološko opisovanje. POLET NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA V PRVI POLOVICI LETA 1942 PORAST PARTIZANSTVA NA OBMOCJU PODKRIMSKIH VASI Po zlomu Krimskega bataljona, katerega nevarnost za okupatorja je dobro presodil general Robotti, je z dotokom novih borcev, predvsem iz Ljubljane, ki so prihajali po kanalih prek ižanskega ozemlja, do zacetka leta 1942 na krimsko-mokrškem obmocju zrasla nova partizanska enota. Takoj prve dni leta 1942 je bil ustanovljen nov bataljon, ki je nosil ime po L. Šercerju. Njegov zimski tabor je bil na Kožljeku. Prva vecja akcija novega bataljona je bil napad na železniško postajo Verd. Nanj so Italijani v zacetku februarja takoj odgovorili z napadom na bataljon, ki se je moral umakniti v Loško dolino. Tu se je bataljon iz takticnih potreb razdelil. Prva polovica (1. in 2. ceta) pod poveljstvom S. Semica - Dakija se je pomaknila na Racno goro in nato na Travno goro. Druga polovica (3. in 4. ceta), ki jo je vodil Bojan Polak - Stjenka s politicnim komisarjem Antejem Novakom se je vrnila na obmocje Mokrca in Krvavih peci ter se utaborila v gozdni koci na Mokrcu. Toda tudi tu ni mirovala dolgo. Italijanski okupator je takrat namrec na vse akcije OF in partizanskih enot naglo odgovarjal s politicnimi in vojaškimi protiukrepi. Ker je oktobrska ofenziva proti Krimskemu bataljonu pokazala premajhno ucinkovitost civilne oblasti v boju proti uporu slovenskega ljudstva, je Mussolini na pobude vojaškega poveljstva v Ljubljanski pokrajini 19. januarja 1942 s posebnim odlokom Italiji prikljuceno Ljubljansko pokra­jino razglasil za operacijsko ozemlje. S tem je skrb za javni red in njegovo obrambo prešla na vojaško oblast. Robotti se je s svojim štabom iz Planine v marcu 1942 preselil v Ljubljano in v povezavi z zgornjim odlokom dobil zelo široka pooblastila.321 S to spre­membo lahko povezujemo tudi zamenjavo generala Ambrosia z generalom Mariom Roatto na poveljstvu 2. armade, pod katerega je spadalo ozemlje Ljubljanske pokrajine, Dalmacije in prefekture na Reki, kar se je zgodilo 25. januarja 1942. Kmalu za tem so 321 IZDG F 660/IV/l – Decreto del Duce »… La difesa dell'ordine pubblico č affidato all'Autoritŕ Militare … La modalitŕ di impiego delle forze militari nella difesa dell'ordine pubblico sono di esclusiva competenza della Autoritŕ Militare.«; M. Luštek, Kronološki pregled dogodkov v Ljubljani, v Ljubljana v ilegali, str. 486; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 84 sl. sledili še drugi okupatorjevi ukrepi proti OF. Ljubljano so po 22. februarju obdali z žicno ograjo in številnimi bunkerji, v njej uvedli policijsko uro in zaceli z racijami, ki so na tisoce ljudi vodile v internacijo, na sodišca, v jece in na morišce. 19. marca so italijanske vojaške oblasti pozvale vse bivše jugoslovanske vojne osebe, naj se javijo, in jih internirale. Tudi v podkrimskih vaseh so poklicali bivše jugoslovanske oficirje, naj se javijo na karabinjerski postaji na Trneku na Igu. Vecina je res prišla in so jih od­peljali v Ljubljano, od tam pa v taborišce v Padovi.322 Med zadnjimi tovrstnimi ukrepi moramo omeniti še odlok o streljanju talcev 24. aprila; že nekaj dni pozneje so vojaške oblasti res ustrelile prvih šest talcev iz Radohove vasi.323 Poveljstvo 11. armadnega zbora je med tem casom v februarju pripravilo osnutek strateškega operativnega nacrta za nastope proti narodnoosvobodilnemu gibanju, ki je postopoma dobival koncno vsebino. Znacilnosti nacrta s simbolicnim nazivom »Primavera« (Pomlad) so bile: v novi situaciji splošnega odpora slovenskega ljudstva, ko italijansko oblast ogrožajo OF in partizanske enote, je nujno zbrati italijanske vojaške sile v manjše število obrambe sposobnih postojank; usposobiti je treba dobro oborožene premicne udarne skupine za delovanje v prostoru med postojankami; z ofenzivnimi sunki unicevati živo silo partizanskih enot in z nasiljem streti odpor slovenskega ljudstva.324 V povezavi z novo strategijo so vojaške oblasti s svojimi odlocnimi nastopi odgovarjale na vsak nastop partizanov in jih povezovale z vedno strožjimi represiv­nimi ukrepi tudi proti civilnemu prebivalstvu. Na udar je prišel tudi polbataljon L. Šercerja na Mokrcu, katerega tabor je izdal grenadir Bruno Busatto, ki se je za krajši cas prikljucil partizanom (v tabor je prišel z Mirkom Bracicem, ko se je ta vracal iz bolnišnice v enoto).325 Že 14. marca je general Robotti v dopisu visokemu komisarju Grazioliju sporocil, da je poveljnik 2. armade general Roatta ukazal ofenzivne na­stope proti partizanskim središcem in ocišcevalne akcije na življenjsko pomembnih središcih uporniškega gibanja. Taka ofenziva naj bi poleg drugih zajela tudi obmocje Mokrca in Krima in med kraji ocišcevalne akcije tudi Studenec - Ig. Prosil je visokega komisarja, naj po svojem razmisleku še sporoci kraje, ki bi jih bilo treba vkljuciti v akcijo.326 Dan pozneje je general Roatta telegrafsko sporocil poveljstvu 11. armadnega 322 V zvezi s tem je poveljstvo karabinjerjev ukazalo svoji nižji enoti, naj aretira Feliksa Blaznika, Ivana Cerneta, Antona Debevca, Antona Intiharja z Iga, Ivana Kramarja in Alojza Škrjanca iz Matene, Ivana Kocjana iz Staj, Franca Kraljica iz Bresta, Stanka Tancka iz Vrbljen ter Alojza Snoja in Alojza Tehovnika iz Tomišlja, ki se niso javili na poziv. 323 Zbornik VI/2, št. 164. 324 IZDG F 660 – 1942 febr. 5; Zbornik VI/2, št 139; prim. še IZDG F 661/IV/ 2 – 1942 marec 14 in 15. 325 KOZ SZDL Vic-Rudnik – Jože Brancelj, Organizirano delo za NOG od 1941 in dalje; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 307, 308, op. 3 in 4. 326 IZDG F 661/IV/2 – marec 14.; tak nacrt je že 5. marca predlagal poveljnik divizije sardinskih gre­ nadirjev na zahtevo Robottija z dne 2. marca 1942, prav tam; glej še predlog operativnega urada 11. zbora naslednji ukaz: ker so partizani 13. marca pri Višnji Gori napadli dva avtomobila generala Alessandra Oxilia, šefa italijanske vojne misije v Zagrebu, Duce zapoveduje takojšnjo akcijo in eksemplaricne represivne mere; ukrepi iz Ljubljane naj se podobno izvršijo tudi v drugih vecjih središcih Ljubljanske pokrajine.327 Italijanske operacije so se zacele 16. marca. Z velikimi silami (1. grenadirski polk, 4. bataljon crnih srajc in še nekaj drugih enot) so obkolili obmocje Mokrca. Dva dni pozneje so iz vecih smeri prodirali proti partizanskemu taboru; pri tem so požgali gozdarsko koco in žago na Žagi ter unicili vsa poslopja razen cerkve na Kurešcku. Toda polbataljon se je brez vecjih izgub prebil skozi italijanski obroc in se umaknil proti Iški, se prek Kozlovih sten spustil v dolino Zale in šel prek Bloške planote na Travno goro. Potem ko so se partizani prebili iz obroca na Mokrcu, so italijanske cete po Robottijevi strategiji iz jeze in mašcevanja odšle v represivni pohod proti vasem Golo, Škrilje, kjer so ubili 20-letnega Glavanovega sina, Zapotok, Krvavo pec, Visoko in drugim. Ropali so po vaseh, požgali Golo in Škrilje, požigali v vaseh Visoko, Zapotok, Krvava pec, Ustje, Suša, Osredek in Rogatec. Aretirali so vse moške, tudi župnika na Kurešcku, in jih odpeljali v ljubljanske zapore. Vse, ki jih niso izpustili, so odpeljali v taborišce Gonars. Prebivalci požganih vasi so morali streho in zatocišce poiskati na Igu, v Iški Loki in Mateni.328 Na Travni gori je medtem dr. Aleš Bebler, clan pokrajinskega poveljstva za Ljubljansko pokrajino, ki je tik pred ofenzivo prišel na Mokre, ponovno združil oba polbataljona.329 Poveljnik bataljona L. Šercerja je postal Mirko Bracic - Miran Bradac, politicni komisar pa Janez Hribar - Tone Pogacnik.330 Po reorganizaciji bataljona je pokrajinsko vodstvo poslalo posamezne cete na razna obmocja tudi z mobilizacijsko nalogo. Bebler je ustanovil tudi posebno leteco udarno skupino, ki je bila neposredno podrejena pokrajinskemu vodstvu. Vodil jo je Daki, odšla pa je proti Mokrcu in Barju, kjer naj bi ustvarjala videz, da je tam še armadnega zbora štabu tega zbora z dne 7. marca, po katerem bi celotna akcija trajala od sredine marca še tja v april, prav tam. 327 IZDG F 661 /IV/2 –1942 marec 15. in 16.; glej T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 295. 328 Zbornik VI/2, št. 149; IZDG F 670/II – 1942 marec 19. in 25.; J. Klemencic, Revolucija pod Krimom, o.c., str. 51–54; F. Strle, Tomšiceva brigada II, o.c., str. 248; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 39 in 41: že 1. marca 1942 je poveljstvo 2. armade v povezavi z novim kurzom v Ljubljanski pokrajini, ki ga predvideva ob operacijah italijanske vojske proti partizanom, vkljucilo tudi represivne akcije proti civilnemu prebivalstvu; glej porocilo generala Orlanda, IZDG F 660/1/5 – 1942 marec 19. 329 GP je že februarja imenovalo pokrajinsko poveljstvo za Ljubljansko pokrajino z Alešem Bebler­jem in Ivanom Jakicem - Jerinom. Beblerja sta iz Ljubljane prek Iške na Mokrec vodila Jože Podr­žaj - Šimnov in Alojz Škraba - Silni iz Iške vasi, ki sta se tudi udeležila bojev na Mokrcu 18. marca. 330 Za vojaške dogodke glej M. Mikuž, NOB I, o.c., str. 355 sl.; Z. Klanjšcek, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, o.c., str, 236; S. Semic - Daki, Najboljši so padli I, o.c., str. 195 sl.; S. Petelin - Vojko, Krajevna skupnost, o.c., str. 87 sl.; M. Gucek, Šercerjeva brigada, o.c., str. 22 sl.; F. Strle, Tomšiceva brigada II, o.c., str. 228–232. vedno mocna partizanska enota, dvigala moralo v neposrednem zaledju v žicne ovire zaprte Ljubljane, z manjšimi napadi vznemirjala sovražnika, zbirala orožje, skrbela za zveze in privlacila nove borce.331 Leteca patrulja je na zacetku štela le 12 mož in imela tabor na Mackovcu, vendar se ni zadrževala na njem, temvec je neprestano napadala in bila veliko med ljudmi. Ustvarjala si je svoje javke, zaupnike in obvešcevalce. Zelo pogosto se je ustavljala pri Alojzu Volku v Iški pod Zavrhom ter v Šalovem mlinu (Jože Šuštaršic) in pri Žagarjevem mlinu v Iški vasi. Kurirske zveze z dr. Beblerjem in 1. ceto Šercerjevega bataljona na Travni gori je opravljal Alojz Ambrožic iz Podkraja. Borci Dakijeve Letece patrulje so vsepovsod utrjevali narodnoosvobodilno gibanje, širili OF in pritegovali novince v partizane. Ob neprestanih premikih že od zacetka aprila so ponovno prodrli vse do Škofljice in Rudnika pred Ljubljano. 4. aprila so se z Italijani spopadli pri Tlakah in Malem vrhu, nekaj dni pozneje so pretrgali telefonsko zvezo Ljubljana–Grosuplje. Ko so Italijani s številnimi zasedami zaprli vse poti okoli Iga in na Barju, se je Leteca patrulja s svojimi akcijami zacasno preusmerila na obmo-cje Velikih Lašc in Mackovca. Ko se je okoli sredine aprila Leteca patrulja vrnila na krimsko obmocje, je nadaljevala z napadalnimi akcijami. Ker se je število borcev zelo povecalo, so delovali v treh skupinah, ki so jih vodili Daki, Jože Kamnikar - Arti in Zdravko Prebil - Abi. 16. in 17. aprila so napadli bunker pri gostilni Javornik v Škofljici, se spopadli z Italijani blizu gradica Lisicje in z zasedami nadlegovali italijanske pre-mike na cesti Pijava Gorica–Turjak. V povezavi z obvešcevalno službo OF je Dakijeva skupina v tem casu usmrtila tudi nekaj ovaduhov, ki so služili okupatorju in ogrožali delo aktivistov OF. Zbrali so tudi veliko orožja, še posebej na ozemlju podkrimskih vasi, in ga spravljali v obmocju tabora na Mackovcu.332 Na obmocje Krima in Mokrca se je po sredini aprila premaknil tudi Šercerjev bataljon, ki se je s prihajanjem tamkajšnjih prostovoljcev celo povecal.333 Stanje, ka­kršno je bilo na obmocju podkrimskih vasi proti koncu aprila, je plasticno orisal Vito Guariglia, poveljnik karabinjerjev znotraj divizije sardinskih grenadirjev v porocilu 11. armadnemu zboru. Zapisal je, da so italijanske hajke sicer razpršile partizanske cete južno od Krima, a so se te zopet obnovile na istem obmocju. Prav to je jasno pokazalo, da med prebivalstvom obstaja revolucionarna organizacija, kar omogoca obstoj in dejavnost banditov. Dobavljala jim je nove mobilizirance, jih oskrbovala z živežem, orožjem in strelivom, jih obvarovala s svojim molkom in neprestanim obvešcanjem vsake policijske akcije, ki bi jih lahko presenetila.334 Povecana partizanska dejavnost v 331 M. Mikuž, NOB I, o.c., str. 360 sl.; Z. Klanjšcek, NOV na Slovenskem, o.c., str. 236 sl.; F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 238 sl. 332 Z. Klanjšcek, NOV na Slovenskem, str. 236 sl.; F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 233–255. 333 M. Mikuž, NOB I, o.c., str. 362. 334 IZDG F 689/1/1 – J 942 april 20. neposredni bližini Ljubljane in napadi proti predmestjem so zelo vznemirjali italijan­ske vojaške oblasti. Predvidevali so namrec možnost partizanskega napada na samo Ljubljano in hkratnega masovnega upora v mestu samem. V zvezi s tem je poveljnik 11. armadnega zbora general Robotti ukazal, naj se pripravi tozadevni vojaški nacrt za obrambo.335 Naj je to bila resnicna misel in strah ali pa so vojaške oblasti zavestno ustvarjale tako vzdušje, dejstvo je verjetno bilo, da so vrhovi italijanske vojaške oblasti v Ljubljanski pokrajini hotele tudi to izrabiti za izvajanje predvidenih oblik nasilja nad slovenskim ljudstvom. Med tem sta se sredi marca v Ljubljano iz Vrhovnega štaba (VŠ) NOV in POJ vrnila Edvard Kardelj in Ivan Macek - Matija, ki je takoj postal politkomisar Glavnega poveljstva. Po njunem prihodu so vodstveni organi OF zaceli intenzivno pripravljati ofenzivo narodnoosvobodilne vojske, ki naj bi pripeljala do nastanka osvobojenega ozemlja. Za zacetek ofenzive so dolocili 15. maj 1942. V povezavi z ofenzivnim nacrtom in narašcajocim številom partizanskih borcev, ki so zaceli prihajati tudi iz podkrim­skih vasi, je v aprilu prišlo do preureditve partizanske vojske. S posebno uredbo so 30. marca dolocili, naj se ustanovijo štiri skupine odredov, ki bi povezale 13 novo usta­novljenih odredov. Nekaj dni kasneje je GP izdalo ukaz o imenovanju poveljniškega kadra. Skupine odredov naj bi povezale doslej nepovezane partizanske enote, da bi bile bolj sposobne za izvrševanje ofenzivnih nacrtov narodnoosvobodilnega gibanja. Ob neprestanem boju s sovražnikom je preurejanje le postopoma napredovalo, vendar do vseh predvidenih odredov in do 4. skupine odredov ni nikdar prišlo. Za ozemlje podkrimskih vasi je bila v naslednjih nekaj mesecev posebej pomembna 3. skupina odredov, katere poveljnik je postal Mirko Bracic - Bradac, njegov namestnik Ivan Jakic - Štefan Koren, politicni komisar pa dr. Aleš Bebler - Anton Hartman (pozneje Ante Novak).336 Štab 3. skupine odredov je z ukazom 24. aprila ustanovil najprej Dolenjski odred in pet dni kasneje še Notranjski odred (NO), ki je nastal iz Šercerjevega bata­ljona, v njej je bil tudi Belokranjski odred. V NO je bilo konec aprila troje bataljonov, a kmalu zatem še cetrti; prvi bataljon je bil bataljon L. Šercerja. Poveljnik NO je bil Bojan Polak - Stjenka, politicni komisar Janez Hribar - Pogacnik, 1. bataljona pa Tone Vidmar - Luka Suhadolc, politicni komisar pa Fric Novak.337 Preureditev je zajela tudi Dakijevo Leteco udarno patruljo. Na povelje štaba 3. sku-pine odredov, ki mu je bila neposredno podrejena, se je najprej (24. 4.) preimenovala 335 13a »… lo studio per 1'applicazione dei provvedimenti di difesa per la cittŕ in base al seguente supporto: attaco in forze dei partigiani contro Lubiana e contemporanea insurrezione degli ele­menti comunisti al1'interno della cittŕ (5° Colonna)« – IZDG F 162/I – 1942 maj 10., v konvolutu Coperta per gli atti del carteggio. 336 Z. Klanjšcek, NOV na Slovenskem, o.c., str. 239–242. 337 Zbornik VI/2, št. 67; M. Gucek, o.c., str. 22 sl. v Proletarsko udarno patruljo, pred koncem aprila (29. 4.) pa v Proletarsko udarno ceto, katere moštvo so iz prostovoljcev vseh cet odredov še posebej odbrali. Ceta je bila urejena šele okoli 11. maja in je takrat imela skoraj sto dobro oboroženih in tudi vojaško zelo izurjenih partizanov.338 V njej so bili tudi borci z Barja in iz podkrimskih vasi. Do konca aprila je GP dokoncalo priprave svojega operativnega nacrta, katerega cilj je bila pridobitev osvobojenega ozemlja. Do srede maja pa, ko naj bi se zacela ofenziva, naj bi vse skupine odredov dokoncale svoje priprave. Slovenska partizanska vojska, ki je konec marca štela okoli 700 mož, od tega okoli 400 v Ljubljanski pokra­jini, je do sredine maja zrasla na vec kakor 2500 mož.339 V maju so partizanske enote odšle v splošno ofenzivo in v nekaj tednih so mocno porasle cete osvobodile velik del Ljubljanske pokrajine in prodrle celo do predmestij Ljubljane. VKLJUCEVANJE PODKRIMSKIH VASI V NARODNOOSVOBODILNI BOJ Na krimsko-mokrškem obmocju so od zacetka januarja 1942 z redkimi krajšimi pre­sledki neprestano operirale partizanske enote. Vasi na tem obmocju so se, kakor smo spoznali, v precejšnji meri vkljucile v narodnoosvobodilno gibanje. V mnogih vaseh so že delovali TOOF, ali pa, kjer teh še ni bilo, zaupniki in aktivisti. Do sredine maja je proces nastajanja TOOF dosegel vrhunec. IOOF je že 30. decembra 1941 v Slovenskem porocevalcu objavil navodila za delovanje TOOF. Najpomembnejše njihove naloge v casu pripravljajoce pomladne partizanske ofenzive naj bi bile: 1. pospeševati, tj. z vsemi silami podpirati oboroženi boj partizanov proti okupatorju, 2. pomagati odkrivati in unicevati domace ovaduhe in izdajalce, 3. boriti se proti peti koloni, 4. nadzirati nezanesljive ljudi, ki bi lahko škodovali boju proti okupatorju.340 Z izvajanjem teh nalog naj bi se krepila tudi narodna enotnost in borbenost ter utrjevalo tovarištvo, kar je bilo še kako pomembno za boj slovenskega naroda proti mocnejšemu okupatorju. Skoraj stalna prisotnost partizanov na obmocju pa je tako rekoc silila podkrimske vasi v oskrbovalne akcije. V mesecih do maja 1942 so ob splošnem razvoju razmer aktivisti mocno povecali število pripadnikov, simpatizerjev in podpornikov OF. Kot primer naj navedemo sedanjo KS Iška vas. Od zacetka leta 1942 dalje so se v Iški vasi in na Gornjem Igu vkljucili v OF in deloma tudi kot aktivisti delali naslednji vašcani: Franc Cepelnik, 338 F. Strle, Tomšiceva brigada, o.c., str. 260 sl. 339 Prim. Z. Klanjšcek, o.c., str. 256. 340 Slovenski porocevalec, št. 32 – 1941 dec. 30. Pepca Grdadolnik, Ivan Grimšic - Gams, Janez Intihar, Pavla Kernc, Franc Kranjc, Anton Likovic, Anton Novak, Angela in Lojzka Mazi, Alojz Rupert, Ciril Rupert, Angela Strle, Marija Strle - Mimi, Franc Šivc, Ivan Šivc, Jože Šivc, Alojz, Franc, Jože in Tone Škulj, Marija Škulj, Franc Šteblaj, Pavla Šteblaj, Jože Štembal, Urša Uršic, Neža Veber, Ivanka Vingorc, Ivan Zalar, Anton Žagar, Tone Župec in še kdo.341 Vzporedno s povecevanjem števila aktivistov in moških pripadnikov OF se je po uveljavitvi pravilnika in po zaprisegi zašcitnikov utrjevala tudi NZ. Vloga TOOF in clanov KPS, ki so ji po vaseh poveljevali, pri njeni rasti ni bila nepomembna. NZ je postala oblika obcasne oborožene sile narodnoosvobodilnega gibanja v zaledju, ki je opravljala najrazlicnejše naloge od zašcite vasi do vseh mogocih opravil za parti­zanske enote. Bila je množicen izvor za sabotažne, zbiralne, obvešcevalne, kurirske in druge akcije. Pri odlocanju podkrimskih ljudi za OF je bil na prvem mestu vsekakor motiv narodnoosvobodilnega boja. Opredelitev zanj se je poglabljala z nastopi in uspešnimi boji partizanskih enot na obmocju podkrimskih vasi pa tudi z osebno povezavo par-tizanov z vašcani. Zelo vidno vlogo je imela pri tem Dakijeva partizanska skupina. Ta si je znala pridobiti, kakor smo že spoznali, številne zaupnike in obvešcevalce, ki so se vkljucili v narodnoosvobodilni boj tudi z oskrbovanjem partizanov. Omeniti moramo tudi odmev ljudi na okupatorjevo nasilje v casu marcne ofenzive. Le-ta se je za Šercerjev bataljon koncala brez vecjih posledic, je pa vaško prebivalstvo vsega obmocja zelo prizadela nesrecna usoda prebivalcev požganih vasi. Ta prizadetost je bila mocan motiv za notranji odpor proti okupatorju in željo po mašcevanju, iz tega pa je spet rasla pripravljenost za vkljucevanje v OF in narodnoosvobodilni boj. Na protiokupatorsko razpoloženje ljudi je poleg tega vplivalo še nekaj dogodkov, ki so prizadeli podkrimske vasi in njihove prebivalce. V casu marcne italijanske ofenzive proti Šercerjevemu bataljonu so se italijanski vojaki prvic pojavili v Iški vasi (20. 3. 1942), ki je bila že tedaj znana kot vas, ki podpira in šciti partizane. Pred okupatorji, ki so prišli z dvema kamionoma, so se clani NZ v naglici umaknili v gozd. V smeri proti Gornjemu Igu sta se napotila clan ROOF Janez Japelj in clan iškovarskega TOOF Tone Župec - Štefanov. Ko so Italijani streljali v gozdno pobocje, so smrtno zadeli Župca, ki je prva žrtev okupatorjevega terorja na obmocju obravnavanih vasi. Njegova smrt je skupaj s požigom okoliških vasi zelo odmevala med domacini. Ko so Italijani odšli oz. ko se je koncala ofenziva, je NZ zelo zaostrila varnostne ukrepe. Na štirih mestih je noc in dan redno postavljala stražo, da bi bili ob novem prihodu sovražnika pravocasno pripravljeni. Dolocili so tudi dva clana NZ, katerih dolžnost je 341 Prim. spisek aktivistov v vaseh Krajevne skupnosti Iška vas v dodatku. bila vzdrževati zveze s partizani.342 Mesec dni pozneje (19. 4. 1942) so Italijani na vec kamionih zopet prodrli v Iško. Tam so obkolili partizansko hišo Mazijevih. Preiskali so vso kmetijo in pretepali družinske clane. Potem so se odpeljali na Ustje in naselje, ki je bilo prizadeto že marca, popolnoma požgali.343 Ob takem razvoju OF in narodnoosvobodilnega gibanja so v podkrimskih vaseh dozorele razmere za vkljucevanje fantov in mož v vrste partizanskih borcev. Zaceli so odhajati nekako od meseca marca 1942 dalje in NZ je bila tudi tu množicni vir zanje. Polnili so predvsem partizanske enote, ki so delovale na krimsko-mokrškem obmocju. Nekateri posamezniki iz obravnavanih vasi so že pred tem casom prijeli za puško. Prvi med njimi je bil nedvomno Feliks Božic - Ciljni, rojen leta 1920 v Strahomeru, ki je delal v Ljubljani in bil verjetno že v septembru 1941 na obmocju Krima nad domaco vasjo s skupinico še treh partizanov. Nanje se vsekakor nanaša novica, ki jo je v svojem porocilu posredoval poveljnik divizije sardinskih grenadirjev general Orlando. Govori o gibanju štirih oborožencev, ki so po cesti proti Igu nesli velike pakete. V povezavi s tem je general ukazal poveljniku 2. bataljona 1. grenadirskega polka, naj nadzira to cesto, kjer so dan poprej videli skupino kakih 20 upornikov.344 Feliks Božic naj bi kot edini domacin iz teh krajev sodeloval v napadu na Lož 19. 10.1941,345 pozneje naj bi bil prisoten tudi pri napadu na preserski železniški most. Skupinica partizanov, ki jo je vodil Feliks, se je pred Božicem (24. 12. 1941) oglasila na njegovem domu pri Ciljnih in se tam z bratom Matijo Božicem, Antonom Mislejem in njegovo materjo Franciško dogovarjala o širjenju narodnoosvobodilnega gibanja in o oskrbi teh štirih borcev s hrano. Njihovo taborišce je bilo obcasno na Malinovcu oziroma Sv. Ani-Boršt na Krimu pa tudi v bližini Strahomera, kjer naj bi Feliks Božic po zadolžitvi širil narodnoosvobodilno gibanje.346 Naslednji, ki naj bi iz obravnava­nih vasi šel v partizane, je bil Alojz Ambrož, doma iz Podkraja, ki je služil za hlapca v Ljubljani. Med borce na Mokrec je odšel 17. 1. 1942 z manjšo skupino novincev, ki jo je tja vodil Jože Brancelj, Osvaldov sodelavec in sosed Ambroževih iz Podkraja.347 Proti koncu januarja je po neki vesti šel v partizane tudi Jože Grmek iz Strahomera.348 Že kmalu za njim sta odšla tudi Anton Mislej iz Strahomera, po izvoru Primorec, ki se je umaknil – aktivist OF – vpoklicu v italijansko vojsko, ter kot prvi iz Iške vasi Ivan 342 Izjava Janeza Japlja piscu – 1987 dec. 17.; SŠM F 185/21 – Iz šol. kronike Ig; ZB Iška vas, Dogodki na terenu – 1975 dec. 15. 343 ZB Iška vas, Dogodki na terenu – 1975. dec. 15. 344 IZDG F 196/1 – 1941 oktober 7.; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 163, op. 7. 345 A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., str. 19. 346 Izjava polkovnika M. Božica - Branka piscu – 1987 nov. 347 KOZ SZDL Vic-Rudnik, J. Brancelj, Pripombe k kroniki; A. Kumše, o.c.; A. Brancelj, Pripombe na kroniko KS Tomišelj. 348 J. Kramar, Prvo osvobojeno ozemlje, o.c., str. 223/4. Žagar - Prodnarjev, ki se je ucil cevljarstva pri Ivanu Pajsarju v Iški vasi. Prvi je šel v enoto na Mokrec, drugi pa v tabor v Zali.349 Do tega casa v podkrimskih vaseh ni bilo izrazite propagande za odhod v partizane, krepila se je, kakor že vemo, le NZ. Le-ta je postala zbirališce bodocih borcev, ki so od pomladi 1942 zaceli polniti partizanske enote. Daki v svojih spominih izrecno trdi, da so delavci iz Iške vasi, Barja in Rudnika šli v partizane šele v pozni zimi in spomladi leta 1942.350 Ob koncu marca je iz podkrimskih vasi odšla v partizane prva nekoliko vecja sku­pina in tej je v aprilu sledila naslednja. Iz vasi sedanje KS Iška vas so postali borci NOV Alojz Intihar, Franc Intihar, Janez Intihar, Franc Kranjc - Šuštarjev, Anton Likovic, Pavle Likovic, Janez Mazi, Anton Novak ml., Franc Rupert, Vinko Strle, Franc Šivc, Ivan Šivc, Jože Šivc, Alojz Škraba - Silni, Anton Šoba - Zvonko, Janez Šteblaj, Jože Šteblaj, Ivana Vingorc in Janez Žagar ter še kdo.351 Pozneje v maju in nato v juliju pred veliko italijansko ofenzivo sta sledila nova dva, vecja vala odhodov borcev iz podkrimskih vasi. Prav z njimi so se v tem casu v veliki meri povecale na tem ozemlju delujoce partizanske enote ali pa so nastajale nove. Najvec novincev iz podkrimskih vasi je šlo v partizane vendarle v maju, ko so partizanske enote prešle v pomladansko ofenzivo.352 V Šercerjev bataljon Notranjskega odreda je v maju prišlo v sestav enote 183 bor­cev od 218, za katere obstajajo podatki. Najvec jih je prišlo v dneh po osvoboditvi Iga, torej po 15. maju. V bataljonu je bila v tem casu 4. ceta v celoti sestavljena iz novincev. 1. ceta, v kateri so prevladovali borci iz sedanjih KS Iška vas in Ig, pa je imela le 20 starih partizanov.353 Po preglednicah, ki jih je sestavil D. Guštin za svojo magistrsko nalogo leta 1986, je od 366 v analizo zajetih borcev 1. bataljona NO borcev iz naših treh krajevnih sku­pnosti število, ki je razvidno iz preglednice 4.354 Treba je poudariti, da je bilo število borcev iz podkrimskih vasi v tistem casu precej vecje, tako v 1. bataljonu NO kakor tudi v vseh enotah NOV, kar bomo še videli. 349 Glej seznam borcev v Krajevni skupnosti Iška vas; za Antona Misleja prim. KOZ SZDL Vic-Rud­ nik, izjava M. Božica - Branka. 350 S. Semic - Daki, Najboljši so padli I, str. 26. 351 Glej seznam borcev iz KS Iška vas. 352 Glej seznam borcev KS Iška vas. 353 D. Guštin, Rast in razvoj slovenske partizanske vojske v prvi polovici leta 1942 in krajevni ter socialni izvor njenih borcev. Magistrska naloga, Ljubljana 1986, hrani Zgodovinski oddelek FF, str. 278. 354 Tabela je prirejena po tabelah D. Guština, o.c., str. 281/2 in 285/6. Preglednica 4: Število borcev po krajevnih skupnostih Kraj Prebivalcev Borci 1. bat. NO Borci v vseh enotah KS Iška vas Iška vas 398 33 44 Iška 70 3 5 Gornji Ig 87 2 2 Ustje 17 2 2 572 40 53 KS Ig Ig 770 11 14 Iška Loka 222 4 4 Kot 97 6 6 Matena 257 6 7 Staje 90 6 7 Dobravica Kremenica Sarsko 1436 33 38 KS Tomišelj Tomišelj 268 2 2 Vrbljene 284 6 6 Strahomer 202 1 1 Brest 218 1 1 972 10 10 OSVOBODITEV IGA IN PODKRIMSKIH VASI V mesecu maju 1942 se je zacela pomladna partizanska ofenziva. Na obmocju Krima, Mokrca in Rakitniške planote sta osvobajala ozemlje 1. bataljon L. Šercerja Notranjskega odreda, ki mu je poveljeval Tone Vidmar - Luka, in Proletarska udarna ceta pod Dakijem, obe enoti iz 3. grupe odredov. Že od zacetka maja sta obe enoti vse bolj obvladovali svoj teritorij in na njem izvedli vec pomembnih operacij. Postavljali sta zasede, preprecili sekanje lesa za okupatorja in zaustavili gradnjo ceste od Roba proti Krvavi peci. Dakijeva udarna enota, ki se je zadrževala v Zapotoku, pa je v noci na 15. maj v Dragi pri Igu razstrelila transformator elektricne družbe »Carniola«.355 Dogodek so Anton Brezic (zveze z Dakijem) s tovariši (med katerimi je bil Boris Jakopin) z Iga opisali takole: 355 IZDG F 3/VI – 1942 maj 15.; F. Strle, Tomšiceva I, o.c., str, 274; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 141. »Spali smo izven vasi na nekem seniku. Zaslišali smo mocno detonacijo in nato videli šviganje elektrobliskov. Miniran je bil draški transformator ob cesti pred Kremenico. To je bila prva vecja partizanska akcija v okolici Iga.«356 Ker so Dakijevi borci po tej akciji pricakovali takojšnji napad, so se umaknili na rob Želimeljske doline blizu naselja Sarsko. Tu so zasedli položaje, od koder so nadzirali vse tamkajšnje poti. Zjutraj 15. maja je vod Dakijeve cete pod Abijevim in Artijevim vodstvom opazil, da se proti Želimljam pomika desetclanska karabinjerska patrulja z Iga, ki jo je spremljal nekdanji jugoslovanski orožnik Riko Metlikovic. Karabinjerji so se v Želimljah pred partizani zatekli v hišo Kramarjeve trgovine. Po kratkem spopadu s partizani so se morali karabinjerji vdati. Partizani so zajeli sedem karabinjerjev, eden je v boju padel, dva pa sta se skrila, prvi v trgovini sami, drugi v gnoju na doru. Metlikovic se je prikljucil partizanom (v casu ofenzive se je predal Italijanom in ve­liko izdajal). Zajete karabinjerje so partizani obsodili na smrt zaradi okupatorjevih požigov vasi v marcni ofenzivi (19.–22. 3. 1942) in drugih zlocinov. Ustrelili so jih blizu tabora na Mackovcu in trupla vrgli v brezno. Umrli so podbrigadir Bruno Castagno in karabinjerji Angelo Chignola, Carlo Ghezzi, Ermenegildo Giorcelli in Antonio Orsini. Iz brezna sta se ranjena rešila karabinjerja Menghinella in Pisapia in ponoci prišla v postojanko na Blokah.357 Po obvestilu o tem dogodku so Italijani z Iga še istega dne poslali na teren novo patruljo, sestavljeno iz karabinjerjev in financarjev, ki so bili nastanjeni v hiši tam-kajšnje hranilnice in posojilnice oziroma v organistovi hiši. Patrulja je prišla samo do Gavg blizu Sarskega, kjer so jih partizani napadli in pognali v beg. V obeh uspešnih akcijah so partizani dobili precej vojaške opreme in streliva. Po spopadu v Želimljah in pri Gavgah je bil položaj za Italijane na Igu zelo kriticen. Od celotne posadke sta na Igu ostala dva karabinjerja in še nekaj preostalih financarjev. Partizani, ki jih je vodil komandir voda Proletarske udarne cete Zdravko Prebil - Abi, so se zaradi tega odlocili, da bodo z nenadnim napadom osvojili Ig. Sredi popoldneva so napadli karabinjersko postajo na Trneku (bila je v »kasarni«, tj. gradu, kjer je bila tudi obcinska uprava), ki so jo ravno takrat utrjevali najeti zidarji. Partizane so na gradu pravocasno opazili in vodja karabinjerjev Giacomo Bono s še preostalim kara­binjerjem sta jih s strojnicnim ognjem zaustavila. Pomagala ni niti pomoc domacinov, pripadnikov NZ, ki so s kolesi prišli iz Iške vasi. Med njimi so bili Alojz Popek - Milan 356 ZB Ig, Gradivo za NOB – Osnovna šola Lj. Šercerja. 357 IZDG F 157/II – 1942 okt. 12.; ZB Ig – Izjava Jože Jalen; F. Strle, o.c., str. 275 sl.; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 142 sl.; IZDG F180/IV/3 – 1942 okt. 13.: smrt karabinjerjev z Iga so pozneje propa­ gandno slavili tudi v tedniku Tradotta del Fronte Giulio, glasilu italijanskih vojnih sil, št. 18, str. 2. Poveljnik ljubljanske karabinjerske cete Francesco della Ventura je želel, da bi clanek prebrali vsem podrejenim s potrebnim komentarjem. Vandek, komandir 1. cete v Iški, Janez Japelj in Janez Šteblaj - Petelinckov ter drugi. Ko so partizani cakali na pomoc Proletarske udarne cete, so Italijani iz Ljubljane na Ig poslali vec vodov 2. grenadirskega polka in nekaj tankov »M« pod poveljstvom porocnika Martinellija. V boj so posegli tudi financarji s strojnico v cerkvenem stolpu in partizani so se morali umakniti. V tem napadu je bil smrtno ranjen partizan Stanko Campa iz Žimaric, ranjen pa je bil Tomaž Šuštaršic - Tom. Italijani so v vasi ubili tudi aktivista in oceta treh partizanov, 61 let starega kovaca Franca Škrabo, ki se je pred njimi skušal skriti v Merzelov hlev.358 Po vdoru na Ig so se Italijani razkropili po vasi in postavili straže na vseh po­membnih tockah. Ustrahovali so ljudi, ki so se pred njimi umaknili in zapirali v hiše. Aretirali so 7 vašcanov med njimi tri mladince (to so bili Janez Zdravje, Jože Ciber, Janez Repar, Rudolf Kus in Alojz Virant - Vrešcajev, Martin Zdravje ter Martin Kus) ter 17 let staro dekle Štefko Platnar, ki so jo po zaslišanju izpustili. Odpeljali so jih na Trnek in po zaslišanju najprej v Ljubljano, nato pa v internacijo, kjer sta Ciber in Repar umrla.359 Velik del moških, zlasti fantje, so že pred Italijani zapustili vas in se s svojim orožjem pridružili partizanom. Naslednjega dne je že zjutraj sledil nov napad partizanov na grad; vanj se je vkljucila tudi 1. ceta Šercerjevega bataljona, v kateri je bilo že veliko domacinov. Toda Italijani, ki so prišli na Ig z mocnimi silami, niso nadaljevali z bojem. Z vsemi preo­stalimi clani posadke so morda po nacrtu »Primavera« zapustili Ig. Tudi Grazioli je verjetno po katastrofi ižanske karabinjerske skupine v Želimljah pristal na ukinitev manjših karabinjerskih postaj. Poveljnik ljubljanske karabinjerske skupine major Raffaele Lombardi je namrec 20. 5. 1942 ukazal, naj se ukine tudi postaja na Igu in združi s postajo v Šmarju - Sapu.360 Po umiku okupatorskih vojakov z Iga so vas vec­krat obstreljevali s topovi iz bližine Babne Gorice in poškodovali vec hiš.361 Toda Ig je bil osvobojen. Partizani 1. cete Šercerjevega bataljona in Proletarske udarne cete so ob sode­lovanju clanov NZ zasedli vse podkrimske vasi. 2. ceta Šercerjevega bataljona je istocasno napadala obmocje okoli Preserja in Podpeci ter isti dan, ko je bil osvobojen Ig, pregnala okupatorja iz Preserja, Kamnika in Prevalja. Nato so se sile Šercerjevega bataljona razlile po Ljubljanskem barju in osvobodile vse vasi od Škofljice do Podpeci, kjer pa se karabinjerska postaja omenja že 31. maja in je v njej bilo 6 karabinjerjev.362 358 ZB Ig, Kronika Iga, str. 5; ZB Ig, Gradivo za NOB – Osnovna šola Lj. Šercerja; J. Klemencic, o.c., str. 58. 359 ZB Ig, Izjava Joži Jalen; ZB Ig, Gradivo za NOB, o.c. 360 IZDG F 764/III – 1942 maj 20; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 223. 361 ZB Ig, Izjava Joži Jalen. 362 IZDG F 659/III – 1942 maj 31. Osvobojeno ozemlje v zahodnem delu Ljubljanske pokrajine je bilo veliko okoli 140 km2. V celoti je narodnoosvobodilno gibanje takrat izbojevalo obsežno svobodno ozemlje na Dolenjskem in Notranjskem, ki se je zacelo skoraj pri bloku v žice obdane Ljubljane na Ižanski cesti in zajelo ozemlje od južnega obrobja Ljubljanskega barja skoraj do Kolpe. V vsem obdobju narodnoosvobodilnega boja je bilo od tega svobo­dnega ozemlja vecje samo svobodno ozemlje po kapitulaciji Italije.363 Svobodno ozemlje je bilo rezultat novega razporejanja okupatorjevih postojank v smislu nacrta »Primavera« in velike ofenzivne dejavnosti slovenske partizanske voj­ske, ki se je v tem casu zelo povecala ter moci in ofenzivi primerno uredila. Okupatorja, še posebej vojaška poveljstva, je ta sunek partizanov presenetil, povzrocil pa je tudi bojazen, da je pred njimi zacetek splošnega ljudskega upora in vstaje v Ljubljani sami. Poveljnik 11. armadnega zbora general Robotti je o teh dogodkih nekaj dni pozneje, ko so italijanske enote že zacele s prodorom proti Igu, porocal generalu Roatti. Trdil je, da se je stanje v Ljubljanski pokrajini v zadnjem obdobju še poslabšalo, da so partizani v neposredni bližini Ljubljane zasedli obmocje Krima, da je izredno težko stanje na obmocju vasi Ig, »… ki je le nekaj kilometrov oddaljena od Ljubljane, kjer so partizani v svoji nesramnosti napadli naše enote«. LJUDSKA VSTAJA V PODKRIMSKIH VASEH Ig in podkrimske vasi so bile povsem svobodne skoraj polnih šest dni. V teh dneh so se domacini vkljucili v dogajanje v takem številu in s tolikšno vnemo, da lahko govorimo o pravi ljudski vstaji v podkrimskih vaseh. Na osvobojenem ozemlju podkrimskih vasi je vso oblast v imenu OF prevzel štab 1. bataljona L. Šercerja in jo zacel takoj izvajati. Partizani so na Igu kot vojni plen prevzeli precejšnje zaloge orožja in streliva. Zaplenili so tudi vecje kolicine živil, kar je bilo ob izredno hitro narašcajoci partizanski vojski zelo pomembno. Dobili so vse zaloge »Prevoda«, vojaškega skladišca na Palmetovem gradu, živila iz trgovin pa tudi z rekvizicijo pri bogatih kmetih. Med drugim so zaplenili perilo, razno opravo, kuhinjske potrebšcine in nekaj zalog živil tudi bivšemu želimeljskemu župniku, ki je živel na Igu.364 Zelo prav so vojski prišle zaloge tekstila in usnja. Iz obcinskih blagajn so prevzeli deponirana denarna sredstva, s katerimi je razpolagal štab bataljona. Iz ižanske obcinske blagajne so dobili blizu 5775 lir, iz tomišeljske pa le 1223 lir, ker naj 363 Za vse to prim. M. Mikuž, NOB II, o.c., str. 73–91; Isti, Prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji, ZC 5 (1951), str. 87–117; F. Strle, Tomšiceva brigada I, o.c., str. 275 sl.; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 45 sl., 98, 143 sl., 210; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 95 sl.; T. Vidmar, Partizani pred Ljubljano. Ižansko svobodno ozemlje v maju 1942, Ljubljanski dnevnik 5, 1955 maj 11. 364 Prim. IZDG F 173/III – 1943 jul. 29. bi si vecino menda prisvojil župan, ki je podobno kot ižanski podžupan Ludvik Stoje zbežal v Ljubljano.365 Poveljstvo partizanov je na Igu takoj nastopilo proti ovaduhom in kaznovalo tiste, ki so sodelovali ali se družili z okupatorji. Prijeli so Janeza Mrkuna - Petracevega in Valentina Jenka z Iga. Oba so zaslišali v štabu Šercerjevega bataljona, ki je bil v Štrumbljevi hiši, ju obsodili na smrt in ustrelili 18. maja na Mackovcu. Mrkun je bil izredno aktiven clan nekdanjega Prosvetnega društva na Igu, tesno povezan z ižanskim župnikom, ki mu je tudi svetoval, naj zbeži pred partizani, a so ga ti ujeli na Barju. Kot clan Slovenske legije, vojaške organizacije klerikalne stranke, je organi­ziral nasprotnike OF in narodnoosvobodilnega gibanja.366 Jenko pa je bil sodelavec Italijanov. Ko je njegova vdova, Franca Virant z Iga, zaprosila za pomoc visoki komi­sariat, so karabinjerji dali ugodno mnenje za podporo in ugotovili, da so pokojnega moža ubili partizani, ker je bil italijanski tolmac in vojaški konfident.367 Partizani so ustrelili tudi Antona Mocilnikarja z Iga in Franca Gamsa s Kremenice, oba iz Grceve cete, ker sta si prilastila cigarete, ki bi jih morala oddati na komandi v Zapotoku.368 Partizani so prijeli tudi tomišeljskega župana, ker so ga obdolžili, da je organiziral belo gardo, ampak jim je pobegnil v Ljubljano.369 Ostrigli so uciteljico Miklavcicevo, ki je ljudem prevajala pri Italijanih, in še nekaj deklet.370 T. Ferenc pa ugotavlja, da je v Ljubljano pobegnilo tudi neko dekle z Iga, ki je Italijane obvešcalo, kaj se je dogajalo na osvobojenem ozemlju.371 Toda poglavitna skrb partizanov, tj. štaba bataljona, je bila krepitev partizanske vojske in obramba osvobojenega ozemlja. Po osvoboditvi Iga so se skoraj vsi fantje in možje odzvali mobilizaciji. Velik del pripadnikov NZ je ne glede na mobilizacijski poziv (17. maja 1942) že ob napadu na Ig zapustil podkrimske vasi in se vkljucil v partizane. Preostali so patruljirali, stražili, opravljali obvešcevalne in kurirske naloge ter prenašali material, ki je prihajal iz Ljubljane, na Krim in drugam. V kroniki Iga je kronist to opisal z besedami: »Osupljivo je bilo videti, kako je vsak hitel odkopavat svoje orožje in potem s puško ali revolverjem v roki na vso moc hitel v gozd. S tem 365 IZDG F 110 A/II – Vesti 1942 dec. 23.; prevzem iz obcinske blagajne Ig in Tomišelj – 1942 maj 17.; RSNZ F 301-22/ZA/II/X, str. 808. 366 IZDG F 123/II – Seznam od partizanov pobitih do 15. dec. 1942; ZB Ig, Izjava Joži Jalen; J. Klemen-cic, o.c., str. 60. 367 IZDG F 173/IV – 1942 sept. 11.: »… venne ucciso dei ribelli durante 1'occupazione di Ig, perchč interprete e confidente dell'Arma …«; ZB Ig, Izjava Joži Jalen; J. Klemencic, o.c., str. 60. 368 J. Klemencic, o.c., str. 60. 369 KOZ SZDL Vic-Rudnik, Jože Brancelj, Pripombe k kroniki; A. Kumše, kjer trdi, da je bilo zaradi njega najvec žrtev v Vrbljenah, kjer je bil doma, in v Strahomeru, kar vedo vsi partizani – domacini. 370 J. Klemencic, o.c., str. 60. 371 T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 148. so se zelo pomnožile vrste partizanov.«372 Sprva so se vkljucevali predvsem v 1. ceto Šercerjevega bataljona, ki je operirala na Ižanskem in sodelovala pri napadu na Ig. Zaradi velikega priliva novincev je bataljonski štab ustanovil še 5. ceto, v katero so vkljucili tudi Abijev vod Proletarske udarne cete. Ceta je kmalu narasla na okoli 100 mož. Ko je 5. ceta nato prerasla v 5. bataljon NO z okoli 400 borci, je štab bataljona že 24. maja ustanovil novo 5. ceto 1. bataljona. V njej so iz obravnavanih vasi bili pred­vsem borci iz Tomišlja, Vrbljena, Bresta in Matene. Ceta se je že 25. maja premaknila na Planinico in si tam uredila tabor. Ko je po ukazu štaba 3. grupe odredov 4. ceta 1. bataljona L. Šercerja postala jedro novega 4. bataljona NO v Dolomitih, je štab dote-danjo 5. ceto preimenoval v 4. ceto Šercerjevega bataljona že prve dni junija (5. junija 1942).373 Šercerjev bataljon Notranjskega odreda je bil v tem casu najpomembnejša enota, v kateri so bili borci iz podkrimskih vasi. Iz nje so šele ob ponovni reorganiza­ciji NOV Slovenije v juniju oziroma juliju prehajali v druge enote. Ko so ustanovili 1. slovenski proletarski bataljon Toneta Tomšica in nato Tomšicevo brigado, je vanj prešlo kar 135 borcev 1. in 5. bataljona NO; del jih je prešel tudi v novoustanovljeni Krimski odred in Šercerjevo brigado.374 V 1. ceti Šercerjevega bataljona, kjer je bil komandir Alojz Popek - Milan Vandek, politicni komisar pa Janez Japelj, so bili okoli srede junija naslednji borci iz podkrim­skih vasi: a) v prvem vodu: Vlado Benet, Andrej Gams, Janez Japelj, Franc Kranjc, Pavle Petrovcic, Franc Rupert, Ivan Šivc, Jože Šivc in Anton Žagar iz Iške vasi; Jože Merkun in Franc Župec z Iga; Franc Šteblaj iz Iške in Anton Cuden iz Iške Loke (vseh borcev: 32), b) v drugem vodu: Anton Cimperman, Julij Škraba, Ivan Švigelj, Janez Žagar in Anton Župec iz Iške vasi; Jože Drnovšek, Franc Janželj, Ludvik Juha in Ludvik Mocilnikar z Iga; Janez Šuštaršic iz Iške in Ivan Platnar ter Anton Zalar iz Kota (vseh borcev: 28), c) v tretjem vodu: Ivan Glašic, Janez Modic, Jože Modic, Alojz Podržaj, Jože Podržaj, Franc Šivc, Anton Šteblaj, Anton Šuštaršic, Alojz Vamplin, Anton Žagar in Ivan Žagar iz Iške vasi; Janez Mazi in Janez Šteblaj iz Iške; Jože Zgonc iz Iške Loke; Janez Kozin, Martin Kozin, Franc Platnar in Matija Zalar iz Kota, Alojz Lenarcic, Anton Lenarcic, Vid Vidmar iz Staj; Anton Likovic in Pavel Likovic iz Gornjega Iga ter Janez Ponikvar iz Bresta (vseh borcev: 29), d) minerski oddelek: Ivan Grimšic, Anton Škulj in Martin Žagar iz Iške vasi; Stane 372 ZB Ig, Kronika Iga, str. 5. 373 S. Petelin - Vojko, o.c., str. 96 sl., 110 sl.; F. Štrlel, o.c., str. 302 sl., 307, 308; D. Guštin, o.c., str. 216 374 F. Strle, o.c., str. 308, 312. Petric, Angela Ponikvar in Engelbert Strah z Iga; Stanko Podobnikar iz Matene (vseh borcev: 31), e) ambulanta: Jože Japelj, Anton Novak in Janez Orhini iz Iške vasi ter Franc Berce z Iga (vseh borcev: 5). Od skupnega števila borcev v ceti jih je bilo z obravnavanega obmocja 60, najvec iz Iške vasi (31), sledijo z Iga (8), Kota (6), Staj (5), Iške Loke in Gornjega Iga (po 2) ter iz Bresta in Matene (po 1). Lahko recemo, da je bila v tem casu 1. ceta Šercerjevega bataljona temeljna partizanska enota podkrimskih vasi. V 5. ceti Šercerjevega bataljona, ki je prerasla v 5. bataljon Notranjskega odreda so bili zelo številni borci z Iga in okoliških naselij. Tej t. i. Ižanski ceti je poveljeval komandir Anton Križman - Grca (zato tudi Grceva ceta), politicni komisar pa je bil Ivan Fajdiga, ki ga je kmalu zamenjal Vinko Knol iz Ribnice. V njej so bili naslednji borci: Ivan Berce, Franc Boh, Franc Bolha, Janez Bolha, Jože Bolha, Stane Bolha, Ivan Bolnik (?), Franc Boštnar, Anton Brežic, Srecko Brežic, Franc Cotman, Ivan Gerbec, Alojz Grebenc, Ernest Hitejc, Karel Horvat, Ivan Intihar, Jože Intihar, Boris Jakopin, Anton Jakopin, Jože Javornik, Vili Javornik, Anton Jeras, Rudolf Kus, Stane Kus, Rudolf Likovic, Vinko Likovic, Franc Meglic, Alojz Merkun, Anton Mocilnikar, Ivan Mohor, Ivan Možek, Janez Ozanic, Ivan Primc, Anton Pucihar, Franc Pucihar, Franc Repar, Lovro Rihtaršic, Anton Skorza, Venceslav Smrekar, Viljem Sokolic, Anton Srebotnjak, Julij Škraba, Avgust Štrukelj, Franc Uršic, Alojz Virant, Franc Virant, Ivan Zalar, Edvard Zdravje, Stane Zdravje, Alojz Zupancic, Anton Zupancic (advokat), Franc Zupancic, Jože Zupancic in Pavle Zupancic z Iga; Ivan Comino, Oto Comino, Maks Kranjc z Drage in Anton Uršic - Carman iz Dobravice; Franc Gams s Kremenice; Martin Štrumbelj s Sarskega in Anton Lenarcic iz Staj. V ceti je bilo še kakih deset borcev iz Ribnice, posamezniki iz Ljubljane in Bele krajine, med njimi Anton Taborski, ki je kot kljucavnicar delal na Igu.375 Na obmocju tomišeljske obcine so se po mobilizacijskem pozivu štaba Šercerjevega bataljona v zbirnem centru v Tomišlju javili številni novinci. Po navodilu poveljstva Notranjskega odreda je pri vsaki hiši zaradi poljskih del ostal le en sam moški. Tako se je tudi tu zbralo 60 novih borcev in vec, ki so nato vsi sodelovali v bojih za obrambo Iga in svobodnega ozemlja. Najvec, kar 24, jih je bilo iz Vrbljen: Anton Alic, Martin Benko, Janez Bezlaj, Jože Dolenc, Franc Grebenc, Ivan Grebenc, Jože Grebenc, Anton Kumše - Brajdarjev, Anton Kumše - Ruparjev, Franc Kumše, Karel Kumše - Ruparjev, Franc Lesica, Ivan Lesica, Jernej Matjaž, Jože Meše - Mrakov, Jože Meše - Štefanov, Anton Modic, Ivan Modic, Jože Modic ?, Jakob Modic, Anton Pavlic, Jože Podržaj, Ivan Strle, Franc Štrumbelj in Jože Štrumbelj. Sledila je vas Brest s 13 novinci: Andrej 375 Spisek Borisa Jakopina. Korencic, Franc Kraljic, Franc Lenarcic, Jože Lenarcic, Alojz Ložar, Ivan Ložar, Jože Požar, Jože Smole, Ivan Strle, Franc Saje, Anton Škraba, Franc Švigelj in Jože Švigelj. Iz Strahomera je prišlo 12 novincev: Ivan Brancelj - Tanckov, Anton Kraljic, Peter Kraljic, Anton Mislej, Anton Mocnik, Franc Mocnik, Franc Modic, Jakob Modic, Jože Modic, Alojz Susman, Franc Susman, Alojz Šivec. Iz Tomišlja in bližnjega Podkraja je bilo 5 oziroma 6 novincev: Alojz Macek, Lojzek Macek, Frenk Mavec, Jože Mavec in Anton Škraba ter Jože Ambrož, Alojz Brancelj, Franc Brancelj, Jože Brancelj, Jože Grum in Jakob Štrumbelj. V taboru nove 5. cete, pozneje 4. cete 1. bataljona L. Šercerja NO v Vodicnici nad gostilno Anzelc v Tomišlju je bilo izmed 96 mož 19 borcev iz naših vasi, toda med njimi so bili novinci le iz Matene in Iga, sicer pa že imenovani partizani: iz Tomišlja so bili Jože Ambrož, Jože Brancelj in Alojz Macek; iz Vrbljen Ivan Grebenc, Franc Kumše, Karel Kumše, Franc Lesica, Jernej Matjaž in Anton Pavlic; iz Bresta Andrej Korencic ter iz Strahomera Jože Modic. Iz Matene so bili Jaka Kumše, Janez Platnar, Jaka Podlipec, Franc Škrjanc, Mirko Ukmar in Janez Župec ter z Iga Tone Bolha in Alojz Uršic. Po naših podatkih je torej v tem casu (po osvoboditvi Iga) bilo iz KLO Tomišelj vsaj 62 borcev, iz KLO Iška vas 42 in iz KLO Ig 95 ali skupaj vsaj 199 borcev, kar pa nikakor ni dokoncno število. Že to pa je bistveno vec, kot jih je ugotovil D. Guštin.376 Vsi novi borci so prisegli; na Igu je bila slovesna zaprisega novih partizanov že 19. maja 1942. Hkrati s skrbjo za partizansko vojsko so se izvajali tudi štabni ukrepi za obrambo svobodnega ozemlja in podkrimskih vasi. V obrambna dela so vkljucili vašcane, clane NZ in dela sposobne moške, ki se niso vkljucili v vojaške enote. Organizirali so de­lovne skupine, ki so prekopavale in rušile ceste, jih minirale, delale zapreke, to je na ceste podirale drevesa, kopale jarke in pripravljale vojaška gnezda za zasede ob njih. Sem je sodilo tudi rušenje mostu cez Želimeljšcico na cesti Škofijica–Ig in miniranje pokritega mostu cez Išcico pred italijanskim blokom. Porocnik Vincenzo Placenti, poveljnik notranje ljubljanske cete karabinjerjev, je o tem porocal visokemu komisa­riatu, kvesturi in vojaškim poveljstvom. V noci s 17. na 18. maj so na cesti Ljubljana–Ig okoli 2 km od mesta partizani prekinili prometne zveze, ker so razstrelili leseni most cez Išcico. Pricakovali so, da bodo v enem dnevu zopet obnovljene.377 Obvezna je na osvobojenem ozemlju postala zatemnitev, omejili so tudi gibanje prebivalstva in uvedli dovolilnice. Za potrebe vojske je bilo obvezno oddati vse orožje, strelivo ter drug vojaški in sanitetni material. 376 Glej op. 32; IZDG F 188/II/4-s.d.: Elenco dei partigiani appartinenti al I. BTG. »Ljubo Šercer« del Reggimento »Krim«. 377 IZDG F 161/IV št. 344 – 1942 maj 18. V skladu z odlokom IOOF o ustanovitvi oblasti na svobodnem ozemlju z dne 17. maja, ki je bil objavljen dva dni pozneje v Slovenskem porocevalcu,378 je štab Šercerjevega bataljona 19. maja izdal poseben razglas, ki sta ga podpisala Tone Vidmar - Luka in Fric Novak.379 Z njim je razglasil, da poleg partizanskega poveljstva edino oblast v kraju predstavlja OF, tj. TOOF. Na osnovi tega se je na svobodnem ozemlju podkrimskih vasi vzpostavila ljudska oblast. Ukinili so vse zakone in uredbe fašisticnega okupa­torja, odpravili okupatorsko upravo v obeh obcinskih središcih in TOOF so prevzeli oblastno-upravne funkcije v vseh civilnih zadevah. Cerkev so locili od državne oblasti in proglasili svobodo veroizpovedi. Uveljavili so tudi žensko enakopravnost. Vsem upravicencem so iz obcinske oskrbe razdelili dovlj hrane za tri mesece. Tujcem in naro­dnim izdajalcem so zaplenili premoženje in predvidevali odvzem živil najbogatejšim. Povsod se je poživilo politicno delo, prirejali so javna zborovanja in mitinge, razmahnilo se je delo mladinske organizacije in SKOJ. Na Igu je bil aktiv SKOJ usta­novljen že konec leta 1941; vodil ga je Mirko Grum iz Drage, clani pa so bili Franc Kus, Tone Pristav z Iga, Jože Grum iz Drage, ki je bil zaposlen v Gerbcevem mlinu na Igu, in Tilka Grum iz Drage. Sestanke so imeli v Gerbcevem mlinu, pri Grumovih v Dragi in pri Tonetu Hitejcu na Igu. Nastopali so proti dekletom, ki so se družila z Italijani, tiskali in razširjali propagandna gesla OF, pridobivali simpatizerje narodnoosvobodil­nega gibanja itd. Po osvoboditvi Iga so nekateri clani SKOJ odšli v partizane.380 Med najpomembnejše politicne dogodke lahko štejemo dokoncno utrditev TOOF v vseh podkrimskih vaseh. S prenosom civilne oblasti na TOOF je bila vsekakor ena prvih politicnih nalog izvolitev teh odborov, kjer jih še ni bilo in je OF delala le z zaupniki.381 Tako so na javnem zborovanju v Tomišlju, ki je bilo na dvorišcu kmetije Ivane Svete - Lukceve, 20. maja izvolili TOOF. Na zborovanju je govoril partizan Tone Jarc - Rebek, udeležil se ga je tudi stari aktivist Janez Mazi. V odbor so bili soglasno izvoljeni Janez Mavec - Gricar, kmet (1899) kot sekretar, Anton Kumše - Gostiša, kmet (1896), Johan Mavec - Jernejcek, kmet (1893), Anton Šuštaršic - Primož, kmet (1902), Franc Šuštaršic - Žerovcev, kmet (1912) in Jože Tehovnik - Šimnov, kmecki sin (1905). Dan pozneje proti veceru je bilo podobno zborovanje v Brestu na dvorišcu kmeta Mihe Tavžlja sredi vasi. Tudi tu je govoril Tone Jarc - Rebek. Soglasno so bili v TOOF izvoljeni naslednji vašcani: Franc Modic - Hacinov, kmecki sin (1910) kot sekretar, Janez Kumše - Kumšetov, kmet (1893), Slavko Peršin - Župec, kmet (1912), Jože Požar - Žagar, kmet (1903), Anton Šuštaršic 378 Dokumenti ljudske revolucije 2, o.c., str. 79 sl., št. 35; Slovenski porocevalec, letnik 3 št. 20 – 1942 maj 19. 379 Dokumenti ljudske revolucije 2, str. 88 sl., št. 40. 380 ZB Ig – Izjava Toneta Pristava dec. 1980. 381 Prim. Dokumenti ljudske revolucije, o.c., str. 88, št. 39. - Matevžev, kmet (1903) in Ivan Švigelj - Švigljev, kmet (1911). V obeh primerih je po zborovanju in volitvah sledil miting.382 Povsod drugje so ostali prejšnji TOOF, ven­dar so tiste, ki so odšli v partizane, nadomestili z novimi odborniki. Tako so odbore dopolnili v Vrbljenah in v Strahomeru. V prvem so bili Martin Furlan, Anton Kumše, Anton Modic, Franc Lesica in Ivan Susman; v drugem pa Franc Modic, Jože Kraljic, Jože Meglic, Jože Mocnik in Alojz Pikovnik. Vsi so bili kmetje ali kmecki sinovi.383 Vpliv TOOF je v teh dneh svobode mocno porasel. Skrbeli so za vse civilne zadeve, oskrbovali borce, organizirali so žene in dekleta, da so partizanom kuhale, prale, šivale in pripravljale povoje za ranjence, jim v jerbasih nosile hrano na položaje, v zasede (npr. na cesti proti Škofljici in Ižanski cesti) in na straže; cevljarji in krojaci po vaseh so popravljali cevlje in obleke itd. Ob podpori partizanov so poživili tudi politicno delo. BOJI ZA OHRANITEV SVOBODNEGA OZEMLJA Po nastanku svobodnega ozemlja partizani niso mirovali. Napadali so dolenjsko železnico od Lavrice oziroma Škofljice dalje, ovirali promet po tržaški progi ter ob-streljevali vojaške barake v Škofljici in Podpeci. Povsod so bili manjši spopadi patrulj. Italijani so že 19. maja zaceli z ofenzivnimi akcijami proti osvobojenemu ozemlju na Barju in južno od njega, kar je pripeljalo do vecjega spopada pri pokritem mostu. Hitri protiukrepi Italijanom niso bili samo prestižnega pomena, tudi iz strateških vzrokov niso mogli dopustiti, da bi partizani obvladovali ozemlje vse do predmestij Ljubljane. General Robotti je diviziji sardinskih grenadirjev ukazal, da unici svobo­dno ozemlje in zopet osvoji Ig. Zacetni okupatorjev poskus se je proti Igu usmeril iz Škofljice. Ceprav so jih podpirali tanki, so Italijani prodrli le do porušenega mostu cez Želimeljšcico. Tu so jih s hudim strojnicnim ognjem zadržali Dakijevi borci ob podpori enote Šercerjevega bataljona in preprecili popravilo tega mostu. Po nekajur­nem boju se je okupator vrnil na izhodišcne položaje. Italijani so nato z Ljubljanskega gradu s topovi obstreljevali Ig in Želimlje.384 Naslednji dan so Italijani poskušali popraviti pokriti most na Barju blizu šole, ki so ga partizani porušili v noci na 19. maj. To je zahteval italijanski bojni nacrt za prodor proti Igu, ki naj bi ga zaceli izvajati 21. maja. Vod inženircev 54. cete grenadirske divizije pod poveljstvom kapetana Gina 382 A. Kumše, Pripoved neke dobe, str. 30 sl. 383 Prav tam. 384 J. Klemencic omenja, da so zadeli okno v zakristiji in župnijski cebelnjak. En strel je poškodo- val tudi hišo Rudolfa Kukovice, poveljnika lokalnih partizanskih sil. Župnik je ob tem z zado­ voljstvom zapisal: »Dobro so prejšnji dan fotografirali (Italijani z letalom), kje je komunisticna komanda.« – J. Klemencic, o.c., str. 62 sl.; Zbornik VI/2, št 101; V/3, št 136; M. Mikuž, NOB II, str. 10; F. Strle, I o.c., str. 280 sl.; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 147 sl. Caprarija, ki naj bi most popravil, so takoj napadli partizani s strojnicnim ognjem z zvonika crnovaške cerkve. Nato so se v spopad na obeh straneh vkljucevale še nove sile. Na partizanski strani Cufijev (Ivan Jevc) vod, borci 1. cete Šercerjevega bataljona in Proletarske udarne cete; po italijanskih vesteh naj bi jih bilo okoli 150 in vec. Na italijanski strani pa so sodelovali še del vojakov kapetana Maria Brardinellija, cete podpolkovnika De Sarna in dva tanka. Ko so Italijani dobili okrepitev, so se utrdili v bližnjih hišah onstran Išcice, iz katerih so streljali s strojnicami in minometalci. Z Ljubljanskega gradu jim je pomagalo topništvo. Partizanom okupatorske vojske ni uspelo potisniti nazaj prek Išcice. Italijani so svoje premike po cesti šcitili na ta nacin, da so pred seboj gonili žene in otroke. Boji so trajali skoraj 9 ur in se koncali ob mraku, ko so se partizani umaknili. Italijani naj bi imeli v tem velikem spopadu dva mrtva in neznano število ranjenih. Na partizanski strani so padli Slavko Novljan - Lado (1. ceta), Tone Zgonc (Prolet, u. ceta) in Ivan Babnik, ki je služil za hlapca pri Volkovih z Iga, zadela ga je granata. Ranjeni so bili Jože Jakic - Dušan iz Zapotoka, Anton Bolha - Majnikov ter brata Boris in Tone Jakopin z Iga (ki jih je zdravil Franc Berce v Iški).385 Boji pri pokritem mostu partizanom niso prinesli vojaških prednosti.386 Le za en dan so zamaknili popravilo mostu, ki so ga Italijani usposobili za motoriziran napad na Ig. So pa mocno odmevali po vsej Ljubljanski pokrajini in zlasti v Ljubljani, saj so boji potekali v njenih južnih predmestjih. O tem je Edvard Kocbek, ki je s clani IOOF cakal v Polju na prehod na svobodno ozemlje prek Iga,387 v svojem dnevniku pod datumom 21. maj zapisal: »Naši so ponoci prišli skoraj do Rakovnika, italijanski topovi niso vceraj skoraj nikogar zadeli, vzdržujemo redno kurirsko zvezo med Poljem in Igom.«388 Še bolj znane so besede in ocena tega boja Edvarda Kardelja v pismu Titu: »… Zadnje partizanske akcije so v Ljubljanski pokrajini … dejansko prerasle v splošno ljudsko vstajo. Razvoj je bil tako nagel, da je iznenadil okupatorje, in bogme, priznati moram, do neke mere tudi nas same. … Vceraj so se bili že 385 ZB Ig, Izjava Joži Jalen; IZDG F 660/V/2 – Rapporto sul fatto d'Arma del 19 maggio 1942, prim. še 1942 jul.; prav tam – Nota-Scontro coi ribelli avvenuto al ponte di Studenec - Ig il 20 maggio 1942; M. Mikuž, NOB II, o.c., str. 12; J. Klemencic, o.c., str. 68 sl.; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 151 sl., 154 in op. 234; Z. Klanjšcek, o.c., str. 283; F. Strle, o.c., str. 292 sl. Glede poteka boja naj opozorim, da italijanski viri govorijo o zacetku boja pri pokritem mostu že 19. maja. Z. Klanjšcek in F. Strle ga datirata z 21. majem. Toda boj pri pokritem mostu je bil 20. maja. To trdijo italijanski viri, J. Kle­mencic, prim. k temu E. Kocbek, Tovarišija, Ljubljana 19672, str. 20 sl. in E. Kardelj v Dokumenti 2, št. 47. 386 F. Strle, I o.c., str. 295. 387 F. Strle, I o.c., str. 396 sl.; E. Kocbek, Tovarišija, str. 22/3, tu je pod datumom 23. maj zapisal, da so izvršniki izvedeli za prekinjeno zvezo z Igom cez Barje, ker so ga preplavile italijanske okrepitve. Izvršniki zaradi tega niso mogli iti k štabu 3. grupe odredov pod Krimom, ampak so šli proti Višnji Gori na Cretež in Tisovec. 388 E. Kocbek, o.c., str. 21. boji 5 minut od ljubljanskega dolenjskega kolodvora in so partizanske krogle padale do Opekarske ceste (Prulska šola). Italijani so kot blazni vse popoldne streljali s topovi z Ljubljanskega gradu. Lahko si misliš, kakšno razpoloženje je ustvarilo topovsko grmenje ter ogenj iz partizanskih mitraljezov in pušk, ki je trajal nekaj ur, vse popoldne, neposredno v ljubljanskih predmestjih! Navdušenje je ogromno …«389 Velik pomen so temu boju dajale tudi okupatorske vojaške oblasti, saj so si s popravilom mostu naslednjega dne odprle pot za pripravljeni prodor proti Igu in tamkajšnjemu svobodnemu ozemlju. Za udeležbo v boju so pozneje po predlogih divizijskega štaba grenadirjev odlikovali kar številne oficirje, podoficirje in vojake.390 Poveljnik 11. armadnega zbora, general Robotti, je 21. maja izdal povelje za napad na Ig. Nalogo je zaupal diviziji sardinskih grenadirjev. Divizijski general Orlando je za poveljnika akcije postavil podpolkovnika Fernanda Carignanija in mu dal na voljo velike sile (skoraj celotni njegov bataljon 2. polka grenadirjev, vod izvidnikov z avtomatskim orožjem in lahkimi minometi kal. 45 mm, ceto minometov kal. 81 mm in podobno ceto iz 21. minometnega bataljona; te pehotne sile so podpirale baterije topov, tanki in avtomobili, tj. dva voda tankov »M«, dva samovozna topa, dva voda avtomobilov 2. polka, vod inženircev 54. cete in še dve bateriji topov kal. 75 in 100 mm iz 13. topniškega polka, ki jih je šcitilo 100 vojakov s štirimi strojnicami). Poleg tega je celotno napredovanje podpiralo topništvo na Ljubljanskem gradu, postojanki na Rudniku in Škofljici ter letalstvo. General Orlando je odbranim cetam zapovedal: 1) pregnati upornike z obmocja Iga, da se ponovno utrdita italijanski položaj in prestiž, 2) povzrociti sovražniku cim vecje izgube in 3) v Studencu - Igu namestiti posadko, ki bo zmogla obvladati obmocje, ki bo obnovila prometne zveze in zagotovila varnost, tj. red in mir.391 Cilj napada je bil Ig, ki naj bi ga zasedli z obkoljevalnim manevrom. Ena smer prodiranja italijanskih sil je šla od pokritega mostu do križišca ceste proti Iški Loki, Igu in Kremenici, druga smer pa od križišca ceste proti Iški Loki na Staje. Zasedli naj bi tudi vse strateško pomembne tocke nad Vrbljenem, Kremenico in Igom. Napad so zaceli v ponedeljek, 22. maja, zgodaj zjutraj, tako da je bila predhodnica že okoli 4. ure 389 Dokumenti ljudske revolucije 2, št. 47; Zbornik VI/2, št. 102. 390 Prim. IZDG F 660/V/2 – 1942 jun. 28. in 30., jul. 3. in 7. ter avg. 3.; IZDG F 687/III/3 – 1942 jul. 12 in avg. 31. Odlikovani so bili kapetan Gino Caprari, porocnik Francesco Renzulli, podporocnik Giuseppe Pagani, narednik Stefano Bozzano, desetar Alfredo Ranaldi ter vojaki Italiano Bene­detti, Giuseppe Boschini, Giuseppe Tosini, Domenico Francocci, Vergilio De Angelis, Guerrino Giraldo. Za odlikovanje so bili predlagani še kapetana Mario Brardinelli in Natale Borgioli, pod­porocnik Michele Pericoli, desetar Sergio Zironi in grenadir Gino Segliedoni. 391 Prim. T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 155. zjutraj pri pokritem mostu. Tanki in druga vozila so nato prodirala po Ižanski cesti, pehota pa na obeh straneh cez polja in travnike. Cesto, ki so jo partizani zaminirali s protitankovskimi minami je cistil vod inženircev pod poveljstvom podporocnika Paganija; pri tem je sprožena mina smrtno ranila vojaka Francesca Martire, ki se je, kot pravi italijanski vir, »odlikoval po drznosti in zanicevanju nevarnosti«.392 Prodirajocemu okupatorju so stale nasproti mnogo šibkejše partizanske sile, ceprav se je z ljudsko vstajo število partizanov zelo povecalo; predvsem so bili borci narodnoosvobodilne vojske mnogo slabše oboroženi. Vodila sta jih komandant Šercerjevega bataljona Tone Vidmar - Luka in poveljnik Proletarske udarne cete Stane Semic - Daki. Prva ceta Šercerjevega bataljona, v kateri je bilo veliko domacinov pod poveljstvom Vandeka, je zavzela položaje na crti Iška Loka-Brest-Podkraj. Novo usta­novljena 5. ceta in del Proletarske udarne cete sta cakali sovražnika na crti med Igom in Želimljami. Samo obrambo Iga je prevzela Proletarska udarna ceta, ki je v stolp ižanske cerkve postavila opazovalnico in strojnico; opazovalec je bil Franc Brezovnik. Položaje proti Pijavi Gorici je branila le nekaj dni prej ustanovljena Želimeljska ceta, ki jo je vodil naducitelj Andrej Flajs - Socan. Italijani so zaceli z napadom ob 6. uri zjutraj in so z vecjim številom tankov sorazmerno hitro prodrli proti Iški Loki, kjer so naleteli na obrambno crto partizanov Iška Loka-Brest-Podkraj. Partizani, borci 1. cete Šercerjevega bataljona pod vodstvom Vandeka, so bili brez protitankovskega orožja, zato so tanke spustili skozi svoje zapore; pac pa so z vso silo udarili po okupatorjevi pehoti. V teh bojih je bil v prsi ranjen Alojz Kusold - Vasilij, ko je s patruljo šel od Bresta proti Iški Loki. Rešili so ga z bojišca in je ob podpori peš prišel v Iško, kjer je imel ambulanto Franc Berce.393 V tem spopadu je bil ranjen še en partizan. Okupatorjeve vojake so dalj casa zadrževali tudi s pomocjo zapornega ognja iz mitraljeza, ki ga je Daki postavil na zvonik ižanske cerkve in sta ga upravljala Ludvik Praznik - Suljo in Alojz Klancar - Kovac. Toda tanki so brez ovir napredovali naprej do Staj in Iga. Vse te prve spopade je od 7.30 dalje z Ljubljanskega gradu spremljal hud topovski ogenj, ki je bil sprva osredotocen na Ig, nato pa se je prenašal na Dobravico, Iško vas in Sarsko ter ponovno Ig. Obstreljevali so tudi Brest in zadeli cerkev ter Smoletovo gospodarsko poslopje in hlev, iz katerega so živino vseeno lahko rešili. V Tomišlju naj bi bil zadet Jankovicev hlev, poškodovano pa je bilo tudi šolsko poslopje, zato v njej ni bilo pouka vse do 30. 10. 1943.394 Ko sta bila ob topovskem obstreljevanju veckrat zadeta cerkev 392 IZDG F 660/V/2 – ok. 1942 jul. 31. 393 ZB Ig, Izjava Joži Jalen; ZB Ig, Gradivo za NOB – Porocilo o zbiranju gradiva Osnovna šola Lj. Šercerja – mentor Ida Zgonc - Pajk. Prim. T. Vidmar - Luka, Pred desetimi leti na Krimu, Borec 1952, str. 198 sl.; B. Višnovec, Krimska partizanska bolnišnica, Borec 1975, str. 93. 394 ZB Ig, Izjava Joži Jalen; A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c.; SŠM F 185/21 – Osnovna šola Tomišelj, kronika. in zvonik na Igu, so partizani z zvonika umaknili strojnico in italijanska pehota je nato hitreje napredovala proti Igu. S tem je bila oslabljena sama obramba Iga, ceprav so imeli tudi drugi mitraljezi dobre položaje. Vandkova ceta, ki se je tudi v Mateni nekaj casa upirala sovražniku, se je morala po petih urah boja umakniti, ker je držala predolgo obrambno crto. Druga italijanska kolona, ki je zaradi min na Ižanski cesti pocasneje napredovala, je medtem že prišla do Iga, kjer je zacela partizanska obramba pešati zaradi hudega to-pniškega obstreljevanja. Pri tem sta padli tudi civilni žrtvi: Marija Merkun - Petraceva mati (69 let), ki jo je zadelo v domaci hiši in deklica Ana Jakic (10 let). Proti poldnevu so italijanske enote stisnile Ig s treh strani. V boju od blizu, tudi od hiše do hiše, so borci Proletarske udarne cete zapustili vas. Njen borec Stane Zdravje je boj opisal takole: »Bili smo na položaju pri Jakicu in Cankarju, to je v hišah na zacetku vasi na levi strani proti Ljubljani, ko so Italijani napadli. Najprej smo streljali s tal, nato pa smo šli na podstrešja, od kjer je bil razgled boljši in zadetek si­gurnejši. Kolikor je bilo možno videti, smo veliko Italijanov izlocili iz boja. Mi pa nismo imeli nobenih izgub. Položaj smo držali, dokler ni Arti ukazal umika zaradi prevelike premoci sovražnika. Nismo še prišli do gozda, ko so Italijani vdrli v vas.«395 O umiku ni nihce obvestil 5. cete, ki je držala bojno crto na vzhodu. Ko je utih­nilo streljanje na zahodu, je vecji del cete odšel proti Igu in prišel v vas, ki jo je že zasedel okupator. Zopet je vzplamtel boj, zlasti pri »crnih vratih« in okoli gradu. V boju na nož med Abijevo skupino, ki je prišla s položajev na Kremenici, in grenadirji je padel še Stane Borštnar z Iga. Kmalu zatem je bilo konec bojev. Po osmih urah od zacetka italijanske akcije so okupatorji kljub odporu partizanov zasedli Ig in vecino podkrimskih vasi na robu Barja. Italijani so imeli po lastnih porocilih 4 mrtve in 11 ranjenih. Na partizanski strani sta bila dva mrtva in 5 ranjenih. Partizanske cete, ki so nekaj casa s strojnicnim ognjem še nadlegovale Italijane, so se umaknile v Iško, Gornji Ig in na Golo.396 Boj za Ig je bil dotlej najvecji boj slovenskih partizanov v Ljubljanski pokrajini, ki je imel celo znacaj frontalnega boja. V njem seveda ni bilo mogoce zmagati. Partizanske enote niso bile primerno oborožene in so bile v veliki meri sestavljene iz novincev. Toda poudariti je treba, da so se domaci novinci odlocno in srcno borili. 395 ZB Ig, Gradivo za NOB, o.c. 396 Zbornik VI/2 št. 101, 102, 124; Zbornik VI/3 Št. 9, 15, 135, 136, 138; IZDG F 660/V/2 – 1942 jul. 5. in ok. 31.; F 660/V/2 – Scontro di Studenec - Ig del 22. maggio 1942; ZB Ig, Gradivo za NOB, o.c.; J. Klemencic, o.c., str. 68–75; podrobno za boj na Igu F. Strle, I o.c., str. 292–300; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 155–159; M. Mikuž, NOB II, o.c., str. 12–14; Z. Klanjšcek, NOV, o.c., str. 282 sl.; M. Gucek, Šercerjeva brigada, o.c., str. 25. Osvoboditev Iga, svobodno ozemlje in nato boji z okupatorjem so mocno povezali prebivalstvo podkrimskih vasi. Lahko bi rekli, da so v teh bojih sodelovali vsi. Moški so se borili, ženske so zbirale živila in kuhale hrano za borce, ki so jo mladinci in dekleta nosili na položaje.397 Bilo je, kakor poje narodna pesem: »… ve boste kuhale, mi pa streljali.« Ig je bil, ko so vanj tega deževnega dne vdrli italijanski vojaki, na pol prazen. Del mož in fantov se je boril, del prebivalstva se je umaknil v gozdove. Že dan pred tem in še zlasti v noci na 22. maj je civilna oblast, TOOF in njegov sekretar Martin Meglic, organizirala za prebivalstvo, ki se je pred topniškim ognjem zatekalo med drugim tudi v klet županove hiše in župnišce, umik iz ogroženega obmocja. Umaknili so se v vasi Kot, Iška vas, Iška, Golo in Drago ter tamkajšnje gozdove. Z živino, hrano in oblacili so se na vozovih odpeljali na varno.398 Okupatorjevi vojaki so ob vdoru na Ig zaceli divjati po vasi. Zažgali so hiše na zacetku vasi, kjer so se partizani uporno branili (Anzelcevo, Stojcevo, Kršmancovo, Cankarjevo in Škuljevo), in gospodarska poslopja (Majnikovo in Podržajevo). V topniškem obstreljevanju je bila poškodovana tudi šola in uciteljstvo je bilo skoraj ob vse premoženje. Moške, ki so še ostali v vasi, so odgnali na grad, ženske, otroke in starce, ki so se deloma zatekli v župnišce, pa so zgnali v kot pri cerkvenem zidu ter jim grozili, da jih bodo postrelili. Zaprte žene so obcasno spustili, da so nakrmile živino, pomolzle, skuhale jedi in prinesle vodo ter mleko za otroke. Strahovali so jih celih pet ur, toda ljudje so se obnašali pogumno, celo otroci niso jokali. General Orlando je v svojem porocilu poveljstvu 11. armadnega zbora med drugim izrecno poudaril, da je prebivalstvo navidez mirno.399 Medtem so vojaki plenili po hišah ter trgovinah in naropano blago (kolesa, obleke, šivalne stroje, tudi živino itd.) vozili v Ljubljano. Mnoge hiše so opustošili in ponesnažili. Nekaj dni so se znašali nad ljudmi, popivali in se gostili z vsem, kar so dobili. Polovili so kokoši, jemali jajca, pobili zajce, tudi prašice, govedo pa odpeljali.400 Kdor ni odpeljal ali dobro skril svojih reci, je bil ob vse premoženje. Druge vasi so bile manj poškodovane; Iška 397 Npr. v Vrbljenah so kuhali pri Grebencevih (vulgo Kocjanovih), zlasti domaci Lojzka in Marija ob pomoci Lojze Dolenc, Ivane Lesica, Pavle Kumše, Ane in Lojze Meše, Cilke Modic ter Francke in Milke Tancek. V Tomišlju je kuhala Ivana Svete (Lukcova), sodelovale pa so Lojza in Slavka Kumše, Mihaela Jankovic in Prodnarjevi dve, ki sta služili pri Toncljevih; hrano so nosile na polo- žaje med Igom in Mateno. V Brestu so kuhali v hiši Marije Modic (Hacinove Micke), hrano pa je z »garo« vozil borcem njen necak Rado Modic. V Iški vasi so kot središce zbiranja hrane dolocili gostilno Podlipec; tu so kuhali in hrano posredovali na fronto. Na Igu je bila tocka za to pri gos- tilni Javornik. Prim. A. Kumše. 398 ZB Ig, Kronika Iga, str. 6; J. Klemencic, o.c., str. 62 sl. 399 IZDG F 667/III/1 – 1942 maj 24.: »… popolazione in apparenza tranquilla …« 400 SŠM F 185/21 – Iz šol. kronike Ig; ZB Ig, Gradivo za NOB, o.c.; ZB Ig, Kronika Iga, str. 6; J. Kle­ mencic, o.c., str. 68 sl. Loka skoraj nic, ker v vasi ni bilo bojev. Nekoliko bolj je bila prizadeta vas Matena, kjer je bila deloma porušena hiša Franca Modica in je pogorel hlev Martina Juha; okupator je obstreljeval tudi cerkveni stolp. Brez škode sta ostali vasi Staje in Kot.401 Ko so se pobegli prebivalci – tudi na poziv italijanskih oblasti – zaceli po nekaj dneh vracati na svoje domove – skoraj polovica mož in fantov je ostala v partizanih – so bili osupli, obupani in besni na okupatorja zaradi požganih, oropanih in onesna­ženih hiš. Obup so pregnali z delom pri urejanju domov in s poljskimi opravili, srd na okupatorja pa je ostal. Konec maja so po vaseh popravili elektricno napeljavo in obnovili tudi racionirano preskrbo. Stanje v podkrimskih vaseh se je zacelo urejati. Po odhodu glavnine cet so okupatorji pustili na Igu in v Iški vasi, ki so jo še po­sebej želeli imeti pod nadzorstvom, vecji posadki. Na Igu so zaceli na gradu posebej utrjevati novo postojanko, ki naj bi varovala kraj in bila hkrati opozorilo partizanom na Krimu in Mokrcu. V njej je bila sprva cela ceta sardinskih grenadirjev pod vod­stvom porocnika Iva Martinellija, ki ga je junija zamenjal Rico Manfredi. Pozneje se je število posadke zmanjševalo. Še v casu Martinellija so Italijani, ki so se držali ukazov poveljstev vojaških oblasti, v vasi storili nov zlocin. 26. maja so pri pokopališcu na Igu ustrelili domacina in borca 5. cete Alojza Avanzo, ki so prijeli ga morda po izdaji, ko se je zatekel domov. Vašcani so ta umor zelo obsojali.402 Takrat so izpustili tudi na gradu zaprte moške, tudi tiste, ki so se vrnili iz prebega in so se morali javiti posadki na gradu. Zanje sta posredovala ižanski župnik J. Klemencic in župan M. Merzel, ki sta tudi s podpisoma na seznamu zaprtih potrjevala, da so vsi protikomunisticno, tj. protipartizansko usmerjeni.403 Na Igu so italijanske oblasti obnovile tudi karabinjersko postajo, ki jih je bilo v Ljubljanski pokrajini tedaj le še 39; njen sedež je bil v »kasarni« na Trnku in v mežnariji. Povecali so tudi število karabinjerjev v njej. Od konca maja do oktobra 1942 se je njihovo število povecalo z 11 na 18.404 V Iški vasi je italijanski vojaški oddelek zasedel šolsko poslopje, ki so ga skupaj s cerkvijo spremenili v utrjeno postojanko; tank med obema je služil kot bunker. Zazidali so okna in pustili samo strelske line ter poslopje obdali s hlodi. V klet šolskega poslopja so vojaki zapirali domacine in jih zasliševali v uciteljevem stanovanju, ki so ga spre­menili v pisarno. Kmalu so zasedli tudi Štembalovo (Mihelckovo) hišo, prvo na cesti od ižanske smeri. Nastanili so se tudi v cerkvi sv. Križa. Iz teh strateško pomembnih poslopij so Italijani nadzirali to najbolj partizansko izmed podkrimskih vasi.405 401 J. Klemencic, o.c., str. 81. 402 T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 159; J. Klemencic, o.c., str. 76 sl. 403 J. Klemencic, o.c., str. 78 sl. 404 IZDG F 659/III – 1942 maj 31. in jun. 2.; F 659/I – 1942 jul. 6., avg. 11., sept. 4., okt. 2. in nov. 3. 405 SŠM F 185/21 – Šolska kronika Iška vas. LETO GROZOT, OMAHOVANJA IN VZTRAJANJA (OD JULIJSKE OFENZIVE DO KAPITULACIJE ITALIJE) PREVLADA ŠERCERJEVEGA BATALJONA V PODKRIMSKI IN NOTRANJSKI POKRAJINI Potem ko je okupator ponovno zasedel Ig in barjanske vasi, je Šercerjev bataljon NO nadziral obsežno ozemlje ob železniški progi vse do Rakeka in posegel celo prek proge v Polhograjske Dolomite. Lahko recemo, da je bil bataljon vse do zacetka velike italijanske ofenzive, ki se je zacela 16. julija 1942, gospodar podkrimske in notranjske pokrajine.406 Njegove cete so povsod napadale sovražnika. Po umiku iz bojev na Igu se je 1. ceta Šercerjevega bataljona 23. maja zbrala v Iški in na Gornjem Igu ter svoj tabor postavila v Iškem Vintgarju, približno tam, kjer sedaj stoji hotel Iški dom. Že naslednjega dne, to je še v casu, ko so okupatorske sile cistile ozemlje južno in severno od dolenjske železnice med Škofljico in Grosupljem, je zacela z ofenzivnimi akcijami.407 Z obstreljevanjem je vznemirjala posadko na Igu. S to prvo akcijo po padcu Iga je bila morda povezana smrt partizana, ki so ga Italijani 23. maja zvecer ob 22. uri ustrelili, ko se je približal okupatorjevi opazovalnici.408 Ceta je tudi pozneje veckrat vznemirjala italijansko posadko na Igu.409 Tako je bilo tudi 27. maja, ko so ob 13. uri partizani obstreljevali ižanski grad. Po Orlandovem porocilu Robottiju sta bila italijanski strelni ogenj in cišcenje obmocja neuspešna.410 Borci 1. cete so italijansko posadko ponovno vznemirjali že tri dni pozneje.411 V juliju so partizani še povecali psihološki pritisk proti Igu. 2. julija so zasedli gradic Brest in od tam vec noci streljali na ižanski grad (ki je oddaljen 2 km).412 V noci s ponedeljka na torek 6. In 7. julija so zgodaj zjutraj z nekaj desetinami borcev napadli Ig. Streljali so tudi proti zvoniku in župnišcu, kjer je verjetno bilo poveljstvo posadke. Italijani so 406 M. Gucek, Šercerjeva brigada, o.c., str. 25. 407 Prim. IZDG F 667/II/l – 1942 maj 24.; T. Ferenc, Ljudska vstaja I, o.c., str. 161 sl. 408 IZDG F 670/II/2 – 1942 maj 24. 409 Prim. T. Ferenc, o.c., str. 159. 410 IZDG F 667/II/2 – 1942 maj 27. 411 Prim. T. Ferenc, o.c., str. 159. 412 IZDG F 110/A/II, Vesti, št. 3 – 1942 jul. 9. odgovorili s strojnicami in bombami, streljali so tudi s topovi z gradu. Partizani so se umaknili brez žrtev,413 vendar to niso bili edini spopadi 1. cete z okupatorjem. Tudi ižanska italijanska posadka je bila precej aktivna in je veckrat šla v vecje patruljne in ocišcevalne pohode na obmocju Krima, ki so bili predvsem odgovor na napade partizanov 1. cete Šercerjevega bataljona. Poglejmo si nekaj teh nastopov. Oddelek strelcev in karabinjerjev je 8. junija izvedel ofenzivno akcijo na obmocju Strahomerja in v bližini kraja so jih napadli partizani. Le previdnost je italijanske vojake rešila pred hujšimi posledicami. Številcna premoc in hitra protiakcija Italijanov sta partizane prisilila k umiku.414 Nekaj dni pozneje je patrulja 1. cete pricakala oddelek 23. bataljona obmejnih enot (GAF), ki je z nekaj oklepnimi vozmi (tanki M) na obmocju Iške vasi opravljal ocišcevalno akcijo. Partizanska patrulja se je morala pred sovražnikovim ognjem umakniti. Italijani so imeli ranjenega vojaka, našli pa so krvave sledi, strelivo in vojaška oblacila na položajih partizanov. Istega dne so partizani napadli Italijane tudi v Crni vasi in ranili tri sovražnike.415 Sredi belega dne 18. junija so partizani zaceli obstreljevati postojanko Iška vas, kjer so se že pred tem vgnezdili okupatorji, in ubili njihovega podcastnika.416 Naslednjega dne so partizani porušili leseni most na poti Škofljica–Ig, ponoci pa so neznanci pognali v zrak transformatorsko postajo (cabina elettrica) med Iško Loko in Igom. Po poznejših podatkih in lastnem priznanju na zaslišanju ob predaji je to storil Franc Zupancic z Iga (roj. 1. oktobra 1924), ko je bil že partizan, ob pomoci Franca Kusa z Iga (roj. 17. marca 1923) in drugih partizanov.417 Morda je bilo prav s tem sabotažnim dejanjem povezano povelje nacelnika štaba 11. armadnega zbora polkovnika Annibala Galla poveljstvu tankovske cete, naj 20. ju­nija zjutraj pošlje dva srednje težka tanka poveljstvu ižanske posadke.418 Že 21. junija ponoci so partizani z avtomatskim orožjem streljali na blok na Igu, dan pozneje pa zgodaj dopoldne (ob 7.30) ponovno obstreljevali posadko v Iški vasi, kjer so ranili enega grenadirja.419 Le dva dni pozneje so akcijo ponovili in spet lažje ranili nekega grenadirja.420 Med tem so partizani, da bi prizadeli italijansko posadko v Iški vasi 413 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 1 f 59223. 414 IZDG F 658 /III/1 – 1942 jun. 8; F 670/II/2, Diviz. Granatieri – 1942 jun. 9. 415 IZDG F 670/II/2, Diviz. Granatieri – 1942 junij 11. 416 Prav tam – 1942 junij 20. 417 IZDG F 160/V – 1942 nov. 10.; F 670/II/2, Diviz. Granatieri – 1942 jun. 19. Tako je porocal kara­ binjerski podporocnik Nicola Testa visokemu komisariatu. E. Grazioli je nato zahteval, naj se proti njima naredi prijava na vojaško vojno sodišce (Tribunale Militare di Guerra, TMG). 418 IZDG F 660/IV/c – 1942 jun. 19. 419 IZDG F 670/II/2, Diviz. Granatieri – porocilo 1942 jun. 21.; prav tam, porocilo 1942 jun. 22. Oku­ pator je v vasi zaradi tega še huje šikaniral prebivalstvo in ljudi, za katere je sodil, da so blizu partizanom. 420 IZDG F 668/II – 1942 jun. 25. in njeno oskrbo, zaprli vaški vodovod v Krvavicah v Iškem Vintgarju. V povezavi s tem so tudi sicer nadzorovali Iško vas in streljali na vsak premik vojakov (kakor smo že videli). Ker je ostalo brez vode tudi prebivalstvo vasi, so se ljudje zaceli, kakor poroca Orlando poveljstvu armadnega zbora, izseljevati v Tomišelj, Iško Loko in na Ig. Italijanski vojaki so zaceli ropati zapušcene hiše.421 V dneh, ko so se Italijani na terenu že zaceli pripravljati za svojo veliko ofenzivo, so partizani 8. julija unicili mali most in telefonsko zvezo med Škofljico in Igom, kjer so požagali 17 drogov in pobrali okoli 800 m žice. Ko so inženirci, ki jih je spremljal vod karabinjerjev, poskušali škodo popraviti, so jih napadli partizani. Pri spopadu so imeli Italijani šest ranjenih, kolikšne so bile izgube partizanov, vir ne pove. Istega dne so bili boji tudi pri bližnji Pijavi Gorici, kjer je padel partizan Franc Bolha, ranjen pa je bil Boris Jakopin, oba z Iga; zajetega Italijana so ustrelili.422 Naslednjega dne so partizani prodrli skoraj do Ižanske ceste in se nato umaknili proti Mateni, toda že v noci na 11. julij so prekopali cesto Ljubljana–Ig pri Kožuhu 10 m na široko in Matensko cesto neposredno za mo-stom. Že pred tem so Italijani prišli v vas Brest in iz povracilnih ukrepov z ižanskega gradu streljali na Iško vas, kjer je pogorelo 39 poslopij.423 Aktivna je bila tudi 5. ceta I. bataljona L. Šercerja, ki je imela neposredno po padcu Iga tabor pri zaselku Planinica, od 8. junija pa je bila to 4. ceta. Po napadu Italijanov so tabor po desetih dneh prestavili v Dedendol nad Podkrajem. Komandir cete je postal Riko Metlikovic, ki je odšel v partizane po napadu karabinjerjev v Želimljah, politkomisar cete je bil Miro Pezdir, ki ga je po napadu na Planinico zamenjal Tone Jarc iz Crne vasi. Že 25. maja je ceta napadla postojanko Podpec (pri Kobiju), v zacetku junija pa so Italijani napadli cetni tabor v Planinici; takoj ko so se ustalili v novem taboru, so sledili novi napadi. 7. junija je prvi vod cete obstreljeval italijanske barake na Rudniku, 1. desetina 2. voda pa je 18. junija odšla do Ljubljanice pri Liparju, se pre­peljala na levi breg reke in minirala progo med Borovnico in Notranjimi Goricami. Še pred tem so demonstrativno napadli novo italijansko postojanko v cerkvi sv. Ane nad Podpecjo. Na eni izmed oskrbovalnih poti so Italijani 13. maja v Vnanjih Goricah zajeli Antona Bolho z Iga, ki so ga karabinjerji z Brezovice še isti dan ustrelili. Pred zacet­kom italijanske ofenzive so cesti iz Podpeci in z Iga onesposobili za promet, porušili so mostove in na cesto posekali smreke.424 Zelo pogosto so napadali tudi železniško 421 IZDG F 110 A/II, Vesti, št. 3 – 1942 jul. 9.; ZB Iška vas, Dogodki, o.c.; M. Škraba – izjava z 1975 dec. 15. 422 IZDG F 671/I/1, Porocilo 11. armadnega zbora 2. armadi 1942 jul. 8.; F668/ III, telegraf 8. 7. 1942; F 110 A/I, Vesti, št. 5 – 1942 jul. 8.; izjava Borisa Jakopina. 423 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 4 – 1942 jul. 9.; ibidem, Vesti, št. 5 – 1942 jul. 9.; ibidem, Vesti, št. 6 – f 59231. 424 A. Kumše, Pripoved neke dobe, str. 43 sl. progo med Verdom in Borovnico (npr. 8. in 12. junija). Ob navduševanju in vzdušju zaradi svobodnega ozemlja ter uspešnih partizanskih bojih je tudi na podkrimskem obmocju v narodnoosvobodilnem gibanju prihajalo do podobnih slabosti in napak kakor drugje po Ljubljanski pokrajini. Na kratko, tudi tu so se kazali znaki vojvod­stva in samopašnosti ter notranjih trenj v posameznih partizanskih enotah, pa tudi pojavi sektašenja s strani clanov KPS v prepricanju, da revolucionarni boj prehaja v svojo drugo razvojno stopnjo. Kakor drugje je tudi v podkrimskem obmocju poleg upravicenih ukrepov prišlo do napacnih korakov, ki so negativno vplivali na ljudi. Premalo je bilo povezanosti pri ukrepanju med partizanskimi poveljstvi in terenskimi aktivisti in TOOF. To se je pokazalo predvsem pri oskrbovanju s hrano (rekvizicijah) in streljanju ljudi, obsojenih zaradi narodnega izdajstva. Po ustrelitvi Janeza Mrkuna in Valentina Jenka na Igu v majskih dneh, kar so vsi sprejeli kot upraviceno nujnost, je v juniju (21.) doletela ista kazen tudi tomišeljskega obcinskega tajnika in organista, ki je kot nekdanji gorec delavec prosvetnega društva postal zaprisežen clan Slovenske zaveze in legionar (Slovenske legije) ter organiza-tor nasprotnikov OF.425 Ob istem casu, v noci na 21. junij, so partizani aretirali tudi tomišeljskega župana in gostilnicarja Franca Bezlaja - Lencka (roj. 26. 2. 1902), ki bi ga verjetno cakala ista kazen. Obdolžili so ga namrec sodelovanja z okupatorjem in celo izdajstva. Toda Bezlaj je še isto noc ušel, se zatekel v Ljubljano, iskal zašcito pri Italijanih in sam zaprosil za zašcitno internacijo (»internamento protettivo«).426 Kot potencialne ovaduhe, kar je med njimi kdo tudi res bil, so v tem casu poslali v smrt družine ciganov iz Vrbljen in Podpeci. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile vsaj okoli 70 Romov.427 Že v juliju, nekaj dni pred zacetkom velike italijanske ofenzive, so partizani v Tomišlju v hiši pri Mihavcu prijeli Miro Lampret, roj. Rozman, z desetletno hcerko, ko je s konjem in vozom iz Ljubljane prišla po živila. Ker je njen mož, ljubljanski trgovec, že sodeloval z Italijani, so iz bo­jazni, da bi tudi onidve ovajali, obe ustrelili.428 Med ljudmi je najbolj odmevala smrt bivšega orožnika Alojza Cusa, ki so ga borci 5. cete ustrelili že meseca maja po ovadbi, da je izdajalec. Nato se je izkazalo, da je delal za OF še preden je odšel v partizane ter 425 IZDG F 123/II f 70972; F 110 A/II f 59743 – 1942 jul. 23.; prav tam, Vesti, št. 3 – 1942 jul. 9. V virih je nekaj zmede v povezavi z datiranjem, vendar se zdi, da je bil ustreljen že 21. junija in ne, da so ga aretirali šele v noci s 23. na 24. junij. 426 IZDG, Visoki komisariat F 14-konvolut F. Bezlaj – 1942 jul. 17. Zgodbo, da je Bezlaju pomagal pobegniti »pošten« partizan, povsem zavraca kot blatenje OF in NOV Jože Brancelj, Pripombe k kroniki; A. Kumše – 1987 okt. 24. 427 J. Klemencic, o.c., str. 80; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 352 sl., 566 sl.; D. Guštin, o.c., str. 489, op. 155; IZDG, NOB tisk, P-116. 428 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 19 – 1942 jul. 23. da je bila ovadba le stvar osebnega mašcevanja.429 O tem primeru je spregovoril Franc Popit, inštruktor CK KPS na Notranjskem, na partijski konferenci za osvobojeno ozemlje na Cinku v Kocevskem Rogu.430 Konferenco so sprožile prav omenjene težave, ki jih je želelo vodstvo KPS v dobro narodnoosvobodilnega gibanja cimprej razcistiti in napake odpraviti. Priprave zanjo so stekle že konec junija, zacela pa se je 5. julija in trajala tri dni. Na njej je bilo 92 de­legatov iz vojaških enot in s terena. Iz podkrimskih vasi sta bila na konferenci Janez Japelj, politicni komisar 1. cete Šercerjevega bataljona, clan KPS od avgusta 1941, in Jože Mazovec - Tine Dolgan, obvešcevalec glavnega poveljstva in clan partije od leta 1930, ki je kot nekdanji aktivist na podkrimskem obmocju dobro poznal tamkajšnje razmere. Na konferenci je Boris Kidric v svojem referatu o odnosu zaveznikov do partije obsodil pojave sektaštva pri clanih partije, Franc Leskošek je kot komandant glavnega poveljstva narodnoosvobodilne vojske obsodil vojvodstvo in samovoljo v partizanskih enotah ter ju oznacil za škodljiv pojav za narodnoosvobodilno gibanje. Vse to je nato obsodil tudi Edvard Kardelj v posebnem clanku. V povezavi s tem je prišlo do nekaterih kadrovskih sprememb tudi v enotah Šercerjevega bataljona NO.431 VELIKA ITALIJANSKA OFENZIVA IN PODKRIMSKE VASI Že od casa, ko je bila v Ljubljanski pokrajini na italijansko vojsko prenešena skrb za varnost javnega reda in miru ter se je zacel izvajati njen nacrt »Primavera«, sta se tako general Robotti, poveljnik 11. armadnega zbora, kakor general Roatta, komandant 2. armade, zacela pripravljati na veliko ofenzivo proti partizanom in v narodnoosvobo­dilno gibanje vkljucenemu slovenskemu ljudstvu. Le nekaj dni pred osvoboditvijo Iga in pred nastankom svobodnega ozemlja je Robotti v posebnem porocilu Roatti opisal položaj v Ljubljanski pokrajini. Že takrat je poudarjal, da partizanske sile hitro narašcajo in hkrati z njimi tudi njihova dejavnost. Zaradi tega je po njegovem mnenju padal ugled italijanskih oblasti in vojske pri slovenskem prebivalstvu, ki se pokori le sili – spoštovanje vzbujajoci sili. Robotti je že takrat racunal na veliko ofenzivo in je v povezavi z njo zahteval vrsto represivnih ukrepov in dodatne vojaške sile. Trdil je, da je mogoce le z odlocno, dolgotrajno in socasno akcijo na velikem ozemlju racunati na 429 A. Kumše, Pripoved neke dobe, str. 50. 430 Dokumenti ljudske revolucije 2, št. 98 str. 286: »Glede likvidacij: Na barjanskem okrožju so lik­ vidirali pristaša OF, ker je sporocilo prišlo prepozno. Zato bi predlagal, naj vrše likvidiranje in aretacije skupine iz obvešcevalnih vrst, da se kaj takega ne bo vec zgodilo.« 431 Dokumenti ljudske revolucije 2, št. 98, str. 208–289; M. Macek, Spomini, Ljubljana 1981, str. 139 sl; V. Deželak, Konferenca na Cinku julija 1942, Ljubljana 1982, v zbirki Spomeniki delavskega revolucio­ narnega gibanja in narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem, zvezek 28; E. Kardelj, O nekaterih nevarnih pojavih v partizanskih vrstah, v Dokumenti ljudske revolucije 2, str. 420–423. unicenje uporniške dejavnosti in odpraviti endemicno stanje upora.432 Ko so partizani prešli v ofenzivo, je Robotti ponovno sporocil poveljstvu 2. armade, da se razmere v Sloveniji naglo poslabšujejo, med drugim tudi zaradi prešibkih italijanskih vojaških sil v pokrajini. Pricakoval je namrec, da bodo partizani zelo povecali svoje sile na obmocju Krima, Mokrca, Molnika in Pugleda, ki ga je oznacil za utrdbo ljubljanske kotline (»bastione della piana di Lubiana«), in nato poskušali osvojiti Ljubljano. Ponovno je izrecno poudaril, da je nujno cimprej prevzeti pobudo v operacijah in je ne prepušcati partizanom.433 Verjetno je v povezavi s tem neposredno po ponovni osvo­jitvi Iga zahteval, naj se s celim polkom grenadirjev preceše ozemlje med Blokami in Ljubljano ter obmocje zahodno od Grosuplja (tj. obmocje Krima, Mokrca, Molnika in Pugleda). S tem manevrom naj bi Ljubljano, središce narodnoosvobodilnega gibanja, osamili od najbolj grozecih partizanskih oddelkov. 26. maja je Robotti na sestanku poveljnikov svojih enot razpravljal o ukrepih, ki bi jih bilo treba uveljaviti v povezavi z ofenzivo proti NOV in hkrati v boju proti civilnemu prebivalstvu. Naslednjega dne je poveljnike pozval, naj k predvidenim ukrepom in operacijam pošljejo pripombe in dopolnitve; odgovor je pricakoval do 5. junija. Najpomembnejša tocka ukrepov je bila predvidena izselitev prebivalstva (»sgombere delle popolazioni«), ki naj bi zajela okoli 30.000 ljudi.434 V povezavi s predvideno množicno internacijo prebivalstva iz Ljubljanske po­krajine, ki jo je neko dnevno povelje vsem enotam 11. armadnega zbora oznacilo za najlepšo novo italijansko deželo,435 je tudi visoki komisariat že v prvi polovici junija sporocil svoje mnenje. Menil je, da v koncentracijska taborišca ni mogoce internirati tolikšnega števila Slovencev, ker so ta polna internirancev iz Julijske krajine, novih dežel okupiranih ozemelj in Libije, pa tudi ker so ta taborišca – ki so tako ali tako polna – premajhna, da bi sprejela tako veliko število Slovencev. Poudarili so, da tudi sicer iz državnih varnostnih motivov ne bi bilo koristno, da bi tako veliko število oseb, ki so politicno sumljive, internirali v obcine starih pokrajin.436 Ko je Mussolini 1. junija prenesel na vojaško oblast v Ljubljanski pokrajini vse pristojnosti za obrambo javnega reda in ji podredil tudi vse oborožene enote, ki so doslej sodile pod civilno oblast, tj. visoki komisariat, so priprave za ofenzivo naglo stekle.437 Že teden dni pozneje je general Roatta imenoval generala Robottija za po­ 432 IZDG F661/III/3 – 1942 maj 12.: »… con ripercussioni indubbie sul nostro prestigio presso questa gente slovena che – sarŕ mai detto abbastanza – non si piega che alla forza, alla forza imponente.« 433 IZDG F 660/III/1 – 1942 maj 22. 434 IZDG F 661/III/6 – 1942 maj 27. 435 IZDG F 180/II/l – 1942 april 2., »questa bellissima nuova provincia italiana«. 436 IZDG F 662/I – 1942 jun 11. 437 Prim T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 208 sl. veljnika italijanskih sil, odrejenih za ofenzivo. V povelju je navedel tudi ukrepe, ki naj jih vojska v casu ofenzive izvaja tako proti partizanom kot tudi proti civilnemu prebivalstvu (prepoved gibanja; prepoved prometa z lokalnimi vlaki in avtobusi; ustrelitev oseb; kakorkoli povezanih z uporniki; požig domov in vasi, katerih prebivalci so vkljuceni v narodnoosvobodilno gibanje itd.; posebej je predvidel internacijo vseh za vojsko sposobnih moških).438 Poudaril je ukrepe za varstvo strateško pomembne železniške proge Zalog–Ljubljana–Trst in dolocil vojaške sile, s katerimi bo v casu ofenzive razpolagal Robotti. Poleg obeh divizij 11. armadnega zbora (Grenatieri di Sardegna, Isonzo) je Robotti dobil še diviziji Macerata (general Eduardo Quarra Sito) in Cacciatori delle Alpi (general Vittorio Ruggero), ki sta prišli v Ljubljansko pokrajino kot dodatna sila za ofenzivo po 7. juniju. Poveljstvo 11. armadnega zbora je do konca junija pripravilo nacrt za ofenzivo. Z njo naj bi obnovili italijansko oblast v pokrajini in pridobili ugled, ceprav bi morali pri tem uniciti vso Slovenijo in njene prebivalce. General Roatta se je z nacrtom strinjal in ponovno poudaril, da je treba udariti z vso silo ter nasprotnika materialno in moralno zlomiti.439 Poleg omenjenih štirih divizij je dobil Robotti za velikopotezno ofenzivo na razpolago še naslednje enote: 3. bataljon 311. pešadijskega polka, dva bataljona karabinjerjev, 182. mitralješko ceto ter policijske in druge podobne sile iz Ljubljanske pokrajine. Kasneje še 160. in 211. avtomobilski oddelek, dva elitna bataljona (72. in 85.) crnih srajc »M«, dve legiji crnih srajc ter enoto inženircev. Razpolagal je tudi z 41. in 113. eskadriljo letal ter 98. skupino bombnikov. Vse te italijanske vojaške sile z vsemi vrstami orožja so štele skoraj 60.000 mož.440 Ob prihajajoci ofenzivi in porastu partizanskih enot je glavno poveljstvo NOV v tem casu preuredilo vojaške enote. Že konec maja se je pojavila pobuda, da bi ustanovili zelo gibljivo in udarno enoto, do cesar je prišlo, ko so 12. junija 1942 v Zapotoku ustanovili 1. proletarski udarni bataljon Toneta Tomšica. Naloga za ustanovitev enote je bila zaupana Stanetu Semicu - Dakiju, komandantu 5. bataljona NO, ki je nato postal poveljnik novega bataljona. Vanj so prišli najboljši borci 1. in 5. bataljona NO, med njimi tudi mnogi borci iz podkrimskih vasi. V zadnjih dneh junija, ko je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja in vojske že vedelo za italijanske ofenzivne priprave, je prišlo na Dolenjskem in Notranjskem do vecje preureditve slovenske partizanske vojske. Glavno poveljstvo (GP) je obdržal Franc Leskošek - Luka, politkomisar pa je ostal Ivan Macek - Matija. Glavno poveljstvo je 25. junija preuredilo vojsko. 3. grupo odredov, ki je številcno zelo narasla, so razdelili na 3. in 5. grupo odredov. Tretjo grupo sta sestavljala Krimski in Polhograjski odred, 438 IZDG F 662/I/9 – 1942 jul. 7. 439 IZDG F 660/III/2 – 1942 jun. 8; prim. T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 391, 400 sl. 440 Prim. T. Ferenc, o.c. poveljnik je postal Mirko Bracic – Bradac, politkomisar pa Ante Novak. Peti grupi je poveljeval dr. Marijan Dermastia - Urban, politkomisar pa je bil Jože Nose - Špan, sestavljali so jo Belokranjski, Krški in Zahodnodolenjski odred. Že po zacetku ofenzive so 16. julija 1942 iz bataljona Toneta Tomšica ustanovili 1. slovensko proletarsko udarno brigado Toneta Tomšica, veliko in udarno enoto, ki je bila neposredno podrejena glavnemu poveljstvu. Njen prvi poveljnik je postal Ivan Jakic - Jerin, politkomisarka pa Mica Šlander.441 V novi Krimski odred sta prišla 1. bataljon L. Šercerja brez borcev, ki so odšli v bataljon oz. brigado Toneta Tomšica,442 in 5. bataljon NO, njegov poveljnik je postal Bojan Polak - Stjenka, politkomisar pa Janez Hribar - Tone Pogacnik. V njem je bilo v zacetku julija okoli 980 borcev, kar se do zacetka ofenzive ni spremenilo. Toda namesto Toneta Vidmarja - Luke Suhadolca je poveljnik 1. bataljona L. Šercerja KO 6. julija postal Jule Socan - Tomaž Skala, osem dni pozneje pa je bil bataljon razdeljen v 1. in 4. bataljon KO. V prvem naj bi bili 1. in 2. ceta (vodstvo je ostalo isto), v drugem pa 3. in 4. ceta, njegov poveljnik pa je postal Tone Vidmar - Luka, politkomisar pa Albert Kovac - Peter Grcar, vendar so zaradi ofenzive, ki je neposredno sledila, v 1. bataljonu ostale 1., 2. in 4. ceta.443 Nekaj dni pozneje so že sredi prve faze italijanske ofenzive sledile nove kadrovske spremembe kot posledica »vojvodstva« v teh enotah. 20. julija je novi komandant 3. grupe odredov postal Bojan Polak - Stjenka, politkomisar Polde Macek - Borut Zadvorc, njegov namestnik pa Franc Perovšek - Lado Krcan (in nato od 26. julija Cveto Mocnik - Florjan). Novi komandant Krimskega odreda je postal Andrej Flajs - Socan, poveljnik 1. bataljona je bil Alojz Popek - Milan Vandek, politkomisar pa Janez Japelj - Lovrenc Kajžar444 (namesto zaradi kazni razrešenega Frica Novaka). Neposredno pred zacetkom italijanske ofenzive sta bili na obmocju Krima in Mokrca glavnina Krimskega odreda in en bataljon 2. grupe odredov (3. bataljon Savinjskega odreda), ki se je sem vrnil s pohoda na Gorenjsko, ter še prištabne enote 3.grupe odredov na Mackovcu. Vsega skupaj je bilo okoli 1150 borcev. Partizani so bili že kmalu seznanjeni z okupatorjevimi pripravami na ofenzivo. Tako je tudi štab 1. bataljona L. Šercerja že 6. julija obvestil svoje cete o nameravani italijanski akciji in 441 T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 198; D. Guštin, Rast in razvoj, o.c., str. 234, 246, 252 sl. 442 V Tomšicevem bataljonu oziroma brigadi so bili npr. Janez Intihar - Žan, Oblakov iz Iške vasi, znani mitraljezec, ki je padel kot poveljnik 3. bataljona Ljubljanske brigade prve dni maja 1945 v bojih pri Grcaricah, Jože Ambrož in Alojz Macek iz Tomišlja, Jože Zgonc in Tone Zalar iz Kota, Anton Šoba z Iga, ki je padel leta 1944 pri Podturnu, Rudi Lešnjak z Dobravice in Jože Zgonc iz Iške Loke, ki so ga okupatorji zajeli. Prim. F. Strle, Tomšiceva brigada, str. 443, 472 sl. 443 D. Guštin, o.c., str. 262. 444 Prav tam, str. 264; T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 374. jim v zvezi s tem dal vrsto napotkov, predvsem pa svetoval, naj se s sovražnikom ne spušcajo v frontalne spopade.445 Zdi se, da so bila italijanska poveljstva slabše obvešcena o dejanskem stanju narodnoosvobodilne vojske na obravnavanem obmocju. Poveljstvo sardinskih grena­dirjev je še dan pred zacetkom ofenzive sporocalo raznim enotam in 11. armadnemu zboru, da po zelo zanesljivem viru na Krimu ni veliko partizanov, ker so se umaknili na Mokrec, med drugim tudi zaradi pomanjkanja vode. Tu naj bi ostale le manjše skupine z izvidniškimi nalogami. Kot kraje, kjer so se partizani še pred tednom dni zadrževali, navaja Planinico in Iški Vintgar, kjer naj bi bila enota 200 borcev pod tocko 345 m. Vecje število partizanov naj bi bilo le na Mokrcu v raznih taborih in s komando v Zapotoku. Toda podatki, kakor smo videli, niso bili prav tocni.446 Ofenziva naj bi po nacrtu postopoma zajela skoraj celotno ozemlje Ljubljanske pokrajine in trajala od 16. julija dalje. Koncala se je 4. novembra 1942.447 Prva faza je zajela krimsko-mokrško obmocje in je hudo prizadela podkrimske vasi in njihove prebivalce. General Robotti je 14. julija s posebnim šifriranim ukazom zapovedal svojim enotam, naj ofenzivno akcijo zacnejo v cetrtek, 16. julija, ob 9. uri dopoldne.448 Dan pozneje sta visoki komisar Grazioli in general Robotti izdala poseben razglas ter v njem Slovencem oznanila represivne ukrepe, ki jih uveljavljata v povezavi z ofenzivo v Ljubljanski pokrajini. Prvi sklop ukrepov je prepovedoval gibanje prebivalcev in uporabo prevoznih sredstev, v drugem so bili oznaceni primeri, ko se nad kršilci izvrši smrtna kazen z ustrelitvijo, tretji pa je zajemal kazenska rušenja ter požige domov in stanovanj; posebej je razglas zagotavljal življenje vsem borcem, ki bi se pred bojem z orožjem prijavili italijanskim cetam oziroma oblastnim organom.449 Na dan zacetka ofenzive je Robotti svojim enotam izdal pompozno sestavljeno dnevno povelje. V njem je med drugim dejal: »Danes zacenjamo lep pohod po poljih in gozdovih italijanske Slovenije, katero skušajo skupine komunisticnih banditov, placane s protiitalijanskim denarjem, odvzeti italijanskim vojakom. Naš cilj v tem pohodu je zaustaviti in kaznovati izdajalske morilce naših tovarišev, krvnike številnih Slovencev, pobijalce žensk in otrok, osvoboditi prebivalstvo mirnih poljedelskih pokrajin more teh partizanov brez zakonov in vere, prebivalstvo, ki smo ga bratsko spoštovali in varovali v prvih dneh naše okupacije. Bodite še enkrat legionarji 445 S. Petelin - Vojko, Podpec-Preserje, o.c., str. 180; Zbornik VI/1, št. 84. 446 IZDG F 747/III/0 – 1942 jul. 15.; F 691/II/10 – 1942 jul. 15.; F 668/1 – 1942 jul. 20. 447 IZDG F 662/I/10 – Progetto…: F 662/II/3; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 387 sl. 448 IZDG F 662/I/6 – 1942 jul. 14: »Nota festa avrŕ inizio giorno (giovedi) 16 corrente ore 9.« (Znani praznik se bo zacel (v cetrtek) 16. t.m. ob 9. uri). 449 IZDG F 687/I/1 – 1942 jul. 15.; Zbornik VI/3, št. 173. civilizacije in visokega poslanstva Rima in prenesite te znacilnosti italijan­ skega državljana in vojaka v odlocno in strogo dejavnost proti zavistnemu sovražniku …«450 Toda Italijani so zaceli zasedati zacetne položaje za ofenzivo že 7. julija.451 Med drugim so razpostavili in vkopali topove na polju blizu Palmetovih goric. Na poti v Dobje so postavili težke topove, na poti od Staj v Vrbljene pa lahke topove.452 Ko se je zacela ofenziva, so bile vse v njej sodelujoce enote na izhodišcnih položajih za njeno prvo fazo, ki je z vso silovitostjo trajala od 16. do 19. julija in je zaobjela širše krimsko--mokrško obmocje. Divizija grenadirjev je zasedla položaje od Borovnice prek Tomišlja in Iga vse do Pijave Gorice s tanki, metalci plamenov in topovi; tu je sodelovala tudi skupina crnosrajcnikov pod poveljstvom generala Adolfa De Rienzija, ki je bil poveljnik pehote v diviziji sardinskih grenadirjev. Divizija alpskih lovcev je zasedla crto približno od Grosupljega do Zdenske vasi s smerjo prodiranja proti zahodu. Enote obmejne milice (GAF) so imele zacetne položaje na obmocju Cerknice in naj bi prodirale v severovzhodni smeri. Enote t. i. skupine crnosrajcniških bataljonov pod poveljstvom konzula Gelorminija so imele izhodišcne položaje na crti od Velikih Blok do Lužarjev in naj bi zapolnile obmocje med cetami GAF in alpskimi lovci. Ofenziva se je zacela ob napovedanem casu s hudim topovskim ognjem, ki ga je spremljalo bombardiranje letalstva. Cilj sta bila zlasti vasi Golo in Gornji Ig, ki sta bili že prej požgani in v veliki meri prazni, a so ju sedaj do tal porušili. S topovskimi in zažigalnimi granatami so obstreljevali tudi Iško vas, vendar ji niso naredili veliko škode, ker je bilo naselje precej v mrtvem kotu.453 Obstreljevali so tudi pobocja Krima in Mokrca, kjer so pricakovali skupine partizanov. Prebivalstvo se je ob zacetku ofenzive v glavnem umaknilo iz vasi v bližnje gozdove, vendar je ob obstreljevanju Gornjega Iga tragicno preminula (zgorela) Rozalija Likovic - Tanckova.454 Po celourni topovski pripravi so italijanske cete prešle v napad, ki sta ga krila to-pništvo in letalstvo in katerega cilji so bili zlasti Gornji Ig, Želimlje, Jezero, Planinica in Zapotok. Povsod je gorelo.455 Enotam grenadirjev in skupini oklepnih vozil so stali nasproti samo borci 1., 2. in 4. cete Šercerjevega bataljona – vsega skupaj do okoli 450 IZDG F 687/I/1 – Ordine del giorno. Primo giorno di operazioni (1942 jul. 16.). 451 Prim. F. Strle, Tomšiceva brigada I, o.c., str. 431; M. Mikuž, Italijanska ofenziva protiv narod­ nooslobodilacke vojske Slovenije od 16. jula do 4. novembra 1942 godine, Vojnoistorijski glasnik 1, 1950, str. 50–81; isti, Pregled zgodovine NOB 2, str. 92–158; Z. Klanjšcek, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, str. 304–347; T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 387 do 537. 452 Prim. J. Klemencic, Revolucija pod Krimom, o.c., str. 82 sl. 453 Izjava Janeza Japlja avtorju, 1988 febr. 454 SŠM F 185/21 - Iz šol. kronike Iška vas; J. Klemencic, o.c., str. 83 sl.; IZDG F 123/II – 1942 jul. 20. 455 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 11, f 58558 – 1942 jul. 16.; F 110 A/II, Dnevnik dogodkov f 59694 – 1942 jul. 16.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 187. 400 partizanov, vecinoma doma iz podkrimskih vasi. Tretja ceta, ki je prvotno imela tabor na Kožljeku, se je namrec brez vecjih spopadov izmaknila obkolitvi in je mimo Vrhnike prešla v Dolomite.456 Oklepni oddelki so z Iga prodirali proti Iški vasi, kamor so prišli okoli poldneva. Najprej so vas obstreljevali, nato pa jo požgali z metalci plamenov. Nepoškodovane so ostale le redke hiše okoli cerkve sv. Križa na zacetku vasi, kjer so Italijani z rovom povezano šolo imeli za utrjeno postojanko. V cerkvi so zasliševali, mucili in na smrt obsojali vašcane.457 Ko je v vas vdrla italijanska pehota, sta ju tu pricakali dve zasedi 1. cete Šercerjevega bataljona. V spopadu je padlo vec italijanskih vojakov, ki so jih nato s tanki odpeljali na kmeckih vozovih. Zaradi tega so okupatorji nekaj dni po­zneje ustrelili 8 talcev na Ustju, v glavnem iz Iške vasi. V teh spopadih so Italijani v Iški vasi na koncu vasi ubili Janeza Kramarja - Antonova, njegovega brata Martina pa so ustrelili doma med ofenzivo; iz iškavarske cerkve so 17. julija ustrelili tudi Franca Pristavca iz Iške vasi.458 Med ofenzivo so ustrelili tudi starega Janeza Žagarja (roj. 1864) - Prodnarjevega ata iz Iške vasi. Italijani so nato nadaljevali pohod proti Iškemu Vintgarju (pot naj bi jim kazali trije domacini), prebivalci Iške vasi in Iške pa so se pred njimi umikali v okoliške gozdove, kjer so se mnogi moški prikljucili partizanom.459 Poglavitni odpor so borci 1. cete dajali okupatorju po umiku iz Iške v Gornjem Igu, ki ga je še vedno obstreljevalo topništvo. Pred premocnim sovražnikom se je ceta umaknila proti Ustju in Krvavi peci, kjer se je združila z bataljonskim štabom in njegovim zašcitnim oddelkom.460 Grenadirji so po nacrtu prodirali v štirih kolonah, razporejeni v strelce, po oze­mlju, ki sta ga držali 2. in 4. ceta Šercerjevega bataljona. 4. ceta, ki je taborila blizu Podkraja, se je upirala dvema kolonama, ki sta pocasi prodirali iz Jezera prek Krima za Ustje oziroma iz Podpeci-Preserij prek Gornje Brezovice na Krvavo pec. Borci so jih pocakali v dveh zasedah. Prva je bila pri izviru Prosek na Virju blizu Jezera, vodil jo je Franc Lesica - Grca, puškomitraljezec pa je bil Karel Kumše - Tomaž. Okupatorjevo kolono so partizani napadli iz neposredne bližine in ji zadali precej izgub. Italijani so padle in ranjene na kamionu odpeljali v Ljubljano. Drugo zasedo je vodil Ciril Škafar, puškomitraljezec pa je bil Ivan Jankovic iz Crne vasi; ta se je z Italijani spo­padla pri Planšcaku.461 Ceta se je nato po celodnevnem izmikanju sovražniku zbrala 456 IZDG F 158/IV f 903, Porocilo poveljstva divizije grenadirjev 11. armadnemu zboru – 1942 avg. 26.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 181. 457 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 11 – 1942 jul. 16. 458 Prim. spisek žrtev terorja. 459 SŠM F 185/21 - Iz šol. kronike Iška vas; IZDG F 110 A/I f 59257 – 1942 jul. 20. 460 ZB Iška vas, Zgodovinski dogodki; M. Škraba, izjava 1975 dec. 15. 461 A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., str. 50 sl.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 184 sl. na Grofovem štantu. Tu je prišlo do razkroja cete, ki ji je poveljeval Riko Metlikovic, ki se je pozneje predal Italijanom in izdajal, nato pa so ga kot domobranskega nare­ dnika usmrtili partizani. Borci so se odlocili, da se ceta razpusti in se razšli. Velik del se je odlocil oditi domov, del se je prebijal proti Mokrcu, en del pa se je zadrževal na obmocju Krima.462 Druga ceta Šercerjevega bataljona se je iz tabora na pobocjih Lintaha pred pro­ dirajocima italijanskima kolonama iz Pake oziroma Prevalj brez spopadov in izgub umikala proti Rakitni in nato na Ustje ter naprej proti Krvavi peci. Do 18. julija, ko je italijanski obkoljevalni manever že mocno zmanjšal prostor partizanom, so se le-ti še upirali in vztrajali na Mokrcu, nato so se iz še ne povsem zaprtega obroca skozi vrzel zadnji cas umaknili in se usmerili proti Travni gori.463 Pri Karlovici se je kot zašcitnica 1. ceta spopadla z italijansko predhodnico in v boju je padel eden izmed Sivcevih bratov (Ivan Šivc) iz Iške vasi. Pri umiku na Travno goro je štab bataljona v vasi Kot docakal povelje za kadrovsko spremembo. Komandant bataljona in politkomisar Fric Novak sta bila razrešena, slednji po kazni, novi poveljnik pa je postal Alojz Popek - Vandek 462 A. Kumše, o.c., str. 57; prim IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 19 – 1942 jul. 23. Po spisku v aktih vojaškega vojnega sodišca v Ljubljani (Tribunale Militare di Guerra) so bili v ceti naslednji borci (prvi komandir cete je bil Ante Jukic - Mate in politicni komisar Miro Pezdir, v casu ofenzive je bil komandir Riko Metlikovic, politicni komisar pa Tone Jarc, pri borcih iz naših vasi to omenjamo): Lado Alic, Jože Ambrož (Tomišelj), Tone Bolha (Ig), Anton Boltežar, Franc Brancelj, Tone (ali Jože) Brancelj (Tomišelj), Janez Brulc, Anton Cepin, Ivan Cepin, Slavko Ciber, Franc Debevc, Jože Debevc, Jože Dolenc, Ana Ferjan, Miha Ferjan, Marija Fradelj, Miha Garbajs, Jože Garbajs, Jože Glašic (roj. na Igu), Marija Glavan, Ivan Grebenc (Vrbljene), Franc Jankovic, Ivan Jankovic, Tone Jarc, Cene Javornik, Ferdo Javornik, Vide Javornik, Ivan Jevc, Jože Kalin, Jože Kalin ml., Lado Kien, Andrej Korencic (Brest), Janez Klancar, Andrej Kraljic, Franc Kumše (roj. na Igu), Jaka Kumše (Matena), Karel Kumše (Vrbljene), Franc Lipovec, Franc Lisica (Vrbljene), Andrej Masle, Alojz Macek (Tomišelj), Andrej Matjaž (Vrbljene), Ivan Mavec, Frane Melik, Ivan Melik, Alojz Mencej, Riko Metlikovic, Ivan Mihelcic, Matevž Milavec, Jože Modic (Strahomer), Jože T. Modic, Branko Mohoric, Miha Orhini, Anton Pavlic (Vrbljene), Franc Pecan, Lado Peruzzi, Janez Platnar (Matena), Jože Plevel, Jaka Podlipec (Matena). Janez Potocnik, Franc Porenta, Alojz Porenta, Anton Rogelj, Ivan (ali Jože) Rogelj, Stane Rogelj, Tine Rozman, Ana Rožun, Milan (ali Miha) Selan, Milan Svetek, Ciril Škafar, Franc Škerjanc (Matena), Stane Šteblaj, Franc Štrajnar, Ludvik Tekavec, Jože Trcek, Mirko Ukmar (Matena), Alojz Uršic (Ig), Franc Uršic, Matija Vajda, Albin Vidmar, Jože Vidmar, Marjan Vidmar, Anton Zadnikar, Janez (ali Jernej) Zalar, Jože Zalar, Ivan Žagar, Anton Žagar, Jože Žarko, Štefan Žarko, Franc Žitnik, Janez Župec. Seznam se do tu ujema s seznamom A. Kumšetove z izjemo, da so v njenem spisku še Zalka Ferjan, Anton Konig in Franc Kraljic, manjka pa Jože Žarko. V sodnem seznamu pa so dopisani Anton Konig in Franc Lisica po seznamu A. Kumšetove oziroma že v sodnem seznamu, poleg tega pa še Karel Cenica, Viljem Gerjal, Janez Primc, Rajko Savanšek, Pavla Sitar in Alojz Skopec. Razlike si lahko razlo­žimo s tem, da se je številcno stanje borcev dnevno spreminjalo. Prim. IZDG TMG F 335 f 2092; A. Kumše, o.c., str. 62/3. 463 Prim. IZDG F 158/IV, št. 903, Porocilo divizije grenadirjev 11. armadnemu zboru – 1942 avg. 26.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 185 sl. iz Bezuljaka, politicni komisar pa, kakor že vemo Janez Japelj - Lovrenc.464 Z obko­litvijo Mokrca, kjer so med drugimi bili ujeti in ustreljeni Franc Boh, Ivan Zalar in Alojz Zupancic z Iga, se je 19. julija zakljucila prva faza velike italijanske ofenzive, ki jo je simbolicno oznanjala italijanska zastava, vihrajoca na vrhu Krima, »osvojene partizanske trdnjave«. Po dnevnih porocilih 11. armadnega zbora so imele italijanske enote v teh štirih dneh ofenzive sorazmerno majhne izgube, toda tudi partizanske izgube v samih bojih niso bile velike. Italijani sami navajajo dober ducat padlih partizanov, nekaj vec je bilo ranjenih.465 Pac pa so italijanske cete v teh dneh unicile nekaj partizanskih taborov in zaplenile vecje kolicine orožja, streliva in vojaškega materiala, nekaj pisalnih strojev in propagandnega materiala pa tudi arhivskega gradiva, ki so ga okupatorji s pridom izrabili in potvarjali.466 Mnogo huje kakor partizanske enote, ceprav so Italijani z veliko premocjo v orožju in moštvu, s topništvom in letalstvom ustvarili na bojišcu pravi pekel, so trpeli civilni prebivalci in njihove vasi. Ljudi so streljali, vasi pa požigali in ropali. Okupatorji so iz njih odpeljali veliko naropanega blaga: živila, oblacila, kože za strojenje, kolesa, vozove, šivalne stroje, motocikle in še marsikaj drugega.467 Z Robottijevim ukazom 19. julija se je naslednji dan ob 7. uri zjutraj zacela oci-šcevalna akcija obkoljenega in že osvojenega ozemlja na obmocju Krima in Mokrca (druga faza). Zakljucila se je šele 24. julija, nato so Italijani 28. julija zaceli z novo fazo ofenzive jugovzhodno od obravnavanega ozemlja. Italijanska porocila o ocišce­valni akciji govorijo o tem, kako so njihove enote nadaljevale z dejavnostjo v smeri predvidenih pohodov in tudi v krajih, ki so bili pokorjeni že prej. V tem casu so se okupatorji še vedno spopadali z manjšimi razkropljenimi skupinami partizanov, ki so imele precej izgub. Še vedno je prihajalo tudi do primerov, ko so se posamezniki in skupine partizanov z orožjem predajali okupatorju. Na ozemlju podkrimskih vasi je ocišcevalno akcijo izvajala zlasti skupina generala De Rienzija.468 Ena poglavitnih nalog cišcenja je bilo tudi interniranje vseh vojaško sposobnih moških od 16. leta starosti dalje. V tem casu so poveljstva enot glede tega ponovno dobila nove ukaze.469 Cilj, ki so ga s to akcijo želele doseci italijanske okupatorske oblasti, nazorno prika­zuje povelje generala Taddea Orlanda enotam svoje divizije grenadirjev. Zapovedal je, da je treba prebivalcem prepreciti nove gverilske akcije za hrbtom italijanskih cet 464 Ustna izjava Janeza Japlja avtorju – 1988 febr. 465 IZDG F 671/I/1 – Porocila 11. armadnega zbora poveljstvu Superslodu (tj. 2. armadi) 1942 jul. 16.–19.; F 692/I/2 – Dnevna porocila. 466 Prav tam. 467 IZDG F 110/A/I f 59270 – 1942 jul. 20. 468 IZDG F 662/II/1 – Le operazioni contra i comunisti in Slovenia; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 417 sl. 469 IZDG F 661/IV/10 – 1942 jul. 20.; F 662/II/1 – 1942 jul. 21. na ocišcenem ozemlju in v krajih, kjer so italijanske postojanke.470 Kolikšno je bilo nasilje okupatorskih cet na celotnem obmocju prve ofenzivne faze pa kažejo sicer pretirani podatki skupnega porocila 11. armadnega zbora. V julijskih dneh od prvega dne ofenzive dalje naj bi okupator izlocil iz partizanskih vrst nad 600 mož: 150 naj bi jih padlo v bojih, blizu 240 naj bi jih ustrelili (sem so nedvomno šteli tudi civilne žrtve fašisticne soldateske, ki so jih ustrelili na podlagi represivnih ukrepov), okoli 250 pa naj bi se jih z orožjem javilo italijanskim oblastem (ti so bili nato vecinoma internirani ali ustreljeni).471 OKUPATORJEVO DIVJANJE MED PREBIVALSTVOM PODKRIMSKIH VASI Okupator je med ofenzivo in po njej v podkrimskih vaseh izvajal strahovit teror. Lahko bi celo trdili, da je bil med najhujšimi v vsej Ljubljanski pokrajini. Vzrok za tako strogo izvajanje ukrepov najdemo v pomenu, ki ga je okupator pripisoval tej »partizanski trdnjavi« v neposredni bližini Ljubljane, in v dejstvu, da so bile te vasi prve izpostavljene besu italijanskih vojakov pri izvajanju represivnih ukrepov proti slovenskemu ljudstvu. Robotti je drugi dan ofenzive še dodatno ukazal poveljnikom vseh štirih podrejenih divizij in bojnih skupin, da zelo natancno in metodicno ocistijo ozemlje in preprecijo beg partizanov skozi obroc in da brez usmiljenja postrelijo vse za vojsko sposobne moške, ki bi jih italijanski vojaki presenetili ob prometnih poteh in za hrbtom italijanskih kolon.472 Le dan pozneje je Robotti z novim ukazom še natancneje dolocil, kako naj enote izvajajo ukrepe, ki so bili objavljeni v razglasu 15. julija. Predvsem se morajo ukrepi pod II. in III. izvajati odlocno in brez usmiljenja (»… le misure … debbono essere applicate con la massima energia e senza falsa pietŕ«). Kdorkoli bi storil sovražno dejanje proti italijanski oblasti ali vojski, kogar dobite v posesti orožja, streliva, eksploziva, kdor podpira upornike, kogar dobite s ponarejeno osebno izkaznico, potnim listom ali dovolilnico, ga takoj ustrelite (»deve essere passato per le armi«); le redke predajte sodišcu ali za internacijo. Stavbe, iz katerih nastopajo proti italijanski oblasti in vojski, v katerih skrivajo orožje in vojaški material, v katerih prebivajo ali dobijo gostoljubje partizani, je treba takoj neizprosno porušiti (»… debbono essere inesorabilmente distrutti«). Izvajanje ukrepa o ustrelitvi je še posebej natancno pojasnil: takoj morate ustreliti za vojsko sposobne moške, ki jih zalotite med operacijami na odprtem polju ali v bližini topništva, moške izven kraja 470 IZDG, Zbirka F 1080/IV – 1942 jul. 21. 471 IZDG F 691/II/4 – 1942 jul. 16.–31. 472 IZDG F 661/I/2 – Oggetto: Modalitŕ d'azione contro i ribelli – 1942 jul. 17.; general Orlando je že 22. jul. porocal 11. armadnemu zboru, da je dal postreliti 18 oseb – prav tam 1942 jul. 22. svojega bivališca, in sicer tako med operacijami kakor tudi po zasedbi. Takoj morate ustreliti v neposrednem boju zajete ali sicer zajete upornike; življenje si ohranijo izkljucno samo tisti, ki se predajo z orožjem izven neposrednega boja. Aretirati (in internirati) je treba vse moške, sposobne za vojsko, ki prebivajo v samotnih krajih ali naseljih, v kolikor niso krivi drugih dejanj, in tudi vse, ki se po naši zasedbi vrnejo v svoje kraje. Vsi ti ukrepi naj se izvajajo povsod v Ljubljanski pokrajini in ne le na obmocjih, kjer operirajo premicne cete, prav tako veljajo tudi za prebivalstvo, ki je v celoti podpiralo italijanske cete.473 Na osnovi tega so okupatorji v podkrimskih vaseh požgali številne domove in tudi cele vasi, streljali moške, ki so jih zalotili izven domacega kraja pa tudi na domovih, partizane, ki so se predajali italijanskim oblastem brez orožja, aktiviste, clane odborov OF in NZ, za katere so podatke dobili iz najdenih dokumentov ali od ovaduhov in iz­dajalcev. Skoraj vse moške, ki so jih dobili doma, so aretirali in internirali, ista usoda je cakala partizane, ki so se predali z orožjem. Plenili, ropali in odnašali so vse, kar se jim je zdelo. Posledice takega divjanja so bile strašne.474 Poglavitni avtor in izvajalec nacrta general Robotti je ob zakljucku ofenzive licemerno in cinicno zakljucil, da je ofenziva dala svoje rezultate. Predvsem je po njegovem mnenju celemu svetu pokazala, da so v Sloveniji gospodarji Italijani in da jo lahko precešejo in obvladaji kadarkoli, kakorkoli in kjerkoli hocejo. Da so z ofenzivo unicili bazo, ki so si jo partizani zgradili na škodo ubogega, tlacenega, mucenega in pobijanega ljudstva.475 Visoki komisar Grazioli pa je takole opisal gospodarsko stanje Ljubljanske pokrajine v casu po ofenzivi: »Vsaka enota je delala, kar je hotela. Živina je zgorela v hlevih. Ostalo živino so zajele kužne bolezni. Mnogo krme je povsem unicene. Požganih je na stotine vasi. Premicnine so požgane, odnesene ali oropane. V prihodnji zimi grozi lakota.«476 Pred ofenzivo Italijani razen v marcu, ko so na krimskem obmocju požgali nekaj vasi (Golo, Škrilje, Kurešcek), niso dosti požigali. Sedaj so kot nasilno dejanje proti civilnemu prebivalstvu uporabljali tudi to. Vsaka prazna hiša oziroma domacija, katere clan je bil partizan, je postala žrtev rdecega petelina. Nekatere med obravnavanimi vasmi so bile v casu ofenzive še drugic požgane. Gornji Ig, ki je bil že spomladi v celoti požgan, so ponovno unicili oziroma so ga s topovskim ognjem povsem porušili in od takrat tam v casu NOB ni nihce stalno prebival. Podobna je bila tudi usoda zaselkov Ustje, Iška vas in Iška, ki so jih deloma požgali že v maju in so med ofenzivo ponovno 473 IZDG F 661/IV/9 – 1942 jul. 18. 474 Prim. M. Gucek, Šercerjeva brigada, o.c., str. 27 sl; T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 515 sl. 475 IZDG F 663/III/6 – 1942 nov. 8. 476 T. Ferenc, o.c., str. 498. goreli. Ko so Iškavarci prvi dan ofenzive bežali v Iški Vintgar in so moški nato deloma odšli v partizane, so Italijani zaceli požigati vas. Še v avgustu so gorele posamezne hiše, npr. hiša Alojza Štruklja. Razen cerkve, šolskega poslopja in nekaj hiš je zgorela vsa vas. Osnovna šola in cerkev sv. Križa, ki so ju okupatorji povezali z rovom, sta postali vojaška utrdba; v cerkvi so julija in avgusta Italijani sodili aktivistom in ujetim borcem NOV ter jih obsojali na smrt ali jeco. Ko so se moški po ofenzivi deloma vrnili, so vecino internirali. Ženske, otroci in starci so se vecinoma preselili v okoliške vasi, od koder so hodili obdelovat polja. Šele po kapitulaciji Italije si je manjšina vašcanov ponovno uredila zacasna bivališca v vasi.477 Podobno je bilo v Iški, kjer je ostala nepožgana le ena hiša. Prebivalci Iške vasi in Iške so zaradi svoje pripadnosti OF in NOB veliko pretrpeli. Na celotnem ozemlju sedanje KS Iška vas je ostalo nepoškodovanih le dober ducat domov.478 Lahko bi rekli, da so Italijani iškovarski okoliš popolnoma unicili, toda velike vecine prebivalstva niso mogli odvrniti od narodnoosvobodilnega gibanja. Na ozemlju sedanje KS Ig je okupator veliko manj požigal – med ofenzivo niso požgali niti ene same domacije, pac pa so deloma požgali Dobravico, v zaselku Draga pa Grumovo in Maticetovo domacijo. Grumova hci je šla takoj zatem v partizane, kjer so že bili Maticetovi fantje.479 V vaseh KS Tomišelj so v casu ofenzive zažgali 4 hiše in 477 Prim. V. Bonac, Iška vas 1941–1953, Kronika 2 (1954), str. 40; prim. IZDG F 173/1 – 1943 maj 17. 478 ZB Iška vas – Seznam požganih hiš. Od 110 hiš so bile popolnoma unicene 103, druge so poško­dovali 30 % in vec. Lastniki povsem unicenih in poškodovanih hiš so bili: V Iški vasi Helena Škulj, Janez Intihar, Anton Rupert, Janez Štembalj, Anton Žagar, Franca Rupert, Janez Platnar, Simon Podržaj, Anton Šivc, Marija Šteblaj, Vekoslav Šuštaršic, Angela Pristavec, Marija Župec, Ivana Žagar, Andrej Rupert, Franc Intihar, Marija Kavcic, Angela Kozin, Marija Zabukovec, Janez Žagar, Neža Platnar, Antonija Kržic, Jože Kramar, Neža Platnar (št. 29), Ivan Pajsar, Marija Cepelnik, Marija Golob, Mana Kržic, Matija Šteblaj, Janez Vingorc, Franca Šivc, Marija Škulj, Alojzija Škulj, Alojzija Žagar, Angela Kramar, Ana Glašic, Jože Železnikar, Alojz Vamplin, Franc Škulj, Anton Vicozi, Martin Žagar, Alojz Glašic, Anton Novak, Marija Grimšic, Alojz Šteblaj, Cecilija Škulj, Marija Vicozi, Alojzija Ogrinc, Alojzija Zalar, Jože Rupert, Elizabeta Brancelj, Antonija Orhini, Ivana Mežan, Marija Šivc, Franca Žagar, Ivana Štembal, Mana Traven, Miha Kernc, Alojzija Žagar, Franc Grimšic, Ivan Švigelj, Andrej Štembal, Helena Štembal, Alojzija Kramar, Anton Modic, Franc Tancek, Franca Platnar, Pepa Mazi, Pepa Župec, Jože Japelj, Anton Grmek, Marija Šteblaj, Peter Tancek, Anton Cimperman, Franca Kramar, Franc Škulj, Elizabeta Štembalj, Marija Žagar, Anton Macek in Franc Mikuž. V Iški: Franca Pristavec, Franca Šuštar­šic, Franc Mazi, Mihael Strle, Jože Šuštaršic, Anton Škraba, Mohor Strle, Anton Janežic, Franc Šteblaj, Josipina Marn, Alojz Vicozi in Miha Vrenik. V Gornjem Igu: Marija Likovic, Franc Bran-celj, Jože Tancek, Anton Brancelj, Janez Tancek, Alojzija Campa, Franc Kavcic, Anton Likovic Franc Makovec, Angela Macek, Marija Macek, Angela Doles, Franc Grum, Franc Likovic in Janez Brancelj. Iz Ustja: Ana Brence, Urša Tavželj, Glej še IZDG F 110 A/II – 1942 jul. 23. Celotna vred­nost škode izražena v predvojnih dinarjih, je bila v Iški vasi 12.670.500 in v Iški 1.837.500 (IZDG F 716/II/1 – Seznam škode). 479 Crne bukve, Ljubljana 1944, str. 184 sl.; J. Klemencic, o.c., str. 82 sl.; glej še IZDG F 110 A/II – 1942 dober ducat gospodarskih poslopij.480 Povsod je požige spremljalo plenjenje, še posebej veliko so odpeljali živine in raznega potrošnega blaga. Po že med vojno narejenem popisu je bilo stanje požganih hiš in gospodarskih poslopij naslednje: Preglednica 5: Število požganih hiš in gospodarskih poslopij hiše gospodarska poslopja Ustje 3 6 Gornji Ig 16 32 Iška 9 9 Iška vas 100 300 Podkraj 1 4 Ig 4 2 Draga 2 2 Kremenica 2 Dobravica 6 8 O tem divjanju, ceprav ne neposredno v podkrimskih vaseh, dajejo resnicno podobo tudi pisma italijanskih vojakov svojcem in dekletom, ki so jih pisali približno v casu velike ofenzive. Tako je Giuseppe Cherubini iz granicarskih enot teden dni pred zacetkom ofenzive v pismu popisal pohod svoje enote na Notranjsko: »Ko smo po 18-urnem pohodu prišli v stik s partizani, ki so se ponoci uma­knili, so ostale v vasi samo ženske. Najprej smo izropali vse hiše in jih nato zažgali. V njih je bilo mnogo raznovrstnega blaga, obleke, rjuhe, šivalni stroji, pravzaprav vse v ognju. Bili so, ki so odnesli s seboj, kar so poželeli. Sam nisem mogel nositi toliko blaga, ker sem že imel na hrbtu 20 kg. Vzel sem, kolikor sem mogel nesti.«481 Castnik iz divizije alpskih lovcev je sredi julija pisal svojcem v Genovo: »Celotno pokrajino smo požgali … Videl sem, kako so pobili vole, da so od­rezali zgolj “file”, vse drugo so pustili na soncu. Tudi to je vojna. Prebivalstvo vse to gleda, ne da bi jokalo ali govorilo. Ne poznam ljudi, ki bi bili tako bogati in mešcanski, kakor so tukajšnji v zeleni pokrajini, ki me spominja na našo Toskano, in bi mogli izbrati komunizem, katerega simbol so skale, opustoše­nje in revšcina. Misterij. Dokler Rusija ne bo propadla, ne bomo spremenili nicesar. Gre za majhne skupine, ki z lahkoto zbežijo in gredo z enega obmocja jul. 23. 480 Crne bukve, o.c., str. 185. 481 IZDG F 661/I/7 – 1942 jul. 9. na drugo. Za kratek cas se vse pomiri, nato pa zacenja znova. Treba bi bilo uniciti srce velike živali. Upajmo, da se bo to kmalu zgodilo.«482 Podobno je pisal svojemu dekletu neznani grenadir: »Draga Tota, spet ti bom pripovedoval o grozotah, ki smo jih naredili. Prav danes smo se vrnili v tabor, v katerem smo bili pred nekaj dnevi. Z vlakom smo odšli zažgat dve partizanski vasi in tako ti ne bom razlagal, kakšen pokol smo naredili in kakšen plen … smo dobili. Natovorjen kakor mula sem nesel dve moški smucarski obleki, nekaj hlac pumparic, tri rjuhe, par golenic, novo študentovsko torbo, par ženskih cevljev, ki ti bodo prav, dva para visokih ženskih galoš, par nizkih ženskih cevljev, dva namizna prta, dvanajst svilenih rut. Uvidel sem, da ne morem vec nositi, ker sem utrujen. Zato sem prodal dve moški obleki, hlace pumparice, dve rjuhi in uro ter za vse dobil 800 lir. Veš, kako sem objokoval vse te stvari, ker mislim, da bi bila doma vsaka obleka po 1000 lir … Tudi oficirji imajo vse vrece polne, toda njim jih nosijo mule …«483 Huje kakor požigi vasi so prebivalstvo podkrimskih vasi prizadele številne ustrelitve sovašcanov, ki so jih v dneh ofenzive in neposredno po njej izvršili okupatorji. Poleg že omenjenih iz Iške vasi484 so italijanski vojaki ubili terenca Alojza Pristavca z Iške (brat Franca Pristavca). Na Gornjem Igu so ubili Matijo Likovica, Jurckovega oceta, in Jakoba Macka, Kašnikarjevega oceta, oba stara 80 let, Rozalija Likovic pa je ranam po ofenzivi podlegla. 20. julija so v Iški ustrelili Martina Orhinija - Adortovega iz Iške vasi, istega dne pa so na Ustju za domaco hišo pobili Antona, Franca in Janeza Tavžlja - Benkove.485 Vse moške, ki so jih zalotili izven kraja bivanja, so šteli za partizane in jih postrelili. Isto usodo so doživeli borci, ki so se okupatorju predali brez orožja, in seveda vsi, ki so jih italijanski vojaki zajeli. Ustrelili so tudi aktiviste, ki so jih odkrili, oziroma so jih domacini prijavili okupatorju. Ko so se nekateri moški iz Iške vasi in Gornjega Iga umaknili proti Ustju, so jih zajeli in kot talce v zameno za ubite italijanske vojake v Iški ustrelili. To so bili Franc Cepelnik - Cenetov, Jože Glašic - Grškov, Franc Kramar - Antonov, Alojz Škulj - Andrejev iz Iške vasi in Janez Macek z Gornjega Iga; sem lahko štejemo še Jakoba Kumšeta, Martina Platnarja in Marka Ukmarja?486 Nekaj dni pozneje (26. julija) so v 482 IZDG F 661/konvolut: Fotokopije o ropanju italijanskih cet – 1942 jul. 14.; prim. T. Ferenc, Ljud-ska oblast I, str. 522. 483 Prav tam, necenzurirana pisma – s.d. 484 Glej op. 52. 485 Prim. seznam žrtev fašisticnega terorja v prilogi; IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 16 – 1942 jul. 20. in 23.; F. 123/II vse štiri postavlja v Iško vas. 486 ZB Iška vas, Dogodki 1942–1975 dec. 15.; J. Klemencic, o.c., str. 83 sl.; IZDG F 123/II – Seznam pobitih Slovencev. Ivšah ob Iški pri mostu ustrelili Jožeta Ambroža iz Tomišlja.487 Ustrelili so tudi 68 let starega Jakoba Glavana iz Strahomera.488 Med najbolj množicne pokole italijanskih okupatorjev v Ljubljanski pokrajini moremo šteti ustrelitev 54 žrtev v Lapušni dolini blizu Gornjega Iga. Tu so še do 13. avgusta streljali moške, ki jih je okupator zajel izven kraja bivanja, partizane, ki so se predali italijanskim oblastem na Igu, in aktiviste iz Želimelj, Crne vasi, Lip ter Iške vasi, Iga, Strahomera in Vrbljen. Iz Iške vasi so ustrelili Franca in Janeza Intiharja - Jurckova, Franca Podržaja - Šimnovega, Franca Žagarja - Malnarjevega, Antona Škulja - Andrejevega in Janeza Kramarja. Iz Vrbljen so bili Anton Alic, Franc in Jože Grebenc, Franc Kumše, Franc in Ivan Lesica, Janez in Jernej Matjaž, Franc Modic ter Anton in Martin Pavlic; iz Strahomera so tu ustrelili Jakoba Modica.48913. avgusta so v Lapušni dolini ustrelili vecjo skupino in med ubitimi so bili mladinci Franc Janželj iz Staj, Avgust Štrukelj in Jože Intihar z Iga ter Japljev fant iz Pijave Gorice, ki so se javili brez orožja.490 V Lapušni dolini so ustrelili najvec mož in fantov iz Želimelj, ki jih je k predaji nagovoril župnik Ciril Milavec in jih brez orožja pripeljal na Ig. Takrat so Italijani ustrelili tudi ženo partizanskega poveljnika Andreja Flajsa.491 Tudi v širšem obmocju je zelo odmevala ustrelitev 11 clanov terenskih odborov OF v Tomišlju in Brestu, ki sta bila izvoljena na javnem zborovanju po osvoboditvi podkrimskih vasi. Italijani so jih zajeli na domovih in jih 23. julija odpeljali kot clane »sovjeta«. V Strženu, sredi poti med Notranjimi Goricami in Podpecjo, so ustrelili Ivana Kumšeta st., Franca Modica, Slavka Peršina, Jožeta Požarja, Antona Šuštaršica in Ivana Šviglja iz Bresta ter Janeza Mavca, Johana Mavca, Antona Kumšeta, Franca Šuštaršica in Antona Tehovnika, oceta treh otrok, iz Tomišlja. Rešil se je clan tomi­šeljskega odbora Tone Šuštaršic, ker so ga prijeli pod hišnim vzdevkom.492 Kasneje so ugotovili, da je clane odborov izdal šolski upravitelj na Jezeru Štefan Schein, ki je bil prej pri partizanih, 20. julija pa se je javil Italijanom, dal vse podatke o ustreljenih in nato šel v internacijo. Po kapitulaciji Italije, ko se je vrnil iz internacije, ga je doletela 487 A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., str. 65. 488 Prim. IZDG F 661/I/2 – Passati per le armi s.d.; prim. seznam žrtev terorja. 489 IZDG F 658/III/14 – 1942 jul. 30.; F 110 A/I f 59282 – 1942 avg. 2.; F 110 A/II f 59712 – 1942 avg. 2.; A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., str. 63 sl.; F. Saje, Belogardizem, Ljubljana 1951, str. 557; T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 515; IZDG F 727/III/4 – 1945 marec 25. 490 ZB Ig – Izjava Joži Jalen; J. Klemencic, o.c., str. 88 sl. 491 Prav tam. 492 SŠM – Podatki o dogodkih – Osnovna šola Tomišelj; IZDG F 110 A/II – Dnevnik dogodkov od 1. 8. 1942–25. 8. 1942; J. Klemencic, o.c., str. 85 sl.; A. Kumše, o.c., str. 59; Italijani so streljali tudi po drugih okoliških vaseh: v Zapotoku 15, na Robu 15, v Škriljah 12, v Notranjih goricah 10 mož – T. Ferenc, o.c. 2, str. 515 sl.; prim še J. Klemencic, o.c., str. 85 sl. zaslužena kazen. Njegovo krivdo je po vojni ugotovila tudi komisija pri predsedstvu SNOS za ugotavljanje zlocinov okupatorja in njegovih pomocnikov.493 Po izdaji domacinov je bil 23. julija 1942 ustreljen tudi Anton Šuštaršic iz Iške vasi.494 Naslednji veliki zlocin italijanskega okupatorja nad slovenskim ljudstvom je bilo množicno pošiljanje vseh borcev, ki so se z orožjem predali, v internacijo, pa tudi vseh aktivistov oziroma terencev, žensk in vseh za orožje sposobnih mož v starosti nad 16 let. Iz podkrimskih vasi so jih vecinoma internirali v še ne dokoncano taborišce na Rabu, vendar jih srecujemo tudi v taborišcih Gonars, Padova in Renicci.495 Italijanske vojaške oblasti so internacijo kot represiven ukrep, s katerim naj bi vsaj zavrli, ce ne celo zatrli narodnoosvobodilno gibanje, predvidevali že zgodaj leta 1942. Med veliko ofenzivo sta Roatta in Robotti še zadnjic podrobneje dolocila, kako naj se internacija izvaja in koga vse naj zajame. Roatta je med kraje, kjer se ukrep o internaciji absolutno mora uresniciti, posebej imenoval obmocje Krima in Mokrca, obmocje v bližini Ljubljane, ozemlje okoli vecjih vojaških posadk, pas ob železniški progi in pomembnejših prometnih vozlišcih ter v obmocjih, ki so po volji partizanom. Navajanje krimskega in mokrškega obmocja na prvem mestu potrjuje dejstvo, kako pomembno je bilo to ozemlje za italijansko oblast; okupatorska vojska je hotela to hribovito ozemlje v neposredni bližini Ljubljane obvladati. Od tu bes in mašceval­nost, s katerima so se okupatorji znesli prav nad podkrimskimi vasmi in njihovimi prebivalci, ki so bili v ofenzivi prvi na udaru.496 Robotti je dan pozneje v povelju, ki ga je poslal poveljnikom svojih enot, kot obmocje, ki ga je treba ocistiti vsega za vojsko sposobnega prebivalstva, izrecno navedel ozemlje Krima in Mokrca vse do ceste Velike Bloke–Runarsko–Sodražica.497 Zdi se, da se je Duce s tako zamišljeno in izvajano in-ternacijo strinjal, ko se je zadnji dan julija v Gorici sešel s poveljniki italijanske vojske na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju. Silovitost italijanske ofenzive, topniško obstreljevanje in letalsko bombardiranje, množicnost napadalcev, ki so prodirali v sklenjenih vrstah cez drn in strn, a tudi nena­dnost ofenzive so marsikaterega borca, ki se je v NOV vkljucil šele v zadnjem obdobju, zmedli. Tako je bilo tudi z borci v Šercerjevem bataljonu na krimskem in mokrškem obmocju. Po množicni vkljucitvi oziroma mobilizaciji v partizane od osvoboditve Iga 493 IZDG F 497/I – 1945 april 26.; S. Petelin, Preserje-Podpec, str. 203/4; IZDG F 727/III/4 – 1945 marec 15. 494 Prim. seznam žrtev terorja. 495 B. Jezernik, Boj za obstanek. O življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih taborišcih, Ljubl­ jana 1983. 496 IZDG F 661 /IV/10 – 1942 jul. 20. 497 IZDG F 662/II/1 – 1942 jul. 21.; IZDG Zbirke F 1080/IV – 1942 jul. 21. dalje je za ofenzive kar precejšen del fantov in mož izpod krimskih vasi izgubil glavo. Med njimi so bili tudi tisti, ki so že takrat podlegli OF nasprotni tajni propagandi in organizaciji, ki je tudi v teh vaseh že delovala. Med samo ofenzivo in neposredno po njej so se z orožjem javljali in predajali Italijanom v postojanki na Igu; zatem so bili praviloma internirani. Na zaslišanjih so nekateri povedali vec, kot bi bilo treba. Sicer to niso bile bistvene vojaške skrivnosti, so pa njihove vesti škodovale posameznikom in njihovim družinam. Okupatorju so podatki služili za represalije proti aktivistom, clanom NZ ter njihovim in partizanskim družinam. Toda med borci ni bilo malo tudi takih, ki so se okupatorju javljali brez orožja; vse te so Italijani vecinoma ustre­lili. Zasliševali so jih na poveljstvu, ki je bilo v Minattijevi hiši, zaprti pa so bili pri karabinjerjih v mežnariji.498 Tolmacili so ali italijanski vojaki z znanjem slovenšcine pa tudi Kati Zdravje in kaplan Jože Volk. Že ob zacetku okupatorjeve ocišcevalne akcije so se 20. julija karabinjerjem na Igu javili naslednji borci iz naših vasi, ker niso vzdržali silnega bremena italijanske ofenzive: Janez in Jože Bolha, Anton in Feliks Brezic, Jože Lenic, Janez Ozanic, Anton Pucihar, Lavro Rihtaršic, Franc Skarza, Franc Uršic, Franc Virant, Adam Visovnik in Franc Zgonc.499 Zasliševal jih je kapetan Carlo Carlesi, tolmacil pa je narednik Claudio Vucchi. Njim se je kmalu pridružil tudi prejšnji aktivist in blagajnik na Igu, bivši financar Franc Brezovnik500 in še mnogi drugi. Na Igu so se po belogardisticnih porocilih, objavljenih v Vesteh, do 17. avgusta na karabinjerski postaji razen sedmih borcev prijavili vsi Ižanci, ki so šli v partizane do zacetka ofenzive. Med tistimi, ki so ostali v partizanih, je bil tudi Tone Šenk - Jesih.501 V tomišeljskih vaseh je bilo vec primerov predaje potem, ko se je razpustila 4. ceta Šercerjevega bataljona, v kateri so bili številni borci iz teh vasi. Takih primerov pa ne poznamo iz Iške vasi, Iške in Gornjega Iga. Poudariti je treba, da so se po internaciji oziroma po kapitulaciji Italije deloma zopet vkljucili v NOV. V dneh ocišcevalnih akcij in po njih so sledile racije po vaseh in pošiljanje vseh za vojsko sposobnih moških v internacijo. S tem so iz podkrimskih vasi za daljši cas odstranili moške prebivalce. Z racijami so nekaj dni pocakali, da so se ljudje, ki so se pred okupatorsko vojsko umaknili na varno v gozdove, zopet vrnili domov. Glavno vlogo v racijah na podkrimskem ozemlju sta imela oba elitna bataljona crnih srajc 498 J. Klemencic, o.c., str. 87 sl. 499 IZDG F 661/IX/11 – 1942 po sredi julija; F 110 A/I, Vesti, št. 16 – 1942 jul. 20. in 23.; F 110 A/II – Dnevnik dogodkov – 1942 avg. 1.; F 661/I/2 – Seznam, priložen aktu n§ 6081 – 1942 jul. 21. 500 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 16 – 1942 jul. 23. 501 IZDG F 110 A/I f 59309 – Porocilo 1943 avg. 13.; prav tam f 59322 – Porocilo št. 40 – 1942 avg. 18.; F 110 A/II – Dnevnik dogodkov – 1942 avg. 11. Po tem podatku se je predal tudi dr. Zupancic; 26. jul. 1942 so v internacijo na Rab odpeljali uciteljico Natašo Zupancic. Ko je bila marca 1943 izpušcena, je ostala v Ljubljani do aretacije 12. okt. 1944 in bila neznano kje ustreljena. (zlasti 85. bat. »M«) iz udarne skupine generala Rienzija. Za akcije, ki so sledile, so bile res potrebne najbolj fanaticne fašisticne bojne sile. 25. julija so bili Italijani v akciji v vaseh tomišeljske obcine. V Tomišelj je že 23. julija prišlo okoli 100 vojakov, nato pa so odvedli vse za vojsko sposobne moške v Tomišlju, Brestu, Mateni in Iški Loki.502 Najbolj množicne racije za internacijo so izvedli 26. julija. Po viru so zajeli vasi na širšem obmocju: Staje, Kot, Brest, Mateno, Iško Loko, Tomišelj, Šentjanž, Podkraj, Lipe, Iško vas, Iško, Strahomer, Vrbljene, Crno vas, Pijavo Gorico, Gumnišce, Gornji Ig (kjer so aretirali Antona Dolesa), Dobravico, Drago, Kremenico, Lavrico, Daljno vas, Ilovico, Škrilje in Golo.503 General Rienzi je poveljstvu 11. armadnega zbora naslednji dan poslal porocilo, da je 26. julija v povezavi s poveljem o interniranju vseh za vojsko sposobnih moških ukazal cišcenje v zgoraj navedenih vaseh. Porocilu je priložil tri sezname (ki jih pri aktu, žal, ni vec): seznam vseh za internacijo namenjenih mož (362), seznam mož, ki so bili osumljeni pripadnosti upornim »komunisticnim ban-dam« in koncno seznam upornikov iz oboroženih enot, ki so jih zaradi tega ustrelili. Vse iz prvih dveh seznamov so odpeljali v vojašnico Vittorio Emanuele (na Taboru) v Ljubljani; od tu so jih nato odpeljali predvsem v internacijsko taborišce na Rabu.504 Po belogardisticnih Vesteh so takrat v naših vaseh pobrali okoli 200 mož, ki so jih odpeljali na sedmih kamionih, iz barjanskih vasi še štiri kamione, kar se približno sklada z Rienzijevimi seznami.505 2. avgusta zjutraj so Rienzijeve enote obkolile Ig, vsem moškim pobrale osebne izkaznice in jim ukazale, naj se zberejo na zbirališcih pred Jesihom in na Studencu. Ko je bilo vse urejeno za transport, so jih okoli poldneva odpeljali v Ljubljano in naprej na Rab. Vseh internirancev iz podkrimskih vasi naj bi bilo po nekaterih podatkih okoli 600.506 Koliko je bilo res interniranih mož in fantov ter žensk iz naših krajevnih skupnosti in po posameznih vaseh, prikazuje preglednica 6.507 Internacijsko taborišce na Rabu, kjer je bila internirana vecina vašcanov iz podkrimskih vasi, v casu interniranja še ni bilo dograjeno in pripravljeno za sprejem tolikšnega števila internirancev, kolikor jih je sprejelo. 502 IZDG F 110 A/II f 59696 – Dnevnik dogodkov 1942 julij. 503 IZDG F 157/II – priloga k foglio n§ 6235. 504 IZDG Zbirke F 1080/IV –1942 jul. 27.; ZB Ig – zapis Joži Jalen; glej tabelo v Prilogah. 505 IZDG F 110 A/I f 59257 – 1942 jul. 26.; F 110 A/II f 59696 – 1942 jul. 26. 506 ZB Ig – Zapis Jože Jalen; J. Klemencic, o.c., str. 86 sl.; prim. F. Potocnik, Koncentracijsko taborišce Rab, Koper 1975. Po seznamu internirancev, ki so ga sestavili na okrajnem odboru OF Velike Laš- ce-Barje v aprilu leta 1945, je bilo najvec interniranih na Igu (116), sledile so vasi Vrbljene (55), Iška vas (44), Tomišelj (43), Strahomer (39), Kot (20), Staje (17), in Iška (9); skupaj 343. Seznam nikakor ni popoln, primerjaj seznam internirancev v prilogi. – IZDG F 727/III/4 – 1945 april 4. 507 Tabela je narejena po seznamu internirancev v prilogi knjige. Preglednica 6: Število interniranih po vaseh Vasi Interniranci Ig 152 Dobravica-Draga 25 Iška Loka 58 Kot 17 Kremenica 12 Matena 67 Sarsko 8 Staje 18 KS Ig 357 Iška vas 63 Iška 11 Gornji Ig 16 Ustje 5 KS Iška vas 95 Brest 54 Strahomer 49 Tomišelj 111 Vrbljene 60 KS Tomišelj 274 Skupaj 726 To dejstvo je že od prvega dne poslabševalo življenjske razmere internirancev. Prebivali so v šotorih, kanalizacija meteornih voda ni bila urejena (poplave), primanjkovalo je pitne vode, higienske razmere in hrana so bili zelo slabi, šele od oktobra dalje so okupatorji dovolili pošiljanje paketov. Upravicena je ocena, da je bilo taborišce na Rabu najslabše in trpljenje internirancev v njem najvecje. Do nasprotij med vojsko in Graziolijem je prišlo tudi ob vprašanju internacij. Le-ta je v svojem dopisu kabinetu notranjega ministrstva opozarjal na napake vojske pri množicnih internacijah. V njem omenja, da je Duce sicer ustno potrdil interniranje civilistov v vojaških taborišcih na zahtevo poveljstva 2. armade na sestanku v Gorici, da pa to ni bilo potrjeno s posebnim aktom. Ker so bile internacije izvajane po zelo razlicnih merilih, ker vojska ni nikdar mogla povedati tocnega števila internirancev, niti kje so internirani, je Grazioli pre­dlagal, naj bodo zanje odgovorni oblastni organi, vojska taborišca upravlja, dokler jih ne prevzame ministrstvo. Ostalo je pri starem.508 508 IZDG Zbirke F 1080/X – 1943 jan. 18. PODKRIMSKE VASI PO OFENZIVI IN OBNOVITVI OKUPATORJEVE OBLASTI Cilj italijanske velike ofenzive je med drugim bila obnova oblasti nad osvojenim oze­mljem, ki so ga zopet pokorili; to je bilo pomembno tudi za krimsko-mokrško obmocje, zato so Italijani obnavljali vojaške in policijske (karabinjerske) postojanke in postaje. Že med samo ofenzivo so imeli Italijani v podkrimskih vaseh obcasne postojanke na Igu, v Iški vasi, Brestu in Tomišlju.509 Od teh so nato tudi po odhodu ofenzivnih enot ostale vojaške posadke na Igu in karabinjerski postaji na Igu in Iški vasi (po ukazu 23. julija 1942). Vojska je Ig utrjevala in ga spreminjala v pravo trdnjavo. Moštvo posto­janke na Igu se je do konca leta veckrat menjalo. Najprej sta bili 10. oziroma 12. ceta 3. bataljona grenadirjev, nato je bila 1. ceta brez dveh vodov, ob koncu leta pa ceta 2. bataljona 52. polka (5. ceta je bila na Brezovici in 6. ceta na Rakitni).510 Posadka je strogo nadzorovala svoje obmocje in vsakodnevno ponoci in podnevi patruljirala po vaseh. V septembru, a z veljavnostjo od oktobra, se je spremenila tudi organizacijska sestava karabinjerjev. Prejšnja zunanja ceta karabinjerjev (Compagnia esterna) se je delila na tri enote ali t. i. tenence: v neposredno, v ljubljansko, ki je štela 80 karabinjerjev, in v višnjegorsko (Tenenza di Višnja Gora). V zadnji je bilo sedem postaj (Stazione): v Višnji Gori, kjer je bil poveljnik, v Šentvidu pri Sticni, Sticni, Grosupljem, Šmarju, Sv. Križu in na Igu.511 Italijanska posadka in karabinjerska postaja sta sprva povsem preprecili gibanje prebivalstva iz ali v podkrimske vasi, pozneje pa sta uvedli zelo strog režim pri izda­janju dovolilnic. Le redki so dobili dovoljenje za prihod v podkrimske vasi, predvsem za obisk bolnih ali starih sorodnikov.512 Proti koncu leta 1942 in kasneje so Italijani poostrili nadzor na blokih, tudi na ižanskem bloku, kar se da razbrati iz porocil, ki jih je dobival urad politicne policije pri poveljstvu 11. armadnega zbora. Kljub temu so ilegalne zveze med Ljubljano in partizani oziroma terenom na podkrimskem obmocju še vedno obstajale. Z njimi so prihajali pošta, cigarete, živila, papir, tiskarski material in drugo. Med drugimi je zvezo vzdrževal gostilnicar Janez Susman iz Strahomera s svojimi hcerami.513 Zaradi rednih zvez med Ljubljano prek ROOF-Barje je bilo treba v zacetku leta 1943 ustanoviti kurirsko postajo TV 1A s sedežem pri studencu »Klancarica« na Mokrcu.514 509 Prim. IZDG F 101 A/I, Vesti – 1942 jul. 21.; S. Petelin, o.c., str. 193. 510 IZDG F 657/I/3 – 1942 december 28. 511 Prim. IZDG F 180/IV/2 – 1942 sept. 5. 512 Prim. IZDG F 182 b/II/3 – 1942 dec. 7., 10., 11.; F 182 b/II/2 – 1942 dec. 2., 5., 7.; F 182 b/III/1 – 1942 dec. 13. 513 IZDG F 170/I/1 – 1943 jan. 28. 514 Kurirska relejna postaja TV 1 A – 10 A, Mokrc 1979, str. 5. Civilne italijanske oblasti so obnovile civilno upravo, tj. obcinske urade in urade za preskrbo z živili. Na Igu je obcinski urad deloval tudi med ofenzivo; vsi trije funk-cionarji so ostali na svojih mestih: župan Mirko Merzel, ki so ga šele konec marca 1942 po preverjanju ocenili kot primernega za to nalogo,515 podžupan Ludvik Stojc in obcinski tajnik Franc Krašnja.516 V obcini Tomišelj je bilo treba obcinsko upravo vzpo­staviti na novo. Dotedanji župan, gostilnicar Franc Bezlaj, je bil zašcitno interniran, podžupana so Italijani ustrelili, tajnika Jožefa Razpotnika pa so s smrtjo kaznovali partizani. Treba je povedati, da je iz do zdaj še neznanih motivov (morda je bila to oblika pritiska na župana Bezlaja) že v marcu tekel postopek o imenovanju Martina Modica, sina Franca in Marije Pristavec iz Tomišlja, za tamkajšnjega župana. Ugodno mnenje o kandidatu sta nato visokemu komisarju poslala komandant ljubljanske skupine karabinjerjev major Raffaele Lombardi in poveljnik ljubljanske zunanje cete karabinjerjev stotnik Mario Marchetti.517 General Rienzi je takoj po prvi fazi ofenzive dolocil, naj ižanski župan zacasno opravlja posle tudi v Tomišlju (in Želimljah, kjer je bil župan ustreljen, podžupan interniran, tajnik pa pri partizanih). Kmalu za tem so za župana oziroma komisarja tomišeljske obcine imenovali Jožeta Modica iz Vrbljen, ki je v avgustu že opravljal svoje posle (v Želimljah so na to mesto imenovali Josipa Goedererja).518 Tajniške posle je zacasno tudi v Tomišlju (in Želimljah) opravljal ižanski tajnik Krašnja. Nekoliko pozneje je obcinski tajnik v Tomišlju postal Janez Benko, kasnejši domobranski poveljnik na Igu.519 Med glavnimi nalogami nove obcinske uprave je bila tudi skrb za oskrbo z živili, ker je bilo prebivalstvo vseh treh obcin (Iga, Tomišlja in Želimelj) že nekaj mesecev slabo oskrbljeno z racioniranimi živili in blagom, ker preskrbovalni urad ni deloval. Družine, katerih clani so bili pri partizanih in so jim zaradi tega italijanske oblasti odvzele živilske nakaznice, so še posebej trpele.520 Verjetno zaradi posredovanja ob­cinskih uradov in župnikov je general Robotti v avgustu s pošiljko živil zacasno rešil prebivalstvo najvecjih oskrbovalnih težav. Župani, župniki in tajnik so se mu zato posebej zahvalili.521 Nato je preskrbovalni urad v okviru danih možnostih prebivalstvo 515 IZDG, Visoki komisariat F 13/IV, konvolut 2 – 1942 marec 24. 516 Krašnja je pred sredino junija na visoki komisariat naslovil prošnjo, naj mu povrne škodo v višini 6215 lir, ki jo je utrpel 22. maja, ko so italijanske cete zasedle Ig. Zadeva se je zavlekla in še maja 1943 ni bila rešena. – IZDG F13/V/2 – 1942 jun. 12.; prav tam – 1942 jul. 14. in 1943 maj 20. 517 IZDG F 160/II – 1942 marec 10.; prav tam – 1942 april 3.: »Elemente serio, intelligente, dotato di una buona cultura …, dŕ affidamento di ben disimpegnare la carica di podestŕ alia quale č stato proposto.« Glej še F160/II – 1942 april 2. 518 Prim. T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 493. 519 Prim. IZDG F 13/IV/2 – 1942 sept. 9. in 20. 520 SŠM F 185/21 – Iz šol. kronike Iška vas. 521 Zahvalo so podpisali župani Mirko Merzel, Jože Modic in Josip Goederer, župniki Janez podkrimskih vasi oskrboval z racioniranimi živili in blagom, toda celotno obmocje podkrimskih vasi je dajalo žalostno podobo. Na njem so se italijanske enote v najvecji meri ravnale po navodilih in ukazih generalov Roatte in Robottija, nacrtovalcev re-presivnih ukrepov proti slovenskemu ljudstvu in njegovemu narodnoosvobodilnemu gibanju. V kratkih dneh ofenzive in cišcenja zasedenega ozemlja so okupatorjevi vojaki del podkrimskih vasi povsem ali deloma požgali, domove izropali, mnogo ljudi pobili, veliko vecino moških internirali in prebivalce izselili iz požganih vasi.522 Lahko bi rekli, da razen žensk, otrok in starcev v vaseh skoraj ni bilo dela zmožnih mož. Vse to se je zgodilo sredi poletja ob višku poljedelskih del, ki so zahtevala najvec delovne sile. Clani preseljenih družin so morali hoditi delat na svoja polja iz bližnjih vasi, kjer so prebivali, kar je bil zanje dodatni napor. Tisti pa, ki so se vsem težavam navkljub vracali v požgane domove (npr. v Iško vas), so živeli v zelo slabih stanovanj­skih razmerah. Mnoge družine v podkrimskih vaseh so padle v velike materialne težave; primanjkovalo je vsega, tudi delovne sile. Revšcina in stiske so spremljale družine, katerih domacija je bila požgana in so bile preseljene, družine, ki so ostale brez oceta in odraslih sinov (smrt, internacija, bili v partizanih). V takem stanju se je marsikatera ženska – mati, vdova – ne glede na pripadnost OF, ki si ni mogla poma­gati drugace in ji je bila tudi pomoc sosedov nezadostna, že od avgusta dalje obrnila na visoki komisariat za podporo.523 Prošnje za podporo so se namnožile od zacetka leta 1943 dalje, ko je šla zima h koncu in je pomanjkanje še naraslo.524 Kot primer naj navedemo Campovo družino iz Gornjega Iga. V topniškem obstreljevanju sta bili uniceni hiša in kašca. Zgoreli so oprema, oblacila in poljsko orodje ter vse, kar je bilo v obeh poslopjih. Prizadet je bil tudi hlev in vsa živina (8 glav goveda in 5 svinj) je pobegnila na travnike, kjer so jo polovili italijanski vojaki in odpeljali v Ljubljano. 27. julija sta bila poslana v internacijo gospodar Ludvik in njegov najstarejši sin Ludvik; doma je ostalo še šest otrok v starosti od 9 let dalje. Gospodar je že 18. decembra umrl na Rabu, sin pa se še ni vrnil (po vrnitvi iz internacije je šel v partizane in padel med zaselkom Macki-Purkace 8. maja 1944 ob napadu domobrancev na komando mesta Klemencic, Josip Murn in Ciril Milavec ter tajnik Franc Krašnja – IZDG F 658/II/5 – 1942 avg. 24. 522 Npr. družini Likovic in Macek z Gornjega Iga sta bili preseljeni v Iško 7 oziroma Iško vas 81; na Igu so bile npr. družine Janežic iz Škrilj, Vamplin, Platnar in Škulj iz Iške vasi, družina Jamnik iz Golega itd. Na Dobravico so preselili družino Jožeta Glavana iz Škrilj. – IZDG F 173/II – 1943 jun. 29. in jul. 30.; Taborski arhiv 3, Dokument VI, Buenos Aires 1974, str. 87, 147 sl., 204, 250. 523 Prim. IZDG F 173/III in IV – 1942 avg. 27. in 30.; sept. 11.; dec. 10. (npr. Marija Strle vdova Liko­vic; Marija Tancek, vdova Macek z Gornjega Iga oziroma Iške vasi; Angela Tancek, vdova Doles z Gornjega Iga; Franca Žagar, por. Janželj iz Staj; Ivana Dolšek, vdova Štembal in Marija Macek vdova Cepelnik iz Iške vasi; Helena Mavec iz Bresta, Helena Rus iz Tomišlja, Sofija Šteblaj, vdova Ciber iz Kota in druge). 524 Prim. IZDG F 173/I-III. Velike Lašce). Družina, ki je živela na Igu (št. 169), je padla v bedo pozimi leta 1943. To je prisililo vdovo, da je prosila italijanske oblasti za podporo. Visoki komisariat je od karabinjerjev zahteval informacije. Porocilo, ki sta ga podpisala poveljnik ljubljanske tendence Francesco della Ventura in poveljnik XIV. bataljona (ali ljubljanske skupine) karabinjerjev Ettore Giovannini, je podprlo prošnjo za podporo. O tem, kakšen je bil uspeh prošnje, nimamo podatka.525 V takem vzdušju je narašcala osvobodilnemu gibanju nasprotna propaganda, ki se je kazala že od ponovne pokoritve Iga dalje, še posebej v vaseh, kjer je bilo od vsega zacetka vec nasprotnih ljudi. Sedaj je njihovo prikrito nasprotje ali zgolj navidezno lojalno zadržanje do narodnoosvobodilnega gibanja prišlo do izraza. Locevanje »duhov« se je pospešilo ob grozotah okupatorjevega terorja in nato še ob pripravah za vracanje internirancev iz taborišc, ki naj bi napolnili enote vaških straž v službi okupatorja. Z njimi se je po vaseh poleg okupatorja pojavljal še nov nasprotnik, ki je bil za pripadnike OF, za njene aktiviste in terence nevarnejši od okupatorjev. Vašcani so se mimo vaške zavesti in vzajemnosti, mimo odpora in upora proti fašisticnemu okupatorju, ki jih je medsebojno povezoval, ceprav nekatere le šibko ali le navidezno, vse bolj delili na nasprotna tabora. Pri tem so imeli velik vpliv domaci duhovniki pa tudi stara politicna in društvena pripadnost. Življenje v podkrimskih vaseh je postajalo vsak dan nevarnejše. Prihajalo je do vedno vecjih nasprotij in ovajanja ter koncno do narodnega izdajstva in nenadzorovanega mašcevalnega pobijanja. Ljudje so se zapirali vase in v svoje domove, skrivali svoje prepricanje in pripadnost ali se pretvarjali. Marsikateri pripadnik OF se je pasiviziral, povsem prenehal sodelovati v narodnoosvobodilnem gibanju, ali pa je odkrito prestopil v nasprotni tabor. Po tem casu je odpadlo kar veliko število mož in fantov, ki so že bili v partizanih, pa so se v dneh ofenzivnega pritiska predajali in prijavljali sovražniku in nato v internaciji izgu­bili moc treznega premisleka, še posebej v vaseh, kjer sta bila religiozni vpliv in vloga župnika med vašcani vecja. Toda po drugi strani se je takrat utrjevala tudi pripadnost OF in vztrajanje v boju proti okupatorju. Trdno oporo narodnoosvobodilnemu boju so dajale zlasti družine, iz katerih so izšli prvi aktivisti, terenci ter borci, in ki so tudi po ofenzivi imeli tam svoje družinske clane. Ob razmerah, ki so nastale po ofenzivi, je bilo razumljivo, da je bila celotna or-ganizacija OF mocno prizadeta tudi v podkrimskih vaseh. Povsod se je uveljavljal okupatorjev pritisk, svoje je naredilo tudi idejno razslojevanje in OF nasprotna propaganda, ovajanje in izdajstvo. Na ženske, aktivistke, je nato padlo skoraj celotno breme aktivisticnega dela, toda okupator je že v prvi polovici avgusta aretiral najbolj dejavne aktivistke in jih poslal v taborišce Monigo pri Trevisu. Z Iga in iz Iške vasi so 525 IZDG F 173/I – 1943 febr. 23. in marec 16. odpeljali sedem žensk, iz prvega kraja so bile Milka Kus, Ivana Jesih, žena aktivista in borca Brezovnika, iz drugega Pavla Kernc, Marija in Zalka Benet ter Angela Sterle - Mohorjeva(?). Iskali so še Marijo Žagar iz Iške vasi.526 Nekaj dni prej je karabinjerski urad pri 11. armadnem zboru v dveh transportih poslal vrsto aktivistk v internacijo. V prvem za Monigo je bila z Iga tudi Pavla Intihar - Šlosarjeva, v drugem za taborišce blizu Brescie je bilo 41 žensk, med njimi tudi Štefanija Platnar z Iga, ki so jo aretirali in kmalu za tem izpustili.527 V avgustu sta bili internirani aktivistki Ivana Vingorc iz Iške vasi in Marija Pucihar z Iga. V zacetku oktobra so karabinjerji na Igu, ki so skrbno nadzorovali delo aktivistov OF, aretirali Mimi in Alojzijo Pucihar z dojenckom, Franco Srebotnjak, Ano Repar in Romano Horvat ter Jožeta Škrabo. Cez noc so bili zaprti na Trneku, nato so jih odpeljali v Ljubljano in v internacijo na Rab. (Pozneje so ženske z Raba prepeljali v Gonars in jih konec aprila deloma spustili domov. Vrnila se ni Srebotnjakova, ki je že februarja v internaciji umrla.)528 Internirali so tudi posa­mezne ženske iz tomišeljske obcine, me drugim tudi uciteljico Natašo Župancic in Franco Mislej.529 Z vsem tem se je v naših vaseh organizacijska mreža OF na terenu zelo oslabila. Povsod so bili zdesetkani TOOF, pravzaprav bi bilo treba novo organizacijsko mrežo, vendar so bile razmere mnogo težje kot v prvem letu OF. V posameznih vaseh in zasel­kih ni bilo vec OF, ker so bili povsem ali vecinoma požgani in porušeni (npr. Gornji Ig, Ustje, Dobravica, Iška vas) in prebivalci razseljeni, v drugih pa TOOF niso obnovili (npr. Brest, Tomišelj). V takih razmerah je moral velik del bremena na terenu pre­vzeti rajonski odbor OF-Barje. Po italijanski ofenzivi in okupatorjevih grozodejstvih prestrašeno in po internacijah mocno zdesetkano prebivalstvo je bilo treba ponovno opogumiti in politicno razgibati ter ga dvigniti iz malodušja, v katero je zapadlo. Obnoviti je bilo nujno tudi organizacijo OF. Toda ROOF-Barje se v teh težkih casih po ofenzivi pod vodstvom sekretarja Mirka Abrama ni najbolje znašel. Matija Škraba, prejšnji sekretar, je že v prvih mesecih leta 1942 odšel v partizansko enoto in bil nato v 1. bataljonu L. Šercerja NO. Le pocasi se je obnavljala organizacijska mreža, ki pa je slonela skoraj izkljucno na zaupnikih po vaseh, ponekod sta bila tudi dva hkrati,530 zato 526 Po nekem podatku naj bi namesto Brezovnikov aretirali Marijo Pucihar z Iga. Glej IZDG F 110 A/I f 59309 – 1942 avg. 11.; F 110 A/II, Dnevnik dogodkov – 1942 avg. 11.; F 219/II – 1942 avg. 9. 527 IZDG F 219/II – 1942 avg. 5. in sept. 2. 528 ZB Ig, Podatki o Puciharjevi družini. Tudi sicer se je povecal pritisk karabinjerjev po vaseh: v januarju 1943 so karabinjerji z Iga aretirali gospodinjo Franco Gabrovšek - Korencan iz Lip, ker je bila osumljena podpiranja partizanov – IZDG F170/I/1 – 1943 febr. 2.; ZB Ig – Kronika Iga, str. 7. 529 A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., str. 70. 530 V Iški vasi je bil po ofenzivi zaupnik OF Franc Žagar, ki so ga avgusta ustrelili v Lapušni dolini, za njim pa Ivan Rupret - Johan, kar je bil še leta 1944. V Brestu sta bila zaupnika Fric Švigelj, last- nik gradu, in Franc Zalar, ki mu je pomagal necak Slavko. V Strahomeru se kot zaupnik omenja so v decembru oz. na prehodu v leto 1943 za novega rajonskega sekretarja OF zopet imenovali Matijo Škrabo. Iz 3. cete 1. bataljona novoustanovljenega Notranjskega odreda (6. 10. 1942) kjer je bil politkomisar, je bil kot domacin iz Bresta zopet vkljucen v politicno delo v barjanskem rajonu. Izbira nikakor ni bila slucajna. Kot domacin je dobro poznal ljudi in medsebojne odnose, kar je bilo v razmerah rastoce diferenciacije do narodnoosvobodilnega gibanja izrednega pomena; toda zaradi bolezni je dolžnost prevzel šele spomladi leta 1943.531 Ob ponovnem politicnem in organizacijskem poletu OF od zacetka leta 1943 naprej se je pod novim rajonskim vodstvom v podkrimskih vaseh marsikaj, ceprav s težavo, obrnilo na bolje. Vzpostavili so zvezo in sodelovali s sosednjimi rajoni: s turjaškim rajonom in njegovo clanico Pavlo Centa, ki je nato postala clanica barjanskega rajona, in z notranjsko-vrhniškim okrožjem in Francem Popitom. Slabše so bile povezave z okrožjem Ribnica-Velike Lašce, v katerega je bil rajon vkljucen od jeseni 1942. Šele nekaj tednov pred kapitulacijo Italije se je okrožje razdelilo in barjanski rajon je bil po liniji OF vkljucen v novo okrožje Velike Lašce.532 Še vedno pa je rajon delal predvsem z zaupniki, ceprav je vodstvo OF od zacetka leta 1943 vztrajalo, da je treba obnoviti TOOF, ki so bili socasno tudi oblastni organi na terenu. Toda mreža zaupnikov je bila trdno stkana in povezana tudi z obvešcevalno službo. Kljub temu je težišce aktivisticnega dela še vedno slonelo na ženskah, zlasti iz tistih družin, ki so se že zgodaj odlocile za narodnoosvobodilno gibanje in iz katerih so izšli prvi aktivisti in borci. Lahko trdimo, da se je rajon pri obnavljanju dejavnosti in organiziranosti OF na terenu v veliki meri naslonil na ženske. Nova spodbuda za aktivizacijo žensk je bila ustanovitev Antifašisticne zveze žensk Jugoslavije (AFŽ) na svobodnem ozemlju v Bosanskem Petrovcu 6. decembra 1942. Na pobudo CK KPS so tudi v Sloveniji v okviru OF zaceli ustanavljati Slovensko protifašisticno žensko zvezo,533 ki je pomenila mobilizacijo žensk na vseh podrocjih boja proti okupatorju. V veliko pomoc rajonu je bila AFŽ v podkrimskih vaseh pri zbiranju hrane in drugih stvari za partizane, pri aktivisticnem delu in obvešcanju. V rajonu je za delo žensk odgovarjala clanica rajona Centova. Postala je tudi sekretarka rajonske organizacije Protifašisticne ženske zveze. V Iški vasi je bila v organizaciji med najbolj aktivnimi clanicami Alojzija Mazi - Japelj, ki je bila nato izvoljena za delegatko na konferenci AFŽ Slovenije in clanico rajona, in ob njej Angela Peternel, aktivistka gostilnicar Susman in pozneje Jože Tancek. V Kremenici je bila zaupnica Garvasova mati, v Sar­ skem pa Franc Boltezar in njegov sin Franc. Na Igu so te posle opravljali partizanska mati Alojzija Škraba s hcerko Jožico, partizanska družina Marije Uršic s hcerama Marijo in Francko ter sinom Janezom, Alojz Janželj iz Kota, ki je živel na Igu, Franc Cotman, ki so ga domobranci aprila 1944 ubili, in Stane Zdravje, ki so ga 23. aprila odpoklicali v rajon. 531 Prim. S. Petelin - Vojko, o.c., str. 229 sl.; IZDG F 724/I/2 – 1945 febr. 2. 532 Prim. T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 629. 533 Odlok IOOF z dne 30. jan. 1943; M. Mikuž, NOB 2, o.c., str. 181. od leta 1941, skojevka in udeleženka kongresa SPŽZ v Dobrnicu.534 Aktivne clanice AFŽ so bile še Urša Uršic - Žagar v Iški vasi in Angela Strle, clanica TOOF, ter Marija Šteblaj, clanica rajonskega odbora in KPS od leta 1943.535 V ofenzivi in po njej je številne žrtve fašisticnega terorja, utrpela tudi NZ. Tisti, ki jih niso poslali v internacijo, so zvecine odšli v partizane. Kljub temu se je NZ po ofenzivi povsod obnovila, toda v njej so bili v vedno vecji meri starejši moški, pa tudi ženske. Organizacijsko je postajala NZ vse bolj povezana z rajonom. Nazadnje je clan rajonskega odbora postal nacelnik NZ v rajonu.536 V teh težkih casih obnavljanja in utrjevanja narodnoosvobodilnega gibanja po ofenzivi je bilo pomembno tudi vkljucevanje mladine v OF in gibanje. Rajon je imel tu pomembno vlogo. Italijani šolske mladine niso dobili v svoje fašisticne organiza­cije, le majhen del so vkljucili v »balillo« in »GILL«. Po osvoboditvi Iga, ko je vse propadlo, niso poskušali vec, pac pa so se mnogi šolarji, pionirji, že zgodaj povezovali z nekoliko starejšimi mladinci in zaceli delati za OF. Niso pozdravljali po fašisticno in so zaradi tega dobivali brce in klofute. Že v letu 1942 so Italijani zasliševali posamezne šolarje (picolli ribelli). Po ljudski vstaji in nasilju, ki je sledilo po ofenzivi, so se že bolje organizirali. Zbirali so orožje in vojaški material za partizane, prenašali litera­turo in letake, ki so jih podtikali celo italijanskim vojakom, opravljali obvešcevalno službo in še marsikaj. Ko je bila januarja 1943 s posebnim odlokom ustanovljena tudi Zveza mladine Slovenije (ZMS),537 se je delo mladine in z njo pionirjev še poglobilo. V njej je imela zelo pomembno vlogo skojevska mladina, ki je od takrat dalje tudi v podkrimskih vaseh dobivala širše osnove. Po nastanku postojanke vaške straže na Igu se je aktivnost mladine še povecala. Mladinci so postali pomemben vir porocil o dejavnosti vaških straž, o njihovi oborožitvi, sestavi, premikih in pohodih, trosili so letake, kurili kresove itd. Z mladino so delali mlajši aktivisti OF, npr. Franc Škraba - Frenk, ki je vodil mladino na Igu, Danica in Slavka Campa z Gornjega Iga, obe sta bili clanici SKOJ in zadnja tudi clanica rajonskega odbora Barje; Slavko Šteblaj, ki je bil vodja mladinske skupine v Brestu, clan SKOJ in ZMS iz Iške, in Pepca Grdadolnik - Župec, Marija Škulj, Franc Intihar - Sine, Ivan Zalar in Ivanka Vingorc, ki jo je v delo uvedla Angela Peternel, vsi iz Iške vasi. Do kapitulacije Italije so bili med mladinci zelo aktivni Pavle Šteblaj iz Iške, Pavle Grum ter Janez, Mirko in Vilko Campa - Grumovi iz Gornjega Iga (ki so živeli na Igu), Anton in Jože Intihar, Jože Rupret, rajonski kurir, ki je spomladi leta 1943 postal clan SKOJ,538 Pavle Štembal in Anton Šoba - Zvonko iz 534 ZB Iška vas, izjava M. Škrabe – 1982 okt. 29. 535 Prim. seznam aktivistov v prilogi. 536 Prim. D. Bravnicar, o.c.; M. Škraba, Razvoj NOB, o.c.; isti, izjava 1982 jan. 22. 537 Prim. M. Mikuž, NOB 2, o.c., str. 181. 538 ZB Iška vas, izjava M. Škrabe – 1982 okt. 29. Iške vasi.539 Med mladinci v Brestu so bili že leta 1942 Rudolf Likovic, Rado Modic, Slavko Šteblaj, necak Franca Šteblaja, zaupnika OF, Vid Zalar in hcerki ter sin Toneta Peršina.540 V Dragi sta bila poleg staršev in obeh starejših bratov aktivna Tone in Anica Grum, na Igu Meglicev Ivan, Pekov Jože - Mocilnikar, Jožica Škraba (in njen brat Franc), Ancka Gruden, Šuštarjev Lojze, Paharjev Stane, Franc Majnikar - Bolha, Henrik Tancek in Ivan Pucihar - Zgoncev; pet izmed njih je šlo v partizane po kapi­tulaciji Italije.541 Posebej so bili na Igu organizirani najmlajši Golani in Škriljani, ki so bili v casu italijanske ofenzive preseljeni na Ig. Ko so se po ofenzivi na obmocju Krima in Mokrca raztreseni borci povezovali v vecje skupine in so se sem vrnile partizanske enote, je bil rajon zelo zaposlen tudi z oskrbo živeža in drugih potrebšcin zanje. Zlasti je skušal urejati oskrbovalne akcije, ki so razburjale prebivalce in škodovale politicnemu delu. Z njim je bila tesno povezana tudi ilegalna rajonska tehnika, ki je zacela delovati že v zacetku maja 1942. Od zacetka avgusta, to je po ofenzivi, je bila v bunkerju v gozdu nad Vrbljenem (Podkraj) le okoli 500 m nad hišo gostilnicarja Stanka Anzelca. V njej so delali Milan Apih kot vodja, Roman Golob in Line Žagar - Kopac, vsi predvojni komunisti. V bunker so potegnili celo anzelcev elektricni kabel. Ko so enkrat v novembru prišli v gostilno partizani, so kmalu zatem, verjetno obvešceni, prišli v vas Italijani. Iskali so partizane, ki so se že umaknili, in pri tem slucajno odkrili kabel in bunker s tehniko. Iz njega so se že pred tem vsi rešili in odnesli tudi ves tiskarski material. Italijani so nato požgali Anzelcevo gostilno in gospodarsko poslopje, prijeli gospodinjo in služkinjo Lojzo Uršic, aktivistko, ki je bila nato obsojena na dosmrtno jeco.542 Po odkritju bunkerja je tehnika zacasno dobila prostor v bunkerju v Crni vasi. Od konca leta 1942 do zacetka leta 1943 je ilegalna tehnika »Krim« delovala v Jezeru v hiši Dane Gruden. Tiskarno je še vedno vodil Milan Apih, tiskarski material pa so dobivali po kurirski poti iz Crne vasi s posredovanjem Silve Mihelcic por. Svete in Ivana Jevca - Cufija.543 Kasneje so tehniko prenesli na varnejši kraj v Iški Vintgar pod Ustje v Zelenvarjem. V njej sta poleg Apiha delala Ivko Melik in Cufi, kurirja tehnike sta bila Jože Brancelj - Marostar in Alojz Škraba - Silni. Material so dobivali prek Minke Selan in njene matere v Crni vasi; skladišce so imeli v kleti zapušcene stavbe v Iški (Miclova domacija, št. 8).544 539 Prim. seznam aktivistov v prilogi. 540 A. Kumše, NOB v Tomišlju, o.c., str. 31. 541 Prim. seznam borcev v prilogi; izjava Franca Škrabe - Frenka avtorju. 542 A. Brancelj, Pripombe na kroniko krajevne skupnosti Tomišelj, str. 3 sl. 543 S. Petelin - Vojko, o.c., str. 234. 544 M. Škraba, Razvojna pot NOB, o.c., str. 59; ZB Iška vas, Zgodovinski dogodki na terenu Iška vas – 1975 dec. 15.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 234. OBNOVITEV PARTIZANSTVA IN BOJEV NA KRIMSKO-MOKRŠKEM OBMOCJU Medtem ko je okupator zakljuceval ocišcevalno akcijo v prvi fazi ofenzive obkoljenega krimsko-mokrškega obmocja in bil še sredi povracilnih ukrepov nad tamkajšnjim prebivalstvom, se je 28. julija zjutraj zacela že tretja faza ofenzive. Zajela je Travno goro, Veliko goro, Loško dolino in Loški Potok.545 Ceprav so ostale na podkrimskem ozemlju še mocne italijanske sile, se je glavnina vojske premaknila proti jugovzhodu. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih cet je takrat (25. julija) vsem svojim enotam ukazalo, naj varcujejo z živo silo in nato preidejo v protiofenzivo. Hkrati jih je obvestilo, da je italijanska ofenziva v polnem zaletu in da je bil doslej na udaru predvsem Krimski odred, ki ga je hotel okupator z obkoljevanjem uniciti na njegovem ozemlju. Te boje je v pismu Titu omenil tudi Edvard Kardelj in jih ocenil s trditvijo, da so partizani do 20. septembra dajali najvecji odpor okupatorju prav na krimskem obmocju.546 Krimski odred, kakor vemo, je bil res zelo prizadet; iz sestava zlasti Šercerjevega bataljona je odpadlo kar precej borcev, ki so padli, bili zajeti ali so se predali okupatorju in bili nato internirani, njegova 4. ceta pa se je po lastni volji razpustila. Medtem ko je bilo ob ofenzivi iz KS Tomišelj okoli 70 vašcanov v partizanih, jih je po ofenzivi tam ostalo le še 11.547 Manjše skupine borcev Krimskega odreda oziroma Šercerjevega bataljona so se zadržale na krimsko-mokrškem ozemlju, vecina pa se je vseeno umaknila proti Travni gori. Štab 3. grupe odredov in štab Krimskega odreda sta še pred zacetkom novega ofenzivnega sunka svojim enotam ukazala, naj se poskušajo prebiti nazaj na staro operativno obmocje in zacnejo z bojem za hrbtom sovražnika. Premiki so se zaceli že 28. oziroma 29. julija in del Krimskega odreda se je z obmocja zacete 3. faze ofenzive prebil nazaj na svoje ozemlje. Oba štaba sta z zašcitnima enotama ostala v obrocu na obmocju Travne gore.548 Od Šercerjevega bataljona Krimskega odreda so se na že precesano ozemlje vracali borci 1. in 2. cete, 3. ceta se je umaknila na Ljubljanski vrh, 4. ceta pa se je razformi­rala. 1. ceta, ki sta se ji prikljucila Alojz Popek - Vandek in Janez Japelj - Lovrenc se je sprva skupaj prebijala. Pri tem je že prvi dan padla v italijansko zasedo. Borci so se pri preboju razbili v vec manjših skupin, zato se je vsaka posebej po dogovoru pomi­kala proti zbornemu mestu na Gornjem Igu. Vandek in Japelj sta se s skupino kakih deset borcev prebijala posebej.549 Skupinico 1. cete je vodil na obmocje Gornjega Iga 545 Prim. T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 419. 546 Prim. M. Mikuž, NOB 2, o.c., str. 102, 139. 547 A. Brancelj, Pripombe na kroniko Tomišlja, str. 4 – v KOZ SZDL Vic-Rudnik. 548 T. Ferenc, o.c., str. 419; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 194. 549 Ustna izjava Janeza Japlja avtorju – 1988 febr. 12. tudi Janez Mazi. V njej so bili Jurckova dva (Intiharja) iz Iške vasi, Kozinova brata iz Kota, Janez Ponikvar iz Staj pri Igu in Franc Mazi, Janezov brat. Vsi so se prebili, toda Jurckova mati je ob obisku oba sinova pregovorila, da sta se javila Italijanom na Igu. Oba so ustrelili.550 Lahko si predstavljamo žalost matere, ki je tako usodno izgubila svoja sinova. Tudi 2. ceta, ki se je ohranila v najvecji meri, se je v manjših skupinah prebijala in do prvih dni avgusta prišla na Krim.551 Eno izmed skupin je na rodno ozemlje pripeljal tudi Matija Škraba. Na krimskem obmocju se je nato povezal s preostankom borcev 4. cete, ki so preživeli ofenzivo in cišcenja terena. Zbirali so se v Vodicnici nad Podkrajem. Prikljucili so se jim borci Janez Primc - Jokic, Ivan Jevc - Cufi, Slavko Faganel, Ivan Melik in Franc Melik - Rajko, vsi iz barjanskih vasi, ki so se zadrževali v Kozlarjevi gošci. V gozdovih nad Vrbljenem so bili Karel Kumše, Franc Lesica, Jože Modic in Ivan Grebenc, tudi borci 4. cete, ki so bili povezani z domacimi aktivisti, zlasti z Angelo Kumše. Pridružila se jim je tudi skupina borcev iz Preserja, ki jo je vodil Tone Kovac - Brzi.552 Obstoj malih skupin partizanov na obmocju podkrimskih vasi ni ostala tajnost niti za Italijane niti za nasprotnike OF. Že konec julija je italijanska patrulja iz skupine generala De Rienzija v dolini Iške zalotila skupinico treh borcev. V spopadu je kmalu padel Lado Benet, 20 let star delavec, zajeli pa so Antona Škulja in ga takoj ustrelili. Oba sta bila iz Iške vasi in borca od meseca maja dalje. Tretji, neznan, je Italijanom pobegnil.553 Ob istem casu je kapetan Orlando Camiletti, poveljnik zunanje karabi­njerske cete, po sicer nepreverjenem ovaduškem sporocilu porocal svoji komandi, da so med Iško vasjo in Iško ob reki Iški videli skupino kakih 20 partizanov, ki naj bi bila ostanek razbite enote. Ista novica je v zacetku avgusta prišla tudi v dnevno porocilo 11.armadnega zbora.554 Belogardisticne Vesti so že 2. avgusta porocale, da se partizani še pojavljajo, med drugim tudi v Tomišlju (Kumšetova skupinica), Pijavi Gorici in Želimljah, vendar le kot majhne skupine, ki so iskale hrano po vaseh. Proti koncu avgusta je o tej skupini partizanov porocal tudi poveljnik karabinjer­ske postaje na Rakitni Nicolo di Carlo. Vojaški posadki na Igu je sporocil, da se je po podatkih verodostojnega ovaduha na obmocju Podkraja v obcini Tomišelj nastanilo okoli 30 partizanov. Oboroženi naj bi bili s puškami in avtomatskim orožjem.555 Da so italijanske vojaške oblasti to dejstvo obravnavale zelo resno, kažejo obvestila nacelnika 550 M. Škraba, Razvojna pot OF na Barju, o.c., str. 36 sl. 551 S. Petelin - Vojko, o.c., str. 196 sl. 552 M. Škraba, o.c., str. 45. 553 IZDG F 658/III/14 – 1942 jul. 30.; ZB Iška vas, Spisek borcev. 554 IZDG F 158/IV – 1942 jul. 30; F 692/I/2 – 1942 avg. 2. 555 IZDG F 110 A/I f 59282 – 1942 avg. 2.: skupine oznacuje za »prave roparske tolpe«, pred katerimi so v nevarnosti /za rekvizicije/ zlasti ženske, ker ni moškega pri hiši; prav tam f 59285 – 1942 zace­ tek avgusta. štaba 11. armadnega zbora polkovnika Annibala Galla in ukrepi, ki so temu sledili. S posebnim sporocilom je obvestil poveljstvo skupine karabinjerjev v Ljubljani, da so se po razlicnih ovaduških virih na obmocju Krima in Mokrca zopet obnovile »uporniške bande« ter da se pojavljajo partizani tudi v Strahomeru, Vrbljenem in Tomišlju. Iz bojazni, da pripravljajo napad na Ig, so okrepili postojanko z dodatnim moštvom in avtomatskim orožjem.556 Približno v tistem casu so se skupinice že povezale v ceto, v kateri je bil komandir Jaka Rihar, politicni komisar pa Matija Škraba, štela je prbližno 35 do 40 mož. Ko sta v stik s ceto prišla Janez Hribar in politicni komisar Šercerjevega bataljona KrO Janez Japelj, sta v ceti postavila še politkomisarjevega namestnika, kar je postal Rado Škraba -Gorazd.557 Do zacetka septembra se je organizacijsko vzpostavil tudi 1. bataljon Ljuba Šercerja KrO. Novi poveljnik bataljona je postal Vandek, politicni komisar pa je bil Janez Japelj, vendar je bojna moc bataljona bila mnogo manjša kakor pred ofenzivo. Sprva je imel le dve ceti, prvo in drugo. Prva se je zadrževala med Gornjim Igom in Ustjem, pri njej pa je bil Janez Japelj, druga ceta je imela tabor na Krimu v Vodicnici. Šele pozneje so izoblikovali še dve ceti, ki pa so imele le po 30 do 40 borcev.558 Skupine borcev in nato obnovljeni bataljon se sprva niso spušcali v vecje ofenzivne akcije. Vzroki za to so bili razlicni. Morala med borci, ki je ob ofenzivi mocno upadla, se je le pocasi dvigala. Še do konca avgusta so se posamezni borci iz podkrimskih vasi posamezno ali v manjših skupinah z orožjem predajali okupatorju na Igu. V tem casu se je predalo okoli 15 partizanov, ki so bili nato internirani; po internaciji se z redkimi izjemami niso vrnili med partizane.559 Svoje so storili tudi težki pogoji preživetja na obmocju, kjer so bile še vedno mocne okupatorske sile, prebivalstvo pa prestrašeno in razdvojeno; borci so bili brez zadostne hrane. V nasprotju s tem so bili mnogo bolj aktivni Italijani iz bojnih skupin De Rienzija in Renza Montagne. Ig so spreminjali, kakor že receno, v trdnjavo. Vas so obdali z bodeco žico, ob cesti pri vhodih v vas so zgradili bunkerje in na cesto postavili špan­ske jezdece. Obrambni sistem okoli Iga so dograjevali še spomladi leta 1943. Pogosti so bili sunki vecjih italijanskih oddelkov v razne smeri podkrimskega obmocja, npr. 556 IZDG F 158/IV – 1942 avg. 24.; prav tam – 1942 avg. 28.; prav tam – 1942 konec avgusta. 557 M. Škraba, Razvojna pot, o.c., str. 45. 558 Prim. S. Petelin - Vojko, o.c., str. 224; pozneje, v septembru, so o tem takole pisale belogardisticne Vesti: »Ižansko, 20. 9. 1942 – Na Ižanskem so še tri skupine partizanov: v Krvavicah nad Gornjim Igom je okoli 30 partizanov. Vecina iz Iške vasi. Vsi imajo puške in dve strojni puški. Koman­dant je Janez Japelj, komisar pa Janežic, trgovec z drvmi iz Ljubljane; na krimskem pogorju sredi med Jezerom in Tomišljem v Vodicnici, jih je kakih 40. Ti kradejo in ropajo po obcini Tomišelj; v dolini med Klado in Škriljem v obcini Želimlje, jih je okoli 60. Ti so povsem izropali župnišce in oskrbnika Goedererja.« F 110 A/I – 1942 sept. 21. 559 IZDG F 667 a/VIII – 1942 avgust 7., 15., 20. in 22. Ig–Želimlje–Visoko–Strahomer–Tomišelj, Ig–Draga–Dobravica–Sarsko, Ig–Podkraj– Jezero. Odkrivali in unicevali so stare partizanske tabore ter skladišca hrane in voja­škega materiala. Postavljali so obcasne, letece posadke v Tomišlju in pogosto postavljali nocne zasede. Še posebej pogoste so bile v Strahomeru, Tomišlju in Vrbljenem, od koder so prihajale novice, da se tam pojavljajo partizani. Seveda se tudi partizani niso povsem pasivizirali. Prihajalo je do manjših spo­padov: sredi avgusta sta se npr. spopadli patrulji obeh strani. Partizani so ustvarjali zaloge hrane za prihajajoco zimo. K temu so jih silile razmere, saj je organizacija oskr­bovanja na terenu skoraj povsem prenehala delovati. Partizani so sami pospravljali pridelke, zlasti krompir, z njiv požganih in izseljenih vasi. Hodili so na oskrbovalne pohode v nižinske vasi, ki niso bile tako zelo prizadete. Obiskovali so zlasti domove nasprotnikov narodnoosvobodilnega gibanja, tako so ovaduhi 26. avgusta posre­dovali podatek, da so partizani v Strahomeru in Vrbljenem. Tudi tomišeljski župan Jože Modic je sporocil na Ig, da je bilo v Strahomeru 50 partizanov, 20 naj bi jih bilo v Tomišlju, kjer so poskušali vdreti v županovo hišo, 10 partizanov pa je prišlo v Brest, kjer so se polastili svinje pri kmetu Požarju. Še isti vecer so Italijani v vasi postavili zasedo. Verjetno je bila ta partizanska akcija vzrok, da so Italijani konec avgusta zopet precesali krimsko obmocje od Vrbljen, Tomišlja in Strahomera proti Planinici. Po podatku Angele Kumšetove naj bi jim pot kazali mladoletna Alojz Grebenc in Alojz Štrumbelj iz Vrbljen ter Franc Glavan - Kajzrov in Franc Matjaž iz iste vasi. Partizani so na italijanski pohod odgovorili tako, da so obstreljevali Trnek in vas Ig v noci na predzadnji dan avgusta.560 Šele v mesecu septembru se je partizanska bojevitost na podkrimskem ozemlju mocno povecala in se nato nadaljevala v leto 1943. To lahko povezujemo s spremem­bami in reorganizacijo partizanske vojske, pa tudi z notranjo utrditvijo partizanskih enot. Glavno poveljstvo je med ofenzivo spoznalo, da je nujno ustvariti tudi vec mocnej­ših in bolj gibljivih enot, kakor so bili odredi. Tako so poleg Tomšiceve brigade v tem casu nastale še tri nove udarne brigade: Matije Gubca (4. septembra v Trebelnem), Ivana Cankarja (28. septembra v vasi Lapinje na Kocevskem) in Ljuba Šercerja (6. oktobra pri Požgani bajti na Mokrcu).561 V Šercerjevo brigado sta prišla dva bataljona in dve ceti 4. bataljona Krimskega odreda, borci Langijeve cete in borci nekaterih razbitih enot nekdanje 3. grupe odredov. Kasneje so iz enot Dolomitskega odreda 560 IZDG F 667 a/VIII/1 – 1942 avg. 15. in 28. ter 30.; A. Kumše, NOB v Tomišlju, o.c., str. 94 sl. 561 Prim. L. Ambrožic - Novljan, Cankarjeva brigada, Ljubljana 1975, str. 8; M. Gucek, Šercerjeva brigada, Ljubljana 1973; F. Strle, Tomšiceva brigada, Uvodni del, Ljubljana 1980; isti, Tomšiceva bri­ gada 1942–1943, Ljubljana 1986; Z. Klanjšcek, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1976; prim. dela M. Mikuža in T. Ferenca. ustanovili še 3. bataljon Šercerjeve brigade.562 Z nastankom brigad je krimsko-mokrško obmocje ponovno postalo obmocje vecjih bojev, v katerih so sodelovali Tomšiceva, Cankarjeva in Šercerjeva brigada. V njih so bili v najvecji meri porazdeljeni borci iz naših treh krajevnih skupnosti. Z ustanovitvijo brigad se je število partizanskih odredov mocno skrcilo in so bili v Ljubljanski pokrajini novembra le se štirje. Eden izmed njih je bil 6. oktobra 1942 na novo ustanovljeni Notranjski odred s tremi bataljoni, od katerih naj bi prvi bataljon deloval na Krimu. V njem je bil še vedno tudi del borcev 1. cete Šercerjevega bataljona iz naših vasi. Organizacijsko sestavo je 26. decembra zamenjala organizacija partizanske vojske na štiri operativne cone.563 V tem casu se je menjalo tudi glavno poveljstvo. Iz njega sta odšla poveljnik Franc Leskošek - Luka, ki je postal clan IOOF, in dr. Aleš Bebler, ki je odšel na Primorsko; z njunim vodstvom CK KPS ni bil zadovoljen. Novi poveljnik je postal Ivan Macek - Matija, njegov namestnik je bil Jaka Avšic, politicni komisar je bil ponovno Boris Kidric - Peter, ki je dobil tri pomocnike: dr. Jožeta Brileja, Lojzeta Vrhovca in Štefana Pavšica. Clan poveljstva je še naprej ostal Edo Mihevc. V tej sestavi je glavno poveljstvo delovalo do maja 1943.564 Socasno s tem, s preuredi­tvijo vojske in novim poveljstvom, je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja takoj po vrhuncu italijanske ofenzive na Kocevski Rog zacelo pripravljati novo ofenzivno akcijo proti okupatorju. Vkljucila naj bi tudi boj proti vaški straži, ki se je organizirala kot oborožena sila predvsem klerikalnih krogov in grozila z državljansko vojno. Poleg tega je pripravilo vse potrebno za odpravo posledic italijanske ofenzive na politicnem podrocju in za obnovo dejavnosti in organizacije OF. In res se je po tem casu ponovno zacel vojaški in politicni polet narodnoosvobodilnega boja.565 Že pred ustanovitvijo Šercerjeve brigade so se enote Krimskega odreda zacele spušcati v nove vecje akcije. Italijani so po svojih ovaduhih izvedeli, da se na pobocju Krima v smeri Planinice zadržujejo vecje skupine partizanov (šlo je za ceto 1. bataljona Dolomitskega odreda, ki je z ranjenci prišla prek Ljubljanice in vzpostavila zvezo z Riharjevo 2. ceto, ki je pripravila prevoz ranjencev in borcev cez reko.) Italijani so takoj pripravili vecjo cistilno akcijo na tem obmocju Krima. S sorazmerno velikimi silami so 16. septembra prodirali proti Planinici, kjer je prišlo do vecjega spopada. Italijanski vir poroca, da so približno ob 14.30 prišli v stik s partizani, ki so se po boju umaknili. V boju so Italijani imeli 2 mrtva in 4 ranjene, na partizanski strani pa sta bila 2 mrtva in 1 ujetnik.566 562 S. Petelin - Vojko, o.c., str. 224 sl. 563 Z. Klanjšcek, o.c., str. 332. 564 T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 507 in 565. 565 Prav tam, str. 565 sl. in 576 sl. 566 IZDG F 658/III/29 – 1942 sept. 11., 13. in 14.; F 692/I/2 – 1942 sept. 12. in 17.; F 662/III/4 – 1942 V naslednjih dneh so partizanske enote Krimskega odreda in Dolomitskega odreda po navodilih vodstva zacele napadati postojanke vaških straž po Rakitniški planoti v Begunjah in drugih vaseh. Nekatere so padle, najvecje pa so se obranile, ker partizani niso imeli težkega orožja. Ti boji so bili dokaz, da partizanske sile v zaledju italijanske ofenzive niso bile unicene in da so spet prešle v napad. Prav to je po bojih 18. in 19. septembra v govoru svojim borcem poudaril politicni komisar 1. bataljona KrO. Dejal je: »Tovariši! Vojaškega uspeha res nismo dosegli, toda izdajalcem smo pokazali, da še živimo in da nas ofenziva ni unicila! Bodo že še cutili našo moc! Akcija se je politicno popolnoma posrecila!«567 Po napadu KrO in DO na belogardisticne postojanke v noci na 19. september je Robotti že takoj naslednji dan ukazal Tonizzijevi skupini (njeno jedro je bil bataljon divizije Macerata), naj ocisti Iški Vintgar, severno pobocje Krima in Mokrec. Porušila naj bi tabore in bivališca, ki so ostala po ofenzivi oziroma so jih partizani znova zgradili. Italijanska akcija je trajala vse do 26. septembra. Do vecjega spopada je 21. septembra pri Vrbici prišlo med 2. bataljonom KrO in njegovimi enotami.568 Po teh bojih so se enote Krimskega odreda vrnile v svoje tabore na Mokrec in na Krim, kjer so se partizani pred koncem septembra ponovno spopadli z okupatorjem, ki je imel tri mrtve.569 Z nastankom novega Notranjskega odreda namesto Krimskega odreda v zacetku oktobra je Šercerjev bataljon postal njegov sestavni del z operativnim ozemljem predvsem na Krimskem obmocju. Vecje partizanske enote so operirale na krimsko-mokrškem svetu, njihovi boji pa so terjali stalno oskrbo ranjencev na terenu, zato je približno ob istem casu prišlo tudi do ustanovitve iške bolnice »Krvavice«. V tabor 1. cete Šercerjevega bataljona, ki je bilo med Ustjem in Gornjim Igom – komandir cete je bil Anton Popek - Maks, politicni komisar pa Stanko Petelin - Vojko – sta v zacetku oktobra prišla politicni komisar bataljona Janez Japelj in neznan parti­zan, morda iz glavnega poveljstva, in izbrala 14 ljudi, ki naj bi postavili bolnišnico in v njej delali. Drugi borci cete so bili usmerjeni v novo ustanovljeno Šercerjevo brigado. Za bolnico so dolocili 12 borcev in dve borki (kuharico in bolnicarko) in med njimi so bili domacini Franc Berce z Iga, usposobljen bolnicar, ki je opravljal skoraj vse sept. 15.; F 110 A/I – 1942 sept. 17.; tu Vesti za Italijane navajajo 2 mrtva in 5 ranjencev; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 225 sl. Z italijanske strani so za odlikovanje predlagali 16 vojakov, podoficirjev in oficirjev – IZDG F 688/I – Ordine del giorno, 1943 maj 15. 567 Zbornik VI/4 št. 34 in 154; Hinko Bratož - Oki, Dnevnik partizana I, Ljubljana 1959, str. 50; S. Pete- lin - Vojko, o.c., str. 228. 568 T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 468. 569 IZDG F 670/I – 1942 sept. 29. zdravniške posle (le v redkih primerih so poklicali zdravnika) in bil upravnik bol­nišnice, Franc Mazi iz Iške, intendant in sekretar celice KPS, Jože Japelj iz Iške vasi, bolnicar, Janez Mazi in Janez Šuštaršic iz Iške, Ivan Žagar in Anton Žagar iz Iške vasi ter Pavle Likovic - Tancek iz Gornjega Iga. Vsi so bolnišnico gradili in v njej delali do konca. Delovala je od 15. oktobra 1942 do 24. junija 1943, ko je bila morda izdana in so jo Italijani požgali; vsi, tudi bolniki, so se rešili. S hrano so jo oskrbovali rajonski odbor OF in domaci aktivisti iz okoliških vasi; zbirali so jo v gradicu Brest, katerega lastnik Švigelj je bil aktivist, in pri Zalarjevih v Tomišlju. Zdravila in sanitetni ma­terial so dobivali iz Ljubljane, do Crne vasi so ga nekaj casa vozili z rešilcem (gasilca Lojze Musar in Miro Baumgartner), naprej so ga nosili sami. Povezave z bolnišnico sta vzdrževali Antonija Mazi iz Iške vasi in Vera Razbornik, por. Pozaršek - Vidka z Ižanske ceste. Prvi ranjenec, ki so ga zdravili v njej, je bil Franc Oven - Cibi, komandir 1. cete 2. bataljona Dolomitskega odreda, doma iz Ljubljane. V njej sta se spomladi leta 1943 zdravila tudi Franc Leskošek - Luka in Edvard Kocbek. V celoti so v bolnišnici pozdravili okoli 120 ranjencev, umrlo jih je le 11.570 Partizani so po spopadu s Tonizzijevo skupino v naslednjem mesecu svoje akcije usmerjali predvsem v oskrbo enot s hrano za zimo. Omejili so se zlasti na vasi v nekdanji obcini Tomišelj, kjer so bili na udaru predvsem nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja.571 Seveda so se s hrano zalagali tudi po drugih vaseh. V Iški so veliko živeža vzeli kmetu Žugi, v noci na 1. november so kmetu Teglju pobrali živino, pridelke in oblacila. To so bili verjetno protiukrepi v povezavi s prihodom Italijanov v Iško, kjer so Žugovo in Šalovo hišo povezali z mostom, ju obdali z bodeco žico in se utrdili v njih. Najbolj so v tem casu pritiskali na Brest in Mateno. Kmetu Modicu iz Matene so vzeli 7 glav živine in dva voza hrane. Njegovemu bratu Jožetu so izpraznili shrambo in hlev ter mu vzeli tudi konje. Manj je bila z oskrbovanjem obremenjena Iška Loka. Pri teh oskrbovalnih pohodih se že vidijo sledi dejavnosti gospodarske komisije pri rajonskem odboru, ki jih je dolocala in usmerjala.572 V prvih dneh novembra se je koncala velika italijanska ofenziva in general Robotti 570 ZB Iška vas, Zapis Franca Mazija »Bolnica Krvavice« –1981 april 20.; ZB Iška vas, kartoteka – Antonija Mazi; prav tam, pismo Franca Ovna Cibija – 1986 marec 21. in pismo Vere Razbornik, por. Pozaršek - Vidka – 1986 febr. 28.; IZDG F 417/I/17, Saniteta: porocilo »Iz Iške bolnice« – položaj 1945 febr. 10., politkomisar – porocnik Cibi Družinar; F 417/I/16, Saniteta: popis bolnice v Iški – Berce; F 360/II f5 – 1943 maj 15.; M. Škraba, Razvojna pot, o.c., str. 46 sl.; Boris Višnovec, Krimska partizanska bolnišnica, Borec 27/ 2 (1975), str. 93–96; Franc Mazi, Bercetova bolnišnica v Krvavicah, TV – 15, 1979 jun. 14. F. Mazi sodi, da je bolnišnico morda izdal župnik J. Klemencic. Takoj potem ko so Italijani bolnišnico 24. junija 1943 unicili, mu je mati povedala, kako je župnik s prižnice oznanjal, da so zadnji banditi v Iški iztrebljeni. 571 Prim. IZDG F 161/V – 1942 okt. 3. in 30.; prav tam – 1942 nov. 3. 572 J. Klemencic, Revolucija na Igu o.c., str. 95. je 5. novembra izdal posebno dnevno povelje, v katerem je zopet hvalisavo poveliceval uspeh ofenzive: »… vaš napor, skupni napor je trenutno koncan. Ocistili ste celotno ozemlje, vedno podec pred seboj partizane, ki se vam nikoli niso upali postaviti na­ sproti. Zadovoljen sem z vašim delom.« Sledijo podatki o uspehih, ki naj bi jih dosegli. V bojih naj bi padlo 1807 partizanov, 847 naj bi jih ujeli in ustrelili, 1625 pa se naj bi jih predalo z orožjem v roki. V celoti naj bi iz partizanskih vrst izlocili 4279 borcev. Z ranjenci, tako ocenjuje Robotti, naj bi imeli partizani okoli 7000 izgub.573 Ne glede na to, da so ocenjene številke preti­rane, je vsekakor res, da so imele partizanske enote in civilno prebivalstvo v ofenzivi velike žrtve. Toda okupator ni dosegel svojega osnovnega cilja: ni unicil partizanske vojaške sile niti zatrl narodnoosvobodilnega gibanja in OF. Partizanske enote so bile številcno res prizadete, toda ostale so ocišcene nezanesljivih pripadnikov, njihova živa sila je bila v vecini ohranjena. Po reorganizaciji so bile kmalu spetsposobne za nove ofenzivne boje. Tudi OF je kljub izgubi mnogih aktivistov, ki so bili umorjeni, zaprti ali internirani, pocasi premagala poofenzivne težave. Da so se zacelile rane, je bil pac potreben cas. Ofenziva je prinesla nastanek oboroženih enot vaških straž, ki so se prikljucile okupatorju v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Njen nastop pa je, lahko recemo, pospeševal tudi notranjo moc in trdnost OF ter vztrajnost in požrtvovalno dejavnost njenih pripadnikov. V bistvu neuspela na veliko organizirana ofenziva je imela verjetno posledice tudi v spremembah na italijanski strani. Že ob njenem vrhuncu je konec avgusta odšla divizija sardinskih grenadirjev, od takrat do konca italijanske okupacije pa je v Ljubljanski pokrajini ostala divizija alpskih lovcev, ki je bila primernejša za boj proti partizanom. Neuspeh je pripeljal tudi do menjave v poveljstvu 11. armadnega zbora. Na mesto Robottija, ki je bil »povišan« na mesto poveljnika 2. armade, je sredi de­cembra prišel general Gastone Gambara, ki je nato v boju proti partizanom uporabljal nekoliko drugacno taktiko.574 Partizani na krimsko-mokrškem obmocju so z navzocnostjo in dejavnostjo tudi po koncani ofenzivi vznemirjali okupatorja. Še posebej je narasla temperatura, kadar so se na njem poleg Notranjskega odreda zadrževale tudi druge, vecje enote: Šercerjeva ali Tomšiceva brigada ali celo obe hkrati.575 V novembru je imela Šercerjeva brigada vec bojev na tem obmocju. Zaradi tega so bile tudi okupatorjeve enote še vedno zelo napadalne. Med ocišcevalnim pohodom na Krim so Italijani sredi novembra odkrili 573 IZDG F 662/III/9 – 1942 nov. 5. 574 Prim. M. Mikuž, NOB 2, o.c., str. 175. 575 IZDG F 671/H/l – 1942 nov. 22. in 23. vec partizanskih skladišc in barak ter jih unicili. Pri cišcenju doline Iške jih je 1. ceta Notranjskega odreda zavrnila. Pri tem so imeli partizani po italijanskem viru enega mrtvega, Italijani pa ranjenca.576 Med cišcenjem v okolici Tomišlja, ko so Italijani odkrili tiskarno nad Anzelcom, so 21. novembra unicili dve baraki blizu Podkraja in zaplenili tudi razne dokumente. Partizani, ki so bili o tem obvešceni, so postavili zasedo in napadli oddelek, ki je vozil plen. Italijani so imeli v spopadu 5 mrtvih in 7 ranjenih, preostali so zbežali proti Brestu. Pri tem so partizani po nakljucju ubili kmeta Janeza Lenarcica iz Tomišlja, ki se je z vozom iz Jezera vracal domov.577 Italijani so proti koncu novembra napadli Šercerjevo brigado na Mokrcu iz Iške vasi, Krvave peci in Zapotoka. Po celodnevnih bojih, v katerih so imeli Italijani 7 mrtvih in 4 ranjence, partizani pa 2 mrtva in 6 ranjencev, se je brigada spustila proti Turjaku, kjer je nato 15. decembra neuspešno napadla postojanko vaške straže v Škocjanu (Staro Apno) in se nato spet vrnila na Mokrec.578 Belogardisticne Vesti so konec novembra sporocale, da partizani v neposredni okolici Ljubljane in podkrimskih vaseh delujejo povsem nemoteno. Vasi Orle, Rudnik, Crna vas, Iška Loka, Iška vas, Ig, Strahomer in Brest ter druge so dejansko v rokah partizanov. Na Igu je sicer italijanska posadka, ki pa ponoci ne more prepreciti parti­zanskih akcij. Ti se še vedno oskrbujejo s hrano z rekvizicijami po vaseh. Tega nihce ne prijavlja, ker se prizadeti bojijo mašcevanja partizanov.579 Tudi v decembru so na ozemlju podkrimskih vasi sledili manjši spopadi, ker je okupator pogosto patruljiral. Tako naj bi se posadka na Igu na pohodu po Mokrcu spopadla s partizani v zacetku decembra. 9. decembra so Italijani skupaj z vaško stražo iz Borovnice napadli tabor Riharjeve cete v Moravki. Stražar je opazil sovražnika tik pred taborom. Preseneceni partizani so se morali umakniti. Preden so pripravili protinapad, so Italijani tabor požgali in hrano unicili.580 Zanimiv je bil tudi spopad v Brestu 14. Decembra – italijanska patrulja pod vodstvom podporocnika Ezia Roncattija je zvecer postavila zasedo pri »nevarnem uporniku Matiji Škraba«. Pri tem so jo napadli partizani, ki so streljali iz dveh bližnjih hiš. Italijani so imeli mrtvega vojaka, podporocnik pa je bil ranjen. Tudi partizani, ki so se po napadu umaknili, so imeli ranjence. To je ugotovila nova italijanska patrulja, ki je dva dni pozneje zaradi napada ponovno prišla v vas.581 576 IZDG F 671/II/2 – 1942 nov. 16.; F 670/I – 1942 nov. 16. 577 IZDG F 670/I – 1942 nov. 29.; F 692/I/6 – 1942, nov. 29.; A, Kumše, o.c., str. 96/7. 578 Prim. M. Mikuž, NOB 2, o.c., str. 174 sl. 579 IZDG F 110 A/II f 59669, Vesti – 1942 nov. 25. 580 IZDG F 110 A/II – Vesti z 1942 dec. 2.; F 110 A/III – 1942 dec. 9. in 10.; A. Kumše, o.c., str. 98. 581 IZDG F 670/I – 1942 dec. 15.; F 671/II/3 – 1942 dec. 15.; F 668/V – 1942 dec. 15.; F 159/I, Notiziario informativo – 1942 dec, 18. Med vojaškimi dogodki v tem casu lahko omenimo še napad skupine partiza­nov na vecjo patruljo cete 2. bataljona alpskih lovcev ponoci 17. decembra v samem Igu.582 Le tri dni pozneje je italijanska patrulja, ki je šla iz postojanke na Igu, v gozdu pri Strahomeru zajela neoboroženega partizana, ki ga je po zaslišanju takoj ustrelila (passato per le armi).583 Nato je sledil krajši premor brez vecjih spopadov. Od februarja 1943 dalje so partizanske enote z vedno vecjo silovitostjo prehajale v novo ofenzivo. Toda, ce je na obmocju podkrimskih vasi vse do konca leta 1942 boj potekal le proti Italijanom, se je od takrat naprej vse do kapitulacije Italije narodnoosvobodilno gibanje znašlo pred dvojnim sovražnikom: okupatorjem in vaško stražo (Milizia volontaria antico­munista – MVAC). ZACETKI IZDAJSTVA, IDEJNO RAZSLOJEVANJE, NASTANEK VAŠKIH STRAŽ (MVAC) IN NJIHOVA DEJAVNOST Ko se je aprila 1941 po italijanski okupaciji vodstvo SLS pod vodstvom dr. Marka Natlacena, ki so se mu prikljucili visoki cerkveni krogi s škofom dr. Rožmanom in nekateri drugi mešcanski veljaki, odlocilo za sodelovanje z italijanskimi oblastmi, se je zacela njihova pot v kolaboracijo. Pot slovenske delegacije v Rim in njena poklonitev Mussoliniju ter zagotavljanje lojalnosti fašisticni državi je vsekakor mogoce oceniti za prvi korak v tej smeri. Odpor proti okupatorju je od istega dne dajala in vodila samo OF, ki je nato v juliju prešla v oborožen boj in tako povezovala svobodoljubne sile slovenskega naroda. V narodnoosvobodilno gibanje se je vkljucilo tudi veliko nekdanjih pripadnikov Slovenske ljudske stranke (SLS). Veljaki SLS, ki so ostali v Ljubljanski pokrajini in so se imeli za demokraticno vecinsko izvoljene narodne predstavnike, so se hkrati s predstavniki stare JNS – ti so kmalu nato krenili po svoji poti – odlocili proti boju z okupatorjem oziroma za cakanje. Da bi slovenski narod ohranili pred žrtvami in obdržali ugodnejši okupacijski režim v Ljubljanski pokrajini, kamor so se zatekali begunci izpod nemške okupacije, so se opredelili za sodelovanje z Italijani – po drugi strani pa so ustvarjali svojo, poleg politicne, ilegalno vojaško organizacijo, ki naj bi ob koncu okupacije s prikljucitvijo zavezniškim invazijskim silam stvar pripeljala do zmage. Voditelji SLS s svojimi zavezniki so torej že od vsega zacetka nasprotovali OF in se tajno organizirali za boj proti njej. V povezavi s tem so oživili dejavnost Slovenske legije, ki je poleg vojaške kmalu opravljala tudi politicne in obvešcevalne naloge (JNS 582 IZDG F 159/I – 1942 dec, 21. 583 IZDG F 670/I, Notiziario informativo – 1942 dec. 20.; F 667 a/VII/7 – 1942 dec. 24. je po locitvi organizirala svojo Sokolsko legijo, ki pa v podkrimskih vaseh ni dobila podpore). Do konca leta 1941 je bila Slovenska legija s svojimi osnovnimi celicami razširjena že po vseh obcinah Ljubljanske pokrajine. Njeni clani so morali priseci, da bodo zvesto delovali po programu za svobodo in samostojnost slovenskega naroda, da ne bodo nikoli izdali tajnosti organizacije, njenega obstoja, dela in njenih clanov. Vse bolj se je organizirala in se neposredno vkljucevala v boj proti OF in NOB. Tudi vaške straže niso zrasle iznenada, nastajale so v sporazumu z vodstvom Slovenske legije kot javna vojna formacija in postale del italijanskega vojaškega sistema v Ljubljanski pokrajini.584 Moštvo so dobivale iz vrst clanov nekdanjih Slovenskih fantov, prosvetnih društev, pripadnikov katoliške akcije (KA) in drugih. Kmalu po novem letu 1942 so se v škofiji zaceli sestanki, ki so pripeljali do sklepa, da bo samo oboroženi boj pod okriljem okupatorja slovensko ljudstvo obvaroval pred nevarnostjo komunizma, ki jo predstavljata OF in narodnoosovobodilno gibanje pod vodstvom KPS. Politicni in vojaški polet narodnoosvobodilnega boja sta dejavnost nasprotnikov OF še povecali. Na terenu so se pojavljali organizatorji, ovaduhi so italijanskim oblastem ovajali pri­staše OF in v sredini maja 1942, ko je zacelo nastajati in rasti osvobojeno ozemlje, so zacele tajno nastajati prve enote vaških straž. Že 14. maja je v Loškem Potoku nastala prva belogardisticna skupina 14 clanov, ki jih je vodil kaplan Leopold Puhar, za njo pa še v Dobrunjah pri Ljubljani oziroma pri Sv. Urhu in še drugje. Prvi dve so partizani z odlocnim nastopom zatrli, potem ko jih je odkrila VOS.585 V juniju so se zvrstili dogodki, ki so pripeljali do italijanskega priznanja oboro­ženih oddelkov vaških straž, kar je general Roatta predvideval že 8. junija, potem ko so se dr. Natlacen, ljubljanski župan dr. Jure Adlešic in duhovni vodja stražarjev dr. Lambert Erlich s spomenicami trudili za njihovo ustanovitev.586 Ko je general Leon Rupnik nasledil Adlešica na županskem mestu, se je že pred 12. junijem z generalom Robottijem pogovarjal o njihovi ustanovitvi.587 Z vsem tem se je nedvomno strinjal tudi škof dr. Rožman. V svoji septembrski spomenici visokemu komisarju je vsebino zakljucil z besedami: »Preprican sem, da ne bi bilo težko najti nacina, ki bi omogocil izvedbo zgoraj oznacenega programa, ne da bi pri tem trpeli interesi kraljevine Italije najmanjšo škodo; nasprotno v izpolnitvi teh želja bi bila garancija, da se bodo lojalni elementi znatno ojacali, da se bo sožitje pod novim gospodarjem pokrajine in njenim narodom poglobilo in da bodo tudi brez težav mogle iz 584 T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 530; Svoboda v razvalinah. Grcarice–Turjak–Kocevje. Ured. F. Grum – S. Pleško, Cleveland 1961, str. 26. 585 Prav tam, str. 349. 586 F. Saje, Belogardizem, Ljubljana 1951, str. 245 sl.; T. Ferenc, o.c., str. 389. 587 Prim. IZDG F 662 a/VII/3/16 – 1942 jun. 12. samega naroda ven zrasti sile, ki bodo pripomogle k splošnemu pomirjenju pokrajine.«588 Od zacetka julija so se zaceli pojavljati prvi znaki sodelovanja med italijanskimi vojaškimi enotami in še ilegalnimi oboroženimi skupinami vaških straž. Sredi me-seca, neposredno pred zacetkom ofenzive, je okupator izrocil orožje prvi skupini vaške straže pri Šentjošt nad Vrhniko. Vaške straže kot oborožene sile za skupni boj z okupatorjem proti partizanom in narodnoosvobodilnemu gibanju so bile gotova stvar; postale so sestavni del italijanskega okupacijskega sistema v Sloveniji.589 Ceprav sta vojno in notranje ministrstvo dala soglasje za ustanavljanje vaških straž – Milizia volontaria anticomunista (MVAC) – šele 1. avgusta 1942. Že med italijansko ofenzivo so zacele rasti njihove nove postojanke (npr. v Begunjah pri Cerknici) tudi v jedrih nekdanjega svobodnega ozemlja. Med ofenzivo se je tudi zloglasni Štajerski bataljon pod Gorjanci preimenoval v »Legijo smrti« in je v zvezi s tem izšel znani propagandni letak z naslovom Samoobramba, iz katerega spoznamo neposredne cilje njenega boja. Konec leta 1942 so bile postojanke vaških straž že v 71 krajih, v katerih je bilo okoli 4000 mož, do konca avgusta 1943 pa je njihovo število doseglo blizu 6050 mož. Proti koncu italijanske okupacije je število morda nekoliko upadalo ali vsaj ni vec narašcalo. Poleg ustanavljanja vaških straž – ob Slovenski legiji, ki je ostajala v tajnosti – so razvili zelo dejavno propagando za ustvarjanje t. i. Narodne straže, ki naj bi bila protiutež OF. O njeni vsebini in nacinu organiziranja pod vodstvom Slovenske legije nazorno govorijo navodila o njenem organiziranju. O namenu organizacije navodilo piše: »Potreba je pa ustanoviti tudi splošno organizacijo, v katero se bodo vkljucile vse množice našega ljudstva, da postavimo protiutež zoper komunisticno OF in da pripravljamo ljudi na naloge osvoboditve slovenskega naroda, ko bo prišla ura.« Narodno stražo so smeli ustanavljati samo clani Slovenske legije v obliki desetin; imela naj bi moške in ženske oddelke. Vsak clan je moral priseci, da bo zvest clan Narodne straže in da bo delal po navodilih vodstva za dobrobit slovenskega naroda, se boril proti njegovim nasprotnikom in vedno hranil zaupane tajnosti.590 Koliko se je razširila v podkrimskih vaseh, ni mogoce ugotoviti, vendar bi lahko trdili, da je obstajala. Tudi v podkrimskih vaseh so že od vsega zacetka obstajale narodnoosvobodil­nemu boju nasprotne sile, katerih jedro je bilo predvsem iz vrst nekdanje klerikalne 588 IZDG F 110 A/… f 70111 – 1942 sept. 26. 589 Svoboda v razvalinah, o.c. str. 26. T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 530. 590 F. Saje, o.c., str. 699 sl.; Bela knjiga, Ljubljana 194, str. 86 sl.; IZDG SD F 120/II – Navodila za ustanavljanje Narodne straže. stranke. Vezni clen je tudi tu bila spolitizirana duhovšcina, ki so jo v to smer potiskali tudi škofovi napotki in izjave (pokoršcina škofu); župniki Janez Klemencic na Igu, Jože Murn v Tomišlju in Ciril Milavec v Želimljah, ki je velik del okupacije preživel na Igu, so imeli pri organizaciji teh sil v podkrimskih vaseh pomembno vlogo. Lokalne organizatorje Slovenske legije moramo vsekakor iskati tudi med predstavniki kleri­kalne obcinske uprave. Njihovi pristaši so bili zlasti clani Slovenskih fantov, cerkvenih odborov in prosvetnih društev. Vaškim aktivistom OF je sicer do spomladi 1942 uspelo pridobiti vsaj kot simpatizerje vecino prebivalstva, tudi številne zelo verne sovašcane. Aktivisti in clani TOOF so postajali tudi clani cerkvenih odborov in kljucarji. Tudi tisti, ki so odklonili sodelovanje v OF, so se obnašali povsem lojalno in nihce izmed njih ni ovadil aktivista, ki ga je hotel pridobiti (sprva zlasti za »mesecno liro« ali posojilo svobode). Ko je sredi maja 1942 podkrimske vasi zajela ljudska vstaja, se je vanjo vkljucila velika vecina prebivalstva in skoraj vsi moški so bili pod orožjem.591 Domaci župniki so vseeno vsaj od konca leta 1941 zaceli z najožjim krogom cerkvi najbližjih ljudi ustvarjati mrežo svoje organizacije. Že v novembru je npr. tomišeljski župnik v razgovoru z rajonskim sekretarjem Matijo Škrabo jasno pokazal svoje OF nasprotno stališce. Ižanski župnik je že maja 1942 organizirano delal za OF nasprotne sile.592 Tudi organizacijo Slovenske legije, oziroma njenih osnovnih celic, se je lahko slutilo že v prvih mesecih leta 1942, ki so že bile izpricane na Igu, Tomišlju, Mateni, Brestu, Vrbljenah, Strahomeru, na Golem in v Škriljah. Oba primera obsodbe in usmrtitve pripadnikov Slovenske legije Janeza Mrkuna in Jožeta Razpotnika kažeta, kako dalec je posegla njena organizirana dejavnost že do zgodnje pomladi tega leta. Belogardisticni vir je neposredno za tem v povezavi z Mrkunom zapisal: »Prijeli so ga 16. maja, ko (so) prišli na Ig (to je tistega dne, ko naj bi bila v podkrimskih vaseh birma in naj bi ujeli škofa Rožmana, a je bil opozorjen). Ker ni hotel izdati svojih to-varišev in kje se skriva orožje, so ga mucili … in ubili.«593 Tudi med dekleti, ki so se družila z Italijani in so jih partizani ob osvoboditvi Iga za kazen in svarilo postrigli, je bila izdajalka, ki je po begu v Ljubljano sporocila italijanskim oblastem vse, kar je vedela o dogajanju na Igu.594 Po osvoboditvi podkrimskih vasi v maju je nastala neke vrste poslanica, ki je kazala na organizirano dejavnost OF nasprotnih sil. Podpisali so jo »ljudje, ki želijo 591 Izjava Janeza Japlja avtorju – 1988 febr. 592 Prim. J. Klemencic, o.c., str. 61. 593 IZDG F 110 A/II f 59741 – 1942 maj 18. Že od zgodnje pomladi je postajala dejavnost proti NOB vedno bolj organizirana; tudi obvešcevalna služba bele garde je že zacela zbirati podatke o prista­ ših OF, kdo je proti njej itd. Prim. IZDG F 120/I – Anketa »velika noc« 1942. 594 IZDG F 14 (Visoki komisariat) – konvolut Vida Tekavec – 1942 maj 29., posebej grožnje zaradi njenih proitalijanskih custev (»… i suoi sentimenti a noi favorevoli«). red« in poslali generalu Robottiju; napisana naj bi bila v Škofljici. Zaradi vsebine in znacilnosti jo v prevodu navedemo: »Ekselenca. Želimo obvestiti vašo ekselenco o dogodkih na Igu itd. Oprostite, ce ne pišemo v popolni italijanšcini. 1) Partizanov, ki so napadli karabinjersko postojanko na Igu, je bilo 18, ne vec: vsi so tujci, ne domacini, ki so pridni in miroljubni kmetje. 2) S prihodom (italijanskih) oboroženih sil na Ig je bil odpravljen neljubi pripetljaj: partizani so se umaknili v gozdove, domacini, ki so v strahu zavoljo represalij (streljanje, požigi hiš) pobegnili v hribe, bi se v kratkem casu vrnili domov. 3) Kot posledica nepricakovanega odhoda oboroženih sil z Iga v Ljubljano so se partizani vrnili in na vse nacine ustrahujejo ljudstvo; razmere so sedaj tam za ljudi neznosne. Ubogo ljudstvo je v velikem strahu pred tujimi teroristi in pred mašcevanjem italijanskih oblasti. 4) Nujno je treba izdati oklic, naj se ljudstvo vrne na domove in zagotoviti varnost; tujo teroristicno skupino je v dobro našega ljudstva takoj pregnati. 5) Culi smo, da je partizanskih borcev okoli 600, pasivnih pripadnikov je okoli 1000; vsi drugi so le od partizanov ustrahovani elementi. Nedvomno se mora v tej situaciji v kratkem casu vzpostaviti red s sistema­ticnim obkoljevanjem, vendar naj se ne izvajajo represalije nad nedolžnim in ustrahovanim ljudstvom, naj se ne požigajo hiše itd. Prosimo vašo ekselenco za ljudstvu koristne in odlocne takticne odlocitve 595 …« Besedilo, ki ga lahko oznacimo vsaj za poziv italijanskim vojaškim oblastem, naj strogo ukrepajo proti pristašem OF in partizanom, seveda ni nastalo na Škofljici am-pak na Igu, kar nedvomno kaže njegova vsebina. Pri tem je vloga župnika Klemencica razvidna iz pripombe nacelnika štaba 11. armadnega zbora polkovnika Galla na samem aktu, ki se neposredno veže nanj (il parroco di Studenec). Verjetno je pri nastanku besedila sodeloval tudi tomišeljski župnik Murn, za katerega je znano, da je dobro obvladal italijanšcino. Italijanski viri govorijo o ovaduhih in celo o izredno verodostojnem zaupniku. Vsekakor daje akt osnovo za domnevo, da so bili tudi med njegovimi avtorji.596 Nic manj znacilen ni v tem pogledu tudi ukaz poveljnika sardinskih grenadirjev generala Orlanda vsem poveljnikom enot, ki so 22. maja sodelovale pri osvojitvi Iga. V njem je – sklepamo, da tudi po župnikovem posredovanju – zapovedoval, naj poskrbijo 595 IZDG F 667/II/1 – 1942 maj 19.; da gre za dopis generalu Robottiju, je razvidno iz pripombe, ki jo je na akt pripisal polkovnik Gallo, nacelnik štaba 11. armadnega zbora. 596 F. Saje, o.c., str. 557 sl. za to, da se lastnikom na Igu vrne vse blago in živina, kar so ob tej priložnosti naropali italijanski vojaki. Ce bi bili lastniki naropanega blaga odsotni, naj blago izrocijo žu­pniku na Igu. Ce naropanega blaga ni vec, ga je treba placati do zadnjega centezima. Poveljniki enot (major Fernardo Carignani, kapetana Caprari in Ranzi ter porocnika Spalletti in Rossi) so za izvajanje ukaza disciplinsko in administrativno odgovorni.597 Umestno je vprašanje, kakšne so bile protiusluge župnika Klemencica, da je koman­dant divizije tako hitro in odlocno ukrepal v korist njegovih faranov. Odgovor morda lahko najdemo v italijanskih vojaških aktih, ki govorijo o verodostojnem viru, ki je že pred ofenzivo italijanskim oblastem porocal o partizanih in njihovih enotah na obmocju Krima in Mokrca.598 Na isto pot so polagoma šli, hoteli ali ne, tudi nosilci obcinskih upravnih funkcij. V Tomišlju to velja zlasti za obcinskega tajnika Janeza Benka, ki je nato postal povelj­nik belogardisticne cete na Igu; na Igu gre verjetno za župana Merzela, obcinskega tajnika Krašnjo in obcinskega uradnika,599 ki so se nato vkljucili v akcijo za osvobo­ditev internirancev, da bi stopili v vaško stražo. Tudi zunanji organizacijski posegi v podkrimski svet so sledili že zgodaj. Še pred požigom vasi Škrilje in Golo v marcni italijanski ofenzivi je Slovenska legija sem poslala posebnega kurirja z nalogo, da opozori tamkajšnje ljudi na morebitne posledice vkljucevanja v OF, vendar je bila njegova pot neuspešna, ker je vecina prebivalcev teh krajev simpatizirala s partizani in jih podpirala.600 Po ponovni pokoritvi Iga in še pred zacetkom velike italijanske ofenzive se je tudi v podkrimskih vaseh vse bolj kazala dejavnost proti narodnoosvobodilnemu gibanju. O dejavnosti in organiziranosti Slovenske legije v tem casu že govorijo belo­gardisticna porocila. V zacetku julija 1942, v casu, ko so partizani napadli Ig in ko so izvedli delno mobilizacijo na obmocju od Pijave Gorice do Škrilja in Golega, je prva številka belogardisticnih Vesti porocala, da so z nasilno odpeljanimi fanti vzpostavili zvezo.601 Nekaj dni mlajše je sporocilo nekega od partizanov mobiliziranega pristaša Slovenske legije iz ljubljanske okolice. Med drugim v njej pravi: »Ne bodite v skrbeh za nas … Dobro se zavedamo, komu smo prisegli in bomo to prisego držali. Mi tudi v hribih vršimo svoje poslanstvo in se tajno 597 IZDG F 667/II/1 – 1942 maj 24.; J. Klemencic, o.c., str. 73 sl. 598 F. Saje, o.c., str. 521 sl., 557; prim. besedilo o partizanskih bojih. Obvešcevalec »vreden najvec­ jega upoštevanja«, ki ga omenja general Orlando 15. julija 1942 v svojem porocilu, naj bi bil po ugotovitvi F. Sajeta župnik Janez Klemencic. Ta je že 8. julija podrobno porocal o organizaciji Krimskega odreda, toda porocilo je prestregla varnostnoobvešcevalna služba OF. 599 F. Saje, o.c., str. 557. 600 IZDG F 120/II … – Zapis »Zbrani podatki iz ižanske okolice«. 601 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 1 f 59223 – 1942 jul. 7. organiziramo. Ne cudite (se), ce bo tu ali tam padel kak vodilni partizan iz tega ali onega oddelka. Skušajte nam oskrbeti seznam najbolj zagrizenih par-tijcev po drugih krajih, ker naša roka že dalec sega. Apeliramo na ljubljansko vodstvo, da delate skrajno previdno in s podvojeno silo … Vse drugo bomo po možnosti delali po vaših navodilih … Bratski pozdrav vsem legionarjem.«602 Še pred ofenzivo so vsekakor postali številnejši tudi posamezniki iz obravnavanih vasi, ki so se vkljucili v organizirano delo. Prav zaradi take dejavnosti so bili na udaru NZ in partizanov bratje Anton, Franc in Alojz Stražišar iz Matene. Iz strahu pred njimi so le-ti prosili Italijane za zašcito. Visoki komisariat je od kvesture in od poveljstva karabinjerjev ter tudi drugih institucij zahteval porocilo o njihovi moralni, politicni in kazenski preteklosti. Šele po teh porocilih je ukrepal za njihovo varnost, ker so jim komunisti grozili s smrtjo. Vsi trije so bili nato res internirani.603 Znacilno je, da so Vesti tudi ustreljene odbornike TOOF z Bresta in Tomišlja oznacile kot »najboljše fante«, med katerimi je bil le eden pripadnik OF, in so za vso skupino trdile, da so bili »povecini naši« in da so jih partizani imenovali za »vaške sovjete«.604 Seveda gre v resnici za aktiviste OF, ki so deloma izšli iz vrst nekdanjih prosvetnih društev in religioznih družin. Stanje, kakršno je nastalo po ofenzivi v podkrimskih vaseh, ko je ob vseh strahotah okupatorjevega nasilja med ljudmi upadel zanos iz casa ljudske vstaje, je omogocilo pospešeno dejavnost OF nasprotnih sil. Požgana in ustrahovana dežela je postala zorana njiva najprej za njihov politicni in nato tudi za vojaški nastop. Že ob koncu avgusta so predvidevali ustanovitev vaške straže na Igu, ker se jim je tam zdela zelo potrebna, zlasti glede na celotno mrežo njihovih postojank ob južnem ob-robju Ljubljane, ki naj bi jo oddvojili od partizanskega ozemlja. Vesti so tedaj zapisale: »Na Igu je samo 9 karabinjerjev in 20 vojakov, docim je v bližini Iga gotovo nad 100 partizanov. Prav lahko bi se zgodilo, da bi partizani Ig napadli in ga spet za nekaj casa zavzeli. Zato je vaška straža na Igu zelo potrebna.«605 Toda podkrimske vasi so bile skoraj brez moškega prebivalstva. Eni so bili v partizanih, veliko so jih pobili Italijani, najvecji del mož pa so odpeljali v internacijo. Prav ti pa so bili potencialni vir za enote vaških straž. Ko so tomišeljski župnik Murn, ižanski župan Merzel, Krašnja in Benko, obcinska tajnika na Igu in Tomišlju, ter Karl Franc, obcinski uradnik na Igu, septembra zaprosili poveljstvo 71. bataljona crnih srajc za dovoljenje za nošenje orožja, je postopek pripeljal tudi do razgovorov vseh 602 Prav tam f 59233 – 1942 jul. 11. 603 IZDG F 168/II/2 – 1942 jul. 11.: »… sono gravamente minacciati di morte da elementi comunisti per i loro sintimenti a noi favorevoli.«; prim. prav tam – 1942 avg. 1. 604 IZDG F 110 A/I, Vesti, št. 18 f 59253 – 1942 jul. 23.; prav tam, Vesti, št. 19 f 59255 – 1942 jul. 23. 605 Prav tam f 59448, Vesti – 1942 avg. 29. treh župnikov s poveljnikom bataljona. Tu so se dogovorili, da zaradi nameravane postojanke vaške straže na Igu prosijo za izpustitev domacinov iz internacije.606 Prva skrb organizatorjev v podkrimskih vaseh je od takrat bila, da dobijo iz italijanskih koncentracijskih taborišc, zlasti z Raba, kjer jih je bilo najvec, cimvec internirancev, ki bi jih pritegnili v vaške straže. Od meseca novembra naprej so si še dalec v leto 1943 sledile tozadevne akcije.607 Pri tem je imela domaca duhovšcina skupaj z obcinsko administracijo najpomembnejšo vlogo. Sestavljali so spiske internirancev, za katere so sodili, da bodo vstopili v vaške straže. Seveda so pri tem delu sodelovala tudi po­liticna vodstva, kar dokazuje poseben seznam internirancev za vojaško formacijo v podkrimskih vaseh, ki ga je pripravil ljubljanski advokat dr. Marijan Zajc. V njem so bili zajeti interniranci iz vasi Ig, Matena, Staje, Vrbljene in Jezero.608 Zaradi težkega življenja v taborišcih, še posebej na Rabu, so interniranci hitro fizicno in zdravstveno propadali ter je med njimi že pred koncem leta zacela kositi smrt (italijanske vojaške oblasti so šele pozno omogocile pošiljanje paketov s hrano). Marsikateri interniranec je zelo trpel tudi psihicno, morila ga je skrb za kmetijo, dom, ženo in otroke ter domotožje. Zato je v taborišcu na Rabu, kjer so sicer aktivisti OF organizirali pristaše narodnoosvobodilnega gibanja, našla propaganda proti OF zelo ugodna tla.609 Že od meseca oktobra dalje so se kazali znaki te dejavnosti. V taborišcu samem so nastajali predlogi, da bi italijanske oblasti internirance ponovno preverile: izpustili naj bi zanesljive, zlasti iz krajev, ki jih je okupator med ofenzivo že »ocistil«, ostale pa zadržali v taborišcih ali konfinaciji. V oceni stanja v taborišcu so trdili, da je del internirancev pripravljen iti v vaško stražo in so predlagali, da je med interniranci veliko »poštenih naših ljudi«, ki komaj cakajo, da se vrnejo domov in bi lahko prijeli za orožje. Vir dobesedno pravi: »O, da bi nas spustili iz internacije in nam dali orožje, da bi šli nad partizane, ki so nas spravili v toliko nesreco in napravili toliko škode. V enem mesecu ne bi bilo v Sloveniji nobenega partizana vec. Tako pa tu cakamo, doma pa komunisti še nadalje more in ropajo.«610 Prošnje za izpustitev internirancev so zaceli organizatorji vaških straž pošiljati v novembru 1942; prvo je za Želimlje odposlal župnik Ciril Milavec, tej so sledile še druge.611 Naslavljali so jih na poveljstvo 11. armadnega zbora in na poveljstvo 2. armade. 606 F. Saje, o.c., str. 558. 607 Prim S. Petelin - Vojko, Podpec-Preserje, o.c., str. 215. 608 IZDG F 221/V – 1942 s.d. 609 Prim. IZDG F 120/III f 71034 sl. 610 IZDG F 123/III f 71037 in 71038 – 1942 okt. 7. 611 F. Saje, o.c., str. 558. sl. Najprej so jih podpisovali župan in obcinski tajnik ter lokalni župnik, vcasih tudi župnik sam kot npr. prvo prošnjo za Želimlje. Potem ko so že ustanovili postojanko vaške straže na Igu, je prošnje podpisoval njen poveljnik Benko. Prošnje so uteme­ljevali z obrambo prebivalstva in vasi pred partizani in njihovimi rekvizicijami, po drugi strani pa hkrati tudi s protipartizansko usmerjenostjo in vernostjo prebivalstva oziroma internirancev. Vsaki prošnji je bil priložen seznam internirancev, ki naj bi jih italijanske vojaške oblasti izpustile.612 Prošnje so ponavljali, ker so Italijani za organi­zatorje prepocasi izpušcali internirance. Vse, ki so bili na seznamih za izpustitev, so namrec po svoji liniji temeljito prerešetali in marsikoga iz spiskov niso izpustili. Zadnje prošnje za izpustitev internirancev so odposlali proti koncu maja 1943 za ljudi z Iga, Tomišlja in Želimelj613 in nato še julija za Ig. Interniranci so zaceli prihajati domov šele od 9. decembra 1942. Prvi so na ta dan prišli npr. iz Tomišlja Ludvik Ciber, Janez Cimperman, Jože Grum, Anton Japelj, Ciril Kosem, Franc Kraljic, Jože Krašovec, Anton Kumše, Martin Kumše, Janez Lenaršic, Ludvik Lenaršic, Janez Leskar, Franc Milavec, Stanislav Milavec, Anton Modic, Franc Modic, Martin Modic, Anton Tehovnik in Franc Tehovnik.614 Po vrnitvi prvih internirancev v podkrimske vasi, ki so prišli domov kakor »živi okostnjaki«, so se med prebivalci naglo razširile govorice o trpljenju in umiranju v taborišcih ter povzrocile veliko vznemirjenje. V prvi polovici januarja so številni so-rodniki internirancev prihajali na poveljstvo italijanske posadke in prosili za njihovo izpustitev.615 Verjetno je to pospešilo odpušcanje internirancev. Socasno se je zacela javna propaganda za vaške straže, ki so jo prej organizirali na skrivaj in tajno.616 Že pred sredino decembra 1942, ko so se zaceli vracati interniranci, je kot prva nastala postojanka vaške straže na Igu; sedež je imela v mežnariji. Njen poveljnik 612 RSNZ, arhiv Rupnikov proces 3226 – 1942 nov. 12.; v prošnji župnika Milavca za Želimlje piše »… č necessario che venga acasa uomini e ragazzi, e che le autorita militari consegnasse loro le armi per la difesa del paese …; lo serivente assicura che questi internati erano sempre contro al comu­nismo ed ai partigiani.« V prošnji za Tomišelj: »… Ne abbiamo bisogno urgente per formare gruppo anticomuniste in Tomišelj, Brest, Vrbljene e Strahomer … persone nominate nell'elenco aggiunto non hanno avuto nessun contatto coi comunisti-ribelli, perche erano sempre contro il comunismo.« Prav tam – 1942 nov. 21. Vse podatke iz arhiva RSNZ je posredoval magister B. Mlakar, znanstveni sodelavec IZDG v Ljubljani, za kar se mu prisrcno zahvaljujem; vse pa sem še osebno preveril oz. dopolnil. 613 F. Saje, o.c., str. 559. 614 IZDG F 221/11: Elenco nominativo degli internati trasferiti in data 8 corrente al XI0 Corpo d'Ar­mata PM 46; liberati il 9/12/42. Prav tam: Elenco nominativo degli internati civili trasferiti al Comando Xl° Corpo d' Armata di Lubiana, liberati 10/12/1942. 615 IZDG F 164/III – Notiziario informativo 6 – 1943 jan. 7.; prav tam – Notiziario informativo 12 – 1943 jan. 13.; prim. še prav tam – Notiziario informativo 34 – 1943 febr. 4. 616 SŠM F 185/21 – Iz šol. kronike Ig. je postal dotedanji obcinski tajnik v Tomišlju Janez Benko.617 Prvic so se pripadniki ižanske vaške straže akcije proti partizanom na strani okupatorja udeležili že štiri dni pozneje. Dva stražarja sta namrec sodelovala v patruljni akciji podporocnika Ezia Roncattija v Brestu.618 Sekretar partijskega biroja Šercerjevega bataljona Cveto Mocnik - Florjan je 30. decembra 1942 v politicnem porocilu zapisal: »Bela garda se je sedaj pojavila tudi na Igu, in sicer 60 oborožencev, to so oni, ki so se vrnili iz inter-nacije pod pogojem, da prejmejo orožje.«619 Ko se je povecalo število vaške straže na Igu in so se tudi med pripadniki postojanke iz tomišeljske obcine okrepile težnje, da sami branijo svoje vasi, se je v marcu 1943 ustanovila dislocirana postojanka tudi v Tomišlju. Posadka, po vecini moški iz Tomišlja, je na cvetno nedeljo zasedla šolsko poslopje in ga spremenila v utrdbo. Zazidali so okna in pustili le strelne line in posekali vsa drevesa okoli šole in cerkve.620 Toda želja po postojanki vaške straže v Tomišlju se je zacela uresnicevati že v novembru 1942 s prvo prošnjo za izpustitev domacih in-ternirancev. Poglavitni organizatorji so bili od Italijanov postavljeni župan (komisar) Jože Modic in obcinski tajnik Benko, toda duhovni pobudnik in vodja celotne akcije ter protinarodnoosvobodilnega boja je bil župnik Murn. Uradno in v imenu obcine so poveljstvo 11. armadnega zbora zaprosili za izpustitev v seznamu navedenih oseb iz internacije. Kot motiv za izpustitev so navedli ustanovitev protikomunisticnih skupin v Tomišlju, Brestu, Vrbljenah in Strahomeru, ceš da so vasi popolnoma nezavarovane in povsem izpostavljene partizanom (vir pravi »komunisticnim razbojnikom in mo-rilcem«). Na dveh prošnji priloženih seznamih internirancev na Rabu in v Gonarsu, ki naj bi jih izpustili, je bilo 98 mož: 25 iz Tomišlja, 35 iz Vrbljen, 20 iz Bresta in 18 iz Strahomera.621 Prošnjo sta podpisala župan in tajnik, župnik je prošnjo z lastnorocno 617 Polkovnik Matija Božic - Branko, Predlogi k gradivu za kroniko KS Tomišelj, str. 7: Zacetna faza boja proti OF ni zrasla šele v maju 1942. Idejni tvorci, organizatorji in vodilni poveljniški kadri niso nastali cez noc. Delovali so prikrito. Npr. pri Benkovih v Vrbljenah so pred leti našli zako­pano, dobro zašciteno orožje v casopisu iz avgusta 1942. Ker je bila to belogardisticna družina, Janez Benko poveljnik postojanke na Igu, je jasna njihova dejavnost. 618 Glej op. 173; IZDG F 668/V – 1942 dec. 16. 619 M. Gucek, Šercerjeva brigada, str. 92. 620 Prim. J. Klemencic, o.c., str. 103. 621 RSNZ, arhiv Rupnikov proces f 3226–30 – 1942 nov. 21. Iz Tomišlja so bili: Ludvik Ciber, Ivan Cimperman, Anton Fister, Jože Grum, Anton Japelj, Ludvik Jager, Ciril Kosem, Franc Kraljic, Jože Krašovec, Anton Kumše, Ludvik Lenarcic, Janez Lenarcic, Janez Lipovec, Franc Mavec, Alojz Mavec, Jože Mavec, Franc Milavec, Stane Milavec, Franc Modic, Martin Modic, Anton Modic, Janez Šeškar, Franc Tehovnik, Anton Tehovnik, Alojz Tehovnik. Iz Vrbljen: Martin Benko, Jože Benko, Janez Bezlaj, Jože Dolenc, Jakob Fister, Franc Fister, Janez Glavan, Janez Kumše, Jože Likovic, Anton Ljubi, Jože Meše, Jože Meše (Štefan), Jože Meše (Jože), Alojz Modic, Martin Modic, Jakob Modic, Janez Modic (Jože), Janez Modic (Janez), Franc Modic, Anton Modic, Alojz Modic, Martin Oblak, Jože Štrumbelj (Matija), Jože Štrumbelj (Jože), Franc Štrum­belj (Jože), Franc Tancek (Franc), Janez Tancek (Franc), Franc Tancek (Jože), Miha Podlipec, napisanim priporocilom podprl; na seznam je, tako sodimo, nacelnik štaba arma­dnega zbora polkovnik Gallo pripisal, da je vse treba nujno izpustiti za vaško stražo (da liberare per MVAC, urgente).622 Povsem podobna prošnja je za izpustitev inter-nirancev iz taborišca Monigo na isti naslov sledila tudi 6. januarja 1943. Toda poleg že navedenih vasi so pritegnili še vasi Lipe in Jezero, ki sta tudi sodili v tomišeljsko obcino. Podpisniki prošnje so bili isti, župnik pa je prošnji dodal že zgoraj navedeno priporocilo.623 Novo nastala postojanka je bila v veliki meri delo župnika Murna, ki se je zelo trudil, da so domacini prihajali iz taborišc. Z nastankom postojanke se je z Iga preselil v svojo faro. Tudi potem ko je bila postojanka v Tomišlju že postavljena, so predstavniki tomišeljske obcine še konec maja zopet prosili poveljnika 11. armadnega zbora, da bi izpustil na spisku navedene internirance domov, ker jih nujno potrebujejo za oborožene protikomunisticne skupine v svojih vaseh. Poleg župana in župnika sta prošnjo podprla oziroma podpisala še italijanski zvezni oficir Angelo Pucinelli in poveljnik ižanske postojanke Benko.624 Poveljnik tomišeljske postojanke je postal Anton Skubic iz vasi Drage pri Višnji Gori, za njim je prevzel poveljstvo Franc Frakelj - Peter Skalar, poznejši crnorokec in domobranski krvnik na Barju.625 Iz strateško operativnih vzrokov so v prvi polovici julija 1943 vzpostavili še novo dislocirano postojanko v Pijavi Gorici. V njej so bili stražarji iz ižanske posadke, ki se je mocno povecala. Domacini namrec niso bili navdušeni za vaško stražo.626 Poveljnik Jože Primožic, Janez Strle in Alojz Žgajnar ter Martin Oblak (Martin) in Stanko Tancek. Iz Bresta: Janez Fister, Alojz Kovac, Janez Kraljic, Franc Kraljic, Alojz Kraljic, Janez Kumše, Martin Kumše, Franc Lenarcic, Anton Lenarcic, Anton Mihelic, Jože Pavlic, Anton Perina, Janez Požar, Jože Smole, Pavel Strle, Janez Strle, Jože Švigelj, Franc Švigelj, Stane Švigelj in Miha Tavželj. Iz Strahomera: Janez Brancelj, Matija Brancelj, Jože Janežic, Franc Kramar, Martin Matjaž, Matevž Mavec, Jože Meglic, Franc Oblak, Franc Oblak (Franc), Franc Požar, Janez Predalic (Jože), Janez Predalic (Janez), Janez Purhat, Anton Rus, Alojz Šivec (Jože), Alojz Šivec (Alojz), Anton Šivec ter Franc Kramar. 622 Prav tam; za internirance na seznamih je receno: »I sottoscritti dichiarono, che persone nomi­nate nell'elenco aggiunto non hanno avuto nessun contatto coi comunisti-ribelli, perche erano sempre contra il comunismo.« Župnik Murn je lastnorocno napisal: »II sottoscritto parroco di parrochia Tomišelj conferma, che persone elencate nei elenchi aggiunti non sono comunisti e che erano sempre contra i ribelli.« 623 IZDG F 742/II – 1943 jan. 6. 624 Belogardisticni poveljnik na Igu Benko je tedaj prvic izrecno izjavljal, da želijo stopiti v MVAC: »Si certifica che le persone elencate nei elenchi aggiunti sono buon condota politica e vogliono venire nella Milizia volontaria anticomunista.« – IZDG F 742/II – 1943 maj 22. 625 IZDG F 742/II/4 – 1943 april 26.; ZB Ig, Izjava Joži Jalen; prim. RSNZ F 301-22/ZA/X, str. 794 sl. Prim. F. Grum - S. Pleško, Svoboda v razvalinah. Grcarice–Turjak–Kocevje, Cleveland 1961, str. 46. 626 J. Klemencic, o.c., str. 103. ižanske postojanke je neposredno po tem dogodku ponovno zaprosil za izpustitev no-vih internirancev (po seznamu), ker je želel dopolniti moštvo na Igu, Tomišlju in Pijavi Gorici. Prošnjo so podpisali oziroma priporocili župan Merzel, župnik Klemencic, poveljnik italijanske posadke na Igu stotnik R. Carlo in poveljnik tamkajšnjih kara­binjerjev T. D'Antoni.627 Do tega casa, ko je bila vaška straža že v polnem zamahu, so ob vsem južnem obrobju Ljubljanskega barja nastale naslednje postojanke vaških straž: Vrhnika, Bevke, Stara Vrhnika, Verd in Veliko Ligojno, Borovnica (kasarna), Breg, Brezovica, Niževec, Zabocevo, Preserje, Kamnik, Podpec, Gornja Brezovica in Sv. Ana ter Tomišelj, Ig in Pijava Gorica; na Barju samem pa so bile še postojanke Drenov gric, Ligojna in Vnanje Gorice. Veliko vecino vaških stražarjev na Igu, v Tomišlju in Pijavi Gorici so sestavljali domacini, predvsem interniranci z Raba. Moštvo je s prihajanjem odpušcenih internirancev iz taborišc postopoma raslo. Oba procesa – odpušcanje oziroma prihod iz internacije in vkljucevanje v oborožene enote MVAC – sta potekala vzporedno in socasno, kar nam kaže preglednica 7.628 Oborožitev je rasla s številom mož v oddelku, vendar je treba poudariti, da so vaški stražarji dobili orožje slabše vrste, predvsem iz italijanskega plena v Franciji. V mesecu avgustu 1943 je enota imela 197 francoskih pušk (znamke Level), štiri mitraljeze St. Etienne, šest puškomitraljezov znamke Otakis, tri revolverje in 424 rocnih bomb ter odgovarjajoco kolicino streliva. Oddelek je bil podrejen poveljstvu divizije alpskih lovcev, ki je imelo poseben urad za MVAC in ga je vodil fašisticni nadpolkovnik Aurelio Languasco; neposredno pa je bil pod italijanskimi enotami na Igu. Kot zvezni oficirji se na Igu omenjajo stotnik Olivieri de Vernier Cesare, podporocnik Angelo Puccinelli in podporocnik Leonardo Bonomelli. V mesecu aprilu 1943 je imel oddelek 4 oficirje in 12 podoficirjev, katerih število se je z ustanovitvijo postojanke v Pijavi Gorici dvignilo na 36 (18 narednikov in 18 podnarednikov).629 Med nepopolnim številom izpušcenih internirancev (179), izpušcenim v pregle­dnici, ki so vecinoma stopili v MVAC na Igu, jih je bilo le 11 po izvoru izven ozemlja naših treh krajevnih skupnosti. Iz Pijave Gorice jih je bilo pet, po eden pa iz Drenika, Roba, Selnika, Šmarja, Zaloga in Želimelj, ki so vsi prišli v enoto šele julija 1943. Po vaseh so bili vaški stražarji razdeljeni zelo neenakomerno. Najvec jih je bilo z Iga in 627 IZDG F 743/II/24 – 1943 jul. 14. Pripombi obeh sta naslednji (po vrstnem redu): »Si da parere favorevole pel rientro dai campi di concentramento delle persone di cui agli allegati elenchi.« in »Nulla osta per la loro liberazione risultando tutti di buona condotta politica.« 628 Podatki seveda niso povsem popolni, vendar slika zaradi tega ni bistveno drugacna. Preglednica je prirejena po seznamih (npr. Elenco delle persone che sono contra i ribelli e si trovano nei campo concentramento a Arbe) v IZDG F 741/I, F 742/I, F 742/II/7, F 742/III/19 in F 742/III/20. 629 Glej op. 224; IZDG F 743/I/4 – 1943 jul. 20. in 23., z veljavnostjo s 1. avgustom. Preglednica 7: Število oprošcenih internirancev in število pripadnikov MVAC Oprošceni interniranci za MVAC* Rast MVAC oddelka po spiskih Datum Število Datum Število 10., 11., 21., 29. in 31 dec. 42 60 18. dec. 42 50 5., 14. in 21. jan. 43 6 1. jan. 43 31. jan. 43 71 79 6., 8., 17. in 21. febr. 43 22 2. in 20. febr. 43 81 3., 9., 12. in 23. marec 43 43 15. marca 43 151 1., 22. in 24. april 43 29 10. in 15. april 43 150 1. maj 43 2 10. maj 43 176 15. junij 43 (Ig – 108, Tom. – 68) 176 13. julij 43 16 15. julij 43 (Ig – 83, Tom. – 60, PG - 60) 203 2. avgust 43 1 10. avgust 43 (Ig – 82, Tom. – 61, PG –59) 202 179 202 iz Staj (46 in 2), sledile so Vrbljene (28), Tomišelj (26), Brest (22), Strahomer (16), Matena (10), Iška Loka (9), Kot (3) in najmanj iz Iške vasi (2). Po socialnem izvoru so v takrat prevladujocem kmetijskem okolju prevladovali kmetje oziroma njihovi sinovi; bilo jih je 76,6 %. Med ostalimi so bili obrtniki (18) in delavci (13) ter še nekaj študentov, lesni trgovec, organist in cerkovnik, vse po stanju v avgustu 1943. Kurat belogardisticne enote na Igu je bil Štefan Kraljic iz Bresta, za njim pa Franc Šeškar.630 Motivi internirancev, da so vstopili v vrste vaških straž, so bili zelo razlicni, ven­dar lahko kot najpomembnejšega za velik del štejemo željo po rešitvi iz taborišca, v katerem so bili življenjski pogoji nemogoci. V takem stanju so mnogi pristali na vstop v vaško stražo, samo da bi prišli domov in niso razmišljali o posledicah take odlocitve, oziroma so rešitev težave odlagali na cas, ko bodo doma. Mnoge je seveda premamila propaganda, ki je veliko obetala; prav tako so se mnogi prijavili k oboroženim oddel­kom vaških straž na strani okupatorja iz ideoloških, verskih in politicnih motivov, ki jih je znala propaganda spretno izrabiti tudi na že predvojno obstojeci diferenciaciji. V posameznih primerih je odlocitev za vstop v vaško stražo slonela na mašcevanju, v odgovor na partizanske akcije, tudi na rekvizicije, na osebnih nasprotjih in vaških zdražbah, pa tudi na povsem osebnih vzrokih, med drugim tudi iz koristoljubja. Crna borza, v katero so mogli posegati tudi vaški stražarji, je cvetela, kakor še nikdar doslej. Svoje je pri marsikom storila prisila domacega okolja pa tudi vaških stražarjev samih. 630 IZDG F 120/I – 1943 jun. 25.: »… e stato nominato cappellano per le formazioni MVAC della zona Ig, Tomišelj, Rudnik e Šmarje.« Povelje je izdalo poveljstvo 11. armadnega zbora. Podpisal ga je nacelnik štaba Bruno Lucini. Prim. F. Saje, Belogardizem, str. 691. Kot primer prisile, ki so jo izvajali na Igu, naj navedemo naslednji primer. Patrulja iz postojanke Ig je 15. julija 1943 aretirala železnicarja Janeza Nebca, ki je bil zaposlen v Škofljici. Namen aretacije je bil, da bi Nebca prisilili v vstop v MVAC. Poveljstvo divizije alpskih lovcev je po preiskavi Nebca izpustilo, iz divizijskega urada za MVAC pa so zahtevali postopek proti tistim, ki so bili odgovorni za aretacijo.631 Posamezniki so šli v MVAC tudi po nalogu OF oziroma varnostno obvešcevalne službe. Tak je bil verjetno primer s Feliksom Škrabo, ki je šel v vaško stražo že decembra 1942. Februarja 1943 je obvešcevalna služba 11. armadnega zbora obvestila urad MVAC pri poveljstvu armadnega zbora, da so pri zasliševanju Janeza Kraljica, po domace Mutcovega iz Bresta, ki so ga partizani prijeli in izpustili, izvedeli, da je Škraba verjetno partizanski agent. Njegov sorodnik Matija Škraba, rajonski sekretar OF, je namrec Kraljicu 11. februarja narocil, naj se poveže s Feliksom Škrabo v MVAC, ki mu bo dal navodila za delo v korist partizanov. Manj kot mesec pozneje, v zacetku marca, je sledilo navo­dilo, naj opazujejo Feliksa Škrabo. Ce bo deloval, naj ga izrocijo oblastem v nadaljnji postopek.632 Poleg prošenj za izpustitev iz internacije, ki so bile povezane z organizirano de­javnostjo, so za izpustitev posameznikov prosili tudi njihovi najbližji sorodniki, zlasti matere in žene ter tudi starši. Take prošnje so se zacele pojavljati predvsem šele od meseca marca 1943 dalje,633 torej potem ko sta že obstajali postojanki vaške straže na Igu in v Tomišlju. Prošnje pogosto izkazujejo tudi resnicne težave prosilcev in niso zgolj izraz teženj po rešitvi sinov ali mož iz taborišca. Tako sta npr. Lovro in Urša Marincic prosila za izpustitev sinov Alojza (1904) in Janeza (1907) in v prošnji poudarila, da sta stara, za delo nesposobna, da kmetija brez sinov propada, da je cas za poljska dela in ce se sinova ne vrneta, bo vse uniceno in bosta ostala brez hrane.634 Del teh prošenj (iz ižanske fare) je podprl tudi župnik Klemencic, npr. za Mihaela Janžlja (1888) iz Staj.635 Take zasebne prošnje za izpustitev so najožji sorodniki naslovili na vojaške oblasti npr. za naslednje internirance: Franc, Janez in Jože Pirc, Janez Župec (1890), Janez (1915) in Stane (1918) Župec, Jože Jere, Anton Cuden, Andrej Gams, Anton Košir, Alojz in Franc Uršic ter Janez in Jože Zgonc iz Iške Loke; Mihael Janželj iz Staj; Franc Mencej iz Iške vasi; Anton Modic, Anton Kumše, Franc Smole in Jože Suhadolnik iz Vrbljen; 631 IZDG F 740/II/5 – 1943 jul. 7 in avg. 6. Da so pri vaški straži bili posamezniki tudi po sili, kaže naslednji primer. V aprilu 1943 sta iz postojanke na Igu pobegnila k partizanom prisilno mobilizi­ rana Srecko Modic in Miha Japelj iz Bresta. – M. Škraba, Razvojna pot NOB, o.c., str. 54. 632 Prim. seznam v prilogi. 633 Iz leta 1942 sta le prošnji žene Franca Menceja, ki je bila že takoj v avgustu zavrnjena, in prošnja žene Lovrenca Rihteršica iz novembra istega leta. IZDG F 219/II – 1942 avg. 21. in 27.; F 14/II, konvolut visokega komisariata – 1942 nov. 13. 634 IZDG F 169 a/III – 1943 april 7. 635 IZDG F 162/II f 1574 – 1943 maj 10. Fric Švigelj in Franc Šteblaj iz Bresta; Anton Žugelj in oba Anzelca iz Dobravice; Alojz in Janez Marincic, Jože Pleško, Anton Govekar in Jakob Štrumbelj, ki je bil rojen v tej vasi, iz Tomišlja; Janez Veber, Albin Gerbec, Jože Bolha in Anton Jesih z Iga; Jože Rožnik, Jože Tancek in Anton Susman iz Strahomera; Alojz Štrukelj iz Kota; Franc Zgonc z Kremenice ter bratje Cibri in Franc Ambrož iz Matene.636 Vecino prošenj so vojaške oblasti ugodno rešile in internirance izpustile na svobodo. Zaradi sodelovanja z OF ali partizani so zavrnili prošnje za Antona Modica iz Vrbljen, Antona Kumšeta iz iste vasi, Franca Šteblaja iz Bresta in Antona Jesiha z Iga ter Antona Susmana iz Strahomera.637 Socasno z nastajanjem organizacije OF nasprotnih sil so se v naših vaseh vrstila vsakovrstna ovaduštva in izdajstva. Partizani so se še pred italijansko ofenzivo veckrat poskušali pogovoriti s tomišeljskim župnikom Murnom, vendar se je vsem poskusom izmaknil. Ko so se v septembru 1942 vendar dogovorili za sestanek, je – verjetno na njegovo pobudo – isti dan mocna italijanska zaseda zasedla hišo Alojza Kumšeta -Gostiša in nato bila še vec dni po drugih hišah. Partizani so okupatorjeve namere spregledali in niso nasedli. Od takrat je Murn obvešcal italijansko posadko na Ig, kdaj so partizani v vasi tako, da je na vzhodno okno farovža postavljal luc ali dajal 636 Prim. IZDG F 162, F 123/III, F 169b/IV, V, F 165/III, F 165/I, F 166/V, F 166/III, F 166/IV in F 14, konvoluti visokega komisariata. Zadnje prošnje so rešili in internirance izpustili šele v avgustu 1943. 637 Razlogi za zavrnitev so bili naslednji (po istem vrstnem redu): »… politicamente era favorevole al movimento partigiano, forniva viveri ai banditi comunisti al cui comitato offri anche la somma di lire 10 mila … Si esprime parere contrario alla concessione del chiesto beneficio della liberazi-one.« IZDG F 162/III – 1943 maj 18., 19. in 31. »Si esprime parere contrario alla sua liberazione … Dal 18. 5. 41 a 12. 7. 42 funzionava come comandante ed organizzatore dei comunisti di Tomišelj, Vrbljene, Iška Loka e comandava le pat-tuglie che avevano incarico di sorvegliare detti paesi e di requisire generi alimentarie vestiario che venivano trasportati in localitŕ da lui designata. Tali notizie vengono fornite da diversi giovani dei paesi suddetti, ora volontari nella MVAC … si esprime parere contrario alla liberazione del Kumse.« »… risulta che l'individuo in oggetto era un fervente comunista.« IZDG F 162/III – 1943 maj 17. (prošnja), 22., 27. jun. 1., 22., jul. 26. in 12. »… Ha i figli Janez e Francesco nelle file partigiane. Ad essi ed ai loro compagni forniva viveri ed altri generi. II suo atteggiamento nei riguardi dell'Italia e del regime era ostile. Parere contrario alla sua liberazione.« IZDG F 165/I – 1943 febr. 23. »… di cattiva condotta morale essendo poco amante del lavoro e dedicate a furti in modo parti­colare di biciclette e moto … Politicamente era favorevole al movimento partigiano e nei mese di maggio 1942 raggiunte i ribelli nei bosco dai quale venne armato … La sua eventuale liberazione produrrebbe in pubblico pessima impressione. Si esprime per tanto parere contrario alla sua lib-erazione.« IZDG F 166/IV – 1943 jun. 6. in 12. »… Politicamente aveva tendenze favorevoli al movimento partigiano ed era sospettato di avere contatto coi ribeli … Parere contrario alla sua liberazione.« IZDG F 165/III – 1943 maj 28. Vecino mnenj je dala tenenca Višnja Gora, podpisoval jih je poveljnik Attilio Macchi. svetlobne znake. Ob neki taki priliki je bil 14. decembra 1942 blizu farovža ranjen bataljonski politicni komisar Janez Japelj - Lovrenc.638 Tudi nekdanji tomišeljski župan Janez Kraljic iz Bresta, ki je po vojni pobegnil v ZDA, je šel v izdajstvo. Ko so Italijani po ofenzivi precesavali polja od Podkraja proti Lipam, jih je vodil, njegov brat kaplan Štefan pa je bil organizator vaške straže.639 Ovajati je verjetno zacel tudi kmet Lenaršic iz Tomišlja. Po pripovedovanju Janeza Kraljica - Mutcovega iz Bresta, ki je bil nekakšen sluga na Igu in do konca leta 1942 zaupnik OF, je slišal, kako je Lenaršic nagovarjal italijanskega narednika, naj pošlje zasedo v Tomišelj, ker hodijo v vas partizani. Pozneje je Lenaršic slucajno izgubil življenje v nekem partizanskem napadu iz zasede na italijansko patruljo. Proti koncu leta je Franc Požar iz Strahomera za 1000 lir nagrade izdal zaupnika OF Antona Novaka - Šeškarja, doma iz Iške vasi, ki so ga Italijani nato 22. decembra 1942 ustrelili na Igu v »Švajgortelnu«. Takrat je tudi Požar odšel v vaško stražo in bil nato v postojanki Pijava Gorica. Ob partizanskem napadu na postojanko leta 1944 je Jože Modic iz Vrbljen spoznal njegov glas, ko je psoval partizane. Oponesel mu je izdajstvo Novaka in Požar je utihnil.640 Izdajal je tudi Martin Oblak iz Vrbljen in J. K. iz Matene. Ker je marsikdo le po sili razmer pristal v vrstah vaške straže, so se tudi v obravna­vanih vaseh številni poskušali izogniti služenju v njih. Že v prvi polovici leta 1943 so se zacele množiti prošnje za odpust iz MVAC. Pisali so jih predvsem sorodniki (ostareli starši, žene) in jih poskušali motivirati z najrazlicnejšimi resnicnimi vzroki (bolezen, potreba delovne sile na kmetiji, nepreskrbljenost žena in otrok itd.). Vojaške oblasti, italijanske in belogardisticne, so take prošnje preverjale in v glavnem zavracale. Dajale so le dopuste za poljska dela (»lizenza agricola«), ki so trajali 30 do 40 dni, nato se je moral vaški stražar vrniti v enoto. Iz družinskih vzrokov so odpustili le redke; taka sta bila npr. Andrej Cankar in mizar Anton Repar z Iga. Bolj uspešne so bile akcije za odpustitev iz vrst MVAC na osnovi zdravstvenega stanja pri cemer so posamezniki izrabili svojo bolezen ali šibko telesno vzdržljivost. Vec je bilo tudi primerov, ko so bili odpušceni zaradi starosti okoli 60 in vec let. Po podatkih, omejenih na konec marca in za mesec maj 1943, so iz ižanske postojanke demobilizirali po nam znanih dokumentih 23 pripadnikov enote. To so bili: Alojz Boh, Anton Bolka, Franc Cankar, Anton Centa, Ludvik Ciber, Franc Fister, Ivan Glavan, Janez Glavan, Miha Grmek, Janez Jere, Alojz Jurecic, Anton Mihelic, Alojz Modic, Martin Oblak, Anton Perina, Ivan Platnar, Jože Primožic, Anton Sivec, Anton Strle, Franc Švigelj, Franc Tancek in Franc Toni.641 Še v avgustu so bili iz oddelka MVAC na Igu izpušceni Jože Kastelic, 638 M. Škraba, Razvojna pot NOB, o.c., str. 49 sl.; ustna izjava Janeza Japlja avtorju 1988 febr. 639 Prav tam, str. 44. 640 Prav tam, str. 49–51. 641 IZDG F 748/II – Schede personali B – 1943 maj 25.; F 748/111 – Schede personali C – 1943 marec Franc Mavec, Janez Požar in Franc Škerjenc,642 iz postojanke v Tomišlju pa Avgust Petric in Franc Tehovnik.643 Z nastankom vojaških posadk vaških straž na Igu, v Tomišlju in Pijavi Gorici ter z vsemi vzporednimi dogajanji se je v podkrimskih vaseh v glavnem izvršila politicna diferenciacija med prebivalstvom. Jez med pripadniki in aktivisti OF in narodno­osvobodilnega boja ter pristaši vaške straže na strani okupatorja je zrasel, ko so se zaceli medsebojni boji. Jasnost v opredeljevanju in vlogi vaške straže je že zgodaj po njenem pojavu prinesel ukaz glavnega poveljstva slovenskih partizanskih cet z dne 27. avgusta 1942. Vse njene oborožene pripadnike je postavil izven zakona. V isto vrsto je štel tudi ljudi, ki bi opravljali pomožno vojaško in propagandno dejavnost proti na­rodnoosvobodilnemu gibanju ali šcuvali in organizirali prebivalstvo k protiljudskim nastopom. Vse te so partizanske enote, ce so imele sodne pravice, in tudi Narodna zašcita, ce bi jih zalotili pri delu, imeli pravico na mestu samem ustreliti.644 Toda že sredi decembra je glavno poveljstvo, ki je spoznalo, da bi se mnogi želeli rešiti vaških straž, izdalo poseben razglas, ki ga je posebej naslovilo na poveljstva partizanskih enot, okrožnim in okrajnim komitejem KPS oziroma odborom OF. V njem je ugo­tavljalo, da so mnogi Slovenci prišli v vaško stražo, ker so bili prisiljeni (pristop ali ustrelitev) ali ker se niso zavedali svojega koraka, ko so stopili v okupatorjevo službo proti narodnoosvobodilnemu gibanju slovenskega ljudstva. Zato je poveljstvom enot in organom OF odredilo, naj pustijo življenje vsem, ki bi se prikljucili partizanom brez boja in ki obljubijo, da se ne bodo vec bojevali proti OF in njeni partizanski vojski, ki se z orožjem v roki prijavijo partizanski enoti ali odboru OF. V partizanske vrste lahko vstopijo po svoji volji in tako popravijo svojo zmoto, ali pa se jih spusti na svobodo.645 V podkrimskih vaseh je z vaško stražo prišlo do izredno ostre delitve duhov, ki je de­loma na še predvojnih politicnih in idejnih nasprotjih prerašcala v pravo medsebojno sovraštvo. Od tu izvirajo izdaje in ovajanje ter medsebojno sumnicenje, preganjanje in seveda tudi ubijanje. Leto 1942 se je tudi v podkrimskih vaseh zakljucilo z nastankom oborožene formacije Osvobodilni fronti in narodnoosvobodilnemu boju nasprotnih sil. Vaške straže (MVAC) v podkrimskih vaseh niso nastale v casu osvobojenega oze­mlja, oziroma v casu »vojvodstva« in tako imenovane druge stopnje revolucije, niti ne spontano, temvec po zelo organizirani poti šele po strahotah italijanske ofenzive in ob internacijah ob koncu tega leta in kasneje. Z nastankom vaške straže pod okriljem 30. 642 IZDG F 747/III/e – 1943 avg. 10., 12., 14. in 20. 643 IZDG F 747/III/e – 1943 avg. 10. in 20. 644 T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 351 sl. 645 IZDG F 159/I – Notiziario informativo 13 – 1942 dec. 18. z dne 1943 jan. 14. Proglas sta podpisala namestnik komandanta Branko Hrast in za politkomisarja Bolko Brezar. okupatorja se je v imenu vere in slovenstva zacel oborožen boj proti »brezbožnemu komunizmu«, to je zavestni in odkriti boj proti OF in NOB. Njeni nastopi so tudi v podkrimskih vaseh dobivali prvine, znacilnosti in oblike državljanske vojne, v kateri naj bi šlo za to, kdo bo ob koncu prišel na oblast.646 Toda ob vecplastnosti dogajanja v razmerah okupacije je narodnoosvobodilni boj pod vodstvom KPS znotraj OF socasno dobival vsebino socialisticne revolucije, boj proti komunizmu in OF na drugi strani pa je bil, ne glede na njegove subjektivne cilje, objektivno boj proti narodnoosvobo­dilnemu gibanju in podpora okupatorju. Dejstvo, da je bil okupator, najprej italijanski in nato tudi nemški, popolnoma poražen, je prineslo zlom tudi boju nasprotnikov OF in NOB. Ne toliko zaradi šib­kosti, saj so bile njihove formacije obcasno celo številnejše od partizanskih, temvec zaradi napacnih pricakovanj, da bodo ob predvideni invaziji in izkrcanju zahodnih zaveznikov na obmocju Ljubljanskih vrat dobili njihovo podporo. Toda pricakali niso ne enega ne drugega, pac pa popoln zlom okupatorja in z njim tudi svoje politike. AKCIJE VAŠKIH STRAŽ V PODKRIMSKIH VASEH; POJAV PLAVE GARDE Belogardisticni postojanki na Igu in Tomišlju, v katerih so bili predvsem domacini, sta se zelo hitro vkljucili v boj proti partizanom in narodnoosvobodilnemu gibanju, ceprav na zacetku še v precej omejenem obsegu. Moštvo je bilo nekaj casa še sorazmerno majhno, po internaciji oslabljeno, tudi neizurjeno in slabo oboroženo. Za tomišeljsko posadko vemo, da je takoj po ustanovitvi postojanke dobila navodilo, naj se izogiba spopadom in nocnih akcij, dokler se ne okrepi in se moštvo ne izuri. Verjetno je bilo enako tudi z ižansko posadko. Kljub temu je bil njen poveljnik Benko že januarja ranjen v spopadu s partizani in se je zdravil v vojaški bolnišnici v Ljubljani.647 V tem casu ga je na Igu nadomešcal Anton Skubic, od marca naprej poveljnik tomišeljske postojanke.648 Poveljnik ižanske postojanke vaške straže je bil nekaj casa tudi Anton Križman, ki je že sredi aprila postal poveljnik obvešcevalne službe.649 Od zgodnje pomladi 1943 naprej sta se obe postojanki v celoti vkljucili v vo­jaške operacije, ki jih je italijanski okupator nacrtoval proti partizanom. Stražarji obeh postojank so operirali ali skupaj z italijanskimi vojaki, ki so bili na Igu, in pod 646 T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 352. 647 IZDG F 741/IV/26 – 1943 jan. 27., glej še prav tam; F 741/I/23 – 1943 jan. 31. in febr. 20. 648 IZDG F 741/I/22 – 1943 febr. 22.; Skubic je pred tem zaprosil za pravico nositi revolver; dovoljenje za to je podpisal nacelnik urada za MVAC pri komandi divizije alpskih lovcev A. Languasco: »… č autorizzato a circolare ornato di pistola«. 649 Prim. M. Škraba, Razvojna pot NOB, o.c., str. 55; IZDG F 120/I – 1943 april 14. italijanskim poveljstvom ali pa samostojno, ceprav sprva ob prisotnosti italijanskega zveznega oficirja. Poglavitna naloga obeh postojank je bila, z neprestanimi patruljami po podkrimskih vaseh in okolici vznemirjati partizane. Po drugi strani so se vaški stražarji obeh postojank zavzeto udejstvovali v boju proti terencem in aktivistom po podkrimskih vaseh in še posebej proti rajonskemu odboru OF Barje. Postavljali so jim zasede, a obcasno sta obe postojanki – in nato še s posadko v Pijavi Gorici – šli v širše ocišcevalne akcije z vecjimi silami in na vecjem obmocju. Izogibali so se neposrednim spopadom z vecjimi partizanskimi enotami. Ižanski vaški stražarji so obvladovali obmocje barjanskih vasi (Ižanske ceste, Lipe, Iška Loka, Matena, in Ig z bližnjimi vasmi in zaselki: Staje, Kot, Iška vas, Iška /Mala vas/, Dobravica, Draga, Kremenica in Podgozd), tomišeljska postojanka pa je imela na skrbi vasi tamkajšnje obcine, vendar so tako eni kot drugi s patruljami prekoracili te meje. Vsaka postojanka je dnevno opravila od dva do štiri patruljne pohode, ki so sorazmerno s krepitvijo moci zajemali vedno vecje ozemlje. Po zbirnem porocilu o operativni dejavnosti, ki ga je poslal sektorski poveljnik Giuseppe Fossa iz Grosupljega na poveljstvo divizije alpskih lovcev, sekcija MVAC, je ižanska postojanka v manj kot mesecu dni od 29. 4. do 23. 5. 1943 opravila 59 patruljnih pohodov in postavila 20 zased; tomišeljska posadka je v istem casu poslala 60 patrulj in je postavila 23 zased. Patrulje z ižanske postojanke sta redno vodila poveljnik Benko in cetni narednik Vovk, v Tomišlju sta to opravljala poveljnik Skubic in komandir voda Frakelj, ki je bil pri tem opravilu še posebej prizadeven. Dnevne patrulje sta postojanki usmerjali v posamezne vasi, kjer so preiskovali hiše vašcanov, za katere so sumili, da so pripadniki ali aktivisti OF, ali pa so prece-sale vso okolico. Tako so 10. maja na Igu premetali hišo aktivista Kukavice in našli le raznovrstno opremo starojugoslovanske vojske. Nocne patrulje so bile najveckrat povezane s postavljanjem zased, ki so jih držale tudi vso noc (npr. v Iški vasi 21. maja ali dva dni pozneje v Kremenici in Gavgah). Na vecjih združenih akcijah je sodelo­valo tudi 60 mož in vec, zlasti še, ce so se povezali tudi s sosednjimi postojankami, kot npr. s postojanko v Šentjurju. Taka je bila akcija, ko so 17. maja skupaj precesali ozemlje Tomišlja, Vrbljen ter Strahomera in gozdove nad Iško vasjo, še posebej obmo-cje Travnika. Tomišeljski vaški stražarji so se pri svojih zasledovalnih pohodih celo preoblacili v partizane. Na pohodih so unicevali prazne partizanske tabore, na katere so naleteli, in skladišca hrane ter vojaškega materiala. Tako je tomišeljska patrulja 5. maja v gozdu nad Tomišljem in Vrbljenem na tocki 552 m porušila 8 barak in našla manjše skladišce oblacil, kož in orožja. V tomišeljsko-šentjurski akciji 17. maja so na Travniku unicili tri kolibe. Popoldne istega dne je patrulja, ki jo je Frakelj vodil v Podkraj, Brest in Lipe, v Brestu zasledila partizansko družino Mazi iz Iške, ki bi morala biti na Igu pod nadzorom. Patrulja jo je odpeljala na Ig in jo izrocila karabinjerjem v nadaljnji postopek.650 Vaški stražarji podkrimskih postojank so s svojimi patruljnimi pohodi in zase­dami naredili sorazmerno malo škode partizanskim enotam, ceprav so pri tem padle tudi žrtve. V aprilu so ižanski stražarji na pohodu v vasi Golo zajeli partizana Ivana Gerbca z Iga, ki so ga naslednje jutro zmagovito gnali po vasi in odpeljali neznano kam.651 21. avgusta 1943 je na obmocju Strahomera domaca patrulja v spopadu ubila nekega partizana, zajela drugega in zaplenila njuno orožje.652 Mnogo bolj so domaci vaški stražarji ogrožali sovašcane, še posebej aktiviste in terence. Vašcane, ki niso bili na njihovi strani, so budno nadzirali, moške, ki so iz vasi z dovolilnicami hodili na delo, so pri izhodih utrjene in zavarovane vasi Ig na razlicne nacine šikanirali, simpatizerje in aktiviste ovajali karabinjerjem in lovili terence. Ob neki patrulji z Iga so v Haupmancah ujeli lesnega trgovca, aktivista in terenca Antona Šenka z Iga, ki je organiziral OF v vasi. Zanj je pozneje župnik Klemencic zapisal, da je pripravljal pot komunizmu pod Krimom in Mokrcem.653 Izrocili so ga Italijanom, a ti so ga proti njihovemu pricakovanju le internirali. Ižanski stražarji so zajeli tudi poklicna gasilca Romana Milkovica in Jožeta Berdajsa iz Ljubljane, ker so v njunem rešilnem avtomo­bilu našli paket za Milko Strle – Mimi, partizanko Šercerjeve brigade. Poslala ga ji je družina Modic z Ižanske ceste.654 Žrtve med partizani, aktivisti in terenci bi bile mnogo vecje, ce ne bi obvešcevalna mreža OF dobro delovala. Rajonski terenci in partizanske enote so bile skoraj vedno pravocasno obvešcene o gibanju vaških stražarjev. Proti koncu maja so npr. obvešce­valci sporocili rajonskemu odboru OF, da postavljajo zasede v Iški vasi. Terenci so jim nekega dne še pred njihovim prihodom postavili svojo zasedo. Vaški stražarji z Iga, kakor pravi njihovo porocilo, so 24. maja zvecer zaceli pregledovati gozd med Kotom in Iško vasjo in se znašli pred zasedo terencev. V nenadnem spopadu je padel Ivan Purkat, eden najbolj zagrizenih ižanskih stražarjev.655 V spopadu pri Pijavi Gorici je padel tudi Pavel Strle, ki naj bi kot prvi z Iga padel v boju s partizani. Vse mrtve, tudi iz tomišeljske postojanke, so pokopavali na Igu.656 Vaški stražarji so v podkrimskih vaseh, zlasti potem, ko so se okrepili, posegali tudi v idejni boj in propagando. Širili so svoja glasila in letake, ustno propagirali in 650 Prim za vse IZDG F 747/III/n – 1943 maj 24. (sumaricno porocilo dejavnosti cete na Igu). 651 ZB Ig – Izjava Joži Jalen. 652 IZDG F 694 a/VI – 1943 avg. 21. 653 J. Klemencic, Revolucija pod Krimom, o.c., str. 107; ZB Ig – Izjava Joži Jalen. 654 IZDG F 172/II/1 – 1943 avg. 26. 655 IZDG F 747/III/n – 1943 maj 24. 656 J. Klemencic, o.c., str. 100 in 107. prirejali propagandna zborovanja po vaseh. Tako so njihovi voditelji na Igu 18. julija priredili zborovanje za vasi Škrilje in Golo. Ljudi so zgnali skupaj s prisilo; vir pravi »s puškami«. Nagovorili so jih takratni poveljnik ižanske postojanke Smrekar (= Tomislav Skubic) in župniki Klemencic (Ig), Milavec (Želimlje) in Ivan Klun (Golo). Govorili so proti OF in narodnoosvobodilnemu gibanju ter blatili partizane, oblast so pripisovali beli gardi, ki jo morajo vsi poslušati itd. Že tri dni pozneje so ponovno prire­dili zborovanje na Igu. Za civilno prebivalstvo so zaprli vse izhode iz vasi in sklicali ljudi na kraj zborovanja. Govorila sta predstavnik fašisticne stranke in poveljnik Smrekar. Za vse gorje sta dolžila partizane in pozivala ljudi, naj v postojanki na Igu sporocijo vsak pojav partizanov v vasi in okolici.657 A propagandna zborovanja v resnici niso vec ogrožala položaja narodnoosvobodilnega gibanja v podkrimskih vaseh. Do tega casa je bila organizacija OF ponovno utrjena in razdvajanje prebivalstva v glavnem zaklju-ceno. V vsaki vasi so se vašcani, ceprav v razlicnih razmerjih, že opredelili. Italijanski zvezni oficir Puccinelli je za moštvo ižanske postojanke in še posebej za oficirski kader porocal, da so v bojih s partizani pokazali »mnogo protikomunisticnega duha in bojne morale. Moštvo je še posebej zadovoljno, ker je dobilo nekaj avtomatskega orožja, ker so puške Level res nezanesljive. Vendar moštvo zelo vznemirjajo partizanske rekvizicije, ki so jih partizani izvajali zlasti pri družinah nasprotnikov«.658 Ker so bile odvisne zgolj od mesecne place stražarja, je kot oficir za zvezo med italijansko vojsko in stražarji vrsto družin predlagal za dodatno financno pomoc.659 K poživitvi dela OF na obmocju podkrimskih vasi so po razkroju in upadu v poofenzivnem casu precej pripomogli Matija Škraba - Brus, ponovno sekretar rajona Barje, Jože Podržaj - Šimen, Ivan Jevc - Cufi in Ivan Primc - Jokic, ki so, eden prej drugi kasneje, iz partizanskih enot prešli na terensko delo. Spet so navezali stike z ljudmi in jih povezali, razdeljevali propagandno literaturo, obnovili zaupnike in povezave (kanale) z Ljubljano, s sosednjimi rajoni in okrožnim odborom OF Ribnica-V. Lašce in tudi s Francem Popitom - Joklom, inštruktorjem KPS za Notranjsko. Le-ta je imel 657 Arhiv RSNZ – OK VOS Ribnica F I/mapa 1 – 1943 jul. 27. 658 Prim. J. Klemencic, o.c., str. 106; v Kotu so npr. zelo trpele kmetije Gregar, katere lastnik je ovajal, kdaj so partizani v vasi, pa tudi Kozin in Platnar. V noci na 5. februar 1943 je vecja enota partizanov rekvirirala v vaseh tomišeljske obcine na kmetijah, iz katerih so bili vaški stražarji (v Vrbljenah kmetiji Jakoba Benka in Jožeta Modica, v Strahomeru kmetiji Urše Oblak in Ivana Modica ter v Brestu kmetiji Helene Erjavec in Janeza Kraljica). Vse so z vozovi odpeljali v Iško vas in od tam prenesli na obmocje vasi Golo in Škrilje. – IZDG F 164/III – Notiziario informativo n§ 39 – 1943 febr. 9. 659 IZDG F 747/III/n – 1943 maj 24. Za dodatno financno pomoc je predlagal naslednje vaške stra­ žarje: Martin Avanzo, Andrej Cankar, Jože Erjavec, Jože Grum, Alojz Kovac, Jože Kraševec, Anton Križman, Franc Luskovnik, Martin Modic, Avgust Petric, Franc Pikovnik, Jože Požar, Franc Prek, Franc Stoje, Franc Škerjanc, Miha Tavželj, Anton Tehovnik in Alojz Tekavcic. 21. maja 1943 konferenco s terenci rajona Barje in jim dal navodila za delo. Takrat je obnovil tudi rajonski komitet KPS, sekretar je postal Ivan Primc -Jokic, clana pa Ivan Jevc - Cufi in Vera Pozaršek - Vidka. V juniju je Jokl porocal IOOF, da je stanje na Igu zadovoljivo, to pa zlasti zaradi tega, ker držijo moralo prebivalci Golega in Škrilja, ki prebivajo na Igu, a hodijo obdelovat svoja polja in vzdržujejo tako zvezo z ROOF-Barje kakor tudi s partizani. Ker so tedaj delovali le TOOF v Želimljah, za Golo in Škrilje, je kot nalogo zahteval, naj se obnovijo odbori OF, poživi delo AFŽ in ZMS ter tako poglobi narodnoosvobodilno gibanje v podkrimskih vaseh. Za razmere na obmocju je po svoje znacilno porocilo okrožnega komiteja SKOJ pokrajinskemu komiteju Slovenije, kjer poudarjajo, da od pomladi naprej zaradi izpadov vaških stražarjev niso vec mogli imeti mitingov in zborovanj na obmocju rajona Barja, pac pa so s pomocjo mladine utrdili obvešcevalno službo in povecali propagandne akcije (listki, letaki). Po porocilu okrožnega odbora OF je bilo delo na terenu rajona Barja še vedno na precej nizki stopnji, oziroma tako rekoc na zacetku. Zato so tudi od tam sledila podrobna navodila za delo. Še mesec pozneje je isti odbor v rajonu Barje ugotavljal slabo stanje, ki ga je med drugim povezoval s tem, da rajonski sekretar nima dovolj ljudi za delo na terenu. Morda je zaradi tega bilo okrožje razdeljeno na OOOF Ribnica in OOOF Velike Lašce.660 Druga protinarodnoosvobodilna vojaška formacija, plava garda, ki je imela na Slovenskem le malo pristašev, na podkrimskem obmocju ni našla opore. Do konca junija se je Mihailovicevemu predstavniku v Ljubljanski pokrajini majorju Karlu Novaku posrecilo izoblikovati cetniški odred pri Treh kraljih, ki je imel kakih sto mož. Prve dni julija 1943 se je prek Smrecja pri Podlipi in mimo Vrhnike odred po­mikal proti Krimu. Z Gornjega Iga se je odred, ki je med tem še nekoliko povecal, 6. julija deloma premaknil v Iško vas; moštvo so namestili po hišah, štab pa so imeli v Cojzlovi hiši v Iški (Mali vasi). Njihov poveljnik je bil bivši orožniški major Danilo Koprivica. Bili so dovolj dobro opremljeni in oboroženi z mavzericami in zbro­jevkami. Kar so potrebovali, so ljudem placevali in da bi si pridobili naklonjenost prebivalstva, so v Strahomeru delili usnje in hrano. Rajonski terenci so bili takrat v taboru pri »Šivankinem ušesu« blizu Vajen vrha in so skrbno nadzorovali dejavnost plavogardistov, hkrati pa so razlagali ljudem, ki plavogardistom niso zaupali, da niso nic boljši od vaških stražarjev.661 Plavogardisti so bili povezani z Italijani, kar kaže že njihov prihod po cestah mimo italijanskih posadk, prihajanje italijanskih oficirjev v plavogardisticni štab in italijanska oskrba celega odreda s hrano. Italijani so namrec 660 IZDG F 435/I – 1943 maj 25.; Zgod. arhiv CK ZKS, št. 18 – 1943 maj 24.; IZDG F 435/I – 1943 jun. 16.; F435/Ia – 1943 avgust 4.; F 435/II – 1943 avgust 29. 661 Arhiv RSNZ OK VOS Ribnica F I/mapa 2 – 1943 jul. 13. in jul. 27. Za del podatkov iz Arhiva RSNZ dolgujem prisrcno zahvalo magistru Borisu Mlakarju. s kamioni skrivaj vozili hrano skozi Crno vas, mimo Jurešica v Lipah na Podkraj in skozi Tomišelj ter Vrbljene v Strahomer. Z Italijani je v odred prihajal tudi eden pla­vogardisticnih voditeljev, Rudolf Žitnik - Ris iz Ljubljane. 23. julija so plavogardisti iz Iške in Gornjega Iga prek Škrilja, Golega in Zapotoka odšli na Dolenjsko, kjer naj bi, v soglasju z Italijani, imeli svoj tabor.662 BOJI BRIGAD PROTI DVOJNEMU SOVRAŽNIKU: OKUPATORJU IN VAŠKI STRAŽI Že kmalu po koncani italijanski ofenzivi, proti koncu leta 1942, so partizani tudi na obmocju Dolenjskega operativnega obmocja znova prehajali v napad. Pri tem so imele pomembno vlogo nove brigade, ki so se po ofenzivi trdneje organizirale in vojaško okrepile. Bojevati so se morale proti dvema nasprotnikoma: proti okupatorju in proti številcno rastocim vaškim stražarjem v okupatorjevi službi. Novi poveljnik 11. arma­dnega zbora general Gastone Gambara (od 16. 12. 1942) je mocno spremenil prejšnjo italijansko strategijo in taktiko, toda njegov cilj je ostal isti – uniciti partizane. Na vsak napad ali akcijo partizanov je treba takoj odgovoriti in napadalca oziroma njegovo enoto uniciti ali vsaj za nekaj casa onemogociti. Zato je zaprl mejo proti Hrvaški, da bi preprecil povezave slovenskih partizanov s hrvaškimi, ki so se že pokazale kot uspešne, ali njihov umik na hrvaško ozemlje. Od svojih posadk je zahteval, da so na svojem obmocju mnogo bolj aktivne. Že od januarja 1943 je ustanavljal »arditske« oziroma specialne bataljone pri divizijah za protigverilski boj in vanje vkljuceval tudi belogardisticne prostovoljce.663 Vojakom je za vsakega ujetega partizana obljubljal 1000 lir in za poveljniške kadre še enkrat vec.664 Enote vaških stražarjev je bolj oborožil in jih bolj vkljucil v protipartizanski boj, ceprav se je zavedal tudi nevarnosti teh ukrepov in jim ni zaupal. Njegovega mnenja je bil tudi Mussolini, ko sta se v zacetku marca 1943 sestala v Rimu. Gambara je MVAC povsem podredil italijanskim ciljem: »… delati mora po naših poveljih, z nami in za nas; nikdar samostojno, vedno le z našimi (silami).«665 Z letaki je pozival partizane, naj se predajo. Vsem je zagotavljal življenje. Tistim, ki bi se prijavili z orožjem ne bi niti sodili niti jih internirali, ampak bi se lahko vrnili domov, kjer bi jih po potrebi tudi zašcitili; izjemoma bi lahko šli tudi k vaški 662 Prim. M. Škraba, Razvojna pot, o.c., str. 58; ZB Iška vas – Izjava M. Škrabe – 1982 okt. 29.; F. Saje, Belogardizem, o.c., str. 735–36; J. Klemencic, o.c., str. 106; IZDG F 432; M. Mikuž, NOB II, str. 267. 663 IZDG F 682/I/8 – 1943 jan. 30.; F 682/III – 1943 marec 27. in maj 18.; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, o.c., str. 94. 664 Zbornik VI/5, št. 105. 665 IZDG F 680/III – 1943 marec 12: »… tenendo presente sempre che detta milizia deve agire ai nostri ordini – con noi – per noi. Mai da sola – ma assieme ai nostri!« straži ali v delovne cete. Vseh, ki bi se predali brez orožja, pa ne bi ustrelili, ampak bi jih internirali.666 Morda so v povezavi s tem italijanske enote morale v svojih porocilih opustiti izraz za pobite partizane (passato per le armi) in po ukazu uporabljati za take primere besedilo »v spopadu z našimi trupami je bil ubit partizan«.667 Posamezni par-tizani so v težkih razmerah boja res nasedli obljubam in se tja predajali še v zadnjem mesecu italijanske okupacije.668 Pri vsem tem je Gambara še do maja 1943 razpolagal s štirimi divizijami (8. 5. je divizija Macerata prešla v V. armado, vendar so poveljstvu 11. armadnega zbora podredili divizije »Lombardia« v zahodni Hrvaški in Beli krajini) in še drugimi enotami, v katerih je bilo skupaj okoli 53.000 mož na kraju in blizu 10.000 na dopustih, bolnih itd.669 Razpolagal je tudi z vsemi vaškimi stražarji. Partizanska ofenziva se je zacela že konec novembra 1942 z napadom na belo­gardisticno postojanko Suhor pri Metliki in je trajala vse do konca marca 1943 ter se zakljucila z veliko zmago štirih slovenskih brigad nad Italijani v Jelenovem žlebu.670 Na Notranjskem in mokrško-krimskem obmocju se je od novembra naprej z Italijani in vaško stražo (Turjak, Škocjan) spopadala Šercerjeva brigada, katere bataljoni so se konec leta 1942 vrnili na Mokrec in Krim, med drugim, da bi si nekoliko oddahnili in se oskrbeli za prezimovanje. 1. bataljon je še nekaj dni po povracilni akciji v Škocjanu ostal na Mokrcu, druga dva bataljona pa sta bila na Rakitniškem obmocju. Medtem je nazaj v Notranjski odred odšel politicni komisar Matevž Hace, ki ga je v 1. bataljonu nasledil Janez Japelj. Komandant Vidmar - Luka je nato svoj bataljon popeljal v dolino proti Škofljici in bataljonske cete namestil v vaseh Smrjene, Vine in Brezje, kjer so jih ljudje sprejemali mnogo bolj gostoljubno. Tu namrec ni bilo poletne italijanske ofen­zive niti ne belogardisticnega vpliva in propagande.671 Tu so si borci spet opomogli in vasi zapustili okoli sredine januarja. S tem bataljonom Šercerjeve brigade so se povezale tudi tri cete 2. bataljona Tomšiceve brigade, ki se je umaknila s Pugleda in Molnika, ter sodelovale v zasedah in manjših akcijah. Tako so Tomšicevci v noci z 11. na 12. januar podrli telefonsko napeljavo med Crno vasjo in Igom, Šercerjevci (2. ceta 1. bataljona) pa med Igom in 666 Prim. objavljeni letak; IZDG F 681 /I/5 – 1943 marec 15. 667 IZDG F 681/I/4 – 1943 marec 3.: »… in uno scontro con le nostre trappe č rimasto ucciso il ribelle …« 668 IZDG F 688/II – 1943 avg. 15. in 16.; prim. F. Strle, Tomšiceva brigada D, str. 661. 669 IZDG F 680/IV – Diario srotico militare bimestre maggio – giugno 1943. 670 M. Gucek, Šercerjeva brigada, str. 101. Po porocilu karabinjerske cete v Kocevju so bile italijanske izgube naslednje: 6 mrtvih, 4 ranjeni in dva pogrešana oficirja, 41 mrtvih, 94 ranjenih in 60 pog­ rešanih vojakov, od avtomatskega orožja pa 7 težkih mitraljezov, 12 puškomitraljezov in minomet 45/mm, poleg tega veliko pušk, municije in vojaške opreme ter dva radioaparata – IZDG F 164/ IV – 1943 marec 27. 671 M. Gucek, o.c., str. 101. Škofljico. Ko je 1. bataljon Šercerjeve brigade zapustil zgoraj omenjene vasi, so cete 2. bataljona Tomšiceve brigade ponovno odšle na Pugled in Molnik ter pozneje proti Beli krajini.672 Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih cet, ki se je preimenovalo v glavni štab NOV in POS, je že pred sredino januarja 1943 izdelalo podroben operativni nacrt in ukazalo, naj se ofenziva proti okupatorju in vaškim stražarjem nadaljuje, da bi preprecili državljansko vojno. Naloge za to so prevzeli štabi operativnih obmocij. Štabu Notranjskega operativnega obmocja je glavni štab NOV in POS ukazal, naj štab in Šercerjeva brigada zapustita Mokrec ter na Notranjskem unicujeta zlasti belogardisticne postojanke, ki so se medtem okrepile. Mokrško-krimsko obmocje v okviru crte Ig–Podpec–Brezovica–Rakitna–Šentvid–Rob–Turjak–Škocjan je varoval le Notranjski odred, katerega glavna naloga je bila zavarovati bolnišnice, skladišca, tabore itd. Zaradi razredcenih partizanskih sil sta nekoliko ofenzivnejše nastopili ita­lijanska in belogardisticna posadka na Igu; odkrili sta nekaj praznih taborov, porušili tam zgrajene barake in razbili posamezne partizanske patrulje.673 Šercerjeva brigada se je medtem borila po Notranjskem, imela hude boje na Krvavi peci in pri Šentvidu (danes Žilce). Na Mokrec se je predhodno vrnila v zacetku febru­arja; ranjence je spravila v bolnišnico Krvavice in se založila s hrano z rekvizicijami v ravninskih vaseh, zlasti v Brestu (kmetiji Štrukelj in Kraljic). Toda že 7. februarja je zapustila Mokrec in odšla na Bloke novim bojem naproti.674 V tem casu je ovaduh iz Tomišlja (vir ga oznacuje kot »ottima fonte locale«) sporocil vojaškim oblastem na Igu, da partizanov že nekaj casa ni bilo na vaškem obmocju; manjša skupina kakih 40 partizanov, predvsem domacinov, je bila v gozdu nad vasjo. Pozneje je drug ovaduh porocal, da je šla kolona kakih 100 partizanov (verjetno enote Notranjskega odreda) iz Iške in Iške vasi v smeri proti Pijavi Gorici in naprej proti severu.675 Ko se je Šercerjeva brigada proti koncu februarja vrnila na Mokrec, so Italijani takoj prešli v ofenzivo. Specialni bataljon iz divizije alpskih lovcev je že 20. februarja zacel nastopati proti Mokrcu. Oddelki iz Grosupelj in Borovnice so naslednji dan zasedli naselja Ustje, kmetijo Benko, Gornji Ig, Iško vas, Kot, Staje, Pijavo Gorico, 672 Prav tam. 673 IZDG F 674/IV – 1943 jan. 3. in 18.; F 672/I/1 – 1943 febr. 1.; F688/II – 1943 febr. 1.; F 672/I/1 – 1943 febr. 14.; F 680/IV – 1943 febr. 13. 674 Prim. M. Mikuž, NOB II, str. 179 sl., 193 sl.; M. Gucek, o.c., str. 127 sl. 675 Prim. IZDG F 164/III – Notiziario informativo 31 – 1943 febr. 1.; prav tam – Notiziario infor­ mativo 42 – 1943 febr. 12. Ovaduhi so, lahko bi rekli, tekoce obvešcali karabinjersko ali vojaško postojanko na Igu o vseh novicah glede gibanja in akcij partizanov. Za januar poznamo kar slab ducat takih podatkov. Seveda so bile posamezne vesti tudi povsem neresnicne, kažejo pa zelo ilustrativno na mrežo vsekakor vecinoma belogardisticnih ovaduhov v službi okupatorja. Sarsko in Želimlje, da bi brigadi zaprli pot. 22. februarja je specialni bataljon zacel prodirati iz Velikih Lašc proti Krvavi peci. Partizani so se v neprestanih spopadih umikali proti Malinjeku in Mokrcu ter se naslednji dan, ko se je sovražnik umaknil nazaj v Krvavo pec, prebili iz obroca enot generala Maggiore Pernija. V teh bojih so imeli Italijani 6 mrtvih in 5 ranjenih, partizanskih izgub pa viri v številkah ne omenjajo. V naslednjih dneh je specialni bataljon precesal obmocje Mokrca vse do Kurešcka in ocišcevalno akcijo zakljucil 27. februarja na crti Golo–Škrilje; v vseh teh dneh ni naletel na partizane.676 Po novem ofenzivnem sunku proti vaški straži se je Šercerjeva brigada nato po­slovila tudi od Notranjske in se po mnogih spopadih v teh dveh mesecih pomaknila v Belo krajino, kjer je ostala aprila in maja. Na Notranjsko in mokrško-krimsko obmocje pa je v polni moci ob koncu marca, po bitki v Jelenovem žlebu, torej po enomesecni odsotnosti Šercerjeve brigade, prišla Tomšiceva brigada. Ta se je v januarju dokoncno organizirala in dobila še svoj cetrti bataljon.677 Notranjska in mokrško-krimsko ob-mocje namrec nista mogla ostati – v interesu vsega partizanskega bojevanja – brez mocne partizanske enote po odhodu Šercerjeve brigade. Notranjski odred s svojimi tremi cetami (v aprilu z vsega 86 možmi) je bil prešibak, da bi proti Italijanom in postojankam vaških straž obvladal to za partizane zelo pomembno ozemlje. In res so se v marcu dnevno vrstile akcije ižanske italijanske posadke in fašisticne skupine »XXI Aprile« in vaških stražarjev v podkrimskih vaseh ter na Krimu. Unicili so vec partizanskih taborov in požgali ali razdrli barake v njih na obmocju Tomišlja, Vrbljen in po Krimu. V manjših spopadih so ranili vec partizanov, posamezne pa tudi ujeli in z izjemo tistega, ki je bil neoborožen in je pokazal skrivališca hrane na Mokrcu, verjetno ustrelili. Seveda so imeli v teh spopadih mrtve in ranjene tudi okupatorji in stražarji.678 Ozemlje notranjskega operativnega obmocja je torej za daljši cas postalo bojno obmocje Tomšiceve brigade, ki naj bi zadržala pritisk Italijanov in vaških stražarjev in socasno rušila za okupatorja pomembno železniško progo proti Trstu. To odgovorno nalogo je brigada dobila tudi zaradi tega, ker se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo selilo iz Polhograjskih Dolomitov na Rog in je bilo treba poskr­beti za njegovo varnost.679 Brigado je cakala še dolžnost, da sprejme novince, ki so v Ljubljansko pokrajino prihajali s Primorske in Gorenjske vecinoma neoboroženi in bili nato razporejeni po brigadah. Toda glavnina Tomšiceve brigade se je tu dalj casa 676 Prim. F 164/III – 1943 febr. 22., 23., 25., 27., 28.; M. Gucek, o.c., str. 151–6. 677 F. Strle, Tomšiceva brigada II, str. 366 sl. 678 Prim. IZDG F 672/I/3 – 1943 marec 5., 17., 19., 28.; F 668/II – 1943 marec 5., 28.; F 674/I – 1943 s.d., 1943 marec 5., 8., 13., 14., 16., 17., 18., 22., 27., 28.; F 674/III – 1943 april 9. 679 I. Macek - Matija, Spomini, str. 190–2; Rudolf Hribernik - Svarun, Dolomiti v NOB, str. 389 sl. zadrževala tudi zaradi varnosti Edvarda Kocbeka in Franca Leskoška, ki sta se na poti proti Rogu zdravila v bolnišnici Krvavice. Po prihodu Tomšiceve brigade, kar so Italijani hitro zaznali, je general Gambara takoj zaukazal ofenzivo na Mokrec, kjer je bila vecina brigade. Hotel se je mašcevati za velike izgube v Jelenovem žlebu. Že 2. aprila je morala Tomšiceva brigada odbijati napade manjših oddelkov divizije alpskih lovcev. Temu je sledila obkolitvena akcija, s katero so Italijani hoteli potisniti partizane v dolino Iške in jih tam uniciti. Italijani so ob tem 3. aprila ponoci iz Škofljice s topovi obstreljevali Škrilje in Golo, kjer je bil zbran del Tomšicevcev,680 a so se partizanske enote po spopadih pri Krvavi peci pre-bile iz obkolitve. Partizansko politicno in vojaško vodstvo, ki je zacelo svoj pohod iz Dolomitov na Kocevski Rog 7. aprila, je 8. aprila zgodaj zjutraj na Mokrcu namesto Tomšiceve brigade zasledilo italijanske enote. Že 10. aprila sta se 1. in 2. bataljon brigade premaknila na Krim. Oddelki divizije alpskih lovcev in divizije Isonzo ter skupine »XXI Aprile« so nato v skupni akciji vec dni cistile Mokrec in jo zakljucile 11. aprila.681 Zatem so se enote Tomšiceve brigade, ki so se izognile pritisku sovražne vojske, oskrbovale s hrano. 1. in 2. bataljon sta rekvirirala hrano po barjanskih vaseh od Tomišlja do Crne vasi, predvsem na belogardisticnih domovih. V noci na 14. april sta se izdatno oskrbela v Brestu. Najvec živil so dobili v Crni vasi 14., 17. in 19. aprila ter na Igu 21. aprila.682 Pri tem so sodelovali tudi borci 1. cete Notranjskega odreda, ki so dobro poznali razmere v vaseh, saj je ceti poveljeval Karel Kumše - Tomaž iz Tomišlja. Nekoliko pozneje, ko so ukinili odrede, da bi z borci okrepili brigade, se je del borcev Dolomitskega odreda vkljucil v Šercerjevo brigado, drug del pa je odšel v Tomšicevo brigado. Ko se je glavnina Tomšiceve brigade 22. aprila s Kocbekom in Leskoškom napotila s krimskega obmocja proti Rogu, je doživela napad vaških stražarjev in Italijanov pri Jelenici na Krimu. V spopadu so izgubili velik del prateža, imeli so tudi dva ranjena in dva padla borca. Bataljoni Tomšiceve brigade so nadaljevali pohod proti Mackovcu in se nastanili v Rutah, od kjer sta Kocbek in Leskošek nadaljevala pot na Rog (Stare 680 IZDG F 164/IV – 1943 april 3. in 6.; Zbornik VI/5, št. 208–10; Z. Klanjšcek, NOB, str. 454; M. Mikuž, NOB II, str. 288. 681 IZDG F 672/II/l – 1943 april 8., 9., 10., 11.; F 688/II – 1943 april 8–10; F 674 a/VI – 1943 april 9., 11. 682 Prim. F. Strle, o.c., str. 660; za motilno akcijo F 674 a/VI – 1943 april 21.; F 672/II/1 – 1943 april 21.: »… azioni disturbo contro presidio Studenec - Ig«. V noci na 13. ali 14. april so samo v Brestu devetim kmetom (Jakob Lenarcic, Martin Fister, Miha Tavželj, Ivan Požar, Franc Ponikvar, Ivan Kumše, Marija Lenarcic, Reza Kumše in Helena Smole) odpeljali 16 volov, 16 konj, 22 prašicev, teleta, 4 konjske vprege, velike kolicine živeža (krompir, žito, suhega mesa, zabele), obleke, cevlje, 24.500 lir, kuhinjske opreme in orodja ter drugo; vse so odpeljali na sedmih vozovih. – IZDG F 172/I/1 – 1943 april 16. žage). Tomšicevci so nato še nekaj casa nadaljevali svoj pohod po Blokah in napadali sovražne postojanke (Nemška vas), s cimer so ponovno sprožili italijansko ofenzivo.683 Po svetu in znotraj narodnoosvobodilnega gibanja se je medtem zgodilo marsikaj pomembnega. Nemška in italijanska vojska sta v severni Afriki doživeli popoln poraz. Iz severne Afrike so se zahodne zavezniške cete julija izkrcale na Siciliji in v zacetku septembra zacele prodirati po polotoku navzgor. Vsi so pricakovali zlom fašizma, kapitulacijo Italije in konec vojne. Po zlomu Nemcev v bitki za Stalingrad (danes Volgograd) se je tudi na vzhodni fronti tehtnica premaknila v korist protihitlerjevske zveze; zacela je ofenziva proti Donu in naprej na zahod. Vse to je vplivalo na upanje in pricakovanje zmage nad fašizmom in nacizmom. Tudi doma so se zvrstili dogodki, ki so odlocilno pripomogli k politicnemu in orga­nizacijskemu poletu OF ob težkih dneh velike italijanske ofenzive in po njej. Razmere so pripeljale do tega, da je na pobudo clanov KPS v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja, ki je bilo tedaj v Polhograjskih Dolomitih, zadnji dan februarja 1943 prišlo do t. i. Dolomitske izjave. V njej so druge skupine, povezane v OF, ponovno potrdile vodilno vlogo KPS v OF in narodnoosvobodilnem gibanju ter se odrekle lastni orga­nizacijski mreži in snovanju lastnih politicnih strank ter organizacij. Izjava je razen za KPS odpravila organizacijsko samostojnost ustanovnih skupin OF. OF je iz zveze ustanovnih skupin, koalicije, postala enotna politicna organizacija slovenskega ljud­stva v boju za osvoboditev proti okupatorju pod izkljucnim vodstvom komunistov. Aprilski zbor aktivistov OF (28.–30. april) na Pugledu je to izjavo potrdil in po njem se je zacel nov vzpon OF in NOB. Pri tem vrnitev vodstvenih organov OF iz Dolomitov na Rog ni bil brez pomena.684 V skladu z velikimi ofenzivnimi nacrti glavnega štaba so se brigade v maju in juniju dolgo zadrževale ob nemški meji, kjer naj bi se skušale prebiti na levi breg Save. Kljub poskusom se niti Šercerjevi niti Tomšicevi brigadi ni posrecilo priti prek Save, so pa se njuni borci spopadali s posadkami posameznih postojank na nemškem desnem bregu reke. Še v zacetku junija je Tomšiceva brigada napadala nemške postojanke na Osredku in na Javorju ter se 6. junija skupaj z Gubcevo brigado vrnila prek nemške meje na dolenjsko stran. Tudi Šercerjeva brigada se je 9. junija skupaj s Cankarjevo brigado vrnila na italijansko stran meje in se zacasno spet približala Ljubljani na ob-mocju Lipoglava, Cikave in proti Molniku. Takoj sta padli v italijansko ofenzivo, ki pa sta se ji kmalu umaknili. Vse štiri brigade so se morale pred italijanskim pritiskom pomakniti na Gorjance in v Belo krajino.685 Višek so boji dosegli 12. in 13. junija, ko so 683 Zbornik VI/5, št. 712; F. Strle, o.c., str. 662 sl. 684 M. Mikuž, NOB II, str. 228 sl.; Z. Klanjšcek, NOB, str. 438 sl., 442 sl., 448; T. Ferenc, Ljudska oblast I, o.c., str. 589 sl, 604/5. 685 M. Mikuž, NOB II, str. 292, 294. Italijani v boj vkljucili topništvo in letalstvo. Njihov osnovni namen je bil Šercerjevo in Cankarjevo brigado lociti in vsako posebej uniciti. V teh bojih so imeli partizani precejšnje izgube. Ranjence sta brigadi z veliko težavo spravili deloma v bolnice na Rogu, deloma so ranjene iz teh bojev izrocili tudi v bolnišnico Krvavice, toda žrtev okupatorjeve ofenzive je kmalu postala tudi ta bolnišnica. 22. junija so Italijani bolnišnico odkrili, pri Ustju postavili zasede in zaceli obstreljevati globel Iške, kjer je bila bolnišnica tesno ob steni globeli. Osebje bolnišnice je ranjence pravocasno umaknilo iz same bolnišnice in jih nato preneslo pod Vanjvrh v Krogarjev gozd. Socasno z bolnišnico je ob napadu nanjo prenehala delovati tudi ciklostilna tehnika pod Ustjem, ki je služila tudi ROOF-Barje. Vodil jo je Milan Apih, ki pa je konec julija 1943 odšel na Hrvaško.686 V vmesnem obdobju, ko na mokrško-krimskem obmocju ni bilo brigad, se je ponovno povecala dejavnost italijanske enote in posadke vaških stražarjev z Iga ter Tomišlja. Zlasti patrulje vaških stražarjev so ljudi in podkrimski svet nadzirale in cistile vse bolj na široko; spopadale so se s partizani in na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni (Crna vas, Iška vas, Iški Vintgar); iskale in še vedno odkrivale so partizanske tabore in skladišca (Planinica, Babna gora, Iška). Obvešcevalna mreža OF nasprotnih sil se je širila in ovaduhi so okupatorju posredovali marsikateri podatek o NOV. Z vsem tem so po eni strani povecevali negotovost in strah pri enih, po drugi strani pa utrjevali odpor do okupatorja in njegovih pomocnikov ter povezanost z OF pri drugih ljudeh.687 Sredi junija je na inšpekcijo k ižanski italijanski posadki prišel sam general Gambara, ki je ob koncu meseca v analizi polmesecnih italijanskih vojaških operacij zahteval od svojih enot še vecjo vnemo in prilagoditev partizanskemu boju Ob tem obisku je priznal, »… da so partizani odlicno manevrirali« in so se znali »odtrgati« od italijanskih bataljonov vsakokrat, ko so to hoteli.«688 Ko je glavni štab NOV in POS po smernicah vrhovnega štaba NOV in POJ sredi meseca julija izdal povelje o ustanovitvi prvih dveh slovenskih divizij, je tudi pri nas zacelo prerašcanje partizanske vojske v višje organizirano armado. Izoblikovali sta se do avgusta in sta po odredbi VŠ nosili oznaki XIV in XV. V XIV (1.) so bile Tomšiceva, Šercerjeva, Gradnikova in zacasno tudi Prešernova brigada, v XV (2.) pa Gubceva, Cankarjeva in zacasno Šlandrova brigada.689 XIV. divizija se je nato, po padcu fašizma in Mussolinija, v avgustu 1943 pomaknila na Notranjsko in mokrško-krimsko obmocje. 686 M. Škraba, Razvojna pot NOB, o.c., str. 59. 687 Prim. IZDG F 674/a/VI, VII, IX; F. 672/III/l; F 673/III. 688 IZDG F 680/IV – 1943 jun. 15.; F 680 a/I/12 – 1943 jul. 6.: »Bisogna ricognoscere che questi parti­ giani hanno magnificamente manovrato ed hanno saputo “sganciarsi” dai nostri bataglioni ogni qualvolta l'hanno voluto. E questo… mi fa star male. « 689 Z. Klanjšcek, NOB, str. 480 sl; M. Gucek, o.c., str. 270 sl. Tomšiceva brigada je 16. avgusta prišla na Mokrec in takoj tri dni odbijala italijanske napade nato pa rušila železniško progo Ljubljana–Postojna, po kateri so že šli nemški transporti v Italijo. Šercerjeva brigada je šla najprej na obmocje Molnika nato pa na Mokrec. V noci z 19. na 20. avgust je skupaj z Gradnikovo brigado napadla belogar­disticno postojanko Pijava Gorica, ki se je kljub velikim izgubam (5 mrtvih, 2 ujeta, vec ranjenih) držala, dokler ni prišla pomoc (ob sodelovanju topništva). Vsi bunkerji v postojanki so bili uniceni, v gasilskem domu je zgorela tudi vsa oprema posadke. Ko je sovražnik 21. avgusta skušal s svojimi silami prodreti v položaje divizije na obmocju Mokrec-Krim, je imel 6 mrtvih in vec ranjenih, partizani so unicili tudi tank in po­škodovali letalo, ki je nato prisilno pristalo med Igom in Škofljico. Patrulja Prešernove brigade je pri Tomišlju ubila dva in ranila pet vaških stražarjev. Ponoci 22. avgusta se je Šercerjeva brigada spustila na »morost« in porušila mostove na cesti Brest–Podkraj, betonski most na cesti Ljubljana–Ig, most pri Rogovili, poškodovala cesto Ig–Pijava Gorica in minirala progo pri Lavrici. Istocasno je Tomšiceva na vec mestih minirala železniško progo proti Trstu.690 Gambara je proti XIV. diviziji pošiljal vedno nove ofenzivne sunke, zadnjega so zaceli 1. septembra in ga koncali šele šest dni pozneje, ko so že vedeli za kapitulacijo Italije, ki je bila nato razglašena 8. septembra 1943. 691 V podkrimskih vaseh se je s tem dogodkom koncalo vec kot leto trajajoce obdobje, ki ga lahko oznacimo kot enega najbolj mucnih za njihovo prebivalstvo: leto polno gorja, grozot, trpljenja in žalosti, leto življenjsko pomembnih odlocitev in številnih žrtev. 690 Prim. Mikuž, NOB II, str. 299; Zbornik VI/6, št. 64, str. 165. 691 Prim. M. Mikuž, NOB II, str. 299, 301 sl.; Z. Klanjšcek, NOB, str. 480 sl., 492 sl.; M. Gucek, o.c., str. 304 sl., 310 sl. POD NEMŠKO OKUPACIJO IN DOMOBRANSKO PREVLADO KAPITULACIJA ITALIJE, ZLOM VAŠKIH STRAŽ IN PLAVE GARDE, NACISTICNA OBLAST Potem ko so se zahodni zavezniki izkrcali na Siciliji (10. julija 1943) in jo v drugi polo-vici avgusta osvojili, so zaceli po južni Italiji prodirati proti severu. Med italijanskim prebivalstvom je narašcal odpor proti vojni, ki je bila izgubljena, in proti fašisticnemu vodstvu, ki je državo pripeljalo v izgubljeni položaj. Bližal se je zlom fašizma. Že 25. julija so strmoglavili Benita Mussolinija in ga aretirali. Istega dne je italijanski vladar Viktor Emanuel III. prevzel poveljstvo nad vojsko, predsednik vlade pa je postal maršal Pietro Badoglio. Dva dni pozneje so ukinili fašisticno stranko, milico in sindikate. Vse to je kazalo, da Italija ne bo vec dolgo zdržala v vojni, ceprav je Badoglio zagotavljal, da bo na Hitlerjevi strani vztrajal do konca. Nemci so že v teh dneh pošiljali v Italijo nove divizije in hkrati v Ljubljanski pokrajini pušcali posadke ob progi Ljubljana–Trst. Tudi vodstvo OF in glavni štab NOV in POS sta ob vseh teh dogodkih zacela ukrepati. Sklepala sta, da bo brezpogojni vdaji (kapitulaciji) Italije sledila nemška okupacija Ljubljanske pokrajine, vendar bo v prehodnem casu v njej verjetno nastalo veliko svobodno ozemlje, ker bodo Nemci najprej zasedli samo Ljubljano in zavarovali železnico proti Trstu, kar se je nato tudi res zgodilo. To vmesno obdobje je bilo treba izkoristiti za razorožitev italijanske vojske, za unicenje vaških straž in plave garde in za prevzem oblasti na osvobojenem ozemlju. Sledili so ukrepi. Glavni štab je zbral vse razpoložljive partizanske sile v Ljubljanski pokrajini. Enotam obeh divizij so se prikljucile gorenjska, primorska in štajerska brigada. 14. diviziji sta se prikljucila Prešernova692 in Gradnikova brigada; središce njihovega operativnega obmocja je bilo na mokrško-krimskem ozemlju. Od tam so napadale železniško progo proti Italiji, po 692 Prešernova brigada se je prek Barja verjetno pomikala v noci z 22. na 23. avgust in prišla tudi v Crno vas. Belogardisticne Vesti o tem pišejo: »… Bilo jih je ca 300–500. Bili so po vecini Gorenjci. Pri vsaki hiši so zahtevali kruha, moke, masti itd. Pri Škraba Jožetu so odpeljali kravo in konja. Pri Jarc Francu pa bika. Pri Jankovic Francu kravo. Podminirali so tudi most pri Lipah. … most ob Ižanski cesti na poti v vas Mateno in most pri stari cesti … v vas Iško Loko. Partizani so za pokra­deno živino (iz)stavili bone. Niso pa pokazali nekdanje surovosti.« IZDG F 111 A/I – 1943 avg. 25. kateri so se že od druge polovice avgusta v Italijo pomikali nemški vojaški transporti. 15. divizija s Šlandrovo brigado je zavarovala ozemlje med nemško-italijansko mejno crto in dolenjsko železnico. Zacela so se pogajanja (12. avgusta) s poveljnikom peho­tnih enot divizije Isonzo v Novem mestu, generalom Guidom Cerrutijem, o pogojih premirja in izrocitvi italijanskega orožja partizanom. Vodstvo OF je od konca julija ponovno pozivalo vaške stražarje, naj zapustijo svoje enote in se prikljucijo borcem narodnoosvobodilne vojske. V posebnem dvojezicnem letaku je belo gardo opozarjal, naj se prikljuci silam svobode, tudi britanski predstavnik pri glavnem štabu major W. M. Jones. 8. avgusta je glavni štab s posebnim razglasom zagotovil pomilostitev vsem pripadnikom vaških straž in plave garde, ki bi se partizanom predali z orožjem in se potem ali vkljucili v njihove vrste ali odšli na svoje domove.693 18. avgusta je IOOF vsem okrožnim odborom OF in aktivistom razposlal okrožnico z naslednjo vsebino: Italijanske vojaške oblasti so ob težkem položaju Italije in zaradi udarcev NOV za-cele prazniti nekatere postojanke v Ljubljanski pokrajini. Zato naj povsod, kjer se to zgodi, uveljavijo oblast OF in okrepijo Narodno zašcito, ki bo prišla pod poveljstvo vojaških podrocij. Italijanskim enotam je treba prepreciti odhod z orožjem in povsod naj sejejo razkroj in demoralizacijo med njimi. Prepreciti je treba belo in plavo gardo, da bi se namesto Italijanov vgnezdili v opušcenih postojankah. Zaceti je treba s ši­roko politicno dejavnostjo med prebivalstvom, da se bližajo odlocilni trenutki in da bo zmagala OF. Ljudstvo je treba pripraviti za odpor proti možnemu vdoru Nemcev, rušiti ceste in podreti utrjene kraje, pospraviti živila na varno in izvesti splošno mo-bilizacijo NOV in POS.694 Ko je bila 8. septembra 1943 zvecer objavljena brezpogojna vdaja italijanske vojske, so bile enote 14. in 15. divizije, brigad in odredov pripravljene za nastop. Glavni štab je še istega dne s poveljem štabom divizij in odredov obnovil že znane naloge: ker so zavezniki sklenili premirje z italijansko vojsko, naj partizanska vojska in civilna oblast nastopita kot slovenska narodna oblast in izvršilca premirja v Ljubljanski pokrajini. Takoj je treba razorožiti italijansko vojsko in v kali prepreciti poizkuse bele in plave garde, da se dokopljeta do oblasti. Pripraviti je treba tudi splošen narodni odpor proti Nemcem.695 Enote 14. divizije in Zahodnodolenjskega odreda so razoroževale italijansko vojsko na obmocju Kocevske in Notranjske, enote 15. divizije so to storile zlasti na ozemlju 693 IZDG F 170/II/3 – 1943 pred 6. avg.; F. Saje, Belogardizem, str. 726 sl. 694 IZDG F 440/II/1 b – 1943 avg. 18.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Slo­veniji jeseni 1943, Maribor 1967, pogl. II in III, str. 94 sl., 126 sl. (dalje: Ferenc, Kapitulacija Italije). 695 Akt daje poveljstvom tudi podrobna navodila o postopanju z italijansko vojsko, z vaškimi stražarji in plavo gardo, o izvajanju mobilizacije ter pripravi obrambe proti nemškemu vdoru. IZDG F 435/ II – 1943 sept. 8. severno od železniške proge Ljubljana–Novo mesto. Po svojih moceh so pri tem po­magali tudi terenci in clani NZ ter aktivisti. Partizani so skoraj popolnoma razorožili italijanski diviziji »Isonzo« in »Lombardia« ter deloma tudi divizijo »Macerata«. Do 12. septembra je bila skoraj vsa italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini, Slovenskem primorju in Istri razorožena.696 Narodnoosvobodilna vojska je pridobila velike kolicine vsakovrstnega orožja, tudi topov, oklopnih avtomobilov in tankov, streliva in drugega vojaškega materiala ter opreme. Istocasno kot je NOV in POS razoroževala italijansko vojsko, so njene enote cistile ozemlje Ljubljanske pokrajine domacih nasprotnikov, vaških stražarjev in plavogardistov. Tudi njihova vodstva so predvidevala zlom Italije in sklepala, da se bodo zahodni zavezniki, zlasti Angleži, izkrcali v severnem Jadranu in prodirali prek slovenskega ozemlja.697 Temu so prilagodili svoje nacrte ob vdaji italijanskega okupa­torja: ohraniti svoje oborožene sile, ki so jih preimenovali v slovensko narodno vojsko in za sestavni del jugoslovanske kraljevske vojske in kot take pricakati zaveznike. Zato so se nacrtno zbirale in vztrajale v postojankah, ki so se jim zdele dovolj trdne, med drugim tudi v Turjaku. Prav tu pa so doživele bolec poraz zaradi povsem napacnih pricakovanj lastnega vodstva.698 Že na dan vdaje Italije so bile enote 14. divizije pred Grcaricami, najmocnejšo plavogardisticno postojanko. Šercerjeva brigada je nato po treh dneh bojev 10. sep­tembra unicila to postojanko in z njo strla plavogardisticno jedro na Slovenskem.699 Cankarjeva brigada, ki je dobila nalogo prodirati ob dolenjski železniški progi od Trebnjega proti Ljubljani in jo zasesti, ce bo priložnost, je v naglem pohodu proti zahodu razoroževala Italijane in unicevala postojanke vaških straž ter prišla do vzho­dnih ljubljanskih predmestij.700 Tu so se Cankarjevci 14. septembra spopadli z mocno nemško izvidnico, ki je šla proti Barju, in jo zavrnili. Naslednji dan so se spopadli tudi z mocnejšo skupino vaških stražarjev, ki se je skušala prebiti v Ljubljano, in jo razbili. 696 IZDG F 443/IV/2 –1943 sept. 14.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, o.c., str. 139 sl., 146 sl., 151 sl. 697 Prvi znak predvidevanja o vdaji Italije in o pripravah partizanov pri beli gardi je sicer ne povsem tocno porocilo v belogardisticnih Vesteh iz zacetka avgusta 1943. To pravi, da se partizani zbirajo in nacrtno bližajo Ljubljani. Zbrani naj bi bili v dveh skupinah: ena se bojuje, druga pa se skrivaj zbira na Veliki gori in caka na ugoden trenutek, da odkoraka cez Mokrec proti Ljubljani. IZDG F 111 A/I, Vesti – 1943 avg. 5. 698 Prim. B. Mlakar, Slovenska protirevolucija s posebnim ozirom na konec vojne. Referat na okrogli mizi 7.–8. VII. 1988 na Brdu; Svoboda v razvalinah, ured. F. Grum - S. Pleško, o.c., str. 64: »Turjak je naša lastna krivda in to se skriti ne da.« 699 M. Gucek, Šercerjeva brigada, str. 319 sl. 700 To sta storila 2. in 3. bataljon. 10. septembra so unicili belogardisticno postojanko v Ivancni Gorici. Osvojila sta grad v Boštajnu, razorožila vaške stražarje v Šmarjah in 14. septembra dosegla Lavrico in Rudnik ter s tem omogocila nemoten prehod novincev iz Ljubljane v partizane. IZDG F 435/II – 1943 sept. 15. Sovražnika, ki je še dan pozneje hitel na pomoc obleganim vaškim stražarjem na Turjaku, so zavrnili blizu Škofljice in ga potisnili nazaj v Ljubljano.701 Med tem casom so enote 14. divizije obkolile grad Turjak, kjer so se zbirale vaške straže. Najprej se je Turjaku približala Tomšiceva brigada, zamenjala jo je Prešernova brigada, ko so Tomšicevci prek Iške vasi odšli proti Cerknici. Turjak je 19. septembra padel in par-tizani so pri tem zajeli okoli 700 vaških stražarjev.702 Skupina vaških stražarjev se je nekaj dni pred padcem Turjaka rešila, ker ni zaupala obrambi gradu, se izmuznila iz obroca in se kljub partizanski zapori (glej zgoraj) prebila prek Želimelj, Iga in Crne vasi v Ljubljano. Tu so jih Nemci razorožili in zaprli v domobransko vojašnico. 15. divizija s Šlandrovo brigado je cistila ozemlje med dolenjsko progo in nemško okupacijsko mejo, unicila vec postojank in rušila mostove in ceste ob meji.703 Vaški stražarji iz tega dela Ljubljanske pokrajine so se umikali cez demarkacijsko crto in se tam predajali Nemcem. Podobno so na nemško stran prehajali tudi iz postojank ob železniški progi Ljubljana–Postojna. Del se jih je tudi razbežal, se skrival ali se zatekel na domove.704 Pricakovanja in nacrti vodstva narodnoosvobodilnega gibanja v povezavi z vdajo Italije so se skoraj v celoti izpolnila. NOV in POS so razorožili velik del italijanske vojske na slovenskem ozemlju in unicili oziroma razpršili belogardisticne in plavo­gardisticne oddelke, ki so se deloma zatekli tudi pod nemško zašcito. Partizani so osvobodili velik del ozemlja, ki je bilo pod italijansko okupacijo ter povsod uveljavili ljudsko oblast. Nemške cete, ki so že pred vdajo Italije tudi v Ljubljanski pokrajini zasedale važne strateško-prometne tocke, so obvladovale predvsem Ljubljano z naj­bližjo okolico in kraje vzdolž železniške proge Ljubljana–Trst. Pretežni del Ljubljanske pokrajine in Slovenskega Primorja je bil svoboden. Osvobojeno ozemlje na slovenskih tleh v vsem obdobju narodnoosvobodilne vojne ni bilo vecje kakor v casu po vdaji italijanske vojske.705 V istem casu so se s prostovoljci, povratniki iz internacije in z mobilizacijo par-tizanske enote izredno povecale in nastajale mnoge nove. Tako je 14. divizija poleg prejšnjih brigad vkljucila še Loško (pozneje 13. Bracicevo) brigado, Snežniško brigado in posebni topniški divizion, Rabsko brigado pa so kmalu po prihodu na Mašun razpustili in njene borce dodelili raznim enotam. Skupaj je divizija štela nad 4000 701 IZDG F 435/II – 1943 sept. 15., porocilo 15. divizije; L. Ambrožic - Novljan, Cankarjeva brigada, str. 264/6; Z. Klanjšcek, NOV, str. 501 sl. 702 Prim. S. Petelin - Vojko, Prešernova brigada, str. 77; isti, Krajevna skupnost Podpec-Preserje, str. 260 sl., 268 sl. 703 IZDG F 435/II – 1943 sept. 15. 704 O vsem tem primerjaj še M. Mikuž, NOB III, str. 5–37; M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, Maribor 1971, str. 78–102; T. Ferenc, Ljudska oblast II, str. 15; isti, Fašisti brez krinke, str. 94 sl.; Z. Klanjšcek, NOV, str. 501–531; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 178 sl. 705 T. Ferenc, Ljudska oblast II, str. 9 sl. borcev. Do konca meseca septembra so se v 15. divizijo vkljucile še novoustanovljene 12. brigada, 14. železnicarska brigada in 15. belokranjska brigada.706 Na novo je bila ustanovljena 18. divizija, ki je vkljucevala 8. Levstikovo brigado, 9. brigado, ki je na­stala iz Zahodnodolenjskega odreda, in 10. Ljubljansko brigado, ki se je razvila iz 2. bataljona Šercerjeve brigade.707 Ob takem razvoju partizanske vojske je bilo razumljivo, da so se zacele brigade iz drugih slovenskih pokrajin po opravljenih nalogah vracati, seveda okrepljene z novimi borci, na svoja obmocja že takoj po 20. septembru. Druge brigade so operirale ob mejah svobodnega ozemlja. Tomšiceva brigada je napadala nemške postojanke ob železniški progi Ljubljana–Postojna, Loška brigada je obvladovala obmocje okoli Rakeka, Cankarjeva brigada je šla globoko na Notranjsko in prek Brkinov vse do Mašuna. Na širšem krimsko-mokrškem obmocju sta delovali Levstikova in deloma Ljubljanska brigada.708 Nemški okupator je na svoji strani takoj po vdaji Italije zacel urejati oblast nad doslej Italijanom podrejenimi pokrajinami. Hitler je že 10. septembra 1943 na oze­mlju Ljubljanske pokrajine, Slovenskega Primorja, obmocja Reke in Istre ter vse do Furlanske nižine, torej na ozemlju, ki je bilo za Nemce izredno pomembno prehodno ozemlje na poti v Italijo, ustvaril posebno operativno obmocje »Jadransko Primorje« (»Operationszone Adriatisches Küstenland«). Nad njim je imel sprva vrhovno oblast poveljnik 71. pehotne divizije general Wilhelm Raapke. Ta je še istega dne v Ljubljani s posebnim razglasom oznanil, da je nemška vojska na Hitlerjev ukaz prevzela zasedeno ozemlje v svoje mocno varstvo.709 Kmalu za tem je civilno oblast nad novo upravno enoto prevzel koroški gaulajter dr. Friedrich Rainer, ki je za Ljubljansko pokrajino, kjer so se predstavniki buržoaznih strank oziroma belogardisticno in plavogardisticno vodstvo povezali z nemškim oku­patorjem, uredil posebno obliko oblasti in uprave. Po nasvetu ljubljanskega škofa dr. Rožmana, s katerim se je sestal 15. septembra, je pet dni pozneje v Celovcu imenoval generala Leona Rupnika za šefa pokrajinske uprave z nazivom prezident (Präsident) in ga na tej funkciji 22. septembra ustolicil v Ljubljani. Z Rupnikom – slovenskim kvizlingom – je pod nemškim okupatorjem nastopil nov element oblasti oziroma uprave, ki ga v Ljubljanski pokrajini pod italijansko okupacijo ni bilo. S tem je teža odkritega sodelovanja z nemškim okupatorjem padla na generala Rupnika. Stara vod­stva, zlasti vodstvo SLS, pa so v ozadju nadaljevala s svojo prejšnjo vlogo in politiko. 706 Prim. M. Mikuž, NOB III, str. 34, 38 sl. 707 Prim. S. Semic - Daki, Najboljši so padli I, str. 125. 708 Prim. M. Mikuž, NOB III, str. 97. 709 M. Mikuž, NOB III, str. 31, 36; T. Ferenc, Ustanovitev operacijske cone »Jadransko Primorje« jeseni 1943. leta, ZC 19/20 (1965/6), str. 397 sl. Istega dne kot je bil Rupnik imenovan za šefa pokrajinske uprave, je vodstvo SLS v Ljubljani ustanovilo Protikomunisticni odbor, v popolni tajnosti je še naprej delovala Slovenska zaveza in seveda tudi mocna klerikalna vojaška organizacija – Slovenska legija. V takih okolišcinah so veljaki starih strank pohiteli in s podporo nemškega okupatorja ustvarjali slovensko domobranstvo za boj proti komunizmu in za cilje Slovenske zaveze ter s tem za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju in OF. Zacetno jedro moštva so sestavljali predvsem pod nemško zašcito v Ljubljano pribegli vaški stražarji in plavogardisti. Že konec septembra so obstajali trije domobranski bataljoni. Protikomunisticni odbor se je po imenovanju generala Rupnika za šefa pokrajinske uprave povezal z njim in Rupnik se je sam postavil za poveljnika slovenskega domo­branstva, na celo glavnega inšpektorata domobranstva pa je imenoval polkovnika Anton Kokolja. 24. septembra so s posebnim razglasom objavili, da je ustanovljena slovenska domobranska legija in pozvali vse sposobne Slovence med 18. in 35. letom v njene vrste. Ta dan štejemo za rojstni dan nove protinarodnoosvobodilne vojske na Slovenskem. Dan pozneje je general Rupnik vsem domobranskim enotam sporocil, da je prevzel poveljstvo slovenskega domobranstva. Gaulajter Rainer, ki se ni strinjal z Rupnikovim postopkom, je v naslednjem mesecu ukinil glavni inšpektorat in slovensko domobranstvo podredil operativnemu štabu za unicenje tolp, ki ga je vodil SS general Erwin Rösener. V zacetku decembra je z veljavnostjo od 1. oktobra dalje izdal odredbo o ustanovitvi domobranskih oddel­kov za pomoc pri vzdrževanju reda in varnosti na operacijskem obmocju »Jadransko Primorje«. Za poveljnika slovenskega domobranstva je postavil podpolkovnika Franca Krenerja, ki je naceloval organizacijskemu štabu slovenskega domobranstva. S tem aktom so se na široko odprla vrata za hitrejšo rast domobranstva. Vezni clen med operativnim štabom in domobranskim organizacijskim štabom je bil nemški zvezni oficir.710 Domobranci so torej bili od okupatorja oskrbovana kvizlinška vojaška formacija v okviru nemške policije in SS oddelkov. Nižja uprava je v Ljubljanski pokrajini v bistvu ostala enaka kakor prej, toda z nemško pomocjo so ustvarili posebno politicno policijo, ki je imela pomembno mesto pri preganjanju pripadnikov in aktivistov OF. Svojo obvešcevalno službo je sklenil organizirati tudi Protikomunisticni odbor. PODKRIMSKE VASI V CASU SVOBODNEGA OZEMLJA (SEPT.–NOV. 1943) Že dan po kapitulaciji Italije so bile podkrimske vasi svobodne. Okupatorjevi vojaki 710 Z. Klanjšcek, NOV, str. 575, 596 sl.; M. Mikuž, NOB III, str. 43 sl.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 368 sl; B. Mlakar, General Rupnik in slovensko domobranstvo, ZC 35 (1981), str. 287 sl. so odšli iz postojanke na Igu, socasno so se izpraznile tudi postojanke vaške straže na Igu in v Tomišlju. Italijani so s seboj odnesli predvsem osebno orožje; hrano, strelivo in težje orožje so pustili v skladišcih v Prosvetnem domu in pri Javorniku. Vse to so nato do prihoda partizanov po svoji volji zavarovali in stražili ižanski mladinci.711 9. septembra so na Ig prišli vaški stražarji iz Tomišlja pod poveljstvom Franca Fraklja. Skupaj z ižanskimi so od domacinov zahtevali vozove in konje, da bi z njimi odpeljali svojo opremo, vendar jih niso dobili. Že popoldne se je vecina iz obeh postojank odpra­vila na Turjak, kakor je predvideval nacrt belogardisticnega poveljstva. S Kušljanovega gradu v Bevkah je na Ig pripeljal vaške stražarje tudi njihov poveljnik Ivan Boh z Iga; z drugimi so odšli proti Turjaku. Del se za to ni odlocil in se je že takrat razbežal po domovih. Nekaj dni pozneje je tudi Frakelj pripeljal del podkrimskih vaških stražarjev s Turjaka v Ljubljano, kjer so se predali Nemcem.712 Še istega dne, ko so odšli vaški stražarji, so v podkrimske vasi in na Ig prišli do-macini partizani in terenci, ki so razorožili posamezne belogardiste. Med prvimi sta bila Janez Mazi - Krogarjev in Janez Šuštaršic - Šalov iz Iške. Šele nato so v obravna-vane vasi prišle enote Cankarjeve brigade in za njimi tudi enote novo ustanovljenih brigad. Kljub temu so se partizanske enote zaradi nevarnosti nemškega napada sprva podnevi zadrževale na obrobju gozda nad vasmi in so vanje prihajali šele proti veceru ali ponoci.713 Ko se je položaj nekoliko umiril, so bile na našem obmocju enote 18. divizije. Partizani so seveda dobili vso italijansko zalogo hrane in veliko orožja ter streliva iz skladišc na Igu. Osvobodilna fronta in partizanske enote so na svobodnem ozemlju prevzele vso oblast in takoj zacele izvajati odloke najvišjih organov narodnoosvobodilnega giba­nja. Že 11. septembra sta IOOF in GŠ razglasila splošno mobilizacijo, a samo IOOF je razpisal volitve za zbor odposlancev slovenskega naroda. Dan pozneje je IOOF s posebnim letakom o prevzemu oblasti razglasil, naj odbori OF prevzamejo vso civilno oblast, dokler ne bodo izvoljeni narodnoosvobodilni odbori (NOO). Vendar do tega na obmocju podkrimskih vasi kakor tudi drugje v Ljubljanski pokrajini ni prišlo in oblast so izvajali odbori OF. Organizacijska struktura oblastnih in upravnih organov je bila naslednja: Najvišji predstavnik oblasti je bil vrhovni plenum OF. Ta je za upravne posle na osvobojenem ozemlju že 15. septembra ustanovil upravno komisijo z osmimi odseki, ki so jih vodili nacelniki. V okrožjih, rajonih in krajih so posle ljudske oblasti izvajali OOOF, ROOF in TOOF, ki so se organizirali v skladu z novoustanovljeno upravno 711 Med njimi so bili Franc in Jožica Škraba - Kovaceva, Ivan Železnikar in Pavla Javornik. Kar so ljudje kljub temu odnesli, so morali nato na zahtevo partizanske oblasti vrniti. Prim. ZB Ig, Izjava Joži Jalen; J. Klemencic, o.c., str. 109 sl. 712 Prim. Joži Jalen, o.c.; F. Saje, o.c., str. 780, 782 sl. 713 IZDG SD F 111 A/I – 1943 sept. 15. komisijo. V tem casu so podkrimske vasi od 20. avgusta 1943 naprej sodile v okrožje Velike Lašce in pod ROOF Barje (drugi rajoni v tem okrožju so bili Ribnica, Velike Lašce in Turjak).714 Na obmocju podkrimskih vasi, v barjanskem rajonu, podobno kakor ponekod drugje v velikolaškem okrožju v casu po veliki italijanski ofenzivi in po uveljavitvi bele garde, TOOF praviloma niso obstajali. Vse delo OF v posameznih vaseh je bilo odvisno od rajonskih zaupnikov, ki jih je bilo v posameznih krajih tudi po vec, in od mreže obvešcevalcev in zaupnikov VOS. Prav zato je bila ena izmed pomembnih nalog na terenu obnoviti krajevne odbore OF, ki so nato prevzemali vse pripadajoce oblastne in upravne posle. Na podkrimskem obmocju, predvsem v vecjih vaseh, so kmalu vzpostavili TOOF, vendar o njih nismo mogli zbrati veliko podatkov. Že v sredini septembra naj bi v vsem velikolaškem okrožju oblast prevzeli TOOF, ki naj bi jim glede na porocilo delo šlo dobro od rok.715 V barjanskem rajonu je v casu, dokler se v podkrimskih vaseh niso utrdili do-mobranci, delovalo sedem terenskih odborov, nato pa le dva, in sicer v vaseh Golo in Škrilje v hribovitem delu rajona. V ravninskih vaseh so se morali ponovno vrniti na zaupniške oblike dela.716 V teh vaseh so po vdaji Italije delovali krajevni odbori OF vsaj na Igu, v Iški vasi, Mateni in Iški Loki, morda pa tudi v Tomišlju ali Vrbljenah za ozemlje tamkajšnje obcine. TOOF po odlocitvi ROOF Barje niso bili javno izvoljeni. Podobno je bilo v drugih krajih. Ustrelitev odbornikov v casu po italijanski ofenzivi je bila še prevec živa in dobra izkušnja. Na Igu so TOOF sestavljali Anton Žagar -Zvone, Janez Mazi, Anton Cuden, ki so ga domobranci med nemško ofenzivo nasilno mobilizirali, Ivan Primc - Jokic in krajši cas tudi ižanski župan pod Italijani Mirko Merzel,717 ki so ga že v zacetku oktobra aretirali in ga skupaj z župnikom Klemencicem odpeljali na sodišce v Ribnico.718 kot clana TOOF na Igu viri omenjajo omenjo Miho Janželja iz Staj.719 V Iški Loki so clani TOOF bili Jože Šuštaršic, Alojz Kumše in Andrej Znidaršic.720 Kot clanica TOOF Dobravica se je omenjala Angela Lešnjak, ki je bila pozneje dodeljena ROOF Barje, vendar se zdi, da v tem malem naselju ni bilo TOOF in da je bila Lešnjakova clanica odbora v Škriljah kot predstavnica iz Dobravice.721 714 M. Mikuž, NOB III, o.c., str. 49; T. Ferenc, Ljudska oblast II, str. 87 sl.; isti, Kapitulacija Italije, str, 214. 715 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 sept. 16. 716 Prim. IZDG F 716/II/1 – 1944 jul. 31. 717 Prim. A. Kumše, Kronika NOB, o.c.; RSNZ F 301 – 22/ZA/II/X – str. 859; M. Škraba, Izjava avtorju z dne 11. 3. 1989. 718 A. Kumše, o.c.; da je bil Merzel res clan TOOF Ig, kažejo tudi domobranske Vesti, ki so trdile, da je ižanski župan delal za partizane. – IZDG SD F 111 A/II, Vesti – 1943 okt. 11. 719 IZDG F 3l/V – 1944 febr. 1. ali 7. 720 Prim. IZDG F 728 b/III/4 – 1943 s.d. 721 Prim. IZDG F 724/I/2 – vprašalna pola. V Iški vasi je bil sekretar TOOF Johan Rupert, clana pa Alojz Rupert in Jakob Kramar; vsi trije so pozneje postali žrtve Frakljevih likvidatorjev.722 V Mateni so bili clani TOOF Martin Pirc kot sekretar, Ivan Furlan, Ivan Štrukelj in Martin Juha; prva dva sta postala Frakljevi žrtvi.723 A. Kumšetova v svoji kroniki Tomišlja clanov TOOF za ta cas ne omenja; pac pa so bili s tega obmocja clani ROOF Barje Francka Grebenc, Anton Kumše, Tone Šuštaršic in Alojz Brancelj.724 Od zacetka leta 1943 so ROOF Barje sestavljali Matija Škraba, ki je kot sekretar ponovno prevzel to nalogo, Ivan Primc - Jokic in Franc Melik - Rajko.725 Ceprav se je moral od pomladi leta 1943 otepati belogardisticnih zasledovalcev z Iga in Tomišlja in se je selil po rajonu, je neprestano opravljal svoje obveznosti. Po kapitulaciji Italije so v oktobru ustvarili nov, nekoliko širši ROOF Barje. Sekretar je ostal Matija Škraba, clani pa so bili Ivan Primc - Jokic, ki je vodil gospodarsko komisijo, sekretar rajonskega ko­miteja KPS Rado Škraba - Gorazd, Polonca Škulj por. Jevc, ki je odgovarjala za SPŽZ in Ciril Glavan - Ciro, skojevski sekretar v rajonu. Takrat se je ozemlje rajona razširilo in zajelo še Želimeljsko dolino ter tamkajšnja naselja Dobravica, Klada, Rogatec, Sarsko, Sevnik, Skopacnik, Suša, Zapotok in Želimlje. Morda že takrat, vsekakor pa že kmalu zatem, so clani ROOF Barje postali tudi Anton Šuštaršic - Tavcar iz Tomišlja, Franc Melik - Rajko, Ivan Žagar - Johan, Jakob Podlipec in Johan Rupert. Kot kurirji so bili v rajonu Anton Kumše iz Vrbljen ter Pavel Campa z Gornjega Iga in Jože Rupert iz Iške vasi, zadnja dva od pomladi leta 1944. Po nemški ofenzivi je Polonca Škulj odšla v VOS, njeno mesto v rajonu pa je prevzela Pavla Centa. Po vrnitvi iz internacije se je rajonu pridružil tudi Alojz Brancelj, pozneje je postal rajonski kurir tudi Franc Škraba - Frenk z Iga. V rajonu so se zacasno zadrževali tudi drugi (npr. Francka Žagar, Francka in Vera Štrumbelj, Vera Škulj). Po združitvi rajona Velike Lašce z rajonom Barje proti koncu leta 1944 je bil sekretar še vedno Matija Škraba, clani rajona pa Janez Mazi, Ivan Primc, Pavla Centa, Tinca Kožar, Janez Hribar in Francka Žagar.726 Sedež rajona po vdaji Italije je bil pri Ponikvarjevih v Stajah in nato pri Moškovih v Kotu. Ko se je uveljavilo delovanje upravne komisije IOOF, so tudi v rajonskem odboru organizirali odseke za vodenje upravnih zadev, za katere so odgovarjali posamezni clani odbora. Tako je gospodarske zadeve vodil Ivan Primc (pozneje s triclansko komisijo), za ljudsko zašcito je odgovarjal Ivan Žagar, za povezavo z višjimi organi je 722 M. Škraba, Izjava 11. 3. 1989. 723 Prav tam. 724 Prim. A. Brancelj, Pripombe h kroniki A. Kumše, str. 5. 725 M. Škraba, prav tam. 726 Prim. M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 62 sl; ZB Ig – Pregled dogodkov v vasi Ig in okolici od kapi­ tulacije do osvoboditve, str. 1; RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III – 1943 s.d.; IZDG F 724/I/2 – 1945 febr. 2. – vprašalne pole; F 737/V/2 – 1944 dec. 9.; M. Škraba, prav tam. skrbel Rado Škraba, za delo SPŽZ in ZMS Francka Grebenc, kmalu za tem pa Pavla Centa, ki se je udeležila prvega kongresa SPŽZ v Dobrnicu sredi oktobra 1943, kar je sprožilo živahno delovanje žensk tudi v podkrimskih vaseh.727 Poleg civilne oblasti odborov OF je bila prve dni po vdaji Italije na Igu vzposta­vljena tudi zaledna vojaška oblast. Glavni štab je namrec že 13. septembra izdal uredbo o ustanovitvi take oblasti, ki naj bi operativne enote oprostila nekaterih nalog.728 To so bile komande vojnih podrocij (nazadnje so bile tri), ki so jim bile kot izvršni organi podrejene komande mesta – ena je nastala tudi na Igu, vseh pa je bilo v Ljubljanski pokrajini 13. Komanda mesta Ig (vcasih tudi komanda trga) je imela sedež v bivši obcinski hiši na Trneku in je prvenstveno skrbela za oskrbo operativnih enot ter za varnost in obrambo civilnega prebivalstva svojega obmocja. Morala je sodelovati s civilnimi organi oblasti in je seveda posegala tudi na politicno podrocje.729 Komandi mesta je naceloval poveljnik, ki je moral imeti še namestnika in pomoc­nika. Na Igu naj bi bil prvi poveljnik KM Jože Podržaj - Šimen, ob njem je bil od 25. septembra kot pomocnik oziroma namestnik Julij Škraba - Kovac, ki pa je bil sredi decembra dodeljen okrožni varnostni službi Velike Lašce.730 Na KM sta bila komi­sarja Franc Mazi - Kostja in Anton Žagar - Zvone.731 Zdi se, da je KM Iga obstajala do nastanka domobranske postojanke v tem kraju. Vsekakor se konec januarja 1944 kot poveljnik KM na Igu omenja Rudi Vider, ki je bil na tem mestu že v oktobru 1943. Takrat mu je rajonski gospodarski referent Jokic izrocil 500 lir gotovine in za 500 lir bonov.732 Poleg tega se je ob nevarnosti pred nemškimi vpadi povecala vloga NZ, ki je marsikje pomagala razoroževati italijansko vojsko in preganjati vaške stražarje. Po navodilih glavnega štaba s 14. septembra je postala nekakšen izvršni organ TOOF, kateremu je bila podrejena. Po upravni liniji je namrec vsa zašcita prebivalstva sodila pod civilno oblast, ki je morala to nalogo izvrševati v sporazumu in s sodelovanjem s pristojnim vojaškim poveljstvom, komando mesta oziroma podrocja. Marca 1944 je NZ postala sestavni del odseka za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS. Na ob-mocju TOOF je morala NZ sama organizirati vse potrebno za opazovalno, gasilsko in reševalno službo. Pri tem je bila dolžna sodelovati z družbenimi organizacijami, SPŽZ in ZMS. V povezavi s sanitetnim referentom in pristojno vojaško komando je 727 Prim. ZB Ig – Pregled dogodkov na Igu, str. 2; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 62 sl. 728 IZDG F 438/II/2 – 1943 sept. 14.; F 440/II 1b – 1943 sept. 14.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 244 sl. 729 Prim. A. Brancelj, Pregled dogodkov na Igu, str. 2. 730 ZB Ig – Pisna izjava Pavle Grebenc - Dolenc, str. 6; RSNZ F 301 – 18/ZA/ I/III – 1943 s.d. 731 Prim. seznam borcev Iška vas; izjava Franca Škrabe - Frenka. 732 IZDG F 728/II/2 – 1944 jan. 29. morala Narodna zašcita poskrbeti tudi za zdravstveno službo. Prvi znani poveljnik NZ na Igu je bil Rudi Vider, njegov namestnik pa je bil Lojze Erjavec iz Drage.733 Ker je bilo v podkrimskih vaseh le še malo mož, sposobnih za NZ, so vanjo zajeli tudi tiste, ki niso bili podvrženi mobilizaciji, pa tudi ženske, ki so bile po vaseh pod silo razmer v veliki vecini. Zaradi prihajajocih zaostrenih razmer moramo omeniti tudi organizacijo Varnostno obvešcevalne službe, ceprav je ne moremo šteti neposredno v upravno službo. Delovati je zacela že leta 1941, sedaj pa je na terenu dobila trdnejšo organiza­cijo in je bila vezana na upravne enote. Pred tem je Varnostno obvešcevalno službo v vecini podkrimskih vasi vodil Jože Podržaj - Šimen. Le v vaseh Orle, Sela, Daljna vas, Srednja vas, Staje, Kremenica in Gornji Ig, ki pa je bil neposeljen, je to delo vodil Andrej Matena.734 Takrat so ustanovili okrožno komisijo VOS v Velikih Lašcah, ki ji je bil podrejen tudi barjanski rajon. Nacelnik komisije je postal Franc Kramar - Šimen, sodelavca sta bila Davorin Renko - Martin in Franc Šuštaršic - Prlek. Za rajon Barje je bil zadolžen Jože Podržaj, za rajon Rob pa Anton Hribar - Marko, ki je pozneje prevzel vodstvo barjanskega obvešcevalnega oddelka.735 Podržaju je bil v pomoc dodeljen Jože Župec iz Iške vasi, kot njegov namestnik pa se je pojavil Janez Šteblaj - Petelincek iz Iške.736 V januarju 1944 so v skladu z reorganizacijo obvešcevalne službe na rajonu postavili rajonsko poverjeništvo. Poverjenik je postal Martin (Renko), clan pa Podržaj - Šimen do svoje razrešitve, ko ga je nadomestil Marko (Hribar).737 V rajonu Barje je od takrat deloval 1. vod varnostnega bataljona. Njegov vodnik je bil Aleksander Weiss - Aleks, sestavljali pa so ga Janez Štebljaj - Petelincek, Peter Mihelic - Peter, Franc Rigler - Frenk, Peter Orehek - Pero, Maks Šinkovec - Ticek, Ciril Šteblaj - Crt, Jože Mocnik - Rok, Franc Klun - Maks in Franc Jakše - Janez.738 Vod se je ves cas zadrževal na obmocju barjanskega rajona, sodeloval z ROOF in NZ ter opravljal najrazlicnejše naloge. Z vsemi temi ukrepi so v podkrimskih vaseh že v mesecu septembru 1943 ustvarili oblastno upravno organizacijo, ki je delovala, dokler so bile podkrimske vasi svobodne oziroma dokler ni v njih prevladala domobranska prisila. Ponovna osvoboditev podkrimskih vasi po vdaji Italije in zlomu vaških straž ter uveljavitev oblasti OF niso naleteli na tako vsesplošno navdušenje kakor v maju prejšnjega leta. Idejno in politicno razdvojeno prebivalstvo se je do teh dogajanj 733 RSNZ F 301 – 20/ZA/3, str. 146 – 1943 okt. 23. 734 Prav tam, str. 116 – 1943 okt. 8. 735 Prav tam, str. 118 sl. – 1943 okt. 11.; F 301 – 18/ZA/II/IX, str. 1612 – 1944 avg. 1. 736 RSNZ F 301 – 20/ZA/3, str. 120 sl. – 1943 okt. 12. 737 RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III – 1944 jan. 4.; prav tam str. 335 – 1944 febr. 24.; glej še afero Štrumbelj. 738 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – str. 437 sl. – 1943 s.d. opredeljevalo razlicno. Družine partizanskih borcev, terenci, aktivisti in simpatizerji OF so novo stanje navdušeno pozdravljali, ker so v njem videli pravilnost odlocitve za OF in hkrati bližajoci se zmagoviti konec vojne. Veselje je grenila samo vsesplo­šna bojazen pred nemškim ofenzivnim vdorom na svobodno ozemlje; živo so se še spominjali velike italijanske ofenzive dobro leto prej. Po drugi strani so nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja, pristaši in družine vaških stražarjev pod vplivom protikomunisticne propagande vse to dojemali z nasprotnimi obcutki, s strahom zase in seveda tudi za usodo domacih mož in fantov, ki so jih zajeli partizani. Nasprotovanje se je še poglobilo, ko se je izvedelo za razplet z ujetimi in njihovo usodo. Po sklepu vrhovnega plenuma OF (21. septembra 1943) so jih obravnavali razlicno. Vecino so po zaprisegi vkljucili v NOV in jim dali orožje ali poslali na prisilno delo po razsodbi po­drocnih vojaških sodišc (npr. v Ribnici), bolj obremenjene so ustrelili.739 Najvidnejšim okupatorjevim sodelavcem in vodilnim organizatorjem vaških straž so sodili posebej na izrednem vojaškem sodišcu v Kocevju od 9. do 11. oktobra in jih vecinoma obsodili na smrt. Skupino duhovnikov, najvec kaplanov in bogoslovcev, zajetih na Turjaku, pa so po podpisu posebne izjave740 poslali v Stiški samostan. Delitev na »rdece« in »bele« se je v podkrimskih vaseh po kapitulaciji Italije še poglobila in utrdila. Na strani drugih še posebej zaradi v zadnjih bojih padlih in na Kocevskem ustreljenih vaških stražarjev. V vaseh je bilo le malo sredincev, ki se niso opredelili niti za eno niti za drugo stran. Zaradi tega so se morali politicni delavci, aktivisti in terenci, v podkrimskih vaseh zelo potruditi, da so vsaj deloma premagali odpor in ponovno razširili OF s pritegnitvijo tistih vašcanov, ki so se pod vplivom OF nasprotnih sil odtegnili narodnoosvobodilnemu gibanju. Ocena, ki jo je položaju na terenu dal okrožni nacelnik obvešcevalnega centra Franc Kramar - Šimen, je vsekakor veljala predvsem za pristaše OF. Porocal je namrec, da je morala povsod odlicna, da je vse 739 T. Ferenc, Ljudska oblast II, o.c., 16 sl. 740 Izjavo je po zaslišanju podpisalo 26 duhovnikov in bogoslovcev; Med njimi tudi Jakob Mavec z Iga, kaplan v Dolenjskih Toplicah. Uvodni del izjave se glasi: »Danes spoznavamo, po kaki izdajalski poti smo sami hodili in kako smo s svojim slabim vzgledom zavajali na pot narodnega izdajstva nepouceno kmetsko ljudstvo, in katoliško mladino. Bila je to pot narodnega izdajstva in odkrite podpore tujim okupatorjem slovenske zemlje.« Nato pa so zagotovili »… da ne bomo z nicemer vec v svojem ravnanju ne z besedo ne z dejanji škodovali osvobodilni stvari sloven-skega naroda in njegovi edini pravi narodni oblasti na Slovenskem, Osvobodilni fronti; da ne bomo nikdar vec svojih verskih opravil (prižnice in spovednico) in duhovniškega poklica sploh izrabljali v politicne protinarodne svrhe in da se bomo v izvrševanju svojega poklica omejili zgolj na vestno vršenje verskih dolžnosti, ki nam jih nalaga; da se bomo s takim svojim zadržanjem v bodoce izkazali vredne velikodušnosti, ki nam jo s sedanjim postopkom nasproti nam izkazuje slovenska narodna oblast Osvobodilne fronte. Tako nam Bog pomagaj!« v zastavah in da se povsod vrstijo mitingi; prav tako je trdil, da izginja tudi strah in preplah pred Nemci in njihovo ofenzivo, ki so jo pricakovali, a je ni bilo.741 Vaški odbori OF in ROOF Barje so bili tudi zaradi tega pred zelo težavno nalogo, ko so zaceli izvajati že omenjene ukrepe najvišjih organov narodnoosvobodilnega gibanja. Ena izmed njih so bile volitve za zbor odposlancev slovenskega naroda, ki so jih za civilno prebivalstvo pripravili organi ljudske oblasti po obmocjih terenskih odborov OF. Partizani so volili po svojih enotah. Volilno pravico so imeli vsi nad 17 let stari prebivalci. Vsako obmocje TOOF je imelo pravico izvoliti enega odposlanca na 500 prebivalcev, v bataljonih pa po dva. Na celotno velikolaško okrožje je odpadlo 22 odposlancev. Volitve so bile od 20.–25. septembra.742 V podkrimskih vaseh jih je izpeljal ROOF Barje ob podpori OOOF Velike Lašce. Že 21. septembra so posame­zni clani tega okrožja odšli po rajonih, da bodo uredili vse potrebno za volitve in jih vodili.743 Propaganda za volitve je bila velika, organizirali so številne mitinge (npr. v Iški Loki, Mateni in Brestu s pomocjo 3. bataljona Ljubljanske brigade); stanje se je izboljšalo tudi na Igu. Na drug strani se je še vedno cutilo belogardisticno delovanje iz Ljubljane, povezave z vasmi in posamezniki v njih.744 Volitve so bile po vseh podkrimskih vaseh na petih volišcih; potekale so na javnih zborovanjih. V prvem (Ig, Staje in Kremenica) in tretjem (Iška vas in Kot) volišcu so izvolili za odposlanca Janeza Mazija - Tisa iz Iške; v drugem (Iška Loka, Matena in Brest) in cetrtem (Strahomer, Vrbljene, Tomišelj in Podkraj ter Jezero) volišcu Matijo Škraba - Brusa iz Bresta, rajonskega sekretarja, v petem volišcu (Crna vas, Ižanska c., Hauptmanca in Ilovica) pa Ivana Primca - Jokica in Ivana Jevca - Cufija. Po pricevanju naj bi v tretjem volišcu izvolili Jožeta Podržaja - Šimna, vendar ga med udeleženci zbora odposlancev iz rajona Barje ni bilo mogoce najti.. Kot odposlanec Iške vasi je na kocevskem zboru sodeloval Janez Japelj. Vasi Golo, Škrilje, Klada, Dobravica, Sarsko, Podgozd in Draga so bile takrat v rajonu Turjak in povezane v tretje volišce tega rajona, kjer so izvolili za odposlanko Pavlo Centa iz Škrilj. Ko so v oktobru 1943 te vasi vkljucili v rajon Barje, je Centova postala clanica rajonskega odbora OF Barje.745 Volilna udeležba je bila zadovoljiva, na Igu je bilo pri volitvah na zborovanju navzo-cih okoli 100 ljudi. Porocilo okrožnega sekretarja OF Velike Lašce izrecno govori o 741 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 sept. 16. 742 IZDG F 440/II/l b – 1943 sept. 11. 743 IZDG F 435/II – 1943 sept. 21. 744 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 sept. 22. in 26. 745 IZDG F 435/II – 1943 sept. 27.; Zbor odposlancev slovenskega naroda, Ljubljana 1953, str. 170, 172, 176, 178 in 180. zadovoljivi udeležbi, kar opravicuje z vasmi, ki so bile belogardisticne trdnjave in je bilo delo aktivistov v njih zelo težavno.746 Druga pomembna naloga, ki so jo morali opraviti odbori OF, je bila mobilizacija. Najbližji vojaški enoti so se morali priglasiti vsi za vojsko sposobni moški od 17. do 45. leta starosti z vojaško opremo, ce so jo imeli. Za mobilizacijo je bila zadolžena posebna komisija, ki je najprej delovala v Kotu pri Cimpermanovih, nato pa na Golem pri Resnikovih. Tu naj bi bili tudi naborni zdravniški pregledi. V komisiji so bili Franc Berce, Anton Hitejc kot vojaški referent ROOF Barje in nekaj partizanov 9. brigade, katere enote so takrat bile na Igu. Po pricevanju Matije Škraba naj bi zdravniške pre­glede opravljal dr. Igor Tavcar.747 Ob kapitulaciji Italije so iz podkrimskih vasi mnogi ponovno prostovoljno odšli v partizane. To je bila zadnja vecja skupina, v njej pa so bili tudi Janez Platnar, Franc Škraba - Frenk, Janez Kus, Jože Župancic in Anton Hitejc z Iga; Edo Lešnjak z Dobravice, Jakob Štrumbelj in Tone Šuštaršic iz Tomišlja; Alojz Zalar iz Iške vasi; Alojz Ložar iz Bresta, Franc Tancek - Anckin iz Strahomera; Franc Štrumbelj, Alojz Grebenc in Ivan Kumše, po vrnitvi iz internacije pa še Anton Kumše in Ivan Škerjanc iz Vrbljen; Franc Intihar, Janez Mazi, Franc Šivc, Janez Šuštaršic in Tone Župec - Klancarjev iz Iške in Iške vasi, Jože Zgonc z Iga ter Ludvik Campa z Gornjega Iga.748 Prostovoljci so bili tudi tisti domacini podkrimskih vasi, ki so se kot interniranci prikljucili Rabski brigadi, z njo prišli do Mašuna, kjer so jih razdelili v enote 14. in najbrž tudi 18. divizije (23. septembra 1943). Posamezniki so seveda tudi pozneje odhajali v partizanske enote, npr. Ivanka Vingorc (15. februar 1944) iz Iške vasi, Martin Matkovic z Dobravice (16. februar 1944), Pavel Campa (spomladi 1944) z Gornjega Iga, Stanko Zdravje z Iga (13. maja 1944), Alojz Brancelj (15. maja 1944). Kljub temu je mobilizacija le deloma uspela. Mnogi obvezniki so se skrili, ne­kateri so pobegnili v Ljubljano, nekaj pa se jih je oktobra vrnilo domov, od koder so jih mobilizirali v razlicne enote. Med mobiliziranci so bili tudi ujeti vaški stražarji. Prav ti so bili vecinoma najbolj nezanesljivi borci. Novinci iz podkrimskih vasi so bili porazdeljeni v razne enote NOV in POS; veliko jih je bilo v Levstikovi in na Golem ustanovljeni Ljubljanski brigadi, ki sta se polnili zlasti z novinci, ki so iz Ljubljane skozi Ig trumoma prihajali v partizane. V nemški ofenzivi sta se bojevali na mokrško-krimskem obmocju in utrpeli naj­vecje izgube med brigadami.749 746 Prim. prav tam; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 61; M. Mikuž, NOB III, str. 89; T. Ferenc, Kapi­tulacija Italije, str. 315 sl.; Zbor odposlancev slovenskega naroda, Ljubljana 1953; A. Kumše, Pripoved neke dobe, str. 88, navaja, da se je zbora iz KS Tomišelj udeležil Jože Stankovic iz Tomišlja. 747 A. Brancelj, Pregled dogodkov na Igu, str. 3; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 62 sl. 748 Prim. ZB Ig – Izjava Pavle Grebenc - Dolenc, str. 6. 749 Prim. A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., poglavje Velika nemška ofenziva v jeseni 1943 str. 90–96. Po prevzemu oblasti so morali ROOF Barje in TOOF urediti vrsto tekocih nalog. Poskrbeti so morali za prehrano prebivalstva, ker je pokrajinski preskrbovalni urad (Prevod) na osvobojenem ozemlju prenehal delovati. Pomembna je bila tudi skrb za place vseh državnih in obcinskih uslužbencev, za pokojnine upokojencev in za podpore invalidom ter svojcem internirancev. Že za mesec oktober so na rajonu (financni odsek) to uredili za skoraj dva ducata upravicencev. Na placilnem listu so bili nekdanji ižanski župan Merzel (ki je bil nato kmalu aretiran), tajnik Krašnja, uciteljici Ivanka Jesih z Iga in Marija Lešnjak iz Podgozda, nekaj orožnikov, obcinskih uslužbencev, upokojencev in uživalcev podpor. Za izplacilo so potrebovali 14.000 lir, v celotnem velikolaškem okrožju pa 76.944,50 lir. Placilno listo je sestavil rajonski blagajnik Mirko.750 Posebno so skrbeli za oskrbo vojaških enot z živili. Po eni strani so v septembrskih dneh, ko ljubljanski bloki še niso normalno delovali, prihajale pošiljke iz Ljubljane po kanalih skozi Crno vas (redko skozi Iško Loko); kjer je pošiljke sprejemal Franc Melik - Rajko, ta pa jih je nato pošiljal naprej.751 Po drugi strani sta TOOF in rajonska gospodarska komisija skrbela za oskrbo enot z organiziranjem rekvizicij, ki so zadele prvenstveno bogatejše kmete iz OF nasprotnih vrst. Med drugimi so partizani, ki jih je vodil domacin Janez Šteblaj - Petelincek iz Iške, že sredi septembra rekvirirali pri tomišeljskem župniku Murnu, ki je pred njimi pobegnil v Ljubljano. Pobrali so mu veliko žita in drugih živil.752 Partizanske enote so na celotnem ozemlju okrožja pri nakupu živine naredile še za 120.000 lir dolga. Okrožje je o tem obvestilo IOOF in prosilo, naj jim za to vsoto dodelijo bone in vsaj polovico gotovine, da bi najrevnejšim kmetom lahko placali del dolžne vsote v denarju. IOOF je akt prepustil v reševanje odseku za finance upravne komisije, kakšna je bila rešitev, pa ne vemo.753 IOOF je kmalu za tem, da bi pridobil potrebna financna sredstva za preskrbo NOV in place, razpisal posojilo narodne osvoboditve. Zacela se je velika posojilna propaganda. V podkrimskih vaseh so organizirali mitinge in delili letake, clani 750 IZDG F 440/I/c – 1943 okt., spisek plac; F 440/I/a – 1943 okt. 4. 751 Franc Melik - Rajko je 13. septembra sprejel: 10 kg paprike, 5 kg popra, 70 zabojev mesnih konzerv (2098 kosov), 50 kg medu, 100 porcij konzerv (1 zaboj), 5 kg pralnega praška in 10 metel; 14. sep­ tembra: 1700 porcij mesnih konzerv v 17 zabojih, še zaboj mesnih konzerv, 15 zabojev paradižnikov in 20 metel; 16. septembra: 606 parov nogavic, ok. 50 m platna, 1000 porcij mesnih konzerv (10 zabojev), 500 porcij mesnih konzerv (10 zabojev), zavitek krojaških potrebšcin, 2 zavoja filmskih kamer; 20. septembra 400 kg riža, 1900 porcij konzerv (19 zabojev), 18 srajc, 15 spodnjih hlac, 9 kombinež, 20 bal lepenke in 10 metel. Toda med tem casom še posebej za Cankarjevo brigado 10 septembra: 5 kartonov indigo papirja, 5 zavitkov karbon papirja za strojepis, 3 steklenice crnila, 2 škatli hektograficnega crnila in 4 vretena traku za pisalni stroj; 20 septembra pa 15 nalivnih peres in 4 steklenice crnila. Dobave so prihajale 1943 september 13., 14., 16., 18., 20., 24., 31. 752 Prim. J. Klemencic, o.c., str. 118 sl. Rekvizicije omenjamo nekoliko pozneje. 753 IZDG F 435/II/a – 1943 okt. 13.; F 440/I/a – 1943 okt. 16. terenskih odborov OF pa so posojilo propagirali od hiše do hiše. Najnižja obveznica je imela vrednost 100 lir in jo je lahko podpisalo vec oseb, da bi lahko sodelovali tudi najrevnejši. Na obmocju barjanskega rajona naj bi pridobili 166.000 lir posojila; za toliko so namrec iz osrednje gospodarske komisije poslali obveznic. Kakšen je bil re-zultat posojilne akcije v podkrimskih vaseh, ki jih je kmalu zajela nemška ofenziva, ne vemo – vsekakor ne najboljši.754 Profesor Metod Mikuž755 trdi, da so zbrali le 13.000 lir. Ko je financni odsek upravne komisije izdal odlok glede zacasne zapore vlog in tekocih racunov pri vseh denarnih zavodih na svobodnem ozemlju, so na okrožju že 29.septembra pri Hranilnici in posojilnici na Igu za komisarja postavili Matijo Škraba. Hranilnico so pri župniku Klemencicu prevzemali nacelnik hranilnice Alojz Šteblaj -Krogarjev, Matija Škraba in drugi. V blagajni so dobili le 330,9 lir, vse drugo so že prej »pospravili« iz blagajne. Kmecki hranilnici in posojilnici na Igu, ki ni poslovala že od maja 1942, so komisarja postavili nekoliko pozneje (ing. Vladimir). Ob pregledu v blagajni ni bilo gotovine, pac pa depozit za 10.000 lir v Poštni hranilnici in Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani, torej je bil nedostopen.756 Za vse clane rajonskega in terenskih odborov OF je bilo zelo pomembno neposre­dno politicno delo med vašcani. Glavna naloga je bila poživiti in ponovno razširiti OF, ki je v letu okupatorjevih grozot, internacije in krepitve nasprotnih sil precej upadla, izniciti vplive belogardisticne propagande in prepreciti možnost zanjo. Od vdaje Italije naprej je bilo na osvobojenem ozemlju politicno delo, poleg ustne propagande, pove­zano zlasti z zborovanji, mitingi ter sestanki po vaseh, s širjenjem letakov, ki so nastajali v rajonski ciklostilni tehniki, in casopisov OF, še posebej Slovenskega porocevalca, ki se je po vaseh širil iz rok v roke. Veliko vlogo pri tem sta imeli družbeni organizaciji SPŽZ in ZMS, katerih delo se je mocno razmahnilo, clanstvo pa povecalo. Pri tem ne smemo prezreti dela clanov KPS v podkrimskih vaseh. Poleg redkih clanov z našega obmocja z zacetkov NOB so do tega casa postali clani partije številni borci, ki so prišli na oficirske in podoficirske funkcije, pa tudi aktivisti po vaseh. V casu, ko je bil bar-janski rajon že v ribniškem okrožju, je bilo na Barju pet partijskih celic (ROOF Barje, rajonski odbor SPŽZ, Škrilje-Golo, Podgozd in Vrbljene, ki sta bili pozneje združeni v eno), v katerih je bilo 30 clanov in 18 kandidatov. Poleg tega so obstajali štirje aktivi SKOJ z 31 clani. Število clanov se je iz razlicnih vzrokov pogosto spreminjalo.757 754 Prim. IZDG F 440/I/1 – 1943 okt. 19.; F 440/I/b – 1943 dec. 22., letak za posojilo z naslovom: Slovenci, Slovenke!; F 438/I/l – 1943 sept. 15., 16., 19., okt. 8.; M. Mikuž, NOB III, str. 263. 755 Profesor Metod Mikuž, tudi sam udeleženec narodnoosvobodilnega gibanja, je na Filozofski fakulteti predaval novejšo zgodovino. 756 IZDG F 440/I/2 – 1943 sept. 17.; F 440/I/1 – 1943 okt. 6.; J. Klemencic, o.c., str. 119; T. Ferenc, Ljudska oblast II, str. 100. 757 IZDG F 716/I/2 – 1944 s.d., vendar pred aprilom tega leta. Že februarja t. i. okrožni komite Ribnica Zborovanja, mitinge in vaške sestanke so pogosto povezovali z raznimi neposre­dnimi nalogami (volitve, posojilo narodne osvoboditve, mobilizacija itd.),758 vendar je bilo neposredno politicno delo povsod v ospredju. Aktivisti so na njih seznanjali vašcane s politicnim dogajanjem doma in na tujem, z vojaškim položajem po svetu, razlagali sklepe vodstva OF, pa tudi tekoce naloge in cilje narodnoosvobodilnega gibanja. Pri mnogih mitingih so sodelovale v podkrimskih vaseh bivajoce partizanske enote. Tako je 3. bataljon Ljubljanske brigade sodeloval na mitingih v Mateni, Brestu in Iški Loki, na mitingu v Tomišlju pa bataljon 9. brigade.759 Aktivisti so bili tudi sicer v stalnih stikih z ljudmi, kar so jim omogocale tekoce naloge in celotno dogajanje na osvobojenem ozemlju. Med ljudmi so npr. mocno in ugodno odmevali razglas in sklepi zbora odposlancev slovenskega naroda, sprejeti med 1. in 3. oktobrom v Kocevju. V razglasu, ki so ga sprejeli ob koncu zborovanja, so odposlanci poudarili, da je slovenski narod prvic v svoji zgodovini vzel krmilo v svoje roke, da je stopil v krog suverenih narodov z vsemi pravicami do samostojnega odlocanja in da pozdravljajo vkljucitev v AVNOJ, »ki druži vse z namenom zgraditi novo Jugoslavijo«. Kocevski zbor, ki se ga je udeležilo okoli 650 vecinoma izvoljenih odposlancev, med njimi tudi iz podkrimskih vasi, je torej položil temelje slovenske državnosti, se izrekel za demokraticno, na narodni enakopravnosti zgrajeno Jugoslavijo in izvolil 42-clansko delegacijo za 2. zasedanje AVNOJ. Razglas, resolucijo in sklepe zbora odposlancev slovenskega naroda so z letaki, z objavami v Slovenskem porocevalcu in ustno širili med ljudi na terenu; odmevali so tudi med nasprotniki narodnoosvobo­dilnega gibanja.760 V povezavi s tem in razglasom vrhovnega plenuma OF o prikljucitvi Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji, sprejetim že 16. septembra, so bili številni sestanki po vaseh in hišah. Prav te hiše oziroma družine in posamezniki, ki so jih zaznali belogardisticni zaupniki, so v casu domobranske prisile do osvoboditve oziroma do nasilne smrti placevali »davek«. Ker je medtem že popušcal strah pred nemško ofenzivo, se je politicno stanje celo v vaseh, v katerih so bile prej postojanke vaške straže, pocasi izboljševalo. Pod vplivom poroca CK KPS, da je v rajonu Barje partijsko delo zelo težko, ker neprestano divja domobranski teror – IZDG F 716/I/2 –1944 febr. 1. 758 Taki mitingi so bili npr. v Kotu, Stajah, dva mitinga na Igu, v Vrbljenah, kjer je govoril Škraba, in drugje. 759 RSNZ F 301 – 20/ZA/3, str. 100 sl. – 1943 sept., okt. 13. 760 IZDG F 438/IV – 1943 okt. s.d. – objava s podpisom J. Vidmarja in B. Kidrica; F 438/IV-1943 okt. 3 – resolucija, sprejeta na zboru odposlancev slovenskega naroda; prav tam – proglas zbora odposlancev slovenskega naroda, Slovenski porocevalec – 1943 november 17., posebna izdaja; Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kocevju od 1. do 3. oktobra 1943. Dokumenti. Uredil M. Megu­ šar, Ljubljana 1953; E. Kocbek, Listina, str. 336–348; F. Saje, Belogardizem, str. 608–611; M. Mikuž, NOB III, str. 89 sl.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 315–351; isti, Ljudska oblast II, str. 71 sl. 287 sl. politicnega dela aktivistov, dostojnega obnašanja partizanskih enot ter ureditve obla­stnega in upravnega poslovanja se je zaupanje do OF in narodnoosvobodilnega giba­nja hitro dvigalo. Nastop Leona Rupnika in pojav domobrancev na strani nemškega okupatorja so vašcani vecinoma zavracali, vendar to nikakor ni pomenilo, da pristašev nasprotnih sil v podkrimskih vaseh ni bilo vec. Mnogi, zlasti tisti najbolj zagreti in zasvojeni z bojem proti komunizmu, so se le potuhnili in prikrili. Mnoge je še vedno mucila in odbijala usoda zajetih in obsojenih domacinov – vaških stražarjev. Bela garda, torej domobranci, je imela po podkrimskih vaseh še vedno svojo organizacijo in zaupnike, ki so bili povezani z ljubljanskim središcem domobranstva ali vsaj s tja pobeglimi domacimi vaškimi stražarji. Prav zato se je po vaseh še vedno širila OF nasprotna propaganda, pa tudi grožnje in bolj ali manj lažne, neresnicne vesti. Ena takih naj bi bila novica, ki jo je v Ljubljano razširilo pobeglo dekle iz Staj, vkljuceno v prenos streliva v hribovska skladišca. Izjavljala je, da so partizani v njeni vasi pobili 20 vaških stražarjev in vecje število Italijanov. 761 Lokalne oblasti so, z namenom da bi preprecile tako propagandno dejavnost, prepovedale odhode prebivalcev v Ljubljano pa tudi prehajanje iz ene vasi v drugo brez posebnih propustnic, ker se je tako po vaseh širila belogardisticna propaganda iz Ljubljane. To je bil tudi motiv, da so 9. oktobra aretirali ižanskega župnika Janeza Klemencica in župana Mirka Merzela. Najprej so ju zaslišali na komandi mesta Ig, kjer je bil poveljnik Rudi Viler. Prvega so obdolžili, da je v casu italijanske okupacije izrabljal prižnico za boj proti OF, da je blatil OF in njeno delo ter vodil partizanom nasprotno propagando še po vdaji Italije, in koncno, da je hodil na sumljive sestanke k županu Merzelu, ki se jih je udeleževal tudi turjaški upravitelj Tone Goederer. Drugemu so ocitali, da je organiziral belo gardo, da je javno govoril pred zborom vaških stražarjev, da je organiziral zgoraj omenjene sestanke in širil govorice o zmagi Nemcev nad partizani na Rakitni. Za oba je komanda mesta ugotovila, da sta nevarna in nasprotna OF, zato so oba zastražena poslali v Ribnico in izrocili tamkajšnjemu vojaškemu sodišcu. Župnik Klemencic je pred podrocnim vojaškim sodišcem v Ribnici 19. oktobra 1943 povedal tudi: »Poudarjam, da moj odnos do OF nikakor ni negativen, nasprotno, jaz v polnem obsegu odobravam osvobodilne napore Slovencev. Kot župnik sem pa obenem vezan na svojo nadrejeno oblast, tj. na škofijski ordinariat v Ljubljani, in sem se tozadevno držal navodil, prejetih od škofa odnosno tiskanih v škofijskem listu. V moji fari je od Italijanov požganih 188 hiš, 850 ljudi je popolnoma brez vsega 761 IZDG F 111 A/I, Vesti – 1943 sept. 26. in za vse te ljudi bi rad še nadalje skrbel tako v gmotnem kot v moralnem pogledu.« Trgovec in župan Merzel je istega dne pred sodišcem izjavil naslednje: »Župan obcine Ig sem že od leta 1937 do danes. Aretiran sem bil v soboto 9. t.m. na svojem domu na Igu. Bela garda na Igu je bila ustanovljena leta 1942 in sicer ne od Ižancev, temvec od internirancev iz vasi Tomišelj. Ko so prišli januarja letos Ižanci iz internacije, so jih Tomišljani odnosno belogardisti hoteli prisilno mobilizirati za belo gardo. Vašcani pa so se pritožili meni, ceš da so jim italijanski oficirji v kasarnah rekli, da je pristop k beli gardi prosto­voljen. Jaz sem jim tudi dejal, ceš ce je tako, da se jim pac pozivu za vstop v belo gardo ni treba odzvati. Belo gardo je ustanovil oziroma organiziral neki Benko, posestniški sin iz Tomišlja odnosno iz Vrbljena. Imel je svojo komando na gradu na Igu. Mene so Italijani silili, naj bi usta­novil vaško stražo na Igu, vendar sem to zahtevo odklonil, kajti imel sem na razpolago v vasi vsega le 48 invalidov. Šele februarja odnosno marca 1943 so bili Ižanci, ki so se vrnili iz internacije, mobilizirani za belo gardo, vendar jaz pri tem nimam prav nikakih zaslug. Junija letos je prišel k meni novi komandant bele grade na Igu, neki Smrekar. Zahteval je od mene kot župana, naj organiziram v svoji obcini sestanke, na katerih bi se naj obrazložil pomen bele garde. Popravljam v toliko, da je Smrekar sam te sestanke organiziral, od mene je zahteval le to, da sem na enem sestanku na Igu govoril, govoril sem pa le o statistiki živih in umrlih, o številu internirancev v obcini, o številu vrnivših se iz internacije ter o onih, katerih bivališce je bilo neznano. Razen tega sem govoril tudi o prehrani in o podporah ter mimogrede omenil, da je najvec po moji zaslugi obcina Ig dobila preko 553.000 lir podpore in to v letošnjem letu. Zanikam, da bi uporabljal kakršnekoli žaljivke o partizanih in o delu OF.«762 Po inervenciji Metoda Mikuža je sodišce župnika Klemencica obsodilo na inter-nacijo v stiškem samostanu. Merzel in Goederer pa sta bila 23. oktobra obsojena na smrt in ustreljena v Jelendolu.763 Skoraj istocasno je uspehe aktivistov med ižanskimi vašcani nekoliko omajal izgred 1. bataljona 9. brigade na Igu. V gostilni Gerbec na Igu so 10. oktobra odkrili poln sod vina in ga zaplenili. Nato so se borci opili, zaceli streljati vsevprek, pobijali kokoši in zagrešili še vec drugih vojaških prekrškov. Vašcani so se nad obnašanjem partizanov zgražali in se pritožili na komando mesta, a je bilo tudi 762 Zapiske mi je posredoval dr. T. Ferenc, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 763 Prim. RSNZ F 301 – 18/ZA/I/I – 1943 sept. 17., 20., okt. 11.; F 301 – 22/ZA/IX – 1943 okt. 9.; IZDG F 111 A/II – 1943 okt. 13.; F 123/II – 1943 okt.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 62; J. Klemencic, str. 120 sl. posredovanje komande mesta in rajonskega odbora OF neuspešno. O vsem tem so nato obvestili štab 18. divizije. Slab vtis, ki ga je med prebivalci podkrimskih vasi zapustil 1. bataljon, je skušal popraviti bataljon iste brigade 13. oktobra z dobro pripravljenim in izpeljanim mitingom v Tomišlju.764 Za zakljucek tega podpoglavja naj povemo še, da so prebivalci Tomišlja v skrbi za normalizacijo življenja in za vzgojo svojih otrok na pobudo uciteljic aktivistk ocistili šolsko poslopje, v katerem so do vdaje Italije bivali vaški stražarji. V njem sta po sko-raj poldrugoletnem presledku 20. oktobra zaceli s poukom Romana Ukmar iz znane partizanske družine in njena prijateljica Milka Kajzer. Pouk je trajal le do nemške ofenzive. Ob nevarnosti sta se obe zatekli k rajoncem in pricakali konec ofenzive. Ko sta mislili, da je nevarnosti konec, sta se vrnili na Ukmarjev dom v Mateni. Tam so ju kmalu prijeli domobranci, ki so že imeli postojanko v Crni vasi. Padli sta kot zgodnji žrtvi Frakljevih domobrancev.765 NEMŠKA OFENZIVA IN UTRDITEV DOMOBRANCEV NA BARJU Po vdaji Italije je bila glavna skrb njene dotakratne zaveznice Nemcije, da bi si zago­tovila železniško povezavo cez Ljubljansko pokrajino. V Italiji je namrec nadaljevala vojno proti zahodnim zaveznikom, vendar so kmalu zatem, ko se je 14. divizija pri­bližala Ljubljani, sledili prvi spopadi z manjšimi nemškimi oddelki. Prvi je bil že 14. septembra pred Ljubljano, ko naj bi skupina partizanov iz Cankarjeve brigade posku­šala »vdreti« v Ljubljano. Dan pozneje so bili manjši boji 6 km južno od Ljubljane. Nemci so z dvema tankoma in spremstvom pehote patruljirali po Ižanski cesti proti Igu. Zaustavil jih je oddelek Cankarjeve brigade z italijanskim oklepnim avtomobilom. Partizani so poškodovali nemški tank in prisilili Nemce, da so se umaknili nazaj v Ljubljano.766 Takoj ko so se na svobodnem ozemlju uredile novonastale brigade, povezane v 18. divizijo, je glavni štab zavaroval osvobojeno ozemlje. Ob mejah Ljubljanske po­krajine, kjer so jo obvladale partizanske sile, je razporedil divizije, ki naj bi svobodno ozemlje varovale pred sovražnimi vdori. 14. divizija je bila razporejena v glavnem na Notranjskem do stare jugoslovansko-italijanske meje in na delu Dolenjske. Njena poglavitna naloga je bila rušiti železniško progo Ljubljana–Postojna. 15. divizija je varovala severno Dolenjsko med nemško mejo in crto Gorjanci–Straža–Ajdovec– Muljava–Žalna–Grosuplje–Molnik. Na jugu Barja je vmesni prostor med 14. in 15. 764 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 okt. 13. 765 SŠM F 185/21 – Iz šolske kronike Iška vas; prav tam, Register osnovnih šol, str. 713 – Tomišelj, glej še op. 129. 766 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 sept. 15.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 266 sl. divizijo zasedla 18. divizija (8. Levstikova, 9. in 10. Ljubljanska brigada), ki je po 21. septembru zapirala dohode na osvobojeno ozemlje iz Ljubljane, Vrhnike in Logatca. Obmocje Mokrca in Krima sta približno v tem casu zasedli 8. Levstikova in 9. brigada. Levstikova je dobila operativno nalogo, naj Ljubljano zapre z vzhodne in južne strani. Njena 1. in 2. bataljon sta zasedla prejšnje položaje Cankarjeve brigade od Rudnika prek Škofljice do Pijave Gorice. 9. brigada je 21. septembra prišla na Golo in zasedla položaje na crti Lavrica–Crna vas–Podpec–Borovnica–Rakitna. Ljubljanska brigada je ostala v zaledju v rezervi. Zahodnodolenjski odred je držal širše obmocje Suhe krajine, Vzhodnodolenjski odred pa Belo krajino.767 Prvi vecji spopad z Nemci je imela 23. septembra Levstikova brigada v Selški dolini pod vasjo Orle, kjer je bilo med Selami, Lavrico in Ljubljano vmesno oziroma nezase­deno ozemlje. Nemci so vas najprej osvojili, naslednji dan pa so jih Levstikovci spet pregnali. Potem ko so nemški oddelki z nenadnim vpadom prodrli tako v Cerknico kakor tudi v Višnjo Goro, je glavni štab zapovedal, naj vse tri divizije preidejo v ofen­zivo. Sprva je bila zelo napadalna 14. divizija: konec septembra je uspešno zrušila železniško progo. V zacetku oktobra so sledili tudi napadi 15. divizije. Nemci so skupaj z oddelki domobrancev konec septembra poskušali vdreti na svobodno ozemlje proti Škofljici in po Ižanski cesti na Barje, a so jih borci 9. brigade zavrnili.768 1. in 2. bataljon Levstikove brigade sta 2. oktobra zavrnila mocan nemški napad proti Lisicju, kjer je na nemški strani sodelovala tudi ceta 1. bataljona domobrancev. Ljubljanska brigada je takrat zacela napadati železnico na odseku Borovnica–Logatec. Nemci so v teh dneh po vzoru bombardiranja Novega mesta dvakrat bombardirali in z mitraljezi iz letal obstreljevali Ig (zbombardirali so cerkev sv. Jurija na Pungartu) in okolico. Takrat je na Igu zgorel »marof«. Vas so obstreljevali tudi s topovi.769 Ti prvi nepovezani spopadi partizanskih divizij z Nemci so bili le uvod v vecjo ofenzivo, ki jo je pripravljal glavni štab. V povezavi s tem je 3. oktobra 1943 vse enote NOV na Dolenjskem in Notranjskem povezal v 7. korpus NOV in POS ter imenoval tudi njegov štab. Poveljnik je postal Rajko Tanaskovic, politicni komisar pa dr. Jože Brilej - Boljko. Nekaj dni pozneje je vse to potrdil tudi vrhovni štab NOV in POJ. Že 9. oktobra je sledil ukaz glavnega štaba, naj korpus zacne napadati proti nemški meji na Dolenjskem in proti severu v Ljubljansko kotlino na obeh straneh Ljubljane. Že pred tem je imela 9. brigada na tem obmocju nekaj uspešnih akcij (7. Oktobra je osvojila železniško postajo Podpec in jo unicila, napadla most cez Ljubljanico in ponovno 767 Prim. M. Mikuž, NOB III, str. 38, 97; Z. Klanjšcek, NOV, str. 578 sl.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 266 sl. 768 IZDG F 438/II/2 – 1943 sept. 769 ZB Ig, Pregled dogodkov na Igu, str. 2 sl.; za vse te spopade pred nemško ofenzivo prim. T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 268 sl. osvojila položaje na Sv. Ani, s katerih so jo Nemci potisnili, 9. oktobra pa so postavili zasedo blizu ljubljanskega bloka770). Toda še preden so korpusne enote prešle v napad, so Nemci zaceli z ofenzivo na veliko osvobojeno ozemlje v »Jadranskem Primorju«. Ko so si Nemci zagotovili oblast nad Italijo in organizirali obrambo proti zaho­dnim zaveznikom, so zaceli misliti na popolno podreditev operacijskega obmocja »Jadransko Primorje«. To obmocje je zanje zaradi povezav z italijanskim bojišcem postajalo kljucnega pomena. Nemška ofenziva se je zacela na Primorskem, kjer je po vdaji Italije prišlo do splošne ljudske vstaje proti okupatorju. Že 25. septembra so Nemci prebili tako imenovano goriško fronto in se razlili po deželi ter partizane potisnili v obrambo v hribovitem in gorskem svetu. Nato so precesali Istro in prešli v Gorski Kotar, od koder so zaceli ofenzivo proti Dolenjski in Notranjski.771 Nemci so torej zaceli svojo veliko ofenzivo na Ljubljansko pokrajino oziroma na svobodno partizansko ozemlje z nasprotne strani kot Italijani, cilj pa je ostal isti: uni­citi partizansko vojsko in narediti deželo varno in mirno za Nemce. Tudi strategija in taktika sta bili precej podobni italijanski: v vec zaporednih fazah obkoliti partizanske enote na manjšem obmocju in jih dotolci. Pri tem so Nemci v primerjavi z Italijani uporabili mnogo vec avtomatskega orožja in motoriziranih sil, s katerimi so hitreje zasedali zacetne položaje in z nenadnimi napadi veckrat prisilili partizane v frontalne spopade, ki so se zanje slabo koncali. V ofenzivi so sodelovale velike nemške sile (162. pehotna divizija z okrepitvami: 1. SS tankovskim polkom, 14. SS policijskim polkom in 122. topniškim polkom, 71. pehotna divizija in 44. grenadirska divizija z 901. gre­nadirskim tankovskim polkom in 14. SS polkom) z okoli 48.000 možmi. Ofenzivo na Ljubljansko pokrajino, ki so jo oznacevali kot »Prelom oblakov« (Wolkenbruch), so Nemci zaceli, ko so 21. oktobra prešli Kolpo. Zadnja, cetrta faza te ofenzive, ki je zajela mokrško-krimsko obmocje in Rakitniško planoto, se je zacela 6. novembra 1943. V tem delu ofenzive so na nemški strani sodelovale mocne domobranske enote. V celoti je sovražnik proti partizanskim borcem nastopil z najmanj štirikratno premocjo žive sile in še z velikokrat vecjo v orožju.772 Na obmocju, ki ga je zajela cetrta, zadnja faza nemške ofenzive sta bili Levstikova in Ljubljanska brigada; v obeh so bili vecinoma novinci, ki so v partizane prišli v casu njunega nastajanja. Že nekaj dni pred neposrednim zacetkom te faze ofenzive so se bataljoni Levstikove brigade spopadali z Nemci in domobranci na crti Ig–Škofljica– Lipoglav, nato pa pri Grosupljem. 4. novembra je 2. bataljon Levstikove brigade iz takticnih motivov prodrl pred ljubljanski blok. Ko so nemške cete do 6. novembra 770 RSNZ F 301 – 20/ZA/3, str. 118 – 1943 okt. 7., 8., 9.. 771 M. Mikuž, NOB III, str. 62 sl.; T. Ferenc, Kapitulacija Italije, o.c., str. 456 sl. 772 M. Mikuž, NOB III, str. 96 sl.; T. Ferenc, prav tam; Z. Klanjšcek, NOV, str. 578 sl. zasedle zacetne položaje, se je že naslednji dan zacenjal ofenzivni pritisk na brigadne enote. Te so se skušale v raznih smereh prebiti skozi tesno sklenjeni obroc sovražnika. V njem se je znašel tudi velik del Ljubljanske brigade, ki se je bojevala z Nemci severno od Levstikove brigade. Po neprestanih dnevnih bojih 7. in 8. novembra, ki so ponekod dobivali frontalni znacaj, so se partizani 9. novembra ponoci poskušali prebiti na Malo goro, a jim ni uspelo. Po visokem snegu so se umaknili na Mokrec, vendar so jih tu Nemci po nekaj urah ponovno napadli. Ko se je zvecer sovražnik nekoliko umaknil, so se spet odlocili za preboj. Borci so na Mokrcu poskrili težko orožje in ranjence s stražo pustili na Vajnem hribu. Ko so prišli do Krvave peci, so ponovno naleteli na nemški obroc. Morali so se vrniti in se izmuceni, prezebli in lacni po skoraj treh dneh neprestanih bojev in pohodov prek soteske Iške umaknili na Krim. Tu jih je cakal nov dan bojev. Ponoci 10. novembra se je vecjemu delu obeh brigad posrecil umik v Pikovnik, od koder so se naslednji dan zaceli pomikati proti Travni gori. Po umiku partizanskih borcev iz krimske pasti so enote 44. grenadirske divizije 12. novembra precesale Krim in ga cistile razpršenih manjših skupin obeh brigad. S tem se je nemška ofenziva zakljucila.773 Partizanske enote so v ofenzivi utrpele velike izgube. Mrtvih in ranjenih borcev je bilo zaradi frontalnih spopadov bistveno vec kakor sicer. Izgube so povecevali ujeti partizani, ki so jih Nemci praviloma ustrelili. Enaka usoda je doletela tudi ranjence v odkritih bolnišnicah in zacasnih zatocišcih. Mnogi borci so se sovražniku predali; številni med njimi so bili mobilizirani bivši vaški stražarji, ki so se ponovno odlocali za domace nasprotnike in stopali v domobranske vrste. Veliko je bilo tudi izgubljenega in zahajkanega orožja. Toda vse partizanske enote so se ohranile in obstajale naprej. Prav tako ni bilo izgubljeno celotno svobodno ozemlje. Nemški okupator ni imel dovolj sil, da bi v ofenzivi obdržal zacasno postavljene postojanke, domobranci pa so bili takrat še šibki. Prostrani deli Dolenjske in Notranjske so ostali v partizanskih rokah in bili svobodni. Svobodno ozemlje je bilo še vedno veliko.774 Tudi Levstikova in Ljubljanska brigada, ki sta se borili v zadnji fazi ofenzive na mokrško-krimskem obmocju, sta imeli velike izgube. Nemci so porocali, da so samo od 8. do 11. novembra našteli 693 mrtvih in 281 ujetih partizanov ter 75 civilistov.775 Seveda so tudi zajeti partizani vecinoma izgubili življenje. Med ofenzivo so Nemci z Rupnikom izdali letak, v katerem so pozivali partizane, naj se vrnejo domov, sicer 773 M. Mikuž, NOB III, str. 114 sl.; A. Kumše, Pripoved neke dobe, str. 990–96. 774 T. Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 456–566; isti, Ljudska oblast II, str. 172–207; M. Mikuž, NOB III, str. 109 sl.; Z. Klanjšcek, NOV, str. 178 sl.; S. Petelin - Vojko, Krajevna skupnost, str. 300 sl.; Janez Perovšek - Pelko, tipkopis za monografijo Levstikove brigade; M. Mikuž, Ilova gora 1943, Zbornik obcine Grosuplje 1971, str. 35 sl.; A. Kumše, prav tam. 775 M. Mikuž, NOB III, str. 109; prim. za izgube M. Mikuž, Ilova gora, str. 35 sl. bodo njihove družine preselili v Nemcijo. Vse partizane, ki jih bodo ujeli v gozdu, pa bodo takoj ustrelili.776 Koliko je bilo žrtev nemške ofenzive iz podkrimskih vasi, še ni tocno znano. Iz Strahomera so v njej kot borci 18. divizije padli Jože Janežic, Anton in Franc Modic (oba v 8. brigadi) in Jože Mocnik, iz Vrbljen pa Ivan Škrjanc in Anton Strle (oba 10. brigada). V noci z 10. na 11. november so na težavnem umiku po konjski stezi v dolino Iške in proti Krimu padli vašcani Franc Kraljic - Mihelov Frenk iz Škrilja, Franc Doberšek in Rajko Škraba. Na Igu so Nemci, potem ko so se že na dan prihoda nastanili po hišah, slucajno prijeli neznanega partizana, zajeli pa so tudi partizana Jožeta Ruperta, gostilnicarja na Igu, ki je prišel tja in se hotel oglasiti doma. Oba so ustrelili. Na ocišcevalnem pohodu po Mokrcu so Nemci odkrili skupino 12 ranjencev in vse pobili. Med njimi je bil tudi Avgust Mencej z Iga, ki je šele prišel v partizane. Med partizani, ki so jih Nemci po ofenzivi ustrelili v Iški vasi (15) in v Strahomeru (10) ni bilo nobenega domacina.777 V nemška taborišca so bili po ofenzivi odpeljani Alojz Likovic, Anton Mocnik, Anton Susman, ki je tam umrl, brata Anton in Franc Susman in Jože Žnidaršic iz Strahomera, Alojz Jankovic in Janez Marincic iz Tomišlja ter Ivan Susman iz Vrbljena; vsi so bili v Dachauu.778 V izredno napornih bojih, ki so marsikateremu borcu izcrpali zadnje moci, sta obe brigadi izgubili precejšnje število mož, ki so iz razlicnih razlogov dezertirali iz svojih enot; vsaj 33 jih je bilo tudi iz pod-krimskih vasi in z redkimi izjemami so vsi oblekli domobransko uniformo. V tej ofenzivi veliko pretrpelo tudi civilno prebivalstvo. Nemške enote so veliko ljudi pobile, streljali so talce, ubijali moške, ki so jih zalotili izven kraja bivanja in pošiljale aretirance na prisilno delo. Okupatorski vojaki so požgali veliko domacij in tudi celih vasi, marsikje plenili in odnesli vse, kar je bilo zanje primerno. Medtem ko so tudi v nemški ofenzivi mnoge vasi veliko pretrpele, je bilo podkrim-skim vasem v marsicem vendarle prizanešeno. Nemške sile niso izvajale neposrednih represalij, niso streljali talcev niti niso požigali ali plenili. Neprijetna je bila seveda le nastanitev nemških vojakov po vaseh. Za tako stanje gre morda zasluga ROOF Barje, ki se je pravocasno umaknil in ga Nemci kljub cišcenju Mokrca in Krima niso odkrili. Tistega dne, ko so prišli Nemci v podkrimske vasi, je bil rajonski sekretar Škraba v Brestu na vaškem sestanku. Rajonska patrulja ga je obvestila o prihajanju nemških oddelkov. Sledil je sklep, da se iz vasi takoj umaknejo. Rajonci z nekaj izpostavljenimi aktivisti (npr. Francka Grebenc iz Vrbljen) so se s hrano in opremo umaknili proti Iški vasi in naprej nad Iško v gozd, pozneje pa so se pomaknili še globlje v dolino Iške. 776 RSNZ F 301 – 22/ZA/X – 1943 nov. 8. 777 Pismo ROOF Barje štabu 18. divizije – 1943 dec. 24.: o pogrebu padlih; ZB Ig, Pregled dogodkov Ig, str. 3; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 65 sl.; J. Klemencic, str. 127 sl.; A. Kumše, Pripoved neke dobe, str. 95. 778 A. Kumše, Pripoved neke dobe, poglavje Velika nemška ofenziva, str. 95 sl. Tam so se razdelili na tri dele in vsak se je skril po svoje, le Pavla Centa je ostala na Golem. Prvo skupino, ki jo je vodil Rado Škraba - Gorazd, so sestavljali Franc Melik, Ivan Primc, Polona Škulj, Francka Žagar in Kraljic - Šalck. Drugo, v kateri so bile tudi uciteljica Romana Ukmar s sestro Otilijo in Milka Kajzer, zarocenka partizana Vinka Ukmarja, je vodil Franc Debevec - Škrjancek z Jezera; skrila se je v gozdni votlini na pobocju Krima. Tretja skupina pod vodstvom Matije Škraba, v njej so bili Janez Šuštaršic - Hiti, Tone Župec - Klancarjev, Podlipec in Žagar, je našla zavetje pod Gornjim Igom. Vsi so ofenzivo preživeli; pred nenadnim nemškim napadom so se rešili tudi tisti clani rajona, ki so se po ofenzivi zatekli k staremu aktivistu Jožetu Škrabi - Teglju v Iško. Šele 22. novembra se je ROOF Barje ponovno v celoti zbral pri kmetu Glavanu v Škriljah in zacel s politicnim delom v novih pogojih, na polsvobodnem ozemlju. To se je tudi takoj pokazalo. Zaradi novega sovražnikovega ocišcevalnega pohoda proti Mokrcu le nekaj dni pozneje, so se rajonci komaj izmaknili nemški hajki, ki jim je sledila po sneženih sledeh. Nato se je moral rajonski odbor pogosto seliti, kar je delo vsekakor oviralo. Potem ko so se iz hajke rešili v dolino Iške, kjer so nad pecinami blizu nekdaj obstojece bolnišnice Krvavice pocakali, da so se Nemci in domobranci vrnili z Mokrca, so se rajonci pomaknili v Vajnvrh nad Sivimi dolinami. Od tam so se vrnili k Glavanu v Škrilje, od koder je bilo lažje delovati po rajonu. Tu je ROOF Barje obnovil zaradi ofenzive pretrgane zveze z TOOF, zaupniki in obvešcevalci ter zacel »normalno« delovati (sestanki, delo z SPŽZ in ZMS).779 Med nemško ofenzivo in neposredno po njej so dozorevali tudi pogoji za utr­ditev domobrancev na Barju. Potem ko je Slovenska zaveza z nemško pomocjo iz pribežnikov vaške straže v Ljubljani že v drugi polovici septembra ustanovila 1. bataljon slovenske domobranske legije, so sorazmerno hitro sledili še novi bataljoni domobrancev. Do okoli zacetka decembra so imeli domobranci že šest bataljonov, pet operativnih in šolski bataljon. Poleg tega je obstajala še posebna enota v Borovnici z okoli 326 možmi.780 S to rastjo je bila povezana tudi udeležba domobrancev v bojih proti partizanom in v nemški ofenzivi. V tem casu so se v podkrimskih vaseh že pojavljali domobranci domacini kot npr. Ivan Boh, Janez Benko, Tone Martincic, Janez Smole, Martin Štrukelj in Janez Modic iz Tomišlja, Kraljici in Zerovcevi fantje iz Bresta, Martin Oblak iz Vrbljen ter Anzeljc in Požar iz Strahomera.781 Hitra zacetna rast domobrancev je bila povezana z mnogimi vzroki. Med domo­brance so zgodaj skoraj v celoti šli vaški stražarji, ki so se po kapitulaciji Italije zatekli v varstvo novega okupatorja. V novo domobransko vojsko so vstopili mnogi, ki so se 779 ZB Ig, Pregled dogodkov Ig, str. 3; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 63 sl., 70 sl; IZDG F 111 A/IV, str. 61814 sl. 780 IZDG SD F 31/V – 1943 nov. ok. 20. 781 ZB Ig, Pregled dogodkov Ig, str. 3. zbali okupatorjeve ali domobranske prisile. Številne so v domobranske vrste privabile ugodnosti, materialna skrb za družine in seveda placa, ki so jo dobivali domobranci. V casu nemške ofenzive in neposredno po njej so se domobrancem prikljucili mnogi borci, ki so se predali. To so bili številni po vdaji Italije ujeti vaški stražarji, ki so jih vkljucili v partizanske vrste, mobilizirani novinci in tudi interniranci, ki so se vracali domov. Tako so se npr. med nemško ofenzivo iz podkrimskih vasi predali naslednji borci in razen enega vsi prešli v domobranske vrste, ceprav nekateri pod prisilo: Ivan Švigelj, Anton Šteblaj, Anton Škulj, Janez in Jože Modic in Janez Glašic iz Iške vasi; Janez Cuden, Anton Špelak, Alojz Župec, Janez Pirc, Franc Luskovnik in Jože Rozina z Iga in Iške Loke; Janez Smole iz Kota; Martin Jankovic, Miha Grmek, Franc Škerjanc, Anton in Jože Ciber, Anton in Martin Škrjanc, Anton in Martin Strle, Anton Modic, Ivan in Ludvik Jankovic, Anton Stražišar in Jakob Župec iz Matene; Milan Zalar iz Tomišlja ter Anton Matjaž iz Vrbljen; dalje Jože Šivc, Jože Tancek, Peter Kraljic in Ivan Šivc iz Strahomera ter Jože in Matija Klancar ter Franc Virant iz Podgozda.782 Kratka analiza te skupine pokaže del vzrokov, ki so jih vodili med domobrance. Med njimi je bilo 24 mobilizirancev, od tega jih je bilo 7 v partizanih že pred italijansko ofenzivo, se takrat predali in šli v internacijo, 6 pa je bilo takih, ki so po predhodni izpustitvi iz internacije šli v vaško stražo. Enajst teh dezerterjev se je po internaciji z Rabsko brigado vkljucilo v partizanske enote. Eden se je predal že pred nemško ofen­zivo. Velik del imenovanih se je tako odlocil predvsem zaradi strahovitih naporov, ki so jih v dneh nemške ofenzive prenašali borci obeh brigad. To še posebej velja za tiste, ki so po dolgi internaciji prišli v partizane bodisi z Rabsko brigado ali z mobilizacijo. Vsekakor jim je bilo pozneje življenjsko ugodneje nositi domobransko uniformo kot prenašati težko življenje v partizanih; poleg tega so bili za to še placani. Tistim, ki so se predali že v casu Italijanov, je bilo to sedaj še lažje storiti. Seveda je del dezertiral tudi zaradi idejnih in politicnih motivov in pod vplivom protikomunisticne propa­gande. Sem vsekakor lahko štejemo tiste, ki so že bili v vrstah vaške straže. Strah pred komunizmom, ki ga je med vašcani še posebej vzbujala in povecevala propaganda lokalnih voditeljev in domacih duhovnikov, je bil vsekakor eden izmed pomembnih vzrokov za prikljucitev k domobrancem. Svoje je v tej smeri storil tudi odpor proti partizanskim preskrbovalnim akcijam, ki so jih prizadeti nasprotniki narodnoosvo­bodilnega boja oznacevali za rop in krajo. Prav tako so na pristop k domobrancem vplivale usmrtitve nasprotnikov OF oziroma izrecene in izvršene smrtne kazni nad pripadniki vaških straž. Pri odlocanju za domobranstvo so torej poleg idejnih in politicnih motivov imeli 782 RSNZ F 301 – 22/ZA/II/X, str. 847 sl; F 301 – 22/ZA/IX, str. 774 – 1944 marec 12.; F 301 – 22/ZA/ II, str. 808. pomembno vlogo tudi oportunisticni vzroki, pri katerih ni šlo samo za materialno stran življenja, ampak predvsem za ohranitev »cele glave«. Nova rast slovenskega domobranstva je sledila, ko je vrhovni komisar operacijske cone »Jadransko Primorje«, gaulajter dr. Rainer, izdal decembrsko uredbo o usta­novitvi oddelkov za pomoc pri vzdrževanju reda in varnosti v Ljubljanski pokrajini z veljavnostjo od 1. oktobra. Do konca januarja 1944 naj bi število domobrancev naraslo že na vec kot 9200 mož.783 Vzporedno s številcno mocjo so rasle tudi domobranske postojanke, med prvimi zlasti ob robu partizanskega svobodnega ozemlja od Planine do vzhodnega obrobja Ljubljanske kotline. Med njimi je teden dni po koncani nemški ofenzivi nastala tudi postojanka na Barju, v Crni vasi. Že takrat je bila sicer predvi­dena tudi postojanka na Igu, ki naj bi preprecevala neposredni pritisk partizanov na ljubljanski blok, vendar so bili domobranci za vzpostavitev ižanske postojanke in s tem poseg neposredno v podkrimski svet še prešibki. Barjanska postojanka je bila dovolj blizu Ljubljane, da ni bila v vecji nevarnosti pred partizani. To se vidi tudi iz ravnanja župnika Janeza Klemencica. Med ofenzivo sta 10. novembra na Ig prišla župnik, ki je zapustil Sticno, in kaplan Jakob Mavec, doma z Iga, ki je pobegnil partizanski straži. V vasi sta ostala samo do odhoda Nemcev in se nato na župnijo vrnila šele z ustano­vitvijo domobranske postojanke na Igu 8. aprila 1944. Do takrat je v obeh župnijah, ižanski in tomišeljski, ostal samo stari župnik Erjavec.784 Z barjansko postojanko so domobranci dobili pomembno tocko, iz katere so kmalu nadzorovali vzhodni del Ljubljanskega barja in iz nje posegali na ozemlje podkrimskih vasi. Verjetno je prav zaradi takratne pomembnosti poveljstvo slovenskih domobran­cev tja poslalo 21. ceto, ki so jo v jedru sestavljali domobranci iz podkrimskih vasi, posebej iz tomišeljske posadke vaške straže, ki ji je poveljeval Franc Frakelj, takratni poveljnik 21. cete. Barjanska postojanka je postala nevarno izhodišce za protinaro­dnoosvobodilni boj na obmocju podkrimskih vasi. PODKRIMSKE VASI V CASU MENJAJOCE SE OBLASTI Konec nemške ofenzive je pomenil zacetek nekakšnega medvladja na obmocju pod-krimskih vasi. V njem so bile vasi sicer vecinoma pod okriljem partizanskih enot, vendar so bile hkrati vse bolj izpostavljene nemškim in domobranskim napadom in pritisku. Okupator z domobranci je na partizanske akcije vedno hitro odgovarjal s protinapadi, prehajal v krajše ofenzivne in ocišcevalne pohode, domobranci pa še 783 Po nekem porocilu naj bi število domobrancev konec leta 1943 naraslo že na vec kot 10.500 mož, kar je vsekakor pretirano število. – IZDG SD F 52/IV – 1943 dec. 9. 784 J. Klemencic, str. 127–130. O pobegu kaplana Mavca iz delovnega taborišca prim. M. Gucek, Šercerjeva brigada, str. 397 sl. posebej v stalno, dnevno patruljiranje iz barjanske postojanke. Obcasno so se krajši cas zadrževali v podkrimskih vaseh in potisnili partizane v višinske vasi. V zacetku aprila 1944 so postali domobranci na našem obmocju že tako mocni, da so na Igu vzpostavili stalno postojanko, na katero so se že dolgo pripravljali, belogardisticno usmerjeni vašcani pa težko in nestrpno pricakovali. K nastanku ižanske postojanke je pripomogla tudi že 10. marca ustanovljena domobranska postojanka na Pijavi Gorici. Ta se je obdržala, ceprav so jo partizani v noci s 24. na 25. marec z velikimi silami napadli.785 Partizanski poskusi, da bi unicili novo domobransko postojanko na Igu, so trajali do konca junija 1944, a se prav tako niso uresnicili. Domobranska postojanka na Igu je obstajala do osvoboditve in vanjo so nekaj dni pozneje kot po­sadko postavili 24. ceto, sestavljeno predvsem iz suhokrajinskih domobrancev. S temi dogodki se zacenja obdobje popolnega domobranskega gospostva nad obravnavanimi podkrimskimi vasmi. Kmalu po nemški ofenzivi ponovno postale aktivne tudi partizanske enote S pa-truljami so nadzorovale podkrimske vasi, v njih postavljale zasede, obcasno s svojimi sunki prihajale do Škofljice in Lavrice ter veckrat demonstrativno napadle barjansko postojanko. Tu so se v tem obdobju obcasno zadrževale in se vojskovale Ljubljanska in Levstikova brigada, Notranjski odred in od marca 1944 naprej tudi Cankarjeva brigada. Na vso to partizansko dejavnost so Nemci in domobranci praviloma hitro odgovarjali. Ena izmed oblik dejavnosti partizanov neposredno po ofenzivi so bile preskrbo­valne akcije, rekvizicije. Izvajali so jih zlasti po nižinskih vaseh, ki jih zadnji boji in ofenziva materialno niso huje prizadeli. Sprva so jih nacrtovale partizanske enote same, ko pa se je delo TOOF in še zlasti rajonske gospodarske komisije po ofenzivi spet utr­dilo, so rekvizicije izvajale enote v soglasju s terenom. Pri tem je v podkrimskih vaseh pomembno vlogo imel Alojz Janželj iz Kota, clan rajonske gospodarske komisije.786 Najvecje rekvizicijsko breme so nosili narodnoosvobodilnemu gibanju nasprotni in bogatejši kmetje; somišljeniki OF so za partizane veliko prispevali prostovoljno. Že 16. novembra 1943, torej neposredno po koncani ofenzivi, so se domobranske Vesti pritoževale nad njimi: Partizani kradejo živino in vse, kar jim pride pod roko. Ljudje komaj cakajo rešitve in da bi že prišli Nemci.787 Rekvizicijam so bile zelo izpostavljene vasi tomišeljske obcine, v njih pa še pose-bej družine, katerih clani so bili pri domobrancih; partizani so pobirali zlasti konje in prašice.788 Po ustanovitvi barjanske postojanke so partizani ali terenci opravljali oskrbovalne akcije predvsem ponoci. Tako so na Igu v noci s 30. novembra na 1. 785 Prim. M. Mikuž, NOB IV, Ljubljana 1973, str. 251. 786 IZDG F 111 A/IV, Vesti – 1943 dec. 20. 787 IZDG F 111 A/III – 1943 nov. 16. 788 Prav tam – 1943 nov. 29. december par konj odpeljali kmetu Ivanu Menceju - Ceglarju, v Mateni pa par konj tudi posestniku Tavžlju.789 V noci s 5. na 6. december so rekvirirali pri kmetih Stojc, Kraljic, Štrukelj in Mencej, pobrali so hrano, nekaj živine in obleko.790 Rajonske te­rence in varstvene vodje je po oskrbovalni akciji v Iški Loki in Mateni 11. decembra presenetila domobranska patrulja in v spopadu so domobranci ubili aktivista Žota z Golega, ujeli dva druga, zasegli pa tudi dva voza hrane.791 Na starega leta dan so par-tizani rekvirirali v Tomišlju in sosednih vaseh, socasno pa še mobilizirali. Pobrali so veliko hrane, mobilizacija pa ni uspela, ker so prebivalci pred njimi bežali v Podpec in Notranje Gorice.792 Na Igu, ki je bil najvažnejši med podkrimskimi vasmi in hkrati zelo pomembna strateška tocka za prehod z Barja v krimsko-mokrško obmocje, so si partizani in domobranci veckrat menjaje sledili. Tako je npr. barjanska domobranska ceta 28. decembra prišla v vas, pregledala vse hiše in iskala partizane, ki naj bi bili v vasi. Ko je glavnina domobrancev že odšla, so iz partizanske Uršiceve hiše padli streli na nekaj domobrancev, ki so zaostali. Iz te hiše sta bila aktivist Pavle Uršic in njegov brat Alojz, ki je bil v partizanih; za narodnoosvobodilno gibanje sta bili tudi mati in sestra. Ti dve sta se pozneje pred belim terorjem umaknile k rajonu na Mokrec.793 Že naslednjega dne so na Ig prišli partizani. Nastanili so se na Trneku in v šolskem poslopju, nekaj pa tudi na gradu.794 Na vse to in seveda tudi na druge napade so Nemci odgovorili z ocišcevalno akcijo na krimsko-mokrškem obmocju. V podkrimske vasi so prišli na novega leta dan 1944. Zasedli so vasi Ig, Iško vas, Tomišelj, Iško Loko in Želimlje. Partizani so se umaknili na Krim in Mokrec. Že naslednji dan je sledil nemški sunek z Iga v Škrilje in na Golo, domobranci pa so postavili zasede v Želimljah. Nato je sledila hajka po Mokrcu. Vecji boji so bili pri Mackovcu, tu je padlo nekaj partizanov, sedem pa so jih Nemci ujeli in ustrelili. Na tem pohodu so Nemci 5. januarja odkrili bolnišnico na Mokrcu, pobili ranjence in povsem unicili bolnišnico. Ko so zapušcali vas, so z nemško godbo na celu prišli domobranci. Bilo jih je okoli 200. Morda so že tedaj nameravali na Igu ustvariti svojo postojanko. Zasedli so šolo in druga strateško pomembna poslopja in takoj za-celi preganjati aktiviste. Mocne patrulje so poslali v ižansko okolico, proti Želimljam in Podgradu. Pripadniki domobrancev so se prihoda svoje vojske zelo razveselili. 789 IZDG F 111 A/IV – 1943 dec. 1. 790 Prav tam, Vesti – 1943 dec. 6. 791 RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 dec. 12.; IZDG F 111 A/IV – 1943 dec. 11. 792 IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 febr. 2. Od zacetka marca 1944 ponovno sledi niz rekvizicij po pod- krimskih vaseh – prav tam, VI, Vesti – 1944 marec 3., 16., april 4.; IZDG F 280/II – april 19., 29. itd. 793 IZDG F 111 A/IV, Vesti – 1943 dec. 28.; J. Klemencic, str. 116 sl. 794 Prav tam, Vesti – 1943 dec. 31. Prepricani, da bo ostala, so se mnogi v navdušenju povsem razkrili. Toda po petih dneh (14. januarja) so domobranci in Nemci Ig in ižanske vasi ponovno zapustili.795 Po odhodu domobrancev z Iga so se njihovi najbolj glasni pristaši iz strahu pred partizani umaknili z Iga in se zatekli v Ljubljano. Domobranske Vesti so takrat zapi-sale, kako so se najbolj protikomunisticni ljudje pritoževali, da bi bilo mnogo bolje, ce domobranci sploh ne bi prišli na Ig. Tudi naj ne pridejo vec, ce pa že, tedaj samo v vecjem številu in za stalno.796 Proti koncu januarja 1944 in vse do ukinitve VOS na zasedanju SNOS v februarju, je bil v podkrimskih vaseh zelo dejaven 1. vod varnostnega bataljona (v povezavi z ra­jonskim odborom). Skoraj vsak dan so njegovi clani patruljirali po rajonskem ozemlju in postavljali zasede po vaseh. Vzrok za tako dejavnost so bili izpadi domobrancev iz barjanske postojanke, ki so lovili aktiviste in jih ubijali. Nastopi vosovcev in terencev so bili zelo uspešni. Iz zasede so februarja napadli domobransko in nemško kolono na Barju, ubili šest sovražnikov in jih še vec ranili. Istega meseca so v Iški vasi napadli domobrance in rešili že aretirane aktiviste.797 Takrat je rajonski odbor izrazil tudi željo, da bi bila na njegovem obmocju stalna partizanska enota, ki bi bila kos domobrancem, ki bi preprecevala njihove patrulje in jih držala pod nadzorom. Na svojem ozemlju je bil pripravljen s hrano oskrbovati tudi cel bataljon.798 V drugi polovici februarja so partizani Notranjskega odreda res prišli na Ig. Tudi prve dni marca je NO prišel v podkrimske vasi (Ig, Iška Loka, Matena, Staje, Kot, Iška vas in Iška) in tu tudi rekviriral. Domobranski vir je takrat porocal, da je bilo partizanov okoli 150 in da so bili oboroženi z dvema lahkima minometalcema in s kar 8 mitraljezi ter obleceni po vecini v italijanske uniforme.799 Nekaj dni pozneje so napadli še Crno vas.800 Ker se je kmalu pokazalo, da so enote NO prešibke za uspešno delovanje, so sredi marca na krimsko-mokrško obmocje prišli Ljubljanska brigada in dva bata­ljona Levstikove brigade, ki so takoj prešli v ofenzivo ob progi Ljubljana–Postojna. Istocasno so zaceli napadati postojanke Podpec, Preserje in Crna vas (16. marca 1944). Sovražnik je takoj odgovoril. 18. marca so Nemci in domobranci z nenadnim sunkom prodrli dalec proti Rakitni. Partizani, še posebej enote Ljubljanske brigade, bi verjetno 795 IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 jan. 3; prav tam, Vesti – 1944 jan. 8. in 10., 12. in 15.; RSNZ F 301-20/ ZA/3 –1944 jan. 3., 7. in 10.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 74. 796 IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 jan. 17. 797 Glej RSNZ F 301 – 18/ZA/IV, str. 470 (tedensko porocilo 1944 febr. 3.), str. 480/1 (tedensko poro- cilo 1944 febr. 11.) in str. 484 (tedensko porocilo 1944 febr. 19.). 798 RSNZ F 301 – 18/ZA/I/II, str. 276 – 1944 febr. 799 IZDG SD F 280/I, obvešcevalni center – 1944 marec 8., 12., 13. Prim. še F 111 A/VI, Vesti – 1944 marec 3. 800 IZDG F 111 A/VI, Vesti – 1944 marec 21. in 24. doživeli katastrofalen poraz, ce ne bi sovražnikove namere pravocasno odkrili. Tako so se borci še pravocasno umaknili.801 Tudi partizani so na to akcijo hitro odgovorili. 29. marca in nato ponovno 3. aprila so napadli Lavrico in bili odbiti. 2. aprila so se spustili v nižinske vasi in v Kotu priredili velik miting, na katerem je govoril Matija Škraba. Nadaljevali so z napadom na domobransko postojanko v Crni vasi 4. aprila 1944, vendar uspeh ni bil enak vloženemu trudu.802 Na Igu so se partizani zadrževali še 5. aprila in rekvirirali konje pri vašcanih.803 7. aprila v zgodnjih jutranjih urah so partizani še enkrat prišli do Crne vasi in Lavrice, vendar so se po nekaj strelih umaknili. Vse do Škrilja in Golega jim je sledila velika skupina domobrancev,.804 Istega vecera so se s pohoda vracale mocne skupine Nemcev in domobrancev z Rakitne in se ustavile v Iški vasi, Kotu, Stajah in Igu. Ko so se vracali proti Ljubljani, je na Igu ostala skupina barjanskih domobrancev in tako je nastala postojanka Ig.805 Ustanovitev domobranske postojanke Ig seveda ni bila slucajna. O njej so domo­branci razmišljali že januarja, vsekakor pa zelo pogosto po nastanku postojanke na Pijavi Gorici. Tudi partizanske enote na obravnavanem obmocju, še posebej clani rajonskega odbora OF Barje, so se kmalu zavedle možnosti, da bodo tudi domobranci postavili postojanke tam, kjer so jih imele vaške straže. Zato so že konec leta 1943 pož­gali župnišce in šolsko poslopje v Tomišlju ter gradic Brest v Brestu.806 Domobranski poskus na Igu v prvi polovici januarja je domneve potrdil, prav tako pa tudi vest par-tizanske obvešcevalne službe okoli sredine februarja 1944.807 Partizani 3. cete NO s terenci so nato v vec poskusih zažgali Palmetov ižanski grad, ki pa vseeno ni pogorel do konca, obcinsko hišo na Trneku, šolsko poslopje in pošto.808 Po drugi strani so domobransko postojanko na Igu vedno bolj odlocno zahtevali tudi belogardisticni 801 S. Petelin - Vojko, str. 324 sl., 328 sl. 802 IZDG F 31/III – 1944 april 14. Tu so imeli partizani štiri mrtve in okoli 15 ujetih; nek drug vir govori celo o 20–25 ujetnikih. Prim. še IZDG F 111 A/ VI, Vesti – 1944 april 4.; F 280/II – 1944 april 5.; RSNZ F 301 –18/ZA/II/VIII, str. 1135 – 1944 april 11. 803 IZDG F 111 A/VI, Vesti – 1944 april 4. in 8., 13. 804 IZDG F 280/II – 1944 april 7. 805 IZDG F 52. V casu, ko je nastala stalna domobranska postojanka na Igu, je bila v širšem krim­ sko-mokrškem obmocju že vrsta mocnih domobranskih postojank. V Crni vasi in na Igu je bila 21. ceta, na Lavrici je bila 11. ceta, v Podpeci, Brezovici in Notranjih Goricah je bila 2. ceta, v Borovnici 4. ceta, v Pijavi Gorici in Škofljici je bila 23. ceta, v Velikih Lašcah 24. ceta, v Sticni 28. ceta, v Višnji Gori 26. ceta in v Grosupljem 27. ceta. 806 SŠM F 185/21 – Iz šol. kronike Iška vas; RSNZ F 301 – 20/ZA/3 – 1943 dec. 9.; J. Klemencic, str. 132; IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 marec 6. 807 RSNZ F 301 –18/ZA/I/III – 1944 febr. 12.: »… menda nameravajo domobranci narediti posto­janko na Igu.« 808 IZDG F 111/A/V, Vesti – 1944 febr. 1. in 3., 17. in 18.; prav tam, Vesti – 1944 marec 3.; F 111 B/V, Vesti –1944 febr. 5.; F 111 B/VI, Vesti f64240; RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III – 1944 febr. 12.; IZDG F 199/I – Porocilo štaba Notranjskega odreda – 1944 febr. 17.; S. Petelin - Vojko, str. 315. vašcani podkrimskih vasi, katerih razpoloženje glede postojanke vsaj deloma razkri­vajo domobranske Vesti v zacetku marca: »Ig je tako blizu Ljubljane, daje precejšnje število domobrancev, a niti danes še nima domobranske posadke. Ena izmed prvih vaških straž je bila osnovana na Igu, kjer so domacini prijeli za orožje, da branijo svoje lastno premoženje.« Pisec nato pravi, da je postojanka vaških straž obstajala tudi v Tomišlju, ki je bila še mocnejša in bolj številna. Nato je nadaljeval: »Danes pa je ves predel Barja s podkrimskimi vasmi v popolnem obmocju partizanskih tolp nezašciten. (Trditev je za ta cas vsekakor že nekoliko pre­tirana; služi pa namenu.) Ljudje z grozo gledajo, kako jim banditi unicujejo premoženje. Ižanski domobranci pa po drugih enotah komaj cakajo, da bi šli branit svoj lastni krov in življenja svojih domacih.«809 Nastanek domobranske postojanke na Pijavi Gorici in zacetek pomladanskih polj­skih del sta še povecala željo belogardisticnih vašcanov, da bi ustanovili postojanko na Igu. Toda napacno bi bilo misliti, da postojanka ni nastala tudi po volji domobranskega vodstva. Vsa dejavnost barjanske postojanke, še posebej njeno množicno unicevanje podkrimskih aktivistov, je bila pot, ki je vodila do postojanke na Igu. Od vsega zacetka je 21. ceta na Barju delovala po splošnih domobranskih strateških in takticnih smernicah boja proti narodnoosvobodilnemu gibanju: 1. Z vsakodnevnimi, zelo premišljenimi patruljami in vecjimi ofenzivnimi sunki potiskati partizane cim dlje v notranjost svobodnega ozemlja in cistiti na novo obvladovana ozemlja pred novodošlimi sovražniki. 2. Z neprestanim preganjanjem in unicevanjem terencev in aktivistov OF zatreti narodnoosvobodilno gibanje med prebivalstvom. Poboji in pošiljanje v nemška taborišca smrti in na prisilno delo sta bili dve obliki boja za dosego istega cilja.810 Od prvega dne obstoja barjanske postojanke dalje se je domobranska posadka pod poveljstvom porocnika Fraklja bojevala proti narodnoosvobodilnemu gibanju in OF v obeh smereh. Po Barju in v ravninske podkrimske vasi je pošiljala patrulje s tudi do petdeset možmi, najprej v tiste blizu Crne vasi (Iška Loka, Matena, Brest), nato pa tudi v vasi neposredno pod hribovitim svetom. Med njimi in v njih samih so postavljali zasede in poskušali prestreci partizanske patrulje in borce. Postopoma so pred partizanskim pritiskom zapirali ljubljanski prostor in povecevali ozemlje, ki so ga obvladovali v smeri proti krimskemu svetu. Zaradi trdovratnega odpora partizanskih enot je bil ta proces pocasen. Šele po vec kakor štirih mesecih obstoja barjanske postojanke se je domobrancem posrecilo vzpostaviti postojanko na Igu. V vecjih protipartizanskih akcijah so v tem casu domobranci le sodelovali z nemškimi 809 IZDG F 111 A/VI, Vesti – 1944 marec 3. 810 Prim. M. M. Vir, Pravi obraz osvobodilne fronte III, Buenos Aires 1972. enotami, pozneje pa so se jih lotevali tudi samostojno, vendar vedno v povezavi z drugimi domobranskimi postojankami.811 Vzporedno z bojem proti partizanskim borcem je barjanska domobranska posadka sistematicno unicevala tudi terence, aktiviste in simpatizerje OF in narodnoosvobodilnega boja. Frakelj je tako nastopal že kot poveljnik tomišeljske postojanke vaške straže. Po obnovitvi vojaške formacije v obliki bolje organiziranega in idejno bolj protinarodnoosvobodilnega domobran­stva je s to prakso nadaljeval, vendar v mnogo bolj necloveški obliki – z mucenjem in pobijanjem ljudi. O veliki zagrizenosti prvega poveljnika barjanske postojanke in o njegovih osebnih pobudah pri nasilju nad aktivisti in pripadniki OF, pa tudi nad sorodniki partizanskih borcev, najbolj neposredno govori njegov nastop proti novemu komandirju 21. cete, ki ga je zacasno zamenjal. V nasprotju z vojaškim pravilom se je z osebnim pismom na poveljnika 2. skupine domobrancev pritožil proti svojemu cetnemu poveljniku nadporocniku J. V. Nadrahu. Naj navedemo znacilne dele njego­vega pisma, v katerem je zahteval, naj se Nadraha zamenja, »sicer bo šla naša (stvar ali ceta)? po zlu.« Glasijo se: »Odkar je on prevzel poveljstvo nad ceto, ceta ne dela skoraj nic vec … Patrulje se pošiljajo na teren v vedno manjšem obsegu. Terenska organi­zacija [namrec OF] se ne razbija vec tako, kot se je to delalo prej [ko je bil Frakelj poveljnik], po nacrtu. Nasprotno! V tem casu je spustil na svobodo nekaj pravih terencev, komunistov [verjetno misli na primer Alica z Barja]. Fantje se razburjajo in pravijo, da ne more tako vec iti naprej. Prosijo me, naj pokrenem proti temu … Razumeti pa morate, da teh stvari ne morem pisati preko njega [tako bi moral po vojaškem pravilniku], zato pišem zasebno pismo. Razumeli boste, da mi [ni] niti malo volja, da ceto, ki sem jo jaz organiziral, sedaj prepustim nezane­sljivemu in nesposobnemu cloveku. »Sem prevec zagrizen antikomunist« in imam prevec rad svoje fante, ki sem jih povecini vzgajal že preje vec /kakor/ pol leta v Legiji v Tomišlju, kjer sem bil komandant. »Zahtevam, da se v treh dneh odstrani nadporocnika Nadraha s položaja komandirja cete, ce ne ga 811 Poglejmo nekaj primerov, ki jih je zabeležil rajonski obvešcevalec in nato tudi domobranske Vesti: l. jan. 1944 so domobranci od 6. do 10. blokirali barjansko vas Iška Loka s 100 možmi. Dnevno patruljirajo v vasi Brest in Iška Loka z do 50 možmi. Med temi vasmi postavljajo zasede. 27. jan. je skoraj vsa barjanska posadka šla proti Mateni, Iški Loki, nato okoli 7. uri proti Vrbljenam in Tomišlju, kjer aretirali 11 ljudi; 2. febr. je šla mocna patrulja v Tomišelj in Brest; 3. febr. so skoraj z vso posadko šli po barjanskih vaseh razen na Ig in v Iško vas. Napadel jih je vod varstvenikov in imeli so šest mrtvih in nekaj ranjenih; popoldne istega dne so prišli domobranci iz Škofljice in Barja na Ig in ogledovali grad, ki so ga požgali partizani, in bivšo žandarmerijo; 6. febr. je bila domobranska patrulja v Brestu in Iški Loki; 16. marca je domobranska patrulja na Igu presenetila partizane in jih pregnala iz vasi itd. – RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III – 1944 jan. 1., jan. 29., febr. 3., febr. 5.; IZDG F 280/II/b – 1944 marec 16., F 111 A/VI, Vesti – 1944 marec 21. bom dal aretirati in zapreti in bom zahteval, da se uvede proti njemu sodna preiskava … to pišem iz ciste ljubezni do domobranstva, ker želim, da bi bilo domobranstvo idejno cisto, mocno in zdravo!«812 Poveljnik organizacijskega štaba slovenskega domobranstva podpolkovnik Krener je na pismo odzval tako, da je porocnika Fraklja kaznoval s petnajstdnevnim zapo­rom.813 V prvih mesecih leta 1944 – morda že takoj po zaporu – je bil kot nadporocnik ponovno poveljnik 21. cete na Barju, ne pa tudi pozneje na Igu. Zaradi razvpitosti so ga poslali na oficirski tecaj v Ljubljano in 1. maja je bil že na spisku 24. domobranske cete v Velikih Lašcah kot porocnik in vodnik 1. voda.814 Napacno bi bilo za grozodejstva, ki jih je izvršil Frakelj obdolževati samo njega osebno. Ubijanje aktivistov, njihovo pošiljanje v internacijo in na prisilno delo v Nemcijo je bila nacrtna oblika boja domobranskega vodstva proti narodnoosvobo­dilnemu gibanju. Frakelj je bil zaradi svojega fanatizma še posebej izbran izvrševalec belega terorja. Že v novembru 1943 je domobransko poveljstvo dajalo navodila, kako ravnati z aktivisti in terenci OF. V mestih sta bila za to delo pristojna policija in orožništvo (domobransko). Izven Ljubljane, tj. izven bloka (žice), pa je bila to stvar domobrancev samih. Kljub temu so imeli domobranci pravico nastopiti tudi v mestu, ce so odkrili ali opazili kakršenkoli »komunisticni« izpad. Povelje domobranskim enotam o tem se je glasilo: V izrednih slucajih, kadar domobranci opazijo karkoli sumljivega … in bi vsako odlašanje in oklevanje osumljencem omogocilo pobeg, naj brez sentimentalnosti odlocno nastopijo in krivce izroce mestni policiji, v manjših me-stih orožništvu.815 Še bolj jasno in odlocno je tako pristojnost zastopal šef pokrajinske uprave general Rupnik. Ko so 5. decembra 1943 pod vodstvom ljubljanske policije na zemljišcu obcine Tomišelj – torej izven bloka – in na posestvu Marije Škafar izkopa­vali tam najdena trupla žrtev, ki so jih ubili Frakljevi domobranci, so o tem napisali zapisnik. Nanj je general Rupnik lastnorocno pripisal: »Glede unicenja terencev – katero je samo po sebi razumljivo – navodila niso potrebna, ako se vrši izven bloka. Toda tudi ubijeni terenci se imajo povsod – že iz higienskih in sanitetnih razlogov – pošteno pokopati. V notranjosti bloka je – razen v slucaju samoobrambe – vsako ubijanje terencev prepovedano, ter se imajo vsi aretirani terenci najhitreje predati policiji.«816 812 Podcrtal in dodal pripombe v okroglih oklepajih (pisec) – IZDG F 111 A/IV – 1943 dec. 20. 813 Prav tam – 1943 dec. 29. 814 Prim. IZDG F 52/I/1 – 1944 marec 6.; prav tam F 55/IV – 1944 maj 1. in 17. 815 IZDG F 31/V – 1943 nov. 816 Podcrtal pisec – RSNZ F 301 – 20/ZA/3, str. 133 sl. – 1943 dec. 12., za 6. dec. 1943. Domobranski poveljnik podpolkovnik Krener je glede tega sporocil poveljniku policijskega varnostnega zbora podpolkovniku Palcicu naslednje: »S temi navodili je dovolj jasno povedano, do kam sega oblast policije, in da je svojo oblast grobo izkoristila in zlorabila, ko je hotela brez vsakega povelja odnosno dovoljenja predpostavljene oblasti poseci v rajon, ki je pod vojaško oblastjo. Zelo cudno se nam zdi, poudarjam ponovno, zelo cudno, da je zacela policija kazati vnemo – na cigavo pobudo, ni znano in nas tudi ne zanima – za ubite terence, docim ni kazala prav nobenega zanimanja ali le zelo malo za žrtve ljubljanskih komunisticnih atentatorjev.«817 Frakelj je torej že kot poveljnik barjanske postojanke dobil ukaz oziroma navo­dilo, kako naj ravna s politicnimi delavci OF in imel pri tem vso podporo vodstva. To je bil sistem unicevanja, ki ga je Frakelj po svoje poglobil. Za sodelavce je izbral 12 najbolj vnetih domobrancev, vecinoma iz nekdanje tomišeljske postojanke vaških straž. Med njimi so bili bivši bogoslovec Martin Oblak in Jakob Modic - Anzelc iz Vrbljena, Jože Grum iz Podkraja, Franc in Jože Švigelj iz Bresta, Ludvik Stojc z Iga, Ivan Juha in Anton Modic iz Matene, Franc Požar iz Strahomera in Anton Platnar - Sedejev, tudi bivši bogoslovec, iz Iške vasi.818 Poimenoval jih je za »apostole«, v virih pa se oznacujejo tudi kot »angeli«. Delali so nacrtno in po bolj ali manj preverjenih, tocnih podatkih, ki so jih dobivali predvsem od svojih zaupnikov in obvešcevalcev. Toda likvidatorji so se menjali in njihovo število se je do konca vojne v podkrimskih vaseh mocno povecalo.819 S svojim unicevalnim delom je Frakljeva skupina zacela neposredno po nastanku barjanske postojanke. Najprej so »ocistili« njeno neposredno okolico in že 25. novem-bra 1943 v Kozlarjevi gošci necloveško pobili 12 do 15 aktivistov, vecinoma iz Crne vasi in Ižanske ceste. Med ugotovljenimi žrtvami so bili Franc Melik, njegova žena Marija in sin Slavko, Ivan Melik, Francetov brat, in njegov sin Branko, Štefka Vidmar, Anton Škraba, Matijin brat, sestra Rada Škrabe, Vera, Ivanka in Lojza Lenarcic. Zdi se, da so takrat ali pa približno ob istem casu pobili tudi clane Ukmarjeve partizanske družine: oceta Vinka, hceri Otilijo in uciteljico Romano ter njeno prijateljico Milko Kajzar, ki 817 RSNZ, Rupnikov proces – 1943 dec. 14; morda je nadporocnik Nadrah zaradi tega zacasno zamen­jal Fraklja. 818 Prim. IZDG F 496/III/6 b – dopis ROOF Barje komisiji za ugotavljanje zlocinov okupatorja in njihovih pomocnikov pri predsedstvu SNOS – 1944 jun 30.; J. Vidic, Po sledovih crne roke, Ljubl­jana 19752, str. 404. 819 Prim RSNZ F 301 – 22/ZA/II/X, str. 812 sl – 1944 nov. 27.: seznam pripadnikov likvidatorske skupine, okraj na Barju; na seznamu je iz podkrimskih vasi vec kot 80 imen. Po krajih so bili raz­porejeni takole: Brest in Vrbljene po 13, Matena 12, Ig in Strahomer po 11, Iška Loka 10, Iška vas 7 in Tomišelj 4. so jih aretirali na domu v Mateni. Ukmarjevo ženo Jero so poslali v Auschwitz, kjer je umrla, enako usodo je v nemški internaciji doživela tudi tja poslana Štefkina sestra Fani Vidmar. Frakelj - Peter Skalar je takrat menda dejal: »Komuniste je treba brez usmiljenja likvidirati in ni treba prirejati nobenih preiskav in podobnega.«820 Že po teh prvih žrtvah je prebivalstvo barjanskega rajona, pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja zajel velik strah. Rajonski obvešcevalec Šimen (Jože Podržaj) je zapisal, da pobijajo pristaše OF in med vzroki našteval tudi osebno sovraštvo. Po njegovem naj bi domobranci v zadnjem casu pobili 17 ljudi.821 Skalarjevi ljudje naj bi aretirali tudi Marijo Podržaj in Francko Grebenc. Odpeljali so ju v Ljubljano, vendar so ju po devetih dneh izpustili. Po izjavi Pavle Grebenc - Dolenc so ju izpustili zaradi tega, ker je poveljnik komande mesta Ig in Marijin mož Jože Podržaj izdal nalog za aretacijo mater dveh belogardisticnih organizatorjev iz Vrbljena: Benkovo in Požarjevo.822 Vsekakor so se na ROOF Barje takoj odzvali na ta grozodejstva. Z letaki in razglasom so opozorili in od morilcev zahtevali, naj prenehajo s poboji terencev, ker se bodo sicer mašcevali nad domobranskimi družinami; letake so na Igu raznesli po hišah, iz katerih so bili domobranci.823 To pobijanja ni zaustavilo. Konec novembra so domobranci zajeli in verjetno ubili kurirja, ko je nesel partizanska sporocila v Ljubljano. Podobna je bila usoda partizan­skega kurirja Antona Mavca z Golega. Domobranci so ga zajeli v Škriljah, ko je nosil Slovenskega porocevalca in letake, v katerih so rajonci pozivali Skalarja in njegove, naj nehajo preganjati terence in aktiviste oziroma zaupnike.824 20. decembra so padle na­slednje, slucajno izbrane žrtve: Marija Verbic, mati z Ljubom Šercerjem ustreljenega partizana, ki so jo domobranci iz Podpeci izrocili Fraklju; v Ljubljani aretirana Francka Brancelj - Korpes in njen oce Jože ter mati Marijo iz Podkraja, ker so bili trije sinovi in hcer v partizanih; poleg njih pa še slucajno na bloku pri Mokarju prijeti Jože Javornik, gostilnicar in mesar z Iga, ter Anton Jesih, sin ižanskega gostilnicarja, ki so ga ustrelili namesto oceta, aretiranega hkrati z Javornikom.825 Pred koncem leta, 29. decembra, je domobranska patrulja za cerkvijo v Iški vasi ubila aktivistko Marijo Žagar - Malnarjevo mater. Pri umoru je sodeloval Anton Platnar iz iste vasi.826 Že sredi januarja 1944 so 820 IZDG F 111 A/V – 1944 jan. 8., letak: Dejstva govore, datiran z 1943 dec. 12.; ZB Ig – Izjava Joži Jalen, str. 4; SŠM F 185/21 – Podatki o dogodkih na Igu, 1946 sept. 19.; S. Petelin-Vojko, str. 310; J. Vidic, str. 394 sl. 821 RSNZ F 301 – 18/ZA/III, str. 132 sl., 1943 dec. 12. 822 ZB Ig – Izjava Pavle Grebenc-Dolenc, str. 6. 823 IZDG F 111 A/IV, Vesti – 1943 dec. 11.; F 111 B/VI, Vesti f 64259. 824 IZDG F 111 A/IV – 1943 dec. 1.; F 723/II/3 – 1943 dec. 11. 825 Prim SŠM F 185/21 – Iz šol kronike Ig, str. 21: da jih že 4. dec. prijeli in pobili; J. Vidic, str. 405 sl.; S. Petelin - Vojko, str. 311. 826 ZB Ig – Pregled dogodkov, str. 4; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 67 sl; J. Vidic, str. 410. v bližini Škofljice umorili tudi njeno hcer Marijo por. Kršmanc in Francko Tancek z Gornjega Iga.827 Januarja sta bili na bloku na Igu aretirani Ivanka in Helena Bolha, ko sta se iz Ljubljane vracali na Ig. Obe so zaprli na Barju. Heleno so kmalu izpustili, Ivanko pa 7. februarja ustrelili na ižanskem pokopališcu.828 Po vrnitvi iz zapora se je Frakelj - Skalar še s povecano vnemo lotil preganjanja aktivistov in pristašev OF. Na pohodu v Vrbljene so 27. januarja 1944 aretirali Pavlo Furlan, Lojzo in Marijo Grebenc, Franco Štrumbelj, sestro Matije Škrabe, katere mož je umrl na Rabu, in mater osmih otrok, Ivano Lesico, Marijo Podržaj, ki je mož Jože tokrat ni mogel reševati, Angelo Kumše - Ruparjevo in kot edinega moškega Pavlinega brata Martina Furlana. Na spisku za aretacijo je bila tudi Francka Grebenc, ki pa se je že po aretaciji umaknila na rajon. Rešili sta se tudi Mihela Furlan in Pavla Grebenc, ki sta se zatekli v gozd nad vasjo. V Tomišlju so spotoma pobrali Pavlo Peršin - Jankovicevo, zarocenko Martina Furlana in Francko Škraba, roj. Grum, ženo že jeseni v Kozlarjevi gošci ubitega Antona, v Brestu pa so aretirali še njeno sestro Mimi Grum. Pri tem so sodelovali Martin Oblak in Jakob Modic - Anzelc iz Vrbljen ter Franc Požar iz Strahomera. Ko so jih gnali na grad Lisicje pri Škofljici, so stražarji ubili Martina Furlana, ko je poskušal pobegniti. Vse druge razen Angele Kumše, ki se je neposredno pred ustrelitvijo rešila, so domobranci v zgodnji nocni uri naslednjega dne ustrelili.829 28. januarja 1944 so domobranci ubili še Alojza Ruperta in Jakoba Kramarja, clana TOOF Iška vas.830 Toda s tem pobijanja aktivistov v tomišeljske obcine še ni bilo konec. 27. februarja so domobranci in Nemci iz postojanke v Borovnici odpeljali Marijo Jankovic st. in Pavlo Grebenc iz Vrbljen ter ju poslali v taborišce Rawensbrück; v Strahomeru so pobrali Marijo Modic in Toneta Susmana. Šest dni pozneje so barjanski domobranci v Vrbljenah aretirali še oceta Janeza Grebenca in ga ubili v Grmesu, njegovega mlado­letnega sina pa so dali v rejo nekemu domobranskemu oficirju. 12. februarja so zaprli še ženo Alojzijo in jo poslali v Nemcijo. Tako so vso Grebencevo družino pobili in razgnali. Med tem casom so barjanski domobranci v povezavi z domobranci iz Škofljice in Notranjih Goric prenesli dejavnost proti Iški vasi. Požgano vas so vašcani namrec deloma ponovno poselili, mnogi na skrivaj. 7. februarja so obkolili vas, aretirali vrsto aktivistov in nagrabili veliko plena. Rajonski obvešcevalec Janez Šteblaj - Petelincek, 827 ZB Ig – Pregled dogodkov Ig, str. 4, ima Matija Tancek; J. Vidic, str. 410 sl; RSNZ F 301 – 22/ZA/ IX, str. 774 – 1944 marec 12. 828 J. Vidic, str. 410 sl. 829 M. Škraba, Razvojna pot, str. 74 sl; ZB Ig – Izjava Pavle Grebenc - Dolenc, str. 7; SŠM – Podatki o dogodkih na šoli v Tomišlju – 1946 sept. 19.; IZDG F 716/I –1944 jan. 30.; F 496/XVI/2 –1944 marec 18.; J. Vidic, str. 345–382; RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 769 – 1944 febr. 7. 830 SŠM F 185/21 – Iz šolske kronike Iška vas; ZB Iška vas, kartoteka. ki je šel s patruljo proti Iški vasi, je o tem obvestil sekretarja Škrabo. Ta je na hitro zbral rajonce, ki so se jim prikljucili še trije vosovci (Jule Škraba - Kovacev, Janko Leben - Zmago in Bobek) in z nenadnim napadom zmedli domobrance s Frakljem, ki so se zapodili v beg. Ustavili so se šele na planem pri Palmetovih goricah. Zajete aktiviste, med katerimi je bilo najvec žensk, in plen so pustili v vasi.831 Terenci so iz domobranskih rok rešili Ivano Vingorc, Antonijo Zalar in njeno hcer Slavko ter sina Antona, Elizabeto Kernc in njeno hcer Mihelo, Marijo Šteblaj, Urško Japelj, Antona Žagarja - Japljevega in Johana Ruperta. Domobranci so ubili Franco Cimperman - Kovacevo mamo iz Iške vasi; v spopadu so imeli enega mrtvega, dva pa so terenci zajeli. Oba, Ivana Oblaka, Martinovega brata, iz Vrbljen in Branka Udovica iz Planine pri Rakeku, so zaslišali in obsodili na smrt. Ker so domobranci grozili, da bodo ustrelili deset ljudi za enega, so rajonci oba zamenjali za sekretarjevo mater, se­stro Ivano in brata Petra.832 Domobranci so cez nekaj dni ponovno prišli v vas in na Ig preselili vse, ki so se vanjo naselili, da bi preprecili narodnoosvobodilno gibanje v tej partizanski naselbini. Kljub temu ukrep ni dolgo držal, saj se je ob prihodu pomladi in zacetku poljskih del požgana vas spet zacela polniti.833 Po neuspehu v Iški vasi je unicevalno delovanje barjanskih domobrancev nekoliko zastalo, vendar so tudi v tem casu padale žrtve. Kakor že vemo, so istega dne, ko so bili v Iški vasi, domobranci po mucenju na ižanskem pokopališcu ustrelili Ivanko Bolha. 17. marca 1944, ko so terenci po pomoti zažgali pristalo nemško letalo na Malih Plesih pri Igu, so domobranci iz Škofljice med streljanjem z rajonci smrtno ranili Franca Zalarja, ko je z ženo na Ig peljal repo.834 Po vnovicnem prihodu domobrancev na Ig se je nasilje nad terenci povecalo. Tokrat so vecino ljudi pobili pripadniki »Crne roke«. Na udaru sta bila zlasti Ig in Iška vas.835 Kmalu po prihodu je v cerkvi zbranim vašcanom grozil Frakelj in iz seznama bral imena aktivistov in simpatizerjev OF. Odpeljali so zaupnico Marijo Zdravje in njeno hcer Mimi, nekdanjo uradnico na ižanski obcini, Jožeta Škrabo - Andrejkovega, 831 V akciji so sodelovali rajonci Matija Škraba, Janez Šteblaj - Petelincek, Janez Mazi - Krogarjev, oba iz Iške, Ivan Žagar, vodja ROOF tehnike, in Martin Žagar iz tehnike, oba iz Iške vasi, dalje Janez Šuštaršic - Šalov, kurir, Alojz Brancelj, mitraljezec, Rado Škraba - Gorazd, Janez Alic iz Ižanske ceste, Franc Melik - Rajko iz Crne vasi, Anton Kumše in Anton Modic, oba kurirja iz Vrbljen. Po M. Škraba, Iška vas, TV-15, 1981 marec 19; M. Škraba, pisna izjava z dne 20. 3. 1990. Domobranske Vesti dogodek drugace opisujejo in navajajo druga imena. Povedo pa še, da so spotoma v Mateni pobrali Martina Pirca, v Stajah Miho Janžlja, njegovega sina Franca in hcer Mihelo, iz Kota pa še Stanka Cibra. IZDG F 111 A/V – 1944 febr. 8. 832 RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III – 1944 febr. 7.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 75 sl; isti, Iška vas je bila obkoljena, TV–15, 1981 marec 19.; J. Vidic, str. 413 sl. 833 ZB Ig – Odgovori zgodovinskih dogodkov na terenu Iška vas –1975 dec. 15. 834 ZB Ig – Pregled dogodkov v vasi Ig, str. 4; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 76 in 80. 835 IZDG F 495/III/1 – F. Kos, »Crna roka« slovenski gestapovci, 1944. konjaca Ivana Vebra, cevljarja Jožeta Vebra, Ano Repar, Karla Horvata in Viljema Sokalica z Iga ter Antona Janžlja iz Staj in Alojza Janžlja iz Kota, ki pa jim je ušel iz zapora v gostilni pri Toniju na Igu.836 Takrat so na Igu aretirali še Ivana Berceta, Janeza Bolho, Alojzijo Erjavec, Alojza Grebenca, Marijo Javornik, Franca Šenka, Feliksa Zdravje, Alojzijo Žagar in Ivana Železnikarja; vsi so bili aktivisti OF.837 Domobranski vir, ki omenja isti dogodek, navaja med odpeljanimi še terenko Mihelo Janželj, a je bila to v resnici Franca Janželj, žena Alojza iz Kota, ki je ušel, Matija Škraba pa pod tem datumom kot aretirance poleg France Janželj omenja še Elizabeto Kernc s hcerjo Mihelo, Elizabeto Štembal, Angelo Podržaj in Pepo Župec - Klancarjevo; za Alojza Janžlja navaja, da je ušel. Podatki so tocni. Menda so takrat iz Podgozda odpeljali oceta in mater Lešnjak. Iz Ljubljane so skoraj vse poslali v nemška taborišca, najvec menda v Dresden.838 Na ta dan so domobranci prisilili Antona Japlja iz Iške vasi, da jim je s svojo vprego prepeljal hrano na Ig. Tam so zadržali konje in voz, Japlja pa ubili v Kozlarjevi gošci.839 10. aprila je Frakljeva skupina iz Iške vasi odpeljala uciteljico Heleno Modic in jo po mucenju ustrelila v Kozlarjevi gošci; tu so ubili tudi njenega brata Antona in Marijo Verbic.840 Približno v tem casu so domobranci med pohodom proti Golemu prijeli terenca Franca Boltežarja s Sarskega, ki je bil prica ob umoru aktivista Alojza Štrumblja, in ga verjetno ubili.841 19. aprila so domobranci na Igu aretirali Puciharjevo - Zgoncevo mamo iz Zabrvi na Igu in z njo hcere Mimo in Lojzko por. Sokalic z otrokom v narocju ter mladoletnega sina Ivana. Tega so zasliševali in pretepali, zaprli na Barju in ga po mucenju okoli 1. maja ubili. Vse druge so odpeljali v Ljubljano in od tam naprej v Nemcijo na prisilno delo.842 Po uspešnem napadu Cankarjeve brigade na postojanko so domobranci pri zasledovanju brigade mucili prebivalce v Podgozdu, ob vrnitvi na Ig pa ubili zaupnika OF Franca Cotmana. Zgrabili so ga v domaci hiši, ga že na dvorišcu pretepali s puški­nimi kopiti in nato pred Vrešcajevo hišo ubili.843 Dan Dan za tem so po nedeljski maši 836 IZDG F 111 A/VI – 1944 april 11.; RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VII, str. 695 sl. – 1944 april 7.; ZB Ig – pregled dogodkov, str. 5; RSNZ F 301-18/ZA/II/VIII, str. 1106, 1108 – 1944 april 16. in 23. 837 IZDG F 280/IIc – 1944 april 14; F 280/IIe – 1944 april 15. 838 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 83.; RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1108 – 1944 april 23.; F 301 – 22/ZA/IX, str. 703 – 1944 april 17.; prav tam, str. 742 – 1944 jul. 7. (z Angelo Šimen). 839 IZDG F 496/IV, Objava št. 15 – 1944 jun. 26. za 7. april 1944; prim. še F 496/III/6b – 1944 april 24. 840 IZDG F 496/IV, komisija za ugotavljanje zlocinov, objava 21 – 1944 jul. 17. z datumom 10. april 1944. 841 J. Klemencic, str. 139, 149 sl. 842 ZB Ig – Pregled dogodkov, str. 5 sl.; J. Vidic, str. 417 sl. ima to pod datumom 28. april 1944. 843 SŠM F 185/21 – Iz Šol. kronike Ig, str. 21; ZB Ig – pregled dogodkov, str. 6; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 84. zaprli vse izhode iz cerkve in aretirali vse sumljive moške in ženske prebivalce ter jih z dvema kamionoma odpeljali v ljubljanske zapore. Od tam so jih veliko poslali na prisilno delo v Nemcijo, druge pa so izpustili domov.844 Istega dne na hajki za ROOF Barje na Golem ujeli Marijo Štebljaj - Petelinckovo in ubili krojaca Lojza Viranta, zaupnika v Kladah.845 Ko so spoznali, da se v Iški vasi ponovno skrivajo aktivisti domacini, so 27. aprila ponovno obkolili naselje. Aretirali so mlinarja in žagarja Jožeta Šuštaršica - Šalovega iz Iške, aktiviste Janeza Ruperta z ženo Marijo in Urško Japelj iz Iške vasi, Lojza Ponikvarja iz Staj in njegovo sestro, poroceno Perme, Martina Pirca, clana rajonske gospodarske komisije, in Ivana Furlana iz Matene ter Franco Cebular z Iga, staro 70 let, kasneje pa še Ivana Štruklja, Jožeta Uršica in Franca Grmeka. Aretirane so najprej zaprli v Minatijevi hiši na Igu, prvega maja zvecer pa vse razen zadnjih treh, odgnali v Kozlarjevo gošco in vse pobili s koli. Med naštetimi žrtvami je bil tudi Ivan Pucuhar, ki so ga aretirali že nekaj dni prej.846 9. maja so domobranci pobili Kumšetovo mamo iz Vrbljen, vir pa govori še o treh iz Iške vasi (ocetu, materi in hceri), ki so jih pobili med Iško vasjo in Igom, vendar nisem mogel ugotoviti, kdo so bili.847 V teh dneh je Frakljev crnorokec Anton Martincic aretiral gostilnicarja Modica iz Bresta, ki je nato umrl v internaciji v Nemciji.848 Aretirali in zaprli so še Franca Šteblaja in Jožeta Pirmana iz Podkraja, ki so ju dolžili sodelovanja z OF, a so ju po skoraj štirimesecnem zaporu izpustili. Pozneje so aretirali in za tri tedne na Igu zaprli Marijo Jankovic ml., Marijo Kumše, Janeza Škrjanca z ženo, Ivana Kavcica in Franca Jankovica (vsi iz Vrbljen).849 Pred Frakljevimi ubijalci so mnogi aktivisti in sorodniki partizanov bežali oziroma so se skrivali ali se zatekli na svobodno ozemlje. Tak primer je bila družina vdove France Uršic (dva sinova sta bila v partizanih, tretji aktivist, ilegalec), ki se je zatekla h komandi mesta Velike Lašce. Ko so bili v vasi Knej blizu Mackov, so jih 8. maja presenetili domobranci iz Velikih Lašc. Pobili so 13 ljudi, borcev in bork ter med njimi tudi Uršiceve (mater, hceri Marijo in Francko), Marijo Vingorc iz Iške vasi, Mazijevo staro mamo in Mazijevega sina iz Iške.850 Tudi njih lahko obravnavamo kot posredne 844 IZDG F 496/III/6 b – 1944 april 24; ZB Ig – pregled dogodkov, str. 6. 845 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 84 sl.; RSNZ F 301/ZA/II/VIII, str. 1115 – 1944 maj 3. 846 IZDG F 111 B/I, Vesti – 1944 maj 22.; ZB Ig – Pregled dogodkov str. 6; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 90; J. Vidic, str, 417 sl.; prim. RSNZ F 301 22/ZA/IX, str. 712 – 1944 april 30.; F 301 – 18/ZA/ II/VIII, str. 1111 – 1944 maj 21.: ubili so tudi Miho Pirmana iz Matene ter aretirali Franca Tavžlja in Martina Juha iz Matene ter Janeza Požarja in Franca Šteblaja - Petelincka iz Bresta. 847 IZDG F 716/I/2 – 1944 maj 9. 848 J. Vidic, str. 422. 849 RSNZ F 301-18/ZA/II/X, str. 1414 – 1944 jul. 4.; Pavla Grebenc - Dolenc, Izjava str. 8. 850 RSNZ F 301-19/ZA/I/XI – 1944 maj 8.; IZDG F 493/I/1 c – 1944 maj 8.; F 496/III/6 b – 1944 maj 8.; F 111 B/I, Vesti – 1944 maj 22.; J. Vidic, str. 423 sl. Frakljeve žrtve, ceprav jih niso pobili njegovi domobranci. Nekaj dni pozneje so ižanski domobranci ponovno aretirali Franco Škraba, Matijevo ženo, in 17-letno skojevko in hcer terenca Mimo Garvas, vendar so ju kmalu izpustili.851 Zadnji zlocin, ki ga lahko pripišemo Frakljevi skupini, se je na Igu zgodil 23. Junija, ko so na njivi za vasjo ubili Toneta Ruperta - Ulcarjevega. Iz bunkerja na Balantovem vrtu ga je ustrelil domobranec Tancek iz Strahomera.852 Dva tedna pozneje je 21. ceto namrec zamenjala 24. domobranska ceta. V približno sedmih mesecih so pobili skoraj 70 vašcanov, politicnih delavcev in simpatizerjev OF, nad 80 pa so jih poslali v internacijo in na prisilno delo.853 Pri tem so ravnali zelo nacrtno. Najprej so ocistili obmocje Crne vasi in Ižanske ceste, torej Barja v ožjem obsegu barjanske postojanke. Svojo dejavnost so nato prenesli na vasi Brest, Vrbljene, Tomišelj in Strahomer, kar je trajalo do nastanka postojanke na Igu. Koncno sta na vrsto prišla Ig in Iška vas s svojimi bližnjimi naselji. S pobojem okoli 70 najbolj dejavnih terencev in aktivistov ter z okoli 80 aktivisti in simpatizerji, ki so morali na prisilno delo v Nemcijo, so domobranci do sredine leta 1944 mocno omejili politicno delo OF v podkrimskih vaseh. Negotovost in strah za življenje sta zavladala po vaseh in omrtvila pristaše narodnoosvobodilnega boja. Zaprli so se vase, se celo pretvarjali in izogibali vsaki vidni dejavnosti. Težišce vsega politicnega in drugega dela za OF je skoraj v celoti prešlo na clane ROOF Barje in sorazmerno redke preostale zaupnike in obvešcevalce. Sredi leta 1944 so sledili poskusi partizanskih enot, da bi unicili ali vsaj omejili dejavnost iške domobranske postojanke. Na predlog rajonskega odbora Barje so aprila napadli borci Cankarjeve brigade. Za napad so izbrali dan, ko je bila postojanka zaradi domobranske prisege v Ljubljani oslabljena. Partizani, ki jih je vodil rajonski kurir Franc Škraba - Frenk, so hitro vdrli v vas in zaceli odvažati plen. Ko so se proti veceru veselo razpoloženi domobranci vrnili v postojanko, so partizane prisilili k umiku in jih zasledovali proti Škriljam. V noci z 20. na 21. april je Cankarjeva brigada znova napadla postojanko. Najhujši boji so bili na želimeljski strani, kjer je bilo slabo utrjeno mesto. Cankarjevci so kmalu utišali domobrance, ki so se deloma odlocili za preboj na Barje, deloma pa so se raz­bežali (npr. domobranci iz Dobrove, Stranske vasi in Razorov) in poskrili. Skril se je tudi župnik Klemencic, ki se je na Ig nato vrnil šele v zacetku maja. V spopadu so imeli 851 RSNZ F 301-19/ZA/I/XV – 1944 maj 13. 852 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 93. 853 IZDG, kartoteka politicne policije in domobranska kartoteka OF: med interniranimi je bilo vec kakor 50 žensk, kar potrjuje, da je bilo delo za OF v tem casu vezano nanje. Najvec internirancev je bilo z Iga (34), iz Bresta (19), iz Tomišlja in Vrbljen (po 8), Iške vasi (5), Strahomera (3) v drugih vaseh pa le eden ali dva ali nihce. domobranci 14 (ali 15) mrtvih, veliko je bilo ranjenih, nekaj so jih partizani ujeli in nato vecinoma postrelili; v celoti so iz posadke izlocili 43 domobrancev.854 Partizani so imeli le tri ranjene borce. Zaplenili so nekaj lahkega orožja in veliko streliva, ki so ga domobranci skladišcili v cerkvi. Dobili so tudi precej suhe hrane in cigaret oziroma tobaka. Igu je zjutraj iz škofljiške in pijavogoriške smeri s šolskim bataljonom prišel na pomoc sam domobranski poveljnik, nacelnik organizacijskega štaba Krener. Partizani so se morali umakniti. Cankarjeva brigada je imela naslednje dni hude boje z nemškimi in domobranskimi zasledovalci.855 Krivdo, ki je precej demoralizirala clane postojanke, so pripisovali nesposobnemu vodstvu in izdaji domacinov. Nekaj casa so celo razmišljali o ukinitvi postojanke, vendar do tega ni prišlo. Iška postojanka je bila za domobransko vodstvo prevec pomembna, saj je preprecevala neposredne vezi med Ljubljano in svobodnim parti­zanskim ozemljem.856 Z nemško pomocjo so prešli v ofenzivo, ki je potekala na pobocjih Mokrca in na obmocju med Turjakom in Grosupljem. Podobno so se domobranci odzivali tudi na poznejše napade na Ig in se tako dokoncno utrdili v podkrimskih vaseh. Cankarjeva brigada je postojanko na Igu ponovno napadla šele 7. junija ponoci, vendar brez vecjega uspeha. Najhujši boji so bili pri Grbcu in okoli pokopališca. Partizani so pri Svajngartelnu nad Grbcem sicer vdrli v postojankino obrambno crto in tam osvojili velik bunker, vendar dlje v utrjeno postojanko niso mogli prodreti. Brigada je imela 13 ranjencev in enega padlega. V tem napadu so bili ubiti domobranci Janez Borštnar - Križman in Janceva dva z Iga, Ivan Kocjan iz Staj, Janez Mavec - Gricar iz Tomišlja, Janez Koncar ter Anton Modic - Trznski iz Vrbljen.857 Pred prihajajoco domobransko pomocjo iz Ljubljane so se morali partizani zgodaj zjutraj umakniti. To je bil zadnji resnejši napad na ižansko domobransko postojanko. 854 Prim RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1167 – 1944 april 20.–23.; F 301-18/ZA/VIII, str. 1137 – 1944 april 23.; F 301-22/ZA/IX, str. 706 in 733 – 1944 april 22. in jun. 10.; IZDG F111 B/I, Vesti – 1944 april; F111 A/VI, Vesti – 1944 april 24. V tem spopadu je padel tudi domobranec Jože Mavec - Gricarjev iz Tomišlja – J. Vidic, str. 416; M. Mikuž, NOB IV, str. 29; L. Amrožic - Novljan, Can-karjeva brigada, Ljubljana 1975, str. 524 sl. 855 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1167 – 1944 april 20.–23., vir govori o 34 mrtvih domobrancih in enem Nemcu; F 301 – 22/ZA/IX, str. 708 – 1944 april 23.; IZDG F 280/II – 1944 april 23. in 24.; M. Mikuž, NOB IV, str. 22 in 29; Z. Klanjšcek, NOV, str. 703; S. Petelin - Vojko, str. 338; J. Klemencic, str. 140 sl. Ceta na Igu se je nato dopolnila z domobranci iz Begunj in Bezuljaka – RSNZ OZNA – Notranjsko okrožje – 1944 maj 1. 856 RSNZ, VOS II 3/3, str. 1244 sl.: Tedenski pregled domace reakcije (24. 4.–28. 4. 1944); IZDG F 111 A/VI, Vesti – 1944 april 22., 24. in 25.; S. Petelin - Vojko, str. 338. 857 Prim. IZDG F 111 B/I, Vesti – 1944 junij 9. in 10.; F 52 – 1944 junij 30. – placilna lista 21. cete; RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 738 in 755 – 1944 jun. 13. in 23.; J. Klemencic, str. 150 sl.; M. Mikuž, NOB IV, str. 64; Zbornik VI/14 doc. 89; VI/15 doc. 7 in 17. Na placilnem listu za mesec junij je bilo 164 mož. Sledili so le še manjši napadi z obcasnim unicenjem elektricne napeljave in telefonske zveze z drugimi postojankami, toda vecjih akcij v drugi polovici leta 1944 in naprej ni bilo.858 RAZMERE V PODKRIMSKIH VASEH V CASU MENJAJOCE SE OBLASTI Prebivalci podkrimskih vasi, ki so bili zelo razdvojeni že ob nastanku postojank vaških straž na Igu in v Tomišlju, so se v casu menjajoce se oblasti dokoncno opredeljevali za eno ali drugo stran; sredinci so bili sorazmerno redki. Kolikor bolj se je povecevala moc domobrancev na Barju in v podkrimskih vaseh, toliko bolj se je poglabljal razkol med pristaši OF in narodnoosvobodilnega gibanja ter domobranskimi pripadniki. Motivi, zaradi katerih so se vašcani odlocali za ene ali druge, so bili zelo razlicni. Po svoje je na to vplivala tudi propaganda, ki je postajala vse bolj izkljucujoca. Domobranska propaganda je poudarjala zlasti komunisticno nevarnost, ki jo prinaša narodnoo­svobodilni boj, in prikazovala partizane kot komuniste, OF kot nasprotnico vere in Cerkve ter kot unicevalko zasebne lastnine. Rdeca revolucija naj bi unicila vse stare vrednote slovenskega katoliškega ljudstva, domobranci pa naj bi se borili za vero oce­tov, za življenje in premoženje posameznikov, za red in mir in za ohranitev slovenskega ljudstva, ki ga partizanski boj vodi v unicenje. Za zlocine obeh okupatorjev so dolžili partizane in jim ocitali žrtve iz dobe »vojvodstva«. Ocitali so jim tudi smrtne kazni, izrecene izdajalcem in ovaduhom in partizanske preskrbovalne akcije pa oznacevali za rop in tatvino. Na drugi strani so partizani skušali razkrinkati vaške straže in domobranstvo. Njihovo dejavnost in sodelovanje z obema okupatorjema, ki sta hotela uniciti slovenski narod so obsodili kot narodno izdajstvo, kot boj proti koristim slovenskega delovnega cloveka in podporo staremu vladajocega razreda. Prav narodnoosvobodilni boj je bil na podkrimskem obmocju vse do konca vojne poglavitna vsebina partizanske propagande. Jedro pripadnikov OF in narodnoosvobodilnega gibanja so tvorile družine, katerih clani so bili borci NOV, še posebej tisti iz let 1942 in 1943, oziroma ki so se zgodaj, že leta 1941 in 1942 vkljucili v aktivisticno, politicno delo za OF in narodnoosvobodilno gibanje. Take družine so npr. bile na Igu: Šenkova, Uršiceva in Škrabova - Kovaceva, v Dobravici Lešnjakova, v Dragi Grumova, v Iški Loki Jerebova, v Kremenici Garvasova, v Mateni Ukmarjeva, na Sarskem Boltežarjeva, v Iški vasi Podržajeva, Intiharjeva, Šivceva, Žagarjeva in Župceva, v Iški Mazijeva, v Brestu Škrabova, v Gornjem Igu Campova, v Strahomeru Božiceva, v Tomišlju Šuštaršiceva - Primoževa, Ambroževa in 858 Prim IZDG F 111 B/I, Vesti – 1944 junij 23. Brancljeva (Podkraj) ter v Vrbljenah Furlanova, Grebenceva, Kumšetova - Ruparjeva in Štrumbljeva, a seveda še mnoge druge. Posamezne izmed teh družin so v boju izgubile vecino svojih clanov ali pa bile v celoti pobite; tako npr. Ukmarjeva iz Matene, Grebenceva iz Vrbljen, Mazijeva in Šteblajeva iz Iške, Podržajeva, Šivceva in Žagarjeva - Malnarjeva iz Iške vasi in še druge.859 Le pri teh družinah so partizani in terenci ter ilegalci oziroma aktivisti v casu najvecjega domobranskega pritiska dobili hrano, pribežališce in pomoc ter obvestila. Iz vrst teh družin so bili tudi najdejavnejši in najbolj trdni in zanesljivi aktivisti in terenski politicni delavci. Poleg njih so bili v krimskih vaseh tudi mnogi simpatizerji OF, ki so na tak ali drugacen nacin prispevali k narodnoosvobodilnemu gibanju. Med povecanim domobranskim pritiskom so se nato izmikali vsemu, kar bi vzbujalo vtis pripadnosti OF. Poglavitna vez med vsemi pripadniki OF je bila še vedno pripadnost narodnoosvobodilnemu boju proti okupa­torju. Redki so bili med njimi tisti, ki so v tem casu sprejeli razredno revolucionarno vsebino narodnoosvobodilnega boja. Za revolucijo so se opredeljevali tisti, ki so postali clani KPS. Vanjo so sprejemali borce, ki so se odlikovali v boju in napredovali v poveljniške, podoficirske ali oficirske stopnje. Poleg njih so organizirani clani partije postajali vsi vodilni terenci in aktivisti (clani ROOF, vodilni clani NZ, vsi clani VOS, izvoljeni clani v zbor odposlancev, v SNOS). Vedno vec je bilo tudi clanov SKOJ iz vrst za NOB vnetih mladincev, ki so se odlikovali v njim zaupanem delu. Vsi ti so hkrati s propagando med pripadniki OF v podkrimskih vaseh širili revolucionarno vsebino narodnoosvobodilnega boja. Ce ob zacetku NOB v podkrimskih vaseh ni bilo partijske organizacije, ceprav so posamezni delavci, zaposleni v Ljubljani, in prvi organizatorji OF po domacih vaseh že bili organizirani, je po kapitulaciji Italije obstajala precej mocna in razvejana mreža celic. Na celu je bil rajonski komite, ustanovljen že leta 1941, v katerem so bili: Rado Škraba - Gorazd, sekretar, Matija Škraba, ki je odgovarjal za agitprop in bil povezan z rajonsko ciklostilno tehniko, Polonca Škulj (Jevc), ki je že pred aprilom 1944 postala clanica okrajnega komiteja KPS Velike Lašce, Pavla Centa, ki je za Škuljevo prevzela referat za gospodarstvo in delala z SPŽZ, ter Francka Žagar, ki je odgovarjala za mla­dino. Clanstvo je nihalo. Posamezni clani so padli, nekaj pa jih je bilo izkljucenih. Po reorganizaciji v letu 1943, so v barjanskem rajonu sprejeli 13 novih clanov KPS.860 859 Prim. v Prilogah seznam aktivistov in borcev NOB, IZDG F 30/III/3; A. Kumše, Pripoved neke dobe, o.c., M. Škraba, Razvojna pot OF; P. Grebenc - Dolenc, Prispevek krajanov vasi Vrbljene, izjava, str. 2. 860 IZDG F 716/I/2 – 1944 jan. 9. V tem casu najhujšega divjanja Frakljevih »apostolov« je clan okrožnega komiteja KPS Ribnica, ko je bil na barjanskem rajonu, izrecno narocil, naj aktiviste ROOF Barje, zlasti clane partije ali poklice v ilegalo ali pa naj se zakamuflirajo v bunkerje doma; prav tam – 1944 jan. 30. Spomladi leta 1944 je bilo na ozemlju barjanskega rajona 30 clanov in 18 kandidatov KPS, poleg njih pa še štirje aktivi SKOJ z 31 clani. Na ROOF Barje, na rajonskem odboru SPZZ, Škrilje, Golo ter Vrbljene in Podgozd so ustanovili pet osnovnih partijskih organizacij861 in s pomocjo njih med ženskami in mladino širili revolucio­narne ideje. Vecina moških je bila namrec v internaciji ali v partizanih. Ob pionirski in mladinski organizaciji so mladinci opravljali najrazlicnejše naloge: trosilne akcije, nosili propagandno gradivo, nadzorovali nasprotnike in domobransko postojanko ter o vsem obvešcali odgovorne aktiviste. Zelo dejavna je bila skupina v Brestu, ki je delala pod vodstvom skojevca Slavka Šteblaja (Rado Tancek, Radko Mocnik, Vid Zalar, ki je moral pri 16 letih v operativno enoto, da se je izognil domobrancem, Jože Prek in Peršinov). V Tomišlju je uspešno delala Mihela Jankovic. Mladinca, skojevca, Jože Rupert (Iška vas) ter Pavel Campa (Gornji Ig) in Anton Kumše (Vrbljene) so bili kurirji pri rajonu oziroma okrajnem odboru Barje.862 Na Igu so pionirje organizirali v pionirski bataljon z dvema cetama in jih uvajali celo v vojaške spretnosti. Starejši pionirji, ki so bili oboroženi, so ucili mlajše. Vsaka ceta je imela svojega poveljnika in politicnega komisarja. Pionirji so pogosto opravili zelo koristne naloge. Veckrat so obvešcali o številu in oborožitvi sovražnika, kar je zelo koristilo operativnim enotam.863 Odtod tudi srd domobrancev, ki so pionirje veckrat prijeli, jih pretepali in strahovali, celo ubili, ko so iz njih poskušali izvleci kakšne po­datke.864 Ob koncu tega obdobja je iz rajonskega porocila ribniškemu okrožju mogoce razbrati, da so mladino organizirali po vaseh in jim ta dobro služi pri obvešcanju.865 Najvec aktivisticnega dela so še vedno opravljale ženske aktivistke, zato jih je tudi bilo tolikšno število med žrtvami domobranske prisile. Na seznamu aktivistov in partizanskih somišljenikov, ki ga je februarja 1944 naredila 21. ceta domobrancev na Barju, je bila med 77 ljudmi velika vecina žensk. Za njihovo politicno razgledanost so poskrbeli na sestankih znotraj SPŽZ in na raznih tecajih, ki so jih prirejali.866 Tudi na domobranski strani je bila vecina pripadnikov iz družin, katerih clani so bili pri vaški straži in kasneje pri domobrancih. Iz teh družin je izhajal velik del njihovih aktivistov, obvešcevalcev in likvidatorjev. Pomembno vlogo pri organizaciji bele garde in idejni razdvojenosti že od prvih pojavov Slovenske legije in nato vaških straž ter do-mobranstva, ki je v podkrimskih vaseh kar hitro zraslo, so imeli župnijska duhovšcina in njeni kaplani. Središce te dejavnosti je bil Ig. Tu sta s protinarodnoosvobodilnim 861 IZDG F 716/I/2 – 1944 s.d., porocilo organizacijskega sekretarja OK KPS Ribnica Ivana Fajdige. 862 M. Škraba, izjava z dne 11. marca 1989, str. 3. 863 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 78. 864 Prav tam, str. 93. 865 IZDG F 716/II/1 – 1944 jul. 10. 866 Prim. IZDG F 716/II/1 – 1944 jul. 31. delovanjem nadaljevala ižanski in tomišeljski župnik Janez Klemencic in Jože Murn, ki je po nastanku ižanske postojanke prebival na Igu. Stari župnik Janez Erjavec je bil do OF v glavnem neopredeljen. Po prihodu domobranske cete na Ig in po svoji vrnitvi je zacel župnik Klemencic ponovno vidneje nastopati proti OF in NOB. Dejavnost je še povecal, ko je v mesecu juliju na Ig prišla nova domobranska ceta. Tako naj bi 16. julija na prižnici prebral dva starejša partizanska letaka in zatrjeval, da komunisti ne bodo nikdar zmagali. Zmaga bo pripadla domobrancem, pa tudi ce se bo treba boriti še tri leta. S prižnice je oznanjal tudi ukaze domobranske posadke, med drugim, da bo vsak, ki bo šel brez dovolilnice izven žice na Igu, ustreljen.867 Pri tem delu sta imela vso podporo pri kaplanih in vojnih domobranskih kuratih – domacinih Jakobu Mavcu, Štefanu Kraljicu in Francu Šeškarju.868 Med glavne aktiviste in propagandiste, ki so pripomogli k organiziranju domo­branstva in bili še posebej zagreti nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja, so sodili naslednji domacini. Na Igu so bili Franc in Ludvik Stojc ter Franc Toni; v Iški vasi, ki je bila izrazito partizanska vas Anton Platnar - Sedejev, Franc Šteblaj - Betov in Alojz Vamplin; v Iški Loki Franc Kumše in Jože Župec; v Mateni Janez Ciber, Jože Grmek in Matija Stražišar; v Brestu Janez Kraljic, Janez Kumše in bratje Franc, Jože in Stane Švigelj; v Tomišlju Jože Grum, Franc Lenarcic, Janez in Martin Modic, lesni trgovec, ter Ivan Šiška; v Vrbljenah Jože Anzelc, Jakob in Janez Benko, Jakob Mavec - Anzelc, Alojz Modic - Dolinar in Martin Oblak; v Strahomeru Franc Glavan, Franc Oblak - Grzina, Franc Požar in Janez Predalic; v Dobravici pa Angela Ciber in Janez Merkun.869 Na celotnem ozemlju barjanskega rajona so rajonski obvešcevalci v oktobru 1944 evdentirali 197 domobranskih družin, v samih podkrimskih vaseh pa 151. Najvec jih je bilo na Igu (31), sledijo pa Vrbljene (24), Matena (21), Iška Loka (20), Tomišelj (16), Brest in Strahomer (po 13). Vsekakor so bile v teh vaseh najbolj belogardisticne družine in posamezniki, morda jim lahko dodamo še Staje in Kot.870 Velik del ljudi iz podkrimskih vasi, ki so bili na strani bele garde, se ni opredelil za domobranstvo le iz idejnih nasprotij. Tja jih je prignal tudi strah za premoženje, ki ga je po partizanskih akcijah v svojih kazenskih nastopih uniceval okupator (požigal, plenil). K temu so prispevale tudi partizanske preskrbovalne dejavnosti, nic manj pa ni na to vplival strah za življenje, saj se jim je zdelo varneje pod domobransko posadko. Vse to je domobranska propaganda v zacetku uspešno dopolnjevala. Število domo­branskih pristašev se je povecevalo tudi iz povsem osebnih, koristoljubnih motivov; 867 IZDG F 493/I/1 b – 1944 jul. 18. 868 Prim. IZDG 723/I/1 – 1944 okt. 27.; F. Strle, Odgovor na obtožbe škofa Lenica, Borec XLI/2 (1989), str. 280. 869 RSNZ F 301 22/ZA/X, str. 794–796, 805–806. 870 RSNZ F 301 22/ZA/X, str. 843 sl. eden izmed njih je nedvomno bil dostop do crne borze, ki se je na veliko razcvetela, pri samih domobrancih pa placa, ki so jo dobivali. Zaradi delovanja Frakljevih »apostolov« in delovanja domobranske postojanke na Igu se je v podkrimskih vaseh med obema nasprotnima taboroma razplamtelo ne­zaupanje in sovraštvo. Med pripadniki OF po vaseh je zavladal strah pred številnimi aretacijami in uboji. Letak, ki je govoril o usodi ustreljenih v Lisicjem in o pricevanju Angele Kumšetove, je imel morda celo vecji ucinek na pristaše narodnoosvobodilnega gibanja kot na belogardiste.871 Sledile so grožnje z obeh strani. Terenci in aktivisti OF so se zavzemali za povracilne akcije doomobranci pa so zaceli groziti, da bodo na vsak partizanski nastop in napad odgovorili s streljanjem talcev.872 Partizanske družine in aktivisti so se v strahu pred domobranskim nasiljem zaceli skrivati, se izseljevati k sorodnikom ali odhajati v notranjost svobodnega ozemlja. Rajonci so že januarja 1944 z Iga v Škrilje izselili najbolj ogrožene družine. Takrat je npr. odšla družina Uršic, katere clan Pavel naj bi bil clan TOOF, po mnenju domobran­cev glavni voditelj ižanskega komunizma. Umaknila se je tudi Grumova družina. Nekaj družin, ki so jih izselili tudi iz Vrbljen, je odšlo na partizansko ozemlje.873 Spomladi leta 1944 so posamezni dopisi višjih organov OF celo zahtevali, naj se aktivisti zaradi varnosti od tam preselijo še globlje na obmocje ribniškega okrožja.874 Strah pred partizanskim mašcevanjem je v casu menjajoce se oblasti zajel tudi nasprotno stran. Zaradi varnosti so se zatekali v kraje domobranskih postojank ali pa odhajali v Ljubljano in s seboj odnašali vse razen tega, »kar se žebljev in zidu drži«, kakor je pripomnil vosovski obvešcevalec.875 Že v novembru 1943 so iz Tomišlja v zašcito domobranske posadke na Barje poslali sedem družin. Naslednji mesec so domobranske Vesti objavile, da so zaradi partizanskih groženj belogardisticne družine zelo trpele. Mnogi posamezniki so se zatekli v Ljubljano. Po odhodu domobrancev z Iga sredi januarja 1944 so barjanski domobranci precej družin iz Vrbljen in Strahomera preselili v Crno vas. Kmalu zatem so partizani v napadu na Crno vas izvedli veliko oskrbovalno akcijo pri tamkajšnjih belogardisticnih gospodarjih.876 O številnih izse­litvah v Ljubljano prica letak, ki ga je izdal ROOF vec kot mesec dni pozneje. Z njim so razglasili, da bodo vse, ki nosijo živila sorodnikom v Ljubljano, strogo kaznovali. 871 Prim. RSNZ F 301 22/ZA/IX, str. 670 sl. – 1944 febr. 11. 872 RSNZF 301 18/ZA/3, str. 304 – 1944 febr. 14.; F 301 – 18/ZA/I/III, str. 389 – 1944 marec 18. Še pred tem so v barjanskem rajonu zrasle zahteve med pristaši narodnoosvobodilnega gibanja, naj partizani odgovorijo domobrancem z represalijami – IZDG F 716/I – 1944 jan. 30. 873 IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 febr. 1; F 111 B/V, Vesti – 1944 febr. 5.; RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III, str. 389 – 1944 marec 18. 874 Podatek mi je posredoval prof. dr. T. Ferenc, za kar se mu tudi tu prisrcno zahvaljujem. 875 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 670 sl. – 1944 febr. 11. 876 IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 jan. 20. Ker s takim ravnanjem škodujejo slovenskemu narodu v narodnoosvobodilnem boju, bo podrocno vojaško sodišce prijete kršilce kaznovalo z zaplembo celotnega premoženja.877 Na obeh straneh so zelo prizadevno nadzorovali življenje po vaseh in odkrivali nove pripadnike ene ali druge strani. Na pohodu sta bila obvešcevalna služba in ovaduštvo. S pomocjo vaških ovaduhov je barjanska domobranska ceta do zacetka februarja 1944 pripravila, kakor že receno, kar obsežen in tocen seznam terencev in aktivistov OF po podkrimskih vaseh, ki so bili nato prvi na udaru. Po vaseh so bili razporejeni takole: na Igu (22) Ivana in Janez Bolha, Danica in Slavka Campa, Karel Hrovat, Alojzija in Ivanka Likovic, Darinka Minati, Ana in Marija Pucihar, Ana Repar, Lovro Rihtaršic, Viljem Sokalic, Franc in Jožefa Škraba - Kovaceva ter Jože Škraba - Andrejka, Johan in Jože Veber, Marija in Mimi Zdravje ter Ivan Železnikar; v Iški vasi (15) Doroteja Benet, Marija Giudicioza, Alojz Glavic, Urška Japelj, družina Kernc (pet clanov), Angela Podržaj, Ana Šteblaj, Liza Štembal, Angela Tancek, Toncka Žagar in Pepa Župec; v Strahomeru (9) Peter Kraljic, Marija Likovic - Bernardova in njen sin, Jera in Jože Mocnik, Marija Modic in hci Marija, Angela in Anton Susman; z Vrbljen (7) Lojza in Pavla Grebenc, Marija Jankovic, Angela in Anton Kumše, Lojza in Cecilija Modic; z Bresta (7) Ana Japelj, Jakob Modic, Jože Perme, Jože Prek, Peter Škraba, Alojz Šušteršic in Angela Zalar; iz Staj (5) Franca in Miha ter Mihela Janželj, Marija Perme in Ivan Žmuc; s Tomišlja (3) Franca Ambrož, Franca Škraba in Anton Šuštaršic; z Iške (2) Alojzija in Angela Mazi; s Kota (3) Stanko Ciber, Alojz Janželj in Ivana Štembal; iz Matene Martin Pirc in iz Sarskega Franc Boltežar.878 V poznejših mesecih so bili mnogi s tega seznama žrtve domobranskega terorja. Tudi na partizanski strani je nastajal natancen popis vseh belogardisticno usmer­jenih družin in tistih, ki so imele clana pri domobrancih ali med aktivisti. Pripravljal ga je vodja okrajnega obvešcevalnega odseka v rajonu Barje. Do sredine februarja je tako obdelal šele pet vasi.879 Najpozneje v drugi polovici leta 1944 so bili seznami na obeh straneh bolj ali manj popolni. Na partizanski strani so bili dopolnjeni z opisom vojnih zlocinov domobrancev.880 Po analizi že omenjenega vodje barjanskega obvešcevalnega odseka je bilo v podkrimskih vaseh že v zacetku februarja 1944 mocno zaskrbljujoce razmerje sil med pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja in njihovimi belogardisticnimi 877 IZDG F 111 A/VI, Vesti – 1944 marec 24.; prim. RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 685 – 1944 marec 11, živila je v Ljubljano nosila tudi uslužbenka Cirila Podržaja, ki so ga imeli za enega izmed bele garde na Igu. 878 IZDG, SD F 3l/V – 1944 febr. 1. ali 7. 879 RSNZ F 301 22/ZA/IX, str. 670 sl. – 1944 febr. 11. 880 Prim. IZDG Kartoteka politicne policije, Kartoteka DMD; RSNZ F 301 – 22/ZA/II/X – seznami. nasprotniki. V barjanskem rajonu je bilo 39 vasi in naselij, vendar jih je bila vec kot cetrtina že povsem pod nadzorom domobrancev. V 19 podkrimskih vaseh, od katerih je bil Gornji Ig popolnoma požgan in zbombardiran ter neposeljen, pa je bila taka analiza še mogoca. Stanje je po njegovem bilo sledece. Velika vecina vašcanov je bila na strani OF in partizanov v Iški vasi, Dragi, Mali vasi in Podgozdu, tu skoraj ni bilo belogardistov. Približno polovicno je bilo razmerje med »rdecimi« in »belimi« v Iški in Stajah. Na Igu, ki je bilo najpomembnejše naselje, naj bi bili prebivalci le 30–40 % za narodnoosvobodilno gibanje. Najslabše je bilo stanje v Brestu, Kotu, Mateni, Podkraju, Strahomeru, Tomišlju in Vrbljenah, kjer naj bi bilo le okoli 20 % vašcanov za NOB. Za naselje Kremenica ni bilo podatkov, v Dobravici in na Sarskem, kjer je bilo le malo posestnikov, pa naj bi bili vašcani navzven neopredeljeni. V Iški Loki, ki je bila po legi med vsemi podkrimskimi vasmi najbolj izpostavljena domobranskemu pritisku, so bili prebivalci sicer belogardisticno usmerjeni, a niso bili niti zagrizeni niti izdajalski pac pa skrajno previdni in molceci.881 Strinjamo se lahko z obvešcevalcevo splošno oceno, da je bilo v vaseh bliže do-mobranski postojanki mnogo vec belogardisticnih pristašev kakor v bolj oddaljenih, kjer je bil vpliv partizanov in aktivistov OF, zlasti politicnih delavcev, na vašcane trajnejši in vecji. Nikakor pa ne moremo trditi, da je bila ocena za vse vasi povsem tocna. Ocena za Dobravico in Sarsko gotovo ne drži; v obeh so bili aktivisti OF, na Sarskem so domobranci celo aretirali Franca Boltežarja. Tudi na Igu bi bila verjetno pravilnejša ocena pri 40 %, na kar kaže tudi seznam terencev in aktivistov ter borcev NOV.882 V potrditev te domneve bi morda morali uporabiti takrat izraženo mnenje zmernih ižanskih pripadnikov domobrancev, ko so januarja 1944 kazali odpor proti njim, ker so le zacasno prišli na Ig, z mnenjem: zakaj ste prišli, prinesli boste zgolj ne­sreco. Poudariti je treba še nekaj, kar je v oceni verjetno dvigalo odstotek nasprotnikov NOB. V strahu pred domobranskim terorjem je del vašcanov skrbno prikrival svoje prepricanje in pripadnost ali vsaj nagnjenje k OF. V splošni oceni casa »kdor ni za, je proti«, so vsi ti pristali v NOB nasprotni sku­pini. Na nek nacin to potrjuje tudi rajonski obvešcevalec. Porocal je namrec, da so se od zaradi pobojev ljudi aktivisti in simpatizerji OF tako prestrašili, da so se zapirali vase in v svoje hiše ter niso vec sodelovali.883 Iste pomisleke potrjuje tudi takratno stanje organiziranosti obvešcevalske mreže varnostno obvešcevalne službe. V tem casu so odpadli obvešcevalci v Brestu, Vrbljenah, Strahomeru in Podkraju, ker nihce vec ni bil aktiven ali pa so jih odpeljali in pobili. Kot posledica strahu ni bilo po vosovski liniji v 881 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 667 – 1944 febr. 4. 882 Prim. sezname v Prilogi. 883 Prim. op. 194. Kremenici in Dobravici nobenega obvešcevalca vec, v vaseh Iška vas, Mala vas, Iška, Podgozd, Draga, Iška Loka, Kot, Matena, Sarsko in Staje pa so obvešcevalci dajali le ustna porocila, ce se je rajonec osebno oglasil pri njih, kar pa je bilo zelo tvegano. Le še vaški obvešcevalec z Iga je vsak drugi dan pošiljal pisna porocila. Nove obvešcevalce je bilo zelo težko pridobiti, vendar so še v februarju 1944 zaceli delati v Stajah, Dragi in Dobravici. O težavah z obvešcevalci in z zaupniki ter o povezavah z Ljubljano je govorilo tudi poznejše porocilo.884 V takih razmerah je bila povsem razumljiva želja vseh pripadnikov OF in terencev, da bi se na krimsko-mokrškem obmocju redno zadrževala partizanska enota v moci bataljona. Prav tako se je pokazalo, da bi ob težavnih razmerah in pritisku domobran­cev nujno potrebovali še dodatni vod varstvenikov.885 Zaradi opisanega stanja je boj v podkrimskih vaseh od nastanka barjanske domobranske postojanke postopoma v vecji meri dobival oblike in znacaj državljanske vojne. Na tem obmocju so v neposrednih medsebojnih spopadih pogosto na obeh straneh sodelovali domacini. Poleg tega so na tem prostoru domobranci nastopali precej samostojno brez vecje odvisnosti od nemškega zveznega oficirja. V naslednjih dveh mesecih so se nadaljevale akcije barjanske 21. domobranske cete v podkrimskih vaseh. Od aprila 1944, ko se je ceta ustalila v postojanki na Igu, so se razmere za narodnoosvobodilno gibanje še poslabšale. Ižanski domobranci so se takoj po prihodu zaceli pritoževati, da novo poveljstvo premilo ravna z zajetimi terenci. Ko so jih namrec poslali v Ljubljano in naprej v taborišce oziroma na prisilno delo v Nemcijo, so se ti deloma vrnili in še bolj silovito politicno delovali.886 S tem morda lahko povežemo tudi prizadevanje, da bi se v 21. ceto na Igu vrnil bivši barjanski komandir Frakelj. Zanj naj bi pri štabu slovenskih domobrancev in pri Rupniku zaprosili ižanski prebivalci oz. »vodilni belogardisticni krogi na vasi«, ker je zelo delaven in, kakor so zapisale domobranske Vesti, »je strah in trepet vseh komunistov v ižanski okolici«. Še istega meseca je rajonsko politicno porocilo z Barja ugotavljalo, da je bilo terencem in aktivistom OF politicno delo povsem onemogoceno in da so se morali rajonci zacasno celo umakniti z rajonskega ozemlja. Vrniti so se lahko šele, ko so na krimsko-mokrško obmocje ponovno prišle partizanske enote.887 Poveljnik ižanske domobranske postojanke je bil nadporocnik Franjo Sekolec. 21. ceta je štela okoli 160 mož, v njej pa je bilo skoraj 20 oficirjev in podoficirjev ter nekaj desetarjev. Vecina moštva v ceti je bila doma iz podkrimskih vasi. Najvec jih je bilo 884 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 667 – 1944 febr. 4.; str. 670 – 1944 febr. 11. in str. 675 – 1944 febr. 24.; prav tam, str. 676 – 1944 marec 3. 885 Prav tam, str. 667; F 301 – 18/ZA/I/III, str. 389 – 1944 marec 18. 886 IZDG, SD F 280/II – 1944 april 23.; RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1106 – 1944 april 16. 887 RSNZ F 301 – 18/ZA/I/VII, str. 704 – 1944 april 25. z Iga (25), Tomišlja, Vrbljen, Matene in Strahomera. Iz drugih vasi (Staje, Brest, Iška Loka, Kremenica, Dobravica, Gornji Ig in Podgozd) jih je bilo bistveno manj, vendar tudi iz Iške vasi deset. Domacini so bili tudi v drugih okoliških cetah in postojankah: Barje, Podpec, Notranje Gorice ter v ljubljanskih enotah. Ceta je imela tudi svojega cetnega obvešcevalca, kar je bil od junija dalje domacin Anton Martincic z Iga. Oborožitev cete je bila zelo dobra, saj je imela veliko avtomatskega orožja: 6 težkih bred, 10 puškomitraljezov, 8 brzostrelk, 3 lahke minomete in baje tudi težki minomet.888 S prihodom na Ig so domobranci v nižinskih vaseh barjanskega rajona uveljavili svojo upravo. Naslonili so se na staro obcinsko upravo, ki je v obeh obcinah veljala do kapitulacije Italije. Od starega kadra je bil v tem casu tam samo nekdanji obcinski tajnik na Igu Franc Krašnja. Splošno mnenje v domobranskih krogih in pri domacih nasprotnikih NOB je bilo, naj se Krašnja ne vrne na tajniško mesto. Obdolžili so ga namrec, da je po vdaji Italije partizanom iz obcinske blagajne izrocil 20.000 lir in ce­lotno zalogo živil. Sumili so ga tudi, da je kriv za smrt bivšega župana Merzela, ki je bil obsojen v Ribnici, zato se je Krašnja kmalu zatem umaknil v Ljubljano.889 Domobranci so se v obeh obcinah naslonili na svoje ljudi – na najbolj gorece pristaše. Na Igu in v Tomišlju so obnovili obcinska urada in upravo, po vaseh so postavili krajevne starešine, ki jih viri omenjajo kot nacelnike. Ti so imeli celo izjemno pravico odlocati o areta­cijah. Kdo so bili krajevne starešine po vaseh, nismo mogli ugotoviti, toda postavili 888 RSNZF 301 – 22/ZA/IX, str. 740 –1944 jul. 5.; prim. še IZDG, SD F 55/IV 1944 maj 1. in 17; F 52/I/1 – Seznam castnikov in podcastnikov za jun.; skupni placani znesek je bil blizu 59.000 lir. Z Iga so bili Anton Bolha, Jože in Martin Cernic, Anton Cuden, Jože Glavan, Ivan Juha, Martin in Stanko Kus, Anton Martincic, Stanko Mencej, Jože Merkun, Stane Možek, Filip Paznar, Janez in Jože Pirc, Ludvik Stojc, Anton Tancek, Franc Virant, Janez Zgonc, Alojz, Anton, Jože in Stane Župec in Janez Borštnar, ki je padel 8. jun. 1944. Iz Tomišlja so bili Jože Fister, Jože Grum, Anton in Stanko Kumše, Ivan in Ludvik Lenarcic, Stanko Likovic, Stanko Mavec, Franc in Ivan Modic, Jakob Modic, Ivan Šeškar in Franc Štrumbelj. Iz Vrbljen so bili Janez Glavan, Martin Kumše - Brajdarjev, Anton Ljubi, Jože Meše, Jože Meze, Alojz Modic, Alojz Modic - Dolinar, Janez Modic - Kovacev, Ivan in Martin Oblak, Ivan Strle in Franc Štrumbelj. Iz Iške vasi so bili Janez Modic, Jože Modic, Franc Orhini, Stanko Pavlic, Anton Škulj, Franc Šteblaj-Betov, Franc Šteblaj - Šerjakov, Boris in Ivan Švigelj ter Jože Traven. Iz Strahomera so bili Ivan Brancelj, Ivan Glavan, Franc in Jože Kraljic, Ivan Oblak, Franc Pikov­nik, Jože Tancek. Iz Matene so bili Anton Ciber, Ludvik Gabrovšek, Anton in Ivan Grmek, Ivan Juha, Anton Modic, Anton Strle in Anton Škrjanc. Iz drugih vasi pa so bili Albin Kocjan, Alojz Leskošek in Franc Strle iz Staj, Franc Kraljic, Ivan Ložar in Jože Švigelj iz Bresta, Anton Cernic iz Iške Loke, Ivan Lipovec iz Kremenice, Matija Klancar iz Podgozda, Ciril Virant iz Dobravice in še drugi. 889 IZDG, SD F 111 B/I, Vesti – 1944 jun. 22.; prim. še opozorila domobranskega poveljnika Krenerja poveljniku 21. cete na Igu prav tam F 31/IV – 1944 jul. 6.; J. Klemencic, str. 127–130. so jih že do 11. maja. Takrat je namrec rajonski varstvenik Marko (Anton Hribar iz Zapotoka) sekretarju M. Škrabi poslal seznam krajevnih starešin, ki se ni ohranil.890 Na Igu so za župana oziroma za obcinskega komisarja imenovali Franca Stojca z Iga, clana zelo zavzete belogardisticne družine; njegov brat Ludvik je bil eden izmed Frakljevih »apostolov«. Obcinski tajnik je postal Anton Kozina s Kota, obcinski sluga pa je bil Miha Kraljic iz Matene. Na obcinskem uradu je bila zaposlena tudi administratorka. Takoj so obnovili tudi s Prevodom povezani prehranjevalni urad, pri katerem so delali Anica Benedik, Pavla Mavec in Anton Štrukelj. Z njim so de­loma reševali oskrbo z najnujnejšimi življenjskimi potrebšcinami (špecerija, cigarete itd.). Prek njega je potekala tudi prodaja kmetijskih pridelkov in drv iz podkrimskih vasi v Ljubljano. Notranji vaški odnosi so se zaostrovali tudi v povezavi z oskrbo. Del domobransko usmerjenih vašcanov je zahteval, naj se partizanskim družinam ne da živilskih kart. Svoj zahtevek so utemeljevali s tem, da so vso zimsko obdobje dobivale podporo v denarju in hrani od partizanskih oblasti, sedaj pa naj za kazen malo stradajo.891 Uradne obcinske prostore so uredili v poslopju Kmecke hranilnice in posojilnice. Domobranci so postojanko obdali z žicnimi pregradami, nadzorovali vse vhode oziroma izhode iz vasi in jih obcasno tudi povsem zaprli, da bi preprecili povezavo s partizani in njihovo oskrbo s hrano.892 V obcini Tomišelj je župan postal Jakob Modic - Anzelc, tudi belogardist, ki je bil že med organizatorji vaških straž. Tajnik naj bi bil Franc Skarza, študent, doma z Iga, ki je bil obcinski tajnik že v casu italijanske okupacije.893 Obcinska uprava je bila podrejena domobranski vojaški upravi. Dokoncno podobo je v obeh obcinah dobila šele jeseni 1944, ko jo je prišel urejat okrajni glavar dr. Pavel Mašic po ukazu šefa po­krajinske uprave.894 Po nastanku domobranske postojanke na Igu in obnovitvi obcinske uprave so uredili tudi župnijske zadeve. Vrnila sta se oba župnika, Janez Klemencic na Ig in Jože Murn, ki je prišel šele 4. maja 1944 in prebival na Igu, za Tomišelj. Z njima je prišel tudi kaplan Jakob Mavec, ki je bil vojaški kurat. Z njimi se je mocno povecal domobranski vpliv med vašcani tudi s pomocjo prižnice, spovednice in verskih ozi­roma cerkvenih obredov.895 Vendar to še ni bilo vse. Domobranci so po vaseh organizirali obvešcevalno službo in belogardisticni privrženci so bili organizirano povezani v boju proti narodnoosvo­bodilnemu gibanju. Krajevni starešine so bili hkrati podaljšana roka domobranske 890 Prim. RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 791 – 1944 maj 11.; F 301 – 18/ZA/II/III, str. 1443 – 1944 jul. 4. 891 IZDG, SD F 111 B/I, Vesti – 1944 konec maja. 892 Prim. J. Klemencic, str. 140, 148 sl. 893 RSNZ F 301 – 22/ZA/II/X – Spisek belogardisticnih (domobranskih) likvidatorjev, str. 812 in 813. 894 Tabor 1974, št. 8, str. 197. 895 Prim. J. Klemencic, str. 148–150. propagande in protikomunisticnega boja. Domnevamo lahko, da so v podkrimskih vaseh, posebej tam, kjer so bile postojanke in so bili belogardisticni pristaši številni, obstajala tudi jedra njihove tajne organizacije, Narodne straže, pod vodstvom clanov Slovenske legije, ki so nedvomno bili domobranski aktivisti. Vse od nastanka domobranske postojanke na Barju in še posebej po vzpostavitvi ižanske je podkrimske vasi zajela mocna obojestranska propaganda. Domobranska stran je zanjo proti narodnoosvobodilnemu gibanju in OF uporabljala zlasti pro­tikomunisticna gesla, boj za vero, ohranitev življenja in premoženja slovenskega kmeckega cloveka. Partizane je obdolžila za unicenje slovenskih domov in jim upra-viceno in neupraviceno pripisovala številne poboje. V podkrimskih vaseh so sprva na partizane poskušali valiti tudi krivdo za Frakljeve žrtve. To je deloma spodbila protiakcija barjanskega rajona ob primeru Angele Kumše februarja 1944. Dokoncno so se v tem pogledu nosilci belega terorja v podkrimskih vaseh razkrinkali, ko so za njihove žrtve zacele iz Nemcije prihajati osmrtnice, kot da so umrle na prisilnem delu ali v taborišcih v Nemciji, trupla istih ljudi pa so v maju odkrili in sodno identificirali v grobovih Kozlarjeve gošce.896 V maju 1944, mesecu majskih pobožnosti, so na Igu v propagandno dejavnost vkljucili tudi ižansko župnišce s posvetitvenim obredom družin in prodajo nabožnih slik, za kar so morali placati 400 lir. Posebno široko zasnovana propaganda je v juniju z razširjanjem in prodajo protikomunisticne knjige z naslovom Crne bukve zajela tudi podkrimske vasi.897 V njej so nasprotniki OF pogosto v pretirani in netocni obliki prikazovali dogodke iz NOB in partizanom pripisovali tudi okupatorjeva in svoja grozodejstva ter v njihovo škodo navajali povsem neresnicna dejstva (npr. o ubojih nasprotnikov). Na svoj nacin so se v propagandno dejavnost spušcali tudi domobranci. Preobleceni v partizane so se ponoci javljali ljudem. V teh nocnih pohodih, s katerimi so vznemirjali vašcane, so si pogosto prilašcali živila, zlasti govedo in prašice, javno pa za to dolžili partizane, ki so seveda tudi izvajali prehrambene akcije v podkrimskih vaseh. Med drugim so se ob takih primerih oskrbovali z robo za svojo crnoborzijansko dejavnost. Domobranska zvijaca je uspevala le krajši cas, ker so ljudje prevaro hitro spregledali.898 Prisvajanja je bilo veliko tudi pri aretacijah in hišnih preiskavah v domovih terencev 896 Prim. IZDG F 496/III/6 b – 1944 maj 8.; prim. letake o tem, RSNZ F 301 18/ZA/II/VII, str. 726/8 – 1944 jun. 10.; IZDG F 493/I/1 b – 1944 jul. 20. Žrtve so bili npr. Jakob Mavec iz Bresta, Ivana Škraba, mati Rada Škrabe - Gorazda, in njena hcer Vera iz Crne vasi ter Marija Alic z Ižanske ceste. 897 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1111 – 1944 maj 21.; IZDG F 716/II/1 – 1944 jul. 20.; RSNZ F 301 – 18/ZA/II, str. 726 sl. – 1944 jun. 10. 898 Med ižanskimi domobranci je zacvetela crna borza, ki je dosegla tolikšen obseg, da so Nemci zaradi tega zaprli vec domobrancev npr. Janeza in Jožeta Benka iz Vrbljen ter Jožeta in Franca in aktivistov. Naj navedemo zmernejšo obliko takega dejanja. Ko so domobranci okoli 20. junija 1944 preiskovali dom Ambroževih v Podkraju, so vzeli konja in voz ter nanj naložili še prašica. Gospodarju, ki je prišel po konja in voz, so v postojanki vrnili samo voz in za prašica placali 800 lir.899 Domobranska propaganda je bila vezana tudi na sestanke in javna zborovanja, ki so se jih morali vašcani udeleževati, vendar zaradi tega ni vec prihajalo do sprememb v opredelitvi. Ta je bila že sredi leta 1944 dokoncna.900 Krepitev domobrancev in izvajanje njihove prisile sta vedno bolj omejevala dejavnost OF in narodnoosvobodilnega gibanja na obmocju podkrimskih vasi. Po nemški ofenzivi se je politicno in oblastno-upravno delo TOOF, kjer so seveda obstajali, in vaških zaupnikov socasno z ROOF Barje vrnilo v stari tek. Tudi upravne spremembe, ki so sledile, niso ustvarjale težav, ker je rajonsko obmocje v njih ostalo nespremenjeno. Rajon Barje so že meseca decembra vkljucili v ribniško okrožje, po prvem zasedanju SNOS 19. in 20. februarja 1944 pa so morali na rajonu svoje delo uskladiti z odseki SNOS, ker so tam ukinili upravno komisijo. Zasedanja SNOS se je iz barjanskega rajona udeležil sekretar Matija Škraba, izbran na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kocevju. SNOS je takrat potrdil tudi delo slovenske delegacije na 2. zasedanju AVNOJ in sprejel izjavo o slovenski državi v federativni demokra­ticni Jugoslaviji. Med drugimi odloki je sprejel tudi odlok o razpisu volitev v naro­dnoosvobodilne odbore kot oblastne organe ljudske oblasti,901 vendar v barjanskem rajonu do volitev v narodnoosvobodilne odbore, ki naj bi prevzeli oblastne funkcije, ni prišlo. Proti koncu aprila so jih izvedli le na svobodnem delu ribniškega okrožja. V podkrimskem obmocju tega ni bilo vec mogoce storiti, ker je na Igu takrat že bila domobranska posadka. Na rajonu so že prej sprejeli sklep, da javnih volitev ne bodo izvajali, ker bi s tem javnosti odkrivali lastne kadre. Ukrep, ki so ga ob belem terorju upraviceno sprejeli.902 Obvešcevalec Marko je okrožju porocal, da v rajonu volitev ne morejo izvesti, ker domobranci neprestano, vsak dan sledijo ROOF Barje, tako da se je moral razdeliti v skupine in se seliti iz kraja v kraj.903 Medtem so pod domobranskim pritiskom, njihovimi patruljami in zasedami po Šviglja iz Bresta – RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1111 – 1944 maj 21., str. 1173 – 1944 maj 16.; RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 735 – 1944 maj 14.; prav tam, str. 717 – 1944 maj. 7. 899 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 754 – 1944 jun. 23. 900 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VII, str. 1106 – 1944 april 16., str. 713 sl. – 1944 maj 5. 901 IZDG F 440/I/8 – 1943 dec. 27; M. Mikuž, III, str. 215/19; M. Škraba je bil na spisku clanov SNOS vpisan pod št. 100; vseh izvoljenih clanov je bilo 120. Podatke o Škrabi mi je 7. 3. 1989 posredoval stenograf zasedanja tov. Milan Megušar, za kar se mu prisrcno zahvaljujem. Glej T. Ferenc, Ljud-ska oblast II, str. 57–85. 902 Prim. IZDG F 463/I/1/2 – 1944 marec 15., april 23. in 30.; M. Škraba, pisna izjava 11. marca 1989, str. 2. 903 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII – 1944 april 11. vaseh ter umori terencev in aktivistov pocasi prenehali delovati TOOF, ki so opravljali tudi oblastne in upravne naloge. Vsaj do junija 1944 je prenehal obstajati tudi TOOF v Iški vasi, potem ko so domobranci ubili dva njegova clana (Alojz Rupert, Jakob Kramar). Vsekakor sta v juliju na vsem ozemlju ROOF Barje delovala le še krajevna odbora OF na Golem in v Škrilju. Z njima je bil ROOF Barje v tem casu še tesno povezan, imel skupne sestanke in organiziral mitinge.904 Kakor so po vaseh izginjali krajevni odbori OF, tako so rajonci v njih vzpostavljali zaupnike, tako da je od takrat rajon v vseh podkrimskih vaseh posloval samo še z njimi. Najveckrat so to nalogo opravljale ženske. V Vrbljenah so bili npr. zaupniki pri Grebencevih, na Sarskem je to nalogo do aretacije opravljal Franc Boltežar, v Kremenici pa Garvasovi, dokler Frakelj tega ni preprecil. Na Igu, najvecjem naselju med podkrimskimi vasmi, je bilo vedno po vec zaupnikov. Eden izmed njih je bil v tem casu Alojz Janželj s Kota, ki je prebival na Igu. Socasno z njim je bil zaupnik tudi Stane Zdravje, ki je dobro opravljal nalogo, ceprav je bil bolehen in slaboviden. Rajon ga je z Iga 23. aprila po vec prošnjah odpoklical, ko je že izgubljal živce in je grozila nevar­nost, da ga bodo domobranci odkrili. Do konca avgusta je delal v rajonski ciklostilni tehniki, nato pa je bolan odšel v Belo krajino. Zaupnici na Igu sta bili tudi Alojzija Škraba - Kovaceva mati in hcerka Jožica. Podobno je bilo z Marijo Uršic, hcerkama Marijo in Francko ter sinom Janezom. Za njimi so to nalogo opravljali še Francka in Toncka Šenk, Pavla Hitejc, Marija Rihtaršic, poštna upraviteljica, Pavla Mencej, Minka Comino, Ancka Repar, Hedvika Zalar, Antonija Bolha s hcerjo Milko, Feliks Zdravje s hcerjo Kati, kolar Balant in poštni uslužbenec Franc Cotman, ki so ga domobranci ubili po napadu na Ig. V Iški Loki je bil dolgo casa zaupnik Jože Jere.905 O težavnosti aktivisticnega dela pod domobranskim pritiskom govori primer zaupnika Franca Dolšaka na Golem. Domobranci so ga s pijaco pridobili in izsiljevali, da je izdajal, povezan z domobransko posadko na Igu. Partizani so ga zaradi tega ob-sodili in ustrelili.906 Toda dostop do zaupnikov je bil zaradi domobranskega nadzora po vaseh tudi sicer vedno težji in skoraj nemogoc. Tako je rajon izgubljal povezavo z mrežo zaupnikov in ljudmi nasploh. Tudi župniki kmalu po nastanku ižanske domo­branske postojanke niso mogli vec v celoti opravljati svojih nalog, ker so se le s težavo in ob veliki nevarnosti gibali po ozemlju. Težko je bilo obnavljati mrežo zaupnikov, ki se je trgala zaradi domobranskega terorja in prisile. Vedno vec je bilo aktivistov, ki 904 IZDG F 716/II/1 – 1944 jul. 10. 905 Prim. M. Škraba, Razvojna pot OF; A. Kumše, Pripoved neke dobe; M. Škraba, pisna izjava z dne 11. 3. 1989. 906 IZDG, prav tam – 1944 jul. 31.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 92. Njegova sestra naj bi tedaj izjavila: »Saj sem vedela, da naš France ne bo naredil dobrega konca.« To se je zgodilo že 22. maja 1944 – RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 732 – 1944 maj 24. so bili pripravljeni prevzeti zaupniško dolžnost le pod pogojem, da se bodo rajonci sami oglašali pri njih. Podobno je bilo tudi z mrežo obvešcevalcev, ki jo je imel vodja obvešcevalnega odseka Barje, sam pa nikakor ni mogel obvladovati velikega ozemlja barjanskega rajona.907 Že kmalu po zacetku leta 1944 je postajalo delo barjanskega rajona vedno bolj odgovorno, ker je nanj prehajalo vedno vec politicnih, oblastno-upravnih in propagan­dnih obveznosti. Podkrimske vasi so bile pod vedno vecjim domobranskim nadzorom. Ker se na krimsko-mokrškem obmocju brigade niso zadrževale ves cas, so bili rajonci z varstvenim vodom veckrat tudi edina oborožena sila, ki se je postavila po robu do-mobranski ceti.908 Rajon je moral razreševati tudi razne primere prijav o delovanju in ovaduštvu posameznih nasprotnikov, ki jih je vcasih rodila tudi mašcevalnost. V marcu 1944 je patrulja varstvenega voda na Igu aretirala dva skrivaca, hišna preiskava pri Janezu Juhi na Igu pa je odkrila vojaški material. V Podkraju so aretirali Franca Cibra, ki pa je s poverjeništva pobegnil, ker je stražar zaspal.909 Seveda so tudi rajonci zajeli ali aretirali nasprotne aktiviste ter jih izrocili v postopek pristojnemu partizanskemu vojaškemu sodišcu, vcasih pa tudi neposredno ustrelili. V zacetku marca 1944 so na Igu aretirali Alojza Šteblaja, ker je aktivistom javno oponesel smrt ižanskega župana Merzela in govoril proti ROOF Barje, ter ga predali vojaškemu sodišcu. Istocasno so to storili tudi z zajetima belogardistoma Janezom Zalarjem in Janezom Smoletom, obema iz Kota. Smole se je po partizanski mobilizaciji v casu nemške ofenzive predal, oba sta bila pri domobrancih v Škofljici in se ukvarjala s crno borzo. Vsi trije so bili verjetno obsojeni na prisilno delo, od koder sta Zalar in Smole že konec istega meseca pobegnila. Patrulja rajonskega odbora Barje je prve dni aprila v Crni vasi zajela domo­branca Strleta, ki je prišel domov; tudi njega so predali vojaškemu sodišcu. Prijeli so tudi skrivaca Alojza Pirca iz Matene, ki se je izogibal partizanski mobilizaciji; obsojen je bil na prevzgojo v Beli krajini in na denarno kazen 10.000 lir. V Iški vasi so obsodili na smrt kmeta Travna, ker je pretepel nekega partizana.910 Težišce politicnega dela je pod silo takih razmer moral prevzemati sam rajon, kamor so se že od februarja dalje zatekali aktivisti, ki na terenu niso bili vec varni.911 907 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/VIII, str. 1111 – 1944 maj 21. 908 Prim. RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III, str. 368 – 1944 febr. 6. 909 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 680, 684, 687, 688 – 1944 marec 7., 9., 12., 15. 910 IZDG F 111 A/V, Vesti – 1944 marec 8.; F 111 A/VI, Vesti – 1944 marec 30., april 1. in april 13.; RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III, str. 1135 – 1944 april 6; prav tam, str. 368 – 1944 marec 5 in 6; F 301 – 22/ZA/ IX, str. 680/1 – 1944 marec 7. in 8.; prav tam, str. 774 – 1944 marec 12., F 301 – 22/ZA/IX, str. 742. 911 Februarja 1944 sta se rajonu prikljucila Janez Alic z Ižanske ceste, ki je ušel Fraklju, in Tone Modic. Sredi marca se je rajonu prikljucil Jože Rupert, skojevec, ki je postal rajonski kurir. V aprilu so prišli na rajon Alojz Janželj s Kota, ki je ušel domobrancem, Ivan in Martin Žagar, Janez Mazi in Janez Šuštaršic - Hiti. V tem mesecu se je rajonski tehniki prikljucil Stanko Zdravje. Clani rajona so se morali spušcati v vasi, da so se sestajali z aktivisti, zaupniki in obvešcevalci, ki se niso vec želeli izpostavljati nevarnosti s pisanjem porocil. Sami so morali celo razširjati letake, drugo propagandno gradivo in literaturo OF. Konec meseca aprila, še ne mesec dni po nastanku ižanske postojanke, so bile razmere že takšne, da je rajon obvestil okrožje, da skorajda ne more vec delovati. Ce namrec na ozemlju ni brigad, domobranci patruljirajo dalec v hribovske vasi, ce pa brigade so, takrat v teh vaseh divjajo boji in je dostop v nižinske vasi onemogocen.912 Rajonski odbor OF Barje je postajal trn v peti ižanskih domobrancev. Že v de­cembru 1943 je bil prvi, slucajno zaceti, pogon barjanskih domobrancev na rajon,913 od zacetka leta 1944 pa so domobranske patrulje zavestno sledile rajoncem. Februarja tega leta naj bi Frakelj celo razpisal nagrado za vsakega rajonskega clana. Posledica teh pogonov je bila, da se je moral rajon neprestano seliti in da se je iz nižinskih vasi umikal v hribovske vasi in vse globlje proti Mokrcu. Iz istega vzroka – a tudi zaradi tega, da bi lažje deloval, in ker se je številcno povecal – se je rajon veckrat delil na skupine, ki so delovale na razlicnih delih rajona.914 Po napadu Cankarjeve brigade na ižansko postojanko so v hajko, ki je temu sledila, padli tudi rajonci na Golem. Za krajši cas so se morali umakniti na ozemlje velikolaškega rajona, v Purkace, in so samo ponoci vzdrževali zveze z aktivisti doma.915 Po povratku na svoje ozemlje so se rajonci ponovno razdelili in ena skupina se je iz mokrškega obmocja premaknila na Krim, da bi bila bliže nižinskim vasem.916 Prav to skupino, s katero je bila tudi desetina VDV (OZNE),917 so 7. junija 1944 napadli domobranci iz Podpeci. Patrulja 40 domobrancev se je neopazno približala rajonskemu taboru na le 15 m in vse skupaj mocno presenetila. Razen lastnega življenja niso rešili skoraj nicesar. Po koncani nevarnosti so na zbornem mestu ugotovili, da je manjkal Anton Melik iz Crne vasi in da so domobranci ranili dva pripadnika varnostne službe. Izgubili so skoraj vse orožje in opremo; obžalovali so zlasti izgubo orožja, ker so bili zaradi sovražne nevarnosti in težavnih razmer na terenu zelo dobro oboroženi. Rajonci so izgubili brzostrelko, 8 pušk, pištolo in puškomitraljez. Ostali so brez na­hrbtnikov in osebne opreme, v domobranske roke so prišle tudi torbice z rajonskimi spisi, seznami in boni v vrednosti 3100 lir. Varnostniki so bili ob dva puškomitraljeza, brzostrelko, 4 puške, 3 pištole, vso opremo in torbico z arhivom. Med drugim so 912 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 706 – 1944 april 20. 913 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 70 sl. 914 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/III– 1944 april 4.; prav tam ZA/II/VIII – 1944 april 11. 915 IZDG F 716/I/2 – 1944 maj 3. 916 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/III, str. 1165 – 1944 april 28.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 95 sl. 917 Po sklepu SNOS z dne 13. maja 1944 je Oddelek za zašcito naroda (OZNA) nadomestila dote- danjo VOS (in deloma tudi Vojsko državne varnosti (VDV). domobranci v spisih dobili tudi smrtno obsodbo za Franca Kumšeta, domobranskega aktivista iz Tomišlja. Po opozorilu se je pred partizani umaknil v Ljubljano. Za Antona Melika so pozneje ugotovili, da je bil težje ranjen ter da so ga domobranci zajeli in odpeljali v Kršljanov grad v Notranjih Goricah. Tu je kljub zdravniški oskrbi podlegel rani. Sklepamo, da so ga hoteli domobranci za vsako ceno ohraniti pri življenju, da bi nato od njega pridobili pomembne podatke.918 Po tem napadu se je moral ROOF Barje še hitreje in spretneje izmikati domobran­skemu preganjanju. Tudi druga skupina rajoncev, ki se je junija dalj casa zadrževala na Mokrcu nad Sivimi dolinami, se je morala umikati domobranskim patruljam in se z njimi spopadati. Proti koncu meseca so zaradi tega ponovno prišli h Glavanu v Škrilje, kjer so rajonci veckrat imeli svoj sedež. Domobranci, ki so v nižinskih vaseh že v veliki meri unicili aktivisticno mrežo OF, so težišce gonje prenesli na ROOF Barje. Ko se je ROOF Barje spomladi 1944 organiziral skladno z odseki SNOS, so bile naloge posameznih clanov odbora, ki je imel poleg politicnih tudi oblastno funkcijo, natancneje opredeljene in delo bolje organizirano, kar je bilo ob težavnih razmerah še posebej pomembno. Sekretar, kakor vemo, je bil Matija Škraba, njegov namestnik pa Janez Mazi. Gospodarsko komisijo je vodil Ivan Primc - Jokic ob pomoci Jakoba Podlipca, Anton Škrbec je odgovarjal za socialno skrbstvo, Lojzka Mazi za finance in propa­gando, Alojz Brancelj za red in varnost ter za sodelovanje z operativnimi enotami, socasno pa je vodil tudi rajonsko obvešcevalno službo. Pavla Centa je skrbela za zdravstvene zadeve, prosveto in za SPŽZ, Herman Jankovic - Šolar za šolstvo, Olga Šteblaj pa je vodila ZMS. Martin Žagar je, ko je z delom prenehala rajonska tehnika, prevzel referat za zbiranje podatkov o vojnih zlocinih okupatorja in njegovih pomoc­nikov (tega je pred njim imel Šolar), Francka Žagar je skrbela za vzgojo in kadre ZMS, Angela Mazi pa je vodila gospodarsko in financno administracijo.919 Seveda se je sestava odbora pozneje pocasi spreminjala. Ko je M. Škraba odšel v Crnomelj na politicni tecaj, ga je nadomešcala Pavla Centa. V zacetku julija sta na tecaje odšla Janez Mazi in Francka Žagar, malo pozneje pa na drugo dolžnost Rado Škraba - Gorazd.920 Odhodi posameznih clanov so vedno znova zahtevali notranjo porazdelitev dela po odsekih. Jedro ROOF Barje pa je do konca vojne vseeno ostalo isto. Rajonci so, ne glede na izredno težavne razmere, dovolj uspešno opravljali svoje delo. Posebej skrbno je deloval gospodarski odsek. Uspešno je izvrševal preskrbovalne naloge, skladišcil zaloge hrane pri posameznih zaupnih kmetih ali rajonskih skrivališcih za potrebe operativnih enot 918 RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 373 – 1944 jun. 7.; prav tam, str. 737, 738, 752 – 1944 jun. 10., 13., 19.; IZDG F 716 /II/1 – 1944 jun. pred. 19. 919 IZDG F 716/II/l – 1944 jun. 22. 920 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 91; IZDG F 716/II/l – 1944 jul. 4., 15., 17. in za terence, usmerjal tudi obdelovanje opustelih oziroma neobdelanih polj, ki brez tega ne bi donašala nicesar. Politicno delo je bilo vedno prioriteta odbora kot celote, še posebej, ker je morala pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja marsikdaj tudi usihala. Strah pred domobransko prisilo, ubijanje aktivistov in krepitev domobranstva v podkrimskih vaseh so vplivali na celotno vzdušje in na slabše odzivanje pristašev OF potrebam NOB, ki pa vseeno nikdar niso izgubili zaupanja v OF.921 Še posebej ne, ker so svetovni vojaški dogodki dvigali zaupanje v koncno zmago. Prav ti trenutki so bili odlocilni za politicno delo rajonskega odbora in njegovo odlocitev, da še naprej vztraja na svojem ozemlju. Nasprotno je bilo pri pripadnikih belogardisticnega tabora, kljub domobranskim uspehom v lokalnem prostoru, zaznati znake bojazni, kaj bo z njimi ob koncu vojne, ko bo zlomljena moc nacisticne Nemcije, ceprav so pod vplivom propagande racunali na zahodne, predvsem angleške zaveznike.922 OBDOBJE DOMOBRANSKE PREVLADE V PODKRIMSKIH VASEH Okoli sredine leta 1944 se je zvrstilo mnogo vojaških in politicnih dogodkov, ki so nakazovali bližajoci se konec vojne in z njo zmago zaveznikov. V Italiji so angloameriški zavezniki v zacetku junija osvojili Rim in nato hitreje prodirali proti Padski nižini. V Normandiji so 6. junija, nekaj dni po padcu Rima, zaceli z invazijo in odprli tz. drugo fronto. 15. avgusta so se zahodni zavezniki izkrcali tudi na jugu Francije in že 25. avgu­sta osvobodili Pariz, do sredine septembra pa so dosegli francosko-nemško mejo na odseku od Trierja do Aachna. Rdeca armada je Leningrad rešila nemškega pritiska, v zacetku avgusta dosegla finsko mejo in kmalu je sledilo premirje med SZ in Finsko. Po zacetku druge fronte je sledila ofenziva Rdece armade (RA) v sredini bojne crte in konec julija so ruske cete prodrle do reke Visle, kjer so osvojile varšavsko predmestje Prage. Na južnem delu bojne crte je sledil pritisk RA na Romunijo in Bolgarijo, kamor so enote Rdece armade vdrle v zacetku septembra in je že 16. septembra padla Sofija. 20. oktobra je narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije ob sodelovanju RA osvobodila Beograd.923 Med politicnimi dogodki, ki so vplivali na dogajanje pri nas, moramo poudariti dejansko priznanje narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov in AVNOJ s strani zahodnih zaveznikov ter sporazum, ki sta ga 16. junija na Visu sklenila pred­sednik NKOJ Tito in dr. Ivo Šubašic, predsednik kraljevske jugoslovanske vlade v 921 RSNZ F 301 – 18/ZA/I/III, str. 719 – 1944 maj 26. 922 Lahko bi rekli, kar je dvigalo duh in moralo enim, je slabilo vero v uspeh drugim. RSNZ F 301 – 19/ ZA/I/XI – 1944 maj 13; F 301 –22/ZA/IX– 1944 marec 29., april 1., 6., 17., 23., 30., maj 24.; F 301 – 18/ZA/II/VIII – 1944 april 11., 12., 23. 923 M. Mikuž, Druga svetovna vojna, Ljubljana 1961, str. 113 sl., 116 sl.; Z. Klanjšcek, o.c. Londonu. Do sporazuma je prišlo na željo vseh zaveznikov, zlasti Anglije (Churchill, z njim se je Tito dva meseca pozneje sestal v Italiji). Nova kraljevska jugoslovanska vlada je bila sestavljena iz naprednih demokraticnih ljudi, njena naloga pa je bila pod-pirati boj jugoslovanskih narodov za osvoboditev. Vprašanje ureditve države in kralja naj bi ljudstvo reševalo po osvoboditvi. Kraljevska vlada bo v posebni izjavi priznala vse narodne in demokraticne pridobitve jugoslovanskih narodov, izbojevane v NOB. Dogodek, ki je vlil nove upe, je bil tudi atentat na Hitlerja; pokazal je, da moc nacizma in firerja naglo slabi tudi v sami Nemciji, ki je šla porazu nasproti.924 Z zavezniškim prodorom proti severu Italije je bila povezana tudi ponovna ofenziva NOV in POS na prometne žile, zlasti na železnico Ljubljana–Trst. To ope-racijsko nalogo so dobile enote 18. divizije. Štab divizije je ukazal Levstikovi brigadi, naj se pomakne v vasi na Mokrcu in 3. avgusta prišla na obmocje Krima. Po daljši odsotnosti so se na krimsko-mokrško obmocje spet vrnili partizani. Še iste noci sta 1.in 2. bataljon brigade napadla železniško postajo Preserje in unicila tamkajšnjo domobransko posadko; 3. bataljon je medtem demonstrativno napadel postojanko na Igu in istocasno izvedel preskrbovalno akcijo po nižinskih vaseh.925 Ig je takrat že branila 24. domobranska ceta, ki je 11. julija zamenjala 21. ceto, v kateri so bili pretežno domacini. Sledile so nove oskrbovalne akcije v vasi Jezero in v vaseh okoli Tomišlja.926 Po neuspelem napadu na šmarski tunel v noci s 13. na 14. avgust, v katerem sta sodelo­vali Levstikova in 9. brigada, sta se obe enoti ogorceno borili z Nemci in domobranci, ki so takoj šli v protinapad. Pri domobrancih so sodelovale cete z Iga, Pijave Gorice in Velikih Lašc ter Menicaninov udarni bataljon; brigadne enote so imele v teh bojih vecje izgube. Zlasti 17. in 18. avgusta so bili hudi boji pri Golem, ker naj bi padlo vec partizanov. Med njimi je bil tudi Herman Jankovic - Šolar, ki je delal v odkriti rajonski ciklostilni tehniki.927 Po teh bojih so spet sledile preskrbovalne akcije v Tomišlju in okoliških vaseh, iz katerih so partizani odpeljali veliko živil in mnogo živine. 23. avgusta so enote Levstikove brigade napadle postojanko Barje in izvedle preskrbovalno akcijo po nižinskih vaseh. Takrat so domobranske Vesti objavile »željo« vašcanov, da bi se domobranska postojanka ustanovila tudi v Tomišlju, ker je kraj nezavarovan in zaradi partizanskih preskrbovalnih pohodov veliko pretrpi, ima pa veliko domobrancev v drugih postojankah.928 924 M. Mikuž, NOB IV, str. 138 sl., 157. 925 M. Mikuž, NOB IV, str. 87; Z. Klanjšcek, o.c., S. Petelin - Vojko, o.c., str. 366. 926 Prim. IZDG F 111 B/II, Vesti – 1944 avg. 12. in 14. 927 IZDG F 728 b/III – 1944 jul. 31.; F 723/II/3 – 1944 okt. 27.; RSNZ F 301 – 22/ZA, str. 765 – 1944 avg. 20.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 97. 928 IZDG F 111 B/II – 1944 avg. 23. Podobno še tudi v zacetku septembra, ko trdi, da so v vaseh Matena, Levstikova brigada je kljub nemškim in domobranskim napadom vztrajala na mokrškem obmocju skoraj do konca avgusta. Že v zacetku septembra se je bojevala v Loški dolini, od koder je nato po 18. septembru odšla proti Kolpi. Na obmocje Kurešcka in Golega je takrat iz Loške doline prišla 10. Ljubljanska brigada, ki je zacela napadati železniško progo in 4. ter 5. septembra izvajala velike preskrbovalne akcije pri domobranskih družinah v nižinskih vaseh. Borci naj bi samo 5. septembra cez Rakitno gnali 85 glav goveda.929 17. septembra je l. bataljon Ljubljanske brigade ponovno napadel postojanko na Barju. Pri tem so partizani poškodovali pokriti most cez Išcico in še tri druge mostove. V noci z 19. na 20. september so porušili tudi oba mostova na cesti Ig–Škofljica. Te akcije so spet spremljale preskrbovalne. Na vse to so Nemci in domobranski 1. udarni bataljon odgovorili z vecjo ofenzivno operacijo od 22. septembra naprej na obmocju Škrilje–Golo–Kurešcek–Osredek–Purkace.930 Po vseh teh napadih, zlasti na železniško progo, so Nemci in domobranci prešli v odlocne ofenzivne akcije proti enotam ne le 18. divizije, ampak celotnega 7. kor­pusa. Ta se je nazadnje moral odreci napadom na progo, ki so jo v septembru veckrat bombardirali tudi zavezniki, in se umakniti. Korpus je branil svobodno partizansko ozemlje onstran meje barjanskega rajona oziroma okraja. Od zacetka oktobra 1944 dalje na podkrimskem ozemlju ni bilo vec partizanskih enot; na njem so zagospodo­vali domobranci.931 V tem casu je bilo vsaj deloma še mogoce politicno delovati na obmocju pod-krimskih vasi oziroma barjanskega rajona, ceprav le z velikimi napori in ob vedno vecji nevarnosti za aktiviste in terence narodnoosvobodilnega gibanja. Nevarnost je grozila z dveh strani: neposredno od domobrancev, ki so z neprestanim patruljiranjem nadzorovali rajonsko ozemlje, in od belogardisticnih obvešcevalcev ter ovaduhov, ki so bili razporejeni po vaseh. Omenili smo že, da je težišce vsega politicnega dela v rajonu prešlo na ROOF Barje. Toda v zacetku avgusta tega leta so bile razmere v rajonu takšne, da je bilo razen štirih vasi v hribovitem svetu, ki so bile še dostopne, vse drugo ozemlje pod nadzorom domobrancev.932 Rajon oziroma okraj Barje se je vseeno vklju-cil v tako imenovano tekmovanje zmage, katerega poglavitni cilj je bil do skrajnosti dvigniti borbeno sposobnost in enotnost ter pripraviti vse za koncno zmago. Okraj je tekmoval v najtežjih okolišcinah pod neprestano nevarnostjo domobrancev, ki so iz Brest, Tomišelj, Vrbljene in Strahomer partizani dnevno odpeljali dva do tri vozove žita in precej živine. Ker je obstajala nevarnost, da bodo ljudje stradali, ce bodo partizani s prehranjevalnimi akcijami nadaljevali, naj bi prišla sem še ena ali celo dve ceti. – F 111 B/V – 1944 sept. 6. 929 IZDG F 111 B/III – 1944 sept. 7.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 372 sl. 930 IZDG F 111/III – 1944 sept. 21.; M. Mikuž, NOB IV, str. 292; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 374. 931 Prim. M. Mikuž, NOB IV, str. 60 sl.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 375. 932 RSNZ F 301 – 18/ZA/II/IX – 1944 avg. 7. postojanke izpadali v vasi, vendar je dosegel kar lepe uspehe. V hribovskih vaseh Golo in Škrilje so še vedno delovali TOOF, imeli so redne seje, tam so organizirali celo tri množicna zborovanja, delale so še vse družbene organizacije: SPŽZ, ZMS in pionirska organizacija, ki je imela celo pet sestankov. Posebno skrb so rajonski delavci posvetili propagandni dejavnosti, kar je bilo ob domobranski propagandi nujno potrebno. Še vedno je delala ciklostilna rajonska tehnika – takrat je bila v gozdu Mokro pod Stražo. Vodja tehnike je bil Ivan Žagar, Herman Jakopic - Šolar je sestavljal radijske vesti, tipkal in razmnoževal je Martin Žagar, za hrano pa je skrbela Angela Lešnjak. V tehniki je zacasno delal tudi Stanko Zdravje. Po spopadu enot Levstikove brigade z domobranskim jurišnim bataljonom, ko je padel tudi Šolar in je bil ranjen Martin Žagar, ki je zaradi tega »zahajkal« pisalni stroj, so tehniko preselili v Iško v bližino Šalovega mlina, od koder je dobivala elektriko. Tu je delala le nekaj tednov, nato jo je rajon ukinil, aktiviste v njej pa prikljucil rajonu.933 V tem casu so izdelali pet letakov z okoli 2000 izvodi, izdali 150 izvodov propagandne brošure »Barjanski puntarji«, ki jo je napisal sekretar Škraba, in natisnili vecjo kolicino trosilnih listkov. Posebno skrb so rajonci posvetili obdelovanju opustošenih in opušcenih njiv, pri cemer so pripadniki OF, še posebej mladinci, opravili veliko število prostovoljnih ur. Rajonski odbor je tudi takrat še nekoliko zapolnil mrežo zaupnikov in obvešcevalcev; na novo je postavil 6 zaupnikov in 8 obvešcevalcev. V spopadih so ubili pet sovražnikov, domobranci pa so pobili ali aretirali nekaj aktivistov. Tako so rajonci ustrelili Milana Kirna iz Podpeci934, zajeli so tudi ranjenega do-mobranca, vašcana Jožeta Cibra iz Iške Loke, ki je nato vstopil v partizanske vrste in se bojeval z njimi do osvoboditve.935 V septembru, ko je bil rajonski odbor zopet na Mokrcu nad Sivimi dolinami, so se rajonci uspešno izmaknili domobranski hajki, v kateri so zasledovali enote 18. divizije. Rajon se je premestil v »Colnarico« nad Iško, rajon pa so zapustili Alojz Brancelj in Jože Rupert, ki sta bila dolocena za šolanje v Rusiji, ter Tone Hribar;936 odšli so v operativne enote. V vojno akademijo je nato odšel le Brancelj. Tudi za delo Narodne zašcite (NZ) v barjanskem rajonu ni bilo vec pogojev. Že konec avgusta NZ v podkrimskih vaseh pravzaprav ni vec bilo, ker ni bilo niti TOOF, ki jim je bila NZ kot organ ljudske oblasti podrejena. Na celotnem ozemlju barjan­skega rajona je NZ obstajala le v gorskih vaseh Škrilje in Golo, sicer sta delala le še dva 933 IZDG F 723/II/3 – 1944 okt. 27.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 97. 934 Po mnenju njegovega brata, Staneta Kirna, je bil umor posledica zlocinov Frakljeve skupine (op. O.L.). 935 IZDG F 443/VI/6 – 1944 avg. 4.; F 443/VII/6 a – s.d.; F 443 VII/6 c – 1944 nov. pred. 25.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 98. 936 AKC št. 587/2 – 1944 sept. 16.; M. Škraba, o.c., str. 98. zaupnika in osem obvešcevalcev NZ.937 Po odhodu partizanskih enot so se razmere proti koncu meseca oktobra še poslabšale. NZ je organizirano delala le v Škriljah (sestavljali so jo trije clani), kjer je bil njen nacelnik Alojz Lavric; v celoti sta ostala le še dva zaupnika, eden izmed njiju je bil Ignac Koruza na Golem. Vzrok za to je bilo dejstvo, da so bila zaradi domobrancev vsa druga obmocja v rajonu nedostopna.938 Okrajni nacelnik NZ na Barju je bil Martin Žagar, ki se je z drugimi clani vodstva zadrževal v taboru na Mokrcu, podobno kakor rajonci in nekateri drugi aktivisti. Njegovo porocilo s konca novembra 1944 nedvoumno kaže, da po vaseh ni vec NZ. Vasi barjanskega rajona so obvladovali domobranci barjanskih in sosednjih postojank. Le-ti so neprestano patruljirali in postavljali zasede – takrat že na veliko po gozdovih – tako, da so postali dostopi do vasi povsem nemogoci.939 V takih razmerah je bil zaradi svoje, še vedno vidne dejavnosti, ROOF Barje od julija naprej neprestano na udaru. Tudi nova posadka v ižanski postojanki je vztrajno oteževala in preprecevala njegovo delo, ki je res postajalo vedno težje in vse bolj ne­varno. Nic manjše niso bile težnje domobrancev, da bi clane rajonskega odbora OF zasledili in unicili ali vsaj pregnali z ozemlja, ki so ga sami obvladovali.940 ROOF Barje je moral neprestano in pogosto menjavati kraj bivanja, da se je izmikal domobranskim patruljam in ofenzivnim operacijam. Prav tako se je delil na manjše skupine, ki so delovale z razlicnih krajev. Tako so se rajonci, ki so se v juliju iz Škrilja, kjer so veckrat bivali, umaknili proti Iški, razdelili na tri skupine. Eno skupino, ki so jo sestavljali clani okrajnega gospodarskega odseka, je vodil Ivan Primc - Jokic, druga skupina pod vodstvom Janeza Šuštaršica - Hitija se je zatekla v Iško, kjer je našla zatocišce v Šalovem mlinu; v tretji skupini je bilo jedro odbora s sekretarjem Matijo Škrabo na celu. To se je pozneje zgodilo še veckrat. Njegov položaj se je po odhodu brigad še bistveno poslabšal, med drugim tudi zaradi tega, ker so se trgale niti zaupniške in obvešcevalske mreže. Pri vsem tem je imela najvecji delež ižanska domobranska posadka, najprej 21. in za njo 24. ceta, ki je ostala v postojanki do konca vojne. Prišla je iz Velikih Lašc, sestavljali pa so jo domobranci iz Dobrepolja in Hinj. Na zamenjavo okoli sredine julija 1944 so vplivali razlicni vzroki. Moštvo 21. cete, vecinoma domacini, je postajalo nediscipli­nirano, marsikdo se je vpletel v crno borzo, izgubljali so tudi zaupanje vašcanov; vsi 937 AKC št. 587/2 – 1944 avg. 30.; prim. prav tam – 1944 sept. 5. in 6. 938 AKC št. 587/2 –1944 okt. 26. in nov. 4.; prim. še AKC št. 587/3 – 1944 sept. 22. in 29. ter nov. 5. 939 AKC št. 587/2 – 1944 nov. 24. in nov. 4. 940 Porocilo nacelnika okrožne obvešcevalne izpostave Ribnica je sporocalo nacelniku odseka za notranje zadeve pri SNOS naslednje: »Sovražnik je na rajonu Barje zadnje case nekoliko popustil z nasiljem, ne izpada tako pogosto, kakor prej … Poživilo se je tudi delo politicnih aktivistov. V sovražnih postojankah pa se opaža demoralizacija zaradi zavezniških vojaških uspehov.« – RSNZ F 301 – 18/ZA/I/VII, str. 731 – 1944 jul. 11. so vedeli za poboje Fraklja in njegovih »apostolov«. Zelo neradi so odšli z Iga. Med drugim tudi zato, ker so tako oni kot tudi njihovi sorodniki mislili, da jih pošiljajo na fronto. Menda so morale posredovati celo nemške vojaške oblasti. Po domobranskih Vesteh so domacini (voditelji lokalne bele garde) še nekaj casa po odhodu 21. cete z Iga želeli, da bi se iz Višnje Gore vrnila na Ig. Želje so utemeljevali s tem, da bo ceta, v kateri so domacini, ki poznajo ljudi in ozemlje, ucinkoviteje nastopala proti komu­nistom. Domobranci nove cete ne poznajo ne kraja ne terencev in so se le-ti, ker so svobodneje zadihali, zopet vrgli »na svoje pogubonosno delo«.941 Matija Škraba je domobrance domacine ocenjeval kot slabe borce; za domobran­stvo naj bi se odlocili predvsem zaradi tega, ker so se ustrašili bojev in so racunali, da bodo za žico varneje in ugodneje živeli kakor v gozdu. Ocena nikakor ne velja za vse, ker so bili med njimi tudi Frakljevi likvidatorji, ti pa so bili pripravljeni na vse.942 Trud, tudi posameznikov, ki so prosili za premestitev na Ig, je bil zaman. Le redki domacini so ostali v 24. ceti. Eden izmed njih je bil Anton Martincic z Iga, ki je bil tudi v prejšnji ceti obvešcevalec in likvidator. Poleg njega sta ostala, kolikor vemo, še Ludvik Juha z Iga in Jože Meše z Vrbljen.943 Poveljnik nove cete je bil ob prihodu nadporocnik Karlo Slabe, vendar ga je kmalu zamenjal nadporocnik Stanko Buda, komandir 1. cetnega voda.944 V ceti je bilo pov­precno 160 mož, med njimi en oficir, 15 podoficirjev in 9 desetarjev.945 Protinarodnoosvobodilna dejavnost z novo ceto na Igu ni zastala, vsaj ne za dolgo; nadaljevala jo je z nezmanjšano vnemo, a je nekoliko spremenila nacin boja. Nic vec ni pobijala terencev in aktivistov po Frakljevem vzoru, jih je pa brezobzirno spravljala s poti. Mnoge so ustrelili, ceš da so hoteli pobegniti, druge so na predlog cetnega poveljnika iz Ljubljane pošiljali v nemška taborišca in na prisilno delo.946 Vašcane so zaceli sedaj nadzirati tudi na polju, ker so ugotovili, da jim pri poljskih delih hodijo pomagat terenci, aktivisti (mladinci) in celo partizani.947 Pomnožili so patruljne pohode, z njimi prodirali vse globlje v višinske vasi in obmocje Mokrca, pre­iskovali vasi in kmetije, iskali pristaše OF in aktiviste narodnoosvobodilnega gibanja. Že konec julija so domobranske Vesti z zadovoljstvom ugotavljale, da domobranci na 941 IZDG F 493/I 1 b – 1944 jul. 18.; F 111 B/II – 1944 avg. 23. 942 IZDG F 493/I 1 b – 1944 jul. 18. 943 IZDG F 52/I/9 – 1944 avg.; prav tam – 1945 marec 28. in april 24.; Tabor 1976, št. 1–2, str. 3. 944 Proti Slabetu je prišla na poveljstvo domobrancev anonimna pritožba, prim. IZDG F 52/I/7 – 1944 s.d., vendar pred julijem; F 111 B/II, Vesti – 1944 jul. 20.; ta položaj je imel Buda že pred 10. avgustom – F 52 –1944 avg. 10. 945 Prim. IZDG F 52 – placilni seznam cete za avgust 1944; S. Petelin - Vojko, str. 392. 946 Ta referat je na upravi domobranske politicne policije vodil ing. Marko Bajuk – IZDG F 52 – 1945 jan. 13. 947 IZDG F 111 B/III – 1944 avg. 5. Igu pridno zasledujejo komuniste po hribih. Le-ti sedaj nimajo vec miru, begajo sem in tja, ne morejo do vasi, da bi se pošteno najedli.948 Vse partizane, ki so jih zajeli na svojih pohodih, so ustrelili. Še posebej nacrtno so preganjali terence, clane ROOF. S patruljami in širše zasnovanimi ofenzivnimi pohodi v povezavi z okoliškimi domo­branskimi cetami (Pijava Gorica, Podpec, Borovnica, Velike Lašce) so skoraj povsem pretrgali zveze med rajonom in zaupniki ter obvešcevalci pa tudi vezi z Ljubljano. Onemogocali so oskrbo in zavrli politicno delo in propagando. Pri svojih operacijah se je ceta držala pravila: »zapustiti vasi in ceste, delovati v gozdovih«. Skoraj vsak dan je pregledovala odsek za odsekom svojega obmocja. Ozemlje, ki ga je ceta po odhodu partizanskih brigad obvladovala, je merilo okoli 120 km2 in segalo od podkrimskih vasi, cez krimsko-mokrško hribovje skoraj do konca Želimeljske doline in proti Krvavi peci. Že od konca avgusta se v porocilih z barjanskega rajona neprestano ponavljajo tožbe o nemoci in težavnem položaju. »Stanje je slabo in naši simpatizerji še vedno vsi prestrašeni cakajo, kdaj jih bo sovražnik odpeljal ali ubil; morali bi politicno delati med ljudmi, a to je otežkoceno,« je porocal rajonski nacelnik NZ predzadnji dan avgusta. Naslednjega dne je podobno govorilo tudi rajonsko porocilo. Dodalo pa je še eno obliko boja. Domobranci so propagirali, naj njihovi pristaši pripeljejo svoje zaloge novega žita v postojanki na Barje in Ig, da bi tako onemogocili oskrbo »ko­munistov«. Posebej so jih pozivali v letaku s podobo partizana, ki gloda svojo nogo, in žitnega klasu. Besedilo na letaku se je glasilo: »Od nas ni zrna ne dobiš v roke! Ob lastno kost si brusi – lacni pes – zobe!« V septembru je slika podobna, še posebej so rajonci poudarjali, da ne morejo dobiti podatkov oziroma obvestil. Ponavljali pa so tudi ocene, da se pri domobranskih svojcih cuti padec morale in da jih je strah bližajoce se Rdece armade.949 V zacetku novembra je okrožni odbor Barje porocal notranjsko-ribniškemu okrožju, da postaja delo v rajonu vedno težje, ker sovražnik nadzira vse vasi, tudi hribovske. Vecjih sestankov ni mogoce sklicati. Domobranci ne postavljajo zased po vaseh, ampak po gozdovih.950 V novembru 1944 zasledimo na podkrimskem obmocju še zadnjo preskrbovalno partizansko akcijo. V noci s 13. na 14. november so terenci prišli v Iško vas in Tomišelj ter tam rekvirirali živila. Prišli so med hudim snežnim metežem in trosili tudi propagandni material. Nekaj dni pozneje so v Kremenici vzeli štiri konje.951 Od septembra dalje so bile hajke ižanskih domobrancev proti rajoncem vedno bolj pogoste. Ker se je rajon lahko zadrževal le še v gorskih vaseh in v samem Mokrcu, so njihove patrulje zajele zlasti kraje na tem obmocju. Po vecih premikih se je v novembru 948 IZDG F 111 B/II, Vesti – 1944 jul. 31. 949 AKC št. 587, Situacijska porocila – 1944 avg. 30. in 31., 1944 sept. 8., 16. in 21. 950 IZDG F 727/III/l – 1944 nov. 4. 951 IZDG F 280/IV – 1944 nov. 19. barjanski rajon utaboril nad Kozlovimi stenami. Sem so se 22. novembra 1944 ponoci vrnili rajonci krimske skupine pod Jokicevim vodstvom; s seboj so pripeljali Toneta Šuštaršica - Tavcarja, ki je bil ranjen v spopadu z domobranci blizu Tomišlja. Namesto Primceve skupine so na krimsko obmocje v zatocišce nad Tomišljem in Vrbljenem poslali Toneta Kumšeta - Perlesa in Franca Škrabo - Frenka. Oba sta do osvoboditve vztrajala na tem obmocju, ceprav so jih ižanski domobranci izsledili in leta 1945 za njima pošiljali patrulje; nista pa mogla politicno delati.952 Rajonci so se ponovno razdelili na dve skupini. V centru so ostali Matija Škraba, Pavla Centa, Primc, Podlipec, Lojza Mazi in Alojz Janželj. V drugi skupini, ki je na­šla zatocišce v baraki nekdanje relejne kurirske postaje, pa so bili Janez Mazi, Janez Šuštaršic, Pavla Šteblaj, Angela Mazi, oba Žagarja in Miha Kernc. Domobranci so slutili, da se clani rajonskega odbora OF zadržujejo nekje blizu Kozlovih sten, ker so na svojih pohodih tam našli precej sledov, iz katerih so sklepali, da so terenci pogosto prihajali tja. 28. novembra je sledil domobranski napad na rajonski tabor. Ponoci je zapadel sneg in zjutraj je bila gosta megla. Domobranska patrulja je pri nekem stu­dencu naletela na sled, ki jih je opozorila na navzocnost rajoncev. Domobrance je na tem pohodu vodil bivši turjaški logar in lovec Vid Gradišar iz Drage pri Igu, ki je še februarja skupaj z ženo bil aktivist OF. Domobranci so se pod okriljem megle neopazno približali taboru in že ob prvih strelih je bil v prsi ranjen sekretar Škraba. Nanj naj bi streljal Ludvik Juha, eden izmed ižanskih domobrancev likvidatorjev. Kljub temu so se vsi rajonci rešili po strmem bregu proti Iški, kamor jim domobranci niso sledili, dobili pa so vse gradivo, celoten rajonski arhiv (spise, blagajniško knjigo itd.), ki so ga po pripovedi komandirja Bude domobranci unicili. Dobili so tudi vecjo vsoto lir iz vojnega fonda in vso opremo.953 Tudi iz druge skupine so se rešili vsi clani rajona. Po dogovoru so se zbrali pri Krvavi peci. Zaradi hajke in zaradi ranjenih Škrabe in Podlipca so se odlocili, da bodo zapustili ozemlje barjanskega rajona in se pomaknili globlje v notranjsko-ribniško okrožje. Vodstvo okrožja je že prej opozarjalo rajonce, naj se umaknejo v okrožje, kar so ti zavracali, ker so do osvoboditve želeli ostati na domacem ozemlju. No, takrat so se pred domobranci morali umakniti, zacasno so se prikljucili ribniškemu rajonu in nato prešli na Travno goro.954 V zacetku decembra sta 23. in 24. domobranska ceta – racunali so na možnost, da se bodo rajonci vrnili – spet 952 M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 100 sl.; prim IZDG F 52 – 1945 jan. 13. in april 20. ter 21. 953 Gre za znesek 16.358 lir; zanj sta pozneje M. Škraba in I. Primc zaprosila okrožje, »… da za ta znesek razbremeni rajonski odbor, odsek za prehrano, ker je ta znesek zahajkan«. Okrožje je okraj razbremenilo za celotni znesek 100.000 lir, ki jih je rajon Barje 16. junija in 7. avgusta 1944 dobil kot vojni fond. – IZDG F 728 b/IV – 1944 dec. 18. in 23.; prav tam – 1945 jan. 4.; M. Škraba, Razvojna pot OF, 99 sl.; J. Klemencic, str. 155 sl. 954 M. Škraba, prav tam, str. 100 sl. nacrtno preiskali celotno obmocje Mokrca, kjer so pred tednom unicili tabor ROOF Barje in rajonce pregnali iz rajona. Prodrli so do Krvave peci, Sekiršc in Purkac, vendar niso nic našli.955 Med tem casom so domobranci z ižanske postojanke na svojih patruljnih in drugih pohodih odkrili oziroma zajeli in ubili ali odposlali v Nemcijo tudi mnoge aktiviste in simpatizerje OF in NOV. Že konec julija so ižanski domobranci na patrulji v Iški vasi slucajno naleteli na partizanko Toncko Mazijevo iz Male vasi (Iška). Kopala se je v Iški, ko je prišla domov na obisk. Domobranci so jo obstrelili, ko je poskušala ubežati; ranjeno je nato z rafalom pokoncal Anton Martincic.956 Ob približno istem casu je patrulja, ki je prišla v Škrilje, tam zajela aktivista in terenca Jožeta Glavana z Golega (roj. 1885), pri katerem se je pogosto zadrževal ROOF Barje. Po zaslišanju na Igu, kjer naj bi priznal, da je bil clan rajona, ki se je veckrat mudil v njegovi hiši, je ponoci poskušal uiti iz zapora. Domobranci so ga nato izrocili politicni policiji v Ljubljani. Poveljnik domobranske cete Buda je v spremnem pismu za Glavana, ki ga je oznacil za glavnega organizatorja partizanstva v obeh vaseh ter za fanatika in krvoloka, svetoval, naj ga v interesu vsega domobranstva odstranijo, naj se ne vrne vec domov, saj je nevarnejši od vsakega partizana.957 Ko so se domobranci (z Iga, iz Pijave Gorice, Ljubljane) spopadali z Levstikovo brigado, so 18. avgusta v Škriljah na domu prijeli Karolino Kraljic in Ivanko Centa, po domace Mihelovo in Lovrencovo. Med potjo proti Igu so v kraju Krajcek obe dekleti zverinsko ubili. Pri tem je zanimivo, da je župnik Janez Klemencic, ko so ljudje našli trupli obeh ubitih, v nedeljo, 20. avgusta, s prižnice oznanjal, da so obe ubili partizani, ker naj bi obe kot partizanki hoteli bežati iz boja. Pri obeh umorih naj bi sodelovala Anton Martincic in Stane Bucar iz Hinj, za kar je slednji dobil nagrado in dopust. Takrat so domobranci v vasi pobrali 4 konje in 3 goveda.958 Podobno kot 21. ceta pred njo,je tudi 24. ceta ljudi aretirala po v naprej pripra­vljenih seznamih. Tako so v drugi polovici septembra po vaseh barjanskega rajona pobrali od 40 do 50 ljudi obeh spolov. Okoli 25 so jih odpeljali v Ljubljano, druge so izpustili domov. V istem casu so na Golem, v Škriljah in iz Klade pobrali 12 ljudi. Po navodilu župnika so v Ljubljano odpeljali Marijo Gradišar, Marijo Hribar, Franco Žot, Martina Pangerca in Franca Sivca. Izpustili so Marijo Nucic, Katro Janežic in Lojzo Škulj, drugi pa so bili še naprej zaprti na Igu.959 27. septembra so ižanski domobranci na 955 IZDG F 280/V – 1944 dec. 5. 956 IZDG F 111 B/II, Vesti – 1944 jul. 31. in avg. 5. 957 IZDG F 728 b/III/4 – 1944 jul. 31.; F 52/I/7 – 1944 avg. 2. 958 IZDG F 443/VII/6 a – 1944 sept. 1.; RSNZ F 301 – 22/ZA/IX, str. 762 – 1944 avg. 22.; pisna izjava Franca Škrabe - Frenka. 959 AKC št. 587/2 – Situacijsko porocilo rajonskega nacelnika NZ okrožnemu nacelniku NZ Ribnica: svojem pohodu v Škrilje in na Golo v Škriljah ubili, kakor so porocali »partizanskega organizatorja in zloglasnega terenca Jožeta Purkarta z Golega«. Bil je na delu v Škriljah in ko je zaslišal streljanje, je bežal v vas. Ker se na poziv patrulje ni ustavil, so ga ranili in nato na njivi potolkli. Marko, pooblašcenec rajonske OZNE je pozneje porocal, da sta pri umoru sodelovala Anton Martincic in Ludvik Juha.960 V vecji domobranski akciji proti Mokrcu, v kateri so sodelovale domobranske cete z Iga, Pijave Gorice in Škofljice, in se je zacela 3. oktobra zgodaj zjutraj, so domobranci na Golem odkrili in aretirali vec aktivistov. Skrivali naj bi se na nekem hlevu in skednju. To so bili Albin in Ivana Glavan iz Škrilja, Edvard Ponikvar z Gornjega Golega, Albin Lešnjak, znani partizanski miner, ki je prebival na Dobravici, ter Slavka in Danica Campa. Po daljših zaslišanjih so jih poslali v Nemcijo.961 Teden pozneje so bili ižanski domobranci ponovno na Golem kjer so ženo aktivistu Antona Mavca prislili, kjer so prisilili ženo Marijo, naj jim pokaže pot do terencev. Na koncu so si premislili in.jo odgnali proti Igu.962 21. oktobra so uspeli izselditi tudi moža Antona in ga odgnali na Ig, kjer ga je zasliševal poveljnik Buda. Mavc je priznal, da je bil partizan, mobiliziran in odpušcen zaradi zdravja, ter da se ižanski terenci ob nedeljah veckrat zberejo na Golem, zaradi cesar se je ižanska ceta 5. novembra zopet podala v akcijo. Med potjo so aretirali Pepo Železnikar, aktivistko, in njeni sestri Marijo ter Marjeto. Na Golem so pri partizanski Špelinovi hiši zajeli Ivana Berceta z Iga, pobegnil pa jim je Ignac Koruza.963 12. in 20. novembra so domobranci aretirali nekaj žena v Želimljah, Pijavi Gorici in na Visokem, na Igu naj bi ustrelili Ivanko Hendikman z Visokega.964 25. decembra so domobranci z Iga aretirali Franca Tancka z Gornjega Iga, ki je bil clan TOOF Golo.965 9. januarja 1945 je manjša patrulja v Podkraju prijela aktivista Jožeta Ambroža. Prijavil ga je belogardisticni aktivist Jože Jamnik. Po zaslišanju je poveljnik Buda osebno predlagal, naj ga iz Ljubljane pošljejo v Dachau.966 Zadnji, za katerega vemo, da so ga aretirali domobranci na Igu, je bil Anton Tancek z Iga. Poslali Še 13. decembra 1944 je ceta v moci treh vodov (83 mož) obkolila Iško vas in podrobno pregledala vsa poslopja in prebivalce, ki so še živeli v požgani vasi. Našli niso nic. 960 IZDG F 111 B/III, Vesti – 1944 okt. 10.; RSNZ F 301 – 22/ZA/X, str. 786 – 1944 nov. 24.; AKC št. 587/2 – 1944 sept. konec; RSNZ, pooblašcenec OZNE za Notranjsko okrožje, str. 483 – 1944 dec. 4. 961 IZDG F 280/V – 1944 okt. 4.; F 29/II/l – 1944 okt. 3.; prav tam – 1944 okt. s.d. 962 AKC št. 587/3 – 1944 okt. 10. 963 IZDG F 29/II/2 –1944 okt. 1.; F 280/V – 1944 nov. 5.; prav tam – Operativno porocilo 24. cete – 1944 nov. 11.; AKC št. 587/2 –1944 okt. 26.; AKC št. 587/ 3 – 1944 nov. 5. 964 AKC št. 587/3 – 1944 nov. 12. in 20. 965 IZDG F 727/IV/2 – 1944 dec. 25. 966 Glej zapisnik in spremni dopis ing. Marku Bajuku – IZDG F 280/V – 1945 jan. 9.; F 52/I/7– 1945 jan. 13. so ga v Ljubljano v nadaljnji postopek.967 Po prevladi nad podkrimskimi vasmi so se domobranci na razlicne nacine znašali nad tamkajšnjim prebivalstvom, še posebej nad pristaši OF, za katere so imeli v tem casu že zelo popolne sezname.968 S pomocjo svojih aktivistov in ovaduhov so izvajali rekvizicije in uvedli strog nadzor nad prebivalci, ki so mograli pomagati pri utrjevanju postojanke,in pripravi drv. Poleg tega so nepre­nehoma preverjali pripadnost in ljudi silili na javna zborovanja, proslave in mitinge. Po drugem napadu Cankarjeve brigade na Ig je že 21. ceta uvedla prisilno delo za utrjevanje postojanke. Obvezno delo je s prižnice sredi junija objavil ižanski župnik, udeležiti pa so se ga morali vsi moški do 60. leta starosti.969 S prihodom 24. cete so se utrjevalna dela še stopnjevala vse do pomladi 1945. Cetno poveljstvo, ki ga je vodil nadporocnik Buda, se je z županoma (komisarjema) obcin Ig in Tomišelj dogovorilo, da bo vsaka dnevno prispevala po 30 mož in za vožnje potrebno živino. Gradili so bunkerje, kopali strelne in povezovalne jarke med bunkerji in položaji, razstreljevali skale, ki so ovirale strelno polje in gibanje po jarkih, obmetavali bunkerje z debe­limi plastmi zemlje, podirali drevje okoli položajev, urejali in maskirali položaje za protiletalske strojnice in težke minometalce. V bunkerje in na borbene položaje so napeljali elektriko, jih opremili s pecicami, celotne obrambne položaje pa obdali s tremi kilometri bodece žice. Pri obveznem delu so domobranski pripadniki sodelovali z navdušenjem, nasprotniki pa pod prisilo. Na koncu je Ižanska postojanka postala prava trdnjava s 60 bunkerji, sistemom strelskih jarkov in žicnih ovir. Postojanka je imela telefonsko zvezo z domobranskim štabom prek postojank Pijava Gorica in Škofljica, ki so jo terenci nekajkrat prekinili, ne pa unicili.970 Pozimi, v zacetku leta 1945, so morali prebivalci podkrimskih vasi drva pripra­vljati tudi za Ljubljano. Delo, ki so opravljali pod oboroženim nadzorom do-mobrancev je trajalo do konca februarja, sekali pa so predvsem v dolini Iške.971 Obvezno delo pa ni bila edina oblika domobranske prisile. Ena izmed njih je bila tudi zapora na ižanskih blokih. Sprva je bil nadzor zelo strog, izhod pa dovolili samo s prepustnicami, ki jih je osebno izdajal poveljnik postojanke. Vsak prosilec je moral 967 IZDG F 280/V – 1945 marec 20. 968 V letu 1944/45 so imeli na seznamih 189 terencev, aktivistov in simpatizerjev OF. Prevladovale so ženske, kar je bila znacilnost podkrimskih vasi že od druge polovice leta 1942. Najvec jih je bilo na Igu (62), sledili so Brest (26), Tomišelj (20), Iška vas (18) in Vrbljene (11). Po drugih vaseh jih ni bilo vec kakor 6 ali manj. IZDG F 31/I/1, F 31/V, F 30/III/3, domobranska kartoteka terencev, kartoteka politicne policije. 969 IZDG F 493/I/1 b – 1944 jun. 17. in 30.; RSNZ F 301 – 22/ZA/IX –1944 jun. 26.; F 301 – 18/ZA/ II/X – 1944 jul. 4.; IZDG F 716/II/1 – 1944 jul. 4. 970 Prim. RSNZ F 301 – 21/ZA/V, str. 501 – 1945 jan. 18.; IZDG F 280/V – operativna porocila 24. cete od 24. nov. 1944 do 24. aprila 1945; Tabor 1974, št. 7, str. 163 sl.; št. 8, str. 194 sl. 971 IZDG F 280/V – 1945 jan. 3., 5., 9.–18., febr. 11.–13., 16., 17., 22. in 23. najprej na zaslišanje. Ker je postopek vzel poveljniku prevec casa, so pozneje za izdajo propustnic zahtevali placilo. Vsi imetniki propustnice so bili nato še zelo natancno preverjeni in pregledani na bloku v Crni vasi in na ljubljanskem bloku. Od jeseni 1944, ko so domobranci povsem obvladovali podkrimske vasi, so zaporo na Igu nekoliko sprostili. Veljala je samo ponoci, ko so zaprli vse štiri izhode iz vasi.972 Svojevrsten idejnopoliticni pritisk, ki so ga domobranci uveljavili tudi v Ljubljani in drugje, je bila obvezna navzocnost na domobranskih prireditvah in propagandnih nastopih. Na svojih pohodih so domobranci prirejali mitinge s propagandno vsebino. Govorom in razpecevanju letakov so obicajno sledili še pogovori z vašcani. 18. januarja 1945 je imel tak miting 2. vod ižanske cete na Golem, 2. februarja isti vod v Škriljah, 4. marca ponovno na svojem pohodu v Škrilje in na Golo. 11. marca so priredili vecji zbor v prosvetnem domu v Tomišlju. 8. aprila so morali prebivalci Iga in okoliških vasi prisostvovati proslavi in akademiji ob obletnici nastanka domobranske postojanke v vasi. Sredi aprila so oboroženi domobranci po prvi maši na Igu vse ljudi zadržali pri cerkvi in cetni propagandist je imel propagandni govor, v katerem je »krepko udaril po terencih«.973 Poleg domobranske postojanke je na Igu bilo tudi središce protina­rodnoosvobodilnega idejnopoliticnega delovanja za celo podkrimsko regijo. Vanj so se stekale informacije obvešcevalcev iz vseh strani, tudi iz Želimeljske doline, zlasti pa iz vasi Ig, Vrbljene, Strahomer, Tomišelj in Staje ter drugih severno od Iga ležecih naselij.974 Po vaseh so imeli dobro organizirano mrežo aktivistov in obvešcevalcev, ceprav je Buda, poveljnik ižanske postojanke, njihov obstoj izrecno zanikal. Nenadne hajke, aretacije aktivistov in hitre akcije proti terencem, ki so potekale vse do marca 1945, nedvoumno kažejo, da so bili domobranci hitro in redno obvešcani.975 Vsi so bili hkrati tudi propagandisti, ki so ustno in z letaki širili vesti in belogardisticno misel­nost. Po odhodu rajoncev iz podkrimskih vasi konec novembra 1944 je domobranska propaganda delovala brez ovir. V obdobju od novembra 1944 do konca aprila 1945, ko je bilo domobranska oblast nad podkrimskimi vasmi popolna, je domobranska ceta opravila kar 256 patruljnih pohodov, nekaj vecjih operativnih nalog in vrsto križnih hajk. Patruljni pohodi so bili pogostejši na zacetku domobranske nadvlade v podkrimskih vaseh. V devetnajstih dneh meseca novembra so jih opravili 58, v decembru 49, v zadnjih treh mesecih pa jih je bilo pod 40. Patrulje, namenjene le v podkrimske vasi (npr. Iška vas–Strahomer–Vrbljene ali Iška Loka–Matena–Brest–Tomišelj–Podkraj ali 972 Prim. Tabor 1976, št. 7, str. 167 sl; št. 8, str. 194 sl. 973 IZDG F 280/V – 1945 jan. 28, febr. 2, marec 3 in 11, april 15. 974 Po nekem porocilu naj bi bili najbolj zagreti pripadniki domobrancev prav v zgoraj naštetih vaseh. – RSNZ F 301–22/ZA/X, str. 797 – 1945 maj; F 301 – 21/ZA/VI, str. 755 – 1944 nov. 26. 975 IZDG F 280/V – 1944 dec. 12.; F 52 – 1945 jan. 13.; Tabor 1975, št. 1–2, str. 3. Dobravica–Podgozd–Draga itd.), so ponavadi štele le desetino mož. V zacetku so dnevno v razlicne smeri poslali tudi po štiri take patrulje na dan. Vse patrulje, ki so šle na obmocje hribovitih vasi Golo in Škrilje, ali v dolino Iške, so štele po 30 mož, cel vod ali vec. V zadnjem obdobju so ižanske patrulje zahajale tudi globoko na obmocje Mokrca. Štele so od 40 do 90 mož in bile vse bolj podobne operativnim akcijam,. pogosti pa so bili tudi vecji pohodi, pohodi cele cete in tudi tako imenovane »križne hajke«, v katerih je sodelovalo vec cet.Tako so veckrat precesale celotno mokrško obmocje.976 Na teh pohodih so domobranci odkrivali in unicevali predvsem stare, le redko rabljene partizanske tabore, skladišca orožja in drugega vojaškega materiala. Redko so naleteli na posamezne partizane oziroma manjše partizanske patrulje; v spopadih so posamezni partizani padli, ujete so domobranci ustrelili.977 Podobno se je godilo izdanim aktivistom in simpatizerjem. V decembru so npr. na Golem aretirali Antona Mavca in Janeza Mavca ter ju po zaslišanju na Igu izrocili domobranskemu obvešcevalnemu centru v Ljubljani v nadaljnji postopek. Marca je patrulja 26 mož po obvestilu, da se v Crni vasi skriva terenec, odkrila Antona Modica, clana ROOF Barje in ga »na begu« ustrelila.978 Patrulje so v aprilu 1945 naletele na sled clanov ROOF Barje, ki so ostali na obmocju Krima, in jih ponovno sledili ter postavljali zasede. Na Šešerju so domobranci naleteli celo na njihov tabor, vendar so se pravocasno umaknili in zdržali do konca vojne.979 Patrulje so pregledovale tako posamezne hiše kot tudi cele vasi. Veckrat so preiskali Golo in Škrilje, Iško vas, Iško, Kot in druge vasi; iskali so tudi Matijo Škraba in v januarju pregledali njegovo rojstno hišo v Brestu.980 Ob takih priložnostih so posamezne pripadnike in simpatizerje OF razglasili za terence oziroma komuniste in pobrali vse imetje. Na ta nacin so odgovarjali na partizanske preskrbovalne akcije.981 Prevlado domobrancev v podkrimskih vaseh, lahko povezujemo z vzposatvitvjo domobranskih postojank po celotnem južnem Barju, od Lavrice in Škofljice do Borovnice in Vrhnike. Toda pri obravnavi krimsko-mokrškega obmocja je treba upo­števati še druge trenutke. Po oktobru 1944 se na tem obmocju operativne partizanske enote niso vec zadrževale. Konec novembra se je moralo pred domobranskimi hajkami iz rajona Barje umakniti tudi jedro rajonskega odbora z vecino njegovih clanov. Z njim so odšli vodstveni clani družbenih organizacij in Narodne zašcite pa tudi partijske 976 IZDG F 280/V – glej operacijska porocila 24. domobranske cete; F 280/V – 1944 dec. 5. in 29. ter 30., 1945 febr. 2., marec 13., 18., 27., april 11. 977 Prim IZDG F 280/V – 1944 nov. 27. Poveljnik 24. domobranske cete nadporocnik Buda je trdil, da od prihoda cete na Ig dalje v bojih ni padel nihce – Tabor 1976, št. 1–2, str. 3. 978 IZDG F 280/V – 1944 dec. 25. in 27.; prav tam – 1945 marec 27. 979 IZDG F 280/V – 1945 april 11., 20. in 21.; prim. F 52 – 1945 jan. 13. 980 IZDG F 280/V – 1944 dec. 5. in 13., 1945 febr. 2., 1945 jan. 17. 981 IZDG F 727/III/l – 1944 nov. 4. in skojevske organizacije. Posamezniki, ki so se spomladi leta 1945 skušali vrniti, so v najkrajšem casu postali žrtve domobrancev. Ljubljana, središce OF in narodnoosvo­bodilnega gibanja, je izgubljala svojo prvotno vlogo in pomen. Do tega casa je iz nje v partizane odšla skoraj vsa razpoložljiva živa sila. Prav tako so se že mocno izcrpale tudi materialne osnove, iz katerih je v veliki meri krila potrebe narodnoosvobodilnega boja. Trgale in pretrgale so se tudi mnoge zveze, ki so Ljubljano prek Barja povezovale z vodstvi OF in NOV na svobodnem ozemlju. Iz nje so v pozni jeseni leta 1944 – tudi zavoljo domobranske nevarnosti – odšli še zadnji vodilni kadri OF in KPS. Na pre­hodu v leto 1945 je sledil še vdor domobranske policije v ljubljansko organizacijo OF. Zaprli so veliko število aktivistov, njene zadnje žrtve pa so domobranci muceniško pobili neposredno pred osvoboditvijo na Turjaku.982 Težišce narodnoosvobodilnega gibanja se je preneslo na Rog in v Belo krajino. Krimsko-mokrško obmocje je v za­dnjih mesecih leta 1944 za NOB izgubilo pomen, ki ga je imelo vse do takrat. Ostalo je na obrobju narodnoosvobodilnega dogajanja in se scasoma spremenilo v središce domobranskega boja proti NOB in osvobojenemu ozemlju. Tako barjanska kakor ižanska domobranska postojanka sta imeli pri tem velik pomen. S tem moramo po­vezati izredno krvavo obracunavanje z nasprotniki. Spopadi v podkrimskih vaseh so v tem casu zaceli spominjati na državljansko vojno. Morda s tem lahko povežemo popoln neuspeh zadnjih pozivov k predaji oziroma oklicev pomilostitve tudi pri ižanskih domobrancih. Po predhodnih pozivih vsem, ki so sodelovali v cetniških in domobranskih enotah, naj zapustijo okupatorja in se prikljucijo NOV, je maršal Tito 30. avgusta 1944 ponovno izdal pomilostitveni odlok, ki ga je na njegov predlog izdalo tudi predsedstvo AVNOJ 21. novembra tega leta. Odlok je veljal tudi za slovensko domobranstvo. Vsem, ki so sodelovali v teh enotah in bi se do 15. januarja 1945 prijavili organom ljudske oblasti ali vojaškim oblastem NOV in POJ, je odlok zagotavljal popolno pomilostitev. Izvzeti so bili samo tisti, ki so do izdaje odloka ali ki bodo do 15. januarja izvršili zlocine, kakor so uboj, požig, rop, posilstvo itd. IOOF slovenskega naroda je barjanskim rajoncem vseh okrožij in okrajev, besedilo amnestije poslal s posebno okrožnico že 24. novembra 1944.983 Ker so zaradi domobranskih akcij že nekaj dni po prejemu obvestila, rajonci morali zapustiti svoja okrožja, poziv ni imel skoraj nobenega vpliva. Ne glede na to je informacija vseeno prišla do domobrancev, ki pa se nanjo niso odzvali. Poveljnik Buda je bil celo prepri-can, da bi partizani po predaji najprej likvidirali domobranske oficirje.984 Vsi pozivi iz druge polovice leta 1944 in pozneje, naj se domobranci pridružijo narodnoosvobodilni 982 Prispevki k življenjepisu Nede Geržinic. Zbrala in uredila Ada Krivic, Borec 37 (1985), št. 12, str. 582 sl.; M. Brezovar, Žale v Ljubljani – Prica dogajanj med vojno, Borec 40 (1988), str. 154 sl. 983 IZDG F 690/III – 1944 avg. 30.; F 739/II/1 – 1944 nov. 24. 984 Tabor 1975, št. 1–2, str. 7. vojski Jugoslavije, ki so jo zavezniki že priznali kot del protihitlerjanskega tabora, so bili zaman. Na podlagi teh pozivov so bili po koncani vojni vrnjeni pobegli domobranci vecinoma ustreljeni brez sodne obravnave.985 V casu, ko je bilo na obmocju barjanskega rajona najhuje, so na svobodnem ozemlju v pricakovanju zmage in svobode preurejali in utrjevali oblastne in upravne organe. Ribniško okrožje, kamor je sodil tudi ROOF Barje, so združili z notranjskim okrožjem v notranjsko-ribniško okrožje.986 V okrožno skupšcino so 8. oktobra 1944 izvolili 36 clanov, med katerimi sta bila iz rajona Barje izvoljena Ivan Primc - Jokic in Janez Mazi - Hiti. Že na prvi seji okrožne skupšcine so okrožje razdelili na sedem okrajev in med njimi je bil tudi okraj Barje. V njegovih mejah je bilo vseh 39 vasi bar-janskega rajona, ki jih že poznamo. Okraj Barje naj bi se po predlogu z delom okraja Borovnica (ozemlje nad progo Preserje–Borovnica) in okrajem Velike Lašce združil v en okraj, vendar do tega takrat še ni prišlo in sta oba okraja delovala loceno.987 V okrajni odbor Barje so postavili še sekretarja Matijo Škraba, za clane pa Pavlo Centa, Ivana Primca, Lojzo Mazijevo, Andreja Jamnika, Jožeta Makovca in Olgo Šteblajevo.988 Oba okraja sta se v velikolaški-barjanski okraj združila šele po prihodu barjanskih rajoncev na ribniško ozemlje. Uradno se je to zgodilo na cetrti seji notranjsko-ribni­škega okrožja proti koncu decembra 1944. V novi okrajni odbor so imenovali naslednje clane: sekretar je ostal Matija Škraba, njegov pomocnik je postal Franc Šteblaj, Ivan Primc je vodil odsek ljudske oblasti, Pavla Centa odsek za vojsko in socialno skrbstvo, Cirila Hocevar je odgovarjala za mladinsko organizacijo, propagando in ugotavljanje vojnih zlocinov, Tinca Kovacic za prehrano, za SPŽZ in finance, v odboru pa sta bili še Lojza Mazi in Ivanka Kraljic.989 Toda okrajni odbor OF Velike Lašce-Barje na svojem terenu zaradi domobrancev ni mogel opravljati svojih nalog. Zadrževal se je na ozemlju ribniškega okraja in pomagal tamkajšnjemu odboru pri politicnem delu in propagandi.990 V februarju 1945 je prišlo še do zadnje spremembe v okrajnem od­boru Velike Lašce-Barje. Matija Škraba je odšel na zdravljenje v vas Fara pri Osilnici, po vrnitvi pa so ga imenovali za clana Notranjsko-ribniškega okrožja, kjer je bil do njegove ukinitve leta 1945. Sekretarske posle v okrajnem odboru so poverili Pavli Centa, ki je hkrati odgovarjala za vojsko in socialno skrbstvo ter za SPŽZ. Pomocnik sekretarja je postal Franc Šteblaj, Ivan Primc je vodil gospodarski odsek. Lojza Mazi je 985 Prim. Bela knjiga slovenskega protikomunisticnega upora, USA, str. 289–293. 986 M. Mikuž, IV, str. 218. 987 IZDG F 466/I/1 – 1944 avg. 1. in nov. 26.; F 723/III – 1944 okt. 18., 22. in nov. 13.; F 723/I/1 – 1944 nov. 4.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 381 sl. 988 IZDG F 723/III – 1944 nov. 13. 989 IZDG F 723/III – 1944 dec. 22.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 383. 990 Prim. IZDG F 464/II/4 – 1944 dec. 22., 1945 febr. 20.; F 723/III – 1945 febr. 20.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 383. oskrbovala financne zadeve in je bila hkrati sekretarka SPŽZ v okraju, Cirila Hocevar je vodila propagandne (kolportažne) posle, Albina Petelin je odgovarjala za delo pri ugotavljanju vojnih zlocinov, Tinca Kovacic je skrbela za prehrano, Ivanka Kraljic pa svojih zadolžitev zaradi odsotnosti ni mogla prevzeti.. Poleg njih so v raznih odsekih okrajnega odbora Velike Lašce-Barje delali še naslednji: Angela Mazi je bila administratorka v odseku za prehrano in v blagajni­škem poslovanju, Anton Škrbec je delal v odseku za prehrano, Angela Lešnjak je bila kuharica na okraju. Clani narodne zašcite na okraju so bili Ivan Žagar, Anton Šuštaršic - Tavcar, Jože Šteblaj in Jože Purkat. Na okraju so bili še Ivan Hribar, Vera Škulj in Alojz Janželj; Francka Grebenc in Marija Garbas sta bili na tecaju.991 Kmalu po prihodu barjanskih rajoncev na ribniško ozemlje so del moških clanov prerazporedili v operativne enote. Janez Mazi, Janez Šuštaršic in Martin Žagar iz Iške, vsi borci od leta 1942, ter Anton Kumše iz Vrbljen in Vinko Strle, rajonski obvešcevalec z Iške, so odšli v partizanske enote. Tone Šuštaršic in Ivan Žagar sta odšla na tecaj NZ. Po tecaju je prvi postal nacelnik NZ okrajnega odbora Velike Lašce-Barje, drugi pa je odšel v okrožno nacelstvo NZ. Pozneje so v enote odšli še Alojzij Brancelj, Franc Debevec, Ciril Glavan, Jože Rupert in Ludvik Golob.992 Vse je zajela notranja mo-bilizacija, saj je po hudih bojih z Nemci in domobranci partizanskim enotam konec leta 1944 primanjkovalo borcev.993 Vse do osvoboditve so bile podkrimske vasi in tudi vecji del ozemlja barjanskega rajona brez organizacijske strukture OF, brez ROOF, TOOF in brez zaupnikov. Domobranci so tako rekoc iznicili prej zelo razvejano organizacijsko mrežo. Kolikor je po vaseh še ostalo aktivistov in simpatizerjev OF, ki jih še ni zadela belogardisticna prisila, niso tvegali kakršnekoli vecje dejavnosti. Vzdušje, ki je vladalo na prehodu v leto 1945, dobro oznacuje porocilo okrajnega gospodarskega odseka okrožju. V ospredju je bil problem hrane za vojaške enote in civilne baze. Porocilo v zvezi s tem poudarja, da na obmocju barjanskega rajona ni bilo mogoce dobiti ali odkupiti hrane. V preglednici 8, je priložen je pregled po vaseh, kjer je bila hrana uskladišcena.994 991 IZDG F 724/I/1 – 1945 febr. 24.; F 739/II/11 – 1945 marec 22. 992 IZDG F 727/IV/4 – 1944 dec. 11.; F 724/I/1 –1945 febr. 24., marec 1.; F 739/II/1 –1945 marec 12. in 22. 993 Med moškimi, ki so še ostali doma v podkrimskih vaseh in so bili obvezni mobilizaciji, se omen- jajo konec leta 1944 samo še naslednji: Franc Tancek iz Zg. Iga, ki je živel na Golem, Matevž Golob z Sarskega, Anton Janežic st. in ml. iz Iške, Anton Modic in Stanko Anzelc iz Podkraja, Jože Modic iz Kota, Janez Bezlaj, Alojz Žgajnar in Franc Glavan iz Vrbljen, Matevž Mavec iz Strahomera, Franc Marincic in Ivan Mavec iz Tomišlja, Ivan Lužar iz Bresta ter Stane Župec, Alojz Modic, Jože Šuštaršic, Alojz Kumše in Andrej Žnidaršic iz Iške Loke. – IZDG F 727/IV/2 – 1945 s.d.; F 728 b/ III/4 – s.d. Vseh na seznamu je bilo 107. 994 IZDG F 728 a/II/c – 1945 jan. 16. V tem statisticnem pregledu slede še druge vasi iz okraja Velike Preglednica 8: Kolicine hrane v podkrimskih vaseh (v kg) Krompir Pšenica Koruza Ostala žita Fižol Mast Seno Glav živine Strahomer 3000 1000 - 1000 200 100 10000 5 Ig 25000 10000 5000 5000 2000 5000 40000 50 Staje 5000 2000 1000 1000 300 500 10000 15 Kot 5000 2000 1000 1000 300 510 1000 15 Vrbljene 7000 1000 500 1000 200 100 20000 - Tomišelj 5000 1000 500 1000 100 100 15000 5 Brest 15000 2000 500 2000 300 200 20000 10 Matena 15000 3000 1000 2000 300 300 20000 20 Iška Loka 10000 2000 1000 1000 300 300 10000 10 Te hrane namrec pa ni bilo mogoce porabiti zaradi domobranskih patrulj, ki so delovale na podlagi podatkov dobro organizirane domobranske obvešcevalne službe. Hrano bi bilo mogoce dobiti le, ce bi partizanska vojska unicila domobranski postojanki na Igu in v Velikih Lašcah ali ce bi tesno blokirala obe postojanki. Ker je hrana skrbno skrita, bi jo bilo mogoce dobiti le podnevi, tako da bi bilo slednje prav tako nemogoce.995 Da je bilo delovanje za NOB v podkrimskih vaseh skoraj povsem onemogoceno, kaže tudi usoda partijske in skojevske organizacije na obmocju barjanskega rajona. Še v oktobru 1944 je bilo v rajonu 32 clanov partije, ki so bili povezani v štiri osnovne organizacije. Po odhodu rajoncev se je po novembru istega leta število clanov KPS v rajonu omejilo predvsem na osnovni organizaciji na Golem in v Škrilju,996 v nižinskih, podkrimskih vaseh pa clanov partije skoraj ni bilo. Nekoliko vecje je bilo število sko­jevcev in organiziranih pionirjev. Clani okrajnega komiteta SKOJ so bili v novembru 1944 na terenu, v taboru blizu rajona in so se tudi umaknili hkrati z njim. Delo je bilo že do takrat skoraj nemogoce, propaganda je bila mogoca le še z osebnimi zvezami, ker rajon ni vec imel ciklostilne tehnike. Vseh skojevcev v rajonu Barje je bilo tedaj 40. Clani komiteja so bili Ciril Glavan - Ciro iz Škrilja, sekretar, Olga Šteblaj - Majda z Golega, Ludvik Golob z Golega, Pepca Železnikar - Darinka z Visokega in neka Jelka. Po združitvi okrajev Velike Lašce in Barje je bilo skupno število skojevcev 80 (od tega 45 iz okraja Velike Lašce). Novi okrajni komite so sestavljali Ciril Glavan, sekretar, ki je nato odšel v vojno akademijo, Olga Šteblaj, Ludvik Golob, Pepca Železnikar, Ivan Adamic, Vera Škulj iz Velikega Osolnika, Mimi Garbas, Evstahij Kraljic in Angelcek.997 Lašce - Barje. 995 IZDG F 728 a/II/c – 1945 jan. 16. 996 Prim. L. Golob, Ljudje izpod Mokrca in Kurešcka 1941–1945, Ljubljana 1983, str. 158. 997 IZDG F 737/IV/l, str. 3 – 1944 s.d. Kmalu za tem se je komite precej spremenil. Kot sekretarka je bila omenjena Vera Škulj, clani pa so bili Mimi Garbas, Zofka Strle iz Markovcev, Pepca Železnikar, Evstahij Kraljic, Angelcek in Zalka.998 V januarju 1945 je bilo v okraju Velike Lašce - Barje vseh mladincev 356, orga­niziranih skojevcev pa 73. Na obmocju nekdanjega barjanskega rajona jih je bilo 37, povezani pa so bili v štiri organizacije: Golo (10), Škrilje (10), Želimlje (8) in Iška vas (9). V podkrimskih vaseh so bili skojevci samo v Iški vasi. To so bili: Pavla Tancek, sekretarka, Reza in Toncek Intihar, Francka in Marija Vincosi, Marija Žagar, Marija Grumšic in Toncek Mazi; vsi razen sekretarke so bili skojevci od leta 1943. Od 381 pionirjev v okraju jih je pionirska organizacija zajela le 71.999 Iz teh podatkov je razvidno, da tudi partijska in skojevska organizacija v podkrim­skih vaseh nista mogli bistveno vplivati na dejavnost OF in narodnoosvobodilnega gibanja. Ne glede na to so partizanske družine, skupaj spripadniki in simpatizerji OF, z nezmanjšanim zaupanjem verjeli v zmago NOB. Navezanost na domaci rajon in domotožje po domacih sta v marcu 1945 pripeljali do novih žrtev, ki so med ljudmi v podkrimskih vaseh mocno odmevale. V casu, ko je M. Škraba odšel na zdravljenje in je sekretarske posle opravljala Pavla Centa, je v želji, da bi se barjanski rajonci vrnili na svoje ozemlje, dozorel sklep, naj tja pošljejo izvidniško patruljo, ki bi preucila razmere in porocala o stanju in možnostih vrnitve. V patrulji so bili Ivan Primc - Jokic, Anton Šuštaršic - Tavcar, takrat okrajni nacelnik NZ, Edvard Jakic - Šeškar, kovac na Travi, in Anton Škrbec, clan okrajnega odseka za preskrbo. Na pot so odšli 5. marca 1945. Domobranci na Igu so po obvešcevalcih takoj izvedeli za njihov prihod. Domobranska patrulja, ki sta jo sestavljala dva voda 24. cete in jo je vodil sam poveljnik Buda, je že 9. marca iz smeri Tomišlja, kjer je imel Šuštaršic družino, zacela pregledovati ozemlje proti Krimu. V širokem borbenem razporedu je patrulja dva kilometra pred koto 532 m naletela na Šuštaršica, ki se je zadrževal v svojem gozdu. Šušteršica, ki mu je odpovedala angleška brzostrelka, so domobranci obkolili in potolkli.1000 Pokojnikovo truplo so domobranci »velikodušno« izrocili ženi za pokop, hkrati pa so podrobno preiskali vso domacijo. Samo dan pozneje je patrulja iste cete pod vodstvom porocnika Jeršina nadzoro­vala ozemlje na crti Stražar–Kozlove stene–Mokrec–Škrilje. Blizu Kozlovih sten je naletela na Edvarda Jakica, ki je šel domov na Golo. Na zasliševanju je Jakic povedal, da je bil povezan z Šuštaršicem in da je bil tretji clan patrulje Ivan Primc - Jokic iz Hauptmance. Na poti proti domobranski postojanki na Igu je, po domobranskem 998 IZDG F 737/IV/4 – 1944 dec. 24. 999 Prav tam – 1945 jan. 4.; F 737/IV/l –1945 jan. 4.; L. Golob, o.c., str. 159 sl. 1000 IZDG F 280/V – 1945 marec. 9. porocilu, poskušal pobegniti in so ga pri tem domobranci ustrelili.1001 Povsem drugace je o Jakicevi usodi porocal Matija Škraba, ki je trdil, da so domobranci Jakica zaprli na Igu, ga tam zasliševali in mucili. Po daljšem zaporu naj bi ga šest domobrancev nekega dne zvecer mimogrede pripeljalo v gostilno Reze Erjavec. Lastnica je izja­vila, da so domobranci zvezanega Jakica mucili tako, da so na njem ugašali cigaretne ogorke. Pozno ponoci so Jakica odgnali, s seboj so nosili kramp in lopato. Kmalu so se vrnili brez Jakica, ni pa slišala strelov. Trdila je tudi, da je med domobranci spoznala Ludvika Juha in Ludvika Stojca.1002 M. Škraba je v svojem zapisu trdil, da sta Anton Šuštaršic - Primožev iz Tomišlja in Edvard Jakic odšla na Ižansko zaradi velikega domotožja in brez dovoljenja. To ni bilo res, ker uradni akt govori o patrulji, ki je bila poslana na podkrimsko ozemlje. Anton je bil pri družini le en dan, naslednji dan pa so ga domobranci izsledili in ubili. Tretjega clana patrulje Ivana Primca - Jokica domobranci niso odkrili, ceprav so po Jakicevem zasliševanju vedeli zanj. Glede Antona Škrbca, ki ga uradni akti omenjajo kot cetrtega clana patrulje, ni podatkov. Okrajni odbor OF Velike Lašce-Barje je v marcu poslal novo patruljo, ki naj bi ugotovila, kaj se je zgodilo s prvo. Ta je o usodi vseh treh porocala tako, kakor smo opi­sali.1003 Ivan Primc pa se je šele okoli 20. aprila iz sektorja Barje zopet vrnil na okraj.1004 1001 Prav tam – 1945 marec 10. 1002 M. Škraba, Razvojna pot OF, o.c., str. 106. 1003 IZDG F 723/I/1 – 1945 marec 28.; F 739/II/1 – 1945 marec 28. 1004 RSNZ F 301 – 21/ZA/VII – 1945 april 24. OSVOBODITEV Domobranska prevlada v podkrimskih vaseh, podobno kakor na obmocju krajevne skupnosti Podpec - Preserje,1005 ni bila nikoli mocnejša kakor prav v zadnjih mesecih vojne. Po desetinah milijonov vojnih žrtev, morijah in nacrtnemu unicevanju civilnega prebivalstva v taborišcih smrti in izven njih, bombardiranjih mest in požiganjih vasi in ogromni materialni škodi, ki so jo utrpele tudi podkrimske vasi. Po stanju, kakr­šno je v podkrimskih vaseh zavladalo z domobransko nadvlado, se je namrec zdelo, da vojne še dolgo ne bo konec. Pa vendar so okupatorju, od katerega je bila odvisna tudi domobranska moc, v boju z zavezniki hitro pojemale moci. Težko pricakovana svoboda in z njo konec neznosnega trpljenja podkrimskega prebivalstva so se hitro približevali. Ljudje o dogajanju po svetu v zadnjih mesecih vojne in bojih slovenskih korpusov niso vedeli veliko. Proti koncu leta 1944 so Nemci v Ardenih sicer zaustavili ofenzivo zahodnih zaveznikov in celo sami prodrli globoko na zavezniške položaje, vendar je bil to zadnji uspeh nemškega vojnega stroja. V pomoc zahodnim zavezni­kom je zacela Rdeca armada z zakljucno veliko ofenzivo in 11. februarja 1945 so njene enote prekoracile reko Odro. Že prej, 17. januarja, so osvobodile Varšavo, slab mesec pozneje pa še Budimpešto. V marcu so Rusi prekoracili reko Niesso, 13. aprila zasedli Dunaj in v drugi polovici aprila zaceli napadati Berlin in ga 25. aprila povsem obko­lili. Medtem so zahodni zavezniki skupaj s Francozi konec januarja zravnali fronto v Ardenih, vrgli Nemce nazaj in 15. marca prekoracili Ren ter zaceli prodirati v Nemcijo. V zacetku aprila so prešli v ofenzivo tudi v Apeninih in zaceli hitro zasedati severno Italijo. Zavezniški obroc protifašisticne koalicije okoli Nemcije se je stisnil in nemška vojska se je branila že na svojem, nemškem ozemlju. Konec druge svetovne vojne se je naglo bližal. 25. aprila so se na nemških tleh srecale sovjetske in ameriške enote. 30. aprila je padel München in istega dne je sovjetski vojak razobesil rdeco zastavo na palaci državnega zbora v Berlinu, ki je 2. maja kapituliral. Istega dne se je predala tudi nemška vojska v Italiji. V Italiji so 28. aprila ustrelili Mussolinija, dva dni pozneje pa sta si sama sodila Hitler in njegov propagandni minister Goebbels. 7. maja oziroma v noci na 8. maj so Nemci podpisali kapitulacijo in 9. maja se je druga svetovna vojna formalno koncala. Toda fašizem in nacizem oziroma trojna os je bila zlomljena šele s 1005 S. Petelin - Vojko, o.c., str. 393 sl. porazom Japonske po dveh atomskih bombah 10. avgusta 1945. Konec je bilo tragedije, ki jo je svet preživljal od 1. septembra 1939.1006 V zakljucnih bojih druge svetovne vojne je z osvobajanjem narodnega ozemlja sodelovala tudi Jugoslovanska armada (JA) in v njej slovenske enote 7. in 9. korpusa ter 4. operativne cone. Sredi aprila je JA po hudih bojih in velikih izgubah prebila tako imenovano sremsko fronto v Slavoniji in potiskala nemško vojsko pred seboj proti zahodu. Njena motorizirana 4. armada, ustanovljena 1. marca 1945, v kateri so bili tudi slovenski borci, je ob obali prodirala proti svojemu glavnemu cilju, Trstu. Zadnje dni aprila je prebila nemške obrambne položaje ob stari jugoslovansko-italijanski meji in 1. maja prodrla v Trst, ki so ga ob podpori vstaje v mestu samem že pred njo zasedle enote 9. korpusa. Te so že pred tem osvobodile Gorico in Tržic. 5. maja so v osvobo­jeni Ajdovšcini odposlanci slovenskega naroda izvolili slovensko narodno vlado z Borisom Kidricem na celu. Notranjost slovenskega ozemlja, Dolenjsko, Notranjsko in Gorenjsko, so osvobajale enote 7. korpusa, vkljucene v sestav 4. armade, pri cemer je sodelovala tudi 29. hercegovska divizija. Vojna na slovenskih tleh se je kljub temu koncala šele 15. maja 1945, ko so blizu Topolšcice slovenske partizanske enote prisilile skupino armad generala Alexandra Loehra k predaji, ko se je poskušala prebiti na Koroško.1007 V casu naglo približujocega se konca vojne je šlo tudi domobranstvo z vsemi, ki so stali za njim, svoji usodi naproti. Tajni Narodni odbor (NO), ki je nastal neposredno po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine, je vztrajal pri stari strategiji in svojo po­litiko uravnaval tako kot ob italijanski kapitulaciji. Njegov nacrt je bil, da ob ugodni priliki proti koncu vojne prekine povezavo domobranstva z nemškim okupatorjem in pricaka zahodne zaveznike. A zahodni zavezniki so se pri pri svojem pohodu proti severu izognili sloven-skemu ozemlju, poleg tega so Angleži imeli domobrance po prisegi Hitlerju za svoje sovražnike. Tu lahko najdemo vzroke za poznejšo izrocitev domobrancev, ujetnikov iz Vetrinja, partizanom. Nic ni pomagalo, da se je Narodni odbor po novem letu 1945 pospešeno pripravljal na konec vojne. Že januarja je sprejel odlok o ustanovitvi slovenske narodne vojske, v katero naj se bi vkljucili domobranci in vse druge slovenske ilegalne enote. Slovenska narodna vojska naj bi s tem odlokom postala sestavni del jugoslovanske kraljeve voj­ske v domovini in se ob primernem trenutku uprla okupatorju. V povezavi s tem so 1006 Prim. M. Mikuž, NOB V, str. 5 sl; isti, Druga svetovna vojna, Ljubljana 1961, str. 120 sl.; Z. Klanj- šcek, NOV, str. 970 sl.; V. Strugar, Jugoslavija 1941 do 1945, Ljubljana 1980. 1007 M. Mikuž, NOB V, str. 251; S. Petelin - Vojko, Med Triglavom in Trstom, Ljubljana 1963/64. domobranske enote verjetno pripravljale zaloge streliva.1008 Ko so konec aprila svet obšle novice o Mussolinijevi in kmalu nato tudi o Hitlerjevi smrti, je Narodni odbor sklepal, da je prišel cas za nastop. 2. maja zvecer so na Taboru v Ljubljani izvolili pred­sedstvo narodnega predstavništva, na vsem slovenskem ozemlju razglasili narodno državo Slovenijo kot sestavni del federativno in demokraticno urejene kraljevine Jugoslavije. Narodni odbor je postal vlada te države. Slovenska narodna vojska kot sestavni del jugoslovanske kraljevske vojske v domovini naj bi prevzela skrb za red in mir ter za varstvo slovenskih meja. 3. maja so vse to s posebnim razglasom sporocili javnosti in pozvali partizansko vojsko, naj se prikljuci slovenski narodni vojski. Dan pozneje se je moral general Rupnik odreci svojemu položaju in se je nato že 5. maja umaknil na Koroško. Takrat so Nemci prikljucili Gorenjsko Ljubljanski pokrajini.1009 Poskus Narodnega odbora je spodletel, saj so socasno s porazom nemške naci­sticne armade poraz doživeli tudi domobranci in politicne protipartizanske sile. Z odlocnimi nastopi 4. armade in 7. korpusa so se njegovi nacrti razblinili kakor milni mehurcki. Zdi se, da so bile domobranske enote slabo seznanjene z resnostjo dogajanja na frontah in s svojim položajem doma. Tudi z ižansko domobransko ceto je bilo tako. Celo poveljnik cete nadporocnik Buda je bolj slutil, kakor vedel, kaj se dogaja. Vedel je sicer, da se položaj zaostruje, ker je že v aprilu neuradno izvedel, da ob morju mocna oklopna enota (4. armada) prodira proti zahodu. Podobno kot mnogi drugi domo­branski oficirji v enotah, je bil zaskrbljen, a iz organizacijskega štaba ni bilo nikakršnih navodil. Prav tako ni slutil, da je nemški razkroj tako blizu, zato je prihod partizanov v podkrimske vasi domobrance presenetil. Z naglico so se umaknili v Ljubljano in od tam 8. maja ponoci naprej proti Ljubelju in na Koroško.1010 Z domobranci so se na poti begunstva znašli tudi številni najbolj izpostavljeni belogardisticni pripadniki iz podkrimskih vasi. Odšle so celotne družine. Enote 7. korpusa, ki so 4. armadi pri prodoru služile kot desna pobocnica, so hitro osvobajale Dolenjsko. 10. Ljubljanska brigada je od Velikih Lašc šla cez Turjak in Golo proti Igu, od koder so se domobranci, kakor receno, umaknili. Istocasno je 29. hercegovska divizija osvobajala Notranjsko in 5. maja prišla na Vrhniko. Njena 13. brigada se je iz Rakitne spustila v Borovnico in brez boja prišla v podkrimske vasi. Mnogo težja je bila naloga 8. Levstikove brigade, ki se je na svoji poti prek Pijave Gorice proti Ljubljani spopadla z nemško in domobransko obrambo Ljubljane na liniji Babna Gorica–Lavrica–Sela–Orle–Dobrunje. V hudih bojih 7. in 8. maja, v katerih je prvi dan sodelovala tudi 4. Gubceva brigada, je zlomila sovražnikov odpor in 9. maja vkorakala 1008 Tabor 1975, št. 7–8, str. 166. 1009 M. Mikuž, NOB V, str. 47 sl., 73 sl. 77 sl., 83 sl.; prim. B. Mlakar, General Rupnik in slovensko domobranstvo, ZC 35 (1981), str. 301 sl. 1010 Tabor 1977, št. 4–5, str. 103 sl. v Ljubljano. Neposredno ob zori svobode je imela veliko mrtvih in ranjenih borcev. Tudi domobranci so na »lojtrnikih« skozi Ljubljano vozili svoje padle na ljubljansko pokopališce. Domobranci so še zadnji dan iz Ljubljane poslali mocno patruljo vse do Bresta in Matene in še bliže Krimu, a jih je bataljon 9. brigade, ki je bil na Igu, zavrnil in nagnal nazaj proti Ljubljani. Prav tako so deli 9. brigade pri Lavrici zavrnili mocnejšo domobransko kolono, ki je šla na pomoc svojim na Orlah in na Sele. Na povelje, ki je bilo izdano že istega dne zvecer, so se Nemci in domobranci zaceli umikati prek Gorenjske na Koroško, kjer so Angleži slednje zajeli, razorožili in zaprli pod stražo v Vetrinju. Brigade 18. divizije, v katerih so bili tudi borci iz pod-krimskih vasi, so 9. maja vkorakale v svobodno Ljubljano. Sem so prek Loške doline (Iga vas–Cerknica–Vrhnika) iznad Cabra istega dne prišli tudi clani ROOF Barje.1011 Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilno gibanje sta slavila zmago in zacelo se je novo obdobje slovenske zgodovine. 1011 M. Mikuž, NOB V, str. 10 sl., 33 sl. 36 sl.; S. Petelin - Vojko, o.c., str. 394 sl.; Z. Klanjšcek, NOV, str. 970 sl.; M. Škraba, Razvojna pot OF, str. 107 sl.; V. Kiauta, Na bojni crti Osemnajste (Zgodovinski oris 18. divizije NOV in POJ), Ljubljana 1969. ZAKLJUCNA BESEDA V narodnoosvobodilni boj vpete podkrimske vasi so bile ob koncu vojne zelo prizadete, posamezne pa tudi povsem unicene. Popolnoma požgane, deloma zbombardirane in neposeljene so bile Ustje, Gornji Ig in Dobravica, skoraj v celoti pa so italijanski okupa­torji požgali Iško vas (od 110 so zgorele kar 103 hiše z gospodarskimi poslopji), v veliki meri je pogorela tudi Iška (13 hiš), v Dragi, Kremenici in na Igu so plameni unicili po vec hiš z gospodarskimi poslopji, le v tomišeljski obcini so se kmetje z redkimi izjemami (npr. Anzelceva in Šuštaršiceva hiša) izognile rdecemu petelinu. V avgustu oziroma v septembru 1945 je bilo v Iški vasi, Iški, na Gornjem Igu in v Ustju vsega skupaj le 72 domacij z 243 stalnimi prebivalci (v Iški vasi 177, Iški 45 in na Gornjem Igu 21).1012 V vojni vihri so bile unicene ali vsaj poškodovane tudi mnoge javne zgradbe; de­loma so to storili okupatorji, deloma tudi partizani iz strateških vzrokov. Popolnoma je bilo uniceno šolsko poslopje v Tomišlju, v osnovni šoli na Igu je bila pokoncana vsa šolska oprema; v Iški vasi so šolo spremenili v utrjeno vojaško postojanko in opremo razdejali. Prizadeti sta bili poslopji prosvetnega doma na Igu in katoliškega prosvetnega doma v Tomišlju. Mocno je bil poškodovan Palmetov ižanski grad, povsem požgan pa gradic v Brestu. Izginile so knjižnice, ki so bile v teh poslopjih, razneseni in požgani so bili arhivi ter povsem uniceni gledališki odri in njihova oprema v kulturnih in prosvetnih domovih ter šolskih poslopjih.1013 Pred vašcani podkrimskih vasi, med katerimi je Ig enajstkrat v 4 letih vojne menjal gospodarja, je bila obnova domov in vasi, ki je od njih zahtevala mnogo naporov in sredstev ne glede na podporo oblasti, ki so je bili deležni. Zaradi v bojih in internacijah padlih in umrlih, zaradi okupatorskega in domobranskega terorja a tudi od partizanov ubitih in zaradi dela iz Vetrinja vrnjenih in nato usmrcenih domobrancev (mladoletne izpod 17 let in s krvjo neomadeževane so izpustili, ce ne takoj pa po prestani kazni) se je mocno zmanjšalo prebivalstvo podkrimskih vasi; zdesetkano je bilo zlasti soraz­merno mlado moško prebivalstvo. Skoraj ni bilo partizanske družine, ki ne bi izgubila enega ali vec svojih clanov. Posamezne družine so bile med osvobodilnim bojem unicene ali pa so izgubile ve-cino svojih clanov. Ukmarjevo družino iz Matene so skoraj v celoti pobili, postala je 1012 IZDG F 716/II/1; ZB Iška vas – Podatki o številu prebivalcev konec avgusta 1945, 12. sept. 1945. 1013 IZDG F 739/II/1-7 – 7. 4. 1945 (porocilo Pavle Centa). predvsem žrtev domobranskega terorja in Petra Skalarja. Grebenceva enajstclanska družina iz Vrbljen je bila povsem raztepena. Dva sinova, borca, sta bila ustreljena v Lapušni dolini, oceta in dve hceri so ubili Skalarjevi »apostoli«, dva sinova in hci so se umaknili v NOV, kjer je Ivan padel, mati in hci Pavla sta bili v nemški internaciji, najmlajši sin, še otrok, pa je bil pri tujih (domobranskih) ljudeh. Pri Brancljevih iz Podkraja (Tomišelj) so oce, mati in hci padli kot žrtve Crne roke, trije sinovi in druga hci pa so bili v NOV. V Iški vasi je Šivceva družina - Jernejeva izgubila tri clane v partizanih; Žagarjeva družina - Malnarjeva je bila še bolj prizadeta. Franca Žagarja so okupatorji ustrelili v Lapušni dolini, mater Marijo in sestro so ubili domobranci, ostali bratje, Martin, Janez in Anton, ki je padel leta 1942, so bili v partizanih. Iz Iške je bila Mazijeva družina: mater Marjano in hcer Antonijo so ubili domobranci, v partizanih sta bila dva sinova (Janez je padel) in hci Angela. In še bi lahko naštevali.1014 Po podatkih iz seznamov v prilogah, ki verjetno kljub vsej pazljivosti niso popolni, je v obravnavanih podkrimskih vaseh med osvobodilnim bojem izgubilo življenje 440 (in vec) ljudi; po krajevnih skupnostih so bili razdeljeni: Ig – 170, Tomišelj – 160 in Iška vas – 100.1015 Poleg tega je ob koncu vojne hkrati z domobranci iz podkrimskih vasi zbežalo kar precejšnje število civilnega prebivalstva. Med njimi so bili clani domo­branskih družin in belogardisticni aktivisti, ki so delali za domobrance, ter vsi, ki so se cutili krive ali ogrožene in so se zaradi tega umaknili. Kakor so med osvobodilnim bojem padle oziroma bile pobite in raztepene cele partizanske družine, tako so takrat posamezne domobranske družine z vsemi clani odšle na »beg« v tujino. To so bile npr. družina Neže Platnarjeve in Jožeta Škulja iz Iške vasi ali Filipa Poznarja, Mohorja Kusa in Martina Avanze z Iga. Civilnih beguncev iz podkrimskih vasi je bilo po naših podatkih, ne glede na tiste, ki so se nato vrnili domov, blizu 170.1016 Sem štejemo seveda tudi manjše število domobrancev iz podkrimskih vasi, ki se jim je na kakršenkoli nacin že posrecilo ostati v tujini. Kot posledica vsega tega je število prebivalstva na obravnavanem obmocju, ki ga je bilo pred zacetkom vojne približno 3250,1017 mocno 1014 Glej priloge: A. Kumše, Pripoved neke dobe. Spomini borke iz Tomišlja, Ljubljana 1989, str. 122. 1015 Glej priloge in tabelo ob njih. Prim. tudi precej nižje številke v SŠM F 185/21 – Iz šolske kronike Ig in Iz šolske kronike Iška vas. 1016 SŠM F 185/21 – Iz šolske kronike Ig, str. 24; ZB Iška vas – Podatki za osebe, ki so pobegnile; ZB Ig – Spisek belogardistov in domobrancev; KLO in OOF Iška vas – Seznam pobeglih pred našo vojsko, 12. 8. 1946; prav tam – Seznam pobeglih, 10. 7. 1946; prav tam – Seznam pobeglih, ki so umrli 9. 7. 1946; IZDG 6686/4 zvezek (Taborišcni arhiv prica, 4. zvezek. Dokument VII, Buenos Aires 1975, str. 242–246, 261–262). 1017 Prim. Krajevni leksikon dravke banovine 2, Ljubljana 1971. padlo; leta 1948 je bilo prebivalcev 2558.1018 Med štiriletno vojno in neposredno po njej je število ljudi upadlo za kar 21,2 % ali za vec kot petino. Ko se je zakljucil cas neposredne obnove in je življenje bolj ali manj normalno steklo, so v petdesetih letih podkrimske vasi zacele pocasi napredovati. Celoten razvoj je v naslednjih štiridesetih letih do danes pripeljal do deagrarizacije podkrimskega prebivalstva in do pospešene urbanizacije naselij. Enega izmed zacetnih vzrokov teh sprememb lahko najdemo v obnovljenem kmetijstvu, ki se je zaradi bližine narašcajocega ljubljanskega trga intenziviralo. Marsikateremu kmetu je bila pri tem prva spodbuda agrarna reforma, ki je npr. v Iški vasi 37 agrarnim interesentom prinesla manjše površine obdelovalne zemlje in gozda.1019 Del tega zemljiškega fonda je nastal tudi z zaplembo premoženja beguncev in pripadnikov domobrancev. Z mo-dernizacijo kmeckega obrata in kmetijsko mehanizacijo se je ob manjši delovni sili bistveno povecal donos, ponovno je porasla živinoreja in obcasno tudi izraba gozda. Na zgoraj omenjeni razvoj in spremembe so vplivali povecani cestni promet in boljše prometne poti, ki so podkrimskim ljudem omogocale lažje povezave s svetom in z njimi zaposlovanje izven kraja bivanja, nato pa tudi s tem povezano zaposlovanje v neagrarnih dejavnostih, kar je omogocala tudi nastajajoca lokalna industrija in nove obrtne panoge. Tu je na prvem mestu kovinska industrija na Igu, ki se je naslonila na že nekoliko uveljavljeno tradicijo in ki zaposluje kar lepo število domacih delavcev. Poleg nje se je v Vrbljenah razvil tekstilni obrat Dinosa, na Igu še »mizarstvo« in gradbišcna baza gradbenega podjetja Univerzal. Uveljavilo se je tudi vec novih obrtnih panog, kot npr. elektroinstalacije, avtokleparstvo, pecarstvo (namesto opekarne) in prevozništvo. Zrasli so novi poljedelski obrati: posestvo Brest, kmetijska zadruga, obrat ljubljanskih mlekarn – Mercator. V Dobravici in Dragi sta zrasli vzgojno-varstvena organizacija in Zavod za varstvo in delovno usposabljanje. Razvoj lokalne industrije je bil najmocnejši na Igu. Gospodarska rast je kljub manjši nataliteti omogocala obcutno povecanje prebivalstva. Leta 1953, neposredno po obnovi, so imele obravnavane vasi 2689 prebivalcev, ob štetju leta 1961 že 2903, deset let pozneje 3044, leta 1981 pa je število prebivalcev preseglo predvojnega (3309).1020 Vzporedno z narašcanjem prebivalstva je v podkrimskih vaseh upadal odstotek kmetov. Še leta 1953 je bilo v podkrimskem svetu 60,77 % agrarnega prebivalstva. Že leta 1961 je njihov delež padel na 41,61 % in deset let pozneje na 24,93 %. Po podatkih, ki jih je zbrala A. Kumšetova, je bilo v vseh štirih tomišeljskih vaseh leta 1945 172 družin, leta 1986 pa že 267 družin z 881 clani.1021 1018 M. Orožen Adamic, Prebivalstvo, poselitev in promet na Ljubljanskem barju, GV 24 (1985), str. 25. 1019 ZB Iška vas – Seznam površin dodeljenih z agrarno reformo. 1020 M. Orožen Adamic, prav tam. 1021 A. Kumše, NOB v obcini Tomišelj, o.c.; prim. ista, Pripoved neke dobe, str. 123. Po štetju iz leta 1981 je bilo stanje v vseh treh obravnavanih krajevnih skupnostih tako, kot prikazuje preglednica 9.1022 Preglednica 9: Stanje prebivalstva po štetju leta 1981 KS Prebivalstvo Gospodinjstva Ig 1988 596 Iška vas 409 123 Tomišelj 888 267 3285 (s Sarskim 3309) 986 Po tem letu so glede na prikazano stanje nastajale manjše razlike, ki pa za našo ugo­tovitev niso pomembne.1023 Ker je bilo skupno število gospodinjstev v obravnavanih vaseh pred vojno 673 (Ig 342, Tomišelj 197 in Iška vas 134), se je število družin do leta 1981 povecalo za 313 in sicer v KS Ig za 254, v KS Tomišelj za 70, v KS Iška vas pa se je število znižalo za 123. Opisani razvoj je odlocilno vplival na urbanizacijo nekdanjih kmeckih naselij. Po vaseh so rasle enodružinske hiše, in na novo zgrajeni kmecki domovi. Urbanizacija je pogosto potekala nenadzorovano in na crno spreminjala podobo obravnavanih pod-krimskih vasi. K temu so prispevale moderno grajene nove javne zgradbe, tovarniški objekti, stanovanjski bloki in kulturni domovi. Konec osemdesetih let so podkrimske vasi postale predmestje Ljubljane. Bistveno pocasneje so se spreminjali odnosi med ljudmi, ki jih je razdvajala med vojno prelita kri. Prav tako, se še niso pomirila stara rivalstva med posameznimi va­smi. Vse to so dolgotrajni procesi v zgodovinskem razvoju. Rane so se sicer zacelile, toda brazgotine so ostale. Izginjale bodo morda hkrati z njihovimi nosilci. Casu je treba dati cas! 1022 Za vse statisticne podatke: Popis stanovništva 1953, knj. 15, Beograd 1961; Popis stanovništva 1961, knj. 15, Beograd 1961; Prebivalstvo, popis 1971, Beograd 1973; Prebivalstvo, popis 1981, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana; M. Orožen Adamic, o.c., str. 79 sl. 1023 Tri leta pozneje je bilo stanje naslednje: vseh prebivalcev je bilo 3210, število gospodinjstev pa 968. Najvecja sprememba je bila v Tomišlju, kjer je leta 1986 bilo v 267 gospodinjstvih 881 prebivalcev. Priloge Brez prilog, ki vsebujejo sezname ljudi, ki so se tako ali drugace vkljucevali v štirile­tno dogajanje narodnoosvobodilnega boja v podkrimskih vaseh, podoba, prikazana v knjigi, ne bi bila popolna. Seznami po zaporedju navajajo aktiviste in terence Osvobodilne fronte, borce narodnoosvobodilne vojske, internirance, pripadnike vaških straž in domobrance, žrtve okupatorjevega terorja ter od partizanov in do-mobrancev ustreljenih vašcanov. Seznamom partizanskih borcev, internirancev in vaških stražarjev ter domobrancev so dodani še seznami padlih oziroma umrlih. Tako sestavljeni seznami so za celovito podobo dogajanja pomembni, ker je usoda v mnogih primerih premetavala iste ljudi na razlicne poti tudi po dvakrat. Skupni pregled daje na koncu seznamov priložena preglednica. Seznami so nastajali na osnovi virov NOB, okupatorjevih in belogardisticnih fondov. Pomembni so bili seznami aktivistov, borcev in žrtev terorja, ki so jih sestavile in jih hranijo lokalne organizacije Zveze borcev na Igu in v Iški vasi. Tako sestavljene sezname smo pre­verjali na številnih sestankih za vsako izmed treh krajevnih skupnosti posebej. Na njih so sodelovali aktivisti in borci ter clani lokalnih družbenih organizacij; vsem za sodelovanje in prispevek prisrcna zahvala. Brez tako zastavljenega dela seznami ne bi bili takšni, kakršni so. Delo na teh sestankih je pokazalo, da kljub vsej pazljivosti seznami verjetno še vedno niso popolni in prav tako obstaja možnost, da so v njih napake. Za oboje se že vnaprej opravicujemo, hkrati pa prosimo bralce, naj o svojih ugotovitvah obvestijo ali avtorja ali organizacijo ZB v Iški vasi in na Igu. SEZNAM PRIPADNIKOV, AKTIVISTOV IN TERENCEV OF KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Balant, Anton, kolar, po kapitulaciji Italije aktivist OF, zaupnik še po 23. 4. 1944. Berce, Janez, roj. 28. 12. 1905, delavec, Ig 29; aktivist, bil pri partizanih, zacasno odpušcen zaradi bolezni (položaj 14. 3. 1944), ubili so ga domobranci v vasi Golo. Bolha, Antonija - Majnikova, Ig; zaupnica OF še po 23. 4. 1944, DMB jo imeli na sumu, da je partizanska kurirka. Bolha, Anton - Majnikov, roj. 12. 1. 1892, Martin + Elizabeta Jere, kmet, Ig 54; kot terenec je imel zveze s partizani, se javno navduševal za KPS in trosil komunisticne letake, bil interniran, pod domobranci aretiran 22. 9. 1944 in bil izpušcen 9. 10. 1944. Bolha, Franc - Majnikov, roj. 22. 9. 1929, posestniški sin, Anton + Antonija Zalar, Ig 54; trosil letake, pomagal partizanom, aretiran 22. 9. 1944 in izpušcen 9. 10. 1944. Bolha, Ivana - Bovhcova, 23 let, aktivistka OF, zarocenka partizana Jožeta Tancka iz Vrbljen, kuhala partizanski enoti na Igu, DMB (Frakelj) jo aretirali in ustrelili 7. 2. 1944 zjutraj za zidom ižanskega pokopališca. Bolha, Janez, roj. 16. 12. 1914, Ig 52, terenec in aktivist, domobranci so ga aretirali 13. 4. 1944 in zaprli v Ljubljani. Bolha, Toncek, aktivist OF. Brežic, Anton, Ig; imel je zveze z Dakijevo udarno ceto v Zapotoku. Brezovnik, Franc, Ig; roj. 14. 9. 1897, Franc + Marija Hauptman, bil v internaciji, bil je blagajnik OF odbora na Igu. Ciber, Jože, Jakob + Marija Jankovic, Ig 106; aktivist OF, 15. 5. 1942 ga je aretirala posadka na Igu, interniran v Renicci, kjer je umrl 5. jan. 1943. Comino, Marija, zaupnica OF še po 23. 4. 1944 Cotman, Franc st., roj. 1892, Ig; aktivist, internacija na Rabu in v Rinicciju avg. 1942–sept. 1943; po napadu Cankarjeve brigade na Ig oz. po vrnitvi z zaprisege so ga domobranci ustrelili pri Brezovnikovi hiši. Cebular, Franciška, Ig 65; ustrelili so jo domobranci v Kozlerjevi gošci. Cerne, Janko, sedlar; zaupnik ROOF. Cerne, Janko, roj. 24. 9. 1918, jugoslovanski oficir, aktivist OF, v internaciji, borec NOV. Erjavec, Alojzija, arhivistka OF, domobranci so jo aretirali po nastanku postojanke na Igu. Erjavec, Antonija, roj. 16. 7. 1902, gospodinja, Jakob + Marija Uršic, Ig 83; partizanska obvešcevalka, pošiljala pošto partizanom, grozila pristašem belih, aretirana 21. 9. 1944, poslana v Nemcijo 9. 10. 1944; prišla domov in ponovno aretirana 18. 2. 1945. Gerbec, Albin, roj. 28. 1. 1904, posestnik, Ivan + Ana Anžic, Ig 92; bil mobiliziran od partizanov, a odpušcen, sodeloval s partizani, ki so v njegovem mlinu zase mleli žito, aretiran 22. 9. 1944, a že 30. 9. 1944 izpušcen. Gerbec, Antonija, roj. Mrkun 10. 6. 1906, gospodinja, Janez + Marija Tancek, Ig 92; obve-šcala partizane, jim nosila pošto in drugo, aretirana 22. 9. 1944, izpušcena 4. 10. 1944. Gerbec, Ivan, roj. 15. 12. 1895, Janez + Ana, Ig 92; živel pri materi, že 28. 7. 1941 aretiran od ižanske posadke (8. ceta telegrafistov), ker je govoril proti Italijanom, predlagali so ga za konfinacijo. V domobranski kartoteki je bil oznacen kot pristaš OF. Gerbec, Alojz, aktivist OF, domobranci so ga aretirali po nastanku postojanke na Igu. Grum, Jože - Grumov, roj. 13. 10. 1921, mlinar pri Albinu Gerbcu na Igu, aktivist OF, clan aktiva SKOJ, v internaciji, borec NOV, padel aprila 1945. Havalek, Maks, 19 let star, hlapec pri Albinu Gerbcu, Ig; 11. 5. 1942 so ga Italijani ustrelili s šestimi talci zaradi razlicnih partizanskih akcij in kot aktivista. (»Sovversivi fucilati per reppresaglia in seguito ad atti terroristici«). Hitejc, Anton, roj. 19. 12. 1908, Ig 28; v njegovem domu so bili OF sestanki (TOOF), šel v partizane 1943 okt., po spisku Notranjskega vojnega podrocja je bil namestnik komisarja cete 1943 dec. 26. Horvat, Angela, roj. 1. 9. 1897, gospodinja, Janez + Marija Škraba, Ig 105; bila je terenka in partizanska obvešcevalka, aretirana 25. 10. 1942. Obsojena na smrt, pomilošcena na dosmrtno jeco (Fossombrone), ker so pri njej našli kovcek soseda partizana; po vrnitvi jo DMS 26. 4. 1944 aretirali, poslana 13. 6. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Horvat, Karel st., roj. 3. 4. 1901, cevljar, Andrej + Apolonija Bolanž, Ig 105; v njihovi hiši so bili sestanki TOOF, borec od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, septembra 1942 interniran na Rabu do sept. 1943, domobranci so ga aretirali kot terenca 26. 4. 1944, poslan 4. 7. 1944 na prisilno delo v Nemcijo, kjer je bil do 15. 6. 1945. Horvat, Romana, roj. 11. 2. 1926, Karel + Angela Pavlic, delavka, Ig 105; že pod Italijani delala za partizane, aretirana 5. 10. 1942 in internirana na Rabu ter Gonarsu do aprila 1943, domobranci so jo aretirali 26. 4. 1944 in poslana 13. 6. 1944 na prisilno delo kot partizanska terenka. Intihar, Pavla, roj. 3. 8. 1926, delavka, Jernej + Marija Virant, Ig 170; bila je partizanska obvešcevalka in pomagala materi pri terenskem delu, domobranci so jo 29. 9. 1944 aretirali, šla na prisilno delo v Nemcijo 9. 10. 1944. Jakic, Franciška, roj. 3. 8. 1928, delavka, Janez + Marija Virant, Ig 170; bila partizanska obvešcevalka in pomagala materi pri terenskem delu, domobranci so jo 29. 9. 1944 aretirali in od 9. 10. 1944 bila na prisilnem delu v Nemciji. Jakic, Janez - Šmonov, Ig 170; pri njem v hiši na koncu vasi bili sestanki TOOF. Jakic, Marija - Šmonova, roj. 7. 2. 1903, gospodinja, Jože + Uršula Padar, Ig 170; bila je partizanska terenka, prenašala porocila, aretirali so jo 21. 9. 1944, poslana na prisilno delo 9. 10. 1944 v Nemcijo. Jakopin, Boris, Ig 4; sodeloval z Antonom Brezicem iz Iga, aktivist. Javornik, Iva, roj. 2. 9. 1923, trgovska pomocnica, Jože + Marija Štrumbelj, Ig 34; ak­tivistka, ob nemški ofenzivi sporocila rajonu v Iško, da bodo Nemci napadli vas; na ovadbo polbrata Jožeta je bila 10. 1. 1944 aretirana in poslana na prisilno delo v Nemcijo 3. 5. 1944. Javornik, Jože st., roj. 22. 4. 1878, mesar, Martin + Marjeta Pajk, Ig 34; aktivist, s hcerkami Ivo, Jožefo in Marijo (Milko) podpiral partizane, oskrbovali s hrano, obvešcali, pre­našali pošto; aretirali so ga 12. 7. 1943 na podlagi denunciacije (»per associazione sovversiva, favoreggiamento, concorso in bande armate e porto abusivo di armi«); 20. 12. 1943 so ga DMB ustrelili v Kozlerjevi gošci. Javornik, Jožefa, glej oce Jože; roj. 23. 2. 1911. Javornik, Milka, roj. 12. 10. 1916, glej oce Jože; jul. 1943 bila na Hrvaškem. Javornik, Marija, roj. Štrumbelj, 15. 5. 1888, gospodinja, Janez + Uršula Grum, Ig 81; morda aktivistka, aretirana 16. 4. 1944, vendar izpušcena 29. 7. 1944. Javornik, Pavla, roj. 1. 11. 1920, uciteljica, Jože + Marija Štrumbelj, Ig 34; aktivistka, ovadil jo je polbrat Jože zaradi dedišcine, aretirana 14. 4. 1944 in poslana na prisilno delo v Nemcijo 3. 5. 1944. Javornik, Vilko, roj. 5. 4. 1914, mesar, Jože + Marija Štrumbelj, Ig 32; od zacetka delal za partizane, borec od mobilizacije maja 1942 do italijanske ofenzive, bil je ujet in postal ovaduh; domobranski vir piše, da je zelo nevaren; aretiran je bil 10. 1. 1944 in interniran v Nemciji 14. 4. 1944. Jesih, Anton ml., terenec, star 21 let, domobranci so ga ustrelili v Kozlerjevi gošci 20. 12. 1943. Jesih, Ivana, por. Brezovnik, roj. 28. 2. 1902, uciteljica, Anton + Ivana Kunaver, Ig; akti­vistka, Italijani so jo zaprli skupaj z vec drugimi ženskami. Juha, Janez, roj. 16. 12. 1910, Anton + Marija Železnikar, Ig; aretiran kot aktivist, bil na spisku sardinskih grenadirjev iz ok. 27. 2. 1942, od 1. 4. 1943 vaški stražar na Igu; narednik, po 9. 9. 1943 domobranec do osvoboditve. Keršmanc, Marija, Ig 197; aktivistka, ubili so jo domobranci, ki so jo aretirali 6. 1. 1944. Kraljic, Jože, mehanik (delavnica v Ljubljani); aktivist, Tribunale Millitare di Guerra, sezione di Lubiana zanj 22. 6. 1943 izda zaporno povelje. Kus, Alojz, roj. 1925/6, aktivist, borec od 15. 5. 1942, padel neznano kje. Kus, Emilija, roj. 31. 10. 1920, poštna uradnica, Franc + Ana Gerbec, Ig; kot aktivistka poslana v internacijo v avgustu 1942. Kus, Janez, roj. 28. 8. 1928, Franc + Ana Gerbec, Ig 100; aretiran v zacetku februarja 1943 zaradi sodelovanja s partizani, bil interniran. Meglic, Martin, roj. 6. 2. 1891, Anton + Urša Kramar, Ig 79; aktivist (»propagandista sovversivo«), aretiran 1. 8. 1942 od fašistov (85 bat. »M«) in nato interniran. Minatti, Darinka, aktivistka, v bratovih gostilniških prostorih sestanki TOOF; domo­branci so jo imeli za terenko. Ogrinc, Ignacij, roj. 31. 8. 1905, krojac, Andrej + Elizabeta Košak, Ig 132; že 1942 sodeloval z OF in s partizani, domobranci so ga 21. 9. 1944 aretirali, izpušcen že 30. 9. 1944. Orehek, Rozalija, roj. 8. 2. 1910, gospodinja, Jože + Rozalija Bavdek, Ig 162; bila parti­zanska terenka, dajala podatke, bila aretirana 21. 9. 1944 in poslana na prisilno delo v Nemcijo 9. 10. 1944. Palme, Jože, sodeloval z OF in s partizani. Platnar, Alojzija, roj. 17. 7. 1921, delavka, Janez + Marija Zalar, Ig 92; bila je partizanska kurirka in obvešcevalka, aretirana je bila 22. 9. 1944 in 9. 10. 1944 poslana na prisilno delo v Nemcijo. Pleša, Marija, roj. 1. 10. 1903, služkinja, Janez + Helena Veber, Ig 104; bila je partizanska kurirka in terenka, stalne zveze s partizani, aretirana je bila 22. 9. 1944 in poslana na prisilno delo v Nemcijo 9. 10. 1944. Pristav, Tone - Gusar, dijak bežigrajske gimnazije, Ig; za OF je zacel delati že 1941, nato delal v aktivu SKOJ-a na Igu do maja 1942. Pucihar, Alojzija, por. Sokalic, roj. 8. 7. 1915, Franc + Marija Strle, kmetica, Ig 94; kot aktivistka aretirana 1943, ponovno je bila aretirana 21. 4. 1944 in poslana na prisilno delo v Nemcijo. Pucihar, Ivan, aktivist, Ig 94; DMB so ga skupaj z materjo prijeli po vrnitvi s prisege na Ig, ga zasliševali, mucili in ga 1. 5. 1944 na 15. rojstni dan ubili v Kozlerjevi gošci. Pucihar, Marija - Likopceva, roj. 30. 7. 1920, gospodinja, Anton + Ana Janežic, Ig 14; aktivistka, Italijani so jo aretirali in je bila na seznamu zaprtih slovenskih žena, ki so jih internirali avgusta 1942. Pucihar, Marija, roj. 1. 5. 1923, kmetica, Franc + Marija Strle, Ig 94; aktivistka, partizanska obvešcevalka, že Italijani so jo dolžili privrženosti OF, bila v internaciji na Rabu in v Gonarsu od 5. 10. 1942 do 28. aprila 1943, DMB aretirali 21. 4. 1944 in poslana 25. 5. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Pucihar, Marija, roj. 9. 7. 1897, kmetica, Jože + Terezija Strle, Ig 94; terenka, sodelovala s partizani, aretirana 21. 4. 1944 in poslana 25. 5. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Repar, Ana, roj. Škraba 7. 7. 1911, gospodinja, Andrej + Marija Grom, Ig 48; terenka, bila v internaciji na Rabu in Gonarsu od 5. 10. 1942 do konca aprila 1943, zaupnica ROOF še po 23. 4. 1944; DMB jo aretirali 26. 4. 1944 vendar so jo izpustili 12. 5. 1944. Repar, Franc, aktivist OF. Rihteršic, Marija, roj. 30. 12. 1908, poštarica, Janez + Helena Weber, Ig 140; aktivistka, imela stalne zveze s partizani, posredovala pošto, bila aretirana 21. 9. 1944 in 9. 10. 1944 poslana na prisilno delo v Nemcijo. Rupert, Anton, Ig 196, Ulcarjev; aktivist, ubili so ga domobranci. Rozina, Rozalija, roj. 1908, gospodinja, Janez + Marija Kristan, Ig 196; partizanska kurirka, posredovala pošto, mož bivši orožnik, pri partizanih, aretirana 21. 9. 1944 in poslana na prisilno delo 9. 10. 1944 v Nemcijo. Sokalic, Viljem, roj. 5. 2. 1911, mizar, Jože + Marija Cujnik, Ig 94; agilen partizanski terenec, interniran v Padovi do septembra 1943, bil aretiran 26. 4. 1944 in poslan v Nemcijo na prisilno delo 4. 7. 1944. Šenk, Anton, roj. 1904, Ig; aktivist, organizator OF, vodil TOOF na Igu. Šenk, Franc, roj. 5. 10. 1904, posestniški sin, Janez + Ivanka Janželj, Ig 39; delaven terenec in obvešcevalec, aretirali so ga 16. 4. 1944 in nato internirali v Nemciji 30. 6. 1944. Šenk, Franca, Ig; zelo aktivna zaupnica ROOF še po 23. 4. 1944. Šenk, Toncka, Ig; zelo aktivna zaupnica ROOF še po 23. 4. 1944. Škraba, Alojzija, Ig (Ižanska c. 375), partizanska mati, zaupnica partizanov do aprila 1944, nato odšla z Iga pod zašcito NOV. Škraba, Franc - Kovacev, aktivist, roj. 26. 11. 1881, okupator ga je ustrelil 15. 5. 1942. Škraba, Frenk - Kovacev, roj. 27. 3. 1929, Ig; aktiven skojevec, kot kurir vodil partizane (ba-taljon Cankarjeve brigade) v napadu na postojanko DMB na Igu 1944, borec NOV. Škraba, Jože - Andrejka, roj. 4. 3. 1904, krojac, Andrej + Marija Grom, Ig 83 (ali 200); partizanski obvešcevalec in terenec, Italijani so ga imeli za pristaša partizanov, bil v internaciji na Rabu do 1943, DMB so ga aretirali prvic 21. 9. 1944, zaradi invalidnosti izpušcen 23. 6. 1944. Ponovno aretiran 21. 9. 1944 in poslan 9. 10. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Škraba, Jožefa - Kovaceva, por. Jelen, roj. 24. 4. 1927, aktivistka OF, borka od 6. 1. 1944. Škraba, Julij - Kovacev, roj. 16. 2. 1925, kovac, Franc + Alojzija Zalar, aktivist OF, borec NOV. Šusteršic, Pavla - Bezgarjeva, roj. Kraljic 1. 1. 1903, gospodinja, Franc + Marija Podržaj, Ig 78; terenka in partizanska obvešcevalka, aretirana 22. 9. 1944 in poslana 9. 10. 1944 na prisilno delo v Nemcijo; ponovno aretirana, ker je prišla brez dovoljenja iz Nemcije. Uršic, Franca st., stara 55 let, gospodinja, oce Janez, Ig 120; aktivistka, že leta 1943 se umaknila pred DMB s hcerkama Marijo in Francko in bile dodeljene komandi mesta Vel. Lašce. Ko so DMB 8. 5. 1944 napadli komando mesta, so vse tri ujeli in sadisticno umorili. Uršic, Francka, Ig 120 (glej zgoraj). Uršic, Marija, Ig 120 (glej zgoraj). Veber, Ivan, roj. 17. 4. 1902, konjac, Janez + Marija Kompoljšek, Ig 177; aktivist terenec, pošiljal hrano partizanom, DMB so ga aretirali 26. 4. 1944, poslan na prisilno delo v Nemcijo 4. 7. 1944. Veber, Jože, roj 26. 12. 1904, cevljar, Janez + Marija Kompoljšek, Ig 198; terenec in parti­zanski obvešcevalec, DMB so ga aretirali 22. 9. 1944, a ga zaradi invalidnosti izpustili; vendar nato poslan na prisilno delo v Nemcijo 9. 10. 1944. Višovnik, Franca, roj. 30. 5. 1902, gospodinja, Matija + Apolonija Zupanc, Ig 63; parti­zanska terenka, obvešcevalka, sin pri partizanih, aretirana 22. 9. 1944 in 9. 10. 1944 poslana na prisilno delo v Nemcijo. Zdravje, Feliks, roj. 28. 5. 1895, strojar, Martin + Marija Simic, Ig 140; aktivist, strojil kože za partizane, bil zaupnik ROOF, DMB so ga aretirali 16. 4. 1944, izpušcen 3. 5. 1944. Zdravje, Marija, roj. 25. 6. 1887, posestnica, Andrej + Marija Potokar, aktivistka in terenka na Igu, DMB so jo aretirali 26. 4. 1944 in 4. 7. 1944 poslali na prisilno delo v Nemcijo. Zdravje, Mimi, roj. 12. 7. 1918, obcinska uradnica, Franc + Marija Zore, Ig 41; vseskozi terenka, partizanska obvešcevalka, DMB so jo aretirali 26. 6. 1944 in bila 4. 7. 1944 poslana na prisilno delo. Zdravje, Olga, roj. 3. 11. 1910, zasebnica, Jože + Helena Zalar, Ig 113; terenka, partizanska obvešcevalka, DMB jo aretirali 21. 9. 1944 in poslana na prisilno delo v Nemcijo 9. 10. 1944. Zdravje, Stanko, Ig; aktivist in rajonski obvešcevalec, ilegalec, po 23. 4. 1944 ga je rajon iz Iga odpoklical zaradi slabega zdravja, delal po 28. 8. 1944 v rajonski ciklostilni tehniki, nato poslan v Belo krajino. Žagar, Alojzija, aktivistka OF, domobranci so jo aretirali po nastanku postojanke na Igu. Železnikar, Franca, roj. 31. 8. 1919, služkinja, Anton + Jožefa Tekavec, Ig 43; partizanska obvešcevalka, brat pri partizanih, DMB so jo aretirali 22. 9. 1944 in do 9. 10. poslana na prisilno delo v Nemcijo. Železnikar, Janez - Adamov, roj. 19. 9. 1924, elektricar KDE, Janez + Neža Kocjan, Ig 23; aktivist in terenec, sodeloval pri rušenju transformatorja, DMB so ga aretirali 16. 4. 1944 in poslan na prisilno delo v Nemcijo 13. 6. 1944. Dobravica + Draga Comino, Marija, žena Ivana Comino, Dobravica; aktivistka, sodelovala pri reševanju ameriškega pilota. Erjavec, Alojz, namestnik poveljnika NZ na Igu po kapitulaciji Italije. Gradišar, Ana, roj. 8. 5. 1909, Draga 12, aktivistka od 1942 do 1945. Grum, Mirko, aktivist OF. Grum, Tilka, oce Jože, že zgodaj mladinska aktivistka (1941). Lešnjak, Angela, roj. 3. 2. 1913 v Trstu, služkinja, v OF od 1941, od 1944 delala v ROOF Barje. Lešnjak, Edvard, aktivist OF. Iška Loka Cuden, Anton, roj. 14. 1. 1920, aktivist OF, borec 1. cete Šercerjevega bataljona, interniran, nato domobranec. Gams, Andrej, roj 1920, aktivist OF od 1941, borec, interniran in nato ponovno v partizanih. Jere, Jože, roj. 20. 3. 1900, aktivist OF od 1941, kot sekretar TOOF interniran, zaupnik ROOF Barje do osvoboditve. Kumše, Alojz, aktivist OF, clan TOOF, v internaciji, delal tudi po kapitulaciji Italije. Modic, Alojz - Mocov, roj. 1920, aktivist OF od 1941, interniran, nato vaški stražar. Repar, Franc, roj. 7. 10. 1897, aktivist, clan TOOF, bil v internaciji, po njej zopet aktiven. Šušteršic, Jože, aktivist, v internaciji, po kapitulaciji Italije clan TOOF. Zgonc, Jože, roj. 27. 3. 1913, aktivist od 1941, borec, interniran, nato ponovno v partizanih, v casu nemške ofenzive zajet in poslan v Nemcijo. Žnidaršic, Andrej - Hrustov, aktivist OF, kmalu prenehal delati, bil v internaciji. Župec, Janez, aktivist OF, clan TOOF. Župec, Jože, aktivist, interniran na Rabu in v Padovi. Kot Ciber, Stanko, roj. 6. 9. 1922, Jakob + Zofija Šteblaj, Kot; živel v Notranjih Goricah; vseskozi terenec. Ciber, Zofija, roj. 25. 6. 1896, gospodinja, Matevž + Ana Šteblaj, Kot 17; osumljena, da je pomagala partizanom, aretirana 7. 4. 1944 in izpušcena 30. 12. 1944. Janželj, Alojz - Sivcev, Kot; terenec od 1941, interniran, 1944 so ga domobranci aretirali, pobegnil in se pridružil ROOF Barje. Janželj, Francka - Sivceva, roj. 14. 8. 1902, delavka, Martin + Marjana Mezek, Kot 9; bila je partizanska obvešcevalka, aretirana z vec drugimi aktivistkami 26. 4. 1944 in poslana na prisilno delo v Nemcijo 4. 7. 1944. Kremenica Garvas, Marija, roj. Majer 15. 12. 1907, gospodinja, Anton + Ana Struna, Kremenica 7; obvešcevalka partizanov, zelo agilna, DMB so jo aretirali 16. 4. 1944, poslana na prisilno delo v Nemcijo 13. 6. 1944. Matena Furlan, Janez, aktivist, roj. 26. 1. 1901, clan TOOF, Matena; interniran na Viscu, ubili so ga crnorokci v Kozlerjevi gošci 1. 5. 1944. Juha, Martin, aktivist OF, domobranci so ga aretirali maja 1944. Kajzer, Milka, roj. 11. 9. 1916, uciteljica, po kapitulaciji Italije poucevala v Tomišlju, de­lala z Romano Ukmar, Matena 43; 22. 11. 1943 so jo aretirali crnorokci in mucili ter ustrelili v Kozlerjevi gošci. Kramar, Janez - Jurckov, oce Janez, Matena; aktivist, borec NOV. Kramar, Marija - Jurckova, oce Janez, aktivistka OF. Mavec, Anton - Cudnov, roj. 4. 1. 1900, posestnik, Jože + Neža Ambrož, Matena 35; 26. 10. 1943 so ga DMB aretirali, že 29. 10. 1943 izpušcen. Pirc, Alojz, roj. 22. 7. 1915, Matena; aktivist OF, nato borec NOV (10. brigada). Pirc, Martin, star prek 70 let, roj. 19. 1. 1886, Matena 28, nekdanji clan DKFD, aktivist, sekretar TOOF, zbral veliko vojaškega materiala; 1943 so ga ubili crnorokci v Kozlerjevi gošci. Platnar, Alojzija, roj. 17. 7. 1921, Matena, Janez + Marija Zalar, delavka; aktivistka, parti­zanska kurirka in obvešcevalka, na prisilnem delu v Nemciji. Platnar, Janez, roj. 1911, delavec, Matena 44; aktivist OF, nato borec NOV. Podlipec, Jakob - Pavletov, krojac, roj. 15. 7. 1911, Matena 96; aktivist od 1942, terenec, rajonski kurir. Podlipec, Jožefa - Pavletova, roj. 13. 2. 1909, gosp. pomocnica, Janez + Helena Macek, Matena 36; terenka in partizanska obvešcevalka, aretirana 22. 9. 1944 in poslana 9. 10. 1944 na prisilno delo v Nemcijo; brat pri partizanih. Škrjanc, Franc - Brajdarjev, roj. 1910, delavec, Matena 54; aktivist OF. Tavželj, Franc, aktivist OF, domobranci so ga aretirali maja 1944. Ukmar, Jera, roj. Potokar 23. 1. 1885, Matena 1943; aktivistka OF od 1941, domobranci so jo konec leta 1943 aretirali, poslana v Auschwitz, kjer je že 27. 1. 1944 umrla. Ukmar, Mirko, roj. 1909, kuhar, Matena 1943; aktivist OF, borec NOV. Ukmar, Otilija, roj. 1. 9. 1910, Vinko + Jera Potokar, Matena; aktivistka od 1941, po ka­pitulaciji Italije ucila v Tomišlju, bila 22. 11. 1943 aretirana (Frakelj) in ustreljena v Kozlerjevi gošci 24. 11. 1943. Ukmar, Romana, roj. 5. 3. 1922, uciteljica, Vinko + Jera Potokar, Matena; aktivistka OF, sekretarka SKOJ, 22. 11. 1943 so jo aretirali domobranci, jo mucili in nato ustrelili. Ukmar, Stanko, aktivist OF, borec NOV. Ukmar, Vinko, roj. 12. 1. 1887, Matena; aktivist OF, aretirali DMB 22. 11. 1943 (Frakelj) in 24. 11. 1943 ubili v Kozlerjevi gošci. Ukmar, Vinko ml., aktivist OF in borec NOV. Uršic, Franc, roj. 16. 11. 1899, Matena 30; aktivist OF, umrl v Gonarsu 17. 2. 1943. Župec, Janez, roj 1910, kmet, Matena 27; aktivist OF. Sarsko Boltežar, Franc st., roj. 14. 6. 1879, posestnik, Janez + Marija Pirc, aktivist OF in partizanski terenec ter obvešcevalec, domobranci so ga aretirali 22. 9. 1944, zaprli v Ljubljani in izpustili šele 16. 2. 1945. Boltežar, Franc ml., roj. 17. 2. 1905, delavec, Franc + Marija Usnik, aktivist OF, vseskozi opravljal kurirske posle, bil obvešcevalec, clan gospodarskega odbora OF; domo­branci so ga aretirali 17. 4. 1944 in je bil do 30. 6. 1944 interniran v Nemciji. Rebolj, Marija, roj. 12. 1. 1926, mladinska aktivistka, aretirana 22. 9. 1944 in odpeljana v nemško internacijo. Rebolj, Matija, roj. 20. 11. 1900, aktivist od 1942, delal za ROOF Barje, bil v internaciji na Rabu. Štrumbelj, Alojz, roj. 4. 6. 1909, Janez + Marija Oblak, že zgodaj aktivist OF, bil sekretar TOOF na Sarskem, interniran, proti koncu decembra 1943 so ga ustrelili domaci nasprotniki. Štrumbelj, Angela, roj. 1921, oce krojac, aktivistka od 1942 do osvoboditve, od aprila 1944 na ROOF Barje. Štrumbelj, Jakob, krojac, aktivist OF, povezan je bil z M. Škrabo in ROOF Barje. Staje Janželj, Anton - Sivcev, roj. 11. 4. 1898, Miha + Elizabeta Prešeren, Staje 14; partizanski obvešcevalec, DMB so ga aretirali 26. 4. 1944, izpušcen 12. 5. 1944. Janželj, Franc - Sivcev, roj. 10. 2. 1925, Staje 14; aktivist, ustreljen od Italijanov v Lapušni dolini 17. 8. 1942. Janželj, Franca, mož Anton, Staje 14; partizanska obvešcevalka, nosila pošto. Janželj, Mihael - Lahov, roj. 26. 9. 1888, kmet, Franc + Urša Smole, Staje 13; aktivist OF, clan TOOF, interniranec na Rabu. Janželj, Mihaela - Lahova, roj. 4. 9. 1922, posestniška hci, Miha + Jožefa Kraljic, Staje 13; aktivistka in terenka, aretirana 26. 4. 1944 in izpušcena 12. 5. 1944. Clani družine bili zaupniki OF. Perme, Jože - Ponikvarjev, roj. 17. 3. 1923, aktivist OF od 1941. Ponikvar, Alojz, roj. 14. 5. 1905, Staje 1; aktivist OF, ubili so ga domobranci 1. maja 1944 v Kozlerjevi gošci. Ponikvar, Marija, por. Perme, roj. 6. 2. 1898, Miha + Marija Cernic, Staje; aktivistka in terenka OF, ubili so jo domobranci 1. maja 1944 v Kozlerjevi gošci. Žmuc, Ivan, roj. 9. 9. 1903, krojac, Anton + Marjeta Šteblaj, Staje; vseskozi aktivist. KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Benet, Alojz, roj. 21. 6. 1893, Ivan + Marija Smolej, krojac, Iška vas 2; aktivist OF, ubili so ga domobranci 7. 2. 1944, ko so obkolili Iško vas in so jih rajonci nagnali. Benet, Marija, roj. 28. 7. 1924, Alojz + Doroteja Kovacic, delavka, Iška vas 25; že zgodaj vkljucena v delo OF, aretirana 28. 6. 1942, internirana in umrla konec 1942 v tabo­rišcu Monigo. Benet, Zalka, roj. 13. 9. 1921, Alojz + Doroteja Kovacic, gospodinja, Iška vas 25; vkljucena v delo OF, internirana v Monigu. Cimperman, Alojzija, roj. Vingorc, roj. 26. 5. 1915, oce Janez, delavka, Iška vas 33; vkljucena v OF, delala v AFŽ in drugje do osvoboditve. Cimperman, Franca - Kovaceva mama, roj. 1. 1. 1884, kmetica, Iška vas; vkljucena v OF, mati partizana, hcere delale za NOB, domobranci so jo aretirali 7. feb. 1944 in jo ustrelili pri kapelici v Iški vasi, ko so jih napadli partizani. Cepelnik, Franc, roj. 1. 12. 1892, kmet, Iška vas; že zgodaj delal za OF, bil clan TOOF Iška vas, delal v povezavi z M. Škrabo in Janezom Japljem; ko se je umikal sovražni ofenzivi, so ga Italijani ujeli in 20. 7. 1942 ustrelili na Ustju (»... č subito passato per le armi, perche trovato fuori della sua normale residenza.«). Grdadolnik, Pepa - Klancarjeva, roj. Župec 9. 3. 1922, kmecka delavka, Iška vas; zgodaj zacela delati v mladinski organizaciji, vsa družina aktivna v OF in NOB; trije bratje padli v partizanih, skojevka, domobranci jo aretirali in bila od aprila 1944 v taborišcu Rawensbrück. Intihar, Anton - Oblakov, roj. 24. 7. 1931, oce Janez, Iška vas. Intihar, Janez - Žan - Oblakov, roj. 23. 6. 1921, oce Janez, aktivist od 1941, povezan z Janezom Japljem, od maja 1942 borec NOV. Intihar, Jože - Oblakov, roj. 3. 3. 1929, oce Janez, Iška vas; delal za OF kot pionir z brati in sestrami, zlasti zbiral orožje in municijo. Intihar, Roza, aktivistka OF. Intihar, Urša - Urška - Oblakova, roj. 4. 9. 1916, Iška vas 32; za OF zacela delati oktobra 1941, ko se je vsa družina prikljucila narodnoosvobodilnemu gibanju; zbirala hrano, denar, oblacila in drugo, širila propagandno literaturo, po italijanski ofenzivi prevzela še vec dela, skrbela za ilegalce in ranjene borce, po kapitulaciji Italije skrb za zacasno nastanjene partizanske oddelke, šele leta 1944 se umaknila v Škrilje. Japelj, Janez - Mihacev, roj. 22. 6. 1919, mati Urška, elektrotehnik, aktivist in eden izmed organizatorjev OF od poletja 1941, od avgusta clan KPS, sekretar prvega TOOF v Iški vasi, clan ROOF Barje, organizator narodne zašcite, udeleženec ljudske vstaje, borec NOV do osvoboditve. Japelj, Jože, roj. 17. 2. 1906, kmet, Iška vas; delal za OF pred odhodom v partizane 15. 5. 1942, bil v NZ že 1941. Japelj, Urška - Mihatova, roj. 12. 10. 1895, oce Miha, šivilja, Iška vas; že od 1941 aktivistka OF, v njeni hiši so se zdravili prvi partizanski ranjenci, sin Janez organizator naro­dnoosvobodilnega gibanja v podkrimskih vaseh, domobranci so jo aretirali doma in jo umorili v Kozlerjevi gošci 16. 5. 1944. Kerne, Elizabeta, roj. Škraba 6. 6. 1902, oce Matevž, gospodinja, Iška vas; na pobudo moža že zgodaj delala za OF, zbirala sanitetni material, kuhala in prala borcem, domobranci so jo z manjšo skupino aktivistk in hcerko Mihelo aretirali in je bila od aprila 1944 do osvoboditve v taborišcu Dresden. Kernc, Miha, roj. 1898, oce Jakob, Iška vas 69; Italijani ga prijeli med cistko na Ižanski cesti 26. 6. 1942 z obtožbo, da je komunist in kurir partizanov za Iško vas (»... co-munista – corriere dei partigiani di Iška vas«), clan TOOF Iška vas. Kernc, Pavla, por. Štembal, roj. 18. 11. 1924, Miha + Elizabeta Škraba, Iška vas 67; delala za OF pred internacijo v Monigu od italijanske ofenzive dalje, zadolžena posebej za delo z ženami že od zacetka 1942, med drugimi pridobila za delo Ivanko Vingorc, ki je padla ob napadu na komando mesta Velike Lašce. Kozin, Angela - Martinova, roj. 1913, oce Jože, kmetica, Iška vas; moža so 1942 internirali in je tam umrl, ostala je s tremi otroki in cetrtim na poti, delala za OF do osvoboditve. Kramar, Franc - Antonov, roj. 19. 2. 1898, oce Franc, kmet, Iška vas; delal za NOB že leta 1941, zbiral orožje, hrano in drugo hkrati z bratoma Janezom in Martinom, bil obvešcevalec in kurir, ob italijanski ofenzivi se je z vašcani umaknil na Ustje, kjer so ga Italijani ujeli in 20. 7. 1942 umorili. Kramar, Jakob, roj. 1901, oce Jože, kmet, Iška vas 42; bil terenec, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije nesposoben za boj, ROOF Barje ga z Lojzetom Rupertom in Johanom Rupertom izbral v TOOF Iška vas, vse tri so domobranci 28. 1. 1944 neznano kje, morda na Rudniku, ubili. Kramar, Janez - Antonov, roj. 14. 10. 1912, oce Franc, kmet, Iška vas; sodeloval z OF in bil v NZ že 1941, sodeloval v akciji proti cerkveni slovesnosti s škofom Rožmanom na Kurešcku, v njegovi hiši so pletli vence za L. Šercerja in tovariše, v nov. 1942 proti njemu izdano zaporno povelje TMG. Kramar, Martin - Antonov, oce Franc, Iška vas; delal z bratoma Francem in Janezom za NOB že leta 1941; ubit v bližini rojstne hiše ob italijanski ofenzivi. Mazi, Franc - Miclov, njegova žena Jožefa Grelic, delavka, Iška vas; njegovo hišo so unicili grenadirji 20. 6. 1942 »... per reppresaglia, perchč ritenuta ricetto dei ribelli«; umrl v internaciji na Rabu. Mencej, Franc, roj. 1900, Matija + Marija Ponikvar, vojaški uslužbenec, Iška vas 16; že 1941 se vkljuci v OF, poveljnik NZ v Iški vasi, po 26. 7. 1942 interniran na Rabu, prošnje za izpustitev, po njej se je umaknil v Ljubljano, šel v partizane in padel. Novak, Anton, roj. 17. 9. 1895, kmecki delavec, Iška vas; že zgodaj v letu 1942 je zacel sodelovati z aktivisti OF, posebnih nalog ni imel, delal vse, kar je bilo potrebno, okupator je njegovo dejavnost odkril, ga zahrbtno ujel in novembra 1942 v gozdu blizu Iga ustrelil. Podržaj, Alojz - Šimnov, roj. 10. 11. 1917, oce Simon, že 1941 aktivist OF. Podržaj, Angela - Šimnova, por. Lipovec, roj. 30. 5. 1910, oce Simon, kmetica, Iška vas 11; aktivno in organizirano je delala za OF do osvoboditve, zbirala hrano, denarne prispevke, sanitetni material za Krvavice in delala kot obvešcevalka, 7. 4. 1944 jo je aretiral Skalar in je bila v Nemciji internirana do 18. 9. 1945. Podržaj, Franc - Šimnov, roj. 2. 4. 1909, oce Simon, kmecki delavec, Iška vas 11; z bratoma Alojzom in Jožetom delal za OF že leta 1941, bil je clan TOOF, v casu ofenzive je bil ujet na terenu in okupator ga je ustrelil v Lapušni dolini 17. 8. 1942. Podržaj, Jože - Šimnov, brat Franca in Alojza, Iška vas; eden prvih organizatorjev naro­dnoosvobodilnega gibanja v podkrimskih vaseh (glej seznam borcev). Pristavec, Franc, roj. 14. 4. 1902, oce Janez, trgovec in gostilnicar, Iška vas 18; delal za NOB, zlasti pomagal s hrano. Leta 1942 so imeli partizani v njegovi gostilni štab in sestanke, ko se je v casu ofenzive vracal domov, so ga Italijani iz cerkvenega stolpa ustrelili za vasjo. Rupert, Alojz - Hacinov, roj. 26. 4. 1900, oce Franc, kmet, Iška vas; aktivist OF, že 1941 bil clan NZ, delal v TOOF, bil v internaciji na Rabu, po vrnitvi aktiven do aretacije, domobranci so ga aretirali in neznano kje ustrelili 28. 1. 1944. Rupert, Anton - Ulcarjev, roj. 1913, Iška vas; že leta 1941 clan NZ v Iški vasi, zadolžen od Janeza Japlja za obvešcevalno službo. Rupert, Janez - Johan, roj. 23. 10. 1900, oce Andrej, kmet, Iška vas; že zgodaj spomladi 1942 se vkljucil v delo OF in NOB, bil je clan ROOF Barje in na terenu zadolžen za gospodarstvo, referent za gospodarstvo tudi v TOOF, po italijanski ofenzivi je bil v vasi zaupnik OF, tudi še v letu 1944 je delal z zaupniki rajonskega odbora, na terenu so ga zajeli domobranci in crnorokci so ga 16. 5. 1944 ubili v Kozlerjevi gošci. Šivc, Franc - Jernejev, roj. 1924, kmet, Iška vas; aktivist. Šivc, Ivan - Jernejev, roj. 1921, kmet, Iška vas 65; aktivist. Šivc, Jože - Jernejev, roj. 1917, tesar, Iška vas 65; aktivist. Šivc, Marija, roj 17. 6. 1887, kmetica, Iška vas 65; partizanska mati, za svobodo so padli vsi trije sinovi. Škraba, Alojz, Iška vas 4, za OF delal že leta 1941. Škulj, Helena - Andrejeva, roj. Kramar 26. 3. 1887, Iška vas; partizanska mati, imela je štiri sinove v partizanih, dva sta že leta 1942 padla, z možem je bila zaradi dela za OF aretirana in internirana na Rabu, po vrnitvi je nadaljevala z delom in so jo do-mobranci preganjali. Škulj, Alojz - Andrejev, roj. 3. 8. 1918, delavec, oce Jože, Iška vas 1; za NOB je zacel delati že leta 1941, bil je kurir, zbiral orožje in vse drugo, ob ofenzivi so ga Italijani ujeli na Ustju in 20. 7. 1942 ubili. Škulj, Anton - Andrejev, roj. 1913, oce Jože, kmet, Iška vas; aktivist, partizan, okupator ga je zajel v Iški in ustrelil neznano kje. Škulj, Jože - Zmago - Andrejev, 10. 1914, oce Jože, Iška vas 1; aktivist, proti njemu no-vembra 1942 zaporno povelje TMG. Škulj, Jože st. - Andrejev, roj. aprila 1877, kmet, Iška vas; aktivist, z ženo interniran na Rabu, kjer je umrl. Škulj, Marija - Žagarckova, roj. 29. 10. 1921, oce Miha, delavka, Iška vas; bila dejavna v mladinski organizaciji že 1942, delala v SKOJ in odboru OF, prenašala razna obve­stila, razpecevala Slovenskega porocevalca, zbirala sanitetni material in hrano vse do osvoboditve. Šteblaj, Anton - Petelinckov, roj. 1923, kmet, Iška vas 3; aktivist, po internaciji je bil v partizanih, dezertiral in šel k domobrancem. Štembal, Elizabeta - Mihelckova mama, Iška vas; s skupino aktivistk v Iški vasi je Skalar aretiral tudi njo 7. 4. 1944, poslana v nemško internacijo (Dachau). Štembal, Franc, roj. 5. 5. 1911, kmet, Iška vas; aktivist, proti njemu izdano zaporno povelje od TMG. Štembal, Jože - Mihelckov, roj. 4. 4. 1900, oce Miha, kmet, Iška vas; v delo za OF se je vkljucil v zacetku leta 1942 in delal do internacije na Rabu 22. 7. 1942, kjer je umrl 5. 1. 1943. Švigelj, Ivan - Martinkov, roj. 1921, kmet, Iška vas 72; aktivist, po internaciji je šel k vaški straži na Igu. Uršic, Ancka, roj. Žagar - Podlipceva, roj. 7. 12. 1914, oce Anton, kmecka delavka, Iška vas; v OF vkljucena v zacetku leta 1942, spremljala ranjence na javko proti Ljubljani za bolnico, bila obvešcevalka, imela povezave s partizani, prenašala hrano in sanitetni material za bolnišnice, delala v AFŽ. Veber, Nežka, Iška vas; sodelovala v OF od februarja 1942 dalje, delala pri oskrbi opera-tivnih enot na širšem obmocju, še posebej organizirano od 15. 5. 1942 do osvoboditve. Vingorc, Ivana, roj. 1921, kmecka delavka, Iška vas 37; aktivistka in borka, padla 8. 5. 1944 pri napadu domobrancev na komando mesta Velike Lašce. Zalar, Alojzija - Šuštarjeva mati. Zalar, Janez - Šuštarjev, roj. 19. 11. 1897, Marjana Zalar, mati, pristaš OF in partizanov, bil v internaciji na Rabu, kjer je umrl. Zdravje, Franc - Mehlinov, roj. 30. 8. 1897, Jože + Polona Kraljic, kmet, aktivist od 1941, interniran na Rabu do kapitulacije Italije nato v Nemciji do osvoboditve. Žagar, Anton - Japljev, roj. 11. 10. 1898, oce Anton, kmet, Iška vas; zelo aktiven clan TOOF že kmalu v zacetku 1942, imel vec odgovornih funkcij, bil je tudi obvešcevalec in kurir, na terenskem delu OF v Iški vasi so ga domobranci zajeli in ubili 15. 5. (ali 6.) 1944 v Kozlerjevi gošci. Žagar, Antonija, por. Kršmanc, roj. 1919, oce Martin, kmecka delavka, Iška vas 24; vsa njena družina se je kmalu vkljucila v OF, tako je tudi ona sodelovala in delala za NOB do osvoboditve, trije bratje so bili v partizanih, mater so ubili domobranci dec. 1943, ubili so tudi sestro. Žagar, Franc - Malnarjev, roj. 23. 7. 1904, oce Martin, mizar, Iška vas; bil je aktivist OF že od leta 1941, zelo delaven, v casu ofenzive so ga Italijani na terenu zajeli avgusta 1942 in ga ustrelili v Lapušni dolini. Žagar, Ivan - Prodnarjev, aktivist OF že 1941. Žagar, Marija - Malnarjeva, roj. 24. 7. 1882, kmetica, Iška vas; vsa družina je bila vklju-cena v delo za OF in NOB, vsi sinovi so bili v partizanih, domobranci so jo vztrajno zasledovali; ko je šla na obisk h hceri na Ig, ki so jo domobranci tudi ubili, so jo prijeli in za vaško cerkvijo ubili 31. (ali 28.) 12. 1943; pri umoru je sodeloval bivši bogoslovec Platnar - Sedejev iz Iške vasi. Žagar, Martin - Malnarjev, roj. 1902, nekdanji orožnik, Iška vas 24; aktivist. Župec, Anton - Štefanov, roj. 12. 2. 1911, oce Anton, Iška vas 19; že 1941 se je opredelil za OF, clan NZ, sodeloval z Janezom Japljem, postal clan KPS, bil je prva žrtev okupatorja v podkrimskih vaseh, padel je v casu marcne okupatorjeve ofenzive na krimsko-mokrškem obmocju 20. 3. 1942. Župec, Jožefa – glej Grdadolnik. Iška Mazi, Alojzija, por. Japelj - Krogarjeva, roj. 27. 4. 1916, oce Janez, šivilja, Iška 3 (sedaj Iška vas 36); aktivistka OF od 1941, delala v AFŽ, clanica ROOF Barje do konca vojne. Mazi, Angela, roj. Peternel, roj. 9. 11. 1913, sodelovala z OF že 1941, organizirala terenske mladinske odbore, SKOJ in nato AFŽ, 5. septembra 1943 šla v partizane in bila dodeljena politicnim oblastem, delala na ROOF Barje. Mazi, Antonija, roj. 21. 1. 1913, oce Jože, gostinska delavka, Iška; delala za OF že jeseni 1941 v Ljubljani, ko se vrnila v Iško je z delom nadaljevala, vzdrževala zveze z bolnišnico Krvavice in partizanskimi enotami, Italijani so jo obsodili na 17 let jece, ko se je po kapitulaciji vrnila januarja 1944, je februarja odšla v partizane; delala za ROOF Barje, 26. 7. 1944 jo domobranci iz zasede ubili. Mazi, Janez - Krogarjev, roj. 18. 9. 1903, Iška 3; zacel delati v OF že 1941, sodeloval na zboru za volitev TOOF Tomišelj, clan ROOF Barje, v partizane je šel spomladi 1942, udeležil se je kocevskega zbora odposlancev slovenskega naroda, sodeloval v boju z domobranci, ko so obkolili Iško vas 7. 2. 1944, padel je tik pred osvoboditvijo kot kapetan. Mazi, Marjana, roj. 11. 12. 1877, kmetica, Iška 3; bila partizanska mati, vsa družina delala za OF, imela dva sinova in dve hceri v partizanih, vaška straža in zlasti domobranci so jo preganjali, skrivala se je pred izdajalci, umaknila se je v Velike Lašce, a so jo domobranci ubili, ko so napadli tamkajšnjo komando mesta 19. maja 1944 (po drugem podatku že 8. maja). Pristavec, Alojz, roj. 25. 10. 1907, oce Janez, kmet in mlinar, Iška; bil že zgodaj aktivist OF, njegova hiša partizanska postojanka, dajal hrano, obvešcal partizane o sovražnikih, v casu ofenzive so ga Italijani ujeli doma in ga ustrelili 20. 7. 1942 v Iški. Strle, Angela - Mohorjeva, roj. 29. 9. 1917, Mohor + Franca Anzeljc, delavka, Iška 11; akti­vistka OF že 1942. zbirala hrano in sanitetni material, negovala ranjence, z drugimi podkrimskimi aktivistkami je bila po ofenzivi internirana do kapitulacije Italije v Trevisu, po vrnitvi nadaljevala z delom v AFŽ in TOOF Iška vas. Strle, Marija - Mohorjeva, roj. 1. 1. 1921, Mohor + Franca Anzeljc, šivilja, Iška 11; za OF je zacela delati že zgodaj v letu 1942, v juliju pred ofenzivo je šla v partizane, kjer je nato kot borka XIV. divizije padla na Štajerskem 22. 2. 1944. Šteblaj, Franc - Petelinckov, roj. 27. 7. 1893, oce Janez, kmet, Iška 4; za OF je zacel delati marca 1942, bil clan narodne zašcite, julija so ga Italijani internirali na Rabu, kjer je bil do 9. 9. 1943, po vrnitvi nadaljeval z aktivisticnim delom. Šteblaj, Franc ml. - Petelinckov - Žarko, roj. 22. 11. 1923, oce Franc, dimnikarski pomoc­nik, Iška 15; kot aktivist OF dela v Ljubljani že 1941, borec od maja 1942, padel kot kapetan v Suhi krajini 22. 2. 1945. Šteblaj, Janez - Petelinckov, roj. 23. 12. 1921, oce Franc, delavec, Iška 15; delal za OF že avgusta 1941, borec Šercerjevega bataljona od maja 1942, padel kot oficir VDV v Podlipi pri Sv. Gregorju 22. 10. 1944. Šteblaj, Jože - Petelinckov, roj. 14. 3. 1926, oce Franc, delavec, Iška 15; aktivist od avgusta 1941, zbiral hrano in orožje, povezan z Dakijem in tovariši, borec od februarja 1942, padel že 15. 6. 1942 v Iški. Šteblaj, Marija - Petelinckova, roj. 25. 3. 1920, oce Franc, kmecka delavka, Iška; za OF je zacela delati skupaj z brati 1941, zadolžena je bila za obvešcevalno delo, zbirala orožje, zdravila in hrano, sprejeta v KPS sept. 1943, delala v rajonskem odboru AFŽ, zaprta od januarja do aprila 1944 in poslana nato v Rawensbrück, kjer je bila do konca. Šteblaj, Pavle - Petelinckov, roj. 26. 4. 1930, oce Franc, Iška; za OF je zacel delati kot pionir v Brestu, skupaj z bratom in sestro, 1943 je bil sprejet v ZMS, delal je vsemogoce; sodeloval pri propagandnih akcijah, prenašanju pošte, zbiranju obvestil, v trosilnih akcijah in drugo, februarja 1944 ga domobranci zaprli na Barju. Šteblaj, Slavko - Petelinckov, roj. 29. 7. 1928, oce Franc, Iška; skupaj z brati in sestro de­lal za OF, povezan z brati Kamnikarji z Lavrice, s teto Antonijo Mazi imel zvezo s Krvavicami, kasneje delal kot mladinski aktivist, vodil mladinsko skupino v Brestu, kjer je imel tudi javko za rajon Barje, bil je clan SKOJ in ZMS; bil je v nemški inter-naciji od 17. 9. 1944 do konca vojne. Šusteršic, Anton - Benkotov, roj. 26: 5. 1919, Jože + Jera Cimperman, Iška 9 (ali 5); akti­vist, interniran na Rabu. Šusteršic, Janez - Šalov, roj. 1910, drvar, Iška; delal za OF že pred odhodom v partizane 15. 5. 1942, bil je terenec in kurir ROOF Barje, sodeloval pri napadu na domobrance, ki so obkolili Iško vas 7. 2. 1944. Šusteršic, Jože, roj. 20. 2. 1901, mlinar in kmet, Iška; za OF zacel delati zgodaj spomladi 1942, je bil tudi clan TOOF Iška vas, po kapitulaciji Italije je delal za rajonski odbor, opravljal razne odgovorne naloge, ko je peljal svojo moko za partizane v Iško, so ga ujeli domobranci in ustrelili v Kozlerjevi gošci 16. 5. 1944. Gornji Ig Alic, Slavka, roj. Campa, roj. 8. 12. 1922, Ludvik + Alojzija, G. Ig; za OF je zacela delati konec 1941 v partizanski družini, delala v G. Igu, na Igu in v Ljubljani, zadolžena za obvešcevalno delo, zveze s partizani na javkah, delala z mladino in v SKOJ, konec 1943 se je morala umakniti v ilegalo na ROOF, delovala zlasti na Golem, oktobra so jo zajeli domobranci, mucena v Ljubljani in Begunjah, internirana v taborišcu Salzburg, podružnica Dachaua. Campa, Alojzija, roj. 2. 5. 1897, mož Ludvik, gospodinja, G. Ig; sodelovala v OF z možem že od oktobra 1941, pomagala partizanom v zimi 1941/1942, po ofenzivi je delala na Igu, po kapitulaciji Italije se je pred domobranci umaknila v ilegalo na rajon Barje in Ribnica, kjer je bila do osvoboditve, dva sinova v partizanih dve hceri v nemški internaciji. Campa, Danica, por. Kranjc, roj. 23. 9. 1925, Ludvik + Alojzija, G. Ig; aktivistka od konca leta 1941, delala za VOS na terenu G. Ig-Ig-Rakitna, konec oktobra 1943 šla v ilegalo, delovala v SKOJ na Golem, domobranci so jo aretirali oktobra 1944, mucena v ljubljanskih in begunskih zaporih, internirana v taborišcu Salzburg. Campa, Ludvik, roj. 1892, Primož + Marija Zadnik, kmet, G. Ig 6; že od oktobra delal za partizane vse do internacije, kjer je umrl konec 1942 (glej seznam internirancev). Campa, Mirko, roj. 20. 1. 1932, Ludvik + Alojzija, G. Ig; najmlajši sin partizanske družine. Campa, Pavel, roj. 28. 6. 1927, oce Ludvik, delavec, G. Ig; že v zimi 1941/42 delal za partizane, bil kurir na terenu, 9. 9. 1943 se je javil na rajonu Barje, kjer je bil kurir, nato delal kot crkostavec v raznih tehnikah. Likovic, Alojzija, terenka in partizanska kurirka. Likovic, Ivana, por. Brancelj - Tanckova, roj. 30. 6. 1919, oce Anton?, kmecka delavka, G. Ig; delala za OF že 1941, zbirala hrano tudi za Krvavice. Likovic, Anton, roj. 1913, oce Anton, kmet, aktivist od zacetka 1942, bil je obvešcevalec, zbiral orožje in bil kurir, borec od 22. 3. 1942, tudi v Šercerjevi brigadi. Likovic, Marija, roj. 15. 8. 1924, Anton + Lojza Likovic, služkinja pri Tanckovih, G. Ig 8; aktivistka, že 1. febr. 1942 jo zaprla MVSN v kasarni na Metelkovi v Ljubljani, dva brata pri partizanih. Tancek, Franciška - Mihatova, roj. 7. 3. 1914, Ivan + Marija Glavan, kmetica, G. Ig, kjer je živela pri bratu; zaradi sodelovanja z OF in partizani jo je MVSN že 1. febr. 1942 zaprla v kasarni v Metelkovi ulici, septembra so jo internirali v Gonarsu, kjer je bila do aprila 1943, po vrnitvi je nadaljevala z aktivisticnim delom, zaradi tega so jo domobranci preganjali, jo neznano kje ujeli in 11. 1. 1945 ustrelili pod vasjo Zalog pri Škofljici. Ustje Tavželj, Anton - Benkov, star 20 let, Ustje 58; aktivist, Italijani so ga ustrelili kot talca na robu Iškega Vintgarja s še sedmimi žrtvami. Tavželj, Franc - Benkov, star 30 let, delavec, Ustje 58; aktivist, Italijani so ga z bratom ustrelili na robu Iškega Vintgarja 20. 7. 1942. Tavželj, Janez - Žan - Benkov, star 25 let, Ustje 58; aktivist, Italijani so ga z bratoma ustrelili na robu Iškega Vintgarja 20. 7. 1942. KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Grum, Mimi, aktivistka, domobranci so jo aretirali novembra 1943 nato ustreljena na Lisicjem. Javoršek, Franc, roj. 19. 3. 1900, Simon + Marija Bergant, aktivist, interniran na Rabu in v Beljaku. Kraljic, Ivan - Mutcov, roj. 1920, oce Matej, Brest 50: aktivist in zaupnik do konca leta 1942, nato ga bratranec kaplan Štefan Kraljic pregovoril. Ko so ga partizani 5. 2. 1943 mobilizirali (2. bataljon Šercerjeve brigade) in po štirih dneh odpustili z nalogo, da bo porocal vse o posadki na Igu Alojzu Šuštaršicu in Ivani Škraba, je zacel izdajati. Kumše, Janez, roj. 1893, oce Janez, posestnik, clan OF od sept. 1941, nato TOOF, ustreljen z drugimi clani odbora 23. julija 1942 pri Notranjih Goricah. Kumše, Jože, roj. 12. 2. 1897, oce Martin, delal za partizane, bil interniran na Rabu, kjer je umrl 31. 12. 1942. Japelj, Miha, žena Ana, oba aktivista, tja so iz Ljubljane pošiljali pošto in material. Likovic, Rudolf, aktivist – mladinec, zelo delaven za OF v letu 1942, (bil iz Zg. Iga, živel v Brestu). Likovic, Alojz, roj. 29. 9. 1922, Anton + Marija Škrjanc, clan OF in aktivist od zacetka 1942, udeležil se je ljudske vstaje, interniran na Rabu in v Trevisu, po kapitulaciji Italije šel v NOV na Primorskem, nato v 9. brigadi do konca, demobiliziran 1947 kot komandir cete. Ložar, Janez, roj. 1925, delal za partizane, udeležil se je splošne vstaje, interniran na Rabu. Modic, Franc - Hacinov, roj. 1910, oce Jakob, kmecki delavec, delal za partizane od 1941, sekretar TOOF, ustreljen skupaj z odborniki Bresta in Tomišlja pri Notranjih Goricah 23. 7. 1942. Modic, Jakob - Hacinov, roj. 1880, kmet in gostilnicar, napredni župan in poveljnik gasil­skega društva, aktivist OF, 2. 2. 1944 so ga domobranci aretirali, poslan v taborišce Dachau, kjer je umrl. Modic, Marija - Hacinova, aktivistka, pomagala ob ljudski vstaji. Modic, Radko - Hacinov, oce Jakob, aktivist – mladinec, zlasti 1942. Modic, Srecko - Hacinov, roj. 4. 8. 1921, aktivist – mladinec, delal za partizane, trosil letake, bil interniran na Rabu, po izpustitvi je bil 22. 2. 1943 mobiliziran v vaško stražo na Igu. Oce je zaman prosil za oprostitev (starost, velika posest); vendar je ušel na Gorenjsko in se prikljucil NOV. Perina, Anton, roj. 9. 2. 1899, orglar (ceški državljan), Anton + Ana Nemec, delal za partizane, bil 30. 7. 1942 interniran na Rabu, izpušcen že 9. 12. 1942, vaški stražar, demobiliziran 30. 3. 1943. Pri družini je bila rajonska obvešcevalna tocka. Perina, Fanika, roj. Poženel, aktivistka OF od 1942 dalje, po mladinski liniji sta delala tudi sin Anton in hci Francka. Perme, Franc, roj. 1898, oce Matej, delal za partizane, interniran na Rabu. Perme, Francka, roj. 1927, aktivistka, domobranci so jo aretirali, internirana v Augsburgu. Perme, Jože, roj. 1900, oce Matej, sodeloval v OF že 1941, delal za partizane, interniran na Rabu, domobranci so ga aretirali 2. 2. 1944, bil v taborišcu Dachau. Peršin, Slavko - Župec, roj. 1912, oce Franc, aktivist OF od 1941, clan TOOF, clan NZ, ustreljen 23. 7. 1942 z drugimi odborniki iz Bresta in Tomišlja pri Notranjih Goricah. Požar, Janez, aktivist OF, domobranci so ga aretirali maja 1944. Požar, Jože - Žagar, roj. 1903, kolar, oce Martin, aktivist OF že 1941, clan TOOF in tudi NZ; udeležil se je ljudske vstaje, ustreljen 23. 7. z drugimi odborniki iz Bresta in Tomišlja. Požar, Ivanka, roj. 1904, aktivistka, obvešcevalka in partizanska kurirka, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, internirana v Nemciji. Prek, Jože, delal za partizane, clan TOOF, pod domobranci (aretiran 2. 2. 1944) interniran v Dachauu, kjer so delali z njim medicinske poskuse. Rozinka, Marija, roj. 1885, aktivistka, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, internirana v Leipzigu. Rupnik, Franc, delal za partizane, nato bil domobranec v Ljubljani; njegova žena akti­vistka na Ižanski cesti. Svete, Franc, delal za partizane, interniran. Svete, Ivanka, roj. 1925, aktivistka, aretirali so jo domobranci, internirana v Augsburgu. Svete, Pavla, roj. 1923, Ivankina sestra, aretirali so jo domobranci, internirana v Augsburgu. Škraba, Anton, roj. 1919, Peter + Marija Smole, delal za partizane, se udeležil ljudske vstaje 1942, interniran na Rabu. Škraba, Feliks, roj. 12. 5. 1925, k vaški straži na Ig šel 21. 12. 1942 po vsem sodec po nalogu lokalne OF. Z njim naj bi bil po partizanski liniji povezan Ivan Kraljic (glej tam), zato je bil 2. 3. 1943 pod italijanskim (divizija alpskih lovcev) nadzorom. Škraba, Franca, aktivistka OF, mati Matije Škrabe, v njeni hiši skladišce hrane za parti­zane, domobranci so jo aretirali, v internaciji v Nemciji je umrla. Škraba, Matija, roj. 11. 3. 1911, Franc + Franca, delavec v Tobacni tovarni, eden izmed ižanskih organizatorjev OF, že 1941 sekretar ROOF Barje, bil na prehodu 1942/3 med borci 1. bataljona Šercerjeve brigade, nato ponovno sekretar ROOF Barje, pa sekretar okraja Velike Lašce-Barje, delegat zbora odposlancev v Kocevju, clan SNOS. Škraba, Peter, roj. 1900, Franc + Franca, Matijev brat, delal je za partizane, bil interniran na Rabu; po kapitulaciji Italije nadaljeval z delom, 2. 2. 1944 so ga domobranci aretirali z drugimi v Brestu, bil interniran v Dachauu. Škraba, Alojzija, Matijeva sestra, aktivistka OF. Škraba, Ivana, Matijeva sestra, aktivistka, njej naj bi Ivan Kraljic (in Alojzu Šušteršicu) sporocal od Feliksa Škrabe dobljene novice. Domobranci so jo aretirali po akciji v Iški vasi 7. 2. 1944. Šteblaj, Franc, roj. 27. 7. 1893, kmet, Janez + Marija Rizman, aktivist, dajal hrano parti­zanom, oba sinova, Franc in Janez partizana. 26. 7. 1942 interniran na Rabu, prošnje za izpustitev so karabinjerske oblasti zavrnile. Šteblaj, Slavko - Borec, mladinec, aktivist OF zlasti 1942, predsednik mladinskega aktiva (živel pri stricu Francu Zalarju v Brestu), interniran. Šuštaršic, Alojz, aktivist OF, delal za partizane, terenec, prek njega naj bi šle vesti, ki bi jih posredoval Ivan Kraljic. Šuštaršic, Anton - Matevžev, roj. 1902, kmet, aktivist OF, clan TOOF, ustreljen 23. 7. 1942 pri Notranjih Goricah z drugimi odborniki iz Bresta in Tomišlja. Šuštaršic, Jože, aktivist OF, clan TOOF. Švigelj, Franc - Grickov, roj. 4. 3. 1898, Franc + Matilda, delal za partizane, interniran na Rabu in v Padovi. Švigelj, Friderik - Gradiški, roj. 13. 4. 1899, lastnik gradu v Brestu, Franc + Matilda Fetter, žena Marija, oba se vkljucila v OF 1941, delala za partizane, dala veliko hrane za Krvavice, Friderik bil rajonski zaupnik, sporazumno z rajonskim odborom so požgali grad, aktivista do osvoboditve; Friderik je bil interniran od 26. 7. 1942 v Padovi in na Rabu. Švigelj, Marija - Gradiška, za aktivnost v OF in oskrbo Krvavic dobila status borca od 1942 dalje. Švigelj, Ivan - Švigljev, roj. 1911, Janez + Helena Erjavec, aktivist OF 1941, clan TOOF, ustreljen 23. 7. 1942 z drugimi clani odborov v Brestu in Tomišlju pri Notranjih Goricah. Tancek, Rado, mladinec - aktivist zlasti 1942. Tavželj, Miha, roj. 29. 9. 1913, oce Anton, vkljucen v OF, na njegovem dvorišcu so izbrali po osvoboditvi 1942 TOOF, interniran 30. 7. 1942 na Rabu. Vidmar, Vid, roj. 1912, delavec, aktivist 1942. Zalar, Angela roj. 1899, aktivistka, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, odpeljana v Rawensbrück, vrnila se bolna (TBC) in je v Ljubljani kmalu umrla. Zalar, Antonija, roj. 1896, aktivistka, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, odpeljana v Rawensbrück, kjer je umrla. Zalar, Franc, aktivist, domobranci so ga 1944 aretirali in je bil interniran v Nemciji (Salzburg). Zalar, Helena, aktivistka OF. Zalar, Vid - Rašcev, roj. 1929, zelo delaven mladinski aktivist že 1942, sredi leta 1944 šel v partizane (15. divizija), kjer je bil do osvoboditve. Strahomer Božic, Feliks, oce Matija, roj. 1920, krojac, aktivist OF že zgodaj 1941, partizan že od 21. 9. 1941 v skupini štirih, ki so taborili na Krimu (Malinovec, Sv. Ana Boršt); povezan z domacini. Udeležil naj bi se napada na Lož v oktobru 1941. Božic, Matija - Ciljni, roj. 6. febr. 1898, posestnik, Matija + Lojza Kolenc, pri njem že pozno 1941 sestanki s prvimi aktivisti v vasi, baje clan prvega TOOF, bil interniran na Rabu. Božic, Matija - Branko, roj. 1923, oce Matija, kovac, aktivist OF od oktobra 1941, borec NOV od 15. jul. 1942 v Dolomitskem odredu, nato v razlicnih enotah, sedaj pol-kovnik v pokoju. Brancelj, Ivan - Tanckov, roj. 28. 12. 1920, posestniški sin, Matija + Marija Ambrož, aktivist, udeleženec splošne vstaje, interniran julija 1942 na Rabu, izpušcen še v l. 1942, vaški stražar na Igu, po nemški ofenzivi 1943 domobranec v Crni vasi. Glavan, Anton - Ciljni, po materi polbrat Matije Božica, krojac, živel v Ljubljani, bil v nemškem taborišcu. Glavan, Franciška, aktivistka, clanica TOOF. Glavan, Jakob, roj. 8. 5. 1894, posestnik, Jakob + Marija Japelj, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato nezanesljiv (dva sinova domobranca). Gradišar, Franc - Zdražba, tkalec, aktivist 1941, pri njem so se zbirali fantje iz Strahomera in Vrbljen, udeleževal se sestankov z Mazovcem, bil interniran na Rabu. Grmek, Jože - Jelen - Makovcev, roj. 13. 3. 1922, kolar, borec že zgodaj 1942, bil v Tomšicevi in Šercerjevi brigadi, oficir JLA v pokoju. Janežic, Jože, roj. 27. 11. 1923, Jože + Marija Grmek, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije v NOV, padel kot borec 18. divizije po nemški ofenzivi v Gorskem Kotarju v boju z Nemci in ustaši. Kraljic, Alojz - Prunkov, aktivist, delal za OF in partizane, roj. 14. 12. 1915, Peter + Marija Grmek, krojac v Ljubljani. Z družino dobil prve povezave Janez Japelj prek brata Toneta. Bil interniran na Rabu, izpušcen, vaški stražar, po kapitulaciji Italije pobegnil iz Ljubljane, usoda neznana, morda ubit. Kraljic, Anton - Prunkov, roj. 7. 10. 1914, Peter + Marija Grmek, aktivist OF, povezan z J. Japljem, delal za partizane, baje clan TOOF, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, šel v Ljubljano pod zašcito, mobiliziran v domobrance na Barju. Kraljic, Jože - Prunkov, roj. 23. 10. 1912, brez poklica, Peter + Marija Grmek, sodeloval z OF in delal za partizane, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato šel k domobrancem v Crni vasi. Kraljic, Peter - Prunkov, roj. 9. 4. 1918, Peter + Marija Grmek, aktivno delal za partizane, sodeloval v ljudski vstaji, iz internacije na Rabu je prišel po kapitulaciji Italije, bil v NOV do nemške ofenzive, dezertiral in se skrival na Ilovici. Likovic, Alojz, roj. 15. 7. 1910, mati Marija Likovic, delal za partizane, po internaciji na Rabu partizanski kurir in po nemški ofenzivi interniran v Nemciji. Meglic, Ivan - Primožev, oce Ivan, delal za partizane, bil v internaciji na Rabu. Meglic, Jože - Primožev, roj. 10. 3. 1909, kmet, Ivan + Ivana Grmek, delal za partizane, naj bi bil clan TOOF, interniran na Rabu konec avgusta, že dec. 1942 izpušcen in šel k vaški straži na Igu. Mislej, Anton, roj. 1922, mati Franciška, njun dom že 1941 ena izmed baz OF v vasi, po­vezan z J. Japljem, povezan z OF trojko s sošolcem Jakobom Modicem in Feliksom Božicem. Že v zacetku leta 1942 borec Šercerjevega bataljona, partizan do osvobo­ditve; delal tudi v Ockovi (Novak) tiskarni. Mislej, Franciška, roj. 1898, aktivistka od zacetka, bila naj bi tudi clanica prvega vaškega odbora OF; aretirali so jo decembra 1942 in internirali na Rabu. Mocnik, Jože, roj. 12. 3. 1916, Jože + Franca Grmek, aktivist OF, naj bi bil clan prvega vaškega odbora OF; interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije stopil v NOV, padel pri Sv. Vidu novembra 1943 kot borec 18. divizije. Mocnik, Anton, roj. 23. 11. 1920, kmet, Jože + Franca Grmek, simpatizer in aktivist, delal za partizane že jeseni 1941, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, vrnil se je z Rabsko brigado. Mocnik, Franc, roj. 1917, Jože + Franca Grmek, kmet, delal za partizane, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu 1942, rekrutiran v Rabsko brigado. Modic, Anton - Švigljev, roj. 14. 1. 1914, Jakob + Ivana Tancek, aktivist OF od 1941, clan TOOF, interniran na Rabu, v aprilu 1943 vaški stražar na Igu, po kapitulaciji Italije stopil v NOV, padel kot borec 8. Levstikove brigade v Robu pri Velikih Lašcah že novembra 1943. Modic, Franc - Švigljev, roj. 1915, Jakob + Ivana Tancek, aktivist OF od 1941, clan TOOF, sodeloval v ljudski vstaji, julija 1942 šel v NOV, padel med nemško ofenzivo kot borec 8. Levstikove v Sekirišcah pri Robu. Modic, Jakob - Švigljev, roj. 6. 8. 1889, Martin + Marjana Tancek, aktivist OF, vsa družina pristaš OF, interniran na Rabu. Modic, Jakob - Švigljev, roj 1922, Jakob + Ivana Tancek, kmecki delavec, aktivist, udele­ženec ljudske vstaje in sodeloval pri akcijah narodne zašcite (NZ). 29. 7. 1942 so ga Italijani ustrelili v Lapušni dolini kot talca. Modic, Jože - Švigljev, roj. 1920, Jakob + Ivana Tancek, aktivist OF od 1941, odbornik TOOF, sodeloval v ljudski vstaji, maja 1942 borec 5. oz. 4. cete 1. bataljona L. Šercerja v taboru Vodicnica nad Tomišljem, Krimski odred, nazadnje pri GŠ do konca vojne, demobiliziran avgusta 1948 kot oficir JLA. Modic, Marija, roj. 1896, mati štirih partizanov, aktivistka, 2. februarja 1944 so jo aretirali Nemci in je bila krajši cas zaprta. Pikovnik, Alojz - Glavanov, roj. 26. 5. 1910, Franc + Francka Škraba, delal za partizane, naj bi bil clan TOOF v l. 1941, internacija na Rabu od 30. 7. 1942 do marca 1943, vaški stražar na Igu, nato domobranec v jurišnem bataljonu. Pikovnik, Franc - Glavanov, roj. 6. 4. 1906, kmet, Franc + Franca Škraba, v zacetku sim-patizer, delal za partizane, internacija na Rabu in v Viscu, izpušcen po 25. 3. 1943, nato vaški stražar na Igu, domobranec - kuhar. Susman, Alojz - Juhov, roj. 1910, oce Jože, aktivist, baje clan TOOF 1, 1941, udeleženec ljudske vstaje, borec (giŕ partigiano), ubili so ga domobranci. Susman, Anton - Juhov, Alojzov brat, roj. 5. 5. 1915, Jože + Marija Mrkun, z ženo Angelo Tomazin iz Sarskega pristaša OF, podpirala partizane, interniran na Rabu od 26. 7. 1942, prošnja za izpustitev zavrnjena, umrl v Dachauu, Susman, Anton - Susmanov, roj. 22. 11. 1923 (bratranec Alojza in Antona; obe družini za OF), Janez + Marija Svete, delal za partizane, interniran na Rabu, nato v Nemciji. Susman, Franc - Susmanov, roj. 20. 10. 1919, Janez + Marija Svete, delal za partizane, clan TOOF l. 1941, udeleženec ljudske vstaje, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije v NOV, ga ujeli Nemci in novembra 1943 internirali. Susman, Janez - Susmanov, roj 1882, gostilnicar, oce Jože, aktivist, delal za partizane, jih oskrboval s hrano itd.; bil v internaciji. Tancek, Anton - Anckin, oce Martin, delal za partizane, naj bi bil clan TOOF l. 1941, interniran na Rabu. Znidaric, Jože - Šuštarcek, roj. 10. 1. 1901, Jakob + Marija Mavec, cevljar, delal za 5. oz. 4. ceto 1. bataljona L. Šercerja, interniran na Rabu, ujet v nemški ofenzivi na obmocju Sekirišce in od novembra 1943 v Nemciji. Tomišelj Ambrož, Ciril, roj. 1926, Jože + Ivana Pirman, z ocetom delala za OF, podpirala partizane, hkrati z ocetom 20. 7. 1942 aretiran in interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato bil v NOV do osvoboditve. Ambrož, Janez, aktivist OF. Ambrož, Jože, roj. 1922, Jože + Ivana Pirman, aktivist OF, borec, ustreljen po izdajstvu od fašistov bataljona »M« 26. 7. 1942 pod iškim mostom. Ambrož, Jože, roj. 1900, oce Franc, žena Ivana, delavec, aktivist, obvešcevalec, podpiral partizane, hkrati s sinom Cirilom interniran na Rabu do kapitulacije Italije, novem-bra so ga aretirali domobranci, z mladoletno hcerko Štefanijo poslana na prisilno delo v Nemcijo. Ambrož, Ivana, roj. 1895, domobranci so jo zaprli 1943, 1944 zaradi dela za OF. Ambrož, Stane, aktivist OF. Anzelc, Alojzija, roj. 1909, aktivistka OF, aretirana decembra 1942, obsojena na vec let zapora, iz Italije se je vrnila januarja 1944. Anzelc, Stanko, roj. 1909, oce Jože, delal za partizane, pri njem je bilo zbirališce novincev iz Ljubljane za Kožlješki tabor v dec./jan. 1942, interniran na Rabu. Brancelj, Alojz, roj. 1. 8. (ali 12.) 1923, oce Jože, aktivist od septembra 1941 (vsa družina za OF), sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije borec NOV do osvoboditve, opravljal razne naloge, dolocen za vojno akademijo v Beogradu konec 1944. Brancelj, Franc, roj. 30. 1. 1907, delavec, aktivist OF, sodeloval v ljudski vstaji, borec NOV. Brancelj, Jože - Morostar, roj. 1919, aktivist od septembra 1941, pri njih zbirališce novincev, ki jih je vodil v Kožlješki tabor, sodeloval v ljudski vstaji, kurir, borec od srede maja 1942. Brancelj – družina, vsa v OF, aktivisti in borci, štirje clani (še sestra Justina) v partizanih. Oceta in mater ter hcer so domobranci ubili v Kozlerjevi gošci. Ciber, Franc, aktivist, delal za partizane. Ciber, Ludvik, roj. 25. 8. 1905, cestar, Anton + Urša Župec, delal za partizane, interniran na Rabu. Govekar, Anton, 1. 1907, Jakob + Franca Menard, delal za OF, interniran na Rabu. Grum – družina, vsa delala za OF že od 1941 dalje. Grum, Francka, roj. 1915, aktivistka OF, aretirana decembra 1942, obsojena in s hcerko dojenckom odpeljana v Italijo; vrnila se je po kapitulaciji Italije. Grum, Mimi, roj. 1924, delala za OF, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944. Janežic, Peter, aktivist OF, skrbel za zvezo z Ljubljano, propagandist, nosil pošto. Jankovic - Peršin, vsa družina delala organizirano za OF od 1941. Jankovic, Alojz, roj. 1923, aktivist OF, interniran, borec NOV. Jankovic, Jože, roj. 1901, aktivist OF, interniran, borec NOV. Jankovic, Mihaela, sodelovala v ljudski vstaji. Javoršek, Franc, delal za partizane. Kumše, Anton - Gostiša, roj. 1896, aktivist OF že 1941, delal za partizane, sekretar TOOF, Italijani so ga ustrelili 23. 7. 1942 na Strženu pri Notranjih Goricah. Kumše, Franc, delal za partizane. Kumše, Alojzija, delala za OF (mati Stanka). Likovic, Ivan, roj. 12. 7. 1914, kmet, Janez + Ivana Šeškar, delal za partizane, interniran na Rabu in v Viscu, izpušcen po marcu 1943. Lukanec, Alojz, roj. 1906, delal za partizane, interniran na Rabu. Macek Alojz, roj. 1900, oce Jože, delal za partizane, interniran na Rabu, kjer je umrl. Macek, Franc, terenec. Macek, Ivan, delal za partizane, interniran na Rabu. Marincic, Alojz, roj. 21. 6. 1904, Lovro + Neža Petkovšek, delal za partizane, interniran na Rabu do 23. 7. 1943. Marincic, Janez, roj. 25. 8. 1907, delavec, Lovro + Neža Petkovšek, delal za partizane, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 22. 7. 1943. Mavec, Franc - Frenk, roj. 23. 8. 1906, Janez + Jožefa Zalar, delal za partizane, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu od 28. 7. 1942. Mavec, Ivan - Gricar, roj. 1899, aktivist OF od 1941, clan TOOF, Italijani so ga ustrelili 23. 7. 1942 pri Notranjih Goricah. Modic, Franc, roj. 14. 12. 1913, oce Jakob, delal za partizane, interniran na Rabu, od konca decembra 1942 vaški stražar nato domobranec. Modic, Janez, delal za partizane. Petric, Avgust, roj. 15. 5. 1913, Jože + Ivana Janežic, delal za partizane, interniran na Rabu, nato vaški stražar. Pleško, Jože, roj. 7. 11. 1914, Franc + Marija Grabelšek, kmet, delal za partizane, interniran na Rabu. Peršin, Helena, oce Jože, nekdanja clanica DKFD, aktivistka OF. Peršin, Jože, aktivist OF. Peršin, Pavla, roj. 1911, oce Jože, aktivistka OF, 27. 1. 1944 so jo aretirali domobranci in usmrtili v Lisicjem. Rus, Franc, roj. 19. 7. 1904, delal za partizane, interniran na Rabu, kjer je umrl 31. 12. 1942. Svete, Janez, žena Ivana - Lukova mama, družina aktivistov OF od 1941, Ivano sept. 1944 aretirali domobranci, internirana v Nemciji. Šeškar, Franc, aktivist, domobranci so ga aretirali septembra 1944, interniran v Dachauu, se ni vrnil. Škraba, Alojz, roj. 1904, oce Anton, delal za partizane, interniran na Rabu, sodeloval v ljudski vstaji, nato vaški stražar. Škraba, Anton, roj. 1912, vsa družina delala za OF, aktivist OF, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, odbornik TOOF, po nemški ofenzivi so ga domobranci aretirali in ubili v Kozlerjevi gošci 26. 11. 1943. Škraba, Francka, roj. 1915, Antonova žena, aktivistka, domobranci so jo ubili v Lisicjem. (Enako njena sestra Mimi Grum). Škraba, Miha, roj. 29. 9. 1903, delal za partizane, interniran na Rabu, kjer je umrl 6. 1. 1943. Štrumbelj, Franc, roj. 1920, aktivist OF že 1941, od junija 1942 borec NOV. Štrumbelj, Jakob, roj. 5. 4. 1915, Jakob + Marija Smirk, aktivist, sodeloval v ljudski vstaji, od maja 1942 borec, po italijanski ofenzivi interniran na Rabu in v Padovi, po kapi­tulaciji Italije zopet v NOV do osvoboditve. Šuštaršic, Anton, roj. 29. 6. 1902, aktivist OF od konca 1941, clan TOOF, interniran na Rabu, od septembra 1943 NOV, aktivist ROOF Barje, nacelnik NZ v rajonu. Domobranci so ga ubili marca 1945. Šuštaršic, Ivana, žena Antona, hci Janeza Šenka z Iga, aktivistka OF, internirana na Rabu. Obsojena na dosmrtno jeco, zapor v Italiji, vrnila se je januarja 1944. Šuštaršic, Franc - Žerovcev, roj. 1912, aktivist OF, clan TOOF, ustreljen 23. 7. 1942. Tehovnik, Anton, roj. 20. 1. 1907, Jakob + Liza Pecek, delal za partizane, interniran na Rabu, nato vaški stražar. Tehovnik, Jože, roj. 1905, aktivist OF, clan TOOF, ustreljen 23. 7. 1942. Zalar, Anton, roj. 1906, oce Anton, delal za partizane, interniran na Rabu. Zalar, Franca, roj. 1908, vsa njena družina delala za OF, aktivistka, domobranci so jo aretirali avgusta 1944, bila zaprta v Ljubljani. Zalar, Janez, oce Anton, delal za partizane. Zalar, Milan, roj. 1914, oce Janez, delal za partizane, interniran do kapitulacije Italije, borec NOV, dezertiral k domobrancem. Zalar, Pavla, roj. 1919, oktobra 1944 so jo aretirali domobranci, internirana v Nemciji v Münchnu. Zupancic Nataša, uciteljica v Tomišlju, delala za OF, internirana na Rabu od 26. 7. 1942 do marca 1943, v prvi polovici oktobra 1944 so jo domobranci aretirali in je bila nato ustreljena. Žagar, Ivan, aktivist, po smrti Antona Šuštaršica je postal rajonski nacelnik NZ. Vrbljene Alic, Anton, roj. 13. 6. 1913, kmecki delavec, Anton + Marija, aktivist OF, sodeloval v splošni vstaji, po izdajstvu so ga okupatorji ustrelili v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Furlan, Martin, roj. 8. 6. 1904, Martin + Jera Svete, posestnik in gostilnicar, delal za OF od 1941, bil sekretar TOOF, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije predsednik TOOF, domobranci so ga ubili v Kozlerjevi gošci 27. 1. 1944. Furlan, Mihaela, roj. 1910, Martin + Jera Svete, aktivistka OF od decembra 1941 do janu­arja 1944, ko je po bratovi smrti odšla v NOV, demobilizirana je bila septembra 1945. Furlan, Pavla, roj. 1902, delala za OF, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ubili v Lisicjem. Glavan, Evgen, roj. 3. 1. 1919, Franc + Alojzija Koželj, delal za partizane, interniran na Rabu. Grebenc, Alojzija - Kocjanova, roj. 1887, partizanska mati, delala za OF, domobranci so jo aretirali 12. 2. 1944, internirana v taborišcu Dresden. Grebenc, Alojzija - Kocjanova, roj. 1916, Janez + Alojzija, aktivistka OF, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili v Lisicjem. Grebenc, Anton - Kocjanov, roj. 1929, delal na terenu, 7. 2. 1944 skupaj z ocetom Janezom aretiran, zaprt v domobranski postojanki Barje. Grebenc, Franc - Kocjanov, roj. 25. 11. 1920, Janez + Alojzija, delal za partizane, trosil propagandno gradivo, sodeloval v ljudski vstaji, borec, ustreljen v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Grebenc, Francka - Kocjanova, roj. 1919, Janez + Alojzija, gospodinja, aktivistka od maja 1942, julija 1943 predlog karabinjerjev za internacijo, ob zacetku nemške ofenzive se javi na rajonu Barje (NOV), do osvoboditve. Grebenc, Ivan - Kocjanov, roj. 20. 10. 1913, Janez + Alojzija, aktivist od 1941, clan TOOF, borec od maja 1942, padel 15. 8. 1944. Grebenc, Janez - Kocjanov, roj. 1882, oce Anton, kmet, aktivist OF od 1941 dalje, do-mobranci so ga aretirali 7. 2. 1944 in ga dan pozneje ubili pod Grmezom na Barju. Grebenc, Jože - Kocjanov, roj. 31. 3. 1923, Janez + Alojzija, delal za partizane, sodeloval v ljudski vstaji, borec NOV, ustreljen v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Grebenc, Marija - Kocjanova, roj. 1914, delala za OF, kakor vsi clani družine, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in jo ubili v Lisicjem. Grebenc, Pavla - Kocjanova, roj. 1927, Janez + Alojzija, aktivistka, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, bila je zaprta in internirana v Rawensbrücku. Jankovic, Franc, roj. 1929, delal za OF po mladinski liniji, 13. 7. 1944 so ga domobranci prijeli, zasliševali in zaprli za 21 dni. Jankovic, Marija, roj. 1904, delala za OF ves cas od 1941, 2. 2. 1944 so jo aretirali domo­branci, internirana v Dresdnu. Jankovic, Mima - Marija, roj. 1926, delala za OF, oktobra 1944 so jo aretirali domobranci, internirana v Augsburgu. Kavcic, Ivan, roj. 1933, delal za partizane po pionirski liniji, domobranci so ga prijeli 13. 7. 1944, zasliševali in ga zaprli na Igu za 21 dni (glej Franc Jankovic). Kobal, Jože, delal za OF v zimi 1941/2, povezan z Mazovcem, v njegovi brunarici med Strahomerom in Vrbljenem bila javka za hrano za krimske partizane. Kmalu pogrešan. Kocjan, Jože, roj. 28. 4. 1905, Anton + Marija Kocjan, delal za partizane, umrl v internaciji na Rabu 28. 12. 1942. Kumše, Angela - Ruparjeva, roj. 1920, Martin + Marija Oven, aktivistka od maja 1942, aretirali so jo vaški stražarji (27. 6. 1942, ter 10. 8. 1943) in domobranci (27. 1. 1944); neposredno pred ustrelitvijo na Lisicjem se je rešila, odšla v NOV, delala na rajonu Barje, demobilizirana julija 1945. Kumše, Anton - Ruparjev, roj. 6. 5. 1910, Martin + Marija Oven, aktivist od septembra 1941, clan TOOF, sodeloval v ljudski vstaji, interniran v Gonarsu in Rabu, po kapi­tulaciji Italije odšel v NOV, kjer ostal do osvoboditve. Kumše, Karel - Tomaž - Ruparjev, roj. 29. 9. 1918, Martin + Marija Oven, aktivist OF 1941, clan TOOF, sodeloval v ljudski vstaji, od maja 1942 partizan v razlicnih enotah, 1960 upokojen kot oficir JLA. Kumše, Marija - Ruparjeva mati, roj. 1882, partizanska mati, delala za OF, domobranci jo veckrat aretirali, zadnjic avgusta 1944, internirana v Rawensbrücku, kjer je umrla. Lesica, Franc - Grca, roj. 1911, oce Franc + Ivana, aktivist OF od 1941, sodeloval v ljudski vstaji, od maja 1942 borec v raznih enotah, upokojen marca 1966 kot kapetan JLA. Lesica, Franc, roj. 24. 2. 1903, Martin + Marija, aktivist OF, nato borec, ustreljen 27. 7. 1942 v Lapušni dolini. Lesica, Ivan, roj. 1916, Franc + Ivana, delal za partizane, sodeloval v ljudski vstaji, okupator ga je 27.7. 1942 aretiral, mucil in ustrelil v Lapušni dolini. Lesica, Ivana, mati Franca, delala za OF, 27. 1. 1944 so jo aretirali domobranci in ustrelili v Lisicjem. Lesica, Jožefa, roj. 1912, vseskozi aktivistka OF, mož Franc ustreljen v Lapušni dolini. Likovic, Jože, roj. 25. 3. 1910, Franc + Helena Lenarcic, delal za partizane, bil interniran na Rabu. Modic, Alojzija - Melinova, roj. 1918, oce Franc, sestra Antona, aktivistka OF, belogardisti so jo 27. 6. 1942 aretirali, a so jo okupatorji izpustili, vendar so karabinjerji julija 1943 dali predlog za internacijo. Modic, Anton - Melinov, roj. 26. 11. 1913, Franc + Franca Rozman, kmet, aktivist OF, clan TOOF, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije kurir ROOF Barje. Modic, Cilka - Melinova, partizanska družina, sodelovali pri ljudski vstaji. Modic, Helena - Melinova, uciteljica, roj. 1909, aktivistka, Skalar jo je aretiral 7. 2. 1944 v Iški vasi in domobranci so jo v Grmezu ubili. Modic, Jože - Švigljev, oce Jakob, aktivist, clan TOOF 1941, od maja 1942 borec. Pavlic, Anton, roj. 1919, tesar, Martin + Ana Tancek, sodeloval v ljudski vstaji, aktivist OF, od maja 1942 borec, okupator ga je ustrelil v Lapušni dolini 30. 7. 1942. Podržaj, Marija, roj. 1914, aktivistka, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili v Lisicjem. Smole, Alojz, roj. 1898, krojac, aktivist, šival za partizane od maja 1942, 26. 7. 1942 inter-niran na Rabu, kjer je umrl. Suhadolnik, Jože - Kržajev, roj. 12. 2. 1919, kljucavnicar, Anton + Ivana Vamplin, delal za partizane, nato interniran na Rabu in v Gonarsu, po internaciji se je zaposlil v Ljubljani, borec NOV. Sušman, Ivan, roj. 6. 6. 1911, Ivan + Liza Grmek, delal za partizane, clan TOOF, ob itali­janski ofenzivi je bil interniran na Rabu. Škrjanc, Franca, roj. 1890, mož Ivan, aktivistka OF od 1941 do osvoboditve. Škrjanc, Ivan, roj. 1882, žena Francka, aktivist od 1941 do osvoboditve; edinec Ivan je padel v NOV 1943, hci Marija, por. Podržaj pa je bila žrtev domobrancev v Lisicjem. Škrjanc, Ivan, roj. 7. 1. 1924, Ivan + Franca Kocjan, delal za partizane, bil interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije v NOV, padel novembra 1943. Štrumbelj, Franc, roj. 11. 4. 1899, zidar, oce Franc, delal za partizane, interniran na Rabu, kjer je umrl. Štrumbelj, Franca, roj. 1904, mož Franc umrl na Rabu, aktivistka OF od 1943, 27. 1. 1944 so jo domobranci aretirali in v Lisicjem umorili; njena hcerka Francka s sestro Vero in Mihelo Furlan je, ko so ušle Skalarjevcem, šla v operativno enoto. Štrumbelj, Francka, por. Likovic, roj. 1926, delala za OF od 1942, po materini smrti v Lisicjem odšla v NOV, bila kuharica na kurirski postaji T.V. Ravne-Borovec. Štrumbelj, Pavla, roj. 28. 1. 1928, por. Poljanšek, Franc + Franca, aktivistka OF, zaprta, nato zopet aretirana in poslana v Nemcijo, v Milstatt. Tancek, Alojz, roj. 23. 5. 1919, krojac, Jože + Liza Oblak, aktivist OF, šival za partizane po ljudski vstaji, interniran na Rabu, vrnil se je 27. 3. 1943 in nato umrl za posledicami internacije. Tancek, Jože, oce Martin, delal za partizane, bil v internaciji. SEZNAM BORCEV NOV KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Adamic, Franc, borec NOV. Babnik, Ivan, roj. 23. 12. 1914, borec od 15. 5. 1942, padel v boju pri pokritem mostu 20. 5. 1942. Berce, Franc, roj. 13. 10. 1904, bolniški strežnik, Ig, tu zacel delati za OF, ob splošni ljudski vstaji je oskrbel prve ranjence iz boja pri pokritem mostu pred Ljubljano. Z njim je povezan zacetek bolnice Krvavice v Iškem Vintgarju, kjer je bil nato upravnik in »zdravnik«. Bil je borec Šercerjeve brigade. Po osvoboditvi je delal v bolnici v Polju. Upokojen je bil kot major in umrl v marcu 1968. Berce, Ivan, roj. 28. 12. 1905, delavec, Ig 129; borec verjetno tudi po kapitulaciji Italije. V marcu 1944 bil zaradi bolezni zacasno odpušcen iz enote, domobranci so ga ubili v vasi Golo 1944. Boh, Franc - Bohov, roj. 11. 12. 1918, Janez + Urša Virant, Ig; v partizanih verjetno od 15. maja 1942 in ga sredi julija kot partizana omenja v italijanskem zapisniku Adam Visovnik, orožnik vp'.; po zapisu Joži Jelenove in M. Škrabe so ga Italijani v ofenzivi ujeli in ubili 19. 7. 1942 nekje na Mokrcu. Bolha, Anton - Majnikov, roj. 30. 10. 1918, natakar, oce Anton, (terenec), Ig 54; bil je skojevec od 1941, 15. 5. 1942 postal partizan, borec 4. cete Šercerjevega bataljona (v Vodicnici nad Tomišljem) in nato cetni intendant KO. Fašisticna patrola ga je zajela v gostilni Robežnik v Vnanjih Goricah 13. 7. 1942 in bil ustreljen še isti dan na pokopališcu v Brezovici. Bolha, Franc - Bovhcov, roj. 17. 11. 1917, borec NOV od pomladi 1942, padel je 7. 7. 1942 v bojih pod Pijavo Gorico. Bolha, Janez, borec Grceve cete. Bolha, Jože - Majnikov, roj. 28. 2. 1906, Martin + Liza Jere (ali Jerc), kmet, Ig; mobiliziran maja 1942, v ofenzivi se predal italijanskim oblastem. Na zaslišanju izjavil, da so ga partizani kakor druge Ižance odpeljali na Mokrc in vkljucili v vojsko, vendar je bil le malo casa oborožen. Povedal tudi, da sta med partizani Rudolf Kukovica in Vilko Javornik z Iga. Zasliševalcu zagotavljal, da ni streljal. Bolha, Stane - Bovhcov, roj. 4. 5. 1922, mali kmet, oce Franc, Ig 123; v partizane odšel maja 1942, bil dva meseca v Grcevi ceti. Italijani so ga 12. 8. 1942 zajeli na Igu in internirali v Padovi, nato je bil v nemški internaciji. Borštnar, Stane - Jancov, roj. 1925?, v partizane šel 15. 5. 1942, padel kot borec NOV 22. 5. 1942 pri obrambi Iga v »Švajgartelnu«. Boštnar, Franc, Ig, borec Grceve cete. Brezic, Anton - Brzetov, Jože + Jera Jerina; se predal karabinjerjem na Igu prve dni ofenzive, bil v internaciji in nato pri italijanskih partizanih. Brezic, Feliks - Brzetov, Jože + Jera Jerina; borec od maja 1942, se predal v ofenzivi, po internaciji pri domobrancih. Cotman, Franc, borec Grceve cete. Cebular, Franc, strojar na Igu, borec NOV do ofenzive. Cerne, Janko, roj. 24. 9. 1918, aktivni oficir, interniran v Padovi, v oktobru 1943 šel v partizane. Drnovšek, Jože - Franckov, roj. 1908, borec od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, nato vaški stražar. Gerbec, Ivan, borec NOV, aprila 1943 so ga vaški stražarji ujeli v vasi Golo in ga nato odpeljali neznano kam. Grbec, Alojz, borec Grceve cete. Grum, Jože - Gramov, roj. 13. 10. 1921, mlinar pri Albinu Gerbcu na Igu, clan aktiva SKOJ, maja 1942 odšel v partizane, interniran v Padovi in Renniciju, v decembru 1943 šel zopet v partizane na Gorenjskem, padel zadnje dni vojne (30. 4. 1945) v vasi Koritnice pri Robitnici (9. korpus). Hitejc, Anton - Uhanov, roj 19. 12. 1908, bivši jugoslovanski oficir, Ig 28; v partizane odšel 14. 10. 1943, bil namestnik komisarja, upokojen kot višji oficir JLA. Hitejc, Ernest, Ig; borec NOV od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, nato v internaciji, od zacetka 1944 zopet v partizanih do osvoboditve. Horvat, Karel, borec od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, nato v internaciji. Intihar, Ivan - Šlosarjev, Ig; borec NOV od maja 1942 do osvoboditve. Intihar, Jože - Šlosarjev, borec NOV. Jakopin, Boris - Kumšov, roj. 20. 10. 1921, Ig; 16. 5. 1942 se je prikljucil Abijevi ceti kot borec, ranjen v spopadu pri pokritem mostu 21. 5. 1942 kot mitraljezec, ob italijanski ofenzivi se je javil in bil interniran v Padovi. Jakopin, Tone - Kumšov, Ig; bil ranjen v spopadu pri pokritem mostu, ob italijanski ofenzivi se je javil in bil interniran v Padovi, po kapitulaciji Italije borec, zaradi bolezni odšel v Avstrijo in nato h gorenjskim partizanom. Javornik, Jože, borec Grceve cete. Javornik, Vilko, roj. 5. 4. 1914, mesar, Jože + Marija Štrumbelj, oce žrtev Crne roke, Ig 32; v partizane odšel 16. 5. 1942 in se vkljucil v Grcevo ceto, udeležil se je bojev pri pokritem mostu, od koder je na Ig pripeljal ranjena brata Jakopin, ob ofenzivi je bil zajet, postal italijanski denunciant, po zlomu Italije se je skrival, od domobrancev aretiran 10. 1. 1944 in 14. 4. 1944 poslan v internacijo v Nemcijo. Jeras, Anton, mesar pri Rupertu na Igu, borec NOV od 15. 5. 1942 do osvoboditve. Jesih, Anton, roj. 8. 8. 1922, Anton + Lojza Lenarcic, Ig 57; v maju 1942 je odšel v partizane, v casu ofenzive se predal z orožjem in v zacetku avgusta 1942 interniran v Monigu (»era favorevole al movimento partigiano e nei mese di maggio 1942 ando nei bosco col banditi comunisti dal quale venne armato«). Po zlomu Italije je živel na Rudniku, domobranci so ga odkrili in ubili v Kozlerjevi gošci 20. 12. 1943. Juha, Ludvik, borec do italijanske ofenzive, nato vaški stražar. Juha, Tone - Miklavžev, borec NOV od maja 1942, internacija na Rabu, od februarja 1944 zaprt v partizanih, ni znano, kaj je bilo z njim. Kraljic, Jože, borec NOV od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, nato interniran. Kukovica (Kukuca), Rudolf, borec od maja 1942, v italijanski ofenzivi zajet in interni-ran na Rabu, po internaciji zopet v NOV, komandir cete, v nemški ofenzivi 1943 pogrešan. Kukovica, Vinko, borec od maja 1942, zajet v italijanski ofenzivi in interniran na Rabu. Kus, Alojz, roj. 1925/26, borec od 15. 5. 1942, padel neznano kje. Kus, Franc - Moharjev, roj. 1923 marec 17, Franc + Ana Gerbec, Ig; clan aktiva SKOJ na Igu, maja 1942 odšel v NOV, bil v Abijevi skupini, v juniju 1942 pomagal Francu Zupancicu razstreliti transformator v Dragi, nato v Gubcevi brigadi, komisar cete v Levstikovi brigadi, DMB so ga ujeli, mucili in ubili 2. nov. 1943. Kus, Janez, roj. 28. 8. 1928, posestniški sin, Franc + Ana Gerbec, Ig 100; šel v partizane 9. 9. 1943, 10. brigada, bil zajet 22. 11. 1943 in interniran. Kus, Rudolf, borec Grceve cete. Kus, Stane, borec Grceve cete. Likovic, Rudolf, borec Grceve cete. Likovic, Vinko, borec Grceve cete. Luskovnik, Franc, roj. 1903, borec po kapitulaciji Italije do nemške ofenzive. Meglic, Franc, mladinski aktivist, borec NOV od 15. 5. 1942, po ofenzivi zajet in interniran na Rabu, po zlomu Italije se je umaknil v Avstrijo, nato zopet v NOV. Meglic, Martin, Ig; mladinski aktivist, borec od 15. 5. 1942, bil v Tomšicevi brigadi od ustanovitve, v italijanski ofenzivi zajet in interniran. Mencej, Avgust, roj. 2. 11. 1906, Ig; borec NOV od 1942, padel 8. 11. 1943 na Mokrcu. Mencej, Franc, roj. 27. 4. 1900, borec NOV, pogrešan 9. 5. 1945. Minatti, Ferdo, roj. 12. 5. 1912, Ig 35; borec NOV od 15. 5. 1942, padel je kot intendant v Loški brigadi 1943 v casu nemške ofenzive na Primorskem. Mohor, Ivan, borec Grceve cete. Možek, Ivan - Rotov, Ig; borec NOV od maja 1942 do italijanske ofenzive, interniran v Padovi, po vrnitvi zopet NOV. Mrkun, Alojz - Cešnjevarjev, roj. 1909, borec NOV od maja do italijanske ofenzive. Mocilnikar, Anton, borec Grceve cete, partizani so ga ustrelili zaradi utaje cigaret. Novak, Janez - Janezov, 12. 1903, oce Jože, Ig 180; borec 2. cete 1. bataljona L. Šercerja od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, po internaciji šel zopet v partizane (1. bataljon 9. brigade) in padel 20. 10. 1943. Novljan, Anton, roj. 2. 2. 1909, Anton + Neža Peternel, Ig 196; borec NOV od maja 1942 do italijanske ofenzive, nato v internaciji. Ozanic, Janez, financar, borec Grceve cete. Paznar, Filip, roj. 1907, mizar, Ig; po zapisniku zasliševanja Adama Visovnika, orožnika vp., partizan z Iga do ofenzive, nato blizu vaškim stražarjem, po osvoboditvi pobe­gnil z ženo Lucijo. Primc, Ivan, borec Grceve cete. Pristov, Anton, Ig; bil clan SKOJ od konca 1941, borec NOV od maja 1942 do konca, komandir TV 10, oficir JLA. Pucihar, Anton - Likobcev, Ig; Anton + Ana Janežic, borec od pomladi 1942, Italijanom se predal, ga internirali na Rabu, po kapitulaciji Italije v 9. brigadi, po nemški ofen­zivi v Dachauu. Pucihar, Franc - Zgoncev, roj. 11. 4. 1920, Ig; odšel v NOV 15. 5. 1942, kot partizan z Iga se oznacuje v zapisniku zasliševanja Janeza Ozanica, ki se predal it. oblastem v jul. 1942, ob ofenzivi so ga Italijani zajeli, internirali na Rabu, od 1. 12. 1943 na prisilnem delu v Nemciji do osvoboditve. Pucihar, Ivanka - Zgonceva, sestra Franca, Ig; v NOV odšla 17. 5. 1942, od 6. 10. 1942 dalje v Šerc. brigadi – 28. 2. 1943; ranjena februarja 1944, bila je namestnica cetnega politicnega komisarja, borka do konca vojne. Pucihar, Marija - Likopceva, roj. 30. 7. 1920, borka od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive. Repar, Franc - Vrhov, roj. 8. 1. 1910, Ig 128; partizan od 15. 5. 1942 do ofenzive, interniran, po kapitulaciji Italije borec 9. brigade do nemške ofenzive (Ilova gora), nato v taborišcu Dachau. Repar, Ivan - Damjanov, Ig 173; interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije pri italijanskih partizanih in padel v Veroni 27. 4. 1944. Rihtaric, Lovro, financar, borec Grceve cete, se predal 20. 7. 1942. Rozina, Jože, por. z Rozo, aktivistko in kurirko, bivši orožnik, Ig 196; borec NOV po kapitulaciji Italije. Rupert, Jože - Ulcarjev, roj. 7. 3. 1899, mesar in gostilnicar, Ig 93; po internaciji oz. po kapitulaciji mobiliziran v NOV, med nemško ofenzivo padel v zasedo in bil ustreljen 11. 11. 1943 blizu Škofljice. Smrekar, Vencelj, roj. 1912, Ig; borec NOV od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive. Skorza, Anton, borec Grceve cete, se predal 20. 7. 1942. Sokalic, Viljem, roj. 5. 2. 1911, mizar, Jože + Marija Cujnik, Ig 94; partizan od 15. 5. 1942 - omenja ga zapisnik o zaslišanju Janeza Ozanica, ob ofenzivi so ga Italijani zajeli in internirali v Padovi, po internaciji nesposoben za boj, bil terenec, aretiran 26. 4. 1944 in poslan 4. 7. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Srebotnjak, Tone, roj. 22. 12. 1915, mati Franciška, borec NOV od 15. 5. 1942 do osvobo­ditve, oficir JLA. Šenk, Anton, oce Janez, posestniški sin, Ig 39; eden izmed organizatorjev OF, borec NOV od 15. 5. 1942, tudi v 2. bat. Šerc. brigade, politicni komisar, nato terenec, v aprilu 1943 so ga ujeli ižanski vaški stražarji po izdaji, umrl v Dachauu. Škraba, Franc - Kovacev, Franc + Alojzija Zalar, roj. 27. 3. 1929, z OF sodeloval od 1942, zaprli so ga karabinjerji in 1943 belogardisti na Igu, po kapitulaciji Italije se je 9. 9. 1943 skupaj z Lojzom Zalarjem, Pavlom Campo z Gor. Iga javil na ROOF Barje, kjer je bil do osvoboditve, oficir JLA. Škraba, Jožica - Kovaceva, por. Jalen, roj. 24. 4. 1927, borka od l. 1944, bila na ROOF Barje. Škraba, Julij - Kovac (Kovacev), roj. 16. 2. 1925, sin ustreljenega Franca + Alojzija Zalar, delal za OF, Ig 68; v partizane je odšel 14. 5. 1942, od 6. 10. 1942 do 28. 2. 1943 bil v Šerc. brigadi (2. bat.), bil tudi v Levstikovi brigadi, od leta 1944 je bil vodja obve-šcevalne tocke Mokrec in 7. 2. 1944 sodeloval pri napadu na domobrance v Iški vasi. Špelak, Anton, roj. 1923, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Šoba, Anton - Zvonko, roj. 1924, Ig; borec Tomšiceve brigade od ustanovitve, padel 1944 pri Podturnu. Štrukelj, Avgust, roj. 1923, Janez + Franca, Ig 11; ob osvoboditvi Iga v maju 1942 je bil mobiliziran od partizanov, v casu ofenzive se je 2. 8. 1942 brez orožja javil posadki na Igu in fašisti so ga ustrelili v Lapušni dolini. (... si costituti al comando presidio di Ig, ma perché era disarmato venne fucilato dall'85c btg »M«). Taborski, Anton, roj. 5. 9. 1911, kljucavnicarski pomocnik, partizan od 15. 5. 1942 do osvo­boditve (Grceva ceta, Gubceva brigada, orožarna 7. korpusa), dosegel cin porocnika. Tekavcic, Alojz, roj. 18. 5. 1910, delavec, borec NOV po kapitulaciji Italije (9. brigada), ujet na Rakitni in interniran v Nemciji. Uršic, Franc, roj. 31. 8. 1911, Jernej + Marija Vamplin, borec od maja do italijanske ofen­zive, nato v internaciji. Uršic, Janez, roj. 5. 5. 1906, Ig 120; partizan od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, nato v internaciji, po kapitulaciji Italije zopet v partizanih (komanda mesta Vel. Lašce). Uršic, Pavel, roj. 1925, bil interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije borec NOV do osvoboditve. Vidic, Ivan, borec NOV, bil tudi v internaciji. Virant, Franc, roj. 2. 10. 1922, Anton + Urša Modic, partizan od 15. 5. 1942 do Italijanske ofenzive, nato vaški stražar, živi na Igu. Zalar, Ivan, roj. 20. 4. 1920, Ig 118; borec od 15. 5. 1942, v italijanski ofenzivi ujet in ustreljen na Mokrcu 19. 7. 1942. Zdravje, Edvard - Zdravje, roj. 5. 8. 1925, Ig 41; v partizane odšel 15. 5. 1942, bil borec Tomšiceve brigade od ustanovitve, padel 1943 v Podkraju pri Vipavi v boju z Nemci. Zdravje, Stanko, roj. 22. 9. 1916, kmet, Ig; pred odhodom v partizane bil terenec, 15. 5. 1942 šel v partizane, interniran v Padovi, po kapitulaciji Italije na ROOF Barje (9. 9.1943), zaupnik ROOF Barje, zaradi slabega vida bil od 13. 5. 1944 pri premicni bolnici XVIII. divizije. Zupancic, Alojz - Mocov, roj. 22. 5. 1920, mati Franca, Ig 190; partizan od 15. 5. 1942, omenja ga tudi zapisnik zasliševanja Adama Visovnika, v italijanski ofenzivi je bil ujet in ubit na Mokrcu 19. 7. 1942. Zupancic, Anton, Ig 190; borec NOV, omenja ga zapisnik o zasliševanju Adama Visovnika, padel. Župancic, Franc, roj. 1. 10. 1924, Anton + Ivana Modic, Ig; borec NOV, omenja ga zapisnik zasliševanja Adama Visovnika; s pomocjo Franca Kusa z Iga (partizan) je junija 1942 z dinamitom razstrelil transformator, interniran v Padovi, nato v Dachauu. Župancic, Jože, roj. 7. 3. 1915, kljucavnicar, Ig; partizan že od 15. 5. 1942, kot partizana ga omenja Anton Visovnik julija 1942, interniran v Padovi, po kapitulaciji Italije zopet borec NOV, bil mitraljezec v 9. brigadi 1. bat. po spisku od 30. 11. 1944. Župancic, Ludvik, Ig; partizan od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, interniran v Padovi, po kapitulaciji Italije domobranec. Župancic, Pavel, Ig; borec NOV od 15. 5. 1942 do italijanske ofenzive, interniran v Padovi, nato internacija v Nemciji. Župec, Franc - Župcev, Ig; borec NOV od maja 1942 do italijanske ofenzive, interniran, po kapitulaciji Italije na prisilnem delu - TODT. Padli borci Babnik, Ivan Berce, Ivan Boh, Franc Bolha, Anton Bolha, Franc Borštnar, Stane Gerbec, Ivan Grum, Jože Intihar, Jože Kus, Alojz Kus, Franc Kukavica, Rudolf - pogrešan Mencej, Avgust Mencej, Franc - pogrešan Minatti, Ferdo Novak, Janez Repar, Ivan Rupert, Jože Štrukelj, Avgust Zalar, Ivan Zdravje, Edvard Zupancic, Alojz Zupancic, Anton Dobravica - Draga Comino, Ivan, Draga; borec Grceve cete. Comino, Oto - Boris, roj. 1. 6. 1915, Draga, šofer, borec, se predal v julijski ofenzivi, interniran, od 23. 11. 1943 zopet v NOV (nekaj casa dodeljen k VOS Velike Lašce). Grum, Jože, borec NOV po vrnitvi iz internacije, padel zadnje dni vojne v vasi Koritnice pri Robitnici na Primorskem. Grum, Tilka, oce Jože, Draga 25; pri partizanih od 17. 5. 1942 do osvoboditve (Šercerjeva brigada). Humar, Vinko, roj 18. 8. 1920, po internaciji in kapitulaciji Italije borec NOV. Kranjc, Maks, borec Grceve cete. Lešnjak, Edo, roj. 21. 4. 1919, delavec, Dobravica; partizan od 15. 5. 1942, v NOV bil do jeseni 1944, ko je padel kot borec 9. brigade. Lešnjak, Rudolf, Dobravica; prvoborec, odlicen mitraljezec, boril se dec. 1942 se bo­ril proti vaški straži v postojanki Ajdovec, v boju na Polici je bil bombaš; borec Tomšiceve brigade. Uršic, Alojz - Carmanov, roj. 11. 1. 1921, Dobravica; padel kot borec 2. cete 2. bataljona Šercerjeve brigade 31. 3. 1943 na Korinju v Suhi Krajini. Uršic, Anton - Carman, Dobravica; borec Grceve cete, po internaciji šel v partizane, ponovno interniran do osvoboditve v Nemciji. Padli borci – Dobravica Grum, Jože ml. Lešnjak, Edi Uršic, Alojz Iška Loka Ciber, Jože, roj. 1926, Iška Loka; patrulja jurišnega bataljona 18. divizije ga je kot domo­branca zajela pozno poleti 1944, ostal pri partizanih do osvoboditve. Ciber, Jože, roj. 1911, Iška Loka 40; padel kot partizan 20. 11. 1943 v Rutah pri Robu. Cuden, Anton, roj. 14. 1. 1920, Janez + Ana Virant, Iška Loka; bil v partizanih od 17. 5. 1942 do italijanske ofenzive, ko se predal na postojanki Ig, nato bil pri vaški straži. Cuden, Janez, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Gams, Andrej, roj. 28. 1. 1920, Andrej + Helena Primc, Iška Loka; bil v partizanih od 17. 5. 1942 do italijanske ofenzive, ko se je 5. 8. 1942 predal na postojanki Ig, bil interniran, po kapitulaciji Italije ponovno borec NOV, 1944 ranjen. Jere, Bogomir, roj. 1919, borec 1. proletarske brigade od 22. 12. 1941, padel 21. januarja 1942 v Pjerovcu Jere, Lojze, roj. 1914, borec Ljubljanske brigade od ustanovitve do osvoboditve. Košir, Anton, roj. 5. 5. 1913, Karel + Helena Primc, Iška Loka; bil v partizanih od maja do italijanske ofenzive, ko se je predal. Pirc, Janez, roj. 1914, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Štrumbelj, Ivan, roj. 1901, oce Ivan, Iška Loka; bil je borec v Cankarjevi brigadi do osvoboditve, Uršic, Franc, roj. 23. 8. 1920, Matija + Jera Volek, Iška Loka; bil v partizanih od maja do italijanske ofenzive, ko se je predal, bil interniran na Rabu in v Nemciji. Uršic, Lojze, roj. 10. 5. 1918, Matija + Jera Volek, Iška Loka; bil v partizanih od maja 1942 do italijanske ofenzive, bil nato interniran na Rabu. Zgonc, Janez, roj. 5. 8. 1917, Janez + Ivana Erjavec, Iška Loka; bil v partizanih od maja 1942 do italijanske ofenzive, ko se je predal, bil interniran na Rabu, se vrnil z Rabsko brigado, nato domobranec. Zgonc, Jože, roj. 22. 5. 1913, Janez + Ivana Erjavec, Iška Loka; bil v partizanih od maja do italijanske ofenzive, ko se je predal, bil interniran, nato ponovno borec NOV do nemške ofenzive. Župec, Alojz, roj. 1922, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Seznam padlih borcev NOV – Iška Loka Ciber, Jože Jere, Bogomir Kot Kozin, Janez, v partizanih bil le 14 dni. Kozin, Martin, v partizanih bil le 14 dni. Lovšin, Franc, roj. 29. 7. 1908, tesarski mojster, prostovoljno šel v partizane 9. 9. 1943, do osvoboditve, delal tudi na rajonskem odseku za prehrano. Platnar, Ivan, roj. 1922, oce Anton, Kot; borec Tomšiceve brigade od ustanovitve. Platnar, Tone, oce Jože, roj. 1923, Kot 7; bil nekaj casa borec NOV, nato belogardist. Smole, Janez, po kapitulaciji Italije borec NOV do nemške ofenzive. Zalar, Anton - Gregorjev - Gliha, roj. 1921, Kot; borec Tomšiceve brigade od ustanovitve. Zalar, Matija - Mato, roj. 9. 2. 1915, Kot; šel v partizane maja 1942, bil v boju z lažnimi partizani v Krški hosti ranjen in je umrl. Padli borec – Kot Zalar, Matija - Mato Kremenica Gams, Franc, borec Grceve cete; ustrelili so ga partizani zaradi utaje cigaret. Jakic, Jože, roj. 14. 10. 1925, borec NOV od 9. 9. 1943 do osvoboditve, rezervni major. Zgonc, Anton, borec, od 5. 1. 1943 dalje vaški stražar v postojanki na Igu. Zgonc, Ivan, Kremenica; padel kot borec NOV. Seznam padlih borcev – Kremenica Gams, Franc Zgonc, Ivan Matena Ciber, Anton, roj. 1923, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Ciber, Jože, roj. 1916, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Grmek, Miha, roj. 1924, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Jankovic, Ivan, roj. 1919, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Jankovic, Ludvik, roj. 1922, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Jankovic, Martin - Tonov, roj. 1910, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Kramar, Ivan - Jurckov, oce Janez, Matena; borec NOV od 1942 do osvoboditve. Kramar, Marija - Jurckova, oce Janez, Matena; 1944 odšla kot aktivistka v operativno enoto. Kumše, Franc, roj. 18. 11. 1913, padel kot borec NOV 17. 7. 1944 v Šumberku. Kumše, Jaka, roj. 1922, Matena; borec 5. (4.) cete 1. bat. L. Šercerja. Modic, Anton - Mocov, roj. 1913, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Pirc, Alojz, roj. 22. 7. 1915, Matena; mobiliziran borec NOV (10. brigada), kmalu dezertiral in se skrival v vasi Kot do osvoboditve. Platnar, Anton - Mlinarjev, roj. 3. 4. 1918, Matena 44; borec NOV od 15. 5. 1942 dalje. Platnar, Janez, roj. 1911, Matena; borec 5. (4.) cete 1. bat L. Šercerja od maja 1942. Podlipec, Jakob, roj. 1911, Matena; borec 5. (4.) cete 1. bat L. Šercerja od maja 1942 do italijanske ofenzive, interniran na Rabu, ponovno borec do kapitulacije Italije, nato pa ROOF na Barju. Strle, Martin - Škrabov, roj 30. 10. 1921, Matena; iz internacije prišel z Rabsko brigado, po nemški ofenzivi 30. 12. 1943 ujet v vasi Golo in ustreljen v vasi Sekiršce. Strle, Anton - Škrabov, roj. 1925, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Strle, Martin - Škrabov, roj. 1890, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Stražišar, Anton, borec NOV od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Škrjanc, Anton - Brajdarjev, roj. 1913, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Škrjanc, Martin - Brajdarjev, roj. 1923, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Škrjanc, Alojz, 28 let, Janez + Ivan, borec NOV, med nemško ofenzivo je bil zajet in bil odpeljan na prisilno delo v Nemcijo. Škrjanc, Franc - Brajdarjev, roj. 1910, Matena; borec 5. (4.) cete 1. bat. L. Šercerja, v NOV ranjen. Ukmar, Mirko, roj. 1909, Matena; borec 5. (4.) cete 1. bat. L. Šercerja 1942, do osvobo­ ditve, bil kuhar glavnega Štaba NOV in POS. Ukmar, Stanko, po internaciji borec NOV. Ukmar, Vinko ml., po internaciji borec NOV. Župec, Jože, mobiliziran v NOV po kapitulaciji Italije. Župec, Jakob - Zalarjev, roj. 1924, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Padli borci NOV– Matena Kumše, Franc. Strle, Martin Sarsko Božnar, Ivan st., borec NOV, padel kot partizan. Petric, Alojz, roj. 1923, Alojz + Alojzija, borec, padel v partizanih. Štrumbelj, Angela, borka, bila na kurirski postojanki TV 1 A - TV 1. Štrumbelj, Martin, borec NOV od maja 1942 do italijanske ofenzive. Padli borci – Sarsko Božnar, Ivan st. Petric, Alojz Staje Lenarcic, Anton, borec Grceve cete. Ponikvar, Angela - Šuštarjeva, borka od maja 1942 do italijanske ofenzive. Ponikvar, Franciška - Šuštarjeva, por. Baraga, borka od maja 1942 do italijanske ofenzive. Ponikvar, Miha, Miha + Marija Cernic, borec od maja 1942 do osvoboditve. KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Cimperman, Anton - Feliks - Kovacev, roj. 5. 6. 1910, oce Anton, delavec, Iška vas; v partizane šel 15. 5. 1942 in bil do konca, demobiliziran kot sanitetni podoficir, bil v Šercerjevi brigadi od 6. okt. 1942. Benet, Lado, star 20 let, oce Alojz, delavec, Iška vas; v partizanih od 15, 5. 1942 do it. ofenzive, pogrešan, borec. Glašic, Janez, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Grimšic, Franc - Pavlinov, roj. 1925, v partizane odšel 9. 9. 1943, podoficir- vodnik, bil v 10. in 9. brigadi, dvakrat ranjen. Grimšic, Ivan - Gams - Kovacev, roj. 4. 8. 1925, mati Marija, delavec, Iška vas; za OF delal že 1941 kot mladinec, skojevec, v partizane odšel 10. 5. 1942, od 6. 10. 1942 bil v Šercerjevi brigadi, na pohodu XIV. divizije bil mitraljezec, bil v NOV do konca, kapetan 1. klase. Intihar, Franc - Sine - Oblakov, roj. 29. 5. 1926, oce Janez, kmecki delavec, Iška vas; do odhoda v partizane s starejšima bratoma delal za OF, clan mladinske organizacije, borec od septembra 1943 do konca, bil v Cankarjevi brigadi, bil ranjen, postal kurir, nazadnje v 7. korpusu. Intihar, Franc - Jurckov, roj. 1913, oce Janez, delavec, Iška vas 3; borec od 15. 5. 1942, v ofenzivi na terenu ujet in ustreljen v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Intihar, Janez - Jurckov, roj. 13. 12. 1909, oce Janez, kmecki delavec, Iška vas 3; borec od pomladi 1942, v ofenzivi julija so ga zajeli in ustrelili v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Intihar, Janez - Žan - Oblakov, roj. 23. 6. 1921, oce Janez, kmecki sin, Iška vas; zgodaj se je povezal z Janezom Japljem in delal za OF, zbiral orožje, kurir, obvešcevalec, v parti­zane je šel 15. 5. 1942, bil mitraljezec v Tomšicevem bataljonu, v Tomšicevi brigadi bil še 21. 9. 1943 komandir voda, nato zastavnik, bil veckrat ranjen, padel je 3. 5. 1945 pri Grcaricah kot komandant 3. bataljona 10. (Ljubljanske) brigade. Janežic, Olga, natakarica v gostilni Štrukelj v Iški vasi, borka Šercerjevega bataljona (štab), padla pred italijansko ofenzivo (žrtev F. Novaka). Japelj, Janez - Lovrenc Kajžar, udeleženec ljudske vstaje, politicni komisar 1. cete Šercerjevega bataljona, nato 1. bataljona KrO in 1. bataljona Šercerjeve brigade; po razformiranju Dolomitskega odreda, kjer je bil politicni komisar 2. bataljona, je imel enako funkcijo v zašcitnem bataljonu glavnega štaba, nato pomocnik politic­nega komisarja 1. bataljona VOS, enako funkcijo v 1. brigadi VDV in nato politicni komisar 1. divizije VDV (pozneje KNOJ). Po osvoboditvi premešcen v sekretariat za notranje zadeve. Japelj, Jože - Dane - Mihatov, roj. 17. 2. 1906, kmet, Iška vas; se zgodaj vkljucil v OF, borec od 15. 5. 1942 do konca, bil v Šercerjevem bataljonu in brigadi, bolnicar v bolnišnici Krvavice, demobiliziran je bil 30. 9. 1945 kot vodnik. Janželj, Alojz - Sivcev, Iška vas; borec od 20. 10. 1943, delal je na rajonu Barje. Jelen, Avgust, Cepelnikov hlapec, v partizane je šel 15. 5. 1942, pogrešan od italijanske ofenzive, umrl po vojni na Primorskem. Kernc, Jože - Kerncov, roj. 11. 3. 1930, Iška vas; v partizane je šel 9. 10. 1943 in bil do konca, clan SKOJ, demobiliziran kot podoficir 17. 10. 1945. Kernc, Miha - Kerncov, roj. 8. 9. 1898, oce Jakob, delavec v tobacni tovarni, Iška vas 69; že zgodaj delal za OF, bil clan TOOF Iška vas, interniran na Rabu, po internaciji šel v ROOF Barje, kjer je opravljal kurirske in druge naloge. Kernc, Pavla, roj. 18. 11. 1924, Iška vas; delavka, aktivistka od 1941, internirana v Monigu in Viscu, skojevka, v partizane je šla 24. 2. 1944, bila bolnicarka, demobilizirana 18. 9. 1945. Kramar, Janez - Antonov, roj. 1912, kmet, Iška vas; nosilec partizanske spomenice 1941, borec od 15. 5. 1942, bil v Šercerjevi brigadi od 6. 10. 1942 dalje, clan KPS, demobi­liziran kot podporocnik 22. 6. 46. Kranjc, Franc, Iška vas; roj. 25. 5. 1921, borec že od aprila 1942, šel med prvimi iz Iške vasi, do osvoboditve, kapetan, namestnik komandanta 2. bataljona 10. ljubljanske brigade, 16. 5. 1944 težko ranjen. Kržic, Franc - Rakicenov, Iška vas; šel v partizane okoli 15. 5. 1942 in ostal do konca, postal oficir, porocnik, clan KPS, ostal v JLA. Modic, Janez - Trzinski, roj. 1914, borec po kapitulaciji Italije do nemške ofenzive. Modic, Jože - Trzinski, roj. 1919, borec po kapitulaciji Italije do nemške ofenzive. Novak, Anton - Šeškarjev, roj. 14. 10. 1925, oce Anton, Iška vas; borec od spomladi 1942, bil v raznih enotah, padel v boju pri Višnji Gori 12. 11. 1944. Novak, Anton - Šeškarjev, roj. 17. 9. 1895, oce Franc, Iška vas; borec KO od 15. 5. 1942 do 20. decembra 1942, ko so ga ubili fašisti po izdaji domacih izdajalcev na Igu v »Švajgartelnu«. Pavlic, Stane, roj. 1914, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Petrovcic, Pavel, Iška vas; bil clan NZ, borec od 15. 5. 1942, v Šercerjevi in Levstikovi brigadi, nato v intendanturi GP do osvoboditve. Podržaj, Alojz - Lojzek - Šimnov, roj. 10. 11. 1917, oce Simon + Franca Župec, delavec v tobacni tovarni, Iška vas; borec od maja 1942, clan kurirske postaje TV - 1a/10a, clan KPS, oficir-obvešcevalec, rezervni kapetan. Podržaj, Franc - Šimnov, roj. 2. 4. 1909, Simon + Franca Župec, Iška vas; borec od 15. 5. 1942 do ofenzive, ko so ga Italijani ustrelili v Lapušni dolini. Podržaj, Jože - Šimen - Šimnov, roj. 15. 8. 1912, Simon + Franca Župec, delavec, Iška vas; nosilec partizanske spomenice 1941, clan KPS od 1941, zbiral orožje, vzdrževal zveze med Ljubljano in Mokrcem, se 18. 3. 1942 udeležil boja 2. polbataljona L. Šercerja z Italijani, bil komandir voda NZ v Iški vasi, borec od 6. maja 1942 do konca, koman­dir voda 1. cete Šercerjevega bataljona KO, bil v Šercerjevi in Tomšicevi brigadi, namestnik komandanta bataljona, namestnik komandanta vojnega podrocja, delal tudi v enoti VOS. Rupert, Anton - Grcar - Ulcarjev, roj. 1913, Iška vas; borec od spomladi 1942, bil v Tomšicevi brigadi, bil v zašciti partijske šole (Ziherl) do konca vojne, oficir, clan KPS. Rupert, Ciril - Ruprcev, Iška vas; v OF se je vkljucil maja 1942, borec od 15. 9. 1943 v 3. ceti 2. bataljona ljubljanske brigade, konec leta je bil poslan v letalsko šolo, oficir, clan KPS. Rupert, Franc - Jakopov, roj. 7. 8. 1924, oce Jože, kmet, Iška vas 61; že 1941 se je vkljucil v OF in delal do odhoda v partizane 15. 5. 1942, bil je v Šercerjevem bataljonu in brigadi, po vojni je bil oficir KNOJ-a in je padel v boju s skrivaci pri Dreniku v Srbiji 7. 11. 46. Rupert, Jože - Ruprcev, roj. 28. 2. 1928, kot mladinec delal za OF, šel februarja 1943 v partizane, bil vkljucen v SKOJ kot kurir rajona Barje, pozneje je bil razporejen v štabne enote VII. korpusa in IV. armije, kjer je bil demobiliziran 22. 10. 1945. Šivc, Franc - Zazidnikov?, roj. 19. 9. 1916, oce Matija, kmecki delavec, Iška vas; od 1941/1942 delal za OF, zbiral orožje in hrano, razpeceval literaturo, bil clan NZ, maja 1942 šel v partizane, Krimski odred, po ofenzivi interniran na Rabu, tam delal v OF, se vrnil z Rabsko brigado in bil kot starejši vodnik demobiliziran 1. 12. 1945. Šivc, Franc - Jernejev, roj. 28. 1. 1924, oce Jože + Marija Mahne, delavec, Iška vas; z bratoma se vkljucil v delo OF, sodeloval pri sabotažnih akcijah, v partizane je šel verjetno maja 1942 v 1. ceto Šercerjevega bataljona, potem bil v Šercerjevi brigadi, padel je 15. 4. 1943 v Tribucah. Šivc, Ivan - Jernejev, roj. 17. 5. 1921, Jože + Marija Mahne, kmecki delavec, Iška vas 65; aktivno se vkljucil v OF že 1941, spomladi 1942 je šel v partizane, bil mitraljezec v Šercerjevem bataljonu in padel v italijanski ofenzivi na Karlovici pri Vel. Lašcah julija 1942. Šivc, Jože - Jernejev, roj. 20. 3. 1917, Jože + Marija Mahne, mizar, Iška vas 65; bil je med prvimi aktivisti v letu 1941, zbiral orožje, sodeloval pri sabotažnih akcijah, bil clan TOOF Iška vas, v partizane je šel aprila 1942 že kot clan KPS, bil je v Šercerjevi brigadi, komandant TV postaje in nekaj casa tehnike na Rogu, postal je porocnik in padel 6. 11. 1944 v Žvircah v Suhi krajini. Škraba, Alojz - Silni, roj. 4. 10. 1911, oce Miha, kmecki delavec, Iška vas 4; za OF je delal že 1941. leta in bil clan TOOF Iška vas, v NOV je odšel 15. 5. 1942, bil kurir v TV postajah, nazadnje komandir TV-4, postal clan KPS, padel je kot kapetan od do-mobranske zasede v Svetijah pri Dobrnicu 29. sept. 1944. Škulj, Anton - Škulov, roj. 1919, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Škulj, Anton - Andrejev, roj. 19. 7. 1913, oce Jože + Helena Kramar, kmecki delavec, Iška vas 1; delal na terenu po nalogu Janeza Japlja, od maja 1942 borec NOV, v veliki italijanski ofenzivi ga je okupator ujel in 29. julija ubil v Iški. Škulj, Franc - Andrejev, roj. 20. 1. 1922, Jože + Helena Kramar, kmecki delavec, Iška vas 1; aktivist OF od 1941 na terenu Iške vasi, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije je z Rabsko brigado šel v partizane, kjer je bil do konca, clan KPS, delal je predvsem v VOS v Notranjskem odredu, v diviziji VDV in njenem štabu, oficir, kapetan 1. razreda Škulj, Jože - Zmago - Andrejev, roj. 27. 10. 1914, Jože + Helena Kramar, kmecki delavec, Iška vas 1; za OF delal že 1941, bil clan TOOF Iška vas, borec od 15. 5. 1942 do konca, bil v Šercerjevi brigadi od 6. 10. 1942, clan KPS, dosegel cin porocnika, demobiliziran 30. 4. 46. Škulj, Lojze - Andrejev, Iška vas 1; v partizane odšel 12. 5. 1942, bil v Šercerjevem bata­ljonu, v ofenzivi ga Italijani ustrelili na Ustju 20. 7. 1942. Šoba, Anton - Zvonko - Mehlinov, roj. 7. 1. 1924, študent vojne akademije, Iška vas; mlad aktivist, v partizane odšel 25. 3. 1942, clan SKOJ, oficir, padel je avgusta 1943 v Ambrusu (po drugem podatku 1944 v Podturnu). Šteblaj, Anton, roj. 1923, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Štembal, Franc - Štembalov, roj. 5. 4. 1917, kmet, Iška vas; aktivist 1941, v partizane je šel 15. 5. 1942 v Šercerjev bataljon, Levstikova brigada, postal porocnik, komandir cete za zveze pri GP, clan KPS, demobiliziran 31. 1. 46. Štembal, Ivanka - Štembalova, roj. 1913, oce Janez, Iška vas 6; po vrnitvi iz Beograda 1941 se vkljucila v OF, skupaj z bratom je delala na terenu, zbirala hrano in orožje, v partizane je odšla 20. 6. 1943 in bila v NOV do osvoboditve. Švigelj, Ivan - Martinkov, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Tancek, Albin - Petrov, roj. 18. 1. 1926, Peter + Ivana Rupert, Iška vas 94; v partizane je odšel 8. 9. 1943 postal podoficir v Notranjskem odredu, padel je 7. 8. 1944 nekje pri Martinjaku blizu Cerknice. Tancek, Angela - Petrova, roj. 1. 10. 1924, delavka, Iška vas; borka, bolnicarka, KPS, delala na ROOF Barje. Vingorc, Ivana - Vingorjeva, roj. 24. 1. 1921, oce Janez, kmecka delavka, Iška vas 37; kot aktivistka avgusta 1942 aretirana, internirana na Rabu in v Viscu do kapitulacije, po vrnitvi ponovno terenka, domobranci jo skušali 28. 3. 1944 aretirati, a jo partizani rešili, šla takoj v NOV, bila na komandi mesta V. Lašce. Ubita 8. 5. 1944. Zalar, Alojz - Mali - Šuštarjev, oce Janez, Iška vas 60; v NOV šel 19. 4. 1943 in bil dodeljen VOS za rajon Barje, ki ga je vodil Jože Podržaj, v prvi polovici 1944 dodeljen 2. VDV bataljonu v Semicu, podoficir, nato v KNOJ-u do osvoboditve. Zalar, Ivan - Šuštarjev, roj. 18. 3. 1924, oce Janez, delavec, Iška vas 60; leta 1942 se vkljucil v delo za OF zlasti v mladinski organizaciji, bil v internaciji na Rabu do kapitulacije, nato odšel v NOV, kjer je bil do osvoboditve, podoficir. Žagar, Anton - Prodnarjev, roj. 1924, oce Janez, delavec, Iška vas 51; v NOV je vstopil 15. 5. 1942, padel (zgorel) že 16. 7. 1942 nad Kamnikom pri Preserju. Žagar, Anton - Zvone - Malnarjev, roj. 1917, oce Martin, Iška vas; aktivist OF že od sep­tembra 1941, v partizane šel 15. 5. 1942, Šercerjev bataljon in brigada, nato do sept. 1943 v ekipi Krvavic, po kapitulaciji Italije do nemške ofenzive namestnik komandanta mesta na Igu, nato komandir bolnišnice v Sivih dolinah na Mokrcu, po napadu na bolnišnico 5. 1. 1944 pri VOS in VDV, kjer bil v 1. brigadi komandir cete, oficir, clan KPS, upokojen kot rezervni major. Žagar, Franc - Malnarjev, roj. 23. 7. 1904, oce Martin, mizar, Iška vas; med ofenzivo na Mokrcu zajet, bil ustreljen s talci v Lapušni dolini. Žagar, Janez - Prodnarjev, roj. 16. 12. 1918, oce Janez, cevljar, Iška vas 51; v OF že 1941, bil clan TOOF Iška vas, v NOV vstopil 15. 3. 1942, clan KPS, demobiliziran ob osvo­boditvi, rezervni major. Žagar, Janez - Malnarjev, roj. 14. 12. 1914, oce Martin, delavec, Iška vas 56; v NOV od 15. 5. 1942 do 26. 7. 1942, bil v internaciji do kapitulacije Italije, nato ponovno v NOV do osvoboditve, rezervni kapetan 1. klase, clan KPS. Žagar, Ivan - Žagarjev, oce Franc, roj. 29. 8. 1906, kmet, Iška vas 20; aktiven v OF že 1941, delal z Japljem, Podržajem in drugimi do odhoda v partizane 15. 5. 1942, po ofenzivi je bil interniran, po kapitulaciji ponovno v partizanih, clan KPS, delal tudi za ROOF Barje (tehnika), sanitetni oficir. Žagar, Jože - Prodnarjev, roj. 1914, oce Janez, Iška vas; borec, podoficir. Žagar, Martin - Malnarjev, oce Martin, bivši jugoslovanski orožnik, Iška vas 24; že zgodaj sodeloval v OF, v partizane odšel spomladi 1942, kjer je bil do osvoboditve, delal za ROOF Barje, zlasti v rajonski tehniki, sodeloval v napadu na domobrance, ki so obkolili Iško vas 7. 2. 1944; mater in sestro so ustrelili domobranci. Župec, Anton - Štefan - Klancarjev, roj. 26. 3. 1919, oce Matevž, Iška vas 82; že leta 1941 delal za OF, v partizane šel 15. 5. 1942 in bil do osvoboditve, bil je pri VOS in VDV, oficir in clan KPS, po nesreci, ko se je sprožila brzostrelka, je umrl v Semicu 26. 6. 1945. Župec, Franc - Klancarjev, roj. 5. 3. 1909, oce Matevž, Iška vas 82; ko je šel 1941 na Gorenjsko, so ga Nemci aretirali in zaprli za leto dni v Begunjah, po izpustitvi je šel na Jesenice, od tam v partizane in je padel v bojih pri Gorici 24. 3. 1945. Seznam padlih borcev NOV – Iška vas Benet, Lado Intihar, Janez Intihar, Franc Intihar, Janez - Žan Janežic, Olga Novak, Anton Novak, Franc Podržaj, Franc Šivc, Franc Šivc, Janez Šivc, Jože Škraba, Alojz Škulj, Anton Škulj, Lojze Šoba, Anton Tancek, Albin Vingorc, Ivana Žagar, Anton - Prodnarjev Žagar, Franc - Malnarjev Župec, Anton Župec, Franc Cepelnikov hlapec = Jelen, Avgust Iška Mazi, Angela - Peternel - Krogarjeva, Iška; borka NOV od 5. 9. 1943. Mazi, Antonija, roj. 21. 1. 1913, oce Jože, gostinska delavka, Iška; aktivistka, borka od febr. 1944 do 26. jul. 1944, ko so jo ubili DMB iz zasede. Mazi, Franc - Kostja, roj. 17. 2. 1902, Iška; partizan že od 15. 5. 1942, bil od jeseni 1942 v bolnici Krvavice, intendant in sekretar celice KPS, komisar komande mesta Ig, rezervni kapetan I. klase. Mazi, Janez, roj. 1903, Iška 3; v partizane je šel spomladi 1942, bil v Šercerjevem bataljonu, nato v bolnici Krvavice stražar; terenec na ROOF Barje, udeležil se je kocevskega zbora odposlancev slovenskega naroda, v zac. leta 1945 je bil dodeljen operativni enoti in je tik pred osvoboditvijo padel kot kapetan. Platnar, Anton, Iška; kmecki delavec, v partizanih od marca 1942, bil v Šercerjevem bataljonu, padel je poleti 1942 na Molniku. Strle, Marija, roj. 1. 1. 1921, oce Mohor, šivilja, Iška 11; aktivistka, v partizane šla 15. 7. 1942 v Šercerjev bataljon in nato v brigadi, s XIV. divizijo šla na Štajersko, kjer je padla 22. 2. 1944. Strle, Vinko - Moharjev, roj. 16. 7. 1924, oce Mohor, delavec, Iška; borec od marca 1942, kurir v Šercerjevem bataljonu, od 6. 10. 1942 v Šercerjevi brigadi, nato bil kurir v ROOF Barje, toda poleti 1944 prebežal v Ljubljano. Šteblaj, Franc - Žarko - Petelinckov, roj. 22. 11. 1923, oce Franc, dimnikarski pomocnik, Iška 15; že 1941 delal kot aktivist OF v Ljubljani, borec od maja 1942, bil v Šercerjevem bataljonu, nato v Cankarjevi brigadi komandant 3. in 2. bataljona, padel kot kapetan 22. 2. 1945 v Velikem Lipju v Beli krajini; že od maja 1942 clan KPS. Šteblaj, Janez - Petelincek, roj. 23. 12. 1921, oce Franc, delavec, Iška 15; že od avgusta 1941 aktivist OF, borec od maja 1942 Šercerjevega bataljona, Šercerjeve in Tomšiceve brigade, bil v enotah VOS in VDV, padel 22. 10. 1944 v Podlipi pri Sv. Gregorju. Šteblaj, Jože - Petelinckov, roj. 14. 3. 1926, oce Franc, delavec, Iška 15; aktivist od avgusta 1941, povezan z Dakijem, Artijem, Svarunom in Vandkom, borec od febr. 1942 v šolskem taborišcu v Zali (Šercerjev bataljon), padel je v Iški že 15. 6. 1942. Šuštaršic, Janez - Šalov, roj. 10. 6. 1910, oce Franc, kmet, v partizane odšel 15. 5. 1942 in bil do osvoboditve, postal podporocnik, demobiliziran 30. 9. 1945. Šuštaršic, Janez - Hiti, roj. 6. 10. 1910, oce Janez, delavec, Iška; borec od 15. 5. 1942 do konca, bil v Šercerjevem bataljonu, nato 2. bataljona Šercerjeve brigade, stražar v bolnici Krvavice, imel je cin kapetana. Seznam padlih borcev – Iška Mazi, Antonija Mazi, Janez Platnar, Anton Strle, Marija Šteblaj, Franc - Žarko Šteblaj, Janez - Petelincek Šteblaj, Jože Gornji Ig Campa, Ludvik, 2. 1924, oce Ludvik, kmecki sin, G. Ig 6; vsa družina za OF že 1941, interniran z ocetom na Rabu, po kapitulaciji je z Rabsko brigado šel v partizane, padel 8. 5. 1944 ob domobranskem napadu na komando Velikih Lašc. Campa, Pavel, roj. 28. 6. 1927, delavec, oce Ludvik, G. Ig; pred odhodom v partizane je bil kurir na terenu, borec od 14. 11. 1943, bil kurir ROOF Barje in obvešcevalec, kot crkostavec je delal v raznih tiskarnah (težak invalid). Likovic, Anton, roj. 1913, oce Anton, kmet, G. Ig; za OF zacel delati v zacetku 1942, bil kurir, obvešcevalec, zbiral je orožje in municijo, v partizane je odšel 22. marca 1942 in bil v NOV do konca. Likovic, Jakob, bil je borec NOV. Likovic, Pavle, roj. 1918, Anton + Lojza Likovic, kmecki delavec, G. Ig 8; brat aktivistke Marije Likovic, že 1941 se opredelil za OF, v partizane odšel 22. 3. 1942, bil v razlicnih enotah, stražar v bolnišnici Krvavice, nazadnje na komandi mesta Koper, kjer je bil bolnicar, padel je v zacetku leta 1945 na Primorskem. Seznam padlih borcev – Gornji Ig Campa, Ludvik. Likovic, Pavle. Ustje Brence, Vilko - Ušcanov, roj. 30. 5. 1920, oce Janez, kmet, borec od 15. 5. 1942, bil je mi- traljezec, dosegel cin porocnika. Brence, Jože - Ušcanov, oce Janez, bil je mitraljezec, v NOV od junija 1942. Macek, Anton, borec NOV, Tavželj, Vilko, borec NOV. KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Korencic, Andrej, roj. 1919, sodeloval v ljudski vstaji, nato borec 5. (4.) cete 1. bataljona L.Šercerja. Kraljic, Franc, roj. 11. 1. 1917, Franc + Marija Novak, sodeloval v ljudski vstaji, nato bil interniran na Rabu do 10. 2. 1943, nato vaški stražar na Igu (narednik), potem do-mobranec na Barju, postal nadporocnik. Lenarcic, Franc, oce Jakob, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, izpušcen že 1942 in vaški stražar na Igu, nato domobranec na Barju. Lenarcic, Jože, roj. 1920, oce Jakob, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, že 1942 izpušcen, šel k vaški straži na Ig, po kapitulaciji Italije bežal v Ljubljano, po nemški ofenzivi postal domobranec (desetar) na Barju. Ložar, Alojz, roj. 29. 9. 1922, udeležil se ljudske vstaje, v NOV vstopil 10. 9. 1943, bil med drugim tudi v štabni ceti 18. divizije, v 9. brigadi do osvoboditve, kjer je bil komandir cete, demobiliziran 1947. Ložar, Ivan, roj. 1925, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, nato vaški stražar in domobranec. Modic, Srecko - Hacinov, po prisilni belogardisticni mobilizaciji ušel s postojanke Ig z Ivanom Permetom, šel na Gorenjsko, kjer je postal borec NOV v zašcitni enoti KM Kamnik. Perme, Ivan, po kapitulaciji Italije borec NOV, Nemci ga ujeli, zbežal na Gorenjsko, kjer je bil v zašcitni enoti KM Kamnik. Požar, Jože - Žagar, roj. 1903, sodeloval v ljudski vstaji. Saje, Franc, roj. 3. 12. 1919, Franc + Lojza Peršon, delavec, sodeloval v ljudski vstaji, aprila 1943 šel k vaški straži na Igu, postal podnarednik. Smole, Jože, roj. 10. 3. 1911, Franc + Neža Juha, kmet, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, konec decembra postal vaški stražar na Igu. Strle, Ivan, roj. 6. 7. 1924, Pavel + Ivana Bolha, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, izpušcen 9. 12. 1942, vaški stražar na Igu. Škraba, Anton, roj. 1919, Peter + Marija Smole, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu. Škraba, Matija, roj. 1911, rajonski terenec, jeseni 1942 do zacetka 1943 borec Šercerjeve brigade, nato zopet prešel na politicno delo. Šteblaj, Franc, oce Franc, borec NOV. Šteblaj, Janez, oce Franc, borec NOV. Šteblaj, Marija, roj. 25. 3. 1920, Franc + Marija Mazi, partizanka, verjetno kurirka, aretirana 30. 1. 1944 in poslana 14. 4. 1944 v internacijo v Nemcijo. Švigelj, Franc, roj. 11. 10. 1917, Janez + Helena Erjavec, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, izpušcen 9. 12. 1942, šel takoj k vaški straži na Igu, podnarednik, nato pri domobranski policiji v Ljubljani. Švigelj, Jože, roj. 14. 2. 1915, Janez + Helena Erjavec, sodeloval v ljudski vstaji, 30. 7. 1942 interniran na Rabu, po izpustitvi 9. 12. 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec (višji narednik). Zalar, Vid - Rašcev, roj. 1929, v NOV vstopil julija 1944, bil do osvoboditve v enotah 15. divizije. Strahomer Božic, Feliks - Ciljni, partizan od 21. 9. 1941 v skupini štirih na Krimu; udeležil naj bi se napada na Lož v oktobru 1941, sodeloval v akciji na most v Preserju. Božic, Matija - Branko - Ciljni, v partizane odšel 15. julija 1942 v Dolomitski odred, nato razne enote, tudi v zašcitni enoti vojaško-politicnega vodstva, upokojen 1975 kot polkovnik. Brancelj, Ivan, udeležil se je splošne vstaje maja 1942. Grmek, Jože - Jelen, prek zbirališca v Tomišlju šel v partizane baje že sredi januarja 1942, bil v Tomšicevi, Šercerjevi in baje tudi Cankarjevi brigadi, bil že namestnik komandirja, nato parkrat degradiran, oficir JLA v pokoju. Janežic, Jože - Kajžen, roj. 1923, v NOV odšel po kapitulaciji Italije, padel je že po nemški ofenzivi v bojih z Nemci in ustaši kot borec 18. divizije v Gorskem Kotarju. Kraljic, Anton - Prunkov, udeležil se je splošne ljudske vstaje maja 1942. Kraljic, Franc - Prunkov, 36 let, Peter + Marija Grmek, bivši jugoslovanski narednik--vodnik, po kapitulaciji Italije mobiliziran v NOV. Kraljic, Peter - Prunkov, udeležil se je ljudske vstaje maja 1942, po vrnitvi iz internacije z Raba šel v NOV, v casu nemške ofenzive dezertiral in se skrival na Ilovici. Kramar, Alojzij - Frticarjev, roj. 18. 2. 1928, bil nekaj tednov pri beli gardi na Igu, pri Turjaku ujet, v NOV je vstopil po kapitulaciji Italije, Tomšiceva brigada, padel 18. februarja 1944 kot borec 18. divizije v Šmartnem ob Paki. Likovic, Alojz, po internaciji na Rabu partizanski kurir in po nemški ofenzivi interniran v Nemciji (Dachau). Mislej, Anton, borec že od marca 1942 v Šercerjevem bataljonu, partizan do osvoboditve. Mocnik, Anton, sodeloval v ljudski vstaji, iz internacije se je vrnil z Rabsko brigado. Mocnik, Franc, sodeloval v ljudski vstaji maja 1942, iz internacije se je vrnil z Rabsko brigado, nato delal na železnici. Mocnik, Jože, roj. 1916, po vrnitvi iz internacije na Rabu po kapitulaciji Italije je vstopil v NOV. Že novembra 1943 je padel pri Sv. Vidu kot borec 18. divizije. Mocnik, Anton, roj. 1914, vrnil se je z internacije na Rabu, po kapitulaciji Italije in vstopil v NOV. Padel je kot borec 8. Levstikove brigade v bojih v Robu pri Velikih Lašcah novembra 1943. Modic, Franc, roj. 1915, sodeloval v ljudski vstaji maja 1942, iz internacije na Rabu je po kapitulaciji Italije vstopil v NOV. Padel je kot borec 8. Levstikove brigade v Sekirišcu pri Robu med nemško ofenzivo. Modic, Jakob, udeležil se je ljudske vstaje maja 1942. Italijani so ga kot talca ustrelili v Lapušni dolini 29. 7. 1942. Susman, Alojz - Bajs - Juhov, udeleženec ljudske vstaje maja 1942, borec (giŕ partigiano). Susman, Franc - Susmanov, udeleženec ljudske vstaje maja 1942, po kapitulaciji Italije se je vrnil iz internacije na Rabu in vstopil v NOV. Nemci so ga ujeli in novembra 1943 poslali v internacijo v Nemcijo. Šivc, Alojz, roj. 11. 11. 1921, Alojz + Marija Cimperman, udeleženec ljudske vstaje maja 1942, pozneje pri vaški straži. Šivc, Ivan - Zazidnikov, roj. 1923, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. Šivc, Jože, 18 let, delavec, mati Marija, po kapitulaciji Italije je bil mobiliziran v NOV, v nemški ofenzivi je dezertiral in odšel k domobrancem v Crno vas. Tancek, Franc - Anckin, kmet, Anton + Anton Vamplin, v NOV je vstopil 20. septembra 1943, kmalu postal pomocnik mitraljezca v 3. bataljonu 10. Ljubljanske brigade, bil je hraber borec. Padel je kot komandir mitralješkega voda v 18. diviziji 10. avgusta pri Tržišcu blizu Novega mesta. V boju je bil ranjen, zajeli so ga domobranci in ga pokoncali. Tancek, Jože - Martinov, roj. 22. 10. 1906, Anton + Franca Ciber, po kapitulaciji Italije mobiliziran v NOV, med nemško ofenzivo je dezertiral, decembra je že bil pri domobrancih v Ljubljani. Žnidaršic, Jože, roj. 1901, po internaciji na Rabu borec NOV, po nemški ofenzivi inter-niran v Nemciji (Dachau). Padli borci NOV – Strahomer Janežic, Jože Kramar, Alojz Mocnik, Jože Modic, Anton Modic, Franc Tancek, Franc Tomišelj Ambrož, Alojz - Brane, 21 let, Jože + Ivana Pirman, odšel v partizane 17. 1. 1942 s tretjo skupino novincev, ki jo je vodil na Mokrc J. Brancelj, bil Dakijev kurir, borec Šercerjeve brigade od 6. 10. 1942 do 28. 2. 1943, nazadnje v 14. diviziji. Ambrož, Ciril, roj. 1926, Jože + Ivana Pirman, po kapitulaciji v NOV, bil na Snežniku kurir do osvoboditve. Ambrož, Janez, partizan (giŕ partigiano). Ambrož, Jože, roj. 1922, Jože + Ivana Pirman, udeležil se je ljudske vstaje, od maja 1942 borec 5. oz. 4. cete 1. Šercerjevega bataljona, ustreljen po izdajstvu 26. 7. 1942 ob jezu v Ivšah (pod iškim mostom). Ambrož, Stane, partizan (giŕ partigiano). Brancelj, Alojz, 1923, delavec, udeleženec ljudske vstaje, v internaciji do kapitulacije, se javil na ROOF Barje, nato borec NOV, bil okrajni obvešcevalec, po maju 1944 v operativni enoti, dolocen za vojno akademijo v Beogradu. Brancelj, Franc, roj. 30. 1. 1907, delavec, udeleženec ljudske vstaje, od maja 1942 borec NOV do osvoboditve, bil je intendant 18. divizije. Brancelj, Jože - Morostar, roj. 1919, udeleženec ljudske vstaje, borec NOV od maja 1942, bil je clan postaje TV-la. Brancelj, Justina, roj. 1926, borka NOV od junija 1942 do osvoboditve. Glavan, Evgen, roj. 3. 1. 1919, Franc + Alojzija Koželj, borec NOV, aretiran 30. 11. 1943 in interniran v Nemciji 6. 1. 1944. Grum, Jože, roj. 5. 8. 1905, udeleženec ljudske vstaje, interniran in od konca 1942 vaški stražar. Jankovic, Alojz, roj 1923, po internaciji od kapitulacije Italije borec Notranjskega odreda. Jankovic, Jože, roj. 1901, po internaciji na Rabu borec in oficir NOV, odpoklican v SNOS, vodja oddelka za finance. Macek, Alojz, roj. 1900, oce Jože, udeleženec ljudske vstaje, nato borec 4. cete 1. bataljona L. Šercerja, v casu italijanske ofenzive dezertiral, bil interniran na Rabu, kjer je umrl. Macek, Alojz, roj. 3. 12. 1923, delavec, Alojz + Ivana Virant, sodeloval v ljudski vstaji, proti koncu maja 1942 borec 5. cete (nato 4.) 1. bataljona L. Šercerja (tabor Vodicnica nad Tomišljem). Mavec, Franc, roj. 23. 8. 1906, delavec, Janez + Jožefa Zalar, sodeloval v ljudski vstaji, nato interniran na Rabu. Mavec, Ivan, roj. 1925, Jože + Helena Fister, v NOV šel 10. avgusta 1944 z Golnika, kjer služboval-Kokrški odred, 14. divizija, demobiliziran decembra 1958. Mavec, Jože, roj. 11. 7. 1919, kovac, Janez + Jožefa Zalar, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu. Škraba, Anton, roj. 1912, sodeloval v ljudski vstaji. Štrumbelj, Franc, roj. 1920, aktivist, v NOV od junija 1942, boril se je v Gubcevi brigadi, v 18. diviziji do osvoboditve, bil politicni komisar cete, demobiliziran kot kapetan 1. razreda. Štrumbelj, Jakob, roj. 5. 4. 1915, železnicar, udeležil se je ljudske vstaje, borec NOV od maja 1942 v 4. ceti 1. Šercerjevega bataljona, nato Krimskega odreda, julija interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije zopet NOV, borec 8. brigade in drugih enot; 1965 upokojen kot kapetan LM. Šuštaršic, Anton, roj. 1902, aktivist, po internaciji šel septembra 1943 v NOV, rajonski nacelnik NZ, domobranci so ga ubili marca 1945. Zalar, Milan, roj. 1914, borec od kapitulacije Italije do nemške ofenzive. »Zokan«, borec Šercerjeve brigade, padel v bojih pri Ilirski Bistrici septembra 1943. Padli borci – Tomišelj Ambrožic, Jože Šuštaršic, Anton »Zokan« Vrbljene Alic, Anton, roj. 10. 12. 1913, oce Franc, sodeloval v ljudski vstaji, nato borec, po ofenzivi ga je okupator ubil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Benko, Martin, roj. 11. 11. 1921, elektricar, Jakob + Marija Jakic, sodeloval v ljudski vstaji, po internaciji na Rabu od 11. 12. 1942 v vaški straži na Igu. Bezlaj, Janez - Lenckov, roj. 1911, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu. Dolenc, Jože, roj. 17. 2. 1921, Andrej + Lojza Dolnicar, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, že 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Furlan, Mihaela, roj. 1916, delala za OF od decembra 1941, ko so januarja 1944 domobranci ustrelili brata Martina in sestro Pavlo, je šla v NOV, do demobilizacije septembra 1945. Grebenc, Alojz - Kocjanov, roj. 1925, po kapitulaciji Italije borec 3. bataljona 10. Ljubljanske brigade, pozneje v zašcitni ceti 7. korpusa, demobiliziran decembra 1945. Grebenc, Franc - Kocjanov, roj. 25. 11. 1920, Janez + Lojza, sodeloval v ljudski vstaji, po maju 1942 v partizanih, okupator ga je ustrelil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Grebenc, Francka - Kocjanova, roj. 1919, Janez + Loj za, aktivistka OF od maja 1942, januarja 1944 šla v NOV, delala na rajonu Barje do osvoboditve. Grebenc, Ivan - Kocjanov, roj. 20. 10. 1913 Janez + Lojza, delal za OF že 1941, sodeloval v ljudski vstaji, maja 1942 borec NOV, padel kot politicni komisar cete v 8. Levstikovi brigadi avgusta 1944 v boju pri šmarskem predoru. Grebenc, Jože - Kocjanov, roj. 31. 3. 1923, Janez + Lojza, sodeloval v ljudski vstaji, od maja borec NOV, okupator ga je ustrelil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Kumše, Angela - Ruparjeva, roj. 1920, po begu z morišca v Lisicjem januarja 1944 v NOV, demobilizirana julija 1945. Kumše, Anton - Ruparjev, roj. 6. 5. 1910, aktivist OF, sodeloval v ljudski vstaji, od 27. 7. 1942 v internaciji v Gonarsu, po kapitulaciji Italije v NOV do osvoboditve, kurir ROOF Barje, sodeloval v boju z domobranci 7. 2. 1944, ko so obkolili Iško vas. Kumše, Anton - Brajdarjev, roj. 29. 12. 1910, Anton + Helena Hiti, sodeloval v ljudski vstaji, borec NOV, ob italijanski ofenzivi interniran na Rabu, nato vaški stražar. Kumše, Franc - Brajdarjev, roj. 22. 9. 1916, Anton + Helena Hiti, sodeloval v ljudski vstaji, borec 5. cete 1. bataljona L. Šercerja in Krimskega odreda, ob italijanski ofenzivi ga je okupator ustrelil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Kumše, Ivan - Brajdarjev, roj. 2. 2. 1906, Anton + Helena Hiti, borec NOV, od maja 1942, od 27. 8. 1942 do kapitulacije Italije v internaciji na Rabu, od 9. 9. 1943 zopet borec NOV do osvoboditve. Kumše, Karel - Ruparjev - Tomaž, roj. 29. 9. 1918, sodeloval v ljudski vstaji, od maja 1942 borec NOV (5. oz. 4. ceta Šercerjevega bataljona, komandir 1. cete Notranjskega odreda, namestnik komandanta bataljona v Tomšicevi brigadi, še druge enote), upokojen oficir JLA 1960. Lesica, Franc - Grca, roj. 1911, oce Franc, aktivist OF 1941, sodeloval v ljudski vstaji, od maja 1942 borec 5. oz. 4. cete Šercerjevega bataljona Krimskega odreda, Šercerjeve (od 6. 10. 1942) in Tomšiceve (od 8. 5. 1943) brigade, v 14. diviziji do osvoboditve. Demobiliziran kot kapetan JLA marca 1946. Lesica, Franc, roj. 24. 2. 1903, Martin + Marija, 1942 se omenja kot borec NOV (na seznamu »Elenco di briganti comunisti«), ustreljen v Lapušni dolini. Lesica, Ivan, roj. 20. 9. 1916, Franc + Ivana, sodeloval v ljudski vstaji, od maja borec NOV, ob italijanski ofenzivi ga je okupator ustrelil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Matjaž, Anton - Dercarjev, roj. 7. 6. 1922, Franc + Ivana Rus, interniran na Rabu in taborišcu Visco do kapitulacije Italije, mobiliziran v NOV, ob nemški ofenzivi dezertiral, šel k domobrancem na Barje. Matjaž, Janez, ustreljen 27. 7. 1942 v Lapušni dolini. Matjaž, Jernej - Dercarjev, roj. 1917, delavec, Franc + Ivana Rus, borec od maja 1942 v 5. oz. 4. ceti Šercerjevega bataljona, ob italijanski ofenzivi ga je okupator ustrelil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Meše, Jože - Mrakov, roj. 1. 11. 1917, Jože + Franca Dolenc, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, od novembra 1943 domobranec. Meše, Jože - Štefanov, roj. 1919, oce Jože, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu. Meše, Marija, roj. 3. 9. 1925, Jože + Marija Bezlaj, borka, italijanska patrulja jo je 8. 8. 1942 zajela na Blokah brez orožja; na zasliševanju je izjavila, da so jo partizani ugrabili 3. 6. in jo izpustili ob italijanski ofenzivi 29. 7. Bila je obsojena in odpeljana v Italijo. Modic, Anton - Melinov, roj. 26. 11. 1913, Anton + Franca Rozman, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato v NOV, kurir ROOF, bil med napadalci na domobrance, ko so obkolili Iško vas 7. 2. 1944. Modic, Franc - Melinov, roj. 11. 12. 1923, Anton + Franca Rozman, sodeloval v ljudski vstaji, borec NOV od maja 1942, ob italijanski ofenzivi ga je okupator ustrelil v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Modic, Ivan - Anzelcov, roj. 31. 12. 1922, Jože + Franca Gabrovšek, sodeloval v ljudski vstaji, po internaciji že 11. 12. 1942 v postojanki vaške straže na Igu. Modic, Jakob - Anzelcov, roj. 23. 8. 1919, Jože + Franca Gabrovšek, sodeloval v ljudski vstaji, po internaciji že 11. 12. 1942 v postojanki vaške straže na Igu. Modic, Jože - Ižanc, oce Jakob, sodeloval v ljudski vstaji, po maju 1942 borec 4. cete Šercerjevega bataljona, maja 1943 šel v enoto vojno politicnega vodstva pri GP NOV in POS, demobiliziran 1948 kot oficir JLA. Pavlic, Anton, roj. 1919, oce Martin, sodeloval v ljudski vstaji, od maja 1942 borec NOV, ob italijanski ofenzivi so ga ustrelili v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Pavlic, Martin, roj. 14. 11. 1921, Martin + Ana, sodeloval v ljudski vstaji, borec od maja 1942, ob italijanski ofenzivi so ga ustrelili v Lapušni dolini. Strle, Anton - Mehtajnarjev, roj. 1911, interniran na Rabu, po internaciji borec 10. Ljubljanske brigade, padel ob nemški ofenzivi novembra 1943 na Krimu. Strle, Ivan, roj. 17. 9. 1920, Matija + Marija Kadunc, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, že 11. 12. 1942 v postojanki vaške straže na Igu. Suhadolnik, Ivan, roj. 1922, Anton + Ivana Vamplin, živel v Ljubljani, v NOV šel septem-bra 1943, borec Ljubljanske brigade, intendant 18. divizije, upokojen kot polkovnik, živi v Beogradu. Susman, Ivan, roj. 1911, po internaciji na Rabu borec NOV do nemške ofenzive, interniran. Škrjanc, Ivan, roj. 7. 1. 1924, Janez + Franca Kocjan, interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije šel v NOV, padel kot borec Ljubljanske brigade novembra 1943 na Mokrcu, boji Mohorje-Boštetje. Štrumbelj, Franc, roj. 25. 9. 1925, Jože + Franca Lukanc, sodeloval v ljudski vstaji, in-terniran v Viscu, septembra 1943 šel v NOV, borec ljubljanske brigade, padel kot mitraljezec konec leta 1944 v Gorjancih. Štrumbelj, Francka, borka, v NOV šla po umoru matere France januarja 1944, do osvoboditve. Štrumbelj, Jože, roj. 3. 7. 1920, Jože + Franca Lukanc, sodeloval v ljudski vstaji, interniran na Rabu, nato vaški stražar. Štrumbelj, Vera, por. Samardjija, roj. 21. 10. 1923, Franc + Franca Škraba, od maja 1942 borka 1. cete Šercerjevega bataljona Krimskega odreda, v italijanski ofenzivi 8. 8. ujeta, obsojena in odpeljana v Italijo; po kapitulaciji Italije, oz. po smrti matere France v januarju 1944 s sestro Francko odšle v operativno enoto, do osvoboditve. Padli borci – Vrbljene Alic, Anton Grebenc, Franc Grebenc, Jože Kumše, Franc Lesica, Franc Lesica, Ivan Matjaž, Janez Matjaž, Jernej Modic, Franc Pavlic, Anton Pavlic, Martin, ustreljeni v Lapušni dolini Grebenc, Ivan Strle, Anton Škrjanc, Ivan Štrumbelj, Franc SEZNAM INTERNIRANCEV KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Anzeljc, Feliks, roj. 6. 10. 1921, Anton + Antonija Špeljak, Ig 178; Rab. Anzelj(c), Janko, roj. 1917, Renicci. Avanzo, Martin, roj. 6. U. 1904, Franc + Marija Zdražba, Ig 161; Rab. Balant, Anton, roj. 1. 6. 1898, kmet, Janez + Alojzija Križman, Ig 163; 1. 8. 1942–po 25. 3. 1943, Rab, Visco. Vrnil se je avg. 1943. Boh, Ivan, roj. 29. 4. 1908, paznik, Jakob + Marija Ciber, Ig 178 (ali 141); 17. 8. 1942–1. 8. 1943, Rab. Bolha, Anton, roj. 18. 11. (ali 12.) 1898, Janez + Helena Glavan, Ig 133; 2. 8. 1942–april 1943, Rab. Bolha, Anton - Kozinov, roj. 1882, Ig 112; sept. 1944–15. 6. 1945, München. Bolha, Franc, roj. 1929, Ig 112, sept. 1944–15. 6. 1945, München. Bolha, Jože - Bovhcov, roj. 28. 2. 1906, kmet, Martin + Elizabeta Jere, Ig 5; maj 1942 mobiliziran, v ofenzivi se predal brez orožja, ceš da ga ni imel, avg. 1942–sept. 1943 Rab, Visco; akcija za izpustitev. Bolha, Stanko, roj. 4. 5. 1922, mali kmet, Franc + Marija Kraljic, od maja do julija 1942 v partizanih, se predal Italijanom, 28. 8. 1942–9. 9. 1943 Padova, Renicci: 11. 11. 1943– maj 1945 Beljak. Borštnar, Janez, roj. 4. 6. 1911, Janez + Marija Mavec, Ig 151; Rab. Brezic, Anton, roj. 1921, Ig; interniran. Brezic, Feliks, Antonov brat, borec, po italijanski ofenzivi interniran, nato domobranec. Brezovnik, Franc, roj. 14. 9. 1897, Franc + Marija Hauptman, Ig 97; bil interniran še jul. 1943. Brezovnik, Ivana, roj. Jesih, uciteljica na Igu, Anton + Ivana Kunavar, edina internirana na šoli, Treviso–Monigo (8 mesecev). Cankar, Andrej, roj. 2. 12. 1904, Ig 64; 1. 8. 1942–10. 2. 1943 (oz. jul. 1943), Rab in Gonars. Cankar, Franc, roj. 15. 10. 1897, Franc + Jera Godec, Ig 124; avg. 1942–sept. 1943, Rab. Cankar, Franc, roj. 24. 11. 1925, Franc + Franca Svete, Ig 124; avg. 1942–sept. 1943 Rab. Cankar, Franc, roj. 4. 4. 1903, tesar, Anton + Helena Zalar, 1. 8. 1942–1. 9. 1943, Rab. Cankar, Ivan, roj. 10. 10. 1921, Ivan + Marija Kuk, Ig 31; interniran v Gonarsu. Ciber, Jože, roj. 23. 12. 1900, Jakob + Marija Jankovic, Ig 106; 15. 5. 1942 ga aretirala itali­janska posadka na Igu (per misure precauzionali), interniran 17. 5. 1942 v Renicci, umrl tam 5. 1. 1943. Cimperman, Janez - Selanov, roj. 12. 4. 1911, Anton + Marija Možek, Ig 2; avg. 1942–april 1943, Rab. Cotman, Franc, roj. 27. 1. 1892, Marija Cotman, delavec, Ig 1; avg. 1942–sept. 1943 Rab in Renicci; ubili ga domobranci 1944. leta. Cotman, Franc, roj. 12. 10. 1925, delavec, Ig 200; na prisilnem delu v Celovcu jan. 1944– maj 1945. Cerne, Janko, roj. 24. 9. 1918, Ig 215; 28. 3. 1942-12. 2. 1943 Gonars in Padova. Drnovšek, Jože - Franckov, roj. 1908, Ig 187; avg. 1942–avg. Rab, nato vaški stražar in domobranec. Drnovšek, Vinko, roj. 26. 4. 1921, Jože + Lucija Cankar, Ig 1943; interniran v Monigu. Erjavec, Antonija, roj. 16. 7. 1902, gospodinja, Jakob + Marija Uršic, Ig 83; partizanska obvešcevalka, 9. 10. 1944–febr. 1945 prisilno delo v Nemciji. Ferkolj, Anton, roj. 16. 1. 1890, mizar (tesar), Janez + Marija Mavec, Ig 153; 1. 8. 1942–31. 5. 1943 Rab, Visco. Gerbec, Albin, roj. 28. 1. 1904, kmet, Janez + Ana Anžic. Ig 92; 1. 8. 1942–3. 8. 1943 Rab, Gonars, izpušcen na prošnjo matere Ane in intervencije. Glavan, Franc - Ribcev, roj. 2. 10. 1892, kmet, Anton + Franca Traven, Ig 37; 1. 8. 1942– kapitulacija, Rab. Golob, Miha - Majerjov, roj. 13. 9. 1911, Jože + Marija Pirc, Ig; Rab. Grašic, Peter, roj. 6. 8. 1920, poljedelski delavec, Peter + Ana Vernik, Ig 109; 27. 7. 1942–17. 12. 1942 Rab, nato do 12. 2. 1943 Renicci. Grebenc, Alojzij, roj. 1. 12. 1904, kovac, Alojz + Marija Klancar, jul. 1942–8. 9. 1943 Rab, nato 16. 4. aretiran, prisilno delo 13. 6. 1944–20. 5. 1945. Grebenc, Marija, roj. Železnikar 10. 11. 1908, gospodinja, Jože + Marjeta Nušic, Ig 199; partizanska obvešcevalka, aretirana 16. 4. 1944, prisilno delo 13. 6. 1944–20. 5. 1945. Grum, Jože - Gramov, roj. 13. 10. 1921, 15. 5. 1942 šel v partizane, nato v internaciji v Padovi in Renicciju. Hitejc, Ernest, borec, po italijanski ofenzivi v internaciji, v zacetku 1944 zopet partizan. Hiti, Matija, roj. 1. 1. 1891, avg. 1942-jul. 1943 Rab, Gonars. Horvat, Angela, roj. 1. 9. 1897, gospodinja, Janez + Marija Škraba, Ig 105; terenka in obvešcevalka, okt. 1942–jan. 1944 Renicci, aretirana 26. 4. 1944, prisilno delo od 13. 6. 1944 dalje do 15. 6. 1945. Horvat, Karel st. roj. 3. 4. 1901, cevljar, Andrej + Apolonija Bolanž, Ig 105 ali 160; sept. 1942–sept. 1943 Rab, aretiran 26. 4. 1944, prisilno delo 4. 7. 1944–15. 6. 1945 v Nemciji. Horvat, Karel, roj. 1923, Rab, vrnil se 1945 iz Minska SSSR. Horvat, Romana, roj. 11. 2. 1926, delavka, Karel + Angela Pavlic, Ig 105; 5. 10. 1942–28. 4. 1943 Rab, Gonars, kot terenka 26. 4. 1944 aretirana, na prisilnem delu v Nemciji od 15. 6. 1944 do konca. Intihar, Pavla, roj. 10. 2. 1926, delavka, Jernej + Neža Mavec, Ig 99; internirana v Monigo 5. 8. 1942. Jakic - Cotman, Franca - Šmonova, roj. 3. 8. 1928, delavka, Janez + Marija Virant, Ig; aretirana 29. 9. 1944, prisilno delov Nemciji 9. 10. 1944–maj 1945 (partizanska obvešcevalka). Jakic, Janez - Šmonov, roj. 22. 10. 1902, Ig 5; 7. 3. 1942–19. 9. 1943 Gonars; 20. 9. 1943–maj 1944 Dachau. Jakic, Marija - Šmonova, roj. 7. 2. 1903, gospodinja, Jože + Urša Padar, kot terenka areti­rana 29. 9. 1944, na prisilnem delu Dachau - Augsburg 9. 10. 1944–maj 1945. Jakopin, Anton, roj. 12. 1. 1924, Jože + Polona Zrimc, Ig 123; interniran v Padovi. Jakopin, Boris, roj. 20. 10. 1921, Jože + Polona Zrimc, Ig 123; interniran v Padovi, po kapitulaciji Italije borec NOV do osvoboditve. Jakopin, Jože, roj. 6. 9. 1898, mati Genovefa Jakopin, Ig 123; avg. 1942–16. 9. 1943 Rab. Javornik, Iva, roj. 2. 9. 1923, trgovska sotrudnica, Jože + Marija Štrumbelj, Ig 34; aretirana na ovadbo polbrata Jožeta Javornika 10. 1. 1944, izpušcena, nato 3. 5. 1944 odpeljana na prisilno delo v Nemcijo. Javornik, Jože, roj. 20. 3. 1906, Jože + Marija Dernic, Ig 54; interniran od avg. 1942 dalje. Javornik, Jože st., interniran na Rabu. Javornik, Pavla, roj. 1. 11. 1920, uciteljica, Jože + Marija Štrumbelj, Ig 34; po bratovi ovadbi aretirana 14. 4. 1944 in poslana na prisilno delo 3. 5. 1944–do konca. Javornik, Vilko, roj. 5. 4. 1914, mesar, Jože + Marija Štrumbelj, Ig 32; aretiran 10. 1. 1944 in interniran v Nemciji od 14, 4. 1944 dalje. Jesih, Anton, roj. 11. 2. 1897, kmet, Anton + Franca Kunaver, Ig 57; interniran po italijanski ofenzivi na Rab. Jesih, Anton, roj. 8. 8. 1922, mehanik, Anton + Lojza Lenarcic, Ig 57; zajet v maju 1942 ob pregonu partizanov v gozdu, interniran v Monigo v zacetku avg.; akcija za izpustitev, toda italijansko mnenje negativno. Juha, Anton, roj. 21. 7. 1919, krojac, Anton + Marija Železnikar, Ig 45; interniran 3. 8. 1942 Rab, nato Visco, bil na spisku za izpustitev. Juha, Anton - Miklavžov, roj. 3. 1. 1916, Ig 117; 7. 3. 1942–dec. 1943 Gonars in Renicci. Juha, Janez, roj. 16. 12. 1910, Anton + Marija Železnikar, Ig 45; interniran zaradi protii­ talijanske dejavnosti. Juha, Ludvik, roj. 29. 8. 1921, Anton + Marija Železnikar, Ig 45; interniran po ofenzivi v Viscu. Kobal, Anton - Lužarjev, roj. 31. 5. 1906, klepar, Janez + Marija Jelovcan, interniran 1. 8. 1942 na Rabu, nato aretiran 18. 11. 1943, 6. 1. 1944 v Nemcijo, v Dachauu umrl 1944. leta. Kocmur, Martin, roj. 11. 11. 1904, posestnik, Janez + Marija Pirc, Ig 74; interniran po blokadi 25. 7. 1942 na Rab. Kraljic, Franc - Pavlek, roj. 27. 11. 1903, kmet, Josip + Marija Lukman, Ig; 1. 8. 1942–maj 1943 Rab. Kraljic, Jože, borec NOV do italijanske ofenzive, nato v internaciji. Kraljic, Stane, roj. 4. 5. 1922; maja 1942 ga partizani mobilizirali; po ofenzivi se Italijanom predal z orožjem. Bil interniran v Arezzu. Mati prosi za oprostitev. Kramar, Jakob, roj. 17. ali 15. 4. 1900, kmet, Janez + Franca Merkun, interniran 1. 8. 1942– maj 1943 Rab, Renicci. Križman, Anton, roj. 1. 1900, kmet, Jakob + Marija Golob, Ig 149; interniran ob blokadi 27. 7. 1942 na Rabu. Križman, Jakob, roj. 22. 8. 1902, kolar, (carradore), Jakob + Marija Golob, Ig 2; interniran 1. 8. 1942–18. 3. 1943 Rab, Gonars, Padova. Kršmanc, Vinko, roj. 15. 1. 1906, Janez + Marija Smuk, Ig 197; jun. 1942–april 1943 Rab. Kukovica, Francka, roj. 2. 12. 1941, Ig; 19. 8. 1942–14. 4. 1943 Rab, Gonars. Kukovica, Rudi, roj. 1907, Ig 69; 12. 8. 1942–sept. 1943 Rab, Gonars. Kukovica, Vinko, roj. 1909, Ig 69; 1. 8. 1942–sept. 1943 Renicci. Kumše - Molek, Franca, roj. 1871, Martin + Tereza Grdina, Ig; internirana v Monigu. Kus, Emilija, roj. 31. 12. 1920, poštna uradnica, Franc + Ana Grbec, Ig; internirana v Monigu od 9. 8. 1942 do 10. 9. 1943. Kus, Franc, roj. 17. 3. 1923, Franc + Ana Grbec, Ig; po razstrelitvi transformatorja z Zupancicem interniran. Kus, Janez, roj. 28. 8. 1928, borec 10. brigade od septembra 1943, zajet 22. 11. 1943 in interniran v Nemciji. Kus, Martin - Moharjev, ga aretirali ob vdoru Italijanov iz Škofljice, zaprli, mucili in internirali na Rabu, v Padovi in Gonarsu ter Renicciju. Kus, Mohor - Moharjev, roj. 11. 7. 1893, kmet, Franc + Urša Kapelj, Ig 61; interniran 1. 8. 1942 na Rabu, Gonars, Renicci, pozneje Padova; žena Marija prosi za izpustitev 19. 4. 1943, prošnjo podpisala župnik Klemencic in župan Merzel, v internaciji do 8. 9. 1943. Kus, Rudolf - Moharjev, šofer, Italijani ga aretirali, ko so iz Škofljice prodrli na Ig 15. 5. 1942. Skupaj z bratom interniran v Gonarsu in Renicciju od 30. 5. 1942–8. 9. 1943. Kus, Stanko - Moharjev, roj. 17. 4. 1923, Mohor + Marija Janežic, aretiran kot brat Rudolf, Ig 61; zaprt, mucen, interniran na Rabu, v Padovi, Gonarsu in Renicciju od 30. 5. 1942 -8. 9. 1943; mati prosila za izpustitev hkrati z ocetom. Leskovec, Jože - Tomažev, roj. 17. 2. 1905, kmet, Ivan? Franc + Marija Rupert, Ig 71; interniran na Rabu, nato Visco, kjer na seznamu za izpustitev 25. 3. 1943; nato po­ izvedbe zanj. Mahne, Jože, roj. 1900, interniran na Rabu, kjer je umrl 26. 12. 1942. Martincic, Anton, roj. 4. 7. 1914, mati Marija Martincic, krojac, Ig 168; interniran na Rabu od 1. 8. 1942 do 10. 2. 1943. Maver, Jože, roj. 27. 2. 1917, Ig; interniran v Renicciju od 15. 3. do 8. 9. 1943. Meglic, Franc, roj. 1. 4. 1924, interniran od 10. 8. 1942 do 9. 8. na Rabu v Renicciju in Padovi; nato Dachau 7. 12. 1944–11. 5. 1945. Meglic, Martin, roj. 6. 2. 1891, upokojenec, Anton + Urša Kramar, Ig 79; 1. 8. 1942 prijet od bat. M, interniran na Rabu, kjer je umrl 24. 10. 1943. Meglic, Martin, roj. 1925, Ig 79; interniran od 8. 8. 1942–nov. 1943 Renicci in Padova; že novembra 1943 v internaciji v Nemciji in Belgiji do maja 1945. Mencej, Janez - Ceglarjev, roj. 26. 11. 1902, kmet, Matija + Marija Ponikvar, Ig 53; inter-niran na Rabu, vrnil se 5. 2. 1943. Mencej, Stanko, roj. 28. 7. 1914, Matija + Marija Ponikvar, Ig 25; interniran 1. 8. 1942 na Rabu do avg. 1943, nato pogrešan. Minatti, Daniel, roj. 1. 2. 1908, trgovec in gostilnicar, Lojze + Ana Lampret, Ig 127; inter-niran na Rabu 1. 8. 1942-16. 9. 1943. Minatti, Milutin - Ludko, roj. 31. 10. 1919, trgovski pomocnik, Lojze + Ana Lampret, Ig 35; interniran na Rabu 1. 8. 1942–16. 9. 1943. Možek, Ivan - Rotov, po italijanski ofenzivi (borec) interniran v Padovi. Možek, Stanko - Rotov, roj. 12. 7. 1909, posestniški sin, Janez + Helena Železnikar, Ig 66; interniran na Rabu, vrnil se že po 6 mesecih; prosil komando XI. AZ, naj ga MVAC ne mobilizira zaradi kmetije. Mrkun, Alojz - Cešnovarjev, roj. 1909, Ig 86; interniran od avg. 1942 na Rabu. Novak, Janez - Janezov, roj. 18. 12. 1903, oce Jože, Ig 180; interniran na Rabu. Novljan, Anton, roj. 2. 2. 1909, trgovec, Anton + Neža Petrnel, Ig 196; odpeljan 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, akcija za izpustitev (Klemencic, Merzel). Orehek, Rozalija, roj. 8. 2. 1910, gospodinja, Jože + Rozalija Bavdek, Ig 162; terenka, aretirana 21. 9. 1944, prisilno delo od 9. 10. 1944 v Nemciji. Pejic (Gerbcev hlapec), Ig; aretiran z Jožetom Gramom 15. 5. 1942 in interniran v Renicciju, kjer je umrl. Platnar, Ivan, roj. 7. 1898, kmet, Matija + Urša Bolha, Ig 101; interniran 1. 8. 1942 na Rabu do avg. 1943. Platnar, Janez, roj. 14. 4. 1923, Ig 60; interniran na Rabu in v Renicciju do decembra 1943, nato v delovnem vodu komande Vel. Lašce. Platnar, Štefanija, roj. 23. 12. 1924, gospodinja, Ig; aretirana 16. 7. 1942, na seznamu inter-niranih z 2. 8. 1942 (Brescia), toda po seznamu z 16. 8. 1942 izpušcena. Podržaj, Ciril, roj. 1. 7. 1903, kljucavnicar, Janez + Urša Zdravje, Ig 147; 1. 8. 1942 inter-niran na Rabu. Primc, Franc, roj. 27. 1. 1921, kmet, Franc + Urša Špeljak, Ig 20; interniran na Rabu avg. 1942–avg. 1943. Pucihar, Anton - Likopcov, roj. 27. 12. 1888, kmet, mati Marija Pucihar, Ig 14; interniran na Rabu, kjer je 27. nov. 1942 umrl. Pucihar, Anton, roj. 1923, Ig; interniran 29. 7. 1942–sept. 1943 na Rabu; v Nemciji 7. 12. 1943–jun. 1945, Dachau. Pucihar, Franc - Zgoncev, roj. 11. 4. 1920, Ig 223; interniran na Rabu 17. 8. 1942–22. 11. 1943, nato na prisilnem delu v Celovcu 1. 12. 1943–9. 5. 1945. Pucihar, Janez - Likopcev, roj. 11. 9. 1915, kovac, Anton + Ana Janežic, Ig; interniran na Rabu od 17. 8. 1942 do 13. 3. 1943; po vrnitvi delal v Ljubljani, ker hiša na Igu požgana. Pucihar, Marija, roj. 9. 7. 1897, kmetica, Jože + Terezija Strle, s hcerama aretirana 21. 4. 1944 in poslana na prisilno delo v Šlezijo 25. 5. 1944–28. 5. 1945. Pucihar, Marija - Likopceva, roj. 30. 7. 1920, gospodinja, Anton + Ana Janežic, Ig 14; internirana v Monigu. Pucihar, Marija (Mimi), roj. 1. 5. 1923, kmetica, Franc + Marija Strle, Ig; kot aktivistka aretirana 5. 10. 1942, internirana konec okt. na Rab, jan. 1943 v Gonars, se vrnila konec aprila 1943; 21. 4. 1944 jo DMB aretirali s sestro Lojzo in materjo ter bratom Ivanom, ki ga 1. 5. 1944 ubili. Od 25. 5. 1944 na prisilnem delu v Nemciji do 28. 5. 1945. Repar, Ana, roj. 7. 7. 1911, gospodinja, Andrej + Marija Grum, Ig 48; internirana 26. 9. 1942 na Rab, v zac. jan. 1943 Gonars, vrnila se je konec aprila. DMB jo 26. 4. 1944 zopet aretirajo, a sredi maja izpušcena. Repar, Anton - Damjanov, roj. 5. 1906, delavec, Anton + Marija Domaj, interniran 1. 8. 1942 na Rab do jul. 1943, Gonars. Repar, Franc, roj. 8. 1. 1910, Ig 128; interniran v Padovi, na Rabu in Gonarsu od 13. 8. 1942–16. 9. 1943; nato v Nemciji od 9. 11. 1943 do jun. 1945. Repar, Janez - Princev, roj. 14. 10. 1901, Ig; bil pri partizanih, interniran od avg. 1942 do 9. 9. 1943, Rab, Renicci, Padova, Ravenna; po kapitulaciji Italije šel v it. partizane, kjer je padel 1944. leta. Rihteršic, Lovrenc, roj. 8. 8. 1898, jug. financni podnarednik, oce Matija, 22. 5. 1942 so ga partizani mobilizirali, toda 19. 7. se predal lokalnim oblastem in bil od 24. 7. 1942 interniran na Rabu. Žena Marijana je ponovno prosila za izpustitev, kar podpisal ižanski župnik, brez uspeha. V internaciji v Nemciji je nato umrl. Rihteršic, Marijana, roj. 30. 12. 1908, poštarica, Janez + Helena Weber, Ig 140; aretirana kot obvešcevalka 21. 9. 1944 in od 9. 10. 1944 na prisilnem delu v Nemciji. Rosina, Roza, roj. 1908, gospodinja, Janez + Marija Kristan, Ig 190; mož je bil partizan, sama kurirka, 21. 9. 1944 aretirana in 9. 10. 1944 poslana na prisilno delo v Nemcijo. Rotar, Janez - Kotlov, roj. 1. 4. 1900, Janez + Marija Gotman, Ig; interniran na Rabu. Rovanšek, Vid, roj. 16. 6. 1912, organist, Janez + Marija Longar, Ig 29; interniran od 3. 8. 1942 na Rabu. Rozman, Jože - Krmelov, roj. 1. 4. 1899, kmet, Franc + Matilda Krmelj, Ig 2; 1. 8. 1942 interniran na Rabu, 25. 3. 1943 na spisku za izpustitev iz taborišca v Viscu, vrnil se v avg, 1943. Rupert, Anton - Ulcarjev, roj. 31. 12. 1900, kmet, Jakob + Helena Svete, Ig 197; 1. 8. 1942 interniran na Rabu do marca 1943. Rupert, Jože - Ulcarjev, roj. 7. 3. 1899, mesar in gostilnicar, Jakob + Helena Svete, Ig 95; interniran 27. 7. 1942 na Rabu in v Trevisu. Smole, Jože, roj. 10. 4. 1904, Matija + Eliza Uršic, Ig 193; interniran na Rabu. Sokalic, Alojzija, roj. 8. 7. 1915, kmetica, Franc + Marija Strle, Ig 94; s sestro Mimi in Francko Srebotnjak 5. 10. 1942 aretirana, od 28. 10. 1942 na Rabu in v Gonarsu, po­novno aretirana 21. 4. 1944 in poslana 25. 5. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Sokalic, Viljem, roj. 5. 2. 1911, mizar, Jože + Marija Cajnik, Ig 94; po italijanski ofenzivi so ga zajeli, zaprli in internirali v Padovi do septembra 1943, kot terenec zopet aretiran 26. 4. 1944 in poslan 4. 7. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Srebotnjak, Franca, roj. 9. 3. 1884, Ig 111; Anton + Marija Merkun, sin Tone partizan; 5. 10. 1942 z Mimi in Lojzo Sokalic aretirana, 28. 12. internirana na Rabu, jan. 1943 v Gonars, kjer febr. 1943 umrla. Stare, Alojz, roj. 22. 5. 1908, Avgust + Urša Žug, Ig 125; interniran v Renicciju. Stojc, Franc, roj. 22. 1. 1912, Friderik + Ana Juha, Ig 204; interniran na Rabu od 1. 8. 1942 do 2. 2. 1943. Stojc, Ludvik, roj. 8. 1914, Friderik + Ana Juha, Ig 76; od 3. 8. 1942 v internaciji na Rabu. Strle, Jože, roj. 15. 1. 1915, Jože + Lojza Nered, Ig 83; interniran v Padovi. Šenk, Anton, roj. 17. 4. 1912, oce Ivan, Ig 39; aktivist, organizator OF na Igu, 1943 so ga ujeli, zaprli in poslali v internacijo v Italijo, po kapitulaciji Italije je bil v Buchenwaldu do 25. 12. 1944, kjer je umrl. Šenk, Franc, roj. 10. 1904, posestniški sin, Ig 39; Janez + Ivanka Janželj, avg. 1942–maj 1943 v internaciji; 16. 4. 1944 aretiran in od 30. 6. 1944 v taborišcu Dachau, do konca vojne. Škraba, Jože, roj. 4. 3. 1904, krojac, Andrej + Marija Grum, 5. 10. 1942 aretiran, od konca oktobra do 28. 4. 1943 na Rabu; kot obvešcevalec aretiran 1. 5. 1944 in zaradi inva­lidnosti izpušcen 23. 6. 1944; ponovno aretiran 21. 9. 1944 in poslan 9. 10. 1944 na prisilno delo v Nemcijo. Špelak, Anton, roj. 14. 6. 1923, Ig 16; od avg. 1942 do 12. 2. 1943 interniran v Padovi. Špelak, Franc, roj. 28. 1. 1893, Anton + Elizabeta Jankovic, od 1. 8. 1942 interniran na Rabu. Šteblaj, Alojz - Krogarjev, roj. 11. 5. 1899, kmet, Janez + Marija Šteblaj, 3. 8. 1942 - 24. 4. 1943 na Rabu in v Padovi. Štrukelj, Martin, roj. 15. 10. 1913, Franc + Ivana Stražišar, Ig 84; brat Ivana in študenta Antona, 1. 8. 1942–6. 2. 1942 na Rabu. Šušteršic, Alojz - Bezgarjev, roj. 19. 6. 1907, Martin + Jera Cimperman, Ig 78; izpušcen iz internacije na Rabu 8. 1. 1943. Šušteršic, Pavla, roj. Kraljic 1. 1. 1903, gospodinja, Franc + Marija Podržaj, Ig 78; terenka in obvešcevalka, aretirana 22. 9. 1944, poslana v Dachau 9. 10. 1944 do maja 1945. Švigelj, Franc, roj. 10. 1892, poštar, Franc + Neža Erjavec, Ig 6; od 1. 8. 1942 na Rabu. Tancek, Anton, roj. 5. 1902, Matija + Neža Kramar, interniran na Rabu. Tekavcic, Alojz, roj. 18. 5. 1910, oce Filip, interniran na Rabu od avg. 1942 do avg. 1943 in nato v Nemciji. Toni, Alojz, roj. 19. 8. 1920, Franc + Rozalija Merzelj, Ig 43; interniran na Rabu od 3. 8. 1942. Toni, Franc, roj. 4. 2. 1923, Franc + Rozalija Merzelj, Ig 43; interniran na Rabu. Trpin, Vladka, roj. Kukavica, roj. 16. 2. 1913, Ig; od 19. 8. 1942 do 14. 4. 1943 na Rabu in Gonarsu. Uršic, Franc, roj. 31. 8. 1911, Jernej + Marija Vamplin, Ig 40; interniran v Viscu do kapi­tulacije Italije. Uršic, Janez, roj. 5. 7. 1909, Jernej + Marija Vamplin, Ig 40; interniran v Viscu. Uršic, Janez, roj. 5. 5. 1905, Anton + Ivana Pavlic, interniran na Rabu 3. 8. 1942, nato bil v Viscu in Renicciju do sept. 1943. Uršic, Pavel, roj. 23. 6. 1923, Anton + Franca Švigelj, interniran 3. 8. 1942 na Rabu, pozneje v Viscu do sept. 1943. Veber, Janez, roj. 17. 4. 1902, delavec konjac, Janez + Marija Kompoljšek, Ig 177; interniran na Rabu od avg. 1942, izpušcen 23. 7. 1943, 26. 4. 1944 domobranci aretirali, bil na prisilnem delu v Nemciji od 4. 7. 1944 do jun. 1945. Veber, Jože, roj. 26. 12. 1904, cevljar, Janez + Marija Kompoljšek, Ig 198; domobranci ga kot terenca 22. 9. 1944 aretirali, zaradi invalidnosti izpušcen, že 9. 10. 1944 poslan v Nemcijo na prisilno delo. Vidic, Ivan, borec NOV, bil tudi v internaciji. Vingorc, Ivana, roj. 24. 1. 1921, gospodinja, Janez + Marija Bolha, Ig 46; zaprta 17. 8. 1942, ker njen priimek na nekem partizanskem spisku, naslednji dan v internacijo v Viscu, 7. 6. 1943 prošnja matere za izpustitev, ki jo priporocil župnik; ni bilo ovir za izpustitev, vendar v juliju še ni bila izvedena. Virant, Alojz (Vrešcajev), roj. 26. 6. 1926, Ig 221; Italijani ga aretirali ob vdoru na Ig 15. 5. 1942, internacija v Renicciju in Gonarsu do 25. 3. 1943. Od 7. 11. 1943 v Rusiji (Minsk) in se vrnil 11. 11. 1945. Virant, Janez - Šuštarjev, roj. 19. 12. 1895, Janez + Marija Japelj, Ig 17 (ali 41); interniran na Rabu in Padovi od 3. 8. 1942 do 24. 4. 1943. Višovnik, Franca, roj. 30. 5. 1902, gospodinja, Matija + Apolonija Zupanc, Ig 63; sin partizan, sama terenka, aretirana 22. 9. 1944 in 9. 10. 1944 poslana v Nemcijo na prisilno delo. Vrenk, Ludvik, roj. 10. 8. 1907, trgovec, Ig 46; interniran na Rabu od 3. 8. 1942. Zajc, Dominik, roj. 22. 7. 1922, delavec, Janez + Franca Svetlin, Ig 128; 1. 8. 1942 odpeljan na Rab, pozneje v Renicci. Zdravje, Feliks, roj. 28. 5. 1895, strojar, Martin + Marija Sirnik, odpeljan 1. 8. 1942, inter-niran na Rabu in v Viscu 10. 8. 1942–avg. 1943. Zdravje, Janez, roj. 2. 7. 1923, Ig 202; Italijani ga aretirali ob vdoru na Ig 15. 5. 1942 in internirali v Renicciju 15. 5. 1942–15. 5. 1943. Zdravje, Marija, roj. 25. 9. 1888, posestnica, Andrej + Marija Potokar, Ig; simpatizerka OF, aretirana 26. 4. 1944, na prisilnem delu v Nemciji (Ceška) 28. 4. 1944–jun. 1945. Zdravje, Marija, roj. 12. 7. 1918, obcinska uradnica, Franc + Marija Zore, Ig 41; obvešce­valka, aretirana 26. 4. 1944 in na prisilnem delu v Nemciji od 4. 7. 1944 dalje. Zdravje, Martin, Ig; Italijani ga aretirali ob vdoru na Ig 15. 5. 1942 in internirali v Renicciju. Zdravje, Stane, roj. 22. 9. 1916, Ig; interniran v Padovi od 12. 8. 1942 do 11. 2. 1943. Zdravje, Štefka, roj. 22. 12. 1926, Ig 202; internirana v Nemciji od 15. 12. 1943–25. 5. 1945. Zdravje, Olga, roj. 3. 11. 1910, zasebnica, Jože + Helena Zalar, Ig 113; terenka in kurirka, aretirana 21. 9. 1944, na prisilno delo v Nemcijo 9. 10. 1944. Zrimc, Rudolf, roj. 14. 4. 1923, Miha + Urša Štembal, študent, Ig 90; interniran na Rabu, izpušcen naj bi bil 11. 2. 1943. Zupancic, Pavel, roj. 10. 1. 1918, študent, Anton + Ivana Modic, Ig 190; od 15. 8. 1942 v Padovi; materino prošnjo za izpustitev podpiše tudi župnik Klemencic. Žagar, Janez - Žagarcek, roj. 27. 4. 1898, Janez + Marija Žagar, Ig 49; interniran na Rabu. Železnikar, Anton - Grmadinov, roj. 19. 12. (9.) 1889, Anton + Neža Šeškar, Ig 157; in-terniran na Rabu. Železnikar, Anton - Škrabcev, roj. 5. 1902, kmet, Jakob + Marija Arvalini (Armilini), interniran na Rabu, izpušcen 27. 3. 1943 oz. maja 1943. Železnikar, Janez - Adamov, roj. 19. 9. 1924, elektricar KDE, Janez + Neža Kocjan, Ig 23; aretiran 16. 4. 1944 in odpeljan v Nemcijo na prisilno delo 13. 6. 1944. Župancic, Franc, roj. 1. 10. 1912, mizar, Anton + Marija Modic, Ig; taborišce v Padovi 25. 8. 1942–9. 8. 1943 (po razstrelitvi transformatorja bil aretiran 16. 8. 1942 in izpušcen), domobranci ga aretirali 1. 5. 1944 in odposlan v Dachau, kjer je bil do 11. 6. 1945. Župancic, Jože, roj. 7. 3. 1915, Ig; kljucavnicar, interniran na Rabu in v Padovi od 10. 8. 1942 do 30. 3. 1943. Župancic, Ludvik, roj. 15. 6. 1925, dijak, Anton + Ivana Modic, Ig 190; interniran v Padovi od 15. 7. 1942, materino prošnjo podpisal tudi župnik Klemencic, nato domobranec. Župec, Franc, roj. 3. 2. 1910, Jernej + Franca Zdravje, Ig 81; interniran v Renicciju. Umrli v internaciji - Ig Ciber, Jože Kobal, Anton Mahne, Jože Meglic, Martin Pejic, Grbcev hlapec Pucihar, Anton Rihtaršic, Lovrenc Srebotnjak, Franca Mancej, Stanko, pogrešan Šenk, Anton Dobravica + Draga Anzelc, Franc, roj. 28. 1. 1898, kmet, Anton + Marija Šušteršic, Dobravica 3; bil aretiran 26. 7. 1942, interniran na Rabu, prošnjo za izpustitev, ki jo je napisala žena Marija podprla komanda 14. bat. karabinjerjev v juliju 1943. Anzelc, Janez, roj. 13. 10. 1908, kmet, Anton + Marija Šuštaršic, Dobravica 3; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu in v Padovi, prošnja za oprostitev (Glej zgoraj). Ciber, Janez, roj. 21. 11. 1898, kmet, Jakob + Marija Meglic, Dobravica 13; aktivist OF, aretiran ob ofenzivi in interniran na Rabu. Comino, Ivan, roj. 1901, Dobravica 23; interniran na Rabu in Gonarsu od sept. 1942 do jun. 1943, takoj za tem od jun. 1943 do jun 1945 bil interniran v Nemciji v taborišcu Dachau. Comino, Oto - Boris, roj. 1915, po predaji v italijanski ofenzivi interniran na Rabu. Erjavec, Franc, roj. 24. 8. 1909, Jože + Marija Glavan, interniran v kampu Visco (»Nella sua abitazione sono stati trovati gli allegati«), bil na spisku tistih, ki naj se izpuste, ker so proti partizanom. Erjavec, Jože, roj. 26. 1. 1905, Jože + Marija Glavan, interniran v Viscu od avgusta 1942 do 25. 3. 1943. Gradišar, Vid, roj. 15. 6. 1907, Martin + Marija Peterlin, Dobravica 12; interniran na Rabu. Grum, Jože, roj. 19. 2. 1898, posestnik in mlinar, Franc + Marija Šteblaj, Dobravica-Draga 25; ob italijanski ofenzivi aretiran, interniran na Rabu, hci Tilka pri partizanih (»Padre della nota signorina che vestita da serba segue le bande«); po vrnitvi so ga DMB aretirali 16. 4. 1944 in 14. 6. 1944 poslali na prisilno delo v Nemcijo, ker je podpiral partizane. Grum, Jože, roj. 1921, oce Jože + Kristina, interniran od avgusta 1942 do decembra 1943 v Renicciju, nato borec NOV. Grum, Kristina, roj. 1899, internirana na Rabu in v Gonarsu od 31. 8. 1942 do 28. 4. 1943. Grum, Mirko, roj. 11. 2. 1923, Jože + Kristina Lenic, Dobravica 11; interniran na Rabu in v Renicciju od avgusta 1942 do decembra 1943, nato delal v rajonski organizaciji SKOJ. Humar, Vinko, roj. 18. 8. 1920, Vinko + Urša Ciber, Dobravica 13; interniran na Rabu. Klancar, Jože, roj. 19. 3. 1921, interniran na Rabu. Krašnja, Ivan, roj. 3. 12. 1911, Franc + Marija Kunstelj, ucitelj v Škocjanu (Staro Apno), brat obcinskega tajnika Ig, bil v Dobravici 25 na dopustu, ker šola zaprta; interniran na Rabu. Merkun, Janez, roj. 8. 2. 1888, kmet, Franc + Ana Smole, Dobravica 8; interniran na Rabu. Pangerc, Anton - Resnikov, roj. 30. 6. 1907 na Golem, usnjar, Jernej + Marija Smuk, Dobravica 5; interniran na Rabu od avgusta 1942 do avgusta 1943, DMB so ga aretirali 19. 11. 1943 in izpustili 13. 12. 1943. Primc, Franc, roj. 11. 11. 1908, Ivan + Neža Nušic, Dobravica 28; interniran na Rabu. Repar, Franc, roj. 2. 10. 1907, Jože + Lojza Peršic, Dobravica 14; interniran na Rabu, kjer je 20. 10. 1942 umrl. Repar, Jože, roj. 23. 10. 1909, Jože + Lojza Peršic, Dobravica 14; interniran na Rabu, kjer je umrl. Uršic, Anton - Carmanov, interniran na Rabu, potem odšel v partizane. Uršic, Janez - Carmanov, roj. 6. 4. 1905, Janez + Helena Ciber, Dobravica 4; interniran na Rabu in v Padovi, borec NOV od 10. 9. 1943 do decembra 1944, nato na prisilnem delu v Nemciji. Virant, Franc - Bernadov, roj. 12. 8. 1923, Franc + Marija Rebolj, Dobravica 6; interniran na Rabu, po kapitulaciji Italije borec 10. Ljubljanske brigade do nemške ofenzive, ranjen na Ilovi gori, po okrevanju na delo v Nemcijo. Umrli v internaciji – Dobravica in Draga Repar, Franc Repar, Jože Iška Loka Ciber, Jože, roj. 17. 5. 1912, Matija + Marija Kapelj, Iška Loka 40; interniran na Rabu in v taborišcu Viscu od 26. 7. 1942 do 10. 9. 1943, ceprav bil na spisku za izpustitev; po kapitulaciji Italije je šel v NOV in padel že 20. 10. 1943 v Rutah pri Robu. Cernic, Anton - Jerinov, roj. 21. 11. 1923, Ivan + Ivana Jerina, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943, bil na spisku za izpustitev, domobranec. Cernic, Martin - Jerinov, roj. 1921, oce Janez, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 9. 1942 do 15. 5. 1943, nato vaški stražar in domobranec. Cuden, Anton, roj. 14. 1. 1920, kmet, Janez + Ana Virant, Iška Loka; 17. 5. 1942 mobili­ziran od partizanov, 5. 8. 1942 se je javil komandi postojanke Ig in bil interniran v Renicciju, prošnja za izpustitev bila neuspešna in se vrnil 25. 9. 1943, domobranec. Cuden, Franc, roj. 1921, Janez + Ana Virant, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 15. 4. 1943. Furlan, Ivan, roj. 1905, oce Jože, Iška Loka 8; interniran na Rabu od 26. 7. 1942, kjer je umrl. Gams, Andrej, roj. 28. 1. 1920, Andrej + Helena Primc, Iška Loka 14; 17. 5. 1942 je bil mo-biliziran v partizane, v casu italijanske ofenzive se je 5. 8. 1942 javil posadki na Igu in bil interniran do 20. 9. 1943 v taborišcu Padova in Renicci, nato zopet borec NOV. Intihar, Alojz - Florjanov, roj. 1918, oce Jernej, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943. Jere, Anton, roj. 31. 8. 1901, delavec, Anton + Franca Pavlin, Dolenjska c. 28; aretiran 28. 7. 1942 in interniran na Rabu »per misure precauzionali«, kjer je bil do 25. 9. 1943. Jere, Janez - Juhov, roj. 1891, oce Janez, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943, nato vaški stražar. Jere, Jože, roj. 20. 3. 1900, Anton + Franca Pavlin, Iška Loka 9; interniran na Rabu in v Padovi od 26. 7. 1942 do 25. 9. 1943, bil predlagan za izpustitev. Jere, Valentin, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942. do 25. 9. 1943. Juha, Ivan, roj. 3. 3. 1924, Janez + Marija Podržaj, Iška Loka 19; interniran v taborišcu Renicci od 9. 6. 1942 do 20. 9. 1943. Košir, Anton, roj. 5. 5. 1913, Karel + Helena Primc, Iška Loka; 26. 7. 1942 so ga prijeli fašisti 85 bat. »M« in naslednji dan internirali na Rabu, nato v Padovi do 15. 4. 1943. Kumše, Alojz, roj. 9. 5. 1906, kmet, Jože + Elizabeta Juha, Iška Loka 15; interniran na Rabu in Viscu od 26. 7. 1942 do 15. 4. 1943. Kumše, Franc - Cicov, roj. 1892, oce Andrej, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 10. 4. 1943. Lapajne, Ivan ( Janko), roj. 1914, oce Štefan, Iška Loka 49; interniran od 26. 7. 1942 na Rabu, kjer je umrl. Likovic, Martin, roj. 1888, oce Jože, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 3. 4. 1943. Mehle, Janez, roj. 1906, oce Janez, Iška Loka; interniran na Rabu do 8. 4. 1943. Modic, Alojz - Mocov, Iška Loka; interniran v taborišcu na Rabu, v Renicciju in Gonarsu od 9. 6. 1942 do 15. 3. 1943, nato vaški stražar, ušel od domobrancev. Modic, Anton, interniran na Rabu. Modic, Franc, interniran na Rabu, kjer je umrl. Modic, Martin, interniran na Rabu. Pirc, Franc - Jurjevcev, mati Marija, Iška Loka 26; interniran z bratoma Janezom in Jožetom v Renicciju od 9. 6. 1942 do 20. 9. 1943; mati prosi za izpustitev že v avg. 1942. Pirc, Janez - Jurjevcev, mati Marija, Iška Loka 26; interniran v Renicciju od 9. 6. 1942 do 20. 9. 1943. Pirc, Jože - Jurjevcev, mati Marija, Iška Loka 26; interniran v Renicciju od 9. 6. 1942 do 8. 4. 1943, nato domobranec. Regina, Franc, oce Jože, roj. 1912, Iška Loka; interniran na Rabu od 9. 6. 1942 do 15. 9. 1943. Regina, Jožef, roj. 1908, oce Jože, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 15. 4. 1943, nato vaški stražar. Repar, Franc, roj. 7. 10. 1897, Janez + Marija Cimperman, Iška Loka 40; interniran na Rabu in v Viscu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943. Smole, Alojz - Jazbarjev, roj. 1893, oce Martin, Iška Loka; interniran na Rabu. Smole, Alojz - Jazbarjev, roj. 1922, oce Alojz, Iška Loka; interniran na Rabu do 8. 4. 1943, nato vaški stražar. Šuštaršic, Alojz, roj. 1911, oce Anton, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 10. 3. 1943, nato vaški stražar. Šuštaršic, Jože, roj. 15. 9. 1906 na Igu, kmet, Anton + Ivana Šteblaj, Iška Loka 3; interniran na Rabu in Viscu od 26. 7. 1942 do 8. 5. 1943. Tancek, Franc, roj. 1921, Iška Loka; interniran na Rabu 26. 7. 1942 do 8. 5. 1943. Tegelj, Alojz - Medenov, roj. 1917, oce Ivan, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 3. 3. 1943. Tegelj, Anton - Medenov, roj. 1891, oce Anton, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943. Tegelj, Anton - Medenov, Iška Loka; bil v nemškem ujetništvu do 20. 7. 1945. Tegelj, Jože - Medenov, roj. 1922, oce Janez, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 3. 3. 1943, nato v postojanki na Igu vaški stražar. Uršic, Alojz, roj. 10. 5. 1918, Matija + Jera Volek, Iška Loka 28; 7. 1942 ga prijeli fašisti 85 bat. »M«, naslednji dan interniran v Gonars, nato v nemški internaciji do 15. 9. 1945. Uršic, Anton, roj. 19. 4. 1905, oce Anton + Jera Novak, Iška Loka 28; interniran na Rabu in nato v Viscu od 26. 7. 1942 do 3. 4. 1943. Uršic, Franc, roj. 23. 8. 1920, Matija + Jera Volek, Iška Loka; 26. 7. 1942 ga prijeli fašisti (85 bat. »M«) in naslednji dan internirali v Gonars, bil še na Rabu, v Monigu in nato Nemciji do 15. 9. 1945. Zgonc, Janez, roj. 5. 8. 1917, Janez + Ivana Erjavec, Iška Loka; prijeli ga fašisti 85 bat. »M« 26. 7. 1942, naslednji dan internirali na Rabu »per misure precauzionali«, kjer je bil do 25. 9. 1943, nato domobranec. Zgonc, Jože, roj. 27. 3. 1913, krojac, Janez + Ivana Erjavec, Iška Loka; prijeli ga fašisti 85 bat. »M« 26. 7. 1942 in bil interniran v Padovi, kjer je bil do 25. 9. 1943, nato partizan, zajet v nemški ofenzivi in odpeljan v Nemcijo. Žnidaršic, Andrej - Hrustov, roj. 1906, oce Anton, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943 in v Padovi. Žnidaršic, Anton - Hrustov, roj. 1901, oce Anton, Iška Loka; interniran na Rabu. Žnidaršic, Anton, roj. 1918, oce Franc, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 8. 5. 1943. Žnidaršic, Franc, roj. 1912, oce Franc, Iška Loka; interniran na Rabu. Župec, Alojz, roj. 5. 8. 1897, bivši orožnik, Jakob + Marija Kapus, Iška Loka 43; interniran na Rabu, nato v Padovi. Župec, Alojz, roj. 1922, oce Janez, Iška Loka; interniran na Rabu do 8. 5. 1943? Župec, Anton - Matjažev, roj. 23. 4. 1922 na Igu, kmet, Jože + Helena Tegelj, Iška Loka 2; interniran na Rabu in v Viscu od 26. 7. 1942 do 8. 5. 1943, nato vaški stražar. Župec, Franc - Kovacev, roj. 1916, oce Janez, Iška Loka; interniran na Rabu. Župec, Frenk, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942, nato v Gonarsu, kjer je umrl. Župec, Janez, roj. 30. 8. 1890, posestnik, Anton + Marija Mežek, Iška Loka; interniran na Rabu in v Padovi od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943. Župec, Janez, roj. 31. 5. 1915, posestnik, Janez + Jožefa Tancek, Iška Loka; interniran na Rabu in v Padovi. Župec, Jože - Matjažev, roj. 2. 2. 1889, kmet, Anton + Marija Peršic, Iška Loka 2; interniran na Rabu in v Viscu, izpušcen po 25. 3. 1943 (10. 4. 1943). Župec, Jože ml. - Matjažev, roj. 9. 12. 1923, kmet, Jože + Helena Tegelj, Iška Loka 2; in-terniran na Rabu in v Viscu od 26. 7. 1942 do 8. 4. 1943, nato vaški stražar. Župec, Stane, roj. 16. 6. 1918, posestnik, Janez + Jožefa Tancek, Iška Loka 30; interniran na Rabu in v Padovi od 26. 7. 1942 do po 24. 4. 1943, nato vaški stražar. Župec, Žane, Iška Loka; interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 10. 8. 1943. Župec, Franc - Kovacev, roj. 1923, oce Alojz, Iška Loka; interniran na Rabu, nato vaški stražar. Seznam umrlih v internaciji – Iška Loka Furlan, Ivan Lapajne, Ivan Modic, Franc Župec, Frenk Kot Ciber, Jakob, roj. 16. 7. 1898, kmet, Matija + Marija Kapelj, Kot 17; interniran 26. 7. 1942 (»unitamente a tutti gli uomini validi del paese, per misure precauzionali«) na Rabu, kjer je umrl decembra 1942. Ciber, Stanko, roj. 6. 9. 1922, Jakob + Zofija Šteblaj, Kot 17; interniran na Rabu. Ciber, Zofija, Jakobova žena, internirana v Nemciji, 1944. Cimperman, Martin - Selanov, roj. 24. 10. 1902, Anton + Marija Možek, Kot 4; interniran na Rabu. Debevec, Jože - Štekalov, roj. 18. 2. 1893, kmet, Lovrenc + Marija Gabrovšek, Kot 6; interniran na Rabu, kjer je že 9. 11. 1942 umrl. Janželj, Alojz, roj. 7. 9. 1907, interniran na Rabu od julija 1942 do 25. 9. 1943. Kozin, Anton, roj. 18. 1. 1906, Anton + Marjeta Janežic, Kot 13; interniran na Rabu. Kozin, Jože, roj. 4. 3. 1903, Anton + Marjeta Janežic, Kot 13; obcinski tajnik, interniran na Rabu. Kozin, Martin, roj. 3. 11. 1912, Anton + Marjeta Janežic, Kot 13; interniran v taborišcu Renicci, kjer je umrl. Modic, Jože, roj. 13. 3. 1900, Anton + Marija Rozman, Kot 16, interniran na Rabu. Možek, Janez - Možkov, roj. 21. 11. 1902 na Igu, kmet, Franc + Franca Cimperman, Kot 11; interniran na Rabu, izpušcen iz taborišca Visco po 25. 3. 1943. Platnar, Ivan, roj. 24. 8. 1922, Miha + Ivana Rozman, Kot 7; interniran na Rabu. Smole, Ivan, Janez + Helena Pavlic, Kot 10; interniran na Rabu in v Gonarsu. Smole, Janez, roj. 6. 9. 1898, Matija + Liza Uršic, Kot 8; interniran na Rabu. Smole, Jože, roj. 1. 2. 1903, Anton + Marija Jankovic, Kot 12; interniran na Rabu in v Viscu. Švigelj, Anton, roj. 25. 1. 1909, Matija + Franca Tancek, Kot 2; interniran na Rabu. Vrenk, Alojz, roj. 15. 7. 1901, Anton + Ana Kozin, Kot 18; interniran na Rabu, nato v taborišcu Lucca, kjer je bil na seznamu za izpustitev. Zalar, Janez - Gregorjev, roj. 15. 3. 1913, kmet, Jože + Urša Nucic, interniran na Rabu od 26. 7. 1942, po kapitulaciji Italije domobranec. Seznam umrlih v internaciji – Kot Ciber, Jakob Debevec, Jože Kozin, Martin Kremenica Garvas, Anton, roj. 5. 7. 1907, Kremenica 7; Jakob + Elizabeta Uršic, interniran 27. 7. 1942 na Rabu, nato Renicci, kjer je 7. 1. 1943 umrl. Jakic, Jože, roj. 20. 3. 1897, Anton + Franca Traven, Kremenica 2; interniran na Rabu 27. 7. 1942. Jakic, Jože, roj. 14. 10. 1925, Jože + Jera Smole, Kremenica 2; interniran na Rabu 27. 7. 1942. Kraljic, Jakob, roj. 26. 6. 1917, Anton + Marija Stražišar, Kremenica 6; interniran na Rabu od 29. 7. 1942 do 14. 4. 1943. Kraljic, Jože, roj. 1. 9. 1906, Anton + Marija Stražišar, Kremenica 6; interniran na Rabu in v kampu Renicci od 29. 7. 1942 do 14. 4. 1943. Kraljic, Metod, roj. 30. 6. 1915, Anton + Marija Stražišar, Kremenica 6; interniran na Rabu od 29. 7. 1942 do 14. 4. 1943. Kraljic, Miha, roj. 5. 1. 1910, Anton + Marija Stražišar, delavec, Kremenica 6; interniran na Rabu, v Padovi in Renicciju od 29. 7. 1942 do 14. 4. 1943. Kraljic, Pavel, roj. 2. 1914, Anton + Marija Stražišar, Kremenica 6; interniran na Rabu in v Renicciju od 29. 7. 1942 do 14. 4. 1943. Zgonc, Franc, roj. 15. 8. 1894, kmet, Matej + Franca Brancelj, Kremenica 1; ob osvoboditvi Iga ga partizani mobilizirali 18. 5. 1942; 18. 7. 1942 se brez orožja javil posadki na Igu, ceš da ni bil oborožen; bil interniran v Gonarsu; bil kljub prošnji in priporocilom, da se osvobodi, v internaciji še junija 1943. Zgonc, Franc, roj. 11. 1919, Jakob + Ana Kramar, Kremenica 1; interniran v taborišcu Visco. Zgonc, Janez, roj. 27. 11. 1924, Jakob + Ana Kramar, interniran na Rabu. Zgonc, Jože, roj. 5. 2. 1922, Jakob + Ana Kramar, Kremenica 1; interniran na Rabu. Seznam umrlih v internaciji – Kremenica Garvas, Anton Matena Ambrož, Franc, roj. 29. 2. 1893, kmet, Franc + Franca Janežic, Matena 12; interniran 27. 7. 1942 na Rabu »unitamente a tutti gli uomini validi del paese, a scopo preventivo«, izpušcen po 25. 3. 1943. Borštnik, Franc, roj. 16. 2. 1913, tesar, Lovro + Marija Petelin, Matena; interniran v tabo­rišcu Treviso 10. 8. 1942. Ciber, Anton, roj. 5. 5. 1923, Matija + Franca Uršic, Matena 21; prijet 26. 7. 1942 in poslan na Rab, nato v Visco. Ciber, Janez, roj. 29. 10. 1920, Matija + Franca Uršic, Matena 21; interniran na Rabu, v Renicciju in Gonarsu od 26. 7. 1942 dalje, šele 5. 7. 1943 predlog za izpustitev. Ciber, Jože, Matija + Franca Uršic, Matena 21; aretiran 26. 7. 1942 in interniran v Viscu, predlog za izpustitev 5. 7. 1943. Fister, Janez - Loncarjev, roj. 1899, oce Janez, Matena; interniran na Rabu. Furlan, Janez, roj. 26. 1. 1901, kmet, Janez + Marija Kovac, Matena 4; interniran v Viscu, od tam izpušcen po 25. 3. 1943. Furlan, Miha, roj. 1903, oce Janez, Matena; interniran na Rabu. Germek, Anton, roj. 1922, oce Janez, Matena; interniran na Rabu, nato domobranec. Germek, Ivan, roj. 1920, oce Janez, Matena; interniran na Rabu, nato domobranec. Germek, Mihael, roj. 1924, oce Janez, Matena; interniran na Rabu, nato par mesecev vaški stražar na Igu. Grmek, Franc, roj. 1911, oce Ivan, interniran na Rabu. Jankovic, Franc - Tonov, roj. 1912, oce Anton, Matena; interniran na Rabu. Jankovic, Ivan, roj. 1919, oce Matija, Matena; interniran na Rabu. Jankovic, Ludvik, roj. 23. 8. 1922, kmet, Matija + Marija Jankovic, Matena 16; interniran v taborišcu Visco, izpušcen po 25. 3. 1943. Jankovic, Martin - Tonov, roj 11. 11. 1910, kmet, Anton + Helena Bolha, Matena 51; inter-niran na Rabu in Viscu, izpušcen po 25. 3. 1943. Juha, Ivan, roj. 1910, oce Franc, Matena; interniran na Rabu in v Renicciju. Juha, Jakob, roj. 1913, oce Franc, Matena; interniran na Rabu. Juha, Martin, roj. 1906, oce Franc, Matena; interniran na Rabu. Klancar, Janez, Matena 27; interniran na Rabu, kjer je umrl. Kramar, Jože, roj. 1923, oce Janez, Matena; interniran na Rabu. Kumše, Franc, roj. 18. 11. 1913, Anton + Marija Uršic, Matena 22; interniran na Rabu, borec NOV. Kumše, Jakob, roj. 24. 7. 1922, Anton + Marija Uršic, Matena 22; interniran na Rabu. Mavec, Anton, roj. 4. 1. 1900, posestnik, Jože + Neža Ambrož, Matena 35; interniran na Rabu od 26. 7. 1942. Modic, Alojz - Mocov, roj. 1924, oce Franc, Matena; interniran na Rabu. Modic, Anton - Mocov, roj. 1913, oce Franc, Matena; interniran na Rabu. Modic, Franc - Jurckov, oce Jože, Matena 20; interniran na Rabu. Modic, Franc - Mocov, roj. 7. 12. 1915, oce Franc, Matena 1; interniran na Rabu, kjer je 1. 1. 1943 umrl. Modic, Franc, 30 let, oce Jakob, interniran od 20. 12. 1942 na Rabu, nato vaški stražar na Igu. Modic, Ivan - Jurckov, roj. 1924, oce Jože, Matena 20; interniran na Rabu, kjer je 12. 12. 1942 umrl. Modic, Jože - Jurckov, roj. 1914, oce Jože, Matena 20; interniran na Rabu, kjer je 28. 11. 1942 umrl. Modic, Martin, roj. 1900, interniran (na Rabu) do 20. 2. 1943, nato vaški stražar na Igu. Pirc, Alojz, roj. 22. 7. 1915, oce Martin, Matena; interniran na Rabu do kapitulacije Italije. Pirc, Franc, roj. 1922, oce Martin, Matena; interniran na Rabu. Pirc, Martin, roj. 1920, oce Martin, Matena; interniran na Rabu. Platnar, Alojzija, roj. 1921, aretirana kot aktivistka 22. 9. 1944 in od 9. 10. 1944 na prisilnem delu v Nemciji. Platnar, Janez, Matena; Miha + Ivana Rozman, interniran v Padovi. Podlipec, Jakob, roj. 15. 7. 1911, interniran na Rabu šest mesecev. Podlipec, Jožefa, roj. 13. 2. 1909, gosp. pomocnica, Janez + Helena Macek, Matena 26; bila od 9. 10. 1944 internirana (prisilno delo) v Nemciji. Rupnik, Rafael, roj. 1900, oce Andrej, Matena; interniran na Rabu. Stražišar, Alojz - Jakopov, roj. 27. 4. 1921, Franc + Marija Tome, Matena 38; interniran v Monigu. Stražišar, Anton - Jakopov, roj. 1. 1. 1909, tesar, Franc + Marija Tome, Matena 38; inter-niran v Monigu. Stražišar, Anton, roj. 1923, oce Matija, Matena; interniran na Rabu. Stražišar, Franc - Jakopov, roj. 30. 9. 1910, tesar, Franc + Marija Tome, Matena 38; inter-niran v Monigu pri Trevisu. Stražišar, Ivan, roj. 1900, kmet, Jože + Franca Tavželj, Matena; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu. Stražišar, Ivan, roj. 1921, oce Matija, Matena; interniran na Rabu, nato domobranec. Stražišar, Matija, roj. 1892, oce Janez, Matena; interniran na Rabu. Strle, Jože - Škrabov, roj. 20. 10. 1923, Martin + Helena Župec, Matena; interniran na Rabu, umrl 20. 11. 1942. Strle, Martin - Škrabov, roj. 11. 11. 1890, Jože + Ana Predalic, Matena; interniran na Rabu, nato v Renicciju. Strle, Martin - Škrabov, roj. 20. 10. 1921, Martin + Helena Župec, Matena; interniran na Rabu. Škraba, Ivan, roj. 1922, oce Ivan, Matena; interniran na Rabu. Škraba, Janez, roj. 1891, oce Jože, Matena; interniran na Rabu. Škerjanc, Alojz, 28 let, Janez + Ivana, zajet med nemško ofenzivo in odpeljan v Nemcijo. Škrjanc, Anton - Brajdarjev, roj. 1913, oce Janez, Matena; interniran na Rabu. Škrjanc, Jakob - Brajdarjev, roj. 1915, oce Janez, Matena; interniran na Rabu. Škrjanc, Martin - Brajdarjev, roj. 1923, oce Ivan, Matena; interniran na Rabu. Štrukelj, Ivan - Cesarjev, roj. 13. 10. 1911, Franc + Ivana Stražišar, Matena 5; interniran na Rabu, nato v Viscu, po kapitulaciji Italije se ni vrnil. Tavželj, Franc, roj. 15. 7. 1909, kmet, Anton + Slavka Pirc, Matena; interniran na Rabu, pozneje na prisilnem delu (TODT). Ukmar, Friderik (Mirko), star 34 let, Vinko + Gertruda Potokar, Matena; aretiran 26. 7. 1942 (bat. »M«) in interniran na Rabu "perchč faverevole al movimente partigiano". Ukmar, Stanislav, star 27 let, Vinko + Gertruda Potokar, Matena; aretiran 26. 7. 1942 od bat. »M« in interniran v Viscu. Ukmar, Vinko, star 30 let, Vinko + Gertruda Potokar, Matena; aretiran 26. 7. 1942 od bat. »M« in interniran na Rabu »perchč favorevole al movimento partigiano«. Ukmarjeva mati, Ukmar Jera, Matena, internirana v Nemciji od 4. 12. 1943 in že 27. 1. 1944 v Auschwitzu umrla. Uršic, Franc - Carmanov, roj. 16. 1. 1899, oce Jože, Matena 30; interniran na Rabu, nato v Gonarsu, kjer je 17. 2. 1943 umrl. Uršic, Jože - Carmanov, roj. 7. 3. 1906, Jože + Marija Zalar, Matena 30; interniran na Rabu, nato v taborišcu Visco. Vamplin, Mihael, roj. 1905, oce Mihael, Matena; interniran na Rabu. Zalar, Anton - Kovacev, roj. 1900, oce Jakob, Matena 48; interniran na Rabu, kjer je 8. 10. 1942 umrl. Župec, Jakob - Jernejev, roj. 26. 7. 1924, Franc + Franca Kadunc, Matena 2; interniran na Rabu. Župec, Jakob - Zalarjev, roj. 28. 7. 1924, Jože + Lucija Zalar, Matena; interniran na Rabu. Župec, Jože, roj. 19. 3. 1920, Franc + Franca Furlan, Matena; interniran na Rabu, nato v Viscu, izpušcen po 25. 3. 1943. Župec, Martin - Zalarjev, roj. 11. 11. 1923, kmet, Jože + Lucija Zalar, Matena 17; interniran na Rabu in v Viscu, iz internacije se na prošnjo matere vrnil bolan sredi leta 1943. Župec, Mihael - Jernejev, roj. 1903, oce Jernej, Matena; interniran na Rabu. Seznam umrlih v internaciji – Matena Klancar, Janez Modic, Franc Modic, Ivan Modic, Jože Strle, Jože - Škrabov Ukmar, Jera Uršic, Franc Zalar, Anton Sarsko Boltežar, Franc ml., po domobranski aretaciji od 30. 6. 1944 v internaciji v Nemciji. Kadunc, Anton, roj. 22. 11. 1909, delavec, Jože + Franca Strle, interniran na Rabu in v taborišcu Visco, izpušcen po 25. 3. 1943. Lešnjak, Anton, roj. 21. 12. 1921, kmet, Franc + Terezija Kramar, interniran v Viscu, kjer je bil na spisku za izpustitev, po vrnitvi so ga ubili partizani. Lešnjak, Franc, roj. 30. 8. 1914, kmet, Franc + Terezija Kramar, interniran na Rabu. Rebolj, Anton, roj. 7. 6. 1907, Matija + Ivana Purkat, interniran na Rabu. Rebolj, Marija, roj. 1926, po aretaciji septembra 1944 bila v Dachauu in Salzburgu do osvoboditve. Rebolj, Matija, Matija + Ivana Purkat, bil v internaciji na Rabu. Rebolj, Rudolf, roj. 20. 8. 1913, Matija + Ivana Purkat, interniran na Rabu. Štrumbelj, Alojz, roj. 1909, interniran na Rabu, bil na spisku za izpustitev. Štrumbelj, Franc, roj. 1907, Janez + Marija Oblak, interniran na Rabu, kjer je umrl 28. 11. 1942. Umrli v internaciji – Sarsko Štrumbelj, Franc Staje Janželj, Anton, roj. 11. 4. 1898, Mihael + Elizabeta Peršin, Staje 14; bil interniran na Rabu. Janželj, Mihael, roj. 26. 9. 1888, kmet, Franc + Urša Smole, Staje 13; interniran na Rabu, žena Jožefa prosi 11. 5. 1943 za izpustitev, izpušcen naj bi bil 17. 7. 1943, po podatku iz šolske kronike Ig naj bi umrl za posledicami internacije. Kastelic, Ludvik - Kaplov, roj. 7. 7. 1909, Jakob + Marjeta Turk, Staje 2; interniran na Rabu. Kocjan, Mihael, roj. 12. 12. 1888, Janez + Marjana Tancek, Staje 9; aretirali so ga, ker je bil brez osebne legitimacije, interniran na Rabu. Kozin, Andrej, roj. 30. 11. 1896, Franc + Ivana Tancek, Staje 7; interniran na Rabu. Križman, Janez, roj. 5. 5. 1912, kmet, Jakob + Marija Golob, Staje 6; ob blokadi aretiran in odpeljan 23. 7. 1942 na Rab. Lenarcic, Alojz - Klancarjev, roj. 21. 1. 1924, Franc + Urša Škraba, Staje 9; interniran v taborišcu Padova. Lenarcic, Anton - Klancarjev, roj. 29. 7. 1921, Franc + Urša Škraba, Staje 9; interniran v Padovi. Lenarcic, Franc - Klancarjev, roj. 29. 7. 1909, Franc + Urša Škraba, Staje 12; interniran na Rabu. Leskovec, Alojz - Tomazov, roj. 9. 6. 1900, Franc + Marija Rupert, Staje 20; interniran na Rabu in nato v Viscu, bil na slovenskem seznamu za izpustitev. Meše, Franc, roj. 21. 1. 1893, kmet, Štefan + Jera Serjak, Staje 19; aretiral ga je 26. 7. 1942 bataljon »M« in je bil interniran na Rabu, kjer je 14. 2. 1943 umrl. Ponikvar, Alojz, interniran na Rabu in ga je pozneje ubila Crna roka. Ponikvar, Janez, Matija + Marija Cernic, interniran na Rabu. Strle, Franc st. - Kovacev, roj. 1. 4. 1897, Janez + Marija Tekavec, Staje 4; interniran na Rabu. Strle, Franc ml. - Kovacev, roj. 5. 4. 1922, Franc + Ivana Vrenk, Staje 4; interniran na Rabu. Štrukelj, Martin - Štrukeljcek, roj. 2. 11. 1900, Anton + Marija Juha, Staje 10; interniran na Rabu. Šušteršic, Jože, roj. 10. 4. 1904, delavec, Janez + Helena Modic, Staje 17; aretiral ga je 26. 7. 1942 bataljon »M« in 28. 7. 1942 interniran na Rabu, od koder je bil 26. 3. 1943 izpušcen zaradi revmatizma in ker ni bil sposoben za orožje. Žmuc, Ivan, roj. 9. 9. 1903, krojac, interniran na Rabu. Seznam umrlih v internaciji – Staje Janželj, Mihael Meše, Franc KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Benet, Alojzij, roj. 21. 6. 1893, Ivan + Marija Smole, krojac, Iška vas 25; interniran na Rabu. Benet, Marija, roj. 28. 7. 1924, Alojz + Doroteja Kovacic, delavka, Iška vas 25; aretirana 28. 6. 1942, internirana, umrla konec 1942 v Monigu (Treviso). Benet, Zalka, roj. 13. 9. 1921, gospodinja, Alojz + Doroteja Kovacic, Iška vas 25; interni­ rana v Monigu. Germek, Anton, roj. 1901, Iška vas; interniran na Rabu. Glašic, Janez - Grškov, roj. 1896, kocar, Iška vas 1943; aretiran 26. 7. 1942, interniran na Rabu, kjer je konec leta 1942 umrl. Glašic, Janez, roj. 8. 5. 1918, Alojz + Ivana Župec, Iška vas; interniran na Rabu, bil na spisku za izpustitev. Golob, Franc, roj. 18. 11. 1923, Janez + Marija Cepelnik, Iška vas 35; interniran na Rabu in v Viscu, od koder izpušcen po 25. 3. 1943. Golob, Marija, roj. 28. 2. 1921, posestniška hci, Janez + Marija Cepelnik, prijeta 18. 8. 1942 in internirana na Rabu. Grdadolnik - Župec, Pepca - Klancarjeva, Iška vas; obsojena, internirana? Grmek, Anton - Francetov, Iška vas; interniran na Rabu. Kernc, Elizabeta, Iška vas; obsojena, internirana? Kernc, Miha, roj. 8. 9. 1898, Jakob + Marija Jankar, delavec, Iška vas 69; interniran v Trevisu 13. 7. 1942. Kernc, Mihaela, Iška vas; obsojena, internirana? Kernc, Pavla, roj. 18. 11. 1924, Miha + Elizabeta Škraba, Iška vas 67; aktivistka, prva bila zadolžena, da organizirano dela z ženskami že v zacetku leta 1942, internirana s skupino žena v Monigu. Koblar, Peter, roj. 19. 10. 1888, kmet, Ivan + Ivana Koblar, interniran na Rabu, kjer je 20. 3. 1943 umrl. Kozin, Anton - Martinov, roj. 13. 6. 1901, kmet, Iška vas 26; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je umrl 1. 12. 1942. Kramar, Jakob - Jožetov na Produ, roj. 21. 7. 1901, Jože + Marija Japelj, Iška vas 42; in-terniran na Rabu. Kramar, Jože - Zalarjev, roj. 1896, Iška vas; interniran na Rabu. Kržic, Ivan - Rakicanov, roj. 1. 1. 1886, mati Marjana Grimšic, Iška vas; njegova hiša unicena 21. 7. 1942, bil aretiran in interniran na Rabu, kjer je 26./27. dec. 1942 umrl. Kržic, Ivan - Rakicanov, roj. 1. 9. 1923, delavec, Iška vas 39; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je umrl 6. 1. 1943. Kržic, Jože - Petelinov, roj. 1903, kmet, Anton + Helena Rozman, Iška vas 30; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je 6. 1. 1943 umrl. Macek, Anton, roj. 22. 11. 1910, Anton + Franca Modic, kovac, Iška vas; interniran v Renicciju pri Arezzu. Mazi, Franc - Miclov, roj. 1905, porocen z Jožefo Grelic, zidar, Iška vas 8; hiša požgana 20. 6. 1942, aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je umrl 3. 1. 1943. Mencej, Franc, roj. 27. 4. 1900, Matija + Marija Ponikvar, nekdanji vojaški uradnik 3. razreda, Iška vas 16; že 1941 delal za OF, odgovoren za NZ, aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, žena že pred 20. avg. 1942 prosi za izpustitev, a šele maja 1943 predlog, po izpustitvi šel v Ljubljano, kjer je dobil podporo Italijanov. Modic, Janez - Trzinski, roj. 1914, Anton + Marjana Žagar, Iška vas, interniran na Rabu. Modic, Jože - Trzinski, roj. 2. 3. 1919, Anton + Marjana Žagar, Iška vas; interniran na Rabu. Orhini, Franc - Adortov, roj. 1. 3. 1924, Martin + Antonija Cankar, Iška vas; interniran v Lucci. Orhini, Janez - Adortov, roj. 22. 12. 1925, Martin + Antonija Cankar, Iška vas; interniran v Renicciju, prošnja za izpustitev, nato v Nemciji do osvoboditve. Pajsar, Ivan, roj. 1. 6. 1907, Andrej + Rozalija Grum, cevljar, Iška vas 33; pri njem npr. kot vajenec Ivan Žagar, ki je šel med prvimi v partizane, vendar ga niso vkljucili v OF, interniran na Rabu. Platnar, Janez - Petrov, roj. 1895, oce Franc, Iška vas; družina dvakrat seljena na Ig in enkrat v Mateno, bil interniran na Rabu. Podržaj, Angela - Šimnova, Iška vas; obsojena, internirana? Rupert, Alojz - Hacinov, roj. 24. 4. 1900, Franc + Helena Brancelj, Iška vas 8; bil inter-niran na Rabu. Rupert, Ivan - Johan - Ulcarjev, roj. 23. 10. 1910, Andrej + Jera Možek, Iška vas 19; inter-niran na Rabu, po vrnitvi bil še leta 1944 zaupnik ROOF Barje. Rupert, Martin - Ulcarjev, roj. 1. 2. 1906, Andrej + Jera Možek, Iška vas 21; interniran na Rabu. Šivc, Franc - Zazidnikov, roj. 19. 9. 1916, Matija + Marija Kržic, Iška vas 38; interniran na Rabu. Škulj, Anton - Škulov, roj. 12. 2. 1919, Janez + Marija Rozman, Iška vas 4?; interniran na Rabu, nato vaški stražar. Škulj, Franc - Andrejev, roj. 1888, oce Andrej, Iška vas; vrnil se iz Amerike, interniran na Rabu. Škulj, Franc - Andrejev, roj. 21. 11. 1922, Jože + Helena Kramar, Iška vas 1; interniran na Rabu, borec po kapitulaciji Italije v NO, štabu divizije KNOJ. Škulj, Helena - Andrejeva mama, Iška vas, internirana na Rabu. Škulj, Jože - Andrejev, roj. 26. 8. 1878, mali kmet, Iška vas 1; oce štirih partizanov, dva padla že 1942, njega in ženo so fašisti aretirali in internirali, kjer je na Rabu spomladi 1943 umrl. Šteblaj, Alojz - Pajkov, roj. 19. 5. 1908, Franc + Marija Brancelj, kmet, Iška vas 53; inter-niran na Rabu in v Viscu. Šteblaj, Anton - Petelinckov, roj. 1923, Matija + Neža Smole, Iška vas 35; interniran na Rabu, na spisku za izpustitev, šel v vaško stražo. Šteblaj, Franc - Betov, roj. 1911, oce Jože, Iška vas 91; interniran na Rabu, po izpustitvi je šel v vaško stražo. Štembal, Elizabeta - Mihelckova, obsojena, internirana v Nemciji. Štembal, Franc - Tonetov, roj. 9. 10. 1899, Anton + Marija Žagar, kmet, Iška vas 67; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je umrl 12. 1. 1943. Štembal, Jože - Mihelckov, roj. 4. 4. 1900, Miha + Marija Pristavec, orodjar pri gasilcih, Iška vas 102; interniran na Rabu, kjer je 5. 1. 1943 umrl. Štembal, Marija, roj. 1876, Iška vas: internirana v Dachauu. Štrukelj, Alojz - Štajerc, roj. 22. 7. 1905, Ivan + Marija Klima, trgovec in gostilnicar, Iška vas 83; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu. Švigelj, Ivan - Martinkov, roj. 20. 12. 1921, Ivan + Marija Žagar, Iška vas; interniran na Rabu, po izpustitvi šel v vaško stražo. Švigelj, Ivan - Martinkov, roj. 19. 10. 1888, Matija + Ivana Šuštar, krojac, Iška vas 72; interniran na Rabu. Vamplin, Franc - Štruklov, roj. 1921, oce Alojz, Iška vas; interniran na Rabu, nato bil pri politicni policiji. Vamplin, Alojz - Štruklov, roj. 21. 8. 1919, Alojz + Franca Platnar, Iška vas 45; interniran na Rabu, po izpustitvi šel v vaško stražo. Viciozi, Anton - Cozlov, roj. 13. 6. 1896, Jože + Marija Žagar, Iška vas 48; interniran na Rabu. Zalar, Janez - Šuštarjev, roj. 19. 11. 1897, mati Marjana Zalar, cevljar, Iška vas 60; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je 6. 1. 1943 umrl. Zalar, Ivan - Šuštarjev, roj. 1924, oce Ivan, Iška vas; interniran na Rabu, po internaciji šel v partizane. Zdravje, Franc - Mhlinov, roj. 30. 8. 1897, Jože + Polona Kraljic, Iška vas; interniran v Gonarsu. Žagar, Franc - Podlipcev, roj. 9. 10. 1910, Anton + Marija Vrenk, mizar, Iška vas 9; inter- niran na Rabu. Žagar, Ivanka - Petelinckova, roj. Šteblaj, internirana na Rabu in v Viscu. Žagar, Janez - Oblakov, roj. 1883, njegov brat Matevž na Produ, delavec, Iška vas 70; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je 3. 12. 1942 umrl. Žagar, Janez - Malnarjev, roj. 14. 12. 1914, Martin + Marija Kržic, Iška vas 24; interniran na Rabu. Žagar, Marija - Prodnarjeva, delavka, roj. 1915, Iška vas 105; internirana na Rabu, po kapitulaciji so jo aretirali domobranci, poslana v Dachau, kjer je koncala v krema­toriju Auschwitza? Žagar, Martin - Podlipcev, roj. 6. 11. 1908, Anton + Marija Vrenk, Iška vas 9; interniran na Rabu. Žagar, Matevž - Oblakov na Produ, kmet, Iška vas 66; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je 3. 12. 1942 umrl. Župec, Janez - Klancarjev, roj. 24. 10. 1910, kmecki sin, Iška vas 82; aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je že 18. 12. 1942 umrl. Seznam umrlih v internaciji – Iška vas Benet, Marija Glašic, Janez - Grškov Koblar, Peter Kozin, Anton Kržic, Ivan, 1886 Kržic, Ivan, 1923 Kržic, Jože Mazi, Franc Škulj, Jože, 1878 Štembal, Franc Štembal, Jože - Mihelckov Zalar, Janez, 1897 Žagar, Janez, 1883 Žagar, Marija Žagar, Matevž Župec, Janez Iška Janežic, Anton, roj. 5. 6. 1898, Janez + Marija Virant, Iška 14; interniran na Rabu, bil na spisku za izpustitev. Mazi, Franc - Miclov, roj. 1905, Iška; interniran na Rabu, kjer je umrl. Strle, Angela - Moharjeva, roj. 29. 9. 1917, Mohor + Franca Anzelc, gospodinja, Iška 11; internirana v Monigu z drugimi podkrimskimi aktivistkami po ofenzivi do kapitu­lacije Italije. Strle, Franc - Moharjev, roj. 1909, Mohor + Franca Anzelc, Iška; interniran na Rabu. Škraba, Jakob - Teglov, roj. 27. 6. 1908, Iška; aretiran 26. 7. 1942 in interniran v Renicciju, umrl 24. 1. 1943. Škraba, Jože - Teglov, roj. 2. 3. 1906, Anton + Franca Štembal, Iška 7; interniran na Rabu. Šteblaj, Franc, st. - Petelinckov, roj. 1893, Iška; interniran na Rabu do 9. 9. 1943. Šteblaj, Marija, roj. 1920, Iška; bila zaprta od 13. 1. 1944 do 15. 4. 1944, nato internirana v Rawensbrücku do 15. 5. 1945. Šteblaj, Slavko, roj. 1928, Iška; interniran v Nemciji od 17. 9. 1944 do 15. 5. 1945. Šušteršic, Anton, roj. 26. 5. 1919, Jože + Jera Cimperman, kmet, Iška 5; interniran na Rabu. Šušteršic, Jože, roj. 23. 4. 1915, Jože + Jera Cimperman, kmet, interniran na Rabu, pre­ mešcen v Visco, kjer je bil izpušcen po 25. marcu 1943. Šušteršic, Jože, roj. 22. 2. 1901, Franc + Helena Kraljic, Iška 2; interniran na Rabu. Vicozi, Alojz, roj. 1898, Iška; interniran na Rabu. Seznam umrlih v internaciji – Iška Mazi, Franc Škraba, Jakob Gornji Ig Brancelj, Franc, roj. 10. 10. 1903, Janez + Marija Korošec, Gornji Ig; interniran v Padovi. Brancelj, Janez, roj. 14. 8. 1907, Janez + Marija Korošec, G. Ig 2; interniran na Rabu. Campa, Danica, roj. 1925, domobranci so jo oktobra 1944 aretirali, internirana v tabo­ rišcu Salzburg. Campa, Ludvik st., roj. 8. 1892, Primož + Marija Zadnik, kmet, G. Ig 6; že od oktobra 1941 so imeli partizani pri njem zatocišce, med ofenzivo so mu požgali domacijo in unicili imetje, njega in sina internirali na Rab in je tu umrl 18. ali 19. dec. 1942. Campa, Ludvik, roj. 2. 1924, Ludvik + Lojza Grum, kmecki sin, G. Ig 6; interniran na Rabu skupaj z ocetom, kjer je bil do kapitulacije, vrnil se je kot borec Rabske brigade, ki bila razformirana na Mašunu, padel je 8. 5. 1944. Campa, Slavka, por. Alic, roj. 1922, domobranci so jo zajeli oktobra 1944, internirana v taborišcu Salzburg. Doles, Angela, G. Ig; internirana v Nemciji. Doles, Anton, roj. 13. 5. 1898, Janez + Marija Petric, kmet, G. Ig 13; kmetija in imetje uniceno ob ofenzivi, 27. 7. 1942 interniran na Rab, kjer je umrl, žena Angela se je s štirimi otroki umaknila v Iško vas 39. Kavcic, Franc, roj. 24. 9. 1908, Franc + Liza Likovic, G. Ig 7; interniran na Rabu. Likovic, Franc - Jurckov, roj. 24. 10. 1896, Matija + Liza Jakopin, G. Ig 16; interniran na Rabu. Likovic, Jakob, roj. 12. 7. 1891, Jakob + Helena Tancek, kmet, G. Ig 1; domacija in premoženje uniceno v ofenzivi, v casu cišcenja aretiran 26. 7. 1942 in interniran na Rabu, kjer je 21. 11. 1942 umrl, žena Marija se je s petimi otroki zatekla v Iško vas. Likovic, Marija, roj. 14. 8. 1924, Anton + Lojza Likovic, G. Ig; internirana na Rabu. Macek, Anton, roj. 29. 12. 1908, Janez + Liza Tancek, G. Ig 11; interniran na Rabu. Macek, Anton - Kašnikarjev, roj. 13. 10. 1900, Jakob + Liza Sedej, G. Ig 10; interniran na Rabu. Macek, Janez, roj. 22. 7. 1896, Janez + Liza Tancek, kmet, G. Ig 11; ob ofenzivi požgana hiša in uniceno premoženje, interniran 27. 7. 1942 na Rab, kjer je 11. 1942 umrl, žena Marija se je z osmimi otroki umaknila na Ig, oziroma v Iško vas 81. Tancek, Franc - Mihatov, roj. 7. 10. 1901, Janez + Marija Glavan, G. Ig 12; interniran na Rabu in prestavljen v Padovo, kjer je bil na spisku za izpustitev. Tancek, Franca - Mihatova, Janez + Marija Glavan, roj. 7. 3. 1914, G. Ig 3; internirana v Gonars, vrnila se je aprila in naprej delala za OF. Tancek, Janez - Martinov, roj. 14. 11. 1904, Martin + Franca Brancelj, G. Ig 4; interniran na Rabu. Tancek, Jože - Mihatov, roj. 28. 3. 1908, Janez + Marija Glavan, G. Ig 3; interniran na Rabu. Seznam umrlih v internaciji – Gornji Ig Campa, Ludvik Doles, Anton Likovic, Jakob Macek, Janez Ustje Brence, Janez, roj. 1897, kmet, Ustje; interniran na Rabu, kjer je umrl že leta 1942. Tavželj, Marija, Ustje; internirana na Rabu? Tavželj, Matija, interniran na Rabu. Tavželj, Uršula, roj. 1892, gospodinja, Ustje; internirana na Rabu, kjer je umrla. Tavželj, Vinko, Ustje. Seznam umrlih v internaciji – Ustje Brence, Janez Tavželj, Uršula KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Centa, Anton, roj. 1918, oce Janez, interniran na Rabu. Cuk, Danilo, roj. 26. 11. 1907, mati Štefanija Cuk, interniran na Rabu. Fister, Franc, roj. 1905, Martin + Marija Tome, interniran na Rabu. Fister, Janez, roj. 30. 5. 1907, Martin + Marija Tome, interniran na Rabu, izpušcen že 10. 12. 1942. Fister, Martin, roj. 1899, oce Martin, interniran na Rabu. Japelj, Ana, roj. 1894, mož Miha, aretirana septembra 1944, internirana v Rawensbrücku. Japelj, Miha, roj. 1882, aretirali so ga domobranci hkrati z ženo Ano, interniran v Dachauu. Javoršek, Franc, roj. 19. 3. 1900, Simon + Marija Bergant, kmet, interniran na Rabu, izpušcen po 25. 3. 1943, domobranci ga zopet aretirali v septembru 1944, interniran v Beljaku. Kocjan, Franc, roj. 9. 3. 1902, Janez + Marija Modic, interniran 29. 7. 1942 na Rabu. Kovac, Alojz, roj. 28. 5. 1907, Jože + Ana Bizjak, internirali so ga 30. 7. 1942 na Rabu, že novembra na spisku za izpustitev za vaško stražo. Kraljic, Alojzij, roj. 23. 5. 1924, oce Matej, interniran na Rabu, že 9. 12. 1942 izpušcen, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Kraljic, Franc, roj. 11. 1. 1917, Franc + Marija Novak, kmet, interniran na Rabu od 26. 7. do 10. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Kraljic, Janez, roj. 22. 12. 1902, Franc + Marija Novak, kmet, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 do 10. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Kumše, Janez, roj. 3. 3. 1902, Martin + Marija Petric, interniran na Rabu, na spisku in- ternirancev za vaško stražo. Kumše, Jože, roj. 12. 2. 1897, oce Martin, interniran na Rabu in je tam umrl 31. 12. 1942. Kumše, Martin, roj. 29. 12. 1921, Anton + Marija Hiti, kmet, interniran 30. 7. 1942, bil na spisku za izpustitev. Lenarcic, Anton, roj. 15. 1. 1904, Franc + Marija Šenk, interniran na Rabu, izpušcen 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Lenarcic, Franc, roj. 3. 10. 1900, Franc + Marija Šenk, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Lenarcic, Franc, roj. 1913, oce Jakob, interniran na Rabu. Lenarcic, Jože, roj. 1920, oce Jakob, interniran na Rabu. Lenarcic, Stane, roj. 1923, oce Jakob, interniran na Rabu. Lovka, Vinko, roj. 1923, oce Franc, interniran na Rabu. Ložar, Alojz, roj. 29. 9. 1922, bil interniran na Rabu in Gonarsu, bil na spisku interniran­ cev za vaško stražo. Ložar, Janez, roj. 1901, interniran na Rabu. Mihelic, Anton - Ribncan, roj. 17. 1. 1890, Matevž + Jera Garbas, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Modic, Jakob - Hacinov, roj. 1880, kmet in gostilnicar, domobranci so ga aretirali 2. 2. 1944, interniran v taborišcu Dachau, kjer je že 31. 3. 1944 umrl. Modic, Srecko - Hacinov, roj. 1921, oce Jakob, interniran na Rabu, prisilno mobiliziran k vaški straži na Ig, aprila 1943 pobegnil. Pavlic, Jože, roj. 7. 3. 1906, Janez + Ana Zaviršek, kmet, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Perina, Anton - Poženelov, roj. 9. 2. 1899, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Perme, Franc, roj. 1898, oce Matej, interniran na Rabu. Perme, Francka, roj. 1927, aretirali so jo domobranci in je bila internirana. Perme, Jože, roj. 1900, oce Matej, domobranci so ga aretirali 2. 2. 1944, interniran v taborišcu Dachau. Pirc, Janez, roj. 19. 6. 1894, interniran na Rabu, kjer je umrl 4. 1. 1943. Požar, Ivanka, roj. 1904, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, internirana v Nemciji (Leipzig). Požar, Janez. roj. 5. 6. 1901, Martin + Marija Stražišar, kmet, interniran na Rabu od 30. 7. do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Prek, Franc, oce Jakob, interniran na Rabu. Prek, Jože, roj. 1900, oce Jakob, interniran na Rabu, domobranci so ga aretirali 2. 2. 1944 in internirali v Dachauu. Rozinka, Marija, roj. 1885, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, bila internirana v Nemciji (Leipzig). Rupnik, Franc, roj. 1904, oce Franc, interniran na Rabu. Rupnik, Rafael - Rašcov, roj. 1900, interniran na Rabu. Saje, Franc, roj. 1919, oce Franc, interniran na Rabu. Savlje, Jože, roj. 1906, oce Janez, interniran na Rabu. Smole, Franc, roj. 1. 3. 1891, Matija + Elizabeta Uršic, interniran na Rabu, na prošnjo 1. 6. 1943 predlog za izpustitev. Smole, Jože, roj. 10. 3. 1911, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 do srede decembra, nato v vaški straži. Strle, Ivan, roj. 6. 7. 1924, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, nato v vaški straži. Strle, Pavel, roj. 2. 1. 1896, oce Janez, kovac, interniran od 30. 7. do 9. 12. 1942, nato v vaški straži. Svete, Franc, interniran na Rabu. Svete, Ivanka, roj. 1925, domobranci so jo aretirali 1944, internirana v Augsburgu. Svete, Pavla, roj. 1923, domobranci so jo aretirali 1944, internirana v Augsburgu. Škraba, Anton, roj. 1919, oce Peter, interniran na Rabu. Škraba, Franca, umrla v internaciji v Nemciji. Škraba, Jože, roj. 25. 3. 1925, Ivan + Ana Glavan, interniran na Rabu do decembra 1942, vaški stražar na Igu, po nemški ofenzivi domobranec na Barju. Škraba, Peter, roj. 1900, oce Franc, interniran na Rabu, 2. 2. 1944 so ga domobranci zopet aretirali, interniran v Dachauu. Šteblaj, Franc, roj. 27. 7. 1893 interniran 26. 7. 1942 na Rabu, prošnje za izpustitev zavrnjene (Parere contrario alla sua liberazione). Šteblaj, Slavko, domobranci so ga 1944 skupaj s Francem Zalarjem aretirali, interniran v Salzburgu. Šuštaršic, Alojz, interniran na Rabu. Švigelj, Franc - Grickov, roj. 1898, interniran na Rabu in v Padovi. Švigelj, Franc, roj. 1917, oce Janez, interniran na Rabu od 30. 7. do 9. 12. 1942. Švigelj, Friderik, roj. 1899, oce Franc, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do kapitulacije Italije. Švigelj, Jože, roj. 1915, oce Janez, interniran na Rabu od 30. 7. do 9. 12. 1942. Švigelj, Stane, roj. 8. 7. 1922, Janez + Helena Erjavec, interniran na Rabu od 30. 7. do 9. 12. 1942, šel k vaški straži na Ig, tajni policist, po nemški ofenzivi domobranec na Barju. Tavželj, Miha, roj. 1. 10. 1892, kmet, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 dalje. Tavželj, Miha, roj. 1913, oce Anton, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 do zacetka marca 1943. Vidic, Feliks, roj. 1921, oce Jakob, interniran na Rabu. Zalar, Angela, roj. 1899, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, internirana v Rawensbrücku, po vrnitvi zaradi TBC kmalu umrla. Zalar, Antonija, roj. 1896, 2. 2. 1944 so jo aretirali domobranci, umrla v Rawensbrücku. Zalar, Franc, domobranci so ga aretirali 1944, interniran v Nemciji. Župancic, Nataša, roj. 1909, uciteljica v Tomišlju, aretirana na bloku in internirana na Rabu. Umrli v internaciji – Brest Kumše, Jože Modic, Jakob Pirc, Janez Škraba, Franca Zalar, Antonija za posledicami po vrnitvi tudi Angela Zalar. Strahomer Božic, Matija st, interniran julija 1942 na Rabu. Brancelj, Ivan - Tanckov, interniran julija 1942 na Rabu, že novembra 1942 na spisku za izpustitev, kmalu izpušcen in decembra vaški stražar na Igu. Brancelj, Matija, roj. 1. 1. 1922, Matija + Marija Ambrož, interniran na Rabu 26. 8. 1942, izpušcen je bil po spisku februarja 1943 in takoj šel k vaški straži na Igu. Glavan, Anton - Ciljni, krojac, živel v Ljubljani, od tod ga Nemci poslali v taborišce. Glavan, Jakob - Anželcev, roj. 8. 5. 1894, žena Lojza Žagar, interniran na Rabu 26. 7. 1942, kjer je bil do kapitulacije Italije. Gradišar, Franc - Zdražba, interniran od junija 1942 na Rabu. Janežic, Jože - Kajžen, interniran julija 1942 na Rabu, že novembra na spisku za izpusti­tev (podpisali so ga poveljnik vaških stražarjev na Igu, župan in župnik!), toda po kapitulaciji Italije odšel v NOV, kjer je kmalu padel. Kraljic, Alojz - Prunkov, interniran na Rabu 30. 7. 1942, ko je bil izpušcen, šel k vaški straži na Igu. Ob kapitulaciji Italije pobegnil v Ljubljano. Kraljic, Anton - Prunkov, mizar pri Kušarju na Ižanski cesti, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato se umaknil v Ljubljano pod zašcito. Kraljic, Jože - Prunkov, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato odšel k domobrancem. Kraljic, Peter - Prunkov, interniran do kapitulacije Italije, šel v NOV, dezertiral ob nemški ofenzivi. Kramar Franc - Frticarjev, roj. 27. 9. 1890, mežnar in organist, Anton + Marija Kržic, interniran na Rabu 30. 7. 1942, že konec novembra bil na spisku za izpustitev inter-nirancev, izpušcen 9. 12. 1942. Kramar, Franc, roj. 3. 12. 1923, Franc + Alojzija Glašic, interniran na Rabu, po vrnitvi pri vaški straži. Likovic, Anton, roj. 1911, interniran na Rabu. Likovic, Lojze, interniran na Rabu in nato po nemški ofenzivi novembra 1943 v Nemciji (Dachau). Matjaž, Martin, interniran od 30. 7. 1942 na Rabu kot privrženec partizanov, že novembra je bil na spisku za izpustitev. Mavec, Matevž - Kovacev, roj. 6. 9. 1896, Franc + Neža Modic, interniran na Rabu toda že 9. 12. 1942 izpušcen. Meglic, Ivan - Primožev, Janez + Ivana Grmek, interniran na Rabu. Meglic, Jože - Primožev, interniran na Rabu od 26. 8. 1942, bil na spisku za izpustitev za vaško stražo. Mislej, Franciška, kot aktivistka aretirana decembra 1942 in internirana na Rabu. Mocnik, Anton, roj. 1920, interniran na Rabu od konca julija 1942 do kapitulacije Italije, vrnil se je z Rabsko brigado, interniran v Nemciji po ofenzivi (Dachau). Mocnik, Franc, interniran na Rabu od konca julija 1942 do kapitulacije Italije, vrnil se je z Rabsko brigado. Mocnik, Jože, roj. 1913, oce Jože, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato NOV. Mocnik, Stane, roj. 2. 10. 1924, Jože + Franca Grmek, interniran na Rabu, vrnil se je marca 1943 in bil nato mobiliziran v vaško stražo. Modic, Anton - Švigljev, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato stopil v NOV. Modic, Franc - Švigljev, interniran na Rabu, po kapitulaciji borec 8. brigade. Modic, Jakob st. - Švigljev, kot aktivist interniran 30. 7. 1942 na Rabu. Oblak, Franc st. - Grzinov, roj. 8. 10. 1891, Martin + Jera Tancek, interniran na Rabu, že novembra bil na spisku za izpustitev, izpušcen 9. 12. 1942, nato vaški stražar. Oblak, Franc ml. - Grzinov, roj. 2. 8. 1923, Franc + Ivana Škraba (Grum) interniran 26. 8. 1942, bil na spisku za osvoboditev za vaško stražo novembra 1942. Oven, Ivan, roj. 6. 10. 1896, Matija + Franca Zalar, interniran na Rabu. Pikovnik, Alojz - Glavanov, interniran na Rabu 30. 7, 1942, izpušcen marca 1943 in šel v vaško stražo na Igu; pozneje domobranec. Pikovnik, Franc - Glavanov, interniran na Rabu in v Viscu, izpušcen konec marca in šel k vaški straži na Igu. Požar, Franc, roj. 13. 3. 1919, Janez + Urša Oblak, interniran 26. 8. 1942, izpušcen že de­cembra 1942, bil vaški stražar na Igu. Predalic, Ivan - Balantov, roj. 4. 8. 1895, Jože + Urša Stritof, interniran na Rabu 30. 7. 1942, novembra na spisku internirancev za vaško stražo. Predalic, Ivan ml. - Balantov, roj. 15. 2. 1923, Ivan + Marija Požar, interniran na Rabu, izpušcen januarja 1943, šel k vaški straži na Igu. Purkat, Ivan, roj. 30. 1. 1924, Ivan + Ivana Fister, interniran na Rabu 30. 7. 1942, bil med prvimi izpušcen v decembru 1942 in šel takoj k vaški straži na Igu. Rocnik, Jože, roj. 12. 3. 1916, kmet, Jože + Marija Grmek, interniran na Rabu do 17. 7. 1943. Rus, Anton - Intiharjev, roj. 12. 10. 1923, Anton + Franca Rupert, interniran na Rabu in že decembra izpušcen, šel takoj k vaški straži na Igu. Susman, Alojz - Juhov, interniran na Rabu. Susman, Anton - Juhov, roj. 1914, Alojzov brat, interniran na Rabu, zavrnjena prošnja za izpustitev, po kapitulaciji interniran v Nemciji, Dachau, kjer je umrl. Susman, Anton - Susmanov, roj. 1923, bratranec Alojza in Antona, interniran na Rabu in od novembra 1943 v Nemciji (Dachau). Susman, Franc - Susmanov, roj. 1919, interniran na Rabu, po kapitulaciji v partizanih, ujet v nemški ofenzivi in odpeljan v Nemcijo (Dachau). Šivec, Alojz, roj. 16. 8. 1892, Jože + Marija Bradac, interniran na Rabu in v Renicciju, tu zbolel, zanj posebej prosili Jože Modic, tomišeljski komisar, Janko Benko, poveljnik MVAC na Igu in italijanski zvezni oficir porocnik Angelo Puccinelli; izpušcen pred kapitulacijo Italije. Šivec, Alojz ml, interniran na Rabu, že 1942 izpušcen in šel k vaški straži na Ig. Šivec, Anton, roj. 8. 9. 1895, Jože + Marija Bradac, interniran na Rabu, toda že 9. 12. 1942 izpušcen in šel k vaški straži na Igu. Šivec, Ivan, roj. 1. 1. 1923, Alojz + Marija Cimperman, Alojzov brat, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, vrnil se z Rabsko brigado, dezertiral in postal domobranec. Tancek, Anton, oce Martin, interniran na Rabu. Tancek, Jože - Martinov, roj. 22. 8. 1906, Anton + Franca Ciber, interniran 26. 7. 1942 v taborišcu Visco pri Vidmu do kapitulacije Italije, mobiliziran v NOV, ob nemški ofenzivi dezertiral, bil krajši cas domobranec. Tancek, Stane - Anckin, roj. 24. 6. 1922, Anton + Antonija Vamplin, interniran na Rabu in v Gonarsu, umrl doma za posledicami internacije. Žnidaršic, Jože, roj. 1901, bil interniran na Rabu in novembra 1943 v Nemciji (Dachau). Umrli v internaciji – Strahomer Susman, Anton - Juhov Tancek, Stane - umrl za posledicami internacije. Tomišelj Ambrož, Ciril, roj. 1926, aretiran hkrati z ocetom in interniran na Rabu, nato borec NOV. Ambrož, Janez, interniran na Rabu. Ambrož, Jože, roj. 27. 5. 1895, s sinom Cirilom interniran na Rabu do kapitulacije Italije. Ambrož, Jože, roj. 1900, oce Franc, interniran na Rabu, novembra 1943 aretiran in z mladoletno hcerko poslan na delo v Avstrijo. Ambrož, Stane, interniran na Rabu. Ambrož, Štefanija, roj. 1927, domobranci so jo aretirali, internirana v Auschwitzu, kjer je malo pred svobodo umrla. Anzelc, Alojzija, roj. 1909, aretirana decembra 1942, obsojena, iz Italije se je vrnila januarja 1944. Anzelc, Stane, roj. 1909, interniran na Rabu. Brancelj, Alojz, roj. 1923, interniran na Rabu. Brancelj, Janez, roj. 12. 12. 1906, oce Janez, interniran 30. 7. 1942 na Rabu. Brancelj, Jože, interniran na Rabu. Ciber, Franc, interniran na Rabu. Ciber, Ludvik, roj. 25. 8. 1905, cestar, Anton + Urša Župec, interniran 30. 7. 1942, izpušcen že 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Cimperman, Ivan, roj. 12. 4. 1911, oce Anton, interniran 1. 8. 1942 na Rabu. Cimperman, Ivan, roj. 6. 2. 1904, cestar, Franc + Marija Velepic, interniran na Rabu, izpušcen 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Ker po vrnitvi iz internacije ni hotel k beli gardi, bil zaprt; bil povezan z rajonom. Fister, Anton, roj. 16. 1. 1889, oce Janez, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Fister, Jože, roj. 1923, Anton + Tereza Lenarcic, interniran na Rabu do februarja 1943, nato šel v vaško stražo na Ig, domobranec. Fister, Stane, roj. 1922, interniran na Rabu. Furlan, Ivan, roj. 1901, oce Janez, interniran na Rabu. Glavan, Evgen, roj. 1919, borec, aretiran 30. 11. 1943, interniran l. 1944. Govekar, Anton, roj. 1898, interniran na Rabu. Govekar, Anton, roj. 8. 1. 1907, kmet, Jakob + Franca Menard, aretiran 26. 7. 1942, inter-niran na Rabu še 9. 7. 1943. Grum, Francka, roj. 1915, aretirana decembra 1942, obsojena, odpeljana v Italijo z do-jenckom (hcerka Darja, roj. 2. 12. 1942); vrnila se je po kapitulaciji Italije. Grum, Jože, roj. 14. 3. 1905, cestar, Matevž + Marija Cimperman, interniran na Rabu od 28. 7. do 9. 12. 1942, bil na slovenskem spisku za izpustitev (Rešiti, vsi naši!). Nato vaški stražar. Jager, Ludvik, roj. 11. 8. 1923, Gašper + Marija, interniran na Rabu, bil na spisku interni­ rancev za vaško stražo. Jakic, Jože, roj. 20. 3. 1888, interniran na Rabu, kjer je umrl 16. 11. 1942. Jankovic, Alojz, roj. 1923, interniran na Rabu, po nemški ofenzivi v Nemciji interniran (Dachau). Jankovic, Franc, roj. 1897, oce Franc, interniran na Rabu. Jankovic, Jože, roj. 1901, oce Franc, interniran na Rabu. Japelj, Alojz, roj. 5. 2. 1926, Anton + Marija Kumše interniran na Rabu, od aprila 1943 vaški stražar. Japelj, Anton, roj. 19. 5. 1924, Anton + Marija Kumše, interniran na Rabu, izpušcen 10. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Japelj, Franc, 17 let, oce Anton + Marija Kumše, interniran na Rabu, junija 1944 mobi­ liziran k domobrancem. Javoršek, Franc, interniran na Rabu. Jurišic, Alojz, roj. 20. 1. 1893, oce Anton, interniran na Rabu od 30. 7. 1942. Jurišic, Jože, roj. 2. 6. 1895, oce Anton, interniran na Rabu od 30. 7. 1942. Kosem, Ciril, roj. 25. 7. 1922, Janez + Marija Dremel, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo, že 11. 12. bil v postojanki na Igu. Kraljic, Alojz, roj. 23. 5. 1924, kmet, Matevž + Marjana Zalar, interniran na Rabu, vaški stražar na Igu od 27. 1. 1943. Kraljic, Alojz, 27 let, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do kapitulacije. Kraljic, Anton, 29 let, mati Marija Grmek, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 dalje. Kraljic, Franc, roj. 5. 10. 1893, kmet, Janez + Helena Brežic, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, nato vaški stražar. Kraljic, Franc, roj. 1. 11. 1917, oce Franc, interniran od 30. 7. 1942 na Rabu. Kraljic, Franc, roj. 28. 1. 1914, oce Janez, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 dalje. Kraljic, Franc, interniran v taborišcu Visco. Kraljic, Jože, 31 let, mati Marija Grmek, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do kapitulacije Italije. Kraljic, Peter, 25 let, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do kapitulacije Italije. Kraševec, Jože, roj. 7. 2. 1901, Martin + Marija Škraba, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942; že 11. 12. v postojanki na Igu. Kumše, Anton, roj. 8. 8. 1924, Anton + Alojzija Mavec, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Kumše, Franc, roj. 16. 12. 1898, kmet, Janez + Marija Zabukovec, interniran na Rabu in v Viscu do 25. 3. 1943. Kumše, Jože, 40 let, interniran na Rabu 26. 7. 1942, kjer je umrl že 31. 12. 1942. Kumše, Martin, roj. 29. 7. 1921, oce Anton, interniran na Rabu do 10. 12. 1942. Kumše, Stanko, roj. 7. 4. 1926, Anton + Alojzija Mavec, interniran na Rabu, 6. 2. 1943 mobiliziran v vaško stražo na Igu. Lenarcic, Ivan, roj. 7. 2. 1904, oce Martin, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 dalje. Lenarcic, Ivan, roj. 16. 11. 1920, Janez + Marija Modic, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu. Lenarcic, Ludvik, roj. 17. 7. 1917, Janez + Marija Modic, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato v postojanki na Igu. Leskar, Ivan, roj. 1. 10, 1921, oce Franc, interniran na Rabu do 10. 12. 1942. Likovic, Janez, roj. 12. 7. 1914, kmet, Janez + Ivana Šeškar, interniran na Rabu do aprila 1943, nato od 22. 4. 1943 vaški stražar na Igu. Likovic, Stanko, 19. let, oce Janez. Lipovec, Janez, roj. 13. 4. 1904, Janez + Marijana Škraba, interniran na Rabu od 30. 7. do 9. 12. 1942. Lukanc, Alojz, roj. 1906, interniran na Rabu. Macek, Alojz, roj. 1900, oce Jože, tesar, interniran na Rabu, po enem podatku naj bi bil izpušcen 9. 12. 1942, po drugem naj bi na Rabu umrl. Macek, Alojz, roj. 3. 12. 1923, Alojz + Ivana Virant, interniran na Rabu. Marincic, Alojz, roj. 21. 6. 1904, kmet, Lovrenc + Neža Petkovšek, interniran od 26. 7. 1942 do 23. 7. 1943. Marincic, Janez, roj. 25. 8. 1907, kmet, Lovrenc + Neža Petkovšek, interniran na Rabu od 26. 7. 1942 do 23. 7. 1943, po nemški ofenzivi v Nemciji (Dachau). Marincic, Janez, oce Ignac, interniran na Rabu. Mavec, Alojz, roj. 22. 6. 1914, Janez + Jožefa Zalar, interniran na Rabu od 27. 7. 1942 do 10. 12. 1942, nato od 11. 12. v postojanki Ig in Tomišelj. Mavec, Franc, roj. 23. 8. 1906, tesar, Janez + Jožefa Zalar, interniran na Rabu od 28. 7. do 10. 12. 1942, nato v postojanki Ig vaški stražar. Mavec, Franc, roj. 1890, oce Janez, interniran na Rabu. Mavec, Ivan, interniran na Rabu, nato vaški stražar. Mavec, Jože, roj. 11. 7. 1919, Janez + Jožefa Zalar, kovac, interniran na Rabu od 27. 7. do 10. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu. Milavec, Franc, roj. 6. 12. 1914, Jože + Helena Fister, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942, nato takoj v postojanki MVAC na Igu. Milavec, Jože, roj. 1909, interniran v Viscu. Milavec, Stane, roj. 24. 4. 1921, Jože + Helena Fister, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo. Modic, Alojz, roj. 14. 3. 1908, Anton + Marija Ponikvar, interniran, od februarja 1943 vaški stražar. Modic, Alojz, roj. 16. 10. 1913, Martin + Urša Mocnik, interniran?, od januarja 1943 vaški stražar. Modic, Anton, roj. 11. 6. 1898, Anton + Marija Rožmanc, interniran na Rabu do 10. 12. 1942. Modic, Franc, roj. 14. 12. 1913, Jakob + Marija Brodnik, kmet interniran od 30. 7. do 10. 12. 1942 na Rabu, nato v vaški straži na Igu. Modic, Ivan, roj. 14. 8. 1909, Jakob + Marija Brodnik, interniran na Rabu, od 12. 3. 1943 vaški stražar na Igu. Modic, Ivan. oce Jože (nekdanji župan), interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato pri MVAC na Igu in v Tomišlju. Modic, Janez, roj. 8. 8. 1908, posestnik, trgovec in gostilnicar, Janez + Ana Skaza, inter-niran do decembra 1942 na Rabu, nato v postojanki Podpec-Preserje vaški stražar. Modic, Jakob, oce Jože (župan), interniran na Rabu do 10. 12., a 11. 12. 1942 že v MVAC na Igu. Modic, Jože, po Bezlaju komisar (župan) v obcini Tomišelj, interniran na Rabu. Modic, Martin, roj. 11. 11. 1910, posestnik, gostilnicar in lesni trgovec, Franc + Marija Pristavec, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu. Pavlic, Stanko, roj. 1. 5. 1914, Janez + Ana Završek, interniran na Rabu. Petric, Avgust, roj. 4, 8. 1904, Jože + Marija Volbenk, delavec, interniran na Rabu do 5. 2. 1943, stopil takoj v MVAC na Igu. Pleško, Jože, roj. 7. 11. 1914, kmet, Franc + Marija Grobelšek, interniran od 26. 7. 1942 do 23. 7. 1943, ko je bil na ženino prošnjo izpušcen. Rus, Franc, roj. 19. 7. 1904, mati Helena, interniran na Rabu 26, 7. in tam umrl že 31. 12. 1942. Sterle, Ivan, roj. 6. 7. 1924, Pavel + Ivana Bolha, kovac, interniran do 9. 12. 1942, januarja 1943 že v postojanki Ig. Stopar, Jože, roj. 1891, oce Martin, interniran na Rabu. Stopar, Viktor, ucitelj, mož upravnice šole, interniran na Rabu. Svete, Ivana, roj. 1891, domobranci so jo septembra 1944 aretirali, internirana v Nemciji. Šeškar, Franc - Tonetov, Franc + Marija Oven, interniran v septembru 1944 v Nemciji, Dachau. Šeškar, Ivan - Tonetov, roj. 1. 10. 1921, Franc + Marija Oven, interniran na Rabu od 26. 7. do 11. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu. Škraba, Alojz, roj. 1904, oce Anton, interniran na Rabu, vsaj marca 1943 že vaški stražar na Igu. Škraba, Anton, roj. 1912, interniran na Rabu. Škraba, Ivan, oce Janez, interniran na Rabu od 21. 7. 1942 do 18. 2. 1943. Škraba, Miha, roj. 29. 9. 1903, oce Matej, interniran na Rabu, kjer je 6. 1. 1943 umrl. Štrumbelj, Franc, roj. 25. 9. 1893, interniran na Rabu, kjer je 11. 11. 1942 umrl. Štrumbelj, Jakob, roj. 22. 4. 1886, oce Jože, interniran na Rabu, kjer je 19. 12. 1942 umrl. Štrumbelj, Jakob, roj. 5. 5. 1915, Jakob + Marija Smirk, interniran od 9. 8. 1942 na Rabu in v Padovi, nato borec NOV. Šuštaršic, Anton, roj. 29. 6. 1902, oce Janez, interniran od 26. 7. 1942 do 25. 9. 1943 na Rabu skupaj z ženo Ivano. Šuštaršic, Franc, roj. 2. 2. 1901, oce Janez, interniran na Rabu, kjer je 17. 11. 1942 umrl. Šuštaršic, Ivana, hci Janeza Šenka z Iga in žena Antona, internirana na Rabu. Tehovnik, Alojz, roj. 15. 6. 1913, Jakob + Elizabeta Pecek, interniran že marca 1942 v Gonarsu, MVAC na Igu od 29. 12. 1942. Tehovnik, Anton, roj. 20. 1. 1907, Jakob + Elizabeta Pecek, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu. Tehovnik, Franc, roj. 22. 12. 1908, Jakob + Elizabeta Pecek, interniran na Rabu od 30. 7. 1942 do marca 1943, nato vaški stražar na Igu. Tehovnik, Jakob, roj. 1871, interniran na Rabu. Zadnikar, Alojz, roj. 1914, interniran na Rabu, kjer je umrl. Zadnikar, Jože, roj. 1910, interniran na Rabu, kjer je umrl. Zalar, Anton, roj. 1906, interniran na Rabu. Zalar, Franc, roj. 1922, oce Janez, interniran na Rabu do kapitulacije Italije. Zalar, Janez, oce Anton, interniran na Rabu. Zalar, Milan, roj. 1914, oce Janez, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, borec NOV, domobranec. Zalar, Pavla, roj. 1919, domobranci so jo aretirali oktobra 1944, internirana v Nemciji, München. Zupancic, Nataša, uciteljica v Tomišlju, internirana 26. 7. 1942 na Rabu in v Viscu, izpušcena marca 1943, v Ljubljani so jo domobranci oktobra 1944 aretirali in ustrelili pri sv. Urhu. Umrli v internaciji – Tomišelj Ambrož, Štefanija Jakic, Jože Kumše, Jože Rus, Franc Škraba, Miha Štrumbelj, Franc Štrumbelj, Jakob Šuštaršic, Franc Zadnikar, Alojz Zadnikar, Jože Vrbljene Benko, Jože, roj. 24. 11. 1923, Jakob + Marija Jakic, interniran na Rabu od 30. 7. do 25. 12. 1942. Benko, Martin, roj. 1921, Jakob + Marija Jakic, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Bezlaj, Franc - Lencek, roj. 26. 2. 1902, Mihael + Marija Štrukelj, tomišeljski župan, interniran v Monigu, prošnja za izpustitev 6. 1. 1943. Bezlaj, Janez - Cutkov, roj. 26. 8. 1899, Janez + Marija Lesica, interniran na Rabu in v Renicciju, na seznamu internirancev za vaško stražo. Bezlaj, Janez - Lenckov, roj. 21. 7. 1909, Mihael + Marija Štrukelj, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942. Dolenc, Andrej, roj. 27. 10. 1897, interniran na Rabu. Dolenc, Jože, roj. 17. 2. 1921, Andrej + Alojzija Dolnicar, interniran na Rabu od 30. 7. do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Fister, Franc, roj. 1. 9. 1901, Janez + Ana Modic, interniran na Rabu do 9. 12. 1942, nato vaški stražar. Fister, Franc, roj. 5. 4. 1912,, oce Martin, interniran na Rabu od 30. 7. 1942. Fister, Jakob, roj. 20. 7. 1898, Janez + Ana Modic, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Furlan, Martin, roj. 8. 6. 1904, Martin + Jera Svete, interniran na Rabu. Glavan, Alojz, roj. 8. 2. 1909, Janez + Ana Pavlic, interniran v Gonarsu. Glavan, Evgen, roj. 3. 1. 1919, Franc + Alojzija Koželj, interniran na Rabu. Glavan, Ivan, roj. 2. 9. 1906, Ivan + Ana Pavlic, interniran na Rabu do decembra 1942, nato vaški stražar. Grebenc, Alojzija, roj. 1887, aktivistka, partizanska mati, 12. 2. 1944 aretirana in poslana v Nemcijo-Dresden. Grebenc, Pavla, oce Janez, roj. 1927, domobranci so jo aretirali 2. 2. 1944, zaprta in in-ternirana v Rawensbrücku. Jankovic, Marija, roj. 1904, internirana v Dresdnu. Jankovic, Mimi, roj. 1926, aretirana oktobra 1944 in internirana v Augsburgu. Kavcic, Martin, roj. 3. 11. 1898, Anton + Helena Uršic, interniran na Rabu, kjer je 29. 11. 1942 umrl. Kocjan, Jože, roj. 28. 4. 1905, Anton + Marija Kocjan, interniran na Rabu, kjer je 28. 12. 1942 umrl. Kumše, Anton - Ruparjev, roj. 16. 5. 1910, Martin + Marija Oven, interniran od 26. 7. 1942 do kapitulacije Italije v Gonarsu in na Rabu, vse prošnje za pomilostitev so bile zavrnjene (»Si esprime parere contrario alla sua liberazione.«). Kumše, Anton - Brajdarjev, roj. 1910, interniran na Rabu, izpušcen in 9. 3. 1943 že vaški stražar na Igu. Kumše, Ivan - Brajdarjev, roj. 1906, interniran od zacetka avgusta do kapitulacije Italije, nato zopet borec NOV. Kumše, Janez - Tanckov, roj. 30. 7. 1895, Janez + Marija Zabukovec, interniran od 30. 7. 1942 na Rabu, bil na spisku internirancev za vaško stražo, 11. 12. 1942 v postojanki na Igu. Kumše, Jože - Brajdarjev, roj. 29. 3. 1923, Anton + Helena Hiti, interniran na Rabu in v Viscu, izpušcen po 25. 3. 1943 in 22. 4. 1943 že vaški stražar na Igu. Kumše, Marija - Ruparjeva mati, roj. 1882, domobranci so jo nekajkrat aretirali (2. 2. 1944, avgust 1944), internirana v Rawensbrücku, kjer je umrla. Kumše, Martin - Brajdarjev, roj. 29. 12. 1921, Anton + Helena Hiti, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Likovic, Jože, roj. 25. 3. 1910, Franc + Helena Lenarcic, interniran na Rabu, bil na spisku za izpustitev za MVAC. Ljubi, Anton, roj. 8. 1. 1905, kovac, Matija + Marija Murn, interniran na Rabu do decembra in 21. 12. 1942 že v MVAC postojanki Ig. Ljubi, Franc, roj. 1907, Matija + Marija Murn, interniran na Rabu. Matjaž, Anton, roj. 7. 6. 1922, Franc + Ivana Rus, interniran v taborišcu Visco, bil na spisku internirancev, ki so bili nasprotni partizanom. Meše, Jože - Mrakov, roj. 1917, interniran na Rabu do decembra 1942, po nemški ofenzivi stopil v domobrance na Barju. Meše, Jože - Štefanov, roj. 1919, interniran na Rabu. Meše, Jože, roj. 26. 3. 1921, Jože + Marija Bezlaj, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Meše, Jože - Štefanov, roj. 21. 3. 1890, Štefan + Jera Šerjak, interniran v Renicciju, bil na spisku za izpustitev internirancev iz obcine Tomišelj s podpisi župana, župnika Klemencica in poveljnika MVAC. Modic, Alojz, roj. 1907?, žena Marija, interniran na Rabu do decembra 1942, nato vaški stražar. Modic, Alojz - Dolinar, roj. 1913?, Martin + Urša, interniran na Rabu do decembra 1942, nato vaški stražar. Modic, Anton - Melinov, roj. 26. 11. 1913, Anton + Franca Rozman, interniran na Rabu do kapitulacije Italije (vse prošnje za izpustitev zavrnjene), nato borec NOV. Modic, Anton - Janezov, roj. 20. 11. 1906, Franc + Franca Repar, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu. Modic, Franc, roj. 28. 11. 1904, Franc + Franca Repar, interniran na Rabu do decembra 1942, nato vaški stražar na Igu. Modic, Ivan - Anzlcov, roj. 31. 12. 1922, Jože + Franca Gabrovšek, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Modic, Jakob - Anzlcov, roj. 1919, interniran na Rabu od 26. 7. do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Modic, Janez - Kovacev, roj. 8. 8. 1908, Janez + Ana Skarza, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Oblak, Martin, roj. 16. 11. 1896, Martin + Jera Tancek, interniran na Rabu od 30. 7. 1942, na spisku internirancev za vaško stražo, 21. 12. 1942 v postojanki Ig, marca 1943 nesposoben. Oblak, Martin, roj. 27. 9. 1924, Martin + Ivana Grum, do 1941 semenišcnik, interniran v Gonarsu in na Rabu, že 1942 v MVAC na Igu. Podlipec, Miha - Pavletov, roj. 23. 9. 1906, oce Pavel, interniran na Rabu, na spisku in-ternirancev za vaško stražo. Primožic, Ivan, roj. 20. 11. 1921, Jože + Marija Pavlic, interniran na Rabu. Primožic, Jože - Matevžov, roj. 28. 12. 1889, Matevž Jože + Marija Pavlic, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, 14. 1. 1943 vaški stražar na Igu. Smole, Alojz, roj. 1898, krojac, šival za partizane, interniran na Rabu, kjer je umrl. Strle, Anton - Mehtajnarjev, roj. 1911, interniran na Rabu, nato borec NOV. Strle, Ivan, roj. 17. 9. 1920, Matija + Marija Kadunc, interniran na Rabu do 8. 12. 1942, nekaj dni pozneje že v postojanki vaške straže na Igu. Suhadolnik, Jože, roj. 1919, Anton + Ivana Vamplin, interniran na Rabu in Gonarsu od 26. 7. 1942 do 3. 8. 1943. Susman, Ivan, roj. 1911, oce Ivan, interniran na Rabu, od novembra 1943 v Nemciji (Dachau). Škrjanc, Anton - Rankov, roj. 1889, interniran na Rabu. Škrjanc, Ivan, roj. 1924, interniran na Rabu do kapitulacije Italije, nato borec NOV. Štrumbelj, Franc, roj. 25. 9. 1893, zidar, Jože + Liza Matjaž, interniran na Rabu, kjer je umrl. Štrumbelj, Franc, roj. 1920, Jože + Franca Lukanc, interniran na Rabu in v Viscu, konec leta 1942 bil v postojanki Ig. Štrumbelj, Jože, roj. 18. 3. 1892, kmet, Matija + Franca Zabukovec, interniran na Rabu in v Renicciju od 28. 6. 1942. Štrumbelj, Jože, roj. 1920, Jože + Franca Lukanc, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar. Štrumbelj, Pavla, por. Poljanšek, od aprila 1944 internirana v Milstattu v Nemciji. Tancek, Alojz - Ancken, roj. 23. 5. 1919, krojac, Jože + Elizabeta Oblak, interniran na Rabu do 27. 3. 1943, umrl doma za posledicami internacije po osvoboditvi. Tancek, Franc - Vsajovckov, roj. 11. 4. 1899, Franc + Urša Pikovnik, interniran na Rabu, bil na spisku internirancev za MVAC. Tancek, Franc - Ancken, roj. 4. 4. 1924, Jože + Elizabeta Oblak, interniran na Rabu, 11. 12. 1942 že v postojanki na Igu. Tancek, Janez - Vsajovckov, roj. 10. 10. 1910, cevljar, Franc + Urša Pikovnik, interniran na Rabu od 30. 7. 1942, bil na spisku internirancev za vaško stražo, kjer je bil že 11. 12. 1942. Tancek, Jože, oce Martin, bil v internaciji na Rabu. Tancek, Stane - Vsajovckov, roj. 14. 9. 1917, krojac, Franc + Urša Pikovnik, interniran na Rabu, 29. 12. 1942 že v postojanki MVAC na Igu. Žgajnar, Alojz - Mavcov, roj. 11. 4. 1897, Gregor + Marija Debeljak, interniran na Rabu od 27. 7. 1942 do kapitulacije Italije kljub prošnjam in ugodnemu mnenju (»Nulla osta alla sua liberazione«). Umrli so v internaciji – Vrbljene Kavcic, Martin Kocjan, Jože Kumše, Marija Smole, Alojz Štrumbelj, Franc Tancek, Lojze SEZNAM VAŠKIH STRAŽARJEV IN DOMOBRANCEV KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Anzeljc Feliks, roj. 1921, po 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Avanzo, Martin, roj. 6. 11. 1904, Franc + Marija Zdražba, cevljar, po ofenzivi 1942 vaški stražar, nato domobranec, pobegnil. Blaznik, Feliks, roj. 1901, po 9. 9. 1943 domobranec, bivši jugoslovanski podoficir, ustreljen. Boh, Ivan, kljucavnicar, poveljnik vaške straže v Kušljanovem gradu, od 9. 9. 1943 DMB do konca, oficir, živi v ZDA. Boh, Alojz, roj. 30. 6. 1925, posestniški sin, Janez + Urša Virant, od 9. 9. 1943, DMB, do konca, živi v Ljubljani. Bolha, Anton, roj. 18. 12. 1898, kmet, Janez + Helena Glavan, od 9. 3. 1943 vaški stražar, zaradi nesposobnosti 25. 5. 43 odpušcen, od 9. 9. 1943 DMB do konca, umrl doma. Bolha, Ivan - Matickov, kmet roj. 31. 7. 1920, Janez + Marija Novak, od 9. 3. 43 vaški stražar, nato domobranec. Borštnar, Ivan, roj. 4. 6. 1911, delavec, od 9. 3. 43 vaški stražar, po 9. 9. 1943 DMB do konca, padel 8. 6. 1944. Brence, Franc, roj. 1909, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi v ZDA. Brežic, Feliks, roj. 12. 9. 1922, od 22. 4. 43 vaški stražar, po 9. 9. 1943 DMB, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Cankar, Andrej, roj. 2. 12. 1904, tesar, Anton + Helena Zalar, po 9. 3. 1943 vaški stražar, demobiliziran 2. 6. 1943 iz družinskih motivov. Cankar, Franc, roj. 15. 9. 1897, Franc + Jera Vodec (b), od 9. 3. 1943 vaški stražar, 30. 3. 1943 menda demobiliziran. Cankar, Franc - Samaturcov, kmet, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Cankar, Franc, roj. 24. 11. 1925, posestniški sin, od 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Cotman, Franc - Kotlov, roj. 12. 10. 1925, delavec, od 24. 4. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Drnovšek, Jože - Franckov, roj. 1908, po internaciji vaški stražar, po kapitulaciji Italije domobranec. Erjavec, Jože, roj. 26. 1. 1905, kmet, Jože + Marija Glavan, od 22. 4. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Ferkolj, Milan, študent, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi v ZDA. Glavan, Franc - Ribcev, roj. 2. 10. 1892, kmet, po 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig, po 9. 9. 1943 DMB do konca, umrl v Argentini. Glavan, Franc - Ribcev, roj. 1923, bogoslovec 2. letnika, od 1943 vaški stražar, nato DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Glavan, Jože - Ribcev, roj. 9. 2. 1924, kmet, brat Franca, od 13. 7. 1943 vaški stražar, for-macija Ig, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Golob, Miha - Majerjev, roj. 13. 9. 1911, delavec, od 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig, demobiliziran 25. 5. 1943. Janežic, Rudolf, od ofenzive 1942 vaški stražar, nato DMB, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Javornik, Vili, gostilnicar, po ofenzivi 1942 se predal in bil v italijanski vojski denuncijant. Juha, Anton, krojac, po ofenzivi 1942 vaški stražar, po 9. 9. 1943 DMB do konca, v ZDA. Juha, Janez, roj. 16. 12. 1910, kmet, od 1. 4. 1943 vaški stražar, bil narednik (caposquadra), formacija Ig, Anton + Marija Železnikar, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi na Igu. Juha, Ludvik, brat Janeza, kmet, po ofenzivi 1942 vaški stražar, po 9. 9. 1943 DMB do konca, crnorokec, sodeloval pri napadu na TOOF-Barje nad Kozlovo steno 28. 11. 1944; vodil patrolo, ki je 1945 ubila Toneta Šuštaršica - Tavcarja, terenca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kozin, Jože, roj. 1928, kmet, po 9. 9. 1943 DMB, živi na Igu. Križman, Anton, roj. 22. 1. 1900, kmet, po ofenzivi 1942 vaški stražar, formacija Ig, postal narednik (caposquadra), po 9. 9. 1943 DMB do konca, umrl v ZDA. Kus Franc - Moharjev, roj. 1927, DMB do konca, živi v ZDA. Kus, Martin - Moharjev, roj. 30. 10. 1924, posestniški sin, Mohor + Marija Janežic, od 22. 4. 1943 v vaški straži, formacija Ig, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kus, Rudolf - Moharjev, roj. 9. 4. 1920, delavec (avtista), Mohor + Marija Janežic, od 25. 5. 1943 vaški stražar, formacija Ig, živi v ZDA. Kus, Stane - Moharjev, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi v ZDA. Luskovnik, Franc, roj. 4. 5. 1903, delavec, Franc + Jera Klemencic, od 19. 3. 1943 vaški stražar, po nemški ofenzivi DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Martincic, Anton, roj. 4. 7. 1914, krojac, mati Marija Martincic, crnorokec-likvidator, DMB formacija Ig, umrl v ZDA. Mavec, Jakob, Ig, kaplan v Dol. Toplicah, Jakob + Urša, vdova po Avguštinu Staretu, bil že pred kapitulacijo Italije v obvešcevalni službi in organizator bega. Nekaj casa je bil šef Informativne pisarne. Po kapitulaciji Italije zbežal s svojimi vaškimi stražarji na Turjak. Na kocevskem procesu obsojen na prisilno delo. Ob nemški ofenzivi ušel in deloval tudi na Igu. Nato je šel za kurata v udarni domobranski bataljon na Dolenjsko. Leta 1945 je bil ranjen pri Hinjah. Vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Mencej, Ivan - Ceglarjev, roj. 26. 11. 1902, kmet, Matija + Marija Ponikvar, iz internacije 5. 2. 1943, od 10. 3. 1943 v vaški straži, 26. 6. 1943 prosil za odpust, rešitev prošnje neznana, umrl doma. Mencej, Stane - Mencejev, roj. 28. 6. 1914, kmet, Matija + Marija Ponikvar, od l. 1942/43 pri vaški straži, formacija Ig, po 9. 9. 1943 v DMB, domobranski narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Mocilnikar, Ludvik, roj. 6. 8. 1915, posestniški sin, Franc + Alojzija Puželj, od 22. 4. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Mrkun, Jože, roj. 9. 3. 1922, kmet, Martin + Alojzija Mavec, od 1. 4. 1943 vaški stražar formacija Ig, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Platnar, Ivan, roj. 1. 7. 1898, kmet, Matija + Urša Bolha, od 6. 2. 1943 vaški stražar for-macija Ig. Podržaj, Martin - Podlipcev, šofer, bil pri GP na Gorenjskem. Primc, Franc, roj. 27. 1. 1921, posestniški sin, Franc + Urša Špelak, od 22. 4. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Repar, Anton - Damijanov, roj. 14. 5. 1906, mizar, Anton + Marija Donaj, 9. 3. 1943 v vaški straži, formacija Ig, 28. 5. 1943 prošnja žene za demobilizacijo, rezultat neznan. Rovanšek, Vid, roj. 16. 6. 1912, organist, po 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi v ZDA. Rupert, Anton - Ulcarjev, roj. 31. 12. 1900, kmet, Jakob + Helena Svete, od 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig, podnarednik (vicecaposquadra), domobranci so ga slucajno ustrelili na njivi ob žici. Rupert, Matija, roj. 21. 2. 1915, Jakob + Helena Svete, od 15. 10. 1942 pri 1. bat. MVAC, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Skarza, Anton, roj. 21. 1. 1921 (ali 1922), posestniški sin, Franc + Ana Intihar, od 22. 4. 1943 vaški stražar, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Smole, Ivan, roj. 21. 4. 1911, kmet, Janez + Elizabeta Borštnar, od 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig, podnarednik (vicecaposquadra), po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Smole, Jože, roj. 10. 4. 1904, kmet, od 6. 1. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Stojc, Franc, roj. 22. 1. 1912, zidarski delavec, od 1. 4. 1943 vaški stražar, formacija Ig, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi v ZDA. Stojc, Ludvik, zidarski delavec, po ofenzivi v vaški straži, po 9. 9. 1943 v DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Špelak, Anton, roj. 14. 6. 1923, posestniški sin, Franc + Marija Župec, od 15. 2. 1943 vaški stražar, formacija Ig, od nemške ofenzive DMB do konca, živi na Igu. Štrukelj, Anton - Cesarjev, roj. 1919, po 9. 9. 1943 DMB do konca, umrl v ZDA. Štrukelj, Martin - Cesarjev, roj. 15. 10. 1913, posestniški sin, Franc + Ivana Stražišar, od 15. 2. 1943 vaški stražar, formacija Ig, 1. 4. 1943 postal podnarednik (vicecaposquadra), po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Štrumbelj, Ivan, študent, do maja 1942 simpatizer OF, nato domobranski policist, umrl doma. Švigelj, Franc - Krconov, roj. 2. 10. 1892, kmet, od 9. 3. 1943 vaški stražar, 25. 5. 1943 od­ pušcen zaradi nesposobnosti z dne 31. 5. Tancek, Anton, roj. 23. 5. 1902, po internaciji 1943 vaški stražar, nato živel v Ljubljani. Tekavc, Alojz, roj. 18. 5. 1910, Feliks + Marija Godic, delavec, od 9. 3. 1943 vaški stražar. Toni, Alojz - Tempcov, roj. 19. 8. 1920, posestniški sin, Franc + Roza Mrzel, od 9. 3. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Toni, Franc - Tempcov, roj. 4. 2. 1923, posestniški sin, Franc + Roza Mrzel, od 9. 3. 1943 vaški stražar, zaradi nesposobnosti odpušcen 31. 5. 1943. Uršic, Janez, od 9. 9. 1943 DMB do konca, policist, umrl doma. Virant, Alojz, kmet, po 7. 4. 1943 vaški stražar, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Virant, Franc, oce Franc, kmet, po 7. 4. 1943 vaški stražar, formacija Ig. Virant, Ivan - Šuštarjev, roj. 1926, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Zajc, Dominik, roj. 22. 7. 1922, delavec, po ofenzivi 1942 pri vaški straži, po 9. 9. 1943 pri DMB, ubit v Št. Vidu pri Sticni od paketa-bombe leta 1944. Zrimc, Rudi, študent, slavist, simpatizer OF, po 9. 9. 1943 DMB do konca, živi v Kanadi. Zupancic, Ludvik, študent, po 9. 9. 1943 DMB do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Padli in ustreljeni vaški stražarji in domobranci – Ig Anzeljc, Feliks Blaznik, Feliks Borštnar, Ivan Brezic, Feliks Cankar, Franc - Samaturcov Glavan, Franc Glavan, Jože Janežic, Rudolf Juha, Ludvik Kus, Martin Luskovnik, Franc Mavec, Jakob Mencej, Stane Mrkun, Jože Rupert, Anton - Ulcarjev Rupert, Matija Skarza, Anton Smole, Ivan Stojc, Ludvik Štrukelj, Martin Virant, Alojz Zajc, Dominik Zupancic, Ludvik Dobravica Gradišar, Vid, sprva sodeloval z OF, od 1944 pristaš domobrancev, vodil jih je v napadu na ROOF Barje, kjer je bil ranjen Matija Škraba. Klancar, Jože, Dobravica 22; bil pri DMB od 9. 9. 1943 do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Klancar, Matija, Dobravica 22; bil pri DMB od 9. 9. 1943 do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Padli in ustreljeni vaški stražarji in domobranci – Dobravica Klancar, Jože Klancar, Matija Iška Loka Ciber, Jože, roj. 1926, Iška Loka; partizanska patrulja ga je kot domobranca zajela, prešel k partizanom, kjer je ostal do konca vojne. Cernic, Anton - Jerinov, roj. 1923, Iška Loka 33; domobranec od 9. 9. 1943 do konca, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Cernic, Martin - Jerinov, roj. 18. 12. 1921, Janez + Ivana Jerina, Iška Loka 33; vaški stražar v formaciji Ig od 9. 3. 1943, nato domobranec, padel pri Žužemberku 1944. Cuden, Anton, roj. 1920, oce Janez, Iška Loka 15; od 9. 9. 1943 domobranec do konca, po povratku iz Vetrinja ustreljen. Cuden, Jože, roj. 1926, oce Janez, Iška Loka 15; star 17 let, bil mobiliziran v MVAC - Pijava Gorica, nato domobranec do konca vojne, po povratku iz Vetrinja ustreljen. Jere, Janez - Juhov, roj. 29. 7. 1891, Janez + Urša Gams, Iška Loka 31, kmet, od 9. 3. 1943 vaški stražar v formaciji Ig. Kraljic, Ivan, roj. 18. 12. 1923, posestniški sin, študent, Janez + Helena Kraljic, Iška Loka; vaški stražar v formaciji Ig od 9. 3. 1943. Likovic, Jože - Hrustov, roj. 1925, Iška Loka 27; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen. Modic, Alojz, roj. 14. 4. 1921, posestniški sin, Alojz + Ivana Gabrovšek, Iška Loka 35, vaški stražar, od 9. 9. 1943 kratko dobo tudi domobranec, nato dezertiral. Pirc, Janez, roj. 1914, Iška Loka 24; domobranec od nemške ofenzive do konca vojne, ustreljen. Pirc, Jože, roj. 1918, Iška Loka 24; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen. Regina, Franc, roj. 25. 9. 1912, posestniški sin, Jože + Jera Šenk, Iška Loka; vaški stražar na Igu od 1. 4. 1943, podnarednik od 23. 7. 1943. Smole, Alojz - Jazbarjev, roj. 19. 9. 1921, posestniški sin, Alojz + Franca Boh, Iška Loka; vaški stražar v formaciji Ig od 1. 4. 1943 dalje. Šuštaršic, Alojz, roj. 28. 6. 1911, kmet, Anton + Ivana Šteblaj, Iška Loka 3; v belogardisticni postojanki na Igu od 9. 3. 1943 dalje. Tegelj, Jože - Medenov, roj. 13. 6. 1922, posestniški sin, Janez + Franca Ložar, Iška Loka; vaški stražar v postojanki na Igu od 1. 4. 1943, pod Nemci pri TODT. Zgonc Janez, roj. 1917, Iška Loka 6; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Župec, Alojz, roj. 1922, Iška Loka 30; domobranec od nemške ofenzive do konca vojne, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Župec, Anton, roj. 23. 4. 1922, domobranec do konca, živi v ZDA. Župec, Franc, roj. 1924, Iška Loka; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne; po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Župec, Jože, roj. 1923, Iška Loka 2; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne. Bil vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Župec, Jože, roj. 1920, oce Franc, vaški stražar na Igu od 7. 4. 1943. Župec, Stane, Iška Loka; domobranec, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Seznam padlih in ustreljenih domobrancev – Iška Loka Cernic, Anton Cernic, Martin Cuden, Anton Cuden, Jože Likovic, Jože Pirc, Janez Pirc, Jože Zgonc, Janez Župec, Alojz Župec, Franc Župec, Jože Župec, Stane Kot Kozin, Anton, roj. 18. 4. 1906, posestnik, Anton + Marjeta Janežic, Kot; bil vaški stražar, formacija Ig. Kozin, Janez, roj. 19. 12. 1910, kovac, Anton + Marjeta Janežic, vaški stražar od 9. 3. 1943, narednik. Kozin, Jože, roj. 4. 3. 1903, posestnik, Anton + Marjeta Janežic, Kot 13; bil v vaški straži, formacija Ig, vojak, napredoval v podnarednika 23. 7. 1943. Lap, Florijan, roj. 1894, Kot 15; bil pri domobrancih od 9. 9. 1943 do konca, ustreljen 1945. Lap, Franc, roj. 1922, Kot 15; po italijanski ofenzivi pri vaški straži, od 9. 9. 1943 pri do- mobrancih do konca; po vojni zbežal, sedaj v ZDA. Platnar, Anton, roj. 1923, oce Jože, Kot 7; od 19. 7. 1943 vaški stražar na Igu. Platnar, Franc, roj. 26. 3. 1920, posestnik, Miha + Ivana Rozman, Kot; vaški stražar v formaciji Ig od 9. 3. 1943. Zalar, Janez - Gregorjev, po internaciji oz. kapitulaciji Italije domobranec. Seznam padlih in ustreljenih – Kot Lap, Florijan Kremenica Jakic, Anton, roj. 1925, clan domobranske politicne policije, pobegnil 8. 5. 1945. Kraljic, Franc, od 9. 9. 1943 do konca clan domobranske politicne policije, bil ustreljen. Kraljic, Ivan, clan domobranske politicne policije, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Zgonc, Jože, roj. 1922, Kremenica 2; od 9. 9. 43 do konca pri domobrancih, po vrnitvi iz Vetrinja je bil ustreljen. Žmuc, Tone, domobranec, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Seznam padlih in ustreljenih – Kremenica Kraljic, Franc Kraljic, Ivan Zgonc, Jože Žmuc, Tone Matena Ciber, Anton, Matena; domobranec, ustreljen po povratku iz Vetrinja. Gabrovšek, Ludvik, Matena; domobranec, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Grmek, Anton, roj. 1923, Matena 39; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Grmek, Ivan, roj. 1920, Matena 39; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Grmek, Miha, roj. 29. 9. 1924, posestniški sin, Janez + Marija Uršic, Matena; vaški stražar v formaciji Ig od 6. 3. 1943, toda demobiliziran 25. 5. 1943. Jankovic, Franc, roj. 1. 8. 1913, kmet, Anton + Helena Bolha, Matena 51; vaški stražar v formaciji Ig od 2. 3. 1943, od 9. 9. 1943 do konca vojne domobranec, umrl doma. Jankovic, Ivan, roj. 1919, Matena 16; domobranec od nemške ofenzive do konca, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Jankovic, Ludvik, roj. 1922, Matena 16; domobranec od nemške ofenzive do konca vojne, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Jankovic, Martin - Tonov, Matena; vaški stražar od italijanske ofenzive, domobranec od nemške ofenzive do konca vojne, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Juha, Ivan, roj. 12. 12. 1910, kmet, Franc + Marija Ciber, Matena 9; vaški stražar od 5. 2. 1943, 23. 7. 1943 postal podnarednik, od 9. 9. 1943 domobranski podnarednik, crnorokec, ranjen ob napadu na ROOF Barje, po povratku iz Vetrinja ustreljen. Juha, Jakob, roj. 22. 6. 1913, kmet, Franc + Marija Ciber, Matena 9; vaški stražar od 5. 2. 1943. Kumše, Franc, roj. 18. 11. 1913, posestnik, Anton + Marija Uršic, Matena 22; vaški stražar od 21. 2. 1943, nato borec NOV, padel 1944. Modic, Alojz - Mocov, roj. 4. 1. 1924, študent, Franc + Marija Pristavec, Matena; vaški stražar od 22. 4. 1943. Modic, Anton - Mocov, 12. 6. 1913, kmet, Franc + Marija Pristavec, Matena 1; vaški stra­žar, podnarednik od 5. 2. 1943, od nemške ofenzive do konca vojne pri DMB, po povratku iz Vetrinja ustreljen. Modic, Feliks, roj. 6. 8. 1915, oce Jakob, Matena; od 26. 2. 1943 vaški stražar v postojanki na Igu. Modic, Franc, star 30 let, oce Jakob, Matena; izpušcen iz internacije 20. 12. 1942, postal vaški stražar v postojanki na Igu. Modic, Ludvik - Mocov, roj. 1926, Franc + Marija Pristavec, Matena 1; vaški stražar od italijanske ofenzive dalje, domobranec, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Modic, Martin - Mocov, roj. 11. 11. 1910, trgovec z lesom, Franc + Marija Pristavec, Matena 1; vaški stražar, narednik od 17. 2. 1943. Modic, Martin, roj. 1900, od 20. 2. 1943 po vrnitvi iz internacije vaški stražar na Igu. Strle, Anton - Škrabov, roj. 19. 9. 1925, posestniški sin, Martin + Helena Župec, Matena 3; vaški stražar v formacij i Ig od 22. 4. 1943, od nemške ofenzive do konca vojne domobranec. Stražišar, Ivan, roj. 1921, Matena 19; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Stražišar, Matija, roj. 1926, Matena 19; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Škraba, Franc - Spickov, Matena; od 9. 9. 1943 do konca vojne domobranski policist, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Škrjanc, Anton, Matena; domobranec, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Škrjanc, Franc - Brajdarjev, roj. 1. 5. 1910, posestnik, Ivan + Ivana Meše, Matena 54; vaški stražar v formaciji Ig od 21. 2. 1943 dalje. Škrjanc, Jakob - Brajdarjev, roj. 1915, Matena 15; domobranec od 9. 9. 1943 do konca vojne, ustreljen 1945. Tavželj, Jože, roj. 1918, Matena 23; od 9. 9. 1943 do konca vojne domobranski porocnik v postojanki Dravlje, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Župec, Anton - Zalarjev, roj. 26. 1. 1925, mati Cecilija, Matena 17; vaški stražar v formaciji Ig, prošnja za demobilizacijo odklonjena, od 9. 9. 1943 do konca vojne domobranec. Padli oz. ustreljeni domobranci – Matena Ciber, Anton Gabrovšek, Ludvik Grmek, Anton Grmek, Ivan Jankovic, Ivan Jankovic, Ludvik Jankovic, Martin Juha, Ivan Modic, Anton Modic, Ludvik Stražišar, Ivan Stražišar, Matija Škraba, Franc Škrjanc, Anton Škrjanc, Jakob Tavželj, Jože Staje Kocjan, Albin - Kocjanov, roj. 1925, vaški stražar po italijanski ofenzivi, nato domobranec, padel 8. 6. 1944 ob drugem napadu Cankarjeve brigade na Ig. Kocjan, Janez - Kocjanov, roj. 18. 7. 1921 Mihael + Marija Merkun, vaški stražar, podna­ rednik in narednik, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lenarcic, Alojz - Klancarjev, roj. 1923, domobranec, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Leskovic, Alojz - Tomažov, roj. 1925, po 9. 9. 1943 domobranec, ustreljen. Rovanšek, Vid, organist na Igu, domobranec, po vojni je zbežal (Kanada). Strle, Franc - Kovacev, roj. 5. 4. 1922, kovac, Franc + Ivana Vrek, Staje 4, vaški stražar na Igu od 9. 3. 1943, nato domobranec, po vrnitvi iz Vetrinja je bil ustreljen. Strle, Ivan, roj. 1926, Staje 4, domobranec od 9. 9. 1943 (po nekem podatku ustreljen). Strle, Martin, roj. 1929, Staje 4, k domobrancem je šel po 9. 9. 1943, po vojni zbežal (ZDA). Padli in ustreljeni domobranci – Staje Kocjan, Albin Kocjan, Janez Lenarcic, Alojz Leskovic, Alojz Strle, Franc Sarsko Lešnjak, Alojz, roj. 1924, bil pri domobrancih od 9. 9. 1943 do konca, bil ustreljen. Tomažin, Franc, roj. 3. 4. 1908, kmet, Martin + Marija Padar, od 13. 7. 1943 vaški stražar na Igu. Tomažin, Jože, po italijanski ofenzivi bil pri vaški straži, vojno sodišce ga je obsodilo na smrt in je bil ustreljen. Ustreljeni domobranci – Sarsko Lešnjak, Alojz Tomažin, Jože KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Glašic, Janez, vaški stražar. Golob, Franc, roj. 1922, delavec, Janez + Marija Cepelnik, Iška Vas; vaški stražar, domo­ branec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kozin, Franc - Martinov, roj. 1921, od 1944 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Janez, roj. 1914, Anton + Marija Žagar, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Jože, roj. 1919, delavec, Anton + Marjana Žagar, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Orhini, Franc - Adortov, roj. 1924, Martin + Antonija Cankar, vaški stražar in domobra­nec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Pavlic, Stanko, roj. 1. 5. 1914, sedlar, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Platnar, Anton - Sedejev, bogoslovec, pajdaš Fraklja - Skalarja, vodil domobrance, ki so 7. 2. 1944 obkolili Iško vas in hoteli aretirati vrsto aktivistov iz vasi, a so jih rajonci pregnali, sodeloval pri aretacijah in pobojih v Kozlerjevi gošci, bil porocnik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škulj, Anton - Škulov, roj. 2. 2. 1919, Anton + Marija Rozman, vaški stražar in domobra­nec, ustreljen. Šteblaj, Anton - Petelinckov, roj. 25. 1. 1923, Matija + Neža Smole, vaški stražar in domo­branec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Šteblaj, Franc - Betov, roj. 1. 1. 1911, Jože + Marija Mazi, vaški stražar in domobranec, sodeloval pri aretacijah. Šteblaj, Franc - Šerjakov, roj. 1927, domobranec od 1944 dalje. Švigelj, Boris - Martinkov, roj. 1924, Ivan + Marija Žagar, bil vaški stražar od zacetka 1943 in domobranec v letu 1944. Švigelj, Ivan - Martinkov, roj. 20. 12. 1921, Ivan + Marija Žagar, vaški stražar in domobra­ nec, podnarednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Traven, Jože, ml. roj. 1927, domobranec od leta 1944, doma živ. Vamplin, Alojz - Štrukljev, Alojz + Franca Platnar, vaški stražar in domobranec, podna­ rednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Vamplin, Franc - Štrukljev, roj. 1921, Alojz + Franca Platnar, vaški stražar in domobranska politicna policija, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Seznam padlih in ustreljenih domobrancev – Iška vas Golob, Franc Kozin, Franc Modic, Janez Modic, Jože Orhini, Franc Pavlic, Stanko Platnar, Anton Škulj, Anton Šteblaj, Anton Švigelj, Ivan Vamplin, Alojz Vamplin, Franc Gornji Ig Brancelj, Anton, roj. 1927, G. Ig; domobranec od 1944. Likovic, Stane - Tanckov, roj. 14. 4. 1926, Jakob + Marija Strle, G. Ig; domobranec od 1944. Vrnjen iz Vetrinja, ustreljen. Macek, Anton - Kašinkarjev, roj. 1928, oce Anton, G. Ig; domobranec od 1944, se vrnil s Koroške. Macek, Franc - Mackov, roj. 10. 10. 1925, Janez + Marija Tancek, G. Ig; domobranec od 1944. Vrnjen iz Vetrinja, ustreljen. Tancek, Franc - Mihatov, bivši orožnik, G. Ig; domobranec, pri policiji v Ljubljani. Padli in ustreljeni – Gornji Ig Likovic, Stane - Tanckov Macek, Franc - Mackov Ustje Tavželj, Valentin, 1920, Ustje; domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Padli in ustreljeni – Ustje Tavželj, Valentin KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Fister, Janez, roj. 30. 5. 1907, Martin + Marija Tome, kmet, že od 11. 12. 1943 vaški stražar na Igu. Kerencic, Jernej, roj. 28. 11. 1918, Mihael + Ana Dolnicar, v vaško stražo na Igu je vstopil 1. maja 1943, v juliju je postal podnarednik. Kovac, Alojz, roj. 28. 5. 1907, kmet, Jože + Ana Bizjak, žena Ana Požar z Bresta, vaški stražar je postal februarja 1943. Kraljic, Alojz - Mutcov, roj. 1924, interniran na Rabu, že konec leta 1942 izpušcen in po­stal vaški stražar na Igu, po nemški ofenzivi domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine; vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Franc, roj. 1917, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, nato vaški stražar na Igu (narednik), po nemški ofenzivi domobranec na Igu; vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Janez, roj. 1902, bivši klerikalni župan, interniran na Rabu do 10. 12. 1942, dan pozneje je bil vaški stražar na Igu, nato domobranec na Barju, clan Skalarjeve sku-pine, nadporocnik. Kraljic, Štefan, roj. 25. 12. 1909, Franc + Marija Novak, duhovnik, 2. 8. 1943 imenovan za kurata MVAC, porocnik. Kumše, Janez - Martinov, roj. 1902, interniran na Rabu do decembra 1942, takoj vaški stražar na Igu, narednik - Intendant, po nemški ofenzivi domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine. Kumše, Jože, roj. 1. 2. 1927, eden izmed sedmih domobrancev v 21. ceti na Igu, ki še ni bil star 18 let. Lenarcic, Anton, roj. 15. 1. 1904, kmet, Franc + Marija Šenk, že 11. 12. 1942 pri vaški straži na Igu, vodja voda (caposquadra), 1943 zaradi TBC na dopustu (»č milita antico­munista a riposo perchč affetto da TBC«). Lenarcic, Franc, roj. 1900, po internaciji od decembra 1942 bil vaški stražar na Igu, postal desetar, po nemški ofenzivi domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine. Lenarcic, Jože - Mihov, roj. 1920, po prihodu iz internacije je decembra 1942 postal vaški stražar na Igu, nato domobranec na Barju, desetar, clan Skalarjeve skupine. Lovka, Vinko, roj. 23. 8. 1923, delavec pri Smoletu v Brestu, Janez + Marija Levstik, po vrnitvi iz internacije v marcu 1943 vaški stražar na Igu, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Ložar, Ivan, roj. 1. 1. 1925, kmet, Anton + Marija Škerjanc, vaški stražar od ustanovitve po­stojanke na Igu, po nemški ofenzivi domobranec na Barju, narednik, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Srecko, roj. 4. 8. 1921, Jakob + Franca Kumše, 22. 2. 1943 prisilno mobiliziran v postojanko Ig, pobegnil skupaj z Ivanom Permetom. Nato postal borec zašcitne cete enote KM Kamnik. Pavlic, Jože, roj. 1906, po vrnitvi iz internacije 11. 12. 1942 že vaški stražar na Igu, nato domobranec, živi v Brestu. Perina, Anton, roj. 1899, po izpustitvi iz internacije od 21. 12. do 30. 3. 1943, ko je bil demobiliziran, vaški stražar na Igu. Perme, Ivan, roj. 1925, oce Jože, vaški stražar na Igu od marca 1943, po kapitulaciji Italije borec NOV. Požar, Janez, vaški stražar v postojanki Tomišelj, po kapitulaciji Italije domobranec do konca vojne, živi v Brestu. Prek, Franc, roj. 15. 7. 1897, Cevljar, Jakob + Marija Šušteršic, po internaciji v marcu 1943 vaški stražar na Igu. Saje, Franc, roj. 3. 12. 1919, hlapec, Franc + Lojza Peršon, po internaciji od marca 1943 vaški stražar na Igu, podnarednik. Smole, Jože, roj. 10. 3. 1911, kmet, Franc + Neža Juha, po izpustitvi iz internacije že 21. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Strle, Ivan, roj. 1924, oce Pavel, vaški stražar na Igu po internaciji. Strle, Pavel, roj. 2. 1. 1896, kovac, Janez + Marija Tekavec, po internaciji od 11. decembra 1942 vaški stražar na Igu, narednik, padel v bojih s partizani 16. ali 17. 3. 1943 blizu Pijave Gorice. Škraba, Feliks, roj. 12. 5. 1925, kmet, Peter + Marija Smole, že od decembra 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škraba, Jože, roj. 25. 3. 1925, od 11. 12. 1942 po internaciji vaški stražar na Igu, nato domo­branec na Barju, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Švigelj, Franc, roj. 10. 10. 1917, kmet, Janez + Helena Erjavec, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar, postal podnarednik, po kapitulaciji Italije pri domobranski policiji v Ljubljani, sodeloval s Skalarjevo skupino. Švigelj, Jože, roj. 15. 2. 1915, kmet, po internaciji od 11. 12. 1942 belogardist na Igu, nato domobranec, višji narednik, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Švigelj, Stane, roj. 8. 7. 1922, kmet, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, po ka­pitulaciji Italije tajni policist v Ljubljani, nato domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine, pred koncem vojne pobegnil od domobrancev. Tavželj, Miha, roj. 29. 9. 1913, kmet, Anton + Marija Intihar, po internaciji od marca 1943 vaški stražar. Padli in ustreljeni domobranci – Brest Kraljic, Alojz Kraljic, Franc Lovka, Vinko Ložar, Ivan Strle, Pavel Škraba, Feliks Škraba, Jože Švigelj, Jože Strahomer Brancelj, Anton, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Brancelj, Ivan - Tanckov, vaški stražar od konca 1942, po kapitulaciji Italije zbežal v Ljubljano, po nemški ofenzivi domobranec v postojanki Barje, ustreljen. Brancelj, Matija - Tanckov, Ivanov brat, roj. 1922, ko je februarja izpušcen iz internacije, je postal vaški stražar na Igu, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Glavan, Ivan, roj. 28. 10. 1924, Franc + Marija Strle, mobiliziran marca 1943 v vaško stražo na Igu, nato domobranec (v Skalarjevi skupini), vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Glavan, Janez - Anzelcev, 17 let, Jakob + Alojzija Žagar, mobiliziran marca 1944 v do- mobrance v Ljubljani. Glavan, Jože - Anzelcev, roj. 19. 3. 1925, Jakob + Lojza Žagar, mobiliziran v vaško stražo februarja 1943 na Igu, nato v postojanki Tomišelj, bil na Turjaku, a je od tam pobegnil v Ljubljano, nato pri domobranski policiji v Podpeci (Po vojni vrnjen iz Vetrinja in ustreljen, vendar živi). Kraljic, Anton - Prunkov, mobiliziran po nemški ofenzivi v domobrance na Barju bil v Skalarjevi skupini, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Jože - Prunkov, iz internacije po kapitulaciji Italije takoj v domobrance v posto­janki Barje, bil v Skalarjevi skupini, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Peter - Prunkov, po dezerterstvu iz NOV ob nemški ofenzivi in skrivanju mo-biliziran v domobrance. Kramar, Alojz - Frticarjev, roj. 18. 2. 1928, bil vaški stražar nekaj tednov in zajet na Turjaku, prostovoljno šel v Tomšicevo brigado, padel 1944. Kramar, Franc - Frticarjev, Franc + Alojzija Glušic, v internaciji na Rabu bil do marca 1943, nato med vaškimi stražarji na Igu, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Meglic, Alojz, roj. 1925, oce Janez, aprila 1943 je šel k vaški straži na Igu, bil nato domo­branec Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Meglic, Jože - Primožev, že v decembru (11.) bil vaški stražar na Igu, Padel pri Ponikvah -Dobrepolje. Mocnik, Stane, roj. 1924, iz internacije se je vrnil marca 1943 in bil mobiliziran k vaški straži na Igu. Modic, Anton - Švigljev, po internaciji v aprilu 1943 se omenja kot vaški stražar na Igu, po kapitulaciji Italije vstopil v NOV, padel na Robu. Oblak, Franc ml. - Grzinov, decembra 1942 izpušcen iz internacije, takoj šel med vaške stražarje na Igu, domobranec Skalarjeve skupine, policaj v Ljubljani. Oblak, Ivan - Grzinov, roj. 1925, po nemški ofenzivi je šel k domobrancem na Barju, bil v Skalarjevi skupini, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen, Pikovnik, Alojz - Glavanov, po izpustitvi iz internacije od marca 1943 vaški stražar na Igu, domobranec v jurišnem bataljonu. Pikovnik, Franc - Glavanov, vaški stražar na Igu od marca 1943 (po internaciji), nato domobranski kuhar. Požar, Franc, po internaciji že decembra 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec, narednik, bil v postojanki Pijava Gorica in Ig, v Skalarjevi skupini, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Požar, Jože, roj. 20. 3. 1912, delavec, Janez + Urša Oblak, v jugoslovanski vojski narednik, maja 1943 se javil v MVAC na Igu, bil belogardisticni tajni policist, domobranec, pobegnil. Predalic, Ivan - Balantov, od januarja 1943 mobilizirani vaški stražar na Igu, nato domo­branec na Barju, bil v Skalarjevi skupini, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Predalic, Lojze, Ivanov brat, roj. 1925, decembra 1943 mobiliziran k domobrancem, postojanka Barje. Purkat, Ivan, roj. 30. 1. 1924, Ivan + Ivana Fister, pred vojno »slovenski fant«, januarja 1943 po prihodu iz internacije vaški stražar na Igu, padel v spopadu z rajonskimi aktivisti v Iški vasi verjetno 13. 5. 1943. Rus, Anton - Intiharjev, po izpustitvi iz internacije konec 1942 je šel k vaški straži na Igu, nato domobranec, desetar, v Skalarjevi skupini, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Šivec, Alojz - Zazidnikov, roj. 1921, Alojz + Marija Cimperman, konec 1942 po internaciji šel k vaški straži na Ig, 1943 postal podnarednik, po kapitulaciji Italije ostal v Ljubljani pri domobranski policiji, še živi. Šivec, Anton st. - Zazidnikov, roj. 8. 9. 1895, Jože + Marija Bradac, že konec 1942 iz in-ternacije in pri vaški straži na Igu. Šivec, Ivan, Alojzov brat, po kapitulaciji Italije se je vrnil z Rabsko brigado, dezertiral ob nemški ofenzivi in postal domobranec na Barju, podnarednik. Šivec, Jože, mobiliziran v NOV po 9. 9. 1943, dezertiral po nemški ofenzivi in postal domobranec na Barju. Tancek, Anton - Anckin, roj. 1925, oce Anton, v marcu 1943 šel k vaški straži na Igu, 23. 6. 1943 naj bi ustrelil Antona Ruperta, nato domobranec, po osvoboditvi se skrival, nato se odzval na nabor, od tedaj se ni vec pojavil. Tancek, Jože - Martinov, po kapitulaciji Italije mobiliziran v NOV, ob nemški ofenzivi dezertiral in šel k domobrancem v Ljubljano. Padli in ustreljeni domobranci – Strahomer Brancelj, Anton Brancelj, Ivan Brancelj, Matija Glavan, Ivan Kraljic, Anton Kraljic, Jože Kramar, Franc Meglic, Alojz Meglic, Jože - Primožev Oblak, Ivan Požar, Franc Predalic, Ivan - Balantov Purkat, Ivan Rus, Anton Tancek, Anton Tomišelj Fister, Ivan, Jožetov brat, domobranec. Fister, Jože, roj. 19. 3. 1923, Anton + Terezija Lenarcic, interniran do februarja 1943, marca v vaški straži na Igu, po nemški ofenzivi pri domobrancih. Grum, Jože, roj. 14. 3. 1905, cestar, Matija + Marija Cimperman, po internaciji že 11. 12. 1942 v postojanki Ig, nato domobranec na Barju, narednik, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Japelj, Alojz, roj. 5. 2. 1926, Anton + Marija Kumše, od 22. 4. 1943 vaški stražar na Igu, od junija 1944 domobranec (Podpec). Japelj, Anton, 21 let, Anton + Marija Kumše, po internaciji od decembra v vaški straži, pozneje pri TODT na Brezovici. Japelj, Franc, 17 let, Anton + Marija Kumše, domobranci so ga mobilizirali junija 1944 (Podpec). Kosem, Ciril, roj. 25. 7. 1922, kmet, Ivan + Marija Dremelj, pri vaški straži od 11. 12. 1942 dalje. Kraljic, Alojz, roj. 23. 5. 1924, kmet, Matevž + Marjana Zalar, od 27. 1. 1943 vaški stražar na Igu. Kraljic, Franc, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kramar, Franc, roj. 3. 12. 1923, organist, Franc + Alojzija Glašic, že od 29. 12. 1942 v vaški straži na Igu. Krašovec, Jože, roj. 7. 2. 1901, (cerkovnik) obcinski sluga, Martin + Marija Škraba, od 11. 12. 1942 v postojanki na Igu, na obcinsko prošnjo demobiliziran 13. 7. 1943 Kumše, Anton, 20 let, Anton + Alojzija Mavec, po internaciji pri vaški straži na Igu, nato domobranec, v juliju 1944 dezertiral in se zatekel v Ljubljano, vrnjen iz Vetrinja in obsojen, še živi. Kumše, Stanko, roj. 7. 4. 1926, Anton + Alojzija Mavec, februarja 1943 mobiliziran v vaško stražo na Igu, po nemški ofenzivi domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lenarcic, Franc, roj. 9. 11. 1913, Jakob + Ana Vrenk, kmet, vaški stražar na Igu od 8. 2. 1943. Lenarcic, Jože, roj. 19. 4. 1920, delavec, Jakob + Ana Vrenk, vaški stražar na Igu od 8. 2. 1943. Lenaršic, Ivan, roj. 16. 11. 1920, kmet, Ivan + Marija Modic, po internaciji od 21. 12. 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec, sodeloval pri preiskavah, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lenaršic, Ludvik, roj. 16. 7. 1917, kmet, Ivan + Marija Modic, po internaciji že 11. 12. 1942 v postojanki na Igu, nato domobranec, podnarednik, sodeloval pri preiskavah, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Likovic, Ivan, roj. 12. 7. 1914, delavec, Ivan + Ivana Seškar, vaški stražar na Igu od marca 1943 dalje, po kapitulaciji Italije v Ljubljani. Likovic, Stanko, 19 let, od marca 1943 prostovoljno v postojanki Tomišelj, nato domo­branec na Barju, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Mavec, Alojz - Gricarjev, roj. 22. 6. 1904, kmet, Janez + Jožefa Zalar, po internaciji že 11. 12. 1942 pri vaški straži na Igu, nato v Tomišlju, podnarednik in 1. 4. 1943 narednik. Mavec, Franc - Gricarjev, roj. 28. 8. 1906, tesar, Janez + Jožefa Zalar, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Mavec, Ivan, roj. 1925, Jože + Helena Fister, polbrat Franca Milavca - Urhovega, domo­branec, povezan s partizani, pobegnil in se zaposlil v bolnici na Golniku, od koder šel avgusta 1944 v partizane. Mavec, Jože - Gricarjev, roj. 11. 7. 1919, Janez + Jožefa Zalar, kovac, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec, padel 20. 4. 1944. Mavec, Stane, 17 let, Andrej + Ana, 1944 mobiliziran k domobrancem v Notranje Gorice, pozneje v Višnji Gori, vrnjen iz Vetrinja in obsojen, umrl doma. Meglic, Alojz, roj. 18. 5. 1925, Janez + Ivana Matjaž, od 6. 2. 1943 vaški stražar na Igu. Milavec, Franc - Urhov, roj. 6. 12. 1914, Jože + Helena Fister, kmet, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, narednik, prošnje za demobilizacijo še julija 1943, nato domobranec, podnarednik. Modic, Alojz, roj. 14. 3. 1908, Anton + Marija Ponikvar, vaški stražar na Igu od 6. 2. 1943. Modic, Alojz, roj. 16. 10. 1913, kmet, Martin + Urša Mocnik, vaški stražar na Igu od 14. 1. 1943 dalje. Modic, Franc, roj. 14. 12. 1913, kmet, Jakob + Marija Brodnik, po internaciji že 11. 12. 1942 v postojanki Ig, nato domobranec, desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Ivan, roj. 14. 8. 1909, Jakob + Marija Brodnik, kmet, vaški stražar na Igu od 12. 3. 1943. Modic, Ivan, roj. 1907?, oce Jože, gostilnicar in trgovec, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar v postojanki Podpec-Preserje, nato domobranec v Notranjih Goricah, podnarednik. Modic, Jakob, oce Jože, po internaciji od 11. 12. 1942 pri vaški straži. Modic, Martin - Lukec, 35 let, posestnik, gostilnicar in lesni trgovec, po internaciji že decembra pri vaški straži na Igu, nato domobranec v Ljubljani, narednik. Oblak, Martin, roj. 27. 9. 1924, oce Martin, vaški stražar v postojanki Ig. Petric, Avgust, roj. 4. 8. 1904, delavec, Jože + Marija Volbenk, izpušcen iz internacije 5. 2. 1943, stopil v MVAC na Igu, še 20. 8. 1943 prosil za demobilizacijo. Šeškar Franc - Tonetov, 35 let, kaplan, Franc -t- Marija Oven, domobranski kurat. Šeškar, Ivan - Tonetov, roj. 1. 10. 1921, kmet, Franc + Marija Oven, po internaciji že 11. decembra 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec, desetar, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škraba, Alojz, roj. 1904, oce Anton, vaški stražar na Igu. Tancek, Anton, roj. 20. 8. 1924, kmet, Anton + Antonija Vamplin, vaški stražar na Igu od 6. 2. 1943. Tehovnik, Aloj z, roj. 15. 6. 1913, kmet, Jakob + Elizabeta Pecek, po internaciji od 29. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Tehovnik, Anton, roj. 1907, Jakob + Elizabeta Pecek, ceprav podpisal pristop, po inter-naciji ni hotel k MVAC, Skalar ga je dal zapreti, nato vendar vaški stražar na Igu, bil povezan z rajonci. Tehovnik, Franc, roj. 22. 12. 1908, Jakob + Elizabeta Pecek, po internaciji je že decem-bra 1942 stopil k vaški straži na Igu, na prošnjo je bil zavoljo fizicne nesposobnosti demobiliziran 9. 8. 1943. Zalar, Franc, 23 let, iz internacije se je vrnil po kapitulaciji Italije, po nemški ofenzivi odšel k domobrancem v Notranje Gorice. Zalar, Milan, 33 let, Francov brat, po kapitulaciji Italije (internacija) je bil mobiliziran v NOV, ob nemški ofenzivi dezertiral in šel k domobrancem v Notranje Gorice. Padli in ustreljeni domobranci – Tomišelj Grum, Jože Kraljic, Franc Kumše, Stanko Lenaršic, Ivan Lenaršic, Ludvik Likovic, Stanko Mavec, Jože Modic, Franc Šeškar, Ivan Vrbljene Benko, Janez, roj. 13. 12. 1914, Jakob + Marija Jakic, organizator bele garde, poveljnik vaške straže, poveljnik domobrancev, tudi v Lisicjem, kapetan, povezan s Skalarjevo skupino, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Benko, Jože, roj. 24. 11. 1923, Janezov brat, konec 1942 vaški stražar na Igu, nato domo­branec, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Benko, Martin, roj. 11. 11. 1921, Janezov brat, 11. 12. 1942 iz internacije v vaško stražo na Igu, desetar, domobranec, padel 11. 12. 1943 nad Lisicjem pri Škofljici. Dolenc, Jože, roj. 1921, od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, ob kapitulaciji Italije pobegnil v Ljubljano, domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine. Fister, Franc, roj. 1901, od 21. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Fister, Jakob, roj. 1898, od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Glavan, Ivan, roj. 1906, vaški stražar na Igu od 21. 12. 1942 do 25. 5. 1943, ko je bil demo- biliziran; po vojni se je skrival, nato obsojen in kazen prestal. Kumše, Anton - Brajdarjev, roj. 1910, po internaciji od 9. 3. 1943 vaški stražar na Igu, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kumše, Janez - Tanckov, roj. 1895, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu. Kumše, Jože - Brajdarjev, roj. 1923, po internaciji 22. 4. 1943 vaški stražar na Igu, nato pri policiji. Kumše, Martin - Brajdarjev, roj. 29. 7. 1921, Anton + Alojzija Mavec, po internaciji od 11. 12. 1942 v postojanki Ig, nato domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lesica, Anton, domobranski narednik, živel v Ljubljani, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Ljubi, Anton, roj. 1905, po internaciji od 21. 12. 1942 pri vaški straži na Igu, nato domo­branec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Matjaž, Anton, roj. 1922, do kapitulacije Italije v internaciji, mobiliziran v NOV, dezertiral med nemško ofenzivo, domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine. Meše, Jože - Mrakov, roj. 1917, po internaciji od decembra 1942 do nemške ofenzive bil doma, po njej šel k domobrancem, clan Skalarjeve skupine. Meše, Jože, roj. 1921, od 11. 12. 1942 po internaciji v postojanki na Igu, nato domobranec, clan Skalarjeve skupine., vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Alojz, roj. 1907, žena Marija, že konec leta 1942 po internaciji šel k vaški straži na Ig, ob kapitulaciji Italije zbežal v Ljubljano, domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine. Modic, Alojz - Dolinar, roj. 1913, Martin + Urša, po internaciji konec 1942 šel k vaški straži na Ig, nato se zaposlil v ljubljanski bolnišnici. Modic, Anton - Janezov, roj. 1906, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, padel kot domobranec ob napadu na Ig 8. 6. 1944. Modic, Franc - Mišicev, roj. 1904, po internaciji od decembra 1942 vaški stražar na Igu, nato domobranec na Barju, desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Ivan - Anzlcov, roj. 1922, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, padel 6. 4. 1943 pri vasi Klade. Modic, Jakob - Anzlcov, roj. 1919, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, nare­dnik, nato domobranec, clan Skalarjeve skupine. Modic, Janez - Kovacev, roj. 1908, po internaciji 11. 12. 1942 vaški stražar na Igu, narednik, nato domobranec na Barju, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Oblak, Ivan, Martinov brat, Martin + Ivan Grum, domobranec, sodeloval pri obkolitvi Iške vasi. Pozneje ga obsodilo na smrt sodišce Notranjskega vojaškega podrocja, a je bil zamenjan. Oblak, Martin, roj. 1924, bivši semenišcnik, v vaški straži na Igu že 1942, organizator, maja 1943 povišan v narednika, domobranec, clan Skalarjeve skupine, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Oblak, Martin, roj. 1889, od 21. 12. 1942 vaški stražar na Igu, v zacetku marca 1943 zaradi nesposobnosti demobiliziran. Pavlic, Ciril, roj. 3, 8. 1924, Martin + Ana Tancek, aprila 1943 šel prostovoljno k vaški straži na Ig, po nemški ofenzivi mobiliziran k domobrancem na Barju, desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Družina bolj za OF kakor nasprotna, dva sinova so okupatorji ubili. Primožic, Jože - Matevžev, roj. 1889, po internaciji od 14. 1. 1943 v postojanki na Igu, kuhar. Strle, Ivan, roj. 1920, mizar, po internaciji 10. 12. 1942 v postojanki Ig, od 28. 5. 1943 v specialnem bataljonu v Ljubljani, nato domobranec, policija, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Šivic, Ivan, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Štrumbelj, Franc, roj. 2. 5. 1925, Franc + Franca Škraba, v marcu 1943 šel k vaški straži na Igu. Štrumbelj, Franc, roj. 1920, Jože + Franca Lukanc, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar, nato domobranec. Štrumbelj, Jože, roj. 1920, Francev brat, po internaciji od 11. 12. 1942 vaški stražar, 26. 3. 1943 ranjen, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Tancek, Franc - Ancken, roj. 1924, po internaciji od 11. 12. 1942 v postojanki Ig, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Tancek, Janez, roj. 1926, Janez + Franca, po nemški ofenzivi šel k domobrancem, clan Skalarjeve skupine. Tancek, Janez - Sajevec, roj. 10. 11. 1910, iz internacije 11. 12. 1942 pri vaški straži na Igu, domobranec, clan Skalarjeve skupine. Tancek, Stane, roj. 1917, Janezov brat, od 29. 12. 1942 po internaciji v postojanki Ig, do-mobranec, clan Skalarjeve skupine. Padli in ustreljeni vaški stražarji in domobranci – Vrbljene Benko, Janez Benko, Jože Benko, Martin Kumše, Anton Kumše, Martin Lesica, Anton Ljubi, Anton Meše, Jože Modic, Anton Modic, Franc Modic, Ivan Modic, Janez Oblak, Martin Pavlic, Ciril Strle, Ivan 416 Ferdo Gestrin: SVET POD KRIMOM Šivic, Ivan Štrumbelj, Jože Tancek, Franc ŽRTVE OKUPATORJA KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Avanzo, Alojz, roj. 4. 5. 1917, Ig 27; Italijani so ga ustrelili kot talca pred mrtvašnico na Igu. Boh, Franc, 23 let, oce Janez; Italijani ga ustrelili na Mokrcu. Bolha, Anton, ubit 13. 5. 1942 na Brezovici. Hvalec (Havalec?), Maks, 19 let, delavec, oce Franc, Ig; 11. maja 1942 so ga Italijani s šestimi drugimi ustrelili kot talca zaradi raznih akcij partizanov v teh dneh. Po it. virih naj bi bili vsi borci oziroma komunisticni aktivisti (»Sovversivi fucilati per reppresaglia in seguito ad atti terroristici«). Intihar, Jože, roj. 20. 3. 1918, Ig 99; Italijani so ga ustrelili 17. 8. 1942 v Lapušni dolini. Jakic, Ana, 10 let, ubili so jo okupatorji ob napadu na Ig 22. 5. 1942. Merkun, Marija - Petraceva, roj. 3. 3. 1873, Ig; ubili so jo okupatorji 22. 5. 1942 ob napadu na Ig. Platnar, Jože, 10 let, oce Janez, Ig; ko je pasel krave, mu je eksplodirala bomba, v bolnici je umrl 25. jul. 1943. Strle, Ivan, svak Alojza Tekavca, Italijani so ga ustrelili spomladi 1942. Škraba, Franc, roj. 26. 11. 1881, Italijani so ga ustrelili na Igu, ko so vdrli iz Škofljice na Ig 15. 5. 1942. Štrukelj, Avguštin, roj. 27. 8. 1924, Ig 11; ustrelili so ga Italijani v Lapušni dolini 17. 8. 1942. Zalar, Ivan, 22 let, oce Franc, Ig; ustrelili so ga Italijani. Zupancic, Alojz, 22 let, oce Anton, Ig; ustrelili so ga Italijani. Staje Janželj, Franc, roj. 1925, Italijani so ga 17. 8. 1942 ustrelili v Lapušni dolini. KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Cepelnik, Franc - Cenetov, roj. 1893, žena Marija Macek, kmet, Iška vas; v casu ofenzive so ga Italijani zajeli ob robu Iškega Vintgarja in ker je bil izven kraja bivanja, so ga na Ustju s še sedmimi žrtvami ustrelili 20. 7. 1942 (»... č subito passato per le armi, perche trovato fuori della sua normale residenza«). Glašic, Jože - Grškov, roj. 1924, oce Alojz, delavec, Iška vas; s sovašcani se je pred oku­patorjevo vojsko umaknil na Ustje, kjer so ga Italijani zajeli in ustrelili s še sedmimi žrtvami 20. 7. 1942. Intihar, Franc, roj. 1913?, oce Janez, delavec, Iška vas; partizan, Italijani so ga ujeli in ustrelili v Lapušni dolini 27. 6. 1942. Intihar, Janez, roj. 1909, oce Janez, kmecki delavec, Iška vas; Italijani so ga v ofenzivi kot partizana zajeli in ustrelili v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Kramar, Franc - Antonov, roj. 1883, kmet, Iška vas; Italijani so ga zajeli na robu Iškega Vintgarja in ustrelili kot talca s še sedmimi žrtvami na Ustju med ofenzivo 20. 7. 1942. Kramar, Janez - Vrenkov, star 60 let, Iška vas; ubit na polju v Iški vasi, ker je Italijanom grozil z roko; pokosil ga je rafal iz stolpa sv. Križa, v juliju 1942. Kramar, Janez - Antonov, Iška vas; Italijani so ga v juliju 1942 na koncu vasi ustrelili. Kramar, Martin - Antonov, star 38 let, delavec, Iška vas; Italijani so ga ustrelili doma med ofenzivo v juliju 1942. Novak, Anton - Šeškarjev, roj. 7. 9. 1895, kmet, Iška vas; kot aktivista OF so ga Italijani zasledovali in 22. decembra 1942 zahrbtno umorili na Igu v »Švajgartelnu«. Orhini, Martin - Adortov, roj. 11. 11. 1897, kmet, kolar, Iška vas; Italijani so ga ustrelili 20. 7. 1942 v Iški. Podržaj, Franc - Šimnov, roj. 2. 4. 1909, Simon + Franca Župec, Iška vas 11; po ofenzivi so ga Italijani ujeli in ustrelili v Lapušni dolini 17. 8. 1942. Pristavec, Franc, roj. 1902, gostilnicar in trgovec, Iška vas 18; Italijani so ga ubili iz cerkve v Iški vasi 17. 7. 1942, ko se je vracal domov. Škulj, Alojz - Andrejev, roj. 18. 8. 1918, oce Jože, delavec, Iška vas 1; Italijani so ga med ofenzivo ujeli na Ustju in ga tam ubili 20. 7. 1942. Škulj, Anton, roj. 9. 6. 1913, Jože + Alma Kramar, Iška vas; italijanska patrulja je na poti Iška-Vrhnika ujela njega in ga na mestu ustrelila, Lado Benet pa je bil pogrešan, tretji partizan se je rešil. Žagar, Franc - Malnarjev, roj. 23. 7. 1904, oce Martin, mizar, Iška vas 24; Italijani so ga ustrelili v Lapušni dolini. Žagar, Janez - Prodnarjev oce roj. 1864, Iška vas; Italijani so ga med ofenzivo na paši ubili julija 1942. Župec, Anton - Štefanov, Iška vas; ustreljen blizu rezervoarja v Štembalovem gricu kot prvi aktivist žrtev italijanskega terorja. Iška Pristavec, Alojz, roj. 1907, kmet, Iška 1; ubit (ustreljen) v Iški julija 1942 med ofenzivo. Gornji Ig Likovic, Franc st., G. Ig; žrtev it. terorja. Likovic, Matija, Jurckov oce, star 80 let, obrtnik, G. Ig 8; bil ubit pri topovskem obstre­ljevanju vasi 16. 7. 1942 blizu doma. Likovic, Rozalija, roj. 1924, delavka, G. Ig 1; 16. 7. 1942 bila ranjena med it. ofenzivo in je ranam podlegla. Macek, Jakob, Kašinkarjev oce, kmet, star 80 let, G. Ig 10; med it. ofenzivo ga je zadela topovska granata blizu doma. Macek, Janez, roj. 1924, G. Ig; Italijani so ga kot talca ustrelili na Ustju na robu Iškega Vintgarja s še 7 drugimi žrtvami. Ustje Tavželj, Anton Tavželj, Franc Tavželj, Janez – Žan KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Kumše, Janez Modic, Franc Peršin, Slavko Požar, Jože Šuštaršic, Anton Švigelj, Ivan Strahomer Glavan, Jakob, oce Janez, 68 let. Modic, Anton, roj. 1906. Modic, Jakob, roj. 1922, oce Jakob, ustreljen kot talec konec julija 1942 v Lapušni dolini. Susman, Anton, roj. 1914. Tomišelj Ambrož, Jože, ustreljen po izdajstvu 26. 7. 1942 v Ivšah ob Iški. Kumše, Jože, clan TOOF, ustreljen med ofenzivo 23. 7. 1942 na Strženu pri Notranjih Goricah. Lenarcic, Janez, padel je ob spopadu partizanov z italijansko kolono, ki je izropala kmetijo in gostilno Anzelc v Podkraju. Mavec, Ivan, clan TOOF, ustreljen 23. 7. 1942 pri Notranjih Goricah. Mavec, Ivan, sekretar TOOF, ustreljen prav tam. Šuštaršic, Anton, clan TOOF, ustreljen prav tam. Šuštaršic, Franc, clan TOOF, ustreljen prav tam. Tehovnik, Jože, clan TOOF, ustreljen prav tam. Vrbljene Alic, Anton, roj. 1913, ustreljen 27. 7. 1942 v Lapušni dolini. Grebenc, Franc, roj. 1920, ustreljen v Lapušni dolini 27. 7. 1942. Grebenc, Jože, roj. 1923, ustreljen istega dne v Lapušni dolini. Kumše, Franc, okupator ga je ustrelil istega dne v Lapušni dolini. Lesica, Franc, roj. 1903, Clan TOOF, ustreljen istega dne v Lapušni dolini. Lesica, Ivan, roj. 1916, ustreljen istega dne v Lapušni dolini. Matjaž, Jernej, roj. 1917, okupator ga je istega dne ustrelil v Lapušni dolini. Matjaž, Janez, ustreljen 27. 7. 1942 v Lapušni dolini. Modic, Franc, roj. 1923, okupator ga je istega dne ustrelil v Lapušni dolini. Pavlic, Anton, roj. 1919, streljan istega dne v Lapušni dolini. Pavlic, Martin, roj. 1921, brat, ustreljen prav tam. DOMOBRANSKE ŽRTVE KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Berce, Ivan, roj. 3. 11. 1905, Ig 129; ustreljen od domobrancev marca 1944 na Golem. Bolha, Ivana, roj. 14. 5. 1920, Ig; domobranci so jo 7. 2. 1944 zjutraj kot aktivistko ustrelili za zidom ižanskega pokopališca v prisotnosti Skalarja in njegovih. Cotman, Franc st., roj. 27. 1. 1892, Ig 200; bil je interniran na Rabu od avg. 1942 do sept. 1943. Domobranci ga ubili kot aktivista 22. 4. 1944 (zaupnik ROOF Barje) po napadu na Ig pri Brezovnikovi hiši. Cebular, Franciška, roj. 30. 6. 1875, Ig 65; ustrelili so jo domobranci 1. 5. 1944 v Kozlerjevi gošci. Gerbec, Ivan, vaški stražarji so ga zajeli na Golem in ga odpeljali neznano kam. Javornik, Jože, roj. 20. 4. 1878, Ig 34; ustrelili so ga domobranci 20. 12. 1943 v Kozlerjevi gošci. Jesih, Anton ml., roj. 1922, Ig; ustrelili so ga domobranci v Kozlerjevi gošci 20. 12. 1943. Keršmanc, Marija, roj. 28. 8. 1906, Ig 197; ustrelili so jo domobranci pod vasjo Zalog 18. 1. 1944. Pucihar, Ivan, star 15 let, Ig 94; skupaj z materjo so ga prijeli domobranci, ko so se vrnili s prisege, ga zasliševali in pretepali v Tonijevi hiši, ko je skušal pobegniti, so ga še huje mucili in nato 1. 5. 1944 ubili v Kozlerjevi gošci. Rupert, Anton - Ulcarjev, Ig 196; ustreljen 23. 6. 1944. Uršic, Franciška st, roj. 25. 9. 1889, Ig 120; oce Janez, pred DMB (s hcerkama Franco in Marijo) se je umaknila v partizane. Dodeljena je bila na komando mesta Vel. Lašce. Ko so DMB napadli komando, so vse tri ujeli v vasi Macki pri Robu in sadisticno mucili ter ubili 8. 5. 1944. Uršic, Franciška ml., roj. 10. 9. 1912, Ig 120; 25 let, glej zgoraj. Uršic, Marija, roj. 1. 12. 1925, 19 let, Ig 120; glej zgoraj. Zalar, France, Ig; 17. 3. 1944 ko na Ig vozil repo, ranjen v spopadu DMB z rajonci, v bolnici umrl. Kremenica Šerjak, Sabina, roj. 31. 10. 1903, Kremenica 10; ubita 18. 4. 1944 na Pijavi Gorici. Matena Furlan, Janez, Matena; odbornik TOOF, ubili so ga crnorokci. Kajzer, Milka, aretirana 22. 11. 1943 in ustreljena v Kozlerjevi gošci. Pirc, Martin, clan TOOF, ubili so ga crnorokci. Pirman, Miha, ubili so ga domobranci v zacetku maja 1944. Strle, Martin - Škrabov, roj. 1921, ustreljen v vasi Sekirišce. Ukmar, Otilija, aretirali so jo 22. 11. 1943 Frakljevi crnorokci in ubili v Kozlerjevi gošci. Ukmar, Romana, ubili so jo crnorokci po nekajdnevnem mucenju 25. nov. 1943 v Kozlerjevi gošci. Ukmar, Vinko, roj. 1887, aretirali so ga Frakljevi crnorokci 22. 11. 1943 in ustrelili v Kozlerjevi gošci. Sarsko Štrumbelj, Alojz, Sarsko 7; bil zaupnik OF na Sarskem. Staje Ponikvar, Alojz, Kozlerjeva gošca 1. 5. 1944. Ponikvar, Marija, por. Perme, Kozlerjeva gošca 1. 5. 1944. KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Benet, Alojz, roj. 1892, Ivan + Marija Smolej, krojac, Iška vas 2; domobranci so ga aretirali 7. 2. 1944, ko so obkolili Iško vas in so jih rajonci z nenadnim napadom pregnali, in ustrelili dan pozneje pod Grmezom na Barju. Cimperman, Franca - Kovaceva mama, roj. 1884, Iška vas; domobranci so jo ustrelili 7. febr. 1944, ko so jih napadli partizani v Iški vasi in rešili aretirance. Japelj, Anton, ubit v Kozlerjevi gošci 8. 4. 1944. Japelj, Urška, roj. 1895, Iška vas; ubili so jo 1. 5. 1944 v Kozlerjevi gošci. Kramar Jakob, roj. 1901, kmet, Iška vas 42; domobranci so ga ubili skupaj z Alojzom Rupertom, oba clana TOOF Iška vas, konec januarja 1944. Rupert, Alojz - Hacinov, roj. 1900, Iška vas; domobranci so ga kot terenca usmrtili 28. jan. 1944 neznano kje skupaj z Jakobom Kramarjem. Rupert, Janez - Johan - Ulcarjev, roj. 1900, tovarniški delavec, Iška vas 19; domobranci so ga ubili v Kozlerjevi gošci 1. 5. 1944. Rupert, Marija, Johanova žena. Vingorc, Marija, ubita 8. 5. 1944 pri napadu na komando mesta Velike Lašce. Vingorc, Ivana, ubita 8. 5. 1944 pri napadu na komando mesta Velike Lašce. Žagar, Anton - Japljev, roj. 1898, kmet, Iška vas; domobranci so ga zajeli in ubili v Kozlerjevi gošci maja 1944. Žagar, Marija - Malnarjeva mama, roj. 1882, kmetica, Iška vas; domobranci so jo prijeli, ko je šla na obisk k hcerki na Ig in jo decembra 1943 za vaško cerkvijo ubili, domo­branci so umorili tudi njeno hcer. Iška Mazi, Antonija, Iška; aktivistka, borka in terenka, domobranci jo iz zasede ubili 26. 7. 1944. Mazi, Marjana, roj. 1877, Iška; aktivistka, vsa družina delala za OF (dva sinova in dve hceri v partizanih), domobranci so jo ubili maja 1944 v Mackah pri Velikih Lašcah z vnukom. Šušteršic, Jože, roj. 1901, kmet, Iška; domobranci so ga ustrelili 16. 5. 1944 v Kozlerjevi gošci. Gornji Ig Tancek, Franciška, roj. 1914, G. Ig; domobranci so jo ujeli konec 1944 in ubili pod vasjo Zalog pri Škofljici 11. 1. 1945; izdal naj bi jo brat France, bivši jugoslovanski orožnik, ki je delal pri politicni policiji DMB v zaporih na Poljanskem nasipu. KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Grum, Mimi, roj. 1924, sestra Francka Škraba iz Tomišlja, streljana v Lisicjem po 27. 1. 1944. Mavec Jakob. Strahomer Susman, Alojz - Juhov, roj. 1910, železnicar, aretirali ga po Skalarjevem ukazu, zelo so ga mucili in nato 8. 3. 1944 ustrelili. Mati ga je pokopala v Tomišlju. Vamplin, Anton, ustreljen avgusta 1944 pri Tržišcu. Tomišelj Brancelj, Jože - Košcev, roj. 1876, ustreljen v Kozlerjevi gošci 20. 12. 1943. Brancelj, Marija, roj. 1882, ustreljena prav tam. Brancelj, Francka, roj. 1915, hci, por. Korpes, ustreljena prav tam. Grum, Mimi, ustreljena v Lisicjem po 27. 1. 1944. Peršin, Pavla, ustreljena v Lisicjem po 27. 1. 1944. Škraba, Anton, roj. 1912, ubit v Kozlerjevi gošci 26. 11. 1943. Škraba, Francka, roj. 1915, Antonova žena, streljana v Lisicjem. Šuštaršic, Tone, ubili so ga domobranci 8. 3. 1945. Zupancic, Nataša, uciteljica, aretirali so jo oktobra 1944 in ustrelili na Sv. Urhu. Vrbljene Furlan, Marta, ob koncu novembra 1943 so jo aretirali domobranci in ustrelili v Lisicjem. Furlan, Martin, roj. 1904, predsednik TOOF, domobranci so ga aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili. Furlan, Pavla, roj. 1902, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili v Lisicjem. Grebenc, Alojzija, roj. 1916, 27. 1. 1944 so jo domobranci aretirali in ustrelili v Lisicjem. Grebenc, Anton, roj. 1929, z ocetom Janezom so ju domobranci aretirali in ustrelili 8. 2. 1944 pod Grmezom na Barju. Grebenc, Janez, roj. 1882, domobranci so ga ustrelili pod Grmezom na Barju 8. 2. 1944. Grebenc, Marija, roj. 1915, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili 8. 2. v Lisicjem. Kumšetova mati, ubita 9. 5. 1944. Lesica, Ivana, roj. 1922, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili v Lisicjem. Modic, Anton - Melinov, domobranci so ga ustrelili 23. 12. 1943. Modic, Helena, roj. 1909, sestra Antona Modica - Melinovega, domobranci so jo ustrelili na Barju. Peršin, Pavla, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili v Lisicjem. Podržaj, Marija, roj. Debevec 1914, domobranci so jo aretirali 27. I. 1944 in ustrelili v Lisicjem. Štrumbelj, Francka, roj. 1904, mati osem otrok, domobranci so jo aretirali 27. 1. 1944 in ustrelili v Lisicjem. PARTIZANSKE ŽRTVE KRAJEVNA SKUPNOST IG Ig Anzeljc, Feliks, 1921, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Blaznik, Feliks, 1901, domobranec od 9. 9. 1943, ustreljen. Brezic, Feliks, 1922, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Cankar, Franc - Samaturcev, 1925, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Drnovšek, Jože, 1908, vaški stražar (in domobranec), vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Glavan, Franc - Ribcev, 1923, bogoslovec, vaški stražar od 1943, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Glavan, Jože - Ribcev, 1924, od 13. 7. 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Janežic, Rudolf, od 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Jenko, Valentin, 1919, 17. 5. 1942 kot konfident (»... interprete e confidente dell' Arma«; »...effetivatimente collaborava con i militari della predetta stazione fascendo da interprete e dando loro qualche utile notizie sui ribelli«) obsojen in ustreljen dva dni pozneje. Juha, Ludvik, 1921, vaški stražar, po 9. 9. 1943 domobranec, narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kus, Martin - Moharjev, 1924, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Luskovnik, Franc, 1903, od 19. 3. 19443 vaški stražar, po nemški ofenzivi domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Mavec, Jakob, 1913, kaplan domobranski kurat, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Mencej, Stane - Mencejev, 1914, vaški stražar, po 9. 9. 1943 domobranec, narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Merzel, Mirko, župan na Igu, obsojen na smrt in ustreljen 23. 10. 1943 v Jelendolu. Merkun, Janez - Petracev, 1909, organizator in clan Slovenske legije, obsojen in ustreljen 18. 5. 1942. Merkun, Jože, 1922, od 1. 4. 1943 vaški stražar, po 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Mocilnikar, Anton, 1913, borec Grceve cete, obsojen na smrt, ker je prisvojil cigarete. Rotar, Jakob. Rupert, Anton - Ulcarjev, 1900, od 9. 3. 1943 vaški stražar, podnarednik, slucajno ustreljen na njivi ob žici. Rupert, Matija, 1915, od 15. 12. 1942 vaški stražar, po 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Skarza, Anton, 1921, vaški stražar od aprila 1943, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Smole, Ivan, 1911, od 9. 3. 1943 vaški stražar, podnarednik, po 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Stojc, Ludvik, po italijanski ofenzivi vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Štrukelj, Martin, 1913, od 15. 2. 1943 vaški stražar, podnarednik, po nemški ofenzivi do- mobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Toni, Mihael, ubit konec oktobra na Mokrcu. Virant, Alojz, od 7. 4. 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Virant, Ivan - Šuštarjev, 1926, po 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Zajc, Dominik, 1922, po Italijanski ofenzivi vaški stražar, nato domobranec, ubit od paketa-bombe 1944. leta. Zupancic, Ludvik, 1925, od 9, ubit od paketa-bombe 1944. leta. Zupancic, Ludvik, 1925, od 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Dobravica Klancar, Jože, od 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Klancar, Matija, od 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Iška Loka Cernic, Anton - Jerinov, 1921, od 9. 3. 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Cuden, Anton, 1920, od 9. 9. 1943 domobranec, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Cuden, Jože, 1926, mobiliziran v vaško stražo, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja je bil ustreljen. Likovic, Jože - Hrustov, 1925, domobranec od 9. 9. 1943, ustreljen. Pirc, Janez, 1914, domobranec od nemške ofenzive, ustreljen. Pirc, Jože, 1918, domobranec od 9. 9. 1943, ustreljen. Zgonc, Janez, 1917, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Župec, Alojz, 1922, domobranec od nemške ofenzive, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Župec, Franc, 1924, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Župec, Jože, 1923, domobranec od 9. 9. 1943, po vrnitvi iz Vetrinja ustreljen. Župec, Stane, 1918, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kot Lap, Florijan, 1894, domobranec od 9. 9. 1943, ustreljen 1945. Kremenica Kraljic, Franc, od 9. 9. 1943 pri domobranski politicni policiji, ustreljen. Kraljic, Ivan, clan domobranske politicne policije, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Zgonc, Jože, 1922, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Žmuc, Tone, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Gams, Franc, partizanski borec, ustreljen zaradi prisvojitve cigaret. Matena Ciber, Anton, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Gabrovšek, Ludvik, 1925, domobranec po 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Grmek, Anton, 1923, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Grmek, Ivan, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Jankovic, Ivan, 1919, domobranec od nemške ofenzive dalje, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Jankovic, Ludvik, 1922, domobranec od nemške ofenzive dalje, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Jankovic, Martin - Tonov, 1910, vaški stražar po italijanski ofenzivi, nato domobranec, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Juha, Ivan, 1910, od 5. 2. 1943 vaški stražar, podnarednik od 9. 9. 1943 domobranski pod-narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Anton - Mocov, 1913, od februarja 1943 vaški stražar, domobranski podnarednik od nemške ofenzive dalje, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Ludvik - Mocov, 1926, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Stražišar, Ivan, 1921, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Stražišar, Matija, 1926, domobranec od 9. 9. 1943, ustreljen po vrnitvi iz Vetrinja. Škraba, Franc - Spickov, domobranec od 9. 9. 1943, policist, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škrjanc, Anton, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škrjanc, Jakob - Brajdarjev, 1915, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Tavželj, Jože, 1918, domobranec od 9. 9. 1943, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Sarsko Kavcic, Anton, zaradi uboja Alojza Štrumblja obsojen od Notranjskega vojaškega sodišca in ustreljen 1944. Lešnjak, Alojz, 1924, domobranec od 9. 9. 1943, ustreljen. Lešnjak, Anton, 1921, ustreljen. Tomažin, Anton, organizator bele garde, ustreljen. Tomažin, Franc, po italijanski ofenzivi vaški stražar, vojno sodišce ga je obsodilo, ustreljen. Staje Kocjan, Janez - Kocjanov, 1921, po italijanski ofenzivi vaški stražar, podnarednik in narednik, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lenarcic, Alojz - Klancarjev, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Leskovic, Alojz - Tomažev, 1925, od 9. 9. 1943 domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Strle, Franc - Kovacev, 1922, vaški stražar od 9. 3. 1943, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. KRAJEVNA SKUPNOST IŠKA VAS Iška vas Golob, Franc, 1922, vaški stražar, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kozin, Franc - Martinov, domobranec od 1944, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Janez, 1914, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Jože, 1919, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Orhini, Franc - Adortov, 1924, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Pavlic, Stane, 1914, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Platnar, Anton - Sedejev, 1923, bogoslovec, domobranski porocnik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škulj, Anton - Škulov, 1919, vaški stražar in domobranec, ustreljen. Šteblaj, Anton - Petelinckov, 1923, vaški stražar in domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Švigelj, Ivan - Martinkov, 1921, vaški stražar in domobranec, podnarednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Traven, Jože st., kaznovan s smrtjo, ker je pretepel nekega partizana. Vamplin, Alojz - Štrukljev, 1918 ali 1919, vaški stražar, domobranski podnarednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen, Vamplin, Franc - Štrukljev, 1921, vaški stražar, domobranska politicna policija, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Gornji Ig Likovic - Tanckov, 1926, domobranec od 1944, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Macek, Franc - Mackov, 1925, domobranec od 1944, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Ustje Tavželj, Valentin, 1920, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. KRAJEVNA SKUPNOST TOMIŠELJ Brest Kraljic, Alojz - Mutcov, 1924, že konec leta 1942 vaški stražar, po nemški ofenzivi domo­branec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Franc, 1917, po 10. 12. 1942 vaški stražar, narednik, po nemški ofenzivi domobra­nec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lovka, Vinko, 1923, od marca 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Ložar, Ivan, 1925, od marca 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škraba, Feliks, 1925, od decembra 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Škraba, Jože, 1925, od decembra 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Švigelj, Jože, 1915, od 11. 2. 1942 vaški stražar na Igu, domobranski višji narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Strahomer Brancelj, Anton, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Brancelj, Ivan - Tanckov, od decembra 1942 vaški stražar, po nemški ofenzivi domobra­nec, ustreljen. Brancelj, Matija - Tanckov, 1922, po februarju 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Glavan, Ivan, 1924, mobiliziran marca 1943 v vaško stražo na Igu, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Anton - Prunkov, po nemški ofenzivi mobiliziran v domobrance na Barju, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Jože - Prunkov, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kramar, Franc - Frticarjev, po marcu 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Meglic, Alojz, 1925, od aprila 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Oblak, Ivan - Grzinov, 1925, po nemški ofenzivi domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Oven, Jakob, ubit. Požar, Franc, od decembra 1942 vaški stražar, domobranski narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Predalic, Ivan - Balantov, mobiliziran k vaški straži januarja 1943, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Rus, Anton - Intiharjev, od konca 1942 vaški stražar, nato domobranec, desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Tancek, Anton - Anckin, 1925, od marca 1943 vaški stražar, nato domobranec, ko se je po osvoboditvi javil na nabor, se ni vec pojavil. Tomišelj Grum, Jože, 1905, od 11. 12. 1942 vaški stražar, domobranski narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kraljic, Franc, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kumše, Stanko, 1926, februarja 1943 mobiliziran v vaško stražo, po nemški ofenzivi domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lenaršic, Ivan, 1920, od 21. 12. 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lenaršic, Ludvik, 1917, od 11. 12. 1942 vaški stražar, domobranski podnarednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Likovic, Stanko, od marca 1943 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Franc, 1913, od 11. 12. 1942 vaški stražar, nato domobranski desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Razpotnik, Josip, obcinski tajnik in organist, ustreljen 21. 6. 1942. Šajn (Schein), Štefan, ucitelj, obsojen zaradi ovadbe clanov TOOF in ustreljen. Šeškar, Ivan - Tonetov, 1921, od 11. 12. 1942 vaški stražar, domobranski desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Vrbljene Benko, Janez, 1914, poveljnik vaške straže in domobrancev, kapetan, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Benko, Jože, od konca leta 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kumše, Anton - Brajdarjev, 1910, vaški stražar od 9. 3. 1943, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Kumše, Martin - Brajdarjev, 1921, od 11. 12. 1942 vaški stražar, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Lesica, Anton, domobranski narednik, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Ljubi, Anton, 1905, vaški stražar od 21. 12. 1942, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Meše, Jože, 1921, od 11. 12. 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Franc - Mišicev, 1904, od decembra 1942 vaški stražar, domobranski desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Modic, Janez - Kovacev, 1908, od 11. 12. 1942 vaški stražar, narednik, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Oblak, Martin, 1924, semenišcnik, že 1942 vaški stražar, organizator in od maja 1943 narednik, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Pavlic, Ciril, 1924, od aprila 1943 vaški stražar, po nemški ofenzivi mobiliziran domo­branec, desetar, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Strle, Ivan, 1920, od 10. 12. 1942 vaški stražar, nato pri domobranski policiji, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Šivic, Ivan, domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Štrumbelj, Jože, 1920, od 11. 12. 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Tancek, Franc - Anckin, 1924, od 11. 12. 1942 vaški stražar, nato domobranec, vrnjen iz Vetrinja in ustreljen. Strnjeno podobo vkljucevanja prebivalcev podkrimskih vasi v dogajanja v casu na­rodnoosvobodilnega boja daje – z izjemo belogardisticnih aktivistov – preglednica 10. Posamezni stolpci v njej prikazujejo ugotovljeno število akterjev, vkljucenih v oznaceno opredelitev. Skupnega števila stolpcev ne moremo seštevati, ker se isti ljudje pojavljajo lahko v vec stolpcih. Torej, sliko dajejo stolpci sami po sebi, tako za posa­mezne vasi kot za vsako izmed treh krajevnih skupnosti in seveda tudi obravnavano ozemlje skupaj. Številke še danes delujejo vznemirljivo grozljivo. Preglednica 10: Vkljucevanje prebivalcev podkrimskih vasi v NOB Vasi Aktivisti OF Borci Padli borci Interniranci Umrli v internaciji Vaški stražarji in domobranci Padli stražarjidomobranci* Žrtve okupatorja Žrtve domobrancev Partizanskežrtve** Ig 93 97 23 176 10 68 5 13 14 30 Draga-Dobravica 7 10 3 24 2 3 - - - 2 Iška Loka 11 15 2 59 4 22 1 - - 11 Kot 4 8 1 18 3 8 - - - 1 Kremenica 1 4 2 12 1 5 - - 1 5 Matena 23 28 2 71 8 28 - - 8 16 Sarsko 7 4 2 10 1 3 - - 1 5 Staje 9 4 - 18 2 8 1 1 2 4 KS Ig 155 170 35 388 31 145 7 14 26 74 Iška vas 64 63 22 64 16 17 17 12 13 Iška 18 12 7 13 2 - - 1 3 - Gornji Ig 11 5 2 19 4 5 - 5 1 2 Ustje 3 4 - 5 2 1 - 3 - 1 KS Iška vas 96 84 31 101 24 23 26 16 16 Brest 53 20 - 68 6 30 1 6 2 7 Strahomer 37 25 6 50 2 31 2 4 2 14 Tomišelj 64 24 3 114 10 44 2 8 9 10 Vrbljene 50 41 15 67 6 37 4 11 14 15 KS Tomišelj 204 110 24 299 24 142 9 29 27 46 Skupaj 455 364 90 788 79 310 16 69 69 136 * Pri napadu na Ig 20.–21. aprila 1944 je padlo 14 ali 15 domobrancev, partizani pa so ustrelili tudi nekaj ujetih domobrancev. »Nismo mogli ugotoviti koliko in kdo so bili iz podkrimskih vasi.« V casu 24. cete na Igu pa po porocilu komandirja Bude ni bilo padlih. ** Partizani so zaradi bojazni pred ovaduštvom postrelili tudi ciganske družine iz Vrbljen in Podpeci. MIKROZGODOVINA SMRTI IN UPANJA Ferdo Gestrin in njegova razprava o »državljanski vojni« pod Krimom V svojem racionalnem, ce ne že kar skopem »Uvodu« v prvo izdajo knjige Svet pod Krimom, je Ferdo Gestrin med drugim zapisal tudi, da je težišce besedila »na casovno kratkem, a zgodovinsko pomembnem casu narodnoosvobodilnega boja«. Motivi, ki so ga pri tem vodili in ki jih je, kljub znacilni zadržanosti na koncu, vendarle izdal, so za poznavalce slovenskega zgodovinopisja presenetljivi. Zdelo se mu je namrec, da je pred iztekom tisocletja v slovenskem zgodovinopisju primanjkovalo »mikroštudij [...] o NOB [...], ki morejo veliko prispevati k splošni zgodovinsko resnicni podobi dogajanja«. Ker bo o njegovem razumevanju razlicnih nacinov historicne prezenta­cije vec povedano v nadaljevanju, na tem mestu kaže poudariti, da je presenecenje v resnici povsem odvec, ce vemo, da konkretne zgodovinske predstavitve posameznih partizanskih enot ne sodijo v okvir mikrozgodovine, temvec so podaljšek obicajne deskriptivne predstavitve konkretne skupine ljudi in konkretnega dogajanja. V njih le redko srecamo analize razmer pred vojno in izvemo zelo malo natancnega o socialnem izvoru in resnicni idejni usmeritvi posameznih bork in borcev. V Gestrinovi razpravi posamezni akterji znova oživijo prav zato, ker izvemo o njih skoraj vse: iz kakšne družine so izhajali, kaj so bili po poklicu, v kolikšni meri so bili (ce so bili) dejavni v komunisticni partiji ali sindikalni organizaciji še pred zacetkom vojne. V kolikšni meri so bili (ce so bili) razpeti med delom v bližnji Ljubljani in opravki na domaciji, kako so doživljali okupacijo, zakaj so se pridružili partizanskim enotam oz. enotam MAVC in, koncno, zakaj so morali ali hoteli ene zamenjati z drugimi in kaj je to pomenilo za njihove družine ... Še bolj oz. za današnji cas izjemno pomemben pa je njegov drugi razlog. »Iztrgano in nekompleksno prikazovanje obravnavane snovi«, predvsem pa »poenostavljene in nekriticne ocene vecplastnosti dogajanja na eni in na drugi strani« so bile zanj »nesprejemljive«. V središcu raziskovanja in kasnejše predstavitve je namrec pogrešal »ljudi, domacine na obeh straneh, njihovo množicno odzivanje na splošno in lokalno dogajanje ter njihovo sodelovanje v njem in posledice, tudi negativne, ki so temu sledile«. »Usoda jih je« po njegovem mnenju »v mnogih primerih premetavala z ene na drugo stran, v boju za eno ali drugo vizijo reševanja slovenskih eksistencialnih vprašanj tistega casa in poznejšega razvoja, v krvavi bratomorni boj, ki je dobival oblike in znacilnosti državljanske vojne v pogojih okupacije in kolaboracije«. Pri tem ga ni zanimala toliko vojaška plat dogajanja, ceprav v cetrtem poglavju srecamo dokaj natancne opise spopadov za Ig. Bistveno bolj ga je gnalo razumevanje in interes za cim bolj celovito predstavitev »vseh notranjih in zunanjih pretresov, telesnih in fizicnih naporov, strahu in groze ... ran in smrti«, podobno, kot ga je zanimala usoda posameznih domacij v podkrimskih vaseh. Prav zaradi tega je bil že po zakljucku prve redakcije leta 1989 preprican, da se njegova predstavitev dogajanja v marsicem razlikuje od podobnih razprav drugih avtorjev. Prav tako je opažal precejšnje razlike v razumevanju obravnavane proble­matike. Njegova razprava je dejansko napisana »brez stereotipov« in morda prav zaradi tega po zakljucku glavnine rokopisa (1989) pred natisom (1993) namenoma ni posegal v vecji del besedila. Po drugi strani je bil morda prav zaradi prvih pozivov na radikalno »revizijo« obstojece interpretacije NOB v drugem delu knjige, predvsem pa v poglavju, v katerem opisuje »leto grozot, omahovanja in vztrajanja ...«, nekoliko bolj kategoricen pri zagovarjanju stališca, da je vse do konca leta 1942 v podkrimskih vaseh »boj potekal le proti Italijanom« in da se je šele od takrat naprej »vse do kapitulacije Italije narodnoosvobodilno gibanje znašlo med dvojim sovražnikom: okupatorjem in vaško stražo (Milizia volontaria anticomunista – MVAC)«. Nedvoumno pa je bil prav zaradi slednjega zelo natancen pri dopolnjevanju mozaika nasilja. Pod svojimi »metodološkimi prijemi« je namrec razumel tudi natancno zbiranje in preverjanje najrazlicnejših podatkov: od imen ljudi in krajev do casa in širših okolišcin obrav­navanega dogajanja. Tudi zato je v prvi izdaji ostalo kar nekaj podatkov opremljenih z vprašaji oz. je ob dolocenih opisih kar sam opozoril na dolocene pomanjkljivosti predstavljenega. Tudi zato je njegov opis zvecine izrazito stvaren in zgošcen, pogosto brez enega samega pridevnika, podatki, ki jih navaja, pa se mestoma berejo kot imenski popisi lokalnega prebivalstva. Slednje je še posebej pomembno, saj zbrani podatki nastopajo kot (edina) protiutež kasnejši crno-beli reinterpretaciji oz. politicni instru­mentalizaciji preteklosti, ki vse pripadnike odporniškega gibanja, vkljucno z aktivisti in njihovimi družinskimi clani, prevaja v komuniste. In komuniste demonizira kot revolucionarje in antikriste. K natancnosti in previdnosti ga je nedvoumno napeljalo njegovo delo z viri za srednjeveško in zgodnjenovoveško zgodovino, viri, ki so lahko zelo diskretni, ce ne že prav zagonetni, v razkrivanju konkretnih razmer v preteklosti. Tako je npr. opis srednjeveške trgovine v jadranskem prostoru skoraj v celoti omejen na popis tovora in zato ne pove prav veliko o njegovem lastniku oz. lastnikih. Še manj o njihovem spolu in družbenem položaju. A kljub temu je Gestrin tudi iz tako skopih podatkov znal rekonstruirati strukturo komend in tako osvetlil tehnike trgovine v srednjem veku v severnem in srednjem Jadranu. Iz njegovega opisa pogojev in okolišcin za nastanek teh zanimivih gospodarskih združb je namrec mogoce sklepati o prevladujocih »oblikah združevanja posestnikov kapitala in trgovcev«1 v dolocenem prostoru in casu. Podobno velja za njegove razprave o kmecki trgovini in z njo povezanim kmec­kim uporom leta 1573, za študije o posameznih slovenskih mestih (Ptuj, Ljubljana, Piran, Novo Mesto ...) ali za razpravo o »družbenih razredih na Slovenskem v casu reformacije«. V vseh primerih je izhajal iz arhivskega gradiva, v katerem so ga pose-bej zanimale notarske (od 13. do 16. stol.) in mitninske knjige (iz 16. in 17. stoletja). S pomocjo prvih je predstavil trgovino med slovenskim zaledjem in primorskimi mesti, na podlagi drugih pa poslovanje mitninskih uradov. S pomocjo slednjih je dokazal, da je »bila gospodarska navezanost naših krajev na zahod ... v 16. stoletju pomembnejša od one na sever, ki so jo vse do« izida njegove razprave »šteli za važnejšo«.2 V okviru rekonstrukcije zgodnjenovoveške kmecke trgovine pa je poleg trgovskih poti izlušcil tudi nekaj »temeljnih vidikov neagrarnega gospodarskega življenja, iz katerega so se scasoma razvile kapitalisticne oblike gospodarjenja. Brez dvoma se je za omenjene teme še dodatno ogrel v okviru izpopolnjevanja pri Fernandu Braudelu na pariški Ecole Pratique des Hautes Etitudes leta 1961. Vodilnega zgodovinarja druge generacije t. i. analovske šole je namrec še posebej zanimalo, kako se je zgodnji kapitalizem uveljavljal v severnem Jadranu in kako se je trgovina tega prostora vkljucevala v zgodnjenovoveško trgovino celotnega vzhodnega Sredozemlja. Glede razumevanja razlicnih nacinov historicne predstavitve pa se je pri francos­kih kolegih srecal z novim konceptom ekonomske in socialne zgodovine, ki »poleg pripovedi (ali 'dramaticnega podajanja') tradicionalne zgodovine« identificira »še eno vrsto zgodovine, katere predmet so dolga casovna obdobja«, nad to drugo vrsto pa je še »tretja vrsta, s še vecjim merilom, zgodovina, ki meri v stoletjih: to je zgodovina dolgih, celo zelo dolgih obdobij«. Enako velja za obravnavo konkretnih geografskih prostorov. Ne glede na njihovo velikost ali majhnost jih je treba, tako Braudel, obravnavati kot družbo. »Vsako mesto« in potemtakem tudi vsaka vas, »je družba«, »družba, zgrajena na napetostih«, družba »s svojimi napetostmi, s svojimi krizami, nenadnimi spremembami, obcasnimi zlomi«, zaradi cesar, »ga [oz. jo] je potrebno obravnavati v kontekstu [drugih op. p.] kmeckih kompleksov, ki ga [oz. jo] obvladujejo«.3 In koncno, vsako mesto ali vas je treba obravnavati v sklopu mreže, ki 1 Ignacij Voje, »Ferdo Gestrin – Šestdesetletnik«, v: Kronika – casopis za slovensko krajevno zgodo- vino, št. 24, 1976 (st. 185–187). 2 Ibid. 3 Vsi navedki so iz Fernand Braudel, Zgodovina in razlicni pojmi casa, v slovenskem prevodu v: Oto Luthar et al., Zgodovina historicne misli, druga dopolnjena izdaja iz leta 2016, Založba ZRC Ljubl­ jana (str. 293–298). jo tvorijo okoliške vasi in mesta. Predvsem pa nobena obravnava dolocenega prostora ne more mimo njegovega zgodovinskega razvoja. Glede na našteto lahko sklepamo, da se je Gestrin pri Braudelu naucil najmanj troje: (1) spoznal je najnovejše opredelitve gospodarske in socialne zgodovine, (2) seznanil se je s konceptom razlicnih zgodovinskih casov in (3) nalezel se je pojma struktura. Tocneje, z Braudelovo pomocjo je zacel razumevati, da struktura pomeni »zbirko delov, okvir, predvsem pa predstavlja resnicnost, ki preži dolga obdobja in le pocasi zbledi«. Spoznal je, da nekatere dolgo trajajoce strukture [npr. vpliv rimo­katoliške cerkve, op. p.] postanejo stalni element generacije za generacijo«. Kot take se upirajo toku zgodovine ali jo celo usmerjajo. Predvsem pa si je zapomnil, da »vse strukture lahko predstavljajo tako temelj kot oviro«. Kot ovira oz. prepreka najpo­gosteje nastopijo takrat, »ko ovirajo preseganje dolocenih geografskih in bioloških danosti«4 in se prelevijo v razlicne (geografske in ideološke) determinizme. Poleg tega je bil Braudel gotovo tudi eden od glavnih krivcev za Gestrinovo nav­dušenje nad mikrozgodovino, ceprav se je najvec glede takega nacina predstavljanja preteklosti zgledoval pri italijanskih avtorjih, npr. pri dobri dve desetletji mlajših Giovanniju Leviju in Carlu Ginsburgu. Slednji je zaslovel s sedaj že referencnim delom Sir in crvi. Življenjski svet mlinarja 16. stoletja in s s prostodušnim priznanjem, da si je izraz mikrozgodovina brez pomislekov sposodil pri prvem, oba skupaj pa sta znana zagovornika prepricanja, da je mikrozgodovina »znanost o resnicnem življenju«. La sciencia del vissuto naj bi po njunem mnenju proucevala nevidne strukture, znotraj katerih se artikulirajo doživete izkušnje. Podobno, kot sem zapisal v predgovoru v knjigo Mateje Ratej,5 si tudi v premisleku Gestrinove teoretske refleksije narave in pomena historicne interpretacije drznem sklepati, da je mikrozgodovino razumel kot svojevrsten korektiv oz. je verjel, da mik­rozgodovina lahko vsaj deloma brzda etnocentrizem velikih nacionalnih zgodovin. Predvsem pa je, podobno kot Ginzburg, verjel, da nam mikrozgodovina razkriva obstoj svetov, ki jih v standardnih interpretacijah preteklosti ni mogoce srecati. Gotovo pa je bil preprican, da je mikrozgodovinski pristop še posebej primeren za preucevanje in interpretacijo izrazito kompleksnih in/ali travmaticnih dogodkov in procesov v preteklosti. Mikrozgodovina – ce je ne razumemo kot obravnavo zelo majhnih dogodkov, temvec kot zelo podrobno obravnavo katerega koli dogodka – je ne nazadnje najboljši nacin za tematizacijo vsakršnih anomalij, še posebej tistih, katerih rekonstrukcija postavlja pod vprašaj obstojece interpretacije. Gotovo pa je 4 Ibid. Str. 298. 5 Begunstvo profesorja Tofana. Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja, Modrijan, Ljubljana, 2015. tudi Gestrina pritegnilo dejstvo, da zagovorniki mikrozgodovine dosledno sledijo Marcu Bochu in njegovemu razumevanju preteklosti kot preteklosti vsakdanjega življenja in delovanja cloveka.6 V lokalnem okolju je bil zato eden zadnjih, ki so se zavedali, da delodajalec so-dobnega zgodovinarja ne bi smel biti kateri koli religiozni red, katera koli politicna stranka ali posamezni družbeni razred, temvec opisani akterji, dogodki in procesi preteklosti, npr. puntarji 16. stoletja, fakini na colnih na Ljubljanici; odjemalci pa so lahko prav vsi, brez izjeme: dijaki, študentje in drugi bralci ... celo politiki. To je še zlasti razvidno iz njegove zadnje knjige, v kateri se v okviru preucevanja slovenske migracije v Italijo še sistematicno posveca vsakdanjemu življenju migrantov z vzhodnega Jadrana. Kot je opazil že Andrej Vovko, Gestrin v poselitvenih valovih od 6. stoletja naprej skuša slediti konkretnim življenjskim izkušnjam prišlekov. Na podlagi zbranega gradiva po razlicnih arhivih od Benetk do Barija nas namrec »uvede v vsakodnevne spore, pretepe, zmerjanja, zlocine, sodbe in obsodbe« priseljencev, pri tem pa je še posebej natancen pri opisu njihov težav pri ucenju novega jezika in iz tega izhajajocih nesporazumov z domacini. Poleg tega ga je zanimalo, zakaj so se odlocili za selitev v italijanske dežele, v katerih jih je bilo najvec, s cim so se preživljali in kaj so dosegli v novem okolju. Podobno kot Ratejeva je že cetrt stoletja pred njo vzel v roke mikroskop oz. se osredotocil na neobicajne oz. nepricakovane poteke življenja slovanskih kmetov, trgovcev, obrnikov in sužnjev, ki so se iz razlicnih razlogov znašli v Beneciji, Emilii Romagni, Markah, Abruzzu in Apuliji. Pri tem je podobno kot italijanski kolegi opozarjal na intenzivnost obravnave in ne na razsežnost obravnavanega. Podobno kot Perry Anderson je namrec tudi on verjel, da je mikroskop namenjen gledanju majhnih stvari, za opazovanje zvezd pa potrebujemo druge instrumente. In prav to ga je vodilo tudi pri pricujoci rekonstrukciji dogajanja med drugo sve­tovno vojno v vaseh pod Krimom. V »bitki za Ig«,7 na primer, ima bralec obcutek, 6 Ignacij Voje je v tem pristopu zaslutil Gestrinovo naklonjenost »marksisticni znanstveni metodi«, a v istem stavku dodal, da se je znal izogniti »vsakršnim šablonam« materialisticne interpretacije preteklosti. Slednje je brez dvoma res, s prvim pa se avtor Sveta pod Krimom ver­jetno ne bi strinjal. Podobno kot Bogo Grafenauer in Janko Pleterski je bil gotovo seznanjen z marksisticnim zgodovinopisjem vzhodne in zahodne Evrope, težko pa bi ga uvrstili med mark-siste. V resnici se je, podobno kot Fernand Braudel, zavzemal za družbeno in gospodarsko zgodo-vino in preseganje evrocentristicnega koncepta pri interpretaciji svetovne zgodovine. Predvsem pa se je Gestrin pri Braudelu navzel prepricanja, da morajo vsi, ki jih zanima preteklost slovenskih dežel, poznati tudi preteklost srednje in jugovzhodne Evrope ter preteklost severnega Sredozem­lja. Ne nazadnje je to bilo tudi stališce Braudelovega ucitelja, Luciena Febvra, ki je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja trdil, da je treba za poznavanje zgodovine Francije poznati zgodovino celotne Evrope. 7 V sklepni bilanci med drugim postane jasno, da je v štirih letih vojne Ig »enajstkrat menjal da se je znašel med partizanskimi in italijanskimi položaji, kar, mimogrede, mocno spominja na odlomke iz pretresljivih razprav Martina Middelbrooka, (First Day on the Somme) in Adama Hochschilda (July 1, 1916), ki sta do potankosti popisala dogajanje prvega dne ene najvecjih bitk v prvi svetovni vojni, bitke, ki je na britanski strani že v prvi uri terjala okoli 20.000 življenj.8 A bitka oz. bitke za Ig so že globoko v cetrtem in petem poglavju, torej na polovici knjige, ki ima sicer devet poglavij. In kot se za cloveka, ki se je zapisal zgodovini dol­gega trajanja, spodobi, tudi Gestrin svojo razpravo zacne z »zgodovinskim razvojem podkrimskih vasi« oz. z »najstarejšo poselitvijo in opisom rimskega gospodstva«. Temu sledi pregled dogajanja v srednjem in novem veku, ki se iztece v opis »stoletja kapitalizma«. Najbolj natancno tj. mikrozgodovinsko so obdelana leta vojne, ki se zacenjajo z »italijansko okupacijo in zacetki narodnoosvobodilnega boja« in nadaljujejo v »leto grozot, omahovanja in vztrajanja«, opis »nemške okupacije in domobranske prevlade« in analizo casa po italijanski kapitulaciji oz. nemški okupaciji. Najbolj dragocena in zgovorna so poglavja, v katerih predstavi razloge za upor, sam potek »partizanske vstaje« in njene posledice. Med slednjimi je zanimiv predvsem opis italijanske ofenzive, ki se je zacela sredi julija in koncala na zacetku novembra 1942 in ki je za seboj pustila neverjetno opustošenje in ogromno žrtev, saj še posebej opozarja na žrtve med civilnim prebivalstvom. Italijani so kot talce pobijali tudi starce. Janez Žagar iz Iške vasi, ki so ga ustrelili kar pred njegovo hišo, je bil star 78 let ... Napad na »bastione della piana di Lubiana« oz. »sprehod po poljih in gozdovih italijanske Slovenije, ki so jo skupine komunisticnih banditov skušale odvzeti italijanskim vojakom«, kot je ofenzivo poimenoval Robotti, je terjal veliko žrtev tudi med ženskami in otroci. Predvsem pa ni pušcal nobenega dvoma o namenih okupatorja. Šlo je za ponovno vzpostavitev in ohranitev ITALIJANSKE Slovenije, vse ostalo so Italijanske okupacijske oblasti razumele kot kolateralno škodo. Ropanje, unicevanje premoženja in pobijanje ljudi je bilo v službi dokoncne okupacije in pripojitve tega dela Slovenije k Italiji, kar se v zadnjem casu skuša prekriti s takoimenovano teorijo o funkcionalni kolaboraciji v širšem evropskem kontekstu, znano kot teorijo zašcite oz. teorijo šcita (Shiled theory).9 V okviru opisa ofenzive so še posebej dragoceni odlomki iz pisem gospodarja«, da je bilo obcutno zmanjšano njegovo »moško prebivalstvo« in da sta bila oba gra­ dova (Palmetov ižanski grad in gradic v Brestu) mocno poškodovana ali celo docela požgana. 8 Nikoli prej in nikoli po tem ni v enem samem spopadu umrlo toliko britanskih vojakov. Nespa­ metno odlocitev za »zgodovinski preboj« v bitki na Sommi 1. 7. 1916 je odlicno predstavil tudi Joe Sacco v svojem stripu The Great War. 9 Izraz srecamo tudi v razpravi o francoski kolaboraciji, v kateri zagovorniki višijskega režima govorijo o zašciti francoskega prebivalstva. V okviru te teorije naj bi bili v primeru nesodelovanja Francozi izpostavljeni še hujšemu nasilju nacisticnih okupatorjev. Zgodovinska dejstva kažejo na italijanskih vojakov, ki jih je avtor našel v Arhivu Slovenije in ki govorijo o unicevanju in ropanju domacij.10 Podobno neizprosno v nadaljevanju slika tudi ravnanje z ujetimi partizani, ki so jih Italijani najpogosteje postrelili (it. passate per le armi) takoj po zaslišanju, ali ko rekonstruira sodelovanje v MVAC in enotah Slovenskega domobranstva. Podobno kot uvod je domala asketsko zgošcen tudi zakljucek, ki je še najbolj podoben policijskemu zapisniku: natancen, suhoparen in brez kancka empatije. Avtor ga zacne z popisom unicenja vasi, ki »so bile ob koncu vojne zelo prizadete, posamezne pa tudi povsem unicene«, in konca z njihovo gentrifikacijo trideset let kasneje. Ig in okoliška naselja namrec že vec kot tri desetletja služijo predvsem kot spalna naselja za ljudi, ki povecini delajo v Ljubljani, zaradi cesar jih nekateri predstavljajo kot oddaljena predmestja prestolnice ... Dalec najbolj bolec je opis žrtev, opis, ki ga ni mogoce ponazoriti brez daljšega citata, saj v opisanih vaseh »skoraj ni bilo partizanske družine, ki ne bi izgubila enega ali vec svojih clanov. […] Ukmarjevo družino iz Matene so skoraj v celoti pobili, postala je […] žrtev domobranskega terorja […] Pri Brencljevih iz Podkraja (Tomišelj) so oce, mati in hci padli kot žrtve Crne roke, trije sinovi in druga hci pa so bili v NOV. V Iški vasi je Šivceva družina – Jerajeva izgubila tri clane v partizanih; Žagarjeva družina – Mlakarjeva je bila še bolj prizadeta. Franca Žagarja so okupatorji ustrelili v Lapuški dolini, mater Marijo in sestro so ubili domobranci, ostale brate, Martina, Janeza in Antona, ki je padel leta 1942, so ubili v partizanih. […] Grebenceva enajstclanska družina iz Vrbljen je bila povsem raztepena. Dva sinova, borca, sta bila ustreljena v Lapuški dolini, oceta in dve hceri so ubili Skalarjevi 'apostoli', dva sinova in hci so se umaknili v NOV, kjer je Ivan padel, mati in hci Pavla sta bili v nemški internaciji, najmlajši sin, še otrok, pa je bil pri tujih 'domobranskih' ljudeh ...« Slednje je verjetno najboljše izhodišce za opis najpomembnejšega sporocila Gestrinove knjige. Skozi celotno razpravo se namrec prepletata dve jasno in na dejstvih uteme­ljeni sporocili. Prvic, da je velika vecina ljudi iz podkrimskih vasi podprla odporniška to, da so se zadeve zacele razvijati v nasprotno smer. Dober primer nevzdržnosti te teorije je doga­janje v nemški okupacijski coni v severovzhodni Sloveniji. Kljub odzivu na vpoklic v Wermacht so Nemci izselili vec kot 80.000 ljudi ... Vec o razpravi v Vichyju glej Gerhard Hirschfeld, Colla­boration in Nazi-occupied France: Some intorductory Remarks in Hirschfeld Gerhard and Marsh Patrick (ed.), Collaboration in France. Politics and Culture during the Nazi Occupation, 1940–1944, Berg, Oxford/New York/Munich, 1989. 10 »Videl sem, kako so pobili vole, da so odrezali zgolj 'file', vse drugo so pustili na soncu. […] Najp­rej smo izropali vse hiše in jih nato zažgali. V njih je bilo mnogo raznovrstnega blaga, obleke, rjuhe, šivalni stroji […] Sam nisem mogel nositi toliko blaga, ker sem imel na hrbtu 20 kg. Vzel sem toliko, kolikor sem mogel nesti […]« gibanja, da pa jih je nasilje okupatorjev in njihovih podpornikov, vkljucno s predstav­niki cerkve, v mnogih primerih »premetavalo« med »narodnoosvobodilnim bojem« in »kolaboracijo«. Eden najboljših primerov je tudi vojna biografija Staneta Kirna, ki se je kot eden prvih taborišcnikov najprej znašel na Rabu, se tam po kapitulaciji Italije prikljucil Rabski brigadi in po mesecih skrivanja koncal pri domobranski policiji. Kirnov primer je zanimiv tudi zato, ker slovenske zgodovinarje že desetletje zaman sprašuje, kaj je bil, ko je nosil eno od uniform.11 Po drugi strani pa dejstvo, da je neka »domobranska« družina skrbela za enega od otrok partizanske, prica o tem, da je tudi kolaboracija poznala razlicne registre. Tu in tam je, in to Gestrin še dodatno izpostavi, tradicionalna sosedska solidarnost vendarle prevladala ideološko, najpogosteje od cerkve zapovedano, razdeljenost. O tem, da je pri pri oblikovanju in legitimiranju kvizlinških enot sodelovala slo­venska rimokatoliška cerkev, avtor poudarja na vec mestih in je pri tem zelo natancen. Organizacije »okupatorjevih sodelavcev« naj bi »domaci župniki« nacrtovali že »vsaj od konca leta 1941«, ko so »z najožjim krogom cerkvi najbližjih ljudi […], zaceli ustvarjati mrežo svoje organizacije«. Sicer pa o vlogi slovenske duhovšcine pri delitvi na »poštene in nedolžne« ter na »kriminaliste [mišljeni so seveda kriminalci, op. p.] in komuniste« prica tudi eno od porocil iz fašisticnih taborišc, kjer duhovniki, ki so obiskali internirance, pogosto locijo med »nedolžnimi«, ki bi jih bilo treba »poslati domov«, in onimi, ki »so se udejstvovali pri komunisticnem gibanju.«12 »Župniki« 11 Spisek vprašanj je daljši. Za ponazoritev Kirnove jeze in obupa navajam samo najbolj bistvena »1. Je bil med vojno v Ljubljanski škofiji ali pokrajini osvobodilni upor proti okupatorju ali je bila revolucija? Oboje hkrati ne more biti. Nisem še srecal Slovenca, ki bi izjavil: 'V partizane sem šel delat revolucijo'. Brez ljudi pa revolucije ni in pika. 2. So se slovenski partizani skupaj z drugimi okupiranimi narodi Evrope borili z okupatorji za osvoboditev ali so šli delat revolucijo? 3. So bili Italijani, ki so prej 25 let na Primorskem preganjali vse, kar je bilo slovensko, in nato Nemci, ki so prej dve leti izvajali pravi genocit nad Slovenci na Gorenjskem in Štajerskem, ob zasedbi Ljubl­janske škofije okupatorji ali prijateljski zavezniki protirevolucije, ker so eni kot drugi oboroževali, oskrbovali, placevali in tudi poveljevali drugi 'zmagoviti Omanovi Slovenski vojski'«. Citirano iz pisma avtorju predgovora februarja 2016. 12 Celotno »Kratko porocilo o taborišcu internirancev v Chiesinuovi« si je mogoce ogledati v Ško­fijskem arhivu v Ljubljani. Oznaka dokumenta je II 0254 835 (73974). V porocilu, ki obsega tri tipkane strani, je mogoce med drugim prebrati tudi naslednje: »[…[ (Interniranci, op. p.) so se »pritoževali […] zaradi tega, ker so pošteni in nedolžni pomešani s tistimi, ki so odložili orožje, in s pravimi kriminalisti in kleptomani. Tatvine so na dnevnem redu. […] Med interniranci je tudi osem slaboumnih, ki niso loceni od drugih. […] Edina pomoc, ki se jim sedaj lahko nudi, je: 1. Preskrbeti pri oblasteh, da pridejo nedolžni domov, saj je po vecini znano, kateri so se udejstvovali pri komunisticnem gibanju. Pri tej izbiri bi bilo seveda treba paziti, da bi ne bil kdo po nedolžnem prištet med komuniste. Sicer pa komanda za vecino v tem taborišcu ve, kateri imajo kaj na vesti. Mnogi so do casa mojega bivanja v taborišcu ocividno in so bili najpogosteje tudi pisci prošenj za izpustitev internirancev (predvsem z Raba), ki bi se v zameno pridružili vaškim stražam.13 Morda je tudi zaradi tega Gestrin bolj nepopustljiv do kolaboracije14 »vodstva SLS pod vodstvom dr. Marka Natlacena, […] cerkvenih krogov s škofom Rožmanom in nekaterih drugih mešcanskih veljakov« kot do sodelovanja posameznih vašcanov. Ljudje, ki so najbolj trpeli, so se po njegovem mnenju v klopcicu nasilja znašli zaradi politicne in cerkvene elite. Kot je mogoce razbrati iz razdelka, ki govori o »izdajstvu, idejnem razslojevanju in nastanku vaških straž«, Gestrin zastopa stališce, da »tudi vaške straže niso zrasle iznenada«, temvec so »nastajale v sporazumu z vodstvom Slovenske legije kot javna formacija in postale del italijanskega vojaškega sistema v Ljubljanski pokrajini«. Posledica tega naj bi bili »ovaduhi«, ki »so italijanskim oblastem ovajali pristaše OF […].« Z dejavnostjo ovaduhov naj bi se razplamtele tudi partizanske povracilne akcije. Ujete pripadnike Slovenske legije so mucili in pobijali, »dekleta, ki so se družila z Italijani«, pa, v najboljšem primeru, 'samo' »postrigli«. Sodec po tem se je vrtinec medsebojnega nasilja dodobra razplamtel prav konec leta '42, v ta cas pa sodi tudi italijansko sistematicno oboroževanje pripadnikov MVAC.15 izzivalno kazali svoje prepricanje. Oficirji so vedeli za to, a ni bilo nobene reakcije. […] Takih, ki cutijo s Cerkvijo, ki stalno pri Bogu išcejo tolažbe, ki se ne bojijo javno izpricevati vere v Boga, je približno 400. Od duhovnika, ki navadno prihaja v taborišce brez strogega nadzora, zahtevajo, da bi jim prinesel cigarete in prenašal pisma ter dvignil denar, ki za nekatere leži na banki. Porabiti so me hoteli tudi za crno borzo. 50 izvežbanih fantov bi bilo potrebno, da bi sproti pobijali veckrat umetno povzrocene predsodke, ki nastajajo v taborišcu proti duhovniku. […] Iz tega kratkega porocila si lahko vsak ustvari sodbo, kakšno je versko življenje internirancev in zakaj je otež-koceno dušnopastirsko delovanje med njimi.« 13 Prvi interniranci so se zaceli vracati »že pred sredino decembra 1942« […], kot pripadniki ižan­ske vaške straže« pa so »proti partizanom na strani okupatorja nastopili že štiri dni pozneje«. 14 Gestrinovo razumevanje pojma kolaboracija je precej podobno temu, kar piše v The Oxford Com­panion to World War II, Oxford University Press, Oxford 1995. V casu vojne kolaboracija pomeni aktivnost, ki presega obicajno sodelovanje (ang. co-operation). Skoraj vedno se uporablja v sla­bšalnem pomenu, in sicer kot delo s sovražnikom. V oceh zaveznikov je kolaboracija pomenila sodelovanje s silami osi. Tovrstne aktivnosti so bile še najbolj zapletene v vzhodni Evropi in na Balkanu, zaradi cesar so pripadniki vojaških sil VB in ZDA kolaboracijo omejili na »sodelovanje z nacisti«. Pri opisu dogajanja na slovenskih tleh je izpostavljena t. i. »južna Slovenija«, kjer naj bi se »kmecko prebivalstvo v strahu pred komunisticnimi partizani organiziralo v vaške straže (ang. village guards), ki so bile kasneje prisiljene v sodelovanje (ang. collaboration) z Italijani, ki so jih oborožili […]. »Nemci, ki so nasledili Italijane«, so »generalu Leonu Rupniku dopustili, da je ostanke vaških straž preoblikoval v antikomunisticno domobranstvo«. (Glej strani 191, 192, 194, 195). 15 Sodec po Gestrinovih podatkih so vaški stražarji »dobili orožje slabše vrste, predvsem [tisto, op. p.] iz italijanskega plena v Franciji.« Ko so na prizorišce prišli Nemci, je bila velika vecina ljudi že opredeljena, »sez­nami na obeh straneh (pa) bolj ali manj popolni«. Gestrin pri tem misli na sezname aktivistov, ki so zbirali podatek o ljudeh, ki so sodelovali z domobranci in sezname, ki so jih slednji sestavljali o »partizanskih družinah«. Po njegovem prepricanju je bila v drugi polovici leta 1944 v 39 podkrimskih vaseh in naseljih »velika vecina vašcanov […] na strani OF in partizanov«, in to kljub temu, da so »cetrtino« popolnoma nadzorovali domobranci. Prav ta »dokoncna opredelitev«, ki jo avtor predstavi v poglavju Pod nemško okupacijo in domobransko prevlado, pa je omogocila višek krva­vega obracunavanja, v katerem nedvoumno vodi Frakelj s svojimi »apostoli«, ki so po Gestrinovih podatkih na razlicne nacine pobili prek 70 ljudi. Med njihovimi žrtvami so bili v glavnem terenci in njihovi sorodniki.16 Prav v uvodu tega poglavja Gestrin še enkrat poudari, da so bili »domobranci […] od okupatorja oskrbovana kvizlinška vojaška formacija«17 v nadaljevanju pa z drobnogledom sledi dokoncni polarizaciji. Njegov zakljucki so tudi v tem opisu zelo natancni, saj so tudi tokrat storilci in žrtve predstavljeni poimensko. Iz opisanega je jasno, da pred nasiljem niso bile varne niti redke neopredeljene družine, da so prebivalci zadnje leto vojne preživeli v stalnem strahu za gola življenja, zaradi cesar je bila tudi koncna osvoboditev podkrimskih vasi še posebej krvava. Domobranci so namrec, tako Gestrin, »še zadnji dan iz Ljubljane poslali mocno patruljo vse do Bresta in Matene«, v spopadih dva dni pred tem pa je imela predvsem Gubceva brigada »veliko mrtvih in ranjencev« in tudi »domobranci so na 'lojtrnikih' ... vozili svoje padle«. S tem se je, kot pravi Gestrin, »zacelo novo obdobje slovenske zgodovine«, ki nas zaposluje še danes in ki je v marsicem bolj jasno prav zaradi pricujoce razprave. Oto Luthar V Ljubljani, septembra 2016 16 Pred ustrelitvijo ali pobijanjem s koli so svoje žrtve praviloma mucili. Pri tem jih, sodec po avtor­jevih izsledkih, nista omejevala niti spol niti starost. 17 »V okviru nemške policije in oddelkov SS.« RAZCLENJENO KAZALO Kazalo vsebine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Uvod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 ZGODOVINSKI RAZVOJ PODKRIMSKIH VASI Najstarejša poselitev in rimsko gospostvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Pod valpetovim bicem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Utrditev fevdalne družbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Gospostva in podložniki na Ižanskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Turški vpadi, kmecki upori in reformacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Rast ižanskega gospostva, drobitev kmetij, povecana bremena . . . . . . . . 33 Razkroj fevdalizma in odprava fevdalnih vezi v revoluciji 1848 . . . . . . . . . 41 Revolucija 1848 in zemljiška odveza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 Stoletje kapitalizma (1848–1941) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Pod habsburškim žezlom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Politicne razmere . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Gospodarstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Prebivalstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Vkljucevanje prebivalcev v narodno in politicno gibanje . . . . . . . . . . . . 53 Razvoj šolstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 Društveno življenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56 V stari Jugoslaviji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Politicne razmere . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Gospodarstvo, prebivalstvo in družba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Šolstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72 Društveno življenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 NARODNOOSVOBODILNI BOJ IN PODKRIMSKE VASI Italijanska okupacija in zacetki narodnoosvobodilnega boja . . . . . . . . . . 83 Propad kraljevine Jugoslavije in razkosanje Slovenije . . . . . . . . . . . . . . 83 Italijanski okupator prevzame oblast . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84 Uprava v Ljubljanski pokrajini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Zacetki organiziranega odpora: Osvobodilna fronta slovenskega naroda . . 91 Prve partizanske enote in njihove akcije na krimsko-mokrškem obmocju . 94 Vkljucevanje podkrimskih vasi v OF in NOB . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100 Pomen krimsko-mokrškega obmocja za OF . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100 Širjenje in utrditev OF v podkrimskih vaseh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 Polet narodnoosvobodilnega boja v prvi polovici leta 1942 . . . . . . . . . . . 119 Porast partizanstva na obmocju podkrimskih vasi . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Vkljucevanje podkrimskih vasi v narodnoosvobodilni boj . . . . . . . . . . 124 Osvoboditev Iga in podkrimskih vasi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 128 Ljudska vstaja v podkrimskih vaseh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Boji za ohranitev svobodnega ozemlja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .137 Leto grozot, omahovanja in vztrajanje (od julijske ofenzive do kapitulacije Italije) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Prevlada Šercerjevega bataljona v podkrimski in notranjski pokrajini . . . 144 Velika italijanska ofenziva in podkrimske vasi . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148 Okupatorjevo divjanje med prebivalstvom podkrimskih vasi . . . . . . . . . 157 Podkrimske vasi po ofenzivi in obnovitvi okupatorjeve oblasti . . . . . . . 167 Obnovitev partizanstva in bojev na krimsko-mokrškem obmocju . . . . . . 175 Zacetki izdajstva, idejno razslojevanje, nastanek vaških straž (MVAC) in njihova dejavnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184 Akcije vaških straž v podkrimskih vaseh, pojav plave garde . . . . . . . . . . 201 Boji brigad proti dvojnemu sovražniku: okupatorju in vaški straži . . . . . 206 Pod nemško okupacijo in domobransko prevlado . . . . . . . . . . . . . . . . 214 Kapitulacija Italije, zlom bele in plave garde, nacisticna oblast . . . . . . . . 214 Podkrimske vasi v casu svobodnega ozemlja (sept.–nov. 1943) . . . . . . . . . 219 Nemška ofenziva in utrditev domobrancev na Barju . . . . . . . . . . . . . . . 233 Podkrimske vasi v casu menjajoce se oblasti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 246 Razmere v podkrimskih vaseh v casu menjajoce se oblasti . . . . . . . . . . 256 Obdobje domobranske prevlade v podkrimskih vaseh . . . . . . . . . . . . . 272 Osvoboditev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .291 Zakljucna beseda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 PRILOGE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Seznam pripadnikov, aktivistov in terencev OF . . . . . . . . . . . . . . . . . . 301 Seznam borcev NOV . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 330 Seznam internirancev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .355 Seznam vaških straž in domobrancev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395 Žrtve okupatorja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 417 Domobranske žrtve. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 421 Partizanske žrtve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 425 Mikrozgodovina smrti in upanja (Oto Luthar) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 433 Razclenjeno kazalo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 443 Stražarji (Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije) 24 € http://zalozba.zrc-sazu.si Vaške straže (MVAC) v podkrimskih vaseh niso nastale v casu osvobojenega ozemlja, oziroma v casu »vojvodstva« in tako imenovane druge stopnje revolucije, niti ne spontano, temvec po zelo organizirani poti šele po strahotah italijanske ofenzive in ob internacijah ob koncu tega leta in kasneje. Njeni nastopi so tudi v podkrimskih vaseh dobivali prvine, znacilnosti in oblike državljanske vojne, v kateri naj bi šlo za to, kdo bo ob koncu prišel na oblast.