YU ISSN 0021-6933
JEZIK IN
SLOVSTVO
letnik XXXIV - leto 1988/89 - št. 3
Jezik in slovstvo
Letnik XXXIV, številka 3
Ljubljana, december 1988/89
časopis izhaja mesečno o d oktobra do maja {8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Andrijan Lah
(slovenska slovstvena zgodovina). Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec
(slovensko jezikoslovje), Alenka Sivic-Dular (primerjalno slovensko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel
(didaktika jezika in književnosti) , ;
Lektor in korektor: Jože Sever •"
Tehnični urednik: Andrej Verbič
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože
Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki
Fotostavek: Studio Vojc, Ljubljana / Tisk: PARTNER Grosuplje
Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 10.000 din, polletna 5000 din, posamezna številka 1250 din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 2000 din P
Za tujino celoletna naročnina 40.000 din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Izobraževalna
skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2400 izvodov
Po mnenju Sekretariata za informacije SRS, št. 43-544/83 je revija opi-oščena plačila temeljnega davka od
prometa proizvodov.
Vsebina tretje številke
Razprave in članki
49 Marko Juvan, Postmodemizem in »mlada slovenska proza«
57 Tatjana Srebot-Rejec, Kakovost slovenskih in angleških soglasnikov (kontrastivna analiza
obeh sestavov po njihovi i kakovosti s stališča akustične, artikulacijske in avditivne fonetike)
65 Boža Krakar-Vogel, Smotri, vsebine in metode pouka (slovenske) književnosti
V spomin
70 Franc Zadravec, Doktorju Štefanu Barbariču v spomin
Jubileji
71 /l/efcsanderS/caza, Jože Sever (zapis ob šestdesetletnici)
Razgledi
73 Sonja Horvat, Jože Gregorič in njegov Slovar kostelskega govora
Poskusi branja
77 Mar/anSfraMcar, Za Gregorčičevo Soči
Bibliografija
79 Stanko Šimenc, Bibliografija del o teoriji pouka slovenskega jezika in književnosti
v osnovni in srednji šoli 1977-1978 (3)
Marko Juvan
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 886.3.015.19..1977/1988«
P O S T M O D E R N I Z E M I N » M L A DA
S L O V E N S K A P R O Z A «*
Čeprav sem kot interpret vključen v literarni proces, se najbrž ne motim, če zapišem,
daje v zadnjih desetih letih razvojno težišče slovenske književnosti v proznih žanrih -
ne le zaradi opaznosti raznih imanentnih strukturnih inovacij, ampak tudi zato, ker je
v središču pozornosti tako »običajnih« kot »šolanih/profesionalnih« bralcev (kritikov,
publicistov, esejistov, teoretikov) in prevajalcev. - Značilna je najprej zlasti odmevnost
romanov, dnevniške in spominske proze ter raznih spojev tega trojega, v.katerih
so pisci, ki so doživljali čas druge svetovne vojne in po njej (bodisi kot zVele osebe bodisi
kot otroci), javnosti razkrivali doslej družbeno tabuizirane in boleče teme: bratomorna
ideološka navzkrižja med narodnoosvobodilnim bojem, informbirojevski razkol
v partiji, montirane politične procese in represijo proti »notranjim sovražnikom«
po 1948 itd. Nekaj najvidnejših romanov je za pripovedno (fikcijsko!) predstavljanje
tovrstnih travmatičnih »velikih zgodb« Slovencev segalo po oblikovalskih prijemih
ne le modernistične, temveč tudi že postmodernistične zaloge izrazil. Žrtvenost
osebne udeleženosti v zgodovini je v njih posredovana z otroško perspektivo ali z
asociativnostjo in fragmentarnostjo spominjanja, s tokom zavesti ali s polilogom različnih
vidikov na zgodbo, lahko tudi z montažo faktov in fikcije, z žanrskim sinkretizmom
in s »citatnim« proizvajanjem slovenske slovstvene tradicije. Ta besedila pa
niso delovala le znotrajliterarno, ampak tudi kot alegorija ali »orožje« (v brechtovskem
smislu), s katerim se je t. i. kritična inteligenca spoprijemala z vladajočo ideologijo
in političnimi garniturami. Tako so vzbujala (slabo) vest politike in na neki način,
soroden narodnokonstitutivnim funkcijam slovenske in drugih »malih« literatur v 19.
stoletju, nadomeščala manjkajoče institucije »normalnega« političnega pluralizma.
Kljub različnosti poetik in motivike so ta dela (npr. romani Petra Božiča, Marjana
Rožanca, Lojzeta Kovačiča in Jožeta Snoja) v glavnem vsa problematizirala »imperialnost
«, ekskluzivnost »revolucionarnega/zgodovinskega subjekta« in se zavzemala
za »zgolj-človečnost« zunaj ideologij, za utopijo dezideologizacije zgodovine in ljudi v
njej.
Konec sedemdesetih let (pribhžno od 1977 dalje) začne knjižno objavljati generacija
prozaistov, rojenih okrog leta 1950.' Za pripovedno prozo je bila njihova produkcija
pravcati »evolucijski boom«. Dela, ki se jih je v pubhcistiki še najbolj prijela oznaka
»nova proza«,2 so povzemala inovativne nastavke nekaterih nekoliko starejših modernističnih
piscev in jih radikalizirala v smeri protirealizma, antimimetičnosti in t. i.
znotrajtekstualnosti. Slo je za prozno inačico dobro petletko starejšega »ludističnega«
* Članek je napisan kot spremni esej k prevodom mladih prozaistov v poljščino - namenjen torej predvsem
vzbujanju zanimanja in podajanju okvirnih informacij tujemu revialnemu bralcu: odtod občasna panoramskost,
pogrevanje pri nas že znanega in naštevalna neanalitičnost.
prevrata v liriki: v ospredje stopi nad besedilom suvereni avtorski subjekt, ustvarjalec
lastnih pripovednih svetov, komentator lastnega pisanja in življenja, ki poudarja precioznost
in avtoteličnost stila (stilizacije in stilni lomi), parodira razne označevalne
prakse in se poigrava z njimi (z žanri, funkcijskimi in drugimi jezikovnimi zvrstmi,
ideologemi, konvencijami), meša perspektive, realnost in fantastiko, slengizirani empirični
detajl in literarno izumetničeno izmišljijo, in tudi že metafikcijsko »fintira«
(prelivanje pripovednih ravni, »stream of character«, prestopanje junakov iz besedila
v besedilo in v »realnost«). - S ptičje perspektive filozofske špekulacije lahko v »novi
prozi« uzremo tisto epizodo v zgodbi subjekta, ko je v poprejšnjih razvojnih fazah (zlasti
v raznih mešanicah eksistencializma in modernizma od konca petdesetih let dalje
- kot vzporedni tok pa vse do danes) problematizirani, celo samodestruirani »imperialni
jaz«, antagonist in žrtev družbe, »sveta«, »usode«, končno našel zatočišče v besedilu.
V besedilu, ki se ukvarja s samim sabo, je ta ponavljalec romantičnega eskapista
ustvaril svoje »kraljestvo svobode«, položaj kreatorja-teurga, ki lahko besedilne svetove
poljubno spreminja, ne oziraje se na zunajbesedilne konvencije verjetnosti in
resničnosti, in si izmišlja plejado identitetnih mask zase (od avtobiografske do
anorganske) itd. Eden najvidnejših simptomov takšne drže je bila nekakšna plebejsko-
aristokratska, popartistična varianta romantične ironije, ki je bila drastična in
očitna (po načelu »ni izjave brez distance«, tako da je bila neposredna čustvenost
skoraj cenzurirana).
Upam, da mi je uspelo vsaj v grobih obrisih skicirati nekaj najpomembnejših potez
proznega konteksta, v katerega so se nekako od 1983 začele vpisovati knjige mlade generacije
piscev, rojenih okrog 1960: Andrej Blatnik, Feri Lainšček, Franjo Frančič, Andrej
Morovič, Igor Zabel, Vlado Žabot, Lidija Gačnik, Boštjan Seliškar, Jani Virk, Lela
B. Njatin, Igor Bratož idr. - Govoriti o generaciji od samega začetka pa je v tem
primeru retrospektivna iluzija. V nasprotju z domala frontalnim vstopom »nove
proze« v literarno življenje, so zgoraj našteti pisatelji in pisateljici vsaj spočetka
nastopali bolj kot posamezniki, nekakšni prosti strelci z navidez samoniklimi poetikami,
ki so se združevali (poleg prijateljskih in drugih vezi) kvečjemu v nekakšnih
»masolitskih« literatskih podmladkih. Manjkalo je konceptualno jedro - tj. odnosnični
okvir prevedenih in omenjanih »vzorov«, sklopa (novih) idejnih in tehnopoetskih
percepcij sveta - okrog katerega bi se združevali na način potrjevanja ali nasprotovanja.
Na obzorju še ni bilo novega in dodelanega (hterarno) ideloškega sistema oziroma
njegovih glasnikov - simptomatična je npr. nezavedna želja/nostalgija po njih v eni
prvih generacijskih oznak: »generacija brez karizmatičnih mentorjev«. Toda to geslo
je bilo razumljeno tudi kot določena posebnost in celo prednost mlade literature, čeprav
jo je obstoječa refleksija zanemarjala, dajala v nič ali zadregarsko predstavljala
skupaj le po načelu mladosti.
Pribhžno od 1982. se je na Slovenskem močneje razmahnila recepcija umetnostnega
postmodernizma, razpravljanje o njem in o postmoderni kulturi.^ Oblikovala se je zavest
o novih načelih umetnostne produkcije, recepcije in interpretacije, še več, o novem
obdobju v razvoju kulture, o novem »Zeitgeistu«. Razpravljalcem, premišljevalcem,
ustvarjalcem sta postmoderna in posimodernizem pomenila dokaj različne reči
- pač odvisno od njihovih miselnih predzgodb: eni so npr. teoretizirah in snovali arhitekturo,
ki živi s kontekstom tradicije in uporablja svoja »klasična« izrazna sredstva,
drugi so razmišljali o dobi resakrahzacije in remitizacije in pisali tudi tako zasnovano
hteraturo (zlasti generacija »kritične inteligence«), tretji so v postmodernizmu videli
vračanje h klasicnirq formam kot posodi za modernistično dikcijo, četrti so spet prisegali
na metodo citatriosti, peti na spajanje elitne in popularne kulture itd. - V to dogajanje
so začeli že čez leto ali dve odločilneje posegati tudi literati in publicisti (marsikdo
oboje v eni osebi) najmlajše generacije, ki so receptivno polje postmoderne in
postmodernizma pri nas postopno vse do danes najbolj obdelali. Cas, v katerem živijo,
umetnost, ki jo sprejemajo, predvsem pa tudi dela svojih pisateljskih sovrstnikov in
njihov kontekst so začeli razlagati prav skozi to polje. Tako je v različnih razmerjih do
tega konceptualnega jedra generacija prihajala do svoje samorazlage in se torej pričela
»konsolidirati« kot generacija, kot neki nov in relevanten dejavnik. - Ta proces seje
začel okoli 1985. in je bil »navzven« (tj. v socialni fenomenologiji literarnega življenja)
viden npr. v zasnovi lastne knjižne zbirke Aleph (borgesovska aluzija je seveda šifra
določene vizije literature, ki je že v obzorju postmodernističnega dojemanja sveta kot
vseobsegajoče labirintne knjižnice), v »osvajanju« revije Problemi-Literatura in kulturniških
kolumnov v najvidnejših tednikih in dnevnikih na Slovenskem.
Navrgel bom kratek seznam - bolj spominski kot empiristično izčrpen - za ponazorilo,
kakšen približno je ta »uvoženi« in sprejemalno predelani novi odnosnični okvir,
se pravi, koga vse prevaja, katera imena in naslove najpogosteje omenja, na katere
metafizične ali poetološke krilatice se najraje sklicuje »mlada generacija« v svojih literarnih
in obUterarnih spisih.
Teoretiki: francoski poststrukturahzem (Derrida, Lyotard, Deleuze, Guattari, Barthes,
Scarpetta idr.), angloameriški razlagalci in apologeti postmodernizma (Lodge, Jameson,
Hassan, J. Barth, L. Fiedler idr.), J. Habermas (in izročilo Nietzscheja, Heideggerja
ter hermenevtike kot problematizacije metafizike), italijanska (neoheideggerjanska)
»mehka misel« (G. V a t t i m o ) . . .
Pisatelji: Borges, Eco, Nabokov, J. Barth, Barthelme (in nasploh ameriški metafikcionalisti).
Marques, Calvino, Suskind, D. Kiš . . .
Ideje: konec metafizičnega mišljenja, vseobsegajočih totalitet, idej in ideologij, klasičnih
eshatologij oz. razpad »velikih zgodb« Zahoda, gojenje razlike brez dominantnih
označevalcev, pluralnost smislov in življenjskih ter izraznih sfilov, medijska prisotnost
sveta in zlitje realnega z imaginarnim, »konec« zgodovine in sočasnost ter razpoložljivost
njenih simbolnih form, »mehčanje subjekta«, fasciniranost z marginalnim, lokalnim,
popularnim, žanrskim in vizualnim, iskanje skrivnostnega, mitskega, okultnega,
svetega, zaprtost v svet lastne imanence, samoreflektiranje umetnosti, neonietzschejanski
esteticizem in amoralnost, nova čustvenost...
Značilni recepcijski simptomi: hlastno sledenje najnovejšim trendom v hteraturi,
umetnosti, kulturi, teoriji na tujem, ki je pravzaprav izraz distanciranja od obstoječih
in »avtomatiziranih« domačih vzorcev mišljenja in pisanja (prim. geslo »beremo, da bi
pisali«); amerikanomanija, ki zajema ikonosfero, literarno tehnologijo, se sili v dogajalni
prostor in jezikovno stiliziranje - ob tem se pluralnost, spremenljivost, množičnost,
profesionalnost in postindustrijskost ameriške proizvodnje fikcije kaže kot »nemogoči
ideal« v socioloških pogojih sprejemalcev (gospodarska, družbenopolitična
kriza, razpad perspektiv in verjetij); zavzemanje za šolo kreativnega pisanja kot
simptom težnje po demistifikaciji in profesionalizaciji ter literarni usmerjenosti
pisatelja; odkrit in metodičen eklekticizem, odprt za svetovno kulturno blago . . .
Ta okleščeni pastiš bleščečih hassanovskih seznamov* je neoseben in nečasoven -
ideje niso spojene z imeni, vse skupaj ne s kronologijo sprejemanja. Povrhu pa
naštete prvine seveda ne veljajo vse za vsakogar v »mladi generaciji« - kot odnosnični
okvir so bolj neposredno delovale na metafikcionaliste, drugih - »realistov« in arhaizatorjev
- pa so se le tu in tam dotikale. Do marsikakšne izmed omenjenih idej ali njihovih
bližnjih sorodnic so »mladi« lahko prišli seveda tudi brez uvoza, z branjem literarnih,
esejističnih, filozofskih del slovenskih avtorjev (modernistov, »nove proze«,
kritične inteligence, teoretikov strukturalizma in psihoanahze). Na Slovenskem obstaja
npr. tehtna in močna heideggerjansko usmerjena kritika raznih metafizičnih totalitet,
zavzemanja za pluralnost, svetost sveta, na drugi strani pa lacanovsko poudarjanje
neizogibne vloge govorice pri zasnovi subjekta; iz moderne poezije je bilo razvidno,
kakšno je lahko palimpsestno prizivanje ljudskega in mitološkega, iz »nove proze« pa,
kako se lahko vklaplja trivialne žanre v hterarno igro; več modernističnih romanov je
na Slovenskem ponujalo fenomenologijo socialnega roba itd.
Kljub vsemu temu pa je novo idejnoestetsko polje (po poreklu prevzeto ali avtohtono),
ki ga je skušal ponazoriti moj seznam, vendarle postalo nekakšno ozračje delovanja
za vse »mlade prozaiste« in pripomoglo vsaj k recepcijski/interpretativni »konsohdaciji
« posameznih raznorodnih in heteronomnih poetik. Kot jedro oziroma sklop
identifikacij, potrditev intuitivnih slutenj in tendenc, afirmacije aH prikritih in odkritih
odbojev ter polemike je vplivalo na percepcijo generacije kot generacije. Začeli so
j o (so se) dojemati kot neko novo »obdobje«, »val« v razvoju pripovedne proze osemdesetih
let. Tako je 1988. npr. mladi esejist Tomo Virk tvegal že prvo obsežnejšo in poglobljeno
sintezo proznih knjig mladih piscev od 1983 dalje - svojo konstrukcijo novega
je poimenoval »mlada (slovenska) proza«.^
Že to poimenovanje, ki je povzeto iz naslova zbornika Mlada proza (1983), v katerem
so o b zapoznelcih ludistične »nove proze« že nastopili mlajši Blatnik, Frančič in Stavber,
s svojo biološko, poetološko nedoločujočo in seveda minljivo »praznostjo« kaže
na težavnost pri iskanju skupnega imenovalca. Kaj boljšega kot ta prehodna izkaznica
tudi meni ne pride na misel, zato bom pač uporabljal pojem »mlada proza«. - Globoke
raznolikosti »mlade proze«, k i j e gotovo tudi nasledek prej opisane zapoznelosti v
konsolidiranju generacije (to dejstvo pa ima veliko opraviti z »duhom osemdesetih«),
se zaveda tudi T. Virk in jo paradoksalno označi kot eno njenih bistvenih posplošujočih
določnic. Skozi optiko teoremov in filozofemov znanih mislecev postmoderne (Deleuza,
Foucaulta, Eca in Vattima) »radikalno razHčnost« motivnotematskih krogov,
žanrov, poetik in stilov »mlade proze« utemeljuje v novi fazi duha - njena struktura je
podobna rizomu, tj. labirintu brez središča in izhoda. Subjekt se ne more več utemeljevati
v eni sami prevladujoči ali globalni totahteti, ker je le-ta razpadla na množico
lokalnih »smislov«,^ ki so si med sabo parataktični, vzporedni, nehierarhični. Od tod
torej »avtopoetike« in »avtonoetike«, tj. lastni pisateljski svetovi, vsak s svojo perspektivo
na svoj »smisel«, vsak s svojim načinom literarnega predstavljanja. S tem v zvezi
sta še dva skupna imenovalca, ki ju Virk pripisuje »mladi prozi«: zaprtost subjekta
(pisca, pripovedovalca, literarne osebe) v svoj lastni svet (t. i. nova imanenca) in prisotnost
nostalgije po metafiziki in transcendenci na način aluzivnega nakazovanja,
celo simuHranja »smisla« - od tod pogosta odločilna vloga zaključne poante,' ki razpre
neki nov horizont razumevanja besedilnega sveta, ne da bi ga potem fabulativno
aH kako drugače »pojasnjevala«. Poantiranje je bolj lastnost kratke proze. Ta je količinsko
za »mlado prozo« najznačilnejša, kar Virk že nekoliko preveč spekulativno in
rokohitrsko utemeljuje s procesom »mehčanja subjekta« (po Vattimu), se pravi njegovega
izstopa iz metafizičnega mišljenja.
Virkovo razpravljanje bi rad zdaj dopolnil s poskusom konstruiranja nekakšnih težiščnih
modelov - okrog katerih problemov se sukajo razni tipi te proze, kateri pisateljski
prijemi se mi zdijo zanje karakteristični -, ki naj specificirajo lakonično
ugotovitev o radikalni različnosti poetik »mlade proze«.
METAFIKCI0NALISTI8 (»KNJIŽNIČARJI«). Ta težiščni model pisanja nekaterih
»mladih prozaistov« (Andreja Blatnika, Igorja Bratoža, delno tudi Igorja Zabela in
Lele B. Njatin idr.) omenjam na začetku, ker je znotraj »mlade proze« videti tako rekoč
na prvi pogled najbolj kompakten (ob njem lahko prepoznamo pisanje več piscev,
soodnosi z idejnoestetskim poljem postmoderne in postmodernizma s seznama so
najmočnejši), »nov«, tako da ima lastnosti trenda. Zrasel je v obzorju Borgesove vizije
sveta kot vehkanske labirintne knjižnice, J. Barthove opredelitve »literature izčrpanosti
« (od svojih možnosti, od tega, da je bilo vse že povedano), Ecove izgubljene »nedolžnosti
« vsakršne izjave (zato poslej »ni mogoče« relevantno literarno govoriti brez
rahle in dvoumne ironične p r i m e s i ) . . . Simbolne Očete tovrstne »mlade proze« bi
lahko najbrž še našteval, ne bi pa smel pozabiti na podlago, ki jo je zanjo pripravila že
»nova (slovenska) proza« nekaj let poprej in tudi vštric z njo:^ antimimetičnost,
avtorefleksivnost, znotrajbesedilnost, stilni in žanrski sinkretizem, dekonstrukcija
pripovednih stalnic (pripovedovalca, avtorja, junakov, sklenjenih kronotopov), fasciniranost
z množično kulturo itd. »Mlada proza« se od »nove proze« vendarle razlikuje
-če uporabim popreproščanja in pretiravanja, običajna pri tovrsmih kontrastiranjih -
po bolj eksplicitni tematiziranosti literarnosti in medbesedilnosti, po bolj dvoumni,
prikriti in blagohotni ironiji ter »necenzurirani« sentimentalnosti, čustvenosti, po
manj »zlobni« parodičnosti do slovenske slovstvene tradicije in njenih ideologemov,
po »neslovenskosti« odnosnic, junakov, kronotopov, predvsem pa po nekakšni metafizični
nostalgiji (iskanje in nakazovanje »Ideje« ali višjega »pomena«, »ljubosumje do
vehčine večnosti«) in po subjektu, ki ni več suvereni gospodar besedila, ampak krhki
in osamljeni izgubljenec v njegovih labirintih ali pa narcistični posnemovalec mask in
govoric v zabavišču z zrcali.
Bistvene za mlade slovenske metafikcionaliste so logotehnike, ki vseskozi opozarjajo
bralca na to, da je sleherna »resničnost«, »Resnica«, »smisel« nekaj neontičnega, nekaj,
kar obstaja le kot konstrukcija, luknjičava usedlina interpretacije, posredovana z
zamejeno perspektivo določene govorice. Fragmenti sveta se torej lahko kažejo npr. le
skozi jezik sanj in v njih predelanih spominov na prebrane ali videne žanre (L. B. Njatin),
prek palimpsestov tradicije filozofije, analize, likovne ter simbolne kulture (I. Zabel),
prek apokrifnega izmikanja bremenu prebranih zgodb, hterarnih figur, žanrskih
klišejev, stilnih pikantnosti (A. Blatnik, I. Bratož) ipd. To je pravzaprav smisel bolj ali
manj izrazite medbesedilnosti, avtoreferencialnosti (tj. ukvarjanja avtorja in besedila
s samim sabo) in postopkov razstavljanja konvencionalnih načinov pripovednoproznega
predstavljanja sveta (zlasti bralčeve iluzije o avtonomnosti in koherentnosti fiktiviziranega
dogajanja, prostora in časa). Srečujemo jih na marsikakšni strani metafikcijske
»mlade proze«.
SUBJEKTNI »REALIZEM« (»INDIVIDUALISTI«). »Knjižničarji« so zrasli iz duha Univerze
in tudi računajo predvsem na univerzitetne interpretacijske skupnosti. Model
subjektnega »realizma« pa intelektualnosti, načitanosti, »učenosti« ne postavlja v prvi
plan. Franjo Frančič, Boštjan Seliškar, Andrej Morovič, Lela B. Njatin (bolj po »vsebini
« kot po metafikcijski »formi«) idr. (nezavedno?) programirajo svoja besedila tako,
da bi učinkovala kot neposredna, »intuitivistična« in stvarno deskriptivna ekspresija
realnosti subjekta. Tak vtis, nasproten metafikcijski mediativnosti, daje namreč splet
pisateljskih postopkov, ki evocirajo časovno sprotnost, prvoosebnost ali drugoose,bno
nagovornost pripovednega podajanja, avtobiografsko motivno in izjavljalno podloženost
pripovedovalca in njegove zgodbe, jezikovno spontanost izražanja (bolj ali manj
kolokvializirani ali slengizirani »skaz«, gojenje osebnega idiolekta), fragment kot kompozicijsko
vodilo (ni torej daljših in koherentnih fabulativnih lokov). - Pripovedno besedilo
je tako nemalokrat nekakšna fikcijska uprizoritev intimistične dialoške situacije,
v kateri pa - simptomatično - manjka poslušalec, sogovornik, naslovnik. V tej vlogi
smo le mi, odmaknjeni in nemi bralci. Priče smo »reahstični« konkretizaciji subjektove
zaprtosti v lastno imanenco, njegovim avtoterapevtskim poskusom, da bi z literarno
pisavo to stanje presegel in nadomestil primanjkljaj komunikacije oz. pravega
sogovornika v resničnosti.
Tako podane subjektne realnosti/svetovi »individualistov« so kajpada različne. Frančičev
subjekt je v nepomirljivem sporu z (represivnimi) družbenimi institucijami -
mladinskimi domovi, zapori, vojsko - socializacijske in urejevalne moralne norme
srednjega sloja ignorira in jih napada s položaja družbenega roba, iz katerega se tudi
zaman hoče iztrgati. Pri tem brez izglajenih prehodov niha med skrajno liričnostjo,
sentimentalno patetiko in grobimi slengizmi, med poduhovljenimi željami in erotično
nenasitnostjo. - Seliškar v svojih izpovednih črticah lastno podobo (negotovega, introvertiranega,
labilnega in marginahziranega študenta - pisatelja) postavlja v čedalje
paranoidnejše situacije, posredovane v vedno bolj natrganem in histeriziranem ritmu.
Z »realistično« stvarnostjo deskripcije svojega sveta je ustvaril izredno sugestivne embleme
samote, krivde in strahu, enega od nespornih vrhov »mlade proze«. - Lela B.
Njatin evocira sanjske potujitve vsakdanjosti, erotične obsedenosti, strah pred ničem
in travme, kijih vzbuja ikonografija totalitarnega gospostva, militariziranega, industrializiranega
in zideologiziranega sveta. - A. Morovič pa predela potopis tako, da so čutni
vtisi z avanturističnih potovanj onkraj meja vajene varnosti precejeni skoz specifičen,
prostodušno-preciozen in ironičen idiolekt tako, da se razpršijo v številne halucinantne,
psihadelične notranje učinke, haikujevske intuicije. Njegova besedila ne le, da
govorijo o radostih in stiskah »popolne svobode« (tudi od vseh tipično slovenskih
problemov in travm), ampak ta uravnava tudi njihov zapis - zato je poln preskokov,
asociacij, ki se nakopičijo ob neki doživljeni realiji, kratkih dogajalnih lokov.
ARHAIZATORJI. Ta model »mlade proze« morda najbolj ustreza tistemu pri nas zgodnejšemu
razumevanju duha postmoderne, ki vidi v »resakralizaciji« in »remitizaciji«
umetnosti pravšnji nadomestek za nezadostnost razsvetljenskega projekta moderne.
Torej iracionalizem namesto imenovanja itd. Zlasti Lidija Gačnik in Vlado Žabot iščeta
temne, fantastične tone v slovenski slovstveni tradiciji - iz balad in folklornih mitemov
oziroma iz usodnostnih povesti. Zato je njuna stilizacija nekoliko patinirana, a izrazita,
umetelno ekspresivna, osebe gibljejo neznane in neobvladljive sile, razpete
med Eros in Thanatos, kronotopi so bodisi fantazmagorični bodisi kmetski, grajski,
grozljivi, zgodbe vsebujejo mitska dejanja (žrtvovanja, umore, krvoskrunstva). Medtem
ko je Žabot kljub hermetizmu nekoliko tradicionalnejši kafkovski fabulist, pa je
Gačnikova onkraj mej med pripovednim in lirskim. Njen obsedensko ponavljajoči se
repertoar spak, usodnih sil, raznih drugih »mitemov« in »balademov«, posnemanje zarotitvene
dikcije stketa decentriran in nepregleden ornament.
Morda bi lahko omenil še model CiSTE FANTASTIKE, ki je sicer nihče med mladimi
pisci, omenjanimi doslej, ne goji v večji meri, je pa razvita v zgodbah Milana Kleca, ki
je kakih pet let starejši, vendar pa ga »mladi« - npr. tudi T. Virk - jemljejo za svojega.
Navadno se v teh zgodbah s čvrsto in zanimivo fabulo empirična, vsakdanje preverljiva
in verjetna situacija na podlagi enega aH več domislekov prevesi v fantastiko, ki je
ne omejujejo nikakršne norme, niti moralne, niti spoznavne, niti Hterarne oziroma
žanrske. Toda fantastični svetovi so podani prav tako »realistično« kot empirija - kot
doživljaj, avantura prvoosebnega pripovedovalca, ki je po dobri stari romantični tradiciji
(npr. Poe, Gogolj, E. T. A. Hoffmann) uveden v pripovednem okviru.
Med temi težiščnimi modeli »mlade proze« je seveda mnogo interakcij, prehajanja in
novega kombiniranja elementov. Avtorji se z različnimi besedili selijo iz modela v model
(npr. Jani Virk iz subjektnega »realizma« v »čisto fantastiko«, Andrej Blatnik iz
istega v metafikcijo) ali pa v enem samem na razne načine spajajo prvine teh modelov
(npr. subjektnega in metafikcijskega pri Leli B. Njatin in delno pri I. Bratožu, metafikcijskega
in arhaizatorskega ponekod pri Zabetu).
Raznolikost »mlade proze« je torej res tolikšna, da so njene »skupne poteze« lahko
konstruirane le iz zelo splošnih, abstraktnih pojmov (pri T. Virku npr. struktura rizoma,
radikalna različnost, nova imanenca, »mehki subjekt«). - Razmeroma homogena
se pokaže »mlada proza« glede na njeno pragmatiko, implicitno »intenco« delovanja.
V primerjavi s sodobno prozo, ki jo v osemdesetih letih piše generacija modernistov
oz. »kritične inteligence«, je simptomatična odpoved obravnavanju »velikih (travmatičnih)
zgodb« slovenstva: mlada generacija se v svoji prozi odreka kakršnikoli skupnostni
»politični platformi« delovanja literature. (Toda spričo izrazito individualne
optike je njena družbena kritičnost lahko še ostrejša, neznosnejša.) Vendar pa se mi
zdi, da poleg tega paralaksa idiomov - tj. vzporednost poetik in »smislov« - nova imanenca
- zaprtost v svoj fikcijski svet - deluje v interakciji z novim idejnoestetskim poljem
kot specifično ozračje postmoderne, kot »duh osemdesetih let«. V njem pa »mlada
proza« razvija produkcijo, ki - kot smo videli - raste na raznorodnih podlagah.'o
Te najbrž niso vedno in povsod del nekakšne nove razvojne faze. Toda za pedantno seciranje
navezav, »vplivov«, kontinuitet in prelomov je zaradi moje vpletenosti v živo
zdajšnjost literarnega dogajanja še prezgodaj, po drugi strani pa prepozno - komu se
zdi to sploh še smiselno v času, ki razglaša »konec zgodovine«, njeno vsesplošno razpoložljivost,
»plagiat« in pastiš pa za najznačilnejša ustvarjalna postopka?
Opombe
^ To so, seveda, Vladimir Kovacič. Uroš Kalčič, Emil Filipčič, Branko Gradišnik. Boris Jukič, Tone Perčič.
2 Prim. Aleksander Zom: Kritika branja. Ljubljana, 1988, s. 12-14, 42^3, 63, 75-76, 299-300. Drago Bajt je v preglednem
eseju, nastalem po Zomovih kritikah, predlagal drugačno zbirno poimenovanje (Mlada slovenska proza.
Dialogi 1981, 2, s. 118-124). Zaradi razlikovalnosti se zdi bolje ostati pri »novi prozi« kot etiketi za pisce tega
rodu.
3 Prim. Andrej Blatnik: Pojem postmodernizma v slovenski literarni publicisliki (Dipl. naloga na odd. za prim.
književnost.) Ljubljana, 1987; D. Bajt: Posimodernizem po slovensko. Nova revija 1988, 73-74, s. 907-911.
" Prim. Ihab Hassan: Kultura, indeterminacija i imanencija: margine (poslmodernog) doba. Prev. A. Maračič, M.
Franulič. (Izv. iz 1978) Republika 1985, 10-12, s. 26-54; Isti: Kultura postmodernizma. Prev. N. Grahek. (Izv. iz
1985) Problemi - Literatura 1987, 3, s. 210-227.
= T. Virk: Rošlin in Verjanko ali Mlada slovenska proza. Problemi - Literatura 1988, 4, s. 171-185. - V njegovem
eseju je razvidna nomenklatura naslovov del, ki so podlaga tudi pričujočemu članku. Popraviti je potrebno le
podatek o b Gačnikovi (naslov njene knjige slove Magdalena, 1987) in dodati še noviteti - Lela B. Njatin: Nestrpnost.
Ljubljana, 1988 (cikel kratke proze); Igor Bratož: Pozlala pozabe. Ljubljana, 1988 (kratka proza slo\enskega
»bank-postmodemizma«), - Podrobnejše in izčrnejše analize posameznih (zanimivejših) del še ne sodijo \'
pričujoči splošni zaris - sicer pa je bilo marsikakšno med njimi deležno že več kritiških osvetlitev.
« T. Virk, n. d., 183-184.
' N. d., 173.
^ O družbenokultumih in »duhovnozgodovinskih« ozadjih tega pri nas svežega pojma je v slo\enščini na \ olio
esej Aleša Debeljaka [Prolegomena za ameriško metafikcijo. V: Ameriška metaBkcija / Barth, Barthelme. Coover,
Pynchon. Prev. A. Blatnik idr. Ljubljana, 1988, s. 219-234), problem pa osvetljuje tudi Alenka Koron v kritiki
knjige Linde Hutcheon Narcissistic narrative: the melafictional paradox (1984). Primerjalna književnost 1988,
2, s. 60-65.
' Zlasti je pomembno »posredništvo« B. Gradišnika, ki je že v Času (1977) vpeljal nekaj borgesovskih kratkoproznih
vrstnih tipov (od apokrifne psevdobiografije d o komentatorske psevdorazprave), značilnih tem in postopkov
(npr. cikličnost časa, izbris mej med realnim in imaginarnim, razpad identitete), ki so pred tem že postali
ena od metafikcijskih rekurenc. Ta zbirka vsebuje mdr. tudi »mehko« metafikcijsko zgodbo (tip, v kateri
je refleksija postavk literature zastopana bolj v pripovedi kot pa implicirana ali eksplicirana v načinu pripovedovanja/
podajanja), sorodno Allenu in kasnejšemu zaključku Blatnikovega romana Plamenice in solze (1987) -
zgodba o vstopu junaka v literarne svetove. - Poteze »mehke« metafikcije najdemo vsaj že v nekaterih Ruplovih
romanih (npr. Družinska zveza, 1977), vendar je pri Gradišniku »ameriška šola« te smeri segla globlje in
bolj v širino - prim. središčne teme in raznovrstnost metafikcijskih logotehnik v njegovih nadaljnjih knjigah
ter njegove predstavitve in prevode iz sodobne ameriške proze in iz šole kreativnega pisanja v Problemih.
' ° Po svojih »imanentnih« lastnostih torej vsa »mlada proza« ni postmodernistična - nedvomno so takšni le
metafikcionalisti - vendar pa dopušča, da jo skozi referencialno polje postmoderne in postmodernizma dojemamo
kot bolj ali manj izrazite pojavne oblike »duha časa« obojega v osemdesetih letih. Kot vse tovrstne oznake
je tudi posimodernizem v prvi vrsti stvar recepcije, interpretacijskih konstrukcij in posplošitev.
Summary
UDK 886.3.015.19 »1977/1988«
POSTMODERNISM AND »YOUNG SLOVENE FICTION«
The writers that were born around 1960 have begun to publish their works in book form
since 1983: A. Blatnik, F. Lainšček, F. Frančič, A. Morovič, I. Zabel, V. Žabot, L. Gačnik, B.
Seliškar, J. Virk, L. B. Njatin, I. Bratož, etc. The common traits of their narrative fiction
can be established under the characteristic »empty« label »young fiction« only on a very
abstract level, that is if we rely on the referential background of the Postmodern and
Postmodernism, which enables a receptive consolidation of a heterogeneous and heteronomous
poetics of this generation. The article concentrates primarily on the induction of
four main models which reappear and are combined in the »young fiction«: the melafictional,
the subjectively »realistic«, the archaic and the fantastic one. The question of their literary
and evolutionist »genesis«, the renovation or regression is, however, still left to be
answered.
Povzetek prevedel Igor Maver
Tatjana Srebot-Rejec
Maribor UDK 801.441:808.63:802.0
K A K O V O S T S L O V E N S K I H I N A N G L E Š K IH
S A M O G L A S N I K O V
(kontrastivna analiza o b e h sestavov p o njihovi kakovosti s stališča
akustične, artikulacijske in avditivne fonetike)
Samoglasnike lahko opišemo z več parametri: glede na njihovo kakovost, dolžino, tonsko
višino in glasnost. S temi pojmi operiramo v slušni fonetiki, ki je najbolj naravna,
ker tvori osnovo govorne komunikacije; ostali dve, artikulacijska in akustična, le omogočata
slušno.
Po drugi strani pa je slušna fonetika najmanj oprijemljiva in jo je najteže opisati. Artikulacijsko,
ki se ukvarja z gibi govoril in je bolj konkretna, je laže opisati. Z moderno
tehnologijo pa se lahko najbolj približamo dejstvom akustične fonetike, to se pravi, da
preučujemo valovanje zraka potem, ko smo ga s pomočjo govoril spravih v gibanje, ki
proizvaja slišne glasove.
V naslednjem sestavku se nameravamo ukvarjati predvsem s kakovostjo samoglasnikov
v samoglasniških sestavih slovenščine in angleščine. S stališča artikulacijske fonetike
ima pri proizvajanju kakovosti samoglasnika glavno vlogo lega jezika v ustih. Le-ta
je predvsem rezultat premika navzgor-navzdol in naprej-nazaj. S stališča akustične
fonetike je kakovost samoglasnikov rezultanta resonančnih ojačitev (formantov) za
vsak samoglasnik različno oblikovane govorne cevi in pri tem imamo opraviti s frekvencami
(in intenziteto) zračnega valovanja.* S pomočjo slušne fonetike pa primerjamo
slušne vtise posameznih samoglasnikov znotraj glasovnega sestava vsakega jezika
in oba samoglasniška sestava med sabo ter njune posamezne glasove. Kakovost
slovenskih in angleških samoglasnikov bomo torej skušali preučiti do neke mere z
vseh treh staUšč, včasih tudi s kombinacijo dveh zvrsti fonetike hkrati.
Kakovost slovenskih samoglasnikov s stahšča akustične fonetike je pri nas preučeval
J. Toporišič in se bom v naslednjem posluževala njegovih izsledkov (1975, 193). Podatki
za formante angleških samoglasnikov so po J. C. Wellsu (Gimson 1980, 101), metoda
preučevanja sledi P. Ladefogedu (1967, 50-142, 1982, 165-196). Vsak samoglasnik
ima več formantov, iz izkušnje sintetičnega govora pa vemo, da sta najbolj pomembna
prvi in drugi formant.
Prvi formant kaže višino jezika: pri zaprtih samoglasnikih je najnižji, pri odprtih najvišji
in je torej v obratnem sorazmerju z višino jezika pri izgovarjavi samoglasnika. Iz izkušnje
vemo, da to velja za sprednje samoglasnike, ne pa povsem za zadnje. Drugi formant
naj bi kazal stopnjo velarnosti samoglasnika. Pri grafičnem prikazu samoglasniških
sestavov bi po tej teoriji na eno os nanašali frekvenčne vrednosti prvega formanta
in na drugo vrednosti drugega. Vendar je praksa pokazala, da dobimo bolj realno
podobo samoglasniškega sestava kakega jezika, če na navpično koordinato nanesemo
frekvenčne vrednosti prvega formanta in na vodoravno koordinato razdaljo med frekvencami
prvega in drugega formanta (F2-F1). Pri sprednjih samoglasnikih sta for-
* Zaradi velilcega dušenja v govorni cevi, ki ga povzroča sluzasta površina, je po novejših teorijah bolj prav, če
govorimo o pomanjkanju dušenja pri resonančnih frekvencah kot o resonančnih ojačitvah (Neppert, str. 45,
115).
manta daleč narazen in pri zadnjih bolj skupaj. Razmerja med glasovi znotraj slovenskega
in angleškega samoglasniškega sestava in med obema sestavoma so najbolj razvidna
iz razpredelnice, ki je sestavljena tako, da sta ( i ) in (u) v zgornjem levem oziroma
desnem kotu tako kot v samoglasniškem četverokotniku. Ker so frekvence formantov
obratno sorazmerne s tradicionalnimi artikulacijskimi parametri, sta osi tako
postavljeni, da je frekvenca nič v desnem zgornjem kotu in ne v levem spodnjem, kot
je običajno. Frekvence v razpredelnici so tudi razvrščene po Melovi lestvici tako, da
odgovarjajo isti razdalji percepcijsko enaki tonski intervali. Slika 1 prikazuje slovenski
sestav naglašenih samoglasnikov, slovenski sestav nenaglašenih samoglasnikov in
angleški sestav samoglasnikov v britanski standardni izreki. V sestavu slovenskih naglašenih
samoglasnikov so položaji posameznih glasov in razdalje med njimi prikazani
realno, razen pri (i)-ju in (D )-ju. Pri (i)-ju je v primeri z angleškim (i)-jem Fi verjetno
postavljen previsoko, na kar je opozoril že Toporišič v svoji razpravi (1975, 162). Ce
je to napako pripisovati tehnični pomanjkljivosti uporabljenega sonografa, pa je velika
razdalja med slovenskima naglašenima (a) in ( 3 ) , ki ni v skladu s slušno zaznavo,
pripisovati dejstvu, na katero je opozoril že Ladefoged (1967, 102-103): pri samoglasnikih
slušna zaznava morda ni odvisna od formantov ali samo od formantov, ampak
tudi od drugih značilnosti, ki jih spektrogram sicer pokaže, a jih mi zaenkrat še ne
znamo razbrati, ker j im ne vemo pomena. Eden takih elementov je lahko razmerje
med tonsko višino Fi in F2 v primeri s tonsko višino Fi in F2 drugih glasov istega govorca.
Pri zadnjih samoglasnikih pa ta eventualni razpoznavni znak odpade, ker sta si
formanta zelo bhzu. Razdalja od višinsko srednje točke prvega do drugega formanta
pri slovenskem naglašenem ( o ) - j u na primer znaša 427 Hz. Toporišič pravi (1975,
162), da je formant pribhžno 500 Hz širok. Potemtakem se pri ( o )-ju formanta tiščita
skupaj, verjetno celo prekrivata in je že tako in tako teže določiti njuni višinski srednji
točki. Morda je pri zadnjih samoglasnikih slušno odločilen samo prvi formant, morda
dejstvo, da ni energije v višjih frekvencah, morda je vzrok povsem drugje. Tu tavamo
še v temi. Skratka, ne vemo, katera od vseh podrobnosti, ki jih vidimo, je (so) merodajna
(-ajne) pri slušnem zaznavanju samoglasnika, čeprav vemo, da s samoglasniško
shko, k i j e verna kopija takega spektrograma, lahko sintetično produciramo samoglasnik,
ki bo zvenel približno tako kot slovenski naglašeni, to se pravi ne tako periferni,
ampak malce centrahzirani, kar je lepo razvidno iz akustičnega prikaza. Njihovo število
se zmanjša, ker sta sredinska para S (e) in ( « ) in S (o ) in ( o ) nevtralizirana vsak v
en glas, ki lahko po svoji kakovosti precej niha, saj sta ožina in širina izgubili svojo fonemsko
pomembnost, kar je poudaril že J. Šolar (Bajec idr., 17).
§e enega dejstva pri akustični anahzi samoglasnikov ni prezreti: vsakemu govorcu so
lastne anatomske in fiziološke značilnosti govoril, ki sovplivajo na frekvenco formantov.
Tako odrasli moški in otrok lahko izgovorita za poslušalca lingvistično isti slovenski
( e ) , pa bo imel frekvenčno nekoliko različne formante. Tako je možno, da sta si
prva dva formanta dveh sosednjih glasov pri dveh različnih govorcih zelo bhzu; sta v
frekvenčnem območju istega glasu. Ce pa primerjamo razmerja med glasovi samoglasniškega
sestava istega govorca, kjer so anatomske značilnosti govorca vseskozi
iste, pride do sovpada vehko teže (event. pri zadnjih samoglasnikih). Akustično idealna
primerjava slovenskega in angleškega samoglasniškega sestava bi slonela na enem
samem ah več govorcih, ki bi bili absolutno dvojezični in bi obvladali oba sestava, kot
da sta oba materni jezik in mi bi primerjali slovenski in angleški samoglasniški sestav
za vsakega govorca posebej. Ker nimamo takih podatkov, uporabljamo za oba jezika
podatke, do katerih sta prišla oba raziskovalca na podlagi povprečkov več govorcev
vsakega jezika in so tako v veliki meri izključene njihove osebne značilnosti.
i 8 i i § 8 8 8 8
..o
u
i /1 tu /
Ve /
f
/J
/ / /
\ .- /
\ \ /
/
•••o.
^
••••
3
slovenski naglašeni samoglasniki
slovenski nenaglašeni samoglasniki
angleški samoglasniki
Samoglasnik i e L a 0 o u •3
A ^ 2116 1973 1849 1332 993 823 747 1376
Fl 382 451 585 726 565 430 393 539
F2-F1 1734 1522 1264 606 428 393 354 837
Samoglasnik i e a 0 u
R ^ 2034 1829 1427 1022 940 -
Fl 371 570 643 508 402 - F2-F1 1663 1259 784 514 538
Samoglasnik i I e ae a 0 o u A 3
r 2620 2220 2060 1760 1180 920 760 940 920 1320 1480
Fl 280 360 600 800 740 560 480 380 320 760 560
F2-F1 2340 1860 1460 960 440 360 280 560 600 560 920
SI. 1. Akustični prikaz samoglasnikov.
Frekvence 1. formanta so nanesene na navpično koordinato in razlika med frekvencami 1. in 2.
formama na vodoravno. Tabela A prikazuje vrednosti slov. naglašenih S2imoglasnikov, tab. B
slov. nenaglašenih in tab. C angleških samoglasnikov.
Iz zgornjih trditev o realnem oziroma nerealnem prikazu slovenskega naglašenega
(i)-ja in (o )-ja je že razvidno, da imamo poleg akustičnega prikaza razvrstitve samoglasnikov
še drug kriterij, slušni. Tega imamo za bolj merodajnega in z njim akustičnega
primerjamo, čeprav operiramo pri teh dveh zvrsteh fonetike s povsem drugimi parametri.
Na to je posebej opozoril G. Hammarstrom (1984), ki pravi, da nikakor ni potrebno,
da so relacije med glasovi na akustičnem in na artikulacijskem prikazu enake.
človeško uho (slušna fonetika), ne pa aparature (akustična fonetika) ima tudi to lastnost,
da loči relevantno kakovost vsakega glasu od osebnih značilnosti govorca. To
sem že omenila posredno, ko sem govorila o »lingvistično istem (e)-ju« odraslega moškega
in otroka.
Klasična razvrstitev samoglasnikov, o kateri so nas učili, da temelji na artikulacijski
fonetiki, nam je vsekakor bližja kot akustična, temelječa na formantih. Angleški fonetik
D. Jones je za potrebe preučevanja samoglasniških sestavov najrazličnejših evropskih
in zunajevropskih jezikov skušal primerjavo samoglasnikov med njimi čimbolj
objektivizirati in s i je zato domishl serijo samoglasnikov, ki ne obstajajo v nobenem jeziku
kot sistem, so pa enako oddaljeni drug od drugega, se jih da naučiti in z njimi primerjati
samoglasnike vsega sveta. Če npr. trdimo, d a j e angleški (e) standardne izreke
podoben slovenskemu (e)-ju, kot ga najdemo v slovenskem dvoglasniku (ej), to drži ali
pa ne, ker je območje angleškega standardnega (e)-ja precej široko in ga različni ljudje
različno izgovarjajo. Da se izognemo takim nesporazumom, si je Jones izmislil tako
imenovane kardinalne vokale (Jones 1918; meni na voljo izdaja 1960, 31-35; Gimson
1980, 40-42). V primarni seriji obstajajo 4 sprednji in 4 zadnji kardinalni vokali (K i, e,
s , a; a, o , o, u). Grafično so videti takole:
SI. 2. Kardinalni samoglasniki D. Jonesa.
Oba skrajna samoglasnika (i) in (a) sta določena artikulacijske. Pri (i)-ju je sprednji
del jezika dvignjen kar se da visoko proti trdemu nebu, vendar pa ne tako, da bi prišlo
pri prehodu zraka na prosto do drgnjenja. Tako nastali glas bi lahko opisali kot
skrajen (i). Na drugem koncu četverokotnika je (a), pri njem je ves jezik kar najbolj
nizko v ustih in je le njegov skrajni zadnji del rahlo dvignjen. Ostale sprednje kardinalne
samoglasnike 2, 3, 4 (K e, L , a) dobimo, če sprednji del jezika nižamo v enakomernih
presledkih, tako da je slušna razdalja med vsakim od teh samoglasnikov kar
se da enaka za fonetično izobraženega izgovarjalca. Pri zadnjih samoglasnikih 6, 7, 8
(K O ,o, u) se zadnji del jezika dviga v slušno enakih premikih. Pri samoglasnikih 1-5
ustnice niso zaokrožene, pri 6-8 pa so, pri vsakem glasu bolj. Že iz četverokotnika je
razvidno, da so razdalje med sprednjimi samoglasniki večje kot med zadnjimi in akustični
prikazi kardinalnih samoglasnikov to povsem potrjujejo (Ladefoged 1967, 98;
primerjaj tudi našo si. 1). Že Jonesu je bilo jasno, da kljub opisu teh samoglasnikov
(razen (i) in(a)) ne moremo z gotovostjo izgovarjati, če jih nismo nikdar slišali. Drži, da
višina jezika pada od (i) do (a) in se dviga od (a) do (u) in da se najvišji del jezika pri
tem pomika od trdega proti mehkemu nebu (artikulacijska fonetika), vendar za koliko
natančno, pa določajo ušesa (slušna fonetika). Obstaja posnetek, na katerem Jones
izgovarja te samoglasnike. Ker so kardinalni samoglasniki tvorili osnovo za opis vseh
angleških samoglasnikov, bomo tudi slovenske primerjah s kardinalnimi in tako posredno
prišli do kontrastiranja slovenskih in angleških.* Zaradi večje objektivizacije
pri določanju kakovosti slovenskih samoglasnikov nisem Jonesovega posnetka zaigrala
samo sebi, ampak še 3 slovenskim in 1 angleškemu jezikoslovcu, ki govori tudi
slovensko.**
X
V \ x
X
X XXX
a • = kardinalni samoglasniki
X = slovenski samoglasniki
SI. 3. Kardinalni in slovenski naglašeni samoglasniki.
Seveda je za vsak samoglasnik tako v slovenščini kot v angleščini možen določen odmik
od začrtane lege, to je območje, v katerem je izgovor še vedno standarden. Slovenska
( i ) in (u) sta manj skrajna kot kardinalna. Slovenska (e) in (L ) sta blizu kardinalnima,
oba nekoliko bolj odprta, (a) je srednje odprt samoglasnik. Vsi ocenjevalci so
soglašaU, daje slovenski ( o ) povsem drugačen od kardinalnega. Dejansko je po višini
jezika blizu slovenskega (a)-ja, od njega se loči po rahli zaokroženosti ustnic in jezik je
neznatno pomaknjen nazaj, vsekakor je bolj velaren od slovenskega (a)-ja, a je teže določiti
njegovo stopnjo velarnosti, zato je zarisan z več križci. Da sta si slovenska (a) in
(D ) slušno veliko bližja kot slovenski (o ) in (o), sem se prepričala pri narekovanju
slovenskih samoglasnikov posamično, izven sobesedila, ko so me študentje pri narekovanju
( o )-ja spraševali, ali mislim (a) ali ( o ) . Da prehajata naglašeni in nenaglašeni
( o ) v nekaterih narečjih v (a), pa je itak znana stvar.
Naslednji četverokotnik prikazuje kardinalne in angleške samoglasnike. Lega angleških
samoglasnikov je v glavnem po Gimsonu (1980):
o
°U
" V 3,3 §
A
• = kardinalni samoglasniki
o = angleški samoglasniki
SI. 4. Kardinalni in angleški samoglasniki
*Zaradi lažje primerjave med obema samoglasniškima sestavoma sem se odločila za naslednje simbole v transkripciji:
slovenski: (i, e, 6 , a, o , o, u);
angleški: (i. I, e , » , a, o , o,tr, u, A , 3 , » ) .
** Profesorjem M. Kos, V. Majdiču, F. Žagarju in M. Daviš se prav lepo zahvaljujem za njihovo sodelovanje.
č e zdaj slovenski in angleški samoglasniški sestav prenesemo v isti četverokotnik, dobimo
naslednjo podobo:
O i O
D;0
X = slovenski samoglasniki
o = angleški samoglasniki
SI. 5. Slovenski in angleški samoglasniki
Na podlagi tega predvidevamo, s katerimi slovenskimi samoglasniki bo Slovenec nadomestil
angleške, ko se bo učil angleščine, in nasprotno, katere težave bo imel
Anglež s slovenščino. To so seveda teoretična predvidevanja na podlagi kontrastivne
analize. Dejanske napake bi razkrila analiza konkretnih napak posameznega učenca
ali učencev, ker nanje vplivajo še drugi faktorji, o katerih ne bomo tu razpravljah.
angl. slov. angl.
i i peat
I 3 pit
e
e
pet
38 e
pat
a a part
A a putt
D 0 pot
O o port
u put
u
u
poop
3
9
purse
3 but
S1. 6. Preglednica pričakovanih nadomeščanj angleških samoglasnikov s slovenskimi pri Slovencu,
ki se uči angleščine
Oglejmo si še en način, ki bi morda utegnil osvetliti kakovost slovenskih samoglasnikov,
pa ni običajen, ker je povezan samo z navpičnim premikom jezika - z višino jezika
- in ne z vodoravnim, to se pravi z gibanjem jezika naprej in nazaj. Splošno znano
je, da imajo samoglasniki svojo inherentno dolžino in frekvenco. Literaturo o tem je
najti v razpravi G. Neweklowskega (1973). Cim bolj zaprt je samoglasnik - čim višji je
jezik - tem krajši je samoglasnik in tem višja je njegova frekvenca v sicer identičnem
okolju. To se pravi, da kažejo dolžine in frekvence na navpično oddaljenost med posameznimi
samoglasniki, ne povedo pa ničesar o tem, ali je samoglasnik sprednji ali zadnji.
Ce razvrstimo slovenske samoglasnike po njihovih inherentnih dolžinah in frekvencah
(Srebot-Rejec 1988, 23-25, 33 -35), dobimo naslednjo preglednico:
v odprtem v zaprtem -
zlo zlogu
90-
100-
^ 110
I ^2o^
E 130-
150-
' 160
170 H
ISOn
140
130H
120 ^
110H
100-i
\ odprtem v zaprtem
zlogu zlogu
u
i, u i
9
o
e , L ,3
e a
- L
0
a
SI. 7. Inherentna dolžina in frekvenca slovenskih samoglasnikov (brez (2)-ja) v naglašenih odprtih
in zaprtih zlogih (govorec Ju)
Po trajanju v odprtih zlogih sta ( i ) in (u) kot najbolj zaprta samoglasnika najkrajša in
(a) kot najbolj odprt je najdaljši, (e) in (L) sta si zelo blizu in enako ( o ) in (o). Dolžinska
razlika med členoma enega para je sicer zelo majhna, je pa bolj zaprti člen daljši
kot bolj odprti in ne obratno, kot bi bilo pričakovati. Tudi so sprednji samoglasniki
((i):(u), (e), (e):(o), (o)) daljši v primerjavi z ustreznimi zadnjimi. - V zaprtih zlogih so
vsi samoglasniki na splošno krajši in vrstni red sredinskih je spremenjen. Še vedno pa
sta ( i ) in (u) najkrajša in sta skupina zase, sledijo jima sredinski in najdaljši je spet (a)
kot najbolj odprt.
Pri frekvencah samoglasnikov pade v oči dejstvo, da so samoglasniki v odprtih zlogih
znatno nižji od teh v zaprtih. To je pripisati vplivu akcenta, ki ga podpira še dejstvo,
da so odprti zlogi daljši od zaprtih. Ju namreč izgovarja odprte zloge podobno akutu,
zaprte pa podobno cirkumfleksu. V odprtih zlogih imamo 3 skupine: (i), (u), zaprta
sredinska samoglasnika (e), ( 9 ) in odprte samoglasnike (L), (o), ( a ) . Vrstni red je še
vedno isti: zaprti, sredinski, odprti, le da sta tokrat odprta člena sredinskega para v
skupini z (a)-jem in ne s svojim zaprtim parom. Frekvenčni razpon v zaprtih zlogih bi
bil znatno manjši kot v odprtih, če ne bi izstopal (u) s svojo visoko frekvenco, sicer pa
imamo močan sovpad sredinskih samoglasnikov.
Če na kratko povzamemo: inherentne dolžine in frekvence potrjujejo zaprtost (i)-ja in
(u)-ja ter odprtost (a)-ja, kažejo pa večjo povezanost med sredinskimi samoglasniki
kot slušna zaznava, kjer mora biti razlika med (e) in (e) ter (o) in (o) povsem jasna in
očitna, zato da lahko tvorijo v naglašenem zlogu 4 foneme. Kljub slušno tako veliki
razliki med obema e-jema in o-j.ema občuti Slovenec iz psiholoških razlogov e / in o/
kot posebej povezana glasova. Razlogov za to je več: a) v nekaterih besedah lahko
prosto variirata (npr. /'centar/ ali /'centar/, /'okna/ ali /'okna/); b) med njima imamo
lahko morfološko premenjavanje (npr. /kmet/ - /'kmeta/, /'doba/ - / o b ' d o b j e / ) ; c) v
nekaterih narečjih ima en člen para funkcijo obeh; č) in ne nazadnje vpliva na
občutek povezanosti med njima tudi isti pisni znak.
Literatura
1. A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel, J. Solar (1968) Slovenska slovnica, Ljubljana.
2. A. C. Gimson (1980), An Introduction to the Pronunciation of English, London.
3. G. Hammarström (1984), Articulatory, acoustic or auditory description? Zeitschrift für Phonetik, Sprachwissenschaft
und Kommunikationsforschung 37, 309-320.
4. D. Jones (^1960), An Outline of English Phonetics, Cambridge.
5. P. Ladefoged (1967), Three Areas of Experimental Phonetics, London.
6. P. Ladefoged (1982), A Course in Phonetics. Second Edition, San Diego.
7. J. Neppert, M. Petursson (1986), Elemente einer akustischen Phonetik, Hamburg.
8. G. Neweklowsky (1973), Spezitische Dauer und spezifische Tonhöhe der Vokale, Phonetica 32, 38-60.
9. T. Srebot-Rejec (1988), Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene, An Acoustic and Linguistic
Investigation. München.
10. T. Srebot-Rejec (1988), Kontrastivna analiza angleških in slovenskih samoglasnikov po njihovi kakovosti,
(Prispevek k didaktiki pouka angleškega jezika), Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti SRS, X X I I , št.
1-2.
11. J. Toporišič (1975), Formanti slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija, 23, 153-196.
Summary
UDK 801.441:808.63:802.0
VOWEL QUALITY IN SLOVENE AND ENGLISH
Vowel quality in Slovene and English is examined from the acoustic, articulatory and auditory
standpoint. The formant chart (Fig. 1) is based on the formant values of J. Toporišič for the Slovene
vowels and on J. C. Wells for the English and follows P. Ladefoged as to method. The Slovene
vowel system is then compared with the Cardinal Vowels of D. Jones (Fig. 3). The English vowel
diagram follows A. C. Gimson (Fig. 4). The two vowel systems are then contrasted in one diagram
(Fig. 5). Fig. 6 represents the expected vowel substitutions for Slovene learners of English.
Fig. 7 presents the distribution of Slovene vowels as to inherent duration and frequency in open
and closed syllables because it should indicate the tongue height of vowels though it cannot give
any information about their backness.
Boža Krakar-Vogel
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 372.863:372.882
S M O T R I , V S E B I N E I N M E T O D E P O U KA
S L O V E N S K E K N J I Ž E V N O S TI
v članku poskušam skicirati problemske sklope književnodidaktičnega raziskovanja
in nakazati možnosti za razčlenjevanje nekaterih postavk z instrumentarijem, ki ga
daje interdisciplinaren študij literarne vede, jezikoslovja, pedagoških ved, spoznavne
teorije ter književne in jezikovne didaktike.
Vsak od navedenih problemskih sklopov je lahko zase predmet posebnega širjenja,
poglabljanja in razpravljanja, ki bo morda dalo tudi drugačne ugotovitve od tu zapisanih.
1. Opredelitev književne didaktike
Pouk književnosti (leposlovja) preučuje posebna veda, ki se v različnih okoljih
različno imenuje: na Slovaškem, v SZ, na Hrvaškem, v Srbiji in še kje ji pravijo
metodika pouka knj,iževnosti, tudi metodika književne vzgoje in izobraževanja, v
nemški literaturi srečamo izraz Hterarna didaktika (Literaturdidaktik). Ker se pri nas
vede in pojavi, ki se nanašajo na književnost, pogosto poimenujejo z besedno zvezo
ustreznega samostalnika in pridevnika književen (književna teorija, kritika, književno
delo itd.), sem se odločila to vedo imenovati (ne le zaradi nemškega zgleda) književna
didaktika (izraz didaktika prihaja tudi iz stalne besedne zveze specialna didaktika;
poimenovanje je primerno tudi za različne izpeljave, npr. za tvorbo pridevnika - književnodidaktičen).
Pri definiranju književne didaktike se opiram na podobne definicije
od drugod, npr. na tisto, ki j o je za jezikovno didaktiko (teorijo pouka slovenskega
jezika) podala Olga Kunst-Gnamuš, in na tiste, ki jih najdemo v tuji
specialnodidaktični ah naši splošnodidaktični hteraturi.' Književna didaktika je torej
veda o smotrih (ciljih), vsebinah in metodah pouka književnosti. Je interdisciplinarna
in uporabna.
V nadaljevanju tega prispevka bom razčlenila pojme iz te definicije.
2. Smotri pouka književnosti^
Temeljne vzgojno-izobraževalne smotre katerega koli učnega predmeta, torej tudi
književne vzgoje, sooblikuje več dejavnikov:
a) Splošni družbeni vzgojno-izobraževalni smotri, od katerih je odvisno, ali bomo
vzgajali »svobodno, kritično, demokratično in ustvarjalno osebnost« ali pa »dogmatično,
podredljivo in poslušno«.^
b) Temeljne značilnosti predmeta preučevanja in poučevanja, kakor jih odkriva ustrezna
stroka - torej temeljne značilnosti leposlovja, kakor jih opredeljuje literarna veda,
ki literarno delo označuje kot besedno umetnino z estetsko, spoznavno in etično funkcijo;
to naj bi učenec pri književni vzgoji tudi dojel.
c) Stvarnost, vsakdanja praksa. Ta je pokazala, da Slovenci premalo berejo in da jih je
treba za branje načrtno motivirati.
Gotovo je zavest o delovanju vseh teh silnic vplivala iiuli na dosedanja razmišljanja
slovenskih literarnih strokovnjakov o smotrih književne vzgoje. Tako je za Borisa Paternuja
temeljna naloga književne vzgoje razvoj bralne kulture," za Meto Grosmanovo
pa razvoj bralne sposobnosti, ki j o definira kot »sposobnost poglobljenega in polnega
doživljanja ter razumevanja leposlovja za potrebe lastne interpretacije«.^ Podobno razumejo
glavno nalogo književne vzgoje tudi drugod, le da jo nekoliko drugače imenujejo.
(Npr. A. C. Baumgartner iz Wurzburga pravi, da gre za »samostojno kritično
udeležbo v literarni komunikaciji«.^) Da bi ugotovili, ali gre za razvoj »sposobnosti«
ali za razvoj »kulture«, pa tudi zato, da bi zaslutili poti za uresničevanje tako formuliranega
smotra, moramo poklicati na pomoč didaktični instrumentarij.
Didaktika pravi, da je vsako učenje oz. vzgojno-izobraževalni proces »pridobivanje
znanj, sposobnosti, kvalifikacij, izkušenj in stališč, na osnovi katerih bo študent oblikoval
novo ali spremenjeno ravnanje v odnosu do okolja in samega sebe«.' Beremo
tudi o materialnih (razvoj znanja), funkcionalnih (razvoj sposobnosti) in vzgojnih
(obhkovanje vrednot) nalogah pouka.^ Torej tudi za književno vzgojo velja, da ima
večplasten smoter, zajemajoč oblikovanje znanja, sposobnosti in kulture. Ker se v tem
procesu ne razvija samo bralna, ampak tudi književnoraziskovalna in celo književnoustvarjalna
dejavnost, bi dejali, da so njene glavne naloge oziroma smotri: razvoj književnega
znanja, književnih sposobnosti in književne kulture.
2.1 Pridobivanje književnega znanja
V. Poljak pravi, da je znanje »sistem ah logični pregled dejstev in posplošitev o objektivni
stvarnosti«.^ Glede na spoznavno zahtevnost J. Sirec ta sistem razvršča v več kategorij:
spominsko znanje (pasivna ah aktivna reprodukcija dejstev o objektivni stvarnosti),
razumsko znanje (vzročno-posledično razumevanje informacij v okviru drugih),
operativno (uporaba naučenega v novih primerih) in ustvarjalno (izvirnost pri
reševanju problema).'° Šolski cilj je operativno produktivno, uporabno, funkcionalno
znanje, z elementi ustvarjalnega, seveda pri pouku ni izključeno tudi pridobivanje
drugih vrst znanja.
Pridobivanje književnega literarnozgodovinskega in literarnoteoretičnega znanja zatorej
pomeni sistematično usvajanje dejstev, pojmov, definicij, metod v zvezi z leposlovjem,
zlasti na stopnji razumskega, operativnega ter tudi ustvarjalnega znanja,
(spodbujanje razumskega znanja - razumevanja informacije v okviru drugih -
najdemo v vseh naših literarnozgodovinskih in literarnoteoretičnih učbenikih in
priročnikih, lep zgled za spodbujanje operativnega in elementov ustvarjalnega znanja
pa - z metodološkega vidika - npr. v Besedni umetnosti Silve Trdinove, ki vsebuje po
vsakem poglavju v vajah in nalogah obilo priložnosti za samostojno rabo pridobljenega
znanja in ustvarjalnost.) - Kakovostno književno znanje je pogoj za poln razvoj
književnih sposobnosti.
2.2 Pridobivanje književnih sposobnosti
Po Poljaku j e sposobnost »kvaliteta osebnosti, ki je tako formirana, da uspešno opravlja
kakšno dejavnost«." Sposobnosti se razvijajo postopoma, n? osnovi določenega
znanja, in so trajne. Književne sposobnosti so potemtakem sposobnosti za uspešno samostojno
ukvarjanje z leposlovjem. Povzemajoč po Rosandiču'^ bi jih lahko delili na
bralno, književnoraziskovalno, poučevalno in sposobnost ustvarjalnega (leposlovnega)
pisanja. Naloga pouka knjižnevnosti je torej razvijati vse te vrste književnih sposobnosti.
Zagotovo pa so vse povezane z bralno, tj. sposobnostjo lastne interpretacije
(doživljanja, razumevanja in vrednotenja) konkretnega umetnostnega besedila, ki je
zato pri pouku književnih sposobnosti prvi cilj. Pri pouku književnosti se razvija z doslednim
spodbujanjem učenčeve čustvene, razumske, fantazijske . . . dejavnosti ob stiku
z besedilom. Razvita bralna sposobnost ustvarja trajno potrebo po branju leposlovja'^
in je zato pogoj za bralno kulturo.
Najbrž ni težko sklepati, kakšne dejavnosti opravlja človek, ki ima razvite še druge
književne sposobnosti. Dodajmo le še to, da se poleg literarnih sposobnosti razvijajo
pri pouku književnosti tudi sporazumevalne zmožnosti za tvorjenje in razumevanje
neumetnostnih besedil v zvezi s književnostjo, npr. strokovnih ali publicističnih, saj se
bralec o prebranem delu informira in izraža navadno v eni od neumetnostnih zvrsti.
2.3 Razvijanje književne kulture
Ce kulturo v skladu z eno od definicij tega pojma razumemo kot »norme in vrednostne
sisteme«,'* bi torej književna kultura pomenila človekovo dojemanje branja,
pisanja itd. leposlovja kot spoznavne, estetske in etične vrednote, bralna kultura pa
duhovno potrebo po branju leposlovja kot možnosti za estetsko uživanje, poti za samospoznavanje
in notranje bogatenje ter polnejše doživljanje in razumevanje sveta in
človeka, v tej zvezi grajenje vsakršne humanistične, tudi narodne zavesti. Bralna kultura
torej pomeni pozitivno osmišljeno splošno bralno sposobnost, uzaveščeno ljubezen
do branja, dojemanje knjige kot prijateljice, polnejši in kakovostnejši način življenja,
zato je upravičeno najvišji smoter književne vzgoje. Bralna in književna kultura se
gradita postopoma, skozi celotno šolanje, v demokratični pedagoški komunikaciji, ki
mladega človeka usposablja za branje, mu osmišlja stik s knjigo in ga vzgaja v zavednega
ljubitelja, strokovnjaka, tudi pisca.
Taka bralna oz. književna kultura gotovo prispeva tudi k približevanju humanističnemu
vzgojnemu idealu - razvoju svobodne, demokratične, kritične in ustvarjalne osebnosti
- ki si ga je kot optimalno projekcijo zastavila tudi naša vzgojno-izobraževalna
dejavnost.
2.4 Smotri in obstoječa praksa
Ogledali si bomo le nekaj vidikov uresničevanja temeljnega književnovzgojnega smotra
- razvoja bralne sposobnosti in kulture. Ne da bi se spuščali v podrobnejšo analizo,
lahko tudi v našem primeru pritrdimo J. Sircu, ko pravi, da so naši učni načrti pretežno
učnovsebinski in abstraktni, da so torej konkretni cilji implicitno določeni z učnimi
vsebinami in jih mora učitelj šele poiskati.'^ (Vemo, da za tako delo nima dovolj
specialnodidaktičnega znanja.) J. Sirec tudi meni, da to niti ni v celoti učiteljeva naloga,
saj bi konkretizacijo učnih ciljev od splošnih do skupinskih (za posamezne učne teme)
in celo do operativnih (za učne enote) »lahko na nacionalni ravni uspešno opravila
samo skupina pristojnih izvedencev, med katere sodijo seveda tudi učitelji praktik
i « ; ' ^ ti izvedenci so: didaktik, specialni didaktik, predstavnik znanstvene discipline,
učitelji praktiki, pedagog, psiholog in zastopnik uporabnikov, učencev oz. staršev. Čeprav
se s takim konceptom učnega načrtovanja morda ne strinjamo v celoti, pa vseeno
ne moremo mimo ugotovitve, da ga naša praksa učnega načrtovanja (sodeč po izkušnjah
z usmerjenim izobraževanjem) niti ne upošteva in najbrž niti ne pozna. Tudi
prenovljeni književnovzgojni učni načrti za srednje usmerjeno izobraževanje so pretežno
vsebinsko naštevalni, glede smotrov (ciljev) pa zelo splošni." - Naše učno načrtovanje
je torej daleč od učnociljnega, takega, ki bi ob posameznih vsebinah zastavljalo
jasne cilje, ki izvirajo iz narave teh vsebin in iz katerih so vidne tudi metode njihovega
uresničevanja. Pa ne zato, da bi učitelja dogmatično utesnjevali pri njegovi
ustvarjalnosti, ampak zato, da bi mu strokovno pomagali pri načrtovanju intenzivnosti,
diferenciacije in individualizacije pouka v lastni praksi.
Tudi zato, ker nimamo pred očmi potrebe po konkretnejšem opredeljevanju književnovzgojnih
smotrov v učnih načrtih, je uresničevanje v praksi nedosledno.
Ozrimo se na najnovejše učbenike. Nova serija beril za srednje šole'^ obeta solidno
reproduktivno in razumsko literarno znanje, ne jamči pa za operativno, saj ne nudi
možnosti za učenčevo dejavno udeležbo, za uporabo pridobljenih spoznanj. Ker pa se
sposobnosti razvijajo skozi lastno dejavnost, kakršno v učbeniku najbolj spodbujajo
npr. vaje in naloge, je vprašanje, aH učbenik brez njih kljub strokovni korektnosti vodi
k razvoju bralne in drugih književnih sposobnosti in kulture. V tem pogledu se je vsekakor
bolje odrezal novi učbenik za sedmi razred osnovne šole. Vezi med ljudmi.'^
In pouk? Pri obravnavanju nove snovi je opazen precejšen napredek.
Učitelji v sodelovanju z učenci že v vehki meri sledijo glavnemu književnovzgojnemu
smotru - razvoju bralne sposobposti in kulture skozi doživljajski in razumski stik z besedilom.
Toda pouk ima poleg obravnavanja nove snovi tudi druge stopnje: motiviranje,
vadenje, ponavljanje, preverjanje.^" V vseh teh fazah se na glavni smoter rado pozablja.
Ne le »utečeni« učitelji, ampak tudi s svežimi strokovnimi spoznanji bogati študentje
npr. pri uvodni motivaciji za delo pri učni uri najraje reproduktivno ponavljajo
že znano učno snov, čeprav bi, denimo, lahko preizkusili znanje učencev ob kakem
novem besedilu - da o drugih možnostih za motiviranje sploh ne govorimo. Predvsem
se na glavni smoter rado pozablja pri preverjanju znanja. Analiza nekaterih vprašanj
in nalog pri pouku književnosti kaže, da še vedno najraje zahtevamo reprodukcijo literarnih
dejstev, manjkrat pa poglabljanje v konkretno besedilo ob vprašanjih in nalogah
ah samostojno bralčevo interpretacijo.2' Tako bralcu pri pouku književnosti v
glavnem ni treba dokazovati bralne sposobnosti, odnos do knjige (književno kulturo)
si oblikuje precej pasivno, sledeč bolj avtoritativnim sodbam kot lastni izkušnji.
Vse to pomeni, da smo s spodbujanjem razvoja književnih, predvsem bralne sposobnosti
in kulture, v naši praksi nekako na pol poti. Mnogo je še skritih rezerv, ki bi jih
lahko bolje uveljavili s premišljenim, strokovno utemeljenim ravnanjem glede na književnovzgojne
smotre ter izbiro vsebin in metod za njihovo uresničevanje.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
Opombe
' Prim. Olga Kunst-Gnamuš, Kako razvijati teorijo o pouku slovenskega jezika, JiS 1982/83, št. 6 ali npr.
nemški zbornik razprav Literaturunterricht heute - warum und wie. Eine Zwischenbilanz. Herausgegeben
von F. J. Payrhuber und A. Weber. Verlag Herder Freiburg im Breisgau 1978. Prim. tudi Jože Sirec, Kako
operativiram izobraževalni učni cilj, Ljubljana 1984.
2 v skladu z razlago J. Sirca v n. d. uporabljam izraz ,smoter' za »najbolj abstraktni, usmerjevalni vzgojnoizobraževalni
cilj« (9), na ravni šolskega predmeta ali predmetnega področja, izraz ,cilj' pa za njegove konkretne
izpeljave na ravni npr. učnih tem ali enot.
3 O. Kunst-Gnamuš, n. čL, 180.
' Prim. B. Paternu, Kaj hočemo s poukom književnosti. JiS 1983/84, št. 5.
5 M. Grosman, Pouk literarne interpretacije. JiS 1978/79, 141.
Književnovzgojni smoter opredeljuje tudi V. Cuderman: »usposabljanje učencev za estetsko doživljanje, razumevanje
in vrednotenje besednih umetnin«, (magistrska naloga, 1981, gl. op. 53).
^ A. C. Baumgärtner, Ansätze zu einem integrativen Literaturunterricht. Ziele - Gegenstände - Methoden.
Nav. zbornik, 92.
' B. Marentič-Požarnik, Nova pota v izobraževanju učiteljev, Ljubljana, 1987, 24.
8 Prim. Vladimir Poljak, Didaktika, Ljubljana 1974.
9 V. Poljak, n. d., 19.
' ° Prim. J. Sirec, n. d.
" V. Poljak, n. d., 21.
^2 Prim. Dragutin Rosandič, Metodika književnog odgoja i obrazovanja, Zagreb 1986, pogl. Programsko iskazivanje
sposobnosti i aktivnosti.
" Prim. M. Grosman, Pouk bralne sposobnosti. JiS 1986/87, št. 5, 6.
Leksikoni CZ, Družboslovje, Ljubljana 1979, geslo kultura, str. 155.
'5 Prim. J. Sirec, n. d.
'6 J. Sirec, n. d., 22.
" Prim. Učni načrt za predmet: Slovenski jezik in književnost. Predlog. Januar 1987.
'8 Prim. Kolšek, Lah, Šimenc, Berilo L Maribor 1987.
^9 Prim. Kocijan, Šimenc, Vezi med ljudmi. Slovensko berilo za sedmi razred osnovne šole, Ljubljana 1987.
2° Prim. V. Poljak, n. d.
2^ Analiza nalog z ljubljanskega področnega tekmovanja za Cankarjevo priznanje, 1988.
D O K T O R J U Š T E F A N U B A R B A R I Č U V S P O M IN
Zapustil nas je velik ljubitelj besedne umetnosti,
njen tenkočutni raziskovalec in zvest
strokovni kolega.
Barbarič v stroki ni pristajal na površnost,
na nič, kar je opravljeno na hitro, za čimer
ne stoji ali dokument ali izvirna, prodorna
misel. Dobro se še spominjamo njegovih
seminarskih nastopov v študentskih letih.
V literarnozgodovinskem seminarju je zaprosil
za besedo, čim je bralec diplomskega
dela ali razlagalec kakšnega literarnozgodovinskega
vprašanja zdrsnil v abstraktno
prepričevanje. Največkrat je opozoril, da
dokument qmogoča in dovoljuje razmišljati
in sklepati o problemu tako in nič drugače.
Odtlej je veljal za erudita, za poznavalca
tudi »drobnih« podatkov, in zato za pisca
zanesljivih literamozgodovinskih, literarnoteoretskih
in kulturoloških razprav.
Nimam namena naštevati, še manj kritično
vrednotiti dognanja, ki jih je s čisto znanstveno
vestjo vgradil v našo literarno zgodovino
in kulturo, saj bo čas, ki neizprosno
izmeri vrednost in nevrednost vsakršnega
pisanja, postavil na pravično mesto tudi
njegovo. Že zdaj pa je nedvomno videti,
da je nekatera poglavja iz naše kulturne
minulosti rodovitno odprl in tehtno presodil:
takšna so njegova »prekmurjana«, takšen
je Turgenjev in slovenski realizem, takšen
njegov »znameniti Slovenec« Josip Jurčič,
številne razprave od humanizma in
protestantizma preko romantike do nove
romantike in še naprej do socialnega realizma,
dalje študije o Ivanu Prijatelju in
številni članki o slovensko-madžarskih,
slovensko-hrvaških in slovensko-slovaških
stikih. Objavljal je v slovenščini, srbohrvaščini,
madžarščini, nemščini in francoščini
Tudi je treba povedati, da slonijo njegove razprave
in knjige na ustrezni teoretski podlagi
Bil je namreč odprt za teoretske pobude,
nobenega novega poglavja iz literarne teorije
ni vnaprej zavračal, a vsakega je sprejemal
kritično. Samo sinteza ustvarjalnih
metod mu je kaj veljala, prežarjena z bistrino
duha, ki ga je prinesel s seboj s sveže panonske
zemlje.
Ta večno nemirni in iščoči duh je imel dragoceno
lastnost, ki ni dana vsakomur: nikoli
ni skrival, kaj dela, kakšno vprašanje
raziskuje in s kakšnim načinom bi ga utegnil
najbolje razrešiti. Kadar smo ga npr.
obiskali v Slovanski knjižnici, je vsakič podrobno
pripovedoval o tej ali drugi temi, o
kateri je razmišljal, glasno je presojal, kar
so o njej že povedaU, hkrati pa razkrival
svoje poglede in dognanja. Zmerom me je
presenečal z ustvarjalno domišljijo, z zanosnim
pripovedovanjem, ki sta zapuščala
za seboj nove misli, nova spoznanja in
ustvarjalne spodbude.
Nič manj kot literamozgodovinski in literarnoteoretski
problemi so ga zaposlovali
in vznemirjali naši kulturni deficiti Mednje
je štel na primer sintetične razglede po
naši umetnostni in kulturni kritiki Več let
se je vračal k misU, da bi tudi Slovenci morali
dobiti knjižnico o svojem kritičnem in
tudi o slabo kritičnem duhu, zbrati ustvarjalne
in zavirajoče zalete kritičnega duha,
Zfito da bi videli kaj in kako graditi organsko
naprej, s kakšnimi izkušnjami in zablodami
minulih mislecev rasti danes v svojo
podobo. Misel je ostala na skalnatih tleh.
Prav tako zaman si je prizadeval za prenovljeno
in bolj sintetično napisano slovensko
literarno zgodovino, ki bi kvalitetno
slovstvo poskušala razložiti na način, da bi
ga mogel z zanimanjem doživeti vsak izobraženec.
Ne bomo pravični Barbariču in
ne sebi če bomo njegovi pobudi pozabili
Bil je prijateljsko sproščen in neposreden
ves čas, kar je prenašat breme rojstnega
Prekmurja. Četudi ne doma iz družine sezonskih
delavcev, je bil »sezonski delavec«
več kulturnih in znanstvenih tistanov. A
vsako delo, ki ga je sprejel - na gimnaziji,
na univerzi, pri Slovenski Matici in nazadnje
v Slovanski knjižnici - je opravljal
pošteno, odgovorno in zvesto, opravljal ga
je kot plemeniti izobraženec, opravljal z
mislijo, da mora stroki, ustanovi ali pa
Slavističnemu društvu ohraniti in poglobiti
nacionalni ugled in pomen.
Srečni smo, da je delal z nami, da je zvesto
služil literarni znanosti, da je vsem težavam
navkljub ostal do zadnjega pokončen
mož in ustvarjalec.
Franc Zadravec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JOŽE S E V ER
Z A P I S O B Š E S T D E S E T L E T N I C I
Pisati o Jožetu Severju, slavistu in rusistu, ki je letošnjega 20. junija dopolnil šestdeset
let, pomeni pisati o človeku in pedagogu, kakršnih v našem času in prostoru ni ravno
vehko; če ob tem pomislimo, da je Jože Sever predvsem rusist, pa lahko dodamo,
kakršnih je, žal, zaradi neljubih razmer in tu in tam še vedno prisotnega obskurantstva
malo, zelo malo, premalo. Če naj to izjemnost označimo nekoliko bolj oprijemljivo,
potem bi zapisali, daje Severjeva posebnost v njegovi zavzetosti za stroko in v pogumu,
da vztraja pri uveljavljanju duhovnih vrednot, katerim sta sodobni pragmatizem
in voluntarizem dodeljevala in j im še vedno dodeljujeta predvsem služnostno in
kvečjemu še dekorativno vlogo. Ena od osrednjih duhovnih vrednot je za Jožeta Severja
živa človeška Beseda, njej je posvetil tudi najdragocenejše moči svojega intelekta.
Beseda oziroma jezik je zanj kompleksen pojav. Sever v jeziku ne ceni samo njegove
komunikacijske funkcije, jezik je zanj celostni izraz posameznika in človeške skupnosti,
je reprezentant kulture oziroma kultur, celovitega človeka z njegovo zavestjo in
podzavestjo, racionalnim in iracionalnim v njem, z njegovo voljo, emocijo in strastjo,
in kot tak realno prisotna ali odsotna in tudi možna sestavina našega sveta, naše kulture,
razgledanosti, našega razumevanja in poznavanja sočloveka in njegove drugačnosti.
- Sam Jože Sever bi svoj odnos do jezika najbrž izrazil na drug način, predvsem
bi opozoril, da moramo zelo dobro poznati jezik, če hočemo o njem razmišljati in ga
uporabljati. - Skrb za vsestransko jezikovno znanje je odlikovala Jožeta Severja tako
med študijem kot pozneje na delovnem mestu. Povsod se mu je tudi poznala gimnazijska
klasična izobrazba, ki je poleg drugega negovala in razvijala zanimanje za celovitost
besedila z njegovimi jezikovnimi, širše duhovnimi in ne nazadnje etičnimi vrednotami.
Klasično gimnazijo je Jože Sever obiskoval v Ljubljani in jo dokončal leta 1947. Istega
leta se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in tam poslušal predavanja
iz slovenskega, ruskega in angleškega jezika in književnosti. Diplomiral je leta
1955, študij se mu je zavlekel zaradi bolezni. Po diplomi j e poučeval do leta 1959 slovenščino
na gimnaziji in osnovni šoli v Kočevju, potem slovenščino, srbohrvaščino in
angleščino na učiteljišču v Novem mestu, jeseni leta 1961 je prešel na novomeško gimnazijo.
Tam je v pretežni meri poučeval ruski jezik in v manjši meri slovenski jezik in
književnost. Z letom 1961 se prične Severjeva rusistična kariera, ki g a j e ob izredno
vestnem in inovativnem delu z učenci in nenehnem izpopolnjevanju, med drugim
tudi na tečajih v Sovjetski zvezi, privedla do tega, da je leta 1971 prevzel pri Zavodu
SR Slovenije za šolstvo delo honorarnega svetovalca za ruski jezik in na tem mestu
več let vodil aktiv učiteljev ruskega jezika. Jože Sever je tako postal med slovenskimi
srednješolskimi učitelji vodilni rusist in to tudi potrjeval tako z uspehi svojih učencev,
ki so na tekmovanjih iz ruskega jezika dobili več republiških in tudi zveznih priznanj,
kot z izredno domiselno vodenimi strokovnimi rusistični seminarji, na katerih so slovenski
rusisti dobivali široke razglede po sodobnem ruskem jeziku, sodobni ruski literaturi
in kulturi ter metodiki poučevanja. Kot priznan jezikovni pedagog seje udeležil
tudi mednarodnih kongresov učiteljev ruskega jezika in književnosti v Vami in
Varšavi.
Svoje visoko jezikoslovno znanje in kritično zavest je Jože Sever dokazal kot soavtor
Rusko-slovenskega učnega slovarja (1977), Rusko-slovenskega in slovensko-ruskega
slovarja, ki bo v kratkem izšel pri ljubljanski Cankarjevi založbi in založbi »Russkij
jazyk« iz Moskve, ter pisec recenzij o Slovenskem jeziku 1-4 Jožeta Toporišiča,
Slovnici ruskega knjižnega jezika Franceta Jakopina in ruskih jezikovnih vadnic
Vlaste Tominšek. Poleg tega se je izkazal kot prevajalec strokovnih besedil iz ruščine
in srbohrvaščine v slovenščino in iz slovenščine v ruščino. Svoje strokovno delo je
Jože Sever dopolnjeval tudi z urednikovanjem (zbornik 225 let novomeške gimnazije,
1971 idr.) ter s kulturnozgodovinskim vodnikom Po Dolenjski od Škofljice do
Bogenšperka, ki g a j e objavil v naši reviji v letih 1986/87 in 1987/88.
Od leta 1981 je Jože Sever lektor za ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer
ima poleg lektorata iz ruskega knjižnega jezika za rusiste in posebej za nerusiste tudi
vaje in predavanja iz ruske slovnice, stilistike in prevajanja ter specialne didaktike ruskega
jezika. V zadnjih letih je med tistimi, ki skušajo popraviti napake t. i. usmerjenega
vzgojnoizobraževalnega programa, v prizadevanjih po obnovi in prenovi jezikovnega
izobraževanja znova obnavlja aktiv učiteljev ruskega jezika. Jože Sever je med
tistimi, ki se ne vdajo, ker se zavedajo vrednot, ki so j im posvetili svoje življenje. In
zato ga cenimo in mu želimo še veliko uspehov.
Aleksander Skaza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JOŽE G R E G O R I Č I N N J E G O V S L O V AR
K O S T E L S K E G A G O V O RA
O B O S E M D E S E T L E T N I C I R O J S T VA
Za profesorja Jožeta Gregoriča lahko ob njegovi osemdesetletnici zapišemo, da se je v
slovensko kulturno dogajanje zadnjih 60 let vrasel z živahnim kulturno-organizacijskim
delom in s številnimi literarnimi prispevki (1327 enot),' v slovensko
jezikoslovje pa z leksikalnim gradivom, ki se oblikuje v enega od najobsežnejših slovenskih
narečnih slovarjev.
Ob tej priložnosti se omejujem na glavne podatke o slovenskem slovarstvu v tem stoletju
in na podatke o zbiranju gradiva za Slovar kostelskega govora ter informacijo o
njegovem pomenoslovnem dopolnjevanju, pri katerem sodelujem zadnja leta.
V zadnjih desetletjih se slovensko slovarstvo razvija v že bolj izrazitih smereh. Poleg
opusa dvojezičnih slovarjev posameznih strok predstavlja najbolj znano smer SSKJ,^
druga je v temeljitih pripravah za zgodovinski slovar slovenskega knjižnega jezika,^
svojo pokrajinsko razsežnost ima seveda še nastajajoči slovar knjižne prekmurščine,"
tretjo slovarsko smer pa lahko vidimo v zbiranju narečne leksike slovenskih govorov.
V okviru zadnje je treba omeniti npr. Miklavčevo rokopisno leksikalno gradivo iz pohorskih
govorov in Šašlov rokopisni Rožanski narečni besednjak,^ slovenističnim in
dialektološkim krogom pa sta znana zlasti dva narečna slovarja. To sta slovar črnovrškega
narečja^ in dialektološko neocenjeni slovar prekmurskega beltinskega govora.^
Dosti narečnega leksikalnega gradiva je pravzaprav v vseh dialektoloških študijah, seminarskih
in drugih nalogah, le d a j e gradivo namesto po slovarskih načehh obdelano
glede na glasoslovne in oblikoslovne probleme. Od sedaj potekajočih zbiranj narečne
leksike je zlasti vredno omeniti zbiranje narečne in še druge leksike slovenskih govorov
na Koroškem v Avstriji.^ Pred leti je besedje slovenskih istrskih govorov zapisovala
skupina nedialektologov.^ Pri drugih narodih je skupinsko delo v narečni leksikologiji
povsem običajno, pri nas pa je večina slovarjev, razen pravkar navedenih, bila vsaj
v svoji zbirateljski fazi odvisna od posameznikov, ki sami pripadajo govoru, katerega
besedje zbirajo. T o velja npr. za nastajajoči slovar koroškega kapeljskega govora, dalje
za zbiranje gradiva za sijvar žirovskega in prleškega govora ter za slovarje, ki nastajaj
o v okviru magistrskih nalog (npr. slovar zadreškega govora'°). Izjemi sta nastajajoči
slovar terskega narečja in diferencialni slovar idrijskega narečja, ki imata zapisovalca
iz drugih govorov.
Ob naslovu Slovar kostelskega govora je treba biti pozoren na dejstvo, da se gradivo
ne nanaša na kostelski govor v celoti, pač pa samo na njegov južni del od Grglja na
vzhodu in Srobotnika na zahodu.''
F. Ramovš je kostelski govor uvrstil med belokranjske govore.'^ Zemljepisno gledano
se kostelščina razteza ob republiški meji s SR Hrvaško, in sicer se po Ramovšu začne
južno od Loškega potoka ob repubhški meji njen zahodni del, ki meji na dolenjščino,
njeno južno mejo pa najdemo na karti zarisano južno od Kolpe (na desnem bregu) vse
do izrazitejšega zavoja reke proti severu, kjer mešani kočevski govor sega do republidolenjsko
narečje
kočevski govor
SR HRVATSKA
kostelski govor
področje Slovarja liostelskega govora
ške meje in ločuje kostelščino od drugih belokranjskih narečij.'^ Na dialektološki karti
T. Logarja in J. Riglerja najdemo zarisamo južno kostelsko mejo po rečici Cabranki
in po Kolpi.'" Severna meja kostelščine poteka na obeh kartah približno vzporedno z
južno v smeri SZ-JV. Povojni zapisi z zahodnega konca kostelskega narečja so prinesli
novosti, ki so sprožile premik narečne meje proti zahodu na Babno polje.'^
Začetki Slovarja kostelskega govora segajo še v Ramovševo dobo. Takrat je profesor
Gregorič, doma iz Delača v Kostelu,'^ kot študent začel zbirati opaznejše besede v svoj
em domačem govoru. Ta prva zbirka je obsegala ekspresivne izraze, arhaizme, izposojenke
iz italijanščine, nemščine in hrvaščine, manj pa poimenovanja za pokrajino tipičnih
etnografskih predmetov. V letih 1948-1952 je profesor Gregorič že oddal SAZU
okoli 3000 besed, ki sedaj spadajo v narečno kartoteko pri SSKJ in so bile upoštevane
v Besedišču slovenskega jezika.'^ Glede na opisane začetke je razvidno, da je slovar
nastajal najprej kot diferencialni narečni slovar, ki ne bi vključeval besed in pomenov,
ki bi bili enaki knjižnim. S tem bi ne bil prikazan leksikalni sistem tega govora v celoti,'^
kar pa bi bilo glede na njegovo obmejno lego premalo povedno v smislu pripadnosti
slovenskemu jeziku. S podajanjem samo diferencialnega besedišča'» nekega govora
ostane neznan tisti del narečnega leksikalnega sistema, ki se pokriva s knjižnim
jezikom. Prav tako ostane nerazmejeno od knjižnega - gledano z vidika danega govora
- samo v narečju rabljeno besedje, ki ga pripadniki narečja sicer poznajo, a ga ne uporabljajo.
To zadnje v Slovar kostelskega govora ni zajeto. Seveda govori za diferencialni
tip narečnega slovarja vrsta nejezikovnih dejavnikov, tako psihološki v zvezi z opaznostjo
npr. ekspresivnih izrazov ah etnografskih poimenovanj, dalje čas zbiranja in
obdelave, ki je za diferencialni slovar v primerjavi s t. i. popolnim slovarjem^" precej
krajši. Podobno je z materialnimi sredstvi, ki so v prvem prim.eru lahko občutno
manjša kot pa v drugem. V drugačnem položaju je tudi zbiralec slovarskega gradiva.
Pri diferencialnem tipu narečnega slovarja je precej manj zahteven kot pri popolnem;
za zadnjega si je težko predstavljati nepripadnika zapisovanega govora, še posebej, ko
gre za semantiko.
Oba že omenjena novejša narečna slovarja, črnovrški in prekmurski beltinski, ne spadata
niti med strogo diferencialne slovarje niti nista skušala biti popolna slovarja v
prej navedenem pomenu. Obsegata diferencialno leksiko in v manjši ali večji meri besedje,
ki je značilno za knjižni jezik. Predstavljata nekakšen prehodni, mešani tip narečnega
slovarja.
V primeru Slovarja kostelskega govora je bila neposredna spodbuda za prehod v tip
popolnega narečnega slovarja zemljepisna lega govora in to, da je bil zapisovalec tega
govora hkrati njegov pripadnik. Ta prehod je potekal tako, da je profesor Gregorič že
omenjeni zbirki priključil še leksiko po temah (hiša, orodje, polje, pokrajina, rastline,
živali, bolezni, vremenski pojavi, človek ipd.), dodal krajevna, ledinska, hišna in osebna
imena ter imena praznikov; izpisal je pisma, ki jih je desetletja prejemal na svoja
službena mesta od svojih d o m a č i h . T a k o dobljeno gradivo je primerjal s Slovenskim
pravopisoma^ jjj Pleteršnikovim^slovarjem.^^ S to primerjavo se je število besed nekoliko
povečalo.2'* Pri tem se lahko vzbudijo pomisleki o dejanskem narečnem življenju
besed, ki so bile vključene v slovar. Vsekakor je zelo zanesljiva prvotna zbirka in enako
tudi besedje, ki je bilo vključeno v slovar po tematskem načelu. Deloma lahko podvomimo
ob izpisih pisem, posebej pa ob primerjanju slovarskega gradiva s Slovenskim
pravopisom in Pleteršnikovim slovarjem, vendar ta dvom povsem zavrne dejstvo,
da ima zlasti najstarejša generacija na Kostelskem zelo trden občutek za to, kaj
spada v njen leksikalni in semantični sistem.^^ Ta občutek je že pri srednji generaciji
precej načet v smislu usmerjanja v pokrajinsko pogovorno varianto knjižnega jezika,
zato iščemo dodatnih informacij samo pri najstarejših. Pri teh zavest »tako pravimo
pri nas« zanesljivo preprečuje nekritično vključevanje besed in pomenov v ta slovar.
To bi se ob drugačnih informatorjih ob sedaj potekajoči primerjavi kostelskega gradiva
s SSKJ lahko dogajalo. Seveda narečna gesla ob primerjavi pokažejo večinoma
drugače razvito semantiko, kot pa je to v navidez ustreznem knjižnem geslu.^s Tako je
ostalo pri tem, da sedanja faza dela za ta slovar poteka v prizadevanju vključiti besede
in pomene, ki se ujemajo s knjižnimi in jih narečne dela samo raba v kostelskem govoru.
Kljub vsemu pa je tako dobljeni »izkupiček« od časa do časa preverjen še na terenu.
Zbiranje gradiva za narečne slovarje - in Slovar kostelskega govora bo s približno
14 000 gesli spadal med večje take slovarje - je zahtevno in dolgotrajno delo, ki ga pri
drugih narodih večinoma opravi skupina ljudi. Profesor Gregorič je pri takem delu
vztrajal izjemno dolgo sam predvsem zaradi aktivnega znanja domačega govora in navezanosti
na svoje ljudi in kraje. Občudovanja je vredno, da kljub visokim letom še sedaj
omogoča občutljivo pomensko dopolnjevanje gesel, ki ga v Kostelu dobro zajame
le generacijski in pokrajinski vrstnik starejših domačinov.
Profesor Gregorič zasluži za svoje večdesetletno zbirateljsko delo in za sedanje sodelovanje
pri redakciji gradiva vse priznanje. Ob njegovem visokem jubileju mu želimo,
da bi pri dobrem zdravju ne samo delal, pač pa tudi praznoval izid slovarja svojega
domačega govora.
Sonja Horvat
ZRC SAZU Ljubljana
Opombe:
' Prim. Jože Gregorič - osemdesetletnik, Mohorjev koledar 1987, 152-153.
' Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-4, Inštitut za slovenski jezik SAZU, Ljubljana 1970-1985.
3 Slovar jezika slovenskih protestantov, kartoteka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
" Slovar stare knjižne prekmurščine, kartoteka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
5 Oba rokopisa hrani Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
^ Ivan Tominc, Crnovrški dialekt, Kratka monografija in slo\'ar. 1964.
^ Franc Novak. Slovar beltinskega prekmurskega govora, Murska Sobota 1985.
ä Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kamten 1-3. Gradec 1982-1987.
^ O skupini za zadnja leta nimam podatkov.
' ° Govor doline o b Dreti, pritoku Savinje.
' ' v Kostelu živi sedaj od 700 do 800 predvsem starejših ljudi. Mlajši so se odselili v večje kraje zaradi slabih
prometnih povezav in pomanjkanja zaposlit\e. Na področju je do petdeset zelo majhnih zaselkov.
12 Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti 136. Ljubljana 1935.
Fran Ramovš, Karta slovenskih narečij. Ljubljana 1957.
Tine Logar in Jakob Rigler, Karta slovenskih narečij, ZRC SAZU 1983.
'5 Prim. Fonološki opisi 119-123, ANUBiH, Sarajevo 1981.
Glej Jože Žagar-Jagrov, Kostet, ljudje in zemlja o b Kolpi, Kočevje 1983.
" Besedišče slovenskega jezika 1-2, ZRC SAZU 1987.
^8 Pod leksikalnim sistemom govora oz. narečja pojmujem \'se besede, ki jih pripadnik danega govora oz. narečja
uporablja pri sporazumevanju.
Diferencialno besedišče govora je skupek besed, ki se formalno, t.j. leksikalno ali pomensko, ločijo od leksikalnega
sistema knjižnega jezika.
2° Pod popolnim slovarjem ne pojmujem dobro izdelanega slovarja, pač pa narečni slovar, ki skuša zajeti leksikalni
sistem obravnavanega področja v celoti.
21 Družina je bila številna, člani so ostali medsebojno povezani, zato je bilo dopisovanje pogosto; razen dveh
so ostali vsi na področju svojega narečja.
" Slovenski pravopis, S A Z U 1962.
" Maks Pleteršnik, Slovenskonemški slovar 1-2, Ljubljana 1974.
2* J. Gregorič ocenjuje, da seje število gesel na tak način povečalo za kakih 10 odstotkov.
25 Na nekaj podobnega lahko dialektolog naleti tudi npr. v Reziji.
2^ Glede na knjižne pomene v posameznih knjižnih geslih se kažeta pri narečnih geslih d\a tipa geselske
zgradbe. Prvič, gesla imajo kak pomen manj od ustreznega knjižnega gesla, in drugič, poleg knjižnim ustreznih
pomenov ima narečno geslo še kakšen specifičen narečni pomen več.
ZA G R E G O R Č I Č E V O SOČI
ob njeni 1 lO-letnici in obletnici tabora v Šempasu
SOČI (Z 1879) je Gregorčičeva confessio generalis - prav kot sta to Duma ali Kurent.
Velja za eno najlepših, najboljših, najbolj rodoljubnih slovenskih pesmi - celo za
politično!
Vanjo je pesnik zgostil vso svojo skrb za usodo ogroženega obmejnega slovenstva, za
njegovo svobodo, ponos, ozemlje - vse z resničnim artističnim mojstrstvom!
Toda - zgostil je vanjo tudi ves svoj bivanjski nemir, vso svojo nemoč, življenjsko razklanost,
eksistenčno, človeško bol! Svoje sinjine in temine! Proti koncu je celo zapisal
(zmogel) svoj uporni, kaj malo duhovniško pokorni, ponižni in pomiritveni moto: Ne
stiskaj v meje se bregov! - v meje ukazanega in dovoljenega! Te prikrivane intimne
resnice niso razbrali. Ali pa j o je morda vendarle F. Leveč in jo prikril v sintagmo »duševni
razpor«? Splošno se je vedelo (videlo), da je Gregorčičeva vsakdanja resnica
drugačna: mirno ostati med bregovoma, znotraj, ubogati in smeti le tisto, kar se sme,
iti do tja, do koder je varno in dovoljeno in nič dalj, ravnati, kot se spodobi. Gregorčič
se je temu uklonil, upognjenost potrjuje priznanje prijatelju, da »nesem za svet in da
svet ni zame« (Gruntarju okt. 1878), toda ob izidu Poezij je vendar zmogel tudi drugačne
besede: »Zdi se mi, da j im ni toliko knjiga spotakljiva, nego to, da prihaja od duhovnika,
to j im zadaje nek strah!« (Levcu jul. 1882).
O Soči in svoji »zaljubljenosti« vanjo je pisal prijatelju Vrhovniku. In ravno on nas je -
žal skoraj povsem preslišan - že v LZ 1915 opozoril, da »je imela pesem Soči v omenjenem
rokopisu (op. gre za rokopis P I, NUK, Ms 607, ki mu ga je Gregorčič podaril leta
1901) na koncu še dva verza« (334), da torej znano, objavljeno besedilo ni popolno, da
mu nekaj manjka - in to zadnja dva verza, ki se ju je pesnik odrekel! Pregled izdaj, izborov
in antologij Gregorčičevih pesmi pokaže, da manjkata do danes. Urednik ZD I
(Ljubljana 1947) F. Koblar je nanju opozoril v opombah, obšel ju je v svoji znani monografiji
o pesniku (Ljubljana 1962) pa tudi v vsekakor najbolj popularnem izboru
Gregorčičevih pesmi (Celje 1961).
Ta verza sta: NA ZEMLJI TVOJI TUJCEV TROPI/NAJ NE DOBODO NI - GROBOV! V
navedenem rokopisu, katerega del kaže Erjavčeve popravke, sta verza dana v
oklepaje in večkrat s črnilom prečrtana; zadnji besedi je pesnik prečrtal skoraj vsako
črko; beseda »zemlji« je podčrtana!
Slušatelji seminarja profesorja B. Paternuja smo bili v šol. 1. 1970/71 nanju opozorjeni,
vgradil ju je tudi v svojo interpretacijo, ki je, kot vem, do danes še ni objavil, ki pa ji
sledi tudi tole razmišljanje.
Človeka prečrtano predvsem zgrozi: kako strašna je lahko stiska! Samo slutiš, koliko
so j o pogojevali in poglabljali splošna družbena klima, pesnikov poklic, različne ideološke
omejitve in prisile - o čemer pričajo mnoga mesta v objavljenih pismih. Toda
vse izdaje sledijo prvi objavi in še naslednjim, ubogajo torej pesnikovo voljo (?) in Soči
ponatiskujejo brez prečrtanih verzov; ker z njima ne seznanjajo niti v opombah, ostaja
bralec brez celovite in še kako vznemirljive informacije! Tako Soči znamo na pamet,
tako jo slišimo po proslavah, tako smo nazadnje poslušaH v Šempasu, ob obletnici tabora,
kjer so tudi dozorele ideje za tole pisanje!
Interpretaciji (najprej šolski), ki hoče in mora biti celovita, natančna, ki izhaja iz vseh
dejstev in ji ni nobeno ovira, ki raziskuje še dalje, da bi razvila številne in zanimive konotacije
v bralcu - prečrtano ne sme uiti, zaradi česar je treba seči tudi po Zbranem
delu! Da ne bi česa spregledali ali prehitro in napačno zaključevali! In tako se sproži
niz vprašanj, ki jih zastavlja le celovito besedilo (torej interpretacija, ki verza upošteva),
odgovori nanje pa svetlijo temine labirintov v usedlinah naših zaznav: zakaj le ju
je pesnik sploh dopesnil? kakšno je bilo ozadje? morebitne pobude? zakaj ju je potem
prečrtal ali moral prečrtati? čemu rokopisa ni preprosto uničil oz. ga prepisal in tako
za vse večne čase zabrisal sledi za svojimi grešnimi mislimi? kako da se je Erjavec s
tem strinjal? bi se mi tudi? je še kje v rokopisu toliko radikalen poseg? se je Gregorčič
ustrašil reakcij na to, kar se mu je (hote?) zapisalo, in to je bilo nekaj, kar se ne duhovniku
ne človeku ne bi smelo: odrekanje groba mrtvemu, torej temeljne človeške pravice,
enakosti v smrti, odrekanje krščanskega usmiljenja in odpuščanja, tistemu, ki
ogroža skupno sveto? Zapisalo se je maščevanje, neodpuščanje, grožnja, sveta jeza -
vse, kar je človeku razumljivo, ni pa v skladu s pridigano moralko! Vemo, kako je
nihal v sebi med upom in ob(brez)upom, med sklonjenostjo in pokončnostjo, med
želeti in smeti, med svetom in celico! Vemo, kako bi se rad zravnal, in da je to
poizkušal, kako je vseskozi, čeprav skrivaj, ubiral pota proti svetlobi - morda tudi v
ljubezni? - kako se je zaradi različnih pritiskov, dvomov in bivanjskih strahov
nenehno odrekal posvetnemu, kako se je zaprl v kletko, se skril za kuto, v varno
zavetje, kako je pred svetom zagrinjal zastore - čeprav jih zagrnil ni nikoli!
Ko je pripravljal svoje Poezije, je »najbolj gledal na to, da bi ne bil proti veri in proti
nravnosti« (SN 16. 5. 1885), toda kasneje je odklonil Mahničevo vabilo za spravo, je
zmogel ponosno kretnjo in držo in »ne« - tako kot v prečrtanih verzih! Kot da bi hodil
navzgor, ven, po sebe! Po izhode - pa je znova in znova »scagal«!
Za vse to vemo, premalo pa za tisto, kar za javnost ni bilo - tudi za črtana verza! Lotiti
se moramo novega, celovitega branja, razbiranja, ki ne pesniku ne Soči ne bo ničesar
odvzelo, ampak bo šele razprlo resnično bistvo in pretresljivo človeško jedro neke
usode!
Šele z vsemi 72 verzi spregovori Soči celovito, o vsem: najprej o navzdol obrnjenem,
ugreznjenem loku neke poti, ki vodi od svetlih mladostnih ver in upanj navzdol v temnejše
globine nemirov, dvomov, stisk, porazov in brezupanj, da bi se na neki točki znova
pognala v svetlejši revolucionarni radikalizem, ki s popolnim koncem doseže Jenkovo
Na zbiranje, če ga celo ne preseže - v krvavo maščevalnost, v kazen in odrekanje
groba; potem pa o istem tudi s sijajno arhitektoniko, zamišljeno triadično (s tezoantitezo
in sintezo), tridelno (s kar simetrično razporejenimi verzi 28-16-28), s čimer se
pred nami odpira nov življenjski triptih, s svetlejšima kriloma in temačnejšo sredino,
Prešernov model upa-ob(brez)upa - in upora, le pregneten z drugačno človeško izkušnjo,
zatrto in zablokirano od zunaj in znotraj in upesnjen s svojsko pesniško govorico.
Gregorčič je pesem štel, kot poroča Vrhovnik, med »svoje najčvrstejše porojenke« in
je, po I. Gruntarju, dvomil, da bi zmogel ustvariti »še kaj tako krepkih«. Tudi kritiki so
jo ocenjevah kot najboljšo, Mahnič kar kot »mojstrsko« - ne da bi seveda vedeli, kako
naj bi se končala! Je Gregorčič to hotel? Ce je, potem bi bilo nekaj podobnega kot s
Krstom, ko se je mislilo, da se je Prešeren vendarle spreobrnil! Zgolj slutimo ob tem
lahko, zakaj je črtal, sunkovito, z grozo ali srdom v duši! Morda ni rokopisa uničil zato,
da bi komu vendarle lahko izpričal svoj pogum, svojo notranjo svobodo, pokončnost,
svoj zatajevani polet nad ozka bregova! Da bi, četudi pod črtami, preživelo priznanje,
koliko grozen je zmogel biti v svojem neodpustljivem srdu nad nečloveškim, nad omejevalnim,
raznarodovalnim, nad tujstvom - zemlje lačnim! Kako naj bi le odpustil!
Kljub grozi!
Soči je nagovor resnici v sebi, svojemu kljubovalnemu jedru, reki v sebi, in poeziji v
sebi, Soči, d o m o v i n i . . . sebi v vseh stiskah in revah, v nevihtah duha in hrepenenjih
srca, svojim trem barvam, sebi obupujočemu in hkrati upirajočemu se. Soči je upesnjena
drama z grozljivim vrhom v koncu, z zanikanjem in odrekanjem prastare pravice
do groba, do mirne smrti, je drama o dilemah dvomečega in trpečega intelektualca
v puščavi kranjske duhovne in človeške revščine, je krik po svobodi, po človečnosti, ki
zmore tudi kazen. Soči je prav pri koncu najbolj pogumno premagovanje kreontovstva
v sebi in zunaj sebe, je katarza, je iskanje Antigone in drugačne ljubezni.
»Vse življenje sem sanjal pesniške sanje - dim! Kdo porajta zanje!« je zagrenjen pisal
Vrhovniku (sept. 1902). Prav res, le kdo! Cas je, da prečrtano spustimo v svojo človeško
pokončnost, v celovit premislek, da izgovorimo, dorečemo, dopesnimo! Da bi bolje
in pravilneje doumeli sporočilo pesnikove groze! Da bi vsaj sto let kasneje izpolnili
zatrto željo - da bi nas osvetlil zatajevani pogum, upor človeka, njegova neizrečena
svoboda! Bi.bilo to oskrunjenje?
Sem za to, da zbrišemo oklepaje in črtice, da osvobodimo besede kletke, da se do konca
odpremo koncu te brez dvoma najbolj pretresljive človekove izpovedi!
Marjan Širancar
Nova Gorica
B I B L I O G R A F I J A
del o teoriji pouka slovenskega jezika
in književnosti v osnovni in srednji šoli
1977-1987
Jože Zupan: Vloga mentoiia pri tekmovanju za
bralno značka. Jezik in slovstvo 1980/81, ŠL 6,
str. 240-ov. III.
Marica Nakrst: Motivacifa učencev 8. razreda za
branje Bevkovega romana Kaplan Martin Čedermac.
Vzgoja in izobraževanje 1981, šL 1, str.
31-33.
Olga K u list Gnamuš: Jezikovna vzgoja v osnovni
šoli je pomanjkljiva. Sodobna pedagogika 1981,
št 1-2, str. 49-55.
Ignac Kamenik: Mediolečna vzgoja v srednjem
usmerjenem izobraževanju. Vzgoja in izobraževanje
1981, št. 2, str. 29-30.
Martina Šircelj: Vsebinske in organizacijske osnove
delovanja šolske knjižnice - medioteke.
Vzgoja in izobraževanje 1981, šL 2, str. 31-34.
Štelan Požlep: Funkcija in oprema medioteke v
šoli. Vzgoja in izobraževanje 1981, št 2, str.
34-35.
Dora Gobec, Alenka Kozinc: Individualno delo
učencev v medioteki - primer medpredmetne povezave
po metodi projekta. Vzgoja in izobraževanje
1981, št 2, str. 45-55.
Franček Bohanec: Idejne in estetske razsežnosti
literarne vzgoje. Vzgoja in izobraževanje 1981,
št. 3, str. 3-6.
Stjepko Težak: Vidiki povezovanja pouka književnosti,
jezika in izražanja (sporočanja). Vzgoja
in izobraževanje 1981, št. 3, str. 7-11.
Breda Rant: Dialektična interakcija med učencem,
učiteljem in berilom. Vzgoja in izobraŽevanje
1981, št 3, str. 12-14.
Zvonimir Diklič: Zapiski o metodičnem oblikovanju
učbenika za književnost. Vzgoja in izobraževanje
1981, št. 3, str. 14-20.
Mihael Glavan: Koncepcija učbenikov za književnost
v srednjem izobraževanju (po SVIO) z vidika
učnega načrta. Vzgoja in izobraževanje 1981, št.
3, str. 21-23.
Alenka Kozinc: Zasnova učbenikov za književnost
v srednji šoli. Vzgoja in izobraževanje 1981,
št. 3, str. 23-25.
Vera Gregorač: Delovni zvezek ob učbeniku za
književnost v SVIO. Vzgoja in izobraževanje
1981, št. 3, str. 25-27.
Silvo Fatur: Učbenik književnosti (v SVIO) ter oblike
in metode dela z njim. Vzgoja in izobraževanje
1981, št. 3, str. 28-31.
Dora Gobec: Povezovanje književne in umetnostne
vzgoje v srednjih šolah s pomočjo didaktičnih
kompletov. Vzgoja in izobraževanje 1981, št. 3,
str. 31-36.
Igor Longika: Merila za ocenjevanje šolskih glasil.
Mentor 1981, št. 3, str. 8-13.
Olga Kunst Gnamuš: Potrebna nam je znanstveno
in interdisciplinarno zasnovana metodika.
Vzgoja in izobraževanje 1981, št. 4, str. 12-16.
Olga Kunst Gnamuš: Sodobni koncepti jezikovne
vzgoje. Sodobna pedagogika 1981, št. 7-8, str.
369-374.
Lojze Kovačič: Program oblikovanja književne
vzgoje za literarne krožke v osnovnih šolah.
Mentor 1981, št 8, str. 4-8.
Drago Bajt: Znanstvena fantastika. Pojem, njegov
pomen, obseg in razvoj pri nas. Otrok in knjiga
1981, št. 12, str. 24-31.
Jože Rode: Televizijska igra za otroke in mladino.
Dramaturško razmišljanje. Otrok in knjiga 1981,
št. 12, str. 35-41.
V i l i Vuk: Televizijska risanka. Otrok in knjiga
1981, št. 12, str. 42-44.
Rosanda Sajko: Slovenska radijska igra za otroke
in sodobno radiofonsko iskanje Franeta Puntarja.
Otrok in knjiga 1981, št. 13-14, str. 5-15.
Franc Žagar: Jezikovni učbenik in njegova uporaba
pri pouku. Jezik in slovstvo 1981/82, ŠL 1, str.
16-20.
Marjan Dolgan: Pripombe k novemu učnemu načrtu
za pouk književnosti v usmerjeni srednji šoli.
Jezik in slovstvo 1981/82, št 1, str. 26-32.
Jože Vari: Nekaj besed o urejanju šolskih glasil.
Mentor 1981, št 2, str. 7-14, št 2, str. 6-10.
Hermina Jug-Kranjec: O pomenski in stilni vlogi
besednega reda pri oblikovanju sporočilne perspektive
povedi. Jezik in slovstvo 1981/82, št
2-3, str. 37-42.
Stanko Kotnik: Problematika pravopisnega pouka
in aktivnost učencev. Jezik in slovstvo
1981/82, št 5, str. 151-155.
Vinko Cuderman: Poskus interpretacije lirske
pesmi z metodo modificiranega programskega
pouka. Jezik in slovstvo 1981/82, št. 4, str.
105-112, št 7-8, str. 225-233.
Silvo Fatur: Še o učnih načrtih za slovenski jezik
in književnost v usmerjenem izobraževanju ali
sporočilo Marjanu Dolganu. Jezik in slovstvo
1981/82, št 4, str. 134-136-ov. III.
Olga Kunst Gnamuš: Primer pomensko, funkcijsko
in operativno zasnovane obravnave. Jezik in
slovstvo 1981/82, št 6, str. 182-190.
Helena Polakova: Češka teorija o pouku književnosti.
Jezik in slovstvo 1981/82, št 7-8, str.
218-224.
Olga Kunst Gnamuš: Smeri prenove jezikovne
vzgoje. Sodobna pedagogika 1982, št. 3-4, str.
145-160.
Bojan Erjavšek: Kako doseči učinkovitejše in hitrejše
branje. Sodobna pedagogika 1982, št 3-4,
str. 179-185.
Olga Kunst Gnamuš: Pouk oblikoslovja v osnovni
šoli. Vzgoja in izobraževanje 1982, št 5, str.
36-42.
Mihael Glavan: Slovenski jezik in književnost v
skrajšanih programih. Metodični napotki za učitelje.
Vzgoja in izobraževanje 1982, št 5, str.
42-46.
Marija Heberle-Perat: Vpliv materinega jezika
na šolske ocene. Sodobna pedagogika 1982, št
5-6, str. 262-267.
Marija Heberle-Perat: Besedni zaklad otrok v
migracijskem okolju. Preskus sondažnega preverjanja
besednega zaklada učencev osnovne
šole s prilagojenim programom in malih šolarjev
na Jesenicah. Sodobna pedagogika 1982, št 7-8,
str. 340-346.
Olga Kunst Gnamuš: Kako učenci osnovne šole
obvladajo skladnjo besedil. Jezik in slovstvo
1982/83, št. 2, str. 34-44.
Franc Žagar: Čustvena obarvanost besedila. (Poskus
lekcije za višje razrede osnovne šole). Jezik
in slovstvo 1982/83, š t 2, str. 50-53.
Milan Dolgan: Oblikovanje naslova in razčlenitve
(dispozicije). Jezik in slovstvo 1982/83, š t 4, str.
111-117.
Jože Lipnik: Oblikovanje prvih jezikovnih pojmov
pri učencih osnovne šole. Jezik in slovstvo
1982/83, št. 5, str. 141-143.
Olga Kunst Gnamuš, Vika Slabe: Sinletično-analitična
metoda pri jezikovnem pouku. Jezik in
slovstvo 1982/83, št. 5, str. 144-151.
Olga Kunst Gnamuš: Kako razvijati teorijo o pouku
slovenskega jezika. Jezik in slovstvo
1982/83, št. 6, str. 179-184.
Viktor Majdič: Na rob Načrtu pravil za novi slovenski
pravopis. Jezik in slovstvo 1982/83, št. 6,
str. 190-200.
Ivan Gregorčič: Literarno mentorstva - del celovile
jezikovne vzgoje. Mentor 1982/83, šL 6, str.
5-6.
Breda Pogorelec: Stilno predhodništvo v Tavčarjevih
delih. Jezik in slovstvo 1982/83, št. 7-8,
str. 285-292.
Jože Toporišič: Sporočanje. Jezik in slovstvo
1982/83, št 7-8, str. 308-313.
Olga Kunst Gnamuš: Na pragu reforme učiteljskega
izobraževanja. Usmerjeno izobraževanje
osnovnošolskih učiteljev. Naši razgledi, 14. 1.
1983, št 1, str. 3-4.
Eva Blumauer: Načelno razmišljanje o pogovornem
jeziku v fibnu. Ekran 1983, š t 1-2, str. 8-11.
Janko Kos: Pouk literature v usmerjeni srednji
šoli. Naši razgledi, 13. 5. 1983, št 9, str. 263.
Stališče ob tako imenovanem »prečiščenem predlogu
« skupnih programskih jeder v SFRJ, posebej
glede pouka slovenskega jezika in književnosti.
Naši razgledi, 24. 6. 1983, št 12, str.
351-352.
Olga Kunst Gnamuš: O prenovi učnega načrta za
slovenski jezik v osnovi šoli. Vzgoja in izobraževanje
1983, št 3, str. 25-28.
I v o Zrimšek: Slovenski jezik v prenovljenih načrtih
za 1., 2. in 3. razred. Vzgoja in izobraževanje
1983, š t 4, str. 12-16.
Olga Kunst Gnamuš: Nadpovedna sklad nja v osnovni
in srednji šoli. Vzgoja in izobraževanje
1983, št 6, str. 8-13.
Benjamin Gracer: Izraba umetniškega ustvarjalnega
procesa pri vzgojno-izobraževalnem delu.
Vzgoja in izobraževanje 1983, št 6, str. 52-54.
Olga Kunst Gnamuš: Razsežnosti jezikovne vzgoje.
Sodobna pedagogika 1983, št 9-10, str.
384-393.
Jože Koruz^: Slovenski jezik in književnost v novih
šolskih programih. Glasnik SM 1983, str.
77-81.
Gustav Šilih: Problematika mladinske književnosti.
Otrok in knjiga 1983, št. 18, str. 23-32.
Vinko Cuderman: Kako poučevati književnost.
(Ob učnem načrtu za slovenski jezik in književnost
v S V I O ter o poskusnih učbenikih). Jezik in
slovstvo 1983/84, št. 1, str. 30-39.
Miran Hladnik: Ivan Cankar, Hlapci (drama v petih
aktih). Poskus učbeniškega poglavja za 3. razred
srednje šole. Jezik in slovstvo 1983/84, št 1,
str. 40-42.
O pouku luijiževnosti v srednjem usmerjenem izobraževanju.
Stališča Društva za primerjalno
književnost SRS. Jezik in slovstvo 1983/84, št 1,
ov. III.
Slavistično društvo Slovenije: Izjava o skupnih
programskih jedrih za matemi jezik in književnost.
Jezik in slovstvo 1983/84, št 2-3, str. 49.
Olga Kunst Gnamuš: Kako jezikovni pouk povezati
z govorno dejavnostjo. Jezik in slovstvo
1983/84, št 2-3, str. 67-78.
Franc Žagar: Besedni red. Jezik in slovstvo
1983/84, št. 2-3, str. 79-83.
Ljudmila Cvetek Russi: Nekaj metodičnih smernic
za učenje stovenščine italijansko govorečih.
Jezik in slovstvo 1983/84, št 4, str. 132-134.
Franc Žagar: Tvornik in trpnik. (Poskusna lekcija
za višje razrede osnovne šole). Jezik in slovstvo
1983/84, št 4, str. 135-139.
Olga Kunst Gnamuš: Ali so spremembe učnih načrtov
raziskovalno zadosti podprte. Naši razgledi,
10. 2. 1984, št 3, str. 71-72.
Boris Paternu: Kaj hočemo s poukom književnosti.
Jezik in slovstvo 1983/84, št 5, str. 155-162.
Dimitrij Rupel: Vprašanje interpretiranja poezije.
Jezik in slovstvo 1983/84, št 7, str. 256-259.
Silvo Fatur: Res: kako poučevati književnost ali o
konstruktivnosti nekega početja. Jezik in slovstvo
1983/84, št 7, str. 269-274.
Zoltan Jan: V zagovor in za pogovor. Jezik in
slovstvo 1983/84, št. 7, str. 275-277.
Vera Doma s sodelovanjem pedagoških svetovalcev:
Predmetniki, učni načrti, učbeniški kompleti.
Vzgoja in izobraževanje 1984, št 1-2, str.
13-44, slov. j . in knj. na str. 16 in 39.
Olga Kunst Gnamuš: Slovenski jezik v šoli - temeljno
družbeno vprašanje. Prosvetni delavec,
12. 3. 1984, št 5, str. 3.
Olga Kunst Gnamuš; Slovenski jezik, 4. razred.
Vzgoja in izobraževanje 1984, št. 3, str. 16-23.
Ivo Zrimšek: Slovenski jezik, 4. razred. Vzgoja in
izobraževanje 1984, št. 3, str. 24-26.
Benjamin Gracer: Izraba poetične sposobnosti
pri vzgojno-izobraževalnem delu? Vzgoja in izobraževanje
1984, št. 3, str. 49-51.
Olga Kunst Gnamuš: Miselne dejavnosti pri jezikovnem
pouku. Sodobna pedagogika 1984, št
3-4, str. 113-122
Bogo Jakopič: Razvoj govora pri šolskem slušno
in govorno prizadetem otroku. Sodobna pedagogika
1984, št 3-4, str 128-132.
Ivo Zrimšek: Prenovljeni učni načrt za slovenski
jezik v 5. razredu osnovne šole. Vzgoja in izobraževanje
1984, št 4, str. 48-55.
Vika Slabe: Jezikovni pouk v 5. razredu osnovne
šole. Vzgoja in izobraževaje 1984, št. 4, str. 56-61.
Franc Žagar: Pogovor (poskusna lekcija za 5. razred
osnovne šole). Vzgoja in izobraževanje 1984,
št 4, str. 61-63.
Silva Novljan: Vključevanje šolskih knjižnic v
enoten knjižnično-iniormaUvni sistem. Vzgoja in
izobraževanje 1984, št. 5, str. 50-52.
Berta Golob: O povezovanju spoznavanja narave
in slovenskega jezika v 4. razredu. Vzgoja in izobraževanje
1984, št 6, str. 31-32.
Olga Kunst Gnamuš: Spoznavni proces pri (jezikovnem)
pouku. Sodobna pedagogika 1984, št
7-8, str. 264-278.
Olga Kunst Gnamuš: Tvorjenje in razumevanje
povedi - poskus pragmatične razčlembe. Jezik in
slovstvo 1984/85, št 1-2, str 10-19.
Majda Potrata: Književnost o NOB in revoluciji v
slovenskih berilih in programih obveznega branja
v usmerjenem izobraževanju. Jezik in slovstvo
1984/85, št 1-2, str. 56-62.
Vinko Cuderman: O konstruktivni kritiki. In še
enkrat: kako poučevati književnost. Jezik in slovstvo
1984/85, š t 3, str. 88-91.
Olga Kunst Gnamuš: Ali smo na pravi poti? Še o
zasnovi pedagoškega usposabljanja predmetnih
učiteljev. Prosvetni delavec, 3. 12. 1984, št 18,
str. 4.
Se bo nadaljevalo
Stanko Šimenc
Zavod SR Slovenije za šolstvo
v Ljubljani