PLEČNIK IN MEŠTROVIČ Marijan Mušič Ko je prišel šestnajstletni Meštrovič leta 1899 na Dunaj, je dobrih, deset let starejši Plečnik že bil opozoril nase kulturno javnost z domiselno ureditvijo dunajske Rotunde o priliki jubilejne razstave leta 1898 in leto za tem s prvo nagrajenim natečajnim osnutkom za Guten-bergov spomenik, ki ga je izdelal skupno z O. Scliinkowitzem. Čeprav sta izšla oba iz povsem različnega okolja, je vendarle bila obema skupna trnova pot in ju je družil enak smoter, da oblikujeta vsak sv^oj umetniški profil v pomembnem ognjišču napredne umetnostne usmeritve, kakršnega je predstavljal Dunaj na prelomu stoletja. Kakor si je moral Plečnik utreti pot, ki je bila zastavljena z navidezno nepremagljivimi ovirami, da je namreč brez tedaj potrebne predpriprave prišel, po dovršeni obrtmi šoli v Gradcu le po srečnem naključjp v Wagnerjevo šolo na dunajski umetnostni akademiji in zatem tudi v njegov atelje, takšna in še mnogo težja je bila pot mladega Meštroviča. Plečnik je izšel iz skromne očetove mizarske delavnice v ljubljanskem Gradišču, kjer je prejel temeljito obrtniško znanje in se je 43 Naša sodobnost 673 njegova dojeimljiva umetniška narava krepi-Ja ob delu Siamem, ki so mu dajala poseben in dragocen poudarek naročila ljubljanskih meščanov za stilno pobištvo; preko tega dela je pronical v njegovo umetniško zavest poslednji odsev tradicionalne oblikovne kulture, ki je dosegla svoj vrh v baroku in je izzvenevala t poslednjem obdobju klasicizma in baročnega manirizma. Globok odnos do materiala je bil Plečniku, rekli bi lahko, prirojen in privzgojen, saj je njegov rod po očetovi strani izšel iz Hoteder-gčice, torej s področja, ki ga označuje že v preteklosti zelo razvito mizarstvo, rod matere in stare matere pa s Krasa, kjer je poglavitno gradivo kamen. Nedvomno pa je tudi pred-potresna baročna Ljubljana pripomogla k oblikovanju mladega Plečnika. Vendar ga sčasoma ni več zadovoljevalo cesto duhamorno delo v mizarski delavnici, ki se je vedno bolj sprevračalo zgolj v popravilo stilnega pohištva; tegobe si je lajšal z risanjem, do katerega je čutil nagnjenje in veselje že od rane mladosti, in ko je to njegovo nagnjenje izzvalo očetovo negodovanje, se je skrivaj umikal na podstrešje, da se mu je tam, kakor je sam večkrat pripovedoval, ves predajal. S štirinajstimi leti je odšel s podporo kranjskega deželnega odboira na obrtno šolo v Gradec. Po štiriletnem študiju ga je vzel eden izmed njegovih učiteljev, ki je spoznal njegovo nadpovprečno nadarjenost, v svoj atelje. Tu je postal nanj pozoren lastnik neke dunajske tvrdke za pohištvo in ga vzel s seboj na Dunaj. Na Dunaju se je Plečniku obzorje na mah odprlo, globoko so ga prevzele kipeče sile, ki so našle prvega velikega oblikovalca in reformatorja arhitekture v O. Wagnerju, in ko se mu je prepričljivo razodel na neki razstavi novi umetniški program ob poglobitTi v njegove načrte za berlinsko' stolnico, je zbral svoje najboljše risbe ter odšel na slepo srečo naravnost k njemu; bistro ^^agnerjevo dko je ocenilo nadarjenost mladega Plečnika; postal je njegov učenec in skorO' zatem njegov sodelavec. V dokaj drugačnem okolju in pod svojevrstnimi, še tršimi pogoji je potekala mladost I. Meštrovica, revnega kmečkega delavskega 674 sina iz kršne Dalmaitinske ZagOTe. Rodil se je pravzaprav v slavonisikem Vrpolju, kamor sita oIns Leere gesprochen«, Innsbruck 1932. ' Iz pisma J. Hoffmanna piscu tega sestavka z dne 10. januarja 1932. leta. 676 vite dobe izgubila na vrednosti, brž ko so se uresničila načela, ki so bila tedaj udarna in napredno programska. To so že tedaj čutili njegovi jiajdragocenejši sodobniki, ki so v tej zgradbi videli razodetje ne le v programski formulaciji nove arhitekture, ampak predvsem v njeni umetniški vrednosti; zakaj le ta more, porojena na progresivnih osnovah, kljubovati času s tistim dragocenim notranjim leskom, ki ga je za nekaj časa prekril boj za zmago novih načel, a je sedaj, v obdobju razcveta moderne arhitekture, sposoben, zveneti sam iz sebe v ubranem akordu zasnove, razmerij in oblik, v ubranem akoirdu, ki ga je vzbudila umetnikova osebnost. Boj v zvezi z Zacherlovo hišo je ostro ločil dva svetova: tistega, ki je bil napreden in v razvojnih zakonitostih do kraja utemeljen, in tistega, ki se je končno znašel v zmedi konvencionalnih spon. Prvi se je kazal v spontanih priznanjih in neposredni zavzetosti, drugi je bil bučen in se je posluževal jedkih napadov v reakcionarnem časopisju. V Plečnikovi zapuščini je dvoje Altenbergovih pisem, ki mu jih je slednji pisal ob razodetju Zacherlove hiše. Peter Altenberg, pravzaprav Rich. Englander (1859—1919), je bil nedvomno eden izmed naj-subtilnejših poetov moderne, znan posebej po svojih mojstrsko pisanih skicah; bil je iskren do skrajnosti in je tudi s svojim življenjskim stilom kljuboval vsemu konvencionalnemu in zlaganemu. A. Loos mu je v svoji knjigi »Trotzdem« posvetil svojevrsten nekrolog »Slovo od Petra Altenberga« in ga zaključil takole: »Noben glas ne bi mogel biti dovolj krepak in mogočen, kadar bi dopovedoval Dunajčanom, da ni bilo večjega od njihovih sinov, ki bi po Grillparzerjevem pogrebu legel v grob.« Altenbergovo pismo Plečniku kaže vse odlike in značilnosti njegovega sloga, ki so vkljub patosu vendarle tako neposredne, da ne oslabe vznesenosti doživetja ob razodetju Plečnikove mojstrovine. Gospodu arhitektu Plečniku d zgradbi ^Secesije^, Dunaj /., Frie-drichstrasse. Zelo spoštovani gospod Plečnik, žal ne morem tega pisma zatreti, čeprav je vsiljivo. Videl sem ^Zgradbo«! Nepopisen je bil vtis tega plemenito preprostega in vendar misterioznega božanskega dvorca, moderne uporabne JValhalle, sredi tiso^ čerih papirnatih najemniških hiš! Kakor da je vzklila iz tal in iz njihove žlahtne moči! Kakor bazaltna pečina členjena, in te tršate stene! Name je učinkovala kot tragična grandiozna, pesnitev. S kolikšno ogromno močjo je bila premagana in zmrvljena konvencionalnost — in s težkimi zamolklimi toni oznanjena nova ureditev sveta! Novi časi, o katerih se Vam. 677 niti ne sanja, si krčijo pot! Kultura podaja roke iiaturi! Material, sam po sebi božji umotvor, se je povzpel do zmagooitosti! In d skupku kristalov, v polževem ohišju tiči lepota! Kakor da je iz tal velemesta sama od sebe zrastla Vaša zgradba! Nikoli ne sanjam. Pa vendar je ta zgradba meni iz sanj vzeta. Izpolnitev je mojih sanj iz arhitekture! V tej liiši bi morali v etaži bivati: Beethoven, R. JVagner, Schuberi, Ibsen, Maeterlinck, Hamsun, Strindberg, lonas Lim, Grieg, Čajkovski, Maksim Gorki in podstrešna inansarda zame! Ljubi, ljubi gospod Plečnik, končno sem vendarle uzrl »Zgradbo.! Končno! Blagoslavljam Vas, rad bi Fas poznal, da bi Vam mogel reči, kako neizrečeno rad Vas imam! »Zaznal sem dih tvojega duha.,.! Ne dih, vdiranje in bučanje.n Peter Altenberg Iz drugega pisma je razridno, da mu je Plečnik odgovoril in je nedvomno v svoji znani skromnosti skušal odvrniti pozornost od sebe in svojega dela s tem, da je opoizoril na zgradbo Dunajske opere, delo arhitekta Oerleya, kot na delo, ki predvsem zasluži pozornost in ]3ri-znanje. Gospodu arhitektu Plečniku s posredovanjem »Secesije€, Dunaj L, Friedrichsirasse ali XVIII., Lazaristengasse 30. Dragi, dragi spoštovani gospod Plečnik! Vaše besede so me zelo razveselile in prevzele. Hvaležen sem Vam iz vsega srca. Zgradba ne sme biti igrača prefinjenega človeškega duha, biti mora organizem, ki je v enaki meni zrastel iz ideje svojega namena in iz materialne lepote narave same! Toni Opere so si ustvarili zgradbo, ki jih ljubeznivo sprejema v se. Graditelj je bil le idealni posredovalec pri tej organični stvari. Dati je mogel na razpolago enotno predpisanemu delu le svojo umetniško voljo! Naša Opera se je zgradila sama s pom.očjo nekoga, ki je veroval v poslanstvo glasbe, tako kakor je Štefanova cerkev zrastla iz religioznosti sveta. Le iz vernosti je mogoče ustvarjati, se pravi, iz kakršne si že bodi nuje, le tako je mogoče služiti resničnim izpopolnitvam človeške družbe. Včeraj mi je dejal arhitekt Oer\ley: »Kaj šele, če bi videli vestibul in stopnišče v Zacherlovi hiši, tedaj bi sploh povsem padli v ekstazo!« Dragi gospod Plečnik, že Vašie besede izdajajo bogu blizkega človeka. Da bi Vi in Fasa dela uspevala v blagohotnem priznanju soljudi!!! Vaš Peter Altenberg Dunaj L, Herrengasse, Cafe Central 678 Pustimo ob strani način Altenbergovega izražanja, ki je pač značilen zanj in za njegov čas, a pritrditi mu moramo, da je globoko dojel živec moderne arhitekture, da je zelo občutljivo določil njena svojstva in intuitivno zaznal Plečnikovo osebno noto. Ni izključeno, da je pri oblikovanju arhitekturne kulture sodeloval prefinjeni duh razmišlju-jočega in bojevitega A. Loosa, s katerim ga je vezalo duševno sorodstvo in dejansko prijateljistvo. V pismih izpovedani nazori so nadvse značilni za ta čas in naravnost silijo k podrobnejši analizi, ki pa presega okvir tega sestavka. Za nas je predvsem važno to, kako je bilo že ob nastanku ocenjeno Plečnikovo delo in da je povsem isto sodbo skoraj šestdeset let kasneje izrekel tudi J. Hoffmann. Plečnikovo dunajsko dobo, v katero se uvršča njegovo delo od leta 1898 do leta 1911, ko je odšel v Prago, deli Fr. Štele zaradi posebnega notranjega razvoja, ki se kaže v njegovem delu, v mladostno dobo, ko' se je razvijal in delal neposredno pod vplivom O. Wagnerja, do prvega velikega dela, Zacherlove hiše (izgotovljene leta 1905), in v dobo njegove prve zrelosti, ki se obrne v samostojno smer, ko se vvragneirianskim principom od leta 1907 dalje pridruži močan vtis, ki ga je nanj naredila t. im. beuronska cerkvena umetnost in njena doktrina o slogu (do malega dobesedno citirano po Steletu). Pri tem je imel odločilno- vlogo razboriti duh, slikar in ideolog moderne cerkvene umetnosti, član skupine »Les vingts« p. \. Verkade. Ob priliki bi bilo potrebno to, nadvse pomembno prelomnico v Plečnikovem delu, osvetliti še z druge strani in poiskati globlje vzroke, ki so do nje privedli. Dejstvo je namreč, da se prav ob tem času zaostri vsesplošna finančna in nji sledeča socialna kriza. Odsev tega je zaznaven v okrepljenem revolucionarnem gibanju proletariata, pa tudi v umetnosti z odslej prevladujočo socialno motiviko, kar je konec koncev opaziti tudi v •dunajskem delu našega Cankarja. Na svojski način pa se je to pokazalo tudi v arhitekturi. Vedno manj je bilo naročil, ki so doslej zaposlovala in pritegovala arhitekte. Tudi Plečnik nam je mnogokrat pripovedoval o tem, kako so v času, ko je imel svoj atelje, usihala naročila imovitih slojev; nič več ni bilo nalog, kakršna je bila, denimo, Zacherlova hiša, nič več naročil za pretenciozne interieure ipd. Življenje je postalo trše in polno odpovedi. V Plečnikovem opusu iz tega obdobja prevladujejo arhitektonske skice, ki niso vezane na dane naloge, ampak se nanašajo na več ali manj določene probleme, ki žive latentno v njegovi fantaziji in si jih zastavlja umetnik sam. Ta nenadna sprememba se je morala globoko zrcaliti v Plečnikovi biti, ki je bila draigocena v svoji občutljivosti, a je bila tudi nekljnbovalna in nebojevi-ta; bila je zelo odvisna od vsakokratne atmosfere, kar se je tudi tako 679 vidno pokazalo v njegovem delu. To bi bilo vsekakor potrebno raziskati za njegovo dunajsko, pa prav tako tudi za njegovo praško in ljubljansko razdobje. Zapustimo za trenutek Plečnika in se povrnimo k življenju in delu mladega Meštroviča. Brž ko je prišel na akademijo, se je strastno zagrizel v delo. Svoje izredno znanje je razvijal in dopolnjeval v umetniško oblikovalni smeri. Zanjo mu ni mogel dati posebnih pobud pe-dantski akademizem učiteljev, toliko bolj občutljivo pa je reagiral na pozitivne vplive in vzore in jih hlastno sprejemal. Impresionistično secesijska usmeritev z močnim poudarkom na literarnosti in filozofski problematiki, ki označuje njegove prvence, se polagoma umika skulp-turalni tektoniki in težnji po oblikovanju plastičnih volumenov. To je razvidno iz motivike in njene skulpturne obdelave, ki poteka v razvojni liniji od prvencev Poslednji poljub (1902), Timor dei (1904), Studenec življenja (1906) do Adama in Eve (1907), kjer se utrjuje kljub očitnim Rodinovim vplivom povsem osebni umetniški izraz, ki dozori že v naslednjem letu do velike sinteze kosovskega cikla. 2e takoj v začetku šolanja na akademiji je Meštrovič pritegnil pozornost nase. Dana mu je bila prilika, da je že konec prvega leta razstavil svoja dela v Secesiji. Ko pa se je po zaključku študija in po dveletnem bivanju v Parizu, Londonu in Rimu vrnil na Dunaj, je bila v Secesiji odprta velika Meštroviceva razstava, ki jo je po vsej verjet- 680 nosti uredil arhitekt Maks Fabiani. Ta razstava je bila pravo razodetje in je krepko odjeknila v dunajski sredini; vsiljuje se primera z razodetjem ob Plečnikovi Zacherlovi hiši pet let pred tem. Ob razstavljenih kosovskih fragmentih so se zaustavljale ocene, ki so Meštrovica označevale za tvorca novega kiparstva in suverenega oblikovalca kiparske forme; med temi je bila posebno merodajna ocena J. Strzygowskega, ki je poleg nespornih velikih kvalitet opozoril tudi na globoko etično idejno osnovo jugoislovanskih nacionalnih teženj. »Misao o Vidovdanskoni Hramu začela se u meni odmah neposredno pošto sam napustio školu; ali se tada još nišam osečao dovoljno jak da je počnem izvoditi na široj osnovici. Tek povodom Aneksije Bosne i Hercegovine, 1908, je sudba naše rase zapečačena, na vrhuncu naše narodne nevolje i u gro-znici koja nas je sve tresla, usudih se da otpočnem rad na nekim frag-mentima, i u toj i u iducim godinama izradih što je od njih ostalo.« Poln elementarne oblikovalne sile je bil mladi Meštrovic zaposlen z zasnovo, ki je naglo dozorevala v velikopotezno kompozicijo vidov-danskega hrama. Iz podzavesti so vstajale prikazni, ki so dobivale določene fiziognomije vojščakov in junakov, v bolesti strtih vdov in v ponosno tugo pogreznjenih kariatid, vse v vsem pretresljiva apoteoza trpljenja in poveličanja, ki je preko osnovne motivike kosovskega eposa dobivala širši jugoslovanski in občečloveški poudarek. Nastajale so skulpture, ki so ga vznemirjale že v rani mladosti, ko je v skalnatih skladih Svilaje planine motril njihove še neopredeljene, v nadčloveške; 681 dimeinaiije dvignjene obrise. Vsa ta množica monumemtalniih, vsega odvečnega osvobojenili likov je nujno težila k veldlko-potezni kompoziciji, k uglasitvi v opredeljen prostor. Velike kiparske kompozicije so v vseh umetnostnih razdobjih težile k intimni povezavi z arhitekturo. Dovolj je primerov od egipčainskih, grških in indijskih svetišč, od romaimsikih in gotsikih katedral do Mi-chelangelovih stvaritev in Rodi novih naporov. Paralele so koT-istne in vzpodbudne, vendar zahteva vsaka umetnostna ideja svojstven izraz; ta pa je produkt umetmikove osebnosti, njegovega umetniškega temperamenta, okolja, v katerem zori, in časovnega razdobja, ki mu daje stilni okvir. Prijateljstvo med Plečnikom in »ženialnitn podobarjem Dalmatin-cem Meštrovičem, možem velikega duha in preoranega srca,«' se je vedno bolj utrjevalo. V Plečniku je Meštrovič spoznal veliko, morda tedaj celo najžlahtnejšo umetmiiško osebnost, spoKnal je njegovo globoko etično duhovno podobo, njegov zreli odnos do plastike in njene harmonične vključitve v prostor, ki je bil presenetljivo realiziran na sami Zacherlovi hiši z Metznerjevimi atlanti in Andyjevim sv. Mihaelom, pa na vodnjakih in v neštetih kompozicijskih skicah, ki so bile naravnost razkošne po domiselnosti in temperamentnem plastičnem oblikovanju. Z oznako »der verriickt gewordene Barockist«, s katero so ga hoteli žaliti nasprotniki, so dosegli prav obratno: opozorili so s tem na njegovo temperamentno, s plastičnim občutkom prežeto arhitekturo, ki je bila v ostrem nasprotju z nepristno dekorativnostjo slabokrvnih fin-de-sieclovskih organizmov. Elementarni in neukročeni Meširovicev oblikovalni temperament, ki je težil k monumentalni skladnosti oblik in k podreditvi detajlov celoti, je v dozorelem. Plečnikovem delu našel to, kar je iskal in v ' Tako gsL imenuje v nekem pismu Plečnik. 682 svojem razvihranem razvoju tudi potreboval. Vse to pa ga je še toliko bolj pritegovalo, ker mu je bil Plečnik blizu tudi kot Slovenec in se je kot tak uvrščali v širši jugoslovanski okvir, kar je bilo' takrat med napredno usmerjenimi dukovi ob začetku stoletja tudi povsem razumljivo. Med njima je že zelo zgodaj, vsekakor na Meštrovicevo pobudo, dozorevala zamisel o ustanovitvi jugoslovanskega umetniškega središča. V Plečnikovi zapuščini je ohranjen do podrobnosti izdelan osnutek, datiran z 29. III. 1910, torej neposredno po veliki Meštrovičevi dunajski razstavi, o notranji strukturi bodoče jugoslovanske umetniške akademije. Meštrovičev odnos do Plečnika je najbolje razviden iz korespondence; ta ni bil le resnično prijateljski, ampak tudi poln upoštevanja in spoštovanja do velikega, v ustvarjalni disciplini utrjenega Plečnika. Pogostoma se iz tujine oglaša Plečniku, ki je tedaj stanoval v Lazari-stengasse 8, v XVIII. okraju, kjer je imel tudi atelje. Morda ni nezanimiv prikaz motivike na razglednicah, saj gre tu za osebni, umetniško prizadeti izbor reprodukcij. Iz Pariza: pročelje Saint Etienne-du-Mont in E. Carriere, Le Christ en Croix; iz Italije: notranjščina Capelle degli Scrovegni airArena z Giottovimi freskami; Mantegnov mrtvi Krist; Cantoria L. della Robbie; S. Giovanni v Rimu, iz Londona: skupina treh partenonskih Fidijevih boginj z zanimivim pripisom: »Ova boštva gledajuč postaje polu-bog tko ih razumije — do vi-dova Vaš prijatelj I. Meštro-vič«; kariatida iz kosovskega cikla s pripisoim: »Bratski pozdrav i do skorog vidjenja. 15. decembra dodjem u Beč (Dunaj)«; gre za leto 1909, ko se je povrnil na Dunaj, da sodeluje pri ureditvi velike razstave v Seceisiji, ki je bila odprta naislednjega leta; iz Reke: glava kraljeviča Marka s pripisom: »Šaljem ti glavu deteil Marka na konju. Puno pozdrava od mene i moje supruge Tvoj I. Meštrovič«; od doma: relief leva z voščili za božič, s podpisi I. M., njegove žene in Strica Mata Meštrovica. 683 Po Meštrovicevi vrnitvi v domovino je leta 1911 priredilo nova ustanovljeno Jugoslovansko umjetničko društvo Medulič v Zagrebu razstavo kosovskih fragmentov, ki so bili dopolnjeni z velikim kipom Marka na šarcu, v znamenju gesla »Nejunačkom vremenu u prkos«.^ Istega leta je bila v Rimu v paviljonu kraljevine Srbije razstava jugoslovanske umetnosti z osrednjim poudarkom na Meštrovičevem delu. Nacionalna koncepcija združitve jugoslovanskih narodov v samostojna državo je dozorevala v političnem in kulturnem oziru. Po zmagovito zaključeni balkanski vojni leta 1915 so se vse težnje združile in so dobile popolnoma opredeljen izraz tudi kar zadeva osrednje kulturno ognjišče v Beogradu. Poleg idealnih naporov nacionalno usmerjene jugoslovanske inteligence tostran in onstran Save so bile zaznavne tudi že nevarne hegemonistične težnje velikosrbske buržoazije, ki so že med prvo svetovno vojno, posebno pa po njej privedle do ostrih trenj.. Sumljivo je bilo namreč že samo istovetenje srbstva in jugoslovanstva* ki se večkrat omenja v proglasih Odbora za organizaciju umetničkih poslova Srbije i Jugoslovenstva, izdanih v Beogradu 23. in 24. IX. 1913. Še pred tem je Meštrovic, ki je bil eden glavnih pobudnikov tega gibanja, obvestil Plečnika. Rim, 22. lil. 1917 Vrlo dragi Plečnik! Več dugo malo znam. o tebi. Ovomadne su me pitali iz Beograda za tvoju adresu, nu ja im je nišam znao kazati. Oni namjeravaju osno-Dati jednu umjetno-obrtnu školu večega stila, pa bi htjeli tebi povjeriti upraDu. Sad m|i je jedan prijatelj iz Beča (Dunaja) javio Tvoju adresu: i^Prof. J. Plečnik, Kunstakademie Prag.i. Poznavajuči tvoje prilike obra-dovao sam se da si dobio< tamo mjesto i ako mi je vrlo žao da te nečemo-dobiti na naš slovenski jug. A od kada si tamo? Ti bi svejedno mogaa-koju zgradu u Srbiji praviti za Beograd i Skoplje. Sto ne? Redakcija naše revie ^Savremenik«. u Zagrebu želi da donese jedan prikaz o tebi sa biografijom od mladog kritičara Strajniča, pa su mi pisali da te-zamalim da im pribaviš št o više fotografija od kuča i planova koje-si izradio. Ja te s moje strane najlepše molim da to učiniš, jer češ po-služiti dobroj stvari, a ja ti garantujem da če ti biti sav material u redu povračen. Molim Te pripremi im i podatke iz tvoje biografije koje žele.. Odgovori mi odmah molim te da U si spreman ovoj njihovoj i mojof želji udovoljiti da im mogu javiti. Ja sad izradjujem model za Kosovski hram,'' te ču ti poslati foto-grafiju, a ti mi reci iskreno Tvoje mišljenje. * Večkrat se je omenjalo, da je Plečnik sodeloval pri arhitekturni kompoziciji kosovskega hrama; vendar do tega direktnega sodelovanja nikoli nf prišlo. Plečnik je sicer narisal perspektivo hrama po fotografijah modela leta 1918 na prošnjo K. Strajniča, ki je izšla naslednjega tteta v Strajničevi monografiji o Meštroviču. 684 Sad iioim. ovdje i imam toliko posla da m,ogu raditi naprijed. Tek da se žiui i radi, a Bog je dobar pa če i nama dati da se naš narod podigne da nam hude bistrije čelo. Sto ti radiš? Moja supruga i ja te najsrdačnije pozdravljamo i želimo ti svaka dobro. Tvoj I. Meštrovič Plečnik je Meštroviču takoj odgovoril, a le na drugo vprašanje, kakor je razvidno iz naslednjega Meštrovicevega pisma; glede prvega vprašanja je bil, povsem razumljivo, potreben globok premislek. Slučaj je hotel, da je sočasno z Meštrovicevim pismom prišel tudi dopis iz Wagnerjeve šole na Dunaju. Plečnik se je bil pravkar povrnil z obiska pri svojem bratu Andreju, vikarju v Idriji, ko je našel na mizi med ostalo korespondenco tudi ti dve, zanj zelo važni pismi. Poln svežih vtisov s popotovanja po Krasu in vznemirjen zaradi vsebine teh pisem, je pisal istega dne, to je 25. III. 1913, bratu Andreju v Idrijo. Dragoceno je to pismo tudi zategadelj, ker razkrije v njem Plečnik svojo pripadnost kraševskemu poreklu in se ob tem pretresljivo lepo spominja svojih prednikov. Moj Andrej! Menda d St. Vidu sem dobil primerno dost prostora o vlaku — otopen sem bil od utrudljive vožnje, večnega ustavljanja in menjavanja ljudi, brezpomembnega govoričenja. V Lincu so vsi odšli iz kupeja — prišel je mlad duhoven, vozeč se iz Gradca v Berlin. Toliko sem slišal iz pripovedovanja na hodniku stoječili komparsov. Zdelo se mi je: bo že kakšen Spodnji Štajerec — kateri se trudi biti pravi Nemec (Imel je typ Ljutomerčanov) in gre v kakšno bibliotheko berlinsko —¦ Imel je urad. legitimac. Vlegel sem se čez prazno klop — in hodil sem s Teboj še enkrat po Krasu — božal z rokami, srkal z očmi v srce in duh vsako kamenito gredo — bil sem v višjem stanju — notranjem gledanju. Tam je vse tekoče, priprostno — čez mejo pa, unstran gor komplicirano. Čudno — Ne bom več močil peresa kakor z željo: podiva še-še-še — Tam je nekaj naše stare matere — tako široko, težko — nekaj naše matere — tako vzletno — poglej postelj katero je naš oče naredil — je njegova podoba — slabo je risana, vendar za nas je risana! In oče naš ve, da ga vidimo in spoznavamo v njej — in jaz vsaj po tisti poti hodim in iščem kar doseči njemu ni bilo dano — Prišel sem ob /i2. v Prago, šel domu — babe so pustile ključe v vratih, ergo sem jih budil, ker ni bilo poprej časa so mi posteljo šele naredile. 2 pisma iz množice drugih ti povem, kateri so me danes čakali: »Rim, Via Flaminia 22. III. 13 ... ovomadne su me pitali iz Beograda za tvoju adresu ja im je nesam znao kazati. Oni namjeravaju otvoriti jednu umjetno obrtno školu večega stila, pa bi htjeli tebi povjeriti upravu.« S tem konča Meštrovič ta kapitel in mi pripoveduje druzega — o drugih stvareh — torej ti to sporočim, le da si sam nekaj odpovem, kar je zanimivo. >Wien, 20. III. 13. Gestatten Sie, 685 . dass die Architekturschule der W. Akademie im Augenblicke da Sie allein roieder vorn Collegium vorgeschlagen ivurden, mit der BHte an Sie herantritt diesen Ruf zu foigen, mo Ihre Lehren geroiss geeignet sind fruchtbarsten Boden zu finden. Seien Sie versichert dass die ganze Wa-gnerschule ihr Vertrauen auf den Namen Plečnik setzt iind keine Miihe sparen roird dem Vorschlag des Collegiums den grdsstmdglichsten Nach-druck zu verleihen. Fiir die Wagnerschule: K. R. und L. W. — Stavke sem v prepisu okrajšal — stvar sama je popolnoma ostala. — Tudi to ti samo javljam — s tem si jo z duše odpišem in bom imel mir. Če je vse to res — in bi se imelo zgoditi da bi me imenovali, potem ne vem kaj storim — imaš ti dobro misel o tem — misel popolnoma mirno — povej mi jo odkrito — obljubim da storim, potem vendar sam odločitev. Ce pa misliš da je boljše da me prepustiš samemu sebi — tudi prav — o kratkem mi pa pošlji vendar par besedij. —« Istočasno je pisal tudi Meštrovicu v Rim; na svoje pismo je prejel takojšen odgovor: Roma, 28. III. 1913. Via Flaminia 122. Vrlo dragi Plečnik! Tvoje pismo prirnio sam i u velike zadovoljen, što si pristao dati stvari za publikaciju kod nas, koja če besumlje dobro djelovati. Tvoje želje i zahtjeve javljam redakciji, koja če janiačno Tvojim željama udo-voljiti koliko joj god bude moguče i javiti se direktno. Tvoja je ideja lijepa i simpatična da i svoje djake hočeš uzajedno da upoznaš s pu-blikom. Bilo bi poželjno, da bar ti u kratko svoje i svojih djaka stvari objasniš. Dati če Bog pa če skoro biti i posla više. Tarna je na toj skali kod Sveharde bivši moj djak Bodrožič, pa bih te molio da se popitaš dali radi i dali vrijedi, te mi kojom zgodom javi. Oprosti molim te što te ovakvim stvarima smetam. Ti češ sad što se tiče publikacije Tvojih stvari sve sa redakcijam udesiti. Ja ti se od moje strane zahvaljujem, što si bio tako Ijubazan, te se odazvao našoj želji. Moja supruga te i ja najlepše pozdravljamo i želimo ti sve dobro. Tvaj od srca I. Meštrovič Stvari so se odtlej razvijale iz vrtoglavo naglico, kakor da bi nanje vplival razvoj težkih političnih zapletov, ki so zadobili svoj usodni zaključek v sarajevskem atentatu in njemu sledeči veliki vojni. V Beogradu se je ustanovil pod pokroviteljstvom prestolonaslednika Aleksandra »Odbor za organizaciju umetničkih poslova Srbije i Jugosloven-stva«. Dne 25. septembra leta 1913 je izšel v Beogradu tiskani proglas častnega predsedstva in delovnega odbora, a naslednjega dne isti pro- 686 glas delovnega odbora. Proglas vsebuje načela in program. V njili se je zrcalil, kakor je bilo že navedeno, poleg idealnih teženj tudi že usodni preobrat v velikosrbski hegemonizem. O tem nas prepričajo predvsem tile »Principi«: 1. Posle istoriskog dela Srpske Vojske ubedeni smo da mora sledo-vati nacionalno ojačanje i preporodaj Ju ga slovenstva, iznad svega u kulturi, a posebno u umetnosti. Istoriski razlog Srbije i Jugoslovenstva mora biti nadmoč njihove kulture nad Balkanom. Srbo-Hrvati sa Slovencima morače da proizoedu istovetnu samo-niklu jugoslovensku kulturu, koja če u najoečem i završnom svom momentu morati da nadvlada i obujmi i poluslovensku kulturu Bugara. Umetnost Jugoslovenstva, kao najviša kulturnost Srbo-Hrvata i Slo-venaca sa Bugarima, morače da bude harmonija i organizovanost naj-holjih duhovnih blaga svih jugoslovenskih plemena, sazdavanje nove i velike civilizacije Slovenstva na Balkanu. Posle junaštava i pobeda Srpske Vojske, jugoslovenskom kulturnom nacionalizmu ostaje rad dostojan prvobitne Srbijine državne i narodne snage. Jedino če visoka umetnost, i velika kulturnost u opšte, osposobiti Jugoslovenstvo za kulturno vladanje Balkanom i oživotooravanje Slovenske Misli na Balkanu. 2. Vidovdanski Hram Ivana Meštroviča najoeči je prinos jugoslo-venske kulture balkanskom preporodaju i največe je i bezmerno delo Jugoslovenstva. Srpska nacionalna religija, simbolizovana Vidovdanskim Hramom morače da bude najdublja sadržina jugoslovenske kulture, da bi Jugoslovenstvo postalo Helenstvo modernoga ljudstva i slovenske rase, i kulturna životodavnost Balkana. Vzvišena lepotam balkanska i slovenska umetnost Ivana Meštroviča, oličena u Vidovdanskom Hramu, pretstavlja nacionalnu religiju Jugoslovenstva i moralno-istorisko vračanje duga Jugoslovenstva i Modernog Balkana kulturi čovečanstva. Vidovdanski Hram je jugoslovenska ili srpska nacionalna umetnost i pretstavlja Srpstvo ili Jugoslovenstvo, — istorisko i legendarno kao i celo i završeno, buduče i pravo — gledano dušom kroz mitos srpskog predanja. Predstavljajuči organizovanost i harmoničnost svega najvišeg i najboljeg, najbližeg Jugoslovenstva iz do-sadanje arhitekture i plastike, i sazdavši povrh toga u ponovno oživo-tvorenje največih arhitektonskih i plastičnih lepota, još posebno i dušu Jugoslovenstva i Balkana, Vidovdanski Hram če biti kulminacija čove-čanske arhitekture i plastike i biče spomenik, dok bude civilizacije čovečanstva, Slovenskoj Misli na Balkanskom Poluostrvu. Podizanje Vidov-danskog Hrama biče zasnivanje Slovenskog Helenstva i kulture Trečeg Balkana, bezmerna slava Jugoslovenstvu ili Srpstvu. V programu pa so zajete te, v podrobnosti izdelane naloge: 1. Ustanovitev visoke šole upodabljajočih umetnosti in ustvaritev umetniške industrije nacionalnega značaja. 2. Razširitev umetnostnega pouka na univerzi in na srednjih šolah. 3. Ustanovitev Galerije slikarskih kopij in mavčnih odlitkov. 687 4. Ustanovitev jugoslovanske Moderne galerije v Beogradu. 5. Dviganje srbske ali jugoslovanske nacionalne umetnosti in umetnostne kulture. 6. Razvijanje gledališke dekorativne umetnosti. 7. Ostvaritev Mešfrovičevega vidovdanskega hrama. 8. Odbor bi bil posvetovalni organ prosvetnega ministra v vseh srbskih in jugoslovanskih zadevah. 9. Ustanovitev posebnega umetnostnega oddelka v prosvetnem ministrstvu. 10. Ustanovitev vrhovnega društva za dvig jugoslovanske umetnosti. V častnem predsedstvu so navedeni: Bogdan Popovic, Andra Ste-fanovič, Jovan Cvijič, Ivan Meštrovic in Josip Plečnik. V delovnem odboru pa poleg najvidnejših srbskih in hrvatskih kulturnih delavcev Rihard Jakopič. Matija Jama in Ferdo Vesel.** Sekretarja sta Nadežda Petrovič in Kosta Strajnič. Predsednik delovnega odbora pa Marko Murat. Važna vloga pri ustanovitvi tega odbora in pri njegovi organizaciji je bila dodeljena Kosti Strajnicu, ki je znan tudi pri nas predvsem kot pisec odlične monografije oi Plečniku. Takoj po balkanski vojni je z mladim Hercegovceni Dimitrijem Mitrinovicem začel odločno akcijo za ta odbor. V Strajnicevem sestavku »Za našu umetničku kulturu«' je podrobno opisan in dokumentiran novi program. Ko ugotavlja, da vidno nazaduje raven beograjske arhitekture in se sprevrača naravnost v diletantstvo, nadaljuje: »Najnovija beogradska arhitektura jasno dokazuje kako je neophodno nužno da se u Beogradu organizuje za-jednički rad svih sposobnih. Nije li nacionalni greh dopustiti da se umetnošču jednoga Josifa Plečnika, arhitekta visokih evropskih kvaliteta, koriste stranci, a arhitekturu centra Jugoslovenstva ostaviti na milost i nemilost neukim diletantima?« In dalje: »Kao što je spome-nuto, Odbor za organizaciju Umetničkih Poslova smatra osnivanje Visoke Skole Likovnih Umetnosti kao jednu od najprečih kulturnih potreba. Da :se ovakva škola može ostvariti, Odbor je uveren o potrebi koncentrisanja svih sposobnih jugoslovenskih umetnika (slikara, vajara, arhitekata). Kaiko je za školu potreban jedan arbiteikt ko ji če rukov oditi svim obrtničkim i dekorativnim radionicama, Odbor je ubeden da je ^ Ferdo Vesel je bil na tiskanem progilasu, ki so ga poslali Plečniku,. do-• datno s črnilom pripisan. " Srpski književni glasnik, Beograd, 1. i 16 decembar 1913. 688 za ovu zadaču najsposobniji slovenački arhitekt G. Josif Plečnik. U nas, doduše, ima doibrili i sipasobniih domačih arhitekata, ali njihova se delatnost ograničava jedino na podizanje zgrada, dok se primenje-noni umetnošču nikako ne bave. Pošto je školi baš umetnički obrt (oso-bito pravljenje nameštaja i soba), jedna od glavnih zadača, škola se nikako ne može zamisliti brez arhitekta sa spremom i praksom u pri-menjenoj umetnosti. G. Plečnik dokazao je mnogogodišnjim delovanjem u Beču svoje velike sposobnosti. Na osnovu svojih uspelih radova, on je pre nekoliko godina imenovan za profesora arhitekture i primenjene umetnosti na Umetničko Obrtničkoj Školi u Pragu. U pretstavci G. Ministru izražena je želja, da se G. Plečnik što pre angažuje za naše umetničke poslove. Odbor drži da je neophodno nužno pozvati ga u Beograd i poveriti mu organizaciju škole, pošto je on za takvu zadaču danas najsposobniji u Jugoslovenstvu, i pošto se nijedan stranac njegovih sposobnosti ne bi hteo primiti organizacije škole u Beogradu. 27. oktobra leta 1913 je iz Beograda pisal K. Strajnič s pooblastilom vseh društvenih članov Plečniku v Prago obširno in izčrpno pismo, v katerem ga z veliko prizadevnostjo skuša pridobiti, da bi sprejel ponujeno mesto. »... Kako je u društvu i veliki naš Meštrovič, odlučili smo da ne smijemo nikako raditi ni bez Vas, Gospodine Plečnik, koji ste nam u arhitekturi ono, što nam je Meštrovič u plastici... Kada smo nedavno čitali u bečkim novinama da \as je profesorski kolegij bečke Akademije predložio jednoglasno za nasljednika Otona Wagnera, mi smo svi zatražili srpsikoga Ministra Prosvjete da Vas odmah pozove u Beograd i da Vas angažuje za naše umjetničke poslove. Najviše se je zauzeo za Vas Gospodin Profesor Jovan Cvijič, koji je rekao da se bez Vas ne može zamisliti preporod jugoslovenske arhitekture. Svima nama bi bilo strašno pomisliti da se Vi ne odzovete pozivu Srpske vlade. Mi znamo da je teško jednome velikome umjetniku živjeti u Beogradu, koji je danas daleko zaostao od ostalih evropskih velegradova. Ali mi vjerujemo da čete Vi, Gospodine Plečnik, ipak pristati da dodete u Beograd, koji če, ako budu u njemu radili svi naši največi sinovi, brzo postati velika jugoslovenska kulturna metropola, dostojna našega fi-zičkoga junaštva i životne snage. Ivan Meštrovič je sada u Beogradu i ostat če ovdje duže vremena. Po svoj prilici čitavu godinu dana. Kasnije če otiči malo u Rim, i onda se stalno naseliti u Beogradu. Dakle, kako vidite, u Beogradu čete moči raditi zajedno s Meštrovičem i svim našim starijim i mladjim jugoslovenskim umjetnicima...« In le nekaj dni za tem, 28. oktobra 1913, piše Meštrovič Plečniku: 689 Dragi prijatelju! Srpsko ministarstoo prosvjete kani osnovati jednu umjetnicku-ohrt-ničku školu, kao sto je ta u Pragu sa odjeljenjem za čistu umjetnust. Za direktora te škole po predlogu soih ovdješnih umjetnika želi gospodin ministar postaviti Tebe. U tome smislu če ti i stiči naskoro upit sa strane ministrove da U bi ti htio to mjesto prihvatiti. Načrt za samu školsku zgradu, ko i program učenja povjerio bi se Tebi, što bi mogao izradivati dole bude vrijeme da se k gradnji pristupi. Toli gospodin ministar, koli svi mi največu važnost na Tvoj dolazak polažemo i gotovo je o tome ovisno dali če se u skoro pristupiti realizovanju takvoga zavoda. Dragi Plečnik, Ti sam znadeš da je Srbija jedini naš slobodni i največi jugoslovenski teren, koji doduše nema gotovo nikakvu umj. kul-turu, ali zbog svog položaja jedini je sposoban da se na njemu u pravome smislu rad na našoj jugoslovenskoj kulturi otpočne; a bude U sreče moči če se postiči da se ta kultura po cijelom našem slovenskem jugu rasproste. Dragi Plečnik, sv i mi a osobito ja apelujemo na Tebe, kao na našeg prvog jugoslovenskog arhitekta da se našemu podvigu odazoveš. Financi-jalni uslovi bi ti bili kao i u Avstriji (Beču) samo što češ ovdje moči mnogo više i uspješnije raditi na našoj kulturi. Mnogo pozdrava s strane moje supruge a zagrljaj od Tvoga I. Meštroviča Bilo nam je žao što nas nisi došo nači u mome selu, mi bi se grozno radovali.'' Plečnik je omahoval, kako se naj odloči. Po eni strani mu je bilo težko zapustiti Prago, kjer se je vživel in je našel svoj drugi dom; po drugi strani ga je vznemiril sklep kolegija Wagnerjeve šole na akade-m^iji, ki se je znova soglasno odločil, poklicati Plečnika na Dunaj, in končno je prišlo službeno povabilo iz Beograda, podprto z osebno prizadevnostjo I. Meštroviča in K. Strajniča. Čeprav je bilo to povabilo Plečniku v čustvenem oziru najbližje, je bilo vendarle polno negotovosti in tveganja, ki jima je dajala močan poudarek zaostrena politična situacija in povsem nove razmere, v katere bi se Plečnik le težko vživel. Odločil se je, da ostane v Pragi, zakaj tudi sklep dunajskega kolegija je slej ko prej moral naleteti na nepremostljive, politično obarvane težave. Plečnik — Meštrovicu:*' ' Tega leta je bil namreč Plečnik doma, bil je celo na Fmški gori in bi naj tudi obiskal Meštroviča, ki je bil tedaj v Otavicah. * Po konceptu pisma z dne 28. X. 1913, ki je ohranjen v Plečnikovi zapuščini. 690 Dragi Meštrovič Potrdujeni prejem Tvojega in g. Sirajnica dopisa. Prejel sem tudi tiskovine — to je program. Zahvalim se Vam, za ljubeznivi spomin. Odkritosrčno pa povem moje mnenje: Vi se motite v meni. Ni v meni toliko sile in moči — kakor Vi vidite. Nikdar čez srednjo mero — zvečine pod to. Mladi človek se hitro vživi v nove razmere, kakor cvetka v novo zemljo. Človek v moji starosti pa je že okoren in nepripraven za eksperimente.^ Živim in stremim za tihim in duševnim življenjem — da bi to malo, kar mi je usojeno narediti dobilo obliko višje stopnje. Spoznam da nisem za podjetja — kakor je za organizacijo šol etc. Za to bi bil najpripraonejši energičen človek — čestiželjni inieligent več ali manj birokratske duše. Videl sem pred leti v osterr. Museum v Beču srbskih -»tiranov^^" obleke — letos videl sem pa v samostanu na Fruški gori umetnine višje in pa dekorat. vrste. Vse to je mene res navdušilo. Sledim iz tega — kako silni kapital je najbrže v Srbiji. Bog daj dobrega sveta in dobrih rok — Zaokrožil sem si moj mali — vendar zadovoljivi delokrog — rad bi ostal D njem ako je Božja volja. — Potrebujete kedaj moj svet — mojo pomoč v zadevah Vaših umetniških stremljenj — vsikdar Vam te rad dam iz celega srca. Plečnikovo imenovanje v častno predsedstvo beograjskega odbora in nasploh veliki poudarek, ki mu je bil dodeljen v tej zvezi, je vzbur-kalo nemško kulturno in politično javnost. Na to ga je opozoril neki prijatelj, ki mu je poslal obvestilo, priobčeno v časopisu »Die Ostdeut-sche Rundschau«. Da bi se izognil težavam, ki bi se lahko iz tega razvile in zadobile ostro politično smer v že itak nadvse napetem ozračju, ki se je posebno stopnjevalo vse od aneksije Bosne in Hercegovine dalje med kraljevino Srbijo in osrednjimi silami, se je Plečnik s pismom obrnil na neko vplivno osebnost;" dopisu je priložil omenjeno časopisno obvestilo. V njem podaja ves potek dogodkov in izrecno trdi, da je njegovo ime navedeno v proglasu beograjskega odbora popolnoma brez njegove vednosti in zato tudi brez njegovega pristanka. ' Besedo: eksperimente je prečrtal. ^^ Nedvomno ima v mislili srbske despote oziroma kralje. ^^ Po konceptu z dne 12. XI. 1913, ohranjenem v Plečnikovi zapuščini. Dopis, ki je naslovljen z »Vaša magnificenca«, se morda nanaša na rektorja dunajske umetniške akademije. 44» 691 Vkljub vsemu temu se vendarle vsiljuje domneva, da je imelo to določen in morda celo odločilni vpliv na stališče avstrijske vlade in dvora, ki nista potrdila Plečnikovega imenovanja za Wagnerjevega naslednika, kakor je to bil predloižil po predhodnem popolnem soglasju akademijski kolegij. To razdobje, polno zanosa pa tudi nevšečnosti in končno resignacije, se zaključi s Plečnikovim pisiraom Strajjiiču a- Beograd z dne 17. ]V. 1914, torej le clohra dva meseca pred ugodili m sarajevsikjiii atentatom. Dragi gospod Strajnič! Za priloženo fotografijo se iskreno zahvalim. Je to krasno delo — morda mimo kraljeviča Marka najlepše Meštrovičevo — katero sem do-sedaj videl. Bog daj Meštroviču zdravja in svojega Duha na vzpenjajočo se njegovo cesto. To mu želim iz vse duše in pridevam prijateljske pozdrave. Ne štejem Vam v zlo da pretiravate o Vašem tako ljubeznivem pismu. Dozdevam se Vam mogoče pomembna oseba — fcer me ne poznate in stojite v daljini. — Dopada se mi Vaš slog. Vaše besede so odkritosrčne in misli — pa priproste in tekoče zvezane. Prislušnost k gotovemu narodu je Božja določitev. Taka določitev pa zavezuje. Zato se mi je nemalokrat milo storilo da me domovina popolnoma ignorira, domovina katere sveta dolžnost je dati svojim otrokom možnost vzgojevati njili duševne in telesne sile. — Prišel sem v leta — v katerih človek začenja tesniti — spoznavati marnost in nečimernost vsega človeškega početja. Umiril sem se in ne iožim. Pisati in govoriti javnosti o meni nima smisla. Neznatno je moje dosedanje delo in malovredno. Brezdvomno bode prihodnje vsaj po obsegu še neznatnejši. Ako pride kedaj čas in sodniki brez strasti in brez pri-stranstva — pokazalo se bo — je H v delu mojega življenja katero zlato zrnce — zrnje sposobno v dobro — o radost in kal. Torej prosim tako odkritosrčno kakor odločno opustite željo in misel o meni pisati. Prosim v čistem namenu. Nikdar nisem nikogar oboževal in izogibal se po možnosti sovraštvu — izogibal se biti oboževan in brez potrebe sovražen. 692 Objavil bi rad dela inojih djakov. Rad bi dal s tem temu ali onemu mladeniču takozvani encouragement — rac? bi pomagal temu ali onemu z objavljenjem imena na cesto d žinijenje — rad bi imel da bi se vse ne poizgubilo — kar se je idealno v šoli osnovalo — Ta publikacija — dasiraono v najskromnejši formi zamišljena — ostane — to vem — le želja. Ne znam dobiti založnika ne tu ne drugod. V Belgradu to objaviti je naravnost izključeno — ker bi vlada takej propoziciji ne dala soglas. Tako je torej tudi to odročeno — naj bo v božjem imenu Ne morem drugače kakor Vas potrditi v sklepu in nameri ustanoviti domača um-obrtno šolo. Udejstviti to prej ko prej bo .skoz in skoz: eine grosse That. Naj bi se to uresničilo na zdravej podlagi — na solidnem fundamentu in pa v malej preglednej ostro disciplinovani formi — v začetku in za začetek. Zato ni potreba reprezentančne šolske palače — vsaka običejna hiša zadostuje. Najzdatnejše stvari se započ-nejo v najskromnejši obliki. — Moje prepričanje je, da Srbija ne potrebuje več kakor eno umetno-obrtno šolo — in še to kar rad ponavljam v malem obsegu. — Material i. c. djaki pa naj bi bili resnično izvoljenci, prava elita! Zakaj nikjer se ne zarodi toliko proletarljata in tako urno kakor v teh šolah, — Srbija potrebuje pa zato mnogo t. j, primerno mnogo obrtnih šol, v katerih bi se vzgojevali praktično inteligenti stavitelji in obrtniki — vzgojevali seveda tako, da ne bi bili pozneje pismonoši etc. to je vse, le ne obrtniki. — Množštvo teorije — vednosti — importovanih brezpotrebnih konstrukcij bi zamorilo domači zdravi arha-izm. — Vem da to omenjam, kakor če bi z roko v temo segal. Svet gre svojo pot — svet je brez izjeme trmast ako vidi na vratih zapisan leskli in koketni Fortschritt. Ponavljam to, kar sem menda enkrat že rekel: iz celega srca sem Vam rad na uslugo. Potrebujete kedaj svet — drage volje in vsikdar ga Vam dam v zadevah katere nekoliko razumem, v katerih imam skušnje. — Potrebujete pa kedaj mojo prisotnost — skušal bodem ugoditi — seveda najboljše bi bilo v takem slučaju da se obrnete na ministrstvo, katero ima moč in pravo mi dati takozvani dopust — Vsakočasno Vam rad dam odgovor — ako me zagotovite — da ne uporabite mojih besed etc. v žurnalih itd. Vzprejmite moj pozdrav in izraz spoštovanja. V udanosti Plečnik Veliki dogodki, ki so skoro sledili, so zatrli vsakršen stik med Plečnikom in pa Meštrovičem in Strajničem. Plečnilk je ostal v Pragi, kjer se je ves predal delu v šoli in je v tem obdobju vzgojil pomembno generacijo čeških in slovaških arhitektov; Meštrovic pa je poleg svojega poglobljenega dela in po njem dal dragocen prispevek k utrditvi jugoslovanske državotvorne ideje v svetu. Ko sta po vojni posegla odločilno v oblikovanje umetniške kulture, Meštrovic v Beogradu in Plečnik v Ljubljani, se je le za kratko raz- 693 dobje na Meštrovičevo pobudo ofonovilo sodelovanje, ne da bi dozorelo do vidnejših rezultatov. Plečnik je konč-Bo našel svoje sikromno in vendar tako zelo poimembno torišče v Stari tehniki, kjer si je ustvaril svoj atelje, ki je dobil viden izraz v »Ognjišču alkademikov arhitektov«. Nauk, ki ga je svoj čas dal Strajnicu, je sedaj sam uresničeval; postavil je zdravo podlagO', »soliden fundament«, na njem pa pričel graditi »skromno, a pregledno in ostro disciplinirano« zgradbo nove slovenske arhitekture v zavesti, da »največje stvari započenjajo' v naj-skromnejši obliki«. Meštrovič je v Zagrebu snoval umetnostno akademijo in je v tej zvezi predlagal Plečniku, naj prevzame vodstvo tamošnjega oddelka za arhitekturo, če bi naletel v Ljubljani na nerazumevanje. To je bilo v času, ko so Plečniku nekateri ugledni kolegi iz drugih strokovnih področij osporavali kvalifikacijo, čeprav je bila ta dejansko vsaj tolikšna kot njihova, če ne celo globlja in dragocenejša. Zrno, ki ga je Plečnik položil v plodno tlo »Ognjišča«, je pričelo kaliti; ustvarjena je bila tesna vez med njim in učenci, ki soi spoznali v njem velilkega tvorca in predanega vzgojitelja. Tedaj se je, v začetku leta 1924, Meštrovič poslednjič obrnil nanj s prošnjo, naj pride v Zagreb in pomaga z nasveti pri organizaciji pouka na akademiji. Plečnik, ki se je ves predal delu, je bil vedno bolj nedostopen za vse drugo in se je zavestno odtegoval vsemu, karkoli bi ga pri tem oviralo. Čeprav so bili odnosi med obema ves čas prijateljski in polni priznanja in upoštevanja z obeh strani, se vendarle nista nikoli sešla v skupnem ustvarjalnem delu, čeprav je Meštrovič težil k arhitekturi in je Plečnik reševal izrazite kiparske naloge v svojih kompozicijah. Plečnik je cenil Meštroviča kot genialnega inventorja, polnokrv-nega plastika, polnega dinamičnosti in neposrednosti izraza. Toda Plečnik je težil za globljim vsklajanjem plastike s prostorom in v prostoru; , ta se je nujno morala uglasiti z zakonitostmi prostorske kompozicije, 694 povzeti je morala njen osnovni ton. Meštrovic pa je nasprotno arhitekturo podrejal kiparski kompoziciji. Vkljub raznolikosti v nazorih in v njunem umetniškem temperamentu pa je obema skupen globoko etičen odnos do umetniškega poslanstva in pa do vrhunca poudarjena humanistična usmerjenost, ki preveva celotno njuno delo in življenje. Uporabi j enaliteratura: Fr. Štele, Josip Plečnik v SBL. K. Strajnic, Josip Plečnik, Zagreb 1920. K. Strajnic, Ivan Meštrovic, Beograd 1919. Ivan Meštrovic, A monograph, London 1919. Ivan Meštrovic, Zagreb 1933. Ostali viri: Dragoceni podatki, ki jih je ljubeznivo posredoval Kosta Strajnic in gradivo, ki ga je dal na razpolago Plečnikov nečak K. Matkovič; obema se tudi na tem mestu prisrčno zahvalim. Med tekstom priobčene Plečnikove arhitekturne skice so v glavnem vse iz njegovega dunajskega razdobja, od leta 1898 do leta 1911. 695