DEMOKRACIJA Leto IV. - Štev. 24 Trst - Gorica 16. junija 1950 Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, uhca S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Izhaja vsak petek Pismo področnega predsednika Med uradne dolžnosti našega področnega predsednika spada, da daje občinam potrebna navodila. Ker postaja njegova oblast vsak dan širša, so seveda navodila vedno pogostejša. Iz njih izhaja med ostalim posebno ganljiva skrb, ki jo kaže sedanji področni predsednik dr. Palutan za razvoj slovenskega jezika. V spominu nam je še, kako je svoječasno povabil k sebi župana miljske občine, od katerega je izsilil obljubo, da ne bo več dovolil, da bi na sejah občinskega sveta posamezni občinski svetniki govorili v svojem materinem jeziku, to je v slovenščini. Pri tem ga prav nič'ni motilo, da ni šlo v tistem primeru za kakšne morda postavljene državne funkcionarje, temveč za svobodno izvoljene predstavnike naroda, ki so hoteli samo uveljaviti svoje, pred prihodom fašizma na teh ozemljih že obstoječe pravice. Toda izgleda, da se nauki druge svetovne vojne ne tičejo Svobodnega tržaškega ozemlja: ne izvaja se sklenjena in svečano podpisana mirovna pogodba, in v kolikor gre za slovenske koristi, se tudi vprašanje narodnostne enakopravnosti in poprave fašističnih krivic nikakor noče premakniti z mrtvega mesta. Zato so se Slovenci morali zadovoljiti z okrnjeno uporabo slovenščine samo v tistih občinah, kjer predstavljajo veliko večino, niso pa dobili prav nobene pravice v občinah, kjer jih je manj kot polovica. Toda celo ta tako pristransko odmerjena uporaba slovenščine, kakršno je dovolila okoliškim občinam Zavezniška vojaška uprava s svojim ukazom št. 183 z dne 2. 9. 1949., ni dala našemu področnemu predsedniku zaželjenega miru. Tako vsaj izhaja iz okrožnice, ki jo je področno predsedstvo razposlalo dne 11. maja 1950 občinam Devin -Nabrežina, Dolina, Zgonik in Re-pentabor. V tej svoji okrožnici daje področni predsednik obvezno navodilo za pravilno tolmačenje Ukaza št. 183. V glavnem pravi: »Uporaba slovenščine je neobvezna, ima le porztoini značaj in je podrejena uporabi italijanščine. Priznanje slovenščine je poleg tega omejeno ne samo ozemeljsko, to je na štiri zgoraj navedene občine, temveč tudi organsko. Samo občinski sveti smejo uporabljati slovenski jezik.« V naslednjem odstavku sicer razširja to pravico do uporabe slovenščine tudi na vse organe, ki izl.a-jajo iz občinskih svetov (razne ko-misije in odbori), toda, kar se tiče županov, pa je odkril nekaj novega. Gospod področni predsednik je ob tem tako občutljivem vprašanju naenkrat odločno poudaril, da je župan obenem poglavar občinska uprave in državni uradnik. Zato sledi salomonsko navodilo: »Kadar izvršuje župan ali njegov namestnik posle, ki izhajajo iz njegovega svbjstva poglavarja občinske uprave, takrat se sme posluževati istih pravic, kakršne imajo občinski sveti, to je sme uporabljati tudi slovenščino. Kadar pa nastopa župan v svojstvu državnega uradnika, takrat se mora ravnati kakor ostala državna oblastva in se zaradi tega ne sme posluževati drugega jezika razen državnega.« Svobodno izvoljeni predstavnik ljudstva in izvrševalec njegove volje, kakršen je po pojmovanju našega naroda njegov župan, se mora torej po predsednikovem pojmovanju razdeliti v dva dela: prva polovica naj služi svojemu pranemu namenu, to je koristim in volji občanov, z drugo polovico pa mora uveljavljati širše državne koristi. Pri tem ne igra prav nobene vloge, ali so te koristi skladne, ali pa si nasprotujejo. V našem primeru: prva polovica naj se bori za uvel javljanje slovenščine, druga polouica pa mora uveljavljati italijanščino! Ali se ne zdi gospodu predsedniku področja, da zahteva od naših županov nekoliko preveč? Toda izgleda, da se predsednik področja ni ustavljal na tem vprašanju. Njegova navodila prinašajo slovenskemu jeziku še druga zapostavljanja in ponižanja: »V primerih, kjer je uporaba slovenščine dovoljena in je razviden njen značaj pomožnega jezika, je treba upoštevati glede tiskovin sledeče predpise: slovenski prevod bo moral slediti takoj uradnemu besedilu; bo moral biti v oklepaju; črke bodo morale biti za polovico manjše od tistih, ki so bile uporabljene za italijansko besedilo.« In še dalje: »V kolikor zadeva tiskovine in obrazce, ki ne gredo izven občinskih uradov (registri, kartoteke, mape itd.), se lffidalijev Komunistično izigravanje krajevnega prebivalstva 4-1? 0 h D £ KemreRise Pred kratkim smo imeli priliko razgovarjati se s tujim dopisnikom, ki mam je dejal, da je Vidali sicer v zelo težkem položaju, toda, dokler ne bodo ljudje izpregledali, bo lahko spretno izkoriščal njihovo naivnost. Oudil pa se je kratkovidnosti naših ljudi, mislil je pri tem tako na Italijane, kakor na Slovence, torej na Tržačane, katerim niso dovolj vsa razočaranja, ki so jih doživeti s komunisti že v dosedanjih povojnih letih, da bi končno vendar odprli oči. Ce pogledamo na naše krajevne razmere in način krajevne komin-formistične propagande, nikakor me moremo očitati našemu prijatelju, da ne bi pravilno presodil položaja. Vidali pleše res svoj poseben ples. Razsipa z obljubami na levo in na desno, za vsako željo ima v shrambi primeren program in geslo. Obljube Italijanom Bili so časi, ko so Italijani proglašali Vidalija za izdajalca. To je bilo takrat, ko je bil še odvisen od jugoslovanskega denarja. Toda od takrat do danes so se razmere že znatno izpremenile. V samem početku ni mogel dajati Vidali Italijanom nobenih o-toljulb. Pred durmi so bile volitve, spor s Titom je ,bil še svež, del ljudskih množic še ni bil dokončno opredeljen. Opreznost mu je narekovala molk, njemu in njegovim gospodarjem. Prišlo pa je do glasovanja v tržaškem občinskem svetu, in glej, vi-dalijevci so se vzdržali glasovanja proti italijanski večinski resoluciji, ki je 'zahtevala priključitev Trsta k Italiji! Prišlo je do debate v rimskem parlamentu in komunistični veljak Pajetta je dejal, da je imenovanje guvernerja v Trstu za komuniste edina pot, ki lahko omogoči naknadno priključitev Svobodnega tržaškega ozemlja k Italiji. Zato ni Vidali danes v italijanskih očeh več izdajalec. Postal je ena izmed javno sicer oporekanih, toda tajno vendar možnih poti za dosego italijanskih smotrov. Cesar ne bo dosegel De Gasperi, bo za italijanstvo Trsta morda dosegel Vidali? To je možnost in v tej možnosti obljuba, ki jo daje Italijanom Vidali. Tu je verjetno še najbolj iskren. Obljube Slovanom Vidali nastopa napram Slovanom Svobodnega tržaškega ozemlja kot zvest oproda Moskve in kot tak skuša pridobiti' njihovo zaupanje. Tukajšnji Slovani že zaradi sorodstvenih vezi in znanja jezika laže vidijo, kaj se godi za železnim zastorom, v njihovi neposredni bližini. Toda mnogi so bili, kljub razočaranju nad tem, kar so videli, preslabotni, da bi prelomili s komunizmom kat takim. Ti so se obesili na Vidalija kot na rešilno bilko. On je zanje poosebljenje pravega komunizma, ki naj prinese srečo in svobodo, ne pa pomanjkanje in diktaturo, kakor je to storil Tito. Pri tem pa vsi ti ljudje pozabljajo, da je komunizem komunizem, in da bo Vidalijev morda še trši od Titovega! Naslon na Moskvo, zagovarjanje obstoja Svobodnega tržaškega o-zemlja, poudarjanje upravičenosti teženj slovenskega naroda po enakopravnosti, to so Vidalijevi aduti, s katerimi nastopa pred tukajšnjim slovanskim življem. Njegovih kratkovidnih pristašev pa pri tem prav nič ne moti, ako sili Vidali (eitaj »Delo«!) slovenske otroke v italijanske kolonije, ako se njegovi občinski svetovalci z županom na čelu v Miljah niso prav nič navdušeno zavzeli za enakopravnost slovenščine. Našteli bi lahko še nebroj drugih nepobitnih dokazov, ki bi pač vsakomur lahko izzvali upravičene sume v odkritosrčnost njegovih obljub Slovencem in Hrvatom. Koketiranje « Srednjo Evropo V svoji vsestranosti pa Vidali ni pozabil niiti na staro tržaško ljubezen, ki še ni zarjavela. Srednja Ev- ropa! Ko pomisli Tržačan nanjo, se mu nehote povrne spomin na leta pred prvo svetovno vojno, na takratno blagostanje; promet itd. Zavest usodne povezanosti Trsta s Srednjo Evropo ni lastna samo starim, temveč tudi mnogim mladim. Zato je Vidali ni izpustil iz svojega programa. Od časa do časa vrže na dan vse možnosti, ki bi jih Trstu odprla priključitev na dokončno urejeno Srednjo Evropo. Vidali peče torej svoj kostanj kar v treh žerjavicah: na italijanski, za povratek Trsta k Italiji, na sloven-sko-hrvatski, za samostojnost našega ozemlja in njegovo zavarovanje v politični naslonitvi na Moskvo, in končno v ognju krajevnih gospodarskih koristi, za povezavo Trsta z njegovim zaledjem, ki je še danes večinoma komunistično. Med temi tremi ognji, ki jih mar- ljivo kuri, pleše Vidali danes svoj ples. Njegove obljube, kakor smo videli, niso enake, temveč si celo nasprotujejo. Ni ga čudodelca, ki bi jih lahko vse uresničil istočasno in pošteno. N. pr. Trst je lahko samostojen ali pa italijanski. Obojen ne more biti! Vidali pa zagovarja oboje, eno za ene, drugo za druge. Danes je položaj krajevnih ko-minformistov lahek: zbirajo nezadovoljneže, katerim dajejo najibolj nasprotne obljube. Toda vedimo, da je od vseh teh obljub uresničljiva samo ena! Prehodov obljub k dejanjem bo za vidalijevce nujno vezan z novimi velikimi razočaranji. In tisti, ki bodo doživeli najhujše, bodo prav tisti Slovenci, ki mu še danes zvesto slede ter tako omogočajo komunizmu, da izigrava velik del Slovencev za svoje dvomljive namene. Trygve Liejev mirovni program Nedavni obisk tajnika Zveze narodov Trygve Lie-a v Moskvi sovpada z obnovljeno komunistično mirovno propagando. Mirovni kongresi, pohodi, prošnje, »vlak miru«, ki vozi proti Kitajski in ima na lokomotivi narisanega belega goloba, pobiranje podpisov proti atomski bombi, vse to so sestavni deli mirovne ofenzive, ki nima drugega namena, nego vnesti zmedo v glave sovjetskih nasprotnikov. Moskva želi samo pridobiti čas, da bi dobro nabrusila sekiro, s katero bi potem udarila. Kljub temu, da je po-dvzel Trygve Lie svoje potovanje prav v tem času, pa vendar nihče ne odreka njegovim naporom vse tiste plemenitosti in iskrenosti, ki sicer v splošnem odlikuje sedanjega tajnika Zveze narodov. Po razgovorih v Moskvi, kjer ga je sprejel tudi Stalin, v Londonu, Parizu in Washing-tonu je Trygve Lie sedaj izdelal svoj program za ojačanje miru v okviru obstoječe Zveze narodov. Ta svoj program je sporočil ministrskim predsednikom štirih velikih sil v posebni spomenici, ki obsega deset točk: Prva govori o izrednih sestankih Varnostnega sveta, kjer naj bi velesile razpravljale posebno o vprašanjih, ki jih ločijo. Druga govori o obnovitvi poizkusov za dosego učinkovitega sporazuma o nadzorstvu nad atomsko energijo. Tretja predlaga nov način rešitve vprašanja nadzorstva oboroževanja. Četrta govori o sporazumu o oboroženih silah, ki naj bi bile na razpolago Varnostnemu svetu. V peti Ne nasedajte! Komunisti ©rfanlziraj# med našimi ljudmi zbiranje podpisov proti atomski bombi. Ne dopuščajte, da bi itkoriščali vaša imena v svoje prikrite namene! V prihodnji številki bomo pri-kaiali ozadje in njihova moralno upravičenost za vodstvo take akoije. laponska želi mirsono 7 Iz Tokia dospele časopisne vesti poročajo, da je japonska vlada izjavila, da je pripravljena skleniti mirovno pogodbo z vsemi državami, ki bodo priznale Japonski neodvisnost in enakost. V Londonu pričakujejo tozadevno uradno poročilo britanskega predstavnika na Japonskem. Merodajni britanski uradni krogi niso podali še nobene izjave. Z drugih strani pa slišimo, da so se podobno kakor v Nemčiji, tudi na Japonskem pojavile močne struje, ki Izagovarjajo nevtralnost. Te struje nasprotujejo sklenitvi ločene mirovne pogodbe samo z nekaterimi državami, ker bi to nujno dovedlo do Vključitve Japonske v eden ali drugi vojaški blok. točki predlaga, naj bi sprejeli v članstvo Združenih narodov vseh 14 držav, ki še čakajo na sprejem, torej tiste, ki jih predlaga Zahod, in tiste, ki jih predlaga Sovjetska zveza. V zadnjih štirih točkah pa razpravlja spomenica o tehnični pomoči za gospodarski razvoj, o večji u-porabi strokovnih organov Organizacije zveze narodov, o poživitvi delovanja Zveze narodov za uresničenje človečanskih pravic, o pospeševanju napredka odvisnih, koloni-jalnih in polkolonijalnih narodov ter o pospeševanju razvoja medna- rodnega prava, kateremu mora biti zajamčeno spoštovanje in izvršnost po vsem svetu. Med zapadnimi državniki ni rilo nikogar, ki bi Odbil ta tako lepo zamišljen Liejev program. Vprašanje pa je, ali ga bo mogoče uresničiti. Mnogim treznim opazovalcem se zdi namreč preveč lep in idealen za današnji svet, ki je poln nasprotij. V takih razmerah pomeni vsaka zasanjanost samo novo smrtno nevarnost za našo zahodno omiko, ki smo jo dolžni braniti. Zapadne poljske meje odreja, naj bodo samo v italijanskem jeziku.« (Razlog: praktičnost in štednjat Neverjetno!..) Na vse to pa dodaja področni predsednik še, v popolnem nasprotju s I. členom Ukaza št. 183., »naj se pri dopisovanju z uradi izven občine in posebno z onimi izven področja u-porablja samo italijanščino.« Ukaz Zavezniške vojaške uprave je namreč dovoljeval obravnavanim štirim občinam, da smejo poslovati z uradi izven svojega ozemlja dvojezično! Kakor vidimo je dr. Palutan tudi to pravico na svojo roko ukinil!.. S podanih navodil izhaja vsa bedna pritlikavost razmer, proti kate- rim se moramo boriti. Ali niso vsi ti malenkostni predpisi naravnost kaplarski? To je sebično postopanje majhnih duhov, ki se izgubljajo v malenkostih ter pozabljajo na svojo glavno nalogo: ustvaritev sožitja in resnične enakopravnosti, ki bo edina prinesla področju mir in blagostanje. Izgleda, da je tem duhovom podlegel tudi področni predsednik, kar nikakor ni v korist položaju, ki ga zavzema. Slovenska demokratska zveza bo podvzela vse potrebne korake proti tako očitnemu omalovaževanju slovenskih pravic. * * * Vzhodna nemška in poljska vlada sta te dni objavili sporazum, po katerem naj bi tekla meja med Nemčijo in Poljsko vzdolž črte Odra -'Niša. S tem bi črta, ki je bila sprejeta samo za začasno zasedbeno razmejitev, postala dokončna meja med obema sosednima državama. Zahodne države novega sporazuma niso priznale. V Potsdamu so se namreč leta 1945. Sovjetska zveza, Združene države in Velika Britanija obvezale, da ne bodo dopustile, da bi določili nemške meje pred in izven okvira mirovne pogodbe. Za zahodne poljske meje pa vsebuje potsdamski sporazum celo še posebno določilo v tem smislu. Načelnik tiskovnega urada pri a-meriškem zunanjem ministrstvu je v tej zvezi tudi pripomnil, da vprašanja nemško-poljskih meja v nobenem .primeru ne bi mogli urediti z zastopniki sedanje vlade vzhodne Nemčije, ki v nobenem primeru ne predstavlja prave volje nemškega ljudstva. Sovjeti. seveda silijo Poljake proti zahodu, potem ko so jim sami odvzeli velika ozemlja na vzhodu. Tragika Poljske je bila vedno v tem, ker se je brez naravnih meja, odprta proti vzhodu in 'zahodu, nahajala med Rusijo in Nemčijo, ki sfa se stalno prerivali na njenem ozemlju. In taka je njena usoda tudi danes. _______________ Nemška policija Pred nedavnim so Združene države, Velika Britanija in Francija poslale Sovjetski zvezi noto, v kateri so protestirale zaradi vojaške policije, katero so ustanovili Sovjeti v Vzhodni Nemčiji. Sovjetska 'zveza je namreč pod krinko policijskih sil obnovila vzhodnonemško vojsko in ves zahodni tisk odkrito obsoja to odkrito dejanje ponovne militarizaeije Nemčije. Toda, ker je storjeno pač storjeno, in ni upanja, da bi Sovjetska zveza izpremenila svoj način postopanja z Nemci, ne bo pač nikogar presenetilo, če tudi zahodne sile razmišljajo o ustanovitvi osrednje policije za nemško vlado v Bonnu. Ker so Sovjeti na svojem področju ustanovili nemško vojsko, bodo morale pač tudi zahodne države slej ali prej ukreniti nekaj podobnega. To bodo morale storiti predvsem zaradi samoobrambe. Poleg tega pa morajo računati tudi z nemškim ponosom. Zahodna nemška vlada potrebuje protiutež proti rastoči vojaški sili Vzhodne Nemčije, ki jo Sovjeti skrivajo pod imenom »policija«. Ustanovitev take osrednje policije, podrejene osrednji vladi v Bonnu, bi 'bila res nekak zametek zahodno-nemške vojske. Toda upoštevati moramo, da nimajo zahodne države, zaradi sovjetske politike v Vzhodni Nemčiji, nobenega drugega izhoda. Sovjeti so na vzhodu zasejali seme in s tem nosijo tudi odgovornost za vse sadove, ki jih bo to seme rodilo. »Petje fašistične himne Giovinezza ni kaznivo" Italijanska demokratična javnost, prav posebno /pa še Slovenci pod Italijo se stalno pritožujejo nad drznim dvigom fašističnega pojava. V začetku se je malokdo zmenil za ta novi fašizem, nekateri so se celo posmehovalno izražali o bojazni pred črpo nevarnostjo, tako da je imelo fašistično gibanje vso možnost, da se je prilagodilo novi italijanski »demokratični« stvarnosti in zavzelo v državni upravi vodilne položaje. Vedeti moramo, da je imel fašizem pred vojno svoje naj-vnetejše privržence ravno v srednjem sloju in državnem uradništvu. Po konou vojne je pa bil italijanski epuracijski postopek tako strog, da so vsi bivši vodilni fašisti prišli v najkrajšem času iiz 'zaporov na vodilne položaje v državni upravi. Vodilni italijanski listi, med katerimi »Corriere della Sera«, so se večkrat pritoževali nad fašistično in nedemokratično miselnostjo u-pravnikov italijanskega sredstva. Razmišljanje o sodbi sodišča v Grossetu, ki je oprostilo vsake kazni skupino mladeničev, ki so prepevali fašistično himno »Giovinezza«, češ da to ni kaznivo dejanje, potrjuje navedeno mnenje. »SILA JE KOT UNIČUJOČA KUGA, KI OKUŽI VSE, S ČIMER PRIDE V DOTIKO; A CIM ■SE ZAHTEVA POSLUSNlOST, NI VEC NE GENIJEV, NE VRLINE, NE SVOBODE, NE RESNICE: LJUDJE POSTAJAJO SUŽNJI, A ČLOVEŠKA DRUŽBA AVTOMATSKI STROJ. « SHELLEY (Queen Mab) V sredo 'zjutraj 14. t. m. je umrl v bolnici v Trstu Polde Kemperle. Nismo pričakovali, da bo bolezen, čeravno kruta, ki ga je pred tremi tedni priklenila na posteljo, tako naglo strla močno naravo Poldeta Kemperla. Zato nas je vest o njegovi nagli smrti tembolj presenetila. Slovenski narod izgublja s Poldie-tom Kemperlom enega izmed najbolj delavnih in vztrajnih javnih delavcev. Delal je že kot mlad časnikar v vrstah Slovenske ljudske stranke in skozi vse življenje zagovarjal krščanska socialna načela- Po prvi svetovni vojni je bil u-rednik »Goriške straže«, od aprila 1947 do danes pa sbtrudnik pri u-redništvu »Demokracije« in pozneje tudi »Katoliškega glasa«. Hudo je Polde Kemperle občutil pritisk politične policije za časa fašističnega režima, ki mu je bila vedno iza petami. Njegov spis na goriški kvesturi je bil eden med najbolj debelimi, ko gora zvrhan »poročil«. Toda ustrašil se ni nikoli, niti »prijaznih svaril«, niti odločnega žuganja. Nekoč, okoli leta 1929., so ga tudi 'zaprli in ovadli fašističnemu posebnemu sodišču v Rimu zaradi nekega orožja. Izpustili so 'ga po nelkaj mesecih preiskave, saj se je Polde Kemperle vedno boril le z besedo in mu je bilo o-rožje vedno tuja stvar. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze na Goriškem v januarju leta 1947 in član njenega vodstva. Na občinskih volitvah oktobra 1948 so ga slovenski demokratski volivci izvolili v občinski svet v Gorici. Pred kratkim je Polde Kemperle slavil svojo štiridesetletnico časnikarskega poklica in je kot tak bil starosta slovenskih primorskih časnikarjev. Med zadnjo vojno je v silni borbi med komunizmom in demokracijo zavzel odločno stališče proti komunizmu in tako ostal zvest svojim narodnim, političnim in verskim načelom. Poznal je vse vrline čiste in resnične demokracije in zagovarjal vsa njena načela ter verjel, da bodo le ta načela premagala zlo, ki je zavladalo nad slovenskim narodom in v svetu sploh. Zato . je bil odkrit in vnet pristaš ustanovitve skupne zveze vseh slovenskih demokratičnih sil kot protiutež komunistični politični tvorbi, ki je imela svoj izraz v OF in ki je prinesla terorističen režim jugoslovanskim narodom. Kdor je Polde Kemperla poznal od blizu, ve povedati o njem, da je bil mož blagega značaja in da ni poznal sovraštva niti v odnosu do svojih političnih nasprotnikov, v katerih je videl le idejne nasprotnike. Hrepenel je po svobodi in poštenem, mirnem sožitju med narodi. Ljubil je Slovenijo in Jugoslavijo in veroval v končno zmago pravice nad krivico, svobodo in demokracije nad totalitarizmom in mračnjaštvom. ‘Polde Kemperle se je poslovil od nas ravno v času, ko naš narod najbolj potrebuje narodnih in zvestih ter zavednih javnih delavcev. Njegovo izgubo bomo mi slovenski demokrati občutili resno. Naj nam njegova vztrajnost 'in njegova vera v demokracijo ter njegovo prepričanje, da je treba delati in korakati skupaj, veljajo kot jasna in izadnja beseda njegove oporoke. Slava spominu Poldeta Kemperla, zaslužnega slovenskega delavca. Italijanska zgovornost Nič laže — pravijo Italijani —• kot pobijati slovenske trditve. In res smo videli, kako so se spravili na posel. Z največjo publiciteto govore o dozdevnem obstoju italijanske večine na področju B, dočim so obstoj slovenske manjšine na Goriškem in v Slovenski Benečiji skrčili do neznatnih drobcev. Na svoje gledajo torej s konveksno lečo, s povečevalnim steklom, na naše s konkavno lečo, da jo zmanjšajo do neznatnosti in brezpomemb-nosti. Postopajo torej po načinu razlaganja onega nacionalnega ekonoma, ki je 'trdil, da je za/ izravna-nje deficitne bilance pač treba povečati dohodke irt. znižati izdatke, pa je primanjkljaj odpravljen... 'Seveda na tak način res ni težko pobijati slovenskih trditev, teže a-li naravnost nemogoče pa bo doseči, da bi se Slovenci takemu lahko-mišljenemu zavračanju podali. Kajti ono, kar nam je potrebno, ni morda zvočnost površnega baritona, temveč resna presoja in razumevanje za gmotne in moralne potrebe življa, ki je že vnovič Obsojen na to, da klone pred samovoljo brezčutnega gospodovalca, ki se noče sprijazniti z resnico, katero noče ne slišati in ne videti. Kar se danes odigrava na Goriškem je pač najboljši dokaz take zaslepljenosti. Obiskovanje slovenske šole ni pravica, ampak le koncesija, nameslitev slovenskih napisov je zločin in govoriti v svoji materinščini v javnih prostorih je drznost. Te dni se je pa zgodilo celo, da je v odsotnosti moža občinski uslužbenec nadlegoval ženo begunko iz Istre z vprašanjem, da-li z možem govori slovensko ali italijansko, kajti v prvem primeru bi pač opcija postala neveljavna in s tem nadalnje bivanje na področju Italije nedopustno. In kaj naj porečemo o naših beneških Slovencih? Po prirodi so trdi gorjanci, vajeni, da se jim pogled ustavlja na lepotah predalpske prirode. Preko petnajst stoletij že pasejo svojo živino po planinskih pa- šnikih in njihova vprežna živina je posredovala promet preko Karavank na Trbiž in v dolino Zile in Drave od italijanskega St. Vida pa do slovenskega St, Vida na Koroškem. Vse področje, ki se amfiteatralno dviga za BenetSčami in Trstom, je živelo nekoč v koristnem in kulturno plodnem sožitju Furlanov in Slovencev. Slovenska govorica --e je čula v Čedadu, Laškem Vidmu in Tarčentu, furlanska celo v Ljubljani (III. zv. Valvazorja) in Črnomlju. In niti Langobardom ni škodilo, da so že v sedmem veku razen furlanščine poznali tudi slovensko .govorico. Ko je bil vojvoda Ajo iz Furlanije premeščen v Bene-vent v južni Italiji in je bil leta 641 napaden v Metapontu, ga je rešila izvidnica s severa, ki je iz zasede prisluškovala zborovanju Slovanov in prinesla vesti o njihovem nameravanem napadu. Zal nimamo prostorg, da bi se podrobneje poba-vili z onimi sinovi s področja Nadiže in Tera, ki so za Avstrije zavzemali vidne položaje sposobnih in zanesljivih ljudi, ki sta jim prirojeno poštenje in temeljitost bili najznačilnejši vrlini. Ali kdo ne bi ■z ganotjem in navdušenjem čital Klodičevo razpravo o Trstu v publikaciji »Die osterreichische Mo-narehie in Wort und Bild«. Tedaj so naše žene v svojih živopisnih nošah in čipkah mogle vedre in nasmejanih lic sprehajati se po tržaškem korzu, ne da bi jih kak prišlec z juga pozdravljal s pozdravom ‘»ščavi«. Tedaj je Trst bil veder in srečen in ni v naši govorici videl žaljivke svojemu namišljenemu ita-lijanstvu. Ali tedaj je bila tržaška luka polna, da so jo v pedesetih letih morali trikrat razširjevati. Tedaj našim pomorcem z juga ni bilo težko napolniti gostiln, da so odmevale od njihove šumne govorice. Tedaj tudi Trst: ni sličil na pokopališče in lovišče .brezidejne, bahate in nekoristne od Evrope in Marshallove pomoči pitane oligarhije. Življenje v teh krajih je tedaj bilo prirodno in mirno! Novi jugoslovanski poslanik v Washingtonu Novi jugoslovanski veleposlanik v Washingtonu Popovič je predložil predsedniku Trumanu svoje poverilnice in ob tej priliki izjavil, da »skuša Jugoslavija doseči mir, so-j delovanje na načelu enakosti ter široke in trajne prijateljske odno-šaje z vsemi narodi.« Popovič je še poudaril, da je njegova vlada odločno pripravljena Jugoslaviji zagotoviti gospodarski razvoj in da so jugoslovanski narodi pripravljeni braniti svojo svobodo. Dejal je, da se bo Jugoslavija v svojih odnoša-jih z Združenimi državami ravnala po načelih listine Združenih narodov. Predsednik Truman je odgovoril, da »je to trden temelj, na katerega lahko obe vladi naslonita svoje od-nošaje.« Dejal je še: »Ameriška vlada je prepričana, da mora na podlagi listine ZN priti do splošnega spoštovanja neodvisnosti in enakosti vseh članov svetovne skupnosti. Pri izvrševanju svoje naloge, ki ste jo prej poudarili, boste prejeli vso podporo ameriške vlade. Američani čutijo močno prijateljsko nagnenje do jugoslovanskega naroda zaradi dragocenega dela, s katerim so številni jugoslovanski priseljenci prispevali k razvoju Združenih držav in zato, ker so bili Jugoslovani ameriški zavezniki med obema svetovnima vojnama.« Kakor že znano, je partijec Popovič, kot sigurnejši, zamenjal prejšnjega poslanika, sopotnika Kosa-noviča. ]agoslaii]a in sovjetsha trgovinska blokada Jugoslovanski zastopnik Jože Vilfan je pred Gospodarsko komisijo Združenih narodov za Evropo obtožil Sovjetsko zvezo zaradi gospodarske blokade, ki so jo Sovjeti organizirali proti Jugoslaviji. Sovjetski zastopnik je omalovažujoče pripomnil »da je jugoslovanska vlada orodje svojega ameriškega gospodarja.« Vilfan pa je odgovoril na to izjavo, »da je imela Jugoslavija priliko, da bi ix>stala kolonija, kolonija Sovjetske zveze, a da je to ponudbo odklonila.« O-čital je Sovjetski zvezi »da ne zna očividno jx>jmovati drugih besed kot podložniki in gospodarji, nikoli pa besed neodvisni narodi.« Jugoslovanski zastopnik se je pritožil, da Sovjetska zveza ni dobavila strojev, katere je Jugoslavija naročila, In da tudi ni vrnila denarja, ki je bil že plačan za te stroje. Prav tako je Jugoslavija obtožila Madžarsko, da ji ni plačala 20 mili- jonov dolarjev, katere ji dolguje za blago, ki g« ji je dobavila Jugoslavija. Po pravilih Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo pa ne more komisija podvzeti nobenih ukrepov proti nobeni državi, ne da bi prizadeta država na te ukrepe sama pristala. Zato bo najbrž ostala jugoslovanska pritožba brez u-speha in izgubljeni dolarji bodo Titu samo slab spomin na staro ljubezen, ki je minula. ,,Tito, zemlje naše dete milo, Dei ni tebe * ne bi ni nas bilo/' Z zamudo smo dobili v roke nekaj hrvatskih časopisov, katerih številke so posvečene (Titovemu rojstnemu dnevu. Poleg gornjih vrstic čitamo n. pr. v Hrvatskem ilustriranem vestniku še mnogo podobnega, kakor n. pr. »Ti nisi samo posamezen pojav, temveč individualnost in skladnost vseh naporov, hotenja, misli in želja našega nhro-da, vseh naših narodov. Ti misliš Z glavami vseh nas, Tvoja usta izgovarjajo misli milijonov.« Ali pa: »Ti si tista elementarna sila, praiz-vir, pojav, ki je prišel od spodaj: iz naroda, iz zemlje, iz narave. Zato si Ti prvi vladar.« Nekje pa je prigodni petolizec polaskal tudi sebi, ko je dejal: »Ti si Tito, prvi in edini naš državnik, čigar slika visi v moji sobi.« Velika čast za Tita, da se ga je taka pritlikava pisateljska para usmilila! Ko smo prečitali navedene in mnogo podobnih vrstic, nam je postalo še bolj jasno, zakaj je danes v Jugoslaviji prostor samo za režimske lakaje, ne pa za samostojne glave, katerim se tako oboževanje posameznika gabi ter jih ponižuje. Kakšen vtis dobi po čitanju takih izlivov inozemstvo, si pa lahko mislimo!.. ______________ Zakon o razseljenih osebah Kongres Združenih držav je izdaj dokončno sprejel zakon, s katerim se število beguncev, ki lahko pridejo v Združene države do 30. junija 1951, povečuje od 202.000 na 341,500. Zakon o razseljenih osebah je v torek odobrila predstavniška zbornica in senat ter so ga zdaj predložili v podpis predsedniku Trumanu. Zakon predvideva tudi 2.000 mest iza begunce s Svobodnega tržaškega ozemlja. Akcijski odbor za obrambo Svobodnega frž. ozemlja Namesto novih gesel - odkrita beseda! Ravnokar zaključena diskusija v rimskem parlamentu o tržaškem vprašanju ni prinesla novih dejstev, če izvzamemo izjavo ministra Sfor-ize, da se doslej še niso začela o tem vprašanju neposredna pogajanja z Jugoslavijo in da je doslej ostalo pri nasvetu s tretje strani, naj bi se to vprašanje rešilo v neposrednih razgovorih med obema sosednima državama. Odkod je prišel ta nasvet, ni težko uganiti, če se pomisli na splošno priznano dejstvo, da je predlog zahodnih velesil od 20. marca 1948. o vrnitvi STO-ja Italiji neučinkovit in da bo tak ostal tudi za naprej, »ker — kakor je izrecno priznal tudi grof Sforza — izvršitev tega predloga ni odvisna samo od zanodniH velesil.« Reka nas čaka... Kar se tiče Italije, ni nobena tajnost, da namerava ravno pri tržaškem vprašanju izsiliti začetek revizije mirovne pogodbe, predvsem ■glede njenih vzhodnih meja. In dočim nikoli ne pozablja naglaševati svoje srčne želje, da bi svojo vnanjo politiko naslonila na resnično iskreno 'in tesno prijateljstvo s svojo jugoslovansko sosedo, se zdi, da jo pri tem prav nič ne moti, če se je, kakor se je te dni zgodilo v Gorici, demonstrativno pozdravljalo oddelkev bersaljerjev z napisi, da jih željno pričakuje ne samo Trst, temveč tudi — Reka! Kaj to pomeni, je jasno! Mirovna pogodba je z ustvaritvijo STO-ja takim imperialističnim načrtom naredila konec, zato — proč z mirovno pogodbo! »Izvršitev mirovne pogodbe — je dejal Sforza — :bi pomenila izgubo vsega, kar smo s toliko muke realizirali za Trst ... in bi prinesla samo hipno olajšanje Italijanom področja B, toda to olajšanje bi se drago plačalo z odpovedjo njihovi pravici, da se nekoč vrnejo v meje Italije.« Ne vemo, ali bo predstavnik jugoslovanske zunanje politike spričo takega položaja še vedno mnenja, da je rešitev tržaškega vprašanja po neposrednih pogajanjih predpostaviti, v interesu miru, popolni in lojalni izvršitvi mirovne pogodbe. Za nas tržaške Slovence, ki smo pri tem najbolj prizadeti, se pa znova potrjuje dejstvo, da bi pomenila »rešitev« tržaškega vprašanja v neposrednih pogajanjih med Jugoslavijo in Italijo in izven okvira mirovne pogodbe NEIZOGIBNO — naše ponovno zasužnjenje. Ob tej priložnosti ponavljamo, da bi bilo logično, če bi bil ponovni poudarek grofa Sforze, da »Italija ne sprejme nikake poravnave, ki bi žrtvovala še kakšnega Italijana« izzval podobno izjavo odgovornega predstavnika jugoslovanske zunanje politike glede tržaških Slovencev. Igranje z gesli Kar se tiče tukajšnjih političnih skupin, ki nastopajo v imenu tržaških Slovencev, mislimo, da je skraj- ni čas, da nam natočijo čistega vina. Tako zvana Titova skupina je bila prva, ki je začela pripravljati tržaške Slovence na potrebo »žrtev in koncesij« kot posledico neposrednih pogajanj. Ko pa je slovensko ljudstvo spregledalo, za kaj gre, to je, da gre za to, da se STO likvidira in ,da se velik del tržaških Slovencev vrne pod oblast Italije, se je odkrito uprlo propagandistom te zamisli, je bilo, očividno po višjem ukazu, geslo menjano. Sedaj se geslo glasi: Sporazum med italijanskim in jugoslovanskimi narodi ne v vidu realizacije STO-ja, temveč zaradi ohranitve ljudske oblasr.i na področju B. Hkrati se »zamejskim« Slovencem demonstrira volja Jugoslavije, da čuva nad njihovo skupnostjo z matičnim narodom. Kar se tiče kominformistične .skupine tržaških Slovencev priznavamo, da je zadnje čase pri postavljanju zahteve po izvršitvi mirovne pogodbe opustila dodatek o pričakovanju »boljše rešitve«. Toda glej: zamenjala je to geslo z geslom o morebitnem — plebiscitu, »ki naj bi upošteval vse rešitve, predlagane od prizadetih državljanov, in ki naj hi se izvršil z vsemi res demokratičnimi kontrolnimi garancijami Varnostnega sveta in štirih velesil, če bi se izvršitev mirovne pogodbe izkazala za neizvedljivo.« Ni dovolj: ostalo je tudi še staro geslo o »boljši rešitvi« v novi obliki: »izvršitev mirovne pogodbe ne bi preprečila morda drugačnih rešitev po normalizaciji sedanjega položaja.« (Glej nedavno resolucijo v mestnem svetu!) S tem novim stališčem se je tukajšnja kominformistična skupina postavila vsekakor na samostojno pot, katera ni v skladu ne s stališčem Sovjetske zveze, ki ne govori o plebiscitu, ne s stališčem komunistične partije Italije, ki je v rimskem parlamentu ravnokar zagovarjala resolucijo, da naj se sicer Italiji pridrži pravica do revizije mirovne pogodbe, a naj se medtem zahteva popolna izvršitev njenih določb glede STO-ja. Tudi je predlagatelj te resolucije Nenni nastopil proti plebiscitu, ki so ga zagovarjali le italijanski republikanci in liberalci. Spričo tega nam bo že dovoljeno vprašanje: kako si tukajšnja slovenska korninformistična skupina predstavlja možnost izvršitve plebiscita, če bi n. pr. dal večino za ohranitev STO-ja potem, ko bi se pokazalo, da so enake določbe mirovne pogodbe neizvršljive?!... Očividno bo treba s te strani natočiti čistega vina tržaškim Slovencem, ki dobro vedo, kaj hočejo: končno zaživeti samostojno življenje svobodnih državljanov Svobodnega tržaškega ozemlja v smislu mirovne pogodbe, in to brez plebiscitov in brez pričakovanja drugačnih »rešitev«! Iz tajništva Akcijskega odbora za obrambo Svob. trž. ozemlja Titov govor v Prokuplju V Prokuplju (Srbija) je imel Tito važen govor, v katerem se je dotaknil tudi 'gospodarskih odnosov z Zahodom. Zanimivo je, da je poslušalcem povedal, da ni določil nobenega roka, do kdaj bodo trajala vsa pritrgovanja in napori za uresničenje socialističnih gospodarskih načrtov. Kakor vidimo, torej s »planom« nekaj ni v redu in Tito pfi-pravlja ljudi na podaljšanje nekaterih rokov. Obenem je seveda ponovno zatrdil, da ne bo režim v nobenem primeru odstopil od dosedanje poti. Tito je izjavil, da daje Zahod posojila zaradi tega, ker ima sam od tega koristi. Posojila bodo pošteno obrestovana in vrnjena. »Ne mislite tovariši, da se bomo kdaj koli prodali za ne vem kakšna posojila. Ce nam hoče kdo dati posojilo, naj nam ga da. Za to posojilo bomo od njih kupili stroje, ki jih izdelujejo in bodo tudi od tega imeli koristi, ker bodo prodali svoje blago. Mi pravimo: Ce hočete na tej podlagi, je dobro, če ne, nam ni treba posojila.« Potem, ko je na ta način podčrtal, da niso s posojili v zvezi nobena politična popuščanja, saj to ne bi bilo trenutno niti v korist Zahoda, je Tito izjavil, da je Jugoslavija danes edina nevtralna in neodvisna država, ki nima nikakšnih obveznosti ne proti Vzhodu ne proti Zahodu. Ni pa povedal, do kdaj 'bo lahko trajalo to nevarno lovljenje ravnotežja. Tudi tu ne postavlja nobenih rokov! V svoječasnem razgovoru z dopisnikom »Times«-a je bil jasnejši, takrat je namignil: do morebitne vojne. Še vedno socialistična pravda v Italiji V Kopenhagnu je bil pretekli teden kongres socialistične internacionale COMISCO. Na dnevnem redu je bilo tudi vprašanje zedinjenja italijanskih socialdemokratskih frakcij romitovcev in saragatov-cev. Ker do tega zedinjenja še ni prišlo, je kongres sprejel za člana interniacionale Romitovo PSU (»Partito Socialista Unitario«). Sa-ragatov PSLI (»Partito Socialista Lavoratori Italiani«) je pa že davno član COMISCO-a. Pri tem je kongres izrekel pohvalo za Romifo-va stremljenja po socialistični enotnosti v Italiji, grajal pa Saragata 'zaradi neudeležbe pri nedavnem Romitovem socialističnem kongresu v Firencah in zaradi očitkov, ki jih je iznesel proti stališču COMISCO-a v tej izadevi. Romita je na kongresu zahteval, naj se saragatoved u-maknejo iz De Gasperijeve vlade, ker je to njegov pogoj za nadaljevanje razgovorov glede zedinjenja obeh skupin v masovno delavsko demokratsko stranko, ki naj bi zavzela enako odločno stališče do so-cialkomunistov, pa tudi do demo-krščanov in libenalnacionalisitov. Kongres socialistične internacionale je dal torej popolno zadoščenje ro-mitovcem, saragatovce pa je spravil v zelo težak položaj... Zanimivo je tudi, da so francoski, grški in španski odposlanci glasovali za sprejem romitovcev v internacionalo in istočasno za izključitev saraga-tovcev iz njenega delovnega okvira. Desti s Tržaškega Ob obletnici upravnih volitev Dne 12. junija 1949 so Tržačani po 30. letih izvolili svoj občinski svet na volitvah, ki so bile na zunaj svobodne in brez nasilja. Ne bomo naštevali krivic, ki jih je utrpelo slovensko in slovansko prebivalstvo v pripravljalni predvolivni dobi. Od novega mestnega tržaškega sveta smo pa pričakovali, sodeč po volivnih geslih in obljubah večinskih strank, da bo v tržaškem mestnem svetu zavladal po 50. letih vendar enkrat duh demokracije in narodnostne strpnosti. Ali večina v mestnem svetu, kjer ima absolutno besedo ravno demokrščanska stranka, je pokazala že na prvi občinski seji svoje nerazumevanje novega časa s tem, da je preprečila svetovalcem slovenskega jezika govoriti na sejah v materinem jeziku. Ta nestrpnost se je ponavljala vsaki-krat, ko je šlo za slovenske pravice in potrebe. Mestni tržaški svet, v katerem so uprte oči vsega sveta bolj kot v kateri koli mestni svet velikih pre-stolic, se ni pred svetom izkazal dorastlega nalogi, ki mu pripada kot glavnemu mestu STO-ja. Tudi manjšinske skupine, kot kommfor-misti, so polagali vso svojo aktivnost predvsem v službo strankarske propagande. Slovenci smo prišli po enem letu trpkih izkustev in zapostavljanj do prepričanja, da je vsa tragika našega položaja v tem, da smo Slovenci pri zadnjih volitvah raztrosili svo'je glasove na 5 političnih in 2 nepolitični listi Okominformiste, babičevske komuniste, ital. indipen-dentiste, ital. demokristjane, liste grozda v Repentabru in lista motike v Dolini in Slovensko narodno listo). In da si je od vseh teh list edina Slovenska narodna lista postavila kot prvi cilj: obrambo našega naroda in njegovih pravic. Narod, ki hoče živeti in se ohraniti na tleh, kakor so vroča tla tržaškega ozemlja, kot narod vreden svojih očetov, in ki noče izginiti potuj-čen v italijanskih vrstah, mora končno revidirati svojo politiko. O-kleniti se mora enega gibanja, ki odločno zahteva socialno pravico za vse, a ima na svojem praporu kot prvi cilj borbo za narodni obstoj. In to je slovenska demokracija. Kaj se dogaja za kulisami tržaške šolske uprave Zakaj je prosvetni urad ZVU odredil, da morajo dijaki druge klasične paralelke slovenske višje gimnazije v Trstu, polagati malo maturo v Gorici? Ali nimamo v Trstu dovolj usposobljenih profesorjev? Mi smo mnenja, da so naši profesorji po svoji uradno priznani u-sposobljenosti poklicani, da sami tvorijo po zakonu določeno izpitno komisijo za klasično malo maturo. Gre za nepojmljivo omalovaževanje našega šolstva in za enostavno izigravanje tržaških Slovencev! Zato zahtevamo, da šolska -oblastva uvidijo veliko ogorčenost naše javnosti in imenujejo domačo izpitno komisijo za klasično malo maturo, saj je po zakonu za to malo maturo predpisana samo notranja izpitna komisija! Filmski prosvetni večer v Zfoniku Slovenska prosvetna matica priredi v soboto 17. t.m. ob 9. uri zvečer filmski prosvetni večer v Zgoniku. Dostop prost. Obletnica 12. junija it. L je minulo deset let, odkar je italijanska policija aretirala Ob 6. zjutraj kopico tržaških Slovencev, ker so bili nasprotniki fašizma in »nevarni« za Italijo, ki je bila pred dvemi dnevi pompozno stopila v vojno ob strani Nemčije proti Franciji in Angliji. Med prvimi aretiranci so bili dr. Josip Agneletto, ravnatelj Andrej Cok, Goljevšček Danica, Milič Karel, dr. Henrik Okretič in gospa Edit Okretič, dr. Sardoč Dorče, dr. Slavik Slavoj, dr. Tuta Venceslav, Ukmar Maks iz Avberja in drugi. Andrej Cok in dr. Slavoj Slavik nista dočakala zloma fašizma in odrešitve: prvi je umrl v zaporih v Italiji in drugi v koncentracijskem taborišču v Mauthausenu. To so bile prve žrtve v zadnji vojni razbohotenega fašističnega terorja. Fašizem je padel in ista usoda čaka neizbežno vsako teroristično vladavino, ki gazi človekove pravice. Zavezniška javna čitalnica V ulici Trento štv. 2 je nameščena zavezniška čitalnica, ki so jo u-stanovili angleški ter ameriški kulturni predstavniki v okviru načrta za mednarodno izmenjavo poročil o kulturnem, vzgojnem in znanstvenem delovanju. Zavezniška čitalnica je bila ustanovljena za tržaško prebivalstvo, kateremu nudi pomoč tako pri znanstvenem in splošnem kulturnem delu, kakor tudi s posojanjem knjig in revij, katere lahko vsakdo odnese na svoj dom. Čitalnica tudi 'brezplačno razdeljuje med posameznike iter 'ustanove razne brošure in knjižice, posoja filme za javne predstave in nudi v ta namen na raizpolago svoje tehnike ter svoje avtomobile. Namen zavezniške javne čitalnice je, da nudi prebivalcem Svobodnega tržaškega ozemlja objektivno in izčrpno sliko o življenju, načelih in smotrih angleškega ter ameriškega ljudstva in na ta način pospešuje večje razumevanje med narodi. Zavezniška čitalnica je odprta vsak dan razen nedelj od 10. do 13. ure dopoldne ter od 15.30 do 20.30 ure popoldne. Nastop otraškega vrtca pri Sv. Ivanu Ob zaključku šolskega leta priredi slovenski otroški vrtec pri Sv. Ivanu svoj običajni nastop v nedeljo dne lb. t. m. ob 4. uri popoldne v dvorani »Škamperle«. Starši pri-peijue svoje malCKci Dan slov. presvete V nedeljo 11. t. m. je imela SHPZ pri Sv. Ivanu na stadionu »1. maj« krasno uspelo pevsko in folklorno prireditev. Tržačani in okoličani so napolnili do zadnjega kotička vse tribune in stojišča o-koli športnega prostora, tako da se lahko računa, da je bilo prisotnih okoli 10.000 oseb. Celo v nasprotnem Bošketu je med grmovjem kar mrgoielo gledalcev. Prireditev je oila skrbno pripravljena. Obžalovati pa je, da se je prireditev začela s poldrugo uro Izamude! Pevske točke niso dale posebnega užitka-, ker izvedba na prostem ni zanje prikladna. Najboljši vtis so pustili plesni folklorni nastopi; posebno so se izkazali visokošolci iz Ljubljane in koroški Slovenci. Verjetno bi bil učinek še večji, ko bi se ta del prireditve vršil zvečer ob razsvetljavi reflektorjev. Tudi gledalci ne bi trpeli toliko vročine, če 'bi bil pričetek napovedan za poznejšo uro. Tiižačani so kljub temu hvaležni prirediteljem in bodo prav tako napolnili stadion, kadar koli bodo prireditve v strogo narodnem slogu in duhu. Glasbena šola SPM v Trstu Šolsko leto se zaključi dne 30 t. m. z razdelitvijo šolskih izkazov. Gojence obveščamo, da bodo v počitniški dobi nadaljevalni in dopolnilni tečaji za stranske predmete, katerih večina gojencev med tekočim šolskim letom ni utegnila obiskovati, t. j.: intonacija, teorija I. in teorija II., harmonija I. in harmonija II., nauk o inštrumentih, glasbeno 'Oblikovanje in zgodovina glasbe. Gojenci, ki niso predelali predpisane učne snovi po učnem načrtu iz glavnega predmeta, violine, klavirja, harmonike itd. se bodo na željo, lahko udeležili tečaja za te predmete dopolnilno in pa tudi kot ' pripravo za bodoče šolsko leto. Gojenci naj se pravočasno prijavijo pri svojih dosedanjih učiteljih, ako nameravajo obiskovati omenjene tečaje. Podrobne informacije daje ravnateljstvo šole, ul. Machiavelli 22-11. nadstropje. Naiim sodelavcem in dopisnikom Anketa, ki jo je izvršilo uredništvo »Demokracije«, je pokazala želje naših čitateljev. Vsem, ki so nam pomagali s svojim nasvetom, se tem potom najlepše zahvaljujemo! Kar nas je sodelavcev in dopisnikov pa se moramo zavedati, da bomo na omejenem prostoru, s katerim lahko razpolagamo, dali listu primerno razgibanost in zanimivost samo, ako bomo pisali kratko in jedrnato. Da ugodi upravičenim željam svojih čitateljev, je uredništvo »Demokracije« sprejelo naslednje sklepe, ki naj jih upoštevajo v bodoče vs,i naši sodelavci in dopisniki: 1) Uredništvo ne more objavljati niti sprejemati člankov, ki obsegajo več kakor 700 besed ali največ dve in pol, v prav važnih primerih tri redko tipkane strani. Vsi taki članki bodo vrnjeni piscem, da jih primerno skrajšajo. Morebitne izjeme so možne samo po predhodnem dogovoru. 2) Posebno so zaželjeni dopisi iz posameznih krajev. V kolikor dopisnik ni vešč pisanju, naj nam sporoči samo vsebino, ali pa novico, dopis bo pa napisalo uredništvo. Najprimernejša dolžina za krajevne dopise je 100 besed, toda razen v izjemnih primerih, bodo vsi dopisi, ki bi presegali 250 besed primerno okrajšani. Gkrajšanje dopisov bo izvedlo uredništvo v vseh onih primerih, kjer si te pravice ne bi izrecno pridržal dopisnik sam. Uredništvo je bilo prisiljeno, sprejeti navedene omejitve v splošnem interesu lista, kateremu je trenutno nemogoče, da bi povečal svoj obseg, a mora kljub temu u-godlti vsem raznolikim potrebam in željam. Zato pozivamo svoje sodelavce, naj nam pri izvrševanju teh sklepov prijateljsko pomagajo, in posebno, naj nam ne zamerijo, ako se bomo po njih tudi ravnali. Uredništvo DEMOKRACIJE Josip Jurčič: Sosedov sin_ Ko je sin Stefan to videl in vpričo Franice slišal, da je oče tepen Dil zaradi sleparstva, otrpnil je, da ni vedel kam pogledati. Nekaj časa stoji kakor pribit, potem se naglo obrne ter se izgubi med ljudmi. Zdi se mu, kakor da bi vsi ljudje za njim kazali: glejte, ta je Brašnar jev! Nikomur si ne upa v oči pogledati. Kakor bi bil sam kaj pregrešil, beži ven iz semnja! Prišedši s trga, zavije nehote s poti, sede za samotno mejo na kamen, podpre glavo v dlami, in v mislih -videč svojega krvavega, zasramovanega očeta, razjoka se krepki mladenič, kakor otroče osmih let. Zakaj je 'šol v semenj, da je to videl? Zakaj njegov oče ni tale, kakor so drugi, zakaj ni pošten? Poslednja misel mu je prišla zdaj prvič in prvič je za hip čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek Čut, ki ni bil s četoto zapovedjo v »tkalki pravilni zvezi. Pa samo za hip. Takoj se mu misel spreobrne in reče: kaj bi storil, kaj bi dal, ako bi našel besedo, katero bi o-četu govoril, da bi se ga prijela ter bi potem bil drugačen? Strašno je to! Drugi očetje žele sinove spreobrnitve, na pravi pot nazaj zasuk-niti, a tukaj sedi sin, pošten sin nepoštenega očeta! Naglo vstane, ozre se okrog sebe, iin prepričavši se, da ga nihče ni videl plakati, obriše solze ter se napoti .domov. VII. Vsaka praznota ima nekaj žalostnega in otožnega v sebi. Brašnar-jeva hiša je bila od znotraj prostorna; javorova, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem in povprek vsaj za dvanajstero družino umerjena. Ce so torej okrog mize sedeč večerjali samo trije: Stefan, hlapec Blaž in teta Marjeta, čutili so morda, kako pusto je videti na velikem prostoru malo ljudi, in molčali so vsi, eden bolj od drugega, da ni bilo slišati nego ropot z žlicami in počasna, premišljena hoja stare lesene ure za vrati. »Cast bodi Bogu!« — reče teta Marjeta, ko je bila večerja v kraju, ter naglo pristavi: »Zdaj pa le molit pa spat! Blaž, nič ne hodi rose otepat in kričat po vasi, da ljudje ne bi mogli spati!« Toda hlapec Blaž ni bil voljan sitne tete poslušati; mislil si je: dan je gospodarjev, noč je moja, in poišče si med drugimi krpami na peči kamižolo, vrže jo čez pleči in odide na vas k tovarišem, ki so (bili že izbrani iza Smrekarjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili in proti sosednji vasi gTede zapeli: Mesarja bom vzela, bom zmerom vesela, bo tele zaklal, srce mi poslal, telečje al svoje, al pa še oboje itd. Stefan navije uro, natlači pipo tobaka, zažge jo s trščico na le-ščenbi, ki nad mizo visi, ter ide potem venkaj v hlad pred hišo na klop sest. Lepa svetla noč je; ču-je se petje vaških fantov, ki čez polje ®rado. Srtefan po glasovih ena, kaiteri je v družbi, katerega ni. Kar je gospodar, ne zahaja več redno mednje. Eden izmed sosedov pride čez vrt, sede k njemu na klop, poprosi ga »luknje« .tobaka ter se začne pomenkovati o kupčiji na predvčerajšnjem semnju, o današnjem vročem dnevu in pripoveduje, da je njegova krava žabična, pa da ne ve, kako bi jo bilo bolje zdraviti itd. V hiši teta Marjeta preobleko zgiblje in pogleduje k peči na klop, kjer spi s