stičen; prvega muči uganka sveta, strmi pred njo in čaka trenutka razodetja, da se vanjo poglobi, drugi jo skuša s smotrnim prizadevanjem razvozlati. Po konceptu sever-ju g poda pisatelj zgoščen pregled zapadnoevropskega sli­ karstva vse do najnovejše dobe, do zadnjih -izmov, do »nove stvarnosti«, barvnega realizma in socialističnega realizma. Naslednje poglavje je »Slovensko slikarstvo«. Razvoj gre od prvotne pasivnosti kolonizacijske kulture do kolektivne tvornosti v znamenju sloga prostora (= pozni srednji vek) pa dalje do sam ostojne kulturnotvorne volje (= ■ barok) in nazadnje do osebnostne problem atike (= impresionizem). V skladu s tem je posebno poudarjen pomen kranjskega presbiterija, delavnost štirih baročnih slikarjev domačinov in štirih impresionistov. »Izsledku iz zgodovine slovenskega slikarstva« (str. 135—7) slede biografije slovenskih slikarjev. Z glavnim i življenjepisnim i podatki, umetnostnimi ka­ rakteristikam i in dosedanjo literaturo so predstavljeni: Ažbe, Bergant, Cebej, Globočnik, Grohar, Jakac, Jakopič, Jama, Jelovšek, Karinger, Kavčič, Kobilca, Kos, France in Tone Kralj, Kregar, Langus, Maleš, Metzinger, Mihelič, Pavlo­ vec, Pernhart, Perušek, Petkovšek, Pilon, Sedej, Slapernik, Sternen, Stroj, Janez in Jurij Šubic, Tominc, Tratnik, Trstenjak, Vavpotič, Vesel, Drago in Nande Vidmar, Žmitek. S splošnejšo literaturo o slovenskih slikarjih in slo­ venskem slikarstvu je tekstni del končan. Ilustracijski material se v knjigi deli v male sličice (207 po številu, pre­ težno fotografije umetnikov, lastne podobe, karikature pa posnetki njihovih del in prizori iz njihovega življenja), ki poživljajo povsem svobodno raz­ vrščene široki rob ob besedilu, ter v celostranske reprodukcije, 126 v bakro- tisku, 4 v avtotipiji in 25 v barvah (Jelovšek, Janez in Jurij Šubic, Grohar, Jakopič, Jama, Sternen, France in Tone Kralj, Kos, Jakac, Maleš, Sedej, Mihelič, Kregar). L . M e n a š e M ile s i R ic h a r d , M a r k u s P e r n h a r t , Celovec, 1950, založil Ferd. Kleinmayr; 36 strani teksta, 21 enobarvnih in 1 barvna reprodukcija. Po kratkem biografskem poglavju, ki ne prinaša nobenega novega pri­ spevka k Pernhartovem življenjepisu, se loteva avtor podrobne stilne analize slikarjevega dela. V odstavku o Pernhartovih risbah (ohranjenih je 50 ski- cirk) ugotavlja Milesi, da so vse risbe razen ene, ki je prevlečena s sepijo s peresom, izvršene z zelo ostro prisiljenim svinčnikom, da pa popolnoma manj­ kajo akvareli. Že v najstarejši skicirki iz 1 . 1842 srečamo pokrajinsko motiviko, ki pomeni kasneje glavno področje Pernhartovega dela. Okoli 1.1851 je sli­ karju risarski stil dozorel v tako jasno potezo svinčnika, da spominja kar na bakrorez. Že 1 . 1850 se pojavijo prve skice panoram, dočim so živalske študije redkejše, rastlinski svet pa mika Pernharta le v toliko, v kolikor ga porablja za oživitev svojih krajin. V izčrpnem poglavju o Pernhartovem oljnem slikarstvu, v katerem ilu­ strira razvojni tok z vrsto izbranih primerov, opominja Milesi na vplive av­ strijskega krajinarja Petra Hessa (1792—1871), ki ga je Pernhart spoznal v Miin- chenu na akademiji ter na pfiilzškega Heinricha Biirkela (1802—1869), posebno pa osvetljuje vplive holandskih mojstrov 17. stoletja, kjer poleg J. van Goijensa ter A. van der Neera podčrtuje posebno vzore, ki jih je nudil Pm ihartu Jakob van Ruysdael. Uravnovešena, holandsko ubrana kompozicija zgodnejših Pernhartovih slik (Jezero z drsalci) se kmalu umakne vplivu münchenske šole in Petra Hessa z realistično-biedermierskim občutjem (Marija na Otoku), dokler ne doseže slikar v delih, kot je n. pr. Gurnitz, svoje zrele stopnje s kulisno komponirano pokrajino, ki prehaja od temnejšega sprednjega pasu z drevjem, grmovjem ali s hribom s svetlejšo, panoramsko občuteno krajino, navadno z močnim globinskim poudarkom. Sprednji del je aranžiran, pogosto poživljen s človeškimi figurami, ki pa služijo le za stafažo, zadnji pa je resnično po na­ ravi posnet, s svetlobo daljave oblit. Prav tako pa čutimo razloček tudi v ob­ delavi spodnjega in zgornjega dela slik. Spodnji del je gladko in minuciozno obdelan, partije neba in oblakov pa so oblikovane krepko in široko, res mode­ lirane (Loretto). Posebno poudarja avtor Pemhartovo spretnost v podajanju gora, med katerimi prednjači zlasti monumentalno koncipiran stožec Glock- nerja z močno vertikalno usmerjenostjo. Prav ta ljubezen do gora ter never­ jetna vztrajnost in marljivost sta Pemharta usposobili, da je postal spreten slikar panoram; pri teh se format slike razširi, razgledišče pa je postavljeno čim više, pri čemer izginevajo obstranske kulise, le spodnji pas še navadno zavzema temna pregrada drevja. Zadnje obdobje Pernhartovega ustvarjanja nam je zapustilo tudi več tiho- žitnih kompozicij, pri katerih lahko pomislimo na vpliv Oudrya. V teh je Pern- hart združil vso svojo slikarsko kulturo, čeprav jih preveva še vedno občutje prve polovice 19. stoletja brez slehernega sledu novih snovanj kakega Cour- beta ali začetnih impresionistov. Koroška slikarja Andreja Hauser in Edvard.pl. Moro, München s Petrom Hessom, Holandci 17. stoletja z Ruysdaelom na čelu, rahla tradicija romantike in biedermaierja, realizem in lastna zagledanost v daljavo — vse to živi v skladnem sorazmerju v Pernhartovem delu, ki ne pozna patetike sodobnega Puviusa de Chavannes in Böcklina, ne herojske krajine Poussina ali heroi- ziranih gora Tirolca Kocha. Pomlad in jesen v njegovem delu ne nastopata, vihar in neurje — ki sta prav pri nas veljala doslej kot važna Pernhartova razpoloženjska rekvizita — se, po Milesiju, uveljavljata le izjemno. Novim to­ kovom svojega časa Pemhart ne prisluhne, tudi impresionizmu ne, ki že trka na vrata, kajti njegova narava ni novatorska. Mirna, lirično ubrana ter z ro­ mantiko starih gradov prežeta domača dežela mu je glavna učiteljica. I n t e j d e ž e li j e p o s v e t il P e r n h a r t t u d i š t ir i a lb u m e r is b k o r o š k ih v e d u t , g r a d o v in r a z v a lin , v k a t e r ih s e b o lj k o t v o lj n a t ih s lik a h u v e lj a v lj a še r o m a n t ič n o r a z p o lo ž e n j e , p o g o s t o p a z a z v e n e i z n j ih c e lo o d m e v i D ü r e r j e v e g r a f ik e ( » p o z n o g o ts k a r o m a n t ik a » ) . K a k o r r is b e v s k ic ir k a h s o t u d i t e iz r is a n e z o s t r im s v in č n ik o m , s k o r a j b r e z z a b r is a n e g a s e n č e n j a . M o r d a p o d v p liv o m d u n a j s k e g a g r a f ik a J o h a n n a Z ie g le r ja (1780—1812) p a s o n a s t a li j e k lo r e z i k o ­ r o š k ih v e d u t , k i j ih j e iz d a j a l v 1 . 1863—1865 k n j ig a r n a r L e o n v C e lo v c u . Monografija, ki ji je dodan na koncu še seznam 197 risb ter katalog Perhartove razstave v Celovcu 1.1872 'ter literatura, je lepo izdana ter pisana z veliko toploto, ki pa ji ne manjka kritičnega čuta. škoda je le, da je bio­ grafski del tako skopo zajet, da so še vedno ostali prenekateri deli slikarjevega življenja zamegleni — s krajem rojstva vred. Prav tako moramo avtorju za­ meriti, da mu znanstvena objektivnost ni premagala nacionalne nestrpnosti, čeprav prikrite, saj niti z besedo ne omenja Perhartovega slovenskega porekla kakor tudi sploh »ne pozna« slik, ohranjenih na naših tleh; in vendar bi tak i slovensko občutje kakor pri nas ohranjene slike lahko razpravo ne samo r marsičem dopolnile, ampak verjetno tudi nekoliko drugače osvetlile Pem - hartov obširni slikarski opus (naj omenim le sliko Belopeško jezero v Narodni galeriji v Ljubljani). Tudi pri panoramah avtor omenja le razgled z Glock- nerja, zamolči pa panoramo s Triglava, Šmarne gore, Stola itd. Tudi pri lite­ raturi bi smeli pričakovati, da bi citiral vsaj dr. F. Kotniko.vo — doslej menda najobšimejšo — monografijo o Pemhartu, ki je izšla v ZUZ III, kar pa se seveda ni zgodilo. Toda čeprav te pomankljivosti žalijo slovenskega bralca, moramo priznati, da pomeni Milesijeva knjiga prvi in uspel poskus podrob­ nejše stilne analize dela našega rojaka. V tej zvezi moramo omeniti članek, ki ga je posvetil Pemhartu za osem­ desetletnico njegove smrti Walter F r o d i v listu »Der Wächter«, XXXII, zv. I. Pernhart mu je reprezentant koroškega slikarstva 19. stoletja. Tudi Frodl ugo­ tavlja, da nastopajoči naturalizem ni Pernhartovega dela z ničemer oplodil, ker je živelo iz poznobiedermeierskih osnov ter mu je vsebina stopnjevana z romantičnim akcentom. Toda prav ta umetnostno razvojna statika je po svoje mikavna in značilna. Pernhart je dosegel zlasti v svojih risbah tako 'kvaliteto, da ne zaostajajo za najboljšimi nazarenskimi risbami. Objektivneje kot Milesi omenja Frodl tudi Perhartovo zaposlenost na kranjskih tleh ter omenja tudi sliko Belopeškega jezera v ljubljanski Narodni galeriji. Ob gorskih krajinah ugotavlja, da jih je prežel slikar s tako slikovitostjo ter jih tako kompozi- cionalno prepesnil, da je pri tem resničnost kar zasenčena. Prosojnost gorskih voda se je še povečala, neurni oblaki so še bolj barviti, luč zahodnega sonca je še jarkejša kot v resnici, vse pa proseva skozi prosojno, nežno atmosfero gorskega sveta. Tako je romantični barvni čar Pemhartovih platen postal sčasoma kar neprepričevalen, kar velja zlasti za gorske panorame. Kratko življenje in koroško okolje sta nadarjenemu slikarju zavrla možnost širšega razvoja. Pa omenimo na koncu še to: Za osemdesetletnico Pemhartove smrti sta Deželni muzej v Celovcu in Umetnostno društvo za Koroško priredila v času od 30. marca do 12. aprila 1951 v Celovcu spominsko razstavo okoli 100 Pern- hartovih olj in risb, 1. aprila 1.1. pa so odkrili slikarju na hiši v Celovcu, kjer je umrl (St. Veiter Ring 2 4 ) , tudi spominsko ploščo. E. Cevc Karl Garzarolli von Thurnlack, Mittelalterliche Plastik in Steiermark, Steirische Verlangsanstalt Graz (Das Joanneum, Sonderheft), Graz, 1941. Knjiga obsega 168 strani teksta in 112 slik. D olgoletni praktični stik s spomeniki štajerske srednjeveške plastike na terenu in v m uzejski praksi ter preddelo, ki ga pomenita dva kataloga raz­ stave srednjeveške štajerske umetnosti, sta avtorju omogočila, da je napisal to knjigo — in sicer, po njegovih lastnih besedah »za umetnost ljubečega laika«. Knjiga je tudi za nas izredno pomembna, saj ne obdeluje le gradiva nam sosednje dežele, ki je v svojih zgodovinskih mejah vključevala nekoč tudi večji del severovzhodne Slovenije, ampak po sami vsebinski nujnosti sega tudi preko naših m eja in svojstveno osvetlju je v sklopu štajerske pla­ stike tudi prenekatere naše spomenike. Kljub nemškemu akcentu, ki je opazen predvsem v oficielnem uvodu — saj je knjiga, izšla v času največjega nacistič­ nega pritiska — vendarle ne izgubi na svoji strokovni resnosti, čeprav se