Uničenje belogardistične postojanke naTurjaku
Na kapitulacijo italijanske vojske se je pri-pravljala tudi slovenska kontrarevolucija. Te-melječ na predpostavki, da bo nemška vojska zasedla vso Ljubljansko pokrajino, na jadran-ski obali aii celo v Istri pa se bosta izkrcali bri-tanska in ameriška vojska, so pripravljali tak-tiko tako za eno kot za drugo možnost. Ob ka-pitulaciji pa je slovensko reakcionarno vodstvo vseeno zajela panika in prvotnemu sklepu, naj se osredotočijo belogardistični oddelki okoli gradu Turjak, petindvajset km jugovzhodno od Ljubljane, so sledili še drugi nasprotujoči se ukazi. Za Turjak so se odločili zaradi v strate-škem pogledu določene prednosti, saj omo-goča posredovanje proti ribniški dolini, Gro-supljemu in Dobrepolju, hkrati pa omogoča umik v Ljubljano.
10. septembra 1943 je Šercerjeva brigada uničila četniški odpor v Grčaricah, druge enote 14. divizije so razoroževale italijansko vojsko v
ribniški dolini in pregnale iz nje belogardistične posadke ter od 11. do 15. septembra uničile belogardistične postojanke na Notranjskem. Večina belogardističnih posadk se je umaknila proti gradu Turjak, kjer se je do 12. septembra nabrala pisana druščina, ki je štela okoli 1200 mož. Turjaku se je najprej približala Tomši-čeva brigada, katero pa je po odhodu na No-tranjsko zamenjala Prešernova brigada. Ofi-cirji zbranih belo in plavogardističnih enot na Turjaku se niso mogli zediniti za enotni načrt ali ostati v Turjaku, kakor je zahtevalo belo-gardistično vodstvo (v viztji Turjak kot sloven-,i$J<u »Alčazar«) ali se umakniti iz gradu zaradi ^labega strateškega položaja in slabe možno-, ,sii z«. bbrambo, kot so zahtevali četniški vodje.
12. septembra je okoli 400 četnikov in belo-gardistov odšlo iz Turjaka preko Čreteža v Za-potok in po spopadih s slovenskimi partizan-skimi enotami se je glavnini posrečilo pribežati do Ljubljane in se predati nemški vojski.
V noči od 14. na 15. september je Prešer-
nova brigada začela obstreljevati grad s to-povskim ognjem. Grajski zidovi so bili prede-beli, da bi lahko napravile mine hujšo škodo. Belogardisti so se umikali v obokane grajske kleti. Načrt oblegancev je bil čimbolj zavlače-vati v upanju, da se bodo medtem Angioameri-kanci le izkrcali ali da jim bodo prišli na pomoč Nemci. Zato so nekajkrat začeli pogajanja s partizansko vojsko. Vsa pogajar.ja so se kon-čala neuspešno, saj so partizani zahtevali brezpogojno predajo, na katero vodstvo v gradu ni pristalo. Čeprav močno topovsko ob-streljevanje grajskemu obzidju ni napravilo posebne škode, je začelo branilcem primanj-kovati vode, vse skupaj pa je pripomoglo k temu, da je njihov bojni duh precej padel. Kljub realni možnosti za uspešen preboj iz gradu se zanj niso odločili in so še naprej vztrajali v upa-nju na zunanjo pomoč.
19. septembra je narodnoosvobodilna voj-ska pojačala topovski ogenj z veliko havbico,
ki so jo pripeljali s šentjernejskega polja z ve-liko težavo že zjutraj. Splošen topovski napad je trajal štiri ure. Ob deseti uri dopoldne, ko je najhujši ogenj ponehal, se je II. bataljon Pre-šemove brigade pripravil na naskok na močno porušeno zidovje. Po dolgih lestvah so se povzpeli na podstrešje in od tam prodirali v no-tranjost kljub odporu belogardistov, ki so se branili zlasti z ročnimi bombami. Del gradu, k/er je bila shranjena municija. ie zajel ogenj. Borci Prešernove brigade so medtem zavrnili izpad skupine, ki se je hotela prebiti iz gradu skozi glavna vrata. Okrog dveh popoldne se je začela turjaška posadka predajati. Ujetih je bilo 695 belogardistov, med njimi 26 duhovni-kov in bogoslovcev. Brigada je ujetnike odpe-Ijala v Velike Lašče, nato pa v Kočevje.
Prešernovabrigadajebilazazmagopohva-Ijena z dnevnim poveljem Glavnega štaba NOV in POS.
Zmaga pri Turjaku ter njegovo zavzetje je bila dotedaj največja zmaga narodnoosvobo-dilne vojske v Sloveniji. Pomembna pa je bila zmaga tudi v političnem smislu, saj si sloven-ska kontrarevolucija od poraza pri Grčaricah in Turjaku Še dolgo ni opomogla.
Tatjana Čepič