— 85 — Ko zvoni Sličice iz kmetskega življenja. - se še spi in sanja. Na vzhodu se poraja zlata zora in rdeči jasni nebesni svod. Zvezdice vztrepetavajo in pobledevajo druga za drugo. Proti zapadu pa vesla bleda Iuna In hiti, da tem preje skrije zaspani obraz nadležni zarji. Le-ta se ji pa smehlja in vstaja za gorami v zlati obleki . . . Tedaj pa se zaziblje gori v zvoniku veliki zvon. Slovesno se oglase njegovi odmevi in se razlijejo po tihi sanjajoči vasi in bude kmetiča na delo. Iz one hiše tam pri cesti se že sliši zamolklo govorjenje — gospodar moli ,,Angelsko češčenje'-in prosi dobrotljivega Stvarnika, naj rosi čez dan blagoslov na njegovo hišo in njegovo delo, kcr ,,prazno jc delo brez sreče z nebes". Skoro nato zaškripljejo vežna vrata. Gospodar stopi na dvorišče in se ozre na nebo. Ugiba, kako bo kaj čez dan vreme, ter hkrati pokliče hlapca. Le-temu se pa ne ljubi kar namah vstati, ker se je jedva vrnil s ponočevanja in ga je komaj spanec zazibal v sladke sanje.i A ne pomaga nič — biti mora, ker dan je že odzvonilo, petelini pojo, vas se oživlja in s konca vasi se že čuje drdranje. Orat gredo. No, tudi hlapec naposled prihlača zaspano na dvorišče in skoraj se z gospodarjem odpelje na polje ... # * ' . Solnce je prehodilo polovico svoje odločene dnevne poti in pripeka z vso silo na zemljo. Na polju se trudi kmetič v potu svojega obraza in obdeluje zemljo, da bi mu rodila obilen sad. V zvoniku pa se zopet oglasi zvon in njegov opominovalni glas se razlije čez vas in plan. Kmetič po-božno sname pokrivalo z glave in moli, moli za srečo in blagoslov božji... Temni, težki oblaki se dvigujejo izza gora\ Od daleč se čuje zamolklo gromenje, ki postaja jačje in jačje. Nevihta se bliža. Vse naokrog je po-stalo tiho. In ta molk je težek, usoden. Boji vse šibe se grozeče . . , ln delavci in ženice hite s polja, da ubeže preteči nevihti. Doma pa gospodinja sežiga oljične vejice. Proseče plavajo lahni oblački dima proti nebu, noseč s sabo mnoge vzdihe in prošnje, da bi ljubi Bog odvrnil grozečo nevarnost. Nevihta se bliža in bliža, bliski švigajo po nebu, da je groza. Tedaj pa zadoni iz zvonika veliki zvon tako turobno, tako proseče. In družina se zbere v hiši in moli, moli presrčno: sZanesi nam, zanesi Bog, Ottni nas rev, otmi nadlog!" ln dobrotljivi Bog ni gluh za prošnje ubozega kmeta. In, glej, preteči prej oblak Na polja vlije dež krotak ... — 86 - Solnce je zašlo za gore. Nad polje in vasi pada komaj vidno tiha noč. lz cerkvenih lin se oglasi zvon, znaneč vernikom .,Zdrava Marija!' Čarobno odtnevajo njegovi glasovi po širni dolini. Kmet na polju spet po-nižno sname pokrivalo z glave in povzdigne k nebu svojo gorečo tnolitev, da pozdravi nebes Kraljico. . Od nekje se oglasa kravji zvonec, znaneč, da se vrača živina s paš-nikov domov. Pastirji pa glasno ukajo in pojo. Njih petju se še pridruži petje veselih ženjic, ki se po trdem delu vračajo k večerji ... Pa dolgost življenja našega je kratka — in še enkrat zadoni z zvonika zvon, a tedaj toli milo, toli žalostno, znaneč, da je preminul ,,Adamovi sin". Zopet je eden rešen vsakdanjih težav in nadlog, rešen zemeljskih spon. Ob mrtvaškem odru jokajo sorodniki in znanci, naštevajoč dobre lastnosti umrlega. Duša njegova pa je odplavala proti nebu pred prestol Vsemo- gočnega, ki sodi vsakogar, kakor je zaslužil . . . Al. Andrejev