Naši dopisi. Iz Ljubljane. (Ernestina Pfibil-Kern f). Dekliška ljudska šola pri sv. Jakopu v Ljubljani je po kratki, mučni bolezni zgubila izvrstno učno rnoč, gospo Ernestino Kernovo. Pokojna je bila rojena v Ljubljani dne 12. prosinca 1854. 1. Obiskovala je tukajšnjo samostansko šolo in sicer z jako dobrim uspehom. Dovršivša učiteljski izpit je bila imenovana 1871. 1. za učiteljico. Službovala je najpred dve leti kot učiteljiea in potem tudi kot nadučiteljica na dekliški šoli v Rudolfovem. Leta 1875. jo je imenoval visoki c. kr. deželni šolski svet podučiteljico in 1. 1880. definitivno uriteljico na mestni dekliški šoli v Ljubljani. 19 let trudila se je tedaj pokojna na težavnem polji mladinske vzgoje ter si pridobila popolno priznanje svojih pi-edstojnikov in ljubezcn svojih učenk. Bila pa je tudi vselej ljubeznjiva koleginja. Toda pokojno je poleg prevelike pridnosti in spretnosti dičila še druga krepost, dičilo jo je zlasti dobro plemenito srce. Razumno je torej, da osemrazredna dekliška ljudska šola žalujoča pogreša umrlo gospo Ernestino Pfibil-Keinovo. Naj v miru počiva ! F. K. Iz Ljubljaiie. Iz občnega zbora di-užhe sv. Cirila in Metoda. Konec.) A žal! dn uspeh dosedaj ni ugoden, kolikor se tio.e skupička, ker družba si hoče zagotoviti le založnih in upravnih stroškov hrez ozira na kak dobiček. Da bi to podjetje imelo še varnejšo podlago, neko glavnico za izdavanje dobrih spisov, zaprosilo je vodstvo osobito iz tega obzira preslavni kranjski deželni zbor in veleslavni občinski svet deželnega stolnega mesta ljubljanskega. Ta dva visoka zastopa sta uslišala vodstveno prošnjo in slavni deželni odbor je naznanil, da je visoki deželni zbor družbi dovolil za leto 1890 podpore 1000 gld. in slavni mestni magistrat, da je občinski svet v isto svrho podelil 400 gld. v dveh obrokili. Vodstvo se je potrdivši prejem hvaležno zahvalilo visokima korporacijama, ki tako blagodušno podpirata kulturni razvoj naroda slovenskega. (Slava, slava!) — Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda je narasla od lanske skupščine za dva snopiča. IV. njen zvezek opisuje slovenski mladini nJunake" skoro zgolj slovenskega pokolenja, može in žene, ki so se skazali junake ali junakinje ter so se borili in krv prelivali za ,vero, dom, cesarja". V. zvezek je zagledal beli dan povodorn odkritja spomenske plošče na rojstvenem doinu vladike M. Ravnikarja, da se tudi naša mladina seznani s tem slovenskim pedagogom. Kritika se je v obče izrekla pohvalno. Ako vzamerao v poštev, da se je razpečalo in razširilo po Slovenskem od ,Knjižnice družbe sv. Cirila in Metoda" I. zvezka krog 8000, od II. 5000, III. 2000, IV. 3000 in V. zvezka do 2000 izvodov — torej vkupno 20.000 izvodov, gospoda moja, smemo reči, da je družba — vkljub precej velikim denarnim žrtvam — dosegla lep uspeh, osobito če pornislimo, da se bodo — ker litera scripta manet — čitali njeni spisi, ko družbe več ne bo. Pri tej priliki si usoja vodstvo .Knjižnico družbe sv. Cirila in Metoda" prav toplo priporočiti vsem načelništvom, rodoljubom, duhovnikom, učiteljem, pisateljem itd. Ali zagleda več spisov beli dan, odvisno je od tega, kako se bodo razprodavali; s cela hvalne in zanimive tvarine takim zvezkom imam dosti v rokah. Govoreč o svojih knjigah ne smemo zamolčati neljube stvari, ki jo je nevednost ali pa zlobnost podtaknila naši družbi. V uradnih odlokih visokih c. kr. deželnib šolskih svetov se namreč nahaja kot od vis. c. kr. ministerstva za uk prepovedana knjižica, ki se naj izloči iz šolskih knjižnic, tudi .Tisočletnica Metodova" kot izdana po naši družbi. Sam Bog si ga vedi, kako je to nastalo, ker brošura iraa na svojem čelu naznanjeno, kdo jo je spisal in kdo jo izdal — izšla pa je še predno je bila ustanovljena naša družba. (Čujte, čujte!) Istotako pa je tudi vis. c. kr. deželnj šolski svet koroški prepovedal sploh vse spise, ki jih izdaja naša družba, torej tudi rŽivotopisa Nj. Veličanstva presvetlega cesarja in njegovega praočeta Rudolfa Habsburškega". (Začudenje). V očigled temu je moralo vodstvo v spoštljivi ^pomenici vso zadevo pojasniti Nj. prevzvišenosti g. ministru za uk in bogočastje, katero je osebno blagovolil izročiti državni poslanec kanonik K. Klun. Slavna skupščina! Lahko si mislite, odkod vse to izvira in s kakirni težkočami ?e ima boriti vodstvo, da družba ne pride v zadrege. — Kdor take spise, kakoršne je vodstvo izdalo, smatra za nevarne slovenski mladini — on, 6e sicer razume slovensko — čitajoč noče razumevati slovenskih teženj, in če je rojen Slovenec — smelo trdinio — da ni več pravi Slovenec. (Istina!) Iz Ljubljane. 11 a z p i s č a s t n i li d a r i 1. Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje ,Matica Slovenska" po duločilih Jurčič-Tomšičeve ustanove 300 goldinarjev častnega darila dveina povestima slovenskima in to: a) 200 gld. po- vesti, obsezajoči najmenj 10 tiskovnih pol, in b) 100 gld. povesti, obsezajoči najinenj 5 tiskovnih pol. Snov obeina povestima bodi zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Obe povesti niorata biti pisani tako, da po obliki in vsebini svoji ustrezata umetniškim zakonom pripovedne književnosti ter poleg tega ugodita literarnim namenom ,Matice Slovenske". Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje ^Matica Slovenska" po § 15. svojega opravilnega reda po 25—40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se b r e z pisateljevega imena pošiljajo odboru .Matice Slovenske" do 1. vinotoka 1891. 1. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečatenem listu, na katerem je zapisano dotično geslo. Večkrat se je poudarjalo, du ,Matica Slovenska" podaja svojim članom premalo leposlovnega berila. S tem razpisom hoče Matičin odbor pokazati, da ga je resna briga, po vsi svoji moči pospeševati tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom svojim podati v roko lepo zabavno knjigo. Zatorej se pa podpisani odbor tudi nadeje, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v njegovem trudu ter se častno odzvali njegovemu doinoljubneinu pozivu. V Ljubljani 31. vinotoka 1890. Odbor »Matice Slovenske". Poziv slovenskim pisateljem! Odbor ,Matice Slovenske" se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji »Letopis". Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstvenopoučni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja; vender je želeti, da bi častiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanirnljivosti prijajo večini Matičnih društvenikov. Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca sušca 1891. 1. predsedništvu ,Matice Slovenske" v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v nLetopis" sprejetiin spisom se bode izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana. V Ljubljani 31. vinotoka 1890. V imeni .Matice Slovenske": Prvomestnik: Jožef Marn. Odbornik: Anton Bartel. Iz okolicc ljuMjanske. Vesela novica, ki smo jo čitali po raznih časopisih, da je naš obče priljubljeni in spoštovani c. kr. okrajni glavar, gospod Ivan M a h k o t, odlikovan od Njega Veličanstva presvetlega cesarja z naslovom in značajem v 1 a d n e g a svetnika, vzradostila je tudi vse učiteljstvo ljub- I ljanskega šolskega okraja, katero že celih sedem let uživa srečo imeti toli priljubljenega in občespoštovanega gospoda okrajnega glavarja za svojega načelnika v šolskih stvareh. Naš velečastiti gospod c. kr. vladni svetnik Ivan M a h k o t pridobil si je v teku sedmih let s svojim pravičnim, prijaznim in nepristranskim delovanjem našo ljubezen in spoštovanje. Vselej, kadar koli je bilo treba učitelja bodi si poučiti ali posvariti ga, storil je naš gospod glavar knt dober oče ter delal vedno na to, da se izvršuje zakun in vzdrži dobra disciplina med učiteljstvom v okolici ljubljanski. Učiteljstvo našega šolskega okraja je častitalo že pismeno po svojem starosti Janezu Borštniku, gospodu c. kr. okrajnemu glavarju na njegovo odlikovanje ter ga prosilo, da bi tudi v prihodnje še žrtoval svoje moči v prospeh našega šolstva, kar bode tudi gotovo storil, ker ostane v svojein dosedanjein delokrožji, kar nas učitelje okolice ljubljanske posebno veseli. Zatorej mu kličemo tudi v našem šolskem organu k njegovemu odlikovanju: ,Bog nam ohrani in čuvaj velečastitega gosp. c. kr. vladnega svetnika Ivana Mabkota zdravega in čvrstega še na mnognja leta v prospeh in povzdigo našega šolstva. Jeden r imeni ueiteljstva Ijuhljamke okolice. S Trate. (Razne šolske stvari. Da šolski pouk srečno uspeva, potreba je zraven dobre volje in temeljite znanosti učiteljeve, da tudi roditelji pomorejo pri šolskem napredku svojih otrok, ako niso taki kakor v našem kraji, ki bolj skrbe za živino, kakor za nedolžno deco svojo. Nekateri, ki sami nič neznajo, mislijo, da so otroci le za domače delo, tedaj že skrbe, da taki otrooi pozneje s šolo prično, kakor je po zakonu, pa tudi dobro pazijo, da neizgreše dvanajstega leta. V tej reči jim posebno na pete bije gospod župnik, ki jim v svojih govorih pri vsaki priliki poudarja krščansko dolžnost roditeljev do svojih otrok posebno kar se tiče šole in domače vzreje. Ta tudi kot načelnik krajnega šolskega sveta skrbi še posebno za razne šolske potrebe, kar je vidno iz vsakoletnega proračuna, ki znaša vsako leto okoli 170 gld. Da se s tem veliko za šolo oskrbi učil in drugih potrebščin, mi ni treba poudarjati. V kakih dveh letih ne bo druzih potreb, kakor zapisniki, bukvarna, drva, vzdrževanje šolskega poslopja in davki. Kar se predlaga, to se tudi sprejme, ker tudi drugi šolski svetovalci ne zavirajo. Posebna težava je še to, da so otroci s šestim letom še kaj majhni, slabotni in razven jezika kaj malo razviti. — Najbolj se napredek učencev spoznava po tem, koliko se krede v šoli porabi, to je, kako se vsakdanje naloge popravljajo. Ako bi ne imeli otroci kaj domačega šolskega dela, potem je precej kmet z besedo: ,Saj se nič ne uče!" Še posebno je to pri številjenji, kolikor več se računskih zvezkov porabi, toliko več bodo računjati znali in ako se jiin kaj iz ,,Narodne šole* zarad ubožčine ali zbog pridnosti podeli, potem se jiin jezik zaveže govorečim: ,Saj ti v šoli nič ne dajo"! Skušati pa mora učitelj pri vsi svoji dobri volji, da se darovana peresa, svinčniki, pisanke in risanke ne uporabljajo tako lepo in knristno, kakur lastna. Tudi tu mora človek skušati, nda je dobrota sirota". Dolgoletna skušnja ucM, da kar se piše, to se naj bolj v spominu ohrani in človek tolikn velja, kar v glavi irna. L. Knific — Trnta.