BERILO ZA NIŽJE STROKOVNE ŠOLE
Redkokatera šolska knjiga se je od osvoboditve naprej obdržala tako dolgo in brez bistvenih sprememb kakor »Berilo za nižje strokovne šole«, katerega avtorji so Bogomil Gerlanc, Josip Ribičič in Venčeslav Winkler. Vsi trije so znani ne samo kot izvrstni in dolgoletni šolniki praktiki na osnovnih, bivših meščanskih in vajenskih šolah in gimnazijah, ampak tudi kot književniki, zadnja dva pa sta naši mladini že dolgo znana in priljubljena pisatelja mladinskih del in šolskih knjig.
Kapitalistična Jugoslavija in posebno doba okupacije sta zapustili težke posledice tudi v našem strokovnem šolstvu, najbolj pa na naših vajenskih šolah, za katere nikoli ni bilo dovolj in primernih učnih knjig. Omenjena trojica je oskrbela zato po osvoboditvi za dve in triletne vajenske šole slovensko berilo, ki že petnajst let dobro služi v naših nižjih strokovnih šolah kot literarno čtivo naši vajenski mladini.
Več ko potrebno bi bilo, da pričnemo kritično osvetljevati dosedanja in še obstoječa berila, česar se je doslej lotil le redkokdo, saj je v vseh dosedanjih letnikih Popotnika in pozneje Sodobne pedagogike, ki je, poleg Jezilka in islovistva, najbolj poklicana znanstvena revija za temeljite strokovne ocene naših šolskih knjig, ki so imele in še imajo svojo določeno vlogo.
Pred leti sem bil poslal tov. Jamarjevi članek o Berilih za nižje strokovne šole, vendar kljub aktualnosti in iz ne vem katerega vzroka ni izšel. Ker je imenovana učna knjiga v rabi še danes na šolah druge stopnje — prej vajenskih šolah — menim, da bi bilo treba o njej spregovoriti.
Že v začetku moramo ugotoviti, da npr. Berilo za nižje strokovne šole ne bi vzdržalo tako dolge življenjske dobe, če bi ne bilo po svojih izobraževalnih in etičnih tendencah, estetski lin duhovni smeri ter idejno političnih vplivih neoporečno. Prav izbira prioibčenih stvari v Berilu je njegova odlika. Njegovi sestavlj,alci so vsi, fcot izkušeni učitelji in prosvetni delavci, dobro poznali izobrazbeno in duševno raven naše dorašča-joče vajenske mladine, njihove težnje in potrebe. Zato so izbrali vse tiste pesmi in berila, odlonike tistih dramskih in leposlovnih proznih del in esejev, ki so umetniško in jezikovno dognani, visoko vredni in za mnogostransko izvrednotenje bogati. Upoštevali so glavne vidike, ki odlikujejo dobro učno knjigo: da namreč tvori po svojem izboru del harmonično celoto, da je pregledna, duševni ravni učencev razumljiva in primerna, da odgovarja učno vzgojnim ciljem naše šole in družbe. V berilih je nevsiljivo in naravno upoštevan po vnesenih pozitivnih in negativnih likih ves register tistih vzgojnih vrednot, ki oblikujejo našega današnjega doraščajočega človeka in katere dajejo možnost za jezikovne, estetske, moralne, socialne, svetovnonazorske, zgodovinske idr. analize. Vsebina nekaterih beril ise posredno ali neposredno dotika tudi vprašanj materialne in duhovne kulture, vprašanj naše ekonomike in družbene ureditve. Marsikako delo v Berilu se da pevsko, dramatsko in likovno izvrednotiti. Razen tega dado dovolj snovi za pravorečne, pravopisne, slovniške in govorne vaje, za pismene obnove, predelave, skrčitve, razširitve in dopolnitve po domišljiji in smislu. Vneseni odlomki proze in pesmi vsebujejo mnogo rekov, metafor, pristnih ljudskih izrazov, lepih novih tvorb, slogovnih zanimivosti in posebnosti. Berilo je prirejeno tako, da daje možnost za individualno, skupinsko in sklenjeno razredno delo. Kljub temu da se ravna izbira vsebine po reku »variatio delectat«, kar je upoštevati prav pri mladini, ne razdira Berilo potrebnega sozvočja, ki zveni iz vsebine, kjer je poudarjena življenjska radost, ljubezen do sočloveka, narave in domovine, socialnost, nesebičnost, požrtvovalnost, zvestoba, pogum, čut za pravico in resnico, za odgovornost in treznost, smisel za stvarnost, izobraževanje, higieno, lepoto, dobroto, razumevanje, vživljanje v tuje slabosti, boli in radosti, za pošteno veselje in obvladovanje težav in prenašanje osebnih neuspehov, obvladovanje samega sebe z močno voljo. Skratka: v posameznih zaključenih delih in v odlomkih je obseženo vse, kar vključuje življenjsko in družbeno bližino.
Koliko jezikovnega bogastva in lepote, koliko ljubezni do slovenske besede in domačije je npr. samo v narodopisni, literarno obdelani črtici »Krosna« Otona Župančiča! Prebrano delo nas sili, da iščemo lepih in originalnih slovenskih izrazov tudi na drugih področjih in k čemur navajamo našo mladino, tako npr. za kmečka in obrtniška opravila in orodje, za industrijske dejavnosti, pripomočke in izdelke i. p. Koliko snovi za razgovore in razprave z mladino da lahko odlomek »Kazen« Toneta Seliškarja ali Prežihov »Dihurček«! O nekdanjih razmerah v zasebni obrti in na veliki kmetiji ne bi mogla razložiti učencem nobena dolgovezna razprava bolje kot omenjeni deli; to velja tudi za Finžgarjev odlomek »V tovarni« ter Siškovo »Stavka v tovarni Eifier«, ko go-
195
vorimo o razmerah v tovarnah v kapitalistični dobi. Najsi beremo z mladino Aškerčevo »Zimsko romanco« ali Kosovelov »Oreh«, Klopčičevega »Komandanta Staneta« ali Kaju-hovega »Kralja Matjaža«, prav povsod lahko izluščimo iz teh der socialne, nacionalne in obče človeške probleme, ob katerih se mladina uči, vzgaja, oblikuje, razmišljuje, ocenjuje in izreka svojo sodbo o ljudeh, dobah, razmerah in o besedni idr. umetnosti.
Avtorji berila so upostavili tudi pomanjkanje priročnika za literarno zgodovino, s tem da so z glavnimi podatki v drobnem tisku in s sliko besednega umetnika le-tega učencu približali in tako zamašili dolgo zijajočo vrzel, kar je šele letos tudi za šole druge stopnje po tolikih letih temeljiteje opravil dober pomožni učbenik Francke Var-love »Naši književniki in njihova dela«, izdan pri Založbi Obzorja v Mariboru. Zelo praktično je po abecedi razporejeno kazalo vseh v Berilu upoštevanih književnikov ter še posebej njihovih portretov, katerim so priključeni življenjepisi. Pri tem pa v Berilu pogrešamo dela naših književnic, vsaj najvidnejših (Kvedrova, Tauferjeva, Vaštetova, Malenškova, Miheličeva) ali vsaj pregleden članek o deležu naših žena v slovenskem slovstvu. Prav bi bilo, ko bi bili vsaj imenoma navedeni najvidnejši besedni umetniki drugih jugoslovanskih narodov ter velikani svetovne književnostif morda tako, da bi ob glavnih predstavnikih našega slovstva navedli njihove sodobnike ali nanje vplivajoče literarne osebnosti drugih narodov ter prevode ;nj'ihovih del v slovenščino ter naših predstavnikov iz vrst besednih umetnikov v tuje jezike.
Glede na novi minimalni učni načrt za »Slovenski jezik z estetsko vzgojo« »v tistih vajenskih, industrijskih in drugih šolah s praktičnim poukom, ki se presnavljajo v poklicne šole«, kot to navajajo Objave republiškega sekretariata za šolstvo štev. 1 v februarju 1964, bo morala nova izdaja dopolnjenega Berila upoštevati tudi druge panoge umetnosti, za kar bi kazalo vnesti vsaj po en dober informativen članek o vsaki umetnostni zvrsti in o njih ustvarjalcih ali vsaj po en lep življenjepis morda Gallusa, Čajkovskega, Verdija, Michelangela, Meštroviča, Groharja, Jakopiča z obrazložitvami v drobnotisku.
Tudi slovarček tistih tujk, ki nastopajo v Berilu in v dnevnem tisku, bi bil lahko priključen Berilu, ravno tako tudi najnujnejši komentar k določenim pesmim in proznim odlomkom ter esejem, kar bi omogočalo učencem temeljitejše samostojno domače delo. Priporočljivo bi tudi bilo, ako bi vnesli v Berilo vsaj eno celotno novelo, kot je to posrečeno storila svojčas Erna Muserjeva v Novem berilu, kjer je objavila Kersnikovega Otroškega dohtarja in Prežihove Samorastnike v celoti. Bila bi pa ob takem delu potrebna še razčlemiba glede na čas, v fcaterem se zgodba dogaja, glede na fcraj ali prizorišče, na osebe s karakteristiko značajev, z navedbo vzornega in močno strnjenega povzetka, glede na idejo, ki jo delo izraža in tudi na literarnozgodovinsko stran dela in na kritični odnos s stališča naše družbe. Nazadnje bi moralo biti navedeno vprašanje, kakšen je čustveni in (kritični umski odnos učenca do dela. Če hočemo nam.reć učence naučiti -neko delo kritično vrednotiti tj. razčleniti, če hočemo, da se bodo vmislili in včutili v umetnino jim ne smemo vsiljevati svojega mnenja, arnipak mu moramo iz njegovih emocionalnih in intelektualnih izhodišč ipomagati, da pravilno osvetli določena vprašanja, ki mu jih delo odpira.
S tem in morda s še kakimi dostavki, predvsem pa z nekaj brezhibnimi reprodukcijami kakega domačega in tujega likovnega dela ali likovnika, bi se še povzdignila vrednost Berila. Ker bi pa s tem en sam učbenik veljaven za vsa tri leta, kot doslej, nujno narasel in bi bil tako nepregleden, kar bi oviralo organsko rast izobrazbene ravni učenca, bi rad izrazil že vsa leta tlečo in na sestankih izpovedano željo vseh, ki poučujejo na šolah druge stopnje, prav tako pa tudi željo učencev in učenk na teh šolah, da bi samo koristilo stvari, ako bi Berila v bodoče izšla za vsak razred teh šol posebej. Če je v prvih letih veljala ista knjiga za vsa tri leta, je bilo ob takratni strukturi vajenskih šol in pri izobrazbeni ravni takratnih učencev, ki so prihajali na vajenske šole iz dokončane srednje in nedokončane višje stopnje osnovne šole ali nižje gimnazije pa tudi iz praktičnih in ekonomskih vidikov učenca in šole opravičljivo. Danes pa se Je že prav na teh šolah izvršila velika sprememba in je ves nivo mnogo višji in zahtevnejši: poleg tega ima veliko vlogo tudi psihološki vidik, ki nujno zahteva pestrejši učbenik in to posebej za vsako starioisitno in izobrazbeno stopnjo, kar dela učencem učno knjigo aktualno in zanimivo ter olajša glede na izbiro sestavkov in pesmi itudi v tem do neke mere potrebno sistematičnost.
Prav zato se tudi pogosto pojavlja na slavističnih aktivih za strokovne šole mnenje, ali ne bi dodali Berilom še vsebinsko, slogovno in jezikovno pomembne in značilne članke ali njih odlomke naših esejistov, kritikov, strokovnjakov raznih poklicev,
196
znanstvenikov in državnikov in državnic, da bi mogli tako učenci primerjati poljudnoznanstveni, znanstveni in beletristični slog in da bi se navadili tudi na branje takih del, ki jih deloma upošteva že sedanje Berilo. Seveda so mnenja deljena, češ da taki »omni-busi« niso primerni, ampak naj berilo za pouk slovenskega jezika zajema samo snov iz leposlovja, medtem ko so spet nekateri mnenja, da jezikovno vzgledni članki iz drugih področij nikakor ne bi kvarili estetske harmoničnosti take čitanke, ampak bi jo le dopolnili.
Naj bi torej ta clančič izzval boilj poiklicane, da (kritično obidelajo, upoštevajoč vse jezikovne, tehnične, estetske, vzgojne, izobraževalne, dušeslovne, mentalno higienske idr. momente, bodisi to Berilo in vse druge naše šolske knjige za slovenski in srbsko-hrvatski ter makedonski jezik {jezikovno tudi za druge predmete). To bi na eni strani vzpodbujalo šolnike in strokovnjake k sestavljanju neoporečnih učnih knjig, na drugi strani pa bi vse poučujoče prisililo k temeljitejšemu izvrednotenju naših šolskih beril, ki ne smejo biti le priročniki za testiranje sposobnosti v branju, za iskanje primerov za stavčne in besedne analize, za govorne in spisne vaje, kar je seve vse potrebno, ali celo za oddih, ampak bogata zakladnica za mnogostransko in poglobljeno obdelavo. Predvsem pa naj sprednja izvajanja dado nekaj blagohotnih vzpodbud za izpopolnjeno izdajo Beril za drugostopenjske poklicne šole.
Al f o n z Kopriva