Slovenskega naroda sin
Na planini je živel, rad je stare pesmi pel, se življenja veselil, mnogo vinca je popil. Ko je prvič šel v svet si pripel rdeč je cvet, ki ga z žuljavo roko mati dala je v slovo. Oče zgubljal ni besed, bilje vajen tujce klet', fantu daJ je v spomin zeleneči rožmarin in dejal:
»Koder hodil boš z njim, vedi da si le slovenskega naroda sin!«
Sam utiral si je pot,
videl mnogo je zarot,
težko se premagoval,
ker ubijati ni znal.
Večkrat jokal je naglas,
Čakal je vrnitve čas,
nič več ni le zmagoval
in zato si je lagal
iz dneva v dan:
»Ni mi mar bolečin,
z njimi živim
kot slovenskega naroda sin!«