Dnevnik učiteljev.*) Šolsko nadzorovanje je koristno; koristnejše vendar je pa tisto nadzorovanje, katero ima učitelj sam nad sabo vsaki dan, ko zahteva odkritoserčno in pošteno račun svojega delovanja. Nekateri pravijo, da gre z ljudsko šolo na bolje, kazaje ninoge in različne naprave in ukaze i. dr. Vprašati bi se pa smelo tako-le: So li učitelji zadnja leta način in pot podučevanja in izreje mladosti v šoli zboljšali? so li bolj vestni, marljivi in bolj skušeni, od prej ? Ko bi vse to vedeli, in poznali šole, kakoršne so sedaj, kakoišne so bile pred 10 letmi, potcm bi mogli še le nekoliko resnico zadeti, ako hočemo soditi razumno, nestransko in brez predsodkov. Dasiravno se tukaj javno mnenje in izreki veljavnih učiteljev ne smejo prezirati, vendar je očividno, da prej rečeno pri razsoji v napredku je naj imenitnejše. Iz tega pa izvira, da je odgovor, glede praktične strani tega vprašanja, zelo težaven, in kedar se govori o napredku šolstva, more se to le terditi od posameznih krajev, dežel ali deržav. Tudi danes velja še vedno stara resnica, da so dobre šole le tam, kjer so dobri učitelji; mislimo namreč take, ki niso zadovoljni le s tem, kar so se naučili v pripravnici, ampak se trudijo, razširjati svojo vednost, in doveršiti, kar ni dopolnjeno, ali z drugimi besedami, taki, ki sami sebi niso še izučeni, ampak spoznajo, da so še uka potrebni. — Človek namreč se nikoli ne izuči, in zmirom kaj novega skuša. Samostal- *) Da se stvar vscstransko pojasni, priobčuje BTov". ta dopis ki bolj obsirno o Bdnevniku" govori. na ljubezen pa človeka rada premoti, da ne spoznava samega sebe. V nevarnosti so pa posebno ti, ki imajo sami sebe za doveršene, in nezmotljive in svojo vednost previsoko cene, ter mislijo, da jim ničesa ne manjka. Tako je bilo zmirora, tako bodi zanaprej, — ukljub vsem postavam. — Da bi bil človek vedno sebi enak in na istcm mestu, ni mogoče! kdor ne napreduje, zaostaja. To, kar se je človek naučil v zgodnji mladosti in je v mladih letih rabil z vnemo mladenčevo, zgubi s časom vso mikavnost, in od vsega tega ostanejo le obrabljene oblike, in vse se rado preverže v pedanterijo, ki se derži le čerke, iz katere jc pa že življenje davno zginilo, kajti duševna delavnost: opazovanje, mišljenje, primerjevanje in izverševanje sklepov se ne družuje s pedanterijo. Žalostno za učitelja, še žalostneji za šolo, kjer je duh zginil in vlada le mehanizem. Izgovor se sicer povsod lahko Dajde, ali večkrat je tak izgovor le nova tožba samega sebe. Deržimo se povsod rcsnice in ta nas bode osvobodila; svoje dolžnosti spolnujmo po svoji vesti, da nas ne zadene ostra sodba, katero je izrekel hišni gospodar zanikernemu hlapcu. Prezirati se pa nikakor ne sme, da tudi najspretnejši in najboljši učitelj lahko zabrede v mehanizem, ali iz samoljubja ali iz nevednosti. Dobro je tedaj, da tudi skušeni učitelj pozna orodje, s katerim se zoperstavlja nepiijatelju napredku, mehanizmu. Temu prištevamo pa med drugim tudiučiteljske zboreposebno pa spisovanje učiteljskega ali šolskega dnevnika. Brez posebnega truda in z majbnimi stroški si lahko napravi učitelj dnevnik, ki ga naj bolj naravno in priprosto podučuje, kakšna je njegova šola, ki ga opozoruje na pomanjkljivosti in mu kaže, kaj je treba popraviti in zboljšati in ga varuje postanka in samoljubne misli: nMeni se ni treba več učiti". — Dnevnik ali tednik spisovati pa tudi zahteva postava. (Dalje prih.)