61
Novičar iz raznih krajev.
Vslcd lastnoročnega pisma od 16, t. m., s kterim naročajo presv. cesar svojim ljudstvom, naj bi namesti naprav-Ijanja potratnih slovesnost v praznovanje veselega poroda presv. cesarice raje milošnje delili ubogim, so cesar sami revežem dunajskega mesta 10.000 fl. določili, posebno v podporo delavcev in tacih ljudi, ki so o sedanji dragini v veličin nadlogah, pa se beračiti sramujejo. — Ministeretvo notrajnih oprav je 15. dan t. m. razglasilo sledeči ukaz, ki je, razun vojaške Granice, veljaven za vse dežele cesarstva in se takole glasi: 5?Kdor z lastno ali z nelastno ži-
vino na očitnih krajih tako gerdo ravna, da se ljudje po-hujšajo nad tem, naj ga kaznuje politična gosposka, v tacih krajih pa, kjer je policija, pa ta po §. 11. ces. ukaza od 20. aprila 1854 (derž. zak. Nr. 96). Ako se pa kako posebno gerdodelstvo večkrat primerja in je pri kterih rokodelstvih že navadno, je deželnemu poplavarstvu prepu-šeno, ravDati po posebnih prepovedih. — Strašen ogenj je vstal v torek zjutraj v Pragi pod streho cesarskega grada, v kteri presv. cesar Ferdinand in cesarica stanujeta; strop 3. nadstropja je kmali začel goreti; da bi obvarovali saj 1. nadstropje, so na strop 2. nadstropja canosili snega: vendar se je poderl tudi en del stropa 1. nadstropja. Na pepelnični dan ob osmih ni bilo nobene nevarnosti več; cesar in cesarica sta prenočila v škofii in sta zdrava. — Ravno ko se je dunajski veliki škof vitez Rauscher iz Rima že na pot domu napravljal, je prejel po telegrafu iz Dunaja naročilo, naj ostane ondi do sklenitve k on kor da ta; namesti njega bo tedaj papežev poslanec na Donaji Mons. Viale Prela kerstil cesarjeviča ali cesaričnjo. — Iz Krima še nič posebnega; vreme je lepše; novi vojskovodja Pe-lissier je 12. t. m. pisal cesarju Napoleonu, da pred enim m esc o m ni misliti, da bi mogli z napadom na ru~ eovsko armado ali z naskokom rja Sevastopolj kaj važnega opraviti. Zmiraj več pa se sliši, da bojo Francozi in Angleži po morji Odeso napadli in da jo mislijo popolnoma pokončati. Ako se to zgodi, bo škoda velika za Rusovsko, pa tudi za polovico Europe, ki je iz Odese vsaka leto veliko žita dobivala. — Po vsih časnikih gre sedaj razglas čara Nikolaja od 29. januarja, v kterem ukazuje napravo vesoljne deržavne brambe. ^Naši zvesti in preljubi podložniki vejo — začenja car svoj govor — kako zelo Nam je vedno pri sercu bilo, da bi brez sile orožja in brez prelivanja kervi dosegli namen Svoj: braniti namreč pravice Svojih sovernikov in vsega kristjanstva v jutrovih deželah**. Car v daljnem govoru zagotovlja, da nobenega druzega namena ni nikdar v Turčii imel, in da še zdaj je pripravljen se mirno spraviti, kar je s tim očitno pokazal, da se hoče vdeležiti novih dunajskih pogodb, kterih cilj in konec je dosežba vsemu kristjanstvu toliko drazega miru. „Ker pa vkljub temu Naši sovražniki — govori car na dalje — zmiraj večje priprave delajo za vojsko, smo tudi Mi prisiljeni pomnožiti brambo domovine, da vsim prizadevam, ki žugajo Rusije varnost in velikost spodkopati, zoperstavimo krepko in mogočno mejo. S polnim zaupanjem na milost božjo in zanašaje se na ljubezen in udanost Svojih pod-ložnikov, ki so kakor Jez vsi vneti za svojo vero, za pravoslavno cerkev ia za milo svojo domovino, se obernem s tim novim klicom do vsih stanov Svojih podložnih in velevam^ da naj se napravi vesoljna deržavna bramba. Že mnogokrat je bila Rusija v hudih stiskah, pa vselej jo je ponižno zaupanje na previdnost božjo in edinost njenih vladarjev z narodi svojimi nevarnosti otefa. Naj bode tudi danes tako! Naj nam mili Bog, ki bere v Našem serca in vidi čiste namene Naše, podeli svojo pomoč !"^ Nikolaj. — Vsled tega razglasa so v začasno brambo dežele poklicani vsi stanovi; izvzeti so le tergovci, naselniki iz ptujih dežel s posebnimi predpravicami za obdelovanje njim izročenih okolic, in pa j udje. Vsa ta brambovska armada je razdeljena v „drušine", vsaka drušina v 4 kom-panije; noben brambovec (zunaj oficirjev) ne sme pod 20, in ne čez 45 let star biti. Kmetje ene vasi so v kompani-jah skupaj. Po vojski gre vsak na svoj dom nazaj; za vsacega, ki stori v vojski konec, prejme rodovina njegova pobotnico (kvitengo), da je novinca (rekruta) dala.— Pred pol letom pa ne morejo biti vsi brambovci skupej.