9
Vrednotenje knjižničnih prostorov  
splošnih knjižnic na študiji primera  
Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)
1
Evaluation of Public Library Facilities on a Case Study  
of Central Library Ajdovščina
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž
Oddano: 5. 11. 2023 – Sprejeto: 23. 1. 2024
1.01 Izvirni znanstveni članek 
1.01 Original scientific paper
UDK 027:022(497.4Ajdovščina) 
DOI https:/ /doi.org/10.55741/knj.68.4.1
Izvleček
Namen: Namen članka je predstaviti pregled različnih metod in vidikov vrednotenja 
knjižničnih prostorov in opreme ter na podlagi vrednotenja knjižničnega prostora 
Osrednje knjižnice Ajdovščina prikazati njihovo možno uporabo, prednosti in slabosti.
Metodologija/pristop: Za potrebe raziskave smo uporabili tri metode: intervjuje s stro-
kovnimi delavkami knjižnice, ekspertno študijo za ugotavljanje skladnosti knjižničnih 
prostorov in opreme s standardi in priporočili ter anketiranje uporabnikov.
Rezultati: Z izvedbo raziskave in analizo preteklih raziskav smo ugotovili, da lahko v 
sklopu vrednotenja knjižničnih prostorov ocenjujemo vidike, ki so vezani na površino 
in prostore knjižnice, opremo, klimatske in okoljske vidike, ter vidike, vezane na do-
stopnost za uporabnike z oviranostmi. Evalvacijo lahko izvedemo z uporabo različnih 
metod, še posebej priporočljiva je kombinacija metod, saj ena sama metoda ne pokaže 
nujno realnega stanja.
 
1
 Članek je nastal na podlagi magistrskega dela Nike Papež z naslovom Vrednotenje prostorov 
splošnih knjižnic na študiji primera Lavričeve knjižnice  Ajdovščina (Papež, 2023) pod mentor-
stvom izr. prof. dr. Tanje Merčun Kariž.

10 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
Omejitve raziskave: Raziskava je bila izvedena le na primeru manjše slovenske splošne 
knjižnice, prav tako niso bile preizkušene vse možne metode.
Izvirnost/uporabnost raziskave: Članek predstavi nabor vidikov in metod za vrednote-
nje knjižničnih prostorov, ki je lahko v pomoč knjižnicam pri izbiri in načrtovanju eval-
vacije njihovih prostorov in opreme.
Ključne besede: vrednotenje knjižničnih prostorov, splošne knjižnice, metode vredno-
tenja, knjižnična oprema, Osrednja knjižnica Ajdovščina
Podatkovni set: Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot 
del članka in niso arhivirani v nobene drugem viru.
Abstract
Purpose: The purpose of this article is to provide an overview of various methods and 
aspects for the evaluation of library spaces and equipment. Using a case study of the 
Ajdovščina Central Library, we aim to demonstrate their potential, strengths, and limi-
tations.
Methodology/approach: For the purposes of the research, we conducted interviews 
with the professional workers in the library, an expert study for assessing the compli-
ance of library spaces and equipment with standards and recommendations, and a 
user survey.
Results: Through our research and an analysis of previous studies, we found that when 
evaluating library spaces, we can consider aspects related to library layout and fa-
cilities, equipment, climate and environmental aspects, as well as aspects related to 
accessibility for users with disabilities. While various assessment methods can be em-
ployed, it is advisable to use a combination of methods, as a single method may not 
necessarily provide the most accurate overall picture.
Research limitations: The study was conducted in a single Slovenian public library, and 
not all possible methods were tested.
Originality/practical implications: The article identifies a a set of aspects and methods 
for evaluation of library spaces, which can serve public libraries in selecting and de-
signing their facilities and spaces.
Keywords: evaluation of library facilities, public libraries, evaluation methods, library 
equipment, Central Library Ajdovščina
Data set Metadata: All research data underlying the results are available as part of the 
article and no additional source data are required.
1 Uvod
Splošne knjižnice ne predstavljajo več le prostora za oblikovanje knjižnične 
zbirke, posredovanje gradiva in razvijanje bralne kulture, temveč tudi prostor, 

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 11
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
ki stremi k potrebam sodobnega človeka in družbe (Podgornik, 2019). Prostori 
splošne knjižnice morajo biti prostor navdiha (namenjen razvijanju bralne kul-
ture, razmišljanja, uporabi različnih medijev, razvijanju lastne ustvarjalnosti in 
igri), prostor srečevanj in druženj (izvajanje javnih debat, diskusij, predavanj, 
delavnic in razstav) ter prostor različnih oblik izobraževanja (neformalno izo-
braževanje, priložnostno ali samostojno učenje, svetovanje, pomoč in informi-
ranje o možnostih dostopa do znanja) (Bon idr., 2012). Na podlagi predstavljene 
večplast nosti knjižničnih nalog splošne knjižnice vse pogosteje označujemo kot 
»tretji prostor« – prostor, ki je namenjen organiziranemu ali sproščenemu preži-
vljanju prostega časa (Vogrinčič Čepič, 2017).
Ker splošne knjižnice izvajajo množico raznolikih storitev, potrebujejo za izved-
bo le-teh ustrezne prostore. Pogosto se zgodi, da uporabniki splošnih knjižnic 
niso zadovoljni s prostorskimi danostmi knjižnice, zaposleni oziroma vodstveni 
delavci pa ne vedo, kakšni knjižnični prostori bi bili za uporabnike ustreznejši 
in učinkovitejši (Podbrežnik, 2016). Gill (2001) ob tem poudarja, da mora biti za-
snova knjižničnih prostorov in opreme v njih prilagojena knjižničnim storitvam, 
hkrati pa tudi vsem skupinam njihovih uporabnikov.
Kakšni morajo biti prostori in oprema v slovenskih splošnih knjižnicah, na-
tančneje narekujejo Zakon o knjižničarstvu (Zknj1, 2001), Pravilnik o pogojih 
za izvajanje knjižnične javne službe (2023) ter Strokovna priporočila in stan-
dardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028) (2019). Gre za dokumente, 
ki opredeljujejo minimalne standarde ali priporočila za prostore slovenskih 
splošnih knjiž nic. Za izvajanje najkakovostnejših knjižničnih storitev in za-
dovoljevanje potreb vseh uporabniških skupin pa si moramo pri oblikovanju 
ustreznih prostorov in opreme v njih pomagati tudi z vrednotenjem obstoječih 
prostorov in opreme.
Evalvacija je pomembna, saj nam lahko pomaga pri odločanju o tem, kako bolje 
oblikovati in izkoristiti prostore, da bodo zadostili potrebam uporabnikov, hkrati 
pa nas usmerja pri prepoznavanju področij knjižnice, kjer je mogoče storitve 
izboljšati ali razširiti, da bodo uporabnikom bolj zanimive (May, 2011). Pri tem 
obstaja cela paleta različnih raziskovalnih metod, s katerimi lahko ugotavljamo 
potrebe uporabnikov ter ocenjujemo ustreznost obstoječih prostorov in opreme 
ter vrsto drugih vidikov, ki so pomembni v kontekstu knjižničnih prostorov. S 
pregledom primerov uporabe v dosedanjih raziskavah smo zato identificirali 
potencialne raziskovalne metode in vidike raziskovanja, ki jih lahko knjižnice 
uporabijo v okviru evalvacije. Na primeru vrednotenja Osrednje knjižnice Aj-
dovščina pa smo želeli prikazati tudi možno uporabo naših izbranih metod in 
vpoglede, ki jih lahko dobimo s posamezno metodo.

12 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
2 Načrtovanje knjižničnega prostora
Da so knjižnični prostori ustrezni za zaposlene, (potencialne) uporabnike in samo 
knjižnico, se mora vodstveno osebje v sodelovanju s financerji splošnih knjižnic 
(občina, Ministrstvo za kulturo, morebitni sponzorji) najprej posvetiti procesu 
njihovega načrtovanja. Najbolje je, da pri tem sodelujejo tako strokovnjaki s po-
dročja arhitekture, gradbeništva in varstva pri delu kot tudi bibliotekarji in knjiž-
ničarji, ki zastopajo stroko in uporabnike storitev (Koler Povh in Dovjak, 2019).
American Library Association (2011) navaja, da moramo v začetku procesa načr-
tovanja knjižničnih prostorov analizirati trenutno stanje knjižnice, pri čemer nas 
zanima, kje ima knjižnica postavljena okna, vrata, električno napeljavo, vodo-
vodne odtoke ipd. Zatem moramo premisliti, pregledati in raziskati vse prostor-
ske možnosti, ki so za knjižnico uporabne, dosegljive in sprejemljive. Posvetiti se 
moramo vprašanju, kakšen tip opreme knjižnica potrebuje, kje bo postavljena, 
kje bo osrednji prostor knjižnice, kakšne storitve se bodo v njem izvajale itd. V 
nadaljevanju procesa se moramo vprašati, kaj bi v knjižničnem prostoru izbolj-
šali, da bi odpravili opažene pomanjkljivosti. Opažanja primerjamo z drugimi 
splošnimi knjižnicami, na podlagi česar pridobimo informacije o tem, kaj se 
nam pri drugih knjižnicah zdi boljše in bi lahko uporabili pri oblikovanju svoje.
V procesu načrtovanja je treba, po McDonaldu (2007), upoštevati tudi deset zna-
čilnosti kakovostnega knjižničnega prostora, ki naj bo:
 – funkcionalen,
 – prilagodljiv,
 – dostopen,
 – raznolik,
 – navdihujoč,
 – interaktiven – dobro organiziran in zmožen izvedbe promocijske vezi med 
uporabnikom in knjižničnimi storitvami, ki so mu na voljo,
 – primeren z vidika relativne zračne vlage, svetlobe in temperature,
 – varen,
 – učinkovit in
 – primeren za rabo sodobne informacijsko-komunikacijske opreme.
2.1 Velikost in razporeditev knjižničnega prostora
Da lahko izpolnimo zahteve za kakovosten knjižnični prostor, moramo najprej 
vedeti, kako veliko knjižnično zgradbo potrebujemo ter kako bodo prostori in 
oprema v njih razporejeni. Lega tako prvih kot druge mora biti premišljena, pred-
vsem pa praktična in varna (Grdešič, 2019).

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 13
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
Kopuz (2016) navaja, da mora vsaka splošna knjižnica imeti naslednje prostore: 
prostor za garderobo, prostor za razstave, prostor za izposojo in informacije, od-
delek za otroke in mladino, čitalnico, osrednji prostor knjižnice, arhiv/skladišče, 
toaletne prostore ter upravo.
Ob vstopu v knjižnico se mora uporabnik tako najprej srečati s predprostorom. 
Ta naj mu nakaže nadaljnjo pot obiska knjižnice – pot k informacijsko-izposo-
jevalnemu pultu, garderobi ter oddelku za otroke in mladino. Ker so tla pred-
prostora pogosto uporabljena, s tem pa bolj umazana in izpostavljena večjim 
obremenitvam, morajo biti iz kamna, keramike ali drugega materiala, ki je pri-
meren za pogosto čiščenje. Znotraj ali zunaj predprostora naj je garderoba. V 
manjših knjižnicah lahko garderobo uredimo kar s stenskimi obešalniki, večje 
knjižnice pa naj imajo varovane shranjevalne omarice. V naslednjih korakih 
obiska splošne knjižnice se mora uporabnik srečati z razstavnim prostorom. Ta 
je lahko samostojen ali pa se razprostira čez več drugih. Vključuje lahko vodo-
ravne in navpične vitrine ter sedeže, njegova tla pa morajo biti hladna. Glavno 
stičišče knjižnice predstavlja prostor z informacijsko-izposojevalnim pultom. 
Število prostorov je odvisno od same velikosti knjižnice. Po priporočilu Khana 
(2009) naj je/so prostor(i) z informacijsko-izposojevalnim pultom v bližini glav-
nega vhoda, saj lahko le tako uporabniki knjižnice že ob vstopu vanjo vrnejo 
staro in si izposodijo novo knjižnično gradivo ter pridobijo želene informacije. 
Za prostorom z informacijsko-izposojevalnim pultom naj je čitalnica z mizami 
in stoli, primernimi za samostojno delo.
Del prostorov splošne knjižnice predstavlja tudi prostor za dogodke in prireditve 
(Kopuz, 2016). Ker se tovrstni prostor pogosto uporablja za izvajanje pravljičnih 
uric, je zaželeno, da je blizu oddelka za otroke in mladino. Slednji naj bo po-
stavljen tako, da otroci ob stopu v knjižnico pridejo direktno vanj in se pri tem 
ne srečujejo s prostori z gradivom za odrasle. Oddelek za otroke in mladino naj 
vključuje otrokom prilagojeno opremo: okrogle mize z manjšimi stoli in knjižnič-
ne regale, ki v višino merijo največ 1,50 m (Khan, 2009).
Za razliko od knjižničnih regalov na oddelku za otroke in mladino morajo biti 
regali v drugih oddelkih knjižnice višji, lahko so eno- ali dvostransko orientira-
ni. Regali s petimi policami lahko v višino merijo največ 2,25 m, globina polic pa 
naj bo od 0,25 do 0,35 m (slika 1). Da se lahko uporabnik med dvema regaloma 
nemotenop remika, mora biti najmanjši razmik med njima 1,30 m (slika 2). Za 
optimalno uporabo opreme so predpisane tudi posebne mere za mize za branje. 
Te naj merijo najmanj 0,70 × 1,00 m, osna razdalja med njimi pa 1,65 m (Kopuz, 
2016, po smernicah v Nojfert, 2012).

14 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
35
35
225
180
1 1
3 3
2 2
4 4
Slika 1: Višina regala (Vir: Kopuz, 2016, str. 7)
70 70 130
100 100
Slika 2: Prehod med regali (Vir: Kopuz, 2016, str. 7)
2.2 Ustrezne okoljske razmere (osvetlitev, vlaga in temperatura zraka v 
prostoru)
Ko opravimo z načrtovanjem razporeditve knjižničnih prostorov in opreme v 
njih, se moramo posvetiti tudi okoljskim oziroma klimatskim razmeram. V okvi-
ru teh se moramo osredotočiti na vzdrževanje primerne osvetlitve posamez nih 

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 15
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
prostorov ter ustrezne relativne zračne vlage in temperature zraka v prostoru 
(Koler Povh in Dovjak, 2019).
Pri zagotavljanju primerne osvetljenosti prostorov je najpomembnejše, da so pro-
stori knjižnice, zlasti kjer so mize za samostojno delo, postavljeni ob oknih, s 
čimer zagotovimo maksimalen izkoristek dnevne svetlobe (Koler Povh idr., 2019). 
Velikost površin delovnih mest, ki so osvetljena z naravno svetlobo, mora v po-
sameznem prostoru znašati najmanj 1/8 talne površine, pri čemer mora prozorni 
del okna, v razmerju do globine prostora, znašati minimalno 1 m
2
 pri globini 
prostora do 4 m oziroma 1,5 m
2 
pri globini prostora nad 4 m. Pri tem višina in 
širina posameznega okna ne smeta biti manjši od 1 m (Pravilnik o spremembah 
in dopolnitvah Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delav-
cev na delovnih mestih, 2005). Odmerek dnevne svetlobe moramo načrtovati po 
standardu SIST EN 17037 (2019). Na mestih, kjer knjižnica ne more zagotavljati 
zadostne naravne dnevne svetlobe, moramo zagotoviti visokokakovostno umet-
no razsvetljavo, ki je enakomerno razpršena. Ta mora v čitalniških prostorih 
znašati od 250 do 300 lx
2
, v arhivskem delu knjižnice pa od 100 do 200 lx (Ne-
ufert, 2008).
Del klimatskih razmer predstavlja tudi vzdrževanje idealne relativne zračne vla-
ge in temperature zraka v prostoru. Da se izognemo izsušenemu in drobljivemu 
materialu ali plesni, je po Adcocku (2005) priporočljivo, da se v vseh prostorih 
knjižnice vzdržuje 50 ± 5-% relativna zračna vlaga. Temperatura pa mora biti v 
vseh prostorih, razen v arhivu, 20 ± 2 °C, v arhivskem delu knjižnice pa 18 ± 2 °C.
2.3 Prilagoditev prostora za osebe s posebnimi potrebami
V procesu načrtovanja prostorov se moramo posvetiti tudi uporabniškim sku-
pinam. Pri tem moramo, po Irvall in Skat (2015), posebno pozornost nameniti 
uporabnikom, ki do knjižnice ne morejo dostopati po običajnih poteh. Avtorici 
v IFLA Smernicah za dostop za uporabnike z oviranostmi tako navajata, da mora 
vsaka knjižnica uporabnikom s posebnimi potrebami omogočiti primeren dostop 
do knjižnice in vhod v njo. Knjižnice, ki ne zagotavljajo prilagojenega dostopa 
do vhodnih vrat s klančino, morajo zagotoviti stopniščno dvigalo. Če knjižnica 
ne more ustrezno prilagoditi glavnega vhoda, mora zagotoviti stranski vhod, 
opremljen z avtomatskimi vrati, pred katerimi je nedrseča podlaga. Ta mora biti 
tudi na klančini in vseh stopniščih znotraj knjižnice. Ob vhodu mora imeti knjiž-
nica tudi domofon, ki je prilagojen gluhim in naglušnim uporabnikom. Ko ima 
 2
 lx je oznaka za luks, enoto za merjenje osvetljenosti.

16 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
knjižnica urejen dostop in vhod v svoje prostore, se moramo posvetiti ustrezni 
prilagojenosti le-teh. Vsaka splošna knjižnica mora zagotavljati dovolj velike 
prostore in dovolj široka vrata, da se lahko uporabniki na invalidskih vozičkih 
nemoteno gibajo. Poleg prilagojenih prostorov mora zagotoviti tudi prilagojeno 
opremo, pri čemer govorimo o ustrezno visokih in širokih mizah in stolih ter pri-
lagojeni računalniški opremi. Del takšne opreme predstavljajo tudi razumljive in 
enostavno berljive usmerjevalne table s piktogrami, ki poenostavijo uporabniko-
ve iskalne poti, ter stopnišča, označena s kontrastnimi barvami.
Knjižnice z več nadstropji morajo uporabnikom z oviranostmi ponujati še prila-
gojeno dvigalo, ki je dobro osvetljeno, opremljeno z gumbi in oznakami v brajici 
ter govornimi navodili.
Pri načrtovanju prostorov in opreme, prilagojenih za uporabnike z oviranostmi, 
ne smemo pozabiti še na ustrezne toaletne prostore. Pri slednjih moramo poleg 
že omenjenih dovolj širokih vrat in prostora za nemoteno premikanje uporab-
nikov invalidskih vozičkov načrtovati tudi prilagojeno straniščno školjko, ob 
kateri je na ustrezni višini držalo, ki pomaga uporabniku pri presedanju z vo-
zička na školjko in obratno, ustrezen umivalnik, ogledalo ter SOS
3
 gumb (Irvall 
in Skat, 2015).
2.4 Zakonska določila in smernice
Kljub različnim vidikom, ki jih je za sodoben knjižnični prostor treba upoštevati, 
je treba pri načrtovanju in vrednotenju knjižnične zgradbe upoštevati tudi te-
meljne državne in lokalne dokumente, ki predpisujejo zakonska določila, smer-
nice ali priporočila za oblikovanje slovenskih knjižnic.
Zakon o knjižničarstvu (Zknj-1, 2001) ter njegova dopolnitev, Zakon o spremem-
bah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (Zknj1-1A, 2015), določata minimal-
ne pogoje, ki jih morajo slovenske knjižnice izpolnjevati, da lahko opravljajo 
knjižnično dejavnost kot javno službo. Zknj1-1A (2015) tako v 36. členu navaja, 
da mora imeti knjižnica za izvajanje knjižnične javne službe ustrezen obseg in 
izbor strokovnega gradiva, ustrezen prostor in opremo ter ustrezno organizacijo 
knjižnične dejavnosti in ustrezno število usposobljenih strokovnih delavcev. Na-
tančnejša določila za posamezno vrsto knjižnice najdemo v Pravilniku o pogojih 
za izvajanje knjižnične javne službe (2023) (v nadaljevanju: Pravilnik) – doku-
mentu, ki ga sprejme minister, pristojen za kulturo, in predpisuje minimalne 
 3
 SOS je mednarodni Morsejev znak za stisko.

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 17
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
vred nosti pogojev v povezavi s knjižničnim prostorom in opremo. V 4. členu 
navaja, da mora imeti vsaka knjižnica, ki izvaja knjižnično dejavnost kot javno 
službo, prostor, katerega velikost je določena na podlagi poslanstva in obsega 
knjižnične dejavnosti, hkrati pa tudi sorazmerna s številom potencialnih upo-
rabnikov. Knjižnica mora za delovanje in izvajanje nalog zagotavljati tehnično 
in drugo opremo, ki mora biti prilagojena tudi uporabnikom z oviranostmi. Pra-
vilnik v 12. členu predstavlja tudi zahteve za ustrezen knjižnični prostor, pri 
čimer navaja, da mora splošna knjižnica zagotavljati prostore za delo z uporab-
niki, postavitev in uporabo knjižničnega gradiva in opreme ter za upravne na-
loge in strokovno delo, v 13. členu pa opredeljuje zahteve za knjižnično opremo, 
pri čemer navaja, da mora splošna knjižnica imeti opremo za obdelavo, zašči-
to, postavitev, predstavljanje, uporabo, varovanje, izposojo in reproduciranje 
knjižničnega gradiva, računalniško in komunikacijsko opremo ter opremo, ki 
jo potrebuje za dejavnosti, ki jih izvaja. Omenjena oprema mora biti prilagojena 
vsem uporabniškim skupinam in mora slediti tehnološkemu napredku. V skladu 
s 13. členom naj bi vsaka splošna knjižnica zagotavljala najmanj tri uporabniška 
mesta na 1.000 prebivalcev svojega lokalnega okolja.
Če načrtujemo ali vrednotimo prostore osrednjih knjižnic, se moramo posvetiti 
še 15. in 16. členu Pravilnika; 15. člen govori o tem, da mora osrednja knjižnica 
obsegati najmanj 50 m
2 
neto uporabne površine na 1.000 prebivalcev območja 
svojega delovanja, vendar ne manj kot 500 m
2
, 16. člen pa o tem, da mora imeti 
osrednja knjižnica najmanj tri uporabniška mesta, opremljena z računalniško 
delovno postajo. Pravilnik tovrstnih zahtev ne določa zgolj za osrednje knjižnice, 
ampak tudi krajevne. Prostor krajevne knjižnice I, ki izvaja knjižnično dejavnost 
v naseljih z najmanj 2.500 prebivalci, mora po 22. členu obsegati najmanj 150 
m
2
 neto uporabne površine, prostor krajevne knjižnice II, ki izvaja knjižnično 
dejavnost v naseljih z največ 2.500 prebivalci, pa najmanj 80 m
2 
neto uporabne 
površine (29. člen). Krajevna knjižnica I mora po 23. členu zagotavljati najmanj 
tri uporabniška mesta na 1.000 prebivalcev, vendar v skupnem ne manj kot pet 
uporabniških mest, krajevna knjižnica II pa mora po 30. členu zagotavljati naj-
manj dve uporabniški mesti na 1.000 prebivalcev, vendar v skupnem ne manj 
kot dve uporabniški mesti.
Naslednji dokument, ki vključuje priporočila za ustrezno načrtovanje knjižnič-
nih zgradb, prostorov in opreme, so Strokovna priporočila in standardi za splo-
šne knjižnice (2019). Dokument za optimalno delovanje splošne knjižnice pripo-
roča 1.200 m
2 
neto uporabne površine na 10.000 prebivalcev ter pet uporabniških 
mest in en računalnik na 1.000 prebivalcev. Poleg tega navaja tudi priporočeno 
površino za posamezen tip knjižnega gradiva – 10,8 m
2 
na 1.000 enot gradiva za 
odrasle, 13,1 m
2 
na 1.000 enot gradiva za otroke, 10 m
2 
za 100 naslovov periodič-
nega tiska in od 4,3 do 21,3 m
2
 za 1.000 enot neknjižnega gradiva ter priporočeno 

18 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
površino za posamezna uporabniška mesta. Ta morajo za eno mesto znašati od 
2 do 2,5 m
2
; za uporabo gradiva na otroškem oddelku 2 m
2
; za opremo
 
IKT
4
 od 
1,5 do 3,7 m
2
; za usposabljanje in izobraževanje pa od 3 do 3,5 m
2 
na eno uporab-
niško mesto in 7 m
2
 za mesto učitelja. Večnamenski prostor mora obsegati 1 m
2
 
na sedež in 7 m
2
 na izvajalca dogodka, prostori za sprostitev in druženje pa od 
4 do 8 m
2
. Izposojevalni pult naj po standardih obsega 10 m
2
, informacijski pa 
5 m
2
.
 
Prostor, ki je namenjen nabavi in obdelavi gradiva, mora obsegati 15 m
2
, 
pisarna za administrativno delo 12 m
2
, prostor vodstvenega osebja pa od 18 do 
24 m
2
. Vsi predstavljeni parametri za izračun potrebne površine so oblikovani 
po standardu ISO/TR 11219 (2012).
Pri načrtovanju in vrednotenju knjižničnih prostorov in opreme v njih morajo 
splošne knjižnice pozornost nameniti tudi razvojnemu dokumentu knjižničarske 
dejavnosti, ki opredeljuje njihovo vizijo in poslanstvo ter na podlagi katerega 
je zastavljen kratko-, srednje- in dolgoročen razvoj knjižnice, tj. strateški načrt 
(Strateški načrt Lavričeve knjižnice Ajdovščina 2015–2020, 2015).
3 Vrednotenje knjižničnih prostorov
3.1 Metode
S predstavljenimi dokumenti si lahko pomagamo pri načrtovanju in vrednotenju 
knjižničnih prostorov in opreme. Ker pa tovrstna analiza omogoča zgolj uresni-
čevanje kvantitativnih kazalnikov, je smiselno v proces vrednotenja knjižnič-
nih prostorov in opreme vključiti še druge metode in tehnike, s katerimi lahko 
dobimo vpogled tudi v potrebe knjižnice, njenih zaposlenih ter (potencialnih) 
uporabnikov. V nadaljevanju smo, po vzoru May (2011), pripravili nabor metod 
in tehnik za vrednotenje in načrtovanje knjižničnih prostorov, ki smo jih podprli 
z vsebinskimi primeri.
3.1.1 Metoda opazovanja
Pogosto uporabljena metoda v povezavi z raziskovanjem knjižničnih prostorov je 
opazovanje. Lahko se uporablja pri kvantitativnem (na primer zasedenost posa-
meznih čitalniških mest), kot tudi pri kvalitativnem raziskovalnem pristopu (na 
primer opazovanje vedênja uporabnikov knjižnice), ugotovitve pa so lahko tudi 
 4
 IKT je
 
informacijsko-komunikacijska tehnologija.

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 19
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
v pomoč pri oblikovanju vprašanj za intervjuje ali anketne vprašalnike (Given 
in Leckie, 2003).
Metodo opazovanja lahko izvedemo tako v naravnem kot umetnem okolju. Opa-
zovanje v naravnem okolju predstavlja izvedbo opazovanja situacije, kjer le-ta 
običajno poteka, pri čemer je vpliv raziskovalca minimalen. Prednost tovrstnega 
opazovanja je v tem, da je omogočeno boljše razumevanje naravnega vedênja 
opazovanca, slabost pa predstavlja otežena primerjava in popolna kontrola spre-
menljivk. V nasprotju z opazovanjem v naravnem okolju je izvedba opazova-
nja v umetnem okolju strogo kontrolirana. Opazovalec ima popoln nadzor nad 
vplivom ene spremenljivke na drugo, kar mu omogoča lažje in bolj zanesljive 
zaključke vzrokov/posledic opazovanja (Baker, 2006).
Pri opazovanju moramo razmisliti o morebitnem vplivu opazovanja na vedênje 
opazovancev ter o možnostih seznanitve uporabnikov glede izvedbe opazovanja 
v knjižnici. Če raziskovalec prepozna vedênje opazovanca, ki je preveč v skladu 
z določenimi pričakovanji, mora tovrstna opažanja ustrezno filtrirati in jih ne 
sme vključiti v končno analizo rezultatov (May, 2011).
Metodo opazovanja lahko izvedemo na več različnih načinov, izbor pa je odvisen 
od raziskovalnega problema in konteksta raziskave, kjer se bo metoda uporabila 
(Ciesielska idr., 2018). V nadaljevanju predstavljamo le nekaj možnosti.
Pri izvedbi opazovanja z udeležbo lahko opazovalec zavzame različne vloge gle-
de na svojo vpletenost v dogajanje (May, 2011): nastopa lahko kot popolni opazo-
valec in z opazovanci nima interakcije, opazuje lahko kot udeleženec in z opazo-
vanci vzpostavi interakcijo na profesionalni ravni, sodeluje lahko z opazovanci 
v aktivnosti (opazovanci so seznanjeni z njegovo vlogo) ali kot čisti udeleženec, 
kjer opazovanci ne poznajo njegove vloge (Baker, 2006). Vrste opazovanja tako 
ločimo tudi glede na stopnjo seznanjenosti opazovanih oseb (prikrito ali odkri-
to), glede na način izvedbe opazovanja (etnografsko opazovanje ali opazovanje, 
kjer opazovalec vpliva na aktivnosti opazovanca) ali glede na posredovanje razi-
skovalca (moteče ali nemoteče). 
Pri prikritem opazovanju lahko podatke zbiramo na različne načine. V kontekstu 
knjižničnih prostorov večkrat zasledimo uporabo vedenjskega zemljevida, ki 
omogoča zapisovanje opažanj na shemo prostora. Pred izvedbo takšnega opazo-
vanja je treba opredeliti območja opazovanja, pripraviti grafične sheme prostora 
in izbrati najprimernejše tehnike beleženja (Goličnik Marušič, 2010). Opazovalec 
ali skupina le-teh mora pred začetkom opazovanj jasno definirati parametre in 
vrsto vedênj, ki bodo opazovani, šteti, opisani ali upodobljeni, ter izdelati urnik 
ponavljanja opazovanj in zapisa podatkov. Za čim lažje zapisovanje opazovanj 

20 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
morajo postopek sistematično organizirati in izdelati kakovosten kodirni sistem 
(Goličnik in Ward-Thompson, 2002; May, 2011). Primer tovrstnega opazovanja 
najdemo v delu Julien in Duggana (2000), ki sta v okolju visokošolske knjižnice 
preučevala vedênje uporabnikov knjižnice ter njihov stik z informacijskimi viri 
in fizičnimi oziroma digitalnimi storitvami knjižnice.
V nasprotju s prikritim opazovanjem se pri odkritem opazovanju opazovanci 
zavedajo, da so opazovani, in se s tem tudi strinjajo (May, 2011). V okviru pre-
učevanja knjižničnih prostorov je bilo odkrito opazovanje uporabljeno v več 
raziskavah. McKechnie (2006) je, na primer, tovrstno opazovanje uporabila z 
namenom preučevanja uporabe knjižničnih prostorov dveh različnih skupin 
uporabnikov – tistih, ki so obiskovali pravljične urice, in tistih, ki so se udeležili 
kluba za pletenje, Hughes (2011) pa je na tak način raziskovala uporabo fizičnih 
prostorov (delovnih prostorov in prostorov za skupinsko učenje) knjižnice s stra-
ni študentov. Ob koncu raziskave je ugotovila, da lahko rezultati tovrstne študije 
pomagajo pri načrtovanju bodočih knjižničnih prostorov, saj lahko pridobimo 
razumevanje tega, kako se trenutni knjižnični prostori uporabljajo in kaj bi upo-
rabniki še potrebovali.
Običajno raziskovalci skušajo izvesti nemoteče opazovanje, katerega glavna 
značilnost je, da se raziskovalec skuša »zliti« z okolico in s svojo prisotnostjo 
ne vplivati na dogajanje znotraj raziskave. Ob tem lahko pride do pomanjkanja 
interakcije med raziskovalcem in opazovanci, kar lahko pripelje do okrnjenih 
rezultatov. Nemoteče opazovanje lahko opravi en sam raziskovalec, skupina raz-
iskovalcev, opazovanci sami (z uporabo dnevnikov) ali posrednik (May, 2011). 
V kontekstu vrednotenja knjižničnih prostorov so ga v svoji študiji uporabili 
Bryant idr. (2009) za preučevanje uporabe osrednjega prostora knjižnice. Ugo-
tovili so, da ima ta način izvedbe opazovanja potencial za vodje knjižnic, saj 
lahko pridobijo informacije o tem, v kolikšni meri je knjižnični prostor primeren 
za uporabnike ter kaj bi bilo smiselno izboljšati za večje zadovoljstvo uporabni-
kov in doseganje ciljev knjižnice. Nemoteče opazovanje v okolju visokošolskih 
knjižnic so uporabili tudi May in Black (2010) ter Faletar Tanacković idr. (2014), 
ki so ugotavljali, kako študentje uporabljajo prostore visokošolskih knjižnic in 
kakšna je vloga visokošolske knjižnice kot prostora. Mandel (2010) pa je z nemo-
tečim opazovanjem preučeval uporabnikove poti iskanja, ob tem pa je izvedel 
tudi intervjuje z uporabniki. Triangulacijo metod je avtor uporabil ob spoznanju, 
da zgolj z uporabo nemotečega opazovanja ne more pridobiti vseh potrebnih 
podatkov za izvedbo relevantne študije.
Zanimiv primer izvedbe nemotečega opazovanja je tudi »pometanje pod sedeži« 
(angl. Seating sweeps method), ki se izvaja med »pometanjem« oziroma sprehaja-
njem po nekem preučevanem območju, kjer se opazovalec v določenih časovnih 

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 21
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
intervalih sprehaja čez prostor, med tem pa beleži informacije o posameznikih 
in dejavnostih, s katerimi se ukvarjajo.. Za hiter in natančen zapis opazovanj 
uporablja stenografsko kodo (Given in Leckie, 2003). V okviru vrednotenja knjiž-
ničnih prostorov sta takšen način izvedbe, v kombinaciji še z drugimi metoda-
mi, uporabila Leckie in Hopkins (2002), ki sta ocenjevala uporabo dveh večjih 
osrednjih kanadskih knjižnic, ter May in Black (2010), ki sta ugotavljali uporabo 
prostorov visokošolskih knjižnic s strani študentov.
3.1.2 Metode spraševanja
Za vrednotenje knjižničnih prostorov so pogosto uporabljene tudi metode spra-
ševanja, med katere spadajo fokusna skupina, intervju in anketa.
Intervju in fokusna skupina predstavljata voden pogovor, v katerem je v osred-
ju zbiranje kvalitativnih podatkov, ki omogočajo razumevanje stališč, izkušenj 
ali potreb uporabnikov, medtem ko pri anketi s pomočjo vprašalnika zbiramo 
pretežno kvantitativne podatke (Ambrožič, 2005). Za razliko od intervjujev, ki 
so usmerjeni na pogovor raziskovalca s posameznikom, je za fokusno skupino 
značilen načrtovan pogovor z izbrano skupino oziroma skupinami ljudi na vna-
prej opredeljeno temo, pri čemer je njen cilj pogosto pridobitev mnenj in stališč 
sodelujočih, generiranje novih idej ter pridobivanje kvalitativnih podatkov v 
socialnem kontekstu (Klemenčič in Hlebec, 2007). Za izvedbo fokusne skupine 
je značilna udeležba šestih do osmih sodelujočih, izvedba navadno traja od 45 
minut do največ 1,5 ure. Moderator vodi pogovor, skrbi za ohranjanje rdeče niti 
pogovora in ustrezno izmenjavo mnenj med udeleženci. Izvedbe fokusne skupi-
ne se ponavljajo, dokler raziskovalec ne doseže t. i. teoretične nasičenosti, kar 
pomeni, da pri novih fokusnih skupinah ne dobi več novih informacij. Za dosego 
tega navadno potrebujemo tri do pet ponovitev (Connaway in Redford, 2017; Wil-
demuth, 2017). Primere uporabe metod spraševanja v procesu vrednotenja knjiž-
ničnih prostorov lahko zasledimo v številnih študijah. Hayes in Morris (2005) sta 
intervju uporabila za raziskovanje vlog splošne knjižnice kot ponudnice prostora 
za preživljanje prostega časa, Beak (2013) pa za preučevanje primernosti knjiž-
ničnega prostora za izvajanje vseživljenjskega izobraževanja na področju zna-
nosti, tehnologije, inženirstva in matematike (angl. STEM – science, technology, 
engineering, mathematics).
Poleg intervjuja so Shin idr. (2022) v svoji študiji uporabili tudi anketne vpra-
šalnike in tako s kombinacijo metod ocenjevali potrebe uporabniških skupin in 
knjižnične storitve z namenom izgradnje splošne knjižnice v regijah, ki nimajo 
kulturne infrastrukture. Zgolj anketne vprašalnike pa so v svojih študijah upo-
rabili May in Black (2010), ko sta ugotavljali vlogo prostora splošne knjižnice 

22 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
kot javnega prostora, Webb idr. (2008), ko so želeli raziskati vpliv knjižničnih 
prostorov na učno vedênje študentov, Aabø idr. (2010), ki so preučevali, kako in 
kdo uporablja knjižnice kot prostor za srečanja, kot tudi Ambrožič in Badovinac 
(2009), ki sta ugotavljali zadovoljstvo uporabnikov s knjižničnim okoljem, pro-
storom in opremo.
Uporabo fokusnih skupin redkeje zasledimo v objavljenih študijah, kot primer 
pa lahko izpostavimo raziskavo Sandlian (2008), kjer so v sklopu načrtovanja 
otroškega oddelka v Denverski splošni knjižnici skupinam otrok zastavili vpra-
šanje, kakšen knjižnični prostor si želijo. Pri tem so spoznali, da si otroci želijo 
knjižnico kot prostor, v katerem učenje postane raziskovanje in pustolov ščina.
3.1.3 Ekspertna študija
Kot zadnjo metodo za vrednotenje knjižničnih prostorov v tem prispevku pred-
stavljamo še ekspertno študijo. Gre za teoretični strokovni pregled oziroma vre-
dnotenje strokovnjaka, ki sestoji iz sistematične primerjave določene storitve, 
sistema, informacijskega vira, dejavnosti, pojava ipd. (Žumer, 2005). Prednost 
ekspertne študije je relativno hitra in enostavna izvedba, ki je neodvisna od 
zunanjih okoliščin, je ponovljiva in ekonomična. Z njo lahko ugotavljamo tudi 
izpolnjevanje standardov. Predstavlja dobro osnovo za nadaljnje raziskave z 
uporabniki.
Primer ekspertne študije lahko vidimo v magistrskem delu Grdešič (2019), ki je z 
uporabo te metode analizirala skladnost prostorov črnomaljske splošne knjižni-
ce z zakonskimi določili in standardi.
3.1.4 Eksperiment
Knjižnične prostore je mogoče vrednotiti tudi z uporabo metode eksperimenta, 
kjer raziskovalec v nadzorovanih okoliščinah ugotavlja vzročno-posledične od-
nose med posameznimi pojavi, da ugotovi, kako ena spremenljivka (neodvisna) 
vpliva na drugo (odvisno) (Mesec in Rode, b. d.).
May (2011) kot primer izvedbe eksperimenta v okviru vrednotenja knjižničnih 
prostorov predstavlja raziskavo, v kateri so opazovali obiskovalce in spremljali 
njihove iskalne poti v splošnih in visokošolskih knjižnicah. Gre za raziskavo, ki 
so jo izvedli v dveh krogih, po načelu »prej in potem«. V prvem krogu so sledili 
neizkušenim uporabnikom knjižnice, ki so poskušali najti določeno knjižnično 
gradivo. Pri iskanju so jih spodbujali k ubeseditvi misli, ki so jih tudi posneli. 

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 23
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
Na podlagi pridobljenih rezultatov, ki so pokazali, da nobeden od neizkušenih 
obiskovalcev ni našel iskanega, so v knjižnici izboljšali signalizacijo prostorov 
in organizacijo zbirk. Zatem so izvedli drugi krog raziskave, kjer so ugotovili, 
da lahko na podlagi izboljšav isti udeleženci najdejo štiri do deset enot gradiva 
(Larsen in Tatarka, 2008; Mandel, 2010).
3.1.5 Miselni zemljevid
Miselni zemljevid (angl. Mental mapping) je vizualna metoda, ki se uporablja za 
raziskovanje na različnih področjih (na primer geografija, psihologija, informa-
cijsko vedênje), možno pa jo je uporabiti tudi za raziskovanje posameznikovega 
dojemanja fizičnega prostora knjižnic (May, 2011). May (2011) predlaga, da se 
uporabi v kombinaciji z drugimi metodami, najlažje pa jo je izvesti tako, da po-
samezniki narišejo zemljevid določenega prostora (vizualno predstavitev knjiž-
ničnega prostora) ali pot med lokacijami (med knjižnimi regali / izposojevalnim 
pultom itd.). Z analizo in primerjavo skic zemljevidov lahko ugotavljamo, kateri 
elementi knjižničnih prostorov se na zemljevidih pogosto in kateri redko pojav-
ljajo, ter raziskujemo morebitne povezave med zaznavo prostora in vedênjem 
uporabnikov.
Na področju vrednotenja knjižničnih prostorov je uporabnost miselnih zemljevi-
dov med prvimi prepoznal James (1983, v May, 2011), ki je z njimi preučeval upo-
rabo prostorov visokošolskih knjižnic in tako pridobil informacije o tem, kako 
uporabniki knjižnice dojemajo knjižnične prostore. Ugotovil je, da so uporabniki 
v miselni zemljevid vključili pogosteje uporabljene dele knjižničnega prostora, 
neznane ali redkeje uporabljene dele pa so zgolj omenili ali celo izpustili.
3.2 Vidiki vrednotenja
Po pregledu literature s področja vrednotenja knjižničnih prostorov ter preizku-
sa izvedbe ekspertne študije, intervjujev in anketnih vprašalnikov na primeru 
vrednotenja OKA smo pridobili boljši vpogled v vidike in metode za vrednotenje 
knjižničnih prostorov.
V okviru vrednotenja knjižničnih prostorov knjižnic torej ocenjujemo naslednje 
štiri kategorije vidikov (preglednica 1): površina in prostor, oprema, klimatske 
in okoljske razmere ter dostopnost za uporabnike z oviranostmi.

24 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
Preglednica 1: Vidiki za vrednotenje knjižničnih prostorov in opreme
Površina in prostor
• površina knjižnice
• površina za posamezen tip knjižničnega gradiva
• površina za uporabniška mesta
• površina za zaposlene
• število ustreznih prostorov za splošne knjižnice
• razporeditev prostorov
• tip tal v posameznih prostorih knjižnice
• (uporabniško) dojemanje knjižničnega prostora
• način uporabe knjižničnih prostorov
• razumevanje razporeditve knjižnice (kako se uporabniki orientirajo v knjižničnih prostorih, 
kakšne so njihove iskalne poti)
• razumevanje uporabniškega vedênja pri uporabi knjižničnih prostorov
• prilagodljivost knjižničnih prostorov (za morebitne spremembe)
• funkcionalnost knjižničnih prostorov (ali prostor učinkovito služi svojemu namenu)
• interaktivnost prostora (ali je prostor dobro organiziran in omogoča izvedbo interakcije med 
uporabnikom in knjižničnimi storitvami, ki so mu na voljo)
• varnost prostora
Oprema
• število uporabniških mest
• število uporabniških mest, opremljenih z računalniško delovno postajo
• ustreznost opreme (velikost knjižničnih regalov in miz za branje ter primerna razdalja med 
enimi in drugimi)
• razumevanje uporabniškega vedênja pri uporabi določene opreme
• kakovost opreme (npr. sodobna oprema IKT)
Klimatske in okoljske razmere
• idealna temperatura zraka
• idealna relativna zračna vlaga
• osvetljenost
Dostopnost za uporabnike z oviranostmi
• dostop do knjižnice
• površina za nemoteno gibanje po prostorih
• prilagojenost knjižnične opreme
• prilagojeni toaletni prostori

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 25
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
4 Primer uporabe treh metod za vrednotenje prostorov OKA
Na podlagi pregleda različnih možnih vidikov ocenjevanja knjižničnih prosto-
rov in opreme ter raziskovalnih metod in tehnik za vrednotenje in načrtovanje 
knjižničnih prostorov smo na primeru Osrednje knjižnice Ajdovščina (v nada-
ljevanju: OKA) pripravili raziskavo, v kateri smo uporabili tri različne metode 
zbiranja podatkov. Najprej smo, med 27. novembrom in 1. decembrom 2022, s 
tremi strokovnimi delavkami Lavričeve knjižnice Ajdovščina (v nadaljevanju: 
LKA) izvedli polstrukturirani intervju, s katerim smo želeli dobiti globlji vpogled 
v prostorsko situacijo z vidika zaposlenih. Nato smo v prvem tednu decembra 
2022 v sodelovanju z direktorjem knjižnice izvedli dvodelno ekspertno študijo, 
s katero smo želeli pridobiti podatke o ustreznosti prostorov in opreme OKA v 
primerjavi z zakonskimi določili in standardi s področja slovenskih splošnih 
knjižnic ter v primerjavi s priporočili za oblikovanje modernega knjižničnega 
prostora. Nazadnje smo med uporabniki OKA izvedli še anketiranje o njihovem 
zadovoljstvu s prostori in opremo knjižnice. Izvedba tega je potekala tako v tiska-
ni (od 2. do 7. decembra 2022) kot elektronski (od 1. do 9. decembra 2022) obliki. 
Anketne vprašalnike v pisni obliki, ki so bili za reševanje na voljo vsem fizičnim 
uporabnikom OKA, je v celoti rešilo 18 anketirancev, v elektronski obliki, ki je 
bila dostopna na Facebook strani LKA, pa 85.
4.1 Intervju
Z intervjuji smo pridobili globlji vpogled v prostorsko situacijo OKA z vidika 
zaposlenih. Ugotovili smo, da zaposlene intervjuvanke že same precej dobro 
vidijo težave in pomanjkljivosti, ki jih trenutna prostorska situacija OKA prina-
ša tako njim kot (potencialnim) uporabnikom knjižnice. Rezultati intervjujev 
so namreč pokazali, da strokovne delavke prostore OKA vidijo kot premajhne 
in neprilagojene za vse uporabniške skupine. Razporeditev samih prostorov 
se jim, glede na velikost knjižnične zgradbe, niti ne zdi tako slaba – imajo, na 
primer, oddelek za otroke in mladino, ki je ločen od oddelka za odrasle, med 
njima pa je prostor z informacijsko-izposojevalnim pultom ipd. Se pa, po njiho-
vih mnenjih, večje težave kažejo na področju zastarele opreme, ki tako njih kot 
uporabnike knjižnice ovira pri optimalnem delovanju oziroma rabi knjižničnih 
storitev. Poleg tega se težave kažejo tudi na področju klimatskih in okoljskih 
razmer (vzdrževanje idealne relativne zračne vlage, primerne osvetljenosti in 
ustrezne temperature zraka v prostoru). Ker knjižnica oziroma njeni zaposleni 
slednjih ne evidentirajo redno, so lahko intervjuvane zaposlene podale zgolj 
subjektivno oceno. Po njihovi oceni temperatura zraka v knjižnici zelo niha – 
poleti jim je prevroče, pozimi premrzlo. Kljub uporabi klimatskih naprav so pri 
vzdrževanju idealne temperature nemočni, saj je knjižnica v stari, neizolirani 

26 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
zgradbi. V okviru okoljskih razmer jim težave predstavlja tudi vzdrževanje pri-
merne osvetljenosti. Naravna dnevna svetloba je precej odvisna od vremena – 
ko je zunaj oblačno, deževno vreme, je knjižnica zelo slabo osvetljena, umetna 
svetloba pa je, zlasti med knjižnimi regali in nad mizami za samostojno delo, 
prešibka in neenakomerno razpršena. Težave opažajo tudi pri vzdrževanju 
idealne relativne zračne vlage. Ta je, po oceni intervjuvank, previsoka, zlasti 
v arhivskem delu knjižnice, kjer se na stenah skladišča in nekaterih enotah 
gradiva razvija plesen.
V intervjujih smo izvedeli, da ima OKA nekaj težav tudi na področju zagotav-
ljanja prilagojenih prostorov in opreme za uporabnike z oviranostmi, ki jim ne 
zagotavlja prilagojene knjižnične opreme ter dovolj velikih prostorov in dovolj 
širokih vrat za nemoteno gibanje, prav tako ni na voljo niti enega prilagojenega 
toaletnega prostora.
4.2 Ekspertna študija
Po izvedbi intervjujev je sledila izvedba dvodelne ekspertne študije. S slednjo 
smo želeli pridobiti podatke o ustreznosti prostorov in opreme OKA v primerjavi 
z zakonskimi določili in standardi s področja slovenskih splošnih knjižnic ter v 
primerjavi s priporočili za oblikovanje modernega knjižničnega prostora, ki smo 
jih spoznali med preučevanjem literature. V prvem delu ekspertne študije smo 
posamezne vidike knjižničnih prostorov in opreme tako primerjali s Pravilnikom 
o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe (2023) (v nadaljevanju: Pravilnik) 
in Strokovnimi priporočili in standardi za splošne knjižnice (2019) (v nadalje-
vanju: Strokovna priporočila in standardi). Ugotovili smo, da je OKA glede na 
Pravilnik premajhna za 503 m
2
, glede na Strokovna priporočila in standarde 
pa kar za 1.903 m
2
. Razlog za tako veliko razliko med površinama se skriva v 
dejstvu, da Pravilnik določa minimalno površino za knjižnične prostore, Stro-
kovna priporočila in standardi pa navajajo le okvirna priporočila zanje. Tako 
glede na Pravilnik kot Strokovna priporočila in standarde ima OKA premalo (74) 
čitalniških in uporabniških mest, ima pa, glede na Pravilnik, ustrezno število 
računalnikov – celo pet več kot je treba. V nadaljevanju prvega dela ekspertne 
študije smo se osredotočili še na površino za posamezna uporabniška mesta 
(za uporabo gradiva, za uporabo gradiva na oddelkih za otroke, z opremo IKT) 
in prostore (prostori za usposabljanje in izobraževanje, prostor za sprostitev in 
družabnost, prostor za dogodke). Pri tem smo ugotovili, da ima OKA za omenjena 
uporabniška mesta in prostore, glede na Priporočila in standarde, v skupnem 
premajhno površino, in sicer med 109,7 in 203,7 m
2
. Za tem smo se osredotočili 
še na površino za zaposlene, pri čemer smo spoznali, da imajo zaposleni v OKA 
površinsko najbolj idealne prostore. Težava se pojavi le pri pomožni pisarni za 

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 27
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
osebje, ki dela z uporabniki, ki je OKA nima, ter pri pisarni za delo v nabavi, pri 
katalogizaciji in opremi knjižničnega gradiva, ki je, glede na tri delovna mesta, 
premajhna za 3 m
2
.
Po izvedbi prvega dela ekspertne študije smo se posvetili še pregledu lastnosti 
prostorov OKA glede na smernice za načrtovanje modernejših knjižničnih pro-
storov. Pri tem smo podali ocene pomembnosti in nujnosti odprave posamezne 
težave pri določeni lastnosti prostorov in opreme OKA, ki so se gibale v razponu 
od 0 do 3 (0 – ni težave, 1 – manjša težava, ki ni prioriteta za reševanje, 2 – sred-
nje pomembna težava, ki zahtevna redno obravnavo, 3 – pomembna težava, ki 
zahteva nujno obravnavo). Med ocenjevanjem smo ugotovili, da ima OKA naj-
večje težave pri vzdrževanju idealne relativne zračne vlage (v prostorih OKA je 
previsoka za 15 %, v arhivu za 25 %) ter pri tem, da uporabnikom z oviranostmi 
ne omogoča dostopa do vseh prostorov in premikanja po njih, ne zagotavlja njim 
prilagojene knjižnične opreme in niti enega prilagojenega toaletnega prostora. 
Manjše, a še vedno pomembne težave, ki zahtevajo redno obravnavo, pa so v 
neustrezno razporejenih knjižničnih prostorih (OKA nima samostojnega garde-
robnega prostora, čitalnica ni neposredno ob oknih, kot svetujejo priporočila 
in smernice), neustrezni razdalji med knjižničnimi regali (ponekod manjša od 
1,30 m), pri vzdrževanju idealne temperature (previsoka za 3°C) in osvetljenosti 
(prešibka in neenakomerno razpršena umetna svetloba med knjižničnimi regali 
in nad mizami za samostojno delo) ter zagotavljanju razumljivih in enostavno 
berljivih usmerjevalnih tabel s piktogrami, ki pomagajo uporabnikom z ovira-
nostmi.
4.3 Anketni vprašalniki
Nazadnje smo med uporabniki OKA izvedli še anketiranje o njihovem zadovolj-
stvu s prostori in opremo OKA. V končno analizo rezultatov smo zajeli 103 anke-
tirance, med katerimi je bilo najmanj (13 %) predstavnikov najstarejše starostne 
skupine (65 let in več), druge starostne skupine pa so bile zastopane v 20 do 
35 %. Med anketiranci slabe štiri petine predstavljajo ženske (81), dobro petino 
(22) pa moški. Od skupno 103 anketirancev jih skoraj dve tretjini (63 %) obiskuje 
OKA že več kot 15 let, 30 % od 5 do 15 let, 7 % anketirancev pa 5 let ali manj. Med 
anketiranci je največ (46 %) takšnih, ki OKA obiskuje pogosto (vsaj enkrat na 
mesec), sledijo anketiranci (28 %), ki knjižnico obiskujejo občasno (nekajkrat let-
no), anketiranci (22 %), ki knjižnico obiskujejo redno (vsak teden), in tisti (4 %), 
ki knjižnico obiskuje redko (enkrat na leto ali manj).
Rezultati anketiranja so pokazali, da je kar (dobre) tri četrtine anketirancev s 
prostori (79 %) in opremo (75 %) OKA (zelo) zadovoljnih. 

28 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
Od 103 anketirancev se polovici OKA zdi ravno prav velika, 61 % dobro prostor-
sko razporejena, 67 % dobro opremljena, 83 % primerno ogrevana ter 44 % zelo 
uporabna za njihovo uporabniško skupino, 43 % pa le deloma uporabna za nji-
hovo uporabniško skupino.
Del rezultatov anketiranja je pokazal, da je več kot 50 % anketiranih uporabni-
kov s posameznimi prostori OKA zadovoljnih, pri čemer so najbolj zadovoljni 
s prostorom za izposojo, najmanj pa z garderobnim prostorom, s katerim je za 
razliko od ostalih zadovoljnih le 46 % anketirancev.
V nadaljevanju vprašalnika smo se posvetili še vprašanju knjižnične opreme. 
Ugotovili smo, da so anketiranim uporabnikom najbolj všeč regali s knjižnimi 
novostmi (63 %), najbolj pa jih moti starost računalnikov (55 %).
Zanimivo je, da kar slabe tri četrtine (74 %) anketirancev ne vidi potrebe po do-
datnih prostorih, se pa tako pri uporabi prostorov kot opreme v njih skoraj vsi 
počutijo varno.
V sklopu analize rezultatov anketnih vprašalnikov smo kot zanimivost naredili 
še nekaj podrobnejših analiz odgovorov. Pri tem smo ugotovili, da so anketirane 
ženske nekoliko bolj zadovoljne s prostori OKA kot moški, da so s prostori OKA 
najmanj zadovoljni anketiranci, ki so stari 65 let in več, ter da so s prostori OKA 
najmanj zadovoljni tisti, ki knjižnico obiskujejo redno (vsak teden), najbolj pa 
tisti, ki jo obiskujejo redko (enkrat na leto ali manj). Glede na izbrane uporabni-
ške skupine so s prostori OKA najbolj zadovoljni dijaki in študenti.
5 Diskusija
Na podlagi izvedene raziskave smo ugotovili, da lahko širok nabor možnih vi-
dikov vrednotenja relativno dobro naslovimo s kombinacijo izvedbe intervju-
jev, anketnih vprašalnikov in ekspertne študije; vendar te metode niso edine 
primerne za vrednotenje knjižničnih prostorov. Glede na pregled in analizo 
vsebine preteklih raziskav, ki so se ukvarjale z vred no tenjem knjižničnih pro-
storov in opreme, smo ugotovili, da je primernost posamezne metode odvisna 
od tega, kaj želi knjižnica z njeno uporabo doseči. Tako ne moremo enoznačno 
določiti, katera raziskovalna metoda je za vrednotenje knjižničnih prostorov 
najbolj primerna in katera manj. O naboru najprimernejših metod za vrednote-
nje knjižničnih prostorov in opreme v njih lahko podamo zgolj oceno, ki smo jo 
oblikovali na podlagi lastne uporabe raziskovalnih metod ter temeljite analize 
preteklih raziskav.

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 29
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
Kot prvo primernejšo metodo za vrednotenje knjižničnih prostorov smo tako 
ocenili metodo spraševanja, intervju. Zaradi dolžine posameznih intervjujev (v 
našem primeru je vsak intervju trajal približno 30 minut) jih je smiselno izvesti 
le z manjšim številom ljudi. V našem primeru smo si za intervjuvance izbrali 
strokovne delavce knjižnice. Ti nam lahko, skozi predstavitev neposrednih iz-
kušenj s strokovnim delom in delom z uporabniki, omogočijo globlji vpogled v 
prostorsko situacijo knjižnice, s čimer lahko vodstveno osebje knjižnice pridobi 
informacije o tem, kaj bi bilo v okviru knjižničnega prostora in opreme treba 
spremeniti oziroma izboljšati, da bi bila primernejša tako za knjižničarje kot 
knjižnične uporabnike.
Res je, da z izvedbo intervjujev ne moremo vrednotiti vidikov, ki temeljijo na 
številskih podatkih, kot je ustrezna neto uporabna površina knjižnice, a nam 
kljub temu lahko intervjuvani strokovni delavci na podlagi svojih vsakodnevnih 
opažanj in večletnih delovnih izkušenj povedo, kje pogosto opažajo težave. Med 
svojim strokovnim delom in delom s knjižničnimi uporabniki tako vidijo, kaj in 
kako bi se dalo na posameznem oddelku spremeniti, da bi le-ta bolje funkcioni-
ral (na primer onemogočeno premikanje oseb z otroškimi vozički), in lahko po-
dajo svoje mnenje o tem, ali je na primer oddelek za otroke in mladino ustrezno 
velik, razporejen in opremljen.
Med izvedbo intervjujev, ki je potekala v živo, ena na ena, smo imeli tudi bi-
stveno večje možnosti, da dobimo odgovore na vsa vprašanja, ki bi sicer zgolj 
z uporabo ankete verjetno ostala neodgovorjena. Menimo, da izvedba ankete 
med strokovnimi delavci ne bi bila najbolj optimalna, saj bi z njo, v primerjavi 
z intervjujem, verjetno dobili bolj površne odgovore, ki pa jih od strokovnih de-
lavcev, ki imajo najboljši vpogled v prostore in opremo knjižnice, za kakovostno 
vrednotenje ne potrebujemo.
Metoda spraševanja, ki smo jo prav tako ocenili kot eno najprimernejših in jo 
izvedli tudi sami, je anketa. Izvedba ankete je dokaj enostavna, relativno hitra 
in ekonomična. Z njeno uporabo pridobimo številne kvantitativne podatke, ki jih 
lahko med seboj primerjamo in jih vizualno prikažemo. Vendar pa so rezultati 
anketiranj pogosto boljši od realnosti, kar se je potrdilo tudi v naši anketi. Anke-
tiranci namreč pogosto podajo bolj družbeno zaželene odgovore, ali so z obsto-
ječim stanjem zadovoljni, ker niti ne vedo, kaj naj bi jim knjižnica po pravilniku, 
standardih in smernicah ponujala. Zato je zaželeno, da se anketa v kontekstu 
raziskav s področja vrednotenja knjižničnih prostorov kombinira še s kakšno 
drugo metodo, na primer z intervjujem in/ali ekspertno študijo. Med izvedbo an-
ketiranja smo, na primer, ugotovili, da je kar tri četrtine uporabnikov s prostori 
OKA v splošnem zadovoljnih, čeprav so rezultati ekspertne študije pokazali, da 
so prostori OKA, glede na pravilnik, premajhni za 503 m
2
. Enako velja tudi za 

30 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
zadovoljstvo z opremo OKA. Kar 97 % anketiranih uporabnikov je z opremo OKA v 
splošnem zadovoljnih, rezultati ekspertne študije pa kažejo na to, da OKA svojim 
uporabnikom ponuja kar 74 čitalniških in uporabniških mest premalo. (Pre)majh- 
nosti knjižničnih prostorov, pomanjkanja posameznih uporabniških mest in 
drugih pomanjkljivosti, vezanih na prostor in opremo OKA, pa niso pokazali 
zgolj rezultati ekspertne študije, temveč tudi odgovori intervjuvank. Tako lahko 
sklepamo, da je kombinacija raziskovalnih metod za kakovostno vrednotenje 
knjižničnih prostorov in opreme nujno potrebna. Pri samem oblikovanju ankete 
pa moramo biti pozorni na to, kaj želimo z njeno izvedbo izvedeti in na kakšen 
način bomo rezultate anketiranja uporabili.
Metoda, ki smo jo prav tako preizkusili in jo ocenili kot eno primernejših za vred-
notenje knjižničnih prostorov, je ekspertna študija. Uporaba metode v kontekstu 
vrednotenja knjižničnih prostorov se je izkazala za uporabno, saj smo z njeno 
uporabo dobili konkretne vrednosti, ki so prikazale odklon od predpisanih vred-
nosti zakonskih določil in smernic. Ker je to edina raziskovalna metoda, pri kateri 
neposredno primerjamo številske podatke z zakonsko predpisanimi določili, je 
ekspertna študija ena primernejših metod, katere rezultate lahko vodstvo knjižni-
ce uporabi pri oblikovanju zahtev za pridobitev določenih namenskih sredstev s 
strani posameznih financerjev (na primer občine). Pozitivna stran izvedbe ome-
njene metode je tudi ta, da ima vsaka knjižnica oziroma njeno vodstveno osebje 
zbranih že veliko podatkov, zato je lahko njena izvedba relativno hitra.
Kljub pozitivnim karakteristikam ekspertne študije pa smo na podlagi lastnega 
preizkusa le-te ugotovili, da je metoda lahko le delno koristna. Ne poda namreč 
vedno celovite in povsem ustrezne slike prostora in opreme, kar se je med našo 
raziskavo izkazalo v primeru števila računalnikov, ki jih predpisuje Pravilnik. 
OKA ima, glede na Pravilnik, več računalnikov (5), kot je minimalno potrebno, 
vendar to ne pomaga, saj so računalniki po besedah intervjuvank zastareli in 
počasni, kar pa potrjujejo tudi rezultati anketiranja, kjer je bila starost raču-
nalnikov opredeljena kot najbolj moteči element pri trenutni opremi knjižnice. 
Iz predstavljenega primera tako dobimo dodatno potrditev, da je za pridobitev 
ustrezne slike prostora in opreme zahtevana triangulacija raziskovalnih metod.
Na podlagi številnih primerov iz literature bi poleg treh preizkušenih metod med 
primernejše za vrednotenje knjižničnih prostorov uvrstili še nemoteče opazo-
vanje. Z nemotečim opazovanjem lahko ocenjujemo vidike, kot je razumevanje 
razporeditve knjižnice – kako se uporabniki orientirajo v knjižničnih prostorih, 
kakšne so njihove iskalne poti, razumevanje uporabniškega vedênja pri upo-
rabi knjižničnih prostorov ipd. Z izvedbo nemotečega opazovanja lahko torej 
opazujemo in beležimo vedênje uporabnikov, ki se resnično pojavi, ter identi-
ficiramo vedênje ali procese, za katere uporabniki niti ne bi pomislili, da so za 

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 31
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
nas pomembni. Z rezultati, ki jih pridobimo z izvedbo tovrstnih opazovanj, lahko 
prepoznamo trenutne pomanjkljivosti knjižničnih prostorov in njihove opreme 
ter na podlagi teh posledično dobimo odgovore na vprašanja, kako bi prostor 
lahko naredili ustreznejši in učinkovitejši. Pri tem si lahko pomagamo z uporabo 
dodatnih raziskovalnih metod, na primer spraševanja (intervju, anketni vpra-
šalniki …), s katerimi preverimo svoja opažanja, pridobimo dodatne informacije 
in primerjamo, kako dobro podatki opazovanja sovpadajo s podatki poročanja 
opazovancev.
6 Zaključek
Na podlagi predstavljenega vidimo, da je vrednotenje knjižničnih prostorov 
in opreme v njih proces, ki zahteva poznavanje zakonskih določil, priporočil, 
standardov ter drugih smernic. Za uspešno in učinkovito vrednotenje knjižnič-
nih prostorov moramo poznati nabor vidikov, ki jih želimo vrednotiti, ter nabor 
raziskovalnih metod, s katerimi lahko to opravimo. Pri slednjih pa nikakor ne 
smemo pozabiti na dejstvo, da je za celovito analizo knjižničnih prostorov in 
opreme v njih treba kombinirati več različnih raziskovalnih metod, saj lahko 
le tako bolje razumemo, kako uporabniki in strokovni delavci doživljajo fizični 
prostor knjižnice, kako ga uporabljajo, ter kakšne so njihove potrebe.
Navedeni viri
Aabø, S., Audunson, R. in Varheim, A. (2010). How do public libraries function as meeting 
places? Library & Information Science Research, 32(1), 16–26. https://doi.org/10.1016/j.
lisr.2009.07.008
Adcock, E. P. (ur.). (2005). IFLA načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje 
z njim. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. https://repository.ifla.org/bitstre-
am/123456789/1271/1/ipi1-sl.pdf
Ambrožič, M. (2005). Anketna metoda. V A. Šauperl (ur.), Raziskovalne metode v bibliote-
karstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu (str. 23–52). Univerza v Ljubljani, Filozofska 
fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.
Ambrožič, M. in Badovinac, B. (2009). Mnenje uporabnikov o delovanju in storitvah 
NUK. Narodna in univerzitetna knjižnica. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-
-591TMZTZ
American Library Association. (2011). Building blocks for planning functional library space 
(3. izd.). Scarecrow Press.

32 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
Applegate, R. (2009). The library is for studying: student preferences for study spa-
ce. Journal of Academic Librarianship, 35(4), 341–346. https://doi.org/10.1016/j.aca-
lib.2009.04.004
Baker, L. M. (2006). Observation: a complex research method. Library trends, 55(1), 171–
189. https://www.ideals.illinois.edu/items/3831
Beak, J. Y. (2013). Public libraries as places for STEM learning: an exploratory interview 
study with eight librarians. Science-Technology Activities & Resources For Libraries, 3–16. 
https://ncil.spacescience.org/images/papers/Baek_Public%20Libraries%20as%20Pla-
ces%20for%20STEM%20Learning.pdf
Bodaghi, N. B. in Zainab, A. N. (2013). Accessibility and facilities for the disabled in public 
and university library buildings in Iran. Information Development, 29(3), 241–250. https://
doi.org/10.1177/0266666912461265
Bon, M., Gazvoda, J., Horžen, V., Karun, B., Kek, R., Kovář, B., Podbrežnik Vukmir, B., 
Resman, S., Rozman Salobir, M., Sirk, I., Vodeb, G. in Žumer, M. (2012). Slovenske splošne 
knjižnice za prihodnost: strategija razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2013–2020. Zdru-
ženje splošnih knjižnic Slovenije.
Bryant, J., Graham, M. in Graham, W. (2009). Academic libraries and social and learning 
space: a case study of Loughborough University Library, UK. Journal of Librarianship and 
Information Science, 41(1), 7–18. https://doi.org/10.1177/0961000608099895
Ciesielska, M., Öhlander, M. in Wolanik Boström, K. (2018). Observation methods. V M. 
Ciesielska in D. Jemielniak (ur.), Qualitative Methodologies in Organization Studies: Vo-
lume II: Methods and Possibilities (str. 33–52). Palgrave Macmillan, Cham. https://doi.
org/10.1007/978-3-319-65442-3_2
Connaway, L. S. in Redford, M. L. (2017). Research methods in library and information 
science (6. izd.). Libraries Unlimited.
Faletar Tanacković, S., Lacović, D. in Gašo, G. (2014). Student use of library physical 
spaces: unobtrusive observation of study spaces in an academic library. V S. Faletar Ta-
nacković in B. Bosančić (ur.), Assessing Libraries and Library Users and Use: Proceedings 
of the 13th international conference Libraries in the Digital Age (LIDA) (str. 69–78). LIDA. 
file:///C:/Users/Uporabnik/Downloads/762790.LIDA2014_Proceedings.pdf
Gill, P . (2001). The public library services: IFLA/UNESCO guidelines for development. Saur.
Given, L. M. in Leckie, G. J. (2003). »Sweeping« the library: mapping the social activi-
ty space of the public library. Library & Information Science Research, 25(4), 365–385. 
https://doi.org/10.1016/S0740-8188(03)00049-5
Goličnik, B. in Ward-Thompson, C. (2002). Opazovanje in vedenjski zemljevidi: metoda 
raziskovanja javnega odprtega prostora v mestu. Urbani izzivi, 13(1), 82–89. https://www.
jstor.org/stable/44180406
Goličnik Marušič, B. (2010). Uspešni javni odprti prostori. Annales. Series historia et so-
c io lo g i a, 20(1), 103–118. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OMRPLYXM
Grdešič, S. (2019). Primernost prostorov Knjižnice Črnomelj [Magistrsko delo]. Univerza v 
Ljubljani, Filozofska fakulteta. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=108721&-
lang=eng

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 33
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
Hayes, E. in Morris, A. (2005). Leisure role of public libraries: user views. Journal of Librari-
anship and Information Science, 37(3), 131–139. https://doi.org/10.1177/0961000605057480
Hughes, A. M. (2011). The library as a preferred place for studying: observation of stu-
dents’ use of physical spaces. Evidence Based Library and Information Practice, 6(2), 
61–63. https://doi.org/10.18438/B8VS6Q
Irvall, B. in Skat, G. (2015). IFLA Smernice za dostop za uporabnike z oviranostmi. Zveza 
bibliotekarskih društev Slovenije.
ISO/TR 11219:2012. Information and documentation – Qualitative conditions and basic 
statistics for library buildings – Space, function and design. (2012). International Organi-
zation for Standardization.
James, R. (1983). Libraries in the mind: how can we see users’ perceptions of libraries? 
Journal of Librarianship, 15(1), 19–28. https://doi.org/10.1177/096100068301500102
Julien, H. in Duggan, L. J. (2000). A longitudinal analysis of the information needs 
and uses literature. Library & Information Science Research, 22(3), 291–309. https://doi.
org/10.1016/S0740-8188(99)00057-2
Khan, A. (2009). Better by design: an introduction to planning and designing a new library 
building. Facet Publishing.
Klemenčič, S. in Hlebec, V. (2007). Fokusne skupine kot metoda presojanja in razvijanja 
kakovosti izobraževanja. Andragoški center Slovenije. https://dk.um.si/IzpisGradiva.
php?id=35041
Koler Povh, T. in Dovjak, M. (2019). Vrednotenje kakovosti notranjega okolja visoko-
šolske knjižnice – primer knjižnice Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v 
Ljubljani. Knjižnica, 63(1–2), 141–162. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjiznica/article/
view/7649/7129
Koler Povh, T., Dovjak M. in Kunič, R. (2019). Načrtovanje knjižnic v smeri kakovostnega 
dela in izboljšane uporabniške izkušnje. Knjižnica, 63(1–2), 97–107. https://knjiznica.
zbds-zveza.si/knjiznica/article/view/7647
Kopuz, M. (2016). Zasnova večnamenske stavbe knjižnice [Projektna naloga]. Univerza 
v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. https://
dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=62399
Larsen, D. in Tatarka, A. (2008). Wayfinding revisited: improved techniques for assessing 
and solving usability problems in physical spaces. V S. Hiller, K. Justh, M. Kyrillidou in 
J. Self (ur.), Building effective, sustainable, practical (str. 65–73). Association of Research 
Libraries.
Leckie, G. J. in Hopkins, J. (2002). The public place of central libraries: findings from 
Toronto and Vancouver. Library Quarterly, 72(3), 326–372. https://doi.org/10.1086/
lq.72.3.40039762
Logan, L. in Starr, S. (2005). Library as place: results of a delphi study. Journal of the Me-
dical Library Association, 93(39), 315–326. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/
PMC1175798/

34 Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35
Nika Papež, Tanja Merčun Kariž   
Mandel, L. H. (2010). Toward an understanding of library patron wayfinding: observing 
patrons’ entry routes in a public library. Library & Information Science Research, 32(2), 
116–130. https://doi.org/10.1016/j.lisr.2009.12.004
May, F. (2011). Methods for studying the use of public spaces in libraries. Canadian Journal 
of Information and Library Science, 35(4), 144–156. https://doi.org/10.1353/ils.2011.0027
May, F. in Black, F. (2010). The life of the space: evidence from Nova Scotia public librari-
es. Evidence Based Library and Information Practice, 5(2). 5–34. https://doi.org/10.18438/
B8MS6J
McDonald, A. (2007). The top ten qualities of good library space. V K. Latimer in H. Nie-
gaard (ur.), IFLA library building guidelines: developments & reflections (str. 13–29). K. G. 
Saur. https://doi.org/10.1515/9783598440373.1.13
McKechnie, L. (2006). Observations of babies and toddlers in library settings. Library 
Trends, 55(1), 190–201. https://doi.org/10.1353/lib.2006.0043
Mesec, B. in Rode, N. (b. d.) Raziskovanje vzročno-posledičnih odnosov: Eksperiment.
Neufert, E. (2008). Projektiranje v stavbarstvu: osnove, standardi, predpisi za konstrukcije, 
gradnja, oblikovanje, potrebni prostor, namembnost prostorov, mere zgradb, prostorov in 
opreme – s človekom kot merilom in ciljem: priročnik za projektante, izvajalce in študente 
(2., dopolnjena in prenovljena izd.). Tehniška založba Slovenije.
Nojfert, E. (2012). Arhitektonsko projektovanje (39. izd.). Građevinska knjiga.
Podbrežnik, I. (2016). Ugotavljanje zadovoljstva uporabnikov s kakovostjo storitev v slo-
venski splošni knjižnici. Knjižnica, 60(1), 17–44. https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjizni-
ca/article/view/6148
Podgornik, V. (2019). Pomen knjižnice kot javnega prostora – knjižnica kot »tretji pro-
stor«: primer Goriške knjižnice Franceta Bevka Nova Gorica. Knjižnica, 63(1–2), 345–365. 
https://knjiznica.zbds-zveza.si/knjiznica/article/view/7657/7137
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe. (2023). (3. 3. 2023). Uradni list RS, 
št. 28/23, str. 1570–1599. https://www.uradni-list.si/_pdf/2023/Ur/u2023028.pdf 
Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti 
in zdravja delavcev na delovnih mestih. (2005). Uradni list RS, št. 39/05.
Sandlian, P. (2008). Designing a children’s library: a review. Public Library Quarterly, 
13(1), 17–26. https://doi.org/10.1300/J118v13n01_03
Shin, G. D., Jeon, K. in Lee, H.-E. (2022). Public library needs assessment to build a com-
munity-based library: triangulation method with a social media data analysis. Library & 
Information Science Research, 44(1), 1–11. https://doi.org/10.1016/j.lisr.2022.101142
SIST EN 17037:2019. Slovenski standard. Dnevna svetloba v stavbah = Daylight of buildings. 
(2005). Slovenski inštitut za standardizacijo.
Strateški načrt Lavričeve knjižnice Ajdovščina 2015–2020. (2015). Lavričeva knjižnica Aj-
dovščina.

Knjižnica, 2024, 68(4), 9–35 35
Vrednotenje knjižničnih prostorov splošnih knjižnic na študiji primera Osrednje knjižnice Ajdovščina (OKA)   
Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028). (2019). 
Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. https://www.knjiznice.si/sistem-splosnih-knjiz-
nic/pomembni-dokumenti/
Todaro, A. J. (2005). Library services for people with disabilities in Argentina. New Libra-
ry World, 106(5/6), 253–268. https://doi.org/10.1108/03074800510595869
Vogrinčič Čepič, A. (2017). Knjižnica kot (tretji) prostor: družbeni učinki prostorskih 
praks. Keria Studia Latina et Graeca, 19(1), 57–80. https://doi.org/10.4312/keria.19.1.57-80
Webb, K. M., Schaller, M. A. in Hunley, S. A. (2008). Measuring library space use and 
preferences: charting a path toward increased engagement. Libraries and the Academy, 
8(4), 407–422. https://doi.org/10.1353/pla.0.0014
Wildemuth, B. W. (ur.). (2017). Applications of social research methods to questions in 
information and library science. Libraries Unlimited.
Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1). (2001). Uradni list RS, št. 87/2001, 96/2002 – ZUJIK, 
92/2015. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2442#
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1A). (2015). Uradni 
list RS, št. 92/2015. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7216
Žigon, Z. in Lavričeva knjižnica. (2014). Kjer knjige najdejo dom: 150 let knjižničarstva v 
Ajdovščini in Vipavi. Lavričeva knjižnica.
Žumer, M. (2005). Ekspertna študija. V Šauperl, A. (ur.), Raziskovalne metode v bibliote-
karstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu (str. 96–101). Univerza v Ljubljani, Filozof-
ska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.
Nika Papež
e pošta: papeznika@gmail.com
dr. Tanja Merčun Kariž, izr. prof.
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko 
znanost in knjigarstvo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
e pošta: tanja.mercunkariz@ff.uni-lj.si