Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2007 Vida Deželak Bari č KOMUNISTI ČNA PARTIJA SLOVENIJE IN REVOLUCIONARNO GIBANJE 1941–1943 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 7 Vida Deželak Bari č KOMUNISTI ČNA PARTIJA SLOVENIJE IN REVOLUCIONARNO GIBANJE 1941–1943 Urednik: dr. Žarko Lazarevi ć Tehni čna urednica: Marta Rendla Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Recenzenta: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č, prof. dr. France Martin Dolinar Lektorica: Mojca Šorli Aha či č Oblikovalec: Andrej Verbi č Prevod povzetka: Rachel Novšak Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Tiskarna DTP d.o.o. Izid knjige podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)”1941/1943” 329.15(497.4)”1941/1943” 308(497.4)”1941/1943” DEŽELAK-Bari č, Vida DEKomunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943 / Vida Deželak Bari č ; [prevod povzetka Rachel Novšak]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. - (Razpoznavanja = Recognitiones ; 7) ISBN 978-961-6386-13-5 236870656 5 Pregled vsebine PREDGOVOR 9 PRVO POGLAVJE 13 V pri čakovanjih revolucije 15 DRUGO POGLAVJE 35 Delovanje in usmeritve Komunisti čne partije Slovenije ob napadu na Jugoslavijo 37 Odlo čitev za oborožen odpor in sprememba partijske strategije 52 Notranje zna čilnosti Komunisti čne partije Slovenije 57 Metode delovanja Komunisti čne partije Slovenije in njeno razmerje do nekaterih pomembnejših organizacij 70 Osrednje vodstvo Komunisti čne partije Slovenije 79 TRETJE POGLAVJE 89 Delovanje in organizacijska krepitev KPS v Ljubljanski pokrajini v letu 1941 91 6 KPS na Gorenjskem ob okupaciji ter spremembe v njej kot posledica okupacije in oborožene vstaje 105 Partijska organizacija na Štajerskem in v Prekmurju ob okupaciji in njeno razbitje v letu 1941 110 KPS na Koroškem leta 1941 124 Prodor KPS na Primorsko leta 1941 126 Partijska organizacija v partizanski vojski leta 1941 130 ČETRTO POGLAVJE 135 Odkrito vnašanje revolucionarnih prvin v osvobodilni boj 137 KPS v Ljubljanski pokrajini leta 1942 150 Vdor gestapa in prizadevanja za obnovo razbitih partijskih organizacij v letu 1942 na Gorenjskem 169 Obnova in ponovno razbitje KPS na Štajerskem leta 1942 177 KPS na Koroškem leta 1942 187 KPS na Primorskem v letu 1942 189 Partijska organizacija v partizanski vojski leta 1942 do ustanovitve brigad 198 PETO POGLAVJE 205 Usmeritve KPS konec leta 1942 in v za četku leta 1943 207 7 KPS v Ljubljanski pokrajini od jeseni 1942 do kapitulacije Italije 215 Širitev in delovanje KPS na Gorenjskem v letu 1943 242 Ponovno vzpostavljanje temeljev partijske organizacije na Štajerskem v letu 1943 263 KPS na Koroškem leta 1943 276 KPS na Primorskem od pokrajinske konference decembra 1942 do kapitulacije Italije 291 Brigade kot temeljni okvir delovanja KPS v partizanski vojski 312 ŠESTO POGLAVJE 323 Ljubljanska pokrajina in Primorska po kapitulaciji Italije 325 POVZETEK 369 ABSTRACT 377 VIRI IN LITERATURA 387 UPORABLJENE KRATICE 405 OSEBNO KAZALO 407 9 PREDGOVOR Med okupacijo 1941–1945 se je v Sloveniji vzposta- vilo mo čno odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki ga je vzpodbudila in vo- dila Komunisti čna partija Slovenije. Ob odporu okupa- torjem je potekala tudi avtenti čna revolucija, ki je ni mogo če prekriti in prikriti z osvobodilnim bojem, čeprav so bili nosilci obojega lahko iste osebe, torej komunisti. Šlo je predvsem za odlo čitev KPS, da v okviru oziroma prek protifašisti čnega boja izvede revolucijo, saj je oku- pacijo in širšo pripravljenost na odpor proti vsemu, kar je le-ta prinašala, ocenjevala kot edinstveno priložnost za uresničitev revolucionarnih ciljev. Danes lahko re če- mo, da brez vojne in okupacije komunistom nikoli ne bi uspel preboj iz povsem marginalne predvojne stranke v edino vladajo čo stranko po kon čani vojni. Ali, kot je dejal eden izmed razpravljalcev na znani partijski kon- ferenci na Cinku julija 1942, je bil prav Hitler “kladivar revolucije”. Ko govorimo o KPS, mislimo tu predvsem na njeno vodstvo z jasno opredeljenim konceptom revolucije, ki je skladno s konkretnimi okoliš činami dolo čalo način njegove izvedbe oziroma strategijo in taktiko. Revolu- cionarni projekt se je nato širil navzdol med partijsko članstvo in s krepitvijo vloge KPS v okviru odporniške- ga gibanja tudi med ostale njegove pripadnike. Pri tem ni bila pomembna le partijska propaganda, temve č tudi vzdušje po propadu Kraljevine Jugoslavije, kasneje pa stanje državljanske vojne. Dilema, ali je šlo KPS zgolj za Predgovor 10 revolucijo ali tudi za osvobodilni boj, pravzaprav ni di- lema, saj v okoliš činah okupacije zmage revolucije brez pregona okupatorja sploh ni bilo mogo če doseči. Od tod tudi odlo čen protifašizem komunistov. Pri čujoča knjiga obravnava usmeritve, vlogo, dejav- nost in organiziranost KPS v obdobju 1941–1943, s po- segom v predvojno obdobje pa skuša opozoriti, da je bila revolucija ves čas kon čni cilj komunistov. Knjiga zade- va eno klju čnih obdobij v zgodovinskem razvoju komu- nisti čne stranke na Slovenskem, saj so v tem obdobju slovenski komunisti postali pomemben in vse bolj od- lo čujoč politi čni dejavnik in s tem prekinili dvajsetletno politi čno in družbeno obrobnost iz obdobja predvojne ilegale. Knjiga obravnava proces uveljavljanja komuni- stov v razmerah okupacije in velike narodove stiske, ko se je splošno protiokupatorsko razpoloženje odražalo tudi v njegovi volji do odpora, ki pa ga je partija instru- mentalizirala za lastno uveljavitev in iz nje izhajajo čo uveljavitev revolucionarnih ciljev. Slednji so bili seveda imanentni vsem komunisti čnim strankam v okupirani Evropi, zato so le-te pogosto predstavljale dejavnik de- litev in konfliktov znotraj odporniških gibanjih, vendar so zaradi groze če nacisti čne nevarnosti in v duhu proti- fašisti čne koalicije ideološka nasprotja potiskale v ozad- je. Slovenski in jugoslovanski komunisti so tozadevno ravnali druga če, saj so hkrati z odporom za čeli v odpor- niškem gibanju uveljavljati revolucionarne elemente, zaradi česar je odporništvo dobilo revolucionaren in vse bolj monoliten zna čaj. Delo govori o odlo čujoči neposredni, torej vodilni vlogi komunistov pri organiziranju odpora na politi čni in vojaški ravni ter o strategiji uveljavljanja njihovega monopolnega položaja v odporništvu v letih 1941–1943 in iz tega izhajajo če izgradnje ustrezne strukture od- porniške organizacije z zagotovljenim vodilnim partij- skim jedrom v njej, kar je partiji v naslednji fazi omo- go čilo prehod k izgradnji partijske države in neposre- dnim pripravam na prevzem oblasti. Usmeritve KPS kot sestavnega dela enotne oziroma centralizirane Ko- munisti čne partije Jugoslavije obravnava ob upošteva- nju usmeritev osrednjega jugoslovanskega vodstva in tudi Kominterne, ki je ve čkrat pomembno posegala v 11 PREDGOVOR usmeritve jugoslovanskih oziroma slovenskih komuni- stov. Poudarek je namenjen analizi notranjega partijske- ga razvoja s stališ ča organiziranosti KPS, števil čne di- namike, rekonstrukcije vodstvenih partijskih forumov in opisu notranjih partijskih zna čilnosti. V kontekstu celotnega odporništva se notranje partijsko vpraša- nje izrisuje kot izredno pomembno vprašanje, saj brez ustreznih kadrov in razpredene mreže organizacij ne bi bilo mogo če uveljavljati partijske vodilne in zatem mo- nopolne vloge v odporništvu. Energija, ki jo je partija usmerjala v izgradnjo in obnavljanje lastne organizacij- ske strukture, da bi vzpodbujala in vodila odporništvo, pri čemer je žrtvovala tudi številne lastne kadre, prav- zaprav najbolj neposredno govori o njeni revolucionarni zavzetosti in seveda tudi discipliniranosti. Raziskava temelji na arhivskem gradivu, ki ga hra- ni predvsem Arhiv Republike Slovenije in je v precej- šnji meri že objavljeno. Za za četna obdobja okupacije je po obsegu bolj ko ne skromno in se tozadevno razme- re spremenijo šele v letu 1943. Zato je bilo kljub dolo- čenim pomanjkljivostim vsekakor koristno spominsko gradivo, ki so ga v povojnem obdobju precej sistemati č- no zbirali zlasti za za četna obdobja okupacije prav zara- di omenjenega pomanjkanja so časnih virov in se nahaja v arhivskih in muzejskih ustanovah. Precej spominov je bilo objavljeno v razli čnih zbornikih ali samostojnih pu- blikacijah. O partiji je bilo v desetletjih partijske oblasti napisano veliko, vendar je za tovrstno literaturo zna čil- no, da obravnava partijo predvsem s stališ ča politi čnega subjekta, ki je organiziral in vodil protifašisti čni odpor. Šele z demokratizacijo Slovenije je KPS vse bolj postaja- la predmet znanstvenega prou čevanja. Osnovo pri čujoče knjige predstavlja doktorska di- sertacija z naslovom Organizacijsko vprašanje Komuni- sti čne partije Slovenije 1941–1945, ki sem jo leta 1999 obranila na ljubljanski Filozofski fakulteti pred komisijo v sestavi prof. dr. Božo Repe kot predsednikom komisije in članoma prof. dr. Tonetom Ferencem, ki je bil men- tor, in dr. Jurijem Perovškom. Tukaj objavljamo njen prvi del, ki pa je delno dopolnjen oziroma razširjen z obravnavo še nekaterih drugih temeljnih vprašanj oziro- 12 ma usmeritev slovenskih komunistov v obravnavanem obdobju. Le-te so bile v disertaciji zaradi njenega dolo- čujočega koncepta manj podrobno obravnavane, sedaj pa jih upoštevamo v širšem obsegu z željo, da bi knji- ga podajala celovitejši pregled delovanja in usmeritev slovenskih komunistov v obdobju 1941–1943. Ta vpra- šanja sem deloma obravnavala sama v okviru drugih raziskovalnih tem na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, obravnavali pa so jih tudi nekateri moji kolegi in njihove izsledke upoštevam v pri čujočem delu. Ob tej priložnosti se zahvaljujem recenzentoma prof. dr. Jerci Vodušek Stari č in prof. dr. Francetu Martinu Dolinarju. Posebej se zahvaljujem Inštitutu za novejšo zgodovino in uredniku njegove knjižne zbirke Razpoznavanja / Recognitiones dr. Žarku Lazarevi ću, da sta knjigo sprejela v inštitutov založniški program, tehnični urednici zbirke g. Marti Rendla ter Javni agen- ciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, da je z dodeljeno subvencijo omogo čila njen izid. V Ljubljani, november 2007 Vida Deželak Bari č Prvo poglavje 15 PRVO POGLAVJE V pri čakovanjih revolucije Ob razcepu socialdemokratskega delavskega gi- banja na Slovenskem, ko se je marca 1920 levo krilo Jugoslovanske socialdemokratske stranke odcepilo in ustanovilo samostojno Delavsko socialisti čno stran- ko za Slovenijo, ki se je na ljubljanskem kongresu 11. aprila 1920 izrekla za vstop v pred letom dni v Beogra- du ustanovljeno Socialisti čno delavsko stranko Jugo- slavije (komunistov) – njeno ime je še kazalo na idejna nihanja med erfurtskim programom nemške socialne demokracije in revolucionarno usmeritvijo, le-ta pa se je na vukovarskem kongresu junija 1920 preimenovala v Komunisti čno stranko Jugoslavije (KSJ oz. KPJ), je ob sicer idejnih raz čiš čevanjih in dilemah levo socialdemo- kratsko krilo sprejelo strateško usmeritev za revoluci- onarni razredni boj v okviru mednarodnega revolucio- narnega gibanja pod vodstvom Komunisti čne internaci- onale (Kominterne), ustanovljene marca 1919. Poslej so bili slovenski komunisti vklju čeni kot pokrajinska orga- nizacija v enotno in mo čno centralizirano KPJ, kakor je to bilo dolo čeno s statutom, sprejetim na vukovarskem kongresu. 1 1 France Klop či č, Velika razmejitev, Ljubljana 1969; Ustanovitev, ur. France Klop či č, Ljubljana 1969; France Filipi č, Družbenopoliti čne razmere ob ustanovitvi komuni- sti čne stranke na Slovenskem. Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovankih ko- munistov 1919–1939, I, Ljubljana 1981; France Filipi č, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920–1924. Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939, I, str. 70–78; Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije (da- lje Zgodovina ZKJ), Ljubljana 1986, str. 60–77. 16 Posledica nastajanja komunisti čne organizacije na Slovenskem kot integralnega dela enotne jugoslovan- ske komunisti čne stranke je bila, da slovenski komu- nisti niso razvili avtenti čnega programa. Z združitvijo z vsejugoslovansko komunisti čno stranko je organizacija slovenskih komunistov izgubila nacionalno obeležje. Na kongresu aprila 1920 so namre č v celoti prevzeli pro- gramske dokumente, sprejete leto dni prej na združitve- nem kongresu v Beogradu. Program je jasno nakazoval, da nameravajo komunisti po osvojitvi politi čne oblasti in vzpostavitvi oblastnega monopola delavskega razreda, to je diktature proletariata, izvesti revolucionarne druž- bene spremembe. V skladu s programskimi dokumenti, sprejetimi na združitvenem kongresu socialdemokrat- skih strank aprila 1919, so slovenski komunisti sprejeli stališ če, “da je nepretrgani razredni boj, ki ima za cilj odstranitev kapitalisti čnega družbenega reda nujni po- goj popolni zmagi socializma”. Ker so razmere ocenjevali kot revolucionarne, so zavrnili vsakršno sodelovanje z meščanskimi strankami, saj naj bi to škodilo proletari- atu pri sprejemanju revolucionarnih idej. 2 Svoje neposredne zahteve je stranka oblikovala v t. i. prakti čnem delovnem programu in še nekaterih dru- gih programskih dokumentih. 3 Na podro čju politi čnih pravic in svoboš čin je zahtevala svobodo tiska in zdru- ževanja, politi čno in pravno enakopravnost vseh drža- vljanov, ne glede na spol, na podlagi tega pa tudi splo- šno aktivno in pasivno pravico vseh državljanov. Zavze- mala se je za popolnoma svobodne volitve, kajti suveren je lahko le narod (ljudstvo), zato mora biti vsa oblast utemeljena na zaupanju ljudstva. Zahtevala je varstvo narodnih manjšin in se zavzemala za najširšo lokalno samoupravo v okviru enonacionalne državne skupnosti. Dalje se je zavzemala za ve čjo dav čno obremenitev pre- možnejših ter podporo socialno šibkih slojev, za podrža- vljenje ve čjih gospodarskih sistemov, za omejeno agrar- no reformo (predvsem razlastitev lastnine fevdalnega 2 Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921, Lju- bljana 1980, dok. I, 15, str. 35. 3 Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921, dok. I, 37, str. 90–94. 17 PRVO POGLAVJE izvora brez odškodnine, ne pa tudi vseh veleposestev), za izboljšanje socialno-ekonomskega položaja delavcev, brezpla čno zdravstvo za vse državljane, odpravo vojaške obveznosti, odpravo smrtne kazni itd. Kot zagovornica lai čne države, ki je želela čim bolj omejiti vpliv Cerkve, je stranka zahtevala lo čitev Cerkve in države, odvzem vseh javnih funkcij Cerkvi in lai čno šolo. Mejnik v politi čnem razlo čevanju marksisti čnega delavstva je bila železni čarska stavka aprila 1920, ki je prerasla v splošno; zaostrila se je do skrajnih meja in pri- vedla celo do prelivanja krvi na Zaloški cesti v Ljubljani. Železni čarjem so se pridružili tudi rudarji. Med njimi so se zlasti trboveljski odlo čili za revolucionaren nastop, to je prevzem oblasti, saj so odstavili ob činski svet, izvolili novega in razglasili sovjetsko republiko, vendar je voj- ska že po treh dneh vzpostavila staro stanje. Podobne revolucionarne razmere so vladale med ko čevskimi ru- darji, ki so se navduševali za Lenina, sovjete in republi- ko. Popoln poraz stavkovnega gibanja je dokon čno raz- mejil komuniste in socialdemokrate. Slednji so prav z nasilnim zatrtjem stavke utemeljevali pravilnost svojih reformnih stališ č in škodljivost zaostrovanja razrednega boja, ker da ta povzro ča le nepotrebne žrtve. 4 Leto 1920 je bilo glede idejnopoliti čnega razmeje- vanja prelomno v celotnem jugoslovanskem delavskem gibanju marksisti čne smeri. V SDSJ(k) so intenzivna idejna raz čiš čevanja potekala šele po združitvi, zlasti ob pripravah na drugi kongres v Vukovarju junija 1920. Na tem kongresu je stranka v celoti sprejela program, ki je temeljil na programskih izhodiš čih komunisti čne internacionale, in se je skladno s tem preimenovala v Komunisti čno stranko Jugoslavije. Z vklju čitvijo v med- narodno povezavo komunisti čnih strank je KPJ sprejela tudi 21 pogojev za članstvo, ki so bili sprejeti na dru- gem kongresu Kominterne poleti 1920. Levo krilo, ki je imelo na vukovarskem kongresu prepri čljivo ve čino, je uveljavilo stališ če, da so v državi ugodne okoliš čine za revolucijo ter poudarjalo zahtevo po idejno in organiza- cijsko enotni delavski stranki, ki naj bo najtesneje po- 4 Janez Kos, Železni čarska in splošna stavka aprila 1920, Ljubljana 1980, str. 58– 73; France Klop či č, Velika razmejitev, str. 78–91. 18 vezana s sindikalnim gibanjem. Program, utemeljen na predpostavki o nepomirljivem nasprotju med buržoazijo in proletariatom, je jasno dolo čal, da je cilj KPJ izbo- jevanje jugoslovanske sovjetske republike, povezane v mednarodno federacijo sovjetskih republik. Zahteval je torej razbitje obstoje če oblasti kot “tuje” oblasti, vendar partija do kon čne osvojitve politi čne oblasti ob sicer na- čelnem zavra čanju parlamentarizma deluje in izkoriš ča politi čne pravice v okviru buržoazne države. Nasprotno pa so zagovorniki sredinske poti sodili, da bodo pogoji za revolucijo izpolnjeni šele takrat, ko bo industrijsko nerazvita Kraljevina SHS z maloštevilnim delavstvom dosegla raven gospodarske razvitosti zahodnoevropskih držav in ko bodo tudi tam zavladale revolucionarne raz- mere, vse do takrat pa da je nujna pomiritev razrednega boja. 5 Komunisti čna stranka je v razmerah, ko je bil spo- min na vojno še povsem živ, socialne razmere pa tež- ke, uživala med prebivalstvom precej široko podporo. To so potrdili rezultati volitev v ustavodajno skupš čino novembra 1920, ko se je KPJ na vsedržavni ravni uvr- stila na tretje mesto, v Sloveniji pa na četrto. S tem je postala upoštevanja vreden politi čni dejavnik, s svojim revolucionarnim programom ter povsem konkretnim vzpodbujanjem revolucionarnih razmer pa tudi resna grožnja obstoje či družbeni ureditvi. Obdobje njenega le- galnega delovanja je bilo kratko. Z Obznano konec leta 1920 je vlada najprej za obdobje zasedanja Ustavodajne skupš čine do sprejetja ustave prepovedala komunisti č- no dejavnost; odlok ni veljal za komunisti čne poslance, saj jih je varovala imuniteta. Neposredni povod za upo- rabo tako skrajnega ukrepa proti parlamentarni stranki je bila velika stavka slovenskih in bosanskih rudarjev, ki so jo revolucionarni sindikati sklenili razširiti v splo- šno stavko. Vlada je v preambuli uredbe navedla, da je z Obznano hotela preprečiti splošen nered, boljševizem in “krvavo revolucijo”, zavarovati javni red ter javne in zasebne dobrine, državljanom pa zagotoviti osebno var- 5 Drugi (Vukovarski) kongres KPJ (20.–24. jun 1920), Beograd 1983, dok. 5; Zgodo- vina ZKJ, str. 73–76. 19 PRVO POGLAVJE nost in pove čati njihovo zaupanje v državo. 6 KPJ na Slo- venskem je oblastna prepoved zatekla neutrjeno tako v organizacijskem kot idejnem pogledu, saj je imela za sabo šele devet mesecev delovanja. Preusmeritev v ile- galno delo, na katerega stranka ni bila pripravljena in je zahtevalo uporabo novih metod delovanja, ter zavestno izpostavljanje oblastnim sankcijam je, v sicer splošnem ozra čju upadanja revolucionarnega navdušenja, pov- zročilo hitro upadanje števila njenih članov. Namesto prej števil čno močnih organizacij je za čela vzpostavljati manjše ilegalne organizacije, svoj vpliv pa ohranjati v sindikatih in prek ilegalnega tiska. 7 Ne glede na prepo- ved delovanja je sodelovala na ob činskih volitvah spo- mladi 1921 z listami, ki so na zunaj prikrivale njihov komunistični značaj. Oblasti ji pri tem niso povzro čale večjih težav, čeprav so bili številni kandidati znani po svoji komunisti čni usmerjenosti. V predvolilnih nasto- pih je marsikdaj v ezopovskem jeziku propagirala komu- nisti čni program in poudarjala nujnost boja za “kon čno in popolno zmago proletariata” in celo odkrito govorila, da “niti v parlamentu niti v ob činah ne more iskati dela- vsko in kme čko ljudstvo svoje rešitve” in da se udeležuje ob činskih volitev le zato, da proletariat “tudi tja zanese razredni boj, ki naj oslabi in razkroji te instrumente su- ženjstva”. 8 Ko so sredi leta 1921 nekateri komunisti za čeli posegati po metodi individualnega terorja, so s tem iz- zvali oblast, da je stranko prepovedala. Atentat na re- genta Aleksandra 29. junija 1921, ob njegovi prisegi na ustavo, ter atentat na nekdanjega notranjega ministra Milorada Draškovi ća 23. julija 1921, sta imela globoko simboli čno sporo čilo, saj sta napovedala odlo čen komu- nisti čni napad na državno ureditev. 9 Sledilo je sprejetje Zakona o zaš čiti države v Narodni skupš čini 2. avgusta 6 Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, Ljubljana 1965, str. 196–200; Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, Ljubljana 1979, str. 201, 202. 7 France Filipi č, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920–1924, str. 83–91. 8 Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921, dok. I, 116, dok. I, 117, str. 242–243, 244–245. 9 Jutro, 30. 6. 1921, Bombni atentat na regenta; Uradni list Deželne vlade za Slove- nijo, 29. 7. 1921, Iz “Službenih Novin kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca”. 20 1921, ki je prepovedal delovanje KPJ, stranko opredelil za zlo činsko organizacijo, poslej pa je bilo kaznivo že samo članstvo v komunisti čni organizaciji. 10 S postavitvijo komunisti čne stranke zunaj zakona je le-ta prešla v ilegalo, možnosti njenega delovanja so se bistveno zmanjšale in pristala je na družbenem ob- robju. Neposredno po tej zarezi so slovenski komunisti delovali v znamenju pogostih pregonov, aretacij ter na- daljnjega zmanjševanja števila članov; strankine vrste so zapuš čali celo vodilni člani. Stiki z dvema osrednjima vodstvoma v Beogradu in na Dunaju so bili oteženi, kar je ob časno povzro čalo konceptualna razhajanja med slovenskimi komunisti in osrednjim vodstvom. Pokaza- la so se npr. v delovanju pokrajinskega sekretarja Lovra Klemen či ča, ki je, med drugim, v nasprotju z usmeri- tvijo vodstva KPJ poudarjal pomen legalne oblike de- lovanja komunistov, ne pa oblikovanja močne ilegalne strankarske organizacije. 11 Dolo čen vpliv so komunisti na Slovenskem ohra- njali z ustreznimi metodami delovanja na politi čnem in sindikalnem podro čju v okviru legalnih možnosti. Le- teh je bilo v obdobju parlamentarnega življenja v dvajse- tih letih kar nekaj in so med drugim prihajale do izraza v povezovanju komunistov na širših osnovah z nekateri- mi strankami in gibanji ob volitvah. Tako je za ob činske volitve v Ljubljani decembra 1922 prišlo do povezave komunistov s kr čanskosocialno Delavsko zvezo v imenu Slovenske ljudske stranke in socialisti čnimi zarjani ter oblikovanja Zveze delovnega ljudstva, ki je na volitvah tudi prepri čljivo zmagala. S tem so komunisti potrdili pripravljenost na širše povezovanje z delavstvom ne gle- de na njegovo politi čno pripadnost, preseženo pa je bilo tudi izklju čevalno na čelo, po katerem marksisti čno de- lavstvo ne more sodelovati z delavstvom, organiziranim na verski osnovi. Vendar je omenjena zveza po letu dni razpadla, ker so iz nje izstopili komunisti. Izstopu so botrovala temeljna idejna raz čiš čevanja v komunisti č- nih vrstah in zmaga radikalne struje, ki je nasprotovala 10 Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, 95–249, 11. 8. 1921. 11 France Filipi č, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920–1924, str. 92–97. 21 PRVO POGLAVJE povezovanju komunisti čnega proletariata z nekomuni- sti čnim. 12 Posebnost v jugoslovanskem komunisti čnem gibanju je bila ustanovitev Socialisti čne stranke delov- nega ljudsva (SSDL) v za četku leta 1923. Bila je izraz iskanja oblik in na činov legalnega politi čnega delovanja KPJ na osnovi zlitja komunisti čnih organizacij z refor- misti čnimi skupinami, konkretno zarjani, s čimer se je slovensko komunisti čno vodstvo odpovedalo svoji la- stni organizaciji, propagandi in ideologiji. Ta koncept je vzbudil ostro obsodbo drugod po državi, pa tudi neka- terih slovenskih komunistov. Komunisti zunaj Slovenije so namre č isto časno ustanovili legalno Neodvisno dela- vsko stranko Jugoslavije (NDSJ), ki je bila pod izklju č- nim vodstvom komunistov. Ker je tudi v Ljubljani pre- vladala dosledno revolucionarna komunisti čna smer, je bila SSDL razpuš čena oziroma integrirana v NDSJ. Razli čna pojmovanja širine politi čnega združevanja so privedla do hude krize v stranki; dva najvidnejša pred- stavnika KPJ na Slovenskem in zagovornika širšega po- liti čnega povezovanja, Lovra Klemen či ča ter Vladislava Fabjan či ča, so iz stranke izklju čili. 13 Ob idejnih raz čiš čevanjih vodenja partijske strate- gije in taktike pa so za četna dvajseta leta tudi čas, ko so slovenski komunisti v okviru jugoslovanskega komu- nisti čnega gibanja pomembno prispevali k raz čiš čeva- nju pomena nacionalnega vprašanja kot klju čnega pro- blema v Kraljevini SHS. Zavrnili so dotedanji strankin unitaristi čni koncept, po katerem naj bi bili Slovenci, Hrvati in Srbi le “plemena” enotnega jugoslovanskega naroda. Tozadevno je KPJ v drugi polovici leta 1923 vo- dila široko in prek NDSJ javno razpravo, ki jo je vzpod- budil uspeh nacionalnih proticentralisti čnih strank na skupš činskih volitvah marca 1923. Opozorila, da KPJ zanemarja nacionalno vprašanje, pa so že leta 1920 pri- šla tudi z vrha Kominterne. V tej obširni in demokrati č- ni razpravi se je uveljavilo spoznanje, da je Kraljevina 12 Janko Prunk, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za ob činske volitve decembra 1922. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1971–1972, št. 1–2. 13 France Filipi č, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920–1924, str. 79– 181; Jurij Perovšek, Socialisti čna stranka delovnega ljudstva. Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (dalje Slovenska novejša zgodovina), Ljubljana 2005, str. 262–263. 22 SHS mnogonacionalna država, skladno s tem pa je bila sprejeta programsko politi čna zahteva, da se mora KPJ bojevati za pravico do samoodlo čbe vseh jugoslovanskih narodov ter se zavzemati za federativno državno uredi- tev. 14 S potisnjenostjo v ilegalo je stranka zašla v veliko organizacijsko krizo. Ve čina članov ni bila pripravljena izpostavljati se ter spravljati v negotovost lastne eksi- stence in sledil je strahovit osip članstva. Ob tem je treba še upoštevati, da je to bil hkrati čas splošnega upadanja revolucionarnega razpoloženja v Evropi. Med- tem ko je leta 1920 KPJ na Slovenskem štela ve č kot 12.000 članov, je zatem število njenih članov padlo le na borih nekaj desetin: julija 1923 je štela 72 organizi- ranih članov, aprila 1924 pa le 57 članov KPJ in okoli 450 članov NDSJ. Vendar pa števil čno stanje ne odraža njene vplivnosti, ki je bila predvsem med delavstvom mnogo ve čja, kakor bi lahko sodili na osnovi števila or- ganiziranih članov; nenazadnje ji je poleti 1923 uspelo vzpodbuditi široko stavkovno gibanje med rudarji. 15 Tu- di v naslednjih letih je bilo njeno števil čno stanje ve č kot skromno. Oktobra 1928, tj. tik pred uvedbo diktature, je štela 196 članov, 36 kandidatov in 96 komunisti čnih mladincev. Organizacijsko je bila takrat zajeta v 4 okro- žne in 6 mestnih komitejev ter 29 celic. 16 Kljub števil čni skromnosti, takoreko č simboli čni prisotnosti, je sledila revolucionarnim usmeritvam Ko- minterne. Takšna usmeritev je ponovno prišla do izraza v letih 1923 in 1924, kar je bilo v skladu s Kominter- ninim spodbujanjem revolucionarnega zaostrovanja v Evropi, zlasti v Nem čiji, kamor je Kominterna napotila celo posebne strokovnjake za državljansko vojno. Ta- krat so komunisti čne partije pri čele ustanavljati poseb- ne oborožene enote, to je strankarsko vojsko, ki naj bi v revolucionarnih prevratih odigrala klju čno vlogo. 17 Tudi 14 Jurij Perovšek, Razprava o nacionalnem vprašanju med komunisti. Slovenska novejša zgodovina, str. 271–273. 15 France Filipi č, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920–1924, str. 80, 129, 164. 16 France Filipi č, KPJ v Sloveniji v času VIII. konference zagrebških komunistov. Po- glavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939, I, str. 356. 17 Stéphane Courtois et alt., Črna knjiga komunizma : zlo čini, teror in zatiranje, Ljubljana 1999, str. 325–328. 23 PRVO POGLAVJE slovenski komunisti so oblikovali tako imenovane Pro- letarske akcijske čete (PA Č), ki pa so v danih razmerah imele poudarjeno vlogo protifašisti čnega odpora. Obo- rožene so bile s hladnim orožjem, pištolami in ro čnimi granatami. Delovale so v Ljubljani in njenih predme- stjih, v Zagorju, Trbovljah, Hrastniku in na Jesenicah. Vodil jih je Franjo Vul č, ki se je nekoliko kasneje v Mo- skvi specialno usposabljal za delo komunistov v vojski. Omenjene čete so organizirali še pred tretjo državno konferenco KPJ januarja 1924, ki je poudarila, da mora KPJ proti fašisti čnim organizacijam, med katere je pri- števala tudi Orjuno, vzpostaviti mo čno delavsko samo- obrambo. Do najbolj odmevnega in tragi čnega spopada med protikomunisti čno usmerjeno Orjuno in komunisti oziroma PAČ je potem prišlo 1. junija 1924 v Trbovljah ob izzivalnem prihodu Orjune v Trbovlje. 18 Po spopadu v Trbovljah ter prepovedi vseh komuni- sti čnih organizacij in komunisti čnega tiska so komuni- sti v novem legalnem glasilu Delavsko-Kmetski List po- udarili, da bodo kot u čenci Karla Marxa ”pobijali vse re- formisti čne, krš čansko socialne in druge malomeš čan- ske iluzije ter zmote, ki ovirajo zatirane in izkoriš čane množice na njihovi zgodovinski poti k osvobojenju vse- ga človeštva”. 19 V vsakdanjem politi čnem delovanju so bili v naslednjih letih ve čkrat pripravljeni sodelovati v “enotni fronti” vseh delavskih strank in skupin. Njihova propaganda je bila uperjena proti centralizmu in zahte- vali so samoodlo čbo narodov s pravico do odcepitve ter samostojno in Zedinjeno Slovenijo. 20 Ob vprašanju akcijske enotnosti delavskega razre- da so se slovenski komunisti opazno usmerjali k naro- dnemu problemu v svojem prakti čnem in teoreti čnem delu. Poudarjali so zahtevo po oblikovanju samostojne delavsko-kme čke republike Slovenije, ki bi obsegala tu- di Primorsko in Koroško. Imeli pa so razli čne poglede glede državnega okvira, v katerega bi bila ta republika 18 Prvi junij v Trbovljah : stenografski zapisnik kazenske razprave v Celju dne 25., 26. in 27. novembra 1924. Ljubljana – Trbovlje 1974; France Klop či č, Kriti čno o slovenskem zgodovinopisju. Ljubljana 1977, str. 411–417. 19 Delavsko-Kmetski List, 21. 8. 1924, Uvodna beseda. 20 Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, str. 306– 311, 346–348, 360–365. 24 vklju čena in so zagovarjali razli čne federativne progra- me – od programa srednjeevropske, podonavsko-bal- kanske do jugoslovanske federacije. 21 Na četrtem kongresu KPJ novembra 1928 je glede nacionalne politike prišlo do pomembnega preloma. KPJ se je zavzela za razbitje jugoslovanske državne skupno- sti, ki so jo pretresala globoka nacionalna nasprotja, saj je menila, da je ta nasprotja mogo če rešiti le z razbitjem obstoječe države. Takšna usmeritev je sovpadala z oce- no Kominterne o nevarnosti vojaške intervencije Velike Britanije in Francije proti Sovjetski zvezi, pri tem pa je v KPJ vladala bojazen, da bo v poseg proti Sovjetski zvezi pritegnjena tudi Kraljevina SHS. Kongres je še poudaril, da je končno osvoboditev balkanskih narodov mogo če zagotoviti samo z vzpostavitvijo delavsko kme čke oblasti v okviru balkanske federacije delavsko-kme čkih repu- blik. Na stališ ču razbitja Jugoslavije je KPJ stala vse do splitskega plenuma centralnega komiteja KPJ juni- ja 1935, ko je ponovno sprejela jugoslovanski državni okvir, vendar pod pogojem, da se vsi narodi svobodno odločijo za to federativno državno skupnost. 22 Na uvedbo kraljeve diktature januarja 1929, ki jo je KPJ pod vplivom Kominterne dosledno ozna čevala kot vojaško-fašisti čno diktaturo, ki da jo je vzpodbudil fran- cosko-britanski imperializem, se je KPJ odzvala z obo- roženo vstajo in napovedala državljansko vojno delav- cev, kmetov in vseh narodov, ki trpijo pod velikosrbsko hegemonijo. Nerealno je ra čunala, da ji bo socialno in nacionalno zapostavljene sloje uspelo pritegniti v eno- tno fronto “od spodaj” in v odlo čno akcijo proti režimu diktature z gesli: Zemljo delovnemu kmetu! Proti vojni! Za zvezo s Sovjetsko Rusijo! Za diktaturo delavcev in kmetov! Za svobodno zvezo delavsko-kme čkih republik na Balkanu! 23 Reakcija jugoslovanskih komunistov na uvedbo dik- tature je temeljila na predhodni oceni politi čnih razmer 21 Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981, str. 307–309. 22 Istorijski arhiv Komunisti čke partije Jugoslavije. Kongresi i zemaljske konferen- cije KPJ 1919–1937, tom 2. Beograd 1950, knjiga 2, str. 162–163, 182–194; Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 309–324. 23 Proleter, marec 1929, Vojno fašisti čka diktatura i naši zadatci. 25 PRVO POGLAVJE v državi, sprejeti na šestem kongresu Kominterne, ter ponovljeni na četrtem kongresu KPJ. Ocene o krizi im- perializma in nastajanju novega revolucionarnega vala v Kraljevini SHS, o nevarnosti imperialisti čne intervencije v Sovjetski zvezi, o socialni demokraciji kot podpornici imperializma in nenazadnje pravilna napoved možnega izhoda iz globoke politi čne krize Kraljevine SHS z uved- bo diktature, so bile razlog za ponovno radikalizacijo politi čne usmeritve jugoslovanskih komunistov. 24 Usmeritev v oborožen upor in zrušenje monarhije kot imperialisti čne tvorbe je ostala na ravni revoluci- onarne retorike, ki so jo komunisti ponavljali še tja v leto 1933. Oboroženi spopadi, razen redkih izjem v pri- meru samoobrambe, sploh niso izbruhnili. Poudarjena revolucionarna usmeritev že tako ali tako šibke in ne- pomembne stranke je komuniste še bolj osamila in jih izpostavila hudemu režimskemu nasilju. Komunisti čni odpor je potekal predvsem na propagandni ravni v obliki trosenja letakov, v katerih so na primer pozivali vojaške obveznike, naj se ne odzoveje vpoklicu v vojsko, da bi na ta na čin slabili vojaško mo č države kot najmo čnejše vojaške sile na Balkanu. V protidržavni komunisti čni dejavnosti pa je izstopala predvsem ena na črtovna revo- lucionarna akcija, vendar tudi ta ni bila realizirana. Gre za tako imenovano mariborsko oficirsko afero, ko so ča- stniki mariborske garnizije aprila 1932 skušali prevze- ti garnizijo v svoje roke. Povezali so se z mariborskimi komunisti in na črtovali vstajo tudi v mestu. Akcija, ki naj bi bila usklajevana prek Dunaja s Kominterno, ni uspela, saj je bila pred časno odkrita. Proces proti za- rotnikom, ki je potekal pred vojaškim sodiš čem v Beo- gradu, je imel izjemen odmev ne le v Jugoslaviji, temve č tudi po Evropi. 25 Z razglasitvijo diktature je KPJ zašla v najve čjo krizo. Izgubila je ve čino možnosti legalnega delovanja, številne organizacije po vsej državi so bile razkrite, kon- tinuiteta vodstev je bila prekinjena, ker so njihovi člani bili aretirani ali so se umaknili v tujino. Tudi v Sloveniji 24 Zgodovina ZKJ, str. 101–103. 25 Arhiv Srbije i Crne Gore, Predsedništvo ministarskog saveta – Centralni presbiro, fond 38, arhivska enota 517, št. fasc. 367. 26 je bilo podobno, vendar v primerjavi z ostalimi pokra- jinami s to razliko, da je bila komunisti čna dejavnost prekinjena nekoliko kasneje kot drugod in se je organi- zacija relativno kmalu za čela obnavljati. Proces obno- ve je potekal v letih 1932–1934, ko so se iz zaporov in kaznilnic vrnili nekateri mlajši komunisti (Boris Kidri č, Edvard Kardelj) in prevzeli vodstvo komunisti čnega gi- banja. Delo komunistov v tem obdobju je bilo izrazi- to usmerjeno v notranje naloge, to je v vzpostavljanje strankine organizacijske mreže, navzven pa je bilo še vedno omejeno na propagando. Dolgotrajnejša prekini- tev stikov z osrednjim vodstvom na Dunaju in njego- vo nerazumevanje posebnih potreb stranke na Sloven- skem (npr. izdajanje literature v slovenskem jeziku) sta pri nekaterih komunistih spodbudila težnje po izlo čitvi iz KPJ in neposredni povezavi s Kominterno. Sredi leta 1933 je število članov KPJ v Sloveniji po daljšem času zopet doseglo nekoliko višje število, in sicer okoli 600, ki pa je zaradi policijskih vdorov kmalu upadlo za tretjino. Obdobje organizacijske obnove se je zaklju čilo s partij- sko konferenco v Gori čanah septembra 1934; takrat je organizacija štela 328 članov. 26 Vidnejši prelom v metodah delovanja komunistov je bilo leto 1933, ko se je stranka po časi za čela usmerja- ti k množi čnemu delu v okviru legalnih možnosti. Pre- mik k novi usmeritvi se je kazal v opuš čanju direktive o ustanavljanju ilegalnih komunisti čnih sindikatov in preusmeritvi k delovanju v obstoje čih legalnih sindika- tih prek organizacije Revolucionarne sindikalne opozi- cije in v opuš čanju nespravljivega stališ ča do množice socialdemokratskega delavstva (ne pa do njegovega vod- stva). Tako je za čela uveljavljati taktiko enotne fronte z delavci, ne glede na njihovo politi čno pripadnost. V od- nosu do kmeta in srednjega meš čanskega sloja je KPJ uveljavljala novo taktiko ob pomo či organizacije Sloven- skih narodnih revolucionarjev. Komunisti so prek nje opozarjali na nerešeno nacionalno vprašanje in socialno neenakopravnost, ni pa jim uspelo, da bi organizacija 26 Lilijana Trampuž, KPJ na Slovenskem v obdobju šestojanuarske diktature 1929– 1934 s poudarkom na za četnem delu priprave pokrajinske konference. Magistrsko delo, Ljubljana 1992. 27 PRVO POGLAVJE prerasla v širše gibanje. Družbeno izoliranost so želeli prese či z javnim razglašanjem bojkota ob činskih voli- tev leta 1933, s sodelovanjem na volitvah v delavsko zbornico ter z organiziranjem stavkovnega gibanja sredi tridesetih let. 27 Za širitev javnega vpliva je bilo pomembno ponovno aktualiziranje nacionalnega vprašanja. Le-to naj bi bilo po komunističnih predstavah kompleksen politi čnoeko- nomski in kulturni, v svojem jedru pa socialni problem. Za njegovo reševanje naj bi bili skupaj zainteresirani proletariat s komunisti čno stranko na čelu, kmetje in del meš čanstva. Takšno stališ če se je v vrstah komu- nistov za čelo oblikovati po konferenci v Gori čanah sep- tembra 1934. S tem je stranka skušala pridobiti kmeta kot zaveznika revolucije. Zavrnila je stališ če, da jo reše- vanje nacionalnega vprašanja kot internacionališti čno stranko ne zadeva ter ga za čela pojmovati kot pomemb- no mobilizacijsko in takti čno sredstvo. 28 Pomembnost upoštevanja nacionalnega vprašanja za uspešno vodenje revolucionarnega boja komunistov se je potrdila tudi v sklepu Kominterne, da je treba v okviru KPJ ustanoviti KP Slovenije in KP Hrvaške. Cilj takšne reorganizacije je bil zagotoviti u činkovitejše po- liti čno nastopanje komunisti čnih strank zatiranih na- rodov kot narodnih strank, ki naj bi postale nekakšne protiuteži drugim nacionalnim strankam. Ob tem je bilo izrecno poudarjeno, da notranja organizacijska struk- tura enotne KPJ ostaja nespremenjena in še naprej te- melji na centralizmu. Sklep o ustanovitvi Komunisti čne stranke Slovenije (KPS) je bil nato sprejet na IV. držav- ni konferenci decembra 1934, uresni čen pa šele aprila 1937. 29 Ustanovitev KPS aprila 1937 je poleg ljudskofron- tnega povezovanja predstavljala pomemben preobrat v delovanju slovenskih komunistov. Stranko so skušali legitimirali kot nacionalno stranko, čeprav je le-ta še naprej ostajala integralni del povsem enotne in centra- 27 France Filipi č, Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju ustanovnega kongresa KPS. Poglavja iz revolucionarnega boja komunistov, II, str. 105, 108, 110, 112, 125, 132, 150, 151. 28 Edvard Kardelj, Zbrana dela, I, Ljubljana 1989, dok. 28, str. 289–313. 29 Istorijski arhiv Komunisti čke partije Jugoslavije, tom 2. Beograd, str. 230, 231. 28 listi čno urejene KPJ in torej podrejena osrednjemu ju- goslovanskemu partijskemu vodstvu, v katerem pa je imela svoje predstavnike; v ni čemer se tudi ni spreme- nila zavezanost Kominterni. Z manifestom ustanovnega kongresa Komunisti čne partije Slovenije, 30 v katerem so slovenski komunisti opozarjali na najbolj pere ča notra- nja in širša vprašanja, so opredelili smer nadaljnjega delovanja in prizadevanj ter vsekakor sledili širšemu ob čutenju med Slovenci. V njem so predvsem izpostavi- li nevarnost, ki je grozila slovenskemu narodu s strani nacifašizma, pozivali k združevanju vseh politi čnih sil v obrambi slovenskega naroda, posebej izpostavili odgo- vornost delavskega razreda za nadaljnjo narodovo uso- do, zahtevali notranjo demokratizacijo države, ugota- vljali, da je narodova prihodnost zagotovljena le v zvezni jugoslovanski državi in poudarili, da se slovenski narod ne sme in ne more odpovedati svojemu staremu cilju, da izbojuje Združeno in svobodno Slovenijo. Program je zagotavljal demokrati čno urejanje družbenih razmerij in svetovnonazorsko svobodo ter kot tak komunistom odprl pot ustvarjanja širšega družbenega zavezništva. 31 Vendar v ustanovitvi KPS in njeni programski oprede- litvi ne gre spregledati dolo čene takti čne poteze. S kon- gresa so na primer poslali tudi “gore č revolucijonarni pozdrav” izvršnemu komiteju Kominterne, v katerem so zapisali, “da na svojem častnem in odgovornem polo- žaju zaščitnika svojega naroda pa slovenski komunisti nikakor ne pozabljajo svetlih na čel proletarskega inter- nacionalizma; zavedajo se, da so ud velike proletarske družine, ki se pod izkušenim vodstvom Komunisti čne internacionale /.../ bori za stoletne cilje najnaprednej- šega dela človeštva”. 32 Februarja 1941 pa je Josip Broz Tito v predavanju v partijski šoli centralnega komite- ja KPJ v Dubravi pri Zagrebu med ostalimi razlogi za ustanovitev slovenske in hrvaške komunisti čne partije 30 Manifest, ki so ga sprejeli na ustanovnem kongresu KPS z naslovom “Delavci! Delovno ljudstvo! Slovenci!”, je objavljen v knjigi Izro čilo Čebin, Ljubljana 1987, njegova analiza pa prav tako v navedeni knjigi (Janko Prunk, Mesto ustanovnega manifesta KPS med slovenskimi narodnimi programi). 31 Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Ljubljana 1995, str. 274, 275. 32 Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS, Ljubljana 1977, str. 279–280. 29 PRVO POGLAVJE navedel, da se je s tem želelo dose či psiholški efekt med množicami in onemogo čiti separatisti čne tendence med komunisti (npr. v Sloveniji). 33 Po strankini konsolidaciji so bila njena prizadevanja od sredine tridesetih let najprej usmerjena v preobrazbo iz “sekte” v stranko, 34 to je iz vase zaprte organizacije v stranko množi čnega delovanja, in v krepitev njene po- liti čne vloge. Tozadevno je dobila odlo čilno vzpodbudo v preusmeritvi mednarodnega komunisti čnega gibanja, ko je Kominterna na sedmem kongresu poleti 1935 na podlagi ocene, da fašizem ogroža tako komunisti čno gi- banje kot svobodo narodov, opustila dotedanjo sekta- ško politiko in se izrekla za enotno fronto delavstva raz- li čnih idejnih usmeritev in za sodelovanje komunistov z vsemi demokrati čnimi politi čnimi silami v protifašisti č- ni ljudski fronti. V okviru ljudskofrontnega gibanja kot dobrodošli priložnosti za legalno delovanje so komunisti postavljali zahteve po demokratizaciji politi čne ureditve in izboljšanju socialnoekonomskega položaja delavcev, malih kmetov in drugih šibkejših pridobitnih slojev, s poudarjanjem protifašizma pa so se obra čali na najšir- šo javnost in v tem okviru pridobili tudi del izobražen- sta. S takšno politi čno preusmeritvijo na proklamira- nih demokratičnih temeljih je stranka ob hkrati veliki zavzetosti in najrazli čnejšimi legalnimi in pollegalnimi metodami delovanja za čela ob čutneje prodirati v javno politi čno življenje. 35 Od sredine tridesetih let dalje je KPJ na Slovenskem delovala neprekinjeno, čeprav so jo tudi poslej pogosto vznemirjali policijski vdori. Toda o nepretrgani števil čni rasti lahko govorimo šele od ustanovitve KP Slovenije leta 1937. V obdobju priprav na ustanovni kongres je partijska organizacija na Slovenskem štela še vedno le okoli 250 članov. Čez tri leta, v času III. konference KPS junija 1940 na Vinjah, je število znašalo že 650, v času V. državne konference KPJ oktobra istega leta pa že čez 800 ali morda okoli 900, organizacije pa je povezovalo že 14 okrožnih komitejev. Tak razvoj kaže na pospešena 33 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 6, str. 205. 34 Boris Kidri č, Zbrana dela, I, Ljubljana 1987, str. 35. 35 Alenka Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, Ljubljana 1978, str. 47–230. 30 prizadevanja vodstva stranke po organizacijski okrepi- tvi, ki so se nadaljevala tudi naslednje mesece, tako da ocenjujemo števil čno stanje KPS na za četku vojne na več kot 1200 oziroma blizu 1300 članov. 36 Na relativno močno okrepitev partijske organizacije v Sloveniji kakor tudi v celotni Jugoslaviji je vplivalo ve č dejavnikov. Na eni strani se je zmanjšala silovitost oblastnega pritiska na komuniste. Dalje je to bil rezultat Titovih prizade- vanj, saj je bila idejna in organizacijska konsolidacija KPJ predpogoj, da si le-ta povrne ugled v Kominterni, Tito pa si s tem pridobi tako želeno prvenstvo v KPJ. Ob tem pa je preživljala tudi z razli čnimi vzroki pogojene bolj ali manj globoke krize in osebne spore. Odtujenost in nekonspirativnost vodstva v tujini ter za- vla čevanje uresničitve sklepa IV. državne partijske kon- ference iz decembra leta 1934 o ustanovitvi nacionalne komunistične stranke na Slovenskem so leta 1936 pov- zročili krizo v odnosih med delom vodstva slovenske or- ganizacije in jugoslovanskim vodstvom v tujini. Takra- tni sekretar pokrajinske organizacije v Sloveniji Mirko Košir je Kominterni predlagal ustanovitev samostojnih nacionalnih strank KP v Jugoslaviji, ki bi bile neposre- dno povezane s Kominterno, centralni komite KPJ pa naj bi bil po njegovem predlogu le še koordinator med njimi. Spor sta potem reševala Tito in Edvard Kardelj, Košir pa je zaradi domnevnega separatizma moral kma- lu zaklju čiti partijsko kariero. 37 Po opustitvi ljudskofrontne usmeritve s podpisom pakta Hitler-Stalin, kar je sovpadalo z za četkom druge svetovne vojne, je zopet oživela teza Kominterne o vojni, ki naj bi oslabila svetovni imperializem in pospešila sve- tovno revolucijo. V resoluciji, sprejeti na konferenci na Vinjah junija 1940, so slovenski komunisti glavno od- govornost za za četek druge svetovne vojne pripisali Ve- 36 Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS (zlasti razprave: Miroslav Stiplovšek, Pregled zna čilnosti družbenopoliti čnega razvoja na Slovenskem in vloga partije v njem, str. 26–30; France Filipi č, Partijska organizacija v Sloveniji v obdo- bju ustanovnega kongresa KPS, zlasti str. 75, 90, 99; Dokumenti, str. 270); Peta zemaljska konferencija KPJ (19–23. oktobar 1940). Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, dok. 1, str. 19, 26, 33; II. kongres Komunisti čne partije Slovenije, Ljubljana 1949, str. 303, 304. 37 Ervin Dolenc, Spor med prvo in drugo generacijo slovenskih komunistov? Življe- nje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975), Ljubljana 2005, str. 118, 119. 31 PRVO POGLAVJE liki Britaniji in Franciji ter zapisali, da je imperialisti č- ni spopad “ustvaril možnost naglega revolucionarnega poleta in hitrega nastopa revolucionarne krize v vrsti kapitalisti čnih držav”. Prejšnjo ljudskofrontno usmeri- tev so utemeljevali kot “danim razmeram odgovorjajo čo” v času, ko je bil fašizem “prednja straža mednarodne imperialisti čne reakcije”. Namesto ljudskofrontnega povezovanja se je stranka usmerila k neposrednemu delu med delavci in kmeti ter napovedala “neusmiljen boj proti vsem tujim, oportunisti čnim in škodljivim pro- tistrankinim elementom, ki bi hoteli razvodeniti njeno linijo, razbiti njeno enotnost, omajati autoriteto njenega vodstva in jo tako onesposobiti za izvršitev njene zgodo- vinske naloge”, se pravi revolucije. 38 S tem je nastopilo novo obdobje, obdobje dokon čne “boljševizacije” partije. Zanj so bile zna čilne notranje čistke in nespravljiv od- nos do samostojno misle če inteligence. Angelo Vode so izklju čili iz partije, ker je obsojala sovjetski imperializem (okupacija Poljske itd.) ter stalinisti čne procese in se ni mogla sprijazniti s prepovedjo protinacisti čne propa- gande. 39 Na konferenci na Vinjah je prišlo do obra čuna s skupino vidnejših komunistov, ki so se zavzemali za sodelovanje z levim socialdemokratskim krilom; iz KPS so izklju čili Dušana Kermavnerja, Jule Gabrovšek pa je verjetno naredil samomor. 40 Bilo je še ve č izklju čitev in nekateri so se sami razo čarani odvrnili od partije, na primer Janez Titan, svoje časno pomemben partijski funkcionar v Franciji v času španske državljanske voj- ne, ki je svoj izstop iz partije tudi javno objavil. 41 S par- tijskimi čistkami in procesom boljševizacije partije, to je brezpogojnega sprejemanja partijske usmeritve, je vod- stvo KPJ še pred okupacijo Jugoslavije izgradilo idejno povsem monoliten strankin organizem. 38 Peta zemaljska konferencija KPJ, dok. 10 (priloge), str. 274–283. 39 Angela Vode, Skriti spomin, Ljubljana 2004, str. 34–50. 40 France Filipi č, Politi čna usmeritev KPS od sredine 1940 do aprila 1941. Slovenski upor 1941 : Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja, Ljubljana 1991, str. 53, 54. 41 Jože Dežman, Mo č preživetja : sprava z umorjenimi starši. Celovec-Ljubljana- Dunaj 2004, str. 71–72. V izjavi je Titan med razlogi za izstop iz komunisti čne organizacije navedel: “Smatram in vem iz zadnjih skušenj, da revolucija res popravi nekatere socialne krivice, toda gre vedno v svojem zagonu predale č in povzro či mno- go gorja premnogim nedolžnim žrtvam. Če vse to pretehtavamo in merimo korist in škodo, se gotovo odlo čimo za mirno reševanje takih problemov.” (str. 72). 32 Po letu dni od podpisa sporazuma Hitler-Stalin je pod vplivom usmeritev Kominterne in sovjetskega dr- žavnega vodstva, ki je želelo prepre čiti morebitno nem- ško intervencijo v Jugoslaviji, prišlo do sprememb v patijski usmeritvi. To se je odrazilo na V. državni kon- ferenci KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu, ko se je vodstvo KPJ nekoliko odmaknilo od ocene o nepo- srednem pri čakovanju revolucije in je le-to pomaknilo v manj dolo čno perspektivo, odnos do t. i. francosko angleškega imperializma je postal bolj izena čen z nem- ško-italijanskim in v delovanje jugoslovanskih komu- nistov je bilo z opozarjanjem na nevarnost sosednjih “totalitarnih” držav delno vklju čeno tudi protifašisti čno stališ če, ki pa je bilo zaradi obstoja omenjenega pakta izraženo v prikriti obliki. Do pomembne spremembe je prišlo v na činu partijskega delovanja, saj je konferenca sprejela sklep o povezovanju komunistov z opozicijski- mi skupinami meš čanskih strank. 42 Izhodiš če je bilo, da v Jugoslaviji še ni pravega revolucionarnega poleta, so pa komunisti v “fazi zbiranja revolucionarnih sil”. 43 To je pomenilo zadrževati revolucionarno akcijo, ki bi se vo- dila pod geslom rušenja obstoje če vlade in uvedbe dik- tature proletariata, kar je bilo v skladu septemberskimi navodili Kominterne. Le-ta je namre č opozorila vodstvo jugoslovanskih komunistov na zelo omejen vpliv komu- nistov že med delavstvom, kaj šele med kmeti in na mo- žno tujo intervencijo, tako da bi revolucionarna usme- ritev neizbežno privedla komuniste v poraz. Izrecno jih je tudi opozorila, da se morajo “zelo resno upreti špe- kulacijam o pomo či Rdeče armade in Sovjetske zveze in kaki podobni pustolovš čini”. Nastopati morajo pod gesli boja za neodvistnost jugoslovanskih narodov in njihove vzajemne podpore proti vsakršnemu nasilju, to je proti “kapitulantskim” težnjam vlade in buržoazije ter proti na črtom nemškega in italijanskega imperializma o raz- kosanju Jugoslavije. “Partija sicer ne bo naglašala gesla o obrambi meja sedanje jugoslovanske državne tvorbe in kot osamljena sila ne bo nastopila z geslom o obo- roženem odporu tujim imperialisti čnim silam, vendar 42 Peta zemaljska konferencija KPJ, dok. 15, str. 221–225, 236. 43 Peta zemaljska konferencija KPJ, dok. 13, str. 204. 33 PRVO POGLAVJE mora med ljudmi, med civilisti in vojaki podpirati želje po organiziranju vojaškega odpora, da bi s tem okrepila nasprotovanja kapitulantskim težnjam in pove čala mo- žnost oboroženega odpora. Če bo jugoslovanska država brez oboroženega odpora razdeljena na države pod nem- škim in italijanskim protektoratom, bo morala Partija organizirati množice za boj proti izdajstvu jugoslovan- ske buržoazije in proti nasilnim ukrepom tujih imperi- alisti čnih sil.” 44 Tozadevno je Edvard Kardelj na V. dr- žavni konferenci poudaril, da bodo komunisti sodelovali pri obrambi domovine le, če bo ta boj “napreden” (zo- perstavljanje buržoaziji), in če bo v interesu revolucije ter Sovjetske zveze. 45 Takšno stališ če pa še ni pomenilo, da je dejavnost komunistov usmerjena izklju čno v revo- lucijo. “Interes Sovjetske zveze” še ni nujno vklju čeval izklju čno revolucionarno opredelitev in je lahko pred- postavljal tudi druga čno podporo komunisti čnih partij. Ena od pomembnih nalog vsake komunisti čne partije je namre č bila tudi obramba Sovjetske zveze, če bi bila ta napadena. 46 Na osnovi novih politi čnih usmeritev, sprejetih na tej konferenci, je KPS kmalu nato vzpostavila stik s To- netom Fajfarjem kot predstavnikom krš čansko sociali- sti čnega delavstva, v za četku leta 1941 pa še z Josipom Rusom kot predstavnikom levega krila Sokola. S pove- zovanjem komunistov s krš čanskimi socialisti in sokoli pa tudi s kulturniki – vsa ta povezava se je udejanjala v Društvu prijateljev Sovjetske zveze – je bila tako ne- posredno pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavi- jo v Sloveniji ustvarjena zasnova kasnejše Osvobodilne fronte slovenskega naroda. 47 Pod vtisom vojne, notranjih napetosti v državi in ob oceni, da se približuje čas revolucionarnega prevze- ma oblasti, je vodstvo KPJ od jeseni 1940 dalje vse bolj razmišljalo tudi o vojaškem vidiku izvedbe revolucije. 44 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 6, str. 197–200. 45 Peta zemaljska konferencija KPJ, dok. 13, str. 204. 46 Bojan Godeša, Peta državna konferenca v Zagrebu. Slovenska novejša zgodovina, str. 407. 47 Veljko Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa, Ljubljana 1992, str. 125–132; Tone Fajfar, Odlo čitev : spomini in partizanski dnevnik, Lubljana 1981, str. 19–23; Aleš Bebler, Čez drn in strn : spomini, Koper-Trst 1981, str. 79. 34 Ustanovljena je bila posebna vojaška komisija, ki ji je uspelo vzpostaviti nekaj konspirativnih zvez znotraj ju- goslovanske vojske, da bi prišla do podatkov o doga- janju in procesih znotraj nje. Poudarjeno je bilo tudi neposredno delovanje komunistov v vojski, o čemer je govoril na V. državni konferenci član omenjene komisije Mitar Baki ć. Le-to naj bi obsegalo propagandno in agita- cijsko dejavnost med vojaki in nižjim oficirskim kadrom in ni bilo direktno usmerjeno na destabiliziranje vojske. Uveljavilo se je stališ če, da je to “trdnjavo buržoazije tre- ba osvojiti od znotraj”, da jo bodo delavci in kmetje, ki predstavljajo v njej ve čino, mogli uporabiti za “obrambo svojih pravih interesov”. 48 V za četku leta 1941 pa je Tito na osnovi Leninovih in Stalinovih del izdelal študijo pod naslovom Strategija in taktika oborožene vstaje, ki je v osnovi že konceptua- lizirala odpor, kakršnega je KPJ nato za čela uresni čeva- ti julija 1941. Po tej zasnovi je vojaška organizacija te- meljila na gverilskih odredih in t. i. obrambnih odredih; v slednje bi bili vklju čeni kmetje, ki smisla boja še ne razumejo povsem, oziroma ga razredno ne morejo pod- preti. Glede taktike se je Tito opredelil za gverilsko voj- skovanje, kar je predpostavljalo prenos težiš ča vstaje iz urbanih okolij na podeželje, to pa je predstavljalo dolo- čeno spremembo v klasi čni teoriji izvedbe revolucije. 49 48 Peta zemaljska konferencija KPJ, dok. 6, str. 146–156. 49 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 6, str. 149–165; Damijan Guštin, Vprašanja oboroženega odpora 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2, str. 132, 133. Drugo poglavje 37 DRUGO POGLAVJE Delovanje in usmeritve Komunisti čne partije Slovenije ob napadu na Jugoslavijo Okupacija, ki je sledila napadu sil osi na Jugoslavijo 6. aprila 1941, slovenskim komunistom vsaj v za četnem obdobju zaradi izkušenj iz ilegalnega delovanja ni pred- stavljala bistveno novega položaja. Vojno so pri čakovali, se na vojne razmere pripravljali ter ohranjali povezave s centralnim komitejem KPJ, ki se je v za četku vojne zadr- ževal v Zagrebu. Ob napadu na Jugoslavijo so se sloven- ski komunisti pridružili njeni obrambi. Podobno so sto- rili komunisti v drugih predelih Jugoslavije in o čitno je šlo za povsem usklajeno akcijo. S tem v zvezi je bil sicer neuspešen poskus centralnega komiteja KPS (Borisa Ki- dri ča in dr. Aleša Beblerja) pri štabu Triglavske divizije v Ljubljani, da se komunistom omogo či javno nastopanje in da štab preda iz vojaških skladiš č orožje prostovolj- cem, ki jih je partija ob splošnem narodnoobrambnem vzdušju že začela zbirati zlasti med študenti v Ljubljani in delavci v delavskih središ čih. Delegacija centralnega komiteja je odšla tudi na državno pravdništvo v Ljublja- ni, da bi se dogovorila za uni čenje sodnih spisov proti komunistom in za izpustitev zaprtih komunistov. Ko je bil 6. aprila 1941 iz predstavnikov slovenskih politi čnih strank ustanovljen Narodni svet, je skušala tudi KPS vanj delegirati svojega zastopnika, vendar so bili komu- nisti zavrnjeni z utemeljitvijo, da so v Narodnem svetu lahko zastopani le predstavniki legalnih strank. 50 50 Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, knjiga 1, Ljubljana 1960, str. 45, 46, 49; Aleš Bebler, Čez drn in strn : spomini, Koper-Trst 1981, str. 80–82. 38 Dejanja iz za četne faze potrjujejo pripravljenost ko- munistov sodelovati v skupnih narodovih obrambnih prizadevanjih, je pa ob tem ve č kot jasen njihov cilj do- seči lastno legalizacijo in širši prodor v javnost. Zavrni- tev s strani Narodnega sveta kot izraz odbojnosti, ki jo je v tradicionalnih strankah sprožal komunizem, v tistem trenutku komunistom najbrž ni bila dobrodošla, toda na nek na čin jih je odvezala vsakršne zaveze do vodstev teh strank, ki jih pa tako in tako niso posebej cenili. Centralni komite je ob napadu ukazal mobilizaci- jo precejšnjega dela komunistov in zahteval, da se kot prostovoljci vklju čijo v jugoslovansko vojsko. Med pro- stovoljce je 10. aprila odšel proti Novemu mestu tudi del članov CK KPS iz Ljubljane, v Ljubljani pa je ostalo za ča- sno vodstvo, ki so ga sestavljali Tone Tomši č, Vida Tom- ši č, Zdenka Kidrič in dr. Aleš Bebler. Ko so na poti proti Novemu mestu naleteli na vidne znake razsula jugoslo- vanske vojske in zvedeli za razglasitev Neodvisne države Hrvaške, so se 12. aprila zbrali v bližini Trebnjega na krajši seji pod vodstvom sekretarja centralnega komite- ja Franca Leskoška, na kateri naj bi sprejeli naslednje sklepe: nemudoma je treba pri četi z zbiranjem orožja in streliva, ki ga je odmetavala razpadajo ča vojska; takoj je treba za četi z “razkrinkavanjem” politikov in generalov, ki da so izdali domovino; vsi člani centralnega komiteja se morajo vrniti na svoja mesta in se prek politi čnega delovanja spopasti z okupatorjem, ljudem pa utrjevati vero v lastne sile; vsi kompromitirani komunisti morajo v ilegalo in se tako izogniti morebitnim aretacijam. 51 Prostovoljska akcija CK KPS je bila nato ocenjena kot delno napa čna. Na posvetovanju KPJ maja 1941 v Zagrebu, katerega so se iz Slovenije udeležili Edvard Kardelj, Franc Leskošek in Miha Marinko, so akcijo slo- venskih (in deloma tudi srbskih) komunistov kritizira- li, ker so udeležbo v “obrambi neodvisnosti” razumeli napa čno. Organizirali so namre č posebne prostovoljske enote iz komunistov ter njihovih simpatizerjev, kar naj bi pomenilo izoliranje komunistov od vojakov, med ka- terimi bi morali delovati v smislu vzpodbujanja bojne 51 Janez Vipotnik, Prostovoljci. Ljubljana v ilegali, knjiga 1, Ljubljana 1960; Viktor Stopar, Člani CK med prostovoljci. Ljubljana v ilegali, knjiga 1. 39 DRUGO POGLAVJE morale. Separatna akcija komunistov naj bi le-te izpo- stavljala tudi uni čenju, pomenila opuščanje terenskega dela v zaledju ter oslabitev partijskih organizacij, kate- rih naloga je bila delovati na terenu. 52 Da kritika ni bila povsem točna, potrjuje že zgoraj omenjeni podatek, da je centralni komite KPS pustil del članov v zaledju in ti naj bi bili vez med fronto in zaledjem. Hitra kapitulacija jugoslovanske vojske, okupaci- ja in razkosanje države so nedvomno povzročili svoje- vrstno stanje šoka in nobena od slovenskih politi čnih sil, niti legalne stranke niti ilegalna KPS, ni bila pri- pravljena tvegati s takojšnjim nadaljevanjem oborože- nega odpora, vse pa so se nanj za čele pripravljati. 53 Kar zadeva KPS je kasneje Edvard Kardelj v predavanju v partijski šoli CK KPS v Ko čevskem rogu v za četku leta 1944 takšno zadržanje komunistov takole pojasnil: “Po okupaciji razlikujemo dve osnovni etapi v naši osvobo- dilni borbi. Prva etapa obsega razdobje do napada na SZ, druga etapa pa razdobje po napadu. Z oboroženo akcijo, ki smo jo pripravljali že v prvi etapi, smo pri čeli z napadom na SZ. To dejstvo nam mnogi o čitajo in sku- šajo ravno s tem prikazati, da je bila naša borba izklju č- no komunistična in vezana na ukaz iz Moskve. Mi pri- znamo in celo poudarjamo, da smo pri čeli z oboroženo akcijo šele ob napadu Nemčije na SZ, toda ne zato, ker prej ni bilo ukaza, temve č izklju čno le zato, ker niso bili podani objektivni pogoji za oborožen upor. Če bi pozivali na oborožen upor že v prvi etapi, bi bili vezani izklju čno le nase, ker ni bilo nobene realne mo či, na katero bi se lahko naslonili. V tem času bi bila možna samo naslo- nitev na Anglijo in v tej zvezi pri četek oborožene akcije. Toda taka naslonitev bi bila samo potrditev stremljenj reakcije, ki se je hotela nasloniti na zapadne imperia- listi čne sile. S to naslonitvijo na zapad bi torej okrepili doma čo reakcijo in bi postali privesek imperialisti čne vojne. Če pa smo se hoteli resni čno boriti za napredek smo nujno morali čakati na silo, ki bo izklju čila reakci- onarne elemente. 52 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 36. 53 Boris Mlakar, Upor ali kolaboracija – resni čna dilema? Prispevki za novejšo zgo- dovino, 2001, št. 2. 40 Razen tega pa moramo poudariti, da Partija nikdar ni zasledovala kakih avanturisti čnih podvigov. Dokler še ni prišlo do spopada s SZ, so bile vse Hitlerjeve divi- zije še svobodne in zato proste za vsakršno akcijo kjer- koli. Oborožen odpor naših narodov v prvi etapi bi torej prisilil Hitlerja, da vrže brez števila divizij v Jugoslavijo in bi s tem zavestno povzro čili uni čenje vseh najbolj po- zitivnih sil, to je vseh tistih, ki so bili že v tej prvi etapi pripravljeni na odlo čen odpor okupatorju.” 54 Neugodnih okoliščin za organiziranje oboroženega odpora v tem za četnem obdobju okupacije, kot jih nava- ja Kardelj, sicer ni mogo če zanikati, vendar ne v celoti. Ne drži na primer Kardeljeva trditev, da bi odpor v tej fazi slonel le na komunistih, ki bi se s tem izpostavili lastnemu uničenju; že množi čen odziv prostovoljcev ob napadu na Jugoslavijo govori o tem, da je bila pripra- vljenost na odpor vendarle širša. Ob tem je Kardelj tudi kontradiktoren, saj isto časno priznava obstoj “pozitiv- nih sil”, ki so že tedaj bile pripravljene na odpor okupa- torju. Bistvo problema je zajeto drugje, namre č v oceni vojne kot imperialisti čni vojni, ki jo jugoslovanski in s tem slovenski komunisti z napadom na Jugoslavijo še niso opustili in jo šlo tozadevno za kontinuiteto pogle- dov, kakršni so bili sprejeti na V. državni konferenci KPJ. Takšna ocena je kljub dejstvu okupacije še vedno temeljila na predpostavki, da bo v Evropi slej ko prej vzplamtela revolucija, pri čemer se je nerealno ra čunalo še zlasti na nemško delavstvo. Po napadu na Jugoslavi- jo so bili komunisti prepri čani, da je ta čas prišel. 55 KPS se je začela pripravljati na nove razmere v po- gojih okupacije. Ohranila je pred vojno ustvarjene po- vezave in tako dala pobudo za ustanovitev Protiimpe- rialisti čne fronte (PIF) dne 26. aprila 1941, ko so se v Ljubljani sestali predstavniki KPS (Boris Kidri č, dr. Aleš Bebler, Boris Ziherl), krš čanskosocialisti čnega sindika- ta Jugoslovanske strokovne zveze (Tone Fajfar), opore č- nikov iz vrst sokolov (Josip Rus) in kulturnih delavcev 54 Vida Deželak Bari č, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1–2, str. 155, 156. 55 Bojan Godeša, Priprave na revolucijo ali NOB? Slovenski upor 1941 : Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja, Ljubljana 1991, str. 72. 41 DRUGO POGLAVJE (Josip Vidmar, Ferdo Kozak, dr. Fran Šturm). Zna čilno je, da v za četnem obdobju omenjene frontne povezave nekomunisti čne ustanovne skupine sploh niso prišle do izraza, s tem pa precej nedolo čno tudi sama Fronta. Ve čino politi čno organizacijskega dela so namre č opra- vljali sami komunisti v svojem imenu in mu v skladu s svojo takratno idejno usmeritvijo dajali povsem prepo- znavno obeležje. To je bilo javno opazno najbolj v njiho- vem agitacijsko propagandnem delovanju prek tiska, tj. letakov in časopisa Slovenski poro čevalec, nekdanjega partijskega glasila na ljudskofrontnih izhodiš čih, ki so ga komunisti maja 1941 obnovili kot glasilo Protiimpe- rialisti čne fronte, nato pa je postalo glasilo Osvobodilne fronte. Vendar Slovenski poro čevalec v za četku ni bil natan čneje razpoznaven in je dobil šele septembra 1941 ozna čbo Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. V izrazito komunisti čni pobudi je mogo če iskati glavni vzrok, zakaj Fronta v za četnem obdobju ni do- živela kakšnega posebnega razmaha. Zna čilno je tudi, da Fronta ni izdala proglasa v lastnem imenu, pa č pa v imenu KPS, s čimer pa vsaj Josip Rus ni bil najbolj za- dovoljen. Josip Rus, ki je po vojni edini vztrajal, da so že na ustanovnem sestanku govorili o Osvobodilni fronti in ne o Protiimperialisti čni fronti, navaja, da je Kidri č pre- dlagal in utemeljeval potrebo po letaku v imenu KPS s tem, da je OF kot nova politi čna tvorba ljudem še nepo- znana in jo je zato nemogo če uveljaviti med ljudmi brez povezave s KPS. K temu Rus dodaja: “O tem predlogu nisem dal nobene izjave. O čitno je bilo, da skuša Kidri č z njim posebej poudariti vlogo KP.” 56 Tako najdemo prve omembe osnovnih programskih usmeritev novoustanovljene organizacije, komunistov pa še posebej, v letaku, ki ga je centralni komite KPS izdal konec aprila 1941. Le-ta ob ugotovitvi, da je slo- venski narod skupno z ostalimi jugoslovanskimi narodi doživel “najhujšo nesre čo, ki lahko zadane narod /.../ in je prišel pod oblast treh imperializmov”, poziva Slo- vence, tudi primorske in koroške, v skupno “narodno fronto proti imperialisti čnim okupatorjem in zatiral- cem” ter postavlja naslednja gesla: proti razkosanju in 56 Veljko Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa, str. 138. 42 zasužnjevanju Slovenije; za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda; za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov; za bratsko sku- pnost svobodnih in enakopravnih narodov; za pravico slehernega naroda do samoodlo čbe; proti imperialisti č- ni vojni. Ob tem še poziva na odpor proti konkretnim ukrepom, ki jih je prinesla okupacija: proti nasilju in preganjanju, raznarodovanju, kulturnemu zatiranju, zapostavljanju slovenskega jezika, odpuš čanju sloven- skega uradništva, draginji, pomanjkanju, rekvizicijam, krivi čni zamenjavi denarja, uni čevanju doma če indu- strije in obrti itd. Delavstvo je posebej bodril z oporo v delavskem razredu vsega sveta in v Sovjetski zvezi – “Z nami je orjaška in nepremagljiva sila dvestomilijonske- ga sovjetskega ljudstva, ki z boljševiško partijo na čelu in pod genialnim vodstvom velikega Stalina gradi komu- nizem ter uresni čuje ideale najnaprednejših duhov zgo- dovine človeštva /.../ Zato je Sovjetska zveza in njena s slavo oven čana Delavsko-kmečka armada nada in up v boju vseh tistih, ki jih tepe bi č nacionalnega in socialne- ga zatiranja. V čvrsti bratski zvezi slovenskega naroda z narodi Sovjetske zveze bo tudi slovenski narod kmalu doživel dan svojega vstajenja.” V delu, ki je bil naslo- vljen na vojake, podoficirje in oficirje nemške, italijan- ske in madžarske vojske, je letak pripadnike nemške in italijanske okupacijske vojske poimenoval “sinove nem- škega in italijanskega delovnega ljudstva”, jim dopove- doval, da se borijo za koristi nemškega in italijanskega kapitala, jih pozival na skupni odpor proti imperializmu in jih spomnil na Marxove besede, da “narod, ki zatira druge narode, sam ne more biti svoboden”. Letak se je posebej obra čal na komuniste, katerim je sporo čal, da je politika vseh meš čanskih strank doživela popoln polom in da so le-te “osvobodilno borbo slovenskega naroda ponovno izdale”. “Edino Komunisti čna partija Slovenije je dokazala, da je poklicana stati na čelu te borbe in jo voditi do zmage. Pod vodstvom KPS in po vzoru naro- dnostne ureditve Sovjetske zveze si bo tudi slovenski narod zajamčil obstoj, razvoj in svobodno sožitje z dru- gimi narodi v prospeh vsega ustvarjajo čega človeštva. Vi komunisti ste najboljši sinovi delovnega ljudstva. V vas so uprte o či vsega naroda. Zavedajte se velike odgo- 43 DRUGO POGLAVJE vornosti in stojte trdno v prvih vrstah borbe slovenskih delavcev, kmetov in vsega naroda. Kujte čvrsto enotnost proletariata, kujte trdno zvezo delavcev in kmetov, kujte močno osvobodilno fronto vsega slovenskega naroda ter vodite slovensko ljudstvo in ves slovenski narod v odlo- čilni borbi do zmage.” 57 Ta letak, ob siceršnjem velikem pomanjkanju do- kumentov iz tega obdobja, je pomemben v ve č pogle- dih. Vsebuje radikalno kritiko predvojnega družbenega sistema in s tem v zvezi se že pojavi kasneje tolikokrat uporabljana beseda “izdaja”. Kaže na odlo čenost sloven- skih komunistov, da bo odpor proti okupatorjem pote- kal pod njihovim vodstvom in na njihovo upanje v sko- rajšnjo revolucijo, katere nosilca bosta nemški ter ita- lijanski proletariat in Sovjetska zveza z Rde čo armado. Pozivi na okupatorsko vojsko so se potem še ponavljali in komunisti so nasploh željno pri čakovali znamenj, ki bi napovedovala krizo v imperialisti čno vojno vpletenih strani in nastajanje revolucionarnih razmer. Iz vesti o težkih delovnih razmerah v Porurju, o pomanjkanju de- lovne sile in pojavih lakote tam, je na primer Sloven- ski poro čevalec hitro zaklju čil naslednje: “Delavstvo je nacional-socialisti čne in kapitalisti čne tiranije do grla sito. Revolucionarne energije v Nem čiji se kopi čijo in do- zorevajo.” 58 Slovenski poro čevalec je tudi poro čal, kako so italijanski vojaki v Ljubljani z odobravanjem brali in med seboj širili letake, ki jim jih je razdelila KPS v itali- janskem jeziku. V tem je omenjeni časopis videl trhlost italijanskega fašizma in imperializma. 59 Zato ni ni č pre- senetljivo, če lahko preberemo tudi kar čustveno obar- van dopis iz ljutomerske okolice, ki opisuje izganjanje tamkajšnjega prebivalstva v Neodvisno državo Hrvaško, njihovo tragi čno usodo in pretresljive prizore poslavlja- nja kmetov od rodne grude, kar da je bilo tako ganljivo, da so tudi nemški vojaki, zadolženi za njihov izgon, ime- li ob tem prizoru solze v o čeh. 60 V zvezi s pridobivanjem 57 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (dalje Dokumenti ljudske revolucije), knjiga 1, dok. št. 6. 58 Slovenski poročevalec, 15. 6. 1941, št. 3, Položaj delavstva v Porurju. 59 Slovenski poročevalec, 22. 6. 1941, št. 4, Komunisti čni letaki med italijanskimi vojaki! 60 Slovenski poročevalec, 22. 6. 1941, št. 4, V ljutomerski okolici. 44 italijanskih vojakov ni šlo le za razdeljevanje letakov, ampak tudi za vzpostavljanje tesnejših stikov. O tem je Tito maja 1941 poro čal tudi Kominterni. 61 Skladno z oceno o imperialisti čnem zna čaju vojne, pri čakovanju revolucije in razrednem radikalizmu ko- munistov so le-ti in PIF (ki pa so ji bistveno obeležje dajali komunisti) ocenjevali doma če razmere in odgo- vornost dotedanjih nosilcev oblasti za hiter zlom Jugo- slavije. Zanje je to bila “kapitalisti čna gospoda, ki je s svojo izkoriš čevalsko, zatiralsko, koruptno in izdajal- sko notranjo ter zunanjo politiko /.../ izpodkopavala obrambno silo Jugoslavije”, bila odgovorna za njen ne- časten vojaški zlom, in ki je svoje ravnanje vedno urav- navala s tem, kar ji je narekovala “korist njihovega žepa in razreda”, kakor je bilo re čeno v uvodnem članku prve številke Slovenskega poro čevalca “Naša nesre ča in naša vera!”. Lojalnost okupacijskim oblastem so ena čili z na- rodnim izdajstvom in tako dodatno spodbujali nerazpo- loženje ali kar srd med Slovenci do predvojnih nosilcev oblasti in ureditve Jugoslavije. Indikativna je napoved v omenjenem članku, namre č da se je “preteklost prelo- mila”, kar pomeni, da ni vrnitve na stare razmere, da bo na skorajšnjih razvalinah imperializma nastal nov svet, kot so pravili svet brez izkoriš čanja delovnih ljudi in za- tiranja narodov. Zato je članek pozival Slovence, naj se pridružijo “grobarjem” imperializma in delu za socialno in nacionalno osvoboditev. 62 Ob tem je treba pojasniti, da so terminološke skovanke o osvoboditvi delovnega človeka, socialni preobrazbi slovenske družbe in podob- no v komunisti čni terminologiji evfemizmi za socialno revolucijo. Podobne usmeritve, ki predstavljajo svojevrstno kombinacijo narodnoosvobodilne in razredno-revoluci- onarne protiimperialisti čne govorice, so nato ponovljene v “Geslih našega osvobodilnega boja”, sprejetih na pr- vem zasedanju vrhovnega plenuma OF 15. junija 1941, objavljenih pa prav na dan napada Nem čije na Sovjet- sko zvezo. V njih je re čeno, da je osvoboditev slovenske- ga naroda mogo ča samo na ruševinah imperializma in 61 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 22. 62 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 8. 45 DRUGO POGLAVJE da se zatirani narod ne more osvoboditi brez boja proti “lastni kapitalisti čni gospodi” 63 Čeprav je KPS nastopala z gesli o boju proti oku- patorju, pa ta še niso pomenila neposrednega poziva na oborožen odpor. Glavno oviro pri odlo čanju jugoslo- vanskih in slovenskih komunistov za oborožen nastop je predstavljal še vedno veljaven sporazum Hitler-Sta- lin. Vendar se je KPJ v presoji svojega bodo čega ravna- nja in s tem povezanim lastnim politi čnim uveljavlja- njem že v maju 1941 vse bolj nagibala k oboroženemu odporu in za čela s snovanjem gverilske vojaške organi- zacije. 64 Za nadaljnje partijsko delovanje in usmeritev jugo- slovanskih komunistov je bilo pomembno posvetovanje KPJ maja 1941 v Zagrebu, torej mesec dni po okupa- ciji. Na njem je bilo poudarjeno, da razkosanje države ne sme biti ovira nadaljnjemu enotnemu delovanju KPJ v skupnem boju narodov Jugoslavije za neodvisnost in svobodo, v boju proti okupatorju in njihovim “agentom”. Za četna vloga Simovi ćeve vlade je bila ocenjena pozitiv- no, ker je ta vlada sklenila sporazum o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo (podpisan je bil na dan napada na Ju- goslavijo) in je pomenila “korak naprej” v boju narodov za ustanovitev ljudske vlade. Ker pa je ta vlada emi- grirala in prešla pod zaš čito Anglije, po komunisti čnem miselnem vzorcu z namero, da s pomo čjo angleškega imperializma ponovno vzpostavi stare razmere, ki naj bi bile med glavnimi vzroki za uni čenje Jugoslavije, je par- tija sklenila, da se bo odslej borila tudi proti njej. Ocenili so, da ima partija “bolj kot kadarkoli doslej” ugodne mo- žnosti za delo med delavstvom, kmeti in meš čanstvom, pri čemer je trenutno najpomembnejše ustvariti zvezo med prvima dvema. Partija naj bi kmeta pridobila tu- di s tem, da ga bo seznanjala s kmetijskim napredkom in vlogo kolhozov v Sovjetski zvezi; pri tem pa je treba poudarjati, da sovjetskega kmeta ni nih če prisiljeval (!) v kolhoze in ga tudi v Jugoslaviji ne bo. Sektaštvu se je nujno izogibati, ker gre za “zbiranje in mobiliziranje 63 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 10. 64 Branko Petranovi ć, Srbija u drugom svetskom ratu 1939–1945, Beograd 1992, str. 147–162. 46 množic za prihodnje odlo čilne boje”. Elementi, ki sami po sebi ustvarjajo revolucionarno razpoloženje ali pa jih bo partija uporabila v ta namen, so: surov okupatorski režim (to je postavljeno na prvo mesto!); nezadovoljstvo s predvojnimi jugoslovanskimi režimi; vloga nosilcev prej- šnje oblasti (“izdajstvo, hlap čevstvo, malodušje”); oku- patorjevo izkoriš čanje materialnih in človeških sil; Sov- jetska zveza s svojo miroljubno politiko in napredkom, ki da ga je omo čil tamkajšnji sistem. Glede konkretnega delovanja so na posvetovanju poudarili, da se morajo partijske organizacije prilagoditi novim razmeram in po- iskati nove metode delovanja. Predvsem morajo okrepiti konspiracijo, širiti propagando in agitacijo, širiti mrežo partijskih organizacij v mestih in vaseh (“V partijske or- ganizacije moramo zajeti najboljše delavce in kmete ter poštene izobražence...”) in pri tem paziti, da ne bodo prišli v partijo provokatorji in “tuji elementi”, iz partije pa odstraniti vse omahljivce in nezanesljivce. Posebej je bil poudarjen pomen delovanja partijske tehnike (mi- šljene so najbrž razmnoževalnice partijskega tiska in kurirske zveze), ki jih morajo organizirati in voditi naj- zanesljivejši partijci. Potrebno je nemoteno nadaljevati z ideološko vzgojo partijskega kadra in organiziranjem te čajev za študij Zgodovine VKP(b). Konkretne in strateške naloge, ki jih je posebej na tem posvetovanju dobila KPS, pa so bile naslednje: “združiti slovenski narod v vseh okupiranih obmo čjih, tudi v tistih, ki so bila v pretekli imperialisti čni vojni vzeta Sloveniji v boj proti okupatorjem in njihovim zve- rinstvom. Komunisti Slovenije morajo dati slovenskemu narodu jasno perspektivo v njegovem osvobodilnem bo- ju, pred ljudstvom morajo razkrinkati izdajalsko reak- cionarno buržoazijo Slovenije, ki je v službi okupatorja, pa tudi tisto, ki se je postavila pod okrilje angleških im- perialistov. V teh težkih dneh, ki jih preživlja slovenski narod, morajo komunisti Slovenije dvigati duha in vero v skorajšnjo osvoboditev, v boljšo in sre čnejšo bodo č- nost. Komunisti Slovenije morajo biti vez med bojem slovenskega naroda z bojem vseh drugih narodov Jugo- slavije za nacionalno in socialno osvoboditev.” 65 65 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 26–39. 47 DRUGO POGLAVJE Cilji KPJ v tem razdobju so jasno opredeljeni v spo- ročilu, ki ga je Tito poslal Kominterni junija 1941. V njem govori o širokem vzdušju razo čaranja nad meš čan- skimi strankami in porastu simpatij do Sovjetske zveze, kot cilji, ki jih je skušal Tito uveljaviti tudi v pogovorih o sodelovanju z Narodno selja čko stranko dr. Dragoljuba Jovanovi ća, pa so navedeni: boj proti okupatorju, boj za sovjetsko oblast in zvezo s Sovjetsko zvezo, boj proti angleškim agentom in poskusom za obnovitev starega reda. 66 Prve dni junija 1941 je bila sklicana partijska kon- ferenca tudi v Ljubljani, vendar o tem dogodku ni na voljo so časnih virov. Organiziral jo je centralni komi- te KPS s predstavniki ve čine okrožnih komitejev KPS. Vseh udeležencev naj bi bilo okoli 30 (med njimi Edvard Kardelj, Boris Kidri č, Franc Leskošek, Miha Marinko, Tone Tomši č, dr. Aleš Bebler). Konferenca predstavlja pomemben mejnik v politi čnih in organizacijskih pri- pravah na oborožen odpor. Kardelj je govoril o medna- rodnem položaju, o neizbežnem spopadu med Nem čijo in Sovjetsko zvezo, o pripravah na oborožen odpor, za- četek oboroženega odpora pa povezal z napadom Nem- čije na Sovjetsko zvezo, saj bo Hitler z odprtjem nove fronte na vzhodu prisiljen odtegniti velik del vojske z jugoslovanskega na novo bojiš če, vse to pa bo olajšalo za četek vstaje. Na posvetovanju so se dogovorili, da se pri partij- skih komitejih ustanovijo vojno-revolucionarni komiteji oziroma se razširijo dotedanje vojaške komisije, ki so že obstajale pri nekaterih komitejih. Omenjeni komiteji so bili predvideni kot bodo či vojaški štabi, neposredno pa so bili zadolženi za nadaljnje zbiranje in skrivanje orožja, streliva ter vojaške opreme, za ustvarjanje za- log živil, obleke in obutve. O delu vojno-revolucionarnih komitejev je govoril Leskošek, Marinko pa o kadrovskih vprašanjih. Bebler je govoril o izvajanju sabotažnih in diver- zantskih akcij na objekte, pomembne za okupatorja. Pr- votno je bilo mišljeno, da bo imel referat o vstaji, a so se zaradi konspirativnih razlogov odlo čili, da takšnega re- 66 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 41. 48 ferata ne bo, namesto tega pa sta imela Bebler in Tom- ši č individualne razgovore s predstavniki posameznih okrožij po kon čanem posvetovanju, na katerih sta dala konkretna navodila o pripravah na oboroženo vstajo ter o zbiranju primernih kadrov ter potrebnega materiala. Na posvetu so bile dolo čene tudi konkretne politi čne in organizacijske naloge za razširitev Fronte, katera se je do tistega časa omejevala predvsem na Ljubljano, nada- lje na čin, kako osamiti in onemogo čiti tiste, ki sodelu- jejo z okupatorjem, kje se naj zadržujejo in kakšne naj bodo akcije prvih partizanskih skupin itd. Na posvetu so še obravnavali in nastopili proti pre- pri čanju nekaterih komunistov na nemškem zasedbe- nem ozemlju, ki so verjeli v nemško-sovjetsko pogodbo, misle č, da se bodo Nemci te pogodbe držali in komuni- stom pustili javno delovati. Po posvetovanju so sledile pospešene priprave na oboroženo vstajo, zato so člani centralnega komiteja KPS, njegovega vojaškega komi- teja ter inštruktorji obšli skoraj vse partijske komiteje, da bi preverili izpolnjevanje sprejetih sklepov. 67 V zvezi z zgoraj omenjenim prepri čanjem nekaterih komunistov pod nemško okupacijo pred napadom na Sovjetsko zve- zo naj navedemo, da naj bi bili nekateri komunisti po zatrjevanju protikomunisti čne strani tudi precej navdu- šeni nad nemškim okupatorjem (kar da se je manifesti- ralo v obiskovanju nemških veselic) in njegovimi ukrepi, konkretno nad izseljevanjem izobražencev. 68 Za vojno-revolucionarne komiteje je zna čilno, da so bili kadrovsko in tudi sicer najtesneje povezani z ustre- zajo čimi partijskimi komiteji, sestavljeni so bili pravilo- ma iz vidnejših komunistov in so torej bili izklju čno del partijske strukture. Ustanavljanje takšnih organov po- meni povsem konkreten izraz revolucionarne usmeritve komunistov v tistem obdobju. Glede neposrednih nalog so bili to res izrazito vojaški organi, glede vloge, ki jim je 67 Arhiv Republike Slovenije, oddelek 1(dalje ARS, odd.), AS 1550 Zbirka spomin- skega gradiva o delavskem gibanju, socialisti čni revoluciji in narodnoosvobodilni borbi, šk. 5: Izjave Mihe Marinka, Franca Leskoška in Aleša Beblerja; Tomo Brejc, Iz naroda hlapcev. Borec 1951, str. 214–218; Marija Ivan či č, V hiši ob Gradaš čici. Ljubljana v ilegali, knjiga 1, str. 245, 245. 68 ARS, odd. 2, AS 1660 Cankar Izidor, Sadovi laži in nasilja OF (nedatirano poro či- lo); Jera Vodušek Stari č, “Dosje” Ma čkovšek, Viri 7, Ljubljana 1994, str. 35. 49 DRUGO POGLAVJE bila dolo čena v partijski strategiji, pa revolucionarni. 69 Podobna komisija, imenovana kot vojaška komisija, je pri centralnem komiteju KPS bila ustanovljena že leta 1940, njena naloga pa je bila delovati v jugoslovanski kraljevi vojski. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so za čeli komisije ustanavljati tudi pri okrožnih komitejih. Komisijo pri centralnem komiteju KPS je najprej vodil Bebler, ob pripravah na oboroženo vstajo pa jo je prevzel sam sekretar centralnega komiteja KPS Leskošek. Njeni člani so potem bili Bebler, Stane Žagar, Tone Dolinšek, Slavko Židanek, Tone Šušterši č in Dušan Bravni čar. 70 Pri okrožnih komitejih KPS so omenjene komiteje ustanovili najprej na Gorenjskem, in sicer naj bi bilo to že v maju, v drugih pokrajinah pa šele po ljubljanski partijski konferenci. Gorenjska in Štajerska sta imeli tudi pokrajinska vojaška komiteja. Ko je centralni ko- mite KPS maja 1941 poslal na Gorenjsko Lojzeta Kebeta in Toma Brejca, naj bi imenovana še isti mesec usta- novila pri vseh treh gorenjskih okrožnih komitejih KPS vojaške komiteje. V vojaškem komiteju kranjskega par- tijskega okrožja so bili Franc Vodopivec, Franc Mrak, Anton Nartnik, Rudi Papež in Jože Janeži č, v jeseni- škem vojaškem komiteju so bili Jože Gregor či č, Polde Stražišar, Ivan Bertoncelj, Alojz Hrovat in Jože Ažman, v kamniškem vojaškem komiteju pa Marijan Dermastia, Anton Šturm in Stane Žerovnik. Junija so ustanovili še pokrajinski vojaški komite, ki je koordiniral delo okro- žnih vojaških komitejev in pomagal izvajati direktive centralnega komiteja glede organiziranja vstaje. Sesta- vljali so ga Stane Žagar, Lojze Kebe in Tomo Brejc. 71 Za Štajersko ni mogoče zanesljivo rekonstruirati niti pokrajinskega niti vseh okrožnih vojaških komite- jev. Po navedbi Borisa Čižmeka so pokrajinski vojno re- 69 V preteklosti so v literaturi te organe praviloma poimenovali le kot vojaške komi- teje ali komisije, nekateri so celo izrecno zanikali, da bi takrat ustanavljali vojaško revolucionarne komiteje, ker bi to bil znak sektaštva. Da gre dejansko za vojaško-re- volucionarne komiteje je razvidno iz depeše Tita Kominterni junija 1941 (Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 46). 70 Miroslav Luštek, O delu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet v letu 1941. Ljubljana v ilegali, knjiga 2, Ljubljana 1961, str. 74. 71 Gorenjska v borbi za svobodo, knjiga 1, Kranj 1959, str. 21, 22; Ivan Križnar, Vstaja in za četki NOB na Gorenjskem. Borec 1971, št. 6–7; Ivan Bertoncelj-Johan, Ob 20. obletnici vstaje na Gorenjskem. Gorenjska v borbi za svobodo, knjiga 5, Kranj 1961. 50 volucionarni komite ustanovili v Mariboru junija 1941. Za “sekretarja” so izvolili Slavka Šlandra, za “komisar- ja” Miloša Zidanška, za namestnika sekretarja Martina Greifa, za ekonoma Rudija Svenška, kot odgovornega za zbiranja orožja pa Borisa Čižmeka. Isti dan naj bi usta- novili še vojaški komite za mariborsko okrožje, katerega “komandant” je bil Blaž Röck, za desni breg Drave je odgovarjal Čižmek, za levi breg pa Greif. 72 V ptujskem okrožju so vojaški komite ustanovili že po napadu Nem- čije na Sovjetsko zvezo, ko je prišel na Ptuj Zidanšek, kjer pa so ga razumeli, da se okrožni komite KPS samo preimenuje v vojaškega. Enako je bilo v Savinjski doli- ni. 73 V Šaleški dolini so prav tako ustanovili vojaški ko- mite, ki ga je verjetno vodil edini član mestnega komite- ja KPS, ki še ni bil aretiran, Franc Skornšek. 74 Edino za celjsko okrožje naj bi vojaški komite ustanovili že konec aprila 1941. Ustanovni sestanek je vodil Peter Stante, udeležili so se ga še Milan Borši č, Tone Gr čar, Ivan Pla- skan, to čna sestava pa ni znana. 75 V revirskem okrožju so vojaški komite ustanovili najbrž po junijskem partij- skem posvetovanju. Vodil ga je Lojze Hohkraut, člana sta bila Fric Kerši č in Jože Umek. 76 V Prekmurju so “ak- cijski odbor” sestavljali trije člani partije: Štefan Kova č, Vinko Megla in Štefan Horvat. 77 Za dve okrožji, ki sta še spadali pod pokrajinski komite KPS za Štajersko, to je za brežiško in mežiško, o obstoju vojaških komitejev ni podatkov. Za obmo čje Dolenjske in Notranjske z Ljubljano pokrajinskega komiteja ni bilo, ker je centralni komi- te KPS vzdrževal neposredne zveze z okrožji. Ustanovili pa so vojaške komiteje v nekaterih okrožjih. Nekoliko druga če so postopali v Beli krajini, kjer je tamkajšnji 72 ARS, odd. 2, AS 1872 Zbirka spominskega gradiva o delavskem gibanju narodno- osvobodilnem boju, Boris Čižmek-Bor, Pokrajinski vojno revolucionarni komite za Štajersko. 73 Muzej narodne osvoboditve Maribor, šk. 607-A, Zapisnik o delovnem sestanku predstavnikov muzejev NOB in prvoborcev z dne 1. 10. 1960 v Mariboru (izjavi Zvonka Sagadina in Rudija Cilenška). 74 Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977, str. 172. 75 Franjo Fijavž, Delo KP in OF na podro čju OK KPS Celje v dobi od aprila 1941 do maja 1942 (elaborat hrani knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino), str. 37, 38. 76 Lojze Požun, Revirska četa leta 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1961, str, 124, 125. 77 Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945, Murska Sobota 1980, str. 67, 77. 51 DRUGO POGLAVJE okrožni komite KPS v za četku junija imenoval za vo- jaškega referenta Toneta Maleri ča, katerega je odliko- vala organizatorska sposobnost, odslužil pa je tudi že vojaški rok. Maleri č je bil sicer član KPS, ni pa bil član okrožnega komiteja KPS. 78 V novomeškem okrožju so vojaški komite ustanovili tudi neposredno po ljubljan- skem partijskem posvetovanju in so vanj vklju čili tri vi- dne komuniste: Dušana Jereba, Nika Šiliha in Sre čka Prežlja. 79 Junija so ustanovili vojaški komite še za lju- bljansko okrožje (kasneje se je preimenoval v mobiliza- cijsko komisijo), ki ga je vodil Tone Dolinšek s članoma Viktorjem Stoparjem ter Francem Ravbarjem, katerega je kmalu zamenjal Ivan Kav či č. 80 Navedena izklju čno partijska sestava vojaških ko- mitejev govori o tem, da so komunisti v tej fazi priprav na odpor imeli organiziranje odpora izklju čno v svojih rokah in da k sodelovanju niso pritegnili skupin, s ka- terimi so sicer sodelovali in pred tem že ustanovili Pro- tiimperialisti čno fronto. To je bilo pa č v skladu z njiho- vimi pri čakovanji skorajšnje revolucije. Potrjuje pa tudi, da komunisti v tem obdobju Fronti še zdale č niso pripi- sovali tako velikega pomena kot že malo kasneje. 78 Radko Polič, Belokranjski odred, Ljubljana 1975, str. 19. 79 Aktivisti novomeškega okrožja. Domicili v slovenskih ob činah, Ljubljana 1981, str. 534. 80 Miroslav Luštek, O delu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet v letu 1941, str. 79. 52 Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je druga svetovna vojna dobila povsem nove razse- žnosti, za jugoslovanske komuniste pa tudi nov zna čaj. Imperialisti čna vojna, v kateri so bili glavni akterji glede krivde izena čeni, se je umaknila in jasno je postalo, kdo je napadalec in kdo žrtev. Komunisti so se odzvali že prvi dan s posebnim letakom, v katerem so sporo čali, da se- daj ne gre le za obrambo Sovjetske zveze, “temve č za do- kon čno socialno in nacionalno osvoboditev človeštva” in kot glavnega nasprotnika še vedno navajali imperializem nasploh, tako da je še vedno opazno prepri čanje o sko- rajšnji revoluciji. V letaku se tudi pojavljajo primerjave z oktobrsko revolucijo – “spomnite se svojih borbenih tra- dicij iz pretekle intervencije kapitalisti čnega sveta proti vladi mlade sovjetske republike...” itd. 81 Zna čilno je, da je centralni komite KPS še konec junija 1941 ponovno naslovil letak na nemške in italijanske vojake. V njem jih je med drugim pozival: “...tudi vi, nemški (in italijan- ski, op. p.) vojaki, morate stremeti za tem, da bo zmaga- la Rde ča armada, vaš in naš najboljši zaveznik”. 82 Do spremembe v usmeritvi jugoslovanskih in s tem tudi slovenskih komunistov je prišlo šele v za čet- ku julija 1941. Sprememba je namre č sledila po nekaj brzojavkah, ki jih je Kominterna po napadu na Sovjet- sko zvezo poslala jugoslovanski partiji. Enako je bil po- 81 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 42–45. 82 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. št. 12. Odlo čitev za oborožen odpor in sprememba partijske strategije 53 DRUGO POGLAVJE memben Stalinov govor po radiu 3. julija 1941, kjer je izrecno poudaril, da gre sedaj za domovinsko vojno in ne za revolucijo. Prvo brzojavko o spremenjeni usmeritvi je Kominterna jugoslovanskemu centralnemu komiteju poslala že 22. junija, se pravi na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo, v kateri je sporo čala, da v sedanji etapi ne gre za socialisti čno revolucijo. Toda Josip Ko- pini č, ki je vzdrževal radijsko zvezo s Kominterno, jo je hrvaškemu centralnemu komiteju Komunisti čne partije Hrvatske predal šele 26. junija 1941 in šele nato se je centralni komite KPJ seznanil z njeno vsebino. 83 Tudi to naro čilo indikativno kaže na takratno razmišljanje oziro- ma usmeritve jugoslovanskih komunistov. Nova brzojavka, ki jo je Kominterna poslala 1. juli- ja 1941, vojno prvi č ozna čuje kot “domovinsko vojno”. 84 Naslednji dan po omenjenem Stalinovem govoru, to je 4. julija, se je že sestal centralni komite KPJ in razpravljal o novi usmeritvi. Sprejel je sklepe, ki so bili nato obja- vljeni 12. julija 1941. V njih se imperialisti ne omenjajo več, temve č je govor le še o fašistih. Prvi č se omenja tudi ves kulturni svet, kamor sodijo vsi narodi okupi- ranih dežel, vklju čno z narodi Anglije in Združenih dr- žav Amerike. 85 Tako je nemški napad na Sovjetsko zve- zo pod znamenjem fašizma dal vojni njen antifašisti čni smisel, komunizem pa si je ponovno prisvojil zastavo, ki jo je bil izdal. 86 Po napadu na Sovjetsko zvezo je vodstvo KPJ po- zvalo k sabotažam in bojkotiranju okupatorja, kar je bilo v skladu z usmeritvami Kominterne, ki je od evrop- skih komunisti čnih strank zahtevala takojšnjo pomo č napadeni državi. “Napo čil je čas, ko so komunisti dolžni dvigniti ljudstvo v odkrit boj z okupatorjem. Organizi- rajte v tem trenutku partizanske oddelke in podžgite v okupatorjevem zaledju partizansko vojno!” 87 V partizan- ske oddelke naj bi poleg komunistov pozvali tudi vse 83 Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPJ. NOR i revolucija (1941– 1945), (dalje Dokumenti centralnih organa KPJ, Beograd 1985, knjiga 1, dok. št. 11, op. 79. 84 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 1, dok. št. 14. 85 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 1, dok. št. 18. 86 François Furet, Minule iluzije : esej o komunisti čni ideji 20. stoletja, Ljubljana 1998, str. 426. 87 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 1, dok. 13. 54 ljudstvo. 88 Oborožen odpor komunistov je Kominterna tako opredelila kot narodnoosvobodilen in KPS je sledila tozadevnim zahtevam Kominterne. V za četku julija so vojaški in partijski komiteji izvedli vrsto sabotaž, pred- vsem na nemškem okupacijskem obmo čju in za čeli s pripravami po ene partizanske čete v vsakem okrožju. Priprave je vodilo Vrhovno poveljstvo, ki je bilo ustano- vljeno že na seji centralnega komiteja KPS 22. junija 1941. Bil je to organ centralnega komiteja za vojaške naloge pod vodstvom njegovega sekretarja. 89 Isto časno je KPS skladno z navodili Kominterne o organiziranju odpora na osnovi enotne nacionalne fron- te za čela pripisovati frontni povezavi, ki so jo sedaj po- imenovali Osvobodilna fronta slovenskega naroda, vse večji pomen. Le-ta je po Kardelju morala postati “poso- da, v kateri se bo razvijalo celokupno življenje sloven- skega naroda”. 90 OF se je razširila z novimi skupinami, medtem ko pogovori z nekaterimi skupinami niso bili uspešni, med drugim zaradi o čitne vodilne vloge komu- nistov v njej, ki je nakazovala posebne komunisti čne cilje, zaradi nestrinjanja s takojšnjim radikalnim od- porom okupatorju, nejasnega odnosa komunistov do jugoslovanskega državnega okvira in izogibanja, da bi priznali legitimnost jugoslovanske vlade v emigraciji. 91 Vodstev predvojnih strank komunisti niso vabili v OF, saj so jim pripisovali odgovornost za aprilski poraz, le- ta pa naj bi bil predvsem posledica njihove predvojne politike, ki da se je po okupaciji povsem logi čno iztekla v vdinjanje italijanskemu okupatorju, kar so ena čili z narodno izdajo. Glede na zavra čanje teh strank je Kidri č jeseni 1941 v članku “Za čim tesnejšo enotnost OF” za- pisal, da bi pomenila vladavina skupinskega ali stran- karskega separatizma v OF “drugo narodno katastrofo, še hujšo od prve”, tj. od okupacije. 92 Ob razširitvi OF s t. i. plenumskimi skupinami so ustanovne skupine še naprej predstavljale njeno jedro 88 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 1, dok. 12, 13, 17. 89 Damijan Guštin, Vprašanje oboroženega odpora 1941, str. 123–141. 90 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 23. 91 Bojan Godeša, Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Slovenska novejša zgodovina, str. 610–612. 92 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok.62. 55 DRUGO POGLAVJE oziroma temeljne skupine. Kljub njihovi na čelni ena- kopravnosti je v njej dejansko vodilno vlogo imela KPS, ki je bila tudi edina stranka. Temeljne skupine je poleg pristajanja na takojšen oboroženi odpor združevalo tu- di skupno nezadovoljstvo s predvojnimi nacionalnimi in socialnimi razmerami in so bile jedro narodne re- volucije, ki so jo opredeljevale zahteve po uresni čitvi pravice do samoodlo čbe narodov in vzpostavitvi lastne državnosti. Narodnorevolucionarne cilje odpora, ki se razvija v okviru OF, sprejme tudi KPS v svojem poli- ti čnem delovanju in na njih v glavnem vztraja celotno vojno obdobje. 93 Skupine, ki so se pridružile OF, so v tem zavezni- štvu ostale. Edina skupina, ki je bila v za četku leta 1942 zaradi zagovarjanja Draže Mihailovi ća oziroma le- gitimizma in nesprejemanja ekskluzivizma OF in KPS izklju čena iz OF, je bila Nagodetova Stara pravda. Po- sebno usodo je doživela Angela Vode, ki je vodila Jugo- slovansko žensko zvezo. Ko je spomladi 1942 politi čno delo med ženskami postajalo vse bolj pomembno, je bila Vodetova izrinjena iz politi čnega delovanja OF, zveze pa so se polastile aktivistke temeljnih skupin oziroma KPS. Nagode in Vodetova sta tako postala prvi žrtvi komuni- sti čnega poenotenja odporniškega gibanja v Sloveniji. 94 Zna čaj in cilje OF je Kidri č avgusta 1941 v partij- skem glasilu Delo opredelil kot široko nacionalno osvo- bodilno in ne razredno gibanje, kateremu so se pridru- žili najrazli čnejši razredi, sloji in poklici. Glede na njen odziv in ustanovitev lastne oborožene sile jo je progla- sil za edinega upravi čenega predstavnika slovenskega naroda. Hkrati pa je zapisal, da kljub potrebni širini OF obstoji v osvobodilnem gibanju še naprej razredni moment, kar je utemeljil s tem, da je šele enotnost slo- venskega proletariata in njegova skupna akcija z malo- meščanskimi sloji dala OF trdnost, ter da so prav “naj- 93 Janko Pleterski, Problemi sou činkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu Osvobodilne fronte in pojavov antikomunizma. Slovenski upor 1941 : Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. 94 Bojan Godeša, Angela Vode in medvojne dileme. Usoda slovenskih demokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa, Ljubljana 2001; Peter Vodopivec, Angela Vode (1892–1985). Usoda slovenskih demokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa, str. 13; Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom, Ljubljana 1992, str. 61–65. 56 reakcionarnejši deli slovenske buržoazije znova izdajal- sko pljunili na slovenski nacionalni interes”. O čitki o izdajstvu so zadevali sosvet Ljubljanske pokrajine, dr. Marka Natla čena, Slovensko legijo itd. Re čeno je še bilo, da kdor koli napada komunistično partijo, “vrši protina- rodno delo”. Zavrnjene so bile tudi ocene o prezgodnjem odporu oziroma t. i. pasivisti čne teorije. 95 Septembra se je s precej nedore čenim Odlokom o zaš čiti slovenskega naroda in njegovega gibanja odnos do nasprotnikov OF oziroma KPS še bolj zaostril. Za izdajalce, za katere je bila dolo čena smrtna kazen, so v njem poleg denunci- antov in tistih, ki so posredno ali neposredno bili v stiku z okupatorjem, ozna čili tudi tiste, ki so zaradi “svoje ali sebi čne skupinske koristi zbirali ali odvajali narodne si- le za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda”, torej politi čne in razredne nasprotnike. Odlok, ki je bil podla- ga za bodo če “justifikacije”, je predvideval posebna taj- na sodiš ča in dolo čal hiter, tajen in usten postopek. 96 S konstituiranjem Slovenskega narodnoosvobodil- nega odbora (SNOO) 16. septembra 1941 kot tipi čno revolucionarnim organom in zametkom slovenske dr- žavnosti, 97 je bila izrecno izražena namera po revoluci- onarni spremembi oblasti na Slovenskem, kar je Kidri č imenoval “novo, razvojno višjo stopnjo priprav na naro- dno osvobojenje”. 98 SNOO se je kot za časno nacionalno predstavništvo razglasil za edinega predstavnika sloven- skega naroda na celotnem njegovem ozemlju, ki v času osvobodilnega boja “predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod” in poudaril, da je vsako organizi- ranje izven okvira Osvobodilne fronte slovenskega naro- da “v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo”. 99 95 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 24. 96 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 41. 97 Makso Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, Ljubljana 1950, str. 133. 98 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 46. 99 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 38. 57 DRUGO POGLAVJE Komunisti čno stranko ozna čuje njena monolitnost in trdna povezanost njenih članov. Temeljno organi- zacijsko načelo je zahtevalo stalno povezanost člana partije v dolo čeni osnovni organizaciji. 100 To načelo se ni upoštevalo le v izjemnih primerih (npr. če trenu- tno ni bilo na voljo dovolj članov, da bi celico sploh lahko ustanovili). Celicam na terenu so bili nadrejeni rajonski komiteji, le-tem pa okrožni komiteji. Okrožni komiteji so bili odgovorni pokrajinskim komitejem, v Ljubljanski pokrajini pa neposredno centralnemu ko- miteju. Obseg teritorialno-politi čnih obmo čij se je med vojno zelo spreminjal, in je sprva zna čilna precejšnja razdrobljenost. Z nastankom partizanske vojske se je poleg teritorialnega povezovanja za čel uveljavljati še drug pomemben organizacijski okvir povezovanja čla- nov partije, tj. v okviru vojaških formacij. V vojski je bila temeljna organizacijska enota četna celica, nad- 100 Staturna na čela, ki so jih med vojno razširjali med članstvom, so bila formulira- na po vzoru VKP(b) v naslednjih dveh točkah: “1. Za člana partije velja vsakdo, kdor priznava program partije, dela v eni izmed njenih organizacij, se podreja navodilom partije in pla čuje članarino. 2. Član partije je dolžan: a) pokoravati se najstrožji partijski disciplini, aktivno sodelovati v politi čnem življenju partije in svoje dežele, v praksi izvajati politiko partije in sklepe partijskih organov; b) neumorno dvigati svojo idejno oborožitev, obvladati temelje marxizma-leni- nizma, ter najvažnejše politi čne in organizacijske sklepe partije in jih tol- mačiti izvenpartijskim množicam; c) kot član partije, ki vodi sovjetsko državo, biti vzor v pokoravanju delovni in državni disciplini, obvladati tehniko svojega posla, nenehno dvigati svojo proizvajalno, delovno usposobljenost.” Notranje zna čilnosti Komunisti čne partije Slovenije 58 gradnja pa se je prilagajala organizacijskemu razvoju same partizanske vojske. V reguliranju organizacijskih na čel in notranjih partijskih odnosov se je izhajalo iz pred vojno uveljavlje- nih norm, ki pa so bile v nekaterih vidikih prilagojene novim možnostim, razmeram in partijskim potrebam. Eno izmed pomembnejših vprašanj je vsekakor bilo vprašanje sprejemanje novih članov. Pri tem je smotrno opozoriti na sam izraz “sprejem”, ki nakazuje predvsem za četen pasiven, ne bistveno samoodlo čujoč položaj bo- do čega člana v razmerju do partije. Da je nekdo lahko postal član partije, ni bila prvenstveno odlo čilna njegova avtonomna odlo čitev za vstop kot pa ocena partijskega aktivista ali organizacije (celice, foruma) o njegovi pri- mernosti, da se ga vklju či v organizacijo. Formalno po- sameznik ni mogel postati član izklju čno po lastni volji – da bi izrazil lastno odlo čitev o vstopu v partijo, se na ta na čin vanjo “vpisal”, partija pa bi njegovo voljo le še “re- gistrirala”. Pot je bila obratna. Sprejem se je izvršil le na osnovi ocene, da je konkretnega posameznika primerno sprejeti. Ob tem seveda niso bili izklju čeni primeri, ko je posameznik izrazil željo, da se ga sprejme. Na takšne primere v dokumentih sicer bolj redko naletimo, predvi- devamo pa lahko, da so se v neformalnih oblikah v krogu znancev in prijateljev ve čkrat dogajali. Toda tudi v teh primerih, ko je pobuda prišla s strani bodo čega člana, gre v bistvu le za sovpadanje obojestranskega interesa/ soglasja in se je sprejem v kon čni fazi opravil vendarle na osnovi odločitve partijske organizacije. V glavnem pa so sprejemi potekali po volji partije, ki se je k posame- zniku obra čala v obliki povabila za vstop v partijo ali ga enostavno seznanila, da je postal član partije. Poleg reševanja organizacijskega vprašanja kot strateškega vprašanja v smislu, da so za izvedbo revo- lucije pa č potrebni kadri, so sprejemi v času vojne imeli še en pomemben vidik. Z njimi je partija novosprejetim članom izrekala priznanje za dotedanje delo in tudi oni so sprejem mnogokrat doživljali kot priznanje ali nagra- do. Če je le bilo mogo če, so sprejeme opravljali sve čano in s tem stopnjevali tudi psihološki u činek. Pri sprejemih v času vojne opažamo, da so potekali na mnogo širši osnovi kot pred vojno, ko se je izrazi- 59 DRUGO POGLAVJE to poudarjala pripadnost proletarskemu stanu. V času vojne se je partija prilagodila novim razmeram in ostri- no meril pri sprejemanju novih članov blažila oziroma zabrisovala. Razrednost in svetovnonazorskost sta se potiskali bolj v ozadje ali vsaj nista imeli absolutno od- lo čilnega mesta. Namesto njiju ali pa ob njiju sta se po- udarjala zavzetost v boju proti okupatorjem in njihovim sodelavcem oziroma protikomunistom kot prvenstvena aktualna naloga, ter socialna pravi čnost v bodo či druž- beni ureditvi, ki jo bodo uveljavile sile odpora. Vendar je ob tem treba poudariti, da cilj družbene preureditve v smeri socialne pravi čnosti oziroma t. i. socialne osvobo- ditve ni bil samo partijski cilj, temve č širše frontovski, zato je posameznik v njem lahko prepoznaval bodisi iz- klju čno težnjo partije po revolucionarnih spremembah in partijski oblasti bodisi ob čečloveško težnjo po soci- alnem dostojanstvu. V takšnih prepletenih, zapletenih in precej nepreglednih razmerah poudarjana socialna osvoboditev pri posamezniku, ko je vstopal v partijo, ni nujno vzbujala revolucionarnih predstav v smislu sov- jetske izkušnje. To lahko trdimo še zlasti za člane iz vrst kme čkega prebivalstva, ki so s časoma postali celo pre- vladujo ča socialna skupina v partiji; povsem nelogi čno bi bilo namre č od njih pri čakovati, da bi pristajali ali se celo zavzemali npr. za razlastitev njihovih kme čkih gospodarstev. Na splošno je mogo če med novimi člani opažati ze- lo razli čne predstave o partijskih nalogah in ciljih. Eni so v partiji videli le najodlo čnejšo in brezkompromisno borko proti okupatorju, katere člani se od ostalih pripa- dnikov osvobodilnega gibanja razlo čujejo predvsem po večji vztrajnosti, požrtvovalnosti in disciplini. Drugi so v njej prepoznavali in se ji priklju čili tako zaradi narodno- osvobodilne kot socialne vsebine partijskega programa. Tretjim je bilo že od za četka jasno, da je narodnoosvo- bodilni boj edinstvena priložnost za uresni čenje kon č- nega partijskega programa. 101 101 Navedene kategorije prihajajo najbolj do izraza v t. i. vprašalnih polah oziroma anketnih listih, kjer so člani navajali tudi vzgibe za vstop v komunisti čno partijo. To gradivo tvori obsežno zbirko partijskih dokumentov, njihova podrobna analiza pa bi gotovo izkazala zanimive rezultate. 60 Presojanje kandidatove primernosti, ki je obsega- lo predvsem ugotavljanje njegovega dejavnega razmerja do osvobodilnega gibanja in njegov pozitiven odnos do komunistične partije vsaj na splošni ravni (predvsem na pristajanje vodilne partijske vloge), je zajemalo tudi pregled kandidatove bližnje preteklosti, še zlasti takrat, ko kandidat v okolju, ki ga je sprejemala v KPS, ni bil dobro poznan. V takih primerih so zahtevali ocene od kandidatovih prejšnjih sodelavcev ali pa so se zanesli na njegovo izpoved, kar je lahko privedlo do zapletov. Kot primer navajamo izkušnjo Jožeta Satlerja, ki pa je hkrati pomembna še iz drugih ozirov. Satler se je namre č julija 1943 pridružil četniškemu Dolenjskemu odredu, bil v Gr čaricah zajet, zaradi posredovanja dr. Stanka Lajovica ni bil usmr čen, temve č kot dragocen kader (bil je študent medicine) vklju čen v partizansko saniteto. Po svoje je presenetljivo, da so ga kljub pozna- ni četniški preteklosti že v januarju 1944 sprejeli med kandidate za člane KPS. Zaupanje si je med drugim pri- dobil s požrtvovalnim reševanjem ranjencev med nem- ško ofenzivo jeseni 1943 in predvsem z dejstvom, da ofenzive ni izkoristil kot ugodne prilike za pobeg. Ko pa je bil poslan na Primorsko, kjer je postal vodja sanite- tnega odseka IX. korpusa, so ga tam aprila 1944 spreje- li v KPS, ne da bi jim bila Satlerjeva preteklost poznana, sam pa o njej ni govoril, saj je bil prepri čan, da je sku- paj z njim bila poslana tudi ustrezna biografija. Zatem so se za čela raz čiš čevanja, ki so se zna čilno vlekla še v povojni čas. 102 V politiki sprejemanja novih članov sta bila ve č ali manj ves čas opazna dva vidika; to je poudarjanje nuj- nosti organizacijske širitve z bolj odprtim sprejemanjem novih članov ter poudarjanje pazljivega sprejemanja na drugi. Nagnjenja k eni ali drugi skrajnosti so bila pogosto ocenjevana za nevarna, kot sektaška ali kot oportunisti čna. Postopek sprejemanja med vojno ni bil popolnoma enoten in je bil odvisen predvsem od kra- jevnih razmer oziroma razširjenosti partijskih organi- zacij. Tam, kjer se je organizacija šele vzpostavljala, je 102 ARS, odd. 1, AS 1589 Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, članski do- kumenti Jožeta Satlerja. 61 DRUGO POGLAVJE sprejemanje slonelo na partijskih organizatorjih ve čjih obmo čij ali forumih, s širitvijo in ustaljenostjo organiza- cijske mreže pa so to vlogo vse bolj prevzemale osnovne organizacije. Motivi vstopanja v KPS so bili raznovrstni, poglavitni pa so koreninili v narodnoosvobodilni in so- cialni osnovi. Vendar so do izraza prihajali tudi drugi motivi, kot so izrazita svetovnonazorska opredeljenost in z njim povezan odpor proti poudarjeni družbeni vloge Cerkve, gotovo pa tudi človeški lastnosti, kot sta opor- tunizem (ko posameznik sprejema ni zavrnil zaradi mo- rebitnega ob čutka nelagodja ali celo strahu) in karieri- zem (proti kateremu je bilo izre čeno mnogo besed, ga je pa konkretno seveda težje dokazati). Treba pa je ugotoviti, da je pri mnogih bila priso- tna velika mera idealizma. V tej smeri je širše zna čilna npr. pripoved belokranjske predvojne simpatizerke ko- munizma, šivilje Anice Ivec, ki je svoje videnje komuni- stov še v času vojne opisala takole: “Zame je bil pojem komunist – človek, z nad človeško delavnostjo, voljo in energijo, junak, nese čibnež, pravi čen a strog sodnik za vsako nepošteno dejanje, a obenem blaga in nežno čute- ča duša do svojega sočloveka – trpina.” Ko so ji sporo či- li, da bo sprejeta v partijo, je bila presene čena, ker se je čutila “nevredne te časti”, saj je v svoji skromnosti so- dila, da še ni storila ni česar takega, s čimer bi si zaslu- žila to priznanje. In ko se je 11. avgusta 1941 udeležila prvega celi čnega sestanka, je bil to zanjo “najsre čnejši dan”. Toda v neizprosni partijski realnosti, ko se je na članstvo nenehno izvajal pritisk v smislu zagotavljanja in potrjevanja vloge partije kot “motorja” vsega dogaja- nja, ko se je kaznovalo nezadovoljivo izpolnjevanje na- log ( čeprav so vzroki ve čkrat bili povsem objektivni ali vsaj človeško opravi čljivi), ko so v strogo centralizirani organizaciji, v kateri sta bili spoštovanje discipline in avtoritete pomembni zahtevi, prihajale do izraza člove- ške slabosti – katere se je v časih skušalo prikriti prav z navidezno obrambo temeljnih principov organizacije itd. so bila pogosta tudi razo čaranja in prizadetosti. To članov praviloma ni odvra čalo od organizacije, njihova poprejšnja predanost organizaciji pa je vendarle za čela usihati. Tudi tu je karakteristi čna partijska biografija Anice Ivec. Mitska podoba komunista se ji je namre č 62 za čela kmalu rušiti in ko je le-to hotela reševati, je bi- la najprej izklju čena iz okrožnega komiteja KPS, zatem pa novembra 1942 še iz partije. Okrožno vodstvo s pre- cej samovoljnim sekretarjem namre č ni bilo pripravlje- no sprejeti takšnih medsebojnih odnosov, v katerih bi vsi člani enakopravno zagovarjali svoje poglede, odkri- to govorili o osebnih napakah (tudi sekretarjevih), pri ocenjevanju dela drugih upoštevali tudi objektivne oko- liš čine itd., skratka takšne odnose, kjer razli čna in kri- ti čna razmišljanja ne bi bila ocenjevana kot razbijanje enotnosti foruma, napad na sekretarja ali celo kar na celotno partijo. Zgodba o Anici Ivec pa je širše repre- zentativna tudi v njenem tretjem delu. Spomladi 1944 je na pobudo novega okrožnega sekretarja napisala po- ročilo o porušenih med človeških odnosih v prejšnjem okrožnem vodstvu. Čeprav je le-tega primerjala z “be- ograjsko čaršijo” in odkrito izpovedala, da je sekretar- ju v osebnem pogovoru (ne v širšem krogu!) naravnost povedala, da je po svojem ravnanju “egoist, materialist, terorist, diktator in absolutist”, je centralni komite KPS njeno izklju čitev ocenil za krivi čno in jo ponovno sprejel v partijo. 103 Naslednja izjava članov partijske celice okrožnega komiteja Zveze komunisti čne mladine Ribnica danes zveni pateti čno, zanesenjaško ali še kako druga če, je pa za tisti čas širše zna čilna in obenem izraža še specifi č- na pri čakovanja mladine, se pravi generacije, ki je bila v partijskih vrstah široko zastopana. Glasi se: “Partijo moramo ljubiti bolj kot svojo mater, kajti ona se ne bori samo za enega svojega sina in za njegovo boljšo bodo č- nost, temve č se bori za celo našo mladino in za ves de- lavni svet.” 104 Pri sprejemanju novih članov se je med vojno pojavil poseben problem, ki se delno pokriva tudi z vprašanjem vodenja partijske taktike in strategije. V mislih imamo pritegovanje pripadnikov iz drugih skupin v OF, še zla- sti iz sokolske in krš čanskosocialisti čne. V za četnem 103 ARS, odd. 2, AS 1698 Okrožje Bela krajina, šk. 740/IV, Pismo Anice Ivec 7. 5. 1944 OK KPS Bela krajina. 104 ARS, odd. 2, AS 1714 Okrožje Ribnica, šk. 715/II, Zapisnik sestanka partijske celice OK ZKM Ribnica z dne 12. 1. 1944. 63 DRUGO POGLAVJE obdobju KPS glede tega vprašanja ni izoblikovala ka- kšnega posebnega odnosa, ne v smeri zavra čanja in ne v smeri izrazitejših prizadevanj po vklju čevanju pripadni- kov drugih skupin. Vstopi pripadnikov drugih skupin so o čitno bili predvsem stvar njihove osebne odlo čitve, kar pa ne pomeni, da niso bili partiji dobrodošli. Po sprejemu Dolomitske izjave pa se je dotedanji bolj ali manj stihijski odnos KPS do pritegovanja pri- padnikov drugih skupin bistveno spremenil. Medtem ko je bila z Dolomitsko izjavo na eni strani krš čanskim socialistom in sokolom odvzeta možnost organizacijske krepitve, je na drugi strani KPS ubrala pot njihovega na črtnega pridobivanja za svojo stranko in s tem doda- tno pospeševala rahljanje njihove organizacijske osno- ve. Boris Kidri č je v pismu 19. maja 1943 poverjeništvu centralnega komiteja KPS za Ljubljano takole utemeljil pomen pridobivanja t. i. zaveznikov (še zlasti sokolov) za partijo: “Brez krepkih partijskih pozicij v vrstah na- ših sodelavcev, bo Izjavo nemogo če do kraja izvesti in bo tudi v burnih dogodkih, ki so prav sedaj pred nami, nemogo če ohraniti vode čo vlogo Partije v osvobodilnem gibanju.” 105 Že v letu 1942 je vstopilo v KPS precej sokolov iz vrst nižjega kadra, ki so se za tak korak že zaradi sve- tovnonazorskih razlogov mnogo lažje odlo čali kot npr. krš čanski socialisti. Sokolsko vodstvo je ta problem za- znalo že jeseni 1941. Do njega je zavzelo enako na čelno stališ če kot pred vojno v odnosu do vstopanja sokolov v JNS. Vstop sokola v eno ali drugo stranko je namre č smatralo za stvar osebne odlo čitve. Takšno načelno sta- liš če pa naj ne bi veljalo za vodstvo Sokola, ker naspro- tno ono ne bi moglo ohranjati polne odgovornosti do vseh svojih članov. Josip Rus je npr. poudarjal, da se on osebno do konca vojne ne more vezati na KP, ker ga odgovornost v celoti veže na Sokol. Pristavlja pa, da ga nih če ni prosil ali celo silil, da bi vstopil v KPS. Prve re- snejše dileme glede vstopanja vodilnih sokolov v KPS so se pojavile v času bivanja vodstva v Dolomitih, tj. pozimi 1942/43 ter neposredno po sprejetju Dolomitske izjave. France Lubej je npr. menil, da bo politi čno enotnost OF 105 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 61. 64 mogo če zagotoviti le z vstopanjem sokolov v KPS, čemur sokolska eksekutiva ni izrecno nasprotovala, vendar je menila, da za enotnost OF povsem zadostuje že član- stvo v OF. Precej nejevolje pa je Lubej sprožil z izjavo, da v primeru nevstopanja v KPS sokoli kasneje ne bodo mogli ra čunati na kakšno pomembnejšo vlogo. Ruso- vo stališ če je takrat bilo, da ni mogo če nikomur braniti članstva v KPS, vendar je vstop možen le, če s tem ne preneha osebna odgovornost do sokolske skupine. Za takšno stališ če je iskal in dobil podporo tudi v izvršnem odboru OF. Kmalu zatem sta od vodstva v KPS vstopila France Lubej in Zoran Polič. 106 Zoran Poli č, ki je v imenu sokolske skupine 5. ju- nija 1943 sporo čil v Ljubljano predstavniku Sokola v poverjeništvu IOOF za Ljubljano Dragu Pustišku na čel- no stališ če vodstva Sokola, da lahko vsak sokol kot po- sameznik vstopi v partijo in da je celo dolžnost sokolov, “da podpiramo prizadevanja poedincev, da najdejo pot v Partijo”, da vstop popolnoma ni č ne vpliva na delo So- kola, ker “ostanemo Sokoli in bomo delali predvsem na tem polju”, pa je odprtost Sokola nasproti partiji povezal še s širše odmevnim dogodkom v mednarodnem komu- nisti čnem gibanju, namreč z razpustom Komunisti čne internacionale; razpust naj bi po njegovem prepri čanju potrjeval pripravljenost Sovjetske zveze na bolj demo- krati čno urejanje mednarodnih odnosov. Z razbreme- nitvijo internacionalne povezanosti naj bi dobile partije “popolno samostojnost in postale res narodne”, s čimer odpadejo za Slovence “vsa sumni čenja, vsako nezaupa- nje in tudi vsako nasprotovanje” Komunistični partiji Slovenije. 107 Z mnogo hujšimi dilemami kot sokoli so se sre če- vali krš čanski socialisti, ki so vprašanje vstopanja svo- jih članov v KPS bolj ali manj tesno povezovali s sve- tovnonazorsko pripadnostjo in o tem niso uspeli dose či enotnega stališ ča. Kocbek je vstopanje krš čanskih so- cialistov v KPS odlo čno zavra čal, ker je bil prepri čan, da je iz antagonisti čnih svetovnonazorskih razlogov pri- padnost krš čanskemu socializmu nezdružljiva s član- 106 Veljko Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa, str. 152, 175, 185, 191. 107 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. št. 123. 65 DRUGO POGLAVJE stvom v komunisti čni partiji. Strinjal se ni tudi s tistimi krš čanskimi socialisti, ki so potrebo po vstopanju vo- dilnih krš čanskih socialistov v KPS ob sicer hkratnem ohranjanju krš čanskega nazora utemeljevali predvsem kot takti čno potezo, s katero bi omilili neuravnoteže- nost med centralnim komitejem KPS in izvršnim odbo- rom OF, ko se je težiš če odlo čanja vse bolj prenašalo v centralni komite KPS. Menil je, da ideje ni mogo če žrtvo- vati trenutnim takti čnim potrebam, in da kon čno tudi ni mogo če zahtevati od komunistov, da oni spremeni- jo partijska idejna izhodiš ča. 108 Vsaj kar zadeva najožje vodstvo krš čanskih socialistov, je Kocbek v navedenih pogledih ostal osamljen. Kajti kmalu po sprejetju Dolo- mitske izjave sta iz IOOF vstopila v KPS Tone Fajfar in dr. Marijan Brecelj, kasneje pa še nekateri drugi vidnej- ši krš čanski socialisti (Janez Stanovnik, Mavricij Borc, Miha Poto čnik itd.). Dr. Makso Šnuderl, človek liberalne usmeritve, je npr. vklju čevanje krščanskih socialistov v komunisti č- no partijo smatral za znak “popolne duhovne zmede, ker je udejstvovanje katoliškega nazora v politiki druga čno kakor pa je komunisti čno in se to ne izraža samo v ideji, temve č tudi v drugem, n. pr. v vzgoji in metodah”. 109 Pridobivanje članov iz ostalih skupin OF je bilo tudi v funkciji njihovega dodatnega slabljenja. To je narav- nost priznal sam centralni komite KPS v času priprav prihoda članov vrhovnega plenuma iz Ljubljane na par- tizansko ozemlje tik pred kapitulacijo Italije. Central- ni komite KPS je sicer smatral prihod plenuma za po- membno sredstvo utrjevanja avtoritete izvršnega odbora OF, ni pa izklju čil zapletov, ki bi jih prihod lahko pov- zročil. Vendar so se mu morebitni poskusi separatnega organiziranja skupin na terenu s strani članov plenuma dozdevali obsojeni na neuspeh zaradi že dosežene eno- tnosti gibanja OF na terenu. Kot bistvena se mu je v tej luči postavljala potreba, “da se ohrani homogenost IO in enotno nastopanje IO pri CK-ju”. In tu je ocenjeval, da “stvari dobro stoje – zlasti s Sašo /Josip Vidmar/ in Mi- ho /dr. Marijan Brecelj/, medtem ko sta Drej če /France 108 Edvard Kocbek, Listina, Ljubljana 1982, str. 192–194. 109 Makso Šnuderl, Dnevnik 1941–1945, II, V partizanih, Maribor 1994, str. 216. 66 Lubej/ in Marko /Zoran Poli č/ že tako člana Partije. Izgleda, da bosta tudi Miha in Tine /Janez Stanovnik/ v kratkem v Partiji”. 110 Med opazne notranje zna čilnosti komunisti čne stranke sodita t. i. kritika in samokritika. Z njima je bila mišljena dolžnost vsakega člana, da kriti čno oce- njuje delo članov, s katerimi je bil povezan v celici ali forumu, jih na napake opozarja, obenem pa mora biti pripravljen tudi sam sprejemati kritiko. Predmet kriti- ke je bilo tako posameznikovo delo kot njegove osebne lastnosti, sistem sam pa se je smatral za pomembno vzgojno sredstvo in sredstvo izgrajevanja organizacije v njeni trdnosti. Z njim se je obenem skušalo dokazovati oziroma med članstvom vzbujati ob čutek notranje par- tijske demokracije, ki je na ravni posamezne organiza- cije mnogokrat resni čno obstajala, dejansko pa je bil korektiv primarnega partijskega na čela subordinacije. V enem izmed številnih napotil o izvajanju kritike in samokritike lahko preberemo: “Nobena stvar, noben človek ni bil in nikoli ne bo popolen, brez napak. Naj- boljši torej niso tisti partijci, ki so popolni, brez napak, ampak tisti, ki imajo najmanj in najmanjše napake. Partijci se torej razvijajo in napredujejo le z odkrivanjem in borbo proti lastnim napakam. V zvezi s tem je naloga vsake partijske organizacije in vsakega partijca, da te napake s pomo čjo samokritike odkrije in jih, za čenši in v zvezi z najve čjo, postopoma odpravi. /.../ Da bi zajeli vse napake partijcev in partijske organizacije, mora biti kritika in samokritika kot posebna to čka na dnevnem redu vsakega rednega organizacijskega sestanka. Kriti- ka in samokritika mora biti objektivna in tovariška. To bo pa le tedaj, če bodo posamezni partijci in partijske organizacije samokriti čni do svojih in kriti čni do tujih resni čnih in najve čjih napak.” 111 Kot že re čeno, je sodilo med najpomembnejše zah- tevane lastnosti članov disciplinirano sprejemanje par- tijskih pravil in s tem povezano disciplinirano opravlja- 110 Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji (da- lje Dokumenti organov in organizacij), knjiga 9, dok. 103. 111 ARS, odd. 1, AS 1487 Centralni komite Komunisti čne partije Slovenije, “Vloga komunistične partije v narodno osvobodilni vojski in partizanskih odredih” (neda- tirano), a. e. 176. 67 DRUGO POGLAVJE nje naloženih nalog. Navodila o “Vlogi komunisti čne partije v narodno osvobodilni vojski in partizanskih od- redih” 112 so komunisti čno partijo npr. opredeljevala kot “vsoto organizacij, ki jih vežejo v celoto enoten sistem, enotna pravila in enotna disciplina, pri čemer je jasno, da enotna pravila Partije: podrejanje manjšine ve čini, posameznih organizacij centru, nižjih organizacij višjim itd., ne morejo priti do izraza brez enotne in železne di- scipline. Brez te, enotna pravila dejansko ne obstajajo. To pomeni, da se mora Partija brez enotne in železne di- scipline, brez podreditve partijskih članov in partijskih organizacij partijskim pravilom – razpasti na vrste med seboj lo čenih partijcev, ki jih ne veže ni č drugega, kot ista ideologija, kmalu pa še to ne! Brez enotne in železne discipline se mora Partija torej brezpogojno spremeniti v malomeš čanske karikature Partije, v navadne social- demokratske stranke, ki ne more pod nobenim pogojem igrati predstraže avantgarde, pa č pa mora nujno capljati in obviseti na repu dogodkov. Borba za partijsko disci- plino je torej borba za boljševizacijo Partije v najpristnej- šem pomenu besede. Ker članstvo v Partiji ni in ne more biti prisilno, tudi partijska disciplina ne temelji na sili, temve č na zavesti partijcev. Da bi torej dvignili partijsko disciplino, je treba dvigniti in se sklicevati na zavest par- tijcev. Le zavestna disciplina je železna disciplina.” Uveljavljanje zna čilnih notranjih partijskih odnosov so imenovali “boljševizacija” partije. S tem pojmom je mišljeno sprejemanje vseh temeljnih na čel leninisti čne boljševiške partije v pogledu politike in organizacijsko- politi čnih na čel pri graditvi komunisti čne stranke ter metod njenega delovanja. Z boljševizacijo naj bi se dose- gla idejna, organizacijska in akcijska enotnost, s tem pa revolucionarna doslednost. Med drugim je obsegala uva- janje stroge partijske discipline in centraliziranosti, boj proti idejnopoliti čnim razhajanjem (proti t. i. desnim/ oportunisti čnim in levim/sektaškim odklonom), pou- darjanje čuta globoke privrženosti partiji, poudarjanje pomena množi čnega dela članov partije oziroma pome- na pridobivanja vpliva nad množicami, zavra čanje refor- 112 ARS, odd. 1, AS 1487, “Vloga komunisti čne partije v narodno osvobodilni vojski in partizanskih odredih”, a. e. 176. 68 mnih konceptov, ki se pojavljajo zunaj partije itd. S po- menom boljševizacije partije so se partijske organizacije seznanjale npr. prek članka Sretena Žujovi ća “Borimo se za čisto ću i boljševizaciju komunisti čke partije” 113 ali pa Stalinovih “Dvanajst pogojev za boljševizacijo partije”. 114 Od članov se je zahtevalo zgledno osebno življenje, kar je bilo v dolo čeni meri širše politi čno motivirano za- radi značilnega katoliškega okolja. Nekateri drugi posegi v intimo članov pa kažejo predvsem notranjo partijsko motivacijo, težnjo čim popolnejšega vklju čevanja članov v partijski krog, podrejanja posameznika v korist partije in miselnost, da tudi dogodka povsem osebnega zna čaja ne gre obeležiti brez partijske prisotnosti, ker pa č mora biti življenje komunista posve čeno predvsem partiji. Tu je npr. je zna čilno pravilo, da so partijci za sklenitev zakonske zveze morali dobiti partijsko privoljenje. Ka- ko bi naj bila v osebnem življenju stalno prisotna misel na partijo izpri čuje npr. poroka v rajonu Barje, kjer sta mladoporo čenca pred izvršiteljem poroke sekretarjem ROOF Matijo Škrabo podpisala naslednjo zaobljubo: “Oba sta si v zakonu, katerega danes kot člana Komu- nisti čne partije sklepata, obljubila isto medsebojno zve- stobo, katero sta kot partijca dolžna Partiji.” 115 Ker je komunisti čna partija v obravnavanem obdo- bju bila kadrovska partija, katere člani so hkrati opra- vljali v odporniškem gibanju bolj ali manj pomembne naloge, si je vodstvo prizadevalo ustvariti čim popolnejši pregled nad kadri in v ta namen uvedlo funkcijo ka- drovika, kasneje pa postavilo tudi komisijo za kadre pri centralnem komiteju KPS. Z na črtnim zbiranjem podatkov o svojih članih s pomo čjo t. i. vprašalnih pol so za čeli pozimi 1942/43. Direktiva je prišla od CK KPJ oziroma njegove komisije za kadre, ki je 25. septembra 1942 naslovila na partij- ska vodstva v vojski in terenu posebno okrožnico, po kateri so bila vodstva dolžna vestno zbirati podatke o partijskih kadrih. Takšno odlo čitev so na eni strani na- rekovale naglo spreminjajo če se razmere v partijskih or- 113 Proleter, december 1942, št. 16. 114 ARS, odd. 2, AS 1714 Okrožje Ribnica, šk. 714/I. 115 ARS, odd. 2, AS 1714, šk. 715/II, Zaobljuba D. F. in B. J. 4. 6. 1944. 69 DRUGO POGLAVJE ganizacijah zaradi izpadanja starih članov in vstopanja novih, zaradi česar so višja partijska vodstva izgubljala pregled nad lastnimi kadri oziroma je takšna nevarnost vsaj obstajala, na drugi strani pa naj bi razpolaganje s celovitejšimi podatki o partijskih kadrih vodstvom omo- go čalo vodenje zanesljive dolgoro čne kadrovske politike. Aleksandar Rankovi ć je v imenu te komisije poudaril, da je razpolaganje s to čnim in popolnim pregledom o partijskih kadrih “u interesu razvitka kao naših kadro- va tako i budu ćih perspektiva naše borbe”. 116 Za izvrševanje teh nalog so bili imenovani t. i. ka- droviki, ki so bili praviloma člani partijskih forumov. V prvi vrsti so bili odgovorni za teko če in to čno izpolnjeva- nje vprašalnih pol o kadrih ter za njihovo odpošiljanje na centralni komite. Podatke so zbirali po predpisanem obrazcu, ki je sprva vseboval trideset vprašanj; le-ta so zajemala splošne osebne podatke člana, njegovo partij- sko biografijo, sodelovanje v osvobodilnem boju, pozna- vanje marksisti čno-leninisti čne teorije in splošno oceno partijskega delovanja (podali so jo kadroviki, pa tudi drugi sodelavci člana), osebnega in družinskega življe- nja, karakternih lastnosti, vrlin in slabosti itd. Izrecno je bilo poudarjeno, da na oblikovanje ocene posamezni- kovega dela in njegovih osebnih potez ne sme vplivati osebno razpoloženje (naklonjen ali nenaklonjen odnos) ocenodajalca do ocenjevane osebe. Poleg tega so bili ka- droviki dolžni spremljati razvoj kadrov, vse spremembe ter neposredno skrbeti za njihov razvoj. Funkcija ka- drovika se torej naj ne bi omejevala le na admimistra- tivno delo, temve č je bil kadrovik dolžan vsakega člana partije “budno pratiti na putu njegovog razvoja, držanja i rada u Partiji”. 117 V Sloveniji so za čeli z izpolnjevanjem kadrovskih pol najprej v Ljubljanski pokrajini, in sicer na obmo čju Dolomitov, kjer je pozimi 1942/43 CK KPS imel svoj sedež, potem pa se je postopoma razširilo na druge pokrajine. 116 ARS, odd. 1, AS 1487, Navodila komisije za kadre CK KPJ jeseni 1942 CK KPS, a. e. 425. 117 ARS, odd 1, AS 1487, Okrožnica kadrovske komisije CK KPJ “Svima partijskim rukovodstvima u vojsci i na terenu” z dne 25. 9. 1942 s priloženim obrazcem vpra- šalnika za kadre, a. e. 413. 70 Metode delovanja Komunisti čne partije Slovenije in njeno razmerje do nekaterih pomembnejših organizacij Osnovno vodilo v na činu partijskega delovanja je bi- lo zagotavljati partijsko prisotnost v vseh odporniških or- ganizacijah. Pri tem je KPS do posameznih podro čij izka- zovala še poseben interes. To je bilo predvsem podro čje tehnike, vojske in varnostnoobveš čevalne dejavnosti. Pojem “tehnika” je med vojno imel širši in ožji po- men. V širšem pomenu so v tehniko spadale tudi ne- katere delavnice in podro čje zvez, v ožjem pa t. i. parti- zanske tiskarne in ciklostilne tehnike, ki so omogo čale opravljanje informativne in propagandne dejavnosti. Pi- sana beseda je pri seznanjanju ljudi s proklamiranimi cilji osvobodilnega boja in njihovega pridobivanja za ta boj imela velik pomen. Tu je bila KPS v veliki predno- sti, saj je že pred vojno prek tiskarn, ciklostilnih tehnik in razpe čevalske mreže vzpostavila tehni čne osnove za širjenje pisane besede. Po okupaciji je zmogljivosti par- tijske tehnike za čela uporabljati OF kot celota. 118 Osvo- bodilna fronta je s partijsko tehniko prišla brez težav do pomembnega sredstva v vodenju osvobodilnega boja, na videz samodejno pa je s tem vodenje tega sektorja ostalo v rokah partije. Kako partija ni bila pripravljena z nikomer deliti svoje tehnike, je najbolj jasno razvidno iz Kardeljeve 118 Jože Krall, Partizanske tiskarne na Slovenskem (Osrednje tiskarne, Ljubljana 1972; Primorske tiskarne, Ljubljana 1973; Gorenjske in štajerske tiskarne, Ljublja- na 1976); Marica Čepe, Centralna tehnika je zrasla iz predvojne partijske tehnike. Ljubljana v ilegali, I, Ljubljana 1960. 71 DRUGO POGLAVJE reakcije januarja 1943 na delo tehnike v cerkniškem okrožju, ki je svoje tiske podpisovala s “Tehnika OOOF – Cerknica”. V zvezi s tem je Kardelj poslal okrožne- mu komiteju KPS Cerknica pismo z naslednjo vsebino: “Opozarjamo vas, da take tehnike ni. Mi smo sicer OF stavili na razpolago našo tehniko za tisk, toda tehnika je samo partijska, v njej lahko delajo izklju čno partij- ci in kontrolo nad njo ima izklju čno OK Partije. To je na čelno vprašanje, ki je bilo že od vsega za četka po- stavljeno tudi pred naše OK in ste zato napravili grobo politi čno napako, če ste postopali v nasprotju s tem stališ čem naše partije. Nujno potrebno je, da to takoj popravite. Naša partijska tehnika mora biti popolnoma neodvisna od drugih politi čnih skupin, kajti če tega ne bi bilo, naša partija ne bi bila revolucionarna avantgar- da.” 119 K temu naj dodamo, da kategori čna Kardeljeva zahteva po izklju čnem zaposlovanju partijcev v tehni- kah med vojno vendarle ni bila dobesedno upoštevana. Partija je to podro čje usmerjala in nadzirala predvsem po vodilnih delavcih, sicer pa so tehnike zaposlovale tudi nekomuniste, a s težnjo, da se jih čimve č pridobi za vstop v partijo. Drugo interesno področje je bila vojska. Na tem me- stu bi izpostavili samo dejstvo, da so komunisti nosili najve čji organizacijski in kadrovski delež pri za četnem vzpostavljanju partizanske vojske, si s tem z neposre- dnim lastnim angažiranjem ustvarili v njej vodilno vlo- go, da so v nadaljnjem razvoju to vlogo ve č ali manj dosledno z določenimi izjemami branili in da so prek institucije politi čnih komisarjev dajali tej vojski tudi iz- razit pe čat politi čnosti. Takratni komandant Franc Le- skošek-Luka je npr. na partijski konferenci na Cinku julija 1942 poro čal, da so politi čni komisarji “vsi partijci ali v izjemnih primerih skojevci”, 120 kljub temu da za- radi hitrega porasta partizanske vojske delež komuni- stov takrat ni bil posebno velik. Edvard Kardelj pa je januarja 1943 sporo čal Titu, da je vojska “potpuno u rukama Partije”, ker so vsi politi čni komisarji, njihovi 119 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 95. 120 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 274. 72 namestniki, vsi komandanti in velika ve čina komandir- jev partijci. 121 Varnostnoobveš čevalno službo je ustanovil CK KPS avgusta 1941. Zgodnja ustanovitev in separatna odlo- čitev brez vednosti IOOF nakazujeta poseben partijski interes nad to službo, čeprav se je uradno imenovala “Varnostnoobveš čevalna služba Osvobodilne fronte” in je bila ustanovljena v času, ko je Kardelj pisal o nujni medsebojni lojalnosti vseh skupin v OF, ki da je eden glavnih pogojev za zmago. 122 Bila je izrazito vezana na partijsko organizacijo in jo je partija najbolj ljubosumno čuvala pred ostalimi skupinami v OF. Tudi pred njimi jo je vzdrževala v precejšnji konspiraciji. Poudariti pa je treba, da je vsaj nekatere politi čno najbolj ob čutljive od- lo čitve sprejemalo partijsko vodstvo skupaj z IOOF. 123 Vodenje varnostnoobveš čevalne dejavnosti je bilo zaupano Zdenki Kidri č-Marjeti, ki se je v tej smeri že pred vojno usposabljala v Sovjetski zvezi. V vodstvu, tj. kolegiju oziroma centralni komisiji VOS, sta delala predvsem še dr. Vito Kraigher-Marjan in Edo Brajnik- Štefan. Vodstvo VOS-a je bilo podrejeno neposredno centralnemu komiteju KPS. VOS je pri čela z delovanjem najprej v Ljubljani, kjer je bil do spomladi 1943 tudi se- dež centralne komisije. Z na črtnim širjenjem organiza- cije po posameznih pokrajinah so pri čeli šele po odhodu centralne komisije iz Ljubljane, vendar organizacije do njene ukinitve februarja 1944 ponekje še niso uspeli v celoti vzpostaviti (Štajerska, Koroška). 124 O VOS-u je Edvard Kardelj 29. marca 1942 poro- čal Titu, da je “dejansko ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kon- trole. Zgrajena je iz dveh delov: obveš čevalna služba in eksekutivni aparat. Vodstvo je enotno in je sestavljeno: iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK.” 125 121 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 62. 122 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 23. 123 Tako je bilo npr. v primeru odlo čanja o usmrtitvi liberalnega gospodarstvenika Avgusta Praprotnika in idejnega vodje Stražarjev dr. Lamberta Erlicha. (Glej Veljko Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa, str. 156–159). 124 Milan Gomba č, Kratek pregled razvoja varnostnoobveš čevalne službe Osvobodil- ne fronte. Zaš čita narodnoosvobodilnega boja, Ljubljana 1979. 125 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 151. 73 DRUGO POGLAVJE Tudi Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je 1. maja 1942 poro čalo Vrhovnemu štabu, da sta vsa obveš čevalna služba in eksekutiva “v partijskih rokah” ter da njun kader izhaja iz vrst partijcev, partijskih kan- didatov, skojevcev in simpatizerjev. 126 Smernice splošnega in konkretnega zna čaja je cen- tralna komisija prejemala od centralnega komiteja KPS in njemu je tudi poro čala. V obdobju, ko je centralna komisija VOS še bila v Ljubljani, CK KPS pa že zunaj, tj. v času, ko je med obema organoma obstajala skoraj izklju čno le pisemska zveza, je razvidna vezanost komi- sije predvsem na Edvarda Kardelja ter Borisa Kidri ča. Po njenem prihodu na Rog, kar sovpada s prizadevanji na črtnega izgrajevanja sistema varnostnoobveš čevalne dejavnosti, pa je pri reševanju organizacijskih in kadro- vskih vprašanj opazna tudi vloga Ivana Ma čka-Matije. Kardelj je bil tudi tisti, ki je februarja 1943 izde- lal natan čnejša navodila o organiziranosti te službe 127 in podal usmeritve o nalogah VOS, kriterijih pri izbiri kadrov za VOS ter natan čneje opredelil razmerje med VOS in komunisti čno partijo. Poudaril je dvojnost cilja, h kateremu je delovanje VOS-a usmerjeno, namre č v “razkrivanje sovražnikove tajnosti v korist naše vojske in politi čne borbe”, pri čemer se VOS uveljavlja kot ob- veš čevalno in “akcijsko orožje”. Razmerja med partijskimi in varnostnoobveš čeval- nimi organi so morala temeljiti na naslednjih izhodiš čih: celoten aparat VOS-a je moral biti pod neposrednim nadzorom partije; centralna komisija VOS je za svoje delo neposredno odgovarjala CK KPS in CK KPJ, pokra- jinske komisije VOS pokrajinskim komitejem KPS, okro- žne komisije VOS pa okrožnim komitejem KPS; partijski komiteji so bili odgovorni za “funkcioniranje, sestav in rezultate dela” odgovarjajo čih centrov VOS-a; partija je zagotavljala nadzor nad VOS-om na ta na čin, da je v partijskih komitejih dolo čila osebo, ki bo odgovorna za vzdrževanje stikov in opravljanje neposrednega nadzora nad delovanjem VOS-a; partija je bila dolžna v VOS-u 126 Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih na- rodov (dalje Zbornik NOV), del VI, knjiga 2, dok. 69. 127 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 166. 74 zagotavljati predvsem nepretrgano organizacijsko funk- cioniranje ter vodenje ustrezne politi čne usmeritve, ni pa se smela spuš čati v podrobnosti; partijski komiteji so bili dolžni nuditi VOS-u potreben kader, ob tem pa je bila dopustna tudi samostojna iniciativa organov VOS-a glede mobilizacije kadrov; organi VOS-a niso bili dolžni obveš čati partijskih komitejev o vseh zbranih podatkih, temve č le o tistih, ki so bili pomembni za delo KP in OF na njihovem območju, vse ostale podatke pa so bili dolžni sporočati nadrejenim komisijam VOS-a; enaka razmerja med partijo in obveš čevalnim delom kakor na terenu so veljala tudi v vojski; v vojski je imel obveš če- valni sektor pretežno vojaški zna čaj, politi čno podro čje pa je pokrival kontrašpijonažni sektor (ki opravlja “bu- dno kontrolo vsega dogajanja v vojski”), kateremu mora partija namenjati še prav posebno skrb; člani organov VOS-a so lahko bili “izklju čno člani partije odnosno s partijo tesno povezani simpatizerji”; sestave vodstev VOS-a so postavljali nadrejeni organi VOS-a, vendar v soglasju s partijskimi komiteji; na čelniki obveš čevalnih centrov v vojski so morali biti partijci in enako vsi za- posleni v protišpijonažnem sektorju; obstoj, delovanje in organizacijska mreža VOS-a so morali ostati neznani tudi partijskemu aktivu. 128 Kot je bilo omenjeno, je še prav poseben pomen imela protišpijonažna služba v vojaških enotah, ki je imela nalogo odkrivati nasprotnike iz vrst okupatorja ter njegovih sodelavcev in nasploh pozorno spremljati celotno dogajanje v vojski. Delikaten položaj omenjene službe je dodatno narekoval uporabo še posebej strogih meril pri izboru kadrov zanjo. Pravila zanjo, ki so jih po- leti 1943 izdelali Zdenka Kidri č, dr. Vito Kraigher, Ivan Maček in Boris Kraigher, so dolo čala, da se protišpijo- naža v ničemer ne sme naslanjati na vojaško obveš če- valno službo, da je njen kader povsem lo čen od vojaških obveš čevalcev, in da so njeni člani za razliko od vojaških obveš čevalcev v ilegalnem položaju, “zakonspirirani ta- ko pred moštvom, kakor tudi štabom vseh edinic, od najnižje do najvišje”. Ker je protišpijonaža predstavljala najbolj zaupno službo, je pri izbiri kadrov vladala “sil- 128 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 139. 75 DRUGO POGLAVJE na previdnost” oziroma “izbir čnost” z namenom vklju- čiti v omenjeno službo “res samo najboljše, najbolj pre- dane in najbolj trdne, zanesljive in politi čno zgrajene”. Dr. Vito Kraigher, ki je o sprejetih smernicah poro čal Edu Brajniku (ta je takrat vzpostavljal varnostnoobve- ščevalno mrežo na Primorskem), je ob tem pridal, da je “samo ob sebi umevno, da morajo biti ti tovariši partij- ci”. V za četni fazi vzpostavljanja protišpijonažne mreže so jih organizatorji smeli iskati le s pomo čjo partijskih sekretarjev, prikrito pred ostalimi člani štabov. Toda v primerih, ko je organizatorju uspelo pridobiti podat- ke o primernih kadrih že na kakšen drug na čin in ne neposredno od partijskega sekretarja enote, v kateri je želel postaviti mrežo, se je zaobšlo tudi partijskega se- kretarja. Pripadniki protišpijonaže niso smeli opravljati nobenih funkcij (v poštev so prihajali kve čjemu politi čni delegati vodov). Morali so biti navadni borci, ker jim je le tak položaj omogo čal na eni strani neposreden stik z okoljem, za katerega so bili obveš čevalno zadolženi, na drugi strani pa kot navadni borci med soborci niso vzbujali sumov o njihovih morebitnih prikritih zadolži- tvah. Protišpijonaža je zasledovala celotno delo borcev (npr. njihovo ponašanje v boju, njihove stike s soborci ali civilisti itd.) in tudi njihovo mišljenje. Pri tem ni bil izvzet niti komandni kader. Pooblastila protišpijonaže so bila torej izjemna, z njimi pa tudi možnost porajanja ob čutkov pomembnosti in vsemogo čnosti njenih pripa- dnikov. Zato je CK VOS svaril pred nevarnostjo, da bi se njeni kadri “sprevrgli v spako svoje funkcije”. 129 Kot je razvidno iz Kardeljevih navodil, je bil VOS te- sno povezan s partijo, kar pa ni pomenilo, da bi morala biti celotna sestava VOS iz vrst partije. Pri izbiri kadrov za VOS je bilo članstvo v partiji sicer zelo pomembno merilo in zaželjeno poroštvo o primernosti posameznika za delo na tem podro čju. Da pa sprejem v VOS ni bil popolnoma pogojen s članstvom v partiji, potrjujejo kar številni primeri nekomunistov v vrstah VOS, ki kažejo, da so bila odlo čilna tudi druga merila. Opazne pa so tudi razlike med posameznimi časovnimi razdobji in obmo čji, 129 ARS, odd. 1, AS 1483 Centralna komisija varnostno obveš čalne službe, šk. 1, Pismo Vita Kraigherja 10. 7. 1943 Edu Brajniku. 76 v okviru katerih lahko ugotovimo spremenljiv odnos do tega vprašanja. Le-ta je bil namre č v fazi ustanavljanja in za četnega delovanja VOS-a marsikje precej bolj libe- ralen kot potem, ko je bila organizacija že utrjena. 130 Ko so pri čeli npr. na Primorskem spomladi 1943 ustanavljati prve skupine VOS, so jih ustanovili tako, da je dr. Marijan Dermastia-Urban obstoje če sabotažne skupine enostavno vklju čil v strukturo VOS-a, kjer so opravljale varnostne naloge (do takrat so usmrtitve iz- vrševali partizani). Njegovega naslednika Eda Brajnika takšno kadrovanje ni zadovoljilo, zato je sklenil Derma- stin ukrep razveljaviti, ker da kader “ni bil izbran”. 131 Kljub kritiki takšnega kadrovanja, ki ni temeljilo na strogo politi čnem presojanju kadrov, pa primer Derma- stine odlo čitve, da v VOS pritegne sabotažne skupine, vendarle potrjuje, kako pomembno je bilo pri izbiri ka- drov upoštevati povsem človeške lastnosti, v tem pri- meru drznosti, česar sabotažnim skupinam gotovo ni manjkalo. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da posameznik v VOS praviloma ni bil preprosto imenovan, temve č je v to službo prišel vsaj delno z lastnim privo- ljenjem na osnovi poznavanja delokroga te organizacije. Do nje ni smel imeti zadržkov oziroma je moral biti pri- pravljen sprejeti vse strani njenega delovanja, tudi tiste, ki znajo najbolj bremenilno pritiskati na človeka, kar je bilo še posebej pomembno pri varnostnem delu VOS-a. Kadrovanje v VOS je bilo tako ob čutljivo vprašanje, da komunistov pri odlo čanju za vstop vanjo o čitno ni zave- zovalo (vsaj popolnoma ne) eno najpomembnejših na čel partijske organizacije, tj. partijska disciplina. Pristanek je bil nujen zaradi zagotavljanja trdnosti in zanesljivosti te organizacije, sicer bi se lahko dogajalo, da bi jo posa- mezniki, ki bremen ne bi prenesli oziroma niso izkazo- vali nobene nagnjenosti do opravljanja tovrstnih nalog, zapustili. Takšni so bili že vnaprej izlo čeni. Znan je pri- mer, ko je PK KPS za Primorsko prepustil Edu Brajniku za organiziranje obveš čevalne službe znanega politi čne- 130 Irena Mrvi č, Obveš čevalno varnostna služba OF. Slovenski upor 1941 : Osvobo- dilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja, str. 276. 131 ARS, odd. 1, AS 1483, šk. 1, Poro čilo Eda Brajnika 11. 7. 1943 Zdenki Kidri č. 77 DRUGO POGLAVJE ga delavca Jožeta Krajca, ki je bil predviden za člana PK VOS. Ko je Brajnik ugotovil, da Krajc nima “prav no- benega veselja za obveš čevalno delo” in da je hkrati še živ čno iz črpan, ga je pustil na politi čnem delu. 132 Podob- no se je dogodilo Ladu Řihi, ko je poleti 1943 postavljal temelje varnostni službi na Notranjskem, za kar je imel na voljo sedem oseb, o čitno iz partizanskih enot. Toda na koncu je obdržal le tri, ker ostali niso odgovarjali zahtevam. Dva, ki sta sprva sicer sprejela delo, sta npr. izjavila, da “ če bi vedela takoj, za kaj gre, ne bi pristala na to, potem, da neoboroženega ne bi mogla streljati”, zato ju je poslal nazaj v brigado. Po tej izkušnji je Řiha zaključil, da je pri izbiri kadrov v bodo če potrebna ve čja previdnost ter da morajo odgovorne osebe kandidatom natan čneje razložiti delokrog te službe. 133 Drugačno je bilo v za četnih obdobjih seveda raz- merje partije do OF, ki se je na formalni ravni odražalo v paritetni sestavi IOOF in nižjih odborov OF (zlasti v Lju- bljanski pokrajini), čeprav se partija svoje sumni čavosti in avantgardnosti ni mogla povsem otresti tudi v pov- sem za četnem obdobju. Josip Rus, ki je leta 1941 precej potoval po Dolenjski in Notranjski ter kot predstavnik Sokola pomagal širiti organizacijo OF npr. navaja, da ga je na teh potovanjih skoraj vedno spremljal nekdo od partijcev; obratno se seveda ni dogajalo. Neprijetno je bil tudi presene čen, ko je po vojni zvedel, da je CK KPS sam ustanovil Glavno poveljstvo že na dan napada Nem čije na Sovjetsko zvezo in imenoval komandanta ter politi čnega komisarja, soglasje pa je pri IOOF iskal šele naknadno. 134 Partija je za obvladovanje OF ubrala naslednjo pot: na terenu je vklju čevala svoje člane v organizacije in ustanove oziroma tam delujo če ljudi sprejemala v svoje vrste. Ko je prišlo do izrazitega kadrovskega prepletanja organov, ko je posameznik nastopal v razli čnih vlogah, je partiji uspelo na dokaj diskreten na čin uveljavljati nadzor nad vsemi organizacijami. Miselnost, da so le-te podrejene partiji, se je vse bolj pogosto pojavljala. 132 ARS, odd. 1, AS 1483 šk. 1, Poro čilo Eda Brajnika 26. 8. 1943 Zdenki Kidri č. 133 ARS, odd. 1, AS 1483, šk. 1, Poro čilo Lada Řihe 8. 7. 1943 Zdenki Kidri č. 134 Vojan Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa, str. 147–149. 78 Iskanje takšnega na čina javnega nastopanja, ki bi partijo nekako stalno vzdrževal v javni zavesti, ki bi bil širše še sprejemljiv, ki torej ne bi povzro čal odbojnosti pri privržencih osvobodilnega gibanja, nasprotniku pa ne dajal argumentov za njihove trditve o komunisti čni revoluciji, je bilo pravzaprav aktualno ves čas. Ob časno so se ponavljale kritike o preve č ali pa o premalo poudar- jeni vlogi partije, kar je bila pa č nujna posledica dvojne vloge, ki jo je partija med vojno prevzela in veš čega pri- lagajanja trenutnim razmeram. Boj proti partijskemu sektaštvu je sodil bolj ali manj med partijske stalnice. Bil je predvsem takti čno pogojen in zato marsikdaj ne- pristen, saj njegov cilj ni bilo izkoreninjenje dolo čenih dejanj oziroma na čel, ki bi naj bila v temeljnem naspro- tju z na čeli komunisti čne partije, temve č je predvsem šlo za njihovo za časno opuš čanje, ker so sama po sebi ogrožala širino in enotnost osvobodilnega gibanja. Ko je npr. sredi leta 1943 po sprejetju Dolomitske izjave, ljubljansko partijsko vodstvo prepovedalo tamkajšnjim sokolom sestajanje, ga je CK KPS opomnil, da je bilo takšno sektaško postopanje “nesmiselno”, ker je trenu- tno najpomembnejša naloga vse sokole vklju čiti v OF in obenem omejevati tiste vrste sokolskega separatizma, ki bi sokole oddaljeval od OF in bi ga lahko izkoristili mi- hajlovi čevski krogi. Vendar procesa nastajanja enotne OF ni mogo če nasilno pospeševati in ob tem povzro čati osebne prizadetosti. Partija si mora zagotoviti predvsem udeležbo na njihovih sestankih in po tej poti vplivati na njihovo orientacijo; med drugim tudi s prepri čevanjem dose či njihovo “iskreno” spoznanje vloge, žrtvovanja in “ustvarjalnega ponašanja” partije v narodnoosvobodil- nem boju. 135 135 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 30. 79 DRUGO POGLAVJE Med ustanovnim kongresom Komunisti čne par- tije Slovenije leta 1937 in drugim kongresom KPS le- ta 1948 je kot najvišji partijski organ deloval central- ni komite KPS, ki pa je v obdobju med obema kongre- soma doživljal velike kadrovske spremembe, v veliki meri pogojene prav z vojnim dogajanjem. Od prvotno maloštevil čnega vodstva, konstituiranega na ustanov- nem kongresu, je šel nato skladno s krepitvijo partije v smeri njegove števil čne širitve. Med vojno je velik del članov iz razli čnih vzrokov izpadel iz vodstva in vodstvo je v glavnem delovalo v zmanjšani sestavi kot politi čni biro. Pred samim pri četkom vojne je CK KPS deloval v sestavi, v kakršni je bil izvoljen na tretji partijski kon- ferenci junija 1940 na Vinjah. Na tej konferenci je bil za sekretarja ponovno izvoljen Franc Leskošek, ki je to funkcijo opravljal že od čebinskega kongresa in nato še celotno vojno obdobje. V komite pa naj bi bili izvolje- ni: Edvard Kardelj, Boris Kidri č, Miha Marinko, Tone Tomši č, Vida Tomši č, Stane Žagar, Oskar Kova či č, Mi- loš Zidanšek, Lojze Hohkraut, dr. Jože Potr č, Jože Lac- ko, Pepca Kardelj, Boris Kraigher, Tone Dolinšek, Ignac Tratar, Franc Salamon, Albin Vipotnik, Vencelj Perko, Jože Mihel či č, Viktor Stopar, Štefan Kova č, Slavko Šlan- der, Rudi Zupanc, ing. Janez Marenti č, Franc Far čnik, Leon Novak, Angela Ocepek, Jože Ažman, Maks Str- mecki, Maks Henigman. Nekateri med njimi formalno še niso bili polnopravni člani, temve č kandidati za člane Osrednje vodstvo Komunisti čne partije Slovenije 80 CK KPS. Kot taki se najve čkrat navajajo Rudi Zupanc, Maks Henigman, Leon Novak, Albin Vipotnik in Slavko Šlander. 136 Če drži podatek Borisa Kidri ča, ki ga je navedel na partijski konferenci na Cinku, da je CK KPS pred vojno štel 25 članov, 137 je gornja sestava nekoliko preobširna in jo je potrebno sprejemati z dolo čeno rezervo. V vsa- kem primeru pa gre za komuniste, med katerimi je ve- čina imela za sabo že dolgoletno delovanje na razli čnih podro čjih partijske dejavnosti v vodstvu ter na pokrajin- ski ali okrožni ravni in so po okupaciji predstavljali ve č ali manj vodilno jedro organizacije, ki je sprožila odpor okupatorju in v okviru njega za čela izvajati revolucijo. Zato, ko govorimo o vlogi in ciljih partije med okupacijo, mislimo predvsem na vodstvo partije. S pri četkom vojne se je njihovo število za čelo naglo zmanjševati. Velika ve čina je bila v letih 1941 in 1942 aretirana oziroma je padla v oboroženem boju, drugi so bili poslani v nemška ali italijanska taboriš ča, enega od njih pa so izgnali v Srbijo. Dr. Jožeta Potr ča so zajeli že ob razsulu jugoslo- vanske vojske, v katero se je vklju čil kot prostovoljec; dotlej je delal v ptujskem okrožju, v vojnem ujetništvu pa je preživel vsa vojna leta. 138 Konec aprila 1941 so v trboveljskem okrožju aretirali Franca Salamona in ga izgnali v Srbijo. Tam je nadaljeval s politi čnim delom in so ga ponovno aretirali in 19. aprila 1943 ustrelili 136 France Filipi č, Vinje. Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in naro- dnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 59. zvezek, Ljubljana 1987; Alenka Nedog, Tone Tomši č, Ljubljana 1980, str. 229–232. Opozorimo naj, da odsotnost so časnih virov onemogoča zanesljivo rekonstrukcijo vodstva, izvoljenega na vinjski konferen- ci. Tudi zgoraj navedena avtorja, ki sta natan čneje obravnavala vinjsko konferenco, nista prišla do enakih ugotovitev. Filipi č navaja kar šest članov in kandidatov ve č kot Nedogova (Ažmana, Far čnika, Novaka, Strmeckega, Ocepkovo in Henigmana). Tudi navedbe o kandidatih se ne ujemajo povsem. Skoraj gotovo je, da je bil Novak kandidat za člana (Filipi č ga navaja kot člana, Nedogova ga ne omenja), saj ga kot takega navaja Kardelj v poro čilu Titu marca 1942 (Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 151). Ocepkova je po vojni zapisala v anketnem listu (ARS, odd. 1, AS 1589), da je bila članica (Nedogova je ne navaja). Kako nezanesljive so rekon- strukcije po spominu, kaže primer Vipotnika, katerega je ve čina preživelih članov ob opravljanju rekonstrukcije imela za člana, kot takega ga tudi Nedogova navaja, sam pa v članskih dokumentih navaja, da je bil kandidat vse do leta 1948 (ARS, odd. 1, AS 1589). Dvomi v članstvo se pojavljajo pri Henigmanu in Strmeckem). 137 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 28. 138 ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti. 81 DRUGO POGLAVJE na Banjici. 139 Na Jesenicah so 21. maja 1941 z ve čjo skupino tamkajšnjih komunistov aretirali Venclja Per- ka, sicer znanega jeseniškega sindikalnega delavca in nekdanjega “rde čega” župana Koroške Bele. Perko je nato avgusta 1941 pobegnil iz taboriš ča Kraut in se pri- klju čil gorenjskim partizanom. Novembra istega leta ga je CK KPS poklical v Ljubljano, da bi raz čistil konflikte med Perkom na eni ter Stanetom Žagarjem in Jožetom Gregor či čem na drugi strani. Rezultat je bila izklju či- tev Perka iz partije, za kar pa je sam slu čajno zvedel šele poleti 1942. Iz pisem, ki jih je Perko naslavljal na CK KPS potem, ko je zvedel za izklju čitev, kakor tudi iz povojnih raz čiš čevanj, sta razvidni tako Perkova oseb- na prizadetost in odlo čenost, da obrani “svojo čast in delo”, kot tudi komunisti čna praksa tedanjega časa, ki kar zadeva medosebne odnose, ve čkrat ni bila ni č kaj tovariška. Perko bi se namre č moral po partijski direk- tivi vklju čiti v partizanske enote kot politkomisar čete. To je ob čutil kot degradacijo in funkcije sprva ni bil pri- pravljen sprejeti. Zaradi neupoštevanja direktive sta ga Žagar in Gregor či č sklenila izklju čiti iz partije, kar je sprejel kot osebno maš čevanje, rivalstvo in izkazovanje superiornosti. CK KPS je Perkovo ravnanje ocenil kot oportunisti čno in ga zaradi zdravstvenih razlogov (le-te je Perko navajal kot enega izmed vzrokov, da ni sprejel politkomisarske funkcije) poslal na politi čno delo v Sv. Križ (danes Podbo čje) v novomeško okrožje, vendar mu osebno ni izrekel nikakršne kazni. Sklep o izklju čitvi iz partije bi mu moral sporo čiti Viktor Avbelj, ki ga je CK KPS v tistem času imenoval za sekretarja novomeškega okrožja in ki naloge, potem ko je spoznal uspešno Per- kovo politi čno delo, ni izvršil. Tako je Perko postavljal organizacije OF in tudi KPS, formalno kot ne član parti- je. Spomladi 1943 pa so ga ponovno sprejeli v partijo. 140 V za četku avgusta 1941 so v Mariboru aretirali Slavka 139 Desetletja bojev in zmag, Ljubljana 1977, str. 162; Miha Marinko, Moji spomini, Ljubljana 1974, str. 373–375; Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 426. 140 ARS, odd. 1, AS 1487 Centralni komite KPS, Pisma Venclja Perka centralnemu komiteju KPS 31. 7. 1942 (a. e. 1072), 13. 8. 1942 (a. e. 1078), 10. 2. 1943 (a. e. 1105) in 17. 7. 1943 (a. e. 1105) ter izjavi Franca Leskoška 17. 11. 1980 in Viktorja Avblja 1. 7. 1987; Vencelj Perko, Spomini na leto 1941. Jeklo in ljudje, 5, Ljubljana 1985, str. 165–185. 82 Šlandra, takrat sekretarja pokrajinskega komiteja in ga 24. avgusta ustrelili pod imenom Franc Weber. Šlander je bil od maja 1941 že član CK KPS. 141 Osmega avgusta 1941 je kot organizator bohinjske partizanske skupine v spopadu z okupatorjem padel Jože Ažman. 142 Devet- najstega septembra 1941 so v bližini Maribora aretirali Leona Novaka, komaj imenovanega sekretarja štajer- skega PK KPS. Ustrelili so ga 30. oktobra 1941. 143 Dne 18. oktobra 1941 je v spopadu z madžarsko policijo pa- del Štefan Kova č, ki je takrat bil sekretar prekmurske- ga okrožnega komiteja. 144 V italijanski akciji proti Belo- kranjski četi 3. novembra 1941 je bil zajet Jože Mihel či č kot politkomisar te čete in nato ustreljen 9. decembra 1941. 145 Tudi Maks Henigman iz novomeškega okrožja je kot borec Novomeške čete padel v spopadu z italijan- sko enoto v Moravški gori pri Sv. Križu (sedaj Gabrovka) 14. novembra 1941. 146 Drugi predstavnik iz novomeške- ga okrožja, Rudi Zupanc, v tem času ni bil ve č kandidat za člana CK KPS. Tako kot Perko je bil izklju čen zaradi “oportunizma”, ker se ni bil pripravljen odzvati parti- zanski mobilizaciji. 147 Franca Far čnika, enega najstarej- ših revirskih komunistov, ki je med drugim kar deset let preživel v Sovjetski zvezi, je partijsko vodstvo poleti 1941 poslalo na politi čno delo v Šaleško dolino. Tam je bil zajet že novembra 1941 in je 22. julija 1942 preminil v zaporu na Borlu. 148 Aretacija kar štirih članov CK KPS v no či na 10. december 1941 v Ljubljani je gotovo pomenila eno naj- uspešnejših akcij nemške policije, in sicer s pomo čjo kurirke PK KPS za Štajersko Grete Ranzinger. Uspelo ji je aretirati samega organizacijskega sekretarja Toneta Tomši ča, Miho Marinka, Vido Tomši č in Pepco Kardelj. 141 Delo, september 1941, št. 3, Slavko Šlander, član Centralnega komiteja Komuni- sti čne partije Slovenije; Zbornik NOV, del VI, knjiga 1, dok. 140. 142 Mile Pavlin, Jeseniško-bohinjski odred, Ljubljana 1970, str. 19, 22. 143 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 48, 77, 151. 144 Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945, Murska Sobota 1980, str. 80–82. 145 Radko Polič, Belokranjski odred, Ljubljana 1975, str. 76–90. 146 Terezija Traven, Novomeška partizanska četa. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja in NOB na Dolenjskem in v Beli Krajini, Novo mesto 1989, str. 49, 57. 147 ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti Rudija Zupanca. Kasneje se je Zupanc sam javil italijanskim oblastem, da bi rešil iz zapora svojo družino. V internaciji je bil do kapitulacije Italije. 148 Branko Omahne, Franc Far čnik, Zagorje ob Savi 1986. 83 DRUGO POGLAVJE Medtem ko so bili slednji trije obsojeni pred vojaškim sodiščem na visoke zaporne kazni in odpeljani v kaznil- nice v Italijo, od koder so se po kapitulaciji Italije vrnili, je sodiš če Toneta Tomši ča obsodilo na smrtno kazen, ki so jo izvršili 21. maja 1942. 149 Isto časno, to je 10. decembra 1941, je bil v Trstu aretiran tudi Oskar Ko- va či č, takrat sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko. Na procesu v Rimu je bil obsojen na visoko zaporno kazen. Jeseni 1943 so ga zaradi tuberkuloze sicer izpustili in poslali na zdravljenje v Ljubljano, kjer je 31. januarja 1944 umrl. 150 Dvajsetega decembra 1941 so v Ljubljani aretirali Ignaca Tratarja. Vsa vojna leta je preživel najprej v italijanskih, po kapitulaciji Italije pa v nemških taboriš čih. 151 Izpadanje članov CK KPS se je nezadržno nadalje- valo v letu 1942. Tako je v spopadu z italijansko patru- ljo na Blokah padel 6. februarja 1942 kot komandant bataljona Ljuba Šercerja Miloš Zidanšek. 152 Toneta Do- linška so kot sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko aretirali v valu tamkajšnjih aretacij 9. marca 1942 v bližini Kranja. Vsa nadaljnja leta je preživel v raznih zaporih in nemških taboriš čih. 153 Dne 27. marca 1942 je v spopadu pri Crngrobu nad Škofjo Loko padel kot politi čni komisar pokrajinskega poveljstva za Go- renjsko Stane Žagar. 154 Dne 15. marca 1942 so v itali- janskih racijah v Šmartnem pri Ljubljani zajeli Borisa Kraigherja, ki je takrat že bil organizacijski sekretar CK KPS. Odpeljali so ga v Gonars, od koder mu je avgusta istega leta na spektakularen na čin uspelo pobegniti. 155 Zadnjega maja 1942 je padel v nemški zasedi v bližini Va č kot sekretar litijskega okrožja Lojze Hohkraut, znan 149 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 103; Alenka Nedog, Tone Tomši č, str. 295–301, 345, 352–354; Miha Marinko, Moji spomini, str. 287–315. O poskusu, da bi Toneta Tomši ča rešili iz zapora glej še: Aleš Gabri č, Polona Kekec in Brigita Rajšter, Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, Ljubljana 2000, str. 43, 45. 150 Narodni heroji Jugoslavije, knjiga 1, Beograd 1975, str. 404, 405. 151 ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti Ignaca Tratarja. Ker je partijsko vod- stvo ocenilo, da je bil Tratar aretiran po lastni krivdi zaradi nekonspirativnosti, ga je konec leta 1945 tudi formalno izklju čilo iz CK KPS. 152 Zbornik NOV, del VI, knjiga 2, dok. 20; Alfred Grobler Mile, Kdaj je padel Miloš Zidanšek. Borec 1980, št. 4. 153 TV-15, 31. 1. 1972, št. 3, Iz spominov Toneta Dolinška. 154 Narodni heroj Stanko Žagar, Ljubljana 1982. 155 France Lubej-Drej če, Odlo čitve, Ljubljana 1980, str. 226–228. 84 revirski komunist, ki je med drugim imel za sabo tudi šolanje za delo med sindikati v Sovjetski zvezi. 156 Dne 10. avgusta so zaradi izdaje zajeli Jožeta Lacka iz ptuj- skega okrožja, ki je po hudem mu čenju umrl 18. avgu- sta v ptujskih sodnih zaporih. 157 Janez Marenti č, med drugim znan po študiju kme čke problematike v predvoj- nem obdobju, je po daljši bolezni umrl v Ljubljani, 28. septembra 1942. 158 CK KPS je tako v letih 1941 in 1942 utrpel zelo veli- ke izgube in se je skr čil le na nekaj člansko ožje vodstvo. Kljub neprestanemu zmanjševanju števila njegovih čla- nov novih članov ni sprejemal. Prvo trajnejšo kadrovsko okrepitev v tem času je predstavljala vklju čitev Ivana Mačka kot člana CK KPS v marcu 1942, ki ga je CK KPJ v za četku tega leta poslal iz Vrhovnega štaba na politi č- no delo v Slovenijo; 159 Ma ček je že v tridesetih letih bil se- kretar pokrajinske partijske organizacije za Slovenijo, bil zatem v Sovjetski zvezi, za četek vojne pa je do čakal v za- poru v Sremski Mitrovici, od koder je na podoben na čin kot Boris Kraigher poleti 1941 pobegnil. Poleti 1942 pa je Vladimir Krivic postal kandidat za člana CK KPS. 160 Jeseni 1942 je CK KPS štel devet članov in kandida- tov, od katerih so bili Leskošek, Kardelj, Kidri č, Kraigher, Maček in Stopar bolj ali manj vezani na trenutni sedež centralnega komiteja. Krivic in Ocepkova sta delala v Ljubljani, Strmecki v novomeškem okrožju, Vipotnik pa v savinjskem okrožju. Od teh je že 16. februarja 1943 ita- lijanski okupator kot ranjenca ustrelil Strmeckega. 161 O kadrovskih izgubah CK KPS je maja 1942 partijsko gla- silo pravilno ugotavljalo, da je CK KPS izgubil dve tretjini članov, ki so mrtvi ali zaprti. 162 Neto čna pa je bila Kidri- čeva informacija na konferenci na Cinku, po kateri naj bi od 25 predvojnih članov bilo živih samo še sedem. 163 156 Jože Gri čar-Metod, Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litij- skem in Moravškem. Litijski zbornik NOB, I, Ljubljana 1969, str. 67, 68. 157 Vida Rojic, Jože Lacko, Maribor 1963. 158 Spomini na Janeza Marenti ča, Ljubljana 1983. 159 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 3, dok. 15; Ivan Ma ček-Matija, Spomi- ni, Ljubljana 1981, str. 112. 160 ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti Vladimirja Krivica. 161 Maks Strmecki, Brežice 1987, str. 71. 162 Delo, maj 1942, Notranje partijske naloge, št. 2. 163 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98. 85 DRUGO POGLAVJE Nove člane in kandidate so za čeli širše vklju čevati v CK KPS šele od sredine leta 1943 dalje. Ko so ma- ja 1943 uvedli v Glavnem štabu funkcijo namestnika politi čnega komisarja in imenovali na to mesto Ivana Kav či ča, je ta kot odgovorni za partijsko organizacijo v vojski postal kandidat za člana CK KPS. 164 Po nekaterih zatrjevanjih naj bi vklju čili v centralni komite tudi Fran- ca Rozmana, ko je sredi julija 1943 prevzel poveljstvo slovenske partizanske vojske. Toda o njegovi vklju čitvi ni mogo če najti v so časnih dokumentih nobenega potr- dila, pa tudi analiza drugih dokumentov daje tozadevno negativen odgovor. 165 S tem je bila prekinjena praksa, po kateri so bili glavni poveljniki iz vrst članov CK KPS (oba Rozmanova predhodnika Leskošek, Ma ček in na- slednik Dušan Kveder). Junija 1943 je Kardelj, ki se je takrat zadrževal na Hrvaškem, predlagal slovenskemu centralnemu komi- teju, naj sprejme kot kandidata za člana CK KPS Borisa Ziherla, takrat odgovornega za agitacijo in propagando ter za organiziranje partijskega šolstva. Predlog je bil še isti mesec sprejet. 166 Junija 1943 so kot kandidata za člana sprejeli Dušana Kvedra, do tedaj popularne- ga politi čnega komisarja štajerskih partizanskih enot, kasneje pa med drugim politi čnega komisarja devetega korpusa in nazadnje v.d. komandanta slovenske parti- zanske vojske. 167 Z imenovanjem Viktorja Avblja za na- mestnika politi čnega komisarja Glavnega štaba avgusta 1943, potem ko je 30. julija v Selah pri Šumberku padel Ivan Kav či č, je tudi Avbelj po krajšem času opravljanja 164 Zbrana dela Edvarda Kardelja, knjiga 7, dok. 106 (Inštitut za novejšo zgodovino, tipkopis). 165 V organizacijskem poro čilu CK KPS na drugem kongresu so Rozmana navedli med padlimi kandidati za člana CK KPS (II. kongres Komunisti čne partije Slovenije, Ljubljana 1949, str. 318). Da je bil kandidat, je kasneje zatrjeval tudi Ivan Ma ček (pisna izjava Ivana Ma čka 20. 2. 1985). Dejstva, ki govore proti Rozmanovemu član- stvu, so naslednja: 1. Glavni štab je v času, ko je Rozman postal njegov komandant, za čel preraš čati prejšnji politi čno-organizacijski zna čaj v smeri vojaško-operativne- ga organa in je s tem odpadla nujnost medsebojne povezanosti funkcije komandan- ta z isto časnim članstvom v centralnem komiteju; 2. iz kasnejših zapiskov sej CK KPS je razvidno, da se Rozman z dvema izjemoma teh sej ni udeleževal, čeprav se je zadrževal v bližini sedeža CK KPS; 3. v članku, objavljenem ob njegovi smrti, kjer so navedene njegove funkcije, članstvo v CK KPS ni omenjeno. 166 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 180, 206. 167 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 196. 86 te funkcije postal kandidat za člana CK KPS. 168 Oktobra 1943 so v CK KPS kot članico sprejeli še Lidijo Šentjurc, kar so potrdili na seji CK KPJ oktobra tega leta. Nje- no dotedanjo funkcijo poverjenice CK KPS za Ljublja- no so verjetno smatrali kot kandidaturo za članstvo v osrednjem vodstvu. 169 Tekom leta 1943 so mogo če v CK pritegnili še Staneta Kav či ča, vendar ni jasno, če je bil formalno dejansko vklju čen. Njegovo članstvo naj bi bi- lo povezano s prevzemom funkcije sekretarja pokrajin- skega komiteja Skoj za Slovenijo, kjer je v za četku leta 1943 nasledil Viktorja Stoparja. Iz dikcije Kardeljevega pisma, ki ga je junija 1943 poslal CK KPS, v katerem naro ča, naj CK KPS “po starem obi čaju” vabi Kav či ča na vse pomembnejše seje CK KPS, bi lahko zaklju čili, da Kav či č ni bil njegov član. 170 To so bile vse spremembe v osrednjem vodstvu v obravnavanem obdobju. Kot je že bilo omenjeno, je ostal Leskošek na polo- žaju sekretarja celotno vojno obdobje. Formalni položaj prvega človeka v slovenski partiji pa še ni pomenil, da je bil Leskošek tudi njen dejanski voditelj. Odlo čujoča vloga v vodenju partije je nedvomno pripadala Kardelju in Kidri ču. Tak položaj je nastal tudi zaradi razli čnih sposobnosti in usposobljenosti članov ožjega partijske- ga vodstva, ki so bila pogojena tudi z njihovo formalno izobrazbo. Te Leskošek ni imel, pa tudi komunisti čnih univerz pri Kominterni ni nikoli obiskoval. Junija 1943 je Kardelj ob oceni, da je treba okrepiti delo central- nega komiteja, celo razmišljal o Leskoškovi zamenjavi. Prevzel naj bi mesto politi čnega komisarja v Glavnem štabu, ki ga je tedaj zasedal Boris Kraigher, Kraigher pa naj bi odšel v CK KPS. Vendar iz predloga ni pov- sem jasno, kdo bi prevzel mesto sekretarja. CK KPS je Kardeljev predlog preučil, ni pa ga sprejel, čeprav naj bi bil sam Leskošek “navdušen” za zamenjavo. CK KPS je svojo odlo čitev utemeljil s tem, da se je Kraigher dobro vživel v vojaške probleme, da je s trenutno razporeditvi- jo kadrov zagotovljen dober odnos med CK in Glavnim štabom ter da bi z Leskoškovo premestitvijo v Glavni 168 ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti Viktorja Avblja. 169 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 13, dok. 205. 170 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 180. 87 DRUGO POGLAVJE štab “poleg drugih momentov nastala še ta neugodnost, da bi bili v štabu sami delavci, na politi čnem delu oziro- ma v sekretariatu pa sami intelektualci”. Tako do spre- membe ni prišlo. 171 Kar nekajkrat pa so se zamenjali organizacijski sekretarji. Glede na to, kdo je to funkcijo opravljal, je jasno, da je bila zelo pomembna. Ob nastopu vojne je to bil Tone Tomši č, po njegovi aretaciji decembra Boris Kraigher, za njim pa je maja 1942 za časno prevzel orga- nizacijske naloge Ivan Ma ček, čeprav ga formalno naj ne bi imenovali na ta položaj, ker je bil isto časno politi čni komisar v Glavnem poveljstvu. 172 Na seji CK KPS 10. avgusta 1942 so nato sprejeli sklep, da vprašanje orga- nizacijskega sekretarja uredi Kidri č. 173 Izbral je poverje- nika CK KPS za Ljubljano Vladimirja Krivica, ki se je po- leti 1942 zadrževal na partizanskem ozemlju. Le-ta pa je Kardelja precej razo čaral, 174 zato je mesto organizacij- skega sekretarja prevzel Kidri č, ki je v tistem kriti čnem obdobju italijanske ofenzive in nastanka vaških straž postal tudi politi čni komisar v Glavnem poveljstvu. 175 Ko se je Boris Kraigher novembra 1942 vrnil iz tabori- šča Gonars na sedež centralnega komiteja, je ponovno postal organizacijski sekretar. Potem ko so Kraigherja maja 1943 imenovali za politi čnega komisarja Glavnega poveljstva, Ma čka pa julija razrešili dolžnosti koman- danta, je organizacijske posle prevzel Ma ček in jih opra- vljal do konca leta 1943, ko je pri čel z organizacijskimi pripravami oblikovanja odseka za notranje zadeve. 176 Centralni komite je imel še ožje operativno vodstvo, imenovano sekretariat, biro ali operacijski komite. Se- stavljali so ga sekretar, organizacijski sekretar in dva do trije člani centralnega komiteja. V letu 1941 so to bili Franc Leskošek, Tone Tomši č, Miha Marinko, Boris 171 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 180, 206. 172 Ivan Ma ček-Matija, Spomini, str. 127; izjava Ivana Ma čka marca 1985. 173 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 27, 103. 174 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 92. Kardelj je Krivicu med drugim zameril, da v negotovi situaciji v času italijanske ofenzive, ko se je vodstvo že prese- lilo z Roga na Podlipoglav, ni vzpostavil zvez med Ljubljano in njeno okolico, ter mu o čital “igra čkanje z našimi glavami”. 175 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 112. 176 Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidri ča, Ljubljana 1963, dok. 120, 147, 207; Ivan Ma ček-Matija, Spomini, str. 196–200, 213, 214; Zbrana dela Edvarda Kardelja, knjiga 7, dok. 101 (tipkopis). 88 Kidri č in verjetno Edvard Kardelj. 177 Po Tomši čevi in Ma- rinkovi aretaciji sta v biroju ostala le dva člana. Zatem so vanj kot organizacijskega sekretarja pritegnili Krai- gherja, marca 1942 pa še Ma čka. V tem smislu je tudi Kardelj poročal marca 1942 Titu, namre č, da so v vod- stvo poleg Leskoška in Kidri ča kooptirali še Kraigherja in Ma čka. Iz poro čila je razvidno, da Kardelj formalno ni bil član biroja. 178 Imenovani štirje so prakti čno ves vojni čas predstavljali biro, čeprav z dolo čenimi prekinitvami (Kraigherjeva aretacija leta 1942; v letu 1943, dokler je bil komandant, o čitno tudi Ma ček ni bil član, sicer CK KPS ne bi junija 1943 ugotavljal, da bi v primeru Le- skoškove premestitve v glavni štab ostali v sekretariatu sami izobraženci). KPS je kot sestavni del enotne KPJ imela svoje predstavnike tudi v CK KPJ. Na peti državni konferenci oktobra 1940 so vanj izvolili kot člane Kardelja, Lesko- ška, Kidri ča, Marinka ter Vido Tomši č, kot kandidate pa Salamona, Šlandra, Zidanška, Borisa Kraigherja in Toneta Tomši ča. V sedem članskem biroju CK KPJ sta KPS predstavljala Kardelj in Leskošek, kar sta ostala ves čas vojne. 179 Med vojno novih članov ali kandidatov niso vklju čevali, čeprav so nekateri izpadli. 177 Boris Kraigher v izjavi (ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 31) navaja, da so biro najprej sestavljali Kardelj, Leskošek, Tomši č in Marinko ter še ne omenja Kidri ča. Iz pisma Leskoška decembra 1941 CK KPJ (Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 103) pa je razvidno, da je Kidri č takrat že bil član biroja. Ko je Leskošek poro čal o aretaciji Tomši ča in Marinka, je zapisal: “Pri našem oper/ativnem/ kom/iteju sva sedaj ostala samo dva.” Če drži Kraigherjeva izjava, da je bil v biroju Kardelj, so morda Kidri ča vklju čili ob Kardeljevem odhodu septembra 1941 k CK KPJ, od koder se je vrnil šele marca 1942. 178 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 103, 157; Ivan Ma ček-Matija, Spo- mini, str. 127. 179 Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 264–266, 558–560, 572. Tretje poglavje 91 TRETJE POGLAVJE Ve čji del Dolenjske, Belo krajino, Notranjsko ter Ljubljano je aprila 1941 zasedel italijanski okupator in zasedena obmo čja združil v upravno enoto, imenovano Ljubljanska pokrajina. Le-ta se je uveljavila kot središ č- na slovenska pokrajina z izredno dinamičnim in tudi specifi čnim razvojem, ki ga je na za četku pogojevala mi- lejša okupacijska politika, kasneje pa zaostrovanje no- tranjih odnosov med Slovenci. To so bila obmo čja z izrazito kme čkim zna čajem in z izjemo Ljubljane ter nekaterih ve čjih krajev brez vidnejšega deleža delavstva v socialni strukturi prebi- valstva. V takšnih razmerah moramo iskati enega od glavnih vzrokov za zelo razli čno gostoto mreže partijskih organizacij, kakršna se je na tem obmo čju vzpostavila pred za četkom vojne. Ker je bila v predvojnem delovanju partije, kar zadeva pritegovanje novih članov, opazna izrazita usmerjenost v mesta in njihovo okolico z indu- strijskimi obrati, torej v kraje z ve čjim številom delavcev oziroma delavcev-kmetov, so ostali obsežni predeli No- tranjske in Dolenjske brez partijskih organizacij ali pa so tam delovali le posamezniki. Pred vojno je bilo to obmo čje s stališ ča teritorialne organiziranosti KPS razdeljeno v štiri okrožja, in sicer v ljubljansko, novomeško, belokranjsko in ko čevsko. Oce- njuje se, da je skupno število članov KPS ob okupaciji znašalo okoli 420, delovalo pa je okoli 67 celic. Na No- tranjskem je bilo malo organiziranih članov KPS in so bili tamkajšnji komunisti vezani na organizacijo v Ljubljani. Delovanje in organizacijska krepitev KPS v Ljubljanski pokrajini v letu 1941 92 Ljubljana s predmestjem je kot narodno središ če z raznovrtnimi ustanovami in z razvejano gospodarsko dejavnostjo nudila partiji zadnja leta pred vojno precej široke možnosti delovanja. Tu je partija našla dovolj prostora za politi čno delo v vrstah številnega delavstva, mladega izobraženstva in študirajo če mladine, izmed katerih je pridobivala nove člane. Mesto se je tako uve- ljavilo tudi kot nesporno središ če politi čno-organizacij- ske dejavnosti KPS in na njegovem obmo čju je nastala števil čno ter kadrovsko najmo čnejša organizacija na Slovenskem. Takšen položaj je mesto ohranilo še nekaj časa tudi pod okupacijo. Do pri četka vojne je število partijskega članstva lju- bljanskega okrožja, ki je obsegalo mesto s širšo okolico (do Borovnice, Vrhnike, Polhovega Gradca, Medvod, Čr- nu č, Zaloga in Grosupljega) naraslo na okoli 250. To je takrat predstavljalo približno petino celotnega članstva v Sloveniji. Celic je bilo okoli 40 in so delovale v prvi vr- sti po tovarnah (npr. v Saturnusu, Toba čni tovarni, Pi- vovarni Union), manjših obratih, podjetjih (npr. na lju- bljanski železnici), kar nekaj je bilo t. i. terenskih celic, ostale so povezovale člane po posameznih ustanovah (npr. dve oziroma tri študentske celice z univerzitetnim birojem na univerzi) ali pripadnike dolo čenih poklicev (npr. pravniki). Vezane so bile na okrožni komite KPS Ljubljana, nekatere pa že na tri obstoje če rajonske ko- miteje KPS, kolikor so jih uspeli ustanoviti do za četka vojne, tj. na RK KPS za Tacen-Št. Vid, Ježico- Črnu če in Polje. 180 Sestavo okrožnega komiteja KPS Ljubljana je ne- mogo če zanesljivo rekonstruirati predvsem zaradi ne- jasne razmejitve glede osebne sestave med OK KPS in njegovim plenumom. Po partijski konferenci ljubljan- skega okrožja septembra 1940 v Borovnici je bil okro- žni sekretar član CK KPS Tone Dolinšek. Kot člani se najve čkrat navajajo Viktor Stopar, Zdenka Kidri č, Adolf Jakhel, Tone Šušterši č, Rudi Ganziti, Tone Zalar, Franc 180 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani od aprila 1941 do septembra 1943. Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Kronika, Ljubljana 1984, str. 438–439 (dalje Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani). Podrobneje o obsežni literaturi in spominskih zapisih, ki obravnavajo ljubljansko partijsko orga- nizacijo pred in ob za četku vojne, glej v gornji razpravi pod opombo št. 1. 93 TRETJE POGLAVJE Ravbar, Lojze Ocepek, Dušan Bravni čar, v časih pa še Ignac Tratar, Angelca Ocepek, Lojze Kebe, Viktor Avbelj in še kdo. Števil čno mo čna ter organizacijsko razvejana organizacija, po drugi strani pa široke možnosti delova- nja, so narekovali na črtno razdelitev dela po specializi- ranih podro čjih. Tako so člani komiteja odgovarjali za delo partijske tehnike (Dolinšek), za delo med mladino (Ocepek), za delo med ženskami in komunisti v kultur- nih ustanovah (Kidričeva), med delavci po posameznih tovarnah itd. 181 V novomeškem okrožju je pred pri četkom vojne de- lovalo okoli 30 članov partije s precej pestro izobrazbeno ter socialno pripadnostjo. Povezani so bili v 5 celicah, središ ča njihove dejavnosti pa so bila v Novem mestu z bližnjo okolico, Dolenjskih Toplicah in Šentjerneju. Po okupaciji se je z okrožjem povezala še celica v Tel čah, ki je prej sodila v brežiško okrožje. Za novomeško okrož- je je zna čilno, da je tamkajšnjim komunistom zadnja predvojna leta uspelo pridobiti številne simpatizerje, vendar to dejstvo zaradi ozkosti pri sprejemanju še ni povratno u činkovalo na števil čno okrepitev partijske or- ganizacije. Okrožno vodstvo so od okrožne konference septem- bra 1940 sestavljali sekretar Vinko Kristan, Maks He- nigman, Ivan Bartol, Vilma Bebler, Angela Henigman, Jože Ravbar, Niko Šilih in verjetno Jože Slak. V obse- žnejših aretacijah levi čarjev marca 1941 aretirana Kri- stan in Beblerjeva sta bila neposredno po napadu na Jugoslavijo iz zapora sicer izpuš čena, toda zaradi kom- promitiranosti sta se umaknila v Ljubljano. Okrožni se- kretar je tedaj postal Dušan Jereb. 182 V ko čevskem okrožju, ki je obsegalo obmo čje do Kolpe, robov Bele krajine ter do Loške doline in Velikih Laš č, je bilo pred za četkom vojne okoli 65 članov in 11 celic, od tega 4 celice na Rudniku. Okrožno organizaci- jo je vodil brezposelni u čitelj Jože Šeško, v OK KPS pa 181 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 439–440. 182 Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, Gradivo za novomeško okrožje (zbral Martin Šlibar) ter na osnovi tega gradiva napisan elaborat “Razvoj Komunisti čne partije, SKOJ in odborov OF v bivšem okrožju Novo mesto” (dalje Martin Šlibar: KP, SKOJ in OF v novomeškem okrožju), zlasti str. 103–107, 112; Ivo Pirkovi č, Predstra- že ilegalnega Novega mesta. Dolenjski zbornik 1961, Novo mesto 1961. 94 so bili še Albin Videni č, Polde Knapi č, Tone Marin č in Ludvik Tomši č. V samem mestu Ko čevje je obstajal še mestni komite pod sekretarstvom Toneta Marin ča. 183 V belokranjskem okrožju je bila partijska organiza- cija v primerjavi s podobnimi izrazito kme čkimi predeli sorazmerno mo čna, saj je bilo aprila 1941 tam okoli 65 članov, povezanih v osmih celicah. Na konferenci fe- bruarja 1941 so za okrožnega sekretarja izvolili Matijo Bahorja, za člane OK KPS pa Jožeta Mihel či ča, Ivana Černi ča, Jožeta Slanca, Vladimirja Mišico in Jožeta Vr- ščaja, po nekaterih podatkih pa tudi Milana Kova či ča in Nika Žuni ča. Že leta 1940 naj bi za čeli ustanavlja- ti tudi rajonske komiteje za Semi č, Gradac, Metliko in Črnomelj, kjer so delali posamezni člani OK KPS, toda zanesljivih podatkov o tem ni, razen za Gradac, kjer je bil sekretar RK KPS znani belokranjski komunist in “ro- bijaš” Jakob Butala. 184 Najslabše je bilo na Notranjskem, kjer je po razkri- tju partijskih organizacij leta 1933 in po t. i. notranj- skem procesu organizirano partijsko delo skoraj prene- halo. Aprila 1941 so na celotnem Notranjskem obstajale samo tri celice z 12 člani, vezanimi na ljubljanske ko- muniste. Ob njih je bilo še nekaj komunistov, katerim pa po zgoraj omenjenem procesu partijskega članstva niso ve č priznavali, čeprav so vsaj nekateri še naprej ostali politi čno dejavni. 185 Taktično milejša okupacijska politika italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini v za četni fazi, slab- ša u činkovitost oziroma pripravljenost njegove policije na okupacijo in množi čno protiokupatorsko razpolože- nje Slovencev so v letu 1941 partiji omogo čali precej neovirano delovanje. Ljubljanska pokrajina je postala 183 Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, Gradivo za ko čevsko okrožje (zbral France Fajdiga); Vida Deželak-Bari č, Organiziranost Komunisti čne partije Slovenije na Dolenjskem in Notranjskem v letih 1941–1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 1991, št. 2, str. 182 (dalje Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem). 184 Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, Gradivo za belokranjsko okrožje (zbral Martin Šlibar); Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 181, 182. 185 Anton Avsec, Janez Šumrada: Kratek oris priprav na množi čno vstajo in na obli- kovanje osvobojenega ozemlja na Notranjskem pozimi 1941–1942. Notranjski listi II, Cerknica 1981, str. 153; Tone Kebe, Priprave in za četki vstaje na Cerkniškem in Rakovškem. Notranjski listi II, str. 11–14. 95 TRETJE POGLAVJE obmo čje, kjer je bilo mogo če najbolj dosledno izpolnje- vati naloge, kakor jih je pred obstoje či kader postavljalo osrednje partijsko vodstvo. Milejši okupacijski režim in s tem v zvezi nasploh druga čne razmere v Ljubljanski pokrajini potrjujejo tudi dogodki v Ljubljani konec apri- la oziroma v za četku maja 1941. Takrat je okupator are- tiral okoli 30 komunistov, celo nekaj najvidnejših (npr. Borisa Kraigherja, ki je zaradi nekonspirativnosti zatem doživel partijsko kritiko na junijski partijski konferen- ci), vendar jih je kmalu izpustil. 186 Obsežnejši sprejemi v KPS, sprva iz vrst predvojnih kandidatov, skojevcev ter simpatizerjev partije, s časoma pa že iz vrst najbolj dejavnih članov OF, so v sorazmer- no kratkem času delno okrepili že obstoje če partijske celice, z ustanavljanjem novih pa odpravili vsaj najve čje bele lise v organizacijski mreži. Ob tem so potekale še nekatere preureditve teritorialno-politi čnih enot in pre- mestitve pomembnejših partijskih organizatorjev na no- ve zadolžitve s ciljem na črtnega dopolnjevanja obstoje če organizacijske strukture. Med ukrepe organizacijsko-teritorialne narave sodi zmanjšanje obsega ljubljanskega okrožja sredi leta 1941 in ustanovitev dveh novih okrožij na njegovem južnem obrobju, tj. notranjskega in grosupeljskega okrožja. Obe novi okrožji so nato v jeseni 1941 še prepolovili, tako da sta iz notranjskega okrožja nastali vrhniško in cerkniško, iz grosupeljskega pa grosupeljsko ter stiško okrožje. Med okrožja, kjer se je partijska organizacija v tem obdobju razmeroma precej okrepila, sodi ljubljansko okrožje. Tam se je še nadalje uveljavljala glede na po- klicno pripadnost oziroma mesto zaposlitve članov KPS velika pestrost, ki je omogo čala širjenje partijskega vpliva in izgrajevanje organizacij OF po najrazli čnejših ustanovah. Med drugim so ustanovili nove celice zdrav- nikov, sodnikov, u čiteljev, kulturnih delavcev, grafi č- nih delavcev, uslužbencev na magistratu in banovinski upravi in celo na policiji ter med pazniki v zaporih. 187 186 Viktor Stopar, Člani CK med prostovoljci. Ljubljana v ilegali, knjiga 1, Ljubljana 1960, str. 199. 187 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 441. 96 V novembru 1941 je partijska organizacija ljubljan- skega okrožja štela že okoli 350 članov. Ob tem je treba dodati, da je do tega časa kar nekaj članov že zapustilo obmo čje okrožja, ker so bili poslani drugam na teren- sko politi čno delo ali v partizanske enote, redki so že bili zaprti, poleg tega pa so se z nemškega okupacij- skega obmo čja v valu beguncev umaknili v Ljubljano tudi nekateri člani partije, zato je na osnovi navedenega števila nemogo če natan čno oceniti dinamiko sprejema- nja novih članov. Sekretar CK KPS Franc Leskošek je v poročilu centralnemu komiteju KPJ konec novembra 1941 glede števil čnega porasta članstva v Ljubljani iz- razil zadovoljstvo, a je hkrati menil, da bi bilo mogo če dose či še boljše rezultate. Ocenjeval je, da sta še hitrej- šo rast zavirala predvsem dva dejavnika, in sicer vse- splošna zaposlenost oziroma usmerjenost komunistov k vzpostavljanju organizacij OF (takrat je v Ljubljani de- lovalo že okoli 360 odborov OF) ter prisotno sektaštvo v vprašanju sprejemanja novih članov. O t. i. notranje- partijskem organizacijskem sektaštvu je navedel, da ga “spodbijajo” in s prepri čevanjem članstva uveljavljajo t. i. politiko širše odprtih vrat. 188 Po okupaciji se je zaradi ustanavljanja novih par- tijskih celic, ki jih je bilo vse težje voditi z enega mesta, gotovo pa tudi zaradi zagotavljanja ve čje konspirativ- nosti, hitro izgrajevala partijska organizacija tudi na srednji, tj. na rajonski ravni. V ilustracijo števil čne ra- sti naj navedemo izrazito delavske Moste, kjer sta pred vojno obstajali le dve celici (Saturnus, tovarna kleja), v jeseni 1941 pa je bilo v Mostah že okoli 70 članov KPS. V okrožju so od pomladi do jeseni 1941 ob treh predvoj- nih rajonih ustanovili vrsto novih. Od predvojnih je imel najdaljšo tradicijo rajon Polje (ob okupaciji ga je vodil Polde Maček); ostala dva sta bila nekaj časa organiza- cijsko še vezana na ljubljansko okrožje, postopoma pa sta se zaradi nemško-italijanske razmejitvene črte za če- la vezati na Gorenjsko (šentviški rajon v celoti, črnuški delno). Na novo pa so bili oblikovani naslednji rajoni: Šiška, Bežigrad (do poletja 1941 sta bila še združena v skupnem rajonu Šiška-Bežigrad), Moste, Vi č, center 188 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 86. 97 TRETJE POGLAVJE (imenovan tudi mestni rajon, ker je obsegal ožje mestno obmo čje; po vrstnem redu so ga vodili Zdenka Kidri č, Vida Tomši č in Dušan Bravni čar), Trnovo in Barje (ime- novan tudi Rudnik). 189 Okrožno vodstvo so po okupaciji reorganizirali. Predvsem so ga razbremenili prevelikega števila članov in s tem dosegli njegovo ve čjo operativnost. Maja 1941 je dolžnost sekretarja prevzel Boris Kraigher, v komite- ju pa so bili le še Tone Dolinšek, Boris Kidri č in Franc Ravbar; nekatere dotedanje člane so npr. poslali v novo ustanovljene rajone. Dejstvo, da so bili od štirih članov okrožnega komiteja kar trije člani CK KPS, potrjuje, ko- likšno pozornost je CK KPS namenjal ljubljanski orga- nizaciji ter nasploh Ljubljani in vanjo usmeril najbolj preizkušene partijske kadre. Kidri č je v komiteju od- govarjal za OF. Ko je v juniju postal politi čni komisar Glavnega poveljstva, ga je v okrožnem komiteju nasledil Vladimir Krivic. Z ustanovitvijo varnostnoobveš čevalne službe avgusta 1941 je izpadel Ravbar, ki je v omenje- ni službi prevzel varnostni sektor. Decembra 1941 je z imenovanjem za sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko prenehal z delom v ljubljanskem okrožju še Dolinšek, ki je do tedaj v komiteju odgovarjal za delo vojaške komisije; na tem mestu ga je nasledil Ivan Kav- či č-Nande. 190 V okrožju Bela krajina so s širšim politi čnim delom pri čeli julija 1941, ko je CK KPS tja poslal inštruktorja Toneta Šušterši ča-Tineta Železnika v pomo č pri organi- ziranju OF in oborožene vstaje. Odhajanje posameznih komunistov v ilegalo od julija dalje, posledi čno nastaja- nje uporniških skupin in zatem ustanovitev Belokranj- ske čete konec oktobra, so povzro čili prve ve čje spre- membe v partijski organizaciji na terenu in v okrožnem vodstvu. Iz okrožnega vodstva sta odšla v partizane Jože Vrš čaj in Jože Mihel či č, kasnejši politi čni komisar Belo- kranjske čete. V množi čnih aretacijah, ki jih je italijan- ski okupator izvedel kot povra čilni ukrep zaradi napada 189 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 141, 142; Lojz Tršan, OF v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 20–29. 190 ARS,odd. 1, AS 1550, šk. 31, Boris Kraigher: Spomini; Vladimir Krivic, Politi čni in vojaški boj v Ljubljani 1941. Borec 1967, št. 3, str. 196. 98 partizanske skupine na italijansko oskrbovalno kolono pri Gribljah, je bil aretiran tudi član OK KPS Vladimir Mišica, zaradi česar so v komite vklju čili Staneta Cu- znarja, ki pa se je novembra 1941 tudi pridružil parti- zanom. Ko se je oktobra zaposlil na metliški železniški postaji Jože Borštnar, je tudi on postal član okrožnega komiteja; med drugim je skrbel za vzdrževanje partijske zveze med Slovenijo in Hrvaško. Hkrati so se obstoje če celice dopolnjevale z novimi člani, se zaradi prevelikega števila članov delile v manjše (v Metliki so oktobra ob- stajale kar tri celice) in na novo so ustanovili partijsko organizacijo v Adleši čih. 191 Uni čenje Belokranjske čete v za četku novembra 1941 je pomenilo velik udarec partizanstvu in hkrati partijski organizaciji. Med padlimi borci je bilo ve č čla- nov partije, zajetega četnega politi čnega komisarja Jo- žeta Mihel či ča pa je kot prvega italijansko vojaško vojno sodišče 2. armade obsodilo na smrt (ustrelili so ga 9. decembra 1941 na streliš ču v Ljubljani). 192 Ker CK KPS ni bil zadovoljen z delom inštruktorja Toneta Šušterši ča (nalogam naj ne bi bil dorasel), ga je poklical nazaj v Ljubljano, v Belo krajino pa v za četku decembra 1941 poslal novega inštruktorja Ivana Nova- ka-O čko. Novak je prišel v Belo krajino gotovo s precej kriti čnim mnenjem o belokranjski partijski organizaciji, ki je takrat pri osrednjem vodstvu veljala za oportuni- sti čno in isto časno za sektaško. Očitali so ji, da je v odbore OF postavljala same nekomuniste, komunisti pa so hoteli le “komandirati”; posledica je bila, da ni- so bili dejavni niti odbori OF niti člani partije. Takšno oceno zasledimo kar v dveh poro čilih centralnega komi- teja KPS centralnemu komiteju KPJ v novembru 1941. V enem je posebej omenjena tudi izklju čitev iz partije Titovega predvojnega znanca iz mariborske kaznilnice Jakoba Butale, ker da se je z neko prošnjo obrnil na italijanskega okupatorja. 193 191 Radko Polič, Belokranjski odred, Ljubljana 1975, str. 21–25, 48, 62, 71–74; Gradivo za belokranjsko okrožje: življenjepisi Toneta Šušterši ča, Jožeta Borštnarja, Staneta Cuznarja, Vladimirja Mišice, Jožeta Slanca. 192 Radko Polič, Belokranjski odred, str. 76–90. 193 Dokumenti centralnih organa KPJ, knjiga 2, dok. 40 in 51. 99 TRETJE POGLAVJE Demoralizirano vzdušje po uni čenju Belokranjske čete, kakršnega je Novak našel ob prihodu, je zlasti oce- no o oportunizmu lahko le še potrdilo. Zato se je Novak odločil za ostro ukrepanje in ve čino komunistov izklju čil iz partije – celo borce, ki so preživeli katastrofo Belo- kranjske čete na Gornjih Lazah. 194 T. i. preverjanje čla- nov partije je v tem primeru dejansko pomenilo razpust partijskih organizacij v Beli krajini, čemur okrožno vod- stvo, v katerem sta takrat bila le sekretar Matija Bahor in Jože Borštnar, o čitno ni nasprotovalo. Jože Borštnar je julija 1942 na partijski konferenci na Cinku poro čal, da sta si tako on sam kakor tudi Novak ob prihodu v Belo krajino razlagala slabšo razvitost tamkajšnje OF z neutrjenostjo partijske organizacije in prišla do zaklju č- ka o nujnosti “ čiš čenja” partije. Izklju čili so kar tri četr- tine članov, “ker so bili najve čji zavira či in oportunisti in slabši kot vsi petokolonci”. Šele po tem ukrepu naj bi se KPS in OF za čeli uspešneje razvijati in utrjevati. 195 Tudi Ivan Novak je kasneje opravi čeval takšno ostro ukrepa- nje z utemeljitvijo, da ob njegovem prihodu s partijsko organizacijo “ni bilo ni č”, ker v njej ni bilo discipline in člani niso bili pripravljeni delati, ker se jim to ni zdelo smiselno zaradi mo či okupatorja. 196 Organizacija v ko čevskem okrožju se je v poletnih in jesenskih mesecih okrepila; to velja glede na razpo- ložljive podatke predvsem za velikolaško-ribniško ob- močje, kjer je npr. predvojna tri članska celica v Velikih Laš čah narasla na 10 članov, ustanovili pa so še nekaj novih celic. Delno so razširili tudi skojevsko organiza- cijo. Politi čno delo je bilo na nacionalno mešanem ob- močju precej oteženo, zato se je okrožni sekretar Šeško do izselitve ko čevskih Nemcev zadrževal na ribniškem obmo čju in tam med drugim vodil priprave na ustano- vitev Ribniške čete. Jeseni so okrožno vodstvo okrepili s tremi novimi člani; iz Ljubljane so v to okrožje poslali dolgoletnega komunista Toneta Trtnika, vklju čili pa so še dva štajerska begunca, in sicer Melhiorja Jošta-Va- neta in Jožeta Antlogo. V tem obdobju so aretacije zajele 194 Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, Ljubljana 1973, str. 88. 195 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 250–251. 196 Gradivo za belokranjsko okrožje: Ivan Novak. 100 tudi posamezne komuniste; med drugim je bil septem- bra aretiran član okrožnega komiteja Albin Videni č. 197 Tudi v novomeškem okrožju so v poletnih mesecih nastale vsaj tri nove celice na podeželju, nekatere ob- stoje če so se razširile z novimi člani, vidnejše središ če partijske dejavnosti pa je za čelo nastajati še na novome- ški železnici, kjer so jeseni 1941 obstajale že tri celice. 198 Tamkajšnja organizacija je razvila široko in uspešno de- javnost v smeri vzpostavljanja organizacij OF, kar ne- kaj težav pa je imela na za četku v lastnih vrstah zaradi nesprejemanja usmeritve oboroženega upora, k čemur je posamezne komuniste navajala milejša italijanska okupacijska politika. Da bi pripomogel k odlo čnemu obra čunu s tovrstnimi “oportunisti čnimi” pojavi, kakor so takrat izogibanje oboroženemu uporu imenovali, je v mesecu juliju prišel v okrožje član CK KPS Miha Ma- rinko. Predvojnemu sekretarju novomeškega okrožja in kandidatu za člana CK KPS Rudiju Zupancu je bila za- radi takih stališ č izre čena najstrožja partijska kazen, tj. izklju čitev iz KPS. 199 Zgodaj se je za čela uveljavljati delitev okrožja na rajone, ki so vklju čevali po ve č občin. Jeseni 1941 jih je bilo najbrž osem: Novo mesto-levi breg, Novo mesto- desni breg, Toplice, Žužemberk, Mirna Pe č, Trebnje, Mokronog in Šentjernej. Ti so se hitro razvili v terito- rialno-poli čne enote z rajonskimi vodstvi, vendar je bil proces ustanavljanja frontnih odborov v njih hitrejši od ustanavljanja rajonskih komitejev. V rajonih Trebnje, Žužemberk in Šentjernej v letu 1941, kjer je bilo malo članov KPS, partijskih komitejev še niso ustanovili, ver- jetno pa do konca leta 1941 tudi ne v Novem mestu, ker je bil tam sedež OK KPS. V času priprav na oboroženo vstajo je vodstvo no- vomeškega okrožja doživelo precej sprememb. Poleg sekretarja Dušana Jereba sta v njem ostala še Niko Šilih in sekretar topliškega RK KPS Jože Ravbar-Gre- 197 Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 185, 186. 198 Gradivo za novomeško okrožje: Jože Borštnar, Jože Ravbar; Martin Šlibar: KP, SKOJ in OF v novomeškem okrožju, str. 296, 297. 199 Terezija Traven, Novomeška partizanska četa. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja in NOB na Dolenjskem in v Beli krajini, 10, Novo mesto 1989, str. 16, 17. 101 TRETJE POGLAVJE gor. Maks Henigman, Jože Slak in Ivan Bartol so odšli v ilegalo in prevzeli organizacijske priprave za ustano- vitev Novomeške čete; v njej sta Henigman in Bartol že novembra 1941 tudi padla. V komite pa so pritegnili Ivana Moreta, Sre čka Prežlja in Jožeta Borštnarja, ki je prišel iz brežiškega okrožja. Toda že septembra je Šilih odšel v partizane, Borštnarja so naslednji mesec preme- stili v Belo krajino, Prežlja pa so konec leta izklju čili iz partije, ker se po neuspelem partizanskem napadu na Bu čko ni vrnil v četo (delno zaradi zdravstvenih razlogov delno zaradi deprimiranosti po partizanskih porazih). V za četku decembra pa je prišlo do spremembe tudi glede sekretarja. Takrat se je Jereb zaradi kompromitiranosti umaknil v Ljubljano, od tja pa so v Novo mesto za se- kretarja poslali Viktorja Avblja-Rudija. Ta je v komiteju obdržal Moreta in ponovno vklju čil Šiliha. 200 Avbelj je prišel v novomeško okrožje z izrecnim naro- čilom organizacijskega sekretarja CK KPS Toneta Tomši- ča o širšem vklju čevanju novih članov v partijske vrste in hkratnem izklju čevanju tistih, ki niso bili pripravljeni slediti partijski usmeritvi o nujnosti oboroženega odpora proti okupatorju. Osebe, ki so se že potrdile v odporniški dejavnosti in ki so bile pripravljene izpolnjevati partijske naloge, naj bi pospešeno sprejemali v kandidatski staž in prek njega v partijsko članstvo. Osnovno merilo oziroma pogoj za sprejem v KPS je bilo pristajanje na takojšnjo mobilizacijo oziroma nedvoumno podpiranje le-te, kar je bilo po nekaterih neuspehih in porazih partizanskih enot eno od osrednjih politi čnih vprašanj tistega časa. Ob Avbljevem prihodu je bilo v okrožju okoli 50 članov KPS, v kratkem času pa se je to število dvignilo na okoli 90. Avbelj navaja, da je poleg zgoraj omenjenih kriterijev bil pri sprejemanju vsaj posredno upoštevan tudi kriterij svetovnonazorske pripadnosti. Med člani “menda ni bilo takih, ki ne bi raz čistili z vero, ki se ne bi šteli k materia- listi čnemu svetovnemu nazoru” in ne bi poleg nacional- ne osvoboditve stremeli tudi k socialisti čni revoluciji. 201 200 Martin Šlibar: KP, SKOJ in OF v novomeškem okrožju, str. 121, 122, 124–127, 131, 211, 247, 248, 280–283, 329. 201 ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 23, Viktor Avbelj, Nekaj ugotovitev in podatkov o or- ganizaciji in delu KP bivšega novomeškega okrožja v letih 1941–1942, str. 19–25, 28, 29. 102 Širše grosupeljsko-stiško obmo čje ob okupaciji ni imelo partijskih organizacij. Edino v grosupeljski tovar- ni Motvoz in platno je obstajala mo čnejša simpatizerska skupina, ki je nato postala pomemben kadrovsko-orga- nizacijski temelj za ustanavljanje frontne in partijske organizacije na tem obmo čju. Zato je CK KPS tja poslal kot inštruktorja Adolfa Jakhla iz Ljubljane in nekako v juniju so nastali prvi obrisi novega grosupeljskega okrožja. Že v zadnjih dneh junija so ustanovili OK KPS Grosuplje, ki ga je vodil Jakhel; člani komiteja so bi- li Ivan Kova č, Radko Poli č, Janko Rode, Ludvik Stari č in od septembra še Anica Vodiškar-Špela. Ob ustano- vitvi Grosupeljske čete konec oktobra so vsi člani OK KPS razen Vodiškarjeve odšli v imenovano četo, a so hkrati še naprej predstavljali okrožno partijsko vodstvo. Okrožni partijski aktivisti so za čeli poleg organizacij OF ustanavljati simpatizerske oziroma kandidatske skupi- ne in nato prve partijske celice. Jeseni je bilo v okrožju že okoli 25 članov KPS, v naslednjih mesecih pa naj bi se njihovo število še pove čalo. Konec leta so ustanovili že prvi RK KPS za Žalno. Obseg grosupeljskega okrož- ja je bil sprva nedore čen. Njegovi aktivisti so delovali v smeri proti okolišu Velikih Laš č, ki so sodile v ko čevsko okrožje ter v Suho krajino, kamor so posegali tudi ak- tivisti novomeškega in ko čevskega okrožja. Dolo čnejši obseg je okrožje dobilo septembra 1941, ko so iz njega izdvojili stiško obmo čje in dolo čili, da sodi v grosupelj- sko okrožje naslednijih šest rajonov: Grosuplje, Žalna, Ra čna, Št. Jurij (Podtabor), Šmarje in Polica. Stiško območje so septemra 1941 organizirali v sa- mostojno stiško okrožje in so ga sestavljali rajoni Višnja Gora, Sti čna, Šentvid, Temenica, Krka ter Zagradec. Po- sebnost tega okrožja je bila v tem, da je imelo lastno okro- žno vodstvo OF, medtem ko je bilo v partijskem pogledu še vedno vključeno v grosupeljsko okrožje. Do takšnega za časnega položaja je prišlo zaradi pomanjkanja usposo- bljenih doma čih kadrov in šibke organizacije (prvi celici v Sti čni in Šentvidu so ustanovili sredi poletja 1941), ka- drovske pomo či od drugje pa takrat tudi ni bilo. 202 202 Radko Poli č, Čudežna pomlad, Ljubljana 1979, str. 18, 19, 55, 59; Jože Šeme, Opis revolucionarnih dogajanj v okrožju Sti čna v prvem obdobju narodnoosvobodil- 103 TRETJE POGLAVJE Tudi na Notranjsko je CK KPS neposredno posegel ob za četnih pripravah na organiziranje odporniškega gi- banja. Tako je bila na sestanku notranjskih komunistov v drugi polovici maja 1941 ob prisotnosti Mihe Marin- ka sprejeta zadolžitev o hitrem ustanavljanju osnovnih partijskih organizacij in celotno Notranjsko so takrat organizirali kot notranjsko okrožje. Da bi kar najhitreje nadoknadili zaostanek, je CK KPS v za četku junija 1941 tja poslal svojega inštruktorja Ivana Novaka-O čka z na- logo, da ustanovi OK KPS za Notranjsko in tudi na ta na čin pripomore k pospešenemu ustanavljanju partij- skih in frontnih organizacij. V juniju ustanovljenem OK KPS so bili poleg sekretarja Ivana Novaka še Janez Hri- bar-Tone, Lojze Ule-Špengler, Franc Popit-Jokl in krajši čas tudi Vinko Kristan. 203 Po ustanovitvi okrožnega vodstva je bila v kratkem času, zlasti med avgustom in oktobrom, po terenu celo- tnega okrožja ustanovljena vrsta partijskih celic. Sredi jeseni je Notranjska imela že čez sto članov in okoli 25 celic. Organizacijo KPS so postavili tudi na hrvaški stra- ni v Prezidu. Poleti so bile partijske postojanke že toli- ko razširjene, da so okrožje razdelili na šest rajonov in ustanovili rajonske komiteje. Nato so novembra zaradi sorazmerno velikega obsega okrožja le-tega razdelili na dve okrožji: cerkniško in vrhniško. Vodstvo cerkniške- ga okrožja so sestavljali sekretar Lojze Ule, Jože Pirc in mogo če še Lojze Rožej. V to okrožje so prišli rajoni Cerknica, Loška dolina in Bloke, ustanovoli pa so še rajon Ravnik-Kremenca. V OK KPS vrhniškega okrožja so prišli Tone Gradišnik-Januš, Stane Kav či č-Džuro in dr. Cene Logar-Rovtar. Prvi sekretar je bil Gradišnik, decembra pa je verjetno zaradi predvidenega Gradišni- kovega odhoda v partizane sekretarstvo prevzel Kav či č. Okrožje je bilo razdeljeno na rajone Borovnica, Vrhni- ka, Logatec ter Horjul. Horjulski rajon se je do pomla- di 1942 navezoval tako na vrhniško kot na ljubljansko okrožje in ni imel rajonskega komiteja; partijsko delo v nega gibanja. Borec 1986, št. 6–7; Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 188, 189. 203 ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 32: Lojze Ule, Rekonstrukcija partijskih komitejev in odborov OF na obmo čju spodnje Notranjske; France Popit, Ivan Novak: Notranjska 1934–1941. 104 njem je neposredno vodil dr. Logar do svojega odhoda na Primorsko aprila 1943. 204 Po novembrski reorgani- zaciji je Franc Popit še naprej delal na Notranjskem kot inštruktor CK KPS, Ivana Novaka pa so v istem svoj- stvu, kot je bilo že omenjeno, poslali v Belo krajino. Vodilni partijski aktivisti na Notranjskem so v tem prvem obdobju dosegali precejšnje organizacijske rezul- tate v vzpostavljanju mreže partijskih organizacij, ve- čje kakor so jih dosegli npr. v tistih predelih Dolenjske, kjer pred vojno prav tako ni bilo partijskih organizacij. Da pa so se vsaj posamezniki priklju čili komunisti čni partiji brez kakršnih izrazitejših revolucionarnih nagi- bov, lahko sklepamo med drugim na osnovi podatka, da so se samo s cerkniškega obmo čja trije člani, ki so bili sprejeti v KPS leta 1941, kasneje pridružili vaškim stražam oziroma domobrancem. 205 204 Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 189, 190, 191. 205 ARS, odd. 2, AS 1872, Spomini Lojzeta Uleta na partijsko dejavnost v cerkniški dolini pred vojno in v letih 1941–1942. 105 TRETJE POGLAVJE Na Gorenjskem se je partija v predvojnem obdobju uveljavila predvsem v industrijskih središ čih, kot so bile Jesenice, Kranj, Trži č in okolica Kamnika, kar posredno izpri čuje, da je bila njena socialna baza predvsem indu- strijsko delavstvo. Pokrajina je bila z organizacijskega stališ ča KPS od konca leta 1940 dalje razdeljena na tri okrožja: jeseniško, kranjsko in kamniško. Okrožna vod- stva so bila pred vojno in še v za četku okupacije nepo- sredno vezana na CK KPS v Ljubljani, tako kot so bila okrožja v Ljubljanski pokrajini. Z vzpostavitvijo meje med nemškim in italijanskim okupacijskim obmo čjem je postalo jasno, da bo meja oteževala zveze med go- renjskimi okrožji in osrednjim vodstvom, kar bi ogrozilo enotnost izvajanja partijskih usmeritev in delovanja, po- vezave vsakega okrožja posebej pa bi povečevale število zvez; to bi bilo v zaostrenih razmerah tudi v nasprotju z na čeli konspiracije. Zato so za Gorenjsko ustanovili še pokrajinsko partijsko vodstvo, ki naj bi ob povezovalni vlogi u činkoviteje obvladovalo položaj in usmerjalo de- javnost partijskih organizacij in odporniškega gibanja v pokrajini. Nemška okupacija Gorenjske je pustila tamkajšnja partijska okrožja v teritorialnem pogledu nedotaknjena. Po drugi strani je okupacijska razmejitvena črta prese- kala ljubljansko okrožje in odcepila njegov severni del ( Črnu če, Rašica, Šmartno, Gameljne, Šentvid, Medvo- de) od naravnega središ ča, zato se je to obmo čje za čelo vezati na Gorenjsko, čeprav stiki z Ljubljano v letu 1941 KPS na Gorenjskem ob okupaciji ter spremembe v njej kot posledica okupacije in oborožene vstaje 106 zaradi še ne povsem nadzorovane meje še niso bili pov- sem prekinjeni. 206 Povsem natan čnega poteka oblikovanja pokrajin- skega partijskega vodstva ni mogo če ugotoviti. Kadrovski pogoji za njegovo ustanovitev so bili izpolnjeni v času od konca maja 1941, ko je CK KPS poslal na Gorenjsko in- štruktorja Lojzeta Kebeta in Toma Brejca, pa do sredine julija 1941, ko je prišel na Gorenjsko še član CK KPS Stane Žagar. Tam se je zadrževala še poverjenica po- krajinskega komiteja SKOJ Mira Kebe (kasneje Tomši č, Svetina). Imenovani štirje so sestavljali prvo pokrajin- sko vodstvo pod Žagarjevim sekretarstvom. Do formalne ustanovitve pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko naj bi po nekaterih podatkih prišlo oktobra 1941. 207 Že decembra 1941 je prišlo do prve spremembe. Takrat je Glavno poveljstvo Žagarju kot članu tega poveljstva naro čilo organizirati množi čno oboroženo vstajo na Go- renjskem in mu je s tem funkcija sekretarja prenehala. Isto časno je CK KPS poslal iz Ljubljane za novega pokra- jinskega sekretarja člana CK KPS Toneta Dolinška. 208 Najmo čnejša partijska organizacija je bila v jese- niškem okrožju, ki je obsegalo dolini obeh zgornjih Sav in dolino Save nekako do Krope. V njem je ob za četku vojne delovalo 13 celic z najmanj 110 člani, bilo pa je še nekaj starih komunistov, ki organizacijsko niso bili povezani. Okrožni komite je štel 8 članov: Jože Gregor- či č, Vencelj Perko (ni jasno, kdo od njiju je bil sekretar), Marija Žumer, Ivan Bertoncelj, Jože Ažman, Viktor Ke- jžar, Alojz Justin, medtem ko za zadnjega člana tudi ni jasno, ali je bil to Marjan Kavalar ali Edi Giorgioni. Prve spremembe so v okrožnem vodstvu nastopile že maja 1941, ko sta v skupini 34 jeseniških komunistov bila aretirana tudi Perko in Žumrova. Nadaljnje spremembe 206 Ivan Vidali, Vstaja na domžalskem in kamniškem obmo čju. Zbornik občine Dom- žale, Domžale 1979, str. 152. 207 Alenka Boži č, Prispevek h kadrovski sestavi pokrajinske oblasti med NOB na Gorenjskem. Borec 1980, št. 3, str. 155–157; Vida Deželak-Bari č, Organizacijski razvoj Komunisti čne partije Slovenije na Gorenjskem od pomladi 1941 do jeseni 1943. Prispevki za novejšo zgodovino 1986, št. 1–2, str. 66, 67 (dalje Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS na Gorenjskem). 208 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 94; Tone Ferenc, Množi čna vstaja na Gorenjskem decembra 1941. Borec 1971, št. 12; Iz spominov Toneta Dolinška- Metoda, TV-15, 1. 1. 1972, št. 1–2. 107 TRETJE POGLAVJE so bile posledica organiziranja oborožene vstaje: ker je Gregor či č prevzel vodstvo vojnega komiteja, je funkcijo okrožnega sekretarja prevzel Viktor Kejžar; Bertoncelj je postal politi čni komisar Cankarjevega bataljona; Ažman je kot organizator bohinjske skupine padel že 8. avgusta 1941. Po avgustovski reorganizaciji okrožnega komiteja sta od prejšnje sestave ostala le Kejžar in Kavalar, na novo pa so bili vklju čeni Karel Preželj, Franc Mencinger in Ignac Strelekar, katerega pa so že konec leta 1941 določili za novo dolžnost v kamniškem okrožju. 209 Kranjsko okrožje je obsegalo širše obmo čje Kranja, Trži ča in Škofje Loke. V njem je bilo aprila 1941 21 ce- lic s približno 100 člani. Kranjske in tržiške celice sta še posebej povezovala mestna komiteja. Enako kot na Jesenicah je tudi v Kranju od leta 1936 neprekinjeno deloval okrožni komite. Pred vojno ga je vodil Rudi Pa- pež, od maja 1941 pa Franc Vodopivec. Člani so bili: dr. Joža Vilfan, Ivan Tominec, Tine Teran, Stane Toplak, Anton Nartnik in Jože Janeži č. Maja so aretirali Vilfana in Tominca, nato so v komite vklju čili Ton čko Mokorel in Janeza Poljanca, v času ustanavljanja partizanskih enot pa je sledil množi čen odhod članov komiteja v par- tizane, kjer so posamezniki prevzeli politi čne in vojaške dolžnosti. Janeži č je postal politi čni komisar Tržiške če- te in Storžiškega bataljona (padel 5. 8. 1941), Nartnik 1. Kranjske čete, Toplak 2. Kranjske čete, borca sta posta- la Teran in Mokorelova, Papeža pa so oktobra aretirali. Komite je poleti in jeseni delal v zelo okrnjeni sestavi, zato so vanj pritegnili Lucijana Seljaka in Stanislava Be čana, nekako januarja 1942 pa še Ivana Urbanca in Borisa Ru čigaja. 210 Krajšo tradicijo je imelo kamniško okrožje, ki so ga dokon čno oblikovali šele konec leta 1940, ko so ustano- vili okrožni komite. Obsegalo je širše obmo čje Kamnika in Domžal. V za četku leta 1941 je imelo 8 celic z okoli 50 člani in 15 kandidati. Okrožni sekretar je bil Anton Šturm, člani komiteja pa Alojz Bergant, Mirko Černe, Stane Grilanc, Franc Poznik, Roman Poto čnik, Janez Pregelj in Stane Žerovnik. Ker so na sestanku vojnega 209 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 67, 68. 210 Isto, str. 69–71. 108 komiteja 25. julija dolo čili, da postane Šturm politi č- ni komisar Kamniškega bataljona, je mesto sekretarja prevzel Poto čnik, ob presnovanju bataljona 17. avgusta pa ponovno Šturm. Komite je še isti mesec prenehal z delom, ker so se njegovi člani, kakor tudi ve čina članov KPS, vklju čili v partizanske enote. 211 Zbirni podatki torej kažejo, da je na Gorenjskem ob začetku vojne delovalo približno 42 celic ter okoli 260 članov KPS. Toda okupacija oziroma vzpostavitev strogega okupacijskega sistema na eni strani, na dru- gi strani pa prehod v oborožen upor, sta že v kratkem času povzro čili precejšnje spremembe v obstoje či partij- ski strukturi. Z aretacijami komunistov, čeprav še ne z na črtnimi, je okupator pri čel kmalu po okupaciji in ob tem zajel tudi nekaj vidnejših partijskih delavcev, ki na tovrstne okupatorjeve ukrepe o čitno niso ra čunali, zato se niso odlo čili za ilegalo in so ve činoma ostali celo na delovnih mestih. Zarezo je predstavljal napad Nem čije na Sovjetsko zvezo in ve čini, ki so bili širše znani kot komunisti, je uspelo umakniti se v polilegalo ali ilegalo, od koder so nadaljevali s politi čnim delom na terenu ali se vklju čili v partizanske enote, nekateri pa so se uma- knili v Ljubljansko pokrajino. Tudi nadaljnje aretacije komunistov do konca leta 1941 niso odlo čilno posegle v partijske organizacije. V kolikor je do njih prihajalo, pa je bilo za partijsko organizacijo pomembno, da niso bile v medsebojni zvezi, da torej niso bile posledica priznanj že aretiranih komunistov. Tako so najve čjo zarezo za gorenjske partijske organizacije v letu 1941 predstavlja- li odhodi v partizanske enote, saj se je vanje v tem letu vklju čilo 176 članov KPS, 19 kandidatov ter 64 članov SKOJ od skupno 1100 prvoborcev. 212 Vzporedno so potekali sprejemi novih članov, s ka- terimi so izpopolnjevali obstoje če celice ali ustanavljali 211 Miroslav Stiplovšek, Razmah delavskega gibanja na domžalskem obmo čju v dru- gi polovici tridesetih let in krepitev vloge partije v njem. Zbornik ob čine Domžale, str. 139, 140, 144, 146; Miroslav Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem obmo čju v letih 1934–1941. Mengeški zbornik II, I. snopi č, Mengeš 1970, str. 51; Miroslav Stiplovšek, Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici. Menge- ški zbornik II, I. snopi č, str. 77, 83, 87. 212 Ivan Križnar, Socialna in politi čna pripadnost partizanskih enot na Gorenjskem in Štajerskem v letu 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1966, št. 1–2, str. 319–326. 109 TRETJE POGLAVJE nove, v smislu sklepov junijske partijske konference v Ljubljani. Najmnoži čnejši so bili sprejemi v kranjskem okrožju, kjer so na novo ustanovili najmanj 9 celic ter rajonski komite KPS Škofja Loka, v jeseniškem izgleda, da so novosprejete člane vklju čevali v obstoje če celice, v kamniškem pa partijske organizacije niso obnovili, če- prav se je tam precej časa zadrževal Tomo Brejc. 213 Po vseh teh spremembah je bilo na Gorenjskem konec leta 1941 na terenu 127 članov partije, v vojski pa 31. 214 213 Tomo Brejc, Za četek. Borec 1960, št. 7–8, str. 197–301; Vida Deželak, Organiza- cijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 70, 71. 214 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 103. 110 V severovzhodni Sloveniji je KPS v obdobju pred pri- četkom vojne razvila sorazmerno mo čno organizacijo in dejavnost. V pogledu absolutnega števila članstva KPS je bila tamkajšnja organizacija v primerjavi z ostalimi pokrajinami najmo čnejša, vendar je bila njena razšir- jenost precej neenakomerna. Omejevala se je predvsem na industrijska središ ča v jugozahodnem delu Štajerske (Zasavski revirji, Celje, Spodnja Savinjska dolina, Ma- ribor), medtem ko je bilo v izrazitih agrarnih obmo čjih na vzhodu (Kozjansko, Slovenske gorice, Prlekija, Prek- murje) zelo malo članov KPS, na posameznih obmo čjih sploh nobenih. Organizacije KPS v tem delu Slovenije je že pred vojno povezoval ter njihovo delovanje usmerjal pokra- jinski komite. Pod njegovo pristojnost so sodile organi- zacije na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Koro- ško in Prekmurje so organizirali v samostojni okrožji, Štajersko pa razdelili na mariborsko, ptujsko, celjsko, brežiško in trboveljsko okrožje. V središ čih, kjer je bila organizacija najštevilnejša, so poleg okrožnih postavili še mestne ali rajonske komiteje. Nemška okupacija Štajerske, Koroške in dela Do- lenjske ter madžarska okupacija Prekmurja organiza- cij KPS prve tri mesece nista posebno prizadeli. Nekaj članov je sicer ob kapitulaciji jugoslovanske vojske pa- dlo v vojno ujetništvo in nekateri so bili aretirani v va- lu množi čnih aretacij, s katerimi je nemški okupator pri čel že aprila 1941, vendar so bile te aretacije prven- Partijska organizacija na Štajerskem in v Prekmurju ob okupaciji in njeno razbitje v letu 1941 111 TRETJE POGLAVJE stveno usmerjene proti Slovencem, ki so se v preteklo- sti vidneje izpostavljali v narodnostnem delovanju, in ne izrecno proti komunistom. Zaradi takšnega odnosa okupacijskih oblasti so se redki komunisti odlo čali za ilegalo, temve č so ostajali na svojih domovih in delovnih mestih. Odlo čilno zarezo v položaj partijske organizacije je pomenil napad Nem čije na Sovjetsko zvezo, ko so odpa- dli oziri in zadržki z obeh strani – z okupatorjeve glede uni čenja komunisti čne organizacije, s partijske glede za- četka odkritega odpora. Po tem datumu so okupacijske oblasti za čele z na črtnim razbijanjem partijskih organi- zacij ter prepre čevanjem nasploh vsakršne uporniške dejavnosti, kar je Štajerski gospodar jasno napovedal s člankom “Boj rde či kugi”, objavljenem 25. junija 1941. Isto časno se je del partijskega članstva po partijskih navodilih ali samoiniciativno iz samozaš čitnih razlogov umaknil v ilegalo oziroma odšel v snujo če se partizan- ske enote. Poleg tega je del članov zaradi stopnjevanja pritiska odšel v Ljubljansko pokrajino, na Hrvaško ali se zaposlil v avstrijskem delu rajha. Preostali člani, ki so vztrajali na terenu bodisi v legali bodisi v ilegali, so bili izpostavljeni vsesplošnemu nadzoru policije ter njenih zaupnikov in so jih slej ko prej zajele aretacije. Oboro- žen upor je zlasti na Štajerskem sprožil silovito reakcijo do potankosti zgrajenega okupacijskega aparata, odlo- čenega dosledno in čimprej uresni čiti cilje okupacijske politike, predvsem aneksionizem in ponem čenje. 215 V nekaj mesecih je policiji uspelo razbiti velik del partijskih organizacij, od forumov do osnovnih organi- zacij. U činkovitost protikomunisti čne akcije je polici- ji, poleg znane temeljitosti, s katero je ob podpori dela doma čega prebivalstva razkrivala vsakršno uporniško dejavnost, omogočila tudi ravnanje same partijske orga- nizacije, ki se ob nenadno zaostrenem zasuku ni takoj znašla in prilagodila delovanja novonastalim razmeram. Delo organizacij, vklju čno s PK KPS, je bilo npr. v pogle- du konspiracije ve čkrat pomanjkljivo, kar je povzro čalo 215 Tone Ferenc, Milan Ževart: Nekatere zna čilnosti in posebnosti fašisti čne okupa- cije ter narodnoosvobodilnega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem. Časopis za zgodovino in narodopisje 1979, št. 1–2, str. 451. 112 nove aretacije. Ob aretacijah se posamezniki, ki so bili z aretiranimi v povezavi, niso pravo časno odlo čali za ile- galo, čeprav je praksa mnogokrat potrjevala, da so enim aretacijam na osnovi priznanj aretiranih obi čajno hitro sledile nove aretacije. Pokrajinsko vodstvo – do za četka leta 1944 so ga praviloma imenovali pokrajinski komite KPS za sever- no Slovenijo, potem pa PK KPS (oziroma oblastni komite KPS) za Štajersko – je neposredno po okupaciji za Mi- lošem Zidanškom prevzel Slavko Šlander-Aleš kot se- kretar. Člana sta bila Miloš Zidanšek-Vencelj in Leon Novak-Feliks, od junija še Blaž Röck-Biba in kasneje so gotovo vklju čili še španskega borca Toneta Žnidari ča- Martina. Članstvo ostalih ni povsem zanesljivo oziroma ni jasno, kdaj so bili vklju čeni. Kot člana navajajo še inž. Rada Iršiča in inž. Jožeta Hermanka, redkeje in z manj- šo verjetnostjo, da sta to v resnici bila, pa tudi Slavo Klavoro in Bojana Ilicha. Sedež PK KPS je bil nekaj časa na celjskem in nekaj časa na mariborskem območju. V kako težavnih razmerah se je partijska organiza- cija znašla v drugi polovici leta 1941, nazorno kaže do- gajanje v samem pokrajinskem vodstvu. Že 7. avgusta sta bila aretirana Šlander in Klavora. Položaj sekretarja je prevzel Novak. Ko je bil 19. septembra aretiran tudi Novak, je to mesto prevzel Röck. Po Röckovi aretaciji 30. oktobra je sekretarstvo pripadlo Zidanšku, ki pa ga je centralni komite že decembra iz varnostnih razlogov od- stavil in je bil za časno izoliran. Žnidari č je že pred tem odšel v Ljubljano, Hermanka so 30. oktobra aretirali in ga potem, kakor vse ostale aretirane člane PK KPS, ustrelili. Kot zadnji je v spopadu 12. decembra padel Irši č – ustrelil ga je sam nekdanji mariborski partijski sekretar Alojz Zorko. 216 V predvojnem obdobju se je partijska organizacija razširila zlasti v mariborskem in trboveljskem oziroma revirskem okrožju. V revirskem okrožju, pomembnem delavskem središ ču z znano revolucionarno tradicijo, je v začetku leta 1941 štela okoli 160 članov, od katerih jih je polovica bila v Trbovljah. Celic je bilo 20, med nji- 216 France Filipi č, Pohorski bataljon, Ljubljana 1979, str. 50–52, 59–63; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 48, 77, 103. 113 TRETJE POGLAVJE mi 8 v rudniških obratih in le 4 t. i. terenske. Člani so prihajali skoraj izklju čno iz vrst delavcev in delno tudi iz vrst njihovih žena. V vseh treh središ čih, na katere so bile omejene organizacije (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik), so celice povezovali mestni komiteji. 217 Delo partijske organizacije je usmerjalo kar šte- vil čno okrožno vodstvo, vendar ni jasne razmejitve med okrožnim komitejem in širšim okrožnim partijskim ak- tivom. Okrožni sekretar je bil ob okupaciji France Kralj. Maja je to funkcijo prevzel dotedanji inštruktor CK KPS Sergej Kraigher in jo opravljal do decembra 1941. Kot člani okrožnega vodstva se navajajo Lojze Hohkraut, Franc Salamon, Polde Knez, Fric Kerši č, Janez Pe čnik, Franc Far čnik, Jože Marn, Ciril Groznik, Feliks Pe čar, Helena Borovšak, Ivan Ranziger, Franc Mlakar, Vili Vresk, Pavel Baloh in neformalno Lidija Šentjurc. 218 Organizacijo so delno prizadele že aprilske in maj- ske aretacije (med ostalimi so bili aretirani Salamon, Ranziger, Šentjurčeva), toda v osnovi je ostala nedota- knjena. S širšimi aretacijami komunistov je okupator pri čel sredi julija. Že pred tem, tj. po 22. juniju, pa so za čeli komunisti tudi množi čno odhajati v ilegalo. Ti so potem predstavljali jedro trboveljske in zagorske par- tizanske skupine. Samo iz Trbovelj je do konca junija odšlo okoli 20 komunistov. Hrastniški komunisti, ki so odlašali z odhodom v partizane, so bili julija in avgusta v glavnem aretirani, med njimi Mlakar in Borovšakova. Tudi člani okrožnega vodstva so v glavnem odšli v parti- zansko enoto (Hohkraut, Groznik, Kralj, Kerši č, Baloh, Vresk, Knez). Nekateri so bili takrat ali pozneje poslani na politi čno delo v druga okrožja (Far čnik, Marn, Pe č- nik). Za revirsko organizacijo je nasploh zna čilno, da je iz njenih vrst izšlo precej aktivistov, ki so v letu 1941 in kasneje opravljali vidnejše naloge na drugih obmo čjih Štajerske in še širše. 219 217 Vida Deželak-Bari č, Razvoj Komunisti čne partije Slovenije na Štajerskem v letih 1941–1943 s stališ ča njene organiziranosti. Prispevki za novejšo zgodovino, 1987, št. 1–2, str. 107 (dalje Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem). 218 Lojze Požun, Trbovlje v NOB 1941–1942, Trbovlje 1986, str. 111, 112; Pavel Pa- loh, Po poteh revolucije, Ljubljana 1966, str. 41. 219 Lojze Požun, Trbovlje v NOB 1941–1942, str. 38, 41–44, 142, 143; Stanko Bre č- ko, Hrastnik skozi desetletja, Hrastnik 1978, str. 193, 194; Revirji v boju za socia- lizem, Ljubljana 1979, str. 120, 121. 114 Poleti 1941 se je podoba organizacije na terenu že močno spremenila. Okoli 1. avgusta 1941 je npr. partij- sko članarino pla čalo le še okoli 60 članov, kar pomeni, da je približno toliko članov še ostalo na terenu oziroma so bili povezani. 220 Zmanjševanje članstva na terenu je posledi čno povzro čalo kadrovske spremembe v partijskih vodstvih. OK KPS zaradi odhodov njegovih članov v partizane ali iz drugih vzrokov v dobršni meri ni mogel ve č vodi- ti politi čnega dela v delavskih centrih. Sredi leta 1941 je sekretarstvo trboveljskega mestnega komiteja prevzel Ivan Brglez, hrastniškega pa Gvido Pavli č. S tem sta po- stala člana okrožnega vodstva, v katerega so pritegnili še Ton čko Čeč – članico komunisti čne stranke od njene ustanovitve leta 1920, ki je nato celo desetletje preživela v Sovjetski zvezi, po vrnitvi leta 1937 pa bila zaradi no- tranjih partijskih sporov odrinjena od politi čnega dela, sedaj pa so jo ponovno aktivirali. Pavli č je politi čno delo od Hrastnika razširil na obmo čje Laškega in Re čice, ki je do tedaj spadalo v celjsko okrožje. Tako je revirsko okrožje od druge polovice leta 1941 dalje obsegalo ob- močje od Re čice preko Rade č in v smeri proti Litiji, Tro- janam, Čemšeniške planine in Mrzlice. 221 Razbitje Revirske čete avgusta 1941 je seveda že samo po sebi imelo negativne posledice za politi čno raz- položenje in možnosti politi čnega delovanja v okrožju, ki je slonelo tudi na četi. Ta dogodek pa je pomemben še z drugega vidika, z vidika uveljavljanja partijske discipli- ne. Del borcev je po razbitju namre č odšel v Ljubljansko pokrajino in tam ostal nekaj mesecev. Zaradi dolgotraj- nejšega zadržanja v Ljubljanski pokrajini (nekateri so se celo zaposlili) in ker se tam niso partijsko povezali, so bili kasneje kaznovani z izklju čitvijo iz partije. Med izklju čenimi sta bila npr. France Kralj in Pavel Baloh. Ciril Groznik je bil zaradi organiziranja samovoljnega odhoda borcev celo usmr čen. 222 220 ARS, odd. 1, AS 1492 Oblastni komite KPS za Štajersko, Blagajniški dnevnik PK KPS za severno Slovenijo, a. št. 11819. 221 Revirji v boju za socializem, str. 116, 119; Lojze Požun, Trbovlje v NOB 1941– 1942, str. 250. 222 ARS, odd. 1, AS 1589, ćlanski dokumenti Franceta Kralja in Pavla Baloha ter izjava Lojzeta Ribi ča v mapi partijskih dokumentov Franceta Kralja. 115 TRETJE POGLAVJE Partijsko organizacijo in nasploh odporniško giba- nje z že vzpostavljeno mrežo odborov OF je mo čno priza- dela aretacija trboveljskega sekretarja Brgleza novem- bra 1941. Brglez je bil aretiran kot žrtev širših izdajstev, ki so takrat zajela Štajersko. Njegovim priznanjem so sledile obširne aretacije, v katerih je bil aretiran tudi celoten trboveljski mestni komite KPS. 223 Partijska organizacija v mariborskem okrožju, ka- tere delo je zadnje obdobje pred vojno usmerjal Miloš Zidanšek, je ob okupaciji štela okoli 140 članov. Večina njih je bila povezana v Mariboru, kjer sta delovala tu- di dva rajonska komiteja. Najmo čnejša organizacija je obstajala v železniških delavnicah. Za mariborsko orga- nizacijo je zna čilno, da je vklju čevala precej članov, ki so bili zaposleni v raznih uslužnostnih oziroma obrtnih dejavnostih. Zunaj Maribora je obstajala mo čna organi- zacija v Rušah, sicer pa je okrožno vodstvo povezovalo člane in organizacije tja do Ribnice na Pohorju in Slo- venske Bistrice. 224 Okrožni sekretar je bil do julija Verner Breznik, ko je odšel med pohorske partizane. Do aretacije 27. septembra ga je nasledil Alojz Zorko, njega pa Rado Irši č. Člani OK KPS so bili še Martin Greif, Jože Herman- ko, Alojz Rozman in Vili Šlander. Do konca leta 1941 so vsi imenovani odšli v partizane ali padli v roke ge- stapa in okrožje je za časno ostalo brez okrožnega vod- stva. 225 Komunisti v Mariboru so delovali v še posebej ne- ugodnih razmerah. Množična prisotnost prebivalstva nemške narodnosti, pojav nem čurstva in dejstvo, da je Maribor postal sedež uprave za okupacijsko obmo čje Spodnje Štajerske, so delo dodatno oteževali. Poleti, tj. v času, ko so posamezni komunisti že odšli v pohorsko partizansko enoto, je v okrožju delovalo 18 celic s 70 člani. Potem je konec septembra prišlo do usodne are- 223 Lojze Požun, Trbovlje v NOB 1941–1942, str. 331–341; Spomini revirskih sekre- tarjev, Trbovlje 1987, str. 43. 224 Številni podatki o članih KPS in njihovi organiziranosti so zbrani v knjigah Milice Ostrovškove, Kljub vsemu odpor (knjiga 1, Maribor 1981) ter Franceta Filipi ča, Prvi pohorski partizani (Maribor 1965). Glej še Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 108–110. 225 Marjan Žnidari č, Maribor med okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem. Mari- bor skozi stoletja, Maribor 1991, str. 425–429. 116 tacije okrožnega sekretarja Alojza Zorka, ki je pristal na sodelovanje z gestapom in povzro čil razbitje celotne KPS in OF organizacije v okrožju. Ve čino komunistov so v jesenskih mesecih aretirali in zatem postrelili ali poslali v koncentracijska taboriš ča. 226 Vodstvo celjskega okrožja je pred vojno povezo- valo partijske organizacije od Šaleške doline, Spodnje Savinjske doline, prek Celja in vse do Rogaške Slatine ter Kozjega. V Celju, Zabukovici, Preboldu in Šoštanju so obstajali mestni komiteji, ki so prenehali z delom najkasneje v času priprav na oboroženo vstajo. Njihovi predstavniki so sestavljali OK KPS Celje. Le-tega je vodil Franjo Vrun č, člani so bili Franc Lapajne, Jože Letonja, Julijana Cilenšek, Rudi Koren in Olga Vrabi č. Zaradi obsežnega teritorija so okrožje neposredno po aretaciji razdelili na celjsko okrožje in okrožje Sa- vinjska dolina. Sekretar zmanjšanega celjskega okrožja je bil še naprej Vrun č, člani komiteja pa so postali Tone Gr čar, Peter Stante, Milan Borši č, Jože Boži č-Pino in verjetno sekretar OK SKOJ Dušan Finžgar, ki pa so ga že maja poslali v ptujsko okrožje. V okrožju je delovalo 7 celic (od tega 3 v Celju) z okoli 45 člani. V prvih petih mesecih okupacije so nato sprejeli še okoli 20 članov, kar je za štajerska okrožja edini kolikor toliko celovit podatek o novih sprejemih v tem obdobju. Julija je par- tijsko članarino pla čalo 26 članov. 227 V času priprav na ustanovitev Celjske čete je okro- žni sekretar postal Tone Gr čar-Johan. Ker so trije člani komiteja odšli v četo, Boži ča pa so aretirali, so v komite vklju čili nove člane: Franca Sorčana, Svetozarja Čopor- do, Mirka Gorenjaka in po ne povsem zanesljivih podat- kih še Toneta Šmerca in Mira Širco kot predstavnika SKOJ. Razmere v okrožju so se z razbitjem Celjske čete konec avgusta ter z vdori gestapa v odporniško orga- nizacijo jeseni 1941, ki so povzro čili številne aretacije, precej poslabšale. Aretirani so bili tudi nekateri komu- nisti (med njimi npr. Šmerc), vendar partijska organi- 226 ARS, odd. 1, AS 1931 Gestapo Maribor, 104–12, Zapisnik zaslišanja Alojza Zorka z dne 6. 1. 1942. 227 Franjo Fijavž, Delo KP in OF; Lojze Požun, Celjska partizanska četa in njeno obdobje, Celje 1976, str. 33–38, 82; ARS, odd. 1, AS 1492, Blagajniški dnevnik PK KPS za severno Slovenijo, a. št. 11819. 117 TRETJE POGLAVJE zacija ni doživela tolikšnih izgub kot v nekaterih drugih okrožjih in se je v osnovi vendarle uspela obdržati. 228 Na obmo čju novoustanovljenega savinjskega okrož- ja, ki je zajemalo Spodnjo in Gornjo Savinjsko dolino, je pred vojno v 13 celicah delovalo kakih 60 komuni- stov. Izhajali so predvsem iz vrst delavstva iz Zabukovi- ce, Prebolda in Liboj. V okrožnem vodstvu so bili Anton Pe čnik kot sekretar, Franc Lapajne, Ivan Plaskan, Albin Vipotnik, Jože Letonja in Julijana Cilenšek. Julija 1941 je partijsko članarino pla čalo razmeroma precejšnje šte- vilo članov, in sicer 48. 229 Savinjski komunisti so po obsežni napisni akciji, ki so jo izvedli v no či na 7. julij, množi čno odšli v ilegalo in pri čeli s snovanjem odborov OF in Savinjske čete. V četo so se vklju čevali tudi vodilni komunisti, ki so še naprej isto časno predstavljali okrožno vodstvo. Aretacije od ju- lija dalje so zajele tudi nekaj komunistov. Med ostalimi je bil avgusta aretiran in ustreljen Ivan Plaskan. Raz- mere v okrožju so se zelo poslabšale novembra meseca. Dne 14. novembra sta zaradi izdaje padla Anton Pe čnik in Franc Lapajne. Sekretarske dolžnosti je poslej opra- vljal Albin Vipotnik-Strgar. Konec meseca je partizanski dezerter Ernest Divjak sprožil val aretacij, ki so zajele na desetine sodelavcev odpora. 230 Z reorganizacijo velikega celjskega okrožja je bila iz tega okrožja izlo čena tudi Šaleška dolina, vendar njen položaj v organizacijskem pogledu ni jasen. Tam je de- lovalo 5 celic z okoli 35 člani. Toda že aprila 1941 je bil mestni komite zaradi aretacij in odhodov v Ljubljansko pokrajino razbit. Naslednje mesece so sicer izpri čane povezave tamkajšnjih komunistov s savinjskim okrož- jem, vendar nekatera dejstva, med drugim prihod člana CK KPS Franca Far čnika-Kristuša na šaleško-mislinj- sko obmo čje avgusta 1941, navajajo k sklepu, da je to 228 Franjo Fijavž, Delo KP in OF; Lojze Požun, Celjska partizanska četa in njeno obdobje, str. 36, 123–131. 229 Anton Kotnik, Komunisti čna partija v revolucionarnem delavskem gibanju Sa- vinjske doline (1920–1941), Celje 1975; Med Mrzlico in Dobrovljami, Celje 1955 (v tem zborniku spominov glej predvsem prispevke: Albin Vipotnik-Strgar, Iz zgodo- vine KP v Zabukovici; Franc Hribar-Savinjšek, Spomini; Franc Hribar-Savinjšek: Tovarna Prebold in njeno delavstvo); Rado Zakonjšek, Velika preizkušnja, Ljubljana 1977, str. 27, 28, 41, 43–46; Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 112. 230 Rado Zakonjšek, Velika preizkušnja, str. 51, 149, 151–158. 118 obmo čje bilo zamišljeno kot samostojno okrožje. Odhodi komunistov v ilegalo, posami čne njihove aretacije, zla- sti še aretacija Far čnika konec novembra 1941 ter vdor gestapa v uporniško organizacijo jeseni in pozimi, pa so prepre čili oblikovanje kake trdnejše organizacijske enote. 231 V ptujskem okrožju so bile partijske organizacije omejene predvsem na Ptuj in njegovo bližnjo okolico, od koder so komunisti širili politi čno delovanje tudi v Slo- venske gorice in Haloze. Okrožno vodstvo so pred oku- pacijo predstavljali dr. Jože Potr č kot sekretar, Zvon- ko Sagadin kot odgovoren za SKOJ, Jože Lacko, Olga Megli č, Rudi Ilec, Rudi Žnidari č, Mirko Centrih, Mirko Koželj in Franc Peršon. Vsaj od aprila 1941, ko je Potr č padel v vojno ujetništvo, je naloge sekretarja opravljal Sagadin. 232 Pred vojno je bilo v okrožju okoli 50 članov KPS in 7 celic. Najmo čnejša organizacija je obstajala v ptujskih železniških delavnicah, obstajala pa je npr. tu- di posebna kme čka celica v Halozah. 233 Tudi v tem okrožju se je število članov v drugi po- lovici leta zmanjševalo predvsem zaradi aretacij (med ostalimi so bili aretirani Koželj, Centrih, Ilec) ter od- hodov v partizane na Pohorje (npr. Sagadin, Žnidari č, Peršon) in iz okrožja je bila tako odtegnjena ve čina vi- dnejših partijskih delavcev. Avgusta je PK KPS poslal v ptujsko okrožje Jožeta Marna, ki je verjetno postal okrožni sekretar, a je decembra že bil aretiran in zatem ustreljen. Od vidnejših komunistov sta poslej v okrožju ostala le še Lacko in Megli čeva in ostalo je še nekaj dru- gih članov (obdržala se je npr. organizacija v železniških delavnicah), vendar kakšne opaznejše dejavnosti zaradi okupatorjevega nasilja ni bilo ve č čutiti. 234 Širše ljutomersko-radgonsko obmo čje kot izrazito agrarno obmo čje na za četku vojne ni imelo nobenih par- 231 Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977, str. 45, 101, 170–172, 180, 186–187, 221–232. 232 Skozi viharje v lepšo prihodnost, Ptuj 1981, str. 118, 222; ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 38, Zvonko Sagadin: Življenjepis. 233 Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, Maribor 1960, str. 11–22, 28, 29; Ljubica Šuligoj, Revolucionarno gibanje v ptujskem okraju med vojnama. Skozi viharje v lepšo prihodnost. 234 Vida Rojic, Spomini na osvobodilni boj. Skozi viharje v lepšo prihodnost, str. 221–241. 119 TRETJE POGLAVJE tijskih organizacij. Je pa tam delovalo nekaj komunistov in bivših članov akademskega kluba Njiva (Jože Keren- či č, inž. Polde Berce, Milena Berce, inž. Josip Hedžet), ki so bili pred vojno izklju čeni iz KPS, a so leta 1941 postali pomembni organizatorji odpora. 235 Ker tam ni bi- lo partijskih organizacij, so po navodilih pokrajinskega komiteja skušali to vrzel zapolniti ptujski in prekmurski komunisti. Rezultat teh prizadevanj je ustanovitev ljuto- mersko-radgonskega okrožja septembra 1941. Partijski sekretar je postal Štefan Kuhar-Bojan, ki je tja prišel iz Prekmurja, sekretar OF pa Keren či č. Vzporedno z orga- niziranjem OF poleti in jeseni so tekla tudi prizadevanja za vzpostavitev partijskih organizacij. V jeseni je bilo v okrožju kakih 13 oseb, ki so bile ali člani ali kandidati oziroma so bile predvidene, da to postanejo. 236 Aretacije, ki so bile množi čne zlasti od oktobra do decembra 1941, so zastavljeno delo in organizacije raz- bile ter zajele ve čino nosilcev upora. Zaradi izdaje v Ma- riboru je bil novembra aretiran in nato ustreljen tudi sekretar Štefan Kuhar. Januarja 1942 je padel še zadnji pomembnejši aktivist, tj. Vinko Megla in okrožje je pre- nehalo obstojati. 237 Zadnje izmed okrožij, ki so na Štajerskem delova- la že pred okupacijo, je bilo brežiško oziroma posavsko okrožje. Raztezalo se je od Rade č do Sotle. Tam je bilo v 9 celicah okoli 40 članov partije. V okrožnem vodstvu so bili sekretar Maks Strmecki, Stanko Holy, Franci Preskar, Jože Pungar či č, Herman Kolman in Jože Bor- štnar. Neposredno po okupaciji se je Strmecki umaknil v Ljubljano in sekretarstvo je prevzel Borštnar. Ko je tudi Borštnar julija odšel na Dolenjsko, je odgovoren za delo v okrožju postal član CK KPS Ignac Tratar-Na- ce. Zatem je CK KPS na to obmo čje poslal dva španska borca, Rudija Janhubo in Dušana Kvedra, ki sta imela nalogo poživiti odporništvo po padcu krške partizanske skupine. Janhubo so imenovali za okrožnega sekretar- 235 Drago Novak, Prlekija 1941–1945, Ljubljana 1987, str. 24–27; Drago Košmrlj, Akademski agrarni klub Njiva. Pot kme čkega ljudstva v OF, Ljubljana 1986, str. 347–382. 236 Drago Novak, Prlekija 1941–1945, str. 124–140; ARS, odd. 1, AS 1492 Oblastni komite KPS za Štajersko, Zapiski PK KPS za severno Slovenijo, a. št. 11817. 237 Drago Novak, Prlekija 1941–1945, str. 141–150, 161. 120 ja; po ustanovitvi Brežiške čete je bil tudi politi čni komi- sar, Kveder pa komandir. 238 Posavski komunisti so v letu 1941 doživeli dva tež- ka udarca – uni čenje krške skupine konec junija (med ustreljenimi je bil tudi Preskar) in uni čenje Brežiške če- te konec novembra 1941. V obeh enotah je bilo namre č precej komunistov. Partijska organizacija je bila s tem razbita in okrožje je prenehalo z delom, saj so zaradi težkih razmer okrožje zapustili trije vodilni delavci (Jan- huba, Kveder, Tratar) in odšli v Ljubljano. Svoje je pri- speval tudi izgon Slovencev z izselitvenega obmo čja, ki je zajel tudi nekaj komunistov. Nekaj neodkritih komu- nistov je poslej ostalo le še na obmo čju Brestanice. 239 Prekmurje, ki je imelo od leta 1938 lastno partij- sko vodstvo – najprej imenovano mestni komite KPS Murska Sobota, nato okrožni komite Prekmurje 240 – se je v organizacijskem pogledu navezovalo na PK KPS za severno Slovenijo. Organizacijo prekmurskih komuni- stov je vodil Štefan Kova č-Marko. V komiteju so sprva bili Miško Kranjec, Evgen Kardoš, Štefan Kuhar-Bojan, Mirko Bagar in Anton Špolari č. Že v teku vojne so vanj vklju čili še Martina Žalika, Štefana Horvata-Glava čeve- ga Štefa in Vinka Meglo. 241 Organizacija KPS je bila maloštevilna. Po enih po- datkih je štela okoli 20, po drugih med 26 in 30 članov, organiziranih v 4 mestnih celicah v Murski Soboti in v 2 vaških celicah. Med njimi je bilo nekaj izobražencev in študentov, nekaj delavcev in 8 kmetov. O njej je Miško Kranjec kasneje zapisal, da je bila pred vojno “preve č navezana na ozek, tako reko č prijateljski krog in glede 238 Ivan Kreft, Slovenska ljudska fronta in njeni aktivisti na Dolenjskem in v Posavju po letu 1934. Krško skozi čas 1477–1977, Krško 1977, str. 366–368; Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje občine Krško. Krško skozi čas 1477– 1977, str. 458–460; ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti Rudija Janhube. 239 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje ob čine Krško, str. 462–470; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 86, 94. 240 Preimenovanje mestnega v okrožni komite nekateri postavljajo v leto 1939 (Alen- ka Nedog, Tone Tomši č, Ljubljana 1980, str. 124; Vida Rojic, Jože Lacko, Maribor 1963, str. 31), drugi v julij 1941 (Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945, str. 61). Iz sodbe okrožnega sodiš ča, ki je 29. oktobra 1941 v Murski Soboti sodilo sedmim članom odpora v Prekmurju, je razvidno, da je okrožje ustanovljeno leta 1939. Glej Tone Ferenc, Nekaj dokumentov o NOB v Prekmurju leta 1941. Borec, 1967, št. 8–9, str. 705. 241 Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945, str. 61; ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 33, Mar- tin Žalik, Narodnoosvobodilno gibanje leta 1941 v dolinskem delu Prekmurja. 121 TRETJE POGLAVJE sprejemanja novih članov preve č izbir čna, čakajo č ne- kako, da ljudje sami od sebe dozorijo”. 242 Dejavnost prekmurskega partijskega vodstva se je v času organiziranja odpora razširila na obmo čje Prle- kije, kamor je, kot je že bilo omenjeno, potem odšel Šte- fan Kuhar ter v Medžimurje, ki je enako kot Prekmurje pripadlo madžarskemu okupatorju. Poleti 1941 naj bi se okrožje celo preimenovalo v okrožje za Prekmurje in Medžimurje. Prve aretacije komunistov je madžarski okupator opravil julija 1941 in so bile posledica vdora v čakovsko organizacijo. Nato mu je do oktobra uspelo razbiti celotno organizacijo, vklju čno z okrožnim vodstvom. Med vodilni- mi komunisti so bili aretirani oziroma so padli Špolari č, Kardoš, Kova č, Bagar in Horvat. Preostali člani vodstva (Kranjec, Žalik, Megla) zaradi demoralizacije, ki je Prek- murje zajela po množi čnih aretacijah sodelavcev gibanja konec septembra, po prvih žrtvah in sodnem procesu v Murski Soboti oktobra 1941, z delom niso mogli nada- ljevati. Iz istih razlogov tudi v za četku novembra novo- oblikovani okrožni komite z Mimo Kova č kot sekretarko ter Vinkom Meglo ni mogel opravljati dela. Kova čeva se je decembra umaknila v revirsko okrožje. Megla je sku- šal obnoviti organizacijo prek Medžimurja in Slovenskih goric, a ko je januarja 1942 padel, je v Prekmurju do leta 1944 prenehalo vsakršno organizirano delo. Redki preo- stali komunisti (Kranjec, Žalik) in nasploh aktivisti so se tudi zaradi dolgotrajno prekinjenih zvez s pokrajinskim vodstvom na Štajerskem pasivizirali. 243 Iz predstavljenih organizacijskih razmer je razvi- dno, da je v severovzhodni Sloveniji ob okupaciji v šestih okrožjih delovalo okoli 550 članov in kakih 90 celic. Nji- hovo delo je poleg pokrajinskega in okrožnih komitejev usmerjalo še 7 mestnih in 2 rajonska komiteja. Tekom leta 1941 sta bili ustanovljeni še dve okrožji in eno je bi- lo verjetno zasnovano. Toda do konca leta 1941 so štiri okrožja začasno ali za daljši čas že prenehala z delom. 242 ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 33: Zapisnik sestanka predvojnih mladinskih vodi- teljev v Prekmurju 10. 1. 1959; Spominski zapis Miška Kranjca. Drago Novak, Ivo Orešnik in Herman Šticl, Pomniki NOB v Slovenskih goricah in Prekmurju, Murska Sobota 1985, str. 288. 243 Ferdo Godina, Prekmurje 1941–1945, str. 51, 56, 60–65, 78–85, 89–93. 122 Tu naj omenimo, da so v poletnih mesecih ustanovili še železni čarski komite 244 kot partijski organ za organi- ziranje obveš čevalne in sabotažne dejavnosti, vendar o njegovem delovanju ni podatkov. Po relativno zatišnem obdobju v prvih treh mesecih okupacije je sledilo obdobje druge polovice leta 1941, v katerem je partija doživela vsesplošen preustroj, pove- zan s prehodom na oboroženo vstajo in silovitim priti- skom okupatorja ter bila potiskana v vedno hujšo krizo. Samo v partizanske enote se je na Štajerskem leta 1941 po partijski direktivi in iz samozaš čitnih razlogov vklju- čilo 142 članov KPS in so predstavljali skoraj polovico vseh borcev. 245 Vendar natan čnih podatkov o aretiranih članih, v spopadih padlih aktivistih ali na drug na čin odtegnjenih članih (predvsem umiki drugam) s terena, ni. Je pa bilo njihovo število gotovo ve čje od tistega, ki zadeva odhode v partizanske enote. Po podatkih iz dveh poro čil centralnega komiteja KPS v prvi polovici decem- bra 1941 centralnemu komiteju KPJ, naj bi bilo na Šta- jerskem takrat dejavnih le še okoli 90 članov, in še od teh jih je bilo 30 v partizanskih enotah. Aretiranih naj bi bilo okoli 150 komunistov, od katerih jih je bilo 71 že ustreljenih. S preostalimi so bile zveze prekinjene oziro- ma so se “poskrili”. 246 O sprejemih novih članov v KPS po okupaciji je ma- lo podatkov in sklepamo lahko, da je šlo bolj za posa- mi čne primere, kajti potem, ko se je organizacija za čela rušiti, ni bilo za to ne časa ne možnosti in izpadlih čla- nov ni bilo ve č mogo če nadomestiti z novimi. Partijska organizacija se je ob koncu leta v primer- javi z za četnim stanjem znašla v skorajda katastrofi č- nem položaju. Utrpela je velik izpad članov, možnosti za pritegovanje novih članov ni bilo, na razli čne na čine je bilo izlo čeno ogromno vodstvenega kadra in odporniško gibanje je na politi čnem ter tudi na vojaškem podro čju doživelo težke udarce. 244 Marjan Žnidari č, Železni čarji in železnice v času okupacije in narodnoosvobodil- nega boja na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1990, str. 116, 117. 245 Ivan Križnar, Socialna in politi čna pripadnost borcev partizanskih enot na Go- renjskem in Štajerskem v letu 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1962, št. 1–2, str. 330–333. 246 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 94, 103. 123 TRETJE POGLAVJE Ob vsem tem je kot môra legel na celotno odpor- ništvo in seveda tudi na partijo širok pojav izdajstev. Posebej usodna in mu čna so bila tista, ki so prihajala iz vrst samih komunistov potem, ko so bili aretirani. Vendar je pri njih potrebno razlo čevati med izpovedmi oziroma priznanji, ki so jih posamezniki dali pod raz- li čnimi psihi čnimi in fizi čnimi pritiski v zasliševalnem postopku pred gestapom, in med tistimi aretiranci, ki so izkazali popolno pripravljenost, da aktivno sodelu- jejo v nadaljnjem razkrivanju partijskih organizacij in uporniške organizacije nasploh. Poudariti je treba, da v vseh teh primerih obi čajno ni šlo za vrinjence gesta- pa, temve č so nekateri postali sodelavci gestapa šele po aretaciji. To npr. velja tudi za tri kurirke PK KPS (Greta Ranzinger, Sonja Oman, Matilda Kralj) in Alojza Zor- ka, ki so na Štajerskem jeseni 1941 povzro čili številne aretacije in žrtve. 247 Sicer pa je prihajalo do priznanj ali izdajstev iz razli čnih strani in razli čnih vzrokov in na- gibov. Vse to je hromilo odporniško dejavnost in samo partijo, ustvarjalo mo čan vtis o vsemogo čnosti gestapa, v odporništvo pa vnašalo utemeljen in tudi neutemeljen strah ter sumni čenja. 247 Karel Forte-Marko Selin, Ni č ve č strogo zaupno, II, Ljubljana 1978, str. 149– 170. 124 Protinacisti čni odpor, z njim pa tudi delo Komuni- sti čne partije Slovenije, je med koroškimi Slovenci na obeh straneh meje potekal v okviru dvojnih, zelo raz- li čnih splošnih razmerah. Medtem ko je jugoslovanski del Koroške v letu 1941 sledil razvoju na Slovenskem in še v istem letu doživel podobno usodo kot celotna severovzhodna Slovenija, namre č skoraj popolno uni- čenje uporniške dejavnosti, med koroškimi Slovenci, ki so do leta 1938 živeli v okviru Avstrije, nato pa v okvi- ru nemškega rajha, o nekem na črtnem prizadevanju za organiziranje odpora do leta 1942 ne moremo govoriti. Razli čne oblike in intenzivnost protinacisti čnega upora so delno izhajale tudi iz razli čnega položaja in pripra- vljenosti obeh partij, tj. KPS in Komunisti čne partije Av- strije, na odpor, kar je seveda povratno u činkovalo na moč ali nemo č in aktivnost oziroma neaktivnost komu- nisti čnih organizacij v obeh delih Koroške. Jugoslovanski del Koroške je bil od jeseni 1940 or- ganiziran v partijsko okrožje Mežica in je sodil v pristoj- nost partijskega vodstva za severovzhodno Slovenijo. Okrožje je zagotovo obsegalo Mežiško dolino, medtem ko pripadnost Mislinjske doline ni jasna, ker so imeli tamkajšnji komunisti v letu 1941 tesne stike z mari- borsko partijsko organizacijo. S prihodom inštruktorja CK KPS Franca Far čnika-Dušice avgusta 1941 se je Mi- slinjska dolina za čela povezovati s Šaleško dolino, ven- dar se vprašanje njene pripadnosti dokon čno razčisti KPS na Koroškem leta 1941 125 TRETJE POGLAVJE šele spomladi 1943 z ustanovitvijo šaleško-mislinjskega okrožja. 248 Vodstvo mežiškega okrožja so od ustanovitve da- lje sestavljali sekretar Ivo Levstik, Andrina Kova či č-Le- vstik, Franc Štern, Henrik Zagernik, Karel Doberšek in inž. Branko Diehl. Ob okupaciji je bilo v okrožju 9 par- tijskih celic z najmanj 50 člani, v naslednjih mesecih pa so sprejeli še nekaj novih članov. Avgusta 1941 je okrožni komite prenehal obstaja- ti. Ivo in Andrina Levstik sta se že kmalu po okupaciji umaknila v Ljubljano, inž. Diehla je okupator aretiral in poslal v Dachau, Doberška pa izgnal v Srbijo. Z raz- kritjem prevaljske in dravograjske uporniške skupine in avgustovskimi aretacijami njunih članov je bilo are- tiranih tudi nekaj komunistov, katere je okupator nato poslal v koncentracijska taboriš ča ali jih ustrelil. Med slednjimi je 19. avgusta 1941 ustrelil še zadnja dva čla- na OK KPS, Zagernika in Šterna. 249 Jeseni 1941 je prišel v Mežiško dolino partijski in- štruktor Dušan Kveder, da bi povezal preostale komu- niste in obnovil odporniško organizacijo. Z isto nalogo je CK KPS februarja 1942 tja poslal Rudija Janhubo, a prizadevanja so ostala neuspešna. Aretacije so do fe- bruarja 1942 dokon čno razbile partijsko organizacijo tako v Mežiški kot Mislinjski dolini. 250 248 Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977, str. 186, 222, 365. 249 Bogdan Žolnir, Naši aktivisti OF. Koroški fužinar 1977, št. 4; Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, Kronike narodnosovobodilnega boja ob čin Črna na Koro- škem, Mežica, Prevalje in Ravne na Koroškem; Marko Prosen, V za četku leta 1939 smo že imeli svoje partijske celice. Koroški fužinar 1978, št. 2; Beno Kotnik, Težki pa veliki časi pod Uršljo goro. Koroški fužinar 1953, št. 4; Beno Kotnik-Hostnik, Spomini. Koroški fužinar 1953, št. 4; Bogdan Žolnir, O razvoju Partije in SKOJ-a v Slovenj Gradcu. Odsevanja 1980, št. 5–6; Bogdan Žolnir, Mile Pavlin: Protifašisti čni odpor : Koroška od za četka vstaje do konca leta 1943. Celovec-Ljubljana, 1994, str. 35–39, 42–45. 250 Milan Ževart, Bogdan Žolnir: Aktivisti OF dravograjskega okrožja. Domicili v slo- venskih ob činah, str. 596–598; Bogdan Žolnir, O razvoju Partije in SKOJ-a v Slovenj Gradcu. 126 Organizacije komunisti čne partije v Slovenskem primorju, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji, so spadale ne glede na nacionalno pripadnost njenih članov pod politi čno, organizacijsko in akcijsko vod- stvo Komunisti čne partije Italije, kar pa ni izklju čevalo povezovanja slovenskih članov KPI z jugoslovanskimi komunisti. To velja tudi za Pinka Tomaži ča, ko se je leta 1937 vrnil iz Jugoslavije v Trst ter zatem skupaj z Alojzem Budinom in še nekaterimi komunisti za čel utrjevati partijsko organizacijo, ki so jo pred tem raz- bijale nenehne aretacije in emigracije kompromitiranih komunistov. Do leta 1940 je novo pokrajinsko vodstvo uspelo obnoviti nekatere partijske organizacije pred- vsem v okolici Trsta, Gorice, na Krasu in v Vipavski dolini. Toda aretacije v letu 1940, ki so zajele okoli 300 slovenskih protifašistov, od mladincev, izobražencev, ti- grovcev do komunistov, so komunisti čno partijo ponov- no močno prizadele. Med aretiranimi sta bila tudi oba vodilna slovenska komunista, Tomaži č in Budin. Po teh aretacijah je bila partijska organizacija ponovno mo čno prizadeta, kar je v nadaljnjem razvoju tudi vplivalo na po časnejši avtonomni protifašisti čni odpor in odpor, ki ga je po okupaciji Jugoslavije na Primorskem skušala vzpodbuditi Komunisti čna partija Slovenije iz osrednje Slovenije. 251 251 Milica Kacin Wohinz, Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000, Lju- bljana 2000, str. 83, 85; Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn: Slovenci Prodor KPS na Primorsko leta 1941 127 TRETJE POGLAVJE Po napadu Italije na Jugoslavijo je CK KPS sklenil organizirati in voditi protifašisti čni odpor tudi na Pri- morskem, kar je samodejno, ne pa povsem samoumev- no, pomenilo tudi ustanavljanje organizacij KPS. To je storil v skladu z izjavo komunisti čnih partij Jugoslavije, Italije in Avstrije iz za četka leta 1934, ki je slovenskemu narodu priznavala pravico do samoodlo čbe. 252 Zavezoval pa ga je tudi sklep s posvetovanja KPJ iz maja 1941 v Zagrebu, ki je naro čal, da mora KPS v boju proti oku- patorju “združiti ves slovenski narod v vseh okupiranih obmo čjih, tudi v tistih, ki so bila v pretekli imperialisti č- ni vojni vzeta Sloveniji”. 253 Zato so pri CK KPS ustanovili posebno t. i. primorsko komisijo pod vodstvom Toneta Tomši ča, ki je imela nalogo pridobivati v Ljubljani žive če Primorce in zbirati aktiviste, ki bi odšli na Primorsko. 254 Od junija 1941 dalje je CK KPS za čel pošiljati na Primorsko aktiviste, predvsem primorske Slovence, ki so v preteklosti emigrirali pred fašisti čnim nasiljem v Slovenijo in se tu vklju čili v revolucionarno gibanje. Po- budo za organiziranje odpora je CK KPS sprejel z vedno- stjo predstavnika KPI Umberta Massola-Quinta, ki se je tedaj nahajal v Ljubljani. Med prvimi je tja poslal člana CK KPS Oskarja Kova či ča-Muho, ki je imel nalogo vzpo- staviti za časno pokrajinsko partijsko vodstvo. 255 Nato so bili sredi leta in v poletju 1941 poslani še naslednji aktivisti: član PK SKOJ za Slovenijo Ervin Dol- gan na ilirskobistriško in goriško obmo čje, Anton Velu- šček-Matevž v okolico Gorice, Jože Lemut-Saša v Vipa- vsko dolino in Hilarij Kariž na Kras. V Vipavsko dolino se je iz Ljubljane zaradi nevarnosti aretacije umaknil Andrej Kumar, v Kanal pa se je z Gorenjske vrnil Franc Jakopi č-Muštacar; oba sta bila člana KPS. Oktobra je CK KPS poslal v Trst še Leona Kova či ča in Franca Hvali- ča. Takrat so ustanovili tri članski PK KPS za Primorsko pod vodstvom Oskarja Kova či ča, člana pa sta postala v zamejstvu, Ljubljana 1974, str. 107–118; Vid Vremec, Pinko Tomaži č in drugi tržaški proces 1941, Koper 1989, str. 157–185, 197–259. 252 Alenka Nedog, O nastanku izjave treh komunisti čnih strank o slovenskem naro- dnem vprašanju. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, št. 1–2. 253 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 7, str. 31. 254 Alenka Nedog, Tone Tomši č, str. 274. 275. 255 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 17. 128 Leon Kova či č in tržaška aktivistka Zora Perello. Na tem obmo čju, kjer je delovalo kar nekaj članov Komunistič- ne partije Italije, izmed katerih so bili nekateri kmalu vklju čeni v KPS, je KPS najprej vzpostavila lastna or- ganizacijska jedra. Po partijski konferenci za Goriško, verjetno septembra 1941 na Kremancah, so že ustano- vili OK KPS za Goriško; njegov sekretar je bil Avgust Špacapan, člana pa Avgust Dugulin-Maks in Jože Volk. Okrožje je zajemalo Goriška brda, Vipavsko dolino in Kras do Tržiča. Posebej za Kras, kjer so obstajale že tri celice, so ustanovili še rajonski komite KPS. Ustanovili so tudi celico v tržiški ladjedelnici in se povezali s tam- kajšnjimi člani KPI, ki pa niso pokazali ve čje aktivnosti, ker so čakali na navodila vodstva KPI. 256 Na gornjem Vipavskem je odporniško gibanje širil Lemut, ki naj bi po nekaterih podatkih decembra 1941 ustanovil tudi OK KPS, v katerem so bili poleg Lemuta še Vojan Rehar, Jožica Židanik in Avgust Perhavec, vendar so bili zadnji trije že v za četku leta 1942 aretirani. 257 Na Cerkljansko in Baško so se leta 1941 vrnili trije primorski emigranti z Gorenjske (Andrej Brov č, Jakob Štucin, Ivan Tominec), a še niso imeli nobenih zvez niti s PK KPS za Primorsko niti z Veluš čkom na Goriškem. 258 Na Tolminskem je delovala skupina komunistov s Francem Šavlijem na čelu, ki je samoiniciativno vzpo- stavila zveze z Jesenicami, jeseni 1941 pa tudi z Veluš č- kom. Takrat so ustanovili okrožno vodstvo KPS, ki so ga sestavljali člani celice v Zatolminu kot edine takrat delujoče celice na Tolminskem; sekretar je bil Franc Ša- vli, člani pa Andrej Kavči č, Anton Perdih in Franc Ger- bec. 259 256 Lojze Peric, Po čeci narodnooslobodila čkog pokreta u Primorju i Istri 1941. Usta- nak naroda Jugoslavije 1941, knjiga 3, Beograd 1963, str. 202–211; Avgust Du- gulin, Narodnoosvobodilno gibanje na Krasu in Slovenskem primorju 1941–1942. Borec, 1950, št. 4; Avgust Dugulin, Razvoj OF u trži čkom brodogradilištu. Ustanak naroda Jugoslavije 1941, knjiga 3, str. 502–505; France Škerl, Kdaj je prišel Ma- tevž na Primorsko. Borec 1971, št. 8–9; Slavica Plahuta, Srednjeprimorsko okrožje 1941–1945, Nova Gorica 1981, str. 6, 7, 42. 257 ARS, odd. 2, AS 1872, Jožica Židanik, Pri četek NOB na gornjem Vipavskem. 258 Anica Štucin, Olga Lipuži č: Gradivo za zgodovino OF na Idrijskem in Cerkljan- skem (1941–april 1943). Idrijski razgledi 1978/79, str. 25–46. 259 Pavla Leban, Franc Šavli-Medved – prvi sekretar KPS za Tolminsko. Tolminski zbornik, Tolmin 1975, str. 27, 28; ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 34: Franc Gerbec-Bog- dan, Organiziran odpor leta 1941; Kav či č Andrej-Kova č, Leto 1941 na Tolminskem; šk. 37, Okrožni komite KPS za Tolminsko s sedežem v Zatolminu leta 1941. 129 TRETJE POGLAVJE Delo prvih aktivistov, v glavnem so to bili komuni- sti, se je omejevalo predvsem na pridobivanje zaupnikov OF, ki pa so jih še redko trdneje povezovali v odbore OF. Enako po časi so ustanavljali partijske organizacije. Franc Leskošek je decembra 1941 centralnemu komi- teju KPJ sicer poro čal o sorazmerno ugodnem položaju v Slovenskem primorju in o ustanavljanju organizacij, ni pa navedel konkretnih podatkov. 260 CK KPJ mu je januarja 1942 odgovoril, naj KPS posveti vso pozornost ustanavljanju partijskih organizacij v tej pokrajini in poudaril, da bo delo KPS v korist tudi italijanskih ko- munistov, “kar je izredno važno za bodo či razvoj dogod- kov na tem podro čju”, 261 torej naj bi Primorska predsta- vljala nekakšno odsko čno desko za širjenje revolucije proti zahodu. Ko je odpor zajel tudi Slovensko primorje, na kar so bile italijanske oblasti še posebej ob čutljive, so le- te s ciljem ustrahovati primorske Slovence organizirale decembra 1941 drugi tržaški proces. S pomočjo OVRE so vdrle tudi v vodstvo KPS in OF za Primorsko. De- cembra so aretirali Oskarja Kova či ča, naslednji mesec Leona Kova či ča, Zoro Perello in še številne druge akti- viste. Partijska in frontna organizacija sta bili mo čno prizadeti in komaj ustanovljeno pokrajinsko vodstvo je bilo razbito. 262 260 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 103. 261 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 109. 262 Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1975, str. 303–305. 130 Ker je v slovenskih razmerah Osvobodilna fronta izražala dvojno hotenje, hotenje po nacionalni osvobo- ditvi in hotenje po tem, da se predvojne družbene raz- mere po kon čani vojni ne obnovijo, pri čemer so imeli predvsem komunisti jasno izoblikovan koncept povojne ureditve, je ta dvojnost prisotna tudi v partizanski voj- ski, saj je le-ta bila opredeljena kot “oborožena pest” Osvobodilne fronte. Tako je “Partizanski zakon”, obli- kovan v času priprav na oboroženo vstajo sredi julija 1941, že v prvem členu dolo čal, da je cilj partizanskih oddelkov boriti se z orožjem “proti jarmu okupatorskih fašisti čnih tla čiteljev za pravice delovnega ljudstva”, v tretjem členu pa, da je partizanstvo po svoji vsebini re- volucionarno. 263 V revolucionarni strategiji je oborožena sila eden klju čnih elementov, zato je po predhodnih na črtnih pri- pravah na oborožen odpor KPS po napadu na Sovjet- sko zvezo pospešeno nadaljevala s temi pripravami in julija 1941 z oboroženim odporom tudi za čela. Koncept odpora je temeljil na totalni obliki odpora in ne morda na omejenem vojaškem nastopu. To je pomenilo zajetje celotnega nacionalnega prostora pa tudi boj celotnega “ljudstva”. 264 Partijsko glasilo Delo je avgusta 1941 ta- kole pozivalo: “Partizanski bojevniki morajo čutiti, da je za njimi ves narod in da jih podpira na vsakem ko- 263 Zbornik NOV, del VI, knjiga 1, dok. 5. 264 Damijan Guštin, Vprašanja oboroženega odpora 1941, str. 133. Partijska organizacija v partizanski vojski leta 1941 131 TRETJE POGLAVJE raku. Ves slovenski teritorij mora postati eno samo bo- jiš če, na katerem se bije boj od vasi do vasi in od hiše do hiše.” 265 Stvarnost pa je takoj pokazala, da bo odpor mogo če razvijati postopoma in v težavnih okoliš činah, saj so že prve partizanske akcije izzvale okupatorjeve represalije nad civilnim prebivalstvom. Glede na pomen oborožene sile v partijski strategiji je poziv na oborožen upor za člane partije pomenil zapo- ved, ki jo je bilo potrebno brezpogojno izpolniti. Tej za- povedi je disciplinirano sledila velika ve čina članov KPS; še najve č izjem je bilo v Ljubljanski pokrajini, kjer so tu- di nekateri komunisti menili, da je potrebno z vstajo še po čakati. Tozadevne zadržke sta imela tudi Leskošek in Marinko. Na splošno pa se je KPS vendarle potrdila kot u činkovit organizacijski dejavnik, saj ji je že v letu 1941 uspelo organizirati partizanske čete v skoraj vseh par- tijskih okrožjih. Iniciativa in velika zavzetost pri ustana- vljanju partizaskih enot sta posledi čno privedli do mo č- ne števil čne prevlade komunistov v partizanskih enotah in tudi do prevzema vodilnih položajev v njih, to je funk- cij komandirjev in politi čnih komisarjev. Prevzem vodil- nih položajev je bil na zunaj nekako samodejni nasledek tega, da je partija pa č najve č doprinesla k organiziranju partizanskih enot in ji je po na čelu prvenstva avtoma- ti čno pripadlo tudi njihovo vodenje, česar ji nekomuni- sti takrat niti niso oporekali. Ker so bili organizatorji pr- vih čet pretežno komunisti, je razumljivo, da so za četna jedra partizanskih čet sestavljali predvsem komunisti, in da je predvsem iz njihovih vrst izhajal kader koman- dirjev in politi čnih komisarjev. Izrazita primera, ko to pravilo ni bilo upoštevano, sta Mirko Bra či č in Ljubo Šercer; oba sta izhajala iz strukture starojugoslovanske vojske, nista bila člana KPS in sta v letu 1941 vodila več partizanskih enot. 266 Vojaškopoliti čnemu vodstvu je predlagalo sodelovanje še ve č oficirjev jugoslovanske vojske, vendar je bilo vodstvo do njih nezaupljivo in je zahtevalo od njih najprej potrditev v konkretnem delu. 265 Delo, konec avgusta 1941, št. 2, Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda. 266 Vida Deželak-Bari č, Vloga, metode in mesto Komunisti čne partije Slovenije v organiziranju oboroženega upora 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1–2, str. 102–107. 132 Pomembna pridobitev iz malo kasnejšega časa je vseka- kor bil polkovnik Jaka Avši č. 267 Iz poziva “Za ve čji razmah partizanstva”, objavlje- nem v Delu konec avgusta 1941, ki je nalagal komuni- stom še ve čjo prizadevnost pri pridobivanju novih bor- cev za partizanske enote in doseganje njihove še ve čje bojne u činkovitosti (boj proti defenzivnosti), pa lahko razberemo, da je bila števil čna premo č komunistov vsaj delno tudi posledica partijske izklju čevalnosti, tj. poja- vov, da si v tej za četni fazi komunisti niso pretirano pri- zadevali, da bi v partizanske enote pritegnili pripadnike druga čnih svetovnonazorskih opredelitev. 268 Vendar je treba upoštevati, da so si komunisti v tem obdobju tudi sami nabirali šele prve izkušnje in da je bil v ozadju ve- jetno tudi problem pomanjkanja orožja. Med skupno 2058 ugotovljenimi slovenskimi par- tizani v letu 1941 (od tega jih je bilo 134 vklju čenih v partizanskih enotah zunaj Slovenije) je bilo 515 članov KPS, 37 kandidatov KPS in 251 članov SKOJ. Komuni- sti so predstavljali skoraj 40 % vseh borcev, sami člani KPS pa 25 %. Delež komunistov pa je bil ob za četku oboroženega odpora zaradi omenjene pobudniško-orga- nizacijske vloge ter njihovega primoranega umika v ile- galo še ve čji. Znano je, da se je do napada na Sovjetsko zvezo umaknilo v ilegalo na Gorenjskem 13 članov KPS, na Štajerskem 23, v Ljubljanski pokrajini pa kar nekaj desetin. Po napadu na Sovjetsko zvezo pa so sploh sle- dili množi čni odhodi v ilegalo. Z nadaljnjim razvojem, ko so se v oborožen odpor vse bolj množi čno za čeli vklju- čevati pripadniki tudi drugih politi čnih skupin, velik del pa je bil politi čno sploh neorganiziran, je za čel delež članov KPS v partizanskih enotah relativno upadati. Ta- ko imamo na Gorenjskem do 5. avgusta 1941 med 365 partizani kar 181 komunistov ( člani in kandidati KPS ter člani SKOJ). Za Štajersko je zna čilno, da je ostal de- lež komunistov do konca leta 1941 visok, najvišji izmed vseh pokrajin, saj je bilo med 266 partizani kar 142 članov KPS in 4 kandidatje. Najnižji delež ima predvsem zaradi množi čnega odziva v decembrski vstaji Gorenj- 267 Aleš Bebler, Čez drn in strn, str. 89. 268 Zbornik NOV, del VI, knjiga 1, dok. 17. 133 TRETJE POGLAVJE ska, kjer je bilo v letu 1941 med 1100 partizani 176 članov KPS in 19 kandidatov. V Ljubljanski pokrajini je bilo med 558 borci 161 članov KPS in 12 kandidatov. 269 Ker so statutarna dolo čila zahtevala vklju čitev sle- hernega člana partije v eno izmed osnovnih partijskih organizacij, je KP razvila tudi v partizanskih enotah la- stno organizacijsko strukturo, ki jo je razvijala in do- grajevala, vendar z dolo čenim časovnim zamikom glede na organizacijski razvoj partizanskih enot. S tem je KPS postala edina organizirano delujo ča politi čna skupina v partizanskih enotah. Osnovna in v letu 1941 edina oblika partijske po- vezave v vojaških formacijah je bila četna celica. Sesta- vljali so jo vsi člani KPS v četi in je imela sekretarja, ki je bil v za četku običajno hkrati tudi četni politi čni komisar, ni pa to bilo nujno. Politi čni komisar, ki je bil formalno predstavnik Osvobodilne fronte v partizanskih poveljstvih, pa za komunisti čno partijo v skladu z njej lastno pojmovano vodilno vlogo ni bil samo delegat OF, ampak hkrati tudi predstavnik KP. Takšno pojmovanje instituta politi čnih komisarjev je povsem jasno oprede- ljeno že v na čelnem članku “Naloge politi čnih komisar- jev”, objavljenem konec avgusta 1941 v Delu, v katerem je politi čni komisar ozna čen za “živega posrednika med partizanskimi bojevniki in Osvobodilno fronto ter Ko- munisti čno Partijo”. 270 Partijske celice samostojno delujo čih partizanskih čet so odgovarjale oziroma so bile podrejene okrožnemu komiteju tistega okrožja, na obmo čju katerega se je četa zadrževala. Za leto 1941 je bila nasploh zna čilna tesna povezanost čet s terenom, saj so bile prve partizanske enote izrazito teritorialne enote in so se tudi imenova- le po obmo čjih, kjer so nastale ali operirale ali iz kate- rih so bili njihovi borci. V vsako četo pa se je vklju čilo po nekaj vidnejših doma čih partijskih aktivistov ( člani okrožnih komitejev), ki so še naprej formalno ali nefor- malno opravljali politi čno delo na terenu. 269 Ivan Križnar, Socialna in politi čna pripadnost slovenskih partizanov v letu 1941. Slovenske paralele 1973, št. 43. 270 Zbornik NOV, del VI, knjiga 1, dok. 18. 134 S povezovanjem čet v bataljone so bili ustanovlje- ni bataljonski partijski biroji ali komiteji, ki so povezo- vali četne celice v bataljonih. Za prve bataljone v letu 1941 nimamo podatkov, da bi v njih bataljonski biroji dejansko delovali; najbrž jih niso uspeli ustanoviti za- radi kratkotrajnosti obstoja prvih bataljonov in njihove nenehne izpostavljenosti okupatorjevemu pritisku. Četrto poglavje 137 ČETRTO POGLAVJE Konec leta 1941 je v politi čni usmeritvi KPJ prišlo do radikalnega preobrata. Dogajanje je prehajalo v t. i. drugo fazo revolucije, v kateri je stopil v ospredje ra- zredni boj, in je bilo pogojeno s spletom mednarodnih okoliš čin in z razmerami, v kakršnih se je jugoslovan- sko partizanstvo nahajalo na prehodu 1941–1942. KPJ je takrat pod vplivom vojaških uspehov Rde če armade pred Moskvo, Stalinovega govora ob obletnici oktobrske revolucije, ko je napovedal skorajšnji konec vojne, zara- di dvoma v trdnost protifašisti čne koalicije in zaradi bri- tanske podpore Draži Mihailovi ću ter spopada s četniki sklenila zaostriti razredna nasprotja, bolj poudarjati ko- munisti čni program in za četi odkrit boj za oblast. Zara- di usmrtitev resni čnih ali domnevnih nasprotnikov, pri čemer sta bili odlo čujoči merili njihovo premoženjsko stanje in privrženost kraljevi vladi, je dobila oblast zlasti v Črni gori in Hercegovini zna čaj partizanske strahovla- de oziroma rde čega terorja. Po intervenciji Kominterne marca 1942, ki je svoje delovanje uravnavala v skladu državnimi interesi Sovjetske zveze, le-ta pa ni bila pri- pravljena zaostrovati odnosov z zavezniki, je KPJ opu- stila poudarjeno razredno usmeritev. 271 271 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 8, str. 11–17; Rasim Hurem, Kriza NOP-a u Bosni i Hercegovini krajem 1941. i po četkom 1942, Sarajevo 1972; Branko Pe- tranovi ć, Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji (1941–1945), knjiga 1, Beograd 1983, str. 313–340; Vu četa Re đi ć, Gra đanski rat u Crnoj Gori, knjiga 1, Podgorica 2002, str. 269–566. Odkrito vnašanje revolucionarnih prvin v osvobodilni boj 138 Navodila o radikalizaciji partijske usmeritve je z do- lo čeno zamudo, ki je bila posledica slabih oziroma po ča- snih zvez, prejelo tudi vodstvo KPS. V njih je bilo re čeno, da se “nahajamo na važnem politi čnem razpotju in da je treba napraviti neke spremembe tudi v naši taktiki /.../ politi čno in organizacijsko okrepiti Partijo, mo čneje pokazati njeno vodilno vlogo v osvobodilni borbi in borbi delovnega ljudstva za lepšo bodo čnost /.../ znotraj fron- te je treba u čvrstiti jedro delavcev in siromašnih kmetov /.../ potrebno je voditi diferenciacijo na vasi, ki se vedno bolj zaostruje. Partija naj bo na čelu vsakodnevnih eko- nomskih bojev, ki bodo postali vse pogostejši, kolikor bolj bo slabel Hitlerjev in Mussolinijev režim. Partija naj se manifestira ne samo kot vodnik osvobodilnega boja slovenskega naroda, marve č tudi kot vodnik delovnih mas v njihovih bojih za boljši kos kruha /.../ brez dvo- ma vstopamo v novo etapo naše borbe.” Vendar je CK KPJ oziroma Kardelj, ki je ta navodila napisal 1. januarja 1942, glede nove etape svetoval, da je ni treba razumeti kot “oster prelom v naši dosedanji politiki. Nasprotno, treba je okrepiti borbo za enotnost slovenskih ljudskih množic v osvobodilni borbi proti okupatorjem, okrepiti OF kot bojevni organ slovenske osvobodilne borbe, toda treba je imeti jasno pred o čmi izdajalsko vlogo reakcio- narne buržozije, ki vedno bolj nestrpno zbira svoje mo či proti naši Partiji. Če bi ne imeli pred o čmi te perspektive, bi nujno zdrknili na rep malomeš čanskih elementov v OF.” Po teh navodilih bi bilo treba krepiti vodilno vlogo komunisti čne stranke in socialno osnovo OF iz vrst de- lavcev in revnih kmetov pod vodstvom KPS in OF, izva- jati bi bilo treba atentate na t. i. petokolonaše, s čimer so bili mišljeni predvojni politiki, ki so sodelovali z oku- patorjem, popularizirati socialisti čno ureditev v Sovjet- ski zvezi in bolj popularizirati komunisti čno stranko v javnosti. Kardelj je kritiziral slovensko partijsko vodstvo, ker da se sramežljivo izogiba omenjati KPS v tisku OF in da je preve č nevtralno v odnosu do Sovjetske zveze; sle- dnje naj bi prišlo do izraza v resoluciji vodstva OF, ki naj bi bila preve č popustljiva do vlade v emigraciji in s tem “caplja za malomeš čanskimi elementi”. V zvezi z vojsko je naro čal utrditi vodilno vlogo partije v njej, mobilizirati čim ve č delavcev, politi čni komisarji naj bodo izklju čno 139 ČETRTO POGLAVJE komunisti, ustanoviti pa je treba še posebne proletarske bataljone, “ki bodo sedaj elitne enote v osvobodilni bor- bi, kasneje pa garancija za to, da reakcija ne bo mogla izvršiti svojih namenov”. 272 Takšno usmeritev je Kardelj še nadalje razdelal v pismu z dne 10. januarja 1942. Politi čno linijo, to je trenutno usmeritev za ohranjanje širine OF, je ocenil kot pravilno, saj je OF “najmo čnejša zveza Partije z ma- sami”, torej sredstvo revolucije. Opozoril pa je, da se v zvezi z mednarodnimi spremembami tudi v sami OF porajata dve nevarnosti, “dva sovražnika vodilne vloge naše Partije” – “prikriti ali zavestni sovražniki naše Par- tije”, ki da le igrajo globoko demokrati čnost in prijatelj- stvo do Sovjetske zveze (s čimer je mislil inž. Črtomirja Nagodeta), ter “nezavedna malomeš čanska-demokra- ti čna stihija, ki jo nosijo s seboj z vseh vetrov nabrani intelektualci, stihija, ki duši v gibanju OF njeno pravo revolucionarno demokrati čnost, duši v delovnih masah zavest o absolutni odvisnosti boja slovenskega naroda od boja Sovjetske zveze, zabrisuje vlogo proletariata v osvobodilni borbi itd., skratka, preti bodo čemu razvoju OF dati izraz neke malomeš čanske sentimentalnosti, ki bo seveda silno pomagala reakcionarnim kapitalisti č- nim elementom v Sloveniji, da se ponovno spravijo na noge.” Glede na to je ena od najvažnejših nalog KPS, “da s svojim odkritim nastopanjem neprestano kaže pot, po kateri mora iti OF.” Zlasti partijsko glasilo De- lo mora preiti od agitacije na zgolj nacionalno osvobo- dilni osnovi k agitaciji za u čvrstitev zveze delavcev in kmetov, predvsem siromašnih kmetov, o socialisti čnem sistemu v Sovjetski zvezi, ki je Sovjetski zvezi omogo čil “tako veli častno zmago nad fašizmom”, skratka, “treba je pripraviti tla za novo etapo našega boja, v katero že stopamo s hitrimi koraki in na kateri je treba neposre- dno okoli KP združiti vse delovne mase”. V vsakdanji akciji je treba težiti k izolaciji “kulaških in drugih bur- žoaznih elementov” od osnovnih delovnih množic, kar mora postati glavno vodilo partijskega delovanja v OF. Aktivistom v odborih OF je treba pojasnjevati, da odbori OF niso ve č le organi, ki združujejo pripadnike razli č- 272 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 109, 121. 140 nih strank v skupnem osvobodilnem boju, temve č da so že “predstavniki ljudskih množic, ki v krvavi in po- žrtvovalni borbi korak za korakom vzpostavljajo svojo oblast”, v množicah pa zaostriti diskusijo o vlogi komu- nisti čne stranke in t. i. reakcionarnih elementov v pre- teklosti in kot odgovor na napade protirevolucionarne strani pojasnjevati nekatera na čelna stališ ča partije do demokracije, cerkve, privatne lastnine, naroda, druži- ne, žene, socializma, kolhozov itd., kar bo pripomoglo k prehodu “kolebljivih malomeš čanskih množic na po- zicije naše Partije”. Novo oblast je bilo treba objasne- vati in samopotrjevati na zanikanju prejšnje, ki da so jo ustvarjali protiljudski režimi, s tem pa bo dosežena notranja enotnost odborov OF in njihova privezanost na nove “revolucionarne demokratične forme ljudske obla- sti”. S tem je Kardelj jasno povedal, da je nosilec ljudske oblasti predvsem komunisti čna partija. V zvezi z nasto- pom proti politi čnim nasprotnikom, ki naj bi obsegal močno agitacijsko propagandno kampanjo, je ponovno naro čil tudi ostrejše ukrepanje proti njim in pripomnil, da v Sloveniji “ubijate v glavnem ovaduhe in podobne elemente, manj petokolonaše, ki na politi čnem podro čju služijo sovražniku in so se kot taki kompromitirali pred ljudskimi množicami. Zaostajanje glede tega morate po- praviti”. 273 Najbolj drasti čno so se te težnje pokazale na t. i. pr- vem osvobojenem ozemlju v Ljubljanski pokrajini spo- mladi in poleti 1942, ko je odporniško gibanje odpravi- lo obstoje čo oblast in vzpostavilo svojo. To ozemlje so privrženci doživljali kot svobodno ozemlje, kot ozemlje, osvobojeno okupatorjeve oblasti. Porajajo čo se oblast odporniškega gibanja kot antipod predvojni “protiljud- ki” oblasti so ozna čevali kot “novo”, “narodno” ali “ljud- sko” oblast. Poleg politi čne vsebine revolucionarnosti, zajete v vzpostavljanju novih organov oblasti, imenovanih na- rodnoosvobodilni odbori, ki jih je Kidri č opredelil kot organe “revolucionarne slovenske oblasti”, 274 se je revo- 273 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 8, str. 111–116; Dokumenti ljudske revolu- cije, knjiga 1, dok. 121 (stavek o likvidacijah je izpuš čen). 274 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 74. 141 ČETRTO POGLAVJE lucionarnost izražala v ukrepih lastninsko-ekonomske- ga zna čaja. Zlasti razlaš čanje tujih veleposestnikov in tistih slovenskih, ki so jim o čitali sodelovanje z okupa- torjem, je razkrivalo razredno in socialno podlago tega ukrepa, čeprav je bil deklarativno sprejet zato, da bi po- vrnil škodo tistim Slovencem, ki jim je škodo povzro čil okupator. Z razdeljevanjem zemlje je gibanje želelo pri- dobiti malega kmeta, ukrep pa je bilo mogo če razumeti kot napoved možnosti, da bi po vojni kon čali nedoko ča- no agrarno reformo v Kraljevini Jugoslaviji. Slovenskim veleposestnikom, ki jim niso mogli dokazati sodelovanja z okupatorjem, pa zemlje niso odvzeli, ker bi to prese- galo narodnoosvobodilni okvir in prezgodaj poglabljalo družbena nasprotja. Ob omenjenih razlastitvah je npr. Kidri č na koferenci KPS na Cinku julija 1942 predvide- val, da bodo razredne posledice le-teh širše, saj je pri- čakoval, da se bodo tudi “neomadeževani” slovenski po- sestniki iz bojazni pred agrarno reformo in zaradi svoje “reakcionarnosti” obrnili proti osvobodilnemu gibanju in za čeli sodelovati z okupatorjem, tedaj pa bo mogo če nastopiti tudi proti njim, in sicer z narodnoosvobodilne- ga in ne razrednega stališ ča. 275 Ob tem so številni dogodki prehajali v t. i. drugo fazo revolucije, to je v socialisti čno oziroma proletarsko revolucijo, v kateri se je uveljavljal ali izkazoval cilj po uveljavitvi novega tipa družbenih odnosov, podobnih ti- stim v Sovjetski zvezi. Takrat je KPS v celotnem vojnem obdobju najmanj taktizirala in najbolj neposredno iz- kazovala svoj kon čni cilj, s tem pa odlo čilno prispeva- la k diferenciaciji prebivalstva in izbruhu državljanske vojne v Ljubljanski pokrajini. Preusmeritev od t. i. prve etape revolucije, imenovana narodna revolucija, k drugi etapi, takrat imenovana demokrati čna revolucija, se je npr. izražala v propagiranju kolektivizacije, ustanovitvi kolhoza, v primerih razlaš čanja srednjih kmetov brez dokazanega sodelovanja z okupatorjem, v sicer nerea- liziranih zahtevah po razlastitvi cerkvene posesti ter v razširjenjem partijskem sektašenju. Zadnje je bilo opa- zno tako na simbolni ravni kot v prakti čnem delovanju komunistov. V prvo je sodilo sicer kratkotrajno uvajanje 275 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98. 142 komunističnega simbola (srp in kladivo) na partizanska pokrivala, v drugo pa podcenjujo č odnos komunistov do nekomunisti čnih aktivistov OF, omalovaževanje vere, ustanovitev proletarskih enot, kar so predvsem krš čan- ski socialisti doživljali kot ustanavljanje komunisti čne vojske itd. Življenje na partizanskem ozemlju so ob čutno za- znamovali pojavi t. i. vojvodstva, tj. oblastnega in sa- mopašnega vedenja partizanskih štabov, celo z znaki moralnega razkroja. Ti pojavi niso prizadevali samo par- tizanskih borcev, ampak tudi civilno prebivalstvo in te- renske politi čne organizacije, saj so bile pred njimi ve č- krat povsem nemo čne. Nosilci vojvodstva so bili po ve čini komunisti. Pojav je bil po eni strani posledica skrajnih politi čnih stališ č in je bil o čiten predvsem pri odlo čanju partizanskih štabov o izvršitvah smrtnih obsodb par- tizanskih borcev in civilnega prebivalstva. Hkrati pa je bilo vojvodstvo usmerjeno tudi proti KPS, saj t. i. vojvo- de večkrat niso upoštevali niti njene avtoritete in so se kot vsemogo čna oblast postavljali nad stranko. Revo- lucionarno zaostrovanje so potrjevale predvsem števil- ne usmrtitve civilnega prebivalstva, ki so jih spremljala tudi ne človeška mu čenja, zato so razmere na partizan- skem ozemlju dobivale zna čaj revolucionarnega terorja. Med usmrčenimi niso bili samo okupatorjevi sodelavci in ovaduhi, ampak tudi nekaj celotnih družin in celo premožnejši posamezniki, ki so sicer podpirali osvobo- dilno gibanje. Revolucionarno nasilje pa se je dogajalo tudi v Ljubljani, kjer je VOS od konca leta 1941 do jese- ni 1942 izvajal atentate na vidne idejne nasprotnike OF oziroma protikomuniste in sodelavce italijanske obla- sti. 276 Leskošek je npr. sredi maja 1942 poro čal: “belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije ve čjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi”. K “beli gardi” je uvr- ščal tiste, ki naj bi skrivno sodelovali z okupatorji in jim izro čali komuniste in druge aktiviste OF (kar je pro- tikomunisti čna stran o čitala tudi komunistom). Proti politi čni sredini, ki jo je enako kot “belo gardo” uvrš čal 276 Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 328–334, 352–385; Zdenko Čepi č, Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, 1998, št. 1–2. 143 ČETRTO POGLAVJE k t. i. reakciji, pa je bilo predvideno politi čno nastopa- nje. Leskošek je tudi poro čal, da je v odnosih z zavezni- ki v OF, natan čneje s krš čanskimi socialisti, nastopila kriza zaradi tendenc nekaterih krš čanskih socialistov (dr. Aleša Stanovnika), da se njihova skupina oblikuje v stranko, pa tudi zaradi odpora proti likvidacijam. 277 Dogajanje na partizanskem ozemlju in v Ljubljani je pomenilo usodni prelom v razmerjih med med t. i. meščanskim taborom in OF s KPS na čelu, ki je dokon č- no poglobilo prepad med obema stranema. Tozadevni prelom so povzro čili že atentati ljubljanskega VOS-a pozimi in v prvih mesecih leta 1942. Decembra 1941 je bil npr. likvidiran četniški organizator inž. Fanouš Emmer pod splošno obtožbo, da je sporazumno z “be- lo gardo” snoval teroristi čna dejanja proti aktivistom OF. 278 Izraz “bela garda” je ozna čeval nasprotnike OF in je bil pomenljivo vzet iz ruske revolucije. Umora katoli- ških akademikov Fran čka Župca in Jaroslava Kiklja, ki ju je izvršila ljubljanska VOS marca 1942 in umor dr. Lamberta Ehlricha maja 1942, so razmere do skrajno- sti zaostrili, nasilje pa je ostro obsodil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. 279 Samo v nekaj mesecih je partizansko nasilje v Ljubljanski pokrajini povzro čilo več kot 500 smrtnih žrtev, kar je ob že prej obstoje čih ideoloških delitvah in italijanskem nasilju privedlo do ustanavljanja samoobrambnih in protirevolucionarnih vaških straž. 280 Izrazito revolucionarno usmeritev so komunisti za- čeli opuš čati poleti 1942, po prihodu Kardelja iz Lju- bljane na partizansko ozemlje, in to zaradi spoznanja, da je zavezništvo v protihitlerjevski koaliciji trdno, zato ne gre prehitevati zunanjepoliti čne situacije, pa tudi za- radi skrhanih odnosov z zavezniki v OF in odvra čanja 277 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 33. 278 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 95. 279 Tamara Griesser Pe čar, France Martin Dolinar, Rožmanov proces, Ljubljana, str. 88. 280 Boris Mlakar, Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941–1945, Žrtve vojne in revolucije : zbornik, Ljubljana 2005, str. 24; Stane Kos, Stalinisti čna revolucija na Slovenskem 1941–1945, I, Rim 1984, str. 174–179, 185–195; Tamara Griesser-Pe- čar, Razdvojeni narod : Slovenija 1941–1945 : okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, Ljubljana 2004, str. 253–259; Ivo Žajdela, Zasuta usta : za četek komunistične revolucije v Sloveniji leta 1941 in 1942, Ljubljana 1996. 144 ljudi od gibanja. 281 Razsežnost nasilja je Kardelja toza- devno vznemirila, čeprav je s svojimi prejšnjimi navodili tudi sam prispeval k takšnemu razvoju. V pismu članu politbiroja CK KPJ Ivi Loli Ribarju 14. julija je zapisal, da si ni nikoli prestavljal, “da bo naš aktiv v takem času toliko sektašil. Imamo celo ve č primerov, da so krat- komalo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih – o raznih tovarnarjih in bogataših – niti ne govorimo. Presko čili so že na drugo etapo, kar seveda močno škoduje širini naše akcije. Sedaj si prizadevamo to likvidariti. /.../ Glavno, proti čemur se moramo boriti pri naših partizanih, je sektaštvo, prehod v drugo eta- po vojne, zaostrovanje razredne vojne. Ve čina jih skoro niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZZZR in Stalin.” O II. grupi odredov, ki je operativno pokrivala le manjši del Ljubljanske pokra- jine, je zapisal, da je mese čno likvidirala povpre čno do 60 oseb. Ribarju je še sporo čal, da je odlok Vrhovnega štaba o znakih za politkomisarje (srp in kladivo) 282 v Slo- veniji povzro čil precej težav pri zaveznikih, ki so v tem videli spreminjanje partizanske vojske v partijsko. Zato je predlagal, da bi Vrhovni štab v tem vprašanju pustil slovenskemu vodstvu proste roke zaradi druga čnih raz- mer v Sloveniji. “Sodimo, da je nujno potrebno ohraniti OF, ker je v njej vsa naša mo č. Neumno bi bilo, če bi se razbila tako pomembna formacija zaradi znakov.” Na- sploh naj bi jugoslovansko vodstvo v bodo če bolj upo- števalo specifi čne slovenske razmere in omogo čilo, da se bodo dolo čeni ukazi lahko izvajali “bolj v duhu OF”, to je z ve čjo širino, in da se ne bi metode iz drugih delov Ju- goslavije mehani čno prenašale v slovenski prostor. Kar- delj je zagotavljal, da je vodilna vloga partije “absolutno zagotovljena, toda sedaj moramo z najve čjo potrpežlji- vostjo in prepri čevanjem politi čno pripraviti množice na nove etape borbe.” 283 281 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 2, dok. 152, 153; knjiga 3, dok. 28. 282 Ta odlok je Vrhovni štab izdal v za četku marca 1942 v Fo či (Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 9, str. 66–67). V Sloveniji so politi čni komisarji namesto srpa in kladiva nosili za četnici Osvobodilne fronte – OF. 283 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 113 (v tu objavljenem dokumentu so posamezna mesta izpu čena, v celoti pa je objavljen v: Dokumenti centralnih or- gana KPJ, knjiga 6, dok. 24). 145 ČETRTO POGLAVJE Kljub napovedanemu boju proti sektaštvu se je le- to v razli čnih pojavnih oblikah pojavljalo tudi kasneje, čeprav ne več v takem obsegu kot v Ljubljanski pokrajini spomladi in poleti 1942. To pa kaže, da ti pojavi v KPS niso bili razumljeni izklju čno kot nedopustne napake, proti katerim je treba prav zaradi njihove nedopustnosti najodlo čneje ukrepati, temve č so jih imeli za napake, ki predvsem trenutno škodijo osvobodilnemu gibaju in s tem seveda tudi partiji. V vodstvu so jih ve čkrat netočno prikazovali kot zgolj subjektivne napake, ki so jih zagre- šili posamezniki, čeprav je šlo za pojave, ki so imanentni revolucionarni ideologiji. Na partizanskem ozemlju leta 1942 je do njih prišlo predvsem zaradi takšne trenutne usmeritve vodstva partije, ko pa se je le-ta izkazala kot škodljiva in so jo opustili, je bila odgovornost prenešena na nižjo raven. Da se je vodstvo tega dejstva zaveda- lo, potrjujejo kazni, ki so bile izre čene najbolj razvpitim partizanskim vojvodom; ve činoma proti njim niso spre- jeli ostrih ukrepov, temve č so jih le degradili s trenutnih funkcij, ker so se onemogo čili med prebivalstvom, pa še ta ukrep je bil praviloma za časen. Opuš čanje izrecnega partijskega radikalizma je bilo tudi posledica oboroženega nastopa politi čnih na- sprotnikov v sodelovanju z italijanskim okupatorjem. V teh popolnoma novih razmerah je bilo mogo če nasto- pati proti njim zaradi njihovega odkritega sodelovanja z okupatorjem, kar je KPS enostransko prikazovala kot izklju čno narodnoizdajalsko dejanje, ne glede na vse vzroke, ki so jih privedli do takšne odlo čitve, čeprav so jim z oznako “bela garda” po sovjetskem zgledu v resnici nehote priznavali protirevolucionarni zna čaj. Vsekakor je oborožen nastop protirevolucije komunistom dolgo- ročno koristil, čeprav je tako komuniste kot celotno gi- banje med italijansko ofenzivo in neposredno po njej privedel v zelo težaven položaj. Spomladi 1942 je bila tako v Ljubljani kot na po- deželju opazna vse ve čja napetost in postopoma sta se tudi na terenu oblikovala dva tabora. Nasprotje je bilo ob čutiti že med kme čkim prebivalstvom. Razlog za to je bila poleg že omenjenega partizanskega nasilja tudi vse ve čja obremenitev civilnega prebivalstva zaradi hi- tro naraščajo če partizanske vojske, ki jo je bilo treba 146 materialno podpirati. Na posameznih obmo čjih, kot so Suha krajina, okolica Novega mesta in dolo čeni predeli Notranjske, je prenehalo prejšnje navdušenje nad parti- zani in ljudje so se za čeli obra čati proti novim partizan- skim oblastem. O dogajanju na partizanskem ozemlju in partijskih usmeritvah so obširno spregovorili na partijski konfe- renci, ki je potekala od 5. do 8. julija 1942 na Cinku v Ko čevskem Rogu. Na njej je bilo prek sto udeležencev, od tega 67 izvoljenih delegatov partijskih organizacij v vojski in na terenu Ljubljanske pokrajine. 284 Konferenca je bila v uvodnem manifestativnem delu precej neobi čajna, saj so bili na njej prisotni tu- di predstvaniki Sokola in krš čanskih socialistov, ki so konferenci izrekli pozdrave, izrazili podporo svojih sku- pin prizadevanjem KPS za ohranjanje enotnosti OF in poudarili dejstvo, da pripada KPS v OF posebno mesto. Predstavili so pot, ki sta jo prehodili obe skupini ter motive, ki so ju pripeljali v OF oziroma do sodelovanja s KPS. Tako je Edvard Kocbek poudaril, da je bila vera v “ člove čanstvo” komunistov tista sila, ki je poleg “im- perativa skrbi za vse človeštvo”, pripeljala krš čanske socialiste v OF. Josip Rus je dejal, da sokoli v OF ne sodelujejo kot stranka in so v OF “kot vršilci nalog slo- venskega naroda”. Čeprav je OF zasnovana na enako- pravnih odnosih med skupinami, pa vendarle pripada komunistični partiji v njej posebno mesto zaradi “njene širine, vsebine, mo či, njene aktivnosti in udarnosti. KP ni samo v Sloveniji, KP je po vsem svetu, je stranka človeštva v svetu”, v OF pa je KPS najmo čnejši temelj. France Lubej je v sodelovanju sokolov in komunistov videl pot, ki vodi k istemu cilju, “k osvoboditvi in zdru- žitvi slovenskega naroda in k njegovi nadaljnji poti za odpravo družbenega reda, krivic in k temu, da skujemo novo sre čno bodo čnost in sre čnejši red našemu sloven- skemu narodu.” Ker sokolstvo ni stranka, njegov cilj ni prevzem oblasti, kot je cilj vsake stranke. 285 Po uvo- 284 Delo, julij 1942, št. 4, Komunike o partijskem posvetovanju. Originalni seznam udeležencev, ki pa ni popoln, je objavljen v: Ivan Ma ček-Matija, Spomini, str. 140, 141. 285 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 208–213. 147 ČETRTO POGLAVJE dnem delu konference pa so predstavnike krš čanskih socialistov in sokolov odslovili in vsaj Kocbek, ki je ka- sneje zvedel za nadaljnji vsebinski potek konference, je bil precej prizadet. Temeljni referat o politi čnem položaju in partijskih nalogah je imel Boris Kidri č. V zunanje politi čnem oziru je izpostavil zna čaj vojne, ki poteka v okviru boja za ali proti svobodi narodov in ne na razredno ali ideoloških osnovah ter sporazum o vzajemnem sodelovanju in po- moči med Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo maja 1942, s čimer da so se izjalovila pri čakovanja tistih, ki so ra- čunali, da bo prišlo do razpok med zahodnimi zavezniki in Sovjetsko zvezo. Pripomniti je treba, da je omenje- ni sporazum pomembno vplival na oblikovanje odnosa jugoslovanskih komunistov do protifašisti čne koalicije kot celote, saj jih je dokon čno prepričal v trdnost te koa- licije. Sicer pa je Kidri č nerealno pri čakoval, da bo prišlo do nemškega zloma že konec leta 1942, k temu zlomu pa bo odločilni delež prispevala Sovjetska zveza. Izha- jajo č iz razrednih nasprotij in interesov je pojasnjeval, da so v osvobodilni vojni vzele iniciativo “v roke ljudske sile in ker so vladajo či razredi izdali svoje narode, se povezuje narodnoosvobodilna borba z demokrati čno re- volucijo. Ne moremo ostati pri narodni osvoboditvi, boj gre naprej za osvoboditev ljudskih plasti, ki so najve č prispevale k nacionalni svobodi.” O KPS je dejal, da je bila še pred tremi leti ozka sekta in komunisti so se s težavo prebijali do množic, sedaj pa “imamo opraviti z novim tipom partijskega aktivista, ki je obenem politik in vojak in je na svobodnem teritoriju za čel organizirati narodno in ljudsko oblast”. Ta partijski uspeh je pripi- sal kar partiji sami, ker je imela “pravilno linijo, linijo OF”, čeprav je malo naprej poudaril, da brez sokolov in krš čanskih socialistov ne bi bilo Osvobodilne fronte. V interpretaciji dogajanja po napadu na Jugoslavijo je ponovil že tolikokrat v preteklosti ponavljano trditev, da je aprilski zlom razkril “do kraja protiljudske in proti- narodne elemente” in da je bila KPS edina stranka, ki je v preteklosti dosledno zastopala nacionalne pravice. Zato je le njej pripadla “dejanska in moralna pravica” dvigniti odpor proti okupatorju. O prejšnjih politi čnih voditeljih ni izbiral besed, in bi se naj ti “izrodili v krimi- 148 nalno tolpo vulgarnih izdajalcev, denunciantov, kratko in malo – sodelavcev z okupatorji v trenutkih, ko bi- je narod svoj najtežji in najusodnejši boj.” Tako naj bi v Sloveniji obstajala samo še dva tabora – “tabor bele garde in tabor slovenskega naroda – pri čemer je proti beli gardi mogo č en sam postopek, “postopek fizi čnega uni čenja” oziroma uporaba “revolucionarnega reda”. O OF je dejal, da to ni slu čajna takti čna poteza partije, da želi partija tudi v bodo če iskreno sodelovati z vse- mi sodelavci in je obsodil sektaški odnos komunistov do ostalih skupin, vendar bo partija “na čelno nepopu- stljiva v vseh bistvenih vprašanjih osvobodilnega boja, v uničenju vseh notranjih sovražnikov, /v/ vprašanju demokratičnega razvoja, sproš čevanju na slovenskih tleh, kot ga bodo terjale potrebe slovenskega naroda”. Torej bosta pri vseh navedenih bistvenih vprašanjih od- lo čujoča partijska presoja in volja. Partijsko pojmovanje demokracije v zvezi z volitvami v narodnoosvobodilne odbore je najbolje pojasnil s sintagmo o “organizirani demokraciji” – kar je pomenilo, da lahko vsakdo svobo- dno voli, kakor ho če, toda v volilnem postopku morajo komunisti pred volilci nastopati “tako prepri čevalno in tako v njihovem interesu, da zberejo tisto, kar je njim v korist in kar jim predlagamo pri volitvah”. Kot socialno podlago Osvobodilni fronti in novi oblasti, ki se je na partizanskem ozemlju uveljavljala, je navajal delavca, malega kmeta, pa tudi srednjega kmeta, kajti brez njega si “danes OF ne moremo misliti”. Za uspešno delo med civilnim prebivalsvom pa je nujno tudi aktiviranje žensk in mladine; v zvezi s slednjo naj bi se dotedanja Mla- dinska OF, ki je imela podobno kot Osvobodilna fronta določene koalicijske elemente, preoblikovala v enotno mladinsko organizacijo slovenske delovne mladine, “v katero spada vsa slovenska mladina brez izjeme, razen meščanskih otrok, ki zaradi doma če vzgoje hodijo drugo pot kot slovenski narod in slovenska mladina.” V zvezi z vprašanjem meja je ponovil že v maju objavljeno stališ če CK KPS, 286 da spada v svobodno Slovenijo ozemlje, “ki je bilo nasilno potuj čeno v zadnji imperialisti čni dobi. 286 Delo, maj 1942, št. 2, Izjava Centralnega odbora Komunisti čne partije Slovenije o slovenskih mejah. 149 ČETRTO POGLAVJE No čemo dati ni česar svojega, ne maramo pa ni č tujega.” In nenazadnje, vodstvo slovenske partije je ponovno iz- razilo upanje v evropsko revolucijo, v italijanskega ter nemškega delavca in kmeta. 287 Precej druga če kot v referatu je Kidri č govoril v za- klju čni besedi, ko so nekomunisti čni gostje že odšli. Partijskim delegatom je pojasnjeval, da je šel proces na partizanskem ozemlju Dolenjske in Notranjske dlje kot v ostalih slovenskih pokrajinah pa tudi v Evropi, kjer poteka vojna kot osvobodilna vojna. Zato ne gre “preskakovati faz”, temve č po čakati, da Sovjetska zveza razglasi po svetu, da je to vojna za “sovjetiziranje sve- ta”. Zavezniki v OF pa so naenkrat postali “problem”. 288 Zlasti je to veljalo za krš čanske socialiste, pri katerih je komuniste motilo predvsem dejstvo, da lahko pridobi- vajo vpliv med prebivalstvom na osnovi verskih čustev, iz česar se pri njih lahko pojavi “skušnjava po domi- naciji”, ustanovitvi svoje stranke, čeprav naj bi bile te tendence zaenkrat bolj objektivnega kot subjektivnega (zavestnega) zna čaja. Kidri č je poudaril, da svetovnega nazora ni mogo če lo čiti od politike, čeprav ni izklju če- val, da krš čanski socialisti postanejo revolucionarji v smislu socialne revolucije. Vendar je kategori čno posta- vil: “Jasno pa je, da avantgarde revolucionarnega boja ni mogo če graditi na čem drugem kot na dialekti čnem materializmu.” Sokoli so bili manj “problemati čni”; pri njih ni bilo strankarskih tendenc, niso pridobivali no- vih pristašev in so se v politi čnem delovanju omejevali na že obstoje če kadre. Pri njih se je pojavila nasprotna tendenca prenesti vodilno vlogo KPS na OF, ki pa jo je partija že odvrnila. 289 287 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 213–230. 288 O nezaupanju in neiskrenosti komunistov do drugih skupin na primeru konfe- rence na Cinku glej analizo Spomenke Hribar v: Dolomitska izjava, Ljubljana 1991, str. 20–47. 289 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 258–263. 150 Komunisti čna partija Slovenije v Ljubljanski po- krajini je stopila v leto 1942 okrepljena v dveh smereh. S premaganjem ne tako redkih pojavov omahovanj v vr- stah komunistov glede vprašanja vodenja oboroženega boja je ponovno postala politi čno trdna in enotna. Na organizacijskem področju je s pritegovanjem novih čla- nov razširila mrežo svojih organizacij v številne podežel- ske kraje, kjer prej organizacij KPS ni bilo, z ustanavlja- njem novih okrožij je ustvarila ve č mo čnejših središ č in števil čno se je okrepila. Milejšo okupacijsko taktiko je tako sorazmerno u činkovito izrabila. Natan čni podatki o števil čni mo či niso znani in jih takrat o čitno tudi CK KPS ni imel na voljo. Edvard Kardelj je npr. v poro čilu Titu 29. marca l942 ocenjeval število članov v Ljubljanski pokrajini na 550 do 700, torej je razlika v oceni znašala kar za 150. 290 Nastanek obsežnega partizanskega ozemlja spomladi 1942, ki je obsegalo velik del Ljubljanske pokrajine, tj. obmo čje od Kolpe do Ljubljanskega barja in od nemško-italijanske demarkacijske črte do nekdanje jugoslovansko-italijan- ske rapalske meje, z izjemo komunikacij, je nudil od- porniškemu gibanju nove in široke možnosti v njegovem vsestranskem uveljavljanju. Enako velja za partijsko or- ganizacijo, vendar zanjo lahko re čemo, vsaj kar zadeva organizacijske širitve, da ni povsem izkoristila ugodnih možnosti. 290 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 151. KPS v Ljubljanski pokrajini leta 1942 151 ČETRTO POGLAVJE To vprašanje je med drugim obravnavala tudi par- tijska konferenca na Cinku, ki je ob ugotovitvi, da ob- stoji dovolj “krasnih”, “borbenih” ljudi, “ki imajo vso pravico, da postanejo kandidati in člani partije”, potr- dila na čelno usmeritev o nujni nadaljnji organizacijski širitvi partije. Na njej je Kidri č, izhajajo č iz dejstva, da je bil velik del Ljubljanske pokrajine osvobojen okupator- ja, ter da so bili številni člani KPS mobilizirani, posebej opozoril na potrebo pritegovanja kme čkih žensk v KPS in svaril pred morebitnimi pomisleki do “zaostale slo- venske kmetice”. 291 Čeprav ni konkretnih podatkov o stanju partijske organizacije na terenu sredi leta 1942, pa je o čitno, da se je njena organizacijska zgradba po koncu zime predvsem zaradi partizanske mobilizacije, delno pa tudi zaradi izgub oziroma aretacij komunistov, za čela ruši- ti. Posamezni predeli so ponovno ostali brez partijskih organizacij, saj kaže, da izrecnih navodil o hkratnem zapolnjevanju na čete organizacijske zgradbe ni bilo ozi- roma so jih v okrožjih izvajali v majhni meri, ker so bili aktivisti usmerjeni v reševanje drugih aktualnih nalog (utrjevanje frontne organizacije, oskrba partizanskih enot, volitve NOO itd.). Zato je Kidri č na omenjeni konfe- renci poudaril, da je potrebno preiti od slu čajnega iska- nja partijskih postojank na njihovo na črtno ustvarjanje s pritegovanjem ljudi iz odborov OF in NOO. Terensko partijsko delo in organizacije KPS naj bi organsko rasle iz doma čih razmer oziroma s pomo čjo doma čih kadrov, ker je CK KPS sklenil, da v okrožja ne bo ve č pošiljal in- štruktorjev kot svojih zastopnikov v okrožnih forumih. To je bil odgovor težnjam krš čanskosocialisti čne skupi- ne po njihovi organizacijski krepitvi tudi s pošiljanjem svojih kadrov na obmo čja, kjer še niso imeli organizira- nih svojih privržencev. Ni se pa s tem CK KPS na čelno odrekel instituciji inštruktorjev, le da, kot re čeno, ti naj ne bili formalno člani okrožnih vodstev. 292 Znano je, da je KPS iskala nove člane med ljudmi, ki so se zavzeto vklju čili v osvobodilno gibanje in v tem gibanju tudi disciplinirano izpolnjevali naložene jim na- 291 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98. 292 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 268. 152 loge. Vprašanje pa je, koliko so se ob tem upoštevala še druga merila, kot sta svetovnonazorska pripadnost ali opredelitev glede revolucijske opcije. Domnevamo lah- ko, da je bila KPS v Ljubljanski pokrajini v primerjavi z ostalimi pokrajinami najbližje predvojni usmeritvi, po kateri je bilo članstvo v partiji povezano z ateizmom in privrženostjo revolucionarnemu programu. Čeprav je težko ugotavljati, kako se je to na čelo v konkretnih pri- merih upoštevalo oziroma kolikšna so bila odstopanja, je vsaj zavest o tej povezanosti gotovo bila tu najmo čnej- ša. To je mogo če razložiti predvsem z dejstvom, da par- tijska organizacija v Ljubljanski pokrajini ni doživljala uni čevalnih vdorov v lastne organizacije, po katerih bi morala v težavnih razmerah na novo postavljati lastne postojanke, kakor se je to dogajalo v drugih pokrajinah, pri tem pa sprejemati nove člane predvsem na osnovi njihovega udejstvovanja v odporu. V Ljubljanski pokra- jini je organizacija ohranjala kontinuiteto in je že zaradi tega pri novih sprejemih lahko dosledneje vztrajala na izvirnih izhodiš čih. Hkrati je situacija v Ljubljanski po- krajini z mo čno protikomunisti čno propagando na eni strani in poudarjano pripadnostjo krš čanstvu s strani krš čanskih socialistov na drugi strani gotovo dopuš čala partiji v teh vprašanjih manj manevrskega prostora in jo ve čkrat prisiljevala k jasnejšemu izražanju stališ č. Najve čji števil čni razmah je v tem času še vedno beležila organizacija v ljubljanskem okrožju. Glede na takratne razmere lahko re čemo, da je bila v pravem po- letu. V času velikega razmaha OF v Ljubljani do konca zime 1941–1942 naj bi do marca 1942 narasla na ve č kot 400 članov (število se nanaša na Ljubljano z oko- lico), kar je predstavljalo ve č kot polovico ali celo dve tretjini vsega članstva v Ljubljanski pokrajini. 293 Poleti 1942, ko je bilo ljubljansko okrožje omejeno le na me- sto, je bilo po Kardeljevem poro čilu Kominterni iz za- četka avgusta v Ljubljani že ve č kot 500 članov KPS. 294 Število članov Skoja so takrat ocenjevali na 400, kar pa je bilo zaradi odhodov v partizane in aretacij že precej nižje število od predhodno doseženega stanja ter so bila 293 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 151. 294 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 16. 153 ČETRTO POGLAVJE v Skoj tedaj vklju čena v glavnem dekleta. 295 Za Ljublja- no z okolico (glede na novo teritorialno razdelitev torej za obmo čje mestnega okrožja in zunanjega ljubljanske- ga okrožja) pa se ocenjuje, da je bilo poleti vseh članov okoli 800. 296 Gornje število, doseženo do poletja 1942, predsta- vlja vrh v celotnem obdobju okupacije. Delo je v julijski številki leta 1942 uspešnost organizacijsko-politi čnih prizadevanj, mo č ter širši pomen ljubljanske partijske organizacije takole ocenilo: “Predvsem pa moramo ugo- toviti mo čan števil čni in politi čni porast partijske organi- zacije v sami Ljubljani. Ljubljansko partijsko okrožje je postalo tisti neiz črpni rezervoar, ki je dal najve č kadrov tako za terensko politi čno delo kakor za slovensko par- tizansko vojsko. Partijska organizacija v ljubljanskem okrožju se je dejansko uveljavila kot voditelj ljudskih množic v tem okrožju in hkrati kot najmo čnejši steber osvobodilnega boja vsega slovenskega naroda.” 297 Hitra rast števila članov KPS v Ljubljani in njeni okolici, ko je število v samo nekaj mesecih poraslo od 300 na 800, je poleg omenjene vloge kadrovskega “re- zervoarja” pomembna še iz enega vidika. Najbolj nepo- sredno namre č potrjuje odnos osrednjega partijskega vodstva do vprašanja širine sprejemanja novih članov v smislu v kolikšni meri v novih okoliš činah sploh spre- jemati nove člane. Vodstvo, ki je do maja 1942 bivalo v Ljubljani, Kardelj pa do za četka julija, je lahko pred- vsem v Ljubljani najbolj neposredno usmerjalo reševa- nje tega vprašanja. Po tem času se je zaradi razli čnih vzrokov začelo postopno in nezadržno zmanjševanje števila članov. Od- hodi v partizane in aretacije so imeli za posledico ne- prestano in iz črpavajo če obnavljanje pretrganih zvez in kadrovsko dopolnjevanje bodisi osnovnih partijskih organizacij bodisi forumov. Po drugi strani sta v najra- zli čnejših oblikah stopnjevani pritisk okupatorja (pona- vljajo če se racije od februarja do decembra 1942, ki so 295 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 147. 296 Lidija Šentjurc, Rad partijske organizacije u Ljubljani u 1942 godini. U svedo če- njima u česnika NOB, knjiga 10, Beograd 1975, str. 139. 297 Delo, julij 1942, št. 4, Organizacijske in kadrovske naloge Partije. 154 zajele ve č kot 44.000 oseb, izmed katerih je bilo okrog 5400 odpeljanih v koncentracijska taboriš ča ali zaprtih v Ljubljani, 298 strejaje talcev itd.) in poglabljanje naspro- tij med samimi Slovenci, k čemur so precej prispevale likvidacije VOS-a, za čela spodjedati množi čno osnovo odporništva, zmanjševati dotedanjo široko privrženost Ljubljančanov OF, med preostale privržence pa vnaša- ti strah in negotovost. Vse bolj zaostrene razmere so ožile možnosti pridobivanja novih članov za KPS, ob- stoje če partijske organizacije pa so bile vse bolj prisilje- ne usmerjati se v reševanje sprotnih splošno politi čnih nalog. Števil čni rasti partije so sledile spremembe v te- ritorialni razdelitvi okrožja na rajone. Od pozne jeseni 1941 do za četka pomladi 1942 so rajon center posto- poma razdelili na pet manjših rajonov; ocenjuje se, da je na obmo čju tega osrednjega rajona živela približno polovica vseh članov. Ustanovili so naslednje rajone: center, Gradiš če, Kolodvor, Šempeter in Poljane. Sku- paj z rajoni Šiška, Bežigrad, Moste, Trnovo in Vi č je bilo ljubljansko mestno okrožje, kakršno je bilo vzpostavlje- no po ograditvi mesta februarja 1942, spomladi 1942 teritorialno razdeljeno na deset rajonov, maja 1942 pa so zaradi širšega pomena železnice ustanovili še enaj- stega, tj. železniški rajon, ki ni imel teritorialnega zna- čaja. Verjetno so kadrovski problemi (aretacije, odhodi v partizane itd.) in spoznanje o preveliki teritorialni raz- drobljenosti privedli do skorajšnjega obratnega procesa in je od poletja dalje za nekaj časa obveljala razdelitev okrožja na šest partijskih rajonov, medtem ko je fron- tnih odborov bilo devet. Tako so že spomladi trnovski rajon priklju čili viškemu, poleti kolodvorskega k šem- peterskemu ter Gradiš če k centru, poleti ali jeseni pa še Bežigrad k Šiški. 299 Poverjenica CK KPS in obenem vodilna v okrožju Lidija Šentjurc je o stanju in delu partijske organizaci- je v Ljubljani konec julija 1942 poro čala centralnemu komiteju slede če: število partijcev na politi čnem delu, s čimer je gotovo mislila partijce z neko dolo čnejšo zadol- 298 Tone Ferenc, Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika 29, 1981, št. 2. 299 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 442–446. 155 ČETRTO POGLAVJE žitvijo, se je gibalo okoli sto; rajonski komiteji so bili le štiri članski, sestavljeni iz mlajših, “a trdnih in predanih kadrov, ki se prili čno hitro vraš čajo v naloge in že skoro povsod obvladajo teren”; ni pa bila zadovoljna z delom v šentpetrskem in bežigrajskem rajonu zaradi neizkuše- nosti, drobtin čarstva in organizacijske slabosti tamkaj- šnje organizacije, zato so sklenili združiti bežigrajski in šišenski rajon (in tudi rajona Šentpeter ter Kolodvor), ji- ma dodeliti dva nekdanja rajonska sekretarja iz rajonov Vič in center in vzpostaviti predvsem organizacijo po obratih, kar se je do takrat zanemarjalo; “slabost” par- tijske organizacije v kolodvorskem rajonu in v finan čno gospodarskem odseku naj bi bila v tem, da so komini- sti dopustili monopol krš čanskim socialistom; težiš če dela znotraj partijske organizacije je ljubljansko partij- sko vodstvo usmerilo v utrjevanje reorganiziranih celic – pregledali so celotno članstvo “glede trdnosti, zane- sljivosti in predanosti” ter pri tem ugotovili, da je razen nekaj izjem “element v splošnem dober”, že odobrene odhode iz Ljubljane so komunistom razveljavili, ker so jih o čitno potrebovali v Ljubljani, uvedli so obvezen štu- dij osnovnih tem iz VKP(b) in za to priložnost pripravili študijski na črt (ki je bil povod za znano polemi čno dopi- sovanje med Zdenko Kidri č in Borisom Ziherlom o vlogi revolucionarne inteligence); posebno pozornost so na- menili podro čjem dela finan čno gospodarskega odseka, kjer so postavili partijsko organizacijo po vseh njegovih sektorjih (finan čni, nabavni, intendančni in Ljudske po- moči). 300 Avgusta je Šentjur čeva poro čala o ugodnem razvoju partijske organizacije, ki da je potekal v smeri njenega “stabiliziranja in poglabljanja”. Dodala pa je, da so ob podrobnejšem pregledu kadrov našli nekaj “nesolidnih nepartijskih elementov, ki so se brez zadostne kontrole prehitro sprejeli”. Pojav je zaznala predvsem v centru mesta, kjer naj bi komunisti iz vrst malomeš čanskih poklicev za čeli podlegati vplivu “bele garde”. Proti koncu septembra pa je že poro čala Kardelju, da je organizacij- sko stanje celotnega osvobodilnega gibanja sicer še ve- dno zadovoljivo, slabši je že bil položaj v pogledu širine 300 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 147. 156 in ustanavljanju novih baz oziroma odborov, da pa je stanje “zelo nezadovoljivo v pogledu rekrutiranja novih kandidatov in članov partije ter vzgoje mladih kadrov”. Prvi č je resneje opozorila na pomanjkanje usposoblje- nih in samostojnih kadrov ter ugotavljala, da lahko za- enkrat kadrovske probleme rešujejo predvsem s preme- ščanjem obstoje čih kadrov in manj z usposabljanjem novih. 301 Po ustanovitvi posebnega poverjeništva CK KPS pod vodstvom Borisa Kraigherja neposredno po obžičenju mesta je vodstvo ljubljanskega OK KPS prevzel Vladimir Krivic-Justin. V okrožno vodstvo so bili takrat, tj. pri- bližno v marcu 1942, na novo pritegnjeni Dušan Jereb- Štefan (odgovoren za OF), Franc Ogrin-Jaka (vojaške zadeve) in Franc Kimovec-Žiga. Ko je julija 1942 Jereb odšel v novomeško okrožje, ga je nadomestila Zima Vr- ščaj-Roza. Krivic je bil na položaju okrožnega sekretarja do julija 1942, tj. do Kardeljevega odhoda iz Ljubljane, ki ga je ob svojem odhodu imenoval za poverjenika CK KPS v Ljubljani. Ker je bil Krivic julija in avgusta zunaj Ljubljane na partizanskem ozemlju, ga je v Ljubljani nadomeš čala Lidija Šentjurc-Joža. Ni pa jasno, kdo je v času opisanih kadrovskih in organizacijskih sprememb formalno opravljal funkcijo okrožnega sekretarja; po enih navedbah naj bi neposredno za Krivicem to nalogo prevzel Kimovec, po drugih naj bi jo opravljala nekaj ča- sa Šentjurčeva (ki je delo okrožnega komiteja nedvomno vodila, vendar ni jasno, ali kot poverjenica CK KPS ali kot formalna sekretarka), Kimovec pa šele od avgusta 1942 dalje. 302 Za čas množi čnejših sprejemov v KPS v Ljubljani se kot eno pomembnih vprašanj zastavlja vprašanje meril pri sprejemanju novih članov. Vse kaže, da ta niso bila posebno natan čno opredeljena oziroma so bila ohlapna. Že omenjena pestrost osnovnih organizacij glede na po- klicno oziroma izobrazbeno pripadnost njihovih članov precej zanikuje morebitno prisotnost izrazitega sekta- štva pri izbiri članov glede na njihov družbeni položaj. 301 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 24 in 102. 302 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 445, 446; Lidija Šentjurc, Rad partijske organizacije u Ljubljani u 1942 godini, str. 145. 157 ČETRTO POGLAVJE Tudi natan čnejše poznavanje ciljev komunizma pri no- vo sprejetih članih ni moglo biti posebej temeljito, si- cer ne bi poleti 1942 predpisali obveznega organiziranja partijskih te čajev, na katerih so najprej obravnavili prav lekciji o komunisti čni partiji ter revoluciji. Morda se re- snici o merilih precej približa Ivan Erceg, eden vidnejših organizatorjev mati čnih odborov OF v Ljubljani in član partije od za četka leta 1942, ki je pred zasliševalci na slovenski politi čni policiji januarja 1945 izjavil: “V za- četku leta 1942 je bil vstop v KPS še zelo lahek in je zadostovala beseda člana, ki je bil povezan s KPS”. 303 Širši pomen mesta Ljubljana se je za odporniško gibanje za čel zmanjševati spomladi 1942 z odhodom osrednjega vodstva na partizansko ozemlje. Toda iz ve č razlogov je bil pomen Ljubljane še naprej izjemno velik. Mestu, v katerem je živela približno ena tretjina prebi- valstva celotne Ljubljanske pokrajine, ki je bilo narodno središ če z velikimi možnostmi mobilizacije človeških in materialnih virov, pa hkrati tudi središ če okupatorjeve uprave in protirevolucionarnega tabora ter t. i. sredine, je vsekakor kazalo še naprej namenjati ustrezno politi č- no pozornost. Poleg tega so v njem še ostali voditelji VOS (Zdenka Kidri č), centralne tehnike (Milan Škerlavaj) ter komisije za agitacijo in propagando (Boris Ziherl), ki so zapustili Ljubljano šele naslednje leto. 304 Ker pomena mesta Ljubljana nikakor ni bilo mogo- če vzporejati z ostalimi okrožji, so po odhodu osrednje- ga vodstva iz Ljubljane zanj ustanovili posebna organa, t. i. poverjeništvi CK KPS in IOOF za Ljubljano. Njuna naloga je bilo usmerjanje politi čnega dela v Ljubljani v skladu z usmeritvami osrednjega vodstva in sta v tem oziru poverjeništvi imeli vlogo nekakšnega povezoval- nega oziroma posredovalnega organa med ljubljanskim okrožnim in osrednjim vodstvom. Zaradi tega je vloga okrožnega vodstva na zunaj prihajala v manjši meri do izraza, ker je komunikacija potekala predvsem med osrednjim vodstvom in poverjeništvom. 303 ARS, odd. 2, AS 1709 Zbirka okrožje Ljubljana, šk. 527/IX, Zapisnik zaslišanja Ivana Ercega z dne 22. 1. 1945 na ljubljanski policiji. 304 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj v Ljubljani. Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Kronika, Ljubljana 1984, str. 405, 417–420. 158 Prvi partijski poverjenik, imenovan v za četku julija 1942, je bil Vladimir Krivic. V času njegove že omenjene odsotnosti poleti 1942 je funkcijo poverjenika CK KPS opravljala Lidija Šentjurc, avgusta pa je bila v poverje- ništvo imenovana še Mira Tomši č-Vlasta. Poverjeništvo, katerega sekretar je bil Krivic, je v tej sestavi delalo do konca junija 1943, ko je Šentjur čeva zaradi kompromi- tiranosti odšla iz Ljubljane. 305 Najprej so namesto Tom- ši čeve v poverjeništvo nameravali vklju čiti nekoga iz centralne komisije VOS, kar pa niso uresni čili; Zdenki Kidri č se je namre č njeno imenovanje za članico pover- jeništva zdelo nesmotrno, saj se sestankov ne bi mogla udeleževati (po aretaciji in pobegu iz bolnice s pomo čjo VOS-a je bila zelo kompromitirana), Kardeljev predlog o kooptaciji dr. Vita Kraigherja-Marjana pa je zavrnil Boris Kidri č z obrazložitvijo, da Kraigher “glede na svojo oportunisti čno preteklost kljub svojemu sedaj v glav- nem dobrem delu za to funkcijo ne pride v poštev”. 306 Omemba “oportunisti čne preteklosti” se nanaša na predvojno obdobje, ko se je Vito Kraigher zaradi študij- skih obveznosti na pravni fakulteti in drugih osebnih razlogov za časno pasiviziral v partijskem delu ter “veljal za opurtunista, ki se za marksizem-leninizem le teoret- sko zanima”. 307 Gornje poverjeništvo je treba razlo čevati od pover- jeništva, ki ga je CK KPS ustanovil neposredno po ogra- ditvi mesta in so ga sestavljali sekretar Boris Kraigher- Janez, Franc Ravbar-Vitez in Ivan Kav či č-Nande. Nje- gova vloga se je precej razlikovala od vloge kasnejšega, v poletju 1942 ustanovljenega ljubljanskega poverjeni- štva. Ustanovljeno je bilo namre č v času, ko je osrednje vodstvo še prebivalo v Ljubljani in ko se je z ograditvijo mesta pojavila resna nevarnost, da bo vodstvo ostalo odrezano od posameznih slovenskih pokrajin in osre- dnjega jugoslovanskega vodstva. Zato so zgoraj imeno- 305 Mira Svetina-Vlasta, Partija in OF v letih 1943 do 1945. Ljubljana v ilegali, knjiga 4, Ljubljana 1970, str. 32. 306 ARS, odd. 1, AS 1483 Centralna komisija varnostno obveš čevalne službe, šk. 1: Pismo Edvarda Kardelja 4. 7. 1942 Zdenki Kidri č; Pismo Borisa Kidri ča 25. 7. 1942 Zdenki Kidri č; šk. 2, Pismo Zdenke Kidri č 11. 7. 1942 Borisu Kidri ču. 307 ARS, odd. 1, AS 1487, šk. 72, Anketni list Vita Kraigherja z dne 10. 3. 1945; Ljuba Dornik Šubelj, Podatki o dr. Vitu Kraigherju so bili državna tajnost. Arhivi, 2005, št. 1, str. 79–80. 159 ČETRTO POGLAVJE vani člani poverjeništva delovali zunaj Ljubljane, od tam vzdrževali zveze z osrednjim vodstvom in imeli mandat samostojnega ukrepanja v primeru, če bi se prekinile zveze med CK KPS v Ljubljani s slovenskimi pokrajina- mi in CK KPJ. Poverjeništvo je zamrlo ob odhodu osre- dnjega vodstva na partizansko ozemlje, ko organ s ta- kšnimi pooblastili ni bil ve č potreben; sicer pa sta bila maja 1942 aretirana in odpeljana v taboriš če Kraigher in Ravbar, tako da poverjeništva niti ni bilo potrebno posebej ukinjati. 308 Ograditev mesta Ljubljane, s čimer je želel okupa- tor odrezati v Ljubljani nastanjeno osrednje vodstvo OF od širšega zaledja, je zelo otežila povezavo mesta Lju- bljana z zunanjimi rajoni ljubljanskega okrožja. Zato so ustanovili t. i. zunanje ljubljansko okrožje, sestavlje- no iz rajonov, ki so ostali zunaj žice. To okrožje je kot obro č oklepalo notranje – mestno ljubljansko okrožje in ga je sestavljalo šest rajonov: Dobrunje, Polje, Ježica, Dravlje, Kozarje in Barje. V okrožno vodstvo zunanjega okrožja so bili imenovani dotedanji sekretar rajona Vi č Jože Kopitar-Gregor, Miha Čerin-Aleš, Stana Gerk-Mir- ka in Polde Ma ček kot okrožni sekretar. Po Ma čkovem odhodu v partizane maja 1942 (julija je postal politi č- ni komisar tretje grupe odredov) je dolžnost sekretarja opravljal Kopitar, toda naslednji mesec je tudi on odšel v Krimski odred. Ko je julija odšel v partizane še Čerin, je od okrožnega vodstva ostala le še Gerkova. Le-ta je nekaj časa še usklajevala delo posameznih rajonov in vzdrževala zvezo z Ljubljano, konec septembra pa so tu- di njo premestili na obveš čevalno delo v Ljubljani. 309 V Beli krajini so po razpustu partijskih organiza- cij morali v za četku leta 1942 za četi z delom takore- ko č nanovo. Ker pa so bile izklju čitve o čitno mišljene kot za časni vzgojni ukrep in ne kot stalna izlo čitev iz partije, razpust partijskih organizacij dejansko ni imel daljnosežnejših organizacijskih posledic, česar pa ne bi mogli povsem trditi za podro čje medosebnih odnosov. 308 Marica Čepe, Prebijanje okupatorjeve blokade. Ljubljana v ilegali, knjiga 3, Lju- bljana 1967, str. 235. 309 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 443, 444; Lojz Tršan, OF v Ljubljani, str. 70, 71. 160 Množi čna izklju čitev je imela predvsem zna čaj resnega opozorila članom, da je potrebno partijske naloge do- sledno opravljati oziroma zna čaj pritiska za dejavnejšo vlogo članov partije v odporništvu. Ker se temu izklju- čeni člani niso odpovedali in so o čitno po izre čeni kazni pokazali ve čjo delavnost, so bili nekateri takoj drugi ne- koliko kasneje ponovno sprejeti v partijo. Na prehodu iz leta 1941 v leto 1942 naj bi bilo v okrožju le kakšnih sedem članov partije. 310 S sprejema- njem izklju čenih ali povsem novih članov so organiza- cijo spomladi 1942 že toliko obnovili, da so v okrožju že lahko pri čeli z na črtnejšim delom v okviru posameznih rajonov, v katerih so postopoma ustanavljali tudi ra- jonska vodstva KPS in OF. Okrožje je bilo razdeljeno na sedem rajonov: Črnomelj, Gradac, Vinica, Dragatuš, Suhor (zahodnometliški rajon), Draši či (vzhodnometli- ški rajon) in Semi č. Med prvimi so spomladi ustanovi- li rajonske komiteje za Črnomelj, Metliko (ta rajon so sredi leta 1942 razdelili na vzhodno- in zahodnome- tliškega) in Semi č. Za Dragatuš in Suhor so rajonska komiteja postavili junija 1942 tako, da so člane obeh rajonskih odborov OF sprejeli v KPS. Za Gradac in Vi- nico so rajonske komiteje postavili šele v jeseni 1942. Od julija 1942 je bilo belokranjsko okrožje razdeljeno še na dve podokrožji – črnomeljsko in metliško – ki ju je razmejevala železniška proga; po tej razmejitvi je bilo razdeljeno delo predvsem članov okrožnega komiteja, ki so oviro, kakršno je predstavljala zelo zastražena proga, premagovali tako, da se jih je polovica stalno zadrževala v južnem, polovica pa v severnem delu okrožja. 311 Na za četku je v okrožju obstajalo neraz čiš čeno vprašanje položaja Ivana Novaka, ki je bil v okrožje po- slan kot inštruktor CK KPS, dejansko pa je bolj ali manj sam neposredno vodil delo. Takšen položaj je trajal do za četka aprila 1942, ko je Matija Bahor odšel v parti- zane in bil s tem tudi formalno razrešen funkcije okro- žnega sekretarja ter ga je nasledil Novak. Po Novakovem 310 Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 88. 311 Gradivo za belokranjsko okrožje: Stane Šmid, ing. Miran Brinar (Joško Jerman), Tone Dvojmo č, Janez Vitkovi č, Tone Štajdohar, Jože Slanc; Vida Deželak, Organizi- ranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 192–193. 161 ČETRTO POGLAVJE prihodu so okrožno vodstvo sestavljali Bahor, Borštnar in Novak. Februarja 1942 so v komite vklju čili še Anico Ivec. Bahor je deloval predvsem na obmo čju Dragatuša in Vinice, Borštnar v Metliki, Novak v celem okrožju, s poudarkom na Črnomlju, Iv čeva je odgovarjala za teh- niko in za delo z mladino. Po Bahorjevem odhodu so v komite vklju čili črnomeljskega rajonskega sekretarja Toneta Dvojmo ča, konec julija je izpadel Borštnar, ker je bil imenovan za politi čnega komisarja Belokranjskega odreda, vklju čili pa so metliškega rajonskega sekretarja Martina Žuglja in Janeza Jezerška-Sokola. Poleti 1942 je bila zaradi že omenjene oblastne drže okrožnega se- kretarja izklju čena iz komiteja Anica Ivec. 312 Tudi v novomeškem okrožju so pozimi 1941–1942 razčiš čevali vprašanje delavnosti in discipliniranosti članov partije in podobno kot v belokranjskem okrožju disciplinsko ukrepali z izklju čitvami. Kakor je poro čal Avbelj na konferenci na Cinku, so jih po njegovem pri- hodu izklju čili dve tretjini (kar je bila pretirana ocena), v nadaljnjem notranjem partijskem delu pa poudarjali vodilo, da je “vsak partijec mobiliziran, da je rde či vo- jak, da mora biti discipliniran in iskren”, oziroma da poznavanje Marxa in Engelsa članu partije še ne daje nikakršne legitimacije pravega komunista – to si pridobi šele z aktivnim delom. 313 Ob načrtovanem razširjanju terenskih organizacij OF so spomladi 1942 okrožje razdelili na kar 23 rajo- nov. Zaradi velike razdrobljenosti so oblikovali še po- dokrožja kot vmesno teritorialno enoto med rajoni in okrožjem. Teh je bilo približno toliko kot prvotnih rajo- nov, torej sedem: Šentjernej, Šmarjeta, Mokronog – Tre- belno, Trebnje, Mirna Pe č – Žužemberk, Novo mesto in Dolenjske Toplice. V nekaterih podokrožjih so organizi- rali partijska vodstva že v aprilu, v trebanjskem in šen- tjernejskem pa šele proti poletju. 314 312 Radko Polič, Belokranjski odred, str. 121, 122, 155, 156; Rudi Vogri č, Boj Belokranjcev, str. 78, 88; Gradivo za belokranjsko okrožje: Tone Dvojmo č, Jože Borštnar, Anica Ivec. 313 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98, str. 244. 314 Viktor Avbelj, Nekaj ugotovitev in podatkov o organizaciji in delu KP bivšega no- vomeškega okrožja v letih 1941–1942, str. 28, 38, 71, 72. 162 Partijske organizacije v glavnem niso prilagajali ta- kšni razdelitvi, saj bi v tem primeru ve čino partijskega članstva porabili le za oblikovanje forumov, poleg tega je bilo pomlajeno članstvo v dobršni meri tudi še ne- izkušeno. Zato so prejšnje rajonske komiteje v bistvu preimenovali v podokrožne, julija in avgusta pa so usta- novili partijski vodstvi tudi za trebanjsko in gorjansko podokrožje, kjer pred tem rajonska komiteja še nista obstajala (za podokrožje Trebnje ga je vodil Franc Čer- ne-Klemen, ki so ga v novomeško okrožje poslali iz zu- nanjega ljubljanskega okrožja). Rajonskih komitejev v glavnem niso ustanavljali, z izrazom “rajonski” pa so večkrat ozna čevali podokrožne komiteje. Precej mo čna je v tem obdobju postala organizacija na železniški po- staji v Novem mestu. Ta je že v za četku leta 1942 imela pet celic, ki jih je najprej povezoval t. i. železniški par- tijski biro, od septembra 1942 pa železniški RK KPS. Opravljala je še posebej zaupne naloge v zvezi s prena- šanjem literature, vzdrževajem zvez med Ljubljano in Hrvaško, opravljanjem sabotažnih akcij itd. 315 V OK KPS Novo mesto sta ob sekretarju Viktorju Avblju sprva delala še Ivan More in Niko Šilih. Oba sta marca oziroma aprila odšla v vojsko, zato so v komite najprej ponovno vklju čili Jožeta Ravbarja (julija 1942 poslan v vojsko), aprila Fani Koširjevo-Meto ( članica je bila le krajši čas), julija Vilmo Beblerjevo (odgovarjala je za SKOJ), avgusta Dušana Jereba (odgovarjal je za OF), Franca Černeta (odgovarjal je za partijsko organizacijo) in Maro Rupeno (zadolžena je bila za organiziranje žen- sk). Julija 1942 naj bi novomeško okrožje imelo pribli- žno 120 članov in prav toliko kandidatov za člane KPS. Po moči partijske organizacije se je uvrš čalo takoj za ljubljanskim obmo čjem. 316 Še nedavno pred tem (mor- da konec maja 1942) je na terenu novomeškega okrožja 315 Več o sestavi in delu podokrožnih/rajonskih komitejev glej v: Viktor Avbelj, Nekaj ugotovitev in podatkov o organizaciji in delu komunisti čne partije bivšega novome- škega okrožja v letih 1941–1942, str. 89, 94, 96–98 in priloga VIII; Martin Šlibar: KP, SKOJ in OF v novomeškem okrožju, str. 221, 244, 245, 261, 296–307, 336; Vlado Juran či č, Šmarjeta pri Novem mestu v narodnoosvobodilni vojni 1941–1945. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja in NOB na Dolenjskem in v Beli krajini, Novo mesto 1985, str. 33, 34, 56, 57. 316 Viktor Avbelj, KP V novomeškem okrožju 1941–1942, str. 26, 27 in priloga V; Martin Šlibar: KP, SKOJ in OF v novomeškem okrožju, str. 129. 163 ČETRTO POGLAVJE delovalo nekaj čez 50 članov KPS, 20 jih je odšlo v par- tizansko vojsko, 11 pa jih je bilo zaprtih. Po socialno- izobrazbeni pripadnosti je bilo 50 % delavcev in 30 % izobražencev (ostali so bili najbrž kmetje). Med vsemi člani je bilo le 10 žensk. 317 Bistveno druga če je bilo v ko čevskem okrožju. Tam je konec aprila 1942 prišlo do vdora v partijsko orga- nizacijo, od katerega se dolgo časa ni opomogla. Zara- di izdaje so bili takrat aretirani okrožni sekretar Jože Šeško (italijanski okupator ga je maja 1942 ustrelil) in člani OK KPS oziroma najožji Šeškovi sodelavci Melhior Jošt, Jože Antloga, Ludvik Tomši č in Tone Trtnik, maja pa še Tone Marin č. Aretiranih je bilo še nekaj drugih komunistov. Od okrožnega vodstva sta ostala le še Pol- de Knapi č, ki se v takšnih razmerah ni mogel obdržati na terenu in je maja odšel v vojsko, ter Matija Maleži č, ki je marca kot skretar RK KPS Ribnica postal član OK KPS, a je julija tudi on odšel v vojsko. Ko čevsko okrožje je tako nekaj časa ostalo brez partijskega vodstva, or- ganizacija na terenu pa je bila oslabljena tako zaradi aretacij kot zaradi partizanske mobilizacije. Člani, ki so še ostali na terenu (ves čas je npr. obstajala partijska organizacija na Rudniku), so ostali prepuš čeni samim sebi. 318 CK KPS je kočevskemu okrožju sicer poslal pomo č – junija Maksa Nahlika-Sama, po partijski konferenci na Cinku pa še ljubljanskega aktivista Dušana Drolca- Staneta Savinj čana. Omenjena sta kratek čas predsta- vljala OK KPS za Ko čevsko, toda prvi je padel že 8. av- gusta, drugi pa 2. septembra 1942. Konec avgusta 1942 je imel Drolc zveze le s tremi člani in enim kandidatom v okrožju, med drugim z Ivanom Kristanom-Fajfo, ki je po Drol čevi smrti deloval v okrožju kot partijski akti- vist in za čel obnavljati partijsko organizacijo. Za razliko s partijsko organizacijo pa se je sredi leta organizacij- 317 ARS, odd. 2, AS 1709 Zbirka okrožje Ljubljana, šk. 527/VII, Zapiski Borisa Ki- dri ča iz leta 1942. 318 France Fajdiga, Jože Šeško – organizator in vodja revolucionarnega gibanja na Ko čevskem. Borec 1965, št. 11; Henrik Kužnik, Aktivisti OF na obmo čju sedanje ob čine Ko čevje. Domicili v slovenskih ob činah, str. 213; Gradivo za ko čevsko okrož- je (knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino): Polde Knapi č; Matija Maleži č, Kratek časovni pregled važnejših dogodkov v sedanji ob čini Ribnica. Ribnica skozi stoletja, Ljubljana 1982, str. 126. 164 sko precej okrepila frontna organizacija: ustanovili so OOOF ter rajonske in terenske odbore v šestih rajonih (Ko čevska Reka, Banja Loka, Mozelj, Koprivnik, Dolenja vas, Stari Log), kakor so takrat razdelili okrožje. 319 V času delovanja Maksa Nahlika kaže, da se je okrepila predvsem skojevska organizacija, a naj bi med ofenzivo zatem ve čina članov odšla pod okupatorjevo za- ščito. Širokopoteznemu širjenju skojevske organizacije so nekateri doma či aktivisti nasprotovali, bili pa so za- dovoljni (o čitno predvsem sekretar OOOF Alojz Zalar, ki je bil najbrž tudi osebno užaljen, da ga Nahlik kot kan- didata še iz časa Šeška ni sprejel v partijo), da so Nahli- ku prepre čili vsaj to, da niso bili v partijo sprejeti razni “kapitalisti in oportunisti, kateri so kasneje morali biti justificirani kot belogardisti in italijanski vohuni”. 320 Julija 1942 so iz dela ko čevskega okrožja ustanovili novo okrožje Velike Laš če. Za sekretarja so imenovali Ignaca Volj ča-Frica, član komiteja pa je bil nekaj časa tudi Matevž Hace. Okrožje je formalno obstajalo nekaj mesecev, vendar predvsem zaradi italijanske ofenzive dejansko ni zaživelo. 321 V stiškem okrožju, kjer je od decembra 1941 de- lal na širjenju partijske organizacije Radko Poli č-Tone Gorjanc, so OK KPS ustanovili šele konec aprila 1942. Sekretarstvo je prevzel Poli č, člana komiteja sta po- stala Lojze Kralj-Boltek in Anton Vozel-Gašper. Partija je takrat štela 11 članov in 11 kandidatov. Junija so okrožju dokon čno priklju čili Suho krajino in okrožje se je poslej imenovalo okrožje Sti čna-Struge. Po reki Kr- ki je bilo razdeljeno na dva partijska rajona (Sti čna in Struge oz. Suha krajina), v pogledu organiziranosti OF pa še na podrajone. Rajon Sti čna je že imel RK KPS. V za četku julija so v OK KPS pritegnili še Zvonka Vre čka- Tineta Goj či ča in Janeza Gruma-Ov čnikovega. Politi č- no delo se je okrepilo tudi zaradi aktivistov, ki so v to 319 Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 195; Do- kumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 142. 320 ARS, odd. 1, AS 1487, Zapisnik sestanka partijcev in kandidatov v rajonu Mozelj 20. 12. 1942, a. e. 2491. 321 Ivan Fajdiga, Ivan Špolar: Aktivisti OF ko čevsko-ribniško-velikolaškega okrožja. Domicili v slovenskih ob činah, str. 209; Matevž Hace, Komisarjevi zapiski, knjiga 1, Ljubljana 1957, str. 10; Gradivo za ko čevsko okrožje: Vladimir Nusdorfer. 165 ČETRTO POGLAVJE okrožje spomladi in poleti prihajali iz Ljubljane. Toda že v poletnih mesecih je okrožje izgubilo nekaj vodil- nih aktivistov: okupator je Vozlja odpeljal v internacijo, Gruma pa v za četku septembra ustrelil, vaški stražarji so sredi septembra usmrtili Lojzeta Kralja, Vre čko pa je bil isti mesec premeš čen v Gub čevo brigado. Med ofen- zivo je bil ustreljen tudi sekretar stiškega rajona Ignac Kralj. 322 Vodstvo grosupeljskega okrožja se je na za četku le- ta 1942 še vedno zadrževalo v Grosupeljski četi, v ka- teri je bil Adolf Jakhel komandir in Ivan Kova č-Vanja politi čni komisar. V napadu omenjene čete na turjaško posadko 6. januarja 1942 sta bila smrtno ranjena Ja- khel in Kova č. Dolžnost okrožnega sekretarja je zatem prevzel dotedanji sekretar OOOF Ivan Erjavec-Cene. Od prejšnjih članov komiteja je v njem ostal le še Ludvik Stari č, medtem ko se je Janko Rode januarja vklju čil v Štajerski bataljon, Anica Vodiškar pa je odšla v kranj- sko okrožje. Na novo so v komite vklju čili Zalko Rode. Kasneje, ni natanko znano kdaj, so v komite vklju čili še Jožeta Šerjaka in Franca Štibernika, v oktobru 1942 pa zaradi osebnih zadev izklju čili Stari ča. 323 Na Notranjskem, kjer kaže, da v partijski organi- zaciji v zimskih mesecih ni bilo kakšnih vidnejših spre- memb, je spomladi 1942 prišlo do opaznega usipa šte- vila članov. Povzro čile so ga delno posamezne aretacije komunistov, predvsem pa njihovi odhodi v partizane. Zaradi tega so nekateri partijski komiteji prenehali ob- stajati. Vrhniško okrožje je v tem času vodil Stane Kav či č. V OK KPS sta nekaj časa delala še dr. Cene Logar ter Ivan Demšar, ki je januarja nasledil Gradišnika; le-ta je odšel v partizane, kamor pa je zaradi nevarnosti areta- cije aprila 1942 odšel tudi Demšar. V poletju so v okro- žni komite pritegnili Adolfa Malavaši ča-Zajca, Nandeta 322 Radko Polič, Čudežna pomlad, str. 19, 23, 59, 60, 82, 85–87, 126–132, 144, 145; Tone Ferenc, Zaplenjeno poro čilo iz stiškega okrožja. Borec 1988, št. 5. 323 Radko Polič, Čudežna pomlad, str. 55; Stane Valentin či č, Prvi okrožni odbor OF v Grosupljem. Zbornik ob čine Grosuplje, II, 1970; Janez Kramar, Rajon Slivnica- Žalna. Zbornik ob čine Grosuplje, X, 1978, str. 41; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 181; ARS, odd. 1, AS 1589, članski dokumenti Ivana Erjavca, Ludvi- ka Stari ča in Anice Vodiškar. 166 Šinkovca-Petlja, Matevža Fortuno-Srnjaka in kot kan- didatko Franjo Župan či č-Sivko; slednja je bila že ko- nec avgusta 1942 aretirana in nato ustreljena. Do maja 1942 so postopoma prenehali z delom vsi trije rajonski komiteji, kar pa ni pomenilo konca partijske dejavnosti na terenu; za časno so v precejšnji meri partijsko delo na terenu namre č vodili komunisti iz partizanskih enot ali neposredno člani OK KPS. 324 Dne 10. septembra je OK KPS Vrhnika poročal, da se je prvotna organizacijska mreža zaradi partizan- ske mobilizacije in aretacij v avgustu precej razbila. Iz okrožja je v partizane odšlo 16 partijcev, od katerih so 3 že padli, 10 partijcev je bilo v zaporih, 2 sta bila ustre- ljena in 6 so jih zaradi “pasivnosti in oportunizma” iz- klju čili. Kandidatov je bilo 20, članov pa 21. Okrožje so razdelili na šest rajonov in nameravali preiti k sis- temati čnemu postavljanju organizacij KPS. Pri iskanju novih kandidatov se je okrožno vodstvo usmerjalo tudi k srednjemu kmetu in obrtnikom. Navajalo je, da iš če kandidate med osebami z naslednjimi karakteristikami: “sposobne in borbene člane OF in NZ – tihe skromne toda ideji predane proletarce – poštene in vplivne ljudi na vasi”. Ve čjo pozornost so nameravali posvetiti spre- jemom žensk, trenutno pa so imeli 3 ali 5 kandidatinj. V okrožju je bilo 5 celic, obnovili so RK KPS Vrhnika, v ostalih petih rajonih pa so ustanovitev komitejev pustili za čas po sprejemu kandidatov v partijo. OK KPS se je posve čal “zgrajevanju posameznih članov, utrditvi disci- pline in dvigu avtoritete forumov”, sicer pa je kvaliteto članov ocenjeval takole: “Disciplinsko je kader dober, borben in zdrav, /.../ ideološko šepa vse od OK pa do poslednjega kandidata.” Člani naj bi si pridobili že veli- ko “prakti čno revolucionarnih izkušenj”, posebnih tak- ti čnih napak naj ne bi delali, obstajali pa so posamezni primeri sektaštva, ki jih je okrožni komite razlagal s hi- tro spreminjajo čimi se razmerami, zaradi česar tudi OK ni imel vedno “jasne perspektive”, in zaradi mladostne- ga temperamenta članov (prenagljenost, ambicijoznost). 324 Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 191, 196; Cene Logar-Rovtar, Osvobodilni boj v Dolomitih. Borec 1973, št. 6–7, str. 368; Do- kumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 83. 167 ČETRTO POGLAVJE Čutili so veliko pomanjkanje literature, saj od maja, ko so prejeli zadnjo številko Dela in prvo poglavje zgodovi- ne VKP(b), niso ni česar ve č dobili. 325 Podoben je bil položaj v cerkniškem okrožju. Tudi tam so nekateri rajonski komiteji prenehali z delom. To se je najprej zgodilo v rajonu Ravnik-Kremenca, kjer so sekretarju Francu Rudolfu-Petru pripisali soodgovor- nost za neuspelo zimsko vstajo na tem obmo čju in so ga zato februarja 1942 izklju čili iz partije; ker je isto časno prišlo do aretacij nekaterih aktivistov oziroma njihovega umika v partizane, je komite prenehal z delom. 326 Aprila je prenehal z delom v šele januarja 1942 ustanovljenem rajonu Viševek, ki so ga ponovno priklju čili loškemu rajonu. Januarja je okrožni sekretar postal Jože Pirc, dotedanji sekretar Lojze Ule pa je v komiteju ostal kot član. Za Alojza Rožeja, ki je vse do italijanske ofenzive opravljal dolžnost sekretarja RK KPS Cerknica, ni ja- sno, če je bil obenem tudi formalno član OK KPS. Po Pir- čevi aretaciji 11. marca 1942 v Trstu, kamor je odšel po ciklostilni stroj, je bil Ule ponovno sekretar, ko pa je bil 7. aprila aretiran tudi on, je dolžnost sekretarja prevzel Franc Popit. Takrat so v OK KPS vklju čili dotedanjega sekretarja viševškega rajona Lojza Mlakarja-Ljuba. Do- kon čno so okrožno vodstvo postavili šele junija 1942. Takrat so Mlakarja imenovali za sekretarja, člana sta postala Franc Plos-Lado in Ludvik Lovko-Bobnar, kan- didat pa Anton Prevec-Dima č. 327 Iz povedanega razberemo, da je partijska organiza- cija v prvi polovici leta 1942 v osnovi obdržala pozicije ustvarjene v predhodnem obdobju. To velja predvsem za organizacijska sredi ča na ravni okrožij (z izjemo ko- čevskega okrožja), medtem ko so razmere na ravni rajo- nov bile zelo razli čne – rajonska vodstva so ponekje na- daljevala z delom, drugje so jih šele ustanavljali ali so iz razli čnih vzrokov prenehala z delom. Kljub ustanavlja- nju novih organizacij, kar velja v prvi vrsti za ljubljan- sko okrožje, pa bistvenega števil čnega porasta, katerega 325 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 83. 326 Jože Tekavec, Dnevi preizkušnje, Ljubljana 1977, str. 113–115. 327 Vida Deželak, Organiziranost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 190, 197. 168 bi pri čakovali spomladi in delu poletja na partizanskem ozemlju, ni dosegala. V skoraj štirimese čnem obdobju velike italijanske ofenzive od sredine julija do za četka novembra, ki je po- tekala na razli čnih obmo čjih z razli čno intenzivnostjo, je odporništvo in z njim KPS doživelo velike izgube. Čeprav velja ocena, da je bila prizadeta še zlasti organizacija OF, manj pa partijska organizacija, ker se je precejšen del njenih članov vendarle pravočasno umaknil v ilegalo ali k partizanskim enotam, posledice italijanske ofen- zive tudi za KPS niso bile tako majhne. Celovitih po- datkov sicer ni, a je znano, da je kar nekaj komunistov med ofenzivo padlo oziroma so bili aretirani. Zaradi tega in zaradi vklju čevanja v partizanske enote (za časno ali za stalno) se je terenska organizacija za časno števil čno zmanjšala in organizacijsko razrahljala. 169 ČETRTO POGLAVJE Z obsežnejšimi aretacijami aktivistov na Gorenj- skem je okupator pri čel decembra 1941. V nizu le-teh je bila za KPS, OF in SKOJ med drugim usodna are- tacija treh kurirk PK KPS za Gorenjsko na Jesenicah, med katerimi zlasti Darinka Mo čnik ni vzdržala metod zasliševanj in je po priznanjih pristala na sodelovanje z gestapom. Od tam so se aretacije razširile na osta- la obmo čja Gorenjske, predvsem v kranjsko okrožje, v katerem so dosegle najve čji razmah v drugi polovici fe- bruarja in marca, in sicer po aretaciji člana okrožnega komiteja Ivana Urbanca-Kumerdajevega 16. februarja 1942, ki je tudi za čel sodelovati z gestapom. Aretacije so na Gorenjskem v dobrih dveh mesecih zajele preko 300 ljudi, od tega v kranjskem okolišu 236. 328 Med njimi je bilo precej članov partije. 329 Tolikšen uspeh je gestapo dosegel zaradi temeljite, dolgotrajnejše in ostre akcije, s katero je pridobil tudi nekaj sodelavcev iz vrst partije. Po drugi strani ne gre prezreti dejstva, da so aretacije vendarle potekale dalj- še obdobje in da bi se del aktivistov lahko umaknil v ilegalo, pa tega ni storil, ker še ni spoznal doslednosti in metod delovanja gestapa in ker ni ra čunal, da bodo 328 Ivan Jan, Kokrški odred, I, Ljubljana 1980, str. 160–179. 329 Iz rekonstrukcije, ki jo je opravil Dare Jeršek za kranjsko okrožje (knjižnica Inšti- tuta za novejšo zgodovino, Kranjsko okrožje v letu 1941, elaborat), je razvidno, da je bilo v tem času samo v ožjem kranjskem okolišu aretiranih najmanj 41 članov KPS, od katerih so jih 25 v kratkem ustrelili, 1 je podlegel mu čenju, ostale so ve činoma poslali v taboriš ča. Vdor gestapa in prizadevanja za obnovo razbitih partijskih organizacij v letu 1942 na Gorenjskem 170 aretirani spregovorili. Res pa je tudi, da se je bilo sre- di ostre zime, kakršna je bila tisto leto, težko odlo čati za ilegalo, saj na podporo med ustrahovanim prebival- stvom ni bilo ra čunati, zveze s partizanskimi enotami pa so bile prekinjene. Vdor je imel daljnosežne posledice in leto 1942 je za odporniško gibanje na Gorenjskem postalo najtežje. Partijske in frontne organizacije so bile ve činoma razbi- te, partizanske enote pa v krizi zaradi daljše okupator- jeve ofenzivnosti po boju v Dražgošah in v poletnih me- secih. Položaj je postal za partijo kriti čen še zlasti zato, ker niso bile razbite samo osnovne organizacije, temve č tudi partijski forumi. Partija je ve čino leta 1942 z ve- likimi težavami ohranjala najosnovnejša jedra, ob tem pa so bila za daljša obdobja prekinjene še medsebojne zveze. Iz poro čila pokrajinskega sekretarja sredi julija 1942 je razvidno, da PK KPS že dalj časa ni imel nobe- nih zvez s kamniškim okrožjem, s Kranjem in Bohinjem (kjer je bilo nekaj članov, ki jih je PK KPS ocenjeval kot oportuniste in napovedal tamkajšnji organizaciji čistko) in da so šele takrat za čeli vzpostavljati ponovne stike s člani na terenu. Člani zaradi razpršenosti niso bili v celoti povezani v celice, pa tudi aktivni niso bili vsi. V tistem trenutku je PK KPS registriral na terenu le 25 članov in 5 kandidatov. Nekoliko ugodnejši je bil položaj v partizanskih enotah (Gorenjski in Kokrški odred ter Poljanski bataljon), kjer je bilo 62 članov in 9 kandida- tov, kljub temu da je precej članov v prvi polovici leta padlo. 330 Okupatorjeva represija je bila v letu 1942 gotovo glavni dejavnik, ki je najprej dodobra razbil partijsko or- ganizacijo in nato hudo zaviral njeno obnovo. Ob tem ne gre prezreti kriti čne ocene, ki jo je decembra 1942 v ime- nu PK KPS Maks Krmelj posredoval Kardelju, v kateri je del krivde za nastale razmere pripisal tudi sami partiji, vklju čno s pokrajinskim vodstvom. Partija je po njegovi oceni v preteklosti s favoriziranjem kadrov iz lastnih vrst pristopila k organiziranju OF na Gorenjskem sektaško. S tem se je medskupinsko zaupanje zmanjševalo, trpela je organizacija OF, naklonjenost prebivalstva je upadala 330 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 120. 171 ČETRTO POGLAVJE in ni bilo pravega dotoka novincev v partizanske enote. Vzporedno s tem upadom so se dodatno poslabšale raz- mere za delovanje že obstoje čih članov KPS in možnosti za nove sprejeme. Krmelj je ugotavljal, da so najbolj kri- ti čno obdobje na terenu preživeli le tisti komunisti, ki še pred tem niso bili posebno aktivni in so se ob stopnjeva- nem pritisku nato popolnoma pasivizirali. 331 Ob koncu leta 1942 je opazen minimalen dvig šte- vila članov; decembra jih je bilo na terenu okoli 70, v vojski pa 50. K pove čanju članstva na terenu niso pri- spevali samo novosprejeti, ampak tudi partizanski bor- ci-komunisti, ki so jih iz vojaških enot poslali na teren- sko politi čno delo. Kandidatov naj bi bilo okoli 80, kar že kaže na premagovanje najhujše krize. 332 Omenjeno je že bilo, da je za položaj partijske or- ganizacije bilo usodno razbitje njenih vodstev. V kranj- skem okrožju je to doletelo kar nekaj zaporednih sestav OK KPS. Njegov sekretar Franc Vodopivec se je sicer konec leta 1941 umaknil v strogo ilegalo in je Lucijan Seljak verjetno neformalno prevzel vodstvo v okrožju, a je bil enako kot Janez Poljanec že januarja 1942 areti- ran. Februarja sta bila aretirana Ivan Urbanc in Jože Resman, marca pa še Franc Logar. Resman in Logar naj bi bila v zimskih mesecih vklju čena v OK KPS, vendar njuno članstvo ni povsem zanesljivo. V OK KPS so ostali Vodopivec, Boris Ru čigaj in Stanislav Be čan, ki je aprila 1942 padel v Udinem borštu. V času splošne okupator- jeve ofenzivnosti sta 13. julija 1942 padla še Vodopivec in Ru čigaj in vsakršna organizirana politi čna dejavnost je za časno prenehala. Ob časno so jo opravljali le borci partizanskih enot, od koder so potem v septembru prišli prvi trije aktivisti, ki so isto časno sestavljali OK KPS: Anton Nartnik- Črnivc (sekretar), Ivan Bertoncelj-Johan in Janko Pucelj-Ciril. 333 Decembra 1942 je bilo v okrožju okoli 25 članov. OK KPS je štel nekaj časa 4 člane, ker je postal njegov član tudi Benjamin Anderwald-Benko, od decembra, ko je padel Pucelj, pa zopet tri. Delo so si razdelili po teri- 331 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 177. 332 Jesen 1942, dok. 209; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 177. 333 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 71, 73. 172 torialnem principu tako, da je posameznik odgovarjal za dolo čeno obmo čje okrožja. 334 Sekretar Nartnik je v poro čilu 20. decembra 1942 že lahko ugotavljal, da delo v okrožju kljub množi čni prisotnosti policije napredu- je, da pa zaradi preobremenjenosti z delom on sam ne more nadzirati vedno in vseh terenskih delavcev, ki so po stažu v glavnem mladi komunisti in zato “še iztirijo s partijske linije” v smislu, da posve čajo pozornost pred- vsem OF, manj pa partiji, SKOJ-u in delavstvu nasploh ter zaklju čuje: “Ker če mi delamo v OF radi tega ne sme- mo zanemarjati partije, ker le proletariat je avantgarda vsega gibanja.” 335 Tudi v jeseniškem okrožju so aretacije prizadele okrožno vodstvo. Verjetno konec leta 1941 so aretirali Franca Mencingerja (ustreljen 3. 1. 1942), januarja še Marjana Kavalarja, medtem ko sta se Viktor Kejžar-Peter in Karel Preželj-Stanko pravo časno umaknila v ilegalo. Na Jesenicah so po aretacijah ostali le še 3 člani in 2 kandidata, v celem okrožju pa okoli 15 članov. Delo OK KPS je bilo poslej enako kot v kranjskem okrožju usmer- jeno v obnavljanje razbitih zvez, pridobivanje novih zau- pnikov ter v politi čno delo med borci Cankarjevega bata- ljona, ki so bili v precejšnjem številu sprejeti v partijo. 336 Ker so Kejžarja julija 1942 pritegnili v PK KPS za Gorenjsko, je sekretar okrožja postal Preželj. V komite so takrat vklju čili Ivana Krivca-Kostjo in Viktorja Straži- šarja-Silvestra, kasneje pa še Franca Benigarja-Gabri- na, Ivana Gašperina-Mitjo, Ivana Hribarja-Gorjanca in Janeza Šmida. Vsaj do konca oktobra komite še ni pri- čel z delom, ker so bile zveze z novoimenovanimi člani prekinjene. V za četku decembra je bilo v okrožju okoli 30 članov KPS. 337 Najbolj na obrobju dogajanj, kar zadeva partijsko organizacijo, je bilo v letu 1942 kamniško okrožje, za 334 Isto, str. 78; Zbornik NOV, del VI, knjiga 4, dok. 144. 335 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 186. 336 Dare Jeršek, Komunisti čna partija, SKOJ in OF v jeseniškem okrožju leta 1941 (elaborat v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino); Franc Konobelj-Slovenko, Je- seniška četa in Cankarjev bataljon v letu 1942. Jeklo in ljudje, IV, Jesenice 1979– 1980, str. 348; Jesen 1942, dok. 209. 337 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 163; Franc Benedik, Pokrajinski komite KPS in celotni pokrajinski aktiv OF za Gorenjsko. Domicili v slovenskih ob činah, str. 187. 173 ČETRTO POGLAVJE katerega tudi ni zna čilen vdor gestapa v partijsko orga- nizacijo, ker je le-ta že ob vstaji poleti 1941 prenehala obstajati. Januarja 1942 je v okrožje prišel Ignac Ster- lekar-Jože kot okrožni sekretar, komiteja pa niso usta- novili. Delal je sam in ob pomo či Kamniškega bataljona postavljal zaupnike in odbore OF, partijska organizacija pa naj bi konec leta 1942 štela 15 članov. Po težki izgu- bi bataljona na Kostanjski planini 24. decembra 1942 je Strlekar odšel na litijsko obmo čje in okrožje je za časno ostalo celo brez sekretarja. 338 Z jesenjo 1942 je bil čas najhujše krize na Gorenj- skem presežen. To potrjuje tako proces postopne kon- solidacije partije, predvsem v kranjskem in jeseniškem okrožju, kot tudi ustanovitev novega okrožja za škofje- loško obmo čje. Z njegovo ustanovitvijo so Gorenjsko razdelili na štiri okrožja in takšna ureditev je ostala v veljavi do konca vojne. Škofjeloško okrožje je obsegalo dotedanji škofjeloški rajon kranjskega okrožja, kateremu so priklju čili še ju- gozahodni predel ob nemško-italijanski meji. Zasnovali so ga septembra 1942, ko je kranjski okrožni sekretar Nartnik dolo čil nekaj borcev Poljanskega bataljona za politi čno delo na terenu. Naslednji mesec so ustanovili OK KPS. Vodil ga je Maks Krmelj-Matija, člani so bili Avgust Barle-Radovan (kasneje Ambrož), Adolf Sluga- Tratomir in Anton Peternel-Igor. Isto časno so okrožje razdelili na pet rajonov: Smlednik, Medvode, Škofja Lo- ka, Poljane in Selca ter dolo čili sekretarje. Vsi rajonski sekretarji so bili člani KPS, le eden je imel trenutno pre- kinjen staž. Ko so Krmelja vklju čili v PK KPS, je dolžnost sekretarja nekaj časa opravljal Sluga, po njegovi usmr- titvi januarja 1943 (obtožili so ga favoriziranja meš čan- stva, zapostavljanja delavstva in tudi “belogardisti čne- ga” delovanja) pa Jože Kav či č-Jerna č. 339 338 Miroslav Stiplovšek, Kamniško okrožje v NOB, Domžale 1975, str. 41, 45; Jesen 1942, dok. 209. 339 Tone Peternel-Igor, Partizanstvo na Gorenjskem – žarek upanja v Evropi. Tribu- na, glasilo SZDL ob čine Ljubljana-Šiška, junij 1981, št. 10; Vida Deželak, Organiza- cijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 76, 77; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 103; ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Jožeta Sluge o lastnem delovanju CK KPS (nedatirano), a. e. 1933. 174 Velik del leta 1942 je v okrnjeni sestavi deloval tu- di PK KPS za Gorenjsko. V valu aretacij v kranjskem okrožju so 9. marca 1942 aretirali sekretarja Toneta Dolinška-Metoda, naslednji mesec je CK KPS premestil Toma Brejca na Primorsko in maja je iz zdravstvenih razlogov Mira Kebe odšla v Ljubljano. Za Dolinškom je sekretarstvo prevzel Lojze Kebe-Štefan, ki je bil isto ča- sno politi čni komisar I. grupe odredov in se je v glavnem zadrževal pri partizanskih enotah. PK KPS kot organ ta- ko začasno ni obstajal, dokler niso julija vanj vklju čili Viktorja Kejžarja in Franca Vodopivca. Ko so vsi trije pa- dli (Vodopivec 13. julija 1942, Kejžar 28. avgusta 1942, Kebe je za posledicami ran umrl 20. oktobra 1942), je naloge PK KPS krajši čas opravljal kar sam štab I. grupe odredov (komandant Stane Kersnik-Jelov čan, politi čni komisar Vinko Hafner-Pavle Ravnik). 340 V reševanje kriznih razmer glede vodilnega kadra na Gorenjskem (septembra je padel tudi komandant I. grupe odredov Jože Gregor či č) je jeseni 1942 posegel CK KPS in tja poslal nekaj vojaško-politi čnih delavcev iz Ljubljanske pokrajine: Oskarja Šavlija-Silva, Jakoba, Jožeta Slugo-Lenarta, Staneta Bizjaka-Kosto in Viktorja Stoparja-Silva Moš čana. Nato je CK KPS izdelal kar ne- kaj predlogov o sestavi pokrajinskega partijskega vod- stva, katerega je sprva imenoval “pokrajinski sekreta- riat za Gorenjsko”, kar naj bi kazalo na njegov za časni zna čaj. Za sekretarja so najprej imenovali Jožeta Slugo. Komite so dokon čno oblikovali januarja 1943 v sestavi: sekretar Maks Krmelj, Jože Sluga, Oskar Šavli, Vinko Hafner, Stane Bizjak in Karel Preželj, ki pa je že 8. aprila 1943 padel. Potem do jeseni 1943 ni bilo nobenih spre- memb. 341 Glavna naloga obnavljajo čega se vodstva je bilo ustvarjanje splošnih pogojev za ponovni razmah parti- zanskega politi čnega in vojaškega delovanja. S to nalogo je konec novembra 1942 obiskal Gorenjsko tudi Boris Kidri č, da bi pospešili ustanavljanje KPS, OF, mobiliza- 340 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 72–75. 341 Jesen 1942, dok. 61, 62, 79; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 178; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 75. 175 ČETRTO POGLAVJE cijo v partizanske enote in vzpodbudili njihovo ofenziv- nost. 342 CK KPS je ocenjeval, da navedenih nalog ne bo mo- go če zadovoljivo izpolnjevati, dokler ne bo vzpostavljen osnovni organizacijski skelet partije. V tem smislu je Edvard Kardelj že 14. oktobra 1942 naro čal Kebetu, da je nujno na terenu pri četi s postavljanjem partijskih poverjenikov iz vrst doma činov, če že ni mogo če vzpo- staviti celotnih okrožnih in rajonskih komitejev in na ta način ustvariti “vsaj najosnovnejši zarodek partijske organizacije na celem terenu, četudi bodo ti ljudje v za- četku bolj pasivni”. Menil je, da bodo kljub silno neu- godnim razmeram na ta na čin lahko v kratkem času postavili najosnovnejše partijske postojanke, ki jih bodo potem postopno širili. Kardelj je rešitev organizacijske- ga vprašanja partije postavljal pred gorenjsko partijsko vodstvo kot klju čni moment v utrjevanju in širjenju odporništva. Tega ne bo mogo če doseči, če v njem ne bo uresni čena vodilna vloga partije, partija pa vodil- ne vloge ne bo mogla imeti, če bo njena organizacijska struktura šibka. To trditev je podkrepil s konkretnimi razmerami na Gorenjskem takole: “Saj vam gotovo ni treba razlagati, da je osnovni vzrok velikih težko č, ki jih imate s partizanskim gibanjem prav v tem, ker nimamo na Gorenjskem dovolj mo čne partijske organizacije na terenu, ki bi mogla organizirati pomo č ljudstva na tere- nu za naše partizanske čete. Saj je razumljivo: Partija je avantgarda, od nje vse zavisi. Če ni Partije, tedaj mora vse iti slabo.” Partija bo torej tista, ki bo in mora rešiti vprašanje partizanstva in OF na Gorenjskem z lastnim organizacijsko-politi čnim delom. Kardelj je nujnost na črtnega in pospešenega reše- vanja organizacijskega vprašanja utemeljeval tudi s slo- venskimi in širšimi vojno-politi čnimi razmerami ter per- spektivo njihovega razvoja. Ocenjeval je, da se dogodki že v tolikšni meri približujejo razpletu (Hitler naj bi do- živel poraz že v prihajajo či zimi, vprašanje druge fronte postaja predvsem politi čno vprašanje), ko je treba tudi zaradi notranjih nasprotnikov okrepiti partijo. Prepri- čan je bil, da bodo ti v zanje primernem trenutku zlahka 342 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 178. 176 našli svoje zaupnike v sleherni slovenski vasi, zato mo- ra partija že prej ustvariti in utrditi lastne postojanke, da bo takrat zmogla “hitro zajeti ljudski revolucionarni val, ki bo zapljuskal.” 343 343 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 148. 177 ČETRTO POGLAVJE V kriti čne razmere v severovzhodni Sloveniji je ko- nec leta 1941 odlo čneje posegel CK KPS. Najprej je na- meraval tja poslati svojega člana Miho Marinka, da bi reorganiziral na čin delovanja PK KPS oziroma uvedel večjo stopnjo konspirativnosti. Potem ko je razrešil še edinega preostalega člana PK KPS Miloša Zidanška (o či- tali so mu, da ni naredil vsega, da bi prepre čil širitev vdora v organizacijo), Marinku pa je aretacija prepre čila odhod na Štajersko, je CK KPS decembra 1941 posta- vil nov dvo članski PK KPS. Za sekretarja je imenoval Sergeja Kraigherja-Andreja, za člana pa Toneta Žnida- ri ča-Martina. Na Štajersko je poslal še nekaj partijskih aktivistov, a so ve činoma kmalu bili aretirani ali pa so se vrnili v Ljubljansko pokrajino. 344 Novemu PK KPS je postopoma uspelo obnoviti nekatera stara in ustanoviti nekaj novih odporniških oporišč in s tem tudi centrov partijske dejavnosti. Sedež delovanja je umaknil iz Celja oziroma Maribora in se do pomladi 1942 zadrževal v razli čnih krajih revirske- ga in celjskega okrožja, zatem pa na Kozjanskem. V smeri prizadevanj ponovne oživitve odpora tako na poli- ti čnem kot vojaškem podro čju je bila pomembna pokra- jinska partijska konferenca marca 1942 v Rogaški Slati- ni. Na njej so med drugim razpravljali o ustanovitvi novih okrožij, tj. Litija, Rogaška Slatina ter Kozjansko 344 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 77, 103. Obnova in ponovno razbitje KPS na Štajerskem leta 942 178 in o kadrovski pomo či ptujskemu ter mariborskemu okrožju. 345 Na prelomu 1941/1942 so na Štajerskem delovala le tri okrožja, v katerih je partija kolikor toliko uspe- la zadržati povezanost svojih članov in so bila okrožna vodstva sposobna usmerjati odporniško dejavnost na svojem obmo čju. To so bila revirsko, celjsko in savinj- sko okrožje. Njim so se prve mesece leta 1942 torej pri- družila tri novoustanovljena okrožja ter dve že v letu 1941 delujo či okrožji, v katerih so si prizadevali obnoviti delo, medtem ko je v tretjem primeru poskus obnove okrožja, tj. ljutomersko-radgonskega okrožja, že na sa- mem za četku propadel. Toda tekom leta 1942 je organi- zirano politi čno delo v vseh okrožjih, razen v litijskem, prenehalo ali vsaj utrpelo težke izgube. V revirskem okrožju je od decembra 1941 nalogo okrožnega sekretarja opravljal Fric Kerši č-Gal. Skupaj s člani vodstva, tj. okrožnim sekretarjem SKOJ Aloj- zem Ribi čem-Tonetom, Poldetom Knezom-Francetom in Gvidom Pavli čem, ki pa je bil februarja 1942 aretiran, je imel celo prvo polovico leta 1942 razpredeno široko mrežo sodelavcev. Za nekatere izmed njih je znano, da so bili sprejeti v KPS. V okrožju je po mladinski liniji do jeseni delala tudi Vera Šlander-Lojzka in krajši čas v za četku leta še Tončka Čeč, dokler ni odšla v celj- sko in nato v kozjansko okrožje. Do poletja so še vedno obstajali mestni oziroma rajonski komiteji. Potem pa se je organizacija pri čela rušiti. Najprej je bil prizadet hrastniški rajon, kjer je sredi leta prišlo do množi čnih aretacij in streljanj. Prizadeta je bila predvsem do te- daj mo čna skojevska organizacija. Vzrok aretacij je bila izdaja, katero naj bi povzro čila v juniju aretirana sko- jevka Silva Cmok. Temu je sledil vdor v organizacijo ce- lotnega okrožja, ki ga je konec avgusta povzro čil kurir Ivan Jelen-Miloš. Med aretiranimi je bil tudi Polde Knez, ki je, prav tako kot še nekateri drugi, klonil. Kot žrtev vrinjenega agenta je novembra padel še Fric Kerši č. Or- ganizacije so bile poslej razbite in okrožje je do februarja 1943 ostalo tudi brez sekretarja. 346 345 Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 119. 346 Lojze Požun, Trbovlje v NOB 1941–1942, str. 384, 394, 395, 542–549, 564–569; 179 ČETRTO POGLAVJE Celjsko okrožje je do za četka leta 1942 vodil Tone Gr čar, ki ga je PK KPS zaradi kompromitiranosti nato premestil v mariborsko okrožje. V Celju ga je nasledil Mirko Gorenjak, kot člana komiteja sta še nadalje osta- la Svetozar Čoporda in Franc Sor čan. Ton čka Čeč je v okrožju delala kot inštruktor PK KPS. Maja 1942 je v okrožju prišlo do obsežnega vdora v organizacijo, ki ga je vsaj delno zakrivil aretirani sekretar Gorenjak. Osta- lima dvema članoma komiteja je uspelo pravo časno umakniti se na Kozjansko. Po pomladanskih aretacijah je bila organizacija razbita. Redki preostali člani KPS in aktivisti OF so nadaljevali z delom pod vodstvom Tone- ta Gr čarja, ki je ob časno prihajal v Celje iz Maribora. Oktobra so sledile nove aretacije. Ko je novembra 1942 v spopadu z gestapom padel še Gr čar, je vsakršno orga- nizirano delo prenehalo. 347 Pomladanske aretacije v celjskem okrožju naj bi po nekaterih ocenah zajele 30 članov KPS in prav toliko kandidatov. 348 Krivdo za obsežen vdor je PK KPS v veliki meri pripisal aktivistom in seveda samim članom KPS. Le-ti so v glavnem še vedno živeli v legali in se kljub prepri čevanju s strani člana PK KPS Toneta Žnidari ča in kurirke PK KPS Cvetke Praprotnik niso mogli odlo čiti za odhod v ilegalo. 349 V savinjskem okrožju je od januarja 1942 kot se- kretar politi čno delo usmerjal Jože Letonja-Kmet. Ob koncu zime so si člani okrožnega vodstva na črtno raz- delili delo in se usmerili predvsem v organiziranje OF. Albin Vipotnik je odšel v Gornjo Savinjsko dolino, za Spodnjo Savinjsko dolino sta odgovarjala Julijana Ci- lenšek in Franc Gril-Kova č ( Čemberlain), ki so ga takrat pritegnili v komite. Ko je septembra Letonja padel, je Vi- potnik ponovno postal okrožni sekretar. Član komiteja je postal še Marijan Rot. Aktivistom sta se npr. ponov- no pridružila brata Hribar, znana predvojna komunista iz Prebolda, ki sta bila februarja 1942 izpuš čena še z Stanko Brečko, Hrastnik skozi desetletja, str. 209, 217–219; Spomini revirskih se- kretarjev, str. 65–70, 75–77; Revirji v boju za socializem, str. 129; Dokumenti ljud- ske revolucije, knjiga 3, dok. 168 ter knjiga 5, dok. 156. 347 Franjo Fijavž, Delo KP in OF. 348 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 47. 349 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 43. 180 nekaj deset interniranci iz taboriš ča Mauthausen. Za samo partijsko delo je bila še posebej pomembna vrni- tev Franca Hribarja-Savinjška, ki je postal pomemben organizator partijskih tehnik in kasneje predavatelj v partijskih te čajih na Štajerskem. 350 Iz savinjskega okrožja so od pomladi 1942 usmer- jali delo tudi v Šaleški dolini. Tam je delal aktivist Tone Ulrih-Petek, ki pa se je v glavnem zadrževal pri parti- zanskih enotah. 351 Organizacija odpora se je v prvi polovici leta 1942 kljub aretacijam, ki so zajele tudi posamezne komuni- ste, sorazmerno precej razširila. Od julija pa je posta- lo delo aktivistov vedno težje in proti koncu leta sko- raj povsem onemogočeno. Poleti je namre č tudi v tem okrožju prišlo do množi čnega vdora gestapa v odpor- niško mrežo. Gestapu je najprej uspel vdor s pomo čjo vrinjenega Ivana Rusa in zatem še s pomo čjo zaradi iz- daje aretiranega člana komiteja Franca Grila, ki je klo- nil. Kasneje je gestapo Grila, enako kot Alojza Zorka iz mariborskega okrožja, sam usmrtil. Zvrstile pa so se še druge izdaje. 352 V mariborskem okrožju je na prehodu v leto 1942 redke preostale odporniške postojanke skušala povezati Vera Šlander. Ker so le-te še nadalje propadale zaradi izdaj (med ostalimi jih je povzro čal Ivan Rus), je Šlan- drova okrožje kmalu zapustila. Verjetno marca 1942 je PK KPS za okrožnega sekretarja imenoval Toneta Gr čar- ja. Gr čarju se je avgusta pridružila Mima Kova č, ki se v ptujskem okrožju ni mogla ve č obdržati. Po Gr čarjevi smrti novembra 1942 je ostala le še Kova čeva, ki je od- govarjala za delo v okrožnem merilu. 353 Kljub omenjeni kadrovski podpori se politi čno delo ni moglo posebej razmahniti. Obstajale so, zlasti v Ma- 350 Franjo Fijavž, Aktivisti OF celjsko-savinjskega okrožja. Domicili v slovenskih ob- činah, str. 46–48; Rado Zakonjšek, Velika preizkušnja, str. 191–196, 205, 206. 351 Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 254, 268, 269, 274, 277, 297, 307. 352 Rado Zakonjšek, Velika preizkušnja, str. 251–274; Franc Hribar-Savinjšek, Gri- lova izdaja. Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 219–225. 353 Zdenka Rogl, Marjan Žnidari č, Maribor 1941–1945, Maribor 1975, str. 17–20; Lojze Peni č, Aktivisti OF mariborskega okrožja. Domicili v slovenskih ob činah, str. 445; Marjan Žnidari č, Do pekla in nazaj : Nacisti čna okupacija in narodnoosvobo- dilni boj v Mariboru 1941–1945. Maribor 1997, str. 224–232. 181 ČETRTO POGLAVJE riboru, posamezne uporniške skupine, vendar so bile zaradi strahovitega terorja ter kontrole vase zaprte in utemeljene na sorodstvenih ali prijateljskih vezeh. In še te so se stalno podirale zaradi aretacij. Tudi redki člani KPS niso imeli širših in trdnejših povezav. Ves čas pa so obstajale zveze s pohorskimi partizani in tudi z nekate- rimi slovenskimi komunisti v Grazu. 354 V ptujsko okrožje je PK KPS kot sekretarko mar- ca 1942 poslal Mimo Kova č. Tam je še vedno obstajala močna partijska organizacija v železniških delavnicah, vendar je bila povsem nedejavna. Zaradi vsesplošne okupatorjeve represije je prenehal politi čno delovati tu- di dotedanji okrožni sekretar Jože Lacko. 355 Kova čeva je obnovila okrožni komite, v katerega je poleg Lacka in Olge Megli č vklju čila še Franca Osojni- ka in Franca Krambergerja. Pod novim vodstvom se je odporniška organizacija precej razmahnila, kar se je izrazilo v ustanovitvi mreže zaupnikov OF in Sloven- skogoriške čete. Tudi v partijo je bilo sprejetih nekaj posameznikov, ki so bili vezani neposredno na okrožno vodstvo. 356 Razmere v okrožju so se nenadoma zaostrile avgu- sta 1942. Dne 8. avgusta je bila zaradi izdaje uni čena Slovenskogoriška četa, v kateri je med ostalimi padel Kramberger. Sledile so nove izdaje in aretacije (te so po- tekale že od junija), ki so zajele tudi Lacka in Megli čevo. Prvi je v zaporu podlegel mu čenju, Megli čevo so ustreli- li. Od vidnejših aktivistov se je uspelo za časno rešiti le Kova čevi z umikom v mariborsko okrožje in Osojniku z odhodom med pohorske partizane. Kova čeva je bila sicer zadolžena, da ob delu v mariborskem okrožju po možnosti obnovi delo v ptujskem okrožju, kar ji ni uspe- lo. Vsakršno organizirano delo je za daljše obdobje pre- nehalo. 357 Na širšem litijskem obmo čju pred vojno ni bilo partijske organizacije. Z na črtnejšim delom so partij- 354 Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor, knjiga 1, str. 349–440. 355 Mima Kova č, izjava 19. 3. 1982. 356 ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 38, Mima Kova č-Zupan či č, Poro čilo iz Ptuja; Mima Kova č, izjava 19. 3. 1982. 357 Mima Kova č-Zupan či č-Bar čka, Spomini na Slovenjegoriško četo. Ptujski zbornik II, Ptuj 1962, str. 11–26; Vida Rojic, Spomini na osvobodilni boj, str. 241–264. 182 ski aktivisti tam pri čeli šele z januarjem 1942, ko sta bila na to obmo čje poslana revirska komunista Lojze Hohkraut in Lavoslav Eberl-Polde Jamski. Pridružil se jima je doma čin Jože Gri čar-Metod in marca še tretji revirski komunist Vili Vresk-Urban. S tem je bilo de- jansko osnovano litijsko okrožje in navedeni aktivisti so predstavljali okrožno vodstvo. Vodil ga je Lojze Hohkra- ut do smrti 30. maja 1942. V formalnem pogledu to ni bilo povsem partijsko vodstvo, saj Hohkraut Gri čarju ni priznal predvojnega partijskega članstva v Mariboru in ga je ponovno sprejel za kandidata, Vreska pa so leta 1941 izklju čili iz partije, ker ob neki priliki ni pravo ča- sno vzpostavil pretrganih zvez. Oba je potem formalno ponovno sprejel v partijo Sergej Kraigher neposredno po Hohkrautovi smrti. 358 Za Hohkrautom je postal sekretar Eberl in v tri- članski sestavi je okrožno vodstvo potem delovalo sko- raj do konca leta 1942. Gri čar je delal na Moravškem, kamor so posegali tudi kamniški aktivisti, kajti natan č- ne razmejitve v delovanju aktivistov obeh okrožij še ni bilo. Eberl in Vresk sta delala v Zasavju. Njihova pri- zadevanja so šla predvsem v širjenje OF. V tem oziru je bilo litijsko okrožje najuspešnejše, kljub temu da so ga v drugi polovici leta prizadela izdajstva, aretacije in druge okupatorjeve represalije. Neprimerno skromnej- ši so bili v vzpostavljanju partijske mreže, saj so proti koncu leta 1942 na terenu bili še vedno le trije člani KPS (tj. OK KPS). Prvih šest sodelavcev OF na Morav- škem so v kandidaturo sprejeli avgusta in nato še nekaj 358 Jože Gri čar-Metod, Spomini 1935–1945. Borec, 1988, št. 6–7, str. 544, 545, 552, 559, 564–566. V zvezi z Gri čarjevimi “Spomini 1935–1945” pripominjamo, da sku- šajo biti tudi polemi čni in spreminjati nekatera pred tem v zgodovinopisju uvelja- vljena dejstva. Tako npr. ugovarja, da je bilo litijsko okrožje ustanovljeno v za četku leta 1942, ker so o litijskem okrožju za čeli “govoriti” šele od jeseni 1942 dalje (str. 578) in da je dokon čno bilo ustanovljeno šele s konferenco v Dešnu februarja 1943 (str. 583). Za čas do jeseni 1942 dosledno uporablja izraz “litijski teren”, namesto OK KPS pa “vodilni aktivisti litijskega obmo čja” (str. 566, 573). Naj na tem mestu še omenimo, da Gri čar problematizira tudi imenovanje Mitje Ribi či ča za okrožnega sekretarja konec leta 1942 in navaja, da je za imenovanje “zvedel šele po vojni” (str. 579, op. 49). V navedenih dveh primerih se je Gri čar ogradil od lastnih navedb v spominskem prispevku “Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem”, objavljenem v Litijskem zborniku NOB-I leta 1969 (glej predvsem str. 57 in 80). Kar zadeva presojanje nastanka litijskega okrožja, je pri Gri čarju prisoten izrazit formalizem, kar zadeva Ribi či čevega sekretarstva pa Gri- čarja zanikujejo med drugim tudi takratni dokumenti. 183 ČETRTO POGLAVJE konec leta 1942. Isto časno so za čeli ustanavljati aktive SKOJ. 359 Konec leta je okrožno vodstvo doživelo nekaj spre- memb. Novembra je v okrožje prišel partijski tehnik pri štabu II. grupe odredov Mitja Ribi či č-Ciril. Takratni član oziroma sekretar PK KPS dr. Dušan Kraigher z Eberlo- vim delom ni bil najbolj zadovoljen, ker bi se naj preve č opiral na osebne zveze in dela ni širše organizacijsko zajel. Zaviral naj bi tudi partizansko mobilizacijo. Verje- tno je iz teh razlogov Kraigher za okrožnega sekretarja imenoval Ribi či ča, mogo če pa je na to odlo čitev vplivalo tudi njuno znanstvo iz časa skupnega dela v ljubljanski partijski tehniki. Ribi či č je bil namre č hkrati zadolžen za organiziranje tehnike ter zvez s posameznimi obmo čji Štajerske in z Ljubljano. V komite so vklju čili še mla- dinsko aktivistko Vero Šlander, Vreska pa premestili na politi čno delo v revirsko okrožje. 360 Okrožje Rogaška Slatina je bilo kratkotrajnega da- tuma, saj je bilo zasnovano marca 1942 in je bilo po aretacijah v aprilu in maju 1942 že ukinjeno. Za sekre- tarja je bil imenovan Alojz Platinovšek, kot možni čla- ni komiteja se navajajo Franc Pufler, Ivan Ivanuš-Vid in Franc Kodri č. Središ če partijske in druge dejavnosti je bila celica v steklarni, ki je povezovala tudi zunanje člane. Štela je kakih 10 članov in širila delo v smeri proti Šmarju, Polj čanam in Rogatcu. Omenjene areta- cije, dokon čno pa aretacije v juliju, so zajele vse člane KPS (za časno se je rešil le Ivanuš), ki so bili ve činoma še isto leto postreljeni. Tudi v tem okrožju so k razbitju organizacije vsaj delno prispevala priznanja aretiranega sekretarja Platinovška. 361 Novooblikovano kozjansko okrožje se je spomladi in poleti 1942 uvrstilo med uspešnejša okrožja na Štajer- skem, kar je dobilo zunanji izraz v ustanovitvi odborov OF ter Kozjanske čete. Tam je že poleti 1941 poskusil s 359 Jože Gri čar-Metod, Spomini 1935–1945, str. 566, 578–580. 360 Jesen 1942, dok. 117; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 40; Mitja Ribi či č-Ciril, Moravška republika. Litijski zbornik NOB-I, Ljubljana 1969, str. 146, 147. 361 Franc Drobne, Razvoj ljudske oblasti na Kozjanskem 1941–1945. Med Bo čem in Bohorjem, Šentjur pri Celju-Šmarje pri Jelšah 1984, str. 295, 296; Franc But-Bran- ko, Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bo čem, Rogaška Slatina 1983, str. 23–25; Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 123. 184 politi čnim delom inštruktor PK KPS Janez Pe čnik, a je bil že novembra zajet in ustreljen. Njegovo delo na Koz- janskem je v istem svojstvu od za četka leta 1942 nada- ljevala Ton čka Čeč-Pavla (Roza), ki je delo usmerila še v Spodnje Posavje, ker je bilo brežiško okrožje razbito. Tako je kozjansko okrožje zajemalo obmo čje med Vo- glajno, Savinjo, Savo in Sotlo. Po prenehanju rogaškega okrožja je vanj sodil tudi rogaški predel. 362 Okrožno vodstvo so oblikovali tekom aprila in maja 1942 pod vodstvom Ton čke Čeč. Kdo so bili člani OK KPS, ni povsem jasno, ker se njegova sestava zamenjuje s sestavo OO OF oziroma z okrožnim vodstvom v širšem pomenu besede. Zagotovo je bil član Svetozar Čoporda- Miha, ko se je maja umaknil iz Celja in mogo če tudi Franc Sor čan-Tomaž ter Ivan Ivanuš-Vid. Vsekakor je delo na vojaškem in politi čnem podro čju slonelo na ka- drih, ki so v okrožje prišli od drugod. 363 Vzporedno s širitvijo odporniškega gibanja so po- tekala prizadevanja za širitev partije, vendar obseg teh prizadevanj ni znan. 364 Z uničenjem Kozjanske čete av- gusta 1942, in ko so isto časno padli ali bili zajeti najvi- dnejši aktivisti ( Čečeva, Sor čan, Ivanuš), so možnosti za partijsko in drugo delo postale zelo omejene. Ker je av- gustovskim izgubam sledil val aretacij, ki je zajel ve čino sodelavcev, so se redki preostali aktivisti z veliko težavo obdržali na terenu. Medsebojnih zvez niso imeli, okro- žnega vodstva ni bilo ve č in ostali so tudi brez zveze s PK KPS, čeprav je ta imel sedež prav na Kozjanskem. 365 362 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje ob čine Krško, str. 467, 471, 472. 363 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje ob čine Krško, str. 472–474; Pavel Baloh, Po poteh revolucije, str. 115, 116, 124, 160. Glede sestave OK KPS naj omenimo, da se v literaturi kot član ve čkrat omenja Pavel Baloh, kar ni to čno, ker je v tem obdobju še vedno veljala njegova izklju čitev iz KPS in je bil ponovno sprejet v KPS šele oktobra 1943 (glej anketni list Pavla Baloha). V spomi- nih Po poteh revolucije Baloh navaja samo sestavo OO OF in sebe kot člana OO OF (str. 160); svoje izklju čitve iz KPS ne omenja. Je pa iz sestave OO OF (Ton čka Čeč, Svetozar Čoporda, Franc Sor čan, Ivan Ivanuš, Janko Skvar ča, Pavel Baloh, Peter Šprajc – član SKOJ in Marjan Jerin – v KPS ga je sprejela Čečeva v za četku julija 1942) razvidno, da so bili vanj vklju čeni sami komunisti. 364 Julija 1942 je npr. Čečeva poleg Marjana Jerina sprejela v partijo tudi Jožeta Preskarja, novembra 1942 pa je Čoporda sprejel Ivana Agreža. Glej anketne liste imenovanih. 365 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje ob čine Krško, str. 474, 475, 481, 482; Pavel Baloh, Po poteh revolucije, str. 174–198. 185 ČETRTO POGLAVJE Edino obmo čje, kjer PK KPS tekom leta 1942 ni uspel obnoviti politi čnega dela, je bil skrajni severovzho- dni predel, tj. v Prekmurju ter ljutomersko-radgonskem koncu. V zvezi s slednjim je sicer prišlo do poskusa ob- nove okrožja, saj je bil februarja 1942 iz Ljubljane tja poslan španski borec Božo Mravljak kot okrožni sekre- tar. Ker je bil Mravljak aretiran in ustreljen, predno je Prlekijo sploh dosegel, je poskus obnove že na samem za četku propadel. 366 Predstavljene razmere po posameznih obmo čjih po- trjujejo, da je PK KPS za severno Slovenijo v prvih mese- cih leta 1942 s precejšnjim uspehom uspel obnoviti, tu- di z nekaterimi prerazporeditvami razpoložljivih kadrov, temeljna organizacijska jedra, tj. okrožna vodstva, kjer so ta bila v prejšnjem letu razbita in ustanoviti nekatera nova. Partijske povezave vsaj na ravni med PK KPS in okrožnimi vodstvi so se izboljšale. Ni se pa izboljšal po- ložaj na samem terenu v smislu števil čne krepitve KPS, kar pa niti ni sodilo med osrednje naloge partijskih ak- tivistov. Delo obstoje čih partijskih kadrov je bilo prven- stveno usmerjeno v pridobivanje ljudi za OF, v ustvar- janje pogojev za množi čnejšo partizansko mobilizacijo, skratka v širjenje uporniškega duha. 367 Šele z uspehi na teh podro čjih so se partiji odpirale možnosti za lastno organizacijsko krepitev. Za leto 1942 ni na voljo konkretnih podatkov o no- tranji dinamiki in števil čni mo či partije, je pa jasno, da je bila maloštevilna. Sprejemi novih članov niso bili mno- ži čni, temve č so bili omejeni na posameznike. Namesto klasi čne partijske organiziranosti se je zaradi malošte- vilnega članstva, enako kot marsikje v OF, uveljavljal princip zaupniškega delovanja, se pravi neposrednega povezovanja članov KPS s partijskimi funkcionarji. Za partijsko organizacijo in odporništvo so bili uso- dni stopnjevanje okupatorjevega nasilja, ki je v drugi polovici leta 1942 z množi čnimi streljanji talcev in are- tacijami svojcev partizanov ter talcev nasploh doseglo svoj višek, dalje okrepljena okupatorjeva vojaška dejav- nost, zaradi česar so partizanske enote doživljale poraze 366 Drago Novak, Prlekija 1941–1945, str. 156, 157. 367 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 58, 59, 60. 186 (s padcem Pohorskega bataljona januarja 1943 kot naj- večjim) ter nadaljnji vdori v odporniške organizacije. 368 Rezultati ve čmesečnih prizadevanj novega pokrajinske- ga vodstva ter aktivistov so bili izni čeni, prebivalstvo pa sta zajela vsesplošna negotovost in strah. Partijo so še posebej prizadele izgube v vrstah vodstvenega kadra. Padli oziroma aretirani so bili npr. vsi okrožni sekretar- ji, razen ptujskega. V takšnih razmerah je bilo pokrajinskemu vodstvu vedno težje in navsezadnje onemogo čeno vzdrževanje stikov z okrožji, kjer je še ostalo osnovno jedro partij- skih aktivistov neprizadeto in onemogo čeno mu je bilo obnavljanje razbitih okrožij. Že sredi avgusta 1942 je PK KPS poro čal centralnemu komiteju KPS, da “mo či našega gibanja tu prepo časi naraščajo, da bi mogle biti kos situaciji, ki jo pri nas na žalost za enkrat zaostru- jejo fašisti, ki imajo iniciativo”. 369 Razmere, ki so se na- dalje zaostrovale, so novembra 1942 privedle PK KPS v situacijo, da je ostal popolnoma odrezan od dogajanj na Štajerskem. S padcem Toneta Gr čarja, ki je jeseni vzpo- stavil stik z Ljubljano, je bila pretrgana tudi že tako in tako redka zveza s CK KPS. Zimske mesece je PK KPS povsem izoliran preživel na Kozjanskem, od koder mu je šele spomladi 1943 uspelo vzpostavit zvezo s takratnim štabom IV. operativne cone. 370 O razmerah na Štajerskem je organizacijski sekre- tar CK KPS Boris Kraigher 14. decembra 1942 poro čal CK KPJ. Pravilno je ugotovljal, da je tam do tedaj padla večina starejšega partijskega kadra. Število članov KPS je ocenjeval na okoli sto, od katerih jih je bila polovi- ca v partizanskih enotah, pri čemer se je gotovo opiral na nekoliko zastarela poro čila. Popolnoma v nasprotju z dejstvi v času poro čanja pa je bila trditev, da vodstvo partije vzdržuje stike z vsemi okrožji, razen s prekmur- skim. 371 368 Tone Ferenc in Milan Ževart, Nekatere zna čilnosti in posebnosti fašisti čne oku- pacije ter narodnoosvobodilnega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem, str. 453, 454. 369 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 43. 370 Jesen 1942, dok. 110; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 84; Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje občine Krško, str. 482. 371 Jesen 1942, dok. 209. 187 ČETRTO POGLAVJE Leta 1942 so se odporu Slovencev v mati čni do- movini za čeli pridruževati tudi koroški Slovenci v Av- striji. Pri organiziranju tamkajšnjega protinacisti čnega upora so še zlasti na za četku pomembne in odlo čilne vzpodbude prihajale iz sosednjih slovenskih pokrajin ter osrednjega politi čnega vodstva. Pri tem so najprej pomembno vlogo imele partizanske enote, ki so od za- četka leta 1942 ob časno prihajale čez mejo z gorenjske strani. V drugi polovici leta 1942 pa so tja poslali tudi prve partijske aktiviste. Tako je poleti 1942 PK KPS za Gorenjsko poslal na Koroško koroškega rojaka Ivana Županca-Johana ter Staneta Mrharja-Staneta Tirolca. Pridobivati sta pri čela slovenske kmete v okolici Železne Kaple, Obirskega in Sel. Njuno uspešno za četno delo je prekinil vdor gestapa, čemur so novembra 1942 sledile obsežne aretacije. Razmere v tem delu Koroške so bile poslej tako težke, da sta morala Županc in Mrhar celo- tno zimo preživeti v popolni osami. Med prvimi aktivisti v zahodnem delu Koroške (predvsem v Rožu) je bil tudi koroški rojak Matija Verdnik-Tomaž (Moti) z Jesenic, ki je že leta 1941 in 1942 nekajkrat prišel v Rož, od febru- arja 1943 pa je tam stalno deloval. Njemu sta se aprila 1943 med ostalimi z Gorenjske pridružila še Aleksander Čero (tudi Korošec) in Ton ček Štrumpfelj-Ante, ki sta prodirala proti Ziljski dolini in Beljaku. 372 372 Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn: Slovenci v zamejstvu, Ljubljana 1974, str. 279, 280; Ivan Jan, Kokrški odred, I, str. 326–348; Mile Pavlin, Leto 1943 KPS na Koroškem leta 1942 188 Druga smer pomo či v kadrih je na Koroško vodila s Štajerske. Konec oktobra 1942 je PK KPS za Štajersko poslal na vzhodno Koroško inž. Pavleta Žaucerja-Matja- ža kot sekretarja novo ustanovljenega “koroškega okrož- ja”. Novo okrožje v teritorialnem pogledu ni imelo kon- tinuitete s prejšnjim mežiškim okrožjem, saj je Žaucer dobil nalogo, da prodre čim dlje na avstrijsko Koroško in je bilo predvideno, da bo koroško okrožje vklju čevalo jugoslovanski del Koroške in tisti del vzhodne avstrijske Koroške, do koder bodo aktivisti prodrli. 373 Glavna naloga prvih partijskih aktivistov je bilo predvsem seznanjanje ljudi s programom OF in razvo- jem boja proti okupatorju ter jih na tej osnovi vklju čeva- ti v protinacisti čni boj. To je veljalo še zlasti za avstrijski del Koroške. Ko je Edvard Kardelj 7. oktobra 1942 po- ročal Josipu Brozu-Titu, je o avstrijskem delu Koroške npr. zapisal, da so tam politi čni delavci iz mati čne Slo- venije že nekoliko razvili politi čno delo. Njihova glavna naloga je, “da izgrajujejo organizacijo KP Slovenije, po- sebno pa organizacijo OF”, in da delujejo sporazumno s KP Avstrije. 374 na zahodnem Koroškem. Vestnik koroških partizanov 1973, št. 2–3, str. 17; Bogdan Žolnir, Mile Pavlin: Protifašisti čni odpor, str. 151–153, 234–241. 373 Pavle Žaucer-Matjaž, Za četek NOB v Mežiški dolini jeseni 1942. Vestnik koroških partizanov 1976, št. 4; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 168 in 169. 374 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 138. 189 ČETRTO POGLAVJE Po vdorih v partijske organizacije in razbitju pokra- jinskega komiteja KPS za Primorsko v za četku leta 1942 je CK KPS sklenil poslati na Primorske nove aktiviste. Februarja 1942 sta iz Ljubljane odšla zopet dva primor- ska rojaka, oba komunista. To sta bila Darko Maruši č in Albin Čotar. Delovala sta v Trstu in od tam posegala tudi na Kras in v Slovensko Istro. 375 Isti mesec sta odšla iz Ljubljane Albin Kova č in An- ton Šturm. Oba sta bila člana KPS. Šturm je politi čno deloval v zgornji Soški dolini, Kova č pa v Baški grapi. Povezala sta se s tolminskimi komunisti, bivšimi člani KPI in člani organizacije TIGR. Sredi leta 1942 so po- stavili OK KPS za Baško in Cerkljansko. Sekretar je bil Albin Kova č-Jaka Baški, člana pa Andrej Brov č-Janko Baški in Jakob Štucin-Cvetko. Avgusta 1942 so bili v Baški grapi trije člani KPS in že 10 kandidatov. 376 Na mesto pokrajinskega sekretarja KPS za Primor- sko je CK KPS imenoval primorskega rojaka Toma Brej- ca. Ta je po prihodu na Primorsko aprila 1942 pritegnil v PK KPS Antona Veluš čka-Matevža in Jožeta Lemuta- Sašo. Vseh članov KPS na Primorskem je bilo marca 1942 le okoli 40. 377 375 ARS, odd. 1, AS 1589, Življenjepis Albina Čotarja; Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 306, 307. 376 ARS. odd. 1, AS 1550, šk. 34: Albin Kova č, Kratek prikaz NOB na Cerkljanskem in v Baški grapi; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 148. 377 Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn, Slovenci v zamejstvu, str. 198; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 1, dok. 151. KPS na Primorskem v letu 1942 190 Spomladi 1942 se je v razvoju protifašisti čnega od- pora na Primorskem začelo novo obdobje. Postopoma, čeprav po časi, se je oblikovala trdnejša odporniška mre- ža in rešeno je bilo vprašanje pokrajinskega vodstva. Osrednje vodstvo je še naprej v skladu z možnostmi tja pošiljajo aktiviste, od pomladi 1942 dalje pa tudi izda- tnejšo pomoč v vojaških kadrih (marca 1942 odide na Primorsko četa Šercerjevega bataljona, oktobra 1942 pa Loški odred), od katerih so nekateri kasneje prešli v ce- loti ali delno na politi čno delo (npr. Dušan Pirjevec). 378 Novo obdobje je napovedovala tudi partijska konfe- renca aprila 1942 na Sveti gori (Skalnici), ki je uspela zbrati partijske aktiviste iz Trsta, Krasa, Gorice, Brd, Vipavske doline, Idrijskega in Tolminskega, tako da jo lahko smatramo za prvo pokrajinsko konferenco, čeprav nosi to številko konferenca iz decembra 1942. 379 Poseg slovenskih oziroma jugoslovanskih komu- nistov v Slovensko primorje je nujno odprl vprašanje medsebojnega sodelovanja obeh partij in vprašanje pri- stojnosti v tem prostoru. Stališ ča vodstva jugoslovan- skih komunistov je predstavil Edvard Kardelj v pismu za časnemu sekretarju CK KPI Umbertu Massoli marca 1942. Z njim je Kardelj seznanil italijanske komuniste, da je CK KPJ odobril predlog CK KPS o ustanavljanju organizacij KPS v Primorju. To stališ če je javil tudi Ko- minterni, od katere pa še ni prejel odgovora. CK KPJ je zato zadolžil slovenske komuniste, da pristopijo k usta- navljanju organizacij KPS in o tem dosežejo soglasje z italijanskimi komunisti. Nujnost takšne rešitve je ute- meljeval z naslednjimi razlogi: “a) KP Slov/enije/ danes akcijsko postavlja vpra- šanje zedinjenja Slovencev, poziva v oboroženo vstajo in že vodi to vstajo, ki se širi tudi na Primorsko. Nujno je zaradi tega revidirati dosedanje stališ če glede pripa- danja partijske organizacije Primorja h KP Italiji, kajti enotno oboroženo akcijo na celem slovenskem podro- čju vodi lahko samo ena Partija. Z OF je KP Slov/enije/ 378 Tone Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, Ljubljana 1983, str. 16, 29. 379 France Škerl, Partijska konferenca na Sveti gori aprila 1942. Borec 1972, št. 3; Mile Vižintin, Kako smo za čeli. Goriški zbornik 1947–1951, Nova Gorica 1957. 191 ČETRTO POGLAVJE razbila meje in v boju združila ves slovenski teritorij in že upostavlja mestoma oblast OF. Vztrajanje pri dose- danji organizacijski delitvi slov/enskega/ teritorija bi potemtakem samo oviralo enotnost akcije, ne glede na to, da bi tako ali tako bilo kmalu potrebno spremeniti dosedanjo organizacijsko delitev v zvezi z novimi poli- ti čnimi razmerami. V kolikor bi v tem pogledu pri nekih zaostalejših elementih italijanskih delovnih mas pod vplivom šovinizma ta reorganizacija negativno vplivala, je treba pa č to odstranjevati s potrpežljivim pojasnjeva- njem s strani KP Italije in KP Slov/enije/. Sicer gre pa v /prvi/ vrsti za glavne in osnovne revolucionarne sile v Primorju. Te pa so nedvomno v slovenskem nac/ional- nem/ revoluc/ionarnem/ gibanju ter slov/enskem/ in ital/ijanskem/ proletariatu v Primorju. Na te sile se mo- ramo orientirati, ne pa ra čunati event/ualno/ na ital/ ijanske/ malomeš čanske in buržuazne elemente, ki so najbolj pod vplivom šovinizma ( četudi so velikokrat an- glofilsko nastrojeni) in bodo zato nedvomno dali odpor osvobodilni borbi slovenskega naroda.” b) Kot drugi razlog je Kardelj navedel dejstvo, da boj italijanskega proletariata zaostaja za bojem proletaria- ta Jugoslavije, in da bi “posedovanje Primorja s strani neke anglofilske vlade v Italiji predstavljalo veliko ne- varnost za nas...”. Vzpodbujanje nacionalnega revolu- cionarnega boja v Primorju je za Slovence “življenjsko nujno” iz revolucionarnih in vojno-strateških ozirov. Z razvojem OF in organiziranjem prvih partizanskih enot v Primorju so Slovenci “dejansko že za čeli uresni čevati parolo o priklju čitvi Primorja ostalemu slovenskemu te- ritoriju, t.j. parolo o osvoboditvi in združitvi slovenskega naroda. Potemtakem bi dosedanja organizacijska pove- zanost primorskih partijskih organizacij KP Ital/iji/ ne odgovarjala stvarnemu stanju.” c) Ker bo jugoslovanska londonska vlada ob zlomu fašizma skušala ob pomo či Angležev izkrcati svoje eno- te v Trstu zaradi mo čnega tamkajšnjega anglofilstva, je nujno, da se slovenske partizanske enote v Primorju okrepijo, kar pa je nemogo če dose či brez mo čne par- tijske organizacije, “organizacijsko vezane za CK Slov/ enije/, ki vojne operacije neposredno vodi in kontrolira preko svojih organizacij.” 192 d) Kot zadnji razlog je navedel organizacijsko slabost KP Italije, zaradi česar ta “ne bi bila v stanju posvetiti tej pokrajini tisto pažnjo, ki jo mi njej pripisujemo...”. Glede partijske organizacije v Trstu je Kardelj menil, da bi tudi ta sodila pod pristojnost PK KPS za Primor- sko. Če pa bi postavitev OK KPS ovirala pristop italijan- skega delavstva k partiji, bi za mesto ustanovili mestni komite KPI, ki bi svoje delovanje tesno navezoval na PK KPS, a bil obenem politi čno in organizacijsko vezan na CK KPI, za okolico Trsta pa bi ustanovili OK KPS. Tudi Massoli je Kardelj sporo čil, da šteje organizacija KPS v Primorju le 40 članov in ga seznanil z imenovanjem no- vega pokrajinskega partijskega vodstva. 380 Avgusta 1942 je Kominterna odgovorila centralne- mu komiteju KPJ na zastavljeno vprašanje o strankar- ski pripadnosti komunistov slovenske in hrvatske naro- dnosti v Primorju ter o razmerjih med KPJ in KPI. Spo- ročila je, da so jugoslovanski komunisti dolžni zahtevati od italijanskih komunistov poro čila o njihovem delu (KPI je takrat vzdrževala zveze s Kominterno prek KPJ, od KPJ je dobivala tudi finan čno pomo č) in se strinjala z ustanavljanjem organizacij KPS na obmo čjih, kjer žive Slovenci, tudi v Trstu, in da je tam treba razvijati parti- zansko in protifašisti čno gibanje, vendar v sodelovanju z italijanskimi komunisti. 381 Po nekajmese čnem delovanju novega pokrajinske- ga vodstva je partijska organizacija v pogledu števil čne- ga stanja še naprej ostajala skromna. Avgusta 1942 je imela na terenu še vedno le 53 članov; njihova socialna pripadnost je bila naslednja: 25 delavcev, 14 kmetov, 7 obtrnikov, 3 izobraženci in 5 žensk. Kandidatov je bilo 21. Partizanske enote so imele 11 članov in 8 kandida- tov. Sekretar Tomo Brejc je takrat sporo čal centralne- mu komiteju KPS, da predstavlja na Primorskem najve- čjo oviro za prodornejše politi čno delovanje pomanjka- nje srednjega in višjega kadra. To je bila za primorske razmere zna čilna ugotovitev, ki so jo vodilni aktivisti na Primorskem zatem pogosto ponavljali vse do konca voj- 380 Arhiv Srbije i Crne Gore, fond. 507, Pismo Edvarda Kardelja iz druge polovice marca 1942 Umbertu Massoli, dok. št. 1942/833 (fotokopija originala). 381 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, str. 25, op. 19. 193 ČETRTO POGLAVJE ne. Ob že tako skromnih kadrovskih zmogljivostih je PK KPS izgubil še Jožeta Lemuta, ki je padel 17. avgusta 1942, zato je centralnemu komiteju predlagal, da vklju- či v PK KPS Darka Maruši ča-Emila Sirka (kasneje Blaž Robida). Zaradi pomanjkanja kadrov organizacijsko-politi č- no delo ni moglo izpolniti pri čakovanj osrednjega vod- stva. Brejc je ugotavljal, da bo moralo delo PK KPS za Primorsko “iti tudi v bodo če poleg organiziranja osv/ obodilnega/ boja za ciljem, da čimprej izgradi in po- stavi na noge lasten, samostojen, idejno utrjen, borben in sposoben kader, ki bo isto časno prost slehernega oportunizma, s katerim so bivši stari komunisti mar- sikje zastrupili tudi mlajšo generacijo.” Med ovirami pri uresni čevanju zgoraj zastavljenega cilja je navajal pomanjkanje u čnega in propagandnega materiala ter odsotnost generacije mlajših moških, ki je bila mobili- zirana v italijansko vojsko. PK KPS je nameraval širiti vpliv partije na podeželje z organiziranjem t. i. simpa- tizerskih krožkov, v katere so vklju čevali najaktivnejše člane OF, ki so simpatizirali s komunisti čno partijo in Sovjetsko zvezo. Ti krožki bi naj predstavljali osnovo pridobivanja bodo čih članov partije. Nastopil je proti pojavom oportunizma v partiji in do avgusta 1942 iz- klju čil sedem “nepoboljšljivih” članov. Število izklju če- nih članov v absolutni vrednosti sicer ni visoko, zaradi nizkega števila vseh članov pa je to predstavljalo kar 10 odstotkov članov. Nizka idejna in organizacijska uspo- sobljenost doma čih članov še ni omogo čala prehoda k na črtnemu postavljanju okrožnih partijskih vodstev in s tem nasploh k na črtnemu politi čnemu delu. Med vi- dnejše slabosti primorske partijske organizacije je PK KPS uvrš čal slabo povezanost partije z delavstvom. Med delavstvom je bilo sicer precej starih članov partije, a jih niti za “most” niso mogli uporabiti, ker so bili zaradi sektaštva in protiverske naravnanosti v javnosti pogo- sto nepriljubljeni, celo osovraženi. 382 V drugi polovici leta 1942 je prišlo na Primorsko nekaj novih politi čnih delavcev. Med drugim je CK KPS oktobra tja poslal dr. Aleša Beblerja-Primoža z obširni- 382 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 49. 194 mi pooblastili CK KPS, IOOF in Glavnega poveljstva. Na sedež PK KPS na Vogrsko je prispel sredi novembra. 383 Nadaljnjo kadrovsko okrepitev je pomenil prihod osmih internirancev iz Gonarsa z Borisom Kraigherjem na če- lu, ki so od tam pobegnili konec avgusta 1942. Nekateri izmed njih so ostali na Primorskem (Bojan Štih, Miro Perc, Viktor Ilovar, Ivan Bratko). 384 Po enomese čnem bivanju na Primorskem je Boris Kraigher svoje vtise oktobra 1942 strnil v naslednje ugotovitve: borbena pripravljenost Primorcev ni dose- gala njihove visoke nacionalne zavesti, ker so se ljudje bali ponovnih povra čilnih ukrepov fašisti čnih oblasti; organizacija je napredovala, vzpostavljene so bile zveze z vsemi pomembnejšimi središ či, toda tudi med aktivisti je bila opazna zadržanost do akcij zaradi bojazni pred represalijami; celotna organizacija je slonela na posa- meznih krajevnih aktivistih (ti so ve činoma prišli iz Lju- bljanske pokrajine in bili člani KPS), ne pa na okrožnih odborih OF; tudi sicer je še mo čno prevladoval zaupni- ški sistem; med vidnejše pomanjkljivosti je uvrstil sek- taštvo pokrajinskega komiteja, ki se je npr. odražalo v tem, da je bilo vodenje pritifašisti čnega odpora povsem v rokah PK KPS, namesto da bi si le-ta prizadeval ustva- riti širše politi čno predstavništvo. 385 Organizacijske zmogljivosti in s tem politi čna moč Komunisti čne partije Slovenije na Primorskem so bile proti koncu leta 1942 še vedno slabotne. Razkorak med možnostmi organizacijske krepitve KPS in med dejan- skim stanjem je bil tolikšen, da je Kardelj v poro čilu 14. decembra 1942 Titu prav s primorskimi razmerami po- nazoril sicer splošno razširjene pojave partijskega sekta- šenja. Ugotavljal je, da je na eni strani celotna organiza- cija OF na Primorskem “pravzaprav organizacija naših simpatizerjev, ker se skoraj vsi imajo za komuniste”, na drugi strani pa je PK KPS sprejel v partijo le 58 članov. Osvobodilna fronta je takrat štela ve č kot osemdeset od- borov OF, vendar je PK KPS vzpostavil stike samo z ne- 383 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 135, 157, 161, 162; Jesen 1942, dok. 128. 384 Ivan Bratko, Teleskop, Ljubljana 1964. 385 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 141. 195 ČETRTO POGLAVJE katerimi odbori, medtem ko so se ostali povezovali le s partizani. Kardelj je menil, da bi bilo glede na naklonjen odnos Primorcev do komunistov mogo če v vsakem iz- med teh odborov OF ustanoviti partijsko celico, in da bi že v tistem času primorska partijska organizacija lahko štela “stotine” članov. Ob kritiki organizacijskega sek- tašenja, ki se je odražalo v po časni števil čni rasti KPS, pa je Kardelj ob tej priliki opozoril, da je organizacijsko sektašenje posledica širšega politi čnega sektašenja. S stališ ča doprinosa komunistov k ustvarjanju pluralnih osnov odporništva je o primorskem vodstvu zapisal, da tamkajšnji PK KPS “ni imel za potrebno, da bi ustanovil vodstvo OF tudi s sodelovanjem zaveznikov”. 386 Že pred tem je Kardelj 20. novembra 1942 poslal sekretarju PK KPS za Primorsko Tomu Brejcu obširne usmeritve za bodo če delo primorskega partijskega vod- stva ter opozoril na napake in pomanjkljivosti v njego- vem dotedanjem delu. Prvi o čitek je zadeval ve čmesečni izostanek v poročanju pokrajinskega komiteja central- nemu komiteju, s čimer naj bi bila ogrožena enotna po- liti čna usmeritev partijske organizacije kot celote. CK KPS je ocenjeval, da je PK KPS z osnovanjem temeljev nadaljnjemu razvoju partijske organizacije, z ustano- vitvijo prvih partizanskih enot in širitvijo propagandne dejavnosti izpolnil osnovna pri čakovanja centralnega komiteja, toda obenem je spregledal nekaj nalog, ki so postale še posebej pomembne v spremenjenih notranjih in zunanjih vojaškopoliti čnih razmerah in so zahtevale uveljavljanje čimve čje širine. Opozarjal je, da bo “od do- brega ali slabega dela naše Partije na Primorskem odvi- sno, ali bo ta pokrajina ena naših najtrdnejših opor, ali pa bo postala glavna baza bele garde oziroma njenega mihajlovi ćevskega priveska”. Druga možnost se mu je dozdevala precej stvarna, saj naj bi bili Primorci zaradi pomanjkanja izkušenj v preteklem politi čnem življenju – še zlasti izkušenj iz mati čne Slovenje in Jugoslavije nasploh – politi čno “zaostali”. Zato bi jih njihovo prven- stveno stremljenje po osvoboditvi izpod italijanskega fašizma in stremljenje po priklju čitvi k jugoslovanski Sloveniji lahko privedlo v krog nasprotnikov OF in par- 386 Jesen 1942, dok. št. 207. 196 tije. Toda na drugi strani sta zlasti dve dejstvi pritrje- vali centralnemu komiteju, da ima osvobodilno gibanje in z njim partija na Primorskem široke možnosti lastne uveljavitve: prvo je bilo vsesplošno narodnoosvobodilno stremljenje Primorcev, drugo pa kompromitacija proti- revolucionarnih sil v Ljubljanski pokrajini zaradi njiho- ve kolaboracije s fašisti čnim okupatorjem, ki je bil seve- da glavni sovražnik Primorcev. Da bi KPS postala dejanski usmerjevalec politi čnih procesov na Primorskem, je CK KPS dolo čil pokrajin- skemu vodstvu naslednje usmeritve v nadaljnjem delo- vanju: 1. Dotedanje ukvarjanje z vsakdanjimi drobnimi problemi (t. i. drobnjakarstvo in prakticizem) mora na- domestiti delo iz širše presoje in perspektiv politi čnega dogajanja na Primorskem s poudarkom na spremljanju diferenciacije v vrhovih meš čanskih politi čnih skupin ter delovanja primorske sredine; 2. Odpraviti mo čne “ultra- levi čarske” pojave v vrstah partije, ki so do tedaj zoževali množi čno osnovo osvobodilnega gibanja in zakrivili, da Primorska še ni imela niti vodstva OF niti trdne organi- zacijske mreže na terenu; 3. Prestopiti ozke nacionalne meje in zajeti tudi pripadnike italijanske narodnosti, še zlasti njen proletariat v mestih, ter se povezati s Komu- nisti čno partijo Italije; 4. Izboljšati izrazito kme čko so- cialno osnovo Osvobodilne fronte z zajemanjem proleta- riata; za “najve čjo slabost” dotedanjega dela primorske partije je CK smatral njeno nepovezanost s slovenskim in italijanskim delavstvom in svojo kritiko utemeljeval z izhodiš ča vodilne vloge delavskega razreda, po katerem “noben uspeh v masah ne more biti trajen, če ni grajen na proletariatu”, kajti kme čke množice so nestanovitne, če niso povezane z delavstvom; 5. Zajeti nesporno širo- ko privrženost Primorcev ciljem osvobodilnega gibanja v razli čne organizacijske oblike na terenu (OF, ženske in mladinske organizacije, Delavska enotnost, Ljudska pomo č) in stopnjevati oborožen upor z mobilizacijo v partizanske enote in narodno zaš čito. Naštetih nalog primorska partija z obstoje čimi ka- drovskimi zmogljivostmi ni bila sposobna izpolniti. Sla- botno organizacijsko osnovo, ki so jo predstavljala le posamezna žariš ča osvobodilnega gibanja, je zato mo- rala spremeniti v trdnejšo mrežo in pri četi z na črtnim 197 ČETRTO POGLAVJE delom. Zato je CK KPS zahteval: takojšnje oblikovanje okrožij in postavitev okrožnih ter rajonskih partijskih vodstev, kjer to kadrovske razmere dopuš čajo; razširitev pokrajinskega komiteja z enim ali dvema doma činoma in doseči predvsem s stalnimi medsebojnimi stiki njego- vih članov usklajeno delovanje; uvesti sistem partijskih inštruktorjev, ker PK KPS ne bo sam zmogel vsega de- la; naslanjati se na doma če kadre; organizacijsko zajeti celotno slovensko narodno ozemlje, od hrvaške meje in morja do Rezije, in s tem ob koncu vojne zagotoviti pre- vzem oblasti na tem ozemlju; težiš če partijske organiza- cije prenesti v mesta, tj. v industrijska središ ča in tako zagotavljati zastopanost delavcev v partiji, kajti razširja- nje partije zgolj po vaseh je enostransko in celo “izredno nevarno”; posebno pozornost posvetiti Trstu; vzdrževati najtesnejše stike s KPI in v skladu z odlo čitvijo Komin- terne ustanavljati organizacije KPS po celotni Primorski – pri tem pa se držati na čela, da je PK KPS dolžan de- lovati tudi med italijanskim delavstvom v smislu njego- vega organiziranja za boj proti fašizmu, toda komunisti v italijanskih krajih se morajo organizacijsko vezati na CK KPI; organizacije KPI se ustanavljajo v Trstu, Trži ču in drugih ve čjih mestih z italijanskim delavstvom; v Tr- stu je potrebno ustanoviti mestni komite KPI, če takšne možnosti obstojijo, dokler pa teh ni in ima PK KPS stike le s slovenskimi komunisti, se naj ustanavljajo organi- zacije KPS, ki bodo vezane na tržaški okrožni komite KPS, ki obsega tržaško okolico. 387 Isto časno je CK KPS zahteval “širokogrudnejše in korajžno” sprejemanje novih članov, smelejše postavlja- nje teh članov na odgovornejša mesta in takojšnje or- ganiziranje okrožnih partijskih vodstev. Potrdil je tudi vklju čitev Darka Maruši ča v PK KPS za Primorsko. 388 387 Jesen 1942, dok. 159. 388 Jesen 1942, dok. 136. 198 Kaže, da je bil 2. štajerski bataljon, ustanovljen decembra 1941 na Kremenjku, šele prva partizanska enota s čvrsto partijsko organizacijo in urejenim par- tijskim življenjem, kar je bilo pogojeno tudi z njegovim daljšim prezimovanjem na Pugledu. Ustanovljen je bil bataljonski partijski biro, ki so ga sestavljali sekretarji četnih celic in namestnik komandanta bataljona (Pe- ter Stante-Skala) kot sekretar biroja. Partijsko vodstvo omenjenega bataljona je najprej pregledalo obstoje čo partijsko organizacijo, izklju čilo t. i. oportuniste, nato pa organizacijo izpopolnilo z novimi člani, ki so, kakor so poudarili, izhajali ve činoma iz delavskih in kme čkih vrst. Ob reorganizaciji bataljona v brigado aprila, le-te pa v II. grupo odredov 1. maja 1942, je Stante še naprej opravljal nalogo partijskega sekretarja brigade oziroma grupe odredov in bil obenem namestnik komandanta. Hkrati so imenovali bataljonske sekretarje za namestni- ke bataljonskih politi čnih komisarjev. 389 Pravilo hkratnega opravljanja nalog partijskega or- ganizatorja in namestnika politi čnega komisarja, s tem pa tudi članstva v štabu, je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet načelno sprejelo maja 1942. 390 Sredi leta 1942, ko je bila partijska organizacija v II. grupi že povsem vzpostavljena, so v vseh njenih četah 389 Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942, Ljubljana 1972, str. 173, 200, 219, 253, 268. 390 Zbornik NOV, del VI, kjniga 2, dok. 75. Partijska organizacija v partizanski vojski leta 1942 do ustanovitve brigad 199 ČETRTO POGLAVJE delovale celice, bataljoni so imeli bataljonske biroje, na čelu pa je bil grupni komite. Odrednih komitejev niso ustanovili, ker odredi niso bili popolni. Enote II. grupe odredov so takrat štele 117 članov KPS in 110 članov SKOJ, kar je predstavljalo skoraj polovico vseh borcev. Vse vodilne položaje (od komandirjev vodov, komandir- jev in politi čnih komisarjev čet, do komandantov in po- liti čnih komisarjev bataljonov) so imeli komunisti. 391 Zagotovo je bila II. grupa odredov spomladi 1942 vojaška formacija z najvišjim odstotkom komunistov in z najdosledneje izpeljano partijsko organizacijo. Za druge enote sicer nimamo natan čnejših oziroma celovi- tih podatkov, toda nasplošno velja za prvo polovico leta 1942 ocena, da se je s števil čnim porastom partizanske vojske, kar velja predvsem za obmo čje Ljubljanske po- krajine, delež komunistov med partizanskimi borci zelo zmanjšal. Celo Proletarska udarna četa, v kateri se je zvrstilo 108 borcev, je imela le 10 članov in 4 kandidate KPS. V juniju 1942 ustanovljenem Proletarskem bata- ljonu Toneta Tomši ča je bilo konec tega meseca med okoli 100 borci le 6 članov in 9 kandidatov KPS; glavno merilo pri izbiri borcev za to enoto je o čitno bila drznost v bojevanju. 392 V Proletarskem bataljonu je za partijsko organizacijo sprva še vedno odgovarjal bataljonski po- liti čni komisar, v juliju 1942 pa so v skladu s sklepi konference na Cinku uvedli funkcijo namestnika poli- ti čnega komisarja, ki je poslej odgovarjal za partijsko organizacijo. 393 Kaže, da si je partijsko vodstvo prizadevalo utrdi- ti partijsko organizacijo najprej na ravni bataljonov. V odredih, ki so jih v Ljubljanski pokrajini ustanavljali od aprila 1942 dalje, v drugih pokrajinah pa nekoliko ka- sneje, na odredni ravni zaradi lo čenega delovanja odre- dnih bataljonov in pomanjkanja kadrov niso postavljali partijskih organov, ki bi jih npr. sestavljali bataljon- 391 Zbornik NOV, del VI, knjiga 3, dok. 49. 392 Glej naredbo glavnega poveljstva s konca maja 1942 o ustanovitvi “Prvega slovenskega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomši ča” (Zbornik NOV, del VI, knjiga 2, dok. 122). 393 Franci Strle, Tomši čeva brigada, uvodni del, Ljubljana 1980, str. 312–314, 422– 431, 462; ARS, d.e. 1, AS 1481 Glavni štab NOV in POS, Poro čilo Alojza Založnika in Staneta Semi ča 24. 6. 1942, a. št. 6662. 200 ski sekretarji in predstavnik odredne štabne celice. Pri odrednih štabih pa so postavili namestnike politi čnih komisarjev, ki so ob časno nadzirali in usmerjali delo KP v posameznih bataljonih. Enako, kakor samostojni bataljoni, so bili tudi odredni bataljoni zaradi zna čilne vezanosti na odrejeno jim obmo čje v partijskem pogledu odgovorni okrožnim komitejem KPS. 394 Organizacijska vprašanja in vlogo komunisti č- ne partije v partizanski vojski so obširno obravnavali na partijski konferenci na Cinku julija 1942. Na njej so obravnavali le partijsko organizacijo v vojski iz Lju- bljanske pokrajine, ki pa je takrat predstavljala ve čino partizanske vojske. Osnovna ugotovitev je bila, da so komunisti zaradi prezaposlenosti z izrazito vojaškimi nalogami (mobilizacija, bojevanje, obramba partizan- skega ozemlja itd.) zanemarili tako partijsko organiza- cijo kot splošno politi čno delo v vojski. Obstajalo je ve č bataljonov, kjer kljub navodilom še niso ustanovili ba- taljonskih komitejev. Delegat iz ko čevskega okrožja Maks Nahlik-Samo je npr. poro čal, da v enem izmed bataljonov Ko čevske- ga odreda do pred kratkim partijci niso bili povezani v celice, ker bataljonski politi čni komisar o tem ni dobil nikakršnih navodil. Na splošno so vsi politi čni komisarji zanemarjali politi čno delo in bili v prvi vrsti “komisarji za prehrano”. Politi čni komisar Belokranjskega odreda Dušan Pirjevec-Lojze Brodar je ugotavljal, da v odredu formalno obstoje četne celice, ki pa so zaradi neuspo- sobljenosti članov in sekretarjev nedelavne. Zavzel se je za dosledno uveljavljanje naslednje metode dela med partijci: postavljati pred članstvo konkretne naloge in nadzirati njihovo izvajanje. Menil je še, da so bile par- tizanske enote preve č razbite in prepuš čene samim se- bi, zaradi česar je trpelo politi čno delo v njih. Tudi na- mestnik politi čnega komisarja V. grupe odredov Dušan Bravni čar-Veljko Kočevar je poro čal o splošni nedelav- 394 Več o imenovanjih odrednih namestnikov politi čnih komisarjev glej v: Lojze Vršnik, Pregled enot narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji in njihovega poveljniškega kadra (Od pomladi 1942 do ustanovitve operativnih con). Prispevki za zgodovino delavs- kega gibanja, 1960, št. 1, str. 187, 189, 191–194; Vida Deželak-Bari č, Organizi- ranost Komunistične partije Slovenije v partizanskih enotah 1941–1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 1988, št. 1–2, str. 68–70. 201 ČETRTO POGLAVJE nosti partijskih celic, njihovi prepuš čenosti samim sebi ter da partijska celica v partizanski vojski ni postala “duša” vsega dogajanja (kar je praviloma bila na terenu), ker je to vlogo prevzel štab, celica pa je postala manj pomemben ali odlo čujoč dejavnik. Politi čni komisar III. grupe odredov Ante Novak je izpostavil števil čno šibkost partije v tej grupi, ker so člani partije reševali predvsem vojaška vprašanja in ob tem “precej pozabili misliti na svojo stranko”. Nekateri bataljoni na Notranjskem so bili dejansko brez partijske organizacije, ker so se člani partije iz obdobja pred pomladanskim razmahom parti- zanske vojske z nastankom številnih novih enot poraz- gubili po teh enotah, novih članov pa v izdatnejši meri niso sprejemali. Peti bataljon Notranjskega odreda naj ne bi imel v tem času niti enega člana KPS. Zaradi po- manjkanja kadrov na Notranjskem niso postavljali niti namestnikov komandantov niti namestnikov politi čnih komisarjev. 395 Opisane razmere so seveda vzpodbudile vodstvo partije, da je od komunistov zahtevalo bolj na črtno in prizadevnejše delo za splošni dvig partijske organiza- cije v vojski. Uresni čenje teh zahtev pa je za daljši čas prepre čila italijanska ofenziva, ki se je pri čela 16. julija 1942 in nato trajala skoraj štiri mesece. Poudariti velja, da uveljavljeno razmerje partije do partizanske vojske pred italijansko ofenzivo potrjuje, da partija zaradi hitre števil čne rasti partizanske vojske z lastnimi kadri ni mogla, tudi če bi hotela, pokrivati po- treb po vodstvenih kadrih. Vsaj na ravni čet, pa tudi na višjih ravneh, so tako zaradi pomanjkanja komunistov kot zaradi upoštevanja drugih skupin v OF, vodilne po- ložaje delno zasedali tudi ne člani partije. Mednje sodi npr. krščanski socialist Janez Marn - Črtomir Mrak, ki je bil komandant bataljona v Dolenjskem odredu in na- mestnik komandanta Krškega odreda. 396 Ve čina odredov je dobila namestnike politi čnih ko- misarjev. Najprej so ga imenovali v Dolenjskem odredu, in sicer v za četku maja 1942. To funkcijo je opravljal dr. Jože Brilej-Jože Žark, za njim pa Dušan Bravni čar. Od 395 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 2, dok. 98. 396 Zoran Hudales, Ob čina Trebnje v NOB, Ljubljana 1975, str. 210–212, 241, 242. 202 štirih bataljonov samo eden ni imel namestnika politi č- nega komisarja. V junija ustanovljenem Dolomitskem odredu je bil namestnik politi čnega komisarja Roman Poto čnik. Ko so ravno takrat razformirali Dolenjski odred in ustanovili Zapadnodolenjski in Krški odred, so pri prvem imenovali za namestnika politkomisarja Franceta Perovška-Lada Kr čana, ki ga je že naslednji mesec nasledil Bogomir Perši č, pri Krškem pa Jožeta Ravbarja-Jurkovi ča. V istem mesecu ustanovljenem Krimskem odredu je postal namestnik politkomisarja Stane Dobovičnik-Krt, v Belokranjskem odredu pa julija Matija Bahor-Oskar Slatin. Edino Notrajski in Ko čevski odred nista imela namestnikov politkomisarjev, zato je partijsko delo slonelo na politkomisarjih (v Notranjskem je bil to Janez Hribar-Tone Poga čnik, v Ko čevskem pa Ivan Lokovšek-Jan in Cveto Mo čnik-Florjan) in teren- skih partijskih aktivistih. Ob formiranju grup odredov so ponekod imenovali tudi pri teh štabih namestnike polikomisarjev. Najprej (konec aprila 1942) je dobila namestnika politkomisarja III. grupa (Dolenjska in No- tranjska); na tem položaju so bili Janez Jezeršek-Jože Sokol, Polde Ma ček-Borut Zadravc in nazadnje France Perovšek. Z razdelitvijo grupe na III. (Notranjska) in V. (Dolenjska) junija 1942 je bil namestnik politkomisarja V. grupe najprej Dušan Bravni čar in za njim Jože Nose- Tone Špan. I. in II. grupa sprva nista imeli namestnika politkomisarja. Pri I. grupi je partijsko delo usmerjal njen politi čni komisar in sekretar PK KPS za Gorenj- sko Lojze Kebe-Gregor Požar, oktobra pa so za name- stnika politkomisarja postavili Staneta Bizjaka-Kosto. Pri II. grupi je za partijsko delo odgovarjal Peter Stante kot namestnik komandanta (politkomisar je bil Dušan Kveder-Tomaž). Po prihodu grupe na Štajersko je ko- nec oktobra postal namestnik politkomisarja dr. Dušan Kraigher, ki so ga za grupo poslali na Štajersko. 397 Pri izbiri najvišjega poveljniškega kadra je bilo še zlasti v za četnem obdobju odlo čilno politi čno merilo, ki je bilo pred strokovno-vojaškim. To je posledi čno pov- zročalo tudi zelo neposredno partijsko vodenje vojaških 397 Vida Deželak, Organiziranost Komunisti čne partije Slovenije v patizanskih eno- tah 1941–1943, str. 68–70. 203 ČETRTO POGLAVJE zadev. S časoma pa se je pri izbiri kadrov vse bolj uve- ljavljalo tudi merilo vojaške usposobljenosti. Toda stra- teško usmerjanje vojaških operacij je vendarle ves čas ohranjalo partijsko vodstvo – tako prek personalne za- sedbe najvišjih položajev (Franc Leskošek, Boris Kidri č, Miha Marinko, Ivan Ma ček, Boris Kraigher) kot z obliko- vanjem vojaško-politi čnih usmeritev. 398 Glede izbire glavnega komandanta (vendar ne iz povsem za četnega obdobja!) je zna čilno Titovo reagira- nje na Kardeljevo oceno, po kateri je partizanska vojska med italijansko ofenzivo utrpela precejšnje materialne in človeške izgube tudi zaradi nesposobnosti vojaškega vodstva. 399 Tito je namre č v pismu 16. novembra 1942 o čital centralnemu komiteju KPS pretogo pojmovanje na čina partijskega vodenja vojaških zadev in v tem primeru izkazal ve čjo politi čno širino kakor slovensko vodstvo. O čitek je zadeval izbor komandantov Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, ki so ga v Slo- veniji pogojevali s članstvom v CK KPS. Menil je, da so v Sloveniji prvega komandanta Franca Leskoška, ki je bil obenem sekretar CK KPS, predolgo obdržali na tem položaju. Naravnost je izrekel sodbo, da Leskošek “zares nima smisla za te vojaške stvari, še manj pa vojaške- ga znanja”. Obenem je pokritiziral tudi Kardelja, ki je neustrezno kadrovsko rešitev zaznal, a ni pravo časno ukrepal, da se na položaj komandanta postavi osebo, “ki se spozna na vojaško delovanje, pa čeprav ni član c/ entralnega/ k/omiteja/ (ker to ni potrebno)”. Tito je po- udaril, da partija izvaja nadzor vojske preko politi čnega komisarja – “ki mora biti seveda eden od vaših odgovor- nih tovarišev”, tj. nekdo izmed članov CK KPS. Z ozirom na slovensko politi čno posebnost, tj. obstoj Osvobodilne fronte, pa je Tito še opozarjal, da slovensko partijsko vodstvo prevzema na sebe preveliko odgovor- nost v vprašanjih vodenja vojaških operacij, vzdrževanja enotnosti slovenskega naroda in odgovornosti do člove- ških žrtev, zato je svetoval: “ Če že med člani Partije niste 398 Damijan Guštin, Vloga in pomen oborožene sile v narodnoosvobodilnem boju v Sloveniji 1941–1945, str. 467. 399 Zbrana dela Edvarda Kardelja, knjiga 6, dok. 38 (tipkopis na Inštitutu za novejšo zgodovino). 204 imeli zares sposobnega vojaškega voditelja, ste ga mirne duše lahko vzeli iz vrst drugih svojih partnerjev, vi pa bi dali samo polit/i čnega/ komisarja. S tem bi tudi drugi prevzeli velik del odgovornosti in v primeru morebitnih neuspehov ne bi padla vsa odgovornost na vas, zaradi česar lahko utrpite veliko politi čno škodo.” Zato se Tito tudi ni strinjal z imenovanjem Ivana Ma čka za novega komandata glavnega poveljstva v oktobru 1942. Zanj je menil, da je uspešen politi čen delavec in primeren za položaj politi čnega komisarja, nikakor pa ne za koman- danta, ker nima ustreznih vojaških izkušenj. 400 Kar zadeva komandanta Glavnega poveljstva oziro- ma štaba, je bilo Titovo navodilo kasneje upoštevano v toliko, da je bil julija 1943 na ta položaj imenovan Franc Rozman–Stane, po njegovi smrti novembra 1944 pa Du- šan Kveder–Tomaž. Oba sta bila španska borca, a oba tudi člana KP. Niso pa na to mesto postavili osebe z ne- sporno strokovno usposobljenostjo, kakršen je bil npr. polkovnik Jaka Avši č, čeprav je konec lata 1942 postal že kandidat, septembra 1943 pa član partije; postavili pa so ga za namestnika komandanta, kar je po Karde- ljevi oceni partiji politi čno zelo koristilo. 401 400 Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 13, str. 13. 401 Poročilo Edvarda Kardelja 12. 1. 1943 Titu. Zbrana dela Edvarda Kardelja, knji- ga 7, dok. 8 (tipkopis na Inštitutu za novejšo zgodovino); ARS, odd. 1, AS 1589, anketni list Jake Avši ča. Peto poglavje 207 PETO POGLAVJE V delovanju komunisti čne partije imamo v tem ob- dobju opraviti z dvema izrazito razli čnima usmeritva- ma. Najprej je v trenutku krize gibanja KPS skušala čim bolj razširiti družbene osnove Osvobodilne fronte in utrditi njeno enotnost. Širina v politi čnih usmeritvah je bila povezana tudi z dejstvom, da so komunisti sprejeli dejstvo, da klasi čna izvedba revolucije v danih razme- rah ne bo možna in so spoznali pomembnost vloge OF v nadaljnjem politi čnem razvoju. Čas od jeseni 1942 do podpisa Dolomitske izjave marca 1943, ko je prišlo do radikalnega preobrata, je tako odražal najširšo politi čno usmeritev komunistov v celotnem vojnem obdobju. 402 Konec poletja in v za četku jeseni 1942 se je od- porniško gibanje zaradi silovite italijanske ofenzive in oboroženega nastopa protirevolucije znašlo v težavnem položaju. Le-tega najbolj zgovorno ilustrira ocena Ed- varda Kardelja, ki jo je zapisal v pismu Vladimirju Kri- vicu septembra 1942. V njem ugotavlja, da se je gibanje znašlo v odlo čilnem trenutku: “Sedaj gre res za vse! Ali ohraniti, ali izgubiti! /.../ Eden osnovnih principov bolj- ševiške taktike v takih trenutkih, kakršen je sedaj, ko je Partija na takem umiku, kakor smo mi sedaj in ko je treba reševati živo silo osvobodilne vojske – oborožene in politi čne – je, da se krepko zasidraš v masah, da razširiš to oporo in da si zasiguraš hrbet. Zato pa je v prvi vrsti treba maksimalno razširiti parolo enotnosti. OF mora 402 Bojan Godeša, Priprave na revolucijo ali NOB?, str. 78, 79. Usmeritve KPS konec leta 1942 in v za četku leta 1943 208 dati iniciativo za nove razgovore, nove poskuse, da se privedejo na platformo OF novi elementi, ali pa vsaj da se jih nevtralizira. Trebalo je dati jasno ponudbo sredi- ni, anglofilskim elementom, ki še ne sodelujejo odkrito z Italijani, skratka vsem tistim, ki bi se jih na katerem koli vprašanju in še tako malo dalo postaviti proti bega in okupatorjem.” 403 V jeseni 1942 je v ospredje stopil notranji slovenski spopad, za kar pa je partija skušala vso odgovornost pripisati nasprotni strani ter jo obenem čimprej zlomi- ti. V takih razmerah je Kardelj 17. septembra naro čal Zdenki Kidri č v Ljubljano: “Sedaj je glavno: razbijati be- lo gardo tako politi čno kakor ’fizi čno’. Likvidirajte, kjer- koli in kakor koli morete vse tiste, za katere lahko pred javnostjo pokažete, da so izziva či državljanske vojne v korist Italijanov. Na to formulacijo te opozarjam!” Tudi njej je naro čal, kako nujno je ohraniti enotnost OF ter si prizadevati politi čno sredino nevtralizirati. 404 Dne 1. oktobra 1942 je Kardelj pisal še poveljniku Glavnega poveljstva Ivanu Ma čku, v katerem mu je naro čal, da morajo partizanske enote neusmiljeno uni čevati ”belo gardo” in da je “treba duhovne v četah vse postreljati. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kula- ke in kulaške sinove.” 405 Zaostritev je dosegla vrhunec z atentatom VOS-a na dr. Marka Natla čena 13. oktobra 1942 v Ljubljani; ta je bil po Kardeljevih besedah orga- nizator “bele garde” ter “dejanski vodja vsega gibanja in glavni eksponent londonske vlade.” 406 Zaradi negativne- ga odmeva v javnosti in povra čilnih ukrepov italijanske- ga okupatorja, ki je ustrelil 24 talcev, so se v vodstvu KPS odlo čili, da VOS ne bo ve č izvajal atentatov. V tem obdobju je bilo razmerje KPS do preostalih dveh temeljnih skupin v OF razli čno. Glede na to, da se je do takrat že precej sokolov vklju čilo v KPS, med skupinama ni prihajalo do kakšnih ve čjih razhajanj in komunisti so vzdrževali do njih bolj ali manj zaupljiv odnos. Druga čen je bil njihov odnos do krš čanskih so- 403 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 92. 404 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 94. 405 Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, knjiga 10, dok. 19. 406 Jesen 1942, dok. 208. 209 PETO POGLAVJE cialistov. Njihov položaj in vlogo v OF je Kidri č decembra 1942 takole ocenil: “Kar se krš čanskih socialistov ti če, – je perspektiva manj jasna. Socialno so izraz revolu- cionarno-demokrati čnih procesov v katoliških sloven- skih množicah. Razpoloženi so sovjetofilsko. Nekih ja- snih ‘zahodnih tendenc’ pri njih za sedaj ni. Priznavajo avantgardno vlogo partije in se odrekajo ustanovitvi la- stne politi čne stranke (sicer tega razumljivo nikomur ne postavljamo kot pogoj sodelovanja v Osvobodilni fronti). Prakti čno se vendarle izpreminjajo v neko novo krš čan- sko socialisti čno stranko. Trenja z njimi so na terenu najpogostejša. Programati čno so za sovjetski režim. Nji- hovo vodstvo meni, da bo s svojo revolucionarnostjo do- kazalo, da vera ni škodljiva za sovjetsko oblast. V ugo- dnih pogojih bo lahko krščansko socialisti čna skupina šla z nami celo v poslednjo etapo. Isto časno je treba imeti pred o čmi, da lahko prav ta skupina naši buržo- aziji služi v odlo čilnih trenutkih kot rezerva, okrog ka- tere so bo zbrala vsa reakcija. Da utrdimo pozicije za nas ugodnih procesov v tej skupini, se zelo trudimo za odbore Delavske enotnosti, kjer sodelujejo tudi njihovi delavci, ki jih je še vedno nekaj. V sedanjem položaju oboroženega nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero – so krš čanski socialisti za nas prava ‘zla- ta jama’.” 407 Iz Kidri čevega izvajanja o vlogi krš čanskih socialistov v OF je razvidno, da je bil za KPS v tistem času odnos do njih bistvenega pomena. Sodelovanje z njimi je bilo nujno za vzdrževanje OF, po drugi strani pa zaradi bojazni komunistov, da ne postanejo “rezerva reakcije”, tudi zelo ob čutljivo. 408 Z namenom utrditi enotnost OF na osnovi eno- tnosti delavstva je bila 7. novembra 1942 v Ljubljani sklicana konferenca predstavnikov delavskega razreda Slovenije, na kateri je bil ustanovljen glavni odbor De- lavske enotnosti kot predstavništvo delavskega razreda, vklju čenega v OF. Izhajajo č iz ugotovitve, da je sloven- sko delavstvo kot družbeni razred prevzelo vodilno vlogo v slovenskem narodu, ki jo je izpri čalo tudi v osvobo- 407 Jesen 1942, dok. 208. 408 Bojan Godeša, Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije. Sloven- ska novejša zgodovina, str. 667. 210 dilnem boju, so na konferenci poudarili, da ho če de- lavski razred to vodilno vlogo ohraniti tudi v prihodnje ter zbrati okoli sebe “vse ustvarjalne sile ostalih plasti naroda, posebno kmetov, obrtnikov in izobraženstva, ki naj potem skupno ustvarijo novo slovensko narodno in socialno življenje”. Enotnost OF je neizogiben pogoj za zmago slovenskega naroda v osvobodilni vojni; kdor razbija “slovensko ljudsko enotnost”, ta deluje tako pro- ti slovenskim narodnim interesom kakor proti intere- som slovenskega proletariata. Ob sicer sprejetem na- čelu enakopravnega sodelovanja vseh skupin v okviru Delavske enotnost pa je bilo še zlasti pomembno prizna- nje krš čanskih socialistov iz vrst delavstva, da pripada avantgardna vloga med delavstvom komunisti čni stran- ki. 409 Jeseni 1942 so komunisti želeli vklju čiti v izvršni odbor OF celo Franca Svetka, socialista in predstavnika svobodnih sindikatov v vrhovnem plenumu OF. 410 Ven- dar do uresni čenja tega predloga ni prišlo, ker je kmalu sledil podpis Dolomitske izjave. Ponovno so dobile na pomenu plenumske skupine OF, ki sta jih Kardelj in Kidri č v času njunega bivanja v Ljubljani uspela sklicati na petem zasedanju vrhovne- ga plenuma OF 6. novembra 1942; na njem so potrdili enotnost OF in dotedanje delo izvršnega odbora OF. 411 Zaradi politi čne ofenzive protirevolucionarnega ta- bora, katere cilj je bil osamiti KPS, razbiti OF ter odte- gniti srednje sloje, se je vodstvo gibanja odlo čilo razširiti temelje gibanja. Pozivati je za čelo še neopredeljene, naj se pridružijo osvobodilnemu gibanju, ker se je “jasno lo čila fronta naroda od fronte tujih pla čancev”. 412 Da bi pridobili politi čno sredino in srednje sloje, so bili pripra- vljeni na popuš čanja in sprejemanje pogojev, ki jih pred tem niso hoteli. Pri tem niso bili uspešni, čeprav so se izogibali postavljati kakršnih koli zahtev, ki bi ovirale sodelovanje in so za vklju čitev v OF zahtevali zgolj jasno obsodbo “bele garde” kot netilca državljanske vojne. Ki- dri č je zatem pripadnike sredine ozna čil za špekulante 409 Jesen 1942, dok. 94. 410 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 5, dok. št. 39. 411 Jesen 1942, dok. 82. 412 Jesen 1942, dok. 208. 211 PETO POGLAVJE brez na čel, za katere naj ne bi bilo prostora v tedanjih politi čnih razmerah. 413 KPS se je tudi prizadevala pridobiti katoliške du- hovnike. Ti naj bi potrdili vsenarodni zna čaj OF in doka- zali, da osvobodilno gibanje ni brezversko in usmerjeno proti katoliški veri. Da bi jih laže pritegnili k OF, je KPS ponovila na čelne izjave o svobodi verskega izražanja iz maja 1942 in se pri tem sklicevala tudi na zagotovila iz sovjetske ustave iz leta 1936. Hoteli so tudi pokazati, da spoštujejo in upoštevajo verske obi čaje. Tako so za čeli tudi v partizanskih enotah praznovati cerkvene prazni- ke, januarja 1943 pa so uvedli tudi položaj verskega referenta pri Glavnem poveljstvu. Navajali so primere in dokaze, da ljudje razli čnih svetovnih nazorov lahko so- delujejo v boju proti okupatorju. Pri tem so kot primer zglednega sodelovanja v osvobodilni vojni navajali delo- vanje ruske pa tudi srbske pravoslavne cerkve. 414 Tudi v odnosu do krš čanskih socialistov in sokolov je zaznavna ve čja politi čna širina, saj so jim komuni- sti dopuščali precejšnje možnosti delovanja. Popuš ča- li, čeprav le deloma, so tudi tam, kjer so svoje pozicije skrbno varovali, to je v vojski; uvedli so namre č funk- cijo treh politi čnih komisarjev iz vrst temeljnih skupin Osvobodilne fronte. Še zlasti so prišli do izraza krš čan- ski socialisti, ki so izdajali svoj časopis z naslovom Slo- venska revolucija, izdajali so okrožnice, njihovi aktivisti so postali opazno aktivni, kar vse je ustvarjalo ob čutek strankarskega oblikovanja krš čanskih socialistov, če- prav sami o tem niso govorili in tudi niso želeli postati klasi čna politi čna stranka. Komunisti so takšen razvoj dopuš čali. Kot je pojasnil Kidri č, je “na sedanji stopnji našega boja od partije odvisno, ali bo znala zadržati svo- je zaveznike in isto časno utrditi svoje pozicije”. 415 V nadaljnjo vlogo OF pa je nato poseglo jugoslo- vansko partijsko vodstvo in prekinilo omenjeno širino. Sledilo je sprejetje Dolomitske izjave 1. marca 1943, ki 413 Bojan Godeša, Kdor ni z nami je proti nam : slovenski izobraženci med oku- patorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Ljubljana 1995, str. 166–168. 414 Vida Deželak Bari č, Osvobodilna fronta slovenskega naroda in njen odnos do vere. Mikužev zbornik, Ljubljana 1999. 415 Jesen 1942, dok. št. 208. 212 je komunistom omogo čilo uveljavljanje strategije lastne monopolne vloge v odporništvu. Z Dolomitsko izjavo je OF postala enotna organizacija s tudi formalno zagoto- vljeno vodilno vlogo KPS v njej, drugi dve skupini, sokol- ska in katoliška, pa sta se odrekli nadaljnjemu snova- nju lastnih skupin. O vlogi KPS v OF je v izjavi re čeno: “Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program, organizacijsko struktu- ro, strategijo in taktiko Komunisti čni Partiji Slovenije kot avantgardi najnaprednejšega slovenskega družbe- nega razreda – proletariata Slovenije. Vse tri skupine ugotavljajo, da sta KPS in njeno vodstvo avantgardno vlogo Partije s pravilno politi čno linijo in organizacijo osvobodilne borbe slovenskega naroda tudi dejansko izpri čala. Nujna posledica vsega tega je, da se Komu- nisti čna Partija Slovenije, ki je zgrajena in vodena po organizacijskih in politi čnih na čelih boljševizma in ki predstavlja kot celota ter z vsako svojo organizacijsko postojanko avantgardno središ če osvobodilnega boja, širi, razvija in utrjuje vsepovsod na slovenskem oze- mlju in na vseh podro čjih slovenskega javnega življe- nja. Vsak član Partije kot avantgardne organizacije je že avtomati čno aktivist OF.” V izjavi je tudi zapisano, “da pripada družbeno vodstvo slovenskega naroda proleta- riatu Slovenije in da je za slovensko nacionalno bodo č- nost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod.” 416 Med razlogi, ki so vodili vodstvo KPS k podpisu Do- lomitske izjave, se omenjajo hitro se speminjajo če med- narodne razmere oziroma preobrati na svetovnih boji- ščih, ki so že bolj jasno nakazovali poraz sil osi. Po drugi strani je podpis izjave pospešila bojazen slovenskih ko- munistov, da bi ob koncu vojne v OF nastala notranja razhajanja in bi se krš čanskosocialisti čna skupina osa- mosvojila. Tudi delovanje Jožeta Brejca na Dolenjskem, usmerjeno predvsem v krepitev krš čanskosocialisti čne skupine, je v vodstvu KPS gotovo ustvarjalo dolo čen dvom o iskrenosti namenov krš čanskih socialistov. Po- memben je bil tudi prihod na čelnika Vrhovnega štaba Arse Jovanovi ća decembra 1942 in delegata CK KPJ Ive 416 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 6, dok. št. 3. 213 PETO POGLAVJE Lole Ribarja januarja 1943, ko so se pokazala razli čna stališ ča vodstev slovenskega in jugoslovanskega osvo- bodilnega gibanja, zato je bil podpis Dolomitske izjave eden prvih korakov k poenotenju osvobodilnih gibanj jugoslovanskih narodov. 417 V tem času je šla partija v pravo ofenzivo pojasnje- vanja nekaterih temeljnih vprašanj in tudi o čitkov pro- tirevolucionarne strani. Tako je popularizirala izjavo Tito-Ribar iz februarja 1943, ki je med ostalim zagota- vljala nedotakljivost zasebne lastnine in ni predvidevala radikalnih družbenih sprememb brez volje “svobodno izvoljenih predstavnikov ljudstva”. Izjavo je bilo mogo če razumeti kot na čelno pristajanje partizanskega vodstva, da v družbi ne bo prišlo do radikalnih rezov. V ozadju pa je ostajalo pomembno dolo čilo, da se omenjena za- gotovila nanašajo na vojno obdobje. Ko je izjavo objavila Ljudska pravica, je Kardelj v komentarju neposredno zapisal, da se komunisti ne odrekajo svojemu kon čne- mu cilju. 418 Ljudska pravica, ki je v za četku leta 1943 nadome- stila dotedanje partijsko glasilo Delo, je v prvih mesecih leta 1943 obširno pisala o t. i. klevetah sovražnikov ko- munisti čne partije, tj. o odnosu komunistov do vere in Cerkve, zasebne lastnine, kmeta, družine itd. Pri vsem tem je bil zgled v Sovjetski zvezi povsem o čiten. 419 Kidri č pa je pojasnjeval strategijo in taktiko. Pri tem naj bi šlo za “razmestitev sil, za dolo čitev posrednih in neposre- dnih rezerv, za kombinacijo in spreminjanje bojevnih in organizacijskih oblik v borbi”, kar vse ima za svoj smoter zmago. Vrednotenje strategije in taktike je po Ki- dri ču odvisno od vprašanja, “za čigave zmage gre in kdo so udeleženci v borbi”. Na o čitke, da je boj KPS za osvo- boditev in združitev slovenskega naroda le taktika, je odgovarjal, da je odnos KPS do narodnega vprašanja del njenega programa. Tudi v sodelovanju z drugimi skupi- 417 Bojan Godeša, Prispevek k poznavanju Dolomitske izjave. Nova revija, 1991, št. 105/106, 107, 108. 418 Ljudska pravica, maj 1943, št. 5–6: Smoter naše borbe; Svoboda narodov Jugo- slavije in demokrati čne pravice ljudstva – smoter osvobodilne borbe narodov Jugo- slavije. 419 Klevete in resnica o komunizmu (Ljudska pravica: 15. 1. 1943, št. 1; 1. 2. 1943, št. 2; 1. 3. 1943, št. 3). 214 nami v OF naj ne bilo ni č “taktizerskega”, saj je KPS to sodelovanje zasnovala na podlagi narodnoosvobodilne akcije ter ljudske demokracije kot temelja rešitve vseh tistih vprašanj, ki presegajo okvir narodne osvoboditve. Zato zavezniki ne bodo doživeli usode Kerenskega. 420 Razpust Kominterne maja 1943 je KPS skušala izrabi- ti za lastno afirmacijo kot “najbolj narodne stranke”, 421 kar je sicer pogosto poudarjala. 420 Ljudska pravica, maj 1943, št. 5–6, Komunisti čna partija Slovenije in taktika. 421 Ljudska pravica, 5. junij 1943, št. 7, Boris Ziherl, Stalinski udarec po klevetnikih Komunisti čne partije; Vida Deželak Bari č, Razpust Kominterne. Odmevi na Sloven- skem in mednarodni okvir. Prispevki za novejšo zgodovino, 2006, št. 2. 215 PETO POGLAVJE Po kon čani ofenzivi je med prednostne naloge sodila čimprejšnja strnitev partijskih vrst in takojšnje nadalje- vanje politi čnega dela na terenu. Partijski aktivisti, ki so se med ofenzivo prikrili ali umaknili, so se za čeli vra čati k prejšnjemu delu. Le-to pa je sedaj zaradi demoralizaci- je prebivalstva, povzro čenega s trpljenjem med italijan- sko ofenzivo in zaradi pojava oborožene protirevolucije, marsikje potekalo z velikimi težavami ali bilo celo one- mogo čeno. Delo je najprej steklo v belokranjskem, no- vomeškem, vrhniškem in cerkniškem okrožju, medtem ko je v ko čevskem, velikolaškem (ribniškem), stiškem in grosupeljskem zadevalo ob velike ovire; v slednjih dveh predvsem zaradi številnih vaških straž, v ko čevskem in velikolaškem pa zaradi pomanjkanja kadrov. Ljubljani z okolico je še vedno pripadal prvenstveni položaj glede na števil čno mo č partije in razpoložljive kadre, vendar je bila tamkajšnja organizacija v neprestanih pretresih. Po nepopolnih in podcenjenih podatkih, kakor jih je do sredine decembra 1942 uspel zbrati organizacijski sekretar CK KPS Boris Kraigher, je bilo takrat v Lju- bljanski pokrajini okoli 899 članov in 300 kandidatov KPS. Od tega je bilo 410 članov v brigadah ter odre- dih in tudi omenjeno število kandidatov se nanaša le na vojsko. Na terenu naj bi bilo 489 članov, od tega 250 v Ljubljani, 100 v njeni okolici, 55 v notranjskih okrožjih (Vrhnika, Cerknica, Ribnica, Ko čevje) in okrog 84 v dolenjskih okrožjih (Bela krajina, Novo mesto, Sti č- na, Grosuplje). O kandidatih KPS na terenu Kraigher ni KPS v Ljubljanski pokrajini od jeseni 1942 do kapitulacije Italije 216 imel podatkov. Po njegovi oceni je partijska organizacija italijansko ofenzivo prestala uspešno kljub izgubam in prisiljenemu umiku aktivistov v vojsko. Takšno oceno je utemeljeval z razvojem partije na tem obmo čju v pre- teklosti in s socialnim izvorom njenih članov. Dolenjska in Notranjska sta namre č predstavljali izraziti kme čki obmo čji, kjer je partija imela pred vojno omembne vre- dne pozicije le na obmo čju Novega mesta in Ko čevja, vendar brez izrazitejšega vpliva na kme čko okolje, ter v Beli krajini, kjer ji je edino uspelo v ve čji meri pridobiti tudi kmeta. Kraigher je ugotavljal, da je partiji uspelo prodreti v kme čke predele šele prek politi čne usmeri- tve Osvobodilne fronte in množi čnega ustanavljanja od- borov OF. Zato je poudaril: “Mislimo, da je najve čjega pomena za našo partijo to, ker je vzdržala v najtežjih okoliš činah na našem najbolj zaostalem terenu, kjer so pred okupacijo bili naši položaji zelo slabi in kjer smo bili prisiljeni delati z najbolj neizkušenim doma čim ka- drom.” O izgubah je poro čal precej nasplošno, ugota- vljal pa je, da so “velika ve čina sedanjih članov novi to- variši, ki so šele med osvobodilnim gibanjem pristopili k delavskemu gibanju”. Med njimi je posebej omenil člane Sokola. 422 Že med ofenzivo sta CK KPS in IOOF za čela raz- mišljati o ustanovitvi dveh poverjeništev kot vmesnih organov med njima ter okrožji na Dolenjskem in No- tranjskem. Njuna naloga bi bila nadzorovati in usmer- jati politi čno delo v okrožjih, nuditi pomo č podrejenim okrožjem in seznanjati osrednje politi čno vodstvo z raz- merami oziroma problemi na terenu in s tem pospešiti konsolidacijo partijske ter frontne organizacije po ofen- zivi. V poverjeništvo za Dolenjsko, pod katerega so so- dila okrožja Bela krajina, Novo mesto, Sti čna in Grosu- plje, je CK KPS 18. decembra 1942 imenoval Dušana Jereba-Štefana, ki je bil isto časno sekretar poverjeni- štva IOOF. Po njegovi smrti 12. marca 1943 je bil za partijskega poverjenika imenovan Bogdan Osolnik, ki je pred tem v poverjeništvu IOOF predstavljal sokolsko skupino, čeprav je bil že nekaj časa član KPS. Osolnik 422 Jesen 1942, dok. 209. 217 PETO POGLAVJE je to nalogo opravljal do kapitulacije Italije, ko je postal sekretar Upravne komisije, sicer pa sta obe poverjeni- štvi takrat prenehali obstajati. 423 Poverjeništvo za Notranjsko so ustanovili najbrž oktobra 1942. Odgovarjalo je za cerkniško, vrhniško, ribniško in ko čevsko okrožje. Partijski poverjenik je bil ves čas Franc Popit-Jokl. V prvi polovici leta 1943 je na Notranjskem kot partijski poverjenik delal še Albert Svetina-Erno, dokler ni odšel v novomeško okrožje. 424 Ker so v poofenzivnem obdobju člani partije bili pr- venstveno zaposleni z obnavljanjem razbitih frontnih organizacij, kar je bila takrat njihova osrednja politi čna naloga v tem trenutku, od česar je bil nenazadnje od- visen tudi nadaljnji obstoj same partije, je nekaj časa nekako zmanjkovalo časa za hitrejše obnavljanje par- tijskih organizacij. Šele od pomladi 1943 dalje, ko so bila rešena temeljna organizacijska vprašanja OF, s sprejetjem Dolomitske izjave pa tudi politi čna vpraša- nja v zvezi z njo, se je KPS za čela opazno usmerjati k notranjim partijskim vprašanjem. Vendar je razvoj tudi poslej potekal od okrožja do okrožja zelo razli čno in je vse do kapitulacije Italije ostajalo množi čno organizacij- sko zajemanje privržencev odporniškega gibanja v OF in njene množi čne organizacije na eni strani, na drugi pa krepitev partije, temeljna partijska usmeritev v njenem neposrednem delovanju. Ob tem pa je vse bolj konkre- tno tudi na terenu prihajalo do izraza partijsko obvlado- vanje odporniške strukture. Poleti 1943 je CK KPS sicer izražal zadovoljstvo nad razvojem politi čnih procesov v Ljubljanski pokrajini in ocenjeval, da je ponovno okoli 80 odstotkov prebivalstva naklonjenega Osvobodilni fronti. Vendar se ta naklonje- nost ni povsem odražala v njihovi trdni organizacijski povezanosti v odbore OF. Postavljanje trdnih organiza- cijskih temeljev OF naj bi marsikje zavirala “suhi prak- ticizem” aktivistov oziroma pomanjkanje smelosti tako v organizacijskem kot politi čnem delu. Omenjene pomanj- 423 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 179, 180; Bogdan Osolnik, Z ljube- znijo skozi surovi čas, Ljubljana 1989, str. 166, 167, 203. 424 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 3, dok. 88, knjiga 4, dok. 6 in knjiga 5, dok. 22, 94; Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004, str. 93–102. 218 kljivosti je CK KPS opažal tudi pri partijskih aktivistih, še zlasti na Notranjskem in jim napovedal konec. Z od- stranjenjem teh slabosti je hkrati ra čunal dose či u čin- kovitejši politi čni pritisk na postojanke vaških straž, na njihovo demoralizacijo in množi čno dezertiranje. Sicer pa je kot poglavitno vprašanje tedanjega časa postavljal utrditev partije. Ta potreba naj bi bila tako o čitna, da jo je bilo čutiti “na vsakem koraku” in so ji sklenili vsaj delno ublažiti z ustanovitvijo partijske šole pri CK KPS, ki je za čela delovati julija 1943 blizu Cinka v Ko čevskem Rogu, in z rednim izhajanjem partijskega glasila Ljud- ska pravica. 425 V Ljubljani in njeni okolici so se razmere za čele poslabševati že poleti 1942 v času italijanske ofenzive proti partizanskemu ozemlju in vzporednim stopnjeva- njem pritiska tudi na Ljubljano in okolico, v jeseni pa so se z oboroženim nastopom protirevolucije že bistveno poslabšale. Njen nastop je Ljubljana kmalu in množi č- no ob čutila v t. i. boži čnih racijah konec leta 1942. V položaju, ko je postajalo zagotavljanje stanovanj in javk eden glavnih problemov, ko je bilo gibanje vidnejših ak- tivistov vedno težje, ko so se pogosto vrstile aretacije in izdaje, ni bilo ve č mogoče ohranjati vseh starih partij- skih postojank in ustanavljati še novih. Ljubljanski okrožni komite je v tem obdobju vodil Franc Kimovec-Žiga (Matija) in tudi Zima Vrš čaj-Roza je bila ves čas njegova članica. Med ostalimi člani pa so bi- le naslednje spremembe: novembra 1942 je bil aretiran Franc Ogrin-Jaka (kasneje je umrl v nemškem koncen- tracijskem taboriš ču), vklju čili pa so Ton čko Durjavo- Vido in Leopolda Kreseta-Jošta (oba sta pred tem delala v okrožnem gospodarsko-finan čnem odboru); januarja 1943 je komite imel tudi tri kandidate za člane komi- teja (Franc Stadler-Janez, Jože Zevnik-Marko, Angelca Ocepek-Micka), a so od teh v komite sprejeli le članico okrožnega odbora Slovenske narodne pomo či Ocepko- vo; po aretaciji Ton čke Durjava aprila 1943 so v komite vklju čili Ado Krivic-Hano, ki je do takrat vodila SNP; po- leti 1943 so vklju čili še politi čnega komisarja Narodne 425 Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji (da- lje Dokumenti organov in organizacij), knjiga 9, dok. 103. 219 PETO POGLAVJE zaš čite Iva Levstika-Gojca (Ožbe), na partizansko oze- mlje pa je julija odšla Ocepkova, kjer je kasneje postala predsednica glavnega odbora SPŽZ. 426 Razdelitev okrožja na rajone se je ve čkrat spre- minjala in se je njihovo število gibalo med šest in se- dem. Ves čas so obstajali rajoni center, Poljane, Moste in Vi č-Trnovo; združen rajon Šiška-Bežigrad so marca 1943 ponovno razdružili, rajon Šempeter-Kolodvor pa so maja 1943 ukinili in ga razdelili med rajona center in Poljane. V rajonih in na železnici so ves čas delovali rajonski komiteji, ki pa so iz razli čnih vzrokov doživljali neprestane kadrovske spremembe. 427 Konec leta 1942 je bilo v mestu po poro čilu orga- nizacijskega sekretarja CK KPS centralnemu komiteju KPJ 250 članov partije, v njegovi okolici, tj. v še obstoje- čem zunanjem okrožju pa še nadaljnjih 100. V tem pr- vem celovitejšem organizacijskem poro čilu slovenskega partijskega vodstva jugoslovanskemu v času okupacije je razumljivo posebno pozornost namenil Ljubljani, ki je še vedno imela najmo čnejšo partijsko organizacijo v slo- venskem okviru. V poro čilu je izpostavil dejstvo, da se je v Ljubljani od za četka okupacije do maja 1942 število članstva dvignilo od 180 na 400 in da zadnja številka ni odražala resni čnega procesa vključevanja novih članov, ker so do maja številni komunisti že odšli v partizane ali bili zaprti in v omenjeno število niso bili zajeti. Me- nil je še, da omenjeni prirastek ni odražal dejanskega politi čnega vpliva partije in da bi bil ta lahko še ve čji, če ne bi številni komunisti, zlasti iz delavskih vrst, od- šli v partizane, zaradi česar je prišlo do pojava hitrejše rasti partije v malomeš čanskem kot delavskem okolju. Vendar je že vnaprej ovrgel morebitni o čitek o vodenju napa čne politike glede sprejemanja novih članov iz vrst malomeš čanstva; izrecno je pribil, da je takratna par- tijska politika v Ljubljani dokazovala “prvi č velik ugled, ki ga je partija dobila z vodilno vlogo v OF in kar je privedlo do širokega vklju čevanja malomeš čanskih slo- jev v delavsko gibanje in partijo, drugi č pa okolnost, da je delavstvo dalo zelo velik odstotek v partizane...”. Ni 426 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 449. 427 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 450. 220 pa zanikal zadržanega (sektaškega) odnosa nekaterih starejših komunistov v vprašanju pridobivanja novih članov in na drugi strani primerov prehitrega spreje- manja ljudi iz vrst malomeš čanstva, a je zatrdil, da ti dve skrajnosti nista povzro čili posebne škode, ker da je partijsko vodstvo pravo časno napovedalo boj takim na- gnjenjem. Njegova ocena je bila, da je partija v Ljubljani postala množi čna, da je s tem potrdila svojo širino in da je bila prav zaradi tega sposobna vzdržati silovitost okupatorjevega pritiska, pri četega z racijami v februarju ter marcu 1942 in nadaljevanega v naslednjih mesecih. Množi čne aretacije so sicer imele za posledico umik pre- cejšnjega števila kompromitiranih kadrov iz Ljubljane, v čemer pa Kraigher ne vidi poraza partije, nasprotno, kon čen izhod iz te težke situacije je smatral za partijski uspeh, ker ji je uspelo rešiti ve čino ogroženega kadra, ki je zatem predstavljal pomembno kadrovsko okrepitev v partizanskih enotah in v politi čnem terenskem delu zunaj Ljubljane. Izgubljeno članstvo so uspevali dovolj hitro nadomeš čati z novimi člani, posebno z ženskami, ki naj bi ob koncu leta 1942 predstavljale že ve č kot polovico vsega članstva v Ljubljani. Kot dokaz širokega vpliva in podpore, ki jo je partija uživala med prebivalci Ljubljane, je navedel dejstvo, da je partiji uspelo prite- gniti v svoje vrste tudi ugledne osebnosti (npr. profesorje in književnike). Med potencialne ve čje nevarnosti bodo- čega razvoja ljubljanske organizacije je uvrstil prevlado malomeš čanskega vpliva tako v OF kot v sami partijski organizaciji. Omenjeno bojazen je povezoval predvsem z odrezanostjo delavskih predmestij od mesta po ograditvi Ljubljane. Morebitni razvoj v tej nezaželjeni smeri naj bi prepre čili z naslednjimi usmeritvami, sprejetimi ob kon- cu leta 1942: nadaljnje širjenje partijske organizacije v sami Ljubljani predvsem s člani iz delavskih vrst, hi- trejše nameš čanje delavcev na vodilna mesta v partiji in drugih organizacijah, trdnejše povezovanje ljubljanske organizacije s primestnimi rajoni in s tem v zvezi izko- riš čanje vseh možnosti za prebijanje ograjenega mesta. Osrednje partijsko vodstvo je v tem času smatralo lju- bljansko partijsko organizacijo še vedno za dale č najpo- membnejšo in je želelo, da tudi v bodo če ohrani položaj organizacije širšega pomena. Boris Kraigher je v zvezi z 221 PETO POGLAVJE zgoraj navedenimi usmeritvami izrazil prepri čanje, da bo centralnemu komiteju KPS z njimi uspevalo izvajanje pravilne kadrovske politike v ljubljanski partijski orga- nizaciji in ji obenem zagotoviti “vodilno politi čno in or- ganizacijsko funkcijo za vso Slovenijo”. 428 Toda že boži čne racije so napovedale, da bo Lju- bljana čedalje težje izpolnjevala ta pri čakovanja. Nepo- sredno za njimi se je vodstvo odlo čilo prenesti težiš če agitacijsko-propagandnega in tehni čnega dela, spomla- di pa še varnostnoobveš čevalnega dela iz Ljubljane na partizansko ozemlje. 429 Vzroki upadanja števila partijskega članstva so bili razli čni. Med zelo pomembne so vsekakor sodile areta- cije, ki so se v tem obdobju v ve čjem ali manjšem ob- segu dogajale tako reko č neprestano. Kardelj, ki je 13. oktobra 1942 prišel za skoraj dva meseca v Ljubljano in skupno s Kidričem sklical peto zasedanje vrhovnega plenuma OF in ustanovni sestanek Delavske enotnosti, je npr. konec istega meseca poro čal, da je bilo v obse- žnih vdorih, povzro čenih predvsem zaradi denunciacij nasprotnikov, samo v zadnjih dveh tednih aretiranih 80 članov partije. 430 Tudi božične racije so zajele ve č komunistov. Samo med tistimi ob boži ču aretiraninami osebami, ki so bi- le zatem marca 1943 iz ljubljanskih zaporov prepeljane v taboriš če Visco, je bilo okrog 23 članov partije. V to taboriš če so prepeljali še nekaj drugih ljubljanskih ko- munistov, ki so bili aretirani ob drugih prilikah. Vseh moških članov KPS v omenjenem taboriš ču je bilo 40, ki so se nato povezali v 3 – 4 članske celice in ustanovi- li taboriš čni partijski komite s predvojnim komunistom Martinom Mencejem na čelu. V taboriš ču so vodili raz- gibano politi čno dejavnost oziroma bili gonilna sila v or- ganiziranju odborov OF, obveš čevalne službe, varnostne službe (sestavljali so jo izklju čno komunisti), vojaškega organiziranja itd. V osrednjem taboriš čnem odboru OF (IOOF) je bil predstavnik komunistov uradno zastopan, v ostalih odborih pa so komunisti delovali prikrito. V 428 Jesen 1942, dok. 209. 429 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 5, dok. 1, 2; knjiga 6, dok. 96. 430 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 175. 222 nižjih odborih so si prizadevali priti do položaja sekre- tarja in pri tem zaradi števil čne šibkosti krš čanskih so- cioalistov naj ne bi zadevali na posebne ovire. 431 V letu 1943, ko je na eni strani popuš čal pritisk okupatorja in protirevolucionarne strani, po drugi stra- ni pa je popuš čal tudi strah med pristaši OF, kar se je najbolj vidno pokazalo v ponavljajo čih se ženskih de- monstracijah spomladi in poleti, naj bi partija obdržala približno takšno števil čno stanje, kakršnega je imela ob koncu leta 1942, ko je v mestu in zunanjem okrožju skupaj imela okoli 350 članov. Vendar za leto 1943 ni na voljo nobenih celovitih podatkov; kasnejši podatek, da se je števil čno stanje v tem obdobju gibalo med 300 in 400, 432 je tako le okvirna ocena. Da se je od Ljubljane pri čakovalo ve č, kot so realne možnosti dopuš čale, potrjuje okrožnica št. 2 o pospeše- vanju dotoka in dvigu novih kadrov, ki jo je ljubljansko poverjeništvo poslalo partijskim organizacijam maja 1943. V njej so še vedno vsebovane nekatere naloge, o katerih je že pred skoraj pol leta pisal Boris Kraigher. Glavni poudarki so bili: nenehno pritegovanje novih čla- nov predvsem iz vrst delavskih in ženskih aktivistov, postavljanje delavcev in žensk na odgovornejše položaje v partiji, ve čja skrb idejnopoliti čni vzgoji, premagova- nje oportunizma oziroma o čiš čenje partije t. i. oportu- nistov. 433 Ko so se spomladi razmere delno stabilizirale – vdo- ri v organizacijo so pojenjali in postavljeni so bili temelji množi čnim organizacijam – je bilo zopet mogo če posve- titi ve čjo pozornost partijski organizaciji. Šentjur čeva je v maju poro čala, da se je ob ženskih demonstrativ- nih akcijah izkazalo, da “imamo precej kadra, ki bi bili vredni zaupanja Partije, bodisi da postanejo že člani ali kandidati”. Zato so ob obletnici ustrelitve Toneta Tom- ši ča 21. maja sklenili izvesti t. i. Tomši čev nabor. Dalje so sklenili pritegniti nove ljudi v rajonska vodstva, ka- terih se je OK KPS “vse do sedaj strahotno bal”. O se- 431 ARS, odd. 1, AS 1487, Poročilo Kamila Hilberta in Viktorja Krajnerja o delovanju članov KPS v taborišču Visco z dne 29. 9. 1943, a. e. 1115. 432 Matija Maleži č, Politi čno-organizacijsko poro čilo Mestnega komiteja KPS Ljublja- na za mestno partijsko konferenco 5. novembra 1948, str. 31. 433 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 3. 223 PETO POGLAVJE znamu kadrov pa je poro čala, da ga sestavljajo “že vso večnost”. 434 Ljubljansko partijsko vodstvo je bilo v tem obdobju močno zaposleno z urejanjem medskupinskih razme- rij, še zlasti po sprejetju Dolomitske izjave. Ljubljanska zna čilnost je bila, da se konfliktni odnosi niso omejevali le na razmerje med komunisti in krš čanskimi socialisti, temve č so zajeli tudi sokole, ki so v tem času za čeli oži- vljati društveno dejavnost. 435 Boris Kidri č je v pismu 19. maja 1943 poverjeništvu CK KPS za Ljubljano pritrje- val, da oživljanje sokolskih organizacij v Ljubljani lahko resni čno vodi v sokolski separatizem in celo v prehaja- nje sokolstva “z naprednih na sredinske in reakcionar- ne pozicije”, a je del krivde za ustvarjanje napetosti pri- pisal tudi sektaštvu poverjeništva; le-to je zanemarjalo redno obveš čanje ter stike s sokoli in se ni dovolj priza- devalo za pridobivanje sokolskih stališ č ob posameznih vprašanjih. Nasploh je bil mnenja, da si je poverjeništvo avantgardno vlogo partije predstavljalo preve č formali- sti čno, Dolomitsko izjavo pa poenostavljeno – “kot ne- kak dekret, ki naj uradno vlije v glave naših sodelavcev novo politi čno vsebino”. Pojasnil je, da Izjava še posebej obvezuje partijo “na čim tesnejšo delo z drugimi sode- lavci, na sistemati čno vplivanje na njih in na revolu- cionarno vzgojo vsega aktiva OF”. Zato se ni strinjal s sestavo posebnega odbora, zadolženega za organizacijo idejnopoliti čnega in propagandnega dela v Ljubljani (t. i. “vzgojni odbor”), v katerega so vklju čili samo člane par- tije. Izrecno je poudaril, kako je pomembno, da partija naveže s sokoli čim tesnejše osebne stike in “dobre med njimi” priteguje v partijo, kajti: “Brez krepkih partijskih pozicij v vrstah naših sodelavcev, bo Izjavo nemogo če do kraja izvesti in bo tudi v burnih dogodkih, ki so prav sedaj pred nami, nemogo če ohraniti vode čo vlogo Partije v osvobodilnem gibanju.” 436 V zunanjem ljubljanskem okrožju je ljubljansko poverjeništvo CK KPS septembra 1942 postavilo pov- sem novo vodstvo. Za sekretarja je imenovalo Alberta 434 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 27. 435 Lojz Tršan, OF v Ljubljani, str. 116–126. 436 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 61. 224 Svetino-Erna, za člane komiteja pa Ivo Rakar-Francko in verjetno Iva Levstika-Šimna. Prejšnjemu vodstvu je poverjeništvo o čitalo sektaštvo in anarhi čno, neuskla- jeno delovanje, ker naj bi bilo vse delo osredoto čeno v osebi Gerkove. Prva naloga novega vodstva je bila uve- ljavljanje trdnejše povezave vseh podro čij delovanja (t. i. sektorjev), kakor tudi povezave z rajoni, ker so bile te zadeve precej prepuš čene samim sebi. 437 Vendar novo okrožno vodstvo zaradi vse bolj neugo- dnih razmer nalog ni moglo izpolniti. Vzdrževanje zvez z rajoni je postajalo vse težje, od oktobra 1942 dalje so bi- le pretrgane zveze tudi med Svetinom in Rakarjevo. Ra- karjeva, ki je živela na Ježici, se je januarja 1943 zaradi kompromitiranosti morala umakniti v Ljubljano, kjer je postala kurirka okrožnega sekretarja Franca Kimovca. Hkrati je bila zadolžena za vzpostavljanje kanalov, prek katerih so pošiljali literaturo iz Ljubljane v zunanje ra- jone. Partijska organizacija se je rahljala, se števil čno zmanjševala in njene naloge so se vse bolj omejevale na razpe čevanje literature in nastopanje proti malodušju. Tudi rajonski komiteji so se od septembra 1942 zaradi odhodov njihovih članov v partizansko vojsko in akcij vaških straž (na Barju so npr. februarja 1943 ubili dva člana RK KPS) postopoma razbijali in s februarjem 1943 že v glavnem vsi prenehali z delom. 438 Na jugovzhodnem obrobju Ljubljane, tj. v rajonih Polje in Dobrunje, je jeseni 1942 deloval Jože Moškri č- Ciril, predvojni komunist in delavski dramatik s soci- alno tematiko. Po odhodu vojaškopoliti čnega vodstva s Podlipoglava sredi oktobra 1942 v Dolomite, Kardelja in Kidri ča pa v Ljubljano, je bil poverjenik CK KPS na podlipoglavski bazi (decembra ga je nasledil Ivan Kav- či č-Nande) in je skrbel za vzdrževanje zvez med člani vodstva ter zvez vodstva s terenom. Že konec oktobra je poro čal, da je delo na terenu skoraj povsem onemo- go čeno, ker je ve čina simpatizerjev že aretirana. Mo čno je bil razo čaran nad tovarniškimi delavci v Vev čah, s katerimi zaradi ustrahovanosti in oportunizma naj ne 437 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 102. 438 Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS v Ljubljani, str. 447, 448. 225 PETO POGLAVJE bilo mogo če “niti govoriti”. 439 Partijska organizacija na terenu je bila razbita. V rajonu Dobrunje je bil npr. ra- jonski komite uni čen že septembra (dva člana zaprta, tretji ustreljen). Novembra so bili na terenu tega rajona le še trije člani; preostali so se zatekli k specialnemu tretjemu bataljonu Zahodnodolenjskega odreda na ob- močju Podlipoglava, tam obnovili rajonsko vodstvo in bili povezani v bataljonsko partijsko organizacijo; le-ta je konec novembra štela 40 partijcev in 8 kandidatov, en član pa je bil usmr čen (kaže da zaradi brezvestnega ravnanja z denarjem). 440 Ker so postojanke okupatorja in vaških straž vse bolj obvladovale ljubljansko okolico, je IOOF februarja 1943 odlo čil, da se zunanje ljubljansko okrožje ukine in njegovi rajoni priklju čijo ljubljanskemu okrožju. Preso- jal je, da v obstoje čih razmerah, ko je v obro ču posto- jank onemogo čeno gibanje tako legalcem kot ilegalcem, vodstvo okrožja zunaj Ljubljane ne more zagotavljati po- vezanosti z rajoni in s tem usmerjati dela v okrožju, da pa bo v vsak posamezen rajon lažje prodirati iz mesta. 441 Toda nadaljnji razvoj je pokazal, da je obljubljanske ra- jone smotrneje vezati na podeželska okrožja kot na me- sto, razen Ježice, ki ni imela zaledja. Zato so poleti in jeseni 1943 izvedli vklju čitev Barja v ribniško-laš čansko okrožje, Dobrunj in Polja v grosupeljsko okrožje, Dravelj in Kozarij (Dobrova) pa v vrhniško okrožje. Vendar zveze teh rajonov z Ljubljano tudi po tem času niso bile pov- sem pretrgane. Belokranjsko okrožje je konec novembra 1942 ime- lo ve č kot 55 članov KPS (za viniški rajon ni podatkov). Organizacija je bila ve činsko kme čka; štela je kar 38 kmetov, medtem ko je bilo delavcev le 9, obrtnikov pa 7. Števil čno sicer še ni dosegla predvojnega stanja, na drugi strani pa ga je presegla glede pridobivanja novih pristašev oziroma simpatizerjev komunisti čnega giba- nja, saj je bilo v okrožju tudi najmanj 45 kandidatov KPS in 220 članov SKOJ. Neposredno po ofenzivi so partijske organizacije nadaljevale z delom, iz česar lah- 439 Jesen 1942, dok. 26. 440 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 121. 441 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 164. 226 ko sklepamo, da jih ofenziva, kljub dolo čenim izgubam, ni globlje prizadela. Sekretar Ivan Novak je poro čal, da ljudje množi čno podpirajo OF in tudi partijo ter da de- luje 3- članski OOOF, v katerem so sami člani partije; vklju čitev predstavnika krš čanskih socialistov Jožeta Kocbeka, za kar si je prizadeval Fran ček Brejc, pa so zavrnili. Za tehniko so iskali strokovno mo č, “intelektu- alca, ki bi bil dober partijc” in bi pomagal predvsem pri sestavljanju letakov. 442 Partijska vodstva v vseh sedmih rajonih so ve č ali manj redno delovala, število članov KPS pa je za čelo na- raščati šele proti sredini leta 1943. Takrat je OK KPS naslovil na rajonske komiteje okrožnico z napotili za izboljšanje dela rajonskih komitejev in celic. V njej je zapisal širše zna čilno, že kar stereotipno naslednjo ugo- tovitev: “Namesto na čelu vsega dogajanja, naša Partija koraka za dogodki; dogajajo se slu čaji, da nas ljudstvo prehiteva pri raznih akcijah, in to neorganizirano, kar je popoln dokaz, da Partija ne vrši svoje naloge” ter za- povedal, da se mora vse delo po liniji OF, SPŽZ in ZSM vršiti “po Partiji in pod najstrožjim nadzorstvom Parti- je”. Zahteval je na črtnejše in vestnejše delo, poglobljeno ideološko vzgojo ter kar najve čjo usmeritev na pridobi- vanje novih članov, “pri čemer je treba voditi ra čun o vsakem poedincu, ki je vnet, pošten in aktiven pristaš Osvobodilne fronte”. Posebej je izpostavil zahtevo po or- ganiziranju mladine in žensk, s čimer bi bila ustvarje- na množičnejša osnova za pridobivanje novih članov in kandidatov KPS, popularizacijo partije ter poudarjanje njene vodilne vloge. 443 Julija ali v za četku avgusta 1943 je okrožje imelo 97 članov, 41 kandidatov in 17 celic. Med člani jih je bilo kar 38 na novo sprejetih in so izrazito prevladovali kmetje. Konec avgusta je bilo že 125 članov in 33 kan- didatov, v 1. in 2. bataljonu Vzhodnodolenjskega odre- da, ki je bil pod pristojnostjo belokranjskega okrožja, pa še 48 članov in 16 kandidatov. Pred tem so na terenu mobilizirali dva člana, nekaj članov pa izklju čili; dva so 442 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Bela krajina 29. 11. 1942, a. e. 2711. 443 ARS, odd. 2, AS 1698, šk. 740/IV, Okrožnica OK KPS Bela krajina z dne 29. 6. 1943. 227 PETO POGLAVJE izklju čili zaradi nediscipline, enega zaradi izrabljanja OF v osebne koristi. Vzhodnometliški rajonski komite je poro čal, da so nekateri kandidati v njegovem rajonu “zelo nesre čno izbrani”, ker je med njimi “par tipi čnih kulakov”, vsi so pa politi čno popolnoma nezgrajeni, zato bodo kandidate ponovno preizkusili. 444 Zanimivo je utemeljevanje potrebe po širših spreje- mih v KPS, kakršno je podal RK KPS Dragatuš. Okro- žnemu komiteju je namre č predlagal, da bi sprejeli v partijo vse člane terenskih odborov OF ali pa vsaj po enega člana v odboru, “da bi se moglo čisto disciplinsko na njih pritisniti”, torej s partijsko disciplino pove čati dejavnost odborov OF. 445 Okrožno vodstvo Bele krajine so še nadalje predsta- vljali sekretar Ivan Novak, Tone Dvojmo č, Martin Žugelj in Janez Jezeršek, katerim se je septembra 1942 pri- družil Polde Jeleni č-Vinko, januarja 1943 Dušan Bole, od februarja do julija 1943 Niko Belopavlovi č, od febru- arja do junija 1943 Mica Šlander in od avgusta 1943 še Stane Šmid. 446 V ko čevskem okrožju so partijsko organizacijo za- čeli obnavljati decembra 1942, ko so ponovno postavili OK KPS. Tja je CK KPS poslal partijskega sekretarja 2. bataljona Notranjskega odreda Jožeta Kopitarja-Gre- gorja in ga dolo čil za okrožnega sekretarja. V komite so bili vklju čeni domačini Ivan Kristan-Fajfa, Polde Knapi č in Jakob Pantar. 447 Ob Kopitarjevem prihodu je bilo v okrožju le 6 članov in 17 kandidatov, ki so jih pred tem doma či aktivisti (zadrževali so se v rajonu Mozelj – med njimi sekretar OOOF Alojz Zalar, ki je bil kandidat KPS), že uspeli povezati in tako prekiniti trimese čni zastoj v politi čnem delu za časa ofenzive. Od navedenih pa je Kopitar 3 člane predlagal za izklju čitev zaradi nedelav- nosti, med njimi tudi Kristana. Ker s Knapi čem vse do 444 ARS, odd. 1, AS 1494 Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Dolenj- skem: Poro čilo OK KPS Bela krajina (nedatirano), a. št. 2814; Poro čilo OK KPS Bela krajina 30. 8. 1943, a. št. 2810; Poro čilo vzhodnometliškega RK KPS 15. 7. 1943 OK KPS Bela krajina, a. št. 884. 445 ARS, odd. 1, AS 1494, Poro čilo RK KPS Dragatuš 30. 6. 1943 OK KPS Bela kra- jina, a. št. 872. 446 Gradivo za belokranjsko okrožje: Niko Belopavlovi č, Stane Šmid, Polde Jeleni č; ARS, d.e. 1, AS 1589, Anketna lista Dušana Boleta in Mice Šlander-Marinko. 447 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 175. 228 februarja 1943 niso dobili zveze, sta do takrat v okro- žnem vodstvu delala le Kopitar in Pantar. 448 Februarja 1943 je v okrožju obstajala le ena tri- članska celica v rajonu Stari Log, v rajonu Stari trg je delovala kandidatska skupina in prav tako v rajonu Mo- zelj kandidatska skupina s sedmimi člani. Okrožni se- kretar je slabo stanje partijske organizacije opravi čeval s pomanjkanjem usposobljenih kadrov, zaradi česar je moral ve čino dela opravljati sam, pa tudi z dejstvom, da so bili od sedmih rajonov kar štirje zelo redko poseljeni oziroma skoraj prazni. 449 Ko je aprila 1943 okrožje obiskal poverjenik CK KPS za Notranjsko Albert Svetina, je opažal “popolno pasivnost” partije kljub Kopitarjevemu prizadevnemu delu, pomanjkanje primernih aktivistov ter v dolo čeni meri skaljene medosebne odnose. Politi čno delo naj bi precej ovirala samoljubnost okrožnega sekretarja OO- OF Alojza Zalarja in dušenje samoiniciative aktivistov z njegove strani. 450 V drugi polovici maja 1943 so ob navzo čnosti se- kretarja CK KPS Leskoška vodstvo okrožja reorganizi- rali. V njem sta še nadalje ostala Kopitar kot sekretar in Pantar kot član, na novo pa so vanj vklju čili Radka Poli ča, Marijo Jordan, Feliksa Razdriha in Štefana Tro- biša-Aleša. Avgusta so Pantarja izklju čili iz vodstva, ker naj ne bi bil kos nalogam, kot kandidata pa so sprejeli sekretarja OK SKOJ Viktorja Mokorela-Zmaga, vendar so potem namesto njega septembra sprejeli Dušana Bi- žala. Po majski reorganizaciji so za čeli ustanavljati tudi rajonska vodstva za Mozelj, Stari trg, Banjo Loko, Ko če- vsko Reko in Stari Log; Koprivnik je bil skoraj brez pre- bivalcev in zato brez vodstva, v Ko čevju, kjer sta konec avgusta delovali dve celici z enajstimi člani, pa so rajon- sko vodstvo ustanovili najbrž šele v septembru. Po kapi- tulaciji Italije se je ko čevsko okrožje zmanjšalo za rajon Stari trg, ki so ga konec septembra izro čili belokranj- skemu okrožju, kamor je že sodil do spomladi 1942. 448 ARS, odd. 1, AS 1487: Pismo Alojza Zalarja 15. 10. 1942 CK KPS, a. e. 2490; Zapisnik sestanka partijcev in kandidatov v rajonu Mozelj 20. 12. 1942, a. e. 2491. Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 35, 106. 449 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 5. 450 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Alberta Svetine 23. 4. 1943 CK KPS, a. e. 1677. 229 PETO POGLAVJE Septembra 1943 so v okrožju delovali štirje rajonski ko- miteji (Banja Loka, Ko čevska Reka, Mozelj, Ko čevje). V njih je bilo 15 aktivistov (4 delavci, 1 rudar, 1 trgovec, 1 trgovski pomo čnik, 2 gospodinji, 1 šivilja, 2 u čitelja, 1 zasebnica, 1 uradnica). Dne 26. septembra so v okrožju imeli okrožno partijsko posvetovanje, ki se ga je udeležil tudi delegat iz OK KPH Gorski kotar. 451 Šele z navedenimi organizacijsko-kadrovskimi ukrepi so sredi leta prešli k širjenju partijske organiza- cije. Sredi julija 1943 je OK KPS npr. že poro čal, da so v zadnjem času v okrožju pridobili 14 članov in 22 kan- didatov. Za člane rajonskih komitejev so prirejali krajše te čaje, na katerih so predelovali knjigo “Vprašanja leni- nizma”. 452 Okrožje Novo mesto je konec novembra 1942 imelo 44 članov in 35 kandidatov KPS. Ofenziva je povzro čila partijski organizaciji precejšnje žrtve in spremembe: 12 članov in kandidatov je bilo ustreljenih, 20 zaprtih, 19 pa jih odšlo v partizane. Tudi ve čina podokrožnih vod- stev je bilo zaradi tega razbitih. Takoj po kon čani ofenzivi so za čeli z urejevanjem partijskih vrst in sklenili pri četi z načrtnejšim politi čnim in teoreti čnim izobraževanjem po stažu sorazmerno mladega članstva, zaradi česar so v OK KPS pritegnili Maksa Strmeckega-Roka. 453 Posle okrožnega sekretarja je potem, ko so septem- bra 1942 Viktorja Avblja imenovali za politi čnega komi- sarja Gub čeve brigade, prevzel Franc Černe-Klemen. V vodstvu so še naprej ostali Dušan Jereb, Vilma Bebler in Mara Rupena, katerim se je konec leta pridružil še Maks Strmecki. Ko je Jereb sredi januarja 1943 odšel v poverjeništvo CK KPS in IOOF za Dolenjsko, so v OK KPS vklju čili ing. Jožeta Levstika-Vida, pred tem sekretarja v podokrožjih Šmarjeta, Trebelno in Trebnje, ki so jih po ofenzivi zaradi pomanjkanja kadrov za časno združili v eno podokrožje. Februarja 1943 sta iz OK KPS izpadla 451 ARS, odd. 1, AS 1496 Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Notranj- skem: Poro čilo OK KPS Ko čevje 9. 7. 1943 CK KPS, a. št. 2741; Poro čilo OK KPS Ko čevje 18. 8. 1943, a. št. 2747; Poro čilo OK KPS Kočevje 31. 8. 1943, a. št. 2751. ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Ko čevje 29. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2510. Radko Poli č, Čudežna pomlad, str. 232, 244, 248–251. 452 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 72. 453 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 74. 230 dva člana: Beblerjeva je odšla na delo v PK SKOJ za Slo- venijo, Strmecki je 27. tega meseca padel. Kmalu zatem je še Mara Rupena prešla na delo v GO SPŽZ. 454 Po dolgotrajnejših težavah v zvezi s pomanjkanjem kadrov za OK KPS so le-tega uspeli zadovoljivo organi- zirati šele z reorganizacijo sredi julija 1943. Sekretar je ostal še naprej Černe (odgovarjal je še za vzgojo partij- cev in kadrovska vprašanja), tudi Levstik (agitacija in propaganda ter predstavnik partije v OF) je bil ša na- dalje član, na novo pa so vklju čili Alberta Svetino-Er- na (kadrovik in zaš čita), Jožeta Franka (gospodarstvo, finance) in Ton čko Majcen (SPŽZ, mladina). Komite je poleg ostalih nalog sklenil “dvigniti Partijo števil čno in kvalitativno”. Glede sprejema kandidatov v partijo je od- lo čil, da se “sposobne in agilne sprejme, ostale pa, ki se po izjavah RK niso izkazali vredni za sprejem v Partijo, se opusti”. Uvedel je obvezno partijsko članarino, ki je bila mišljena predvsem kot števil čna evidenca članov in ne kot finan čna pomo č partiji. Za partijce ilegalce je mesečno znašala 2 liri, za legalce pa 10 lir, prispevek v partijski fond pa 30 lir. 455 Konec decembra je bilo v okrožju 12 partijskih in 5 kandidatskih celic ter 25 “kandidatskih in simpatizer- skih krožkov”. Okrožje je odgovarjalo za partijsko or- ganizacijo tudi v tistih bataljonih Vzhodnodolenjskega in Zahodnodolenjskega odreda, ki so se zadrževali na njegovem obmo čju. V njih naj bi našli “pravo anarhi čno stanje” oziroma zmedo o tem, kdo je sploh član parti- je ter primere, da člani niso vedeli, kaj sploh pomeni biti član partije. Število o t. i. kandidatskih in simpati- zerskih krožkih kaže na veliko prizadevanje okrožnega vodstva za čimprejšnjo razširitev KPS. Hkrati so okrepili ideološko vzgojo. Ker so bili partijski aktivisti “teoretsko slabo podkovani”, je Strmecki v decembru zanje priredil dva tridnevna te čaja (prvi je imel 11 udeležencev), na katerem so obravnavali naslednje teme: mednarodno delavsko gibanje, Partija, leninska teorija revolucije, strategija in taktika revolucije, sovjetska oblast, kme č- ko in narodnostno vprašanje. V okrožju so pogrešali 454 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 3, dok. 186; knjiga 5, dok. 142, 203. 455 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 60. 231 PETO POGLAVJE predvsem Zgodovino VKP(b), saj so razpolagali samo z enim popolnim izvodom ter nasploh materialov o notra- njepartijskih vprašanjih; ostalih študijskih materialov naj bi imeli dovolj, ugotavljali pa so, da med simpatizer- ji vlada veliko zanimanje za sovjetsko ustavo, manj pa npr. za nacionalno vprašanje. Nameravali so natisniti Titov članek “Organizaciono pitanje Partije”, 456 ki ga je Dušan Pirjevec jeseni dobil na Hrvaškem; za čeli so ga že prevajati, razmnoževanje pa je potem prepre čil dr. Jože Brilej. Okrožju je sporo čil, da je omenjeni članek pred časom nameravala natisniti že komisija za agitacijo in propagando pri CK KPS, potem pa so se “premislili, ker da ne odgovarja našim prilikam”. 457 Aprila 1943 je bilo v okrožju 66 članov in 33 kandidatov, v štirih četah Za- hodnodolenjskega odreda pa še 39 članov in 23 kandi- datov. 458 Po padcu fašizma se je pozornost partije v skla- du z navodili CK KPS z dne 2. avgusta 459 usmerjala v spremljanje dejavnosti četnikov, ki so se tedaj pod vod- stvom majorja Karla Novaka zadrževali v tem okrožju, ugotavljanje morebitne notranje difereciacije oziroma razkroja vaških straž, odnosov okupatorja do obeh teh formacij itd. Pri čakovanje skorajšnjega zloma Italije pa je vplivalo tudi na pospešeno sprejemanje v partijo in se je partija ravno v teh tednih števil čno podvojila. Vzpo- redno z izpopolnjevanjem organizacijske mreže OF so nameravali poleg obstoje čih rajonskih komitejev, ki so pokrivali obmo čja podokrožij, za četi ustanavljati rajon- ske komiteje tudi za obmo čja OF rajonov. Medtem ko je bilo v prvi polovici avgusta v okrožju 79 članov ter 54 kandidatov, in se je OK KPS pritoževal nad aktivisti, češ da tudi tam, kjer so pogoji ugodni, ne opuš čajo zau- pniškega sistema, zaradi česar zavirajo števil čno širitev 456 Mišljen je članek “Narodnoosvobodilni boj in organizacijsko vprašanje naše Par- tije” (Glej: Josip Broz Tito, Zbrana dela, knjiga 10, str. 34–40). Članek je med dru- gim kriti čno spregovoril o odgovornosti slovenske in hrvaške komunisti čne partije o za velike izgube v kadrih. 457 ARS, odd. 1, AS 1494, Poro čilo OK KPS Novo mesto 24. 12. 1942 CK KPS, a. št. 532. Dokument je objavljen v Dokumentih ljudske revolucije, knjiga 4, dok. št. 193, vendar izpuš čen v delu, ki se nanaša na Titov članek. 458 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 5, dok. 148; knjiga 6, dok. 68. 459 ARS, odd. 1, AS 1494, Pismo CK KPS 2. 8. 1943 OK KPS Novo mesto, a. št. 1616. 232 partije, jih je bilo konec istega meseca že 137 (od teh jih je bilo 65 v ilegali) in 45 kandidatov. 460 V podokrožjih Šmarjeta-Škocjan in Trebelno so 16. julija 1943 sklicali skupno “delovno-vzgojno zborova- nje”. Udeležilo se ga je 43 partijcev. V pozdravni resolu- ciji, poslani centralnemu komiteju KPS, so med drugim zapisali: “Vsi navzo či člani KP Vam zagotavljamo, da bo- demo v tem za našo stvar tako silno važnem času dali vsak na svojem mestu osvobodilnega dela iz sebe vse svoje najboljše mo či, vso svojo sr čnost, požrtvovalnost in predanost. Vsi ho čemo kot pravi komunisti storiti kar najve č za naše najvišje cilje, za čimve čjo okrepitev naše slovenske partizanske vojske, za izgraditev prave ljudske oblasti, za resni čno osvoboditev slovenskega naroda ter kon čno za oživotvorjenje našega najvišjega ideala – slovenske revolucije.” 461 Po kon čani italijanski ofenzivi so ustanovili novo ribniško-velikolaško okrožje. Vodili so ga sekretar Ma- tija Maleži č-Ciril, Ignac Volj č-Fric in Ivan Fajdiga, ki so predstavljali OK KPS in hkrati OOOF. Imelo je ribniški in velikolaški partijski rajon, ki so ju spomladi 1943 raz- delili v ve č OF rajonov. V prvem so bili konec novembra 1942 3 člani in 8 kandidatov, drugi je bil še brez organi- zacije. V ribniškem rajonu so konec decembra že posta- vili RK KPS, v velikolaškem rajonu pa je bil v januarju 1943 še vedno le en sam član. 462 Enega člana so izklju čili zaradi naslednjih napak: “nepredanost Partiji, nedelav- nost, skrajna nediscipliniranost, zahrbtnost v zna čaju, koristolovstvo in špekulantstvo, nezgrajenost”. 463 Maja 1943 so bili v ribniškem rajonu poleg RK KPS 4 člani in 10 kandidatov (pred tem je bilo nekaj kandi- datov v Sodražici aretiranih), medtem ko so v velikola- škem rajonu šele v tem času pridobili prve 4 kandidate. Obstajala je še celica kurirjev na TV 11. OK KPS je po- 460 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 59; ARS, odd. 1, AS 1487, Po- ročilo OK KPS Novo mesto 31. 8. 1943 CK KPS, a. e. 2934. 461 ARS, odd. 1, AS 1494, Pozdravna resolucija centralnemu komiteju KPS s par- tijskega zborovanja iz podokrožij Šmarjeta-Škocjan in Trebelno z dne 16. 7. 1943, a. št. 2716. 462 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 4, dok. 94, 120, 206; knjiga 5, dok. 72, 125. 463 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Ribnica-Velike Laš če 28. 12. 1942 CK KPS, a. e. 2592. 233 PETO POGLAVJE ročal, da so v skladu z direktivami za čeli zlasti v ribni- škem rajonu s širšo popularizacijo partije, v kateri se na “nesektaški na čin prikazuje avantgardno vlogo Partije pri borbi za osvoboditev slovenskega naroda”. Opažali so, da je bil ljudem obstoj KPS kot organizacije pogosto nepoznan ter da je v njihovih predstvah bil komunist vsakdo, ki se je za komunista smatral. Pojem komunist se je mnogokrat enačil s pojmom angažiranega pripa- dnika OF, kar je bilo eno glavnih meril pri sprejema- nju v partijo. OK KPS je npr. navajal, da so najve čje možnosti za razširitev partije v vasi Travnik v Loškem Potoku, kjer se “skoraj vsi vaš čani smatrajo za komu- niste in so temu primerno tudi aktivni pri delu za OF”; poleti sta v tej vasi obstajali že dve celici. Za samo Rib- nico je navajal, da bo tudi tam mogo če postaviti organi- zacijo, vendar predvsem iz nekmetskih in nedelavskih “elementov”, tj. iz vrst dijakov in izobražencev, medtem ko naj bi bilo med delavci malo “zavednih”. Posebej je povprašal na CK KPS, kaj mu je storiti s sodnikom iz Ribnice, ki je že bil kandidat, sedaj pa je želel postati član. Okarakteriziral ga je takole: “predan stvari, agilno dela za OF, /.../ pobožen in neizgrajen, /.../ bojazljiv”. Odgovor je bil o čitno pozitiven, saj je omenjeni sodnik že junija 1943 postal član KPS. V okrožju so čutili pomanj- kanje izkušenih aktivistov, zato je CK KPS tja poslal Jo- va Rajakovi ča iz Ljubljane. 464 V maju se je v omenjenem okrožju zadrževal pover- jenik CK KPS Franc Popit. Pri pregledu dela je opažal, da se je OK KPS preve č ukvarjal z drobnimi nalogami, člane pa prepuš čal samim sebi brez ustrezne pomo či v pogledu politi čne vzgoje in konkretnega delovanja. Glede pridobivanja novih članov je ravnanje okrožnega komiteja ocenil za sektaško. Vsi partijski kandidati so bili namre č sprejeti v kandidaturo že konec leta 1942 in Popit je menil, da so s svojim delom vsekakor potrdili zaupanje partije oziroma si zaslužili sprejem v partijo, v okrožju pa jih še vedno niso sprejeli med člane. Tudi glede pridobivanja novih kandidatov naj bi bili v okrožju preozki. Popit je poro čal centralnemu komiteju, da ima- 464 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 86; ARS, odd. 1, AS 1496, Pismo CK KPS 18. 6. 1943 OK KPS Ribnica-Velike Laš če, a. št. 1621. 234 jo v okrožju odbore OF, AFŽ in zaupnike, skratka “ljudi, ki so bili v času najhujšega okupatorskega in belega terorja pripravljeni delati z nami, ljudi, ki imajo vse po- goje, da se jih sprejme kot kandidate, pa jih držijo izven Partije. Pokazal sem jim, če ho čemo, da bomo spravili OF v nov polet, moramo okrepiti Partijo z novimi silami, moramo takoj prekiniti s staro prakso in potegniti naj- boljše tovariše iz terenskih odborov in AFŽ in zaupni- ke v Partijo, sistemati čno ustvarjati partijska jedra, ki bodo povedla široke mase s svežim elanom v borbo za osvoboditev našega naroda”. 465 Popit je v tem času obnovil v februarju 1943 razbit RK KPS Barje in barjanski rajon priklju čil okrožju Rib- nica-Velike Laš če. Rajon je imel 9 članov KPS, od teh pa so 3 poslali v vojsko. Julija so okrožju priklju čili še rajon Dobrepolje-Struge in postavili RK KPS za veliko- laški rajon. V okrožju je bilo takrat brez obeh novo pri- klju čenih rajonov 23 članov in 21 kandidatov. Okrožje je zapustil Volj č, ki je bil prestavljen na politi čno de- lo v vrhniško okrožje. 466 Sredi avgusta je bilo v okrožju skupaj z okrožno komisijo VOS in varnostno grupo že 51 članov (od tega 15 žensk) in 25 kandidatov. Ve č kot polovica članov je odpadla na ribniški rajon, v rajonu Dobrepolje-Struge pa sta bila le 1 član in 1 kandidat. Njihova ideološka raven naj bi bila nasplošno “zelo niz- ka”, zato so v okrožju pozdravili ustanovitev partijske šole pri CK KPS. 467 Ker je okrožju zelo primanjkovalo aktivistov, se je julija OK KPS obrnil na IOOF ter CK KPS za dodelitev nekaj kadra iz vojske. Centralnemu komiteju je prošnjo utemeljeval s tem, da sta trenutno bila v OK KPS le dva člana, ki sta obenem predstavljala tudi OOOF. Menil je, da je potrebno razširiti OOOF, in pri tem navedel, da je v predlogu, poslanem IOOF, predlagal izklju čno partijce. S prihodom novih aktivistov bi se sprostil del partijskega kadra (vsaj po eden v OK KPS ter v rajon- skih komitejih), ki bi se posvetil predvsem partijski or- 465 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 87. 466 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 87; Dokumenti organov in organi- zacij, knjiga 8, dok. 39. 467 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 64. 235 PETO POGLAVJE ganizaciji, katere do tedaj ni bilo čutiti kot “gonilne sile” v okrožju, ker je delala le za OF. S tem bi tudi premagali napa čno pojmovanje med aktivisti, da je Osvobodilna fronta “razširjena, posplošena Partija”. 468 Konec avgusta je CK KPS odredil, da se obsežno okrožje razdeli na dve samostojni okrožji: na ribniško in velikolaško okrožje. V okrožje Velike Laš če so vklju čili barjanski in velikolaški rajon. Za okrožnega sekretar- ja je bil postavljen Ivan Jevc- Čufi, za člane okrožnega komiteja pa Janez Kožar-Prajer, Nika Ložar-An čka in Franc Maleži č-Štefan. Okrožje Ribnica je poslej obsega- lo rajone Loški Potok, Sodražica-Ribnica in Dobrepolje- Struge. Sekretar je bil Matija Maleži č, člani OK KPS pa Ivan Fajdiga, Karel Mikuli č in Stane Ilc-Krištof. Prejšnje- mu OK KPS je centralni komite izrekel kritiko, saj naj bi zanemarjal živ stik s partijskimi organizacijami, nezado- stno populariziral partijo kot voditeljico osvobodilnega boja ter v premajhni meri prenašal delo na legalne ljudi. Novima vodstvoma okrožij je naro čil, da naj premalo de- javne komuniste pošljeta v vojsko ter smelo sprejemata v partijo vse, ki to, glede na delo, zaslužijo. 469 Italijanska ofenziva in nastop vaških straž sta zelo prizadela stiško okrožje. Od okrožnega vodstva je ostal samo Radko Poli č, razbit je bil tudi stiški RK KPS. Šte- vilo članov in kandidatov se je prepolovilo; od 45 čla- nov in kandidatov pred ofenzivo jih je sredi novembra 1942 delovalo v okrožju le še 24. Med ofenzivo jih je 5 padlo, 7 je bilo zaprtih, 2 sta se predala, 5 jih je odšlo v partizane. Po ofenzivi ni bilo nobenih pravih izgledov za povezavo razbitih organizacij, ker so to prepre čevale številne postojanke vaških straž. Ker v okrožju ni bilo partizanskih enot, ki bi aktivistom nudile zaš čito, so se ti umaknili iz okrožja. 470 Konec septembra so se stiški aktivisti skupaj z gro- supeljskimi, ki so v avgustu prav tako morali zapustiti okrožje, vrnili v okrožje, zaradi težavnega položaja pa so se novembra ponovno umaknili k partizanskim enotam v novomeško okrožje in od tam ob časno odhajali k zau- 468 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 91. 469 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 94. 470 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 75. 236 pnikom v okrožje. Organizacijski sekretar CK KPS Boris Kraigher je menil, da z obstoje čimi težkimi razmerami v okrožju ni mogo če opravi čevati trajnejšega zastoja v po- liti čnem in organizacijskem delu in da okrožni sekretar naloge ni zadovoljivo opravljal, zato je Poli ča januarja 1943 razrešil. Na mesto okrožnega sekretarja je bil ime- novan Bogdan Osolnik iz novomeškega okrožja. Okro- žni aktiv, iz katerega so nameravali v doglednem času oblikovati OK KPS, so tvorili poleg Osolnika še Radko Poli č, Jože Slapni čar, Slavko Kova či č, Karel Sagadin, Angel Venturini in Pepca Zajc. Okrožje so v za četku leta 1943 razdelili na tri po- dokrožja: Sti čna, Suha krajina in Krka. Še najboljši po- goji za delo so bili v stiškem podokrožju, kjer se je tudi zadrževal del okrožnih aktivistov, najbolj neugodni pa v Suhi krajini. OK KPS Sti čna so postavili šele proti kon- cu maja 1943 in je bil identi čen z OOOF. Do kapitula- cije Italije je delal v naslednji sestavi: sekretar Slavko Kova či č, člani Karel Sagadin-Boštjan (sekretar OOOF), Jože Plankar-Veja (VOS), Jože Slapni čar-Vanja (mladi- na), Pepca Zajc-Kara (SPŽZ) in Jože Dremelj. 471 Politi čno delo v okrožju vse do kapitulacije Italije ni doživelo širšega razmaha. Tudi KPS je ostala števil čno skromna in brez rajonskih vodstev. Še konec septem- bra 1943 je bilo v okrožju le 13 članov in 14 kandidatov KPS. Okrepili pa so takrat okrožno partijsko vodstvo, v katerega so pritegnili še Milana Kon čino, ing. Viktorja Bajca, Franca Hauptmana-Krištofa, Jožeta Smrketa- Jošta in Angela Venturinija. 472 Podobne razmere so po italijanski ofenzivi vladale v grosupeljskem okrožju. Med ofenzivo so padli najmanj 4 člani in nekaj kandidatov, nekaj je bilo zajetih, ne- kaj je bilo zaradi t. i. oportunisti čnega zadržanja med ofenzivo izklju čenih. Le slabi četrtini članov se je uspelo obdržati v ilegalnosti. Na strogo nadzorovanem terenu, na katerem so se po ofenzivi tudi dotedanji privrženci 471 Radko Polič, Čudežna pomlad, 145–183; Bogdan Osolnik, Z ljubeznijo skozi su- rovi čas, Ljubljana 1989, str. 147–161; Slavko Kova či č, Aktivisti OF grosupeljsko- stiškega okrožja. Domicili v slovenskih ob činah, str. 121; Vida Deželak, Organizira- nost KPS na Dolenjskem in Notranjskem, str. 207. 472 ARS, odd. 1, AS 1494, Poro čilo OK KPS Sti čna 27. 9. 1943 CK KPS, a. št. 2827; Milena Vren čur, Ivan Križnar: V navzkrižnem ognju, Ljubljana 1997, str. 193. 237 PETO POGLAVJE OF pasivizirali ali le-to za čeli odkrito zavra čati, poslej ni bilo možnosti niti za širše politi čno delo v smislu OF, kaj šele za širjenje partijske organizacije. 473 V za četku januarja 1943 se je partijska organizaci- ja omejevala le na štiri članski okrožni komite ter še na dva člana. Februarja je okrožni sekretar Ivan Erjavec poro čal, da so pridobili dva nova člana in štiri kandi- date, o možnostih nadaljnje širitve pa je bil skepti čen. Toda že 11. marca 1943 so zaradi izdaje padli trije člani OK KPS: Jože Šerjak, Franc Štibernik in Zalka Rode. 474 Okrožni komite so obnovili šele avgusta 1943 in je štel le dva člana. Za sekretarja OK KPS so imenovali Jova Rajakovi ča iz velokolaškega rajona; obenem je prevzel na čelstvo VOS in mladinsko delo (tudi prejšnji mladin- ski sekretar Stojan Šuligoj je padel). Sekretar OOOF Ivan Erjavec je postal član komiteja in je odgovarjal še za agitacijo in propagando. OOOF je štel štiri člane, od katerih so bili trije člani KPS, četrti pa je bil izklju čeni član partije in je OK KPS o njem zapisal, da je še vedno “dober naš simpatizer”. KPS je konec avgusta štela ko- maj 10 članov, ki so bili vsi ilegalci in zaposleni pretežno z vzpostavljanjem organizacij OF. Kandidata ni bilo še nobenega, člana SKOJ le dva. 475 V vrhniškem okrožju so zaradi preteklih izgub v partijskem kadru (zaradi aretacij, odhodov v partizane, izklju čitev itd. je izpadlo najmanj 34 članov) takoj po kon čani ofenzivi za čeli obnavljati razbito partijsko mre- žo. Prvotno namero o razdelitvi okrožja na šest rajonov so zaradi pomanjkanja kadrov opustili in okrožje razde- lili na tri rajone – Borovnica, Vrhnika, Logatec. V njih so novembra že postavili rajonske komiteje. Člani OK KPS so si delo razdelili tako, da je Adolf Malavaši č odgovarjal za OF, dr. Cene Logar za agitacijo in propagando, za politi čno delo v 1. bataljonu Dolomitskega odreda ter za horjulski teren, sekretar Stane Kav či č je vodil partijsko delo v okrožju in v 2. bataljonu Dolomitskega odreda. Politi čnega komisarja 2. bataljona tega odreda Franca 473 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 3, dok. 51; knjiga 4, dok. 181. 474 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 32, 153; Pomniki NOB v ob čini Grosuplje, Grosuplje 1987, str. 11. 475 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 106. 238 Tr čka-Ovsova so sprejeli za kanditata OK KPS. Konec novembra je okrožje imelo 11 celic, 28 članov in 8 kan- didatov, v Dolomitskem odredu pa je bilo 53 članov in 24 kandidatov. 476 Ker so januarja 1943 Kav či ča imeno- vali za sekretarja PK SKOJ za Slovenijo, je sekretarstvo prevzel dr. Cene Logar. Po Logarjevem odhodu na Pri- morsko aprila 1943 je bil sekretar Adolf Malavaši č, od julija 1943 dalje pa Ignac Volj č-Fric. Poleti sta nekaj časa predstavljala okrožno partijsko vodstvo le Volj č in Malavaši č, konec avgusta pa je CK KPS imenoval za čla- na OK KPS še Jožeta Moleka-Puntarja in Ivana Krži ča- Pajka. 477 KPS se je postopno konsolidirala predvsem na vrh- niškem in horjulskem obmo čju. V borovniškem rajonu je utrpela ve čjo izgubo decembra 1942, ko je bil zaradi izdaje in pomanjkljive konspiracije uni čen RK KPS. 478 Nasplošno pa so se razmere ponovno poslabšale spo- mladi 1943, ko so partizanske enote zapustile Dolomite in se je okrepil vpliv nasprotnega tabora. KPS je rasla razmeroma po časi in je sredi avgusta štela nekaj čez 50 članov ter 5 kandidatov. Okrožni komite je socialno sestavo smatral za nezadovoljivo, ker da je bilo premalo članov iz delavskih in širomašnejših kme čkih vrst. Pole- ti so dokon čno izvedli na črtovano delitev okrožja na šest rajonov: Vrhnika, Borovnica, Logatec, Rovte, Dobrova, Horjul. V vseh so postavili rajonske komiteje, od katerih pa je RK KPS Rovte kmalu prenehal z delom, ker sta dva njegova člana prestopila k četnikom, preostalemu članu pa je bilo delo onemogo čeno oziroma je vzdrževal le ob časne stike z zaupniki. 479 Verjetno je dogodek v Rovtah vzpodbudil CK KPS, da je konec avgusta naro čil vrhniškemu okrožnemu ko- miteju t. i. pretres vseh članov KPS ali ti resni čno sodijo v partijske vrste. Ocenjeval je, da se je v partijo “navle- klo mnogo takega, kar v Partijo ne spada” in pri tem izpostavil trgovce, gostilni čarje in premožnejše kmete, 476 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 88. 477 Cene Logar, Osvobodilni boj v Dolomitih. Borec 1973, št. 8–9, str. 476; ARS, odd. 1, AS 1496, Poro čilo OK KPS Vrhnika 31. 8. 1943 CK KPS, a. št. 2792; Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 95. 478 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 221. 479 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 66. 239 PETO POGLAVJE ki da se vrinjajo v partijo samo zato, da bi njeno delo zavirali. Naro čal je: “Vi morate partijo iz čistiti, morate pa pri tem paziti, da ne zasektašite.” Glede novih članov je priporo čal sprejemanje predvsem iz vrst delavstva. Menil je tudi, da je organizacija premalo dejavna oziro- ma vsaj delno oportunisti čna ter da je v njej potrebno krepiti čut odgovornosti za delo, dvigati politi čno raven članov, prelagati delo na legalne ljudi in presekati z or- ganizacijskim zastojem v okrožju. 480 Okrožje Cerknica so oktobra 1942 razdelili na tri rajone (Cerknica-Begunje oz. Grahovo-Rakek, Bloška planota, Loška dolina) in še isti mesec v njih postavili rajonske komiteje. Konec oktobra je okrožje imelo ka- kšnih 24 članov in 11 kandidatov. Enega člana so iz- klju čili, ker je iz malomarnosti zakrivil smrt partizana. Izgube med ofenzivo niso znane. Za 10 novosprejetih članov in kandidatov je OK KPS poro čal, da so 4 delav- ci, 2 kme čka sinova, 1 mali kmet in obenem delavec, 1 avtobusni sprevodnik, 1 mesarski pomo čnik in ena privatnica. 481 Cerkniški OK je odgovarjal še za partijsko organizacijo v 1. in 2. bataljonu Notranjskega odreda, v katerih je bilo decembra ve č kot 43 članov in 20 kandi- datov, ter v Slivniškem bataljonu. 482 Jeseni 1942 so OK KPS sestavljali sekretar Lojze Mlakar-Ljubo Skalar, Franc Plos-Lado, Ludvik Lovko- Vinko Bobnar ter kandidata Anton Prevec-Dima č in Jo- že Koš čak-Krištof Novšak. Konec leta so Plosa zaradi ne- delavnosti in sektaškega zadržanja izklju čili iz komiteja in za člana sprejeli Koš čaka. Maja 1943 je Popit zopet zaradi sektaštva izklju čil iz komiteja še Lovka, član pa je postal Prevec, vendar je tudi njemu članstvo kmalu prenehalo, ker je odšel na delo v obveš čevalno službo. Nato so junija sprejeli sekretarja bloškega rajona Jože- ta Tekavca-Pepeta Soroka, neposredno po kapitulaciji Italije pa še sekretarja OK SKOJ Matijo Knapa-Pirma- na. 483 480 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 95. 481 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 174. 482 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 132. 483 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 4, dok. 132; knjiga 5, dok. 56; knjiga 7, dok. 34, 87, 160. ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Cerknica 23. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2482; Jože Tekavec, Dnevi preizkušnje, str. 288. 240 Nastanek vaških straž je v okrožju precej oviral de- lovanje OF in KPS, še zlasti v loškem in bloškem rajonu. Kljub temu so uspevali postopno krepiti organizacijo OF in v januarju 1943 ustanoviti že peti rajonski odbor OF (partijski rajoni so bili še nadalje trije). V zvezi z rajon- skimi odbori je OK KPS poro čal, da so v vseh zastopani člani KPS in da sloni “v glavnem vse delo na KP”. 484 No- tranjo dinamiko v partijski organizaciji delno odslikava npr. poro čilo iz za četka marca 1943. OK KPS je tedaj poro čal, da so na novo sprejeli dva člana in dva kandi- data, enega člana so zaradi neaktivnosti poslali v Šer- cerjevo brigado, en član iz tehnike se je zaradi slabega zdravja in onemoglosti na pohodu sam ustrelil, enega člana so izklju čili, ker se je z družino umaknil pod za- ščito vaških straž in enega člana so zajeli ter ustrelili vaški stražarji. 485 V začetku julija 1943 je okrožje imelo 17 legalnih in 13 ilegalnih članov ter 14 kandidatov. V treh rajonskih komitejih je delalo 10 članov. V le-teh je bilo najmanj 6 kme čkih sinov, h čera ali posestnikov ter po en lesni de- lavec, avtobusni sprevodnik (sin kmeta), klju čavni čar, za enega ni podatkov. 486 Odgovorni v okrožju so dojemali navodila vodstva KPS o sprejemanju novih članov pred- vsem iz nižjih socialnih slojev zelo ozko, zato so bili v di- lemi kako ravnati v primerih, ko bi po njihovem mnenju posameznik sicer sodil v partijo, vendar je njegova soci- alna pripadnost neustrezna. Tako je namre č mogo če ra- zumeti vprašanje, ki ga je OK KPS junija naslovil na CK KPS v zvezi z nekim kandidatom z Rakeka. Vprašanje se je glasilo: “Vprašamo, če ga lahko sprejmemo v Partijo, je namre č intelektualec, ima elektrotehni čno šolo; naše mnenje je, da se ga sprejme, ker je delaven in predan stvari.” OK KPS je takrat tudi poro čal, da so v okrožju ustanovili VOS, sestavljen iz treh članov, ki ima nalogo “likvidirati voditelje ter organizatorje bege”. 487 Julija je OK KPS dal rajonskim komitejem navodila o izboljšanju organizacijskega in vzgojnega dela; zapo- 484 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 49. 485 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Cerknica 5. 3. 1943 CK KPS, a. e. 2463. 486 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 14. 487 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 132. 241 PETO POGLAVJE vedal je npr. redno sestajanje, redno pošiljanje poro čil okrožnemu komiteju, širitev partijskih organizacij itd. 488 Še konec avgusta pa je ugotavljal, da je pri vseh ra- jonskih komitejih opazna nesamostojnost v delu, kar je gotovo tudi vplivalo na po časnejšo širitev partijske organizacije. 489 Na osnovi nepopolnih podatkov ocenjujemo, da je v Ljubljanski pokrajini v trenutku kapitulacije Italije v terenskih organizacijah delovalo vsaj 750 članov in na desetine kandidatov KPS. V obravnavanem obdobju od- pravljanja posledic italijanske ofenzive in prilagajanja delovanja novonastalim razmeram s pojavom oborože- ne protirevolucije, je obnavljanju oporniške mreže sle- dilo poudarjeno prizadevanje tudi za števil čno okrepitev KPS kot predpogoja za širitev njenega politi čnega vpliva, kar sovpada tudi s sprejetjem Dolomitske izjave. Z njo je pri KPS odpadla v prejšnjih obdobjih vsaj do dolo čene mere gotovo prisotna zadržanost do preve č o čitne širi- tve lastne stranke, že zaradi ozirov do ostalih skupin v OF, predvsem do krš čanskih socialistov. Sprememba, ki jo je prinesla Dolomitska izjava v zgradbo odporniške organizacije tudi na terenu, je bila najprej o čitna prav v Ljubljanski pokrajini. 488 ARS, odd. 1, 1496 Zbirka komiteji KPS in odbori OF na Notranjskem, Okrožnica OK KPS Cerknica z dne 2. 7. 1943, a. št. 2772. 489 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 114. 242 Leto 1943 je na Gorenjskem kar nekaj časa pote- kalo v znamenju izpolnjevanja navodil centralnega ko- miteja KPS gorenjskemu pokrajinskemu komiteju KPS iz konca predhodnega leta. Obsegala so vzpodbujanje partizanske mobilizacije kot odgovor na okupatorjevo mobilizacijo, prehod tamkajšnjih enot v ofenzivnost, obnovo vsaj osnovnega organizacijskega skeleta parti- je, vzpostavljanje jeder OF na zaupniški podlagi, ki bi sčasoma prerasla v odbore OF; pri tem je partija ra ču- nala tudi na pomoč sokolov in krš čanskih socialistov, kolikor jih je še ostalo na Gorenjskem. 490 Glede spreje- manja v KPS je bilo poudarjeno na čelo, da je potrebno v partijo “odpreti vrata dobrim partizanskim borcem in aktivistom OF”. 491 Kriterij je bil široko opredeljen oziro- ma vsaj tako je bil razumljen in je kot tak postopoma omogo čil širše sprejeme v partijo ter presegel dotedanjo ozkost. Sicer pa je bila v za četku leta 1943 med navede- nimi nalogami glavna partijska naloga čim širša izvedba mobilizacije. Kardelj je februarja gorenjskemu PK KPS izrecno naročal, da je to osrednje vprašanje, ki so mu vsa druga podrejena. Med slabostmi njegovega delova- nja pa je navedel pomanjkljivo borbo proti “beli gardi” in gorenjsko vodstvo posvaril, naj si ne dela iluzij, da do tega pojava na Gorenjskem ne bo prišlo. 492 490 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 3, dok. 148. 491 Zbornik NOV, del VI, knjiga 4, dok. 112. 492 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 195. Širitev in delovanje KPS na Gorenjskem v letu 1943 243 PETO POGLAVJE Širitev partijskih vrst so na eni strani omogo čile ugodnejše splošne razmere na Gorenjskem od za četka leta 1943 dalje, za katere je bil zna čilen ponovni razmah odporništva (uspešna partizanska mobilizacija), popu- š čanje okupatorjeve represije in s tem povezane ve čje pripravljenosti prebivalstva za vklju čevanje v OF in mno- ži čne organizacije, s čimer je partija dobila široko in pre- verljivo osnovo pri iskanju novih članov. Na notranjem partijskem planu je bilo pomembno dokon čno rešeno vprašanje pokrajinskega komiteja, njegovo postopno uvajanje rednejših zvez in kontrole predvsem okrožnih komitejev, ustanavljanje tehnik in s tem zagotavljanje literature za partijske in širše potrebe, nadaljnje pritego- vanje politi čnih delavcev iz vrst partizanskih borcev itd. Decembra 1942 je prišlo na Gorenjskem do samo- iniciativnega oblikovanja pokrajinskega odbora OF ozi- roma t. i. Miklav čevega odbora. Odbor je bil ustanovljen s sodelovanjem posameznih gospodarstvenikov in člana PK KPS za Gorenjsko Jožeta Sluge. Deloval je do jeseni 1943. CK KPS se ni strinjal z njegovo sestavo ter usme- ritvijo, zato ga ni nikoli priznal. Ker so bili njegovi člani z razrednega stališ ča nezanesljivi zavezniki, sta si CK KPS in PK KPS prizadevala prepre čiti njihovo avtono- mno delovanje in jih omejiti na materialno in finan čno podpiranje osvobodilnega gibanja. Odbor je bil usmerjen predvsem k pripravam na konec vojne in na prevzem oblasti, medtem ko je oborožen odpor proti okupatorju skušal zadrževati. Povezanost odbora z vodjem gestapa na Gorenjskem Rozumekom je bila konec leta 1943 uso- dna za ve čino njegovih članov; nekatere aretiral gestapo druge pa VOS. 493 Postavljanje organizacijske mreže je potekalo posto- pno in glede na razli čne razmere v posameznih okrožjih razli čno hitro. Odvisno je bilo predvsem od tega, kdaj so se okrožna vodstva utrdila in kdaj je posamezno okrožje uspelo ustvariti jedro aktivistov, ki so iz legale ali ilegale pokrili posamezne predele okrožja. Praviloma so ti akti- visti, ki so predstavljali zasnovo bodo čih rajonskih ko- mitejev in bili odgovorni za organiziranje in funkcionira- 493 Vida Deželak Bari č, Samoiniciativni in nepriznani pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko. Prispevki za novejšo zgodovino, 2000, št. 2. 244 nje celotne odporniške organizacije na svojem obmo čju, najprej posameznikom postavljali kandidature, jih po razmeroma kratkem času sprejeli v članstvo, redkeje pa so jih v prvi polovici leta vklju čevali v celice. Takšno rav- nanje je gotovo delno izviralo iz pomanjkanja ustreznih navodil s strani PK KPS, delno pa iz povsem prakti čnih razlogov zaradi majhne gostote članstva v za četni fazi. Ko so sprejeli dolo čeno število članov, so ustanovili še rajonske komiteje, ki so bili kot manjše organizacijske enote pomemben pogoj za nadaljnje širjenje in utrjeva- nje mreže organizacij KPS. Politiko “širše odprtih vrat” pri sprejemanju v parti- jo so na Gorenjskem lahko za čeli uresni čevati predvsem od sredine leta 1943, ko je bilo v glavnem rešeno vpra- šanje osnovnega partijskega kadra. Od takrat naprej je PK KPS za Gorenjsko 494 pošiljal partijskim organizaci- jam in politi čnim delavcem navodila, v katerih je dolo čal osnovne smernice za njihovo partijsko in širše delo, jim tako skušal olajšati delo, dose či na črtnost in disciplino v obstoje čih organizacijah ter vzpodbujati množi čnejše sprejeme v partijo. Tako je PK KPS 1. julija 1943 izdal “Partijsko šolo za terenske delavce št. 1” in v njej dolo čil dolžnosti oziroma delovna podro čja aktivistov (posta- vljanje odborov OF in drugih organizacij, mobilizacija, intendanca, tehnika, zveze itd.), posebno skrb pa name- nil notranjim partijskim vprašanjem. Ker so bila navo- dila namenjena aktivistom na terenu, med katerimi je večina imela kratek partijski staž in skromne organiza- cijsko-politi čne izkušnje, je PK KPS v njih navedel celo nekaj najosnovnejših statutarnih na čel ( član partije je tisti, ki priznava njen program, ki je povezan v odgo- varjajo či partijski organizaciji in ki partijo materialno podpira, predvsem v obliki redne mese čne članarine, ki znaša 1 % ali ve č mese čnega dohodka) in partijo oprede- lil kot “vsoto partijskih organizacij” (ne posameznikov!), zaradi česar je treba vse člane dosledno povezovati v celice in v doglednem času ustanoviti rajonske komite- je. V partijo je nujno v ve čji meri vklju čevati ženske, v 494 V letu 1943, do jeseni, so ga imenovali tudi “Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko in Koroško”, ker je bilo gorenjsko partijsko vodstvo do ustanovitve PK KPS za Koro- ško odgovorno tudi za organiziranje odporniškega gibanja na zahodnem Koroškem. 245 PETO POGLAVJE organizaciji pa uveljaviti “enotno disciplino brez katere si Partije sploh ne moremo misliti”. Izpostavil je tudi dve napaki v dotedanji praksi sprejemanja novih članov: ozkost pri sprejemanju ter zmotno mnenje, da se sme sprejemati v partijo le funk- cionarje in člane narodnoosvobodilnih odborov oziro- ma organizacij OF. Glede prvega je zahteval: “sprejeti v Partijo prav vse kolikor toliko agilne člane organizacij OF, ki so vdani osvobodilni stvari slovenskega naroda in delavnega ljudstva. Kajti, kdor od teh v pogojih gesta- povskega terorja sodeluje v OF, ta spada tudi v Partijo. Odslej naprej mora biti naše geslo: v vsako vas, v vsako ulico, v vsak tovarniški oddelek partijsko celico.” Glede drugega pa je naro čil: “V Partijo se lahko sprejme vse člane OF, to se pravi vse tiste, ki na kakršenkoli na čin sodelujejo in podpirajo OF.” Smoter obstoja partijskih organizacij je ozna čil takole: “Glavna funkcija partijskih organizacij je vodstvo, pomo č in kontrola nad organi- zacijami OF in podrejenimi partijskimi organizacijami”. Naro čil je še, da bodo lahko navedeno trojno funkcijo partijske organizacije uresni čevale, če bodo imele redne tedenske organizacijske in študijske sestanke. 495 Tako široko postavljen kriterij vsaj na na čelni rav- ni ni prinašal nikakršnih omejitev pri sprejemanju no- vega članstva. V svoji širini ni niti postavil jasne raz- mejitve med članstvom v KPS na eni ter pripadnostjo Osvobodilni fronti na drugi strani. Prvi pogoj za prido- bitev članstva je bilo kandidatovo aktivno delovanje v osvobodilnem boju, torej konkretno izkazana “vdanost osvobodilni stvari” slovenskega naroda. Ta pogoj je tudi kasneje v ospredju in najbolj poudarjan. Je pa res, da so gornja navodila ta pogoj povezovala tudi z “vdano- stjo stvari delavnega ljudstva”, torej s socialno-razredno komponento oziroma cilji. Zelo podrobna navodila o konkretni organizacijski shemi NOO, množi čnih organizacij ter partije in o na či- nu njihovega oblikovanja pa je prinašala brošura “Na- rodno-osvobodilni odbori in Partija”, ki je izšla junija 1943. Njen avtor je Oskar Šavli, ki je v PK KPS odgovar- 495 ARS, odd. 2, AS 1636 Oblastni komite za Goenjsko, šk. 663/I, “Partijska šola” št. 1 z dne 1. 7. 1943. 246 jal za agitacijo in propagando. Za partijske organizacije je dolo čala celo dnevni red organizacijskih sestankov (1. politi čna situacija, 2. novi člani in kandidati, 3. delo v NOO oziroma v OF in množi čnih organizacijah, 4. kriti- ka in samokritika, 5. slu čajnosti), ki se je s časoma vse- splošno uveljavil. 496 Kontrolo nad delom partijskih delavcev in pregled nad stanjem vseh organizacij na terenu je PK KPS že- lel dose či s predpisanim obrazcem (t. i. “Vprašanja-di- rektive”), po katerem so partijski aktivisti poslej morali poro čati. Prvega je izdal 4. maja 1943, drugega 3. julija 1943. 497 Željeno organizacijsko shemo partijske organizacije so najprej dosegli v škofjeloškem okrožju, kjer so aprila 1943 ustanovili RK KPS za Poljansko dolino, za njim, vendar še v pomladanskih mesecih, pa še v ostalih šti- rih rajonih (selški, škofjeloški, medvoški, smledniški). Aprila so reorganizirali OK KPS Škofja Loka. Sekretar je postal Anton Peternel, člani pa Milan Žakelj-Žirovnik, Jože Kav či č, Avgust Barle, Janez Kalan-Kosec in neko- liko kasneje še Janez Kmet-Mirko. Vsi, razen Peternela, so bili hkrati tudi rajonski sekretarji in so še dalje ostali na delu v svojih rajonih in jih je Peternel obiskoval na obhodih po okrožju. Ko so julija Peternela poslali v jese- niško okrožje, ga je nasledil Barle. Avgusta so v kamni- ško okrožje poslali še Kav či ča. 498 Jeseni 1943 so izmenjali skoraj celotno sestavo OK KPS. Barleta so oktobra vklju čili v PK KPS in sekretar- sko mesto je prevzel dotedanji škofjeloški rajonski se- kretar Tine Kalan-Dolinski. Janez Kalan je postal na- čelnik OK VOS Kranj in novembra tudi član PK VOS za Gorenjsko. Kmeta so poslali na politi čno delo na Koro- ško. Od prvotne sestave je ostal samo Žakelj. Novembra 496 ARS, odd. 2, AS 1887, Zbirka NOB tiska – brošure, šk. 5, Oskar Šavli-Jakob, Narodno-osvobodilni odbori in Partija, sig. 234. 497 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I: “Vprašanja-direktive rajonskim sekretarjem oz. glavnim organizatorjem Partije in OF na terenu” z dne 4. 5. 1943; “Vprašanja- direktive št. 2 ilegalcem ter sekretarjem OK-ajev, RK-ajev, birojev in celic Partije na terenu” z dne 3. 7. 1943. Drugi obrazec je npr. zahteval odgovore na kar 17 vpra- šanj, v veliki meri statisti čne narave. Vztrajanje na taki obliki poro čanja je imelo za posledico ustvarjanje shemati čnih, brezdušnih poro čil. 498 Ivan Križnar, Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnem boju, Škofja Loka 2003, str. 162–172; Vida Deželak, Organizacijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 77. 247 PETO POGLAVJE so v komite vklju čili Ivanko Jenko-Urško, a je bila takoj zatem aretirana, ter Janeza Lauterja-Dušana. Najbrž še pred izstekom leta je postal član tudi Anton Nartnik. 499 Škofjeloško okrožje je bilo v letu 1943 med naju- spešnejšimi gorenjskimi okrožji in je v marsi čem prido- bivalo osrednje mesto, kar je bilo tudi pogojeno s kra- jem bivanja PK KPS (in v nadaljnjem razvoju tudi drugih pokrajinskih organov in ustanov), ki je od konca leta 1942 pa do konca vojne imel sedež v tem okrožju. 500 Ne- posredno usmerjanje dela s strani PK KPS je nedvomno pospeševalno u činkovalo na širjenje partijske in drugih organizacij v tem okrožju. O števil čni rasti partije sicer ni celovitih podatkov, vendar tudi delni podatki kažejo na hitro rast. Tako je bilo sredi maja v rajonu Medvode 22 članov in 20 kan- didatov in obstajale so 3 celice. V smledniškem rajonu je bilo v za četku julija 25 članov in 11 kandidatov, celice so šele oblikovali, trenutno so obstajale 3. V škofjelo- škem rajonu je bilo v za četku maja 15 članov in 9 kan- didatov, po široki kampanji, ki je v rajonu potekala vsaj od maja dalje, pa je število v za četku septembra poraslo na 131 članov in 81 kandidatov. Toda s tem ni bil zado- voljen niti sam rajonski komite, saj je ob tako visokem številu članov bilo le 5 vaških, 4 mestne in 1 tovarniška celica ter en mestni in en vaški biro. Slabo organizira- nost je razlagal s premajhno pou čenostjo aktivistov in pomanjkanjem partijske literature. V selškem rajonu je bilo v za četku julija 22 članov, v poljanskem pa septem- bra okoli 40. 501 Decembra 1943 naj bi bilo v okrožju 553 članov, od tega 120 ilegalcev. Žensk je bilo vklju čenih le 121. 499 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I: Dopis PK KPS za Gorenjsko 9. 11. 1943 Francu Kalanu; Pismo Franceta Perovška 22. 12. 1943 PK KPS za Gorenjsko. ARS, odd. 1, AS 1495 Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Gorenjskem, vprašalne pole Tineta Kalana, Janeza Kmeta, Janeza Lauterja in Antona Nartnika. Alenka Boži č, Prispevek h kadrovski sestavi pokrajinske oblasti med NOB na Gorenjskem, str. 160. 500 Franc Benedik, Pokrajinski komite KPS in celotni pokrajinski aktiv OF za Go- renjsko. Domicili v slovenskih ob činah, str. 666–668. 501 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 660/IV: Poro čilo Avgusta Barleta 16. 5. 1943 PK KPS za Gorenjsko; Poro čilo Janeza Kmeta 2. 7. 1943 PK KPS za Gorenjsko. ARS, odd. 1, AS 1489 Oblastni komite za Gorenjsko: Poro čilo Janeza Kalana 8. 7. 1943 PK KPS za Gorenjsko, a. št. 1932; Poro čilo Jožeta Kav či ča 7. 5. 1943, a. št. 1976; Poro čilo RK KPS Škofja Loka 8. 9. 1943, a. št. 2029. Milan Žakelj, Nekaj o delu Komunisti č- ne partije v Poljanski dolini, Loški razgledi VI, Škofja Loka 1959, str. 43. 248 Ilegalci so bili v 14 celicah, legalci pa v 73 vaških, 3 tovarniških in 3 birojih. Bilo je še 167 kandidatov. 502 Jeseni 1943 je v okrožju prišlo do manjše spremembe glede njegove notranje razdelitve. Oktobra, v času krat- kotrajnega obstoja partizanskega ozemlja, so iz dela po- ljanskega rajona kot šestega ustanovili rajon Žiri. 503 Po časneje je vzpostavljanje partijskih organizacij potekalo v kranjskem okrožju. Za prvo polovico leta manjkajo konkretni podatki, je pa iz poro čil razvidno, da je OK KPS Kranj od zime dalje postavljal kandidature in kandidatske celice. Tudi teritorialna razmejitev z jeseni- škim okrožjem nekaj časa ni bila natan čno dolo čena in ni bilo npr. jasno, v katero okrožje sodi Ivan Bertoncelj, ki je nekaj časa deloval na radovljiškem obmo čju. 504 Okrožni sekretar Nartnik je smatral za glavno oviro pri politi čnem delovanju premajhno aktivnost partizan- skih enot in nedelavnost nekaterih terenskih delavcev, za katere pa ni imel nadomestnih kadrov. Dne 20. ma- ja 1943 je zato naslovil na rajonske sekretarje posebna navodila, ki naj bi vzpodbudila na črtno delo in sistema- ti čno poro čanje. Za nedelavnost in neredno poro čanje je zagrozil s smrtno kaznijo po partizanskem zakonu. 505 Konec maja 1943 je Nartnik napisal še posebna na- vodila, ki so zadevala partijsko organizacijo in vzgojo njenih kadrov. V njih je poleg organizacijskih napotkov naštel tudi nekaj osnovnih na čel, po katerih komunisti č- na partija deluje, in sicer: 1. se bori po na čelih Marksa, Engelsa, Lenina in Stalina za pravice delovnega ljudstva in je njegova edina zaš čitnica; 2. v njej so zastopani “naj- boljši sinovi naroda, ki so pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje življenje za dosego in izpolnjevanje pravic delav- nega ljudstva”; 3. ni množi čna organizacija, nikogar ne sili, da postane njen član ter jo sestavljajo “najagilnejši in najpožrtvovalnejši, ki jih izbere delavno ljudstvo”; 4. zastopa na čela pravi čnosti, se bori proti izkoriš čanju, 502 ARS, odd. 2, AS 1718 Okrožje Škofja Loka, šk. 679/I, Poro čilo OK KPS Škofja Loka 31. 12. 1943. 503 Milan Žakelj, Nekaj o delu Komunisti čne partije v Poljanski dolini, str. 44. 504 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 210; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 20; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 32, 70. 505 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 88; ARS, odd. 1, AS 1495, Navodilo “Tov. rajonskemu sekretarju!” z dne 20. 5. 1943, a. št. 2307. 249 PETO POGLAVJE protekciji in priviligirancem ter priznava edino delov- nega človeka; 5. priznava enakovrednost vseh narodov ter s tem samostojnost narodov; 6. edini merili v partiji sta delavnost in sposobnost posameznika; 7. komunisti so tisti posamezniki, “ki se v smislu programa partije bore za pravice ljudstva, ki se zavedajo in poznajo cilje buržuazije in ki poznajo materijalisti čni svetovni nazor”; 8. njeno delo je usmerjeno v dobrobit človeštva, kar bo partija dosegla z “odlo čnim in brezkompromisnim bo- jem proti najve čjemu izkoriš čevalcu množic – buržua- ziji, ljudskim zajedalcem in slugam kapitala”. Dodal je še, da sprejme član z vklju čitvijo v komunisti čno partijo “ častno mesto in častne dolžnosti v človeški družbi. Biti član partije, je ponos posameznika”. 506 Gornja Nartnikova navodila s poudarjenim razre- dnim in ateisti čnim svetovnonazorskim kriterijem pri sprejemanju novih članov odražajo za tisti čas že precej neobi čajno partijsko ozkost. Ko je sredi septembra po- novno pisal navodila, takrat že pod vplivom “Partijske šole št. 1”, tega ni ve č izpostavljal. Nasprotno, ob naro- čilu, da je trenutno najpomembnejša naloga partijskih celic sprejemanje novih članov in kandidatov, je izrec- no poudaril, da je v vrste partije lahko sprejet vsakdo, “ki ga odlikuje poštenost, borbenost in discipliniranost /.../ Politi čna nezgrajenost in pobožnost ne smeta igrati tu nikake vloge.” 507 Ta primer kaže, kako je partija takti- zirala tudi pri nekaterih kriterijih, ki naj bili upoštevani pri sprejemanju novih članov. Neposredno izpovedovanje komunisti čnih ciljev ter transmisijsko vlogo OF in mno čnih organizacij zelo ja- sno ilustrirajo potrdila o partijskem članstvu (praksa je bila neobi čajna in proti pravilom konspiracije), ki jih je verjetno sredi leta 1943 napisal sekretar rajona Stražiš če Pavle Kav či č-Miha. Ob tem, ko se obra ča na posameznika s sporo čilom, da je sprejet v KP, naro ča, da se mora doti čni zavedati, da je postal član “avantgar- de slovenskega naroda”, ki stoji na čelu osvobodilnega 506 ARS, odd. 2, AS 1707 Okrožje Kranj, šk. 672/III, Navodilo Antona Nartnika “Vsem rajonskim sekretarjem KP in terenskim delavcem!” z dne 26. 5. 1943. 507 ARS, odd. 1, AS 1495, Navodilo Antona Nartnika “Vsem sekretarjem in teren- skim delavcem KPS!” z dne 14. 9. 1943, a. št. 2328. 250 boja, da je KP “bojno gibanje, organizacija, ki jo vodi napredna teorija Marksizma-Leninizma, ter se bori za dosledno ljudsko demokracijo in socijalne pravice de- lovnega ljudstva”. Kot najvažnejšo nalogo slehernega komunista v razmerah okupacije je Kav či č navedel or- ganizirano delo v osvobodilnem boju, poudaril pa je tu- di študij marksizma-leninizma in zgodovine boljševiške partije – “S tem si boš pridobil znanje o družbenem ži- vljenju in njegovem razvoju, ter si obenem pove čal svojo revolucionarnost, ki je vsakemu partijcu nujno potreb- na”. Z vstopom v partijo se član obvezuje, da bo poleg rednega pla čevanja članarine in podrejanja disciplini tudi aktivno delal v eni izmed “strankinih organizacij, t.j. danes OF pri NOO, SPŽZ, NZ ali ZSM” ter priznaval “maksimalni program Partije, t.j. socijalisti čno ureditev države”. 508 Ve čji razmah je partijska organizacija v kranjskem okrožju začela doživljati šele po dveh okrožnih partij- skih konferencah. Prvo je OK KPS Kranj sklical 2. junija 1943 in je razpravljala predvsem o nalogah v zvezi z mo- bilizacijo v partizanske enote in organiziranjem frontnih in drugih organizacij, medtem ko o partijski organiza- ciji, kaže, da niso izrecno razpravljali. Samo stražiški rajonski sekretar je poro čal, da so partijci in kandidati v 17 NOO in da v vseh odborih opravljajo funkcijo sekre- tarja, zato lahko sklepamo, da je bilo v rajonu najmanj 17 članov in kandidatov. Je pa treba pripomniti, da je bil stražiški rajon takrat najbolje organiziran v okrožju. Na konferenci so okrožje razdelili na 9 rajonov, jim dolo čili to čen obseg in imenovali rajonske sekre- tarje (med njimi so bili 3 člani OK KPS). Medtem ko je pred konferenco okrožje bilo razdeljeno na rajone Kranj, Stražiš če, Zaboršt (Naklo), Jelovica (Kropa), Trži č, Šen- čur, so tedaj oblikovali še rajone Podbrezje, Brezje in Jezersko. Politi čno delo v okrožju so po oceni konferen- ce ovirale neredne zveze s pokrajinskim vodstvom ter nedisciplina aktivistov glede poro čanja, zaradi česar si okrožni sekretar ni mogel ustvariti niti prave podobe o razmerah v okrožju. Aktivisti pa so izrazili željo po lite- 508 ARS, odd. 1, AS 1495, Sporo čilo o sprejemu v partijsko članstvo, nedatirano, a. št. 2403. 251 PETO POGLAVJE raturi, ki bi na preprost na čin razložila namene in cilje partije. 509 Druga konferenca je potekala 1. in 2. avgusta 1943 ob navzo čnosti člana PK KPS Vinka Hafnerja. Sklicali so jo za aktiviste iz slabše organiziranih rajonov. V šen čur- skem rajonu je bilo takrat 6 članov, 5 kandidatov in 1 celica, v rajonu Naklo 5 članov in 1 kandidat, v rajonu Podbrezje 3 člani in 3 kandidatje ter v rajonu Trži č 12 članov in 4 kandidatje. Ponovno so preuredili razdeli- tev okrožja na rajone – ukinili so rajon Podbrezje ter ga razdelili med rajona Brezje in Trži č in ukinili so rajon Jezersko ter ga priklju čili rajonu Naklo. Delo v okrožju je Hafner ocenil kot nezadovoljivo. Posebej je izpostavil števil čno šibkost partije in ZKM, oportunizem in neiniciativnost aktivistov (npr. niso si prizadevali vzpostaviti zvez, kadar so bile te razbite in se s tem izogibali disciplini), zanemarjanje politi čnega dela v vojski, nezaupanje do ljudi itd. Kar zadeva nadaljnjo širitev partijske organizacije je pomemben predlog okro- žnega sekretarja Nartnika, da naj bi rajonski sekretarji dobili ve čja pooblastila pri sprejemanju novih kandida- tov v partijo, iz česar lahko sklepamo, da je o tem dotlej odločal v prvi vrsti sam sekretar ali OK KPS. 510 Nato je tudi PK KPS dotedanje delo v tem okrož- ju ocenil kot silno ozko in navedel primerjavo, da ob- stoje na Gorenjskem rajoni, ki imajo dosti ve čje število partijcev in kandidatov, kakor jih ima celotno kranjsko okrožje. O čital je, da so zanemarili žene in dekleta in po- novno poudaril, da vse “kar je poštenega in dela po liniji OF, spada tudi v Partijo”. Strinjal pa se je z izklju čitvijo nediscipliniranih partijcev, o čemer ga je o čitno Nartnik pred tem seznanil. 511 Odnosi med obema forumoma so bili od konca po- mladi 1943 precej napeti. Vzrok je vsaj delno ležal v 509 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 119; Janez Kopa č, Razvoj partije in Osvobodilne fronte v okrožju Kranj 1941–1945. Kranjski zbornik 1980, Kranj 1981, str. 53, 54; Ivan Križnar, Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvo- bodilnim bojem 1941–1945, Kranj 2007, str. 300–306. 510 ARS, odd. 2, AS 1707, šk. 672/III, Zapisnik II. konference OK Kranj 1. in 2. avgusta 1943; Janez Kopa č, Razvoj partije in Osvobodilne fronte v okrožju Kranj 1941–1945, str. 55 511 ARS, odd. 2, AS 1707, šk. 672/III, Pismo PK KPS za Gorenjsko 16. 8. 1943 An- tonu Nartniku. 252 nerednih zvezah med njima, kar je rodilo nesporazume, o čitke in tudi neupravi čeno kritiko. Anderwaldu je PK KPS npr. o čital, da se je v mestu Kranj preve č nasla- njal na meš čansko-uradniške sloje, za kar naj bi nosil odgovornost tudi Nartnik. V ozadju je bilo, kaže, tudi rivalstvo posameznikov, ki so želeli priti v okrožju do višjih položajev. Nezadovoljstvo v PK KPS sta Nartnik in Anderwald povzro čila tudi s predlogom o reorganizaciji delovanja PK KPS in premestitvi njegovega sedeža z ob- robja v središ če Gorenjske. 512 Okrožno vodstvo je vse do avgusta 1943 delalo v ne- spremenjeni sestavi. Takrat so OK KPS števil čno okrepili in postavili še izvršni komite. Člani izvršnega komiteja so postali dotedanji člani OK KPS (Nartnik, Anderwald, Bertoncelj), člani širšega komiteja pa Pavle Kav či č-Miha, Stane Konstantin-Borut (kljub partijskemu ukoru zara- di nepošiljanja poro čil) in Ivo Slavec-Borovc, Jokl. Slavec je bil hkrati še rajonski sekretar, Konstantin pa je od- govarjal za ZKM v celotnem okrožju. 513 Septembra je PK KPS potrdil navedeni okrožni kader kot člane OK KPS, izpadel je le Anderwald, ki je postal okrožni tehnik. 514 Zaradi okrepljenega delovanja nasprotnikov in bo- jazni pred njihovim vrivanjem v partijske in frontne or- ganizacije so v okrožju proti koncu leta pri čeli s kontrolo in tudi degradacijo posameznih aktivistov. V zvezi s tem so na seji OK KPS 29. novembra 1943 ob navzo čnosti člana PK KPS Avgusta Barleta reorganizirali OK KPS. Med drugim so zamenjali tudi okrožnega sekretarja Nar- tnika, kateremu so o čitali povezovanje z “gestapovsko- beloplavogardisti čnimi provokatorji”. Nartnik je razreši- tev sprejel disciplinirano oziroma z razumevanjem, ker da se je le-ta še pravo časno izvršila, pripomnil pa je, da se ne čuti povsem krivega, saj je na za četku prejel di- rektive, naj vklju čuje v OF vse, tudi imovitejše sloje, kar pa je sedaj naenkrat postalo sporno. Okrožni sekretar 512 ARS, odd. 2, AS 1707, šk. 672/III: Pismi PK KPS za Gorenjsko 30. 6. 1943 in 2. 7. 1943; Predlog reorganizacije PK KPS za Gorenjsko z dne 29. 6. 1943; Zapisnik izrednega sestanka terenskih delavcev kranjskega okrožja 18. 8. 1943. 513 ARS, odd. 2, AS 1707, šk. 672/III: Poro čilo o izrednem sestanku OK KPS Kranj 3. 7. 1943; Poro čili OK KPS Kranj 18. 8. 1943 in 24. 8. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 514 ARS, odd. 2, AS 1707, šk. 672/III, Pismo PK KPS za Gorenjsko 7. 9. 1943 Antonu Nartniku; ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I, Pismo PK KPS za Gorenjsko 7. 9. 1943 Pavlu Kav či ču. 253 PETO POGLAVJE je postal Pavle Kav či č. Od prejšnje sestave je ostal le še Slavec (isto časno je bil sekretar OO OF) in na novo so vklju čili Tineta Zaletela (odgovoren za NZ), Antona Pezdirja-Vojteha (odgovoren za SNP in hkrati sekretar RK KPS Brezje) ter Mileno Korbar-Ireno (odgovorna za SPŽZ, ZKM in ZSM). Hkrati ali nekoliko pozneje so za- menjali tudi nekatere rajonske sekretarje. 515 Organizacija je v drugi polovici septembra 1943 štela že 165 članov in 88 kandidatov KPS. V ve čini so že bili povezani v celice, ki jih je bilo 25 (21 vaških, 2 obr- tni, 2 mestni). Tudi rajonske komiteje so vzpostavili v vseh rajonih. Žensk je bilo med člani 34, med kandidati 23. Po socialni sestavi je bilo med člani 94 delavcev in siromašnejših obrtnikov, 14 hlapcev, bajtarjev in malih kmetov, 3 srednji kmetje, 13 “delovnih” izobražencev, za preostale socialna sestava ni navedena. Do srede no- vembra 1943 je število naraslo na 305 članov in 131 kandidatov v 54 celicah, 7 birojih, 7 rajonskih komitejih in okrožnem komiteju. 516 Tudi jeseniško okrožje se je v prvi polovici leta 1943 spopadalo s precejšnjimi težavami, ki so za razliko s kranjskim okrožjem nastale zaradi kadrovskih izgub v okrožnem vodstvu. To je v začetku leta delalo v sesta- vi: sekretar Karel Preželj, Ivan Hribar, Franc Benigar, Ivan Gašperin in Ivan Krivec. Hribar je isto časno delal v rajonskem komiteju KPS Bled-Bohinj, ki so ga ustano- vili pozimi, Krivec pa na kranjskogorskem obmo čju. V okrožju je takrat bilo kakih 12 članov in 5 kandidatov. Od tega je 6 članov odpadlo na Bohinj in so bili vsi pa- sivni. Na Jesenicah je bil en sam kandidat, po mnenju okrožnega sekretarja pa bi prišli v poštev za sprejem v partijo še trije aktivni podporniki OF, bivši socialdemo- krati (vendar “neomadeževani z delom bivše social-de- mokracije”), ki so imeli med ljudmi ugled, bili politi čno razgledani, vendar preve č navezani na svoje družine, zato se je obrnil na PK KPS z vprašanjem, ali lahko take ljudi sprejme. 517 515 ARS, odd 2, AS 1707, šk. 672/I, Zapisnik seje OK KPS Kranj 29. 11. 1943; Janez Kopa č, Razvoj partije in Osvobodilne fronte v okrožju Kranj 1941–1945, str. 57. 516 ARS, odd. 2, AS 1707: šk. 672/III, Poro čilo OK KPS Kranj 22. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko; šk. 672/I, Poro čilo OK KPS Kranj 15. 11. 1943. 517 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 19, 50. 254 Februarja je v okrožju delalo kakih 10 aktivistov, ki so že pokrivali celotno okrožje. 518 Zastavljeno delo so na- to prekinile izgube v vrstah vodstvenega kadra. Viktorja Stražišarja je PK KPS poslal na delo v kamniško okrožje, februarja je nemška zaseda zajela Ivana Hribarja, ki je v zaporu klonil, zaradi česar so sledile številne aretaci- je, 519 marca so zaradi izdaje zajeli Janeza Šmida 520 in 8. aprila je padel še Karel Preželj v izdani tehniki v Miša- čah. 521 Sekretar okrožja je nato postal Franc Benigar. Bil pa je kmalu razrešen in premeš čen zaradi svoje od- lo čitve o drasti čnem kaznovanju družine partizanskega dezerterja in izdajalca Antona Lipovca-Višinskega. 522 Junija 1943 sta se v okrožju zadrževala člana PK KPS Vinko Hafner in Stane Bizjak. Takrat je Hafner za za časnega sekretarja dolo čil Ivana Gašperina. Okrožje so razdelili na rajone Bohinj, Bled-Gorje, Kranjska Go- ra, Jesenice, Žirovnica ter Radovljica in v njih postavili rajonske sekretarje. 523 OK KPS so obnovili šele po pri- hodu novega sekretarja Antona Peternela v drugi polo- vici julija 1943. Ivan Gašperin je postal njegov name- stnik, po vklju čitvi Peternela v PK KPS oktobra 1943 pa okrožni sekretar. Člani so postali Valentin Sušnik-Ivo (Gaber), Ivan Krivec in Anton Ambroži č-Božo. 524 Do je- seni so v komite vklju čili Franca Grilca-Brinarja, Cilko Sokli č-Jelko, Lojzeta Ber či ča-Mira kot okrožnega mla- dinskega sekretarja in po nekaterih podatkih še Sava Šifrerja-Kosa. Članstvo je prenehalo Krivcu zaradi splo- šne iz črpanosti. Jeseni so iz komiteja izklju čili Valenti- 518 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 159. 519 Ivana Hribarja je okupator nato poslal v taboriš če, po vojni pa je bil obsojen na smrt. Glej: Boj pod Triglavom, Gorje pri Bledu 1966, str. 27, 354. 520 Janez Šmid je bil zajet 16. marca 1943 in je v zaporu gestapa 20. marca 1943 naredil samomor. Šmid v januarju 1943 ni bil ve č član OK KPS Jesenice, možno pa je, da so ga kasneje ponovno vklju čili v OK KPS. Ob zajetju naj bi bil po nekaterih podatkih član OK KPS, po drugih pa njegov kurir. Glej: France Konobelj-Slovenko, Pod Možakljo in Karavankami so se uprli, Jesenice 1954, str. 16–19; France Ko- nobelj-Slovenko, Druga partizanska zima pod Stolom. Jeklo in ljudje, VI, Jesenice 1991, str. 264. 521 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 70. 522 France Konobelj-Slovenko, Druga partizanska zima pod Stolom, str. 265; Ivan Križnar, Jeseniško okrožje med nacisti čno okupacijo in narodnoosvobodilnim bo- jem, Ljubljana 2000, str. 233, 234. 523 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 133, 165, 190, 231. 524 ARS, odd. 1, AS 1495, Shema partijske organizacije v jeseniškem okrožju iz julija 1943 (nedatirano), a. št. 1122/b. 255 PETO POGLAVJE na Sušnika ob raz čiš čevanju t. i. “bohinjske afere”, ko so ugotovili, da je član bohinjskega rajonskega komiteja Janez Iskra delal za gestapo, zaradi česar ga je VOS usmrtil. Sum je padel tudi na Sušnika kot sekretarja bohinjskega komiteja. Povezave z gestapom mu takrat niso mogli dokazati, zato je še nekaj časa delal v bohinj- skem rajonu. 525 Z rešitvijo vprašanja okrožnega vodstva in razpore- ditvijo aktivistov po terenu ter uveljavljanjem ve čje di- scipline in kontrole je proces rasti partijskih in drugih organizacij hitro stekel. Julija je bilo v okrožju le 14 čla- nov in 12 kandidatov KPS, v drugi polovici avgusta pa je bilo že 86 članov in 57 kandidatov, medtem ko je bilo ce- lic šele 5. Okrožni sekretar je ocenjeval, da je dotedanje politi čno delo v okrožju po časi napredovalo predvsem zaradi pomanjkanja literature oziroma njenega nere- dnega prihajanja ter vzvišenega odnosa partizanskih poveljstev do terenskih delavcev. V za četku septembra je bilo v okrožju že 123 članov in 121 kandidatov ter 21 celic. Po socialni pripadnosti so bili med njimi 103 industrijski in mestni delavci ter siromašni obrtniki, 64 bajtarjev, malih kmetov in hlapcev, 8 velikih kme- tov in 8 “delovnih” izobražencev. Narodnoosvobodilnih odborov je bilo 51 in v 41 od teh so se nahajali člani in kandidati KPS. 526 Peternelu je PK KPS naložil, kakor je bilo takrat v splošni praksi, namre č tudi organiziranje OF. Med drugim je od njega zahteval, da mora člane bodo čega OO OF predhodno predlagati pokrajinskemu komiteju KPS, pri rajonskih odborih pa mora paziti, da bodo v vseh zastopani člani KPS. 527 Rajonske komiteje so v jeseniškem okrožju usta- navljali v poletnih in jesenskih mesecih. Partijska or- ganizacija se je najhitreje širila v rajonih Bled-Gorje in Bohinj. V prvem so bili proti koncu oktobra v 25 celicah 525 Ivan Jan, Spomini na zgornjesavsko dolino. Jeklo in ljudje, III, Jesenice 1975; Mile Pavlin, Razplet na Pokljuki. Borec 1961, št. 2; ARS, odd. 2, AS 1704 Okrožje Jesenice, šk. 695/VII, Poro čilo OK KPS Jesenice 1. 12. 1943; Vida Deželak, Organi- zacijski razvoj KPS na Gorenjskem, str. 83. 526 ARS, odd. 1, AS 1495: Shema partijske organizacije v jeseniškem okrožju iz julija 1943, a. št. 1122/b; Poro čilo Antona Peternela 6. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko, a. št. 2509. ARS, odd. 2, AS 1636, f. 660/II, Poro čilo Antona Peternela 23. 8. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 527 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 78. 256 103 člani in kandidati, v drugem je bilo v 19 celicah 89 članov in kandidatov. Decembra 1943 je bilo v celotnem okrožju 253 članov, 131 kandidatov in 50 celic. 528 Z največjimi težavami so se v prvi polovici leta 1943 spopadali v kamniškem okrožju, kjer v za četku leta ni bilo niti okrožnega sekretarja. Februarja je PK KPS za okrožnega sekretarja imenoval Viktorja Stražišarja-Sil- vestra, ki je okrožje razdelil na 4 rajone ter postavil že en rajonski komite (verjetno v rajonu Zasavje) in nekaj kandidatur. Nadaljnje delo je bilo z njegovo smrtjo 18. aprila 1943 ter aretacijami v tem mesecu zopet preki- njeno. 529 Junija je nalogo za časnega sekretarja prevzel Franc Zupan či č-Marjan. Zupan či č je v Kamniškem bataljonu dobil 15 borcev za politi čno delo na terenu, organiziral zanje v juliju politi čni te čaj in jih poslal na delo v pet rajonov, na katere je bilo takrat kamniško okrožje na- novo razdeljeno. Do za četka septembra so oblikovali OK KPS Kamnik v sestavi: sekretar Franc Zupan či č, Ladi- slav Dobovšek - Stane Bregar (namestnik sekretarja in na čelnik okrožne komisije VOS), France Kav či č-Veljko (okrožni sekretar ZKM), Jože Kav či č-Jerna č (sekretar rajona Kamnik) in Milan Janeži č-Milan (sekretar SPŽZ). Decembra je PK KPS odpoklical Franceta Kav či ča in ga imenoval za sekretarja pokrajinskega poverjeništva SKOJ za Gorenjsko. V komite so nato vklju čili Janeza Jermana-Janeza, ki je v okrožju odgovarjal za agitacijo in propagando. 530 Julija so okrožje razdelili na zasavski, domžalski, tuhinjski, kamniški in cerkljanski (komendski) rajon. Z zmanjševanjem ve čjih rajonov so avgusta ustanovili še mengeškega in v oktobru lukovškega. V njih so sproti postavljali rajonske sekretarje. V tem času so tudi na- 528 ARS, odd. 1, AS 1495: Poro čilo RK KPS Bled-Gorje 28. 10. 1943, a. št. 2539; Po- ročilo RK KPS Bohinj 21. 10. 1943, a. št. 2552. Gorenjski muzej Kranj, šk. jeseniško okrožje, mapa 8, Zapisnik seje OK KPS Jesenice 13.–14. 12. 1943. 529 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 8, 82; Dokumenti organov in orga- nizacij, knjiga 8, dok. 25. 530 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 130; Dokumenti organov in organi- zacij, knjiga 8, dok. 102; ARS, odd. 2, AS 1636: šk. 660/II, Poro čilo OK KPS Kamnik 1. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko; šk. 663/I, Poro čilo Franceta Perovška 3. 12. 1943 PK KPS za Gorenjsko. Miroslav Stiplovšek, Kamniško okrožje v NOB, str. 45, 47; Miroslav Stiplovšek, Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici, str. 109, 111. 257 PETO POGLAVJE tan čno dolo čili meje okrožja. 531 Z obnovitvijo okrožnega vodstva je tudi tu hitro steklo sprejemanje novih članov. V za četku septembra je bilo na terenu že 83 članov in 12 kandidatov, ki pa v glavnem še niso bili povezani v celice. Rajonski komite KPS so do takrat ustanovili samo v domžalskem rajonu. Okrožni komite je izdal po- sebne direktive o širjenju partije in razpisal celo neke vrste tekmovanja med ob činami in rajoni. 532 V za četku oktobra je bilo v okrožju 121 ali 123 članov (od tega 14 žensk) in 18 kandidatov (od tega 4 ženske), ki so delovali v legali in 75 članov (od tega 3 ženske), ki so delovali v ilegali. O njihovi socialni pripa- dnosti je sekretar poro čal, da so pove čini “revnega sta- nu, iz vrst proletarcev in polproletarcev”. Najbolje je bil organiziran domžalski rajon, na katerega je odpadlo ve č kot polovica članstva, ki je bilo v glavnem tudi povezano v celice, medtem ko v drugih rajonih le delno. Rajonski komiteji so bili v tem času v treh rajonih v fazi ustana- vljanja, v treh pa še to ne. 533 Na specifi čne težave je zadevalo uveljavljanje par- tije npr. v mengeškem rajonu, kjer so bili prebivalci precej naklonjeni OF, vendar so bili v veliki meri kr- ščansko-socialisti čno usmerjeni. Propagiranje za vstop v komunisti čno partijo so smatrali kot snovanje še ene, nove stranke, kar bo povzro čilo nove narodne delitve in strankarska nasprotja, kakršna so obstajala že v pre- teklosti, zato so sprejeme v partijo odklanjali in želeli delovati le kot krš čanski socialisti v okviru OF. 534 Konec novembra je bilo v okrožju 251 članov (od tega 40 žensk) in 58 kandidatov (od tega 15 žensk). Vaških celic je bilo 52, po ob činah so delovali ob čin- ski sekretarji, snovanje rajonskih komitejev pa je bilo v zaklju čni fazi. OK KPS je skušal partijsko organiza- 531 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 30; ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 660/II, Poro čila OK KPS Kamnik 17. 8. 1943, 26. 8. 1943 in 10. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko; Miroslav Stiplovšek, Kamniško okrožje v NOB, str. 25. 532 ARS, odd. 2: AS 1636: šk. 660/II, Poro čili OK KPS Kamnik 10. 9. 1943 in 17. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko; AS 1705 Okrožje Kamnik, šk. 688/I, Okrožnica OK KPS Kamnik 22. 9. 1943 rajonskim in ob činskim sekretarjem. 533 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 660/II, Poro čilo OK KPS Kamnik 5. 10. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 534 ARS, odd. 1, AS 1489, Poro čilo OK KPS Kamnik 6. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko, a. št. 2491. 258 cijo utrditi z uvajanjem rednih tedenskih sestankov, z ustanovitvijo okrožne partijske šole in tudi s kontrolo kadra, ker naj bi med ob činskimi sekretarji odkril dva plavogardista. 535 Partija je bila šibka v tuhinjskem rajo- nu, kjer so šele pred kratkim pri čeli z organizacijskim delom ter v mengeškem rajonu, kjer sekretarju Frideri- ku Mavku-Roku ni uspelo pritegniti ljudi v partijo. Ker je “sledil masam, namesto da bi mase sledile njemu”, ga je OK KPS razrešil. 536 Od konca leta 1942 je v kamniškem okrožju obsta- jalo tudi vprašanje pokrajinske pripadnosti oziroma po- drejenosti ali gorenjskemu ali štajerskemu pokrajinske- mu vodstvu. S tem, ko je glavni štab vklju čil Kamniški bataljon v IV. (štajersko) operativno cono, dotlej pa je bil v sestavi I. (gorenjske) grupe odredov, se vojaška razde- litev ni več ujemala s politi čno, kar je povzro čalo določe- ne nejasnosti. Po intervenciji štaba IV. operativne cone februarja 1943, naj se razčisti pripadnost kamniškega okrožja, je CK KPS okrožje podredil štajerskemu vod- stvu. Tako je PK KPS za Gorenjsko prenehal skrbeti za to okrožje, štajerski PK KPS pa ga je več ali manj prepustil samemu sebi. Tudi v tem moramo iskati vzrok težavam v okrožju v prvi polovici leta 1943. Sredi leta je na zah- tevo terenskih delavcev PK KPS za Gorenjsko ponovno prevzel skrb za to okrožje in o tem obvestil CK KPS. Kot glavni dokaz je poleg pokrajinske pripadnosti okrožja upravi čeno navajal obsežen teritorij, za katerega je od- govarjal PK KPS za Štajersko, ki je bil poleg tega še šibko organiziran in na katerem štajersko vodstvo še ni uspelo rešiti kadrovskih vprašanj. Ker je kamniško okrožje pri- čakovalo u činkovitejšo pomo č od gorenjskega PK KPS, je želelo priti pod njegovo pristojnost, kar se je potem zgo- dilo avgusta 1943. PK KPS za Gorenjsko pa je postopke štajerskega PK KPS tako v zvezi s kamniškim okrožjem kot tudi s Koroško ozna čil za “imperialisti čne”. 537 535 ARS, odd. 2, AS 1705, šk. 688/I, Poro čilo OK KPS Kamnik 30. 11. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 536 ARS, odd. 2, AS 1705, šk. 688/I, Poro čilo OK KPS Kamnik 6. 11. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 537 Zbornik NOV, del VI, knjiga 5. dok. 43; ARS, odd. 2, AS 1636: šk. 660/I, Pismo Viktorja Stoparja 7. 8. 1943 PK KPS za Gorenjsko; šk. 663/I, Pismo PK KPS za Gorenjsko 19. 8. 1943 Viktorju Stoparju; šk. 660/II, Pismo Franca Zupan či ča 1. 9. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 259 PETO POGLAVJE Kot je že bilo omenjeno, je PK KPS za Gorenjsko v tem letu dolgo delal v nespremenjeni sestavi. V njem je ob sekretarju Maksu Krmelju odgovarjal Jože Sluga za Osvobodilno fronto, Oskar Šavli za propagando, Vinko Hafner za mladinsko organizacijo (bil je hkrati sekretar poverjeništva ZKM-ZSM) in Stane Bizjak za vojsko (med drugim je bil namestnik politi čnega komisarja Gorenj- skega odreda in gorenjske operativne cone). Na seji PK KPS za Gorenjsko 27. oktobra 1943, katere se je udele- žil tudi Franc Leskošek, so v PK KPS pritegnili Antona Peternela, Avgusta Barleta in sekretarja medvoškega rajona Franca Kalana-Evstahija. Decembra 1943 je po- stal član še dotedanji sekretar idrijskega okrožja Jaka Štucin-Cvetko, ki je poslej v komiteju vodil organizacij- ske in kadrovske zadeve. Konec leta so Staneta Bizjaka poslali na politi čno delo na Koroško, kot inštruktor pa je pri PK KPS za čel delati France Perovšek, ki je na Go- renjsko prišel iz Gradnikove brigade. 538 Zaklju čimo lahko, da je partijska organizacija na Gorenjskem v drugi polovici leta 1943 doživela velik raz- mah. Ocenjujemo, da je ob koncu leta štela okoli 1400 članov, okoli 500 kandidatov in približno 250 celic. Uspela je utrditi okrožna vodstva in vzpostaviti rajon- ska, ni pa še uspela utrditi osnovnih organizacij. Člani so bili ob koncu leta povsod povezani v celice, vendar bolj formalno kot dejansko. Kampanjskega sprejemanja v partijo organizacijsko utrjevanje ni moglo dohiteva- ti, še zlasti zato ne, ker so bili partijski aktivisti hkrati odgovorni za organiziranje drugih organizacij, kar jih je odtegovalo od partijskega dela. Svoje so prispevale tudi šibke izkušnje mnogih aktivistov. Tako je npr. France Perovšek, ki se je v decembru zadrževal v kamniškem okrožju, ugotavljal, da so partij- sko delo v tem okrožju vzeli prepovršno, da ni bilo kon- trole, kdo in zakaj je bil sprejet v partijo in kako trdne so organizacije, da celic višji forumi niso kontrolirali, da je organizatorjem mnogokrat že sama ugotovitev šte- vila članov in kandidatov prinesla ob čutek pravilnega delovanja in da svojega dela v OF niso pravilno razu- 538 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo PK KPS za Gorenjsko 27. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1934. 260 meli, ker niso uveljavljali avantgardnega zna čaja partije v njej, čeprav so ga na verbalni ravni vedno poudarja- li. Izrazil pa je prepri čanje, da se bodo z ustanovitvijo okrožnega odbora OF (v tem času so jih ustanavljali v vseh gorenjskih okrožjih) razmere izboljšale in da se bo razbremenjen OK KPS lahko v ve čji meri posvetil partij- ski organizaciji, ker se mu ne bo treba ve č “baviti z vsem mogo čim podrobnim delom”. 539 Januarja 1944 je PK KPS za Gorenjsko ponovno iz- dal razli čna navodila o vsebini in obliki vodenja partij- skih sestankov ter na činu poro čanja o delu partijskih celic in komitejev. 540 Ob tem je pomembna primerjava navodil za delo v partijskih celicah, katera so izšla 1. januarja 1944 (št. 3), s tistimi, katera so izšla 1. de- cembra 1943 (št. 2). V njih je pri vprašanju sprejema- nja novih članov in kandidatov opazen dolo čen zasuk v smeri zoževanja meril pri nadaljnjih sprejemih oziro- ma pove čano poudarjanje razredno-socialne pripadno- sti bodo čih članov. Medtem ko so decembrska navodila še naro čala, da “vsak funkcionar in sodelavec OF na podro čju partijske celice, ki je vdan osvobodilni stvari slovenskega naroda in delovnega ljudstva, ki je delaven, samoinicijativen in discipliniran – lahko in mora postati član partijske celice”, so januarska že dolo čala, da je nove člane potrebno pritegovati “predvsem iz vrst mla- dine (ZKM), žena (SPŽZ) ter proletarijata in polproletari- jata mesta in vasi”. 541 Januarja 1944 je PK KPS za Gorenjsko izdal še drugo številko “Partijske šole” v obliki brošure. V njej je kot najpomembnejše naloge partijskih organizacij na- vedel neprestano izvajanje partizanske mobilizacije in sabotažnih akcij, širitev oblik agitacije in propagande 539 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I, Poro čili Franceta Perovška 3. 12. 1943 in 8. 12. 1943 PK KPS za Gorenjsko. 540 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I: “Za časno navodilo za delo okrožnih komitetov Partije št. 3” z dne 1. 1. 1944; “Za časno navodilo za delo rajonskih komitetov Partije št. 3” z dne 1. 1. 1944; “Za časno navodilo za delo partijskih celic na terenu št. 3” z dne 1. 1. 1944; “Vprašanja – direktive rajonskim komitetom Partije na Gorenj- skem št. 3” z dne 1. 1. 1944; “Vprašanja – direktive okrožnim komitetom Partije na Gorenjskem št. 3” z dne 1. 1. 1944; “Vprašanja – direktive vsem celicam Partije na Gorenjskem št. 3” z dne 1. 1. 1944 541 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I: “Za časno navodilo za delo v partijskih celicah na terenu št. 2” z dne 1. 12. 1943; “Za časno navodilo za delo partijskih celic na terenu št. 3” z dne 1. 1. 1944. 261 PETO POGLAVJE ter uni čevanje gestapovskih funkcionarjev in agentov. Posebno pozornost je namenil vprašanju kadrov in na- povedal prevetritev (“ čistko”) vseh partijskih in drugih organizacij ter zvez. Od partijskih celic in aktivov komu- nisti čne mladine je zahteval izklju čitev vseh tistih, ki so osumljeni, da vzdržujejo zveze z gestapom in “njegovo belo-plavo gardo”, ob tem pa je treba paziti, da ne bodo iz partije izklju čevali vdanih, četudi trenutno ne poseb- no aktivnih posameznikov (te je potrebno prevzgojiti), v njej pa puš čali razne agente, ki bodo samo ustvarjali videz aktivnosti. Tudi iz okrožnih in rajonskih komitejev je treba izklju čiti vse sumljive člane in komiteje prenovi- ti z “borbenimi elementi, predvsem iz vrst proletarijata in polproletarijata mesta in vasi”, med katerimi naj bo čimve č žensk in mladine. V rajonskih in okrožnih odbo- rih OF ter množi čnih organizacij lahko ostanejo samo tisti nekomunisti, ki “iskreno priznavajo vodilno vlogo Partije v OF”. Zaradi nenehnega spremljanja kadrov je treba v okrožnih komitejih postaviti kadrovike. O sprejemanju novih članov je “Partijska šola št. 2” zapisala, da sodijo v partijo “vsi predani in priljubljeni, vsi koli čkaj borbeni in disciplinirani člani OF” in našte- la nekaj kategorij, v katerih jih je treba iskati. Najpo- membnejša je komunisti čna mladina, ki mora čimprej in množi čno preiti v partijo, druga so organizacije SPŽZ, tretja odbori OF in drugih organizacij ter ljudje, ki prek teh odborov pomagajo OF, četrta proletariat in polpro- letariat (delavci, vajenci, pomo čniki, dninarji, hlapci, dekle, služkinje, bajtarji, mali kmetje, siromašni obr- tniki, siromašni intelektualci – “pa tudi seveda borbeni elementi iz drugih slojev, zlasti srednjih kmetov”) in še iz vrst žrtev okupatorjevega nasilja ter sorodnikov čla- nov partije. Dolo čala je še, da se člani ZKM sprejmejo v partijo brez kandidature, ker se kot taki že smatrajo za kandidate partije, kandidatura pa se lahko ukine tudi pri tistih, ki so se v okviru OF “dobro izkazali”. 542 Mnogo je bilo opozoril in navodil o organiziranju celic in uveljavljanju partijskega življenja na kurirskih postajah, za kar so bili odgovorni okrajni in okrožni ko- 542 ARS, odd. 2, AS 1887, Partijska šola št. 2, januar 1944, sig. 717. 262 miteji. Prizadevanja so šla v smeri, da bi vsaka kurirska postaja imela svojo partijsko celico. 543 Enako je veljalo za tehnike. Zanje obstoje zbirni po- datki, da je januarja 1944 13 gorenjskih tehnik zapo- slovalo 46 delavcev, med katerimi je bilo 25 članov KPS, 10 kandidatov in 11 neorganiziranih. Februarja 1944 je število tehnik poraslo na 17 (od tega 5 v kamniškem okrožju) z 42 zaposlenimi. Med njimi je bilo 17 članov partije, 9 kandidatov in 16 neorganiziranih. 544 Partijska organizacija je v za četku leta 1944 bila števil čno precej mo čna, vendar po ocenah pokrajinske- ga partijskega vodstva njena organizacijska in teoreti č- na izgradnja ni odgovarjala trenutnim širšim organiza- cijskim potrebam. Poleg izgub v vrstah aktivistov, ko so v za četku leta Gorenjsko ponovno zajele množi čne aretacije, selitve in streljanja talcev (samo do marca naj bi padlo okoli 100 ilegalcev), naj bi partijsko utrjevanje zavirala nepravilna kadrovska politika, ko se je posta- vljalo na položaje ljudi, ki po sposobnostih niso ustreza- li zadolžitvam ter nezadostna osebna kontrola s strani pokrajinskega vodstva, zaradi česar se je npr. dogajalo, da poro čila okrožnih komitejev niso ustrezala resni čnim razmeram na terenu. Zato je oblastni komite (tako se je od marca 1944 dalje imenoval dotedanji pokrajinski komite) v marcu pri čel z obsežnejšimi spremembami tako v okrožnih kot okrajnih komitejih. Centralnemu komiteju KPS pa je poslal tudi strukturo članov reorga- niziranih okrožnih komitejev glede na njihovo poklicno pripadnost. Vseh članov naj bi bilo 18. Med njimi je bilo 9 delavcev, 1 čevljar, 1 mizar, 1 trgovski pomo čnik, 1 srednji kmet, 1 uradnik in 4 študentje. 545 543 ARS, odd. 2, AS 1636, f. 663/I, Okrožnica PK KPS za Gorenjsko 1. 3. 1944 okro- žnim komitejem KPS. 544 ARS, odd. 1, AS 1489 Poro čilo namestnika pokrajinskega tehnika za Gorenjsko Ivana Bertonclja-Janoša 28. 3. 1944, fascikel 87 (neregistrirano gradivo). 545 ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 662/I, Poro čili Ob K KPS za Gorenjsko 14. 3. 1944 in 26. 3. 1944 CK KPS. 263 PETO POGLAVJE Zaradi samoizolacije PK KPS na Kozjanskem je te- žiš če partijskega dela prešlo na štab II. grupe odredov oziroma IV. operativne cone. Že konec oktobra 1942, ko se je s poro čanja na osrednjem vodstvu v Dolomi- tih vrnil namestnik komandanta II. grupe odredov Peter Stante-Skala, so na Štajersko z njim prišli organizator partijskih tehnik dr. Dušan Kraigher-Jug, član vrhovne- ga plenuma OF Ivan Nemec-Vojko in inž. Pavle Žaucer- Matjaž. Dušana Kraigherja so imenovali za namestnika politi čnega komisarja grupe ter ga isto časno vklju čili v PK KPS. Po neuspelih poizkusih štaba, da najde stik s Sergejem Kraigherjem, so ob štabu oblikovali nado- mestni komite pod sekretarstvom Dušana Kraigherja. Člani so bili Peter Stante, ki je v grupi že prej odgovar- jal za partijsko delo, Dušan Kveder-Tomaž kot politi čni komisar grupe ter Vera Šlander-Lojzka, odgovorna za mladinsko delo. 546 Pokrajinsko politi čno vodstvo in štab cone sta se vse do poletja 1944 v glavnem zadrževala na Morav- škem in tam sta ju šele maja 1943 našla Sergej Kraig- her in Tone Žnidari č. Od maja do oktobra 1943 je v PK KPS prišlo do številnih sprememb. Najprej so odpokli- cali Kvedra, ki je maja 1943 prevzel na čelstvo operacij- skega oddelka pri glavnem štabu. 547 Dne 15. junija sta 546 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 40, 58; Jesen 1942, dok. 121; Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 125. 547 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 6, dok. 104; knjiga 7, dok. 84, 88. Ponovno vzpostavljanje temeljev partijske organizacije na Štajerskem v letu 1943 264 ob napadu nemške policije na Dobrovljah padla Dušan Kraigher in Vera Šlander. 548 Viktor Stopar, ki je junija 1943 prišel na Štajersko kot inštruktor CK KPS, z njim je prišla tudi Mica Šlander, je zatem sestavil nov PK KPS z za časnim sekretarjem Sergejem Kraigherjem na čelu. 549 CK KPS Stoparjevega predloga ni v celoti potrdil in je 15. julija 1943 za sekretarja imenoval Petra Stan- teta. Člani so postali Albin Vipotnik, Pavle Žaucer, Mica Šlander in Sergej Kraigher. Toda že avgusta je CK KPS Kraigherja, kateremu je izrekel kritiko zaradi polletnega zabitja na Kozjanskem in prekinjene kontinuitete poli- ti čnega dela na Štajerskem, premestil na politi čno delo na Dolenjsko. Oktobra 1943 ga je ponovno poslal na Štajersko in je poslej v PK KPS odgovarjal za agitacijo in propagando. Za daljši čas je z delom v PK KPS prekinila Šlandrova, ki je s slovensko delegacijo odšla na drugo zasedanje AVNOJ-a, zatem obiskovala daljši partijski te čaj pri CK KPS in se je na Štajersko vrnila sredi leta 1944. 550 Tudi leta 1943 je bilo delo partijskih aktivistov prvenstveno usmerjeno v obnavljanje odporništva, tj. v vzpostavljanje mreže zaupnikov ali odborov OF ter vzpodbujanje partizanske mobilizacije. V pogledu kre- pitve same partijske organizacije kljub dolo čenim pri- zadevanjem in ukrepom še niso bili doseženi vidnejši rezultati. Ob časno izražana nujnost pridobivanja novih članov v KPS je zaradi realnih razmer nekako ostajala bolj na deklarativni ravni kot pa da bi se v praksi šir- še uresničevala, vendar kaže na tozadevno usmeritev. O problemu maloštevil čne KPS so npr. razpravljali na partijski konferenci 20. in 21. februarja 1943 v Dešnu na Moravškem. Udeležili so se je člani pokrajinskega politi čno-vojaškega vodstva, zastopniki partizanskih enot in predstavniki kamniškega, litijskega in revirske- ga okrožja. Na njej so poleg ostalih nalog (krepitev par- tizanskih enot in OF, delo med ženami in mladino, or- ganiziranje obveš čevalne službe) izpostavili potrebo tudi 548 Rado Zakonjšek, Velika preizkušnja, str. 357–360. 549 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 181. 550 Dokumenti organov in organizacij: knjiga 8, dok. 16, 73; knjiga 9, dok. 120. Arhiv Srbije i Crne Gore, Življenjepis Sergeja Kraigherja; Viktor Stopar, Spomini 1941–1945, str. 92–99, 104–106 (tipkopis pri avtorju). 265 PETO POGLAVJE širšega sprejemanja v KPS ter SKOJ tako na terenu kot v vojski. Opravili so še nekatere kadrovske spremembe v imenovanih treh okrožjih. 551 Enako je CK KPS, ko je julija postavil nov PK KPS, temu posebej naro čal, da mora vzporedno s širjenjem organizacij OF najboljše ak- tiviste pritegovati v KPS. 552 Šele v drugi polovici leta 1943, še zlasti od jeseni, ko so se splošne razmere v tem delu Slovenije že mar- sikje vidno spremenile v korist osvobodilnega gibanja, ko je za čela popuš čati zavora, ki je dotlej zaradi strahu pred okupatorjevimi represalijami ljudi odvra čala od so- delovanja v odporu, in ko je le-to za čelo dobivati bolj or- ganizirane oblike in množi čnejšo podporo, čeprav je še vedno bilo manj razširjeno kot v drugih pokrajinah, so možnosti širitve KPS postale realnejše. S pomembnimi širšimi vojnopoliti čnimi spremembami, ki so nastopile s kapitulacijo Italije, je reševanje organizacijskega vpra- šanja za partijo postajalo tudi vedno ve čja potreba. V dneh po kapitulaciji Italije se je PK KPS za sever- no Slovenijo obrnil na tamkajšnje komuniste s posebno okrožnico, v kateri je nakazal možnost hitrega razpleta vojne in s tem osvoboditve slovenskega naroda. V njej je dal komunistom vrsto smernic in nalog, ki so zadeva- le vsa bistvena vprašanja odpora ter partije in obenem kažejo stopnjo razširjenosti tamkajšnjih osvobodilnega gibanja, vklju čno s KPS v tistem trenutku. Glavne nalo- ge, za katere naj že na tem mestu ugotovimo, da so jih postopno uresni čevali predvsem tekom leta 1944, so bi- le: zamenjati dotedanje delo aktivistov, omejeno skoraj izklju čno na povezovanje posameznikov in iskanje oseb- nih zvez, z organizacijskim povezovanjem v odbore OF ter z aktivnejšo udeležbo prebivalstva; okrožni komiteji so dolžni čimprej postaviti okrožne ter rajonske odbore OF, ki so sestavljeni iz “najboljših aktivistov OF, kateri morajo imeti ugled in spoštovanje v narodu”; partijska vodstva v okrožjih se ne smejo ena čiti z okrožnimi odbo- ri OF, organizacijo KPS in OF je na tej ravni treba razli- kovati, kar pa ne pomeni, da član OK KPS ne more biti 551 Ignac Sterlekar-Jože, Konferenca partijskih aktivistov v Dešnu. Litijski zbornik NOB I, str. 161–163; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 72. 552 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 73. 266 član OO OF, kajti “povsem razumljivo je, da je Partija tista, ki bo vršila kontrolo nad vsemi odbori in isto časno dajala tudi smernice svojega dela”; ponovno prodreti v večja središ ča – Revirji, Celje, Maribor, Ptuj; ustanavljati množi čne organizacije, pospeševati partizansko mobili- zacijo in prepre čevati poskuse netenja državljanske voj- ne; množi čno organizacijsko povezovanje prebivalstva ter njegova stopnjevana aktivnost bosta odkrili vrsto novih aktivistov, ki jih je treba vzgajati v člane partije in funkcionarje OF; prekiniti z dotedanjo ozkogrudnostjo pri obstoje čih partijcih glede širjenja partijske organiza- cije in dati možnost sprejema vsem “poštenim, požrtvo- valnim, discipliniranim borcem, ki priznavajo vodilno vlogo Komunisti čni Partiji, ki se strinjajo s programom Partije in so predani naši stvari, ne oziraje se na njihovo politi čno izgradnjo, katero bodo dobili v samem delu”; ustanavljati po vseh okrožjih tehnike; uvesti redno po- slovanje okrožnih in rajonskih komitejev; organizirati za nove kadre kratke študijske krožke. 553 Pri urejevanju razmer in vodenju politi čnega dela po posameznih okrožjih je opazno, da so bili rezultati prej in v ve čji meri doseženi na tistih obmo čjih, ki so bila bližje sedežu pokrajinskega vodstva, s katerimi je torej novo vodstvo najprej uredilo zveze, in da se je ta proces postopno odvijal v smeri od zahoda proti vzhodu. Tudi v letu 1943 je bil še vedno najugodnejši po- ložaj v litijskem okrožju, kjer je politi čno delo ves čas potekalo neprekinjeno. Okrožje se je celo moralo odpo- vedati nekaterim aktivistom, katere je PK KPS preme- stil tja, kjer so bile potrebe po kadrih še ve čje. Poleg že omenjene premestitve Vilija Vreska v revirsko okrožje so januarja in februarja 1943 Mitjo Ribi či ča imenovali za politi čnega komisarja Kamniško-zasavskega odreda, Vero Šlander so vklju čili v PK KPS in Lavoslava Eberla so poslali na politi čno delo na Koroško. Zatem so na dešenski konferenci postavili za okrožnega sekretarja Ignaca Sterlekarja-Jožeta, dotedanjega aktivista v ka- mniškem okrožju. Od prejšnje sestave je po omenjenih spremembah v komiteju ostal le še Jože Gri čar, na novo 553 ARS, odd. 2, AS 1740 Okrožje revirji, šk. 656/IVa, Okrožnica PK KPS za severno Slovenijo “Vsem članom in kandidatom KPS v severni Sloveniji!” z dne 22. 9. 1943. 267 PETO POGLAVJE so takrat vklju čili Staneta Kokalja in septembra še Re- nata Jeri ča-Ambroža. 554 Okrožje je bilo v tem razdobju najbolje organizirano med vsemi okrožji pod pristojnostjo PK KPS za severno Slovenijo in je mo čno pridobilo na pomenu tudi zaradi povezovalne vloge štajerskega in gorenjskega vodstva z osrednjim vodstvom v Ljubljanski pokrajini. V njem se je postopoma izoblikovalo 5 rajonov (Litija, Kresni- ce-Šmartno ali rajon južno od Save, Va če-Šentlambert, Moravče in Zasavje), s čimer se je tudi dokon čno obli- kovala meja proti kamniškemu okrožju. Sredi leta so ustanovili prvi rajonski komite KPS, nato pa do konca leta vsaj še v dveh rajonih, kar vse kaže na pove čana prizadevanja organizacijske krepitve KPS. 555 Podatkov o mo či partijske organizacije v letu 1943 ni, vendar je gotovo, da so v tem letu opravili ve č spre- jemov v KPS ali v kandidaturo. Tako je npr. zatrjeval tudi okrožni sekretar Sterlekar, ko je leta 1944 poro čal o težavah, na katere je zadeval pri vzpostavljanju tr- dnejše organizacije zaradi tega, ker so mu številne no- vosprejete člane mobilizirali in se mu je organizacija sproti podirala, čeprav se je prizadeval za njeno razši- ritev, odkar je postal sekretar okrožja. 556 Vsekakor pa je bilo ob koncu leta sorazmerno še vedno malo članov, še zlasti, če upoštevamo dejanske možnosti. Na to je opozoril tudi Viktor Stopar, ki je ob izteku leta kontro- liral politi čno delo v tem okrožju in ga primerjal s ka- mniškim. Za razliko od kamniškega okrožja, v katerem so aktiviste na široko sprejemali v partijo, tako da naj bi le-ta “padla na nivo OF”, je pri aktivistih litijskega okrožja opazil bojazen pred novimi člani. Vseh ilegalnih politi čnih delavcev, za katere lahko sklepamo, da so pove čini bili člani KPS, je ob koncu leta 1943 v okrožju bilo okoli 20. 557 554 Ignac Sterlekar-Jože, Konferenca partijskih aktivistov v Dešnu, str. 163; Jože Gri čar-Metod, Spomini 1935–1945, str. 583; Mitja Ribi či č-Ciril, Moravška republi- ka, str. 151; ARS, odd. 1, AS 1589, Anketni list Renata Jeri ča. 555 Jože Gri čar-Metod, Spomini 1935–1945, str. 588–590; Janez Petje-Jovan, Aktivi- sti OF litijskega okrožja. Domicili v slovenskih ob činah, str. 103, 294, 386, 776. 556 ARS, odd. 1, AS 1487, Poročilo OK KPS Litija 1. 6. 1944 CK KPS, a. e. 2252; Jože Gri čar-Metod, Spomini 1935–1945, str. 584. 557 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Viktorja Stoparja 4. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2103. 268 Takoj po oblikovanju nadomestnega PK KPS se je le-ta lotil urejevanja razmer v revirskem okrožju. Tja je še v decembru 1942 poleg Vilija Vreska-Urbana poslal iz Zasavskega bataljona pred kratkim v KPS sprejete- ga Viktorja Kova ča-Matevža in skojevca Vinka Kramar- ja-Matevža. Imenovani so potrebovali kar nekaj časa, preden so dobili zvezo z redkimi revirskimi aktivisti, ki so še ostali na terenu in so se zadrževali na obmo čju Hrastnika in Hude jame. Poleg tega jim je bilo na za čet- ku onemogo čeno vsakršno politi čno delo zaradi težkih razmer, ki so vladale v okrožju. Ljudje jim potem, ko jih je prizadelo in razo čaralo izdajstvo Poldeta Kneza in Ivana Jelena (njuno delo je bilo opazno še v za četku leta 1943), niso zaupali. Ob čutna je bila tudi odsotnost par- tizanske dejavnosti v okrožju. 558 Februarja 1943 je bil na dešenski konferenci za okrožnega sekretarja imenovan Lojze Ribič-Ribca in s tem je bilo revirsko okrožno vodstvo obnovljeno. Člana komiteja sta postala Vresk in Kova č, poleti pa še Feliks Pe čar-Mijo, ki je prišel na politi čno delo iz vojske. Konec leta je v okrožje prišel še inštruktor CK KPS Ivo Levstik- Gojc. Kadrovska pomo č je omogo čila poživitev politi č- nega dela, ki je bila opazna od pomladi dalje. Toda delo vse leto 1943 ni dobilo širšega zamaha, aktivisti so se v glavnem opirali na zaupniški sistem, uspeli pa so z obnovo rajonskih vodstev. 559 Število članov partije je bilo ves čas skromno. Sprva so se omejevali na hrastniški rajon, kjer sta februarja 1943 poleg 3 aktivistov bila še 1 član in 1 kandidat. Na preostalem terenu okrožja razen dveh članov OK KPS v tem času najbrž ni bilo nobenega organiziranega ko- munista. 560 Junija je bilo v okrožju še vedno le kakih 8 članov in 2 kandidata. 561 Proti koncu leta pa naj bi v 558 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 40, 107, 149; Spomini revirskih sekretarjev, str. 145, 148, 150. 559 Spomini revirskih sekretarjev, str. 87, 93, 94, 100, 145, 161, 162; ARS, odd. 2, AS 1740, šk. 656/IVa, Pismo PK KPS za severno Slovenijo 20. 12. 1943 OK KPS Revirji. Glede sestave OK KPS Revirji v letu 1943 naj opozorimo, da se v spomin- skih pri čevanjih ve čkrat kot člana omenjata Maks Jakopi č in Vinko Kramar, vendar oba imenovana svoje članstvo v OK KPS Revirji v anketnih listih postavljata v leto 1944. 560 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 156 in knjiga 6, dok. 1, 72. 561 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 182. 269 PETO POGLAVJE zagorskem rajonu že obstajale 3 partijske in 1 kandi- datska celica. 562 Vseh ilegalcev je ob koncu leta 1943 v okrožju bilo okoli deset. 563 Tudi v savinjskem okrožju so partijski aktivisti s težavo premagovali strah in nezaupljivost med prebi- valstvom, ki so ju prejšnje leto povzro čila izdajstva in okupatorjevo nasilje. Izgube med aktivisti čnim kadrom so se nadaljevale še v za četek leta 1943. Zveze okrožja s PK KPS pa so se uredile šele proti koncu zime. 564 Okrožje je do vklju čitve v PK KPS junija 1943 vodil Albin Vipotnik in za njim do konca leta Julijana Cilen- šek. Spomladi in poleti so v OK KPS pritegnili Elo Le- tonjo-Ateno, Janeza Štrigla-Žutija in Roberta Turnška (Lešnika)-Ceneta, medtem ko je od prejšnjih članov Ma- rijan Rot februarja 1943 padel. 565 Sredi leta se je za čela uveljavljati delitev okrožja na 7 rajonov: Lurd (Prebold- Celje), Žalec, Kot (Vransko), Oljka (Mozirje-Šmartno ob Paki), Dreta (Nazarje), Gornji Grad, Raduha (Ljubno- Solčava). V njih so zaenkrat postavljali samo sekretarje, ki so bili v glavnem člani partije, v nekaterih primerih kar sami člani OK KPS. 566 Spomladi, verjetno aprila 1943, je v okrožju delo- valo 14 članov in 1 kandidat KPS. Vsi so bili v ilegali. Okrožje je bilo med štajerskimi okrožji edino, ki je v po- gledu politi čnega delovanja in hkrati v sestavi osnov- nega partijskega aktivisti čnega jedra vendarle uspelo obdržati dolo čeno kontinuiteto ves čas od leta 1941, saj je tam še vedno delalo nekaj predvojnih savinjskih ko- munistov. 567 Ker so do junija posamezni člani padli, bili razporejeni drugam oziroma so se vklju čili v partizan- ske enote, se je takrat število zmanjšalo na 9 članov in 2 kandidata. 568 562 Spomini revirskih sekretarjev, str. 169. 563 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Viktorja Stoparja 4. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2103. 564 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 40, 206 in knjiga 6, dok. 72. 565 Stane Terčak, Med Mrzlico in Dobrovljami. Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 124; Stane Ter čak, Aktivist in borec Marijan Rot. Med Mrzlico in Dobrovljami, str. 239–241. 566 Franjo Fijavž, Aktivisti OF celjsko-savinjskega okrožja. Domicili v slovenskih ob- činah, str. 49; Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 126. 567 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 121. 568 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 182. 270 Kljub temu da naj bi po poro čilih samih aktivistov prebivalstvo Savinjske doline v drugi polovici leta že precej množi čno podpiralo osvobodilno gibanje, se to v širjenju partijske organizacije ni odražalo. Viktor Stopar je novembra kritiziral okrožno vodstvo, češ da pošilja na PK KPS vedno ena in ista poro čila, iz katerih je razvidno, da se partija ne premakne z mrtve to čke, in ga opozoril, da ozko partijsko delo že škoduje osvobodilnemu giba- nju oziroma mu bo škodovalo v prihodnosti, če v okrož- ju ne bodo bolj pozorni do vzgoje in sprejemanja novih “borbenih, poštenih in zanesljivih ljudi” v partijo. 569 Decembra 1943 je sekretarstvo v okrožju prevzel Tone Bole, ki je prišel z Dolenjske. Cilenškovo so iz ko- miteja izklju čili 570 zaradi njenega “nepravilnega odnosa do višjih komitetov in do ljudi ter njenega intrigantske- ga zna čaja”; njen odnos do ljudi je dejansko povzro čal osebne spore, prizadetosti in krivice. Ob koncu leta je bilo v Savinjski dolini vklju čno s Celjem okoli 25 ile- galnih aktivistov, ki so takrat že precej uspeli razširiti mrežo OF. 571 Zelo počasi se je obnavljalo politi čno delo v celj- skem okrožju, katerega kontinuiteta je bila vsaj od pad- ca Toneta Gr čarja novembra 1942 in do prihoda novih aktivistov jeseni 1943 pretrgana. V tem obdobju ni bilo nobenega partijskega delavca, ki bi politi čno deloval na širšem celjskem obmo čju. Odgovornost za politi čno de- lo v celjskem okrožju je leta 1943 prešla na OK KPS za Savinjsko dolino. Aktivisti savinjskega okrožja (npr. Ju- lijana in Rudi Cilenšek) so predvsem od pomladi 1943 dalje pridobivali sodelavce OF v Celju in njegovi bližnji okolici. 572 Sredi leta sta na celjskem obmo čju obstajala samo 2 člana in 2 kandidata KPS. 573 Septembra 1943 je PK KPS poslal na celjsko obmo- čje Leona Cibica-Tomaža iz Šlandrove brigade in Milico 569 ARS, odd. 1, AS 1492, Pismo Viktorja Stoparja 16. 11. 1943 OK KPS Savinjska dolina, a. št. 2650. 570 Več o izklju čitvi Julijane Cilenšek glej v pritožbi Cilenškove 25. 6. 1944 kontrolni komisiji CK KPS in v pismu oblastnega komiteja KPS za Štajersko 8. 9. 1944 kon- trolni komisiji CK KPS (oboje ARS, odd. 2, AS, šk. 654/VI). 571 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Viktorja Stoparja 4. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2103. 572 Franjo Fijavž, Aktivisti OF celjsko-savinjskega okrožja, str. 49; Dokumenti ljud- ske revolucije, knjiga 5, dok. 58, 206. 573 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 182. 271 PETO POGLAVJE Gabrovec-Lenko iz tehnike pri štabu cone, ki je prispela šele enkrat v novembru. S tem so bili ustvarjeni osnovni pogoji za obnovo okrožja, čeprav v težavnih razmerah, saj je bilo gibanje v tistem času precej prizadeto zara- di vdora, ki ga je povzro čila Marija Zupanc-Sibirija. Da celjsko okrožje v letu 1943 formalno ni obstajalo kot samostojna teritorialna-politi čna enota, ter da so ga obnovili šele konec leta 1943, potrjuje poro čilo Viktor- ja Stoparja z dne 4. januarja 1944, v katerem pravi: “Savinjsko okrožje je do sedaj obsegalo celo Savinjsko dolino s Celjem in okolico, sedaj smo napravili za Celje in okolico samostojno okrožje.” Za sekretarja so imeno- vali Svetozarja Čopordo, za člana komiteja Cibica in kot kandidatko za članico Gabrov čevo. 574 Spomladi, najverjetneje aprila 1943, so dokon čno ustanovili šaleško-mislinjsko okrožje. Na mislinjsko obmo čje sta bila iz Pohorskega bataljona že konec le- ta 1942 poslana dva predvojna komunista, Tone Ul- rih-Kristl in Franc Zalaznik-Leon, aprila 1943 pa so iz Koroškega bataljona poslali na šaleški teren še Franca Polha-Izaka. Ulriha je PK KPS imenoval za okrožnega sekretarja in Polha za člana komiteja. Odporništvo je za čelo dobivati množi čnejšo osnovo, še zlasti v Mislinj- ski dolini, vendar je vse leto hudo primanjkovalo akti- vistov. Razmere so se za čele izboljševati šele jeseni in proti koncu leta 1943, ko so prišli novi aktivisti iz Po- horskega bataljona. 575 Junija 1943 so v okrožju delovali le 3 člani in 1 kandidat KPS. 576 Jeseni je bilo vseh članov še vedno le za eno osnovno organizacijo. V politi čnem delovanju se je za čela uveljavljati delitev okrožja na rajone, vendar vsi rajoni še niso imeli aktivistov. Konec leta je okrožje postalo odgovorno za politi čno delo tudi v tedaj ustano- vljenem Pohorskem odredu. 577 V mariborskem okrožju je po Gr čarjevem padcu kot vodilna aktivistka ostala le še Mima Kova č, ki formal- 574 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Viktorja Stoparja 4. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2103. 575 Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 359–367, 385, 401; Franc Zalaznik-Leon, Dolga in težka pot, Maribor 1963, str. 129–175. 576 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 182. 577 ARS, odd. 1, AS 1492, Pismi PK KPS za severno Slovenijo 12. 11. 1943 in 2. 12. 1943 OK KPS šaleško-mislinjskega okrožja, a. št. 2648 in a. št. 2656. 272 no niti ni bila imenovana za sekretarko, saj so bile v tem času zveze s PK KPS že prekinjene. Bilo je še nekaj nepovezanih komunistov. Po aretaciji Kova čeve marca 1943 je okrožje za ve č mesecev ostalo brez okrožnega vodstva in tudi brez zvez s PK KPS. 578 Šele s prihodom novih aktivistov oktobra in novembra je delo steklo; med njimi je bil Dušan Spindler-Spiro (Kova č), aktivist iz ljutomerskega okrožja, ki ga je Ivan Nemec dolo čil za sekretarja mariborskega okrožja. Iz Pohorskega bataljo- na sta prišla Maks Gašpari č-Jernej (Šandor; poslal ga je PK KPS) in Ivan Zagernik-Joco. Njim so se pridružili še novi aktivisti in politi čno delo je v kratkem času doseglo vidnejše rezultate. 579 Za mariborsko okrožje je zna čilno, da se je politi čno obnavljalo v glavnem mimo pobude in vednosti PK KPS. Že samo dejstvo, da je okrožnega sekretarja imenoval Ivan Nemec, ki ni bil član PK KPS, je bilo neobi čajno. Zato pokrajinsko vodstvo še v za četku januarja 1944 mariborskega okrožja ni smatralo za obnovljenega, če- prav je vedelo, da tam že dela nekaj aktivistov, da se organizacija OF obnavlja, da v Mariboru že obstoji 30- članska orgnizacija, vendar o vsem tem, ker pa č ni ime- lo neposrednih zvez z okrožjem, ni bilo prepri čano, če ne gre morda za “plavogardisti čno maslo”. 580 V ptujskem okrožju, potem ko so s smrtjo Fran- ca Osojnika decembra 1942 in z aretacijo Mime Kova č marca 1943 propadle še zadnje možnosti ponovnega organiziranja odporniškega gibanja, do poletja 1943 ni bilo širše organizirane dejavnosti. Šele junija 1943 je PK KPS sklenil poslati v okrožje kot sekretarko nekda- njo kurirko PK KPS Cvetko Praprotnik-Štefko, kateri so bile kot doma činki razmere vsaj delno poznane. Z njo je ob časno delal Tone Žnidari č-Štefan, ki je bil zadolžen za spremljanje dela na celotnem vzhodnem Štajerskem, dokler ni v za četku leta 1944 prešel na vojaško delo. 581 578 Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor, knjiga 1, str. 435, 436, 460–463 in kjiga 2, str. 29, 36, 68; Vida Deželak, Razvoj KPS na Štajerskem, str. 125, 126 579 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Maribor 28. 4. 1944 Ob K KPS za Štajer- sko, a. e. 2269; Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor, knjiga 2, str. 67–91; Marjan Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 243–257, 261–264. 580 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Viktorja Stoparja 4. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2103. 581 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok 182. 273 PETO POGLAVJE Pomembnejšo kadrovsko okrepitev je okrožje dobilo še oktobra 1943, ko sta iz Pohorskega bataljona pri- šla na politi čno delo še dva domačina, član KPS Milko Golob-Jožko in kandidat KPS Franc Belšak-Tone. Prvi je deloval na Ptujskem polju in v Slovenskih goricah, kamor je iz ljutomerskega okrožja posegal tudi Ivan Nemec, drugi predvsem v Halozah. Do konca leta se je organizacija OF že precej razširila, ustanovili so že OK SKOJ pod vodstvom Goloba, niso pa še ustanovili preo- stalih okrožnih vodstev. 582 Leta 1943 so obnovili ljutomersko okrožje. Tam je od novembra 1942 deloval Ivan Nemec. 583 Gibanje se je v prvi polovici leta 1943 že precej razširilo in junija so ustanovili OO OF. Nemec, čeprav član KPS, je bil sprva zadolžen le za organiziranje OF, in šele Tone Žnidari č, ki je okrožje obiskal konec avgusta 1943, naj bi Nemca zadolžil tudi za ustanavljanje partijske organizacije. 584 Zatem je poleti in jeseni v partijo sprejel prvih 8 akti- vistov OF, med njimi 4 člane OO OF. Okrožni komite KPS so ustanovili novembra 1943. V njem so bili sekre- tar Slavko Ivanjši č-Boris, Janko Jurkovi č-Cvetko (Jo- vo), sekretar OK SKOJ Jožko Talanyi-Janez in Franc Belšak-Maks. 585 Uveljavila se je delitev okrožja na ra- jone (Radenci-Radgona, Mala Nedelja-Sv. Jurij, Ljuto- mer-Cezanjevci, Jeruzalem-Miklavž, Bolfenk-Središ če ob Dravi, Štrigova-Razkrižje), v katerih so že obstajala rajonska vodstva. Jeseni je gibanje zaradi izdaj in are- tacij utrpelo precejšnje izgube. Aretirana sta bila tudi dva člana KPS. 586 582 ARS, odd. 1, AS 1492, Pismo PK KPS za severno Slovenijo 1. 12. 1943 Cvetki Praprotnik, a. št. 2678; Vida Rojic, Spomini na osvobodilni boj, str. 265, 268–271, 275–277. 583 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 58. 584 O Nem čevi pristojnosti, da organizira tudi KPS, obstoje nasprotujo či si podatki. Medtem ko je Nemec med vojno in kasneje zatrjeval (ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo Ivana Nemca 3. 2. 1944 CK KPS, a. e. 2111; AS 1550, šk. 42, Ivan Nemec, Spomi- ni), da ga je za organiziranje KPS pooblastil Tone Žnidari č, je Žnidari č to februarja 1944 zanikal (ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Petra Stanteta 25. 2. 1944 CK KPS, a. e. 2119). Ker je težko pojasniti razloge za morebitno Nem čevo “samoiniciativo”, je odgovor glede tozadevne (ne)pristojnosti potrebno iskati tudi v razmerah, kakršne so na Štajerskem vladale v za četku leta 1944, ko so Nemca obdolžili za gestapovsko- plavogardisti čnega agenta. 585 Drago Novak, Prlekija 1941–1945, str. 188–191. 586 Drago Novak, Prlekija 1941–1945, str. 198–202. 274 V kozjanskem okrožju so pri čeli z izrazitejšim poli- ti čnim delom spomladi 1943. Takrat so aktivisti, ki so na terenu ostali še od prejšnjega leta, ponovno dobili zvezo s Sergejem Kraigherjem in prek njega potem tu- di s PK KPS. Okrožno vodstvo sta predstavljala (najbrž od spomladi 1943 dalje) sekretar Svetozar Čoporda in Jože Preskar-Fekeš (Ilija). 587 Junija, ko sta na Kozjan- sko prišla Peter Stante in Tone Žnidari č, ali pa nekoliko kasneje, so vanj vklju čili še Ivana Agreža-Brka, Franca Perka-Nandeta in Marka Gerjevi ča-Tineta. Slednji je bil predvojni posavski komunist, ki se je na Kozjansko vr- nil v za četku leta 1943 s Hrvaške. Decembra 1943, ko so Čopordo premestili v celjsko okrožje, je okrožni se- kretar postal Jože Preskar. 588 Bolj sistemati čno delo se je med drugim odražalo v oblikovanju rajonov, s čimer so pri čeli verjetno jeseni 1943. Ob koncu leta je v okrož- ju delalo približno 10 ilegalnih aktivistov. 589 Iz prikazanega stanja partijske organizacije na Šta- jerskem v letu 1943 lahko zaklju čimo, da je partija gle- de notranjepartijskih vprašanj dosegla vidnejše rezul- tate predvsem na področju postopnega vzpostavljanja rednejših zvez med PK KPS in okrožji ter prek tega re- dnejšo kontrolo politi čnega dela. Uspela je obnoviti delo tudi na tistih obmo čjih, kjer je le-to prej bilo prekinjeno. Z nekaterimi prerazporeditvami aktivistov in premesti- tvijo nekaj komunistov iz partizanskih enot na terensko delo ter s sicer redkimi sprejemi aktivistov OF v KPS so bila v vseh devetih obstoje čih okrožjih ustvarjena sicer maloštevil čna partijska jedra, ki pa so predstavljala po- membno osnovo za razmah odporniških organizacij in s tem tudi KPS v naslednjem letu. Partijski aktivisti so v letu 1943 še naprej delovali predvsem kot aktivisti OF. V obstoje čih razmerah na Štajerskem je bila njihova dale č najpomembnejša naloga pridobivati ljudi za OF in postopno stopnjevati oborožen nastop proti okupatorju. Šele s tem so bile ustvarjene osnove za bodo čo širitev organizacij KPS. Res je, da so 587 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 182. 588 Tone Ferenc, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju sedanje ob čine Krško, str. 482. 589 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Viktorja Stoparja 4. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2103. 275 PETO POGLAVJE bile tovrstne možnosti po posameznih obmo čjih razli čne (npr. obstajala so okrožja z neprekinjenim politi čnim de- lom in okrožja, v katerih so delo obnovili šele konec leta 1943), da je partija reševala predvsem osnovna vpraša- nja odporniškega gibanja in da je vseskozi primanjkova- lo aktivistov. Toda ob vsem tem je opazna tudi dolo čena ozkost v pridobivanju novih članov. Pri štajerskem vod- stvu npr. še ni opaziti izrazitejšega pritiska na okrožna vodstva za hitrejšo širitev organizacij KPS, kar bi lahko prišlo do izraza vsaj v tistih okrožjih, ki so mu bila geo- grafsko bližja ali je v njih odporništvo že dobivalo mno- ži čnejšo osnovo. Ravnalo je druga če kot npr. gorenjsko vodstvo. Ravno primerjava z Gorenjsko je umestna, saj so bile razmere na Štajerskem in Gorenjskem na pre- hodu v leto 1943 precej podobne, vendar je gorenjsko vodstvo, potem ko so bile krizne razmere premagane, uspelo v razmeroma kratkem času z vztrajnim poudar- janjem pomena širitve organizacije le-to precej okrepiti. Ta proces je Štajersko zajel šele naslednje leto. Dotlej pa je partija ostajala števil čno šibka in jo ob koncu leta 1943 po zelo nepopolnih podatkih lahko ocenjujemo na okoli 130 članov ali morda nekaj malega ve č. Približno toliko članov je takrat na Gorenjskem imel že en sam dobro organiziran rajon. Na po časno širitev KPS sta poleg splošnih neugo- dnih razmer vplivala še dva dejavnika. Dejstvo, da je prvo polovico leta 1943 bil PK KPS skoraj istoveten s štabom IV. operativne cone, je odgovorne v politi čnem delovanju gotovo omejevalo. Ker se je sedež pokrajinske- ga vodstva nahajal na mejnem obmo čju med Štajersko in Gorenjsko, pa je to povzro čalo tudi neenakomeren razvoj osvobodilnega gibanja, s tem pa tudi partijske organizacije. 276 Pošiljanje aktivistov na Koroško tako z Gorenjske kot s Štajerske je imelo za posledico, da je do jeseni 1943 zahodna Koroška (predvsem Rož) bila pod pristoj- nostjo PK KPS za Gorenjsko, vzhodna pa pod pristojno- stjo PK KPS za Štajersko. Temelje partijske organizacije, čeprav še šibke, so najprej postavili na vzhodnem Ko- roškem v t. i. koroškem okrožju. Novo okrožje v terito- rialnem pogledu ni imelo kontinuitete s prejšnjim me- žiškim okrožjem, saj je Žaucer dobil nalogo, da prodre iz Mežiške doline čim dlje tudi na avstrijsko Koroško. PK KPS za Štajersko mu je 10. februarja 1943 naro čal, “da smatrata CK KPS in IO OF za izredno važno dejstvo, da se pridruži Koroška, tako v pogledu razvoja lastnih partizanskih enot, kot v pogledu širjenja postojank in odborov OF in KPS. Predvsem pa je važno prodreti v bivšo avstrijsko Koroško”, zato mora svoje delovno ob- močje čimprej razširiti prek Železne Kaple proti Dravi. 590 Tja so še isti mesec odšli nekateri aktivisti iz Koroške čete pod vodstvom Vladimirja Letonje-Janeza Pohorca. Z njim je odšel tudi Karel Prušnik-Gašper, sicer doma- čin iz Lobnika pri Železni Kapli in predvojni član KPA, od januarja 1943 pa član KPS. 591 Žaucer je v zimskih mesecih skupaj s koroškimi partizani zbiral zaupnike OF in politi čno delal tudi v Koroški četi. V četi je moral najprej premagati odpore nekaterih komunistov proti 590 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 140. 591 Karel Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu, Ljubljana 1981, str. 97–102, 111–114. KPS na Koroškem leta 1943 277 PETO POGLAVJE politi čnemu delu, češ da je glavna naloga čete preživeti zimo. Sekretar četne celice naj ne bi hotel npr. sklicati niti partijskega sestanka. 592 OK KPS za Koroško so vzpostavili aprila 1943, ko na terenu še ni bilo nobenih partijskih organizacij. Ta- krat so iz litijskega okrožja na to obmo čje poslali na politi čno delo Lavoslava Eberla-Poldeta Jamskega, v ko- mite pa so vklju čili še politi čnega komisarja Koroškega bataljona Borisa Čižmeka-Bora ter v maju neformalno tudi njegovega komandanta Tomaža Slaparja-Tuga, kar je v tistem času bilo precej neobi čajno. 593 Za 12. maj 1943 so v okrožju sklicali konferen- co politi čnih delavcev s terena in bataljona. Na njej so ugotovili, da KPS na Koroško še ni prodrla, ker je bilo delavstvo v preteklosti ve činoma organizirano v social- no-demokratski stranki, kme čko prebivalstvo pa, sicer nacionalno zavedno in naklonjeno osvobodilnemu boju, partiji ni dostopno. Zato naj bi okrepljeno vzgojno de- lo med politi čnimi delavci, zadolženimi za delo v KPS, OF ter vojski, v partijo pripeljalo nove člane, ki bodo v partiji videli “nositeljico borbe proti fašizmu in soci- alnemu zatiranju”. Glede svetovnega nazora so menili, da se “klerikalcev” (s čimer so o čitno mišljeni nekdanji vidnejši predstavniki politi čnega življenja v katoliškem taboru) ne sprejema v partijo, medtem ko verni ljudje lahko postanejo člani partije, kajti slednje “še lahko dodobra pou čimo o vseh verskih vprašanjih”. Nadalje so na konferenci razpravljali o širitvi organizacij OF in DE ter predvideli ustanovitev najemniških odborov kot predhodnike razlastitvenih odborov za razlastitev ze- mlje “nam sovražnih tujcev in narodnih izdajalcev”. O vprašanju meja so menili, da izjava KPJ, KPI in KPA iz leta 1934 zagotavlja slovenskemu narodu, da bo sam odločal o svojih mejah. 594 Delo partijskih aktivistov koroškega okrožja je bilo 592 Karel Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu, str. 84–88; Pavle Žaucer, izjava 10. 9. 1982. 593 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 72; Odkritje spominskega obeležja v Topli 13. septembra 1981 in govor tov. Pavla Žaucerja-Matjaža. Vestnik koroških partizanov 1981, št. 2–3, str. 38; Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 6. 594 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 41; Bogdan Žolnir, Mile Pavlin: Pro- tifašisti čni odpor, str. 90–92. 278 usmerjeno predvsem v vzpostavljanje organizacij OF in DE, medtem ko so bili sprejemi v partijo tudi po kon- ferenci še redki. Obmo čje delovanja so do sredine leta 1943 razširili že precej proti zahodu in severu v smeri proti Borovljam in Dravi, vzpostavljeno organizacijo v Mežiški dolini pa je junija 1943 precej prizadel vdor v organizacijo zaradi izdaj. 595 Avgusta 1943, ob prihodu člana PK KPS za Štajer- sko Sergeja Kraigherja na vzhodno Koroško, so koroško okrožje zaradi njegove preobsežnosti in nezadovoljivega dela OK KPS razdelili na mežiško in podjunsko okrožje. Kriti čne ocene na ra čun dotedanjega dela OK KPS so bile naslednje: njegovo delo se je omejevalo samo na ju- goslovanski del Koroške, z aktivisti prek meje pa že od majske konference ni imel zvez in so bili le-ti prepuš če- ni samim sebi; na čin dela naj bi bil preve č drobnjakar- ski oziroma prakticisti čen; vzgoji aktivistov na terenu in v vojski naj bi posve čal premajhno skrb; Čižmek kot član komiteja in obenem politi čni komisar bataljona ni prepre čil nediscipline v bataljonu glede izvajanja na- redb štaba cone; v agitacijo za program OF je vnašal elemente programa partije, kar je bilo opazno vse od majske konference dalje; notranji odnosi v OK KPS niso temeljili na principu “demokratskega centralizma, am- pak na malomeš čanski familijarnosti”, ker si sekretar ni znal zagotoviti avtoritete. Kot uspeh pa je Kraigher npr. smatral ustanovitev okrožne tehnike in številnih odbo- rov DE. Kraigher je ob razdelitvi okrožja razmišljal, da bi za novi okrožji ustanovili tudi “oblastni komite”, ki bi ga vodil Žaucer. Zaradi vklju čitve Žaucerja v PK KPS za Štajersko pa te zamisli takrat še niso uresni čili. 596 V novi okrožni vodstvi so vklju čili nekatere doteda- nje terenske aktivista in nekaj borcev. Poleg Žaucerja sta izpadla tudi Čižmek in Slapar, ki sta nadaljevala delo v vojski. Sekretar mežiškega okrožja, ki je obsegalo Mežiško dolino, dravograjski in za časno tudi pliberški okoliš, je postal Lavoslav Eberl. V komite so bili postopoma vklju- 595 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 210; Pavle Žaucer, izjava 10. 9. 1982. 596 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 50. 279 PETO POGLAVJE čeni okrožna sekretarka SKOJ Olga Jenko (Kastelic)- Marjetka, Avgust Slemenik-Grega, Jože Kav či č-Kater, Franjo Kastelic-Džon, Anton Jerak-Union in Jože Gu- tovnik-Aga. Ve čina članov je delala na njim dolo čenih obmo čjih in OK KPS ni deloval kolektivno. Okrožje so novembra 1943 precej prizadeli okupatorjeva ofenziva, aretacije in smrt sekretarja Eberla 7. novembra 1943. Takrat je padel tudi Avgust Slemenik. 597 Podjunski okrožni komite je vodil Karel Prušnik. 598 Člana sta bila še Vladimir Letonja in Ivan Županc, ki pa je že 14. oktobra 1943 umrl zaradi ran, ki jih je dobil v spopadu s policijo. Okrožje je segalo na zahodu do lju- beljske ceste, na severu do Drave, na vzhodu do Pliber- ka, na jugu do državne meje, vklju čevalo pa je tudi sol- čavsko obmo čje in Jezersko. OK KPS je vzpostavil zvezo s kranjskim OK KPS, od koder je prejemal literaturo. Politi čno razpoloženje v podjunskem okrožju je bilo ugo- dno, ljudi pa je predvsem zanimalo vprašanje vere. 599 Novi okrožji sta že bili razdeljeni na rajone, ven- dar so rajoni bili izklju čno delovna obmo čja posameznih članov okrožnih komitejev in drugih aktivistov. V njih ni bilo niti partijskih celic niti rajonskih komitejev KPS. Ključni prepreki v širjenju partijskih organizacij sta bi- li pomanjkanje usposobljenih aktivistov, predvsem pa zavra čanje sicer odporu predanega prebivalstva, da bi stopalo v KPS. Še z ve čjimi težavami se je KPS spopadala na za- hodnem Koroškem. Matija Verdnik je aprila 1943 po- ročal na Gorenjsko, da delo zaradi ustrahovanosti ljudi napreduje zelo po časi, uspelo pa mu je že vzpostaviti zveze s Celovcem in celo s slovenskimi komunisti iz Le- obna. 600 V poletju 1943 je Verdnik s pomo čjo sodelav- 597 Bogdan Žolnir, Naši aktivisti OF. Koroški fužinar 1977, št. 4; Olga Kastelic, iz- java 22. 11. 1993. 598 V literaturi in pri čevanjih se mnogokrat navaja, da je bil prvi sekretar OK KPS Podjuna Vlado Letonja-Janez, po njegovi smrti februarja 1944 pa Karel Prušnik (Glej npr.: Marjan Linasi, Oris antinacisti čnega in narodnoosvobodilnega boja na Koroškem v času druge svetovne vojne. Koroški vestnik 1992, št. 1–2, str. 18!). Iz zapisnika 1. seje OK KPS Podjuna 11. 9. 1943 in drugih dokumentov nedvoumno izhaja, da je bil prvi sekretar Prušnik. Letonja je bil samo član OK KPS. 599 ARS, odd. 2, AS 1637 Oblastni komite KPS za Koroško, šk. 650/I, Zapisnika sej OK KPS Podjuna 11. 9. 1943 in 6. ter 7. 10. 1943; Karel Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu, str. 133–135, 141–144. 600 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 54. 280 cev, ki so bili v glavnem poslani z Gorenjske, že precej razširil organizacije OF v Rožu in tudi v okolici Celovca, navezal stike z nekaterimi tamkajšnjimi komunisti, ni pa še uspel zajeti Ziljske doline. Ta čas se že omenja partijski forum pod Verdnikovim vodstvom. Imenovali so ga “rajonski komitet KPS za Koroško”. 601 Kdo so bili poleg Verdnika njegovi člani, ni znano. Predpostavljamo lahko, da sta to verjetno bila Aleksander Čero in Ton ček Štrumpfelj. 602 Po kapitulaciji Italije je CK KPS odlo čneje posegel v koroške razmere. Tja je sklenil poslati poleg neposredne vojaške pomo či tudi ve čje število politi čnih, vojaških in drugih organizatorjev ter ustanoviti enotno politi čno oziroma partijsko vodstvo za celotno Koroško. S Primor- ske, kjer se je takrat nahajal sekretar CK KPS Franc Leskošek, so sredi oktobra 1943 na Koroško odposlali večjo skupino, v kateri je bil tudi dotedanji član PK KPS za Primorsko Dušan Pirjevec-Ahac. 603 Pirjevec, ki so ga so imenovali za sekretarja PK KPS za Koroško, je še isti mesec v Rožu dobil zvezo z Verdni- kom in ga kot prvega člana samoiniciativno vklju čil v PK KPS. 604 CK KPS je kot člana komiteja imenoval Ivana Bertonclja-Johana, Staneta Bizjaka-Kostjo in Ivana Žu- panca-Johana. Prihod prvih dveh z Gorenjske se je za- radi zgodnje zime in obilnega snega zavlekel do zadnje- ga decembra 1943, Županc pa je, kot je bilo omenjeno, že pred Pirjev čevim prihodom umrl. Tako je PK KPS za Koroško za čel delovati kot pokrajinski forum šele na prehodu v leto 1944, ko so se zbrali njegovi člani in ko je Pirjevcu z velikimi težavami uspelo vzpostaviti stik z vzhodnima okrožjema ter ju prepri čati v verodostojnost novega pokrajinskega komiteja. Okrožji, ki sta dotlej bi- li v pristojnosti štajerskega PK KPS, o ustanovitvi PK 601 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 102; ARS, odd. 2, AS 1636, šk. 663/I, Poročilo PK KPS za Gorenjsko 14. 9. 1943 CK KPS; Spomini Borisa Pra- protnika-Pavleta na narodnega heroja Matijo Verdnika-Tomaža. Vestnik koroških partizanov 1978, št. 2–4. 602 Mile Pavlin, Leto 1943 na zahodnem Koroškem. 603 Stanislav Runko-Mišo, Utrjevanje stikov z avstrijskimi protifašisti. Vestnik koro- ških partizanov 1978, št. 2–4, str. 43, 44. 604 ARS, odd. 1, AS 1498, Dopis Dušana Pirjevca 22. 10. 1943 PK KPS za Gorenjsko, a. št. 1106; Dušan Pirjevec-Ahac, Ob tridesetletnici Tomaževe smrti. Vestnik koro- ških partizanov 1974, št. 1. 281 PETO POGLAVJE KPS za Koroško namre č nista bili obveš čeni niti od PK KPS za Štajersko niti od CK KPS, zato novim politi čnim delavcem zaradi bojazni pred gestapovsko provokacijo sprva nista zaupali. 605 Sedež pokrajinskega partijskega vodstva so ve čkrat menjali. Do obsežnih aretacij maja 1944 se je nahajal v Rožu na obmo čju med Ma čami in Mušenikom. 606 Dušan Pirjevec je razmere na Koroškem ocenil kma- lu po svojem prihodu v posebni novembrski okrožnici. Le-ta je prvenstveno bila namenjena vprašanju politi č- ne sredine, ki je bila po Pirjev čevi oceni zelo mo čna, po- membna naloga novega vodstva pa zato njena diferen- ciacija. V tej zvezi je izpostavil problem šibkosti tamkaj- šnjega odpora tako po politi čni kot organizacijski plati. OF naj bi bila predvsem “gibanje zgolj splošnih simpatij za OF in za partizane”. Delo aktivistov se je omejevalo na osebne in prijateljske zveze, zaradi česar na Koro- škem ni bilo niti množi čnih odborov OF niti “mo čne, v množicah zasidrane Partije”. Zato je okrožnica v organi- zacijskem pogledu zahtevala predvsem pospešeno usta- navljanje odborov OF in hitro sprejemanje “najboljših” aktivistov OF v Partijo. 607 Gornja okrožnica odraža razmere na zahodnem Ko- roškem, saj z vzhodom Pirjevec takrat še ni imel zveze. Res pa je, da so ugotovitve o šibkosti OF in KP dejansko držale tudi za vzhodni del. Ko je PK KPS dobil natan č- nejši vpogled v partijsko organizacijo na celotnem Koro- škem, je 21. januarja 1944 naslovil na okrožne komiteje novo okrožnico. V njej je poudaril nujnost ustvarjanja trdne partijske organizacije, še zlasti njenih forumov, ker brez tega ne bo mogoče doseči širokega gibanja OF in narodne vstaje ter razbiti “manevrov reakcije”. Pri- meri, ko posamezni partijci niso bili povezani v celice in ko se celice niso redno sestajale, naj bi potrjevali, da so partijski funkcionarji posve čali premajhno skrb 605 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/III, Poročilo PK KPS za Koroško 3. 12. 1943 CK KPS; ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo PK KPS za Koroško 26. 12. 1943 CK KPS, a. e. 2056; Karel Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu, str. 153–157. 606 France Škerl, Koroška v borbi za svobodo. Koroški zbornik, Ljubljana 1946, str. 527. 607 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/I, Okrožnica PK KPS za Koroško “Vsem okrožnim komitetom na Koroškem!” z dne 9. 11. 1943. 282 utrjevanju organizacij. Poleg premagovanja organiza- cijske razrahljanosti na terenu je okrožnica zahtevala pospešeno ustanavljanje rajonskih komitejev in vzpore- dno z njimi širitev celic, uvajanje študijskih sestankov, utrjevanje discipline in avtoritete forumov. Kritizirala oziroma odpravljala je dotedanji na čin delovanja okro- žnih forumov, ko so njihovi člani delali vsak zase na določenem obmo čju okrožja in okrožni komiteji zaradi tega niso delovali kot celota. Tak na čin dela je oviral redno poslovanje komitejev, zato je PK KPS zahteval, da se izvrši prehod delitve dela od teritorialnega principa k sektorskemu. Naro čal je še, naj se okrožni komiteji pri utrjevanju partije poleg navodil v okrožnici opirajo tudi na znanje, ki ga bodo pridobili s študijem Zgodovine VKP(b) in Stalinove brošure “Partija”. 608 KPS je na avstrijski strani Koroške razumljivo ra- čunala na sodelovanje s Komunisti čno partijo Avstrije. Ker KPA ni imela vidnejših rezultatov v organiziranju protinacisti čnega upora, je Pirjevec ob odhodu na Koro- ško dobil nalogo, da doseže čimve čjo aktivizacijo članov KPA in preko njih množi čno zajetje nemško govore čega prebivalstva v osvobodilno gibanje, predvsem pa vklju- čevanje v bodo če avstrijske partizanske enote. Zlasti Pirjevec je imel v tej zvezi od novembra 1943 dalje ve č pogovorov s pomembnejšimi člani KPA ter predstavniki CK KPA, vendar brez vidnejših rezultatov. Dogovarja- nje in uresni čevanje dogovorjenih sklepov je oteževalo že dejstvo, da KPA v tem času ni imela centralnega ko- miteja oziroma so ga za čeli šele vzpostavljati ter da so organizacije KPA imele šibke ali nikakršne medseboj- ne zveze. Organizacijska razpuš čenost KPA je vsaj del- no vplivala na njeno neaktivnost in neu činkovitost, na strani KPS pa vzbujala dolo čeno bojazen pred možnimi vrivanji gestapa. Zaradi takšnih razmer v KPA je bilo že samo orga- niziranje pogovorov težavno in povezano z velikimi tve- ganji. PK KPS za Koroško je vodil pogovore predvsem s Konradom Bucherjem-Andreasom, predvojnim inštruk- torjem CK KPA na Koroškem in Štajerskem, ki je leta 608 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/I, Okrožnica PK KPS za Koroško “Vsem okrožnim komitetom na Koroškem!” z dne 21. 1. 1944. 283 PETO POGLAVJE 1943 samoiniciativno za čel obnavljati organizacije KPA in v za četku leta 1944 postal član CK KPA. V razgovorih je bilo doseženo na čelno soglasje o medsebojnem so- delovanju in pomo či slovenske partije avstrijski partiji na politi čnem, organizacijskem in vojaškem podro čju organiziranja avstrijskega protinacisti čnega boja. V ta namen so ustanovili t. i. kontaktni komite, v katerem je slovensko stran zastopal Pirjevec. V medsebojnih dogovarjanjih je prišlo do posame- znih nesoglasij in pogovori, ki so bili sicer na tej ravni prekinjeni v za četku maja 1944 zaradi aretacije Bucher- ja (kljub prigovarjanju KPS ni hotel v ilegalo) in sekre- tarja PK KPA za Koroško “Petra”, so se kon čali z dolo če- no mero obojestranskega nezadovoljstva. Medtem ko so avstrijski komunisti smatrali, da je bila pomo č s strani KPS premajhna, neu činkovita ali celo škodljiva, njene težnje pa tudi nacionalisti čne, je slovenska stran zame- rila avstrijskim komunistom predvsem njihovo neaktiv- nost, še zlasti nezadostno prizadevnost za množi čnejšo mobilizacijo Avstrijcev v oboroženi boj. 609 Eno izmed pomembnih vprašanj v urejanju odno- sov med obema partijama je bilo vprašanje pripadnosti partijskih organizacij na narodnostno mešanem obmo- čju. PK KPS za Koroško je na za četku vztrajal, da se na Koroškem ustanavljajo izklju čno organizacije KPS, obstoje če organizacije KPA pa preidejo v KPS. Takšna navodila je Pirjevec dobil od Leskoška pred odhodom s Primorske in nanje je KPA sprva v glavnem pristala. KPA je bila takrat zlasti v ve čjih centrih števil čno kar precej mo čna. Najmo čnejša je bila v Beljaku, kjer je šte- la okoli 250 članov. Zaradi izrazito ve činskega deleža nemško govore čega prebivalstva v Beljaku pa sta se obe strani že na za četku dogovorili, da tamkajšnja organi- zacija ostane v pristojnosti KPA, čemur je Leskošek na- sprotoval. Za Celovec, v katerem je bilo okoli 50 članov, so se zedinili, da je “popolnoma nesporno, da pripada 609 Metod Mikuž, Trojna (dvojna) internacionalisti čna akcija CK KPS (CK KPJ) na Koroškem med NOB od konca 1943 dalje. Zgodovinski časopis 1970, št. 3–4, str. 248–266; Lojze Brodar (Dušan Pirjevec), V Celovec. Koroška v borbi, Celovec 1951; Stanislav Runko-Mišo, Utrjevanje stikov z avstrijskimi protifašisti. 284 Sloveniji” in naj bi torej tamkajšnje organizacije prešle v KPS. 610 Zatem so predstavniki KPA pripravljenost o predaji organizacij za čeli umikati z utemeljitvijo, da bi predaja negativno odmevala med članstvom (boroveljska orga- nizacija se je temu dejansko že uprla), ker je to vpra- šanje tesno povezano z vprašanjem bodo če razmejitve med Avstrijo in Jugoslavijo. Hkrati bi tak ukrep avstrij- skim komunistom zelo oteževal položaj oziroma jih kar onemogo čil v splošnem avstrijskem protinacisti čnem odporu. Z ustanovitvijo PK KPS za Koroško jeseni 1943 se je na Koroškem v teritorialnem oziru uveljavila razdeli- tev pokrajine na štiri okrožja. Obstoje čima okrožjema na vzhodu, tj. mežiškemu in podjunskemu, sta se na zahodu pridružila celovško in beljaško okrožje. Z izjemo mežiškega okrožja so bila njihova obmo čja zaradi ma- loštevilnih organizacij in postopnega prodiranja proti slovenskim etni čnim mejam, torej širitve obmo čja de- lovanja, samo približno opredeljena oziroma so se meje spreminjale. Enako velja za rajone. Ker med politi čnimi delavci ni bilo jasne razmejitve v njihovih pristojnostih, ohranjeni dokumenti pa so bolj redki, je partijske foru- me težje, v časih celo nemogo če, z zanesljivostjo rekon- struirati. Jeseni 1943 so bili najugodnejši izgledi za razširitev partije v mežiškem okrožju. Tam je deloval kar številen komite in njegovi člani so si v okrožju na črtno razdelili delo. Toda novembrska nemška ofenziva je prizadejala ne samo okrožnemu komiteju, temve č med aktivisti na- sploh velike izgube, z nasilnimi ukrepi pa zasejala strah med civilnim prebivalstvom. Razmere je še dodatno poslabšal Jože Gutovnik, ki je za umrlim Eberlom pre- vzel mesto okrožnega sekretarja. S svojim delovanjem je povzro čil dolo čeno krizo v odporništvu tega okrožja že v času opravljanja funkcije sekretarja, predvsem pa je vnašal preplah in zmedo s propagandno aktivnostjo 610 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/III, Poročilo PK KPS za Koroško 3. 12. 1943 CK KPS; ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo PK KPS za Koroško 26. 12. 1943 CK KPS, a. e. 2056. 285 PETO POGLAVJE proti OF potem, ko je po aretaciji februarja 1944 odkrito postal gestapovski sodelavec. 611 Gutovnikova vloga je precej nejasna. Predvsem ni znano, ali je postal gestapovski sodelavec šele z aretaci- jo in iz kakšnih razlogov je deloval proti OF že kot okro- žni sekretar. Po drugi strani je znano, da je proti Gutov- niku kot jugoslovanskemu oficirju obstajalo dolo čeno nerazpoloženje. 612 Upoštevati moramo tudi, da o razmerah v meži- škem okrožju pozimi 1943–1944 ni presojal samo PK KPS za Koroško – ta je z okrožjem vzpostavil šele prve stike – temve č tudi in predvsem PK KPS za Štajersko, ki pa je sprejemal oceno o množi čnem vrivanju razli čnih agentov v organizacije osvobodilnega gibanja. Ko je PK KPS za Koroško v prvi polovici januarja 1944 dobil delni vpogled v dogajanje v okrožju, je kot po- glavitni problem smatral sektaško delovanje okrožnega vodstva. Slabi rezultati politi čno-organizacijskega dela naj bi torej izvirali iz sektaštva OK KPS, ki se je izražalo v odlo čitvi OK KPS, da se ne sme ustanavljati množi čnih odborov OF zaradi nevarnosti vrivanja t. i. plave garde ter v pogledih partijskih funkcionarjev, da je OF samo partijska taktika. Niso pa takšna stališ ča vzbudila v PK KPS suma o vrivanju doma čih nasprotnikov in gesta- pa v sam OK KPS. V pismu iz 14. januarja 1944 je PK KPS sicer ostro obsodil navedena stališ ča OK KPS, a zaupanja mu ni odrekel oziroma je nanj še naprej ra- čunal. V tem pismu ga je podu čil, da so ravno množi čni odbori OF, ki odražajo socialno in politi čno raznolikost prebivalstva, najve čja garancija za konspirativno delo. O stališ ču, da je OF samo taktika komunistov, pa je zapisal, da je “popolnoma napa čno in daje sovražnikom našega osvobodilnega gibanja, ki ho čejo našo borbo pri- kazati samo kot prekucuško delovanje komunisti čnih prevratnežev, mo čno orodje. /.../ OF ni taktika Partije, ampak je vsenarodno slovensko narodno osvobodilno gibanje za demokrati čne pravice in nacionalno svobodo pod vodstvom Partije”. PK KPS je zahteval, da v okrož- 611 Marjan Linasi, Antifašisti čno in narodnoosvobodilno gibanje slovenske mladine na Koroškem 1938–1945, Ljubljana 1990, str. 80, 81. 612 Stane Mavri č, Kako je nastala Hotuljska četa. Koroški fužinar 1978, št. 2. 286 ju preidejo k množi čnejšemu ustanavljanju odborov OF in k sprejemu najboljših aktivistov OF v partijo. Glede sprejemov v partijo je naro čil, da ideološka zgrajenost novih članov ni pomembna, “paziti je le na to, da so po socialnem sestavu pripadniki nižjih slojev (mali kmetje, delavci, bajtarji, obrtniki itd.), da so predani stvari in da imajo razredni ’instinkt’ (to je, da razumejo razredna nasprotstva sedanje družbe in da vidijo, da je treba ta nasprotja rešiti z zmago zatiranih).” 613 Kasneje se je Jože Gutovnik obrnil na sodelavce osvobodilnega gibanja v mežiškem okrožju z obširnim pismom, ki ga je zastavil kot apel zapeljanim, da spre- gledajo resnico. Z njim je po eni strani skušal dopove- dati, da se je za prekinitev dela v osvobodilnem gibanju odločil samostojno in zavestno, ko je kot okrožni sekre- tar spoznal, da je OF “stoprocentno komunisti čna orga- nizacija”, preko katere ho če KPS izvesti revolucijo in s tem izigrati domoljubna čustva Slovencev. To spoznanje naj bi za čel že kot sekretar objasnjevati posameznim so- delavcem OF. Po drugi strani je svaril, kaj čaka Sloven- ce, če zmaga komunizem – odprava privatne lastnine, vere, svoboda govora in tiska, individualnosti človeka in uni čenje kulture. Za vse našteto je med drugim našel dokaze tudi v brošuri “Komunizem – naš kon čni cilj”, 614 ki jo je leta 1943 izdal PK KPS za Štajersko. 615 Dejstvo, da je Gutovnik pisal pismo že kot sode- lavec gestapa z na črtovanim propagandnim u činkom, seveda jemlje pismu dolo čeno prepričljivost. Vendar je treba ugotoviti v primeru verodostojnosti pripovedi o razo čaranju nad OF oziroma o zapeljanosti, da Gutov- nikova odlo čitev ni bila povsem nerazumljiva. Čeprav je bil Gutovnik okrožni sekretar, je imel za sabo zelo krat- ko dobo sodelovanja v odporu, šele od avgusta 1943. Nekako takrat je postal tudi član KPS. Torej je pot do okrožnega sekretarja opravil neobi čajno hitro in njegova trditev, da je šele takrat za čel spoznavati absolutno vod- stveno vlogo partije, ne deluje povsem neprepri čljivo. 613 ARS, odd. 1, AS 1, AS 1490, Fotokopija pisma Dušana Pirjevca 14. 1. 1944 OK KPS Mežica. 614 Koroški pokrajinski muzej, zbirka partizanskega tiska. 615 ARS, odd. 2, AS 1877 Slovensko domobranstvo, šk. 301/II, Pismo Jožeta Gutov- nika “Dragi znanci!” 28. 3. 1944. Pismo je 3. 6. 1944 objavil Slovenski dom. 287 PETO POGLAVJE Tudi v podjunskem okrožju si je KPS uspela ustva- riti bolj šibko zaledje. Jeseni 1943 so okrožje prizade- le obsežne aretacije, zlasti na obmo čju Železne Kaple. Težave je aktivistom povzro čalo tudi nerazumevanje Koroškega bataljona za politi čno delo, njegov podcenju- jo č odnos do aktivistov in primeri moralno opore čnega zadržanja med civilnim prebivalstvom. Ker sta po smr- ti Ivana Županca v okrožnem komiteju delala le Karel Prušnik in Vladimir Letonja, so vanj novembra 1943 iz vojske pritegnili Staneta Mavri ča, ki je odgovarjal za mladinske organizacije. 616 Okrožje je bilo razdeljeno na rajone Dobrova, Št. Vid, Spodnji Rož, Železna Kapla-Remšenik, Bela-Obir- sko-Korte-Sele, Sol čavski kot-Jezersko. Decembra 1943 je bilo v okrožju okoli 20 članov partije. Med njimi je bila večina kme čkih sinov in le nakaj industrijskih delavcev, izobraženca ni bilo nobenega. 617 Navodil o širšem sprejemanju v partijo v okrožju do takrat še niso imeli. Ko so npr. dobili z Gorenjske brošuro “Partijska šola”, ki je naro čala, da je treba spre- jeti v partijo vse kolikor toliko aktivne člane OF, se je Prušnik obrnil na štajerski PK KPS z vprašanjem, kako je pravzaprav s sprejemi v partijo. Sam osebno pa je menil, da je tako široko sprejemanje prenagljeno in spo- ročil, da bodo do nadaljnjega sprejemali v partijo samo takšne posameznike, “kateri imajo poleg predanosti za osvobodilno borbo slovenskega naroda tudi smisel za partijsko stvar, za borbo internacionalnega proletariata proti sovražniku vsega človeštva, za socialno osvobodi- tev delovnega ljudstva”. 618 Vendar ne bi mogli trditi, da je bilo organizacijsko sektaštvo, kolikor je bilo pri posameznikih navzo če, glavni razlog za nizko število članov KPS. Kako so dejan- sko bili izgledi za partijo neobetavni, kaže med drugim ugotovitev Vladimirja Letonje iz septembra 1943, da v okrožju v partijski smeri ni mogo če veliko narediti, “ker 616 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 650/I, Zapisnika sej OK KPS Podjuna 30. 10. 1943 in 20. 11. 1943. 617 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 650/I, Poro čilo OK KPS Podjuna 31. 12. 1943 PK KPS za Koroško. 618 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 650/I, Pismo OK KPS Podjuna 23. 10. 1943 PK KPS za severno Slovenijo. 288 sem pač med ljudmi, ki niso sovražni komunizmu, ali programa stranke zaradi svojih reakcionarnih nazorov sigurno ne bi hoteli sprejeti”. 619 V za četku leta 1944 se je v okrožju dlje časa za- drževal Stane Bizjak. Od tam je januarja poro čal, da o kakšni širši partijski organizaciji v okrožju “ni duha ne sluha” in da je okrožno vodstvo delovalo sektaško in drobnjakarsko. Med 29 ilegalci je bilo 14 članov parti- je. Med člani je bilo nekaj na novo sprejetih, “ki skoraj nimajo pojma, kaj je partija”. Legalnih članov partije z eno samo izjemo ni bilo. Tudi druge organizacije so bile šibke in so se omejevale na hribovske vasi in vasi ob robu podjunske doline. Okrožje so takrat ponovno raz- delili na rajone, ki so segali tudi severno od Drave. To so bili: Velikovec, Železna Kapla, Podjuna. Št. Vid, Tinje in Grebinj. Po tej preureditvi so okrožje za čeli imenovati “velikovško okrožje”. V rajonih na južni strani Drave so obstajale zasnove rajonskih komitejev, v prekodravske rajone pa so šele nameravali poslati prve ilegalne ak- tiviste. V OK KPS je sekretar Prušnik odgovarjal še za OF, NZ in vojsko, Mavri č pa za SKOJ, ZSM in agitrop. Letonja je postal okrožni na čelnik VOS in ni bil ve č član komiteja, sicer pa je že februarja 1944 padel. Članica komiteja je postala doma činka Ivanka Sadolšek-Zala, katero so ob tej priložnosti šele sprejeli v partijo. Da bi v okrožju poživili politi čno delo, so za 14. februar skli- cali konferenco politi čnih delavcev in predstavnikov voj- ske. 620 Celovško okrožje so zasnovali jeseni 1943 po usta- novitvi PK KPS za Koroško. Sekretar je bil Matija Ver- dnik. Člani okrožnega vodstva so bili Aleksander Če- ro kot mladinski organizator, Janez Kmet-Mirko in po nekaterih podatkih tudi Ludvik Bem-Slavko kot na čel- nik okrožne VOS. Zadnja dva sta prišla z Gorenjske. Iz vodstva je kmalu izpadel Čero, ker zaradi pretrganih zvez ni dobival nikakršnih navodil od vodstva gorenjske mladine, ki je v tem času bilo pristojno za mladinsko or- 619 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 650/I, Poro čilo Vladimirja Letonje 2. 9. 1943 Karlu Prušniku. 620 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/I, Poro čilo Staneta Bizjaka 27. 1. 1944 PK KPS za Koroško; Karel Prušnik-Gašper, Gamsi na plazu, str. 175, 184. 289 PETO POGLAVJE ganizacijo tudi na Koroškem. Zato so ga v okrožju za čeli uporabljati za kurirske in intendantske naloge. 621 Po Verdnikovi smrti februarja 1944 so postavili OK KPS v slede či sestavi: sekretar Janez Kmet, člana Jože Ul čar-Mirko II in Kristijan Ribnikar-Feliks (oba sta je- seni 1943 prišla na Koroško z Gorenjske). Za časni član je bil še Johan Kazianka, član KPA, ki je bil takrat na vojaškem dopustu, vendar se je po izteku dopusta po navodilu vodstva KPA vrnil v vojsko. 622 Glavna naloga komiteja je bila vzpodbujanje mobilizacije za partizan- sko vojsko in zagotavljanje rednih zvez s PK KPS. Vzdr- ževanje rednih zvez okrožja s pokrajinskim vodstvom je postajalo aktualno od začetka leta 1944, ko so aktivisti za čeli širiti politi čno delo na obmo čje severno od Drave, na Gure. 623 Najpo časneje in z najve čjo težavo je potekalo poli- ti čno-organizacijsko delo na skrajnem zahodu Koroške, to je beljaškem okrožju. Okrožje so v letu 1944 ime- novali tudi kot podkloštersko, predvsem pa kot ziljsko okrožje. Tja je bil takoj po prihodu Dušana Pirjevca je- seni 1943 poslan Kristijan Ribnikar s skupino partiza- nov in politi čnih delavcev. Ribnikarja so imenovali za okrožnega sekretarja. V komiteju naj bi bila še Ton ček Štrumpfelj in komandir čete Janko Rus-Djuro. Prodirali so od Karavank proti Baškemu jezeru, a so se zaradi ne- prestanih hajk in zapadlega snega po treh tednih morali umakniti. 624 Pozimi je v okrožju s politi čnim delom pri čel Jo- že Košir. Koširja so na Koroško poslali novembra 1943 s Primorske, kjer je nazadnje bil partijski sekretar 20. (Beneške) brigade. Po na črtu naj bi okrožje obsegalo ob- močje vse od Beljaka pa do Šmohorja, Trbiža in Rablja, vendar v Trbiž in Rabelj koroški aktivisti niso nikoli po- 621 ARS, odd. 1, AS 1550, šk. 29, Franc Primoži č-Marko, Delo slovenskih komu- nistov na Koroškem; Marjan Linasi, Antifašisti čno in narodnoosvobodilno gibanje slovenske mladine na Koroškem 1938–1945, str. 95. 622 Po mnenju nekaterih naj bi takšna navodila dajali agenti gestapa, ki so se pred- stavljali kot zastopniki CK KPA. Takšna agenta naj bi bila “Rudi” in “Peter”. Glej: Franz Burda, Od Donave do Drave in nazaj..., Vestnik koroških partizanov 1988, št. 1–2, str. 48. 623 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/I: Pismo PK KPS za Koroško 1. 2. 1944 OK KPS Celovec; Pismo Janeza Kmeta 11. 3. 1944 Ivanu Bertonclju. 624 Kristijan Ribnikar-Feliks, V Ziljo..., Vestnik koroških partizanov 1982, št. 2. 290 segli, Šmohorju pa so se skušali približati šele konec leta 1944. Februarja 1944 je PK KPS o okrožju poro čal, da je v njem “prava puš čoba” in da tam dela en sam po- liti čen delavec (tj. Košir), s katerim so bile zveze skrajno težavne. 625 625 ARS, odd. 2, AS 1637, šk. 649/I: Dopisa PK KPS za Koroško 29. 1. 1944 in 12. 2. 1944 Jožetu Koširju; Poro čilo PK KPS za Koroško 7. 2. 1944 CK KPS. 291 PETO POGLAVJE Glavne probleme in naloge osvobodilnega gibanja ter partijskega delovanja na Primorskem, kakor jih je CK KPS predhodno opredelil, so obravnavali na prvi po- krajinski partijski konferenci za partijske delavce s te- rena in vojske decembra 1942. Potekala je v dveh delih: 4. in 5. decembra 1942 na Vrhu pri Braniku za delega- te iz južnega in srednjega dela Primorske, ter 22./23. decembra v Kanalskem Lomu za delegate iz severnega dela Primorske. 626 Delovno osnovo konference sta predstavljala refe- rata dr. Aleša Beblerja in Dušana Pirjevca. Bebler je o primorski partiji dejal, da je ta povsod na čelu osvobo- dilnega gibanja in trdno povezana z osnovnimi sloji pre- bivalstva, da pa je v delu nena črtna (npr. njeni kadri so neenakomerno porazdeljeni) ter drobnjakarska, števil č- no šibka, idejno na nizki ravni in z ne povsem ustrezno socialno osnovo. Posebej je izpostavil zaostajanje politi č- nega dela v delavskih središ čih (Trst, Idrija, Rabelj), kjer je bila partija maloštevil čna ali pa je sploh ni bilo. V zve- zi s tem je ugotavljal: “Avantgardna vloga proletarskih sil in razmah narodnoosvobodilnega gibanja trpi, ker je samo kme čko-bajtarska, ker ni še pokazal svoje sile tr- žaški luški delavec, tržiški kovinar in idrijski knap.” Za enega najnujnejših ukrepov je smatral okrepitev partij- 626 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slovenskem Primorju od decem- bra 1942 do septembra 1943. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1960, št. 1, str. 108–115 (dalje Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF). KPS na Primorskem od pokrajinske konference decembra 1942 do kapitulacije Italije 292 skih organizacij. Dosegli naj bi jo s hitrim in množi čnim sprejemanjem novih članov iz vrst dobrih aktivistov OF, ki žele postati člani partije, z izgradnjo okrožnih in ra- jonskih partijskih komitejev, z bojem proti sektaštvu, z ideološkim izobraževanjem članov in z izboljšanjem stila dela, ki bo lo čeval pomembno od nepomembnega. 627 Dušan Pirjevec je v referatu o vojaških nalogah partije kot glavno nalogo izpostavil nujnost uveljavlja- nja ve čje ofenzivnosti partizanske vojske. V tem okvi- ru so bile partijske naloge v vojski naslednje: skrb za dviganje borbenega duha moštva, za dviganje discipline in delavnosti komandnega in politkomisarskega kadra, utrjevanje “železne” discipline, sodelovanje pri vojaško- izobraževalnem in politi čnem delu med moštvom, pre- magovanje sektaštva in po časnosti v sprejemanju novih članov ter prehod na hitro števil čno krepitev partijske in skojevske organizacije v vojski. 628 Kot dokument, ki je opozarjal na pomanjkljivosti v dotedanjem delu in dolo čal glavne usmeritve v nadalj- njem delu, je bila sprejeta resolucija. Ta je med drugim poudarila širok in nagel porast “narodno revolucionar- nih energij” na Primorskem, ki mu partija zaradi lastne šibkosti tako politi čno kot organizacijsko ni mogla sle- diti. Da bodo usposobljene privesti narodnoosvobodilno gibanje do splošne vstaje proti italijanskemu fašizmu, je resolucija partijskim organizacijam naložila nasle- dnje naloge: široko odpreti vrata v partijo ter postaviti redno delujo če rajonske in okrožne partijske komiteje; izboljšati ideološko raven članov z vsakodnevnim bojem proti sektaštvu in oportunizmu ter z usposabljanjem za široko množi čno delo; krepiti organizacijo ZKM; ustvari- ti ve čjo širino v Osvobodilni fronti; izvajati mobilizacijo v partizansko vojsko ter graditi Narodno zaš čito; politi čno delovati med prebivalci italijanske narodnosti. 629 CK KPS je prvo pokrajinsko partijsko konferenco ocenil za pomemben organizacijski uspeh KPS na Pri- morskem, pomisleke pa je imel na tisti del resolucije, 627 ARS, odd. 2, AS 1851 Glavni štab NOV in POS, šk. 3/V, Dnevnik zapiskov dr. Aleša Beblerja. 628 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 145. 629 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 144. 293 PETO POGLAVJE ki je v zvezi s sprejemanjem članov v partijo dolo čala: “Pri sprejemanju ne smemo biti ozkosr čni n. pr. v po- gledu svetovnonazorske jasnosti. Partija ni društvo ate- istov...”. Menil je, da je sicer nujno prelomiti z doteda- njim čezmernim omejevanjem pri sprejemanju v partijo, a je hkrati svaril pred preširokim postavljanjem kriteri- jev, ki bi partijo sicer hitro števil čno okrepili, toda ta bi lahko postala notranje omahljiva. 630 Vse bolj pomembno je postajalo delovanje med t. i. goriško ali primorsko sredino, ki so jo sestavljali pre- težno duhovniki kot edini tamkajšnji sloj izobražencev. Primorska sredina se je druga če kot ljubljanska ve čino- ma pozitivno opredelila do OF, ker je smatrala partizane za narodnoosvobodilno vojsko. Bila pa je zadržana do komunistov, njihovega forsiranja oboroženega odpora in nepriznavanja avtoritete vlade v Londonu. S svojo sredinsko držo je v veliki meri prepre čevala razmah dr- žavljanske vojne in sta jo tako revolucionarna kot pro- tirevolucionarna stran zaradi njene njene intelektualne in moralne mo či skušali pridobiti ali pa razkrojiti. 631 Konferenca je bila s stališ ča njenega pristopa k re- ševanju vprašanja širitve KPS in utrjevanja protifašisti č- nega odpora na Primorskem vsekakor pomembna, saj je jasno postavila zahtevo po števil čni krepitvi partije, po njeni trdni organiziranosti, ustanavljanju okrožnih ter rajonskih vodstev in uveljavljanju bolj domišljenega ozi- roma globalnega na čina delovanja. V uveljavljanju organizacijske zgradbe partijske in drugih organizacij na Primorskem so za leto 1943 zna- čilne številne spremembe in uvajanje nekaterih poseb- nosti, kar vse skupaj zelo zmanjšuje preglednost orga- nizacijske slike. Poleg razdelitve na okrožja so najprej nameravali pokrajino razdeliti še na severni in južni del z dvema se- kretariatoma pokrajinskega komiteja, da bi pokrajinsko vodstvo na ta na čin bolj približali okrožjem. Takšno reši- tev, in iz nje izpeljane kasnejše razli čice, je med drugim narekovala neugodna zemljepisna podoba pokrajine, v 630 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 213. 631 Boris Mlakar, Goriška sredina. Prispevki za novejšo zgodovino, 1997, št. 2. 294 kateri je bilo zaradi velike razpostranjenosti med sever- nim in južnim delom politi čno delo zelo težko usmerja- ti iz enega samega središ ča. Ker pa so decembra 1942 sprejeli delitev dela med člani PK KPS po teritorialnem na čelu, sekretariatov niso ustanovili. Po tej razdelitvi so namre č člani PK KPS sami odgovarjali za posamezna okrožja: Darko Maruši č je odgovarjal za Trst, Slovensko Istro, Materijo in Kras, Anton Veluš ček za Gorico, Brda, Vipavo in Pivko, Dušan Pirjevec pa za Kanal, Tolmin, Idrijo in Bovec (ki pa so ga ustanovili šele maja, name- sto njega pa so ustanovili baško okrožje). Ta razdelitev je postavila osnovo kasnejšim velikim okrajem. 632 Do konca leta 1942 se je zelo spremenila tudi se- stava PK KPS. Ta je že od avgusta 1942, ko ja padel Jože Lemut, deloval v okrnjeni sestavi. Ko so konec no- vembra 1942 aretirali še sekretarja Toma Brejca, je od članov PK KPS ostal samo še Veluš ček. Nato so na prvi pokrajinski konferenci sprejeli za člana PK KPS Dar- ka Marušiča in politi čnega komisarja Soškega odreda Dušana Pirjevca. Januarja 1943 je prišel na Primorsko Branko Babi č-Vlado kot novi sekretar PK KPS za Pri- morsko. Z njim je prišel za daljši čas tudi sekretar CK KPS Franc Leskošek. 633 Delo PK KPS ni bilo kolektivno, kajti na njegovem sedežu (ta se je od marca 1943 nahajal v Tolminskem Lomu) sta bila obi čajno le inštruktor CK KPS dr. Be- bler, ki je tudi vodil dopisovanje in Veluš ček (opravljal je organizacijske naloge), medtem ko se je Babi č zadr- ževal pretežno v Trstu, Maruši č v Trstu in na južnem Primorskem, Pirjevec pa pri partizanskih enotah. Člani PK KPS so se zato zelo redko sestajali. 634 Na čin izrazito individualnega dela je CK KPS ostro kritiziral, delno tudi neupravi čeno. V pismu 20. junija 1943 je npr. zapisal: “Iz vaših dokumentov nam sploh ni razvidno, ali deluje ali ne deluje Pokrajinski komite Partije. /.../ Smatramo, da kolektiv Pokrajinskega ko- 632 Zbornik NOV, del VI, knjiga 4, dok. 115; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 165. 633 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 165, 213; Branko Babi č, Primorska ni klonila, Koper 1982, str. 19–48. 634 Aleš Bebler, Čez drn in strn, str. 115–117; Dokumenti organov in organizacij, knjiga 8, dok. 33. 295 PETO POGLAVJE miteja Partije pri vas dejansko ne obstoja in da je tudi vloga sekretarja Vladota potisnjena popolnoma v stran. Vtis imamo, da sekretarja Vladota gonite po terenu, na- mesto, da bi kot sekretar vezal vse niti v svojih rokah. Namesto njega je dejansko sekretar Primož, kar je popol- noma nepravilno.” Nepravilno vodenje politi čnega dela je po njegovem sodilo med glavne krivce nezadostnega organizacijskega zajetja Primorcev, ker se je omejeva- lo predvsem na razvijanje politi čnega vpliva med njimi. Dalje je ocenjeval, da je partija organizacijsko in kadro- vsko še vedno šibka, njena popularnost med ljudmi pa nezadostna. 635 Sredi leta 1943 je CK KPS ponovno poslal na Pri- morsko večjo skupino partijskih in drugih delavcev: dr. Jožo Vilfana, Dušana Bravni čarja-Veljka, Eda Brajni- ka-Štefana, Zoro Rupeno-Katjo, Jožeta Tejkala-Planin- ca itd., ki naj bi pomagali pri organiziranju partijske, mladinske in ženske organizacije ter VOS-a. Za krajši čas je tja odšel kot opolnomo čenec CK KPS še Dušan Kveder-Tomaž, da bi med drugim uredil razmere v po- krajinskem vodstvu. Tudi on je izrekel nekaj kriti čnih pripomb glede na čina delovanja pokrajinskega vodstva in predlagal njegovo kadrovsko razširitev (avgusta so potem dejansko vklju čili Rudija Mahni ča-Brkinca 636 ). Ugotavljal pa je, da se je v zadnjem času na terenu ven- darle razvilo nekaj dobrih mlajših kadrov. 637 Poleti 1943 je bil CK KPS sicer zadovoljen s poli- ti čnimi razmerami in razširjenostjo OF na Primorskem, ponovno pa je izrekel nekaj zelo kriti čnih pripomb o de- lu svojega inštruktorja dr. Aleša Beblerja, o delu po- krajinskega komiteja KPS vklju čno z njegovim sekretar- jem Brankom Babi čem in o socialni sestavi partijskega članstva. Zato je avgusta 1943 CK KPS imenoval novo partijsko vodstvo za Primorsko v naslednji sestavi: se- kretar Albin Kovač-Jaka Baški, člani dr. Aleš Bebler, Branko Babi č, Anton Veluš ček, Dušan Pirjevec in Rudi 635 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 192. 636 ARS, odd. 2, AS 1638 Oblastni komite KPS za Slovensko primorje, šk. 532/I, Pismo PK KPS za Primorsko 23. 8. 1943 Branku Babi ču. 637 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo Dušana Kvedra 11. 7. 1943 CK KPS, a. št. 1394. 296 Mahni č. Formiranje novega vodstva pa je prehitela ka- pitulacija Italije. 638 CK KPS je dr. Beblerju o čital, da ni uspel v veliki meri zaradi “svojih znanih lastnosti” ustvariti dobrega pokrajinskega komiteja, ga razrešil kot inštruktorja CK KPS ter ga imenoval za člana PK KPS. Tudi Babi č je bil odstavljen s položaja sekretarja PK KPS ter imenovan za njegovega člana, ker so mu zamerili predvsem dve stvari: po mnenju centralnega komiteja neopravi čljivo dolgo odsotnost s sedeža PK KPS ter neob čutljivost do sektaštva italijanskih komunistov. Z avgustovsko reor- ganizacijo pokrajinskega vodstva je CK KPS želel dati večji poudarek doma čim kadrom, saj je obenem koopti- ral dva nova člana s Primorske. Ob imenovanju Albina Kova ča za pokrajinskega sekretarja je CK KPS poudaril, da je Kovač sicer “nov element”, torej brez širših izku- šenj, toda to pomanjkljivost so pretehtala dejstva, da je bil doma čin, ki je do tedaj uspešno vodil politi čno delo na okrožni ravni, da je bil po poklicu kovinar ter “Partiji vdan, deloven in iniciativen ... in razvoja sposo- ben”. Glede na socialno osnovo je CK KPS ozna čil KPS na Primorskem za “kme čko Partijo” in odgovornost za takšno stanje pripisal Beblerju. Zato je novemu vod- stvu ponovno zapovedal pospešeno delovati v mestih ter industrijskih središ čih in sprejemati nove člane iz vrst delavstva. Tu je v ospredje postavljal vlogo Trsta in tržaškega proletariata, ki ga še ni zajelo množi čno gibanje, za kar naj bi bila kriva sektaštvo italijanskih komunistov in premajhna povezanost partijskih organizacij v mestu s partijskimi organizacijami v njegovem zaledju. CK KPS je predlagal Massoli, da pošlje iz Milana v Trst nekaj sposobnih partijskih delavcev, ki bodo pomagali utrdi- ti tržaško partijsko organizajo in organizirati množi čno “protifašisti čno in protiimperialisti čno” gibanje trža- škega proletariata. Poleg tega je predlagal ustanovitev zveznega komiteja, to je skupnega vodstva KPI in KPS za partijske organizacije v Trstu in njegovem zaledju, ki bi prejemalo navodila od nadrejenih vodstev tako KPI 638 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 65, 78; Branko Babi č, Primor- ska ni klonila, str. 99. 297 PETO POGLAVJE kot KPS. S predlogom za ustanovitev zveznega komiteja si je KPS želela med drugim zagotoviti svojo prisotnost v Trstu. CK KPS je Kardelju, ki se je takrat nahajal na Hrvaškem, to pobudo takole utemeljil: “Mislimo, da je take vrste Zvezni komitet neobhodno potreben, če ho- čemo dose či tisto že od Stalina poudarjeno enovitost Partije, ne da bi se že spuš čali v priklju čevanje itali- janskih partijskih organizacij v Trstu KPS. Prakti čno bi tak Zvezni komitet omogo čil predvsem naše KPS po- sege v tržaške organizacije KPI. Glede na perspektivo bi tak Zvezni komitet tvoril nekak prehod h kasnejše- mu vklju čevanju vseh tržaških partijskih organizacij v KPS.” Ureditev razmerij med KPI in KPS ter množi čno pritegnitev delavcev v Trstu in drugih delavskih sredi- š čih je CK KPS smatral za strateški nalogi, brez česar bo “naše gibanje v Primorju stalno ogroženo od takih ali druga čnih nevarnosti, pa tudi oportunisti čnih mo- žnosti”. 639 Zaradi velikega števila okrožij in pomanjkanja oseb- nega stika z okrožnimi vodstvi je PK KPS za Primorsko aprila 1943 sklenil ustanoviti tri okraje – za severno, srednjo in južno Primorsko. Ti so bili v nasprotju s tedaj veljavnimi na čeli ve čji od okrožij in so povpre čno vklju- čevali po pet okrožij. Ustanovitev okrajnih komitejev naj bi izboljšala tudi partijsko delo v vojski, in se je severni okraj pokrival z operativnim obmo čjem Severnoprimor- skega odreda, srednji okraj z obmo čjem Južnoprimor- skega odreda brez Kraškega bataljona in južni okraj z obmo čjem Kraškega bataljona. Dne 2. maja 1943 so ustanovili okrajni komite za severno Primorsko. V njem so bili sekretar Franc Caserman, Albin Kova č in Ferdo Kravanja. V njegovi pristojnosti so bila okrožja Bovec, Tolmin, Brda (konec junija so ga priklju čili k srednje- primorskemu okraju), Beneška Slovenija (konec junija so južni del priklju čili k srednjeprimorskemu okraju, severni del pa k tolminskemu in bovškemu okrožju), Ba ča in Cerkno. Okrajni komite za srednjo Primorsko so ustanovili konec aprila 1943. Njegov sekretar je bil Julij Beltram, člana pa Emil Filip či č in Adrijan Kumar, ki ga je julija zamenjal Jože Krajc. Okraj je povezoval 639 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 103. 298 idrijsko, kanalsko, goriško in ajdovsko okrožje; slednje je poleti krajši čas sodilo k južnoprimorskemu okraju. Okrajni komite za južno Primorsko so ustanovili šele 2. junija 1943. Vodil ga je sekretar Rudi Mahni č, člana sta bila Franc Segulin in Avgust Špacapan. Odgovarjal je za okrožja Kras, Slovenska Istra, Materija, Ilirska Bistrica in Pivka. Okrajni komiteji so nedvomno vzpodbudili bolj na črtno in zavzeto delo v okrožjih. Slaba stran njihove ustanovitve pa je bila v tem, da so zahtevali dodatne ka- dre, ki jih je pa na Primorskem v tem času še vedno zelo primanjkovalo. Poleg tega so zelo zapletli stike pokra- jinskega vodstva z okrožji in upo časnili pretok direktiv v osnovne organizacije. Dušan Kveder je v času svojega bivanja na Primorskem ocenil, da je PK KPS z ustanovi- tvijo okrajev umetno razdelil pokrajino na tri dele, in da je okrožja degradiral na raven rajonov s šibkimi kadri. Po izre čenih kritikah s strani CK KPS so severnoprimor- ski in srednjeprimorski okraj ukinili avgusta, južnopri- morskega pa v začetku septembra 1943. 640 Kakor je že bilo omenjeno, je prva pokrajinska kon- ferenca predstavljala prelomnico v politi čno-organiza- cijskem delu zaradi prehoda k na črtnemu izgrajevanju partijske in drugih organizacij osvobodilnega gibanja. Načrtnejše delo naj bi med drugim zagotovila dosledna razdelitev pokrajine na okrožja z ustreznejšo razpore- ditvijo aktivisti čnega kadra. Okrožij je bilo najprej dva- najst oziroma štirinajst, če upoštevamo še trbiško in beneško okrožje, ki pa sta bili v za četku leta 1943 še brez aktivistov in šele v fazi na črtovanja (trbiškega po- tem sploh niso ustanovili). Ve čja na črtnost in sprostitev meril pri sprejemanju novih članov sta kmalu pokazali vidnejše rezultate. Od konference pa do sredine janu- arja 1943 se je partijsko članstvo že podvojilo. Samo na terenu je bilo po podatkih, ki jih je imel na voljo PK KPS, 98 članov in 107 kandidatov, v vojski pa še ka- kšnih 80 članov. Organizacijsko stanje po posameznih okrožjih je bilo v prvi polovici oziroma sredi januarja 1943 takšno: 640 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 140–148. 299 PETO POGLAVJE Okrožje število članov število kandidatov Trst 14 10 Istra 1 – Materija 1 3 Kras 3 – Gorica 11 22 Brda 6 3 Ajdovš čina 24 30 Pivka 1 9 Tolmin 7 12 Kanal 2 3 Ba ča1 58 Idrija 13 7 Skupno 98 107 Število okrožij se je v nadaljnjem razvoju še pove ča- lo, in sicer na 17 (brez Trbiža). Ob ukinjanju okrajev so v skladu s kritiko CK KPS o previsokem številu okrožij avgusta in septembra združili omenjeno število okrožij v 7 okrožij (in še mesto Trst), s čimer pa CK KPS zopet ni soglašal, ker bi naj bil obseg takih okrožij prevelik. Od pokrajinskega vodstva je zahteval, da poiš če neko vmesno rešitev med dotedanjo preveliko teritorialno razdrobljenostjo in novim uvajanjem prevelikih terito- rialnih enot. Te smernice je PK KPS za čel izpolnjevati šele jeseni 1943, ko so na Primorskem ustanovili pet novih okrožij in s tem za nekaj časa uveljavili razdelitev pokrajine na 13 okrožij. 641 Na partijskem posvetovanju za severno Primorsko decembra 1942 so severni del pokrajine razdelili na tol- minsko, baško, kanalsko in idrijsko okrožje. 642 Tolminsko okrožje je bilo precej obsežno in je ime- lo pet rajonov: Tolmin, Kobarid, Bovec, Rezija, Trenta. Okrožno partijsko vodstvo so sestavljali sekretar Franc Šavli-Tone Medved, Mirko Sko čir-Miško in znan član organizacije TIGR Ferdo Kravanja-Skalar. Decembra je okrožje imelo 4 člane in 12 kandidatov KPS, 643 sredi 641 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 147–149. 642 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 194. 643 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 194; Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 149. 300 februarja 1943 je že 31 članov, 9 kandidatov in pred- videnih so imeli še precejšnje število novih kandida- tov KPS. V SKOJ-u je bilo 18 mladincev. Sekretar Šavli je poro čal, da so ljudje na Tolminskem in Kobariškem precej levo usmerjeni in simpatizirajo s komunisti čno partijo. 644 Potem ko je bil Šavli ranjen v eni od italijanskih o čiš čevalnih akcij in je 18. marca umrl, je okrožni se- kretar postal Kravanja, član OK KPS pa Drago Rebec- Peter Kova č. Aprila je delo mo čno oviralo italijansko na- silje. Aretiranih je bilo precej sodelavcev OF. Izpadlo je tudi nekaj članov KPS, ker so bili aretirani ali so odšli v partizane, kljub temu pa je v drugi polovici aprila bi- lo v okrožju še vedno 41 članov KPS, nekaj kandidatov (predvsem iz vrst žensk), oblikovali so celice in že posta- vili RK KPS za Kobarid. Partije sprva niso popularizirali, kljub temu da je prebivalstvo naj ne bi zavra čalo. Šavli je vztrajal na njeni globoki konspirativnosti, zato ni bolj množi čno sprejemal novih članov. Novi sekretar Krava- nja pa je sklenil voditi širšo popularizacijo partije in jo števil čno okrepiti. 645 Maja 1943 so tolminsko okrožje razdelili na tol- minsko in bovško okrožje. Sekretar zmanjšanega tol- minskega okrožja je postal Drago Rebec, člana pa Ignac Manfreda-Simon in Marica Kav či č-Nadja. To okrožje je konec junija imelo 45 članov in 9 kandidatov. Partijci so bili ve činoma iz vrst manjših kmetov ali pa sinovi in h čere le-teh. V partiji ni bilo nobenega izobraženca niti trgovca. Kot glavni prepreki pri širitvi partije so tokrat že navajali vero in strah pred organizacijo zaradi ve čje odgovornosti, ki so jo člani morali sprejeti ob vstopu v Partijo. Ob ukinitvi severnoprimorskega okraja 8. av- gusta 1943 je sledila nova reorganizacija. Takrat so tol- minsko, bovško in baško okrožje združili v ve čje tolmin- sko okrožje. Sekretar novega tolminskega okrožja je po- stal Albin Kova č, člani pa Ferdo Kravanja, Drago Rebec, Franc Čopi, Franc Črnugelj-Zorko in Anica Srimšek. V štirih rajonih, na katere je bilo razdeljeno okrožje, tj. v 644 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 169. 645 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 100. 301 PETO POGLAVJE tolminskem, baškem, kobariškem in bovškem, je bilo tedaj 98 članov in 44 kandidatov KPS. 646 Bovško okrožje je obstajalo kratek čas. Ustanovili so ga v za četku maja, ukinili pa v za četku avgusta 1943, ko je postalo IV. okraj tolminskega okrožja. Sekretar je bil dotedanji aktivist na Bovškem Franc Čopi-Borotin, člani OK KPS pa Stanislav Lužnik-Danko, Anica Čopi- Danila, Albin Cuder-Vojko in Giovanni Fiorese. Konec junija je bilo v okrožju 47 članov in 8 kandidatov, rajon- ski komiteji pa so bili v fazi ustanavljanja. 647 Vodstvo v baškem okrožju so od decembra 1942 predstavljali sekretar Albin Kova č-Jaka Baški, Andrej Brov č-Janko Baški in Mirko Jeklin-Stojan. V za četku februarja 1943 je v okrožju delovalo 5 celic, 30 članov ter 24 kandidatov KPS, postavili pa so že dva rajonska komiteja. Zavrnili so željo znanega tigrovca dr. Maksa Rejca, da ga sprejmejo v partijo. Okrožni sekretar je za- vrnitev utemeljil s tem, da je dr. Rejec svoj čas v Lju- bljani “gladko odklonil” ponujani sprejem, zato okrožno vodstvo zanj ne more sprejeti odgovornosti, da bo “delal čast naši slavni KPS”, ker da mu sedaj gre le za politi čni kapital. 648 Sredi leta 1943 je bil dr. Rejec v ne povsem pojasnjenih okoliš činah likvidiran. 649 Dne 2. maja 1943 so tudi to okrožje razdelili na baško in cerkljansko okrožje. Sekretar zmanjšanega ba- škega okrožja je postal Andrej Brov č, člani okrožnega komiteja pa so postali Mirko Jeklin, Franc Hvala-Peter, Ludvik Podgornik-Rado in Franc Čufar. Konec junija je bilo v okrožju 20 članov in 8 kandidatov KPS. Izhajali so iz vrst ko čarjev, delavcev in srednjih kmetov. 650 Cerkljansko okrožje je obstajalo kratek čas. Usta- novili so ga iz cerkljanskega rajona baškega okrožja na za četku maja in so ga že avgusta 1943 priklju čili idrij- 646 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 150; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 228; Tone Kebe, Zgodbe iz NOB na Kobariškem. Borec 1978, št. 12. 647 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 228; Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 150. 648 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 131; Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 151. 649 Več o tem glej v: Tatjana Rejec, Partija in tigrovci : medvojna in povojna usoda nekaterih vodilnih tigrovcev. Ljubljana 2006. 650 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 228; Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 151. 302 skemu okrožju. V OK KPS Cerkno sta bila le sekretar Jaka Štucin-Cvetko in član Jože Primoži č-Miklavž. 651 Konec junija je bilo v okrožju 24 članov in 13 kandidatov KPS. Socialna sestava članov je bila po oceni okrajnega komiteja KPS za severno Primorsko zadovoljiva, saj so bili člani ve činoma delavci, ko čarji in obrtniki. Izstopala sta samo dva premožnejša člana, ki pa sta bila “kljub temu povsem predana Partiji in osvobodilni borbi”. 652 V idrijskem okrožju sta od decembra 1942 predsta- vljala okrožno vodstvo sekretar Jaka Platiša-Franc Med- ved in Albin Filipi č. Februarja 1943 sta postala člana še Minka Treven-Milica in Franc Bezeljak-Ciril, Filipi ča pa so takrat aretirali. 653 Decembra 1942 je bilo v okrožju 6 članov in 9 kandidatov KPS ter so ga razdelili na rajone Idrija mesto, Idrija z okolico, Vojsko in Črni vrh. Do sre- de februarja 1943 je število članov naraslo na 20. 654 Ko je konec februarja 1943 PK KPS poslal Platišo na politi čno delo v Trst, so za novega sekretarja imenovali Franca Bezeljaka, ki pa je bil že konec aprila aretiran. Junija so postavili OK KPS v sestavi: sekretar Franc Medved-Groga, Minka Treven, Anton Žgavec-Boži č in Fan či Hladnik-Zora. Po ukinitvi srednejprimorskega okraja, kamor je idrijsko okrožje sodilo, so idrijskemu okrožju priklju čili cerkljansko okrožje. OK KPS so od tedaj sestavljali sekretar Franc Caserman-Tesar, Jaka Štucin, Franc Medved in Minka Treven. 655 Konec junija 1943 je bilo v okrožju okoli 40 članov in kandidatov, 11 celic (od tega 5 v rudniku), v Idriji pa je deloval tudi mestni komite. 656 V kanalskem okrožju sta decembra 1942 za čela s politi čnim delom Franc Jakopi č in Adrijan Kumar-Bo- rigoj. To obmo čje je sodilo med šlabše politi čno zajeta obmo čja in je decembra imelo le 5 kandidatov KPS. 657 Februarja 1943 sta prišla v okrožje Franc Caserman, ki je postal okrožni sekretar, ter Mirko Zimic-Miro Brdar, 651 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 151. 652 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 228. 653 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 152. 654 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 4, dok. 194; knjiga 5, dok. 167. 655 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 152. 656 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 222. 657 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 4, dok. 194. 303 PETO POGLAVJE toda že naslednji mesec sta morala okrožje zapustiti Kumar in Jakopi č. Ko je maja Caserman odšel v okrajni komite za severno Primorsko, je okrožni sekretar postal Mirko Zimic, v OK KPS pa so delali Arkadij Pirih-Mirko (poleti 1943 aretiran), Franc Jakopi č in Marica Šuligoj- Dora. 658 Okrožje je bilo razdeljeno na pet rajonov: kalski, kanalski, grgarski, čepovanski in banjški. Do za četka marca so vzpostavili partijsko organizacijo le v kanal- skem in kalskem rajonu, ki je skupno štela 4 člane in 13 kandidatov. V Anhovem je bilo ve č komunistov, toda zaradi nedelavnosti jih je Caserman ve čino izklju čil iz partije. Naslednji mesec je bilo v okrožju že 10 članov in 20 kandidatov, ustanovili pa so prvi rajonski komite za kanalski rajon. 659 Do konca junija je partijska orga- nizacija v kanalskem rajonu narasla na 16 članov in 10 kandidatov, v kalskem rajonu na 17 članov in 6 kandi- datov s 5 celicami, v čepovanskem rajonu sta delala le 2 člana in 5 kandidatov, medtem ko v banjškem in grgar- skem rajonu še ni bilo organizacije. 660 Sredi avgusta so okrožje razdelili na rajona Kanal-Kal ter Grgar- Čepovan in ga priklju čili h goriškemu okrožju. V goriškem okrožju so bili v letu 1942 aretirani skoraj vsi aktivisti. Konec leta je imelo okrožje samo za- upnika Julija Beltrama-Janka, ki mu je pomagal Bo- jan Štih, sicer pokrajinski obveš čevalec. Sredi januarja 1943 je bilo v okrožju že 11 članov in 22 kandidatov KPS, do konca februarja pa je zaradi odhodov v parti- zane in delno zaradi aretacij število padlo na 4 člane in 6 kandidatov. Okrožno vodstvo je poro čalo, da povsod odstranjuje vplive starih sektaških komunistov, ki da so mnogo škodovali ugledu partije. Konec aprila je bilo v okrožju brez goriške celice še vedno le 9 članov; med njimi še ni bilo nobene ženske. 661 Po Beltramovem odhodu na okrajni komite za sre- dnjo Primorsko so konec aprila postavili OK KPS v se- 658 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 153. 659 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 16, 64. 660 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 222. 661 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 65, 89, 193; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 112; ARS, odd. 2, AS 1638, šk. 532/V, Poro čilo OK KPS Gorica 24. 2. 1943. 304 stavi: sekretar Ludvik Slokar-Lovrenc, Franc Žižmond- Ivan in Jožef Vodopivec-Andrej. Zadnja dva sta bila maja vpoklicana v italijansko vojsko, zato so sredi leta v komite pritegnili Franca Preglja-Bora. 662 Konec junija je bilo v okrožju še vedno le 5 članov in 12 kandidatov KPS. Ob o čitni zadregi s pridobivanjem novih članov je sekretar okrajnega komiteja za srednjo Primorsko izja- vil, da je partija celo preve č odprta v pogledu spreje- manja novih članov, pa kljub temu ne najde primernih ljudi za sprejem, in še, da on “trikrat pomisli”, predno koga sprejme, ker zanj partija “ni nobeno tako društvo, kjer samo pla čaš 5 L članarine in 10 vstopnine”. 663 Ob ukinitvi srednjeprimorskega okraja sredi av- gusta so ustanovili ve čje goriško okrožje. Dotedanjemu goriškemu okrožju so priklju čili kanalsko in vipavsko okrožje. Okrožje je imelo devet rajonov: kalsko-kanal- ski, grgarsko- čepovanski, goriški, vogrski, mirenski, še- tviški, ajdovski, črniški in dornberški. Sekretar velikega goriškega okrožja je zopet postal Julij Beltram, člani OK KPS pa so bili Emil Filip či č, Ludvik Slokar, Mirko Zimic in Gabrijel Kumar-Jelko. V okrožju je bilo v drugi po- lovici avgusta le okoli 40 članov, ki zaradi oddaljenosti drug od drugega ve činoma niti niso bili povezani v ce- lice. 664 V vipavskem okrožju sta partijsko vodstvo od de- cembra 1942 predstavljala sekretar Sre čko Čebron- Zdravko in Ivan Kosovel-Sergente, ki sta že pred tem de- lovala v Vipavski dolini. Na okrožni konferenci januarja 1943 so okrožje razdelili na 9 rajonov: šentviški, vipa- vski, colski, ajdovski, svetokriški, črniški, rihemberški, dornberški in štanjelski. 665 Tako partijska kot frontna organizacija sta bili na prehodu v leto 1943 že precej razširjeni in okrožje je so- dilo med najbolje organizirana okrožja. KPS je v za četku januarja štela 26 članov in 30 kandidatov. Konec fe- bruarja je bilo v okrožju že ve č kot 53 kandidatov, med katerimi so prevladovala dekleta, ki so se izkazala npr. 662 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 154. 663 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 120. 664 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 154, 155. 665 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 156. 305 PETO POGLAVJE pri kurirskih nalogah. 666 Hitra rast partijske organiza- cije nakazuje uveljavljanje prožnejših meril pri spreje- manju v partijo v tem okrožju. Dr. Aleš Bebler pa je opozarjal tudi na organizacijsko “anarhijo” v tem okrož- ju, ker niso lo čevali partijske in frontne organizacije in so npr. o partijskih vprašanjih razpravljali kar na sejah OOOF. 667 Od februarja dalje je bilo okrožje dolgo časa pod hudim pritiskom italijanskega represivnega aparata, pretresala pa so ga tudi izdaje (Cvetko Grilanc-Nedelj- ko, Ivan Kerševan- Črni Martin). Kot žrtev izdaje je mar- ca padel tudi Ivan Kosovel. Sre čko Čebron je nato pre- cej časa deloval sam in zaradi neugodnih razmer niti ni uspel vzdrževati zvez z rajoni. Avgusta, pred vklju čitvijo okrožja v goriško okrožje, je bilo v vipavskem okrožju le 11 članov partije. 668 V briškem okrožju so od decembra 1942 partijsko delo vodili sekretar Benedikt Sim či č-Kavkaz (Matic) in člana OK KPS Ludvik Vitez-Slavko ter Albert Miklus- Železni čar. Januarja je bilo v okrožju 6 članov in 3 kan- didatje. Do aprila pa se je zaradi odhodov v partizane in aretacije sekretarja Sim či ča še to število zmanjšalo na vsega tri člane, ki so obenem predstavljali nekakšno okrožno celico oziroma pogojno OK KPS (Ludvik Vitez, Albert Miklus, Cvetko Žižmond-Boris). 669 Ko je maja prišel v Brda inštruktor PK KPS Jože Krajc-Žakelj, je omenjeno celico tudi formalno postavil za OK KPS z Ludvikom Vitezom kot sekretarjem. Maja so iz vojske poslali na politi čno delo v to okrožje Jožeta Peršoljo-Filipa, ki je junija postal okrožni sekretar; v ko- miteju sta še naprej ostala Vitez in Miklus, Žižmond pa je prevzel tehniko. Do avgusta so uspeli ustanoviti dve celici s 15 člani KPS. 670 V začetku septembra so briško okrožje združili z beneškim okrožjem v zapadnoprimor- sko okrožje. V novem OK KPS so delali sekretar Jože 666 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 65, 205. 667 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 20. 668 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 156, 157. 669 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 5, dok. 65; knjiga 6, dok. 31, 87. 670 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 50, 82; ARS, odd 2, AS 1638 Obla- stni komite Komunisti čne partije Slovenije za Slovensko primorje, šk. 532/II, Poro- čili Jožeta Peršolje 9. 8. 1943 in 25. 8. 1943 PK KPS za Primorsko. 306 Krajc, Jože Peršolja, Alojz Mavri č, Cvetko Žižmond in Ludvik Vitez. 671 Beneško okrožje je obsegalo obmo čje med reko Idrijo in slovensko-italijansko etni čno mejo na zahodu. Ustanovili so ga marca 1943, ko je PK KPS tja poslal kot zaupnika Alojza Mavri ča-Otona iz kanalskega okrožja. Njegova naloga je bila postopno ustanavljati odbore OF in šele kasneje tudi partijsko organizacijo. O propagan- dno-agitacijskem delu je PK KPS Mavri ču naro čil, da naj zaradi upadle narodne zavesti Bene čanov poudarja predvsem socialni smisel narodnoosvobodilnega boja oziroma, “da se slovenski narod bori za tako združeno Slovenijo, v kateri bosta delavec in kmet uživala vse plo- dove svojega truda”. 672 Pri organiziranju politi čnega dela v beneškem okrožju so pomagali tudi aktivisti iz sosednjega briške- ga in tolminskega okrožja, pomembni pa so bili tudi pri- hodi partizanskih enot na to obmo čje. Julija 1943 so v Beneški Sloveniji na črtovali ustanovitev dveh okrožij: beneško in matajursko. Toda tam niso uspeli postaviti niti okrožnih organov in je delo slonelo na t. i. zaupni- škem sistemu. 673 Med okrožja, kamor je KPS prodirala z veliko teža- vo, je sodilo pivško okrožje. Tja je prišel kot zaupnik de- cembra 1942 borec Brkinske čete Niko Šturm-Tarzan. Ob prihodu je bil edini član partije, do srede januarja 1943 pa je med kandidate sprejel 9 oseb. 674 Ko je konec februarja padel, je njegovo delo krajši čas nadaljeval Mi- lan Trobec-Taras, ki pa je kmalu odšel v vojsko. Šele avgusta 1943 so uspeli postaviti dvo članski OK KPS. Sekretar je postal španski borec Matija Gržina-Silvo Ro- bida, član pa Franc Hvali č-Bolte. 675 V kraškem okrožju so decembra 1942 za okrožne- ga sekretarja imenovali Avgusta Dugulina-Maksa Po- 671 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 157; Milko Štolfa, Med bri- škimi gri či je posijalo sonce, str. 72; Ciril Zupanc, Zapadno-primorsko okrožje, Nova Gorica 1973, str. 47. 672 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 6, dok. 39. 673 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 158–160. 674 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 65. 675 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 160, 161; Črtomir Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, Nova Gorica 1966, str. 166, 167, 241; Živa Kraigher, Ljudje in kraji na Pivškem med NOB, Ljubljana 2002, str. 83–115. 307 PETO POGLAVJE tokarja, za člana OK KPS pa Avgusta Špacapana-Str- nada. Oba sta že pred tem delovala na Krasu. Sredi januarja 1943 so bili v okrožju le 3 člani in 1 kandidat KPS. 676 Ko je zatem okrožje obiskal Darko Maruši č, je ta ugotovil, da izvira organizacijsko sektaštvo bolj iz sla- bih zvez med PK KPS in okrožjem, kot pa iz osebnih tozadevnih nagnjenj tamkajšnjega vodstva. Sredi fe- bruarja je bilo v okrožju že 10 članov in 18 kandidatov. Člani so opravljali naloge na rajonski ravni, kandidati pa so delovali v vaških odborih OF. En član, to je Jožef Brundula, ki so ga pred tem pritegnili v OK KPS, pa je bil aretiran. 677 Junija sta postala člana OK KPS Davorin Cek-Da- nilo Mrkonja in Rudi Kodri č-Branko, Špacapan pa je takrat odšel v okrajni komite KPS za južno Primorsko. Okrožje je bilo razdeljeno na 6 rajonov, toda junija niso še v nobenem postavili rajonskega komiteja; takrat je v okrožju delovalo 6 celic, 22 članov in 17 kandidatov KPS. O članih je Darko Maruši č poročal, da so še kar samoiniciativni, toda pri vseh je bilo opazno “silno po- manjkanje poznavanja najosnovnejših naukov”. 678 Ko so v za četku septembra 1943 ukinili južnopri- morski okraj, se je v okrožje vrnil Avgust Špacapan ter postal okrožni sekretar. V OK KPS so od tedaj delali še Avgust Dugulin, Rudi Kodri č in Davorin Ček. Okrožje so septembra razdelili na 7 rajonov: Komen, Tomaj, Opatje selo, Doberdob, Nabrežina, Sežana in Op čine. 679 V Brkine je po pokrajinski konferenci PK KPS po- slal kot zaupnika partijskega sekretarja 3. bataljona So- škega odreda Rudija Mahni ča-Brkinca, da je vzpostavil organizacijske temelje materijskega oziroma brkinske- ga okrožja. Mahni č je tam našel predvojnega komuni- sta Jožefa Strnada-Pipana, ki je pribežal s Štajerske. Do sredine januarja je sprejel v partijo tri člane in tri kandidate. Politi čno delo sta na za četku precej ovirali pomanjkanje literature in aretacije zaradi izdajstev. 680 Okrožni komite KPS so ustanovili v za četku aprila 1943. 676 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 65. 677 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 158, 168. 678 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 121. 679 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 163. 680 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 65, 87. 308 Njegov sekretar je bil Rudi Mahni č, člani pa Albin Go- dina-Vojo Slavi č, Josip Zidar-Jadran Hribar in od maja še Franc Grm-Vlado Krašan. Do maja so okrožje razde- lili na 9 rajonov: bistriški, materijski, či čarijski, sušiški, brkinski, vzhodnobrkinski, kraški, podgradski in križi- ški (Rodik-Herpelje). 681 V drugi polovici aprila je bilo v okrožju že 23 članov in 12 kandidatov KPS, delovali pa so tudi trije rajonski komiteji. Do za četka junija je organizacija narasla na 13 celic z 51 člani (med njimi je bilo precej žensk) in v vseh rajonih so delovali komiteji. Ideološka raven je bila na- splošno nizka, pri mlajših članih pa je bilo opazno tudi pomanjkanje organizacijskega smisla. 682 Ob ustanovitvi južnoprimorskega okraja so juni- ja okrožje razdelili na materijsko in na ilirskobistriško okrožje. Zmanjšano materijsko okrožje s petimi rajoni (materijski, či čarijski, rodiško-herpeljski, kraški /Bar- ka-Diva ča/, brkinski) je junija imelo 10 celic in skupno 39 članov ter kandidatov KPS. Vsi člani so zavzeto štu- dirali partijsko literaturo, ki so jo imeli dovolj. Okrožni komite so sestavljali sekretar Albin Godina, Anton Dol- gan-Branko Smrekar, Franc Grm in Tone Juriši č-Pavel Jerebica. Ker sta bila junija aretirana Godina in Grm, je sekretar postal Dolgan, v komite pa so pritegnili še Jožefa Strnada. 683 Okrožje Ilirska Bistrica je obstajalo od za četka ju- nija do za četka septembra 1943. Sekretar OK KPS je bil Josip Zidar, člani Anton Primc-Dušan, Milan Ambro- ži č-Ambrož in Marija Mršnik-Dunja, ki pa je bila kma- lu aretirana. Ob ustanovitvi je okrožje imelo štiri rajo- ne (sušiški, spodnjepivški, smrjski, bistriški) s petimi partijskimi celicami, 12 člani in 14 kandidati. Zatem so okrožju priklju čili še rajon Št. Peter ter ustanovili še podgrajski in milonjski rajon. Julija je bilo v okrožju 14 članov in 21 kandidatov. Ko so decembra 1942 ustanovili istrsko okrožje in poslali tja Vidka Hlaja-Žiži ča iz Soškega odreda kot 681 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 164. 682 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 6, dok. 94; knjiga 7, dok. 38, 121. 683 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 209; Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 164. 309 PETO POGLAVJE okrožnega zaupnika, je bil Hlaj edini član partije v tem okrožju. Do marca pa je postavil 7 celic in sprejel v par- tijo 22 članov ter 14 kandidatov KPS. Prizadeval si je prodreti med delavstvo v okolici Trsta, a je ugotavljal, da je delo med njimi zaradi ostankov starih in sekta- ških komunisti čnih organizacij, precej težko. 684 Okro- žni komite KPS so ustanovili aprila 1943. Sestavljali so ga sekretar Vidko Hlaj, Ivan Cah-Iskra (udeleženec oktobrske revolucije), Franc Ivan či č-Luka in Vincenc Kocjan či č-Marko. Sredi maja 1943 je bilo v okrožju 5 rajonskih komitejev, 8 celic (ki so isto časno v glavnem predstavljale rajonska partijska vodstva), 20 članov in 14 kandidatov (poleg tega so imeli še predvidenih 10 kandidatov). Junija je okrožje imelo že 7 rajonov: rižan- ski, čežarski, škofijski, šmarski, dolinski, gabrovški in loparski. 685 V začetku septembra 1943 so istrsko okrož- je ukinili. Združili so ga z okrožjema Materija in Ilirska Bistrica v okrožje Brkini-Slovenska Istra. V tržaškem okrožju so že decembra 1942 postavi- li tri članski OK KPS. Sekretar je bil Jože Udovi č-Pepi (Udo), člana pa Franc Mezgec-Stanko in Stane Bidovec- Nando (Anarhist). Sredi januarja 1943 je bilo v okrožju 14 članov in 10 kandidatov KPS. 686 Od pomembnejših partijskih aktivistov je do pomladi 1943 v Trstu delal še Darko Maruši č. Toda komaj vzpostavljeno organi- zacijo so kmalu za čele pretresati aretacije in izdaje. Že 14. januarja 1943 je v spopadu s policijo padel sekretar Udovi č. Februarske aretacije so zajele ve čje število akti- vistov; med ostalimi so bili aretirani trije člani OK KPS (Mezgec, Bidovec in komaj vklju čeni član Franc Santin- Češko), pa tudi celotna celica KPS v Škednju. Darko Maruši č je 22. februarja poro čal, da je od prejšnjih 22 članov ostalo na prostosti le še 11 članov in 2 kandidata KPS. 687 Konec februarja je prišel v Trst Jaka Platiša iz idrij- skega okrožja, ki ga je PK KPS dolo čil za novega sekre- 684 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 5, dok. 65; knjiga 6, dok. 23. 685 Tone Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF, str. 166; Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 47; Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 318, 319, 327– 329. 686 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 65. 687 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 5, dok. 158. 310 tarja. Toda konec aprila je tudi on padel v spopadu s po- licijo. Aretacije so se nadaljevale in sredi maja je v Trstu obstajala samo ena 4- članska celica KPS. Do sredine naslednjega meseca je število članov ponovno poraslo na 15 in obnovili so mestni komite. Po nadaljnjih are- tacijah se je število zopet zmanjšalo in so kapitulacijo Italije do čakali na prostosti le 4 člani KPS v Trstu. 688 Od marca 1943 pa do kapitulacije Italije je v Trstu deloval tudi sekretar PK KPS za Primorsko Branko Ba- bi č. Od tu je vzdrževal stike s predstavnikom CK KPI v Milanu Umbertom Massolo. Pomagal pa je tudi pri or- ganiziranju slovenske in italijanske partijske ter drugih protifašisti čnih organizacij v Trstu na osnovi sporazuma med PK KPS za Primorsko in sekretarjem KPI Vincen- zom Marconom-Davillo iz januarja 1943. Ta sporazum je zadolževal italijanske komuniste, da prilagodijo svo- jo organiziranost (uvedba celi čnega sistema, razlikova- nje med člani, kandidati in simpatizerji partije itd.) in metode delovanje vojnim potrebam, tj. prizadevati si za mobilizacijo najširših slojev za aktiven odpor fašizmu. Obe partiji v Trstu pa je zavezoval k medsebojnemu so- delovanju in pomoči. 689 Predstavljeni razvoj partijske organizacije po prvi pokrajinski konferenci potrjuje, da se je s prehodom v leto 1943 v primorski partijski organizaciji za čelo no- vo obdobje. Z opuš čanjem organizacijskega sektaštva in z na črtnim pristopom k reševanju organizacijskega vprašanja so v razmeroma kratkem času uspeli na ve či- ni območij organizirati osnovno mrežo partijskih jeder. Kljub izgubam v kadrih, zlasti v za četku leta in spomladi 1943, so v vseh predvidenih okrožjih, z eno samo izjemo (Trbiž), vzpostavili okrožna vodstva, ki pa so bila sprva maloštevil čna (v časih je okrožno vodstvo predstavljal samo en član, ki se je v tem primeru imenoval zaupnik), mnogokrat nedorasla nalogam in tudi ve čkrat za daljša obdobja prepuš čena samim sebi. Nadzor in usmerjanja terenskega dela s strani PK KPS sta bila iz ve č vzrokov 688 Dokumenti ljudske revolucije: knjiga 6, dok. 34; knjiga 7, dok. 48, 183, 221; ARS, odd. 2, AS 1638, šk. 532/II, Poro čilo Branka Babi ča 6. 9. 1943 PK KPS za Primorsko. 689 Branko Babi č, Primorska ni klonila, str. 58–92. 311 PETO POGLAVJE eden ve čjih problemov v tem obdobju, ki so ga skušali premagovati tudi z uveljavljanjem nekaterih specifi čnih rešitev v organizacijski zgradbi tamkajšnje organizacije. Le-te je narekovalo stalno pomanjkanje usposobljenih kadrov. Kljub vsemu lahko to obdobje ozna čimo za obdobje partijskih organizacijskih uspehov tako v pogledu orga- niziranja same partijske organizacije kakor v organizi- ranju drugih organizacij osvobodilnega gibanja. Stanje partijske organizacije iz srede leta 1943 (v glavnem iz meseca junija) prikazuje spodnja preglednica: Okrožje mesec število članov število kandidatov Tolmin junij 45 9 Bovec junij 47 8 Ba ča junij 20 8 Cerkno junij 24 13 Idrija junij 40 (skupno s kandidati) Kanal junij 35 21 Gorica junij 5 12 Vipava avgust 11 ? Brda avgust 19 ? Beneška Slovenija junij 1 (najmanj)? Pivka ? ? Kras junij 22 17 Materija junij 39 (skupno s kandidati) Ilirska Bistrica junij 12 14 Istra sredi maja20 14 Trst junij 15 ? skupno 355 116 Primerjava teh podatkov s tistimi iz srede januarja 1943 pokaže, da je v slabi polovici leta število članov partije poraslo za ve č kot 3,6-krat. Števil čno stanje po okrožjih pa tudi kaže, da sta dve okrožji z najve čjim šte- vilom delavcev, to je goriško in predvsem tržaško, imeli izredno nizko število članov KPS, in da tam partija ni iz- polnila poudarjane naloge o izboljšanju socialne osnove “kmečke” primorske partije s člani iz vrst proletariata. 312 V času po eni izmed najsilovitejših ofenziv pro- ti partizanski vojski v Ljubljanski pokrajini in tudi na nemškem zasedbenem obmo čju poleti in jeseni 1942, v katerem je partizanska vojska kljub velikim izgu- bam in delnemu razbitju uspela v sorazmerno kratkem času strniti svoje vrste in z ustanovitvijo prvih štirih brigad (Tomši čeve, Gub čeve, Cankarjeve, Šercerjeve) v Ljubljanski pokrajini še v času italijanske ofenzive pre- iti na višjo stopnjo organiziranosti, s tem pa tudi ve čje bojne u činkovitosti, je sledila tudi nadgradnja partijske organizacije v vojski. Cilj vseh partijskih organizacijskih prizadevanj je bil dvojen: politi čna in bojna u čvrstitev partizanskih enot. Brigade so se v nadaljnjem razvoju uveljavile kot temeljne enote organizacijskega povezo- vanja partijcev v vojski. To zna čilnost so ohranile tudi po ustanavljanju divizij in korpusov v drugi polovici leta 1943. Delovanje in organiziranost partije v brigadah je CK KPS dolo čil z navodili novembra 1942. Osnovne orga- nizacijske enote so bile četne celice, ki so jih na ravni bataljonov vodili bataljonski biroji. Na brigadni ravni je bil najvišji partijski organ brigadni biro, ki zaradi ma- nevrskega zna čaja brigad ni bil ve č podrejen terenskim partijskim forumom, temve č neposredno centralnemu komiteju KPS. V omenjenih navodilih je CK KPS izpo- stavil še nekatera splošna na čela o vlogi komunistov v partizanskih enotah, o merilih pri sprejemanju borcev v KPS, o dolžnostih borcev–komunistov itd., ki so bila že Brigade kot temeljni okvir delovanja KPS v partizanski vojski 313 PETO POGLAVJE pred tem in nato ves čas vojne pogosto poudarjana, zato se jih podrobneje oglejmo na tem mestu. Temeljna je bila podmena, da je pomen obstoja par- tijskih organizacij v partizanskih enotah velikanski, “ker je partija avantgarda vsega osvobodilnega boja”. Stopnjo splošne bojne morale partizanov je CK KPS povezoval prav z dejavnostjo ali pa nedejavnostjo partijskih orga- nizacij v partizanskih enotah. Obstoj partijskih organi- zacij kot “najudarnejše sile” v osvobodilnem gibanju naj bi bil potemtakem za sleherno partizansko enoto “iz- rednega pomena in velikanske koristi”. Od članov par- tije v udarnih brigadah in seveda v vseh partizanskih enotah so se zahtevali “vzorna požrtvovalnost”, “vzorna hrabrost” (“Kdor bi samo druge pozival k požrtvovalno- sti in hrabrosti, sam pa se ponašal v nasprotju s svojimi pozivi, ta bi ne zaslužil naziva komunist, temve č bi ime komunist, ime partijec globoko osramotil.”) in “borbeno tovarištvo” v smislu “vsi za enega, eden za vse”, ki naj bo temelj utrjevanja partizanske vojske nasploh, lasten vsem borcem, komunistom pa tudi sredstvo njihovega tesnega povezovanja z borci nekomunisti. Okrožnica je npr. izrecno zapovedovala, da si komunist ne sme pri- voš čiti priboljškov, ki so ostalim borcem nedosegljivi, in da se ne sme izogibati napornim ali neprijetnim opra- vilom, ki jih morajo opravljati ostali borci, ker bi s tem “silno grešil proti komunisti čno pojmovanemu na čelu borbenega tovarištva”; komunisti ne da morajo deliti s partizansko enoto “vse prijetne trenutke, zlasti pa vse težave in neugodnosti”, temve č morajo biti predvsem pri prenašanju težav vzor ostalim borcem. Od komunistov se je zahtevala nenehna skrb za dviganje bojne morale moštva, ki naj bi z veseljem, razumevanjem in z zavestno disciplino izpolnjevalo navodila in povelja komandirjev, komandantov in politi čnih komisarjev ter se vzgajalo “v duhu nepopustljive borbe za osvoboditev našega naroda in sre čno bodo čnost delovnega ljudstva, v duhu borbe proti vsem zunanjim in notranjim narodnim in ljudskim sovražnikom, v duhu borbe za popolno zmago Osvobo- dilne fronte in naše Partije”. Na vprašanje, koga se sme sprejeti za člana ali kan- didata KP, so navodila odgovarjala: “Tiste partizane, ki so se že, ali v katere imamo upravi čeno zaupanje, da 314 se bodo še izkazali kot vdani in hrabri borci, ki spre- jemajo program naše Partije in želijo v Partiji aktivno sodelovati. Pri sprejemanju pride seveda v poštev či- stota karakterja, neomadeževana preteklost, o kateri je treba kandidata vestno in podrobno izprašati, discipli- niranost in požrtvovalnost v sami partizanski edinici, borbeno tovarištvo v odnosu do drugih partizanov. Ne gre toliko za vprašanje, če zna kandidat lepo in gladko govoriti. Dobri govorniki so namre č često goli frazerji, ki se na praksi čisto drugače obnašajo kot pa v besedah. Gre nam pa zato, da dobimo v Partijo dobre partizane, zlasti iz vrst delavcev in malih kmetov, ki bodo vsaj s ča- soma sposobni kar najtesneje se povezati s partizansko in civilno množico ter ji postati resni čni, spoštovani in upoštevani vodniki”. O dotedanjem sprejemanju v partijo je partijsko vodstvo podalo zna čilno dihotomno oceno, saj se je po njegovem glede tega v preteklosti “mnogo grešilo”. Po eni strani so precej partizanov, ki bi smeli postati par- tijski kandidati ali člani, pustili izven partijskih vrst, po drugi strani pa naj bi sprejemali razne “gobezdave in avanturisti čne, tuje elemente, ki Partiji niti med parti- zani, niti med civilnim prebivalstvom niso delali časti”. Da bi se v prihodnje izognili podobnim odstopanjem, je CK KPS zahteval ukrepanje v dveh smereh, ki jih je takole formuliral: “1) nad vsemi člani in kandidati mo- ramo izvršiti kontrolo njihove preteklosti, zlasti pa nji- hovega ponašanja v borbah in v teku italijanske ofen- zive; kdor ima tako preteklost, da ne sodi v Partijo, ali kdor se je nedostojno ponašal v teku borb in predvsem v teku poslednje ofenzive, tega je treba iz partije brez- pogojno izklju čiti. 2) Kandidate in dobre skojevce ter simpatizerje, ki so se v teku borb in zlasti v teku zadnje italijanske ofenzive izkazali, pa je treba takoj sprejeti v Partijo. Na splošno torej velja: mnogo širše ko doslej je treba odpreti v Partijo vrata poštenim in borbenim ele- mentom; izgnati pa moramo iz partije vse tuje elemente, špekulante in gobezda če, ki so se razkrili kot panikarji in strahopetci.” Dalje so novembrska navodila dolo čala vsebino partijskih sestankov, ker da so dotedanji potekali pre- več po “okosteneli šabloni”, neživljenjsko ter s tem potr- 315 PETO POGLAVJE jevali dejansko odtrganost celic od celotnega dogajanja v partizanskih enotah, namesto da bi člani na njih po- leg obveznega študija partijske literature in partijskih usmeritev obravnavali tudi vzvode vplivanja partijske celice na celotno moštvo tako v dviganju njegove voja- ške usposobljenosti kot politi čne ozaveš čenosti. Naloga celice je nuditi pomo č komandi in s svojim delovanjem prispevati k dvigu komandine avtoritete, kar pa ne sme voditi v prevzemanje vloge komande. Med trenutno aktualne naloge partijskih organizacij vojski v Ljubljanski pokrajini pa so navodila uvrš čala: pomo č brigadam pri njihovem prehodu iz neposredne poofenzivne reorganizacijske faze v partizansko ofenzivo proti okupatorjem in t. i. beli gardi; pomo č odgovornim za agitacijo in propagando ter politi čnim komisarjem pri organiziranju politi čnega dela med civilnim prebival- stvom; pomo č pri organiziranju vojaškega usposablja- nja in politi čne vzgoje v partizanskih enotah; ustvar- janje najtesnejših odnosov s krš čanskosocialisti čnimi delavci v brigadah ter v njih utrjevati zavest o nujni enotnosti delavstva; organiziranje krožkov obveznega študija partijske literature in zgodovine VKP(b); krepitev organizacije Zveze komunisti čne mladine v partizanskih enotah, v katero sodijo “vsi tisti pošteni partizani, ki sle- de politiki naše Partije in priznavajo njeno avantgardno vlogo”. 690 V brigadah so se postopoma uveljavile štiri vrste celic: 1) četna celica, ki so jo sestavljali vsi člani parti- je v četi in se je v primeru ve čjega števila članov lahko delila še na celice vodov; 2) celica bataljonskega štaba, katere člani so bili vsi partijci- člani bataljonskega šta- ba (bataljonski politi čni komisar in njegov namestnik, bataljonski komandant in njegov namestnik, na čelnik štaba, operativni oficir itd.); 3) celica brigadnega štaba, katere člani so bili vsi člani-partijci brigadnega štaba; 4) celica spremstva pri bataljonskem ali brigadnem štabu. Celice pri bataljonskih ali brigadnih štabih so bile od- govorne bataljonskim ali brigadnim partijskim birojem in so morale šteti vsaj po tri člane. Celice so bile dolžne organizirati tudi aktive ZKM, katerih sekretarji so sesta- 690 Zbornik NOV, del VI, knjiga 4, dok. 110. 316 vljali bataljonski komite ZKM. Sekretarji vseh partijskih celic v bataljonu ter bataljonski sekretar ZKM so sesta- vljali bataljonski partijski biro, ki ga je vodil sekretar – namestnik bataljonskega politi čnega komisarja. Se- kretarji vseh bataljonskih komitejev ZKM so sestavljali brigadni komite ZKM, ki ga je vodil sekretar. Sekretarji bataljonskih partijskih birojev, sekretar brigadnega ko- miteja ZKM in sekretar celice brigadnega štaba so se- stavljali brigadni partijski biro, ki ga je vodil sekretar – namestnik brigadnega politi čnega komisarja. Številna navodila so natan čno predpisovala redno sklicevanje organizacijskih in študijskih sestankov ter njihov potek oziroma dnevni red. Na rednih organiza- cijskih sestankih so bili dolžni obravnavati politi čne razmere, vprašanje sprejemanja novih članov in kandi- datov, delo članov na posameznih podro čjih oziroma t. i. sektorjih (vojaški, politi čnoideološki, kulturnoprosve- tni, obveš čevalni, higijenski itd.) ter opravljati kriti čno in samokriti čno presojo lastnega delovanja. Navodila “Vloga komunisti čne partije v narodnoo- svobodilni vojski in partizanskih odredih” so npr. glede pomembnosti vklju čevanja novih članov poudarjala, da je mo č partije odvisna predvsem od števila in kvalitete njenih članov, zato je treba število njenih članov čimbolj pove čati in se pri tem držati vodila: “vse, prav vse, kar je v partizanski edinici vdanega stvari delavskega razreda in sploh delavnega ljudstva, vse, kar je v njej disciplini- ranega in borbenega, vse to mora Partija vsrkati, vse to mora v Partijo (oz. v ZKM)”. V času kandidature mora bodo či član KP “v osnovnih obrisih spoznavati program Partije in se tudi v drugih ozirih vzgajati in pokazati vre- dnega za sprejem v Partijo”, ob tem pa je treba stremeti, da kandidatura ne bo predolga. Dalje so navodila zapo- vedovala izklju čitev tistih članov, ki kljub opominjanju niso odpravili o čitanih jim napak. O metodi delovanja komunistov med ostalimi borci pa so dolo čala: “Da bi Partija čim globje zajela in vplivala na mišljenje in delo- vanje partizanov, mora vsak član partijske organizacije v NOV odgovarjati za toliko nepartijcev, kandidatov in ZKM-ovcev v svoji edinici (v četi npr. v svoji desetini), da bodo vsi partijci odgovarjali za vse nepartijce v njej. Naloga partijca je, da je s svojimi “varovanci” v stalnem, 317 PETO POGLAVJE “ čim tesnejšem in čim bolj tovariškem stiku, da jih se- znanja s programom Partije in OF ter, da jih dviga kot ljudi in borce na čim višjo stopnjo”. “Tovariški stik” je seveda pomenil tudi kontrolo soborcev, ki niso bili člani KPS. O delu partijcev po posameznih sektorjih pa so iz- hajala iz predpostavke, da je partizanska vojska “ljud- ska in narodna protifašisti čna in narodno-osvobodilna – torej politi čna vojska”. Temu dvojnemu zna čaju odgo- varjajo njene naloge, ki so “po obliki vojaške in politi č- ne, po vsebini pa ljudske in narodne”, kar je pomenilo, da je sleherna partizanska enota morala živeti “vojaško in politi čno življenje, ki mu vliva vsebino OF preko svo- jih vojaških in politi čnih funkcionarjev: komandirjev, komandantov in politkomisarjev ter Partija preko svojih organizacij: celic in birojev”. Notranja mo č narodnoo- svobodilne vojske naj bi poleg vojaške usposobljenosti torej temeljila tudi v njenem “ljudskem in narodnem zna čaju”, vendar le toliko, v kolikor se borci tega zna- čaja zavedajo; krepitev tega zavedanja med partijci in partizani nasploh pa je naloga partijskih organizacij. Dolžnost partijskih organizacij je aktivna pritegnitev ce- lotnega moštva v vojaško in politi čno delo in ga “dvigati na stopnjo partijcev”. Uporabljati morajo metodo prepri- čevanja, ker partija v NOV ni vojaška, temve č politi čna organizacija in njeni sklepi zavezujejo le člane partije. Posebej je bil v teh navodilih izpostavljen odnos med partijo in vojaškimi funkcionarji. Na čelno stališ če je bilo, da ima vsak partizanski funkcionar kot človek in kot član partije pred partijo iste pravice in dolžno- sti kot vsak drug član partije. Kot vojaški funkcionar odgovarja vsak partijc svoji partizanski enoti in nad- rejenim vojaškim oblastem na eni ter partiji na drugi strani, torej je podvržen dvojni odgovornosti. Partija je dolžna nadzirati vojaške funkcionarje glede izvrševanja njihovega dela oziroma jim mora pomagati pri izvrševa- nju le-tega, vendar pomo č in kontrola ne smeta dobiti obliko neposrednega vmešavanja partije v vojaške za- deve. Dopustno pa je posredno vplivanje (npr. s spreje- manjem ustreznih sklepov partijske organizacije, katere član je tudi doti čni funkcionar, z “neopaznim” na činom opozarjanja). Skratka, vsi partijci so bili po vojaški lini- 318 ji podrejeni nadrejenim vojaškim funkcionarjem. Glede izražanja kriti čnih mnenj o funkcionarjih je bilo dolo- čeno, da smejo izrekati kritiko le njihove lastne celice ali pa nadrejeni partijski forumi, ne pa eventuelno nižje partijske organizacije. 691 Uveljavljanje organizacijske trdnosti in rednega partijskega življenja v partizanski vojski je bilo odvisno od več okoliš čin. Praviloma je bilo ve čje v obdobjih usta- ljenosti partizanskih enot in relativnega zatišja, manjše ali zelo okrnjeno pa v obdobjih intenzivnih bojevanj in večjih sprememb v organizacijski zgradbi vojske. Šte- vil čno stanje članov KPS pa je bilo seveda najtesneje po- vezano tudi s števil čno močjo same partizanske vojske. Konec leta 1942, ko je celotna partijska organiza- cija na Slovenskem štela približno 1200 članov KPS, je odpadlo na vojsko okoli 560 članov. Od tega jih je bilo v štirih brigadah kakšnih 280, v odredih v Ljubljanski po- krajini 130, na Gorenjskem 60, na Štajerskem in Koro- škem 50 ter na Primorskem 40. V Ljubljanski pokrajini je bilo v partizanskih enotah še 300 kandidatov, kar je že viden rezultat usmeritve k na črtnemu delu, za druge pokrajine pa teh podatkov ni. V tem času je organizacij- ski sekretar Boris Kraigher Titu npr. poro čal, da je na- splošno “revolucionarna zavest” partizanov zelo visoka, in da se “skoraj vsi imajo za komuniste”. 692 Razmah partizanske vojske od pomladi 1943 da- lje, ki je zajel vse pokrajine, je omogo čil tudi krepitev partijskih organizacij. Na Gorenjskem, kjer je PK KPS za Gorenjsko v tem času zelo poudarjal širino pri spre- jemanju novih članov, in pri tem posebej naglašal, “da pobožnost in teoreti čna neizgrajenost ne moreta biti resna ovira” pri sprejemu, je Gorenjski odred, ki je do junija 1943 narastel na 9 bataljonov s približno 1000 borci, in iz katerega so nato julija ustanovili Prešernovo brigado, imel že okoli 500 članov in kandidatov. CK KPS je tak razvoj pozdravljal, a se je hkrati zbal, da niso morda na Gorenjskem preve č sprostili meril pri sprejemih oziroma popustili v budnosti. Čeprav ni želel 691 ARS, odd. 1, AS 1487, Vloga komunisti čne partije v narodnoosvobodilni vojski in partizanskih odredih, a. e. 176 (nedatirano). 692 Jesen 1942, dok. 209. 319 PETO POGLAVJE zavirati takšnega razvoja, je od pokrajinskega komiteja zahteval pregled o socialni sestavi, podatke o preteklem zadržanju članov, da bi mu lahko dal smernice za na- daljnje delo ter natan čen pretres vseh članov. Zahtevo je pokrajinskemu komiteju takole pojasnil: “Vi morate vendar gledati na avtoriteto Partije, ta pa med drugim raste in pada s preteklostjo in ponašanjem partijcev. Splošno merilo pa naj vam bo v tem pre čiš čevanju in rešetanju, kako se ti novi partijci obnašajo in šolajo v borbi ter na delu. Poudarjamo, da rešetanja ne smete izvajati na kakšen sektaški na čin in pasti sedaj v dru- go skrajnost. Tudi nikakor ne smete sektaško zapre- ti vrat v Partijo novim, partijskega članstva dostojnim borcem.” 693 Na Primorskem je Soški odred februarja 1943 štel že čez 100 članov. 694 Ob aprilski reorganizaciji, ko sta bili ustanovljeni Gregor či čeva in Gradnikova brigada, je CK KPS posebej za politi čno delo v vojski na Primor- sko poslal dr. Ceneta Logarja. V Gregor či čevi brigadi so ob njeni slovesni ustanovitvi obravnavali vprašanje sprejema novih članov in jih ob tej priložnosti tudi ne- kaj sprejeli. Zaradi poslabšanja razmer na terenu spo- mladi 1943 je štab primorske operativne cone zadolžil brigadi, da okrepita politi čno delo tudi na terenu in v ta namen postavita odgovorno osebo za agitacijo in pro- pagando, ki sta od junija 1943, ko brigadi nista imeli namestnikov politi čnih komisarjev, skrbeli tudi za par- tijsko delo. 695 Na obmo čju IV. operativne cone, kjer je od pomladi 1943 operiralo šest bataljonov (od tega trije v Kamni- ško-savinjskem odredu), kar v treh še niso imeli name- stnikov politi čnih komisarjev in tudi v odredu ne. Kaže, da je imel najmo čnejšo partijsko organizacijo Kamniški bataljon Kamniško-savinjskega odreda; v drugi polovici maja 1943, ko je štel 219 borcev, je imel kar 89 članov 693 Gorenjski odred 1942–1944 (ur. Jože Dežman), Kranj 1992, str. 334; Vida Deže- lak, Organiziranost Komunisti čne partije Slovenije v partizanskih enotah, str. 86. 694 Vida Deželak, Organiziranost Komunisti čne partije Slovenije v partizanskih eno- tah, str. 89, 90. 695 Tone Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, Ljubljana 1983 (zlasti str. 294– 302, 350, 351, 364, 512); Stanko Petelin, Gradnikova brigada, Ljubljana 1983, str. 113. 320 in 33 kandidatov. 696 Ko so avgusta iz imenovanega odre- da ustanovili Šlandrovo brigado, so v njej sicer postavili tudi namestnika politi čnega komisarja, vendar so zaradi stalnih bojev, reorganizacij ter odhoda na Dolenjsko, s pravim partijskim delom za čeli šele decembra 1943. 697 Najugodnejši pogoji za u čvrstitev partijske organi- zacije so bili seveda v Ljubljanski pokrajini, kjer je že sa- ma koncentracija borcev v brigadah olajševala politi čno delo. V jeseni 1942 so v brigadah partijsko delo za časno vodili delavci, ki so bili obenem odgovorni za agitacijo in propagando, kar je bil odgovor na prizadevanja zavezni- kov v OF, da tudi oni dobijo nekaj politi čnih komisarjev. Že konec leta 1942 pa je povezanost med agitacijsko- propagandno in sekretarsko-partijsko zadolžitvijo pre- nehala, in poslej so zopet odgovarjali za partijsko delo v brigadah namestniki politi čnih komisarjev. V zimskih mesecih 1942/43 se je kljub stalni ofenzivnosti brigad organizacija že utrdila, postopoma so vpeljevali rednejše partijsko življenje in število članov se je ve čalo. Ocenju- jemo, da je bilo v štirih brigadah ter dveh odredih (Vzho- dnodolenjski in Zahodnodolenjski) ob kapitulaciji Italije okoli 600 članov in 200 kandidatov KPS. Npr. v Gub čevi brigadi je bila organizirana ( člani in kandidati KPS ter člani SKOJ) polovica borcev. 698 Toda s stanjem partijske organizacije v brigadah na obmo čju Ljubljanske pokrajine še sredi leta 1943 CK KPS ni bil najbolj zadovoljen. Kidri č je junija govoril celo o “derutnosti”, tj. je porušenosti in zanemarjenosti partijske kakor tudi skojevske organizacije v Tomši čevi in Gub čevi brigadi. O aktualnih organizacijskih vpraša- njih se je CK KPS pogovarjal z namestnikom politi čnega komisarja Glavnega poveljstva Ivanom Kav či čem-Nan- detom, ki je v tem mesecu pregledoval partijsko in sko- jevsko organizacijo v vojski in o tem poro čal centralne- 696 Miroslav Luštek, Pregled enot narodnoosvobodilne vojske Slovenije in njihovega poveljniškega kadra (Od ustanovitve operativnih con decembra 1942 do ustanovitve prvih dveh divizij julija 1943). Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1965, št. 1–2, str. 261–264; Vida Deželak, Organiziranost Komunisti čne partije Slovenije v partizanskih enotah 1941–1943, str. 88, 89. 697 Miroslav Stiplovšek, Šlandrova brigada, Ljubljana-Maribor 1971, str. 46, 53, 709. 698 Vida Deželak, Organiziranost Komunisti čne partije Slovenije v partizanskih eno- tah, str. 78–84. 321 PETO POGLAVJE mu komiteju. Kidri č je poudarjal, da so partijski orga- nizacijski problemi prav zaradi trenutnih neposrednih vojaških nalog toliko bolj pere či in jim je nujno posvetiti vse sile. 699 699 Dokumenti ljudske revolucije, knjiga 7, dok. 196. Šesto poglavje 325 ŠESTO POGLAVJE I V tednih med kapitulacijo Italije 8. septembra 1943 in nemško ofenzivo Wolkenbruch, ki se je na Primor- skem začela 25. septembra, v Ljubljanski pokrajini pa je potekala med 21. oktobrom in 12. novembrom 1943, je bila dejavnost KPS skupaj z OF izrazito usmerjena v vojaško in politi čno krepitev odporniškega gibanja. Med najpomembnejše naloge v omenjenih pokrajinah je sodila podpora uresni čevanju odloka o splošni vo- jaški mobilizaciji, prevzemu oblasti in izvajanje volitev za zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je potekal v za četku oktobra 1943 v Ko čevju. Za ostale pokrajine kapitulacija Italije, razen politi čnih u činkov, ni pomeni- la posebej pomembne zareze. 700 Sklenemo pa lahko, da je s krepitvijo odporniškega gibanja na vojaškem in po- liti čnem podro čju, z njegovo razširitvijo na ve čino obmo- čij slovenskega etni čnega ozemlja do konca leta 1943, z uveljavitvijo enotnosti OF ter monopolne vloge v njej, bila ustvarjena osnova, prek katere je KPS v naslednjih fazah ob pri čakovanju konca vojne lahko prešla k na čr- tnim pripravam na prevzem oblasti. 701 CK KPS se je na pri čakovano kapitulacijo pripravljal že nekaj časa in se tozadevno opazno usmeril na vojaški 700 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, Maribor 1967. 701 Jera Vodušek Stari č, Prevzem oblasti 1944–1946, Ljubljana 1992. Ljubljanska pokrajina in Primorska po kapitulaciji Italije 326 vidik tega dogodka, za katerega je seveda predpostavljal pomembne politi čne implikacije. Sem so spadali npr. poskusi demoralizirati in razkrojiti postojanke vaških straž. Razkrojevalno delo naj bi opravljali aktivisti z na- vezovanjem neposrednih stikov z vaškimi stražarji in celo z ustanavljanjem posebnih odborov znotraj vaških straž, o čemer je CK KPS 2. avgusta 1943 na okrožne ko- miteje naslovil posebno okrožnico. 702 Vendar je CK KPS v pismu Kardelju 27. avgusta moral ugotoviti, da v tej smeri niso bili doseženi kakšni ve čji rezultati. O četni- škem odredu, ki je bil tedaj pri Sv. Gregorju, je CK KPS sklenil, da ga je treba v kratkem času “likvidirati oziro- ma poloviti”. Čeprav četništvo v Sloveniji ni naletelo na širši odziv, je menil, da ga ne gre podcenjevati, temve č je treba v njem politi čno videti “poglavitno nevarnost ter jo ustrezaj če tol či”. Prišlo pa je med drugim tudi do po- gajanj s poveljnikom italijanske divizije Isonzo v Novem mestu generalom Guidom Ceruttijem, da bi izposlovali predajo orožja partizanski vojski ali pa nastop italijan- ske vojske proti nemški. V zvezi z reorganizacijo parti- zanskega sodstva, ko so bila z odlokom Glavnega štaba NOV in POS 5. avgusta 1943 ustanovljena brigadna in odredna vojaška sodiš ča, je CK KPS 27. avgusta oce- njeval, da je za brigadna sodiš ča, pa tudi za na čelnika sodnega oddelka, zna čilna prevelika rigoroznost in da so zadevo “zabremzali”. O ukrepih proti doma čim na- sprotnikom je menil: “ Če bi streljali vse, kar je dejansko tako ali druga če izdajalo, bi moral nastati pravi pokolj in bi si sami nakopali hudi čevo reakcijo. Glede na vse to smatramo za potrebno, da tudi iz razloga, da se doma in pred svetom dokumentira naša volja, vse doprinesti k likvidaciji državljanske vojne izide neke vrste amnestij- ski odlok, pogojen in omejen seveda./.../ Omejen v tem smislu, da dovoljuje likvidacije tistih, ki imajo ve čje sta- re zlo čine na vesti, pogojen pa v tem smislu, da vse dru- ge predstavlja pred alternativo. /.../ Isto časno pa bodo neusmiljeno padale glave tistih, ki sedaj organizirajo in nadaljujejo.” 703 Iz navedenega je razvidno, da je glavne smernice v zvezi s postopkom proti vaškim stražarjem 702 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 6. 703 Dokumenti organov in organizacij, knjiga 9, dok. 103. 327 ŠESTO POGLAVJE in četnikom dolo čal CK KPS. Razvidno pa je tudi, da so v medsebojnem komuniciranju člani CK KPS odkrito govorili o državljanski vojni, česar javno niso priznavali. Tako je Kidri č na ko čevskem zboru, kjer seveda niso bili sami komunisti, čutil potrebo, da spregovori tudi o tem vprašanju in zatrdil, da na slovenskem ozemlju ni drža- vljanske vojne, “temve č da se v naši domovini bije samo vojna proti tujim okupatorjem in njihovim notranjim po- močnikom. Kolikor smemo govoriti o državljanski vojni, smemo govoriti samo o poskusu okupatorjevih doma čih hlapcev, da tako vojno zanetijo.” Dejstvo državljanske vojne je zanikoval z Osvobodilno fronto kot vsenarodno organizacijo, ki da si ves čas obstoja neutrudno priza- deva za tak svoj zna čaj in se zanj bori, zaradi česar v Sloveniji naj ne bi bilo državljanske vojne. OF oziroma njeno vodstvo se naj ne bi dalo “izzvati v državljansko vojno, temve č se je ves čas neomahljivo bojevalo za na- rodno enotnost in tako hkrati razkrivalo izdajalce kot izdajalce, čeprav bi se bili radi pokazali kot partnerji v državljanski vojni.” 704 Neposredno po kapitulaciji Italije, tj. 9. septembra, je CK KPS v posebni okrožnici sporo čil okrožnim in ra- jonskim komitejem KPS v Ljubljanski pokrajini, da je v danih razmerah njihova najpomembnejša naloga odlo č- no in hitro vzpostaviti oblast OF. Zahteval je popolno mobilizacijo vseh moških, ki so sposobni nositi orožje, orožje pa pridobiti od italijanske vojske. Novomobilizi- rance je treba takoj organizirati v čete in bataljone ter jim dolo čiti poveljstva. Po vaseh in mestih se ustana- vljajo narodne straže, ki imajo nalogo pomagati naro- dnoosvobodilnim odborom, tj. odborom OF. Navodila so zahtevala aretacijo “vseh voditeljev belih in plavih”, pri čemer je bilo treba s sodbo po čakati do nadaljnjih navo- dil izvršnega odbora OF. CK KPS je še opozarjal, da bo pokrajino verjetno zasedel nemški okupator. Tozadev- no je svaril pred morebitnim zapadanjem v paniko in ukazal takojšnje rušenje železniških prog, cest, mostov, telefonskih naprav itd. Od članov partijskih forumov je zahteval “partijski elan” in “smelost”, da bodo narodno- 704 Tone Ferenc, Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju 1. – 4. 10. 1943. Dokumenti, Ko čevje-Ljubljana 2003, str. 139–140. 328 osvobodilni odbori čim hitreje prevzeli oblast. Komiteji so bili dolžni dnevno poro čati o celotnem dogajanju na njihovem obmo čju, za nedosledno izpolnjevanje direktiv pa je CK KPS zagrozil s postopki “z vso strogostjo”. 705 V času t. i. drugega partizanskega ozemlja se je v Ljubljanski pokrajini zvrstila vrsta manifestativnih do- godkov. Med njimi je bil najpomembnejši zbor odposlan- cev slovenskega naroda, ki naj bi gibanju zagotovil širšo legitimiteto. V volilnem proglasu je CK KPS volilcem pri- poro čal, naj v zbor odposlancev volijo “zveste narodne in ljudske sinove in h čere, ki so se izkazali v dosedanjem težkem osvobodilnem boju in za katere veste, da so ne- odjenljivi borci proti okupatorju ter njegovim notranjim pomo čnikom, neodjenljivi borci za osvoboditev naše do- movine, za sre čno bodo čnost ljudskih množic.” 706 Priso- tni so izvolili 120- članski Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) kot najvišji organ ljudske oblasti, njegovo predsedstvo oziroma izvršni odbor OF in izbrali tudi 42- člansko delegacijo, del katere je potem novembra odpo- toval na drugo zasedanje AVNOJ v Jajce kot zastopnik slovenskega gibanja. Zbor je imel tudi nalogo potrditi dotedanje delo vodstva OF in poudarjal je pomen eno- tnosti OF. Pri poudarjanju pomena le-te sta Kidri č in Kardelj v orisih razvoja OF npr. samo bežno omenja- la ustanovne skupine OF in skladno s tem poudarjala, enako pa tudi številni razpravljalci, predvsem pomen KPS, čemur so navzo či navdušeno pritrjevali. Kidri č je zatrjeval, da OF brez enotnosti ne bi nikoli dosegla to- likšnih uspehov, kakršne je dosegla; in kot pomembno “pridobitev” je oznanil dejstvo, “da Osvobodilna fronta ni ve č koalicija ali skup razli čnih strank, stran čic, grup in grupic. OF je popolnoma enotno vseljudsko gibanje slovenskega naroda.” Enotnost sta po njegovem zahte- 705 Zbornik NOV, knjiga 7, dok. 4. 706 ARS, AS 1487, Proglas CK KPS (nedatirano), a.e. 192. V imenu IOOF je volilni proglas napisal Kidri č, v katerem je pozival volilce, naj svoje zaupanje izkažejo ti- stim “kmetom, delavcem, obrtnikom in razumnikom, ki so doslej neustrašeno in neumorno gradili stavbo slovenskega osvobodilnega gibanja, in vsem tistim borcem iz naših slavnih slovenskih bataljonov, ki so z orožjem v rokah izpolnjevali najtežjo in najslajšo domovinsko dolžnost”. Glej Boris Kidri č, Zbrano delo, I, str. 362–363. Kot primer naj navedemo, da so v Cankarjevi brigadi izvolili 10 odposlancev, ki so bili vsi člani KPS, v Gub čevi brigadi pa 6 odposlancev, med katerimi so bili 4 člani KPS in 1 kandidat (Tone Ferenc, Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju 1. – 4. 10. 1943, str. 85–87). 329 ŠESTO POGLAVJE vala vojni čas in “najgloblji družbeni interes slovenskih ljudskih množic”, zaradi česar se je OF hkrati razvijala v “slovensko narodno oblast” oziroma “narodno in ljud- sko oblast”. 707 Za 8. oktober 1943 je CK KPS sklical partijsko po- svetovanje, ki je potekalo na Dvoru pri Žužemberku. Udeležilo se ga je 136 delegatov iz organizacij na terenu, v vojski in predstavnikov osrednjih politi čnih forumov, med njimi član CK KPJ Sreten Žujovi ć. Ve čina delega- tov je bila iz Ljubljanske pokrajine, posamezni pa so prišli tudi s Primorske, Gorenjske in Štajerske, tako da je glede na zasedbo posvetovanje imelo vsaj delno vse- slovenski značaj. Na njej je Boris Kidri č govoril o ljudski oblasti, Ivan Ma ček in Sreten Žujović o organizacijskih vprašanjih, Edvard Kardelj pa o politi čnih razmerah. 708 Kardelj je v svojem nastopu izpostavil vprašanje povojne ureditve in poskusov razcepa protihitlerjevske koalicije s strani t. i. reakcionarnih sil, ki naj bi si pri- zadevale vojaško in politi čno oslabiti Sovjetsko zvezo (vprašanje odprtja druge fronte) ter iztrgati narodnoo- svobodilna gibanja iz rok komunisti čnih partij (npr. v Jugoslaviji, Gr čiji, Poljski). Menil je, da imajo ti poskusi malo možnosti za uspeh. Veliki vojaški uspehi Rde če ar- made, po njegovem prepri čanju, namreč ne le utrjujejo ugled Sovjetske zveze v svetu kot vojaške sile, temve č obenem razkrivajo mo č sovjetskega sistema in zgodo- vinsko vlogo VKP(b), ki da tudi pridobivata na ugledu med “ljudskimi množicami” Anglije, Amerike in med ko- lonialnimi narodi. V zvezi s pri čakovanimi nadaljnjimi poskusi prepre čevanja korenitejših sprememb v Jugo- slaviji pa je delegatom naro čal naslednje ravnanje: “Ali ako mi budemo pravilno radili, ako sa čuvamo širinu pokreta, mi ne ćemo biti pobedjeni. Uvek u glavi treba da pamtimo Lenjinove re či: Ko ne zna u svakoj situa- ciji da iskoristi svaku rezervu, svakog saveznika, pa i najmanjeg, taj nije marksist. Naša Partija znala je da poveže sve rezerve. To je dokaz njene politi čke moći i 707 Tone Ferenc, Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju 1. – 4. 10. 1943, str. 139,140. 708 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, str. 345–347; Vladimir Dedijer, Dnevnik, knjiga 2, Beograd 1970, str. 431– 436; Hinko Bratož-Oki, Dnevnik partizana, knjiga 2, Ljubljana 1961, str. 44–45. 330 njene teoretske snage. Kad je naša Partija povela čitav narod u rat, kad je stvorila široki front svih onih, koji su se iznjašnjavali za borbu, neki su nam govorili da ćemo se utopiti u moru kolebljivaca. Medjutim, mi se nismo utopili, ve ć smo naprotiv taj čitav pokret sredili, oja čali i pretvorili u veliku snagu. I zato danas tako čvrsto i politi čki i vojni čki stojimo. Zato se treba otresti stavova koji se negde čuju: “Jedva čekamo vreme kada ćemo mi komunisti sami rešavati. To je potpuno sektaški i va- nredno štetan i pogrešan stav koji nema ništa zajedni č- kog sa marksizmom-lenjinizmom. Pred nama se odvija proces zbijanja, udruživanja širokih narodnih snaga i njihovog čiš ćenja od uticaja reakcionarnih sila. Što je u našem frontu valjano, što se istinski bori protiv okupa- tora, što ima taj cilj stalno pred o čima, to se prekaljuje u borbi, to će valjati i sutra. Mi možemo pobediti samo pošto budemo imali ve ćinu naroda za sobom.” Med ak- tualne naloge je postavil vojaško in politi čno utrjevanje partizanske vojske in oster boj proti proti sredini, ki da skuša nadeti reakciji le novo politi čno masko. Zatrdil je še, da v Sloveniji (in Jugoslaviji) ne poteka nikakršna ra- zredna vojna, temve č samo boj za obstanek slovenskega naroda pred okupatorjem in njegovimi sodelavci. 709 Medtem ko je partizansko gibanje po kapitulaciji Italije doživljalo pravi polet (po Kardelju triumf), so se protipartizanske in protikomunisti čne enote znašle v izjemno težavnem položaju. V Ljubljanski pokrajini je nastopilo stanje izrazite državljanske vojne, 710 v kate- ri je protirevolucionarna stran doživela težke izgube. Vojaški poraz in krvavi obračun s poraženci, ko je bilo usmr čenih okoli 600 ujetnikov in drugih nasprotnikov OF, pa je še dodatno poglobil razkol med partizansko in protipartizansko usmerjenim prebivalstvom. Delo VOS se je z zajetjem številnih vaških stražarjev in četnikov takrat zelo razšilo in ga je neposredno usmerjala cen- tralna komisija VOS, ki je od maja 1943 dalje bivala na Dolenjskem. Ustanovili so tudi poseben bataljon VOS, ki je imel nalogo uni čiti preostanke protirevolucionar- nih enot, izvajal pa je tudi usmrtitve na smrt obsojenih 709 Vladimir Dedijer, Dnevnik, knjiga 2, str. 432–436. 710 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945, Ljubljana 2003, str. 72, 80. 331 ŠESTO POGLAVJE zajetih četnikov in vaških stražarjev. 711 Centralna komi- sija VOS je navodila o odnosu organov VOS do ujetni- kov oziroma nasprotnikov partizanskega gibanja izdala 19. septembra. Ugotavljala je, da je zaradi “premilega postopanja nekaterih civilnih in vojaških oblasti, pa tu- di nekaterih organov VOS” mnogim organizatorjem t. i. bele in modre garde uspelo pobegniti pred nadzorom. Da ne bi nadaljevali z odporom proti partizanskim obla- stem, jih je treba takoj aretirati in zapreti. Dalje so na- vodila naročala, da je treba vse ujetnike takoj zaslišati in zbrati prot njim dokazni material, zapisnike zaslišanj in ostali material pa nato poslati najbližjemu vojaškemu sodišču. Organi VOS so bili pooblaš čeni sodelovati z vo- jaškimi sodiš či pri pripravi procesov, sestavljali so obto- žnice, višino kazni pa so sodiš ča dolo čala sporazumno z organi VOS. Navodila so dolo čala tudi merila za kazno- vanje – smrtno kazen za organizatorje vaških straž, če- tnikov ter za njihove aktiviste in tesne privržence, za t. i. zavedene, ki obžalujejo svoje dotedanje delovanje, pa vklju čitev v delovne čete in prevzgojo. V primeru nem- škega vdora je VOS lahko neomejeno odlo čal o življenju in smrti, kar se je kasneje tudi zgodilo, saj so navodila določala, da je treba v tem primeru takoj, brez sodbe likvidirati vse tiste zapornike, ki bi bili po rednem po- stopku pred sodiš čem obsojeni na smrt, iz delovnih čet pa tiste, za katere se kasneje izkaže, da svojih “napak niso iskreno spoznali in da nam bi v težkih situacijah še lahko škodovali”. 712 II V ljubljanskem okrožju je po kapitulaciji Italije kot vezni člen med okrožjem in osrednjim vodstvom še na- prej obstajalo poverjeništvo. Medtem ko sta poverjeni- štvi za Dolenjsko in za Notranjsko prenehali z delom, so poverjeništvo v Ljubljani ohranili najbrž predvsem zara- di politi čne pomembnosti tega mesta. Krajši čas po ka- 711 Tone Ferenc, Dies irae : četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, Ljubljana 2002, str. 437–652. 712 ARS, odd. 1, AS 1931, Centralna komisija VOS. 332 pitulaciji je ljubljansko partijsko poverjeništvo štelo dva člana: Vladimir Krivic-Matevž (sekretar) in Mira Tomši č (Svetina)-Vlasta. Zaradi pri čakovane zaostritve razmer v mestu po utrditvi nove okupacijsko-domobranske obla- sti je v skladu z odlo čitvijo CK KPS in IOOF zadnje dni septembra 1943 odšlo na partizansko ozemlje več naj- vidnejših ljubljanskih aktivistov; med njimi je bil tudi Vladimir Krivic, ki je nato prevzel delo v komisiji za agi- tacijo in propagando pri CK KPS in IOOF. Po tem času je v poverjeništvu delala samo še Mira Tomši č, ki je bila isto časno poverjenica CK KPS in IOOF. 713 Z nemško okupacijo, hitrim uveljavljanjem domo- branstva v Ljubljani in njeni bližnji okolici, u činkovi- tim stopnjevanjem vsakovrstnih pritiskov nasprotnika in neprodušnim zapiranjem mesta so se možnosti po- liti čnega delovanja Osvobodilne fronte in partije naglo poslabševale. Ljubljana je dokon čno izgubila položaj po- membnega žariš ča in opore odporniškemu gibanju v šir- šem merilu. Aktivisti so bili poslej vse bolj v položaju, ko so si morali prizadevati predvsem za ohranjanje odporu naklonjenega politi čnega razpoloženja v samem mestu. Le-tega v nazna čenih razmerah ni bilo lahko vzdrževati, saj so se organizacije zaradi pogostih aretacij nepresta- no rušile, med dotedanje sodelavce OF pa se je zajedala vse ve čja negotovost. 714 Tako kot pri ostalih organizacijah je opazen tudi pri partijski organizaciji postopen osip članstva in ak- tivistov. Do ob čutnega osipa je prišlo že neposredno po italijanski kapitulaciji, tj. v mesecu septembru, ko so skladno s partijskimi usmeritvami številni komunisti odšli na partizansko ozemlje, kjer so se vklju čili v parti- zanske enote ali v terensko delo. Posamezni, predvsem kompromitirani člani, pa so zapuščali Ljubljano tudi kasneje. Ti odhodi so ljubljansko organizacijo kadro- vsko in števil čno precej osiromašili. Delo so prevzemali mlajši in manj izkušeni člani, kar je najprej prišlo do izraza na nižjih ravneh, postopoma pa tudi na okrožni. Med aktivisti so vse bolj prevladovale ženske. 713 Mira Svetina-Vlasta, Partija in OF v letih 1943 do 1945. Ljubljana v ilegali, knjiga IV. Ljubljana 1970, str. 19, 22, 32. 714 Mira Svetina-Vlasta, Partija in OF v letih 1943 do 1945. 333 ŠESTO POGLAVJE Naznačeno dogajanje je opazno že v samem okro- žnem vodstvu. V septembru 1943 so odšli iz Ljubljane okrožni sekretar France Kimovec-Žiga, Zima Vrš čaj- Holy-Nataša, Leopold Krese-Jošt in Ivo Levstik-Gojc. Ostala je samo Ada Krivic-Hana, ki je potem v oktobru postavila novo okrožno vodstvo in ga tudi sama vodila. Vanj je pritegnila sekretarko okrožnega odbora OF Ma- rico Dekleva-Ženjo, Francko Rakar-Ivo in Marico Čepe- Evo. 715 Na prehodu v leto 1944 je član komiteja postal še vodja OK VOS Vladimir Svetina-Kos, Ivo. 716 Vendar do za četka leta 1944 partijska organizaci- ja zaradi aretacij ni utrpela ve čjih izgub, ker so areta- cije zajemale le posameznike. Poverjenici Tomši čevi se je takrat dozdevala bolj zaskrbljujo ča “mladost in neiz- kušenost” organizacije ter dejstvo, da so bili trije člani vodstva že mo čno kompromitirani. Tudi avtoriteta okro- žnega komiteja naj bi bila prenizka. 717 O števil čnem stanju in organiziranosti KPS v Lju- bljani v obdobju po kapitulaciji Italije ni celovitih po- datkov. Podati je mogo če le splošno ugotovitev, da se je neposredno po kapitulaciji Italije število članov KPS zaradi odhodov na partizansko ozemlje znatno zmanj- šalo, da so se posami čni odhodi, ki pa v skupnem šte- vilu niso bili tako majhni, dogajali nato še v celem le- tu 1944 in da s pritegovanjem novih članov, predvsem zaradi neprestanih aretacij ni bilo ve č mogo če doseči prejšnjega stanja. Števil čno stanje in notranjo dinami- ko v ljubljanski partijski organizaciji po kapitulaciji Ita- lije je mogo če ilustrirati le s posami čnimi primeri oziro- ma delnimi podatki. Tako je glede odhodov komunistov na partizansko ozemlje ob kapitulaciji Italije znano, da je bilo samo do 28. septembra 1943 mobiliziranih naj- manj 48 članov in kandidatov partije, med katerimi je bilo precej članov rajonskih komitejev. Iz Ljubljane so vse odpremili s podatki o njihovem dotedanjem partij- skem delu, delavnosti in zanesljivosti. Pri enemu izmed kandidatov s šestmese čnim stažem (Vlado Šmid), ki je 715 Mira Svetina-Vlasta, Partija in OF v letih 1943 do 1945, str. 22; Ljubljana v ile- gali, knjiga IV, str. 619. 716 ARS, odd. 1, AS 1589, Anketni list Vladimirja Svetine. 717 ARS, odd. 1, AS 1483, šk. 3, Poro čilo Mire Tomši č 3. 1. 1944 CK KPS. 334 sicer nosil akademski naziv doktorja znanosti, so npr. zapisali: “Znanstvenik, ki se je razumsko dokopal do marksizma. Do požrtvovalnega partijca mu še marsi- kaj manjka. To čen in vesten je, pa tudi zelo ambicio- zen.” 718 Vsaj približno števil čno stanje v dveh izmed šestih ljubljanskih rajonov razkriva izpoved aretirane Na- de Dolenc, ki je bila od jeseni 1943 do pomladi 1944 najprej sekretarka rajona Vi č-Trnovo in zatem rajona Poljane. V prvem naj bi bilo po kapitulaciji Italije do konca leta 1943 okoli 14 članov in 11 kandidatov. V tem času Dolen čeva kot rajonska sekretarka naj ne bi sprejela nobenega novega člana in le trem je postavila kandidaturo. Ko je na prehodu v leto 1944 prevzela se- kretarstvo v poljanskem rajonu, je bilo tam 12 članov in 5 kandidatov. Med njenim delovanjem v poljanskem rajonu so se pri čele množi čne aretacije, ki so privedle do spora med poljansko organizacijo in okrožnim komi- tejem; člani partije namre č zaradi strahu pred policijo niso bili ve č pripravljeni izpolnjevati nalog, Dolen čeva in še ena članica rajonskega komiteja pa ne izvajati “pritiska na podrejene, da bi se želje okrožnega vodstva izpolnile”. Po izpovedi Dolen čeve pred zasliševalci naj bi bila popustljivost vzrok za njeno razrešitev s položaja rajonske sekretarke in za premestitev v obveš čevalno delo. 719 V belokranjskem okrožju so po kapitulaciji Italije izgubili kar nekaj aktivistov, ker so bili pritegnjeni k drugim nalogam ali bili mobilizirani. Med drugim so nameravali v Upravno komisijo dodeliti člana OK KPS Toneta Dvojmo ča, zaradi česar se je okrožni sekretar obrnil na CK KPS, da je izposloval spremembo sklepa, ker da so premestitve aktivistov že preve č krnile poli- ti čno delo v okrožju. 720 V okrožnem vodstvu so jeseni 1943 delali ob sekretarju Ivanu Novaku še Martin Žu- gelj, Stane Šmid, Ivan Gusi č, Tone Dvojmo č, Polde Je- 718 ARS, odd. 1, AS 1487, Seznam mobiliziranih aktivistov v Ljubljani z dne 28. 9. 1943, a. e. 2426. 719 ARS, odd. 1, AS 1931, Ljubljanska provala, Zapisnik o zaslišanju Nade Dolenc na Upravi policije v Ljubljani z dne 26. 2. 1945. 720 ARS, odd. 1, AS 1487, Pismo OK KPS Bela krajina 29. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2725. 335 ŠESTO POGLAVJE leni č, Dušan Bole in Anton Zupan. Novak je bil obenem sekretar OOOF, Žugelj pa njegov član. 721 V viniškem rajonu so npr. 11. oktobra imeli par- tijsko zborovanje, kjer so razpravljali o delu OF, vlogi partije v OF in o tem, zakaj je partija avantgarda prole- tariata; pred zborovanjem so sprejeli v partijo 25 novih članov. Ofenziva je v okrožju prekinila redno poslovanje celic in nekaj članov je padlo. Zatem so preverjali za- držanje članov KPS med ofenzivo in jih sklenili nekaj izklju čiti iz partije. Enega člana so npr. izklju čili tudi zaradi oblastnega in osornega nastopanja nasproti pre- bivalcem. Rajonski komiteji so se pritoževali nad parti- zansko vojsko v zvezi z njenim prehranjevanjem, o ko- mandi mesta Metlika pa je suhorski RK KPS zapisal, da postopa z ljudmi še bolj surovo kot se je postopalo v bivši Jugoslaviji. 722 Januarja 1944 so v okrožju priredili prvi partijski te čaj za 13 aktivistov. 723 Tudi v novomeškem okrožju so razmere ob kapitu- laciji Italije povzro čile precejšnje spremembe v organi- zaciji, saj so pozmezniki prevzemali nove zadolžitve ali bili mobilizirani. Zatem je nemška ofenziva povzro čila nekaj žrtev tudi med partijskim članstvom. Vse skupaj je imelo za posledico za časno razrahljanje obstoje če or- ganizacije. Partijski sekretar okrožja je bil še naprej Franc Čer- ne. Iz OK KPS pa sta izpadla okrožni sekretar OF ing. Jože Levstik, ki ga je IOOF septembra 1943 imenoval za na čelnika odseka za gospodarstvo in prehrano pri Upravni komisiji za osvobojeno ozemlje, ter Albert Sveti- na, ki je bil imenovan za inštruktorja pri isti komisiji. 724 Od prejšnjih članov sta še ostala Ton čka Majcen in Jože Franko, na novo pa so bili po kapitulaciji vklju čeni Av- gust Jazbinšek-Iko, Ermin Ferfolja – oba iz železni čar- skega rajonskega komiteja KPS v Novem mestu – Kamilo 721 ARS, odd. 2, AS 1698, šk. 740/IV, Spisek politi čnih aktivistov v okrožju Bela krajina z dne 8. 12. 1943; ARS, odd. 1, AS 1589, Anketni list Ivana Gusi ča. 722 ARS, odd. 2, AS 1698, šk. 740/IV: Poro čilo RK KPS Vinica 13. 10. 1943 OK KPS Bela krajina; Poro čilo RK KPS Dragatuš 13. 11. 1943 OK KPS Bela krajina; Poro čilo OK KPS Semi č 15. 12. 1943 OK KPS Bela krajina; Poro čila RK KPS Suhor 19. 10. 1943, 18. 11. 1943 in 23. 11. 1943 OK KPS Bela krajina. 723 ARS, odd. 1, AS 1487, Karakteristike udeležencev 1. patijskega tečaja pri OK KPS Bela krajina, a.e. 2729. 724 Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, knjiga 2, str. 89–91. 336 Hilbert, ki se je takrat vrnil iz internacije, novembra pa še Matija Maleži č iz reorganiziranega okrožja Ribnica- Velike Laš če. 725 V času obstoja partizanskega ozemlja med italijan- sko kapitulacijo in jesensko nemško ofenzivo se je par- tijska organizacija osredoto čila predvsem na izvajanje splošne mobilizacije, spremljanje dejavnosti razbitih vaških straž in njihovih simpatizerjev, spopolnjevanje organizacijske mreže OF in reševanje kadrovskih vpra- šanj, povezanih s hitro širitvijo politi čnih in drugih or- ganizacij gibanja. Zaradi premeš čanja in mobilizacije se je število članov KPS v primerjavi s koncem avgusta nekoliko zmanjšalo. Celotno število mobiliziranih čla- nov partije ni znano. Znan pa je podatek, da so samo v topliškem partijskem rajonu do sredine oktobra mo- bilizirali 14 članov ter da je v novomeški železni čarski organizaciji, v kateri je bilo pred kapitulacijo Italije 21 članov in 4 kandidatje, 726 ostalo le še 6 članov. Sredi ok- tobra je v rajonih (torej brez okrožnega vodstva) delovalo 124 članov, podvojilo pa se je število kandidatov – bili so 103 – kar kaže na na črtno organizacijsko krepitev tudi na partijskem podro čju. Okrožje je bilo takrat s stali- šča frontne organiziranosti razdeljeno na 26 rajonov, 727 združenih v 6 podokrožij in mestni rajon, s stališ ča par- tijske organiziranosti pa na 7 rajonov. Partijski rajoni, ki so bili po obsegu enaki frontnim podokrožjem oziroma mestnemu rajonu, so bili: Trebnje, Mokronog, Šmarje- ta-Škocjan, Toplice, Gorjanci-Št. Jernej, Mirna Pe č in Novo mesto, v katerem je poleg mestnega rajonskega komiteja obstajal še rajonski komite na železnici. 728 Kot rečeno, so jesenski meseci organizacijo iz raz- li čnih vzrokov delno razrahljali. V decembru 1943 okro- 725 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo OK KPS Novo mesto 28. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2946; Dopis OK KPS Novo mesto 1. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2947; Poro čilo OK KPS Novo mesto 14. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2953; AS 1589, Anketna lista Kamila Hil- berta in Matije Maleži ča. 726 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Novo mesto 31. 8. 1943 CK KPS, a. e. 2934. 727 Rajoni OF so bili: Novo mesto, Trebnje, Velika Loka, Mirna, Sv. Križ (Gabrovka), Mokronog, Tržiš če, Trebelno, Št. Rupert, Št. Peter (Oto čec), Bela Cerkev, Šmarjeta, Škocjan, Toplice, Bir čna vas, Vavta vas, Št. Jernej, Brusnice, Stopi če, Orehovica, Sv. Križ (Podbo čje), Kostanjevica, Mirna Pe č, Pre čna, Dobrni č, Žužemberk. 728 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo OK KPS Novo mesto 28. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2946; Poro čilo OK KPS Novo mesto 13. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2952. 337 ŠESTO POGLAVJE žnemu komiteju ni uspelo zbrati npr. niti podatkov o organizacijskem stanju, ker mu jih rajonski sekretar- ji kljub dogovoru enostavno niso poslali in zagroziti je moral celo s kaznimi. Partijsko življenje je bilo “skrajno šibko”, člani po raznih ustanovah (kurirji, VOS, koman- de podro čja in mest, SPŽZ, SKOJ, gospodarska komi- sija, pomožno osebje) pa sploh niso bili povezani v ce- licah. 729 Oktobra 1943 je CK KPS sklenil ukiniti nekatera manjša okrožja in jih združiti v ve čja. Tako so iz okro- žij Ko čevje, Ribnica in Velike Laš če ustanovili mnogo večje ribniško okrožje. Združitev so izvedli na sestan- ku okrožnih aktivistov vseh treh okrožij verjetno takoj po 20. oktobru 1943 ob udeležbi članice CK KPS Lidije Šentjurc. V novo okrožno vodstvo partije so vklju čili po nekaj članov okrožnih komitejev iz pravkar ukinjenih okrožij. Za okrožnega sekretarja (KPS in OF) so imenova- li Jožeta Kopitarja-Gregorja, za organizacijskega sekre- tarja Ivana Fajdigo, ostali člani OK KPS Ribnica so bili Ivan Jevc- Čufi (vojaški in obveš čevalni referent), Marija Jordan (SPŽZ), Janez Kožar-Prajer (gospodarstvo), Rad- ko Poli č-Tone Gorjanc (agitacija in propaganda), Karel Mikuli č-Korl (namestnik organizacijskega sekretarja) in Feliks Razdrih (kadrovik). Okrožje, ki je sedaj segalo od ljubljanskega Barja do Kolpe, je po tej reorganizaciji bilo razdeljeno na sedem rajonov: Ko čevje, Banjaloka, Rib- nica, Sodražica, Loški Potok, Velike Laš če in Barje. 730 Pred omenjeno združitvijo so v velikolaškem okrož- ju ugotavljali, da je partijsko delo po kapitulaciji Itali- je zaradi preobremenjenosti z drugimi nalogami precej zastalo. Možnosti partijskega delovanja so bile precej omejene zaradi neobdelanega terena, Velike Laš če z okolico pa naj bi bile “gnezdo BG” in sploh eden najbolj “zagrizenih” krajev proti osvobodilnemu gibanju in še zlasti proti KPS. Okrožje je imelo štiri rajone, ki še niso imeli vsi rajonskih komitejev. Rajon Velike Laš če je npr. imel samo štiri kandidate (2 delavca, 2 izobraženca); o njih je OK KPS poročal: “ Čim pa bodo pokazali člani te 729 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Novo mesto 2. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2956. 730 Radko Polič, Čudežna pomlad, str. 320, 321. 338 proletarske skupine, da so vredni, da postanejo člani Partije, takrat bodo v njo tudi sprejeti. Med tem pa se jih bo stalno opozarjalo na njihovo partijsko dolžnost, ter se jim posve čalo pažnje v pouku marksisti čnih na čel.” V rajonu Rob sta obstajala samo dva člana (kme čka sino- va) in sta obenem predstavljala RK KPS. Nekoliko bolje je bilo v rajonu Turjak, kjer so poleg RK KPS obstajali ena celica in dve kandidatski skupini; člani so izhajali iz vrst delavcev in malih kmetov. Najbolje je bil organizi- ran barjanski rajon, v katerem so poleg RK KPS obstaja- le dve mo čni celici in dve kandidatski skupini. 731 Tudi v prvotnem ribniškem okrožju so ugotavljali, da ve čino energije usmerjajo v vojaško mobilizacijo in boj proti protekcionizmu. OK KPS se je še pritoževal nad vojaškimi štabi, Upravno komisijo in funkcionarji SKOJ, ker so sprejemali ukrepe mimo vednosti okrožne- ga vodstva; OK KPS se npr. ni strinjal z imenovanjem osebe na položaj namestnika komandanta vojnega po- dro čja, ki ni bila član KPS. Kriti čen je bil do OK VOS, ki da se je z nadziranjem partijcev “izrodil v partijo nad partijo”. Čutili so pomanjkanje usposobljenih kadrov, zato so pozdravili napovedano ustanovitev ve čjega rib- niškega okrožja. 732 Uspeli pa so postaviti kandidatske skupine v Strugah in Dobrepolju. Ob prevzemu obla- sti je OK KPS pazil, da so bili na vodstvene položaje postavljeni partijci, kandidati ter partijski simpatizerji ali pa “vsaj socijalno zanesljivi ljudje”. V OOOF je npr. vklju čil krš čanskega socialista dr. Janka Lavri ča, od- vetnika iz Ribnice, o katerem je OK KPS poro čal, da je “ugleden, pošten, delaven in ves čas na naši strani stoje č”, njegov sin pa je član SKOJ-a. 733 Med 35 odpo- slanci za ko čevski zbor iz tega okrožja je bilo izvoljenih 16 komunistov. 734 Ribniško okrožje v novih mejah ni niti zaživelo, ko je politi čno delo v njem za dalj časa prekinila nemška 731 ARS, odd. 1, AS 1496, Poro čilo OK KPS Velike Laš če 14. 10. 1943 CK KPS, a. št. 2842. 732 ARS, odd. 1, AS 1496, Poro čilo OK KPS Ribnica 12. 10. 1943 CK KPS, a. št. 2850. 733 ARS, odd. 1, AS 1496, Poro čilo OK KPS Ribnica 20. 9. 1943 CK KPS, a. št. 2846. 734 ARS, ddd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Ribnica (konec septembra 1943) CK KPS, a. e. 2588. 339 ŠESTO POGLAVJE ofenziva. Razmere so se normalizirale šele na prehodu v leto 1944, ko je okrožnemu vodstvu ponovno uspelo ustvariti si osnovni pregled nad celotnim okrožjem, do- kon čno oblikovati razne forume in povezati ter hkrati pregledati razbite organizacije. Obsežnejše, a ne celovito poro čilo za centralni komite je OK KPS uspel pripraviti šele 9. januarja 1944. V njem je delno poro čal o stanju partijske organizacije še pred ofenzivo, ker o tem cen- tralnega komiteja še ni uspel seznaniti. Tako je navedel, da je bilo na obmo čju kočevskega rajona pred ofenzivo 35 članov partije, od katerih so jih kar 16 (po drugi na- vedbi celo 22) na novo pritegnili tik pred ofenzivo, dva pa so sprejeli po ofenzivi. Ofenziva je tamkajšnjo orga- nizacijo precej razbila in so si šele pred kratkim lahko ustvariti pregled nad njo. Zadržanje precejšnjega števila članov v tem rajonu je bilo med ofenzivo problemati čno zaradi predajanja okupatorju, zato je rajonski komite uvedel preiskavo in devetim odvzel “nositi čast člana KPS”, torej jih je izklju čil. Prav tako so npr. izklju čili enega člana v ribniškem rajonu, ker je brez dovoljenja odšel v Sodražico, kjer so ga Nemci aretirali, potem pa se je svobodno gibal po Ljubljani. Trenutno je bilo v ko- čevskem rajonu le 22 članov (4 od zgoraj navedenih so bili npr. mobilizirani, nekateri pa poslani drugam na politi čno delo), od katerih jih je 12 delovalo v Ko čevju, 10 pa v ilegali. Tudi v ostalih rajonih so uspeli urediti partijske vrste in poživiti delo, razen v Sodražici, kjer je bila partija precej pasivna, najtežje pa je bili v rajonu Barje. V tem rajonu, kjer so od jesenske reorganizacije sprejeli 13 novih članov in jih 5 izklju čili, je bilo politi č- no delo skoraj povsem ohromljeno zaradi neprestanih pohodov nemške vojske, ki so mo čno ovirali delo tu- di v nekaterih drugih rajonih in zaradi stopnjujo čega domobranskega nasilja. 735 Decembra 1943 so v okrožju organizirali prvi okrožni partijski te čaj. Po nepopolnih podatkih (nanašajo se na rajone) je okrožje takrat imelo okoli 170 članov KPS. 736 Okrožje Grosuplje je po kapitulaciji Italije nekaj ča- sa še obstajalo v prejšnjih mejah, oktobra pa so mu pri- 735 ARS, odd. 2, AS 1714, šk. 716/I, Poro čilo OK KPS Ribnica 9. 1. 1944 CK KPS. 736 ARS, odd. 2, AS 1714, šk. 714/I, Poro čilo OK KPS Ribnica 5. 12. 1943 CK KPS. 340 klju čili stiško okrožje in še rajon Dobrunje. Pred ome- njeno združitvijo je grosupeljsko okrožje kot sekretar za časno vodil Sergej Kraigher, ker se je prejšnji sekretar Jovo Rajakovi č ob kapitulaciji ponesre čil. Oktobra 1943 pa je CK KPS za okrožnega sekretarja imenoval Franca Kimovca-Žigo. 737 Pred združitvijo je grosupeljsko okrožje imelo 30 članov in 12 kandidatov KPS ter 10 skojevcev. Imelo je 8-članski OOOF, v katerem je bilo 7 članov KPS, osmi član pa je bil trenutno izklju čeni član partije. OK KPS je štel štiri člane: sekretar je bil Jovo Rajakovi č, člani pa Ivan Erjavec, Jože Bukovec, Tone Zalar. Rajonske komiteje so postavili v Grosuplju, Šmarju in Št. Juriju. Približno 30 članov in kandidatov je tedaj imelo tudi sti- ško okrožje. 738 Za oktober na črtovano združitev okrožij so zara- di nemške ofenzive lahko izvedli šele sredi novembra. Predlog CK KPS za sestavo partijskega vodstva zdru- ženega okrožja ni bilo mogo če v celoti uresni čiti, kajti med ofenzivo sta padla organizacijski sekretar OK KPS Sti čna Milan Kon čina in član grosupeljskega komiteja Jovo Rajakovi č. Potem so ga postavili v naslednji sesta- vi: sekretar Franc Kimovec, člani Jože Bukovec, Tone Zupan či č-Silvo, Slavko Kova či č, Jože Plankar-Veja, Ida Kova č-Vera, Pepca Zajc in ing. Viktor Bajec. Okrožje je bilo sprva razdeljeno na 13 rajonov. 739 Organizacija KPS v grosupeljskem okrožju je tudi v tem obdobju ostajala v primerjavi z ostalimi okrožji med najšibkejšimi. Vzrokov je bilo ve č. Poleg že omenjenega nasprotnikovega pritiska na tem strateško pomemb- nem obmo čju je odgovor najbrž treba iskati tudi bodi- si v premajhnem prizadevanju okrožnega in rajonskih vodstev v smeri širitve partije bodisi v strožjih merilih glede sprejemanja novih članov, dalje v dejstvu, da se 737 ARS, odd. 1, AS 1494: Dopis Jova Rajakovi ča 13. 10. 1943 CK KPS, a. št. 2736; Poverilnica CK KPS za Franca Kimovca z dne 13. 10. 1943, a. št. 1658; Dopis Ivana Mačka 18. 10. 1943 OK KPS Grosuplje, a. št. 1606. Slavko Kova či č, Aktivisti OF grosupeljsko-stiškega okrožja, str. 122. 738 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo Lidije Šentjurc 21. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2823; Poro čilo Sergeja Kraigherja 1. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2824; Poro čilo OK KPS Grosu- plje 13. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2825. 739 Milena Vren čur, Ivan Križnar: V navzkrižnem ognju, str. 259, 262, 263, 264, 291. 341 ŠESTO POGLAVJE organizacija ponekje niti ni uspela dobro utrditi, ko so se splošne razmere ponovno za čele poslabševati, o čitno pa tudi izrazito verno kme čko prebivalsvo, ki je dajalo prevladujo če obeležje temu obmo čju, partije ni spreje- malo, četudi je podpiralo Osvobodilno fronto. Iz okrožnice, ki jo je OK KPS 5. januarja 1944 raz- poslal partijskim organizacijam v okrožju, razberemo, da se ve čina rajonskih komitejev ni sestajala, da niso ustanavljali novih celic in kandidatskih skupin, obsto- je če organizacije pa niso imele politi čne vzgoje. Torej je vse od nemške ofenzive dalje obstajalo mrtvilo v no- tranjem partijskem pogledu. OK KPS je zato naro čal, da morajo partijske organizacije spremeniti na čin de- lovanja; na redno sklicevanih sestankih morajo obrav- navati vsa pomembna vprašanja ter sprejemati ukre- pe oziroma predloge (zlasti so bile dolžne zagotavljati oskrbo partizanskim enotam in civilnemu prebivalstvu) ter prizadevno delovati v OF, “perifernih” organizacijah (SPŽZ, SNP, ZSM) in obveš čevalni službi. Okrožnica je med drugim poudarila, da so se komunisti dolžni sesta- jati v okviru partijskih organizacij (in ne delovati npr. le v okviru odborov OF) zato, ker se od njih zahteva ve čja prizadevnost kot od drugih članov OF in ker partijski program presega program Osvobodilne fronte, saj zah- teva poleg narodne tudi socialno osvoboditev, do katere uresni čitve pa je še dale č, čeprav smo že v revoluciji. O ZKMJ je sporočala, da to “ni mlada KP, ni naraš čaj par- tije, je množi čna mladinska organizacija one mladine, ki se bori proti kapitalisti čnemu izrabljanju proletarjata in za diktaturo proletarjata. V našem primeru je to mla- dina, ki se bori proti narodnemu zatiranju Slovencev in nima pri tem verskih ali nacijonalno šovinisti čnih po- mislekov”. 740 Rajonska partijska vodstva so za čeli postavljati na prehodu v leto 1944, ko je bilo v okrožju 76 članov in 34 kandidatov. Sekretar Kimovec je zapisal, da je ta- kšno število “odlo čno premalo” in izrazil upanje, da se bo stanje v kratkem izboljšalo. Poro čal je, da sprejemajo v kandidaturo ve činoma kme čke fante in dekleta, o ob- 740 ARS, odd. 2, AS 1712, šk. 707/III, Okrožnica OK KPS Grosuplje 5. 1. 1944 “Vsem RK-jem in partijskim celicam na terenu”. 342 stoje čih partijcih pa dejal, da pri njih “o kakih revoluci- onarnih pogledih na našo stvar /.../ še ni govora”. 741 Konec oktobra 1943 so z združitvijo okrožij Cerkni- ca in Vrhnika ter obrobnega dela ljubljanskega okrožja do ži čne ograde med Dravljami in Ljubljanico ustanovili notranjsko okrožje. Razdeljeno je bilo na deset rajonov: Dobrova, Horjul, Rovte, Vrhnika, Borovnica, Logatec, Sv. Vid-Begunje, Cerknica, Bloke in Loška dolina. Se- kretar okrožja je bil Lojze Mlakar. V komiteju so delali še Jože Tekavec, Nace Volj č-Dr čar, Jože Molek-Puntar, Vladko Majhen, Ignac Volj č-Fric in Jože Koš čak-Kri- štof. 742 V cerkniškem delu okrožja se je še pred navedeno reorganizacijo ve čina članov odzvala partizanski mobi- lizaciji; v za četku oktobra so ostale na terenu le štiri članice v Loški dolini, a so še isti mesec pridobili ve č novih članov in kandidatov KPS (npr. na Bloški planoti). OK KPS Cerknica je npr. tudi naro čil okrožni komisiji VOS, da odstrani nekega člana KPS, ki je pred časom dezertiral iz Soškega odreda. V pri čakovanju sovražne ofenzive je OK KPS odredil umik ogroženih aktivistov v ilegalo. V vrhniškem delu okrožja so imeli nasplošno ve čje težave z mobilizacijo, vendar odziv med komunisti ni znan; so pa za časno obnovili rajonski komite v Rov- tah, od koder so se po kapitulaciji Italije umaknili vaški stražarji. 743 Po kon čani ofenzivi je OK KPS za Notranjsko naro čil rajonskim komitejem takojšen pregled partijskega kadra v pogledu njegovega zadržanja med ofenzivo ter za težje primere zahteval izklju čitev, ker da se tako Partija “ čisti in utrjuje”. Hkrati je zahteval ponovno uvedbo redne- ga partijskega življenja, rednega poro čanja in “železno disciplino”, sprejemanje v partijo tistih, ki so se med ofenzivo zadržali dobro, “strogo kontrolo” t. i. pomožnih organizacij (ZSM, SPŽZ) in pridobivanje novih članov iz 741 ARS, odd. 1, AS 1487, Pismo Franca Kimovca 3. 1. 1944 Lidiji Šentjurc, a. e. 2827 742 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo OK KPS Notranjska 3. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2629; Poro čilo OK KPS Notranjska 15. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2633. 743 ARS, odd. 1: AS 1496, Poro čilo OK KPS Cerknica 1. 10. 1943 CK KPS, a. št. 2784; AS 1487, Poro čilo OK KPS Vrhnika 9. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2625; Pismo OK KPS Cerknica 24. 9. 1943 CK KPS, a. e. 2483; Poro čilo OK KPS Cerknica 17. 10. 1943 CK KPS, a. e. 2787. 343 ŠESTO POGLAVJE njihovih vrst, nadzor nad gospodarskim delom, tesnejše sodelovanje med RK KPS ter VOS in ob tem poudaril, da morajo biti obveš čevalci nujno partijci. Dolo čil je še, da so sekretarji RK KPS obenem kadroviki in zadolženi za dajanje splošnih ocen na kadrovskih listih. 744 Po pregledu organizacije, ki so ga uspeli opraviti šele do sredine januarja 1944, so ugotovili, da je bilo v vrhniškem delu okrožja kakšnih 68 članov in ve č kot 30 kandidatov, 3 člani pa so bili aretirani in eden je padel. V rajonu Rovte je obstajala samo 4- članska ce- lica aktivistov. Tudi v logaškem rajonu razen RK KPS ni bilo terenskih celic, ker so bili vsi člani mobilizirani. V cerkniškem delu okrožja je poleg števil čne okrožne celice in treh rajonskih komitejev obstajalo še 14 celic (število članov ni znano). V tem delu okrožja pa so do takrat izklju čili ve č članov. Enega so npr. izklju čili, ker se ni hotel umakniti v ilegalo in je bil zatem aretiran in odpeljan v zapor. Neko članico so izklju čili zaradi pasiv- nosti in “slabega obnašanja” v času prihoda nemškega okupatorja, drugega člana, ker se je javil okupacijskim oblastem, naslednjega zaradi “oportunisti čnega obna- šanja” med ofenzivo in še enega, ker ni bil “uporaben za terensko delo”. Enega člana je okupator aretiral in ustrelil. 745 Za idejnopoliti čno vzgojo partijskih aktivistov je notranjski okrožni komite organiziral pet tritedenskih te čajev, ki sta jih vodila Vladko Majhen in Karel Grabe- ljšek-Gaber. Udeležilo se jih je okoli 100 aktivistov. O drugem te čaju je OK KPS npr. poro čal, da so v njem po- svetili veliko pozornosti “važnosti razlikovanja dela KP v Osvobodilni fronti kot meš čansko demokrati čni revo- luciji, nasproti delu, ki čaka KP za izvedbo socialisti čne revolucije”. 746 744 ARS, odd 2, AS 1710, šk. 719/Ia, Okrožnica OK KPS Notranjska 9. 12. 1943 rajonskim komitejem. 745 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo OK KPS Notranjska 9. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2632; Poro čilo OK KPS Notranjska 16. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2634. 746 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo OK KPS Notranjska 3. 1. 1944 CK KPS, a. e. 2630. 344 III Množi čna vstaja Primorcev ob kapitulaciji Italije je pred partijsko organizacijo postavila številne izzive. PK KPS za Primorsko je v okrožnici z dne 12. septembra 1943 okrožnim in rajonskim komitejem naro čil izpol- njevanje predvsem naslednjih nalog: izvesti splošno mobilizacijo, postavljati četna in bataljonska poveljstva ter na odgovornejša mesta postavljati partijce, izvaja- ti volitve v narodnoosvobodilne odbore (volilne pravice niso imeli “narodni izdajalci in vsi ostali elementi, ki so se omadeževali nad slovenskim narodom”) in poudar- jati pomen ustanovitve Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo. V zvezi z “narodnimi izdajalci” je PK KPS naro čal: “Po krajih odnosno vaseh, kjer kaže ljudstvo dovolj poguma, naj se obsodbe narodnih izda- jalcev vrše javno. Pri takih obsodbah naj sodeluje cela vas in naj obsojenca tudi takoj justificira. V krajih, kjer pa ljudstvo nima dovolj poguma, da kaj takega izvede, naj justifikacije nad narodnimi izdajalci opravi najbližja vojaška edinica ali Narodna zaš čita. Gledati je treba, da /se/ nam narodni izdajalci ne odmaknejo od o či in da se jih čimpreje likvidira.” 747 Poleg množi čnih zborovanj so sklicevali tudi števil- na partijska posvetovanja in na njih obravnavali aktual- na vprašanja. S sklicevanjem številnih širših partijskih posvetov na terenu in v vojski so nadaljevali tudi še po jesenski nemški ofenzivi. Udeleževal se jih tudi sekretar Franc Leskošek, ki se je od septembra ponovno mudil na Primorskem. Pred pokrajinsko partijsko vodstvo se je kot trenu- tno najpomembnejša ožjepartijska naloga postavljalo organiziranje partijske organizacije v vojski. Ta naloga ga je mo čno zaposlovala vse do prehoda v leto 1944. Silovit porast partizanske vojske in nastanek številnih novih enot sta zahtevala premestitev precejšnjega dela partijskih aktivistov v vojsko, da so vsaj za silo pokrili najnujnejše potrebe po politi čnih kadrih v vojski. Ta- ko so npr. v štab primorske operativne cone vklju čili člana PK KPS Dušana Pirjevca kot politi čnega komisar- 747 ARS, odd. 2, AS 1638 Oblastni komite KPS za Slovensko primorje, šk. 532/I. 345 ŠESTO POGLAVJE ja, organizacijskega sekretarja PK KPS Rudija Mahni ča (padel je novembra 1943) so imenovali za politi čnega komisarja Goriške divizije, člana PK KPS in obenem se- kretarja pokrajinskega poverjeništva SKOJ Darka Ma- ruši ča (padel je novembra 1943) so imenovali za politi č- nega komisarja Tržaške divizije. Podobno so premeš čali v vojsko partijske aktiviste z nižjih ravni. 748 Obsežne vojaško-politi čne naloge v razmerah mno- ži čne vstaje in zatem nemška ofenziva jeseni 1943 so za časno zavrle organsko rast partijske organizacije na terenu, ker je bil del članov KPS in vidnejših partijskih delavcev mobiliziran, drugi pa so reševali splošne poli- ti čne naloge na terenu. Vsepovsod pa je primanjkovalo primernih kadrov. Čeprav je Primorska po kapitulaciji Italije pridobila tudi nove kadre, ki so se vra čali iz za- porov in taboriš č (med njimi so bili tako doma čini kot prebivalci iz Ljubljanske pokrajine, ki so za krajši ali daljši čas ostali na Primorskem), ali so jih na Primorsko poslali iz osrednje Slovenije, je to vprašanje ostajalo še nadalje pereče. Pregled partijske organizacije po ofenzivi je pokazal, da je bila ta še vedno zelo pomanjkljivo organizacijsko izgrajena. Obstajali so rajoni z le enim ali dvema partij- cema. V drugih je bilo partijcev ve č, a niso bili povezani v celice. V tretjih so npr. obstajali rajonski odbori OF ne pa rajonski komiteji, kljub ve čjemu številu partijcev. Tudi organizacija SKOJ je bila še šibka. Na osnovi ta- kšnih razmer je PK KPS konec novembra 1943 zaklju čil, “da je vsa partijska organizacija na Primorskem od OK navzdol potrebna znatne razširitve in temeljite izgra- dnje”. Za najnujnejše je smatral naslednje ukrepe: 1. V rajonih, kjer ni partijcev ali pa je teh premalo, da bi mogla partija prek njih voditi organizacije Osvobodilne fronte, je treba takoj sprejeti v partijo primerno število “dobrih aktivistov OF iz vrst delavcev in delavk, hlapcev, dekel, bajtarjev ter manj premožnih kmetov oz. kmetic in kme čkih deklet”; 2. Partijce povezati v redno delujo če celice, ki bodo obravnavale in reševale tako ožja partij- ska kot splošna vprašanja osvobodilnega gibanja; 3. Vse aktivne mladince in mladinke množi čno sprejeti v ZKM, 748 Zbornik NOV, del VI, knjiga 7, dok. 209, 234. 346 ki mora “okoli Partije tvoriti krepke čete prvih in naj- boljših pomo čnikov Partije”; 4. V vseh rajonih postaviti trdne rajonske komiteje KPS, ki morajo prek partijskih celic voditi vse množi čne organizacije v svojem rajonu, jih nadzirati in jim pomagati pri njihovem delu. 749 Do konca leta 1943 je PK KPS kadrovsko prenovil vsa okrožna vodstva. Pri izbiri kadrov je bil sicer ome- jen, a je sodil, da je kljub temu uspel zgraditi razmero- ma dobra okrožna vodstva. Niso pa še okrožna vodstva uspela ali znala zgraditi partijske organizacije navzdol. Zato so postavili “za udarno nalogo” izgradnjo rajonskih komitejev in celic. V tem pogledu so bile decembra 1943 po oceni pokrajinskega komiteja vsaj delno zadovoljive razmere samo v kraškem okrožju, kjer je delovalo šest “za silo dobrih” rajonskih komitejev KPS. V ajdovskem okrožju, ki je decembra imelo okoli 35 članov in 70 kan- didatov, pa je obstajala ena sama celica. Vendar je pro- ces izgradnje partijske organizacije na Primorskem ko- nec leta že dobil ve čji zamah. K temu je pripomoglo tudi okoli 200 partijcev, ki so že opravili te čaj v pokrajinski partijski šoli. 750 V PK KPS so neposredno po kapitulaciji delali Anton Veluš ček, dr. Aleš Bebler, Dušan Pirjevec, Rudi Mahni č in Darko Maruši č. 751 Po Leskoševem prihodu so v za čet- ku oktobra 1943 pokrajinsko vodstvo reorganizirali, a pri tem niso upoštevali predloga centralnega komiteja iz meseca avgusta, po katerem bi naj postal sekretar Al- bin Kova č-Jaka, ki je prišel na sedež PK KPS šele konec septembra ali v za četku oktobra. Po Babi čevi razrešitvi je sekretarske dolžnosti opravljal Anton Veluš ček, ki je bil z oktobrsko reorganizacijo tudi formalno imenovan za sekretarja PK KPS. Na novo so vklju čili še dva čla- na iz vrst doma čih aktivistov, tj. Jako Štucina-Cvetka in Avgusta Špacapana-Strnada, Pirjevca pa poslali na Koroško. V novem vodstvu je Veluš ček kot sekretar odgovarjal še za tehniko in zveze, Kova č za mladinsko organizacijo, Štucin za AFŽ, Bebler za vojsko in VOS, 749 ARS, odd. 2, AS 1697 Okrožje Ba ča, šk. 561/II, Okrožnica PK KPS za Primorsko “Vsem OK KPS na Primorskem o izgradnji partorganizacij” z dne 24. 11. 1943. 750 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo PK KPS za Primorsko 17. 12. 1943 CK KPS, a. e. 3110. 751 Zbornik NOV, del VI, knjiga 7, dok. 155. 347 ŠESTO POGLAVJE Špacapan pa je bil še na Krasu in je konec oktobra po- stal inštruktor za kraško in vipavsko okrožje, ni pa po- stal član PK KPS. Branko Babi č, ki je delal v vojski (od ustanovitve IX. korpusa decembra 1943 je bil tri mese- ce namestnik politi čnega komisarja), je bil formalno še vedno član pokrajinskega partijskega vodstva. Zatem je Leskošek vklju čil v PK KPS še dr. Jožo Vilfana (vsaj do konca leta CK KPS te vklju čitve ni potrdil). Januarja je Štucin odšel na Gorenjsko, v primorski PK KPS pa so vklju čili dotedanjega člana PK KPS za Gorenjsko Jožeta Slugo-Lenarta. 752 V okviru splošnih nalog idejne in organizacijske iz- gradnje ter širitve osvobodilnega gibanja je primorska partijska organizacija v tem obdobju morala reševati nekatera specifi čno primorska vprašanja. Nekatera so bila pogojena s takti čno politiko nemškega okupatorja. Ta je Slovencem priznaval dolo čene nacionalne pravice, katerih niso uživali pod italijanskim fašizmom, in izra- žal dolo čeno mero posluha za povsem eksistencialna vprašanja. Šlo je predvsem za uvajanje slovenskih županov, slovenskih šol, slovenskega tiska in oskrbe prebivalstva (ti. aprovizacija). Vsemu temu je vodstvo OF s partijo na čelu napovedalo boj in skušalo navedene potrebe pre- bivalstva reševati oziroma zadovoljevati z lastnimi sila- mi, čemur ni bilo vedno kos. 753 Druge politi čne naloge so bile pogojene z druga čnim zgodovinskim razvojem in položajem Primorske, kar se je odražalo npr. v obstoju primorske politi čne sredine in odnosov med slovenskim ter italijanskim oporniškim gibanjem, potem ko se je slednje po kapitulaciji Italije za čelo krepiti. Med notranjimi nalogami KPS na Primorskem sta bili v ospredju še vedno predvsem dve nalogi: ustvariti trden organizacijski sitem partijske organizacije, ki bo zajel vsa obmo čja, ter izboljšati idejnopoliti čno raven članov, ki je bila ne samo pri osnovnem članstvu, tem- več tudi pri srednjih kadrih, vklju čno z okrožnimi, pra- 752 Zbornik NOV, del VI, knjiga 7, dok. 233, 234; ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo PK KPS za Primorsko 14. 10. 1943 CK KPS, a. e. 3108; Poro čilo PK KPS za Primorsko 28. 1. 1944 CK KPS, a. e. 3115. 753 ARS, odd. 2, AS 1638, šk. 532/I, Navodila PK KPS za Primorsko 24. 11. 1943 in 9. 12. 1943. 348 viloma precej nizka. Prvo nalogo je pokrajinsko vodstvo skušalo rešiti s pove čanim pritiskom na nižje partijske forume, da so za čeli organizacijsko vprašanje reševa- ti bolj širokopotezno, z rednejšim nadzorom njihovega dela ter s pomo čjo v kadrih, drugo pa z ustanovitvijo pokrajinske partijske šole ter uvajanjem okrožnih te- čajev. Neposredno po kapitulaciji Italije je bilo Slovensko primorje razdeljeno na osem okrožij: tolminsko, idrij- sko, goriško, zapadnoprimorsko, pivško, kraško, brkin- sko-istrsko in tržaško. V skladu z naro čilom CK KPS so nato štiri najve čja, tj. tolminsko, zapadnoprimorsko, goriško in brkinsko-istrsko, razdelili na manjša okrožja. Sklep o ustanovitvi manjših okrožij je PK KPS sprejel v prvi polovici oktobra, 754 sam proces reorganizacije pa je trajal do konca leta 1943. Po tej reorganizaciji je na Primorskem obstajalo trinajst okrožij: Tolmin, Beneška Slovenija, Brda, Ba ča, Idrija, Kanal, Vipava, Gorica, Kras, Pivka, Brkini, Slovenska Istra, Trst. Tolminsko okrožje je ves čas vodil sekretar Ferdo Kravanja-Skalar. Člani okrožnega vodstva so bili Alojz Rukli-Kmeti č, Drago Rebec-Peter Kova č (tajnik OOOF), Anica Srimšek, Marica Kragelj-Volga (sekretarka OK SKOJ) in mladinska aktivistka Meri Konavec-Nada. 755 Septembra 1943 so združili okrožji Goriška brda (oz. briško okrožje) ter okrožje Beneška Slovenija v zapa- dnoprimorsko okrožje. Sekretar je bil Jože Krajc, člani komiteja pa Cvetko Žižmond-Boris, Ludvik Vitez-Slav- ko, Alojz Mavri č (po kapitulaciji Italije je odšel v vojsko), Milena Lipuš ček-Planinka in Lado Marolt. Decembra 1943 so to precej veliko okrožje razdelili oziroma obno- vili briško ter beneškoslovensko okrožje. 756 Briško okrožje je vodil Jože Krajc. Člani OK KPS so bili Cvetka Sim či č-Sava (gospodarstvo in finance), Lud- vik Vitez, Cvetko Žižmond (padel februarja 1944), Alfonz Veluš ček-Veljko (kasneje bil na čelnik okrožne izposta- ve), Mirko Sim či č-Izidor (agitprop) in od za četka 1944 še 754 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo PK KPS za Primorsko 14. 10. 1943 CK KPS, a. e. 3108. 755 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo OK KPS Tolmin 5. 3. 1944, a. e. 3431; Ciril Zu- panc, Zapadno-primorsko okrožje, str. 73–78. 756 Milko Štolfa, Med briškimi gri či je posijalo sonce, str. 72. 349 ŠESTO POGLAVJE Milena Lipuš ček (množi čne organizacije), Darkica Med- veš ček-Jelka (vojska) ter Maks Ileši č kot organizacijski sekretar. 757 Ob obnovitvi briškega okrožja v za četku decembra je bila partijska organizacija že sorazmerno organizacij- sko utrjena. Člani so že bili povezani v celice in obstajali so rajonski komiteji. Vseh članov je bilo 71, kandidatov pa 40. 758 Navodila OK KPS Brda iz za četka leta 1944 so o metodi delovanja komunistov dolo čala, da se morajo vsi partijci, ki so člani rajonskih vodstev množi čnih organi- zacij, povezati v rajonske celice; te so dolžne najtesneje sodelovati z rajonskimi komiteji KPS, na partijskih se- stankih predhodno obravnavati vprašanja iz delokroga rajonskih vodstev in na njihovih sejah skušati dose či uveljavitev svojih stališ č v obliki predlogov ali prepri- čevanj ter na ta na čin doseči, da bo partija “duša na- rodnoosvobodilnega gibanja in gibalo dela naših mno- ži čnih organizacij”. 759 Okrožje je bilo enako kakor leta 1943 sedaj razdeljeno na 4 rajone: južna Brda, zahodna Brda, južno Idrijsko, severno Idrijsko 760 Obnovljeno okrožje Beneška Slovenija je vodil Josip Peršolja-Filip. Za sekretarja je bil imenovan 16. januar- ja 1944. 761 Imelo je tri rajone: vzhodnobeneškega, zaho- dnobeneškega in rezijanskega. Aktivisti so ustanavljali predvsem vaške odbore OF. Metode politi čnega dela so skušali čimbolj prilagoditi posebnim razmeram na tem obmo čju, predvsem šibkejši nacionalni zavesti, a je ob vprašanjih partizanske mobilizacije ob časno prihajalo do precej zaostrenih odnosov. 762 757 ARS, odd. 1, AS 1491: Poro čilo OK KPS Brda 12. 3. 1944 Ob K KPS za Slovensko primorje, a. št. 10247; Poro čilo OK KPS Brda 8. 4. 1944 poverjeništvu CK KPS, a. št. 10248; Poro čilo OK KPS Brda 14. 5. 1944 Ob K KPS za Slovensko primorje, a. št. 10251. Milko Štolfa, Med briškimi gri či je posijalo sonce, str. 74–76. 758 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS zapadna Primorska (Brda) 5. 12. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2179. 759 ARS, odd. 1, AS 1497, Okrožnica OK KPS Brda (za četek leta 1944) rajonskim komitejem KPS. 760 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Brda 14. 5. 1944 Ob K KPS za Slovensko primorje, a. št. 10251. 761 ARS, odd. 1, AS 1491: Poro čilo OK KPS za Bene čijo 3. 3. 1944 PK KPS za Pri- morsko, a. št. 10191. 762 Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, knjiga 3, str. 298–300; Ciril Zupanc, Zapadno-primorsko okrožje, str. 81, 82. 350 Kanalsko okrožje so obnovili novembra 1943. Okro- žni sekretar je bil Mirko Zimic-Miro. Okrožju je ves čas primanjkovalo usposobljenih aktivistov. Okrožni komi- te je dolgo časa poleg sekretarja imel le še enega ali dva člana. Najprej sta to bila Marica Šuligoj-Dora in Arkadij Pirih-Mirko. 763 Okrožje je bilo sprva razdeljeno na rajona Grgar- Čepovan in Kanal-Kal, od konca januarja 1944 dalje pa na tri, ker sta Kanal in Kal postala samostojna rajona. 764 V grgarsko- čepovanskem rajonu, kjer ob ustanivi- tvi okrožja ni bilo partijske organizacije, so do januarja 1944 sprejeli med člane in kandidate 25 oseb, niso pa še postavili rajonskega komiteja. Kanalsko-kalski rajon je takrat štel 53 članov in kandidatov. V organizacijo so sprejeli precej srednjih kmetov; o njih pa je okrožni se- kretar pojasnjeval, da niso “nikaki buržuji”, ker mora- jo trdo delati, da sploh lahko preživijo svoje družine. 765 Rajonske komiteje so dokon čno postavili marca 1944, ko je v okrožje prišlo nekaj aktivistov s kon čanim pokra- jinskim partijskim te čajem. Takrat so tudi v kanalskem okrožju začeli prirejati krajše partijske te čaje. Na samokriti čno poro čanje, da novosprejeti člani vedo o partiji le to, da je to “stranka delovnega ljudstva”, je PK KPS odgovoril okrožnemu komiteju, da je takšno pojmovanje partije za delavca povsem zadostna garan- cija, da bo postal dober partijc. 766 Obmo čje Baškega so oktobra izlo čili iz tolminskega okrožja in zopet ustanovili baško okrožje. Vodil ga je sekretar Andrej Brov č-Janko, člani komiteja so bili Jože Primoži č-Nikolaj, Alojz Bizalj (februarja izklju čen iz ko- miteja zaradi nedelavnosti), Ludvik Podgornik-Rado (fe- bruarja mu je prenehalo članstvo zaradi bolezni), Franc Hvala-Peter, od marca Marija Peternelj-Polda. 767 Okrož- 763 ARS, odd. 1, AS 1491: Poročilo OK KPS Kanal 27. 12. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2302; Zapisnik seje okrožne celice kanalskega okrožja 6. 4. 1944, a. št. 10437; AS 1497, Poro čila OK KPS Kanal 17. 3. 1944, 21. 3. 1944 in 2. 5. 1944 Ob K KPS za Slovensko primorje. 764 ARS, odd. 1, AS 1497, Poro čilo OK KPS Kanal 31. 1. 1944 Ob K KPS za Slovensko primorje. 765 ARS, odd. 1, AS 1497, Poro čilo OK KPS Kanal 19. 1. 1944 PK KPS za Primorsko Slovenijo. 766 ARS, odd. 1, AS 1491, Pismo PK KPS za Primorsko 9. 2. 1944 OK KPS Kanal, a. št. 10494. 767 ARS, odd. 1, AS 1491: Poro čilo OK KPS za Baško 24. 1. 1944 PK KPS za Primor- 351 ŠESTO POGLAVJE je je bilo razdeljeno na pet OF rajonov: Šentviška plano- ta, Bukovo, Cerkno, Ba ča in Sv. Lucija (Most na So či). Marca je v okrožju delovalo 27 celic in 6 kandidatskih skupin. Najslabši je bil rajon Sv. Lucija, kjer je delovala samo ena celica in nekaj kandidatov. V tem mesecu so v okrožju zaradi oportunizma in nedelavnosti izklju čili iz partije 7 članov. 768 Idrijsko okrožje so ob kapitulaciji Italije vodili se- kretar Franc Caserman in člani OK KPS Jaka Štucin, Franc Medved-Groga ter Minka Treven-Milica. Po ka- pitulaciji je prišlo do kadrovskih sprememb: Caserman je odšel v vojsko, kjer je že novembra padel; Štucina so pritegnili v PK KPS, Medved je postal predsednik ok- tobra ustanovljenega OOOF in ni bil ve č član OK KPS, Trevnovo so zaradi oportunizma izklju čili iz komiteja. Okrožni partijski sekretar je postal Andrej Makuc-Stan- ko, ki ga je v za četku leta 1944 nasledil Franc Bezeljak- Ciril. V OK KPS sta bili jeseni pritegnjeni Fani Lazar-Na- taša in Zofija Golob-Mira, ki pa je že januarja 1944 od- šla v vojsko (postala je bataljonska partijska sekretarka v Vojkovi brigadi). 769 Okrožje je bilo jeseni 1943 razdeljeno na 9 rajonov (Idrija, Spodnja Idrija, Črni Vrh, Cerkno, Ledine, Šebre- lje, Gorenja Trebuša, Dolenja Trebuša, Vojsko). Rajon- ske komiteje so postavili do za četka novembra. Takrat je okrožje imelo 141 članov (od tega 64 žensk) in 25 kandidatov KPS. 770 Po pregledu, ki ga je OK KPS opravil do januarja, je bil položaj najman zadovoljiv v mestu Idrija, predvsem zaradi rudniške celice, ki je imela pomisleke (upravi- čene!), da bi brez zunanje podpore partizanske vojske sama uni čila rudniške naprave, kar je forsiral tudi PK KPS. Enega člana, ki je naravnost nasprotoval takšnim sko, a. št. 10133; Poro čilo OK KPS za Baško 17. 2. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10136. 768 ARS, odd. 1, AS 1487: Poro čilo OK KPS za Baško 19. 3. 1944 CK KPS, a. e. 3344; Poro čilo OK KPS za Baško 28. 3. 1944 CK KPS, a. e. 3345. 769 ARS, d.e. 1, AS 1491: Dopis PK KPS za Primorsko 24. 10. 1943 OK KPS Idrija, a. št. 2212; Pismo PK KPS za Primorsko 18. 12. 1943 OK KPS Idrija, a. št. 2219; f. 117: Poro čilo OK KPS Idrija 18. 1. 1944 PK KPS za Primorsko; Dopis Ob K KPS za Slovensko primorje 11. 3. 1944 OK KPS Idrija; Dopis OK KPS Idrija 3. 1. 1944 PK KPS za Primorsko. 770 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Idrija 5. 11. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2227. 352 akcijam, so izklju čili iz partije. V mestni organizaciji SPŽZ je dolovalo 19 partijk. V rajonu Črni Vrh je bilo politi čno delo otežkočeno zaradi širjenja domobranske- ga vpliva in sredinske miselnosti; v rajonu je bilo 12 čla- nov in 29 kandidatov, ki pa še niso imeli “jasnega pojma o bistvu in programu partije”. V rajonu Vojsko-Trebuša je bilo 18 članov in 11 kandidatov; nekaj članic na Voj- skem bi naj bilo pod vplivom tamkajšnjega župnika, ki je obsojal partijo, ker ho če svoj program uresni čiti pod krinko Osvobodilne fronte. Rajoni Šebrelje, Ledine in Spodnja Idrija so imeli šibko partijsko organizacijo. 771 PK KPS je opozoril okrožno partijsko vodstvo na nujnost formalnega lo čevanja med partijskim in fron- tnim delom, kar je bil širši problem na Primorskem; ne- dopustno je bilo npr., da je sekretar OOOF Franc Med- ved poro čal na pokrajinski odbor OF, da bo naloge med člani OOOF razdelil kar okrožni komite KPS. Nezadovo- ljen je bil s potekom mobilizacije, še zlasti med rudarji, kritiziral je dovoljenje okrožnega komiteja, po katerem so smeli trgovci nabavljati legalno časopisje v Ljubljani, in opozoril ga je še, da je risanje srpa in kladiva po hi- šah nasprotnikov OF sektaško po četje. 772 Vipavsko okrožje so obnovili že sredi septembra 1943, ko se je to obmo čje odcepilo od goriškega okrož- ja. V za četku novembra je imelo 37 članov KPS in 70 kandidatov, rajonska komiteja pa samo v Črni čah in Rihemberku. Veluš ček, ki je takrat pregledal delo v okrožju, je ugotavljal, da so se člani okrožnega komiteja ukvarjali predvsem z intendanco, da so popolnoma za- nemarili politi čno delo in spregledali naraš čajo či vpliv domobranstva. 773 Okrožni partijski sekretar je bil Anton Semeni č-Medved, člani OK KPS pa Franc Lavren čeč- Grenki (predsednik OOOF), Pavla Colja-Rastja (agit- prop) in Marta Peljhan-Polonca. 774 Januarja 1944 je bilo v okrožju 74 članov partije (od tega 15 v ilegali) in 89 kandidatov. Rajonski komiteji so 771 ARS, odd. 1, AS 1497, Poro čilo OK KPS Idrija 22. 1. 1944 PK KPS za Primorsko. 772 ARS, odd. 1, AS 1497, Pismo PK KPS za Primorsko 15. 1. 1944 OK KPS Idrija. 773 ARS, odd. 1, AS 1491, Pismo Antona Veluš čka 4. 11. 1943 dr. Alešu Beblerju, a. št. 2156. 774 Slavica Plahuta, Srednjeprimorsko okrožje, str. 46, 47; ARS, d.e. 1, AS 1491: Poro čilo OK KPS Ajdovš čina 14. 1. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10692. 353 ŠESTO POGLAVJE delovali v ajdovskem, rihemberškem in črniškem rajo- nu. V teh rajonih so bili partijci in kandidati že povezani v celice, v ostalih (Vipava, Col, Št. Vid nad Vipavo, Sv. Križ, Štjak) pa še ne. Do konca marca niso uspeli vzpo- staviti okrajnih komitejev le še v vipavskem in colskem okraju. Takrat, tj. konec marca, pa je število članov že preseglo število 250. Niso pa imeli nobenega kandidata, ker so zadnji čas sprejemali v partijo brez kandidature vse tiste, ki so že daljši čas aktivno delovali v osvobo- dilnem gibanju ali so se dobro zadržali v zaporu. Število članov SKOJ je znašalo 359. Dale č najve č članov KPS je imel štjaški okraj, v colskem pa so bili le simboli čno navzo či. 775 Po reorganizaciji goriškega okrožja oktobra 1943, ko se je kanalsko okrožje ponovno osamosvojilo, je v zmanjšanem goriškem okrožju dolžnost sekretarja še nadalje opravljal Julij Beltram-Janko. Člani OK KPS so postali Franc Pregelj-Boro, Oskar Gorjan-Petruškin, Danica Jug in Mara Perši č. 776 Okrožje so razdelili na štiri rajone: Ozeljan, Vogrsko, Miren, Gorica. Partijski komi- te za goriški rajon so ustanovili šele spomladi 1944, ker je bila partija pred tem v okraju maloštevil čna. Konec novembra 1943 je bilo v okrožju 52 članov KPS. V treh rajonih so obstajali rajonski komiteji, ki pa so še slabo opravljali svoje naloge, ker se je njihovo delo omejevalo predvsem na vas, v katero so se “zabili”. Okrožni komite je prihajal v konflikt z renško partijsko organizacijo; le- to so sestavljali starejši partijci, ki naj ne bi dopuš čali nobenega nadzora. 777 Kraško okrožje je jeseni 1943 sodilo med najbolje organizirana okrožja. V za četku novembra je okrožje imelo 92 članov (med njimi je bilo 18 ilegalcev) in vzpo- stavljeno organizacijo na terenu. 778 V OK KPS so do kon- ca leta 1943 delovali Avgust Špacapan-Strnad (sekre- 775 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Ajdovš čina 14. 1. 1944 PK KPS za Pri- morsko, a. št. 10692. 776 Slavica Plahuta, Srednjeprimorsko okrožje, str. 42, 43; ARS, odd. 1 AS 1491: Poro čilo OK KPS Gorica 15. 1. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10263; Poro čilo OK KPS Gorica 1. 3. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10266. 777 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Gorica 30. 11. 1943 PK KPS za Primor- sko, a. št. 2255. 778 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Kras 6. 11. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2210. 354 tar do oktobra, ko postane inštruktor PK KPS), Avgust Dugulin-Maks (sekretar od oktobra dalje), Davorin Ček- Danilo Mrkonja, Hilarij Kariž-Stojan (kandidat), Rudolf Lenardi č-Las (kandidat), Jože Može, Lojze Fran češkin- Veko, Mirko Pirc-Slavko, Franc Štoka-Rado, Štefan Pa- hor, Mirko Pahor-Branko, Mirko Maruši č-Gaber, Rudi Kodri č-Branko in Ciril Grmek-Jakob. 779 V za četku septembra 1943 ustanovljeno okrož- je Brkini-Slovenska Istra je obsegalo prejšnje istrsko, materijsko in ilirskobistriško okrožje. Kot sekretar ga je vodil Franc Segulin-Boro. Za člane OK KPS so bili v septembru postopoma pritegnjeni Anton Dolgan-Bran- ko, Josip Zidar-Jadran, Tone Juriši č-Pavel (padel še isti mesec), Jožef Strnad-Pipan, Ivan Cah-Iskra, Albin Go- dina-Vojo (septembra rešen iz koprskih zaporov), Franc Cucek-Bognar in Marija Kirn-Orana. 780 Novo vodstvo je bodo če delo in mesto partije, da bi le-ta postala resni čno “motor vsega našega NOG”, opredelilo takole: partijo je potrebno lo čiti od OF kot samostojno organizacijo in se je ne sme izena čevati z OF; vzgajati jo je potrebno v marksisti čno-leninisti čnem duhu v smeri partije boljševikov; ne sme se je kompro- mitirati v smislu njene legalizacije, da ne bi postala plen nasprotnikov; partijo je potrebno “dvigniti iz povpre čno- sti, ji dati prilike maksimalnega podviga njenih kadrov, jo usposobiti, da bo postala res avantgarda delovnih množic, da ne bo capljala za dolovnimi množicami, tem- več se bo borila v valovih vseljudskega gibanja, pravilno krmarila ljudske mase in jih kon čno pripeljala do zma- goslavnega cilja”. Uveljaviti je potrebno osnovno organi- zacijsko na čelo povezanosti slehernega člana v celico in redno partijsko življenje ter predvsem okrepiti rajonske komiteje, ki bodo usposobljeni nadzirati celotno delo na svojem obmo čju. 781 V južni del Primorske, tj. v okrožji Pivka in Brki- ni-Slovenska Istra, ki sta sodili med slabše organizi- 779 Slavica Plahuta, Srednjeprimorsko okrožje, str. 43, 44. 780 ARS, d.e. 1, AS 1491: Sporočilo OK KPS Brkini-Slovenska Istra 7. 9. 1943 svojim članom, a. št. 2283; Sporo čilo OK KPS Brkini-Slovenska Istra 28. 9. 1943 svojim članom, a. št. 2284. 781 ARS, d.e. 1, AS 1491, Sporo čilo OK KPS Brkini-Slovenska Istra svojim članom 7. 9. 1943, a. št. 2283. 355 ŠESTO POGLAVJE rana okrožja, je CK KPS oktobra 1943 poslal inštruk- torja CK KPS Leopolda Kreseta-Jošta. Njegova naloga je bila organizacijsko utrditi in razširiti tako partijsko kot ostale organizacije, obenem pa je imel pomembno vlogo pri vzdrževanju zvez med organizacijo v Ljubljani in osrednjim vodstvom. Na obmo čju Pivke, Brkinov in Istre se je usmeril v organiziranje vaških celic in posta- vljanje rajonskih partijskih vodstev. Na prehodu v leto 1944 so že v številnih vaseh obstajale partijske celice in predvsem kandidatske skupine, niso pa še postavili vseh rajonskih vodstev v pivškem in istrskem okrožju. Ideološka izgradnja je bila po Kresetovi oceni tudi tu precej pomanjkljiva, ker da so bili nekateri sprejeti v partijo brez ustreznega poduka. Med njimi pa so bili tudi “kulaki, gostilni čarji in bivši župani”. Ker bi naj bili nosilci oportunizma, jih je nekaj izklju čil. V Istri, ki je bila organizirana kot podokrožje, kjer je konec leta 1943 ponovno ustanovil samostojno okrožje (združitev z br- kinskim okrožjem se je izkazala za neprimerno, ker so bili pogoji v obeh delih okrožja precej razli čni, zaradi če- sar so se okrožni aktivisti zadrževali v brkinskem delu, zanemarjali pa istrskega), pa je Krese naletel na pojav, da so se prebivalci množi čno smatrali za komuniste in niso hoteli “dosti slišati o OF in Jugoslaviji, češ da oni so vsi komunisti in samo za S. Z.” 782 Slovensko Istro so oktobra organizirali kot podo- krožje brkinsko-istrskega okrožja. Okrožno vodstvo je takrat poslalo v Istro skupino aktivistov, ki so predsta- vljali podokrožni komite. To so bili sekretar podokro- žnega komiteja Stanko Pervanje-Gruden, član komiteja Milan Gu ček in mladinski aktivisti Franc Cucek-Bo- gnar, Marija Segulin-Mira ter Ivanka Nedog-Vlada. Tem aktivistom so se postopoma pridružili doma čin Ernest Vatovec-Amadej, Ivan Matko-Imko iz Ljubljane, Ivica Avžlahar-Anka (tudi iz Ljubljane), Darinka Kogoj-Mira s Tolminskega (odgovarjala je za SPŽZ) in Igor Dekleva- Miha, ki se je v Istro zatekel iz Trsta. Ti so po ustanovi- tvi istrskega okrožja novembra 1943 predstavljali jedro okrožnih aktivistov. 783 782 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo Leopolda Kreseta 1. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1879. 783 Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 370, 371, 379. ARS, odd. 1, AS 1487: 356 Ko je sredi oktobra Pervanje prišel v Istro, je tam našel 15 nepovezanih partijcev. Ker prejšnji aktivisti ni- so lo čevali partije in fronte, je najprej reorganiziral par- tijsko organizacijo in vanjo do srede decembra povezal 25 članov. Med osmimi rajoni (rižanski, koprski, milj- ski, šmarski, dolinski, gabrovški, loparski, pregarski) decembra 1943 v dveh rajonih (pregarski, šmarski) še ni bilo nobenega partijca, v ostalih je obstajala po ena celica, ki je isto časno predstavljala rajonski komite. 784 Tudi okrožni komite je vodil Pervanje, kot člane pa so na ustanovni seji 19. decembra 1943 vanj vklju čili Milana Gu čka (tajnik OOOF), sekretarja SKOJ Franca Cucka in Ernesta Vatovca. 785 Pokrajinski komite je spr- va okrožnemu vodstvu o čital sektaški odnos do članov, ki jih je našel v Istri. OK KPS je o čitke zavra čal in nave- del nekaj dejstev, ki so po njegovi presoji potrjevala pra- vilnost njegove odlo čitve o reorganizaciji istrske partije. Predvsem je poudarjal, da prejšnje istrsko vodstvo ni lo- čevalo partije od OF, zato tudi ni bilo nobenega seznama članov partije. Vse, ki so pla čevali neke vrsto članarino, so smatrali za komuniste, pri tem pa so bili ti “ člani” po- polnoma nepou čeni o partiji. Med člani so bili tudi bivši fašisti. Po nemški ofenzivi so mnogi popolnoma prene- hali z delom, zato je bilo potrebno organizacijo postaviti na novo. Februarja je Pervanje poro čal, da je bilo v Istri med približno 80 člani le kakih 5 članov, na katere se je bilo ob njegovem prihodu mogo če naslonili, in da je bilo njegovo prvo poročilo o 25 takih članih preoptimisti čno. Toda do februarja se je število članov dvignilo že na 90, kandidatov pa na 55, s čimer je ovrgel o čitke o sekta- štvu. Pravilnost odlo čitve, da ve čine prejšnjih članov ni ponovno partijsko povezal, je podkrepil z naslednjimi primeri: eden izmed članov naj bi po nemški ofenzivi dovolil ustanovitev domobranske postojanke v Deka- nih (postojanke niso ustanovili); drugi, “izraziti kulak Poro čilo Leopolda Kreseta 1. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1879; Poro čilo Leopolda Kreseta 26. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1881. 784 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo podokrožnega komiteja KPS Slovenska Istra 14. 12. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2291. 785 Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 379, 381, 382, 404, 405; ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Slovenska Istra 10. 1. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10412. 357 ŠESTO POGLAVJE po mentaliteti”, je izjavil, da ne bo prispeval narodnega posojila, ker še ni jasno, če se bo to izpla čalo, pa tudi stražarske službe ni hotel opravljati, češ da imajo zanjo čas tisti, ki imajo malo zemlje oziroma malo dela; tretji je zakrivil pri usmrtitvi izdajalca “gnusno grozodejstvo, ki ni ostalo prikrito in je zbudilo zgražanje drugih partij- cev”; četrti se ni hotel udeležiti partijskega te čaja; peti, ki je bil prikrajšan pri razdeljevanju drv iz ob činskega gozda, je iz maš čevalnosti podrl ob činski most; nekateri so nasprotovali bojkotu okupatorja in partizanskim ak- cijam v njihovem okrožju itd. Po vsem tem je sekretar Stanko Pervanje zaklju čil, da so bila pretekla poro čila o “rdeči” Istri preoptimisti čna oziroma nestvarna, in da je “rdeča” Istra v resnici izgledala takole: “dejstvo je, da je vse za nas in da se ve čina ljudi šteje /h/ komunistom, ampak ne poznajo ne politi čnih ne socijalnih na čel in ciljev komunizma in pojem biti komunist istovetijo s pojmom, biti nacionalno zaveden Slovenec, nasprotnik fašizma sploh in italijanstva!”. 786 V okrožju Brkini je po reorganizaciji, tj. zmanšanju okrožja novembra 1943, in ko je Franc Segulin-Boro od- šel v Trst, sekretar postal Josip Zidar-Jadran. Člani OK KPS so bili Albin Godina-Vojo (sekretar OOOF), Marija Kirn-Orana (sekretarka SPŽZ), Boža Bašin-Tatjana, An- ton Dolgan-Branko, Anton Primc-Dušan in Jože Strnad- Pipan, ki pa so ga februarja 1944 zaradi nedelavnosti in domnevno sporne intervencije pri štabu Istrskega odre- da v zvezi z nekim aretirancem, izklju čili iz okrožnega komiteja ter imenovali za rajonskega sekretarja. Janu- arja 1944 je bilo v okrožju 62 članov in 35 kandidatov, mesec dni kasneje pa 80 članov in 80 kandidatov. Tudi v tem okrožju je na splošno primanjkovalo preizkušenih aktivistov. 787 V okrožju Pivka se je organizacijsko-politi čno delo razmahnilo šele po kapitulaciji Italije. Z na črtnim usta- navljanjem partijske organizacije so za čeli šele jeseni 786 ARS, odd. 1, AS 1491, Poro čilo OK KPS Slovenska Istra 11. 2. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10416. 787 ARS, odd. 1: AS 1491: Dopis OK KPS Brkini 30. 12. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2295; AS 1487, Poročilo Leopolda Kreseta 26. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1881; Poro čilo Leopolda Kreseta 20. 2. 1944 CK KPS, a. e. 1883. 358 1943. Konec septembra je okrožje imelo 13 članov in 9 kandidatov. Obletnico oktobrske revolucije je tamkaj- šnji okrožni komite po častil s sprejemom 9 kandidatov v KPS, 10 aktivistov OF pa je sprejel med kandidate. Do srede novembra je število članov KPS naraslo na 45, kandidatov na 23, celice pa so bile šele štiri. Komite je sprejel precej preseneljiv sklep, da bo pri pridobivanju simpatizerjev partije posvetil posebno pozornost boga- tejšim kmetom; ta sklep je izzval kritiko s strani pokra- jinskega komiteja. 788 Za to okrožje je zna čilno, da so se po kapitulaciji Italije v njem krajši ali daljši zadrževali in politi čno de- lovali tudi aktivisti, ki so odhajali iz Ljubljane na parti- zansko ozemlje ali se vra čali iz internacije. Okrožje je kot sekretar do decembra vodil Matija Gržina-Silvo Robida. Takrat je Krese za sekretarja ime- noval Toneta Mavri ča-Štefana (tudi Tine), ki je prišel iz Ljubljane, Gržino pa razrešil, ker se ni “obnesel in tudi ni užival zaupanja pri ljudstvu”, dajal pa naj bi tudi lažna poro čila. 789 V komiteju so najprej delali Stane Bi- dovec-Boštjan, Matija Ros-Miklavž (na čelnik VOS), ki je tudi prišel iz Ljubljane, a je že decembra 1943 padel, Živa Kraigher-Ksenija (SPŽZ, ZSM, tehnika; tudi ona je prišla iz Ljubljane), Anton Hreš čak-Vrban (sekretar okrožne gospodarske komisije). Krajši čas sta bila čla- na “Vojko” in “Ambrož”, kandidat pa Joško Žiberna, a so bili vsi trije kmalu izklju čeni zaradi nedelavnosti in oportunizma. Franc Hvali č je bil po kapitulaciji Italije mobiliziran. 790 V začetku leta 1944 so v komite pritegnili Jožeta Možeta (sekretar OOOF), Anico Boži č-Urško (prosvetna referentka) in sekretarja OK SKOJ “Ton čka”. V drugi polovici januarja okrožje imelo 70 članov in 44 kandida- tov KPS (od tega v VOS-u 8 članov in 6 kandidatov, na 788 ARS, odd. 1, AS 1491: Poro čilo OK KPS Pivka 6. 10. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2269; Poro čilo OK KPS Pivka 9. 11. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2272; Poro čilo OK KPS Pivka 15. 11. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2274. 789 ARS, odd. 1, AS 1491, Pismo Leopolda Kreseta 17. 12. 1943, a. št. 2293. 790 ARS, odd. 1 AS 1491: Poro čilo OK KPS Pivka 6. 10. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2269; Poro čilo OK KPS Pivka 31. 10. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2271; Poro čilo OK KPS Pivka 15. 11. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2274; Poro čilo OK KPS Pivka 3. 12. 1943 PK KPS za Primorsko, a. št. 2276. 359 ŠESTO POGLAVJE TV postajah pa 6 članov in 2 kandidata), v OOOF in OO SPŽZ so bili sami partijci. 791 Hitrejše sprejemanje novih članov je vzpodbudila tudi kritika pokrajinskega komiteja januarja 1944, v kateri je bilo re čeno, da se zadnja dva meseca števil č- no stanje partije v tem okrožju ni bistveno spremenilo, medtem ko v drugih okrožjih doživlja skokovito rast. Odobraval je previdnost pri sprejemanju velikih kmetov (v okrožju so o čitno do tega vprašanja sedaj spremeni- li stališ če), ker partija ne sme postati “kulaška parti- ja”. Pri širšem zajemanju osnovnih slojev pa je svetoval uporabljati obstoje če nasprotje med bogatimi ter revni- mi kmeti in na ta na čin krepiti razredno zavest. 792 Okrožje je imelo šest rajonov: Postojna-mesto, Po- stojna-okolica, Podgora, Gabrk, Št. Peter na Krasu (Piv- ka) in Dolane. Najmo čnejšo partijsko organizacijo sta imela rajona oziroma okraja Gaberk in Pivka, kjer sta rajonska komiteja delovala že od za četka leta 1944. V marcu so ustanovili še tretji komite za okraj Dolane. Od tedaj pa je bilo okrožje vse bolj izpostavljeno okupator- jevemu in domobranskemu pritisku, ki je zavrl nadalj- njo rast partijske organizacije in osvobodilnega gibanja nasploh. 793 Tržaško okrožje, ki je ostalo brez vidnejših aktivi- stov, se je po kapitulaciji Italije kadrovsko okrepilo s kadri, ki so bili izpuš čeni iz zaporov in internacije ali pa so bili poslani od drugod. Politi čno-organizacijsko delo je v veliki meri neposredno usmerjal sekretar oziroma član PK KPS Anton Veluš ček-Matevž. Ta je novembra 1943 poslal v Trst Franca Segulina-Bora Kladivarja (tu- di Maksim) in ga imenoval za sekretarja. Ustanovno se- jo okrožnega komiteja KPS so imeli 6. decembra 1943 in so vanj vklju čili Drago Tav čar-Nežo (SPŽZ), Josipa Mezgeca-Franca, Jurija (odgovoren za zvezo s KPI), Jo- sipa Ferfoljo-Miloša (mladinske organizacije) in Henrika 791 ARS, odd.1, AS 1487: Poro čilo Leopolda Kreseta 1. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1879; Poro čilo Leopolda Kreseta 26. 1. 1944 CK KPS, a. e. 1881; Poro čilo OK KPS Pivka 11. 2. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 10599; Poro čilo Leopolda Kreseta 20. 2. 1944 CK KPS, a. e. 1883. 792 ARS, odd. 1, Pismo PK KPS za Primorsko 17. 1. 1944 OK KPS Pivka, a. št. 10628. 793 ARS, odd. 1, AS 1499, Poročilo OK KPS Pivka 8. 3. 1944 Ob K KPS za Slovensko primorje, a. št. 10602. 360 Ukmarja-Rika Normina, ki je v tridesetih letih deloval v Sovjetski zvezi (tajnik OOOF). Zatem so vklju čili v ko- mite še Staneta Bidovca, Slavka Kjudra, Danila Pilata- Toneta, Andreja Vitriha-Petra (sekretar rajona Dolina iz istrskega okrožja) in morda še koga. Okrožje je obsegalo Trst z bližnjo okolico, Milje in Trži č, razdeljeno pa je bilo na rajone: Sv. Jakob, Škedenj, Rocol, Lonjer, Sv. Ivan, Rojan, Barkovlje, Trst center, Trži č in Milje. 794 IV Hiter in velik porast partizanske vojske neposredno po kapitulaciji Italije zaradi splošne mobilizacije, ki sta jo IOOF in glavni štab proglasila 11. septembra 1943 in s tem za čela postopoma odpravljati na čelo prosto- voljnega partizanstva, je privedel do nastanka številnih novih enot in njihovega nadaljnjega povezovanja na višji ravni. To je bil čas velikih organizacijskih naporov v po- gledu urejanja partizanske vojske, saj je nastalo okoli šestdeset novih bataljonov. Zagotoviti je bilo potrebno osnovno bojno usposabljanje novomobiliziranih borcev in najti ustrezne vojaško-politi čne kadre. Že kar težko obvladljivi rasti partizanske vojske pa je kmalu sledi- la nemška ofenziva, ki se je za čela na Primorskem 25. septembra 1943, nato pa v oktobru in novembru zajela tudi Ljubljansko pokrajino, Gorenjsko in ponovno Pri- morsko. 795 Ofenziva je prizadejala sicer neutrjenim partizan- skim enotam precej izgub zaradi padlih in dezerterjev. CK KPS je v okrožnici z dne 20. novembra zaheval, da morajo vse partijske organizacije v vojski pregledati svoj kader v pogledu njegovega zadržanja med ofenzivo. Pri tem se morajo zavedati, da se partija krepi s tem, ko se “otrese oportunisti čnih elementov” in sprejema nove 794 Milan Pahor, Delavska enotnost – Unita operaia, Ljubljana-Trst 1986, str. 19, 20. ARS, d.e. 1, AS 1491: Poro čilo Antona Veluščka 24. 11. 1943, a. št. 2157; Poro- čilo Antona Veluščka 30. 11. 1943, a. št. 2159; Karakteristike članov OK KPS Trst (Draga Tav čar, Josip Mezgec, Josip Ferfolja, Henrik Ukmar), a. št. 12878; Poro čilo OK KPS Trst 15. 1. 1944 PK KPS za Primorsko, a. št. 12849. 795 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, str. 226–314, 375–632. 361 ŠESTO POGLAVJE člane. V času množi čne mobilizacije naj bi sovražniku uspelo vriniti v partizanske enote svoje agente, ki so po- tem med ofenzivo poskušali vnašati paniko v vojsko in na teren ali pa sabotirali izvrševanje povelj. Zato je naloga slehernega partijca, “da pomaga vse te elemente, ki so lahko v časih skrbno zamaskirani, izslediti, jih razkrin- kati in odstraniti”. Partija in osebno namestniki politko- misarjev so odgovorni: za to čno in vestno izpolnjevanje vseh povelj nadrejenih komand; da bo sleherni partizan vojaško usposobljen izvršiti vsa dana mu povelja; da bo vsaka akcija temeljito vojaško in politi čno pripravljena, pred vsako akcijo pa se morajo vršiti partijski sestanki; da bodo pri vsaki akciji sodelovali in kontrolirali njen potek člani komand; da bodo člani partije v akcijah vzor za vse ostale partizane, kar zadeva borbenost, hrabrost, požrtvovalnost, smelost, samoiniciativo, disciplino in iznajdljivost; vsak član partije mora biti tudi obveš če- valec; ob vsaki še tako težki situaciji se morajo partij- ske celice redno sestajati; v najbolj kriti čnih situacijah mora dati partija najve čjo podporo vsem komandam; boriti se je treba proti birokratizaciji komand in štabov in s tem v zvezi njihovemu odtujevanju moštvu; takoj je treba pritegniti v vojsko vse skriva če, dezerterje pa postaviti pred sodiš če; mo čno je treba poja čati politi č- no delo v vojski, tolma čiti partizanom svetovni položaj, popularizirati vojaške uspehe; partija je dolžna posveti- ti vso potrebno pozornost vzgoji vojaškega in politi čne- ga kadra in pri tem nuditi štabom vso podporo; partija v vojski je odgovorna za pravilen odnos vojske do civil- nega prebivalstva, do partijske in OF organizacije na terenu; dolžnost partije je usmerjati razpoloženje vse vojske (mitingi, petje, kulturne prireditve, časopisi enot itd.), vnašati v vojsko sovraštvo do nemškega okupator- ja in razkrivati izdajalsko vlogo Rupnikovih domobran- cev. 796 Vse našteto ni omogo čalo v jesenskih mesecih le- ta 1943 posebej na črtnega dela partijske organizacije v vojski. Predvsem je marsikje, še zlasti na Primorskem, primanjkovalo partijskega in nasploh vodstvenega ka- dra. Prva Soška brigada, ki je sredi oktobra 1943 štela 796 Zbornik NOV, knjiga 8, dok. 115. 362 1066 borcev, je takrat imela npr. le 43 starih partiza- nov in med njimi le 6 članov KPS. 797 Tudi v Ljubljan- ski pokrajini so se pojavljali podobni problemi, le da v manjšem obsegu. Tam je npr. novoustanovljena Loška brigada prav tako imela nizko število partijcev. 798 Tako se je partijsko vodstvo in nasploh vodstvo osvobodilnega gibanja jeseni 1943 soo čalo ne le z ve- likimi vojaškimi, ampak tudi s politi čnimi nalogami in problemi v vojski. CK KPS je v okrožnici 19. septembra naro čal, da je potrebno v divizijah poiskati novomobili- zirane člane KPS in SKOJ, jih enakomerno porazdeliti po enotah, nasploh pregledati nov kader glede predano- sti in sposobnosti, ker so se mnogi vrnili iz internacije oziroma so bili mobiliziranci dotlej še nezajeti v OF, po vseh batoljonih ustanoviti partijske in skojevske orga- nizacije, uvesti strogo partijsko disciplino in vzgojno po- liti čno delo, nezanesljive mobilizirance pa poslati v de- lavske bataljone in nuditi komandantom vso podporo v izgradnji trdnih partizanskih enot. 799 V obdobju po kapitulaciji Italije se je ustalila razde- litev Slovenije na tri operacijska obmo čja. Osrednji je bil VII. korpus (ustanovljen oktobra 1943) na Dolenjskem, Notranjskem, v Beli krajini in Slovenski Istri, na kate- rem se je zadrževalo tudi vodstvo osvobodilnega gibanja skupaj z glavnim štabom. Operacijsko obmo čje IX. kor- pusa je obsegalo Primorsko, Gorenjsko, Polhograjske Dolomite in nekaj časa še zahodno Koroško. Štajerska, vzhodna Koroška in Prekmurje so bili zajeti v IV. opera- tivni coni (obnovljena septembra 1943). Ustanovitev divizij je uvedla partijsko povezovanje tudi na divizijski ravni. Čeprav sta bili prvi diviziji, tj. 14. in 15. ustanovljeni že julija 1943, ostale tri, tj. 18., 30. in 31. pa septembra in oktobra 1943, je zaradi in- tenzivnega vojaškega dogajanja (vojaške priprave na ka- pitulacijo Italije, sama kapitulacija Italije, partizanska mobilizacija in z njo povezane obsežne organizacijske naloge zaradi nastanka številnih novih partizanskih 797 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji, str. 576. 798 Zbornik NOV, del VI, knjiga 7, dok. 126. 799 Zbornik NOV, del VI, knjiga 7, dok. 89. 363 ŠESTO POGLAVJE enot, obramba partizanskega ozemlja, nemška ofenziva jeseni 1943) prišlo do partijskega povezovanja na ravni divizij šele konec leta 1943. Vse do tedaj je ostajalo še naprej v veljavi na čelo neposredne vezanosti brigadnih partijskih vodstev na centralni komite KPS. Bili pa so v divizijah imenovani namestniki politi č- nih komisarjev, dokler niso februarja 1944 te funkcije ukinili, ko so za čeli ustanavljati divizijske partijske ko- miteje. V 14. diviziji sta od julija 1943 do aprila 1944 bila na tem položaju Janez Hribar-Tone Poga čnik in Matevž Hace. 800 V 15. diviziji so namestnika politi čnega komisarja imenovali šele septembra 1943. Do odhoda na Primor- sko oktobra je bil na tem položaju Albert Jakopi č-Kaj- timir, za njim pa do februarja 1944 Aleksandar Marja- nović-Leko. 801 V 18. diviziji sta od septembra 1943 do marca 1944 mesto namestnika politi čnega komisarja zasedala Nace Majcen-Taras in Bogomir Perši č-Marko Dolinc. 802 V 30. diviziji so bili od oktobra 1943 do maja 1944 namestniki divizijskega politi čnega komisarja Vasja Ko- gej, Darko Maruši č-Blaž (padel 17. 11. 1943) in Mirko Zlatnar. 803 V 31. diviziji sta od oktobra 1943 do marca 1944 bila namestnika politi čnega komisarja Branko Kara- pandža-Matjažek in Anton Peternel-Igor. 804 V Tržaški diviziji, ki je obstajala le oktobra 1943 in ni niti dobro zaživela, je bil za namestnika politi čnega komisarja dolo čen Darko Maruši č-Blaž. 805 Decembra 1943 so v divizijah sklenili postaviti tri članski partijski organ z imenom divizijski partijski svet. Sestavljali so ga divizijski politi čni komisar, sekre- tar politi čnega oddelka divizije in namestnik politi čnega komisarja divizije, ki je obenem postal sekretar divizij- 800 Lado Ambrožič-Novljan, Pohod štirinajste, Ljubljana 1978, str. 43, 49, 106. 801 Lado Ambrožič-Novljan, Petnajsta divizija, Ljubljana 1983, str. 199. 802 Ladislav Kiauta, Na bojni črti osemnajste, Ljubljana 1969, str. 80, 296, 297. 803 Borivoj Lah-Boris, Od Kobarida do Trsta. Boji 30. divizije v štirinajstih ofenzivah, Ljubljana 1996, str. 174; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, str. 1049. 804 Stanko Petelin, Enaintrideseta divizija, str. 33, 427. 805 Zbornik NOV, del VI, knjiga 7, dok. 274. 364 skega sveta. Divizijski svet je bil najvišji partijski organ v diviziji, ki je vodil vse partijsko delo v njej in je bil za svoje delo neposredno odgovoren centralnemu komiteju KPS. Hkrati s postavitvijo divizijskih svetov so predvide- li ukinitev brigadnih partijskih birojev, ohranili pa bri- gadne partijske sekretarje, na ravni bataljonov pa tudi bataljonske biroje. 806 Ker oblikovanje divizijskih partijskih svetov ni bi- lo skladno z organiziranostjo partije v drugih predelih Jugoslavije, so jih marca in aprila 1944 ukinili. Nado- mestili so jih divizijski komiteji KPS. Divizijski komite je vodil eden izmed brigadnih sekretarjev, ostala dva člana pa sta bila divizijski politi čni komisar in sekretar poli- ti čnega oddelka. Hkrati so v štabu divizije ukinili funk- cijo pomo čnika politi čnega komisarja. 807 Kot pomo č pri uresni čevanju tistih nalog, ki so bile v pristojnosti politi čnih komisarjev in njihovih pomo č- nikov oziroma namestnikov, so pri divizijah delovali še politi čni oddelki – t. i. politoddeli. Ustanovitev politi čnih oddelkov je ukazal Glavni štab NOV in POS z odredbo 20. decembra 1943, z delom pa so pri čeli šele nekako v marcu 1944. Politi čni oddelki, sestavljeni iz profesional- nih delavcev, so bili inštruktorski-nadzorni organ cen- tralnega komiteja ter politi čnega komisariata glavnega poveljstva in kot taki le v pomo č divizijskim komitejem. Nudili so pomo č partijski in skojevski organizaciji, po- moč pri organiziranju splošnega politi čnega dela po bri- gadah, pri vzgoji kadrov, pri organiziranju kulturnopro- svetnega dela itd. Neposredno odgovornost za partijsko delo so nosili seveda divizijski partijski komiteji. Eden od članov politi čnega oddelka je bil obenem vodja poli- ti čnih te čajev za politi čne komisarje in delegate. 808 Na obmo čju VII. korpusa so jeseni 1943 delovale 14., 15. in 18. divizija. Vendar je 18. divizija novembra 1943 za daljši čas odšla v Gorski kotar, 14. divizijo pa so januarja 1944 za stalno poslali na Štajersko, da bi vzpodbudila razmah tamkajšnjega osvobodilnega boja. 806 ARS, odd. 1, Dopis Ivana Ma čka 23. 12. 1943 brigadnim birojem in namestni- kom divizijskih politkomisarjev, a. št. 2984. 807 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, Ljubljana 1978, str. 847. 808 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, str. 847, 848. 365 ŠESTO POGLAVJE Štirinajsta divizija, ki je po organizacijski ustali- tvi vklju čevala 1. Tomši čevo, 2. Šercerjevo in 13. Loško (Bra či čevo) brigado, je pred odhodom na Štajersko 6. januarja 1944 imela med 1300 borci 340 članov in 128 kandidatov KPS ter 185 skojevcev. 809 To je predstavljalo malo ve č kot 50-odstotno organiziranost. Petnajsta divizija, ki je prve dni septembra 1943 vklju čevala tri brigade (4. Gub čevo, 5. Cankarjevo in 6. Šlandrovo) in je štela 2068 borcev, je imela v KPS in SKOJ organiziranih 37 % borcev. 810 Takšen odstotek je v primerjavi z odstotki iz kasnejšega obdobja razmero- ma nizek in je po svoje presenetljiv, še zlasti če upošte- vamo, da so bili partizanski borci do takrat vsaj na čelo- ma prostovoljci. Pojav je najbrž mogo če razložiti delno s pomanjkanjem politi čno izkušenega kadra, s sorazmer- no pogostimi boji, predvsem pa z ostrejšimi merili pri sprejemih v KPS in SKOJ. Po povratku Šlandrove brigade na Štajersko ozi- roma ustanovitvi Dvanajste (t. i. Štajerske) in 15. Be- lokranjske brigade, je 15. divizija nato vklju čela poleg Gub čeve in Cankarjeve tudi omenjeni dve brigadi. Osemnajsto divizijo so sestavljale 8. (Levstikova), 9. (Ko čevska), 10. (Ljubljanska) in krajši čas še 14. (Žele- zni čarska) brigada. Osemnajsta divizija je konec leta 1943 v 9. in 10. brigadi imela 217 članov KPS. Za 8. brigado ni podat- kov, o njej pa so še maja 1944 poro čali, da je partijska organizacija popolnoma nedelavna in da je njen briga- dni biro imel prvi sestanek v letu 1944 šele meseca ma- ja. 811 Na obmo čju IX. korpusa se je po ofenzivi jeseni 1943 oziroma na prehodu v leto 1944 za nekaj časa ustalila organiziranost partizanske vojske v dveh divizijah (30. in 31.) in šestih odredih. Iz 30. divizije (najprej Goriške, nato pa 27. oz. 32.) so prvo poročilo poslali 9. januarja 1944. Namestnik po- liti čnega komisarja Mirko Zlatnar je poro čal, da so ga na 809 Lado Ambrožič-Novljan, Pohod štirinajste, str. 50. 810 Lado Ambrožič-Novljan, Petnajsta divizija, str. 56. 811 Ladislav Kiauta, Na bojni črti osemnajste, str. 183–185; ARS, d.e. 1, Poro čilo partijskega komiteja 18. divizije 21. 5. 1944 CK KPS, a.e. 4694. 366 to mesto postavili šele konec decembra 1943, pred tem pa je bilo to mesto nezasedeno. V divizijo so bile vklju- čene 17. Gregor či čeva, 18. Bazoviška in 19. Kosovelova brigada. Na zahtevo namestnika politi čnega komisarja IX. korpusa Branka Babi ča so v diviziji za čeli splošno kampanjo za odpravo posledic pomanjkljivega partij- skega dela. Partijsko zna čilna (pre)kriti čna analiza naj bi namre č pokazala, da so bile partizanske enote med nemško ofenzivo neodporne v veliki meri zaradi slabe in slabotne partijske organizacije. Nasploh je partijcem manjkalo organizacijskih izkušenj, v Bazoviški brigadi so bili pri sprejemanju tudi sektaški, v Gregor či čevi pa se celice niso sestajale in izklju čili so osem članov (5 v odsotnosti, ker so po ofenzivi dezertirali, 2 zaradi nepo- žrtvovalnosti in strahopetnosti in enega zaradi odstra- nitve komandantskih oznak). 812 Tudi Babi čeva ocena te divizije je bila precej neu- godna in se je kratko glasila: “Divizija je v vseh pogledih najslabša.” Težke udarce med ofenzivo naj ne bi doži- vela toliko zaradi sovražnikovega pritiska kakor zaradi partijske slabosti oziroma nemo či. Partijskih organizacij v ve čini divizijskih enot namre č še niso postavili, v ko- likor pa so organizacije obstajale, bi naj bile nedelavne oziroma zaprte v lasten krog. Babi č je vzroke nezado- voljivih politi čnih razmer iskal v množici internirancev, doma iz Ljubljanske pokrajine, ki so se po kapitulaciji Italije vklju čili v to divizijo. Bili bi naj nosilci oportu- nizma, zraven pa še v veliki meri izobraženci, ki jim je uspelo zasesti vodilne položaje. Partija v diviziji je po njegovem postala partija t. i. Kranjcev, ki naj bi zapo- stavljali doma čine in ohranjali domnevno nenaklonjen odnos Slovencev iz predvojne Jugoslavije do Primorcev. Zajemala je v glavnem komandni kader, zelo redko pa navadne borce. Popularizacija partije je bila minimalna in ve čina borcev o partiji in njeni vodilni vlogi v osvobo- dilnem boju ni bila pou čena oziroma seznanjena. Konec leta 1943 sta v diviziji delovala tudi Franc Leskošek in dr. Aleš Bebler ter skušala skupaj z Babi čem premagati organizacijsko mrtvilo. Sklicevali so partijske konferen- ce, opravljali kadrovske zamenjave in sprejemali nove 812 ARS, odd. 1, AS 1487, Poro čilo štaba 32. divizije 9. 1. 1944 CK KPS, a. e. 4792. 367 ŠESTO POGLAVJE člane, skratka odprli kampanjo množi čnega sprejema- nja v partijo. 813 S precej manjšimi težavami se je spopadala 31. di- vizija (Triglavska), ker je v svoji sestavi imela dve briga- di, ustanovljeni že pred kapitulacijo Italije (Gradnikova, Prešernova) in le eno novo (Vojkova). Ustaljenost partij- skega dela med drugim odražajo partijska poro čila, ki so jih najbolj redno in vestno pisali ravno v tej diviziji (vsaj s stališ ča prikazovanja partijskega organizacijske- ga stanja in sklicevanja partijskih sestankov). Ohranje- na so za obdobje od konca leta 1943 pa skoraj do konca vojne. Decembra 1943 je bilo v diviziji 409 čalnov KPS, 96 kandidatov in 471 članov SKOJ, februarja 1944 pa 501 član, 62 kandidatov in 305 skojevcev. Takrat je bila organiziranost borcev skoraj 55 % in je ostala približno na tej ravni tudi kasneje. 814 Obmo čje IV. operativne cone je sprva zaradi skro- mnejše oborožene sile imelo temu ustrezno tudi manj števil čno partijsko organizacijo v vojski. V za četku mar- ca 1944 so enote IV. operativne cone brez 14. divizije imele le 137 članov KPS. 815 V razvoju partijske organizacije v slovenski parti- zanski vojski je mogo če razbrati predvsem naslednjo osnovno zna čilnost: komunisti ( člani KPS, kandida- ti, skojevci) so ves čas vojne predstavljali izjemno ve- lik delež v celotni bor čevski sestavi vojske. Ta delež je bil glede na celotno število članov KPS v osvobodilnem gibanju in seveda tudi v odnosu glede na njihov delež med prebivalstvom nasploh nesorazmerno visok. Delež članov KPS se je gibal med eno četrtino in eno petino borcev, vseh organiziranih borcev pa je bilo pogosto nad polovico. Ta delež pa se je bistveno zmanjšal v obdobjih množi čnejše mobilizacije in vstaj. Tolikšno zavzemanje komunistov za vodenje oboro- ženega boja in predvsem njihove lastne udeležbe v tem boju ni bilo pogojeno le z njihovim spoznanjem dejanske 813 ARS, odd 2, AS 1851 glavni štab NOV in POS, šk. 16/I, Poro čilo Branka Babi ča 1. 1. 1944 GŠ NOV in POS. 814 Poročila 31. divizije so v precejšnji meri objavljena v Zborniku NOV, del IX, sicer pa se nahajajo v ARS in jih zaradi obilice ne navajamo posebej. 815 ARS, odd. 2, AS 1851, šk. 16/I, Poro čilo namestnika politi čnega komisarja IV. operativne cone 3. 3. 1944 namestniku politi čnega komisarja GŠ NOV in POS. 368 nacionalne ogroženosti, temve č – predvsem pri vodstve- nih strukturah – tudi s spoznanjem, da bo le oborožena sila pod njihovim vodstvom tisti vzvod mo či, ki jim bo v vojnih razmerah edina zagotavljala realno možnost ure- sni čenja njihovih strateških politi čnih na črtov. Le prek oboroženega odpora, ki so ga s časoma morali priznati tudi zahodni zavezniki, je na vsem jugoslovanskem oze- mlju prišlo do zamenjave nosilcev oblasti in z njimi do zamenjave družbenega reda. Med zna čilnostni partijske organizacije v vojski iz- stopa njena izrazita dvojna usmerjenost. Naloga partij- skih organizacij v vojski ni bilo le politi čno delovanje med moštvom, temve č tudi skrb za vojaško izpopolnje- vanje moštva in dviganje bojne sposobnosti oziroma udarnosti partizanske vojske. Od tod tudi pojavi, da so partizanski borci pripadnost komunisti čni partiji pogo- sto ena čili z vestnim opravljanjem vojaških dolžnosti in predvsem s hrabrim bojevanjem, kar je bilo tudi osnov- no merilo za sprejem v KPS. 369 POVZETEK Komunisti čna partija Slovenije (KPS) je ob napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 stopila na politi čno prizoriš če kot družbeno marginalna stranka, z manj kot 1.300 člani. Bila je integralni del centralisti čno urejene Komunisti čne partije Jugoslavije (KPJ), le-ta pa je bila sekcija Kominterne. Omenjeni okvir je pomembno dolo- čal njeno delovanje in usmeritve, ki jih je usklajevala z interesi revolucije in državnimi interesi Sovjetske zveze, ki je bila hkrati edina socialisti čna država boljševiškega tipa. Njena glavna idejna voditelja sta bila Edvard Kar- delj in Boris Kidri č. Za sabo je imela dvajset let ilegalne- ga delovanja in temu ustrezno je bila ob nastopu vojne tudi usposobljena. Kar je bilo še posebej pomembno, vojno je do čakala notranje poenotena, saj je do takrat že zaključila s procesom boljševizacije, ki so ga spremljale notranje čistke. Strateški cilj jugoslovanskih in s tem slovenskih komunistov je bila vseskozi revolucija in vzpostavitev družbe po sovjetskem zgledu. To je komunisti čna stran- ka na Slovenskem ve čkrat izkazovala že v dvajsetletnem predvojnem obdobju, ko je v pri čakovanju revolucij v Evropi neposredno skušala uveljaviti svoje revolucio- narne cilje; npr. z zaostrovanjem družbenih razmer prek organiziranja stavkovnega gibanja leta 1920, z organizi- ranjem nekakšne strankarske vojske v letih 1923–1924, ob uvedbi kraljeve diktature leta 1929, ko je zopet v pri- čakovanju revolucije v Evropi pozvala na upor in nato kar nekaj let živela v prepri čanju, da je revolucionarna Povzetek 370 situacija v Evropi že nastopila. Obdobje ljudskofrontnih povezav je v skladu s taktiko Kominterne predstavljalo obdobje politi čne širine, ki je bilo prekinjeno ob spora- zumu Hitler – Stalin avgusta 1939. Temu slede ča dru- ga svetovna vojna je bila ozna čena za imperialisti čno, glavni krivec zanjo pa zahodne demokracije – “zahodni imperialisti”. Malo pred napadom sil osi na Jugoslavi- jo so jugoslovanski komunisti opustili takšno oceno in sprejeli pogled o bolj izena čeni odgovornosti fašizma in zahodnih demokracij za vojno. Vendar misli na revolu- cijo niso opustili, saj je le-ta bila takoreko č neizbežna skladno z njihovim pojmovanjem imperializma, ki da poraja do skrajnosti zaostrena razredna nasprotja, ki jih je mogo če razrešiti le po revolucionarni poti. Ob napadu na Jugoslavijo komunisti takega sta- liš ča niso spremenili. Opustili so ga šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 ob izrecnem na- ročilu Kominterne in sovjetskega državnega vodstva, da gre sedaj za domovinsko vojno, za boj proti fašizmu, in ne za revolucijo. S preusmeritvijo v protifašisti čni odpor so preumerili svoje predhodne priprave za odpor, ki so bile dotlej v funkciji priprav na revolucijo. Le-te so se v konkretni obliki najbolj jasno odražale v ustanavljanju vojno-revolucionarnih komitejev v obdobju med napa- dom na Jugoslavijo in napadom na Sovjetsko zvezo, s sprejetjem protifašisti čnega odpora pa so ti komiteji po- stali nekakšni štabi za organiziranje prvih partizanskih enot. Skladno s spremenjeno usmeritvijo se je tudi do- tedanja Protiimperialisti čna fronta, ustanovljena aprila 1941, preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF). OF je bila ustanovljena na pobudo KPS, združevala je ve č predvsem levi čarsko usmerjenih sku- pin, v njej je bila KPS edina stranka, v jugoslovanskem prostoru pa je predstavljala posebnost. S tem se komu- nisti niso odrekli revolucionarni usmeritvi, temve č so svoje delovanje prilagodili novim razmeram in spozna- nju, da bo cilje mogo če doseči prek protifašisti čnega od- pora in mobilizacije Slovencev na osnovi njihovega ne- zadovoljstva s predvojnimi družbenimi razmerami. Glede na svojo izrazito revolucionarno usmeritev in vero v revolucionarno zmožnost evropskega proletariata so vse sile usmerili v organiziranje odpora na politi čni 371 POVZETEK ravni in v takojšnji oborožen odpor ter se v tem oziru razlo čevali od evropskih komunisti čnih strank. Z orga- niziranjem zgodnjega odpora so prehiteli tradicionalne slovenske politi čne stranke, ki so sicer tudi za čele s pripravami na odpor, a so njegovo izvedbo na črtovale v nedefinirani prihodnosti, ko bi v ugodnejši mednarodni konstelaciji ta odpor imel izgled na uspeh in bi terjal tudi manj žrtev. KPS si je s pobudniško in neposredno organizacijsko vlogo, pri čemer jo je vodil revolucionar- ni interes, zagotovila vodilno pozicijo v odporniškem gibanju že na samem za četku. Kljub dolo čenemu upo- števanju tako imenovanih zaveznikov v OF je namre č takoj uveljavila popoln nadzor nad najpomembnejšimi podro čji, kot so bila partizanska vojska, propaganda in varnostno obveš čevalna služba. Odlo čenost slovenskih komunistov za zgodnji od- por in vztrajanje v njem sta izvirala iz njihovega pri ča- kovanja revolucije v Evropi in prepri čanja, ki je trajalo vse do sredine leta 1942, da zavezništvo protifašisti čne koalicije ni trdno. To je imelo ob še nekaterih drugih dejavnikih (npr. vera v mo č Rde če armade in prepri- čanje, da bo vojna kratka) za posledico prehod v tako imenovano drugo fazo revolucije zlasti na partizanskem ozemlju v Ljubljanski pokrajini spomladi in poleti 1942 z usodnimi posledicami za nadaljnja razmerja znotraj slovenskega naroda, katerih skrajna zaostritev je prive- dla do državljanske vojne. Na partizanskem ozemlju je namre č komunisti čna partija za čela z najbolj odkritim vnašanjem revolucionarnih prvin v odporniško gibanje v celotnem vojnem obdobju in uveljavljati tako imeno- vano ljudsko oblast, kar je dejansko pomenilo uvelja- vljanje revolucionarne oblasti. Ta se je odražala v uva- janju spremeb na lastninsko-ekonomskem podro čju, v usmrtitvah razrednih nasprotnikov in nasploh v revolu- cionarnem terorju, v partijskem sektašenju napram ne- komunističnim zavezniškim skupinam v OF, v odnosu do vere in Cerkve, v izrazitem poudarjanju vodilne vloge KPS v odporu in s tem povezano partijsko ikonografi- jo (uvajanje komunisti čnih simbolov) ter ustanavljanju proletarskih vojaških enot. V krizi odporništva, povzro čeni predvsem s silovito italijansko ofenzivo poleti in jeseni 1942, je KPS kraj- 372 ši čas v politi čni usmeritvi uveljavljala ve čjo širino in je v tej situaciji zavezniškim skupinam dopuš čala ve č možnosti v njihovem delovanju in s tem njihovemu skupinskemu uveljavljanju. Vendar je kmalu pod vpli- vom usmeritev osrednjega vodstva KPJ politiko širine opustila in s sprejetjem Dolomitske izjave marca 1943 za črtala strategijo utrjevanja svoje monopolne vloge v odporništvu. Z Dolomitsko izjavo je OF postala enotna organizacija, sokoli in krš čanski socialisti kot temeljni skupini v OF so se morali odre či skupinski identiteti, KPS kot stranka boljševiškega tipa si je zagotovila iz- klju čno pravico, da stranko ohrani ter jo nadalje krepi, pa tudi formalno ji je bila priznana vodilna vloga, katero je sicer imela že ves čas. Na področju politi čne organiziranosti je s tem prišlo do pomembne strukturne spremembe, saj se je OF sku- paj z množi čnimi organizacijami poslej neposredno ve- zala na KPS, le-ta pa je v njih prek kadrovskih vzvodov uveljavljala politi čni vpliv, saj so odbori OF in odbori množi čnih organizacij glede na kadrovsko sestavo po- stajali vse bolj partijski. Politi čni u činek, ki ga je partija dosegla z Dolomitsko izjavo, je bil torej zasnovan ravno na organizacijskem vprašanju v njegovem ožjem in šir- šem pomenu. S tem je KPS stopila na pot monopolnega politi čnega in organizacijskega jedra celotnega osvo- bodilnega gibanja. Vodilna partijska vloga, katero so ji ostale skupine v OF priznavale sicer od vsega za četka, vendar predvsem iz nekakšnih moralnih osnov, ker so cenile in ji priznavale njeno prvenstvo pri organiziranju protiokupatorskega odpora, se je v podolomitskem ob- dobju postopoma vse bolj materializirala, se pravi kon- kretno udejanjala, nekomuniste pa postopoma odrivala med manj pomembne sopotnike. V kolikor jim je KPS tudi poslej zaupala pomembnejše položaje, jim jih je za- to, ker je z njimi na zunaj še vedno vzdrževala potrebno ji širino osvobodilnega gibanja. Vzporedno z organiziranjem in vodenjem protifaši- sti čnega odpora je bila KPS ves čas izrazito usmerjena v reševanje notranjih partijskih vprašanj. Ohranjanje, obnavljanje in širjenje mreže partijskih organizacij so bile stalnice organizacijskega prizadevanja KPS, kar je bilo povezano z njenim spoznanjem, da ji protiokupa- 373 POVZETEK torski odpor odpira edinstveno priložnost za izvedbo re- volucionarnih ciljev. Temu vprašanju je KPS namenja- la polno energije, saj je le-to bilo najtesneje povezano sprva z vprašanjem uveljavljanja in zatem ohranjanja njene vodilne vloge v vodenju osvobodilnega boja. Sa- mo takšna vloga ji je namre č odpirala pot k uresni če- nju revolucionarnega partijskega programa, kakršnega je Komunisti čna partija Jugoslavije sprejela na vuko- varskem kongresu leta 1920. U činkovito reševanje or- ganizacijskega vprašanja je bilo za partijo strateškega pomena, saj je za izvedbo revolucionarnih ciljev potre- bovala usposobljene in zanesljive kadre. V protiokupatorski odpor je KPS šla takoreko č brez kakršnih koli zadržkov. Vanj je vklju čila vse svoje raz- položljive sile, ne oziraje se na lastne žrtve. Njena notra- nja disciplina in vera v revolucijo sta bili tisto vezivo, ki ji je omogo čalo preživetje tudi najbolj kriti čnih trenut- kov. Zgodnja odlo čitev za oborožen odpor je že leta 1941 povzro čila velike organizacijske spremembe z velikimi politi čnimi u činki. Cilj KPS je bil skladno s programom OF, s katerim je partija v javnosti nastopala, organizira- ti odpor v vseslovenskem obsegu, ne glede na okupacij- ske in državne meje, ki so delile slovensko nacionalno ozemlje, pri čemer je imelo italijansko okupacijsko ob- močje (Ljubljanska pokrajina) ves čas središ čno vlogo. Od tu je osrednje vodstvo pogosto neposredno posegalo s pošiljanjem partijskih aktivistov na obmo čja, kjer or- ganizacij KPS ob za četku vojne ni bilo (Primorska, Ko- roška) ali pa so te bile zaradi okupatorjevega pritiska močno prizadete (Štajerska, Gorenjska). Ob vzpodbuja- nju in neposrednem organiziranju odporniškega giba- nja je obenem vzpostavljalo in s časoma vse bolj krepila tudi lastno organizacijo. Zgodnji odpor in brezkompromisno vztrajanje v tem odporu sta povzro čala velike izgube v vrstah ko- munistov, še zlasti na nemškem okupacijskem obmo- čju. Krvni davek in izpadanje komunistov iz razli čnih vzrokov (aretacije, pošiljanje v koncentracijska tabori- šča, interniranje, tudi pojavi pasivizacije itd.) so privedli partijsko organizacijo na posameznih obmo čjih ob časno v kriti čen položaj. Sodimo, da so bili zanjo najbolj kri- ti čni jesenski meseci v letu 1942. To je bil čas, ko je 374 na Gorenjskem po razbitju organizacije v za četku leta 1942 ostalo le nekaj partijskih aktivistov na terenu in v vojski, ko je partija na Štajerskem, potem ko je pomladi in poleti 1942 sicer delno premagala posledice prejšnjih policijskih vdorov v organizacijo, bila ponovno povsem razbita, ko je italijanska ofenziva v Ljubljanski pokraji- ni zadala težke udarce odporniškemu gibanju pa tudi partiji, za čel pa se je še odkrit državljanski spopad, in ko je partija na Primorskem bila še vedno omejena le na nekaj žariš č, na Koroško pa sploh še ni prodrla. Zatem je šla v na črtno ofenzivo s tem, da je za krajši ali dalj- ši čas razposlala vidne partijske aktiviste v posamezne pokrajine, s kadrovskimi prerazporeditvami in neposre- dnim usmerjanjem politi čnega dela premagala kriti čno razdobje, kar je sovpadalo tudi z vojaško-politi čnim pre- obratom na mednarodnem prizoriš ču. Tako je do konca leta 1943 na večini etni čnega ozemlja vzpostavila ve č ali manj trdno odporniško gibanje, partijske vrste pa do jeseni 1943 kljub velikim izgubam pomnožila na 2.900 članov in 1100 kandidatov za člane KPS. Pri oblikovanju meril, na osnovi katerih je pritego- vala nove člane, se je partija v času okupacije precej prilagodila spremenjenim razmeram. Prejšnjim, na ra- zrednosti utemeljenim merilom, je dodala nova, ki so izhajala iz dejstva okupacije, vodenja odpora proti oku- patorjem in posameznikove udeležbe v tem uporu. Meri- la oziroma t. i. kriteriji, ki jih je posameznik moral izpol- njevati pri sprejemu v partijo, niso bila povsem enotna; opazne so bile razlike tako med posameznimi obdobji kot med posameznimi pokrajinami, opazne pa so bile tudi razlike v osebnih pristopih tistih, ki so o sprejemih odločali. O vklju čevanju novih članov, to pa je bila v glavnem mladina, je mogo če na splošno zatrditi, da jih je partija izbirala med tistimi, ki so se zavzeto vklju čili v odpor- niško gibanje in disciplinirano opravljali naloge. Upo- števanje drugih meril, kot sta svetovnonazorska pripa- dnost in poznavanje partijskega programa, je težje dolo- čiti. Predpostavljamo pa lahko, da je bila KPS pri izbiri novih članov predvsem v Ljubljanski pokrajini najbližje predvojni usmeritvi. Prožnejša merila pri sprejemanju novih članov so se npr. odražala v navedbah, da se novi 375 POVZETEK člani ali kandidati za člane KPS seznanjajo z “osnovnimi obrisi programa Partije”, kar kaže, da vsaj nekateri člani ob sprejemu niso bili seznanjeni z njegovo vsebino. Gle- de socialne pripadnosti se je poudarjala delavsko-kme č- ka osnova, v primerjavi s predvojnim obdobjem pa je bil opazen porast članov iz vrst kme čega sloja. Posledica sprejemanja na širših osnovah so bili pojavi, ki so ka- zali na dolo čeno zmedenost, ko ni bilo ve č prave lo čnice med organizacijami KPS in OF ali požrtvovalnimi borci v partizanskih enotah. V obravnavanem obdobju se je to pojavljalo predvsem na Gorenjskem, kjer so neugodne razmere zaradi razbitja partijske organizacije želeli na hitro izboljšati z množi čnim in kampanjskim sprejema- njem brez upoštevanja kakšnih posebnih meril. Čeprav so bili takšni pristopi s strani partijskega vodstva zatem večkrat kritizirani, pa sami po sebi vendar potrjujejo pomemben ali celo izklju čni delež narodnoosvobodilne komponente, ki so jo posamezniki v partiji prepoznava- li, jo zato tudi sprejemali in nato postali njen član. Šele takrat se je pogosto za čela ideološka prevzgoja, od leta 1943 dalje tudi v okviru organiziranih partijskih te čajev in šol. Partijsko organizacijo so obeleževala prav zanjo iz- razito zna čilna pravila vzdrževanja posebnih notranjih odnosov. Temeljila so na discipliniranem sprejemanju partijskih pravil ter usmeritev in iz tega izhajajo čega discipliniranega opravljanja naloženih nalog, kar se je vse skupaj povezovalo s pojmom “boljševizacija” partije. Najpomembnejše vodilo v delu KPS je bilo zagotoviti si navzo čnost v vseh organizacijah osvobodilnega gibanja, svoj vpliv pa uveljavljati predvsem z vsakodnevnim kon- kretnim delom in metodo prepri čevanja. Med notranje partijske zna čilnosti je spadalo tudi ustvarjanje precej- šnjega pritiska na članstvo, ki je bil v za četku predvsem instrument zagotavljanja kontinuiranega vodenja odpo- ra proti okupatorju pod vodstvom partije, kasneje pa vse bolj tudi usmerjanja mnogokrat politi čno nezado- stno usposobljenega kadra. Ključna dejstva, ki so KPS omogo čila uveljavitev v vojnih razmerah v obravnavanem obdobju, so bila; de- javen protiokupatorski odpor, s čimer je prehitela dru- ge politi čne subjekte; javno nastopanje s programom, 376 kodificiranim v temeljnih to čkah OF, s čimer je uspela pridobiti precejšen del Slovencev, kar je bilo celo bolj odločilno kot sama odlo čitev za odpor; okupatorjevi ukrepi, neposredno usmerjeni na uni čenje slovenskega naroda kot etnične kategorije, ki so morali vsaj delno pritrjevati upravi čenosti zahteve oboroženega nastopa; povezovanje narodnoosvobodilne vsebine s socialno, le- ta pa ni bila v programu le komunistov, temve č je bi- la širše prisotna, čeprav so bile konkretne predstave o njej razli čne. Ne moremo trditi, da komunistom v vojni ni šlo za nacionalno osvoboditev, vendar so ob tem pr- venstveno zasledovali lastne cilje in jih na koncu tudi uveljavili. Brez slednjega, tj. brez jasnega cilja revoluci- onarne preobrazbe družbe, bi bila njihov delež in vloga v protiokupatorskem boju gotovo manjša, gotovo pa bi se tudi protiokupatorski boj druga če razvijal – predvsem po časneje in z možnostmi druga čnega politi čnega izida iz vojnega meteža. 377 ABSTRACT The Communist Party of Slovenia (CPS), with the attack of the Axis powers upon Yugoslavia in April 1941, entered the political scene as a socially marginal party with less than 1300 members. It was integral to the centrally organized Communist Party of Yugosla- via (CPY), which was a section of the Comintern. This framework significantly determined the operations and orientations of the CPS, which were coordinated ac- cording to the interests of the revolution as well as in accordance with the state interests of the Soviet Union, the only socialist state of the Bolshevik type at the time. Edvard Kardelj and Boris Kidri č were its leading vision- aries. Following two decades of operating in the illegal, it was qualified for precisely more of the same with the onset of WWII. This proved particularly significant in that it awaited the war internally already uniform; that is, by then they had already concluded with the process of bolshevization and internal cleansing. The strategic goal of the Yugoslav and hence also Slovene communists was that the revolution and rees- tablishment of society were to be carried out fully in accord with the example set by the Soviet Union. This was also repeatedly demonstrated by the CPS already in the two decades prior to WWII. In eager anticipation of revolution throughout Europe, it directly attempted to implement its revolutionary aims, such as by: aggra- vating societal conditions through organizing the strike movement in 1920, organizing a form of a factious army Abstract 378 during the years 1923–1924, with the introduction of the King’s dictatorship in 1929 it once again anxiously awaited the revolution in Europe as it called for a rebel- lion and then sustained the firm belief that the revo- lutionary situation in Europe had already begun. The period of popular Front connections, in accordance with the tactics of the Comintern, represented a time of po- litical breadth; this discontinued with the Hitler – Stalin pact in August 1939. The World War that followed was labeled imperialistic; and the main culprit was west- ern democracy, or rather “western imperialists”. Just prior to the attack of the Axis powers on Yugoslavia, the Yugoslav communists forsook this evaluation and rather adopted the opinion of the responsibility for the war falling more balanced upon fascism and western democracy. Nevertheless, the impulse for revolution was far from disimpassioned; after all, revolution repre- sented what was once inescapably congruent with the comprehension of imperialism, which allowed the class struggle to escalate to the extremes, and which could be resolved only by way of revolution. The attack on Yugoslavia certainly did not encour- age the Communists towards altering their views. These views were ultimately abandoned with the German at- tack on the Soviet Union in June 1941, with the explicit order of the Comintern and the Soviet state leadership that the war was now a patriotic one, against fascism and not for the revolution. Now redirected into an anti- fascist resistance, the preliminary preparations initially directed towards preparing for the revolution were now concentrated towards supporting the resistance. These preparations reflected most explicitly in the establish- ment of war-revolutionary committees during the pe- riod between the attack upon Yugoslavia and the attack upon the Soviet Union. Having accepted the anti-fas- cist resistance, these committees also became a sort of headquarters for the organization of the first partisan units. Quite in accord with these above-stated altera- tions, the until then Anti-Imperialist Front, established in April 1941, changed its name to the Liberation Front of the Slovenian People. The Liberation Front of the Slovenian People was founded on the initiative of the 379 ABSTRACT CPS, the only member being a party, and it linked sev- eral other liberally oriented organizations. It certainly represented a particularity in the region of Yugoslavia. With this the communists did not necessarily forsake their revolutionary orientation; rather, they adapted their operations to the current circumstances and the recognition that their goals may indeed be achieved by way of the anti-fascist resistance and the mobilization of Slovenes on the basis of their dissatisfaction with the pre-war social circumstances. Congruent with their explicit revolutionary orien- tation and their faith in the revolutionary capacity of the European proletariat, they directed all their force towards the organization of the resistance on the po- litical level as well as towards an immediate and armed resistance; this certainly distinguished them from other European communist parties. By organizing an early re- sistance, they overtook the traditional Slovenian politi- cal parties, which were also now in the mode of prepar- ing for resistance; however, its execution was planned in the indefinite future. In a more conducive interna- tional constellation, such a resistance would have had the prospects of success and claimed far fewer victims. The CPS, with its direct role as initiator and organizer, and guided by the general interests of the revolution, as- sumed the leading position in the resistance movement right from the start. Despite the attention of so-called allies of the Liberation Front of the Slovenian People, it immediately enforced complete supervision over the most important areas, such as the partisan army, prop- aganda and the security intelligence service. The determination of Slovene communists to incite an early resistance, and their perseverance, take rise from their expectation of a revolution in Europe as well as their conviction, which endured through to the mid- dle of 1942, that the anti-fascist alliance is not stable. Alongside other factors, such as faith in the Red Army and the belief that the war would be short-lived, the consequence was a transition into a so-called second phase of the revolution; in particular, this took place upon Partisan territory in the Ljubljana region in the spring and summer of 1942, and with fatal repercus- 380 sions regarding circumstances within the Slovene na- tion. The extreme tensions that seethed ultimately led to civil war. Throughout the Partisan territory, the Com- munist Party began with direct interpolation of revo- lutionary elements into the resistance movement. This carried on through the entire span of the war and the so-called people’s power continued to gain authority. Eventually it indeed led to the enforcement of the revo- lutionary powers. This was reflected in: the introduc- tion of changes in the proprietorial and economic fields, the execution of class adversaries and revolutionary terror in general, party sectarianism in contrast to non- communist allied groups in the Liberation Front, the relationship to religion and the Catholic Church, the expressed emphasis of the leading role played by the CPS in the resistance and consequently also the party iconography (the introduction of communist symbols), the establishment of the proletarian army units. During the crisis of the resistance, caused mainly by the forceful Italian offensive in the summer and au- tumn of 1942, the CPS shortly enforced more breadth in their political orientation and thus allowed allied groups more leverage in their efforts and consequently their joint purport. Nonetheless, under the influence of the central leadership of the CPY, they soon aban- doned the policy or breadth; with the recognition of the Dolomite statement in March 1943, it planned a strat- egy for fortifying its monopolistic role in the resistance. The Dolomite statement brought unity to the Liberation Front of the Slovenian People; the Sokoli and the Chris- tian Socialists, founding groups of the Liberation Front, were made to renounce their joint identity. Thus the CPS, as a party of the Bolshevik type, secured exclu- sive rights to preservation and expansion of the party as well as to formally recognized leadership, something it already had all along. Significant structural changes were thus brought about in the field of political organization, after all, the Liberation Front together with mass organizations henceforth operated directly with the CPS. And the CPS, with the leverage of inside officials, enforced its policies through these organizations; that is, increasing 381 ABSTRACT numbers of officials on the committees of the Libera- tion Front and the mass organizations were from the Party. The political effect achieved by the Party with the Dolomite statement was thus focused precisely on the organizational issue, in its narrower and wider sense. This was the CPS’ first step towards a monopolistic po- litical and organizational core for the entire resistance movement. The leading Party role, which other organi- zations of the Liberation Front all acknowledged right from the onset – albeit primarily on some moral basis because they valued its prerogative in the organization of a resistance against the occupier – gradually gained momentum during the post-Dolomite period and in- creasingly materialized. In the meantime, the non-Com- munists were gradually pushed aside and among the less significant fellows. Inasmuch as the CPS did con- fide in them more significant roles, it was in the aim of maintaining the necessary external front of breadth in the resistance movement. Parallel with the organization and leadership of the anti-fascist resistance, the CPS was constantly and expressly oriented towards resolving internal Party is- sues. Preservation, restoration and expansion of the Party organization network were constant aspirations for the CPS. This also ties in to their recognition that the resistance against the occupier opened a unique op- portunity for the manifestation of revolutionary goals. The CPS granted its fullest energies to this issue; af- ter all, this was most tightly linked to the establish- ment and maintenance of the leading role in directing the struggle for liberation. This was the only way to the realization of the revolutionary Party program such as that accepted by the Communist Party of Yugoslavia at the Vukovar Congress in 1920. The efficacy of resolving the organizational issue was of strategic significance for the Party; it needed qualified and reliable officials for the execution of its revolutionary goals. The CPS joined up in the anti-occupier resistance without any obstructions so to speak. It invested all its available resources, regardless of its own losses. The Party’s internal discipline and faith in the revolution are the bonding matter that made ongoing perseverance at 382 the most critical moments possible. The early decision to arm the resistance, in 1941 already, triggered ex- tensive organizational changes, with massive political consequences. The goal of the CPS was in accordance with the program of the Liberation Front – with which the Party also made public appearances – to organize the resistance throughout all of Slovenia regardless of the borders delimited by the occupiers and the state; these are who shared the Slovenian national territory, whereby the Italian occupied region (the Ljubljana area) played a central role throughout. It was from here that the central leadership would often send Party activ- ists to those regions where CPS organizations were still lacking at the onset of the war (Styria and Primorje, the coastal region) or rather where they were hard-hit by the occupier’s powers (Styria, Upper Carniola). Through encouraging and organizing the resistance movement, its own organization was established and gradually also fortified. The early resistance and the uncompromising en- durance in the resistance caused significant losses in the Communist lines, especially in the German occu- pied territory. For a variety of reasons (arrests, being sent to concentration camps, intern camps, even the emergence of passivity, etc.) the blood tax and deficit of Communists, on occasion and in certain areas, brought decisive moments upon the Party’s organization. Pre- sumably, the pivotal months were in the autumn of 1942. This was a time when, after the dissolution of the organization in the Upper Carniola (Gorenjsko) region in the beginning of 1942, only a few Party activists re- mained in the field and in the army. It was in the spring and summer of 1942 when the Party in Styria, partly recovered already from the consequences of previous police incursions into the organization, was again en- tirely disintegrated when the resistance movement, and thus also the Party, was hard hit by the Italian offensive in the Ljubljana region. It did however begin to reveal a civil struggle. And when the Party in the Primorje region was still limited to only a few focal points, it had not yet even broken through to the region of Carinthia. It then chose to embark upon a planned offensive by way of 383 ABSTRACT dispatching visible Party activists to individual regions for shorter or even longer terms, as well as by allocating personnel and directly orienting political efforts towards surviving the critical period; this also coincided with the military-political turn-about on the international scene. As such, by the end of 1943 a strong resistance move- ment had been instigated throughout the majority of the ethnic territory; the Party lines, despite great losses, grew to a total of 2,900 members and 1,100 CPS mem- ber candidates by autumn in 1943. In the development of the criteria as the basis for attracting new members, the Party during the period of occupation greatly adapted to the altered circumstanc- es. To the earlier class-bound criteria it added also new ideas; the roots for these novel ideas developed from the basic actualities of occupation, the leadership of the re- sistance against the occupiers and individual participa- tion in the resistance. The criteria that each individual was required to fulfill for admission into the Party were not entirely unified; differences were quite obvious dur- ing certain periods, just as in certain areas. Differences in the personal approaches of those who were making the decisions about admissions and memberships were also evident. Regarding the admission of new members, for the most part youths, it is generally confirmable that the Party chose from among those who strove to join in the resistance movement and who demonstrated much dis- cipline in the performance of their tasks. How much other criteria were acknowledged, such as ideological adherence to and knowledge of the Party program is difficult to establish. Presumably, the CPS was closest to the pre-war orientations in the selection of its new members, especially in the Ljubljana region. More flex- ibility in the criteria for the admission of new members is reflected by the statement that new members or can- didates of the CPS are acquainted with the “basic frame- work of the Party program”; this indicates that certain members were not acquainted with these contents upon their admission. Regarding social affiliation, the work- ing-class and peasant bases were emphasized; as com- pared to the pre-war period, the number of members 384 belonging to the peasant class had evidently grown. The result of making admissions on a wider basis was a cer- tain degree of confusion, inasmuch as the dividing line between the CPS organizations and the Liberation Front or the self-sacrificing fighters in the Partisan units was no longer distinct. During the discussed time span, these things occurred primarily in the Upper Carniola region, which is where the aim was to quickly improve the uncomfortable circumstances caused by the Party’s organization by way of mass and campaign admission, without any regard to any earlier and/or specific crite- ria. Despite that such approaches, on the part of the Party leadership, were then frequently criticized, they nonetheless confirm the significance or even the exclu- sive share of the national liberation component, which individuals in the Party recognized and which they also accepted and were then admitted to membership for. Often it was at this point that the ideological reedu- cation began; from 1943 onwards, it was also within the framework of courses and schools organized by the Party. Highly representative rules for maintaining especial internal affiliations earmarked the Party organization. They were based on the strict adherence to Party rules and orientations, as well as a disciplined approach to executing the imposed tasks. All of this together cor- responded with the concept of the “bolshevization” of the Party. The most important principle in working for the CPS was to ensure the presence of all the organiza- tions in the resistance movement, and to exercise its influence primarily on everyday and actual efforts and methods of persuasion. Also incorporated into these in- ternal Party affiliations was the exertion of heavy pres- sure upon the membership; at the beginning, this was mainly applied as an instrument for establishing that the continued leadership of the resistance against the occupiers remained in the hands of the Party; later this was increasingly oriented towards the politically, insuf- ficiently qualified personnel. The key facts bidding the CPS with authority un- der circumstances of war in the discussed period were: an active anti-occupier resistance that helped overtake 385 ABSTRACT other political subjects; public appearances with a pro- gram, codified according to the basic issues of the Lib- eration Front, which helped to entice a large portion of Slovenes and proved to be even more decisive than the decision to fight for the resistance; the occupiers meas- ures, which were directly oriented towards destroying the Slovene nation as an ethnic category, had to at least partially agree with the justifications for the demands of an armed resistance; linking the national liberation content with the social content, which was not only in- tegrated into the program of the Communists but also in the broader context, despite that actual comprehen- sions varied. It cannot be established that the Com- munists were not maneuvering for national liberation in the war; however their primary goal was to follow and enforce their own objectives. In absence of the lat- ter, that is without a clear ambition of a revolutionary transformation of society, their contribution towards the struggle against the occupiers would certainly have been less significant. Hence, the struggle against the oc- cupiers would most likely have evolved quite differently: more gradually and with the possibility of an alternate political outcome from the turmoil of WWII. 387 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1483, Centralna komisija varnostno obveščevalne službe AS 1487, Centralni komite KPS 1941–1945 AS 1489, Oblastni komite KPS za Gorenjsko AS 1491, Oblastni komite KPS za Slovensko primorje AS 1492, Oblastni komite LPS za Štajersko AS 1494, Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Dolenjskem AS 1495, Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Gorenjskem AS 1496, Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Notranjskem AS 1497, Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF za Slovensko primorje AS 1498, Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Štajerskem AS 1589, Centralni komite ZKS 1945–1990 AS 1636, Oblastni komite KPS za Gorenjsko AS 1637, Oblastni komite KPS za Koroško AS 1638, Oblastni komite KPS za Slovensko primorje AS 1639, Oblastni komite KPS za Štajersko AS 1660, Cankar Izidor AS 1697, Okrožje Ba ča AS 1698, Okrožje Bela krajina AS 1704, Okrožje Jesenice Viri in literatura 388 AS 1705, Okrožje Kamnik AS 1707, Okrožje Kranj AS 1709, Zbirka okrožje Ljubljana AS 1710, Notranjsko okrožje AS 1712, Okrožje Novo mesto AS 1714, Okrožje Ribnica AS 1718, Okrožje Škofja Loka AS 1740, Okrožje Revirji AS 1851, Glavni štab NOV in POS 1941–1941 AS 1877, Slovensko domobranstvo AS 1887, Zbirka NOB tiska AS 1931, GSP Maribor AS 1931, Centralna komisija varnostno obveš čevalne službe Arhiv Gorenjskega muzeja, Kranj Zbirka NOB Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja, Slovenj Gra- dec Zbirka partizanski tisk Arhiv Srbije i Crne Gore, Beograd Fond 38, Predsedništvo ministarskog saveta – Centralni presbiro Fond 507, Centralni komitetet KPJ Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, Ljubljana Zbirka elaboratov Objavljeni viri Bratož Hinko-Oki: Dnevnik partizana, 2. Ljubljana 1971. Broz Josip Tito, Zbrana dela. Ljubljana (od 1978 dalje) Dedijer Vladimir, Dnevnik, 2. Beograd 1970. Delo, glasilo centralnega komiteja KPS. Ponatis ilegal- nih izdaj Dela iz let 1941 in 1942. Ljubljana 1947. Deželak-Bari č Vida, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1–2. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Ljubljana 1962–1989. 389 VIRI IN LITERATURA Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilne- ga gibanja v Sloveniji. Ljubljana 2001–2005. II. kongres Komunisti čne partije Slovenije, Ljubljana 1948. Ferenc Tone, Nekaj dokumentov o NOB v Prekmurju le- ta 1941. Borec, 1967, št. 8–9. Ferenc Tone, Zaplenjeno poro čilo iz stiškega okrožja. Borec, 1988, št. 5. Ferenc Tone, Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju (1.–4. 10. 1943). Dokumenti. Ko čevje–Lju- bljana 2003. Hace Matevž, Komisarjevi zapiski, I. Ljubljana 1957. Istorijski arhiv Komunisti čke partije Jugoslavije. Kon- gresi i zemaljske konferencije KPJ 1919–1937, knjiga 2. Beograd 1950. Izvori za istoriju SKJ. Drugi (Vukovarski) kongres KPJ (20–24. jun 1920). Beograd 1983. Izvori za istoriju SKJ. Peta zemaljska konferencija KPJ (19–23. oktobar 1940). Beograd 1980. Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPJ. NOR i revolucija (1941–1945). Beograd (od 1985 dalje) Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidri ča. Ljubljana 1963. Kardelj Edvard, Zbrana dela (tipkopis). Kidri č Boris, Zbrano delo. Članki in razprave 1933–1943 (I. knjiga). Ljubljana 1978. Kidri č Boris, Zbrana dela, I, Ljubljana 1987. Kocbek Edvard, Tovarišija. Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Ljubljana 1972. Kocbek Edvard, Listina. Dnevniški zapiski od 3.maja do 3. decembra 1943. Ljubljana 1967. Kocbek Edvard, Osvobodilni spisi, I. Ljubljana 1991. Ljudska pravica, glasilo Komunisti čne partije Slovenije, leto 1943. Ponatis ilegalnih izdaj. Ljubljana 1946. Maleži č Matija, Politi čno-organizacijsko poro čilo Me- stnega komiteja KPS Ljubljana za mestno partijsko konferenco 5. novembra 1948. Proleter, organ centralnog komiteta KPJ 1929–1942. Ponatis. Beograd 1968. 390 Prvi junij v Trbovljah. Stenografski zapisnik kazenske razprave v Celju dne 25., 26. in 27. novembra 1924. Ljubljana – Trbovlje 1974. Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ. Dokumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ. Ljubljana 1990. Slovenski poro čevalec 1938–1941. Ponatis. Ljubljana 1951. Šnuderl Makso, Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji. Ljubljana 1950. Šnuderl Makso, Dnevnik 1941–1945 (II. knjiga). V par- tizanih. Maribor 1994. Ustanovitev. Dokumenti ustanovnega kongresa komu- nisti čne stranke v Sloveniji 11. aprila 1920 (ur. France Klop či č). Ljubljana 1969. Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921. Ljubljana 1980. Vodušek Stari č Jera, “Dosje” Ma čkovšek. Viri 7. Lju- bljana 1994. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI (Borbe v Slo- veniji). Spominski viri Neobjavljeno spominsko gradivo - Arhiv Republike Slovenije, AS 1550, Zbirka spomin- skega gradiva o delavskem gibanju, socialisti čni re- voluciji in narodnoosvobodilni borbi - Arhiv Republike Slovenije, AS 1872, Zbirka spomin- skega gradiva o delavskem gibanju in narodnoo- svobodilnem boju. - Arhiv Muzeja narodne osvoboditve, Maribor, Zbirka spominskega gradiva. Objavljeno spominsko gradivo Babi č Branko, Primorska ni klonila. Spomini na vojna leta. Koper 1982. Baloh Pavel, Po poteh revolucije. Spomini na predvojno revolucionarno delo v Trbovljah in narodnoosvobo- dilni boj 1941–1945. Ljubljana 1966. 391 VIRI IN LITERATURA Bebler Aleš, Čez drn in strn. Spomini. Ljubljana 1981. Bratko Ivan, Teleskop. Ljubljana 1964. Brejc Tomo, Za četek. Borec, 1960, št. 7–8. Brejc Tomo, Iz naroda hlapcev. Borec 1951. Brodar Lojze (Dušan Pirjevec), V Celovec. Koroška v borbi. Celovec 1951. Franc But-Branko, Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bo čem. Rogaška Slatina 1983. Dugulin Avgust, Narodnoosvobodilno gibanje na Krasu in Slovenskem primorju 1941–1942. Borec, 1950, št. 4. Dugulin Avgust, Razvoj OF u trži čkom brodogradilištu. Ustanak naroda Jugoslavije 1941, knjiga 3. Beo- grad 1963. Fajdiga France, Jože Šeško – organizator in vodja revo- lucionarnega gibanja na Ko čevskem. Borec, 1965, št. 11. Fajfar Tone, Odlo čitev. Spomini in partizanski dnevnik (druga, dopolnjena izdaja). Ljubljana 1981. Gorenjska v borbi za svobodo, I–V. Kranj 1959–1961. Gri čar Jože-Metod, Spomini 1935–1945. Borec, 1988, št. 6–7. Gri čar Jože-Metod, Delo prvih ilegalcev narodnoosvobo- dilnega gibanja na Litijskem in Moravškem. Litijski zbornik NOB, I. Ljubljana 1969. Ivan či č Marija, V hiši ob Gradaš čici. Ljubljana v ilegali, I. Ljubljana 1960. Izbrani spisi udeležencev NOB v kamniškem okrožju. Kamniški zbornik VII. Ljubljana 1961. Iz spominov Toneta Dolinška-Metoda. TV-15, 1. 1. 1972, št. 1–2. Jan Ivan, Spomini na zgornjesavsko dolino. Jeklo in lju- dje III. Jesenice 1975. Konobelj Franc-Slovenko, Jeseniška četa in Cankarjev bataljon v letu 1942. Jeklo in ljudje IV. Jesenice 1979–1980. Konobelj Franc-Slovenko, Pod Možakljo in Karavanka- mi so se uprli. Jesenice 1954. Konobelj Franc-Slovenko, Druga partizanska zima pod Stolom. Jeklo in ljudje VI. Jesenice 1991. Kotnik Beno-Hostnik, Spomini. Koroški fužinar, 1953, št. 4. 392 Kotnik Beno, Težki pa veliki časi pod Uršljo goro. Koro- ški fužinar, 1953, št. 4. Kova č Mima-Bar čka, Spomini na Slovenjegoriško četo. Ptujski zbornik II. Ptuj 1962. Logar Cene, Osvobodilni boj v Dolomitih. Borec, 1973, št. 6–7, 8–9. Maček Ivan, Spomini. Zagreb 1981. Marinko Miha, Moji spomini. Ljubljana 1974. Mavri č Stane, Kako je nastala Hotuljska četa. Koroški fužinar 1978, št. 2. Med Mrzlico in Dobrovljami. Celje 1955. Osolnik Bogdan, Z ljubeznijo skozi surovi čas. Ljubljana 1989. Peric Lojze, Po čeci narodnooslobodila čkog pokreta u Primorju i Istri 1941. Ustanak naroda Jugoslavije 1941, knjiga 3. Beograd 1963. Perko Vencelj, Spomini na leto 1941. Jeklo in ljudje, V. Ljubljana 1985. Peternel Tone-Igor, Partizanstvo na Gorenjskem – žarek upanja v Evropi. Tribuna, glasilo SZDL ob čine Lju- bljana-Šiška, junij 1981, št. 10. Pirjevec Dušan-Ahac, Ob tridesetletnici Tomaževe smr- ti. Vestnik koroških partizanov, 1974, št. 2–4. Poli č Radko, Čudežna pomlad. Ljubljana 1979. Prosen Marko, V za četku leta 1939 smo že imeli svoje partijske celice. Koroški fužinar, 1978, št. 2. Prušnik Karel-Gašper, Gamsi na plazu. Ljubljana 1981. Ribi či č Mitja-Ciril, Moravška republika. Litijski zbornik NOB. Ljubljana 1969. Ribnikar Kristijan-Feliks, Čez Dravo, v okolico Celovca. Vestnik koroških partizanov, 1985, št. 1–2, 3–4 in 1986, št. 1–2, 3–4. Rojic Vida, Skozi viharje v lepšo prihodnost – Narodno- obrambni, osvobodilni boj in ljudska revolucija ter povojni razvoj na ptujsko-ormoškem obmo čju. Ptuj 1981. Runko Stanislav-Mišo, Utrjevanje stikov z avstrijskimi protifašisti. Vestnik koroških partizanov, 1978, št. 2–4. Rus Veljko, Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana 1992. 393 VIRI IN LITERATURA Sovdat Emil, Tam, kjer te če bistra Zilja. Ljubljana 1967. Spomini Borisa Praprotnika-Pavleta na narodnega he- roja Matijo Verdnika-Tomaža. Vestnik koroških partizanov, 1978, št. 2–4. Spomini na Janeza Marenti ča. Ljubljana 1983. Spomini revirskih sekretarjev. Trbovlje 1987. Sterlekar Ignac-Jože, Konferenca partijskih aktivistov v Dešnu. Litijski zbornik NOB. Ljubljana 1969. Stopar Viktor, Člani CK med prostovoljci. Ljubljana v ilegali, I, Ljubljana 1960. Svetina Albert, Od osvobodilnega boja do banditizma. Ljubljana 2004. Svetina-Vlasta Mira, Partija in OF v letih 1943–1945. Ljubljana v ilegali, IV. Ljubljana 1970. Šeme Jože, Opis revolucionarnih dogajanj v okrožju Sti čna v prvem obdobju narodnoosvobodilnega gi- banja. Borec, 1986, št. 6–7. Šentjurc Lidija, Rad partijske organizacije u Ljubljani u 1942 godini. U svedo čenjima u česnika NOB, knjiga 10. Beograd 1975. Tekavec Jože, Dnevi preizkušnje. Ljubljana 1977. Valentin či č Stane, Prvi okrožni odbor OF v Grosupljem. Zbornik ob čine Grosuplje II. Grosuplje 1970. Vipotnik Janez, Prostovoljci. Ljubljana v ilegali, I. Lju- bljana 1960. Vižintin Mile, Kako smo za čeli. Goriški zbornik 1947– 1951. Nova Gorica 1957. Vode Angela, Skriti spomin. Ljubljana 2004. Zalaznik Franc-Leon, Dolga in težka pot 1941–1945. Maribor 1963. Žakelj Milan, Nekaj o delu Komunisti čne partije v Po- ljanski dolini. Loški razgledi VI. Škofja Loka 1959. Žaucer Pavle-Matjaž, Za četek NOB v Mežiški dolini jese- ni 1942. Vestnik koroških partizanov, 1976, št. 4. Literatura Ambrožič Lado-Novljan, Pohod Štirinajste. Ljubljana 1978. Ambrožič Lado-Novljan, Petnajsta divizija. Ljubljana 1983. 394 Avsec Anton, Šumrada Janez: Kratek oris priprav na množi čno vstajo in na oblikovanje osvobojenega ozemlja na Notranjskem pozimi 1941–1942. No- tranjski listi II. Cerknica 1981. Boj pod Triglavom. Gorje pri Bledu 1966. Boži č Alenka, Prispevek h kadrovski sestavi pokrajin- ske oblasti med NOB na Gorenjskem. Borec, 1980, št. 3. Bre čko Stanko, Hrastnik skozi desetletja. Hrastnik 1978. Budna Kodri ć Nataša, Dežman Jože: Gorenjski parti- zan. Gorenjski odred 1942–1945. Kranj 1992. Coutois Stéphane, Werth Nicolas, Panné Jean-Louis, Paczkowski Andrzej, Bartosek Karel, Margolin je- an-Louis: Črna knjiga komunizma. Zlo čini, terror in zatiranje. Ljubljana 1999. Čepe Marica, Centralna tehnika je zrasla iz predvojne partijske tehnike. Ljubljana v ilegali, I. Ljubljana 1960. Čepe Marica, Prebijanje okupatorjeve blokade. Ljublja- na v ilegali, III. Ljubljana 1967. Čepi č Zdenko, Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, 1998, št. 1–2. Desetletja bojev in zmag. Ljubljana 1977. Deželak-Bari č Vida, Organizacijski razvoj Komunisti čne partije Slovenije na Gorenjskem od pomladi 1941 do jeseni 1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 1986, št. 1–2. Deželak-Bari č Vida, Razvoj Komunisti čne partije Slove- nije na Štajerskem v letih 1941–1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 1987, št. 1–2. Deželak-Bari č Vida, Organizacijski razvoj KPS v Ljublja- ni od aprila 1941 do sredine septembra 1943. Zgo- dovina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Kroni- ka, Ljubljana 1984. Deželak-Bari č Vida, Organiziranost Komunisti čne par- tije Slovenije na Dolenjskem in Notranjskem v letih 1941–1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 1991, št. 2. Deželak-Bari č Vida, Vloga, metode in mesto Komuni- sti čne partije Slovenije v organiziranju oboroženega 395 VIRI IN LITERATURA upora 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1–2. Deželak-Bari č Vida, Organiziranost Komunisti čne par- tije Slovenije v partizanskih enotah 1941–1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 1988, št. 1–2. Deželak-Bari č Vida, Osvobodilna fronta slovenskega naroda in njen odnos do vere. Mikužev zbornik, Ljubljana 1999. Deželak Bari č Vida, Samoiniciativni in nepriznani po- krajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko. Prispevki za novejšo zgodovino, 2000, št. 2. Deželak-Bari č Vida, Razpust Kominterne. Odmevi na Slovenskem in mednarodni okvir. Prispevki za no- vejšo zgodovino, 2006, št. 2. Dežman Jože, Mo č preživetja. Sprava z umorjenimi star- ši. Celovec-Ljubljana-Dunaj 2004. Dolenc Ervin, Spor med prvo in drugo generacijo sloven- skih komunistov? Med politiko in zgodovino. Življe- nje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975). Ljubljana 2005. Domicili v slovenskih ob činah, Revolucionarna izroči- la. Ob 40-letnici ustanovitve Osvobodilne fronte in vstaje slovenskega naroda izdala Skupnost sloven- skih ob čin. Drobne Franc, Razvoj ljudske oblasti na Kozjanskem. Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bo čem. Med Bo čem in Bohorjem. Šentjur pri Celju-Šmarje pri Jelšah 1984. Ferenc Tone, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 1967. Ferenc Tone, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943. Južnoprimorski odred in Gregor či čeva brigada. Ljubljana 1983. Ferenc Tone, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana 1987–1991. Ferenc Tone, Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slo- venskem Primorju od decembra 1942 do septem- bra 1943. Prispevki za zgodovino delavskega giba- nja, 1960, št. 1. Ferenc Tone, Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika, 1981, št. 2. 396 Ferenc Tone, Množi čna vstaja na Gorenjskem decembra 1941. Borec, 1971, št. 12. Ferenc Tone, Narodnoosvobodilni boj na obmo čju se- danje ob čine Krško. Krško skozi čas 1477–1977. Krško 1977. Ferenc Tone, Narodnoosvobodilni boj v Ljubljani. Zgo- dovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Kroni- ka. Ljubljana 1984. Ferenc Tone, Kacin-Wohinz Milica, Zorn Tone: Sloven- ci v zamejstvu. Pregled zgodovine 1918–1945. Lju- bljana 1974. Ferenc Tone, Dies irae. Četniki, vaški stražarji in njiho- va usoda jeseni 1943. Ljubljana 2002. Ferenc Tone, Ževart Milan: Nekatere zna čilnosti in po- sebnosti fašisti čne okupacije ter narodnoosvobodil- nega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1979, št. 1–2. Ferlež Ivan, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942. Ljubljana 1972. Filipi č France, Družbenopoliti čne razmere ob ustanovi- tvi komunisti čne stranke na Slovenskem. Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komuni- stov 1919–1939, I, Ljubljana 1981. Filipi č France, KPJ v Sloveniji v času VIII. konference zagrebških komunistov. Poglavja iz revolucionarne- ga boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939, I. Ljubljana 1981. Filipi č France, O razvoju in delovanju KPJ v Sloveniji med leti 1920–1924. Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939, I. Lju- bljana 1981. Filipi č France, Partijska organizacija v Sloveniji v obdo- bju ustanovnega kongresa KPS. Zbornik ob štiri- desetletnici ustanovnega kongresa KPS. Ljubljana 1977. Filipi č France, Vinje. Spomeniki delavskega revolucio- narnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, zv. 59. Ljubljana 1987. Filipi č France, Politi čna usmeritev KPS od sredine 1940 do aprila 1941. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Lju- bljana 1991. 397 VIRI IN LITERATURA Filipi č France, Pohorski bataljon. Ljubljana 1979. Filipi č France, Prvi pohorski partizani. Maribor 1965. Furet François, Minule iluzije. Esej o komunisti čni ideji 20. stoletja. Ljubljana 1998. Gabri č Aleš, Kekec Polona, Rajšter Brigita: Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner. Ljubljana 2000. Godeša Bojan, Prispevek k poznavanju Dolomitske izja- ve. Nova revija, 1991, št. 105–106, 107, 108. Godeša Bojan, Angela Vode in medvojne dileme. Uso- da slovenskih demokratičnih izobražencev: Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa, Ljubljana 2001. Godeša Bojan, Priprave na revolucijo ali NOB? Sloven- ski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega na- roda pred pol stoletja. Ljubljana 1991. Godeša Bojan, Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995. Godeša Bojan, Peta državna konferenca v Zagrebu. Slo- venska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije. Ljubljana 2005. Godeša Bojan, Utrditev Osvobodilne fronte in njen od- nos do nove Jugoslavije. Slovenska novejša zgodo- vina. Od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije 2005. Godina Ferdo, Prekmurje 1941–1945. Prispevek k zgo- dovini NOB. Murska Sobota 1980. Gombač Milan, Kratek pregled razvoja varnostnoobve- ščevalne službe Osvobodilne fronte. Zaš čita naro- dnoosvobodilnega boja. Ljubljana 1979. Griesser-Pe čar Tamara, Dolinar France Martin: Rožma- nov proces. Ljubljana 1996. Griesser-Pe čar Tamara, Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945. Okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana 2004. Grobler Alfred Mile, Kdaj je padel Miloš Zidanšek. Borec 1980, št. 4. Guštin Damijan, Vloga in pomen oborožene sile v naro- dnoosvobodilnem boju v Sloveniji 1941–1945. Zgo- dovinski časopis, 1991, št. 3. 398 Guštin Damijan, Vprašanje oboroženega odpora 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2. Hribar Spomenka, Dolomitska izjava. Ljubljana 1991. Hribernik Rudolf-Svarun, Dolomiti v NOB. Ljubljana 1974. Hudales Zoran, Ob čina Trebnje v NOB. Ljubljana 1975. Hurem Rasim, Kriza NOP-a u Bosni i Hercegovini kra- jem 1941. i po četkom 1942. Sarajevo 1972. Izro čilo Čebin. Posvet ob 50. obletnici ustanovnega kon- gresa KPS in prihoda Josipa Broza Tita na čelo KPJ. Ljubljana 1987. Jan Ivan, Kokrški odred I. Ljubljana 1980. Juran či č Vlado, Šmarjeta pri Novem mestu v narodnoo- svobodilni vojni 1941–1945. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja in NOB na Dolenjskem in v Beli krajini. Novo mesto 1985. Kacin Wohinz Milica, Pirjevec Jože: Zgodovina Sloven- cev v Italiji 1866–2000. Ljubljana 2000. Kebe Tone, Priprave in za četki vstaje na Cerkniškem in Rakovškem. Notranjski listi II. Cerknica 1981. Kiuata Ladislav, Na bojni črti osemnajste. Ljubljana 1969. Klop či č France, Velika razmejitev. Ljubljana 1969. Klop či č France, Kriti čno o slovenskem zgodovinopisju. Ljubljana 1977. Kopa č Janez, Razvoj partije in Osvobodilne fronte v okrožju Kranj 1941–1945. Kranjski zbornik 1980. Kranj 1981. Kos Janez, Železni čarska in splošna stavka aprila 1920. Ljubljana 1980. Kos Stane, Stalinisti čna revolucija na Slovenskem 1941–1945, I. Rim 1984. Košmrlj Drago, Akademski agrarni klub Njiva. Pot kme č- kega ljudstva v OF. Ljubljana 1986. Kotnik Anton, Komunisti čna partija v revolucionarnem delavskem gibanju Savinjske doline (1920–1941). Celje 1975. Krall Jože, Partizanske tiskarne na Slovenskem (Osre- dnje tiskarne, Ljubljana 1972; Primorske tiskarne, Ljubljana 1973; Gorenjske in štajerske tiskarne; Ljubljana 1976). 399 VIRI IN LITERATURA Kraigher Živa, Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941–1945). Ljubljana 2002. Kramar Janez, Rajon Slivnica-Žalna. Zbornik ob čine Grosuplje X. Grosuplje 1978. Kreft Ivan, Slovenska ljudska fronta in njeni aktivisti na Dolenjskem in v Posavju po letu 1934. Krško skozi čas 1477–1977. Krško 1977. Križnar Ivan, Socialna in politi čna pripadnost parti- zanskih enot na Gorenjskem in Štajerskem v letu 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1962, št. 1–2. Križnar Ivan, Vstaja in za četki NOB na Gorenjskem. Bo- rec 1971, št. 6–7. Križnar Ivan, Socialna in politi čna pripadnost sloven- skih partizanov v letu 1941. Slovenske paralele 1973, št. 43. Križnar Ivan, Jeseniško okrožje med nacisti čno okupaci- jo in narodnoosvobodilnim bojem. Ljubljana 2000. Križnar Ivan, Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodil- nem boju 1941–1945. Škofja Loka 2003. Križnar Ivan, Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj 2007. Leban Pavla, Franc Šavli-Medved – prvi sekretar KPS za Tolminsko. Tolminski zbornik. Tolmin 1975. Linasi Marjan, Antifašisti čno in narodnoosvobodilno gi- banje slovenske mladine na Koroškem 1938–1945. Ljubljana 1990. Linasi Marjan, Oris antinacisti čnega in narodnoosvobo- dilnega boja na Koroškem v času druge svetovne vojne. Koroški vestnik, 1992, št. 1–2. Luštek Miroslav, Pregled enot narodnoosvobodilne voj- ske Slovenije in njihovega poveljniškega kadra (od ustanovitve operativnih con decembra 1942 do ustanovitve prvih dveh divizij julija 1943). Prispev- ki za zgodovino delavskega gibanja, 1965, št. 1–2. Luštek Miroslav, O delu slovenskih partizanskih čet v letu 1941. Ljubljana v ilegali, II, Ljubljana 1961. Maks Strmecki. Brežice 1987. Maleži č Matija, Kratek časovni pregled važnejših dogod- kov v sedanji ob čini Ribnica. Ribnica skozi stoletja, Ljubljana 1982. 400 Mikuž Metod, Pregled narodnoosvobodilne borbe na Slovenskem, I, Ljubljana 1960. Mikuž Metod, Trojna (dvojna) internacionalisti čna akci- ja CK KPS (CK KPJ) na Koroškem med NOB od kon- ca 1943 dalje. Zgodovinski časopis, 1970, št. 3–4. Mikuž Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugosla- viji 1917–1941. Ljubljana 1965. Mlakar Boris, Goriška sredina. Prispevki za novejšo zgodovino, 1997, št. 2. Mlakar Boris, Upor ali kolaboracija – resni čna dilema? Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2. Mlakar Boris, Slovensko domobranstvo 1943–1945. Ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljubljana 2003. Mlakar Boris, Krogi nasilja ned Slovenci v vojnih letih 1941–1945. Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana 2005. Narodni heroj Stanko Žagar. Ljubljana 1982. Narodni heroji Jugoslavije, I. Beograd 1975. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. 3. izdaja. Ljubljana 1978. Nedog Alenka, Tone Tomšič, Oris življenja in revolucio- narnega delovanja (9. 6. 1910 – 21. 5. 1942). Lju- bljana 1969. Nedog Alenka, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od le- ta 1935 do 1941. Ljubljana 1978. Nedog Alenka, O nastanku izjave treh komunisti čnih strank o slovenskem narodnem vprašanju. Prispev- ki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, št. 1–2. Novak Drago, Prlekija 1941–1945. Ljubljana 1987. Novak Drago, Orešnik Ivo, Šticl Herman: Pomniki NOB v Slovenskih goricah in Prekmurju. Murska Sobota 1985. Omahne Branko, Franc Far čnik. Zagorje ob Savi 1986. Ostrovška Milica, Kljub vsemu odpor, Maribor v času okupacije in narodnoosvobodilnega boja. I–III, dru- ga izpopolnjena izdaja, Maribor 1981. Pavlin Mile, Leto 1943 na zahodnem Koroškem. Vestnik koroških partizanov, 1973, št. 2–3. Pavlin Mile, Jeseniško-bohinjski odred. Ljubljana 1970. 401 VIRI IN LITERATURA Peni č Lojze, Pregled razvoja politi čnih organizacij v ma- riborskem okrožju v letih 1941–1945. Borec, 1973, št. 4. Peni č Lojze, Okupacija in narodnoosvobodilni boj. Zbor- nik ob čine Slovenska Bistrica I. Ljubljana 1983. Perovšek Jurij, Socialisti čna stranka delovnega ljud- stva. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije. Ljubljana 2005. Perovšek Jurij, Razprava o nacionalnem vprašanju med komunisti. Slovenska novejša zgodovina. Od pro- grama Zedinjena Slovenija do mednarodnega pri- znanja Republike Slovenije. Ljubljana 2005. Petelin Stanko, Gradnikova brigade. Ljubljana 1983. Petelin Stanko, Enaintrideseta divizija. Ljubljana 1985. Petranovi ć Branko, Revolucija i kontrarevolucija u Ju- goslaviji (1941–1945), 1. Beograd 1983. Petranovi ć Branko, Srbija u drugom svetskom ratu 1939–1945. Beograd 1992. Pirkovi č Ivo, Predstraže ilegalnega Novega mesta. Do- lenjski zbornik 1961. Novo mesto 1961. Plahuta Slavica, Srednjeprimorsko okrožje 1941–1945. Nova Gorica 1981. Pleterski Janko, Problemi sou činkovanja narodne in so- cialne revolucije v nastopu Osvobodilne fronte in pojav antikomunizma. Slovenski upor 1941. Osvo- bodilna fronta slovenskega naroda pred pol stole- tja. Ljubljana 1991. Pleterski Janko, Študije o slovenski zgodovini in naro- dnem vprašanju. Maribor 1980. Poli č Radko, Belokranjski odred. Ljubljana 1975. Prunk Janko, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za ob činske volitve decembra 1922. Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja, 1971–1972, št. 1–2. Prunk Janko, Mesto ustanovnega manifesta KPS med slovenskimi narodnimi programi. Izro čilo Čebin, Ljubljana 1987. Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon. Ljubljana 1995 Požun Lojze, Trbovlje v NOB 1941–1942. Trbovlje 1986. Požun Lojze, Celjska partizanska četa in njeno obdobje. Celje 1976. 402 Požun Lojze, Revirska četa leta 1941. Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja, 1961. Re đi ć Vu četa, Gra đanski rat u Crnoj Gori. Podgorica 2002. Rejec Tatjana, Partija in tigrovci (medvojna in povoj- na usoda nekaterih vodilnih tigrovcev). Ljubljana 2006. Revirji v boju za socializem. Ljubljana 1979. Rojic Vida, Jože Lacko. Maribor 1963. Rojic Vida, Ptuj v boju za lepše dni. Maribor 1960. Selin Marko K. F./, Ni č ve č strogo zaupno I–II, Naci- sti čne obveš čevalne službe in njihova dejavnost pri nas. Ljubljana 1978. Sirc Ljubo, Med Hitlerjem in Titom, Ljubljana 1992. Skozi viharje v lepšo prihodnost. Ptuj 1981. Slovenska Istra v boju za svobodo. Prispevki in gradivo za krajevno zgodovino. Koper 1976. Stiplovšek Miroslav, Razmah strokovno-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922, Ljubljana 1979. Stiplovšek Miroslav, Pregled zna čilnosti družbenopo- liti čnega razvoja na Slovenskem in vloga partije v njem. Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS. Ljubljana 1977. Stiplovšek Miroslav, Razmah delavskega gibanja na domžalskem obmo čju v drugi polovici tridesetih let in krepitev vloge partije v njem. Zbornik ob čine Domžale. Domžale 1979. Stiplovšek Miroslav, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem obmo čju v letih 1934–1941. Menge- ški zbornik II, I. snopi č. Mengeš 1970. Stiplovšek Miroslav, Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici. Mengeški zbornik II, I. snopi č. Mengeš 1970. Stiplovšek Miroslav, Dva vzpona v razvoju revolucionar- nega gibanja na Kamniškem med vojnama. Kamnik 1929–1979 (Zbornik razprav s simpozija ob 750-le- tnici mesta), 1985. Stiplovšek Miroslav, Kamniško okrožje v NOB. Domžale 1975. Strle Franci, Tomši čeva brigada, uvodni del. Ljubljana 1980. 403 VIRI IN LITERATURA Šinkovec Črtomir, Uporni svet pod Snežnikom. Nova Gorica 1966. Škerl France, Kdaj je prišel Matevž na Primorsko. Bo- rec, 1950, št. 8–9. Škerl France, Partijska konferenca na Sveti gori aprila 1942. Borec, 1972, št. 3. Škerl France, Koroška v borbi za svobodo. Koroški zbor- nik. Ljubljana 1946. Štolfa Milko, Med briškimi gri či je posijalo sonce. Lju- bljana 1963. Štucin Anica, Lipuži č Olga: Gradivo za zgodovino OF na Idrijskem in Cerkljanskem (1941–april 1943). Idrij- ski razgledi 1978/79. Trampuž Lilijana, KPJ na Slovenskem v obdobju šesto- januarske diktature 1929–1934 s poudarkom na za četnem delu priprave pokrajinske konference. Magistrsko delo. Ljubljana 1992. Traven Terezija, Novomeška partizanska četa. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja in NOB na Dolenj- skem in v Beli krajini. Novo mesto 1989. Tršan Lojz, OF v Ljubljani. Organiziranost v času itali- janske okupacije 1941–1943. Ljubljana 1995. Ustanovitev, ur. France Klop či č. Ljubljana 1969. Vidali Ivan, Vstaja na domžalskem in kamniškem ob- močju. Zbornik občine Domžale. Domžale 1979. Vodopivec Peter, Angela Vode (1892–1985). Usoda slo- venskih demokrati čnih izobražencev: Angela Vode in Boris Furlan žrtvi Nagodetovega procesa, Lju- bljana 2001. Vodušek Stari č Jera, Prevzem oblasti 1944–1946. Lju- bljana 1992. Vogrič Rudi, Boj Belokranjcev. Ljubljana 1973. Vremec Vid, Pinko Tomaži č in drugi tržaški proces 1941. Koper 1988. Vren čur Milena, Križnar Ivan: V navzkrižnem ognju. Grosupeljsko in Stiško okrožje OF 1941–1945. Lju- bljana 1997. Vršnik Lojze, Pregled enot narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji in njihovega poveljniškega kadra (Od pomladi 1942 do ustanovitve operativnih con). Pri- spevki za zgodovino delavskega gibanja, 1960, št. 1. 404 Zakonjšek Rado, Velika preizkušnja. Ljubljana 1977. Zakonjšek Rado, Štajerska 1941. Ljubljana 1980. Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS (Razprave in dokumenti). Ljubljana 1977. Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana 1986. Zupanc Ciril, Zapadno-primorsko okrožje. Nova Gorica 1973. Žajdela Ivo, Zasuta usta. Za četek komunisti čne revolu- cije v Sloveniji leta 1941 in 1942. Ljubljana 1996. Ževart Milan, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana 1977. Žnidarič Marjan, Do pekla in nazaj. Nacisti čna okupa- cija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941– 1945. Maribor 1997. Žnidarič Marjan, Maribor med okupacijo in narodnoo- svobodilnim bojem. Maribor skozi stoletja. Maribor 1991. Žnidarič Marjan, Železni čarji in železnice v času okupa- cije in narodnoosvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem. Ljubljana 1990. Žolnir Bogdan, Naši aktivisti OF. Koroški fužinar, 1977, št. 4. Žolnir Bogdan, O razvoju Partije in SKOJ-a v Slovenj Gradcu. Odsevanja 1980, št. 5–6. Žolnir Bogdan, Pavlin Mile: Protifašisti čni odpor. Koro- ška od za četka vstaje do konca leta 1943. Celovec- Ljubljana 1994. 405 UPORABLJENE KRATICE AFŽ – glej SPŽZ ARS – Arhiv Republike Slovenije AVNOJ – Antifašisti čko vije će narodnog oslobodjenja Jugoslavije BG – bela garda CK – Centralni komite CK VOS – Centralna komisija varnostnoobveš čevalne službe DE – Delavska enotnost IOOF – Izvršni odbor Osvobodilne fronte JNS – Jugoslovanska nacionalna stranka KPA – Komunisti čna partija Avstrije KPH – Komunisti čna partija Hrvaške KPI – Komunisti čna partija Italije KPJ – Komunisti čna partija Jugoslavije KPS – Komunisti čna partija Slovenije NOB – Narodnoosvobodilni boj NOO – Narodnoosvobodilni odbor NZ – Narodna zaš čita OF – Osvobodilna fronta OK KPS – Okrožni komite KPS OK VOS – Okrožna komisija VOS OOOF – Okrožni odbor Osvobodilne fronte PIF – Protiimperialisti čna fronta PK KPS – Pokrajinski komite KPS RK KPS – Rajonski komite KPS SKOJ – glej ZKMJ SNOO – Slovenski narodnoosvobodilni odbor Uporabljene kratice 406 SPŽZ – (tudi AFŽ) Slovenska protifašisti čna ženska zve- za SZ – Sovjetska zveza TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka TV – to čka veze (kurirska postaja) VKP(b) – Vsezvezna komunisti čna partija (boljševikov) VOS – Varnostnoobveš čevalna služba ZKMJ – (SKOJ) – Zveza komunisti čne mladine Jugosla- vije (Savez komunisti čke omladine Jugoslavije) ZSM – Zveza slovenske mladine ZSSR – Zveza socialisti čnih sovjetskih republik 407 OSEBNO KAZALO Osebno kazalo A Agrež Ivan 184, 274 Ambrožič Anton 254 Ambrožič Lado 363, 365 Ambrožič Milan 308 Anderwald Benjamin 171, 252 Antloga Jože 99, 163 Avbelj Viktor 81, 85, 86, 93, 101, 161, 162, 229 Avsec Anton 94 Avšič Jaka 132, 204 Avžlahar Ivica 355 Ažman Jože 49, 79, 80, 82, 106, 107 B Babi č Branko 294–296, 308, 346, 347, 366, 367 Bagar Mirko 120, 121 Bahor Matija 94, 99, 160, 161, 202 Bajec Viktor 236, 340 Baki ć Mitar 34 Baloh Pavel 113, 184 Barle Avgust 173, 246, 247, 252, 259 Bartol Ivan 93, 101 Bašin Boža 357 Bebler Aleš 33, 37, 38, 40, 47–49, 132, 193, 291, 292, 294–296, 305, 346, 352, 366 Bebler Vilma 93, 162, 229, 230 Be čan Stanislav 107, 171 Belopavlovi č Niko 227 408 Belšak Franc-Maks 273 Belšak Franc-Tone 273 Beltram Julij 297, 303, 304, 353 Bem Ludvik 288 Benedik Franc 172, 247 Benigar Franc 172, 253, 254 Berce Milena 119 Berce Polde 119 Ber či č Lojze 254 Bergant Alojz 107 Bertoncelj Ivan-Johan 49, 106, 107, 171, 248, 252, 280, 289 Bertoncelj Ivan-Janoš 262 Bezeljak Franc 302, 351 Bidovec Stane-Boštjan 358 Bidovec Stane-Nando 309 Bizalj Alojz 350 Bizjak Stane 174, 202, 254, 259, 280, 288 Bižal Dušan 228 Bole Dušan 227, 335 Bole Tone 270 Borc Mavricij 65 Borovšak Helena 113 Borši č Milan 50, 116 Borštnar Jože 98–101, 119, 161 Boži č Alenka 106, 247 Boži č Anica 358 Boži č Jože 116 Bra či č Mirko 131 Brajnik Edo 72, 75–77, 295 Bratko Ivan 194 Bratož Hinko 329 Bravni čar Dušan 49, 93, 97, 200–202, 295 Brecelj Marijan 65, 66 Bre čko Stanko 113, 179 Brejc Fran ček 212, 226 Brejc Tomo 48, 49, 106, 109, 174, 189, 192, 195, 294 Breznik Verner 115 Brglez Ivan 114, 115 Brilej Jože 201, 231 Brinar Miran 160 Brov č Andrej 128, 189, 301, 350 409 OSEBNO KAZALO Broz Josip Tito 28–30, 33, 34, 39, 44, 46, 47, 49, 52, 55, 71, 72, 88, 98, 127, 137, 140, 144, 150, 188, 194, 203, 204, 213, 231, 318 Brundula Jožef 307 Bucher Konrad 282 Budin Alojz 126 Bukovec Jože 340 Burda Franz 289 But Franc 183 Butala Jakob 94, 98 C Cah Ivan 309, 354 Cankar Izidor 48 Caserman Franc 297, 302, 303, 351 Centrih Mirko 118 Cerutti Guido 326 Cibic Leon 270, 271 Cilenšek Julijana 116, 117, 179, 269, 270 Cilenšek Rudi 50, 270 Cmok Silva 178 Colja Pavla 352 Courtois Stéphane 22 Cucek Franc 354–356 Cuder Albin 301 Cuznar Stane 98 Č Čebron Sre čko 304, 305 Čeč Ton čka 114, 178, 179, 184 Ček Davorin 307, 354 Čepe Marica 70, 159, 333 Čepi č Zdenko 142 Čerin Miha 153 Černe Franc 162, 229, 230, 335 Černe Mirko 107 Černi č Ivan 94 Čero Aleksander 187, 280, 288 Čižmek Boris 49, 50, 277, 288 Čopi Anica 301 Čopi Franc 300, 301 Čoporda Svetozar 116, 179, 184, 271, 274 410 Čotar Albin 189 Črnugelj Franc 300 Čufar Franc 301 D Dedijer Vladimir 329, 330 Dekleva Igor 355 Dekleva Marica 333 Demšar Ivan 165 Dermastia Marijan 49, 76 Deželak Bari č Vida 40, 92–95, 97, 100, 103, 104, 106, 107, 109, 113, 115, 117, 131, 154, 156, 159, 160, 164, 166, 167, 171, 173, 174, 178, 183, 200, 202, 211, 214, 224, 236, 243, 246, 255, 263, 269, 272, 319, 320 Dežman Jože 31, 319 Diehl Branko 125 Divjak Ernest 117 Doberšek Karel 125 Dobovi čnik Stane 202 Dobovšek Ladislav 256 Dolenc Ervin 30 Dolenc Nada 334 Dolgan Anton 308, 354, 357 Dolgan Ervin 127 Dolinar Martin France 12, 143 Dolinšek Tone 49, 51, 79, 83, 92, 93, 97, 106, 174 Dornik Šubelj Ljuba 158 Draškovi ć Milorad 19 Dremelj Jože 236 Drobne Franc 183 Drolc Dušan 163 Dugulin Avgust 128, 306, 354 Durjava Ton čka 218 Dvojmo č Tone 160, 161 E Eberl Lavoslav 182, 183, 266, 277–279, 284 Ehrlich Lambert 72, 143 Emmer Fanouš 143 Engels Friedrich 161, 248 Erceg Ivan 157 411 OSEBNO KAZALO Erjavec Ivan 165, 237, 340 F Fabjan či č Vladislav 21 Fajdiga France 94, 163 Fajdiga Ivan (Janez) 164, 232, 235, 337 Fajfar Tone 33, 40, 65 Far čnik Franc 79, 80, 82, 113, 117, 118, 124 Ferenc Tone 11, 106, 111, 120, 126, 142, 154, 157, 165, 184, 186, 187, 189, 190, 274, 291, 298, 299, 301–309, 319, 325, 327–329, 331, 335, 349, 360, 362 Ferfolja Ermin 335 Ferfolja Josip 359, 360 Ferlež Ivan 198 Fijavž Franjo 50, 116, 117, 179, 180, 269, 270 Filip či č Emil 297, 304 Filipi č Albin 302 Filipi č France 15, 19–22, 27, 30, 31, 80, 112, 115 Finžgar Dušan 116 Fiorese Giovanni 301 Forte Karel 123 Fortuna Matevž 166 Fran češkin Lojze 354 Franko Jože 230, 335 Furet François 53 Furlan Boris 55 G Gabri č Aleš 83 Gabrovec Milica 270, 271 Gabrovšek Jule 31 Ganziti Rudi 92 Gašpari č Maks 272 Gašperin Ivan 172, 253, 254 Gerbec Franc 128 Gerjevi č Marko 274 Gerk Stana 159, 224 Giorgioni Edi 106 Godeša Bojan 33, 40, 54, 55, 207, 209, 211, 213 Godina Albin 308, 354, 357 Godina Ferdo 50, 82, 120, 121 412 Golob Milko 273 Golob Zofija 351 Gombač Milan 72 Gorenjak Mirko 116, 179 Gorjan Oskar 353 Grabeljšek Karel 343 Gradišnik Tone 103, 165 Gr čar Tone 50, 116, 179, 180, 186, 270 Gregor či č Jože 49, 81, 106, 107, 174 Greif Martin 50, 115 Gri čar Jože 84, 182, 183, 266, 267 Griesser Pe čar Tamara 143 Gril Franc 179, 180 Grilanc Cvetko 305 Grilanc Stane 107 Grilc Franc 254 Grm Franc 308 Grmek Ciril 354 Grobler Alfred 83 Groznik Ciril 113 Grum Janez 164, 165 Gržina Matija 306, 358 Guček Milan 355, 356 Gusi č Ivan 334 Guštin Damijan 34, 54, 130, 203 Gutovnik Jože 279, 284–286 H Hace Matevž 164, 363 Hafner Vinko 174, 251, 254, 259 Hauptman Franc 236 Hedžet Josip 119 Henigman Angela 93 Henigman Maks 79, 80, 82, 93, 101 Hermanko Jože 112, 115 Hilbert Kamilo 222, 335, 336 Hitler Adolf 30, 32, 40, 45, 47, 55, 138, 175, 370, 378 Hladnik Fan či 302 Hlaj Vidko 308, 309 Hohkraut Lojze 50, 79, 83, 113, 182 Holy Stanko 119 Horvat Štefan 50, 120, 121 413 OSEBNO KAZALO Hreš čak Anton 358 Hribar Franc 117, 180 Hribar Ivan 172, 253, 254 Hribar Janez 103, 202, 363 Hribar Spomenka 149 Hrovat Alojz 49 Hudales Zoran 201 Hurem Rasim 137 Hvala Franc 301, 350 Hvali č Franc 127, 306, 358 I Ilc Stane 235 Ilec Rudi 118 Ileši č Maks 349 Ilich Bojan 112 Ilovar Viktor 194 Irši č Rado 112, 115 Iskra Janez 255 Ivan či č Franc 309 Ivan či č Marija 48 Ivanjši č Slavko 273 Ivanuš Ivan 183, 184 Ivec Anica 61, 62, 161 J Jakhel Adolf 92, 102, 165 Jakopi č Albert 363 Jakopi č Franc 127, 302, 303 Jakopi č Maks 268 Jan Ivan 169, 187, 255 Janeži č Jože 49, 107 Janeži č Milan 256 Janhuba Rudi 119, 120, 125 Jazbinšek Avgust 335 Jeklin Mirko 301 Jelen Ivan 178, 268 Jeleni č Polde 227, 334, 335 Jenko Ivanka 247 Jenko Kastelic Olga 279 Jerak Anton 279 Jereb Dušan 51, 93, 100, 101, 156, 162, 216, 229 414 Jeri č Renato 267 Jerin Marjan 184 Jerman Janez 256 Jeršek Dare 169, 172 Jevc Ivan 235, 337 Jezeršek Janez 161, 202, 227 Jordan Marija 228, 337 Jošt Melhior 99, 163 Jovanovi ć Arso 212 Jovanovi ć Dragoljub 47 Jug Danica 353 Juran či č Vlado 162 Juriši č Tone 308, 354 Jurkovi č Janko 273 Justin Alojz 106 K Kacin Wohinz Milica 126, 187, 189 Kalan Franc 247, 259 Kalan Janez 246, 247 Kalan Tine 246, 247 Karapandža Branko 363 Kardelj Edvard 26, 27, 30, 33, 38–40, 47, 70–73, 75, 79, 80, 84–88, 138–140, 143, 144, 150, 152, 155, 158, 170, 175, 188, 190–192, 194, 195, 203, 207, 208, 210, 213, 221, 224, 297, 326, 328–330, 369, 377 Kardelj Pepca 79, 82 Kardoš Evgen 120, 121 Kariž Hilarij 127, 354 Kastelic Franjo 279 Kavalar Marjan 106, 107, 172 Kav či č Andrej 128 Kav či č France 256 Kav či č Ivan 51, 85, 97, 158, 224, 330 Kav či č Jože-Jerna č 173, 246, 247, 256 Kav či č Jože-Kater 279 Kav či č Marica 300 Kav či č Pavle 249, 250, 252, 253 Kav či č Stane 86, 103, 165, 237, 238 Kazianka Johan 289 Kebe Lojze 49, 93, 174, 175, 202 415 OSEBNO KAZALO Kebe (Tomši č, Svetina) Mira 106, 158, 174, 332, 333 Kebe Tone 94, 106 Kejžar Viktor 106, 107, 172, 174 Kekec Polona 83 Keren či č Jože 119 Kerenski Aleksander Fjodorovi č 214 Kermavner Dušan 30, 31 Kersnik Stane 174 Kerševan Ivan 305 Keršič Fric 50, 113, 178 Kiauta Ladislav 363 Kidri č Boris 26, 29, 37, 40, 41, 47, 54–56, 63, 73, 79, 80, 84, 86–88, 97, 140, 141, 147, 149, 151, 158, 163, 174, 203, 209–211, 213, 221, 224, 320, 321, 327–329, 369, 377 Kidri č Zdenka 38, 72, 74, 76, 77, 92, 93, 97, 155, 157, 158, 208 Kikelj Jaroslav 143 Kimovec Franc 156, 218, 224, 333, 340–342 Kirn Marija 354, 357 Kjuder Slavko 360 Klavora Slava 112 Klemen či č Lovro 20, 21 Klop či č France 15, 17 Kmet Janez 246, 247, 288, 289 Knap Matija 239 Knapi č Polde 94, 163, 227 Knez Polde 113, 178, 268 Kocbek Edvard 64, 65, 146, 147 Kocbek Jože 226 Kocjan či č Vincenc 309 Kodri č Franc 183 Kodri č Rudi 307, 354 Kogej Vasja 363 Kogoj Darinka 355 Kokalj Stane 267 Kolman Herman 119 Konavec Meri 348 Kon čina Milan 236, 340 Konobelj France 172, 254 Konstantin Stane 252 Kopa č Janez 251, 253 416 Kopini č Josip 53 Kopitar Jože 159, 227, 228, 337 Korbar Milena 253 Koren Rudi 116 Kos Janez 17 Kos Stane 143 Kosovel Ivan 304, 305 Koš čak Jože 239, 342 Košir Fani 162 Košir Jože 289, 290 Košir Mirko 30 Košmrlj Drago 119 Kotnik Anton 117 Kotnik Beno 125 Kova č Albin 189, 295–297, 300, 301, 346 Kova č Ida 340 Kova č Ivan 102, 165 Kova č Mima 121, 180, 181, 271, 272 Kova č Štefan 50, 79, 82, 120, 121 Kova č Viktor 268 Kova či č Leon 127–129 Kova či č Milan 94 Kova či č Oskar 79, 83, 127, 129 Kova či č Slavko 236, 340 Kozak Ferdo 41 Kožar Janez 235, 337 Koželj Mirko 118 Kragelj Marica 348 Kraigher Boris 74, 79, 83, 84, 86–88, 95, 97, 156, 158, 159, 186, 194, 203, 215, 216, 220, 222, 236, 318 Kraigher Dušan 183, 202, 263, 264 Kraigher Sergej 113, 177, 182, 263, 264, 274, 278, 340 Kraigher Vito 72, 74, 75, 158 Kraigher Živa 306, 358 Krajc Jože 77, 297, 305, 306, 348 Krajner Viktor 222 Kralj France 113 Kralj Ignac 165 Kralj Lojze 164, 165 Kralj Matilda 123 417 OSEBNO KAZALO Krall Jože 70 Kramar Janez 165 Kramar Viktor 268 Kramberger Franc 181 Kranjec Miško 120, 121 Kravanja Ferdo 297, 299, 300, 348 Kreft Ivan 120 Krese Leopold 218, 333, 355–359 Kristan Ivan 163, 227 Kristan Vinko 93, 103 Krivec Ivan 172, 253, 254 Krivic Ada 218, 333 Krivic Vladimir 84, 87, 97, 156, 158, 207, 332 Križnar Ivan 49, 108, 122, 133, 236, 246, 251, 254, 340 Krmelj Maks 170, 171, 173, 174, 259 Krži č Ivan 238 Kuhar Štefan 119, 120, 121 Kumar Adrijan 297, 302, 303 Kumar Andrej 127 Kumar Gabrijel 304 Kužnik Henrik 163 Kveder Dušan 85, 119, 120, 125, 202, 204, 263, 295 L Lacko Jože 79, 84, 118, 120, 181 Lah Borivoj 363 Lajovic Stanko 60 Lapajne Franc 116, 117 Lauter Janez 247 Lavren či č Franc 352 Lavri č Janko 338 Lazar Fani 351 Lazarević Žarko 12 Leban Pavla 128 Lemut Jože 127, 128, 189, 193, 294 Lenardi č Rudolf 354 Lenin Vladimir Ilji č 17, 34, 248, 328 Leskošek Franc 38, 47–49, 71, 79, 81, 84–88, 96, 129, 131, 142, 143, 203, 228, 259, 280, 283, 294, 344, 345, 347, 366 Letonja Ela 269 418 Letonja Jože 116, 117, 179 Letonja Vladimir 276, 279, 287, 288 Levstik Andrina 125 Levstik Ivo 125, 219, 224, 268, 333 Levstik Jože 229, 230, 335 Linasi Marjan 279, 285, 289 Lipovec Anton 254 Lipuš ček Milena 348, 349 Lipužič Olga 128 Logar Cene 103, 104, 165, 166, 237, 238, 319 Logar Franc 171 Lokovšek Ivan 202 Lovko Ludvik 167, 239 Ložar Nika 235 Lubej France 63, 64, 66, 83, 146 Luštek Miroslav 49, 51, 320 Lužnik Stanislav 301 M Maček Ivan 73, 74, 84, 85, 87, 88, 146, 203, 204, 208, 329, 364 Maček Polde 96, 159, 202 Mačkovšek Janko 48 Mahni č Rudi 295, 296, 298, 307, 308, 345, 346 Majcen Nace 363 Majcen Ton čka 230, 335 Majhen Vladko 342, 343 Makuc Andrej 351 Malavaši č Adolf 165, 237, 238 Maleri č Tone 51 Maleži č Franc 235 Maleži č Matija 163, 222, 232, 235, 336 Manfreda Ignac 300 Marcon Vincenzo 310 Marenti č Janez 79, 84 Marin č Tone 94, 163 Marinko Miha 38, 47, 48, 79, 81–83, 87, 88, 100, 103, 131, 177, 203 Marjanovi ć Aleksandar 363 Marn Janez 201 Marn Jože 113, 118 Marolt Lado 348 419 OSEBNO KAZALO Maruši č Darko 189, 193, 197, 294, 307, 309, 345, 346, 363 Maruši č Mirko 354 Marx Karl 23, 42, 161, 248 Massola Umberto 127, 190, 192, 296, 310 Matko Ivan 355 Mavko Friderik 258 Mavri č Alojz 306, 348 Mavri č Stane 285, 287, 288 Mavri č Tone 358 Medved Franc 302, 351, 352 Medveš ček Darkica 349 Megla Vinko 50, 119, 120, 121 Megli č Olga 118, 181 Mencej Martin 221 Mencinger Franc 107, 172 Mezgec Josip 359, 360 Mezgec Franc 309 Mihailovi ć Draža 55, 137 Mihel či č Jože 79, 82, 94, 97, 98 Miklavc Ivan 243 Miklus Albert 305 Mikuli č Karel 235, 337 Mikuž Metod 19, 23, 37, 283 Mišica Vladimir 94, 98 Mlakar Boris 39, 143, 293, 330 Mlakar Franc 113 Mlakar Lojze 167, 239, 342 Močnik Cveto 202 Močnik Darinka 169 Mokorel Ton čka 107 Mokorel Viktor 228 Molek Jože 238, 342 More Ivan 101, 162 Moškri č Jože 224 Može Jože 354, 358 Mrak Franc 49 Mravljak Božo 185 Mrhar Stane 187 Mršnik Marija 308 Mrvi č Irena 76 Mussolini Benito 138 420 N Nagode Črtomir 55, 139 Nahlik Maks 163, 164, 200 Nartnik Anton 49, 107, 171–173, 247–249, 251, 252 Natla čen Marko 56, 208 Nedog Alenka 29, 80, 83, 120, 127 Nedog Ivanka 355 Nemec Ivan 263, 272, 273 Nose Jože 202 Novak Ante 201 Novak Drago 119, 121, 185, 273 Novak Ivan 98, 99, 103, 104, 160, 161, 226, 227, 334, 335 Novak Karel 231 Novak Leon 79, 80, 82, 112 Nusdorfer Vladimir 164 O Ocepek Angela 79, 80, 84, 93, 218, 219 Ocepek Lojze 93 Ogrin Franc 156, 218 Omahne Branko 82 Oman Sonja 123 Orešnik Ivo 121 Osojnik Franc 181, 272 Osolnik Bogdan 216, 217, 236 Ostrovška Milica 115, 181, 272 P Pahor Milan 360 Pahor Mirko 354 Pahor Štefan 354 Pantar Jakob 227, 228 Papež Rudi 49, 107 Pavli č Gvido 114, 178 Pavlin Mile 82, 125, 187, 188, 255, 277, 280 Pe čar Feliks 113, 268 Pe čnik Anton 117 Pe čnik Janez 113, 184 Peljhan Marta 352 Peni č Lojze 180 Perc Miro 194 421 OSEBNO KAZALO Perdih Anton 128 Perello Zora 128, 129 Perhavec Avgust 128 Peric Lojze 128 Perko Franc 274 Perko Vencelj 79, 81, 82, 106 Perovšek France 202, 247, 256, 259, 260 Perovšek Jurij 11, 21, 22 Perši č Bogomir 202, 363 Perši č Mara 353 Peršolja Jože 305, 306, 349 Peršon Franc 118 Pervanje Stanko 355–357 Petelin Stanko 319, 363 Peternel Anton 173, 246, 254, 255, 259, 363 Peternelj Marija 350 Petje Janez 267 Petranovi ć Branko 45, 137 Pezdir Anton 253 Pilat Danilo 360 Pirc Jože 103, 167 Pirc Mirko 354 Pirih Arkadij 303, 350 Pirjevec Dušan 190, 200, 231, 280–283, 286, 289, 291, 292, 294, 295, 344, 346 Pirjevec Jože 126 Pirkovi č Ivo 93 Plahuta Slavica 128, 352, 353 Plankar Jože 236, 340 Plaskan Ivan 50, 117 Platinovšek Alojz 183 Platiša Jaka 302, 309 Pleterski Janko 24, 55 Plos Franc 167, 239 Podgornik Ludvik 301, 350 Polh Franc 271 Poli č Radko 51, 82, 98, 102, 161, 164, 165, 228, 235, 236, 337 Poli č Zoran 64, 66 Poljanec Janez 107, 171 Popit Franc 103, 104, 167, 217, 233, 234, 239 Poto čnik Miha 65 422 Poto čnik Roman 107, 108, 202 Potrč Jože 79, 80, 118 Poznik Franc 107 Požun Lojze 50, 113–117, 178 Praprotnik Avgust 72 Praprotnik Boris 280 Praprotnik Cvetka 179, 272 Pregelj Franc 304, 353 Pregelj Janez 107 Prenner Ljuba 83 Preskar Franci 119, 120 Preskar Jože 184, 274 Prevec Anton 167, 239 Preželj Karel 107, 172, 174, 253, 254 Preželj Sre čko 51, 101 Primc Anton 308, 357 Primoži č Franc 289 Primoži č Jože 302, 350 Prosen Marko 125 Prunk Janko 21, 28 Prušnik Karel 276, 277, 279, 287, 288 Pucelj Janko 171 Pufler Franc 183 Pungar či č Jože 119 Pustišek Drago 64 R Rajakovi č Jovo 233, 237, 340 Rajšter Brigita 83 Rakar Iva 224, 333 Ranciger Ivan 113 Rancinger Greta 82, 123 Rankovi ć Aleksandar 69 Ravbar Franc 51, 93, 97, 158, 159 Ravbar Jože 93, 100, 162, 202 Razdrih Feliks 228, 337 Rebec Drago 300, 348 Re đi ć Vu četa 137 Rehar Vojan 128 Rejec Maks 301 Rejec Tatjana 301 Rendla Marta 12 423 OSEBNO KAZALO Repe Božo 11 Resman Jože 171 Ribar Ivan 213 Ribar Ivo Lola 144, 213 Ribi č Lojze 114, 178, 268 Ribi či č Mitja 182, 183, 266, 267 Ribnikar Kristijan 289 Röck Blaž 50, 112 Rode Janko 102, 165 Rode Zalka 165, 237 Rogl Zdenka 180 Rojic Vida 84, 118, 120, 181, 273 Ros Matija 358 Rot Marijan 179, 269 Rozman Alojz 115 Rozman Franc 85, 204 Rozumek Helmuth 243 Rožej Lojze 103, 167 Rožman Gregorij 143 Ru čigaj Boris 107, 171 Rudolf Franc 167 Rukli Alojz 348 Runko Stanislav 280, 283 Rupena Mara 162, 229, 230 Rupena Zora 295 Rus Ivan 180 Rus Janko 289 Rus Josip 33, 40, 41, 63, 64, 72, 77, 146 Rus Veljko 33, 41, 64, 72, 77 Řiha Lado 77 S Sadolšek Ivanka 288 Sagadin Karel 236 Sagadin Zvonko 50, 118 Salamon Franc 79, 80, 88, 113 Santin Franc 309 Satler Jože 60 Segulin Franc 298, 354, 357, 359 Segulin Marija 355 Seljak Lucijan 171 Semeni č Anton 352 424 Semi č Stane 199 Sim či č Benedikt 305 Sim či č Cvetka 348 Sim či č Mirko 348 Sirc Ljubo 55 Sko čir Mirko 299 Skornšek Franc 50 Skvar ča Janko 184 Slak Jože 93, 101 Slanc Jože 94, 98, 160 Slapar Tomaž 277 Slapni čar Jože 236 Slavec Ivo 252, 253 Slemenik Avgust 279 Slokar Ludvik 304 Sluga Adolf 173 Sluga Jože 173, 174, 243, 259, 347 Smrke Jože 236 Sokli č Cilka 254 Sor čan Franc 116, 179, 184 Spindler Dušan 272 Srimšek Anica 300, 348 Stadler Franc 218 Stalin Josif Visarionovi č 30, 32, 34, 42, 45, 53, 137, 248, 282, 297, 370, 378 Stanovnik Aleš 143 Stanovnik Janez 65, 66 Stante Peter 50, 116, 198, 202, 263, 264, 273, 274 Stari č Ludvik 102, 165 Sterlekar Ignac 107, 173, 265–267 Stiplovšek Miroslav 19, 30, 108, 173, 256, 257, 320 Stopar Viktor 38, 51, 79, 84, 86, 92, 95, 174, 258, 264, 267, 269, 270–272, 274 Stražišar Polde 49 Stražišar Viktor 172, 254, 256 Strle Franci 199 Strmecki Maks 79, 80, 84, 119, 229, 230 Strnad Jože 307, 308, 354, 357 Sušnik Valentin 254, 255 Svenšek Rudi 50 Svetek Franc 210 Svetina Albert 217, 223, 224, 228, 230, 335 425 OSEBNO KAZALO Svetina Mira – glej Kebe Mira Svetina Vladimir 333 Š Šavli Franc 128, 299, 300 Šavli Oskar 174, 245, 259 Šeme Jože 102 Šentjurc Lidija 86, 113, 153–156, 158, 222, 337, 340, 342 Šercer Ljubo 131 Šerjak Jože 165, 237 Šeško Jože 93, 99, 163, 164 Šifrer Savo 254 Šilih Niko 51, 93, 100, 101, 162 Šinkovec Črtomir 306 Šinkovec Nande 165, 166 Širca Miro 116 Škerl France 128, 190 Škerlavaj Milan 157 Škraba Matija 68 Šlander Mica 227, 264 Šlander Slavko 50, 79, 80, 82, 88, 112 Šlander Vera 178, 180, 183, 263, 264, 266 Šlander Vili 115 Šlibar Martin 93, 94, 100, 101, 162 Šmerc Tone 116 Šmid Janez 172, 254 Šmid Stane 160, 227, 334 Šmid Vlado 333 Šnuderl Makso 56, 65 Špacapan Avgust 128, 298, 307, 346, 347, 353 Špolar Ivan 164 Špolari č Anton 120, 121 Šprajc Peter 184 Štajdohar Tone 160 Štern Franc 125 Štibernik Franc 165, 237 Šticl Herman 121 Štih Bojan 194, 303 Štoka Franc 354 Štolfa Milko 306, 348, 349 Štrigel Janez 269 426 Štrumpfelj Ton ček 187, 280, 289 Štucin Anica 128 Štucin Jakob (Jaka) 128, 189, 259, 302, 346, 347, 351 Šturm Anton 49, 107, 108, 189 Šturm Fran 41 Šturm Niko 306 Šuligoj Ljubica 118 Šuligoj Marica 303, 350 Šuligoj Stojan 237 Šumrada Janez 94 Šušteršič Tone 49, 92, 97, 98 T Talanyi Jožko 273 Tav čar Draga 359, 360 Tejkal Jože 295 Tekavec Jože 167, 239, 342 Teran Tine 107 Ter čak Stane 269 Titan Janez 31 Tomažič Pinko 126, 127 Tominec Ivan 107, 128 Tomši č Ludvik 94, 163 Tomši č Mira – glej Kebe Mira Tomši č Tone 38, 47, 48, 79, 80, 82, 83, 87, 88, 101, 120, 127, 222 Tomši č Vida 38, 79, 82, 88, 97 Toplak Stane 107 Trampuž Lilijana 26 Tratar Ignac 79, 83, 93, 119, 120 Traven Terezija 82, 100 Tr ček Franc 237, 238 Treven Minka 302, 351 Trobec Milan 306 Trobiš Štefan 228 Tršan Lojz 97, 159, 223 Trtnik Tone 99, 163 Turnšek Robert 269 U Udovi č Jože 309 Ukmar Henrik 359, 360 427 OSEBNO KAZALO Ul čar Jože 289 Ule Lojze 103, 104, 167 Ulrih Tone 180, 271 Umek Jože 50 Urbanc Ivan 107, 169, 171 V Valentin či č Stane 165 Vatovec Ernest 355, 356 Veluš ček Anton 127, 128, 189, 294, 295, 346, 352, 359, 360 Venturini Angel 236 Verdnik Matija 187, 279, 280, 288 Vidali Ivan 106 Videni č Albin 94, 100 Vidmar Josip 41, 65 Vilfan Joža 107, 295, 347 Vipotnik Albin 79, 80, 84, 117, 179, 264, 269 Vipotnik Janez 38 Vitez Ludvik 305, 306, 348 Vitkovi č Janez 160 Vitrih Andrej 360 Vižintin Mile 190 Vode Angela 31, 55 Vodiškar Anica 102, 165 Vodopivec Franc 49, 107, 171, 174 Vodopivec Jožef 304 Vodopivec Peter 55 Vodušek Stari č Jerca 12, 48, 325 Vogrič Rudi 99, 160, 161 Volj č Ignac (Nace)-Fric 164, 232, 234, 238, 342 Volj č Nace-Dr čar 342 Volk Jože 128 Vozel Anton 164, 165 Vrabi č Olga 116 Vre čko Zvonko 164, 165 Vremec Vid 127 Vren čur Milena 236, 340 Vresk Vili 113, 182, 183, 266, 268 Vrš čaj Jože 94, 97 Vrš čaj Zima 156, 218, 333 Vršnik Lojze 200 428 Vrun č Franjo 116 Vul č Franjo 23 Z Zagernik Henrik 125 Zagernik Ivan 272 Zajc Pepca 236, 340 Zakonjšek Rado 117, 180, 264 Zalar Alojz 164, 227, 228 Zalar Tone 92, 340 Zalaznik Franc 271 Zaletel Tine 253 Založnik Alojz 199 Zevnik Jože 218 Zidanšek Miloš 50, 79, 83, 88, 112, 115, 177 Zidar Josip 308, 354, 357 Ziherl Boris 40, 85, 155, 157, 214 Zimic Mirko 302–304, 350 Zlatnar Mirko 363, 365 Zorko Alojz 112, 115, 116, 123, 180 Zorn Tone 126, 187, 189 Zupan Anton 335 Zupanc Ciril 306, 348, 349 Zupanc Marija 241 Zupanc Rudi 79, 80, 82, 100 Zupan či č Franc 256, 258 Zupan či č Tone 340 Ž Žagar Stane 49, 79, 81, 83, 106 Žajdela Ivo 143 Žakelj Milan 246, 247, 248 Žalik Martin 120, 121 Žaucer Pavle 188, 263, 264, 276–278 Žerovnik Stane 49, 107 Ževart Milan 50, 111, 118, 125, 180, 186, 271 Žgavec Anton 302 Žiberna Joško 358 Židanek Slavko 49 Židanik Jožica 128 Žižmond Cvetko 305, 306, 348 Žižmond Franc 304 429 OSEBNO KAZALO Žnidarič Marjan 115, 122, 180, 272 Žnidarič Rudi 118 Žnidarič Tone 112, 177, 179, 263, 272–274 Žolnir Bogdan 125, 188, 277, 279 Žugelj Martin 161, 227, 334, 335 Žujović Sreten 68, 329 Žumer Marija 106 Žuni č Niko 94 Županc Ivan 187, 279, 280, 287 Župan či č Franja 166 Župec Fran ček 143