Tržaške vesti. r f Andrej Širok. Dne 28. januarja t. I. je urarl po daljšem bolebanju tovariš Andrej Širok, učiteljvoditelj na družbiui šoli. Pokojnik je služboval dolgo vrsto let na Goriškem, oziroma v Brdih in v Vipavski dolini. Preden je prišel v Trst, je učiteljeval v Kozani, kjer se je dal penzionirati, nakar je bil iraenovan učiteljem-voditeljetn na Ciril-Metodovi šoli v Trstu. Tu je služil sedaj 8. leto. Bil je tudi vodja vspb otroških vrtcev na tržaškpm ozemlju in deške šole na Aequedottu. Pokojnik je bil skrbeu glavar svoj^ družine, blng in miren človek, dober tovariš in otrofiče ljubeč učitelj. Pokojnik zapušča vdovo in šestero otrok — Podružuiea Ciril-Metodove družbe pri sv. Jakobu je izgubila v njern vestuega tajnika in pogrebno društvo marljivega odboruika. — Eogreb .je bil v ponedeljek ob 3. uri popoldne. Blag mu spomia! —t— Odgoror na odgovor Iz Eomna. (Glej ,,Učiteljskega Tovariša" 20. I. 1911.) Z oziroro na prislovico nDa se resnica prav spozna, je treba čuti oba zvona1* priobčujerao te vrstice v upanju, da bo s tem te pravde kouec! 1. Cudimo se, da smatra g. A. Leban za Bdegradacijo", ker ga .je prvi člauek v BEdinosti" (1. I. 1911.) nazival za učitelja, naraesto nadučitelja. To se je sicer zgodilo v naglici, ali žalitev to pa vendar ni! Nadučitelj, oziroma voditelj je v naših očeh pač le službeni naslov, ali zato vendar ne bo nadučitelj preziral svojpga — rekli bi — nekako Bakadpmičnega" na^lova ^učitelj", četudi vodi že 31 let kakšno štirirazredaico, odnosuo petrazreduico. To tem man.i, k-r ne obstoja po zakoou prav nobena pospbna izkušnja za nadučiteljp. na enojezičnib ljud-kih šolah izven izpita iz verouka, ki se mu pa itak ysak učitelj podvrže. 2. Omikan Slovenec pač m 0 r e znati nernški jezik, lahko tudi kak drugi še bolj važ>-n, ali da bi nemščino m 0 r a 1 znati, to pa stotisočkrat ne. Znanje nemščine ni pogoj za omiko! To Vaše načelo ima sicer še pogosto naše prpprosto ljudstvo, ali omikanec veudar ne bo trdil, da brez nmiščiae ni omike! Ce pa kdo 0 vsaki najnedolžnejši piiliki mečekrog sebe z nemškimi Boevirki" tako uadebelo, da človeku kar slabo prihaja, potpm to — skoro bi rekli — nekako diši po jezikovnem bahaštvu, češ, tudi tudi nemško znamo! 3. BUčiteljski Tovariš" pribaja v rokp tudi drugitn Ijadem in ue sarao u6itplj«tfu, ki pa bržkone tudi ui tako jako zaljubljeno v german^ko govorico in bo častitljivo slov. b sedo rajše čitalo. 4. Zaslug g. A. Lebana in njegovih sorodnikov se v prvem članku nismo dotakmli. OpIo pohvalili smo gospoda. Zato je bilo razburj^nje v tem oziru čisto nepotrebuo. Z besedo nLebanizem" smo ozoaeib edino le g. A Lebana neopravičeno iq vsh graje vredno navado, da vse svoje najboljše članke kvari z nepotrebnim Demškim nakitom Drugega uič! Iq 0 priliki bomo kaj slien^ga zop«t graiali pri n.jegovih in tudi drugih člaukih. To rnenda smemo, kaj? 5 Hvaležni smo g A. Lebaou in čisto nič nas ne vzuerairja, da uas je opozoril na nek jezikovni ,,barbarizem'1 v našem članku. S tem je g. A. Leban dokazal, da dobro obvladuje slov. jezik (HnaiNkra.jnejši in blagodoneči1* — da g. dopisnik!) in da rnu gotovo ne bo provzročalo nikakih težav, ako bo vbo doče neraške rocviike" prevnjid v pošt^no slov. besedo. Po pripombi uredništva BDčit. Tov.1* namreč uredništvo samo niraa za to časa. kar radi verjamemo. Tudi ureduik slovenskpga lista nikakor ni primoraa znati blažetie Demščine. In proti zlorabi te v slov resnib člankih rimo se uprli. (> bi pa hoteli Joviti pike", bi Vns lahko .opozorili, da se reče: ,,Zakaj pa t e g a n e uvažuie? a ne . . . Bto ne uvažuje". (Glej Tov. 20.1). 6. Kiic na korajžo. oz. poziv naj se pudpišpmo, ni na mestu. Našn kritika jn bila pravič-na in vsa slovensko ?-utpca srca so z uarai. Pridite mpd nas, mož z ruožt-m, oko v oko Vam ponovimo svoje trditve. Pravitp tudi, da na odgovore brez podpisa ue boste odgovarjali. To je, kar želimo: stvar je oamreč jasnadovolj! Trž tovariši.