255 Prikazi in ocene Oblikovanje znanstvene kulture Didier Gil Bachelard et la culture scientifique PUF, Paris 1993, 123 str. Izraz znanstvena kultura zagotovo ne pooseblja pojma, ki bi ga mogli zlahka razpoznati in brez ostanka natančno opisati in opredeliti. Na prvi pogled in brez teoretskega premisleka daje vtis v sebi nerazločne, nerazvidne, celo protislovne besedne zveze, ki pod videzom pojma združuje dve, sicer očitno razmejeni pojmovni celoti: znanost in kulturo. Tu seveda puščamo ob strani dejstvo, da je mogoče zoper vzporejanje teh dveh pojmov vselej izreči ugovor, češ daje logična napaka občemu, univerzalnemu pojmu kulture nasproti postavljati pojem znanosti, ki je vendar zgolj ena od posebnih oblik vseh tistih mnogoterih in mnogoličnih diskurzivnih in nediskurzivnih člove- kovih praks, katerih zbirni pojem je ravno kultura. Če je torej izraz znan- stvena kultura kakorkoli problema- tičen, če od samega začetka zbuja različne pomisleke, potem zategadelj, ker nikakor niso očitne in nazorne vse relacije, ki ta dva pojma lahko pove- žejo v kolikor toliko enovit in enoumen koncept. Vtem ko - tako kot na primer Pierre Thuillier - izhajamo iz prepričanja, da je znanost sestavni del kulture, ker je »človeška konstrukcija, progresivno elaborirana, zgodovinsko pogojena in od drugih človeških institucij ali dejavnosti neločljiva institucija«,1 namreč ne zadevamo zgolj ob nas- protna naziranja, ki se upirajo »sami misli, da bi obravnavali znanost kot drugim kulturnim realitetam primer- ljivo realiteto«, se ne vprašujemo torej le po tem, kar upravičuje našo klasifi- kacijo in ne postavljamo Thuillierje- vega vprašanja, »kako govori kultura skozi znanost«,2 temveč nasprotno, kako in koliko, če sploh, govori zna- nost skozi kulturo? Preprosto rečeno, če želimo razjasniti problem med- sebojnih relacij kulture in znanosti, njunih stikanj in razhajanj, se ne smemo omejiti in obstati zgolj ob vprašanju, kako se kultura zrcali v znanosti, kako in po katerih poteh se produkti kulture prenašajo in vcepljajo v različne oblike znanstvene dejavnosti in vplivajo, posredno ali neposredno, na procese znanstvene ustvarjalnosti, skratka, kako kultura »kultivira« znanost. Nasprotno, banalnemu vpra- šanju, kaj in kako kultura ponuja in 1 Cf. Pierre Thuillier, Lessavoirsventriloques, Seuil, Pariš 1983, str. 7. 2 Vprašanje: kako govori kultura skozi znanosti? je podnaslov Thuillierove knjige. 256 Prikazi in ocene daje znanosti, je treba postaviti nas- proti vprašanje, kaj lahko sodobna zna- nost ponuja in daje sodobni kulturi? Natančneje rečeno, ali se in kako se vrednote sodobne znanosti (to pa so v prvi vrsti vrednote znanstvene racio- nalnosti in znanstvene resnice) prena- šajo in inkorporirajo med sodobne kulturne vrednote, oziroma, v kolikšni meri lahko oblikujejo in dejansko oblikujejo vzorce in vzore kulturnih vrednot sodobnosti. Prav raziskavi in razlagi tega vprašanja, namreč vprašanja o kulturni vrednosti sodobne znanosti, ki si gaje zastavljal v mnogih svojih delih Gaston Bachelard in ki ga je strnil v nenehno poudarjanje potrebe po izdelavi filozofije znan- stvene kulture, je posvečeno sicer ne- obsežno, a izjemno zgoščeno pisano delo, v katerem se je Didier Gil po- svetil analizi tega, kar bi lahko neko- liko ironično poimenovali »moralno- pedagoški« vidik Bachelardovega epistemološkega projekta. V nasprotju z večino interpretacij Bachelardovega dela, ki skušajo vpra- šanje domnevne dvojnosti njegove filozofije, tj. njeno razcepljenost na epistemološki in poetološki del, raz- reševati tako, da vidijo v slednjem nekakšno obrnjeno zrcalno sliko prve- ga, in ki se zato skoraj dosledno tudi omejujejo na en ali drugi pol nje- govega dela, je intenca Gilove analize drugačna. Gila zanima Bachelardov filozofski projekt, poteze njegove »filozofske antropologije«, na podlagi katerih gradi svojo filozofijo kulture in na podlagi katerih opredeljuje mesto in vlogo racionalnih vrednot sodobne znanosti znotraj vzgojnih procesov, ki tvorijo jedro oblikovanja kulture nasploh. Predmet Gilove raziskave so sicer res pretežno Bachelardova episte- mološka dela, toda njegova pozornost je usmerjena na tista mesta in pojmov- ne zveze, kjer se v teh besedilih po- javljajo pojmi morale, moralnih vred- not, učenja in vzgoje, šole, politike. Gil se loteva odkrivanja, teh kategorij s pravo arheološko analizo v foucault- ovskem smislu in ob neprikriti, čeprav neizrečeni podmeni, da j e mogoče iz Bachelardove načelno nesistematske, nesklenjene, nezaprte in neomejene misli izluščiti nek konsistenten filo- zofski temelj, neko konsistentno filo- zofijo kulture, ki v zadnji instanci po- deljuje predpostavljeno koherenco Bachelardovi epistemologiji in njego- vemu projektu vzpostavitve stanju sodobnih znanosti ustrezne znanstvene filozofije. Pri tem Gil ne dela nič drugega, kot da izpostavlja in potencira vprašanje, ki si ga je zastavil že Ba- chelard sam, le da sprva in večinoma v ožjem epistemološkem okviru, tj. vprašanje, kaj pomenijo globoke in prelomne konceptualne spremembe, ki jih je sprožila t.i. znanstvena revolucija v naravoslovnih vedah na prelomu in začetku stoletja, za filozofijo, oziroma natančneje za utečeno, tradicionalno filozofsko dojemanje in razumevanje kategorij človekovega mišljenja in njegove vloge v razvoju in napredku človekovega vedenja. Vprašanje, ki ga je Bachelard prevedel v zahtevo po temeljiti premeni filozofskega odnosa do znanosti in s tem prenovi in pre- delavi same filozofije in ki ga je 257 Prikazi in ocene razširil tudi na zahtevo po reformi vseh tistih procesov, ki tvorijo jedro obliko- vanja kulturnih vrednot in same kulture. Vodilna nit Gilove interpretacije je Bachelardova ugotovitev, da je vsaka kultura oblikovanje duha in da je potemtakem treba odkriti, kaj seje ob formiranju novega znanstvenega duha, ki je vzniknil na začetku 20. stoletja, zgodilo, se dogaja in se bo še dogajalo s strukturo človekovega duha. »Novi znanstveni duha«, piše Gil, »ne prelomi samo z 18. stoletju predhodno predznanstveno kulturo, temveč tudi s pozitivnemu stanju lastno znanstveno kulturo 19. stoletja (...) Kulturna vrednost sodobne znanosti dosti bolj in drugače odmeva v napredku duha. Sodobna znanstvena kultura nima samo instruktivne vrednosti za duha, temveč je normativna ustvarja nove splošne norme rasti duha.«3 Gilova interpretacija je razdeljena na tri dele z značilni naslovi »Normativna psihologija«, »Politika« in »Pozitivna metafizika«. Tako je že s samo razde- litvijo poudarjena drugačnost Gilovega pristopa in usmerjenosti njegove obravnave Bachelardove filozofije. Opozoriti velja, da utegne biti za- vajajoč predvsem naslov zadnjega de- la, torej pozitivna metafizika, saj ne gre, in pri Bachelardu tudi načeloma na more iti za nobeno metafiziko (ali ontologijo) v tradicionalnem pomenu besede, temveč gre za doktrino, kot piše Gil, »ki vidi v človeku, vzgoje- 3 Didier Gil, Bachelard et la culture scien- tifique, str. 5. nemu skozi splošno znanstveno kultu- ro, pravi moralni vzrok sveta. Splošna znanstvena kultura vsebuje torej vre- dnote angažmaja, katerih bistvo je čisto moralno«.4 Čeprav je Gilova interpretacija Bache- lardove filozofije nasploh in njegove filozofije znanstvene kulture posebej brez dvoma kot celota vse pozornosti in teoretskega razmisleka vredno branje in četudi uspeva skozi natančno in nadrobno raziskovanje odkriti in vzpostaviti v dosedanjih študijah o Bachelardu večinoma neobdelane teme - kar velja zlasti za tematiko morale in iz sodobnega znanstvenega duha izvirajočih moralnih vrednot - je po našem prepričanju najpomemb- nejša Gilova razčlenitev Bachelar- dovega pojmovanja psihologije in psiholoških determinant v procesu oblikovanja znanstvenega mišljenja. Tu se Gil v veliki meri odmika pred- vsem od interpretacij Dominiquea Lecourta,5 kije videl v Bachelardovem svojevrstnem poskusu uvajanja psiho- analize v razlago oblikovanja znan- stvenega mišljenja in predvsem v »te- oriji imaginacije« in z njo povezanim konceptom epistemološke ovire, Ba- chelardov padec v psihologizem, s ka- terim naj bi bila prežeta vsa njegova epistemologija. Gil namreč uspe poka- 4 Ibid., str. 7. 5 Cf. Dominique Leeourt, »Épistémologie et poétique (Études sur la réduction des métaphores chez G. Bachelard)« v Pour une critique de 1''épistémologie, Maspero, Paris 1972, str. 37-63 in delo istega avtorja Bachelard ou le jour et la nuit, Grasset, Paris 1974, str. 111 sq. 258 Prikazi in ocene zati, da Bachelardovo neprikrito uva- janje psihološke razsežnosti v proces oblikovanja znanstvenega mišljenja, njegovo poudarjanje psihološke nara- ve epistemoloških ovir, dialektika psi- hologizma in nepsihologizma, proces depsihologizacije psihologizma, po- jem ortopsihizma, njegov boj na dveh frontah: proti logicizmu na eni in formalizmu na drugi strani, niso nič drugega kot prvine in postaje na poti oblikovanja znanstvenega subjekta, torej elementi epistemološkega opisa procesa konstituiranja spoznavnega subjekta v znanosti, ki jasno kažejo, da le-tega ni mogoče izenačiti ali zvesti ne na klasično formo racionalističnega (kartezijanskega) in ne transcenden- talnega subjekta. Gil skuša biti v svoji interpretaciji vseskozi nevtralen, lahko bi rekli »imanenten«, razlagalec Bachelardove misli. Njegov namen ni nikakršna kritika ali kritični prikaz Bachelardove filozofske misli, temveč razgrinjanje, razpletanje te misli do take mere, da se pokažejo »kritične« točke same od sebe, da postanejo raz- vidne iz same prezentacije postaj in korakov Bachelardovega miselnega filozofskega itinerarija. Zato Gil tudi, podobno kot Michel Serres,6 opozori, da je v tej zvezi takorekoč edino, kar je mogoče Bachelardu očitati, utopič- nost njegovega racionalističnega pre- pričanja, da so vrednote znanstvene kulture, vrednote, ki vznikajo iz struk- tur sodobnega znanstvenega duha in se v permanentni šoli znanosti tudi 6 Cf. Michel Serres, »Déontologie: la réforme et les septs péchés« v L'Interférence (Hermès II), Minuit, Paris 1972, str. 201-222. nenehno obnavljajo in prenavljajo, tis- te vrednote, ki so že eo ipso predes- tinirane, da postanejo temeljne vred- note sodobne kulture sploh, pač v skladu z znamenitim Bachelardovim geslom: »Ni šola tista, ki mora biti ustvarjena po podobi življenja, temveč je življenje tisto, ki mora biti ustvar- jeno po podobi šole«.7 Ali je za to utopično potezo Bache- lardove misli mogoče odkriti spe- cifično obliko scientističnega ali teh- nokratskega mita, ali pa gre zgolj za nasledek neke, prav iz tradicije nje- gove lastne nacionalne kulture pode- dovane ideologije racionalizma in predvsem razsvetljenstva, o tem Gil niti noče presojati. A tudi če bi na to lahko odgovoril pritrdilno, nas sam stil Bachelardovega sklepanja upravi- čuje v prepričanju, da bi Bachelard sam tako očitek bržkone sprejel kot nekaj pozitivnega in ga z njemu lastno veščino tudi kaj naglo zares preobrnil v pozitivno vrednoto. Vojo Likar 7 Gre za geslo, zapisano v referatu »Valeur morale de la culture scientifique«, ki ga je imel Bachelard na Mednarodnem kongresu o moralni vzgoji v Krakovu 1934. leta. Integralno besedilo tega referata j e prvič objavljeno v Franciji prav v Gilovi knjigi, str. 10.