297 Novice. — Osebne vesti. V pokoj je stopil gimnazijski profesor na Dunaju g. dr. Janko Pajk. — Sodna pisarniška praktikanta gg. Josip Šulu v Ljubljani in Anton S p en de v Eibnici sta imenovana sodnima kancelistoma, prvi za Šoštanj drugi za Marenberg — Vodja slovenskih razredov na celjski gimnaziji profesor g. Julij Grlowacki je imenovan ravnateljem drž. gimnazije v Mariboru. —- Cerkvene vesti. Za župnijo Bukovšico je prezen-tiran č. g. Anton More, župni upravitelj v Loškem potoku. — Presvetli cesar je dal družbi sv. Cirila in Metoda za njen izraz udanosti povodom glavne skupščine na Vrhnik izraziti svojo cesarsko zahvalo. — Pomiloščenje Cesar je povodom svojega rojstnega dne 16 kaznjencem in kaznjenkam odpustil ostanek njihove kazni. — Poročil se je ljubljanski narodni fotograf g. Davorin Eovšek z gospč. Minko M as tek. čestitamo. — Romanje v sv. deželo se ne bo vršilo, ker se ni oglasilo zadosti udeležnikov. Vplačani zneski se vrnejo udeležencem po poštnih nakaznicah. — Deželnovladno posloje v Ljubljani je bilo dne 18. t. m. na cesarjev rojstni dan slovesno blagoslovljeno. Slavnost je bila povsem interna. — V Rupi na Goriškem napravi neka dunajska družba zdravilišče za bolnike na živcih ter je v to svrho kupilo ondotni grad grofa Eoma. — Kmetijska šola v Mariboru. V minoiem letu je bilo v tej šoli 35 učencev in sicer 28 Slovencev in 7 Nemcev, a učni jezik je bil nemški. — Delavsko stavbinsko društvo se je osnovalo v Zagorju. To je drugo društvo te vrste na Kranjskem. — Nepotrjena zakona. V zadnjem zasedanju dež. zbora koroškega, sprejeta zakonska načrta o ustanovitvi deželnega kulturnega sveta in o premembi občinskega volinega reda nista zadobila najvišjega potrjenja. — Nemška surovost. V Ptuju so imeli Nemci pred zadnjo nedeljo neko veselico. Ko so bili po starem nemškem običaju popolnoma pijani, so šli razgrajat pred slovenske hiše in so razbili šipe „Nor. doma". 298 — Čitalnica v Konjicah je imela te dni svojo otvoritveno slavnost. Nemce je seveda tudi ta slavnost silno jezila, kakor jih jezi vsako najmanše narodno gibanje slovensko. Po vzgledu svojih celjskih bratov so napadli s kamni slovenske goste in sta bili ranjeni dve osebi. — Gasilno društvo v Starem trgu pri Ložu je prav lepo in slovesno praznovalo dne 12. in 13. t. m. svojo desetletnico. — Deželnovladno barako v Ljubljani je kupila kranjska indu3trialna družba, katera jo prepelje na Jesenice ter jo preuredi za delavska stanovanja. — Priznanje. Vodnik tretjega topničarskega polka Jurij Vrhovnik je dobil od dež. vlade 15 gld. nagrade, ker je 6. juliju v Zadovinku rešil 61etnega Fr. Jančarja iz vode. — Obrtniško zadrugo snujejo v Novem mestu in je dotična pravila vlada že odobrila. — Mesto Piran v Istri je zadela velika izguba Ves občinski odbor z županom vred je namreč odstopil, ker je menda razžaljen. — Stenograiski shod v Žalcu se je vršil minolo nedeljo. Sešlo se je do 40 slovenskih in hrvatskih stenografov Predsedoval je č g. Ivan Krušič. Zborovalci so se posvetovali o organizaciji slovenske stenografije in o izdajanji strokovnega lista. — „Sudmarka. To razupito društvo, ki dobiva iz Pruske denar, da prežene slovenski narod z njegove rodne zemlje, imelo bo prihodnji mesec svoj občni zbor v Celju, koder se tedaj zbero najstrastnejši nemški Wolfovci. Ali ni to najpredrznejša vseh demonstracij, kar se jih je misliti? — Nagrado za rešitev življenja je deželna vlada kranjska priznala Francetu Primcu v Ljubljani za rešitev triletne Kristine Jager iz vode. — Goljufica Ljubljanska policija je te dni zaprla Antonijo Jazbec iz Novega mesta, katera je raznim obrtnikom izrabljala blago in ga ni plačala. — Poneverjenje Krojaški vajenec Leopold Šprajc v Ljubljani je našel te dni blizu Kolezije 150 gld. Namesto da bil denar oddal policiji, ga je z nekaterimi prijatelji zapravil. — Sleparskega agenta Fr. Zupančiča, ki je v službi razupitega Nodarija v Vidmu zapeljal ljudi, naj se izselijo v Ameriko, je vjela ljubljanska policija in ga izročila sodišču. — Nesreče. Utonil je 27 let star samski kovač Janez Frank s Prema, ko se je kopal v vodi Eeka. — Na cesti pri Seničini je prišla 731etna gluha Helena Knez pod Travnom konje in je bila tako močno poškodovana, da je naslednji dan umrla. — Dne 13. t. m. peljali sta se dve dunajčanki, mati in hči iz Bohinja na Bled. Na potu se je splašil konj in je prevrnil voz. Starejša gospa je bila nevarno poškodovana, mlajša pa lahko. — V Ljubljanici je pri Lipah utonil slaboumni Anton Škraba. — Zastrupljenje V Eihpotovcu pri Trebnjem je petletni pastirček zavžil na paši nekaj volčjih jagod in vsled tega naslednje jutru umrl. — Shodi. V Javorjah pri Litiji je imel poslanec dr. Žitnik dne 16. t. m. shod, o katerem pa se doslej ni nič natančnejšega izvedelo. — V Kranju je bil dne 19. t. m. shod, na katerem sta govorila dr. Ferjančič in Šubic. — Zlato mašo je dne 20. avgusta daroval č. g. Ivan Zoreč, nadžupnik v Mengšu. — Deželna zavarovalnica zoper požare na Koroškem je dovoljena in se še leto3 ustanovi. — V komisijo za nadzorovanje dijaških stanovanj je dež. šolski svet imenoval: za Ljubljano dr. Kop- fivo, za Kranj dr. Savni ka, za Novo mesto dr. Vaupotiča ifc, za Kočevje dr. Seemanna. — Razdelitev ustanove vojaškim invalidom se je vršila minoli teden v raznih okrajih na Kranjskem. V Št. Ilju pri Mariboru kjer so se Nemci in nem- čurji silno poganjali, da bi občina prevzela vzdržavanje ondtna schulvereinske šole, se je stariši in obč. zastopniki izrekli proti temu, da bi občina plačevala to šolo. — Služabniške plače Uradna Wiener Zeitung je dne 22 avgusta razglasila cesarsko narodbo, izdano na temelja § 14, s katero se je po tolikih prošnjah in po tolikem prizadevanju končno uveljavila uredba služabniških plač. Ta zakon določa, da bodo imeli neposredno iz državnih dohodkov plačani sluge plačo: 700, 600, 500 in 400 gld., službeno starostno doklado, ki pa ne sme znašati nad 100 gld., in ak-tivitetno doklado od 20 do 50 odstotkov. Za sluge poštne in brzojavne uprave so določene iste plače. — Društvo avstrijskih narodov. Prelepo nalogo ima to društvo, o katerem smo Že večkrat pisali. Žal, da društvo ne napreduje, kakor bi bilo želeti, in se člani jako počasi množe Po pravilih tega društva naj bi bili člani društva vsi hišni posestniki naše države ter po 10 novč. na leto plačevali v društveni zaklad, tako da bi društvo dobivalo na leta 318 150 gld S to svoto bi se za prvo silo marsikaj dalo storiti za reveže, ker v prvi sili došli dar je dvojno drag in dobro došel Vlada je društvenemu odboru dovolila izdajati ustanovne karte po 50 pa tudi po 20 vinarjev; tako upa odbor dokaj dohodkov v blagi namen dobiti. Treba pa je, da se te ustanovne karte kolikor mogoče v obilici spečajo Pa mestih, koder je polno društev, bo ta akcija lahka le če se društva za ta blagi namen ogrejejo Po deželi pa bi častita duhovščina mogla pospešiti razpečavanje teh kart. Razposlala so se povabila k pristopu vsem občinam, katerih je na Kranjskem 353 ali doslej je komaj 25 občin naznanilo pristop k temu društvu. Kakor se čuje, bode tudi slavna občina deželnega stolnega mesta Ljubljana, pristopilo k društvu kot ustanovnik kakor je to mesni župan osrednjemu odboru že zagotovil Želeti je le, da bi vsaj imovitejše občine pristopile k društvu. Osrednji odbor, v katerem so tudi slovenski in hrvatski poslanci zastopani, oskrbel je tudi slovenske in hrvatske tisko-ne, katere pa so stale dokaj več, kakor doslej oglašeni prispevki znašajo. To je za našo narodnost poniževalno, zato je-iskreno želeti, da se tudi naše slovenske občine odzovejo vabilu, vsaj bodo imele le one občine pravico do podpor, katere bodo člani tega društva. Zato naj občinski odbori sklenejo pristop in prijavijo ga ali okrajnim glavarstvom ali naravnost osrednjemu odboru (Društvo avstrijskih narodov na Dunaju, IV. okraj. — Taubstummengasse 6) kjer se tudi naročujejo ustanovne karte. — Po celjskih izgredih. Še vedno ni miru v Celju. Ko je v nedeljo celjski Sokol napravil izlet v Sevnico, čakala je celjska sodrga, oborožena s palicami in kamni, skoro vsa noč na njegov povratek, da ga napade, toda Sokoli so se vrnili šele zjutraj domov. Zdaj se vodi pri okrožnem sodišču velika preiskava radi zadnjih dogodb. V preiskovalnem zaporu sta učitelj Gostinčar in solicitator Bovha, ki sta se z revolverjem branila, ko sta bita v smrtni nevarnosti, in pa štirje Nemci, mej njimi neki celjski uradnik. Dne 22. t. m. je bila obravnava proti županovem zetu dr. Negriju, ki je na dan izgredov pljuval na slovenske dame. Negri je bil obsojen na tri dni zapora. — Demonstracija na cesarjev rojstni dan so priredili Nemci na Slatini. Celo v cerkvi so demonstrovali, ko so domači pevci peli cesarsko pesem. — Zveza slovenskih kolesarjev priredi dne 3. sep^ tembra distančno dirko z Eeke v Ljubljano. 299 — Kolesar ponesrečil Dne 18 t. m. popoldne se je odpeljal v družbi dveh tovarišev 17letni sin Avgust Sever, sin tukajšnjega mizarja Severja. s kolesom na Bled, da si ogledajo razsvetljavo jezera, ki jo je priredil tam po vsakoletni navadi poseben odbor v proslavo cesarjevega rojstnega dne. Ker je bila svitla noč, odpeljali so se omenjeni trije kolesarji po razsvetljavi domov, hoteč biti zjutraj doma. Toda nesreča je hotela drugače. Na velikem klancu po potu proti Brezju je tadel Sever ob cestni kamen, da je bil hipoma mrtev. To variša sta dogodek takoj naznanila nesrečnim starišem ter obvestila oblastvene organe. Dne 19. t. m. zjutraj je prišla komisija na lice mesta. — V Tržiču so ustanovili podružnico družbe svetega Cirila in Metoda —- Ukraden konj. Francetu Burjelcu, posestniku na Hauptmanei pri Ljubljani so cigani 20. t. m. ukradli konja iz hleva. — Veliko industrijalno podjetje se snuje na Gorenjskem in sicer pri Kranju. Snujejo to podjetje seveda Nemci a če bodo rodoljubi na straži, nam to v narodnem oziru ne bo na škodo. — Ljubljanski nemški burši nameravajo začetkom meseca septembra uprizoriti neko nemško-narodno slavnost v Ljubljani, s slovesnim vozarenjem po mestu. Z ozirom na vladajočo razburjenost radi celjskih dogodb, bi nemškim buršem svetovali, naj svojo slavnost opuste. — Umrli. Dne 17. t. m. je v ljubljanskem Leoniššu umrl č. g. Franc Kregar bivši župnik v Javorju nad Poljanami, v starosti 43 let. — V Sarajevu je umrl vpokojeni arhivar g G. Hochmaver, rodom iz Novega Mesta. — Detomor. 24-letna Marija Kadunc iz Brezja pri Grosupljem je svoje nezakonsko dete zadavila in ga zakopala. Izročili so jo sodišču. — Požar, V Ratečah na Gorenjskem so otroci zanetili ogenj, ki je vpepelil dva z ržjo napolnjena kozolca — Ženski sovet V Švici se je današnjega dne ohranila navada, da v posameznih občinah volijo žene — novo babico. K volitvam se pripusti vsako zakonsko ženo in volitev se vrši dviganjem rok. Tisti dan, ko se vrši v občini taka volitev, je posebno praznično. V stolpu zapoje veliki zvon in vabi vse žene k resnemu volilnemu aktu Velika tihota vlada po vasi, nikdo se ne gane, le žene gredo praznično opravljene na volišče, nekatere živahno govoreč, druge resno se držeč. V volilni dvorani je seveda živahno in se čuje na ulico vrvenje žen, ki volijo ono imenitno osebo, katero tako dobro poznajo vsi vaščani. — Ko se je volitev izvršila, žene ne gredo domov, marveč ostajajo do postavne ure v krčmi pri vinu, kavi in pogači. Seveda morajo na dan volitve možje doma delati mesto žen, toda ker je tako šega, se pokore zakonski možje radi običaju. Nekateri gredo po svoje žene celo z vozovi v krčme in jih pripeljejo domov. — Najlažja smrt. Neki angležki učenjak skuša dokazati v svoji knjigi, da je smrt pod šapami zveri najlažja. Neki angleški kapitan mu je pravil, da ga je napadla le vin j a ter ga z enim samim udarcem napravila brezčutnega. Ko so ga zbudili iz nezavesti, ni vedel ničesar, a čutil je bolečine udarca še nekaj dni j. Neki častnik je učenjaku pravil, da ga je zgrabil lev. Ko ga je ugriznil, je to pač videl, a čutil ni nobene bolečine. Neve, zdravniK v Zrinagaru v Kašmiru, je zdravil več oseb, katere so napadali medvedi, a vse so izjavile, da niso občutile spočetka nobenih bolečin. S kratka an- gleški učenjak je izprašal 60 oseb, ki so bile pod Sapami divjih zveri, in 50 mu je reklo da ni občutilo pod zobmi in kremplji nikakih bolečin. — Sitnost dramatskih prijateljev. Nakatere čitatelje gotovo zanima tudi to, kako se nekateri sloveči pisatelji obnašajo pri skušnjah na odru. Henrik Ibsen se vsede na kulise in molče opazuje, kako igralci mrcvarijo njegovo igro. Mej tem pa zapisuje na male lističe vse pogreške, ki jih „umet-nikiB Talije napravijo. Na koncu igre izroči listke režiserju ter ga naprosi, da se v bodoče „bolje pazi4*. Drugi dan je Ibsen zopet za kulisami, zopet molči in zapisuje. Toda igralci streljajo iste kozle, kakor včeraj. Po skušnji stopi Ibsen k režiserju in mu pravi ironični; „Zdi se mi gospod da ste moje včerajšnje listke igubili, zato sem si napisal druge, da Vam jih izročim in Vas prosim, da se po njih ravnate." Na to tretja, četrta skušnja. Ibsen je zopet za kulisami, a zdaj samo molči, se čmerno drži in nič ne zapisuje. Po skušnji pokliče režiserja k sebi in mu reče z sarkastičnim smehljajem; „Meni se zdi, da ti gospodje in dame igrajo igro, katere nisem pisal jaz." Na to gre in ni ga več, še k predstavi ne pride. — Radodarnost evropskih vladarjev. Nemški cesar je podaril udovi cesarici Cu-Šikilajski dve lepi vazi in dve lepi svetilki (za ta dar je Nemčija dobila koncesijo za zgradbo neke železnice v Kini). Nemški poslanik v Pekingu je izročil ta darila čung-li-Yamenu, da jih po svojih služabnikih da prenesti v dvorno palačo. Služabniku pa, ki je prenašal darila, se je zgodila uesreča, da je eno vazo spustil na tla, da se je razbila na tisoč kosov. Vsled tega je nastal silovit strah, med ministri vnanjih zadevi ki so brž poslali vprašat k nemškemu poslaniku, ako bi ne bilo mogoče dobiti hitro še eno tako vazo iz 1 erolina Poslanik je seveda odgovoril, da to ne gre, ker so umetniki vazo delali tri cela leta. Ministri so potem prosili poslanika, naj bi v svojem pismu vsaj imenoval samo eno. mesto dveh vaz Poslanik je seveia moral tudi to odkloniti Ministri so na to poslali prašat k nekemu ruskemu prodajalci porcelana, ako ima kako podobno vazo na zalogi; toda bilo je zastonj, Naposled so ministri venderle preprosili poslanika, da je v svojem spremnem pismu cmenil dveh svetilk in enega komada vaz, na ta način je prišlo darilo nemškega cesarja v roke cesarici-vdovi Ču-Ši, ki je bila jako vesela. — Euski car je nedavno temu podaril emirju v Buhari nov dvorni vlak, obstoječ iz dveh salonskih in jednega spalnega vagona. V jeden oddelek tega vlaka le spravil emiro svoje krasotice, svoj harem, katerega on nikdar ne zapusti. Vsa okna tega vagona so gosto zamrežena in prevešena s svilnatimi preprogami, da ne moie videti notri radovedno oko, kajti vagon je okrašen z orijentalsko potratnostjo in istotoko tudi krasotice emirjeve. Koj za lokomotivo se nahaja mali va-gonček, v katerem je orijentalska kuhinja. Emir iz Buhare je jako ponosen na ta pravi carski dar in ga namerava tako dobro izkoristiti, kakor i ohrariti prijateljsko visokemu darovalcu. Car Nikolaj pa tudi ve, zakaj je obdaroval emirja iz Buhare. — Avstrijska armada in plemstvo. Vojaški šema-tizem, ki je izšel 7. t. m. kaže, da ima naša armada 30 932 častnikov med temi je 4840 (torej skoraj 16%) plemičev. Največ jih je seveda med generaliteto. — Samojedi v Južni Ameriki. Pri Indijancih je še vedno razširjena navada, da pomore one svojce, ki so jim vsled starosti ali bolezni postali v hiši na poti. Eod Majo-romov požre svoje starce in bolnike, bodisi očeta ali otroka. To se smatra v slučajih hudih boleznij za delo pijetete. Nek popotnik med Indijanci, Osculati, pripoveduje, da je zadel na Indijanca, ki je glasno jokal, ki je bil za smrt bolan. A jokal ni iz strahu pred smrtjo, marveč za to, ker je bil krščen, in 300 ki je moral biti po smrti pokopan. „Če bi ne bil krščen, bi me pojedli moji sorodniki, tako pa me bodo glodali grdi črvi zakopanega v tesno jamo". Eajše bi bil imel, da ga pojedo eorodniki. Rod Jamnitov na gornjem delu reke Amazonke po-srčejo mrtvim mozeg iz kosti, v živi veri da so pojedli dušo ranjkega, ki bode poslej živela v njih. Kašidi ob Pabipi združujejo religijozni akt s činom, da požro svoje starce. Kakor hitro naznanijo starčku, da se bliža njegova zadnja ura, se ta razveseli, ker bode kmalo gledal svoje nekdanje prijatelje. Tedaj prirede veliko veselic in starčka ubijejo s kolom. Od mesa se ne sme izgubiti ni en košček, še kosti stolčejo v prah in jih popijejo v palmovem vinu. Toda nikoli se ne zgodi, da bi indijanec jedel meso od ženske. Kajti žensko meso smatrajo la strupeno in akc bi ga jedli, se boje, da se navzamejo s povžitim meso slabotnih ženskih lastnosti j. Pri Botokudija pojedo večkrat matere svoje umrle otroke iz ljubezni. Ako oslabi oče in postane nezmožen za delo iz tiudapolna potovanja, tedaj sam naprosi svojega sina, da ga ubije Truplo speko in mej strašnim krikom pojedo sorodniki. V Kanki v sedanji Kolumbiji poje mož svojo ženo, brat brata ali sestro, sin očeta. Grdo navado iraajo takozvani Galibei. Tu puste svoje mrtvece ležati en teden nepokopane. Mrliča obesijo v nekako mrežo, pod njega pa postavijo posodo, v katero se odteka razpustljina gnijočega trupla. Bodoči dijaki „pijaji", ki postanejo zdravniki morajo pokazati svoj pogum s tem, da pijejo tobakovo vodo in sok neke rastline Kvinkvine pomešan s tekočino mrliča. Do zdaj se je mislilo, da ljudožrci južne Amerike jedo meso svojcev in zlasti do človeškega mesa, dasi baš v teh krajih vse mrgoli klavne živali. Največ motiv tega grdega običaja je strast. Iz sovraštva, ljubezni, maščevanja pojedo ti ljudje svoje bližšnje. Takozvani Tupi, ki prej niso uganjali antropofagije (človekožrtja) so postali to po izgledu neke žene, ki je napadla morilca njenega sina ter mu odžrla desno pleče. Parentinci raztrgajo vsakega, ki jim pade v roke, z svojimi zobmi. Naj-grozovitejši rod ljudcžrcev so Kalibi ob amazonski reki. Ti požro celo svoje ujetnike, radi česar jih sosedni rodovi čez vse sovražijo. — Nizozemski običaji. Udeležniki svetovne mirovne konference so imeli nekega dne priliko čuditi se nežnosti nizo-lemskega ljudrtva v stvareh tihe domačnosti. Napravili so bili izlet iz Haaga v bližnjo letovišče Harlem Mej potoma opozori eden izletnikov na veliko rozeto iz samih belih čipk, ki je bila pritrjena nad vrati neke bogate hiše. Pa tudi na dveh ubožnih hišah so zapazili enako znamenje. Glasno govoreč so gospodje prašali nekega kmeta pred tako hišo, kaj pomeni to znamenje, kar pa je kmet pojasnil še le potihoma, ko so se glasni gospodje odstranili. To znamenje je namreč ostanek starodavnih običajev nizozemskih in pomeni kadar se prikaže nad vrati kake hiše, da je notri zagledal luč sveta — nov prebivalec te zemlje. Taka hiša je potem obvarovana vsake neprijetnosti od zunaj. Znamenje opozarja mimogredoče in vozeče, da kar najmanj delajo hrupa Celo sodnijski sluga ali kak nestrpen upnik ne sme prestopiti praga take hiše, nad katere vrati je bela rozeta. Se le deveti dan po nastopu novega zemliaka odstrani zdravnik ali „bela žena" ono znamenje, potem gre zopet vse v starem tiru. Zares posnemanja vreden običaj. — Kako ugonobiti v vrtih polže? Mej tem, ko iščemo po raznih sredstvih, kako bi se iznebili tega nadležnega „okraskau naših vrtovi se nam nudi neko prav pripro-sto sredstvo samo ob sebi. To tredstvo je dež. Ob suhem vremenu se drži vse belo polžev ob zidovji in deblih dreves. Ko pa začne deževati, lezejo polži s teh zavetji na tla, da jih je vse belo po tleh. Tu pa jih lahko pohodimo do zadnjega Ali je treba cenjenga sredstva zoper te vrste vrtno nadlego?