cena 6 din
10. marca 1979
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin jQ	ENOTNOST ^ ^ ~ ^ XXXVI11
^j[J ^ vgc|1	J	^ ^l°Ven‘i‘ S° Za(~'e^ kokelj široko ustanavljati »svete« pri delovnih organizacijah
oblik varuštva nad	Ne rešitelji
vzgojo in izobraževanjem	Prisilni upravitelji
Berite na četrti 'strani	Berite na peti strani
Problemska konferenca »Delavka v združenem delu«
Po sili razmer še v ozadju
Prejšnji teden so se v veliki skupščinski dvorani v Ljubljani sestali delegati na problemski konferenci »Delavka v združenem delu«, ki sta jo skupaj pripravila RK SZDL Slovenije in RS Zveze sindikatov Slovenije. Ob delovnem predsedniku Vinku Hafnerju so posedli predstavniki drugih družbenopolitičnih organizacij. Prav s to »kolek-, tivnostjo« so očividno hoteli demonstrirati spoznanje, da so »ženska vprašanja«, kot jih še vedno radi označujemo, povsod enako pereča, čeprav nas statistični podatki resno opozarjajo na to, kako so ženske še vedno izredno nesorazmerno zastopane v posameznih poklicih in morda še bolj v posameznih kvalifikacijskih strukturah. Povemo naj tudi, da bo celotno gradivo s problemske konference v kratkem izšlo kot posebna priloga »Naše žene« in »Delavske enotnosti«.
Več o delu konference na 3. strani.
Miran Potrč v Črnomlju
Brez »opazovalcev«
Podružbljanje zunanje politike
Pot in spodbuda
Saj gre na bolje
Dora Godicelj, delavka iz Steklarne Hrastnik, je nerada pripovedovala o sebi. Le o težavah in problemih žensk v Steklarni je tekla beseda. » Vsako leto se ubadamo z istimi težavami žensk. Spisek težav nikakor ni majhen. Zakaj se ne bi vsi dogovorili, da bi razrešili vsaj eno zadevo? Tako pa... Preveč samo govorimo o vsem... Vseeno moram priznati, da se delovne razmere — vsaj v naši tovarni — potem otroško varstvo, stanovanjske razmere, družbena prehrana in podobno iz leta v leto izboljšujejo. Kljub vsemu bi rada povedala, da v steklarni nobena delavka ne dočaka upokojitve ob stroju. Zelo veliko se jih mora zateči v invalidsko upokojitev. Ali je potem čudno, češi delavec nenehno prizadeva za boljše delovne razmere in ne nazadnje tudi za odpravo nočnega dela?«
Pogovor z Doro Godicelj preberite na 9. strani.
Podpredsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Miran Potrč je v sredo popoldne obiskal črnomaljsko delovno organizacijo Belt, kjer se je s predstavniki sindikata, ki šteje 922 delavcev, pogovarjal o njihovem delu. Uglednemu gostu so povedali, da so pri sindikalnem delu v zadnjem času močno napredovali, čeprav je še vedno precej neaktivnih delavcev. Temu so v največji meri krivi samoupravni akti, ki so preveč »učeni« in za marsikoga med njimi nerazumljivi. Upajo pa, da bodo letos temu napravili konec, kajti v delovni načrt sindikalne organizacije so zapisali urejanje dohodkovnih odnosov, uveljavljanje delegatskega sistema, skrb za družbeni standard, kulturno dejavnost, izobraževanje ter oddih in rekreacijo, torej tisto, kar bo bržčas pritegnilo pozornost slehernega delavca
Ko so Mirana Potrča v Beltu seznanjali z rezultati gospodarjenja, seveda niso mogli mimo težav, ki jih najbolj tarejo: osebni dohodki njihovih delavcev so pod republiškim poprečjem, slaba je kakovost materiala, ki ga uporabljajo, nemalo težav pa imajo tudi pri uvozu reprodukcijskega materiala. Med najpomembnejše naloge, ki jih čakajo, pa štejejo gradnjo nove livarne in posodobitev mehanske obdelave.
Miran Potrč je ocenil, da so bili pri pripravi gradiva za zaključni račun dovolj samokritični. Tak odnos morajo tudi ohraniti sedaj, ko bodo odpravljali dosedanje napake. Kljub težavam ob zastojih v proizvodnji in zakasnitvi pri investiciji pa je bilo po njegovih besedah gospodarjenje delavcev Belta uspešno.
D. K.
S podružbljanjem zunanje politike razumemo demokratično metodo samoupravnega dogovarjanja in odločanja ob sodelovanju vseh subjektov od OZD in družbenopolitičnih organizacij do republik in pokrajin. Njihova aktivnost se ne omejuje le na sodelovanje pri demokratičnem odločanju, ampak zajema tudi neposredno uresničevanje skupne sprejete politike pri razvijanju in krepitvi vezi ter sodelovanja z ustreznimi gospodarskimi in političnimi partnerji v tujini, še zlasti v neuvrščenih in drugih deželah v razvoju.
Posebej poudarjeno mesto v procesu podružbljanja in nadaljnje demokratizacije zunanje politike in mednarodne aktivnosti Jugoslavije pripada družbenopolitičnim organizacijam, torej tudi sindikatom. Te organizacije so gonilna sila pri uresničevanju pravic in obveznosti delovnih ljudi tudi na področju zu-
nanje politike. Njihova naloga je prispevati k vsestranskemu in pravočasnemu obveščanju delovnih ljudi in občanov ter krepitvi njihove internacionalistične zavesti, da bi s pomočjo delegatskega sistema in drugih oblik samoupravnega odločanja lahko postali aktivni in odgovorni udeleženci pri reševanju vseh zadev s tega področja.
Sklepi zadnje seje zvezne konference SZDLJ predstavljajo smerokaz in spodbudo, da bi se delo na tem pomembnem področju še bolje razvijalo. To je še zlasti pomembno v sedanjih pogojih okrepljenega pritiska na neuvrščene dežele in naporov velikih sil in blokov, da bi obvarovale sedanje in osvojile nove strateške položaje ter vplivna območja.	m.
KAJ SMO STORILI
Težak porod, bo zdrav otrok?
Uspešna prizadevanja za skladen razvoj litijske občine
Roke, vajene trdega dela
Marjan Horvat
Če bi sodili po tem, kaj so storili v ljubljanski regiji na področju samoupravne preosnove gospodarske zbornice, pri ustanovitvi območne gospodarske zbornice in tudi pri oblikovanju splošnih poslovnih združenj v zborničnem sistemu, ocena ne bi bila ravno dobra. Na težave je že pred dobrim mesecem opozoril posvet občinskih in medobčinskih predsednikov in sekretarjev zveze sindikatov — ljubljanskega območja, predsedstvo mestne organizacije Zveze sindikatov Ljubljana pa je v zelo temeljiti razpravi dodalo piko na i in ob obilici predlogov za novi statut območne gospodarske zbornice in program dela še zlasti poudarilo pomen evidentiranja kandidatov za skupščino in njene organe v območni gospodarski zbornici.
Zatikalo se je celo tam, kjer bi to najmanj pričakovali. Nekateri občinski sveti v ljubljanski regiji niti niso dobili gradiva za priprave na ustanovitev območne gospodarske zbornice, kaj šele, da bi lahko pravočasno opravili vse v zvezi z javno razpravo. Na zadnji seji medobčinskega sveta ZS, kjer so prav tako govorili o zaključni fazi prizadevanj za ustanovitev območne gospodarske zbornice, pa smo slišali zelo dobro misel predstavnika iz Kočevja, ki je med drugim poudaril, da je javna razprava v sindikatih
Sindikalna konferenca za cestno gospodarstvo je imela pred dnevi svojo zadnjo sejo. Kot je poudaril njen predsednik Ivo Sisinger, je konferenca v svojem štiriletnem mandatnem obdobju v marsičem opravičila svojo vlogo. Precej je opravila pri samoupravni preobrazbi cestnega gospodarstva, delavci pa so njeno delo najbolj čutili pri izboljšanju njihovih življenjskih
stekla le za ustanovitev območne zbornice, mimo pa je šla ustanovitev splošnih poslovnih združenj, ki pa so eden izmed konstitutivnih elementov zborničnega sistema.
Krivce za zamude pri ustanovitvi območne gospodarske zbornice ljubljanske regije ni treba iskati z lučjo. Dejstvo je, da iniciativni odbor, ki je bil imenovan zadosti zgodaj, svojega dela ni opravil tako, kot bi moral. Zavoljo tega pa lahko slišimo v temeljnih organizacijah združenega dela tudi mnenja, da so delavci premalo obveščeni o vlogi območne gospodarske zbornice, o delitvi dela na vseh ravneh organiziranosti pa tudi o delegatih, ki so sicer že izvoljeni v skupščino območne gospodarske zbornice ljubljanske regije in predlagani za njene organe.
Ko je na minulih sejah v sindikatih tekla beseda o evidentiranju delegatov za zbornične organe je prevladalo mnenje, da v njih ne smejo sedeti direktorji. V mnogo večji meri se morajo ustvarjalno vključiti v zbornično delovanje ljudje iz strokovnih služb delovnih organizacij, več mladih bi morali izvoliti... Ko pa so na minuli seji medobčinskega sveta ZS ljubljanske regije nekateri povprašali odgovorne tovariše za stališče v zvezi s tem, j e bil odgovor; da so kandidati za izvršilni odbor območne gospodar-
in delovnih pogojev. Jasno je, da je bila štiriletna mandatna doba prekratka, da bi sindikalna konferenca uresničila vse svoje cilje. Marsikatero vprašanje je ostalo odprto, kar pa ne pomeni, da jih ne bi mogli reševati tudi v novi sindikalni organiziranosti. Nasprotno, še bolj bo treba poprijeti, da bi delavcem na mnogih deloviščih širom naše republike zagotovili toplo kopel, urejeno
ske skupnosti le direktorji. Res je, da območna zbornica ne bo imela le izvršilnega organa, kajti tudi odbori in komisije bodo ustanovljeni, kjer bodo verjetno našli tudi mesto za druge ne le za direktorje, pa navkljub temu sedanji predlog bržkone ni najboljši.
V delovni skupnosti območne gospodarske zbornice bo treba zaposliti tudi nekaj novih moči. Zoper to nima nihče nič. Pri tem pa vseeno ne smemo pozabiti, da zbornica ne bi smela biti tisto mesto, kjer se bodo »ustvarjale« velike analize. V tem smislu ne sme biti zategadelj, ker ima zelo pomembne naloge na področju usklajevanja strokovnih sil združenega dela, mobiliziranja le-teh... Bila naj bi skratka spod-budnik raziskav, dogovarjanja in uveljavljanje — še zlasti strokovnega — povsod tam, kjer se doslej nismo znali odpreti, kjer smo se zapirali v občinske ali še kakšne druge meje. In če bo temu tako, bomo lahko kdaj kasneje tudi zapisali, da v območni gospodarski zbornici ljubljanske regije kljub zamudi pri ustanovitvi, kljub premalo konkretnemu predlogu programa dela in morebiti ne povsod najboljših rešitvah, ki jih ponuja predlog statuta, območna zbornica dobro opravlja svoje delo.
prehrano itd. Poleg tega se bo tudi kooridinacijski odbor, ki je v novi sindikalni organiziranosti zamenjal sindikalno konferenco, spoprijel tudi z najbolj aktualnimi sindikalnimi vprašanji, kot so nagrajevanje po delu in rezultatih dela, svobodna menjava dela, samoupravno interesno povezovanje, dohodkovno povezovanje itd.	I. K.
Ciril Brajer
Prejšnji teden smo spremljali sekretarja sekretariata predsedstva RS ZSS Ivana Godca, ko je obiskal tri krajevne skupnosti v občini Litija. Omejimo se na področje, ki sindikate še posebno zanima — gospodarski razvoj teh krajev, ki je po večletnem spanju končno le zaživel. Ivan Godec je bil zadovoljen z rezultati, ki jih šele lansko leto ustanovljeni obrati na Vačah, Dolah in v Polšniku že dajejo — uspelo jim je ustvariti že zaskrbljujočo migracijo, kaže pa, da se bodo hitro in uspešno širili in postali nosilci gospodarskega razvoja teh težko dostopnih krajev in jim omogočili, da bodo zaživela tudi druga področja dela in življenja.
V litijski občini so se odločili, da bo treba poskrbeti za skladnejši razvoj vseh krajevnih skupnosti — tako so sklenili tudi marsikje drugje, pa je ostalo le pri dobrem sklepu, lepih besedah ... V Litiji pa so po odločitvi krepko zavihali rokave. V tej občini, ki je nekje okoli 40. mesta republiške »lestvice razvitosti«, so pravilno menih, da je delovno mesto in dohodek, ki ga delavec na njem ustvarja, tisto osnovno, kar je nujno zagotoviti v vsaki krajevni skupnosti, ostale dobrine bodo potem lažje in hitreje »prišle« do ljudi. In še nekaj jih je vodilo — v oddal jenih, hribovskih vaseh z dovolj delovne sile pa slabimi zvezami so domačije ostajale vse bolj prazne in sklenili so ohraniti življenje tudi v teh krajih.
Toliko o sklepih in odločitvah, poglejmo si tisto najpomembnejše, rezultate teh sklepov. Krajevne skupnosti Vače, Polšnik in Dole so lani dobile obrate, ki omogočajo zaposlovanje v domačem kraju — za zdaj le nekaj ljudem, kaže pa, da bodo postali nosilci vse hitrejšega razvoja gospodarstva in drugih področij življenja v teh krajih.
Vače so imele pred 100 leti kar trikrat več prebivalcev kot danes toda vse manj jih je. Družine so vse bolj delavske, posebno mlade, in pot, ki vodi na delo v dolino ni ne kratka ne gladka, tako je vse bolj vodila le navzdol. Telefona ni, z elektriko imajo težave in tudi to so vzroki, da so številni poskusi za poživitev razvoja v Vačah padli v vodo. Dol-
goletno nazadovanje je v ljudeh vzbudilo nezaupanje v možnost življenja in dela doma in kraj je jihžpočasi izumiral.
Zdaj ponovno oživlja. Tiskarna Slovenije je v Vačah postavila obrat knjigoveznice. Delo v njem je pretežno ročno, takšno, ki ne zahteva veliko časa za priu-čitev — pa vendar, v njem je našlo delo in zaslužek 20 žensk. Lani so njihove pridne roke ustvarile nekaj več kot 4 milijone dinarjev dohodka, poprečni osebni dohodek je bil približno 4.000 dinarjev, poskrbeli so za topli obrok, za letovanje... Delavkam se ni treba nikamor voziti in več časa jim ostane za delo doma, kar je v kraju, kjer je vse več zanimanja za mešane kmetije, še kako pomembno. Kako so si v Vačah takšnega obrata želeli, se je pokazalo že pri gradnji. Poleg občinskega posojila in prispevka tiskarne so krajani krepko pripomogli, tako z delom kot s prevozom, lesom in drugim gradbenim materialom. Seveda imajo v načrtu (tako tiskarna Slovenija kot krajani), da se obrat razširi, osamosvoji in postane TOZD. Za to pa pridne roke ne bodo dovolj, razvoj zahteva tudi znanje. Tu se bo treba še spoprijemati z večletnim mrtvilom in prepričati ljudi, da pomeni vsak strokovnjak možnost za nova delovna mesta. Nezaupanje namreč še ni povsem izginilo, saj je lani tiskarna ponujala možnost za kvalifikacijo, pa imajo zdaj le enega štipendista.
Polšnik je prava gorska vasica, odmaknjena in težko dostopna. Zdaj v obratu TOZD Elma Čatež dela 17 deklet — nič posebnega, bi si človek mislil, če bi v pogovoru z njimi ne spoznal, koliko jim teh nekaj delovnih mest pomeni, njim in vsemu kraju. Tem dekletom je prihranjeno nekaj ur hoje vsak dan, pa še vožnja z vlakom... Kraju pa pomeni to vedrejši pogled v prihodnost. Krajevna skupnost ima 860 prebivalcev, še pred dvajsetimi leti pa so jih našteli 1.300. V novem obratu bo kmalu našlo zaslužek še približno 30 delavk, kar bo večletno migracijo vsa j zadržalo. Veliko navdušenje in pripravljenost krajanov, ki jim obrat in njegovi razvojni načrti veliko pomenijo, je omogočilo (skupaj s pomočjo litijskeobčine
Zaključna seja sindikalne konference cestnega gospodarstva
Dela čez glavo
in matične TOZD), da so bili odvečni prostori v šoli v dveh mesecih pripravljeni za proizvodnjo in to z minimalnimi stroški. Elma je z delom delavk iz Polšnika izredno zadovoljna — lahko širi proizvodnjo, kar ji na področjih, kjer je delovna sila izčrpana, ni bilo več mogoče. V Polšnik so preselili izdelke, ki jih je lahko prevažati in ki zahtevajo veliko živega dela. Prav to »živo delo« je dalo odlične rezultate, saj so dekleta kar takoj dosegla in celo presegla zelo ostre norme, za kar bi pričakovali vsaj leto dni privajanja. Tudi tako vestno delo kaže, kako so potrebovali takšen obrat in kako so pripravljeni dati vse od sebe, da bi ga obdržali in razširili.
Na koncu smo obiskali Dole — najbolj odmaknjeno krajevno skupnost, ki je pred kratkim dobila obrat Kovinarske Krško. Kar dve desetletji so razmišljali, kako bi si pomagali, lani pa so končno zastavili res širok razvojni koncept. Tudi tu ima matična delovna organizacija težave, ker primanjkuje delovne sile, na Dolah pa je rok, ki so pripravljene poprijeti, na pretek. Vse je podobno kot v Polšniku in na Vačah, iste težave so imeli in enako so pripravljeni spopadati se z njimi. Le to še, najbolj so odmaknjeni, najbolj jih je pestilo odseljevanje, zato so tudi najbolj zavihali rokave — pred dobrim mesecem so začeli z delom pa že načrtujejo, kako bo koncem letošnjega leta 40 delavcev ustanovilo samostojno TOZD, ki bo sposobna razvijati lastne programe, na primer opremo za zaklonišča.
Strnimo vtise obiska — tri najbolj »kočljive« krajevne skupnosti litijske občine so se začele postavljati na noge, kar zagotavlja skladen razvoj občine. Vsem trem je skupno, da so prekinile s staro prakso — namesto da bi nekaj deset ljudi hodilo v dolino, prihajajo k njim strokovnjaki matičnih delovnih organizacij in jim pomagajo. Obojestranski interes in navdušenje krajanov omogočata izredno hitro vključevanje v proizvodni proces in odlične rezultate — pa tudi vključevanje teh delavcev v širše oblike življenja in odločanja.
Prizadevanja za učinkovitejše gospodarjenje v celjski občini
Ne enkratna — stalna skrb
Milan Bred
Akcija »zaključni računi« je v celjski občini naletela na velik odmev. Vanjo so se vključili vsi dejavniki, še posebej pa sindikat. Mnogim uspehom navkljub in pred leti že začeto podobno akcijo pa v celoti še vedno niso zadovoljni. Z nekaterimi ocenami na občinskem sindikalnem svetu, ki akcijo vodi, že razpolagajo, vendar te ocene še niso dovolj za temeljito analizo. Vse kaže, da so se v vseh TOZD resno pripravili na obravnavo zaključnih računov, ki so jih povsod povezali tudi z razvojem in prizadevanji za boljše gospodarjenje. Akciji se je uspešno, mogoče le nekaj dni prepozno priključil tudi celj-
Ob osmem marcu
V trgovino je prišel tovariš.
—	Rad bi kupil darilo za praznik žena. Kaj mi lahko ponudite?
—	Za ženo ali kaj boljšega, je vprašal prodajalec.
stopanja od začrtanih ciljev in nalog.
Prepričani smo, da bo temeljita ocena uspešnosti gospodarjenja lahko mnogo prispevala k urejanju in uveljavljanju družbenoekonomskega in samoupravnega položaja delavcev in družbenoekonomskih odnosov v združenem delu v skladu z zakonom o združenem delu.
Prepričani smo tudi, da se vsi zavedamo pomembnosti te aktivnosti, da bomo vsi v njej sodelovali z vso odgovornostjo ter tako prispevali k ureditvi in stabilizaciji naših odnosov in razmer.«
ski INDOK center. Ta je v svoji informaciji, ki jo je izdal 20. februarja, občane seznanil s prizadevanji za učinkovitejše gospodarjenje v občini. Za mnoge pa je bila najbolj zanimiva objavljena shema delitve prihodka, dohodka in razporeditve čistega dohodka. Ta shema je pri marsikom zadela v živo, saj na poljuden način prikaže izraze, ki jih strokovni delavci največkrat še kako uspešno zavijejo v pajčolan nerazumljivosti. Zato tudi ni čudno, da so delavci na mnoge razprave prihajali s to INDOK informacijo v roki.
Čeprav še ni celotne ocene lahko rečemo, da je akcija v celj-
ski občim uspela. Še več! Kaže, da je dobro organizirana in vodena akcija pustila tudi zametek trajnih posledic. Te se bodo zagotovo pokazale v stalni obravnavi gospodarjenja v TOZD. To pa je tudi bil namen. Misli, ki so jih zapisali v program koordinacijskega odbora za uspešnejše gospodarjenje družbenopolitičnih organizacij in Skupščine občine Celje bodo našle v vseh sredinah pravo mesto. Posebej še tiste, ki pravijo: »Enako kot danes moramo tudi v bodoče, najmanj pa ob vsakem trimesečju, zagotoviti enake aktivnosti in ukrepe kot pri zaključnem računu in takoj reagirati na vsa od-
Naj ostane med nami
Na problemski konferenci »Delavka v združenem delu« so bili prisotni moški —pravilno — v težki manjšini. Govornice, ki so prišle za govorniški oder, so kljub temu praviloma začenjale svojo razpravo s »tovarišice in tovariši!« Jih je pač zaneslo, kajti— če bi »razumele bistvo«, bi morale biti vsaj toliko vljudne, kot so moški govorniki do njih in reči: » Tovariši in tovarišice«!____
Problemska konferenca »Delavka v združenem delu«
Pri delu so v prvih vrstah, pri odločanju pa bolj zadaj
Igo Tratnik
Prejšnji teden — praktično na predvečer mednarodnega praznika žena 8. marca — je bila v Ljubljani v skupni režiji socialistične zveze in zveze sindikatov Slovenije problemska konferenca »Delavka v združenem delu«. Od nekaj nad 200 izvoljenih delegatov je prišlo na konferenco v veliki skupščinski dvorani skupščine SRS v Ljubljani 179 delegatov. Bodipio dosledni v poročanju: med prisotnimi so bile ženske (torej: delegatke) v »odločni« večini in ko je predsedujoči Vinko Hafner povedal, da je prisotnih tovarišic kar 55 odstotkov, se je sprožil spontan aplavz. Natančneje nismo mogli registrirati, ali sd ploskali predvsem moški ali ženske kajti... na dnevnem redu problemske konference so bila tako imenovana »ženska vprašanja«, za katera ni nikoli dovolj natančno opredeljeno, ali je bolje, če se o njih pogovarjajo predvsem ženske (točneje: večkrat smo se že zedinili, da je bolje, če se ne pogovarjajo samo ženske, ker »ženska vprašanja« niti približno niso samo njihova, ampak so sestavni del najpomembnejših družbenih vprašanj), ali pa je bolje, če je pogovorni'sestav bolj mešan. Tokrat se zdi, da je bil kar dobro in konstruktivno premešan, ker je bilo razmerje 55:45.
V	uvodni besedi je podpredsednica RK SZDL Tilka Blaha opozorila na dejstvo, da problemska konferenca nikakor ni »govorjenje enkrat v letu in potem spet nič«, saj ne moremo kar tako vreči stran podatka, da smo imeli pred tem »v zaledju« kar šestdeset podobnih konferenc v regionalnih in občinskih okvirih. Tilka Bloha se je oglasila tudi ob zaključku dela konference in opozorila kar na kronično težavo ob takih in podobnih srečanjih. Gre namreč za to, da je časovno docela nemogoče, da bi posebej izvoljena komisija za sklepe takoj pripravila vse predloge, ki jih je navrgla razprava (če govorimo namreč o tem, da je treba predloge »iztrgati« iz razprav in jih vstaviti v dokumente o sklepih), tako da so se morali delegati strinjati z njenim predlogom — pač edino možnim — da komisija pripravi zaključne predloge do seje predsedstva RK SZDL.
Ko je predsedujoči Vinko Hafner v sklepni besedi »potegnil črto« je — vsaj tako se nam je zdelo — ne brez razloga poudaril misel, kako je problemska konferenca »naš prispevek k praznovanju 8. marca«, seveda nikakor zato, da bi se spomnili go-dovnic in praznika, ker je pač praznik, ampak predvsem zaradi spoštovanje vzbujajočega podatka, da predstavljajo ženske 43 odstotkov članov slovenskih sindikatov in da — po logiki stvari — opravijo prej več kot samo toliko odstotkov dela slovenskih delavcev.
V	razpravi so po uvodnem referatu podpredsednika RK SZDL Slovenije Vlada Klemenčiča sodelovale in sodelovali: Stanka Kuhar, Franc Šetinc, Dora Godicelj, Irena Jurca, Nevenka Grgič, Inge Krunič, Dur bravka Breznik, Boris Lipužič,
Sonja Vrhovec, Zofka Pakole, Erna Omerzel, Vlado Benčina, Vida Tomšič, Maks Klanšek, Anka Tominšek, dr. Ivica Tivadar, dr. Majda Škerbic (oddala pismeno), dr. Samo Modic, Milena Car-Drlje, Ivica Kavčič, Angelca Žiberna, Štefanija Primožič (oddala pismeno), Nada Mikič-Bulc (oddala pismeno), Nataša Zalar, Tatjana Šlibar in še dr. Maca Jogan (pismeno).
Franc Šetinc je v svoji razpravi na slikovit način orisal svoje razpoloženje in razpoloženje tudi velike večine prisotnih:
»Velika pridobitev je že dokaj razširjeno spoznanje, da ni dovolj odpirati nova delovna mesta za ženske, kajti če temu ne slede še druge pomembne spremembe, bi ženska res morala nositi na svojih plečih tri vogale doma, družine in gospodinjstva, kar pa nikakor ne bi bila prijetna »osamosvojitev« in »osvoboditev«.
Dosti manj je vidno izraženih odporov zoper družbeno vlogo žensk, ki jim pritiče kot enakopravnim odgovornim nosilcem naše politike. Vsekakor se krepi zavest o družbenem položaju de-
lavke in delavca v smislu Leninovih predpostavk za osamosvajanje žensk, ko na prvem mestu navaja, da osvoboditev ženske ni uresničljiva, če niso prej odstranjeni vzroki njenega neenakopravnega položaja, to je odtujenost delavca od odločanja o pogojih in sadovih lastnega dela. Z veseljem ugotavljamo, da se meje tradicionalne delitve del in opravil na moška in ženska vedno hitreje ukinjajo. Vendarle pa nastajajo težave tam, kjer se ženska iz najrazličnejših objektivnih razlogov ne more angažirati v tolikšni meri, kot bi si želela.«
V svojem referatu je podpredsednik RK SZDL Slovenije Vlado Klemenčič opozoril na to, da je na hiter materialni razvoj v naši republiki pomembno vplivalo vključevanje žensk kot delavk v gospodarske in družbene dejavnosti. »Stopnja materialnega razvoja slovenske družbe ne bi bila danes niti približno na takšni ravni,« je dejal, »če ne bi prišlo do množičnega vključevanja žensk v proizvodnjo. To ima vrsto nadaljnjih posledic: omogoča relativno visok življenjski
standard posameznikov in družin, pa tudi za naše razmere visok družbeni standard — raven zdravstva, šolstva in še kaj... Ta prispevek delavk k materialnemu razvoju Slovenije je povezan z dejstvom, da je med zaposlenimi sedaj 43 odstotkov žensk. Visoka udeležba žensk kaže, da smo v kvantitativnem pogledu-v precejšnji meri že dosegli to, kar imenujemo enakopravno vključevanje žensk v družbeni razvoj in delo. Ta podatek je visok tudi v primerjavi z večino drugih dežel po ..svetu. Podatki za pretekla leta prav tako kažejo, da delež žensk med zaposlenimi še vedno raste. S tem je dosežen temeljni pogoj za samoupravno in sploh družbeno uveljavljanje delavk.
Ženske kot delavke prevladujejo med zaposlenimi predvsem v nekaterih vrstah predelovalne industrije, na primer v tekstilni (83 odstotkov), tobačni (69 odstotkov), usnjarski (64 odstotkov) pa tudi v elektro industriji jih je že več kot polovica. V trgovini so ženske udeležene s skoraj 60 odstotki (nad 40.000 delavk), v turizmu s tremi četrtinami, kar
pomeni 15.000 delavk. Visoka je tudi udeležba žensk v družbenih dejavnostih, saj je v poprečju med zaposlenimi 70 odstotkov žensk, največ v zdravstvu (81 odstotkov), v izobraževanju in kulturi pa dve tretjini zaposlenih. So pa še dejavnosti, kjer prevladujejo moški — vsa metalurgija, nekovine, premogovništvo, elektrogospodarstvo, gozdarstvo in gradbeništvo.
Podatke o zaposlenih delavkah je potrebno postaviti še v odvisnost z dohodkovnim položajem dejavnosti. Doslej narejene raziskave kažejo, da dohodkovni položaj dejavnosti ni odvisen od deleža zaposlenih žensk ali moških. Med dejavnostmi, med katerimi prevladujejo delavke, so takšne, ki imajo slab dohodkovni položaj, in takšne, ki so nad poprečjem gospodarstva. Podobno velja tudi za dejavnosti, v katerih prevladujejo moški.
Sliko o poklicni usmerjenosti žensk dopolnjujejo podatki o izobraževanju in usmerjanju vpisa na šole. Še v začetku sedemdesetih let je bila izobrazbena raven žensk in delavk
znatno nižja kot raven pri prebivalstvu nasploh oziroma pri vseh zaposlenih. Med vsemi zaposlenimi je bilo tistih z visoko, višjo, sredno izobrazbo ter visoko kvalificiranih in kvalificiranih delavcev več kot polovica, med zaposlenimi ženskami pa je bilo takih le 44 odstotkov. Sedaj v strukturi zaposlenih po strokovni izobrazbi delavke še vedno občutno zaostajajo pri visoko kvalificiranih in kvalificiranih poklicih, nekoliko manj pa pri delavcih z visoko izobrazbo. Med vsemi zaposlenimi je bilo pred tremi leti 4,3 odstotka z visoko šolsko izobrazbo. Od tega poldrugi odstotek žensk. Konec istega leta je bilo med vsemi zaposlenimi doktorji znanosti 12 odstotkov žensk, med magistri 22 odstotkov žensk, visokošolsko izobraženih je bilo 36 odstotkov žensk, pri višji izobrazbi pa je bila že dobra polovica vseh s takšno izobrazbo. Nizka udeležba žensk se začenja spet pri visoko kvalificiranih in kvalificiranih delavcih, med katerimi je ženk le 14 oziroma 30 odstotkov, čeprav po vsem sodeč lahko pričakujemo, da se bodo v prihodnje razlike bistveno zmanjkale, kakor se že doslej zmanjšujejo vsako leto.
Sta pa pri tem dva pojava, na katera moramo biti posebej pozorni. Prvič: pri zaposlovanju delavke slabše izrabljajo pridobljeno formalno izobrazbo. Ob enaki stopnji izobrazbe ne tako redko zasedajo delavke manj zahktevna in odgovorna mesta kot moški. Vzrok temu so gotovo tradicionalni, zakoreninjeni nazori o vlogi žensk, saj je/ .v kolektivih ponekod slišati mnenja, da ženska ne more biti direktor, vodja izmene, oddelka in podobno. Drugi vzrok je, da delavke obremenjujejo obveznosti do družine in doma in se zaradi tega rajši odločajo za manj zahtevna in odgovorna dela. Drugi pojav pa je enostranska usmerjenost žensk pri izobraževanju. V vzgojiteljskih šolah se izobražuje samo ženska mladina, prevladuje tudi na pedagoških akademijah, na šoli za zdravstvene delavce je med vsemi vpisanimi 90 odstotkov žensk, enak položaj je na višji šoli za socialne delavce. V večini šol tehniških smeri pa je med vpisanimi le nekaj odstotkov študentk. Ta razkorak med usmerjanjem žensk v različne zaposlitve in tradicionalno usmeritvijo pri izobraževanju bo treba na vsak način preseči,« je poudaril Vlado Klemenčič. Iz njegovega obširnega in solidno dokumentiranega referata smo vzeli le nekaj drobcev, da bi osvetlili dogajanja na problemski konferenci. Morda smo nehote naredili krivico ostalim razpravljavcem, ker nismo podrobneje predstavili njihovih razprav, vendar bomo to vsekakor popravili takrat, ko bomo ob prvi seji RK SZDL Slovenije imeli na voljo dokončne sklepne dokumente problemske konference in bomo takrat lahko tudi natančneje videli, kateri del razprav in kateri predlogi so našli svoj odmev v omenjenih dokumentih.
V marcu se začenja javna razprava o normativni podlagi za celovito preosnovo družbenega položaja vzgoje in izobraževanja
Ukinjanje vseh odtujenih oblik varuštva nad vzgojo in izobraževanjem
Iz ekspozeja Majde Poljanšek
Minuli torek so zbori skupščine SR Slovenije, v sredo pa oba zbora izobraževalne skupnosti Slovenije po obsežni razpravi dali v javno razpravo tri normativne akte: predloga za izdajo zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok in zakona o osnovni šoli ter osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju. Tokrat objavljamo daljši izvleček in ekspozeja Majde Poljanšek, predsednice republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. V prihodnji številki pa bomo bralce seznanili z nekaterimi stališči družbenopolitičnega zbora Skupščine SR Slovenije, obeh zborov izobraževalne skupnosti in z nekaterimi stališči republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja Slovenije.
Predlog za izdajo zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok in zakona o osnovni šoli ter osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju predstavljajo celovito zasnovo družbene preobrazbe vzgojnoizobraževalnega sistema in družbenoekonomskih odnosov na celotnem področju vzgoje in izobraževanja na izhodiščih, kot jih je opredelila skupščina SR Slovenije v razpravi o predlogu za izdajo zakona o usmerjenem izobraževanju. Pri oblikovanju predlaganih rešitev je izvršni svet še zlasti izhajal iz usmeritev, ki so se izoblikovale v najširši družbeni razpravi o teh vprašanjih ob 8. kongresu ZKS in 11. kongresu ZKJ, kongresu zveze sindikatov in zveze socialistične mladine, pa tudi spoznanja, ki so nastajala ob pripravi zakonov o temeljih svobodne menjave dela, zakona o družbenem planiranju ter dopolnitev družbenega dogovora o kadrovski politiki. Pri tem se je opiral tudi na stališča in predloge republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje o nadaljnjem uresničevanju samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji.«
»Ko delavci v temeljnih organizacijah ob svojih samoupravnih pravicah in odgovornostih sprejemajo tudi pravice in odgovornosti za odločanje o vzgoji in izobraževanju,« je dejala Majda Poljanšek v nadaljevanju, »prevzemajo s tem tudi obveznosti in odgovornosti, da na podlagi (načrtovanja) potreb in interesov svoje temeljne organizacije omogočajo uresničevanje izobraževalnih potreb in interesov posameznikov pa tudi ugotavljanje in uresničevanje širših oziroma celotnih družbenih potreb po izobraževanju.
Menimo, da ni nobenega razloga za morebitno zaskrbljenost, ali bodo oziroma ali so delavci v združenem delu sposobni in pripravljeni varovati in razvijati tako imenovane širše družbene interese in potrebe po izobraževanju. Prav tako ni podlage za dvom, ali bo omogočeno uresničevanje človekove pravice in odgovornosti, da si pridobiva znanje kot bistveno prvino svojega vsestranskega razvoja ter se s stalnim razvijanjem delovnih in drugih ustvarjalnih sposobnosti oblikuje v osebnost, ki je sposobna biti nosilec celotnega družbenega upravljanja in razvoja. Znano je namreč, da je znanje pogoj za ustvarjalen razvoj dela, za uveljavljanje družbenega položaja delavcev in za hitrejši kulturni in materialni razvoj celotne družbe. Ukinjanje vseh odtujenih oblik varuštva nad vzgojo in izobraževanjem ter posredništva med delavcem in
izobraževalno sfero lahko samo pospeši 'razvoj izobraževanja, demokratizira ves naš vzgojnoi-zobraževalni sistem in izboljša pogoje za razvoj posameznika kot tudi za uveljavljanje najširših družbenih, posebej še razvojnih potreb in interesov. Pri uveljavljanju pogojev za hitrejši družbenoekonomski razvoj, za vključevanje znanstvenih spoznanj in napredka v proizvodne procese je povsem jasno, da potrebujemo ustvarjalno znanost in visoko šolstvo, ne pa, kot nekateri razmišljajo, da nam gre za univerzo, ki bo molče spreje-mala od zunaj določene naloge.
Po našem mnenju je bila utemeljena bojazen, ali bomo uspeli tako s predloženimi sistemskimi rešitvami, kot s strokovno in družbenopolitično akcijo omogočiti delavcem v združenem delu, da se ustrezno samoupravno organizirajo in vsebinsko usposobijo za uresničevanje teh sorazmerno obsežnih in zahtevnih novih nalog. Pri tem mislimo zlasti na take naloge, kot so ugotavljanje izobraževalnih in kadrovskih potreb, oblikovanje ustreznih vsebin vzgojnoizobraževalnih programov, planiranje razvoja izobraževalne dejavnosti in usklajevanje teh planov na posameznih področjih združenega dela in v celotni nacionalni skupnosti — zlasti še s stališča celovitih in dolgoročnih razvojnih usmeritev slovenske družbe ter njenega kulturnega in materialnega napredka. Posebej velja poudariti tudi potrebo po ustrezni samoupravni akciji in tudi samoupravnem normativnem urejanju odnosov v temeljnih organizacijah, da bi v praksi zagotovili skrb in odgovornost delavcev v temeljni organizaciji za optimalen razvoj vsakega delavca kot posameznika in za zagotavljanje enako-1 pravnega položaja pri uveljavljanju njegovih pravic do izobraževanja kot enega od bistvenih pogojev za tak razvoj, na kar je posebej opozorila tudi razprava na republiškem svetu za vprašanja družbene ureditve. S tega stališča kaže zlasti v razpravah o predlaganih sistemskih rešitvah kritično presojati njihovo ustreznost, da bi lahko s skupnim naporom politične, samoupravne akcije in stroke izoblikovali takšne vsebinske usmeritve in organizacijske mehanizme, ki bodo delavcem v združenem delu omogočili uresničevanje njihovih pravic in odgovornosti za izobraževanje, izobraževalni dejavnosti pa zagotovili kvaliteten napredek v skladu z velikimi nalogami in odgovornostmi, ki jih ima za hitrejšo posodobitev dela v proizvodnji in v družbenih
dejavnostih, za razvoj znanosti in uvajanje njenih dosežkov v proizvodnji ter za celovit kulturni razvoj in napredek samoupravljanja.«
Preobrazba mora zajeti vse »od vrtca do univerze«
Nato je Majda Poljanšek dejala, da so bile pogosto izražene zahteve, kako mora preobrazba zajeti vse »od vrtca do univerze«. Z zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok želimo usmeriti vzgojnovarstvene organizacije, da se bodo bolj kot doslej odpirale v svoje okolje in se v povezavi z vsemi nosilci organizirane družbene skrbi za otroka postopoma razvile v žarišča predšolske vzgoje v krajevni skupnosti. Doslej se je že zelo razvila »mala šola«, z njo smo zajeli vse otroke v zadnjem letu pred vstopom v osnovno šolo in s tem mnogo prispevali k omejevanju razvojnih razlik med otroki v tej starosti. Ta or-tanizirana priprava otrok za vstop v osnovno šolo naj bi bila obvezna, prispevala pa naj bi k temu, da bi lahko otroke prej vključevali v vzgojnoizobraže-valni proces. Z novim zakonom o osnovni šoli naj bi dosegli izrazitejše povezovanje osnovne šole z okoljem in večji vpliv uporabnikov na načrtovanje njenega dela. Tako naj bi postopoma preraščala v šolo s celodnevnim programom vzgojnoizobraževalnega dela, programom, ki bo oblikoval samou-pravljalsko zavest in kulturo mladega človeka ter krepil politehnično izobraževanje in delovno vzgojo, razvijal individualne sposobnosti in interese kot podlago za poklicno usmerjanje.
Štirje cilji vsebinske zasnove usmerjenega izobraževanja
»Osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju vsebuje celovito in zaokroženo sistemsko ureditev sedanjega poklicnega izobraževanja, srednjega in visokega šolstva ter izobraževanje odraslih. Poleg že omenjenih splošnih načel je osnutek v skladu s stališči, izraženimi v razpravi o predlogu za izdajo zakona, upošteval zlasti pripombe, naj zagotovi, da bodo posamezni vzgojnoizobraževal-ni programi poleg neposrednih potreb dela v zadostni meri upoštevali tudi potrebe razvoja proizvajalnih sil, zlasti znanosti in tehnike ter potrebe celovitega kulturnega razvoja delavcev. V ta namen je osnutek opredelil izhodišča za oblikovanje vzgojnoizobraževalnih programov ter določil, da so poleg zahtev, ki izhajajo iz profila poklica ozi-
roma razvida del in nalog obvezna vsebinska sestavina tudi zahteve, ki izhajajo iz razvoja dela, znanosti in stroke ter potreb celovitega razvoja osebnosti.«
»Osnutek je bistveno razširil pojmovanje permanentnosti izobraževanja kot izhodišča za načrtovanje vsebine, organizacijo in vključevanje udeležencev v usmerjeno izobraževanje,« je dejala Majda Poljanšek. »Prav zavoljo bistveno drugačne izpeljave načela permanentnosti in drugačne vloge dela v izobraževanju, usmerjeno izobraževanje ni sinonim za sedanje poklicno izobraževanje, srednje šolstvo, visoko šolstvo in izobraževanje odraslih. Z delom pridobljeno znanje postaja enakovredna sestavina usmerjenega izobraževanja, poleg tega pa načrtovanje vsebine izobraževanja kot ene od temeljnih skupnih obveznosti uporabnikov in izvajalcev zajema tudi skrb za trajno obnavljanje, razširjanje in posodabljanje znanja delavcev. Izobrazba v času temeljnega izobraževanje delavca torej ni omejena le na poklic, ampak izhaja iz večje širine temeljnega izobraževanja, ki naj udeležence usposobi, da bodo lahko začeli delati. Delavec bo pridobival funkcionalna znanja in usposobljenost tudi z usposabljanjem na delu ter razširjal svoje znanje in usposobljenost z izpopolnjevanjem strokovne izobrazbe ob delu ali iz dela. Temeljno izobraževanje naj nudi zlasti tisto strokovno izobrazbo, ki ima trajnejšo vrednost in po svoji širini omogoča usposabljanje in izpopolnjevanje delavca za več sorodnih poklicev kot doslej, zato tudi nadomeščamo izobraževanje za pridobitev poklica z izobraževanjem za pridobitev strokovne izobrazbe. Tak pristop je bil potreben tudi zato, da izobraževanje za poklic ne bi izhajalo bolj, kot je to potrebno, le iz dosežene stopnje tehnološkega razvoja produkcijskega procesa ter iz obstoječe organizacije in delitve dela, premalo pa iz potreb razvoja. Izobraževanje za pridobitev strokovne izobrazbe v svoji vsebinski zasnovi izhaja iz širše podlage: iz družbenih potreb in vrednot, potreb osebnega človekovega razvoja, razvoja samoupravljanja in položaja človeka v novih družbenoekonomskih odnosih, razvoju znanosti, tehnike in tehnologije dela ter iz razvojnih in tekočih potreb delovnega procesa.
V taki ureditvi postaja stalno izobraževanje oziroma nenehno povezovanje izobraževanja in dela bistvena značilnost sistema, iz katere izhajajo tudi obvezno-
sti organizacij združenega dela, da razvijajo in trajno omogočajo sistematično izpopolnjevanje in usposabljanje zaposlenih delavcev. Vse večje so potrebe po izpopolnjevanju strokovne izobrazbe, ki samo po sebi ne pomeni pridobivanja nove formalne stopnje izobrazbe, pomeni pa razširitev in poglobitev usposobljenosti delavca za zahtevnejša in specializirana dela ter naloge.
V	skladu s tem osnutek opredeljuje izobraževanje mladine pred začetkom dela, izobraževanje ob delu in vračanje iz dela v izobraževanje — tako za pridobitev strokovne izobrazbe kot za njeno izpopolnjevanje — kot enakovredne in enakopravne poti izobraževanja. Uporabnikom in izvajalcem pa prepušča, da s svojimi odločitvami — predvsem z vzgojnoizobraže-valnimi programi in s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov — usmerjajo razvoj posameznih oblik izobraževanja in zagotavljajo pogoje za izobraževanje. Poudarjamo pa, da osnutek s številnimi podrobnimi določbami omogoča prožnejše urejanje izobraževanja za delavce, ki študirajo ob delu ali se vračajo v izobraževanje s pridobljenimi izkušnjami. Zlasti pa so pomembne določbe, ki zavezujejo delavce v temeljnih organizacijah, da s svojimi samoupravnimi akti podrobneje uredijo uresničevanje pravic svojih delavcev do izobraževanja in zavarujejo njihovo enakopravnost pri uresničevanju teh pravic. Skrb za izobraževanje delavcev je sestavni del odgovornosti delavcev za razvoj temeljne organizacije ter za smotrno gospodarjenje z družbeno lastnino, ki jim je zaupana v upravljanje. Skupaj z ukrepi za uresničevanje samoupravno dogovorjene kadrovske politike v temeljnih organizacijah in njihovih asociacijah, posebej še v posebnih izobraževalnih skupnostih pomenijo prav te obveznosti bistveno podlago za demokratizacijo izobraževanja ter za njegovo usklajevanje s potrebami dela in razvoja.«
V	tako zasnovanem sistemu usmerjenega izobraževanja, je nadaljevala Majda Poljanšek, »postajajo praktična znanja in delovne izkušnje povsem logično tudi eden izmed pogojev za uspešno nadaljevanje.izobra-ževanja.
Osnutek razširja pristop tako, da so določene delovne izkušnje oziroma praktična znanja kot splošen pogoj za nadaljevanje po končanem srednjem izobraževanju — vendar tako, da prepušča uporabnikom in izvajalcem, da z vzgojnoizobraževal-nim programom in pogoji za vpis določijo potrebna praktična znanja ali delovne izkušnje ter ustrezen način za njihovo pridobitev — bodisi v delovnem razmerju bodisi v predhodnem izobraževanju. Uporabniki in izvajalci bodo pri tem odločanju lahko v potrebni meri upoštevali poleg objektivnih zakonitosti, ki izhajajo iz posameznih vrst dela ali izobraževanja, tudi svoje kadrovske potrebe oziroma konkretne zaposlitvene možnosti na svojem področju dela. Zakon naj omogoči, da si vsak čim hitreje pridobi potrebno strokovno izobrazbo, potem pa na podlagi svojega dela, ob vzajemnosti in solidarnosti drugih delavcev pridobiva vse bolj zahtevna znanja, vendar v skladu z racionalnim uresničevanjem potreb združenega dela, upošte-
vaje pri tem enakovrednost vseh oblik in poti izobraževanja. Hkrati pa osnutek uvaja tudi možnost, da občani pod enakimi pogoji verificirajo znanja, ki so si jih pridobili samostojno — s samooizobraževanjem ali z delom — ter tudi s tem bistveno razširja pojmovanje enakovrednosti vseh oblik in poti izobraževanja ter s tem razširja tudi klasično pojmovanje udeleženca v izobraževanju.
Osnutek zakona je opustil učna razmerja kot obliko individualnega povezovanja udeležencev izobraževanja z organizacijami združenega dela uporabnikov. Razprava je pokazala, da bo mogoče večino vprašanj, ki zadevajo položaj učenca in študenta v temeljni organizaciji, v kateri pridobiva praktično znanje, urejati s samoupravnimi sporazumi in pogodbami med izobraževalnimi in drugimi organizacijami, ki opravljajo praktičen pouk. Neposredne odnose med učencem in temeljno organizacijo — zlasti v tistih proizvodnih poklicih, za katere so se doslej sklepala učna razmerja —pa bi lahko bolj kot doslej urejali v obliki izobraževanja iz delovnega razmerja. Za usposabljanje za enostavna in manj zahtevna dela ali naloge, kjer je obseg teoretičnega izobraževanja v primerjavi s praktičnim delom sorazmerno majhen, pa zakon določa, da je delovno razmerje obvezno.
Na podlagi podrobne proučitve vprašanj v zvezi s predlogom družbenega dogovora o enotnih osnovah za razvrščanje zahtevnosti dela v strokovne izobrazbe osnutek zakona razvija tri kvalitetno različne stopnje usmerjenega izobraževanja. Na posameznih stopanjah kot so strokovno usposabljanje, srednje izobraževanje, visoko izobraževanje, pa razlikuje vzgojnoizo-braževalne programe po zahtevnosti smotrov in vsebine izobraževanja na več kvalitet, tako da omogoča pridobitev osmih stopenj strokovne izobrazbe v skladu z družbenim dogovorom. Razlikovanje med stopnjami izobraževalnega sistema in stopnjami strokovne izobrazbe je potrebno zavoljo primerljivosti izobrazbe med republikami pa tudi zaradi mednarodnih primerjav.
Osrednje mesto v novem vzgojnoizobraževalnem sistemu pa tako, kot je to predvideval že predlog za izdajo, predstavljajo vzgojnoizobraževalni programi. V skladu s splošnimi načeli je osnutek zlasti podrobno določil obvezna načela za njihovo oblikovanje, s čimer zagotavljamo skladnost predvsem posamezriih programov s potrebami človekovega osebnega razvoja ter s skupnimi družbenimi potrebami in vrednotami. Postopek za oblikovanje in sprejemanje vzgojnoizobraževalnih programov pa naj zagotovi’ skupno strokovno delo uporabnikov in izvajalcev pri določanju izobraževalnih vsebin, trajanja in pogojev izobraževanja in drugih za vsebino in način pridobivanja znanj bistvenih sestavin. Načrtovanje vzgojnoizobraževalnih programov bo tako lahko preseglo ozke prakticistične zahteve in bo omogočilo, da se poleg potreb celovitega razvoja človeka v njih tudi ustrezno uveljavijo potrebe, ki izhajajo iz načrtovanega "razvoja tehnike, tehnologije in organizacije dela v OZD uporabnikov, kot tudi potrebe, ki temeljijo na dosežkih znanosti in stroke.«
n
V Sloveniji so začeli dokaj široko ustanavljati »svete« pri delovnih organizacijah
Ne rešitelji
in ne prisilni upravitelji
C. Brajer, B. Rugelj
Družbeni sveti oziroma sveti pri delovnih organizacijah — kaj so ta telesa? Prisilni upravitelji v novih oblikah? »Deus ex machi-na« — rešitelji z neba?
Samo delovno telo, sestavljeno po delegatskem načelu iz predstavnikov tistega dela zdruenega dela, ki je zainteresirano za reševanje vprašanj, predstavnikov družbenih skupnosti in predstavnikov družbenopolitičnih organizacij občne, republike... Delovno telo, katerega glavna naloga je pomagati delovni oraniza-ciji, ki je zašla v takšne ali drugačne težave, pa jih sam bodisi ne zna reševati ali pa jih sama ne more rešiti. D ružbeni svet ji mora pomgati na način, ki ne bo v ničemer v nasprotju z zakonom o združenem delu — tor j le kot iskalec najboljših možnih poti in predlagatelj rešitev delovnemu kolekivu.
Zakaj sveti? Der tvo je, da je družba že do sedaj pomagala posameznim delovnim organicijam, ki so zašle v težave bodisi finančne ali samoupravne narave. Toda prksa je dokazala, da je dosedanja pomoč pri reševanju gospodarskih težav preoka in premajhna. Delovna organizacija namreč ni osamljen, povsem sa-motojen organizem, neodvisen od drugih. Veliko je udeleženih pr težavah in prav tako veliko zainteresiranih za njihovo odpravo. Zavoljo ega naj vsi ti dejavniki sodelujejo tudi pri reševanju težav. Seveda e pri vseh težavah in v vseh delovnih organizacijah, pač pa le tam, kjer je družbni interes dovolj velik in splošen. Sveti naj bi delovali tudi le toliko časa, dokler ne bi bile težave dolgoročno odpravljene.
Delovanje ružbenih svetov zahteva torej življenje. Praksa pa tudi terja takojšnje ukrepanje — čeprav za zdaj še nimamo ustreznega zakonskega določila, ki bi opredeli temeljno podlago za njihov nastanek. Toda sprejeta so načel o delovanju in načinu dela svetov — torej s te plati ni »vsebinskih« ovir. Zavoja tega ni nenavadno, da so v posameznih delovnih organizacijah e nastali sveti, da že delujejo. Pripravljajo pa jih še v mnogih delovnih organizacijah. Obiskali smo štiri kolektive, kjer se je poreba po takšni obliki družbene pomoči najprej pokazala in vprašali delavce, zakaj pri njih svet in kaj od njega pričakujejo.
Splošna plovba Pirail
Pobudo za ustanovitev sveta za Splošno plovbo Piran je dala delovna organizacijasama, zamisel pa je takoj naletela na širok odmev tako v piranski občini in na obali kot tudi v republiki. O vzrokih, ki so spodbudili koektiv, da se je obrnil po pomoč na družbeno skupnost, smo v Splošni plovbi Piran zvedeli naslednje.
Pogoji hoslovanja in razvoj podjetja so prerasli organizacijo dela in tudi samoupravno rgani-ziranost delovne organizacije. Kriza, ki že nekaj let manjša dobičke ladjarjev je krepko načela tudi Splošno plovbo Piran saj bi, če ne bi za pokrivanje izgube uporabila sredstev iz amortizacije lani prigospodarila 140 milijonov dinarjev izgube. Spodbuda
Mežiški rudarji pridno kopljejo svinčeno rudo, toda vseh vprašani, ki nastajajo ob njihovem delu in razvoju ne morejo rešiti sami.	■ > ’
pa je bila tudi poznanje, da Splošna plovba Piran kot slovensko ladjarskopodjetje po pomenu močno prerašča občinske meje in da razvoja in reševanja njnih zadreg ni mogoče prepuščati kolektivu samemu. K temu je potrebno pritegniti še druge dejavnike v prometu, zainteresirano gospodarstvo in družbeno skupnost.
Kolektiv Splošne plovbe Piran pričakuje od sveta, kot nam je dejal Vlado Kosma, direktor kadrovsko organizacijskega sektorja, njegovo stališče pa »podprl« Miln Šemerl, predsednik poslovodnega odbora, predvsem podporo pri razreševanj sistemskih rešitev, kot je dogovarjanje o finansiranju in cenah gradnje ladij doma, podporo pri sodelovani z deželami v razvoju itd. Seveda pa svet ne bo mogel tudi mimo mnogih drugih vprašanj s področja gospodarjenja, samoupravne organiziranosti, razvoja v naslednjem obdobju itd. Pomembna bo vloga sveta pri povezovanju različnih dejavnosti transporta v homogeno (v operativnem pomenu) celoto, kjer naj bi bila plopna plovba Piran eden izmed zelo pomembnih členov, tesnejše povezovanje posameznih členov
transportne verige pa bi za kolektiv pomenil pomembno pridobitev za lažje in bolj operativno reševanje gospodarskih nalog.
Družbeni svet pri plošni plovbi Piran je tudi že zasedal in potrdil svojo delovno usmeritev in čeprav je še nekaj nejasnih vprašanj, je svet vendarle zelo odločno začel opravljati svojo nalogo.
Nuklearna
elektrarna
Krško
O ustanovitvi sveta razmišljajo tudi v jedrski elektrarni v Krškem. Dlje kot do prvih zamisli o potrebnosti sveta doslej še niso prišli, zavoljo tega smo tudi do podatkov, prišli sorazmerno težko, saj za zamisel ne ve veliko ljudi. Tudi na krški občinski skupščini o tem niso vedeli ničesar, predsednik izvršnega sveta občine Franc Juvane pa je pripomnil, da »se ob vprašanjih, ki zadevajo jedrsko elektrarno, na občini počutijo kar malo odrinjene.. .«
Direktor jedrske elektrarne inž. Marko Dular pa nam je o razlogih za ustanovitev posebnega sveta za »nuklearko« povedal naslednje: »Krška jedrska elektrarna je prva takšna elektrarna pri nas, zavoljo tega je tudi zelo na očeh javnosti. Zanimanje različnih drugih institucij je izredno veliko, denimo znanstvenega inštituta, industrije, ki bi v bodoče lahko takšne elektrarne še gradila itd. Gre tudi za potrebo po usklajevanju stališč med obema inestitorjema, Hrvaško in Slovenijo — o načinu reševanja posameznih vprašanj, ki se pojavljajo pri gradnji. Zavoljo vsega tega smo posamezniki v NE začeli razmišljati, da bi bilo prav, če bi tudi za nuklearko ustanovili poseben svet — na delegatskih osnovah in tudi dovolj širok zaradi izredno obsežnega kroga zainteresiranih.«
Ob tem kajpak ne smemo pozabiti, da je tudi konstrukcija finansiranja gradnje tega energetskega objekta samosvoja. V Tuzli, denimo, kjer sodelujeta pri gradnji energetskih objektov slovensko in bosansko gospodarstvo, slovensko gospodarstvo posoja finančna sredstva. Pri gradnji nuklearke pa je odnos med
investitorjema, slovenskim in hrvaškim gospodarstvom soudeležba pri vlaganju; torej je tudi interes obeh investitorjev drugačen in predvsem trajen.
Rudniki svinca in topilnica Mežica
Rudnik svinca in topilnica Mežica se je znašel v položaju, ki terja nujne ukrepe. Resneje so začeli razmišljati o sanaciji že leta 1975., letos, pa je ta delovna organizacija dosegla kritično točko razvoja, ki terja povsem nove kvalitete gospodarjenja in razvoja. Ruda ji \ mežiškem rudniku so se ovedli dejstva, da je problematika njihovega kolektiva tako specifična in široka, da si sami ne bodo mogli pomagati na zeleno vejo.
Zdaj pričakujejo rešitev od družbenega sveta, ki naj bi ga ustanovili v drugi polovici februarja. Poglejmo si razloge, ki so jih privedli do takšnega.sklepa:
Ko so razmišljali o tem, kako bi izboljšali položaj svojega kolektiva, so ugotovili, da v naši republiki položaj TOZD za pridobivanje in predelavo industrijskih surovin še zdaleč ni urejen. Vsak si prizadeva »na svojo roko«, ni kompleksne rešitve, tudi odkrivanje novih surovinskih virov je premalo organizirano. Združevanje dela in sredstev po njihovem mnenju še zdaleč ne zagotavlja sistematičnega odkrivanja novih nahajališč rude. Ruda v Mežici je, ni pa sredstev, da bi jo začeli smotrno izkoriščati. Povedali so nam tudi, da je povezovanje v reprodukcijsko celoto, ki bi omogočala dolgoročno načrtovanje zmogljivosti, proizvodnje, gospodarskih učinkov.. . šele na začetku in ne daje rezultatov , s katerimi bi si lahko pomagali.
Našteli so nam torej več zu-manjih vzrokov, omenili pa smo tudi notranje potrebe, ki jih označuje iskanje novih razvojnih poti... in tako smo že pri dveh usmeritvah, ki naj bi jih pri svojem delu upošteval družbeni svet.
Sindikalna konferenca mežiškega rudnika je bila tista, ki je dala pobudo in tudi pripravila javno razpravo v vseh političnih in samoupravnih okoljih.
Družbeni svet v Mežici ni predviden kot stalna oblika; njegovi člani bodo sami ugotavljali, kdaj bo njihova naloga opravljena in kdaj se bodo lahko razšli.
Od njih pa mežiški rudarji veliko •pričakujejo: pomagali naj bi spremeniti težaven položaj, na katerega samoupravni organi niso mogli vplivati, čeprav so se trudili. Sklenili so, da brez strokovne družbene pomoči ne gre več in sindikalni delavci v rudniku so nam zagotovili, da so rudarji še kako naklonjeni ustanovitvi družbenega sveta kljub govoricam, ki včasih takšen svet zamenjujejo s »prisilno upravo.
Cinkarna Celje
Cinkarna Celje nikakor ni v zavidljivem ooložaju. Že nekaj
let gre njeno poslovanje rakovo pot. Dodatne težave pa jim povzroča onesnaževanje okolja. Proizvodnja titanovega dioksida (20.000 ton letno) je največji »ekološki grešnik«.
Gospodarske in ekološke težave so z »roko v roki« (saj ob slabem gospodarjenju ne zmorejo zbrati sredstev za drago ekološko sanacijo) pripeljale kolektiv celjske Cinkarne v položaj, iz katerega sami ne morejo več najti izhoda.
Ne Cinkarna ne Celje ne zmoreta naložbe, ki bi uspešno rešila ekološke razmere. Potrebovali bi več kot 100 milijonov dinarjev. Gre za strošek, ki ne bo prinesel nobenega pospodarskega učinka, (neposrednega seveda). Naslednja ugotovitev je, da je titanov dioksid proizvod, ki veliko pomeni za jugoslovansko in še posebej za slovensko gospodarstvo — torej bi bilo nesmiselno razmišljati o ukinitvi te »umazane« proizvodnje. Tudi ideje o njeni selitvi drugam so se izkazale za nesprejemljive.
Ko so v Cinkarni Celje iskali najboljšo rešitev, so skupaj z republiškim svetom in gospodarsko zbornico izoblikovali predlog, naj bi razrešili interdisciplinarno komisijo, ustanovili pa družbeni svet, ki bo pomagal rešiti težave v Cinkarni Celje.
S skleppm centralnega delavskega sveta so 27. oktobra lani ta družbeni svet tudi ustanovili. Svet bo spremljal izvajanje vseh gospodarskih in ekoloških ukrepov, skrbel bo za učinkovito izvajanje sanacije in dajal ustreznim organom predloge za čimboljše in čimhitrejše rešitve.
Izkušenj ima družbeni svet še malo — nekaj pa vendarle že!
Dal je pobudo, da bi začeli v republiki, združevati sredstva za odpravo ekoloških težav saj tarejo domflla vso Slovenijo. Za Celje samo so našli še enega »rešitelja« — Poslovni partner iz NDR, ki sodeluje v naložbi za novo proizvodnjo titanovega dioksida, je pripravljen sodelovati tudi pri reševanju ekološkega položaja. Jugobanko in Ljubljansko banko bodo zaprosili za premostitvena posojila za »ekološke naložbe«. Le titanov dioksid »zahteva« 80 milijonov dinarjev in ta sredstva naj bi vračala republika.
V Celju se seveda ne zanašajo le na pomoč od zunaj. Pripravili so obširen program notranjih ukrepov. Pripravljajo tudi programe za posamezne TOZD. ŽE V BLIŽNJI PRIHODNOSTI BODO ORGANIZIRALI ŠIROKO RAZPRAVO V VSEH SAMOUPRAVNIH DELOVNIH SKUPINAH. Zavedajo se, da morajo za vsak načrt pridobiti vse delavce, saj je brez njih pisanje programov in prošenj povsem nesmiselno početje.
Posvet o izkoriščanju delovnega časa v velenjskem premogovniku
Računi držijo, kaj pa odnosi?
Damjan Križnik, fotografija: Stane Vovok
Posveta o izkoriščanju delovnega časa v velenjskem rudniku se je udeležila vrsta izvedencev in družbenopolitičnih delavcev, med njimi tudi predsednik RS ZSS Vinko Hafner in predsednik republiškega odbora sindikata delavcev energetike in premogovništva Slovenije Teodor Jelen
Slovenija je bila v lanski zimi ena redkih dežel ne le v Jugoslaviji, pač pa v vsej Evropi, ki ni doživela energetskega mrka. V dolgih nočeh smo imeli luč, greli smo se in kuhali in prali, pa tudi proizvodnje v naših organizacijah združenega dela nam ni bilo treba zaustavljati. In kako bo letos? Strokovnjaki združenih elektrogospodarskih podjetij Slovenije nam v predlogu elektroenergetske bilance za 1979. leto zagotavljajo, da bo toka dovolj. Potrebovali ga bomo 7.782 GWh, kar'je za 397GWh ali 5,4 odstotka več kot lani. In ker je ta rast tudi v preteklih letih dosegala poprečno 5,5 odstotka, so mnenja, da so skupne potrebe po električni energiji za letošnje leto realno planirane. Po tem načrtu bi naj hidroelektrarne zagotovile 2.901 GWh, termoelektrarne pa 4.217GWh.
Letos se nam torej za luč ni treba bati. Kaj pa v prihodnje? Že drugo leto bomo potrebovali 9.268 GWh električne energije, pet let kasneje 13.060GWh, leta 2.000 pa kar 30.115GWh, kar je, na primer, za skoraj petkrat več kot 1975. leta! Rešitev je nedvomno v gradnji novih elektrarn, seveda pa tudi v večji izkoriščenosti že dograjenih.
V Velenju je bil pred mesecem dni posvet o izkoriščanju delovnega časa v velenjskem premogovniku (o tem smo v DE že poročali), ki bi naj med drugim načel tudi vprašanje, kako šoš-tanjskim termoelektrarnam zagotavljati potrebno gorivo. Šoštanj namreč pokriva 40 odstotkov potreb po električni energiji v Sloveniji. Po planu bi naj letos iz šoštanjskih generatorjev priteklo 3.400GWh toka, torej kar 500GWh več kot iz vseh dvanajstih slovenskih hidroelektrarn. Zato pa bodo morali imeti na voljo štiri milijone 130 tisoč ton premoga, kajti ob delu »s polno paro« ga porabijo kar 16.000 ton dnevno. V primeru sušnega leta pa bo treba zagotoviti še dodatne količine goriva za nadplansko proizvodnjo. Za osnovo v razpravo na tem posvetovanju je služila študija univerzitetnega profesorja dr. Rudija Ahčana s fakultete za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani, katere vodilo je, da lahko rudarji z optimalno izkoriščenim delov-
nim časom zadovoljijo naraščajoče potrebe po premogu.
Naj omenimo le nekaj podatkov iz študije:
Kar 1560 ur letno porabi vsako od moštev velenjskih rudarjev, da pride po nastopu službe na svoje delovno mesto. To predstavlja kar 16,2 odstotka vseh delovnih ur! Če šteje delavnik osem ur, potem rudarji kopljejo 74 odstotkov razpoložljivega časa dnevno in če k temu dodamo še praznike, proste dneve in delovne operacije, ki zahtevajo prekinitev delovnega procesa, ugotovimo, da praktično izkoristijo le nekaj več kot polovico ur, ki so jim letno na razpolago!
V REK Velenje že 16 let uvajajo mehanizirano odkopavanje, tako da danes že 55 odstotkov premoga pridobijo s stroji. Le tri države v Evropi z mehanizacijo nakopljejo več, v Jugoslaviji pa so Velenjčani krepko na prvem mestu. Seveda so se njihova investicijska sredstva s tem povečala, toda izkoriščenost mehanizacije je še, vedno le 50,5 do 57* odstotna. Načrtujejo pa da bo 1982. leta mehaniziranih že 80 odstotkov odkopov.
Profesor Ahčan je nadalje povedal, da predstavlja izbira načina izkoriščanja delovnega časa dnevno in letno, ki ustreza tehni->škim, tehnološkim in socialnim pogojem, zelo velik problem v
številnih deželah. Od pravilne rešitve le-tega je v veliki meri odvisno ne le povečanje proizvodnje in produktivnosti, temveč tudi rentabilnost mehaniziranega odkopavanja, saj lahko s povečanjem izkoristka zelo drage opreme na odkopih dosežemo mnogo ugodnejše rezultate. Analiziral je sedem možnih variant izkoriščanja razpoložljivega delovnega časa, pri čemer je ugotovil, da je velenjska inačica neprekinjenega delovnega časa pri takih rudarsko geoloških pogojih in potrebah po enem neproduktivnem dnevu v tednu (zdaj v nedeljo), ki služi za manjše remonte opreme na odkopu — nesprejemljiva.
Naj omenimo, da velenjski rudarji delajo v treh izmenah 265 dni na leto.
Na podlagi teh ugotovitev je prof. Ahčan predlagal delo v treh izmenah in 303 dneh v letu, izkoristek delovnega časa pa je ocenil takole: zaradi povečanja deleža proizvodnje z mehaniziranih odkopov se bo izkoristek odkopne fronte povečal od 10,3 na 14,75 ton na tekoči meter odkopa na dan oziroma od sedanjih poprečnih 2945 na 4218 ton na tekoči meter odkopa na leto; dolžina odklopne fronte v delu, ki je potrebna, da bi dosegli letno proizvodnjo 4,7 milijona ton ali 15.511 ton v vsakem izmed 303 dni, bi se tako zmanjšala od se-
danjih 1625 na 1033 metrov; zaradi nadaljnje mehanizacije in podaljševanja dolžine bi se zmanjšalo tudi število odkopov v delu, in sicer od sedanjih 26 na 16 odkopov; s tem bi lahko zmanjšali število delavcev, zaposlenih na stalnih delovnih mestih za 670 dnin na dan, s čimer bi se jamski učinek povečal od sedanjih 4,84 na 6,30 ton na dnino. Vsi ti ukrepi omogočajo veliko zmanjšanje potrebnih investicijskih vlaganj v odkopno mehanizacijo in zmanjšanje števila zaposlenih na neproduktivnih, stalnih delovnih mestih v odkop-nem polju. Še pomembneje pa je, da bi se znatno povečala koncentracija proizvodnje ob istočasnem pomanjšanju števila odkopov, s tem pa bi se povečala produktivnost zaposlenih in znižali bi se proizvodni stroški...
Mehanizacijo vsekakor moramo uvajati v rudnike, je menila večina razpravljalcev, kajti kramp in lopata strojev ne moreta zamenjati. Pa tudi minulo delo je opredeljeno v strojih in že Marx je trdil: kolikor večje je minulo delo, za toliko je manjše živo delo. Vsi pa so v razpravi soglašali, med njimi tudi predsednik RS ZSS Vinko Hafner, da je Ahčanova študija šele prvi korak pri reševanju te problematike, kajti posvečena je tehnologiji, medčloveški odnosi pa v njej niso zajeti. Zato se je Franc Krivec, predsednik konference OO ZS v REK Velenje takoj oglasil: »Če bi morali delati 303 dneve v letu, bi med delavci utegnile nastati »težave«. Tedaj bi namreč morali delati tudi ob sobotah, kar bi jih »živciralo«. Saj veste, oni v jamo, njihove družine pa na vikend. ..«
Predstavnik zasavskih premogovnikov je dejal, da je treba to študijo vzeti resno, hkrati pa razmišljati, »kako knapu vrniti ponos, ki ga je nekdaj imel, a je danes že izbledel...«
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan lužek
Imenovanje individualnega poslovnega organa temeljne organizacije

sveča poslovodnemu organu temeljne organizacije določbe 503. do 522. člena, kar pomeni, da dokaj podrobno ureja imenovanje, pristojnosti in razširitev individualnega poslovodnega organa. Pri imenovanju poslovodnega organa kljub temu prihaja do različnih tolmačenj navedenih določil zakona o združenem delu, zlasti še, ko gre za vprašanje, kaj vse mora delavski svet upoštevati pri imenovanju individualnega poslovodnega organa.
Ni dvoma, da je delavski svet vezan na predlog razpisne komisije, ki je sestavljena po tripartitnem načelu v smislu 52. člena zakona o volitvah in odpoklicu organov upravljanja in o imenovanju poslovodnih organov v organizacijah združenega dela. Ta razpisna komisija mora biti sestavljena v skladu z zakonom tako, da v njej enakopravno sodelujejo poleg predstavnikov organizacije združenega dela in sindikata tudi predstavniki družbene skupnosti. Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je na seji dne 9. 2. 1978 sprejelo navodilo o sodelovanju sindikata v delu razpisnih komisij za imenovanje poslovodnih organov v organizacijah združenega dela. Po tem navodilu imenuje predstavnike sindikatov v razpisno komisijo za temeljno organizacijo izvršni odbor osnovne organizacije sindikata oziroma sindikalna konferenca, če je v temeljni organizaciji več osnovnih organizacij sindikata. Ti predstavniki sindikata so dolžni uresničevati družbeno dogovorjena merila in konkretne kriterije kadrovske politike ter sprejeto politiko sindikalne organizacije.
Iz navedenega izhaja, da daje zakon poudarek načelnemu stališču, da se kadrovska politika oblikuje v temeljni organizaciji. To velja tudi za ocenjevanje družbeno-političnih kvalitet kandidatov, ob upoštevanju 511. člena zakona o združenem delu.
V konkretnem sporu je družbeni pravobranilec samoupravljanja izpodbijal imenovanje direktorja, ker je menil, da le-ta ne izpolnjuje pogoja moralnopolitičnih kvalitet. Družbenopolitične organizacije v občini so
namreč zavzele do kandidata negativno stališče. Menile so, da nima kvalitet, ki bi jih kot direktor temeljne organizacije moral imeti. V zahtevku za razveljavitev sklepa delavskega sveta o imenovanju je bilo poudarjeno, da je delavski svet ravnal mimo sprejetega družbenega dogovora o kadrovski politiki. Temu stališču je sledilo tudi sodišče prve stopnje, zato je sklep o imenovanju direktorja razveljavilo.
Sodišče združenega dela SR Slovenije je ob pritožbi temeljne organizacije sprejelo drugačno stališče. Res je sicer, da so družbenopolitične organizacije v občini zavzele do kandidata negativno stališče, toda pozitivno stališče so zavzele družbenopolitične organizacije v temeljni organizaciji. Delavski svet seveda ni vezan na stališče družbenopolitičnih organizacij, saj samostojno ocenjuje, ali predlagani kandidat izpolnjuje pogoje ali ne, vendar se je lahko zanesel na oceno, ki so jo podale o sprejetem kandidatu osnovna organizacija sindikata in osnovna organizacija ZK v temeljni organizaciji.
Kot je že navedeno, se tudi s stališča sindikata oblikuje kadrovska politika v temeljni organizaciji, kajti predstavnike sindikata v razpisni komisiji imenuje izvršni odbor osnovne organizacije sindikata. Zakon torej daje zanesljivo oporo za utemeljitev stališča, ki ga je zavzelo sodišče združenega dela SR Slovenije in ob reševanju konkretne zadeve spremenilo odločbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek družbenega pravobranilca samoupravljanja zavrnilo. Izbira, ki jo je opravil delavski svet temeljne organizacije, ko je imenoval direktorja temeljne organizacije po predlogu razpisne komisije, je tako ostala v veljavi.
Na Hrvaškem tako, kako pa pri nas
Pol resna stran stvari
Davor Gačina
V Splitu so skušali problem nezakonitega dela cerkvenega vrtca rešiti po administrativni poti. Mestni očetje so sprejeli administrativno prepoved dela takšnega vrtca in jo poslali naslovniku. Naslednje jutro so se srečali, ne malo presenečeni, z več deset razburjenih staršev, ki so jim prinesli otroke, jih tam pustili in odšli na delo. V družbenem sektorju pa ni bilo prostora za te otroke. Čez kakšno uro so mestni očetje ob otroškem joku in vrisku po telefonu piklicali redovnice, ki so vodile vrtec, in jih zaprosili, naj pridejo po otroke in nadaljujejo delo vrtca.
Smo ljudstvo, ki rado zbija
šale tudi na svoj račun. Tu smo gotovo tako ravnali.
Drugi, enako poučen primer je iz zagrebškega Botinca, kjer je vrsto let deloval samo cerkveni vrtec. Da starši uporabljajo cerkvene vrtce samo kot nadomestilo, ko ni družbenih, dokazuje primer Botinca, kjer je cerkev zaprla vrtec takoj, ko je bil odprt družbeni vrtec.
Zanimivo je pogledati »točke« v Zagrebu, kjer redovnice varujejo otroke. To so ženski samostani v Vlaški, Frankopanski, Miramarski, Bosutski in Istrski ulici, dalje v Gračanih, Graneši-ni, Kustušiji, Mihaljevcu, Buko-vački ulici in Vrhovcu, kjer sku-
paj varujejo 300 do 400 otrok. Natančnega števila ni mogoče ugotoviti, ker takšne vrtce in jasli odpirajo po potrebi. Starši, ki ne živijo v središču mesta, so prisiljeni otroke zaupati nunam. V Remetah na Bukovački cesti imajo samo en vrtec in še ta deluje v okviru cerkve. Dejstvo pa je tudi to, da so cerkveni vrtci cenejši, da ljudem, ki nimajo dovolj denarja omogočajo brezplačno ali samo simbolično plačevanje varovanja otrok, imajo pa tudi tako imenovano tedensko bivanje, to pomeni, da se otroci tam mudijo ves teden, v soboto in nedeljo pa jih starši vzamejo domov.
Vse to nas morda niti ne bi skrbelo, če bi šlo za otroke, ki v teh vrtcih dobivajo osnovo za prihodnje življenje. Čeprav v cerkvenih vrtcih nimajo verouka, pa praznujejo vse cerkvene praznike. Vsekakor prihaja do dvojnosti v vzgoji in pogledu na svet. Otroci podvojenost sprejemajo kot normalen pojav v družbi. Nekega dne bodo prej postali pasivni kot aktivni člani družbe.
Pa kaj bi modrovali, primer zagrebškega Botinca je gotovo najboljši odgovor, ki si ga lahko damo.
/ —---------------------------------------^
DE
Najnovejše v družboslovni zbirki založbe Delavske enotnosti!
Izvirna slovenska študija o velikem humanistu Erichu Frommu:
Dr. Vladimir Sruk:
FROMMOVA
HUMANISTIČNA
VIZIJA
Knjigo lahko naročite po ceni 290 din na naslov: ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigami na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
V------------------------/
TA TEDEN V ŽARIŠČU
Komunist za DE
Skupna naloga: propaganda in agitacija
OD SOBOTE DO SOBOTE
BEOGRAD — Na prijateljskem in uradnem obisku v SFRJ je minister za zunanje zadeve Demokratične ljudske republike Koreje Ho Dam. To je nova priložnost, da z ^veznim sekretarjem za zunanje zadeve Josipom Vrhovcem, ki je njegov gostitelj, izmenjata mnenja o dvostranskem sodelovanju, ki se uspešno poglablja, posebej po izmenjavi obiskov na najvišji ravni (predsednik Tito je bil na obisku v tej neuvrščeni azijski državi leta 1977). Govor bo seveda tudi o mednarodnih zadevah, posebej dejavnosti neuvrščenih držav pri reševanju sedanjih velikih težav v mednarodnih odnosih.
PEKING, HANOI — LR Kitajska je napovedala umik svojih čet iz Vietnama, SR Vietnam pa je sporočila, da bo privolila v pogajanja, če se bodo kitajske čete hitro in v celoti umaknile z njenega ozemlja. O najnovejšem razpletu dogajanj pišeta tudi glasili obeh partij. Kitajsko ocenjuje, da so kitajske čete uspešno uresničile svoj cilj in zadale Vietnamcem protiudarec, ki ga ocenjuje kot odpor proti agresiji za zaščito neodvisnosti in suverenosti. Obenem opozarja, da je v Kampučiji še vedno več kot sto tisoč vietnamskih vojakov, ki se morajo popolnoma umakniti. Glasilo vietnamske partije med-3 tem poudarja, da Vietnam zaradi J 'želje po miru ne bo oviral kitajskih čet pri njihovem umiku, da pa bo ostro ukrepal, če se bodo med umikom vedle napadalno.
WASHINGTON — Vest, da bo ameriški predsednik Jimmy Carter dopotoval na Bližnji vzhod (V Egipt in Izrael), je močno odjeknila v svetu. Celo ameriški komentatorji ob tem razmišljajo, ali je od obeh držav dobil soglasje o novih predlogih ZDA, ki naj bi omogočili podpis egiptovsko-izraelskega miru ali
KDO JE KDO
pa se spušča v navadno pustolovščino. Kljub hvalam, ki jih je deležen za to nepričakovano potezo, mnogi menijo, da je optimizem prezgoden, predvsem zato, ker egiptovski predsednik Sadat še ni seznanjen s podrobnostmi novih ameriških predlogov, ki govore predvsem o usodi Palestincev na zahodnem bregu reke Jordan in v Gazi.
KUWAIT — Na sestanku arabske lige so sprejeli mirovni načrt za ustavitev sovražnosti med severnim in južnim Jeme-nom, vendar državi še vedno obtožujeta druga drugo za kršitev premirja. Medtem je v nekaterih arabskih državah povzročila veliko vznemirjenje novica, da je v arabsko morje vplula ameriško letalonosilka. Sirija je ZDA obtožila, da so sprožile vojno med Jemenoma, da bi arabsko pozornost odvrnile od novih potez predsednika Carterja v okvirih egiptovsko-izraelskih mirovnih pogajanj.
MADRID, RIM — Španski premier Adolfo Suarez, katerega stranka (Zvezda demokratičnega centra) je prepričljivo zmagala na parlamentarnih volitvah, si je že zagotovil absolutno večino v parlamentu potrebno za ustanovitev vlade svoje stranke. Brez pogojev ga je sklenila podpreti konzervativna desnica. Iz Rima medtem poročajo, da vladna kriza še traja. Mandat za sestavo nove vlade je po neuspelih prizadevanjih voditelja repu-blikacev La Malfe, da bi sestavil novo vlado, vnovič dobil sedanji premier Andreotti oziroma krš-čansko-demokratska stranka, KP Italija medtem poudarja, da ne bo podprla nobene vlade, če ne bo v njej prostor vsaj za neodvisne politike z levice, izvoljene ne seznamu komunistične partije.
K. B.
Marjan Kunej
Najprej: propagandna in agitacijska prizadevanja niso — tako namreč nekateri še vedno gledajo na to — nekaj, kar je preživelo in celo škodljivo.
Propaganda — to so načrtna prizadevanja za širjenje idej, prakse in vrednot socialistične družbe, agitacija pa je akcija pridobivanja ljudi zanje. Tako ju — je bilo rečeno na predsedstvu CK ZK Slovenije, ko je razpravljalo o tem — pojmujemo pri nas, kjer sta nepogrešljivi sestavini vsake družbene in politične akcije. Naša prizadevanja na tem področju so seveda vpeta v delovanje subjektivnih sil, posebej tudi v idejnopolitično in sploh družbeno usposabljanje ljudi za to, da bodo v celotnem mehanizmu socialistične samoupravne demokracije zavestni nosilci takšne propagande in agitacije. V to sodi tudi načrtno prizadevanje za negovanje in razvijanje varnostne kulture ljudi, njihove zavestne odgovornosti za utrditev našega sistema, za krepitev njegove ustvarjalne moči in odpornosti ter za njegovo obrambo pred nasprotnimi akcijami.
V propagandi gre za racionalno utemeljitev ustreznih akcij in nič manj za njihovo čustveno
Branko Kastelic
Varnostni svet OZN nikakor ne more sprejeti dokončnega sklepa o položaju v Rodeziji (Zimbabweju), ker ZDA in Velika Britanija nočejo privoliti v celovito obravnavo rodezijske krize, marveč samo v sklepe o barbarskih napadih rodezijskih letal na Mozambik, Zambijo in Angolo. Izogibajo se predvsem temu, da bi se izrekle o »volitvah«, ki jih je za 20. april sklical vodja rasističnega režima lan Smith, da bi ustoličil kvizlinško vlado papirnate črne večine. Kakšne naj bi bile te »volitve«, je zgovorno opisa! eden izmed Smithovih »črnih ministrov« El-liot Gabellah, ki je svoj odstop utemeljili z izjavo: »Ne morem več prenašati prisile in fizičnega obračunavanja pred aprilskimi volitvami«.
S tem je dovčerajšnji kvizling potrdil oceno, ki so jo afriške in druge neuvrščene članice varnostnega sveta ZN zapisale v predlogu resolucije o položaju v Rodeziji, v kateri zahtevajo, da varnostni svet vnaprej razveljavi napovedane »volitve«, ker jih bo izvedla rasistična oblast v razmerah nasilja, preganjanj in vojne na 80% ozemlja: oblast, ki jo mednarodna skupnost ne priznava«— V predlogu resolucije tudi zahtevajo, da se ZDA in Velika Britanija odjx)vedo nameri, da na Smithove volitve pošljejo opazovalce, kar bi utegnilo naznaniti zametek priznanja nezakonitega režima. V njem je govor tudi o »pravičnem in zakonitem boju« ljudstva Zim-babweja in zahteva po strožjih sankcijah proti Smithovemu režimu. Vse to so za zahod preveč konkretne ocene in zahteve, kajti če bi vanje privolil, bi to pomenilo, da je naredil križ čez
plemenitenje. S povezovanjem obojega moremo doseči, da človek — ko mu gre za stvar, v katero je vtkal svojo moralo in ideale — ne sprejema in ne širi idej ter prakse le s hladnim razumom. Najmočnejši zgled pa je, če se poistoveti z naprednimi stremljenji in vrednotami, s prizadevanji za novo, boljše, lepše. To je namreč pogoj, da postane njegova zavest družbena materialna sila, ki premika stvari in je sposobna spreminjati svet.
Najpomembnejše področje agitacijskega in propagandnega delovanja, našega boja za krepitev samoupravnega družbenoekonomskega in političnega položaja delovnega človeka je prepričljivo pojasnjevanje naše politike, stališč in sklepov, temeljnih postavk marksizma kot teorije in metode ter pridobivanje ljudi za to, da jih s svojo družbeno akcijo uresničujejo.
Ni dvoma, da moramo biti v tem v prihodnje še bolj ofenzivni. Imeti moramo jasen program aktivnosti za utrditev našega socialističnega samoupravnega sistema, naših prizadevanj pri pojasnjevanju vrednost in dosežkov teorije in prakse, samouvav-nih rešitev, etičnih in moralnih vrednot itd.
Smitha, to pa bi spet pomenilo, da je Smithov režim pogorel, kajti njegov majavi režim drži pokonci le še podpora zahoda.
Afriške in neuvrščene države niso sprožile političnodiplomat-ske ofenzive samo v svetovni organizaciji. Na ministrskem sestanku Organizacije afriške enotnosti v Nairobiju je neuvrščena Afrika prav tako glasno obsodila napovedane »volitve« in napovedano udeležbo ameriških in britanskih opazovalcev, zahtevala strožje sankcije, hkrati pa je pozvala vse afriške države, da povečajo materialno, voj aško in politično podporo Domoljubni fronti Zimbabvveja. Sestale so se tudi države tako imenovane prve frontne črte: Mozambik, Angola, Zambija, Tanzanija in Botsvana. Njihovi predsedniki so na tem sestanku obnovili medsebojno enotnost, ki je pomemben pogoj uspeha osvobodilnega boja na afriškem
Takšna propagandna aktivnost seveda ne prikriva problemov in protislovij v družbi, pač pa jih, nasprotno, osvetljuje ter pomaga človeku, da jih razume in da jih zmore tudi urejati ter reševati; s tem da jih presega, spreminja bistveno gibalo družbenega napredka. Takšna propaganda razkriva in opozarja ljudi tudi na slabosti, izkrivljenje resnice, razne špekulacije, intrige, na vse, kar se nam pri graditvi nove družbe postavlja na pot.
Propaganda in agitacija sta. skupni nalogi vseh subjektivnih’ sil, posebej še zveze komunistov. Vendar: uspehe na tem področju je mogoče doseči le s celotnim delom zveze komunistov in drugih subjektivnih sil na vseh področjih samoupravnega življenja; tam, kjer teče idejni boj za napredek in ki se mu predvsem zveza komunistov ne more in ne sme izogniti, če hoče utrjevati svojo vodilno vlogo med množicami.
Propagandno-agitacijsko delo je torej lahko uspešno le, če je vpeto v vse družbene akcije, samoupravne in politične odločitve, če so subjekti propagande in agitacije vsi ‘komunisti in drugi napredni ljudje.
jugu. Odločna zahteva Afrike in neuvrščenih držav, da mednarodna skupnost naredi konec rasistični trdnjavi v Rodeziji, sledi uspešnemu sestanku koordinacijskega biroja neuvrščenih držav v Mozambiku, ki je bil posvečen izključno osvobodilnem boju na afriškem jugu in je mobiliziral Afriko in gibanje neuvrščenosti, da sta okrepila mednarodne akcije v prid osvoboditve juga Afrike.
ZDA in Velika Britanija s sedanjim zavlačevanjem v varnostnem svetu OZN kažeta svoj pravi obraz, ki sta ga zakrili z deklarativnim zavračanjem tako imenovane notranje rešitve v Rodeziji, katere del so tudi napovedane volitve. Takšna tiha podpora Smithu in njegovim volitvam lahko osvoboditev Zim-babweja le odloži, kajti osvobodilni boj v Zambabweju se nenehno širi in ga ne more nihče ustaviti.
Nedelja, 4. marca
V Ljubljani se je sestalo blizu 300 borcev 31. divizije na vsakoletnem tradicionalnem srečanju, ki ga prirejajo v domu JLA.
Ponedeljek, 5. marca
Predsedstvo CK ZKS je na svoji seji nadaljevalo razpravo o razvoju samoupravnih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu. Kritična ocena stanovanjske graditve in samoupravne organiziranosti je bila prispevek k urejanju teh vprašanj, ki so na dnevnem redu tudi v delegatskem in skupščinskem sistemu.
Torek, 6. marca
Republiška konferenca SZDL in Zveza sindikatov Slovenije sta v prostorih Skupščine SRS pripravili problemsko konferenco »Delavka v združenem delu«. Kritična obravnava družbenoekonomskega položaja in vloge žensk je bila zamišljena kot prispevek k letošnjemu praznovanju mednarodnega ženskega praznika.
Sreda, 7. marca
— V Kranju so ob letošnjem ženskem prazniku odprli razstavo akademske slikarke Adriane Maraževe. Ob otvoritvi razstave, ki pomeni osrednjo likovno prireditev na Slovenskem je govorila Tilka Blaha, podpredsednica RK SZDL.
— Slovenijo je obiskala delegacija Izvršnega sveta SR Srbije, ki se je poleg pogovorov v slovenskem izvršnem svetu, skupščini in gospodarski zbornici, sestala tudi z vodstvi nekaterih de-* lovnih organizacij.
Četrtek, 8. marca
— Mednarodni dan žensk, 8. marec, so slovesno proslavili v vseh delovnih skupnostih. Marsikje so ob prazniku odprli nove otroške varstvene ustanove, obrate družbene prehrane in nove ali prenovljene zdravstvene objekte.
— Predsedstvo Skupščine SRS je obravnavalo program dela zborov v mesecu marcu in aprilu ter periodični delovni načrt dela zborov za maj in junij.
— Izvršni svet Skupščine SR Slovenije je na osvoji seji obravnaval nekatere osnutke in predloge zakonov, med njimi osnutek zakona o zajamčenem osebnem dohodku, o načinu poslovanja Rudnika živega srebra v Idriji, o sanitarni inšpekciji, projekt transportnega sistema Slovenije ter informacijo o transportnih storitvah v zadnjih devetih letih.
Petek, 9 marca
Delegati zveznega zbora Skupščine SFRJ in Slovenije so v prostorih skupščine SRS pripravili razgovor o predlogu resolucije o temeljih družbenega sistema obveščanja, ki je že dalj časa v javni razpravi in obravnavi delovnih teles zvezne skupščine. Namen sestanka je bil oblikovati stališča do resolucije in prispevati k njeni boljši vsebini.
ANNEMARIE RENGER kandidatka za predsednico ZRN?
Vsi, ki spremljajo dogajanja na političnem prizorišču Zvezne republike Nemčije, se strinjajo, da bo kandidatka socialnih demokratov na predsedniških volitvah, če se bodo ti za kandidaturo odločili, Annemarie Renger, ki je danes v samem vrhu zahodno-nemškega političnega življenja. Pred dvema letoma se ji je iztekel mandat predsednice parlamenta, kar je bila najvišja funkcija, ki jo je kdaj »dosegla« kakšna ženska v Zahodni Evropi, če ne upoštevamo treh kraljic, ki pa so uradno najvišji položaj podedovale.
Annemarie Renger se je rodila leta 1919 v Leipzigu. Rasla je v družini, katere poglavar je bil skromen in vztrajen delavski aktivist. Ob Hitlerjevem prihodu na oblast je moral v ilegalo, An-
nemarie pa je morala pustiti šolanje. Po zlomu nacizma je že leta 1945 postala osebna tajnica tedanjega voditelja socialnodemokratske stranke dr. Kurta Schumacherja. Od leta 1953 naprej je poslanka, od leta 1970 članica predsedstva socialnodemokratske stranke, leta 1975 pa so jo z veliko večino glasov izvolili za predsednico parlamenta. V tem času je uradno obiskala tudi Jugoslavijo.
V več kot dvajsetletni parlamentarni karieri je bil boj za pravico žensk poglavitno področje delovanja Annemarie Renger. V tem boju se je na moč odlikovala, tako da so jo izvolili tudi za predsednico organizacije žensk v socialno-demokratski stranki. Zavzemala je stališča »za enako delo — enaka plača — ne oziraje se na spol.« Zavzemala se je tudi za pravico zaposlenih mater, da lahko pet dni na leto ostanejo doma, če zboli otrok,in druge pravice žensk, ki so v za-hodnonemški družbi kljub formalno razglašeni enakopravnosti v podrejenem položaju. Veliko je še pogojnikov glede njene kandidature, poleg tega pa sodijo, da bi le-ta bila bolj alibi, za katerim se skriva podrejeni položaj ženske v družbi kot dokaz resnične enakopravnosti.
Branko Kastelic
DE
PRAVKAR IZŠLO
OSNOVNE ORGANIZACIJE SINDIKATA obveščamo, da so v zbirki knjižnice SINDIKATI pravkar izšle naslednje brošure:
št. 15: KLUBI SAMOUPRAVLJALCEV IN SKUPNOST KLUBOV SAMOUPRAVLJALCEV SLOVENIJE
št. 16.-17:8. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE — v dveh delih.
Brošure naročite na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, oz. jih lahko neposredno kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
Osvobodilni boj v Zimbabweju
Težka pot do osvoboditve
Smo Slovenci najbolj okužena nacija?
Dr. Vera Rogati	Docent, dr. Marko Matjašič
J. Sever
V zadnji številki DE smo pisali o zdravju in prehrani naših otrok in šolske mladine ter družbeni prehrani. Čeprav v Sloveniji še nimamo o tem natančneje predstave, statistični podatki kažejo, da ne moremo biti niti brezskrbni in še manj zadovoljni. Zakaj tako, smo poskušali ugotoviti tudi v razgovorih s strokovnjaki, ki se s temi vprašanji ukvarjajo že dolga leta. Naši sogovorniki so prof. dr. SAŠA CVAHTE, direktor Zavoda SRS za zdravstveno varstvo; dr. VERA RAGACI, vodja službe za prehrano pri istem zavodu ter doc. dr. MARKO MATJAŠIČ, vodja oddelka za virologijo in službe za epidemiologijo.
V eliki upsehi in — pomanjkljivosti
—- Tovariš profesor,, vaš zavod že vrsto let spremlja, proučuje in raziskuje med drugim tudi zdravstveno stanje mladine in družbeno p ehrano. Tako zbrani statistični podatki niso spodbudni in družba z njimi ne sme biti zadovoljna. Za osnovo smo vzeli analize izpred dveh let, kar pač novejših podatkov nismo imeli. Ali se je kasneje kaj spremenilo?
»Zmotno bi bilo pričakovati, da se včerajšnja naložba lahko že danes obrestuje. Gre za območje dela, ki ga drugje po svetu že desetletja sistematično opravljajo. Mi nimamo podatkov izpred petdeset, trideset let, zato bi bile primerjave nastrokovne. Že ti podatki, ki smo jih mi zbrali v zadnjih dvajsetih letih, kažejo, da smo dosegli velike uspehe,« meni prof. dr. SAŠA CVAHTE.
»Zbrani podatki res niso docela natančni, ker pri zbiranju in ocenjevanju zaradi že znanih kadrovskih težav nimamo enotnih kriterijev, vendar kljub vsemu nam dajejo sliko dejanskega stanja. Obsegajo le krizna stanja in ne celotnega razvoja mladine. Mi mladino vidimo, ko je stara 7 do 12, potem 14 let in ob naboru, ko je stara 18 let. Toda pri zadnjih sistematičnih pregledih ni zajeta ženska mladina. Vsem, med temi pregledi, se lahko marsikaj primeri. Na primer: če zdravnik ugotovi telesno deformacijo pri otroku, jo lahko odpravi z določenimi vajami in zdravljenjem. To so vsakdanji primeri tako pri deformaciji hrbtenice, vida ali okvarah zob.«
— Iz podatkov, ki jih zbira vaš zavod sklepamo, da sistematični pregledi ne žajemajo niti polovice vseh otrok. Iz teh podatkov pa je tudi videti, da je skoraj vsaki tretji z okvaro hrbtenice ali stopala, vsak drugi škrbast...
»Drži. Žal je dejansko stanje še slabše, če vemo, da zdravniški pregledi ne zajemajo otrok, ki so najbolj prizadeti. To je otrok z območij, kjer tudi zdravstvena služba ni razvita. Torej na območjih, kjer otrok raste kot pač raste, kjer je žrtev socialnih okoliščin. Priznajmo, naši otroci nimajo enakih pogojev za življenje. Za primer poglejmo, kateri otroci so v vrtcih, to je v okolju, ki je po mojem mnenju najbolj zdravo za zdrav in normalen razvoj otroka. V vrtcih so otroci, katerih starši so razgledani in
Prof. dr. Saša Cvahte
prosvetljeni, kjer sta tudi higiena in standard na višji ravni. Torej otroci, ki bi še doma lahko imeli pogoje za dokaj normalen razvoj. V vrtcih pa ne najdemo iz tega ali onega vzroka tistih otrok, ki bi vrtec najbolj potrebovali, ki so že tako in tako prikrajšani za marsikaj, kar je potrebno, da bi imeli enake možnosti za življenje.«
Statistika je lahko varljiva
— Družba daje veliko denarja za to, da bi bil mladi rod sposoben prevzemati velika bremena odgovornosti. Kaj potem »dobimo, nazaj«* Osip mladine pri naboru je velik, število izostankov z dela zaradi bolezni še večje. Mnogo je invalidnosti, ki se pokažejo šele po zaposlitvi.
»Ko gledam mladež, ki živi okrog mene, začenši z vnuki in otroci moje ulice, trdim, da je naš rod zdrav. Naša mladina odrašča v mnogo bolj zdravem okolju, kot smo mi. Naši otroci niso izpostavljeni težavam, kot smo jim bili mi. Otroci so socializirani, otroci v vsakem okolju najdejo stik z družbo. To jim je dal vrtec, to smo jim dali mi.
V zdravstvu smo dosegli izredne uspehe. Poglejte samo podatke o smrtnosti otrok. Toda to je dvorezen meč. Mar z zmanjšanjem umrljivosti otrok do treh let starosti nismo povečali odstotka otrok, ki nikoli ne bodo sposobni samostojno živeti? Ti po drugi strani povečujejo odstotek tistih, ki niso sposobni za vojaščino. S tem pa ni rečeno, da niso sposobni za delo v splošnem ljudskem odporu. Kriteriji nabornih komisij so pač strožji. Poleg tega poznam veliko mladih funkcionarjev, ki so bili zaradi tega ali onega vzroka spoznani za nesposobne vojaščine, ukvarjajo pa se celo z najzahtevnejšimi športi...
Statistika zajema tudi mladino, ki prihaja k nam iz drugih republik, kjer so bile slabe življenjske možnosti za njihov razvoj. Vse to v statistiki izzveni tako in tako, vendar ni zaskrbljujoče. Vsepovsod v svetu deset odstotkov populacije ne zadosti vsem zahtevam življenja, na toliko in toliko normalnih otrok se povsod
rodi toliko in toliko nenormalnih.
Pri nas so ta odstopanja minimalna. Če bi bilo drugače, bi morali podvomiti v verodostojnost podatkov. Na drugi strani pa kljub prizadevanjem družbe še nismo uspeli ustvariti pogojev, da bi mladino v resnici razbremenili nepotrebnih naporov. Poglejte naše celodnevne šole. Kje so in koliko jih je? Koliko otrok pa še vedno vlači sedem kilogramov težko torbo v šolo, doma piše naloge, namesto, da bi se posvetili drugim stvarem, ki so prav tako nujne za njihov razvoj. Tudi celodnevna šola-ne more nadomestiti staršev in njihove dolžnosti, da tudi poleg celodnevne šole poskrbe za otrokov razvoj.«
Slovenci smo še vedno higiensko neprosvetljeni
— Analize vašega zavoda tudi kažejo, da je velik odstotek vzrokov za različne bolezni pri mladini in občanih v neprosvet-Ijenosti.
»Po naših podatkih, zdaj smo že tako daleč, da imamo tedenski pregled stanja, ugotavljamo, da smo Slovenci najbolj okužena nacija v Jugoslaviji! Tako kaže statistika. Toda to seveda verjetno ni res. Res pa je, da smo mi našo zdravstveno službo razvili že tako daleč, da lahko sproti spremljamo pojave, medtem ko v drugih republikah tega še niso uspeli.
Naša zdravstvena služba že reagira na vse bolezenske pojave. Tako na primer peljemo k zdravniku otroka, že če smrka, čeprav je to normalno, ker vemo, da nadražena nosna sluznica v določenih letnih obdobjih več izloča. Zdravnik seveda predpiše zdravilo, ki ima lahko tudi stranske učinke in povzroči več škode kot haska
Prej ste mi omenili invalidnost. To je kompleksno vprašanje, ki še ni raziskano. Dobro vemo, da je zaradi znanih okoliščin v našem gospodarstvu nenadoma bilo mnogo dela z ugotavljanjem invalidnosti. Stvar statistike ni v tem, da bi ugotavljala vzroke, čeprav smo vsi vedeli, zajkaj je šlo. Po drugi strani je zajet v statistiko tudi primer delavca, ki je v zdravilišču dva meseca ob dieti razgibaval kaza-
lec... Nihče me ne bo prepričal, da ta delavec ne bi enako uspešno razgibaval svojega prsta doma in ob občasnih nasvetih strokovnjakov in brez diete. Verjetno bi bilo enako učinkovito tudi zdravljenje na delovnem mestu...
Bil sem med tistimi, ki smo mnogo naredili na registru poklicnih bolezni. Poklicna bolezen je po mojem mnenju hud delikt nad človekom, ker mu nismo ustvarili zdravih delovnih razmer. Vprašanje invalidnosti je zelo relativno. Nekateri primeri kažejo, da bi lahko družbeni denar mnogo pametneje porabili, kot pa smo ga.
Menim, da se vse skupaj začne s prosvetljevanjem ljudi. Zal je pri nas higiensko prosvetljevanje zelo zanemarjeno. Šele zdaj spet vračamo higieno kot učni predmet v šole. Pa tudi strokovnjakov nimamo dovolj. V zadnjih desetih letih jih je še za tri odstotke manj! V Sloveniji imamo le enega samega strokovnjaka za področje komunalne higiene in še ta je pred upokojitvijo. Ugotavljamo, da je epidemiološka dejavnost najmanj razvita in predstavlja največjo vrzel v našem zdravstvu.«
— Zbrani podatki kažejo, da je prav higienska neprosvetlje-nost najpogostejši vzrok večjih zastrupitev. Danes smo že uspeli urediti družbeno prehrano tako, da ima večina zaposlenih vsaj en topel obrok. Toda zdi se nam, da je mnogo preveč okužb prav v obratih družbene prehrane in šolskih kuhinjah.
»Tako je. Nekaj je narobe v glavah naših ljudi, ki delajo v teh obratih. Ko smo ugotavaljali te pojave, smo prišli do spoznanja, da je bila večina krivcev prepričanih, kako so te okužbe višja sila, da sami niso krivi zanje. Tega pojava si ne znam razložiti...«
Premalo odgovornosti in kontrole
O higienskih razmerah v naši družbeni prehrani smo nadaljevali pogovor z dr. VERO RAGACI, vodjo službe za prehrano pri Zavodu za zdravstvo SR Slovenije.
— Že desetletja se ukvarjate s temi vprašanji, kaj torej ugotavljate?
»Dejstvo je, da smo v družbeni prehrani dosegli velik napredek. Prav tako je nesporno, da so se tudi razmere v naši družbeni prehrani izboljšale. Kljub temu pa moramo priznati, da higiensko stanje v naši družbeni prehrani ni zadovoljivo. Največ težav povzroča transport hrane, ki v večini primerov ne ustreza. Higienski režim je dober tam, kjer tudi vodstvo kolektiva bedi nad organizacijo in higieno, kjer prehrana ni prepuščena zgolj peščici delavcev v kuhinjah.
Priznam, da ti ljudje delajo v težkih delovnih razmerah. Zato jim je potrebno delo olajšati in jih nenehno prosvetljevati. Trdno sem prepričana, da ne zadoščajo samo enkraten pregled znanja higienskega minimuma in z zakonom predpisani pregledi zdravstvenega stanja teh ljudi, ki jih opravljamo dvakrat na leto.«
— V organiziranje družbene prehrane vlagamo mnogo denarja. Zakaj prihaja do anomalij?
»Samo zgraditi družbeni obrat ni dovolj, treba je vlagati tudi v ljudi. Ugotavljamo pa, da je strokovnost zaposlenih v družbeni prehrani zelo šibka. Preprosto ni razumljivo, da v obrat vložimo težke milijone, prihraniti pa želimo z nakupom dveh delovnih oblek. Jasno je, da vsak kolektiv ne more imeti svoje kuhinje. Rešitev je preprosta: vlagajmo v večje, centralne obrate družbene prehrane, kjer bo higiena zagotovljena in kjer bo zaposlen strokovno usposobljen kader.«
— Sindikati se skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami zavzemajo za gradnjo specializirane tovarne za proizvodnjo v celoti pripravljene ali na pol pripravljene hrane. Žal pa se zamisel počasi uveljavlja.
»Tak obrat bi v veliki meri odpravil napake, ki jih srečujemo danes. Žal pa pri tem ostaja vprašanje, ali se tudi ta centralni obrat ali tovarna ne bo spremenil v nekaj povsem drugega, pač po načelu čimprej in čim več zaslužiti.«
— Zanimivo je, da so pomanjkljivosti pogostejše v obratih družbene prehrane, manj pa
jih zasedimo v šolskih kuhinjah. Zakaj tako?
»To je razumljivo. V vrtcih in šolah je skrb za higieno mnogo večja, ker gre za občutljivo populacijo in je strah pred posledicami okužb mnogo večji.« /
— Menite, da bi z večjo kontrolo lahko odpravili dosedanje pomanjkljivosti?
»Ko smo se začeli ukvarjati s problemi prehrane v ljubljanskih vrtcih in šolah, smo čez mesece ugotovili, da se je higiena izredno popravila. Popravila se je tudi kvaliteta hrane. Zato trdim, da je mnogo odvisno od kontrole. Povsod še ne čutijo potrebe po strokovni pomoči in kontroli. Naj navedem primer. Letos Zdravstvena skupnost Slovenije v samoupravnem sporazumu o svobodni menjavi dela ne zagotavlja zavodu za zdravstvo SRS finansiranje nalog s področja higiene prehrane. Te naloge naj bi financirale regije in občine, odkoder pa še nismo dobili niti dinarja. Le občina Hrastnik je začela sofinancirati to dejavnost našega zavoda. Tudi podatkov o družbeni prehrani ni-tinamo za celotno območje republike. Odvisni smo od dobre Volje posameznih ustanov. Tako sp vrtimo v krogu...«
! Vprašanje o tem ali je danes vpč okužb in množičnih zastrupitev, smo zastavili docentu, dr. MARKU MATJAŠIČU, vodji oddelka za virologijo in službe za epidemiologijo pri omenjenem zavodu. Dr. Matjašič med dru-gim meni, da smo tudi na tem področju dosegli velike uspehe, zlasti če upoštevamo dejstvo, da sp je število občanov, ki se hranijo in so deležni družbene pre-hijane, izredno povečalo. Dejstvo je namreč, da v mnogih primerih obrok v obratu družbene pitehrane predstavlja glavni obrok. Še vedno pa prihaja do pomanjkljivosti. Lani je bilo v Ljubljani in Kranju 800 primerov okužbe s hrano v obratih difužbene prehrane.
Vir okužbe je bil znan: malomarnost človeka. Posledice so tudi znane: toliko sto in sto ljudi zastrupljenih, toliko sto in sto izgubljenih delovnih dni, toliko in toliko sto ljudi še danes čuti posledice, da ne govorimo o toliko in toliko milijonih, ki jih je družba utrpela zaradi malomarnosti. Neverjetno, vendar je res, da se teh dejstev premalo zavedamo. Med prvimi, ki so se začeli prebujati iz neodgovorne otopelosti, so bili v Celju in Kranju, sledijo jim Ljubljana, Hrastnik in Ravne. Toda s tem nikakor ni rečeno, da so se za odpravo teh problemov odločili, ker bi bile razmere v teh krajih najbolj kritične.
Štafeto
bo ponesel kovač
Saj gre na bolje
Ivo Kuljaj
Franjo Miklavc je visoko vihtel kovaško kladivo in vroče železo na nakovalu je z vsakim udarcem dobivalo novo obliko. Kdor pozna kovaško delo, gotovo ve, da kovača pri vročem železu v kleščah pe velja motiti. Počakal sem torej, da je Franjo odkoval in železo vnovič vtaknil v žareče ognjišče. Potlej se je začel najin pomenek.
»Kaj mi pomeni odločitev, da bom prvi nosilec letošnje zvezne štafete? Veste, kovač sem in kovači so navadno kleni ljudje. O občutkih neradi govorimo. Vendarle pa je odločitev, da bo Titova štafeta krenila na pot iz naše železarne ter da bom prav jaz njen prvi nosilec, dogodek, ko se tudi zakrknjencu razveže jezik. Kako bi pravzaprav dejal? To je zame največja čast pa ne samo zame, za ves kolektiv in vsa Koroška je ponosna. Odhod štafete izpred elektropeči v topolnici nam pomeni veliko priznanje, hkrati pa tudi veliko obvezo, da se bomo nalog, ki so pred nami, lotevali še z večjo delovno vnemo.«
»Bi povedali nekaj o sebi?«
»Vidite, tega vprašanja me je bilo najbolj strah. Saj res, kdo pravzaprav sem, kaj sem dobrega in velikega storil, da so prav mene izbrali za prvega nosilca? Rodil sem se pred 28 leti v Sv. Duhu pri Dravogradu, vendar smo se od tam kmalu po mojem rojstvu preselili na Ravne. Tu sem končal tudi osnovno šolo in potlej še poklicno metalurško šolo, kjer sem se izučil za kovača. Pri vojakih sem bil graničar na jugoslovan-sko-albanski meji. Vojska je bila prelomnica v mojem življenju. Spoznal sem, da življenje ni z rožicami postlano, kar je bilo v Prizrenu in tistih krajih tam doli še posebej lahko opaziti. Temeljito sem začel spreminjati svoj odnos do dela. Sadovi so se kmalu pokazali, tako da sem v obmejni stražarnici kot navaden kovač vodil • celo moralno-politični
pouk. Ko sem prišel od vojakov, sem se takoj vključil v delo mladinske organizacije in druge družbenopolitične organizacije in društva. Zdaj imam toliko funkcij, da niti ne bi kazalo vseh naštevati. Sem sekretar koordinacijskega sveta osnovnih organizacij ZSMS v Železarni Ravne, predsednik komisije za idejnopolitično delo pri OK ZSMS na Ravnah, podpredsednik komisije za uresničevanje zakona o združenem delu in predsednik komisije za osebne dohodke v naši TOZD Kovačnica in še bi
lahko našteval. Poleg tega tudi študiram na mariborski višji pravni šoli, kar mi pri družbenopolitičnem delu še kako pride prav. Seveda me to delo zelo bremeni v »kovačnici«, veseli me pa, da zavoljo tega moji sodelavci ne nergajo.«
»Kaže, da imaš ta čas največ dela kot predsednik komisije za nagrajevanje.«
»Res je. Ravnokar pripravljamo sestanke, na katerih nas bodo (predsednike komisij za nagrajevanje v TOZD) strokovni in družbenopolitiči delavci
do potankosti seznanili z vsemi akti, ki zadevajo delitev sredstev za osebne dohodke. To je tudi nujno, kajti vse kaže, da bo breme, ki ga bodo nosili predsedniki, ko bodo dajali javnim razpravam o samopuravnem sporazum o delitvi osebnih dohodkov prepotrebno »intonacijo«, res veliko. Nič zato, le da bi stvari na področju delitve osebnih dohodkov enkrat dokončno razčistili...«
»Kovač ste, študirate pravo. Kam po končanem študiju?«
»Moja velika želja je, da bi ostal v kovačnici. Pravijo, da bodo v prihodnosti v TOZD odprli delovna mesta za ljudi, ki naj bi strokovno delali na področju samouprave. Če se bo to res zgodilo, potem bom v kovačnici resnično ostal. Mislim tudi, da bi v njej lahko tudi največ del. Poznam delo, ljudi, razmere...«
»Oženjem ste in nimate stanovanja...«
»Resje, žal... Dodati je treba, da pričakujeva otroka ter da bom, vzlic osmim letom dela v železarni, čakal na stanovanje še dve do tri leta. Doma pri starših je res malce tesno, toda za zdaj sva zadovoljna. Na stanovanjsko stisko v železarni gledam objektivno in ne sodim med tiste, ki vidijo samo sebe, kajti vem, da je od 211 prosilcev 90 odstotkov mladih ter da nekateri stanovanje bolj potrebujejo kot jaz.«
»Štafetno slavje se približuje.. .«
»Kako pravite? Slavje? Beseda je, kar zadeva nas, pravilno zastavljena. Korošci se bomo potrudili, da bomo upravičili zaupanje, ki nam je bilo izkazano. Storili bomo vse, da bomo res pravi gostitelji in prepričani smo, da-se bo »štafeta« v Prežihovem svetu dobro počutila. Končno odhaja štafeta od nas le enkrat v življenju. Bodite brez skrbi! Odhod štafete mladosti in naša prva čestitka predsedniku Titu za njegov 87. rojstni dan bosta takšna, kot si ju samo Tito in njegova mladina zaslužita...
A Agnič
Na problemski konferenci z naslovom »Delavka v združenem delu,« je govorila tudi delavka Steklarne Hrastnik Dora Godicelj.
»Nadaljnja odprava nočnega dela na sedanji stopnji in v pplo-žaju, v kakršnem je naša steklarna, ni mogoča. Delavke opravljajo dela in naloge kontrolorjev stekla, izpihalk in natikalk. Opravljanje teh del pa je za neprekinjen proces proizvodnje nuja.« Tako je med drugim poudarila Dora Godicelj in dodala: »Zato si naša delovna organizacija prizadeva predvsem izboljšati delovne razmere. Spoštujem predpise o varstvu pri delu, prav tako je na nočni izmeni zagotovljen topli obrok, nočno delo pa tudi posebej stimuliramo in upoštevamo pri odmeri letnega dopusta.«
Še posebej je Dora opozorila na tisto mejo odprave nočnega dela žensk, ko postane problem in obremenitev za delovno organizacijo oziroma naše gospodarstvo. Zavzela se je za hitrejše izboljševanje delovnih razmer, za urejanje varstva otrok in prevozov na delo.
»Na podobnih sestankih vedno in povsod, vsako leto govorimo o istih, tako imenovanih ženskih problemih. Potem pa kaže, da so to res samo ženski in da se ni nič premaknilo na bolje. Oboje je po mojem le zunanji videz in le redko ustreza
dejanskim razmeram.« Tako se je dopolnjevala Dora Godicelj, ko smo jo obiskali na njenem delovnem mestu kontrolorke izdelkov v Steklarni Hrastnik. Kot po naključju je ta teden delala v nočni izmeni.
Da je Dora Godicelj največ govorila o nočnem delu žensk, ni naključje, saj je v Steklarni Hrastnik od 795 zaposlenih žensk, kar dve tretjini takih, ki delajo tudi v nočni izmeni. Čeprav se je njihovo število v zadnjih letih že občutno znižalo.
»Si povedala?« so spraševale Doro sodelavke pred začetkom dela.
»Seveda sem!«
Na konferenci je Dora Godicelj res govorila tudi o tem, da štiri leta čakajo odgovor na vlogo o priznanju beneficiranega delovnega časa za nekatera dela in opravila. Odločno je vprašala o odgovornosti tistih, ki so zadolženi za reševanje takih vlog.
Dolžni pa smo še predstaviti Doro Godicelj. Pred 27-leti je kot 18-letno dekle začela delati v steklarni kot izpihalka in nati-kalka. Težke delovne razmere, bolezen, ki je prišla zaradi tega, jo je vodila na lažje delovno mesto kontrolorke. Vsa ta leta je aktivno delala v sindikatu od osnovne organizacije pa do predsedstva sveta zveze sindikatov Jugoslavije. Ni ji vseeno, kaj se dogaja okrog nje in vse, kar nepravilnega opazi, tudi pogumno pove.
Pod črto
Zakaj in kako ravno 8. marec
Na konterenci žena — socialistk kot sekcije II. internacionale (ustanovljena 14. 7. 1889 v Parizu), ki je bila 7. marca 1910 v Kobenhavnu, so na predlog Klare Zetkin, predsednice sekcije, sprejeli sklep, da se ta dan, to je 8. marec, proglasi za dan borbenih žena vsega sveta.
Socialna in politična gibanja žensk za osnovne pravice, emancipacijo, enakopravnost v družbi, volilno pravico, zaščito družine in drugo, se začnejo takoj po francoski buržoazni revoluciji (14. 7. 1789) in imajo dve smeri:
Že pred revolucijo je zelo znano feministično gibanje, ki je naperjeno zoper moške v prepričanju, da so moški glavni krivci za neenakopraven položaj žena — ne glede na razredno pripadnost; to gibanje se je zelo razvilo v drugi polovici 19. stoletja v ZDA, Franciji in deloma deželah Beneluxa.
Proletarsko gibanje žensk v prepričanju, da je glavni krivec slabega družbenega in socialnega položaja žena pogojen z družbenim, razrednim oziroma socialnim sistemom izkoriščanja. Zato je tudi za žene edina osnovna pot borbe v celotnem naprednem revolucionarnem razrednem delavskem gibanju, kjer sodelujejo kot enakopraven partner z vsemi delavci sveta. Leta 1865 je v ZDA Luisa, Otto Peters ustanovila večjo organizacijo v borbi za volilne pravice Sufrežetke (Suf-frage).
Po ustanovitvi 2. internacionale (14. 7. 1889 v Parizu) se zelo razširi in razvije proletarsko gibanje žena socialistk pod vodstvom Klare Zetkin, Vere Fig-ner, Roza Luxemburg in Dolores Ibaruri — La Pasionarie. V okviru 2. internacionale je redno in samostojno delovala ženska sekcija največkrat kot najbolj
revolucionarni del druge internacionale. Niso redki primeri, ko so ženske nastopale mnogo bolj revolucionarno kakor moški.
Med L in II. svetovno vojno so si žene v Evropi že pridobile nekatere osnovne pravice, predvsem volilno pravico, zmanjšanje delovnega časa, socialno zaščito, pravico do dela itd.
Po 2. svetovni vojni začnejo delovati množične ženske organizacije v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki. Skupaj deluje danes v svetu 56 mednarodnih ženskih organizacij. Največja med njimi je Mednarodna demokratična federacija žena, ki je bila ustanovljena 29. 11. 1945 v Parizu.
V stari Jugoslaviji
Jugoslovanske žene so bile ves čas zelo borbene in aktivne, tako v mednarodnih organizacijah, še bolj pa v domovini. V času stare Jugoslavije so stale ob rami
delavskemu razredu in v vrstah KPJ.
Na primer leta 1934 je v Trbovljah in Zasavju štrajkalo 2()()() žena. Leta 1935 je po ulicah Zagreba, pred nemškim konzulatom, demonstriralo za mir in proti nacizmu nad 5000 žena. L.eta 1936 so za mir in svobodo v okrilju nove ljudske fronte žene zbrale nad 600.000 podpisov. Leta 1935 je bilo na Zletu Svobod in prosvetnih društev v Celju več kot 2000 žena.de-lavk, intelektualk in kmetic.
Med NOB
Dne 6. 12. 1942 je bila v Bosanskem Petrovcu pod vodstvom KPJ in LF ustanovljena antifašistična fronta žena (AFŽ), leto pozneje pa so bile formirane AFŽ organizacije v vseh pokrajinah Jugoslavije. Na IV. kongresu AFŽ Jugoslavije je prenehala z delom AFŽ in so ženske
osnovale novo, širšo organizacijo (Zvezo ženskih društev Jugoslavije), na samoupravni osnovi, ki je prevzela širše naloge o vlogi žene v izgradnji samoupravnega socializma. Danes v Sloveniji delujejo sveti za družbeno aktivnost žensk.
V partizanskih vrstah se je s puško v roki borilo nad 100 tisoč žena, od katerih jih je 25.000 padlo, 40.000 je bilo ranjenih. 1900 žena je nosilk spomenice 1941, 63 pa je bilo proglašenih za narodne heroje.
Dan žena ne sme biti samo osmi marec, ampak vsi dnevi v letu. Tako kakor dejansko žena deluje v družbi. Za našo ženo današnjega dne je značilna zelo veliko obremenitev z delom v proizvodnji oziroma redni zaposlitvi ter v družini. To je še posebej važno za Slovenijo, ko je od skupno 720.000 zaposlenih skoraj polovica žensk ali 43 % vseh
zaposlenih. Med skupnimi nalogami za izboljšanje družbenega in osebnega položaja žena so zlasti:
—	nadaljnje izboljšanje delovnih razmer za ženo;
—	hitrejši dvig in rast družbenega standarda: šole, celodnevno bivanje; vzgojno varstvene ustanove; preventivno zdravstvo; prevozi na delo in z dela;
—	več vlaganja in naporov za strokovno in družbeno usposabljanje žena, da bodo še bolj kos novim nalogam;
—	še večje vključevanje v družbenopolitično in samoupravno življenje;
—	več pozornosti vzgoji in usposabljanju družine kot celote;
—	posebno pozornost socialno šibkom družinam, v katerih nosi glavno breme pr? žena.
ZDRAVKO TROHA
Družbena skrb za najmlajše na Hrvaškem
Volilna dejavnost v osnovnih organiziracijah makedonskih sindikatov
Skrb za otroke
Nesporne nove kvalitete
Jasna Petrovič
Ko ob mednarodnem dnevu žensk vso svojo pozornost posvečamo družbeni skrbi za predšolskega in šoloobveznega otroka, to ni zato, ker te otroke usodno in tradicionalno »pripisujemo« materam kot njihovo obveznost. O otrocih pišemo tudi zato, ker je letošnje leto mednarodno leto otroka, ker je minilo polnih 20 let od sprejetja deklaracije Združenih narodov o pravicah otroka, poglavitni razlog pa je ta, da nam je družbena praksa ničkolikokrat pokazala, da ne moremo govoriti o popolnoma enakopravnem položaju žensk v delu in življenju, če kot prvi pogoj ne uresničimo vseobsegajočo družbeno skrb za otroke takrat, ko njihove matere delajo.
Kdo jih varuje?
Kolikšen je delovni učinek delavke v proizvodnji, ko se med delom tisočkrat spomni na lastnega otroka, ki ga vzgaja »ulica—servis« s ključem na vrvici okrog vratu? Kolikšno storilnost lahko ustvari mati za strojem, katere otroka v najboljšem primeru varuje dobro plačana soseda ob svojih dveh ali treh otrocih? Kakšen osebni dohodek ustvarjamati, ki si ni mogla zagotoviti varovanja svojih otrok? Ali ne izhaja iz vsega tega, kot tudi iz zmanjšanega osebnega dohodka to, da je položaj ženske v družbi bistveno neenakopraven?
Na Hrvaškem je od skupne delovne populacije kar 40 odstotkov žensk. Žensk, ki delajo. Žensk, od katerih jih je največ v rodnem obdobju, ko rodijo, imajo otroke, jih vzgajajo. Kje so ti otroci? Ne vemo. Ža večino teh otrok ne vemo, kje so. Stare matere, nezaposleni očetje, sosede, najete ženske, »cerkveni vrtci«, ulica, otroške ustanove — kdo varuje te otroke? Kdo jim daje posebno varstvo, ki je določeno z našo ustavo? Kdo jim omogoča, da so deležni »posebnega varstva«, ki je razglašeno z deklaracijo o pravicah otroka?
Na Hrvaškem se ne moremo pohvaliti. V otroških jaslih je vsak dan 6.028 otrok oziroma 3,1 % v dobi do treh let. V vrtcih je nekoliko bolje: 52.212 otrok
ali 20,8% otrok te dobe. Za skoraj 90% otrok v starosti do 1 leta pa velja, da zanje ne zagotavljamo družbeno organizirane skrbi.
»Otrok mora biti deležen koristi socialne varnosti. Ima pravico, da raste in da se razvija v zdravih okoliščinah« pravi eno izmed načel deklaracije o pravicah otroka. Mi se niti ne zavedamo, ali ti naši otroci živijo v »zdravih razmerah«, ali ti otroci jedo, se učijo, se igrajo, rastejo s pravico do srečnega otroštva. Nobena statistika nam ne more pomagati, da bi to potrdili. Zelo redki so primeri, ko lahko rečemo, kako je skoraj 100 % otrok določene dobe zajetih v družbeno organizirano varstvo. Ali ni avtobus — vrtec, ki potuje od vasi do vasi na varaždinskem območju, ki pripravlja za šolo skoraj vse otroke te dobe, šele izjema, ali niso izjema vasi, v katerih so postavili vrtec? Ali niso tudi rezultati pri razširjanju mreže celodnevnega bivanja v osnovnih šolah kljub vsemu zelo skromni? Vrtec ah jasli na tovar-nilkem dvorišču — to so samo sanje.
Poznamo potrebe, vemo pa tudi za rešitve
V korist vse družbe je, da se zagotovijo izenačene možnosti, da bi z družbeno skrbjo in vzgojo vse otroke od najmlajših do usposabljanja za samostojno življenje in delo vzgajali v duhu socialistične samoupravne opredelitve, humanizma, odgovornosti do skupnosti v bratstvu in solidarnosti. Ali to socialistično vzgojo lahko damo izven družbeno organiziranih oblik dela? Ali imajo ^vsi naši otroci enake startne možnosti v življenu?
Ni naključje, da je predsedstvo sveta Zveze sindikatov Hrvaške lani organiziralo posebno posvetovanje o družbenoekonomskem položaju ženske v družbi in sprejelo posebne sklepe o družbeni skrbi za otroke. Predsedstvo je predvsem poudarilo, da je treba storiti vse za razširitev omrežja otroških jasli in vrtcev. »Otroškega« dinarja pa je premalo, da bi z njim lahko vse poravnali. Tudi mož-
nosti družbe so omejene, vendar to ne pomeni, da tudi s sedanjimi sredstvi ne bi mogli storiti več.
Ko smo se nedavno pogovarjali v karlovški tovarni obutve Josip Kraš, smo bili kar presenečeni nad predlogi samih delavcev. Prvič, zagotoviti sredstva za pospešeno graditev s samoprispevkom. »Vsi smo pripravljeni dati denar za blaginjo naših otrok pri nas samih,« so poudarili. Ker pa je to samo začasna rešitev, niso pozabili predlagati tudi dolgoročno: vzporedno s stanovanjskimi objekti graditi tudi objekte za družbeno skrb za otroke in to tako, da gradbenega dovoljenja ne bo za projekte, ki ne predvidevajo tudi te »infrastrukture«. Finančno pa bi gradnjo morali pokriti tako, da bi bila cena otroškega objekta zajeta v ceno kvadratnega metra stanovanja, kar ne bi občutno podražilo gradnje stanovanj same, bistveno pa bi razrešilo dolgoročno gradnjo ustanov za naše otroke.
Ko bodo ustvarjeni ti pogoji, so poudarili delavci v Josipu Krašu, potem bomo zahtevali, da se bo delovni čas v otroških ustanovah prilagodil delovnemu času združenega dela; da bomo dobili jasli in vrtce v izmenah,pa tudi ponoči bodo lahko otroci tam, če bo to potrebno; da bomo dobili v sklopu teh objektov tudi manjše stacionarije za laže bolne otroke; da bomo zagotovili celodnevno bivanje za vse otroke, dokler ne bodo dokončali osnovne šole.
Kdo lahko reče, da se ne zavedamo potreb, pa tudi rešitev? Ko bomo v celoti uresničili načelo samoupravljanja, ko bodo delavci iz združenega dela resnično odločali, bo gotovo postalo tako, da bo skrb za otroka na prvem mestu. Skrbi zanje navsezadnje ne moremo preložiti na jutri.
Posvetovanje sindikalnih aktivistov Bosne in Hercegovine
Za kolektivno delo ni ovir
Naloge sindikalnih organizacij, ki izhajajo iz govora tovariša Tita na 8. kongresu zveze sindikatov Jugoslavije, kolektivni demokratični način dela in odgovornosti ter uvajanje enoletnega mandata predsednika — so bile v središču pozornosti posvetovanje sindikalnih aktivistov Bosne in Hercegovine v Tesliču.
Najboljšo pot za dograditev metod in vsebine dela, za uspešno uresničevanje medsebojne komunikacije in sodelovanja, razvijanje, negovanje in izpolnjevanje kolektivnega demokratičnega dela in odgovornosti tako v organizacijah kot tudi v organih Zveze sindikatov pomeni neposredno in dosledno uresničevanje poslanice tovariša Tita. To mora biti temelj naše družbenopolitične dejavnosti v prihodnjem obdobju, je v uvodu poudaril Branko Šotra podpred-
sednik sveta Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine.
Dosedanje razprave opozarjajo, da v posameznih okoljih pa tudi nekateri posamezniki ne razumejo bistva in kompleksnosti problema in nalog, na katere je opozoril tovariš Tito. Bistvo in daljnosežnost njegovih sporočil je v zahtevi, da se Zveza komunistov in vse druge subjektivne socialistične sile še bolj odločno, odgovorno in vztrajno bojujejo za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in za uresničevanje oblasti delavskega razreda oziroma za demokratično in učinkovito delovanje inštitucij političnega sistema, za demokratično kolektivno delo in odločanje.
Uresničevanje kolektivnega demokratičnega dela in odgovornosti je možno v Zvezi sindi-
,,i T .( U'.. !■ r. ! f ■'
katov Bosne in Hercegovine tudi v okoliščinah sedanjih statutarnih nalog in organizacijskih rešitev. Enoletni mandat predsednika je brez sprememb statuta mogoče izvajati v vseh organih Zveze sindikatov od izvršnega odbora osnovne organizacije do sveta Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine, zlasti pa v osnovni organizaciji, ki ima vsako leto svojo konferenco.
Razmeroma hitro je mogoče uvesti spremembe, s katerimi bi določili, da občinski sveti, mestni svet Sarajeva in svet Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine volijo predsedstva za obdobje štirih let in predsednika sveta za leto dni, ne da bi volili podpredsednike in sekretarje svetov.
To bi omogočilo, da bi predsedstva delovala še bolj kot kolektivni organi oziroma — da bi vsi člani imeli enake pravice in odgovornosti.	m d.
Milan Milev
Predvolilna in volilna opravila v osnovnih organizacijah Zveze sindikatov Makedonije so se končala koneč februarja. Od takrat je minilo sicer malo časa, da bi lahko analizirali to dejavnost, vendar pa vseeno lahko, glede na razpoložljive podatke, že izrečemo nekatere globalne ocene. Na predvolilnih sestankih so na primer strnili vse tisto, kar je bilo doslej storjenega, tisto, kar je prioritetno pri nadalnjem delu in kar je treba storiti v vsakem konkretnem okolju v prihodnjem obdobju. Sprejeli so programe za nadaljnje delovanje — predvsem na področju ekonomske stabilizacije kot tudi na področju družbenoekonomskega razvoja organizacij združenega dela.
Takšno opredeljevanje nalog oziroma problemov, za katere se zanimajo delavci, kot tudi iskanje posebne in skupne odgovornosti je prispevalo, da so bili sestanki množično obiskani. Konkreten odsev je očiten tudi v prizadevanju, da se okrepi idejna in akcijska sposobnost zveze sindikatov Makedonije v celoti, predvsem pa v osnovnih organizacijah.
Pojdimo po vrsti. Na predvolilnih in volilnih sestankih so kritično razpravljali o dosedanjem dveletnem delu v smislu usmeritev lanskih partijskih kongresov in sindikalnih kongresov. Zastavili so si tudi prihodnje naloge. V večini primerov so bili predvolilni sestanki dobro pripravljeni. Na njih so poročevalci obravnavali probleme iz življenja in dela temeljnih organizacij združenega dela. Gre za delitev dohodka in osebnih dohodkov, nagrajevanje po rezultatih dela.
nadaljnji razvoj samoupravljanja in delovanje delegatskega sistema. Obravnavali so tudi izkoriščenost zmogljivosti v delovnem času, izboljšanje tehnološke in delovne discipline, povečanje odgovornosti, reševanje problemov izgub, investicijske programe (predvsem njihovo namenskost in finančno pokritje) itd. Iz razprav o teh in drugih življenjsko pomembnih problemih, v katere je bilo vključeno mnogo članov sindikata, pa tudi iz stališč in splošnih nalog, določenih v kongresnih dokumentih, so izhajali tudi konkretni programi in delovni načrti s konkretnimi nalogami in roki za njihovo uresničitev.
Osnovne organizacije so razpravljale tudi o svoji politično-organizacijski dograditvi in to z namenom, da bi organizacijo in metodo delovanja čimbolj uskladili z nalogami, ki jih prednje postavljata ustava in zakon o združenem delu. Tako so razpravljali tudi o praktičnem uresničevanju zamisli tovariša Tita o kolektivnem vodenju, ki prispeva k nadaljnji graditvi in uspešnejšemu delovanju osnovnih organizacij Zveze sindikatov Makedonije v temeljnih organizacijah združenega dela, kot tudi konstituiranju in delovanju v sestavljenih organizacijah združenega dela in občinskih organizacijah ZS Makedonije.
V številnih delovnih organizacijah so bili predvolilni in volilni sestanki nekakšen obračun dela izvršnih odborov v minulem mandatnem obdobju. Razpravljali so o tem, kolikšen je bil njihov delež pri delu osnovne organizacije. Na številnih predvolilnih sestankih so zelo kritično govorili o tem, da nekateri izvoljeni
člani v preteklen mandatu niso bili dovolj delavni. To pa je po svoje prispevalo, da so pri predlaganju kandidatov za nove organe izbirali takšne ljudi, ki po svoji kakovosti in nagnjenjih obetajo, da se bodo uspešno zavzeli za dobro organiziranje dejavnosti osnovnih sindikalnih organizacij. Pri tem so volili delavce iz neposredne proizvodnje, mladince in ženske. V odvisnosti od konkretnega okolja so upoštevali še nacionalno pripadnost kandidatov za člane izvršilnih organov organizacije kot tudi to, da se uveljavijo delavci, ki so deležni zaupanja v svojem okolju, potrdili pa so se kot vztrajni borci za nadaljnji razvoj samoupravljanja.
Na teh sestankih je prišla do izraza še ena nova kakovost. Gre za sprejeto prakso, da so sestanki v velikih osnovnih organizacijah sindikata po skupinah — tako kot poteka delovni proces, tako da delavci zaradi sestanka niso bili odsotni z delovnega mesta. To je še en prispevek sindikata k gospodarski stabilizaciji. Glede na te nove in nesporne kvalitete lahko predvolilne in volilne sestanek v tem letu po pravici označimo kot delovne dogovore članov Zveze sindikat Makedonije.
Nekatere zanima, kako se Američani branijo pred poplavami
Varčevanje za Kalifornijo!
Te dni bi se skoraj ponovil neprijeten dogodek, ki se je pripetil pred leti v New Yorku ob prihodu neke naše gospodarske delegacije na podpis sporazuma. Takrat je več kot polovica gostov morala čakati na hodniku tamkajšnje banke. Gostitelji so namreč rezervirali manjši prostor z eno mizo in šestimi stoli — za podpisnike, svetovalce in prevajalce. Naša delegacija pa je štela
petkrat več članov. Prišli so direktorji, svetovalci, poslovni partnerji, urbanisti, prevajalci.
To pot — piše dnevni tisk — je bila pripravljena skupina 38» romarjev« zadružene vodno gospodarske organizacije »Morava« v Svetozarevu. Odpotovala naj bi v daljno Kalifornijo, da bi videla, kako se Američani branijo pred poplavami.
Med njimi je bilo tudi nekaj
takih potnih listov, ki so se glasili na imena predstavnikov nekaterih republiških samoupravnih interesnih skupnosti ni pa bilo potnih listov inženirjev, ki se ukvarjajo s problemi vodnega gospodarstva. Scenarij je seveda predvidel vse: opis čudnih navad reke Morave, načrte, način financiranja, dosedanje rezultate. Enega pa nihče ni spominjal, to je, da so bila sredstva zbrana pred leti z javnim posojilom.
Odziv je bil — kot je znano — nad vsemi pričakovanji, zato so preostala tudi znatna sredstva za regulacijo drugih rek. Razumljivo je, da takrat nihče izmed tistih, ki je dal posojilo, ni pomislil na to, da se utegne zgoditi, da bi del tega denarja porabili za zasebno zabavo!
Na vso srečo je posredoval republiški pravobranilec samoupravljanja Srbije in zato je »Morava« umaknila prejšnji sklep. S tem so rešili milijon novih dinarjev. Dosti pomembnejša pa je »rešitev« samoupravnega obraza. Kako bi sicer v prihodnje lahko izvedli podobno akcijo, ko bo zmanjkalo sredstev v namenskih skladih?!
Svetozarevski primer je tudi dober nauk. Verjetno imajo podobne načrte tudi v mnogih drugih organizacijah. Prav bi bilo, da bi samoupravni organi preučili svoje sklepe — preden to stori pravobranilec...
OBIŠČITE KNJIGARNO »DELAVSKE ENOTNOSTI« v Ljubljani, Tavčarjeva 5
Poleg vseh edicij naše založbe (knjižnica SINDIKATI in družboslovna zbirka), publikacij ZKOS in prilog tednika Delavske enotnosti lahko dobite tudi knjige drugih založb (marksistična literatura, zbrana dela, leposlovne uspešnice, izdani zakoni in likovne edicije...). Knjige, ki jih sicer nimamo stalno na zalogi, vam naročimo.
Poleg knjig pa lahko tudi izbirate med slikami slovenskih umetnikov, izdelki ljudske obrti, revijami, časopisi...
Prve ocene akcije Zaključni računi v Šaleški dolini
KOMENTATORJEV STOLPEC
Napredek in pomanjkljivosti
Proizvodnja za skladišča
Marjan Lipovšek
V občini Velenje so te dni prvič ocenjevali potek akcije »zaključni račun 1978«, na katero so se skrbno pripravili. Osnovna ugotovitev je, da je obravnava ocen gospodarjenja v preteklem letu presegla dosedanje načine obravnave zaključnih računov, saj so bile razprave o zaključnih računih še v bližnji preteklosti marsikje zgolj formalnost.
Na občinskem svetu ZSS Velenje ob tem opozarjajo, da v nekaterih samoupravnih sredinah
akcijo niso izpeljali tako, kot je bilo dogovorjeno. Zato tudi ne bodo izostali ukrepi, ki jih za ta primer predvideva zakon o združenem delu. Sicer ugotavljajo, da v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela niso pravočasno prejeli poročil samoupravnih interesnih skupnosti o izvajanju programov v letu 1978 in jih zato niso mogli obravnavati niti na sestankih samoupravnih delovnih skupin oziroma sindikalnih skupin, niti na zborih delavcev, ko so le-ti potrjevali zaključne račune za leto 1978.
Razprave o gospodarjenju v preteklem letu so bile odvisne od kakovosti poročil, ki so jih pripravili poslovodni organi oziroma koordinacijski odbori za vodenje akcije. Med razpravo so marsikje pogrešali zlasti še primerjalne podatke o gospodarjenju v letu 1977 ter o poslovanju in gospodarjenju sorodnih samoupravnih sredin. Manjkali so tudi konkretni predlogi ukrepov za odpravo slabosti v dosedanjem gospodarjenju, pa za dopolnitev stabilizacijskih programov, nadalje za izboljšanje or-
ganizacije dela itd. Med razpravo je bilo slišati le malo besedi o uveljavljanju svobodne menjave dela, prav tako pa tudi o uresničevanju sprejetih stališč v zvezi z uveljavljanjem novih dohodkovnih odnosov ITD.
V Velenju bodo že v kratkem pripravili dokaj podrobno oceno akcije »zaključni račun 1978« ter v njej zlasti še opozorili na slabosti, ki jih bo treba odpraviti pri nadaljnjih razpravah o gospodarjenju v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela v Šaleški dolini.
Metalka praznuje 30 let vzpona
Temelj prihodnosti je človek
Ciril Brajer
Pred tridesetimi leti je bilo v Ljubljani ustanovljeno trgovsko podjetje Železnina, v katerem je 50 delavcev ustvarilo 70.000 dinarjev prometa letno. To je bil zametek današnjega velikana, Metalke, ki zdaj zaposluje več kot 2.000 delavcev in je lansko leto ustvarila čez 10 milijard dinarjev skupnega prihodka.
Takšnemu razvoju je nemalo pripomogla že dolgo prisotna zavest, da so dobri kadri še kako pomembni, da je tudi za prodajo železa in železnih izdelkov potreben dober strokovnjak, bi bo znal kupcu svetovati in mu pomagal najti najboljše rešitve. Dobro kadrovsko politiko so »podprli« jasni in smelo začrtani razvojni cilji: trgovini na debelo je sledila še trgovina na drobno, kmalu tudi zunanjetrgovinska dejavnost z uvozom in končno še izvozna dejavnost. Metalka je v svoje delo uvedla tudi proizvodnjo. Tak razvoj, trdno grajen na samoupravnih osnovah, jo je uvrstil med vodilne trgovske delovne organizacije v državi ter ji zagotovil zaupanje in ugled v tujini.
Klasične kupoprodajne odnose Metalka že uspešno spreminja v trajno poslovno sodelovanje na osnovi ustvarjanja in
Ilf
JIL
Dobri strokovnjaki, sodobna oprema in poslovanje
delitve prihodka, skupnega tveganja in skupnega letnega ter srednjeročnega načrtovanja — takšne odnose gradi danes z 8.500 kupci in 3.000 dobavitelji, posluje pa z več kot 50.000 proizvodi v šestih blagovnih skupi-
nah: črni metalurgiji, barvastih kovinah in nekovinah, tehnični železnini, strojih in opremi, gradbenem materialu ter proizvodnih kovinskopredelovalne industrije. Zunanjetrgovinski promet predstavlja polovico
OSNOVNE ORGANIZACIJE SINDIKATA	
Priloga Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec št. 2 objavlja stališča Republiškega sveta ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka ter uveljavljanju načel delitve po delu in rezultatih dela. Del teh stališč zajema tudi področje, ki je bilo v prejšnjih letih obseženo v »sindikalni listi«.	
N NAROČILNICA	Dodatno število izvodov DE s prilogo Sindikalni poročevalec št. 2 naročite na naslov:
Pri CGP Delo-TOZD DELAVSKA ENOTNOST nepreklicno naročamo	izvodov DE s Sindikalnim poročevalcem št. 2. Naročeno pošljite na naslov:	DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali neposredno kupite v knjigarni na Tavčarjevi 5.
(naziv)	
(ulica, poštna št., kraj)	
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu gradiva.	
(čitljiv podpis naročnika) žig	Cena: 5 din za izvod.
njenega celotnega prometa. Poleg uvoza in izvoza sem sodi zastopstvo tujih firm, posredovanje v zunanjetrgovinskem prometu in investicijska dela v tujini, kar je Metalki leta 1977 »prineslo« 252 milijonov dolarjev.
Stalna skrb za strokovne kadre omogoča Metalki drzne načrte tudi za prihodnje obdobje. Samoupravno organizirana bo skrbela za hiter razvoj vseh svojih dejavnosti, poudarek pa bo na črni metalurgiji, tehnični železnini, strojih in opremi. Skušala bo prodreti na nova tržišča v tujini, predvsem v deželah v razvoju, in uresničevati predvsem višje oblike mednarodnega sodelovanja, kooperacijo, skupne nastope, dolgoročne naložbe, prenos tehnologije... Vse to so cilji, ki jih bodo lahko dosegli le s sodobnimi oblikami poslovanja in vodenja. Veliko pričakujejo od novega računalnika, ki jim bo omogočil hitrejše, bolj natančno in učinkovito poslovanje, z no-vooblikovano inženiring službo pa bodo komercialne storitve dopolnili s tehnološkim in finančnim svetovanjem.
Ker je današnje uspehe omogočila dobra kadrovska politika, se bodo tudi na poti k tem ciljem opirali na svoje delavce, jim pomagali pri izobrazbi, usposabljanju, pa tudi pri zagotavljanju vseh drugih pogojev za dobro delo in srečno življenje.
Vukašin Miljevič
Malo delovnih organizacij v tekstilni industriji se lahko pohvali, da dobro poslujejo, da imajo prazna skladišča. Tako je že vrsto let, zato je bilo s tekočim srednjeročnim načrtom predvideno, da do leta 1980 ne bomo gradili novih tovarn, ampak samo obnavljali in modernizirali sedanje tovarne.
Žal pa se tekstilci teh načrtov ne drže. Samo leta 1977 so začeli graditi skoraj 150 objektov za proizvobnjo prediva in tkanin ter približno 200 obratov za izdelavo konfekcije. V to poslovno leto pa je tekstilna industrija »stopila« z izgubami v višini 2 milijard dinarjev in z večmesečnimi zalogami.
Očitno je, da ima naša tekstilna industrija preveč zmogljivosti v primerj avi z možnostmi za prodajo na domačem trgu. O tem pa nihče resno ne razmišlja. Gradnja novih obratov tekstilne industrije je poceni, bolj poceni kot gradnja obratov v večini drugih gospodarskih panog. Poleg tega pa tekstilna industrija zaposluje veliko število delavcev, še zlasti žensk. To pa je »vaba« za nerazvite komune, ki v takšnih obratih vidijo izhod za reševanje svojih problemov nezaposlenosti.
Izhod iz tega navideznega položaja tekstilne industrije naj bi bil, kot mislijo drugi, na svetovnih tržiščih, zlasti v zahodnih
državah. Tam pa se naše delone organizacije srečujejo z močno konkurenco držav vzhodne Evrope, pa tudi držav v razvoju. Ob tem pa je treba še vedeti to, da imajo tudi zahodnoevropske države zelo razvite tekstilne industrije (s približno 3 milijoni delavcev) poleg tega pa močno ščitijo lastno proizvodnjo, kar seveda otežkoča prodajo naših izdelkov.
Zaradi vsega tega naša družba ne more dosti pomagati k izboljšanju položaja naših tekstilcev. Ob nekaterih sistemskih ukrepih, ki jih terjajo (manjše zakonske obveznosti) so nujni tudi družbeni dogovori za vso to dejavnost, pri čemer bi se morali mnogi tekstilci dogovoriti o svojem razvoju. Poleg tega pa bi morali vedeti tudi, da lahko zagotovijo prodajo na domačem in tujem trgu samo z znanjem, sposobnostjo, ekskluzivnostjo in novitetami. Dobro lahko gospodari in se razvija samo tisti, ki več stori za kreativnost in design kot pa za fizično storilnost.
Tržišče tekstilnih izdelkov pa je količinski zasičenosti in polnim skladiščem navkljub »lačno« kvalitetnih in privlačnih izdelkov. Ali bi se sicer splačalo potovati v sosednjo Italijo ali Avstrijo, kot to počne mnogo naših občanov, ko želijo kupiti moderna in modna oblačila.
Ugodni
poslovni rezultati
Nande Žužek
V alpski modni industriji Almira v Radovljici so lani zelo uspešno gospodarili. Dosegli so celotni dohodek v višini 231 milijonov din, kar je za 14 % več kot predlanskim.,Izdelali so 968.000 kosov pletenin, kar je za 7 % več kot v letu 1977 in obenem doslej največji fizični obseg proizvodnje v tej radovljiški tovarni.
Spodbudno je, da je delovni kolektiv »Almire« uspešnejše poslovne rezultate kot leta 1977 dosegel s 764 delavci, oziroma z 2 % manjšim obsegom zaposlenih kot predlanskim.
Kot poudarjajo v tovarni, jeza delovni kolektiv zaključni račun za leto 1978 pomenil presenečenje, in to v pozitivnem smislu, čeravno so poslovno aktivnost delovne organizacije med letom sproti spremljali in ustrezno ukrepali, kadar je bilo potrebno.
Podatki iz zaključnega računa kažejo, da so porabljena sredstva narasla za 20 %, dohodek za 8 %, amortizacija po minimalnih stopnjah za 9 %, del dohodka za amortizacijo nad minimalnimi stopnjami za 12%, del čistega dohodka za osebne dohodke pa za 21%. Sredstva za skupno akumulacijo so se povečala kar za 50%, pri čemer se je del čistega dohodka za stanovanjsko graditev povečal za 83 %. Na sklad skupne porabe je bilo razporejenih za 38 % manj sredstev. Obenem so del čistega dohodka
za poslovni sklad presegli za 70 %, za rezervni sklad pa kar za 100%.
Na zborih so delavci z zadovoljstvom sprejeli na znanje tako ugoden porast domala vseh elementov poslovanja, a še zlasti informacijo, da se je znesek izplačanih osebnih dohodkov v primerjavi z letom 1977 povečal kar za 167 %. Narastel je namreč od
2.670.000	din v letu 1977 na
5.953.000	v letu 1978. Zavoljo tega so osebni dohodki zaposlenih v Almiri narasli za poprečno 31 %, na zaposlenega so se povečali od 3.800 din na 5.000 din mesečno.
Tako ugodne poslovne rezultate so v Almiri dosegli, ker so si zlasti v drugi polovici minulega leta posebej prizadevali, da bi bolj kot doslej zadovoljili kupce s količinami izdelkov. To dokazuje med drugimi podatek, daje prodajni službi v minulih letih uspelo realizirati poprečno okrog 70 % definitivnih naročil, medtem ko se je lani realizacija naročil povzpela na 90 %. Prodaja se je povečala potem, ko so v tovarni izboljšali organizacijo dela in kadrovsko okrepili prodajno službo. Te spremembe so omogočile dodatno prodajo iz zalog končnih izdelkov, ki so bile še tja do konca minulega leta tolikšne, da so ustrezale obsegu trimesečne proizvodnje.
Družbeni dogovor o učbenikih
Katalog učbenikov — brez cen?
»Vorančevi dnevi« pognali globoke korenine
Sonja Gašperšič
Ivo Kuljaj
O lanski družbeni akciji za organizirano preskrbo osnovnih šol z učbeniki in za postopno zagotavljanje brezplačnih učbenikov učencem osnovnih šol, ki je sledila družbenemu dogovoru, smo v DE obširno poročali že v septembru lani. Ponovimo na kratko le njene osnovne unačil-nosti: bila je pozna, vseeno pa je dala ponekod solidne rezultate; knjigarne so v glavnem dobro opravile svoje naloge; iz ankete, na katero je odgovorilo blizu 40 odstotkov osnovnih šol, lahko sklepamo, da je več kot polovica anketiranih šol naročila in razdelila učbenike in zbrala zanje denar, 28 odstotkov šol je organiziralo prodajo učbenikov na šolah (to naj bi letos opustili v velikih mestih, kjer so knjigarne »pred nosom«), 10 odstotkov šol pa je odgovorilo, da so učbenike kupovali starši oziroma učenci (zato je tudi nastalo navidezno pomanjkanje učbenikov); izposojo učbenikov so organizirali na 48 šolah, leto poprej pa na 30. Anketa govori o tem, da je slaba polovica izobraževalnih skupnosti v občini prispevala za nakup od 50 do 100 din za učenca; denar za nakup učbenikov iz delovnih organizacij je zbralo le 18 šol___
Akcija je bila veliko uspešnejša tam, kjer so se zapjo zavzeli občinski in krajevni dejavniki. Marsikje pa je bila preveč skromna pomoč ZSMS, sindikata, SZDL, krajevnih skupnosti, svetov šol in svetov staršev, izobraževalne skupnosti (v mestu Ljubljana ni bilo nikakršnega dogovora).
Letos se je akcija začela že v februarju (3. seja odbora podpisnikov družbenega dogovora), kljub temu pa bomo spet zamujali. Zavod za šolstvo mora do 15. maja posredovati šolam katalog učbenikov s cenami. Kata-iog bo, toda cen ne bo, pravijo. O ■ih se namreč še niso sporazu-eli.
z založniki in grafiki samoupravni sporazum o oblikovanju cene učbenikov. Tega lani še ni bilo in ga tudi letos še ni. Zakaj? Ker »se ne morejo dogovoriti«! Znano je le to, da bodo tiskarske storitve letos za '15 odstotkov višje od lanskih. Sicer pa ni rešenih še več drugih vprašanj: založniki očitajo tiskarjem, da ponatis učbenikov ne more stati toliko, kot prvi natis; založnikom očitajo, da 56-odstotna režija (ali marža) v kalkulacijah učbenikov ni upravičena, saj tudi oni nimajo vedno enakega dela«; tudi o tem, ali je 15-odstotna provizija knjigotržcem premalo, dovolj ali preveč za kritje stroškov, še vedno razpravljamo.
To , da še zdaj nimamo samoupravnega sporazuma o oblikovanju cen učbenikov, je vsekakor vredno javne kritike. Nihče se ne bi smel izgovarjati na nekakšne personalne spremembe (saj menda celotna družbena akcija ne bo »stala« ali »padla« zavoljo tega, ker je nekdo šel na novo odgovornost!). Razprave o ceni učbenikov, pa bodo seveda tekle po starih tirnicah, dokler se tudi na tem področju ne bomo pogovarjali o konkretni udeležbi dela in stroškov konkretnega dela. Da ne gre za klasično tržna blago, marveč za dobrine posebnega družbenega pomena, pa menda ne bomo začeli znova razpravljati.
Še besedo dve o sindikatu. Sindikat je bil pobudnik družbenega dogovora o učbenikih. Sindikat naj bi v aprilu letos/ko bo intenzivno razpravljal o normativni podlagi otroškega varstva, osnovne šole in predvsem usmerjenega izobraževanja pa o skupnih osnovah svobodne menjave dela, v vseh občinah in osnovnih organizacijah priložil k temu paketu še akcijo »učbeniki«. Akcija vsekakor potrebuje novih spodbud!
Družbeni dogovore učbenikih posebej zadolžuje Zavod za cene SR Slovenije, da pripravi skupaj
»Začeli smo.s skromno proslavo obletnice njegove smrti. Potem smo spomin popestrili šez dramskim tekstom. Svoj blišč so Vorančevi dnevi dobili z nastopom skoraj tisočglavnega zbora pevcev iz vse doline, Potem so se zgrnili še vsi tisočeri vnuki Hu-dabivnikov in vsak je po svoje prispeval k temu slavju. En dan se je raztegnil na teden, ta pa se ni končal v mesecu. Skozi vse leto je slavje. Zdaj tu, zdaj tam, v prostorni športni dvorani in drugič v skromni kmečki izbi v Topli, zatem pod milim nebom pri šen-tanelski kapelici. Toda to ni več slavje, to je kulturni vsakdan, to je naše življenje, ki ga živimo v pesmi in besedi. To je naše življenje, ki ga imamo radi, ker ni pusto in hladno, temveč polno topline in čustva.«
Tako je ob letošnjih »Voran-čevih dnevih« zapisal Mitja Šipek, ravnatelj TOZD Kontrola kakovosti v ravenski železarni in bržkone je v teh nekaj besedah z vso globino povedal vse, kar ima Korošec povedati o tej najbolj množični koroški kulturni manifestaciji.
»Vorančevi dnevi« so nastajali skladno z rastjo kulturnega ustvarjanja naših delovnih ljudi,« pripoveduje Bine Bevc, tajnik kulturne skupnosti na Ravneh. Prvo obliko »dnevov« zasledimo že pred desetimi leti, ko smo na Koroškem začeli uvajati Prežihovo bralno značko. Poskrbeli smo, da je podelitev značk.popestrilo snovanje naših kulturnih ustvarjalcev. K temu smo vsako leto dodajali tudi prireditve ob proslavljanju Prežihovega dneva in ga združevali s slovenskim kulturnim praznikom. Tako se je krog najrazličnejših kulturnih prireditev iz leta v leto širil in smo ga kasneje poimenovali z Vorančevimi dnevi.
Letošnji Vorančevi dnevi so pravo kulturno razkošje, saj se bo v dveh mesecih in pol zvrstilo
Na sklepni prireditvi XII. pevskega srečanja od »Pliberka do Traberka« se je v športni dvorani ravenske osnovne šole Prežihov Voranc zbralo kakih 2000 ljudi
kakih 150 kulturnih prireditev. 1 e segajo tudi v najbolj oddaljene planinske zaselke, kar zgovorno priča, da je kulturno gibanje v Prežihovem svetu pognalo globoke korenine. Kot vsako leto je tudi letos pomenilo vrh »Vorančevih dni« pevsko srečanje od »Pliberka do Traberka«, kjer se je zbralo 30 pevskih zborov s tostran in onstran meje. Veličastno sklepno prireditev, na kateri se je poleg velikega števila nastopajočih zbrala tudi dvati-sočglava množica, smo povezali z množičnim pohodom po Vorančevi spominski poti.
Vorančevi dnevi so pregled domače kulturne ustvarjalnosti. Letos prikazujejo svojo razvejano dejavnost člani kar tirdese-
tih kulturnih društev oziroma oseminosemdeset njihovih sekcij. Največje prireditve — poleg že omenjenega pevskega srečanja Od Pliberka do Traberka so revija mladinskih gledaliških skupin Naša beseda, revija gledaliških skupin odraslih, revija folklornih skupin, večeri bratstva, akcija Naš kraj in drugo. Najpomembnejše pri tem je, da na prireditvah sodelujejo tako cicibani, šolska mladina, delavci, kmetje kot tudi upokojenci.
Svojevrstno barvitost letošnjim Vorančevim dnevom pa daje na prireditvah tudi sodelovanje folklorne skupine Bratstvo z Raven, ki deluje v KUD Prežihov Voranc in jo sestavljajo delavci iz bratskih republik, ki so v
■■rn1 ii i iiiinii ii
naši regiji stalno ali začasno zaposleni. Še posebno doživetje pa so večeri bratstva, v katerih sodelujejo tudi folklorne in druge umetniške skupine iz pobratenih občin Čačak in Varvarin. Z likovniki iz teh občin pripravljamo tudi vsako leto izmenjavo likovnih razstav, kar daje še poseben pečat temu kulturnemu sodelovanju,« pripoveduje Bine Bevc.
Bržčas pa je ob tem potrebno dodati, da bodo Korošci v Vo-rančeve dneve letos vključili tudi prireditve ob odhodu zvezne štafete mladosti. Le-ta naj bi krenila ha pot izpred elektropeči v ravenski železarni in se za krajši čas ustavila pri zgodovinskem Kefrovem mlinu pri Ravnah, kjer sta bila leta 1923 in 1936 drugi in tretji kongres SKOJ.
*
Uspeh vrhniškega gledališča
Milan Dolgan
V nedeljo, 25. februarja, je na dopoldanski predstavi v Mestnem gledališču ljubljanskem nastopilo amatersko gledališče z Vrhnike, ki si je nadelo grško ime Argos (morda po starogrških Argonavtih, ki so baje pluli po Ljubljanici).
Kot nalašč za pustno nedeljo — na sporedu je bila komedija, v kateri ne manjka obscenosti.
Kot nalašč za gledališče »Argos« — na sporedu je bila klasična starogrška drama.
Kot nalašč spričo sedanjih vojaških spopadov v Indokini, ki grozijo, da lahko prerastejo v svetovni požar — na sporedu je bila igra o tem, kako se ženske uprejo vojni in bojevanju moških in se borijo za mir.
Gre za Aristofanovo komedijo Lizistrata.
Čeprav na Slovenskem toni bila prva uprizoritev Lizistrate, pa je pogum amaterskega gledališča, da se loti takega komada, izredno velik in pomemben.
Takoj moramo povedati, da gotovo niso vsi izvajalci in voditelji predstave »čisti« amaterji, ampak so vsaj deloma profesionalci. Toda — čeprav je režiser Sergej Verč, doma s Tržaškega, že izkušen, dasi še mlad gledališčnik, je zanj prav značilno, da je izšel iz amaterske gledališke dejavnosti in da je najbrž načelen zagotovrnik svežine in pristnosti, ki jo v gledališče lahko zanesejo amaterji.
Spajanje amaterskega in profesionalnega vidika je izredno pomembno za sedanji kulturni položaj
na Slovenskem. Gre za enakopravni spoj. Delavski kulturi ta spoj omogoča, da je odprta, ne pa ozka in posebna. In tudi poklicnim kulturnikom omogoča da so odprti, da si upajo tvegati in da zanemarijo nekatera birokratska profesionalna pravila vedenja.
Lahko bi rekli, da je bila predstava Lizistrate zaradi tega spajanja neenotna (heterogena). Vendar nikakor ne mislimo, da je bila heterogena v slabem smislu, ampak v dobrem smislu. Mislim, da je bila bogata in raznolika, heterogena zaradi obilice vloženega dela in iskrenega kulturnega prizadevanja.
Ali pa ni tudi sama starogrška kultura nekako heterogeno bogata — iz nje je izšlo vse: je izšla rimska in romanska jasnost, severnjaška fantastika in poglobljenost, slovanska milina in odločnost in še kaj!?
Že tako in tako raznoliko, bogato vsebino in strukturo predstave je režiser Verč povečal še s posebnim svojim dodatkom: Lizistrati je dodal sodobni okvir. To je okvir sodobne Grčije, sodobne turistične Akoropole, kamor se neredko napotijo na izlet tudi naše dijaške in študentovske skupine. Taka dijaška turistična skupina nastopa v Verčevi predstavi na začetku. In ti — večinoma zares mladi igralci — se potem prelevijo v može in žene, Atence in Alenke, v kljudi izpred več kot dva tisoč let. Okvir sodobnosti se pojavlja tudi v sredi igre in na
koncu, ko stari Grki in Grkinje strmijo v prizor bodočnosti, v našo sedanjost. Premišljen okvirni pomen ima tudi začetni in končni nastop pobiralca smeti.
Osnovni igralski in režijski spopad je bil v temle: kako pred gledalci, večinoma zelo mladimi gledalci, opravičiti Aristofanovo pretirano komedijsko obscenost, to je tako rekoč razkazovanje spolnosti. Tej obscenosti, ki je bila podana v vsej izvirni odkritosti, se zoperstavlja velikanska duhovna moč, fanta-stičnost zamisli, veličina idej. Ideja miru. Ideja materinstva. Ideja upora. Ideja enotnosti. Ideja političnega delovanja. Ideja Lizistrate kot voditeljice množice. Ideja sprave. Te ideje so tako velike in močne, da zaradi ravnotežja komedije potrebujejo nekakšen skrajni vsakdanji protipol, in to je spolnost. Na koncu smo videli personificirano Spravo — to je bila baletka v belem trikoju od glave do peta. Igralci in gledalci smo doživeli očiščenje strasti oziroma poplemenitenje strasti.
Zaradi omenjenih razsežnosti Lizistrata skoraj ni več komedija, ampak presneto resna stvar. In vsemu temu so bili vrhniški igralci kos. Zmogli so predstaviti veliko poglobitev in hkrati pogumno obscenost. Predstavili so klasično monumentalnost.
Režiser Verč torej Aristofanove Lizistrate ni posodobil, dodal ie samo sodobni okvir. No, glede na to, ua predstava ohranja in prikazuje ' so Historično
resničnost, mislim, da je bila ta historična resničnost premalo razložena in razvidna. Na primer: za katero vojno je šlo takrat v Grčiji, na katerem gradu so se utaborile ženske in zasegle orožje itd. V Aristofanovem času in gledališču je bilo vse to del vsakdanje resničnosti, nam pa je precej tuje, razen izobraženim. Da Verčeva predstava glede te historičnosti ni bila dovolj jasna in ljudska, gre nekaj na rovaš scene, katere nejasnost je pa že sestavina Aristofanove dramaturgije, nekaj pa na rovaš slabše, to je amaterske izgovorjave teksta. Toda kljub morebitni odlični izgovorjavi bi bilo iz Aristofanovega skopega besedila težko razbirati realna dejstva. Kako si pomagati? Morda okrepiti besedilo, to je kaj dodati? Morda ne bi bilo slabo poslužiti se kratke uvodne razlage. Značilno je bilo, da so gledalci najlepše spremljali prizore, ko Lizistrata lovi ženske, ki hočejo z raznimi izgovori uiti domov k možem. Ti prizori so brezčasno komični. Teže pa je bilo neukim gledalcem spremljati potek fabule, se znajsti v prostorski (tudi v geografskem smislu) in časovni organizaciji igre.
Vse je minljivo. In tudi gledališče Argos, ki ga je navdihnila kulturna živahnost ob Cankarjevi stoletnici, bo morda živelo le kratek čas. Toda s predstavo Lizistrate je Argos uresničilo velik dosežek kulturne vzgoje in kulturne organizacije. Tem lepše pa bo, če bo ta skupina svoje pomembno delovanje nadaljevala in razvijala. Srečno!
7. zimske športne igre občinskega sveta ZS Jesenice
Smučarski travmatizem nas stane več, kot si mislimo
Najuspešnejši športniki Železarne
4.000 Slovencev v mavcu
Tekst in foto: Janko Rabič
Andrej Ulaga
Ob koncu februarja je komisija za šport in rekreacijo pri občinskem svetu Zveze sindikatov Jesenice organizirala 7. zimske športne igre. Tudi tokrat je bila udeležba množična, saj se je v veleslalomu in tekih pomerilo več kot 300 tekmovalcev in tekmovalk iz številnih TOZD in drugih delovnih skupnosti v jeseniški občini. K uspešni izvedbi iger je nedvomno prispevalo tudi lepo vreme in vzdušje med nastopajočimi. Omeniti še velja, da so bili med udeleženci iger tudi nekdanji naši vrhunski smučarji in tekači. Dokazali so, da se tudi danes še vedno ukvarjajo z aktivno športno rekreacijo, saj so bili med najboljšimi. To sta bili tekačici Mara Rekar in Lidija Pšenica pa alpski smučar Mirko Klinar in drugi. Ob zaključku 7. zimskih iger je predsednik občinskega sveta ZS Jesenice Teodor Kreuzer podelil najboljšim pokale in praktična darila.
REZULTATI:
Veleslalom — ženske nad 45 let: 1. Lojzka Praček, Železarna, 2. Pavla Benet — Carina, 3. Marija Babič — Železarna; od 35 do 45 let: 1. Colka Benedičič — Emona Market Jesenice, 2. Andreja Bizjak — HP Gorenjka Jesenice, 3. Danica Benedik — Železarna; od 25 do 35 let: L Breda Bernik — Hoteli Kompas Kranjska gora, 2. Milena Kopir — Menjalnica Kompas, 3. Jelka Rako^ vič, Zdravstveni dom Jesenice, do 25 let: L Metka Koblar — Železarna, 2. Majda Papler — Emona Market Jesenice, 3. Mojca Pesjak — Univerzal Jesenice.
Veleslalom moški nad 45 let:
1. Rudi Benedik — Iskra Blejska Dobrava, 2. Janko Šekli — Društvo upokojencev Kranjska gora, 3. Marjan Kejžar — Železarna; od 35 do 45 let: L Mirko Klinar — SGP Gradbinec, 2. Ciril Čop — SGP Gradbinec, 3. Leon Pečar — Hoteli Kompas Kranjska gora; od 25 do 35 let: L Boris Pesjak — Železarna, 2. Franci Rabič — Hoteli Kompas Kranjska ^gora, 3. Alojz Kraut-haker — Železarna; do 24 let: L Janez Kovač — Železarna, 2. Matjaž Šoberl — TPO Golica Jesenice, 3. Jože Smolej — Železarna Jesenice;
Teki — ženske nad 40 let:
L Mara Rekar — TPO Golica, 2. Marija Petrič — Železarna, 3. Rozka Koželj — Železarna; od 30 do 40 let: L Tončka Brudar — Hoteli Kompas Kranjska
gora, 2. Lidija Pšenica — TPO Golica Jesenice, 3. Milena Pirc — Železarna; do 30 let: L Majda Tajnikar— Planika Breznica, 2. Olga Slivnik — Hoteli Kompas Kranjska gora, 3. Slava Mežik — Menjalnica Kompas.
Teki — moški nad 45 let:
L Anton Pogačnik — Železarna, 2. Anton Preželj — Železarna, 3. Franc Oblak — Železarna; od 35 do 45 let: Marjan Baloh — Iskra Beljska Dobrava,
2.	Alojz Kerštajn — Železarna,
3.	Franc Kajžar — Železarna; do 35 let: 1. Andrej Janša — Železarna, 2. Zdravko Zupan — Elim Jesenice, 3. Franci Kotnik — Carina.
EKIPNI VRSTNI RED:
L Železarna Jesenice, 2. Hoteli Kompas Kranjska gora, 3. SGP Gradbinec, 4. Iskra Blejska Dobrava, 5. Bolnišnica Jesenice.
Športna aktivnost v TAM, Maribor
Telesna kultura — sestavni del življenja
Danilo Vincetič
Sodobno življenje zahteva od delovnih ljudi in občanov, da z aktivno telesnokulturno dejavnostjo ohranjajo in razvijajo svoje telesne in umske sposobnosti, pri čemer mora biti telesna kultura enakovredna sestavina našega družbenega življenja. Prispeva namreč k zdravju, obrambnim sposobnostim, vzgoji, bratstvu in enotnosti, smotrni Porabi prostega časa, osebnemu zadovoljstvu in oblikovanju človekove osebnosti. Tudi kongresni dokumenti slovenskih sindikatov opozarjajo, da moramo posvetiti v prihodnje še več pozornosti tej dejavnosti zlasti v organizacijah združenega dela.
V mariborski delovni organizaciji TAM, ki šteje blizu sedem tisoč zaposlenih in je največja delovna organizacija v sestavljeni organizaciji združenega dela ZIVTAM, ze več let deluje Pri konferenci osnovnih organizacij zveze sindikatov komisija za šport in rekreacijo, ki združuje 14 športnih sekcij. Glavna naloga komisije je skrb za organiziranje takšne aktivnosti za zaposlene, ki ugodno vplivajo na razpoloženje, telesne sposobnosti in s tem na produktivnost dela, sprostitev med delovnim časom, utrjevanje zdravja in podobno.
Za minulo leto bi lahko zapisa-
li, da je bila aktivnost delavcev na tem področju skromna, da je bila v glavnem omejena na sekcije, ki so vključene v občinski ligaški sistem. Množičnih akcij skoraj ni bilo, več različnih športnih srečanj pa so organizirali v posameznih temeljnih organizacijah in v delovnih skupnostih.
Komisija je organizirala v glavnem interna tekmovanja v skoraj vseh disciplinah, poleg tega pa so športniki DO TAM sodelovali na občinskih delavskih športnih igrah, kjer so dosegli nekaj dobrih uvrstitev v posamični konkurenci in kot ekipa, nadalje na smučarskem prvenstvu avtomobilske industrije Slovenije (SPAIS) in na športnih igrah motorne industrije Jugoslavije (ŠIMU), v Ulmu na prijateljskem nogometnem srečanju z nogometaši tovarne Magirus itd.
Vzrok za sorazmerno skromno število športnih akcij v minulem letu je gotovo tudi v tem, da nekaj časa v kolektivu niso imeli referenta za športno rekreacijo. Zato pa si je športna komisija zadala precej obširen program dela za letos. Tako deluje v DO TAM kar štirinajst sekcij, nogometna, namiznoteniška, košarkarska, rokometna, odbojkarska, kegljaška, šahovska, atletska, plavalna, smučarska, ribi-
ška, strelska in trimska. Pet športnih panog — kegljanje, rokomet, namizni tenis, košarka ter mali in veliki nogomet — je vključenih v občinsko sindikalno ligo.
V letu 1979 se bo športna komisija usmerila zlasti v množičnost z organizacijo več trimskih prireditev za delavce in njihove svojce. Poskrbeli bodo tudi za sprostitev v času odmora, saj bodo uredili igrišče za odbojko med posameznimi objekti pa postavili betonske mize za namizni tenis. Organizirali bodo tudi aktivno rekreacijo za dopustnike v počitniškem domu v Omišlju na otoku Krku in izvedli plavalne tečaje. Za priprave ekip, ki sodelujejo v občinski ligi, bodo zagotovili potrebne objekte, nabavili vstopnice za rekreacijske objekte po znižanih cenah, posebno pozornost pa bodo posvetili vključevanju žensk v različne sekcije, saj so delavke v njih sedaj še v manjšini.
• Ob koncu leta bodo izbrali športno najbolj aktivno temeljno organizacijo ali delovno skupnost, pri čemer bodo upoštevali množičnost, disciplino in prizadevnost.
Smučanje je zelo drag šport. Zelo zelo draga je potrebna oprema za alpsko smučanje, dokaj zabeljene so cene na žičnicah, da astronomskih cen v lokalih, restavracijah in hotelih v naših zimskih središčih niti ne omenjamo. To še niso vsi izdatki za smučanje. Zelo drage so tudi nezgode na snegu. Včasih išče po sto in celo več sto ponesrečenih smučarjev zdravniško pomoč, medtem ko moramo na zimo računati z nekaj tisoč poškodbami na snegu.
Koliko nas to stane? Veliko! Vsekakor precej več, kot si mislimo.
Razumljivo, nezgode na snegu se dogajajo tudi drugje po svetu. Povsod si smučarji lomijo noge, povsod v svetu imajo zdravniki veliko dela s poškodbami smučarjev. Po podatkih dr. P. Schmidsbergerja se poškoduje v ZRN blizu 250 tisoč smučarjev na leto (približno 2500 na dan), kar velja državo po cenitvi prof. dr. H. Cotta 5 milijard mark na leto! Podobno je tudi v Švici, kjer znašajo izdatki za smučarske poškodbe več kot milijardo frankov na leto. V Švici računajo, da pomeni ena nezgoda na snegu izpad 200 delovnih ur.
In podatki za Slovenijo?
Čeprav zatrjujemo, da je smučanje naš šport številka ena, niti ne vemo, koliko ljudi pri nas smuča, ne vemo, koliko ljudi se pri nas ukvarja s smučanjem redno, koliko ljudi stopi na smuči le enkrat, dvakrat, trikrat na leto. Ne vemo, ker se s temi vprašanji pri nas nihče ne ukvarja. Zato lahko o številu smučarjev pri nas in o vsem, kar je s smučanjem v zvezi, le ugibamo. Žal!
Ne glede na vse to, kar smo omenili in o čemer lahko le ugibamo, pa danes že približno vemo, koliko stane smučarski šport naše socialno zavarovanje. Po podatkih dr. Koglota, kirurga v novogoriški bolnišnici, se pri nas ponesreči blizu 4000 smučarjev na leto. Po njegovih izkušnjah je največ zlomov goleni (68 %) in bistveno manj gležnja (10%) ter stegnenice (7,8%). Velika večina pacientov (90%)
ozdravi v šestih mesecih. Veliko uspešneje in hitreje se celijo kosti mladim ljudem, pri starejših pa je zdravljenje in okrevanje največkrat izredno dolgotrajno. Zato smo lahko po svoje »zadovoljni«, da je med ponesrečenci na snegu v glavnem mladina, to je smučarji mlajši od 17 let (60 %).
Pri nas vsaka smučarska sezona kljub temu veliko stane. Po podatkih dr. Koglota, nekaj več kot 200 milijonov dinarjev na leto, to je v poprečju dobrih petdeset novih tisočakov na poškodovanca. Če ob tem pomislimo, da gre pravzaprav za poškodbe pri rekreaciji, katere smisel je krepitev zdravja in delovnih sposobnosti, ne pa dolgotrajno in drago okrevanje, smo lahko resno zaskrbljeni zavoljo razmer. Še posebej, če vemo, da na naših smučiščih ljudje v glavnem stojijo v vrstah in da se jih zavoljo gneče na žičnicah razmeroma malo smuča. Kaj bi šele bilo, če bi lahko vsi hkrati smučali in vsi hkrati drveli v dolino?!
Pa preventiva? Predvsem o tem so razpravljali v Kranjski gori za okroglo mizo o smučarskem travmatizmu, ki jo je pripravilo slovensko zdravniško društvo. K sodelovanju so bili povabljeni tudi naši najbolj ugledni smučarski strokovnjaki, žičničarji in proizvajalci smučarske opreme, zato je okrogla miza odgovorila na veliko vprašanj. K temu naj dodamo le še to, da je bila ta okrogla miza prvi resen korak k strokovni analizi poškodb na naših smučiščih. Zato je pobuda predstavnikov Slovenskega zdravniškega društva oziroma članov njegove sekcije za športno medicino še toliko bolj umestna.
Glede na to, da pomeni sestanek v Kranjski gori, čeprav na zelo visoki ravni, šele prvi korak k večji varnosti na snegu, seveda ni mogel rešiti vseh problemov. Je pa opozoril, strokovno in dokumentirano, kje so vrzeli v skrbi za naše smučarje. Opozoril je na nekatere na videz dokaj nedolžne zadeve, ki pa so v resnici
glavni krivec za omenjenih 4000 poškodb na smučarsko sezono in. za tistih 200 milijonov novih dinarjev, za kolikor je vsako leto lažja blagajna našega socialnega zavarovanja, ko poravna račune za ponesrečeno rekreacijo na snegu.
Zanimiva in obenem zelo zgovorna je ugotovitev, da ima kar 60% poškodovancev na snegu predolge smuči. Analize so namreč pokazale, da ima več kot polovica smučarjev, ki si zlomi nogo, od 10 do 75 cm predolge smuči! Raziskave so tudi pokazale, da gre velika večina ljudi na sneg telesno nepripravljenih. Noge niso prilagojene na visoke »čevlje« in velike obremenitve, zato vse prepogosto niso kos obremenitvam, posebno v mokrem in težkem snegu ne. O tem, kako zelo pomembna je telesna pripravljenost za smučanje in varnost na snegu, govori veliko podatkov med drugim tudi ta, da med študenti ljubljanske visoke šole za telesno kulturo, ki imajo sorazmerno dobro telesno kondicijo, na snegu ni poškodb. Tudi po več let ne!
Tudi upravljavci žičnic naj bi prispevali k varnosti na smučeh. Če so smučišča urejena, teptana, zglajena je padcev manj, s tem pa manj zlomov in poškodb. Vse to pa je naloga žičničarjev. Skratka, za večjo varnost pri smučanju lahko in tudi moramo storiti še marsikaj, so poudarili udeleženci okrogle mize v Kranjski gori. Bistveno pri vsem tem pa je, da vse, ki se radi smučajo, nenehno vzgajamo, učimo, izobražujemo. Proti nesrečam na snegu se moramo boriti ne le z dobro telesno pripravljenostjo, ampak tudi z — glavo, z znanjem.
Ob rob XVII. zimskim športnim igram gradbenih delavcev Slovenije
Gradbinec, Gradis, IMP
Tudi z organizacijo letošnjega tradicionalnega zimskega športnega srečanja, bilo je že sedemnajsto zapored; so slovenski gradbeni delavci dokazali, da predstavlja rekreacija pomembno dejavnost v njihovem vsakodnevnem življenju. Iger, ki so bile od L do 3. marca na smučiščih Zatrnika, se je namreč udeležilo skoraj 1800 športnikov iz 94 temeljnih organizacij, kar je več kot kdajkoli doslej. Posebno razveseljiva je vse večja udeležba v smučarskih tekih, kar potrjuje razmah te mikavne rekreacije tudi med gradbenimi delavci. Samo patruljnega teka, ki je bil letos šele drugič na sporedu zimskih iger gradbincev, se je udeležilo kar 36 ekip!
Sicer pa o letošnjem srečanju slovenskih gradbincev na snegu zelo zgovorno govori jedrnato poročilo častnega razsodišča:
»Kljub množični udeležbi so potekala vsa tekmovanja v znamenju spoštovanja pravil in športnega duha, tako da častnemu razsodišču ni bilo potrebno obravnavati nikakršnega kršenja discipline, kar potrjuje visoko stopnjo športne discipline in zavesti vseh udeležencev. Tudi organizatorji so se izkazali, čeprav je bilo njihovo delo izredno zahtevno. Zelo so si prizadevali, da bi tekmovanja čim bolje izpeljali, zato jim ne gre očitati, da so bili pri nekaterih odločitvah premalo prožni. Na srečo je bila tudi zdravstvena služba brez pravega dela. Poškodovala se je samo ena tekmovalka, ki so ji morali nuditi pomoč v bolnišnici. V svojem poročilu čuti častno razsodišče tudi dolžnost, da izreče polno pohvalo delavcem kolektiva EM Hidromontaže iz Maribora, ki za organizacijo ve-
likega tekmovanja niso imeli kdove koliko časa. Zato je dobra organizacija množičnega srečanja na snegu še toliko bolj razveseljiva.«
V skupni konkurenci so bili najboljši smučarji in smučarke kranjskega SGP Gradbinec, ki so zbrali 2597 točk. Slede: 2. GIP Gradis Ljubljana (2344), 3. IMP Ljubljana (2239), 4. Slove-nijaceste Ljubljana (2165), 5. SGP Grosuplje (1884), 6. Ko-grad Dravograd (1615), 7. Tehnik Škofja Loka (1584), 8. Nivo Celje (1432), 9. SGP Gorica (1299), 10. GP Tehnika, Ljubljana (1369), 11. Konstruktor Maribor (1345), 12. SGP Gorenje, Radovljica (1300), 13. SGP Tržič (1289), 14. Sloveni-japrojekt Ljubljana (1270), 15. Pionir Novo mesto (1260), itd.
Ul.
Iz življenja Edvarda Kardelja
Vojna leta
»Spominjam se, da smo prav za 6. april pripravljali v Beogradu velike demonstracije, ki naj bi podprle podpis pakta o nenapadanju, ki ga je tedaj beograjska vlada pripravljala s Sovjetsko zvezo. Hkrati smo hoteli s čimbolj množičnimi demonstracijami izvesti političen pritisk za taktično legalizacijo komunistične partije, za to, da bi iz zaporov spustili obsojene komuniste...
Vojna pa je bila hitrejša!«
V Ribnikarjevi hiši
Bombardiranje je Kardelja zateklo v Palmotičevi ulici, v hiši Vladimirja Dedijerja. Tega in naslednjega dne je bil Kardelj pri Ribnikarjevih. Jara Ribnikar se takole spominja teh dogodkov:
»V vrtu smo imeli zasilno zaklonišče. V njem se je 6. aprila znašlo veliko ljudi. Kardelj, ki smo ga tedaj poznali kot učitelja Ivana je na nas vplival pomirjevalno. Nisem vedela, kdo je, rekli so mi samo, da je ilegalec.
Ko so zatulile sirene, je odšel proti zaklonišču. Pazil jq da bi res vsi odšli vanj. Miril nas je. Tisto, kar je name naredilo močan vtis, saj sem bila zelo preplašena, je bila njegova zbranost. Ni se bal, celo šalil se je na rovaš nemških štuk.«
Jara Ribnikar je kmalu zvedela, kdo je učitelj Ivan, saj se je še večkrat sestal s Titom v njeni hiši.
Bombardiranje ni zadržalo Kardelja v Beogradu. Odpotuje v Zagreb, v Ljubljano, v septembru 1941. leta pa se spet vrne v Beograd.
»Presenetilo nas je, ker je prišel tudi na začetku septembra, saj je bilo to nevarno za človeka, ki je prebil dve leti v zaporu v Po-žarevcu, njegovo fotografijo pa je imela policija, in je bila za njim izdana tiralica«, nadaljuje s svojimi spomini Jara Ribnikar. »Kljub temu pa je prišel, ne da bi mislil nase, prišel je k nam, da bi se sestal s tovarišem Titom.
Prenočišče smo mu poiskali pri enem izmed sosedov, saj so bila tedaj že izdana številna ilegalna stanovanja...«
Edvard Kardelj je marsikaj doživel na potovanjih med Beogradom, Zagrebom in Ljubljano. Uspešno se je izogibal zasedam gestapa in policije, z instinktom pravega ilegalca je čutil, da je izdan in da pazijo nanj...
Vtisi o borcih
Kot član vrhovnega štaba NOV in POJ odide Kardelj v Užice, na prvo osvobojeno ozemlje v zasužnjeni Evropi.
V Užicu doživi tudi prvo sovražnikovo ofenzivo. Partizani so se umikali proti Zlatiboru in Sandžaku. Kardelj odide na pot s skupino tovarišic in tovarišev, med katerimi je bil tudi pop Vlada Zečevič. Odšli so proti Zlatiboru. Na poti so jih napadla nemška letala. Več ljudi je padlo. Ko so prispeli na planino, Tita še ni bilo. Kardelj se je bal. Iz uži-ške smeri, se je razlegalo peklensko bobnenje. Kardelj je spremljal evakuacijo ranjencev. Ko je prišel Tito, je Kardelj obnemel od veselja. Mnogi so lahko videli, kako iskreno je njuno prijateljstvo in tovarištvo.
Boji so zapustili v Kardelju globok vtis o borcih. V njegovi beležnici je ostal zapis o pregledu enot na Zlataru.
»Večina borcev v teh enotah je bila iz vrst delavcev. Bilo je tudi veliko kmetov, študentov in intelektualcev. Bili so utrujeni od bojev. To je bil defile pred glavnim štabom, zelo pretresljiv prizor. Borci so bili lačni in tako rekoč bosi. Začelo je snežiti. Toda ko sem gledal obraze teh borcev, ki so v snežnem metežu korakali mimo nas, so mi skorajda solze stopile v oči.., Resnično je izjemna sreča videti ne le en sam temveč sto in sto obrazov, ki vsi odsevajo pripravljenost umreti za cilj, ki se ga globoko zavedajo. Imel sem vtis, da se je prav na Zlatarju rodila Titova ideja o ustanovitvi proletarskih brigad...«
Pred Kardeljem je dolga pot v vzhodno Bosno, od tod pa z Lolo Ribarjem prek Sarajeva v Zagreb. Le malo kasneje je Kardelj v Ljubljani in si prizadeva zanetiti vstajo tudi v drugih predelih dežele. V Zagrebu Kardelj zve, da ga je Hebrang izdal in da ga išče ustaška policija. Kardelj odpotuje v Slovenijo.
Med pripravami na zasedanje AVNOJ v Bihaču se Kardelj mudi v Sloveniji. Zavoljo italijanske ofenzive slovenski delegati niso mogli na to zgodovinsko zasedanje. Na prvem zasedanju AVNOJ je bil Edvard Kardelj izvoljen za podpredsednika izvršnega odbora AVNOJ. Tega leta je zapisal:
»AVNOJ še ni niti parlament niti vlada. Toda glede na širino, ki jo je imel, glede na številne elemente oblasti, ki si jo je pribo-
rilo partizansko orožje, glede na svojo ljudsko naravo že nosi v sebi elemente tako prvega kot drugega. Ni dvoma, da bodo narodi Jugoslavije kasneje, v popolni svobodi, izvolili svoje ustavodajne organe, ki bodo dali dokončno obliko tako skupnemu življenju narodov Jugoslavije kot tudi demokratični oblasti v njihovi ljudski državi.«
Ustvarjalec zgodovine
Polno leto dni po prvem zasedanju AVNOJ je Kardelj angažiran pri širjenju vstaje v Sloveniji in Hrvaški. Temu sledijo priprave na drugo zasedanje AVNOJ.
Zanimiv je detajl iz razgovora, ki ga je imel Kardelj z svojim starim tovarišem Josipom Cazijem tistega dne, ko se je začelo zasedanje. »Naša revolucija ni niti buržoazno-demokratična niti proletarska, pravzaprav je treba reči, da ima naravo te ko prve kot druge, se pravi da ima posebno naravo. Ima predvsem globoko protiimperialistično vsebino, je hkrati boj proti reakcionarni buržoaziji, monarhiji, proti veli-kokapitalističnim elementom, ki so se v obrambi svojih razrednih interesov povezali z imperialistični fašistični okupator-
Podiramo buržoazni državni aparat in ustvarjamo aparat revolucije... Praviš, da mnogi borci, komandanti pa tudi politični komisarji nimajo perspektive. Danes boste ti in vsi drugi dobili odgovor na to. Odkrito in javno bomo razglasili... to boš slišal še danes. Današnji dan pomeni prelomnico v usodi naših narodov in naše dežele. Zadali bomo odločilen udarec stari tiranski oblasti buržoazije z monarhijo ter z mednarodnim imperializmom na čelu, postavili bomo trdne temeljne nove ljudske države. Naj bo to dovolj, vse drugo boš slišal na zasedanju.
Nacionalni komite za osvoboditev Jugoslavije je bil ustanovljen, njegov, prvi podpredsednik pa postane Edvard Kardelj. Naloga tega organa je bila zagotoviti mednarodno priznanje NKOJ kot zakonite vlade nove Jugoslavije.
Glavni štab, s tovarišem Titom in Kardeljem kmalu zatem doživijo desant na Drvar. Revolucionarna pot obeh velikih borcev se nadaljuje v Bariju in na Visu.
V novi, mednarodni bitki odigra Kardelj pomembno vlogo...
Časi težkih preizkušenj
Vojna je na revolucionarja Edvarda Kardelja naredila neizbrisen vtis. Na vprašanje časnikarjev, kateri trenutek mu je ostal v najlepšem spominu, je odgovoril, da je to zanesljivo ves partizanski boj.
»Mislim, da je bil to najbolj veličasten boj ne le zame, temveč za vsakogar, ki je v njem sodeloval. Ne bom govoril o tem, da je bila zame najbolj vznemirljiva zmaga, saj je bila povezana z mnogimi poprejšnjimi zmagami, tako da smo jo morda mi občutili nekoliko drugače, se pravi kot neposredno nadaljevanje boja v novih razmerah.
Vsekakor pa se iz vsega narodnoosvobodilnega boja najraje spominja spoznanja, da so se uresničile vse tiste perspektive, na katere je partija opozarjala že pred vojno«..
Tako je Kardelj doživljal vojno in revolucijo.
Vnovič v Moskvi
Konec vojne pomeni za mnoge prekaljene revolucionarje pa tudi za Kardelja začetek novega obdobja graditve mlade socialistične družbe ki je nastajala na vojnih ruševinah, vendar pa je bil to tudi čas težkih preizkušenj.
Edvard Kardelj je bil glavni pogajalec z Ivanom Šubašičem za oblikovanje skupne vlade. Oba odpotujeta v Moskvo. V razgovorih s Stalinom, Molotovom, Novi kovom je bil sporazum z londonsko vlado ugodno ocenjen. Že prvo srečanje s Stalinom, leta 1944 zapusti v Kardelju mučen vtis. Ne da bi imel razlog za to, Stalin podcenjevalno govori o partizanskem boju, poveličuje pa bolgarsko vojsko. Ne zaleže niti Kardeljevo opozorijo, da je to kljub vsemu fašistična vojska, da je v njej star oficirski kader. Stalin vztraja pri svojem, da je to regularna in dobra vojska.
Zima 1944-45 je bila za Kardelja zelo naporna: ustvarja diplomatski kader, prvi ambasadorji nove Jugoslavije bodo kmalu odšli v svet. Skupna vlada je bila ustanovljena v marcu 1945, leta, s tem je bila Jugoslavija mednarodno priznana. Edvard Kardelj postane podpredsednik vlade in minister za Kon-stituanto. Organizirane so prve
volitve in sklicana ustavodajna skupščina.
Potrebno je bilo pripraviti prvo ustavo nove Jugoslavije. Kardelj se loti te naloge in že po nekaj tednih je nared ta najpomembnejši dokument. Ustavodajna skupščina 1. januarja 1946. leta razglasi novo ustavo. S tem so uzakonjene pridobitve NOB in ljudske revolucije ter postavljeni temelji za nemoten razvoj demokratične, federativne in socialistične ureditve.
Na mirovni konferenci
Edvarda Kardelja čakajo nove naloge: mirovna konferenca v Parizu 1946.1eta in problem Trsta. Kardelj vodi 136-člansko jugoslovansko delegacijo na zasedanju v Parizu. Njegov nastop v Parizu odmeva po svetu. Londonski časnik tedaj poroča:
»V času, ko je Kardelj vstal in odšel za govorniški oder, se je sklenilo staro in začelo novo poglavje v zgodovini... Kardelj je bil eden izmed tistih, ki so odigrali najpomembnejšo vlogo v organiziranju boja jugoslovanskih narodov. Kot tak človek govori o demokraciji, o agresiji ali o svobodi, govori s tisto osveščenostjo in realnostjo, ki jo tako pogosto pogrešamo v retoričnih nastopih predstavnikov sil.«
Očitno ogorčen zavoljo epiloga mirovne konference, Tito izjavi francoskim novinarjem: »Namesto da bi ustvarjali osvobodilen mir narodov, delajo nekateri računice na rovaš interesov, ki nimajo nič skupnega z mirom, s svobodo narodov in s pravičnostjo.«
Jugoslovanska delegacija se ne udeleži sklepne seje pariške konference. Stališča voditeljev dobivajo plebiscitarno podporo jugoslovanskih narodov.
Odgovor Stalinu
V marcu 1947. leta Kardel vnovič odide v Moskvo na pogo vore ministrov za zunanje za deve o mirovni pogodbi z Av stri jo. Kardeljeva naloga je pre pričati Stalina o škodljivosti me šanih društev in podobnih oblil ki so jih predlagali sovjeti. Na mesto mešanih društev Stalil predlaga Jugoslaviji investicijsk kredit. Zaveda se, da Jugoslavij ne bo pristala na sovjetsko zami sel, saj so si društva prizadeval
zavreti industrializacijo Jugoslavije in jo spremeniti v surovinsko bazo ZSSR. Stalin se zadovolji z nastankom dveh društev, ki sta že zagospodovali nad našim civilnim letalstvom in rečnim prometom.
Kardelj je spoznal Stalinovo igro. Kma^u zatem je bil ustanovljen Informbiro, v katerem so jugoslovanski komunisti videli možnost za enakopravno sodelovanje med komunističnimi partijami, Stalin pa je v njem videl pest, ki naj udari po majhnih deželah.
V februarju 1948. leta se Kardelj tretjič sestane s Stalinom. Tokrat naj bi razpravljala o sovjetskem predlogu za nasta- -nek jugoslovansko-bolgarske federacije. Pogovora pravzaprav ni bilo, saj je govoril le Stalin. Očital je Jugoslovanom, da se ne posvetujejo z njim. Njegov ton je bil oster in sovražen. Govoril je, da mora naša delegacija podpisati sporazum o konzultiran ju o zunanjepolitičnih vprašanjih z vlado ZSSR. Metoda, ki sta jo uporabljala Stalin in Molotov, j e bila značilna: člane delegacije so zbujali ponoči, da bi podpisali sporazum...
Kremeljski sestanek med Kardeljem in Stalinom dejansko pomeni začetek odkritega sovjetskega pritiska na Jugoslavijo. Ko se Kardelj vrne v domovino, obvesti o pogovorih člane CK KPJ. Zahteva' b federaciji z Bolgarijo je bila ocenjena kot nevaren korak, usmerjen v razbitje enotnosti Jugoslavije. Edvard Kardelj opozarja, da v bistvu obstajata dva pogleda na razvoj socializma. Ali se bo razvijal po poteh enakopravnega sodelovanja ali pa z razširjanjem ZSSR torej tako kot hočejo Rusi. Takole pravi!
»Naša politika do ZSSR ostaja nespremenjena, toda dolžni smo dosledno varovati interese naše dežele...
Ko je Stalin zvedel, da je CK KPJ zavrnil njegov ultimat, je začel z drugo fazo pritiska na Jugoslavijo in na vodstvo KPJ, pri čemer je izkoristil vsa sredstva.
Prekaljeni revolucionarji — Tito, Kardelj in drugi niso podlegli.
(PO BORBI)
NAJNOVEJŠE V DRUŽBOSLOVNI ZBIRKI ZALOŽBE DELAVSKA ENOTNOST!
V mesecu dni so v družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost izšle štiri pomembne knjige:
Dr. Marko Bunc: MARKETING V ZDRUŽENEM DELU
— Področje plasmaja Cena: 390 din
Lenart Šetinc: TEMEUI SAMOUPRAVNEGA SISTEMA INFORMIRANJA Cena: 190 din
Dr Lojze Sočan: POT V GOSPODARSKO RAZVITOST
(Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije)
Cena: 360 din
Dr. Vladimir Sruk: FROMMOVA HUMANISTIČNA VIZIJA
Izvirna slovenska študija o velikem humanistu Cena: 290 din
Knjige lahko (s priloženo naročilnico) naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
N
NAROČILNICA
Pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana. Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo:
______ izvodov knjige MARKETING V ZDRUŽENEM DELU
______ izvodov knjige TEMELJI SAMOUPRAVNEGA SISTEMA INFORMIRANJA
______ izvodov knjige POT V GOSPODARSKO RAZVITOST
______ izvodov knjige FROMMOVA HUMANISTIČNA VIZIJA
Naročene knjige nam pošljite na naslov:______________________
(Ulica, postna Sta Vilka, kraj)
Naročeno, dne, kraj:________________________________________
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
Humoreska
Obvezna smer za zdraharje
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 9
	M&TUR- 7AN	AROMATIČNA bIŠAVA V PLOpVIH VANILIJE	VRSTA ORGANSKE kisline	IT. AVANTGARDNI skladatelj (LUlCklT	KLADA ZA SEKANJE DRV	uniteu NATI0NS	DelJboske	VRSTA VRfeE	rekama tcljskem	VINORotNA RASTLINA	tENARNA ENOTAMA ŠEŠKEM	ŽILA 0I)W1CA
RtbTOUN)- KA												
AMERIŠKI FILMSKI ZVEZbMIK (BEN BUR)						1 1 }						
MESTO V ROMUNI] l, &UZU NA-SEMEJE						f^TDA trinitro- TOLUEN						
ZNAMK/V M fbIDAmiL								SPREPBTBA IZBOLJŠAVA K.ZAKCNU	star , SLOVAN RVJCCEUIIK, 7adar			
SESTAVIL: H'G|,	ŠPANSKI SPOLNI K LANTAN			£L SfffiAT NAPAD; NASKOK						ANTON AŠKERC RDEČI KRIZ		
FA5IVNA HRVAŠKA ftKPATlNA					gtfNATEV-						aSAVHNA RASTUNA	MESTO S Moskve
IIjiRALkA EKBERG,						ilOVEMSKl PISATELJ ItMISLAV. NERALIC						
	zantega, TEŽAK FOtOŽU	auČENŠR 1ENISAČ. NAUK O iPRDVJU								RlHAKk,		
DEL NOVE ftOUCE							KCV4CIC					
1X*A Hf-ZOZdikA						Simo MATAVUU			VRSTA, nabirek somšiuo \£ KISUNE			
NAELM&J t&£C SNOVI				IJUSKO ZENSKO IME	nazn	MONSKl toLITIK (KAKUElJ NOBELU						
mineralna VCbA								PERZIJA RADIOAKTIVEN IZOTOP TORIJA				
KOTOR			IZUMRLI GMVBNdfcl kcKAUO! OTOK			.		.			NAMMEK NOMMETA- šašeku- LARCA	HRVAŠKI NAROril HEROJ
IZUMRLI TROPSKI kuščarji						CERKVENI ZBOR				ŠTEFAN Korošec		
						ZMA0*AT>R1				naša STRU-' PENA KAČA		
	RINA NARCDNA fcANKA				vdoAj Posrednik krajevna Skupnost							
PTIČ SEVERNIH MoR.13							ODISEJEVA DOMOVINA					
ObVEČNO EJSME									SPAČEN ZiDcVSKI TJEZ.IK					
Janko Špiček
— Kaj res mislijo dati Tinčka na dnevni red? vpraša jezno komercialni in se nemirno Preseda na stolu.
— Mislijo —če bomo mi tiho. Ce bomo kaj rekli, pa ne!
— Kako si dobil ta papir? vpraša direktor sekretarja. — Kot anonimko?
— Kot fotokopijo materiala za svet. Ves material za svet se arhivira pri meni, zato tudi lahko vedno še pravi čas reagiramo, če se kje kuha. In zdaj se spet kuha...
— Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha! pribije direktor. — No, Tone, pa preberi!
— Jaz, podpisani Miha Hren, začne brati sekretar Tone, rojen 12. junija 1949 v Zgornjem trgu, šest let kurir v OZD Ljubljana-biks« etcetera etcetera, leti sekretar Tone s pogledom po listu, sem dobil dne 27. aprila 1976 odločbo, da se mi dodeli dvosobno stanovanje v ulici, no saj veste kateri, tvoje Janez, se obrne sekretar Tone h komer-rialnemu, — zato, ker ste dali komercialnemu 50 starih milijonov kredita, da si je lahko začel graditi hišo z obljubo, da bo podjetju v teh letih vrnil stanovanje, katero je bilo kasneje po prioritetni listi dodeljeno meni, vendar se vanj ne morem vseliti, ker v njem še vedno stanuje komercialni, ker je hišo prepustil sinu, sam pa nima čuta...
— Prihrani nam podrobnosti! tiho svetuje direktor.
— Kakšna nesramnost! vzklikne komercialni ves rdeč od jeze. — Treba bi ga bilo, treba bi ga bilo...
— Še najbolj neprijeten pa je tale stavek, reče sekretar in nadaljuje:
— Delavski svet vprašujem, kje je tu socialistična morala, da lahko en komercialni, ki si je na račun družbe sezidal pravi grad, na račun enega kurirja, ki živi s štiričlansko družino v eni sobi in kuhinji, etcetera etcetera... In na koncu še pravi, da bi morala to vprašanje nujno obravnavati
partija in sindikat in potegniti ustrezne konsekvence proti...
— Le kdo neki mu je to sestavil? se jezno mršči komercialni. — Če ga jaz dobim v roke, če ga jaz dobim v roke...
— Obvladaj se! reče odločno direktor — Pamet v roke, moj dragi, in ne petelini se mi po nepotrebnem. Raje misli, namesto da stiskaš pesti!
— Le'kako naj damo to stvar zdaj ad acta, ko je že tako napihnjena?! vpraša sekretar direktorja.
— Pije? vpraša znenada direktor.
— Pije! prikima veselo komercialni. Obraz se mu jasni.
— Bi se ga dalo priviti preko delavske kontrole?
— Po tej poti ne bo šlo! reče zamišljeno sekretar. Predsednik je vratar. Tudi ta ga rad cuka. Roka roko umiva...
— Kaj pa preko naše disciplinske?
— Tu bo več uspeha! reče sekretar prepričano. Štefan je naš človek.
— Potem pa na delo! odloči direktor. — Ti obdelaj predsednika sveta, reče sekretarju, — a jaz sam bom vzel v precep Štefana! Ne smemo dovoliti, da nam zrastejo čez glavo. Ima še kdo kakšno vprašanje?
— Ali naj gre? vpraša sekretar.
— Kaj pa drugega! Za zdraharje ni mesta v našem kolektivu!
Rešitve pošljite do 21. marca 1979 na naslov: ČGP DELO — TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA št. 9. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 7
koristolovec, italianistika, Tonin, ateist, Ararat, MSTA, Ri, Jasa, lan, Ines, rant, ZI, sonata, Danaa, tlaka, Tani, aker, amater,
' Ero, nosan, le, list, minaret, Anton, lirika, SG, NATO, Ist, topilo, Avari, Ilok, astenik, Ko-bansko, kna, aga, stil, Aar.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 7
L nagrada 200 din Slavko Strojan, Prečna 1, 63210 Slov. Konjice;
2.	nagrada 150 din Marija Hribar, Naklo 72, 64202 Naklo;
3.	nagrada 100 din: Franc Benko, Rašiška 20, 61000 Ljubljana.
Nagrade bomo poslali po pošti.
Samo za ženske?
Na problemski konferenci »Delavka v združenem delu« je bilo na balkonu velike skupščinske dvorane bistveno več praznih sedežev kot pa novinarjev (kar je navsezadnje razumljivo zaradi razsežnosti balkona), vendar bolj od tega »pade v oči«, da so na posnetku samo ženske. Še več jih je bilo, kot je videti, ker »pokrivajo« druga drugo. Vendar — ali so »ženska vprašanja« res samo za ženske? Sodeč po sestavu novinarskega zbora na balkonu, smo odgovor že dobili—
Foto: A. Agnič
»Ženski problemi«
Janez Voljč
Uredniški kolegij »Naše skupnosti«, glasila samoupravljavcev dolgovaške komune, je na svoji nedavni seji ugotovil, da na straneh njihovega lista premalo Pišejo o problemih, s katerimi se ubadajo zaposlene ženske in še zlasti matere. Zato je glavni urednik zadolžil Marjanco Sve-telovo, edino »žensko pero« v redakciji, naj za letošnji osmi marec napiše reportažo o razmerah, v katerih žive in delajo dolgovaške delavke.
Marjanca se je te naloge zelo resno lotila; ves teden je pisala in Pred dnevi je prinesla v uredništvo reportažo pod naslovom Delovni dan Micke Merzelove. Iz ujenega pisanja je bilo razvidno,
da so »na poti naših zaposlenih žensk še vedno številne ovire, ki so posledica razmer v družini, tradicionalne miselnosti o ženskih in moških opravilih, neurejenega otroškega varstva, premajhne izbire v trgovinah, pomanjkanja otroških igrišč in sodobno urejenih šol.
»Micka Merzelova vstaja ob petih zjutraj,« je pisala Marjanca, »skuha zajtrk, zbudi, napravi in nahrani svoje tri cicibančke in moža, odpelje otroke k upokojeni teti Francki, gre v službo, kjer dela v težavnih delovnih razmerah, po šihtu hodi na sindikalne in samoupravne sestanke, potlej odide po otroke, kuha ko-.siio in večerjo, pere, šiva in po-
spravlja stanovanje, medtem pa mož bere časopis, gleda televizijo ali sedi v svojem stalnem omizju »Pri sodčku«. In ko ob enajstih zvečer utrujena pade v posteljo, ima Micka Merzelova prav malo od tega, da v vodstvih družbenopolitičnih organizacij veliko razmišljajo o tegobah zaposlenih žensk.«
Glavni urednik je Marjančino reportažo prebral, potem pa dejal, da ima nekaj pripomb, resda majhnih, vendar pomembnih.
»Reportaža je preveč pesimistična, razen tega pa je v njej kopica starih in vsem znanih trditev, o katerih smo v našem listu že pisali. Zato bi kazalo pogle-
dati na razmere, v katerih žive in delajo naše ženske z bolj optimističnega zornega kota, povedati bi bilo potrebno, kaj so že prinesla prizadevanja za spremembo tradicionalnih razmer, v katerih je bila ženska in mati sužnja moža in otrok, zapisati bi morala, da se miselnost o ženskih in moških opravilih vendarle spreminja in da dobivajo odnosi v družini socialistično vsebino, tako imenovani ženski problem pa vse bolj postaja skrb celotne družbe. V naših samoupravnih razmerah vsi skrbimo za ureditev otroškega varstva, družbene prehrane, zdravstvenih in stanovanjskih razmer, pa zboljšanje delovnih pogojev in zagotovitev
možnosti za izobraževanje, sleherni delavki^ na široko odprta vrata za sodelovanje v samoupravnih organih; marsikak mož že pomaga ženi pri hišnih opravilih. Torej več optimizma, deklica draga,« je dejal glavni urednik, »saj ni vse tako črno, kot si zapisala.«
In je novinarka Marjanca odšla domov, popoldan je kuhala, šivala, prala in pospravljala stanovanje, medtem ko je njen mož posedal »Pri sodčku«,zvečer ob enajstih je utrujena padla v posteljo, naslednjega dne vstala ob petih, zbudila svoje tri cicibančke, jih napravila, nahranila in odpeljala k upokojeni teti
Francki ter odšla v redakcijo, kjer je napisala optimistično pripoved o prizadevanjih vse naše družbe za zboljšanje položaja zaposlenih žensk, ki vse bolj postajajo kreatorke svoje usode in enakopraven oblikovalec socialističnih odnosov v družini in v vsej naši družbi. To reportažo pa je glavni urednik objavil. Brez pripomb.
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; člani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado Šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal
313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
V domu JLA v Ljubljani so za mednarodni praznik žena — 8. marec, odprli razstavo izdelkov članic doma ter žena starešin JLA. Razstavljalo je 25 avtoric gobelinov, tapiserij, čipk, pletenin in igrač. Skupno so razstavile 130 izdelkov.
Na predvečer praznika pa so v klubskem prostoru doma JLA pripravili tovariško srečanje za vojne uslužbenke, žene starešin in njihove družinske člane.
Fantje in možje so se prav zadnje minute 8. marca množično zgir-njali na »karakteristična« prodajna mesta. Najbolj oblegane so bile seveda cvetličarke, še posebej tiste na ljubljanskem trgu. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v trgovinah s predmeti trajnejše vrednosti in veljave. Nekateri so se celo pridušali, kako žena vse leto skače po trgovinah, enkrat je pa le prišla vrsta tudi nanj...
Jesenice
Povsod slovesno
V jeseniški občini so se tudi letos zvrstile številne prireditve ob 8. marcu — mednarodnem dnevu žena. Osrednja proslava je bila tokrat v Gorenjskih oblačilih — TOZD Konfekcija na Javorniku. O pomenu praznika in vlogi jeseniške ženske v boju za naš lepši jutri je spregovorila članica sveta za spremljanje družbenoekonomskega in političnega položaja žensk Francka Thaler, zatem pa je sledil pester kulturni program, ki so ga izvedli otroci iz vrtca na Koroški Beli in članice osnovne organizacije ZSMS v TOZD Konfekcija.
Na proslavi so podelili priznanja sveta za spremljanje družbenoekonomskega in političnega položaja žensk. Prejelo jih je šest
tovarišic za aktivno delo v družbenopolitičnih in drugih organizacijah ter za aktivno vključevanje na vsa druga področja v naši samoupravni socialistični družbi. Priznanja so prejele Stanka Ceršak, Danica Pulc, Staša Purger, Mara Sekardi, Marija Živko in Mila Lenardič.
V drugem delu proslave pa so prikazali nekaj najnovejših modelov konfekcije za letošnje poletne dni, vodja TOZD Konfekcija pa je v kratkih besedah predstavila delo in dosežene rezultate v tej temeljni organizaciji.
Tekst in foto: Janko Babič
Letošnje dobitnice priznanj sveta za spremljanje družbenoekonomskega in političnega položaja žensk pri O K SZDL Jesenice
Prodajalka rož. pod dežnikom si je morda malce drugače želela svoj t marec. C e že drugega ne, vsaj nekaj sonca in manj snega...
Knjiga proti predsodkom
Dan pred 8. marcem, mednarodnim dnevom žena, je predstojnik marksističnega centra pri CK ZKS dr. Boris Majer s sodelavci na tiskovni konferenci predstavil zbranim novinarjem blizu 700 strani obsegajočo knjigo z naslovom »Družbeni položaj ženske in razvoj družine v socialistični samoupravni družbi«, ki je izšla v založbi Komunista v nakladi 2.500 izvodov, vsebinsko pa predstavlja najpomembnejšo tovrstno znanstveno publikacijo. V njej je zbranih več kot polovica referatov s posvetovanja o družbenem položaju ženske in razvoju družine v socialistični samoupravni družbi, ki sta ga marksistični center CK ZKS in Center za idejno teoretično delo CK ZK Hrvaške pripravila v Portorožu v dnevih od 18. do 20. marca 1976. leta ob
m
mednarodnem letu žensk. Študiji, ki veljala za uvod in zaključek dela, ki bi naj po besedah Vide Tomšič pomenilo tudi spodbudo za razbijanje starih pa tudi novih predsodkov, sta bili napisani po posvetovanju, odpirata pa številna vprašanja, na katera bo treba čimprej odgovoriti. »Da vsak 8. marec ne bi govorili o enem in istem«, kot je poudarila predstavnica hrvaškega centra.
Knjiga, ki tri leta po portoroškem posvetovanju ni izgubila na aktualnosti, je torej plod dobrega sodelovanja med marksističnim centrom CK ZKS in centrom za idejno teoretično delo CK ZK Hrvaške. Izšla je v srbohrvaškem jeziku; med drugim tudi zato, ker bo služila za podlago podobnemu posvetovanju na zvezni ravni.
D. K.