Poštnina plačana v gotovini. Zadeva „Narodnega doma" (J. Vidmar). — Slovenščina v naših časnikih (iv. Kosti al). — Dve zgodovinski povesti (J. Vidmar). — Impresijonizem, ekspresionizem, kubizem (K- Dobida). — Prevodi iz ruščine (J. Vidmar). — Mariborska drama (B. Borko). — Gledališko življenje v Primorju (K-Širok). — Koncert Zveze pevskih zborov (M. Bravničar). — Oslovska čeljust. — Nove knjige. LJUBLJANA / 1925 / ŠTEVILKA 6 Urednik, izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Vidmar.— Ljubljana, Gledališka ulica 5/23. — Rokopisi in naročila na isti naslov. — „Kritika" izhaja 10 krat na leto. Celoletna naročnina: 50 Din, za Italijo 20 Lir, posamezna štev. Din 5 —. — Ponatis dovoljen samo z navedbo vira. Gradbeno podjetje in$. Dukič in drug Ljubljana Bohoričeva ulica štev. 24. MANUFAKTURNAIN MODNA VELETRGOVINA A. & E. SKABERHE LJUBLJANA MESTNI TRG ŠT. 10 Kdor fotografira, mora imeti nase 3 novosti iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^ * Naš ilustrovani cenik „Moderna fotografija." Brezplačno! Našo ilustrovano učno knjigo „Kako se naučim fotografirati." Samo Din 9'—. Našo neprekosljivo razvidnico „Pravosvet". Samo Din 4'—. i lll!llllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllW Drogerija SANITAS CeSje —- Plošče, papirji, aparati, objektivi, vse pritikline Rezeruirano za turčko ,Ruče in kouine' družbo z o. z. Ljubljana NAJBOLJŠE PISALNE STROJE DOBAVI THE REX & CS LJUBLJANA, GRADIŠČE ŠTEV. 10. telefon štev. 268. KRITIKA / 1925 / ŠTEV. 6 V Ljubljani, koncem avgusta 1925. Že dalj časa se vrši v našem življenju pomemben boj, o katerem doletavajo v javnost določni sluhi le sem in tja. To so pogajanja pripravljalnega odbora za snujočo se Slovensko akademijo znanosti in umetnosti z društvom, ki je lastnik Narodnega doma in z Ljubljanskim Sokolom, ki je svoje čase v veliki meri pripomogel do realizacije ideje Narodnega doma. Ta pogajanja naj bi dosegla, da bi sedanji lastnik Narodnega doma v zmislu društvenih pravil izročil zgradbo doma Slovenski matici, oziroma njeni naslednici Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Glavni nasprotnik izvršitvi društvenih pravil pa je »Sokolki je pred kratkim »enodušno in med viharnim odobravanjem sklenil« storiti vse, da bi prešlo poslopje v last »Sokola«, pri čemer se je povdarjalo, da »ta aranžma nikakor ne ovira morebitne nastanitve Narodne galerije ali snujoče se Slovenske akademije znanosti v poslopju Narodnega doma.« Opira pa »Sokol« ta svoj sklep na pravice, ki jih ima do poslopja zavoljo onega volila, s katerim je pred tridesetimi leti pripomogel, da je bilo poslopje zgrajeno. Manj kakor juridična plat teh pogajanj, ki sploh ne nvore biti merodajna, zanima nas moralni nivo tistega dela javnosti, ki se v njih zrcali. — Narodni dom je bil svoje čase zgrajen kot osrednji organ vsega narodno obrambnega in narodno probudnega delovanja iti naj bi bil vidni izraz narodnega duha in njegove volje živeti in kljubovati sovražnemu svetu. Ko je ta ideja v Ljubljani nastala, je bil Sokol eno izmed najpomembnejših in najvažnejših narodnih društev, ki je s svojim poljudnim programom uspešno vršilo probujevalno in obrambno nalogo. Bilo je morebiti celo najmočnejše orodje narodnega duha. Ko pa se je pojavila misel zgraditi osrednje zavetišče temu narodnemu delovanju, je uvidevnn spoznalo, da so njegove ožje potrebe podrejene tej vse-narodni potrebi in je brez dvoma med »viharnim odobravanjem vsega zbora sklenilo žrtvovati ves svoj društveni denar ter se tako odreči upanju na lasten dom. Tako je ravnal »Sokol« nekako pred tridesetimi leti. Od tedaj se je življenje slovenskega naroda bistveno izpremenilo. Želja po državni neodvisnosti je veliki večini našega naroda izpolnjena. S tem je vsaj cečini zajamčen neoviran narodni razvoj. Narodno probudno delo med ljudstvom je bilo dovršeno z majniško deklaracijo, narodno obrambno delo pa je važno le še v neodrešenih krajih. Osrednji organ slovenskega narodnega življenja prevzema v sedanjem času nove naloge. Danes velja narodnega duha, ki se že zaveda samega sebe, vzgajati in voditi do vedno bolj čistega izraza in realizacije. Zato mora na mesto prejšnega »bojnega« sveta stopiti korporacija, ki oo najvišji vodnik prosvetnega, to je znanstvenega in umetniškega dela med Slovenci. Ustanova, ki je nekoč vsaj po ideji predstavljala tako najvišje kulturno vodstvo med nami, je bila Slovenska matica, in gotovo ni slučajno, da je bas Slovenska matica imenovana kot naslednica dosedanjega lastnika Narodnega doma. Ali tudi Matico je čas prehitel; naši predniki, ki niso smeli sanjati o tem, kar je prišlo, niso slutili, da bo po tridesetih letih to društvo prešibko prevzeti vodstvo slovenske kulture. Toda stopnjevano prosvetno življenje je rodilo potrebo po zavodu, ki se zdaj snuje in z vso resnostjo pripravlja in ki je potemtakem edini poklican prevzeti vodstvo naroda in lastništvo Narodnega doma — Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Taka je zahteva časa in življenja in hkrati zahteva pameti in pravilnega tolmačenja Narodnega doma. Z bistveno izpremembo našega življenja se je bistveno izpremenil tudi pomen Sokolstva. Kakor vse obrambno in probudno delo, je postal tudi važen del sokolskega programa brezpredmeten. Do danes si Sokolstvo pred slovensko javnostjo še ni našlo za to važno izgubo v programu nadomestila; in program, ki mu je še ostal, ga postavlja popolnoma v isto vrsto z vsemi ostalimi športnimi in telovadnimi društvi, ki jih imamo po Sloveniji. Tja se je prištelo tudi samo, ko se je jelo smatrati za jugoslovansko Sokolstvo. Zakaj šport je lahko mednaroden, društvo, ki hoče vršiti kako kulturno nalogo, pa mora biti narodno. In to neslovensko, to mednarodno športno društvo, ki je sicer naslednik važnega narodno obrambnega društva, zahteva slovenski Narodni dom zase. S kakšno pravico? S kakšno logiko? In če se zdaj spomnimo, kako je tedaj važni narodno obrambni in probudni »Sokol umel pravilno oceniti svoj pomen v primeri z ne prav posebno potrebnim in ne baš neobhodnim Narodnim domom, da mu je žrtvoval vse svoje premoženje — in kako je pred kratkim zbor istega, toda za Slovenstvo že skoro popolnoma nevažnega Sokola« »med viharnim odobravanjem sklenil storiti vse zoper to, da bi Narodni dom prešel v last edinega legitimnega njegovega dediča — silno važne narodne ustanove — Slovenske akademije znanosti in umetnosti, moramo reči, da je bilo tisto »viharno odobravanje nekoliko sramotno za vse nas in da dokazuje, kako je z izpolnitvijo narodnega programa pala v društvu, ki je nekoč ravnalo tako vzorno, prava uvidevnost za lastno pomembnost in prava morala. Akademija in športno društvo! Kje na svetu je še kaj takega mogoče? In to poslednje dejstvo je, ki me navdaja z nezaupanjem do onega zatrdila, češ da »ta aranžma nikakor ne ovira morebitne nastanitve Narodne galerije ali snujoče se Akademije znanosti v poslopje Narodnega doma . Zakaj to telovadno društvo, ki je o sebi tako visokih misli, da se mu zdi manj poniževalno, če bi ono sprejelo Akademijo pod svojo streho, kot da bi bilo samo gost pod njeno, lahko stopi v zelo bližnji bodočnosti še korak navzdol in izjavi: »mi smo jugoslovansko društvo in ne moremo priznati slovenske akademije, marveč samo jugoslovansko, ki pa že eksistira. Zato nas tudi ni volja sprejeti jo pod »svojo streho«, (pod streho slovenskega Narodnega doma). Da tudi tak čin ni nemogoč, zato lahko jamči slovenski javnosti ono žalostno in sramotno viharno odobravanje . ki je spačeua podoba in smrtni krč tistega nekdaj tako požrtvovalnega navdušenja. J. V i d m a r. Slovenščina v naših časnikih. ! v K 0 § t j| Znano je, da je pri naših severnih sosedih od nekdaj tzv. »Zeitungs-deutsch na slabem glasu in da imajo o tem predmetu že majhno literaturo. Najbolj se očita nemškim žurnalistom slaba sintaksa, v drugi vrsti šele pretirana raba tujk (lat., franc., angl.) in pa napake v oblikoslovnem oziru (torej napačna sklanjatev in spregatev). O jeziku v slovenskih dnevnikih velja približno isto, samo da rabijo naši »novinarji« razen lat., franc. in angleških izrazov, ki so jih prevzeli iz nemške žurnalistike, tudi večje ali manjše število ruskih, shrv. in čeških besed, ki bi se dale zlahka nadomestiti z domačimi. — Slab jezik v dnevnikih ima kvaren vpliv na mladi rod; saj vemo, da velik del srednješolcev ne bere drugega kot le politične liste, in posledica tega dejstva je, da pišejo dijaki v svojih nalogah enako nečisto in nepravilno slovenščino. V opravičbo časnikarjev moram navesti, da se jim pri delu mudi in da nimajo pri rokah besednjakov, da bi za razne besede, ki jih najdejo v srbohrv. listih, poiskali slovenske istega pomena; priznati moram tudi, da se je silno težko otresti vpliva tuje sintakse, če bereš dan za dnevom po vec ur nemške, srbske, hrvaške in druge liste. — V naslednjih vrsticah se obravnavajo napake v dnevnikih po gramatičnih kategorijah in paragrafih. »Mozaikua miza«, »antikna kultura«, kako so te spake nastale? Pred obrazilom —en, —na, 110 se morajo guturali k, g, h preleviti v f, ž, š; torej: mozaičen, antičen itd. Grdo je, če naletiš v naših listih tu pa tam na tako obliko, kakor »v Otočacu, iz Kragujevaca, med KruŠevacem iu Orahovacem, Martinaceva hiša« (to naj bo Martinčeva!) Enako pišejo shrv. listi včasih: Fuuteka, sa Prešerenom, Erjavecu.... Neusmiljeno ravnajo dnevniki s francoskimi besedami. Iz droguerie so napravili drožerijo, iz revanche revanžo, iz Versailies (izg. versaj!) Verzajski mir, iz bourgeois buržuj, iz avancement avanzma[n], — zakaj neki nadomeščajo nezveneča »oglasnika (š, s), z zveneči m a (ž, z) V — Morda bi se koten grešniki opravičiti z dejstvom, da je ljudstvo napravilo iz frc. princesse (oz. 11. Prinzessin) svojo princezo, (oz. princezinjo) z zvenečim sičiiikom? Časnikar, ki piše pokoljenje, gotovo ne ve, da je ta beseda izvedena iz »koleno« (ne iz kol jem); vešča se izgovarja v preprostem dialektu kot veša — kar se pa ne bi smelo vtihotapiti v tisk. Neupravičena je čudna pisava »polen« namesto poln. Namesto druhal, ojster, duhteti, grižljej, rudeč, rujav, razven ali razun, sinaha, kakoršeu, tisek, tirjati (za dolg), butica, britko, dihur, gnjil, gnječa... naj se piše pravilno: drhal, oster, dehteti, grižljaj, rdeč, rjav, razen, snaha, kakršen, tisk, terjati (pač pa tirati = gnati), betica, bridko, dekor, gnil, gneča. Množ. imenovainik besede otrok je otroci, mestnik pri otrocih, (orodnik z otroki!). Dnevniki pa pišejo včasih: pri otrokih in narobe: z otroci. Krasno je: z gorkimi kopelji . Namesto dvojine se bere včasih v časnikih množina: k obem prireditvam. Ker se poleg hladno popoldne« (subst.), »jesensko dopoldne« govori tudi hladen popoldan, jesenski dopoldan . pišejo časniki tudi namesto prislova po-, dopoldne (na vprašanje »k d a j«) napačno nominativ -dan, n. pr. dopoldan pride stric iz mesta. Večkrat beremo napačni 110111. hčer, mater, včasih pa narobe tožilnik hči. Nedoločni zaimek neki je sestavljen iz ne- (prim. nekje, nekdo, nekam...) 111 zaimka ki, (ki se je ohranil v slovenščini samo v oziralnem pomenu); v časnikih se pa bere pogosto nek. Napačno je tudi »mal dar« in »bratovsk pozdrav«, ker ima prid. »mali« samo določno obliko (glasi se naj: majhen dar), enako tudi vsi pridevniki na -ski. Obratno pa pišejo časniki določno obliko nam. nedoločne: »neki veliki ugledni list«, »tvoj sin je bil veliki junak«, »psihoza je že zavzela toliki obseg«. Ne preredko je brati: pri njemu, obratno pa: proti Trebnjem. Kakor se rabi rad, -a, -o na 1. stopnji samo v ime nova ln i ku vseh števil in spolov, ne pa kot prislov, (drugače v srbohrv.: prim. Rado ide Srbin u vojnike«, »rado smo vas imali« ...) tako tudi na 2. in 3. stopnji (rajši, -a, -e ali raji, -a, e). Dnevniki pa pišejo: kmet raje dela kot moli, dekla raje pij^ kakor gospodinja, šli bomo raje na Bled. S Primorskega je menda prišla napaka »bolana mati«, »bolani otroci«; nisem pa še naletel na »drobanega ptiča,« »težako breme«, »grenako kupico« ali »hladano vodo«. V našem jeziku stoji povr.-svoj. zaimek svoj, kadar se nanaša na osebek istega stavka. Ker so pa t. z\. skrajšani stavki po svojem bistvu zavisniki, je nastala v njih pogosto zmešnjava gleue na zainiKe. bral sem u. piv. Beračica je okradla premožno trgovko I. 1., vdovo svojega pokojnega brata«. To bi pomenilo, da je bila trgovka vdova svojega brata. Glasili se mora: »vd. njenega brata. — »Življenje inehinkanskih žensk se razlikuje od svojih so vrstnic v drugih državah«---to se pravi: »od življenja 11 j i h o v i h vrstnic«! Obratno: s tem našo vest lojalno popravljamo (prav. svojo; .prestala sem za moje otroke mnogo (prav: svoje). Namesto pravilnega vseh, vsem, vsemi (kakor teh, tem, temi) se bere v časnikih pogosto vsili, vsini, vsimi. Ker se pritika -krat le števnikom in zaimkom (tri-, več-, ta-krat...), je časnikarski prislov 11 a k r a t popolnoma nemogoč. Govori se le »na enkrat«, kar je pa (ker je posnetek nemškega auf eiunial) bolje nadomestiti z besedami kar, mahoma, nenadoma in podobnimi. Želelui naklon se tvori z besedico naj; ker pa izražajo Srbi in Hrvatje želje z 11. tvornopreteklim deležnikom (brez kopule), so začeli časnikarji to posnemati v slovenščini, kar je pa prisiljeno: bilo tako ali drugače (prav: naj bo), bilo sretno« (prav: naj bo —). Splošno v navadi je samo eden tak shrv. optativ: živio (kralj), živeli (slavljenci), živela (Ljubljana). Toda pisava živijo kaže, da imajo neki ljudje ta shrv. deležnik (= živel) za 3. množ. osebo. Videl sem tudi že natisnjeno »živijo kraljica« in živijo Hrvatje« — torej povedek v moškem spolu, oz. ednini, poleg osebka v ženskem spolu, oz. množini! Iz dialekta so vzeli časnikarji deležnike, kakor prenesen, zagrizen, pomol-žen, oskubljen, izdolbljen (kot da bi bili participi glagolov IV. vrste, prim. okrašen, zavožen, ljubljen...). Pogosto se zamenjujejo med seboj glagoli ugasiti (prehoden) in ugasniti (nepreh.), obogatiti (preh.) in obogateti (nepr.) preživiti, -vljati (= vzdrževati, rediti, preliraniti, -njevati) in preživeti (== dalje živeti). Namesto glagolov VI. vrste rešujem, -evati, kupujem, -ovati, izmišljujem, -evati pišejo dnevniki tu pa tam rešavam, -avati, kupavain, -avati... Pač pa je prav: predelavam, pokopavam (poleg -njem), ker so dovršniki predelati, pokopati. .. v V. vrsti (spona: -a). Ne vem, zakaj se rabi tolikokrat pretekli čas tam, kjer mora stati predpretekli ; 11. piv »Ko so vstopili redarji v sobo, se je X. že ustrelil« (prav: se je bil ..). Glagoli začeti, jeti. nehati ne morejo imeti pri sebi dovršnikov v nedo- ločniku, marveč le nedovršnike; torej je napačno: vlada je začela zvišati plače (prav: zviševati). Med zaslišanjem prič se mora popraviti v med zasliševanjem pr.« Bodoče dejanje ne more biti izraženo s s e d a n j i k o m nedo vršne g a glagola; in vendar pišejo dnevniki dan za dnevom tako: »pojutrišnjem predava g. X. v Čitalnici o koroškem plebiscitu (prav: ho predaval); »jutri poroča poslanec Y. o polit, položaju« (prav: bo poročal) itd. Učenci pa enako govore: »v torek pišemo (= bomo pisali) franc. nalogo. Na papirju naših časnikov se je porodilo nekaj nedovršnih glagolov, ki so prave spake: 1. vrinjati nam. vrivati, 2. ukinjati nam. ukidati (če se že mora prevzeti ta slirv. glagoJ), 3. poživljati, -vljam nam. na-, pozivati, -vijem; 4. po-giujati nam. giniti ali pogibati, 5. ogrožati nam. ogražati (kakor zgražati se: zgroziti se) ali ogroževati (kakor oproščevati; oprostiti), 6. ob-, pri-, sestajam, -ojati nam. oh-, pri-, sestajati — sicer pa so že glagoli oh-, pri-, sestojim, -stati po pomenu nedovršni in zato ni treba niti onih na -ojam niti -ajam. Kdor ne zna nemški, bo težko razumel tole pasivno kolobocijo: »da se sedaj od Zajednice zahteva od radičevcev razčiščenje«. Nesrečni častilec predloga od je hotel reči: »da Zajednica zahteva od r-ev razč.« Drug trpen stavek po nemškem vzoru se glasi: »Hrvati so postali radi tega tako podžgani; to bi se reklo po naše: To je Hrvate tako podžgalo«. Včasih bereš: »postal je razburjen«, t. j.: »razburil se je«! Ker imajo razni pridevniki (vesel, potreben, vreden .. .) pri sebi objekt v genitivu, so začeli žurnalisti pridevati lake genitivske objekte tudi trpnim deležnikom, n. pr. prešinjen rodoljubja (reci: z r-jem), prožet sovraštva, soba je natlačena poslušalcev. »Obdan od sreče«, prav: s srečo. Slovenščina ima sploh rajša tvorni način od trpnega: prav ne domači-se pa glasi takle pasiven stavek: »komisar je bil ubit oZnova ji je zažarelo okrog vratu, da sem se spomnil jutra, kadar leži zora nad gorami (str. 185.) ali pa: . ki mu prihaja iz ust čista božja beseda, kakor prihaja iz panja sladki med?. Tstotako je Pregelj iznašel svoj starinski slog, ki ga predvsem označuje starinsko besedje, poleg tega pa tudi posebna, neokretna in vendar nad vse plastična dikcija. V tej povesti je ostal v pravih mejah, v mejah razumljivosti, žal, da jih je v nekaterih poznejših prestopil. »Visoška kronika« in »Plebanus Joannes« sta v našem slovstvu dragocena umetniška proizvoda. Dasi črpana iz nižjega sveta, je ^Visoška kronika« delo bolj čistokrvnega in močnejšega umetnika, ki je znal lepo snov dvigniti in poplemeniti, tako da nam ostane povest kljub svoji staromodnosti nepozaben in vedno sodoben spomin in izraz tega bujnega in plemenitega duha. »Plebanus« je povest višjega duhovnega sveta, ki je prikazana sicer z globokim razumevanjem, toda ne s tisto neodvisnostjo in prepričevalo ostjo in s takim obvladanjem snovi kot »Visoška kronika«. V nji se izraža duh svobodnega, stremečega človeka, ki vidi bistvo življenja v etičnem prizadevanju in boju za popolnost. Pol epska, pol dramatska Pregljeva umetniška narava pa je znamenje časa ter kaže na prehod iz dobe v dobo, iz 19. stoletja, ki je verovalo v življenje, v 20. stoletje, ki hoče verovati v človeka, v njegovo neodvisnost in godspodstvo nad življenjem, na prehod iz časa. ki je živel v duhu epike, v čas, ki bo v njem življenje dramatično in ki bo morda rodil dramatiko tudi nam. * Tavčarjevih zbr. spisov VI. zv. (Cvetje v jeseni, Visoka kronika). V Ljubljani 1921. Izdala in založila »Tiskovna zadruga«. Iv. Pregelj: Plebanus Joannes II. pregledano izdanje. Kranj 1925. Izdalo in založilo Tiskovno društvo v Kranju. Impresijoimem, ekspresionizem, kubizem. K Robida Pod zgornjim naslovom je početkom avgusta slikar Avgust Č e r n i g o j priredil v Jakopičevem paviljonu revijo svojih slikarskih in grafičnih del. -Namen razstave je razviden že iz naslova: podala naj bi gledalcu pregledno in nepretrgano sliko razvoja moderne umetnosti zadnje generacije, pokazano na razvoju in postajanju razstavljalca samega. Tega bistvenega poučnega cilja prireditev ni dosegla. Tz razstavljenih slik, osnutkov in risb si ie bilo mogoče ustvariti precej pregledno podobo o umetnostih kvalitetah avtorja, obenem tudi dovoli jasen pregled, kako se ie razvijalo njegovo umetnostno pojmovanje. Globljih gibal in duševnih vzrokov, ki so ga s svojo nujnostjo primorala. da si je poiskal novih in sicer ravno takih izraznih načinov, pa razstavljena dela niso mogla razkriti. Ta nedostatek ie Črnigoj (morda nezavestno) tudi sam občutil in ga skušal omiliti s celim aparatom citatov, gesel in vse obširne pisane teorije modernih umetnostnih struj. V svoji poglavitni smeri razstava ni dosegla cilja. Prehod od impresionizma k ekspresijonizmu je še deloma umljiv in utemeljen, skok v kubizem nam je pa tudi po tej razstavi ostal nepojasnjen. Zanimivejša pa ie bila priredite1 kot dokaz, da je v Černigoiu iak talent, nedozorel še in neizčiščen. ki se še ni jasno zavedel svoje prave moči. V tem zmislu ie razstava presenetila našo javnost, ki je razstavljalca poznala zgoli kot drznega zanikovalca starih vrednot. Razstavil je Černigoj. ki ie sorva študiral v Monaknvem, pozneje pa je bil nekaj časa učenec Kandinskega v Weimariu. nekai impresijonistično zasnovanih oljnih skic. pokrajin in portretnih studii, ki prav dobro označujejo impresionistični izrazni način, odražajo pa še mnogo akademskega vpliva. Pokazal je v njih še nnjogo zmisla za koloristične vrednote, (n. pr. oba »Akta«). Značaj nedovršenih škic, ki ga vsebujejo ti osnutki, še podčrtava življensko pristnost bežnih impresij. Predmeti so v njihovi slučajni obliki in z vsemi slučajno vid .umi značilnostmi dobro pogojeni. Krepkejše in bolj osebno občutene so poznejše portretne študije, slikane z akvarelniini barvami, kjer se že pojavljajo vplivi ekspresijoriističnili tendenc, poglobitve in povdarjanja notranjih značilnosti. Dekliške glave so karakteristično pogojene, neposredno učinkujoče, v barvi in obrisu. Izpolnjenje prostora je posrečeno. Tudi ostale akvarelne skice (interieuri, pokrajine z arhitektonsko štafažo in dr.) so boljše v skupnem tonu, nego v detajlu, posebno še v risarskem, kjer se pozna nesigurnost in pogostoma pomanjkanje študija in discipline. Risbe iz te dob so sploh precej nesamostojne, dočim kasnejše pridobe na dekorativnih vrednotah in na zmislu za zaključenost poteze. A' posameznih grafičnih malenkostih, ki so priostrene na čim točnejši notranji izraz, je opaziti uspele poskuse poglobitve v bistvo ekspresijonističnega izražanja, ki teži za vpodabljanjem predmetov v njihovi trajni, pravi, objektivizirani obliki, neodvisni od trenutka in gledalčevega razpoloženja. O delih iz zadnje Černigojeve razv ojne stopnje, ki jo še obsega ta njegova prva pregledna razstava, ki naj tvori samo nekak uvod k bodoči razstavi kon-struktivističnih tvorb, si ne lastim sodbe. So to dela one takozvane futuristične umetnostne smeri, ki skuša sebe in svet prepričati, da upodabljajočemu umetniku narava ni neobhodno potreben vzor in edina predloga. Struje, ki hoče umetnost osvoboditi čutnih spon in jo dvigniti v v išje sfere čistega duha, brez materijalnega balasta. S tem imenom se je nazvala umetniška skupina, ki svojih del noče ustvarjati iz danih elementov vidne narave, temveč si je stavila kot cilj. da hoče ustvarjati sama tudi te sestavine. Išče pa njihove praosnove v abstrakciji golih linij in čiste barve. Postali so ti novostrujarji žrtev usodne pomote: od osovraženega materijalizma, ki se je tako bohotno razpasel na polju impresionistov in zadušil vsako duševnost, so prešli k še bolj brezdušnemu racijonalizniu. Mesto uslva rjajočega duha so nevedoma postav ili za sv oj ideal trezni razum. Zakaj pa to čisto intelektualno udejstvovanje zahteva zase značaj u 111 e 111 ostnega ustvarjanja, tudi ta razstavljena dela niso mogla pojasniti. Nujne prepričevalnosti m privlačnosti v Černigojevih delih te smeri ni. Manjka mu originalnosti in niMie osebnosti. Da se je osvobodil tujih spon. ie bilo treba odločnega dejanja, kajti avtor se je predobro zavedal, da povratka s te stopnic ni. naprej ra vodi samo brezobzirna notranja sila. Svojih najnovejših tvorb iz dobe. ki sledi kubistično-fuhiristični medigri, Černigoj topot ni pokazal. Naloga prihodnje razstave bo, da pokaže, kaj je dosegel na polju aktivističnega konstruktivnega udejstvovanja. Prevodi iz ruščine. j. v i d m a r. Kulturno dozorevanje našega naroda rodi z vsakim dnem večjo potrebo po lastnem, čim popolnejšem prevodnem slovstvu, ki naj nam nudi možnost, seznaniti se v domačem jeziku z deli tujih literatur. Čim pomembnejša in važnejša so prevedena dela, tem bolj doseza prevodništvo svoj namen, ki bodi prevajalcu in njegovemu kritiku prvi in poglavitni kažipot. Pri nas, ki smo majhen in zato gospodarsko šibak narod, bi bilo treba prevajalstvo posebno skrbno urediti. Naše prevodno slovstvo ne more biti tako obsežno, kakor prevodno slovstvo velikih narodov. Zato bi se moralo omejiti le na največje predstavnike vseh narodov. In prevajalec in založnik bi morala pri nas vselej vestno pretehtati, ali sodi delo, ki ga dajeta v svet, v vrsto tistih najvažnejših del, ki jih Slovenci moramo imeti prevedena. Znano mi je sicer, da pri prevajanju cesto odloča osebni okus in hipna strast za kako delo, toda obvladanje samega sebe je tu tem bolj važno, ker pri tem poslu ne gre samo za pomembnost ali brezpomembrost osebnega delovanja, marveč tudi za smotreno uporabljanje narodnega premoženja. Druga stvar, ki jo velja pri prevodih presoditi, je kakovost prevajanja. Prevod bodi umetniško točen. Popolna umetniška točnost je skoroda nedosegljiv ideal. Oton Župančič jo je nekoč v pogovoru opredelil z besedami, češ »delo bodi v prevodu tako, kakršno bi avtor napisal- če bi bil Slovenec«. (Da to navodilo ni mišljeno dobesedno tudi za narodopisne elemente originala, je kajpada umevno.) V tesni zvezi z umetniško točnostjo prevoda je vnanja verodostojnost ali logična točnost. Čim manjša je umetniška točnost prevoda, tem bolj mora ustrezati vsaj zahtevam stroge točnosti glede vnanjega zmisla. Tudi v tem prevodi navadno niso brez napak, vendar je pa tu nepopolnost manj kvarna kot pri umetniški točnosti, tako da je umetniško dober prevod, ki vnanje ni čisto točen, boljši kot neumetniški prevod največje točnosti. Od pričujočih petih prevedenih del sodita v slovenščino vsekakor knjigi: A. S. Puškin — Prijatelj : »Kapetanova hči« (Zal. Tiskovna zadruga. V Ljubljani 1924.) in pa L. N. Tolstoj —Pogačnik: »Kreu-tzerjeva sonata« (Zal. Zvezna tiskarna in knjigarna. V Ljubljani 1924. Splošna kniižnica 22. zv.). To sta knjigi dveh avtorjev, ki ju moramo imeti poleg drugih velikih Rusov čim prej v celotnih izdajah. Med manj važne in zato za naše prevodno slovstvo manj potrebne pisatelje štejem Garšina in Al. Tolstega. Zato se mi zdi. da nimata kniigi V. M. G a r š i n — n n • -»N a d p ž n » Nikolajevo a« (Zvezna tiskarna in knjigarna. V Ljubljani 1923. Splošna knjižnica 13. zv.) in Al. Tolstoj —Benkovič: »Knez Serebrjani« (Zal. Mohorjeva družba. V Prevaliah 1925.) prave upravičenosti, dasi je roman Al. Tolstega dobro liudsko čtivo. Popolnoma nepotreben pa nam je A r c i b a -seva : S a n i n« (prev. Stono Krašovec. Zal. Zvezna tiskarna in knjigarna V Ljubljani 1925. Splošna knjižnica 52. zv.). ker je plitvo in umetniško malo vredno delo. Po kakovosti prevaiania na ie vrednost t^h Imiicr takalf * n nov prevod Nadežde Nikolaievne je glede umetniške točnosti čisto nezadovoljiv, enostavno zato. ker prevaiaSec izvirnika niti jezikovno ne razume. Stavek, ki pomeni: »Zgodovine nisem delal in tudi ne vem, kako se dela« nrevaia z »historij nisem pisal in tudi ne videl, kako jih pišejo«, »...in da govorim v visokem slogu' prevaja s »prevzeti velikega cilja : biti primeren nritiV »Moonče bi lahko živela kakor vse druge, če bi napravila kompromis«, se glasi v prevodu 'Mogoče. da se ie v čem pregrešila, ko je hotela živeti kot vse ostale«. Torej popoln nezmisel Tal; j h napak ie brez števila. D« tu ni mogoč« crovoriti nit' o umetniški točnosti niti o zmiselni verodostoinosti. je očitno. Poleg tega pa prevajalec zelo slabo obvlada slovenščino. Zato dvomim, da bi bil njegov prevod dober tudi čp bi izvrnik ponolnoma razumel. F r. Pogačnik sp ie drugič pol-azal v našem prevodnem slovstvu s Kreutzerjevo sonato . TTgotavliam sicer neknk napredek, vendar i p njegovo delo to pot še zelo nezadostno za javnost. Način nipopvega poenostavljanja in okraiševanji stavkov in podajan(rimnpn-p ?niiol° >p »i«~/lor»ij S g 0: .H C AFILIJACIJI: f 3' io « Lastni agenciji v Južni Ameriki: • k .2, =! Buonos Aires, Rosario de Santa Fe ž s- v Severni Ameriki: v vseh večjih •t 03 o< c D C Posreduje vse bančne in trgovske posle z inozemstvom, posebno z Italijo in Avstrijo Olajšuje posle eks- in importerjem s tem, da jim eskomptira menice v lirah kakor tudi v drugih inozemskih valutah