Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 n Leto XXIX. - Štev. 30 (1463) Gorica - četrtek, 28. julija 1977 - Trst Posamezna številka Lir 200 taste ul sledilo tema! Beograd: odločilni teden Tajnik slovenske partije Franc Šetinc je v sobotni prilogi ljubljanskega dnevnika »Delo« 9. julija letos priobčil daljše razpravljanje o položaju vere in verujočih v socialistični ureditvi, določno v republiki Sloveniji. Njegova stališča, četudi jih sprejemamo z nekaterimi pridržki, zaslužijo vendarle pozornost, bodisi zaradi zmernosti bodisi zaradi mnogo jasnejših gledanj v odnosu države oz. samoupravne družbe v Sloveniji do vere, verujočih in do Cerkve. Med drugim pravi: VERA JE SVOBODNA V naši socialistični samoupravni družbi uresničujemo tudi svobodo veroizpovedi kot eno izmed z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in s tem tudi svobodno delovanje verskih skupnosti oz. Cerkve. Nato povzema besede Edvarda Kardelja: Zavedamo se družbenozgodovinskih izvorov religije in tega, da mora biti občan kot vernik svoboden, če bi kakorkoli krnili to njegovo svobodo, bi ne bilo nikakršnega jamstva, da se ne bi tako godilo tudi drugim vrstam svoboščin. V nadaljevanju se Franc Šetinc sklicuje potem na jugoslovansko ustavo, ki zagotavlja svobodo vere; da pa je protiustavna vsaka zloraba vere v politične namene. Omenja nato pred- in medvojna stališča partije do vere in Cerkve in zavrača vsakršen poskus klerikalizma. Posebej se partijski tajnik spomni onih, ki v reviji »Znamenje« objavljajo »sveža« pokoncilska stališča. Ki priznavajo, med drugim, da je marksizem bil in je ena vodilnih sil pri preoblikovanju sodobnega sveta. Da pa marksizem kot tak ne rešuje vseh protislovij. Edino religija, seveda pravilno razumljeno, da zagotavlja človekovo svobodo. Krščanstvo pa naj bo navzoče v procesu človekovega osvobajanja. BREZBOšTVO NI V OSPREDJU Franc Šetinc v svojem izvajanju ludi Pravi, da jugoslovanski marksisti (komunisti) niso nikoli sprejeli stalinistične opredelitve, po kateri je religija že sama po sebi ovira, ki zadržuje sprostitev človekovih ustvarjalnih sil in ki ji je treba zato napovedati frontalni boj. Nalo se Šetinc kritično opredeli tudi do sektašlva, tj. stranpoti v vrstah same par-*ije, se pravi, nasproti primerom, ko krajevni komunisti nadlegujejo verne. Takšne Pojave opravičuje sicer s tem, da se dogajajo zaradi poskusov oživljanja klerikalizma, četudi noče, kot je iz njegovih besed dojeti, kar načelno opravičevati samovolje krajevnih partijcev. Pomembno je, nadalje, kar pove o šoli: Učitelj, tudi veren, se mora zavzemati za socialistično samoupravljanje in za kakovost pouka in vzgoje. Nikogar ne smejo ^•ločiti iz šole zato, ker je veren. Toda šolo da bo moral zapustiti vsakdo, ki ne uresničuje učnovzgojnlh ciljev šole; ki je torej slab učitelj, četudi se izjavlja za najbolj gorečega ateista tj. brezverca. VERNOST IN ŠOLA Pomembna je ludi naslednja izjava: Učenci se kljub znanstvenosti šole svetovnonazorsko svobodno opredeljujejo. Dolžnost staršev pa je, da oni vzgajajo svoje otroke v strpnosti do drugovercev in teistov. O marksističnem brezverstvu: marksist v faznierah naše družbe ni predvsem ateist, le ludi bojevnik za samoupravljanje in humanizacijo naše družbe. Je bojevnik, ki sc skupaj z verniki zavzema za spreminjanje sveta, torej zamenjuje boj proti religiji z kojem za lepše življenje. Do tu Franc Šetinc, tajnik slovenske Partije. ODLOČILNA BO STVARNOST Pi‘i vsem tem gre za dejanja, ki pričajo 0 dobri volji. In nekatera znamenja so se Odlije čase pokazala: dovoljenja za gradilo nekaterih novih cerkva, vrnitev zase-*e"lh župnišč itd. Mnoga še čakajo na le-^vanje, predvsem gradnja cerkva v večjih testih (samo Ljubljana bi potrebovala Vs;'j deset novih). Mnoga stališča 1k> treba Jasneje Izraziti kol Je npr. vernost učite- ljev. Tudi dosedaj niso nikogar izločali iz šole zaradi vernosti, ampak zato, ker se je udeleževal službe božje. Tudi znanstvenost šole je silno širok pojem; po marksističnem gledanju znanost zavrača vero. Toda tudi za marksiste so taka stališča že preživela, saj sam Šetinc omenja, da so med znanstveniki verni in neverni. ČLOVEKOVE VREDNOTE Franc Šetinc zagotavlja, da samoupravljanje in socializem zanesljivo ne bosta uničila ničesar, kar človeku pomeni vrednoto. In to bo vsekakor odvisno od krščanstva samega, od tega, kakšno bo njegovo soočenje s temeljnimi dilemami sodobnega sveta. Na tem polju je gotovo mnogo skupnega dela. Predvsem zajezitev kvarnih posledic moralnega in duhovnega propada, pornografije in podobnega, kar se širi k nam iz zahodnih meščanskih sistemov in kar nasprotuje tako verski kot socialistični predstavi o dostojanstvu človeka. Zato je treba pozdraviti vsak korak, ki kaže na dobro voljo za sožitje ljudi različnih nazorov in na njihovo zavzetost za duhovni in tvami napredek samoupravne kot tudi vsake druge družbe. Za upoštevanje manjšin pri novi vlogi dežel Slovenska skupnost v deželi Furlaniji Julijski Benečiji je poslala ministru za dežele Tommasu Morlinu telegram z naslednjo vsebino (ob razpravi za prenos kompetenc od države na deželo v smislu zakona 382): Stranka Slovenska skupnost v deželi Furlani ji-J ulij s ki Benečiji nujno zahteva, da zakonska določila, zadevajoča prenos pristojnosti države na dežele upoštevajo člen 3 posebnega statuta dežele Furlanije-Julij-ske Benečije glede potrebe zaščite slovenske manjšine. Odločnost na Koroškem V začetku julija so korošiki Slovenci priredili v št. Jakobu v Rožu demonstracijo, med katero so pred vhodom v trg namestili dvojezičen napis. Po zadnji zakonodaji ta kraj namreč nima več dvojezičnega napisa, čeprav je to občina s tremi odborniki na slovenski listi, z živahno slovensko kulturno dejavnostjo; občina, kjer je slovenska strokovna šola za ženske poklice, edini slovenski otroški vrtec na Koroškem itd. Med govorniki je bil najodločnejši zastopnik K DZ (Koroške dijaške zveze), ki je mod drugim dejal; »Danes smo postavili dvojezično tablo v Št. Jakobu. Jutri pa bomo zamenjali vse enojezične oznake z dvojezičnimi, da bo stalo npr. poleg Ko-stenberg 3 tudi Kostenberg/Kostanje 3. Take table lahko naročite pri Koroški dijaški zvezi v Celovcu. Od danes naprej se bomo borili tako odločno in dosledno za naše pravice, da si bodo vsi ta 7. julij 1977 za vedno zapomnili! - Vstani in se brani, če res si sin svobodoljubnega očeta!« Koroški Slovenci zadnje čase izredno živahno pospešujejo kulturno dejavnost. Na tem področju ima izredno važno vlogo lutkovni oder, ki obiskuje slovenske vasi na obrobju dvojezičnega ozemlja in daje predstave za najmlaljše, zalo da se seznanijo z materino besedo, zakaj to je pogosto priložnost, da malčki slišijo domačo govorico tudi v javnosti. Naši rojaki so trdno odločeni, da se ne bodo vdali nikakomu pritisku in da bodo svoj boj za enakopravnost dobojevali, pa naj to traja še tako dolgo. Njih prizadevanja so usmerjana tudi v obveščanje svetovne javnosti o njihovem položaju. Pred kratkim so se mudili na Koroškem dopisniki zahodnonemške televizije ARD, francoske agencije AFP, švicarskega dnevnika Tages-Anzeiger te dopisniki ljubljanskega Dela in Tanjuga, da bi se prepričali o njih položaju na kraju samem. Ta ponedeljek se je pričel za evropsko konferenco v Beogradu odločilen teden, odločilen zato, ker je 31. julij določen za zadnji dan pripravljalnega sestanka. Če bodo namreč zastopniki 35 držav, ki se sestanka udeležujejo, do tega dneva našli soglasje v točkah programa, ki so zaenkrat še sporne, se bo glavni sestanek lahko pričel konec septembra kot je bilo predvideno. Če bi pa do tega soglasja ne prišlo, bodo zastopniki 35 držav odšli na poletne počitnice in ko se bodo vrnili, nadaljevali s pripravljalnim sestankom, začetek glavnega sestanka pa bo preložen na kasnejši čas. Opazovalci pričakujejo, da bo to zadosten razlog, da se bodo vsi zastopniki potrudili, da do te preložitve ne bo prišlo, kajti nihče si ne bi rad prevzel te odgovornosti nase. Brez dvoma pa ves dosedanji potek sestanka moti tiha napetost, ki vlada med ZDA in Sovjetsko zvezo zlasti kar se tiče človečanskih pravic. Neprestano se v razgovorih omenja »helsinški duh«, ki naj bi bil prisoten v navzočih, a najbolj še drži to, kar je dejal predstavnik neke nevtralne države: »V ozračju je duh neprestanega nezaupanja, ki zastruplja vse delo.« Na pripravljalnem sestanku, ki naj bi se zaključil, kot rečeno 31. julija, je bilo treba pripraviti dnevni red glavnega sestanka, način zasedanj, datum in trajanje tega sestanka. Povprečen človek bi dejal: preproste stvari, ki se dajo rešiti in odločiti v nekaj razgovorih. Pa se je razpravljalo o smislu vsake besede, povsod se je iskala dvoumnost, povsod je prišlo do protipredlogov. Zadosten primer je samo vprašanje: kako naj se glavni sestanek imenuje. Za to sta bili potrebni kar dve celodnevni zasedanji 21. in 22. julija. Končno je bil naslov sestanka sprejet, a nekatere delegacije so si pridržale pravico, da ga zavržejo, če se bo po natančnem premisleku izkazalo, da so nekateri izrazi za neke države nesprejemljivi. V osnovi so vse delegacije sprejele predlog devetih nevezanih in nevtralnih držav kot podlago za nadaljnje razpravljanje. A pri tem so^ še vedno ostale štiri sporne točke: kako ravnati pri posredovanju različnih pogledov na dosedanjo uresničitev sklepov konference v Helsinkih; kako naj bo organizirano delo na plenarnih sejah in na sestankih delovnih teles glavnega sestanka v septembru; kako naj se zagotovi varnost in sodelovanje med njimi po konferenci v Beogradu; in koliko časa naj traja glavni jesenski sestanek. Gre za točke, ki nimajo samo organizacijskega pomena, temveč tudi in zlasti političnega. Čeprav se o tem javno ne govori, gre predvsem za človečanske pravice, ki so na pripravljalnem sestanku stalno navzoče. Omejiti čas konference bi namreč pomenilo, dati Sovjetski zvezi močno orožje, da bo razpravljanje naravnala v smer, ki bo daleč od vprašanja človečanskih pravic, tako da zanje ne bo več časa. V tem smislu je že dejal vodja poljske delegacije, da bi se moral beograjski sestanek vsekakor končati še letos. Vodja jugoslovanske delegacije pa je dejal, da je zanj kot predstavniku države gostiteljice težko govoriti o trajanju konference. Vsekakor meni, da njena učinko- vitost zahteva, da se ne bo zavlekla v nedogled. Toda če se bodo ta teden dela na pripravljalnem sestanku nadaljevala kot v preteklih tednih, je težko upati, da bo prišlo v sedmih dneh do soglasja v štirih gori omenjenih točkah, ki so do sedaj razdvajale delegacije. Ali bo prišlo do kompromisa v zadnjem hipu ali pa se bo v jeseni nadaljevalo tam, kjer je bilo delo prekinjeno. Vsekakor se je pretekli ponedeljek kot na šahovski deski začel boj s časom. Časovna stiska pa navadno ne pomaga k premišljenim potezam. Sestanek SSk-DC na deželni rairni V Vidmu so se sestali prejšnji teden deželni tajnik DC Coloni in član deželnega vodstva Biasutti ter predsednik in tajnik SSk v deželi Furlaniji-Julijsiki Benečiji Bratuž in Štoka. V teku razgovorov so se dotaknili vprašanj, ki zadevajo slovensko manjšino. Deželni tajnik DC Coloni je predstavnikoma SSk zagotovil, da bo podprl zahtevo slovenske manjšine, da pride čimprej do srečanja s predsednikom vlade Andreottijem o glavnih nerešenih vprašanjih slovenske manjšine v Italiji. Slovenska skupnost je o isti zadevi preko deželnega tajništva tudi poslala pismi vodstvenim organom manjšinskih strank Siidtiroler Volkspartei ter Union Valdotain in se zavzela, da njih parlamentarci podprejo pri predsedstvu vlade to pobudo slovenske manjšine. Plodovita seja deželnega tajništva Slovenske skopnosti V zadnji številki smo na kratko poročali o sestanku deželnega tajništva SSk, ki je bilo v Jamljah 14. julija. Danes prinašamo daljše poročilo o tem sestanku, na katerem so prisotni pod predsedstvom dr. Andreja Bratuža razpravljali med drugim o naslednjih perečih problemih: 1. skupen nastop vseh Slovencev pri predsedniku vlade Andreottiju; 2. ustanovitev Federacije narodnostnih in jezikovnih skupnosti v Italiji; 3. programski sporazum med strankami ustavnega loka na vsedržavni ravni in prenos pristojnosti na dežele v smislu zakona 382; 4. zavrnitev s strani večinskih strank v deželnem svetu ustanovitve slovenskega samostojnega šolskega okraja; 5. deželni urbanistični načrt; 6. srečanje s predstavniki rimskega vodstva RAI v zvezi z ustanovitvijo slovenskih televizijskih oddaj; 7. ipriznanje slovenskemu gledališču v Trstu statusa stalnosti; 8. problem Prevala v števerjanski občini; 9. vprašanje kraškega hleva; 10. statut Kraške gorske skupnosti. Po izčrpnem poročilu deželnega tajnika SSk dr. Draga Štoke se je o imenovanih problemih razvila dolga in poglobljena diskusija, v katero so posegli Damjan Paulin, Alojz Tul, Aleš Lokar, Marija Ferletič, Branko Černič, Antek Terčon, Mirko Špacapan in drugi. Po analiziranju posameznih problemov so člani tajništva SSk prišli do naslednjih zaključkov: SSk pozitivno ocenjuje skupni nastop slovenskih sil v Italiji in je prepričana, da bo ta skupna akcija rodila tudi uspeh v smeri celovite zaščite Slovenske narodne skupnosti. SSk z zadovoljstvom podčrtava dejstvo, da so se po dolgih letih truda in skupnih prizadevanj stranke narodnih manjšin v Italiji povezale v enotno federacijo, kar se je zgodilo v Desenzanu 2. julija letos. V komite omenjene federacije je deželno tajništvo SSk imenovalo svojega deželnega tajnika in ratificiralo statut. SSk je ocenila tudi sporazum, ki so ga na vsedržavni ravni dosegle stranke ustavnega loka in ugotovila, da odpira ta sporazum v sedanjih težkih časih nove perspektive; posebej je upati, da bo ta sporazum zaustavil ekstremistične roke, ki sejejo v državi nered in nemir. Z obžalovanjem pa SSk ugotavlja, da se stranke ustavnega loka na vsedržavni ravni sploh niso dotaknile v svojih dolgotrajnih razgovorih vprašanja slovenske narodne skupnosti v Italiji — vsaj iz tiskovnih poročil to ni razividno —, čeprav bi morala ta problematika biti predmet prenosa pristojnosti na avtonomno deželo Furlanija-Julijska krajina, za kar se Slovenci v Italiji potegujemo že od ustanovitve dežele dalje. SSk zato poziva vsedržavne stranke ustavnega loka, da se čimprej soočijo s problematiko slovenske narodne skupno- sti in vnesejo v doseženi sporazum klavzulo o celoviti zaščiti Slovencev v Italiji. Z ogorčenjem je nato deželno tajništvo SSk obravnavalo zavrnitev s strani deželnega sveta zahteve po takojšnji ustanovitvi slovenskega samostojnega šolskega o-kraja. Z malenkostno razliko glasov je bila izglasovana resolucija svetovalcev DC, PRI in PSDI, kateri so se pridružili glasovi MSI in zavrnjena resolucija SSk, PCI, PSI, PLI, kateri sta se pridružila predstavnica MF in socialdemokrat Lucio Lonza. Z razliko kakih petih glasov je zmagala prva resolucija. SSk zahteva, da se čimprej popravi krivica in poziva parlamentarce iz naše dežele, da čimprej vložijo v tem smislu zakonski predlog v parlamentu. Pravtako zahteva, da se vladne stranke na deželi soočijo s predlogom, ki ga je pred časom SSk vložila za slovenski samostojni šolski okraj. Glede deželnega urbanističnega načrta je SSk ponovno pozvala slovenske organizacije in privatnike, da čimprej, in to še v teku meseca julija, vložijo pripombe k osnutku deželnega regulacijskega načrta. V tem smislu je deželno tajništvo pooblastilo svojega predstavnika v deželnem svetu, da zagovarja v pristojni komisiji pripombe in kritike slovenskega prebivalstva v deželi Furlaniji-Julijski krajini. V nadaljevanju zasedanja je bil tudi govor o potrebi takojšnje ustanovitve slovenskih televizijskih oddaj, za katere se SSk poteguje že desetletja. Tudi na podlagi rezultatov zadnjega sestanka z rimskim vodstvom tretjega televizijskega o-mrežja je upati, da bo že spomladi prišlo do prvih televizijskih oddaj v slovenskem jeziku. Deželno tajništvo je nadalje izrazilo svoje zadovoljstvo nad priznanjem statusa Stalnega slovenskega gledališča, za kar se je tudi Slovenska skupnost zavzeto potegovala na pristojnih mestih. Ob zaključku seje je bil govor še o kra-škem zadružnem hlevu in o deželnem finansiranju (proti čemur so v deželnem svetu glasovali komunisti, socialisti pa se vzdržali), ki je gotovo zelo važna pobuda za splošni razvoj kraškega kmetijstva. Govor je bil tudi o števerjanski občini, ki je ogrožena v svojem kmetijskem razvoju zaradi izkopavanja gline s strani podjetja Valdadige. Deželno tajništvo SSik je izrazilo svojo solidarnost števerjanskemu županu in vsemu prebivalstvo!, ki se bori za ohranitev kmečkega področja tistega predela, ki je sedaj v resni nevarnosti za svoj obstoj. Ob koncu seje so člani izrekli pozitivno mnenje o opravljenem delu v tej sezoni m zahtevali, da se upravne volitve razpišejo v jeseni, ker je pač nezaslišano, da bi komisarske uprave vodile pokrajinsko gori-ško upravo in razne občinske uprave praktično za eno leto, SSk je prepričana, da je v demokratičnem sistemu pravica do volitev nujna in jih ne sme nobena birokratska zapreka kakorkoli odlašati. Tajvanske drobtine BflBfl OtSUMCl Om ŠkoMffi SM (Iz pisem misijonarja A. Majcena SDB) CVETNA NEDELJA 1977 Jutri bo cvetna nedelja. Pripravil sem mašo v kitajščini — saj to ni šala, ker je toliko črk, ki jih moram poiskati ali vsaj tone pravilno zaznamovati. Za sestre in za sobrate, skupaj, sem naredil pridigo o velikonočni skrivnosti. Potem sem že na pol sestavil konferenco za vajo srečne smrti za sobrate. Na veliko noč imam še pridigo za kristjane in konferenco za fante. O čem jim bom govoril, še ne vem; gotovo nekaj, kar potrebujejo taki fantje, ki imajo 16-20 let in obiskujejo višjo srednjo šolo. Pozvonilo je. Pustil sem pismo in šel k duhovnemu branju. Katehet je želel, da bi peli prve večernice za jutri; ker nimam pravega glasu za petje, sem bolj gledal smisel posameznih črk, kitajskih seveda. Je pa vietnamščina že dosti lažja, ker jo pišejo z latinico. Tu na Formozi govorijo »ko-yu«, tj. kitajščino, a vsak po svojih tonih. Kvantunci po svoje, Šangajci po svoje, Fucjanci, ki imajo ozka usta, po svoje... Potemtakem je prava babilonija v izgovarjavi. Vsi se morajo učiti in govoriti mandarinščino, pa jo vsak po svoje suče. Pripis: Po kranjskem žegnu in hrenu se mi pa le sline cedijo. Tega tu ni. Sedaj bom še prižgal eno kadilnih paličic, ki jih rabijo v rpagodah, da odženem komarje, in se bom zaril pod odejo. Lahko noč. Tainan, 2. aprila 1977 * * * Danes (13. maja) mi je telefoniral iz Tai-peja g. Pomatti in povedal veselo novico, da mi je vlada podaljšala dovoljenje za bivanje na Formozi do srede novembra. JANEZ BOŠKO CEUVEJSIN V Hongkongu je nenadoma umrl (utonil v morju) Janez Boško Ceuvejsin. To je bil prvi Kitajec, ki sem ga krstil pred 40 leti. Še sredi januarja, ko sem bil v bolnišnici, me je prišel obiskat z nekaterimi starimi Kunminčani, da smo proslavili ta njegov in moj veliki dan. Takrat je bil 12-leten fant, prijazen in brihten, v naši tiskarski delavnici. Hotel je postati duhovnik in salezijanec, a ni šlo tako gladko, ker so njegovi starši bili zelo' zavedni budisti in mu niso dali dovoljenja; silili so ga celo, da bi vero zatajil. Takrat me je prosil, da bi naskrivaj zbežal, toliko bolj, ker je med tem njegov oče umrl in bi moral dati iz prsta nekaj krvi, da jo vtisne v malikovalsko družinsko tablico. Msgr. Kerec ga je rad sprejel v svoje ma- lo semenišče, da tam dokonča študije. Ker je bil nadarjen, je kmalu postal mlajšim profesorček, česar je bil monsinjor nadvse vesel. Učil ga je tudi delati načrte za hiše in druge stavbe, ki jih je potem msgr. Kerec dal zidati. Ceuvejsin ni hotel postati škofijski duhovnik. Zato je prosil našega inšpektorja Braga, da bi ga poslal v Macao. V Kun-mingu sem ga nekoliko pripravil in mu dal za na pot nekaj denarja. Poti tedaj seveda niso bile varne. Po nekaj dnevih vožnije na kamionu so jih napadli pirati in so tudi njemu vzeli ves denar. A pot do čilija je bila še dolga. Neki Kitajci so ga vzeli na rečni čoln, kjer je pomagal veslati in tako srečno dospel po reki v Macao k sa-salezijancem. Tu je v aspirantatu nadaljeval študije, dovršil filozofijo in teologijo ter postal salezijanec. Risarsko žilico, ki jo je prevzel od msgr. Kereca, je dobro uporabil in od njega se je tudi naučil zidati, šel se je »arhitekta«. Tako so ga predstojniki poslali v Sajgon, da sezida tehnično šolo, in k meni v Tram Hanh, da zgradi majhen aspirantat ter nekaj za moj noviciat. Nato so ga poslali na Formozo, kjer je sezidal tehnično šolo v Tajnanu, kjer je sedaj moj kvartir. Tedaj je nekaj prišlo vmes in je prosil za izstop iz salezijanske družbe. Tajpeški nadškof ga je sprejel v svojo škofijo. Tudi njemu je marsi-kaj sezidal, med drugim škofijski dvorec, vse kar tako, kakor se je naučil od msgr. Kereca. Nadškof ga je poslal v Rim na višje študije, kjer je promoviral iz filozofije, nakar je učil v tajpeškem velikem semenišču. In lansko leto, ko sem prišel iz Vietnama, sem ga našel v Hongkongu, kjer je bil profesor orientalne filozofije v hong-konškem velikem semenišču. Te počitnice pa ga je tajvanski nadškof prosil, naj bi prišel učit orientalno filozofijo na Fužen-sko katoliško univerzo v Tajpeju, pa ga je Bog prej poklical k sebi. Takole torej je ovenela za ta svet prva cvetka mojega misijonskega udejstvovanja. Pred letom dni je umrl za rakom tudi moj kunminški gojenec p. Gregor Pi. Moji gredo pred menoj, mi pa še čakamo, kdaj nas bo Bog poklical, saj nismo več tako mladi... V TAJVANSKIH GORAH Gotovo bi me radi vprašali, kje sem in kaj delani. Takoj vam povem. V Tajnanu sem vzel vlak in se v štirih urah pripeljal v osrednji Taiwan, ki mu pravijo Tajčung (sredina). Poiskali smo avtobus, ki nas je potegnil v hribe. V eni uri smo bili v vasi San Y (tri vrline). To je prava dolga vas, ki ima tudi svojo železniško postajo za navadne vlake. Prav blizu gradijo moderno avtocesto, ki se bo lahko kosala z evropskimi. Zavil sem iz glavne ulice in že smo bili pri prijaznem merinolskem patru Mac Ca-beju. Predstavil mi je 44 svojih fantov, ki nimajo družine. V tem »Boystownu«, kot pravijo hiši, jim je ustvaril lepo družinsko življenje. Res, kar prijazni so tile njegovi fantje, ki obiskujejo osnovno, srednjo in visoko šolo. Dva izmed njih sta brez rok ter imata železne nadomestke, ki jih izvrstno uporabljata. Tukaj ostanem en mesec, da bom nadomestoval p. Mac Cabeja. Sam sem. Pomaga mi starejši fant, ki ima železne roke pa blago srce; sposoben je vzdrževati red tudi med večjimi fanti. Sem kar zadovoljen. Vsak dan jim povem nekaj dobrih besed, zjutraj in zvečer. Upravljam nekoliko denarja za nakup raznih potrebščin, posebno za (kuhinjo. Fantje kar dobro jedo. Tudi jaz imam isto hrano, pa malo kofetka povrhu. Med dnevom so v šoli, zvečer, opoldne in zjutraj pa doma. Zato čez dan lahko prebiram kitajščino, ki mi še kar dobro služi, kot vidim, čeprav je že 25 let nisem govoril. Tu smo v hribih, kjer je veliko gozdov s starimi in skrotovičenimi drevesi. Velika zverižena debla pripeljejo v San Y, kjer je skoraj vsaka hiša prava rezbarska delavnica. Od vseh strani prihajajo ljudje ter kupujejo in pošiljajo v svet najrazličnejše kitajske kipe: malike, orle, tigre, zgodovinske osebnosti in druge podobe vseh vrst. Skoraj v vsaki hiši je trgovina, kjer prodajajo to izrezljano kramo. V trgu San Y imamo osnovno in srednjo šolo s kakimi 1.300 šolarji. Naši, ki obiskujejo tehnično šolo, se z avtobusom vozijo v pol ure oddaljeni Mjao Li. Enkrat na teden pa pride univerzitarec, da fantom razlaga katekizem. Včeraj je prišel na obisk sam merinol-ski škof. Zahvalil se mi je, da nadomestu-jem p. Mac Cabeja, ki je šel za par tednov v Hongkong na zdravljenje. Prišel me je obiskat tudi p. Rebol, ki je ameriški državljan, drugače pa pristen Slovenec; že leta 1939 je šel za očetom in materjo v Ameriko. Ko govori, se mu kar pozna, da je pravi fant od fare, doma izpod Šmarne gore pri Ljubljani; vidi se pa tudi, da že dolgo ni imel priložnosti, da bi slovensko govoril. Na Formozi nas je sedaj pet Slovencev: zdravnik dr. Janež, merinolski misijonar p. Rebol, s. Anica Miklavčič, s. Kalista Langerholc in seveda jaz kot peto kolo. Cez mesec in dan bi nas g. Stanko Pavlin rad povabil na svojo srebrno »slovensko« mašo. Ne vem, če se mu bo posrečilo, da nas spravi skupaj, ker tičimo vsak v svojem kotičku. G. Pavlin je sedaj v Hongkongu. Drugi imajo italijanske potne liste ali vatikanske, le jaz imam jugoslovanskega... Končno vse prav lepo pozdravljam. San Y, 13. maja 1977 II V novi afriški državi Džibuti ob Rdečem morju živi 14.000 katoličanov, ki pa so povečini Evropejci. Med njimi deluje 9 duhovnikov in 60 redovnih bratov oz. redovnic. Džibuti ima tudi svojega škofa. Je to msgr. Hofmann, jjo rodu iz francoske Alzacije. Eudosio Ravines, znani južnoameriški izvedenec za vprašanja komunističnih držav, je napisal članek, kjer med drugim pravi: »V vseh stvareh je v komunizmu teorija ena reč, druga, popolnoma različna, pa je praksa.« Tako je bilo tudi v primeru čilskih beguncev. Človek bi pričakoval, da bodo Rusija in vse pod njenim okriljem živeče države z ljubeznijo in hitrico ponudile tem brezdomcem gostoljubje, kakor se spodobi med brati. Pa ni bilo tako! Velika Rusija je obotavljaje ponudila streho 30 beguncem. Vzhodna Nemčija je obljubila zatočišče za 400, sprejela pa jih je le 228; osem so jih sprejeli Cehi, tri pa Bolgari. Ogrska jih je vzela 314, Romunija pa 1.149. Jugoslavija je sprejem čilskih beguncev odklonila. Lepše so se odrezale »kapitalistične« države: Zah. Nemčija jih je sprejela 850, Švedska 600, več sto Švica in veliko Fran- ■ Predsednik italijanske vlade Andreotti je skupaj z zunanjim ministrom Forlani-jem obiskal Washington, kjer je imel politične pogovore s predsednikom Carterjem, ter mu je razložil pomen programskega sporazuma šestih strank »ustavnega« loka, ki so ga kakor znano podprli tudi komunisti. ■ Španski kralj Juan Carlos I. je s svečanim govorom odprl novi španski parlament, v katerem so tudi komunisti z 82-letno Dolores Ibarruri in Santiagom Cari-llom na čelu. Kralj je v govoru, ki so ga s ploskanjem odobrili tudi komunisti, podčrtal dejstvo, da je izpolnil obljubo, ki jo je dal ob ustoličenju za španskega kralja: »Uvedba demokracije na podlagi spoštovanja zakona in suverenosti ljudske volje.« ■ Več kot sto jetnikov se je uprlo v madridski jetnišnici »Carabanchel« in zasedlo streho jetnišnice. Uporni jetniki so postavili dve zahtevi: pomilostitev tudi navadnih kaznjencev, ne samo političnih in takojšnje izvajanje reforme v španskih zaporih. Po brezuspešnih pogajanjih je nastopila policija in jetnike ukrotila, pri čemer je bilo ranjenih več kot 30 oseb, med njimi tudi 6 policistov. HI V Ne\v Yorku sta bila dva Hrvata obsojena na dosmrtno ječo, trije pa na 30 let zapora, ker so lani ugrabili in preusmerili ameriško letalo, na newyorški železniški postaji pa pustili bombo, ki je enega policista ubila, dva pa ranila. ■ Zadnje dni preteklega tedna je prišlo med Libijo in Egiptom do ponovnih vojaških spopadov. Po egiptovskih poročilih naj bi bila libijska oklopna kolona vdrla na egiptovsko ozemlje. Egipčani so jo prestregli in uničili 40 tankov ter sestrelili dve lovski letali. Napetost med Egiptom in Libijo traja že od leta 1973. Takrat je libijski voditelj Gedafi zameril Sadatu, da ga ni obvestil o egiptovskih načrtih za boj proti Izraelu in da ni storil prav, ko je nato pristal na prekinitev sovražnosti. ■ Ker predstavniku ljudskih republikancev (turških socialdemokratov) Bulentu Egevitu, čeprav je njegova stranka izšla iz zadnjih volitev kot najmočnejša, ni uspelo sestaviti vlade, je ta naloga pripadla De-mirelu, ki vodi »Stranko pravice« in je druga po moči v parlamentu. Skupaj z dvema drugima strankama je sestavil vlado, ki ima za seboj 229 poslancev, tj. štiri več kot je potrebno za večino v parla-mento. S Uničujoč poraz je doživela na Cejlonu (Sri Lanika) »Stranka svobode«, ki jo vodi ženska Sirimavo Bandaranaike in je bila na oblasti z nekaj presledka vse od leta 1960. Ob izredno veliki udeležbi volivcev je opozicijska »Stranka združenih nacionalistov« prejela od 168 poslanskih mest kar 132, vladna stranka pa komaj štiri. Tudi »Tamilsko osvobodilno gibanje« (Tamili so narodna manjšina na otoku) se je zelo opomoglo. Dobilo je 16 poslancev. S predsednico Bandaranaike je izgubila oblast zadnja od treh žensk, ki so v povojnem času bile na čelu vlad. Prva je prostovoljno odstopila Golda Meir v Izraelu, letos je morala v Indiji zaradi poraza na volitvah oditi Indira Gandi, sedaj pa iz istega razloga še Sirimavo Bandaranaike. M Osrednji odbor kitajske komunistične partije je rehabilitiral Teng Hsiao-piniga, ki je bil na pritisk »radikalne četverice« lani 7. aprila odstavljen od vseh položajev. Teng je znova podpredsednik partije in šef generalštaba, medtem ko je Maov naslednik Hua Kuonfeng ohranil predsedniško mesto vlade, države in v partiji. Obenem z rehabilitacijo Tenga so bili iz partije izključeni vsi štirje člani »šanghajske četverice«, mod katerimi je tudi Maova vdova. cija, menda okrog 5.000. Naslednje poglavje te zgodbe pa je beg iz komunističnih držav. Vse beži proti kapitalističnemu Zahodu! Visoki komisar za vprašanja beguncev pri OZN je dal objaviti podatke o usodi teh beguncev. Podatki povejo, da jih je v juniju lanskega leta ostalo v Vzhodni Nemčiji od 228 le še 53, drugi so se pretolkli na Zahod. Iz Bolgarije so ušli še tisti trije, ki jih je sprejela. Na Ogrskem jih je ostalo od 314 še 46, v Romuniji pa od 1.149 še 289. Kuba jih je bila sprejela 517, od teh jih je tam ostalo še 111, drugi so ušli v Mehiko, v Venezuelo in drugam, znak, da jim oblika ameriškega komunizma ne prija. Po poročilih omenjenega komisarja je do lanskega julija 80 odstotkov Čilencev, ki so jih sprejele komunistične države, poiskalo pot na zahod, v »kapitalistično« svobodo, Podatki, ki za razumnega človeka ne potrebujejo komentarja. Škofovska sinoda proslavlja desetletnico svojega prvega zasedanja. Ob začetku del 29. septembra 1967 je Pavel VI. izrazil željo, naj bi novi organizem služil utrditvi vezi vere, dejavne ljubezni in pastoralne akcije med Apostolskim sedežem in vsem katoliškim episkopatom. Če gledamo sedaj nazaj na pot, ki jo je škofovska sinoda prehodila v teh desetih letih, moremo ugotoviti, da je bila dejavnost sinode zvesta temu naročilu. To je izrecno potrdil tudi glavni tajnik škofovske sinode Poljak Škof Ladislav Rubin. Kaj je pravzaprav sinoda? Novi organizem pastoralnega vladanja Cerkve, tako jo je označil Pavel VI. Prvi razlag obstajanja tega organizma je, da ustvarja edinost m solidarnost katoliške Cerkve. V ta namen opravlja svojsko dejavnost s tem, da nudi Cerkvi pastoralno službo vsega episkopata v povezanosti in pod predsedstvom papeža. V teh desetih letih se je sinoda uveljavila bodisi v raznih zasedanjih, bodisi z nič manj uspešnim tihim delom sveta glavnega tajništva 'kot posebej primeren kraj za srečanja, za neposredne stike, ki so potrebni za skupno poslušanje tega, kar Sv. Duh govori Cerkvi in tega, kar morajo apostoli in Sv. Duh reči in priporočati učencem. Glavni tajnik msgr. Rubin, ki je spremljal sinodo že od njenega začetka in je doživljal z njo vse težave, stiske in vse njeno veselje, lahko nudi pričevanje o zbližanju, ki se ustvarja na sinodalnih zasedanjih. Brez ozira na veljavnost izraženih mnenj o zadevah, ki so važne za vso Cerkev in že samo dejstvo sestajanja ali zasedanja daje globok občutek občestva in bratstva, ki ostaja kot osnova duhovnih izkustev v življenju Cerkve. UTRIP CERKVE • Tudi letošnje poletje bo papež Pavel VI. preživel v svoji letni rezidenci v Ca-stelgandolfu. Iz Vatikana je odpotoval v četrtak 14. julija, letos že tretjič s helikopterjem, že naslednjo nedeljo pa je imel govor za vernike in turiste, ki so ga prišli poslušat z vseh koncev sveta. • Severnoameriški predsednik Carter je na mesto Henryja Cabota Lodgea imenoval za svojega osebnega zastopnika v Va- Odrske zavese so se zaprle zaradi poletnega premora. Skupine, ki so se na odru vrstile, uživajo že zaslužen počitek. Med temi skupinami so tudi otroški in mladinski zbori, katerih člani so se raztepli po plažah, hribih in dolinah. Razšli so se s trdnim namenom, da se bodo v jesenskem času spet združili in zaorali v novo sezono. Ko to premišljujem, mi spomin uhaja v pravkar minulo prosvetno dejavnost. Pred očmi imam nastanek, veselje, delo in vztrajnost teh mladih pevskih skupin. Lahko bi te pevske skupine primerjali mlademu drevesu. Ko zasadimo mlado drevo, spremljamo njegovo rast z vso prizadevnostjo in pozornostjo. Njegov razvoj nam je v veselje in ponos. Koliko je pa veselja, ko nam da svoje prve sadove, to ve samo listi, ki se je posvetil skrbi za zasajeno drevo. Nekaj podobnega, lahko trdimo, se dogaja tudi z rastjo in razvojem otroških in mladinskih zborov. V začetku se zbere morda le nekaj nebogljenih in neizvežba-nih pevskih grl. Ta skupinica vadi iz tedna v teden, iz meseca v mesec. In ker zgledi vlečejo, se tej prvotni skupinici pridruži še nekaj mladih sil, ki imajo veselje do petja, četudi nimajo prave sposobnosti. Zborovodja, ki se posveti gojenju teh mladih grl, je človek, ki mora poznati potrpežljivost. Poznati mora zmogljivost mladega pevca. Poznati mora značaj posameznega otroka. Z eno besedo biti mora pedagog. Vse, kar je bilo do sedaj povedanega, se razvija v zaprtem prostoru kake dvorane, kakega razreda ali pevske sobe. Pred zbo-rovodjevimi očmi raste mlada, še nebogljena pevska skupina. On je tisti, ki prvi zaznava morda komaj opazno rast. Včasih z vso pravico tudi obupa, a ne popusti. Delajo mu preglavice tisti pevčki, za katere meni, da nimajo posluha. Vztrajna vaja pa ga bo pripeljala do prepričanja, da je zelo malo otrok brez posluha. Res je sicer, da je posluh lahko zanemarjen, a spoznal bo, da ga lahko z veliko potrpežljivostjo in vztrajnostjo pokliče na dan. Po mnenju nemških glasbenih pedagogov moremo govoriti o glasbenom neposluhu samo v razmerju 2 ali 3/1000. No, in zbor vadi, se krepi in že se pri- tikanu 60-letnega pravnika Davida VValtersa iz Miamija na Floridi. ZDA in Apostolski sedež namreč nimata rednih diplomatskih stikov. • Praški apostolski administrator kardinal František Tomašek se je po večtedenskem bivanju v Rimu vrnil v češko prestolnico, kjer je podelil mašniško posvečenje 24 diakonom iz Češke in Moravske. Drugače pa so verske razmere na Češkoslovaškem še vedno žalostne. Sama Praga že dvajset let nima nadškofa, ker vlada vse do sedaj Tomašeka ni hotela priznati za rednega škofa. Od trinajstih škofij jih je osam brez škofa, dva sta apostolska upravitelja in le tri škofije imajo redne škofe. • V navzočnosti več nemških škofov, poljske Cerkve in številnih vernikov je bila v Munstru v Zah. Nemčiji uradno razglašena za svetnico žena in mati Doroteja, doma iz kraja Montau na Pruskem, ki sedaj spada pod poljsko škofijo Gdansk. Živela je od leta 1347 do 1394. Ljudstvo jo je častilo kot svetnico brez uradne razglasitve. Sedaj je Cerkev ta ljudski glas potrdila. • Na Madžarskem je umrl 71-letni škof Mihaly Endrey, ki je zadnji dve leti in pol vodil škofijo Vac. Od 1958 do 1963 je bil interniran, od 1972 pa ni smel opravljati škofovske službe. To leto je postal pomožni škof v Pečuhu. • Romunska pravoslavna Cerkev ima novega patriarha. 120-članski odbor, v katerem so metropolit, škofje, zastopniki škofije (ena tretjina duhovnikov ter dve tretjini laikov), predstavniki teoloških šol in trije predstavniki oblasti (v Romuniji za razliko o drugih socialističnih dežel Cerkev ni ločena od države), je že pri prvem glasovanju izvolil za novega patriarha moldavskega metropolita Justina Moisescu-ja, ki ima 67 let. Bogoslovne študije je opravil v Atenah in tam tudi doktoriral, duhovnik pa je postal šele pri svojih 46 letih. Romunska pravoslavna Cerkev je postala samostojna leta 1885 in šteje 16 milijonov vernikov, patriarh Justin pa je četrti v vrsti romunskih patriarhov. « V Španiji je kljub prepovedi škofov na zadnjih državnozborskih volitvah 15. junija okoli 20 duhovnikov kandidiralo na levičarskih listah in bilo tudi izvoljenih za poslance. Zaradi neposlušnosti so se morali odreči aktivni cerkveni službi. bližuje dan prvega javnega nastopa. Kar se je tedne in morda tudi mesece skrivalo v pevskih prostorih, to je sedaj pripravljeno za javni nastop, pred večjo ali manjšo publiko, pred bolj ali manj strokovno podkovanimi poslušalci. Gotovo je le, da je ob lakih priložnostih občinstvo ljubitelj mladinskega petja. Iz rdečih, mladih lic kipi taka neučakanost, da še koraki proti odru so bolj podobni skakljanju žrebet kakor hoji organizirane skupine. Toda vse to mladih pevcev ne moti. Prišel je namreč njihov trenutek. Dvorana ploska, pevci odpojejo in spet dvorana zaploska. Led je prebit. Zapuščajo oder veseli in ponosni, da njihov trud ni bil zaman. Toda s tem ni še konec njihove misli na nastop. Čakajo in včasih tudi pričakajo bolj ali manj laskavo priznanje časopisnih poročevalcev. Ti imajo namreč v rokah zelo pomembno karto. Poročevalci s svojim pisanjem lahko pripomorejo k nadaljnji rasli mladega zbora, lahko pa mu tudi uničijo poslednji pogum za nadaljnje nastope. Mnenja sem namreč, da mora imeti poročevalec pred sabo ne le trenutni uspeh mlade skupine, temveč predvsem trud, ki so ga neizvežbani pevčki vložili v pripravo tudi najmanjšega nastopa. Če lo upoštevamo, potem moramo priznati, da je vsak mladinski nastop vreden pohvale. Odlično in vzpodbudno sredstvo je tudi nastop mladinskega zbora na radiu. mislim tu na brezpogojno snemanje katerega koli mladinskega zbora. Mislim boli na predvajanje že posnetih programov i mladinskimi zborovskimi pesmimi. Naj bi otroški in mladinski zbori imeli svoj odmerjen čas, kakor ga imajo zbori odraslih' Kar pa zaveda snemanja, naj bi se ten1 otroško-mladinskim zborom dalo vsaj vzpodbuden honorar. Ne verjamem nafl1' reč, da je nastop raznih popevkarjev in ansamblov na radiu ali televiziji nehono* rarno delo. Ce bi tako bilo, bi lahko ra-dijsko-televizijski abonma zmanjšali vsaj za polovico letne vsote. Toliko v zvezi z nastopi mladinskih zborov na radiu in v zvezi s časopisnim P°' roča njem. Ivo Bolčin3 Čilski begunci bežiio iz komunističnih držav S TRŽAŠKEGA Dva letošnia miška ilatomšaika RmtMn politika PCI ii ARPI 12. julija 1927 sta bila v Gorici posvečena v duhovnika gg. Albin Martinčič in Mirko Zorn, Torej obhajata letos zlati jubilej in 50-letnieo zveste službe Kristusovi Cerkvi. G. Martinčič je pel novo mašo 17. julija 1927 v Gor. Cerovem v Brdih, g. Zorn pa v Prvačini 24. julija istega leta. Zaradi bolehnosti sta se oba odrekla zlatomašnim svečanostim, kar pa ne sme biti razlog, da se ju ne bi spomnil naš list ob tako vzvišenem jubileju. G. Albin Martinčič se je rodil v Gorici 27. februarja 1900. Tu je hodil v ljudsko šolo in začel s srednjo. Kot begunec je prišel z družino na Kranjsko in nadaljeval študije v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Nato je stopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je bil tri leta. Četrti letnik pa je opravil že v Gorici, ko se je njegova družina vrnila v domače kraje. Po novi maši je g. Martinčič služboval kot kaplan v Podmelou, v Tolminu in Solkanu. Osem let je bil kurat na Livku, 15 mesecev na Srpenici ter nato osem let vikar v Trnovem ob Soči vse do prihoda Jugoslavije v te kraje 15. septembra 1947. Zelo so ga vedno zanimali zvonovi. Edini med goriškimi duhovniki ima diplomo iz zvonarstva. Po vojni je veliko pomagal, da so naše župnije dobile nazaj svoje zvonove. V tem mu gre vse priznanje! Ko je po novi razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo prišel v Gorico, je sprejel težko nalogo, da ustanovi za tisti del Gor. in Dol. Cerovega, ki je ostal pod Italijo, novo duhovni jo Jazbine. V oktobru 1947 je pričel z redno službo božjo v bivši kleti družine Carollo v Trebežu. Kar 17 let je duhovno oskrboval Jazbine. Na jazbinskem griču je izbral prostor za cerkev Marije Pomagaj. Avgusta 1955 je bil blagoslovljen temeljni kamen, naslednje leto pa je bila cerkev že posvečena in se je v njej pričela redna služba božja. Cerkev ima tudi lep zvonik, v katerem so zvonovi uglašeni na prve tri note božične pesmi »Sveta noč«. V oktobru 1964 je dal Jazbinam slovo in postal kaplan pri Sv. Ignaciju na Travniku v Gorici. Pa tudi še sedaj se, čeprav v pokoju, bavi z zvonarstvom in dela načrte za prelitje neuglašenih in pokvarjenih zvonov. Zlasti duhovnije v Brdih so mu pri srcu. G. Mirko Zorn pa se je rodil v Prvačini i. aprila 1903 v družini, ki je dala Cerkvi več duhovnikov ter celo devetega g or iškega nadškofa Alojzija Zorna (1883-1897). Duhovniško službo je pričel kot kaplan v Cerknem. Tri leta nato (1930) je postal vikar v Gorenjem polju, leta 1933 pa je prevzel župnijo v Breginju, kjer je ostal 13 let do 15. novembra 1946. Čudne povojne razmere so ga nagnile, da je zapustil Bre- ginj ter šel službovat v videmsko nadškofijo. Najprej je bil nameščen v bližini Pralo Carnico, nato pa v nad tisoč metrov visoki vasici Givigliano di Rigolato, kjer je ostal do poletja 1952. Tedaj je bil imenovan za kurata v Merniku. Vrnil se je v svojo škofijo in deloval v Merniku do upokojitve leta 1971. G. Zorn je bil zadnji slovenski dušni pastir v Merniku, ki ima še slovensko podružnico v ŠkrljeVem ter podružnico Golo Brdo, ki pa je pripadla Jugoslaviji. Danes oskrbuje Mernik furlanski duhovnik, šola je italijanska, slovenski živelj postaja furlanski... Dve stvari sta k temu pripomogli: pomanjkanje duhovnih poklicev med Slovenci in pomanjkanje narodne zavesti med prebivalstvom. Obema zlatomašnikoma smo še posebej hvaležni za vse, kar sta dobrega storila za slovenske vernike v petdesetih letih svojega duhovniškega delovanja. Obema naš list iskreno čestita ob njunem zlatem jubileju ter izraža željo, da bi z molitvijo in dobrimi deli, ki sta jih polna, izprosila od Gospodarja žetve novih duhovniških poklicev za slovenske zamejske vernike. A. P. Nenadna smrt priljubljenega duhovnika G. Jože Vošnjak je bil znan tudi na Goriškem. Med zadnjo svetovno vojno je prišel v naše kraje in ostal tu vrsto let. Služboval je kot dušni pastir v Štmavru in nato v Jami j ah, od koder je odšel na Koroško in postal župnik v St. Janžu v Rožu. Rodil se je 3. januarja 1912 v Šentjurju pri Celju. V mariborski stolnici je 4. julija 1937 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je bil zaradi svojega prijetnega in sončnega značaja povsod zelo priljubljen. Tudi tu na Goriškem, kamor se je rad vračal, je ostal pri vernikih v toplem spominu. Preteklo soboto 23. julija zvečer se je nenadoma zrušil. Zadela ga je srčna kap. Ob veliki udeležbi ljudstva in sobratov so ga položili k zadnjemu počitku v torek 26. julija v Št. Janžu. Več o osebnosti in plodovitem delu tega dobrega duhovnika bomo objavili v prihodnji številki našega lista. H Skupina sovjetskih državljanov, med katerimi sta tudi znani Nobelov nagrajenec Andrej Saharov ter pravoslavni duhovnik Gleb Jakumin se je obrnila na Vatikan s prošnjo, naj papež Pavel VI. podpre prizadevanje vernikov raznih veroizpovedi v Sovjetski zvezi, da bi dosegli več svobode. Vsebino poziva so izročili tujim časnikarjem v Moskvi. Kristus je o farizejih rekel: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, storite in ubogajte, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo« (Mt 23). Te Jezusove besede veljajo danes glede narodne politike italijanske komunistične partije in ANPI (Associazione nazionale partigiani dTtalia) do Slovencev v Italiji. V besedah so to naj večji zagovorniki pravic slovenske narodne skupnosti, kjerkoli ta živi, na Tržaškem, Goriškem, v videmski pokrajini. Tu še prav posebno, kakor vidi, kdorkoli bere »Novi Matajur«. Ce bi smeli soditi PCI in ANPI po njihovih besedah, bi morali zaključiti, da so to največji borci za pravice Slovencev v Italiji. Dejstva so pa drugačna. Naj omenimo samo najbolj vidno. Vsiljevanje dvojezičnosti je najbolj običajna praksa PCI in ANPI. Obe ti dve ustanovi že nekaj let sem organizirata brez števila raznih festivalov po vseh slovenskih vaseh. Gre za največje centre, kot so npr. Doberdob, Nabrežina, Opčine, Bazovica; pa tudi za manjše vasice kot so npr. Dol, Peč, Vrh, Šempolaj, Repen idr. Posebno manjši kraji so izrazito slovenski kraji, kjer največkrat ni nobenega Italijana. Kljub temu ANPI in PCI prirejata dvojezične proslave. Zmeraj je vsaj tudi italijanski govor kakega italijanskega partijskega veljaka. Če bi šlo za nekak internacionalizem, kjer naj bi se med seboj spoznavali razni narodi, bi to prakso razumeli. Toda v furlanskih vaseh se še ni zgodilo, da bi na sličnih festivalih nastopili tudi slovenski govorniki. V Ronkah, Tržiču, Staranzanu, Zagraju, Gradiški, Krminu, Moši živijo tudi Slovenci v večjem ali manjšem številu. Pa ni bilo še slišati, da bi v teh vaseh na festivalih »dell’Unita« in ANPI govorili tudi v slovenščini kot govorijo v italijanščini po slovenskih vaseh. Mi vidimo v taki praksi nepotrebno uva- janje dvojezičnosti, kar pomeni raznarodovanje. Slovenski duhovniki smo bili zmeraj o tem prepričani. Zato smo za časa fašizma, ko so vsiljevali dvojezičnost v cerkve, imeli pridigo posebej za slovenske in posebej za italijanske vernike, kadar ni bilo mogoče imeti ločenih maš za ene in druge. Nepotrebna dvojezičnost je za nas Slovence pot k raznarodovanju. Druga pot k našemu raznarodovanju so številna športna društva, ki delujejo bolj ali manj v soglasju s PCI in ANPI. Teh je veliko posebno na Tržaškem. Po imenu so sicer slovenska, toda v resnici gre povečini za narodno mešana društva, kjer je občevalni jezik tržaško italijansko narečje. Tretja raznarodovalna pot so delavski sindikati. Nobeden še ni pokazal posluha za kulturne in narodne potrebe slovenskih delavcev. Festivali PCI in ANPI, športna društva in sindikati so tri poti, po katerih vdira dvojezičnost v slovenske vasi, v dušo in prakso slovenskih delavcev, slovenske delavske mladine; z dvojezičnostjo je združeno upadanje slovenske narodne zavesti in z njo tiho in nezadržno odtujevanje materinemu jeziku in narodu. Človek ima vtis, da se uresničuje ironični očitek Rimljanov iz 16. stoletja: »Quod non ifecerunt barbari fecerunt Barberini« (Cesar niso naredili barbari, so naredili Barberini). Bogata družina Barberini je namreč v tistem času gradila svoje velikanske in veličastne palače v Rimu, pri tem pa jemala gradbeni material v Kolo-seju in v drugih zgradbah iz starih rimskih časov. Tako dela PCI s slovenskimi ljudmi: gradi komuniste, a uničuje Slovence. Zato, kjer ni uspel Mussolini, bosta uspela PCI in ANPI: na tiho in brez hrupa bosta dosegla narodno asimilacijo slovenskega delavstva z nepotrebno dvojezičnostjo. K. H. NOVICE IZ SLOVENIJE Cerkev Marije Pomagaj na Jazbinah, življenjsko delo zlatoniašnika Albina Martinčiča Nov mednarodni prehod z Ogrsko Sedanji meddržavni prehod med Slovenijo in Ogrsko pri Horgošu nad Mursko Soboto in pri kraju Bajansenye na ogrski strani je v začetku letošnjega julija postal mednaroden. Slovenija ima sedaj z Ogrsko dva mednarodna prehoda, drugi je v Dolgi vasi pri Lendavi. Novi mejni prehod je pomemben, zakaj nanj teži vse območje zahodne ogr ske države, poleg tega pa zemljepisno še Slovaška in Poljska, gospodarsko-politično pa tudi češka in Vzhodna Nemčija, kolikor imajo blagovnega in turističnega prometa z jadranskimi pristanišči in Sredozemljem. Prehod je za sedaj cestni, toda zaradi omenjenega preučujejo tudi železniško zvezo, ki bo pomembna posebno za pristanišče Koper, pa tudi Reko in Trst. V ta namen sta se že sestali slovensko in ogrsko vladno odposlanstvo. Železniški prehod pri Horgošu je pred leti že deloval. Pomemben je tudi za Italijo in za našo deželo, ker odpira najkrajšo povezavo s Podonavjem. Zemeljski plin iz Sovjetije Slovenija gradi priključek na plinovod, ki prihaja iz Sovjetske zveze skozi Slovaško in Avstrijo v Italijo. Odcep od avstrijske meje pa do Rogatca na Štajerskem je že dograjen. Sedaj ga gradijo v smeri pro- ti Ljubljani. Naslednje leto bodo začeli graditi odcep proti Novi Gorici, ki bo po načrtu dograjen leta 1979. Na ta odcep bodo priključeni kraji Batuje, Volčja draga, Renče, Bilje, Nova Gorica, Solkan in Anhovo. H V severni triglavski steni so se v tako imenovani »Dolgi nemški smeri« smrtno ponesrečili trije planinci, doma iz Loža in Starega Trga. V Sloveniji je število letošnjih žrtev planin naraslo na 18 oseb. Samo v juliju se jih je smrtno ponesrečilo 6. ■ Prometna nesreča na obalni cesti pri Grljanu je zahtevala še eno smrtno žrtev. Hudim poškodbam, ki jih je zadobila pri prevrnitvi avtobusa, ije podlegla v tržaški bolnišnici 72-latna Maria Bone iz naselja S. Mauro pri Sesljanu. Njena sestra, 68-letna Pierina pa je izgubila življenje že na samem kraju nesreče. Tragični obračun te tragične nezgode je sedaj 15 mrtvih in 34 ranjenih. ■ Italijanska vlada je odobrila zakon št. 382 o prenosu državnih oblasti na dežele kakor ga je po mnogih pogajanjih in kompromisih sestavila medparlamentarna komisija »Fanti«. Komunisti in socialisti so bili za to, da bi dežele dobile čim več pristojnosti, kar je razumljivo, saj obvladajo že večje število deželnih zborov, demokristjani pa so zagovarjali stališče, naj se osrednje vlade ne oropa vseh pristojnosti, ki jih je imela do sedaj, ker bi to lahko bilo nevarno za enotnost države. Draga 1977 XII, študijski dnevi pod imenom »Draga 1977« bodo kakor lani na vrtu Finžgarje-vaga doma (Marijanišče) na Opčinah. V petek 2. septembra ob 18. uri bo v prostorih Društva slovenskih izobražencev v Trstu, Donizettijeva ul. 3 tiskovna konferenca, na kateri bodo predstavljeni trije letošnji predavatelji. Tiskovni konferenci sledi zakuska in družabnost. V soboto 3. septembra bo v Finžgarjevem domu na Opčinah ob .17. uri slovesno odprtje »Drage 1977«, čemur sledi predavanje ob spominu na 40-letnico mučeniške smrti Lojzeta Bratuža pod naslovom »Slovenska misel, vzpluj!« Po predavanju debata, večerja, nato družabnost. V nedeljo 4. septembra bo ob 9. uri služba božja na prostem z duhovno mislijo, ki jo bo opravil pomožni škof iz Toronta v Kanadi dr. Lojze Ambrožič. Ob 10. uri drugo predavanje »Luči in sence v pokoncilski prenovi«. Po predavanju debata, nato premor za kosilo. Ob 16. uri tretje predavanje »Med srhom kapitala in žarom evangelija«. Draga ima trojno usmeritev: v smer slovenstva, v smer humanizma, v smer krščanstva. Zato je vredna, da jo podpremo in se XII. študijskih dnevov polnoštevilno udeležimo! Čestitke Na tržaški univerzi je z odlično oceno dovršil študije medicine Franko Križman-čič. Bazovica ima tako svojega doktorja medicine in je nanj ponosna. Župnijska skupnost v Bazovici mu čestita in želi mnogo uspeha v specializaciji in zadoščenja v lepem poklicu. > Šolski uspehi