List 23.
Politiški oddelek.
Nasekana edinost
Minoli teden nam je prinesel nekaj novega, namreč dve jako ostri izjavi obeh slovenskih strank na Kranjskem v zadevi nameravanega shoda vseh slovenskih in hrvatskih državnih in deželnih poslancev.
Navadno se držimo načela, da je bolje, umakniti se polemiki, kakor pa ruvati se z drugimi listi in radi tega se tudi nikdar ne vtikamo v razpor obeh slovenskih strank ter posvečujemo rajši svoje skromne moči pod-pori vsem slovenskim strankam skupnim zadevam, in to so naše narodne zadeve.
V tem slučaju pa moramo narediti izjemo in sicer zategadelj, ker sta nam izjavi katoliško-narodne in na-predno-narodne stranke pokazali, da so se obstoječa nasprotja tako prostrila, da obe slovenski stranki sploh ne bodeta več hoteli med seboj občevati, a kako zamore tako nasprotje   uplivati   na  drž. poslance,  si je lahko misliti.
Nameravani shod slovenskih državnih in deželnih poslancev iz vseh kronovin je imel nalogo, protestovati proti predrznemu narodno-političnemu programu nemških obstrukcijskih strank. Že namen sam na sebi je bil jako važen, saj bi bil shod vsemu svetu na inpozanten način dokazal, da smo vsi Slovenci jedini in složni v odbijanju teh nesramnih postulatov. Tak protest poklicanih zastopnikov vsega slovenskega naroda bi bil zlasti vladi in še nad vlado stoječim krogom pokazal, da slovenski narod smatra nemške zahteve za popolnoma nesprejemljive, in da se mu s temi zahtevami naravnost in še na brutalen način izpodkopljejo pogoji obstanka.
Shod bi bil torej brez dvoma imel velik pomen, a vzlic temu ne obžalujemo toliko dejstva, da se shod ni vršil, kakor vzroke, vsled katerih se je moral opustiti.
Poslanca dr. Ferjančič in vodja Povše — gotovo dva koncilijantna  in   nepreveč   prenonsirana politika —
sta se bila dogovorila z ljubljanskim županom, naj se ta shod skliče, a katoliško-narodna stranka je, še predno se je dogovor izvršil, obelodanila izjavo, s katero je str-mečemu slovenskemu svetu naznanila, da se tega shoda ne udeleži, in je svoj ukrep utemeljila s tem, da shod nima pomena, dokler napredno-narodna stranka v kranjskem deželnem zboru ne pretrga zveze z nemškimi veleposestniki.
Nam ni preiskovati, v koliko je opravičena trditev o zvezi mej napredno-narodno in mej nemško stranko v kranjskem deželnem zboru. Formelno taka zveza ne obstoji in pri glasovanju o resnično narodnih zadevah sta obe slovenski stranki skupno postopali proti nemški stranki. To kaže glasovanje o realčnem zakonu. Podpora nemškemu gledališču ni nikaka resnično narodna stvar, da pa narodna napredna stranka ni glasovala za višjo podporo „Naši Straži", temu ni bila vzrok „zvezaa z Nemci, kakor je jasno pokazala dotična debata.
Razlogi, s katerimi je katoliško-narodna stranka utemeljila svojo izjavo so torej trhleni in nikakor ne drže, resničnega obžalovanja pa je vredna sama izjava, da sploh katoliško-narodna stranka ne mara skupno postopati z napredno narcdno stranko, tudi v stvareh, ki so obema strankama in sploh vsemu slovenskemu narodu skupne in katere torej v nobenem oziru ne nasprotujejo strankarskim koristim ne te, ne druge stranke.
To je nekaj, česar bi nikdar in nikoli ne bili pričakovali, to je izjava, katera mora zadeti v srce vsacega, kdor ima še koiičkaj ljubezni za to tlačeno in preganjano slovenstvo. Naše najsvetejše prepričanje je, da mora biti vselej in v vseh razmerah mogoče skupno posvetovanje in postopanje obeh slovenskih strank na Kranjskem v občenarodnih zadevah, naj vladajo sicer mej strankama kakoršna koli nasprotja. Mej nemškimi obstrukcijskimi, strankami, recimo mej dunajskimi liberalci in antisemiti vlada gotovo tako nasprotje, tako globoko sovraštvo, da večjega si že ni misliti, in vendar so vse te stranke skupno   sedle   k posvetovanju   in se zjedinile na skupen
206
narodno-političen   program!   In mej nami naj ne bo več mogoče tako skupno posvetovanje?
Bilo je mogoče do zadnjega časa. V dež. zboru sta slovenski stranki skupno podajali predloge, interpelacije itd. in sploh v narodnih, nad strankarskimi koristmi in oziri stoječih zadevah postopali soglasno. V državnem zboru so poslanci obeh strank združeni v jednem klubu, in reči se mora, da izhajajo dobro.
A sedaj? Po izjavi katoliške-narodne stranke, ki je zajedno nezaslužena nezaupnica gospodu Povšetu, bi to bilo odslej nemogoče. Ako bi katoliška- narodna stranka izvajala konsekverce iz te izjave, bi moralo prestati vsako skupno postopanje mej strankama v dež. zboru, celo osebno občevanje in bi moralo priti tudi do ločitve v drž. zboru.
Kake posledice bi to zamoglo imeti, o tem nam pač ni treba govoriti. Eazpor mej slovenskimi državami poslanci bi mogočno uplival na ves naš položaj in bi nam prouzročil silno škodo. Edinost, ki je doslej vladala tako mej deželnimi kakor mej drž. poslanci vsaj v narodnih vprašanjih, je bila z izjavo katoliško narodne stranke nasekana. Ako se razvijajo razmere v smislu te izjave, preneha vsaka zveza mej slovenskima strankama, in bode triumfiral skupni sovražnik. To je vzrok, da izjavo katoliške-narodne stranke obžalujemo, in da apelu jemo na mirnejše in previdnejše poslance obeh strank, naj zastavijo svoje moči, da se ne z jedne ne z druge strani ne bodo izvajale označene konsekvence iz te nesrečne in očitno prenagljene izjave.