PEVSKO DRUŠTVO "LJUBLJANSKI ZVON"
KONCERT
SKLADB
ZORKA PRELOVCA
IZVAJAJO:
gdč. DRAGA STEINERJEVA, g. FRID. LUPŠA, g. TONE PETROVČIČ,
DRUŠT. MEŠANI, ŽENSKI IN HOŠKI ZBOR PRI KLAVIRJU g. DRAGO SIMONITI
FILHARMONIJA
VODI gosp. DORE MATUL	,
1. Pozdrav
2. Ena ptička priletela
\ Ko so fantje proti vasi šli
4. Vaška bridkost
5. A v e Marija
6. P o m 1 a d
7. Mrzeča je zunaj trda noč...
8. Moja kosa je križavna
9. So že r o ž c e v h a r t e 1 n u ž a v o v a 1 e
10.	Ti si n r c e zamudila
ti iloi
sobosp*
MOL
11. Tako mi je dragi
12. O č k a moj je delavec
*
13. Jaz bi rad rudečili rož
14. Sedem si rož porezala mi
15. Nageljni rdeči
16. Na d moji m grobo m
17. H i š c a pri cest' stoji
18. Doberdob
ictifki ihot
moški ibot
ZORKO PRELOVEC
je bil rojen dne 11. februarja 1887 v Idriji na Notranjskem. Študiral je v Kranju, Novem mestu in v Idriji, kjer je dokončal višjo realko. Že kot deček je rad muziciral sam ali v orkestrih in pel v šolskih zborih. Med počitnicami je doma osnoval dijaški orkester
«Struna», prevzel mesto pevovodje pri Delavskem bralnem društvu in je prirejal s svojim zborom in orkestrom redne koncerte.
Leta 1910 je prevzel mesto pevovodje pevskega društva «Ljubljanski Zvon», ki ga je vodil do leta 1936.
Bil je dolgo vrsto let prvi pevovodja Zveze slov. pevskih zborov, oziroma Hid^adove pevske župe J. P. S., v kateri se je posvečal organizaciji pevskih zborov in aranžiral koncerte.
Na njegovo inicijativo je začelo pevsko društvo Ljubljanski Zvon leta 1920. izdazati nove skladbe, leta 1925. pa mesečno revijo «Zbori», ki jo je tudi sam urejeval.
Mnogo je koinponiral in harmoniziral narodne pesmi, največ pa je delal zadnji dve leti in poklonil našim pevskim zborom precej svojih del, ki še čakajo na izvajanja.
Po dolgoletnem bolehanju je 25. februarja 1939. umrl.
	POZDRAV
	Naša pesem naj zaori vam v prisrčen vesel pozdrav! Pozdravljeni!
	ENA PTIČKA PRILETELA (Narodna)
	Ena ptička priletela. In tako mi je zapela, ena drobna ptičica: in tako povedala; in je prav lepo zapela. da ljubezen je bolezen, mi srce vtolažila. K'se ozdraviti ne da.
	Morje suho prej postane, sonce preje ostrmi; kot ljubezen prava vgasne, kadar enkrat zagori.
	KO SO FANTJE PROTI VASI ŠLI (Narodna)
	Ko so fantje proti vasi šli. lepe pesmi so prepevali; jaz pa nisem pel. nisem bil vesel, pa tudi ž njimi nisem šel.
	Šel sem tja pod okence, moje verne, drage ljubice; ona mirno spi, ona sladko spi, in se nič več ne prebudi.
	Pojdem tja na grob zeleni. z rožami ves posajeni; tam si vtrgani cvet. tam si vtrgam cvet, k je men’ in moji ljub’ci svet.
VAŠKA BRIDKOST
(Manica)
Dežuje, dežuje, kmetič tuguje.
Vse nade iz srca izruje .
Grmi in bliska, na travniku stiska.
Vsem grablje v roke potiska.
Kljuje, kljuje, denarja zmanjkuje.
Kmetič že davka nič več ne zmaguje.
Joče se, joče, deca okrog koče.
Glad jo umoriti hoče.
Oče naš nebeški usmili se nas!
AVE MARIA
Ave Maria gratia plena,
Dominus tecüin, benedicta
Tu in mulieribus et
benedictus fructus ventris
Tui Jezus. Sancta Maria, Mater Dei
ova pro nobis peecatoribus,
nunc et in hora mortis
nostrae. Amen.
POMLAD
(M. J. Tavčarjeva)
Prišla bo pomlad zelena, kmalu zopet k nam nazaj. Trata v cvetju, deca v petju bo imela raj.
Ptiček na borovi veji pesmico bo zapel.
Ljubko ptičko, za ženičko zopet bo imel.
Gnezdo bosta spletla za svoj mladi rod.
Vse veselo bo in pelo in cvetelo vse povsod.
	MRZEČA JE ZUNAJ TRDA NOC... (Jos. Frauensfeld)
Mrzeča je zunaj trda noč Bila je daljna težka pot. in bije vihra besna, privedla te vendar je k meni. a tukaj pri tebi raj cvetoč. saj čaka te, draga, plačilo nezgod, ljubezni dehteča vesna. poljubi moji ognjeni.	
	Beži pred burjo megel roj. drhti planina, dolina, a, v izbi pri tebi vlada pokoj, ljubezni sladka tišina.
	MOJA KOSA JE KRIŽAVNA (Narodna)
	Moja kosa je križavna. ker ne reže mi nič več; moje dekle je veljavna, ker ne poje mi nič več. Dobre kose. mrzle rose. rada travca se kosi: jaz pa vedno premišljujem, • oh. kaj dekle, delaš ti. Holadrijo. holadrom . . .
	! Ti, ki srce si mi vnela, meni srčni mir kališ; na vsem svetu ni zdravila, če ti mene zapustiš. Dobre kose. mrzle rose.
	Oh, adijo ljubca moja, danes grem od tebe preč: ker od jutra do večera, se ne bova vid’la več. Dobre kose . . .
SO ŠE ROŽCE V HARTELNU ŽAVOVALE	
(Narodna)	
So še rožce v hartelnu žavovale.	
ko sem mohov pustiti jes moje dekle.	
Da bi veterc potehnov. Je do vaške	gorice
meglice razhnov, sprejemava	me.
da b se vidou moj puobič, pa še pošla.	k’ ni mogva
noj pušelc njehov. pozabiti me.	
Tja do vaške hore	
sem sprejemava ha.	
pa še vendar k’na morem	
pozabiti ha.	
TI SI UR C E ZAMUDILA	
(Narodna)	
l i si urce zamudila.	
ko gorelo m je srce:	
si ošabno se nosila,	
nisi mislila na me.	
Kak so mene rane sklele,	
ko sem mislila na te:	
zdaj so rane zopet cele,	
sreče polno je srce.	
Jaz pa čem si drugo zbrati.	
jo peljati pred oltar;	
prstan zlat ji čem podati,	
bit njen mož in gospodar.	
Ti pa sama boš ostala,	
se spominjala na me;	
boš mladost objokovala	
in točila boš solze.	
TAKO MI JE DRAGI
(Igo Gruden)
Tako mi je dragi, da bridko bi plakala. Oh, kaj se bo zopet med nama zgodilo.
Da v trpko je žalost srce se ovilo?
Tako mi je dragi, da bridko bi plakala. Kaj moje srce je to vbogo storilo.
Da strah me pogleda je tvojega plašnega? Tako mi je dragi kot v strahu bi čakala Na nekaj neznanega, tujega, strašnega! Oh, kaj se bo zopet med nama zgodilo? Tako mi je dragi, da umrla najraje,
V	tvojem objemu na svet pozabila ln sama pred sabo vsa v tebi se skrila.
O. dragi umrla s teboj bi najraje.
OČKA MOJ JE DELAVEC
(Mirko Kunčič)
Očka moj je delavec.
V	rovih črnih dan na dan koplje premog in domov vrača se ves mrk. bolan.
Vsak dan znova poslovi se od mene kadar gre.
Ce še kdaj se vrne živ k nam domov — nihče ne ve.
V	rovih črnih sonca ni, ni veselih src in sanj; v rovih črnih smrt preži vsepovsod zahrbtno nanj ...
Očka moj je delavec. Drugim koplje črn zaklad, srečne in brezskrbne dni — sebi grob. bridkost in glad.
JAZ BI RAD RUDECIH ROŽ
(Ksenij Verin)
Jaz bi rad rudečih rož, jaz bi rožmarina rad; z rožami bi rad ljubezni, z rožmarinom rad bi nad!
Dekle, daj mi rož rudečih. dekle, rožmarina daj; da bom sanjal o pomladi, da bo moj mladostni maj!
Rož rudečih zame nimaš, rožmarina tudi nič; žalostno je srce moje, žalosten sem jaz fantič!
SEDEM SI ROŽ POREZALA MI
(Ivo Peruzzi)
Sedem si rož porezala mi, sedem si rož povezala mi v šopek rudeč.
Sedem si let ljubila me, sedem si let tolažila me, zdaj te ni več.
Jaz pa bom vrtec ogradil si, rožic bom sedem zasadil si tebi v spomin.
Ko zadehtel na pomlad bo cvet. pa se bom spomnil vseh sedem let poln bolečin.
Sedem si rož porezala mi, sedem si rož povezala mi v šopek rudeč — za spomin.
NAGELJ NI RDEČI
(Ivo Peruzzi)
Nageljni rdeči iz zemlje gore, polnih prs poje v pomlad polje.
V	mojih pa gajih spev molči, v mojih poljanah pa rožic ni.
Davi so nesli ljubico tod, zvezde svetile njej so na pot. moja jo tuga spremila je, v tihi jo gaj položila je.
Jaz pa med svate vesele bom šel. pa jim okrogle pesmi bom pel, pa me bolelo bo v dnu srca, tam kjer je mrtva ljubica.
NAD MOJIM GROBOM...
(Milan Pugelj)
Nad mojim grobom bodo rože vzcvele, V	večer poletni bodo šepetale
čeprav jih nihče ne vsadi —	o	srcu, ki ga kril bo groba hlad,
iz pesmi bodo rože te priklile,	o	srcu, o njegovem hrepenenju,
iz pesmi mojih mladih dni.	o	tisočih v njem davno mrtvih nad.
Popotnik morda čul bo šepetanje, ko ga privede trudna pot mimo; srce mu bo objelo tožno čustvo, solza mu porosila bo oko.
III š C A PRI CEST’ STOJI
(Narodna)
Hišca pri cest stoji, notri pa dekle spi; fantič pa mimo gre gor jo zbudi.
Druga je gorš' kot ti, nima po dva. po tri: druga pa v kamrei sama leži.
Oh. lan je pela pišuka. oh, letos poje zibuka: oh, kam to pride, kam to to lansko ljubljenje?
Oh. lan' sem vila majaron, oh, letos še kopriv ne bom oh, kam pride, kam to gre, to večno ljubljenje?
Plačal bom mežnarja. fajinoštra od krsta; li pa zibala boš sinka moj’ga.
DOBERDOB
(Narodna)
Oj. Doberdob, oj, Doberdob slovenskih fantov grob!
Kjer smo kri prelivali za svobodo, domovino, kjer smo mi pokopali slovenske fante.
Oj. Doberdob, slovenski grob!
gre.